UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKO DELO

Iris Zajc

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

ODNOS KATOLIŠKE CERKVE DO NEOLIBERALNIH

EKONOMSKIH POGLEDOV IN PRAKS

Diplomska naloga

Kandidatka: Iris Zajc

Mentor: doc. dr. Miran Lavrič

Maribor, 2016

I

Lektorica: Monika Zanjkovič, prof. slov.

Prevajalka: Vesna Popović Dobrnjac, univ. dipl. angl.

II

ZAHVALA

Ob tej priložnosti bi se najprej rada zahvalila mentorju za vso strokovno in

organizacijsko pomoč, nasvete in podporo pri izdelavi diplomske naloge ter

nenehno usmeritev tekom raziskovanja.

Hkrati bi se še posebej zahvalila svojim najbližjim, ki so mi vseskozi stali ob

strani, me spodbujali in mi bili v veliko podporo.

III

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisani-a Iris Zajc rojen-a 04.07.1987 študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer zgodovina in sociologija, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Odnos katoliške cerkve do neoliberalnih

ekonomskih pogledov in praks, pri mentorju doc. dr. Miranu Lavriču,

avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni;

teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj, ____________________ Datum, __________________

_______________________

(podpis študenta-ke)

www.ff.um.si | ff@um.si | t +386 2 22 93 840 | f +386 2 22 93 625 | trr: SI56 0110 0600 0020 393 | id ddv: SI71674705

IV

UNIVERZA V MARIBORU

____________________________ IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA DELA IN

OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV Ime in priimek diplomanta-tke: Iris Zajc Vpisna številka: 61243918 Študijski program: zgodovina in sociologija Naslov diplomskega dela: Odnos katoliške cerkve do neoliberalnih ekonomskih pogledov in praks Mentor: doc. dr. Miran Lavrič Somentor: __________________________________________________________ Podpisani-a Iris Zajc izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. ___________________________________________________________________ Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: __________________________________ ne sme biti javno dostopno do __________________ (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). __________________________________________________________________ Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.

Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke:

________________________ _________________________ Podpis mentorja _________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno): Podpis odgovorne osebe naročnika in žig: __________________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)

V

ODNOS KATOLIŠKE CERKVE DO NEOLIBERALNIH

EKONOMSKIH POGLEDOV IN PRAKS

Povzetek

Diplomska naloga obravnava odnos rimskokatoliške cerkve do neoliberalnih

ekonomskih idej in praks. Proučuje vpliv religije na ekonomijo, pri čemer izhaja

predvsem iz ideje Maxa Webra, da ima religija lahko pomemben vpliv na

ekonomsko področje. Gre za teoretično naravnano nalogo, v kateri so osrednji vir

podatkov predstavljale papeške socialne okrožnice, saj načela katoliškega

družbenega nauka določajo, širijo in oznanjajo predvsem papeži. Diplomska

naloga se tako osredotoča na zadnje tri papeže, in sicer na papeža Janeza Pavla II.,

Benedikta XVI. in Frančiška, ter izpostavlja njihov odnos do prevladujočega

gospodarskega sistema. Tukaj opozori na preveliko splošnost papeških predlogov

v smeri izboljšanja položaja množic, hkrati pa opozarja tudi na problem

učinkovitosti cerkvenega nauka, saj se nemalokrat zgodi, da posamezni

predstavniki cerkve niti sami ne spoštujejo njegovih načel. Ob tem izpostavlja

različne cerkvene finančne škandale, ki nakazujejo na dvojna načela

rimskokatoliške cerkve. Predvsem se osredotoča na načelo solidarnosti in

proučuje možnost, da skuša cerkev preko dobrodelnosti pravzaprav ohraniti svojo

moč in avtoriteto. Zato izrazi dvom v iskrenost prizadevanj cerkve za odpravo

revščine in nakaže možnost, da so visoke stopnje družbenih neenakosti in revščine

celo v interesu cerkve.

Ključne besede: religija, ekonomija, katoliška cerkev, katoliški nauk,

neoliberalizem, socialne okrožnice

VI

THE ATTITUDE OF THE CATHOLIC CHURCH TO

NEOLIBERAL ECONOMIC VIEWS AND PRACTICES

Summary

The thesis deals with the attitude of the Roman Catholic Church to neoliberal

economic ideas and practices. It examines the impact of religion on the economy,

drawing mainly from Max Weber's idea that religion can have a significant impact

on the economic sphere. This thesis is theoretically oriented, with papal social

circulars representing the central source of data, since the principles of Catholic

social teachings are defined, spread and preached mainly by the popes. The thesis

also focuses on the last three popes, that is on Pope John Paul II, Benedict XVI

and Francis, and exposes their relationship to the dominant economic system. It

highlights the excessive generality of papal proposals aimed at improving the

situation of the masses, and also points to the problem of the effectiveness of the

Church's teachings, since it often happens that even the individual representatives

of the Church do not respect its principles. At the same time it highlights various

Church financial scandals that point to the double standards of the Roman

Catholic Church. The thesis in particular focuses on the principle of solidarity

and examines the possibility that the Church is actually trying to maintain its

power and authority through charity. Therefore, it expresses doubts about the

sincerity of the efforts of the Church to eradicate poverty and indicates the

possibility that high levels of social inequality and poverty are actually in the

interest of the Church.

Key words: religion, economy, Catholic Church, Catholic teachings,

neoliberalism, social circulars

VII

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .............................................................................................................. 1

1.1 Definiranje problema ................................................................................ 1

1.2 Namen oz. cilji ......................................................................................... 2

1.3 Metodologija dela ..................................................................................... 3

1.4 Struktura dela ........................................................................................... 3

2 ODNOS MED RELIGIJO IN EKONOMIJO............................................. 5

2.1 Učinek religije na ekonomijo ................................................................... 5

2.1.1 Webrovo razumevanje religije .......................................................... 9

2.2 Učinek ekonomije na religijo ................................................................. 12

3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI NEOLIBERALIZMA ................................ 15

3.1 Zgodovina neoliberalizma ...................................................................... 15

3.2 Temeljna načela neoliberalizma ............................................................. 18

3.3 Kritika neoliberalizma ............................................................................ 20

4 EKONOMSKI VIDIKI KATOLIŠKEGA DRUŽBENEGA NAUKA ... 24

5 ODNOS RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE DO NEOLIBERALIZMA 29

5.1 Zgodovina stališč rimske kurije.............................................................. 30

5.1.1 Papež Janez Pavel II. ....................................................................... 34

5.1.2 Papež Benedikt XVI. ....................................................................... 40

5.1.3 Papež Frančišek ............................................................................... 46

5.2 Konkretna dejanja v povezavi z neoliberalno politiko ........................... 51

5.2.1 Afera Vatileaks................................................................................ 58

5.2.2 Finančne operacije mariborske nadškofije ...................................... 62

5.2.3 Drugi ilustrativni primeri ekonomsko usmerjenega delovanja

katoliške cerkve ............................................................................................. 69

VIII

6 ZAKLJUČEK............................................................................................... 73

7 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 77

1

1 UVOD

1.1 Definiranje problema

Diplomska naloga obravnava odnos med religijo in ekonomijo, s posebnim

poudarkom na odnosu katoliške cerkve do neoliberalizma.

Težko rečemo, katera od družbenih funkcij religije je pomembnejša, vendar ima

religija kljub spremembam še vedno močan vpliv na delovanje družbe, s tem pa

tudi na njeno ekonomsko stanje. Sociolog Max Weber je trdil, da je vpliv religije

na gospodarsko življenje zelo velik. V svojem delu Protestantska etika in duh

kapitalizma je analiziral vpliv protestantizma in še posebej kalvinizma na

uveljavljanje kapitalizma. Po njegovem je protestantska etika tista, ki v ospredje

postavlja usmerjenost človeka v delo, ustvarjanje dobička in njegovo investiranje,

kar pa je osnova za razvoj racionalnega načina življenja oz. za ekonomsko

racionalnost.

Seveda pa ima tudi ekonomija velik vpliv na religijo. Mnoge raziskave namreč

kažejo, da predvsem ekonomska neenakost vodi v zmanjševanje občutkov

eksistenčne varnosti, s čimer se povečuje religioznost in obratno – z

zmanjševanjem ekonomske neenakosti religioznost upada.

Pri tem smo izhajali iz Wallersteinove trditve, da je »kapitalizem stvaritev

neenakosti sveta«. Danes namreč prevladuje tržni kapitalizem oz. neoliberalizem,

ki poudarja radikalno privatizacijo nacionalnih podjetij, privatni sektor in

tekmovalnost ter zagovarja krčenje države oz. zmanjševanje njene vloge v tistih

funkcijah, zaradi katerih govorimo o državi blaginje. Deluje v smeri varovanja

interesov kapitala in razširjanja procesa akumulacije kapitala. Vse to pa je v

nasprotju s katoliškim socialnim naukom, katerega osrednje vrednote so:

solidarnost, subsidiarnost, skupno dobro, družbena pravičnost oz. odgovornost,

človeško dostojanstvo, človekove pravice, socialna država in socialno tržno

gospodarstvo.

2

Znotraj omenjenega katoliškega socialnega nauka se je rimskokatoliška cerkev do

neoliberalizma že večkrat izrecno opredelila. Predvsem tukaj izstopajo papež

Janez Pavel II., Benedikt XVI. in papež Frančišek, ki so s svojimi okrožnicami

obsodili globalni gospodarski sistem in predvsem opozorili na socialno pravičnost

ter družbeno enakost. A vendar je očiten razkorak med stališči vrha

rimskokatoliške cerkve in stališči njenih nižjih nivojev. Veliko cerkvenih

funkcionarjev in katoliških politikov namreč zavestno sprejema neoliberalna

načela. Najbolj odmeven primer je bilo slabo ekonomsko delovanje mariborske

nadškofije, znotraj rimske kurije pa je bila zelo odmevna afera Vatileaks.

1.2 Namen oz. cilji

Osrednja tema diplomske naloge je odnos med religijo in ekonomijo. Cilj naloge

je analizirati učinke ekonomije na religijo in učinke religije na ekonomijo, s

poudarkom na razmerju med katolištvom in neoliberalizmom.

Tako je osnovni namen oz. cilj diplomske naloge analiza odnosa rimskokatoliške

cerkve do neoliberalizma v času papeževanja papežev Janeza Pavla II., Benedikta

XVI. in Frančiška s pomočjo predstavitve konkretnih primerov v Sloveniji in po

svetu.

Naloga skuša odgovoriti predvsem na naslednja raziskovalna vprašanja:

Na kakšne načine religija vpliva na ekonomijo?

Na kakšne načine ekonomski sistem vpliva na religijo?

Kakšna so stališča vrha rimskokatoliške cerkve do neoliberalizma in kako

so se spreminjala v zadnjih 20 letih?

Kakšna je stopnja skladnosti med deklariranimi stališči vrha

rimskokatoliške cerkve in njenim delovanjem v praksi?

3

1.3 Metodologija dela

Gre za teoretično naravnano nalogo, ki ne temelji na zbiranju primarnih podatkov.

Pri iskanju odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja smo se opirali

predvsem na strokovno in znanstveno literaturo, avtoritativne tekste katoliške

cerkve (npr. okrožnice papežev) in deloma tudi na novinarske prispevke. V teh

okvirih so bile uporabljene predvsem naslednje metode dela:

deskriptivna metoda,

komparativna metoda,

zgodovinska metoda,

metoda analize in sinteze.

1.4 Struktura dela

Diplomsko nalogo sestavljajo trije poglavitni sklopi, in sicer uvod, jedro in

zaključek. Ti sklopi so nadalje razdeljeni na več medsebojno povezanih poglavij

in podpoglavij, celotno delo pa se konča s seznamom virov in literature.

V uvodu so zastavljena teoretična izhodišča izbrane teme, podani so nameni in

cilji s ključnimi vprašanji ter predstavljene metode dela, ki smo jih pri pisanju

naloge uporabili.

Osrednji del naloge je sestavljen iz štirih poglavij. V prvem poglavju smo

obravnavali funkcije religije in proučevali odnos med religijo in ekonomijo.

Predvsem nas je zanimal učinek religije na ekonomijo in učinek ekonomije na

religijo oz. na kakšen način sta oba pojava medsebojno povezana. Pri tem smo

izhajali iz številnih teorij, raziskav in študij.

V drugem poglavju smo predstavili neoliberalni ekonomski sistem: njegov

začetek, razvoj in utrditev oz. prevlado v svetu. Opisali smo temeljna načela in

ideje, ki jih zagovarjajo neoliberalisti ter izpostavili najpogostejše kritike na račun

neoliberalizma.

4

V tretjem poglavju je poudarek na družbenem katoliškem nauku, ki ga širijo,

dopolnjujejo in oznanjajo papeži. Podali smo definicijo nauka, njegova temeljna

načela in nakazali, za kaj si prizadeva oz. čemu nasprotuje.

Četrto poglavje se osredotoča na odnos papežev do neoliberalizma, torej na bistvo

diplomske naloge. Predvsem prikazuje kritično obravnavanje temeljnih

neoliberalnih načel s strani papežev in negativne posledice gospodarskega

razvoja. Na podlagi socialnih okrožnic smo analizirali, kaj je skupno vsem

papežem in katere so prednosti, pa tudi pomanjkljivosti njihovega mišljenja. Prav

tako smo s pomočjo nekaterih cerkvenih finančnih škandalov proučili, kako se v

praksi kaže spoštovanje katoliškega nauka.

V zaključku so podani glavni sklepi, do katerih smo prišli s pomočjo literature in

ostalih virov tekom pisanja diplomske naloge.

5

2 ODNOS MED RELIGIJO IN EKONOMIJO

Z odnosom med religijo in ekonomijo se je že v preteklosti ukvarjala vrsta

najpomembnejših sociologov – Weber, Durkheim in Marx, dandanes pa so mu

namenjene številne raziskave, ki se predvsem osredotočajo na proučevanje vpliva

religije in njenih sestavin na ekonomijo in obratno, proučevanje vpliva ekonomije

na religijo in njene sestavine. Po mnenju mnogih raziskovalcev sta namreč religija

in ekonomija medsebojno tesno povezani. Oba pojava se lahko pojavljata kot

odvisna oz. neodvisna spremenljivka, kar pomeni, da drug na drugega močno

vplivata. Če religijo obravnavamo kot neodvisno spremenljivko, je ključno

vprašanje, kako religioznost določa individualne karakteristike vernih, kot so

delovna etika, poštenost in ekonomičnost oz. varčnost, ter s tem vpliva na

ekonomsko uspešnost. Če pa se religija pojavlja kot odvisna spremenljivka, potem

proučujemo, kako ekonomski razvoj vpliva na religioznost oz. verovanje in

udeležbo vernikov pri posameznih verskih obredih (Barro in McCleary, 2006, str.

49).

2.1 Učinek religije na ekonomijo

»Religija je ena od pomembnih razsežnosti naše biti, saj kroji naša življenja,

zavedno, še pogosteje pa nezavedno, usmerja tokove našega obstoja in jih

premika. Je tisto, kar združuje množice in posameznike v njih dela enake, in je

tisto, kar postavlja meje med neenakimi zunaj tega območja. Skratka, združuje in

ločuje. Je nekaj opojnega. Toda kje so njene meje in kakšna je njena prihodnost?«

(Ratels, 2009, str. 1).

Religija je zelo kompleksen družbeni pojav, ki ima v različnih družbah in kulturah

različen pomen in je na različne načine del družbenega življenja. Prav zaradi tega

govorimo o različnih družbenih funkcijah religije, ki so odvisne od širših

družbenih, gospodarskih in političnih razmer. Vendar pa tudi sama religija vpliva

na te razmere, in sicer na dva načina: posredno, s tem ko vpliva na ravnanje

6

posameznika, in neposredno s svojim vplivom na delovanje družbe kot celote.

Najpogosteje se v literaturi omenjajo naslednje štiri funkcije:

Integracijska funkcija – slednjo najbolj poudarjajo zagovorniki

funkcionalizma. Religija ima povezovalno vlogo, ker ima izoblikovan

enoten sistem vrednot in norm ter enoten pogled na delovanje družbe, kot

takšna pa lahko poveže različne socialne skupine in kategorije v današnji

globalni družbi. Je torej odločilen dejavnik družbene integracije, ki še

vedno deluje tudi takrat, ko vse ostale institucije odpovedo;

Socialno-kontrolna ali etična funkcija – ta funkcija je povezana z

integracijsko funkcijo, zato jo prav tako najbolj poudarjajo funkcionalisti.

Trdijo, da je socialni nadzor s strani religije zelo močan, saj imajo

temeljne družbene vrednote in moralne norme svoj izvor v verski tradiciji;

Kompenzacijska funkcija – slednjo so najbolj izpostavljali marksisti.

Znameniti stavek Karla Marxa »Religija je opij ljudstva« nazorno

izpostavlja religijo kot mehanizem, ki s svojimi predstavami o posmrtnem

življenju daje vernikom trenutno tolažbo in upanje na boljše življenje ter

prikriva dejanske vzroke za tostransko neenakost, trpljenje in

nezadovoljstvo;

Legitimacijska funkcija – je tesno povezana s kompenzacijsko. Marksisti

namreč trdijo, da religija ne samo prikriva neenakost, ampak jo celo

upravičuje. Ima glavno vlogo pri ohranjanju obstoječega družbenega reda

in položaja posameznikov v njem, saj naj bi bila takšna božja volja.

Pripomore torej k temu, da se ljudje sprijaznijo s stanjem, v kakršnem

živijo (Haralambos in Holborn, 1999, str. 453–462).

Glede na to, da ima vsaka družba svoje vrednote in norme, težko rečemo, katera

od opisanih družbenih funkcij religije je pomembnejša, vendar pa lahko trdimo,

da ima religija kljub spremembam še vedno močan vpliv na delovanje družbe, s

tem pa tudi na njeno ekonomsko stanje oz. sistem. Mnogi sociologi namreč trdijo,

da je religija gibalo ekonomije. Največji med njimi je Max Weber, ki je v svojem

znamenitem delu Protestantska etika in duh kapitalizma trdil, da religije s

posvetno oz. produktivno askezo (materialno premoženje je dovoljeno)

7

spodbudno vplivajo na ekonomski razvoj posamezne družbe, nasprotno pa religije

z neposvetno oz. neproduktivno askezo (prepovedane so akumulacija kapitala,

oderuštvo in obresti) nanj delujejo zaviralno (Prav tam, str. 467–468).

Iz njegove teze sta izhajala tudi ameriški ekonomist Robert Barro in njegova

sodelavka s harvardske univerze Rachel McCleary. V svoji raziskavi Religija in

ekonomska rast sta proučevala podatke o verskem prepričanju, zbrane v 59

državah v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V teh raziskavah

so vprašani odgovarjali na različna vprašanja, povezana z religijo, npr. verovanje

v boga, nebesa, pekel, pogostost obiskovanja verskih obredov. Na podlagi zbranih

podatkov sta nato Barro in McClearyjeva skušala ugotoviti, če in kako te

sestavine verskega življenja pripomorejo k rasti bruto družbenega proizvoda in

prišla do sklepa, da na ekonomsko rast pozitivno vpliva vera v posmrtno življenje.

Še bolj kot nagrada z nebesi je učinkovita grožnja s peklom. Onstranski

kompenzatorji, kot so zveličanje, odrešenje, poguba oz. prekletstvo, so namreč

pomembna spodbuda za vedenje na tem svetu. Potemtakem lahko vera v te

kompenzatorje poveča produktivnost z oblikovanjem in vsiljevanjem

individualnih vrednot, kot so delavnost, varčnost, odkritost in poštenost. S

stopnjevanjem teh navad religija spodbuja investicije in tako vpliva na ekonomsko

rast. Trdita torej, da verovanje vpliva na zgoraj omenjene individualne značilnosti,

te pa nadalje na ekonomsko uspešnost. A vpliv religije na ekonomijo je pozitiven

predvsem pri dejanski veri v obstoj boga, samo obiskovanje verskih obredov pa je

z ekonomskega vidika samo zapravljanje časa, saj naj bi po njunem mnenju

verske institucije zahtevale preveč časa in preveč finančnih sredstev, kar pa zavira

ekonomsko rast. To pomeni, da če se večino sredstev namenja samo za verske

obrede, se posledično manj namenja za investicije na gospodarskem področju

(Barro in McCleary, 2006, str. 51–71). Dr. Marjan Smrke, sociolog religije na

ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ugotavlja, da je morda ravno v tem razlika

med ekonomskimi vidiki protestantizma in drugimi različicami krščanstva. V

protestantizmu namreč obiskovanje verskih obredov ni znak vernosti, medtem ko

v tradicionalnih katoliških okoljih je. Tako se v teh verniki pogosteje udeležujejo

verskih obredov, v protestantskih pa bolj malo (Podjed, 2005, str. 1).

8

Sicer pa je Smrke do predstavljene raziskave skeptičen, saj so ameriške raziskave

pogosto usmerjene »amerikocentrično« in prevečkrat primerjajo rezultate s svojim

lastnim ekonomskim in verskim sistemom. Prav tako Webrove teze tudi niso

nujno nezmotljive, saj znotraj protestantizma obstajajo določene ločine, ki

nasprotujejo tehničnemu razvoju in potemtakem ekonomije ne spodbuja ves

protestantizem (prav tam, str. 1).

Vpliv religije na ekonomijo pa ni opazen le pri protestantizmu, temveč tudi pri

nekaterih drugih svetovnih verstvih. Čeprav je Weber trdil, da je konfucianizem

na Daljnem vzhodu nespodbuden za ekonomski razvoj, ker preveč poudarja

patriarhalnost in avtoriteto starejših nad mlajšimi, pa nekateri raziskovalci, kot so

Bellah, Hagen in Susumu, menijo drugače. Ocenjujejo namreč, da je prav

konfucianizem spodbudil ekonomski razvoj in uspešnost azijskih tigrov. S svojim

poudarjanjem družinskih vezi in mrež je postal osnova za nastanek družinskih

podjetij, ki so v Aziji še danes zelo uspešna. Tudi na Japonskem naj bi na

ekonomski razcvet vplivala prav religija, in sicer zen budizem. To v svojih

študijah skušata dokazati Toyomasa in Yoshio, ki menita, da so imele družbeno-

psihološke razmere v japonski religiji vlogo katalizatorjev za množično

modernizacijo. Predvsem poudarjata vlogo delovne etike, ki jo je vseboval zen

budizem in se je razširila v vse družbene sloje, zaradi česar naj bi se Japonska

razvijala hitreje kot večina držav na svetu (Delakorda Kawashima, 2015, str. 47–

48).

Lahko pa na razvoj gospodarstva vpliva celo marginalizacija določene religije.

Najlepši primer predstavljajo Judje, ki so, kljub mračni zgodovini, dosegli izreden

ekonomski uspeh. V krščanskem svetu jim je bilo prepovedano imeti zemljo, zato

so se ukvarjali s posojanjem denarja in trgovino – torej z dejavnostmi, s katerimi

se niso smeli ukvarjati kristjani, ker je cerkev do njih imela predsodke. Sčasoma

so obogateli in postali gonilo državnega gospodarstva. Na njihovo ekonomsko

uspešnost so vplivali trije dejavniki: 1. močna identiteta, ki izhaja iz medsebojne

povezanosti med Judi, kar spodbuja kreativnost in produktivnost; 2. ugodna

poklicna struktura, ki jih ščiti pred negativnimi učinki trga delovne sile (kot smo

9

že omenili, se Judje pogosteje ukvarjajo s trgovino in bančništvom oz. s

samozaposlitvenimi dejavnostmi); 3. želja po znanju in izobraževanju, ki je

posledica migracij in prilagajanja novemu okolju. Prav zato Fudulu (2008, str. 28)

sklepa, da je judaizem vera, ki poleg protestantizma najbolje vpliva na ekonomijo.

Po drugi strani pa so pravoslavje, islam in hinduizem religije, ki gojijo

neproduktivno askezo in so kot take krive za počasnejši gospodarski razvoj.

Predvsem je s svojim kastnim sistemom problematičen hinduizem, saj verniki v

času tostranskega življenja ne morejo zamenjati kaste. Prav zaradi tega se lažje

sprijaznijo z razlikami v prihodkih in tolerirajo družbeno razslojenost med

revnimi in bogatimi (Podjed, 2005, str. 1).

Vpliv religije na ekonomijo se torej kaže v različno oblikovanih ekonomskih

sistemih, v delovni etiki in v gospodarskem razvoju oz. uspehu. Kot pravi Dr.

Marjan Smrke, je namreč »kapitalistična logika nekako prisotna v vseh religijah,

ki obljubljajo posmrtno življenje. Za vložke tukaj in zdaj se pričakuje neskončen

profit« (prav tam). Izjema je le judaizem, kjer nauka o posmrtnem življenju ni,

pač pa je nauk o božjem izbranstvu, ki posedovanje materialnih dobrin obravnava

kot blagoslov oz. božje darilo (Tokarev, 1974, str. 279).

2.1.1 Webrovo razumevanje religije

Max Weber velja za enega izmed klasikov sociologije, ki so pomembno vplivali

na razvoj sociologije religije. V svojem znamenitem delu Protestantska etika in

duh kapitalizma je analiziral vpliv protestantizma, še posebej kalvinizma, na izvor

kapitalizma v zahodni Evropi in Ameriki. Njegova teza je bila, da verski nauki

vplivajo na družbeni razvoj oz. da verska etika vpliva na ekonomsko dejavnost

ljudi. Spoznal je namreč, da je bil v ekonomsko najrazvitejših deželah 16. stoletja

uveljavljen protestantizem in da so se hitreje gospodarsko razvijale v primerjavi z

ostalimi evropskimi deželami. Tudi lastniki kapitala in člani vodilnih položajev v

velikih gospodarskih in trgovskih podjetjih so bili večinoma protestanti. Vendar

10

nosilci kapitalizma niso bili podjetniki višjih slojev, temveč obrtniki srednjega

stanu, ki so se želeli povzpeti na družbeni lestvici (Weber, 1988, str. 24–53).

Weber je svoje trditve dokazoval z dejstvom, da so imeli tudi ostali predeli

Evrope in sveta enake oz. nekateri celo boljše tehnološke pogoje za uveljavljanje

kapitalizma (npr. dobro razvito trgovino in obrt), vendar je tam do njegovega

nastanka prišlo šele kasneje ali pa sploh ne. V krščanskem okolju je namreč

kapitalistično pridobitništvo vladajoči cerkveni nauk negativno vrednotil, vzhodne

religije (konfucianizem in budizem) pa so od svojih vernikov celo zahtevale

odrekanje materialnim dobrinam. Čeprav so torej te dežele imele ugodne pogoje

in so obstajali ljudje, ki so težili k dobičku, v njih ni prišlo do razvoja kapitalizma.

Po njegovem prepričanju je bila glavna ovira visoko vrednotenje brezdelja,

fatalizem, veliko število verskih praznikov in pretirana družinska solidarnost.

Manjkala so jim torej kulturna in psihološka izhodišča, kakršna je videl prav v

protestantski etiki (Haralambos in Holborn, 1999, str. 467–468).

Slednja predvsem poudarja človekovo usmerjenost v sistematično delo,

ustvarjanje in maksimiranje dobička ter njegovo nadaljnje investiranje. V ospredje

postavlja poklic kot vir posameznikove identitete in njegovega položaja v družbi,

zavrača pa podrejenost tradicionalnim običajem, ki ne prispevajo k ekonomski

učinkovitosti, kot npr. verski prazniki, ko je dela prost dan. Poudarek je torej na

posvetnem, poklicno organiziranem delu, ki je edina pot, kako ugajati oz. služiti

bogu, ki je že vse vnaprej določil. Ključen je nauk o predestinaciji oz. nauk o

izbranstvu kot Božji milosti, ki trdi, da se vse v življenju posameznika odvija po

Božjem načrtu – Bog je že vnaprej izbral nekatere za večno življenje oz.

zveličanje in druge za večno smrt. A za zveličanje je določena samo peščica ljudi,

nihče pa ne ve, kdo so izbranci, zato se pojavlja večno vprašanje: »Sem med

izvoljenimi?«. Ker verniki Božjih sklepov ne morejo spremeniti (odrešitve ne

morejo izgubiti tisti, ki so za to določeni, in je ne morejo doseči tisti, ki so

pogubljeni), zaradi negotove usode nenehno iščejo neka znamenja Božje milosti,

med katere pa spada prav ekonomski uspeh. Motivacija za delo dobi s tem versko

podlago. Posameznik svojo vero izkazuje s trdim delom, ker zares veruje v svojo

11

odrešitev. Svoj poklic opravlja vestno in čim boljše, Bogu v slavo in zahvalo za

izbranost (Weber, 1988, str. 94–98).

Protestantizem je s svojim naukom o predestinaciji torej spodbujal ljudi k

racionalnemu delu, s katerim bi si zagotovili večno življenje v onostranstvu.

Nenehno, vestno in sistematično opravljanje dela je bilo dojeto kot odgovor na

Božji klic. Koristnost določenega poklica in všečnost tega Bogu je bila odvisna od

pomembnosti proizvedenih dobrin za skupnost. Posledica tega je bil dobiček, ki je

bil v protestantski etiki kljub temu, da je vodil v skušnjave, dovoljen in celo

zapovedan. Vendar so morali protestanti ustvarjeni dobiček ponovno investirati v

proizvodnjo in trgovino. Zapravljanje je bilo strogo prepovedano. Posameznik je

moral ostati skromen, preprost, vzdržen in nevezan na zemeljske dobrine in užitke

in prav delo naj bi bilo asketsko sredstvo – predstavljalo je preventivo pred vsemi

skušnjavami (zabavo, plesom, lenobo, spolnimi užitki). Racionalno gospodarjenje

z denarjem ob strogo načrtovanem življenju se je povsem razcvetelo in pospešilo

produktivnost dela – prišlo je do akumulacije kapitala in do razvoja podjetništva

(prav tam, str. 143–198). Ko pa se je kapitalizem enkrat uveljavil, so njegova

izhodišča postala nepomembna, saj je pridobil lastno moč obnavljanja in začel

delovati neodvisno. Zunanje dobrine so postopoma dobile večjo moč nad

človekom in prodrle na vsa področja njegovega življenja. Tako se asketizem,

delavnost in varčevanje, čeprav so bili pomembni za začetni zagon kapitalizma,

vse bolj umikajo, saj v današnjem času predstavljajo prej oviro kot spodbudo za

gospodarski razvoj (Flere, 2005, str. 40).

Teorija, ki jo je Weber razvil v svojem delu, je spodbudila številne polemike.

Doživela je veliko kritik, a tudi podpore. Poleg nezadostne empirične

utemeljenosti mu Tawney očita, da je pri razvoju kapitalizma preveč poudarjal en

sam dejavnik; protestantska etika je le eden od dejavnikov, ki so vplivali na

racionalen način življenja. Dokaz so dežele (npr. Švica, Škotska, Madžarska, deli

Nizozemske), v katerih je bil kalvinizem že močno razvit, a je do razvoja

kapitalizma prišlo šele kasneje. Po njegovem je Weber zamenjal vzrok in

posledico – kalvinizem se je razvil tam, kjer so bile zgodnje oblike kapitalizma že

12

uveljavljene. Vera kot taka tudi ni spodbujala podjetniškega duha, ampak je s

strogo načrtovanim življenjem oz. naukom o predestinaciji izvajala precejšnjo

kontrolo nad verniki. Tako naj bi protestantizem postal samo ideologija zgodnjih

kapitalistov, s katero so poskušali opravičiti svoja dejanja in položaj. Zato je

danes prevladujoče mnenje, da je protestantizem prispeval k razvoju kapitalizma

le posredno, tako da je spodbudil gospodarsko dejavnost. Je pa Webrovo delo

kljub vsem kritikam izredno pomembno za razumevanje nastanka kapitalizma in

vpliva religije na ekonomijo, saj je prikazal, da lahko religiozne ideje pripeljejo do

ekonomskih sprememb (Haralambos in Holborn, 1999, str. 469–470).

2.2 Učinek ekonomije na religijo

V zadnjih dveh stoletjih je predvsem v Evropi vrsta sprememb bistveno vplivala

na spremembo vloge religije v družbi. Predvsem se je zmanjšal pomen in vpliv

religije ter verskih ustanov v gospodarskem, družbenem in političnem življenju.

Posvetni način življenja je torej začel počasi prevladovati nad religijskim. Ta

pojav imenujemo sekularizacija. Njeni zagovorniki trdijo, da je religija stvar

preteklosti oz. da se je umaknila v ozadje, s čimer pa so se zmanjšale tudi njene

družbene funkcije. Tako družbene dejavnosti niso več prežete z religijo, institucije

se omejujejo na zasebno sfero, država, šola in družina pa se pri izvrševanju svojih

funkcij ne sklicujejo več na vero. Sekularizacija je posledica hitrega uveljavljanja

znanosti in tehnike, procesa modernizacije, urbanizacije, industrializacije in

racionalizacije. Je torej posledica prehoda iz tradicionalne v moderno družbo.

Slednja je namreč strukturno in funkcionalno razčlenjena družba, za katero je

značilna relativna samostojnost posameznih področij družbenega življenja in tako

je tudi religija v modernih družbah postala samo še eno od avtonomnih področij.

Zreducirala se je na minimum, njene ustanove pa so pričele funkcionirati kot

vsaka druga organizacija (Flere, 2005, str. 145–148).

V takšnih razmerah se je začel zmanjševati interes za verske poklice, število

vernikov, vloga verskih institucij, legitimacijska in integracijska funkcija religije

– prišlo je do izrazitih sprememb v odnosu do verskih dogem in vrednot

13

(neupoštevanje slednjih v vsakdanjem življenju). Prav tako upada religioznost

med prebivalstvom. Gre predvsem za neudeležbo pri verskih obredih in

nepoznavanje tradicionalnih verskih naukov. Seveda se moramo zavedati, da je

pri (ne)obiskovanju verskih obredov mišljena predvsem cerkvena (ne)religioznost,

ki pa se ne usklajuje popolnoma z dejansko (ne)religioznostjo, kljub vsemu pa

lahko služi kot dokaz, da cerkev izgublja svoj vpliv na mišljenje in delovanje

ljudi. Ta se je namreč ohranil le v družbenih skupinah, ki jih je proces

modernizacije pustil na obrobju, kot npr. med kmeti, gospodinjami, ostarelimi,

brezposelnimi in manj izobraženimi (Haralambos in Holborn, 1999, str. 492).

Podobnega mnenja sta Pippa Norris in Ronald Inglehart, ki trdita, da v večini

postmodernih držav zadnjih petdeset let poteka proces sekularizacije, medtem ko

je najvišjo stopnjo religioznosti mogoče zaznati v revnih državah z naraščajočo

rodnostjo. Menita, da birokratizacija, urbanizacija in racionalizacija pomenijo

smrt religije. Modernizacija je torej eden ključnih elementov sekularizacije

(Norris in Inglehart, 2004, str. 3–5). Zlasti z gospodarskim razvojem

(zmanjševanje ekonomske neenakosti oz. politika države blaginje) se namreč

stopnja socialne varnosti poviša, kar posledično vpliva na upadanje religioznosti

in obratno, s povečevanjem ekonomske neenakosti (tudi ob splošni ekonomski

rasti) se zmanjšajo občutki socialne varnosti in narašča prepričljivost religij. Tako

je v postindustrijskih družbah pri razširjenosti religijskih praks odločilna stopnja

socialne varnosti, ki je najnižja predvsem pri starejših, ženskah in ljudeh z nizkimi

dohodki. To so socialno najbolj ogrožene družbene skupine, pri katerih je mogoče

zaznati negotovost glede preživetja, zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja.

Njihove negotove življenjske razmere so vzrok, da je pri njih religioznost

najizrazitejša (Pickett in Wilkinson, 2010, str. 8–10).

S tem se strinjata tudi že omenjena ameriška raziskovalca Robert Barro in Rachel

McCleary. Po njunem mnenju je sekularizacija značilna predvsem za zahodne

države, v katerih naj bi ekonomski napredek zmanjšal vlogo organiziranih religij v

družbi in posledično vodil v upadanje verovanja med ljudmi. Dokaz za to naj bi

bila ločitev cerkve od države (v nobenem razvitem zahodnem gospodarstvu

14

verska oblast ni hkrati tudi državna oblast) in dejstvo, da so pridobitništvo,

materializem in racionalno ekonomsko obnašanje pri posamezniku na prvem

mestu. Industrializacija oz. modernizacija ima zato po njunem mnenju negativen

vpliv na vse indikatorje religije (Barro in McCleary, 2006, str. 49–50).

Zagovorniki teorije sekularizacije torej trdijo, da gospodarski razvoj povečuje in

pospešuje sekularizacijo. Z modernizacijo se dviga splošna socialna varnost in

hkrati upada religioznost. Najbolj modernizirane države so tudi najbolj

sekularizirane, najrevnejše pa najbolj religiozne. Vendar pa mnogi raziskovalci

opozarjajo, da ne smemo preveč posploševati dejstev. Čeprav prihaja do

navedenih sprememb, se moramo zavedati, da sekularizacija ni prisotna

vsepovsod. Predvsem se ne pojavlja v državah z izrazitimi verskimi spopadi oz.

narodno-verskimi spopadi. Zgovoren primer so tudi izrazito modernizirane

Združene države Amerike, za katere je značilna zelo visoka stopnja religioznosti

med prebivalstvom. Večinoma jo tako zaznavamo samo v zahodni, severni in

srednji Evropi, pa še tukaj je v posameznih državah opazen velik vpliv religije,

kot npr. v Italiji in na Irskem (Norris in Inglehart, 2004, str. 111–132). Skratka, z

gotovostjo lahko rečemo le, da se skupaj z družbo spreminjajo tudi verski nazori

in prakse, vendar to še ne predstavlja upadanja vpliva religije, ampak pomeni

samo določeno spremembo v družbi. Odnos med religijo in družbo se torej

spreminja in zato vprašanje sekularizacije ostaja še naprej odprto (Flere, 2005, str.

152).

15

3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI NEOLIBERALIZMA

Neoliberalizem je zadnji dve desetletji prevladujoča globalna ekonomsko-

politična usmeritev, ki zagovarja vrednote in načela klasičnega liberalizma.

Vendar gre, kot že samo ime pove, za novi liberalizem oz. eno od smeri, v katero

se je liberalizem razvil. Večina njegovih zagovornikov prihajala z univerze v

Chicagu, zato se zanj večkrat uporablja izraz Chicaška šola (The Chicago School),

pa tudi mnogi drugi izrazi, kot npr. tržni fundamentalizem, Washingtonski

konsenz, laissez-faire, reaganomija, thatcherizem, svobodna trgovina,

globalizacija (Kulič, 2004, str. 64). V svetu ima veliko moč, saj ga podpirajo

politiki, mediji in pomembne mednarodne organizacije, kot so The World Bank

(WB), International Monetary Fund (IMF), Evropska komisija (EC) in

Organisation for Economic Cooperation and Development (OECD) (Klein, 2012,

str. 223).

V nadaljevanju si bomo pogledali njegov razvoj, temeljna načela in kritike, s

katerimi se spopada.

3.1 Zgodovina neoliberalizma

Zahteve po liberalizmu so se začele že zelo zgodaj, in sicer v 16. in 17. stoletju,

ko se je širila svetovna trgovina in so francoski poslovneži zahtevali, da se država

ne bi vmešavala v njihovo poslovanje. John Locke in Thomas Hobbes, ki veljata

za očeta liberalizma, sta si že tedaj prizadevala za omejitev moči države v družbi

in gospodarstvu, osebno svobodo in enakopravnost ter privatno lastnino. Do

zmagoslavja liberalizma kot politične in intelektualne tradicije pa je prišlo šele s

francosko revolucijo leta 1789, ko je bila sprejeta Deklaracija o pravicah človeka

in državljana. Vendar, kot pravi Pikalo (2003, str. 4), je sam liberalizem zelo

težko definirati, saj je produkt zgodovinskega razvoja in ga je zato nemogoče

poimenovati z eno samo definicijo. Poudarek je predvsem na ekonomski, politični

in verski svobodi, toleranci, enakopravnosti in podpori vsem, ki se zavzemajo za

iste vrednote. Zagovarja liberalno demokracijo, svobodne volitve, prosto trgovino,

16

kapitalizem in temeljne človekove pravice. Beseda »liberalno« izhaja iz imena

španske politične stranke »Liberales«, ki je podpirala francosko ustavo iz leta

1791, kot sistem političnih in ekonomskih idej pa izvira iz Anglije v času prve

industrijske revolucije in v času delovanja Adama Smitha, ki s svojim delom

Wealth of Nations velja za utemeljitelja ekonomskega liberalizma.

V 18. stoletju je namreč z vrsto iznajdb, naraščajočo proizvodnjo in

produktivnostjo ter z razvojem trgovine in infrastrukture prišlo do porasta

ekonomske učinkovitosti. Smith je bil prepričan, da je treba pustiti stvarem, da

grejo svojo pot oz. zagotoviti svobodno delovanje trga, kar je predpogoj za

uveljavljanje individualnih interesov in konkurence. Prav slednja naj bi bila

pozitivna in neke vrste »nevidna roka«, ki usmerja dogajanje in zagotavlja, da

osebni interesi posameznikov koristijo celotni družbi (Sušjan, 2006, str. 50–65).

Država se mora zato čim manj vmešavati v gospodarstvo. Njene naloge so

predvsem vzdrževanje reda in miru, varovanje ljudi in odvračanje od nasilja in

goljufij. Zagovarjal je ločenost države in gospodarstva, ker naj bi bila država slab

lastnik kapitala, trg pa brez vmešavanja najboljši delilec dobrin. Za liberalizem

18. stoletja je torej značilno zagovarjanje laissez-faire – nevmešavanje države v

gospodarstvo, samoregulacija trgov, samorazvoj proizvodnih sil, koncentracija in

centralizacija kapitala, individualizem, toleranca, človekove svoboščine in

politične pravice ter delitev oblasti (Pikalo, 2003, str. 85–88).

Liberalizem je nato postal globalno gibanje v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se

je začel njegov razcvet. Države proizvajalke nafte so se združile v OPEC –

Organizacijo držav izvoznic nafte in leta 1973 drastično dvignile ceno nafte iz

1,90 na 9,76 dolarja za sodček. Nato se je cena samo še zviševala in je bila leta

1979 že 28,76 dolarja za sodček. Izvoznice nafte so nenadoma ustvarile velike

presežke, države uvoznice pa so morale pokriti velike izgube. Svetovno

gospodarstvo se je začelo spopadati z visoko inflacijo, naraščajočo

brezposelnostjo in recesijo. Prišlo je do mednarodne gospodarske krize. ZDA niso

bile več sposobne nuditi finančne pomoči ostalim državam, zato je vlada

razveljavila konvertibilnost dolarja v odnosu do zlata, uvedla nadzor nad maržami

17

in cenami, dodatne uvozne dajatve in fiskalne mere ter ustavila rast plač oz. jih

celo zmanjšala (Soros, 1999, str. 108). Z navedenimi ukrepi je prišlo do razcveta

trgov in naraščanja dobičkov, a samo za nekatere. S tem se je začel uveljavljati

novi liberalizem oz. neoliberalizem, ki je postal prevladujoča ekonomsko-

politična filozofija. Zasluga gre predvsem ameriškemu ekonomistu Miltonu

Friedmanu, ki je želel oživeti klasična liberalna načela, predvsem njihovo tezo

proti posredovanju države na trgu. Prizadeval si je, da država zagotovi urejen

institucionalni okvir gospodarjenja, v delovanje gospodarstva pa naj se ne

vmešava. Ekonomska politika mora biti nevtralna – verjel je namreč, da trg sam

vzpostavlja polno zaposlenost oz. da obstaja naravna stopnja brezposelnosti. Trg

dela je potemtakem v ravnotežju (Sušjan, 2006, str. 246).

Friedman je razvil tridelno formulo deregulacije, privatizacije in krčenja socialne

porabe, po kateri bi morale vlade držav odpraviti prekomerno število državnih

predpisov, ki preprečujejo kopičenje dobička, privatizirati svoje dejavnosti

(predvsem transportne in industrijo), znižati carine, ukiniti davke (če že morajo

obstajati, pa naj bodo nizki in enotni za vso prebivalstvo) in drastično zmanjšati

financiranje socialnih programov. Prepričan je bil, da ljudi vodi koristoljubje in da

družba najbolje deluje takrat, ko ji lahko vlada koristoljubje. Kljub odporom,

stavkam in postopnemu odpravljanju omejitev se je njegov koncept močno utrdil,

razširil in postal prevladujoča ideologija v začetku osemdesetih let. Njegove ideje

so postale vsesplošno sprejete. Zasluge gredo zlasti ameriškemu predsedniku

Reaganu in britanski ministrski predsednici Thatcherjevi, ki sta skoraj hkrati

prišla na oblast in bila odkrita podpornika neoliberalizma (Prav tam, str. 252–

253). Thatcherjeva je zato ukinila državne subvencije, zmanjšala državni proračun

za socialno politiko, izobraževanje in varstvo okolja, nasprotovala javnim ali

občinskim stanovanjem ter sprožila prvo množično privatizacijsko dražbo

državnih podjetij v zahodni demokraciji. Skovala je celo kratico TINA – »There is

no alternative«, ki pomeni, ni alternative neoliberalizmu (Klein, 2012, str. 184).

ZDA so konec osemdesetih let Friedmanov program dobesedno vsilile še državam

v razvoju, ki so se spopadale z mednarodno dolžniško krizo. Slednjo so spretno

18

izkoristile in države v krizi prisilile, da so sprejele njihovo politiko. Ker je prisila

prišla s strani Washingtona, se za te ukrepe uporablja izraz Washingtonski

konsenz. Gre za celo vrsto tržno usmerjenih načel, ki jih Svetovna banka in

Mednarodni denarni sklad obravnavata kot najnižji minimum za gospodarsko

zdravje posamezne države. Mednje spada liberalizacija trgovine in financ, tržno

določanje cen, privatizacija in zmanjšanje inflacije. Na tak način so hoteli doseči

ekonomsko stabilnost in demokracijo v državah v razvoju, vendar pa ti ukrepi

zanje niso bili primerni. Washingtonski konsenz je tako postal sinonim za

neoliberalizem (Chomsky, 2005, str. 227–228).

3.2 Temeljna načela neoliberalizma

Temeljne zahteve neoliberalnega programa so: vladna deregulacija oz. popolna

liberalizacija, makroekonomska stabilizacija, radikalna privatizacija in

kompenzatorna socialna politika. Njegovi zagovorniki predstavljajo ta ekonomski

program kot najboljši, najučinkovitejši, najbolj demokratični in sploh edini možni

ekonomsko-politični koncept. Verjamejo namreč, da bo njegova uvedba prinesla

blaginjo, svobodo, demokracijo in mir vsemu človeštvu (Klein, 2012, str. 21).

Osrednja ideja neoliberalizma je, da so trgi samoregulirajoči in fleksibilni.

Najbolje delujejo takrat, ko so prepuščeni prostemu oz. svobodnemu delovanju.

To pomeni, da se trgi sami uravnavajo in da se vsa neravnovesja, ki se pojavijo,

hitro in samodejno odpravijo. Ravno zato so svobodni trgi najbolj racionalni,

pravični in demokratični delilci dobrin in uslug ter je vmešavanje države v

njihovo delovanje nepotrebno oz. celo škodljivo, saj so svobodni trgi naravno

stanje. Iz navedenih razlogov neoliberalizem zagovarja popoln umik državnega

nadzora na področju meddržavnega in globalnega pretoka denarja, blaga, storitev

in kapitala, ukinitev državnega nadzora nad cenami, plačami in menjalnimi

razmerji tujih valut. Gospodarstvo je hkrati tudi tista panoga, ki je ni mogoče

zaupati politiki, saj ta s svojim vmešavanjem v delovanje trgov ovira razporeditev

sredstev, kar vodi v zmanjšanje dobička in posledično razvoja. Ključno je

svobodno delovanje trga in tržnih mehanizmov, ki zagotavljajo razcvet številnih

19

gospodarstev, njihovo stabilnost, mnoge poslovne priložnosti in zmanjšanje

revščine, medtem ko nadzor povzroča velike napake, kot sta brezposelnost in

inflacija. Država mora zato s svojimi aparati le zagotoviti nemoteno in

maksimalno akumulacijo kapitala, omejiti se mora na varovanje zasebne lastnine,

uveljavljanje pogodb in razpravljanje o manj pomembnih vprašanjih (Pikalo,

2003, str. 123–124).

Neoliberalci trdijo, da vse ekonomske dejavnosti vodi nevidna roka k

maksimalnemu dobičku usmerjene konkurence. Lastniki kapitala torej težijo k

maksimiranju svojega dobička, kar je dobro, saj je za celotno družbo najbolje, da

vsakdo skrbi za svoje lastne interese. V zasledovanju teh bo namreč vsak deloval

v dobro vseh. Pomemben je zgolj in samo osebni interes, saj je uspešnost tista, ki

nekaj velja. Tako so poslovneži cenjeni zaradi svojega bogastva in ne zaradi

poštenosti ali svojega prispevka k ekonomskemu blagostanju družbe. Poudarek je

torej na lastnih interesih, konkurenci, učinkovitosti in tržnih oz. denarnih

vrednotah (Soros, 1999, str. 84). Njihova ključna vrednota je denar. Osredotočeni

so na dobičkonosnost, ostale družbene vrednote jih ne zanimajo. Njihov cilj je

obogateti. Gre za t. i. tržne vrednote, ki odražajo interese posameznih udeležencev

trga, medtem ko družbene vrednote odražajo interese celotne družbe (prav tam,

str. 201).

Da bi lahko dosegli svoj cilj, se zavzemajo za privatizacijo oz. za prenos javnega

premoženja v zasebne roke. Tukaj gre predvsem za privatizacijo državne

industrije in infrastrukture, katere lastnik bi rade postale velike transnacionalne

korporacije, ki bi s tem še povečale svojo moč, vpliv in dobičke, od katerih bi

imeli korist vsi državljani. Neoliberalci namreč verjamejo, da bo brez vmešavanja

države neoliberalna ekonomska ureditev poskrbela tudi za socialno varstvo.

Razmah gospodarstva bo zagotovil višje prihodke tudi ekonomsko šibkejšim

slojem, in sicer po načelu »trickledown« – več kot bodo imeli tisti na vrhu

družbene lestvice, več bo ostalo tudi za nižje sloje. Ker pa bodo slednji zaslužili

več, si bodo lahko sami plačali storitve, ki jih drugače subvencionira država, kot

npr. zdravstvo, šolstvo, pokojninsko zavarovanje, javni promet. Še več, ker je

20

država neučinkovita, bodo omenjene storitve cenejše, če jih bo izvajal

dobičkonosno usmerjen zasebni kapital. Država se bo tako rešila socialnih

storitev, zato bodo tudi davki nižji, ljudem pa bo ostalo več denarja in revščina se

bo zmanjšala. Neoliberalci torej verjamejo, da so vse dejavnosti, ki so v privatnih

rokah, bolje organizirane, cenejše in učinkovitejše (Klein, 2012, str. 245).

Po neoliberalni logiki je ekonomska globalizacija neizbežna, nekaj nujnega, nekaj,

kar se dogaja neodvisno od posameznikov po naravnem načrtu. Je nekakšen okvir,

ki določa gospodarsko in politično delovanje znotraj kapitalizma. Ima blage in

pozitivne posledice, saj spodbuja demokracijo, ker pospešuje gospodarski razvoj,

ki spodbuja razvoj srednjega razreda, dviguje splošno raven izobrazbe in

zmanjšuje dohodkovno neenakost, kar vse skupaj vodi k povečanju demokracije.

Prav tako prispeva k zmanjševanju moči avtoritarnih vladavin, saj se s

spodbujanjem konkurenčnosti in delovanja svobodnih trgov zmanjšuje vpliv

javnih ekonomskih politik avtoritarnih režimov (Pikalo, str. 17–22).

3.3 Kritika neoliberalizma

Neoliberalni recepti za gospodarsko rast se le redko izkažejo kot uspešni, prej

nasprotno. To danes vse pogosteje ugotavljajo tudi vrhunski ekonomisti.

Predvsem opozarjajo na vse večjo družbeno in ekonomsko neenakost oz. prepad

med revnimi in bogatimi, ki ga povzročajo neoliberalne prakse. Kot pravi Pikalo

(2003, str. 27), je globalizacija resda zaslužna za izjemen napredek, a hkrati

odgovorna za še večjo bedo. Z njo je upadla vloga države in moč njenih

instrumentov, svetu pa je zavladal brezmejen in brezobličen kapital. Dejansko

varuje samo kapital, razširja njegovo akumulacijo in izključuje uporne družbene

sile. Prišlo je do velikega porasta razlaščanja najrevnejših držav, nestabilne

globalne ekonomije, katastrofalnega globalnega okolja in nezaslišanega bogatenja

bogatih – premožni postajajo premožnejši, medtem ko revni revnejši. V ospredju

so proizvodnja dobrin, obilje in finančni uspeh, torej materialne vrednote.

21

Neoliberalizem danes s svojimi tržnimi vrednotami vdira na vsa družbena

področja, ne le na ekonomsko sfero, kar ima uničujoče družbene učinke.

Odpravlja kolektivno odločanje, altruizem in solidarnost ter vsiljuje egoizem in

tržne vrednote kot edine prave ter dominantne nad vsemi ostalimi političnimi in

družbenimi vrednotami. Prevladujoča vrednota posameznikov je postalo

maksimiranje dobičkov oz. bogastvo in nič ni pomembnejše od tega. Kar je prav,

se je podredilo temu, kar je učinkovito (Soros, 1999, str. 46). Velike korporacije

zaposlujejo vedno manj ljudi za več dela in nižje plače v katastrofalnih pogojih.

Namen podjetij na področju zdravstvenega varstva ni reševanje življenj, ampak

ustvarjanje dobička. Cilj naftnih družb ni varovanje okolja, ampak ustvarjanje

dobička. Denarne vrednote so prevzele vlogo pristnih vrednot, načelo

preračunljivosti pa je dobilo prednost pred moralnimi načeli. Posameznike se

presoja po količini denarja in ne po njihovih dosežkih. Globalni kapitalistični

sistem je tako postal nezdrav in nevzdržen, hkrati pa je sledenje lastnim ciljem

povzročilo nestabilnost finančnih trgov, naraščanje brezposelnosti, izkoriščanje

cenejših virov delovne sile, pa tudi neučinkovitost političnega procesa pri

njegovem služenju skupnim interesom (prav tam, str. 207–211).

Dejanska demokracija je bogatim korporacijam bolj v napoto kot v oporo. Ker jih

zanima le lasten dobiček, uporabljajo svojo moč in vpliv pri vladah in tako

podredijo delovanje trgov svojim interesom, države pa jih pri tem podpirajo in jim

pomagajo. Tako obvladujejo večino gospodarstva, še posebej ker nimajo nobene

konkurence. S svojimi viri lahko vplivajo tudi na medije in uničujejo politične

procese, omejevanje vloge države na področju socialnega skrbstva pa jim pride še

kako prav. Načelo neoliberalizma je: »Vse za nas in nič za druge«. Z množicami

manipulirajo s propagando, ki omogoči, da se zavest množic oblikuje v njihovo

korist (Chomsky, 2005, str. 19–21).

Neoliberalne reforme so povzročile predvsem bogatenje posameznikov na račun

množičnega obubožanja in trpljenja večine. Ogromno ljudi namreč še danes nima

osnovnih možnosti za spodobno in zadovoljivo življenje. Do porasta revščine naj

22

bi prišlo ravno po letu 19801, ko so se utrdile neoliberalne prakse, ki so

zanemarile bistvene dejavnike življenja, kot so javna oskrba in družbena

organizacija, ki prispevajo k blagostanju posameznikov. Cilj ekonomije bi moral

biti odpravljanje revščine, zmanjševanje neenakosti in zagotavljanje kakovostnega

življenja vsem ljudem, tako pa je edini cilj neoliberalcev povečanje dohodka ne

glede na vse, zato prihaja do izrazite neenakosti pri porazdelitvi dohodkov. Tako

se je v zadnjih desetletjih prepad med 20 % najbogatejših in 20 % najrevnejših v

svetu podvojil (Sen, 2002, str. 224). Wallerstein celo trdi, da je kapitalizem

stvaritev neenakosti sveta, ki za svoj razvoj potrebuje neenako raven

gospodarstva. Kapitalizem torej temelji na izkoriščanju, zato potrebuje hierarhijo

– na vrhu peščico privilegirancev in odgovornih ter spodaj gmoto neprivilegiranih

in poslušnih (Braudel, 2010, str. 74). Služi dobičku peščice, medtem ko veliko

ljudi živi v hudem pomanjkanju oz. pod eksistenčnim minimumom. Gre za

postavljanje profita pred ljudi. Ekonomski in politični sistem sta nepravična, saj

bogati ustvarjajo zakone, ki škodijo revnim (Chomsky, 2005, str. 35).

Z uveljavitvijo neoliberalnih ekonomskih pogledov in praks je prišlo tudi do

razkroja države blaginje oz. do krčenja državnih storitev. S svojimi zahtevami o

nevmešavanju države v gospodarstvo in krčenju vladne porabe so povzročili, da

se je zmanjšala njena vloga tudi v tistih funkcijah, zaradi katerih govorimo o

državi blaginje. Njena sposobnost, da svojim državljanom zagotovi socialno

blaginjo in varnost, je precej okrnjena, saj so se davki na kapital in njegove

naložbe znižali, davki na potrošnjo pa se nenehno višajo. Breme obdavčenja se je

zato preneslo s kapitala na državljane. Zaradi širitve in vpliva tržnih vrednot na

politiko politični proces vse bolj izgublja ugled (Soros, 1999, str. 112). Tako

lahko rečemo, da ekonomska globalizacija z zmanjševanjem državne avtonomije

ovira demokracijo in demokratični razvoj. Prav tako države večkrat delujejo v

korist tujega kapitala in ne svojih lastnih državljanov, kar spet znižuje stopnjo

demokracije. Mednarodne investicije pogosto pripeljejo do finančnih problemov,

zato so države v razvoju prisiljene sprejemati ukrepe razvitih držav, kar pa

1 Tukaj moramo biti pozorni na dejstvo, da avtor govori o ZDA oz. Zahodu. Uradne statistike za globalno družbo namreč kažejo ravno nasprotno: po letu 1980 se je v svetu zmanjšal odstotek najrevnejših (Dollar, 2008, str. 1).

23

pripelje do socialne neenakosti, nemirov in posledično spet do zniževanja

demokracije (Pikalo, 2003, str. 22).

Naomi Klein je v svojem delu Doktrina šoka (2012, str. 29–30) šla še dlje. Trdi

namreč, da med značilnosti neoliberalizma sodijo tudi: agresivni nacionalizem, ki

upravičuje visoko porabo za varnost; množična korupcija oz. prikrito sodelovanje

med velikimi korporacijami in razredom večinoma bogatih politikov2; agresivno

nadziranje prebivalstva; množično zapiranje ljudi; kršenje državljanskih

svoboščin in pravic ter pogosto tudi mučenje. Nesrečo in trpljenje drugih

izkoristijo v svoj prid, predvsem v času kriz in naravnih katastrof. Meni namreč,

da politične elite in ekonomske korporacije izrabljajo ali celo ustvarjajo šok, da bi

vsilile svoje reforme. Ko so ljudje v šoku, so zmedeni in pristanejo na stvari, ki bi

jih sicer zavrnili. Kršijo torej temeljne človekove pravice, da bi terorizirali javnost

in tako izvedli radikalne reforme. Zato je po njenem mnenju trg brez državnega

nadzora nasilen in destruktiven mehanizem.

Kot še en velik problem Pikalo (2003, str. 126) izpostavlja tudi željo neoliberalcev

prikazati državo, trg in druge družbene institucije kot naravno stanje, ki je

posledica razvoja in ne delovanja družbenih sil. Trdi, da omenjene institucije

nikoli niso naravno stanje, ampak konstrukt državne moči. Neoliberalci skušajo na

tak način samo legitimirati izkoriščanje in vladanje enega razreda nad vsemi

ostalimi. V realnosti je stanje povsem drugačno, kot trdijo zagovorniki

neoliberalizma: trgi so v neravnovesju, cene so pogosto rigidne, brezposelnost je

visoka, tržno prilagajanje pa počasno ali celo marsikdaj odpove.

2 Te elite so se povezale z namenom, da si zagotovijo pravico do dragocenih virov, ki so bili prej v javni lasti.

24

4 EKONOMSKI VIDIKI KATOLIŠKEGA DRUŽBENEGA

NAUKA

»Katoliški družbeni nauk je formulacija dosežkov pozornega razmišljanja o

zapletenih stvarnostih človekovega bivanja v družbeni in mednarodni povezavi,

razmišljanja v luči vere in cerkvenega izročila. Njegov glavni namen je razložiti

in pojasniti te stvarnosti, ko ugotavlja, ali so v skladu ali pa v nasprotju s

smernicami evangeljskega nauka o človeku in njegovem zemeljskem in

onstranskem poklicu, da doseže mir; usmerjal naj bi pravilno krščansko

ravnanje« (Papeški svet, 2007, str. 73).

Podajal naj bi torej navodila, kako presojati druge družbene sisteme in oblikovati

svoja stališča do njih. Usmerja družbeno življenje oz. uravnava vedenje

posameznikov, zato je moralne narave. Njegovo oznanjevanje in širjenje je

poslanstvo katoliške cerkve, ki ga prikazuje kot svojo pravico in dolžnost, da

vpliva na družbeni red. Z njim želi cerkev predvsem pospeševati bolj pravično

družbo. Na to jasno opozarjajo papeži, 2. vatikanski cerkveni zbor in številne

sinode. Oblikovan je na podlagi analize obstoječega gospodarskega in socialnega

položaja, evangelija ter etičnih načel, vrednot in smernic. Jedro nauka

predstavljata Sveto pismo in cerkveno izročilo, ki poudarjata odnos verujočih do

sveta, v katerem živijo, do družbe, s katero živijo in do boga, v katerega verujejo.

Dajeta napotke za ravnanje posameznikov v času njihovega zemeljskega življenja,

da bi lahko kasneje dosegli svoj končni cilj: Boga (Juhant in Valenčič, 1994, str.

5–11).

Katoliški družbeni nauk je cerkveni nauk, saj je cerkev tista, ki ga oblikuje,

razvija in uči. Je misel cerkve, ki se je bolj ali manj uspešno uveljavljala in

razvijala v vsej 2.000-letni zgodovini cerkve. Že od samega začetka je bil sestavni

del učenja cerkve, njenega pojmovanja človeka in družbe, še posebej pa družbene

morale. Sam izraz družbeni nauk se je pojavil z okrožnico papeža Leona XIII., tj.

Rerum novarum (O novih stvareh), o kateri bomo več povedali v nadaljevanju.

Skrb katoliške cerkve se seveda ni začela z omenjeno okrožnico, saj je bila

25

prisotna vseskozi, se je pa z njo začela neka nova pot. V povezavi z industrijsko

revolucijo so se namreč v 19. stoletju pojavili veliki problemi v povezavi s

pravičnostjo in sprožili prvo veliko socialno vprašanje – delavsko vprašanje. V

takšnih razmerah je cerkev posredovala na nov način, z novo presojo položaja in

novimi rešitvami oz. zahtevami. Papeži so nato socialni nauk sprejemali kot

nekakšno dediščino in ga dalje razvijali skladno z družbenim razvojem, pri tem pa

se povezovali tudi z različnimi vedami o človeku3 in upoštevali njihova

spoznanja. Odslej so kažipot katoliškega družbenega nauka postale okrožnice

vseh nadaljnjih papežev in tako se je ta vseskozi dopolnjeval in razvijal (Papeški

svet, 2007, str. 82–83).

Zaradi naglega industrijsko-tehničnega razvoja in z njim povezane naraščajoče

družbene in ekonomske neenakosti je cerkev predvsem v zadnjih desetletjih

začela posvečati vedno več pozornosti tem vprašanjem. Znamenje novega obdobja

delovanja cerkve predstavlja 2. vatikanski cerkveni zbor (1962–1965), s katerim

se je katoliška cerkev prilagodila razvoju ter spremenila oz. preoblikovala

nekatere svoje nazore. Zbor je poudaril pomen uspešnega reševanja problemov v

sodobnem svetu, vprašanja zakona in družine ter socialnega in gospodarskega

reda. Rezultat njegovega delovanja je pastoralna konstitucija Veselje in upanje,

katere glavne teme so: človekovo dostojanstvo, skupno dobro, spoštovanje

družine, pravica do kulture, družbenopolitična odgovornost vseh držav, pravičnost

in mir ter gospodarski razvoj. Konstitucija je osrednji in najobsežnejši dokument

zbora ter je postala eden najpomembnejših dokumentov v tradiciji katoliškega

družbenega nauka (Juhant in Valenčič, 1994, str. 21–22).

S svojim družbenim naukom torej cerkev predvsem skrbi za človekovo življenje v

družbi, saj sta od kakovosti slednjega odvisna razvoj in varstvo ljudi. Poudarek je

na človekovem dostojanstvu in njegovih pravicah ter miru v družbi, zato cerkev

zahteva, da se mora tudi družba zavzemati za omenjene dobrine. Tako socialni

nauk ne opravlja le naloge oznanjanja, temveč tudi opozarjanja na nepravičnost in

3 Predvsem se družbeni nauk cerkve opira na filozofijo, humanistične in družboslovne vede (Papeški svet, 2007, str. 75).

26

neenakost. Obsoja kratenje pravic revnih, malih in slabotnih. Ta opozorila

postajajo vse močnejša in glasnejša v današnjem svetu, v katerem vlada

brezobličen in brezvesten kapital in v katerem so krivice postale nekaj

vsakdanjega. Sodobni gospodarski razvoj in njegove pridobitve pa nenehno

ovirajo širjenje cerkvenih vrednot in uveljavljanje človeškega dostojanstva ter

skupne blaginje (Papeški svet, 2007, str. 78).

Družbeni nauk cerkve se ukvarja z različnimi družbenimi vprašanji, kot npr. z

družino, vzgojo, nalogami države, narodnim in mednarodnim redom,

gospodarskim življenjem, kulturo, vojno in mirom ter spoštovanjem življenja. A

njegovo najpomembnejše prizadevanje je bilo skozi celotno zgodovino predvsem

zavzemanje za osnovne človekove pravice in z njim povezano človeško

dostojanstvo. To spada med trajna načela družbenega nauka cerkve, v katerem pa

so utemeljena vsa ostala načela in njihova vsebina. Temeljna načela družbenega

nauka cerkve so tako:

načelo človeškega dostojanstva,

načelo skupnega dobrega,

načelo subsidiarnosti,

načelo solidarnosti.

Vsa načela predstavljajo neko celoto, izhajajo iz pravičnosti in družbenih vprašanj

ter nas usmerjajo k urejanju družbenega življenja. Spoštovanje slednjih zahtevajo

temeljne vrednote nauka, ki so resnica, svoboda, pravičnost in ljubezen (prav tam,

str. 131–133).

Kot smo že omenili, je gibanje za odkrivanje in razglašanje človekovih pravic eno

izmed najpomembnejših prizadevanj cerkve. V ta namen je postala zagovornica

Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo sprejeli Združeni narodi 10.

decembra 1948. Cerkev te pravice dojema kot univerzalne, nedotakljive in

neodtujljive. Univerzalne, ker so navzoče v vseh posameznikih; nedotakljive, ker

so neločljive z osebo in njenim dostojanstvom in neodtujljive, ker nihče zakonito

ne more in ne sme nikoli prikrajšati nobenega človeka za te pravice. Mednje spada

pravica do življenja, razvoja osebnosti, svobode, dela, ustanovitve družine in

27

veroizpovedi, pa tudi pravica narodov do samoodločbe oz. neodvisnosti. Med

vsemi naštetimi je najpomembnejša pravica do življenja, ki je pogoj za

uresničenje vseh ostalih, hkrati pa nakazuje na nedopustnost povzročenega splava

in evtanazije. Po nauku je potrebno vse pravice strogo spoštovati in varovati, saj

zagotavljajo osebno in družbeno blaginjo ter opozarjati na njihovo kršenje (prav

tam, str. 124–125).

Načelo skupnega dobrega izhaja iz dostojanstva, enotnosti in enakopravnosti vseh

ljudi. Prednostni cilj vsakega posameznika mora biti skupno dobro oz. kar je

dobro za vse ljudi, ne le za posameznika. Skupno dobro je vsota splošnih razmer

družbenega življenja, nekaj, kar je od vseh in vsakogar ter vsem skupaj omogoča,

da lažje in v večji meri dosegajo svojo popolnost. Splošni namen načela je skupni

trud, usmerjen k doseganju razmer, ki pripomorejo k celovitemu razvoju. Zahteve

po skupnem dobrem so tesno povezane s spoštovanjem človekovih pravic in

zadevajo zlasti prizadevanja za mir, pravičen pravni red, zaščito okolja, verske

svobode, učinkovitost javnih služb, ki skrbijo za prehrano, zdravstvo,

izobraževanje, delo, stanovanjsko problematiko in kulturo. K uresničevanju tega

načela nauk ne spodbuja le vseh članov družbe, ampak tudi državo, saj ga je

nemogoče doseči, če ga ne spoštujejo vsi pripadniki družbe preko političnih

institucij, ki omogočajo dostop do potrebnih dobrin. Naloga države je, da pravično

razdeli posamezne dobrine med skupine, saj mora biti lastništvo nad dobrinami

enako dostopno vsem – dobrine so namenjene vsem za boljše življenjske razmere

in boljšo prihodnost. Zato moramo biti še posebej pozorni do revežev, beračev,

brezposelnih, sestradanih, brezdomcev, skratka ljudi, ki živijo na obrobju (prav

tam, str. 133–137).

Subsidiarnost4 spada med najznačilnejše smernice družbenega nauka cerkve.

Pojavlja se kot zahteva, da se morajo reševanja družbenih vprašanj lotiti tisti, ki so

najbližje problemu. Odgovornost je potemtakem treba prenesti na najnižje možne

ravni, ustanove na višjih ravneh pa se lahko vključijo šele takrat, ko ni več druge

rešitve. Opozarja torej na nepotrebno vmešavanje višjih instanc (papežev) v

4 Pomožno oz. nadomestno (SSKJ, 1997, str. 1330).

28

zadeve, ki so v pristojnosti nižjih (lokalnih duhovnikov). Na tak način načelo

varuje ljudi pred zlorabami višjih družbenih ustanov in nam pomaga dognati

odgovornosti vsakega posameznika in družbenih skupin do drugih. K njegovemu

uresničevanju prispevajo spoštovanje in promocija vodilne vloge posameznika in

družine v družbi, spoštovanje vmesnih oz. nižjih družbenih institucij in

organizacij, zaščita človekovih pravic, decentralizacija, pluralistično oblikovana

družba, ravnovesje med javnim in zasebnim ter poudarjanje državljanske

odgovornosti in dolžnosti. Temu nasprotujejo zagovorniki centralizacije,

birokratizacije, vsiljene pomoči, pretirane navzočnosti države in javne uprave.

Pomembna posledica subsidiarnosti je soudeležba ali participacija v dejavnostih, s

katerimi posameznik prispeva k družbenemu, kulturnemu, gospodarskemu in

političnemu življenju skupnosti, kot taka pa predstavlja steber demokracije in

poroštvo zanjo (prav tam, str. 146–149).

Tako je načelo solidarnosti dopolnilo subsidiarnosti in pomeni medsebojno

odvisnost posameznikov in institucij neke družbe oz. njihovo sodelovanje za

splošno blaginjo, zato predstavlja temeljno družbeno vrednoto. Človeštvo ima

potrebo in dolžnost, da se poveže v skupni dejavnosti, da bi doseglo cilje, ki jih

posamezniki sami ne morejo. Od tistih, ki so močnejši oz. imajo več dobrin,

zahteva, da bi morali čutiti odgovornost do šibkejših in biti z njimi pripravljeni

deliti tisto, kar imajo, saj bo le tako življenje vseh ljudi postalo bolj enakopravno.

Poudarja, da bi se ljudje morali zavedati dolga, ki ga imajo do družbe, v kateri

živijo. Razvijati bi se morala od posameznika do družine in naprej do

prostovoljnih dejavnosti. Solidarnost je torej pot k miru, splošnemu dobremu,

enakosti med ljudmi in hkrati k razvoju. Le z njo je mogoče premagati grešne in

nepravične strukture (Juhant in Valenčič, 1994, str. 545–546).

29

5 ODNOS RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE DO

NEOLIBERALIZMA

Odnos katoliške cerkve do ekonomskih dobrin in bogastva obravnava že Stara

zaveza, ki po eni strani od vernikov zahteva spoštovanje dobrin, ki so nujne za

življenje, po drugi strani pa ne obsoja bogastva kot takega, temveč le njegovo

zlorabo. Tako obsoja prevare, izkoriščanje in krivice, storjene najrevnejšim.

Gospodarska dejavnost in ekonomski razvoj morata zato delati v dobro človeka in

družbe, vse dobrine pa je potrebno deliti, saj je vsako nepravično kopičenje

bogastva nemoralno. Družbeni nauk cerkve torej predvsem poudarja moralni

pomen gospodarstva. Tudi na področju gospodarstva moramo namreč spoštovati

človeško dostojanstvo in blagor celotne družbe, ki bi morala postati cilj

gospodarstva. Gospodarska rast in postopno povečevanje bogastva, ki se dosežeta

z medsebojnim sodelovanjem v korist vseh, sta zaželena in dovoljena, medtem ko

gospodarska rast, ki se jo doseže na škodo posameznikov, družbenih skupin ali

narodov, nikakor ni sprejemljiva (Papeški svet, 2007, str. 235–242).

Cerkev v bistvu zagovarja svobodni trg in poseganje države v gospodarstvo5, a le

če obe instituciji spoštujeta človeško svobodo, ki je temeljna vrednota. Tako mora

trg delovati v korist vseh, država pa s primerno zakonodajo ustvariti ugodne

pogoje za svobodno gospodarsko delovanje. Med seboj morata torej delovati

usklajeno in se dopolnjevati, pri razdeljevanju dobrin pa slediti načelu solidarnosti

in skupnega dobrega oz. enakosti in pravičnosti. Od tistih, ki delujejo na trgu, se

zahteva moralno obvladovanje in oblikovanje pravične kulture (prav tam, str.

249–252).

Na globalizacijo cerkev gleda kot na pojav, ki lahko ima pozitivne posledice, kot

so hiter razvoj telekomunikacij, novih tehnologij, razmah mednarodne trgovine in

finančnih transakcij – skratka pojav, ki omogoča gospodarsko rast. A po drugi

strani se cerkev zaveda tudi njenih negativnih posledic, predvsem naraščanje

5 Družbeni nauk cerkve se sicer zavzema za legitimno, a omejeno vlogo države na področju prerazporeditve dohodka. Njena dejavnost v ekonomiji je prej izjema kot pravilo (Booth, 2014, str. 187).

30

neenakosti. Vedno večje bogastvo spremlja naraščanje revščine in potiskanje ljudi

na rob družbenega in gospodarskega razvoja. Neenakosti se povečujejo tako v

razvitih državah kot v razvijajočih se državah. Prav zato so ekonomska načela

današnjega neoliberalnega sistema pogosto deležna ostrih kritik s strani cerkve, ki

nenehno opozarja na nevarnosti nebrzdanega kapitalizma, ker je ta izrazito

sebičen, pogolten in izkoriščevalski. Trdi, da so materialne dobrine sicer nujne za

ohranjanje življenja, a ne zajamčijo sreče in ne osmislijo življenja. Najgloblje

človeške želje in izpolnitve namreč presegajo materialnost, zato se nihče ne bi

smel tako močno osredotočati na pridobivanje gmotnih dobrin (Booth, 2014, str.

12–15).

5.1 Zgodovina stališč rimske kurije

Kritika temeljnih načel liberalizma se je začela predvsem s socialno okrožnico

Rerum novarum (O novih stvareh) papeža Leona XIII. 15. maja leta 1891. Slednji

je z okrožnico pritegnil pozornost po vsem svetu in pomembno prispeval k

dialogu cerkve s sodobnim svetom. Kljub nekaterim kritikam je z okrožnico

vzbudil splošno priznanje in občudovanje, saj je bil njegov glavni namen boj za

pravice revnih in ubogih oz. vzpostavitev bolj pravičnega družbenega reda. V ta

namen je po mnenju papeža potrebno najprej ovrednotiti obstoječe

družbenopolitične ureditve, nato pa določiti nove smeri delovanja za njihovo

preobrazbo. Gre torej za prvi enoten program bodočega ravnanja, zato jo imajo

nekateri celo za »Magno Carto« novega gospodarskega in družbenega reda

(Juhant in Valenčič, 1994, str. 230).

V času papeževanja Leona XIII. je bilo že čutiti mnoge posledice industrijske

revolucije in prevladujoče ekonomske smeri, tj. liberalizma. Poudarjanje

neomejene svobode posameznika je sicer spodbujalo gospodarski napredek, a

hkrati odpiralo pot neomejenemu izkoriščanju posameznikov in družbenih skupin.

Še posebej je bil na udaru nov delavski sloj, ki je kljub temu, da je bil glavni

nosilec sprememb, doživljal največje krivice. Nenasiten pohlep je namreč

31

povzročil razslojevanje družbe na peščico bogatašev in množico delavcev brez

temeljnih človekovih pravic in kakršnega koli imetja (prav tam, str. 37).

Izhodišče okrožnice je brezpraven položaj delavcev oz. obravnava delavskega

vprašanja. Leon XIII. je poudaril, da je treba pomagati najnižjemu sloju, ki je

živel v za človeka nevrednih razmerah in ostal prepuščen samemu sebi, ter

obsoditi grabežljivost maloštevilnih bogatašev, ki so si pridobili monopol nad

industrijo in trgovino. Ob tem je priznal, da je zelo težko natančno določiti

pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev, ki bi urejale odnos med obema

slojema. Kljub temu je bil njegov glavni cilj pomagati zatiranim delavcem, da bi

se rešili iz težkega položaja in dosegli boljše razmere. Iz tega razloga je zagovarjal

določitev plačila po zakonu pravičnosti in obstoj privatne lastnine, saj ima vsak

posameznik naravno pravico, da za svoje delo zahteva plačilo in z njim svobodno

razpolaga. Zato je tudi odklanjal socializem, saj naj bi ta s svojimi zahtevami po

odpravi zasebne lastnine škodoval delavskemu razredu, vnašal zmedo v

pristojnosti države in rušil družbeni mir (Leon XIII., v Juhant in Valenčič, 1994,

str. 39–45).

Tukaj moramo biti pozorni na papeževe trditve, saj je socializem kot tak bolj

zagovarjal omejitev ter kontrolo zasebne lastnine in ne njene popolne odprave.

Tako je bilo v času socializma ljudem dovoljeno posedovati zasebno lastnino, kot

npr. stanovanje in avto, spodbujali pa so tudi aktivno preživljanje prostega časa in

v ta namen delavcem nudili v najem vikende na morju. Cilj socialistov je bil celo,

da bi gospodarstvo, industrija, znanost in tehnologija prešle v roke vseh članov

družbe, kjer bi vladala polna zaposlenost, razredna delitev družbe pa bi bila

odpravljena. Vsi bi pripadali enemu sloju – srednjemu razredu. Lahko pa se

strinjamo s papežem, da socializem kljub svojemu »idealnemu« programu, ni bil

najbolj učinkovit. Socialisti namreč niso bili sposobni izpeljati poštene delitve

dobrin, saj je v času socializma tako kot v času kapitalizma bila vseskozi prisotna

korupcija, visoka stopnja brezposelnosti, ekonomska nerazvitost, zanemarili pa so

tudi sloj kmetov.

32

Nadalje je papež izpostavil nujno sodelovanje med obema slojema po načelu

solidarnosti. Popolno izenačenje med njima je nemogoče, saj so že po naravi zelo

pomembne in številne razlike med ljudmi, ki pa so potrebne za skupno življenje.

Družba namreč zahteva posameznike z različnimi sposobnosti za opravljanje

različnih poklicev, kar pa privede do različnega finančnega položaja med

posamezniki. Tako delodajalci potrebujejo delavce in delavci potrebujejo

delodajalce oz. kot navede sam Leon XIII.: »Ni kapitala brez truda, brez kapitala

pa spet ni mogoče nobeno delo.« Zato imata oba razreda svoje dolžnosti. Delavci

morajo za plačilo svoje delo pravilno, dobro in vestno izvesti, delodajalci pa jih

morajo za to spoštovati, ne preveč obremenjevati in jim pravično plačevati.

Nikakor jih ne smejo goljufati oz. si ustvarjati bogastva na njihov račun. Bogastvo

namreč ne odvzema trpljenja in ne prinaša sreče. Resnično srečo bodo čutili šele,

ko bodo svoje bogastvo delili z ljudmi v stiski in se bogatili z dobrimi deli. Zato

jih je papež opozoril, da je večja sreča dajati kot prejemati. Bistvenega pomena je

torej dobrodelnost6 bogatašev, ne da bi pri tem gojili zavest večvrednosti. Dajanje

miloščine je njihova dolžnost, ki jo narekuje krščansko usmiljenje, medtem ko

morajo revni to miloščino sprejeti in se ne sramovati revščine (prav tam, str. 46–

49).

Okrožnica se je dotaknila tudi socialnih dolžnosti države. Po njej je bistvena

dolžnost države, da zagotovi napredek z zakonodajo ter pospešuje družbeno

blaginjo s skrbjo za celotno skupnost. To pomeni, da se mora enako zavzemati za

vsak sloj oz. ne sme delati razlik med sloji. Urediti mora status delavcev, določiti

pravila kapitalu in preprečiti zlorabe. Predvsem mora najti rešitev za izboljšanje

položaja delavskega razreda, saj je navsezadnje bogastvo države rezultat

njegovega dela. Zato morajo biti delavci pravično obdavčeni, ohraniti morajo

svoje temeljne pravice, njihovo izkoriščanje pa mora biti kaznovano. Prednostni

cilj države bi tako morala biti pravičnejša razdelitev dobrin, saj bi od tega imeli

vsi določene koristi, npr. večja delovna vnema bi vodila v večjo produkcijo,

6 Zavzemal se je za prostovoljstvo in kritiziral tiste, ki so hoteli prostovoljstvo nadomestiti s sistemom državne podpore.

33

dobički bi še narasli, razreda bi se zbližala, gospodarstvo pa cvetelo brez pretresov

in nemirov (prav tam, str. 52–58).

Okrožnica Rerum novarum je torej v bistvu nauk papeža Leona XIII. o delu,

privatni lastnini, pravicah delavcev in dolžnostih delodajalcev, sodelovanju med

njimi in o nalogah države. Kot ključne elemente gospodarskega življenja je

izpostavil delavstvo, kapital in državo. Obsežno se je lotil delavskega vprašanja in

podal določene predloge za izboljšanje življenjskih razmer delavskega razreda. A

kljub obsežnosti njegovega dela ni predlagal ničesar bistvenega in konkretnega,

šlo je predvsem za abstraktna načela, ki niso prispevala k dvigu življenjskega

standarda proletariata oz. niso rešila ekonomskih problemov. Je pa s to encikliko

Leon XII. utemeljil načelno držo rimskokatoliške cerkve do ekonomskih vprašanj

v sodobnosti, kar pa je temeljnega pomena. Njegova načela so namreč kasneje

prevzeli, širili in posodobili njegovi nasledniki. Tako je okrožnica neke vrste

mejnik, s katerim se je začela vrsta enciklik sodobnih papežev o ekonomskih

problemih v industrijskih in postindustrijskih družbah.

Nauke liberalizma, ki jih je obsodil že Leon XIII., so prav tako obsodili tusi

njegovi nasledniki. V nadaljevanju se bomo dotaknili okrožnic zadnjih treh

papežev, tj. papeža Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška, ki so proučevali

sodobne družbene razmere, razčlenili posledice, ki jih je pustil prevladujoč

gospodarski sistem – neoliberalizem, in podali kritiko tega. Nihče izmed njih ni

svojih nazorov podprl z ekonomsko teorijo ali izkustvenimi dokazi, temveč so vsi

le predlagali spremembe na določenih področjih. Osnovni model, ki so ga

zagovarjali, se zavzema za varnost zasebne lastnine, pravično prerazporeditev

materialnih dobrin in kapitala, decentralizirano sprejemanje odločitev, prisotnost

države na gospodarskem področju, a le do neke mere, in zmernost davkov.

Predvsem pa v ospredje vedno postavijo malega, prikrajšanega in trpečega

človeka, ki ga zatira kapitalizem in ga je zato potrebno rešiti.

34

5.1.1 Papež Janez Pavel II.

Papež Janez Pavel II.7 je devetdeset let po okrožnici Rerum novarum objavil svojo

prvo encikliko z naslovom Laborem exercens (O človeškem delu). Namenjena je

vršilcem dela – delavcem in poudarja povezovalno vlogo in naravo dela ter

ovrednoti delo, kapital in proizvodna sredstva. Z njo je postavil delo pred kapital

in se zavzel za nujno potrebne in korenite spremembe v želji, da bi delavstvo spet

postalo cenjeno, saj mu navsezadnje to pripada, kot osnovi zdravega narodnega

gospodarstva v družbi. Obsojanju prevladujočega gospodarskega sistema se je

posvetil tudi v svoji drugi okrožnici Sollicitudo rei socialis (O skrbi za socialno

vprašanje) leta 1988, v kateri je poudarek predvsem na iskanju rešitev oz. izhoda

iz trenutnega družbenega položaja, ki naj bi bil posledica ekonomskega

pojmovanja razvoja. Ob stoletnici Rerum novarum, torej leta 1991, je objavil še

svojo tretjo encikliko z naslovom Centesimus annus (Ob stoletnici), ki se tako kot

njegova prejšnja okrožnica sklicuje na temeljno načelo cerkve, tj. načelo

solidarnosti. Ta okrožnica je bila prelomna tako kot pred stotimi leti Leonova. V

njej namreč primerja, ugotavlja in povezuje bistvene poteze katoliškega

družbenega nauka z aktualnimi družbenimi problemi in opozarja na nove

nevarnosti: zaostrovanje odnosov med narodi, okrepitev neoliberalizma in z njim

povečevanje razlik med bogatimi in revnimi. Še posebej se posveti vlogi države v

gospodarstvu in pojavu potrošništva (Papeški svet, 2007, str. 92–94).

Kot odločilno paradigmo družbenega življenja je dojemal delo, saj je ta prvotni

dejavnik gospodarske dejavnosti, temelj dobrega za človeka in bistveni ključ za

reševanje socialnega vprašanja. Z delom človek ne samo služi svoj vsakdanji

7 Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež in prvi neitalijanski papež. Karol Jozef Wojtyła, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah blizu Krakova na Poljskem. Po zaključeni srednji šoli se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu, ki so jo nemške okupacijske sile leto kasneje zaprle, zato se je zaposlil. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan in začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu. Duhovniško posvečenje je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nato pa odšel na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije. Po končanem študiju se je vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v eni izmed župnij, pa tudi kot profesor moralne teologije in etike na teološki fakulteti v Lublinu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega krakovskega škofa, leta 1964 za krakovskega nadškofa, leta 1967 za kardinala in leta 1978 za papeža. Umrl je 2. aprila 2005, njegov naslednik ga je razglasil za blaženega, sedanji papež pa za svetnika (Slovenska škofovska konferenca, 2015, str. 1) .

35

kruh, temveč prispeva k razvoju znanosti in tehnologije oz. k družbenemu

napredku. Prav zato nanj ne smemo gledati samo objektivno in materialno, ampak

moramo upoštevati tudi njegovo subjektivno plat, ker vedno izraža osebo, ki neko

delo izvaja. Delo je tisti dejavnik, ki človeka loči od ostalih bitij. Gospodarska

dejavnost in njen razvoj morata zato služiti človeku (Janez Pavel II., 1981).

Obstoječi kapitalistični sistem je imel za zelo krivičen, škodljiv in obremenjujoč

za delavce. Dobiček, kot pokazatelj dobrega stanja in poslovanja podjetij, je sicer

dojemal kot upravičen. Če podjetje posluje z dobičkom, namreč pomeni, da deluje

dobro in pravilno. A dobiček ne sme biti edino merilo stanja v podjetju, kajti

lahko se zgodi, da podjetje posluje z dobičkom, a so njegovi zaposleni kruto

zapostavljeni in izkoriščani, kar je nedopustno in ima za gospodarsko stanje

podjetja negativne posledice na daljši rok. Delodajalcem je zato velel, da morajo

zagotoviti gospodarsko stabilnost podjetij, ekonomsko varnost zaposlenih in

spodbujati njihove sposobnosti (Janez Pavel II., 1991). A neoliberalizem, ki je s

svojimi ekonomskimi načeli krepil in ščitil gospodarske pobude le pri lastnikih

kapitala, se za osnovne pravice delavcev ni menil. Prav zato je papež verjel, da je

s stališča socialne morale odpor zoper brezsrčen sistem upravičen in je zagovarjal

spopad med vplivnimi in bogatimi delodajalci in lastniki proizvodnih sredstev na

eni strani ter številčno množico ljudi brez temeljnih pravic na drugi strani. Vzrok

za socialno-ekonomski spopad je bilo izkoriščanje delodajalcev, ki so pred očmi

imeli le čim večji dobiček in množenje svojega bogastva in so zato dajali

delavcem čim manjše plačilo. S tem so pozabljali na pravi cilj – človeka, ki bi mu

morala proizvodna sredstva služiti, ter škodili njegovemu delu kot tudi njemu

samemu (Janez Pavel II, 1981).

Razmere v sodobnem svetu so vzbudile njegovo skrb predvsem z gospodarskim

stanjem. Čeprav je v večini držav resda prišlo do gospodarskega napredka, se je

socialni položaj množic poslabšal. Pristale so v hudi revščini in stiski. Glavno

krivdo je pripisal ekonomskim, finančnim in socialnim mehanizmom, ki so s

svojim delovanjem služili koristim samo nekaterih in utrjevali njihovo bogastvo,

po drugi strani pa revščino vseh ostalih. Bogastvo bogatih se je tako še povečalo,

36

medtem ko so revni postali še revnejši in brez sredstev za izhod iz revščine (Janez

Pavel II., 1988).

Podobne razmere so se po njegovem odvijale tudi na mednarodni ravni, kjer je

bila medsebojna odvisnost držav precej očitna, kar pa je imelo velike posledice za

države v razvoju. Ker so slednje postale odvisne od razvitih držav, te pa jim niso

zadostno pomagale oz. so celo hotele čim bolj izkoristiti njihove naravne vire, je

prišlo do zaustavitve razvoja in povečanja revščine v deželah tretjega sveta. Tako

so začele gospodarsko nerazvite dežele številčno daleč presegati razvite dežele –

množice brez dobrin, ki jih je prinesel ekonomski razvoj, so postale številčnejše v

primerjavi z množicami, ki so omenjene dobrine uživale oz. jih imele v lasti.

Njihov zunanji dolg se je le še povečal. Papež je sicer menil, da je prav, da se

zahteva odplačevanje dolga, vendar pa je nedopustno, da se to odplačevanje

izsiljuje in posledično zahteva žrtve,8 kar pa lahko ima negativne učinke tudi v

bogatih deželah. Kajti, če razvoj ni skupen vsem delom sveta, lahko pride do

zaostajanja celo tam, kjer je bil razvoj vseskozi prisoten. Še posebej bi morali biti

pozorni na določene kazalce nerazvitosti, ki so posledica ekonomskih

pomanjkljivosti. Mednje je papež uvrstil stanovanjsko krizo, brezposelnost in

mednarodne dolgove. Trdil je, da so ta znamenja vse pogostejša tudi v razvitih

državah, saj je vse večje število brezdomcev, vedno manj možnosti za zaposlitev

in vedno večje število zadolženih držav, ki so v upanju na boljšo prihodnost

sprejele kapital razvitih držav, a ga niso zmožne vračati. Zato je opozoril, da bi se

morali resno zamisliti nad razvojem do kakršnega je prišlo v zadnjih dvajsetih

letih in obsoditi liberalni kapitalizem, ki ima uničujoče posledice (prav tam).

8 Zaradi zunanjih pritiskov razvitih držav pride do skrajnih političnih odločitev v tretjem svetu, ki pahnejo cele narode v lakoto in revščino. Do kreditiranja držav v razvoju je prišlo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so te po svoji osamosvojitvi želele čim prej izboljšati svoj ekonomski razvoj z vlaganjem na področje izobraževanja, zdravstva in infrastrukture. V večini držav so bili na oblasti koruptivni politiki, ki prejete finančne pomoči niso vlagali v razvoj, temveč so jo uporabili za lastno bogatenje, nakup orožja in gradnjo prestižnih objektov. Kar je vplivalo negativno na gospodarsko rast države. Takšen primer je Argentina, kjer so se posledice pomanjkanja investicij kazale v zviševanju davkov, zniževanju plač, pokojnin in socialne pomoči, naraščanju brezposelnosti, povečani umrljivosti, uvedbi plačljivega šolanja in razmahu kriminala. Leta 2001 je država zato razglasila svojo plačilno nesposobnost, saj je prag revščine dosegel 57 %, stopnja brezposelnosti pa je narasla na 23 % (Horvat, 2015).

37

Kopičenje materialnih dobrin in bogastva namreč ne prinaša sreče, kar je poudaril

že njegov predhodnik papež Leon XIII. Razvoj znanosti, tehnike in informatike

sicer omogoča določene prednosti, vendar ne izpopolnjuje človeka. Takratne

razmere je imel za parabolo o bogatašu in ubogem Lazarju9 in trdil, da zahteva po

boljšem življenju ni nekaj slabega, napačen je življenjski slog, ki misli, da je

boljši takrat, ko je usmerjen na imeti in ne na biti. Ta t. i. prerazvitost, v kateri ima

posameznik na razpolago pretirano število materialnih dobrin, ki jih zamenjuje z

vedno novimi, boljšimi in popolnejšimi, nikakor ni dopustna, saj zavrača stvari, ki

še vedno imajo neko vrednost in bi revežu lahko koristile. Zaslepljen je torej z

množenjem dobrin in nenehnim iskanjem novih izdelkov, kar je rezultat

potrošniške kulture in novih, umetno ustvarjenih potreb. Več kot oseba ima, več si

želi, medtem ko najgloblje potrebe ostajajo nezadoščene. Pomembna posledica

potrošništva je tako skrajno nezadovoljstvo oz. peščica takšnih, ki imajo mnogo, a

kljub temu niso izpopolnjeni, ker hočejo vedno več, in množica tistih, ki imajo

malo in prav tako niso izpopolnjeni, saj jim primanjkuje osnovnih dobrin. Janez

Pavel II. je zato s svojo okrožnico pozival ljudi, da si morajo prizadevati, da bi

več bili in ne za to, da bi več imeli. Gre za to, da ima etika prednost pred tehniko

in oseba pred stvarmi. Poleg gmotnih dobrin so v življenju potrebne še številne

druge dobrine in vrednote, npr. kulturne, etične in religiozne. Menil je, da namen

razvoja vsekakor ne bi smelo biti zadovoljevanje materialnih potreb in množenje

bogastva ne glede na trpljenje večine. Stanje, kakršno je vladalo v času njegovega

papeževanja, je imel za največjo krivico sodobnega sveta, ki je posledica

nepravične porazdelitve dobrin, namenjenih vsem ljudem (prav tam).

Pojav omenjene družbene neenakosti nas po njegovem mnenju opozarja na

pomanjkanje solidarnosti. Želja po dobičku in po oblasti je postala močnejša od

želje po družbeni blaginji. Izkoriščanje in zatiranje drugih je prevladalo nad

sodelovanjem in skrbjo za druge. Papež je tistim, ki imajo na voljo več dobrin in

so močnejši, velel, da morajo deliti svoje premoženje s šibkejšimi in poudarjal, da

se mora soodvisnost spremeniti v solidarnost. Bogatejši narodi se morajo

9 Svetopisemski bogataš, ki je predan veseljačenju, ne opazi pred svojim pragom pomembne človeške dobrine – človeka oz. reveža, ki nima osnovnih življenjskih potrebščin (Boot, 2008, str. 201).

38

odpovedati svoji želji po nadvladi in pomagati ekonomsko šibkejšim deželam po

načelu enakosti vseh narodov. V drugih ne smemo videti le sredstva za

izkoriščanje, temveč sebi enakega. Le tako se bo lahko končalo zatiranje in

uničevanje šibkejših, ki škoduje miru in razvoju, medtem ko solidarnost vodi k

njima oz. kot je rekel Janez Pavel II.: »Mir je sad solidarnosti«. K temu je pozval

tudi celotno katoliško cerkev, ki mora poznati pravo hierarhijo vrednot in je zato

dolžna blažiti bedo trpečih in ubogih. Od nje je zahteval, da poskrbi za pomoči

potrebne, tudi če bi za to morala prodati del svojega imetja, kot so odvečno

okrasje in dragoceni bogoslužni predmeti. Hrana, pijača, obleka in streha nad

glavo imajo vendarle prednost pred vsem drugim (prav tam).

Kar pa se tiče države, je po mnenju papeža njena glavna naloga, da varuje osebno

svobodo ljudi in privatno lastnino ter zagotovi stabilno državno valuto in

učinkovite javne službe. Le tako se lahko tržno gospodarstvo razvija, udeleženci

trga pa lahko uživajo sadove svojega dela. Država mora podpirati gospodarsko

dejavnost z ustvarjanjem novih delovnih mest in mora pomagati, spodbujati in

podpirati podjetja v krizi, ob tem pa nadzorovati še spoštovanje človekovih

pravic. Država torej mora posegati na področje ekonomije, še posebej takrat, ko

težnje po dobičku začnejo zavirati ali preprečevati razvoj in ko so podjetja

preslabotna, da bi zmogla izpolnjevati svoje naloge (Janez Pavel II., 1991).

Nikakor pa se ne sme zgoditi, da bi država skrbela le za določen del svojih

državljanov (za premožne), medtem ko bi druge zanemarjala. Država mora

predvsem skrbeti za siromašne – obrobne skupine, ostarele, bolne, brezposelne,

brezdomce in begunce, ki so odvisni od državnega skrbstva. Lajšati mora njihov

položaj in iskati rešitve za izhod iz tega. Delovati mora torej v skupno dobro, a

kot je opozarjal papež, je večkrat prihajalo do pretiranega vključevanja države v

gospodarstvo oz. na socialno področje, kar je privedlo do države blaginje. Slednja

je skušala odpraviti pomanjkanje in revščino, pri tem pa je prišlo do številnih

zlorab in korupcije. Janez Pavel II. je poudaril, da se mora v teh primerih

spoštovati načelo subsidiarnosti, po katerem morajo višje institucije prepustiti

reševanje problemov nižjim institucijam, ob tem pa jim šele v primeru težav

39

pomagati. Stisko pomoči potrebnih namreč najbolje poznajo tisti, ki so jim

najbližje. Država blaginje je ustanovila brezosebne birokratske ustanove, ki so

velikokrat ponižujoče in naravnane tako, da večajo lastne plačilne liste ter sledijo

lastnim ciljem samoohranitve in širitve, namesto da bi se osredotočale na

oskrbovanje ljudi v stiski. Take oblike dobrodelnosti, ki ljudi silijo v odnos

odvisnosti od države, naredijo več škode kot koristi, obenem pa močno

zapostavljajo delo, oblikovanje družine in varčevanje (prav tam).

Ob tem je papež dal vedeti, da s svojimi okrožnicami ni dal nekih tehničnih

rešitev za reševanje problemov oz. ni ponudil nekega ekonomskega programa, niti

nikomur ni dajal prednosti. Konkretne in uspešne rešitve je po njegovem mogoče

najti le ob natančni proučitvi družbenih, gospodarskih, političnih in kulturnih

vidikih. Vendar pa se je kljub temu zavedal, da je bilo njegovo poslanstvo širjenje

socialnega nauka cerkve in opozarjanje na aktualne družbene probleme, da bi jih

čim bolje rešili. Na prvo mesto je postavil skrb za naraščanje revščine oz. skrb za

reveže, brezdomce, berače, sestradane, tiste brez zdravniške pomoči in brez

upanja na boljši jutri. Središčna tema njegovih okrožnic je načelo solidarnosti, po

katerem bi se morali šibkejši medsebojno povezati in sodelovati, ker bi se le tako

lahko znebili odvisnosti od bogatejših in močnejših. Predlagal je tudi določene

reforme na nekaterih področjih, in sicer reforme:

mednarodnega trgovinskega sistema, ki vodi v diskriminacijo proizvodov

proizvedenih v deželah tretjega sveta, ti poceni proizvodi pa se nadaljnje

v drugih delih sveta prodajajo z lepim dobičkom v korist določenih

podjetij;

mednarodnega finančnega sistema, katerega obrestne mere se hitro

spreminjajo v škodo držav dolžnic, s čimer se njihov dolg le še poglablja;

tehnoloških izmenjav, ki povzročajo državam v razvoju ogromno škode,

saj jim razvite države pogosto ne nudijo potrebnih tehnologij ali pa jim

dajo takšne, ki jim nič ne koristijo;

obstoječih mednarodnih organizacij v okviru mednarodnega pravnega

reda, da bi kapitalistom preprečili izkoriščanje posameznikov (Juhant in

Valenčič, 1994, str. 549).

40

Glavni razlog za papeževo zaskrbljenost, ki je opazna v vseh njegovih enciklikah,

je bilo spoznanje, da ekonomska rast ne vodi nujno v moralno izboljšanje ali kot

pravi sam: »Zdi se, da nas razvoj sedanjega sveta, tudi na ekonomskem področju,

pospešeno vodi v smrt, namesto da bi bili priče pravega razvoja, ki bi vse ljudi

vodil v bolj človeško življenje.« (Janez Pavel II., 1988).

5.1.2 Papež Benedikt XVI.

Papež Benedikt XVI.10 je v svojem pontifikatu objavil tri okrožnice, in sicer leta

2006 Deus caritas est (Bog je ljubezen), leta 2007 Spe Salvi (Rešeni v upanju) in

leta 2009 Caritas in Veritate (Ljubezen v resnici) (Slovenska škofovska

konferenca, 2013, str. 1). V svoji encikliki Bog je ljubezen je poudarjal pomen

dobrodelne dejavnosti in si prizadeval razjasniti krščanski nauk o dobrodelnosti

kristjanov, ne glede na to, kakšni vzroki so v ozadju stiske. Menil je namreč, da za

dobrodelnost ni pomembno, ali obstaja pravična družba, ampak je ključna

zadovoljitev potrebe po služenju iz ljubezni. Vsa človekova pričakovanja je

namreč mogoče izpolniti z ljubeznijo, prav tako pa je z ljubeznijo možno

odpraviti tudi nasprotja in krivice. Okrožnica Rešeni v upanju je okrožnica o

krščanskem upanju, ki je po mnenju papeža gibalo človekovega življenja, razvoja

in njegovih prizadevanj. Je krepost oz. neke vrste dar, ki presega moči

posameznika. V okrožnici so zato predmet zanimanja človekova prizadevanja,

pričakovanja in hrepenenja, med katera spada tudi upanje na boljši oz. pravičnejši

svet. Medtem ko se je v prvih dveh okrožnicah predvsem posvetil ljubezni do

Boga in bližnjega ter veri v upanje, se je v zadnji temeljito lotil socialnega

10 Benedikt XVI. se je rodil kot Joseph Ratzinger 16. aprila 1927 v Marktlu ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Po končanem študiju teologije in duhovniškem posvečenju leta 1951 je poučeval teologijo na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu. Mednarodno poznan je postal leta 1962, ko je na 2. vatikanskem cerkvenem zboru sodeloval kot teološki svetovalec kӧlnskega nadškofa. Leta 1977 ga je papež Pavel VI. najprej imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, nato pa še za kardinala. Leta 1981 je postal prefekt Kongregacije za verski nauk, predsednik Papeške biblične komisije in predsednik Mednarodne teološke komisije; leta 2002 dekan kardinalskega zbora, leta 2005 pa je bil na konklavu izvoljen za papeža in si je izbral ime Benedikt XVI. To službo je opravljal do 28. februarja 2013, ko je samovoljno odstopil iz zdravstvenih razlogov in tako postal osmi papež v zgodovini cerkve, ki se je odpovedal službi rimskega škofa (Slovenska škofovska konferenca, 2013, str. 1).

41

vprašanja. Opozoril je na gospodarsko krizo in pozval k oblikovanju

enakopravnejše družbe oz. k zagotovitvi višje ravni kakovostnega družbenega

razvoja. V središču pozornosti je človek in njegov celovit razvoj. Kljub temu, da

je v vseh treh enciklikah obravnaval različno področje, je vedno postavil v

ospredje dva temeljna kriterija, in sicer pravičnost ter skupno dobro, katerih

osnova je ljubezen – ta je namreč bistvo vsega, je glavna pot družbenega nauka

cerkve, saj iz nje vse izhaja.

Po mnenju papeža je potrebno ljubiti slehernega sočloveka, tudi če ga ne maramo

ali niti ne poznamo. Ključno je medsebojno sodelovanje. Prav zaradi tega bi si

morala cerkev prizadevati za celosten blagor človeka in podpirati ter razvijati

njegovo življenje in delovanje na različnih področjih. Temeljna naloga cerkve je

torej izkazovanje ljubezni, vendar to ni le naloga cerkve, temveč vseh kristjanov,

za katere je papež menil, da je dobrodelnost v njihovem življenju nekaj

bistvenega. Papež je zato pozval tiste, ki so bogati in imajo viške določenih stvari,

da podprejo in pomagajo tistim, ki živijo v pomanjkanju. Nihče namreč ne sme

pogrešati dobrin, ki jih potrebuje za dostojno življenje. Potrebno je delati dobro

vsem ljudem na svetu, da ne bi bilo pretiranih razlik med bogatimi in revnimi.

Tukaj se je strinjal s svojim predhodnikom Janezom Pavlom II., da je predvsem

treba pomagati in zagotoviti spoštovanje pravic revnih, ubogih, ponižanih in

nezavarovanih (Benedikt XVI., 2006, str. 24–26).

Proti omenjeni krščanski dobrodelnosti so od 19. stoletja naprej nastopali

marksisti, ki so menili, da revni ne potrebujejo izkazovanja ljubezni, temveč

pravično državo. Miloščino so dojemali kot obliko okrepitve položaja bogatih.

Slednji se namreč z dobrodelnostjo izognejo vzpostavitvi pravičnosti, ogoljufajo

revne za njihove pravice in tako ohranjajo obstoječe razmere oz. status quo.

Krivičen družbeni sistem do določene mere napravljajo znosen in tako ovirajo

revolucionarni potencial ter zaustavljajo prodor k boljšemu svetu. Marksisti so

zato menili, da je potrebno vzpostaviti pravično državo, v kateri bi vsi prejemali

njim lastni delež gmotnih dobrin. Čeprav se papež ni strinjal z njimi glede

odprave oz. ukinitve dobrodelnosti (trdil je, da bo ljubezen potrebna tudi v

42

najbolj pravični družbi, saj bodo nekateri vedno trpeli pomanjkanje, k boljšemu

svetu pa lahko prispevamo le z dobrimi deli), je vendarle tudi sam izražal zahtevo

po pravični družbi. Trdil je, da bi morala biti vzpostavitev pravičnosti osnovno

načelo in notranje merilo vsake države, temeljni cilj pa zagotovitev, da bo vsak

dobil pravičen delež pri deljenju skupnih dobrin. Sleherni posameznik mora

vedno dobiti to, kar mu pripada oz. kar je njegovega zaradi njega samega in

njegovega dela (prav tam, str. 28). Vedno moramo spoštovati temeljne in zakonite

človekove pravice, saj to zagotavlja ne le tehnični napredek, ampak tudi pristen

človekov razvoj in sožitje med ljudmi, čeprav se skupaj z razvojem nemalokrat

zgodi, da so velikemu delu človeštva kršene osnovne pravice, npr. pravica do

hrane, pitne vode, izobrazbe, osnovnega zdravstvenega zavarovanja itd. Po drugi

strani se ob nespoštovanju omenjenih pravic pojavljajo nerazsodne zahteve po

pravicah do nepotrebnih (materialnih) stvari, ki so posledica gospodarskega

razvoja. V številnih predelih sveta se tako način življenja vse bolj nagiba k

uživanju in potrošništvu. Prav zato, da ne bi prihajalo do zlorabe temeljnih

človekovih pravic in pojavljanja materialnih vrednot, bi morali vsi državljani

delovati etično, v skladu s pravičnostjo, ne glede na svoje osebne interese.

Oziranje in sledenje osebnim koristim namreč razjeda družbo, ogroža demokracijo

in slabo vpliva na gospodarstvo (Benedikt XVI., 2009, str. 51).

Vzpostavitev pravične družbe je, kot smo že omenili, neposredna naloga države, a

tudi cerkev oz. njeni verniki igrajo pri tem veliko vlogo. Cerkev v duhu evangelija

ponuja svojim vernikom etično vzgojo, slednji pa kot nosilci gospodarskih,

političnih in kulturnih dejavnostih pripomorejo k preoblikovanju družbe oz. k

skupnemu dobremu. Vprašanje pravičnosti je po mnenju papeža postalo

problematično predvsem s tehničnim razvojem in z njim povezano

industrializacijo, ki sta odpravila stare družbene strukture ter oblikovala množični

sloj mezdnih delavcev (proletariat), odnos med delom in kapitalom pa je postal

odločilnega pomena. Proizvodne strukture in kapital so prišli v roke maloštevilnih

bogatašev, kar je vodilo k brezpravnosti delavskih množic. Bogate države so

namreč na globaliziranem trgu iskale območja za preselitev nizkocenovne

proizvodnje, znižanje cen številnih dobrin, dvig kupne moči in s tem stopnje

43

razvoja, osredotočenega na večjo porabo na lastnem notranjem trgu. Zato je trg z

ugodno davčno in ohlapnejšo delovno zakonodajo spodbujal konkurenco, kar pa

je vodilo k rahljanju mreže družbene varnosti in močno ogrozilo pravice

delavcev. Ti so odslej živeli v težkih življenjskih pogojih, mnogo jih je celo

izgubilo zaposlitev. Napredek v rokah napačnih je za papeža postal okruten

napredek, saj je ustvaril prepad med bogatimi in revnimi. Kljub velikemu

napredku na znanstvenem in tehničnem področju je bilo pomanjkanje zelo

prisotno, zato je bila za papeža nujna sprememba – dobrota mora imeti prednost

pred udobjem. V svetu, v katerem je ogromno trpljenja nedolžnih, krivic in

cinizma s strani oblasti, si moramo prizadevati za napredek v smislu boljše oz.

bolj enakopravne družbe. Če tehničnemu napredku ne sledi tudi moralni napredek,

to ni napredek, ampak ogroženost za svet (Benedikt XVI., 2007, str. 23–25).

Družba, katere temeljne vrednote so človekovo dostojanstvo, pravičnost,

enakopravnost in mir, nima trdnih temeljev, če hkrati dopušča najrazličnejše

oblike nespoštovanja in kršitve človekovega življenja in njegovih pravic. Namesto

da bi nas povezovala, nas spreminja v tujce oz. celo v sovražnike (prav tam, str.

19).

K temu v veliki meri prispevajo slabo vodeni in koruptivni finančni posli, ki jim

gre le za dobiček na račun nekvalitetnih izdelkov in življenja. Korupcija,

nelegalnost in nespoštovanje delavskih pravic so nekaj vsakdanjega na

gospodarskem in političnem področju, mednarodna pomoč pa pogosto zgreši svoj

pravi namen zaradi neodgovornosti tako darovalcev kot prejemnikov. Papež je

sicer priznaval, da se svetovno bogastvo res povečuje, a se hkrati z njim povečuje

tudi družbena neenakost. Ob tem je nasprotoval prepričanju neoliberalistov, da

trgi kot neko naravno stanje potrebujejo določeno kvoto revščine in nerazvitosti.

Trg je resda lahko krivično usmerjen, vendar ne zato, ker je takšen po naravi,

ampak zato, ker ga določena ideologija tako usmerja. Tako je mogoče sredstva, ki

so sama po sebi dobra, spremeniti v škodljiva. Lep primer za to sta gospodarstvo

in denarništvo – kot sredstvi sta lahko slabo izkoriščeni, če ima tisti, ki z njima

upravlja, sebične namene (prav tam, str. 42). Celo v bogatih deželah se porajajo

nove oblike revščine, medtem ko številne revne države pesti vedno večja

44

življenjska negotovost, ki je posledica pomanjkanja hrane. Lakota namreč še

vedno terja velikanske žrtve med številnimi. A že Benedikt XVI. se je zavedal, da

slednja ni le stvar gmotnega pomanjkanja, temveč tudi pomanjkanja gospodarskih

institucij, ki bi urejale preskrbo s hrano in pitno vodo ter posredovale v času

naravnih nesreč in neodgovornega ravnanja politike (prav tam, str. 29).

Vendarle je papež menil, da je gospodarski razvoj poleg vseh slabosti tudi dober

dejavnik, saj je rešil bedo milijarde ljudi in številnim državam omogočil, da so se

uveljavile na področju mednarodne politike. Tako so nekatera področja, ki so bila

v preteklosti slabo razvita, doživela vidne spremembe v gospodarski rasti in

udeležbi pri svetovni proizvodnji. Mobilnost delovne sile je obrodila tudi dobre

sadove, saj je spodbudila proizvodnjo novih dobrin in menjavo med različnimi

kulturami. Zavedal se je torej, da napredek brez dvoma ponuja tudi nove možnosti

za dobro. Ob tem je še posebej izpostavil pomembno prednost tržne ekonomije, in

sicer njeno sposobnost, da zbere obsežno imetje, potrebno za ustvarjanje sredstev,

s katerimi je mogoče uresničiti moralne obveznosti in ideale. Prav tržna

ekonomija namreč priskrbi sredstva, ki ljudem omogočijo takšno izvajanje

dobrodelne dejavnosti, kakršnega drugi ekonomski sistemi ne morejo. Primer so

sodobni sistemi za razdeljevanje hrane in obleke ter za zagotavljanje sprejema in

nastanitve (Benedikt XVI., 2006, str. 33). Vse več je raznovrstnih fundacij, tj.

skupin podjetij, ki vidijo dobiček kot sredstvo za uresničevanje družbeno koristnih

ciljev oz. kot sredstvo za oblikovanje trga po meri družbe in človeka. Njihova

glavna skrb je izboljšanje konkretnih življenjskih razmer na nekem območju. S

pomočjo globalizacije tako skrb za druge prestopa nacionalne meje in se razširja

na ves svet. Vendar, kot je opozarjal papež, je potrebno paziti, da karitativna

dejavnost ne postane splošna podporna organizacija oz. inačica socialnega

skrbstva, ki ga je videl kot neučinkovit sistem, ki se s svojim predragim

uradniškim aparatom ne prilagaja konkretnim okoliščinam. Pogosto se zato zgodi,

da sami prejemniki pomoči vzdržujejo potratne birokratske organizacije, ki si za

lastne potrebe prisvajajo previsoke deleže od sredstev, ki so namenjena pomoči

potrebnim. Papež je bil do takšnih praks še posebej kritičen in je trdil, da je ena

45

izmed najpomembnejših nalog ekonomije prav najučinkovitejša uporaba oz.

porazdelitev dobrin, ne pa njihova zloraba (Benedikt XVI., 2009, str. 56–57).

Menil je, da globalizacija kot taka ni dobra in ne slaba, temveč je to, kar ljudje iz

nje naredijo. Če so njeni procesi dobro načrtovani in vodeni, lahko pride do

prerazporeditve bogastva in pravičnejše družbe, če pa so procesi slabo vodeni, pa

lahko le še povečajo revščino in neenakost. Priložnosti, da se slednji odpravita, je

veliko, a se pojavljajo težave, ker si je večino teh priložnosti prilastila peščica

skladno s svojimi sebičnimi interesi, ki pa imajo celo zanjo samo kratkoročne

pozitivne posledice. Zniževanje delavskih pravic in krivično razdeljevanje

dobička namreč zavirata dolgoročni razvoj, saj ustvarjata koristi in dobiček le za

kratek čas. Tako pehanje za trenutnim dobičkom zanemarja dolgoročno delovanje

podjetja in njegovo vlogo v gospodarstvu (Benedikt XVI., 2009, str. 50).

Kljub vsem kritikam gospodarstva, se je papež zavedal, da se cerkev ne sme

vmešavati v politiko države, zato tudi ni izdelal določenega ekonomskega načrta

za izhod iz položaja, ampak je samo opozoril na nepravilnosti in nakazal določene

rešitve, kar pa je po družbenem nauku cerkve njena dolžnost oz. pravica.

Prizadeval si je, da bi se v ekonomiji čim bolj ravnali po načelu solidarnosti,

subsidiarnosti, skupnega dobrega, celostnega človekovega razvoja, pravičnosti,

varnosti in spoštovanja temeljnih človekovih pravic. V skladu s svojimi

prizadevanji je v najrevnejših državah predlagal pospeševanje kmetijstva

(vlaganje v kmetijsko infrastrukturo, namakalne sisteme, transport, vzgojo),

organizacijo trgov in sodelovanje države z lokalno skupnostjo. V mednarodni

politiki si je prizadeval za solidarnost razvitih držav z nerazvitimi državami, saj

naj bi to rešilo gospodarsko krizo tretjega sveta in spodbudilo njegovo

gospodarsko rast, poleg tega pa ohranilo proizvodne kapacitete bogatih držav, ki

bi jih lahko v prihodnosti kriza še prizadela. Državam v razvoju bi morali

pomagati z vključevanjem njihovih proizvodov na mednarodne trge, s čimer bi

zagotovili njihovo soudeležbo na mednarodnem gospodarskem področju in tako

pravičen ter uravnotežen mednarodni trg. Zanj je bilo ključnega pomena odkriti

vzroke neenakosti in najti mehanizme za njihovo odpravo, pri tem pa upoštevati

46

dejstvo, da je poglavitni kapital, ki ga je treba zavarovati in mu povečati vrednost,

človek, saj je središče in cilj vsega gospodarsko-socialnega življenja. Predvsem se

je zavzemal, da ljudje ne bi bili osredotočeni le na materialno imetje, temveč bi si

prizadevali doseči višje dobrine, tj. večno življenje oz. odrešenje (Benedikt XVI.,

2009, str. 30).

5.1.3 Papež Frančišek

Papeža Frančiška11 opisujejo kot zagovornika družbene pravičnosti in skrbnika

ubogih. Prevladuje mišljenje, da je glas ubogih in zatiranih, saj so odlike

njegovega pontifikata skromnost, ponižnost, preprostost in odločnost. Niti ni

naključje, da prihaja iz Latinske Amerike, kjer se vrstijo socialni problemi zaradi

družbene neenakosti in revščine. Prav tako pa je pomembno dejstvo, da si je izbral

ime Frančišek, in sicer po svetniku, ki je živel v popolnem uboštvu, ponižnosti in

dobrodelnosti do ubogih. Tako živi tudi sam – kot nadškof je živel v skromnem

stanovanju namesto v nadškofijski palači, na delo se je vozil z avtobusom in

podzemno železnico ter si celo sam kuhal, ob izvolitvi za papeža se je po govoru

raje kot z avtom peljal skupaj s kardinali z avtobusom, zavrnil je bivanje v

Apostolski palači in stanuje v vatikanskem hotelu, zavrnil je najbolj kričeče

rituale in simbole v papeških oblačilih. Ne mara torej blišča in poudarja predvsem

pomoč ter nesebično služenje tistim, ki živijo na robu (Craughwell, 2015, str. 15–

20).

Do sedaj je v svojem kratkem pontifikatu izdal že dve okrožnici, in sicer ob

nastopu svoje službe leta 2013 je napisal encikliko z naslovom Lumen fidei (Luč

11 Frančišek se je rodil kot Jorge Mario Bergoglio 17. decembra 1936 v Buenos Airesu (Argentina). Kot dijak Don Boskove šole se je odlikoval v naravoslovju, zato si je na kolidžu za svoj glavni predmet izbral kemijo in diplomiral kot kemijski tehnik. Leta 1953 je začutil klic v duhovništvo in šel študirat v semenišče nadškofije Buenos Aires, kjer je vstopil v red jezuitov. Po končanem študiju je bil izvoljen za provinciala oz. predstojnika Družbe Jezusove. To nalogo je opravljal do leta 1979, ko je odšel v Nemčijo na doktorski študij in se po njem spet vrnil v domovino. Sredi devetdesetih let ga je nadškof Buenos Airesa imenoval za pomožnega škofa, nato za generalnega vikarja nadškofije in nazadnje za nadškofa. Leta 2001 ga je takratni papež Janez Pavel II. imenoval za naslovnega kardinala, leta 2013, po samovoljnem odstopu papeža Benedikta, pa je postal aktualni papež. Petrov sedež je tako zasedel prvi jezuit in prvi Neevropejec, ki si je izbral ime Frančišek (Slovenska škofovska konferenca, 2013, str. 1)

47

vere), v kateri govori o veri oz. njeni potrebni obnovi. Le vera namreč zmore

človeku pomagati pri razlikovanju med dobrim in zlim, še posebej pa v današnjem

času, kjer je vera opredeljena kot iluzija. Meni, da je vera skupno dobro, saj

ustvarja trdne vezi med ljudmi in služi pravičnosti ter miru. Lansko leto je izdal še

drugo okrožnico Laudato si (Bodi hvaljen), v kateri se dotika predvsem ekologije

in odkriva tesno povezanost med našim ravnanjem z ubogimi in brezbrižnostjo do

ranljivosti planeta. V njej poudarja pomen človeškega dostojanstva, opozarja na

nujnost ekološke ozaveščenosti za obstoj človeštva in gospodarstvenike ter

politike poziva k odgovornejšemu ravnanju. Zelo pomembna je socialna

apostolska spodbuda Veselje evangelija, ki jo je papež izdal leta 2014 in v kateri

je začrtal poti pastoralnega delovanja v prihodnjih letih. V njej poudarja pomen

širjenja evangelija, ki je prva naloga cerkve.

Omenjena pot bi morala potekati v smeri obsodbe današnjega globalnega

gospodarskega sistema, ki po njegovem mnenju ubija, ker je socialno krivičen.

Gre za t. i. diktaturo ekonomije, ki je brezizrazna in brez dejanskega humanega

cilja. Temelji na »kulturi zapravljanja« in daje prednost denarju pred ljudmi.

Čeprav po eni strani znanost in tehnologija lahko proizvedeta pomembna sredstva

za izboljšanje kakovosti življenja (še posebej na področju medicine, inženiringa in

komunikacij), po drugi strani dajeta tistim, ki imajo znanje in predvsem

gospodarsko moč, prepričljivo prevlado nad vsemi ostalimi. Tako je gospodarski

razvoj nekaterim močno izboljšal življenjski standard, a pri tem druge pahnil v

bedo. Predvsem jedrska energija, biotehnologija in informacijska tehnologija so

dale tistim z ekonomskimi viri veliko moč in noben nam ne zagotavlja, da bodo

slednji to moč pravično uporabili v dobrobit človeštva, saj peščica navadno

poskrbi le za lastne interese, potrebe in cilje. Gre za ekonomijo izključevanja in

neenakosti dohodkov, kjer vse poteka po zakonu konkurence in zakonu

močnejšega. Posledica takšnega ravnanja so velike množice prebivalstva, ki so

izključene iz družbe in potisnjene na rob. Gre za delitev ljudi na tiste, ki spadajo v

obstoječi gospodarski in družbeni sistem, in na tiste, ki so odveč, ki mu ne

ustrezajo, za katere ni dela, kruha in ne dostojanstva. Slednji so le sredstvo, ki se

ga je izkoristilo in odvrglo kot smet. Stiska, obup, nasilje, nespoštljivost in

48

družbena neenakost so zaradi takšnega načina ravnanja postali nekaj vsakdanjega

celo v razvitih državah. Človek se mora v danih okoliščinah večkrat boriti za

življenje, ki niti nima pravega dostojanstva, saj živi v vsakodnevni negotovosti in

pomanjkanju. Zato papež trdi, da ekonomski sistem ubija tiste, ki so na robu, torej

revne, brezposelne, begunce in brezdomce (Frančišek, 2015).

Papež pravi, da vedno bolj prevladuje mišljenje, ki obljublja neomejeno rast oz.

neskončno dosegljivost zemeljskih dobrin, kar vodi k njihovemu nenehnemu

izžemanju. Tisti, ki so takšnega mnenja, nimajo nobenega interesa za bolj

uravnoteženo raven proizvodnje, pravičnejšo razporeditev dobrin, skrb za okolje

in temeljne človekove pravice. Njihovo vedenje kaže na to, da je zanje pomembno

le maksimiranje dobičkov. Gospodarstvo sprejema vsak napredek le z enim

ciljem, tj. kopičenje bogastva, ne skrbi pa ga negativen vpliv na človeka. Svetovna

finančna kriza iz leta 2008 nas ni nič izučila. Kult denarja oz. njegovo čaščenje je

vse močnejše, prav tako usmerjenost človeka na eno samo potrebo – nebrzdano

potrošnjo. Gre za t. i. kulturo relativizma oz. logiko »uporabi in vrzi proč«. Ljudje

nikoli nismo zadovoljni z dobrinami, ki jih imamo, in zato hočemo vedno več, več

kot tisto, kar je res potrebno. V mnogih deželah je tako globalizacija, z vdorom

teženj iz gospodarsko razvitih držav, povzročila propad tradicionalnih vrednot

razvijajočih se držav. Prevladujoči individualizem podpira življenjski slog, ki

slabi človekov razvoj in povezanost med ljudmi ter ruši družinske vezi. Vsak

posameznik stremi za svojim udobjem, zaradi česar se pojavljajo napetosti in

nečloveška dejanja. Tako smo vse pogosteje priča trgovini z mamili in ljudmi,

zlorabi mladoletnih, zanemarjanju starejših in obolelih, kriminalu, zavisti,

častihlepju ter korupciji (prav tam).

Papež predvsem nasprotuje trditvam neoliberalcev, ki trdijo, da se bodo vsi

gospodarski problemi (revščina, lakota, brezposelnost, kriminal) rešili z rastjo trga

oz. da moramo regulacijo ekonomije prepustiti nevidni roki trga. Frančišek trdi,

da se pojavlja izkoriščanje ljudi, ker trg sam po sebi ne spoštuje človekovega

dostojanstva, ne zagotavlja celovitega človeškega napredka in družbene

vključenosti – ne upošteva torej socialnih posledic gospodarskega razvoja. Ljudi

49

se obravnava kot objekte, ki jih je mogoče koristiti oz. uporabiti. Na tak način

prihodki maloštevilnih strmo naraščajo, medtem ko prihodki večine postajajo

vedno bolj oddaljeni od blaginje peščice. To ne velja le za posameznike, temveč

tudi za celotne narode oz. predvsem države v razvoju. Te so s svojimi dolgovi in

njihovimi obrestmi vedno bolj oddaljene od dejanskih možnosti za gospodarski

napredek. Vsemu temu se pridružujejo še svetovno razširjena korupcija, utaja

davkov, pohlep po oblasti in manipulacija. Iz teh razlogov ne moremo enačiti

gospodarskega napredka z napredkom človeštva (Frančišek, 2014, str. 35–36).

Do zgoraj omenjenega človeškega napredka, pa lahko pride, kot trdi papež, s

solidarnostjo do najšibkejših. Največji problem je, da se ne določijo dovolj hitro

gospodarske ustanove in socialni programi, ki bi najrevnejšim omogočili reden

dostop do osnovnih virov. Po mnenju Frančiška bi se v ta namen morala povezati

in medsebojno sodelovati vsa področja, da bi skupaj našli konkretne rešitve za

izhod iz krize. Poudarja predvsem pomen medosebnih odnosov in odstranitev

krivičnih družbenih struktur, vendar v mislih nima finančne pomoči revnim, to

odobrava le kot začasno rešitev. Podpora ubogim mora biti več kot zgolj sistem

socialne pomoči. Vsak posameznik se mora sam truditi za svoje ekonomsko stanje

in mesto v družbi. Šele ko naleti na hude ovire, mu mora pomagati država v

smislu zagotovitve dostojnega življenja. Glavni cilj države bi zato moral biti

omogočiti najšibkejšim dostojno življenje z delom. Človek je namreč vir vsega

družbenega in prav tako gospodarskega življenja, k njegovi osebnostni rasti pa

največ prispeva ravno delo, saj življenju posameznika daje nek smisel in ga

osebno izpopolni. V svobodnem, ustvarjalnem, soodgovornem in solidarnem delu

človek namreč izraža svoje dostojanstvo, zagotovitev pravičnega plačila pa mu

omogoča dostop do drugih dobrin, namenjenih za skupno uporabo. Prednostni cilj

celotne ekonomije bi zato morala biti stalna zaposlitev za vsakogar in zavračanje

popolne avtonomije trgov ter finančnih špekulacij. Treba se je lotiti strukturnih

vzrokov neenake porazdelitve dohodkov (Frančišek, 2015).

Na kakovost življenja, ki se kljub gospodarski rasti zmanjšuje, pa ne vpliva le

(ne)enaka porazdelitev dohodkov, temveč tudi onesnaženje okolja, slaba kakovost

50

hrane in izčrpavanje naravnih virov. Papež tako opozori tudi na problem ekologije

oz. na izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, zastrupljanje zraka, podnebne

spremembe, onesnaženje vode, izčrpavanje naravnih virov, ki so prav tako

posledica gospodarskega razvoja in ki so neposredno povezani z razpadanjem

družbe oz. s kakovostjo življenjskega standarda. Odgovorni smo namreč za svet, v

katerem živimo in svet, ki ga bomo zapustili našim naslednikom oz. otrokom.

Kritizira tudi gospodarstvo, ki z gensko spremenjeno hrano in z gensko

spremenjenimi semeni izrinja majhne kmete iz tržne verige (ti s svojimi pridelki

ne morejo več konkurirati velikim korporacijam in začnejo opuščati svojo

dejavnost ali celo propadejo), uničuje ekosisteme in zmanjšuje raznolikost

proizvodnje. Tehnologija po njegovem ne upošteva etičnih načel, zaradi česar so

prizadeti kmetje, mali trgovci, proizvajalci semen in navsezadnje tudi potrošniki,

ki takšno hrano kupujejo ter jedo. Prav zato bi po papeževem mnenju moralo priti

do ekološkega spreobrnjenja, ko bi vsak človek prispeval svoj delež k ohranitvi

planeta (prav tam).

K izboljšanju položaja revnih bi moral prispevati vsak kapitalist. Spodbuja torej

tudi k nesebični solidarnosti kapitalistov. Pri tem nikakor ne gre samo za sicer

hvalevredno dobrodelnost pri hrani in oskrbi, temveč tudi za izobraževanje,

dostop do zdravstva in še posebej dela s pravično plačo. Zasebna lastnina dobrin

je upravičena, če se slednje množijo in so dostopnejše vsem, torej če služijo tudi

skupni blaginji. V primeru, da pa jih bogati ne delijo, okradejo uboge, saj dobrine,

ki jih posedujejo, ne pripadajo njim, ampak delavcem, ki so jim s svojim delom

omogočili dobiček. Delodajalce zato poziva, da premislijo o njegovih besedah, saj

je njegova dolžnost opozarjati na krivice, pomoč in spoštovanje do šibkejših. Na

svetu je dovolj hrane, vode in zdravstvene oskrbe za vse. Resnični vzrok za bedo

mnogih je le slaba in nepravična porazdelitev ustvarjenih dobrin in zaslužka. Drug

drugega moramo priznavati in spoštovati, si medsebojno pomagati ter skrbeti drug

za drugega. Cilj vseh kristjanov je celovit razvoj najbolj zapostavljenih članov

družbe in ustvarjanje pravičnejšega sveta. Cilj je blaginja za vse oz. dostop vseh

posameznikov do vseh področjih človeškega ustvarjanja, tj. zdravstva, vzgoje in

izobraževanja, dela itd. (Frančišek, 2014, str. 100–102).

51

Papež se, tako kot vsi njegovo predhodniki, zaveda, da cerkev ne more določati

strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike. Ravno zato

ne predlaga nekih konkretnih rešitev za uboge in siromašne, temveč le vabi k

medsebojnemu dialogu, kjer zasebni interesi ne bi škodili skupnemu dobremu.

Družbene zahteve, ki so povezane s prerazdelitvijo dohodka, z družbeno

vključitvijo revnih in s človekovimi temeljnimi pravicami, ne smejo biti utišane

pod pretvezo, da že obstaja sporazum na papirju ali da je že ustvarjen določen mir,

in sicer večinoma za bogato manjšino. Njegov cilj je zato sprememba

življenjskega sloga – prerazdelitev bogastva od premožnih k revnim oz. iztrebitev

luksuznega življenja. Odločilna pri izhodu iz tega je ustrezna politika, z etično

držo pri skrbi za skupno dobro in še posebej za revne. Čeprav ni začrtal novega

modela družbene ureditve, je dal v vednost, da je potrebno najti neko novo pot

družbenega razvoja, ki bo zagotovila človeka vredno življenje.

5.2 Konkretna dejanja v povezavi z neoliberalno politiko

Iz prejšnjih poglavij je razvidno, da je katoliška cerkev s kritiko ekonomskih

institucij oz. same neoliberalne ekonomske politike zelo vpeta v ekonomsko

misel. A vprašanje, ki se tukaj zastavlja je, ali je s svojo kritiko in opozarjanjem

tudi dovolj učinkovita.

Skupno vsem papežem je zagovarjanje prerazdelitve bogastva od premožnih k

revnim oz. k tistim, ki živijo v pomanjkanju. So torej odkriti zagovorniki revnega

sloja prebivalstva. Ob tem s svojimi okrožnicami nastopajo s funkcije moralne

avtoritete vsem kristjanom. Njihove besede imajo tako predvsem vzgojno moč, a

kolikšna je pravzaprav ta moč oz. ali je ta moč dovolj za spreminjanje oblasti in

posameznikov ter njihovega ravnanja in poseganja v razvoj družbe, ki jo papeži

neformalno predstavljajo. Opozarjanje na pojav revščine je seveda pravilno in

pozitivno, prav tako njihova zahteva po solidarnosti, ljubezni, pravičnosti in

dobrosrčnosti, vendar stavijo predvsem na sočutje bogatašev. Ali je realno upati,

da se bodo tisti, katerih cilj je le maksimiranje dobička, temu odrekli in ga delili z

52

drugimi? Da se bodo odrekli svojemu razkošju in privilegijem? Da bodo res živeli

skromneje in si prizadevali za pravičen družbeni red? Da bodo lajšali stiske,

revščino in krivice ter se zavzemali za njihovo odpravo? Kadar šteje le dobiček,

ne moremo verjeti, da bo do tega res prišlo. Pričakovati od določenega podjetnika,

ki konkurira na trgu, da se bo vedel v nasprotju z zakonitostmi trga, v nasprotju z

globalnim položajem, kjer je profit temeljno gibalo gospodarstva, je nerealno.

Prav tako je nerealno tudi, da se bo odrekel svojemu dobičku, ko ga bo enkrat že

imel v svojih rokah.

Ali je realno upati, da bodo kapitalisti prenehali z izkoriščanjem svojih delavcev

samo zato, ker jim tako priporočajo oziroma nalagajo papeži? Pri tem slednji niti

ne navedejo točne definicije izkoriščanja, saj so njihova stališča bolj kot ne

splošna in ne pojasnjujejo ničesar konkretnega. Vsak kapitalist namreč še ni

izkoriščevalec in ne ustvarja svojega bogastva na račun delavcev, temveč na

pošten način. Papeži nam v bistvu ne postrežejo z nobenim konkretnim

pojasnilom, kdaj se začne bogatenje na tuj račun. Prav tako ne podajo nobenega

točno izdelanega načrta, kako takšno izkoriščanje ustaviti oz. sistemsko omejiti.

Ne podprejo nobenih političnih in gospodarskih reform, niti jih ne predlagajo. Od

kapitalistov zahtevajo vrsto ukrepov v prid delavcev, da bi se zmanjšalo njihovo

izkoriščanje, ampak ne povedo, kateri so ti ukrepi. K izboljšanju družbe ne

prispevajo z nobenimi dejanji, temveč samo z besedami, pa še na tej ravni izražajo

bolj splošna stališča. Njihov glavni cilj je le opozarjanje na napake – na nevarnost

prevlade oz. čaščenja denarja in apeliranje na vest bogatašev, od katerih

pričakujejo, da jih bodo ubogljivo poslušali in vestno izpolnjevali njihove zahteve,

kar pa je v današnji globalizirani družbi, kjer prevladuje pluralizem pogledov,

izjemno težko. Da bi namesto kapitalističnega prevladal katoliški pogled, je

skorajda nemogoče. Vprašanje je torej, koliko je takšno trkanje na vest

kapitalistov v resnici uspešno.

Še posebej je vprašljivo zato, ker papeži pozabljajo, da so njihove okrožnice

naslovljene predvsem na katolike. Njihovo pozivanje k solidarnosti velja torej le

za verne, ne pa za vse pripadnike določene družbe. A kapitalisti niso le katoliki,

53

temveč tudi nekatoliki in celo ateisti, ki zavračajo boga in ne verujejo v njegovo

končno sodbo. Kakšna pravila potemtakem veljajo zanje in s čim naj bodo slednji

motivirani? Ne morejo izvabljati njihovega sočutja in usmiljenja z ljubeznijo, ki

izhaja iz Boga, če vanj ne verjamejo. Njihove norme in vrednote so drugačne od

katoliških. Izkoriščanje in brezbrižnost do sočloveka sta bolj kot s tehnološkim

razvojem povezana ravno z moralnimi normami in vrednotami družbe oz.

posameznika. Torej, če so norme in vrednote kapitalistov v nasprotju s

krščanskimi, potem je malo verjetno, da bodo upoštevali besede papežev in jim

sledili v njihovem prizadevanju po pravičnosti in skupnem dobrem.

Pri zavzemanju za prerazporeditev bogastva papeški očitki ciljajo tudi na

bogatenje manjšega števila razvitih držav na račun vse večjega števila nerazvitih

in posledično revnih držav. Kot smo že omenjali v poglavju Kritika

neoliberalizma, statistični podatki govorijo ravno nasprotno. Revne države ne

postajajo še revnejše, prav tako pa število držav z negativno gospodarsko rastjo ne

narašča oz. je takšnih držav zelo malo. Predvsem azijske države, kot so Kitajska,

Japonska in Južna Koreja, so namreč ravno v času neoliberalnih ekonomskih

konceptov doživele pozitiven gospodarski razvoj.

Ključna skupna točka vseh papežev je torej poziv k solidarnosti, katere cilj je

delitev materialnih dobrin s tistimi, ki jih potrebujejo. Kot vemo, je cerkev tudi

sama dejavna na gospodarskem področju, saj je navsezadnje institucija kot vse

druge družbene institucije, iz njenega ekonomskega delovanja pa lahko marsikaj

sklepamo, predvsem ali tudi sama dovolj vestno upošteva temeljna načela

katoliškega družbenega nauka. Marsikdo bi na tem mestu odgovoril nikalno, saj

kot bomo spoznali v nadaljevanju, katoliška cerkev nemalokrat deluje po dvojnih

načelih: uči in od vernikov zahteva eno, sama pa ravna drugače.

Kot smo že večkrat omenili, revščina še vedno ostaja resen problem današnje

družbe, brezposelnost narašča, podjetja propadajo, države in njihovi prebivalci pa

so še vedno zadolženi, po drugi strani pa narašča število ekstremno bogatih, ki

54

imajo vedno večjo moč in vedno bolj izkoriščajo ter zatirajo reveže. Nekateri v to

peščico bogatašev uvrščajo prav katoliško cerkev.

Katoliška cerkev ima namreč v svoji lasti ogromno premoženje, ki naj bi po

nekaterih podatkih znašalo več tisoč milijard evrov. Šlo naj bi celo za največjo

zasebno finančno organizacijo, neodvisno od države, ki je močno angažirana v

številnih podjetjih na področju nepremičnin, elektronike, tekstila, jekla, kemije,

živil, gradbeništva itd. Tako poseduje:

Več kot 170 milijonov hektarjev zemljišč (predvsem gozdov) in ima

nepremičnine v več kot 150 državah po vsem svetu;

Celo vrsto vplivnih bank, s katerimi je že investirala v ogromno podjetij.

Sveti sedež ima v Vatikanu celo svojo banko, ki se imenuje Zavod za

verske dejavnosti (IOR), ali tudi Inštitut za verska (nabožna) dela, ki je bil

ustanovljen leta 1942 in razpolaga z depoziti oz. prihranki cerkvenih

organizacij in drugih oseb z vsega sveta. Njegov dobiček je na razpolago

neposredno papežu;

Mnogo denarja, ki ga dobiva v obliki neposrednih finančnih sredstev ali

kot davčne olajšave, ponekod pa tudi s sponzorstvom in prodajo raznih

blagoslovljenih pisem, titul, avdienc …;

Množico umetnin in drugih dragocenosti, kot so npr. arhivi, knjižnice,

muzeji;

Zlato, ki krasi praktično vsako cerkev. Je največji posamični lastnik zlata,

katerega vrednost ocenjujejo na tisoč milijard dolarjev (Began, 2013, str.

21–28).

Z ozirom na zgoraj opisano bogastvo ne moremo ravno govoriti o revni cerkvi.

Kaj se je torej v primeru cerkvenega bogastva zgodilo s pravičnejšo razdelitvijo

dobrin? Če cerkev od svojih vernikov zahteva spoštovanje katoliškega družbenega

nauka, zakaj ga ne spoštuje tudi sama? Obsoja bogastvo drugih, čeprav ima tudi

sama precejšnje bogastvo. Če bi resnično hotela odpraviti svetovno revščino, bi

lahko vsaj en del svojega premoženja prodala in ga razdelila med revne – bila bi

torej solidarna do revežev, tako kot zahteva od svojih vernikov. Ob tolikšnem

55

premoženju bi veliko pripomogla k izboljšanju življenjskega standarda množic,

tako pa se očitno, kot ostali bogataši, noče odpovedati svoji lastnini. Zato se

poraja vprašanje, koga v resnici predstavlja oz. zastopa bogata cerkev. Če se s

svojim naukom predvsem zavzema za revni sloj oz. za pravičnejšo in

enakopravnejšo družbo, bi torej sama s svojimi dejanji morala biti za vzor svojim

vernikom. Tako pa le moralizira in ubogim daje samo drobtinice, zaradi česar

prav tako nosi velik delež odgovornosti za siromaštvo na svetu. Nikakor svojim

vernikom ne more zagotoviti, sploh po številnih finančnih aferah, da bo s svojim

premoženjem gospodarila bolje kot brezobzirni kapitalisti in da bo svoje bogastvo

uporabljala njim v prid. Prevečkrat se je namreč že zgodilo, da so cerkveno

premoženje kleriki uporabili za osebno razkošje, zato se pojavlja dvom, da bi

usmeritev k revnim lahko postala vodilo cerkvenega mišljenja in delovanja, saj je

cerkev že skorajda preveč povezana s svetom bogastva, s tem pa tudi s svetom

moči in oblasti. Lep primer sta zlasti afera Vatileaks in polom mariborske

nadškofije, pa tudi mnogi drugi cerkveni finančni posli, o čemer bomo več

povedali v nadaljevanju. Moramo pa poudariti, da sedanji papež s svojimi dejanji

že nakazuje spremembe v smeri bolj revne in revežem služeče cerkve.

Kardinal Ratzinger je leta 1996 kritiziral cerkev, ker se ni bila sposobna

odpovedati zemeljskim dobrinam, a ko je leta 2005 postal papež, je nadaljeval

ustaljeno cerkveno tradicijo. Postal je celo glavni branitelj nekoč pridobljenega

imetja in pozicij, s čimer se je bogastvo cerkve v času njegovega papeževanja še

povečalo. Podoben primer imamo tudi v Sloveniji, ko je kardinal Rode v času

komunizma ostro nastopil proti bogastvu cerkve, a ko je po osamosvojitvi

Slovenije postal ljubljanski nadškof, ga to ni več motilo in je na te stvari pozabil

(Began, 2013, str. 35).

Kot vidimo, cerkev k odpravi nepravične gospodarske ureditve in družbene

neenakosti pripomore bolj malo. Sicer je v okviru dobrodelnosti ustanovila

organizacijo Karitas, ki vsako leto razdeli več milijonov evrov pomoči, ampak

njena pomoč se vrši s tujim denarjem in s tujimi sredstvi. Cerkev namreč ne

pomaga revnim s cerkvenimi sredstvi, temveč s tujimi prostovoljnimi prispevki.

56

Karitativna dejavnost je tako zavajajoča, saj cerkev iz svojega premoženja ne da

nič. Vse, kar daruje Karitas, prej dobi v dar od drugih – deluje kot neke vrste

posrednik. Za pridobivanje sredstev uporablja svoj moralni kapital, brez katerega

bi bilo darov bistveno manj. Cerkvena pomoč je tako odvisna od sočutja drugih in

njihove pripravljenosti pomagati. Torej je bistvo takšnih dobrodelnih organizacij

pomoč na tuj račun s trkanjem na vest bogatašev. Že prej smo omenili, da je

učinkovitost takšnega koncepta vprašljiva, sporno pa je tudi, da večkrat prihaja do

zlorab v dobrodelnosti, ko zbrana sredstva sploh ne pridejo do prejemnikov,

ampak se nekje »izgubijo«. Prav tako pa dobrodelni prispevki kapitalistov

velikokrat koristijo bolj njim samim in njihovemu ugledu kot pa prejemnikom.

Dobrodelneži namreč denar darujejo glede na osebne interese ter tako financirajo

tista dobrodelna društva in sklade, ki jim najbolj ustrezajo. Preko njih si tako

zagotovijo velik vpliv na različna področja družbenega življenja. Več denarja kot

darujejo, večji vpliv si pridobijo in bistveno bolj posegajo v pomembne odločitve,

več kot pa imajo vpliva, manj ga ostane za druge. Torej so spet na boljšem ravno

tisti na vrhu.

Zakaj so potem po mnenju papežev dobrodelne organizacije boljše kot koncept

države blaginje s socialnimi transferji, ki vsaj malo blažijo revščino? Država

blaginje posameznikom zagotavlja minimalni dohodek, minimalne standarde na

področju prehrane, zdravja in izobraževanja, socialno pomoč in določeno varnost

v primeru nesposobnosti za delo – zagotavlja torej socialno varnost, cerkev pa po

drugi strani ne predlaga prav nobenih mehanizmov za varstvo tistih, ki si sami ne

morejo pomagati. Ne izreče se o nobenih davkih in dajatvah, iz katerih bi se

črpala sredstva za revne, ampak igra samo na koncept sočutja oz. odgovorne vesti.

Solidarnost nam mora priti v navado, ampak kako nam naj pride v navado oz.

kako spremeniti življenjski slog posameznikov, nihče ne pojasni. Hkrati papeži

trdijo, da so ravno socialni programi med tistimi dejavniki, ki povzročajo

revščino, ker revnim jemljejo motivacijo, da bi postali produktivni člani družbe, ki

so pripravljeni trdo garati v službah. Ampak, ali tudi dobrodelni prispevki

potemtakem nimajo istega učinka, saj navsezadnje gre za prispevke, ki jih ljudje

prejmejo kljub svojemu nedelu? Gre torej predvsem za to, da se cerkev zavzema

57

za dobrodelnost, ker z njo najlažje ohranja svojo avtoriteto. Preko dobrodelnosti

in moraliziranja se namreč kaže kot zaveznik revnih, zaradi česar so slednji veliko

bolj dovzetni za religijo, prav tako pa tudi bogati, ki si preko miloščine kupujejo

nebesa.

Z zavračanjem države blaginje se cerkev precej približa neoliberalnim teorijam, ki

poudarjajo nevmešavanje države v trg dela, saj da bo vse probleme rešila nevidna

roka trga. Z vzpostavitvijo pravične družbe bi namreč propadel kapitalizem, kar bi

ogrozilo tudi bogastvo cerkve, ob ukinjanju socialne države pa se povečuje

možnost za velike dobičke najbogatejših, med katere nedvomno spada tudi

cerkev. Prav tako je cerkvi negativen odnos do socialne države skupen z

marksisti, ki nasprotujejo miloščini kot sredstvu za krepitev položaja bogatih.

Vendar marksisti nasprotujejo tudi vsaki obliki dobrodelnosti, medtem ko cerkev

predvsem poudarja njeno vlogo. Tukaj moramo opozoriti, da se zadeve

spreminjajo od nastopa aktualnega papeža Frančiška, ki se zavzema za obujanje

države blaginje in katerega slogan je »revna cerkev za revne«. Zdi se, da ima

končno en papež namen uresničiti to, kar uči družbeni nauk cerkve, ker doslej

noben od prejšnjih papežev niti ni naredil, niti predlagal ničesar konkretnega,

ampak so vsi samo pridigali. Frančišek pa je cerkvene ustanove po vsem svetu

pozval k skromnosti, da gredo na obrobje oz. da se tudi v materialnem smislu

približajo revnim. Od svojih predhodnikov je veliko bolj radikalen v svojih

dejanjih in zahtevah ter odklonilen do neoliberalističnih praks. Zavzema se za

sistemske spremembe s strani države, za dostop vseh ljudi do vseh družbenih

področij in za zmerno trošenje oz. za varčevanje. Za razliko od ostalih papežev

daje bolj konkretne predloge, predvsem v smeri zagotovitve dela, ki največ

prispeva k osebnostni rasti posameznika, kar pa je že prepoznavno marksistično

razmišljanje, ki mu ga mnogi očitajo, ravno tako kot papežu Janezu Pavlu II.

Vendar za razliko od marksistov papeži ne kritizirajo samega trga oz. bogastva

kot takega, temveč čaščenje in malikovanje bogastva oz. materialnega. Ne

nasprotujejo niti zasebni lastnini, ampak opozarjajo na prevelik pohlep po

bogastvu, pehanje za bogastvom oz. da nihče nima pravice posedovati več

58

premoženja, kot ga potrebuje za svoje preživetje, če drugim primanjkuje osnova

za preživetje.

Nakazali smo že nekaj dvomov o učinkovitosti družbenega katoliškega nauka. V

prihajajočih poglavjih si bomo podrobneje pogledali, kakšno je poslovanje

samega vrha katoliške cerkve in tudi poslovanje njenih nižjih nivojev ter kako se

katoliški družbeni nauk upošteva in izvaja v konkretnih cerkvenih dejavnostih.

5.2.1 Afera Vatileaks

Papeške finance so že stoletja predmet škandalov in kritik, saj pričajo o neskladju

med katoliškim družbenim naukom in realnim stanjem znotraj katoliške cerkve,

resne ekonomske razsežnosti pa so dobile januarja leta 2012 z afero Vatileaks.

Mnogi zaupni dokumenti so bili razkriti in predstavljeni javnosti. Dokazovali so

krščansko nemoralne aktivnosti vatikanske banke (IOR), ki jo je italijanska država

že prej sumila pranja denarja, zlorabljanja dobrodelnih skladov, dvomljivih

naložb, sodelovanja z italijansko mafijo, skorumpiranimi in podkupljivimi politiki

in podjetniki. IOR namreč ni mogoče sodno preganjati in je iznad jurisdikcije

Italije. Njene stranke ščiti diplomatska imuniteta Svetega sedeža in so kot taki

varni pred civilnimi organi pregona. Prav zato so v njej našli zatočišče mnogi, ki

so imeli denar sumljivega izvora ali pa so ga hoteli uporabiti v nezakonite namene

(Began, 2013, str. 83).

Statut in dogovori z italijansko vlado dopuščajo vatikanski banki, da deluje kot

banka offshore, tj. prosta kakršnegakoli nadzora. Prav ta ureditev je omogočila

finančne škandale, ki so se zgodili od 70. let do danes. IOR lahko na tak način

zagotovi popolno diskretnost svojih strank, njihovi računi niso obdavčeni, njegova

uprava pa ni podvržena kazenskim sankcijam in je v svojem delovanju docela

samostojen. IOR zato ni mogoče sodno preganjati, njegovih uslužbencev ni

mogoče zaslišati, jim soditi ali zapreti (Nuzzi, 2010, str. 42–43).

59

V IOR je bilo ustanovljenih več računov (kar 17) na izmišljene dobrodelne

ustanove, kot so Spellmanova ustanova, skladi Mamma Roma, Lurške Marije,

Loretske Svete hiše, Sv. Martina, Sv. Serafina itd. Zbran denar se je nato prelil

med skladi in bil v imenu dobrodelnosti porabljen za razne nedobrodelne in celo

nezakonite operacije. Šlo je za očitno pranje denarja in podkupovanje pod

različnimi imeni, ki so poosebljala nekaj dobrega, npr. pomoč revnim otrokom in

boj proti levkemiji. Sredstva, ki so jih premožni kristjani namenjali dobrodelnosti,

so bila tako marsikdaj preusmerjena na osebne račune vpletenih. Seveda je treba

priznati, da so iz skladov občasno nakazovali tudi dobrodelne prispevke in

donacije, vendar je bil dobrodelnosti namenjen le majhen del teh sredstev.

Profesor dr. Massimo Teodori je zato IOR označil za enega največjih centrov

finančnega kriminala v Italiji (Began, 2013, str. 89–90).

Najbolj znan primer je Enimont, mešana družba, ki sta jo leta 1989 ustanovila

državno petrolejsko podjetje ENI in zasebna družba Montedison, ki je že leto

kasneje razpadla, kar pa so v zameno za podkupnine dopustili politiki. Veliko od

denarja namenjenega podkupninam se je v obliki obveznic pretočilo v IOR na

račune dobrodelnih skladov. Iz teh skladov je bil nato denar nakazan na razne

račune po vsem svetu, čez čas pa se je zopet vrnil nazaj k politikom. Denar, ki je

bil torej uradno namenjen dobrodelnosti, je bil neuradno namenjen podkupninam.

Tako naj bi od približno 130 milijard lir za podkupnine v zadevi Enimont 90

milijard lir šlo skozi IOR, za svoje storitve, tj. pranje podkupnin, pa naj bi

katoliška cerkev dobila 9 milijard lir plačila (Prav tam, str. 91).

V omenjenem primeru so sodelovali politiki, bančniki, industrialci, visoki

funkcionarji, sodniki, mafijci in škofje. Italijansko tožilstvo je IOR že od leta

1993 sumilo nezakonitih poslov, vendar mu ni uspelo ničesar dokazati.

Predstavniki Svetega sedeža so celo vseskozi sodelovali s tožilstvom in ga

namerno zavajali ter zanikali kakršnokoli vpletenost in krivdo. Celoten primer so

zaznamovali molk, laži in opustitve sodnih postopkov, saj je Vatikan zelo omejil

obseg preiskave. Leta 1995 se je sojenje končalo. Rezultat je vrsta obsojenih

60

politikov, a nihče iz IOR. Ta ni niti nikoli vrnil denarja, ki so ga odkrili na

njegovih računih (Nuzzi, 2010, str. 129–130).

Drugi provokativen primer je še katoliška banka Ambrosiano, ki je bila največja

italijanska zasebna banka. Njen glavni delničar je bil Vatikan, zato so skozi to

banko šli vsi denarni posli Vatikana. Vatikan je svoje finančne deleže prenesel v

tujino že konec 60. let, ko je italijanska vlada obdavčila njegove bančne dobičke,

uveden pa je bil še davek na dobiček iz finančnih investicij. Da bi se izognil

novemu obdavčevanju, je denar prenesel predvsem v trezorje Švicarske banke. Na

tej poti je denar prehajal iz enega računa na drugega, ob vsakem prenosu pa se je

nekdo okoristil – šlo je torej za pranje denarja in podkupovanje. Po razkritih tajnih

dokumentih je vidno, da naj bi banka posojala denar brez ustreznih jamstev

offshore podjetjem z neznanimi lastniki. Na ta način naj bi Vatikan iz banke

izvlekel več kot milijardo dolarjev, zaradi česar je sčasoma prišlo do bankrota

banke z velikim dolgom, a denar, ki je šel preko vatikanske banke in bil nakazan

na papirnato družbo, je izginil neznano kam. Cerkev je sicer takoj po izbruhu

škandala evropskim vlagateljem vrnila 242 milijonov dolarjev, a to je samo del

dolga, preostali del pa je šel na račun upnikov (prav tam, str. 31–33).

Vatikan noče javno govoriti o mreži svojih družb, ne daje podatkov o svojih

bančnih računih, o dobičku svoje banke in o njenih strankah, a vseeno so bili leta

2012 v javnosti razkriti zaupni vatikanski dokumenti in objavljeni v knjigi

novinarja Gianluigija Nuzzija. Izbruhnila je največja vatikanska afera Vatileaks.

Novinarju takrat niso sodili, so pa na 15 let zapora obsodili tedaj glavnega

informatorja, strežnika papeža Benedikta XVI., kmalu zatem pa ga pomilostili.

Prav ta afera je menda tudi veliko prispevala k nepričakovani odločitvi Benedikta

XVI. za odstop v začetku leta 2013. Konec lanskega leta je sledilo nadaljevanje

afere, saj so bili objavljeni novi zaupni dokumenti in informacije o finančni

korupciji, krajah in nebrzdanem trošenju na svetem sedežu. Afero so poimenovali

Vatileaks 2 kot spomin na afero Vatileaks. Za odtekanje tajnih informacij tokrat

sodijo peterici: duhovniku, vatikanskima uradnikoma in dvema italijanskima

novinarjema, med katerima je prej omenjeni Nuzzi (Delo, 24. 11. 2015).

61

Papež Benedikt XVI. je sicer že leta 2010 začel izvajati predpise proti pranju

denarja, ki veljajo v Evropski skupnosti. Ukinil je funkcijo prelata in poskusil

zmanjšati vpliv kurije. Tudi papež Frančišek je kritično ocenil delo kurije, ki da se

mora spremeniti in izboljšati, saj v njej še vedno prevladuje peščica željnih

denarja in oblasti. V ta namen je imenoval svet modrecev za pomoč pri reformi

kurije, ne pojenjajo pa niti govorice o ukinitvi vatikanske banke, saj naj bi ta

škodovala ugledu cerkve (Craughwell, 2015, str. 42–43).

Če družbeni katoliški nauk uči, da je treba obsoditi kapitalizem oz.

neoliberalizem, saj da povzroča izkoriščanje in čaščenje denarja, zakaj je potem

IOR podpiral in sodeloval s politiki, gospodarstveniki in celo mafijo ter jim

omogočal pranje denarja? Glede na to, da si je z njihovim podpiranjem tudi sam

pridobil ogromno bogastvo, lahko rečemo, da mu je šlo le za lastne koristi,

ampak, če papeži nenehno pridigajo o skromnosti, bi se tudi kler moral tega

držati. Tako pa je afera Vatileaks razkrila ogromno pohlepa po bogastvu, ki ga

papeži tako ostro obsojajo. Kot vidimo, papeško trkanje na vest ni doseglo niti

rimske kurije. Kako naj torej kapitalisti sprejemajo in spoštujejo katoliški nauk, če

se ga niti oni sami ne držijo? S svojimi dejanji Vatikan ne more biti prav dober

vzor ostalim vernikom, čeprav bi jim moral biti, povrhu vsega pa namesto, da bi

sodili odgovornim za nezakonito pridobivanje bogastva, zdaj sodijo tistim, ki so le

razkrili javnosti zaupne podatke. Na ta način delujejo proti temeljni človekovi

pravici – svobodi govora. Ampak, ali ne uči ravno katoliški nauk, da je v prvi vrsti

potrebno spoštovati osnovne človekove pravice? Očitno gre tudi določenim

strujam v Vatikanu le za bogatenje, zato ne moremo pričakovati, da bodo

kapitalisti delovali v skladu s pozivi papežev k bolj pravični družbi in se sami

odpovedali svojemu bogastvu ter ga delili z drugimi, medtem ko bodo nekateri

znotraj katoliške cerkve svoje bogastvo le še povečevali. Seveda obstajajo

cerkveni funkcionarji, ki spoštujejo katoliški nauk, živijo skromno in se odrekajo

bogastvu, a ob nenehnih škandalih, ki preveč bodejo v oči, se resnična ponižnost

določenih klerikov velikokrat pozabi oz. spregleda.

62

5.2.2 Finančne operacije mariborske nadškofije

Po obdobju komunizma, v katerem je bilo delovanje cerkve strogo omejeno, so si

v mariborski nadškofiji hoteli zagotoviti ekonomsko neodvisnost. Mariborska

nadškofija je zato postala pomemben dejavnik na gospodarskem področju in je do

konca leta 2009 obvladovala velik del slovenskega gospodarstva. V njeni večinski

lasti je bila družba Gospodarstvo Rast d. o. o., ki je obvladovalo finančni

organizaciji Zvon Ena Holding, d. d. in Zvon Dva Holding, d. d., ki sta se

ukvarjali z investicijsko dejavnostjo in kupovali deleže cele vrste podjetij. Na tak

način je mariborska nadškofija postala lastnica oz. solastnica večjega števila

slovenskih podjetij, kot so: Belinka, Cinkarna, Helios, T-2, RRC računalniške

storitve, Terme Olimje, Terme Dobrna, Alpetour, Zavod za varstvo pri delu,

Papirnica Goričane, Niko Železniki, Krekova družba za upravljanje investicijskih

skladov, Steklarna Rogaška, Abanka Vipa, Tovarna olja Gea, NFD, Finetol,

Petrol, NLB, Elektro Celje, TKK Srpenica, Lesnina, Infond Holding, Vegrad,

Triplus, Krekova zavarovalnica, Delo Prodaja, Krka, Iskra Avtoelektrika,

Telekom Slovenije, Žito, Sava, Etol, Salus, Gorenje, Mercator, Mladinska knjiga

Založba, Cetis Graf, Klet Bistrica, Ljubljanske mlekarne, Papigor, Beti Metlika,

Hoteli Bernardin … Po nekaterih ocenah naj bi bilo premoženje mariborske

nadškofije vredno približno milijardo evrov (Began, 2013, str. 190).

Njene finančne operacije pa niso bile usmerjene le na slovensko gospodarstvo,

temveč je bila precej aktivna tudi v tujini. Zvona sta namreč ustanavljala družbe,

ki so bile zadolžene za naložbe v tujini, izvajanje skritih prevzemov in tveganih

nepremičninskih projektov. Mednje sodijo Julius Ena, I.J. Storitve, I.J. Nasveti in

Forš. Tako je mariborska nadškofija dobila deleže v podjetju Sole Orto, Akord in

Bosinvest, na hrvaški obali se je lotila gradnje luksuznega turističnega kompleksa

Kraljestvo oljk ter luksuznih apartmajev v Opatiji in v Pećinah, povezujejo jo s

posli v največji hrvaški veledrogeriji – Mediki in skladu Slavonski ZIF,

financirala pa naj bi tudi prevzem Luke Zadar. Lovke mariborske hobotnice so

segale celo še dlje – na Nizozemskem je ustanovila podjetje Zvon B.V., v

Argentini je kupila družbi Sadowa (klavnica) in Elevadores (pristanišče), v Afriki

pa zaznamo celo njeno naložbo v športno loterijo (prav tam, str. 190).

63

Za takšne investicije sama nadškofija ni imela dovolj denarja. Tega je dobila v

obliki posojila bank. Skupni znesek slednjih naj bi bil več kot 550 milijonov

evrov. Kot poroča novinar Večera Vasja Jager (8. 4. 2015, str. 4), dokumenti iz

obdobja tik pred začetkom dokončnega zloma njenih holdingov prikazujejo, s

kakšno lahkoto je predvsem NLB v tistem obdobju odobravala velike kredite.

Prošnjam nadškofije je takoj ugodila, čeprav je šlo za zelo velike zneske. Sicer je

svoja posojila dobro zavarovala, a ko je rok za vračilo denarja potekel, kredit pa ni

bil poplačan, banka ni ukrepala. Rok za vračilo kredita je večkrat podaljšala.

Čeprav se je torej zatikalo pri vračanju posojila, to očitno NLB ni motilo. Šlo je

celo tako daleč, da je banka obema holdingoma odobrila še več kreditov, za katere

so uporabljali kar iste anekse12. Pri kreditiranju je sicer prednjačila NLB, a

posojila so odobrile tudi druge banke, ki so celo namerno izigravale pravila

kreditiranja. Banke so namreč v svojih evidencah zavajale, da gre za kratkoročne

kredite, saj ti veljajo za manj tvegane, v praksi pa naj bi bilo s posojilojemalci

vnaprej dogovorjeno, da jim bodo posojila avtomatsko obnavljale več let. Banka

Slovenije naj bi bila s tem seznanjena, a je očitno mižala na obe očesi.

Dolga leta je mariborska nadškofija na račun bank dobro poslovala, nato pa je

konec leta 2008 udarila svetovna recesija. Nepremičninski posli so zastali, donosi

finančnih naložb presahnili, banke so ustavile kreditiranje, vrednost delnic je zelo

padla, medtem ko so krediti ostali na isti vrednosti. Začeli so se veliki finančni

problemi. Zvon Ena Holding je postal pri bankah zelo zadolžen, zato je začel

najemati kredite preko Zvon Dva Holdinga. Kriza se je tako le še poglabljala,

mariborska nadškofija pa ni zmogla več odplačevati kreditov. Njene firme

(Gospodarstvo Rast, oba Zvona, Forš, I.J. Nasveti, T-2 in Krekova družba) so zato

pristale v stečajih in izkazalo se je, da so njihovi dolgovi precej večji od njihovega

premoženja13 (Began, 2013, str. 193).

12 Spremenili so samo znesek kreditov, vse ostalo – zavarovanja, spremembe členov, datumi – pa je bilo povsem enako. Tako sta Zvonova za več različnih kreditov uporabljala vedno ista zavarovanja (Jager, 2015, str. 4). 13 Dolg mariborske nadškofije danes znaša 25 milijonov evrov, njenega podjetja Gospodarstvo Rast d. o. o. 300 milijonov evrov, obeh cerkvenih holdingov pa kar 1,3 milijarde evrov (Began, 2013, str. 194).

64

O svojih finančnih problemih je mariborska nadškofija seznanila papeža, čeprav

je šla gradnja njene finančne piramide formalno mimo njega, kot je to priznal

nadškof, dr. Turnšek. Od Svetega sedeža si je obetala pomoč, predvsem odobritev

dodatnih posojil, a je slednji ubral drugačno rešitev. Reševanje T-2 in obeh

Zvonov je predal finančnim strokovnjakom Haasberg Tradin. Zvon Ena je z njimi

podpisal pogodbo, po kateri jim je moral omogočiti vpogled v poslovanje T-2,

začeli pa so tudi iskati ustreznega kupca za podjetje. Slednjega so našli, a posel ni

bil sklenjen, ker je slovenska stran prej odstopila od pogodbe. Podjetju, na

katerega je stavila skoraj vse, se namreč ni hotela odpovedati. V tem trenutku je

prišlo do razkola med Vatikanom in upravo Zvona Ena. Sveti sedež ni več

pomagal mariborski nadškofiji, enako pa so storile tudi druge nadškofije, škofije

in župnije v Sloveniji (Jager, 10. 4. 2015, str. 4).

Peter Kovačič Peršin zato pravi, da »zavračanje solidarnosti znotraj Cerkve

nazorno kaže, kako globoko sta padli moralna zavest in drža vodstva Cerkve na

Slovenskem« (Roglič, 8. 8. 2013), zgodovinar dr. Jože Prinčič pa ob tem dodaja:

»Reakcija Vatikana pa tudi ljubljanske in sosednjih nadškofij, ki mariborski niso

pomagale, kaže na to, da so tudi v tej arhaični organizaciji prevladovala načela

liberalnega kapitalizma in gospodarske računice.« (Ivelja, 7. 12. 2013). Skratka,

gre za popolno neupoštevanje družbenega katoliškega nauka, ki poudarja načelo

solidarnosti. Na to opozarja tudi društvo Mali delničarji Slovenije, ki meni: »Če se

iz lokalnih cerkva lahko prelivajo pozitivna sredstva v Vatikan, bi se ta morala po

načelu solidarnosti prelivati tudi nazaj, ko so te v težavah.« (Dnevnik, 28. 2.

2012).

Vendar pri mariborski nadškofiji ni sporno le kupovanje podjetij, brezvestno

najemanje kreditov in njihovo nevračanje, temveč tudi dejstvo, da je v mnogih

primerih šlo za goljufanje, skrivanje in pranje denarja. Tako poznamo kar nekaj

sumljivih poslov cerkvenega finančnega imperija. Eden takšnih je vsekakor

revitalizacija dvorca Betnava, ki jo je mariborska nadškofija zaupala družbi

Betnava, ustanovljeni leta 2007. Projekt so ocenili na 11 milijonov evrov, za

65

njegovo izvedbo pa je družba dobila od države skoraj dva milijona evrov

evropskih sredstev. Za izvedbo gradbenih del je bilo izbrano podjetje Vegrad, ki

pa je šlo v stečaj, zato so se dela ustavila. Ker ustanovitelji družbe niso več hoteli

sodelovati v revitalizaciji, je mariborska nadškofija našla pet duhovnikov

nadškofije za prevzem lastništva v družbi. Ti so najeli kredite in poplačali dolg

ustanoviteljev družbe, za vsa posojila pa je dala jamstvo prav mariborska

nadškofija. Ministrstvo za gospodarstvo je pri kasnejšem pregledu ugotovilo, da je

družba Betnava izdajala račune še po tem, ko je bila obnova dvorca prekinjena.

Družba je namreč na ministrstvo vlagala zahtevke za izplačilo z dokazili o

opravljenih delih, ki v resnici sploh niso bila opravljena. Tako so vodilni v

Vegradu izdelovali lažne poslovne listine in v sodelovanju z vodilnimi v Betnavi

lažno izkazovali izvršitev plačil. Šlo je torej za zavestno zavajanje Ministrstva za

gospodarstvo, od katerega so hoteli pridobiti čim več evropskih sredstev, zato je

bila podana tudi kazenska ovadba. Ali je mariborska nadškofija zavestno goljufala

državo, ali je bila le žrtev spletkarjenja Vegrada, se bo še pokazalo, že zdaj pa

lahko z gotovostjo trdimo, da je bila prav nadškofija pobudnica za preoblikovanje

družbe Betnava d. o. o. v slamnato podjetje (Began, 2013, str. 227–230).

Tudi v T-2 ni potekalo vse po predpisih. V podjetju bi naj bilo namreč utajenih

več milijonov evrov davka na dodano vrednost in prav tako 45 milijonov evrov

vredno posojilo NLB. Šlo naj bi za celo vrsto fiktivnih slamnatih podjetij na čelu s

T-2, ki so si denar medsebojno nakazovala, ta pa se je na svoji »poti« nenadoma

izgubil (prav tam, str. 232) kot se je izgubilo večinsko lastništvo Zvona Ena

Holdinga v hrvaški Luki Zadar. Večerova novinarja Vasja Jager in Elizabeta

Planinšič (25. 2. 2015, str. 13) poročata, da za slamnatim podjetjem I.J. Storitve,

ki je prek posrednika kupilo hrvaško pristanišče, pravzaprav stoji gospodarska

mreža mariborske nadškofije s Holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva na čelu, denar

pa je izviral iz NLB, ki je kreditirala oba Zvonova. Takoj po pridobitvi večinskega

deleža so tega prodali naprej hrvaški družbi Manus, a za precej višjo ceno. Sedaj

se je izkazalo, da je bil Manus v času nakupa brez potrebnega premoženja, zato so

mu denar posodile kar I.J. Storitve. Pri kom so nazadnje končali ti milijoni, ni

znano, je pa znano, da so I.J. Storitve zavarovale terjatev z vpisom hipoteke na

66

delnice Luke Zadar in jo tako nazadnje obdržale, nato pa njeno lastništvo še

pravočasno prenesle na varno – po seriji kupčij so namreč pristale v rokah

mariborskega poslovneža, ki je pristanišče hitro prepisal drugam in ga tako

izmaknil upnikom Zvonov. Gre torej za skrivanje pristanišča pred upniki, saj so

preiskovalci prepričani, da je šlo za skrbno načrtovano operacijo, s katero so

upnike oškodovali za znesek celotne naložbe v pristanišče.

Tako kot je bil skrbno načrtovan nakup delnic MK Založba, ki jih je leta 2003 v

imenu mariborske nadškofije kupil škof Kramberger in jih še isti dan po mnogo

višji ceni prodal naprej ter ustvaril neverjetni dobiček, podobno je leto kasneje

storil še takratni škof Stres. Nadškofija naj bi tako samo z dvema posloma

ustvarila za več kot 1,2 milijona evrov čistega dobička, a izkazalo se je, da je

podjetju, ki je kupilo delnice od škofov, posojilo za nakup nakazal Zvon Ena, kar

nakazuje, da je bil posel vnaprej načrtovan, saj so v bistvu prodajali sami sebi ter

z enim samim ciljem: zagotoviti mariborski nadškofiji visoko premoženjsko korist

(Began, 2013, str. 235).

Kriza je torej razkrila špekulacije, manipulacije in dvomljive posle mariborske

nadškofije doma in v tujini. Posledica neplačanih kreditov je stečaj obeh

Holdingov in Gospodarstva Rast, zaradi česar pa so najbolj oškodovani mali

delničarji14, podjetja, katerih solastnica je bila nadškofija, in seveda banke, ki so ji

kredite odobrile. Vsem omenjenim je mariborska nadškofija storila veliko krivico.

Koliko svojih dolgov bo vrnila, se bo šele videlo, a kot kaže bolj malo. Sicer pa,

kot je v enem izmed intervjujev dejal duhovnik Štuhec: »Verniki so že marsikaj

požrli, bodo pa še to.« (Pogledi Slovenije, 3. 2. 2011), kar kaže na to, kakšno

negativno mnenje imajo nekateri kleriki o vernikih. Po njegovem mnenju so si

očitno mali delničarji sami krivi, če bodo izgubili svoje deleže v obeh Holdingih,

saj so sami vložili svoje prihranke vanju in ko se je začela kriza, niso pravočasno

izstopili. Poleg tega pa od ostalih vernikov pričakuje, da bodo na bogatenje in

14 Zvon Ena Holding je imel skoraj 30.000 malih delničarjev, ki so skupaj imeli nekje 30 % lastniških deležev, Zvon Dva Holding pa 35.000 malih delničarjev, ki so skupaj imeli več kot 50 % lastniški delež. Skupaj je torej oškodovanih več kot 60.000 malih delničarjev, večinoma vernikov. Z njunim bankrotom bodo verjetno izgubili vse, kar so vložili vanju (Began, 2013, str. 195).

67

pohlep mariborske nadškofije oz. vseh vpletenih kar pozabili in jim brezpogojno

zaupali še naprej, medtem ko niti majhne odgovornosti za finančni zlom

nadškofije noče prevzeti nihče.

Glavno besedo pri poslovanju so vsekakor imeli kleriki, tj. člani nadškofijske

gospodarske uprave, zbora svetovalcev, vplivnih kanonikov in pomožnih škofov,

na čelu s tedanjim nadškofom Krambergerjem. A vendarle so poleg njih

pomembne položaje seveda zasedali tudi katoliki laiki. Prav zato so se pojavile tri

različne verzije o krivcu finančnega poloma mariborske nadškofije. V prvi je

slednja nedolžna žrtev, ker je globalna finančna kriza sovpadla s protikatoliškim

razmišljanjem med slovensko elito. Tako naj bi bile za nastalo situacijo krive le

neljube ekonomske okoliščine in komunisti. Ta različica ima malo zagovornikov.

Po drugi različici sta glavna vzroka za polom finančna kriza in skorumpirana

ekonomija oz. nepošteni bančniki, ki so izjemno visoke kredite odobravali. To

različico naj bi najpogosteje zagovarjali predvsem škofje in duhovniki, ki so bili

med letoma 1990 in 2013 za krmilom cerkve. V tretji zgodbi pa naj bi bila

odločitev za iskanje gospodarske varnosti in družbenega prestiža zgrešena že v

samem jedru, saj je v popolnem nasprotju z družbenim katoliškim naukom. To

različico predstavljajo duhovniki in številni dejavni laiki, ki se s tem početjem

niso strinjali. Tako večina strokovnjakov meni, da je glavni krivec Škofijski

gospodarski svet, ki je bil glavni subjekt mariborskega cerkvenega gospodarstva

in odločitve katerega so nižji nivoji morali izvrševati. Prav zato je bila logična

zahteva papeža Frančiška po odstopu tedanjega mariborskega (Marjan Turnšek) in

ljubljanskega (Anton Stres) nadškofa. Ta dva sta bila leta 2013 zaradi svoje vloge

v bankrotu mariborske nadškofije odstavljena, a sta zanikala, da bi bila glavna

krivca za nastalo situacijo, priznala sta le del odgovornosti in se opravičila,

odstopila pa naj bi iz pokorščine papežu, z željo da bi vrnila cerkvi na

Slovenskem nekdanji ugled. Na njun odstop so se odzvali mnogi duhovniki, ki so

izrazili presenečenje in ogorčenje. Njun odstop se jim zdi preoster, prehud in

neupravičen ukrep. Cerkev na Slovenskem tako še naprej išče krivce, čeprav je bil

s položajev odstranjen celoten slovenski škofovski vrh, pa tudi ekonom nadškofije

Krašovec (Began, 2013, str. 212–214).

68

Obstajajo torej različne zgodbe o tem, kdo nosi največjo odgovornost za nastalo

situacijo, a te niso glavni razlog za skrb, vznemirja namreč predvsem dejstvo, da

je znotraj katoliške cerkve prevladala želja po dobičkonosnosti. Bolj kot finančni

kapital je v primeru mariborske nadškofije problematičen moralni kapital, saj tega

verniki ne bodo pozabili. Gre za sprenevedanje in prevelik pohlep po bogastvu,

povrh vsega pa še za aroganten odnos do vernikov, zaradi česar ji ti ne zaupajo

več. Kot v svojem članku omenja dr. Smrke (2012, str. 25), je nezaupanje v

slovensko cerkev dokazala tudi raziskava SJM iz leta 2011. Po finančnem zlomu

mariborske nadškofije je namreč kar 84,8 % vprašanih izrazilo nestrinjanje z

njeno ekonomsko dejavnostjo, prav tako je prišlo do največjega padca zaupanje v

cerkev ravno v podravski in koroški regiji, ki sta znotraj meja mariborske

nadškofije.

Če neoliberalizem res ustvarja družbeno izkoriščanje, kot trdijo papeži, zakaj je

potem cerkev delovala v skladu z njegovimi načeli in ne v skladu z načeli

družbenega katoliškega nauka? Postala je del kapitalizma, saj se je obnašala kot

kapitalist. Iz številnih okrožnic je jasno, da cerkev ne sme ustvarjati svojega

lastnega bogastva, ampak ga mora deliti z drugimi. V primeru mariborske

nadškofije se zdi, da je hotela izboljšati le svoj gmotni položaj in povečati svojo

družbeno moč, čeprav papeži vse od 2. vatikanskega koncila dalje poudarjajo

skromnost in skrb za druge, tj. skupno dobro. Prav zato je moralno

nesprejemljivo, da prav tisti, ki nas učijo, kako naj ravnamo, sami tega ne

upoštevajo in zlorabljajo svoj položaj. Ne gre za vprašanje (ne)pomembnosti ali

obsežnosti dejanj nadškofije, ampak za vprašanje etičnosti.

Zaradi finančnega poloma je postala kamen spotike tudi za Vatikan, vendar če ne

bi prišlo do finančne krize, potem verjetno njena dejavnost Svetega sedeža ne bi

tako zelo motila, če sploh, saj je navsezadnje, kot smo že spoznali, tudi Vatikan

znan po mnogih finančnih škandalih. Tako očitno njena največja napaka ni, da se

69

je podala v finančne špekulacije, ampak da se je vanje podala brez vednosti

Vatikana in še posebej to, da ji je pri tem spodletelo. Če ne bi bilo velikih

finančnih izgub, bi bilo vse skupaj mogoče manj sporno, seveda za cerkev, ne pa

tudi za vernike.

5.2.3 Drugi ilustrativni primeri ekonomsko usmerjenega delovanja

katoliške cerkve

Prej opisana primera cerkvenih finančnih operacij oz. špekulacij nista nobena

izjema, saj se v katoliški cerkvi vrsti afera za afero. Mnogi škofje in duhovniki so

se namreč, prav tako kot IOR in mariborska nadškofija, spustili v različne

finančne avanture, katerih posledice so pranje denarja, korupcija in laži. Očitno je

bila pri njih želja po dobičku večja kot pa želja po dobrodelnosti in skupnem

dobrem. Poglejmo si nekaj nedavnih aktualnih primerov.

Leta 2010 je v Nemčiji izbruhnil finančni škandal, ki ga je sprožilo razkritje

finančnih goljufij tamkajšnjih duhovnikov. Pri slednjih naj bi namreč odkrili

velike vsote denarja (tudi do 1,5 milijona evrov), za katere sumijo, da so jih

cerkveni dostojanstveniki pokradli iz darov in preostalih dobrodelnih skladov.

Večina je imela denar skrit kar doma, nekateri pa so ga imeli nakazanega na več

računih. »Rekorder« je duhovnik, ki naj bi imel odprtih kar 30 skritih računov,

kamor si je nakazoval denar od prostovoljnih prispevkov in organiziranja

dobrodelnih akcij (Began, 2013, str. 97). Kot da gospodarska kriza ni že dovolj

poskrbela za finančno negotovost revnih, so svoj del prispevali še ravno tisti, ki bi

morali blažiti stisko svojih vernikov, ne pa jim jemati, kar je njihovega oz. kar jim

pripada. Na račun prostovoljcev so pridobili bogastvo in ga hkrati vzeli revežem,

ki jim je bil namenjen, kar je popolnoma v nasprotju s katoliškim naukom.

Samo tri leta kasneje je v Nemčiji izbruhnila afera Limburg, ko so tamkajšnjega

škofa obdolžili krivega pričanja, saj je zanikal, da se je v Indijo peljal v prvem

razredu letala, a kot se je izkazalo kasneje, je lagal. Lagal je torej pod prisego. S

tem ni spoštoval ene izmed desetih božjih zapovedi – ne laži. Ne samo da je lagal,

70

v Indijo se je peljal na obisk k najrevnejšim, in to v prvem, najdražjem razredu,

čeprav družbeni katoliški nauk uči skromnosti. Razkošja pa si ni privoščil le na

letalu, tega si je privoščil tudi v svoji škofiji. Za prenovo škofovskega sedeža oz.

svoje rezidence je porabil kar 31 milijonov evrov, čeprav je sprva bilo za to

predvidenih le 5,5 milijona evrov. Posebna komisija je predstavila podrobnosti

gradnje, ki ponazarjajo njeno razkošnost. Nekateri primeri so prav šokantni:

oprema kopalnice (brez montaže): 37.000 evrov,

okna z bronastimi okvirji: 1.730.000 evrov,

posebna LED svetila, ki so jih vgradili v stopnice, tla, zidove in okenske

odprtine: 650.000 evrov,

akvarij za ribe: 213.000 evrov,

dve medeninasti ograji, ki ločujeta škofove zasebne prostore od skupnega

prostora škofijskega centra: 49.000 evrov itd.

Škof, ki je ob posvetitvi dobil celo častni naziv pater pauperum – oče revnih,

svoje razsipništvo utemeljuje z željo zapustiti prihodnjim rodovom lepo škofijo.

Več mu torej pomeni lepa škofija kot pa stiska revnih. Svoje zapravljanje je skril

celo pred Vatikanom in upravnim odborom tako, da je projekt razdelil na več

manjših. Vsak je bil vreden manj kot pet milijonov evrov, kar je meja, pri kateri je

potrebno o gradbeni investiciji obvestiti Vatikan. Gre za očitno poneverjanje in

goljufanje pri upravljanju z denarjem škofije Limburg. Še več so za prenovo

škofijskega sedeža porabili v škofiji Rottenburg Stuttgart, in sicer kar 39

milijonov evrov, vendar pa se oba primera ne moreta primerjati z gradnjo

nadškofijskega ordinariata v Münchnu, katerega vrednost je ocenjena na vsaj 130

milijonov evrov (prav tam, str. 72–74). Glede na zapisano marsikje ne moremo

ravno govoriti o revni in dobrodelni cerkvi. V svoji obsedenosti z denarjem so

omenjeni duhovniki postali podobni neoliberalnim kapitalistom, katerih načela

tako vztrajno zavračajo in kritizirajo.

Tudi drugod po svetu se vrstijo cerkveni finančni škandali. V ZDA je katoliški

duhovnik Wallin celo trgoval z mamili in seksualnimi pripomočki, s katerimi je

zaslužil 300.000 dolarjev, italijanska policija pa je aretirala škofa Scarana, ki naj

bi neki osebi plačal 400.000 evrov, da bi ta z zasebnim letalom iz Švice v Italijo

71

nelegalno prepeljala 20 milijonov evrov gotovine. Škof naj bi se tako izognil

plačilu davkov (prav tam, str. 99).

Tudi v Sloveniji finančne operacije mariborske nadškofije niso osamljen primer.

Zadnji odmeven primer je obnova dvorca Goričane, katerega lastnik je ljubljanska

nadškofija. Ko ga je z denacionalizacijo dobila nazaj, je bil dvorec v zelo slabem

stanju, zato se je nadškofija lotila načrta obnove dvorca, katerega glavni

pobudnik je bil takratni ljubljanski nadškof France Rode. Ker sama nadškofija ni

imela sredstev za obnovo, je k sodelovanju privabila Papirnico Goričane in

postala celo njena solastnica. Papirnica je prevzela obnovo dvorca v zameno za

večletni najem, nadškofija pa ji je obljubila, da bo k sodelovanju pritegnila še

druga slovenska podjetja. Nadškof Rode si je s podpisom pogodbe tudi zagotovil

pravico do doživljenjske uporabe stanovanja v dvorcu. Vendar do sodelovanja z

drugimi podjetji ni prišlo, projekt pa je ustavila gospodarska kriza leta 2008.

Cerkev se je takrat iz solastništva papirnice umaknila in pustila Papirnico

Goričane samo z visokimi dolgovi (ocenjujejo jih na kar 38 milijonov evrov).

Nadškofija je tako izrabila solastništvo za obnovitev dvorca in rezidence za

nadškofa. Že od samega začetka obnove je šlo za velikopotezno zastavljen načrt,

katerega stroški so bili zelo visoki. V razkošnem, kar 400 kvadratov velikem

stanovanju kardinala Rodeta v Goričanah naj bi bila med drugim perzijska

preproga v vrednosti 85.000 evrov, lestenci iz muranskega stekla (cena enega je

okoli 12.000 evrov) in celo savna. Danes dvorec Goričane, kljub velikemu vložku

za njegovo obnovo, sameva (Kržišnik, 2014, str. 1). Ta primer in njemu podobne

zgodbe o razkošnosti katoliške cerkve odpirajo pomembna vprašanja o odnosu

cerkve do denarja in do materialnega premoženja.

Seveda je povsem človeško, če se cerkvenim dostojanstvenikom kdaj pripeti

kakšna napaka, saj vsi ljudje delamo napake, vendar pa lahko sklepamo, da se

večini vernikom, ki morajo trdo in pošteno delati za svoj denar, zdi moralno

nesprejemljivo, da prav tisti, ki jih učijo, kako morajo ravnati, to kršijo. Ne delajo

napak, ampak zavestno kršijo zakone oz. načela, ki jih sami oznanjajo, medtem ko

vernikom pridigajo o poštenosti, etičnosti in skromnosti. V zgoraj opisanih

72

primerih ni ne duha ne sluha o omenjenih vrednotah. Jasno in logično je, da

cerkev za svoje delovanje potrebuje nekaj denarja oz. materialnega premoženja, je

pa nemoralno, da se določeni cerkveni funkcionarji bolj posvečajo kopičenju

bogastva kot pa svojemu prvotnemu cilju – širjenju evangelija.

73

6 ZAKLJUČEK

Pri proučevanju odnosa med religijo in ekonomijo se sociologi religije predvsem

osredotočajo na to, kako sta ta dva pojava medsebojno povezana oz. kako vplivata

drug na drugega. Tako naj bi religija vplivala na ekonomijo z določanjem

individualnih lastnosti vernikov, kot so delavnost, poštenost in varčnost, ki lahko

prinašajo ekonomski uspeh. Glavni zagovornik te teorije je Max Weber, ki je v

svojem delu Protestantska etika in duh kapitalizma trdil, da protestantizem oz.

kalvinizem s svojim naukom o predestinaciji (nauk o božjem izbranstvu)

spodbudno vpliva na ekonomski razvoj. Podobno trdita ameriška raziskovalca

Barro in McCleary, ki menita, da je vera v posmrtno življenje tista, ki spodbuja

določena vedenja, ki vplivajo na gospodarsko rast. Vendar pa vpliv religije na

ekonomijo ni opazen le pri protestantizmu, ampak so številne raziskave (Bellah,

Hagen, Susumu, Yoshio, Fudulu idr.) dokazale njegov obstoj tudi pri nekaterih

drugih verstvih, in sicer pri konfucionizmu, judovstvu in zen budizmu.

Trenutno je prevladujoča globalna ekonomsko-politična usmeritev

neoliberalizem, ki se je uveljavila predvsem v osemdesetih letih prejšnjega

stoletja po zaslugi ameriškega predsednika Reagana in britanske ministrske

predsednice Thatcherjeve, ki sta bila njegova goreča zagovornika. Gre za t. i. novi

liberalizem. Začetki klasičnega liberalizma sicer segajo že v konec 16. stoletja, za

njegovega utemeljitelja pa veljata John Locke in Thomas Hobbes. Kot sistem

političnih in ekonomskih idej izvira iz Anglije v času 1. industrijske revolucije in

v času Adama Smitha. Zaradi naraščajoče trgovine in proizvodnje se je pojavila

zahteva po nevmešavanju države v gospodarstvo, samoreguliranju trgov,

centralizaciji kapitala, individualizmu, delitvi oblasti in spoštovanju temeljnih

človekovih svoboščin. Te zahteve so spet oživele v sedemdesetih letih dvajsetega

stoletja, ko je prišlo do gospodarske krize zaradi zvišanja cen nafte na svetovnih

trgih. Milton Friedman je za reševanje krize razvil tridelno formulo vladne

deregulacije, radikalne privatizacije in krčenja socialne porabe, saj naj bi trgi

najbolje delovali samo takrat, ko so prepuščeni sami sebi oz. nevidni roki trgov.

Vendar kritiki izpostavljajo veliko posledic takšnih idej, in sicer ekonomsko

74

neenakost, naraščanje brezposelnosti, nestabilnost finančnih trgov, izkoriščanje

poceni delovne sile, razkroj države blaginje, odpravljanje solidarnosti, kršenje

človekovih pravic, bohotenje egoizma in razširjenost korupcije.

Proti naštetim posledicam se bori tudi družbeni katoliški nauk, katerega temeljna

načela so človeško dostojanstvo, skupno dobro, subsidiarnost in solidarnost. Nauk

podaja navodila za usmerjanje družbenega življenja oz. vedenja posameznikov. Z

njegovim širjenjem in oznanjevanjem želi cerkev predvsem pospeševati bolj

pravično in enakopravno družbo. Utemeljil ga je papež Leon XIII. s socialno

okrožnico Rerum novarum leta 1891, s katero je opozoril na družbeno neenakost

in izpostavil delavsko vprašanje – slab socialni položaj delavcev. Glavni namen

okrožnice je boj za pravice revnih, ubogih in slabotnih. Čeprav ne obsoja bogastva

in celo zagovarja svobodni trg ter omejeno poseganje države v gospodarstvo, pa

zavrača pohlep po bogastvu in bogatenje na račun drugih, saj slednje povzroča

družbeno neenakost in izkoriščanje.

Leonova okrožnica je mejnik, s katerim se je začela vrsta enciklik sodobnih

papežev o ekonomskih problemih modernih družb. Predvsem smo se osredotočili

na zadnje tri papeže, to so Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek. Vsem je

skupna kritika neoliberalizma, ki da je socialno krivičen in škodljiv, saj se z

izkoriščanjem in bogatenjem peščice slabša socialni položaj množic. Povzroča

brezposelnost in brezpravnost delavcev, korupcijo, manipulacijo, pohlep,

revščino, mednarodne dolgove, družbeno neenakost in pretirano potrošništvo oz.

prevlado materialnih vrednot. Prav zato se vsi omenjeni papeži zavzemajo za

prerazporeditev materialnih dobrin in za pomoč revnim oz. za vzpostavitev

pravične družbe, do katere vodi solidarnost. Samo solidarnost je ključ do boljšega

življenja, zato se tudi država s svojimi mehanizmi socialne pomoči ne bi smela

vmešavati v gospodarstvo.

Vsi papeži so sicer dali vedeti, da je potrebna neka nova pot družbenega razvoja,

ki bo bolj pravičen, a večinoma so njihove kritike ostale zgolj na načelni ravni, na

ravni abstraktnih idealov in želja, kjer ni verjetno, da bi res dosegle kakšne

75

učinke. Poleg tega je cerkev sama zelo bogata, povrh vsega pa se sooča še s

številnimi finančnimi škandali, ki kažejo na nespoštovanje katoliškega nauka, kar

še dodatno maje ugled cerkve. Ta se vse preveč ukvarja s povečevanjem svojega

političnega vpliva in premoženja. Zdi se, da je hlepenje po bogastvu tudi med

cerkvenimi dostojanstveniki močnejše od želje po solidarnosti. Sicer je aktualni

papež Frančišek v svojih pozivih po revni cerkvi bolj radikalen od svojih

predhodnikov, a čeprav bo cerkev v bodoče morda res revnejša, to še ne pomeni,

da bo tudi boljša.

Boljša v smislu zavzemanja za revne. Zastavlja se namreč vprašanje, ali so

nameni cerkve resnično iskreni. Nasprotuje namreč prerazporejanju bogastva s

strani države, kar bi gotovo bistveno spremenilo stvari. Morda, ker sama noče

izgubiti svojega bogastva, a verjetneje, ker noče izgubiti svoje moči. Njena moč je

namreč zelo povezana z revščino. Če se opremo na študijo, ki sta jo leta 2004

izvedla Norris in Inglehart (Sacred and secular; Religion and Politics Worldwide)

in v kateri trdita, da zmanjševanje ekonomske neenakosti vodi v upad

religioznosti, potem lahko sklepamo, da odprava revščine sploh ni v interesu

cerkve. Ker torej negotove življenjske razmere pripomorejo k prepričljivosti

religij, je v interesu cerkve, vsaj z vidika števila vernikov, da se takšne razmere

ohranjajo. Ljudje v revščini in v stiski so gotovo bolj potrebni duhovne oskrbe kot

dobro preskrbljeni in izobraženi državljani.

Država blaginje torej s tem, ko blaži revščino, cerkev na nek način ogroža. Niža

avtoriteto cerkve, ki jo slednja ohranja preko dobrodelnosti, saj se z njo kaže kot

zaveznik revnih, s tem ko jim nudi tolažbo in oporo ter jim daje neko novo

upanje. Zaradi dobrodelnosti so revni še dodatno dovzetni za religijo in verovanje,

prav tako pa celo bogati, ki si z dajanjem miloščine kupujejo nebesa, saj

solidarnost dojemajo kot nekaj povzdigujočega. Cerkev zato za ohranjanje svoje

pozicije potrebuje svet revnih, svet neenakih in svet brezpravnih. Potrebuje

množico ubogih, ki ji bodo sledili, jo spoštovali in ubogali v zameno za njeno

pomoč, svetovanje in zavetje. Ravno zato ne moremo pričakovati, da si bo cerkev

s konkretnimi dejanji prizadevala za odpravo nepravičnih razmer.

76

Torej, čeprav je odnos rimskokatoliške cerkve do neoliberalnih ekonomskih

pogledov na videz zelo negativen in papeži ostro obsojajo neoliberalna načela, se

vendarle zdi, da so njihove kritike zelo neučinkovite in da bi lahko to

neučinkovitost celo povezali s cerkvenimi interesi.

77

7 VIRI IN LITERATURA

Bajec, A. (1997): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Založba DZS.

Barro, R. in McCleary, R. (2006): Religion and Economy. Journal of Economic

Perspectives, 20 (2): 49-72.

Began, V. (2013): Denar je cerkveni bog: tisoče milijard v cerkvenih blagajnah,

na svetu pa milijarde revnih in lačnih. Katoliška cerkev in njeno neizmerno

bogastvo. Jezus je bil tesar in ne bankir. Šmarje pri Jelšah: samozaložba.

Benedikt XVI. (2006): Deus caritas est. Pridobljeno 15.9.2015,

www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/16D360DCB0B3C3E1C125712C0

0357B93/sFILE/112.PDF.

Benedikt XVI. (2008): Spe salvi. Pridobljeno 15.9.2015,

www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/FE4DD8BBE413CD72C12574200

0243924/sFILE/SPE SALVI_RESENI V UPANJU.PDF.

Benedikt XVI. (2009): Caritas in Veritate. Pridobljeno 15.9.2015,

www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/90BA2EB9A4261790C125762D00

21EAB4/sFILE/CD 127-LJUBEZEN V RESNICI.PDF.

Booth, P. M. (2014): Družbeni nauk cerkve in tržno gospodarstvo. Celje: Celjska

Mohorjeva družba.

Braudel, F. (2010): Dinamika kapitalizma. Ljubljana: Založba Sophia.

Chomsky, N. (2005): Profit pred ljudmi: neoliberalizem in globalna ureditev.

Ljubljana: Založba Sanje.

Craughwell, T. J. (2015): Frančišek: papež s konca sveta. Ljubljana: Družina.

Delakorda Kawashima, T. (2015): Religioznost in potrošništvo v sodobni japonski

družbi. Ljubljana: Založba ZRC.

78

Delo (24.11.2015): V Vatikanu začetek sojenja v aferi Vatileaks 2. Pridobljeno

5.1.2016, http://www.delo.si/svet/evropa/v-vatikanu-zacetek-sojenja-v-aferi-

vatileaks-2.html.

Dnevnik (28.2.2012): Nadškofija o Zvonu Ena: obžalovanje, najslabša rešitev in

zahvala vsem. Pridobljeno 20.1.2016, http://www.dnevnik.si/1042512964/posel/

novice/1042512964.

Dollar, D. (2008): New global powerty estimates confirm Chinas leading role in

meeting MDGs. Pridobljeno 17.1.2016, http://blogs.worldbank.org/

eastasiapacific/new-global-poverty-estimates-confirm-china-s-leading-role-in-

meeting-mdgs.

Flere, S. (2005): Religija, družba, posameznik: temelji družboslovne obravnave

verskega pojava. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Frančišek (2014): Evangelii Gaudium. Pridobljeno 4.11.2015, katoliska-

cerkev.si/media/ datoteke/ Cerkveni dokumenti 140.pdf.

Frančišek (2015): Laudato si. Pridobljeno 4.11.2015,

w2.vatican.va/content/francesco/en/encyclicals/documents/papa-francesco_20150

524_eciclica-laudatosi.html.

Fudulu, P. (2008): The Economic Performance of Great Religion. University of

Bucharest. Pridobljeno 5.1.2016, http://de.scientificcommons.org/38430469.

Haralambos, M. in Holborn, M. (1999): Sociologija - teme in pogledi. Ljubljana:

DZS.

Horvat, M. (2015): Intervju z Ericom Toussaintom – raziskovalcem javnega

dolga. Revija Mladina, pridobljeno 25.1.2016, www.mladina.si/169675/eric-

toussaint/.

Ivelja, R. (7.12.3013): Cerkev se varuje z molkom. Pridobljeno 15.1.2016,

http://www.dnevnik.si/1042615784.

79

Jager, V. in Planinšič, E. (25.2.2015): Policija nad »skrivače« Luke Zadar. Večer:

48: 13.

Jager, V. (8.4.2015): Usodni nadškofijski vrtiljak: NLB, Zvona in »višje

instance«. Večer, 82: 4-5.

Jager, V. (10.4.2015): Spektakularna reševalna operacija Vatikana in usodna

NLB. Večer, 84: 4.5.

Janez Pavel II. (1981): Laborem exercens. Pridobljeno 8.10.2015,

w2.vatican.va/content/john-paul-ii/en/encyclicals/documents/hf_jp-ii_enc_140919

81_laborem-exercens.html.

Janez Pavel II. (1988): Sollicitudo rei socialis. Pridobljeno 8.10.2015,

w2.vatican.va/content/john-paul-ii/en/encyclicals/documents/hf_jp-ii_enc_301219

87_sollicitudo-rei-socialis.html.

Janez Pavel II. (1991): Centesimus annus. Pridobljeno 8.10.2015,

w2.vatican.va/content/john-paul-ii/en/encyclicals/documents/hf_jp-ii_enc_010519

91_centesimus-annus.html.

Juhant, J. in Valenčič, R. (1994): Družbeni nauk cerkve. Celje: Mohorjeva družba.

Klein, N. (2012): Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma. Ljubljana:

Založba Mladinska knjiga.

Kržišnik, Š. (8.4.2014): Goričane: samo preproga vredna toliko kot stanovanje.

Pridobljeno 3.2.2016, http://iskreni.net/druzba/165139-goricane-samo-preproga-

vredna-toliko-kot-stanovanje.html.

Kulić, S. (2004): Neoliberalizam kao socijaldarvinizam: rat za dominaciju ili bolji

svijet. Zagreb: Prometej.

Norris, P. in Inglehart, R. (2004): Sacred and secular; Religion and Politics

Worldwide. New York: Cambridge UniversityPress.

80

Nuzzi, G. (2010): Vatikan d.d.: Iz skrivnega arhiva: resnica o finančnih in

političnih škandalih cerkve. Ljubljana: Modrijan.

Papeški svet Pravičnost in mir (2007): Kompendij družbenega nauka Cerkve.

Ljubljana: Družina.

Pickett, K. in Wilkinson, R. (2010): The Spirit Level. Why Equality is Better for

Everyone. Penguin Books Limited.

Pikalo, J. (2003): Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana: Založba Sophia.

Podjed, D. (2005): Kakšen poslovnež je vaš bog? Revija Manager, pridobljeno

21.6.2015, http://www.finance.si/118036/kaksen-poslovnez-je-vas-bog.

Pogledi Slovenije (3.2.2011): Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to.

Pridobljeno 28.1.2016, www.rtvslo.si/slovenija/pogledi-slovenije-verniki-so-ze-

marsikaj-pozrli-bodo-pa-se-to/250093.

Roglič, M. (8.8.2013): Peter Kovačič Peršin (intervju). Pridobljeno 15.1.2016,

http://www.dnevnik.si/1042601457.

Sen, A. (2002): Ekonomija blaginje - izbrane razprave. Ljubljana: Založba/*cf.

Slovenska škofovska konferenca (2013): Biografija Josepha Ratzingerja, papeža

Benedikta XVI. Pridobljeno 13.10.2015, katoliska-cerkev.si/biografija-josepha-

ratzingerja-papeza-benedikta-XVI.

Slovenska škofovska konferenca (2013): Življenjepis papeža Frančiška.

Pridobljeno 23.11.2015, katoliska-cerkev.si/zivljenjepis-papeza-franciska.

Slovenska škofovska konferenca (2015): 10. obletnica smrti papeža Janeza Pavla

II. Pridobljeno 12.11.2015, katoliska-cerkev.si/10-obletnica-smrti-papeza-janeza-

pavla-ii.

Smrke, M. (2012): Učinki »svete polomije« na zaupanje v cerkev. Teorija in

praksa, 49 (1): 9-31.

81

Soros, G. (1999): Kriza globalnega kapitalizma (odprta družba v nevarnosti).

Ljubljana: Cankarjeva založba.

Sušjan, A. (2006): Uvod v zgodovino ekonomske misli. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

Ratels (2009): Ali ste kaj zadeti? Verujete? Pridobljeno 14.9.2015,

http://analitično.wordpress.com/2009/06/02/ali-ste-kaj-zadeti-verujete.

Tokarev, S. A. (1974): Vera v zgodovini narodov. Ljubljana: Založba Mladinska

knjiga.

Weber, M. (1988): Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: ŠKUC.