UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · KLJUČNE ESEDE: pomorsko mednarodno pravo, odprto morje, režim odprtega morja, ohranjanje in gospodarjenje z živimi bogastvi odprtega morja,

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DENIS LUTHAR

PRAVNA UREDITEV ODPRTEGA MORJA

Diplomsko delo

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRAVNA UREDITEV ODPRTEGA MORJA

Študent: Denis Luthar

Številka indeksa: 71131143

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Javno pravo

Mentor: red. prof. dr. Matjaž Tratnik

Maribor, junij 2015

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorju, red. prof. dr. Matjažu Tratniku

za vsestransko pomoč pri pisanju diplomskega dela.

Posebna zahvala velja mojim domačim

za vzpodbudo in podporo med študijem.

KAZALO

1.) UVOD ...................................................................................................................................... 10

1.1 Opredelitev področja ........................................................................................................ 10

1.2 Namen, raziskovalna vprašanja in struktura diplomskega dela ........................................ 10

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela .................................................................... 12

1.4 Metode diplomskega dela ................................................................................................. 12

2.) POMORSKO MEDNARODNO PRAVO V SISTEMU MEDNARODNEGA PRAVA ......................... 13

2.1 Definicija in uvrstitev (mednarodnega) prava morja ........................................................ 13

2.2 Viri pomorskega mednarodnega prava ............................................................................. 14

2.2.1 Splošno ....................................................................................................................... 14

2.2.2 Formalni pravni viri .................................................................................................... 14

2.3 Pravna zgodovina pomorskega mednarodnega prava in njegov položaj danes ............... 16

3.) OPREDELITEV POJMA ODPRTEGA MORJA ............................................................................. 19

3.1 Splošno o odprtem morju ................................................................................................. 19

3.2 Ostali pravno določeni deli morja ..................................................................................... 19

3.3 Pravni položaj otokov ........................................................................................................ 30

3.4 Zaprta in polzaprta morja .................................................................................................. 30

4.) PRAVNA UREDITEV ODPRTEGA MORJA ................................................................................. 31

4.1 Splošno .............................................................................................................................. 31

4.2 Načelo svobode morja....................................................................................................... 32

4.2.1 Pogoji izvrševanja svoboščin odprtega morja ............................................................ 32

4.3 Plovba ................................................................................................................................ 33

4.3.1 Pojem plovbe in njen pomen ..................................................................................... 33

4.3.2 Pravna ureditev plovbe – svoboda plovbe ................................................................. 34

4.3.2.1 The M/V "Louisa" Case (Saint Vincent and the Grenadines v. Kingdom of Spain)

......................................................................................................................................... 34

4.3.3 Vpisovanje ladij v register, državna pripadnost ladij in obstoj pristne zveze............. 35

4.3.3.1 Obveznosti držav nastale pri registraciji morskih plovil ..................................... 36

4.3.4 Pravni položaj ladij na odprtem morju, uporaba državne zastave

in pravica do vkrcanja .......................................................................................................... 37

4.3.5 Imuniteta vojaških in državnih ladij ........................................................................... 38

4.3.6 Kazenska pristojnost v povezavi s trčenjem ladje na odprtem morju in ostalimi

škodnimi dogodki pri plovbi ................................................................................................ 38

4.3.7 Dolžnost pomoči v primeru stiske .............................................................................. 38

4.3.8 Prepoved transporta sužnjev ..................................................................................... 39

4.3.9 Nedovoljeni promet z narkotiki in psihotropnimi snovmi ......................................... 39

4.3.10 Nedovoljeno radijsko oddajanje na odprtem morju ................................................ 39

4.3.11 Pravica do zasledovanja (Right of hot pursuit)......................................................... 40

4.4 Pravica polaganja podmorskih kablov in cevovodov ........................................................ 41

4.4.1 Splošno ....................................................................................................................... 41

4.4.2 Odgovornost za poškodbe podmorskih kablov in cevovodov ................................... 41

4.5 Ohranjanje živih bogastev odprtega morja in gospodarjenje z njimi (116.- 120. člen

Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu) ................................................................... 42

4.5.1 Pravica do ribolova na odprtem morju ...................................................................... 42

4.5.2 Obveznosti držav v zvezi z načelom ohranjanja živih bogastev odprtega morja ....... 42

4.5.3 Ukrepi za ohranjanje živih bogastev odprtega morja ................................................ 44

4.5.4 Prepoved diskriminacije pri pravici do ribolova ......................................................... 44

4.5.5 Sodelovanje držav pri ohranjanju živih bogastev odprtega morja – ......................... 45

Sporazum ZN o staležih rib iz leta 1995 .............................................................................. 45

4.5.5.1 ITLOS-ov zaporedni primer št.7 – ohranjanje in trajnostno izkoriščanje mečarice

v jugo-vzhodnem Tihem oceanu ..................................................................................... 46

4.6 Načelo dostopa do morja v mednarodnem pravu ............................................................ 50

4.6.1 splošno ....................................................................................................................... 50

4.6.2 Pravica dostopa do odprtega morja po Konvenciji o mednarodnem

pomorskem pravu ............................................................................................................... 50

4.6.2.1 Ugotovitve ........................................................................................................... 52

5.) ZNANSTVENO RAZISKOVANJE ODPRTEGA MORJA

(XIII. del Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu) ......................................................... 53

5.1 Splošne določbe ................................................................................................................ 53

5.2 Mednarodno sodelovanje ................................................................................................. 54

5.3 Pravica gradnje znanstvenih objektov in naprav ter pravica uporabe znanstvene opreme

na odprtem morju ................................................................................................................... 54

5.4 Odgovornost za škodo, nastalo pri dejavnostih znanstvenega raziskovanja .................... 55

6.) VAROVANJE IN OHRANJANJE MORSKEGA OKOLJA ................................................................ 56

6.1 Načelo varovanja in ohranjanja morskega okolja ............................................................. 56

6.2 Splošne določbe ................................................................................................................ 56

6.3 Sodelovanje držav na globalni in regionalni ravni pri odpravljanju škodljivih posledic

onesnaženja ............................................................................................................................ 57

6.4 Nadzor in ocenjevanje tveganja ter posledic onesnaženja .............................................. 58

6.5 Mednarodna pravila in nacionalna zakonodaja za preprečevanje, zmanjšanje in

odpravljanje posledic onesnaženja morskega okolja .............................................................. 58

6.6 Nadzor nad spoštovanjem ter varovanje zakonov in mednarodnih pravil o preprečevanju,

zmanjšanju in odpravljanju onesnaženja morskega okolja ..................................................... 61

6.6.1 Splošno o varovanju zakonov in norm ....................................................................... 61

6.6.2 Pristojnost za nadzor nad izvrševanjem zakonov in za izvajanje pregona ................. 62

oz. prisile po Konvenciji o pomorskem mednarodnem pravu ............................................ 62

(UNCLOS III, Part XII, Section 6) ........................................................................................... 62

6.6.3 Potek postopka kazenskega pregona ......................................................................... 67

6.6.3.1 Obveznosti in odgovornosti držav ....................................................................... 69

6.6.3.2 Institut civilnega postopka .................................................................................. 69

6.7 Dovoljeni ukrepi obalnih držav v morskih ožinah za mednarodno plovbo ....................... 69

6.8 Pristojnosti obalnih držav na območjih prekritih z ledom ................................................ 70

6.9 Imuniteta pred kazenskim pregonom na podlagi suverenosti držav ................................ 70

6.10 Obveznosti, ki izhajajo iz drugih konvencij o varovanju in ohranjanju morskega okolja 70

6.11 Ugotovitve: določbe varovanja in ohranjanja morskega okolja, ki imajo neposreden

pomen za odprto morje .......................................................................................................... 71

7.) PREPOVED PIRATSTVA IN UPRAVIČENJE DRŽAV DO PREGONA PIRATOV NA ODPRTEM

MORJU ......................................................................................................................................... 72

7.1 Pojem in pomen piratstva ................................................................................................. 72

7.2 Pregon piratov po mednarodnem pravu .......................................................................... 74

7.2.1 Splošno ....................................................................................................................... 74

7.2.2 Običajno pravo ........................................................................................................... 75

7.2.3 Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu – UNCLOS III (105.-107. člen) ... 75

7.2.4 Konvencija za zatiranje protipravnih dejanj zoper ..................................................... 77

varnost pomorske plovbe (SUA).......................................................................................... 77

7.2.5 Organizacija združenih narodov – OZN (United Nations – UN) ................................. 78

7.2.5.1 Mednarodna pomorska organizacija

(International Maritime Organization – IMO) ................................................................. 79

7.2.5.2 Urad Združenih Narodov za droge in kriminal

(United Nations Office on Drugs and Crime – UNODC) .................................................. 80

8.) REŠEVANJE SPOROV ............................................................................................................... 81

8.1 Splošno .............................................................................................................................. 81

8.2 Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo – ITLOS

(the International Tribunal for the Law of the Sea) ............................................................... 81

8.3 Pomen ITLOS-a za pomorsko mednarodno pravo in primer njegovega delovanja........... 82

8.3.1 ITLOS kot specializiran organ za sojenje ..................................................................... 82

8.3.2 Primer uporabe pravil mednarodnega prava morja s poudarkom ............................ 83

uporabe določb iz VII. poglavja UNCLOS-a – poglavje o odprtem morju ............................ 83

9.) SKLEP ...................................................................................................................................... 91

10.) BIBLIOGRAFIJA ..................................................................................................................... 95

POVZETEK

S pojavom globalizacije je odprto morje postalo osnovni povezovalni člen vseh narodov sveta.

Velika večina transporta dobrin v svetovni trgovini poteka po morskih poteh. Na njem se

izvajajo tudi posamezne turistične in druge zabavne aktivnosti kot so križarjenje, jadranje,

potapljanje itd. Odprto morje, kot pomemben vir prehrambene industrije ter ostalih

ekonomskih disciplin, državam nudi široka območja za ribolov in drugačne oblike izkoriščanja

svojih naravnih bogastev. Zaradi iskanja naravnih virov, kot so nafta in zemeljski plin, države na

njem gradijo umetne otoke, naftne ploščadi in druge objekte. Predstavlja tudi pomembno

sredstvo komunikacije, na morskem in oceanskem dnu pa se za ta namen polagajo podmorski

kabli in cevovodi. Z razvojem tehnologije je odprto morje postalo tudi dostopnejše za

znanstveno raziskovanje. Največje težave pa pri dejavnostih na odprtem morju predstavljajo

prekomerno izkoriščanje živih bogastev, onesnaženje, poseganje v občutljive morske

ekosisteme in življenjsko okolje ogroženih živalskih vrst ter nekatere vrste kaznivih dejanj, med

katerimi je najbolj problematično piratstvo. Zaradi vsega navedenega je izrednega pomena, da

so pravice in obveznosti držav v odnosu do odprtega morja natančno določene s predpisi

mednarodnega prava. S pravili mednarodnega značaja in primernim mehanizmom za reševanje

sporov se tako zagotavlja svetovni red in mir.

Odprto morje je objekt mednarodnega prava, s Konvencijo o pomorskem mednarodnem

pravu iz leta 1982 pa je določen njegov pravni položaj, ki narekuje šest osnovnih svoboščin.

Med njimi so pravica svobodne plovbe, pravica preletanja, svobodno polaganje podmorskih

kablov in cevovodov, pravica do gradnje umetnih otokov in drugih objektov, upravičenje do

svobodnega ribolova ter pravica do znanstvenega raziskovanja. Izvajanje naštetih svoboščin pa

ne sme ovirati interesov drugih držav. Uporaba odprtega morja je omejena za miroljubne

namene, upravičeni subjekti pa si ne morejo veljavno prilaščati njegovih delov. Konvencija v

okviru pravice o svobodni plovbi določa tudi obveznosti držav v zvezi z registracijo ladij in

uporabo državne zastave. Nadalje Konvencija prepoveduje kazniva dejanja piratstva,

transporta sužnjev, prometa z drogami in nepooblaščenega radijskega oddajanja na odprtem

morju ter natančno opredeljuje pravico do zasledovanja v primeru lova na kriminalce. Države

poziva k sodelovanju in jih obvezuje k sprejemanju ukrepov za ohranjanje živih bogastev

odprtega morja ter ukrepov za varovanje morskega okolja.

V nalogi je opredeljen pravni okvir, v katerem so zajete najpomembnejše pravne značilnosti

odprtega morja, splošna načela in določbe ter posamezne pravice in obveznosti držav iz

glavnih področij njegove uporabe. Predstavljeno je tudi Mednarodno sodišče za pomorsko

mednarodno pravo kot poglavitni organ odločanja v sporih v zvezi z uporabo in razlago

mednarodnopravnih določb odprtega morja. Z obravnavo izbranih primerov iz njegove prakse

je natančneje razložena vsebina nekaterih načel in splošnih določb.

KLJUČNE BESEDE: pomorsko mednarodno pravo, odprto morje, režim odprtega morja,

ohranjanje in gospodarjenje z živimi bogastvi odprtega morja, znanstveno raziskovanje,

varovanje in ohranjanje morskega okolja, pregon piratov, UNCLOS, ITLOS

SUMMARY

With the emergence of globalization, the high seas (a.k.a. the open sea) have become the

primary link of all the nations of the world. The vast majority of transport of goods in the world

trade is carried out on sea routes. It is an object of the individual tourist and other fun

activities such as cruising, sailing, diving, etc. The high seas, as an important source of food

industry and other economic sectors, offers vast areas for fishing and other forms of

exploitation of natural resources to all States. In searching of natural resources such as oil and

natural gas, countries are building artificial islands, oil platforms and other installations on the

high seas. High seas also represent an important means of communication and for that end

countries are laying submarine cables and pipelines on the ocean floor. With the development

of technology the high seas have also become more accessible for scientific research. The

biggest problems concerning the activities on the high seas are over-exploitation of living

resources, pollution, interference with vulnerable marine ecosystems and habitats of

endangered species as well as certain types of criminal offenses, among which the most

problematic is piracy. For all these reasons it is imperative that the rights and obligations of

States in relation to the open sea are precisely determined with international law. With

international rules of law and the appropriate dispute settlement system global peace and

order is ensured.

The open sea is subject to the law of nations while the Convention on the Law of the Sea

1982 is determining its legal status which states six basic freedoms of the high seas. Among

them are freedom of navigation, freedom of overflight, freedom to lay submarine cables and

pipelines, freedom to construct artificial islands and other installations, freedom of fishing and

freedom of scientific research. The exercise of these freedoms must not interfere with the

interests of other States. The open sea is reserved for peaceful purposes only and any claims of

sovereignty over the high seas are invalid. In regard to the freedom of navigation, the

Convention on the Law of the Sea specifies the set of duties for every State in respect to

registering ships and using the flag of a State. Furthermore, the Convention prohibits acts of

piracy, the transport of slaves, drug trafficking and unauthorized broadcasting on the high

seas, and clearly specifies the right of hot pursuit in case if it comes to chasing criminals. It calls

on the Member States to cooperate and obliges them to take measures for the conservation of

the living resources of the high seas and to protect the marine environment.

Our objective is to define the legal framework in which the most important legal aspects of

the high seas, general principles, general provisions and the main individual rights and

obligations of States in regard to open sea are covered. Presented is the International Tribunal

for the Law of the Sea as the main decision-making body in disputes relating to the application

and interpretation of international rules with respect to the high seas. The content of some of

the principles and general provisions is precisely explained with the help of a few selected

cases from the Tribunal's practice.

KEY WORDS: the Law of the Sea, high seas, the legal regime of the high seas, conservation

and management of the living resources of the high seas, scientific research, protection and

preservation of the marine environment, repression of piracy, UNCLOS, ITLOS

Denis Luthar (diplomsko delo) 10

1.) UVOD

1.1 Opredelitev področja

Človek kot razumno bitje je v svojem evolucijskem razvoju presegel zgolj zadovoljevanje

svojih nujnih življenjskih potreb ter se je razvil v ekonomsko mislečega. Na podlagi potrebe po

prilaščanju stvari in ugotovitve, da je za preživetje nujnega pomena združevanje v večje

skupine, ki se naj ravnajo po določenem redu, je s potekom časa prišlo do razvoja držav in

pravil delovanja v družbi v obliki prava. Danes je velika večina kopnega ozemlja pod oblastjo

oziroma suverenostjo držav, ki na svojem ozemlju izvajajo oblast ter določajo pravna pravila

delovanja družbe. Medsebojno sodelovanje držav zaradi izpolnjevanja širših ekonomskih

potreb in zagotavljanja globalnega reda in miru je privedlo do nastanka mednarodnega prava.

Države kot poglavitni subjekti mednarodnega prava na tak način urejajo medsebojne odnose,

ki temeljijo predvsem na priznavanju in spoštovanju suverenosti držav.

Vendar pa največji del svetovnih prostorov ne spada pod okvir državnih ozemelj, med njimi so

mednarodne reke, posamezni deli morja in posebna območja kot npr. Antarktika. Zaradi

nadaljnjega hitrega razvoja ekonomskih in tehnoloških sredstev je človek začel izkoriščati tudi

takšna težko dostopna območja, kar je privedlo do potrebe po določanju njihovega pravnega

položaja ter razmerja med njimi in državno suverenostjo. Morje, ki pokriva kar 70 odstotkov

svetovne površine, je že od začetkov človeštva pomemben ekonomski vir in sredstvo

komunikacije. S pojavom globalizacije, kot sklopom sprememb v družbi, politiki in

ekonomskem sistemu, ki so posledica razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjav na globalni

ravni, je morje postalo povezovalni člen med narodi. Z razvojem svetovne trgovine in

posameznih ekonomskih ter drugih disciplin kot so plovba, ribolov, izkoriščanje naravnih

bogastev, komunikacija, znanstveno raziskovanje itd., pa se zanimanje držav za morski prostor

vse bolj povečuje, zato si obalne države nenehno prizadevajo za razširitev svoje oblasti na

morju. Po drugi strani pa države brez obale zahtevajo takšno ureditev na morju, ki bo v korist

vseh. Razvoj mednarodnega prava je tako pripeljal do oblikovanja različnih pravnih institutov

kot so zunanji morski pas, izključna ekonomska cona, epikontinentalni pas, morsko in oceansko

dno ter odprto morje, za katere pa veljajo posebni pravni režimi, ki se razlikujejo od tistih,

določenih za ozemlja pod državno suverenostjo.

1.2 Namen, raziskovalna vprašanja in struktura diplomskega dela

Namen naše naloge je predstaviti in analizirati posebno področje mednarodnega prava, in

sicer v okviru pomorskega mednarodnega prava si bomo natančneje ogledali pravno ureditev

oz. režim odprtega morja. V nalogi bomo poskušali poiskati splošna načela in najpomembnejše

določbe mednarodnega prava v zvezi z odprtim morjem ter jih združiti v eno samo skupino

določb, s čimer bomo oblikovali posebno pravno podpanogo oz. pravni okvir (glavno pravno

panogo predstavlja pomorsko mednarodno pravo), v katerem bomo ugotavljali pravne

značilnosti odprtega morja in njegove posebnosti ter pravice in obveznosti držav pri njegovem

izkoriščanju. Ugotavljali bomo tudi, na kakšen način se rešujejo spori pri uporabi in razlagi

mednarodnih pravil ter kateri organi so pristojni za odločanje.


Predvsem bomo poskušali odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:

Ali je potrebno urejati območja izven državne jurisdikcije?

Ali v sistemu mednarodnega prava obstaja posebno pravno področje, ki bi urejalo

izključno režim odprtega morja?

Ali je pravni režim odprtega morja v Konvenciji o pomorskem mednarodnem pravu iz

leta 1982, kot glavnem in vseobsežnem viru prava morja, zadostno urejen?

Ali je pristojnost za reševanje sporov v zvezi z uporabo in urejanjem odprtega morja

omejena izključno na Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo?

Struktura diplomskega dela je razdeljena na sedem vsebinskih sklopov:

V prvem delu si bomo ogledali, kakšen pomen ima pomorsko mednarodno pravo (krajše

pravo morja) v sistemu mednarodnega prava. Ugotavljali bomo vire pomorskega

mednarodnega prava in preučevali pravno zgodovino njegovega nastanka.

Nadalje bomo v drugem delu diplomske naloge opredeljevali pomen pojma odprtega morja

ter ostalih pravno določenih delov (pasov) morja in morskih območij. Pravne režime

posameznih institutov bomo medsebojno primerjali ter poskušali najti razlike in podobnosti.

V okviru tretjega sklopa si bomo ogledali nastanek pravnih pravil, ki določajo položaj odprtega

morja ter jih podrobneje razčlenili. Začeli bomo pri splošnih načelih, nato pa nadaljevali z

razčlembo bolj specialnih določb, ki določajo posamezne pravice in obveznosti držav v zvezi z

uporabo odprtega morja. Na podlagi obravnave posameznih primerov Mednarodnega sodišča

za pomorsko mednarodno pravo bomo poskušali interpretirati nekatere sporne določbe. V ta

sklop spada tudi vpogled v načelo prostega dostopa do odprtega morja.

Sledi poglavje o znanstvenem raziskovanju odprtega morja, namen katerega je povzeti tiste

določbe pomorskega mednarodnega prava, ki se navezujejo na odprto morje. V tem delu

bomo obravnavali pomen mednarodnega sodelovanja pri znanstvenem raziskovanju ter

posamezne pravice, obveznosti in odgovornosti držav.

V poglavju o varovanju in ohranjanju morskega okolja si bomo podrobneje ogledali načela,

splošne ter posebne določbe mednarodnega prava, ki so namenjene varovanju in ohranjanju

vseh morskih območij, vključno odprtega morja. Predvsem bomo ugotavljali, kakšne

okoljevarstvene ukrepe so države zavezane sprejemati, v zvezi s tem pa pomen legislativnih

pristojnosti držav ter pristojnosti za izvajanje pregona in prisile.

Posebno poglavje bomo namenili piratstvu kot najstarejši obliki kaznivih dejanj, izvršenih na

odprtem morju. Opredelili bomo pojem piratstva ter poudarili njegov pomen za svetovno

gospodarstvo. V predpisih mednarodnega prava bomo poiskali ključne določbe, ki upravičujejo

države do pregona piratov ter navedli še nekaj pomembnejših mednarodnih organizacij, ki

bistveno prispevajo k boju proti piratstvu.


V zadnjem delu diplomske naloge pa se bomo posvetili reševanju sporov med državami v

zvezi z uporabo in razlago pomorskega mednarodnega prava. Ugotavljali bomo dovoljene

načine za reševanje sporov ter pristojne organe za odločanje, poseben poudarek pa bomo dali

Mednarodnem sodišču za pomorsko mednarodno pravo. Ogledali si bomo sodno prakso

omenjenega sodišča, ki predstavlja pomožni vir mednarodnega prava morja ter na podlagi

določenih primerov analizirali pravni pomen oz. razlago posameznih določb, ki se nanašajo na

odprto morje.

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela

V diplomski nalogi se bomo omejili na proučevanje režima odprtega morja z razčlembo in

razlago določb iz Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982. Za podrobnejše

razčlenjevanje posameznih splošnih členov iz določenih poglavij Konvencije si bomo ogledali

tudi nekatere posebne meddržavne dogovore, kot na primer Sporazum Združenih narodov o

staležih rib ter Konvencijo za zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe. S

pomočjo treh izbranih primerov Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo

bomo skušali razložiti uporabo nekaterih najpomembnejših členov Konvencije iz leta 1982. Z

drugim primerom (Case No. 2) omenjenega sodišča bomo poskušali podrobneje odgovoriti na

vprašanja razlage določb Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu o državni pripadnosti

ladij, pristni zvezi med ladjo in državo zastave, o pravici do zasledovanja in pravici do svobodne

plovbe. S sedmin primerom (Case No. 7) Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno

pravo bomo ugotavljali, kakšne so pravice in obveznosti držav pri varovanju in ohranjanju

visoko selivskih vrst rib ter v zvezi s tem upravičenja obalnih držav do sprejemanja

enostranskih ukrepov. Ogledali si bomo tudi primer št. 18 (Case No. 18), v okviru katerega

bomo razlagali uporabo določbe o svobodni plovbi v povezavi s pravico dostopa do odprtega

morja ter poudarili izključevanje pravic pri navzkrižju interesov držav.

1.4 Metode diplomskega dela

Pri raziskavi področja diplomskega dela bomo uporabili kvalitativne in kvantitativne

raziskovalne metode. V okviru kvalitativnih metod bomo uporabili metodo zbiranja,

pregledovanja in študiranja literature (knjige, članki) s področja mednarodnega prava morja,

predvsem pa se bomo posvetili pregledovanju, teoretični analizi in interpretaciji

mednarodnopravnih virov. Podatki za diplomsko nalogo bodo tako pridobljeni iz strokovnih

knjig, internetnih člankov in drugih internetnih virov (sekundarni viri) ter iz mednarodnih

pravnih predpisov (primarni viri).

V okviru kvantitativnih raziskovalnih metod bomo uporabili metodo študije primerov, s katero

bomo opazovali in preučevali uporabo in razlago pravnih virov v praksi. Za ta namen si bomo s

pregledom izbranih primerov ogledali sodno prakso Mednarodnega sodišča za pomorsko

mednarodno pravo. Raziskava področja pravne ureditve odprtega morja bo tako temeljila na

podatkih, zbranih s teoretično analizo primarnih in sekundarnih virov/podatkov (pravni viri in

literatura oz. doktrina), ter z informacijami, zbranimi v realnem okolju (študije primerov), kar

predstavlja opazovalno študijo.


2.) POMORSKO MEDNARODNO PRAVO V SISTEMU

MEDNARODNEGA PRAVA

2.1 Definicija in uvrstitev (mednarodnega) prava morja

Pomorsko mednarodno pravo je del mednarodnega (javnega) prava, in sicer spada pod

objekte mednarodnega prava, ter je danes uveljavljen kot samostojni pravni predmet1. »V

pogovorni praksi in publicistiki pa se vse pogosteje uporablja tudi termin pravo morja, ki je

sinonim s terminom pomorsko mednarodno pravo«2. Prednosti takšnega poimenovanja so te,

da je izraz »pravo morja« krajši in blagozvočnejši ter lažje dojemljiv pri uporabi mednarodnega

prava, saj drugi evropski jeziki uporabljajo izraze, ki so v slovenski jezik prevedljivi s terminom

pravo morja - npr. law of the sea (angl.), droit de la mer (fr.), das internationale Seerecht

(nem.) itd.3

Za razumevanje pojma pomorskega mednarodnega prava je torej potrebno najprej poznati

definicijo pojma mednarodnega prava na splošno. »Mednarodno pravo je sistem pravnih načel

in norm, s katerimi so določene pravice in obveznosti subjektov mednarodnega prava v

njihovih medsebojnih odnosih in v mednarodni skupnosti. Države kot njegovi prvotni in

najpomembnejši subjekti imajo odločilno vlogo pri ustvarjanju in izvajanju načel in norm

mednarodnega prava in pri njihovem sankcioniranju. Zaradi razvoja sistema mednarodnega

prava pa se tudi vse bolj širi obseg tistih pravnih norm, ki neposredno urejajo pravice in

odgovornosti človeka kot posameznika.«4

»Pravo morja« predstavljajo torej pravila in načela mednarodnega prava, ki zavezujejo države

in druge subjekte mednarodnega prava pri uporabi in urejanju morskega prostora5.

»Razlikuje se od pojma »pomorsko pravo« (maritime law, droit maritime, tudi law of

admiralty), ki je del mednarodnega transportnega prava oziroma pomorskega zasebnega prava

ter ureja trgovinske odnose na morju, prevoz blaga, pomorsko zavarovanje, havarije, najem

ladje in stvarnopravne pravice. Gre torej za odnose med pravnimi in fizičnimi osebami z

mednarodnim elementom, vendar ne gre za mednarodno pravo. Spori se rešujejo pred

notranjimi sodišči in mednarodnimi trgovinskimi arbitražami.«6

1 Povzeto po Škrk, M., Pravna ureditev pomorskega prostora, Naši razgledi (ciklosirano, razmnoženo, Pravna

fakulteta v Ljubljani) 2 Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 436.

3 Povzeto po Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 436.

4 Türk, D., o.c., str. 19.

5 Povzeto po Škrk, M., Pravna ureditev pomorskega prostora, Naši razgledi (ciklosirano, razmnoženo, Pravna

fakulteta v Ljubljani). 6 Škrk, M., Pravna ureditev pomorskega prostora, Naši razgledi (ciklosirano, razmnoženo, Pravna fakulteta v

Ljubljani).


2.2 Viri pomorskega mednarodnega prava

2.2.1 Splošno

Ker je pomorsko mednarodno pravo del mednarodnega javnega prava, tudi zanj pridejo v

poštev univerzalne določbe mednarodnega sporazuma o tem, katere pravne akte in druge

kategorije ugotovljivih dejstev je treba upoštevati kot vire norm mednarodnega prava. Takšen

sporazum je Statut Meddržavnega sodišča, priloga k Ustanovni listini OZN, ki so jo sprejele tako

rekoč vse države sodobnega sveta in v njej določile pristojnosti najvišjega sodnega organa OZN

za sojenje v sporih med državami. Statut Meddržavnega sodišča je v 1. Odstavku 38. člena

odgovoril na vprašanje, katere pravne akte uporablja Meddržavno sodišče in s takšno

pojasnitvijo opredelil formalne vire mednarodnega prava in posledično pomorskega

mednarodnega prava, ki so naslednji7:

a) splošni kakor tudi posebni meddržavni dogovori, ki jih države v sporu izrecno

pripoznajo (formalno-pravni viri);

b) mednarodni običaji, ki so izraz obče prakse sprejete kot pravo;

c) obča pravna načela civiliziranih narodov (večinoma izposojena načela iz civilnega in

gospodarskega pogodbenega prava, vnesena v mednarodno javno pravo s primerjalno

metodo); in

d) sodne odločbe in doktrina najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih

narodov (subsidiarni vir)

Navedene pravne vire razvrščamo v dve kategoriji. V prvo kategoriji spadajo mednarodne

pogodbe, običajno mednarodno pravo in obča pravna načela civiliziranih narodov, ki

predstavljajo poglavitne pravne vire mednarodnega prava. Med njimi ni hierarhije in norme iz

kateregakoli od teh virov določajo obveznosti za države ter druge subjekte mednarodnega

prava. Seveda je jasno, da ima v današnjem času med vsemi pravnimi viri največji pomen

mednarodno pogodbeno pravo. V drugo kategorijo pa uvrščamo sodno prakso in doktrino, ki

veljata kot pomožno sredstvo za ugotavljanje oz. uporabo in razlago pravnih pravil8.

2.2.2 Formalni pravni viri

Za mednarodno pravo morja predstavlja danes glavni formalni vir Konvencija Združenih

narodov o pomorskem mednarodnem pravu9, ki je bila podpisana na tretji kodifikacijski

konferenci prava morja10 10. decembra leta 1982 na Jamajki11. Precejšen del konvencije je

prešel v mednarodno običajno pravo, zaradi njene obširnosti in celovitosti s področja prava

morja pa se je konvencije med priznanimi pravnimi strokovnjaki prijel kar vzdevek »Ustava

oceanov«. UNCLOS ima preko 160 pogodbenic, med katerimi pa žal še vedno ni Združenih

7 Povzeto po Türk, D., o.c., str. 52.


9 UN Convention on the law of the Sea, krajše UNCLOS.

10 Third UN Conference on the Law of the Sea - UNCLOS III, l. 1973 - l. 1982.



držav Amerike. »Konvencija opredeljuje pravice in dolžnosti držav pri uporabi morja ter

ustvarja podlago za pravila ekonomskega izkoriščanja, varstvo okolja in upravljanja naravnih

bogastev morja. Opredeljuje tudi morske pasove in njihovo razmejitev ter razmejitev med

državami, izkoriščanje in režime (npr. plovbo, ribolov) na odprtem morju in morskem dnu.«12

Poleg Konvencije iz leta 1982 se kot formalni pravni viri pomorskega mednarodnega prava

štejejo tudi ostale mednarodne pogodbe, ki so z njo v skladu in podrobneje opredeljujejo

nekatere njene določbe. V takih primerih ti posebni meddržavni dogovori služijo kot avtentična

razlaga vsebine »Ustave oceanov« in predstavljajo lex specialis, medtem ko ima Konvencija o

pomorskem mednarodnem pravu pomen splošnega meddržavnega dogovora po točki a) 1.

odstavka 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča. Ker se pri naši nalogi osredotočamo

predvsem na režim odrtega morja, primeroma naštevamo še nekatere izmed

najpomembnejših specialnih multilateralnih konvencij, ki urejajo vsebino prava morja v zvezi z

odprtim morjem:

Sporazum o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem

pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev in

izrazito selivskih vrst staležev rib (oz. krajše Sporazum ZN o staležih rib) iz leta 1995 –

določa načela za ohranjanje selivskih in čezconskih vrst rib in gospodarjenje z njimi ter

podrobneje ureja sodelovanje držav za ta namen (podrobneje bomo sporazum

obravnavali v poglavju 4.5.5)

Konvencija o pogojih za registacijo ladij iz leta 1986 – okrepila je standarde

mednarodne odgovornosti v zvezi z registracijo ladij in s tem kriterij pristne zveze med

ladjo in njeno zastavo13

Konvencija za zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe14 (SUA) iz

leta 1988 – nanaša se na kazniva dejanja, ki ogrožajo varnost vodnih plovil in oseb na

njih med plovbo (podrobneje bomo konvencijo obravnavali v poglavju 7.2.4)

Protokol za zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost ploščadi, nameščenih na

epikontinentalnem pasu15 – razširi uporabnost določb o kaznivih dejanjih iz SUA na

morske ploščadi

12

Ministrstvo za zunanje zadeve, Zunanja politika in mednarodno pravo, Pravo morja, dostopno na:

http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodno_pravo/dejavnosti_sektorja_za_m

ednarodno_pravo_po_podrocjih/pravo_morja/, zadnji dostop 10.6.2015.


14 Convention for the Suppression of Unlawful Acts against the Safety of Maritime Navigation (krajše SUA – the

Suppression of Unlawful Acts), podpisana v Rimu 10. marca 1988, stopila v veljavo 1. Marca 1992. 15

Protocol for the Suppression of Unlawful Acts against the Safety of Fixed Platforms Located on the Continental Shelf, podpisan v Rimu 10. marca 1988, stopil v veljavo 1. marca 1992.

http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodno_pravo/dejavnosti_sektorja_za_mednarodno_pravo_po_podrocjih/pravo_morja/



2.3 Pravna zgodovina pomorskega mednarodnega prava

in njegov položaj danes

»Pri pogledu v zgodovino pomorskega mednarodnega prava lahko začetke najdemo v

rimskem pravu. Tedaj je bilo morje izenačeno z zrakom in tekočo vodo ter je spadalo v t.i.

skupno rabo ali »uso communis«. Po razpadu rimskega imperija je prevladalo stališče, da so

deli morja pod oblastjo posameznih obalnih držav«.16

Začetke prava morja označujejo pravila o pomorskem prometu in trgovanju, kar danes

predstavlja posebno vejo prava, imenovano pomorsko pravo, ki predstavlja del pomorskega

zasebnega prava. Po razpadu rimskega cesarstva ter z oblikovanjem fevdalnega reda z novim

načinom življenja in dejavnosti se je tako na morskih obalah Sredozemlja in Jadrana ustvarjalo

srednjeveško statutarno pravo samostojnih mest. Po razgibanem obdobju oblikovanja prvih

pravnih virov pomorskih zakonov v obmorskih mestnih državah, pa se je začelo pomorsko

pravo vezati na nastajajoče države v 16. stoletju. Prva je dotedanje pisano in običajno pravo

kodificirala Francija s svojo Ordonanso oz. Uredbo o trgovski mornarici (Ordonance dela

marine marchande ) leta 1681. Pravila glede širših morskih območij pa so bila do 16. stoletja v

različnih morjih različna. Sredozemske države so na teh predelih morja izvajale kazensko

jurisdikcijo, predvsem glede preprečevanja piratstva, pobirale pa so tudi takso za plovbo čez

morje ter takso za ribolov. V Jadranskem morju si je podobne pristojnosti izborila Beneška

republika. Španija in Portugalska, kot najmočnejši pomorski floti, pa sta si v tistem času lastili

kar cele oceane17.

Prvo pravno delo, ki splošno velja za začetek prava morja v obliki kot ga poznamo danes, je

knjiga z naslovom Svobodno morje (Mare liberum, 1609), avtorja Hugo Grotius-a,

nizozemskega diplomata, pravnika, književnika, političnega filozofa in filozofa prava18. To delo

je bilo prvotno namenjeno kot ugovor na mednarodnopravni ravni k prilaščanju morskega

prostora pomorskih in kolonialnih velesil kot so Portugalska, ki si je prilaščala Indijski ocean in

Pacifik ter Španija, ki je imela pod oblastjo večino Atlantika. Že utrjeni španski imperij v uniji s

Portugalsko in nastajajoča francoski ter angleški imperij so si lastili ne samo osvojena

čezmorska ozemlja, pač pa tudi pomorske poti do njih. Knjiga je zagovarjala doktrino svobode

morja in je postavila temelje mednarodnemu pomorskemu pravu. Svetovni oceani in morja ne

morejo biti last oziroma monopol posamezne države ter vsak narod ima pravico do prostega

trgovanja po teh morjih19. »Pravno prepričljiva teza Huga Grotiusa, da morja ni mogoče

efektivno okupirati in zato tudi ne deliti, je imela vpliv na poznejše ureditve. Po njegovem

lahko obalna država pridobi le dele morja ob obali, ki so v tesni povezanosti s kopnim

(npr.zalivi).«20

16

Grizilla, S.,P., Pravni vidiki sodobne pomorske blokade (zaključna naloga), Šola za častnike, XX. Generacija, Ankaran 2011. 17

Povzeto po Grizilla, S.,P., Pravni vidiki sodobne pomorske blokade (zaključna naloga), Šola za častnike, XX. Generacija, Ankaran 2011. 18

Stanford Encyclopedia of Philosophy, dostopno na: http://plato.stanford.edu/entries/grotius/, zadnji dostop 10.6. 2015. 19

Povzeto po Türk, D., o.c., str. 437. 20

Türk, D., o.c., str. 437.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Nizozemci

http://sl.wikipedia.org/wiki/Diplomat

http://sl.wikipedia.org/wiki/Pravnik

http://sl.wikipedia.org/wiki/Knji%C5%BEevnik

http://sl.wikipedia.org/wiki/Politi%C4%8Dna_filozofija

http://sl.wikipedia.org/wiki/Filozof

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Filozofija_prava&action=edit&redlink=1

http://plato.stanford.edu/entries/grotius/


V drugi polovici 19. stoletja in v letih pred nastankom Organizacije združenih narodov so

postoma nastajali pojmi in poskusi kodifikacij, ki tvorijo vsebino sodobnega pomorskega

mednarodnega prava. Razvili so se pojmi kot so notranje morske vode, teritorialno morje,

odprto morje, kasneje pa tudi pojem zunanjega pasu, hkrati pa je prišlo tudi do nastanka

njihovih pravnih režimov. Večinoma so k razvoju prava morja prispevala nevladna akademska

društva. »Štiri tovrstne institucije so ponudile posebno velik prispevek. International Law

Association je vse od nastanka leta 1873 ponujala najrazličnejša poročila in predloge resolucij

na področju morskih pasov, onesnaževanja morja, morskega dna, piratstva in jurisdikcije v

pristaniščih. Istega leta je nastal tudi Institute of International Law, ki se je ukvarjal z

mednarodnimi plovnimi potmi, odprtim morjem, trgovskimi ladjami itd. Prispevek Harward

Law School je bil predvsem na področju teritorialnega morja in piratstva na začetku dvajsetega

stoletja. American Law Institute pa je izdal Restatement of the Law, ki vključuje tudi pravo

mednarodnih odnosov Združenih držav Amerike.«21

Neposredno po 2. svetovni vojni je ameriški predsednik Truman izdal dva razglasa, ki sta

pomembno vplivala na razvoj prava morja. Nanašala sta se na ribolov v odprtem morju in na

uporabo morskega dna in podzemlja pod odprtim morjem. ZDA so z enostranskim aktom

razglasile zahtevo po izkoriščanju naravnih virov na morskem dnu in podzemlju morskega dna

zunaj teritorialnega morja. Ta del morskega prostora, se je kasneje v pravnih aktih opredeljeval

kot epikontinentalni pas. To je sprožilo plaz zahtev držav po morju, dnu in morskem

podzemlju, ki so bile vedno večje in med njimi je tudi prihajalo do sporov22.

Zaradi vedno večjega pomena morskega prostora kot pomembnega ekonomskega vira in

sredstva komunikacije ter posledičnega prizadevanja držav za vzpostavitev oblasti na teh

območjih, je prišlo do potreb po kodifikacijah pomorskega mednarodnega prava. Prvi takšen

poskus, ki pa je bil neuspešen, se je odvil na meddržavni konferenci v času Društva narodov, in

sicer leta 1930 v Haagu. Državam ni uspelo sprejeti konvencije o teritorialnem morju, kljub

temu pa so se nekateri pojmi v takratnih razpravah razjasnili. Predlogi konference so bili

posredovani vladam različnih držav ter so vplivali na poznejše predloge in poročila Komisije za

mednarodno pravo23, ki so bila osnova za prvo Konferenco Združenih narodov o pomorskem

mednarodnem pravu24 v Ženevi leta 1958. Ta kodifikacijska konferenca je celovito obravnavala

tematiko pomorskega mednarodnega prava, rezultat pa so bile štiri konvencije, ki so poenotile

in sistemizirale ureditev prava morja: (1) Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem pasu;

(2) Konvencija o epikontinentalnem pasu; (3) Konvencija o odprtem morju in (4) Konvencija o

ribolovu in zaščiti bioloških bogastev odprtega morja25.

21

Zagoričnik P., Pregon piratov po mednarodnem pravu (diplomsko delo), Evropska pravna fakulteta v novi gorici, Nova Gorica 2009. 22

Povzeto po Grizilla, S.,P., Pravni vidiki sodobne pomorske blokade (zaključna naloga), Šola za častnike, XX. Generacija, Ankaran 2011. 23

International Law Commission oz. krajše ILC. 24

First United Nations Conference on the Law of the Sea, krajše UNCLOS I. 25

Povzeto po Türk, D., o.c., str. 439.


Leta 1960 je sledila druga kodifikacijska konferenca UNCLOS II, prav tako v Ženevi, kjer pa se

je poskušalo doseči poenotenje odgovora na vprašanje širine teritorialnega morja (predlagane

rešitve so bile 3 oz. 6 morskih milj) in zunanjega pasu, torej vprašanja, glede katerega v

UNCLOS I ni prišlo do sporazumnega dogovora. Tudi ta poskus poenotenja je bil neuspešen26.

Zaradi vse večjega števila članic v OZN, njihovih potreb in zahtev, tehnološkega razvoja,

predvsem znanstvenih odkritij in zmožnosti učinkovito izkoriščati naravna bogastva morskega

dna in podzemlja, ter zaradi vprašanj povezanih s to tematiko, je prišlo do potrebe novih

razprav in pogajanj. »Leta 1973 se je na podlagi pripravljalnega dela v odborih Generalne

skupščine začela tretja kodifikacijska konferenca ZN o pomorskem mednarodnem pravu

(UNCLOS III), ki je bila končana 10. Decembra 1982 s podpisom Konvencije o pomorskem

mednarodnem pravu v Montego Bayu na Jamajki.«27 Konvencija je v veljavi od leta 1994 in je

znana tudi pod imenom Jamajška konvencija. Sestavljena je iz 320. členov in devetih prilog in

predstavlja poenotenje mednarodnega prava morja v današnjem času, zato jo nekateri pravni

teoretiki imenujejo kar »Ustava oceanov«. Precejšen del njene vsebine pa je prešel v

mednarodno običajno pravo. Velja za temelj vseh pomorskih mednarodnopravnih dogovorov

ter izhodišče za določanje razmejitve morskih pasov ter pravic obalnih in »land-locked« držav

ter držav z geografsko neugodnim položajem v različnih morskih pasovih28.

26


Türk, D., o.c., str. 439, 440. 28



3.) OPREDELITEV POJMA ODPRTEGA MORJA

3.1 Splošno o odprtem morju

Odprto morje je zelo širok pojem, ki je zaradi svoje splošnosti v mednarodnem pravu

negativno definiran, kar pomeni da je v pravnih aktih določen kot skupek vseh tistih morskih

območij, ki ne spadajo pod druge oblike že predhodno pravno urejenih delov morja. Kot izhaja

iz 86. člena Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu, je odprto morje skupek vseh tistih

delov morja, ki niso vključeni v izključno ekonomsko cono, teritorialno morje ali notranje vode

neke države ali v arhipelaške vode arhipelaške države29. Zaradi takšne definicije odprtega

morja je za naše nadaljnje obravnavanje pomembno, da poznamo tudi ostale pravno določene

dele morja ter kako se med seboj ločijo, kakor tudi kakšna pravna načela veljajo zanje. Zato v

nadaljevanju podajam opis posameznih delov morja kot je to določeno po Konvenciji o

pomorskem mednarodnem pravu iz l. 1982 ter poskušam na kratko opredeliti bistvene razlike

med načeli, ki vodijo pravno urejanje odprtega morja ter načeli preostalih morskih pasov.

Opazili bomo, da med območji pod jurisdikcijo držav in odprtim morjem prihaja do razlik pri

nastajanju pravnih režimov, saj se le ti med seboj izključujejo, kar je posledica prizadevanja

obalnih držav po širjenju oblasti nad morskimi območji na eni strani ter poskusa vzpostavitve

svobodnejših pravic za vse države sveta oz. v korist človeštva kot celote na drugi.

3.2 Ostali pravno določeni deli morja

a) Notranje morske vode

Ta pojem zajema tiste dele morja, ki so s kopnim v tesni zvezi in zato tudi v svojem

pravnem položaju izenačeni s kopnim ozemljem. V notranje vode spadajo30:

območja, ki jih pokriva morska voda med plimo, v času oseke pa je ta del kopno;

vode v pristaniščih, znotraj črte, ki povezuje najbolj zunaj ležeče pristaniške zgradbe;

ustja rek;

vode znotraj zalivov, pri tem pa mora biti kumulativno izpolnjenih nekaj pogojev, da se

vode v zalivu obravnavajo kot notranje morske vode (celotna obala zaliva mora

pripadati isti državi; razdalja med naravnima vhodnima točkama v ustje zaliva ne sme

biti večja od 24 morskih milj oziroma več, kot znaša dvojna širina teritorialnega morja;

površina vode v zalivu mora biti enaka ali večja kot je površina polkroga, katerega

premer je črta, ki povezuje skrajni točki ustja zaliva );

Posebna izjema so »zgodovinski zalivi«, to so tisti, kateri po svojih geografskih

značilnostih ne ustrezajo kriterijem zaliva, ki je v položaju notranjih morskih voda,

vendar tak položaj zanje velja zaradi zgodovinskih razlogov, zlasti zaradi dolgotrajnega

in efektivnega izvajanja nenasprotovane oblasti;

29

Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, 1982, člen 86. 30

Povzeto po Türk, D., o.c., str. 440, 441.


morske vode med obalo in temeljnimi ravnimi črtami, katere se uporabijo za merjenje

širine teritorialnega morja in drugih pasov.

Na tem mestu naj poudarimo, da ta del morskih voda nima nobene posebne zveze z

odprtim morjem. Med njima ni fizičnega kontakta, kakor tudi ne podobnosti v pravnem

urejanju. Kot je že navedeno, se ti deli morja pravno obravnavajo enako kot kopno

ozemlje. Državna suverenost je lahko omejena, ko gre za pogodbene obveznosti do tujih

ladij v primerih mednarodnih pristanišč. V teh delih voda, nasprotno kot pri teritorialnem

morju, tudi ni pravice do neškodljivega prehoda tujih ladij. Konvencija o pomorskem

mednarodnem pravu posebej ne opisuje pojma notranjih voda, omenja jih le posredno, v

okviru pravil o temeljnih črtah za merjenje širine teritorialnega morja in drugih morskih

pasov31.

b) Teritorialno morje

Teritorialno morje predstavlja pas morja ob obali države, v katerem ima država

suverenost. Meja teritorialnega morja pa označuje državno mejo na morju. Konvencija iz l.

1982 pojma teritorialnega morja ne definira, ampak ga predstavlja v okviru suverenosti

države. V svojem 2. členu z naslovom Pravni status teritorialnega morja, zračnega prostora

nad teritorialnim morjem in njegovega dna ter podzemlja32 v 1. točki določa, da se

suverenost obalne države razteza preko kopnega ozemlja in notranjih voda in v primeru

arhipelaške države preko arhipelaških voda, na sosednji pas morja, imenovan kot

teritorialno morje33. V 2. točki istega je navedeno, da se ta suverenost razteza tudi na

zračni prostor nad teritorialnim morjem, kakor tudi na njegovo morsko dno in podzemlje.

Nadalje 3. člen predpisuje, da ima vsaka država pravico določiti širino teritorialnega morja,

ki pa ne sme preseči meje 12 morskih milj. Ta širina je lahko merjena od različnih temeljnih

črt, in sicer od črte nizke vode, od ravne temeljne črte ali od ravne arhipelaške črte. V 4.

členu pa je določeno, da zunanjo mejo predstavlja črta, katere vsaka točka je od temeljne

črte oddaljena za širino teritorialnega morja.

»Naravni otok, ki je pod suverenostjo države, ima teritorialno morje te države. Kot otok se

šteje naravni del kopna, ki ostaja suh v času plime. To pomeni, da se kot otoki štejejo tudi

majhne, nenaseljene geografske tvorbe, ki ustrezajo tej definiciji. Umetni otoki, ploščadi za

črpanje nafte in sidrišča, ki se nahajajo stran od pristanišč, pa se ne obravnavajo kot

otoki.«34

15. člen Konvencije 1982 pa ureja položaj, ko sta si obali dveh držav nasproti ali sosednji

druga drugi. Določa, da si v takem primeru nobena od držav ne sme podaljšati svojega

teritorialnega morja preko sredinske črte, katere vsaka točka te črte je enako oddaljena od

najbližje točke temeljne črte, od katere naprej se meri širina teritorialnega morja vsake od

vpletenih držav. Omenjeno je tudi, da se lahko s pogodbo med državama določi tudi

drugače. To pravilo pa ne velja v primerih, kadar ja zaradi razumnih razlogov,

31



UNCLOS, article 2, paragraph 1: The sovereignty of a coastal State extends, beyond its land territory and internal waters and, in the case of an archipelagic State, its archipelagic waters, to an adjacent belt of sea, described as the territorial sea. 34



zgodovinskega naslova ali pa posebnih okoliščin potrebno teritorialno morje takih dveh

držav razmejiti po drugačnih merilih35.

Pravni režim teritorialnega morja je določen v 3. razdelku II. dela Konvencije 1982,

katerega 17. člen določa temeljno pravilo, ki pravi, da imajo vse ladje (tako trgovske kot

vojne ter podmornice, ki plujejo na površini in imajo izobešeno zastavo36) pravico do

neškodljivega prehoda skozi teritorialno morje. To pa za obalno državo pomeni omejitev

njene suverenosti. Izraz prehod ima dva pomena, in sicer označuje tako plovbo oz.

navigacijo skozi teritorialno morje z namenom plutja brez ustavljanja (tranzit oz. prehod),

kot tudi plovbo z namenom vpluti v notranje vode ali v pristanišče obalne države37. Prehod

mora biti kontinuiran in pospešen. Ustavljanje ladij je dovoljeno le v primerih, če je to za

normalno plovbo potrebno ali če je to nujno zaradi nastopa nevarnosti ter višje sile ali

zaradi namena nudenja pomoči osebam, ladjam in letalom v stiski. V nadaljnjih členih

Konvencija opredeljuje neškodljiv prehod kot tak, ki ne predstavlja nevarnosti za mir, red in

varnost obalne države38. 2. Točka 19. člena pa primeroma našteva kaj se šteje kot škodljiv

prehod. Kot tak se šteje vsak prehod , ki vsebuje elemente groženj in sile nasproti

suverenosti, teritorialni integriteti in politični neodvisnosti obalne države ali ki na kakšen

drugačen način krši mednarodno pravo. Nadalje je prepovedana: uporaba in urjenje s

kakršnokoli vrsto orožja; vsak poskus zbiranja informacij o obrambi in varovanju obalne

države; propagandne dejavnosti; vzletanje, pristajanje in sprejemanje letal na krov ladje;

itd.

Po določilih Konvencije 1982 imajo obalne države pravico do sprejemanja zakonov in

drugih predpisov v zvezi z neškodljivim prehodom, ki pa morajo biti z njo skladni. Obseg

reguliranja se nanaša na39: varnost navigacije in pravila morskega prometa; varovanje

zgradb, objektov ter celotne infrastrukture namenjene navigaciji po morju; varovanje

podmorskih kablov in cevi; ohranjanje naravnih morskih bogastev; preventivne ukrepe

proti kršenju predpisov ribolova in zakonov obalne države; ohranjanje naravnega okolja in

preventivne ukrepe, zmanjšanje in nadzor onesnaženja; znanstveno raziskovanje;

preventivne ukrepe proti kršenju običajev, davčnih, imigracijskih, sanitarnih in drugih

predpisov obalne države. V 22. členu pa je določena pravica obalne države, da določi

plovne poti in pravila morskega prometa, ki jih morajo tuje ladje upoštevati. »Obalna

država pa ne sme postavljati tujim ladjam takih zahtev, ki bi pomenile nepriznavanje

pravice do neškodljivega prehoda ali diskriminacijo med tujimi ladjami. Prepovedano je

tudi pobiranje pristojbin za plovbo skozi teritorialno morje.«40

Nadalje zelo pomembno vprašanje je vprašanje sodne pristojnosti obalne države nad

tujimi ladjami. V nekaterih primerih obstaja takšna pristojnost, in sicer le za tuje trgovske

ladje in pa tudi za tuje državne ladje, ki se uporabljajo za komercialne namene. Vojaške

ladje ter državne nekomercialne ladje pa v tujih vodah uživajo imuniteto, za kakršnokoli

35








škodo oz. obveznost takšnih ladij pa odgovarja država njihove zastave41. Civilna jurisdikcija

obalne države nad tujimi ladjami je zelo omejena, kar izkazuje 28. člen »Ustave oceanov«

(Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu iz l. 1982), ki narekuje, da obalna država

ne sme ustaviti tuje ladje za namene civilnih postopkov, razen v kolikor gre za izpolnitev

obveznosti, ki so za tujo ladjo nastale v zvezi z njeno plovbo skozi vode obalne države, ali za

odškodninsko odgovornost, nastalo s plovbo ali zadrževanjem tuje ladje. »Slednje je

predpisano za primere, ko pride do kršitev neškodljivega prehoda, kot sta nedovoljeni

ribolov, onesnaževanje morja itd.«42

Kazenska jurisdikcija in posegi na krov tuje ladje po 27. členu »Ustave oceanov« niso

dovoljeni, razen izjemoma v naslednjih štirih primerih43:

(a) če se posledice kaznivega dejanja raztezajo na obalno državo;

(b) če je kaznivo dejanje tako, da moti mir v državi ali red v teritorialnem morju;

(c) če je poveljnik ladje ali diplomatski agent oziroma konzularni funkcionar države, pod

katere zastavo plove ladja, zaprosil za pomoč krajevnih organov; ali

(d) če so taki ukrepi nujni, da bi se preprečila nedovoljena trgovina z mamili ali

psihotropnimi snovmi.

V kolikor obalna država ne uresniči svojih pravic z razglasitvijo zunanjega pasu ali izključne

ekonomske cone, postane zunanja črta teritorialnega morja stik med območjem državne

suverenosti in med svoboščinami odprtega morja. V takem primeru pride na tej liniji do

kontakta dveh zelo nasprotujočih si pravnih režimov.

c) Zunanji pas

Pas morja, ki se nadaljuje od zunanje končne črte teritorialnega morja, je lahko predmet

omejene suverenosti določene obalne države, če so izpolnjeni določeni pogoji. Tak pogoj

je, da država razglasi tak pas kot zunanji morski pas. Država sme razglasiti zunanji morski

pas, ki se, po 33. členu Jamajške konvencije, lahko razteza največ do širine 24 morskih milj

od temeljne črte od katere se meri širina teritorialnega morja. Če tak pas država ne

razglasi, ima ta del morja položaj odprtega morja ali pa postane del izključne ekonomske

cone, če je le ta razglašena. V zunanjem pasu ima obalna država nekatere suverene

pravice, ki ji natančneje določa Jamajška konvencija v svojem 33. členu. Obalna država ima

pravico nadzora nad tem delom morja z namenom: preprečiti kršitve svojih carinskih,

fiskalnih, imigracijskih ter sanitarnih zakonov in predpisov na svojem ozemlju ali v svojem

teritorialnem morju; kaznovati kršitve navedenih zakonov in predpisov, do katerih je prišlo

na njenem ozemlju ali v njenem teritorialnem morju44.

41


Türk, D., o.c., str. 448. 43


Povzeto po Zagoričnik P., Pregon piratov po mednarodnem pravu (diplomsko delo), Evropska pravna fakulteta v novi gorici, Nova Gorica 2009.


Na tem mestu naj povemo, da v primeru, če obalna država ne razglasi izključne

ekonomske cone, postane zunanji pas stična točka z odprtim morjem. V tem pasu veljajo

tudi že svoboščine odprtega morja, s to izjemo, da je potrebno upoštevati tudi določene

suverene pravice obalne države, ki jih izvaja v obliki prej navedenega nadzora.

d) Izključna ekonomska cona

Po besedilu Jamajške konvencije predstavlja izključna ekonomska cona območje, ki leži za

zunanjo mejo teritorialnega morja in mu je hkrati tudi sosednje (če je država razglasila tudi

zunanji morski pas, bo v tistem delu imela še dodatne pravice, ki izhajajo iz zunanjega

morskega pasu) ter je predmet posebnega pravnega režima, v katerem so določene

pravice in pristojnosti obalne države ter pravice in svoboščine ostalih držav. »Izključno

ekonomsko cono mora obalna država razglasiti. Zunanja meja izključne ekonomske cone se

meri od temeljne črte in se lahko določi do širine 200 morskih milj. Tako določena širina

obsega tudi teritorialno morje, pravni režim izključne ekonomske cone pa velja v prostoru

med zunanjo mejo teritorialnega morja in zunanjo mejo izključne ekonomske cone.«45

Pravna pravila izključne ekonomske cone asimilirajo vrsto pravnih pravil, ki določajo pravni

režim epikontinentalnega pasu (območje morskega dna in podzemlja, ki se začne na

zunanji meji teritorialnega morja in sega do globokomorskega dna).

V 56. členu so na splošno določene pravice, pristojnosti in dolžnosti obalne države v

izključni ekonomski coni. Te so suverene pravice raziskovanja, izkoriščanja ter ohranjanja in

upravljanja z naravnimi bogastvi (živimi in neživimi) na morskem dnu, v stebru vode nad

njim in v podzemlju. Sem spadajo tudi suverene pravice glede drugih aktivnosti ekonomske

eksploatacije in eksploracije, kot so produkcija energije iz vode, tokov in vetrov46.

Pristojnosti obalne države so v Konvenciji določene v zvezi z47: gradnjo in uporabo umetnih

otokov, inštalacij ter objektov; znanstvenega raziskovanja morja; varovanja in ohranjanja

morskega okolja. Poleg vseh zgoraj naštetih pravic, ima za vsa ta področja obalna država

pravico določanja pogojev, pod katerimi dovoljuje te dejavnosti drugim državam. Za ta

namen izdaja gradbene, carinske, fiskalne, zdravstvene in druge predpise.

Ostale države pa na tem območju morja uživajo nekatere svoboščine, ki so v 87. členu

Konvencije označene kot svoboščine odprtega morja. 58. člen jim daje pravico do

svobodne plovbe in preletanja ter prostega polaganja podmorskih kablov in cevi. Tako

ugotavljamo, da se v tem delu pravni režim izključne ekonomske cone sklada s pravno

ureditvijo odprtega morja. Poleg tega pravnega kontakta, pa pride med tema deloma

morja (IEC in odprto morje) tudi do fizičnega stika, v kolikor seveda takšna ekonomska

cona z razglasitvijo nastane.

45

Türk, D., o.c., str. 448, 449. 46


Ibid.


e) Epikontinentalni pas

Naslednji vir naravnih bogastev, ki pomeni veliko ekonomsko prednost in na katerega si

države prizadevajo razširiti svojo oblast, je pas morskega dna in podzemlja imenovan

epikontinentalni pas. To morsko območje je bilo predmet podrobnejše pravne ureditve z

Ženevsko kodifikacijsko konferenco leta 1958 (UNCLOS I), ki je celovito obravnavala

tematiko pomorskega mednarodnega prava. Rezultat teh prizadevanj je bila Konvencija o

epikontinentalnem pasu 1958, ki pa se je navezovala le na kontinentalno polico (izobata

200 metrov). Da bi se podrobneje seznanili s pojmom epikontinentalnega pasu, pa

moramo upoštevati nadaljnji razvoj pravnega urejanja tega področja, ki se je zaključil s

Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 198248.

»Geografske značilnosti, ki jih je bilo treba upoštevati v tem razvoju, so naslednje. Morsko

dno se od obale spušča v globino postopoma. Najpogosteje se v prvem delu od obale, do

globine okrog 200 metrov spušča položno. Ta del je kontinentalna polica (continental shelf,

plateau continental). Nato se morsko dno spušča bolj strmo, vse do globine od 1500 do

3000 metrov. Ta del se imenuje kontinentalna strmina (slope, talus). Od teh globin se

spušča spet nekoliko manj strmo, v delu, ki se imenuje kontinentalno vznožje (rise, glacis).

To sega do globin okrog 4000 metrov, kjer se začne globokomorsko dno. Vsi ti trije deli

morskega dna, od obale do globokomorskega dna, so obseženi s pojmom kontinentalni rob

(margin, marge).«49

Definicija epikontinentalnega pasu je podana v 1. točki 76. člena Konvencije iz l. 1982. Ta

epikontinentalni pas obalne države opredeljuje z območjem, kateri obsega morsko dno in

podzemlje v podmorskih prostorih, ki se raztezajo zunaj njenega teritorialnega morja prek

celotnega naravnega podaljška njenega kopenskega območja do zunanjega roba

kontinentalnega obrobja, ali do oddaljenosti 200 morskih milj, računajoč od temeljnih črt,

od katerih se meri širina teritorialnega morja, kjer zunanji rob kontinentalnega obrobja ne

seže do te oddaljenosti50.

Nadaljnje točke tega člena še podrobneje določajo pravila o določanju zunanje meje

epikontinentalnega pasu, najpomembnejša pa je 5. točka, ki pravi, da skrajna meja ne sme

biti oddaljena ali več kot 350 morskih milj od temeljne črte, od katere se meri širina

teritorialnega morja, ali več kot 100 morskih milj od izobate 2500 metrov, ki predstavlja

črto ki povezuje točke z globino 2500 metrov. Nazadnje pa še 6. točka pove, da je

absolutna meja v vseh primerih 350 morskih milj od temeljne črte od katere se meri širina

teritorialnega morja51. Na ta način so države posegle najdlje in najgloblje v širjenju svoje

jurisdikcije v pomorskem prostoru. Epikontinentalni pas se šteje kot območje, ki državi

pripada zaradi geografije, in ga zato ni treba razglasiti52. V izjemnih primerih, kadar tak pas

preseže širino 200-ih morskih milj, pa konvencija nalaga obalnim državam dolžnost uradne

notifikacije.

48

Povzeto po Türk, D., o.c., str. 450, 451. 49

Türk, D., o.c., str. 451. 50

Povzeto po Zagoričnik P., Pregon piratov po mednarodnem pravu (diplomsko delo), Evropska pravna fakulteta v novi gorici, Nova Gorica 2009. 51




Pravice, ki jih obalna država uživa na tem območju morskega okolja so določene v 77.

členu »Ustave oceanov«. Te so suverene pravice za namen raziskovanja in izkoriščanja

naravnih bogastev morskega dna in podzemlja. S pojmom naravna bogastva so mišljeni

minerali ter ostali neživi viri morskega dna in podzemlja skupaj z takimi živečimi organizmi,

ki se ne morejo premikati oz. se ne morejo premikati brez stalnega fizičnega kontakta z

morskim dnom ali podzemljem (alge,školjke,raki,itd.). Te pravice so ekskluzivne, in sicer v

tem smislu, da kadar se obalna država teh pravic ne poslužuje, se tega ne sme tudi nobena

druga država brez izrecnega soglasja upravičene obalne države53.

Pravni status stebra vode nad morskim dnom in zračnega prostora nad tem stebrom vode

se razlikuje od pravno določena režima, ki velja za morsko dno in podzemlje (v kolikor na

takem območju ni razglašene izključne ekonomske cone). Na tem območju veljajo enake

pravice in svoboščine kot je to urejeno za odprto morje. Obalne države morajo svoje

pravice epikontinentalnega pasu izvajati na takšen način, da ne motijo svobodne plovbe

ter drugih pravic in svoboščin, ki jih po tej konvenciji uživajo ostale države54.

Nadaljnja določila Konvencije dajejo vsem državam pravico do polaganja podvodnih

kablov in cevovodov, s tem, da ima obalna država pristojnost določanja pogojev za takšno

delovanje55. Nenazadnje je pomemben še naslednji člen, ki nam pove, da se glede umetnih

otokov, inštalacij in ostalih objektov mutatis mutandis56 (generalno enako, vendar s

potrebnimi spremembami tam, kjer je to nujno) uporabljajo pravila, ki veljajo za izključno

ekonomsko cono57.

Radi bi opozorili, da prihaja na tem širšem morskem območju, se pravi epikontinentalnem

pasu vključno z stebrom vode nad njim, kateri pa ne pripada izključni ekonomski coni, do

prepletanja dveh različnih pravnih režimov. Na eni strani (morsko dno in podzemlje)

imamo suverene pravice in pristojnosti obalne države, na drugi (steber vode nad

epikontinentalnim pasom ter zračni prostor nad njim) pa pravice in svoboščine, ki gredo

vsem državam in ki spadajo pod pravni režim odprtega morja.

f) Mednarodna cona (Območje mednarodnega podmorja)

Mednarodna cona označuje tiste dele morskega in oceanskega dna ter podzemlja, nad

katerim nima nobena država suverenih pravic ali pristojnosti. Ne spada niti v režim

epikontinentalnega pasu niti v režim izključne ekonomske cone. Takšno morsko in

oceansko dno zunaj nacionalne jurisdikcije pa »Ustava oceanov« v svojem 136. členu

izenačuje s pojmom skupne dediščine človeštva58, kar pomeni, da vse pravice v zvezi z

območjem in njegovimi resursi pripadajo človeštvu kot celoti. Izraz resurs v tem kontekstu

pa predstavlja vse vrste čvrstih, tekočih in plinastih mineralov na morskem dnu in pod

53




Latinski izraz za: spremembo tistih stvari, ki morajo biti spremenjene; v pravu se uporablja pri primerjavi različnih primerov ali situacij, kadar želimo poudariti, da so potrebne stvari spremenjene, vendar pa glavna stvar ostaja enaka (making necessary alterations while not affecting the main point at issue); Oxford Dictionaries, dostopno na: http://www.oxforddictionaries.com/definition/english/mutatis-mutandis, zadnji dostop 10.6.2015. 57


Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, 1982, člen 136.

http://www.oxforddictionaries.com/definition/english/mutatis-mutandis


njim, vključno z polimetalnimi noduli59. Pravni status območja in njegovih resursov je

določen v 137. členu Jamajške konvencije ter prepoveduje državam vzpostavitev in

izvajanje suverenosti ali kakršnihkoli suverenih pravic nad katerimkoli delom tega območja.

Takšno početje ne bo pravno priznano. Vse pravice in resursi območja pripadajo človeštvu

kot celoti60. Pravni položaj stebra vode nad mednarodno cono ter zračnega prostora nad

njim pa ni afektiran z določili Jamajške konvencije o mednarodni coni, kakor tudi ne s

katerimikoli pravicami, priznanimi na podlagi tega dela konvencije61. Za ta del morskega

okolja se uporabljajo določbe VII. dela Konvencije 1982, ki vsebujejo pravice in svoboščine

odprtega morja.

Za nadzor in upravljanje z mednarodno cono in njenimi viri je bila leta 1994 ustanovljena

mednarodna organizacija, poimenovana Oblast za morsko dno, s sedežem v Kingstonu na

Jamajki. Njena naloga je organizacija in nadzor vseh dejavnosti v mednarodni coni, še

posebej nad izkoriščanjem čvrstih, tekočih in plinastih mineralov na območju cone62. Ta

organizacija je ustanovljena na principu suverene enakosti vseh njenih članic63. Vse oblike

delovanja v podmorskem prostoru in razpolaganja z različnimi oblikami naravnih resursov

tega območja morajo biti skladne z natančno določenimi predpisi v XI. delu Konvencije

1982 in pravili ter postopki Oblasti za morsko dno. Na splošno pa velja, da morajo vse

države ravnati, v zvezi z mednarodno cono, v skladu s pravili te konvencije, z načeli

utelešenimi v Listini Združenih narodov in ostalimi pravili mednarodnega prava v interesu

ohranjanja miru in varnosti ter promocije mednarodnega sodelovanja in vzajemnega

razumevanja64.

Naj povemo, da na tem mestu ponovno pride do dejanskega kontakta med različno

urejenimi predeli morja (mednarodne cone in odprtega morja) ter do stika dveh pravnih

režimov, med katerima pa so razlike manjše kot v prejšnjih primerih, saj oba režima

vzpodbujata večjo svobodo ter prepovedujeta razglašanje suverenih pravic na teh delih

morskega okolja.

g) Arhipelaške vode

Da lahko govorimo o arhipelaških vodah in o pravni ureditvi le teh, se moramo najprej

seznaniti s pojmi kot so arhipelagi in arhipelaške države. Na začetku VI. dela Konvencije o

pomorskem mednarodnem pravu je podana definicija teh dveh pojmov za namene

nadaljnjega pravnega urejanja. Arhipelagi (»archipelago«) označujejo skupino otokov

vključno z deli otokov, vode, ki jih povezujejo (arhipelaške vode) in ostale naravne tvorbe,

ki so tako močno medsebojno povezane, da takšni otoki, vode in ostale naravne tvorbe

skupaj oblikujejo svojevrstno geografsko, ekonomsko in politično entiteto ali pa so takšen

položaj pridobili zaradi pravnozgodovinskega vidika65. Arhipelaška država pa označuje

59









državo, ki je ustanovljena v celoti na območju enega ali več arhipelagov in lahko vključuje

tudi druge otoke66. Takšne države so npr. Indonezija, Filipini, Bahami, Fidži itd67.

Arhipelaške države imajo pravico določiti ravne arhipelaške temeljne črte, ki povezujejo

najbolj oddaljene točke zunaj ležečih otokov (otokov na obrobju otočja) in suhih grebenov

arhipelagov, s pogojem, da so znotraj tako določenih temeljnih črt pozicionirani glavni

otoki68. Širina teritorialnega morja, zunanjega pasu, izključne ekonomske cone in

epikontinentalnega pasu se meri od tako vrisanih temeljnih arhipelaških črt69. Torej

ugotavljamo, da arhipelaške vode zajemajo morje med otoki znotraj temeljnih arhipelaških

črt in spadajo pod suverenost arhipelaške države. Notranje vode ne spadajo pod

arhipelaške vode in arhipelaška država ima pravico vrisati črte za razmejitev notranjih

voda70.

49. člen Konvencije 1982 nadalje govori o pravnem statusu arhipelaških voda, zračnega

prostora nad njimi ter njihovega morskega dna in podzemlja. V 1. točki določa, da se

suverenost arhipelaške države razteza na vode znotraj arhipelaških temeljnih črt

(arhipelaške vode), ne glede na njihovo globino ali oddaljenost od obale. Ta suverenost je

prav tako podana za zračni prostor nad arhipelaškimi vodami, kakor tudi za njihovo morsko

dno in podzemlje ter zraven spadajoče naravne resurse71. Omejitev takšne suverenosti

predstavljajo obstoječi sporazumi, tradicionalne pravice ribolova in že predhodno položeni

podmorski kabli. To pomeni, da mora arhipelaška država spoštovati mednarodne

dogovore, ki omejujejo njene suverene pravice in priznati tradicionalne ribolovne pravice

in ostale legitimne dejavnosti sosednje ležečih držav v določenih območjih, ki spadajo pod

arhipelaške vode. Pogoji izvajanja takšnih pravic se določijo z bilateralnimi pogodbami med

upravičenimi državami in arhipelaško državo72. Ladje vseh držav uživajo pravico

neškodljivega prehoda skozi arhipelaške vode73, arhipelaška država pa sme določiti plovne

poti ter zračne poti nad njimi, primerne za neprekinjen in hiter prehod vseh tujih ladij in

letal skozi arhipelaške in teritorialne vode ter njihov zračni prostor74.

Kot lahko opazimo iz tega poglavja, med pravno ureditvijo arhipelaških voda in

urejenostjo odprtega morja obstajajo bistvene razlike. Nad arhipelaškimi vodami vlada,

podobno kot v režimu teritorialnega morja, suverenost obalne države, medtem ko pa za

odprto morje veljajo pravice in svoboščine, katerih države ne morejo omejevati. Gre za dva

bistveno različna pristopa pravnega urejanja teh dveh morskih območij. Prav tako med

tema dvema deloma morskega okolja ne prihaja do fizičnega stika.

66

Ibid. 67










h) Morske ožine

»Morske ožine so zoženi deli morja med dvema kopnima območjema, skozi katere je

mogoča plovba. Njihov položaj opredeljuje okoliščina, da so priznane kot mednarodne

plovne poti, ki povezujejo dele odprtega morja (ali izključne ekonomske cone), medtem ko

se ožine same lahko nahajajo v različnih pravnih položajih. Ti so odvisni od njihove širine in

drugih geografskih okoliščin, od tega, ali kopna ozemlja na obeh straneh ožine pripadajo

eni državi ali dvema ali celo več državam itd. Najpomembnejše in definiciji najbližje so tiste

ožine, katerih vode so v celoti pod suverenostjo ene ali več obalnih držav (torej niso širše

od 24 morskih milj) in pomenijo pomembno plovno pot med enim delom odprtega morja

ali izključne ekonomske cone in drugim delom odprtega morja ali izključne ekonomske

cone.«75

Pravni režim morskih ožin določa III. del »Ustave oceanov«, katerega najpomembnejše so

določbe 38. člena. Ta govori o pravici tranzitnega prehoda, ki pripada vsem ladjam in

letalom, ne glede na to ali gre za vojaška, trgovska ali druga plovila. »Tranzitni prehod«

pomeni izvajanje pravice svobodne plovbe in preletanja z izključnim namenom

neprekinjenega in hitrega prehoda skozi ožino. Vendar pa pogoji neprekinjene in hitre

plovbe ne vplivajo na pravila plovbe, katere namen je vpluti ali izpluti v pristanišča obalnih

držav morske ožine76. Nadalje 39. člen Konvencije iz l. 1982 našteva dolžnosti ladij in letal

pri plovbi skozi ožino, ki so naslednja77: (a) plovba brez obotavljanja oz. nepotrebnih

zamud; (b) vzdržati se vsake uporabe sile ali grožnje s silo proti obalni državi; (c) vzdržati se

kakršnikoli drugih aktivnosti, razen v primeru stiske ali višje sile; (d) upoštevanje

mednarodnih pravil o varnosti plovbe in pravil o preprečevanju trčenj na morju; (e)

upoštevanje pravil o preprečevanju onesnaženja morja z ladij; itd. V morskih ožinah je tudi

prepovedano izvajanje dejavnosti znanstvenega raziskovanja brez posebnega dovoljenja

pristojnih organov obalnih držav78.

Jamajška konvencija v svojem 34. členu določa položaj morskih voda, ki so del ožin za

mednarodno plovbo. Pravni položaj takšnih voda je nespremenjen, saj ostajajo pod

suverenostjo obalnih držav. Suverenost je omejena le s pravnim režimom tranzitnega

prehoda skozi ožine. Obalnim državam je omogočeno normalno izvajanje svojih

pristojnosti nad deli morja v ožinah, kakor tudi nad njihovim dnom in podzemljem79. Še

posebej pa z režimom ožin niso na noben način prizadete notranje morske vode, deli voda

v izključni ekonomski coni ali v odprtem morju. V primerih, ko je prehod skozi morske

ožine opredeljen s specifičnimi dogovori (mednarodnimi konvencijami), tudi takšni

dogovori niso prizadeti s strani Jamajške konvencije in se izvršujejo nespremenjeno80.

Po določbah 41. člena pa imajo obalne države, s sodelovanjem pristojnih mednarodnih

organizacij, pravico določiti črte, ki označujejo plovne poti ter določiti potek prometa v

morskih ožinah. Ladje v tranzitnem prehodu morajo tako določene morske črte in pravila

75

Türk, D., o.c., str. 458, 459. 76


Ibid, člen 39. 78

Ibid, člen 40. 79


Ibid, člen 35.


prometa spoštovati81. Obalne države so pristojne tudi do sprejemanja določenih vrst

predpisov in pravil (skladno z mednarodnimi predpisi) v zvezi s tranzitnih prehodom, ki se

nanašajo na: (a) varnost plovbe in pravila morskega prometa; (b) preprečevanje,

zmanjšanje in odpravo posledic morskega onesnaženja, ki izvira iz izpustov goriva in drugih

strupenih substanc v morsko ožino; (c) prepoved ribarjenja in zlaganja ribiške opreme v

ožinah; (d) prepoved nakladanja in razkladanja blaga, valut ali oseb v nasprotju s

carinskimi, davčnimi, imigracijskimi in sanitarnimi predpisi obalnih držav. Predpisi obalnih

držav morajo biti nediskriminatorni do tujih ladij ter ne smejo omejevati pravice do

tranzitnega prehoda. Za ladje in letala, ki uživajo imuniteto (vojaške ladje in letala ter ladje

in letala v državni službi), pa v primeru kršitev takšnih predpisov obalnih držav, odgovarjajo

država zastave oz. država registracije (odgovornost za škodo po mednarodnem pravu).

Obalnim državam so odgovorne države dolžne povrniti vso nastalo škodo82.

Poleg naštetih pravic pa imajo obalne države morskih ožin tudi nekatere obveznosti, kot

so npr. prepoved oviranja tranzitnega prehoda ter dolžnost obvestila o prežečih

nevarnostih v morskih ožinah in nad njimi. Prav tako pa jim je prepovedano začasno

onemogočanje prehoda (prepoved suspenzije tranzitnega prehoda)83.

Pravila 38. člena UNCLOS III, ki se nanašajo na tranzitni prehod v morskih ožinah

namenjenih mednarodni plovbi, pa ne pridejo v poštev, če poleg zadevne morske ožine

obstajajo še druge primerne plovne poti skozi dele odprtega morja ali izključne ekonomske

cone. V takšnih primerih je ožina lahko v položaju teritorialnega morja ter posebnosti

tranzitnega prehoda zanjo ne veljajo, obalne države pa morajo trpeti neškodljiv prehod

tujih ladij84. Za plovne poti skozi odprto morje in IEC pa veljajo splošne svoboščine

Konvencije, kot so svoboda plovbe in svoboda preletanja85. Režim tranzitnega prehoda

prav tako ne pride v poštev v primerih, kadar ožine presegajo širino 24-ih morskih milj. V

takšnih primerih se med deli morja, ki spadajo pod odprto morje ali pod IEC in deli morja,

ki spadajo v teritorialno morje obalne države, vzpostavi pravni režim neškodljivega

prehoda.

Morske ožine predstavljajo specifično okolje in ne pomenijo pravnega označevanja

morskih pasov. Od velikosti in širine morske ožine je odvisno koliko morskih pasov jo

sestavlja in pod kakšen pravni režim oz. režime spada. Zaradi teh lastnosti ne moremo

podati primerjave med morskimi ožinami in odprtim morjem. Iz zgoraj navedenega lahko

dodamo le, da morske ožine, ki presegajo širino 24-ih morskih milj, lahko vsebujejo tudi

dele odprtega morja. V takšnih primerih ožine, poleg posebnih pravnih lastnosti

tranzitnega prehoda, vsebujejo tudi pravne značilnosti vseh morskih pasov, ki jih

sestavljajo, med drugim tudi svoboščine odprtega morja.

81

Ibid, člen 41. 82

Ibid, člen 42. 83

Ibid, člen 44. 84

Povzeto po Türk, D., o.c., str. 460 in UNCLOS, člen 45. 85



3.3 Pravni položaj otokov

Otok je naravno formirano območje kopnega, ki je obdano z vodo in je v času plime nad

vodno gladino. Za otoke veljajo enaka pravila, kot jih Konvencija iz l. 1982 predpisuje za ostala

kopna območja. Otoki imajo svoje notranje vode, teritorialno morje, epikontinentalni pas,

kakor tudi zunanji pas ter izključno ekonomsko cono, če ju le razglasijo. Seveda je pogoj za to,

da morajo takšni otoki podpirati življenje neke družbene skupnosti, politično ali ekonomsko

entiteto, katera je sposobna izvajati jurisdikcijo nad temi deli morja. Skalovje, na katerem se ne

more zgraditi človeških prebivališč ali skalovje, ki ne more podpirati ekonomskega življenja, ne

more imeti svoje izključne ekonomske cone (IEC) in tudi ne svojega epikontinentalnega pasu.86

3.4 Zaprta in polzaprta morja

Pojma zaprto in polzaprto morje se nanašata na tvorbe kot so zaliv, nato morski bazen oz.

morje, ki je obkroženo z dvema ali več državami in z morsko ožino povezano z drugim morjem

ali oceanom ter tudi morje, katerega v največji meri sestavljajo teritorialna morja in izključne

ekonomske cone dveh ali več obalnih držav87.

Države, ki ležijo ob zaprtih in polzaprtih morjih, so med seboj zavezane sodelovati pri izvajanju

svojih pravic in dolžnosti. Zato je na tem mestu pomembno, da si morajo prizadevati,

neposredno z medsebojnimi pogodbami ali s pomočjo primernih regionalnih organizacij za: (a)

sodelovanje in usklajevanje pri gospodarjenju, ohranjanju, raziskovanju in izkoriščanju živih

bogastev morja; (b) sodelovanje pri implementaciji njihovih pravic in obveznosti v zvezi z

varstvom in ohranjanjem morskega okolja; (c) usklajevanje svojih politik raziskovanja in

načrtovanje skupnih programov znanstvenega raziskovanja; (d) sodelovanje z drugimi

zainteresiranimi državami ali mednarodnimi organizacijami v vseh zgoraj naštetih situacijah.88

86


Ibid., člen 122. 88

Ibid., člen 123.


4.) PRAVNA UREDITEV ODPRTEGA MORJA

4.1 Splošno

Prvotna vseobsežna ureditev pravnega režima odprtega morja v modernem času je bila

produkt prve kodifikacijske konference ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS I),

poimenovana Konvencija o odprtem morju89 (Convention on the High Seas), ki je bila sprejeta

28. Aprila leta 1958 v Ženevi in je začela veljati 30. Septembra 1962. Predstavlja mednarodni

sporazum, ustvarjen za namen kodificiranja mednarodnega prava v zvezi z odprtim morjem,

drugače znanim tudi pod imenom mednarodne vode. Konvencija o odprtem morju je bila ena

od štirih konvencij sprejeta na tedanji konferenci. Do leta 2013 je sporazum ratificiralo 63

držav. Razdeljena je na 37 členov, ki obravnavajo vsebine kot so definicija odprtega morja,

svoboščine, dostop do morja kopenskim državam, koncept državne zastave na ladji, varnost,

reševanje, pregon piratov, zasledovanje oz. pregon ladij, onesnaževanje, pravica polaganja

podvodnih kablov in cevi itd.90

Vodilno načelo te mednarodne pogodbe utemeljuje svobodo morja in pravico vseh držav,

tako obalnih kakor tudi neobalnih, do izkoriščanja le-tega. Pravni režim odprtega morja je bil

označen z načeli proste uporabe, kar je v nasprotju s pravicami, ki jih imajo obalne države nad

svojimi vodami. Nobena država ne more veljavno podrediti kateregakoli dela odprtega morja

svoji suverenosti. To pravilo je postalo temeljni kamen mednarodnega prava91. Neodtujljivo in

osnovno načelo, brez katerega bi bila svoboda odprtega morja brez pomena, pa je pravica

prostega in neoviranega dostopa do odprtega morja za geografsko prikrajšane in kopenske

države. Brez neoviranega dostopa ta skupina držav ne more enakopravno uveljavljati

svoboščin, določenih za odprto morje. Iz tega torej sledi, da je dostop logična posledica

svobode odprtega morja in hkrati soodvisen z načelom enakosti držav pri njegovi uporabi92.

Ženevska konvencija o odprtem morju iz leta 1958 je glede pravice prostega dostopa do

odprtega morja le generalno določila, da ta pravica obstaja za države brez obale in da naj bi se

zagotovila s splošnim sporazumom. Kopenske države pa s takšnimi določbami niso bile

zadovoljne zaradi nezavezujočega besedišča in nezadovoljive rešitve glede tranzitnih pravic.

Zaradi splošnega razočaranja se je povečalo prizadevanje kopenskih držav za rešitev tega

vprašanja, zato so se pogajanja glede tranzitnih pravic preselila v areno UNCTAD-a93 leta 1964

v Ženevi. Rezultat te konference je sprejetje osmih načel o prostem prehodu, kar je kasneje

privedlo do nove konference in posledično do Konvencije o tranzitni trgovini kopenskih držav

89

Convention on the High Seas, 1958, podpisana v Ženevi 29. aprila 1958, stopila v veljavo 30. Septembra 1962. 90

National University of Singapore, Centre for International Law, 1958 Convention on the High Seas, dostopno na: http://cil.nus.edu.sg/1958/1958-convention-on-the-high-seas/, zadnji dostop 10.6.2015. 91


Povzeto po Zbačnik, J., Status pravice dostopa do odprtega morja v mednarodnem pravu (diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006. 93

United Nations Conference on Trade and Development (Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj), 1964.

http://cil.nus.edu.sg/1958/1958-convention-on-the-high-seas/


(imenovane tudi New Yorška konvencija), prvega multilateralnega dokumenta, posvečenega

izključno tej problematiki94.

Končni rezultat prizadevanj za celovito ureditev pomorskega mednarodnega prava pa

predstavlja Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982, sprejeta na Jamajki,

ki je stopila v veljavo leta 1994. V njej so povzete in dopolnjene določbe Konvencije o odprtem

morju, urejena so vprašanja glede pravic v zvezi odprtim morjem, ki so se razjasnila in uredila v

obdobjih med UNCLOS I in UNCLOS III. Jamajška konvencija danes predstavlja glavni vir

pravnega režima odprtega morja.

4.2 Načelo svobode morja

Glavno vodilo pri nastajanju pravne vsebine odprtega morja je bilo načelo svobode morja. To

načelo je izraženo v 87. členu »Ustave oceanov«, ki pove da je odprto morje na voljo za

izkoriščanje vsem državam, obalnim kakor tudi neobalnim in našteva svobodne pravice, ki se

izvršujejo v skladu s pogoji te konvencije in ostalimi pravili mednarodnega prava. Te temeljne

svoboščine so naslednje:

a) Svoboda plovbe

b) Svoboda preletanja

c) Svoboda polaganja podmorskih kablov in cevovodov

d) Svoboda gradnje umetnih otokov in drugih objektov

e) Svoboda ribolova

f) Svoboda znanstvenega raziskovanja

Izvrševanje teh pravic mora biti takšno, da ne prizadene interesov drugih držav.95

4.2.1 Pogoji izvrševanja svoboščin odprtega morja

Države so zavezane pri uresničevanju svojih pravic na odprtem morju upoštevati tudi enake

pravice drugih držav in ne smejo neupravičeno ovirati dejavnosti drugih upravičenih subjektov,

spoštovati pa morajo tudi pogoje, ki jim jih nalaga Jamajška konvencija ter drugi mednarodni

viri. Konvencija iz leta 1982 v svojem VII poglavju določa splošne pogoje, ki jih države morajo

upoštevati, njihov namen pa je varovanje skupne blaginje in svetovnega miru. V 88. členu

narekuje, da se dejavnosti na odprtem morju izvajajo za miroljubne namene96. Prepovedano je

preizkušanje orožja, vojaške vaje ter kakršnekoli dejavnosti, ki bi ogrožale življenje in mir. V

naslednjem členu Konvencija določa, da je vsakršno razglašanje suverenosti držav nad deli

odprtega morja neveljavno97.

94

Zbačnik, J., Status pravice dostopa do odprtega morja v mednarodnem pravu (diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006. 95



Ibid., člen 89.


4.3 Plovba

4.3.1 Pojem plovbe in njen pomen

Plovba predstavlja pomembno ekonomsko disciplino in je del širše skupine dejavnosti znane

pod imenom pomorstvo. Pomorstvo v najširšem smislu zajema celoten niz raznih dejavnosti in

gospodarjenja v zvezi z izkoriščanjem morja kot prometne površine, kot rodovitnega polja in

kot bogatega rudnika. Zato ima pojem »pomorstvo« širši pomen kot pojem »plovba po morju«.

Plovba po morju je torej del pomorstva98. Označuje podpomenko pomorskega prometa, ki

zajema vse vrsta gibanja po morju, tako za namene gospodarstva kot za privatne interese.

Glavno kategorijo plovbe pa vsekakor predstavlja pomorski transport, katerega lahko

opredelimo kot dejavnost, ki s pomočjo ladij omogoča oziroma vrši prevoz blaga in ljudi po

morju in je najpomembnejša med vsemi oblikami prevoza99.

Morje je dejavnik, ki povezuje vse kontinente in vse dele sveta. Ne pozna političnih meja,

temveč je svobodno za vse narode, kar pomeni, da ga lahko koristi vsak po svoji moči.

Predstavlja tudi pot, po kateri se prevažajo ogromne količine blaga in se tako razvija

mednarodna trgovina. Po najnovejših podatkih se kar preko 90 odstotkov svetovne trgovine

odvija preko morja, pomorski transport pa označuje njeno glavno disciplino. Na svetovni ravni

je organiziran v dveh združenjih, in sicer v Mednarodni pomorski zbornici (ICS – International

Chamber of Shipping), katere člani so nacionalna ladjarska združenja ter v Baltiškem združenju

ladjarjev, agentov in pomorskih brokerjev (BIMCO – The Baltic and International Maritime

Council). Opažamo torej, da se z globalizacijo svetovnega trga in privatizacijo na vseh področjih

gospodarstva povečuje pomen plovbe oziroma pomorskega transporta.100 Pomorske države

zato pomagajo razvijati pomorstvo, pri tem pa imajo v mislih interese, katerim lahko morje

služi. Ti interesi se medsebojno prepletajo in so ekonomskega, političnega in strateškega

značaja. »Najpomembnejša ekonomska naloga pomorske plovbe pa je zniževanje cen mnogim

masovnim proizvodom, surovinam in potrošnim dobrinam. Od dostave teh dobrin iz

prekomorskih krajev je pogosto odvisna usoda mnogih mest in narodov (Anglije, Nemčije,

Italije in še posebej Japonske). Pomorska plovba namreč ob nizkih transportnih stroških

omogoča prevoz velikih količin blaga na velike razdalje«101.

98

Povzeto po Jelinovid, Z., Ekonomika prometa i pomorstva (učbenik), Univerza v Zagrebu, Informator, Zagreb 1983, str. 241. 99

Povzeto po Branilovič, B., Zakonska ureditev pomorskega transporta v EU in v Sloveniji (diplomsko delo), Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor 2004. 100

Povzeto po Branilovič, B., Zakonska ureditev pomorskega transporta v EU in v Sloveniji (diplomsko delo), Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor 2004. 101

Branilovič, B., Zakonska ureditev pomorskega transporta v EU in v Sloveniji (diplomsko delo), Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor 2004.


4.3.2 Pravna ureditev plovbe – svoboda plovbe

Plovba na odprtem morju je svobodna. 90. člen konvencije opisuje pravico plovbe in

predpisuje, da ima vsaka država, obalna kakor tudi kopenska, pravico krmariti ladje z

izobešeno državno zastavo po odprtem morju102.

Vendar pa, enako kakor vse ostale svoboščine odprtega morja, tudi pravica do svobodne

plovbe ni absolutna in zanjo veljajo določene omejitve. Kot že navedeno je prva izmed njih

prav dolžnost ladij, da imajo med plovbo izobešeno državno zastavo. Poleg že omenjenih

obveznosti uporabe odprtega morja izključno za miroljubne namene, pa največje omejitve

obstajajo prav v dolžnosti držav, da delujejo na takšen način, da ne ovirajo pravic drugih držav,

ki so jim zagotovljene s Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu. Tako lahko pride tudi

do situacij, ko pravice nekaterih držav izključujejo pravice drugih.

4.3.2.1 The M/V "Louisa" Case (Saint Vincent and the Grenadines v. Kingdom of Spain)

Naj navedemo eno izmed tako nastalih situacij s sodnim primerom »The M/V “Louisa” Case

(Saint Vincent and the Grenadines v. Kingdom of Spain)«103, ki predstavlja 18. zaporedni primer

predložen Mednarodnemu sodišču za pomorsko mednarodno pravo. Opis dejanskega stanja

pojasnjuje, da je ladja M/V “Louisa” z državno zastavo Sv. Vincenta in Grenadinov med 20.

avgustom in 29. oktobrom leta 2004, na podlagi dovoljenja španskega ministrstva za okolje,

izvajala raziskave morskega dna v notranjih in teritorialnih vodah Španije z namenom iskanja

naftnih in plinskih nahajališč. Od 29. oktobra leta 2004 je bila ladja prostovoljno zasidrana v

pristanišču El Puerto de Santa María. 1. februarja 2006 je bila vkrcana, preiskana in zadržana s

strani španskih oblasti. Po izjavah Španije je bilo med postopkom najdenih nekaj raznovrstnih

kosov podmorskega arheološkega izvora, kakor tudi pet pušk in pištola. Španske oblasti so na

podlagi obtožnice kazenskega sodišča zaradi suma kaznivega dejanja nedovoljenega

posedovanja in prevažanja orožja in kaznivega dejanja poškodovanja španske zgodovinske

dediščine ladjo zasegle ter aretirale štiri osebe.

23. Novembra 2010 so Sv. Vincent in Grenadini podali zahtevo za začetek postopka pred

Tribunalom104 (ITLOS), s katero so od Sodišča zahtevali, da ugotovi kršitev nekaterih členov

UNCLOS-a. Po navedbah Sv. Vincenta naj bi Španija z zadržanjem ladje in oseb kršila 73. člen

Konvencije105, ki določa pravico obalnih držav do izvajanja nadzora nad spoštovanjem

predpisov ter do izvajanja prisilnih ukrepov v svoji IEC v zvezi z raziskovanjem, izkoriščanjem

ter ohranjanjem in gospodarjenjem z naravnimi bogastvi. Kršila naj bi tudi člene 87 (Svoboščine

odprtega morja), 226 (Preiskava tujih plovil), 227 (Prepoved diskriminacije tujih ladij) in 245

(Znanstveno raziskovanje morskega okolja v teritorialnem morju). Prav tako pa je Španiji bilo

102


International Tribunal for the Law of the Sea, List of Cases, dostopno na: https://www.itlos.org/cases/list-of-cases/, zadnji dostop 10.6.2015. 104

Izrazi Tribunal in Sodišče so krajši izraz za Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo, ITLOS pa okrajšava za International Tribunal for the Law of the Sea. 105

Izrazi Konvencija, Konvencija 1982, Jamajška konvencija in »Ustava oceanov« označujejo Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982.

https://www.itlos.org/en/cases/list-of-cases/case-no-18/

https://www.itlos.org/cases/list-of-cases/



kasneje med postopkom očitano, da je z osebami v arestu ravnala neprimerno in zlorabila

njihove pravice ter na ta način kršila 300. člen Konvencije (Dobra vera in zloraba pravic).

Sodišče je odločilo, da členi 73, 226 in 227 LOSC106 ne morejo služiti kot pravna podlaga za

zahtevke tožnika, kajti ladja ni bila zadržana niti zaradi kršitve španskih predpisov v zvezi z

živimi bogastvi v IEC niti zaradi kršitve lokalnih in mednarodnih predpisov ter standardov za

varovanje in ohranjanje morskega okolja. Zadržana je bila namreč zaradi začetka kazenskega

postopka za ugotovitev kaznivega dejanja plenjenja podvodne kulturne dediščine in

posedovanja vojnega orožja na španskem ozemlju. Iz istega razloga je Sodišče zavrnilo uporabo

245. člena, kateri se ukvarja z znanstvenim raziskovanjem morskega okolja. Glede kršitve 300.

člena, pa je bilo Sodišče mnenja, da je potrebno vse zahtevke navesti v prvotni zahtevi za

začetek postopka pred Tribunalom ter da kasnejši zahtevki podani med postopkom ne smejo

spreminjati narave spora, zato je odločanje o kršitvi omenjenega člena zavrnilo.107

Za našo tematiko pa je predvsem pomembno gledišče ITLOS-a v zvezi z 87. členom

Konvencije, kajti v njem so navedena primarna načela odprtega morja. Eno izmed njih je prav

svoboda plovbe, glede katere je med strankama prav tako obstajal spor. Tožnik je trdil, da je

Španija s pridržanjem ladje kršila njene pravice svobodne plovbe. Sodišče je pojasnilo, da se

določbe 87. člena LOSC ne morejo razlagati na takšen način, da bi ladji priznale pravico

zapustiti pristanišče in dostopati do odprtega morja. Razjasnilo je, da se pravica svobodne

plovbe navezuje le na odprto morje in delno na izključno ekonomsko cono na podlagi 1.

odstavka 58. člena LOSC (Pravice in obveznosti drugih držav v IEC). To pa pomeni, da uživanje

te svoboščine ne vključuje pravice države zastave do dostopa do odprtega morja. Čeprav je

Sodišče naposled ugotovilo svojo nepristojnost za vsebinsko odločanje o sporu, saj v našem

primeru ni prišlo do kršitve ali napačne razlage določb UNCLOS-a, pač pa do kršitve nacionalnih

predpisov, pa je kljub temu pomembno prispevalo k razlagi najpomembnejših določb

Konvencije iz poglavja o odprtem morju108. Prav tako lahko opazimo, da v opisanem primeru

prihaja do izključevanja pravic, kar potrjuje pravilo, da svoboščine odprtega morja niso

absolutne ali samoumevne, temveč so omejene s pravicami drugih držav. V tem primeru so to

bile pravice do sprejemanja prisilnih ukrepov obalnih držav na območju pod lastno jurisdikcijo.

4.3.3 Vpisovanje ladij v register, državna pripadnost ladij in obstoj pristne zveze

Nadalje Konvencija govori tudi o državni pripadnosti ladij. Vsaka država določi pogoje za

pridobitev »državljanstva« ladjam, za registracijo ladij na svojem teritoriju in pravico uporabe

državne zastave. Ladje imajo »državljanstvo« tiste države, katere zastavo so upravičene

uporabljati. Med ladjo in državo mora obstajati pristna zveza (genuine link)109. »To utrjeno

pravilo mednarodnega prava pa prepogosto ni spoštovano. V praksi države, kot sta Panama in

Liberija, registrirajo ladje, ne da bi imele kakršnokoli drugo zvezo z njimi. Ta praksa je

106

Law of the Sea Convention. 107

Povzeto po SIDIBlog, il blog della società italiana di diritto internazionale, dostopno na: http://www.sidi-isil.org/sidiblog/?p=333, zadnji dostop 10.6.2015. 108

Ibid. 109


http://www.sidi-isil.org/sidiblog/?p=333



prispevala k pomanjkljivostim v spoštovanju predpisov o varnosti ladij, delovnopravni zaščiti

posadk itd.«110 V okviru OZN je bila l. 1986 sklenjena Konvencija o pogojih za registracijo ladij,

ki je okrepila standarde mednarodne odgovornosti v zvezi z registracijo ladij in s tem tudi

kriterij pristne zveze med ladjo in njeno zastavo111. Vsaka država mora ladji, ki ji je odobrila

uporabo njene zastave, predložiti potrebne dokumente.

4.3.3.1 Obveznosti držav nastale pri registraciji morskih plovil

Za države, ki registrirajo morska plovila, s tem dejanjem nastanejo obveznosti in

odgovornosti, ki jih podrobneje ureja 94. člen Konvencije z naslovom Obveznosti države

zastave. 1. točka člena določa, da mora vsaka država efektivno izvajati svoje pristojnosti in

nadzor v administrativnih, tehničnih in socialnih zadevah nad ladjami, ki uporabljajo njeno

zastavo. V 2. točki natančno našteva te naloge, ki so naslednje: a) vodenje registra ladij, ki

vsebuje njihova imena in posebnosti (izjemo predstavljajo ladje, ki so izključene od splošno

sprejetih mednarodnih pravil zaradi njihove majhne velikosti, npr. čolnički in podobno); b)

izvajanje pristojnosti, z uporabo notranjih državnih predpisov, nad vsako ladjo, ki uporablja

njeno državno zastavo in njenim gospodarjem, častniki ter posadko. 3. točka istega člena

narekuje državam vzpostavitev takšnih ukrepov za ladje, katere uporabljajo njihovo zastavo, ki

so potrebni, da se zagotovi varnost na morju. Ti ukrepi se navezujejo na: a) gradnjo, opremo in

primernost ladij za plovbo po morju; b) upravljanje z ladjo, delovne pogoje in usposabljanje

posadke; in c) uporabo signalov, izvajanje komunikacije in preprečevanje trkov plovil.

Nadaljnji ukrepi za zagotovitev varnosti so predpisani v obliki nadzora kvalificiranih

strokovnjakov (nadzornikov). Ti preverjajo, če ima ladja navigacijske karte, navtične publikacije,

navigacijsko opremo in instrumente ter vse, kar je potrebno za varno plovbo (4.(a) točka).

Vsaka ladja mora biti pod poveljstvom primerno kvalificiranih častnikov (kapitana in oficirjev za

navigacijo, strojništvo, komunikacijo itd.), posadka pa mora biti zadostna v številu in

usposobljenosti glede na velikost in tip ter tehnično specifikacijo ladje (4.(b) točka). Kapitan,

častniki in posadka morajo poznati in upoštevati mednarodna pravila o varnosti življenja na

morju, o preprečevanju trkov, o preprečevanju, zmanjšanju in odpravljanju posledic morskega

onesnaženja in o vzdrževanju radijske komunikacije na odprtem morju (4.(c) točka). Pri

izvajanju vseh zgoraj naštetih ukrepov so države zavezane spoštovati priznana

mednarodnopravna pravila, postopke in prakso.112

Država, ki upravičeno meni, da nad določeno ladjo ni izveden primeren nadzor, lahko takšno

nepravilnost posreduje državi ladijske zastave. V takem primeru je obveščena država dolžna

zadevo raziskati in če so ugotovljene nepravilnosti, le te odpraviti113.

V primeru kadar ladja z izobešeno državno zastavo ene države povzroči nezgodo, katere

posledice vključujejo poškodbo ali izgubo življenja državljana druge države ali povzroči resne

poškodbe ladjam oziroma objektom drugih držav ali poškoduje morsko okolje, mora država

registracije tako odgovorne ladje začeti preiskavo oz. kazenski pregon. Če je preiskavo začel

110

Türk, D., o.c., str. 454. 111



Ibid.


pristojni organ države oškodovane stranke, je država odgovornega subjekta dolžna sodelovati

pri takšni preiskavi114.

4.3.4 Pravni položaj ladij na odprtem morju, uporaba državne zastave

in pravica do vkrcanja

Pravni položaj ladij na odprtem morju je določen v 92. členu Konvencije. Ladja sme pluti pod

državno zastavo le ene države in predstavlja subjekt nad katerim ima država registracije

pristojnosti na odprtem morju. Med plovbo ali medtem ko je zasidrana v pristanišču ne sme

spremeniti svoje zastave, razen v primerih, ko pride do dejanskega prenosa lastništva ali

spremembe registracije. Če pride do kršitve tega pravila in ladja v svojo korist uporabi zastave

dveh ali več držav, se takšna ladja sama ne sme razglasiti za pripadnico katerekoli od teh držav,

katerih zastave je uporabila, sankcija te kršitve pa je razglasitev takšne ladje za ladjo brez

državnega pripadništva115. Za ladje v službi Organizacije združenih narodov ali njenih

specializiranih oddelkov ta pravila ne veljajo. Takšne ladje smejo pluti pod zastavo OZN116.

»Ladjo določene zastave lahko na odprtem morju ustavi samo vojaška ladja iste zastave. To je

temeljno pravilo, ki naj zagotovi red v plovbi.«117 Izjemoma lahko jurisdikcijo vršijo ladje drugih

držav v tistih primerih, ko je to določeno v Konvenciji ali drugih mednarodnopravnih virih.

Med temi je največ takšnih, ki so v obliki medsebojnih pogodb, katere določajo pravico

pregleda tujih ladij, tako da vojaške ladje ene države lahko ustavljajo in pregledujejo tudi

trgovske ladje druge države. Tovrstne pogodbe temeljijo na principu recipročnosti118. Na obči

mednarodnopravni ravni pa so kodificirana tudi pravila, ki dovoljujejo vojaškim ladjam pregled

tujih ladij (razen tistih tujih ladij, ki v 95. in 96. členu uživajo popolno imuniteto, to so vojaške

ladje in državne ladje na političnih misijah), in sicer v 110-em členu Konvencije iz l. 1982 z

naslovom Pravica vkrcanja. Ta člen našteva izjeme od temeljnega pravila, da posadka vojaške

ladje ni upravičena do vkrcanja na tujo ladjo, ki so naslednje: (a) dotična ladja se ukvarja s

piratstvom; (b) ladja se ukvarja s trgovino s sužnji; (c) ladja se ukvarja z nedovoljenim radijskim

oddajanjem; (d) ladja nima državne pripadnosti; in (e) čeprav ima izobešeno tujo zastavo ali se

upira pokazati svojo zastavo, je ladja v resnici enake državne pripadnosti kot vojna ladja. V vseh

teh primerih ima vojna ladja pravico preveriti ali ima tako osumljena ladja dovoljenje

uporabljati državno zastavo. Za ta namen sme poslati čoln pod poveljstvom častnika do

osumljene ladje, kateri nato lahko preveri potrebne dokumente. Če sum ne preneha, se sme

osebje vojne ladje vkrcati na krov osumljene ladje in opraviti nadaljnji pregled. Ti predpisi se

prav tako nanašajo mutatis mutandis na vojaška letala, kar pomeni, da smejo takšne preglede

opravljati tudi vojaška letala. Enako velja za posebno pristojne državne ladje in državna

letala119.

114

Ibid. 115



Türk, D., o.c., str. 454. 118




4.3.5 Imuniteta vojaških in državnih ladij

Vojaške ladje na odprtem morju uživajo popolno imuniteto pred pristojnostmi katerekoli

države, razen tiste, pod katere zastavo vojaška ladja pluje120. Ladje v državni lasti ali v državni

rabi, ki se uporabljajo za funkcije državne oblasti, na odprtem morju prav tako uživajo popolno

imuniteto pred posegi tujih ladij oz. letal121. Ustavljajo in pregledujejo pa jih lahko vojaške ladje

z enako državno zastavo. Državne ladje, katerih namen je udejstvovanje v gospodarskih

dejavnostih (državne komercialne ladje), pa so izključene do pravice imunitete.

4.3.6 Kazenska pristojnost v povezavi s trčenjem ladje na odprtem morju in ostalimi

škodnimi dogodki pri plovbi

Če pride do trčenja ladje ali drugih nesreč oz. prekrškov pri plovbi na odprtem morju, za

katere ja kazensko ali disciplinsko odgovoren kapitan oziroma katerakoli druga oseba, ki služi

na ladji, se za razrešitev teh vprašanj uporabi mednarodnopravno pravilo, zapisano v 97. členu

»Ustave oceanov«. To pravilo nalaga kazensko pristojnost države, pod katere zastavo ladja

pluje oziroma države, katere državljan je odgovorna oseba. Le pristojni organi omenjenih držav

smejo pričeti postopek za določitev kazni oz. disciplinski postopek zoper takšne osebe. Če se

po končanem kazenskem postopku ugotovi odgovornost takšne osebe, sledi disciplinski

postopek, kjer se kapitanu oz. drugim odgovornim osebam v službi na ladji odvzame dovoljenje

ter naziv za opravljanje tako kvalificiranih del. 2. točka 97. člena Konvencije predpisuje

pristojnost za pričetek disciplinskega postopka odvzema dovoljenja, ki ga lahko uvede le tista

država, ki je dovoljenje izdala, četudi odgovorna oseba nima državljanstva te države. V kazenski

preiskavi je dopustno določiti pripor osumljeni osebi ali izvršiti zaseg ladje le pristojnim

organom države zastave ladje122.

4.3.7 Dolžnost pomoči v primeru stiske

Vse države so zavezane zahtevati od kapitana ladje, katera uporablja njihovo državno zastavo,

da v primeru nevarnosti nudi pomoč ogroženim osebam po svojih najboljših močeh, kolikor je

le to mogoče, brez da bi spravil svojo ladjo, posadko ali potnike v hudo nevarnost. 98. člen

»Ustave oceanov« našteva primere, v katerih je kapitan ladje odgovoren za nudenje pomoči v

ogrožajočih okoliščinah. Kapitan je dolžan: (a) nuditi pomoč izgubljenim osebam, najdenim na

morju; (b) z največjo možno hitrostjo odpluti do mesta nezgode na pomoč osebam v stiski, če

je bil obveščen o nevarnih okoliščinah; (c) po trku z drugo ladjo, tej ladji, njeni posadki in

potnikom nuditi pomoč in če je mogoče, obvestiti drugo ladjo o imenu svoje ladje, o kraju

registracije in o kraju najbližjega pristanišča, ki ga po poklical123.

120






Po 2. točki 98. člena je vsaka obalna država zavezana organizirati in vzpostaviti primerno

službo, ki nudi storitve pomoči v primerih nezgod na morju (search and rescue service). Če

okoliščine tako zahtevajo, so sosednje obalne države dolžne med seboj sodelovati za ta namen.

Način sodelovanja uredijo z medsebojnimi dogovori124.

4.3.8 Prepoved transporta sužnjev

Vsaka država je zavezana zagotoviti primerne ukrepe, da se prepreči in kaznuje prevoz

sužnjev na ladjah, ki imajo dovoljenje uporabljati njeno zastavo. Največkrat se takšni ukrepi

pojavljajo v obliki nadzora, kot so redni pregledi prostorov na ladjah in preverjanje potrebnih

dovoljenj za registrirane dejavnosti. Prav tako si mora vsaka posamezna država prizadevati za

preprečitev nezakonite uporabe njene zastave za takšne zle namene. Zato ima nad ladjami, ki

neupravičeno (brez dovoljenja) uporabljajo njeno zastavo, pravico in dolžnost kazenskega

pregona.125

4.3.9 Nedovoljeni promet z narkotiki in psihotropnimi snovmi

Vse države so dolžne medsebojno sodelovati pri zatiranju nedovoljenega prometa z narkotiki

in psihotropnimi snovmi, ki se vrši na odprtem morju v nasprotju z mednarodnimi pogodbami.

Vsaka država, ki upravičeno sumi, da je ladja, ki ima dovoljenje uporabljati njeno zastavo,

vpletena v takšno protizakonito dejavnost, ima pravico zahtevati od drugih držav, da z njo

sodelujejo pri zatiranju takšnega nedovoljenega ravnanja.126

4.3.10 Nedovoljeno radijsko oddajanje na odprtem morju

V 109. členu konvencija znova nalaga sodelovanje držav pri zatiranju nedovoljenih dejavnosti.

Tokrat omenja kot prepovedano dejavnost neupravičeno radijsko oddajanje na odprtem

morju. V 2. odstavku tega člena podaja definicijo nedovoljenega oddajanja signalov, ki zajema

prenos zvočnih in slikovnih signalov radia in televizije z ladje ali drugega objekta na odprtem

morju, namenjenega za prenos signalov generalni populaciji in ki je v nasprotju z

mednarodnimi pravili. Ta definicija pa izključuje prenos klicev v sili.

V 3. odstavku so naštete države, ki so pristojne za sojenje osebam, ki sodelujejo pri tako

prepovedanem oddajanju signalov. Takšen postopek lahko teče pred sodišči naslednjih držav:

(a) pred državo, katere zastavo uporablja ladja; (b) pred državo registracije objekta,

vključenega v prepovedano dejavnost; (c) pred državo, katere državljan je oseba v postopku;

(d) pred katerokoli državo, ki je sprejemala nezakonite signale; in (e) pred katerokoli državo, v

kateri je bilo zakonito radijsko oddajanje moteno s strani nedovoljenega oddajanja. Vojaške

ladje in letala, kakor tudi ladje in letala v državni službi vseh zgoraj naštetih držav, katerim je

124

Ibid. 125




dana sodna pristojnost, pa smejo na odprtem morju aretirati vsako osebo in zaseči vsako ladjo

ter naprave, ki so se uporabljale za nedovoljeno oddajanje.127

4.3.11 Pravica do zasledovanja (Right of hot pursuit)

Kadar državni organi obalne države utemeljeno sumijo, da je posadka tuje ladje kršila zakone

ali druge predpise obalne države, smejo pričeti pregon v obliki zasledovanja takšne ladje.

Takšno zasledovanje je dovoljeno, kadar se tuja ladja ali eden od njenih čolnov nahaja v

notranjih vodah, arhipelaških vodah, teritorialnem morju ali v zunanjem pasu države

zasledovalke in se lahko nadaljuje tudi izven teritorialnih voda ter zunanjega pasu, vendar le

pod pogojem, da zasledovanje ni prekinjeno. Ni potrebno, da se v času, ko je bilo tuji ladji, ki se

nahaja v teritorialnem morju ali zunanjem pasu, ukazano naj ustavi, tudi ladja zasledovalka, ki

je dala ukaz, prav tako nahaja v teh vodah. To pomeni, da lahko ladje obalne države pričnejo

zasledovanje tudi iz pristanišč oz. notranjih voda, po besedilu Konvencije pa bi se dalo

upravičeno sklepati, da lahko ladje začno pregon tudi, kadar so pozicionirane izven voda pod

nacionalno jurisdikcijo. Kadar se tuja ladja nahaja v zunanjem pasu neke obalne države, smejo

organi te države pričeti pregon le, če je prišlo do kršitve tistih pravic, zaradi katerih je bila

razglasitev zunanjega pasu potrebna, da se zaščitijo. To so npr. kršitve carinskih, fiskalnih,

zdravstvenih, imigracijskih in podobnih predpisov.128

Kot smo že omenili v poglavju o izključni ekonomski coni, države z razglasitvijo le te pridobijo

nekatere suverene pravice in določene jurisdikcijske pravice. »V izključni ekonomski coni ima

obalna država »suverene pravice« raziskovanja, izkoriščanja ter varstva in gospodarjenja z

živimi in neživimi bogastvi morja, morskega dna in podzemlja«129. Kjer država razglasi izključno

ekonomsko cono, pravila o tej coni asimilirajo tudi epikontinentalni pas. S svojo zakonodajo

sme obalna država urediti vprašanja ribolova, varstva okolja, zmanjševanja onesnaženja,

nadzora, pogoje za postavitev umetnih otokov in ploščadi itd. Pravica obalnih držav do

zasledovanja kršiteljev pride v poštev mutatis mutandis tudi, kadar pride do kršitve teh

zakonov in drugih predpisov, navezujočih se na urejanje prostora izključne ekonomske cone in

epikontinentalnega pasu130.

4. točka 111. člena »Ustave oceanov« opisuje pričetek in potek ukrepov zasledovanja.

Zasledovanje se lahko prične le po predhodnem zvočnem ali vizualnem signalu, ki narekuje tuji

ladji oz. plovilu naj ustavi. Signal mora biti oddan s primerne razdalje, tako da ga je mogoče

videti ali slišati. Nadalje 5. točka 111. člena predpisuje upravičene subjekte za zasledovanje.

Ukrepe zasledovanja lahko izvajajo le vojaške ladje in letala oz. druge ladje in letala v državni

lasti pristojne za takšne ukrepe. Kadar pride do primerov, ko zasledovanje izvaja letalo, je

postopek naslednji (111/6(b) člen Konvencije): letalo, ki izda ukaz ladji naj ustavi, mora aktivno

zasledovati ladjo, jo ustaviti in izvesti aretacijo, če je le to mogoče. Če letalo ni sposobno

ustaviti ladje, jo mora zasledovati tako dolgo, vse dokler primerna ladja oz. drugo letalo obalne

127



Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 449. 130



države, ne prispe na kraj in zasledovanje nadaljuje. Za upravičeno aretacijo zunaj teritorialnih

voda ne zadostuje zgolj dejstvo, da je letalo kršitelja oz. domnevnega kršitelja le opazilo. Pogoj

za veljavno ustavitev in izvedbo aretacije je jasen ukaz ladji naj ustavi, ter veljaven pričetek

zasledovanja. Če se letalu v zasledovanju pridružijo druge ladje ali letala, ki prevzamejo ukrepe

zasledovanja, mora ves postopek pregona potekati neprekinjeno. Aretirana posadka in

zasežena ladja se pospremijo do pristanišča države, ki je upravičena za pregon in se izročijo v

preiskavo pristojnim organom. Aretacija posadke in zaseg ladje se ne more oprostiti na podlagi

ugovora, češ da je spremstvo tako zasežene ladje na poti do pristanišča potekalo po vodah

izključne ekonomske cone ali po odprtem morju, če je to zaradi okoliščin dogodka bilo

nujno.131

Pravica do zasledovanja preneha v trenutku, ko zasledovana ladja vstopi v teritorialne vode

lastne ali tretje države. V takem primeru pridobi pristojnost za nadaljevanje pregona domača

država ladje oz. tretja država, v katero teritorialne vode je ladja zaplula, če je tako določeno z

mednarodno pogodbo.

4.4 Pravica polaganja podmorskih kablov in cevovodov

4.4.1 Splošno

Vse države so svobodne pri polaganju podvodnih kablov in cevi na dnu odprtega morja

(globokomorskega dna) za mejo kontinentalnega pasu obalne države. Ta svoboda zajema tudi

pravico do popravila tako položenih kablov in cevovodov132. Pri tovrstnih opravilih so zavezane

le spoštovati in upoštevati že obstoječe, predhodno položene kable in cevi drugih držav133.

4.4.2 Odgovornost za poškodbe podmorskih kablov in cevovodov

Vsaka država je zavezana sprejeti zakone in druge pravne predpise, ki pravno kvalificirajo

dejanja poškodb kablov in cevi na odprtem morju ter sankcionirajo osebe, ki so za ta dejanja

odgovorna. Konvencija narekuje, da se morajo takšna dejanja opredeliti kot kazniva dejanja.

Tako sprejeti zakoni se nanašajo le na ladje, ki imajo izobešeno zastavo države izdajateljice, ter

ostale osebe, spadajoče pod njeno jurisdikcijo. Po navodilih 113. člena Konvencije naj se za

kazniva dejanja štejejo:

vsaka poškodba kablov, položenih na dno odprtega morja, storjena namenoma ali iz

hude malomarnosti, katere posledica je ovirana oziroma prekinjena telegrafska ali

telefonska komunikacija in;

vsaka poškodba podvodnih cevovodov in visokonapetostnih električnih kablov

povzročena z enako stopnjo krivdne odgovornosti

131

Ibid. 132


Ibid., člen 79.


Ne glede na zgoraj napisano, se subjekta, ki je povzročil poškodbo, lahko oprosti

odgovornosti, če je ta deloval z izključnim namenom, da bi rešil svoje ali tuje življenje ali da bi

preprečil škodo na ladji in je pri tem uporabil vso skrbnost, da bi se izognil nastanku takšne

poškodbe134.

Če podjetje oz. podjetnik posameznik, ki je lastnik položenega kabla ali cevi na dnu odprtega

morja, v svojih delih, ki vključujejo polaganje kablov in cevi ali popravila tako položenih

objektov, poškoduje že predhodno položene kable in cevi, kateri pripadajo drugemu lastniku,

je kot oškodovalec odgovoren za stroške popravil poškodovanih objektov135.

Lastniki ladij, ki so sposobni dokazati, da jim je nastala škoda v obliki izgube sidra, ribiške

mreže ali katerekoli druge opreme za ribolov, ker so le te mogli žrtvovati zavoljo izognitve

poškodbam podmorskega kabla ali cevovoda, so od lastnika slednjega upravičeni zahtevati

povračilo utrpljene škode. Pogoj za povračilo je seveda ta, da je lastnik ladje pred tem

dejanjem upošteval vse razumne previdnostne ukrepe.136

4.5 Ohranjanje živih bogastev odprtega morja in

gospodarjenje z njimi

(116.- 120. člen Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu)

4.5.1 Pravica do ribolova na odprtem morju

Državljani vseh držav sveta imajo pravico do ribolova na odprtem morju na podlagi

mednarodnih pravnih virov kot so dvostranske ali multilateralne mednarodne pogodbe in pa

seveda najpomembneje na podlagi Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu iz leta

1982. Pri tem morajo upoštevati pravice in interese obalnih držav.137

4.5.2 Obveznosti držav v zvezi z načelom ohranjanja živih bogastev odprtega morja

Jamajška konvencija je v poglavju o odprtem morju, v posebnem oddelku o ohranjanju živih

bogastev odprtega morja in o gospodarjenju z njimi, uvedla več pravil, ki opredeljujejo meje

svobode ribolova na odprtem morju. Države so zavezane sprejemati ukrepe, s katerimi naj se

zagotovi, da bodo njihovi državljani spoštovali načelo ohranjanja živih bogastev morja138. To

pomeni, da so obligirane sprejeti ustrezne predpise in vzpostaviti primeren nadzor, ki naj

zagotovijo dovoljene količine in vrste ulova na odprtem morju ter druge posebnosti. Države so

za ta namen dolžne medsebojno sodelovati. Države, katerih državljani lovijo oz. izkoriščajo

identične vrste živih organizmov ali pa lovijo različne organizme na istem območju odprtega

134





Ibid., člen 117.


morja, se morajo pogoditi139. Tako sklenjeni sporazumi morajo vsebovati določbe o ukrepih,

potrebnih da se zagotovi prezervacija živih bogastev odprtega morja. Za ta namen morajo

ustanavljati regionalne ribiške organizacije. »Danes obstajajo pogodbe o ribolovu v Severnem

morju, Baltiškem morju, severnem Atlantiku, južnem Atlantiku in severnem Pacifiku. Določene

vrste ogroženih rib in morskih sesalcev so posebej zaščitene«140.

V primerih, kadar se določena vrsta rib ali drugih oblik organizmov nahaja delno v izključni

ekonomski coni neke države ter delno v pasu odprtega morja neposredno ob tako razglašeni

izključni ekonomski coni, se morata obalna država in država, katere ribiči lovijo takšno vrsto v

tem pasu odprtega morja, sporazumeti o ukrepih, potrebnih za ohranitev te vrste. To storita

neposredno ali pa s pomočjo primernih regionalnih ali globalnih organizacij.141

Podobno velja v primerih lova na organizme, ki redno migrirajo. Obalna država in druge

države, katerih ribiči lovijo v območju, kjer se takšni organizmi nahajajo, morajo medsebojno

sodelovati in si prizadevati, bodisi neposredno bodisi s pomočjo mednarodnih organizacij, za

ohranitev in optimalno izkoriščenost takšne vrste, katera se nahaja na območju znotraj in izven

izključne ekonomske cone. Če za takšna območja ni ustanovljena še nobena mednarodna

organizacija, morajo države sodelovati in si prizadevati za ustanovitev primerne organizacije, ki

bi uskladila in nadzorovala lov na omenjenih območjih.142

Radi bi pa tudi opozorili na posebno vrsto rib, znano pod imenom katadromne ribe.

Katadromne vrste živijo v rekah in ko dosežejo polno zrelost, se zaradi razmnoževanja preselijo

v morje143. Za našo tematiko je na tem mestu pomembno kako je urejen pravni režim

ohranjanja živih bogastev za te vrste rib. Določbe o tem najdemo v 67. členu Jamajške

konvencije, katere 1. odstavek določa, da je obalna država, v katere vodah katadromne ribe

preživijo večino svojega življenjskega cikla, odgovorna za gospodarjenje s to vrsto in mora

zagotoviti vstop in izstop migrirajočih rib v ter iz svojih teritorialnih voda. Lov na katadromne

vrste lahko poteka le do zunanje meje izključne ekonomske cone, prepovedan pa je na

odprtem morju144.

Določbe o ohranjanju morskih bogastev ne omejujejo pravice obalne države oz. pristojne

mednarodne organizacije, da prepove, omeji ali strožje predpiše lov na morske sesalce kot

Konvencija sama. Zaradi njihovega posebnega pomena v morskem ekosistemu in dejstva, da so

danes mnoge vrste morskih sesalcev ogrožene, je takšna ureditev smiselna. Vse države morajo

sodelovati z mislijo na ohranjanje morskih sesalcev ter v primeru kitov še posebej delovati

skozi primerne mednarodne organizacije zavoljo njihovega obstoja, gospodarjenja z njimi ter

njihovega preučevanja145.

139





Bionet škola, Ribe, dostopno na: http://www.bionet-skola.com/w/Ribe, zadnji dostop 10.6.2015 144


Ibid., člen 65.

http://www.bionet-skola.com/w/Ribe


4.5.3 Ukrepi za ohranjanje živih bogastev odprtega morja

Pri ugotavljanju dovoljenega ulova in vzpostavljanju drugih ukrepov za ohranitev naravnih

bogastev odprtega morja morajo države upoštevati vrsto kriterijev. Ukrepi morajo temeljiti na

najboljših in najnovejših, državam dosegljivih znanstvenih podatkih, pridobljenih z modernimi

znanstvenimi raziskavami. Na podlagi teh podatkov morajo sprejeti ukrepe, ki so najbolj

primerni za ohranitev ali obnovitev populacije lovljenih vrst in ki hkrati tudi omogočajo

vzdrževanje trajnega donosa. Pri tem morajo upoštevati okoljske in ekonomske razmere in

vzeti v obzir tudi posebne potrebe držav v razvoju. Pri vzpostavljanju takšnih ukrepov morajo

biti države posebej skrbne in upoštevati vrsto dejavnikov, kot npr. že predhodne pravice in

izvajanje ribolova drugih upravičenih subjektov v določenih regijah, poznavati in predvidevati

vpliv povezanosti določenih vrst organizmov in upoštevati splošno priporočene mednarodne

minimalne standarde, bodisi so to regionalni bodisi globalni.146

V morskem ekosistemu in v naravi na splošno med živimi bitji oz. organizmi obstaja določena

stopnja povezanosti oz. odvisnosti. Bodisi da za nekatera bitja predstavljajo določeni organizmi

vrsto prehrane bodisi so povezani na kakšen drugačen način ter jim ta povezanost omogoča

preživetje. Poleg vsega zgoraj naštetega morajo države še ugotoviti kakšne so posledice lova

določene vrste organizmov na drugih vrstah, ki so povezane ali odvisne od prvotnih. Za ta

namen izdajajo ukrepe, s katerimi naj se zagotovi ohranjanje ali obnovitev tako povezane ali

odvisne vrste organizmov s takšno stopnjo, da njihova reprodukcija in obstoj ne bodo

ogroženi147.

Najnovejši znanstveni podatki, statistični podatki ribolova in ostale pomembne informacije ter

podatki, pomembni za ohranitev ribjih vrst, so predmet redne izmenjave med vsemi zadevnimi

državami. Ta dejavnost pridobivanja in izmenjave podatkov pa se opravlja preko primernih

mednarodnih organizacij, tako regionalnih kakor tudi globalnih.148

4.5.4 Prepoved diskriminacije pri pravici do ribolova

Države morajo zagotoviti, da so vsi sprejeti ukrepi in njihove implementacije za ohranitev živih

bogastev enaki za vse udeležene ribiče in da ne prihaja do pravne ali do dejanske diskriminacije

med ribiči posameznim držav149.

146


Ibid. 148

Ibid. 149



4.5.5 Sodelovanje držav pri ohranjanju živih bogastev odprtega morja –

Sporazum ZN o staležih rib iz leta 1995

Kot smo že omenili so države po zahtevi »Ustave oceanov« zavezane pri ohranjanju živih

bogastev odprtega morja medsebojno sodelovati. Za ta namen sklepajo mednarodne pogodbe

in ustanavljajo posebne organizacije nadzora. Na ta način se je oblikovalo nemalo sporazumov,

ki določajo pravice in obveznosti držav pri ribolovu. Ti bilateralni ali multilateralni dogovori, ki

so sprejeti po zahtevah in v skladu s Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu kot

splošnim virom mednarodnega prava morja, pa predstavljajo posebne oz. specialne vire

pomorskega mednarodnega prava.

Eno izmed najpomembnejših na takšen način izvedenih oblik sodelovanja pa označuje

sklenitev Sporazuma o uporabi določb Konvencije ZN o PMP z dne 10. decembra 1982 glede

ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib150 oz. krajše

Sporazuma ZN o staležih rib. Sporazum je bil podpisan leta 1995 in je začel veljati decembra

leta 2001. Določa načela za ohranjanje in gospodarjenje s tistimi vrstami rib, katere se redno

selijo in tistimi, ki se nahajajo delno v IEC obalne države delno pa v odprtem morju (t.i.

čezconske ribe). Poudarek daje na previdnostnem pristopu in na uporabi najboljših možnih

znanstvenih podatkov. Mednarodni dogovor podrobneje opredeljuje temeljno načelo LOSC-a

glede dolžnosti sodelovanja držav za zagotovitev ohranjanja živih bogastev in dolžnosti za

spodbujanje nalog optimalne izrabe ribolovnih virov znotraj ter zunaj meje izključne

ekonomske cone oz. v odprtem morju151.

Sporazum ZN o staležih rib poskuša svoje cilje doseči z zagotavljanjem pravnega okvirja za

sodelovanje držav. Države spodbuja k upoštevanju določenega reda v oceanih z uporabo

učinkovitih metod ohranjanja in gospodarjenja z viri odprtega morja. Za ta namen določa

minimalne mednarodne standarde ukrepov ohranjanja in gospodarjenja s čezconskimi in

selivskimi ribami, skrbi za združljivost in skladnost navedenih ukrepov v območjih pod

nacionalno jurisdikcijo z ukrepi na sosednje ležečem odprtem morju ter zagotavlja obstoj

efektivnih mehanizmov za nadzor in prisilo takšnih ukrepov na odprtem morju. Poleg vsega

naštetega pa priznava tudi posebne potrebe držav v razvoju v zvezi z ohranjanjem in

gospodarjenjem z živimi bogastvi ter pri tem upošteva njihov razvoj in sodelovanje na področju

ribištva.

150

The United Nations Agreement for the Implementation of the Provisions of the United Nations Convention on the Law of the Sea of 10 December 1982 relating to the Conservation and Management of Straddling Fish Stocks and Highly Migratory Fish Stocks, 1995, oz. krajše UN Fish Stocks Agreement.

151 Oceani in pravo morja, Oddelek za oceanske zadeve in pravo morja, dostopno na:

http://www.un.org/depts/los/convention_agreements/convention_overview_fish_stocks.htm, zadnji dostop 10.6.2015.

http://www.un.org/depts/los/convention_agreements/convention_overview_fish_stocks.htm


4.5.5.1 ITLOS-ov zaporedni primer št.7 – ohranjanje in trajnostno izkoriščanje mečarice v

jugo-vzhodnem Tihem oceanu

Med Evropsko skupnostjo (ES)152 in južno-ameriško državo Čile je okoli deset let trajal spor

glede pravic do izkoriščanja gospodarsko zelo pomembne vrste rib, in sicer mečarice. Mečarica

predstavlja visoko migrirajočo vrsto ribe, ki v našem primeru potuje v vodah čilske IEC in v

sosednje ležečem pasu odprtega morja. Ker so španski ribiči, kot člani ES-a, ribarili mečarico na

odprtem morju blizu čilske IEC, se je v Čileju razvil strah, da bo zaradi prevelikih količin ulova

prišlo do pomanjkanja zalog mečarice v njegovem pasu IEC-ja ter da bo vrsta na tem območju

postala ogrožena. Da bi se takšnemu stanju izognil, je čilski zakonodajalec v svojih predpisih o

ribolovu, natančneje z razširitvijo 165. člena Chilean National Fisheries Law-a leta 1999, tujim

in domačim ladjam prepovedal razkladanje in prevoz ulovljenih zalog mečarice, ki so bile ujete

v odprtem morju neposredno ob čilski IEC, v tistih primerih, ko je prišlo do ulova v nasprotju s

čilskimi predpisi o ohranjanju živih bogastev morja. Prepoved razkladanja in tranzita se je

nanašala na čilska pristanišča, kar je za ES predstavljalo enormno oviro pri ribolovu mečarice

na odprtem morju, saj je oviralo izvoz ribe ter praktično ustvarilo lov na mečarico ekonomsko

nesmiselnega. Trgovske ladje so bile namreč zavezane svoj ulov odložiti v pristaniščih drugih

držav v regiji, za kar pa je bilo potrebnih najmanj šest dodatnih dni plovbe, s čimer pa so nastali

večji operacionalni stroški in potencialna izguba ulova.153

ES je reagirala na to prepoved s sprožitvijo postopka pred Organom za reševanje sporov

(Dispute Settlement Body), kateri predstavlja organ odločanja Svetovne trgovinske organizacije

(STO), v aprilu leta 2000. Od organa je zahtevala ugotovitev kršitve tistih določb Splošnega

sporazuma o carinah in trgovini154, ki zagotavljajo pravico do svobodnega tranzita in

prepovedujejo uvedbo necarinskih uvoznih ovir155. Po neuspešnem posvetovanju med

strankama je ES zahtevala ustanovitev panela156, kateri naj bi sprejel ustrezne ukrepe v zvezi s

tranzitom in uvozom mečarice in ki je bil nato decembra leta 2000 tudi ustanovljen. Čile pa je

zanikal pristojnosti odločanja STO-ja s trditvijo, da so za odločanje pristojni organi opredeljeni v

UNCLOS-u, saj morsko pravo v danem primeru predstavlja lex specialis. Zato je poleti leta 2000

začel s postopkom proti ES z ustanovitvijo arbitražnega sodišča v skladu z določbami LOSC-a.

To je bilo storjeno medtem ko je postopek pred STO še potekal. Nato sta stranki decembra leta

2000 zahtevali, da spor namesto arbitražnega sodišča razreši Mednarodno sodišče za

pomorsko mednarodno pravo (ITLOS). V tako sproženem postopku je ES obtožila Čile za kršitev

njenih pravic do ribolova v odprtem morju, medtem ko je Čile Evropski skupnosti očital, da je z

začetkom postopka pred STO kršila pravila UNCLOS-a. Naposled pa je marca leta 2002 med

subjektoma spora prišlo do sporazuma o prekinitvi (s pridržkom pravice do nadaljevanja

postopka ob kateremkoli času) obeh sodnih procesov v korist politični rešitvi, ki opredeljuje, da

bodo štiri čilske ladje in štiri ladje ES-a, katere bodo tudi sodelovale v skupnih programih pri

152

ES, kot eden izmed treh stebrov Evropske unije (EU), predstavlja področje povezovanja evropskih držav na ekonomskem, socialnem in monetarnem področju. 153

Stoll, P., Vöneky, S., The Swordfish Case: Law of the Sea v. Trade, Max-Planck-Institut für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht, 2002, dostopno na: http://www.zaoerv.de/62_2002/62_2002_1_a_21_36.pdf, zadnji dostop 10.6.2015. 154

General Agreement on Tariffs and Trade (GATT), 1947 155

General Agreement on Tariffs and Trade, 1947, členi X in XI. 156

V okviru GATT je reševanje sporov potekalo pred paneli, ki imajo pristojnost izrekati obvezujoče odločitve (Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 381).

http://www.zaoerv.de/62_2002/62_2002_1_a_21_36.pdf


raziskovanju mečarice, upravičene loviti mečarice do maksimalne količine tisočih ton letno ter

vstopati v tri čilska pristaniška mesta in ulov odložiti. Poleg tega pa si bosta stranki tudi

prizadevali doseči multilateralni sporazum za varstvo mečarice.

Opisani potek dogajanja nam odpira mnoga vprašanja, med njimi pa je še posebej pomembno

tisto, ki sprašuje kakšno vrsto postopka je potrebno izbrati pri reševanju posameznih podobnih

vrst sporov oz. kdo ima pristojnost odločati; ali odgovor iščemo s pomočjo panelov STO-ja ali s

pomočjo Tribunala in drugih pristojnih organov v skladu z UNCLOS? Ali pa obstaja dolžnost

uporabiti oba navedena instrumenta? Ker, kot smo že navedli v poglavju o virih pomorskega

mednarodnega prava, v mednarodnem pravu ne obstaja hierarhija predpisov (stranke spora

same izbirajo med konvencijami), ostaja odgovor na to vprašanje odprt in primeren za debato.

K odprtosti problema pripomore tudi dejstvo, da do danes v primeru »Mečarica«, zaradi

prekinitve obeh postopkov, še ni prišlo do končne odločitve, ki bi lahko bila ob pojasnitvi

navedenih vprašanj v pomoč pri razumevanju problema.

a) Uporaba postopkovnih pravil mednarodnega prava morja pri reševanju vprašanj

primera

Ker se pri naši nalogi osredotočamo na ureditev pomorskega mednarodnega prava,

bomo odgovore na vprašanja procesne jurisdikcije za naš primer iskali v »Ustavi

oceanov«. Najpomembnejšo določbo v zvezi s tem bi bilo možno najti v 288. členu

UNCLOS-a, kateri določa pristojnost Tribunala za reševanje tistih sporov, ki so v zvezi z

razlago in uporabo Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu157. Mehanizem

reševanja sporov po pravu STO-ja pa je določen tako, da rešuje spore v zvezi z

interpretacijo in uporabo tega (svojega) prava. S tega vidika je pristojnost ITLOS-a

jasna. Težje bi bilo odgovoriti na vprašanja ali predstavlja že začeti postopek pred STO

oviro za kasnejšo vložitev zahtevkov pri Mednarodnem sodišču za pomorsko

mednarodno pravo. Konvencija glede tega vprašanja v svojih določbah ne podaja

odgovora. Splošno pravilo glede razmerja med Konvencijo o pomorskem

mednarodnem pravu in ostalimi konvencijami pa najdemo v 2. odstavku 311. člena, ki

nam pove, da LOSC ne spreminja pravic in obveznosti svojih članic, ki izvirajo iz drugih

sporazumov, v kolikor so le ti skladni z UNCLOS158. Dodatno nam zadevo razsvetljuje

izjava Sodišča v primeru Mox Plant case159, ki pojasnjuje, da imajo pravice in obveznosti

iz drugih konvencij ločeno eksistenco od tistih iz Konvencije iz leta 1982160. Iz

navedenega lahko torej povzamemo, da obstaja možnost uvedbe dveh paralelnih

sodnih postopkov, če le drugi organ odločanja ne rešuje vprašanj v zvezi z

interpretacijo in uporabo UNCLOS-a ter uvedba drugega postopka ne predstavlja

neskladnosti s Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu.

157



10. zaporedni primer Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS, Case No. 10: The MOX Plant Case (Ireland v. United Kingdom)). 160

Stoll, P., Vöneky, S., Ibid.





Nas pa na tem mestu zanima predvsem kakšen pomen imajo na opisani primer vsebinska

pravila mednarodnega prava morja. Osredotočili se bomo izključno na določbe Konvencije o

pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 in določbe Sporazuma ZN o staležih rib iz leta

1995 ter poudarili tiste aspekte problema, ki se nanašajo na dolžnosti in obveznosti držav v

zvezi z odprtim morjem.

b) Uporaba substančnih (materialnih) pravil mednarodnega prava morja pri reševanju

vprašanj primera

Glavno vprašanje v zvezi z vsebinskimi pravili prava morja na tem mestu sprašuje ali je

prepoved razlaganja oz. raztovarjanja ujetih zalog mečarice v čilskih pristaniščih

zakonita oz. v našem primeru skladna s Konvencijo o pomorskem mednarodnem

pravu? Prohibicija razlaganja mečarice predstavlja enostranski ukrep obalne države, ki

je sprejet z namenom ohraniti vrsto (ribe) v svoji IEC. Vendar pa ima takšen ukrep za

posledico oviranje ribolova na mečarico na oprtem morju.

Po besedilu 116. člena UNCLOS-a imajo načeloma vse države pravico zagotoviti svojim

državljanom svobodno ribarjenje na odprtem morju. Vendar pa je ta pravica med

drugim omejena tudi s pravicami in obveznostmi obalnih držav161. Pravice in

obveznosti obalnih držav v zvezi z varovanjem visoko selivskih vrst (v našem primeru

mečarice) pa so zapisane v 64. členu UNCLOS-a, ki določa, da morajo obalne in druge

države katerih državljani ribarijo v isti regiji sodelovati z namenom, da se zagotovi

ohranitev vrste ter da se spodbuja optimalna izkoriščenost takšne vrste v regiji162.

Podobne dolžnosti sodelovanja pri ohranjanju in gospodarjenju z živimi bogastvi

nalagata tudi člena 118 in 119 UNCLOS, katerih vsebino smo podrobneje obravnavali v

poglavjih 4.5.2 in 4.5.3. Poleg tega pa imajo po besedilu 117. člena Konvencije vse

države obveznost sprejemanja takšnih vrst ukrepov za svoje državljane, ki so potrebni

za ohranitev živih bogastev odprtega morja163. Navedeni členi nam povedo, da

Konvencija zavezuje obalne in ribiške države k sodelovanju pri varovanju obstoja

mečarice, ki se kvalificira kot visoko migrirajoča vrsta ribe. Namen zahtevanega

sodelovanja pa je v obnovi na tako raven, ki lahko zagotavlja maksimalno izkoriščanje

naravnih bogastev. Ker pa se vse ta pravila nanašajo samo na obveznost sodelovanja,

nam ne dajo jasnega odgovora na vprašanje ali je čilska enostranska prepoved

razlaganja tovora (ulovljene mečarice) zakonita.

Načini izpolnjevanja obveznosti obalnih in ribiških držav v zvezi z visoko selivskimi

vrstami so podrobneje določeni v Sporazumu ZN o staležih rib iz leta 1995. Po

določbah 23. člena tega sporazuma se unilateralni oz. enostranski ukrepi s strani

pristaniških držav (npr. prepoved iztovarjanja) štejejo za »zakonite« (oz. skladne s

Konvencijo ali drugimi mednarodnimi pogodbami oz. sporazumi v skladu s Konvencijo),

če je bilo ugotovljeno, da ulov spodkopava učinkovitost subregionalnih, regionalnih ali

globalnih ukrepov za ohranjanje in gospodarjenje z naravnimi bogastvi odprtega

161



Ibid., člen 117.


morja164. Zatorej predstavlja conditio sine qua non (nujen pogoj) za »zakonitost«

prohibicije raztovarjanja obstoj multilateralnega ukrepa za ohranjanje (v smislu obstoja

multilateralne pogodbe). Ugotavljamo, da zahtevani pogoj ni bil izpolnjen, saj do

meseca avgusta leta 2000 še ni obstajal noben večstranski dogovor za ohranjanje živih

bogastev odprtega morja. Čeprav je bil dne 14. avgusta leta 2000 med državami Čile,

Kolumbija, Ekvador in Peru sklenjen Galapaški sporazum, kateri predstavlja okvirni

dogovor za ohranjanje naravnih bogastev odprtega morja v Južnem Pacifiku ter se

obravnava kot subregionalni multilateralni dogovor, pa Sporazum ZN o staležih rib v

svojem 8. členu izrecno določa, da morajo biti multilateralni ukrepi sprejeti v okviru

organizacije ali drugačne oblike združevanja v katero lahko vstopijo vse države s

skupnim interesom ribolova čezconskih in selivskih vrst rib ter da se držav pri tem ne

sme diskriminirati165. Teh pogojev pa Galapaški Sporazum ni izpolnil, saj je omogočal

pristop k podpisu samo neobalnim državam in še to le v obdobju 12-ih mesecev po

začetku veljave. Poleg tega je določal diskriminatorno odločanje o zadevah, sej je skozi

pravila o glasovanju obalnim državam omogočal pravico veta pri odločanju o vseh

najpomembnejših vprašanjih. Ker je bil Galapaški sporazum sklenjen s ciljem ustvariti

objektivni režim za del območja odprtega morja za vse države (članice in nečlanice

sporazuma), je bila njegova podlaga skupni interes (ang. common interest). To pa

pomeni, da bi morale vse države biti enako upravičene do sodelovanja pri pogajanjih o

sporazumu ter do odločitev sprejetih v zvezi ukrepi ohranjanja. Objektivni cilj za

dosego skupnega interesa pa ne more temeljiti na diskriminatornih pravilih. Na podlagi

vsega navedenega se Galapaški Sporazum ne more obravnavati kot multilateralni

ukrep po Sporazumu ZN o staležih rib.

Na tem mestu se vprašamo ali je sploh upravičeno primerjati tedanji čilski Zakon o

ribištvu s Sporazumom ZN o staležih rib. V času spora Čile namreč ni bil podpisnik

Sporazuma ter prav tako se njegova pravila še niso odražala v običajnem pravu. Po

drugi strani pa Sporazum v 2. členu jasno izraža, da je njegov namen učinkovita

implementacija ustreznih določb LOSC-a o ohranjanju visoko selivski vrst rib. Iz tega bi

lahko sklenili, da Sporazum predstavlja avtentično razlago UNCLOS-a. Še prepričljivejše

pa je besedilo same Konvencije, ki v svojem 64. členu zagotavlja nediskriminatorno

sodelovanje obalnih in ribiških držav v zvezi z lovom na ribe selivke ter na podlagi le

tega lahko zaključimo, da noben sporazum o varovanju mečarice, ki bi zagotavljal

obalnim državam pravico do veta, ne more biti zakonit oz. skladen s Konvencijo. Čilska

prepoved razlaganja mečarice v svojih pristaniščih je bila torej po mednarodnem pravu

morja nezakonita, pa čeprav je služila najboljšim namenom ter je enako obravnavala

čilske in tuje ladje.166

164

Sporazum o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib, 1995, člen 23. 165

Sporazum o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib, 1995, člen 8. 166

Povzeto po Stoll, P., Vöneky, S., Ibid.


4.6 Načelo dostopa do morja v mednarodnem pravu

4.6.1 Splošno

Kot že omenjeno v uvodu pravne ureditve odprtega morja, se pravica držav do dostopa do

odprtega morja in njegove uporabe danes najpogosteje utemeljuje na svobodi morja in na

pravici vseh držav do izkoriščanja le-tega. Svoboda odprtega morja bi bila brez pomena, če

državam ne bi bil omogočen dostop do njega, zatorej sta ti dve pravici medsebojno povezani

ter odvisni druga od druge za države, ki nimajo svojega morja (kopenske države oz. države brez

obale) in za »geografsko prikrajšane države« oz. drugače, države z geografsko neugodnim

položajem. Definicija slednjih je podana v 2. točki 70. člena »Ustave oceanov«, ki določa, da

pojem »geografsko prikrajšane države« zajema obalne države, vključno z državami, ki ležijo ob

zaprtih ali polzaprtih morjih, katerih geografski položaj je takšen, da je njihovo izkoriščanje

živih bogastev morja, za namen preskrbe svojega prebivalstva ali dela prebivalstva z zadostnimi

količinami rib, odvisno od ribolova na območju izključne ekonomske cone drugih držav v

subregiji ali regiji, ter tiste obalne države, ki ne morejo razglasiti svoje ekonomske cone167.

Danes so najpogostejši trije načini uresničevanja prostega pristopa do odprtih voda za države,

ki le-tega nimajo, in sicer prvi je dostop preko internacionaliziranih rek, drugi način je prenos

suverenosti nad koridorjem, ki poteka od notranjega do odprtega morja na »prikrajšano«

državo in tretji način, ki predstavlja zagotovitev tranzitnih pravic čez vode druge države.168

4.6.2 Pravica dostopa do odprtega morja po Konvenciji o pomorskem

mednarodnem pravu

V 124. členu nam Konvencija podaja posamezne definicije nekaterih pojmov, ki so pomembni

za nadaljnje obravnavanje omenjene pravice. Omenja, da pojem »kopenske države« (angl.

land-locked State) predstavlja državo brez morske obale. »Država prehoda« (angl. transit

State) označuje državo z ali brez morske obale, ki leži med kopensko državo in morjem ter

preko katere poteka prehod. »Prehod« (»traffic in transit«) pa pomeni gibanje oseb, prtljage,

dobrin in prevoznih sredstev čez ozemlje ene ali več prehodnih (tranzitnih) držav, ki se začne

ali konča na ozemlju »kopenske države«. Prehod se nanaša samo na del celotnega gibanja oz.

prometa, ki se izvršuje na teritoriju prehodnih držav (ne glede na skladiščenje, spremembo

transporta itd.).169

125. člen podeljuje »kopenskim državam« pravico dostopa do morja in svobodo prehoda. To

je smiselno zaradi tega, da je mogoče izvajati druge pravice določene s to konvencijo, vključno

s tistimi, ki so povezane s svobodnim izkoriščanjem odprtega morja in s skupno dediščino

človeštva (mednarodno cono). Prehod preko ozemlja tranzitnih držav je »land-locked«

državam omogočen za vse oblike prevoznih sredstev. O pogojih in modalitetah za izvajanje

167


Povzeto po Zbačnik, J., Status pravice dostopa do odprtega morja v mednarodnem pravu (diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006. 169



pravice prehoda se države dogovorijo v medsebojnih bilateralnih, subregionalnih ali

regionalnih sporazumih. Države prehoda lahko v izvajanju svoje suverenosti nad svojim

ozemljem ukrenejo vse potrebno, da pravice in objekti, dodeljeni kopenskim državam za

svobodni prehod, ne bodo v nasprotju z njihovimi lastnimi interesi170. Država tranzita pa je tudi

odgovorna za nemoten potek prometa skozi tranzitne poti in je zavezana storiti vse potrebno,

da se izogne zamudam oz. zastojem ali drugim težavam tehnične narave. Če do le-teh vseeno

pride, morajo pristojni organi države prehoda in upravičene kopenske države sodelovati, da se

težave čim hitreje odpravijo171. Države, skozi katere potekajo tranzitne poti, lahko zagotovijo

tudi boljše pogoje za uresničevanje pravice do prehoda kot so določeni s to konvencijo. Z

medsebojnimi sporazumi se lahko dogovorijo o zagotovitvi večjega števila upravičenj za

kopenske države, predvsem v obliki večih ali boljših zgradb in objektov za namene tranzita.

Nasprotno pa jim je dovoljeno tudi tako zagotovljene pravice, ki so večje od v Konvenciji

zapisanih, umakniti172.

Konvencija pa prepoveduje dogovore, kjer bi se enim državam, pri izvajanju pravice dostopa

do morja, dajalo prednost pred drugimi. Takšna prednost bi lahko npr. bila v omogočanju

hitrejšega prehoda, dostopnosti objektov namenjenih skladiščenju itn. Nobena država v

izvrševanju svoje pravice ne sme biti diskriminirana ali neenako obravnavana. »Ustava

oceanov« zato v svojem 126. členu izključuje uporabo »klavzule najljubše države« (most-

favourite-nation clause)173.

Za uporabo pravice do prehoda je njenim upravičencem prav tako prepovedano nalagati

carino, takse ali druge oblike stroškov. Seveda pa je dovoljeno zaračunavanje stroškov za

storitve, opravljene v zvezi s prehodom (npr. dajanje v najem motornih vozil, zagotavljanje

transporta, skladiščenje itd.), ki pa ne smejo biti višji kot običajni174. Za hitrejši in enostavnejši

prehod pa se lahko države s sporazumom dogovorijo o zagotovitvi proste cone ali drugih

zgradb ali objektov pri vstopu v in izstopu iz države prehoda175.

Če v državi tranzita ni možnosti za uporabo prevoznih sredstev in ni poti ter objektov, kateri

bi omogočali efektivno uporabo pravice do prehoda, bodisi da ne obstajajo bodisi da so

neprimerni za uporabo, lahko takšne države sodelujejo s kopenskimi državami, ki so

upravičene za prehod, da se zgradijo primerni objekti oz. zagotovijo primerna prevozna

sredstva176.

Kot smo že navedli, se morajo vse države v svojih pravicah obravnavati enako in med njimi

ne sme biti diskriminacije. To pravilo velja tudi za tretma tujih ladij v obmorskih pristaniščih.

131. člen daje podlago za to, da se ladje z izobešeno zastavo kopenske države ter vse ostale

tuje ladje v obmorskih pristaniščih obravnavajo enakopravno177.

170








Ibid., člen 131.


4.6.2.1 Ugotovitve

Ugotavljamo, da Jamajška konvencija konkretneje ne opredeljuje pravice dostopa do

odprtega morja, saj govori namreč le o splošni pravici uživanja svobode morja ter o iz nje

izpeljanem nekakšnem subsidiarnem načelu dostopa do morja. Obalne in druge države so po

Konvenciji iz leta 1982 državam brez obale obvezane preko svojega ozemlja nuditi služnost

tranzita, ki naj jim omogoči dostop do morja. Sklepamo, da bi se naj za konkreten prehod do

odprtega morja nato uporabile določbe prostega (neškodljivega) prehoda skozi teritorialne

vode obalne države. Zaradi takšne ureditve je pravica dostopa do odprtega morja prepuščena

dobri volji obalnih držav, ki lahko kopenskim državam zagotovijo pravice tranzitnega prehoda

čez svoje vode, ali pa se s tistimi obalnimi državami, ki nimajo odprtega morja, dogovorijo o

prenosu suverenosti nad koridorjem, ki poteka od notranjega do odprtega morja.


5.) ZNANSTVENO RAZISKOVANJE ODPRTEGA MORJA

(XIII. del Konvencije o pomorskem

mednarodnem pravu)

5.1 Splošne določbe

Vse države, ne glede na njihov geografski položaj in ne glede na članstvo v mednarodnih

organizacijah, imajo pravico do svobodnega znanstvenega raziskovanja morskega okolja. Pri

tem so omejene le z v Konvenciji določenimi pravicami in obveznostmi drugih držav178.

Državam in pristojnim mednarodnim organizacijam je prepuščeno, da vzpodbujajo in olajšujejo

razvoj znanstvenega raziskovanja morja in njegovih predelov, takšne aktivnosti pa morajo biti v

skladu s Konvencijo iz leta 1982179.

Nasprotno kot pri predelih morja pod nacionalno jurisdikcijo, kjer je znanstveno raziskovanje

omejeno s pravili in zakoni obalnih držav, imajo države na odprtem morju popolno svobodo pri

dejavnostih raziskovanja. To pojasnjuje 257. člen Konvencije, ki določa, da imajo vse države in

mednarodne organizacije pravico do izvajanja znanstvenega raziskovanja v stebru vode za

zunanjo mejo izključne ekonomske cone katerekoli obalne države180. Enak princip velja za

raziskovanje na območju mednarodne cone oz. morskega in oceanskega dna zunaj nacionalne

jurisdikcije181. Seveda pa morajo države pri svojih aktivnostih upoštevati pogoje in osnovna

načela mednarodnega prava, predvsem tista, ki so namenjena varovanju morskega okolja ter

vzdrževanju reda in miru.

Pri dejavnostih znanstvenega raziskovanja se morajo upoštevati naslednja osnovna načela: (a)

znanstveno raziskovanje morskega okolja se opravlja izključno za miroljubne namene; (b)

znanstveno raziskovanje se mora izvajati s primernimi znanstvenimi metodami in sredstvi, ki so

v skladu s Konvencijo; (c) znanstveno raziskovanje ne sme neupravičeno motiti drugih

svoboščin na odprtem morju; in (d) pri raziskovanju predelov morja se morajo upoštevati vsa

relevantna pravna pravila, sprejeta v skladu s Konvencijo, vključno s tistimi, ki določajo

varovanje in ohranjanje morskega okolja182.

Znanstveno raziskovanje morskega okolja ne konstituira pravne podlage za razglasitev

suverenosti oz. za prilaščanje kateregakoli dela morskega okolja ali njegovih naravnih virov.

Takšne razglasitve, prilaščanja ali druge pravne zahteve so brezpomenske in ne bodo

priznane.183

178






Ibid., člen 241.


5.2 Mednarodno sodelovanje

Države in pristojne mednarodne organizacije so na podlagi skupnih interesov dolžne

medsebojno sodelovati ter spodbujati znanstveno raziskovanje morskega okolja za miroljubne

namene. V tem kontekstu to vključuje tudi dolžnost notifikacije držav, saj so zavezane izdati

informacije o potencialnih nevarnostih za zdravje in življenje ljudi ter morskega okolja, če

seveda takšne informacije posedujejo184. S sodelovanjem v obliki sklepanja bilateralnih in

multilateralnih sporazumov so države in mednarodne organizacije zavezane k ustvarjanju

najugodnejših pogojev za opravljanje znanstvenega raziskovanja morskega okolja. Pri tem

morajo upoštevati in vključiti v svoje delo znanstvena dognanja in študije, do katerih so prišli

znanstveni raziskovalci in ki pojasnjujejo bistvo pojavov in procesov v morskem okolju ter

povezavo med njimi185.

Konvencija prav tako zavezuje subjekte k temu, da pridobljeno znanje in informacije javno

objavljajo in širijo v korist celotnemu svetovnemu prebivalstvu. Javnosti morajo omogočiti

(preko primernih informacijskih kanalov) vpogled v predlagane programe dejavnosti in njihove

cilje, kakor tudi v pridobljeno znanje na podlagi znanstvenega raziskovanja. Za ta namen

morajo države same ali v sodelovanju z drugimi aktivno vzpodbujati prosti pretok znanstvenih

podatkov in informacij ter znanja, pridobljenega z raziskovanjem. To je še posebej pomembno

za države v razvoju, katerim se poleg vsega naštetega pomaga še z raznovrstnimi programi za

izobraževanje ter usposabljanje tehničnega in znanstvenega osebja. Na tak način se državam v

razvoju pomaga pri povečanju raziskovalnih zmožnosti ter omogočanju samostojnih

raziskovalnih dejavnosti.186

5.3 Pravica gradnje znanstvenih objektov in naprav ter

pravica uporabe znanstvene opreme na odprtem morju

Vsaka država ima na odprtem morju pravico do postavljanja umetnih otokov, do gradnje

raziskovalnih znanstvenih postaj, do nameščanja opreme za opazovanje in merjenje pojavov

morskega okolja ter do postavitve in uporabe vseh ostalih instalacij namenjenih znanstvenemu

raziskovanju. Te pravice izhajajo iz svobode znanstvenega raziskovanja, zatorej za njih veljajo

enaka načela in pogoji kot za dejavnosti znanstvenega raziskovanja, npr. ravnanje za

miroljubne namene, upoštevanje pravic in dolžnosti drugih držav itd187.

Pravni položaj tako postavljenih umetnih otokov ali raziskovalnih objektov, vključno z vso

pripadajočo opremo, pa ni enak pravnemu položaju naravnih otokov. Nimajo svojega

teritorialnega morja, izključne ekonomske cone ali epikontinentalnega pasu, vendar pa se sme

okoli postavljenih objektov vzpostaviti varovano območje188. Širina takšne cone varovanja se

184





Ibid., člen 259.


sme določiti do neke razumne meje, ne sme pa prekoračiti širine 500-ih metrov189. Vse države

morajo zagotoviti, da njihove ladje spoštujejo tako določeno varovano območje ter da vanj

brez dovoljenja ne vstopajo. Objekti in oprema morajo imeti na vidnem mestu izpostavljeno

identifikacijsko označbo, ki označuje državo registracije oz. mednarodno organizacijo, kateri

pripadajo190. Prav tako morajo imeti primerne opozorilne signale, skladne z mednarodnimi

standardi, da se zagotovi varnost na morju ter varnost zračne plovbe.

5.4 Odgovornost za škodo, nastalo pri dejavnostih

znanstvenega raziskovanja

Države in pristojne mednarodne organizacije so zavezane zagotoviti, da se izvrševanje

znanstveno-raziskovalnih dejavnosti izvaja v skladu s Konvencijo, ne glede na to ali same

izvršujejo naštete dejavnosti ali pa jih nekdo drug v njihovem imenu. Če omenjeni subjekti s

svojimi ukrepi, ki so v nasprotju s pravili mednarodnega prava, povzročijo drugim državam,

njihovim fizičnim ali pravnim osebam ter drugim mednarodnim organizacijam pri njihovih

dejavnostih svobodnega raziskovanja škodo, za svoja dejanja odgovarjajo in so zavezani tako

nastalo škodo povrniti. Prav tako so države in mednarodne organizacije odgovorne za vsako

škodo, ki nastane kot posledica onesnaženja morskega okolja, če so z izvajanjem znanstvene

dejavnosti same povzročile takšno onesnaženje ali pa je takšno onesnaženje povzročil subjekt,

ki je deloval v njihovem imenu.191

189





6.) VAROVANJE IN OHRANJANJE MORSKEGA OKOLJA

6.1 Načelo varovanja in ohranjanja morskega okolja

Eno izmed glavnih načel Konvencije iz leta 1982 zavezuje države varovati in ohranjati morsko

okolje. Na predelih morja pod državno jurisdikcijo, kjer imajo upravičeni mednarodni subjekti

suvereno pravico do izkoriščanja naravnih resursov, so države zavezane sprejemati

okoljevarstvene predpise v skladu z načeli mednarodnega prava. Deli morja, na katerih se

izvajajo svobodne pravice, pa so zaščiteni z mednarodnimi pogodbami, katerih glavno vodilo je

skrb za morsko okolje. Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS III) oz. »Ustava

oceanov«, ki najbolj celovito ureja pravo morja, pa predstavlja primarni vir prava na področju

varovanja in ohranjanja morskega okolja.

6.2 Splošne določbe

Države so zavezane same ali s sodelovanjem z drugimi primernimi subjekti sprejemati vse

ustrezne ukrepe, ki so potrebni, da se prepreči onesnaženje morskega okolja. Za ta namen

morajo uporabiti najprimernejša sredstva, ki so jim na voljo ter se truditi po svojih najboljših

zmožnostih. Če že pride do onesnaženja, si morajo s primernimi ukrepi prizadevati za

zmanjšanje onesnaženja oz. odpravo njegovih posledic in uvesti nadzor in to ne glede na to,

kakšen je vzrok ali kdo je povzročitelj takšnega onesnaženja. Države morajo pri tem

medsebojno sodelovati in če je potrebno, za ta cilj tudi uskladiti predpise in postopke. Pri

izvrševanju svojih suverenih pravic izkoriščanja naravnih resursov morja, morajo države

pokazati ustrezno mero skrbnosti in te dejavnosti izvrševati na način, da ne povzročijo škode

morskemu okolju v delih morja pod suverenostjo sosednjih držav kot tudi v svobodnih predelih

morja, ki bi nastala kot posledica onesnaženja. Če pa ne glede na preventivne ukrepe vseeno

pride do onesnaženja, si morajo države prizadevati za to, da se onesnaženje ne razširi za mejo,

do katere imajo suverena upravičenja.192

Ukrepi, za sprejem katerih so države zavezane, morajo biti primerni za vse vrste onesnaženja

morskega okolja. Obsegati morajo takšne aktivnosti, da se v največji možni meri prepreči ali

odpravi obseg (194/3 člen): (a) izpusta nevarnih in strupenih snovi, izvirajočih iz kopensko

ležečih virov, iz ozračja ali kot posledica odlaganja oz. izpuščanja odpadkov; (b) onesnaženja, ki

izvira iz plovil (še posebej ukrepi za preprečitev nesreč na morju, ravnanje v primeru

nevarnosti, zagotavljanje varnosti plovbe na morju, predpisovanje gradnje, opreme in

upravljanja ladij itd.); (c) onesnaženja, ki izvira iz objektov in naprav namenjenih raziskovanju

ali izkoriščanju naravnih virov morskega dna in podzemlja (še posebej ukrepi za prevencijo

nesreč in ravnanje v nevarnosti, zagotavljanje varnosti delovanja na morju in predpisovanje

gradnje, opreme in upravljanja takšnih objektov in naprav); in (d) onesnaženja, izvirajočega iz

drugih objektov in naprav, ki delujejo v morskem okolju (predvsem ukrepi za preprečevanje

nesreč in spopadanje z nevarnostjo, zagotovitev varnosti delovanja na morju in predpisovanje

načrtovanja, konstrukcije, opreme, delovanja in upravljanja takšnih objektov in naprav). Države

se morajo pri svojih ukrepih za preprečevanje in odpravo posledic onesnaženja vzdržati

192



neupravičenega poseganja v dejanja in ravnanja drugih držav, ki jih izvajajo v okviru svojih

pravic in obveznosti v skladu s Konvencijo.193 Varovanje in ohranjanje morskega okolja med

drugim vključuje tudi obveznost držav, da pri izvrševanju ukrepov za ta namen ne prenašajo oz.

prevažajo poškodovanih materialov ali nevarnih snovi iz enega območja na drugo ter

obveznost, da ne spreminjajo ene vrste oz. tipa onesnaženja v drugo vrsto oz. tip194.

Še posebna skrb pa mora biti posvečena varovanju in ohranjanju redkih ali občutljivih morskih

ekosistemov. Prav tako se mora posebna pozornost posvetiti varovanju življenjskega okolja

razredčenih ali ogroženih živalskih vrst in drugih oblik življenja v morju. Zato 5. točka 194. člena

»Ustave oceanov« zagotavlja varstvo omenjenih subjektov in predpisuje državam obveznost

sprejemati ustrezne ukrepe za dosego tega cilja.

Države, ki z uporabo novih in eksperimentalnih tehnologij povzročijo onesnaženje, morajo

storiti vse potrebno, da odpravijo posledice le tega, kar vključuje tudi odstranitev uporabe

takšne tehnologije. Prav tako morajo države, ki v določen del morskega habitata namenoma ali

nenamenoma vključijo (izpustijo) vrsto organizma, ki je tuja ali nova za tisto okolje, ter takšno

dejanje povzroči škodljive spremembe ekosistema, ukreniti vse potrebno, da se prepreči škoda

in vzpostavi ravnovesje.195

6.3 Sodelovanje držav na globalni in regionalni ravni

pri odpravljanju škodljivih posledic onesnaženja

Konvencija nadalje v 2. sekciji XII. poglavja zavezuje države k sodelovanju pri dejavnostih

varovanja in ohranjanja morskega okolja. Države so primorane sodelovati tako na globalni

kakor tudi na regionalni ravni, in sicer neposredno ali pa s pomočjo pristojnih mednarodnih

organizacij. V tem sklopu države oblikujejo in razlagajo mednarodna pravila, standarde in

prakso ter postopke za varovanje in ohranjanje morskega okolja196. Prav tako obstoji obveznost

držav, da v primerih v kolikor so seznanjene o neizbežni nevarnosti onesnaženja morskega

okolja ali v primerih, kadar posedujejo informacije o že nastali škodi onesnaženja, obvestijo o

tem vse druge države, ki bi lahko bile zaradi tega ogrožene. Prav tako pa morajo takšne

informacije posredovati tudi pristojnim mednarodnim organizacijam197. Kadar je škoda zaradi

onesnaženja že nastala, si morajo vse države na prizadetem območju ter pristojne

mednarodne organizacije po svojih najboljših močeh prizadevati in sodelovati pri

odstranjevanju škodljivih posledic polucije. Za te namene predhodno skupaj pripravijo in

organizirajo načrte ukrepov ob nepredvidenih dogodkih (ang. contigency plans against

pollution) 198. Ti načrti državam narekujejo, kako se morajo odzvati v primerih nesreč v

morskem okolju, katerih posledice so onesnaženje. Ena od obveznosti držav je tudi ta, da se

aktivno udeležujejo mednarodnih programov z namenom pridobivanja znanja o vrstah in

naravi onesnaženja, o tveganjih, o ukrepih za preprečevanje onesnaženja, o ukrepih za

193






Ibid., člen 199.


odpravo škodljivih posledic itd199. Države neposredno ali s pomočjo mednarodnih organizacij

med seboj sodelujejo ter vzpodbujajo proučevanje nastanka onesnaženja in njegove vrste ter

tako pridobljene podatke in informacije med seboj izmenjujejo. Na osnovi tako pridobljenega

znanja države sodelujejo pri določanju primernih znanstvenih kriterijev za oblikovanje pravil,

standardov in postopkov za preprečevanje in zmanjšanje onesnaženja morskega okolja200.

6.4 Nadzor in ocenjevanje tveganja ter posledic onesnaženja

Konvencija narekuje državam, da nadzorujejo vse dejavnosti v morskem okolju, ki jih

opravljajo same ali za katere so izdale dovoljenje. Še posebej morajo biti pazljive na učinke

takšnih dejavnosti na morsko okolje ter oceniti ali lahko takšne dejavnosti povzročijo

onesnaženje morskega okolja. Zavezane so opazovati, meriti, ocenjevati in s primernimi

znanstvenimi metodami analizirati tveganja ter posledice onesnaženja morskega okolja201. Na

podlagi pridobljenih podatkov morajo države nato izdati poročilo in ga javno objaviti ali pa ga v

rednih časovnih intervalih posredovati pristojnim organizacijam, ki ga nato posredujejo naprej

vsem zadevnim državam202.

6.5 Mednarodna pravila in nacionalna zakonodaja za preprečevanje,

zmanjšanje in odpravljanje posledic onesnaženja morskega okolja

A.) Onesnaženje iz virov na kopnem (207. člen UNCLOS)

Države morajo sprejeti zakone in druge predpise za preprečevanje, zmanjšanje in

odpravljanje posledic onesnaženja morskega okolja, ki izvira iz kopenskih virov. Med te

spadajo tudi reke, rečna ustja, cevovodi in odpadni odtoki. Pravila morajo vsebovati ukrepe

za vse vrste onesnaženja, predvsem natančno pa mora biti reguliran maksimalen izpust

strupenih in škodljivih snovi v morsko okolje. Navedeni zakoni morajo biti v skladu z

mednarodno dogovorjenimi pravili, standardi in prakso. Prav tako morajo države sprejeti

tudi vse druge potrebne ukrepe, da se prepreči onesnaženje. Zaželjeno je, da se pravila in

druge vrste prizadevanj držav za rešitev te problematike uskladijo s prizadevanji in pravili

ostalih držav v regiji. Konvencija torej poudarja harmonizacijo regionalne politike. Države,

ki delujejo po poteh pristojnih mednarodnih organizacij ali diplomatskih konferenc, si naj

prizadevajo vzpostaviti pravila, standarde in prakso na globalni in regionalni ravni. Takšna

globalno ali regionalno vzpostavljena pravila, standardi in praksa naj se od časa do časa

preučijo in preveri njihova primernost.203

199





Ibid., člen 207.


B.) Onesnaženje, ki izvira iz dejavnosti izkoriščanja morskega dna pod nacionalno

jurisdikcijo (208. člen UNCLOS)

Obalne države so zavezane sprejeti zakone in druge predpise ter vse ostale potrebne

ukrepe za preprečevanje, zmanjšanje in odpravljanje posledic onesnaženja morskega

okolja, katerega izvor so dejavnosti izkoriščanja morskega dna ter umetni otoki, inštalacije

in objekti pod državno jurisdikcijo. Države v določeni regiji so dolžne medsebojno

sodelovati za uskladitev politike reševanja problema onesnaženja. Preko mednarodnih

organizacij na globalni ravni pa sodelujejo pri poenotenju mednarodnih pravil, standardov

in prakse v zvezi z onesnaženjem te vrste.204

C.) Onesnaženje iz dejavnosti v mednarodni coni (209. člen UNCLOS)

Konvencija določa, da naj se za preprečevanje, zmanjšanje in odpravljanje posledic

onesnaženja morskega okolja, ki izvira iz dejavnosti izkoriščanja morskih bogastev v

mednarodni coni (morskem in oceanskem dnu zunaj nacionalne jurisdikcije), vzpostavijo

mednarodna pravila in postopki, ki pa naj bodo v skladu z XI. delom te konvencije. Države

so za svoje subjekte (npr. plovila, strukture, objekte in druge naprave, ki uporabljajo njeno

državno zastavo ali so registrirane v tej državi ali delujejo pod oblastjo te države) zavezane

predpisati zakone in druga pravila za preprečevanje, zmanjšanje in odpravljanje posledic

onesnaženja, ki pa morajo biti skladna z mednarodnim pravom.205

D.) Onesnaženje kot posledica odlaganja odpadkov in odvečnih materialov v morje

(210. člen UNCLOS)

Države so zavezane sprejeti zakone in druga pravila ter vse potrebne ukrepe, da se

preprečijo, zmanjšajo ali odpravijo posledice onesnaženja morskega okolja, ki nastane z

odlaganjem odpadkov ter drugih odvečnih snovi in materialov. Ta pravila in ukrepi morajo

zagotoviti, da se »odlaganje« v morje ne udejanja brez potrebnega dovoljenja pristojnih

državnih organov. »Odlaganje« oz. »dumping« s strani tujih subjektov v teritorialno morje

in v območje izključne ekonomske cone ter na območje epikontinentalnega pasu določene

obalne države se ne sme izvršiti brez izrecne predhodne privolitve te obalne države, katera

ima pravico dovoliti, regulirati in nadzorovati takšno »odlaganje«, seveda po predhodnem

posvetovanju z drugimi državami, ki bi jih takšno »odlaganje« lahko prizadelo. Vloga

mednarodnih organizacij in diplomatskih konferenc v teh primerih je v tem, da se skozi

sodelovanje držav zagotavlja enotno oblikovanje globalnih in regionalnih pravil,

standardov in prakse v zvezi z reševanjem problema »odlaganja«.206

E.) Onesnaženje, ki izvira iz vodnih plovil (211. člen UNCLOS)

Države si morajo s pomočjo mednarodnih organizacij ali z organiziranjem splošnih

diplomatskih konferenc prizadevati za ustvarjanje mednarodnih pravil in standardov za

preprečevanje, zmanjšanje in odpravo posledic onesnaženja morskega okolja, ki izvira iz

ladij in drugih vodnih plovil. Po istem postopku si morajo prizadevati za določitev najboljših

204



Ibid., člen 210.


možnih plovnih poti, da se zmanjša nevarnost trkov plovil, ki bi lahko povzročili

onesnaženje morskega okolja, vključno z onesnaženjem morske obale. Država kot

posamezen subjekt pa mora sama sprejeti zakone in druga pravila za preprečevanje,

zmanjšanje in odpravo posledic onesnaženja morskega okolja, izvirajočega iz vodnih plovil,

ki uporabljajo njeno zastavo ali iz tistih plovil, ki so bila v tej državi registrirana.

Države, ki postavijo določena pravila in zahteve za preprečevanje in obvladovanje

onesnaženja morskega okolja kot pogoj za vstop tujih ladij v njihova pristanišča ali v

njihove notranje vode, so zadolžene takšna pravila in zahteve javno objaviti ter jih

posredovati pristojnim mednarodnim organizacijam. Kadar imajo takšne zahteve enako

vsebino v dveh ali v večih obalnih državah kot posledica prizadevanja za uskladitev politike

obvladovanja onesnaženja, mora posredovanje takšnih zahtev pristojnim mednarodnim

organizacijam vsebovati informacijo o državah, ki sodelujejo v takšnih skupnih projektih.

Navedene zahteve in pogoji ne smejo biti v nasprotju s splošno pravico prostega

neškodljivega prehoda tujih ladij skozi teritorialno morje obalnih držav. Poleg tega pa

imajo obalne države v okviru svoje suverenosti nad teritorialnim morjem pravico tudi za ta

morski pas sprejemati zakone in druga pravila za preprečevanje, zmanjšanje in odpravo

posledic onesnaženja, ki izvira iz tujih ladij, vključno z ladjami, ki izvršujejo pravico

neškodljivega prehoda. Takšni okoljevarstveni predpisi pa ne smejo biti v nasprotju s

splošno pravico prostega neškodljivega prehoda tujih ladij. Obalne države smejo, in sicer v

zvezi s svojimi pristojnostmi in pravicami do izvrševanja nadzora in oblasti nad svojo

izključno ekonomsko cono, za ta del morskega pasu (IEC) sprejemati zakone in druga

pravila za preprečevanje, zmanjšanje in odpravo posledic onesnaženja izvirajočega iz ladij,

ki pa morajo biti v skladu s splošnimi določbami mednarodnega prava in ne smejo

omejevati v njih določenih pravic in obveznosti.207

F.) Onesnaženje morskega okolja, ki izvira iz zračnega prostora (212. člen UNCLOS)

Države so zavezane sprejeti zakone in druge predpise ter vzpostaviti vse potrebne ukrepe

za preprečevanje, zmanjšanje in odpravo posledic onesnaženja, ki prihaja iz atmosfere. Ta

pravila morajo zajemati ukrepe, ki se naj izvedejo v zračnem prostoru pod suverenostjo

države zakonodajalke ter se nanašajo na letala in ostala zračna plovila, katera uporabljajo

njeno zastavo ali so bila v državi zakonodajalki registrirana. Pri sprejemanju zakonodaje

morajo države upoštevati mednarodno dogovorjena pravila, standarde in prakso, vključno

z varnostnimi predpisi zračne plovbe. Prav tako kot je že bilo navedeno v drugih členih tega

poglavja Konvencije, si morajo države prizadevati, s skupnim sodelovanjem preko

mednarodnih organizacij ali mednarodnih konferenc, za vzpostavitev globalnih in

regionalnih pravil, standardov in prakse pri obvladovanju te vrste onesnaženja.208

207


Ibid., člen 212.


6.6 Nadzor nad spoštovanjem ter varovanje zakonov in mednarodnih

pravil o preprečevanju, zmanjšanju in odpravljanju

onesnaženja morskega okolja

6.6.1 Splošno o varovanju zakonov in norm

Pojem »varuhi zakonov« (tudi varuhi reda) oz. organi prisile predstavlja organizirano skupino

subjektov v določeni družbi, ki skrbijo za spoštovanje zakonov in varovanje reda v tej določeni

družbi. To počnejo na takšen način, da odkrivajo, rehabilitirajo ali kaznujejo osebe, katere

kršijo pravila in norme, ki vladajo v omenjeni družbi. V našem pravnem sistemu se za takšno

skupino organiziranih subjektov uporablja izraz »organi (kazenskega) pregona«. Čeprav ta

pojem zajema tudi subjekte kot so sodišča in zapori, se najpogosteje uporablja za tiste vrste

subjektov, ki neposredno izvajajo nadzor in odvračajo ter odkrivajo protipravno dejavnost (npr.

policisti), kakor tudi za tiste, ki raziskujejo kriminalna dejanja in prijemajo prestopnike (npr.

kriminalisti, detektivi itd.). Na nacionalni ravni najpogosteje za spoštovanje zakonov in

izvajanje prisile skrbijo od države določeni organi oz. agencije, in sicer najbolj tipičnega

izvajalca takšne vloge pa predstavlja policija. Na mednarodni ravni te naloge opravljajo vojska

oz. pristojni mednarodni organi. Čeprav predstavlja primarno skrb organov prisile

preprečevanje in kaznovanje kriminala oz. kaznivih dejanj, pa obstajajo tudi organizacije, ki

skrbijo za odvračanje kršitev, katera pa niso opredeljena kot kazniva dejanja. Gre za manjše

kršitve pravil in norm, za katere so predpisane male kazni.

Kot smo že ugotovili, Konvencija v svojem 5. oddelku XII. poglavja podeljuje državam

določene pristojnosti za sprejemanje zakonov in drugih pravnih predpisov o preprečevanju,

zmanjševanju in odpravljanju onesnaženja v morskem okolju. Te pristojnosti zajemajo tudi

ostale potrebne ukrepe za zavarovanje morskega okolja. Določbe 5. oddelka pa ne odgovorijo

na vprašanje kateri subjekti pa so pristojni za varovanje in pravilno izvrševanje sprejetih

zakonov, natančneje kdo izvaja sodni nadzor in prisilo nad izvrševanjem tako sprejetih

zakonov. Odgovor na to vprašanje je podan v 6. oddelku istega poglavja, ki govori o organih

prisile.

Načeloma so države pri svoji suverenosti nad določenim ozemljem upravičene do izvajanja

oblasti nad tem ozemljem, kar pomeni da svobodno določajo pravila obnašanja oz. delovanja

ter ostale norme za svoje subjekte, prav tako pa imajo pravico vzpostaviti nadzor nad

izvajanjem tako določenih pravil in norm. Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu

spoštuje takšno ureditev suverenosti držav ter sledi temu splošnemu načelu tudi v svojih

določbah. Iz teh določb (XII. poglavje, 5. oddelek) lahko razberemo, da podeljuje državam

pravico oz. obveznost, da za tiste dele morskega okolja, ki spadajo pod njihov teritorij,

samostojno sprejemajo zakone in druga pravila. Pri sprejemanju le teh pa niso absolutno

svobodne, saj so zaradi posebnega mednarodnega pomena morja zavezane upoštevati določbe

te konvencije in svojo zakonodajo z njimi uskladiti. Iz nadaljnjih določb (6. oddelek XII.

poglavja) pa je razvidno, da imajo nad tako samostojno sprejetimi zakoni tudi pravico do

vzpostavitve mehanizma za njihovo spoštovanje ter pravico do ukrepanja v primeru kršitev.


Nad deli morskega okolja, ki ne spadajo pod pristojnost nobene od držav, pa prevladuje

načelo, ki takšna območja opredeljuje kot skupno dediščino človeštva. To pomeni, da tako

opredeljeno morsko okolje in njegova naravna bogastva služijo v korist človeštvu kot celoti in

je zato potrebno njihovo izkoriščanje urediti z mednarodnimi dogovori. »Ustava oceanov« kot

najbolj celovit in primaren vir prava morja poleg ostalega ureja tudi pravni položaj tistih delov

morja, ki niso pod jurisdikcijo držav. Iz omenjenega lahko sklenemo, da je logična posledica

takšnega pristopa ta, da mora Konvencija iz l. 1982 vsebovati tudi določbe o preprečevanju,

zmanjšanju in odstranjevanju posledic onesnaženja v »mednarodnih« delih morja, prav tako pa

mora vzpostaviti mehanizem prisile, ki naj skrbi za spoštovanje njenih določb.

6.6.2 Pristojnost za nadzor nad izvrševanjem zakonov in za izvajanje pregona

oz. prisile po Konvenciji o pomorskem mednarodnem pravu

(UNCLOS III, Part XII, Section 6)

A.) Nadzor in izvajanje pregona v zvezi z onesnaženjem, ki izvira iz kopnega

Po 213. členu Konvencije so države zavezane vzpostaviti ustroj za nadzor nad

izvajanjem lastnih zakonov o preprečevanju, zmanjšanju in odpravi posledic

onesnaženja, ki izvira iz kopnega ter organizirati organe prisile, ki takšen nadzor

izvršujejo ter preganjajo kršitelje. Poleg tega so svoje zakone primorane uskladiti z

mednarodnimi pravili in standardi ter sprejeti vse potrebne ukrepe, da se ta pravila

implementirajo v nacionalno zakonodajo.209

B.) Nadzor in izvajanje pregona v zvezi z onesnaženjem, ki izhaja iz aktivnosti na

morskem dnu in podzemlju

Nadalje 214. člen Konvencije podaja enako obveznost za države, to je uskladiti

zakonodajo mednarodnim pravilom, vzpostaviti nadzor nad izvrševanjem zakonov in

zagotoviti »mehanizem prisile«, vendar pa se ta določba Konvencije nanaša na

onesnaženje, ki izvira iz dejavnosti izkoriščanja morskega dna in podzemlja. Pravico in

dolžnost do sprejemanja zakonov pa imajo v tem primeru le, kadar gre za dejavnosti

pod državno pristojnostjo in kadar so izvor onesnaženja umetni otoki, strukture in

objekti ter tudi ti spadajo pod nacionalno jurisdikcijo.210

C.) Nadzor in izvajanje pregona v zvezi z onesnaženjem, ki izhaja iz dejavnosti v

mednarodni coni (deli morskega in oceanskega dna zunaj nacionalne jurisdikcije)

Kadar gre za izvrševanje nadzora in prisile v zvezi z mednarodnimi sporazumi, je

seveda jasno, da nacionalne organizacije (kot npr. policija) nimajo pristojnosti za

takšne naloge. V primeru 215. člena Jamajške konvencije je govora o dejavnostih, ki so

urejena izključno z mednarodnim sporazumom, saj gre za urejanje izkoriščanja

morskega in oceanskega dna ter podzemlja v področjih morskega okolja, ki ne spadajo

pod jurisdikcijo nobene od držav. Takšna področja so označena s terminom

»mednarodna cona«.

209


Ibid., člen 214.


215. člen Konvencije pa na tem mestu omenja pristojnosti za izvajanje nadzora in

prisile nad predpisi, katerih funkcija je varovanje in ohranjanje morskega okolja. Zaradi

takšne ureditve je za nadzor in prisilo nad okoljevarstvenimi zakoni, katerih naloga je

varovanje mednarodne cone, zadolžena s Konvencijo o pomorskem mednarodnem

pravu določena posebna mednarodna organizacija, ki jo Konvencija poimenuje

»International Seabed Authority« oz. krajše kar »The Authority«, slovenski pravniki pa

so jo poimenovali »Oblast za morsko dno«. Gre za organizacijo, s pomočjo katere

stranke Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu organizirajo in nadzirajo

dejavnosti na območju mednarodne cone. »The Authority« temelji na principu

suverene enakosti vseh njenih članic211. »Ta organizacija je bila ustanovljena l. 1994,

potem ko je konvencija začela veljati. Njen sedež je v Kingstonu na Jamajki. Njeni

organi so skupščina, svet in sekretariat. Ti organi imajo funkcije, značilne za plenarne

izvršne in tehnične organe mednarodnih organizacij. Sekretariat (tehnični organ) vodi

generalni sekretar, ki je izvoljen za dobo štirih let.212«

D.) Nadzor in izvajanje pregona v zvezi z onesnaženjem, ki je posledica »odlaganja«

Režim nadzora in prisile v zvezi z onesnaženjem, ki izvira iz »odlaganja« v morje oz.

»dumping-a« pa ureja 216. člen Konvencije. Besedilo tega člena se glasi213: »Skrb za

spoštovanje ter nadzor nad zakoni in pravili, ki so sprejeti v skladu s to konvencijo ter

nad uporabnimi mednarodnimi pravili in standardi (vzpostavljenimi s pomočjo

mednarodnih organizacij ali diplomatskih konferenc) za preprečevanje, zmanjšanje in

odstranjevanje posledic onesnaženja, izvirajočega z odlaganjem v morje, je v rokah

naslednjih subjektov: (a) obalne države, in sicer v zvezi z odlaganjem odpadkov v njeno

teritorialno morje, izključno ekonomsko cono ali njen epikontinentalni pas; (b) države

zastave, in sicer v zvezi s plovili, ki imajo izobešeno njeno zastavo ali s plovili in letali,

registriranimi v tej državi; (c) katerekoli države, in sicer v zvezi z dejanji nalaganja

odpadkov in drugih snovi, ki se izvršujejo na območju njenega teritorija ali njenih off-

shore terminalov. Države niso zavezane pričeti postopkov, če so jih pričele že druge po

tej konvenciji upravičene države.«

E.) Pristojnosti države zastave za pregon in izvajanje prisile (217. člen UNCLOS)

Naslednjo vrsto onesnaževanja morja predstavljajo odpadne snovi in izpusti, ki

prihajajo iz ladij in ostalih vodnih plovil. V zvezi s tem 217. člen konvencije določa, da

so države zastave obvezane zagotoviti spoštovanje zakonov in mednarodnih pravil ter

standardov za preprečevanje, zmanjšanje in odstranjevanje posledic onesnaženja,

izvirajočega iz vodnih plovil, za tista plovila, ki uporabljajo njeno zastavo ali so bila v tej

državi registrirana. Države so tudi zavezane vzpostaviti učinkovit mehanizem za nadzor

in pregon oz. prisilo, in sicer ne glede na kraj, kjer je prišlo do kršitve. Prav tako pa

morajo države sprejeti vse primerne ukrepe, da zagotovijo primernost ladij za plovbo.

To pomeni, da ne smejo izdati dovoljenja za plovbo ladji, ki ne ustreza mednarodnim

standardom, kar zajema tudi zahteve glede oblikovanja načrtov, izgradnje in opreme

211





ladij ter upravljanja z ladjami. Zagotoviti morajo tudi, da imajo ladje na krovu vse

potrebne dokumente v skladu z mednarodnimi pravili ter opravljati reden periodični

pregled. Če ladja, ki uporablja zastavo določene države, prekrši mednarodna pravila, je

država zastave zavezana nemudoma opraviti preiskavo in začeti postopek pregona ne

glede na kraj, kjer je prišlo do kršitve ali kraj, kjer je prišlo do onesnaženja kot posledica

kršitve. Za opravo preiskave lahko država zastave prosi za pomoč katerokoli drugo

državo, ki bi lahko pojasnila okoliščine. Zaprošena država se je zavezana na prošnjo za

pomoč odzvati. Kadar pa katera izmed držav poda državi zastave pisno zahtevo za

začetek preiskave, ker sumi, da je ladja pod zastavo te države storila prekršek, se je

pozvana država dolžna odzvati ter začeti preiskavo, kateri lahko na podlagi zadostne

količine dokazov sledi tudi postopek pregona v skladu z zakoni države zastave. V teh

primerih je država zastave dolžna državo pošiljateljico zahteve ter pristojno

mednarodno organizacijo obveščati o sprejetih ukrepih ter rezultatih preiskave. Te

informacije morajo biti na voljo vsem državam. Kazni, ki jih države predpisujejo v svojih

zakonih za takšne vrste kršitev, morajo biti zadosti resne, da morebitne prestopnike

odvrnejo od prepovedanih dejanj.214

F.) Pristojnosti države pristanišča za pregon in prisilo (218. člen UNCLOS)

Naslednji - 218. člen Konvencije določa pristojnosti pregona in prisile za države

pristanišča. 1. odstavek člena daje državam, v katerih pristanišču ali off-shore

terminalu se osumljena ladja prostovoljno nahaja, pravico do preiskave. V primeru

zadostne količine dokazov, ki nakazujejo na to, da je prišlo do kršitve mednarodnih

pravil v obliki nedovoljenega izpusta škodljivih snovi izven notranjih ali teritorialnih

voda ter izključne ekonomske cone države preiskovalke oz. države pristanišča, ima ta

država tudi pravico do začetka postopka pregona zoper takšne kršitelje.215

Če je prišlo do izpusta škodljivih snovi v notranjih vodah, teritorialnem morju ali v IEC

druge države, sme država pristanišča začeti postopek le na podlagi zahteve prizadete

države, države zastave ali države, kateri grozi nevarnost onesnaženja kot posledica

takšne kršitve. Država pristanišča v teh primerih nima upravičenja do samostojnega

pričetka postopka pregona, razen kadar obstaja verjetnost, da bo trpela posledice

onesnaženja takšne kršitve v svojih notranjih ali teritorialnih vodah ali na območju

svoje IEC.

Država pristanišča se je tudi zavezana odzvati na zahteve za preiskavo drugih držav, ki

jih je takšna kršitev prizadela. Prav tako se je zavezana odzvati in nuditi pomoč v

primeru, kadar takšno zahtevo za preiskavo poda država zastave in to ne glede na kraj,

kjer je prišlo do kršitve. Vsi dokumenti in zapisniki preiskave, izvršene s strani države

pristanišča, se morajo na zahtevo države zastave ali obalne države le tem izročiti. Če je

država pristanišča na podlagi takšne preiskave začela proces pregona, se mora

postopek na zahtevo obalne države, v vodah katere je prišlo do onesnaženja, prekiniti

ter se ji morajo izročiti tudi vsi dokazi in zapisniki primera. S tem dejanjem je

214


Ibid., člen 218.


nadaljevanje procesa v državi pristanišča prekludirano in se ne more več ponovno

vzpostaviti.

G.) Ukrepi za zagotovitev primernosti ladij za neškodljivo plovbo

Države, ki na podlagi zahteve za preiskavo drugih držav ali na podlagi lastne iniciative

ugotovijo, da je ladja, ki se nahaja v enem izmed njenih pristanišč ali off-shore

terminalov, v nasprotju z mednarodnimi pravili in standardi, ki določajo primernost

ladij za plovbo in da ta ladja na takšen način ogroža varnost morskega okolja, imajo

dolžnost ukrepati. Obvezane so sprejeti takšne administrativne ukrepe, s katerimi ladji

onemogočijo oz. prepovedo plovbo. Omenjene države pristanišča smejo dovoliti ladji,

da nadaljuje plovbo le do najbližje popravljalnice ladij. Šele zatem, ko so odpravljeni

vzroki za kršitev in nevarnost za onesnaženje več ne obstaja, smejo oz. morajo takšni

ladji dovoliti, da nemudoma nadaljuje s plovbo.216

H.) Pristojnosti obalne države za pregon in prisilo (220. člen UNCLOS)

Kadar ladja prekrši s strani obalne države sprejete nacionalne predpise in druga

pravila o preprečevanju, zmanjšanju in odstranitvi posledic onesnaženja, ki izvira iz

vodnih plovil, ali kadar prekrši kakšen mednarodni sporazum z enako vsebino oz. ne

dosega predpisanih mednarodnih standardov, ima obalna država pravico uvesti

začetek postopka pregona zoper ladjo kršiteljico, in sicer pod naslednjima pogojema:

1.) da je bila kršitev storjena na območju teritorialnega morja ali IEC obalne države in;

2.) da se ladja, zoper katero je bil uveden postopek pregona, prostovoljno nahaja v

pristanišču ali off-shore terminalu dotične obalne države.217

Če obstaja utemeljen sum, da je določena ladja, ki pluje skozi teritorialno morje

obalne države, na svoji poti prekršila nacionalna pravila te obalne države ali

mednarodna pravila o preprečevanju, zmanjšanju in odpravi posledic onesnaženja

izvirajočega iz vodnih plovil, ima takšna obalna država pravico do vkrcanja na ladjo in

opraviti fizični pregled. Če se ugotovi obstoj kršitve oz. se zberejo zadostni dokazi, ki na

kršitev nakazujejo, je obalna država pristojna uvesti začetek postopka pregona,

vključno z zasegom ladje, v skladu z njenimi nacionalnimi predpisi.

Na podlagi utemeljenega suma, da je ladja, ki pluje skozi IEC ali teritorialno morje

določene obalne države, na svoji poti skozi IEC te države na tem območju prekršila

mednarodna pravila in standarde o preprečevanju, zmanjšanju in odpravi posledic

onesnaženja izvirajočega iz ladij ali s temi načeli skladne državne zakone obalne države,

ima ta država pravico zahtevati od poveljnika ladje, da razkrije določene informacije.

Poveljnik ladje je obvezan dati informacije kot so npr. identiteta ladje, država

registracije, kraj pristanišča, kjer je bila nazadnje zasidrana in kraj destinacije ter vse

ostale potrebne podatke, da se ugotovi ali je prišlo do kršitve. Vse države so zavezane

sprejeti ustrezne zakone in ukrepe, ki svojim ladjam nalagajo obveznost ugoditi

zahtevam pristojnih organov obalnih držav po informacijah. Če pa se sumi, da je ladja s

svojimi izpusti škodljivih snovi v IEC obalne države povzročila znatno onesnaženje ali da

216


Ibid., člen 220.


temu območju zaradi tega dejanja grozi nevarnost onesnaženja in osumljena ladja

noče izdati zahtevanih informacij, ima obalna država pravico do vkrcanja in fizičnega

pregleda ladje. Enako pravico ima v primeru, če se dane informacije o manifestu ladje

ne skladajo z dejanskimi okoliščinami (npr. da je prišlo do razlitja večje količine

nevarnih snovi kot pa prikazuje manifest ladje), kakor tudi v primeru, če dane

okoliščine primera opravičujejo takšen pregled. Ko je na voljo zadostna količina

objektivnih dokazov, ki nakazujejo, da je ladja, ki pluje skozi IEC ali teritorialno morje

določene države, na območju IEC te države storila prekršek izpusta škodljivih snovi,

posledica katerega je nastanek večje škode na obali te države ali nastanek škode na

virih oz. sredstvih v teritorialnem morju ali IEC te države, ima tako prizadeta država

pravico do začetka postopka pregona, vključno z zasegom ladje, v skladu s svojimi

predpisi.

I.) Ukrepi za preprečevanje posledic onesnaženja, ki izvira iz pomorskih nezgod

Konvencija daje državam pravico ukrepati, kadar jim zaradi pomorske nezgode grozi

nevarnost škode. Pri pomorskih nezgodah gre za primere trkov ladij, nasedanja ladij ali

drugih nesreč pri plovbi. Prav tako pojem pomorskih nezgod zajema nesreče na krovu

ladje, ki povzročijo materialno škodo ladji ali tovoru. V primerih pomorskih nezgod,

katerih posledice so onesnaženje ali v primeru dejanj v povezavi z morskimi

nezgodami, katerih posledica je nastanek škode, imajo države pravico sprejemati vse

ustrezne ukrepe, da bi se preprečilo širjenje onesnaženja ter da bi se zavarovala

njihova obala in dejavnosti ribolova. Za te namene smejo uporabiti ukrepe, ki se lahko

izvršujejo tudi za zunanjo mejo teritorialnega morja, vendar pa morajo biti izvedeni

proporcionalno v skladu z obsegom dejanske ali grozeče škode.218

J.) Nadzor in izvajanje pregona v zvezi z onesnaženjem morskega okolja, ki izvira iz

ozračja

Zadnji člen 6. oddelka v XII. poglavju Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu

pa zavezuje države, da vzpostavijo nadzor in organe prisile, ki naj varujejo spoštovanje

lastnih zakonov (sprejetih v skladu s to konvencijo) o preprečevanju, zmanjšanju in

odpravi posledic onesnaženja morskega okolja, ki izvira iz atmosfere. Konvencija

določa tudi obseg pristojnosti za izvajanje pregona in prisile. Prostorsko je država

pristojna izvajati ukrepe prisile v območju zračnega prostora pod lastno suverenostjo.

V skupino subjektov nad katerimi ima pravico izvajati pregon pa spadajo domnevni

kršitelji, ki se nahajajo v zračnem prostoru pristojne države in letala ter ostala zračna

plovila, ki uporabljajo njeno zastavo ali so bila v njej registrirana. Isti člen pa državam

nalaga še dodatno obveznost, primorane so namreč svoje zakone uskladiti še z ostalimi

mednarodnimi pravili in standardi, sprejetimi s pomočjo pristojnih mednarodnih

organizacij ali s pomočjo diplomatskih konferenc, ki urejajo problem onesnaževanja

morskega okolja iz zračnega prostora. Pri tem morajo upoštevati tudi vsa relevantna

mednarodna pravila in standarde o varnosti zračne plovbe.219

218


Ibid., člen 222.


6.6.3 Potek postopka kazenskega pregona

Kot prvo naj omenimo, da so za izvajanje postopka pregona nad tujimi ladjami pristojni

državni organi (uradniki) upravičenih držav ter vojne ladje, vojna letala ali druge pristojne ladje

in letala v državni službi220. Svoje delo so zavezani opravljati tako, da ne prihaja do nepotrebnih

škodljivih posledic. To pomeni, da morajo države izvajati postopek pregona nad tujimi ladjami

na način, da ne ogrožajo varnosti plovbe ali da na kakšen drugi način ne povzročajo nevarnosti

za ladje221. Nadalje spremiti jih smejo le do pristanišča oz. zasidrališča, ki so varna. Prav tako pa

pri svojem delovanju ne smejo po nepotrebnem ogrožati varnosti morskega okolja. Pomembna

pa je tudi vsebina 227. člena Konvencije, ki prepoveduje državam, da bi pri izvajanju svojih

pravic in obveznosti formalno ali dejansko diskriminirale ladje drugih držav222.

Eno od glavnih faz postopka pregona predstavlja preiskava. V 226. členu Konvencije o

pomorskem mednarodnem pravu je natančno opisan potek pregleda tujih ladij. Pregled mora

biti opravljen na takšen način, da poteka hitro in da se po nepotrebnem ne zadržuje ladje

(države morajo sodelovati pri razvoju postopkov, s katerimi se prepreči nepotrebni fizični

pregled ladij na morju). Osumljeno ladjo sme ustaviti samo upravičeni subjekt pristojne države.

Nato sledi pregled, ki pa je omejen na preverjanje potrdil, zapiskov in drugih dokumentov, ki so

obvezni po mednarodnih pravilih. Nadaljnji fizični pregled ladje se sme opraviti samo v

naslednjih primerih: (a) stanje ladje ali njene opreme se ne ujema z navedbami v dokumentih;

(b) vsebina dokumentov nima zadostne podlage, da bi se potrdila ali preverila domnevna

kršitev; in (c) ladja nima veljavnih potrdil (certifikatov) in zapisov. Če se po opravljenem

fizičnem pregledu vodnega plovila ugotovi kršitev nacionalnih ali mednarodnih pravil o

varovanju in ohranjanju morskega okolja, se sme oficirje ladje aretirati in ladjo zaseči.

Osumljence in ladjo se sme izpustiti proti varščini ali kakšni drugi obliki denarnega zavarovanja.

Če ladja ni primerna za neškodljivo plovbo, se ji sme izpust odreči oz. se ji določi izpust šele

pod pogojem, da se ladjo predhodno odpremi do najbližje popravljalnice ladij, kjer se odpravijo

napake.223

Država pregona je dolžna poskrbeti za nemoten sodni postopek. Poskrbeti mora za to, da se

zaslišijo priče in predstavijo dokazi pristojnih organov iz drugih držav ali iz mednarodnih

organizacij. Preveriti mora prisotnost uradnih zastopnikov mednarodnih organizacij,

zastopnikov države zastave in zastopnikov tistih držav, ki so utrpele posledice onesnaženja

zaradi kršitve. Omenjeni zastopniki imajo pravice in dolžnosti kot jih določajo nacionalni zakoni

države pregona, kakor tudi tiste, ki so določene z mednarodnimi sporazumi.224

Če je obalna država začela s sodnim procesom na podlagi kršitve zakonov in mednarodnih

pravil o preprečevanju, zmanjšanju in odpravi posledic onesnaženja, izvirajočega iz vodnih

plovil, ter toženo stranko predstavlja tuja ladja, ki je storila prekršek izven teritorialnega morja

obalne države, se takšen sodni postopek prekine (suspendira) v trenutku, ko država zastave

prevzame sojenje v svoje roke. Rok za prevzem postopka države zastave je šest mesecev od

prvotno pričetega postopka. Obalna država pa ni dolžna prekiniti postopka in ga lahko

220





Ibid., člen 223.


nadaljuje, če se postopek navezuje na primer, kjer je sama utrpela gromozansko škodo. Prav

tako ni zavezana prekiniti postopka, če dotična država zastave večkrat oz. v ponavljajočih se

zaporedjih ni upoštevala svojih obveznosti vzpostavitve začetka pregona in uporabe prisile v

zvezi s prekrški storjenimi s strani njenih ladij. Kadar pa država zastave uspešno zahteva

prekinitev postopka ter sama nadaljuje s primerom, pa je dolžna obalni državi, ki je začela s

postopkom, predložiti vso dokumentacijo primera ter tudi zapisnike izvedenih postopkovnih

dejanj. Ko se s strani države zastave prevzeti primer zaključi, se prvotni prekinjeni postopek

dokončno ustavi. Po plačilu stroškov obalni državi, nastalih v zvezi z začetim postopkom, se

varščine ali druga finančna zavarovanja povrnejo. Zastaralni rok za pričetek sodnega procesa je

tri leta od datuma storjenega prekrška. Po tem času nobena država ni več upravičena začeti

postopka za določitev kazni tujim ladjam. Za začete postopke pa veljajo splošna mednarodna

načela, kot npr. prepoved začetka postopka, če je že začet postopek o isti stvari s strani druge

države ter prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – »ne bis in idem«. Izjemo pa določa 3.

odstavek 228. člena Konvencije, ki državi zastave dovoljuje skladno s svojimi zakoni sprejemati

vse potrebne ukrepe v zvezi s svojimi ladjami, vključno s sodnimi postopki za določitev kazni, in

to ne glede ne prejšnje sodne postopke drugih držav.225

Kadar tuja ladja zagreši kršitev nacionalnega prava ali mednarodnih pravil ter standardov v

zvezi z preprečevanjem, zmanjšanjem in odpravo posledic onesnaženja v vodah za zunanjo

mejo teritorialnega morja obalne države, je sankcija za takšno kršitev denarna kazen. Enako

velja za primere kršitev v teritorialnem morju, tudi v teh primerih sankcijo predstavlja denarna

kazen. V izjemnih primerih pa je lahko kazen tudi strožja (npr. odvzem svobode), in sicer takrat,

kadar gre za namerno dejanje onesnaženja v teritorialnem morju, katerega škodne posledice

so zelo resne. V sodnih postopkih pa se morajo upoštevati vse priznane pravice obtožene

stranke.226

Kadar države sprejemajo ukrepe v zvezi z varovanjem in ohranjanjem morskega okolja

napram tujim ladjam, so zavezane nemudoma obvestiti državo zastave in ostale prizadete

države o sprejetih ukrepih, državi zastave pa morajo predložiti tudi vsa uradna poročila o

izvršenih ukrepih. Vendar pa so v zvezi s kršitvami storjenimi v teritorialnem morju, obalne

države zavezane notificirati ostale le o ukrepih izvršenih v povezavi s sodnim procesom.

Obvestilo mora biti naslovljeno na diplomatsko ali konzularno predstavništvo države zastave in

kjer je to mogoče, tudi na pomorske organe države zastave227. Države za svoja dejanja in

izvršene ukrepe tudi odgovarjajo. Če zaradi nesorazmernega obsega ukrepov ali nedovoljenih

ukrepov nastane škoda ali izguba za tuje ladje, je odgovorna država dolžna povrniti tako

nastalo škodo228.

225




Ibid., člen 232.


6.6.3.1 Obveznosti in odgovornosti držav

Države so zavezane za izpolnitev svojih mednarodnih obveznosti v zvezi z varovanjem in

ohranjanjem morskega okolja. Za neizpolnitev odgovarjajo po odškodninskih pravilih

mednarodnega prava. Zagotoviti morajo obstoj primerne pravne poti (npr. sistem sodišč), s

katero se doseže hitra in pravična kompenzacija oz. nadomestilo drugačne vrste, katere namen

je zadostitev v zvezi s storjeno škodo, nastalo z onesnaženjem morskega okolja, ki jo povzročijo

fizične in pravne osebe pod njihovo jurisdikcijo. Države so za ta namen tudi dolžne medsebojno

sodelovati tako, da v svoje zakone implementirajo mednarodna pravila in da nadalje razvijajo

mednarodne določbe o odgovornosti za škodo, nadomestilih za škodo, reševanju nesoglasij

ipd.229

6.6.3.2 Institut civilnega postopka

Ne glede na vse zgoraj navedeno, določbe tega dela Konvencije ne vplivajo na institut

civilnega procesa v primerih, kadar gre za odškodninske zahtevke zaradi škode oz. izgube, ki je

posledica onesnaženja morskega okolja230. Civilni odškodninski zahtevki ter temu namenjeni

civilni sodni postopki so neodvisni od uvedenega kazenskega postopka in se lahko kadarkoli

sprožijo po želji oškodovancev.

6.7 Dovoljeni ukrepi obalnih držav v morskih ožinah

za mednarodno plovbo

Pravila Jamajške konvencije, ki se nanašajo na varovanje in ohranjanje morskega okolja,

predvsem tista, ki določajo pristojnosti zakonodaje in pristojnosti uporabe prisile, ne vplivajo

na pravni položaj morskih ožin, namenjenih za mednarodno plovbo. Kot že omenjeno v

poglavju o morskih ožinah, velja pri plovbi skoznje režim tranzitnega prehoda. To pomeni, da

imajo vse ladje, tako trgovske kot vojaške in druge, pravico pluti skozi ožino. Prehod skozi ožine

pa mora biti hiter in nemoten. Obalne države morskih ožin pa ohranjajo suverene pravice nad

vodami v morskih ožinah ter imajo nekatere pristojnosti za pravno urejanje prehoda ladij skozi

ožine.

233. člen Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu pa pooblašča obalne države morskih

ožin za sprejemanje ukrepov pregona in prisile (pri tem pa se smiselno enako uporabijo

določbe XII dela konvencije), če tuja ladja prekrši zakone ali druge predpise obalne države, ki se

nanašajo na varnost plovbe in pravila morskega prometa, ter predpise o preprečevanju,

zmanjšanju in odpravi posledic onesnaženja, ki izvira iz izpustov goriva in drugih škodljivih

snovi, in pri tem ogroža morsko okolje oz. povzroči veliko škodo morskemu okolju v ožini.231

229



Ibid., člen 233.


6.8 Pristojnosti obalnih držav na območjih prekritih z ledom

Za območja, kjer naravni pogoji otežujejo normalno plovbo ter izkoriščanje morskega okolja ,

Konvencija predvideva drugačna merila za urejanje. Tako v svojem 234. členu obalnim

državam, pod katerih suverenost pripadajo morska območja, ki so trajno prekrita z ledom,

podeljuje pravico do sprejemanja nediskriminatornih predpisov za preprečevanje, zmanjšanje

in odpravo posledic onesnaženja, ki izvira iz vodnih plovil. Takšni predpisi veljajo za območja do

zunanje meje IEC. Za takšna območja so značilni ekstremni klimatski pogoji ter prisotnost ledu

skozi večino časa v letu predstavlja oviro oz. izjemno nevarnost za plovbo, onesnaženje

morskega okolja pa bi lahko privedlo do velike škode ali do nepopravljivih motenj v ekološkem

ravnovesju. Zato je obalnim državam prepuščeno, da na podlagi najboljših možnih znanstvenih

dokazov uredijo plovbo ter varovanje in ohranjanje takšnega morskega okolja z lastnimi

predpisi. Prav tako pa so obalne države pristojne za vzpostavitev nadzora nad uporabo lastnih

predpisov ter za ukrepe pregona in prisile.232

6.9 Imuniteta pred kazenskim pregonom na podlagi suverenosti držav

Določbe Jamajške konvencije, ki se nanašajo na varovanje in ohranjanje morskega okolja, ne

veljajo za vojaške ladje, za pomožne ladje mornarice ter za druga vodna in zračna plovila v lasti

in uporabi države, ki se uporabljajo za oblastne (netrgovske) namene. Imenovane ladje in letala

uživajo imuniteto. Vendar pa morajo države s primernimi ukrepi zagotoviti, da takšne ladje in

letala v kolikor je le mogoče upoštevajo mednarodna pravila. Svoje naloge morajo opravljati na

način, ki naj bo predvidljiv in razumen ter v skladu s Konvencijo, hkrati pa pri tem ne smejo

omejevati svojih operacionalnih sposobnosti ali škodovati zadanim ciljem oz. misijam.233

6.10 Obveznosti, ki izhajajo iz drugih konvencij o varovanju

in ohranjanju morskega okolja

Določbe XII. dela (Varovanje in ohranjanje morskega okolja) Konvencije o pomorskem

mednarodnem pravu ne vplivajo na veljavnost posebnih konvencij in sporazumov v zvezi z

varovanjem in ohranjanjem morskega okolja, ki so bili sklenjeni pred sprejemom UNCLOS III.

Obveznosti držav, prevzete iz predhodno sklenjenih dogovorov, ostanejo v veljavi in so jih

države zavezane izpolniti. Enako velja za dogovore, ki so bili sklenjeni naknadno (po sprejemu

UNCLOS III), in je njihov namen podrobneje opredeliti splošna načela Konvencije iz leta 1982.

Pri izpolnjevanju obveznosti iz takšnih predhodnih ali naknadnih dogovorov pa so države

zavezane delovati na takšen način, da se pri tem upoštevajo splošna načela in cilji Jamajške

konvencije.234

232



Ibid., člen 237.


6.11 Ugotovitve: določbe varovanja in ohranjanja morskega okolja,

ki imajo neposreden pomen za odprto morje

Pri raziskovanju XII dela Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu spoznavamo, da gre

za zelo široko področje pravnega urejanja. Glede na kriterij ločevanja določb v zvezi z odprtim

morjem od preostalih, pri podrobnejši analizi poglavja o Varovanju in ohranjanju morskega

okolja ugotavljamo, da je možno načela, pravila ter posamezne pravice in obveznosti razvrstiti

v dve skupini. Ena skupina določb vsebuje tista načela in pravila, ki jih je mogoče uporabiti v

primerih onesnaženja v območju pod državno suverenostjo, druga skupina pa tista pravila, ki

naj se uporabijo za preprečevanje in odpravo onesnaženja v predelih morja izven državne

jurisdikcije.

Povzamemo lahko, da imajo neposreden pomen za odprto morje splošne določbe 1. razdelka

XII. poglavja, ki se nahajajo v členih 192 (splošna zaveza držav varovati in ohranjati morsko

okolje), 194 (ukrepi za preprečevanje, zmanjšanje in odpravo posledic onesnaženja morskega

okolja), 195 (prepoved prenašanja škodljiv snovi ali pretvarjanja ene vrste onesnaženja v

drugo), 196 (uporaba tehnologij ali uvajanje tujih ali novih vrst). Prav tako se na odprto morje

navezujejo še ostale splošne določbe, ki jih najdemo v 2. razdelku z naslovom Globalno in

regionalno povezovanje ter v 4. razdelku, ki ga Konvencija poimenuje Spremljanje in ocena

okolja.

V 5. razdelku z naslovom Mednarodna pravila in nacionalna zakonodaja za preprečevanje,

zmanjševanje in odpravljanje posledic onesnaženja pa lahko najdemo specialnejše določbe, ki

so uporabljive za primere onesnaženja na odprtem morju v 1., 2. in 3. odstavku 210. člena

(Onesnaženje z odlaganjam) in v 2. odstavku 211 člena (Onesnaženje, ki izvira iz vodnih plovil).

6. razdelek, ki določa pristojnosti pregona in prisile v primerih kaznivega dejanja onesnaženja,

prav tako vsebuje nekaj pomembnih določb za pravni režim odprtega morja. V odnosu do

onesnaženja z »odlaganjem« v svoji določbi 216/1(b) obvezuje državo zastave za pregon in

prisilo nad ladjami, ki uporabljajo njeno zastavo ali so bile v njej registrirane. Izjemen pomen za

odprto morje pa ima celotna vsebina 217. člena, s katerim so natančno opredeljene pravice

države zastave v zvezi z izvajanjem pregona in prisile. 1. odstavek 218. člena Konvencije pa

pristaniškim državam podeljuje upravičenja za pregled ladij in uvedbo postopka, če se ugotovi

kršitev izpusta škodljivih snovi izven njenih notranjih voda, teritorialnega morja ali IEC. Tudi 1.

odstavek 221. člena, ki govori o ukrepih držav izven teritorialnega morja v primerih nesreč, bi

bilo možno interpretirati na takšen način, da je državam dovoljeno izvajanje ukrepov na

odprtem morju.


7.) PREPOVED PIRATSTVA IN UPRAVIČENJE DRŽAV

DO PREGONA PIRATOV NA ODPRTEM MORJU

7.1 Pojem in pomen piratstva

»Beseda »pirat« izhaja iz latinske besede pirata in le-ta iz grške πειρατής (peirates) –

bandit, ta pa končno iz πεῖρα (peira) – poizkusiti, doživeti.«235

V običajnem pravu so pirati sprejeti kot »skupni sovražnik človeštva«, kajti že Mark Tulij

Cicero (rimski državnik, pravnik, politični teoretik in filozof; 106 pr.n.št. – 43 pr.n.št.) jih je

namreč v svojem 3-delnem eseju De Officiis (O Obveznostih oz. O Dolžnostih) s pojmom

»Communis Hostis Omnium« označil za skupne sovražnike vseh. V svojem 3. delu eseja (Knjiga

III) izjavi: »Pirat ni na seznamu zakonitih sovražnikov, temveč je skupni sovražnik vseh; med

pirati in ostalimi ljudmi ne bi smelo obstajati niti obojestransko zaupanje niti veljavna zaveza.«

Zaradi dejanj nasilja in ropanja, ki so bila izvršena na morju, so se v času antike in srednjega

veka pirati odražali kot osebe brez moralnih standardov ter so si nakopali veliko sovraštva. To

pa predvsem zato, ker morje ne predstavlja naravnega okolja za človeška bitja ter je bila plovba

že sama po sebi nevarna aktivnost. Strah pred dodatno grožnjo napada na morju s strani

piratov in motenje proste pomorske trgovine je pripeljalo celo do tega, da je bila kazen za ujete

pirate takojšnja smrt.236

S pravno tehničnega vidika je pojem »piratstva« prvotno opredelil nemški teoretik Lassa

Francis Lawrence Oppenheim237 (30. marec, 1858 – 7. Oktober, 1919), za mnoge poznan tudi

kot oče modernega mednarodnega prava. Po njegovi opredelitvi je piratstvo vsako protipravno

dejanje nasilja povzročeno s strani zasebnega plovila zoper drugo plovilo z namenom ropanja

(animo furandi)238. Modernejši teoretiki iz definicije piratstva izključujejo pojem ropanja, saj je

danes znano, da dejanja piratstva lahko izhajajo iz sovraštva ali maščevanja in ne le iz želje po

pridobivanju. Pomemben pa ostaja pomen zasebne koristi, saj so dejanja piratstva izvedena za

zasebne namene. Vemo tudi, da je pri definiciji piratstva potrebno razločevati med dejanji

piratstva (po mednarodnem pravu), ki so izvršena le na odprtem morju ali na kateremkoli

drugem območju, ki ni pod oblastjo nobene države in med tistimi drugimi dejanji

prepovedanega nasilja, ki se izvršujejo na predelih morja pod suvereno oblastjo obalnih držav.

Slednja ne spadajo pod kazniva dejanja piratstva po mednarodnem pravu, temveč kot kazniva

dejanja po notranjem pravu obalne države. Z upoštevanjem vsega navedenega se je razvila

235

Zagoričnik P., Pregon piratov po mednarodnem pravu (diplomsko delo), Evropska pravna fakulteta v novi gorici, Nova Gorica 2009.

236 Povzeto po Stadnik, T., J., R., Pirates - The Common Enemies of All, the Enemies of the Human Race, the Law of

War and The Rule of Law, LexisNexis Legal Newsroom, International Law, dostopno na: http://www.lexisnexis.com/legalnewsroom/international-law/b/international-law-blog/archive/2009/05/05/pirates-_2d00_-the-common-enemies-of-all_2c00_-the-enemies-of-the-human-race_2c00_-the-law-of-war-and-the-rule-of-law.aspx, zadnji dostop 10.6.215.

237 Encyclopeadia Britannica, Lassa Francis Lawrence Oppenheim, dostopno na:

http://www.britannica.com/biography/Lassa-Francis-Lawrence-Oppenheim, zadnji dostop 10.6.2015. 238


http://www.lexisnexis.com/legalnewsroom/international-law/b/international-law-blog/archive/2009/05/05/pirates-_2d00_-the-common-enemies-of-all_2c00_-the-enemies-of-the-human-race_2c00_-the-law-of-war-and-the-rule-of-law.aspx



http://www.britannica.com/biography/Lassa-Francis-Lawrence-Oppenheim


novejša različica pojma »piratstva« in se danes glasi takole: »Piratstvo predstavlja vsako

protipravno dejanje nasilja zoper osebe ali imetje, izvršeno na odprtem morju s strani

zasebnega plovila ali upirajoče se posadke ali potnikov zoper lastno plovilo«239.

Najbolj natančno definicijo piratstva pa navaja UNCLOS v svojem 101. členu, ki določa, da

piratstvo zajema enega izmed sledečih dejanj: (a) vsako protipravno dejanje nasilja,

zadrževanja ali kakršnokoli dejanje plenjenja, storjeno za privatne namene s strani posadke ali

potnikov zasebne ladje ali zasebnega letala in je naperjeno: (i) na odprtem morju proti drugi

ladji ali letalu ali proti osebam oz. imetju na takšni ladji ali letalu; (ii) proti ladji, letalu, osebi oz.

imetju v prostoru izven jurisdikcije katere od držav; (b) vsaka oblika prostovoljnega

sodelovanja pri uporabi ladje ali letala s poznavanjem tistih dejstev, ki nakazujejo, da gre za

piratsko ladjo ali piratsko letalo; in (c) vsako dejanje, ki vzpodbuja ali namerno olajšuje

izvrševanje dejanj, opisanih v odstavkih (a) ali (b).240

Nadalje Konvencija v svojem 102. členu določa, da so piratska dejanja (kot opisana v 101.

členu) s strani vojne ladje, državne ladje ali državnega letala, čigar posadka se je uprla in

prevzela nadzor nad ladjo ali letalom, izenačena s piratskimi dejanji zasebnih ladij ali letal241. V

103. členu Jamajške konvencije pa je podrobneje razdeljen pojem piratske ladje oz. piratskega

letala242. Ladjo ali letalo se smatra za piratsko ladjo ali letalo, če ju imajo osebe z dejanskim

nadzorom namen uporabiti za izvedbo katerega od dejanj, opisanih v členu 101. Isto velja za

ladjo ali letalo, ki sta bila uporabljena za izvršitev kakega takega dejanja, dokler sta v oblasti

oseb, krivih za to dejanje.

Potrebno pa je ločiti med pojmom »piratstva« ter pojmom »gusarstva«. Laiki ta dva izraza

navadno izenačujejo, vendar med njima obstajajo bistvene razlike. Piratstvo je že od nekdaj

predstavljalo obliko mednarodnega zločina, medtem ko je gusarstvo v poznejših stoletjih

srednjega veka predstavljalo bistveno orodje vladavine nekaterih evropskih monarhov. Gre za

pojav, kjer so člani posadk oboroženih trgovskih ladij države v imenu svoje države ropali ladje

in obale držav, s katerimi je bila njihova država v vojni. Člani takšnih posadk pa niso bili več

pirati, temveč se jih je prijel vzdevek »privateers«, katerih najbližja različica poimenovanja bi se

v slovenskem jeziku glasila »gusarji«. Gusarji so od svojih vladarjev pridobili t.i. »gusarsko

pismo«, ki je predstavljalo dovoljenje oz. neke vrste pooblastilo za napade na tuje ladje. To

stanje se je prenehalo s podpisom pariške deklaracije leta 1856, ki jo je podpisala večina

evropskih držav in s katero so se odpovedale uporabi gusarstva kot obliki bojevanja. V

deklaraciji je izjavljeno243: »Gusarstvo je in ostaja prepovedano.«244

239

Von Glahn, G., Law among nations: an introduction to public international law, Macmillan Publishing Company,

New York 1992, str. 325, 326).

240 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, 1982, člen 101.

241 Ibid., člen 102.

242 Ibid., člen 103.

243 »Considering ... that the uncertanty of the law and the duties in such a matter (as piracy) gives rise to difference

of opinion between neutrals and bellingerents which may occasion serious difficulties and even conflicts, ... the signing parties have adopted the following solemn declaration: Privateering is and remains abolished.« 244



Piratstvo predstavlja, gledano skozi zgodovino prava, eno najstarejših mednarodnih kaznivih

dejanj. Pomemben kvalifikator, ki ga razlikuje od preostalih kaznivih dejanj, je ta, da so dejanja

piratstva opredeljena kot takšna samo, če se udejanjijo na odprtem morju ali pa v tistih krajih,

ki niso pod oblastjo nobene države. Ločevati ga je potrebno tudi od terorističnih dejanj,

ugrabitve po mednarodnem pravu in zakonitega uporništva kot samoodločbe narodov. Danes

piratstvo predstavlja močno razširjeno obliko mednarodnega kriminala, katerega posledice so

svetovnih razsežnosti. Ne ogroža le življenj mornarjev in potnikov ter povzroča škodo na

stvareh, temveč dolgoročno vpliva na celotno svetovno gospodarstvo. Da bi se ladje izognile

napadom piratov na odprtem morju, se poslužujejo manj tveganih, vendar bistveno daljših

plovnih poti ali pa za zaščito najemajo vojaško spremstvo, posledica vsega tega pa so večji

stroški prevoza in končno večje cene blaga. Poleg tega lahko pri ugrabitvah in napadih na

tankerje pride še do gromozanskih ekoloških posledic, saj bi v primeru razlitja nafte lahko prišlo

do nepopravljive škode v morskem ekosistemu. Če upoštevamo, da pomorski transport

predstavlja najbolj razširjeno obliko transporta (kar 90 odstotkov245) dobrin v svetovni

mednarodni trgovini, lahko sklenemo, da piratstvo dandanes predstavlja zelo velik problem in

ga je zato potrebno reševati skupno s sodelovanjem vseh držav. Za boj proti piratstvu je

izrednega pomena usklajeno delovanje mednarodnih organizacij in držav.

7.2 Pregon piratov po mednarodnem pravu

7.2.1 Splošno

Običajno se posameznik kot subjekt mednarodnega prava ne pojavlja pogosto, vendar pa

imajo nekatera kazniva dejanja tolikšen mednarodni pomen, da za storilce takšnih dejanj

neposredno veljajo pravila mednarodnega prava. Takšna kazniva dejanja poleg suženjstva,

ugrabitve letal, terorizma, jemanja talcev, mučenja, genocida itd. predstavljajo tudi dejanja

piratstva. Osebe, odgovorne za našteta mednarodna kazniva dejanja, se sme preganjati in se

jim lahko tudi sodi ter se jih kaznuje v skladu z mednarodnim kazenskim pravom.246

Mednarodno običajno pravo in mednarodne pogodbe prepovedujejo dejanja piratstva ter

dajejo jasno in močno podlago za pregon piratov. V svojih določbah vsebujejo raznolike

institute, ki so državam na voljo v boju proti piratstvu. Konvencija o pomorskem mednarodnem

pravu pa tudi zavezuje vse države k sodelovanju pri represiji piratstva. V svojem 100. členu

namreč predpisuje, da morajo vse države sodelovati v največji možni meri z namenom

zatiranja piratstva na odprtem morju ali na kateremkoli drugem prostoru izven jurisdikcije

držav247. Posledično so se v zadnjem času začele države, mednarodne in regionalne

organizacije povezovati v boju proti piratstvu. V naslednjih podpoglavjih si bomo ogledali

245

»International shipping transports about 90 per cent of global trade to peoples and communities all over the

world«, podatek za leto 2014, Review of maritime transport 2014 – Report by the UNCTAD secretariat, New York

and Geneva: United Nations publication, dostopno na: http://www.imo.org/About/Pages/Default.aspx, zadnji

dostop 10.6.2015.

246 Povzeto po Von Glahn, G., Law among nations: an introduction to public international law, Macmillan Publishing

Company, New York 1992, str. 323.


http://www.imo.org/About/Pages/Default.aspx


pravila običajnega prava, nato posamezne določbe nekaterih najpomembnejših mednarodnih

pravnih predpisov, ki upravičujejo pregon piratskih plovil ter omenili tudi nekatere globalne

meddržavne organizacije, ki igrajo odločilno vlogo pri zatiranju piratstva.

7.2.2 Običajno pravo

Piratska dejanja na odprtem morju so se že v običajnem mednarodnem pravu štela za kazniva

in so bila kot taka prva univerzalno priznana mednarodna kazniva dejanja. Kljub temu pa je bil

kazenski pregon piratov stvar suverenih držav, ki so ga izvajale v skladu s svojim notranjim

pravnim redom, saj so se mednarodna kazenska sodišča v mednarodnem pravu pojavila

razmeroma pozno248. Kot bomo videli v nadaljevanju, imajo danes, na podlagi mednarodnega

prava, države upravičenja oz. dolžnosti za pregon piratov, sojenje in kaznovanje zajetih

kršiteljev pa ostaja v rokah držav v skladu s svojimi notranjimi pravnimi redi.

Na tem mestu je potrebno omeniti pojem »univerzalne jurisdikcije«, katera se je razvila skozi

nezapisano običajno pravo in zajema idejo, da lahko vsaka država kriminalizira in kaznuje

ravnanja, ki kršijo določene sprejete mednarodnopravne norme. V zvezi s takšnimi

mednarodnimi kaznivimi dejanji velja načelo pravice in dolžnosti vseh držav do preprečevanja,

pregona in kaznovanja. Piratstvo predstavlja mednarodni zločin (pirat je namreč »sovražnik

vsega človeštva«), nad katerim obstaja univerzalna jurisdikcija, torej dolžnost vseh držav

preprečevati in kaznovati piratstvo. Katerakoli država sme preganjati in soditi katerimkoli

piratom, ki jih zaseže. Pirati tudi ne uživajo podpore svojih držav, zatorej proti pregonu in

kaznovanju, ki jih izvedejo druge države, domače države piratov običajno ne bodo

protestirale.249

7.2.3 Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu – UNCLOS III (105.-107. člen)

Kot najpomembnejšo bomo prvo omenili Jamajško konvencijo, ki danes predstavlja

univerzalno sprejeto mednarodno pogodbo, kar pomeni, da se nanaša na vse države sveta

(tudi tiste, ki niso podpisnice pogodbe). Njen pomen je tako velik, da bi jo lahko opredelili kot

zapisano obliko običajnega prava, zaradi svoje celovitosti pa se je je celo oprijel vzdevek

»Ustava oceanov«.

Ta mednarodni sporazum v svojem 105. členu z naslovom Zaseg piratske ladje ali letala

podeljuje pristojnost za pregon piratov vsem državam. Vsebina določbe se glasi250: »Na

območju odprtega morja ali na območju, ki ne spada pod jurisdikcijo nobene države, sme vsaka

država zaseči piratsko ladjo ali letalo oz. ladjo ali letalo, ki sta bila ugrabljena s piratstvom in

sta v oblasti piratov, ter aretirati osebe in zaseči imetje na krovu. Sodišče države, ki je izvedla

zaseg, sme odločiti o kazni, ki naj se izreče ter odločiti tudi ukrepih, ki naj se sprejmejo v zvezi

ladjami, letali in imetjem glede na pravice tretjih oseb, ki so delovale v dobri veri.«

248

Povzeto po Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 186. 249

Povzeto po Zagoričnik P., o.c. 250



Na tem mestu bi radi izpostavil dejstvo, da nimajo vse države v svojem notranjem pravnem

sistemu urejenega kaznivega dejanja piratstva. V takšnem primeru pa tista država, ki je

opravila zaseg ladje ali letala ter aretirala odgovorne osebe na podlagi pristojnosti po

mednarodnem pravu, po svojem notranjem pravu pa ne pozna kaznivega dejanja piratstva, o

kaznih ne mora odločati ter je primorana osebe, ladje ali letala ter imetje izpustiti. Zaradi tega

je izredno pomembno, da države medsebojno sodelujejo pri oblikovanju mednarodnih pravnih

norm v zvezi s pregonom piratov ter da se takšne določbe implementirajo v notranje pravo

držav. Drugo alternativo pa predstavlja prepustitev v sojenje Mednarodnemu kazenskemu

sodišču – ICC (International Criminal Court).

Kot je razvidno iz 105. člena Konvencije, vsebina zapisane določbe praktično zapisuje pravilo

univerzalne jurisdikcije nad piratstvom, ki je pred kodifikacijo UNCLOS III veljalo kot

nezapisano običajno pravo. Ker pa Konvencija definira piratstvo širše od običajnega prava, sta

posledično tudi dejanji napada in umora na odprtem morju univerzalno kazniva in ju je mogoče

preganjati na podlagi UNCLOS, medtem ko po tradicionalnem mednarodnem pravu to ni bilo

mogoče.

Nadalje je v členu 106 z naslovom Odgovornost za zaseg brez zadostnih razlogov določeno251:

»Če je bil zaseg ladje ali letala na osnovi suma piratstva izveden brez zadostnih razlogov, je

država, ki je opravila zaseg, odgovorna državi, katere pripadnost ima ladja ali letalo, za vso

izgubo ali škodo povzročeno z zasegom.« V tem členu je poudarjeno pravilo mednarodne

odgovornosti za škodo. Predvsem je pomembno ravnanje na podlagi utemeljenega suma, da

gre za piratsko ladjo, saj bi v nasprotnem primeru lahko bile države odgovorne drugim državam

za napad na njihovo ladjo. Sum pa je v takšnih primerih utemeljen le, če ima plovilo, ki opravlja

pregled, zadostne podatke, ki nakazujejo na kaznivo dejanje ladje oz. posadke, ki so predmet

inšpekcije.

Pristojne subjekte za pregon piratov pa opredeljuje 107. člen »Ustave oceanov« . Člen z

naslovom Ladje in letala, ki so pooblaščena za zaseg zaradi piratstva vsebuje določbo252:

»Zaseg zaradi piratstva smejo izvesti samo vojne ladje ali vojaška letala ali druge ladje ali

letala, ki so jasno zaznamovana in ki jih je mogoče prepoznati, da so v vladni službi in so za to

pooblaščena.« Seveda se vse določbe nanašajo na tiste vrste pregona, ki se vrši na odprtem

morju ter na območjih izven jurisdikcije držav (Antarktika in ozemlja, ki so res nullis). Posledica

takšne opredelitve pa je ta, da se mora v primeru, če se vojaški ladji oz. letalu, ki je preganjala

piratsko plovilo, ni uspelo vkrcati na zasledovani subjekt ter piratska ladja ali letalo zapluje v

teritorialne ali arhipelaške vode neke države, pregon prekiniti. Vojaške ladje in letala drugih

držav namreč nimajo nikakršne jurisdikcije v vodah pod suverenostjo obalne države. V

skrajnem primeru pa je mogoče to strogo pravilo prilagoditi potrebam mednarodne skupnosti,

podlaga za to pa je VII. poglavje Ustanovne listine Združenih narodov, ki dovoljuje uporabo

vojaške sile za varovanje varnosti in miru v svetu. V času pred kodifikacijo pomorskega

mednarodnega prava, je bil pregon piratov dovoljen vsakomur, tudi posameznikom. Čeprav so

danes upravičeni subjekti za pregon strožje določeni, pa bi bila zaustavitev in zaseg piratske

ladje in posadke vseeno dovoljena v primeru, da trgovska ladja premaga pirate, ki so jo

251


Ibid., člen 107.


napadli. Seveda bi bila v takšnem primeru trgovska ladja dolžna o tem obvestiti in poklicati na

pomoč vojaško ladjo ter predati zaseženo piratsko ladjo in posadko v njeno skrbništvo.253

Na koncu naj omenimo še vsebino določbe 104. člena Konvencije o pomorskem

mednarodnem pravu, ki govori o ohranitvi ali izgubi »državljanstva« (državne pripadnosti)

piratske ladje ali letala. Konvencija določa, da lahko ladja ali letalo obdržita svojo državno

pripadnost, kljub temu, da sta postala piratska ladja oz. piratsko letalo. O ohranitvi ali izgubi

»državljanstva« pa odloča pravni red tiste države, ki je podelila takšno »državljanstvo«.254

7.2.4 Konvencija za zatiranje protipravnih dejanj zoper

varnost pomorske plovbe (SUA)

Kot je razvidno že iz samega imena mednarodnega sporazuma, se le ta nanaša na zatiranje

protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe. Nastal je zaradi povečane nevarnosti nad

ladjami in njenimi potniki, ki je bila posledica kriminalnih dejanj v 80-ih letih prejšnjega

stoletja255. V določbah svojega 3. člena opredeljuje skupino protipravnih dejanj, zoper katera

so se države podpisnice (konvencijo je podpisalo 149 držav) upravičene odzvati. Vsebina

prvega odstavka omenjenega člena pa se glasi256: »Oseba povzroči kaznivo dejanje, če

nezakonito in namerno: (a) zaseže ali izvaja nadzor nad ladjo s silo ali grožnjo s silo ali s

kakršnokoli drugo obliko zastraševanja; ali (b) stori nasilno dejanje zoper osebo na ladji in to

dejanje ogrozi varnost plovbe; ali (c) uniči ladjo ali povzroči škodo na ladji ali na tovoru ladje in

to dejanje povzroči verjetnost nevarnosti za plovbo; ali (d) na ladjo namesti ali je odgovorna za

namestitev naprave ali substance, ki lahko ladjo uniči oz. povzroči škodo na ladji ali tovoru ladje

in s tem ogrozi varnost plovbe; ali (e) uniči ali resno poškoduje pomorske navigacijske objekte

ali povzroči resne motnje v njihovem delovanju in to dejanje ogrozi varnost plovbe; ali (f)

oddaja lažne informacije ter s tem ogroža varnost plovbe ali (g) pri storitvi ali poskusih storitve

dejanj opredeljenih v točkah od (a) do (f) poškoduje ali ubije drugo osebo.« V drugem odstavku

istega člena je navedeno še dejstvo, da se kot kazniva dejanja štejejo tudi dejanja poskusa,

motiviranja drugih oseb in sodelovanja pri zgoraj naštetih kaznivih dejanjih. Prav tako se kot

kaznivo dejanje šteje grožnja, da bo storjeno dejanje iz točke (b), (c) in (e), namen katere je

prisiliti fizično ali pravno osebo, da nekaj stori ali da se vzdrži določenega dejanja, ter ta grožnja

povzroči verjetno nevarnost za plovbo dotične ladje.

SUA pristojnosti za pregon storilcev kaznivih dejanj in pristojnosti za sojenje obtoženim

podeljuje državam v členih 5 in 6. Države so pooblaščene navedena kazniva dejanja

sankcionirati z določitvijo primernih kazni257. Pristojnost za sprejemanje ukrepov pregona in

vzpostavljanje sodne jurisdikcije nad kršitelji imajo naslednje države258: (a) država zastave, če je

253

Povzeto po Von Glahn, G., Law among nations: an introduction to public international law, Macmillan Publishing

Company, New York 1992, str. 338.


255 IMO, Conventions, List of Conventions, SUA Treaties, dostopno na:

http://www.imo.org/About/Conventions/ListOfConventions/Pages/SUA-Treaties.aspx, zadnji dostop 10.6.2015. 256

Konvencija Mednarodne pomorske organizacije o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost pomorske plovbe, 1988, člen 3. 257

Ibid., člen 5. 258

Ibid., člen 6.

http://www.imo.org/About/Conventions/ListOfConventions/Pages/SUA-Treaties.aspx


bilo kaznivo dejanje storjeno proti njeni ladji ali na njeni ladji; (b) suverena država, če je bilo

kaznivo dejanje storjeno na njenem teritoriju, vključno z njenim teritorialnim morjem; (c)

država katere državno pripadnost ima storilec kaznivega dejanja; (d) država v kateri ima

storilec kaznivega dejanja običajno prebivališče, če storilec nima državljanstva; (e) država

katere državljani so bili pri storitvi kaznivih dejanj zajeti, ogroženi, poškodovani ali ubiti; in (f)

država, ki ji je s grožnjo o sili zapovedano nekaj storiti ali se nečesa vzdržati. Če se storilec

kaznivega dejanja nahaja v drugi državi, ga je le ta dolžna izročiti zgoraj naštetim pristojnim

državam ali pa sama začeti kazenski pregon ter sodni postopek zoper storilca259. Države so si

pri pregonu in kaznovanju storilcev navedenih kaznivih dejanj zavezane medsebojno pomagati

in sodelovati260.

S praktičnega vidika predstavlja Konvencija za zatiranje protipravnih dejanj zoper varnost

pomorske plovbe nekakšno dodatno podlago pristojnostim, ki jih že uživajo države na podlagi

Konvencije iz leta 1982, za izvedbo ukrepov zoper storilce kaznivih dejanj. Določbe o kaznivih

dejanjih zoper varnost plovbe se delno prekrivajo z določbami piratskih kaznivih dejanj. Pomen

SUA-e je predvsem ta, da gre za nekoliko širše podeljevanje pristojnosti za pregon državam kot

pa je to določeno v UNCLOS, po kateri se pregon piratov lahko izvršuje le v predelih morja

izven jurisdikcije, medtem ko se po SUA storilce kaznivih dejanj lahko preganja na vseh morskih

območjih izven teritorialnih voda obalnih držav. V določenih primerih, in sicer ko je storilec

kaznivega dejanja najden na območju teritorija določene države, pa se lahko ukrepi sprejemajo

celo tudi znotraj teritorija teh držav.

7.2.5 Organizacija združenih narodov – OZN (United Nations – UN)

»OZN je mednarodna globalna medvladna organizacija z glavnim sedežem v New Yorku, ki s

pomočjo multilateralne in bilateralne diplomacije skrbi za mir in varnost, prijateljske odnose

med narodi in izboljšanje življenjskih pogojev po svetu. S temi cilji je bila ustanovljena 24.

oktobra 1945 s strani 51 držav, katerih število se je do danes povečalo na 193 držav članic261.«

Organizacija Združenih narodov predstavlja največjo in najpomembnejšo medvladno

organizacijo v svetu, ki v sklopu svoje sestave (specializirane agencije) sprejema

najpomembnejše odločitve za reševanje raznovrstnih problematik globalnega pomena.

Superiorni položaj OZN je kot takšen označen v Ustanovni listini organizacije združenih

narodov (mednarodnem sporazumu o nastanku OZN, njenih ciljih, organih itd.), ki v svojem

103. členu jasno opredeljuje svoj položaj v hierarhiji mednarodnega prava: »Če je navzkrižje

med obveznostmi članov Združenih narodov po tej Ustanovni listini in med njihovimi

obveznostmi po kateremkoli drugem meddržavnem dogovoru, prevladujejo njihove obveznosti

po tej ustanovni listini262.« Enako pravilo se uporabi tudi za zavezujoče sklepe Varnostnega

sveta, kateri predstavlja poglavitni organ OZN s funkcijo vzdrževanja mednarodnega miru in

varnosti. Jedro pristojnosti varnostnega sveta tvorita dve veliki skupini vprašanj, in sicer mirno

259


Ibid., členi 12 in 13. 261

Stalno predstavništvo pri mednarodnih organizacijah na Dunaju, OZN in druge mednarodne organizacije, dostopno na: http://dunaj.predstavnistvo.si/index.php?id=3282, zadnji dostop 10.6.2015. 262

Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 329.

http://dunaj.predstavnistvo.si/index.php?id=3282


reševanje sporov (VI. poglavje UL OZN263) in akcija v primeru ogrožanja miru, kršitev miru in

agresivnih dejanj (VII. poglavje UL OZN). V sklopu nalog iz VII. poglavja UL OZN ima Varnostni

svet pristojnost izdajati obvezujoče sklepe, ki zajemajo pravno obvezujoče ukrepe držav članic

in prisilne ukrepe v obliki sankcij ali prisilnih vojaških akcij.264

V boj proti piratstvu se je OZN pridružila predvsem v letih od 2008 do 2011, ko je s številnimi

resolucijami pozvala države in regionalne organizacije k aktivnemu delovanju pri varovanju

pomorskega prometa pred piratskimi dejanji v Somaliji ter v letih od 2011 do 2012, ko je z

dvema resolucijama poskušala rešiti problematiko piratstva v Gvinejskem zalivu. Vse resolucije

VS so bile izdane v skladu s VII. poglavjem UL OZN, ki dovoljuje uporabo vojaške sile za

varovanje varnosti in miru v svetu.265

7.2.5.1 Mednarodna pomorska organizacija (International Maritime Organization – IMO)

IMO – the international Maritime Organization – je specializirana agencija Organizacije

Združenih narodov z odgovornostjo za varnost in zaščito ladijskega prometa in za

preprečevanje morskega onesnaženja iz ladij. Predstavlja organizacijo z najvišjo oblastjo oz. z

največjimi pooblastili za urejanje varnosti, zaščite in varstva okolja v zvezi z mednarodnim

ladijskim prometom na mednarodni svetovni ravni.266

Kot prva izmed mednarodnih organizacij se je na zahtevo UNCLOS-a za aktivno skupno

delovanje v boju proti piratom odzvala prav IMO, ki je leta 1998 začela s tako imenovanim

»proti-piratskim projektom« (angl. anti-piracy project). V obdobjih od 1998 do danes je izdala

številna navodila za ravnanje v primerih piratskih napadov ter pripomogla k zmanjšanju

piratstva v mnogih kritičnih predelih sveta. Glavne naloge tega projekta so se odražale v

spodbujanju in podpori k razvoju regionalnih ter sub-regionalnih dogovorov o uvedbi proti-

piratskih ukrepov. Enega izmed takšnih najpomembnejših dogovorov pa prav gotovo

predstavlja Regionalni kooperativni dogovor o boju proti piratstvu in oboroženemu ropanju na

ladjah v Aziji - The Regional Cooperation Agreement on Combating Piracy and Armed Robbery

against ships in Asia (RECAAP), ki je bil zaključen novembra 2004 s pristopom 16-ih azijskih

držav. Pomemben del tega sporazuma pa je tudi ustanovitev RECAAP Informacijskega centra –

RECAAP Information Sharing Centre (ISC), katerega naloga je zagotavljanje informacij v zvezi s

piratstvom267.

Poleg omenjenih nalog pa IMO, za pomoč pri izvedbi proti-piratskih ukrepov, izdaja poročila o

piratstvu in oboroženih napadih na ladje, katera so ji posredovana s strani vlad držav članic in

mednarodnih organizacij. Takšna poročila vsebujejo imena in opise napadenih ladij, pozicijo in

čas napada, posledice prizadejane posadki, ladji ali tovoru ter s strani posadke in obalne države

prevzete ukrepe. Znotraj organizacije IMO se je oblikoval tudi oddelek MSC- Maritime Safety

263

Krajše za Ustanovna listina Organizacije Združenih narodov. 264


Oceani in pravo morja, oddelek za oceanske zadeve in pravo morja, Dokumenti ZN o piratstvu, dostopno na: http://www.un.org/depts/los/piracy/piracy_documents.htm, zadnji dostop 10.6.2015. 266

IMO, Introduction to IMO, dostopno na: http://www.imo.org/About/Pages/Default.aspx, zadnji dostop 10.6.2015. 267

IMO, Pomorska varnost in piratstvo, Piratstvo in oboroženo ropanje ladij, dostopno na: http://www.imo.org/OurWork/Security/PiracyArmedRobbery/Pages/Default.aspx, zadnji dostop 10.6.2015.

http://www.un.org/depts/los/piracy/piracy_documents.htm

http://www.imo.org/About/Pages/Default.aspx

http://www.imo.org/OurWork/Security/PiracyArmedRobbery/Pages/Default.aspx


Committee (Odbor za pomorsko varnost), katerega naloge so zagotavljanje pomoči v obliki

svetovanja in dajanju smernic vladam, ladjarjem, operatorjem ladij, kapitanom na ladji ali

posadki o preprečevanju in zatiranju dejanj piratstva in oboroženega ropanja ladij.

7.2.5.2 Urad Združenih Narodov za droge in kriminal

(United Nations Office on Drugs and Crime – UNODC)

UNODC, ustanovljena l. 1997, predstavlja najpomembnejšo mednarodno organizacijo v boju

proti nedovoljenim drogam in mednarodnem kriminalu. Njen poglavitni cilj je nudenje pomoči

državam članicam, njene naloge pa so predvsem: (a) vodenje projektov tehničnega

sodelovanja na terenu za povečano sposobnost držav članic v boju proti prepovedanim

drogam, kriminalu in terorizmu; (b) raziskovanje, pridobivanje in analiza podatkov z namenom

pridobivanja informacij in razumevanja problematike prepovedanih drog in kriminala ter

razširjanje baze dokazov za namene odločanja o ukrepih in; (c) dejanja v zvezi z normativnim

urejanjem z namenom pomagati državam pri ratifikaciji in implementaciji pomembnih

mednarodnih sporazumov v svoje notranje pravo, pri razvoju domače zakonodaje v zvezi z

drogami, kriminalom in terorizmom ter nudenje uslug (na podlagi sporazumov sprejetih)

telesom oblasti.268

Kot že omenjeno, zaradi edinstvene narava odprtega morja - katero ne spada pod jurisdikcijo

nobene države, temveč je stvar kolektivne odgovornosti vseh narodov – je za boj proti

kriminalu na morju potreben koordiniran in celovit pristop. To vključuje zatiranje kriminalnih

dejanj na morju, krepitev domačih pomorskih organov pregona in prisile in reševanje

problemov pomorskega kriminala že v njihovem izvoru na kopnem.269 Pomen organizacije

UNDC v boju proti piratom je predvsem v tem, da subjektom, ki sprejemajo odločitve in ukrepe

(to so predvsem vlade držav in pa Varnostni svet OZN), predlaga raznovrstne rešitve na podlagi

svojih spoznanj in baze podatkov. Prav tako pa je pomembna njena aktivna vloga pri sestavi

mednarodnih regionalnih dogovorov v zvezi s pregonom piratov.

Vidnejšo vlogo je organizacija UNDC odigrala v sklopu svojega proti-piratskega programa

("Counter Piracy Programme" - CPP) v letih 2008 in 2009, ko je Varnostnemu svet ZN

predlagala nekatere ukrepe za zajetje, aretacijo in postopek proti piratom v območju Afriškega

roga. V obdobju 2007-2008 je namreč na tistem območju piratstvo doseglo alarmno stopnjo,

Urad ZN za droge in kriminal pa je v rešitev ponudil svoj tako imenovan »Model pregona

piratov« ("Piracy Prosecution Model").270

268

UNODC, About UNODC, dostopno na: http://www.unodc.org/unodc/en/about-unodc/index.html?ref=menutop, zadnji dostop 10.6.2015. 269

UNODC, UNODC Maritime Crime Programme, dostopno na: http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/index.html?ref=menuside, zadnji dostop 10.6. 2015. 270

UNODC, Maritime Crime Programme – Indian Ocean, dostopno na: http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/indian-ocean-division.html, zadnji dostop 10.6.2015.

http://www.unodc.org/unodc/en/about-unodc/index.html?ref=menutop

http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/index.html?ref=menuside

http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/indian-ocean-division.html


8.) REŠEVANJE SPOROV

8.1 Splošno

XV. del Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu obravnava obširen pravni mehanizem

za reševanje sporov, ki izhajajo v zvezi z interpretacijo in uporabo Konvencije. Od držav članic

zahteva, da svoja nasprotja rešujejo na miroljuben način v skladu z UL OZN, v kolikor pa ta

metoda ne bi bila zadostna, pa jih zavezuje, da se po vzoru 287. člena Jamajške konvencije

poslužujejo naslednjih institucij za reševanje sporov271:

(a) Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo

(the International Tribunal for the Law of the Sea);

(b) Meddržavnega sodišča OZN (the International Court of Justice);

(c) splošnega arbitražnega sodišča (ustanovljenega v skladu s VII. prilogo Konvencije); in

(d) posebnega arbitražnega sodišča (ustanovljenega v skladu z VIII. prilogo Konvencije),

katerega pristojnosti zajemajo reševanje sporov v zvezi z ribištvom, varovanjem in

ohranjanjem morskega okolja, znanstvenim raziskovanjem in plovbo, vključno z

onesnaženjem, izvirajočim iz ladij ter reševanje sporov v zvezi z »odlaganjem«.

Stranke lahko izberejo med enim ali več naštetih načinov reševanja sporov. Odločitve, ki jih

sprejmejo pristojni mednarodni organi, so za stranke obvezujoče.272

8.2 Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo – ITLOS

(the International Tribunal for the Law of the Sea)

ITLOS je samostojno sodni organ, ustanovljen s Konvencijo o pomorskem mednarodnem

pravu, naloga katerega je reševanje nesoglasij, ki izvirajo iz različne interpretacije in uporabe

Konvencije. Sodišče sestavlja 21 sodnikov, izbranih med osebami z najvišjo mero pravičnosti in

integritete ter s priznanim znanjem na področju prava morja. Sedež sodišča se nahaja v

Hamburgu v Nemčiji.

Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo je pristojno za sojenje v sporih, ki

zadevajo razlago in uporabo UNCLOS. Poleg tega pa je pristojno tudi v ostalih zadevah, kadar

se pogodbene stranke drugih mednarodnih pogodb ali konvencij sporazumejo, da bodo

Sodišču (na podlagi 21. člena Statuta ITLOS-a) poverile v reševanje spore v zvezi z razlago in

uporabo takih pogodb ali konvencij. Področje pristojnosti ITLOS-a je zelo široko, saj ima

možnost soditi o vseh vrstah zadev v okviru pomorskega mednarodnega prava. Poleg

Konvencije lahko kot pravno podlago uporablja tudi druga pravila mednarodnega prava, ki niso

nezdružljiva z UNCLOS (na podlagi 23. člena Statuta ITLOS-a). Če se stranke o tem

271


International Tribunal for the Law of the Sea, The Tribunal, dostopno na: https://www.itlos.org/en/the-tribunal/, zadnji dostop 10.6.2015.

https://www.itlos.org/en/the-tribunal/


sporazumejo, lahko Sodišče sodi tudi po načelu pravičnosti (ex aequo et bono)273. Pristojnosti

Sodišča sestojijo iz nalog reševanja sporov (jurisdikcija za odločanje v sporih) ter iz podajanja

odgovorov in mnenj na zastavljena pravna vprašanja (svetovalna jurisdikcija). Prvo zadevo

(Saint Vincent and the Grenadines vs. Guinea) je sodišče začelo obravnavati 13. novembra leta

1997, do danes pa mu je bilo predloženo že 23 primerov274.

Na podlagi Statuta je sodišče oblikovalo štiri splošne senate, ki rešujejo spore iz področij

plovbe (Senat za skrajšani postopek), ribolova, varovanja morskega okolja in spore pri

določanju meja med državami. Za spore v zvezi z uporabo in izkoriščanjem mednarodnega

morskega dna (XI. del Konvencije) pa je sodišče ustanovilo poseben senat, sestavljen iz 11

sodnikov, imenovan Senat za morsko dno. Na zahtevo strank sme sodišče ustanavljati tudi

posebne specializirane senate za reševanje posameznih primerov.

Sodišče je na voljo vsem strankam (državam in mednarodnim organizacijam) Konvencije iz

leta 1982, v zadevah v zvezi z izkoriščanjem morskega dna in podzemlja zunaj jurisdikcije držav

(XI. poglavje Konvencije) pa je na podlagi 20. člena Statuta pristojno za sojenje tudi drugim

pravnih subjektom, kot na primer strankam drugih mednarodnih sporazumov ter entitetam, ki

nimajo pravne narave subjekta mednarodnega prava. Mednje spadajo državna in privatna

podjetja ter tudi podjetniki posamezniki. »Torej ne gre za meddržavno sodišče, ampak za

sodišče, ki ga je treba imenovati mednarodno – zaradi možnosti, da sodi v sporih, katerih

stranke so tudi osebe, ki nimajo narave držav275.«

8.3 Pomen ITLOS-a za pomorsko mednarodno pravo in

primer njegovega delovanja

8.3.1 ITLOS kot specializiran organ za sojenje

Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo sprejema meritorne odločitve kadar

prihaja do sporov v zvezi z uporabo ali razlago Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu

iz leta 1982, katera predstavlja sodobno pravo morja. Predstavlja torej specializiran organ,

pristojen za reševanje sporov med državami in drugimi subjekti mednarodnega prava, ki

izhajajo iz uporabe in urejanja morskega prostora. Poleg nalog meritornega odločanja, pa

sodišče podaja tudi razlage oz. interpretacije posameznih nejasnih ali dvoumnih določb

Jamajške konvencije ter nudi raznovrstna pravna mnenja s področja prava morja.

ITLOS je v mednarodnopravnem sistemu pripoznan kot pomemben organ odločanja. Njegov

Statut in Pravila delovanja so povzeta pa enakih pravnih aktih Meddržavnega sodišča OZN (ang.

International court of justice – ICJ), ki je znano tudi pod imenom Svetovno sodišče (ang. World

court). ITLOS se pri svojem delovanju zgleduje po dolgoletni praksi ICJ-a, pri svojem odločanju

pa se opira na njegove sodne odločbe. Z doslednim sledenjem začrtanim smernicam pri razvoju

273


International Tribunal for the Law of the Sea, Cases, dostopno na: https://www.itlos.org/en/cases/, zadnji dostop 10.6.2015. 275


https://www.itlos.org/en/cases/


odločanja na mednarodnopravni ravni na tak način skrbi za celovitost in konsistenco

mednarodnega prava, kakor tudi za neoporečnost in dobro ime mednarodnih sodišč.276

8.3.2 Primer uporabe pravil mednarodnega prava morja s poudarkom

uporabe določb iz VII. poglavja UNCLOS-a – poglavje o odprtem morju

Na tem mestu naj navedemo prva dva primera, ki sta bila Sodišču predložena v obravnavo.

Gre za primera »The M/V "SAIGA" Case« številka 1 ter enakozvani primer številka 2 iz let 1997

in 1998. Primera sta kompleksna ter prikazujeta večplastnost problematike pri uporabi »Ustave

oceanov«. Sodišče je bilo zadolženo najti primerne rešitve in razlago iz različnih poglavij

Konvencije, med drugim tudi iz poglavja o odprtem morju ter z njim povezanimi svoboščinami.

Problematika, ki se pojavlja v primeru »The M/V "SAIGA"«, so vprašanja v zvezi z državno

pripadnostjo ladij, pristno zvezo med ladjo in državo registracije, pristojnostjo za določanje in

nadzor carinskih predpisov, pravico do zasledovanja, pravico svobodne plovbe, uporabo

prekomerne sile med aretacijo, dolžnostjo do izčrpanja lokalnih pravnih sredstev in vprašanje v

zvezi z dolžnostjo nadomestila za škodo. Mi se bomo osredotočili predvsem na tista vprašanja,

ki se nanašajo na uporabo in razlago določb iz poglavja o odprtem morju v Konvenciji o

pomorskem mednarodnem pravu.

Opis ugotovljenega dejanskega stanja narekuje, da je naftni tanker za oskrbo z gorivom,

imenovan »The M/V "SAIGA"«, ki se je zadrževal ob zahodnih obalah Afrike, dne 27. oktobra

1997 oskrbel z gorivom tri ribiške ladje, katerim je dovoljenje za ribolov v svoji 200 morskih milj

široki izključni ekonomski coni podelila zahodno-afriška država Gvineja. Oskrba z gorivom je

potekala v vodah IEC-ja Gvineje, in sicer približno 22 morskih milj od otoka Alcatraz.

Naslednjega dne je gvinejsko patruljno plovilo dohitelo Saigo v vodah IEC-ja sosednje države

Sierra Leone-e za južno mejo Gvinejske IEC ter nanjo streljalo. Sledila je ustavitev ladje,

vkrcanje nanjo in aretacija posadke ter zaseg ladje. Dve osebi na krovu Saige sta kot posledico

streljanja utrpeli resne poškodbe. Tanker je bil pospremljen v pristaniško mesto Conakry, kjer

je sta bila ladja in posadka pridržani, tovor z gorivom pa odstranjen. Proti kapitanu Saige je bil

začet postopek pregona zaradi kršitve carinskih predpisov.277

V času aresta je bila lastnik tankerja pravna družba iz Cipra, ki jo je upravljalo škotsko podjetje

v asociaciji z družbo v Švici. Druga švicarska družba je bila lastnik tovora z gorivom. Na krovu

Saige so bili zaposleni ukrajinski kapitan in posadka ter trije senegalski delavci (pleskarji). Iz

navedenih podatkov lahko ugotovimo, da je v tem primeru šlo za številna mednarodna

razmerja, tako iz osebnega kot iz stvarno-pravnega vidika. Ladja je bila prvotno registrirana na

Malti, nato pa začasno v neodvisni in suvereni državi Sveti Vincent in Grenadini v Karibskem

otočju dne 12. marca 1997. Potrdilo o začasni registraciji je veljalo 6 mesecev. Sveti Vincent pa

je izdal potrdilo o trajni registraciji 28. novembra leta 1997.

276

Cambridge Journals, Leiden Journal of International Law, dostopno na: http://journals.cambridge.org/action/displayAbstract?fromPage=online&aid=207645, zadnji dostop 10.6.2015. 277

Oxman, B., H., Bantz, V., The American Journal of International Law, Vol. 94, No. 1, American Society of International Law, Washington 2000, str. 140-150.

https://www.itlos.org/cases/list-of-cases/case-no-1/

http://journals.cambridge.org/action/displayAbstract?fromPage=online&aid=207645


(1) The M/V "SAIGA" Case (Saint Vincent and the Grenadines v. Guinea), Prompt Release

Začetek prvega primera ITLOS-a označuje zahteva Sv. Vincenta za takojšnjo izpustitev

ladje in posadke v skladu z 292. členom Konvencije, ki je bila predložena sodišču na dan 13.

novembra 1997. Vsebina omenjenega člena pooblašča s strani strank izbran sodni organ

(sodišče ali arbitražo) za razrešitev vprašanja izpusta ladje in posadke proti plačilu

določene vsote finančnega zavarovanja v primeru, če so pristojni organi države članice

Konvencije zajeli ladjo, ki pluje pod zastavo druge države članice in se po domnevi tožnika

niso držali določb Konvencije o takojšnjem izpustu278. Namen tega člena je v tem, da

sodišče čim prej, brez dolgotrajnih postopkov, določi pogoje za izpust ladje in posadke ter

se jih s tem v najkrajšem možnem času vrne v normalno delovanje. Na ta način se poskuša

izogniti večjim ekonomskim posledicam. Naloga Sodišča v takšnih primerih je jasna, pri

določanju pogojev za izpust pa se ne upoštevajo kakršnekoli meritorne odločbe lokalnih

sodišč proti ladji, lastniku ladje ali posadki. Gvineja je nasprotovala zahtevi Sv. Vincenta in

Grenadinov, češ da je podlaga za uporabo 292. člena kršitev 2. odstavka 73. člena, ki

določa, da naj bodo zajete ladje in aretirana posadka nemudoma izpuščeni z vplačilom

finančnega zavarovanja279. Po njenih trditvah pa takšno zavarovanje ni bilo ponujeno niti

vplačano. Sodišče je nato ugotovilo, da kršitev 2. odstavka 73. člena zares predstavlja

podlago za uporabo 292. člena, vendar pa takšna kršitev ni obvezen pogoj za njegova

aplikabilnost. Zahteva po takojšnji izpustitvi ima namreč svoj pomen, ki je prvoten in

prevlada v primerih, kadar plačilo zavarovanja zaradi določenih razlogov ni možno. V

našem primeru Gvineja ni izpolnila obveznosti takojšnje notifikacije280 o prevzetih ukrepih,

prav tako je zavračala razpravljati o vprašanju plačila finančnega zavarovanja ter se je na

tak način iztekel rok, ki je potreben za dogovor o vplačilu. Zaradi teh dejstev Sodišče

odgovornosti za neplačilo ni moglo pripisati Sv. Vincentu in Grenadinom. 4. decembra 1997

je ITLOS s končno odločitvijo v prid tožniku naložilo obveznost tožencu, da nemudoma

izpusti zajeto ladjo in aretirane osebe proti plačilu zavarovanja, ki sestoji iz seštevka

vrednosti razlitega goriva iz ladje in vsote 400,000 ameriških dolarjev281. Gvineja ni sprejela

plačila finančnega zavarovanja ter je zavrnila izpustiti ladjo in njeno posadko. Nadaljevala

je s sodnim postopkom pred domačin sodiščem ter ga na prvi stopnji končala z obsodilno

sodbo zoper kapitana ladje. Po vloženi pritožbi je nato še 3. februarja 1998 pritožbeno

sodišče v Conakry-ju spoznalo kapitana ladje krivega za kazniva dejanja nezakonitega uvoza

in preprodaje goriva v gvinejski republiki.

278




ECOLEX, The gateway to environmental law, Court decisions: record details, dostopno na: http://www.ecolex.org/ecolex/ledge/view/RecordDetails;DIDPFDSIjsessionid=C556EDCF448A05279688F94889518D46?id=COU-143756&index=courtdecisions, zadnji dostop 10.6.2015.

http://www.ecolex.org/ecolex/ledge/view/RecordDetails;DIDPFDSIjsessionid=C556EDCF448A05279688F94889518D46?id=COU-143756&index=courtdecisions



(2) The M/V "SAIGA" (No. 2) Case (Saint Vincent and the Grenadines v. Guinea)

Navezujoč se na zgoraj opisanega, pa je za obravnavanje problematike pravne ureditve

odprtega morja za nas posebej pomemben drugi primer, ki mu časovno neposredno sledi

in odpira nekatera vprašanja, ki so v UNCLOS-u urejena v poglavju o odprtem morju. 22.

decembra 1997, neposredno po obsodilni sodbi na prvi stopnji, je Sv. Vincent na podlagi

Jamajške konvencije podal zahtevo za arbitražni postopek zoper Gvinejo, s katero je

izpodbijal zakonitost pridržanja in kazenskega postopka zoper kapitana in posadko ladje.

Kasneje, in sicer na dan 13. januarja 1998, je zahteval od ITLOS-a sprejetje začasnih

ukrepov, ki bi naj v času sestave in začetka odločanja arbitražnega sodišča zapovedali

republiki Gvineji vzdržati se vsakršnih nadaljnjih pravnih dejanj zoper kapitana in posadko

Saige. Nato pa sta se 20. februarja 1998 Gvineja in Sv. Vincent sporazumela o tem

(takozvani »the 1998 Agreement), da se postopek prenese pred Mednarodno sodišče za

pomorsko mednarodno pravo, kar označuje začetek drugega primera, imenovanega »The

M/V "SAIGA" (No. 2) Case«. 28. februarja so bili ladja, kapitan in posadka izpuščeni. Prej

omenjeni začasni ukrepi Sodišča so tako postali del meritornega odločanja sodišča z

uporabo 1. odstavka 290. člena. Omenjena določba Sodišče pooblašča, v kolikor je

pristojno za odločanje o glavni stvari, za sprejetje takšnih začasnih ukrepov, ki naj ohranijo

pravice strank v postopku ali preprečijo nastanek večje škode v morskem prostoru282. Na

tak način je sodišče 11. marca 1998 republiki Gvineji prepovedalo kakršnekoli pravne ali

administrativne posege zoper M/V Saigo, njenega kapitana in ostale člane posadke ter

zoper lastnika ladje ali njene upravljalce. Končno je 1. julija 1999 ITLOS sprejel sodbo, s

katero je ugotovil, da je Gvineja kršila konvencijske pravice Sv. Vincenta: (1) z aretacijo,

pridržanjem in zasegom Saige, s pridržanjem njene posadke, z zasegom njenega tovora in z

uvedbo kazenskega postopka ter sprejetja obsodilne sodbe zoper kapitana; (2) z aretacijo

Saige v nasprotju z določbami Konvencije o pravici do zasledovanja; in (3) z uporabo

prekomerne sile v nasprotju z mednarodnim pravom med ustavljanjem in aretacijo Saige.

Sodišče je prisodilo odškodnino v prid Sv. Vincenta v znesku 2 milijonov ameriških

dolarjev. Odločilo je tudi, da Gvineja ni kršila pravic Sv. Vincenta s tem, ko ni upoštevala

sodne odločbe prvega primera in je zavrnila takojšnjo izpustitev Saige ter ji je naložilo

obveznost vračila bančne garancije izdane za ta namen. Razlog za takšno odločitev je bil v

spoznanju, da za zamudo v zvezi z izpustom (izpust je bil udejanjen 80 dni po vložitvi

finančnega zavarovanja) ni bila odgovorna le Gvineja, saj je bilo bančno zavarovanje dano v

angleškem jeziku in dvoumno napisano.

a) Državna pripadnost ladij (91. člen UNCLOS)

Prvo vprašanje, ki je za nas pomembno in se je pojavilo med postopkom, se je nanašalo

na državno pripadnost ladij. Gvineja je izpodbijala upravičenost Sv. Vincenta za vložitev

tožbe, saj po njenem mnenju ni predstavljal državo zastave. Nadalje je trdila, da je bila

Saiga v času aretacije (poznega oktobra) ladja brez »državljanstva«, saj je pridobila potrdilo

o registraciji šele 28. novembra 1997, medtem ko ji je začasna registracija potekla 12.

septembra 1997. Kot smo že omenili v poglavju Pravna ureditev odprtega morja

(podpoglavje Plovba), določa državno pripadnost ladij 91. člen »Ustave oceanov«, ki

282







predpisuje da država sama določi pogoje za pridobitev »državljanstva«, registracijo in

pravico do uporabe državne zastave283. Sodišče je zaključilo, da je Sv. Vincent uspešno

dokazal dejstva, ki so Saigo upravičevala do uporabe njegove zastave. Poleg sklicevanja na

pomembne določbe Mednarodnega sporazuma o trgovskih ladjah (Merchant Shipping

Act), je podal zadovoljive indikatorje, ki so nakazovali na državljanstvo Sv. Vincenta, kot

npr. inskripcija »Kingstown« (kraj registracije) na zadnjem delu plovila, dokumenti na krovu

in pečat ladje, ki vsebuje besede »SAIGA Kingstown« itd. Prav tako je k uspešnemu

dokazovanju nacionalne pripadnosti pripomoglo delovanje Sv. Vincenta, ki se je vedel kot

da je država zastave (v tem smislu, da je podajal zahtevke pred Sodiščem) ter na drugi

strani pasivnost Gvineje, saj je Sodišče upoštevalo, da le-ta pred začetkom postopka pred

Tribunalom ni izpodbijala oz. nasprotovala k registraciji ali državni pripadnosti Saige. Po

spoznanju, da je bil po lokalnih predpisih postopek registracije v suvereni državi Sv. Vincent

in Grenadini zakonit, je sodišče zaključilo, da zaradi posebnih okoliščin tega primera,

zavrnitev odločanja o sporu ne bi bilo pravična ter je državi Sv. Vincent in Grenadini

priznalo pravni položaj stranke (tožnika).

b) Pristna zveza med ladjo in državo zastave (91/1 člen UNCLOS)

Nadaljnja zahteva 91. člena Konvencije je, da mora med državo zastave in ladjo obstajati

pristna zveza. Gvineja je ugovarjala k obstoju takšne pristne zveze s poudarkom na

pomanjkljivostih, ki so obstajale v jurisdikciji Sv. Vincenta in Grenadinov nad tujim

lastnikom in upraviteljem, in sicer v zvezi legislativnimi pristojnostmi in pristojnostmi

varovanja predpisov, ter na ta način niso bili sposobni opravljati svojih obveznosti kot

država zastave. Zaradi tega se Gvineja ni počutila vezano, da bi pripoznala zahtevke

tožnika. Sv. Vincent je v odgovor naštel številna dejstva, ki naj bi dokazala obstoj pristne

zveze. Med njimi je dejstvo, da je bil v Sv. Vincentu lastnik Saige zastopan s strani družbe,

ki je bila tam ustanovljena, nadalje, da je bila ladja predmet nadzora pristojnih organov Sv.

Vincenta v zvezi z zagotovitvijo skladnosti z mednarodnimi predpisi o varnosti in

obvladovanju onesnaženja, nato dejstvo, da je bila primernost ladij za plovbo redno na

letni ravni preverjana in odobrena s strani pristojnih organ države Sv. Vincent in Grenadini

itn. Sodišče je vprašanje podrobno raziskalo in ugotovilo, da niti 91. člen Konvencije niti

širši kontekst iz členov 92 (pravni položaj ladij) in 94 (obveznosti držav v zvezi z izvajanjem

jurisdikcije nad ladjami, ki uporabljajo njeno zastavo) ne določajo pravnih posledic v

primeru neobstoja pristne zveze med ladjo in državo registracije. Zato je poskušalo

odgovore najti z metodo analize zgodovinskega nastanka omenjenih členov. Ugotovilo je,

da so bile določbe VII. poglavja Konvencije (Part VII. HIGH SEAS - poglavje o odprtem

morju), vključno z 91. členom, prenesene iz Konvencije o odprtem morju iz leta 1958, ki je

pričela veljati 30. septembra 1962.284 1. odstavek 5. člena Konvencije o odprtem morju

določa naslednje obveznosti držav: »Vsaka država postavi pogoje za pridobitev državnega

pripadništva ladjam, pogoje za postopek registracije ladij na svojem ozemlju in pogoje za

pravico uporabe državne zastave. Ladje imajo državno pripadnost tiste države, katere

zastavo so upravičene uporabljati. Med državo in ladjo mora obstajati pristna zveza, zlasti

pa morajo države učinkovito izvajati svoje pristojnosti in nadzor v administrativnih,

283


Konvencija o odprtem morju, 1958, dostopno na: http://www.gc.noaa.gov/documents/8_1_1958_high_seas.pdf, zadnji dostop 10.6.2015.


tehničnih in socialnih zadevah nad ladjami, ki uporabljajo njihovo zastavo.285« S

podrobnejšo analizo omenjenega člena je Sodišče ugotovilo, da je postal njegov zadnji

stavek, ki vsebuje zahtevo efektivnega izvajanja jurisdikcije in nadzora, 1. odstavek 94.

člena Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu. Pri obravnavanju 94. člena

Konvencije je sodišče zaznalo, da so v odstavkih od 2 do 5 določeni ukrepi, ki jih je država

zavezana sprejemati, da bi lahko učinkovito izvajala svoje pristojnosti286. 6. odstavek istega

člena opisuje postopek, ki naj se izvede, če druga država meni, da nad določeno ladjo ni

izvajanja primernega nadzora in s tem povezanih potrebnih ukrepov. V takem primeru

mora o tem obvestiti državo zastave, katera je nato zavezana zadevo raziskati in odpraviti

pomanjkljivosti. V navedem členu ni nič takšnega, ki bi drugo državo, katera je odkrila

nepravilnosti pri izvajanju jurisdikcije in nadzora, upravičevalo do zavračanja priznanja

pravice ladje do uporabe zastave. Na podlagi ugotovljenega je sodišče zaključilo, da je

namen zahteve po pristni zvezi med ladjo in državo zastave v tem, da se zagotovi

učinkovitejša implementacija obveznosti države zastave, ne pa zato, da se ustvari kriterij,

glede na katerega bi se lahko izpodbijala veljavnost registracije ladij.

c) Uporaba posameznih določb poglavja o odprtem morju v UNCLOS-u pri presoji

upravičenosti do tožbe (uporaba členov 94, 106, 110/3 in 111/8)

Naj poudarimo tudi dejstvo, da se je Sodišče pri obravnavanju ugovorov Gvineje, češ da

država Sv. Vincent in Grenadini ni upravičena podajati zahtevkov za račun kapitana,

posadke in lastnikov tovora zato, ker niso bili njeni državljani, opiralo na nekatere določbe

iz VII. poglavja Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu. Za lažje razumevanje

vprašanja naj na tem mestu omenimo svetovalno mnenje Mednarodnega kazenskega

sodišča iz leta 1949 v zvezi z odškodninsko odgovornostjo za poškodbe prizadejane na delu

v službi organizacije ZN. Bistvo mnenja, ki je povzemalo tezo profesorja mednarodnega

prava Gilbert Gidel-a287, je zamisel o tem, da ladja predstavlja majhno organizirano

skupnost, katera potrebuje skupnega prepoznavnega zaščitnika in to je država zastave. Tuji

pomorščaki so postavljeni pod jurisdikcijo države zastave ter lahko v zameno pričakujejo

njeno varstvo. Gvineja je med sodnim procesom sicer pripoznala obstoj takšnega

splošnega pravila v zvezi s tujimi pomorščaki, ki služijo na ladji, vendar je trdila, da se ne

more uporabiti v primerih odprte oz. proste registracije, ker je zveza med tujimi

pomorščaki in državo zastave precej bolj oslabljena kot v času nastanka tega pravila.288

Sodišče je pri obravnavanju tega vprašanja spoznalo, da Konvencija o pomorskem

mednarodnem pravu od države zastave zahteva veliko mero izvajanja jurisdikcije in

nadzora nad kapitanom in posadko, nad lastniki ali upravljalci in nad drugimi osebami, ki so

vpletene v aktivnosti ladje, in to ne glede na njihovo državno pripadnost. Pri tem se je

opiralo tudi na določbe prej omenjenega 94. člena UNCLOS-a, ki govori o obveznostih

države zastave. Prav tako je spoznalo, da je država zastave izrecno upravičena zahtevati

285

Konvencija Združenih narodov o odprtem morju, 1958, člen 5 286


Gidel, (Alphonse) Gilbert Charles, 1880-1985, avtor pravnih del in profesor mednarodnega prava, dostopno na: http://www.oxfordreference.com/view/10.1093/acref/9780195389777.001.0001/acref-9780195389777-e-949, zadnji dostop 10.6.2015. 288

Povzeto po Oxman, B., H., Bantz, V., The American Journal of International Law, Vol. 94, No. 1, American Society of International Law, Washington 2000, str. 140-150.

http://www.oxfordreference.com/view/10.1093/acref/9780195389777.001.0001/acref-9780195389777-e-949


nadomestilo za izgubo ali škodo nastalo pod določenimi okoliščinami. Podlago za takšne

zahtevke pa predstavljajo določbe členov 106, 110/3 in 111/8289. Prva govori o

odškodninski odgovornosti držav v primerih neupravičenega zasega ladje na podlagi suma

piratstva brez zadostnih razlogov. Drugi določa odškodninsko odgovornost države pregona,

kadar se osebje ladje zasledovalke vkrca na osumljeno ladjo in opravi pregled ter se izkaže,

da je bil sum o storitvi kaznivega dejanja brez trdne podlage. Tretja pa upravičuje ladjo do

primerne odškodnine, če je bila ustavljena in aretirana zunaj teritorialnega morja v

nasprotju s pravili zasledovanja. Poleg tega pa je država zastave upravičena tudi do uvedbe

začetka postopka takojšnjega izpusta ladje in posadke v skladu z 292. členom Konvencije.

Vse naštete obveznosti in upravičenja pa se navezujejo na državo zastave, ne da bi se pri

tem upoštevala državljanstva katerihkoli oseb, ki sodelujejo pri operacijah pridržane ladje.

Iz tega je sledil zaključek, da se ladja in vse kar je na njej ter vsaka z njo povezana oseba

obravnava kot skupna entiteta, ki je povezana z državo zastave. V nasprotnem primeru bi

lahko stalno spreminjajoča se mednarodna kompozicija ladijske posadke ter množičnost

interesov glede ladijskega tovora povzročili nerešljivo zmešnjavo, če bi vsaka oškodovana

oseba bila zavezana iskati pravno varstvo od države katere državljanka je. Na podlagi tega

dognanja je Sodišče ugovore Gvineje o neupravičenosti nastopanja suverene države Sv.

Vincent in Grenadini, kot tožnik v imenu in za račun kapitana, posadke in lastnikov tovora,

zavrnilo.

d) Pravica do zasledovanja (111. člen UNCLOS)

V postopku odločanja o glavni stvari je Sv. Vincent trdil, da je Gvineja pri zasledovanju ter

ustavitvi Saige delovala protipravno, saj je kršila določbe 111. člena Konvencije, ki določa

pravico do zasledovanja in potek postopka zasledovanja ter ji je zaradi tega pripisoval

odgovornost za škodo po 8. odstavku290. Sodišče se je s to trditvijo strinjalo zaradi večih

razlogov. Eden izmed njih je dokazano dejstvo, da Gvineja na dan začetka postopka

zasledovanja (27. oktober) ni imela zadostne podlage za sproženje zasledovanja, saj je

delovala izključno na podlagi suma o storitvi kaznivega dejanja Saige v njeni IEC. Sum pa

predstavlja nezadosten kvalifikator, saj 1. odstavek 111. člena Konvencije za začetek

zasledovanja zahteva vsaj dober razlog za domnevo, kar je več kot pa samo sum291. Drugo

obremenilno dejstvo je bilo v preveliki oddaljenosti tankerja, da bi mu zasledovalni čoln

lahko uspešno oddal vizualni ali zvočni signal. 4. odstavek 111. člena Konvencije jasno

določa, da se zasledovanje lahko prične le po oddaji vizualnega ali zvočnega signala za

zaustavitev ladje na razdalji, ki omogoča, da ga tuja ladja lahko zazna. Kakorkoli, začetek

postopka zasledovanja v našem primeru je bil prekinjen. Naslednjega dne, pa čeprav je

zasledovalni čoln dohitel Saigo in ji signaliziral s sireno in utripajočimi lučmi, pa ti signali

niso bili dani v času začetka zasledovanja kot je to zahtevano iz določb Konvencije. Ter

končno, v luči predhodnega spoznanja Sodišča, da Konvencija Gvineje ne pooblašča za

sprejetje carinskih predpisov v dani situaciji, v našem primeru pravzaprav niti ni bilo pravne

podlage do pravice zasledovanja.

289

Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, 1982, členi 106, 110, 111 290

MEMORIAL SUBMITTED BY SAINT VINCENT AND THE GRENADINES, 1998, dostopno na: https://www.itlos.org/fileadmin/itlos/documents/cases/case_no_2/merits/memorial_svg.pdf, zadnji dostop 10.6.2015. 291


https://www.itlos.org/fileadmin/itlos/documents/cases/case_no_2/merits/memorial_svg.pdf


Sodišče je namreč pri obravnavanju predhodnih vprašanj spoznalo, da Gvineja ni imela

pravice do uporabe svojih lokalnih carinskih predpisov na območju svoje IEC. Pravilno je

ugotovilo, da Konvencija dopušča uporabo lokalnih carinskih predpisov obalne države za

zunanjo mejo teritorialnega morja le v izključnih primerih, in sicer v območju maksimalne

razdalje 24-ih morskih milj zunanjega pasu, da se prepreči ali kaznuje kršitev teh predpisov

v njenem teritoriju ali teritorialnem morju292 in pa v zvezi z umetnimi otoki, objekti in

strukturami v območju 200-ih morskih milj široke IEC293.

e) Svobodna plovba in z njo povezane pravice (58. člen UNCLOS v navezavi s členom 87 –

Freedom of the high seas)

Eno od vprašanj zastavljeno Tribunalu, ki se je pojavilo med postopkom s strani obeh

strank, je bilo vprašanje ali dejanja povezana z oskrbo goriva ladjam v IEC neke države

predstavljajo izvajanje pravice svobodne plovbe in z njo povezanih pravic ali pa so takšna

dejanja predmet jurisdikcije obalnih držav (vsaj kaj se tiče oskrbovanja z gorivom ribiških

ladij v IEC). Sodišče je zaradi pomanjkljivosti ustreznih določb Konvencije zavrnilo podati

odgovor na to vprašanje. Mnenje sodnika Vukas-a je bilo, da v sedanjem stanju

mednarodnega prava oskrbovanje z gorivom v IEC pomeni dejavnost, ki je povezana s

pravico vseh držav do svobodne plovbe. Nasprotno stališče je zavzel sodnik Zhao, kateri

meni, da dejanja »bunkering-a«294 predstavljajo sredstvo za izmikanje carinskim pravicam

obalnih držav in trdi, da bi takšna dejanja potrebovala dovoljenje obalnih držav, predvsem

v primeru oskrbovanja z gorivom ribiških ladij. Opažanja sodnika Anderson-a pa so bila

taka, da na zastavljena vprašanja ni možno podati zanesljivega odgovora, saj se danes

dejavnosti »bunkering-a« izvajajo v raznovrstnih okolnostih in vključujejo različne vrste

plovil, od potniških, vojnih, tovornih do ribiških ladij.295

Na tem mestu opažamo, da 58. člen UNCLOS (v poglavju o IEC) v svojem 1. odstavku

izrecno določa, da imajo v vodah izključne ekonomske cone vse države pravico do izvajanja

nekaterih svoboščin po 87. členu Konvencije (v poglavju o odprtem morju). Med temi

svoboščinami so pravice do svobodne plovbe, svobodnega preletanja, polaganja kablov in

cevi ter druge mednarodnopravno podprte pravice v zvezi z naštetimi svoboščinami, kar

med drugim zadeva pravico do svobodnega operiranja ladij oz. do svobodnega upravljanja

z ladjami296. V tem kontekstu bi to zajemalo tudi pravico do uporabljanja ladij za namene

»bunkering-a«, saj namreč to ni nikjer izrecno prepovedano.

Na podlagi navedenega bi se na tem mestu strinjali z mnenjem sodnika Vukas-a, ki je na

prvo vprašanje Gvineje in Sv. Vincenta podal pritrdilen odgovor. Menimo namreč, da imajo

države s pravico do razglasitve izključne ekonomske cone in s tem povezanim razširjanjem

pristojnosti na široka območja morskega okolja že tako ali tako široko paleto upravičenj in

292



Angleški izraz za dejanje oskrbovanja ladij z gorivom, dostopno na: http://shippingandfreightresource.com/what-is-bunker-and-bunkering/, zadnji dostop 10.6.2015. 295

Povzeto po Oxman, B., H., Bantz, V., The American Journal of International Law, Vol. 94, No. 1, American Society of International Law, Washington 2000, str. 146.


http://shippingandfreightresource.com/what-is-bunker-and-bunkering/



tako povečujejo prednost pred državami, ki si ne lastijo morja. Zato bi bilo v takšnih

primerih nesmiselno obalnim državam priznavati še dodatne pristojnosti v obliki upravičenj

do predpisovanja carinskih obveznosti tujim ladjam. Menimo, da bi bilo primerno v takšnih

okoliščinah morje bolj dojemati kot skupno dediščino vsega človeštva ter prepustiti

državam, da se v morskem okolju svobodno, in sicer brez nepotrebnih omejitev obalnih

držav, odločajo za izvajanje ekonomskih ali drugačnih aktivnosti.


9.) SKLEP

Pri proučevanju predmetov mednarodnega javnega prava smo zasledili težnjo po urejanju

tudi tistih območij, ki jih ni mogoče mirno okupirati in zato ne spadajo pod ozemlja držav in

posledično pod njihovo suverenost. Mednje poleg polarnih območij, zračnega prostora in

vesolja spada tudi morje in podmorje. Ugotavljamo pomembnost dejstva, da se pravno

normira tudi izkoriščanje takšnih prostorov, saj se z mednarodnimi dogovori o pravicah in

obveznostih držav ustvari določen red in prepreči nastanek sporov.

Zaradi ogromnega ekonomskega pomena morja, kot pomembnega vira prehrane, energije,

surovin, raziskovanja, zabavnih aktivnosti itd., in dejstva, da pokriva okoli 70 odstotkov

površine sveta, je bila njegova pravna ureditev z mednarodnimi pravili nujno potrebna, saj je

bilo le na takšen način možno preprečiti nekoč kaotično stanje na morju, mednarodne spore in

celo vojne ter zagotoviti svetovni red in mir. Pravna ureditev odprtega morja predstavlja

nekakšen kompromis med zahtevami obalnih držav po razširjanju svoje suverenosti za mejami

državnega ozemlja ter na nasprotni strani zahtevami kopenskih držav po pravični ureditvi, ki bi

omogočala izkoriščanje morja vsem. Določa tisto absolutno mejo, s prekoračitvijo katere ni več

mogoče ugoditi zahtevam obalnih držav po razširjanju svoje oblasti na morskih območjih izven

lastnega državnega teritorija.

V sistemu mednarodnega prava ni posebnega pravnega področja, ki bi izključno urejalo le

režim oz. pravno ureditev odprtega morja. Pravice in obveznosti držav v zvezi z njegovim

izkoriščanjem so zajete v širši mednarodnopravni panogi, in sicer v pomorskem mednarodnem

pravu oz. krajše v pravu morja. Ključna za urejanje prava morja je Konvencija o pomorskem

mednarodnem pravu, ki predstavlja končni izid treh mednarodnih konferenc v okviru

Združenih narodov, ki so potekale v obdobju od leta 1958 do leta 1982. Teh štiriindvajset let

pogajanj zaznamuje enega izmed najdaljših poskusov pravnega urejanja določenega področja

oz. problematike, kar nam potrjuje izjemno pomembnost morja ter ogromno količino interesa

zanj. V sedmem delu Konvencije z naslovom Odprto morje (ang. High seas) je v 87. členu

določen pravni položaj odprtega morja, ki načelno določa, da je odprto morje na voljo za

izkoriščanje vsem državam, obalnim kakor tudi kopenskim. V omenjenem členu so taksativno

naštete svoboščine odprtega morja, ki predstavljajo splošna načela njegove uporabe. V prvi

sekciji sedmega poglavja se nahajajo splošne določbe, ki narekujejo posamezne pravice in

obveznosti držav v odnosu do naštetih svoboščin, prepovedujejo vrsto kaznivih dejanj,

določajo nekatere pristojnosti (npr. pravica pregleda in zasledovanja, pravica do uvedbe

kazenskega postopka), imuniteto vojaških in vladnih ladij itd. V drugi sekciji istega poglavja pa

so navedene pravice in obveznosti držav v zvezi z ohranjanjem in gospodarjenjem z živimi

bogastvi odprtega morja. V četrtem poglavju diplomskega dela (Pravna ureditev odprtega

morja) smo podrobneje pregledali in interpretirali določbe sedmega dela Jamajške konvencije.

Ugotavljamo, da Konvencija iz leta 1982, kot glavni in vseobsežni vir prava morja, pravnega

režima odprtega morja ne ureja zadostno oz. celovito in pregledno. Večina določb je splošnega

značaja ali pa nekatera vprašanja v zvezi z uporabo odprtega morja v njej sploh niso urejena,

zato je včasih potrebno konkretnejše odgovore iskati v nekaterih specialnih konvencijah ali pa z

interpretacijo njenih členov s strani pristojnih sodnih organov. Kot primera smo navedli The


M/V "Louisa" Case, v katerem je Sodišče za pomorsko mednarodno pravo podrobneje

razlagalo določbo o svobodni plovbi in The M/V SAIGA (No. 2) Case, s katerim pa je ITLOS

pojasnil vsebino zahteve po pristni zvezi med ladjo in državo zastave. S sedmim zaporednim

primerom Tribunala pa smo ugotovili, da je bilo potrebno v konkretni situaciji uporabiti drug

mednarodnopravni vir. Za ugotavljanje načinov izpolnjevanja obveznosti obalnih in ribiških

držav v zvezi z ohranjanjem visoko selivskih vrst rib smo namreč bili primorani poseči po

Sporazumu Združenih narodov o staležih rib, ki predstavlja nekakšno implementacijo določb

Jamajške konvencije. Potrjujemo torej, da je »Ustava oceanov« nekakšen splošen

mednarodnopravni predpis, za razlago katerega je nujno potrebno podrobnejše urejanje in

interpretacija določb, zaradi tega je smiselno sklepati, da iz njene vsebine ne bo mogoče

izluščiti celotnega režima oz. pravne ureditve odprtega morja.

Poleg omenjenega pa Konvencija iz leta 1982 ne ureja vseh vprašanj v odnosu do odprtega

morja le v svojem sedmem poglavju, kar nam otežuje iskanje potrebnih rešitev. Čeprav se pri

svojem nomotehničnem urejanju besedila pri nekaterih določbah odprtega morja poslužuje

sklicevanja na druge člene iz preostalih delov Konvencije, pa je vendarle moč zaslediti tudi

takšne, ki se navezujejo na področje odprtega morja in so uvrščeni v druga poglavja.

Kot primer lahko navedemo recimo poglavje o varovanju in ohranjanju morskega okolja, ki v

svojih členih zajema številne določbe, uporabne tudi na področju odprtega morja. Omenjeno

poglavje smo tudi podrobneje analizirali v šestem delu diplomske naloge, kjer smo ugotovili, da

je možno njegova pravila razdeliti v dve skupini. V prvi so takšna, ki določajo obveznosti in

pristojnosti držav za sprejemanje nacionalnih okoljevarstvenih predpisov in ostalih ukrepov, ki

morajo biti v skladu z načeli mednarodnega prava ter urejajo varovanje in ohranjanje morskega

okolja na področjih morja pod državno jurisdikcijo. Za našo tematiko pa je pomembna druga

razvrstitev pravil, in sicer tista, ki govori o sprejemanju predpisov in ustvarjanju mehanizmov

pregona in prisile v odnosu z onesnaženjem morskih predelov izven državne suverenosti. Ker v

Konvenciji ti dve vrsti pravil nista ločeni, temveč sta vključeni v celoten sklop XII. dela, je

potrebno odgovore iskati z natančnim razčlenjevanjem in razlago vseh določb poglavja. Kot

osnovna pravila v zvezi z varovanjem odprtega morja bi lahko navedli tiste najsplošnejše

določbe, ki kot predmet normiranja uporabljajo splošen izraz »morsko okolje« ali samo

»morje«. Med temu primerne člene bi tako med drugim lahko uvrstili tiste iz prve sekcije XII.

poglavja (1. Razdelek: Splošne določbe), kot npr. 192. člen Konvencije, ki govori o splošni

dolžnosti držav o varovanju in ohranjanju morskega okolja, nadalje 193. člen, v okviru katerega

so primeroma navedene ustrezne vrste ukrepov, katerih se morajo države posluževati, da se

preprečijo ali odstranijo posledice onesnaženja itd. Prav tako so za odprto morje uporabljive

tudi določbe iz druge in četrte sekcije z obravnavo področij kot so globalno in regionalno

povezovanje držav ter nadzor in ocena okolja. Kot pravila, po naši oceni neposredno

navezujoča se na odprto morje, pa lahko primeroma povzamemo 1. in 2. odstavek 210. člena z

naslovom Onesnaženje z odlaganjem (opredeljujeta obveznosti držav do sprejemanja

predpisov in ustreznih ukrepov), še posebej pa je pomemben 2. odstavek 211. člena, katerega

vsebina zavezuje vsako državo članico k sprejemanju zakonov in drugih predpisov za

preprečevanje, zmanjšanje in odpravo posledic onesnaženja, izvirajočega iz vodnih plovil, za

tista plovila, ki uporabljajo njeno zastavo ali pa so bila v njej registrirana. Le država zastave

namreč lahko ima na področjih morja izven državne suverenosti (odprto morje) pristojnosti za


izvajanje oblasti nad svojimi subjekti . V zvezi s tem je pomembno omeniti tudi točko (b) v 1.

odstavku 216. člena Konvencije iz leta 1982. Ta državi zastave nalaga skrb za spoštovanje

mednarodnih in nacionalnih pravil v zvezi z onesnaženjem, ki ga povzroča odlaganje odpadnih

snovi v morje ter ji določa obveznost in pristojnost za izvajanje pregona in prisile. Izrednega

pomena za odprto morje pa so določbe 217. člena, s katerimi so določene obveznosti države

zastave do zagotavljanja spoštovanja mednarodnih pravil in standardov ter lastnih zakonov

(sprejetih v skladu z mednarodnimi pravili) za preprečevanje, zmanjšanje in odstranjevanje

posledic onesnaženja, izvirajočega iz vodnih plovil (v obliki odpadnih snovi, izpustov itd.), za

tista plovila, ki uporabljajo njeno zastavo ali so bila v njej registrirana. V okviru tega so države

zavezane vzpostaviti učinkovit mehanizem za nadzor in prisilo ter sprejemati ustrezne ukrepe

za zagotovitev primernosti ladij za plovbo.

Podobno ugotavljamo pri preučevanju pravice do svobodnega znanstvenega raziskovanja. Tej

temi je namenjen XIII. del Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu. Pri podrobnem

pregledu poglavja smo prišli do zaključkov, da se pravila, ki so neposredno uporabna za odprto

morje, podobno kakor v poglavju o varovanju in ohranjanju morskega okolja, prav tako

nahajajo v splošnih določbah tega dela Konvencije. To so pravila, ki zavezujejo k upoštevanju

nekaterih osnovnih načel, kot so opravljanje znanstvenega raziskovanja izključno v miroljubne

namene, uporaba primernih znanstvenih metod in sredstev, izvajanje raziskovanja na takšen

način, da ne posega v pravice drugih držav, upoštevanje pravil o varovanju in ohranjanju

morskega okolja itd. Uporabljiva so tudi pravila četrtega razdelka o znanstvenoraziskovalnih

napravah in opremi v morskem okolju. Neposreden pomen za odprto morje pa ima določba

257. člena, ki daje državam pravico do znanstvenega raziskovanja v stebru vode za zunanjo

mejo izključne ekonomske cone.

Obravnavi kaznivih dejanj piratstva smo v diplomski nalogi namenili posebno poglavje iz

preprostega razloga, in sicer, ker le ta predstavljajo glavno obliko kriminala na odprtem morju.

Pri tem smo ugotovili, da »Ustava oceanov« reševanju problematike piratstva namenja le

sedem členov (členi od 100 do 107), ki zavezujejo države k sodelovanju pri pregonu piratov,

definirajo pojme piratstva, piratske ladje ali letala, opredeljujejo izgubo ali ohranitev državne

pripadnosti piratske ladje, določajo pravico do zasega piratske ladje ali letala, nato

odgovornost za zaseg in končno navajajo pristojne ladje in letala, ki so upravičene za zaseg. Za

podrobnejšo analizo problematike smo ponovno bili primorani poseči po drugih virih

mednarodnega prava. Ugotavljamo, da običajno pravo na tem področju določa univerzalno

jurisdikcijo, ki državam omogoča kriminalizacijo in kaznovanje tistih ravnanj, katera kršijo

določene sprejete mednarodnopravne norme. Zato v primerih piratstva velja načelo pravice in

dolžnosti vseh držav do preprečevanja, pregona in kaznovanja piratov. Pomembna za

interpretacijo kaznivih dejanj, ki spadajo pod pojem piratstva je tudi Konvencija za zatiranje

protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe (SUA). V svojem 3. členu namreč podrobno

opisuje skupino protipravnih dejanj, zoper katera so se države podpisnice upravičene odzvati.

Ta dejanja se delno prekrivajo z dejanji, ko so v 101. členu Jamajške konvencije določena kot

piratska dejanja. V 5. in 6. členu pa nato določa pristojnosti sankcioniranja ter sprejemanja

ukrepov pregona in sodnega odločanja. S temi določili SUA nekoliko širše in podrobneje določa

pristojnosti za pregon v primerih posameznih vrst kaznivih dejanj, ki lahko pomenijo tudi

piratska dejanja.


Na tem mestu lahko dodamo tudi ugotovitev, da Konvencija iz leta 1982 ne podaja jasne in

enovite rešitve za dostop do odprtega morja kopenskim in geografsko prikrajšanim državam. V

svojem X. delu podeljuje splošno pravico dostopa kopenskih držav do in iz morja ter svobodo

prehoda. Poglavitne določbe se nahajajo v členu 125, ki »land-locked« oz. kopenskim državam

podeljujejo pravico dostopa do in iz morja zaradi izvajanja Konvencijskih pravic, vključno s

svoboščinami odprtega morja in tistih iz naslova skupne dediščine celotnega človeštva (pravice

mednarodne cone), ter pravico do prehoda čez teritorij države tranzita. V 131. členu pa je

podana zahteva po enaki obravnavi vseh tujih ladij v morskih pristaniščih, ki nam v tej zvezi ne

pove kaj dosti. Prav tako nam interpretacija ITLOS-a glede vsebine 87. člena v primeru The M/V

"Louisa" Case pomaga razumeti, da se pojem svobodne plovbe ne more razumeti kot

priznavanje pravice zapustiti pristanišče in dostopati do odprtega morja. Konkretnejših pravil o

obstoju pravice dostopa do odprtega morja v Konvenciji torej ni moč najti, pri pregledu njene

vsebine pa ugotavljamo, da to niti ni potrebno, saj se v določbah o morskih pasovih za

teritorialno morje obalne države uporabljajo pravila o neškodljivem prehodu, ki tujim ladjam

omogočajo nemoteno vplutje in izplutje.

Z analizo XV. dela Jamajške konvencije (Reševanje sporov) lahko končno odgovorimo tudi na

raziskovalno vprašanje o pristojnosti reševanja sporov v zvezi z odprtim morjem. Po pregledu

posameznih določb spoznavamo, da Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo

(ITLOS) ne poseduje izključne pristojnosti. Če sprti stranki spora nista uspeli zgladiti na miren

način, je v Konvenciji o pomorskem mednarodnem pravu predvideno kar nekaj načinov

reševanja sporov, s katerimi se izdajajo zavezujoče odločitve. 282. člen Konvencije iz leta 1982

določa, da se lahko podpisnici, ki sta stranki spora o razlagi in uporabi Konvencije, s splošnim,

regionalnim ali bilateralnim sporazumom ali drugače, dogovorita o predložitvi zadeve v

reševanje poljubnemu organu odločanja, ki sprejema obvezujoče sklepe. V kolikor takšnega

dogovora ni, pa imajo države, na podlagi 1. odstavka 287. člena Konvencije, s podajo pisne

deklaracije možnost izbire, da reševanje sporov poverijo ali Mednarodnemu sodišču za

pomorsko mednarodno pravo ali Meddržavnemu sodišču OZN ali splošni arbitraži (ustanovljeni

v skladu s VII. prilogo Konvencije) ali pa posebni arbitraži (v skladu z VIII. prilogo Konvencije), ki

je ustanovljena za reševanje sporov v zvezi z ribolovom, varovanjem in ohranjanjem morskega

okolja, znanstvenim raziskovanjem ter plovbo. Z obravnavo 7. zaporednega primera ITLOS-a

(ohranjanje in trajnostno izkoriščanje mečarice v jugo-vzhodnem Tihem oceanu) pa smo

pridobili tudi globlji vpogled v vprašanja procesne jurisdikcije, kjer smo prišli do zaključka, da je

v odnosu do odprtega morja mogoča tudi uvedba večih postopkov odločanja, v kolikor drugi

organi odločanja (kot npr. paneli Svetovne trgovinske organizacije) ne rešujejo vprašanj v zvezi

z interpretacijo in uporabo UNCLOS-a ter uvedba drugega postopka hkrati ne predstavlja

neskladnosti z Jamajško konvencijo.


10.) BIBLIOGRAFIJA

VIRI IN LITERATURA

Branilovič, B., Zakonska ureditev pomorskega transporta v EU in Sloveniji (diplomsko

delo), Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, Maribor 2004.

Grizilla, S., P., Pravni vidiki sodobne pomorske blokade (zaključna naloga), Šola za

častnike, XX. Generacija, Ankaran 2011.

Jelinovid, Z., Ekonomika prometa i pomorstva (učbenik), Univerza v Zagrebu,

Informator, Zagreb 1983.

Oxman, B., H., Bantz, V., The American Journal of International Law, Vol. 94, No. 1,

American Society of International Law, Washington 2000.

Stoll, P., Vöneky, S., The Swordfish Case: Law of the Sea v. Trade, Max-Planck-Institut

für ausländisches öffentliches Recht und Völkerrecht, Heidelberg 2002.

Škrk, M., Pravna ureditev pomorskega prostora, Naši razgledi (ciklosirano,

razmnoženo, Pravna fakulteta v Ljubljani).

Türk, D., Temelji mednarodnega prava, Gospodarski Vestnik, Ljubljana 2007.

Von Glahn, G., Law among nations: an introduction to public international law,

Macmillan Publishing Company, New York 1992.

Zagoričnik, P., Pregon piratov po mednarodnem pravu (diplomsko delo), Evropska

pravna fakulteta v Novi Gorici, Nova Gorica 2009.

Zbačnik, J., Status pravice dostopa do odprtega morja v mednarodnem pravu

(diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006.

Convention on the High Seas, 1958, United Nations, Treaty Series, vol. 450, p. 11, p. 82.

Convention for the Suppression of Unlawful Acts against the Safety of Maritime

Navigation, United Nations, Treaty Series, 1988, vol. 1678, No. 29004.

United Nations Convention on the Law of the Sea, 1982, United Nations, Treaty Series,

vol. 1833, p.3.

The United Nations Agreement for the Implementation of the Provisions of the United

Nations Convention on the Law of the Sea of 10 December 1982 relating to the

Conservation and Management of Straddling Fish Stocks and Highly Migratory Fish

Stocks, 1995, United Nations, Treaty Series, vol. 2167, p.3.


INTERNETNI VIRI

Ministrstvo za zunanje zadeve, Zunanja politika in mednarodno pravo, Pravo morja,

dostopno na:

http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodno_prav

o/dejavnosti_sektorja_za_mednarodno_pravo_po_podrocjih/pravo_morja/, zadnji

dostop 10.6.2015.

Stanford Encyclopedia of Philosophy, dostopno na:

http://plato.stanford.edu/entries/grotius/, zadnji dostop 10.6.2015.

Oxford Dictionaries, dostopno na:

http://www.oxforddictionaries.com/definition/english/mutatis-mutandis, zadnji

dostop 10.6.2015.

National University of Singapore, Centre for International Law, 1958 Convention on the

High Seas, dostopno na: http://cil.nus.edu.sg/1958/1958-convention-on-the-high-

seas/, zadnji dostop 10.6.2015.

International Tribunal for the Law of the Sea, List of cases, dostopno na:

https://www.itlos.org/cases/list-of-cases/, zadnji dostop 10.6.2015.

SIDIBlog, il blog della società italiana di diritto internazionale, dostopno na:

http://www.sidi-isil.org/sidiblog/?p=333, zadnji dostop 10.6.2015.

Bionet škola, Ribe, dostopno na: http://www.bionet-skola.com/w/Ribe, zadnji dostop

10.6.2015.

Oceani in pravo morja, Oddelek za oceanske zadeve in pravo morja, dostopno na:

http://www.un.org/depts/los/convention_agreements/convention_overview_fish_sto

cks.htm, zadnji dostop 10.6.2015.

The Swordfish Case: Law of the Sea v. Trade, dostopno na:

http://www.zaoerv.de/62_2002/62_2002_1_a_21_36.pdf, zadnji dostop 10.6.2015.

Stadnik, T., J., R., Pirates – The Common Enemies of All, the Enemies of the Human

Race, the Law of War and The Rule of Law, LexisNexis Legal Newsroom, International

Law, dostopno na: http://www.lexisnexis.com/legalnewsroom/international-

law/b/international-law-blog/archive/2009/05/05/pirates-_2d00_-the-common-

enemies-of-all_2c00_-the-enemies-of-the-human-race_2c00_-the-law-of-war-and-the-

rule-of-law.aspx, zadnji dostop 10.6.2015.

Encyclopedia Britannica, Lassa Francis Lawrence Oppenheim, dostopno na:

http://www.britannica.com/biography/Lassa-Francis-Lawrence-Oppenheim, zadnji

dostop 10.6.2015.

International Maritime Organization, Introduction to IMO, dostopno na:

http://www.imo.org/en/About/Pages/Default.aspx, zadnji dostop 10.6.2015.



http://plato.stanford.edu/entries/grotius/

http://www.oxforddictionaries.com/definition/english/mutatis-mutandis





http://www.bionet-skola.com/w/Ribe



http://www.zaoerv.de/62_2002/62_2002_1_a_21_36.pdf





http://www.britannica.com/biography/Lassa-Francis-Lawrence-Oppenheim

http://www.imo.org/en/About/Pages/Default.aspx


IMO, Conventions, List of Conventions, SUA Treaties, dostopno na:

http://www.imo.org/About/Conventions/ListOfConventions/Pages/SUA-Treaties.aspx,

zadnji dostop 10.6.2015.

Stalno predstavništvo pri mednarodnih organizacijah na Dunaju, OZN in druge

mednarodne organizacije, dostopno na:

http://dunaj.predstavnistvo.si/index.php?id=3282, zadnji dostop 10.6.2015.

Oceani in pravo morja, Oddelek za oceanske zadeve in pravo morja, Dokumenti ZN o

piratstvu, dostopno na: http://www.un.org/depts/los/piracy/piracy_documents.htm,

zadnji dostop 10.6. 2015.

IMO, Pomorska varnost in piratstvo, Piratstvo in oboroženo ropanje ladij, dostopno na:

http://www.imo.org/OurWork/Security/PiracyArmedRobbery/Pages/Default.aspx,

zadnji dostop 10.6.2015.

UNODC, About UNODC, dostopno na: http://www.unodc.org/unodc/en/about-

unodc/index.html?ref=menutop, zadnji dostop 10.6.2015.

UNODC, UNODC Maritime Crime Programme, dostopno na:

http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/index.html?ref=menuside, zadnji dostop

10.6.2015.

UNODC, Maritime Crime Programme – Indian Ocean, dostopno na:

http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/indian-ocean-division.html, zadnji dostop

10.6.2015.

International Tribunal for the Law of the Sea, The Tribunal, dostopno na:

https://www.itlos.org/en/the-tribunal/, zadnji dostop 10.6.2015.

International Tribunal for the Law of the Sea, Cases, dostopno na:

https://www.itlos.org/en/cases/, zadnji dostop 10.6.2015.

Cambridge Journals, Leiden Journal of International Law, dostopno na:

http://journals.cambridge.org/action/displayAbstract?fromPage=online&aid=207645,

10.6.2015.

ECOLEX, The gateway to environmental law, Court decisions: record details, dostopno

na:

http://www.ecolex.org/ecolex/ledge/view/RecordDetails;DIDPFDSIjsessionid=C556ED

CF448A05279688F94889518D46?id=COU-143756&index=courtdecisions, zadnji

dostop 10.6.2015.

Oxford Reference, Gidel, (Alphonse) Gilbert Charles, dostopno na:

http://www.oxfordreference.com/view/10.1093/acref/9780195389777.001.0001/acre

f-9780195389777-e-949, zadnji dostop 10.6.2015.

http://www.imo.org/About/Conventions/ListOfConventions/Pages/SUA-Treaties.aspx

http://dunaj.predstavnistvo.si/index.php?id=3282

http://www.un.org/depts/los/piracy/piracy_documents.htm

http://www.imo.org/OurWork/Security/PiracyArmedRobbery/Pages/Default.aspx



http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/index.html?ref=menuside

http://www.unodc.org/unodc/en/piracy/indian-ocean-division.html

https://www.itlos.org/en/the-tribunal/

https://www.itlos.org/en/cases/

http://journals.cambridge.org/action/displayAbstract?fromPage=online&aid=207645






MEMORIAL SUBMITTED BY SAINT VINCENT AND THE GRENADINES, 1998, dostopno na:

https://www.itlos.org/fileadmin/itlos/documents/cases/case_no_2/merits/memorial_

svg.pdf, zadnji dostop 10.6.2015.

Shipping and freight resource, Bunker and Bunkering..??, dostopno na:

http://shippingandfreightresource.com/what-is-bunker-and-bunkering/, zadnji dostop

10.6.2015.




Documents

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · KLJUČNE ESEDE: pomorsko mednarodno pravo, odprto morje, režim odprtega morja, ohranjanje in gospodarjenje z živimi bogastvi odprtega morja,