Upload
others
View
2
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
ŠPELA LAH
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ,
IZREČENIH PRAVNI OSEBI
Diplomsko delo
Maribor, 2010
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ,
IZREČENIH PRAVNI OSEBI
Študentka: Špela Lah
Številka indeksa: 71116762
Študijski program: UNI-PRAVO
Študijska smer: Kazensko pravo
Mentor: doc. dr. Liljana Selinšek
Maribor, februar 2010
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Liljani Selinšek, za
pomoč in vodenje pri pisanju diplomske naloge.
Posebna zahvala velja staršem in bližnjim, da so mi
skozi celoten študij stali ob strani in vsem ostalim, ki
so me podpirali.
I
KAZALO VSEBINE
POVZETEK ................................................................................................................... III
SUMMARY .................................................................................................................... IV
UVOD ............................................................................................................................... 1
1 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV ................................................................ 3
1.1 POJEM PRAVNE OSEBE ................................................................................... 3
1.1.1 ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB ZA KAZNIVA DEJANJA ........................... 4
1.2 OPREDELITEV POJMA KAZENSKA SANKCIJA ............................................ 4
1.2.1 DEFINICIJA KAZENSKE SANKCIJE .............................................................. 5
2 ZAKONODAJA NA PODROČJU GOSPODARSKEGA KAZENSKEGA
PRAVA IN NA PODROČJU PRAVA IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ ...... 7
2.1 ZAKONODAJNI PREGLED GOSPODARSKEGA KAZENSKEGA PRAVA .... 7
2.2 ZAKONODAJA NA PODROČJU PRAVA IZVRŠEVANJA KAZENSKIH
SANKCIJ ....................................................................................................................... 9
3 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE IN SISTEM
IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ PRI NAS ................................................... 11
3.1 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE .................................... 12
3.1.1 KAZNI ............................................................................................................ 12
3.1.1.1 DENARNA KAZEN ............................................................................... 14
3.1.1.2 ODVZEM PREMOŢENJA ..................................................................... 27
3.1.1.3 PRENEHANJE PRAVNE OSEBE .......................................................... 38
3.1.1.4 PREPOVED UDELEŢBE NA RAZPISIH NA PODROČJU JAVNEGA
NAROČANJA ...................................................................................................... 42
3.1.1.5 PREPOVED TRGOVANJA S FINANČNIMI INSTRUMENTI PRAVNE
OSEBE NA ORGANIZIRANEM TRGU .............................................................. 44
3.1.2 OPOZORILNE SANKCIJE ............................................................................. 47
3.1.2.1 POGOJNA OBSODBA ........................................................................... 47
3.1.3 VARNOSTNI UKREPI .................................................................................... 49
3.1.3.1 OBJAVA SODBE ................................................................................... 49
II
3.1.3.2 PREPOVED DOLOČENE GOSPODARSKE DEJAVNOSTI PRAVNI
OSEB….……………………………………………………………………….........50
3.1.3.3 ODVZEM PREDMETOV ....................................................................... 50
4 SKLEP ..................................................................................................................... 52
5 BIBLIOGRAFIJA .................................................................................................. 54
5.1 LITERATURA .................................................................................................. 54
5.2 PRAVNI VIRI ................................................................................................... 55
5.3 INTERNETNI VIRI ........................................................................................... 56
III
POVZETEK
Diplomsko delo obravnava povezavo med gospodarskim kazenskim pravom in pravom
izvrševanja kazenskih sankcij na splošno, predvsem pa na ravni pravnih virov (Zakon o
izvrševanju kazenskih sankcij, Kazenski zakonik, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za
kazniva dejanja itd.), torej zakonodaje, saj gre za dve področji, ki sta med seboj ločeni in
hkrati tudi zelo povezani. Predstavlja osnovne pojme, kot so: pravna oseba, odgovornost
pravne osebe za kazniva dejanja, kazenska sankcija itd., orisuje pa tudi sistem izvrševanja
kazenskih sankcij za pravne osebe, pri nas.
Namen diplomskega dela je preučiti, kako sodišče postopa pri izrekanju kazenskih sankcij
pravni osebi. Preko diplomskega dela ţelimo tudi ugotoviti, ali je v Sloveniji izvrševanje
kazenskih sankcij, izrečenih pravnim osebam, dosledno izpeljano, kako se to odraţa v
praksi, ali je zakonodaja primerna in ali zadosti našim pričakovanjem.
Izvrševanje kazenskih sankcij je pomembno predvsem zaradi preprečevanja nedovoljenih
dejanj, ki imajo za posledico takšno ali drugačno obliko kršitve zakona. Pomeni konkretno
uresničitev abstraktno predpisane sankcije, ki jo sodišče izreče pravni osebi, kakor je
določena v zakonu, kar posledično pomeni neposredno realizacijo nje same. Je v
pristojnosti izvršilne veje oblasti, da pa se kazenska sankcija, izrečena pravni osebi, sploh
lahko izvrši, mora najprej biti predpisana.
Diplomsko delo se osredotoča na sistem izvrševanja kazenskih sankcij za pravne osebe pri
nas. Predstavi izvrševanje po posameznih kazenskih sankcijah v skladu s predpisano
zakonodajo in opiše problematiko, ki se pri tem pojavlja.
KLJUČNE BESEDE: izvrševanje, kazenska sankcija, kaznivo dejanje, odgovornost,
pravna oseba, gospodarsko kazensko pravo, kazensko pravo, zakonodaja.
IV
SUMMARY
This bachelor's dissertation discusses the relation between Economic Criminal Law and
The Execution of Criminal Sanctions in general. The dissertation focuses primarily on
levels of legal resources such as: The Criminal Sanctioning Law, The Criminal Code, The
Liability of Legal Persons for Criminal Offences Act, etc., and the legislation thereof.
Economic Criminal Law and The Execution of Criminal Sanctions are separate areas and at
the same time strongly interconnected. It represents the basic terms such as: legal entities,
the liability of legal entities for criminal offences, criminal sanctions, etc. I also outline a
system of executing criminal sanctions for legal entities in Slovenia.
The purpose of this bachelor's dissertation is to study how the court will proceed in
sentencing legal entities. I will investigate how consistent sentencing legal entities in
Slovenia have been and how it has been reflected in practice. Besides that I want to
determine if the legislation is adequate and therefore fulfilling our expectations.
Execution of sentences is important primarily because of its prevention of illicit acts, which
results in law-breaking. Executing sentences is a practical realization of an abstractly set
sanction. The court sentences the legal entity, as is defined by the law, which is the
responsibility of the executive branch. Setting the sanction is prerequisite to the sentence of
the legal entity.
This bachelor's dissertation focuses on the system of execution of criminal sanctions for
legal entities in Slovenia. It presents the executing of individual criminal sanctions in
accordance with the prescribed legislation, and also describes the problems which occur
within this process.
KEY WORDS: to execute, criminal sanction, offence, liability, legal entity, economic
criminal law, criminal law, legislation.
1
UVOD
Drţava je središče političnega dogajanja1. Sankcije, ki jih drţava predpiše in posledično, v
primeru obsodbe neke pravne osebe, tudi izvrši, so navadno najbolj značilen razpoznavni
znak pravnih norm, ki dejansko pomenijo moţnost postavljanja sankcij in izvrševanja le-
teh, in hkrati postavljajo mejo nasproti drugim druţbenim pravilom. Izvrševanje kazenskih
sankcij je bilo in je še vedno odraz stopnje razvoja drţave in njene pravne ureditve2. S
sistemom izvrševanja kazenskih sankcij je drţava uresničevala svojo funkcijo prisiljevanja
k spoštovanju pravnih in drugih norm. Drţava je v okviru svoje kazenske zakonodaje vedno
določala tudi sistem izvrševanja kazenskih sankcij, ki so bile predpisane z drugimi zakoni.
V tem okviru pa je tudi vedno opredeljevala namen kaznovanja. Razvoj kazenskopravne
znanosti pa je v kazenski zakonodaji, kamor štejemo tudi izvrševanje kazenskih sankcij, vse
bolj uveljavljal moderne pridobitve razvoja druţbenih dejavnosti in tako tudi, kar zadeva
izvrševanje kazenskih sankcij. Na razvoj drţave in prava je skozi zgodovino tesno vezan
razvoj sistema izvrševanja kazenskih sankcij. Kaznovalna pravica drţave se uresničuje prek
sodne veje oblasti, ki svoje delo na področju kazenskega prava konča z izrekom kazenske
sankcije. Izvrševanje kazenskih sankcij pa je v pristojnosti izvršilne veje oblasti3.
Pri izvrševanju kazenskih sankcij nikakor ne moremo mimo pravnih oseb, katerih
številčnost vedno bolj narašča, sorazmerno temu pa sovpada porast kaznivih dejanj s strani
zaposlenih v neki pravni osebi. Posledično temu lahko ţe v vsakem mediju zasledimo
novice o takšnih in drugačnih kaznivih dejanjih, ki jih zagrešijo posamezniki, bodisi kot
zastopniki pravne osebe ali kot zaposleni v njej; pogosteje se kazniva dejanja pojavljajo
predvsem s strani oseb, ki so visoko na druţbeni lestvici in v druţbi uţivajo ugled. Nikakor
pa ne gre zanemariti tudi niţjih mest na omenjeni lestvici. Gre predvsem za kazniva dejanja
v obliki napačnih podatkov v finančnih poročilih korporacij, posrednega ali neposrednega
podkupovanja trgovcev, uradnikov, pranje denarja, predvsem zato, da bi se zagotovili
1 G. Kušej,M. Pavčnik,A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje,
Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 29. 2 A. Carli, M. Wohinz, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij s komentarjem in podzakonskimi akti, Bonex
Zaloţba, Ljubljana 2001, str. 9. 3 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
30.
2
ugodni pogodbeni pogoji, ugodnejša zakonska ureditev itd. Lahko bi trdili, da so to tipični
primeri gospodarskega kriminala tudi v sodobnem času4.
Diplomska naloga vsebuje uvod, nadalje bodo za boljše razumevanje vsebine v drugem
poglavju predstavljeni pravni instituti, kot so pojem pravne osebe ter pojem in definicija
kazenske sankcije; v tretjem poglavju bo predstavljena zakonodaja s področja
gospodarskega kazenskega prava in zakonodaja s področja prava izvrševanja kazenskih
sankcij; v četrtem poglavju se bomo osredotočili na vrste kazenskih sankcij v slovenskem
pravnem sistemu, orisan pa bo tudi sistem izvrševanja kazenskih sankcij pri nas. V zadnjem
poglavju pa bosta podana sklep in ugotovitve čez celotno diplomsko delo.
4 Prim (primerjaj): L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Zaloţba, Ljubljana 2006, str. 31.
3
1 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV
Za laţje in bolj pravilno razumevanje samega instituta izvrševanja kazenskih sankcij zoper
pravne osebe, je potrebno nekaj osnovnih pojmov pojasniti ţe na začetku. Govora bo o
pravni osebi in temeljih odgovornosti le-te, ter o kazenski sankciji, kot posledici
odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje.
1.1 POJEM PRAVNE OSEBE
Pravne osebe so umetno s pravnimi akti ustvarjeni pravni subjekti. Pravni red daje to
lastnost različnim organizacijam in skupnostim, torej zdruţbam oseb ali tudi različnim
premoţenjskim enotam, ki jim je odrejen poseben namen. Na ta način usposablja pravni red
take organizacije in premoţenjske enote, da samostojno nastopajo v pravnem prometu, da
pridobivajo pravice in prevzemajo dolţnosti, skratka, da stopajo v pravna razmerja. Pogoje,
ki dajejo organizacijam, skupnostim ali premoţenjskim kompleksom pravico na lastnost
pravne osebe, določajo pravni predpisi. Če gre za organizacijo, ki ima lastnost pravne
osebe, je treba vedeti, da moramo to organizacijo kot pravno osebo razločevati od oseb, se
pravi od članov, ki jo sestavljajo. Čeprav so pravice in dolţnosti organizacije hkrati določen
izraz skupnih teţenj in koristi članov organizacije, take pravice in dolţnosti pripadajo samo
skupnosti kot takšni, torej le pravni osebi5.
Ker je pravna oseba umetno ustvarjen subjekt, ne more sama neposredno nastopati v
pravnem prometu, kakor to lahko stori poslovno sposobna fizična oseba, saj ji manjka
psihična volja in zavest6, zato pravna oseba nikakor ne more storiti kaznivega dejanja. Ena
izmed temeljnih opredelilnih lastnosti pravne osebe je, da ima svoje premoţenje, ki je
ločeno od premoţenja njenih članov, to je druţbenikov. Zato morajo v imenu pravne osebe
nastopati fizične osebe kot njeni organi. Kot umetno ustvarjen subjekt mora imeti pravna
oseba posebno pravno ogrodje, ki določa njen namen, njena sredstva, način delovanja in
5 G. Kušej, M. Pavčnik, A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje,
Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 163 in 164. 6 G. Kušej, M. Pavčnik, A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje,
Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 164.
4
njeno organizacijsko strukturo. To vsebujejo statuti ali pravila pravne osebe, ki določajo
njeno ustavo, njeno konstitucijo kot njen umetni telesni sestav. Kadar torej nastopajo organi
pravne osebe v mejah svojih organskih pristojnosti, pridobivajo torej pravice in prevzemajo
dolţnosti za pravno osebo in ne zase7.
1.1.1 ODGOVORNOST PRAVNIH OSEB ZA KAZNIVA DEJANJA
Gospodarska kriminaliteta šteje ţe desetletja za eno najnevarnejših oblik kriminalitete in
hkrati za eno tistih oblik, ki jo je najlaţje odkriti, preganjati in njene storilce obsoditi. Poleg
tega gre pri tej vrsti kriminalitete za kazniva dejanja, katerih storilci povzročijo
gospodarskemu sistemu, drţavi in posameznikom izjemno veliko škodo8. Zato je na tem
mestu vredno omeniti Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja9, ki v 4. členu
opredeljuje kazensko odgovornost pravnih oseb. Za ta člen je mogoče trditi, da je v njem
izraţeno bistvo zamisli o posebni pravni podlagi za odgovornost pravne osebe za kazniva
dejanja10
. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja je pomembna z vidika dvojne
povezanosti, ki deluje v dveh smereh, pri čemer storilčevo kaznivo dejanje potrjuje
odgovornost pravne osebe kot nekakšen odgovor na njeno predhodno delovanje na
storilca11
.
1.2 OPREDELITEV POJMA KAZENSKA SANKCIJA
Večkrat je ţe bilo povedano, da so pravna pravila posebna vrsta norm, ki urejajo druţbeno
vedenje in ravnanje ljudi12
v druţbi. Zato je za kaznivo dejanje v zakonu vedno določena
kazen. Kazenska sankcija predstavlja eno izmed oblik reakcije proti kriminaliteti. Kazenske
sankcije so uporabljali v vseh razvojnih oblikah druţbe in v vseh druţbenih ureditvah. Bile
7 G. Kušej, M. Pavčnik, A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene izdaje, Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 164. 8 L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambroţ, K. Filipčič, Kazensko pravo, splošni del, Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 531. 9 Ur.l. RS, št. 59/1999 (12/2000 popr.), 50/2004, 98/2004, 65/2008 (v nadaljevanju: ZOPOKD). 10 Prim: I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 30. 11 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 30. 12 Prim: G. Kušej,M. Pavčnik,A. Perenič, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis tretje spremenjene in dopolnjene
izdaje, Časopisni zavod Ur.l. RS, Ljubljana 1998, str. 80.
5
so in so še dandanes sredstvo za zagotavljanje obstoja določene druţbe, za varstvo njenih
temeljnih vrednot in v skrajni posledici pomenijo zadnje sredstvo za zagotavljanje
druţbenega, ekonomskega, političnega in pravnega sistema. Sama kazenska sankcija mora
hkrati sluţiti širšim interesom druţbe in varovati tiste pravne dobrine, ki jih priznava vsa
druţba. Brez te dimenzije bi kazenska sankcija izgubila svoje opravičilo in svojo
legitimnost.
Za kazensko sankcijo lahko rečemo, da pomeni opredelilni element sodobnega kazenskega
prava13
. Zato je kazenska sankcija, poleg kaznivega dejanja in krivde, eden od osrednjih
pojmov tudi v gospodarskem kazenskem pravu14
.
1.2.1 DEFINICIJA KAZENSKE SANKCIJE
Temeljni namen kazenske sankcije je zagotovitev varstva pred kaznivimi dejanji. To
pomeni, da je njen namen zatiranje in preprečevanje takih dejavnosti, ki kršijo ali ogroţajo
pravne dobrine, zavarovane s kazensko zakonodajo. Posledično temu pa je zakonodajalec
dolţan zagotoviti take vrste kazenskih sankcij in takšen okvir zanje, da so te pravice kljub
temu spoštovane. Splošna zahteva pravne drţave , da je dopustna samo takšna sankcija, ki
je v sorazmerju s teţo kršitve, ima na področju kazenskih sankcij posebno teţo in pomen.
In prav v tem se kaţeta splošni namen in meje kazenskih sankcij. Skupna značilnost vseh
vrst kazenskih sankcij je ta, da jih lahko izreče samo sodišče15
. Ostale značilnosti pa so
razvidne iz načel, ki se tičejo izvrševanja kazenskih sankcij pravnim osebam. Na tem mestu
velja omeniti dve načeli, in sicer načelo subjektivne oziroma krivdne odgovornosti, ki v
povezavi z izvrševanjem kazenskih sankcij pravnim osebam, pomeni predvsem pravilo, da
pravna oseba nikakor ne more storiti kaznivega dejanja in posledično tudi ne more biti
krivdno odgovorna. Lahko pa kaznivo dejanje stori nekdo v imenu, na račun ali v korist
pravne osebe. V tem primeru pa lahko govorimo o odgovornosti pravne osebe. Drugo
načelo, ki pride na tem mestu do izraza, pa je načelo individualizacije pri izrekanju
13 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
237. 14 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
239. 15 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
239.
6
kazenskih sankcij za pravne osebe, po katerem najbolj stopata v ospredje pravičnost in
smotrnost, kar se kaţe predvsem pri odmeri kazni.
7
2 ZAKONODAJA NA PODROČJU GOSPODARSKEGA
KAZENSKEGA PRAVA IN NA PODROČJU PRAVA
IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ
Gospodarsko kazensko pravo in pravo izvrševanja kazenskih sankcij sta dve področji, ki sta
med seboj strogo ločeni, kajti vsako področje ureja svoj zakon. Po drugi strani pa sta
omenjeni pravni področji tesno povezani oziroma se med seboj dopolnjujeta v tem smislu,
da če je neka pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje, ji sodišče predpiše kazensko
sankcijo, ki se mora posledično tudi izvršiti, v kolikor seveda gre za tako kazensko
sankcijo, ki se po naravi lahko izvrši; torej tu lahko vidimo povezavo na relaciji
odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - izvršitev kazenske sankcije.
V Sloveniji izvrševanje kazenskih sankcij, izrečenih pravni osebi, urejajo zakoni in številni
drugi pravni predpisi. Med najpomembnejše sodita Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij16
in ZOPOKD, če izhajamo iz prej povedane predpostavke o povezanosti teh dveh področij.
Z zakoni, podzakonskimi akti, knjigami in članki je področje gospodarskega kazenskega
prava dobro in podrobno urejeno ter razumljivo napisano, a se v praksi izvrševanje
kazenskih sankcij, izrečenih pravni osebi vendarle še vedno ne izvaja tako, kot bi se
moralo, o čemer priča dejstvo, da prakse iz tega področja pri vseh večjih sodiščih v
Sloveniji ne najdemo veliko oziroma so zadeve še vedno v postopku. Ţe uvodoma je bilo
zapisano, da številčnost kaznivih dejanj storilcev v pravnih osebah ne pojenja ampak ali
stagnira ali se celo povečuje.
2.1 ZAKONODAJNI PREGLED GOSPODARSKEGA KAZENSKEGA
PRAVA
Viri gospodarskega kazenskega prava so samo zakoni. Najpomembnejša pravna vira na
področju gospodarskega kazenskega prava sta Kazenski zakonik17
in ZOPOKD.
16 Ur.l. RS, št. 22/2000, 59/2002, 113/2005, 70/2006, 110/2006, 76/2008, 40/2009 (v nadaljevanju ZIKS-1). 17 Ur.l. RS, št. 55/2008 (66/2008 popr.), 39/2009, 55/2009 (v nadaljevanju KZ-1).
8
ZOPOKD je poseben kazenskopravni zakon, ki vsebuje temeljne določbe, katere pa ne
vsebujejo splošnih opredelitev o uvedeni odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, saj
se šteje, da je bilo o teh vprašanjih ţe odločeno s sprejetjem Kazenskega zakonika (Ur.l.
RS, št. 63-2167/94 z dne 13. oktobra 1994)18
in novega, sedaj veljavnega KZ-1, ki prinaša
nekaj sprememb in dopolnitev, med drugim tudi za pravne osebe. Na ta način se je ţelelo
zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo zoper vse oblike zlorab in nezakonitih
okoriščanj pri gospodarskem poslovanju. Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so sicer
vpeta v celovit sistem novega Kazenskega zakonika, ki z določbami v splošnem in
posebnem delu predstavlja učinkovit okvir za boj proti kriminalu vseh oblik, tudi novih
sofisticiranih kaznivih dejanj. Omenjena kazniva dejanja so pogosto v tesni povezavi s
kaznivimi dejanji korupcije. Tako ureditev gospodarske korupcije (241. in 242. člen), kot
korupcije uradnih oseb in javnih usluţbencev ter posredovanje vplivnih oseb (261.-264.
člen), predstavljajo celovit in z mednarodnimi konvencijami ter priporočili mednarodnih
organizacij usklajen kazenskopravni okvir boja proti korupciji19
.
Nadalje se ZOPOKD deli na splošni del, posebni del in na postopkovne določbe. V
postopkovnem delu je dana še dodatna moţnost samostojnega postopka zoper pravno osebo
iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti. ZOPOKD ne določa (inkriminira) nobenega
novega kaznivega dejanja, ampak samo določa, za katera kazniva dejanja iz KZ-1 lahko
odgovarjajo tudi pravne osebe20
.
ZOPOKD v 4. členu v točkah 1 do 4 predvideva kot materialne razloge za odgovornost
pravne osebe za kazniva dejanja štiri načine prispevanja pravnih oseb k storitvi kaznivega
dejanja. Skupno vsem tem predvidenim štirim načinom prispevanja je, da imajo svoj izvor
v dejavnosti vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe21
. Nikakor pa ni mogoče
odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja povezovati s pojmom krivde. Zakon, ki ureja
odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, določa pogoje za kazensko odgovornost
18 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 11. 19 http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5859/ [30.05.2009] . 20 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
57. 21 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 12.
9
pravnih oseb, kazni, opozorilne sankcije oziroma varnostne ukrepe ter pravne posledice
obsodbe za pravne osebe. Na tem mestu velja še omeniti, da temelji odgovornosti pravnih
oseb kaţejo, da ne gre za objektivno odgovornost, temveč za posebno obliko kazenske
odgovornosti, ki je prilagojena pravnim osebam22
.
2.2 ZAKONODAJA NA PODROČJU PRAVA IZVRŠEVANJA
KAZENSKIH SANKCIJ
Viri prava izvrševanja kazenskih sankcij so poleg zakonov tudi podzakonski predpisi. Na
področju prava izvrševanja kazenskih sankcij je najpomembnejši pravni vir ZIKS-1. Ta
predstavlja del kaznovalnega prava, kamor spadajo še Kazenski zakonik (KZ-1), Zakon o
kazenskem postopku23
, Zakon o prekrških24
in Zakon o odgovornosti pravnih oseb za
kazniva dejanja25
.
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij je vsebinsko vezan na določbe vseh navedenih
kazenskopravnih zakonov, zaradi česar je bil tudi časovno sprejet kot zadnji s predmetnega
področja. Veljavni zakon celovito ureja področje izvrševanja vseh kazenskih sankcij26
.
ZIKS-1 dopolnjujejo številni drugi pravni predpisi, ki so sicer natančno dodelani za fizične
osebe, medtem ko v primeru, ko gre za pravne osebe, tega ne moremo trditi, kar posledično
pomeni oţjo interpretacijo in argumentacijo zakonodaje za slednje. V nadaljevanju bodo
našteti le nekateri podrejeni predpisi, in sicer:
22 I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 10. 23 Ur.l. RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.), 25/1996, 39/1996, 5/1998, 49/1998 (66/1998 popr.), 72/1998, 6/1999,
42/2000, 66/2000, 111/2001, 32/2002, 3/2003, 21/2003, 44/2003, 56/2003, 92/2003, 114/2003, 116/2003,
43/2004, 68/2004, 83/2004, 96/2004, 101/2005, 8/2006, 14/2007, 32/2007, 102/2007, 21/2008, 23/2008,
65/2008, 68/2008, 89/2008, 77/2009, 88/2009, 109/2009 (v nadaljevanju ZKP). 24 Ur.l. RS, št. 7/2003, 86/2004, 44/2005, 40/2006, 51/2006, 70/2006, 17/2008, 108/2009, 109/2009. 25 Prim: http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Komentar.asp?id=38943 [05.07.2009]. 26 Prim: Z dne 27.2.2008, letnik XXXIV, št. 29, na spletni strani: http://www.dz-
rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382504 [05.07.2009].
10
Uredba o ustanovitvi zavoda za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji27
,
Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni v zavode za
prestajanje kazni zapora28
,
Pravilnik o izvrševanju kazni zapora29
in
Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov30
.
Organ, ki je odgovoren za pripravo tako ZIKS-1 kot njemu podrejene predpise je
Ministrstvo za pravosodje. Za izvajanje ZIKS-1 skrbi Uprava za izvrševanje kazenskih
sankcij; razen denarnih kazni, za izvedbo katerih skrbi Davčna uprava Republike
Slovenije31
, je za izvrševanje ostalih kazenskih sankcij pristojno kazensko sodišče.
27 Ur.l. RS, št. 84/2000. 28 Ur.l. RS, št. 41/1997, 22/2000, 78/2000. 29 Ur.l. RS, št. 3/1997, 22/2000, 102/2000. 30 Ur.l. RS, št. 78/2001, 85/2009. 31 Več o DURS na: http://www.durs.gov.si/ [05.04.2009].
11
3 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE IN SISTEM
IZVRŠEVANJA KAZENSKIH SANKCIJ PRI NAS
Izvrševanje kazenskih sankcij je konkretna uresničitev abstraktne predpisane sankcije zoper
pravno osebo, kakor je določena v zakonu. Izvrševanje kazenske sankcije pomeni tedaj
neposredno realizacijo nje same. V zgodovini kazenskega prava je imela največji pomen
izvršitev kazni, hkrati z uvajanjem drugih vrst kazenskih sankcij pa je postalo pomembno
tudi izvrševanje teh drugih kazenskih sankcij, predvsem z namenom, da bi se preprečevala
nedovoljena dejanja s strani zaposlenih v neki pravni osebi, ki imajo za posledico takšno ali
drugačno obliko kršitve zakona.
Izvršilno kazensko pravo določa način izvrševanja kazenskih sankcij. Da se kazenska
sankcija, izrečena pravni osebi, sploh lahko izvrši, ji mora najprej biti predpisana.
Predpisovanje kazenskih sankcij za pravne osebe temelji na 26. členu ZOPOKD, kjer je
predviden poseben način predpisovanja kazni za pravne osebe glede na kazni, predpisane
za fizične osebe. Ostale kazenske sankcije pa se za pravne osebe izrekajo po določbah
splošnega dela ZOPOKD32
.
Izvrševanje kazenskih sankcij je v domeni izvršilne veje oblasti. Vir je ZIKS-1, skupaj s
podzakonskimi akti, temelji prava izvrševanja kazenskih sankcij pa so določeni v 85.-89.
členu KZ-133
.
Vzrok kaznivega dejanja je protipravno dejanje. Nekateri zmotno menijo, da pravne osebe
ne morejo biti nosilci kazenske odgovornosti, kar je posledica dejstva, da se kazenska
odgovornost enači s krivdo. Zatorej na tem mestu velja še enkrat spomniti, da odgovornosti
pravnih oseb nikakor ne moremo enačiti s pojmom krivde.
32 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
251 in 252. 33 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
254.
12
Odgovornost pravnih oseb ima svoj izvor v odgovornosti fizičnih oseb, ker se le ta priključi
njihovi odgovornosti, iz česar sledi, da je storilec kaznivega dejanja še vedno samo fizična
oseba. To vprašanje ureja Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Pravnim
osebam se priznava tako imenovana kazenskopravna deliktna sposobnost kot posebna vrsta
pravne sposobnosti, katere pomen je v tem, da se tudi zoper pravne osebe lahko uporabijo
določbe kazenskega prava o kaznivih dejanjih in kaznih.
3.1 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ ZA PRAVNE OSEBE
Postopek zoper pravno osebo ni posebej zahteven, saj se prilagaja kazenskemu postopku
zoper storilca kaznivega dejanja34
. Torej se praviloma uvede in izvede skupaj s postopkom
zoper storilca kaznivega dejanja; postopek je enoten, kjer se vloţi en obtoţni akt in izda ena
sodba35
.
V nadaljevanju bomo podrobno predstavili posamezne kazenske sankcije, ki jih sodišče
lahko izreče pravni osebi, pravna pravila, ki urejajo izvršitev posamezne sankcije, skušali
najti informacije o tem, kako se ta izvršitev izvede v praksi in kako funkcionira (če
funkcionira) ter morebitna vprašanja, ki se v zvezi s tem pojavljajo.
3.1.1 KAZNI
Omeniti je potrebno, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odgovornosti
pravnih oseb za kazniva dejanja36
na novo uvedel dve stranski kazni v primerih, ko pravna
oseba s kaznivimi dejanji zlorabi poloţaj ali podkupuje uradne osebe ob pridobivanju
naročil ali pri trgovanju z delnicami in ju tudi obravnava pod naslovom »kazni«. Ti dve
stranski kazni sta prepoved udeleţbe na razpisih na področju javnega naročanja in prepoved
trgovanja s finančnimi instrumenti pravne osebe na organiziranem trgu. Sodišče ju lahko
34 Z dne 27.2.2008, letnik XXXIV, št. 29, na spletni strani: http://www.dz-
rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382503 [04.08.2009]. 35 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
57. 36 Ur. l. RS, št. 59/1999 (12/2000 popr.), 50/2004, 98/2004, 65/2008 (v nadaljevanju ZOPOKD-B).
13
izreče zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in korupcijskih kaznivih dejanj napram
uradnim osebam.
Poročevalec Drţavnega zbora37
, vsebuje predlog zadnje spremembe ZOPOKD-B, kjer je
navedeno, da večji nabor sankcij izhaja tudi iz Priporočila Sveta Evrope št. 18/88 o
odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, storjena pri izvrševanju gospodarske
dejavnosti38
. Razširitev oblik sankcij z dvema stranskima kaznima pomeni večjo moţnost
prilagajanja pri kaznovanju glede na storjeno kaznivo dejanje.
Z dodatkom dveh novih stranskih kazni v ZOPOKD-B je nedvomno dana dodatna moţnost
pregona in zatiranja gospodarskega kriminala. Pomenita pa fakultativno obliko kaznovanja
pravnih oseb ob izrečenih glavnih kaznih. Za izrek stranskih kazni tudi ni pogoj nevarnost,
ki se zahteva za varnostne ukrepe. Za pravne osebe pridejo v poštev predvsem
premoţenjske kazni, torej kazni, ki nedvomno prizadenejo pravno osebo v tisti njeni sferi,
kjer je najbolj ranljiva, to je na njenem finančnem področju.
V ZOPOKD je predvidenih pet vrst kazni. Od tega so tri glavne in dve dodatni stranski
kazni. Glavne kazni so denarna kazen, odvzem premoţenja, ki sta premoţenjske narave, in
prenehanje pravne osebe, ki je po naravi statusna kazen. Prvo je mogoče po KZ-1 izreči
tudi fizični osebi, drugi dve pa po ZOPOKD samo pravni osebi. Torej iz povedanega lahko
razberemo, da za pravne osebe namreč pride v poštev le premoţenjsko kaznovanje,
omenjene tri vrste kazni pa kaţejo stopnjevanje pri posegu v premoţenje pravne osebe z
izrečenimi kaznimi39
. Dodatni stranski kazni pa sta prepoved udeleţbe na razpisih na
področju javnega naročanja in prepoved trgovanja s finančnimi instrumenti pravne osebe
na organiziranem trgu.
37 Z dne 27.2.2008, letnik XXXIV, št. 29, na spletni strani: http://www.dz-
rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382503 [14.08.2009].
38 http://www.ds-rs.si/kb/komisije/?View=entry&EntryID=497 [12.08.2009]. 39 Prim:I. Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 52.
14
Pri odmeri kazni pravni osebi, sodišče upošteva okoliščine, kot so teţa kaznivega dejanja,
stopnja prispevka pravne osebe h kaznivemu dejanju, olajševalne in obteţevalne okoliščine
in gospodarska moč pravne osebe. ZOPOKD v 12. členu določa naslednje kazni:
3.1.1.1 DENARNA KAZEN
Denarna kazen je danes praktično ena izmed najpogosteje uporabljenih kazni, med vsemi
kazenskimi sankcijami, ki jih sodišče ima na razpolago pri svojem izreku. Verjetno temu
botruje dejstvo, da gre za najučinkovitejšo premoţenjsko kazen, hkrati pa sankcijo, ki
postane prihodek drţavnega proračuna.
Je temeljna kazenska sankcija za pravne osebe, ki je predpisana v absolutnem, torej
enkratnem znesku. Višina denarne kazni je odvisna od storjenega kaznivega dejanja.
Denarne kazni so v razponu predpisane z zakonom, sodišče pa se samo odloči, kateri
znesek, izmed moţnih, bo izbralo. Glede denarne kazni velja drugačen sistem, kot pri
fizičnih osebah. Tukaj torej ni dnevnih zneskov, ampak le določeni zneski.
13. člen ZOPOKD predpisuje denarno kazen za pravne osebe, z določenimi značilnostmi in
pravili.
Splošni razpon denarne kazni za pravne osebe je minimalno 10.000 eurov, maksimalno pa
1.000.000 eurov, oziroma 200-kratnik premoţenjske škode ali koristi, povzročene ali
pridobljene s kaznivim dejanjem.
Konkretna pravila glede višine denarne kazni za pravne osebe so določena v 26. členu
ZOPOKD:
za kazniva dejanja, za katera je za fizično osebo predpisana zaporna kazen do 3 let,
je ta znesek od 10.000 eurov do 500.000 eurov ali do zneska 100-kratne
premoţenjske škode ali koristi, povzročene ali pridobljene s kaznivim dejanjem.
Tukaj je moţen izrek alternativne kazni odvzema premoţenja le v primeru hujših
15
kaznivih dejanj, za katere je pri fizični osebi zagroţena kazen pet let zapora ali
hujša kazen; in
za kazniva dejanja, za katera je za fizično osebo predpisana zaporna kazen nad 3
leta, pa je ta znesek minimalno 50.000 eurov in maksimalno 1.000.000 eurov,
oziroma 200-kratnik premoţenjske škode ali koristi, povzročene ali pridobljene s
kaznivim dejanjem.
Ko je denarna kazen pravni osebi enkrat izrečena, je potrebno, da se le-ta tudi izvrši. Pri
opredelitvi denarne kazni in njenem izreku, se ravnamo po ZOPOKD, ko pa preidemo na
področje izvrševanja denarne kazni za pravne osebe, pa uporabimo ZIKS-1.
Splošne določbe in pravna sredstva
140. člen ZIKS-1 določa izvrševanje denarne kazni za pravne osebe, in sicer pravi, da je
izvršitev denarne kazni enaka kot pri fizičnih osebah, s to izjemo, da sprememba denarne
kazni v nadomestni zapor pri pravni osebi po naravi stvari ne pride v poštev40
, zato uporaba
87. člena KZ-1, ki govori o načinu izvršitve denarne kazni, na tem mestu niti ne pride v
poštev. Torej se denarna kazen, izrečena pravni osebi izvrši po postopku in na način, ki je
podan v členih od 119.-123. omenjenega zakona41
, s tem, da nas ZIKS-1 napotuje na
smiselno uporabo Zakona o davčnem postopku42
, čeprav dopušča tudi moţnost uporabe
zakona, ki ureja izvršbo denarnih terjatev. Razlika med ZDavP-2 in Zakonom o izvršbi in
zavarovanju43
je v tem, da ZDavP-2 daje poudarek posebnostim napram ZIZ, čeprav so
tako temeljna kot tudi druga pravila pogosto istovetna. ZIZ se v primeru izvršbe uporablja
le pri izvršbi na nepremičnine, deleţe druţbenikov v druţbah in iz premoţenjskih pravic44
.
Ker pa gre za specifičnost pravnega razmerja med dolţnikom in upnikom v primeru terjatve
40 Prim: L. Selinšek, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Zaloţba, Ljubljana 2007, str.
282. 41 A. Carli, M. Wohinz, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) s komentarjem in podzakonskimi
akti, Bonex Zaloţba, Ljubljana 2001, str. 243. 42 Ur.l. RS, št. 117/2006, 24/2008, 125/2008, 47/2009 (48/2009popr.), 110/2009 (1/2010 popr.) (v
nadaljevanju ZDavP-2). 43 Ur.l. RS, št. 51/1998, 72/1998, 11/1999, 89/1999, 11/2001, 75/2002, 87/2002, 70/2003 (83/2003 popr.,
91/2003 popr.), 40/2004, 132/2004, 46/2005, 96/2005, 17/2006, 30/2006, 44/2006, 69/2006, 110/2006,
115/2006, 3/2007, 93/2007, 6/2008, 37/2008, 45/2008, 113/2008, 28/2009, 47/2009 (48/2009 popr.), 57/2009
(v nadaljevanju ZIZ). 44 T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraţevalni inštitut,
Ljubljana 2008, str.352.
16
kot javne dajatve45
, se glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarne kazni smiselno
uporabljajo določbe ZDavP-2 o izvršbi.
Ko sodišče pravni osebi izreče denarno kazen, jo ta mora plačati v zakonsko določenem
roku. Rok za plačilo denarne kazni je sodišče dolţno določiti v sodbi. Ta rok je trideset dni
od dne vročitve sklepa o izvršbi. Šteje se, da denarna kazen ni plačana, če je pravna oseba
ni plačala v roku, določenem v sodbi; denarna kazen ni plačana v določenem času, če je
sodišče dovolilo obročno odplačevanje, pravna oseba pa obrokov ni plačevala redno; prav
tako pa denarna kazen ni plačana, če je sodišče po pravnomočnosti sodbe, na prošnjo
pravne osebe, odloţilo plačilo denarne kazni za določen čas, pa pravna oseba tudi v tem
času denarne kazni ni plačala.
Če torej pravna oseba ne plača denarne kazni v roku, ki je predpisan v sodbi, davčni organ
zoper njo uvede postopek prisilne izterjave, ki naj bo čim manj neugoden za pravno osebo,
tako po obsegu kakor tudi po načinu izvedbe. Za prisilno izterjavo je pristojen organ, pri
katerem je pravna oseba vpisana v davčni register, v kolikor pravna oseba ni vpisana v
davčni register, pa je pristojen davčni organ, na območju katerega ima sedeţ pravna oseba.
Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Predmet davčne izvršbe je
lahko vsako premoţenje pravne osebe ali njena premoţenjska pravica, če ni z zakonom
izvzeta iz davčne izvršbe. Za izterjavo denarne kazni pa je dovoljeno seči tudi na vse vrste
posojil in predplačil, ki jih pravna oseba morebiti prejme od tretjih46
. Vrstni red izvršbe si
sledi takole: denarni prejemki, denarna sredstva in denarne terjatve pravne osebe,
premičnine, nepremično premoţenje pravne osebe, deleţ druţbenika v druţbi,
premoţenjske pravice pravne osebe in vrednostni papirji.
Izvršba denarne kazni se pri pravni osebi izvede na podlagi izvršilnega naslova, torej sklepa
o izvršbi, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti, torej davčni organ. Na tem
45 T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraţevalni inštitut,
Ljubljana 2008, str.352. 46 Več o tem glej v T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno
izobraţevalni inštitut, Ljubljana 2008, str. 355.
17
mestu je potrebno opozoriti na novost47
, in sicer, da med skupnimi določbami ni več člena,
ki bi urejal obvestilo o neplačani denarni kazni. Glede na to, bo lahko davčni organ začel
izvršbo brez poprejšnje izdaje obvestila o neplačani denarni kazni. Kljub temu, da ZDavP-2
izrecno ne ureja obvestila o neplačani denarni kazni, pa bodo davčni organi lahko to
obvestilo vseeno pošiljali, predvsem tistim pravnim osebam, ki so morebiti večkrat v
postopku in tudi tistim, ki niso redni plačniki denarnih kazni. Torej po ZDavP-2 obvestilo
ni več pogoj za izvršbo, ni pa prepovedano48
. Davčni organ pa sme zaradi potreb izvršbe
zahtevati od pravne osebe, da mu predloţi seznam premoţenja, s katerim pravna oseba
razpolaga. Kaj mora ta seznam vsebovati, določa 147. člen ZDavP-2.
Elemente, ki jih mora vsebovati sklep o prisilni izterjavi, določa 151. člen ZDavP-2, ki jih,
razumljivo, v našem primeru smiselno uporabimo za pravno osebo.
Prisilna izterjava denarne kazni se opravi na stroške pravne osebe. V okviru ureditve
stroškov izvršbe pomeni novost določba, da stroške neupravičene davčne izvršbe pravni
osebi povrne davčni organ, ki je izdal sklep o davčni izvršbi, in to v 15 dneh od dne, ko je
ugotovil, da izvršba ni bila upravičena. Davčni organ mora torej tudi po uradni dolţnosti in
ne zgolj na vlogo opraviti vračilo stroškov neupravičene davčne izvršbe49
. Višino stroškov
izvršbe določi minister, ki je pristojen za finance. Kot je ţe bilo omenjeno, vsa sredstva, ki
so nastala od plačanih in prisilno izterjanih denarnih kazni, postanejo del drţavnega
proračuna.
Če je pristojen davčni organ pravni osebi pred pričetkom izvršbe dovolil plačilo denarne
kazni na obroke ali jo celo odloţil, iz upravičenih razlogov, velja, da je s tem odloţen tudi
začetek izvršbe denarne kazni za ta čas.
47 Več o tem glej na spletni strani:
http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_postopku_bistvene_novosti_
in_spremembe/ [19.08.2009]. 48 Več o tem glej v T. Jerovšek, I. Simič, B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno
izobraţevalni inštitut, Ljubljana 2008, str. 355. 49 Več o tem glej na spletni strani:
http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_postopku_bistvene_novosti_
in_spremembe/ [22.08.2009].
18
Lahko pa se izvršba denarne kazni tudi zadrţi, in sicer na tem mestu naj ponovno omenimo
novost, da posamezna dejanja, ki so bila izvršena pred zadrţanjem postopka izvršbe, razen
rubeţa na denarne prejemke pravne osebe in na njena denarna sredstva pri bankah in
hranilnicah, ostanejo v veljavi. V veljavi torej ostanejo tudi pridobljene zastavne pravice in
opravljeni rubeţi na premičnem premoţenju50
.
V 155. členu ZDavP-2 pa so našteti razlogi, kdaj lahko pristojen davčni organ ustavi
izvršbo denarne kazni. V tem primeru se s strani pristojnega davčnega organa s sklepom o
ustavitvi izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo ţe izvršena dejanja v postopku izvršbe.
Ustavitev izvršbe praktično pomeni način končanja izvršilnega postopka. Ponavadi se
izvršilni postopek konča, ko je upnik poplačan.
Zoper sklep o izvršbi pravna oseba lahko vloţi pritoţbo v osmih dneh od dne vročitve
sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. V zvezi s tem je pomembno
to, da pritoţba ne zadrţi začete izvršbe, saj je sklep, z izdajo katerega se v skladu z drugim
odstavkom 142. člena ZDavP-2 začne izvršba, ţe izdan. Kot posledica tega je tudi izvršba
ţe začeta. Pojem zadrţanja izvršbe je nujno povezan z ţe začetim postopkom izvršbe. Kljub
povedanemu pa pristojen davčni organ lahko zadrţi izvršbo denarne kazni, če meni, da bo
pravna oseba uspela s pritoţbo. Tako je v drugem stavku četrtega odstavka 157. člena po
novem določeno, da se za čas, ko je pravni osebi odloţena izvršba, zaračunajo obresti po
slovenski medbančni obrestni meri51
. Od 1.1. 2007 dalje pa se zaradi uvedbe evra namesto
slovenske obrestne mere uporablja EURIBOR52
. In sicer za ročnost enega leta v višini, ki je
veljala na dan izdaje sklepa. Moţnost ugovora zoper sklep o izvršbi pa ima tudi tretji, ki
zatrjuje, da ima glede predmeta izvršbe pravico, ki izključuje izvršbo. Najpogosteje je to
lastninska pravica na stvari, ki jo je pravna oseba imela v najemu ali zakupu. O tem
50
http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_postopku_bistvene_novosti_
in_spremembe/ [22.08.2009]. 51 Več o SMOM na spletni strani:
http://www.gzs.si/slo/storitve/poslovne_informacije/analize_napovedi_skep/26965. 52 EURIBOR pomeni Euro Interbank Offered Rate. Več o tem na spletni strani: http://www.euribor-rates.eu/.
19
ugovoru odloča organ, ki je izdal sklep o izvršbi, ki o ugovoru odloči s sklepom, zoper
katerega se ni moč več pritoţiti.
Izvršba na denarne prejemke, denarna sredstva in terjatve pravne osebe
Če po prej opisanem načinu pristojni davčni organ ne more izterjati denarne kazni od
pravne osebe, se lahko izvršba opravi tudi na morebitne denarne prejemke, denarna
sredstva in terjatve pravne osebe.
Prva je moţnost izvršbe na denarne prejemke pravne osebe. 159. člen ZDavP-2 v točkah od
ena do dvanajst predvideva denarne prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe. Ponovno naj
opozorimo, da jih je v našem primeru potrebno smiselno uporabiti za pravno osebo. V
kolikor pravna oseba dobiva kakšne denarne prejemke, je mogoča na njih izvršba s strani
davčnega organa, ki pravni osebi vroči sklep o izvršbi na denarne prejemke, na podlagi
katerega se na dan vročitve tega sklepa opravi rubeţ denarnih prejemkov. S sklepom o
izvršbi se pravni osebi zarubi del denarnih prejemkov do višine dolgovane denarne kazni,
seveda ob upoštevanju prej naštetih omejitev, hkrati pa se pravni osebi prepove njihovo
izplačilo. Te prejemke mora nakazati na predpisan račun, dokler dolg ni poravnan. Sklep o
izvršbi velja tudi za povečanje denarnih prejemkov, ki so nastali po vročitvi sklepa. V
kolikor pravna oseba denarnih prejemkov, potem, ko ji je bil vročen sklep o izvršbi, ne
prejema več, mora o tem nemudoma obvestiti pristojen davčni organ.
Druga situacija predvideva moţnost izvršbe na denarna sredstva, ki jih morebiti ima pravna
oseba pri bankah ali hranilnicah. Davčni organ vroči sklep o izvršbi na ta denarna sredstva
pravni osebi in dotični banki ali hranilnici. Na ta denarna sredstva, z upoštevanjem
omejitev oziroma izvzetja iz člena 159 ZDavP-2, ni moč seči z izvršbo, če so nakazana za
tekoči mesec. Če pa pravna oseba dobiva prejemke iz kakšnega drugega naslova in jih hrani
pri banki oziroma hranilnici, pa je mogoče seči z izvršbo z upoštevanjem omejitev iz 160.
člena ZDavP-2. Na ta sredstva se izvršba opravi tako, da se s sklepom o izvršbi banki
oziroma hranilnici naloţi, da na dan prejema sklepa zarubi denarna sredstva pravne osebe
do višine denarnega zneska, navedenega v sklepu o izvršbi, in jih prenese na predpisane
račune. V kolikor so ta sredstva razdeljena pri več bankah ali hranilnicah, se sklep o izvršbi
20
pošlje vsem bankam oziroma hranilnicam, ki opravijo enak postopek, kot če bi šlo za eno
banko ali eno hranilnico. Tako v 167. členu ZDavP-2 opazimo pomembno spremembo, ki
ureja rubeţ in prenos sredstev. Po novem izvajalec plačilnega prometa ţe na dan prejema
sklepa zarubi denarna sredstva pravne osebe in prenese zarubljeni denar na predpisane
račune. Davčni organ izvajalcu plačilnega prometa ne pošilja več obvestila o vročitvi
sklepa o izvršbi denarne kazni pravni osebi. Ko banka oziroma hranilnica, ki je prva
navedena v sklepu o izvršbi, po prejemu sredstev ugotovi, da sredstva na računu pravne
osebe zadostujejo za izvršitev sklepa o izvršbi, obvesti ostale banke oziroma hranilnice, da
ustavijo nadaljnji rubeţ denarnih sredstev. O tem banka oziroma hranilnica takoj obvesti
tudi davčni organ in izvrši prenos sredstev na predpisane račune. Davčni organ pa ima tudi
opcijo, da sklep o izvršbi naslovi le na tiste banke oziroma hranilnice, pri katerih je
največja verjetnost, da bo dolg pravne osebe kar najhitreje poplačan. Če pa v času, ko
banka ali hranilnica dobi sklep o izvršbi, pravna oseba ali nima denarnih sredstev ali pa jih
nima dovolj za plačilo dolga, obdrţi banka ali hranilnica ta sklep v evidenci in opravi na
njegovi podlagi izplačilo ali dodatno izplačilo, ko denarna sredstva prispejo na račun
pravne osebe. O tem banka ali hranilnica takoj obvesti davčni organ, ki je izdal sklep o
izvršbi. Če pa v enem letu, po tem ko je banki ali hranilnici bil vročen sklep o izvršbi, na
računih pravne osebe ni nobenega nakazila, banka oziroma hranilnica vrne sklep davčnemu
organu, ki je sklep izdal. Banka oziroma hranilnica ima pravico do ugovora zoper sklep o
izvršbi, in sicer v osmih dneh od njegovega prejema, pri davčnem organu, ki je sklep izdal.
V svojem ugovoru banka ali hranilnica lahko zatrjuje, da pravna oseba pri njej nima
odprtega računa. Če davčni organ po prejemu ugovora ugotovi, da ta ni utemeljen, odstopi
le-tega organu druge stopnje in zadrţi postopek davčne izvršbe, dokler se ugovor ne razreši.
Če banka oziroma hranilnica ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloţi ugovora v roku osmih
dni od prejema sklepa o izvršbi, davčni organ davek izterja od nje. Davčni organ o tem izda
odločbo, v kateri banki oziroma hranilnici naloţi, da v petnajstih dneh plača dolgovani
znesek na predpisane račune. Zoper to odločbo se lahko banka oziroma hranilnica pritoţi v
osmih dneh od dne vročitve odločbe. Pritoţba pa izvršitve odločbe ne zadrţi.
Tretji pa je primer izvršbe na druge denarne terjatve pravne osebe. Tu je situacija nekoliko
drugačna, saj gre za primer, ko ima pravna oseba terjatev napram nekomu tretjemu, torej
21
gre za dolţnikovega dolţnika. Postopek se tako kot v prvih dveh primerih ponovno začne z
vročitvijo sklepa o izvršbi na denarno terjatev pravne osebe, ki ga davčni organ vroči tako
pravni osebi kot njenemu dolţniku. S sklepom o izvršbi se pravni osebi zarubi terjatev, ki
jo ima do svojega dolţnika do višine njenega dolga, dolţniku pravne osebe pa naloţi, da
zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Z dnem, ko je dolţniku pravne osebe
vročen sklep o izvršbi, se opravi tudi rubeţ denarnih sredstev. Dolţnik pravne osebe lahko
ugovarja zoper sklep o izvršbi v osmih dneh od prejema sklepa, in sicer pri davčnem
organu, ki je ta sklep izdal. Ugovarja pa lahko to, da pravni osebi ničesar ne dolguje, ali da
je dolg pogojen, ali pa, da dolg še ni dospel v plačilo in tudi ne bo dospel v enem letu od
prejema sklepa. Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, postopa enako, kot v
zgornji situaciji, torej odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrţi postopek izvršbe,
dokler se ugovor ne reši. Če dolţnik pravne osebe ne ravna po sklepu o izvršbi in torej ne
vloţi ugovora v določenem roku, se davek izterja od njega. Davčni organ o tem izda
odločbo, s katero se dolţniku pravne osebe naloţi, da v petnajstih dneh plača znesek, ki je
enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane
račune. Zoper to odločbo se lahko dolţnik pravne osebe pritoţi v osmih dneh od dne, ko mu
je odločba bila vročena. Izvršitev odločbe pa pritoţba ne zadrţi.
Izvršba na premičnine
Če se od pravne osebe denarna kazen ne more izterjati iz naslova njenih financ, se lahko
opravi izvršba na premične stvari, ki so last pravne osebe. Če se premičnina ne nahaja na
območju davčnega organa, ki je izdal sklep o izvršbi, potem ta pošlje sklep o izvršbi
davčnemu organu, na območju katerega se premičnina nahaja, z namenom, da izvrši rubeţ,
cenitev in prodajo zarubljene premičnine. V 177. členu ZDavP-2 so v točkah od ena do šest
našteti predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe. Ker govorimo o pravni osebi, jih ponovno moramo
smiselno uporabiti za slednjo.178. člen ZDavP-2 govori med drugim tudi o izvršbi proti
pravni osebi in sicer pravi, da izvršbe ni moč izvršiti na stroje, orodje in druge delovne
naprave, če so le-te nujno potrebne pravni osebi za opravljanje njene dejavnosti, kakor tudi
ne na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko gorivo, če ne presegajo
količine, ki je potrebna za trimesečno povprečno proizvodnjo. V kolikor pravna oseba ne
plača denarne kazni niti v šestih mesecih od dne, ko je terjatev zapadla v plačilo, davčni
22
organ pa je brez uspeha poskušal izterjati denarno kazen iz naslova financ pravne osebe, pa
se lahko opravi izvršba tudi na prej naštete predmete, ki so v osnovi izvzeti iz izvršbe
(stroji, orodje, surovine itd.).
Izvršbo na premičninah opravi davčni organ v treh ločenih fazah, in sicer z rubeţem,
cenitvijo in prodajo nepremičnine. Zadnji del pa predstavlja poplačilo upnika53
. Izvršba se
začne tako, da davčni organ vroči sklep o izvršbi pravni osebi na samem kraju pred
začetkom rubeţa, od nje pa zahteva, da plača znesek, naveden v sklepu o izvršbi. Če davčni
organ sklepa o izvršbi pravni osebi ne more vročiti zaradi neupravičenih razlogov na strani
pravne osebe, se rubeţ stvari kljub temu opravi, sklep o izvršbi pa se pravni osebi vroči, ko
je rubeţ opravljen. Če pravna oseba ni bila navzoča ob rubeţu, jo mora davčni organ
obvestiti o opravljenem rubeţu. Davčni organ je upravičen zarubiti le tiste stvari, ki so v
lasti pravne osebe. Če pravna oseba izjavi, da so zarubljene stvari last nekoga drugega in ne
nje same, a glede te trditve nima dokazov, lahko pooblaščena uradna oseba davčnega
organa zarubi tudi te stvari, a mora opozoriti tretjo osebo, da lahko v osmih dneh od
prejema opozorila predloţi dokaze, da je ta tretja oseba res lastnica oziroma, da ji na
zarubljeni stvari gre kakšna druga pravica. Tako izjavo pravne osebe o nelastništvu
zarubljene stvari kot opozorilo drugemu domnevnemu lastniku je potrebno vpisati v
zapisnik o rubeţu. Če pa pooblaščena uradna oseba davčnega organa dokaz o domnevnem
nelastništvu pravne osebe ne šteje za verodostojnega, napoti to pravno osebo, da v osmih
dneh lahko vloţi toţbo pri sodišču proti davčnemu organu, da se ugotovi lastninska pravica
zarubljene stvari. Če pravna oseba ne predloţi dokaza o vloţitvi toţbe pred sodiščem v
primernem roku, se postopek izvršbe nadaljuje. S tem, ko pravna oseba vloţi toţbo pri
sodišču, se zadrţi prodaja spornih zarubljenih stvari, dokler se postopek pred sodiščem ne
zaključi. Sodišče o tej toţbi odloča prednostno. Izvršbo lahko davčni organ opravi na vse
premičnine, ki so last pravne osebe, razen tistih, ki so iz izvršbe izvzete. V kolikor
vodstveni organi pravne osebe ne ţelijo sami odpreti poslovnih prostorov ali drugih
prostorov, ki sluţijo za opravljanje dejavnosti, in pokazati premične stvari, ki so v teh
prostorih, potem pooblaščena uradna oseba davčnega organa, ki mora imeti ob sebi navzoči
dve priči, odpre zaprte prostore, da lahko opravi rubeţ. V kolikor pa ta oseba sama ne more
53 Več o tem glej v D. Volk, Izvršba - izterjava denarnih terjatev, Planet GV, Ljubljana 2009, str. 188 in dalje.
23
opraviti rubeţa, ker ji je to s strani vodstvenih organov pravne osebe fizično onemogočeno
ali pa tako upiranje utemeljeno pričakuje,da ji pomaga opraviti rubeţ. Za pomoč zaprosi
tisto policijsko postajo, katera je krajevno pristojna za kraj, kjer naj se rubeţ opravi. Rubeţ
v prostorih pravne osebe se opravi v navzočnosti zastopnika pravne osebe in ene priče, če
pa pri rubeţu zastopnik pravne osebe ni navzoč, morata biti namesto njega navzoči dve
priči. Če v pravni osebi obstaja sef, potem davčni organ zahteva tudi vpogled v sef in zarubi
stvari, ki so v njem. Če davčni organ naleti na nesodelovanje pri dostopu do sefa s strani
zastopnika pravne osebe, potem davčni organ zahteva od upravljavca sefa, da mu omogoči
vpogled v sef. Glede prisotnosti prič velja enako, kot je bilo povedano zgoraj za pr imer
rubeţa premičnih stvari.
Ko so premične stvari zarubljene, se lahko shranijo v prostorih pravne osebe, vidno pa
morajo biti označene, da so zarubljene. To stori davčni organ. Na področju hrambe
zarubljenih premičnin je določena novost, da dolţnik zarubljene premičnine lahko
uporablja, vendar le z dovoljenjem davčnega organa. O tem davčni organ izda sklep, zoper
katerega ni dovoljena pritoţba. Če pa davčni organ meni, da bodo te stvari odtujene ali
poškodovane, jih odvzame in jih sam shrani, oziroma jih da v hrambo pooblaščeni osebi
davčnega organa. Stroške prevoza in hrambe odvzetih premičnin nosi pravna oseba. V
kolikor se zarubi motorno ali priklopno vozilo in je le-to shranjeno v prostorih pravne
osebe, pošlje sklep o davčni izvršbi z rubeţnim zapisnikom tistemu organu, pri katerem je
motorno ali priklopno vozilo vpisano v evidenco registriranih vozil. Poleg tega pa zahteva,
da vpiše v evidenco registriranih vozil, da je bilo vozilo zarubljeno. Za rubeţ motornega ali
priklopnega vozila je izrecno navedeno, da se takšnega vozila brez dovoljenja davčnega
organa ne sme uporabljati, registrirati ali podaljšati veljavnosti prometnega dovoljenja.
Davčni organ lahko po novem dovoli ali zavrne uporabo, registracijo ali podaljšanje
veljavnosti prometnega dovoljenja pod pogojem, da dolţnik zagotovi ustrezno zavarovanje,
s sklepom, zoper katerega ni dovoljena pritoţba. Davčni organ pošlje sklep o izvršbi in z
rubeţni zapisnik tudi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Če
pa gre za zarubljeno gotovino, vrednostne papirje oziroma dragocenosti, ti predmeti vedno
ostanejo v hrambi pri davčnemu organu oziroma osebi, ki jo za to davčni organ pooblasti.
24
Pravni osebi je prepovedano, da bi z zarubljenimi premičnimi stvarmi razpolagala. V
kolikor pa je davčnemu organu onemogočena unovčitev zarubljenih premičnin, ta zoper
pravno osebo vloţi prijavo pri drţavnem toţilcu. Da se denarna kazen res lahko izterja, se
takoj opravi nov rubeţ, ni pa potrebno izdati novega sklepa o izvršbi.
Z rubeţem premičnin davčni organ na njih pridobi zastavno pravico. Če gre za premičnino,
ki se mora vpisati v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, pa
pridobi davčni organ zastavno pravico z vpisom v ta register. V tem primeru se sklep o
izvršbi in rubeţni zapisnik skupaj pošljeta tudi v prej omenjeni register. V primeru, pa da bi
bile te stvari zarubljene ţe v kakšni drugi upravni ali sodni izvršbi, se v prvem zapisniku o
rubeţu napravi zaznamek o dodatnem rubeţu, o katerem se mora obvestiti pravno osebo
oziroma njenega zastopnika, obvesti pa se tudi register neposestnih zastavnih pravic in
zarubljenih premičnin.
189. člen ZDavP-2 določa pogoje, v katerih primerih rubeţ preneha.
Cenitev zarubljenih premičnin se opravi skupaj z rubeţem, razen če le-te zaradi posebnih
lastnosti zarubljenih premičnin ni moč opraviti skupaj. Ta postopek opravi pooblaščena
uradna oseba, razen takrat ne, ko zaradi posebnih lastnosti zarubljene stvari odloči, da naj
to opravi posebni cenilec. O rubeţu in cenitvi pooblaščena uradna oseba sestavi zapisnik, ki
ga podpišejo osebe, ki so bile navzoče pri rubeţu in ki jih rubeţ zadeva. Zastopnik pravne
osebe lahko ta podpis tudi zavrne, kar se tudi v zapisniku zabeleţi, skupaj z razlogi za
odklon podpisa. Izvod tega zapisnika se vroči zastopniku pravne osebe.
Ko sta rubeţ in cenitev premičnin opravljena, je potrebna njihova prodaja, da pravna oseba
lahko poravna terjatev, ki ji gre iz naslova predpisane denarne kazni. Prodaja se
najpogosteje opravi na javni draţbi, lahko pa se prodajo tudi po dolţniku, z zbiranjem
ponudb, z neposredno pogodbo ali s komisijsko prodajo. Način prodaje izbere davčni
organ, pri tem pa v obzir vzame dejstvo, kje bo nastal najugodnejši izid, ki bi ga lahko
pričakoval pri posamezni vrsti prodaje. Zarubljeni predmeti, ki pa imajo ceno na
organiziranem trgu, proda ministrstvo, ki je pristojno za finance oziroma pravna oseba, ki
25
jo to ministrstvo pooblasti. Prodaja zarubljenih premičnin se začne osem dni po
opravljenem rubeţu. Razumljivo, pa se zarubljene premičnine, ki so hitro pokvarljive,
lahko prodajo pred potekom omenjenega roka. Zakonodajalec je bistveno povišal vrednost
premičnin, ki se praviloma prodajajo na javni draţbi, in sicer se na javni draţbi lahko
prodajajo premičnine, katerih vrednost je v rubeţnem zapisniku ocenjena nad tri tisoč
evrov. Javno draţbo opravi pooblaščena uradna oseba davčnega organa, kateri jo odredi z
oklicem, ki ga je potrebno na primeren način tudi javno objaviti. Obvestilo o javni draţbi se
pravni osebi vroči najmanj pet dni pred začetkom javne draţbe, v kolikor pa gre za prodajo
zarubljenih hitro pokvarljivih predmetov, je ta rok lahko krajši. To obvestilo mora
vsebovati kopijo oklica, navedene pa morajo biti tudi pravice, ki jih ima pravna oseba v
zvezi z javno draţbo. Javne draţbe se lahko udeleţi vsakdo, tudi zastopnik pravne osebe, ki
je dolţnik, vendar zarubljenih premičnin pod ocenjeno vrednostjo, ki je navedena v
rubeţnem zapisniku, ne more kupiti. Tretji odstavek 196. člena ZDavP-2 našteva, kdo na
javni draţbi ne sme sodelovati. Preden se javna draţba začne, morajo ponudniki vplačati
varščino. Ta znaša deset procentov izklicne cene zarubljenih premičnih stvari, znesek pa v
nobenem primeru ne sme biti niţji od štirideset eurov. 197. člen ZDavP-2 prikaţe potek
javne draţbe. Po končani javni draţbi pa se sestavi zapisnik o poteku javne draţbe. Potem
se opravi plačilo kupnine s strani kupca in ta stvari tudi prevzame. Prodaja zarubljenih
premičnin pa je mogoča tudi neposredno po dolţniku, torej po pravni osebi, kar pomeni, da
zastopnik pravne osebe, z dovoljenjem pooblaščene uradne osebe, tudi sam proda stvari
Mogoča pa je tudi prodaja z zbiranjem ponudb, ki je nekoliko spremenjena. Zarubljene
premičnine se lahko prodajo z zbiranjem ponudb, če davčni organ oceni, da bo tako z
najmanjšimi stroški oziroma najhitreje prodal zarubljeno blago. ZDavP-2 načina prodaje z
zbiranjem ponudb torej ne pogojuje več z ocenjeno vrednostjo premičnin ali z neuspelo
prodajo na javni draţbi, kakor je to urejal ZDavP-1.
Tudi prodaja z neposredno pogodbo je v 202. členu ZDavP-2 nekoliko drugače urejena,
kakor je to določal ZDavP-1. Davčni organ lahko z neposredno pogodbo prodaja ţivali in
hitro pokvarljivo blago, če je njihova hramba povezana z velikimi stroški, in zarubljene
26
premičnine, za katere ni večjega povpraševanja. V primerih, ki jih podajata člena 201 in
202 ZDavP-2, lahko davčni organ proda omenjeno blago tudi s komisijsko prodajo.
Posebna oblika izvršbe na nepremično premoţenje pravne osebe in deleţ druţbenika
v druţbi in iz premoţenjskih pravic
Ta oblika izvršbe se pri pravni osebi lahko opravi le v primeru, če denarne kazni nikakor ni
bilo moč izterjati iz prejemkov pravne osebe, sredstev na računih, terjatev, niti iz
premičnega premoţenja pravne osebe. Ta postopek izvršbe se opravi v skladu z zakonom,
ki ureja izvršbo in zavarovanje.
V postopku izvršbe na sodišču se ponovno vzpostavlja sistem zastopanja Drţavnega
pravobranilstva RS, ki v skladu z Zakonom o drţavnem pravobranilstvu zastopa davčni
organ pred sodišči.
Izvršba na vrednostne papirje
Za rubeţ in prodajo vrednostnih papirjev, katerih lastnik je pravna oseba, se smiselno
uporabljajo določbe ZDavP-2, ki veljajo za rubeţ in prodajo premičnih stvari54
.
Problem izterjave denarne kazni od pravne osebe v tem primeru ne bi smel biti pod
vprašajem. Iz zgoraj povedanega, je moţnosti, kako izvršiti in izterjati denarno kazen od
pravne osebe na pretek. Ker pravna oseba, ki je odgovorna za kaznivo dejanje, obstaja,
posluje, torej mora imeti neko svoje premoţenje, bodisi iz naslova njenih financ ali druge
lastnine, zatrjevanje neobstoja njenega premoţenja torej ne pride v poštev. Kar se tiče
prakse, ki bi nam pokazala, kakšno je dejansko stanje na tem področju, ţal podatkov za
javnost ne dajejo oziroma so mi iz Davčnega urada v Celju55
sporočili, da nimajo
pristojnosti za izdajanje tovrstnih informacij. Od vseh večjih sodišč v Sloveniji pa sem
dobila podobne odgovore, da ali še niso obravnavali nobenega takega primera ali pa je
54
http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_postopku_bistvene_novosti_
in_spremembe/ [25.08.2009]. 55 Podatki so bili pridobljeni s povpraševanjem preko elektronske pošte - Davčni urad Celje.
27
zadeva še v postopku. Iz slednjega lahko sklepamo, da sicer denarna kazen v zakonu je
predpisana, v praksi pa glede na odgovor sodišč ne funkcionira.
3.1.1.2 ODVZEM PREMOŢENJA
Kazen odvzema premoţenja pravni osebi sodi, tako kot denarna kazen, v skupino
premoţenjskih sankcij in je urejena v 14. členu ZOPOKD. Ta kazen je predvidena za hujša
kazniva dejanja, za katera je odgovorna pravna oseba. Izreče se namesto denarne kazni
pravni osebi, ki je spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje, za katero je za fizično osebo
predpisana kazen zapora pet let ali več. Pri tej kazni je moţen odvzem dela premoţenja, ki
obsega več kot polovico premoţenja pravne osebe, ali pa odvzem celotnega premoţenja
pravni osebi. S kaznijo odvzema premoţenja upniki ne smejo biti prizadeti. Odvzeto
premoţenje pravne osebe postane last Republike Slovenije56
. Če se pravni osebi odvzame
premoţenje, lahko pride do likvidacijskega postopka, v katerem se upniki lahko poplačajo
ravno iz tega, torej odvzetega premoţenja.
Glede na to, da obstaja omenjena kazen, jo je potrebno po nekih pravilih tudi izvršiti. To
ureja ZIKS-1 v členu 141, ki napotuje na 77. člen KZ-1, v katerem je navedeno, da se
pravni osebi odvzame premoţenje, če je bodisi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega
pridobila premoţenjsko korist. Omenjeni zakon pa hkrati dopušča tudi moţnost, da se
pravni osebi poleg premoţenjske koristi, ki jo je pridobila s kaznivim dejanjem, odvzame
tudi legalno pridobljeno premoţenje v protivrednosti premoţenjske koristi, če ga je nanj
prenesel bodisi storilec ali drug prejemnik koristi. S tem naj bi se preprečilo, da bi se
premoţenje pravne osebe povečalo z brezplačnim razpolaganjem s sredstvi kriminalnega
izvora v njeno korist.
S premoţenjem pravne osebe je mišljeno vse tisto, na čemer ima pravna oseba lastninsko
pravico, torej področje njenih financ, premičnine in nepremičnine.
56 Glej drugi odstavek 141. člena ZIKS-1.
28
Splošne določbe
Postopek izvršbe odvzema premoţenja pravni osebi se uvede tako, da sodišče, ki je pravni
osebi izreklo kazen odvzema premoţenja, skrbi po uradni dolţnosti za začetek postopka za
njeno izvršitev. To pomeni, da ko postane sodba izvršljiva, jo mora poslati pristojnemu
sodišču v izvršitev. Za pristojnost in postopek za izvršitev se uporablja zakon, ki ureja
izvršbo in zavarovanje, t.j. ZIZ. Po tem zakonu je za dovolitev izvršbe stvarno pristojno
okrajno sodišče, medtem ko neposredna dejanja izvršbe opravljajo izvršitelji, če zakon ne
določa drugače. Sodišče dovoli izvršbo le na podlagi izvršilnega naslova, v našem primeru
na podlagi izvršljive sodne odločbe. V primeru izvršitve kazni odvzema premoţenja ni
mogoča prostovoljna izpolnitev obveznosti s strani pravne osebe, tako da se izvršba na
premoţenje pravne osebe opravi neposredno. Pravni osebi pa je dana le moţnost, da
zakoniti zastopnik pravne osebe (v nadaljevanju zastopnik) predlaga sodišču, katero
premoţenje, ki pripada pravni osebi, naj sodišče odvzame. Če tega ne stori, potem izvršitelj
sam določi, kaj bo v izvršbi odvzeto. Sodna odločba je primerna za izvršbo, če so v njej
navedeni upnik, dolţnik ter predmet, vrsta, in obseg obveznosti; glede časa izvršbe pa je
navedeno le, v kolikem času bo sodišče začelo izvršbo na premoţenje pravne osebe. V
izvršilnem postopku sodišče postopa na podlagi vlog in drugih pisanj. Pri odvzemu
premoţenja pravni osebi sodišče dovoli prodajo nepremičnin in premičnin, prenos denarne
terjatve, unovčenje drugih premoţenjskih pravic in vrednostnih papirjev, prodajo deleţa
druţbenika in prenos sredstev, ki jih ima pravna oseba pri plačilni organizaciji57
pa tudi
izročitev in dobava premičnin, izpraznitev in izročitev nepremičnine itd.58
Zastopnik je dolţan predloţiti sodišču seznam vsega premoţenja, ki ga pravna oseba ima.
Če sodišče tako oceni, ali pa upnik za verjetno izkaţe, da ne bo mogel biti v celoti poplačan
s predlaganim premoţenjem pravne osebe, potem mora zastopnik kadarkoli med izvršilnim
postopkom predloţiti seznam premoţenja pravne osebe z dokazili o lastninski in drugih
stvarnih pravicah, ki jih pravna oseba ima na tem premoţenju in za terjatve navesti
dokazna sredstva. Sodišče o tem odloči z odredbo. Kaj mora ta seznam vsebovati, smiselno
57 Več o tem glej v M. Lajevec, B. Tratar, Izvršba po novem, priročnik za uporabo Zakona o izvršbi in
zavarovanju v praksi, Zaloţba Legat, Ljubljana, 2008, str. 27 in dalje. 58 Več o tem glej v M. Lajevec, B. Tratar, Izvršba po novem, priročnik za uporabo Zakona o izvršbi in
zavarovanju v praksi, Zaloţba Legat, Ljubljana, 2008, str. 47 in dalje.
29
za pravne osebe, določa 31. člen ZIZ. Če zastopnik seznama premoţenja pravne osebe ne
predloţi v predpisanem roku, sodišče razpiše narok, na katerem zastopnika tudi zasliši in ga
opozori na posledice krive izpovedbe. 33. člen ZIZ predvideva denarno kazen, ki se naloţi
pravni osebi, če zastopnik na naroku oziroma v seznamu premoţenja pravne osebe ne
navede popolnih in resničnih podatkov glede tega premoţenja. Kot vidimo, je
sankcionirano tudi dajanje neresničnih podatkov, saj se v praksi ponavadi zgodi, da se
navede, da nimajo nobenega premoţenja, v resnici pa ga imajo. Ista denarna kazen pa je
predvidena tudi v primeru, če zastopnik ne dovoli ali pa ovira ogled oziroma cenitev
nepremičnin. Če je med časom, ko je bil oddan seznam premoţenja oziroma je zastopnik
podal svojo izjavo, pravna oseba pridobila novo premoţenje, upnik pa to z verjetnostjo
dokaţe, sodišče naloţi zastopniku, da mora ponovno podati celoten seznam premoţenja
pravne osebe. Predmet izvršbe odvzema premoţenja pravni osebi je vse, kar poseduje
pravna oseba oziroma vse, na čemer ima pravna oseba lastninsko pravico, če iz izvršbe ni
izvzeta oziroma zakonsko omejena. 32. člen ZIZ ob smiselni uporabi za pravne osebe
določa, kaj ne more biti predmet izvršbe odvzema premoţenja.
Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče le v primeru, če je zamujen rok za pritoţbo ali za
ugovor.
Ker je izvršba na odvzem premoţenja določena po uradni dolţnosti, se stroški izvršbe
vnaprej izplačajo v breme proračuna tistega sodišča, ki je izvršbo dovolilo. Zastopnik pa
mora izvršitelju potem te stroške povrniti iz premoţenja pravne osebe. Če je izvršitelj
zastopniku povzročil morebitne neupravičene stroške, mu jih mora povrniti. Stroški izvršbe
se povrnejo najkasneje v tridesetih dneh od dne končanja ali ustavitve izvršbe odvzema
premoţenja. Sodišče o stroških izvršbe odloči v osmih dneh od prejema zahteve. Če zakon
določa, je potrebno plačati tudi varščino za plačilo dela in stroškov izvršitelja, ki se poloţi
na račun sodišča, sodišču pa se mora predloţiti tudi dokazilo o plačilu.
Sodišče dovoli odvzem premoţenja pravni osebi na podlagi sklepa o odvzemu premoţenja,
v katerem določi tudi izvršitelja. Tak sklep se vroči zastopniku.
30
Odvzem premoţenja se opravi, ko sklep o odvzemu premoţenja še ni dosegel
pravnomočnosti. Upnik je lahko pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu premoţenja
poplačan le v primeru, ko gre za odvzem premoţenja na podlagi izvršilnega naslova,
izdanega v postopku v gospodarskih sporih, s katerim se posega na denarna sredstva, ki jih
ima pravna oseba pri plačilnih organizacijah. Navadno se odvzem premoţenja opravi
podnevi ob delavnikih. Izvršitelj je dolţan pri odvzemu predmetov opravljati neposredna
dejanja. Ko se opravlja odvzem premoţenja v prostorih pravne osebe, izvršitelj od
zastopnika zahteva, da naj določi nekoga polnoletnega, ki bo navzoč pri dejanju kot priča.
Če zastopnik v času odvzema premoţenja ni prisoten, izvršitelj odvzem vseeno izvrši ob
navzočnosti dveh polnoletnih prič. V kolikor pa je izvršitelju na kakršen koli način odvzem
premoţenja onemogočen s strani zastopnika, potem zaprosi za pomoč policijo. Stroški,
nastali v zvezi s tem, so izvršilni stroški. Če se pojavijo nepravilnosti pri odvzemu
premoţenja s strani izvršitelja, o tem sodišče obvesti ministra za pravosodje in zbornico
izvršiteljev.
Zoper sklep o odvzemu premoţenja ima zastopnik pravico do ugovora, kar pa je edino
pravno sredstvo, ki ga ima na razpolago. Mora pa biti obrazloţen in podprt z dokazi. O
ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o odvzemu premoţenja. V 55. členu ZIZ so
našteti razlogi za ugovor, ki jih smiselno uporabimo za pravno osebo. Moţen je ugovor po
izteku roka, a le v primeru, če ga dolţnik ni uspel vloţiti zaradi drugih dejavnikov in ne po
svoji krivdi. Rok za odgovor na ugovor je osem dni. Če izvršitelj v roku ne odgovori,
sodišče odloči o ugovoru, hkrati pa se šteje, da so navedbe zastopnika resnične.
Na predlog zastopnika ali izvršitelja se lahko izvrševanje odvzema premoţenja pravni osebi
odloţi. Odlog odvzema premoţenja pomeni določen zastoj v izvršilnem postopku59
. Če
odlog predlaga zastopnik, mora za verjetno dokazati, da bi z takojšnjim odvzemom
predmetov pravna oseba lahko utrpela nenadomestljivo škodo. Sodišče pa lahko le enkrat
odloţi izvrševanje odvzema premoţenja, seveda iz posebej upravičenih razlogov. Še pred
začetkom izvršbe odvzema premoţenja pravni osebi, pa lahko tudi izvršitelj predlaga
59 Več o tem glej v M. Lajevec, B. Tratar, Izvršba po novem, priročnik za uporabo Zakona o izvršbi in
zavarovanju v praksi, Zaloţba Legat, Ljubljana, 2008, str. 137 in dalje.
31
odlog. Čas, za katerega se izvršba odvzema premoţenja odlaga, določa 74. člen ZIZ. Ko
preteče čas, za katerega je bil odvzem premoţenja odloţen, se izvrševanje odvzema
predmetov spet lahko nadaljuje. Mogoča pa je tudi ustavitev izvršbe odvzema premoţenja.
Načini odvzema premoţenja pravni osebi pa so naslednji:
Izvršba na premičnine
V tem primeru lahko izvršitelj pravni osebi odvzame premične stvari. Če je v sklepu o
odvzemu premoţenja navedeno, kje premičnina leţi, potem je krajevno pristojno tisto
sodišče, na območju katerega je premičnina. Če to ni navedeno, pa sodišče kraja, kjer ima
pravna oseba sedeţ. 79. člen ZIZ določa, kateri predmeti so izvzeti iz izvršbe in se smiselno
uporabi za pravne osebe. 80. člen ZIZ pa določa omejitve izvršbe za pravne osebe. Preden
izvršitelj odvzame stvari, mora obvestilo o odvzemu stvari vročiti zastopniku. Odvzem
premičnin se opravi z rubeţem60
in cenitvijo stvari ter s prodajo in nazadnje s poplačilom
upnika. Smiselno v skladu s 83. členom ZIZ se lahko odvzamejo stvari, ki jih ima v posesti
pravna oseba, kot tudi njene stvari, ki jih ima v posesti drţava. Prodaja premičnin se opravi
po pravnomočnosti sklepa o odvzemu premoţenja, razen, če zastopnik privoli, da se stvari
prej prodajo. Med dnevom odvzema in dnevom prodaje mora preteči najmanj petnajst dni,
najkasneje pa v treh mesecih po odvzemu. Stvari se prodajo na javni draţbi ali neposredno
s pogodbo med kupcem in izvršiteljem. Na prvi draţbi odvzetih stvari ni dovoljeno prodati
pod ocenjeno vrednostjo. Če pa na prvi draţbi ni doseţena cena, enaka ocenjeni vrednosti,
določi izvršitelj na predlog stranke novo draţbo, kjer se odvzete stvari ne smejo prodati pod
tretjino ocenjene vrednosti predmetov. Izkupiček gre, kot ţe omenjeno, v drţavni proračun.
Po končani draţbi mora kupec poloţiti kupnino in prevzeti stvari takoj po koncu draţbe,
izvršitelj pa je dolţan kupcu izdati dokument, iz katerega so razvidni podatki o prodaji. V
kolikor odvzetih stvari ni bilo moč prodati tudi na drugi draţbi, sodišče ustavi postopek
odvzema premoţenja. V sklepu o ustavitvi sodišče navede, da lahko pravna oseba
prevzame odvzete stvari.
60 Več o tem glej v D. Volk, Izvršba, Izterjava denarnih terjatev in vse, kar morate vedeti o sodnem postopku,
DZS, Ljubljana, 2003, str. 108.
32
Izvršba na denarno terjatev pravne osebe61
Druga moţnost odvzema premoţenja pravni osebi je izvršba na denarno terjatev pravne
osebe. Krajevno je pristojno tisto sodišče, na območju katerega ima sedeţ pravna oseba. Če
sedeţa pravne osebe ni moţno določiti, je krajevno pristojno sodišče tistega kraja, kjer je
pravna oseba vpisana v register. 101., 102. in 103. člen ZIZ določajo prejemke, davke in
prispevke, ki so iz odvzema izvzeti ter urejajo omejitve odvzema. Izvršba na denarno
terjatev pravne osebe se opravi z rubeţem in prenosom. V predlogu za odvzem denarne
terjatve lahko izvršitelj zahteva le rubeţ denarne terjatve, vendar pa mora v treh mesecih,
od dne vročitve sklepa o rubeţu, predlagati prenos terjatve v izterjavo ali namesto plačila.
Če tega ne stori, sodišče izvršbo odvzema denarne terjatve pravni osebi ustavi.
Mogoča je tudi izvršba na nematerializirane vrednostne papirje. Pristojno je isto sodišče,
kot pri izterjavi denarne terjatve pravni osebi. Sodišče vroči sklep o izvršbi, s katerim je
dovolilo izvršbo, tudi klirinško depotni druţbi. Ta v sklep o izvršbi vpiše določene podatke
in s takimi vrednostnimi papirji nadalje pravna oseba ne more več razpolagati. Prepoved
takega razpolaganja vpiše klirinško depotna druţba skupaj z vpisom sklepa o izvršbi. Za
prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev velja, da se vrednostni papirji, ki kotirajo
na borzi, prodajo prek pooblaščenega udeleţenca trga vrednostnih papirjev, ki ga določi
izvršitelj. Kadar pa teče izvršba za izročitev vrednostnih papirjev upniku, prenese klirinško
depotna druţba nematerializirane vrednostne papirje z računa pravne osebe na račun upnika
na podlagi obvestila sodišča o pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Pravna oseba pa lahko ima denarna sredstva tudi pri organizacijah za plačilni promet. S
sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima pravna oseba pri organizaciji za plačilni
promet, naloţi sodišče tej organizaciji, naj blokira sredstva pravne osebe v višini
obveznosti, ki je navedena v sklepu o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača
upniku. Dolţnost te organizacije pa je, da o opravljenem poplačilu upnika takoj obvesti
sodišče, ki je tako seznanjeno z uspešno opravljeno izvršbo. Seveda pa je tudi v tem
primeru potrebno upoštevati prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti oziroma je izvršba nanje
61 Glej 100.-147. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).
33
omejena. O tem govori 137. člen ZIZ v povezavi z 102. in 103. členom istega zakona.
Natančneje pa je v 139. členu urejena tudi izvršba na sredstva v tuji valuti. Vrstni red
poplačila terjatev mora upoštevati organizacija za plačilni promet, urejen pa je v 141. členu
ZIZ. V kolikor pa ima pravna oseba več računov pri različnih organizacijah za plačilni
promet, sodišče pošlje sklep o izvršbi vsem organizacijam za plačilni promet, ki morajo
sredstva pravne osebe zarubiti do višine obveznosti iz sklepa o izvršbi ter jih takoj prenesti
na račun pravne osebe pri organizaciji za plačilni promet, ki je prva navedena v sklepu o
izvršbi. Slednja po izvršenem prenosu sredstev iz drugih organizacij za plačilni promet
ohrani rubeţ denarnih sredstev do višine obveznosti iz sklepa o izvršbi, o tem pa obvešča
upnika in sodišče. Ko zarubljena sredstva zadoščajo za poplačilo v sklepu navedene
obveznosti, mora ta prva navedena organizacija za plačilni promet o tem takoj obvestiti
upnika, sodišče in druge organizacije za plačilni promet naj prenehajo z rubeţi in prenosi.
Seveda pa je organizacija za plačilni promet tudi odgovorna za opravljanje svojega dela,
predvsem v primeru, če opusti rubeţ, prenos in izplačilo zapadlih zneskov; odgovorna pa je
tudi za škodo, ki jo je z nevestnim delom povzročila upniku. Da pa sodišče lahko preveri ali
in kako je organizacija za plačilni promet izvršila sklep o izvršbi in kako je upoštevala z
zakonom določen vrstni red poplačila terjatev, je na zahtevo sodišča dolţna posredovati vsa
pojasnila in potrebne listine, iz katerih je razviden potek njenega dela.
Izvršba na terjatev, da se izročijo ali dobavijo premičnine ali da se izroči
nepremičnina
V tem primeru je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari oziroma
nepremičnine. Izvršba se opravi z rubeţem terjatve, prenosom terjatve na upnika in prodajo
premičnin ali nepremičnin. Iz teh izvršilnih dejanj je razvidno, da gre tukaj za kombinacijo
izvršbe na denarno terjatev z izvršbo na premičnine ali nepremičnine. Zato se na tem mestu
smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izvršbo denarne terjatve in na izvršbo
premičnin in nepremičnin62
.
62 Glej 152.-161 . člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).
34
Izvršba na druge premoţenjske in materialne pravice63
Tukaj je pristojno sodišče, na območju katerega ima pravna oseba sedeţ oziroma če tega ni,
pa sodišče kraja, kjer je pravna oseba vpisana v register. V kolikor ima pravna oseba v
posesti kakšen patent, uţitek in podobne pravice, se izvršba opravi z rubeţem te pravice in
z unovčenjem po določbah o prodaji premičnin. Sodišče v sklepu o izvršbi pravni osebi
prepove tudi razpolaganje s tako pravico. Rubeţ je opravljen z dnem, ko je sklep o izvršbi
vročen zastopniku, takrat pa tudi upnik pridobi zastavno pravico.
Izvršba na deleţ druţbenika64
Za odločitev o predlogu za izvršbo in za samo izvršbo je pristojno sodišče, na območju
katerega je sedeţ pravne osebe. Izvršba na deleţ druţbenika se opravi na več načinov, in
sicer:
z zaznambo sklepa o izvršbi, s katerim sodišče prepove druţbeniku razpolagati z
njegovim deleţem,
s prodajo deleţa, kjer se smiselno uporabijo določbe o prodaji nepremičnin,
z ugotovitvijo vrednosti deleţa, ki jo opravi izvedenec in
s poplačilom upnika, kjer se prav tako smiselno uporabijo določbe o poplačilu pri
izvršbi na nepremičnine.
Izvršba na nepremičnine65
Če ima pravna oseba v lasti kakšno nepremičnino, se lahko v postopku izvršbe odvzame
tudi ta. Pristojno je sodišče, na območju katerega je nepremičnina. Če pa so nepremičnine
na območju več sodišč, je krajevno pristojno tisto sodišče, na območju katerega je
nepremičnina, ki je prva navedena v predlogu za izvršbo. Izvršba na nepremičnine se
izpelje s štirimi izvršilnimi dejanji, in sicer:
zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, s katero upnik pridobi zastavno
pravico na nepremičnini z učinkom tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko
pravico na tej nepremičnini. Če pa nepremičnina, ki je predmet izvršbe, ni vpisana v
zemljiško knjigo, pa izvršitelj namesto zaznambe opravi rubeţ nepremičnine, kamor
63 Glej 162. in 163. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe). 64 Glej 164. in 165. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe). 65 Več o tem glej v trinajstem poglavju ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).
35
povabi tudi upnika in dolţnika (v našem primeru zastopnika pravne osebe).
Zapisnik o rubeţu mora biti objavljen v Uradnem listu RS. Po zaznambi sklepa o
izvršbi sodišče ne more več na isti nepremičnini opraviti posebne izvršbe zaradi
poplačila terjatve istega ali drugega upnika. Novi upnik mora stopiti v ţe začeti
postopek, sodišče pa o tem obvesti tistega upnika, v čigar korist je bila prej vpisana
zaznamba sklepa o izvršbi. Pristop k izvršbi je mogoč vse do pravnomočnosti
sklepa o odmiku nepremičnine kupcu. 177. člen ZIZ pa določa nepremičnine, ki so
izvzete iz izvršbe; smiselno ga uporabimo tudi za pravno osebo,
ugotovitev vrednosti nepremičnine66
lahko sodišče opravi še pred pravnomočnostjo
sklepa o izvršbi. Zakon predpisuje obvezno cenitev izvedenca, katerega sodišče
postavi s sklepom, zoper katerega ni pritoţbe, in mu dodeli nalogo, da izdela cenitev
nepremičnine po njeni trţni ceni na dan cenitve. Na podlagi cenitve izvedenca
sodišče izdela sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine. Zoper ta sklep se lahko
pritoţi vsak, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, zato ga mora sodišče vročiti
vsem upnikom. Če se po ugotovitvi vrednosti nepremičnine njena vrednost precej
spremeni, lahko stranka najmanj osem dni pred prodajnim narokom vloţi predlog,
naj sodišče na prodajnem naroku znova ugotovi vrednost nepremičnine. Takemu
predlogu mora stranka priloţiti mnenje sodnega cenilca o spremenjeni trţni
vrednosti. Novo vrednost nepremičnine ugotovi sodišče z odredbo, zoper katero ni
pritoţbe, zato morajo biti stranke v odredbi o prodaji opozorjene na to, da obstaja
moţnost, da bo sodišče končno vrednost nepremičnine ugotovilo na prodajnem
naroku. Če pa se pokaţe, da je s prodajo nepremičnine po delih ali po skupinah
mogoče doseči bodisi višjo ceno ali pa celo hitrejše poplačilo, se za določitev načina
prodaje upošteva najugodnejša tako ugotovljena vrednost,
prodaja nepremičnine67
se praviloma izvede na ustni javni draţbi, vendar pa se
lahko stranke kadarkoli sporazumejo, da naj bo nepremičnina prodana z neposredno
pogodbo prek pravne osebe za promet z nepremičninami ali na kakšen drugačen
način, ki mora biti sklenjena v pisni obliki. Sporazum o prodaji z neposredno
pogodbo se pošlje tudi pristojnemu davčnemu organu. Kupec nikakor ne more biti
66 Glej 178.-180. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe). 67 Glej 180.-194. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).
36
stranka, ki sodeluje v postopku oziroma nekdo, ki po zakonu ne more pridobiti
nepremičnine. Z odredbo o prodaji sodišče razglasi, na kakšen način, pod kakšnimi
pogoji in kdaj se bo nepremičnina prodala, katero pa mora razglasiti na sodni deski
najmanj trideset dni pred datumom prodaje, vročiti pa jo mora tudi vsem strankam v
postopku. Upniku sodišče lahko dovoli, da odredbo o prodaji nepremičnine objavi v
medijih. Stroške te objave plača upnik, lahko pa jih navede kot izvršilne stroške in
zahteva njihovo povrnitev. Sodišče pa bo povrnitev stroškov objave v medijih
naloţilo pravni osebi le v primeru, če bo ugotovilo, da so bili ti stroški potrebni za
izvršbo (na primer če se prodaja nepremičnina na tretjem naroku in se brez objave v
medijih sploh ne bi prodala). Rok za plačilo kupnine ne sme biti daljši kot šest
mesecev od dne prodaje. Varščina pa znaša desetino ugotovljene vrednosti
nepremičnine. Javne draţbe se tako lahko udeleţijo le tisti, ki so prej poloţili
ustrezno varščino, oproščeni pa so je upnik, ki je predlagal izvršbo, zastavni upnik
in upnik zemljiškega dolga, če njihove terjatve dosegajo varščino,
prodajni narok se opravi na sodišču, tudi če je navzoč en sam ponudnik. Ko sodišče
razglasi začetek draţbe, lahko ponudniki prijavijo svoje ponudbe, ki morajo
ustrezati pogojem draţbe. Na prvi draţbi se nepremičnina ne sme prodati pod
ocenjeno vrednostjo. Če pa na prvi draţbi nepremičnina ni bila prodna, sodišče
narok preloţi, do drugega naroka pa mora preteči najmanj trideset dni. Na drugi
draţbi pa se nepremičnina lahko proda za polovico ocenjene vrednosti. Stranke
postopka pa se lahko vsak trenutek sporazumejo s posebno izjavo za niţjo ceno, kot
pa je bila predvidena v pogojih draţbe. Če se še na drugem prodajnem naroku
nepremičnina ne uspe prodati, sodišče na upnikov predlog dovoli še tretjo draţbo.
Upnik pa mora ta predlog vloţiti najkasneje v šestih mesecih od dne druge draţbe,
sodišče pa lahko izvršbo tudi ustavi v primeru, če nepremičnine ni bilo moč prodati
na drugem naroku, pa upnik ni predlagal še tretje draţbe pravočasno; če
nepremičnina ni bila prodana niti na tretjem prodajnem naroku; če pri prodaji z
neposredno pogodbo nepremičnine ni bilo moč prodati v roku, za katerega so se
sporazumele stranke postopka. V vseh naštetih primerih pa upnik obdrţi zastavno
pravico na nepremičnini, ki je ni bilo moč prodati,
kupnina se poloţi na račun sodnih pologov,
37
deset minut po tem, ko je dana najugodnejša ponudba, sodišče ugotovi, kateri od
ponudnikov je ponudil najvišjo ceno in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena
nepremičnina. Če takoj po končani draţbi predkupni upravičenec izjavi, da bi kupil
nepremičnino pod enakimi pogoji kot najboljši ponudnik, potem sodišče
nepremičnino domakne k njemu. Pri prodaji z neposredno pogodbo pa je razlika v
tem, da sodišče predkupnega upravičenca povabi, da poda svojo izjavo pisno na
zapisnik. Če torej predkupni upravičenec izkoristi svojo pravico, potem ima
najboljši ponudnik ali pa kupec pri neposredni pogodbi pravico ponuditi višjo ceno,
vendar takoj po končani draţbi oziroma takoj po prejemu obvestila, da je predkupni
upravičenec izkoristil svojo pravico,
sklep o izročitvi nepremičnine kupcu izda sodišče, ko je sklep o domiku
pravnomočen in ko je poloţena kupnina. Nepremičnino izroči sodišče kupcu še pred
pravnomočnostjo, lastninsko pravico pa vpiše po pravnomočnosti sklepa o izročitvi
in
poplačilo upnikov68
se izvede po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine
kupcu, po opravljenem razdelitvenem naroku in po pravnomočnosti sklepa o
poplačilu. Kateri upniki se lahko poplačajo, določa 196. člen ZIZ. Pri poplačilu
obstoji vrstni red in sicer se najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka, nadalje
davek na promet nepremičnine, sledijo priviligirane terjatve. Upniki se poplačajo po
vrsti tako, kot so po vrsti pridobili zastavno pravico. O razdelitvi kupnine odloči
sodišče na razdelitvenem naroku. Ko je ta opravljen, izdela sodišče sklep o
poplačilu.
Podobno kot pri denarni kazni, se lahko tudi v tem primeru opremo na dejstvo, da pravna
oseba ima svoje premoţenje, vsaj za svoje osnovno delovanje, tako da glede odvzema le-
tega ne bi smelo biti teţav. Hkrati bi lahko tudi trdili, da premoţenjski sankciji pomenita
dokaj hud udarec za pravno osebo in njeno vodstvo ter ostale zaposlene, zato bi ta kazen
morala sluţiti bolj v preventivni smeri in tako zmanjšati število kaznivih dejanj, ki jih
zaposleni v pravni osebi storijo in posledično zmanjšati odgovornost pravne osebe za
kazniva dejanja.
68 Glej 195.-202. člen ZIZ (smiselna uporaba za pravne osebe).
38
3.1.1.3 PRENEHANJE PRAVNE OSEBE
Prenehanje pravne osebe pomeni samo prenehanje njene pravne sposobnosti, njeni realni
deli pa ţivijo dalje. Je najhujša kazen, ki lahko doleti pravno osebo. Sodišče lahko to kazen
izreče namesto denarne kazni. Za fizične osebe pa podobne kazni ne poznamo.
Poseben razlog za prenehanje pravne osebe je tudi, da je bila tej osebi zaradi kaznivega
dejanja izrečena kazen prenehanja pravne osebe po določilih ZOPOKD. Po 15. členu
ZOPOKD je sodišču s to kaznijo dana moţnost, da odloči o prenehanju pravne osebe, če je
bila le-ta tako imenovana »slamnata firma« za izvrševanje kaznivih dejanj, ko so npr.
pranje denarja, tihotapstvo, davčne zatajitve itd.69
torej v tistih primerih, ko se izkaţe, da je
bila pravna oseba nekakšno orodje za izvrševanje kaznivih dejanj. Ta kazen pride v poštev
le, ko je bila dejavnost pravne osebe v celoti ali v preteţni meri izrabljena za izvršitev
kaznivih dejanj. Poleg prenehanja pravne osebe lahko sodišče pravni osebi kumulativno
izreče še kazen odvzema premoţenja. Ne bi namreč imelo pomena dejstvo, če bi pravna
oseba bila v postopku likvidacije, po končanem postopku pa bi njeno premoţenje dobili
člani te iste pravne osebe.
Izvrševanje te kazni je urejeno v 142. členu ZIKS-1. Po tem zakonu se za izvršitev kazni
prenehanja pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja prenehanje pravne
osebe. Od 1. 10. 2008 dalje se v celoti začnejo uporabljati določbe Zakona o finančnem
poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju70
, ki je prinesel
pomembne novosti na tem področju. Z uveljavitvijo tega zakona sta prenehala veljati
Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji in Zakon o finančnem poslovanju podjetij
ter nekateri drugi predpisi. Za nas pomembna postopka, ki ju ureja Zakon o finančnem
poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju sta postopek prisilne
likvidacije in izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije.
69 Bele, M. Deisinger, V. Balaţic, V. Jakulin, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 54. 70 Ur.l. RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009 (v nadaljevanju ZFPPIPP).
39
Postopek prisilne likvidacije71
Namen tega postopka je izbrisati obsojeno pravno osebo iz sodnega registra in s tem
posledično izvršiti sodno odločbo sodišča, ki ji je kazen prenehanja pravne osebe izreklo,
hkrati pa se v tem postopku iz premoţenja, ki je pripadalo obsojeni pravni osebi, lahko
poplačajo tudi njeni upniki.
Likvidacija pomeni postopek prenehanja druţbe zaradi razlogov, ki niso finančne narave,
kar pomeni, da pravna oseba ima dovolj finančnih sredstev za poplačilo terjatev, ko posluje
še dokaj normalno, a se za prenehanje odloči zaradi drugih razlogov, npr. nima več interesa
za opravljanje svoje dejavnosti.. Stečaj pa pomeni stanje pravne osebe, ko je pravna oseba
zelo zadolţena, ne posluje več normalno, ne plačuje obveznosti, delavci ne dobijo plače
itd., torej, ko pravna oseba nima dovolj finančnih sredstev, da bi poplačala dolgove in zato
tudi preneha.
Če zakon določi, da postopek likvidacije izvede sodišče, potem ta postopek imenujemo
postopek prisilne likvidacije. Izvede ga sodišče bodisi po uradni dolţnosti ali pa na predlog
osebe, ki je po zakonu upravičena predlagati začetek takega postopka. Pristojno je sodišče
kraja, kjer ima pravna oseba svoj sedeţ, postopek prisilne likvidacije pa se vodi smiselno
enako kot stečajni postopek. Stranke postopka so druţbeniki pravne osebe, nad katero se
vodi postopek. Upniški odbor se v postopku prisilne likvidacije ne oblikuje.
Začetek postopka prisilne likvidacije se prične z vpisom v register o njegovem začetku in
koncu. Pri firmi dolţnika pa se v register vpiše tudi dodatek »v postopku prisilne
likvidacije«. Sodišče mora izdati sklep, v katerem odloči o začetku postopka prisilne
likvidacije in sicer v treh delovnih dneh. Roki so določeni v drugem odstavku 241. člena
ZFPPIPP in jih smiselno uporabimo tudi za naš postopek. Sodišče izda sklep o začetku
postopka prisilne likvidacije in ga objavi še isti dan, ko ga je izdalo, obvesti pa tudi upnike
z oklicem. Po začetku postopka prisilne likvidacije pravna oseba lahko sklepa samo tiste
71 Več o tem v Š. Ivanjko, M. Kocbek, Korporacijsko pravo, Pravni poloţaj gospodarskih subjektov, GV
Zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 1081 in dalje.
40
posle, ki so nujno potrebni za njeno delovanje, dovoljeno pa ji je tudi končati nujne posle, a
le tiste, ki so bili sklenjeni pred uvedbo postopka prisilne likvidacije.
Sam postopek sicer vodi sodnik, a dejanska opravila opravlja upravitelj, ki ima določene
naloge, obveznosti, pripravljati mora poročila o svojem delu, dobiva navodila sodnika, je
odškodninsko odgovoren upnikom za škodo, ki jim jo povzroči z nevestnim delom.
Upravitelj pa ima tudi pravico do nagrade, če svoje delo dobro opravlja. Ima pa tudi
pravico do povračila stroškov, ki mu nastanejo pri opravljanju nalog.
Posebna pravila tudi veljajo za primer, ko pa je pravna oseba, nad katero se vrši kazen
prenehanja pravne osebe, insolventna, torej, plačilno nesposobna v času postopka prisilne
likvidacije. Če je pravna oseba v stečaju ob zaključku kazenskega postopka, je sicer lahko
spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje, ni pa ji mogoče izreči kazni prenehanja pravne
osebe, ampak le odvzem premoţenjske koristi ali varnostni ukrep odvzema predmetov. Če
pa je pravna oseba pred zaključkom kazenskega postopka prenehala obstajati (npr. zaradi
zdruţitve, delitve, prenosa premoţenja, stečaja, likvidacije itd.) je prav tako lahko spoznana
za odgovorno, kazenske sankcije pa se izrečejo pravni osebi, ki je njen pravni naslednik, s
tem, da je v takšnem primeru potrebno na to opozoriti oziroma obvestiti vodstvene in
nadzorne organe pravne naslednice. V primeru insolventnosti mora tako upravitelj v
njenem imenu v petnajstih dneh, po dnevu ko je za njeno insolventnost izvedel oziroma bi
to moral ugotoviti, sodišču predlagati začetek stečajnega postopka. Sodišče samo ne
presoja, če je pravna oseba v resnici insolventna, na predlog upravitelja ustavi postopek
prisilne likvidacije in uvede stečajni postopek. Za postopek zaradi insolventnosti se za
vprašanja, ki z ZFPPIPP niso urejena, smiselno uporabijo pravila zakona, ki ureja pravdni
postopek. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje,
niti predlagati obnove postopka in tudi ne vloţiti revizije. V predhodnem postopku se sodna
pisanja vročijo strankam postopka, v glavnem postopku pa le, če tako določa zakon. Tukaj
sodišče odloči s sklepom ali odredbo. Tudi v tem primeru sodeluje upravitelj, kateremu
sodišče z odredbo izda navodila za njegovo delo. Pritoţba proti sklepu sodišča je dovoljena
v petnajstih dneh od objave oziroma vročitve sklepa. O pritoţbi odloča sodišče prve stopnje
in če je pritoţba utemeljena, lahko z novim sklepom nadomesti sklep, ki se izpodbija s
41
pritoţbo. Vsak upnik nosi sam stroške udeleţbe v postopku zaradi insolventnosti.
Upravitelj mora skrbno voditi poslovne knjige in računovodske izkaze. Davčnemu organu
mora predloţiti tudi davčni obračun na dan pred začetkom postopka prisilne likvidacije,
pripraviti pa mora tudi otvoritveno bilanco in sicer v štirih mesecih po začetku postopka
prisilne likvidacije. Osebe, ki so v obsojeni pravni osebi opravljale funkcijo poslovodstva,
morajo upravitelju ob začetku postopka prisilne likvidacije predati prostore pravne osebe,
njeno premoţenje in posle. Po tem dejanju pa mora upravitelj sodišču pripraviti otvoritveno
poročilo z računovodskimi izkazi in vse skupaj predloţiti sodišču. Sledi unovčenje stečajne
mase s prodajo premoţenja pravne osebe ali izterjavo njenih terjatev. Načrt za to določi
sodišče na predlog upravitelja. Z soglasjem sodišča lahko upravitelj s stečajno maso tudi
upravlja, tako, da premoţenje pravne osebe da v najem ali zakup. Stroški postopka prisilne
likvidacije se poravnajo iz računa obsojene pravne osebe. Upravitelj mora v enem mesecu,
po tem, ko je premoţenje pravne osebe razdeljeno, sodišču predloţiti svoje končno
poročilo. Sodišče s sklepom odloči o končanju postopka prisilne likvidacije in razreši
upravitelja. Obsojena pravna oseba pa se po uradni dolţnosti izbriše iz sodnega registra na
podlagi pravnomočnega sklepa o končanju postopka prisilne likvidacije. Pride pa lahko tudi
do tega, da se po končanem postopku prisilne likvidacije še najde premoţenje pravne
osebe. V takem primeru se ponovno uvede postopek prisilne likvidacije nad pozneje
najdenim premoţenjem.
Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije72
Drugi način prisilnega prenehanja pravne osebe pa je njen izbris iz sodnega registra brez
postopka likvidacije. Ta postopek se ne more uporabiti, če je nad obsojeno pravno osebo
začet postopek prisilne likvidacije. Pristojno odločati v tem postopku izbrisa je sodišče, na
območju katerega ima obsojena pravna oseba svoj sedeţ in ki je pristojno za odločanje o
vpisih podatkov o tej pravni osebi v sodni register. Postopek izbrisa iz registra pa ureja
Zakon o sodnem registru73
in sicer v delu, ki ureja vpis pravne osebe v sodni register.
Sodišče začne postopek izbrisa po uradni dolţnosti z izdajo odločbe v obliki sklepa. Zaradi
72 Več o tem v Š. Ivanjko, M. Kocbek, Korporacijsko pravo, Pravni poloţaj gospodarskih subjektov, GV
Zaloţba, Ljubljana, 2003, str. 1030 in dalje. 73 Ur.l. RS, št. 13/1994, 91/2005, 111/2005, 114/2005, 42/2006 (60/2006 popr.), 33/2007, 54/2007, 65/2008,
49/2009 (v nadaljevanju ZSReg).
42
pomena podatkov, ki se iz registra izbrišejo, mora biti ta postopek izbrisa hiter. Vsak, ki je
udeleţen v postopku izbrisa pravne osebe, plača svoje stroške. Sklepi, ki jih sodišče izda v
postopku izbrisa, se vročijo udeleţencem postopka in objavijo na spletnih straneh agencije,
namenjene javni objavi izbrisov iz sodnega registra. Proti sklepu, s katerim sodišče odloči o
izbrisu, je dovoljena pritoţba v dveh mesecih od vročitve sklepa. Pravico do tega imajo
pravna oseba v postopku, njen druţbenik ali upnik. Sodišče po ocenitvi razlogov izda sklep
o ustavitvi postopka, s katerim postopek izbrisa ustavi, ali pa sklep o obstoju izbrisnega
razloga, in ko postane ta pravnomočen, odloči sodišče o izbrisu pravne osebe iz sodnega
registra. Najhujša pravna posledica izbrisa je prenehanje pravne osebe. V kolikor se najde
premoţenje izbrisane pravne osebe, se nad njim opravi postopek stečaja po pravilih
ZFPPIPP, ki veljajo za stečajni postopek nad pravno osebo.
Vprašanja, ki se pojavijo pri tej kazni se odpirajo predvsem v smeri (ne)pravičnosti
izvrševanja te kazenske sankcije. Prenehanje pravne osebe in s tem nastale posledice, ţe kot
rečeno, za pravno osebo predstavljajo hud udarec. Vemo, da pravno osebo tvori
poslovodstvo (glede na različno lastniško strukturo), ki običajno sprejema poslovne
odločitve. Posledice prenehanja delovanja podjetja nosijo vsi zaposleni, nepravilno
ravnanje in odgovornost pa je običajno v nekaj predstavnikih.
Pomembno je dejstvo, da izrek kazni prenehanja pravne osebe nima takojšnjih posledic.
Premoţenje obsojene pravne osebe zaradi njene obsodbe nikakor ne more biti uporabljeno
za poplačilo njenih obveznosti. Samo premoţenje, ki ga obsojena pravna oseba ni pridobila
s kaznivim dejanjem, lahko sluţi za poplačilo upnikov obsojene pravne osebe. Premoţenje,
ki ostane po poplačilu upnikov pa se razdeli med člane obsojene pravne osebe.
3.1.1.4 PREPOVED UDELEŢBE NA RAZPISIH NA PODROČJU JAVNEGA
NAROČANJA
ZOPOKD-B v členu 15.a določa novo stransko kazen, in sicer prepoved udeleţbe na
razpisih na področju javnega naročanja, ki je povezana z različnimi zlorabami, ki se
dopolnjujejo tudi s kaznivimi dejanji v KZ-1. Taka kazniva dejanja so na primer goljufija
na škodo Evropskih skupnosti, preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, ponareditev
43
ali uničenje poslovnih listin, izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti, vdor v
poslovni informacijski sistem, zloraba trga itd. S temi kaznivimi dejanji, zlasti pa s
korupcijskimi kaznivimi dejanji uradnih oseb, se lahko pridobi javna naročila, kar se je
delno v praksi in pri nas ţe dogajalo74
. Pravna oseba s kaznivimi dejanji tako lahko zlorabi
svoj poloţaj ali pa podkupuje uradne osebe ob pridobivanju javnih naročil. Ta stranska
kazen se lahko izreče le za gospodarska kazniva dejanja in poleg denarne kazni, traja pa
lahko od 3 do 10 let.
Glede izvršitve takšne kazenske sankcije je potrebno opozoriti na vlogo naročnika pri
sprejemanju ponudb na področju javnega naročanja. Ko naročnik storitev v primeru
javnega naročanja izda neko ponudbo za opravljanje del, izvajanje storitev itd., katero
povabi vse zainteresirane ponudnike, da v skladu z zahtevami določene razpisne
dokumentacije predloţijo ponudbo, poleg katere mora biti tudi podpisan obrazec, na
katerem je navedeno, da proti pravni osebi, ki se prijavlja na razpis, ni bila izrečena
stranska kazen prepovedi udeleţbe na razpisih na področju javnega naročanja. Konkurira
lahko ponudnik, ki je pravna oseba, in ki izpolnjuje pogoje iz te razpisne dokumentacije in
je registriran za dejavnost, ki je predmet javnega naročila in ima za opravljanje te
dejavnosti, izvajanje storitev itd., vsa predpisana dovoljenja. Zato mora naročnik tukaj še
posebej paziti oziroma biti pozoren na to, da iz postopka javnega naročanja izloči vsakega
kandidata ali ponudnika, če gre za pravno osebo, ki ji je ta stranska kazen bila izrečena.
Torej, pravna oseba ne sme biti na listi tistih, ki v postopku javnega naročanja ne smejo
sodelovati. Omenimo naj še, da izjave in potrdila, ki jih naročnik zahteva od posameznega
ponudnika in niso vsebovane v razpisni dokumentaciji, je ponudnik dolţan pridobiti sam in
jih potrjene in podpisane dolţan priloţiti ponudbeni dokumentaciji. Nepopolne ponudbe pa
ima naročnik tudi pravico zavrniti.
S tem, ko sodišče izreče to stransko kazen pravni osebi, bo to zanjo pomenilo predvsem
omejitev opravljanja dejavnosti na trgu, nemoţnost kandidirati na javnih razpisih, kar bi
lahko posledično pripeljalo do omejevanja svobodnega nastopanja na trgu.
74 http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5903/ [06.09.2009].
44
Ker gre za dokaj novo stransko kazen, lahko povemo, da prakse na tem področju še ni, zna
pa ta stranska kazen dokaj pozitivno oziroma preventivno vplivati na zaposlene v pravni
osebi, kajti iz zgoraj povedanega ima izvršitev te kazni posledice na vse zaposlene, v smislu
manj dela manj plačil. Torej bi ta stranska kazen znala dobro funkcionirati v smislu
preventive.
3.1.1.5 PREPOVED TRGOVANJA S FINANČNIMI INSTRUMENTI PRAVNE OSEBE NA
ORGANIZIRANEM TRGU
15.b člen ZOPOKD-B pa določa drugo stransko kazen, to je prepoved trgovanja s
finančnimi instrumenti pravne osebe na organiziranem trgu. Po njem sme sodišče pravni
osebi za kazniva dejanja iz 24. poglavja in za kazniva dejanja po 260. in po 262. do 264.
členu iz 26. poglavja Kazenskega zakonika izreči kot stransko kazen prepoved trgovanja z
delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali finančnimi instrumenti pravne osebe na
organiziranem trgu za obdobje od enega leta do osem let.
Tudi glede stranske kazni prepovedi poslovanja s finančnimi instrumenti velja poudariti, da
je s to sankcijo povezana vrsta kaznivih dejanj. To so kazniva dejanja zlorabe notranje
informacije, preslepitve pri trgovanju z vrednostnimi papirji, ponarejanja in uporabe
ponarejenih vrednostnih papirjev, značilna pa so tudi v povezavi s pranjem denarja in
davčnimi zatajitvami. Tudi poslovanje s finančnimi instrumenti lahko poveţemo s
korupcijskimi kaznivimi dejanji uradnih oseb.
Prav tako se ta stranska kazen lahko izreče le za gospodarska kazniva dejanja in poleg
denarne kazni. Traja pa lahko od enega leta pa do osem let.
Za to stransko kazen ne obstajajo izrecna zakonska določila, kako naj bi se le-ta izvrševala,
kar pomeni, da izvršitev te stranske kazni ne določa noben predpis. Pa tudi v strokovni
literaturi na slovenskem področju nimamo kakršnekoli vsebinsko obširnejše polemike na to
temo. Na tem mestu se zato postavi vprašanje, kako bi se pa lahko potemtakem ta stranska
kazen izvršila?
45
Vsebina te stranske kazni je v tem, da se pravni osebi prepove trgovati s finančnimi
instrumenti, ki jih je izdal izdajatelj in s katerimi se trguje na organiziranem trgu, in dejstvo
je, da gre za povsem novo stransko kazen, in kot ţe prej omenjeno, pravila za njeno
izvršitev ne najdemo nikjer, zato je potrebno na tem mestu najti nek model, ki bi bil
primeren za izvršitev le-te.
Predpostavimo, da je pravna oseba odgovorna za eno izmed prej naštetih kaznivih dejanj in
ji sodišče izreče to stransko kazen. Dejanski izvrševalec te stranske kazni bi lahko bila
Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, ker se ukvarja s finančnimi instrumenti, nadzorni
organ pa Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki izreka nadzorne ukrepe, vrši nadzor nad
trgovanjem na borznem trgu in med drugim izreka tudi ustavitev trgovanja in umik
vrednostnih papirjev iz trgovanja na borznem trgu. Iz predpostavljenega bi lahko povzeli,
da sodišče izda ukaz s pravnomočno sodno odločbo Agenciji za trg vrednostnih papirjev,
kot nadzornemu organu, da je bila določeni pravni osebi izrečena ta stranska kazen in naj
primerno ukrepa dalje. Agencija za trg vrednostnih papirjev potem s pooblastilom
Ljubljanski borzi ukaţe, da naj podlagi Zakona o trgu finančnih instrumentov75
in v skladu
s Pravili borze76
še naprej upravlja organizirani trg in spremlja, ali njeni izdajatelji in
vrednostni papirji izpolnjujejo pogoje za trgovanje. Hkrati pa ji pošlje prepis pravnomočne
sodne odločbe, v kateri ji je dano na vpogled, da je bila določeni pravni osebi izrečena
stranska kazen prepovedi trgovanja s finančnimi instrumenti na organiziranem trgu za
določeno obdobje. Naloga Ljubljanske borze je, da v primeru, ko ugotovi, da določeni
vrednostni papirji ne izpolnjujejo pogojev za trgovanje, ustavi trgovanje ali umakne
vrednostni papir iz trgovanja na borznem trgu77
, pri čemer v skladu z 32. členom Pravil
borze78
ustavi trgovanje, če je ustavitev ali prepoved trgovanja kot nadzorni ukrep odredila
Agencija za trg vrednostnih papirjev. Torej tako tudi v našem primeru Ljubljanska borza
pravni osebi dejansko ukine trgovanje s finančnimi instrumenti na organiziranem trgu za
določeno obdobje.
75 Ur.l. RS, št. 67/2007 (100/2007 popr.), 69/2008, 40/2009 (v nadaljevanju ZTFI). 76 Ur.l. RS, št. . 85/2005, 118/2005, 39/2007, 45/2007, 67/2007, 45/2008. 77 Za delnice glej poglavje 3.5. in 3.6. Pravil borze, Ur.l. RS, št. 45/2008. 78 Ur.l. RS, št. 45/2008.
46
Kljub zgoraj navedenemu, se pravi, da je za pripravo konkretnih predpisov glede
izvrševanja kazni odgovorno Ministrstvo za pravosodje, pa lahko rečemo, da bi sodišče ob
ustrezno dopolnjeni zakonodaji lahko izreklo stransko kazen prepovedi trgovanja s
finančnimi instrumenti pravne osebe na organiziranem trgu za čas od enega do osmih let z
nalogom Klirinško depotni druţbi (KDD), da vpiše prepoved razpolaganja na
nematerializiranih vrednostnih papirjih. Opozoriti pa je potrebno, da gre za rešitev, ki bi
zajemala samo trg nematerializiranih vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji. V ZIKS-1
pa bi lahko vnesli tudi dodatno kazensko določbo, po kateri bi bilo pod pretnjo kazenske
sankcije z visoko zagroţeno globo moţno za kršenje izrečene stranske sankcije izreči le-to,
kar bi morda potencialnega storilca odvrnilo od dejanja.
Odprta vprašanja se pri tej stranski kazni nanašajo predvsem na ostre posledice, ki jih lahko
ima predlagana prepoved trgovanja z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali
finančnimi instrumenti za obdobje od enega leta do osmih let. Ţe morebitna prepoved
finančnega instrumenta za dobo enega leta lahko privede do prenehanja pravne osebe s
posledicami za vse zaposlene.
Prav tako je ta stranska kazen še dokaj nova in praksa na tem področju še ni poznana.
Lahko pa, podobno kot za stransko kazen prepovedi udeleţbe na področju javnega
naročanja, trdimo, da bi lahko imela preventiven vpliv na bodoče storilce kaznivih dejanj,
kajti izrek te kazni bi imel vpliv na vse zaposlene v pravni osebi. Tukaj je še potrebno
povedati, da je oziroma bo ob obstoječem sistemu izrekanje te stranske kazni pravni osebi
večinoma samo sebi namen, saj nobene od novih kazni ne bo mogoče izvršiti. Zakon o
spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij79
nima predvidenih
nobenih določb glede tako izvrševanja prepovedi udeleţbe na javnih razpisih, kot tudi
prepovedi trgovanja s finančnimi instrumenti, izrečenih pravni osebi. Obe kazni sta take
narave, da ne moreta biti izvršeni zgolj z izrekom, ampak je treba izrečene prepovedi
ustrezno formalizirati v evidencah, kjer se bodo pristojni organi lahko seznanili z njimi.
Če se nekoliko vrnemo še na prejšnjo stransko kazen prepovedi udeleţbe na javnih razpisih,
lahko rečemo, da jo je vsaj teoretično še mogoče nadzorovati, prepoved trgovanja s
79 Ur.l. RS, št. 76/2008 (ZIKS-1C).
47
finančnimi instrumenti pa je precej trši oreh. Vsekakor bi bilo treba moţnosti in načine za
učinkovito izvrševanje te kazni preveriti oziroma oblikovati s pomočjo strokovnjakov za
borzno trgovanje oziroma druge oblike trgovanja z vrednostnimi papirji in s finančnimi
instrumenti. Sicer pravnim osebam te kazni ne bo teţko obiti, kar pomeni, da ne bo dosegla
svojega namena80
.
3.1.2 OPOZORILNE SANKCIJE
Pri sankcijah opozorilne narave ima sodišče moţnost izreči le pogojno obsodbo.
3.1.2.1 POGOJNA OBSODBA
Ţe na začetku je potrebno opozoriti, da gre za edino kazensko sankcijo, ki je take narave,
da je niti ni potrebno izvršiti, če ţelimo doseči njen učinek. Njen namen je v opozorilu, ki
ga vsebuje, torej je opozorilo dano v obliki kazni. Bistvo pogojne obsodbe je v tem, da se
pravno osebo samo obsodi, kazen pa se ji ne izreče.
Po 17. členu ZOPOKD pogojno obsodbo sodišče izreče pravni osebi namesto denarne
kazni. Lahko pa prav s pogojno obsodbo sodišče izreče pravni osebi denarno kazen do
višine 500.000 EUR, hkrati pa določi, da se ta denarna kazen ne bo izvršila, če pravna
oseba v poskusni dobi, od enega leta do največ pet let, ne bo odgovorna za novo kaznivo
dejanje. V tem pa se kaţe pogojnost te opozorilne sankcije.
Izrek pogojne obsodbe fizični osebi je urejen v splošnem delu KZ-1, kjer določbe od 57.-
62. člena uporabimo smiselno tudi za pravno osebo. Sodišče sme izreči pogojno obsodbo
samo, če glede na vse okoliščine presodi, da zaposleni v pravni osebi ne bodo več
ponavljali kaznivih dejanj. Izreče pa jo lahko v primeru, če je storilcu kaznivega dejanja
določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.
80 Prim: Pravna praksa, št. 15/2008, L. Selinšek, Predvidene spremembe ZOPOKD.
48
Sodišče sme v preizkusni dobi pogojno obsodbo tudi preklicati. Razlogi za preklic so
naslednji:
novo kaznivo dejanje - če zaposleni v pravni osebi stori v preizkusni dobi eno ali
več novih kaznivih dejanj, za katere je predpisana kazen zapora treh let ali več,
sodišče pa to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, potem sodišče
pogojno obsodbo prekliče, vendar najpozneje v enem letu po njenem poteku. Po
preklicu sodišče izreče enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje
upoštevajoč, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe ţe določena. Če pa gre za
kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen do dveh let zapora ali denarna
kazen, potem sodišče glede na okoliščine primera presodi o preklicu pogojne
obsodbe. Če se sodišče ne odloči za preklic, sme za novo kaznivo dejanje izreči
pogojno obsodbo ali kazen. V kolikor se odloči za pogojno obsodbo, določi enotno
kazen za staro in novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo, katere rok
začne teči od pravnomočnosti nove sodbe,
prej storjeno kaznivo dejanje - obsojeni pravni osebi se sodi v času preizkusne dobe
za kaznivo dejanje, za katerega je bila odgovorna ţe pred izrekom pogojne obsodbe,
v času sojenja pa se zanj ni vedelo. Sodišče bo preklicalo pogojno obsodbo, če po
njenem izreku ugotovi, da je pravna oseba bila odgovorna za storjeno kaznivo
dejanje, preden je bila pogojno obsojena in če hkrati presodi, da ne bi bilo pogojev
za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V tem primeru se sodišče ravna
po tretjem odstavku 59. člena KZ-1. Če pa sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, pa
se ravna po četrtem odstavku 59. člena in
neizpolnitev naloţenih obveznosti - če obsojena pravna oseba ne izpolni kakšne v
pogojni obsodbi naloţene obveznosti v roku, določenem v sodbi, ima sodišče na
voljo več moţnosti. Prva je ta, da v mejah preizkusne dobe podaljša rok, v katerem
mora pravna oseba izpolniti svoje obveznosti. Lahko pa sodišče prekliče pogojno
obsodbo, v enem letu po preteku preizkusne dobe, in izreče kazen, ki je določena v
njej. Sodišče pa lahko pravni osebi odpusti izpolnitev obveznosti, ali pa jo
nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, če uvidi, da je pravna oseba iz upravičenih
razlogov ne more izpolniti.
49
3.1.3 VARNOSTNI UKREPI
Za pravno osebo so predvideni tudi trije varnostni ukrepi, ki so našteti v 18. členu
ZOPOKD, in sicer odvzem predmetov pravni osebi, objava sodbe in prepoved določene
gospodarske dejavnosti pravni osebi.
3.1.3.1 OBJAVA SODBE
Namen izreka varnostnega ukrepa objave sodbe po 19. členu ZOPOKD je v tem, da ga
sodišče izreče v tistem primeru, ko je potrebno, da javnost izve za sodbo, predvsem pa
dejstvo, da bi se z objavo sodbe v javnih medijih lahko odvrnila nevarnost za ţivljenje ali
zdravje ljudi, da bi se zavaroval promet ali kakšna korist gospodarstva. Zato je ta ukrep
fakultativne narave.
Objava sodbe se izvrši na podlagi zahteve sodišča. Izvršitev te kazenske sankcije je urejena
v 167. členu ZIKS-1. Sodišče, ki je na prvi stopnji izreklo ta varnostni ukrep, je tudi
pristojno, da pošlje prepis primerno obdelane pravnomočne sodbe v objavo medijem (radio,
časopis, televizija), pred tem pa presodi, ali naj se sodba objavi v celoti ali le v določenem
delu, kar pomeni, da mora biti v sodbi označeno, kateri deli naj se objavijo oziroma mora
biti prepis sodbe tak, da so iz njega izpuščeni deli, ki niso za objavo. Sodišče tudi določi, v
katerem mediju naj bo sodba objavljena. Glede vprašanja objave v javnih medijih sodišče
upošteva predvsem dejstvo, da bo z načinom objave sodbe omogočena obveščenost vseh
tistih, v interesu katerih je potrebno, da se sodba objavi. Medij tako sodbo objavi in sodišču
izda račun za objavo oglasa, razen če je ţe iz spremnega dopisa sodišča razvidno, komu naj
se izstavi račun. Ponavadi pa stroške za izvršitev objave plača pravna oseba, kateri je bil ta
varnostni ukrep izrečen. V primeru neplačila je ta pravnomočna sodba podlaga za izterjavo.
Sodišče je dolţno opravljati svojo funkcijo tako, da ne škoduje obsojeni pravni osebi, zato
mora oceniti glede na pomen kaznivega dejanja in potrebo, ali naj in če, v kolikšni meri naj
javnost izve za sodbo. Nepravično bi namreč bilo obsojeno pravno osebo z objavo sodbe v
medijih krivo predstaviti in okrniti njen ugled, zato je skrbna ocena sodnika v tem primeru
še kako pomembna.
50
3.1.3.2 PREPOVED DOLOČENE GOSPODARSKE DEJAVNOSTI PRAVNI OSEBI
Varnostni ukrep prepovedi določene gospodarske dejavnosti pravni osebi je soroden ukrepu
prepovedi opravljanja poklica za fizične osebe, ki je določen v 71. členu KZ-1.
Po 20. členu ZOPOKD ima sodnik moţnost, da pravni osebi prepove opravljati določeno
gospodarsko dejavnost ali se ukvarjati z njo, in sicer za dobo od šestih mesecev do petih let
od pravnomočnosti sodbe. Tudi tukaj se mora upoštevati dejstvo, da bi po storitvi
kaznivega dejanja pravna oseba z nadaljevanjem opravljanja gospodarske dejavnosti lahko
škodila ţivljenju ali zdravju ljudi, pa tudi gospodarskemu ali finančnemu poslovanju drugih
pravnih oseb ali celo gospodarstvu v celoti. Izrek tega varnostnega ukrepa pa je moţen tudi
v tistem primeru, ko je bila pravna oseba v zadnjih dveh letih ţe kaznovana bodisi za enako
ali pa podobno kaznivo dejanje.
Za izvršitev se uporabi 168. člen ZIKS-1, po katerem ima sodišče, ki je pravni osebi ta
ukrep izreklo, dolţnost, da pravnomočno sodbo o izreku tega ukrepa pošlje v izvršitev
pristojnemu sodišču, ki vodi sodni register. Registrsko sodišče pa potem ta ukrep izvrši z
vpisom v sodni register.
Vsebina tega varnostnega ukrepa je v tem, da sodišče pravni osebi prepove proizvajati
določene proizvode, prepove ji poslovati v določenih obratih, lahko ji določi prepoved
ukvarjati se z določenimi posli prometa blaga ali storitev itd., kar za pravno osebo lahko
pomeni veliko izgubo na finančnem področju in njenem ugledu.
3.1.3.3 ODVZEM PREDMETOV
V 18. členu ZOPOKD je omenjen tudi varnostni ukrep odvzema predmetov pravni osebi.
Ker pa je varnostni ukrep odvzema predmetov pravni osebi v izvrševanju identičen
varnostnemu ukrepu odvzema predmetov fizični osebi, se tukaj uporabi glede izvršitve tega
ukrepa 162. člen ZIKS-1, ki nas napotuje na uporabo 73. člena KZ-1, po katerem se smejo
predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali pa so nastali s kaznivim
dejanjem, pravni osebi odvzeti, če so njena last, sicer pa le, če to zahtevajo splošna varnost
51
ali moralni razlogi. KZ-1 še določa, da se sme odrediti obvezen odvzem predmetov, tudi če
niso storilčeva last.
Ta varnostni ukrep izvrši sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji. To sodišče je po ZKP
(tretji odstavek 131. člena) pristojno, da odloči, ali naj se predmeti prodajo po določbah, ki
veljajo za postopek izvršbe, ali naj se izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu
drugemu zavodu, ali pa naj se uničijo. Prodaja se opravi v skladu z ZIZ, po katerem se
odvzeti predmeti prodajo na javni draţbi ali z neposredno pogodbo. Draţba se opravi, če so
odvzeti predmeti večje vrednosti in je moč pričakovati, da bodo prodani po višji ceni od
ocenjene vrednosti. Denar od tako prodanih odvzetih predmetov je last proračuna drţave.
52
4 SKLEP
V drţavi sta velikega pomena stopnja demokratičnosti in vladavina prava, kar se odraţa
tudi na področju prava izvrševanja kazenskih sankcij. Povedali smo ţe, da je za izvrševanje
kazenskih sankcij pristojno kazensko sodišče, kot izvršilna veja oblasti. Sodnik mora slediti
črki zakona, ne glede na to, ali gre za kazensko odgovorno fizično ali pravno osebo.
Z naraščanjem števila pravnih oseb, raste tudi gospodarska kriminaliteta. Za boj proti njej
pa je opaziti spremembe zakonodaje na področju odgovornosti pravnih oseb za kazniva
dejanja in področju prava izvrševanja kazenskih sankcij za pravne osebe, v smislu dodanih
dveh novih stranskih kazni za pravne osebe in višjih denarnih zneskov, ki se lahko izrečejo
pravni osebi. Z razvojem tehnologije in z gospodarsko krizo, dobivajo kazniva dejanja
vedno večje razseţnosti in vedno več je t.i. teţjih kaznivih dejanj, zato je ţe preiskovanje
teh kompleksnih in strokovno zahtevnih primerov s strani kriminalistične policije
zahtevnejše in dolgotrajnejše81
.
Skozi diplomsko delo smo ţeleli prikazati sodno prakso oziroma vsaj statistiko s področja
izvrševanja kazenskih sankcij pravnim osebam. Za pomoč smo zaprosili vsa večja sodišča v
drţavi, davčne urade, različne odvetnike, pravne strokovnjake, profesorje prava, nadalje
Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, Inštitut za kriminologijo, različna ministrstva,
penološko društvo, Agencijo za trg vrednostnih papirjev, itd., a nam nikjer niso znali
konkretno svetovati oziroma nam dati konkretnih podatkov. V primerih, ko so nam znali
pribliţno svetovati za katero izmed kazenskih sankcij, smo to potem predstavili pri dotični
kazenski sankciji. Dejstvo je, da je na tem področju sodne prakse malo, prav tako se na tem
področju statistika ne vodi, poleg tega pa se veliko postavlja vprašanj, a se po drugi strani
daje malo odgovorov. Lahko bi celo rekli, da se tako glede obstoječih, kot tudi novih
kazenskih sankcij ledina še orje, hkrati pa so tudi sodniki preobremenjeni in niso
pripravljeni prevzeti novih nalog, kar se vidi v velikih sodnih zaostankih vsako leto. Uprava
za izvrševanje kazenskih sankcij z letošnjim letom celo ustanavlja posebno skupino
81 Glej: http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=4280 [21.01.2010].
53
sodnikov, ki se bo ukvarjala z zahtevnejšim gospodarskim kriminalom. Če bodo uspešni,
bodo pokazala leta trdega dela in praksa v naslednjih letih82
.
Na vprašanje doslednosti pri izvrševanju kazenskih sankcij pravnim osebam ne moremo
odgovoriti ne pritrdilno, niti ga zanikati, kajti prakse s tega področja praktično ne poznamo.
Če moramo podati nek odgovor, bi rekli, da bi lahko bilo dosledno, koliko pa je uspešno,
pa je drugo vprašanje.
Glede na to, da pa so premoţenjske sankcije, predvsem pa denarna kazen, najpogostejše,
zna biti izvršitev le-teh tudi v praksi mogoča in uspešna, nenazadnje, pravna oseba mora,
vsaj za svoje osnovno delovanje, imeti neko finančno zaledje, katerega je potem, v primeru
premoţenjske sankcije, mogoče tudi dejansko izterjati. Ostale kazenske sankcije pa so
zahtevnejše in ne preveč pogoste, in bi zato tudi trajalo dlje časa, da bi se lahko dejansko
realizirale.
Menimo, da bi večje učinke prej doprinesla odprava vzrokov zaradi katerih se »ustvari«
večina kaznivih dejanj, ki jih storijo zaposleni v pravni osebi oziroma vodstveni organi
pravne osebe, kar je morda edino učinkovito sredstvo, ki pa seveda ne prinaša hitrih rešitev
in učinkov. Prav tako pa storilci kaznivih dejanj še vedno »kalkulirajo«, kako storiti
kaznivo dejanje v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, da ga organi pregona ne bi
odkrili, in se ne ukvarjajo s tem, kakšno kazen bo s tem utrpela pravna oseba.
Zavedati se moramo, da se vsaka druţba s časom razvija, posledično pa se razvijajo tudi
odnosi med ljudmi. Naloga drţave je, da temu razvoju sledi ter določa pravila ravnanja
posameznikov v druţbi. Ureditev novih kaznivih dejanj je zaradi pomanjkljivosti do sedaj
veljavnega zakonika nujno potrebna83
.
82
http://www.evropavspletu.si/Z_letom_2010_nad_zahtevnejsi_gospodarski_kriminal_posebna_skupina_sodni
kov,431,3509,1.html [20.01.2010]. 83 http://www.vinkogorenak.net/2008/11/22/nasprotujem-spremembam-novega-kazenskega-zakonika/
[20.01.2010].
54
5 BIBLIOGRAFIJA
5.1 LITERATURA
Monografije
Bavcon Ljubo, Šelih Alenka, Korošec Damjan, Ambroţ Matjaţ, Filipčič Katja,
Kazensko pravo, Splošni del, 5. izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana,
2009.
Bele Ivan, Deisinger Mitja, Balaţic Vlado, Jakulin Vid, Zakon o odgovornosti
pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), s komentarjem, Nova slovenska
zakonodaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000.
Carli Aldo, Wohinz Miha, Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), s
komentarjem in podzakonskimi akti, Bonex, Ljubljana, 2001.
Ivanjko Šime, Kocbek Marijan, Korporacijsko pravo, pravni poloţaj gospodarskih
subjektov, GV Zaloţba, Ljubljana, 2003.
Jerovšek Tone, Simič Ivan, Škof Bojan, Zakon o davčnem postopku, s
komentarjem, Davčno izobraţevalni inštitut, Ljubljana, 2008.
Kušej Gorazd, Pavčnik Marijan, Perenič Anton, Uvod v pravoznanstvo, Ponatis 3.
spremenjene in dopolnjene izdaje, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.
Lajevec Maja, ur., Tratar Boštjan, ur., Izvršba po novem, priročnik za uporabo
Zakona o izvršbi in zavarovanju v praksi, Legat consultor, Ljubljana, 2008.
Selinšek Liljana, Gospodarsko kazensko pravo, GV Zaloţba, Ljubljana, 2006.
Selinšek Liljana, Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV
Zaloţba, Ljubljana, 2007.
Volk Dida, Izvršba - izterjava denarnih terjatev, Zakon o izvršbi in zavarovanju
(neuradno prečiščeno besedilo) z navzkriţnim navajanjem zakonodaje in
podzakonskimi predpisi, Zakonodaja, Planet GV, poslovno izobraţevanje,
Ljubljana, 2009.
Volk Dida, Izvršba, izterjava denarnih terjatev in vse kar morate vedeti o sodnem
postopku, 2. izdaja, usklajena z novelo ZIZ, DZS, Ljubljana, 2003.
55
Strokovni članek
Selinšek Liljana, Predvidene spremembe ZOPOKD, Pravna praksa, št. 15, letnik
2008, GV Zaloţba, april 2008, str. 19.
5.2 PRAVNI VIRI
Kazenski zakonik , Uradni list RS, št. 55/2008 (66/2008 popr.), 39/2009, 55/2009,
Ljubljana 2008.
Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni v zavode za
prestajanje kazni zapora, Uradni list RS, št. 41/1997, 22/2000, 78/2000, Ljubljana
1997.
Pravila borze, Uradni list RS, št. 85/2005, 118/2005, 39/2007, 45/2007, 67/2007,
45/2008, Ljubljana 2005.
Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, Uradni list SRS, št. 31/1979, Ur.l. RS, št.
22/2000, 102/2000, Ljubljana 2000.
Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov, Uradni list RS, št. 78/2001, 85/2009,
Ljubljana 2001.
Uredba o ustanovitvi zavoda za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji,
Uradni list RS, št. 84/2000, Ljubljana 2000.
Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/2006, 24/2008, 125/2008,
47/2009 (48/2009 popr.), 110/2009 (1/2010 popr.), Ljubljana 2006.
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem
prenehanju, Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, Ljubljana 2007.
Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, 72/1998, 11/1999,
89/1999, 11/2001, 75/2002, 87/2002, 70/2003 (83/2003 popr., 91/2003 popr.),
40/2004, 132/2004, 46/2005, 96/2005, 17/2006, 30/2006, 44/2006, 69/2006,
110/2006, 115/2006, 3/2007, 93/2007, 6/2008, 37/2008, 45/2008, 113/2008,
28/2009, 47/2009 (48/2009 popr.), 57/2009, Ljubljana 1998.
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/2000, 59/2002,
113/2005, 70/2006, 110/2006, 76/2008, 40/2009, Ljubljana 2000.
56
Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.), 25/1996,
39/1996, 5/1998, 49/1998 (66/1998 popr.), 72/1998, 6/1999, 42/2000, 66/2000,
111/2001, 32/2002, 3/2003, 21/2003, 44/2003, 56/2003, 92/2003, 114/2003,
116/2003, 43/2004, 68/2004, 83/2004, 96/2004, 101/2005, 8/2006, 14/2007,
32/2007, 102/2007, 21/2008, 23/2008, 65/2008, 68/2008, 89/2008, 77/2009,
88/2009, 109/2009 Ljubljana 1994.
Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, Uradni list RS, št. 59/1999
(12/2000 popr.), 50/2004, 98/2004, 65/2008, Ljubljana 1999.
Zakon o prekrških, Uradni list RS, št. 70/2006, 109/2009, Ljubljana 2006.
Zakon o sodnem registru, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 13/1994,
91/2005, 111/2005, 114/2005, 42/2006 (60/2006 popr.), 33/2007, 54/2007, 65/2008,
49/2009, Ljubljana 1994.
Zakon o trgu finančnih instrumentov, Uradni list RS, št. 67/2007 (100/2007 popr.),
69/2008, 40/2009, Ljubljana 2007.
5.3 INTERNETNI VIRI
Davčna uprava Republike Slovenije, Novi Zakon o davčnem postopku - bistvene
novosti in spremembe, URL:
http://www.durs.gov.si/si/aktualno/novi_zakonski_akti/novi_zakon_o_davcnem_po
stopku_bistvene_novosti_in_spremembe/ (19.08.2009).
Davčna uprava Republike Slovenije, URL: http://www.durs.gov.si/ (05.04.2009).
Drţavni zbor Republika Slovenija, Poročevalec Drţavnega zbora, URL:
http://www.dz-rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382503
(14.08.2009).
Drţavni zbor Republika Slovenija, Poročevalec Drţavnega zbora, URL:
http://www.dz-rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=rt&id=39382504
(05.07.2009).
Euribor-rates.eu, Euribor, URL: http://www.euribor-rates.eu/ (18.07.2009).
Evropa v spletu, Z letom 2010 nad zahtevnejši gospodarski kriminal posebna
skupina sodnikov, URL:
57
http://www.evropavspletu.si/Z_letom_2010_nad_zahtevnejsi_gospodarski_kriminal
_posebna_skupina_sodnikov,431,3509,1.html (20.01.2010).
Gospodarska zbornica Slovenije, Davčni postopek - ZdavP-1, URL:
http://www.gzs.si/slo/storitve/poslovne_informacije/analize_napovedi_skep/26965
(18.07.2009).
Komisija Drţavnega sveta za drţavno ureditev, Mnenje k Predlogu zakona o
spremembah in dopolnitvah Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
(ZOPOKD-B) - druga obravnava, URL:
http://www.ds-rs.si/kb/komisije/?View=entry&EntryID=497 (12.08.2009).
Ministrstvo za pravosodje, Nov Kazenski zakonik in kazniva dejanja zoper
gospodarski kriminal, URL:
http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5859/ (30.05.2009).
Ministrstvo za pravosodje, V Uradnem listu RS objavljena novela Zakona o
odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD-B), URL:
http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5903/ (06.09.2009).
Portal druţbe IUS SOFTWARE, Izvrševanje kazenskih sankcij, URL:
http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Komentar.asp?id=38943 (05.07.2009).
Računovodja.com, Odgovor na poslansko vprašanje v zvezi s policijsko preiskavo
kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete, URL:
http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=4280 (21.01.2010).
Vinko Gorenak, Nasprotujem spremembam novega Kazenskega zakonika, URL:
http://www.vinkogorenak.net/2008/11/22/nasprotujem-spremembam-novega-
kazenskega-zakonika/ (20.01.2010).