Upload
others
View
10
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
METODA PAVLICA RADMANOVIĆ
VIKTIMIZACIJA ŽENSK
Diplomsko delo
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
VIKTIMIZACIJA ŽENSK
Študent: Metoda Pavlica Radmanović Številka indeksa: 71126084 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: izr. prof. dr. Zlatan Dežman
Maribor, april 2016
Posvetilo in zahvala
Diplomsko nalogo posvečam moji mali ženskici Zarji, z željo, da se z viktimizacijo
nikoli ne sreča in se ji hkrati zahvaljujem, ker je za čas mojega študija znala
potrpeti. Iz srca se zahvaljujem tudi možu Željku, ker me je skozi zares dolgo
obdobje mojega izobraževanja vseskozi podpiral.
Za mentorstvo se zahvaljujem prof. dr. Zlatanu Dežmanu.
i
KAZALO VSEBINE
POVZETEK .............................................................................................. iii
SUMMARY ............................................................................................... v
I UVOD .................................................................................................... 1
II VIKTIMOLOGIJA ................................................................................. 3
1 Pojem in zgodovina viktimologije .................................................... 3
1.1 Pojem viktimologije .................................................................................... 3
2.1 Zgodovina viktimologije .............................................................................. 3
2 Viktimologija - kriminologija ........................................................... 4
3 Cilji in naloge viktimologije ............................................................. 5
III ŽRTEV ................................................................................................ 6
1 Pojem žrtve ...................................................................................... 6
1.1 Nevidna žrtev ............................................................................................ 6
2 Pojem viktimizacije .......................................................................... 7
3 Tipologija žrtev ................................................................................. 7
4 Vloga žrtve ....................................................................................... 8
5 Tveganje za viktimizacijo ................................................................. 9
IV VIKTIMIZACIJA ŽENSK .................................................................... 11
1 Ženska in njena enakopravnost ..................................................... 11
2 Položaj žensk skozi zgodovino ....................................................... 12
3 Pojavne oblike viktimizacije žensk in kazniva dejanja .................. 14
4 Dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ...................................... 18
4.1 Biološki, psihološki in socialni dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ........... 19
4.1.1 Biološki dejavniki kriminalne viktimizacije……………………………………………………..19
4.1.2 Psihološki dejavniki kriminalne viktimizacije………………………………………………….23
4.1.3 Socialni dejavniki kriminalne viktimizacije……………………………………………………..24
4.2 Situacijski dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ...................................... 26
4.3 Tipologija žensk kot žrtev kriminalnih dejanj ............................................... 28
4.4 Odnos storilec – žrtev in viktimizacija žensk ............................................... 29
4.5 Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej .................. 32
4.5.1 Obnašanje ženske, s katerim pripomore k nastanku njene viktimizacije..………..33
4.5.2 Obnašanje ženske, s katerim prepreči nastanek njene viktimizacije………………..33
ii
4.6 Uživanje alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik ................. 38
V NASILJE NAD ŽENSKO V DRUŽINI .................................................... 40
1 Uvod ............................................................................................... 40
2 Nasilje s strani intimnega partnerja .............................................. 40
3 Druge oblike nasilja s strani ožje in širše družine ......................... 43
VI SPOLNO NASILJE NAD ŽENSKO....................................................... 46
1 Posilstvo ......................................................................................... 47
2 Spolno nasilje na delovnem mestu ................................................ 50
3 Prostitucija ..................................................................................... 50
VII TRGOVINA Z LJUDMI ..................................................................... 52
VIII PREMOŽENJSKI DELIKTI.............................................................. 57
1 Premoženjski delikti z elementi nasilja ......................................... 57
2 Prevare in goljufije ......................................................................... 58
IX ZAŠČITA ŽENSK KOT ŽRTEV KRIMINALNIH DEJANJ ...................... 61
1 Preventiva in kurativa .................................................................... 61
2 Zakonodaja ..................................................................................... 65
2.1 Mednarodni dokumenti ............................................................................. 65
2.2 Slovenska zakonodaja .............................................................................. 67
3 Institucionalne oblike pomoči ........................................................ 69
3.1 Centri za socialno delo (CSD) .................................................................... 69
3.2 Policija .................................................................................................... 70
3.3 Državno tožilstvo ..................................................................................... 71
3.4 Sodišče ................................................................................................... 72
3.5 Zdravstvene ustanove .............................................................................. 73
4 Neinstitucionalne oblike pomoči .................................................... 74
5 Položaj žensk v pravosodnem postopku ........................................ 75
X ZAKLJUČEK ........................................................................................ 76
BIBLOGRAFIJA ..................................................................................... 78
1 Pravni viri ....................................................................................... 78
2 Literatura ........................................................................................ 78
3 Internetni viri ................................................................................. 82
iii
POVZETEK
Nasilje nad ženskami je po raziskavah in statističnih podatkih (tako domačih kot
mednarodnih) pereč problem, ne samo zaradi trpljenja, ki ga žrtve doživljajo,
temveč tudi zaradi posledic na zdravstvenem in drugih področjih. Po podatkih
Nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih1 so ženske,
ki doživljajo nasilje, v povprečju manj zdrave. Večkrat doživljajo stres, motnje
prehranjevanja, spanja, strah, depresivnost in pogosteje mislijo na samomor.
Hujše posledice2 so še smrt, trajna invalidnost, osamitev, ipd. Temu pritrjuje tudi
Društvo za Združene narode za Slovenijo3, ki dodaja, da se zaradi tega zmanjša
tudi možnost sodelovanja žensk v javnem življenju, nasilje pa škoduje tudi
njihovim družinam ter celotni skupnosti.
Ker je po mnenju viktimologov mogoče na podlagi viktimoloških spoznanj o ženski
kot žrtvi, o njenih bioloških, psiholoških in socialnih značilnostih, oblikah nasilja
nad njo in dejavnikih kriminalne viktimizacije razviti bolj uspešen sistem ukrepov,
zlasti preventivnih, za zmanjšanje oz. odpravo nasilja nad žensko, sem sklenila v
svoji diplomski nalogi predstaviti viktimološka spoznanja o ženskah kot žrtvah
kriminalnih dejanj, opredeliti viktimizacijo ženske, zlasti pa ugotoviti vlogo ženske
- žrtve pri kriminalnem dejanju, podrobneje opredeliti nasilje nad žensko v
družini, spolno nasilje nad žensko, trgovino z ljudmi in premoženjske delikte nad
žensko ter predstaviti zaščito žensk v Sloveniji.
Predmet proučevanja v diplomski nalogi je odrasla ženska, posvetila sem se tudi
primerjavi viktimizacije mladega dekleta in starejše ženske. Proučevala sem
spoznanja viktimologije v ožjem smislu, tj. viktimologije, ki se ukvarja s
proučevanjem neposrednih žrtev kriminalnih dejanj. Osredotočila sem se samo
na tista deviantna dejanja nad žrtvijo, ki so hkrati tudi kazniva. Pri navajanju
1 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, Poročilo o nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni
sferi in v partnerskih odnosih, Raziskovalni projekt CRP V5-0464, Inštitut za kriminologijo, Ljubljana, 2010, str. 8, http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Splosni
Podatki.pdf. 2 Povzeto po M. Plaz, Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih, v: v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS
telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 83. 3 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo, http://www.unaslovenia.org/ozn/zenske.
iv
podatkov sem se zanašala na uradne statistične podatke, na pridobljene
statistične podatke policije v obdobju 2010-2014 in na podatke že narejenih
raziskav slovenskih in tujih raziskovalcev.
V diplomski nalogi sem postavila dve hipotezi.
Za hipotezo 1, ki pravi, da viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav, sem
ugotovila, da absolutno drži, kar potrjujejo tudi vse raziskave, vključno z mojo na
podlagi policijskih statističnih podatkov.
Pri hipotezi 2, ki pravi, da ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov
upoštevajo spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami, se nisem
mogla toliko zanašati na raziskave in statistične podatke, pač pa bolj na pregled
mednarodne in nacionalne zakonodaje, preprečevalnih ukrepov na vseh ravneh,
na mnenja priznanih viktimologov, ki pravijo, da »se novejša prizadevanja kažejo
v skrbi za žrtve, v pomoči strokovnjakov in pomembni vlogi organizacij in društev
za pomoč žrtvam«4, na trud organov pomoči za pridobivanjem znanja in skupnim
delovanjem ter na uvajanje viktimologije na visokošolskem, univerzitetnem in
magistrskem nivoju. Zato menim, da hipoteza deloma drži, saj zlasti z uvajanjem
viktimologije v izobraževalne programe policistov, kriminalistov in pravnikov,
»vzgajamo« takšne uslužbence, ki bodo razumeli žrtev, vpliv njenih osebnostnih
lastnosti na kaznivo dejanje in pomen njene interakcije s storilcem ter ki ne bodo
krivili žrtev zaradi njenega obnašanja za lastno viktimizacijo. To še posebej velja
za posilstvo in drugo spolno nasilje5, kjer še zmeraj velikokrat veljajo družbeni
predsodki.
Ključne besede: viktimologija, viktimizacija, viktimizacija žensk, nasilje nad
ženskami, zaščita žensk
4 G. Meško, Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije, Teorija in praksa, let. 35, 6/1998, str.
1077. 5 Povzeto po A. Šelih, Novejša, zlasti viktimološka spoznanja o posilstvu, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1989, str. 66.
v
SUMMARY
According to studies and statistics (both domestic and international), violence
against women is a pressing problem, not only because of the suffering
experienced by the victims but also because of the effects on health and other
areas. According to the National research on violence in private sphere and in
partner relationships6, women who experience violence are, on average, less
healthy. They experience stress, eating and sleep disorders, anxiety and
depression more often and think of suicide more frequently. More serious
consequences7 are death, permanent disability, isolation, etc. The United Nations
Association of Slovenia8 agrees with this and adds that the violence and its
consequences also reduce the possibility of participation of women in public life
and that the violence also harms their families and the entire community.
Since, according to the opinion of the victimologists, it is possible to develop a
more effective system of measures, in particular preventive, mitigation measures
or measures to eliminate the violence against women, on the basis of victimology
knowledge on a woman as a victim, on her biological, psychological and social
characteristics, forms of violence against her and factors of criminal victimisation,
I decided to present in my thesis the victimology knowledge on women as victims
of crime, define the victimisation of a woman and, in particular, to determine the
role of a woman - victim of the criminal act, to detail the violence against women
in the family, sexual violence against women, trafficking human beings and
property offences committed against women and to present the protection of
women in Slovenia.
6 Adapted from V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, Report on the national research on violence in private sphere and in partner relationships, Research project CRP V5-0464, Institute of
Criminology, Ljubljana 2010, p. 8, http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/page uploads/Splosni Podatki.pdf. 7 Adapted from M. Plaz, Violence against women in partner relationships and kinship, in: (Š.
Veselič, D. Horvat, M. Plaz ed.), Handbook for working with women and children victims of violence, SOS telephone for women and children - victims of violence, Ljubljana, 2014, p. 83. 8 Adapted from the United Nations Association of Slovenia, http://www.unaslovenia.org/ozn/ zenske.
vi
Object of study in this thesis is an adult woman; I also dedicated to the
comparison of victimisation of young girls and older women. I studied victimology
knowledge in the strict sense, i.e. victimology which deals with the study of the
direct victims of crime. I only focused on those deviant acts against a victim which
are also punishable. In providing the information, I have relied on the official
statistical data, acquired statistical information of the police in the period 2010-
2014 and on the information from the research already made by Slovenian and
foreign researchers.
In the thesis, I set up two hypotheses.
I found that hypothesis 1, which says that victimisation of women often is not a
random phenomenon, is absolutely true which is also confirmed by all research,
including my own on the basis of police statistics.
In hypothesis 2, which states that measures of institutional and non-institutional
authorities consider the findings of victimological science on violence against
women, I could not so much rely on research and statistics, but rather on the
review of the international and national legislation, preventive measures at all
levels, opinions of victimologists saying that "recent efforts are reflected in the
care for the victims, the assistance of experts and the important role of
organisations and associations to help victims"9, on the effort of the assistance
authorities to acquire knowledge and act together and on the introduction of
victimology in higher education, university and master's level. I therefore believe
that the hypothesis is partly true; especially, since by the introduction of
victimology in training programs of police officers, criminologists and lawyers, we
"educate" such employees who will understand a victim, the impact of her
personal attributes on the offence and the meaning of her interaction with the
offender, and who will not blame a victim for her own victimisation because of
9 G. Meško, Some dimensions of violent victimisation, Theory and practice, year 35, 6/1998, p.
1077.
vii
her behaviour. This is especially true for rape and other sexual violence10 which
is often still subject to social prejudices.
Keywords: victimology, victimisation, victimisation of women, violence against
women, protection of women
10 Adapted from A. Šelih, Newer, in particular victimological findings about rape, Journal of Criminalistics and Criminology, Ljubljana 1989, p. 66.
1
I UVOD Nasilje nad ženskami11 je pogost in kompleksen pojav. Do 70 % žensk naj bi bilo
v svojem življenju vsak enkrat žrtev nasilja. Povzročitelji nasilja nad žensko so po
vseh raziskavah in na podlagi statističnih podatkov v pretežnem delu moški12.
Med pojavnimi oblikami krimininalnih dejanj nad žensko prednjači nasilje s strani
njenega moža oz. partnerja.
Ženske že zaradi svojih bioloških, psiholoških in socialnih značilnosti spadajo v
skupino prebivalcev s povečanim tveganjem za viktimizacijo. Z neustreznim ali
celo provokativnim obnašanjem se to tveganje še poveča, z ustreznim pa
zmanjša.
V diplomski nalogi uporabim statistične podatke, ki sem jih na prošnjo dobila od
Oddelka za načrtovanje in analitiko na Generalni policijski upravi. Poleg teh
uporabim tudi podatke drugih domačih in tujih raziskav.
Diplomsko nalogo pričenjam z viktimologijo, z njenim pojmom, zgodovino,
relacijo s kriminologijo, s cilji ter nalogami (II poglavje).
V III. poglavju opredelim pojem žrtve, primarne in sekundarne viktimizacije ter
viktimiziranosti. Med tipologijami opišem Hentigovo, ker je bila prva in Fattahovo,
ker naj bi bila po mnenju nekaterih viktimologov najbolj izčrpna in primerna za
pojasnitev viktimizacije žrtev ter opredelim namen in uporabnost tipologij. V
nadaljevanju pojasnim vlogo žrtve in tveganje za viktimizacijo.
V IV. poglavju najprej spregovorim o enakopravnosti in položaju žensk skozi
zgodovino, nato opredelim pojem nasilja, njegove pojavne oblike in naštejem
inkriminirane oblike iz Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Prikažem
statistične podatke žrtev kaznivih dejanj po spolu in ženskih žrtev po posameznih
poglavjih KZ-ja. Nadaljujem z dejavniki kriminalne viktimizacije žensk, tipologijo
žensk kot žrtev kaznivih dejanj in opisom »kazenskega para«. Opredelim
11 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 12 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, 2010, str. 8.
2
obnašanje ženske, s katerim pripomore in s katerim lahko prepreči nastanek
lastne viktimizacije. Poglavje zaključim z ugotovitvami o uživanju alkohola in
prepovedanih drog kot o viktimogenih dejavnikih.
V V. poglavju govorim o nasilju nad žensko v družini, ki ga zakonsko opredelim,
nadaljujem z opisom nasilja s strani intimnega partnerja, ki je tudi najpogostejše
nasilje nad žensko in se dotaknem še drugih oblik nasilja v družini. Prikažem
statistične podatke.
V VI. poglavju spregovorim o spolnem nasilju nad žensko. Osredotočim se na
posilstvo, spolno nasilje na delovnem mestu in na prostitucijo. Prikažem
statistične podatke.
V VII. poglavju govorim o trgovini z ljudmi. Prikažem statistične podatke.
V VIII. poglavju o premoženjskih deliktih opredelim le tiste, ki se morda nanašajo
na žensko viktimizacijo – delikti z elementi nasilja in prevare ter goljufije.
Prikažem statistične podatke.
V IX. poglavju govorim o zaščiti žensk kot žrtev kaznivih dejanj v našem sistemu.
Poleg preventive in kurative navedem še zakonodajo – tako mednarodno kot
slovensko ter institucionalne in neinstitucionalne oblike pomoči. Na koncu
spregovorim še o položaju žensk v pravosodnem postopku.
Diplomsko nalogo zaključim z ugotovitvami ter poskušam odgovoriti na
postavljene hipoteze, ki so:
hipoteza 1: Viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav;
hipoteza 2: Ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov upoštevajo
spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami.
3
II VIKTIMOLOGIJA
1 Pojem in zgodovina viktimologije
1.1 Pojem viktimologije
Viktimologija13 je znanost o žrtvi (/lat/. victima - žrtev, /grš./ logija – znanost,
veda). V ožjem smislu je viktimologija znanost o žrtvah kriminalitete. Fattah,
priznani viktimolog, poudarja, da se viktimologija ukvarja z neposredno žrtvijo
zločina, še posebej pa z njeno osebnostjo, njenimi biološkimi, psihološkimi,
moralnimi in sociokulturnimi lastnostmi, z njeno povezavo s storilcem in njeno
vlogo ter prispevkom k kriminalnemu dejanju.14 V širšem smislu je viktimologija
znanost o žrtvah kriminalitete in nesreč.
1.2 Zgodovina viktimologije
Številne specifično viktimološke tematike15 so bile vseskozi obravnavane že
znotraj kriminologije (o tej vedi več v naslednjem poglavju). V 30. letih prejšnjega
stoletja pa je zaznati povečano zanimanje za vlogo žrtve v »predkriminalni«
situaciji, tj. preden storilec stori kriminalno dejanje.
Za nastanek viktimologije16 se šteje leto 1948, za njenega utemeljitelja pa Hans
von Hentig, saj je takrat izšla njegova knjiga z naslovom »The criminal and his
victim«, ki prva sistematično obravnava viktimološko problematiko. Vendar je prvi
izraz »viktimologija« uporabil ameriški psihiater F. Wertham leta 1949.
Prvi viktimologi17, kot so von Hentig, Mendelson, Schafer, Nagel, Fattah,
Wolfgang in Amir, so se ukvarjali predvsem s vprašanjem vloge žrtve pri kaznivem
13 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, Uticaj žrtve na pojavu kriminaliteta, IRO Svetozar Marković, Beograd 1984, str. 34-35. 14 Drugače o tem Z. Šeparović, Viktimologija, Viktimologija: studije o žrtvama, Pravni fakultet u Zagrebu, »Poslovna politika« novinsko -izdavačka organizacija, Zagreb, Samobor, Beograd, 1987,
str. 20-24. 15 Povzeto po Z. Kanduč, Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive (Zbirka prispevkov), Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2001, str. 21. 16 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 40. 17 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 22.
4
dejanju. Zanimal jih je njen prispevek k kriminalnemu dejanju in njena morebitna
odgovornost. Prvi viktimolog18 na področju bivše Jugoslavije je bil Panta Marina
(1960), kasneje so delovali še viktimologi, kot so J. Pečar (slovenski), Z. Šeparović
in A. Carić.
Pomembno spremembo v razvoju viktimologije19 je povzročilo gibanje za žrtve
kaznivih dejanj, ki se je pojavilo po letu 1980 v zahodnih državah kot odgovor na
prevladujočo kriminologijo, ki je zanemarjala vlogo žrtve in se ukvarjala le s
proučevanjem kriminalcev, pojavnih oblik in vzrokov kriminalitete. Gibanje20 je
vplivalo na spremembe v materialnem in procesnem kazenskem pravu, v
priznavanju posebnih pravic in uvajanju različnih oblik pomoči žrtvam kaznivih
dejanj.
2 Viktimologija – kriminologija
Kot smo že omenili, je viktimologija znanost o žrtvi, ki se »ukvarja s proučevanjem
kriminalitete predvsem z vidika žrtev, s poudarkom na zvezi med žrtvijo in
storilcem« 21. Kriminologija22 pa je znanost o kriminaliteti, ukvarja se s storilci
kriminalnih dejanj, zlasti raziskuje vzroke kriminalitete, proučuje kriminalne
kariere, išče razlike med kriminalci in nekriminalci, ugotavlja prostorsko
porazdelitev kriminalitete ipd. Kriminologi proučujejo tudi žrtve kaznivih dejanj,
njihove viktimološke študije pa so pomembno dopolnilo k uradnim policijskim
statistikam o kriminaliteti. Vendar večina kriminoloških del spregleda vpliv žrtve
na kaznivo dejanje.
Čeprav se je viktimologija razvila iz kriminologije23, sta danes obe samostojni
znanstveni disciplini, ki pa sta medsebojno povezani. Viktimološka spoznanja so
zelo koristna za kriminologijo, enako pa velja tudi v obratni smeri. Pomemben
18 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 40. 19 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1076. 20 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 22. 21 G. Meško, 1998, str. 1078. 22 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1078 23 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 20.
5
prispevek viktimologije je vsekakor spoznanje, da kriminalna viktimizacija ni
naključen pojav.
3 Cilji in naloge viktimologije
Osnovni cilj viktimologije24 kot znanosti o žrtvah kriminalnih dejanj je:
priskrbeti znanstveno dokazana spoznanja o vzrokih kriminalnega dejanja v
povezavi z žrtvijo, ki jih je mogoče praktično uporabiti za učinkovito
preventivno politiko, odkrivanje neznanih storilcev in adekvatno kaznovanje
storilcev;
proučevanje problemov, ki jih ima žrtev po izvršenem kriminalnem dejanju.
Vloga viktimoloških spoznanj25 je zelo pomembna v preventivi, saj lahko:
bistveno pripomore k razvijanju zavesti o nevarnosti;
opozori na varnostne ukrepe in na načine izogibanja nevarnih situacij ter
omogoča izgraditi celotni sistem na področju preventive.
Prav tako pa viktimološka spoznanja:
pripomorejo pri odkrivanju ti. skrite kriminalitete;
z odkrivanjem resnične vloge žrtve, ki je lahko povsem nedolžna ali izključno
kriva, pripomorejo k boljšemu uresničevanju družbenih potreb za pregonom
in resocializacijo storilca;
pri izvrševanju sankcij pripomorejo k rešitvi konflikta, ki je privedel do
kriminalnega dejanja, zlasti takrat, ko obstoji možnost ponovitve (npr.
družinsko nasilje).
24 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 38. 25 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 39-40.
6
III ŽRTEV
1 Pojem žrtve
Po Slovarju slovenskega jezika26 ima beseda žrtev v slovenskem jeziku dva
osnovna pomena:
1. v različnih religijah (lat. sacrificium, angl. sacrifice): žival, človek, ki se ponudi
božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim
obredom;
2. kdor je poškodovan, umre, propade ali je deležen hudih oz. negativnih posledic
(lat. victima, ang. victim):
a) zaradi dejanja koga drugega (napad, nasilje, nanj ne ozirajoče se negativno
dejanje - npr. otroci so žrtve alkoholizma staršev);
b) zaradi nepričakovanega ali nepredvidenega dogajanja ali pojava (npr. žrtve
požara);
a) zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo (npr. žrtve mamil).
Kriminološko-viktimološki pojem žrtve v širšem smislu je vsebovan pod 2. točko
(victima), zajema27 pa osebe, ki so pretrpele neko škodo zaradi kriminalnih
dejanj, prekrškov ali naključnih dogodkov. Kriminološko-viktimološki pojem žrtve
v ožjem smislu zajema le žrtve kriminalnih dejanj.28
1.1 Nevidna žrtev
Velika zasluga viktimološke (zlasti feministične) znanosti29 je v tem, da je odkrila
prej nevidne žrtve družinskega nasilja, ki se dogajajo daleč od »oči in ušes«. Gre
predvsem za žrtve telesnega, spolnega, psihičnega in ekonomskega nasilja.
Takšno nasilje je iz razumljivih razlogov zelo težko preučevati pa tudi
26 Povzeto po Slovar slovenskega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU,
portal BOS, http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html. 27 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 42. 28 Drugače o tem Z. Šeparović, 1987, str. 20-21. 29 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 32.
7
preprečevati, ker ni enotnega odgovora na to, ali in kdaj lahko formalni in
neformalni nadzorniki v njihova razmerja posegajo.
2 Pojem viktimizacije
Viktimizacija30 je proces, ko nekdo postaja žrtev kriminalnega dejanja (primarna
viktimizacija). Poznamo tudi sekundarno viktimizacijo, ki nastane zaradi
negativne reakcije okolja in nepravilnega delovanja organov, institucij in
posameznikov, s katerimi se žrtev srečuje po primarni viktimizaciji. Viktimiziranost
je stanje, ko je nekdo že postal žrtev kriminalnega dejanja.
3 Tipologija žrtev
Tipologija je metoda, s katero se osebe, ki imajo enake lastnosti, razporedi v
tipske skupine. Enako kot storilce31, so viktimologi poskušali razvrstiti tudi žrtve,
ki imajo neke skupne značilnosti, v določene tipske skupine.
Prvo tipologijo žrtev32 je naredil H. von Hentig v svoji knjigi »The criminal and his
victim«. Podal je tri osnovne temelje:
1. kriminalec – žrtev: ista oseba lahko postane kriminalec ali žrtev – odvisno od
okoliščin;
2. latentna žrtev: žrtev ima določene predispozicije za viktimizacijo (mladoletniki,
ženske, starostniki, duševno bolni, imigranti, pripadniki manjšin, mentalno
hendikepirani, depresivni, pohlepni, osamljeni, …);
3. odnos kriminalec - žrtev: med njima vlada vzajemen odnos.
Njegovo tipologijo je kasneje razširil H. Ellenberger, svoje tipologije pa so naredili
še drugi priznani viktimologi, kot so B. Mendelsohn (glej Vloga žrtve, str. 8), R.
F. Sparks, H. J. Schneider, Z. Šeparović in drugi. Vendar je najbolj ustrezno in
30 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 49. 31 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 24. 32 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 44-47.
8
izčrpno tipologijo za pojasnitev viktimizacije žrtev naredil leta 1967 E. A. Fattah.
Njegova tipologija temelji na različnih stopnjah vpliva žrtve na kriminalno
aktivnost storilca in je zato najbolj ustrezna za empirično raziskovanje. Tipi žrtve
so:
1. žrtev, ki pri kriminalnem dejanju sploh ne sodeluje;
2. latentna žrtev;
3. žrtev provokator;
4. žrtev, ki pri kriminalnem dejanju sodeluje bodisi s pasivnim ali aktivnim
obnašanjem;
5. lažna žrtev.
Nekateri viktimologi so naredili tipologije žrtev glede na posamezno vrsto
kriminalnega dejanja (G. Schulz je razdelil tipe žrtev seksualnih deliktov).
Namen tipologij33 je bil pojasniti viktimizacijo in vzpostaviti učinkovit sistem
preventive. Kljub temu, da imajo vse eno pomembno napako, narejene namreč
niso na empiričnih dognanjih in so zato v praksi neuporabne, so lahko podlaga
za kakšne bodoče tipologije, ki pa bodo ta dognanja vsebovale.
4 Vloga žrtve
Nikoli ni dovolj poudariti, da namen viktimologije ni zmanjšati krivdo storilca ali
po drugi strani obdolžiti žrtev, temveč raziskati, katere so tiste značilnosti v
njenem odnosu in obnašanju, ki so pripomogle k nastanku kriminalnega dejanja.
Med storilcem in žrtvijo obstaja mreža medsebojih interakcij34. Zasluga
viktimološke znanosti je, da je njihovo poznavanje omogočilo dinamično
dojemanje koncepcije kriminalnega dejanja. Po Fattahu interakcije, ki obstajajo
pred izvršitvijo kriminalnega dejanja, ustvarjajo ti. predkriminalno situacijo
(specifična, nevarna situacija), ustvarjajo priložnost za izvršitev zločina. V takem
primeru je žrtev točno določena in kaznivo dejanje se lahko stori samo proti njej.
33 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 49. 34 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 72-74.
9
Druga je nespecifična, amorfna situacija. Priložnost za izvršitev kaznivega dejanja
ne izvira iz predhodnega odnosa, storilec načrtuje izvršitev dejanja in pri tem
izbere žrtev, ki ima določene značilnosti.
Žrtev lahko po Mendelsohnu35 pri nastanku kriminalnega dejanje 1. sodeluje, 2.
ne sodeluje ali 3. sama povzroči zločin. To pomeni, da je lahko žrtev 1. vzrok
kriminalnega dejanja, 2. izgovor za le-to, 3. je slučajna, ali 4. se je s storilcem
sporazumela.
Kanduč (2001) pravi36, da obstajajo številne žrtve, ki so lahko zgled
samovarovalnega obnašanja. To so tisti posamezniki, ki nočejo z ničemer olajšati,
spodbuditi ali izzvati kriminalnega dejanja oz. lastne viktimiziranosti. Po drugi
strani so žrtve, ki storilcu olajšajo njegovo dejanje, npr. tako, da ustvarijo
priložnost, ki ga naredi »tatu«. Obstajajo še žrtve, ki s svojim obnašanjem
izzovejo kaznivo dejanje storilca, ki ga ta ni nameraval storiti. Zlasti pri kaznivih
dejanjih umora, uboja in pri telesnih in seksualnih deliktih je vloga žrtve neredko
odločujoča.
5 Tveganje za viktimizacijo
Tveganje za viktimizacijo37 pomeni, da ima določena oseba viktimogene
predispozicije, zaradi katerih je stalno ali trenutno manj zaščitena ali bolj
izpostavljena od drugih oseb in zaradi tega dejstva obstaja večja možnost, da
postane žrtev določenega kriminalnega dejanja. Če ima oseba eno ali več
viktimogenih predispozicij, gre za latentno žrtev.
Viktimogene predispozicije38 ali dejavniki so:
1. osebni:
biološki (starost, spol, duševni bolniki, invalidi, alkoholiki, narkomani, ...),
psihološki (agresivnost, nemarnost, duševna omejenost, odtujenost, …);
35 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 28. 36 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 29-30. 37 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 50. 38 Povzeto o Z. Šeparović, 1987, str. 29.
10
2. socialni (poklic, tujci, pripadniki manjšine, priseljenci, bivši zaporniki,
odvisniki, …);
3. situacijski (»na nepravem mestu v nepravem času«, letni, mesečni in dnevni
ritem kriminalnih dejanj, ekološko pogojena deviantnost, mesta, kjer obstaja
večja oz. manjša verjetnost delikta, ipd.).
Viktimogene predispozicije39 lahko vplivajo na nastanek in potek kriminalnega
dejanja v fazi nastanka ideje in načrtovanja za izvršitev kriminalnega dejanja, v
fazi prehoda na izvršitev kriminalnega dejanja ali v fazi izvršitve kriminalnega
dejanja.
Proučevanje in spoznavanje viktimogenih dejavnikov40 je pomembna naloga
viktimološke znanosti, saj je bistvena za učinkovite preventivne ukrepe. »Če nam
je znano, da nekatere osebe lažje postanejo žrtve, da one to lažje postanejo v
določenih situacijah ali v določenem času, potem je to zelo pomemben podatek
za preprečevanje kriminalnih dejanj in nesreče ljudi.«
39 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 65-66. 40 Z. Šeparović, 1987, str. 30.
11
IV VIKTIMIZACIJA ŽENSK
1 Ženska in njena enakopravnost
Ženska je enakovredna moškemu po zakonu, v javnem in zasebnem življenju, kar
zagotavlja tudi 14. člen ustave41, ki pravi, da so »V Sloveniji vsakomur zagotovljene
enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, …«
in da so vsi »… pred zakonom enaki.«
Po 22. členu ustave42 imamo vsi, tudi ženske, zagotovoljeno enako varstvo pravic
pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih
interesih. Enakost se kaže tudi v 42. členu Ustave, po katerem imamo vsi
polnoletni državljani volilno pravico.
Pravno smo ženske torej enake moškim, vendar ali smo tudi dejansko? Primer
dejanske neenakopravnosti se npr. kaže v tem, da je ženska v procesih
subjektivizacije43 izključena. Simone de Beauvoir, francoska pisateljica, filozofinja
in feministka, v svoji knjigi »Drugi spol« meni, da je moški norma, model, ženska
pa odklon od norme. Ženska je določena glede na moškega in se razlikuje glede
nanj, ne pa on glede na njo; ona je nebistveno nasproti bistvenemu. Ona je drugi
spol. Primer takšne neenakopravnosti je zaslediti npr. v medicini, kjer je
anatomski model vedno moški. V zadnjem desetletju se sicer to že spreminja.
Drugi primer dejanske neenakopravnosti je primer muslimanske ženske, ki ima v
Sloveniji po ustavi in po zakonih enake pravice kot moški, vendar jih ne koristi.
Izvor njene neenakopravnosti je v njeni družini in skupnosti, odraža pa se v
omejevanju njenih pravic pri udejstvovanju na izobraževalnem, političnem,
kulturnem, športnem idr. področjih, v njenem podrejenem položaju v družini in
družbi ter v posledicah, ki jo doletijo v primeru njene »neubogljivosti« in so
nasilne narave. Ta primer dejanske neenakopravnosti je trenutno omejen na
41 Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/1991, Ljubljana, 1991, str. 12. 42 Povzeto po Ustava Republike Slovenije, 1991, str. 16. 43 Povzeto po A. Završnik, Feministična kritika prava in kazenskopravnega sistema, v: Z. Kanduč (vodja raziskave), Ženske, nasilje, viktimizacije in (kazensko)pravni sistem v kriznem kontekstu
postmodernizacijskih transformacij, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Raziskava št. 161, str. 11.
12
muslimansko žensko, vendar lahko zaradi naraščajoče muslimanske skupnosti v
naši družbi postane širši problem.
V največji meri pa je dejanska neenakopravnost prisotna v zasebnem življenju,
pri ženski – posameznici, v obliki nasilja nad njo, za zaprtimi vrati, daleč stran od
oči in ušes nepovabljenih gostov.
O ženski naravi seveda obstajajo stereotipi, tako kot o moški, ki pa se v zadnjih
letih rušijo in spreminjajo. Vendar je izraz »žrtev«44 še vedno pogosto povezan z
razmerjem med spoloma. Ženska je žrtev, moški je storilec. Žrtvi (ženski) se pred
nastankom viktimologije nobeden ni posvečal, kriminologija in celoten kazenski
proces sta se ukvarjala samo s storilcem (moškim).
Dejansko so še področja družbenega, političnega, ekonomskega in drugega
udejstvovanja, kjer ženska moškemu ni enaka, po drugi strani pa zadovoljitev
formalnih kriterijev enakosti včasih nikamor ne vodi. Obstajajo tudi področja, ki
so postala v škodo ostalih državljanov, pa tudi žensk, povsem feminizirana (npr.
vzgoja in izobraževanje).
2 Položaj žensk skozi zgodovino
Po staropisemski in judovski legendi45 je Bog ustvaril poleg Adama tudi Lilit,
njegovo prvo ženo, da bi mu rodila otroke. Lilit se je počutila zapostavljeno in
neenakopravno, v takšnem podrejenem odnosu ni hotela roditi otroke, zato je
odšla in s tem postala simbol zla. Bog je kasneje iz Adamovega rebra naredil Evo.
Legenda na simboličen način pokaže, da je viktimizacija žensk stara kot človeški
rod.
44 Povzeto po T. Stanković, Ženske kot žrtve kaznivih dejanj – izbrane feministične perspektive,
v: Meško G. (ur.), Izbrana poglavja iz viktimologije I., Mala čitanka viktimologije za varstvoslovce (Študijsko gradivo), Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2007, str. 140. 45 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, Žene kao žrtve kriminaliteta, Naučna knjiga, Beograd, 1989, str. 1.
13
Položaj žensk46 je bil v zgodovini tesno povezan z nasiljem. Mož jo je lahko
nekaznovano mučil, pretepal, prodal, daroval ali ubil. Bila je njegova lastnina,
zato je imel pravico, da z njo ravna po svoji volji. Vzrok za ženino podrejenost47
je bil že v njeni specifični biološki funkciji rojevanja in vzgajanja potomcev, zaradi
česar je imela manj pomembno družbeno vlogo kot moški. Že v obdobju
primitivnih družb, lovsko-nabiralniških skupnosti pred nastankom mest in
družbenih slojev, je bila ženska »drugi spol«. Kasneje, z nastankom poljedelstva
in živinoreje, se je njen položaj samo še slabšal. Nasilje nad žensko48 je bilo ves
čas nevidno, normalno, neprepoznavno in celo naravno.
Feministično gibanje49 se je pričelo v zahodnih družbah v 60. letih XVIII. stoletja.
Takrat so ženske zahtevale splošno volilno pravico, izobraževalne možnosti,
socialne pravice, lastninsko pravico ipd. V XX. stoletju, v poznih 60. (v ZDA) oz.
zgodnjih 70. letih (v Evropi), so ženske zahtevale enakost pred zakonom,
priznanje ustavne pravice do izobrazbe, dela, političnega predstavništva ipd. V
tem obdobju so feministke očitale kazenskemu pravu razumevanje spola na
stereotipen način in osveščale javnost o problematiki nasilja. »Feministična
teorija ima nedvomne zasluge pri razkritju spregledanih oblik nasilja, zlasti
spolnega nasilja in nasilja v družini«, prav tako pa feminističnemu gibanju gre
zahvala za pravice, ki jih ženske danes imamo.
Žensko gibanje50 za pomoč ženskam, žrtvam nasilja, se je pričelo v Sloveniji, ko
je bil problem nasilja še tabu. Najprej je bila leta 1989 ustanovljena Skupina SOS
telefon, leta 1993 Modra – Društvo za raziskovanje in uresničevanje
46 Povzeto po L. Božac Deležan, Ko je najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši prostor dom, najnevarnejša oseba partner, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad
vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko kulturno središče,
Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 11. 47 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 12. 48 Povzeto po Z. Kanduč, Nasilje nad ženskami in kazensko pravo – zgrešeno srečanje?, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko,
Ljubljana, 1999, str. 36. 49 Povzeto po A. Završnik, Raziskava št. 161, str. 4. 50 Povzeto po K. Aničič, Razvoj in dejavnost telefonskega in individualnega svetovanja, skupin za
samopomoč, zatočišč, zagovorništva in izobraževanja za delo z žrtvami nasilja, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS
telefon, Feministično informacijsko kulturno središče, Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 16-17.
14
psihosocialnih potreb žensk, leta 1994 Ženska svetovalnica in Združenje proti
spolnemu zlorabljanju in leta 1996 Društvo za nenasilno komunikacijo.
Danes smo ženske po zakonu enakopravne z moškimi, dejansko pa je naša
podrejenost opazna predvsem na zasebnem področju, v vedenjskih vzorcih obeh
spolov. Nasilje v okviru zasebnosti ima tudi »družbene razsežnosti, saj se dogaja
ženskam ne glede na rasno, kulturno, nacionalno, versko, razredno ali katero
drugo pripadnost«51.
3 Pojavne oblike viktimizacije žensk in kazniva dejanja
Po definiciji Sveta Evropske Unije52 je nasilje nad ženskami »dejanje nasilja proti
ženskam, zaradi katerega ženske utrpijo oziroma lahko utrpijo izgubo ali so žrtve
fizičnega, spolnega ali psihičnega trpljenja, vključno z grožnjo s tovrstnimi dejanji,
prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem
življenju«.
Nasilje nad žensko53 je lahko fizično, spolno, psihično in ekonomsko. Te pojavne
oblike so med seboj povezane in spremljajo ženske od rojstva do smrti. Nekatere
oblike nasilja, kot npr. trgovanje z belim blagom, presegajo državne meje.
Fizično nasilje54 vključuje dejanja kot so klofutanje, pretepanje, brcanje,
boksanje, suvanje, lasanje ipd. Za fizično nasilje je značilno, da pogosto preraste
iz psihičnega, zlasti v partnerskem odnosu. Zakon o preprečevanju nasilja v
družini55 (v nadaljevanju ZPND) opredeljuje fizično nasilje v 3. členu pod 2. točko
tako: »Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči
bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe.«
51 L. Božac Deležan, 1999, str. 14. 52 Svet Evropske Unije, Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem vrstam diskriminacije proti njim, Bruselj, 2008. 53 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 54 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Slišite?, Informativna brošura o nasilju nad ženskami, izdana v okviru mednarodnih dni akcij proti nasilju nad ženskami,
Ljubljana, 2009. 55 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Uradni list RS, št. 16/08, Ljubljana, 2008.
15
Psihično nasilje56 je najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami in je vedno
spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Obsega žaljivke, zmerjanje, vpitje,
poniževanje, grožnje ipd. Zakon o preprečevanju nasilja v družini57 opredeljuje
psihično nasilje v 3. členu po 4. točko tako: »Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi
povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek
manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.«
»Spolno nasilje je vsako dejanje s spolno vsebino, s katerim se druga oseba ne
strinja, oziroma se ob njem počuti slabo ali jo je strah.«58 Dejanje je storjeno
proti volje ženske, z uporabo sile, ali z izsiljevanjem, zlorabo moči ali z grožnjo.59
Podobno opredeljuje spolno nasilje tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini.60
Ekonomsko nasilje nekateri avtorji posebej ne opredeljujejo, vendar gre prav tako
za nasilje, ki v partnerskem odnosu ženski preprečujejo, da bi partnerja zapustila.
Sem spada tudi neplačevanje preživnine in omejevanje pravice do zaposlitve.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeljuje ekonomsko nasilje v 3. člen
pod 5. točko tako: »Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje
družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s
katerim družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno
omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih
članov.«
V KZ-ju61 so inkriminirane oblike nasilja, značilne za žensko viktimizacijo:
kazniva dejanja zoper človečnost v 14. poglavju – spravljanje v suženjsko
razmerje (112. člen), trgovina z ljudmi (113. člen),
kazniva dejanja zoper življenje in telo v 15. poglavju – uboj (115. člen), umor
(116. člen), uboj na mah (117. člen), povzročitev smrti iz malomarnosti (118.
člen), lahka, huda in posebno huda telesna poškodba (122. – 124. člen),
ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru (127. člen);
56 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 57 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ljubljana, 2008. 58 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 59 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 60 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ljubljana, 2008, 3. člen, 3. točka. 61 Kazenski zakonik RS, Uradni list RS, št. 50/2012, 29. 6. 2012.
16
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v 19. poglavju – posilstvo (170.
člen), spolno nasilje (171. člen), spolna zloraba slabotne osebe (172. člen),
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (174. člen), zloraba
prostitucije (175. člen);
kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke v 21. poglavju –
nasilje v družini (191. člen), kršitev družinskih obveznosti (193. člen),
neplačevanje preživnine (194. člen).
Graf 1 prikazuje povprečno število žrtev
kaznivih dejanj po spolu v obdobju od leta
2010 do 2014 na podlagi pridobljenih
policijskih podatkov. Po pričakovanjih je
moških žrtev več od ženskih, kar je v skladu
z naravo obeh spolov. Moških žrtev je tako
26.604, kar znaša 59 %, ženskih pa 18.827,
kar znaša 41 % vseh žrtev.
Graf 1 prikazuje strukturo oškodovanih glede na spol
v obdobju 2010-2014.
Graf 2 prikazuje povprečno število žrtev kaznivih dejanj po izbranih poglavjih KZ-ja v obdobju
2010-2014 po spolu.
59%
41%
STRUKTURAOŠKODOVANIH PO
SPOLU
moški ženske
9
46170
140
3948
1523
12
14370
256
2165
583
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%
KD ZOPER ČLOVEČNOST
KD ZOPER PREMOŽENJE
KD ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST
KD ZOPER ZAKONSKO ZVEZO, DRUŽINO IN OTROKE
KD ZOPER ŽIVLJENJE IN TELO
STRUKTURA ŽRTEV PO SPOLU PO IZBRANIH POGLAVJIH KZ-JA
moški ženske
17
Kakšna pa je struktura oškodovanih oseb po spolu v istem obdobju po izbranih
poglavjih KZ-ja, kjer so inkriminirane oblike nasilja nad žensko, kaže graf 2. Po
pričakovanjih in v skladu s statistikami in raziskavami rezultati kažejo, da so moški
v obdobju 2010-2014 v povprečju v večjem deležu žrtve kaznivih dejanj zoper
življenje in telo (72 %) in zoper premoženje (76 %). Pri kaznivem dejanju zoper
zakonsko zvezo, družino in otroke je bilo moških žrtev 64 %, ženskih pa »le« 36
%, kar me je sprva presenetilo, saj spada v to skupino tudi nasilje v družini, kjer
je po vseh raziskavah v veliko večji meri žrtev ženska. Vendar so v tej skupini
zajeta tudi kazniva dejanja zoper otroke in mladoletnike ter neplačevanje
preživnine (kjer gre sploh za največ kršitev v skupini). Pri kaznivem dejanju
spolne nedotakljivosti je po pričakovanjih večji odstotek žrtev žensk (65 %). Pri
kaznivem dejanju zoper človečnost je moških žrtev v povprečju 43 %, ženskih pa
57 %. Kljub večjemu številu ženskih žrtev so me številke presenetile, saj sem
pričakovala, da so kazniva dejanja iz te skupine (zloraba prostitucije, spravljanje
v suženjsko razmerje in trgovina z ljudmi) ti. »ženska« kazniva dejanja. Manjšo
razliko med spoloma pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in zoper
človečnost je mogoče pojasniti s tem, da le-ta zajemajo tudi žrtve mladoletnike
in otroke obeh spolov.
Kakšno pa je razmerje med ti. »ženskimi« kaznivi dejanji, podajam v tabeli 1 in
grafu 3. Podatki65 so za leto 2011, prikazani za ženske, starejše od 15 let.
Tabela 1 prikazuje število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v letu 2011.
62 KZ - kazniva dejanja lahke, hude in posebno hude telesne poškodbe. 63 KZ - kazniva dejanja posilstva, spolnega nasilja, spolne zlorabe slabotne osebe, kršitve spolne
nedotakljivosti z zlorabo položaja, zlorabe prostitucije. 64 KZ - kazniva dejanja uboja, umora in uboja na mah. 65 Povzeto po Statistični urad RS, Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami 2012, http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=5148.
ŠTEVILO ŽENSKIH ŽRTEV V LETU 2011
Nasilje v
družini 191. čl.
Telesne poškodbe62 122. – 124. čl.
Spolno nasilje63 170., 171., 172.,
174., 175. čl.
Umor64 115., 116., 117.
čl. Skupaj
1584 529 92 10 2215
18
Tudi ti statistični podatki potrjujejo
raziskave, da se daleč največ nasilja
nad žensko zgodi v družini (71,51 %).
Sledijo kazniva dejanja telesnih
poškodb (23,88 %), spolnega nasilja
(4,15 %) in umora (0,4 %).
Graf 3 prikazuje v odstotkih število ženskih
žrtev izbranih kaznivih dejanj v letu 2011.
Število kaznivih dejanj, katerih žrtve so ženske, je seveda večje. Tuje in domače
analize66 o prikriti kriminaliteti ocenjujejo, da je verjetnost viktimizacije od
uradnih podatkov najmanj za tretjino večja. Po Vseevropski raziskavi »Nasilje nad
ženskami«67, ki je bila narejena v letu 2012, je bilo v Sloveniji 22% žensk
kadarkoli od svojega 15. leta žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja sedanjega ali
prejšnjega partnerja ali katerekoli osebe.
4 Dejavniki kriminalne viktimizacije žensk
Za vsako žensko obstaja določena stopnja nevarnosti68, da postane žrtev
kaznivega dejanja. To nevarnost imenujemo tveganje za viktimizacijo. Tveganje
je odvisno od bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov ter v povezavi z njimi
z življenjskim stilom ženske, odvisno je od situacijskih dejavnikov, njenim
odnosom do storilca in njenim obnašanjem do njega. V primeru, da dejavnikov
66 Povzeto po B. Brvar, Analiza podatkov o žrtvah in oškodovancih za potrebe preprečevanja kriminalnih dejanj, v: G. Meško (ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme,
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 113. 67 Povzeto po Fra, European Union Agency for Fundamental Rights, Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, Rezultati na kratko, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg,
2014, str. 19-20, http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-factsheet_sl.pdf. 68 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 87.
nasilje v družini71,51%
telesne poškodbe
23,88%
spolno nasilje4,15% umor
0,45%
ŠTEVILO OŠKODOVANK IZBRANIH KD V LETU 2011
nasilje v družini telesne poškodbe
spolno nasilje umor
19
ni ali so podani le določeni dejavniki, tveganja za viktimizacijo ni oz. je manjše, v
primeru prisotnosti več ali celo vseh dejavnikov, je tveganje za viktimizacijo večje.
4.1 Biološki, psihološki in socialni dejavniki kriminalne viktimizacije
žensk
4.1.1 BIOLOŠKI DEJAVNIKI KRIMINALNE VIKTIMIZACIJE
Biološki dejavniki69, ki lahko povzročijo viktimizacijo ženske so:
starost,
telesna zgradba,
nosečnost,
atraktivnost,
hendikepiranost,
alkoholiziranost.
Po raziskavah agencije FRA70, je posebno ranljiva za viktimizacijo populacija
mladih žensk, ki so predvsem žrtve spolnih deliktov. »Toda, tveganje ženske, da
bo nad njo izvršen spolni delikt, zlasti posilstvo, obstaja tekom celega njenega
življenja, vendar se z leti zmanjšuje.«71 Tveganje za telesne poškodbe in umor
oz. uboj je prav tako večje pri mladih ženskah in ženskah srednjih let; tveganje
izhaja iz konfliktnih partnerskih vez.
Na podlagi policijskih statističnih podatkov, ki sem jih prejela, sem naredila
primerjavo podatkov za nekatera kazniva dejanja, katerih žrtve so ženske, po
starosti v obdobju 2010-2014. Izbrala sem kazniva dejanja trgovine z ljudmi in
spravljanje v suženjsko razmerje (trgovina z ljudmi), rop, roparska tatvina in
izsiljevanje (premoženjska kazniva dejanja z nasiljem), goljufija, posilstvo, spolno
nasilje in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (spolno nasilje), zloraba
prostitucije, nasilje v družini, uboj, umor, uboj na mah in povzročitev smrti iz
69 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 87. 70 Povzeto po Fra, 2014, str. 9. 71 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 88-89.
20
malomarnosti (krvni delikti) ter vse oblike telesnih poškodb. Po starosti sem žrtve
razporedila v starostne skupine 18 do 24 let, 24 do 34 let, 34 do 44 let, 44 do 54
let, 54 do 64 in nad 64 let. Tabela 2 prikazuje pridobljene podatke.
ŠTEVILO ŽENSKIH ŽRTEV V OBDOBJU 2010-2014
STAROSTNA
SKUPINA trgovina z ljudmi
premož. KD z nasiljem
goljufija spolno nasilje
zloraba prostitucije
nasilje v družini
krvni delikti
telesne poškodbe
18-24 let 22 103 233 108 15 525 7 450
24-34 let 25 156 497 110 19 1610 19 609
34-44 let 7 173 500 71 16 1894 14 518
44-54 let 2 172 501 51 - 1333 19 432
54-64 let - 104 354 28 - 760 12 305
Nad 64 let - 162 491 23 - 560 12 242
Skupaj 56 870 2576 391 50 6682 83 2556
Tabela 2 prikazuje število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v obdobju 2010-2014 po
starostnih skupinah.
Povprečno število (x̄) ženskih žrtev navedenih kaznivih dejanj v obdobju 2010-
2014 prikazuje graf 4.
Graf 4 prikazuje povprečno število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v obdobju 2010-2014 po
starostnih skupinah.
6,3
8,3 47,6
8,04,5
112,42,5 42,8
7,3
11,3101,2
8,2
5,5
357,22,8
53,5
3,0
12,5 103,0
5,9
4,2
423,42,6
45,8
2,0
12,5 102,0
5,4
0,0
293,6
2,7
41,3
0,0
7,8 71,8
3,3
0,0
167,8
2,4
29,4
0,0
11,7 99,43,0
0,0124,0
2,321,4
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
trgovina zljudmi
premož. KDz nasiljem
goljufija spolnonasilje
zlorabaprostitucije
nasilje vdružini
krvni delikti telesnepoškodbe
PRIMERJAVA ŽENSKIH ŽRTEV PO STAROSTI
18-24 let 24-34 let 34-44 let 44-54 let 54-64 let nad 64 let
21
Iz grafa 4 je vidno razmerje med starostnimi skupinami žensk pri posameznem
kaznivem dejanju. Rezultati kažejo, da so za kazniva dejanja trgovine z ljudmi
najbolj viktimizirani skupini 24-34 let (39 %), 18-24 let (34 %), manj pa ženske
v starosti od 34 let naprej. Po 54 letu ženske niso več žrtve tega kaznivega
dejanja. Pri premoženjskih kaznivih dejanjih z elementi nasilja in pri kaznivem
dejanju goljufije so največkrat žrtve ženske od 24 – 54 leta in nad 64 letom, torej
ženske srednjih let in starejše ženske. Žrtve spolnega nasilja so ženske vseh
starosti, vendar v znatno večjem deležu mlade od 18 – 34 leta (48 %), kar
potrjuje trditev dr. V. Nikolić-Ristanović (glej zgoraj). Zloraba prostitucije je
kaznivo dejanje, katerega žrtve so v približno enakem deležu mlade ženske od
18-44 leta. Po pričakovanjih so žrtve nasilja v družini vse ženske, v največjem
deležu ženske v starosti od 34 – 44 let (29 %), nato 24 – 34 let (24 %) in 44 –
54 let (20 %). Zelo mlade in starejše ženske so žrtve tega kaznivega dejanja v
manjši meri. Vse starostne skupine žensk so približno enako viktimizirane glede
krvnih deliktov, glede telesnih poškodb pa v največji meri ženske od 18 – 54 leta
(79 %).
Če primerjamo podatke starejših oškodovancev (statistični podatki Policije za
obdobje 2001 – 201172), ugotovimo, da so starejše ženske zlasti žrtve
premoženjskih kaznivih dejanj z elementi nasilja (moški 38 %, ženske 62 %) –
glej graf 5.
Po istih podatkih so starejše
ženske tudi v večji meri žrtve
spolnih dejanj (moški le 8 %,
ženske 92 %) in nasilja v družini
(moški 20 %, ženske 80 %).
Graf 5 prikazuje v odstotkih razliko med
spoloma pri starejših oškodovancih
glede nekaterih kaznivih dejanj.
72 Povzeto po A. T. Klančnik, T. Pavšič Mrevlje, Kriminaliteta nad starejšimi in izhodišča za varno staranje v Sloveniji, Varstvoslovje, letnik 15, št. 3, Ljubljana, 2013, str. 389-392.
38%
8%20%
62%
92%80%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
rop, rob.tatvina,
izsiljevanje
posilstvo,spolnonasilje
nasilje vdružini
STAREJŠI OŠKODOVANCI GLEDE NA SPOL
moški ženske
22
Nesporno dejstvo je73, da ima ženska v povprečju šibkejšo telesno zgradbo od
povprečnega moškega, zato je žrtev zlasti nasilnih kaznivih dejanj (v družini,
spolnih kaznivih dejanj in premoženjskih kaznivih dejanj z elementi nasilja). Moški
zato ob napadu na žensko računa na njeno zmanjšano sposobnost za obrambo,
tako zaradi njene šibkejše telesne zgradbe, kot tudi zaradi socializacije, v kateri
se je naučila biti šibka in neaktivna ter zato neuspešna v svoji obrambi. Od tega,
kakšna je dejanska telesna moč konkretne ženske - žrtve kaznivega dejanja, pa
je odvisno, ali bo moški za izvršitev dejanja uporabil le svojo telesno moč ali pa
tudi kakšno drugo sredstvo (npr. nož, pištolo, orodje, …). Treba je še dodati, da
lahko isti dejavnik deluje tudi antiviktimogeno (ženske so kljub svojim
viktimogenim predispozicijam v primerjavi z moškimi manjkrat žrtve kaznivih
dejanj - glej graf 1.). Zavest o telesni šibkosti povzroči večji strah ženske pred
kriminalnim dejanjem in posledično samovarovalno obnašanje ženske (več o tem
v poglavju Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej, str.
32).
Specifična viktimogena predispozicija ženske je njena nosečnost. Do viktimizacije
v tem primeru lahko pride, če je nosečnost neželena s strani ženske, pa ta naredi
nedovoljeni abortus ali kadar je nosečnost z njene strani želena, pa jo prisilijo v
dovoljeni ali nedovoljeni abortus njeni bližnji (mož, partner, starši, ljubimec, …).
Včasih lahko nestrinjanje s strani partnerja ali ljubimca ali njegovo sumničenje,
da otrok ni njegov, pripelje do umora nosečnice. Pogoste so tudi telesne
poškodbe žensk s strani njenega partnerja.
Ne gre spregledati atraktivnosti ženske kot viktimogene predispozicije, čeprav
raziskave te predispozicije naj ne bi potrjevale. Atraktivnost se nanaša na fizični
izgled ženske in na njeno izzivalno oblačenje ter je viktimogeni dejavnik pri
spolnem nasilju. Mlada in pomanjkljivo oblečena ženska naj bi tako imela več
možnosti, da bo spolno zlorabljena, kot starejša in nerazgaljena. Kljub kritikam
takšnega stališča menim, da je nekaj resnice na tem. V islamski kulturi zatrjujejo,
da morajo imeti ženske tudi iz tega razloga pokrit večji del telesa. Tako v
73 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 90-91.
23
Kuranu74, sveti knjigi Islama, piše: «O poslanec, reci svojim ženam in hčerkam in
vernim ženskam, naj okoli sebe povlečejo njihova zunanja oblačila (kadar gredo
ven ali ko so prisotni moški). To je bolje, saj bodo tako prepoznane (kot
muslimanke) in nihče jih ne bo nadlegoval…” . Kot svobodni in razumni ženski, ki
sama nosim odgovornost za lastno varnost, se mi zdi sicer takšno omejevanje
nesprejemljivo.
Hendikepiranost zaradi fizičnih, senzornih, intelektualnih ovir in ovir v duševnem
zdravju (duševne bolezni, duševne motnje in duševna zaostalost) je viktimogena
predispozicija tako za ženske kot tudi za moške. Oba spola75 sta lahko žrtve
fizičnega nasilja, premoženjskih kaznivih dejanj, ubojev in prevar, ženske pa še
zlasti spolnega nasilja in spolno motiviranih kriminalnih dejanj (npr. sadističen,
spolno motiviran umor). Po ugotovitvah raziskav76 se nasilna dejanja dogajajo
tako v zasebni sferi kot tudi v ustanovah (javnih in zasebnih), največ nasilja
doživljajo ženske z multiplimi ovirami (cerebralna paraliza in govorne ovire,
starejše ženske na vozičku, ženske z oviro sluha in vida ipd.), najbolj prikrito je
spolno nasilje nad intelektualno oviranimi ženskami.
Vpliv alkoholiziranosti na viktimizacijo ženske obravnavamo v poglavju Uživanje
alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik, str. 38.
4.2.2 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI
Psihološki dejavniki77 za viktimizacijo žensk so po mnenju psihologov bodisi
mazohistično vedenje žensk - žrtev, bodisi ti. »naučena nemočnost«.
Teorija o mazohističnem vedenju žensk gradi na tem, da je mazohizem lastnost
njene duševnosti. Na podlagi tega zagovorniki te teorije pojasnjujejo, da imajo
ženske predispozicijo za spolno in fizično nasilje (s strani partnerja) zaradi
podzavestne želje, da so posiljene oz. s strani moža pretepene. V zvezi s tem
74 VeraIslam, Vprašanje hidžaba: zatiranje ali osvoboditev, http://veraislam.si/vprasanje-hidzaba-
zatiranje-ali-osvoboditev-2/. 75 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 91. 76 D. Zaviršek, Nasilje nad hendikepiranimi ženskami, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), 2014,
str. 108-109. 77 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96.
24
zagovorniki78 trdijo, da ženske sprejemajo nasilje nad njimi kot nekaj
nespremenljivega, njihovo vedenje pa se nanaša na samouničevanje s pomočjo
nedejavnosti, na depresivnost, identifikacijo z napadalcem, prikrito vlogo
vzdrževanja neenakosti med spoloma, ipd. Teorija je bila dokazana samo na
vzorcu nevrotičnih žensk.
J. Pečar poudarja, da o »naučeni nemočnosti« govorimo, kadar so ženske žrtve
zaradi vloge, ki jo imajo zaradi svojega spola. Pod vplivom religije, tradicij, navad
in običajev so ženske v posameznih družbenih skupinah skozi socializacijo
naučene, da so poslušne in da sprejemajo svojo stereotipno podrejeno vlogo. Ta
teorija je po mnenju V. Nikolić-Ristanović79 sprejemljivejša od teorije o
mazohističnem vedenju že zaradi tega, ker je bila potrjena z raziskavami na
vzorcu duševno zdravih žensk. Znano je, da so žrtve spolnega nasilja v večini
duševno zdrave ženske, zato se teorija o mazohizmu ženske za posilstvo ne more
aplicirati.
Psihološke karakteristike80 posameznice lahko povečajo njeno možnost za
viktimizacijo. Te karakteristike so:
naivnost (posilstvo, žrtve ženitnih prevarantov, …);
neodločnost in prestrašenost (posilstvo – nemožnost upiranja ali nemožnost
sprejema ponujene pomoči od drugih, fizično nasilje);
nezadovoljstvo na spolnem področju;
skopost v povezavi s socialnimi dejavniki (starejše ženske – žrtve
premoženjskih kaznivih dejanj in umorov iz koristoljubja).
4.2.3 SOCIALNI DEJAVNIKI
Socialni dejavniki81, ki vplivajo na viktimizacijo žensk so:
stan in število otrok
78 Povzeto po J. Pečar, Ženske kot žrtve (kaznivih dejanj), Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1980, str. 290, http://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/1980/04/
RKK1980-04_JanezPecar_ZenskeKotZrtve.pdf. 79 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96-97. 80 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96-97. 81 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 98-101.
25
izobrazba
poklic
zaposlenost – brezposelnost
socialna izolacija
socialna neprilagojenost
pripadnost določeni narodnostni skupini
asocialno obnašanje
prejšnja viktimiziranost
Po Schaferju so poročene (ali ženske v izvenzakonski skupnosti) in ločene ženske
v primerjavi z moškimi enakega stanu bolj dovzetne za nasilna kazniva dejanja.
To pojasnjuje s konflikti med zakoncema v času zakona in po njem. Po njegovem
so poročene ženske tudi večkrat žrtve kaznivih dejanj, storjenih iz koristoljubja,
ker naj bi storilec pričakoval zaradi tega večjo korist in ker največkrat žensko
pozna. Poročene ženske so tudi manjkrat žrtve premoženjskih deliktov z elementi
nasilja ali brez, z obrazložitvijo, da preživljajo večino svojega časa doma. Po drugi
strani so po Fattahovih raziskavah neporočene ženske, vdove in ločenke zaradi
svojega življenjskega stila večkrat žrtve umorov zaradi tatvin, po drugih
raziskavah pa so tudi bolj dovzetne za spolne delikte (tudi zaradi mladosti). Glede
otrok je viktimizacija žensk izven družinskega kroga predvsem povezana z
njihovim življenjskim stilom. Manj so viktimizirane tiste z majhnimi otroci, ker jih
ne morejo pustiti same doma, bolj pa tiste z večjimi.
Izobrazba in poklic sta dejavnika viktimizacije žensk pri spolnih deliktih in pri
nasilju v družini. Za ta kazniva dejanja so bolj dovzetne ženske z nižjo izobrazbo
in s poklici, ki so nižje na družbeni lestvici. Tudi nekateri poklici, kot so natakarice,
delavke v nočni izmeni, taksistke, kavarniške plesalke ipd. predstavljajo večje
tveganje za viktimizacijo, ker prihajajo v stik z nepoznanimi ljudmi, z opitimi
ljudmi, delajo ponoči, storilci pa predpostavljajo, da imajo pri sebi denar. Te
ženske so žrtve zlasti umorov in drugih nasilnih kaznivih dejanj in spolnih ter
premoženjskih deliktov. Tudi brezposelnost je lahko dejavnik tveganja za
viktimizacijo. Brezposelne ženske so večkrat žrtve kaznivih dejanj kot zaposlene,
26
to pa predvsem zaradi njihovih raznovrstnih dnevnih aktivnosti in življenjskega
stila.
Ženske, ki živijo same ali ki se znajdejo same na osamljenem mestu (npr. na poti
domov iz nočne izmene), so izpostavljene kaznivim dejanjem spolnega nasilja in
premoženjskih deliktov. Storilec včasih celo nasilno vstopi v stanovanje ženske,
ki živi sama.
Socialna neprilagojenost je viktimogeni dejavnik pri dekletih in ženskah, ki pridejo
iz razlogov izobraževanja ali zaposlitve iz vasi ali iz manjših mest v velika mesta.
Drugačna vzgoja in težave pri prilagajanju na novo okolje povzročijo, da
postanejo žrtve zlasti spolnih deliktov. Prišlekinje, npr. turistke, pa so tudi bolj
privlačne domačinom zato, ker so »nove«.
Kadar je določena narodnostna skupina ogrožena, so ženske vedno izpostavljene
določeni viktimizaciji, zlasti spolnih deliktov. Gre za obliko izražanja sovražnosti
pripadnikov določenega naroda proti drugemu.
Asocialno obnašanje ženske, ki zajema izvrševanje kaznivih dejanj,
alkoholiziranost, narkomanijo, prostitucijo, potepuštvo in prosjačenje, predstavlja
dejavnik tveganja za viktimizacijo zlasti kaznivih dejanj umora, nasilništva in
premoženjskih kaznivih dejanj.
Prejšnja viktimiziranost kot posledica posilstva pogosto povzroči, da je ženska
ožigosana kot nemoralna ali na drugi način nesprejemljiva oseba (zlasti v manjših
sredinah), kar povzroči njeno dovzetnost za ponovno viktimizacijo.
4.2 Situacijski dejavniki kriminalne viktimizacije žensk
Raziskave82 so pokazale, da je pogostost viktimizacije odvisna od časa (letni čas,
mesec, dan, ura) in prostora (zaprti prostor, odprti prostor, avto), kjer se ta zgodi.
Enako velja za viktimizacijo žensk.
82 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 107-108.
27
Zaradi povečane aktivnosti ljudi je večje tveganje za viktimizacijo, tudi žensk, v
poletnih mesecih. Glede dneva v tednu, je največ možnosti za viktimizacijo žensk
preko tedna, moških pa preko vikenda. Razlog je v tem, da so ženske večinoma
za razliko od moških viktimizirane s strani partnerjev in znancev, ki jih
vsakodnevno videvajo, zato je možnost za viktimizacijo vsakodnevna. Izjema so
spolni delikti, predvsem posilstva, ki se večinoma izvršujejo preko vikenda.
Na podlagi analize policijskih podatkov83 o žrtvah v letih 2000-2002 je največ
žensk viktimiziranih med 14. in 20. uro, z maksimumom okoli 18. ure.
Premoženjska kazniva dejanja so pogostejša popoldan, med 17. in 19. uro
(pojasni se lahko z odhodom žensk iz služb). Umori se po tej raziskavi izvršujejo
preko celega dneva (po podatkih V. Nikolić-Ristanović84 pa v večini v večernih in
nočnih urah, ker takrat ljudje preživljajo svoj prosti čas, pijejo alkohol, manj ljudi
je na ulicah, vidljivost je slabša, …), hude in posebno hude telesne poškodbe pa
po 17. uri, z zgostitvijo med 19. in 21. uro (kar se lahko pojasni z dejstvom, da
so ženske v največjem odstotku viktimizirane s strani partnerjev). Kazniva spolna
dejanja so enakomerno razporejena preko celega dneva (zajemajo tudi spolno
nadlegovanje), zgostijo se okoli 20. ure, posilstva pa po 21. uri (glej pojasnilo
zgoraj pri umorih).
Prostor85 prav tako lahko vpliva na viktimiziranost ženske. Zaprti prostor naj bi
po raziskavah nasploh za oba spola pomenil večje tveganje za viktimizacijo, zato
ker omogoča izolacijo žrtve, vendar je še vedno večji dejavnik tveganja za ženske
kot za moške. Enako velja tudi za posilstva, ki pa se dogajajo tudi v avtomobilu,
kamor žrtev bodisi sama vstopi ali pa jo moški prisili (jo ugrabi) in v manjši meri
na odprtem prostoru v nočnih urah. Analiza policijskih podatkov86 navedenega
sicer ne potrjuje. Po tej raziskavi med ženskami in moškimi žrtvami kaznivih
dejanj ni razlike. Obojim se največ kaznivih dejanj zgodi na parkirišču (27%).
Poudariti je potrebno, da analiza ne zajema prikrite kriminalitete, ki se nanaša
predvsem na nasilje v družini in na spolno nasilje, za kar so ženske najbolj
83 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 110-133. 84 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 108. 85 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 110-112. 86 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 130.
28
viktimizirane. Ne tako dolgo nazaj je bilo pogosto opaziti tudi specifično obliko87
viktimizacije ženske na javnem mestu. Gre za poniževanje ženske s strani
partnerja.
4.3 Tipologija žensk kot žrtev kriminalnih dejanj
Po mnenju prvih viktimologov88 so bile ženske poseben tip žrtev, ki so se
kvečjemu delile na stare, mlade, prostitutke itd., niso pa bile - za razliko od
splošnih - narejene posebne tipologije žensk.
V učbeniku »Žene kao žrtve kriminaliteta« jo je naredila prof. dr. V. Nikolić-
Ristanović89. Tipi žensk so:
latentna žrtev ali žrtev s predispozicijami za viktimizacijo (biološkimi,
psihološkimi, socialnimi);
žrtev zaradi odnosa s storilcem (žena, partnerica, ljubimka, znanka, hčerka,
sorodnica, sodelavka, …);
žrtev, ki ni v nobenem odnosu s storilcem (večinoma žrtve spolnih deliktov);
žrtev, ki k svoji viktimizaciji z ničemer ne prispeva (žrtve, ki se z storilcem prej
niso poznale);
žrtev, ki zahteva izvršitev kaznivega dejanja, nanj pristaja in v izvršitvi celo
sodeluje (nedovoljeni splav, spolni odnos z mladoletnico do 14. let,
izvenzakonska skupnost z mladoletnico);
žrtev in provokator hkrati (verbalna provokacija, izzivalno obnašanje, fizični
napad);
žrtev, ki se ne obnaša provokativno, toda storilec misli, da se (ženska, ki
zapusti partnerja zaradi njegovega maltretiranja ali ki noče ljubezenskega
razmerja ali se ne obnaša v skladu s pričakovanji partnerja);
žrtev, ki ne prepreči svoje viktimizacije;
87 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 112. 88 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291-292. 89 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 136-138.
29
žrtev, ki prepreči svoje viktimizacijo (fizična ali verbalna obramba, kombinacija
fizične in verbalne obrambe, pretkanost, pobeg, …);
žrtev, ki ne prijavi kaznivega dejanja, storjenega proti njej (bodisi zaradi
strahu pred maščevanjem bodisi ker je sama prispevala k viktimizaciji, bodisi
ker se boji reakcije okolja, …);
žrtev, ki prijavi kaznivo dejanje, storjeno proti njej, pa je sekundarno
viktimizirana v kazenskem postopku;
lažna žrtev, ki prijavi kaznivo dejanje, storjeno proti njej, ki pa v resnici ni bilo
storjeno.
4.4 Odnos storilec – žrtev in viktimizacija žensk
Viktimologija je poleg raziskovanja telesnih in duševnih lastnosti žrtve, pričela
proučevati vlogo obeh udeležencev kriminalnega dejanja – storilca in žrtve.
Ugotovila je, da med njima poteka zanimivo razmerje, interakcijski proces, »ki
mu je pogosto težko priti do dna, ker lahko vsakdo od njiju nosi del odgovornosti
za posledice.« 90 Pomembno je spoznanje viktimologije, da je mogoče vlogo žrtve
in storilca91 ugotavljati le ob raziskovanju njunega medsebojnega učinkovanja in
sodelovanja. S tem v zvezi je vpeljan termin »kazenska dvojica« ali »kazenski
par«, kjer gre za proučevanje razmerij storilec – kaznivo dejanje - žrtev.
Razmerje med kazensko dvojico92 pred nastankom posledice je lahko osebno
(personalizirano) ali neosebno (nepersonalizirano). Ženske so zaradi svoje
»nedejavnosti«, manjše sposobnosti za obrambo in zaradi drugačnih navad, bolj
pogosto žrtve kot storilke kaznivih dejanj. To velja predvsem za vsa tista kazniva
dejanja, kjer je obstajala ustrezna viktimodinamika že prej (nasilje v družini, v
partnerskih odnosih, spolno nasilje, …). Kot smo že prej ugotovili, ženske v
največji meri ogrožajo moški.
90 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290. 91 Povzeto po J. Pečar, Vloga vpletenih v viktimo/kriminodinamiki kazenske dvojice, Raziskava št.
65, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1984, str. 278. 92 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290-291.
30
Za žensko viktimiteto je značilna personaliziranost razmerij pred kriminalnim
dogodkom. Na podlagi analize policijskih podatkov93 (glej graf 6) je
personaliziranost razmerja pred dogodkom pri žrtvah ženskega spola 37 % in je
za 5 % višja kot pri žrtvah moškega spola. Podatki vsebujejo tudi takšna kazniva
dejanja, ki so povsem značilna za moško kriminaliteto. Ponovno je potrebno
poudariti, da je za žensko viktimizacijo značilno, da je velik delež kriminalitete
nad njo prikrit, statistični podatki ga zato ne zajemajo.
Graf 6 prikazuje v odstotkih
primerjavo policijskih podatkov za
obdobje 2000-2002 med moškimi
in ženskami žrtvami kaznivih
dejanj glede na to, ali je šlo v
kazenski dvojici za osebno ali za
neosebno razmerje.
12 % kaznivih dejanj, pri
katerih je obstajal odnos
med storilcem in žrtvijo že
prej, so storili zakonci in
intimni partnerji, 11 %
znanci in prijatelji, 3,5 %
sosedje, 3 % sorodniki, 1,6
% otroci in manj kot 1 %
drugi (starši, sodelavci, …).
Graf 7 prikazuje v odstotkih storilce kaznivih dejanj nad žensko v osebnih razmerjih na podlagi
policijskih podatkov za obdobje 2000-2002.
93 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 129.
12%
11%
3,5%
3%
1,6%
1%
0% 2% 4% 6% 8% 10% 12% 14%
zakonec, intimni partner
znanci, prijatelji
sosedje
sorodniki
otroci
drugi
STORILCI KAZNIVIH DEJANJ V OSEBNIH RAZMERJIH
storilci kaznivih dejanj
37%32%
63%68%
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
PERSONALIZIRANOST RAZMERIJ PRED KAZNIVIM DEJANJEM
osebno razmerje neosebno razmerje
31
Prispevek k ženski viktimizaciji94 je lahko v celoti ali pretežno na moški strani,
lahko pa ženske moške k storitvi kaznivega dejanja tudi napeljujejo ali jim
kakorkoli dajejo vzrok za to (viktimizirajo ga toliko časa, dokler same niso
viktimizirane). Vsekakor pa gre pogosto za dejanja, kjer je »spol uporabljen kot
orožje« - umori, telesne poškodbe, posilstva, prepiri, pretepi, zlorabljanje in grdo
ravnanje med zakoncema oz. intimnima partnerjema.
Mnoge raziskave95 so pokazale, da je tveganje za umor in telesne poškodbe za
žensko mnogo večje v partnerskih odnosih kot izven njih, ravno obratno pa velja
za moškega. Wolfgang pravi: »Moram reči, da ko je umorjen moški, najprej
iščemo storilca med njegovimi znanci, ko pa je umorjena ženska, najprej
preverimo moža, nato pa še prejšnje in sedanje ljubimce.« Intimnopartnerski
umor96 je najpogostejši vzrok nasilnih smrt žensk po vsem svetu, prav tako pa je
zanj značilno, da je moški (mož, partner) že prej izvajal nasilje nad žensko (ženo,
partnerko).
Navedeno potrjujejo tudi statistični podatki97 o številu žrtev kaznivih dejanj umora
in uboja (tudi poskusov) za obdobje 2008 – 2013. Primerjala sem za to obdobje
povprečno število moških in ženskih žrtev kaznivih dejanj v družini in izven nje.
Rezultati kažejo na to, da je ženskih žrtev 28 %, moških pa 72 %. Od vseh
kaznivih dejanj umora oz. uboja nad žensko, jih je bilo 67 % storjenih v družini
in 33 % izven družine. Pri moških je bilo 19 % kaznivih dejanj umora oz. uboja
storjenih v družini, 81 % pa izven družine, kar kaže na obratno sliko kot pri
ženskah. Graf 8 prikazuje povprečno število žrtev.
94 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291. 95 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 115. 96 Povzeto po J. Podreka, Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna zaznamovanost, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 2014, str. 60, https://www.academia.edu
/8611138/Intimnopartnerski_umori_v_Sloveniji_in_njihova_spolna_zaznamovanost_IIntimate_P
artner_Homicides_in_Slovenia_and_their_Gender-specific_Differences. 97 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, projekt Vesna, živeti življenje brez nasilja, 2014,
http://www.policija.si/index.php/component/content/article/216-projekti/74171-vesna-iveti-ivljenje-brez-nasilja.
32
Graf 8. Graf prikazuje povprečno število ženskih in moških žrtev kaznivih dejanj umora oz. uboja
v družini in izven nje na podlagi statističnih policijskih podatkov za obdobje 2008-2013.
Neosebna razmerja98 pred nastankom posledice so značilna za slučajno in
priložnostno premoženjsko kriminaliteto, za nekatera nasilniška dejanja in za
spolne delikte, zlasti posilstva. Za slednje99 je značilno, da je storilec pogosto
znanec žrtve, kateri ta toliko zaupa, da mu uspe ustvariti situacijo za storitev
dejanja – jo izolirati ali pa odnosa med njima sploh ni (gre za neosebno razmerje
– neznanec pogosto nenadoma napade slučajno žrtev).
K viktimizaciji žensk100 prispeva tudi opitost enega ali obeh v kriminalnem paru,
kar ugotavlja večina viktimoloških raziskav. Več o tem v poglavju Uživanje
alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik, str. 38.
4.5 Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej
Žrtev lahko s svojim obnašanjem pripomore k svoji viktimizaciji ali pa jo prepreči.
Kadar gre samo za obstoj viktimogenih predispozicij, določenega življenjskega
stila ali osebnega odnosa med žrtvijo in storilcem (kar je značilno za večino
98 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291. 99 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 117. 100 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290.
12
8
4
31
6
25
0
5
10
15
20
25
30
35
žrtev umora/uboja vdružini in izven družine
žrtev umora/uboja vdružini
žrtev umora/uboja izvendružine
ŠTEVILO ŽRTEV KAZNIVIH DEJANJ UMORA IN UBOJA V DRUŽINI IN IZVEN NJE
ženske moški
33
kaznivih dejanj, storjenih proti ženski), govorimo o abstraktnem101 tveganju za
viktimizacijo, ki postane konkretno, če se žrtev tako obnaša, da pripomore k
temu, da do kaznivega dejanja dejansko pride. Pri tem pa ni potrebno, da se
žrtev – ženska dejansko tako obnaša, dovolj je, da storilec to tako dojema
(značilno pri viktimizacijah, kjer obstajajo stereotipi o moških in ženskih vlogah,
torej pri družinskem in spolnem nasilju). Ženska – žrtev se lahko obnaša tudi
popolnoma indiferentno (k lastni viktimizaciji niti ne prispeva niti je ne prepreči),
lahko pa s svojim obnašanjem prepreči, da bi iz abstraktne viktimogene situacije
nastala konkretna, bodisi tako, da se ji izogne, če pa je že nastopila, pa jo prepreči
ali jo vsaj poskuša preprečiti.
4.5.1 OBNAŠANJE ŽENSKE, S KATERIM PRIPOMORE K NASTANKU NJENE
VIKTIMIZACIJE
Obnašanje žrtve102, s katerim pripomore k nastanku lastne viktimizacije, je takrat,
ko ona olajša storilcu izvršitev kaznivega dejanja tako, da ustvari priložnost zanj
(victim facilitation), da izzove napad nase tako, da prva uporabi silo (victim
precipitation – v tem smislu je izraz prvi uporabil Wolfgang) ali takrat ko izzove
kaznivo dejanje in to nastane samo zaradi njenega provokativnega obnašanja
(victim provocation).
Raziskave103 so pokazale, da ženske žrtve kaznivih dejanj v mnogo manjšem
obsegu prispevajo k lastni viktimizaciji kot moški. To velja zlasti za primere
»victim precipitaped« in primere provokacije žrtve.
Navedeno je pokazala tudi raziskava viktimologa Wolfganga (glej tudi graf 9). Od
vseh umorov, kjer je žrtev prispevala k dokončanju KD umora partnerja s tem,
da ga je s svojim obnašanjem pospešila, je bilo 85 %, kjer je bila žrtev moški in
le 15 %, kjer je bila žrtev ženska. Po drugi strani je od vseh umorov, kjer žrtev s
svojim obnašanjem ni pospešila kaznivega dejanja oz. ni k njemu z ničemer
101 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 122. 102 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 29-30. 103 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 123.
34
prispevala, bilo samo 28 %, kjer je bila žrtev moški in kar 72 %, kjer je bila žrtev
ženska.
Graf 9 prikazuje število primerov iz raziskave viktimologa Wolfganga, iz katere je razvidno, da je
prispevek moške žrtve k dokončanju kaznivega dejanja umora znatno večji kot pri ženskih žrtvah.
Značilnosti obnašanja ženske – žrtve, s katerim pripomore k nastanku njene
viktimizacije:
v večjem deležu gre za psihološki oz. verbalni doprinos kot za uporabo fizične
sile (npr. provociranje z zbadanjem partnerja, sorodnika, znanca,…). Takšno
obnašanje lahko privede do hudih posledic zlasti, če je naperjeno proti
alkoholiku;
ženska lahko prispeva k lastni viktimizaciji, pa se tega sploh ne zaveda (njeno
obnašanje je v skladu z njeno predstavo o sebi kot o emancipirani ženski, kar
pa moško pozicijo v patriarhalni družini pa tudi širše v družbi ogroža);
z obnašanjem, kot so varanje partnerja, zavrnitev ponudbe za ljubezensko
razmerje, zapustitev partnerja ali ljubimca, ipd., lahko ženska prispeva k lastni
viktimizaciji zlasti kaznivih dejanj kot so umor in telesne poškodbe. Storilec
lahko takšno obnašanje oceni kot provokacijo, čeprav to ni. Njegovo
prepričanje ima zopet korenine v patriarhalni družbi in v njegovem »ranjenem
5
48
28
19
0
10
20
30
40
50
60
prispevek žrtve k KDumora
prispevka žrtve k KDumora ni
PRISPEVEK ŽRTVE K KAZNIVEMU DEJANJU UMORA
ženske moški
35
moškem ponosu«. Nevarnost za to viktimizacijo je še večja, če je partner
alkoholik;
zelo občutljivo področje je vprašanje prispevka žensk – žrtev pri spolnih
deliktih, zlasti posilstva. V 70. letih104 prejšnjega stoletja je M. Amir povezoval
prispevek ženske s pojmom victim precipitation, ki je v zvezi s tem dobil
drugačen pomen, kot ga je imel v mislih Wolfgang. Na podlagi policijskih
statistik je v kategorijo posilstev, ki jih je spodbudila žrtev (koncept krive žrtve
ali victim precipitated), vključil tudi tiste, ki jih je storilec interpretiral (pa
čeprav zmotno) kot neposredno povabilo k spolnemu občevanju, ki pa je bilo
kasneje preklicano (žrtev si je premislila). Amirjeva študija je bila predmet
ostrih kritik in danes ni več sprejemljiva. Feministke poudarjajo, da je pojem
victim precipitated smiseln le v čistih agresivnih situacijah, kjer nasilju ženske
sledi nasilje moškega. V nasprotju z rezultati Amirjeve študije105, kjer bi naj
bila stopnja ženskega doprinosa k lastni viktimizaciji zelo visoka (55%), po
podatkih »Berkely Police Department« pa za obdobje od leta 1964-1970 kar
60%, rezultati raziskave na Hrvaškem, ki je bila sicer narejena v 80. letih,
kažejo obratno sliko. Provokativno obnašanje ženske v primeru posilstev naj
bi bilo le v 12,5 % vseh primerov. Danes bi bil ta odstotek najbrž še nižji,
glede na to, da so se družbene norme spremenile, da se stereotipi o vlogah
moškega in ženske počasi razgrajujejo, da je družba vse manj patriarhalna in
da vsi vemo, da gre za posilstvo, če ženska reče jasno in nedvomno »NE«,
tudi po zaslugi filmov iz 80. let (The Acussed, 1988, z Jodie Foster v glavni
vlogi). Sicer pa ima obnašanje ženske po novejših viktimoloških raziskavah106
v primerjavi s starejšimi bistveno manjši pomen, ker je po le-teh vzročni
dejavnik spolnega nasilja nad žensko večinoma nasilnost posameznika, ki se
uresničuje preko seksualnosti (posilstvo je predvsem seksualni izraz
agresivnosti, ne pa agresivni izraz seksualnosti);
v zvezi s spolnimi delikti, je po raziskavah najbolj pogosto obnašanje ženske,
ki prispeva k njeni viktimizaciji, njeno odkrito vzpodbujanje storilca (lahko gre
104 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 31. 105 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 126. 106 Povzeto po A. Šelih, 1989, str. 67.
36
za željo po spolnem odnosu s strani žrtve, ki pa si je kasneje premislila),
simpatiziranje z njim (npr. dojemanje moškega in celotne situacije v
prijateljskem smislu), simulirani odpor (npr. žrtev si premisli, simulirani odpor
preraste v pravi odpor, ki ga pa storilec interpretira kot simuliran),
lahkomiselno obnašanje (nanaša se na odnos z nepoznanim moškim - npr.
druženje, avtoštop, pristajanje na vožnjo, …). Pri tem je zopet potrebno
poudariti, da je obnašanje ženske s strani moških lahko različno
interpretirano. Hijazi je v svoji raziskavi prišel do zaključka, da storilci žensko
pogosto dojemajo kot manjvredno bitje in da njeno obnašanje interpretirajo
po dveh obrazcih: kot resno žensko (dekle) in kot lahko žensko (dekle). Če
storilec interpretira žensko kot »lahko«, razume njeno upiranje kot lažno, ki
ga še dodatno stimulira. Razlike v interpretaciji obnašanja ženske so seveda
odvisne tudi od kulturne sredine, iz katere storilec izhaja;
spolni delikti pogosto predstavljajo tudi sredstvo kaznovanja, maščevanja,
poniževanja in potrjevanja lastne vrednosti, zlasti kadar ženska zapušča
partnerja ali ljubimca, se do njega žaljivo obnaša (npr. žali njegovo moškost),
noče ljubezenskega razmerja z njim, ipd.;
ženske lahko s svojim obnašanjem prispevajo tudi k drugim kaznivim
dejanjem, k premoženjskim deliktom, prevaram, goljufijam. Raziskav o tem
je v viktimologiji zelo malo, še največ jih je s področja ženitnih prevar (v
današnjem času predvsem ženitne in druge posredovalnice na spletu).
4.5.2 OBNAŠANJE ŽENSKE, S KATERIM PREPREČI NASTANEK NJENE
VIKTIMIZACIJE
Ženska lahko s svojim obnašanjem tudi prepreči nastanek lastne viktimizacije,
kar je v tesni povezavi z njenim občutkom ogroženosti in strahom pred
viktimizacijo. Vse raziskave, tako domače kot tuje, kažejo, da se viktimizacije boji
več žensk kot moških. Po raziskavi Fra107 se polovica vseh žensk, zajetih v
107 Povzeto po Fra, 2014, str. 14.
37
njihovem vzorcu, vsaj občasno izogiba nekaterim krajem in situacijam zaradi
strahu pred fizičnim ali spolnim napadom.
Povečan strah je lahko posledica tega, da so se ženske v svojem življenju že
srečale z fizičnim ali spolnim nasiljem (po podatkih Fra vsaka tretja ženska).
Razlog je lahko tudi v socializaciji108 žensk, ki naj bi bile odvisne in nedejavne ter
v njihovi telesni zgradbi, ker so v povprečju šibkejše kot moški. Preplašenost
žensk naj bi bila po raziskavi o prikriti kriminaliteti Inštituta za kriminologijo
posledica ogovarjanja in nadlegovanja neznancev, napadov, pretepov, nasilja,
posilstev, miselnosti »sem ženska in se bojim noči«, neprijetnih osebnih izkušenj,
slabe razsvetljave, premalo policije, ipd.
Izogibanje krajem109 in situacijam negativno vpliva na prosto gibanje žensk v
vsakodnevnem življenju, torej na njihovo svobodo. Poleg tega se takšna
preventiva lahko nanaša samo na delikte, kjer med storilcem in žrtvijo ni bližjega
odnosa. Rekli smo pa že, da je ženska v največji meri viktimizirana s strani
svojega partnerja, zato je lahko njeno preprečevanje110 lastne viktimiziranosti v
izogibanju prepirov in poskušanju reševanja konfliktov na mirni način, v ločitvi in
prekinitvi ljubezenskega razmerja, prepričevanju partnerja alkoholika, narkomana
ali duševnega bolnika na zdravljenje, ipd. Vendar je lahko takšno prepričevanje
ženske interpretirano kot provokacija in ima zato lahko namesto učinka
protiučinek.
Ženska lahko z upiranjem storilcu potem, ko se je viktimizacija že začela,
povzroči, da delikt ostane na stopnji poskusa ali da se vsaj ublažijo njegove
posledice. Načini upiranja storilcu so odvisni od vrste viktimizacije, značilnosti
storilca in žrtev in njunega medsebojnega odnosa. Tako so raziskave o
družinskem nasilju na Škotskem pokazale, da žene uporabljajo različne tehnike,
s katerimi bi preprečile nasilje (v 36% je bilo njihovo obnašanje neaktivno, v 20%
so vpile v upanju, da bo mož prenehal oz. da bo nekdo prišel na pomoč, v 13%
so zbežale na ulico, k sosedom, k prijateljem, v 10% so vrnile udarec).
108 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 294-295. 109 Povzeto po Fra, 2014, str. 14. 110 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 128-130.
38
Pri posilstvih so rezultati različnih raziskav pokazali, da je najbolj učinkovito
obnašanje ženske takrat, kadar se fizično upre, zbeži, uporabi tehnike
samoobrambe in praktično orožje (nož, dežnik, …), najmanj učinkovita pa sta
verbalni upor in pasivnost. 111 Vendar ima lahko včasih fizični, pa tudi verbalni
upor, nasprotni učinek in lahko vodi še k večji brutalnosti storilca. Učinkovitost
upiranja žrtve je seveda odvisna od različnih dejavnikov – od starosti žrtve, od
njenega poznavanja obrambnih tehnik, od tega, ali se nasilje vrši z uporabo
orožja ali brez, od lastnosti storilca, od njunega medsebojnega odnosa, …).
4.6 Uživanje alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik
Alkohol je močan viktimogeni dejavnik112, saj vpliva na razsodnost, zmanjšuje
sposobnost za obrambo in sproža nasilniški odziv, kar povzroča provokativno
vedenje. Je pa tudi eden izmed pomembnejših kriminogenih dejavnikov, saj
sprošča običajne zadržke, hkrati pa omejuje nadzor možganov nad vedenjem
posameznika, zato je možnost storitve prepovedanih dejanj velika. Včasih je
uživanje alkohola celo edini vzrok za storitev prepovedanega dejanja.
Nekatera temeljna dejstva, ki govore o povezavi med alkoholom in kriminaliteto
so:
pod vplivom alkohola so pogosto tako storilci, kot tudi žrtve kaznivih dejanj;
pri ropih je približno 75% storilcev in 67% žrtev v času storitve dejanja pod
vplivom alkohola;
v 4 od 5 primerov umora je storilec ali žrtev umora pod vplivom alkohola.
Ženska, ki je pod vplivom alkohola, je največkrat žrtev spolnih deliktov, umora,
telesnih poškodb ipd., pa tudi ropa in drugih nasilnih premoženjskih deliktov. Po
raziskavah113 je približno polovica žensk v času spolnega napada opitih (od 30 do
79 %), približno polovico vseh spolnih napadov izvedejo moški pod vplivom
111 Drugače o tem A. Šelih, 1989, str. 68. 112 Povzeto po M. Pavlica Radmanović, Kriminološki in kriminalistični vidiki odvisnosti od alkohola,
diplomska naloga, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 13-21. 113 Povzeto po D. Škrila, Alkohol, agresija in nasilje, Zdravniški vestnik, 74:535-7, Maribor, 2005, http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-9/st5-9-535-537.htm.
39
alkohola (34 % do 74 % v različnih raziskavah), uživanje alkohola je po navadi
prisotno istočasno pri storilcu in pri žrtvi. Spolni napadi, v katere je vključen
alkohol, se v primerjavi s spolnimi napadi, v katerih jih ni, bolj verjetno zgodijo
med moškimi in ženskami, ki se ne poznajo (npr. tujci, znanci, priložnostni
zmenki) in na zabavah ali v lokalih. Ženska je v opitem stanju114 še bolj
»nemočna«, kar privlači delinkvente še bolj. Prav tako pa je zloraba oz. odvisnost
od alkohola dejavnik, ki v številnih primerih pri osebi sproža nasilnost. Često
takšne osebe tiranizirajo svojo bližnjo okolico, kar pa lahko pri žrtvah izzove
potrebo oz. željo, da bi se jih znebili.
Uživanje droge je enako kot uživanje alkohola pomemben viktimogeni dejavnik,
saj ima podobne učinke in posledice. Poleg tega pa droga bolj kot alkohol
(predvsem zaradi višjih cen) sili odvisnike115, da ne izbirajo sredstev, da pridejo
do nje. Bolj so podložni viktimizaciji tudi zato, ker so za razliko od alkoholikov v
večnem strahu, da bodo odkriti, zato so tudi lahke žrtve izsiljevanja, ropov in
spolnih zlorab. Da bi prišli do droge, se tako moški kot ženske prostituirajo.
114 Povzeto po M. Pavlica Radmanović, 2000, str. 13-21. 115 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 57.
40
V NASILJE NAD ŽENSKO V DRUŽINI
1 Uvod
KZ v 191. členu opredeljuje nasilje v družini tako:116
»(1) Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali
ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz
skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu
ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic
spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.
Nasilje v družini opredeljuje tudi 3. člen Zakona117 o preprečevanju nasilja v
družini v 1. točki z rahlo drugačno dikcijo; govori namreč o uporabi fizičnega,
spolnega, psihičnega in ekonomskega nasilja enega družinskega člana nasproti
drugemu, v 6. točki pa uvaja še zanemarjanje kot obliko nasilja v družini, ki je
»kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni,
invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.«
Kaznivo nasilje se nanaša na nasilje s strani intimnega partnerja in ožje ter širše
družine. Več o kazenskopravni ureditvi je opisano v poglavju Zakonodaja, str. 65.
2 Nasilje s strani intimnega partnerja
»V Evropi vsak dan umre 7 žensk za posledicami nasilja v družini, ki ga povzroča
moški storilec. Dom tako še vedno ostaja najbolj nevarno mesto za ženske in
očitno intimni partner ostaja najhujši sovražnik. Sodobne družbe si izjemno
prizadevajo zajeziti ta pereč družbeni problem, in sicer z zagotavljanjem enakosti
žensk in moških ter sistematičnim osveščanjem.«118
116 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 191. člen. 117 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), 2008. 118 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, 2014.
41
V Sloveniji119 fizično nasilje doživlja vsaka peta ženska, psihično nasilje pa je
izkusila vsaka druga ženska. Tudi v svetovnem merilu120 so najbolj pogoste oblike
nasilja s strani intimnega partnerja psihično nasilje, pretepanje, siljenje k spolnim
odnosom in druge zlorabe. Številne svetovne raziskave domnevajo, da za
polovico vseh samomorov žensk dejansko stojijo umori s strani njihovih bivših ali
sedanjih partnerjev.
Kot smo že omenili, je umor intimnega partnerja najpogostejši vzrok nasilnih
smrti pri ženskah (v nesoramezno večjem številu kot pri moških). Prav tako je
zanj značilno121, da se ne zgodi nepričakovano, zaradi trenutnega besa ali izbruha
strasti pri sicer nenasilnih moških, temveč, da gre za končni akt v kontinuumu
nasilja med partnerjema. Umori so največkrat povezani z izrazitim ljubosumjem,
ki izhaja iz »posestništva« moža nad ženo (tega skorajda ni, kadar gre za umor
moža s strani žene).
Najbolj pogosto se po raziskavah začnejo kazati znaki nasilja že v samem začetku
partnerskega odnosa, vendar ženska (ljubezen je slepa!) znakov ne prepozna.
»Po dolgotrajnem izvajanju nasilja on ostaja enak, ona pa je popolnoma
spremenjena. Pogosto »mrtva«, lahko rečemo.«122
»Nasilje nad ženskami v družini je razširjeno v vseh družbenih plasteh, vendar
najbolj v nižjih.«123
Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih124 , ki je
obsegala 3000 žensk, starih med 18 in 80 let, je prišla glede nasilja med
partnerjema do teh ključnih ugotovitev (navajamo samo nekatere):
vsaka druga ženska (56,6 %) je od 15. leta doživela eno od oblik nasilja;
119 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, 2014. 120 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 121 Povzeto po J. Podreka, 2014, str. 61-62. 122 K. Bašič, Nasilje v družini, Kriki za vrati – železni repertoar: za mnoge je to realnost, ne teater, Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Ljubljana, 2002, str. 3. 123 J. Pečar, 1980, str. 292. 124 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, 2010, str. 8.
42
najpogosteje so anketirane doživljale psihično nasilje (49,3 %), potem fizično
(23 %), premoženjsko (14,1 %), omejevanje gibanja (13,9 %) in spolno
nasilje (6,5 %);
5,5 % žensk je doživelo nasilje tudi med nosečnostjo.
Statistični podatki125 o številu
obravnavanih primerov nasilja v družini
po spolu v letih 2008 – 2013 kažejo, da
je bilo povprečno število žrtev ženskega
spola 1556, kar znaša 92 %, moškega pa
136, kar znaša 8 %.
Graf 10 prikazuje strukturo žrtev kaznivega
dejanja nasilja v družini po spolu.
Kot smo že ugotovili, ima odvisnost od alkohola pri nasilju v družini veliko vlogo.
Ker alkohol sproža nasilnost in ker se večina odvisnikov zaveda, da le-te na
javnem mestu ne smejo pokazati, se toliko bolj manifestira v družini, torej v
zaprtem krogu, daleč od tujih oči. Vendar »alkohol ni razlog, temveč samo izgovor
in opravičilo za izvajanje nasilja«126. Raziskave127 kažejo, da je 30 do 40 %
moških, ki so bili nasilni do svoje partnerice, v času dogodka uživalo alkohol.
Zakaj trpinčena ženska ne odide?128 Zaradi strahu pred partnerjem; ker je lahko
to za njo življenjsko nevarno, nasilnež namreč stopnjuje nasilje nad žensko, zato
da bi jih preprečil, da gre (lahko ji grozi npr. s smrtjo); ali zaradi strahu, da sama
ne bo zmogla (niti finančno, niti z otroci, …); zaradi sramu, kulturnih norm in
pričakovanj drugih, da se družina ohrani; zato ker ne vidi izhoda ali ker ne
125 Povzeto po N. Miklič, Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, v: (Š.
Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str.194. 126 K. Bašič, 2002, str. 6. 127 Povzeto po D. Škrila, 2005. 128 Povzeto po K. Bašič, 2002, str. 7.
moški8%
ženske92%
STRUKTURA ŽRTEVNASILJA V DRUŽINI PO
SPOLU
moški ženske
43
prepozna nasilja (takšni so pač moški). Pa še zaradi129 spominov na dobre čase,
iskanja vzrokov nasilja drugje, ne pa pri partnerju (v njegovi službi,
preobremenjenosti, pri sebi, …), zaradi njegovih obljub, da se bo poboljšal, zaradi
zanikanja trpinčenja, pomanjkanja samospoštovanja, itd. K nizkemu
samospoštovanju pripomore tudi značilna dinamika nasilja, ki je kot ponavljajoči
val: obdobje naraščanja napetosti, izbruh nasilja, obdobje opravičevanja in
obdobje nežnosti, kjer partner pogosto hkrati vceplja ženski občutek krivde, češ
da ga je ona izzivala. In potem se val spet ponovi.
Ženske, ki preživljajo nasilje, največkrat molčijo zato, ker verjamejo, da se nasilje
dogaja samo njim in da jim nihče ne bo verjel, verjamejo, da jih bo storilec ubil,
verjamejo, da same sprožajo nasilje in ne verjamejo, da je njihovo življenje lahko
kdaj drugačno in boljše. Značilno je tudi130, da se družba nerada vmešava v
zakonske prepire in posreduje šele po posledicah, ko je že prepozno. Vendar je
na vso srečo v zadnjih letih ta postala »v veliki meri senzibilizirana za nasilje v
družini in s takšnimi žrtvami v veliki meri sočustvuje«.131 Iz vseh navedenih
razlogov je na področju nasilja v družini nizka stopnja prijavljanja kaznivih dejanj,
po podatkih Nacionalne raziskave132 je manj kot polovica žensk o nasilnem
ravnanju obvestila policijo ali nevladne organizacije. Veliko »temno polje« 133
otežuje empirično proučevanje in razumevanje viktimiziranja žensk, saj zato
vzorec, ki ga zaznajo policija in druge oblike pomoči ženskam, ni reprezentativen.
3 Druge oblike nasilja s strani ožje in širše družine
Specifične oblike nasilja nad žensko s strani ožje in širše družine:
genitalno pohabljanje,
129 Povzeto po M. Plaz, 2014, str. 886-91. 130 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 292. 131 A. Završnik, Raziskava št. 161, str. 22. 132 Povzeto po M. Plaz, Prva slovenska nacionalna raziskava o nasilju v družini, Zbornica
zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2011, http://www.zbornica-zveza.si/sl/o-zbornici-
zvezi/organi/delovne-skupine/ds-za-nenasilje/nasilje-nad-zenskami/se-vec-informacij-o. 133 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 34.
44
umor zaradi dote,
umor iz časti.
Svetovna zdravstvena organizacija134 (WHO) imenuje prasko obrezovanja žensk
genitalno pohabljanje. Gre za izjemno resno kršitev človekovih pravic, ki je po
podatkih WHO doletela 140 milijonov žensk po svetu, v Evropi pa živi okoli pol
milijona žensk, ki so bile podvržene tej praksi. Genitalno pohabljenje je posledica
kulturnih, religioznih in družbenih tradicij.
Genitalno pohabljenje je vsaka praksa, ki namerno povzroči poškodbe ženskim
genitalijam in ni zdravstveno potrebna, prizadene pa predvsem deklice in ženske
do 15. leta starosti in »ni prisotna zgolj v afriških državah (četudi je tam v
muslimanskih plemenih še vedno najbolj pogosta), temveč tudi v arabskem svetu,
delih Azije in južne Amerike Bližnjem vzhodu in v Afriki.« 135 V Sloveniji takšnih
primerov ni, ker je tudi malo priseljencev iz teh dežel.
Čeprav genitalno pohabljanje prizadene predvsem deklice, ostanejo fizične in
psihološke posledice136 obrezovanja tudi v odrasli dobi. Žensko obrezovanje je
neprimerno bolj boleče kot moško in povezano s številnimi komplikacijami takoj
po posegu in v celotnem poznejšem življenju. Postopki lahko povzročijo hude
krvavitve in težave z uriniranjem, kasneje ciste, okužbe, neplodnost, kot tudi
zaplete pri porodu in povečano tveganje za rojstvo mrtvega novorojenčka. Zelo
visoka je tudi smrtnost zaradi nestrokovno opravljenega posega (okužba zaradi
nezadostne higiene). Vsako leto137 tisoče žensk iz držav, kjer izvajajo
obrezovanje, zaprosi za azil v EU.
»Umor zaradi dote je brutalna praksa, kjer je ženska umorjena s strani svojega
moža ali njegovih staršev, ker njena družina ni zmožna ustreči njihovim zahtevam
134 Povzeto po Evropski Parlament, Novice, Parlament: obrezovanju žensk je treba narediti konec,
Bruselj, 2015, http://www.europarl.europa.eu/news/sl/news-room/content/0150205STO19404/ html/Parlament-obrezovanju-%C5%BEensk-je-treba-narediti-konec. 135 Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bruslju, Predstavitev poziva k sprejetju resolucije Generalne skupščine OZN o prepovedi genitalnega pohabljanja / obrezovanja žensk, 3. maja 2012
v belgijskem Senatu, 2012, http://www.bruselj.veleposlanistvo.si/index.php?id=1328&tx_ttnews
[tt_news]=12540&cHash=17876dab19c8bf8c6681242c40184b59. 136 World Health Organization, Media Centre, Femal Genital Mutilation, 2014, http://www.who.
int/mediacentre/factsheets/fs241/en/. 137 Povzeto po Evropski Parlament, 2015.
45
po doti oziroma plačilu, ki naj bi ga prejeli starši moža kot darilo njeni novi
družini.« 138 Sežig neveste je ena od oblik umora zaradi dote. Večinoma se ta
oblika nasilja dogaja v južni Aziji (Indija, Pakistan, Bangladeš, Iran).
Sorodniki žrtev posilstva, žensk, osumljenih spolnih odnosov pred poroko in
žensk, obsojenih prešuštva, žrtev umorijo, ker so s tem oskrunile žensko čistost
in osramotile družino. UNFPA (Sklad Združenih narodov za prebivalstvo) ocenjuje,
da je takih umorov po vsem svetu najmanj 5000. Dogajajo se predvsem139 v južni
Aziji (Indija, Pakistan), na Bližnjem vzhodu, v centralni Aziji in v vzhodni Evropi
ter v skupnostih naštetih narodov, ki prebivajo v Evropi, zlasti tam, kjer gre za
izolirane skupnosti (geta).
138 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 139 Povzeto po HBVA – Honour Based Violence Awareness Network, Frequently Asked Questions
about Honour Based Violence (HBV) and Honour Killings, http://hbv-awareness.com/faq/# twenty.
46
VI SPOLNO NASILJE NAD ŽENSKO
Oblike spolnega nasilja so posilstvo (170. člen KZ-ja), druge oblike spolnega
nasilja (171. člen KZ-ja), spolno nadlegovanje na delovnem mestu (174. člen KZ-
ja), spolna zloraba slabotnih oseb (172. člen KZ-ja), zloraba prostitucije (175.
člen KZ-ja) in druge vrste nasilja, ki jih zlasti mlade ženske pogosto doživljajo,
kot npr. neprimerni komentarji in pogledi, nagovarjanje, ipd.
Na podlagi pridobljenih policijskih
statističnih podatkov za obdobje 2010-
2014, je povprečno število žrtev kaznivih
dejanj zoper spolno nedotakljivost (tudi
otrok) ženskega spola 256, kar znaša 65
%, moških pa 140, kar znaša 35 %.
Pridobljeni podatki so v skladu z rezultati
drugih raziskav.
Graf 11 prikazuje strukturo žrtev kaznivih dejanj
zoper spolno nedotakljivost po spolu.
Kot smo že omenili, je za kaznivo dejanje posilstva140 (in drugega spolnega
nasilja) značilno, da je v zvezi z njim veliko temno polje, da veliko kaznivih dejanj
ni prijavljenih in zato organi formalnega nadzorstva zanj sploh ne zvedo. Po
raziskavah141 okoli 55 % posilstev žrtve prijavijo policiji, verjetnost prijave je
večja, ko sta si žrtev in storilec tujca.
Posledice spolnega nasilja142 so občutek krivde, strah od drugih ljudi, občutek
umazanosti, sovraštvo do lastnega telesa, psihosomatske bolezni in seveda
telesne poškodbe, ki so lahko zelo hude. Gre tudi za večjo izpostavljenost143
140 A. Šelih, 1989, str. 69. 141 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1082. 142 Povzeto po M. Plaz, 2011, str. 78-79. 143 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo.
moški35%
ženske65%
STRUKTURA ŽRTEV ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST
PO SPOLU
moški ženske
47
virusu HIV in za poškodbo zaradi neprizanesljivega drgnjenja vaginalnega tkiva,
imenovano travmatična ginekološka fistula.
OZN izpostavlja tudi spolno nasilje nad ženskami vseh starosti v času spopadov,
ki lahko – glede na dogodke v zadnjem mesecu – tudi v Evropi postane realnost.
Gre za načrtno vojno strategijo, s katero želijo oborožene skupine ponižati in
prestrašiti nasprotnika ter uničiti celotne skupnosti (glej tudi Socialni dejavniki
tveganja, str. 24.)
Begunska kriza, ki je zajela Evropo, prinaša za ženske begunke še dodatno
tveganje. V uradnem poročilu144 Visokega komisariata Združenih narodov
(UNHCR), ki je izšlo 23. oktobra 2015 in ki se nanaša na begunsko krizo, s katero
se danes soočamo, so izrazili zaskrbljenost nad grozljivimi pričevanji o spolnih
zlorabah nad ženskami in otroki v skupini. Zapisano je še, da je od vseh beguncev
le približno tretjina žensk in otrok, kar predstavlja močno neravnovesje v skupini.
Ranljiva skupina so predvsem ženske in mlada dekleta, ki potujejo same in se
spolnih napadov le stežka ubranijo. Ker zaradi prenatrpanih nastanitvenih centrov
in pomanjkanja postelj ni možno zagotoviti njihove varnosti, so izpostavljene
velikim tveganjem za razne zlorabe, zlasti posilstva.
1 Posilstvo
Nesporno je145, da je pojavnih oblik posilstva zelo veliko: storilec in žrtev sta lahko
bodisi moški, bodisi ženska, storilec je lahko eden ali več, storilec in žrtev sta
lahko med seboj tujca ali znanca. Posilstva se razlikujejo tudi po intenziteti in
glede na naravo prisiljenja (z neposredno silo ali z grožnjo zoper življenje ali telo,
čast ali dobro ime, premoženje). V večini primerov146 so po statističnih podatkih
v več kot v 80% posiljevalci znane osebe.
144 Povzeto po News Stories, UNHCR concerned at reports of sexual violence against refugee
women and children, Geneva, 23 October 2015, http://www.unhcr.org/562a3bb16.html. 145 Povzeto po Z. Kanduč, Spolno nasilje, v: Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana, 1998, str. 88-89. 146 Povzeto po M. Plaz, 2011, str. 78-79.
48
Schmalleger in Alleman sta leta 1994 razvrstila posilstva v tri kategorije147:
1. posilstva v okoliščinah zapeljevanja (seductive rapes) – običajno najbolj
sporna, pogosto v okoliščinah že vzpostavljene intimnosti, na neki točki
ženska ne dovoli stopnjevanja, moški pa njene volje ne upošteva in jo prisili
v nadaljevanje;
2. nasilna posilstva (violent rapes) – spolno motivirani napadi, kamor spadajo:
posilstvo, ki ga stori bivši ali sedanji partner zaradi jeze, ljubosumja,
frustracij, opitosti ipd. in ki ima žensko za svojo lastnino,
priložnostno posilstvo, ki ga izvrši moški zaradi priložnosti, ki mu omogoča,
da to naredi brez tveganja, da bo obsojen in kaznovan,
kompenzacijsko posilstvo, ki ga motivira želja po dokazovanju moškosti
oz. potreba po kompenzaciji lastnega pomanjkanja spolnega
samospoštovanja;
3. sovražna posilstva (hostile rape) – očitna spolna agresija zoper žensko, kruto
in poniževalno izživljanje, nasilje presega mero, potrebno za izvršitev
posilstva, spolni motivi so v ozadju, spredaj je želja po moči, sovraštvo do
žensk nasploh, osebne frustracije.
Podobno148 sta razvrstila kaznivo dejanje posilstva v tri skupine, posilstvo iz jeze,
posilstvo zaradi dokazovanja moči in sadistično posilstvo, tudi Groth in Hobson
na podlagi 1000 obsojenih posiljevalcev.
KZ149 opredeljuje kaznivo dejanje posilstva v 170. členu:
Posilstvo
(1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem
izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim
napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Za kvalificirano obliko gre, če je dejanje storjeno na grozovit ali posebno
poniževalen način, ga je storilo več oseb zaporedoma ali je storjeno nad obsojenci
ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost. Kaznivo je tudi, če je storjeno z
147 Povzeto po Z. Kanduč, 1998, str. 93-95. 148 Povzeto po A. Šelih, 1989, str. 67. 149 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 170. člen.
49
grožnjo o odkritju nečesa o žrtvi ali njenih bližnjih, kar bi škodovalo njeni ali
njihovi časti ali dobremu imenu, ali ji oz. jim povzročilo veliko premoženjsko
škodo. Posilstvo storjeno v skupnosti se ne preganja po uradni dolžnosti, temveč
le na predlog.
Že pred novelo (Uradni list RS, št. 50/2012 z dne 29. 6. 2012: 170. člen KZ-1) je
Kazenski zakonik s svojo dikcijo150 »kdo prisili osebo drugega ali istega spola k
spolnemu občevanju…« enačil heteroseksualni coitus s homoseksualnim151. Z
novelo zakona je kakršenkoli dvom o tem odpravljen.
Kaznivo dejanje posilstva152 je v odnosu do kaznivega dejanja spolnega nasilja
(171. člen) specialno, slednje pa ima glede na posilstvo status subsidiarnosti, saj
govori o spolnih dejanjih, »ki niso zajeta v prejšnjem členu«. Gre za spolna
dejanja, ki niso »spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje«. Za obe
dejanji velja, da je prisila nujen pogoj za kaznivost.
Za posilstvo in za drugo spolno nasilje je značilno153, da gre za spolna ravnanja,
s katerimi žrtev ne soglaša. Vprašanje soglasja oz. privolitve pa je marsikdaj
kočljivo, kajti »ne« ni vselej ne in »da« ni vselej da (o razlogih smo pisali že v
poglavju Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej, str.32).
Zato mora biti volja izražena jasno in razločno; takrat je zadeva nesporna.
Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe (172. člen) pa vprašanje
privolitve ni relevantno. Dejanje je kaznivo, če obsega vse spolne oblike iz
kaznivega dejanja po 170. ali po 171. členu, le da ne vključuje uporabe sile ali
grožnje, zato je glede na ta dva člena (posilstvo in spolno nasilje) subsidiarno154.
Med slabotne osebe155 prištevamo tudi osebe v začasni duševni motnji zaradi
alkoholiziranosti (!), mamil, zastrupitve, izmučenosti ipd. Bistveno je, da zaradi
150 Povzeto po D. Korošec, Spolnost in Kazensko pravo, v: Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana, 1998, str. 188. 151 Drugače o tem M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba,
Ljubljana, 2002, str. 228-229. 152 Povzeto po D. Korošec, 1998, str. 186. 153 Povzeto po Z. Kanduč, 1998, str. 90-93. 154 Povzeto po D. Korošec, 1998, str. 192. 155 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 250.
50
stanja, v katerem so, niso zmožne dajati odpora. Kaznivo dejanje se nanaša tudi
na zakonce in izvenzakonske partnerje.
2 Spolno nasilje na delovnem mestu
Spolno nasilje na delovnem mestu ureja KZ v 1. členu 174. členu in pravi156:
Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je
podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno
drugo spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let.
Zakon varuje157 v 1. členu 174. člena spolno integriteto inferiornih oseb glede na
hierarhične socialne, predvsem pa na poklicne družbene podsisteme. Varuje jih
pred pritiski nadrejenih na področju spolnosti. Dejanje je kaznivo, kadar manjka
zadostna svoboda privolitve. Ker so spolna dejanja med nadrejenimi in
podrejenimi zaradi določenih bioloških zakonitosti specifično mikavna prav za
podrejene, je potrebno v interesu pravne varnosti vseh potencialno vpletenih
razlagati zlorabo iz 174. člena restriktivno. Pobudo158 za spolno občevanje ali
drugo spolno dejanje dá vedno storilec, zloraba se kaže v nudenju ali obljubljanju
materialnih koristi oškodovancu ali v grožnji, da ga bodo zadele neprijetne
posledice, če mu ne ugodi.
3 Prostitucija
O prostituciji159 govorimo, kadar gre za komercializacijo seksa (spolna storitev za
plačilo), promiskuiteto in emocionalno indiferentnost do spolne storitve. Ženska
je viktimizirana s tem v zvezi samo takrat, kadar se prostituira proti svoji volji ali
156 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 174. člen. 157 Povzeto po D. Korošec, 1998, str. 192. 158 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 264-265. 159 Povzeto po Z. Kanduč, 1998, str. 54-55.
51
kadar je v to primorana iz drugih razlogov (npr. iz finančnih razlogov, kadar gre
za njeno preživetje, zlasti pa za preživetje njenih otrok).
V Sloveniji prostitucija, ta najstarejša obrt, ni kaznivo dejanje, od leta 2003 pa
tudi prekršek več ne160. Vendar prostitucija tudi ni legalizirana, saj prostitutke ne
morejo registrirati svoje dejavnosti, ki tudi ni obdavčena. Še vedno pa je zaradi
varstva javnega reda in miru prepovedano »na javnem kraju na vsiljiv način
ponujati spolne usluge in s tem koga motiti, povzročiti vznemirjanje ali zgražanje
ljudi«161.
Kadar je ženska v zvezi s prostitucijo viktimizirana, torej kadar jo nekdo prisili v
prostitucijo ali jo s tem v zvezi prevara, jo zakon ščiti tako, da kaznuje storilca
tega dejanja. 1. odstavek 175. člena KZ-ja, ki je nadomestil člena Zvodništvo in
Posredovanje pri prostituciji, pravi:162
Zloraba prostitucije
(1) Kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo
ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji, se kaznuje z
zaporom od treh mesecev do petih let.
To kaznivo dejanje163 se je zlasti pred uvedbo novega kaznivega dejanja trgovine
z ljudmi (113. člen), pa tudi po njem, uporabljalo za preganjanje trgovine z
ljudmi.
160 glej Zakon o spremembah zakona o prekrških zoper javni red in mir – ZJRM-B, Uradni list RS, št. 69/2003. 161 Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), 7. člen, Uradni list RS 70/2006, Ljubljana,
2006. 162 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 175. člen. 163 Povzeto po Slovenija, Splošne informacije, Boj proti trgovini z ljudmi, https://ec.europa.eu/anti.../sl_slovenia_national_information_page_1.doc.
52
VII TRGOVINA Z LJUDMI
Trgovina z ljudmi obstaja že od nekdaj. Sprva je šlo za trgovino s sužnji164, danes
pa so ljudje obravnavani kot blago, ki se za prisilno delo lahko kupuje in prodaja,
navadno v spolni industriji. Izraz »trgovina z belim blagom« sicer izhaja iz 19.
stoletja, ko je za bele sužnje veljal mit, da so bile žrtve tujih, eksotičnih moških
iz Orienta. Danes ta pojem ni točen, saj se trguje tudi z drugimi rasami, zato v
nadaljevanju govorimo o trgovini z ljudmi.
Na leto165 je v svetu med 500.000 in 2 milijona ljudi žrtev trgovine z ljudmi.
Ženske in dekleta dosežejo po ocenah 80 % celotnega obsega žrtev.
Navedeno potrjuje tudi statistično
poročilo o žrtvah trgovine z ljudmi in
trgovcih z ljudmi166, ki ga je objavila
Evropska komisija. Od vseh žrtev,
registriranih v 28 državah članicah EU je
bilo v obdobju 2010–2012 kar 80 %
ženskega spola.
Graf 12 prikazuje strukturo žrtev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po spolu.
Trgovina z ljudmi v zvezi s specifično viktimizacijo žensk se nanaša zlasti na
izkoriščanje prostitucije ali drugih oblik spolne zlorabe, v novejšem času167 pa po
Splošnem priporočilu št. 19 z naslovom Nasilje nad ženskami (1992), ki ga je izdal
Odbor Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk kot dodatno smernico
164 Povzeto po A. Pistotnik, Vloga Organizacije Združenih narodov in Sveta Evrope pri
preprečevanju trgovine z ljudmi, diplomsko delo, str. 18-27, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2008, http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/pistotnik-ajda.pdf. 165 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 166 Povzeto po Evropski komisiji, sporočilo za medije, Bruselj, 2014, http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-1164_sl.htm. 167 Povzeto po Horvat D., Nasilje proti ženskam v okviru človekovih pravic, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), 2014, str. 51-65.
moški20%
ženske80%
STRUKTURA ŽRTEV TRGOVINE Z LJUDMI PO
SPOLU
moški ženske
53
pri uporabi posameznih določil Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije
žensk (CEDAW, 1981), še na spolni turizem, zaposlovanje gospodinjske delovne
sile iz držav v razvoju za delo v razvitih državah in organizirane poroke med
ženskami iz držav v razvoju in tujimi državljani. Po istem priporočilu so dejavniki
tveganja zlasti revščina in brezposelnost, ki silita ženske v prostitucijo ter vojne,
oboroženi spopadi in okupacije ozemlja.
Po Protokolu za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti
žensk in otrok168, ki morda še najbolje opredeljuje trgovino z ljudmi, poteka
izkoriščanje z novačenjem, prevozom, premestitvijo, dajanjem zatočišča ali
sprejemanja oseb zaradi izkoriščanja. Pri tem storilci uporabijo grožnjo, silo,
ugrabitev, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil, dajanje plačil, ipd., »v vedno več
primerih žrtev novačijo preko internetnih klepetalnic«169.
Za izkoriščanje prostitucije, kot najpogostejše oblike trgovine z ljudmi, je
značilno, da so ogrožene tudi tiste ženske, ki se za prostitucijo same odločijo170,
če ta preide v prisilno. Ženske lahko naletijo na zvodnika ali trgovca z ljudmi, ki
jih prisili, da delajo pod pogoji, na katere same ne pristanejo. Cilj trgovcev je, da
svojo investicijo zavarujejo in poskrbijo, da bodo žrtve neprekinjeno delale in ne
bodo pobegnile. To pa pomeni, da te osebe nimajo več nadzora nad svojim
početjem, pogosto jim je omejeno gibanje, nadzorovane so njihove osnovne
fizične potrebe, ne dobijo plačila za svoje delo ali pa je znesek mnogo nižji od
dogovorjenega.
Po navedbah društva KLJUČ – Centra za boj proti trgovini z ljudmi171 je Slovenija
v zvezi s trgovino z ljudmi:
država izvora, ker slovenske državljanke (zlasti mladoletne) trgovci prodajo
na trge v zahodno evropo;
168 Generalna skupščina Združenih narodov, Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje
trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, Uradni list RS št. 48/2004, Ljubljana, 2004. 169 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, 2009. 170 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Trgovina z ljudmi – nevarnosti in preprečevanje,
Seminar ZRSŠ, Ljubljana, 2010, www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/.../SOJ/.../Trgovina_z_
ljudmi.doc. 171 Povzeto po Kodele Kos K., Predstavitev društva KLJUČ in njegovega delovanja, v: G. Meško
(ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 512.
54
ciljna država, ker je v mnogih nočnih lokalih poleg klasične ponudbe mogoče
dobiti tudi seks proti plačilu (večinoma državljanke iz vzhodno evropskih
držav, ki so v Slovenijo prišle povsem legalno);
država tranzita, saj gre letno skozi našo državo po nepreverjenih podatkih
okoli 2000 žensk (iz vzhodne Evrope v zahodno), ki so v trenutku prehoda že
žrtve trgovine z ljudmi.
Tudi zaradi mednarodnih obveznosti Republike Slovenije sta od leta 2008 v KZ
uvrščeni v poglavju zoper človečnost kaznivi dejanji trgovine z ljudmi (113. člen)
in spravljanja v suženjsko razmerje (112. člen). Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi
je bilo zaradi uskladitve172 z evropsko Direktivo 2011/36/EU, ki je bila sprejeta
leta 2011, leta 2012 z novelo zakona (KZ-1B) dopolnjeno z novo izvršitveno
obliko, ki se nanaša na »uporabo oseb«, s katerimi se trguje za izvrševanje
kaznivih dejanj (npr. novačenje za ulične tatvine). Niti 113. člen KZ-ja niti Protokol
za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti žensk in otrok,
pa ne predvidevata173 specifičnih oblik prisile nad ženskami, kot sta npr. prisilna
zanositev in posvojitve otrok.
113. člen KZ-ja se tako glasi174:
Trgovina z ljudmi
(1) Kdor zaradi izkoriščanja prostitucije ali drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela,
suženjstva, služabništva, storitve kaznivih dejanj ali trgovine z organi, človeškimi tkivi ali
krvjo drugo osebo kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči oziroma z njo kako
drugače razpolaga ali tako osebo novači, menjava ali prenaša nadzor nad njo ali pri teh
ravnanjih posreduje, se, ne glede na morebitno privolitev te osebe, kaznuje z zaporom
od enega leta do desetih let.
172 Povzeto po Poročilo o delu Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi v letu 2011, Predlog za obravnavo, Ljubljana, 2012, str. 10, http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti
/si/THB/TZL2015/Porocila_v_pdf/Porocilo_za_leto_2011.pdf. 173 Pajnik M., Kavčič U., Vzpostavitev in spremljanje mednarodno primerljivih kazalcev o trgovini z ljudmi, Končno poročilo o raziskavi, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2007, str.9, http://www.vlada.si/
fileadmin/dokumenti/si/THB/MI_Porocilo-2007-Mojca_Pajnik-Ursa_Kavcic.pdf. 174 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 113. člen.
55
Ker so žrtve tega kaznivega dejanja v popolnoma podrejenem položaju175, je
dejanje kaznivo ne glede na njihovo morebitno privolitev; tako je podana
absolutna privolitvena nesposobnost.
To kaznivo dejanje176 se lahko delno prekriva z 112. členom, ki opredeljuje
spravljanje v suženjsko razmerje, le da je med njima podana kakovostna razlika.
Žrtve trgovine z ljudmi bi lahko od storilcev odšle, vendar to ne store, ker177 jih
le-ti ustrahujejo in mučijo na različne načine. Najpogosteje se bojijo maščevanja,
ker jim storilci ves čas grozijo, da bodo ubili njih ali njihove najbližje, strah jih je
tudi organov pregona, ker jih storilci velikokrat prisilijo, da za njih opravljajo
kazniva dejanja. Kadar žrtve ne morejo pobegniti, gre za suženjsko ali njemu
podobno razmerje, ki je opredeljeno v 1. odstavku 112. členu KZ-ja.
112. člen KZ-ja178, ki temelji na mednarodnih aktih, kot so Konvencija o
suženjstvu (Ženeva, 1926) in Dopolnilna konvencija o odpravi suženjstva,
trgovine s sužnji, ustanov in prakse podobne suženjstvu (Ženeva, 1956), ki jih je
naša država sprejela na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva, v 1. odstavku pravi:
Spravljanje v suženjsko razmerje
(1) Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava spravi drugega v suženjsko ali njemu
podobno razmerje ali ga ima v takem razmerju, kupi, proda, izroči drugi osebi ali
posreduje pri nakupu, prodaji ali izročitvi take osebe ali ščuva drugega, naj proda svojo
svobodo ali svobodo osebe, ki jo preživlja ali zanjo skrbi, se kaznuje z zaporom od enega
do desetih let.
Poleg kakovostne razlike med 112. in 113. členom (glej mnenje dr. Deisingerja
zgoraj), je spravljanje v suženjsko razmerje ti. »konvencijsko kaznivo dejanje« in
kršitev mednarodnih pravil179, zato je ostalo v KZ-ju nespremenjeno in ni bilo
175 Povzeto po Poročilo o delu Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi v letu 2011, 2012, str. 6. 176 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 273. 177 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, 2009. 178 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 975. 179 Povzeto po S. Čurin, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, str. 28-29, http://www.vlada.si
/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-Uveljavljanje_mednarodnopravnih_dokumentov_ s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pdf.
56
razveljavljeno, čeprav je del znakov tega kaznivega dejanja zajet tudi v 113.
členu. Za njeno uporabo in razlago je potrebno uporabiti določbe mednarodnih
konvencij in drugih obvezujočih mednarodnih pogodb.
Druga kazniva dejanja v povezavi s trgovino z ljudmi so še kaznivo dejanje
zlorabe prostitucije v 175. členu180 (za člen glej str. 51) in kaznivo dejanje
prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v 3. odstavku 308. člena KZ-
ja.
180 Povzeto po Slovenija, https://ec.europa.eu/anti.../sl_slovenia_national_information_page_ 1.doc.
57
VIII PREMOŽENJSKI DELIKTI
1 Premoženjski delikti z elementi nasilja
Premoženjski delikti z elementi nasilja so v KZ-ju kazniva dejanja ropa (206. člen),
roparske tatvine (207. člen) in izsiljevanja (213. člen). KZ v 1. odstavku 206.
člena pravi:
Rop
(1) Kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo
zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje
z zaporom od enega do desetih let.
Roparsko tatvino opredeljuje KZ v 1. odstavku 207. člena. Razlika med 206. in
207. členom181 je v tem, da pri ropu storilec uporabi silo ali grožnjo kot sredstvo
pri odvzemu stvari, pri roparski tatvini pa s silo ali grožnjo zadržuje že odvzeto
stvar.
KZ v 1. in v 2. odstavku 213. člena opredeljuje kaznivo dejanje izsiljevanja, kjer
nekdo z namenom pridobiti zase ali za koga drugega »protipravno premoženjsko
korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega
premoženja« ali mu zagrozi, »da bo o njem ali njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi
škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu, in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali
tujega premoženja kaj stori ali opusti.« 182
Premoženjskim deliktom z elementi nasilja so bolj izpostavljene starejše
ženske183. Statistični podatki184 za obdobje 2001-2011 kažejo, da so starejše
ženske v primerjavi s starejšimi moškimi žrtve v 62,34 %, moški pa v 37,66 %
primerov.
181 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 388-389. 182 Kazenski zakonik (KZ), 2012, 206. člen. 183 Glej Z. Šeparović, 1987, str. 29. 184 Povzeto po Klančnik A. T., Pavšič Mrevlje T., 2013, str. 390-392.
58
Razlogi so v značilnostih nasilja in v
dejavnikih tveganja, zlasti bioloških
(šibkejša fizična moč), pa tudi v
prepričanju185, da so starejše ženske
premožne in živijo osamljeno življenje.
Graf 13 prikazuje strukturo starejših žrtev premoženjskih deliktov z elementi nasilja po
spolu.
Tudi raziskava na podlagi statističnih podatkov za obdobje 2000-2002186 potrjuje,
da so med ženskami različnih starosti premoženjskim deliktom z elementi nasilja
bolj izpostavljene starejše ženske, ker so bolj ranljive in fizično šibkejše kot
mlajše, zato storilec ne pričakuje nobenega odpora. Moji statistični podatki teh
rezultatov ne potrjujejo (glej poglavje Biološki dejavniki…str. ). Razlog je morda
v tem, da je pri ženskah, še posebej pri starejših, strah pred kriminaliteto večji
kot pri moških oz. pri mlajših ženskah, zato je njihovo ravnanje v večji meri
samovarovalno.
2 Prevare in goljufije
Po Deisingerju prevara ali »preslepitev sicer pojmovno pomeni goljufanje, vendar
v kazenskopravnem pogledu ni povsem enaka s kaznivim dejanjem goljufije.
Goljufiv namen pri kaznivem dejanju goljufije mora biti podan že pred sklenitvijo
posla, medtem ko lahko pri preslepitvi ta namen nastane tudi pozneje. Preslepitev
prav tako ni neposredno povezana s premoženjsko koristjo storilca, čeprav
slednjega pogosto vodi prav ta motiv.«187
185 Povzeto po V. Nikolić, 1989, str. 89. 186 Glej B. Brvar, 2004, str. 128. 187 M. Šepec, Računalniška goljufija kot nova oblika tradicionalne goljufije, Sodna praksa, Vrhovno sodišče RS, Ljubljana, 2013, http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.php?q=%20SZ-
moški37,66%
ženske62,34%
STRUKTURA ŽRTEV PREMOŽENJSKIH KD Z ELEMENTI NASILJA PO
SPOLU
moški ženske
59
KZ opredeljuje preslepitev kot zakonski znak v nekaterih kaznivih dejanjih, ki se
nanašajo na premoženjske delikte (npr. preslepitev pri pridobitvi in uporabi
posojila, pri poslovanju z vrednostnimi papirji, preslepitev kupcev, …). Tudi
goljufijo je v KZ-ju moč najti v številnih kaznivih dejanjih, temeljni pa sta goljufija
(211. člen) in poslovna goljufija (228. člen).
KZ v 1. odstavku 211. člena pravi:
Goljufija
(1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist,
spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga
pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori
ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let.
Poslovna goljufija je posebna oblika goljufije pri opravljanju gospodarske
dejavnosti. Izvršitveno dejanje188 je v osnovi sicer enako kot pri klasični goljufiji,
vendar se v kazenskopravnem pogledu opredeljuje kot preslepitev (ki je
pomensko sicer tudi goljufija), to pa zato, ker mora biti pri klasični goljufiji goljufiv
namen podan že pred sklenitvijo posla, pri poslovni pa ne. Tu je mogoče storiti
izvršitveno dejanje tako ob sklepanju posla kot tudi pozneje ob njegovem
izvajanju.
Stereotip, da so žrtve goljufij največkrat
ženske, zlasti starejše, zato ker so naivne,
osamljene in zaupljive, analiza statističnih
podatkov starostnikov189 ne potrjuje.
Moških žrtev kaznivega dejanja goljufije je
več (56,34 %), ženskih pa manj (43,66 %).
Le pri poslovni goljufiji je odstotek ženskih
žrtev nekoliko višji in znaša 52,61 %.
Graf 14 prikazuje strukturo starejših žrtev kaznivih dejanj goljufije in poslovne goljufije po spolu.
1&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[SOSC]=SOSC&database[SOPM]=SOPM&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&order=changeDate&direction=desc&page=0&id=45483. 188 Povzeto M. Deisinger, 2002, str. 480-481. 189 Glej Klančnik A. T., Pavšič Mrevlje T., 2013, str. 390-392.
56,34% 47,39%
43,66% 52,61%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
goljufija poslovnagoljufija
STRUKTURA ŽRTEV KD GOLJUFIJE IN POSLOVNE
GOLJUFIJE
moški ženske
60
Za žensko viktimiteto v zvezi z goljufijami in prevarami viktimologi190 omenjajo
prevare ženitnih posrednikov oz. ponudnikov. Takšnim kaznivim dejanjem so
izpostavljene predvsem ženske, ki niso več rosno mlade in si zelo želijo partnerja.
Po Padowetzu naj bi bile žrtve najbolj pogosto stare okoli 35 let, po japonskih
viktimologih (Miyazawa, Yzawa) pa - res da so podatki iz leta 1973 - v velikem
odstotku, kar 70 %, mlajše od 30 let. Rezultati so bili takrat presenečenje,
pojasnili pa so se z odtujenostjo in osamljenostjo deklet, ki so prišle v velemesto
(Tokio) v službo. To razlago je morda mogoče aplicirati tudi za današnje
internetne prevare, ko se mlada dekleta zaradi splošne odtujenosti velikokrat
poslužujejo interneta, da bi si našle partnerja.
Iz statističnih podatkov za obdobje od 2010-2014 žal ni mogoče ugotoviti, ali in
v kolikšnem odstotku se kaznivo dejanje goljufije nanaša na ženitne (ljubezenske)
ponudbe. Je pa viktimiziranost žensk glede kaznivega dejanje goljufije po moji
raziskavi večja v starostni skupini 34 - 44 let (20 %), res da za malo, od starostnih
skupin 24 -34 let, 44-54 let in nad 64 let (19 %). Manj so viktimizirane starejše
od 54 let (14 %), najmanj pa mlajše od 24 let (9 %), torej zelo mlade, ki še
nimajo služb oz. kapitala.
Graf 15 prikazuje strukturo žrtev ženskega spola kaznivega dejanja goljufije po starosti.
190 Glej V. Nikolić, 1989, str. 89.
9%
19%
20%
19%
14%
19%
VIKTIMIZACIJA ŽENSK PO STAROSTI ZA KD GOLJUFIJE
18-24 let 24-34 let 34-44 let 44-54 let 54-64 let nad 64 let
61
IX ZAŠČITA ŽENSK KOT ŽRTEV KRIMINALNIH DEJANJ
1 Preventiva in kurativa
Preventiva zajema ukrepe, ki želijo preprečiti nastanek problema, kurativa pa
ukrepe, ko je problem že nastal. Meja med njimi je lahko zelo tanka.
Po Jelineku191 obstajajo tri kategorije preventive:
primarna preventiva – izobraževalni in drugi podobni programi, ponujeni
vsakomur;
sekundarna preventiva – zaznavanje nevarnosti oz. problemov in njigovo
preprečevanje s strani posebnih služb;
terciarna preventiva – pomoč žrtvam in hkratno ukrepanje, s čimer se poskuša
ustaviti nadaljno nasilje.
Preventivni programi delujejo na mednarodni ravni, na ravni države in na ravni
posameznika.
Na mednarodni ravni izpostavimo kampanjo Združenih narodov »Unite to End
Violence against Women«, ki ima cilj, da preprečuje in konča nasilje nad ženskami
in dekleti na vseh koncih sveta s sprejemanjem ustreznih nacionalnih zakonov in
akcijskih načrtov, z zbiranjem podatkov o razširjenosti nasilja nad ženskami, z
javnim ozaveščanjem ipd.
Na ravni države gre predvsem za takšno preprečevalno politiko, ki pri ljudeh
doseže ponotranjenje192 nesprejemljivosti nasilnega ravnanja oz. spoštovanje
avtonomije druge osebe ne glede na spol, s prepoznavanjem, razumevanjem in
obsodbo nasilja. Pri tem so ji v veliko pomoč spoznanja193 viktimološko-
191 Povzeto po M. Zgaga, Ženske z izkušnjo nasilja: oblike pomoči in preventiva, diplomska
naloga, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Ljubljana, 2006, str. 58-59, http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2006/2006-Zgaga-Manca.pdf. 192 Povzeto po Z. Kanduč, 1999, str. 36. 193 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1081.
62
kriminoloških raziskav, ker omogočajo načrtovanje situacijskega preprečevanja
kriminalitete in ozaveščanje potencialnih žrtev.
V letu 1996194 je bila izvedena reorganizacija slovenske policije na lokalni ravni,
s čimer se je uvedla tudi policijska preventiva prek vodij policijskih okolišev.
»Vodja policijskega okoliša je nosilec preventivnega dela in partnerskega
sodelovanja z državljani na območju policijskega okoliša, kjer poskuša na ta način
zagotavljati ugodne varnostne razmere.« 195
Na ravni posameznika so preprečevalni ukrepi zlasti različna svetovanja in
psihoterapevtski programi zakoncem oz. partnerjem, še preden nasilje izbruhne,
učenje samoobramnih veščin, šolski preventivni programi, sestava individualnega
varnostnega načrta196, ko nasilje že nastane, ipd.
Na podlagi policijskih statističnih podatkov glede števila oškodovanih žensk po
posameznih poglavjih KZ za obdobje 2010-2014, ki sem jih prejela, sem naredila
primerjavo podatkov za nekatere skupine KD, katerih tipične žrtve so ženske, po
letih evidentiranja, da bi ugotovila trend rasti (porast ali upad). Tabela 3 prikazuje
število dejansko oškodovanih oseb po letih po izbranih skupinah.
Skupina kršitev 2010 2011 2012 2013 2014
KD ZOPER ČLOVEČNOST 8 7 2 37 4
KD ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST 307 253 239 275 204
KD ZOPER ZAKONSKO ZVEZO, DRUŽINO IN OTROKE 2.432 2.161 2.150 1.995 2.087
Tabela 3 prikazuje število oškodovanih žensk v obdobju 2010-2014 po nekaterih skupinah
kaznivih dejanj iz KZ.
Iz grafa 16 je razvidno, da so kazniva dejanja zoper človečnost bila v vseh letih
približno enaka, le v letu 2013 je bil zaznan relativno velik porast, ki pa se je v
letu 2014 ponovno spustil na prejšnjo raven. Pri kaznivih dejanjih zoper spolno
nedotakljivost je viden v tem obdobju upad, ki je dosegel najnižjo raven v
194 Povzeto po M. Žaberl, Vodja policijskega okoliša – slovenski policist za preventivo, v: G. Meško
(ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 271. 195 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, http://www.policija.si/index.php/component/content
/article/36/514. 196 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, 2009.
63
zadnjem letu. Pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in otroke je
prav tako zaznati upad, ki je bil sicer največji v letu 2013, v letu 2014 pa se je
število žrtev teh kaznivih dejanj zopet nekoliko dvignilo.
Graf 16 prikazuje trend rasti glede števila žrtev ženskega spola pri kaznivih dejanjih zoper
človečnost, spolno nedotakljivost in zakonsko zvezo, družino in otroke.
Kurativni ukrepi oz. oblike pomoči ženskam – žrtvam nasilja, so197:
prijava nasilja: na policiji, centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ali
državnem tožilstvu, zavezuje vsakogar, ki ve za nasilni dogodek;
umik na varno: v varno hišo, krizni center za ženske in otroke – žrtve nasilja,
materinski dom, namestitev za žrtve trgovine z ljudmi;
zdravstvena pomoč: v primeru vseh oblik nasilja;
psihosocialna pomoč, ki jo nudijo specializirane nevladne organizacije zajema:
posredovanje prijave nasilja, spremljanje obravnave primerov, osebno,
telefonsko svetovanje in svetovanje po e-pošti in pošti, socialno
zagovorništvo, skupine za samopomoč in pravno svetovanje;
197 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, Oblike pomoči, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik
za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 245.
0
500
1000
1500
2000
2500
3000
2010 2011 2012 2013 2014
ŠTEVILO OŠKODOVANK PO SKUPINAH KAZNIVIH DEJANJ IZ KZ-ja V OBDOBJU 2010-2014
KD zoper človečnost KD zoper spolno nedotakljivost KD zoper ZZ, družino in otroke
64
ukrepi za zaščito pred nadaljnjim nasiljem: izvajajo jih policija, CSD-ji,
tožilstvo in sodišče;
pravna pomoč: brezplačna, ki v celoti ali delno pokrije stroške odvetnika;
varstvo človekovih pravic: tekom postopkov na državnih institucijah se žrtev
lahko obrne na Varuha človekovih pravic;
psihoterapevtsko oziroma psihološko svetovanje: poleg zdravniške pomoči pri
organizacijah, ki izvajajo takšno svetovanje;
pomoč žrtvi pri reševanju stanovanjskega vprašanja: dodelitev po
Stanovanjskem zakonu, prepustitev v skupni uporabi stanovanjsko varstvo v
primeru nasilja ob razvezi po ZPND, stanovanjsko varstvo za čas trajanja
razveznega postopka po Zakonu o pravdnem postopku.
Kot smo že omenili, je v zvezi z nasiljem nad žensko veliko prikrite kriminalitete,
po Pečarju198 zlasti zaradi bojazni pred maščevanjem, neprijetnih posledic,
sitnosti in komplikacij, ki bi jih žrtve s prijavo imele, sramu, ker nimajo dokazov
ali ker so same prispevale k dejanju, nimajo rade opravka z organi pregona, itd.
Zlasti za kaznivo dejanje posilstva199 obstaja iz razumljivih razlogov veliko temno
polje.
V zvezi s trgovino z ljudmi je treba povedati, da gre za obliko organiziranega
kriminala200, ki ga je zelo zahtevno preiskovati in preganjati, ker so storilci izredno
dobro mednarodno organizirani in ker izkoriščajo strah, ki ga vcepijo žrtvam, da
jim policija v tujih državah ne more pomagati in jih bo preganjala zaradi
nezakonitega vstopa v državo, če jih bo dobila.
Podrobneje so kurativni ukrepi obravnavani v poglavju Institucionalne oblike
pomoči (str. 69) in Neinstitucionalne oblike pomoči (str. 74).
198 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 295-296. 199 Povzeto po A. Šelih, 1989, str. 69. 200 Povzeto po B. Dobovšek, M. Krajnc, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, str. 53, http://www.vlada.si
/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-Uveljavljanje_mednarodnopravnih_dokumentov_ s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pdf.
65
2 Zakonodaja
2.1 MEDNARODNI DOKUMENTI
Na področju nasilja nad ženskami in trgovine z ljudmi obstaja veliko mednarodnih
dokumentov, zakonov, priporočil, načrtov ipd.
Mednarodni dokumenti na področju nasilja nad ženskami so201:
1. Organizacija združenih narodov (OZN)
Splošna deklaracija človekovih pravic
Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) - sprejela jo
je Generalna skupščina OZN leta 1979, v veljavo je vstopila 1981, Slovenija
je postala njena podpisnica kot pravna naslednica njene ratifikacije s strani
nekdanje Jugoslavije
Splošno priporočilo št. 19: Nasilje nad ženskami – izdal ga je odbor ZN za
odpravo diskriminacije žensk leta 1992 na podlagi posameznih določil
CEDAW
Opcijski protokol h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk –
sprejet na Generalni skupščini OZN leta 1999 z resolucijo št. A/54/4,
objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 15/04
Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah
Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti
ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti
mednarodnemu organiziranemu kriminalu, sprejela ga je Generalna skupščina
ZN v Resoluciji 55/383, v Palermu leta 2000
Deklaracija ZN o odpravi nasilja nad ženskami – sprejela jo je Generalna
skupščina ZN leta 1993. Gre za 1. mednarodni dokument, ki se ukvarja
izključno s vprašanjem nasilja nad ženskami
201 Povzeto po Društvo za nenasilno komunikacijo, http://www.drustvo-dnk.si/dokumenti-zakonodaja.html.
66
Poročila Republike Slovenije odborom Združenih narodov o uresničevanju
določil konvencij ZN
Nairobijske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja žensk – sprejela jo je
svetovna konferenca ZN v Nairobiju leta 1985;
2. Svet Evrope
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami
in nasilju v družini (Istanbulska konvencija) – sprejel jo je odbor ministrov
Sveta Evrope leta 2011, v veljavo je vstopila leta 2014
Konvencija Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi – sprejeta na
izrednem zasedanju odbora ministrov Sveta Evrope leta 2005. »Od samega
začetka je pri oblikovanju konvencije s svojim predstavnikom sodelovala tudi
Republika Slovenija, ki je zastopala pozitivna stališča v prid konvencije.«202
Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali
ponižujočega ravnanja ali kaznovanja
Evropska socialna listina
Priporočilo št. R (85) 4 o nasilju v družini – sprejela ga je parlamentarna
skupščina Sveta Evrope leta 2002
3. Evropska unija (EU)
Resolucija Evropskega parlamenta o odpravi nasilja nad ženskami, sprejeta v
Strasbourgu leta 2009
4. Evropsko sodišče za človekove pravice
Nekatere odločitve evropskega sodišča za človekove pravice
5. Nekateri ostali mednarodni dokumenti
Pekinška deklaracija in Izhodišča za ukrepanje – sprejeta na četrti svetovni
konferenci o ženskah, sprejele so jo sodelujoče vlade leta 1995 v Pekingu
Splošna priporočila Odbora za odpravo diskriminacije žensk
202 S. Čurin, 2006, str. 17.
67
2.2. SLOVENSKA ZAKONODAJA
Sistemski pristop do nasilja nad ženskami je Slovenija pričela vzpostavljati po letu
2008, ko je sprejela Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Ker pa se ta nanaša
le na nasilje v družini zaradi specifičnih lastnosti te vrste nasilja, bi bilo potrebno
po mnenju nekaterih strokovnjakov203 tudi ukrepe zoper nasilje izven družine,
zato, da bi bili učinkovitejši, umestiti v celovit sistem pomoči.
Zakoni s področja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:204
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)205: je prvi zakon v slovenskem
prostoru, ki jasno opredeljuje različne vrste nasilja v družini. Zakon določa
vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih
organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter opredeljuje ukrepe za varstvo
žrtve nasilja v družini. Vsaka žrtev ima tako pravico do spremljevalca, ki ji nudi
duševno oporo, in pravico do brezplačne pravne pomoči. Za zakon veljajo206:
načelo sorazmernosti, kar pomeni, da morajo organi pri obravnavi
konkretnih primerov nasilja ukrepe prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve
prednostno obravnavanje zaradi varnosti žrtve, zato, da ta ne izgubi
zaupanja v učinkovitost delovanja organov in da storilec prejme jasno
sporočilo
Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPpol) - posebej 39. a in 39. b člen
o prepovedi približevanja določenemu kraju oz. osebi
Kazenski zakonik (KZ-1)
Zakon o kazenskem postopku (ZKP)
Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1)
Zakon o prekrških (ZP-1)
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)
203 Povzeto po K. Filipčič, Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo
SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 161. 204 Društvo SOS telefon, http://www.drustvo-sos.si/dobro-je-vedeti/zakonodaja-s-podrocja-
preprecevanja-nasilja-v-druzini 205 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Preprečevanje nasilja v družini, http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/preprecevanje_nasilja_v_druzini/ 206 Povzeto po K. Filipčič, 2014, str. 162-163.
68
Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOŽKD)
Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO)
Zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM)
Zakon o tujcih (ZTuj-2) - posebej 38. a člen o žrtvah trgovine z ljudmi, kjer
policija na prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli žrtvi, ki v Sloveniji prebiva
nezakonito, zadrževanje za čas treh mesecev, da se odloči, ali bo sodelovala
kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) - posebej 6. a člen o prepovedi spolnega in
drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu
Podzakonski predpisi s področja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:
1. Na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini:
Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju CSD-jev,
multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini
Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri
odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini
Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri
izvajanju zdravstvene dejavnosti
Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode
2. Na podlagi 39. a člena je ministrstvo za notranje zadeve v soglasju z
ministrstvom za pravosodje ter ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve
izdalo Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi
Drugi dokumenti s področja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:
Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-
2014, sprejeta na podlagi 11. člena ZPND-ja, ki kot strateški dokument določa
cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja
v družini
akcijski načrti, ki bodo izdelani vsaki dve leti ter bodo natančno določali
časovne roke in izvedbene načine konkretnih nalog za doseganje ciljev in
izvajanje posameznih ukrepov
69
3 Institucionalne oblike pomoči
Osrednjo vlogo207 pri obravnavanju nasilja nad ženskami imajo socialnovarstveni
(CSD-ji – s svojimi storitvami ne posegajo v pravice povzročitelja nasilja) in sodni
(policija, tožilstvo in sodišče – na podlagi svojih pooblastil omejijo temeljne
človekove pravice povzročitelja nasilja) organi.
3.1 Centri za socialno delo - CSD
Državni organi in nevladne organizacije208, ki izvedo za okoliščine morebitnega
izvajanja nasilja, morajo o tem takoj obvestiti CSD, razen če žrtev temu izrecno
nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni
dolžnosti. CSD mora posredovati prijavo nasilja policiji (2. odstavek 281. člena
KZ-ja), nato obe službi209 v primeru neposredne ogroženosti uskladita svoje
začetne aktivnosti, CSD pa takoj prične s postopkom za zaščito žrtve (odhod v
krizni center za žrtve nasilja, varno hišo, itd).
Pristojnosti CSD v primeru nasilja nad žensko v družini so še:
prva socialna pomoč oz. PSP, ki zajema:
pomoč pri prepoznavanju socialne stiske ali težave,
oceno možnih rešitev,
seznanjanje žrtve z možnimi socialnovarstvenimi storitvami,
predstavitev mreže izvajalcev, ki nudijo pomoč;
ocena ogroženosti;
pogovor z žrtvijo in z povzročiteljem nasilja;
načrt pomoči žrtvi;
pomoč družini;
napotitev povzročitelja nasilja v ustrezne izobraževalne, psihosocialne idr.
programe;
207 Povzeto po K. Filipčič, 2014, str. 160. 208 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 245-246. 209 Povzeto po M. Milek Ogrinc, Pristojnosti centrov za socialno delo na področju preprečevanja
nasilja v družini, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 177-
188.
70
ustanovitev multidisciplinarnega tima – povabilo organov in organizacij k
sodelovanju;
sodelovanje s policijo, z zdravstvom, s sodiščem in nevladnimi organizacijami;
itd.
3.2 Policija
Osnovna naloga policije210 je delovati preventivno, odkrivati in preiskovati kazniva
dejanja, ter na osnovi obstoječe zakonodaje izvajati ustrezne ukrepe, za katere
je pooblaščena.
Poleg sprejema prijave nasilja in njegove obravnave ter sodelovanja z drugimi
organi in organizacijami, izvaja policija tudi policijske ukrepe za zaščito žrtve
nasilja.
Ukrepi so211:
intervencija na domu (na podlagi pooblastil po ZNPpol) – ob ugotovitvi kršitve
policija poda kazensko ovadbo na podlagi ZKP-ja ali predlog za uvedbo
postopka o prekršku na podlagi ZJRM-ja;
prepoved približevanja in podaljšanje prepovedi (60. in 61. člen ZNPpol) -
nanašata se na prepoved približevanja osebi ali kraju;
pridržanje (64. člen ZNPpol) – če storilec moti ali ogroža javni red (npr. do
iztreznitve) ali krši prepoved približevanja;
odvzem prostosti (157. člen ZKP) – obstajati mora utemeljen sum, da je storil
kaznivo dejanje in priporni razlogi;
varovanje življenja in zagotavljanje osebne varnosti žrtve (18. člen ZPND) –
pri čemer lahko žrtev zahteva spremstvo policije na dom, da bi si vzela svoje
stvari, ki jih potrebuje za zagotavljanje svojih osnovnih življenjskih potreb.
Omenimo še težavnost intervencije212, kot jo doživlja policist kot uradna oseba v
trenutku ukrepanja, ki je ne samo nevarno, temveč tudi osebnostno
210 K. Bašič, Nasilje nad žensko, Revija policija, 2, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 1993, str. 188. 211 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 254-256. 212 K. Bašič, 1993, str. 190.
71
obremenjujoče. Dinamika nasilja je namreč spremenljiva, še posebej v družini.
Žrtev nemalokrat iz različnih razlogov, največkrat pa iz strahu pred možnimi
posledicami, »potegne z nasilnežem«.
Zaradi kompleksnih situacij213, zlasti nasilja v družini, je potrebno določeno znanje
za njihovo kakovostno obravnavo. Zato je v policiji nastal projekt Multiplikatorji,
v katerem usposabljajo svoje zaposlene v ta namen. S projektom je policija leta
2013 celo kandidirala na natečaju Evropske mreže za preprečevanje kriminalitete
za najboljši preventivni projekt v Evropi.
V zvezi z znanjem policistov in kriminalistov je potrebno omeniti tudi uvedbo
viktimoloških vsebin v izobraževanju214, kar po raziskavah Foxa in Cooka (2011)
bistveno prispeva k povečanju znanja o viktimoloških problemih in zmanjša
nagnjenost organov pregona k pripisovanju krivde žrtvam. Odziv policistov,
kriminalistov in drugih predstavnikov kazenskega pregona pa vpliva na žrtvino
pripravljenost za sodelovanje z njimi.
3.3 Državno tožilstvo
Leta 2008215, ko je bil v KZ uvedeno novo kaznivo dejanje nasilje v družini (191.
člen), je prišlo do pravega izbruha kazenskih ovadb. Prej so se storilci nasilja v
družini preganjali na podlagi kaznivega dejanja nasilništva (299. člen KZ). Ker pa
je bilo po tem členu potrebno, da nasilje povzroči v družini ogroženost, zgražanje
ali prestrašenost, so morali drugi člani družine za nasilje vedeti ali biti ob
njegovem izvajanju prisotni. Kot pa vemo, gre za vrsto nasilja, ki je velikokrat
prikrito in za katerega dostikrat ne ve nihče drug, razen storilca in žrtve. Zakonski
znaki zato velikokrat niso mogli biti niti izpolnjeni, do pregona je lahko prišlo
samo, če so bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivih dejanj lahke ali hude telesne
213 Povzeto po N. Miklič, 2014, str. 197-198. 214 Povzeto po J. Denžič, Viktimologija in policijska dejavnost, diplomska naloga, Univerza v
Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Maribor, 2013, str. 27,
https://dk.um.si/Dokument.php?id=56949. 215 Povzeto po M. Kline, Pristojnosti tožilstva na področju nasilja v družini, v: (Š. Veselič, D. Horvat,
M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 201-204.
72
poškodbe ali ogrožanja varnosti. Zato je bilo nasilje v družini pred letom 2008
težko dokazljivo.
Nasilje v družini se preganja po uradni dolžnosti, zato sta policija in tožilstvo na
prijavo dolžna odreagirati. Ker državni tožilec216 v imenu države namesto žrtve
preganja storilca, je ta tako razbremenjena te odgovornosti. Prijavo kaznivega
dejanja je mogoče vložiti tudi na državnem tožilstvu, ta pa ga v tem primeru
odstopi policiji z zahtevo, da preveri navedbe v njej.
Glavna naloga tožilca je po 45. členu ZKP-ja217 preganjanje storilcev kaznivih
dejanj; s tem v zvezi lahko ukrene vse, kar je potrebno za odkrivanje kaznivih
dejanj, izsleditev storilcev ter za usmerjanje predkazenskega postopka, lahko
zahteva preiskavo, vloži in zastopa obtožnico oziroma obtožni predlog pred
pristojnim sodiščem, vlaga pritožbe zoper nepravnomočne sodne odločbe in
izredna pravna sredstva zoper pravnomočne sodne odločbe in opravlja druga
dejanja, ki so določena v zakonu. Tožilec218 lahko, če so podani pogoji, sodišču
predlaga tudi ukrep prepovedi približevanja žrtvi ali celo kakšen prostostni ukrep.
V predkazenskem postopku tožilci sodelujejo v medinstitucionalnih timih s
preostalimi organi (policija, CSD, zdravstvena stroka).
3.4 Sodišče
Leta 2008 se je z novelo KZ pristojnost sojenja za kaznivo dejanje nasilja v družini
iz okrajnega sodišča preselila na okrožno, razen v primeru 3. odstavka 191. člena,
ko gre za skupnost, ki je razpadla.
Pristojnosti sodišča v zvezi z nasiljem nad ženskami so:219
izrekanje kazenskih sankcij po KZ: kazni, opozorilne sankcije, varnostni ukrepi.
Ob izreku pogojne obsodbe je po letu 2008 mogoče izreči obsojenemu tudi
varstveno nadzorstvo, poleg tega pa še izreči eno ali več navodil, ki mu
216 N. Obran, Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok, Društvo za
nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 2014, str. 41. 217 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/2012, Ljubljana, 2012. 218 Povzeto M. Kline, 2014, str. 205. 219 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 259-261.
73
omogočijo pomoč pri resocializaciji (npr. zdravljenje odvisnosti od alkohola ali
drog, obiskovanje ustrezne posvetovalnice ipd.), žrtvi pa oddaljenost od
storilca;
na predlog tožilstva lahko po ZKP-ju odredi pripor, če so podani pogoji za to
(200. do 208. člen);
izrek prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po ZKP-ju (195.a
člen);
izrek prepovedi nasilnih dejanj po 19. členu ZPND-ja vsebuje prepoved
približevanja storilca žrtvi.220 Od izreka prepovedi po ZKP-ju se razlikuje po
tem, da predlaga izrek prepovedi žrtev v nepravdnem postopku, posledice
kršitve so denarna kazen, ne pa pripor, žrtev ima pravico do brezplačne
denarne pomoči;
odločitev o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi žrtvi nasilja po 21. členu
ZPND;
odločitev o dodelitvi stanovanja žrtvi nasilja ob razvezi zakonske zveze v
izključno uporabo po 22. členu ZPND;
izdajanje začasnih odredb po 411. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)
na predlog stranke ali po uradni dolžnosti v zakonskih sporih (varstvu in
preživljanju skupnih otrok, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov, o izselitvi
drugega zakonca iz stanovanja, o preživljanju zakonca).
3.5 Zdravstvene ustanove
Zdravstvene ustanove in njeno osebje221 so v večini primerov prva javna
institucija, kamor se zatečejo žrtve nasilja. Zato je pomembno, da imajo ustrezna
strokovna znanja, spretnosti in osebna stališča ter da delujejo v skladu z veljavno
zakonodajo.
Pristojnosti zdravstvenih ustanov in njenega osebja so določene v ZPND:
220 Povzeto po K. Filipčič, 2014, str. 171. 221 Povzeto po N. Kopčavar Guček, Pristojnosti zdravstvenih ustanov na področju preprečevanja nasilja v družini, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z
izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 222-234.
74
dolžnost ravnanja v 5. členu – izvesti morajo vse postopke in ukrepe, potrebne
za zaščito žrtve in njenih koristi;
dolžnost prijave v 6. členu – obvestiti morajo CSD (za izjemo glej str. 69).
Naloge zdravstvenih delavcev v zvezi z žrtvami nasilja natančneje opredeljuje
Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju
zdravstvene dejavnosti (Uradni list RS, št.38/2011).
4 Neinstitucionalne oblike pomoči
Neinstitucionalne oblike pomoči222 pokrivajo nevladne organizacije (NVO), katerih
prednost pred državnimi institucijami je njihova možnost, da se lahko
specializirajo za eno področje dela.
NVO za področje preprečevanja nasilja nad ženskami v Sloveniji so:
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
Društvo za nenasilno komunikacijo
Društvo Ženska svetovalnica
Društvo Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi
Zavod Emma – center za pomoč žrtvam nasilja
Združenje proti spolnemu zlorabljanju
Beli obroč Slovenije – društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj
NVO, ki izvajajo programe varnih hiš
NVO s področja preprečevanja nasilja nudijo psihosocialno pomoč in podporo
žrtvam, v njihovem imenu posredujejo prijave nasilja, izvajajo programe
svetovanj, skupin za samopomoč, pravne pomoči, nudijo umik na varno, izvajajo
preventivne aktivnosti, strokovno sodelujejo z državnimi institucijami in drugimi
NVO-ji, imajo pomembno vlogo pri razvoju programov pomoči, zakonodaji in
politiki na področju nasilja nad ženskami.
222 Povzeto po D. Horvat, K. Matko, 2014, str. 249-250.
75
5 Položaj žensk v pravosodnem postopku
Položaj vsake žrtve, ki nato mora iti še skozi razne postopke s »hladnimi
birokrati«, je sam po sebi nezavidljiv. Vendar pa se je od takrat, ko je Katja
Bašič223 leta 1993 opozarjala na neustrezen položaj vseh žrtev, zlasti pa žensk
tako v zakonodaji kot v samem sistemu, ta znatno izboljšal, tudi zaradi nje in
drugih strokovnjakov in organizacij, ki so si za to leta prizadevali.
Pravice ženske - žrtve nasilja v policijskih postopkih so med drugim:224
zaprosilo, da se z njo pogovori policistka, praviloma se tej želji ugodi
pravica do seznanitve s potekom in vlogo žrtve v policijski preiskavi
pravica ob ovadbi vložiti tudi predlog za uveljavitev premoženjskopravnega
zahtevka zoper povzročitelja nasilja (odškodnina)
pravica do posebne odškodnine države za naklepna in nasilna kazniva dejanja
pravica zagotoviti si pomoč in podporo zaupne osebe, ki žrtev spremlja v
postopkih
Pravice ženske - žrtve nasilja v pravosodnem postopku pa še:225
predlog žrtve, da se obdolženec odstrani z zaslišanja za čas njenega pričanja
pravica privilegirane priče
zaprosilo, da naslov prebivališča ostane skrit
pravica do zaščitnih ukrepov, kot so izbris podatkov iz kazenskega spisa,
označitev podatkov za uradno tajnost, zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev
itd., v primeru, kadar bi zaradi razkritja osebnih podatkov nastala resna
nevarnost za življenje in telo žrtve ali njenih bližnjih. Vendar v primeru nasilja
v družini in kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost sodišča navedenih
ukrepov praktično ne odrejajo, bodo pa v prihodnosti morala, saj to od njih
zahteva Direktiva o določitvi minimalnih standardov na področju pravic,
podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (Uradni list EU, 2012).
223 Glej K. Bašič, 1993, str. 191-194. 224 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, http://www.policija.si/index.php/component/content/ article/182-kriminaliteta/67759-pogosto-zastavljena-vpraanja?tmpl=component&print=1&page=
&lang= 225 Povzeto po N. Obran, str. 45-57.
76
X ZAKLJUČEK
Ob pisanju diplomske naloge me je ves čas spremljala zavest, da njen namen ni
okriviti žrtve kaznivih dejanj, temveč proučiti viktimizacijo žensk in s tem morda
s spoznanji vplivati na ozaveščenost v svojem okolju.
Postavila sem dve hipotezi:
hipoteza 1: viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav
hipoteza 2: ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov upoštevajo
spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami
Hipotezo 1 sem v svoji diplomski nalogi potrdila. Ženske že zaradi svojih bioloških,
psiholoških in socialnih značilnosti spadajo v skupino prebivalcev s povečanim
tveganjem za viktimizacijo, kar potrjujejo vse raziskave, vključno z mojo na
podlagi policijskih statističnih podatkov.
Na hipotezo 2, ki pravi, da ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov
upoštevajo spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami, je težje
odgovoriti. Pregled mednarodne in nacionalne zakonodaje kaže, da viktimizacija
žensk ni nekaj novega, hkrati pa tudi, da družbi ni vseeno zanjo. Velik korak je
bil storjen leta 2008, ko je bil sprejet ZNPD, ki je omogočil sistemski pristop pri
pridobivanju znanja, skupnem delovanju služb in pri celoviti in usklajeni zaščiti
žrtev s strani organov pomoči.226 Tudi preprečevalni ukrepi na vseh ravneh, tako
na mednarodni, kot tudi na državni in na ravni posameznika se vzpostavljajo,
pogrešam pa izobraževanje v šolah o samovarovalnem obnašanju na podlagi
viktimoloških spoznanj, kot je to praksa v tujini227. Vendar ostaja vprašanje, ali ti
ukrepi dejansko upoštevajo viktimološka spoznanja? Zdi se, da zlasti policija
spoznanja upošteva in deluje v pravo smer (npr. projekt Multiplikatorji, pravice
ženske v postopkih, ipd.). Tudi uvajanje viktimoloških spoznanj v kriminološke
predmete, ki je prisotno vsaj na visokošolskem, univerzitetnem in magistrskem
nivoju, v veliki meri priča v prid tej hipotezi, saj policisti, kriminalisti in pravniki
226 Glej M. Milek Ogrinc, 2014, str. 190. 227 Glej D. C. Gottfredson, School-Based Crime Prevention, https://www.ncjrs.gov/works/ chapter5.htm.
77
(bodoči tožilci, sodniki in odvetniki) s takšnim znanjem lažje razumejo žrtev in je
ne krivijo zaradi njenega obnašanja za lastno viktimizacijo. S tem pa dosežejo
sodelovanje žrtve in boljšo preiskanost kriminalnega dogodka, še bolj pomembno
pa je, da preprečijo ali vsaj omilijo sekundarno viktimizacijo žrtve. Zato menim,
da hipoteza deloma, ne pa v celoti (ker proces še ni dokončan), drži.
Kljub temu, da ostaja dejstvo, da je ženska šibkejši spol in da je v naravi vseh
živih bitij, da svojo moč zlorabijo, je z ponotranjenjem nesprejemljivosti nasilnega
obnašanja, kar mora biti glavni cilj preprečevalne politike, mogoče viktimizacijo
žensk bistveno zmanjšati. Da bi do ponotranjenja prišlo, je potrebno »negativno
vrednostno oceno vključiti v procese socializacije in družbenega nadzorstva, v
družino, šolo, sosesko, skupnost, družbo in državo«228. Deloma ta proces že
poteka, kar morda potrjuje tudi trend upada tipične ženske viktimitete (glej graf
str. 63).
228 Z. Kanduč, 1999, str. 36.
78
BIBLIOGRAFIJA
1. PRAVNI VIRI
Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/1991, Ljubljana,
1991.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Uradni list RS, št. 16/08,
Ljubljana, 2008.
Kazenski zakonik (KZ), Uradni list RS, št. 50/2012, Ljubljana, 2012.
Zakon o spremembah zakona o prekrških zoper javni red in mir – ZJRM-B, Uradni
list RS, št. 69/2003, Ljubljana, 2003.
Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), Uradni list RS, št. 70/2006,
Ljubljana, 2006.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 32/12, Ljubljana, 2012.
Generalna skupščina Združenih narodov, Protokol za preprečevanje, zatiranje in
kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, Uradni list RS št. 48/2004,
Ljubljana, 2004.
2. LITERATURA
Aničič Klavdija, Razvoj in dejavnost telefonskega in individualnega svetovanja,
skupin za samopomoč, zatočišč, zagovorništva in izobraževanja za delo z žrtvami
nasilja, Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko, Ljubljana,
1999, str. 16-23.
Bašič Katja, Nasilje nad žensko, Revija policija, 2, Ministrstvo za notranje zadeve,
Ljubljana, 1993, str. 185-194.
Bašič Katja, Nasilje v družini, Kriki za vrati – železni repertoar: za mnoge je to
realnost, ne teater, Združenje proti spolnemu zlorabljanju, Ljubljana, 2002.
79
Božac Deležan Lorena, Ko je najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši
prostor dom, najnevarnejša oseba partner, Dosje, nasilje nad ženskami, Urad
vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko
kulturno središče, Društvo za nenasilno komunikacijo Ljubljana, 1999, str. 11-15.
Brvar Bogomil, Analiza podatkov o žrtvah in oškodovancih za potrebe
preprečevanja kriminalnih dejanj, Preprečevanje kriminalitete, teorija praksa in
dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004,
str. 107-133.
Deisinger Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba,
Ljubljana, 2002.
Filipčič Katja, Zakonodaja na področju preprečevanja nasilja v družini v Sloveniji,
Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za
ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 159-176.
Guček Kopčavar Nena, Pristojnosti zdravstvenih ustanov na področju
preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo
nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014,
str. 220-235.
Horvat Dalida, Nasilje proti ženskam v okviru človekovih pravic, Priročnik za delo
z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke –
žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 51-73.
Horvat Dalida, Matko Katja, Oblike pomoči, pristojnosti in organizacije, ki nudijo
pomoč ženskam in otrokom – žrtvam nasilja ter delajo z osebami, ki povzročajo
nasilje, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS
telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 245-265.
Kanduč Zoran, Nasilje nad ženskami in kazensko pravo – zgrešeno srečanje?,
Dosje: nasilje nad ženskami, Urad vlade Republike Slovenije za žensko politiko,
Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko kulturno središče, Društvo za
nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 33-38.
80
Kanduč Zoran, Spolno nasilje, Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana, 1998, str. 88-
114.
Kanduč Zoran, Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive (Zbirka
prispevkov), Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana,
2001.
Klančnik Anton Toni, Pavšič Mrevlje Tinkara, Kriminaliteta nad starejšimi in
izhodišča za varno staranje v Sloveniji, Varstvoslovje, letnik 15, št. 3, Ljubljana,
2013, str. 389-397.
Kline Mirjam, Pristojnosti tožilstva na področju nasilja v družini, Priročnik za delo
z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke –
žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 201-206.
Kodele Kos Katjuša, Predstavitev društva KLJUČ in njegovega delovanja, v: G.
Meško (ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 512-525.
Korošec Damjan, Spolnost in kazensko pravo, Spolnost, nasilje in pravo, Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Urad za žensko politiko, Ljubljana,
1998, str. 139-179.
Meško Gorazd, Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije, Teorija in praksa,
družboslovna revija, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 1998, str. 1076-1088.
Miklič Neža, Pristojnosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini,
Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za
ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 192-200.
Milek Ogrinc Marjana, Pristojnosti centrov za socialno delo na področju
preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo
nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014,
str. 177-191.
Nikolić-Ristanović Vesna, Uticaj žrtve na pojavu kriminaliteta, Institut za
kriminološka i sociološka istraživanja, Beograd, 1984.
81
Nikolić-Ristanović Vesna, Žene kao žrtve kriminaliteta, Naučna knjiga, Beograd,
1989.
Obran Nina, Nasilje nad ženskami – pravne poti v varno življenje žensk in otrok,
Praktični vodnik po sodnih in upravnih postopkih, Društvo za nenasilno
komunikacijo, Ljubljana, 2014.
Pavlica Radmanović Metoda, Kriminološki in kriminalistični vidiki odvisnosti od
alkohola, diplomska naloga, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000.
Pečar Janez, Vloga vpletenih v viktimo/kriminodinamiki kazenske dvojice,
Raziskava št. 65, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana,
1984.
Plaz Maja, Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih, Priročnik
za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in
otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 75-93.
Stanković Tanja, Ženske kot žrtve kaznivih dejanj – izbrane feministične
perspektive, Izbrana poglavja iz viktimologije I., Mala čitanka viktimologije za
varstvoslovce (Študijsko gradivo), Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne
vede, Ljubljana, 2007, str. 137-150.
Šelih Alenka, Novejša, zlasti viktimološka spoznanja o posilstvu, Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1989, str. 66-73.
Šelih Alenka, Preprečevanje kriminalitete – razvoj in dileme, Preprečevanje
kriminalitete, teorija praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti
v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 19–30.
Šeparović Zvonimir, Viktimologija: studije o žrtvama, Pravni fakultet u Zagrebu,
»Poslovna politika« novinsko -izdavačka organizacija, Zagreb, Samobor, Beograd,
1987.
Zaviršek Darja, Nasilje nad hendikepiranimi ženskami, Priročnik za delo z
ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon za ženske in otroke –
žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, 108-123.
82
Završnik Aleš, Feministična kritika prava in kazenskopravnega sistema, Ženske,
nasilje, viktimizacije in (kazensko)pravni sistem v kriznem kontekstu
postmodernizacijskih transformacij, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani, Raziskava št. 161, str. 1-30.
Žaberl Miroslav, Vodja policijskega okoliša – slovenski policist za preventivo,
Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme, Inštitut za kriminologijo pri
Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 571-284.
3. INTERNETNI VIRI
Čurin Sandi, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti
trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, URL: http://
www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-uveljavljanje_med
narodnopravnih_dokumentov_s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pdf.
(27.11.2015).
Denžič Janja, Viktimologija in policijska dejavnost, diplomska naloga, Univerza v
Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Maribor, 2013, URL:
https://dk.um.si/Dokument.php?id=56949 (2.2.2016).
Dobovšek Bojan, Krajnc Marko, Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s
področja boja proti trgovini, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 2006, URL:
http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Zbornik-Uveljavljanje
_mednarodnopravnih_dokumentov_s_podrocja_boja_proti_trgovini_z_ljudmi.pd
f (28.11.2015).
Društvo za nenasilno komunikacijo, URL: http://www.drustvo-dnk.si/dokumenti-
zakonodaja.html (30.10.2015).
Društvo SOS telefon, URL: http://www.drustvo-sos.si/dobro-je-vedeti/zakonoda
ja-s-podrocja-preprecevanja-nasilja-v-druzini (30.10.2015).
83
Društvo za Združene narode za Slovenijo (UNAS – United Nations Association of
Slovenia), Nasilje nad ženskami, URL: http://www.unaslovenia.org/ozn/zenske
(4.10.2015).
Evropska komisija, sporočilo za medije, Bruselj, 2014, URL:
http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-1164_sl.htm (26.11.2015).
Evropski Parlament, Novice, Parlament: obrezovanju žensk je treba narediti
konec, Bruselj, 2015, URL: http://www.europarl.europa.eu/news/sl/news-
room/content/0150205STO19404/html/Parlament-obrezovanju-%C5%BEensk-
je-treba-narediti-konec (27.11.2015).
Fra, European Union Agency for Fundamental Rights, Urad za publikacije
Evropske Unije, Nasilje nad ženskami: vseevropska zakonodaja, Rezultati na
kratko, 2014, URL: http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-
factsheet_sl.pdf (26.9.2015).
Gottfredson Denise C., School-Based Crime Prevention, URL:
https://www.ncjrs.gov/ works/ chapter5.htm. (30.1.2016).
HBVA – Honour Based Violence Awareness Network, Frequently Asked Questions
about Honour Based Violence (HBV) and Honour Killings, URL: http://hbv-
awareness.com/faq/# twenty. (27.11.2015).
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Slovar slovenskega jezika, ,
portal BOS, URL: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html (4.11.2015).
Leskošek Vesna, Urek Mojca, Zaviršek Darja, Poročilo o nacionalni raziskavi o
nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, Raziskovalni projekt CRP V5-0464,
Inštitut za kriminologijo, Ljubljana, 2010, URL: http://www.arhiv.uem.gov.si/
fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Splosni Podatki.pdf. (2.11.2015).
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Preprečevanje
nasilja v družini, Preprečevanje nasilja v družini, URL: http://www.mddsz.gov.
si/si/delovna_podrocja/druzina/preprecevanje_nasilja_v_druzini/ (30.10.2015).
Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, URL: http://www.policija.si/index.php
/component/content/article/36/514. (9.1.2016).
84
Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, URL: http://www.policija.si/index.php/
component/content/article/182-kriminaliteta/67759-pogosto-zastavljena-vpraanj
a?tmpl=component&print=1&page= &lang= (19.1.2016).
Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, projekt Vesna, živeti življenje brez nasilja,
2014, URL: http://www.policija.si/index.php/component/content/article/216-
projekti/74171-vesna-iveti-ivljenje-brez-nasilja (10.11.2015).
Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Slišite?, Informativna
brošura o nasilju nad ženskami, izdana v okviru mednarodnih dni akcij proti
nasilju nad ženskami, Ljubljana, 2009, URL: http://www.drustvo-dnk.si/
images/stories/publikacije/2009-slisite-brosura.pdf (26.9.2015).
Ministrstvo za notranje zadeve, Trgovina z ljudmi – nevarnosti in preprečevanje,
Seminar ZRSŠ, Ljubljana, 2010, URL: www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/...
/SOJ/.../Trgovina_z_ ljudmi.doc. (26.11.2015).
News Stories, UNHCR concerned at reports of sexual violence against refugee
women and children, Geneva, 23 October 2015, URL:
http://www.unhcr.org/562a3bb16.html (26.10.2015).
Pajnik Mojca, Kavčič Urša, Vzpostavitev in spremljanje mednarodno primerljivih
kazalcev o trgovini z ljudmi, Končno poročilo o raziskavi, Mirovni inštitut,
Ljubljana, 2007, URL: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/MI_
Porocilo-2007-Mojca_Pajnik-Ursa_Kavcic.pdf (26.11.2015).
Pečar Janez, Ženske kot žrtve (kaznivih dejanj), Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, Ljubljana, 1980, str. 289, URL: http://www.policija.si/images/sto
ries/Publikacije/RKK/PDF/1980/04/RKK198004_JanezPecar_ZenskeKotZrtve.pdf
(13.11.2015).
Pistotnik Ajda, Vloga Organizacije Združenih narodov in Sveta Evrope pri
preprečevanju trgovine z ljudmi, diplomsko delo, str. 18-27, Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2008, URL: http://dk.fdv.uni-
lj.si/diplomska/pdfs/pistotnik-ajda.pdf (28.11.2015).
85
Plaz Maja, Prva slovenska nacionalna raziskava o nasilju v družini, Zbornica
zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih
sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2011, URL:
http://www.zbornica-zveza.si/sl/o-zbornici-zvezi/organi/delovne-skupine/ds-za-
nenasilje/nasilje-nad-zenskami/se-vec-informacij-o (2.12.2015).
Podreka Jasna, Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna
zaznamovanost, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 2014, str. 60,
URL: https://www.academia.edu/8611138/Intimnopartnerski_umori_v_Sloveni-
ji_in_njihova_spolna_zaznamovanost_IIntimate_Partner_Homicides_in_Slovenia
_and_their_Gender-specific_Differences (2.11.2015).
Poročilo o delu Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi v letu
2011, URL: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/TZL2015/Porocila_
v_pdf/Porocilo_za_ leto_2011.pdf (26.11.2015).
Slovenija, Splošne informacije, Boj proti trgovini z ljudmi, URL: https://ec.
europa.eu/anti.../sl_slovenia_national_information_page_1.doc (26.11.2015).
Statistični urad RS, Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami 2012, URL:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovi
ce=5148 (14.12.2015).
Svet Evropske Unije, Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem
vrstam diskriminacije proti njim, Bruselj, 2008, URL: http://www.consilium.
europa.eu/uedocs/cmsUpload/16173.sl08.pdf (28.9.2015).
Šepec Miha, Računalniška goljufija kot nova oblika tradicionalne goljufije, Sodna
praksa, Vrhovno sodišče RS, Ljubljana, 2013, URL: http://www.sodisce.si/znanje
/sodna_praksa/search.php?q=%20SZ1&database[SOVS]=SOVS&database[IESP
]=IESP&database[SOSC]=SOSC&database[SOPM]=SOPM&_submit=i%C5%A1
%C4%8Di&order=changeDate&direction=desc&page=0&id=45483
(9.12.2015).
Škrila Čuš Darja, Alkohol, agresija in nasilje, Zdravniški vestnik, 74:535-7,
Maribor, 2005, http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-
9/st5-9-535-537.htm (12.11.2016).
86
Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bruslju, Predstavitev poziva k sprejetju
resolucije Generalne skupščine OZN o prepovedi genitalnega pohabljanja /
obrezovanja žensk, 3. maja 2012 v belgijskem Senatu, 2012, URL:
http://www.bruselj.veleposlanistvo.si/index.php?id=1328&tx_ttnews [tt_news]=
12540&cHash=17876dab19c8bf8c6681242c40184b59 (27.11.2015).
VeraIslam, Vprašanje hidžaba: zatiranje ali osvoboditev, URL:
http://veraislam.si/vprasanje-hidzaba-zatiranje-ali-osvoboditev-2/ (25.11.2015).
Zgaga Manca, Ženske z izkušnjo nasilja: oblike pomoči in preventiva, diplomska
naloga, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Ljubljana,
2006, URL: http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2006/2006-
Zgaga-Manca.pdf (3.1.2016).
World Health Organization, Media Centre, Femal Genital Mutilation, 2014, URL:
http://www.who. int/mediacentre/factsheets/fs241/en/. (27.11.2015).