UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

METODA PAVLICA RADMANOVIĆ

VIKTIMIZACIJA ŽENSK

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

VIKTIMIZACIJA ŽENSK

Študent: Metoda Pavlica Radmanović Številka indeksa: 71126084 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: izr. prof. dr. Zlatan Dežman

Maribor, april 2016

Posvetilo in zahvala

Diplomsko nalogo posvečam moji mali ženskici Zarji, z željo, da se z viktimizacijo

nikoli ne sreča in se ji hkrati zahvaljujem, ker je za čas mojega študija znala

potrpeti. Iz srca se zahvaljujem tudi možu Željku, ker me je skozi zares dolgo

obdobje mojega izobraževanja vseskozi podpiral.

Za mentorstvo se zahvaljujem prof. dr. Zlatanu Dežmanu.

i

KAZALO VSEBINE

POVZETEK .............................................................................................. iii

SUMMARY ............................................................................................... v

I UVOD .................................................................................................... 1

II VIKTIMOLOGIJA ................................................................................. 3

1 Pojem in zgodovina viktimologije .................................................... 3

1.1 Pojem viktimologije .................................................................................... 3

2.1 Zgodovina viktimologije .............................................................................. 3

2 Viktimologija - kriminologija ........................................................... 4

3 Cilji in naloge viktimologije ............................................................. 5

III ŽRTEV ................................................................................................ 6

1 Pojem žrtve ...................................................................................... 6

1.1 Nevidna žrtev ............................................................................................ 6

2 Pojem viktimizacije .......................................................................... 7

3 Tipologija žrtev ................................................................................. 7

4 Vloga žrtve ....................................................................................... 8

5 Tveganje za viktimizacijo ................................................................. 9

IV VIKTIMIZACIJA ŽENSK .................................................................... 11

1 Ženska in njena enakopravnost ..................................................... 11

2 Položaj žensk skozi zgodovino ....................................................... 12

3 Pojavne oblike viktimizacije žensk in kazniva dejanja .................. 14

4 Dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ...................................... 18

4.1 Biološki, psihološki in socialni dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ........... 19

4.1.1 Biološki dejavniki kriminalne viktimizacije……………………………………………………..19

4.1.2 Psihološki dejavniki kriminalne viktimizacije………………………………………………….23

4.1.3 Socialni dejavniki kriminalne viktimizacije……………………………………………………..24

4.2 Situacijski dejavniki kriminalne viktimizacije žensk ...................................... 26

4.3 Tipologija žensk kot žrtev kriminalnih dejanj ............................................... 28

4.4 Odnos storilec – žrtev in viktimizacija žensk ............................................... 29

4.5 Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej .................. 32

4.5.1 Obnašanje ženske, s katerim pripomore k nastanku njene viktimizacije..………..33

4.5.2 Obnašanje ženske, s katerim prepreči nastanek njene viktimizacije………………..33

ii

4.6 Uživanje alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik ................. 38

V NASILJE NAD ŽENSKO V DRUŽINI .................................................... 40

1 Uvod ............................................................................................... 40

2 Nasilje s strani intimnega partnerja .............................................. 40

3 Druge oblike nasilja s strani ožje in širše družine ......................... 43

VI SPOLNO NASILJE NAD ŽENSKO....................................................... 46

1 Posilstvo ......................................................................................... 47

2 Spolno nasilje na delovnem mestu ................................................ 50

3 Prostitucija ..................................................................................... 50

VII TRGOVINA Z LJUDMI ..................................................................... 52

VIII PREMOŽENJSKI DELIKTI.............................................................. 57

1 Premoženjski delikti z elementi nasilja ......................................... 57

2 Prevare in goljufije ......................................................................... 58

IX ZAŠČITA ŽENSK KOT ŽRTEV KRIMINALNIH DEJANJ ...................... 61

1 Preventiva in kurativa .................................................................... 61

2 Zakonodaja ..................................................................................... 65

2.1 Mednarodni dokumenti ............................................................................. 65

2.2 Slovenska zakonodaja .............................................................................. 67

3 Institucionalne oblike pomoči ........................................................ 69

3.1 Centri za socialno delo (CSD) .................................................................... 69

3.2 Policija .................................................................................................... 70

3.3 Državno tožilstvo ..................................................................................... 71

3.4 Sodišče ................................................................................................... 72

3.5 Zdravstvene ustanove .............................................................................. 73

4 Neinstitucionalne oblike pomoči .................................................... 74

5 Položaj žensk v pravosodnem postopku ........................................ 75

X ZAKLJUČEK ........................................................................................ 76

BIBLOGRAFIJA ..................................................................................... 78

1 Pravni viri ....................................................................................... 78

2 Literatura ........................................................................................ 78

3 Internetni viri ................................................................................. 82

iii

POVZETEK

Nasilje nad ženskami je po raziskavah in statističnih podatkih (tako domačih kot

mednarodnih) pereč problem, ne samo zaradi trpljenja, ki ga žrtve doživljajo,

temveč tudi zaradi posledic na zdravstvenem in drugih področjih. Po podatkih

Nacionalne raziskave o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih1 so ženske,

ki doživljajo nasilje, v povprečju manj zdrave. Večkrat doživljajo stres, motnje

prehranjevanja, spanja, strah, depresivnost in pogosteje mislijo na samomor.

Hujše posledice2 so še smrt, trajna invalidnost, osamitev, ipd. Temu pritrjuje tudi

Društvo za Združene narode za Slovenijo3, ki dodaja, da se zaradi tega zmanjša

tudi možnost sodelovanja žensk v javnem življenju, nasilje pa škoduje tudi

njihovim družinam ter celotni skupnosti.

Ker je po mnenju viktimologov mogoče na podlagi viktimoloških spoznanj o ženski

kot žrtvi, o njenih bioloških, psiholoških in socialnih značilnostih, oblikah nasilja

nad njo in dejavnikih kriminalne viktimizacije razviti bolj uspešen sistem ukrepov,

zlasti preventivnih, za zmanjšanje oz. odpravo nasilja nad žensko, sem sklenila v

svoji diplomski nalogi predstaviti viktimološka spoznanja o ženskah kot žrtvah

kriminalnih dejanj, opredeliti viktimizacijo ženske, zlasti pa ugotoviti vlogo ženske

- žrtve pri kriminalnem dejanju, podrobneje opredeliti nasilje nad žensko v

družini, spolno nasilje nad žensko, trgovino z ljudmi in premoženjske delikte nad

žensko ter predstaviti zaščito žensk v Sloveniji.

Predmet proučevanja v diplomski nalogi je odrasla ženska, posvetila sem se tudi

primerjavi viktimizacije mladega dekleta in starejše ženske. Proučevala sem

spoznanja viktimologije v ožjem smislu, tj. viktimologije, ki se ukvarja s

proučevanjem neposrednih žrtev kriminalnih dejanj. Osredotočila sem se samo

na tista deviantna dejanja nad žrtvijo, ki so hkrati tudi kazniva. Pri navajanju

1 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, Poročilo o nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni

sferi in v partnerskih odnosih, Raziskovalni projekt CRP V5-0464, Inštitut za kriminologijo, Ljubljana, 2010, str. 8, http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Splosni

Podatki.pdf. 2 Povzeto po M. Plaz, Nasilje nad ženskami v partnerskih in sorodstvenih odnosih, v: v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS

telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ljubljana, 2014, str. 83. 3 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo, http://www.unaslovenia.org/ozn/zenske.

http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Splosnihttp://www.unaslovenia.org/ozn/zenske

iv

podatkov sem se zanašala na uradne statistične podatke, na pridobljene

statistične podatke policije v obdobju 2010-2014 in na podatke že narejenih

raziskav slovenskih in tujih raziskovalcev.

V diplomski nalogi sem postavila dve hipotezi.

Za hipotezo 1, ki pravi, da viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav, sem

ugotovila, da absolutno drži, kar potrjujejo tudi vse raziskave, vključno z mojo na

podlagi policijskih statističnih podatkov.

Pri hipotezi 2, ki pravi, da ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov

upoštevajo spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami, se nisem

mogla toliko zanašati na raziskave in statistične podatke, pač pa bolj na pregled

mednarodne in nacionalne zakonodaje, preprečevalnih ukrepov na vseh ravneh,

na mnenja priznanih viktimologov, ki pravijo, da »se novejša prizadevanja kažejo

v skrbi za žrtve, v pomoči strokovnjakov in pomembni vlogi organizacij in društev

za pomoč žrtvam«4, na trud organov pomoči za pridobivanjem znanja in skupnim

delovanjem ter na uvajanje viktimologije na visokošolskem, univerzitetnem in

magistrskem nivoju. Zato menim, da hipoteza deloma drži, saj zlasti z uvajanjem

viktimologije v izobraževalne programe policistov, kriminalistov in pravnikov,

»vzgajamo« takšne uslužbence, ki bodo razumeli žrtev, vpliv njenih osebnostnih

lastnosti na kaznivo dejanje in pomen njene interakcije s storilcem ter ki ne bodo

krivili žrtev zaradi njenega obnašanja za lastno viktimizacijo. To še posebej velja

za posilstvo in drugo spolno nasilje5, kjer še zmeraj velikokrat veljajo družbeni

predsodki.

Ključne besede: viktimologija, viktimizacija, viktimizacija žensk, nasilje nad

ženskami, zaščita žensk

4 G. Meško, Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije, Teorija in praksa, let. 35, 6/1998, str. 1077. 5 Povzeto po A. Šelih, Novejša, zlasti viktimološka spoznanja o posilstvu, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1989, str. 66.

v

SUMMARY

According to studies and statistics (both domestic and international), violence

against women is a pressing problem, not only because of the suffering

experienced by the victims but also because of the effects on health and other

areas. According to the National research on violence in private sphere and in

partner relationships6, women who experience violence are, on average, less

healthy. They experience stress, eating and sleep disorders, anxiety and

depression more often and think of suicide more frequently. More serious

consequences7 are death, permanent disability, isolation, etc. The United Nations

Association of Slovenia8 agrees with this and adds that the violence and its

consequences also reduce the possibility of participation of women in public life

and that the violence also harms their families and the entire community.

Since, according to the opinion of the victimologists, it is possible to develop a

more effective system of measures, in particular preventive, mitigation measures

or measures to eliminate the violence against women, on the basis of victimology

knowledge on a woman as a victim, on her biological, psychological and social

characteristics, forms of violence against her and factors of criminal victimisation,

I decided to present in my thesis the victimology knowledge on women as victims

of crime, define the victimisation of a woman and, in particular, to determine the

role of a woman - victim of the criminal act, to detail the violence against women

in the family, sexual violence against women, trafficking human beings and

property offences committed against women and to present the protection of

women in Slovenia.

6 Adapted from V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, Report on the national research on violence in private sphere and in partner relationships, Research project CRP V5-0464, Institute of

Criminology, Ljubljana 2010, p. 8, http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/page uploads/Splosni Podatki.pdf. 7 Adapted from M. Plaz, Violence against women in partner relationships and kinship, in: (Š.

Veselič, D. Horvat, M. Plaz ed.), Handbook for working with women and children victims of violence, SOS telephone for women and children - victims of violence, Ljubljana, 2014, p. 83. 8 Adapted from the United Nations Association of Slovenia, http://www.unaslovenia.org/ozn/ zenske.

http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/page%20uploads/Splosnihttp://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/page%20uploads/Splosnihttp://www.unaslovenia.org/ozn/%20zenskehttp://www.unaslovenia.org/ozn/%20zenske

vi

Object of study in this thesis is an adult woman; I also dedicated to the

comparison of victimisation of young girls and older women. I studied victimology

knowledge in the strict sense, i.e. victimology which deals with the study of the

direct victims of crime. I only focused on those deviant acts against a victim which

are also punishable. In providing the information, I have relied on the official

statistical data, acquired statistical information of the police in the period 2010-

2014 and on the information from the research already made by Slovenian and

foreign researchers.

In the thesis, I set up two hypotheses.

I found that hypothesis 1, which says that victimisation of women often is not a

random phenomenon, is absolutely true which is also confirmed by all research,

including my own on the basis of police statistics.

In hypothesis 2, which states that measures of institutional and non-institutional

authorities consider the findings of victimological science on violence against

women, I could not so much rely on research and statistics, but rather on the

review of the international and national legislation, preventive measures at all

levels, opinions of victimologists saying that "recent efforts are reflected in the

care for the victims, the assistance of experts and the important role of

organisations and associations to help victims"9, on the effort of the assistance

authorities to acquire knowledge and act together and on the introduction of

victimology in higher education, university and master's level. I therefore believe

that the hypothesis is partly true; especially, since by the introduction of

victimology in training programs of police officers, criminologists and lawyers, we

"educate" such employees who will understand a victim, the impact of her

personal attributes on the offence and the meaning of her interaction with the

offender, and who will not blame a victim for her own victimisation because of

9 G. Meško, Some dimensions of violent victimisation, Theory and practice, year 35, 6/1998, p. 1077.

vii

her behaviour. This is especially true for rape and other sexual violence10 which

is often still subject to social prejudices.

Keywords: victimology, victimisation, victimisation of women, violence against

women, protection of women

10 Adapted from A. Šelih, Newer, in particular victimological findings about rape, Journal of Criminalistics and Criminology, Ljubljana 1989, p. 66.

1

I UVOD Nasilje nad ženskami11 je pogost in kompleksen pojav. Do 70 % žensk naj bi bilo

v svojem življenju vsak enkrat žrtev nasilja. Povzročitelji nasilja nad žensko so po

vseh raziskavah in na podlagi statističnih podatkov v pretežnem delu moški12.

Med pojavnimi oblikami krimininalnih dejanj nad žensko prednjači nasilje s strani

njenega moža oz. partnerja.

Ženske že zaradi svojih bioloških, psiholoških in socialnih značilnosti spadajo v

skupino prebivalcev s povečanim tveganjem za viktimizacijo. Z neustreznim ali

celo provokativnim obnašanjem se to tveganje še poveča, z ustreznim pa

zmanjša.

V diplomski nalogi uporabim statistične podatke, ki sem jih na prošnjo dobila od

Oddelka za načrtovanje in analitiko na Generalni policijski upravi. Poleg teh

uporabim tudi podatke drugih domačih in tujih raziskav.

Diplomsko nalogo pričenjam z viktimologijo, z njenim pojmom, zgodovino,

relacijo s kriminologijo, s cilji ter nalogami (II poglavje).

V III. poglavju opredelim pojem žrtve, primarne in sekundarne viktimizacije ter

viktimiziranosti. Med tipologijami opišem Hentigovo, ker je bila prva in Fattahovo,

ker naj bi bila po mnenju nekaterih viktimologov najbolj izčrpna in primerna za

pojasnitev viktimizacije žrtev ter opredelim namen in uporabnost tipologij. V

nadaljevanju pojasnim vlogo žrtve in tveganje za viktimizacijo.

V IV. poglavju najprej spregovorim o enakopravnosti in položaju žensk skozi

zgodovino, nato opredelim pojem nasilja, njegove pojavne oblike in naštejem

inkriminirane oblike iz Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Prikažem

statistične podatke žrtev kaznivih dejanj po spolu in ženskih žrtev po posameznih

poglavjih KZ-ja. Nadaljujem z dejavniki kriminalne viktimizacije žensk, tipologijo

žensk kot žrtev kaznivih dejanj in opisom »kazenskega para«. Opredelim

11 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 12 Povzeto po V. Leskošek, M. Urek, D. Zaviršek, 2010, str. 8.

2

obnašanje ženske, s katerim pripomore in s katerim lahko prepreči nastanek

lastne viktimizacije. Poglavje zaključim z ugotovitvami o uživanju alkohola in

prepovedanih drog kot o viktimogenih dejavnikih.

V V. poglavju govorim o nasilju nad žensko v družini, ki ga zakonsko opredelim,

nadaljujem z opisom nasilja s strani intimnega partnerja, ki je tudi najpogostejše

nasilje nad žensko in se dotaknem še drugih oblik nasilja v družini. Prikažem

statistične podatke.

V VI. poglavju spregovorim o spolnem nasilju nad žensko. Osredotočim se na

posilstvo, spolno nasilje na delovnem mestu in na prostitucijo. Prikažem

statistične podatke.

V VII. poglavju govorim o trgovini z ljudmi. Prikažem statistične podatke.

V VIII. poglavju o premoženjskih deliktih opredelim le tiste, ki se morda nanašajo

na žensko viktimizacijo – delikti z elementi nasilja in prevare ter goljufije.

Prikažem statistične podatke.

V IX. poglavju govorim o zaščiti žensk kot žrtev kaznivih dejanj v našem sistemu.

Poleg preventive in kurative navedem še zakonodajo – tako mednarodno kot

slovensko ter institucionalne in neinstitucionalne oblike pomoči. Na koncu

spregovorim še o položaju žensk v pravosodnem postopku.

Diplomsko nalogo zaključim z ugotovitvami ter poskušam odgovoriti na

postavljene hipoteze, ki so:

hipoteza 1: Viktimizacija žensk največkrat ni naključen pojav;

hipoteza 2: Ukrepi institucionalnih in neinstitucionalnih organov upoštevajo

spoznanja viktimološke znanosti o nasilju nad ženskami.

3

II VIKTIMOLOGIJA

1 Pojem in zgodovina viktimologije

1.1 Pojem viktimologije

Viktimologija13 je znanost o žrtvi (/lat/. victima - žrtev, /grš./ logija – znanost,

veda). V ožjem smislu je viktimologija znanost o žrtvah kriminalitete. Fattah,

priznani viktimolog, poudarja, da se viktimologija ukvarja z neposredno žrtvijo

zločina, še posebej pa z njeno osebnostjo, njenimi biološkimi, psihološkimi,

moralnimi in sociokulturnimi lastnostmi, z njeno povezavo s storilcem in njeno

vlogo ter prispevkom k kriminalnemu dejanju.14 V širšem smislu je viktimologija

znanost o žrtvah kriminalitete in nesreč.

1.2 Zgodovina viktimologije

Številne specifično viktimološke tematike15 so bile vseskozi obravnavane že

znotraj kriminologije (o tej vedi več v naslednjem poglavju). V 30. letih prejšnjega

stoletja pa je zaznati povečano zanimanje za vlogo žrtve v »predkriminalni«

situaciji, tj. preden storilec stori kriminalno dejanje.

Za nastanek viktimologije16 se šteje leto 1948, za njenega utemeljitelja pa Hans

von Hentig, saj je takrat izšla njegova knjiga z naslovom »The criminal and his

victim«, ki prva sistematično obravnava viktimološko problematiko. Vendar je prvi

izraz »viktimologija« uporabil ameriški psihiater F. Wertham leta 1949.

Prvi viktimologi17, kot so von Hentig, Mendelson, Schafer, Nagel, Fattah,

Wolfgang in Amir, so se ukvarjali predvsem s vprašanjem vloge žrtve pri kaznivem

13 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, Uticaj žrtve na pojavu kriminaliteta, IRO Svetozar Marković, Beograd 1984, str. 34-35. 14 Drugače o tem Z. Šeparović, Viktimologija, Viktimologija: studije o žrtvama, Pravni fakultet u Zagrebu, »Poslovna politika« novinsko -izdavačka organizacija, Zagreb, Samobor, Beograd, 1987,

str. 20-24. 15 Povzeto po Z. Kanduč, Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive (Zbirka prispevkov), Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2001, str. 21. 16 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 40. 17 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 22.

4

dejanju. Zanimal jih je njen prispevek k kriminalnemu dejanju in njena morebitna

odgovornost. Prvi viktimolog18 na področju bivše Jugoslavije je bil Panta Marina

(1960), kasneje so delovali še viktimologi, kot so J. Pečar (slovenski), Z. Šeparović

in A. Carić.

Pomembno spremembo v razvoju viktimologije19 je povzročilo gibanje za žrtve

kaznivih dejanj, ki se je pojavilo po letu 1980 v zahodnih državah kot odgovor na

prevladujočo kriminologijo, ki je zanemarjala vlogo žrtve in se ukvarjala le s

proučevanjem kriminalcev, pojavnih oblik in vzrokov kriminalitete. Gibanje20 je

vplivalo na spremembe v materialnem in procesnem kazenskem pravu, v

priznavanju posebnih pravic in uvajanju različnih oblik pomoči žrtvam kaznivih

dejanj.

2 Viktimologija – kriminologija

Kot smo že omenili, je viktimologija znanost o žrtvi, ki se »ukvarja s proučevanjem

kriminalitete predvsem z vidika žrtev, s poudarkom na zvezi med žrtvijo in

storilcem« 21. Kriminologija22 pa je znanost o kriminaliteti, ukvarja se s storilci

kriminalnih dejanj, zlasti raziskuje vzroke kriminalitete, proučuje kriminalne

kariere, išče razlike med kriminalci in nekriminalci, ugotavlja prostorsko

porazdelitev kriminalitete ipd. Kriminologi proučujejo tudi žrtve kaznivih dejanj,

njihove viktimološke študije pa so pomembno dopolnilo k uradnim policijskim

statistikam o kriminaliteti. Vendar večina kriminoloških del spregleda vpliv žrtve

na kaznivo dejanje.

Čeprav se je viktimologija razvila iz kriminologije23, sta danes obe samostojni

znanstveni disciplini, ki pa sta medsebojno povezani. Viktimološka spoznanja so

zelo koristna za kriminologijo, enako pa velja tudi v obratni smeri. Pomemben

18 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 40. 19 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1076. 20 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 22. 21 G. Meško, 1998, str. 1078. 22 Povzeto po G. Meško, 1998, str. 1078 23 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 20.

5

prispevek viktimologije je vsekakor spoznanje, da kriminalna viktimizacija ni

naključen pojav.

3 Cilji in naloge viktimologije

Osnovni cilj viktimologije24 kot znanosti o žrtvah kriminalnih dejanj je:

priskrbeti znanstveno dokazana spoznanja o vzrokih kriminalnega dejanja v

povezavi z žrtvijo, ki jih je mogoče praktično uporabiti za učinkovito

preventivno politiko, odkrivanje neznanih storilcev in adekvatno kaznovanje

storilcev;

proučevanje problemov, ki jih ima žrtev po izvršenem kriminalnem dejanju.

Vloga viktimoloških spoznanj25 je zelo pomembna v preventivi, saj lahko:

bistveno pripomore k razvijanju zavesti o nevarnosti;

opozori na varnostne ukrepe in na načine izogibanja nevarnih situacij ter

omogoča izgraditi celotni sistem na področju preventive.

Prav tako pa viktimološka spoznanja:

pripomorejo pri odkrivanju ti. skrite kriminalitete;

z odkrivanjem resnične vloge žrtve, ki je lahko povsem nedolžna ali izključno

kriva, pripomorejo k boljšemu uresničevanju družbenih potreb za pregonom

in resocializacijo storilca;

pri izvrševanju sankcij pripomorejo k rešitvi konflikta, ki je privedel do

kriminalnega dejanja, zlasti takrat, ko obstoji možnost ponovitve (npr.

družinsko nasilje).

24 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 38. 25 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 39-40.

6

III ŽRTEV

1 Pojem žrtve

Po Slovarju slovenskega jezika26 ima beseda žrtev v slovenskem jeziku dva

osnovna pomena:

1. v različnih religijah (lat. sacrificium, angl. sacrifice): žival, človek, ki se ponudi

božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim

obredom;

2. kdor je poškodovan, umre, propade ali je deležen hudih oz. negativnih posledic

(lat. victima, ang. victim):

a) zaradi dejanja koga drugega (napad, nasilje, nanj ne ozirajoče se negativno

dejanje - npr. otroci so žrtve alkoholizma staršev);

b) zaradi nepričakovanega ali nepredvidenega dogajanja ali pojava (npr. žrtve

požara);

a) zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo (npr. žrtve mamil).

Kriminološko-viktimološki pojem žrtve v širšem smislu je vsebovan pod 2. točko

(victima), zajema27 pa osebe, ki so pretrpele neko škodo zaradi kriminalnih

dejanj, prekrškov ali naključnih dogodkov. Kriminološko-viktimološki pojem žrtve

v ožjem smislu zajema le žrtve kriminalnih dejanj.28

1.1 Nevidna žrtev

Velika zasluga viktimološke (zlasti feministične) znanosti29 je v tem, da je odkrila

prej nevidne žrtve družinskega nasilja, ki se dogajajo daleč od »oči in ušes«. Gre

predvsem za žrtve telesnega, spolnega, psihičnega in ekonomskega nasilja.

Takšno nasilje je iz razumljivih razlogov zelo težko preučevati pa tudi

26 Povzeto po Slovar slovenskega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU,

portal BOS, http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html. 27 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 42. 28 Drugače o tem Z. Šeparović, 1987, str. 20-21. 29 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 32.

7

preprečevati, ker ni enotnega odgovora na to, ali in kdaj lahko formalni in

neformalni nadzorniki v njihova razmerja posegajo.

2 Pojem viktimizacije

Viktimizacija30 je proces, ko nekdo postaja žrtev kriminalnega dejanja (primarna

viktimizacija). Poznamo tudi sekundarno viktimizacijo, ki nastane zaradi

negativne reakcije okolja in nepravilnega delovanja organov, institucij in

posameznikov, s katerimi se žrtev srečuje po primarni viktimizaciji. Viktimiziranost

je stanje, ko je nekdo že postal žrtev kriminalnega dejanja.

3 Tipologija žrtev

Tipologija je metoda, s katero se osebe, ki imajo enake lastnosti, razporedi v

tipske skupine. Enako kot storilce31, so viktimologi poskušali razvrstiti tudi žrtve,

ki imajo neke skupne značilnosti, v določene tipske skupine.

Prvo tipologijo žrtev32 je naredil H. von Hentig v svoji knjigi »The criminal and his

victim«. Podal je tri osnovne temelje:

1. kriminalec – žrtev: ista oseba lahko postane kriminalec ali žrtev – odvisno od

okoliščin;

2. latentna žrtev: žrtev ima določene predispozicije za viktimizacijo (mladoletniki,

ženske, starostniki, duševno bolni, imigranti, pripadniki manjšin, mentalno

hendikepirani, depresivni, pohlepni, osamljeni, …);

3. odnos kriminalec - žrtev: med njima vlada vzajemen odnos.

Njegovo tipologijo je kasneje razširil H. Ellenberger, svoje tipologije pa so naredili

še drugi priznani viktimologi, kot so B. Mendelsohn (glej Vloga žrtve, str. 8), R.

F. Sparks, H. J. Schneider, Z. Šeparović in drugi. Vendar je najbolj ustrezno in

30 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 49. 31 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 24. 32 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 44-47.

8

izčrpno tipologijo za pojasnitev viktimizacije žrtev naredil leta 1967 E. A. Fattah.

Njegova tipologija temelji na različnih stopnjah vpliva žrtve na kriminalno

aktivnost storilca in je zato najbolj ustrezna za empirično raziskovanje. Tipi žrtve

so:

1. žrtev, ki pri kriminalnem dejanju sploh ne sodeluje;

2. latentna žrtev;

3. žrtev provokator;

4. žrtev, ki pri kriminalnem dejanju sodeluje bodisi s pasivnim ali aktivnim

obnašanjem;

5. lažna žrtev.

Nekateri viktimologi so naredili tipologije žrtev glede na posamezno vrsto

kriminalnega dejanja (G. Schulz je razdelil tipe žrtev seksualnih deliktov).

Namen tipologij33 je bil pojasniti viktimizacijo in vzpostaviti učinkovit sistem

preventive. Kljub temu, da imajo vse eno pomembno napako, narejene namreč

niso na empiričnih dognanjih in so zato v praksi neuporabne, so lahko podlaga

za kakšne bodoče tipologije, ki pa bodo ta dognanja vsebovale.

4 Vloga žrtve

Nikoli ni dovolj poudariti, da namen viktimologije ni zmanjšati krivdo storilca ali

po drugi strani obdolžiti žrtev, temveč raziskati, katere so tiste značilnosti v

njenem odnosu in obnašanju, ki so pripomogle k nastanku kriminalnega dejanja.

Med storilcem in žrtvijo obstaja mreža medsebojih interakcij34. Zasluga

viktimološke znanosti je, da je njihovo poznavanje omogočilo dinamično

dojemanje koncepcije kriminalnega dejanja. Po Fattahu interakcije, ki obstajajo

pred izvršitvijo kriminalnega dejanja, ustvarjajo ti. predkriminalno situacijo

(specifična, nevarna situacija), ustvarjajo priložnost za izvršitev zločina. V takem

primeru je žrtev točno določena in kaznivo dejanje se lahko stori samo proti njej.

33 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 49. 34 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 72-74.

9

Druga je nespecifična, amorfna situacija. Priložnost za izvršitev kaznivega dejanja

ne izvira iz predhodnega odnosa, storilec načrtuje izvršitev dejanja in pri tem

izbere žrtev, ki ima določene značilnosti.

Žrtev lahko po Mendelsohnu35 pri nastanku kriminalnega dejanje 1. sodeluje, 2.

ne sodeluje ali 3. sama povzroči zločin. To pomeni, da je lahko žrtev 1. vzrok

kriminalnega dejanja, 2. izgovor za le-to, 3. je slučajna, ali 4. se je s storilcem

sporazumela.

Kanduč (2001) pravi36, da obstajajo številne žrtve, ki so lahko zgled

samovarovalnega obnašanja. To so tisti posamezniki, ki nočejo z ničemer olajšati,

spodbuditi ali izzvati kriminalnega dejanja oz. lastne viktimiziranosti. Po drugi

strani so žrtve, ki storilcu olajšajo njegovo dejanje, npr. tako, da ustvarijo

priložnost, ki ga naredi »tatu«. Obstajajo še žrtve, ki s svojim obnašanjem

izzovejo kaznivo dejanje storilca, ki ga ta ni nameraval storiti. Zlasti pri kaznivih

dejanjih umora, uboja in pri telesnih in seksualnih deliktih je vloga žrtve neredko

odločujoča.

5 Tveganje za viktimizacijo

Tveganje za viktimizacijo37 pomeni, da ima določena oseba viktimogene

predispozicije, zaradi katerih je stalno ali trenutno manj zaščitena ali bolj

izpostavljena od drugih oseb in zaradi tega dejstva obstaja večja možnost, da

postane žrtev določenega kriminalnega dejanja. Če ima oseba eno ali več

viktimogenih predispozicij, gre za latentno žrtev.

Viktimogene predispozicije38 ali dejavniki so:

1. osebni:

biološki (starost, spol, duševni bolniki, invalidi, alkoholiki, narkomani, ...),

psihološki (agresivnost, nemarnost, duševna omejenost, odtujenost, …);

35 Povzeto po Z. Šeparović, 1987, str. 28. 36 Povzeto po Z. Kanduč, 2001, str. 29-30. 37 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 50. 38 Povzeto o Z. Šeparović, 1987, str. 29.

10

2. socialni (poklic, tujci, pripadniki manjšine, priseljenci, bivši zaporniki,

odvisniki, …);

3. situacijski (»na nepravem mestu v nepravem času«, letni, mesečni in dnevni

ritem kriminalnih dejanj, ekološko pogojena deviantnost, mesta, kjer obstaja

večja oz. manjša verjetnost delikta, ipd.).

Viktimogene predispozicije39 lahko vplivajo na nastanek in potek kriminalnega

dejanja v fazi nastanka ideje in načrtovanja za izvršitev kriminalnega dejanja, v

fazi prehoda na izvršitev kriminalnega dejanja ali v fazi izvršitve kriminalnega

dejanja.

Proučevanje in spoznavanje viktimogenih dejavnikov40 je pomembna naloga

viktimološke znanosti, saj je bistvena za učinkovite preventivne ukrepe. »Če nam

je znano, da nekatere osebe lažje postanejo žrtve, da one to lažje postanejo v

določenih situacijah ali v določenem času, potem je to zelo pomemben podatek

za preprečevanje kriminalnih dejanj in nesreče ljudi.«

39 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1984, str. 65-66. 40 Z. Šeparović, 1987, str. 30.

11

IV VIKTIMIZACIJA ŽENSK

1 Ženska in njena enakopravnost

Ženska je enakovredna moškemu po zakonu, v javnem in zasebnem življenju, kar

zagotavlja tudi 14. člen ustave41, ki pravi, da so »V Sloveniji vsakomur zagotovljene

enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, …«

in da so vsi »… pred zakonom enaki.«

Po 22. členu ustave42 imamo vsi, tudi ženske, zagotovoljeno enako varstvo pravic

pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih

interesih. Enakost se kaže tudi v 42. členu Ustave, po katerem imamo vsi

polnoletni državljani volilno pravico.

Pravno smo ženske torej enake moškim, vendar ali smo tudi dejansko? Primer

dejanske neenakopravnosti se npr. kaže v tem, da je ženska v procesih

subjektivizacije43 izključena. Simone de Beauvoir, francoska pisateljica, filozofinja

in feministka, v svoji knjigi »Drugi spol« meni, da je moški norma, model, ženska

pa odklon od norme. Ženska je določena glede na moškega in se razlikuje glede

nanj, ne pa on glede na njo; ona je nebistveno nasproti bistvenemu. Ona je drugi

spol. Primer takšne neenakopravnosti je zaslediti npr. v medicini, kjer je

anatomski model vedno moški. V zadnjem desetletju se sicer to že spreminja.

Drugi primer dejanske neenakopravnosti je primer muslimanske ženske, ki ima v

Sloveniji po ustavi in po zakonih enake pravice kot moški, vendar jih ne koristi.

Izvor njene neenakopravnosti je v njeni družini in skupnosti, odraža pa se v

omejevanju njenih pravic pri udejstvovanju na izobraževalnem, političnem,

kulturnem, športnem idr. področjih, v njenem podrejenem položaju v družini in

družbi ter v posledicah, ki jo doletijo v primeru njene »neubogljivosti« in so

nasilne narave. Ta primer dejanske neenakopravnosti je trenutno omejen na

41 Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/1991, Ljubljana, 1991, str. 12. 42 Povzeto po Ustava Republike Slovenije, 1991, str. 16. 43 Povzeto po A. Završnik, Feministična kritika prava in kazenskopravnega sistema, v: Z. Kanduč (vodja raziskave), Ženske, nasilje, viktimizacije in (kazensko)pravni sistem v kriznem kontekstu

postmodernizacijskih transformacij, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Raziskava št. 161, str. 11.

12

muslimansko žensko, vendar lahko zaradi naraščajoče muslimanske skupnosti v

naši družbi postane širši problem.

V največji meri pa je dejanska neenakopravnost prisotna v zasebnem življenju,

pri ženski – posameznici, v obliki nasilja nad njo, za zaprtimi vrati, daleč stran od

oči in ušes nepovabljenih gostov.

O ženski naravi seveda obstajajo stereotipi, tako kot o moški, ki pa se v zadnjih

letih rušijo in spreminjajo. Vendar je izraz »žrtev«44 še vedno pogosto povezan z

razmerjem med spoloma. Ženska je žrtev, moški je storilec. Žrtvi (ženski) se pred

nastankom viktimologije nobeden ni posvečal, kriminologija in celoten kazenski

proces sta se ukvarjala samo s storilcem (moškim).

Dejansko so še področja družbenega, političnega, ekonomskega in drugega

udejstvovanja, kjer ženska moškemu ni enaka, po drugi strani pa zadovoljitev

formalnih kriterijev enakosti včasih nikamor ne vodi. Obstajajo tudi področja, ki

so postala v škodo ostalih državljanov, pa tudi žensk, povsem feminizirana (npr.

vzgoja in izobraževanje).

2 Položaj žensk skozi zgodovino

Po staropisemski in judovski legendi45 je Bog ustvaril poleg Adama tudi Lilit,

njegovo prvo ženo, da bi mu rodila otroke. Lilit se je počutila zapostavljeno in

neenakopravno, v takšnem podrejenem odnosu ni hotela roditi otroke, zato je

odšla in s tem postala simbol zla. Bog je kasneje iz Adamovega rebra naredil Evo.

Legenda na simboličen način pokaže, da je viktimizacija žensk stara kot človeški

rod.

44 Povzeto po T. Stanković, Ženske kot žrtve kaznivih dejanj – izbrane feministične perspektive,

v: Meško G. (ur.), Izbrana poglavja iz viktimologije I., Mala čitanka viktimologije za varstvoslovce (Študijsko gradivo), Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2007, str. 140. 45 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, Žene kao žrtve kriminaliteta, Naučna knjiga, Beograd, 1989, str. 1.

13

Položaj žensk46 je bil v zgodovini tesno povezan z nasiljem. Mož jo je lahko

nekaznovano mučil, pretepal, prodal, daroval ali ubil. Bila je njegova lastnina,

zato je imel pravico, da z njo ravna po svoji volji. Vzrok za ženino podrejenost47

je bil že v njeni specifični biološki funkciji rojevanja in vzgajanja potomcev, zaradi

česar je imela manj pomembno družbeno vlogo kot moški. Že v obdobju

primitivnih družb, lovsko-nabiralniških skupnosti pred nastankom mest in

družbenih slojev, je bila ženska »drugi spol«. Kasneje, z nastankom poljedelstva

in živinoreje, se je njen položaj samo še slabšal. Nasilje nad žensko48 je bilo ves

čas nevidno, normalno, neprepoznavno in celo naravno.

Feministično gibanje49 se je pričelo v zahodnih družbah v 60. letih XVIII. stoletja.

Takrat so ženske zahtevale splošno volilno pravico, izobraževalne možnosti,

socialne pravice, lastninsko pravico ipd. V XX. stoletju, v poznih 60. (v ZDA) oz.

zgodnjih 70. letih (v Evropi), so ženske zahtevale enakost pred zakonom,

priznanje ustavne pravice do izobrazbe, dela, političnega predstavništva ipd. V

tem obdobju so feministke očitale kazenskemu pravu razumevanje spola na

stereotipen način in osveščale javnost o problematiki nasilja. »Feministična

teorija ima nedvomne zasluge pri razkritju spregledanih oblik nasilja, zlasti

spolnega nasilja in nasilja v družini«, prav tako pa feminističnemu gibanju gre

zahvala za pravice, ki jih ženske danes imamo.

Žensko gibanje50 za pomoč ženskam, žrtvam nasilja, se je pričelo v Sloveniji, ko

je bil problem nasilja še tabu. Najprej je bila leta 1989 ustanovljena Skupina SOS

telefon, leta 1993 Modra – Društvo za raziskovanje in uresničevanje

46 Povzeto po L. Božac Deležan, Ko je najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši prostor dom, najnevarnejša oseba partner, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad

vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS telefon, Feministično informacijsko kulturno središče,

Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 11. 47 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 12. 48 Povzeto po Z. Kanduč, Nasilje nad ženskami in kazensko pravo – zgrešeno srečanje?, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko,

Ljubljana, 1999, str. 36. 49 Povzeto po A. Završnik, Raziskava št. 161, str. 4. 50 Povzeto po K. Aničič, Razvoj in dejavnost telefonskega in individualnega svetovanja, skupin za

samopomoč, zatočišč, zagovorništva in izobraževanja za delo z žrtvami nasilja, v: V. Kozmik, M. Dobnikar (ur.), Dosje, nasilje nad ženskami, Urad vlade RS za žensko politiko, Društvo SOS

telefon, Feministično informacijsko kulturno središče, Društvo za nenasilno komunikacijo, Ljubljana, 1999, str. 16-17.

14

psihosocialnih potreb žensk, leta 1994 Ženska svetovalnica in Združenje proti

spolnemu zlorabljanju in leta 1996 Društvo za nenasilno komunikacijo.

Danes smo ženske po zakonu enakopravne z moškimi, dejansko pa je naša

podrejenost opazna predvsem na zasebnem področju, v vedenjskih vzorcih obeh

spolov. Nasilje v okviru zasebnosti ima tudi »družbene razsežnosti, saj se dogaja

ženskam ne glede na rasno, kulturno, nacionalno, versko, razredno ali katero

drugo pripadnost«51.

3 Pojavne oblike viktimizacije žensk in kazniva dejanja

Po definiciji Sveta Evropske Unije52 je nasilje nad ženskami »dejanje nasilja proti

ženskam, zaradi katerega ženske utrpijo oziroma lahko utrpijo izgubo ali so žrtve

fizičnega, spolnega ali psihičnega trpljenja, vključno z grožnjo s tovrstnimi dejanji,

prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem

življenju«.

Nasilje nad žensko53 je lahko fizično, spolno, psihično in ekonomsko. Te pojavne

oblike so med seboj povezane in spremljajo ženske od rojstva do smrti. Nekatere

oblike nasilja, kot npr. trgovanje z belim blagom, presegajo državne meje.

Fizično nasilje54 vključuje dejanja kot so klofutanje, pretepanje, brcanje,

boksanje, suvanje, lasanje ipd. Za fizično nasilje je značilno, da pogosto preraste

iz psihičnega, zlasti v partnerskem odnosu. Zakon o preprečevanju nasilja v

družini55 (v nadaljevanju ZPND) opredeljuje fizično nasilje v 3. členu pod 2. točko

tako: »Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči

bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe.«

51 L. Božac Deležan, 1999, str. 14. 52 Svet Evropske Unije, Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem vrstam diskriminacije proti njim, Bruselj, 2008. 53 Povzeto po Društvo za Združene narode za Slovenijo. 54 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Slišite?, Informativna brošura o nasilju nad ženskami, izdana v okviru mednarodnih dni akcij proti nasilju nad ženskami,

Ljubljana, 2009. 55 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Uradni list RS, št. 16/08, Ljubljana, 2008.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2008-01-0487

15

Psihično nasilje56 je najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami in je vedno

spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Obsega žaljivke, zmerjanje, vpitje,

poniževanje, grožnje ipd. Zakon o preprečevanju nasilja v družini57 opredeljuje

psihično nasilje v 3. členu po 4. točko tako: »Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi

povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek

manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.«

»Spolno nasilje je vsako dejanje s spolno vsebino, s katerim se druga oseba ne

strinja, oziroma se ob njem počuti slabo ali jo je strah.«58 Dejanje je storjeno

proti volje ženske, z uporabo sile, ali z izsiljevanjem, zlorabo moči ali z grožnjo.59

Podobno opredeljuje spolno nasilje tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini.60

Ekonomsko nasilje nekateri avtorji posebej ne opredeljujejo, vendar gre prav tako

za nasilje, ki v partnerskem odnosu ženski preprečujejo, da bi partnerja zapustila.

Sem spada tudi neplačevanje preživnine in omejevanje pravice do zaposlitve.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini opredeljuje ekonomsko nasilje v 3. člen

pod 5. točko tako: »Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje

družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s

katerim družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno

omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih

članov.«

V KZ-ju61 so inkriminirane oblike nasilja, značilne za žensko viktimizacijo:

kazniva dejanja zoper človečnost v 14. poglavju – spravljanje v suženjsko

razmerje (112. člen), trgovina z ljudmi (113. člen),

kazniva dejanja zoper življenje in telo v 15. poglavju – uboj (115. člen), umor

(116. člen), uboj na mah (117. člen), povzročitev smrti iz malomarnosti (118.

člen), lahka, huda in posebno huda telesna poškodba (122. – 124. člen),

ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru (127. člen);

56 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 57 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ljubljana, 2008. 58 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 59 Povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Zveza za nenasilje, Ljubljana, 2009. 60 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ljubljana, 2008, 3. člen, 3. točka. 61 Kazenski zakonik RS, Uradni list RS, št. 50/2012, 29. 6. 2012.

https://zakonodaja.com/uporabnik/cenik?t=pfr&uui=1446148275

16

kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v 19. poglavju – posilstvo (170.

člen), spolno nasilje (171. člen), spolna zloraba slabotne osebe (172. člen),

kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (174. člen), zloraba

prostitucije (175. člen);

kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke v 21. poglavju –

nasilje v družini (191. člen), kršitev družinskih obveznosti (193. člen),

neplačevanje preživnine (194. člen).

Graf 1 prikazuje povprečno število žrtev

kaznivih dejanj po spolu v obdobju od leta

2010 do 2014 na podlagi pridobljenih

policijskih podatkov. Po pričakovanjih je

moških žrtev več od ženskih, kar je v skladu

z naravo obeh spolov. Moških žrtev je tako

26.604, kar znaša 59 %, ženskih pa 18.827,

kar znaša 41 % vseh žrtev.

Graf 1 prikazuje strukturo oškodovanih glede na spol

v obdobju 2010-2014.

Graf 2 prikazuje povprečno število žrtev kaznivih dejanj po izbranih poglavjih KZ-ja v obdobju

2010-2014 po spolu.

59%

41%

STRUKTURAOŠKODOVANIH PO

SPOLU

moški ženske

9

46170

140

3948

1523

12

14370

256

2165

583

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100%

KD ZOPER ČLOVEČNOST

KD ZOPER PREMOŽENJE

KD ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST

KD ZOPER ZAKONSKO ZVEZO, DRUŽINO IN OTROKE

KD ZOPER ŽIVLJENJE IN TELO

STRUKTURA ŽRTEV PO SPOLU PO IZBRANIH POGLAVJIH KZ-JA

moški ženske

17

Kakšna pa je struktura oškodovanih oseb po spolu v istem obdobju po izbranih

poglavjih KZ-ja, kjer so inkriminirane oblike nasilja nad žensko, kaže graf 2. Po

pričakovanjih in v skladu s statistikami in raziskavami rezultati kažejo, da so moški

v obdobju 2010-2014 v povprečju v večjem deležu žrtve kaznivih dejanj zoper

življenje in telo (72 %) in zoper premoženje (76 %). Pri kaznivem dejanju zoper

zakonsko zvezo, družino in otroke je bilo moških žrtev 64 %, ženskih pa »le« 36

%, kar me je sprva presenetilo, saj spada v to skupino tudi nasilje v družini, kjer

je po vseh raziskavah v veliko večji meri žrtev ženska. Vendar so v tej skupini

zajeta tudi kazniva dejanja zoper otroke in mladoletnike ter neplačevanje

preživnine (kjer gre sploh za največ kršitev v skupini). Pri kaznivem dejanju

spolne nedotakljivosti je po pričakovanjih večji odstotek žrtev žensk (65 %). Pri

kaznivem dejanju zoper človečnost je moških žrtev v povprečju 43 %, ženskih pa

57 %. Kljub večjemu številu ženskih žrtev so me številke presenetile, saj sem

pričakovala, da so kazniva dejanja iz te skupine (zloraba prostitucije, spravljanje

v suženjsko razmerje in trgovina z ljudmi) ti. »ženska« kazniva dejanja. Manjšo

razliko med spoloma pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in zoper

človečnost je mogoče pojasniti s tem, da le-ta zajemajo tudi žrtve mladoletnike

in otroke obeh spolov.

Kakšno pa je razmerje med ti. »ženskimi« kaznivi dejanji, podajam v tabeli 1 in

grafu 3. Podatki65 so za leto 2011, prikazani za ženske, starejše od 15 let.

Tabela 1 prikazuje število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v letu 2011.

62 KZ - kazniva dejanja lahke, hude in posebno hude telesne poškodbe. 63 KZ - kazniva dejanja posilstva, spolnega nasilja, spolne zlorabe slabotne osebe, kršitve spolne

nedotakljivosti z zlorabo položaja, zlorabe prostitucije. 64 KZ - kazniva dejanja uboja, umora in uboja na mah. 65 Povzeto po Statistični urad RS, Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami 2012, http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=5148.

ŠTEVILO ŽENSKIH ŽRTEV V LETU 2011

Nasilje v

družini 191. čl.

Telesne poškodbe62 122. – 124. čl.

Spolno nasilje63 170., 171., 172.,

174., 175. čl.

Umor64 115., 116., 117.

čl. Skupaj

1584 529 92 10 2215

18

Tudi ti statistični podatki potrjujejo

raziskave, da se daleč največ nasilja

nad žensko zgodi v družini (71,51 %).

Sledijo kazniva dejanja telesnih

poškodb (23,88 %), spolnega nasilja

(4,15 %) in umora (0,4 %).

Graf 3 prikazuje v odstotkih število ženskih

žrtev izbranih kaznivih dejanj v letu 2011.

Število kaznivih dejanj, katerih žrtve so ženske, je seveda večje. Tuje in domače

analize66 o prikriti kriminaliteti ocenjujejo, da je verjetnost viktimizacije od

uradnih podatkov najmanj za tretjino večja. Po Vseevropski raziskavi »Nasilje nad

ženskami«67, ki je bila narejena v letu 2012, je bilo v Sloveniji 22% žensk

kadarkoli od svojega 15. leta žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja sedanjega ali

prejšnjega partnerja ali katerekoli osebe.

4 Dejavniki kriminalne viktimizacije žensk

Za vsako žensko obstaja določena stopnja nevarnosti68, da postane žrtev

kaznivega dejanja. To nevarnost imenujemo tveganje za viktimizacijo. Tveganje

je odvisno od bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov ter v povezavi z njimi

z življenjskim stilom ženske, odvisno je od situacijskih dejavnikov, njenim

odnosom do storilca in njenim obnašanjem do njega. V primeru, da dejavnikov

66 Povzeto po B. Brvar, Analiza podatkov o žrtvah in oškodovancih za potrebe preprečevanja kriminalnih dejanj, v: G. Meško (ur.), Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in dileme,

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 113. 67 Povzeto po Fra, European Union Agency for Fundamental Rights, Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, Rezultati na kratko, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg,

2014, str. 19-20, http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-factsheet_sl.pdf. 68 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 87.

nasilje v družini71,51%

telesne poškodbe

23,88%

spolno nasilje4,15% umor

0,45%

ŠTEVILO OŠKODOVANK IZBRANIH KD V LETU 2011

nasilje v družini telesne poškodbe

spolno nasilje umor

http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra-2014-vaw-survey-factsheet_sl.pdf

19

ni ali so podani le določeni dejavniki, tveganja za viktimizacijo ni oz. je manjše, v

primeru prisotnosti več ali celo vseh dejavnikov, je tveganje za viktimizacijo večje.

4.1 Biološki, psihološki in socialni dejavniki kriminalne viktimizacije

žensk

4.1.1 BIOLOŠKI DEJAVNIKI KRIMINALNE VIKTIMIZACIJE

Biološki dejavniki69, ki lahko povzročijo viktimizacijo ženske so:

starost,

telesna zgradba,

nosečnost,

atraktivnost,

hendikepiranost,

alkoholiziranost.

Po raziskavah agencije FRA70, je posebno ranljiva za viktimizacijo populacija

mladih žensk, ki so predvsem žrtve spolnih deliktov. »Toda, tveganje ženske, da

bo nad njo izvršen spolni delikt, zlasti posilstvo, obstaja tekom celega njenega

življenja, vendar se z leti zmanjšuje.«71 Tveganje za telesne poškodbe in umor

oz. uboj je prav tako večje pri mladih ženskah in ženskah srednjih let; tveganje

izhaja iz konfliktnih partnerskih vez.

Na podlagi policijskih statističnih podatkov, ki sem jih prejela, sem naredila

primerjavo podatkov za nekatera kazniva dejanja, katerih žrtve so ženske, po

starosti v obdobju 2010-2014. Izbrala sem kazniva dejanja trgovine z ljudmi in

spravljanje v suženjsko razmerje (trgovina z ljudmi), rop, roparska tatvina in

izsiljevanje (premoženjska kazniva dejanja z nasiljem), goljufija, posilstvo, spolno

nasilje in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (spolno nasilje), zloraba

prostitucije, nasilje v družini, uboj, umor, uboj na mah in povzročitev smrti iz

69 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 87. 70 Povzeto po Fra, 2014, str. 9. 71 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 88-89.

20

malomarnosti (krvni delikti) ter vse oblike telesnih poškodb. Po starosti sem žrtve

razporedila v starostne skupine 18 do 24 let, 24 do 34 let, 34 do 44 let, 44 do 54

let, 54 do 64 in nad 64 let. Tabela 2 prikazuje pridobljene podatke.

ŠTEVILO ŽENSKIH ŽRTEV V OBDOBJU 2010-2014

STAROSTNA

SKUPINA trgovina z ljudmi

premož. KD z nasiljem

goljufija spolno nasilje

zloraba prostitucije

nasilje v družini

krvni delikti

telesne poškodbe

18-24 let 22 103 233 108 15 525 7 450

24-34 let 25 156 497 110 19 1610 19 609

34-44 let 7 173 500 71 16 1894 14 518

44-54 let 2 172 501 51 - 1333 19 432

54-64 let - 104 354 28 - 760 12 305

Nad 64 let - 162 491 23 - 560 12 242

Skupaj 56 870 2576 391 50 6682 83 2556

Tabela 2 prikazuje število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v obdobju 2010-2014 po

starostnih skupinah.

Povprečno število (x̄) ženskih žrtev navedenih kaznivih dejanj v obdobju 2010-

2014 prikazuje graf 4.

Graf 4 prikazuje povprečno število ženskih žrtev izbranih kaznivih dejanj v obdobju 2010-2014 po

starostnih skupinah.

6,3

8,3 47,6

8,04,5

112,42,5 42,8

7,3

11,3101,2

8,2

5,5

357,22,8

53,5

3,0

12,5 103,0

5,9

4,2

423,42,6

45,8

2,0

12,5 102,0

5,4

0,0

293,6

2,7

41,3

0,0

7,8 71,8

3,3

0,0

167,8

2,4

29,4

0,0

11,7 99,43,0

0,0124,0

2,321,4

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

trgovina zljudmi

premož. KDz nasiljem

goljufija spolnonasilje

zlorabaprostitucije

nasilje vdružini

krvni delikti telesnepoškodbe

PRIMERJAVA ŽENSKIH ŽRTEV PO STAROSTI

18-24 let 24-34 let 34-44 let 44-54 let 54-64 let nad 64 let

21

Iz grafa 4 je vidno razmerje med starostnimi skupinami žensk pri posameznem

kaznivem dejanju. Rezultati kažejo, da so za kazniva dejanja trgovine z ljudmi

najbolj viktimizirani skupini 24-34 let (39 %), 18-24 let (34 %), manj pa ženske

v starosti od 34 let naprej. Po 54 letu ženske niso več žrtve tega kaznivega

dejanja. Pri premoženjskih kaznivih dejanjih z elementi nasilja in pri kaznivem

dejanju goljufije so največkrat žrtve ženske od 24 – 54 leta in nad 64 letom, torej

ženske srednjih let in starejše ženske. Žrtve spolnega nasilja so ženske vseh

starosti, vendar v znatno večjem deležu mlade od 18 – 34 leta (48 %), kar

potrjuje trditev dr. V. Nikolić-Ristanović (glej zgoraj). Zloraba prostitucije je

kaznivo dejanje, katerega žrtve so v približno enakem deležu mlade ženske od

18-44 leta. Po pričakovanjih so žrtve nasilja v družini vse ženske, v največjem

deležu ženske v starosti od 34 – 44 let (29 %), nato 24 – 34 let (24 %) in 44 –

54 let (20 %). Zelo mlade in starejše ženske so žrtve tega kaznivega dejanja v

manjši meri. Vse starostne skupine žensk so približno enako viktimizirane glede

krvnih deliktov, glede telesnih poškodb pa v največji meri ženske od 18 – 54 leta

(79 %).

Če primerjamo podatke starejših oškodovancev (statistični podatki Policije za

obdobje 2001 – 201172), ugotovimo, da so starejše ženske zlasti žrtve

premoženjskih kaznivih dejanj z elementi nasilja (moški 38 %, ženske 62 %) –

glej graf 5.

Po istih podatkih so starejše

ženske tudi v večji meri žrtve

spolnih dejanj (moški le 8 %,

ženske 92 %) in nasilja v družini

(moški 20 %, ženske 80 %).

Graf 5 prikazuje v odstotkih razliko med

spoloma pri starejših oškodovancih

glede nekaterih kaznivih dejanj.

72 Povzeto po A. T. Klančnik, T. Pavšič Mrevlje, Kriminaliteta nad starejšimi in izhodišča za varno staranje v Sloveniji, Varstvoslovje, letnik 15, št. 3, Ljubljana, 2013, str. 389-392.

38%

8%20%

62%

92%80%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

rop, rob.tatvina,

izsiljevanje

posilstvo,spolnonasilje

nasilje vdružini

STAREJŠI OŠKODOVANCI GLEDE NA SPOL

moški ženske

22

Nesporno dejstvo je73, da ima ženska v povprečju šibkejšo telesno zgradbo od

povprečnega moškega, zato je žrtev zlasti nasilnih kaznivih dejanj (v družini,

spolnih kaznivih dejanj in premoženjskih kaznivih dejanj z elementi nasilja). Moški

zato ob napadu na žensko računa na njeno zmanjšano sposobnost za obrambo,

tako zaradi njene šibkejše telesne zgradbe, kot tudi zaradi socializacije, v kateri

se je naučila biti šibka in neaktivna ter zato neuspešna v svoji obrambi. Od tega,

kakšna je dejanska telesna moč konkretne ženske - žrtve kaznivega dejanja, pa

je odvisno, ali bo moški za izvršitev dejanja uporabil le svojo telesno moč ali pa

tudi kakšno drugo sredstvo (npr. nož, pištolo, orodje, …). Treba je še dodati, da

lahko isti dejavnik deluje tudi antiviktimogeno (ženske so kljub svojim

viktimogenim predispozicijam v primerjavi z moškimi manjkrat žrtve kaznivih

dejanj - glej graf 1.). Zavest o telesni šibkosti povzroči večji strah ženske pred

kriminalnim dejanjem in posledično samovarovalno obnašanje ženske (več o tem

v poglavju Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej, str.

32).

Specifična viktimogena predispozicija ženske je njena nosečnost. Do viktimizacije

v tem primeru lahko pride, če je nosečnost neželena s strani ženske, pa ta naredi

nedovoljeni abortus ali kadar je nosečnost z njene strani želena, pa jo prisilijo v

dovoljeni ali nedovoljeni abortus njeni bližnji (mož, partner, starši, ljubimec, …).

Včasih lahko nestrinjanje s strani partnerja ali ljubimca ali njegovo sumničenje,

da otrok ni njegov, pripelje do umora nosečnice. Pogoste so tudi telesne

poškodbe žensk s strani njenega partnerja.

Ne gre spregledati atraktivnosti ženske kot viktimogene predispozicije, čeprav

raziskave te predispozicije naj ne bi potrjevale. Atraktivnost se nanaša na fizični

izgled ženske in na njeno izzivalno oblačenje ter je viktimogeni dejavnik pri

spolnem nasilju. Mlada in pomanjkljivo oblečena ženska naj bi tako imela več

možnosti, da bo spolno zlorabljena, kot starejša in nerazgaljena. Kljub kritikam

takšnega stališča menim, da je nekaj resnice na tem. V islamski kulturi zatrjujejo,

da morajo imeti ženske tudi iz tega razloga pokrit večji del telesa. Tako v

73 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 90-91.

23

Kuranu74, sveti knjigi Islama, piše: «O poslanec, reci svojim ženam in hčerkam in

vernim ženskam, naj okoli sebe povlečejo njihova zunanja oblačila (kadar gredo

ven ali ko so prisotni moški). To je bolje, saj bodo tako prepoznane (kot

muslimanke) in nihče jih ne bo nadlegoval…” . Kot svobodni in razumni ženski, ki

sama nosim odgovornost za lastno varnost, se mi zdi sicer takšno omejevanje

nesprejemljivo.

Hendikepiranost zaradi fizičnih, senzornih, intelektualnih ovir in ovir v duševnem

zdravju (duševne bolezni, duševne motnje in duševna zaostalost) je viktimogena

predispozicija tako za ženske kot tudi za moške. Oba spola75 sta lahko žrtve

fizičnega nasilja, premoženjskih kaznivih dejanj, ubojev in prevar, ženske pa še

zlasti spolnega nasilja in spolno motiviranih kriminalnih dejanj (npr. sadističen,

spolno motiviran umor). Po ugotovitvah raziskav76 se nasilna dejanja dogajajo

tako v zasebni sferi kot tudi v ustanovah (javnih in zasebnih), največ nasilja

doživljajo ženske z multiplimi ovirami (cerebralna paraliza in govorne ovire,

starejše ženske na vozičku, ženske z oviro sluha in vida ipd.), najbolj prikrito je

spolno nasilje nad intelektualno oviranimi ženskami.

Vpliv alkoholiziranosti na viktimizacijo ženske obravnavamo v poglavju Uživanje

alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik, str. 38.

4.2.2 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI

Psihološki dejavniki77 za viktimizacijo žensk so po mnenju psihologov bodisi

mazohistično vedenje žensk - žrtev, bodisi ti. »naučena nemočnost«.

Teorija o mazohističnem vedenju žensk gradi na tem, da je mazohizem lastnost

njene duševnosti. Na podlagi tega zagovorniki te teorije pojasnjujejo, da imajo

ženske predispozicijo za spolno in fizično nasilje (s strani partnerja) zaradi

podzavestne želje, da so posiljene oz. s strani moža pretepene. V zvezi s tem

74 VeraIslam, Vprašanje hidžaba: zatiranje ali osvoboditev, http://veraislam.si/vprasanje-hidzaba-

zatiranje-ali-osvoboditev-2/. 75 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 91. 76 D. Zaviršek, Nasilje nad hendikepiranimi ženskami, v: (Š. Veselič, D. Horvat, M. Plaz ur.), 2014,

str. 108-109. 77 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96.

24

zagovorniki78 trdijo, da ženske sprejemajo nasilje nad njimi kot nekaj

nespremenljivega, njihovo vedenje pa se nanaša na samouničevanje s pomočjo

nedejavnosti, na depresivnost, identifikacijo z napadalcem, prikrito vlogo

vzdrževanja neenakosti med spoloma, ipd. Teorija je bila dokazana samo na

vzorcu nevrotičnih žensk.

J. Pečar poudarja, da o »naučeni nemočnosti« govorimo, kadar so ženske žrtve

zaradi vloge, ki jo imajo zaradi svojega spola. Pod vplivom religije, tradicij, navad

in običajev so ženske v posameznih družbenih skupinah skozi socializacijo

naučene, da so poslušne in da sprejemajo svojo stereotipno podrejeno vlogo. Ta

teorija je po mnenju V. Nikolić-Ristanović79 sprejemljivejša od teorije o

mazohističnem vedenju že zaradi tega, ker je bila potrjena z raziskavami na

vzorcu duševno zdravih žensk. Znano je, da so žrtve spolnega nasilja v večini

duševno zdrave ženske, zato se teorija o mazohizmu ženske za posilstvo ne more

aplicirati.

Psihološke karakteristike80 posameznice lahko povečajo njeno možnost za

viktimizacijo. Te karakteristike so:

naivnost (posilstvo, žrtve ženitnih prevarantov, …);

neodločnost in prestrašenost (posilstvo – nemožnost upiranja ali nemožnost

sprejema ponujene pomoči od drugih, fizično nasilje);

nezadovoljstvo na spolnem področju;

skopost v povezavi s socialnimi dejavniki (starejše ženske – žrtve

premoženjskih kaznivih dejanj in umorov iz koristoljubja).

4.2.3 SOCIALNI DEJAVNIKI

Socialni dejavniki81, ki vplivajo na viktimizacijo žensk so:

stan in število otrok

78 Povzeto po J. Pečar, Ženske kot žrtve (kaznivih dejanj), Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 1980, str. 290, http://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/1980/04/

RKK1980-04_JanezPecar_ZenskeKotZrtve.pdf. 79 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96-97. 80 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 96-97. 81 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 98-101.

http://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/1980/04/%20RKK1980-04_JanezPecar_ZenskeKotZrtve.pdfhttp://www.policija.si/images/stories/Publikacije/RKK/PDF/1980/04/%20RKK1980-04_JanezPecar_ZenskeKotZrtve.pdf

25

izobrazba

poklic

zaposlenost – brezposelnost

socialna izolacija

socialna neprilagojenost

pripadnost določeni narodnostni skupini

asocialno obnašanje

prejšnja viktimiziranost

Po Schaferju so poročene (ali ženske v izvenzakonski skupnosti) in ločene ženske

v primerjavi z moškimi enakega stanu bolj dovzetne za nasilna kazniva dejanja.

To pojasnjuje s konflikti med zakoncema v času zakona in po njem. Po njegovem

so poročene ženske tudi večkrat žrtve kaznivih dejanj, storjenih iz koristoljubja,

ker naj bi storilec pričakoval zaradi tega večjo korist in ker največkrat žensko

pozna. Poročene ženske so tudi manjkrat žrtve premoženjskih deliktov z elementi

nasilja ali brez, z obrazložitvijo, da preživljajo večino svojega časa doma. Po drugi

strani so po Fattahovih raziskavah neporočene ženske, vdove in ločenke zaradi

svojega življenjskega stila večkrat žrtve umorov zaradi tatvin, po drugih

raziskavah pa so tudi bolj dovzetne za spolne delikte (tudi zaradi mladosti). Glede

otrok je viktimizacija žensk izven družinskega kroga predvsem povezana z

njihovim življenjskim stilom. Manj so viktimizirane tiste z majhnimi otroci, ker jih

ne morejo pustiti same doma, bolj pa tiste z večjimi.

Izobrazba in poklic sta dejavnika viktimizacije žensk pri spolnih deliktih in pri

nasilju v družini. Za ta kazniva dejanja so bolj dovzetne ženske z nižjo izobrazbo

in s poklici, ki so nižje na družbeni lestvici. Tudi nekateri poklici, kot so natakarice,

delavke v nočni izmeni, taksistke, kavarniške plesalke ipd. predstavljajo večje

tveganje za viktimizacijo, ker prihajajo v stik z nepoznanimi ljudmi, z opitimi

ljudmi, delajo ponoči, storilci pa predpostavljajo, da imajo pri sebi denar. Te

ženske so žrtve zlasti umorov in drugih nasilnih kaznivih dejanj in spolnih ter

premoženjskih deliktov. Tudi brezposelnost je lahko dejavnik tveganja za

viktimizacijo. Brezposelne ženske so večkrat žrtve kaznivih dejanj kot zaposlene,

26

to pa predvsem zaradi njihovih raznovrstnih dnevnih aktivnosti in življenjskega

stila.

Ženske, ki živijo same ali ki se znajdejo same na osamljenem mestu (npr. na poti

domov iz nočne izmene), so izpostavljene kaznivim dejanjem spolnega nasilja in

premoženjskih deliktov. Storilec včasih celo nasilno vstopi v stanovanje ženske,

ki živi sama.

Socialna neprilagojenost je viktimogeni dejavnik pri dekletih in ženskah, ki pridejo

iz razlogov izobraževanja ali zaposlitve iz vasi ali iz manjših mest v velika mesta.

Drugačna vzgoja in težave pri prilagajanju na novo okolje povzročijo, da

postanejo žrtve zlasti spolnih deliktov. Prišlekinje, npr. turistke, pa so tudi bolj

privlačne domačinom zato, ker so »nove«.

Kadar je določena narodnostna skupina ogrožena, so ženske vedno izpostavljene

določeni viktimizaciji, zlasti spolnih deliktov. Gre za obliko izražanja sovražnosti

pripadnikov določenega naroda proti drugemu.

Asocialno obnašanje ženske, ki zajema izvrševanje kaznivih dejanj,

alkoholiziranost, narkomanijo, prostitucijo, potepuštvo in prosjačenje, predstavlja

dejavnik tveganja za viktimizacijo zlasti kaznivih dejanj umora, nasilništva in

premoženjskih kaznivih dejanj.

Prejšnja viktimiziranost kot posledica posilstva pogosto povzroči, da je ženska

ožigosana kot nemoralna ali na drugi način nesprejemljiva oseba (zlasti v manjših

sredinah), kar povzroči njeno dovzetnost za ponovno viktimizacijo.

4.2 Situacijski dejavniki kriminalne viktimizacije žensk

Raziskave82 so pokazale, da je pogostost viktimizacije odvisna od časa (letni čas,

mesec, dan, ura) in prostora (zaprti prostor, odprti prostor, avto), kjer se ta zgodi.

Enako velja za viktimizacijo žensk.

82 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 107-108.

27

Zaradi povečane aktivnosti ljudi je večje tveganje za viktimizacijo, tudi žensk, v

poletnih mesecih. Glede dneva v tednu, je največ možnosti za viktimizacijo žensk

preko tedna, moških pa preko vikenda. Razlog je v tem, da so ženske večinoma

za razliko od moških viktimizirane s strani partnerjev in znancev, ki jih

vsakodnevno videvajo, zato je možnost za viktimizacijo vsakodnevna. Izjema so

spolni delikti, predvsem posilstva, ki se večinoma izvršujejo preko vikenda.

Na podlagi analize policijskih podatkov83 o žrtvah v letih 2000-2002 je največ

žensk viktimiziranih med 14. in 20. uro, z maksimumom okoli 18. ure.

Premoženjska kazniva dejanja so pogostejša popoldan, med 17. in 19. uro

(pojasni se lahko z odhodom žensk iz služb). Umori se po tej raziskavi izvršujejo

preko celega dneva (po podatkih V. Nikolić-Ristanović84 pa v večini v večernih in

nočnih urah, ker takrat ljudje preživljajo svoj prosti čas, pijejo alkohol, manj ljudi

je na ulicah, vidljivost je slabša, …), hude in posebno hude telesne poškodbe pa

po 17. uri, z zgostitvijo med 19. in 21. uro (kar se lahko pojasni z dejstvom, da

so ženske v največjem odstotku viktimizirane s strani partnerjev). Kazniva spolna

dejanja so enakomerno razporejena preko celega dneva (zajemajo tudi spolno

nadlegovanje), zgostijo se okoli 20. ure, posilstva pa po 21. uri (glej pojasnilo

zgoraj pri umorih).

Prostor85 prav tako lahko vpliva na viktimiziranost ženske. Zaprti prostor naj bi

po raziskavah nasploh za oba spola pomenil večje tveganje za viktimizacijo, zato

ker omogoča izolacijo žrtve, vendar je še vedno večji dejavnik tveganja za ženske

kot za moške. Enako velja tudi za posilstva, ki pa se dogajajo tudi v avtomobilu,

kamor žrtev bodisi sama vstopi ali pa jo moški prisili (jo ugrabi) in v manjši meri

na odprtem prostoru v nočnih urah. Analiza policijskih podatkov86 navedenega

sicer ne potrjuje. Po tej raziskavi med ženskami in moškimi žrtvami kaznivih

dejanj ni razlike. Obojim se največ kaznivih dejanj zgodi na parkirišču (27%).

Poudariti je potrebno, da analiza ne zajema prikrite kriminalitete, ki se nanaša

predvsem na nasilje v družini in na spolno nasilje, za kar so ženske najbolj

83 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 110-133. 84 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 108. 85 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 110-112. 86 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 130.

28

viktimizirane. Ne tako dolgo nazaj je bilo pogosto opaziti tudi specifično obliko87

viktimizacije ženske na javnem mestu. Gre za poniževanje ženske s strani

partnerja.

4.3 Tipologija žensk kot žrtev kriminalnih dejanj

Po mnenju prvih viktimologov88 so bile ženske poseben tip žrtev, ki so se

kvečjemu delile na stare, mlade, prostitutke itd., niso pa bile - za razliko od

splošnih - narejene posebne tipologije žensk.

V učbeniku »Žene kao žrtve kriminaliteta« jo je naredila prof. dr. V. Nikolić-

Ristanović89. Tipi žensk so:

latentna žrtev ali žrtev s predispozicijami za viktimizacijo (biološkimi,

psihološkimi, socialnimi);

žrtev zaradi odnosa s storilcem (žena, partnerica, ljubimka, znanka, hčerka,

sorodnica, sodelavka, …);

žrtev, ki ni v nobenem odnosu s storilcem (večinoma žrtve spolnih deliktov);

žrtev, ki k svoji viktimizaciji z ničemer ne prispeva (žrtve, ki se z storilcem prej

niso poznale);

žrtev, ki zahteva izvršitev kaznivega dejanja, nanj pristaja in v izvršitvi celo

sodeluje (nedovoljeni splav, spolni odnos z mladoletnico do 14. let,

izvenzakonska skupnost z mladoletnico);

žrtev in provokator hkrati (verbalna provokacija, izzivalno obnašanje, fizični

napad);

žrtev, ki se ne obnaša provokativno, toda storilec misli, da se (ženska, ki

zapusti partnerja zaradi njegovega maltretiranja ali ki noče ljubezenskega

razmerja ali se ne obnaša v skladu s pričakovanji partnerja);

žrtev, ki ne prepreči svoje viktimizacije;

87 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 112. 88 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291-292. 89 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 136-138.

29

žrtev, ki prepreči svoje viktimizacijo (fizična ali verbalna obramba, kombinacija

fizične in verbalne obrambe, pretkanost, pobeg, …);

žrtev, ki ne prijavi kaznivega dejanja, storjenega proti njej (bodisi zaradi

strahu pred maščevanjem bodisi ker je sama prispevala k viktimizaciji, bodisi

ker se boji reakcije okolja, …);

žrtev, ki prijavi kaznivo dejanje, storjeno proti njej, pa je sekundarno

viktimizirana v kazenskem postopku;

lažna žrtev, ki prijavi kaznivo dejanje, storjeno proti njej, ki pa v resnici ni bilo

storjeno.

4.4 Odnos storilec – žrtev in viktimizacija žensk

Viktimologija je poleg raziskovanja telesnih in duševnih lastnosti žrtve, pričela

proučevati vlogo obeh udeležencev kriminalnega dejanja – storilca in žrtve.

Ugotovila je, da med njima poteka zanimivo razmerje, interakcijski proces, »ki

mu je pogosto težko priti do dna, ker lahko vsakdo od njiju nosi del odgovornosti

za posledice.« 90 Pomembno je spoznanje viktimologije, da je mogoče vlogo žrtve

in storilca91 ugotavljati le ob raziskovanju njunega medsebojnega učinkovanja in

sodelovanja. S tem v zvezi je vpeljan termin »kazenska dvojica« ali »kazenski

par«, kjer gre za proučevanje razmerij storilec – kaznivo dejanje - žrtev.

Razmerje med kazensko dvojico92 pred nastankom posledice je lahko osebno

(personalizirano) ali neosebno (nepersonalizirano). Ženske so zaradi svoje

»nedejavnosti«, manjše sposobnosti za obrambo in zaradi drugačnih navad, bolj

pogosto žrtve kot storilke kaznivih dejanj. To velja predvsem za vsa tista kazniva

dejanja, kjer je obstajala ustrezna viktimodinamika že prej (nasilje v družini, v

partnerskih odnosih, spolno nasilje, …). Kot smo že prej ugotovili, ženske v

največji meri ogrožajo moški.

90 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290. 91 Povzeto po J. Pečar, Vloga vpletenih v viktimo/kriminodinamiki kazenske dvojice, Raziskava št.

65, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1984, str. 278. 92 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290-291.

30

Za žensko viktimiteto je značilna personaliziranost razmerij pred kriminalnim

dogodkom. Na podlagi analize policijskih podatkov93 (glej graf 6) je

personaliziranost razmerja pred dogodkom pri žrtvah ženskega spola 37 % in je

za 5 % višja kot pri žrtvah moškega spola. Podatki vsebujejo tudi takšna kazniva

dejanja, ki so povsem značilna za moško kriminaliteto. Ponovno je potrebno

poudariti, da je za žensko viktimizacijo značilno, da je velik delež kriminalitete

nad njo prikrit, statistični podatki ga zato ne zajemajo.

Graf 6 prikazuje v odstotkih

primerjavo policijskih podatkov za

obdobje 2000-2002 med moškimi

in ženskami žrtvami kaznivih

dejanj glede na to, ali je šlo v

kazenski dvojici za osebno ali za

neosebno razmerje.

12 % kaznivih dejanj, pri

katerih je obstajal odnos

med storilcem in žrtvijo že

prej, so storili zakonci in

intimni partnerji, 11 %

znanci in prijatelji, 3,5 %

sosedje, 3 % sorodniki, 1,6

% otroci in manj kot 1 %

drugi (starši, sodelavci, …).

Graf 7 prikazuje v odstotkih storilce kaznivih dejanj nad žensko v osebnih razmerjih na podlagi

policijskih podatkov za obdobje 2000-2002.

93 Povzeto po B. Brvar, 2004, str. 129.

12%

11%

3,5%

3%

1,6%

1%

0% 2% 4% 6% 8% 10% 12% 14%

zakonec, intimni partner

znanci, prijatelji

sosedje

sorodniki

otroci

drugi

STORILCI KAZNIVIH DEJANJ V OSEBNIH RAZMERJIH

storilci kaznivih dejanj

37%32%

63%68%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

PERSONALIZIRANOST RAZMERIJ PRED KAZNIVIM DEJANJEM

osebno razmerje neosebno razmerje

31

Prispevek k ženski viktimizaciji94 je lahko v celoti ali pretežno na moški strani,

lahko pa ženske moške k storitvi kaznivega dejanja tudi napeljujejo ali jim

kakorkoli dajejo vzrok za to (viktimizirajo ga toliko časa, dokler same niso

viktimizirane). Vsekakor pa gre pogosto za dejanja, kjer je »spol uporabljen kot

orožje« - umori, telesne poškodbe, posilstva, prepiri, pretepi, zlorabljanje in grdo

ravnanje med zakoncema oz. intimnima partnerjema.

Mnoge raziskave95 so pokazale, da je tveganje za umor in telesne poškodbe za

žensko mnogo večje v partnerskih odnosih kot izven njih, ravno obratno pa velja

za moškega. Wolfgang pravi: »Moram reči, da ko je umorjen moški, najprej

iščemo storilca med njegovimi znanci, ko pa je umorjena ženska, najprej

preverimo moža, nato pa še prejšnje in sedanje ljubimce.« Intimnopartnerski

umor96 je najpogostejši vzrok nasilnih smrt žensk po vsem svetu, prav tako pa je

zanj značilno, da je moški (mož, partner) že prej izvajal nasilje nad žensko (ženo,

partnerko).

Navedeno potrjujejo tudi statistični podatki97 o številu žrtev kaznivih dejanj umora

in uboja (tudi poskusov) za obdobje 2008 – 2013. Primerjala sem za to obdobje

povprečno število moških in ženskih žrtev kaznivih dejanj v družini in izven nje.

Rezultati kažejo na to, da je ženskih žrtev 28 %, moških pa 72 %. Od vseh

kaznivih dejanj umora oz. uboja nad žensko, jih je bilo 67 % storjenih v družini

in 33 % izven družine. Pri moških je bilo 19 % kaznivih dejanj umora oz. uboja

storjenih v družini, 81 % pa izven družine, kar kaže na obratno sliko kot pri

ženskah. Graf 8 prikazuje povprečno število žrtev.

94 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291. 95 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 115. 96 Povzeto po J. Podreka, Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna zaznamovanost, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 2014, str. 60, https://www.academia.edu

/8611138/Intimnopartnerski_umori_v_Sloveniji_in_njihova_spolna_zaznamovanost_IIntimate_P

artner_Homicides_in_Slovenia_and_their_Gender-specific_Differences. 97 Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, projekt Vesna, živeti življenje brez nasilja, 2014,

http://www.policija.si/index.php/component/content/article/216-projekti/74171-vesna-iveti-ivljenje-brez-nasilja.

http://www.policija.si/index.php/component/content/article/216-projekti/74171-vesna-iveti-ivljenje-brez-nasiljahttp://www.policija.si/index.php/component/content/article/216-projekti/74171-vesna-iveti-ivljenje-brez-nasilja

32

Graf 8. Graf prikazuje povprečno število ženskih in moških žrtev kaznivih dejanj umora oz. uboja

v družini in izven nje na podlagi statističnih policijskih podatkov za obdobje 2008-2013.

Neosebna razmerja98 pred nastankom posledice so značilna za slučajno in

priložnostno premoženjsko kriminaliteto, za nekatera nasilniška dejanja in za

spolne delikte, zlasti posilstva. Za slednje99 je značilno, da je storilec pogosto

znanec žrtve, kateri ta toliko zaupa, da mu uspe ustvariti situacijo za storitev

dejanja – jo izolirati ali pa odnosa med njima sploh ni (gre za neosebno razmerje

– neznanec pogosto nenadoma napade slučajno žrtev).

K viktimizaciji žensk100 prispeva tudi opitost enega ali obeh v kriminalnem paru,

kar ugotavlja večina viktimoloških raziskav. Več o tem v poglavju Uživanje

alkohola in prepovedanih drog kot viktimogeni dejavnik, str. 38.

4.5 Obnašanje ženske in povzročitev kriminalnega dejanja proti njej

Žrtev lahko s svojim obnašanjem pripomore k svoji viktimizaciji ali pa jo prepreči.

Kadar gre samo za obstoj viktimogenih predispozicij, določenega življenjskega

stila ali osebnega odnosa med žrtvijo in storilcem (kar je značilno za večino

98 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 291. 99 Povzeto po V. Nikolić-Ristanović, 1989, str. 117. 100 Povzeto po J. Pečar, 1980, str. 290.

12

8

4

31

6

25

0

5

10

15

20

25

30

35

žrtev umora/uboja vdružini in izven družine

žrtev umora/uboja vdružini

žrtev umora/uboja izvendružine

ŠTEVILO ŽRTEV KAZNIVIH DEJANJ UMORA IN UBOJA V DRUŽINI IN IZVEN NJE

ženske moški

33

kaznivih dejanj, storjenih proti ženski), govorimo o abstraktnem101 tveganju za

viktimizacijo, ki postane konkretno, če se žrtev tako obnaša, da pripomore k

temu, da do kaznivega dejanja dejansko pride. Pri tem pa ni potrebno, da se

žrtev – ženska dejansko tako obnaša, dovolj je, da storilec to tako dojema

(značilno pri viktimizacijah, kjer obstajajo stereotipi o moških in ženskih vlogah,

torej pri družinskem in spolnem nasilju). Ženska – žrtev se lahko obnaša tudi

popolnoma indiferentno (k lastni viktimizaciji niti ne prispeva niti je ne prepreči),

lahko pa s svojim obnašanjem prepreči, da bi iz abstraktne viktimogene situacije

na