UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DAMJAN MAŠERA

MEDIACIJA V DELOVNOPRAVNIH SPORIH

Diplomsko delo

Ljubljana, 2009

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

Diplomsko delo

MEDIACIJA V DELOVNOPRAVNIH SPORIH

Študent: Damjan Mašera Številka indeksa: 71136168 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Civilno pravo Mentor: prof. dr. Etelka Korpič - Horvat

Ljubljana, 14. junij 2009

Povzetek

Mediacija dandanes spada med najbolj razširjene metode alternativnega reševanja

sporov. Gre za reševanje sporov s pomočjo nevtralne tretje osebe, ki s svojim

delovanjem strankam pomaga doseči sporazum, ki spor razrešuje in na novo uredi

medsebojne pravice in obveznosti, zlasti z vidika namena bodočega sodelovanja.

Število postopkov mediacije v delovnopravnih sporih od leta 2003, ko je začel veljati

novi Zakon o delovnih razmerjih, upada in je opaziti, da se postopek, kot so si ga

zamislili zakonodajalci, ni uveljavil. Z novelo zakona in z njo uvedbo sporazuma o

mediaciji kot izvršilnega naslova je bil napravljen prvi korak k bolj razširjeni uporabi

mediacije v delovnopravnih sporih.

Pri postopku mediacije v delovnopravnih sporih po določbah Zakona o delovnih

razmerjih nastopa v vlogi mediatorja inšpektor za delo, kar lahko predstavlja težavo, saj

predvsem delodajalci v njem vidijo represivni organ, vprašljiv pa je tudi obseg voljnosti

sodelovanja, saj verjetno obstaja strah delodajalca, kako bo inšpektor ukrepal ob

odkritih kršitvah predpisov, še posebej tistih, za katere je predpisana sankcija.

Pomemben vidik je tudi morebitno zastaranje zahtevka, ki je predmet mediacije, saj

Zakon o delovnih razmerjih ne določa vpliva postopka mediacije na zastaralne roke.

S sprejetjem Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah v letu 2008 je

postalo urejeno marsikatero predhodno omenjeno nedorečeno področje - zaupnost

podatkov, dopustnost dokazov v drugem postopku, učinek na zastaralne in prekluzivne

roke, vpliv zakona pa bo viden šele čez čas v praksi.

Ključne besede: delovno pravo, mediacija, delovni spor, posredovanje v sporu,

inšpektorat za delo

Summary

Mediation is one of the most widespread methods of alternative dispute resolution. It is

the resolution of disputes through guidance of a neutral third party who helps the parties

to reach an agreement that resolves the dispute and arranges new mutual rights and

obligations, particularly in the view of future cooperation.

Mediation in labour disputes has been declining since 2003 when it was introduced with

a new Employment relationships act and it seems that the procedure as the legislator

adopted did not put in place. The amendment of the act and its introduction regarding

the execution of mediation agreement was the first step towards more widespread use of

mediation in labour disputes.

The process of mediation in labour disputes under the provisions of the Employment

relationships act and with a labour inspector as a mediator might appear as a problem,

mainly because employers see the inspector as a repressive authority. The extent of

willingness of cooperation is also questioned since the employers probably fear, how

the inspector will act on offences detected, especially those for which a penalty is

prescribed. An important aspect is also the possibility of limitation of the claim which is

the subject of mediation, because the Employment relationships act does not specify the

impact of mediation on the limitation periods.

With the introduction of the Mediation in Civil and Commercial Matters Act in 2008,

many of the previously mentioned undefined areas became covered - data

confidentiality, admissibility of evidence in other proceedings, the effect on limitation

periods, but the impact of the act will be visible over some time.

Keywords: labour law, mediation, labour dispute, labour inspectorate

Kazalo

Uvod ................................................................................................................................. 1 1. Alternativno reševanje sporov................................................................................... 4

1.1.1 Konciliacija ali posredovanje.....................................................................................................5 1.1.2 Mediacija ali pomiritev ..............................................................................................................6 1.1.3 Zgodnja nevtralna ocena ............................................................................................................6 1.1.4 Poravnalni narok ........................................................................................................................6 1.1.5 Mini sojenje ...............................................................................................................................7 1.1.6 Obvezna nezavezujoča arbitraža ................................................................................................7 1.1.7 Med-arb......................................................................................................................................7 1.1.8 Druge možnosti..........................................................................................................................8 1.1.9 Mediacija ali konciliacija? .........................................................................................................8

1.2 Razlike med alternativnim reševanjem sporov in sodnim odločanjem............................... 9 1.2.1 Subjekti postopka.......................................................................................................................9 1.2.2 Predmet postopka.......................................................................................................................9 1.2.3 Potek postopka...........................................................................................................................9 1.2.4 Rezultat postopka.....................................................................................................................10 1.2.5 Posledice postopka...................................................................................................................10

1.3 Kritika ARS in argumenti v korist ARS ........................................................................... 10 2. Mediacija ................................................................................................................... 12

2.1 Opredelitev mediacije ....................................................................................................... 12 2.2 Razlika med mediacijo in arbitražo .................................................................................. 13 2.3 Glavne značilnosti mediacije ............................................................................................ 14 2.4 Vrste mediacije ................................................................................................................. 14

2.4.1 Mediacija glede na vlogo mediatorja .......................................................................................14 2.4.2. Mediacija glede na organizacijo sestankov.............................................................................16 2.4.3 Mediacija glede na vlogo sodišča ............................................................................................16 2.4.4 Mediacija glede na področje delovanja....................................................................................17

2.5 Faze postopka mediacije ................................................................................................... 17 2.5.1 Dogovor o mediaciji ................................................................................................................17 2.5.2 Faza izbora mediatorja .............................................................................................................17 2.5.3 Uvodni skupni sestanek ...........................................................................................................18 2.5.4 Faza ugotavljanja dejstev .........................................................................................................19 2.5.5 Faza reševanja problemov........................................................................................................19 2.5.6 Zaključek mediacije .................................................................................................................20 2.5.7 Sporazum .................................................................................................................................20

2.6. Temeljna načela mediacije............................................................................................... 20 2.6.1 Načelo zaupnosti postopka.......................................................................................................20 2.6.2 Načelo neformalnosti postopka................................................................................................21 2.6.3 Načelo nepristranskosti mediatorja ..........................................................................................21 2.6.4 Načelo enakopravnosti strank v postopku................................................................................22 2.6.5 Načelo zakonitosti....................................................................................................................22

3. Posredovanje v sporu med delavcem in delodajalcem.......................................... 23 3.1 Splošno.............................................................................................................................. 23 3.2 Posredovanje in namen posredovanja ............................................................................... 24 3.3 Začetek posredovanja ....................................................................................................... 26 3.4 Čas delovanja inšpektorja ................................................................................................. 27 3.5 Kdaj inšpektor s posredovanjem preneha?........................................................................ 28 3.6 Sporazum o rešitvi spora................................................................................................... 28 3.7 Statistični podatki ............................................................................................................. 29 3.8 Pomanjkljivosti ureditve posredovanja............................................................................. 31

4. Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah ......................................... 32 4.1 Splošno.............................................................................................................................. 32 4.2 Vsebina urejanja ZMCGZ................................................................................................. 33

4.2.1 Namen in cilj zakona ...............................................................................................................33 4.2.2 Področje uporabe .....................................................................................................................33 4.2.3 Opredelitev pojmov .................................................................................................................34 4.2.4 Razlaga zakona ........................................................................................................................35 4.2.5 Drugačen dogovor strank .........................................................................................................35 4.2.6 Začetek mediacije ....................................................................................................................35 4.2.7 Imenovanje mediatorjev...........................................................................................................36 4.2.8 Potek mediacije........................................................................................................................36 4.2.9 Komuniciranje mediatorja s strankami ....................................................................................37 4.2.10 Razkritje podatkov strankam .................................................................................................37 4.2.11 Zaupnost podatkov.................................................................................................................37 4.2.12 Dopustnost dokazov v drugem postopku ...............................................................................38 4.2.13 Konec mediacije.....................................................................................................................39 4.2.14 Sporazum o rešitvi spora........................................................................................................39 4.2.15 Mediator kot arbiter in uvedba arbitražnega ali sodnega postopka........................................40 4.2.16 Učinek mediacije na zastaralne in prekluzivne roke ..............................................................41

4.3 Uporaba ZMCGZ v posredovanju v sporu med delavcem in delodajalcem po 228. členu ZDR ........................................................................................................................................ 42

5. Potek posredovanja inšpektorja za delo................................................................. 44 5.1 Splošno.............................................................................................................................. 44 5.2 Strategija posredovanja..................................................................................................... 44

5.2.1. Osebnost mediatorja................................................................................................................44 5.2.2. Narava in vrsta spora ..............................................................................................................45

5.3 Potek postopka posredovanja............................................................................................ 46 5.3.1 Srečanje s strankama................................................................................................................47 5.3.2 Ločena srečanja........................................................................................................................48 5.3.3 Skupno zaključno srečanje.......................................................................................................48 5.3.4 Sporazum .................................................................................................................................49

6. Sklep........................................................................................................................... 50 Literatura ...................................................................................................................... 54 Pravni in drugi viri ....................................................................................................... 55 Seznam uporabljenih kratic ........................................................................................ 57

1

Uvod Mediacija je način alternativnega reševanja sporov, pri čemer gre za reševanje sporov s

pomočjo nevtralne tretje osebe, ki s svojim delovanjem strankam pomaga doseči

sporazum, ki spor razrešuje in na novo uredi medsebojne pravice in obveznosti, zlasti z

vidika namena bodočega sodelovanja. Srečanja pri mediaciji so za razliko od sodnega

reševanja sporov neformalna, mediator se s strankami pogovarja na skupnih in po

potrebi ločenih srečanjih. Stranke same izberejo način za reševanje spora in igrajo

dejavno vlogo s tem, da si prizadevajo najti najustreznejšo rešitev, ki bo ustrezna za vse

udeležence spora. Takšen način reševanja sporov zagotavlja možnost, da se preseže

zgolj pravni položaj in se doseže osebna rešitev, ki ustreza dejanski naravi spora.

Pristop k reševanju spora na podlagi sporazuma povečuje možnost, da bodo stranke po

rešitvi spora sposobne ohraniti normalne poslovne in osebne odnose, kar je še posebej

pomembno pri trajnih razmerjih, v katera praviloma uvrščamo delovna razmerja.

Zakon o delovnih razmerjih1 iz leta 2002 ureja posredovanje v sporu med delavcem in

delodajalcem kot eno izmed možnosti odpravljanja individualnih delovnih sporov prav

v okviru neformaliziranega mediatornega posredovanja inšpektorja za delo z namenom

sporazumne rešitve spora. Glede na statistične podatke o številu postopkov mediacije v

delovnopravnih sporih od leta 2003, ko je začel veljati zakon, le-to upada in je opaziti,

da se postopek, kot so si ga zamislili zakonodajalci v 228. členu Zakona o delovnih

razmerjih, ni uveljavil. Z novelo zakona ZDR-A3 je bil storjen prvi korak k bolj

razširjeni uporabi mediacije v delovnopravnih sporih, saj je bil k 228. členu ZDR dodan

še šesti odstavek, ki določa pravno naravo akta, ki vsebuje sporazum, dosežen med

strankama s pomočjo posredovanja inšpektorja za delo, saj je sporazum o razrešitvi

spora med delavcem in delodajalcem, sklenjen v skladu z zakonom, izvršilni naslov.

Vzrok za majhno število posredovanj inšpektorjev za sporazumno rešitev spora je

možno iskati tudi v inšpektorju kot mediatorju, saj predvsem delodajalci v njem vidijo

represivni organ, vprašljiv pa je tudi obseg voljnosti sodelovanja, saj verjetno obstaja

strah delodajalca, kako bo inšpektor ukrepal ob odkritih kršitvah predpisov, še posebej

1 Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR 3 Uradni list RS, št. 103/2007

2

tistih, za katere je predpisana sankcija. Pomemben vzrok pa je tudi morebitno zastaranje

zahtevka, ki je predmet mediacije, saj Zakon o delovnih razmerjih ne določa vpliva

posredovanja v sporu na zastaralne roke.

Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah4, ki je začel veljati 21. junija

2008, ureja marsikatero predhodno omenjeno nedorečeno področje (dopustnost dokazov

v drugih postopkih, učinek na zastaralne in prekluzivne roke), zaradi česar bo mediacija

– tudi kakršna v praksi že poteka – bolj privlačna tudi za stranke v delovnopravnih

sporih.

Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomskega dela je prikazati ureditev posredovanja inšpektorjev za delo v

delovnopravnih sporih v slovenski zakonodaji in opredeliti morebiten vpliv sprememb,

uvedenih z novelo Zakona o delovnih razmerij in z Zakonom o mediaciji v civilnih in

gospodarskih zadevah na uporabo mediacije v delovnopravnih sporih ter navesti rešitve,

ki bi postopek še dodatno približale zainteresiranim strankam oziroma jih seznanile z

njim kot z alternativo sodnemu reševanju spora.

Metode izdelave diplomskega dela

Pristop k diplomskemu delu je v osnovi teoretičen in opisen. Uporabil sem predvsem

metodo opisovanja dejstev in pojavov na področju alternativnega reševanja sporov ter

posredovanja inšpektorja za delo v delovnopravnih sporih. Pri tem sem uporabljal tudi

metodo opredeljevanja posameznih pojmov s področja delovnega prava in metodo

predstavitve različnih možnih načinov reševanja delovnih sporov.

V sklepnem delu diplomskega dela sem se opredelil glede opazovanj, spoznanj, stališč

in sklepov drugih avtorjev. Na podlagi le-teh sem oblikoval svoja spoznanja, stališča in

sklepe ter predstavil svoj pogled na reševanje individualnih delovnih sporov s pomočjo

mediacije kot metode alternativnega reševanja sporov.

4 Uradni list RS, št. 56/2008, v nadaljevanju: ZMCGZ

3

Struktura diplomskega dela

Prvi del sestavljajo teoretična proučitev in analiza različnih oblik alternativnega

reševanja sporov ter podrobnejša predstavitev metode mediacije. Temeljni način

reševanja sporov je zagotovo sodni postopek, vendar se kot alternativa sodnemu

reševanju sporov pojavljajo najrazličnejše oblike nadomestnega reševanja sporov.

Lahko se izvajajo kot sodiščem pridruženi postopki (npr. sodišču pridružen postopek

mediacije), kot postopek, ki ga vodijo zasebne institucije ali kot najrazličnejše oblike ad

hoc5 nadomestnega reševanja sporov.

V drugem in tretjem delu diplomskega dela je predstavljena ureditev reševanja

delovnopravnih sporov s pomočjo posredovanja inšpektorja za delo, kot je to urejeno z

Zakonom o delovnih razmerjih in pa ureditev mediacije v posebnem zakonu, ki ureja

mediacijo v civilnih in gospodarskih zadevah.

V nadaljevanju je po fazah predstavljen postopek posredovanja inšpektorjev v

delovnopravnih sporih, pri čemer so pri posameznih fazah izpostavljeni določeni

pogledi na morebitno problematiko, ki se kaže pri izvajanju posredovanja v praksi.

V sklepnem delu sem podal svoje mnenje, stališča in sklepe ter predstavil svoj pogled

na možnosti povečanja uporabe mediacije pri reševanju individualnih delovnih sporov.

5 Ad hoc pomeni posebej za ta primer, v ta namen.

4

1. Alternativno reševanje sporov

Na področju reševanja sporov je na voljo več možnosti, in sicer konsenz strank, kjer

lahko gre za povsem neformalno rešitev spora med strankami ali reševanje spora s

katero od alternativnih oblik reševanja sporov, in pa avtoritativna odločitev tretjega,

kamor spadajo predvsem sodne in arbitražne odločbe.

Načine reševanja sporov lahko natančneje razvrstimo po kriteriju agresivnosti pristopa,

in sicer od najbolj do najmanj agresivnega6:

1. nasilna rešitev, nenasilno neposredno dejanje in zakonodaja,

2. sojenje in arbitraža,

3. mediacija, konciliacija in pogajanja,

4. neformalno reševanje problema,

5. izogibanje.

Alternativno reševanje sporov prihaja v ospredje na pravnem področju predvsem z

vidika njegovega razmerja do prava, saj sproža najrazličnejše razprave, predvsem z

vidika razmerja med takšnim reševanjem sporov in strogo pravnim reševanjem sporov.

Slednje je v preteklosti izkazovalo velike uspehe in v veliki meri pripomoglo k

napredku in gospodarskemu razvoju. V današnjem času pa je prisotna visoka stopnja

internacionalizacije in globalizacije na vseh področjih, na katero se pravo ne odziva več

tako učinkovito. Pravo je treba dopolniti z nečim prožnejšim, to je z alternativnimi

oblikami reševanja sporov. Širitev in sprejemljivost teh oblik postaja vse bolj očitna v

družbi. Alternativne oblike reševanja sporov se torej v vse večji meri kažejo kot

potrebno dopolnilo sodobnemu pravu. Značilnost sodobnega prava je namreč njegov

razvoj od formalno-racionalnega do materialno-racionalnega prava.7

Pri opredelitvi pojma alternativnega reševanja sporov se srečujemo s težavo, saj v teoriji

še ni dokončne in splošno sprejete opredelitve tega pojma. Prva pomembna razlika pri

interpretaciji pojma se pojavi že pri sami uporabi izraza “alternativno”. V angleški

pravni teoriji je pojem alternative dispute resolution (kratica: ADR) opredeljen kot niz

postopkov, ki služijo kot alternativa postopku sodne presoje. Tudi ameriška pravna 6 Fisher, 1983 str. 4 7 Tratar, 2001, str. 1251

5

teorija navaja, da je v splošnem pojem razumljen kot povezava s katerimkoli procesom,

ki je alternativa pravdanju.8 Avstralsko pravo namesto izraza alternativno uporablja

izraz pomožno (assisted), saj prizvok besede alternativno kot takšen lahko pomeni vrsto

nezaupnice sodstvu. V Veliki Britaniji v zadnjem času iz enakih razlogov besedo

alternativno zamenjujejo s pojmom primerno (appropriate).9 Pravila Mednarodne

trgovinske zbornice namesto izraza alternativno uporabljajo izraz prijateljsko

(amicable), UNCITRAL-ov Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski konciliaciji pa te

postopke poimenuje kar z vrstnim pojmom konciliacija.

Kljub nedoslednosti pri opredelitvi pojma alternativnega reševanja sporov lahko

rečemo, da alternativno reševanje sporov pomeni kakršenkoli formalen ali polformalen

postopek poleg sodnega in arbitražnega, ki ga je mogoče uporabiti za reševanje

različnih sporov. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi se spor nahaja oziroma ali je v

zvezi z njim že sprožen sodni postopek.10

1.1 Oblike alternativnega reševanja sporov

1.1.1 Konciliacija ali posredovanje

Konciliacija je v literaturi večinoma opredeljena kot neposredna metoda komuniciranja

in reševanja problemov. Tretja oseba, to je posrednik, rešuje spor s komuniciranjem z

vsako od sprtih strank in išče zadovoljivo rešitev za vse stranke.11 UNCITRAL-ov

Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski konciliaciji pa konciliacijo v 1. členu opredeli

širše, in sicer kot vsak proces, v katerem stranke za reševanje spora poiščejo pomoč

tretje osebe. Pri tem ni pomembno, ali se za reševanje spora uporabi postopek

mediacije, konciliacije ali drug postopek alternativnega reševanja spora.12

8 Zalar, 2001, str. 1228 9 Zalar, 2001, str. 1229 10 Šetinc-Tekavc, 2002, str. 18 11 Komar-Jadek, 2003, str. 68 12 UNCITRAL Model Law on International Commercial Conciliation with Guide to Enactment and Use 2002, str. 11

6

1.1.2 Mediacija ali pomiritev

Mediacija je postopek reševanja spora, v katerem sodeluje tretja nepristranska oseba.

Njena vloga je omejena zgolj na pomoč pri pripravi in pospešitvi pogajanj. Mediator ne

sprejema nikakršnih odločitev, ampak skuša s pomočjo tehnike komuniciranja privesti

stranke do sklenitve sporazuma.13

1.1.3 Zgodnja nevtralna ocena

Zgodnja nevtralna ocena je postopek, katerega glavni element je, da sodišče na lastno

pobudo ali na predlog sprtih strank imenuje nepristranskega ocenjevalca. Ta se s

strankami in njihovimi odvetniki sestane v zgodnji fazi postopka, v kateri stranke

predstavijo svoja stališča in argumente. Nepristranski ocenjevalec nato strankam poda

svoje mnenje o tem, kakšna bo pričakovana odločitev sodišča. Zgodnja nevtralna ocena

načeloma ni sredstvo za dosego poravnave, pozitivne rezultate pa daje predvsem v

primerih, ko mnenje nepristranskega ocenjevalca pripomore k temu, da stranke realneje

ocenijo svoj položaj14.

1.1.4 Poravnalni narok

Poravnalni narok se načeloma izvede v okviru sodnega postopka, pri čemer ga lahko

vodi sodnik, ki tudi sicer sodi v zadevi, ali pa kakšen drug sodnik. Osnovni namen tega

posebnega naroka je preučiti možnost za sklenitev poravnave. Sodnik, ki narok vodi,

strankam pomaga opredeliti sporna vprašanja in možne rešitve spora. Če poskus

poravnave uspe, sodnik sestavi pisno besedilo poravnave. Zahteva se tudi aktivno

sodelovanje odvetnikov, ki morajo podati svoje mnenje glede možnosti za sporazumno

rešitev spora.15

13 Galič, 2000, str. 7 14 Galič, 2000, str. 7 15 Galič, 2000, str. 8

7

1.1.5 Mini sojenje

Mini sojenje je postopek, pri katerem stranke oziroma njuni pravni zastopniki na

sestanku s tretjo nepristransko osebo le-tej predstavijo dejansko stanje zadeve in svoje

poglede na možno rešitev spora. Tretja nepristranska oseba nato poda svoje mnenje in

stališče glede rešitve zadeve. Stranke seveda niso zavezane k rešitvi spora na predlagan

način, je pa to vsekakor ena od njihovih možnosti16. Mini sojenje predstavlja temelj, na

katerem lahko stranke lažje in bolj kritično ocenijo svoje možnosti in si s tem olajšajo

sklenitev poravnave. Ta metoda se najpogosteje uporablja v zapletenih zadevah, kjer

ima sporni predmet visoko vrednost in kjer je mogoče pričakovati obsežen in

dolgotrajen sodni postopek.17

1.1.6 Obvezna nezavezujoča arbitraža

Obvezna nezavezujoča arbitraža je poseben sodiščem pridružen postopek alternativnega

reševanja sporov, v katerem tretja nepristranska oseba (arbiter) na podlagi ugotovljenih

dejstev in uporabe prava odloči v sporu. Če se stranke z arbitražno odločbo strinjajo, je

le-ta izenačena s sodno odločbo glede učinka pravnomočnosti in izvršljivosti. Od

klasične arbitraže jo razlikuje možnost, da stranka, ki z odločbo ni zadovoljna, lahko

zahteva ponovno odločanje o zadevi pred sodiščem. Pri tem se sodni postopek izvede

tako, kot da arbitražna odločba sploh ni bila izdana.18

1.1.7 Med-arb

Med-arb je hibridna oblika mediacije in arbitraže. To je postopek, v katerem tretja

nepristranska oseba najprej nastopa kot mediator. Če med strankami ne pride do

sporazumne rešitve spora, prevzame vlogo arbitra in izda zavezujočo arbitražno

odločbo. Prednosti tega postopka so predvsem prihranek časa in denarja, saj je arbitraža

le nadaljevanje neuspelega postopka mediacije. Prednost se kaže tudi v višji uspešnosti

stopnje mediacije in v izvršljivosti odločbe.19

16 Jadek - Komar, 2003, str. 69 17 Galič, 2000, str. 8 18 Galič, 2000, str. 7 19 Galič, 2000, str. 7

8

1.1.8 Druge možnosti

Stranke se lahko pri reševanju sporov poslužijo tudi drugih metod neformalnega

reševanja sporov, kot na primer varuh človekovih pravic, zasebni sodnik, odločitev

izvedenca, poravnalni teden in ostale, ki se v skladu z odprtostjo kroga metod še

razvijajo.20

1.1.9 Mediacija ali konciliacija?

Kot navaja Šetinc Tekavc, se v teoriji in praksi povsod pojavljata oba termina, enotnega

stališča o njuni vsebini ni najti, njuna uporaba pa je docela nedosledna. Mnogi avtorji

uporabljajo izraza kot sopomenki, kjer pa je izraz mediacija v zadnjem času

pogostejši.21 Glede na različne vsebinsko sicer podobne opredelitve in v literaturi

nedosledno uporabo terminov je mogoče sklepati, da izraza kažeta zgolj na različne stile

oziroma tehnike pristopa tretje osebe k reševanju spora med strankama. Termin

konciliacija se čedalje redkeje uporablja in se vedno pogosteje šteje zgolj za obliko

mediacije. Takšen primer najdemo na primer tudi v slovenski zakonodaji, kjer

zakonodajalec akt poimenuje Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah,

med opredelitvijo pojmov pa dodaja, da mediacija označuje vrsto postopka, ne glede na

to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje,

posredovanje v sporih ali drug podoben izraz. Iz tega je mogoče sklepati, da gre zgolj za

obliko mediacije oziroma sinonim mediaciji, zato bosta v nadaljevanju besedila oba

pojma obravnavana kot sopomenki.

20 Šetinc-Tekavc, 2002, str. 18 21 Šetinc Tekavc, 2002, str. 15

9

1.2 Razlike med alternativnim reševanjem sporov in sodnim

odločanjem

1.2.1 Subjekti postopka

V sodnem postopku imajo osrednjo vlogo sodnik in odvetniki, stranke pa so v

podrejenem položaju, medtem ko so pri postopkih alternativnega reševanja sporov

(kratica: ARS) stranke avtonomne in same ustvarjajo ter določajo rešitev spora.22 Pri

alternativnem reševanju spora gre torej za velik poudarek načela avtonomnosti strank. V

sodnem postopku sodnik stranke prisili k upoštevanju določenih pravil, pri ARS pa

tretja oseba stranke v to prepriča oziroma ju pri tem samo usmerja.23

1.2.2 Predmet postopka

Pri sodnem reševanju sporov so predmet postopka pravice in dolžnosti strank. Sodnik

ne rešuje spora v njegovi celotni razsežnosti, ampak praviloma odloča samo znotraj

okvira postavljenih zahtevkov. Pri ARS pa so predmet postopka spor, interesi, potrebe

in želje strank.24

1.2.3 Potek postopka

Postopek reševanja sporov s pomočjo metod alternativnega reševanja sporov pogosto

nima postopkovnih pravil ali pa so ta postavljena ad hoc. Kadar poteka reševanje spora

v okviru katere od institucij, je kljub obstoju procesnih pravil postopek še vedno precej

neformalen in pogosto prilagodljiv ter postavlja v ospredje stranke. Je praviloma cenejši

od sodnega postopka, prožnost njegovega poteka pa strankam omogoča, da prilagodijo

postopek kateremukoli tipu spora. Postopek temelji na sodelovanju strank, in v

nasprotju s sodnim postopkom ni javen in je torej zasebnost strank varovana v večji

meri.25

22 Tratar, 2001, str. 1253 23 Fuller, 2001, str. 144 24 Tratar, 2001, str. 1254 25 Tratar, 2001, str. 1254

10

1.2.4 Rezultat postopka

Pravni red vnaprej predvidi okvir možnih rešitev sodnega postopka in tako ne omejuje

zgolj dejanskega stanja, ampak tudi izid postopka. Iskanje pravne rešitve vedno temelji

na primerjanju dejanskega z abstraktnim, sodna odločba pa deluje usmerjevalno in je

pomembna na ravni splošnosti. Nasprotno je rezultat uspešnih pogajanj na posamezni

primer osredotočena in za stranke sprejemljiva ter prilagodljiva rešitev, ki se nanaša na

konkretni problem.26

1.2.5 Posledice postopka

Že sam potek postopkov ARS teži k ustvarjanju ozračja zaupanja in je usmerjen h

končnemu cilju, sklenitvi sporazuma, ki bo ugoden za stranke. Takšen način zagotavlja

možnost, da se preseže zgolj pravni položaj in se doseže osebna rešitev, ki ustreza

dejanski naravi spora. V nasprotju s sodno odločitvijo torej povečuje možnost, da bodo

stranke po rešitvi spora sposobne ohraniti normalne poslovne in osebne odnose.27

1.3 Kritika ARS in argumenti v korist ARS

Kritiki zunajsodnega reševanja sporov oziroma zagovorniki sodnega odločanja se

osredotočajo predvsem na strukturne in institucionalne vrednote in premalo na osebe,

udeležene v postopku reševanja sporov.28 Pri primerjavi prednosti in slabosti

zunajsodnega reševanja sporov bi bilo treba upoštevati tudi področja, kot so poštenost,

legitimnost, ekonomska učinkovitost, zasebnost, javnost, čustvena komponenta in

podobno.29 Po mnenju Lubana, enega glavnih kritikov zunajsodnega reševanja sporov,

je le-to problematično zato, ker pri reševanju spora zmanjšuje udeležbo javnosti, kar

posledično vodi do zmanjševanja oblikovanja pravil. Zasebne poravnave naj bi torej

slabile demokratičnost sistema, ki zahteva popolno razkritje informacij glede pravnih

sporov. Poravnave imajo tako pozitivne učinke na področju "zasebnega miru" in

negativne učinke na področju "javne pravice"30.

27 Tratar, 2001, str. 1255 28 Menkel-Meadow, 2001, str. 45 29 Menkel-Meadow, 2001, str. 42 30 Menkel-Meadow, 2001, str. 43

11

Mnogi teoretiki pa menijo, da bi bila nedemokratična prav zahteva, da bi se vsi spori

obravnavali in reševali pred očmi javnosti. Poleg tega nekatere poravnave ne morejo biti

javne, saj tako do njih najverjetneje sploh ne bi prišlo. Nekateri spori se rešijo bolje,

hitreje in učinkoviteje, če se obravnavajo zasebno.31 Ljudje v praksi iste stvari

vrednotimo različno, zato je zunajsodno reševanje sporov lahko veliko bolj

demokratično kot sodna odločba, saj sporazum med sprtima strankama pomeni, da se

vsaka stranka odreče tistemu, kar ji pomeni manj, in doseže tisto, kar ji pomeni več.32

Poleg tega zunajsodno reševanje sporov omogoča širši krog možnih rešitev, ki bolje

ustrezajo strankam in potrebam pravnega sistema. Zasebne poravnave zagotavljajo tudi

večje in ne manjše možnosti za pozitiven izid pogajanj.33

Nekateri kritiki zunajsodnega reševanja sporov trdijo, da le-to pomeni izogibanje

obstoječim pravilom družbenega reda. Vendar se je na tem mestu treba vprašati, čigav

je spor in kdo naj torej odloča, na kakšen način se bo spor reševal.34 Ob upoštevanju

načela avtonomnosti strank je odgovor na to vprašanje jasen. Spor zadeva stranke, zato

naj le-te odločijo, na kakšen način se bo reševal.

31 Menkel-Meadow, 2001, str. 59 32 Menkel- Meadow, 2001, str. 48 33 Menkel-Meadow, 2001, str. 68 34 Menkel-Meadow, 2001, str. 56

12

2. Mediacija

Mediacija, ki se je uveljavila kot ena najpomembnejših oblik alternativnega reševanja

sporov, ima bogato in pestro zgodovino, saj se je pojavila skoraj v vseh razvitih

družbah. Kot alternativa oblastvenim reševanjem sporov se je pojavila na Kitajskem,

kjer je bila glavno sredstvo za reševanje sporov, bogato zgodovino pa ima tudi na

Japonskem.35

Mediacija ima dolgo zgodovino predvsem na področju diplomacije, v poslovnem svetu

pa se zanimanje zanjo povečuje v zadnjih letih, in sicer kot posledica nezadovoljstva

nad stroški, zamudami in dolgotrajnostjo sodnih postopkov. Po drugi strani pa se

zanimanje zanjo povečuje predvsem zaradi koristi, ki jih nudi strankam ta oblika

reševanja sporov, saj oblikovanost postopka, ki sprtim strankam zagotavlja popoln

nadzor nad potekom postopka in njegovim izidom, vodi k visoki uspešnosti

razreševanja sporov.36

2.1 Opredelitev mediacije

Mediacija je postopek, kjer stranke rešujejo spor s pomočjo tretje nepristranske osebe.

Ta nima nikakršnih pristojnosti in moči za odločanje, ampak sprtim strankam pomaga

pripraviti ter pospešiti pogajanja. Na skupnih ter ločenih sestankih s strankami skuša

opredeliti in razjasniti sporna vprašanja. Stranke spodbuja k temu, da poleg pravnih

vidikov spora upoštevajo širše interese, zbližajo stališča in oblikujejo možne rešitve

spora ter dosežejo sporazum, ki odpravlja spor in na novo ureja medsebojne pravice in

obveznosti.37

Pomembna značilnost in prednost mediacije je, da gre za zaupni postopek. Upoštevanje

načela zaupnosti postopka zagotavlja, da kakršnakoli priznanja, predlogi ali

pripravljenost za poravnavo, ki bi jih tekom postopka podale stranke, zunaj tega

postopka nimajo učinkov. Pravilo, da omenjene informacije ne smejo biti predložene

kot dokazno gradivo v kasnejših sodnih, arbitražnih postopkih in drugih postopkih pred

35 Šetinc-Tekavc, 2002, str. 17 36 Guide to WIPO Mediation, 2004, str. 1 37 Galič, 2000, str. 7

13

državnim organom, ki bi bili povezani s sporom, glede katerega poteka oziroma je

potekala mediacija, je določeno v predpisu, ki ureja mediacijo, o čemer bo več govora v

nadaljevanju. Pravilo velja tudi za postopke, ki niso povezani s sporom. Zaupnost je

podlaga za spodbujanje odkritosti sprtih strank v postopku mediacije.

V teoriji se v zvezi z mediacijo ločita dve skrajni obliki pristopa, in sicer:

- Pristop nasprotovanja, kjer so pogajanja večinoma osredotočena na nek omejen vir,

na primer denar, stranke pa se odločijo, če in kako bodo ta vir razdelile. Kar ena stranka

pridobi, druga izgubi. Tovrstna naravnanost postavlja v ospredje tiste strategije, ki

izboljšujejo položaj stranke v odnosu do predmeta spora. Uporabljajo se torej taktike, ki

temeljijo na visokih izhodiščnih zahtevah, omejenem razkrivanju informacij, majhnem

številu sporazumov, grožnjah in podobno.38

- Pristop reševanja problema je v nasprotju s prejšnjim pristopom usmerjen v

zbliževanje interesov strank. Pogajanja temeljijo na oddaljitvi strank od problema,

osredotočanju na interese, odkrivanju možnosti za skupno korist strank in na vztrajanju

pri nepristranskem merilu.39

2.2 Razlika med mediacijo in arbitražo

Temeljna razlika med mediacijo in neposrednimi pogajanji je v tem, da pri mediaciji

stranke v postopek reševanja spora vključijo tretjo nepristransko osebo, pri neposrednih

pogajanjih pa spor rešujejo same. Razlika med mediacijo in arbitražo pa je, da pri

arbitraži stranke postopek in izid reševanja spora prepustijo arbitrom, pri mediaciji pa

ves čas ohranijo nadzor tako nad postopkom kot tudi nad izidom reševanja spora.40

Pri arbitraži se izid oblikuje na podlagi in v skladu z nepristranskim merilom. To merilo

je ustrezen predpis. Pri mediaciji se rešitev spora oblikuje na podlagi volje strank in

upoštevanja njihovih koristi. Na mediacijo se gleda kot na postopek, ki temelji

predvsem na interesih strank, medtem ko arbitraža podobno kot sodni postopek temelji

38 Menkel-Meadow, 2001, str. 144 39 Menkel-Meadow, 2001, str. 144 40 Menkel-Meadow, 2001, str. 598

14

na pravicah strank. Mediacija je tako še zlasti priporočljiv postopek za reševanje sporov

iz razmerij, ki po svoji naravi trajajo dalj časa, saj za stranke ni pomembno samo

njihovo preteklo sodelovanje, ampak tudi morebitno sodelovanje v prihodnosti.

Razlika med arbitražo in mediacijo se kaže tudi v načinu in smeri komunikacije. Pri

arbitraži poteka komunikacija med arbitrom in posamezno stranko, pri mediaciji pa

načeloma neposredno med sprtimi strankami.

2.3 Glavne značilnosti mediacije

Iz navedb različnih avtorjev (Galič, Menkel-Meadow, Šetinc Tekavc, Zalar idr.) je

mogoče izluščiti glavne značilnosti mediacije kot postopka alternativnega reševanja

sporov:

- je sporazumen postopek, tako z vidika postopka kot z vidika rešitve spora,

- stranke v postopku sodelujejo prostovoljno,

- postopek olajšuje tretja nepristranska oseba, to je mediator, ki ni pristojen za

sprejemanje odločitev in strankam praviloma tudi ne svetuje,

- je zaupen postopek, ki poteka v skladu z načelom avtonomnosti strank,

- rešitve spora se oblikujejo na podlagi zaupanja in medsebojnega sodelovanja

strank,

- sporazum je praviloma sprejemljiv za vse stranke, zato pri mediaciji ni

zmagovalne ali poražene strani,

- namen mediacije je spodbujati medsebojno zaupanje in razumevanje potreb ter

interesov nasprotne stranke.

2.4 Vrste mediacije

2.4.1 Mediacija glede na vlogo mediatorja

Mediacijo glede na bolj ali manj dejavno (aktivno oziroma pasivno) vlogo mediatorja

delimo na omogočujočo in ocenjevalno.

15

• Pri omogočujoči mediaciji skuša mediator olajšati komunikacijo med sprtimi

strankami in jim z omogočanjem učinkovitih pogajanj pomaga pri razumevanju

nasprotnih stališč in interesov. Pri tej vrsti mediacije ohranja mediator bolj pasivno

vlogo in ne podaja svojih stališč in možnih rešitev spora.41

Pri tej obliki mediacije je vloga posrednika bolj zadržana in pasivna. Mediator se ne

opredeli glede spornih (pravnih ali dejanskih) vprašanj, niti strankam ne predlaga možne

rešitve problema. Mediator zgolj pospešuje pogajanja med strankami, jih posluša, išče

nesporne ugotovitve, preoblikuje sovražne izjave strank v manj sovražne, stranke

zbližuje v njihovih interesih in jih usmerja, da same sporazumno dosežejo rešitev spora.

Če se stranke na skupnem sestanku ne sporazumejo, jih lahko povabi na ločena

srečanja. Na njih vsako stranko spodbuja, da pove vse informacije, ki jih pred drugo

stranko ne želi povedati.42 Mediator obenem poskuša ugotoviti, koliko je vsaka od

strank pripravljena popustiti.

• Ocenjevalna mediacija je način posredovanja, v kateri je vloga posrednika bolj

aktivna in ustvarjalna. Mediator v postopku pospeševalne mediacije lahko tudi sam

predlaga različne možne rešitve spora in stranke prepričuje, zakaj bi bila katera od teh

rešitev primernejša in sprejemljivejša. Mediator strankam predstavi tudi svojo oceno

dejanskega stanja in pravnih vprašanj ter jim pojasni, kakšna bi bila pričakovana

odločitev sodišča v primeru sprožitve sodnega postopka.43

Pri tej obliki mediacije prevzame mediator del odgovornosti pri sprejemanju odločitev,

kar v nekaterih primerih močno olajša sklenitev sporazuma med strankami. V določenih

primerih pa takšna vloga mediatorja dosego sporazuma samo oteži. Zaradi nestrinjanja z

izraženimi stališči mediatorja se lahko namreč pri eni ali več strankah pojavi dvom o

njegovi nepristranskosti. Poleg tega ocenjevalne metode zmanjšujejo obseg sodelovanja

strank v postopku, zaradi česar je zadovoljstvo strank nad potekom postopka in

njegovim izidom manjše.44

41 Menkel-Meadow, 2001, str. 122 42 Andrewartha, 2002, str. 5 43 Galič, 2000a, str. 7 44 Menkel-Meadow, 2001, str. 173

16

2.4.2. Mediacija glede na organizacijo sestankov

Glede na organizacijo sestankov je mediacijo mogoče opredeliti kot45:

• Periodično mediacijo, ki je organizirana kot niz sestankov, ki so lahko časovno

omejeni in potekajo nekaj dni ali več mesecev.

• Maratonsko mediacijo, kar pomeni, da se celoten postopek izvede na enem samem

sestanku, ki traja toliko časa, da se opravijo vse faze postopka in se po možnosti doseže

sporazum.

• Krizno mediacijo, ki je po svoji organizaciji in trajanju podobna maratonski, od nje

pa se razlikuje vsebinsko. Mediator zaradi posebnih okoliščin spora namreč ne poskuša

rešiti, ampak strankam pomaga iz krize in reševanje spora preloži na za to ugodnejši

čas. Ta vrsta mediacije je načeloma zelo učinkovita, saj so stranke močno motivirane za

rešitev spornega vprašanja.

2.4.3 Mediacija glede na vlogo sodišča

• Zasebna mediacija je mediacija, ki jo ponujajo zasebni ponudniki storitev ARS (npr.

CEDR, ADR Group, WIPO in ostali) oziroma se odvija na podlagi zasebnega

udejstvovanja sprtih strank.

• S sodiščem povezana mediacija, kjer mediacija kot neformalni postopek reševanja

spora poteka v senci sodišča. Tu sodnik tekom sodnega postopka sprtim strankam

predlaga mediacijo. Pri tem je za stranke obvezno seveda samo sodelovanje v postopku,

ne morejo pa biti prisiljene k poravnavi oziroma sklenitvi sporazuma.48

Nevarnost sodiščem pridruženih postopkov ARS je v tem, da se bodo stranke

najverjetneje sporazumele samo zato, ker čutijo, da nimajo nobene druge resnične

45 Šetinc-Tekavc, 2002, str. 80 48 Šetinc-Tekavc, 2002, str. 82

17

možnosti. V želji pospešiti proces reševanja spora sodišča postopke ARS velikokrat

izvajajo preveč uradniško.49

2.4.4 Mediacija glede na področje delovanja

Poleg komercialne mediacije, ki je namenjena reševanju civilnih in gospodarskih

sporov, so se razvile tudi druge oblike mediacije, na primer mediacija v delovnem pravu

ali mediacija v družinskopravnih zadevah.50

2.5 Faze postopka mediacije

2.5.1 Dogovor o mediaciji

Dogovor o mediaciji je predpogoj začetka postopka mediacije. Stranke se o uporabi tega

postopka lahko dogovorijo s klavzulo o mediaciji, ki jo vključijo v pogodbo. Tako se

stranke sporazumejo, da se bo vsak spor, ki bi iz te pogodbe ali v povezavi z njo nastal,

reševal na miren način in s pomočjo mediacije. Velikokrat pa se stranke za njeno

uporabo dogovorijo tudi potem, ko je spor že nastal.

2.5.2 Faza izbora mediatorja

Faza izbora mediatorja je eden pomembnejših faz celotnega procesa. Pri izbiri morajo

stranke upoštevati predvsem naslednje51:

- kakšno vlogo naj ima mediator, to je aktivno ali pasivno,

- kakšne lastnosti in kvalifikacije naj ima mediator,

- kakšno naj bo število mediatorjev.

Ameriški institut za reševanje sporov CPR zahteva, da imajo mediatorji naslednje

lastnosti52:

- izstopajoče dosežke pri dosedanjem delu,

- nadarjenost za konciliacijo in pogajanja, 49 Menkel-Meadow, 2001, str. 69 50 Šetinc-Tekavc, 2002, str. 84 51 Guide to WIPO Mediation, 2004, str. 11 52 Menkel-Meadow, 2001, str. 169

18

- ustvarjalnost in prilagodljivost,

- izkušnje s področja ARS in podobno.

Shaw pa na primer pravi, da bi moral imeti mediator v splošnem naslednje lastnosti53:

- sposobnost razumevanja postopka pogajanj,

- sposobnost pridobitve in ohranitve zaupanja,

- sposobnost preusmeriti osredotočenost strank z njihovih položajev na potrebe in

interese,

- sposobnost pomagati strankam pri oblikovanju ustvarjalnih predlogov,

- sposobnost pomagati strankam pri določanju meril, ki bodo usmerjala odločanje

strank,

- sposobnost ločiti stranke od problema in podobno.

Seveda pa izbor mediatorja ni vedno v rokah strank. Ko se stranke odločijo za mediacijo

pri instituciji, ki opravlja storitve mediacije kot svojo dejavnost, s tem načeloma

prepustijo izbiro mediatorja instituciji, ki pa naj bi sama že predhodno poskrbela, da

imajo njeni mediatorji vse zahtevane lastnosti. Podoben primer izbora mediatorja

najdemo tudi pri postopku posredovanja inšpektorja za delo v sporu med delavcem in

delodajalcem.

2.5.3 Uvodni skupni sestanek

Sam postopek mediacije se prične z uvodnim skupnim sestankom, na katerem se

predstavi vloga mediatorja ter se stranke seznani z namenom, načeli in pogoji postopka

mediacije. Na tem sestanku lahko vsaka od strank predstavi svoja stališča in videnje

problema, mediator pa skuša s postavljanjem vprašanj ugotoviti ovire, ki preprečujejo

oziroma otežujejo sklenitev sporazuma. Celoten pripravljalni postopek je neformalne

narave in je namenjen temu, da se vzpostavi primerno vzdušje.54

53 Shaw, 1996 54 Komar-Jadek, 2003, str. 70

19

2.5.4 Faza ugotavljanja dejstev

Pripravljalnemu postopku sledi faza ugotavljanja dejstev s strani posamezne stranke, pri

čemer potekajo srečanja skupno ali z vsako od strank ločeno. Na teh srečanjih se

mediator seznani s podrobnostmi, ki jih stranke niso želele odkriti na uvodnem

sestanku, in dokončno preverja, ali je vsaka od strank dobro razumela predlagano

rešitev in ali bo poravnava rešila spor v zadovoljstvo vseh strank.55

2.5.5 Faza reševanja problemov

Faza reševanja problemov je osrednja faza mediacije, saj gre tukaj za aktivnosti, ki

neposredno pripeljejo do končne razrešitve spora.

Stranke morajo najprej s pomočjo mediatorja definirati problem, kar pa je pogosto zelo

težavno, saj vsaka od strank zagovarja svoje stališče, od katerega noče odstopiti. Naloga

mediatorja je, da strankam pomaga, da skladno s ciljem mediacije presežejo

individualne interese in uspejo najti rešitve, ki bi bile vsestransko ugodne.

Ko stranke razčistijo, kaj je srž medsebojnega spora, s pomočjo mediatorja oblikujejo

možne rešitve, pri čemer pa je pomembno, da mediator ostaja izven konflikta.56 Del

oblikovanja možnih rešitev je zagotovo potekanje pogajanj med strankami, ko vsaka od

njih tehta prednosti in slabosti predlagane rešitve, dokler ne pride do konsenza o

odločitvi, ki je sprejemljiva za vse strani.

Težava nastane, ko nobena od strank ne pristane na ponujene kompromise. Mediator

lahko v takšnih primerih uporabi metodo ločenega srečevanja s strankami in s

komunikacijskimi sposobnostmi preseže zastoj v pogajanjih. V primeru zastoja v

pogajanjih je možna tudi tehnika zadnje ponudbe, kjer stranke mediatorju zaupno

povejo, do kod so pripravljene iti in v primeru prekrivanja ponujenih rešitev pogajanja

pod mediatorjevim vodstvom ponovno oživijo.57

55 Komar-Jadek, 2003, str. 70 56 Šetinc Tekavc, 2002, str. 48 57 Šetinc Tekavc, 2002, str. 51

20

2.5.6 Zaključek mediacije

Mediacija se zaključi v dveh primerih. Stranke na skupnem sklepnem sestanku razrešijo

vsa sporna vprašanja in lahko ta dogovor tudi ustrezno zapišejo in podpišejo. V drugem

primeru pa ne pride do soglasja strank in se za rešitev spora odločijo za drug postopek

(npr. arbitraža, pravda).

2.5.7 Sporazum

Ob zaključku mediacije stranke dosežejo soglasje v obliki sporazuma. Od narave spora

je odvisno, če bo sporazum usten, pisen, zavezujoč oziroma nezavezujoč, načelen,

podroben in kdo ga bo zapisal.58

2.6. Temeljna načela mediacije

Pravna načela lahko opredelimo kot vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko

opredeljevanje pravnih pravil in način njihovega izvrševanja.

Tudi v postopku mediacije bi se stranke morale ravnati po nekaterih temeljnih načelih,

ki so splošno veljavna v vsakem postopku v pravnem pomenu, in hkrati po nekaterih

načelih, ki so specifična in značilna predvsem za postopke ARS.59

2.6.1 Načelo zaupnosti postopka

Mediator stranki ne bi smel posredovati informacij, ki bi mu jih na ločenem srečanju

zaupala druga stranka in obratno, razen če bi se stranke izrecno dogovorile drugače in bi

mediatorju dovolile, da določene podatke posreduje drugim strankam. Enaka prepoved

bi veljala tudi v razmerju do tretjih oseb: postopek mediacije naj ne bi bil javen in tretje

osebe pri postopku ne bi smele prisostvovati.

58 Šetinc Tekavc, 2002, str. 51 59 Načela so smiselno povzeta iz literature Zalar Aleš, 2001, str. 6-14 in Šetinc Tekavc, 2002: str. 24, 27, 53-54.

21

Posebej pomemben je tudi vidik zaupnosti v razmerju do sodnega postopka in drugih

morebitnih postopkov, do katerih lahko pride, če mediacija ne bi bila uspešna.

Načelo zaupnosti postopka in dopustnost dokazov v drugem postopku podrobneje ureja

Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah. O ureditvi v navedenem zakonu,

ki odstopa od teoretičnega izhodišča navedenega načela, bo več govora v četrtem

poglavju naloge.

2.6.2 Načelo neformalnosti postopka

Postopek je v primerjavi s sodnim postopkom elastičen in precej bolj neformalen, saj pri

mediaciji ne gre niti za formalizirano izvajanje dokazov niti stranke ne vlagajo

obrazloženih vlog kot v sodnem postopku. Izbira pravil postopka je (omejena s

prisilnimi predpisi) odvisna od volje strank.

Kadar pa se o pravilih postopka stranke ne bi mogle dogovoriti, bi moral postopek

temeljiti predvsem na načelih poštenosti, objektivnosti in zaupnosti. Mediator bi

postopek vodil na način, ki bi se mu zdel primeren in pravičen, vseeno pa bi moral biti

pozoren na to, da postopek ne bi potekal v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo.

2.6.3 Načelo nepristranskosti mediatorja

Določena oseba načeloma ne bi smela opravljati funkcije mediatorja, če bi obstajale

okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njeni nepristranskosti in objektivnosti (npr. če bi bila

v sorodstvu s stranko, če bi bila družbenik v stranki, ki je pravna oseba, če bi v isti

zadevi sodelovala že prej v kakšnem drugem postopku ali pred drugim organom...). Če

bi mediator izvedel za kakšno tako okoliščino, bi moral stranke o njej nemudoma

obvestiti, kar pa seveda ni vedno razlog za izločitev mediatorja. Če bi se stranke kljub

takšni okoliščini strinjale o izbiri mediatorja, ni ovir za nadaljevanje postopka.

22

2.6.4 Načelo enakopravnosti strank v postopku

Stranke bi morale imeti ves čas postopka mediacije enakovredno vlogo in enake

možnosti sodelovanja tako pri usmerjanju procesa kakor tudi pri oblikovanju predlogov

v procesu pogajanj in zlasti pri sklenitvi sporazuma.

Mediator mora ves čas postopka skrbeti za to, da imajo vse stranke možnost

sodelovanja v postopku, ne glede na to, ali nastopajo same ali s pooblaščencem (npr.

skrbel bi za to, da bi vsem strankam namenil enako dolžino časa, namenjenega za

predložitev dejstev, da bi vsem posvetil enako mero pozornosti, da s svojimi dejanji in

besedami ne bi dajal občutka eni stranki, da daje prednost drugi stranki).

2.6.5 Načelo zakonitosti

Za delovnopravno področje je značilno veliko število pravno zavezujočih norm, zaradi

česar bi moral mediator ves čas postopka paziti, da stranke nimajo namena skleniti

dogovora, ki bi bil v nasprotju s prisilnimi normami ali z ustavnimi pravicami oziroma

pravicami javnopravne narave.

23

3. Posredovanje v sporu med delavcem in delodajalcem

3.1 Splošno

Zakon o delovnih razmerjih iz leta 2002, ki je začel veljati s 1.1.2003, je v 228. členu

uredil posredovanje v sporu med delavcem in delodajalcem z naslednjim besedilom:

"(1) Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca

ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve,

lahko delavec oziroma delodajalec predlaga posredovanje inšpektorja za delo v

sporu.

(2) Če je posredovanje predlagal le delavec ali le delodajalec, inšpektor za delo

najprej pridobi soglasje druge stranke za reševanje spora s posredovanjem.

(3) Inšpektor za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in delodajalcem z

namenom, da delavec in delodajalec sporazumno rešita spor.

(4) Inšpektor za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in delodajalcem vse

do izvršljive arbitražne odločitve o spornem vprašanju oziroma do odločitve

sodišča prve stopnje o spornem vprašanju.

(5) Sporazum o razrešitvi spornega vprašanja med delavcem in delodajalcem ne

sme nasprotovati morali ali prisilnim predpisom."

Navedeni člen ureja možnost odpravljanja individualnih delovnih sporov med delavci in

delodajalci z določitvijo procesnih in materialnopravnih pogojev za posredovanje

inšpektorja za delo. Posredovanje inšpektorja ureja kot eno temeljnih institucij, ki je

namenjena preprečevanju individualnih delovnih sporov v razmerjih med delavci in

delodajalci. Posredovanje inšpektorja v sporu je seveda samo možnost, zato je le-to

možno ob soglasju obeh strank, da razreševanje spora predložita v obravnavo

inšpektorju.

Vloga inšpektorja je, da s posredovanjem pripomore k razrešitvi spora, pri tem pa je čas

delovanja inšpektorja omejen – posreduje lahko do uvedbe pravnega postopka zaradi

reševanja spora pred arbitražo ali sodiščem in v času teka postopka do izvršljive

arbitražne odločbe ali do odločitve sodišča prve stopnje.

24

Sporazum o razrešitvi spornega vprašanja med delavcem in delodajalcem, v katerem

posreduje inšpektor za delo, glede na ureditev v ZDR iz leta 2002 ne predstavlja

izvršilnega naslova. V primeru, ko bi delavec in delodajalec pri takšni ureditvi sklenila

sporazum, se delavec običajno odpove pravici do sodnega varstva. Tako se lahko zgodi,

da delodajalec kljub sklenjenemu sporazumu ne odpravi kršitve oziroma ne izpolni

obveznosti, delavec pa ostane brez sodnega varstva kot tudi brez izvršilnega naslova.

K petim odstavkom 228. člena ZDR je bil z novelo ZDR-A60 z namenom odpraviti

problematiko izgube pravice do sodnega varstva oziroma izvršljivosti sporazuma dodan

še šesti odstavek:

"(6) Sporazum o razrešitvi spora med delavcem in delodajalcem, sklenjen v

skladu z zakonom, je izvršilni naslov."

228. člen ZDR obravnava pomembna procesna in vsebinska vprašanja posredovanja v

individualnem sporu med delavcem in delodajalcem. Seveda je poleg procesnih določb

člena za številne možne procesne situacije treba uporabiti procesna pravila, ki veljajo za

postopek obravnavanja individualnih delovnih sporov pred delovnimi in socialnimi

sodišči ter subsidiarno tudi pravila pravdnega postopka.

3.2 Posredovanje in namen posredovanja

Temeljni namen postopka posredovanja izhaja iz 3. odstavka 228. člena ZDR. V

omenjeni določbi je navedeno, da lahko inšpektor za delo posreduje v individualnem

sporu med delavcem in delodajalcem z namenom, da delavec in delodajalec

sporazumno rešita spor, na podlagi česar si inšpektor ves čas posredovanja prizadeva

zasledovati namen postopka.

Iz določbe 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih61 izhaja opredelitev

individualnih delovnih sporov v Republiki Sloveniji, kot sporov o:

- sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, 60 Uradni list RS, št. 103/2007 61 Uradni list RS, št. 2/2004

25

- premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega

razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen

v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni,

- med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami ali risbami in

tehničnimi izboljšavami,

- iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del,

- med organizacijo oziroma delodajalcem in učencem ali študentom v zvezi s

kadrovsko štipendijo ter začasnim ali občasnim opravljanjem dela,

- v zvezi z opravljanjem volonterskega pripravništva idr.

Individualni delovni spor je spor med strankama individualnega razmerja, predmet

spora pa je individualna pravica ali/in pravno razmerje. Pravno razmerje nastane na

podlagi pogodbe o zaposlitvi. Navadno nastopata v individualnem delovnem sporu kot

subjekta en delavec in en delodajalec.

Za individualni spor gre tudi v primeru, ko je v spor vključenih več delavcev, če je

predmet spora problem, ki zadeva vsakega izmed njih kot posameznika.

Glede na to, da poznamo različne metode alternativnega reševanja sporov, se je treba

najprej vprašati, katera metoda je glede na dikcijo 228. člena ZDR primerna, saj

zakonodajalec metode posredovanja izrecno ne navaja. Glede na to, da omenjeni člen

določa, da gre za:

- posredovanje v sporu,

- ki ga začne inšpektor s soglasjem obeh strank

- in je namenjeno sporazumni razrešitvi spora,

je glede na predhodno navedene opredelitve alternativnega reševanja sporov možno

sklepati, da gre za obliko mediatornega posredovanja v sporu.

S sprejetjem Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je začel veljati

17.6.2008, je zakonodajalec opredelil, da mediacija označuje vrsto postopka, ne glede

na to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje,

posredovanje v sporih ali drug podoben izraz, ter na ta način določil, da se v

posredovanju v sporu med delavcem in delodajalcem po 228. členu ZDR uporablja

metoda mediacije.

26

3.3 Začetek posredovanja

ZDR v 1. in 2. odstavku 228. člena določa naslednje:

"(1) Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca

ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve,

lahko delavec oziroma delodajalec predlaga posredovanje inšpektorja za delo v

sporu

(2) Če je posredovanje predlagal le delavec ali le delodajalec, inšpektor za delo

najprej pridobi soglasje druge stranke za reševanje spora s posredovanjem."

Inšpektor za delo lahko prične posredovati v sporu med delavcem in delodajalcem, ko

so podane procesne predpostavke, določene v 228. členu ZDR, ki morajo biti izpolnjene

kumulativno:

- delavec je delodajalcu vročil pisno zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega

razmerja oz. izpolnitev obveznosti delodajalca,

- potekel je 8-dnevni rok za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitev,

- delodajalec v tem roku ni odpravil kršitve oz. izpolnil zahtevane obveznosti,

- vsaj ena od pogodbenih strank je predlagala posredovanje inšpektorja za delo,

- inšpektor za delo je pridobil soglasje nasprotne stranke za posredovanje v sporu, v

primeru, ko je predlog za posredovanje podala samo ena od pogodbenih strank.

Pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja ima delavec v primeru kršitev pravic s

strani delodajalca v skladu s 204. členom ZDR62 pravico pisno zahtevati od delodajalca,

62 204. člen ZDR opredeljuje uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo: (1) Če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. (2) Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. (3) Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. (4) Ne glede na rok iz drugega odstavka tega člena, lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. (5) Neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

27

da odpravi kršitev. Zakon daje delodajalcu v takem primeru osemdnevni rok za odpravo

kršitev. Če delodajalec v tem roku ne odpravi kršitve, ima delavec poleg splošne pravice

do sodnega varstva pred pristojnim sodiščem tudi možnost predlagati posredovanje

inšpekcije za delo. Uveljavljanje sodnega varstva ni pogoj za pričetek posredovanja

inšpektorja za mirno rešitev spora.

Možnost predlagati posredovanje inšpektorja za delo ima zagotovo tudi delodajalec, ki

meni, da zahteve delavca niso utemeljene.

Inšpektor za delo lahko posreduje samo na podlagi soglasja obeh pogodbenih strank.

Inšpektor bo tako moral v primeru, ko bo posredovanje predlagal samo delavec ali le

delodajalec, v skladu z 2. odstavkom 228. člena ZDR od nasprotne stranke najprej

pridobiti soglasje za reševanje spora. V tem primeru inšpektor posreduje pri drugi

stranki za pridobitev soglasja. Zakon ne določa v kakšni obliki naj bo podano soglasje,

vendar ob upoštevanju vloge inšpektorja ter temeljnih opredelilnih elementov spora,

inšpektor v skladu z načinom svojega delovanja upošteva formalna pravila, ki urejajo

delovanje inšpekcij oziroma inšpekcije za delo. Soglasje je lahko v skladu z navedenim

podano v pisni obliki ali ustno na zapisnik. Delovanje delovne inšpekcije je sicer

urejeno s predpisi o inšpekciji dela, inšpekcijskem nadzoru ter predpisi o splošnem

upravnem postopku.

Ko so izpolnjene vse procesne predpostavke, na kar inšpektor pazi po uradni dolžnosti,

lahko prične s posredovanjem. Pri tem pa se že v začetku postopka posredovanja ne sme

zanemariti izjemno pomembnega dejstva, da sta obe stranki pristali na posredovanje

inšpektorja, in sta že s tem pokazali določeno pripravljenost k mirni razrešitvi spora.

3.4 Čas delovanja inšpektorja

Inšpektor lahko posreduje, dokler obe stranki pristajata na to. Zakon o delovnih

razmerjih v 228. členu postavlja časovne omejitve posredovanja inšpektorja vse do:

- izvršljive arbitražne odločitve o spornem vprašanju oziroma

- odločitve sodišča prve stopnje o spornem vprašanju.

28

3.5 Kdaj inšpektor s posredovanjem preneha?

Inšpektor preneha s posredovanjem v naslednjih primerih:

- če se ena od strank neopravičeno ne odzove vabilu,

- če je sklenjen sporazum med strankama,

- če ugotovi, da mirna rešitev spora nikakor ni mogoča,

- ko arbitražna odločba postane izvršljiva,

- ko sodišče prve stopnje odloči o spornem vprašanju.

3.6 Sporazum o rešitvi spora

Meje dopustnosti vsebine sporazuma določa peti odstavek 228. člena ZDR:

"(5) Sporazum o razrešitvi spornega vprašanja med delavcem in delodajalcem ne

sme nasprotovati morali ali prisilnim predpisom."

Kot je razvidno iz dikcije 5. odstavka 228. člena ZDR, sporazum o razrešitvi spornega

vprašanja med delavcem in delodajalcem ne sme nasprotovati morali ali prisilnim

predpisom. To pravilo nalaga inšpektorju širše pristojnosti od tistih, ki so opredeljene

kot splošne pristojnosti inšpektorja za delo na področju nadzora nad izvajanjem

delovnopravnih predpisov. Pri posredovanju v sporu med delavcem in delodajalcem se

inšpektor sooči z moralnimi in etičnimi vprašanji sporazuma, ki ga skleneta stranki, pri

čemer pa nima pravnih orodij za ukrepanje v primeru, da bi ugotovil nemoralnost

nameravanega sporazuma.63

Pri sporazumu mora biti inšpektor med drugim pozoren predvsem:

- da je sporazum dejansko odraz volje obeh strank,

- da ni v nasprotju z moralo in

- da ni v nasprotju s prisilnimi predpisi.

63 Vodovnik, 2008, str. 958

29

S 6. odstavkom 228. člena ZDR, ki je bil dodan z novelo ZDR-A, je določena pravna

narava akta, ki vsebuje sporazum, dosežen med strankama s pomočjo posredovanja

inšpektorja za delo.

"(6) Sporazum o razrešitvi spora med delavcem in delodajalcem, sklenjen v

skladu z zakonom, je izvršilni naslov."

Stranki, ki se odločita za posredovanje inšpektorja za delo, pridobita možnost, da ta

sporazum uveljavita sorazmerno preprosto in učinkovito. Avtoriteta državnega organa,

ki nadzira sklenitev sporazuma, omogoča, da zakon za sporazum določa pravno

ugodnost. Sporazum, ki je sklenjen v skladu z zakonom, je izvršilni naslov. To pomeni,

da lahko stranki v sporazumu določita rok za prostovoljno izvršitev obveznosti, ki so

določene v sporazumu, po preteku tega roka pa lahko neposredno na temelju

sporazuma, v skladu s predpisi o izvršbi, zahtevata izvršbo pri pristojnem sodišču.64

3.7 Statistični podatki

V naslednji tabeli je prikazano gibanje posredovanja inšpektorjev v delovnopravnih

sporih v letih 2003-2007 v primerjavi s številom sodnih sporov na delovnih sodiščih ter

številom uspešno zaključenih mediatornih postopkov v istem obdobju.

Tabela 1: Primerjava števila posredovanja inšpektorjev v delovnopravnih sporih, sodnih postopkov v delovnopravnih sporih in sodišču pridruženih postopkov mediacije

Vir podatkov: Inšpektorat RS za delo, 2003, str. 118, 2004, str. 152, 2005, str. 135, 2006 str. 91, 2007, str. 97, Ministrstvo za pravosodje, 2003, str. 101, 2004, str. 144, 2005, str. 150, 2006, str. 136, 2007, str. 144, Sekirnik, 2008, str. 8 64 Vodovnik, 2008, str. 959 65 Posredovanje inšpektorjev v delovnopravnih sporih po 228. členu ZDR v Republiki Sloveniji 66 Individualni in kolektivni delovni spori v Republiki Sloveniji 67 Uspešno zaključeni postopki mediacije v civilnih, družinskih in gospodarskih zadevah na Okrožnem sodišču v Ljubljani

Leto Število primerov posredovanja po 228. členu ZDR65

Število delovnih sporov na sodišču66

Sodišču pridruženi postopki mediacije67

2003 25 4990 222 2004 20 4676 253 2005 10 4566 279 2006 5 4860 419 2007 5 4083 382

30

Podatki v tabeli po statističnih merilih sicer niso primerljivi, saj podatki o posredovanju

inšpektorjev v delovnopravnih sporih po 228. členu ZDR in številu delovnih sporov

prikazujejo stanje na območju celotne Republike Slovenije, podatki o uspešno

zaključenih sodišču pridruženih postopkih mediacije pa prikazujejo samo uspešno

zaključene postopke mediacije na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Kljub temu je iz

tabele in na spodaj prikazanem grafikonu razviden trend gibanja različnih postopkov.

Graf 1: Prikaz gibanja števila posredovanja inšpektorjev v delovnopravnih sporih, sodnih postopkov v delovnopravnih sporih in sodišču pridruženih postopkov mediacije

4990 4676 4566 4860 4083

222 253 279419 382

2520

10

5 5

2003 2004 2005 2006 2007

Leto

Štev

ilo p

osto

pkov

Število delovnih sporov nasodiščuSodišču pridruženi postopkimediacijeŠtevilo primerov posredovanja po228. členu ZDR

Vir podatkov: Inšpektorat RS za delo, 2003, str. 118, 2004, str. 152, 2005, str. 135, 2006 str. 91, 2007, str. 97, Ministrstvo za pravosodje, 2003, str. 101, 2004, str. 144, 2005, str. 150, 2006, str. 136, 2007, str. 144, Sekirnik, 2008, str. 8

Kot je mogoče opaziti, število postopkov posredovanja inšpektorjev vse od uvedbe z

Zakonom o delovnih razmerjih v letu 2003 pa do danes vztrajno upada. Stanje se kljub

noveli zakona zaenkrat ni prav veliko izboljšalo, saj so bili v letu 2008 uvedeni samo

štirje postopki posredovanja. To ne bi bilo nič posebnega, če bi takšnemu stanju sledilo

tudi gibanje individualnih delovnih sporov, pa temu ni tako, saj kot je razvidno iz

tabele, število teh sporov ostaja skozi leta na praktično enakem nivoju. Nasprotno pa

število uspešno zaključenih mediacij pri Okrožnem sodišču v Ljubljani narašča.

31

3.8 Pomanjkljivosti ureditve posredovanja

Iz določbe 228. člena ZDR je možno razbrati, da zakon ureja samo bistvene vidike

posredovanja inšpektorjev za delo v sporih med delavci in delodajalci. Nobenih ovir ni,

da bi delavec in delodajalec sklenila sporazum s pomočjo mediacije izven okvira ZDR.

Sporazumeti bi se morala o začetku mediacije, mediatorju in nato za zagotovitev

ustreznega varstva sestaviti sporazum v obliki neposredno izvršljivega notarskega za

zapisa.

Posredovanje inšpektorja za delo v sporu nudi s tega vidika določene ugodnosti, saj je

inšpektor kot mediator s področja delovnopravnih razmerij strokovno dobro podkovan,

pa tudi do morebitnih sporov glede izbora mediatorja ne prihaja, sporazum, sklenjen v

skladu z ZDR, pa ima lastnost izvršilnega naslova.

Ureditev posredovanja v ZDR pa vseeno pušča odprta vprašanja, kaj storiti v primerih,

ko inšpektor pri postopku mediacije pride do podatkov o kršitvah, kako ravnati z

informacijami, ki so mu jih stranke zaupale na ločenih srečanjih ter o učinku mediacije

na zastaralne in prekluzivne roke. Kot bo predstavljeno v nadaljevanju, navedeno ureja

Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah.

32

4. Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah

4.1 Splošno

Namen zakona je spodbuditi uporabo postopkov mirnega reševanja sporov v civilnih in

gospodarskih pravnih razmerjih z zagotavljanjem uravnoteženega odnosa med

mediacijo in sodnimi postopki ter odpravljanjem ovir, ki bi lahko stranke odvračale od

sodelovanja pri mediaciji.68 Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah ne

uvaja mediacije kot nove oblike reševanja sporov, ampak uvaja rešitve, ki naredijo

mediacijo privlačnejšo za stranke, pri čemer s poimenovanjem »mediacija« skuša pri

ureditvi zajeti čim širši obseg postopkov alternativnega reševanja sporov. Zakon glede

na določbo drugega odstavka ureja mediacijo v sporih na področju civilnopravnih

razmerij, gospodarskih, delovnih in drugih premoženjskopravnih razmerij, pri katerih

lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki in se smejo poravnati. Smiselno se pravila

zakona uporabljajo tudi za mediacijo v drugih sporih, v kolikor to ustreza naravi

pravnega razmerja, iz katerega izvira spor, in če tega poseben zakon ne izključuje.

Zakon opredeljuje pojem mediacije in mediatorja ter opredeli začetek in konec

mediacije ter obravnava način imenovanja mediatorja v mediaciji, glede procesnih

določil pa vsebuje le najnujnejša, npr. način vodenja postopka in nepristranskost

mediatorja ter jih prepušča izbiri strank postopka. ZMCGZ med drugim ureja

komuniciranje mediatorja s strankami, vprašanje razkritja podatkov strankam, zaupnost

podatkov in dopustnost dokazov v drugem postopku. Opredeljena je vloga mediatorja v

zvezi z oblikovanjem sporazuma iz mediacije in možnost zapisa tega sporazuma v

obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred sodiščem ali

arbitražne odločbe na podlagi poravnave. Med pomembnejšimi vprašanji, ki jih ureja

zakon, je razmerje med mediacijo in arbitražo ter sodnimi postopki, po katerem stranka

ne izgubi možnosti začetka arbitražnega ali sodnega postopka, če so med mediacijo

potekli zastaralni ali prekluzivni roki.

68 Poročevalec DZ, št. 27, 8. stran

33

4.2 Vsebina urejanja ZMCGZ

4.2.1 Namen in cilj zakona

Namen ZMCGZ, kot je navedeno že v predhodnem poglavju, ni podrobna pravna

ureditev mediacije ter poteka mirnega reševanja sporov, ampak spodbujanje uporabe

takšnih postopkov s tem, da se odstranijo ovire, ki stranke pogosto odvrnejo od

odločitve za mediacijo. Zakon vzpostavlja uravnoteženo razmerje med mediacijo in

sodnimi postopki z vzpostavitvijo sistema, ki strankam, ki so se odločile za poskus

mirne rešitve spora z mediacijo, zaradi poteka roka za uveljavljanje pravic ali

morebitnega zastaranja le-teh zagotavlja, da zaradi izvedenega postopka mediacije ne

tvegajo izgube pravic, ki bi bile v sodnem postopku varovane.69

4.2.2 Področje uporabe

Zakon ureja mediacijo v sporih na področju zasebnopravnih razmerij, pri katerih je

glavno merilo urejanja pogodbena avtonomija strank. Ob civilnopravnih razmerjih so to

gospodarska, delovna in druga premoženjskopravna razmerja, glede katerih se stranke

lahko poravnajo. Poseben zakon lahko tudi za posamezne vrste sporov določi posebna

pravila o mediaciji, ki lahko glede posameznih vprašanj odstopajo od določb zakona.70

Zakon širi možnost smiselne uporabe pravil tudi na mediacijo v sporih iz drugih

razmerij, upoštevajoč pravno naravo takega razmerja in v kolikor poseben zakon

mediacije ne izključuje. ZMCGZ ureja vsako mediacijo, ki poteka izven sodnega

postopka ne glede na to, ali so se stranke zanjo sporazumele na lastno pobudo ali pa jim

je to predlagalo sodišče, arbitraža ali drug organ. Zajeti so tudi primeri, če bi poseben

zakon dajal sodišču pristojnost, da stranki obvezujoče napoti na poskus mirne rešitve

spora.

Zakon velja tudi za vse oblike sodišču pridružene mediacije, ne glede na to, ali kot

mediatorji v njih nastopajo tudi sodniki. Iz področja uporabe zakona so izključeni le

primeri, ko sodnik znotraj sodnega postopka poskuša doseči mirno rešitev spora s 69 Poročevalec DZ, št. 27, 9. stran 70 Glej 1. člen ZMCGZ

34

poravnavo strank, saj ta vprašanja ureja že dvaindvajseto poglavje Zakona o pravdnem

postopku. Prav tako so izključeni poskusi mirne rešitve spora znotraj arbitražnega

postopka s strani arbitrov.71

4.2.3 Opredelitev pojmov

Zakon v tretjem členu opredeljuje dva ključna pojma, ki ju uporablja: mediacija in

mediator. Za postopke alternativnega reševanja sporov se v pravni teoriji in praksi

uporablja vrsta izrazov, npr. mediacija, konciliacija, posredovanje v sporih, sprava,

pomirjanje, mini sojenje, nevtralna ocena ipd. Pojmi vsebinsko označujejo predvsem

različne pristope in tehnike delovanja nevtralnega posrednika, ki pa z vidika pravnih

posledic postopka niso odločilnega pomena, saj rešitev spora vedno temelji na

prostovoljno doseženem sporazumu strank.

Mediacija je v ZMCGZ opredeljena široko, tako da bi zajela čim širši krog postopkov

alternativnega reševanja sporov, pri katerih je končna odločitev v pristojnosti strank.

Ključni elementi definicije mediacije so:

- obstoj spora,

- namen strank, da dosežejo mirno rešitev tega spora in

- sodelovanje nepristranske in neodvisne tretje osebe, ki pomaga strankam pri

poskusu dosege mirne rešitve spora.

Mediator pomeni katerokoli osebo, ne glede na naziv ali poklic, ki izvaja mediacijo med

strankami spora, ne glede na to, ali so jo za to dejavnost zaprosile stranke ali pa jo je

skladno s svojimi pravili imenovala institucija, pri kateri poteka mediacija. V postopku

lahko sodeluje eden ali več mediatorjev, sicer pa so stranke glede določitve števila

mediatorjev proste.72

71 Glej 2. člen ZMCGZ 72 Glej 3. člen ZMCGZ

35

4.2.4 Razlaga zakona

Zakon določa, da se pri njegovi razlagi upošteva Vzorčni zakon UNCITRAL o

mednarodni trgovinski konciliaciji in je tudi glavni vsebinski vir za ZMCGZ73. Ob

uporabi tega vira zakon ob razlagi napotuje tudi na uporabo načela vestnosti in poštenja.

Pri vprašanjih, ki jih zakon ne ureja izrecno, je treba upoštevati splošna načela, na

katerih zakon temelji. Med njimi so načelo prostovoljnega sodelovanja, načelo enakega

obravnavanja strank, načelo avtonomije strank v postopku, načelo zaupnosti postopka

ter nepristranskosti mediatorja.

4.2.5 Drugačen dogovor strank

Načelo avtonomije strank pri postopku mediacije izhaja iz 5. člena ZMCGZ. Razen v

primerih, ko zakon izrecno določa drugače, se lahko stranke sporazumejo o pravilih

postopka ali izključijo uporabo posameznih zakonskih določb. Stranke se ne morejo

dogovoriti drugače, kot je določeno v zakonu, zgolj o določbah o razlagi zakona,

dolžnosti nepristranskega ravnanja mediatorja ter o učinku mediacije na zastaralne in

prekluzivne roke.

4.2.6 Začetek mediacije

V primerih, ko so se stranke vnaprej sporazumele, da bodo morebitne spore reševale z

mediacijo, se ta začne, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek

mediacije.

Če se stranke za mediacijo sporazumejo šele po tem, ko je med njimi že prišlo do spora,

se mediacija začne s sklenitvijo takega sporazuma, za katerega v zakonu ni predpisana

posebna oblika.

Če ena stranka drugi predlaga mediacijo, pa v tridesetih dneh ne prejme odgovora,

lahko šteje, da je predlog za mediacijo zavrnjen.74

73 Poročevalec DZ, št. 27, 34. stran 74 Glej 6. člen ZMCGZ

36

4.2.7 Imenovanje mediatorjev

Glede na ZMCGZ stranke imenujejo mediatorja stranke sporazumno, razen če so se

sporazumele za drugačen postopek imenovanja. Stranke se glede na zakon lahko za

pomoč pri imenovanju mediatorjev zaprosijo tretjo osebo ali institucijo, in sicer tako, da

stranka zaprosi, da oseba ali institucija priporoči primerne mediatorje, ali pa se stranke

sporazumejo, da oseba ali institucija neposredno imenuje mediatorje. Oseba ali

institucija ukrene vse potrebno glede na okoliščine spora, da se imenujejo neodvisni in

nepristranski mediatorji. Takšen predhodno omenjen primer izbire mediatorja lahko

opazimo pri posredovanju v sporu med delavcem in delodajalcem po 228. členu ZDR.

V skladu s 4. odstavkom sedmega člena ZMCGZ mora mediator takoj razkriti vse

okoliščine, ki bi lahko zbujale utemeljen dvom o njegovi neodvisnosti in

nepristranskosti. To mora storiti takoj, če obstajajo že ob imenovanju, kot če se pojavijo

kasneje.

4.2.8 Potek mediacije

Potek mediacije določijo stranke same ali pa se sklicujejo na že obstoječa pravila75. Če

se stranke o poteku mediacije niso sporazumele, mediator vodi postopek, kot se mu zdi

primerno. Pri tem mora seveda skladno s svojo vlogo delovati nepristransko in

enakopravno obravnavati stranke.

Mediator lahko ves čas mediacije daje predloge za rešitev spora. V kolikšnem obsegu in

v kateri fazi postopka bo mediator podal tak predlog, je zagotovo odvisno od vrste

dejavnikov, vključujoč zaostrenost spora, želje strank in uporabljeno tehniko mediacije.

Glede na prostovoljno naravo mediacije pa predlogi mediatorja strank ne zavezujejo.

75 Gre za zasebne institucije, ki ponujajo storitve ARS, npr. CEDR, ADR Group, WIPO idr.

37

4.2.9 Komuniciranje mediatorja s strankami

Zakon pušča komunikaciji mediatorja s strankami prosto pot. Tako lahko mediator s

strankami komunicira na skupnih in/ali ločenih srečanjih, kar bo odvisno od samega

spora, pripravljenosti strank za sodelovanje oziroma razkritja določenih podatkov ipd.

4.2.10 Razkritje podatkov strankam

Z namenom ohranjanja zaupnega ozračja zakon določa, da lahko mediator morebitne

podatke v zvezi s sporom, ki jih stranke razkrijejo mediatorju na ločenih srečanjih,

razkrije drugim strankam mediacije, razen če mu jih je stranka razkrila pod izrecnim

pogojem, da ostanejo zaupni.76

Seveda je navedeno ravnanje razkritja podatkov samo možnost in ne dolžnost, ki je

odvisna od presoje mediatorja glede na potek postopka mediacije.

4.2.11 Zaupnost podatkov

Prej navedena ureditev 10. člena zakona ureja ohranjanje zaupnosti s strani mediatorja v

razmerju do druge stranke mediacije. 11. člen ZMCGZ pa ureja splošno načelo

zaupnosti vseh podatkov v zvezi s postopkom mediacije nasproti tretjim osebam. Vsi

podatki v zvezi z mediacijo so zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če

njihovo razkritje zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno

izvršitev sporazuma o rešitvi spora. Določba se ne nanaša samo na podatke, razkrite

med samim postopkom mediacije, ampak na vse podatke, ki izvirajo iz mediacije ali so

z njo povezani.

Izjemo od splošnega načela zaupnosti podatkov lahko določi volja strank ali zakon.

76 Glej 10. člen ZMCGZ

38

4.2.12 Dopustnost dokazov v drugem postopku

V postopku mediacije stranke izražajo svoje predloge in poglede v zvezi z možnostmi

za rešitev spora, priznajo določena dejstva ali izrazijo pripravljenost za poravnavo. Če

mediacija ne uspe, bi bilo te podatke v kasnejšem sodnem ali arbitražnem postopku (v

zvezi z istim ali drugim sporom) mogoče uporabiti zoper stranko, ki jih je razkrila, kar

bi lahko bil močan odvrnilni razlog za postopek mediacije77. 12. člen ZMCGZ

konkretizira načelo zaupnosti mediacije z določitvijo dveh vrst pravnih posledic:

obveznost vseh oseb, ki so sodelovale pri mediaciji, da se v arbitražnem, sodnem ali

drugem podobnem postopku ne smejo sklicevati na določene podatke v zvezi mediacijo

oziroma jih razkriti, in obveznost sodišča, da takšne podatke šteje za nedopustne in jih

torej ne upošteva pri odločanju.

Pravilo o nedopustnosti dokazov velja ne glede na obliko podatkov in dokazov. Podatki

se lahko razkrijejo ali uporabijo v dokazne namene pod pogoji in v obsegu, ki ga

zahteva zakon, zlasti pa zaradi razlogov javnega reda (npr. zaščita interesov otrok ali

preprečitev posega v telesno ali duševno celovitost osebe) ali kolikor je potrebno za

izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora, sicer pa bi takšni podatki

predstavljali nedopustno dejstvo ali dokaz.78

Pravilo o dopustnosti dokazov v drugih postopkih velja tudi v sodnih, arbitražnih in

drugih postopkih, ki niso neposredno povezani s sporom, glede katerega je potekala

mediacija. To pa seveda ne pomeni, da bi vsak dokaz, ki je bil uporabljen v postopku

mediacije, zgolj zaradi uporabe v tem postopku postal nedopusten v drugih postopkih.

Nedopustnost dokazov velja samo za podatke iz prvega odstavka 12. člena, in sicer gre

za podatke o:

- vabilu stranke k mediaciji ali dejstvu, da je bila stranka pripravljena sodelovati v

mediaciji,

- mnenjih in predlogih glede možne rešitve spora, ki so jih stranke izrazile med

mediacijo,

- izjavah ali priznanjih dejstev, ki so jih stranke dale med mediacijo,

- predlogih mediatorja,

77 Poročevalec DZ, št .27, 37. stran 78 Prim. 3. odstavek 12. člena ZMCGZ

39

- dejstvu, da je stranka pokazala pripravljenost sprejeti mediatorjev predlog za

mirno rešitev spora in

- listinah, pripravljenih izključno za potrebe mediacije.

Če gre za splošno znana dejstva ali dokaze, ki niso bili pripravljeni ali razkriti samo za

potrebe mediacije, zanje dokazna prepoved ne velja.

4.2.13 Konec mediacije

13. člen ZMCGZ, ki vsebuje določbo o koncu mediacije, določa različna stanja, v

katerih se postopek mediacije konča. Glede na to, da je mediacija prostovoljen

postopek, do njenega konca pride v vsakem primeru, ko stranke niso več pripravljene za

sodelovanje. Najugodnejši je položaj v primeru sklenitve sporazuma o rešitvi spora - ko

je spor rešen, je mediacija zaključena. Zakon ne določa časovne omejitve trajanja

mediacije.

Glede na besedilo omenjenega člena ZMCGZ se mediacija konča:

- če je sklenjen sporazum o rešitvi spora, z dnem sklenitve tega sporazuma,

- če se stranke ne sporazumejo o imenovanju mediatorja v 30 dneh od začetka

mediacije, z iztekom tega roka,

- če mediator po posvetovanju s strankami izjavi, da nadaljevanje postopka ni

smiselno, z dnem te izjave,

- če stranke pisno izjavijo mediatorju, da je postopek zaključen, z dnem te izjave,

- če ena stranka pisno izjavi drugim strankam in mediatorju, da je postopek

zaključen, z dnem te izjave. Če v postopku sodeluje več strank, ki so

pripravljene mediacijo med seboj nadaljevati, se mediacija konča samo za

stranko, ki je podala izjavo.

4.2.14 Sporazum o rešitvi spora

Zakon določa, da je mediatorjevo sodelovanje pri sklenitvi sporazuma o rešitvi spora

načeloma dopustno, če se stranke ne dogovorijo drugače.

40

ZMCGZ sam ne uvaja neposredne izvršljivosti sporazuma o rešitvi spora, saj namesto

tega napoti na uporabo katere od že obstoječih rešitev. Sporazum o rešitvi spora se

lahko sestavi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred

sodiščem ali arbitražne odločbe na podlagi poravnav, izbira med njimi pa je prepuščena

strankam oziroma okoliščinam posameznega postopka mediacije, saj če gre za

mediacijo po Zakonu o delovnih razmerjih, izvršljivost sporazuma ureja sam zakon.

Tukaj je pomembno, da zlasti kadar je treba oblikovati sporazum o določenih pravnih

vprašanjih, kjer bo sporazum ob koncu mediacije tudi izvršljiv, stranke pa so pravni

laiki, stranke pri izbiri mediatorja to upoštevajo in izberejo mediatorja, ki ima ustrezna

pravna znanja. Takšnim pogojem npr. zadosti inšpektor v posredovanju v sporu med

delavcem in delodajalcem, kar predvideva že sam Zakon o delovnih razmerjih, ki lahko

neposredno izvršljivost sporazuma uvede prav zaradi takšnih znanj inšpektorjev.

4.2.15 Mediator kot arbiter in uvedba arbitražnega ali sodnega postopka

Po ZMCGZ mediator ne more nastopati kot arbiter v sporu, ki je bil ali je predmet

mediacije, ali v drugem sporu, ki izvira iz istega pravnega razmerja ali je z njim v zvezi,

če se stranke niso sporazumele drugače.

ZMCGZ dopušča, da mediacija poteka vzporedno s sodnim ali arbitražnim postopkom,

hkrati pa strankam daje možnost, da se izrecno dogovorijo, da do preteka določenega

časa ali do nastopa določenega dogodka ne bodo začele arbitražnega ali sodnega

postopka. Tak dogovor mora sodišče oziroma arbitraža upoštevati tako, da v nasprotju z

dogovorom vloženo tožbo na ugovor tožene stranke zavrže (torej enako kot zaradi

obstoja arbitražnega sporazuma), razen če tožeča stranka izkaže, da bi sicer nastale

težke in nepopravljive posledice.

Začetek arbitražnega ali sodnega postopka sam po sebi ne pomeni odpovedi sporazumu

o mediaciji niti zaključka postopka mediacije. Mediacija se lahko nadaljuje tudi po tem,

ko je bila vložena tožba, mediacijo pa je možno začeti tudi po začetku sodnega postopka

(stranke lahko v takem primeru predlagajo mirovanje postopka, sodišče pa lahko na

41

predlog strank za čas do treh mesecev tudi prekine pravdni postopek zaradi poskusa

alternativne rešitve spora)79.

4.2.16 Učinek mediacije na zastaralne in prekluzivne roke

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih v tretjem odstavku 23. člena določa, da

mediacija v delovnih in socialnih sporih vpliva na začetek teka prekluzivnega roka za

vložitev tožbe, vendar samo, kadar poseben zakon ali kolektivna pogodba določata

obvezen postopek za mirno rešitev spora.

Šteje se, da postopek za mirno rešitev spora ni bil uspešen, če med strankama ni bil

dosežen sporazum v 30 dneh od začetka postopka, rok za vložitev tožbe pa začne teči

šele po koncu neuspešnega postopka. Gre za odložitev začetka teka prekluzivnih rokov

za vložitev tožbe v primeru predpisane obvezne mediacije, ki pa ne velja v primerih,

kadar postopek za mirno rešitev spora ni predpisan kot obvezen z zakonom ali

kolektivno pogodbo. Določbe v zvezi s postopkom mediacije kot sredstvom za mirno

reševanje individualnih delovnih sporov sicer vsebuje Kolektivna pogodba dejavnosti

bank in hranilnic v Republiki Sloveniji80, ki pa postopka ne predpisuje kot obveznega,

zato ta ne vpliva na tek prekluzivnega roka za vložitev tožbe, kot to določa Zakon o

delovnih in socialnih sodiščih.

V primerih mediacije tako veljajo določbe 17. člena ZMCGZ, glede katerih se stranke

ne morejo dogovoriti drugače ali jih izključiti. Zastaranje zahtevka, ki je predmet

mediacije, med trajanjem mediacije ne teče, pri čemer se v primerih, ko se mediacija

konča brez sporazuma o rešitvi o rešitvi spora, zastaranje nadaljuje od trenutka, ko je

postopek končan brez sporazuma. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, pa se

všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

Tretji odstavek 17. člena ZMCGZ pa kot pravno posledico začetka mediacije ne določa

pogojno podaljšanje rokov: Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe,

se ta rok ne izteče prej kot 15 dni po koncu mediacije.

79 Poročevalec DZ, št. 27, str. 39 80 Uradni list RS, št. 81/2004

42

Prekluzivni rok se podaljša samo v primerih, ko bi bila stranka zaradi izteka takšnega

roka med trajanjem mediacije prikrajšana za možnost uveljavljanja sodnega varstva. Če

se mediacija v celoti odvije (začne in neuspešno konča) znotraj prekluzivnega roka, tako

da po koncu mediacije stranki ostane še več kot 15 dni za pripravo tožbe, potem do

prekluzije pride na isti dan, kot če mediacije ne bi bilo. Če pa se prekluzivni rok izteče

med trajanjem mediacije ali prej kot 15 dni po njenem koncu, potem se ta rok podaljša

tako, da se izteče šele 15 dni po koncu mediacije.

Določbe 17. člena strankam zagotavljajo, da se lahko mirno posvetijo poskusom

izvensodne rešitve spora brez skrbi, da bi se med tem postopkom lahko iztekli

kakršnikoli roki, zaradi katerih bi jim bilo kasneje onemogočeno učinkovito sodno

uveljavljanje svojih pravic.81

4.3 Uporaba ZMCGZ v posredovanju v sporu med delavcem in

delodajalcem po 228. členu ZDR

ZMCGZ ureja vsako mediacijo v sporih iz civilnopravnih, gospodarskih, delovnih in

drugih premoženjskopravnih zadevah v zvezi z zahtevki, s katerimi stranke lahko prosto

razpolagajo in se glede njih poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne

od teh sporov določeno drugače. Zakon se uporablja ne glede na to, ali predstavlja

temelj za mediacijo sporazum strank, zakon, napotilo ali predlog s strani sodišč,

arbitraže ali pristojnega državnega organa, razen za primere, ko poskuša mirno rešitev

spora doseči sodišče ali sodnik, ki mu je zadeva predložena v reševanje med sodnim

postopkom o zadevnem sporu, oziroma arbiter v arbitražnem postopku o tem sporu.82

Iz tega izhaja, da se bo ZMCGZ uporabil tudi v posredovanju po 228. členu ZDR. Ker

gre pri mediaciji za proces, ki je v veliki meri odvisen od dogovora strank, se bodo

stranke tudi v postopku posredovanja po ZDR o vprašanjih, ki jih ureja ZMCGZ, lahko

dogovorile drugače ali izključile njihovo uporabo, razen glede vprašanj, ki so že

opredeljena v 228. členu ZDR in vprašanj, glede katerih se po 5. členu ZMCGZ ni

mogoče dogovoriti drugače (razlaga zakona, potek mediacije, učinek na zastaralne in

81 Poročevalec DZ, št. 27, str. 40 82 Glej 2.člen ZMCGZ

43

prekluzivne roke). Pri tem pa velja, da določbe ZMCGZ veljajo, v kolikor se stranke ne

dogovorijo drugače ali jih izključijo.

44

5. Potek posredovanja inšpektorja za delo

5.1 Splošno

V nadaljevanju bo predstavljen potek postopka posredovanja inšpektorja za delo v sporu

med delavcem in delodajalcem, kakor se izvaja v praksi v skladu z navodili predstojnika

Inšpektorata RS za delo.83

Inšpektor za delo lahko prične posredovati v sporu med delavcem in delodajalcem, ko

so podane procesne predpostavke iz 228. člena ZDR (pisna zahteva delavca za odpravo

kršitev, potek 8 dnevnega roka, predlog posredovanja inšpektorja za delo vsaj ene od

strank, pridobitev soglasja nasprotne stranke).

Ko so izpolnjene vse procesne predpostavke, na kar inšpektor pazi po uradni dolžnosti,

lahko začne s posredovanjem.

5.2 Strategija posredovanja

V postopku posredovanja gre za povsem novo vlogo inšpektorja za delo, ki ni

represivne narave. Cilj posredovanja je doseči sporazum, ki spor razrešuje in je

sprejemljiv za obe strani. Na rezultat posredovanja zelo vpliva taktika oz. strategija, ki

jo bo inšpektor izbral. Inšpektor se razreševanja spora ne more lotiti povsem

instinktivno, ampak bi moral imeti vsaj temeljno strategijo, kako rešiti spor, pri čemer

pa taktiko vsekakor prilagaja potrebam konkretne situacije. Strategija je po oceni

Inšpektorata RS za delo najbolj odvisna od naslednjih dejavnikov:

5.2.1. Osebnost mediatorja

Osebni temperament posredovalca nedvomno vpliva na stil in strategijo njegovega

posredovanja v sporu. Nekateri ljudje so nasploh nagnjeni k aktivnemu sodelovanju pri

razreševanju problemov, ki nanje naletijo. Drugi ljudje pa so po naravi takšni, da

83 Opis postopka je povzet je po internem gradivu Inšpektorata RS za delo, 2003.

45

reševanje konfliktov raje prepustijo drugim ter posredujejo samo takrat, ko ocenijo, da

je to potrebno.

5.2.2. Narava in vrsta spora

Na izbiro strategije ter število faz postopka zagotovo vpliva stopnja zaostrenosti spora.

Kadar med strankami ni sovražnega razpoloženja, lahko stranki s pomočjo mediatorja

dosežeta sporazum že na skupnem uvodnem srečanju. Kadar pa sta stranki ena do druge

sovražni, bo do sporazuma težko priti že na uvodnem srečanju, saj bo mnogokrat moral

inšpektor moral stranki mnogokrat ločiti ter poskrbeti, da se prekinjena komunikacija

nadaljuje na ločenih srečanjih. Od stopnje zaostrenosti spora bo odvisno, koliko faz naj

bi imel postopek posredovanja, kar bo opisano v nadaljevanju.

Na vprašanje, katera od oblik mediacije - omogočujoča, ocenjujoča ali oblika, ki je

hibrid med navedenima - je najprimernejša, ni mogoče dati enotnega odgovora, saj bo to

odvisno od načina delovanja inšpektorja v postopku posredovanja. Tega tudi ni

smiselno že vnaprej določiti, saj se tekom samega posredovanja glede na potek

mediacije in aktivno oziroma pasivno vlogo inšpektorja pokaže, kateri pristop je v

konkretnem sporu primernejši.

Zaupnost v razmerju do obeh strank lahko daje inšpektorju izredno moč, saj ga kljub

represivnemu značaju, ki izvira iz njegovega siceršnjega opravljanja dela, stranke

obravnavajo kot nevtralno in nepristransko osebo, ki jim želi pomagati, da bi spor mirno

rešile. Na ta način bo na srečanjih inšpektor od obeh strank lažje pridobival informacije,

ki so obenem tudi zelo dragocene za lažje razumevanje spora. Zaznava strank, ki bodo

inšpektorja doživljale kot nevtralno osebo, bo slednjemu dopuščala tudi več

manevrskega prostora pri usmerjanju strank k oblikovanju mnenj in predlogov za

rešitev spora.

46

5.3 Potek postopka posredovanja

Zakon o delovnih razmerjih ne določa, kako naj bi takšen postopek potekal - postavlja

le časovne okvire, do kdaj lahko inšpektor posreduje. Inšpektor ima tako v postopku

posredovanja široke možnosti za dosego zasledovanega cilja – mirne rešitve spora s

posredovanjem. Vsekakor bi moral postopek potekati po posameznih fazah, v skladu z

zamišljeno strategijo in upoštevajoč obstoječa teoretična spoznanja o mediaciji ter

predpise, ki urejajo postopek mediacije. Koliko faz je potrebnih, je odvisno od narave in

vrste spora oziroma od tega, koliko je spor zaostren.

V kolikor inšpektor ugotovi, da nadaljevanje postopka posredovanja ni več možno

bodisi zaradi umika soglasja katere od strank bodisi zaradi ocene, da zaradi zastoja v

pogajanjih doseg sporazuma ne bo mogoč, ustavi postopek posredovanja.

Pred začetkom posredovanja bi se moral inšpektor seznaniti s spornim stanjem ter si na

podlagi tega izoblikovati začrtano strategijo. Nato ob izpolnjevanju predpostavk za

začetek posredovanja (sporno stanje, zahteva po 204. členu ZDR, soglasje obeh strank)

povabi obe stranki na skupni uvodni sestanek.

Pri tem se zastavlja vprašanje, kako ravnati v primeru, če se ena stranka ali pa obe

stranki ne odzoveta vabilu. Z upoštevanjem analogije ureditve v pravdnem postopku bi

bilo možno izvesti naslednjo rešitev:

- če se ena stranka ne odzove vabilu, ne da bi izostanek opravičila, se šteje, da

postopek posredovanja ni uspel,

- če se vabilu ne odzoveta obe stranki, potem postopek miruje.

Na posledice morebitne neopravičene odsotnosti je potrebno stranko opozoriti v vabilu.

Pri tem je pomembna tudi določba 2. odstavka 6. člena Zakona o mediaciji v civilnih in

gospodarskih zadevah, ki določa za primere, ko ena stranka drugi predlaga mediacijo,

pa v tridesetih dneh ne prejme odgovora, da se lahko šteje, da je predlog za mediacijo

zavrnjen.

47

5.3.1 Srečanje s strankama

Skupni uvodni sestanek predstavlja prvo fazo postopka. Inšpektor na skupnem uvodnem

sestanku prvič pride v neposredni stik s strankami.

Smiselno je, da inšpektor udeležence najprej seznani z namenom in potekom postopka

posredovanja. Obenem je uvodni sestanek tudi prva priložnost, da inšpektor zbere

pomembne informacije o tem, kaj je predmet spora neposredno od strank ter oceni

zaostrenost spora, ki predstavlja oviro za sklenitev sporazuma.

Priporočljivo je, da je vloga inšpektorja pri prvem srečanju relativno pasivna, v skladu z

načelom zakonitosti pa inšpektor obe stranki seznani z vsebino predpisa v delu, ki ureja

pravico oziroma obveznost, ki naj bi bila kršena.

Priporočljivo je, da inšpektor v uvodni fazi postopka pazi predvsem na sledeče:

- da je pogovor podoben neformalni diskusiji,

- da v skladu z namenom postopka ne nastopa avtoritativno in udeležencem pusti

dovolj svobode, da izrazijo svoja čustva in poglede v zvezi s sporno zadevo,

- da je ozračje zaupno in optimistično,

- da usmerja postopek in ohrani nadzor nad njim,

- da v skladu z načelom nepristranskosti mediatorja ne postavlja vprašanj, s

katerimi prejudicira zadevo, ali da ne postavlja več vprašanj eni kot drugi

stranki, in to zlasti zato, da ne ustvari vtisa, da je pristranski (pri tem je lahko

usodnega pomena že vrstni red, po katerem stranke dobijo besedo) in

- da dopusti kontrolirano soočenje med obema strankama, vendar ne dovoli

osebnih napadov na integriteto udeležencev.

V kolikor spor še ni zelo zaostren, obstaja možnost, da bo za dosego sporazuma

zadoščala že prva faza postopka posredovanja.

48

5.3.2 Ločena srečanja

Ko do sporazuma ne pride na uvodnem skupnem srečanju, so naslednja faza v postopku

ločena srečanja s strankami. Ločena srečanja pripomorejo k rešitvi spora predvsem v

primerih, kjer je med strankama zelo sovražno vzdušje. So posebna priložnost, da

inšpektor od strank izve podatke, ki jih druga pred drugo nočeta razkriti. Pogostost

ločenih srečanj je prav tako odvisna od zaostrenosti situacije. V nekaterih primerih bo

morda zadoščalo že eno srečanje, v drugih pa bo šlo za več zaporednih srečanj. Obstaja

možnost, da bodo stranke ostale ločene vse do sklenitve sporazuma na skupnem

zaključnem srečanju.

Glavni cilj ločenih srečanj je prepoznava ovir, ki onemogočajo rešitev spora. V tem delu

postopka inšpektor deluje kot prevajalec in posrednik, saj poskuša usmerjati

destruktivne izjave strank v konstruktivne, pri tem pa biti še posebej pazljiv, da ne

zavaja strank. Tukaj je treba še posebej poudariti, da mora inšpektor ves čas postopka

spoštovati načelo zaupnosti, torej varovati tiste podatke stranke, ki jih na željo stranke

pred drugo ne sme razkriti.

Ko inšpektor oceni, da je nastopil trenutek, ko je prišlo do soglasja strank o rešitvi spora

in pripravljenosti skleniti sporazum, na skupnem zaključnem srečanju ponudi sporazum,

ki je sprejemljiv za obe stranki.

Inšpektor mora biti na ločenih srečanjih posebej pozoren na sledeče:

- da še naprej ohranja optimistično in zaupno ozračje,

- da ohrani nadzor nad tekom postopka,

- da na zahtevo stranke varuje zaupne informacije,

- da poskuša usmerjati negativne izjave v pozitivne, pri čemer strank ne zavaja,

- da strank ne sili v sklenitev sporazuma in jih usmerja k samostojnemu

oblikovanju predloga, ki je za njih sprejemljiv.

5.3.3 Skupno zaključno srečanje

Vsebina zaključne faze postopka bo odvisna predvsem od tega ali sta stranki

pripravljeni skleniti sporazum ali ne. V kolikor inšpektor postopek posredovanja

49

uspešno pripelje do tretje oz. zaključne faze, stranki na skupnem zaključnem srečanju

skleneta sporazum.

V kolikor inšpektor oceni, da posredovanje nikakor ne uspe, stranki inšpektor na

skupnem zaključnem srečanju seznani z razlogi za ustavitev postopka.

5.3.4 Sporazum

Glede na ZDR sporazum o razrešitvi spornega vprašanja med delavcem in delodajalcem

ne sme nasprotovati morali ali prisilnim predpisom. Inšpektor mora stranki spodbujati k

oblikovanju lastnih predlogov in mnenj, ki jih vsebuje končni sporazum in pomeni

odraz kompromisne rešitve spora med delavcem in delodajalcem.

Stranki, delavec in delodajalec, ki se odločita za posredovanje inšpektorja za delo,

pridobita sporazum, ki je sklenjen v skladu z zakonom in mu le-ta podeljuje moč

izvršilne listine.

50

6. Sklep

Kot smo ugotovili, je mediacija v najširšem pomenu besede osrednja oblika

alternativnega oziroma zunajsodnega reševanja sporov. Gre za postopek, v katerem

nevtralna tretja oseba, mediator, strankam pomaga doseči sporazum, ki razrešuje njihov

spor in na novo ureja medsebojna razmerja.

Od sodnega in arbitražnega odločanja se mediacija temeljno razlikuje v tem, da tretja

oseba, mediator, o rešitvi spora ne odloči avtoritativno, temveč strankam le pomaga, da

same dosežejo sporazumno rešitev spora, sam pa nima pristojnosti za sprejem

zavezujoče odločitve. Zaradi svoje narave lahko mediacija vodi k rešitvam, ki so v

primerjavi z rešitvami, ki jih lahko zagotovijo sodni postopki, hitrejše, cenejše, pa tudi

bolj prilagojene interesom strank, hkrati pa mediacija kot alternativa sodnim postopkom

lahko pripomore k zmanjševanju sodnih zaostankov.

Stranke lahko v večji meri sodelujejo v postopku, v primerjavi s sodno odločbo pa lahko

sporazum iz mediacije zajame precej širši spekter odnosov med strankami, zato je tudi

bolj verjetno, da bo rešitev spora trajna in da med strankami ne bo prihajalo do novih

konfliktov.

V medsebojni interakciji strank konstantno prihaja do večjih ali manjših razhajanj.

Težava nastane takrat, ko takšna razhajanja privedejo do tako nasprotujočih si mnenj in

zastopanja lastnih stališč, da povzročijo spor med strankami. Praviloma gre za zahtevek

ene stranke, ki mu druga ne želi ugoditi in to privede do nastanka spora, mnogokrat pa

gre tudi za zahtevke, ki imajo svojo podlago v predpisanem ravnanju (zakon, kolektivna

pogodba, pogodba o zaposlitvi), ki pa ga nasprotna stranka iz takšnih ali drugačnih

razlogov ne želi izvesti.

Od reakcije strank in načina reševanja problemov je odvisno, kako se bodo razreševanja

spora lotile. Stranke lahko morebitne spore predvidijo že vnaprej in v skladu s tem že

pri urejanju medsebojnih obveznosti s pogodbo o zaposlitvi, v izogib nepotrebnim

stroškom in preseganju zgolj zadovoljitve trenutnih interesov, v dobrobit dolgoročnega

sodelovanja in obojestranskega zadovoljstva, predvidijo reševanje morebitnih bodočih

51

sporov z zavezujočo mediatorno klavzulo. Ker gre pri delovnih razmerjih ponavadi za

sorazmerno trajno razmerje, je motivacija za takšno urejanje iz tega razloga zagotovo še

večja kot pa v sporih, kjer se z nasprotno stranko srečujemo samo v okviru enkratnega

posla.

Verjetno je to tudi razlog, da je zakonodajalec ravno pri urejanju delovnih razmerij

normiral posredovanje inšpektorja za delo v individualnih delovnih sporih z namenom

mirnega reševanja sporov.

Kljub namenu zakonodajalca, da v izogib zaostritvi odnosov med delavcem in

delodajalcem le-tem ponudi alternativno pot reševanja sporov, glede na statistične

podatke pri tem ni opaziti večjega uspeha. Ob približno enakem trendu delovnih sporov

na sodišču že tako majhno število posredovanj inšpektorja v sporih od veljavnosti

Zakona o delovnih razmerjih z letom 2003 še dodatno upada. Da bi ugotovili morebitne

učinke novele ZDR-A ter Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah na

povečanje števila mediatornih postopkov v delovnopravnih sporih, pa je preteklo še

premalo časa.

Razloge je mogoče iskati v tem, da stranke v določenih sporih enostavno niso

pripravljene na pogajanja, saj je spor že tako zaostren, da po razrešitvi spora niti ne

želijo več sodelovati. V takšnih primerih bo najverjetneje prišlo do sodnega odločanja o

zahtevkih strank. Stranke lahko vidijo v posredovanju tudi določeno vrsto grožnje, saj

gre za posredovanje represivnega organa, kateremu bo treba za uspešno rešitev spora

razkriti določena dejstva, ki lahko imajo vse znake prekrška. Do uvedbe Zakona o

mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah je bilo prej navedeno področje neurejeno.

V skladu z načeli mediacije inšpektor ob odkritih kršitvah naj ne bi ukrepal, saj bi to

zagotovo vplivalo na neugoden razplet posredovanja v mirni rešitvi spora.

Težavo dopustnosti dokazov v prekrškovnem postopku in razkritje teh podatkov

inšpektorju so v praksi reševali tako, da je inšpektor podatke o kršitvi v pristojno

reševanje odstopil drugemu inšpektorju, saj mu zakon v primeru odkritih kršitev nalaga

52

ukrepanje po uradni dolžnosti.84 Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah

pa sedaj izrecno določa, da se razkriti podatki (o vabilu stranke k mediaciji ali dejstvu,

da je bila stranka pripravljena sodelovati v mediaciji, mnenjih in predlogih glede možne

rešitve spora, ki so jih stranke izrazile med mediacijo, izjavah ali priznanjih dejstev, ki

so jih stranke dale med mediacijo, predlogih mediatorja, dejstvu, da je stranka pokazala

pripravljenost sprejeti mediatorjev predlog za mirno rešitev spora, listinah, pripravljenih

izključno za potrebe mediacije) lahko v postopku pred arbitražo, sodiščem ali drugim

državnim organom razkrijejo ali uporabijo v dokazne namene samo pod pogoji in v

obsegu, ki ga zahteva zakon, zlasti zaradi razlogov javnega reda (npr. zaščita interesov

otrok ali preprečitev posega v telesno ali duševno celovitost osebe) ali kolikor je

potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora, sicer pa takšni

podatki predstavljajo nedopustno dejstvo ali dokaz.

Enega izmed vzrokov za majhno število postopkov mediacije je možno iskati tudi v

tem, da stranke s to možnostjo sploh niso seznanjene in niti ne poznajo prednosti, ki jih

nudi postopek mediacije. Takšen vzrok bi bilo možno enostavno odpraviti s

sistematičnim izobraževanjem delavcev in delodajalcev skozi obveščanje preko

sindikatov, s pomočjo zgibank, v katerih bi bile predstavljene pravice in možnosti

delavcev za dolgotrajno sožitje z delodajalci in nenazadnje tudi preko inšpektorjev, ki

nenehno prihajajo v stik z obojimi.

Vzroke za nizko število postopkov mediacije v delovnopravnih sporih bi lahko

nenazadnje iskali tudi pri samih inšpektorjih. Inšpektorji za delo so, kot sami navajajo,

zaradi njihovega premajhnega števila glede na število postopkov izjemno

preobremenjeni. S tega vidika jim postopek posredovanja prinaša ob rednem delu (to je

skladno s 1. členom Zakona o inšpekciji dela inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem

zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna

razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma

in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu, če

s predpisi ni drugače določeno) še samo dodatno delo, saj gre ponavadi za postopke, ki

trajajo dlje časa in so zaradi njih v zamudi z ostalim delom.

84 32. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/2002) določa, da v kolikor inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost ukrepati v skladu z zakonom.

53

Stranke imajo seveda možnost odločitve za izvedbo postopka mediacije, ki ne bo

potekal pred inšpektorjem za delo, vendar ob obstoju možnosti tega postopka odločitev

za drugačno vrsto mediacije ni smiselna, saj v postopkih pred inšpektorjem za delo

stranke izberejo mediatorja, ki je izjemno dobro seznanjen s področjem, na katerem je

spor nastal. Njegovo delovanje ima podlago v zakonskih predpisih, mediacija po 228.

členu Zakona o delovnih razmerjih z vidika nagrade mediatorju ne povzroča nobenih

stroškov in nenazadnje stranki že na podlagi zakona pridobita s sporazumom izvršilni

naslov, pri čemer tudi odpadejo morebitni stroški zaradi sestave neposredno izvršljivega

zapisa pred notarjem ali sodiščem. V primeru neuspešne mediacije pa lahko stranki v

skrajnem primeru spor še vedno razrešita v arbitražnem ali sodnem postopku.

Novela Zakona o delovnih razmerjih ZDR-A in Zakon o mediaciji v civilnih in

gospodarskih zadevah zagotovo postavljata temelje za bolj razširjeno uporabo

postopkov mediacije tudi v delovnopravnih sporih. Čas bo pokazal, koliko bo

spremenjena oziroma dopolnjena ureditev pripomogla k temu.

54

Literatura

1. Andrewartha Jane v: Alternative Dispute Resolution. South European Regional

Conference on Alternative Dispute Resolution, 2002, str. 5-6,

2. Bečan Irena, Cvetko Aleksej, Klampfer Marta, Končar Polonca, Korpič-Horvat Etelka, Kresal Barbara, Kresal Šoltes Katarina, Novak Janez, Novak Mitja, Plešnik Tatjana, Vodovnik Zvone, Senčur Peček Darja, Belopavlovič Nataša, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008,

3. Doukoff M. Norman: ARS v Nemčiji s poudarkom na mediaciji. Pravna praksa, Ljubljana, 21(2002), 1/2, str. 31-36,

4. Drol-Novak Živa: Alternativno reševanje potrošniških sporov, v Pravna praksa, št. 23, Ljubljana 2008, str. 11-12,

5. Fisher Roger, Williams Ury: Getting to Yes: Negotiating Agreements Without Giving In, [URL: http://www.cedresources.nf.net/word/alt.doc], 15. 12. 2008],

6. Fuller L. Lon: The Principles of Social Order. Oxford-Portland, Oregon 2001,

7. Galič Aleš: Sodiščem pridružene oblike alternativnega reševanja sporov v ZDA, v: Odvetnik, številka 8, Ljubljana 2000, str. 6 – 10,

8. Jadek - Komar Dagmar, Alternativno reševanje sporov, v: Banke in pravna praksa, številka 1-2, Ljubljana 2003, str. 68 – 70,

9. Kukec Bojan: Mediacija v naši sodni praksi, v: Podjetje in delo, št. 6/7, Ljubljana 2005, str. 1579 – 1597,

10. Menkel-Meadow Carrie: MEDIATION: Theory, Policy and Practice, Ashgate/Dartmouth 2001,

11. Novak Janez: Alternativno reševanje sporov: Nadomestno reševanje delovnih sporov, v: Podjetje in delo, št. ¸6/7, Ljubljana 2001, str. 1272-1279,

12. Novak Marko: Alternativno reševanje sporov, v: Pravna praksa, št. 31/32, Ljubljana 2006, str. 37,

13. Ristin Gordana: Mediacija v pravu EU, v: Podjetje in delo, št. 6/7, Ljubljana 2007, str. 1332 – 1341,

14. Ristin Gordana: Mediacija: Ameriški odvetniki podprli alternativno reševanje sporov, v: Pravna praksa, št. 8, Ljubljana 2002, str. 40 – 41,

15. Sekirnik Tanja: Bo mediacija v Sloveniji zaživela in kaj vpliva na njeno uspešnost?, v: Pravna praksa, št. 16/17, Ljubljana 2008, str. 6-8,

16. Sekirnik Tanja: Kaj vpliva na uspešnost mediacije v sodnih sporih?, v: Podjetje in delo, št. 2, Ljubljana 2008, str. 285 – 297,

55

17. Shaw Margaret: The Selection of the Mediator, [URL: http://arbiter.wipo.int/events/conferences/1996/shaw.html], 20. 12. 2008,

18. Šetinc Tekavc Martina: Mediacija: sporazumno reševanje sporov v teoriji in praksi, Učila international Založba, Tržič 2002,

19. Tratar Boštjan, Pristavec Evelin. Alternativno reševanje sporov: Alternativne oblike reševanja sporov v luči razbremenjevanja sodstva, v: Podjetje in delo, številka 6/7, Ljubljana 2001, stran 1250-1263,

20. Zalar Aleš: Pravda in mediacija, v: Pravna praksa, številka 38/39, Ljubljana 2004, str. 10-12,

21. Zalar Aleš: Temeljna načela alternativnega reševanja sporov, v: Podjetje in delo, številka 6/7, Ljubljana 2001, str. 1228-1240.

Pravni in drugi viri

Pravni viri

1. Kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 81/2004, 112/2004, 129/2004, 71/2005, 5/2007, 107/2008 in 19/2009, Ljubljana 2004, 2005, 2007, 2008, 2009,

2. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/2004, Ljubljana 2004,

3. Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007, Ljubljana 2002, 2007,

4. Zakon o inšpekciji dela, Uradni list RS, št. 38/1994, 32/1997 in 36/2000, Ljubljana 1994, 1997, 2000,

5. Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Uradni list RS, št. 56/2002 in 26/2007, Ljubljana 2002, 2007,

6. Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, Uradni list RS, št. 56/2008, Ljubljana 2008,

7. Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/2008, Ljubljana 1999, 2002, 2004, 2007, 2008,

8. Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 119/2005, 126/2007 in 65/2008, Ljubljana 1999, 2000, 2002, 2004, 2005, 2007, 2008.

56

Drugi viri

1. Interno gradivo Inšpektorata RS za delo, Ljubljana 2003,

2. Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije št. 27, Državni zbor, Ljubljana 2008,

3. Poročilo o delu za leto 2003, Inšpektorat RS za delo, Ljubljana 2004,

4. Poročilo o delu za leto 2004, Inšpektorat RS za delo, Ljubljana 2005,

5. Poročilo o delu za leto 2005, Inšpektorat RS za delo, Ljubljana 2006,

6. Poročilo o delu za leto 2006, Inšpektorat RS za delo, Ljubljana 2007,

7. Poročilo o delu za leto 2007, Inšpektorat RS za delo, Ljubljana 2008,

8. Poročilo o delu za leto 2008, Inšpektorat RS za delo, Ljubljana 2009,

9. Sodna statistika 2003, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2004,

10. Sodna statistika 2004, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2005,

11. Sodna statistika 2005, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2006,

12. Sodna statistika 2006, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2007,

13. Sodna statistika 2007, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2008,

14. UNCITRAL Model Law on International Commercial Conciliation with Guide to Enactment and Use 2002, [URL: http://www.uncitral.org/pdf/english/texts/arbitration/ml-conc/ml-conc-e.pdf.], 13. 12. 2008,

15. WIPO arbitration and mediation center, Guide to WIPO mediation, [URL: http://www.wipo.int/freepublications/en/arbitration/449/wipo_pub_449.pdf], 20.12.2008.

57

Seznam uporabljenih kratic ADR – alternative dispute resolution

ARS – alternativno reševanje sporov

CEDR - Centre for Effective Dispute Resolution

CPR – Conflict Prevention and Resolution

UNCITRAL - United Nations Commission on International Trade Law

WIPO - World Intellectual Property Organization

ZDR – Zakon o delovnih razmerjih