UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za psihologijo

MAGISTRSKO DELO

Nina Kirič

Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za psihologijo

Magistrsko delo

PRISOTNOST HIPOHONDRIJE IN NJENIH DEJAVNIKOV PRI

ŠTUDENTIH: V ISKANJU SINDROMA ŠTUDENTOV PSIHOLOGIJE

Master’s thesis

OCCURRENCE OF HEALTH ANXIETY AND ITS EFFECT AMONG

STUDENTS: IN THE SEARCH OF PSYCHOLOGY STUDENT

SYNDROME

Kandidatka:

Nina Kirič

Maribor, 2018

Mentorica:

doc. dr. Sara Tement

Somentorica:

izr. prof. dr. Katja Košir

Lektor: mag. Maja Petan

Prevajalec: mag. Katarina Vedernjak

Tehnični pregled: Barbara Sopčić, dipl. psih.

Zahvala

Zahvaljujem se vsem tistim, ki so na kakršen koli

način prispevali k nastajanju magistrskega dela.

Iskrena hvala mentorici, doc. dr. Sari Tement, in

somentorici, izr. prof. dr. Katji Košir, za

strokovno usmerjanje, potrpežljivo vodenje in

pomoč pri zaključitvi magistrskega dela.

Zahvaljujem se tudi Katji Dougan, spec. klin.

psihologije, ter Ignacu Schmidtu, spec. klin.

psihologije, za strokovne pripombe in usmeritve.

Še posebej se zahvaljujem družini - mami, očetu

in očimu, ki so me tekom študija ves čas

podpirali, spodbujali in me pri pisanju

magistrskega dela še dodatno motivirali. Še

posebej bi rada izpostavila svojega moža Aljošo,

katerega neomejena podpora, potrpežljivost in

ljubečnost me neprestano navdihujejo.

Hvala, ker ste.

Priloga 6 ‒ IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA

UNIVERZA V MARIBORU

Filozofska fakulteta

(ime članice UM)

IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA

DELA

Ime in priimek študent‐a/‐ke: Nina Kirič

Študijski program: PSIHOLOGIJA

Naslov zaključnega dela: Prisotnost hipohondrije in njenih dejavnikov pri študentih:

V iskanju sindroma študentov psihologije

Mentor: Sara Tement

Somentor: Katja Košir

Podpisan‐i/‐a študent/‐ka Nina Kirič

izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/‐a

ob pomoči mentor‐ja/‐ice oz. somentor‐ja/‐ice;

izjavljam, da sem pridobil/‐a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in

avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/‐a;

na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/‐a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative Commons BY‐NC‐ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo;

dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela;

izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela, ki sem jo oddal/‐a za objavo v DKUM.

Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons: _____/___________ (navedite obliko)

Začasna nedostopnost:

Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih skrivnosti, varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: / (naziv in naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do / (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela.

Temporary unavailability:

To ensure competition priority, protection of trade secrets, safety of people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's information, the thesis / (institution/company name and address) must not be accessible to the public till /

(delay date of thesis availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis defense). This applies to printed and electronic thesis forms.

Datum in kraj: Maribor, 29.01.2018 Podpis študent‐a/‐ke:

Podpis mentor‐ja/‐ice: /

(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig:

/

(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

POVZETEK

Zaskrbljenost zaradi svojega zdravja je v veliki meri določena z osebnostnimi

značilnostmi posameznika. Študenti psihologije lahko ob študiju razvijejo obliko

hipohondrije, t.i. sindrom študentov psihologije, ki jo lahko določene osebnostne

značilnosti še okrepijo. Namen raziskave magistrskega dela je proučiti, kako se

osebnostne dimenzije povezujejo s hipohondrijo in samodiagnozo ter ali prihaja do

kakšnih razlik v pojavnosti med študenti psihologije in študenti drugih smeri, ki niso

usmerjeni na delo z ljudmi. Končni vzorec je sestavljalo 307 udeležencev, od tega 184

študentov psihologije. Podatki so bili pridobljeni z apliciranjem testne baterije, ki je

zajemala vprašalnik Velikih pet faktorjev osebnosti (BFI), lestvico samozavedanja

(SCS), vprašalnik ruminacije in refleksije (RRQ), vprašalnik hipohondrije (HAI) in

vprašalnik samodiagnoze. Analizo smo najprej izvedli za celoten vzorec, nato pa smo

podrobneje proučili še skupino študentov psihologije. Na vzorcu udeležencev

študentov psihologije smo uporabili hierarhično multiplo regresijo. Pri analizi

moderatorskih odnosov na vzorcu študentov psihologije smo uporabili dodatek

Process Macro. Rezultati so na vzorcu vseh udeležencev pokazali, da smer študija

statistično pomembno pozitivno napoveduje samodiagnozo. Pri študentih psihologije

je tako zaznati višjo stopnjo samodiagnoze duševnih motenj kot pri študentih ostalih

smeri. Na vzorcu študentov psihologije smo ugotovili, da hipohondrijo statistično

pomembno pozitivno napovedujejo diagnoza duševne motnje študenta, obisk

strokovne pomoči, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, nevroticizem in

zasebno samozavedanje. Stopnja študija in diagnoza duševna motnja sta statistično

pomembna pozitivna napovednika samodiagnoze pri študentih psihologije. Omenjeni

rezultati nakazujejo na možnost obstoja sindroma študentov psihologije in so

uporabni pri intervencijah na področju duševnega zdravja med usposabljanjem in

izobraževanjem bodočih psihologov.

Ključne besede: hipohondrija, sindrom študentov psihologije, samodiagnoza,

nevroticizem, vestnost, ekstravertnost, zasebno samozavedanje, ruminacija

ABSTRACT

Personality plays a significant and important role in thinking and behaviour in

conjunction with concern about our health (Cox, Borger, Asmundson and Taylor,

2000). Subject to their personality traits, psychology students may develop a type of

hypochondria during their studies that includes self-diagnosis, the so-called

Psychology Student Syndrome. The objective of this Master's Thesis is to examine

how personality dimensions are associated with hypochondria and self-diagnosis, and

if there are any differences between psychology students and students of other majors

whose main focus does not lie on working with people. The final sample consisted of

307 subjects, out of which 184 psychology students. Data were obtained by applying

a test battery that included Big Five Inventory (BFI), Self-Consciousness Scale (SCS),

Rumination-Reflection Questionnaire (RRQ), modified Short Health Anxiety

Inventory (HAI) and Psychological Symptoms Subscale. The analysis of the entire

sample was followed by an analysis of the subsample containing only psychology

students by means of hierarchical regression. Moderation in the psychology students’

subsample was examined by means of Process Macro. The results of the study on the

whole sample showed that psychology students are more prone to self-diagnosis than

students of other majors. The psychology student subsample showed that the

phenomenon of hypochondria in these students is statistically significantly positively

predicted by neuroticism, diagnosis of mental disorder of the relative, private self-

awareness, diagnosis of mental disorder of the student and sessions held with

professional therapists. Diagnosis of mental disorder of the student and degree of

study are statistically significant positive predictors of self-diagnosis in psychology

students. The obtained results suggest the possible existence of Psychology Student

Syndrome and shall prove useful in mental health interventions in future

psychologists during their studies.

Key words: hypochondria, Psychology Student Syndrome, self-diagnosis,

neuroticism, extroversion, conscientiousness, private self-awareness, rumination

KAZALO VSEBINE

1. TEORETIČNI UVOD ...................................................................................... 2

1.1. Hipohondrija .............................................................................................. 4

1.2. Hipohondrija pri študentih psihologije in medicine ................................. 8

1.2.1. Sindrom študentov medicine .................................................................. 9

1.2.2. Sindrom študentov psihologije ............................................................. 13

1.3. Dejavniki hipohondrije ............................................................................ 16

1.3.1. Osebnost .............................................................................................. 16

1.3.2. Teorije osebnosti.................................................................................. 16

1.3.3. Velikih pet faktorjev osebnosti ............................................................. 17

1.3.4. Zasebno samozavedanje ....................................................................... 21

1.3.5. Ruminacija .......................................................................................... 25

2. NAMEN DELA IN HIPOTEZE .................................................................... 27

2.1. Raziskovalne hipoteze .............................................................................. 28

3. METODA ....................................................................................................... 31

3.1. Udeleženci ................................................................................................ 31

3.1.1. Vzorec študentov različnih smeri ......................................................... 31

3.1.2. Vzorec študentov psihologije ............................................................... 32

3.2. Pripomočki ............................................................................................... 33

3.2.1. Velikih pet BFI .................................................................................... 33

3.2.2. Lestvica samozavedanja SCS ............................................................... 34

3.2.3. Vprašalnik ruminacije in refleksije RRQ .............................................. 34

3.2.4. Vprašalnik hipohondrije HAI ............................................................... 35

3.2.5. Vprašalnik za ugotavljanje stopnje samodiagnostike študentov ............ 36

3.3. Postopek zbiranja podatkov .................................................................... 37

3.4. Statistična obdelava podatkov ................................................................. 38

4. REZULTATI .................................................................................................. 39

4.1. Preliminarne analize ................................................................................ 39

4.2. Regresijske analize ................................................................................... 43

4.2.1. Vzorec študentov različnih smeri ......................................................... 43

4.2.2. Vzorec študentov psihologije ............................................................... 44

4.2.3. Moderatorske analize na vzorcu študentov psihologije ......................... 50

5. INTERPRETACIJA....................................................................................... 52

5.1. Celoten vzorec .......................................................................................... 53

5.2. Vzorec študentov psihologije ................................................................... 54

6. ZAKLJUČEK ................................................................................................. 60

6.1. Glavne ugotovitve in uporabna vrednost ................................................ 61

6.2. Prednosti in pomanjkljivosti raziskave ................................................... 64

6.3. Možnosti nadaljnjega raziskovanja ........................................................ 66

7. VIRI IN LITERATURA ................................................................................ 68

KAZALO TABEL

TABELA 1 .............................................................................................................. 18

TABELA 2 .............................................................................................................. 39

TABELA 3 .............................................................................................................. 39

TABELA 4 .............................................................................................................. 40

TABELA 5 .............................................................................................................. 42

TABELA 6 .............................................................................................................. 43

TABELA 7 .............................................................................................................. 43

TABELA 8 .............................................................................................................. 45

TABELA 9 .............................................................................................................. 48

TABELA 10 ............................................................................................................ 50

TABELA 11 ............................................................................................................ 51

TABELA 12 ............................................................................................................ 51

1

“Joj, ko berem te opise osebnostnih motenj – ziher imam katero izmed teh, za katere

je značilno izogibajoče in prestrašeno vedenje. Res se velikokrat izogibam druženjem,

pa sem raje doma zavita v koco. Joj, v tej diagnozi pa najdem čisto mojega dragega.

Bom zdaj na hitro preletela še članke na internetu, da bom še bolj prepričana. Joj, pa

ne da imam samo eno motnjo, kar tri imam. Pa res se mi zdi, da imam o sebi

velikokrat grandiozno mnenje, pa tudi velikokrat pomislim, da mi drugi zavidajo. Pa

ni profesor rekel, da se narcistična motnja klastra B razteza na spektru mejne

osebnostne motnje? Če pa imam mejno osebnostno motnjo, kaj bom pa potem? Še

profesor je rekel, da se to sploh ne da pozdraviti. Hitro pokličem kolegico, tudi

študentko psihologije, za njeno mnenje. Ampak kaj, ko pa je tudi sama prepričana, da

ima depresivno osebnostno strukturo, saj jo je oče zapustil v oralni fazi in sploh še ni

opravila z Ojdipovskim kompleksom ter je definitivno šibko ego strukturirana.

Zdaj pa naju je obe strah. Kako bova lahko v prihodnosti uspešni psihologinji, če pa

imava sami tako veliko težav?”

(Vir: Pismo udeleženke raziskave, študentke psihologije)

2

Ljudje se različno miselno in vedenjsko odzovemo na informacije, povezane z zdravjem, ki

jih pridobimo preko internih (percepcija o telesnih spremembah in simptomih) ali eksternih

(branje ali poslušanje predavanja o boleznih) virov (Sirri in Fava, 2014). Odziv na

informacije, povezane z zdravjem, je pogojen z osebnimi, družbenimi ter s situacijskimi

faktorji in se lahko izražajo na kontinuumu od popolne odsotnosti zaskrbljenosti posameznika

o njegovem zdravju do klinične motnje - hipohondrije. Najbolj raziskan faktor, ki pogojuje

hipohondričen odziv pri posamezniku, je osebnost.

Kdo smo in kako se bomo v določenem trenutku počutili ali vedli, opredeljujejo osebnostne

lastnosti, ki sestavljajo našo osebnost. Osebnost izhaja iz grške besede persona. V

slovenskem prevodu je opredeljena kot »maska«, pred 19. stoletjem pa so jo opredeljevali kot

predstavitev posameznika (Berrios, 1993). Osebnost je v psihologiji opredeljena kot skupek

relativno trajnih značilnosti, ki se pojavljajo ne glede na okoliščine v katerih se posameznik

nahaja. Da osebnostne lastnosti pomembno vplivajo na naše vedenje, najbolje pove misel, da

se različni posamezniki različno odzivajo v različnih okoliščinah, medtem ko se isti

posamezniki v različnih okoliščinah odzivajo podobno. To kaže na konsistentnost in

distinktivnost našega obnašanja (Musek, 2004).

Vsak študent, s pripadajočimi osebnostnimi lastnostmi, ki so se oblikovale pod vplivom

okolja in dednosti, vstopi v študijski svet. Tam se prvič spozna z izbranim študijem, izkusi

tekmovalnost, stres med izpitnim obdobjem in se s pomočjo poslušanja predavanj ter

pomnjenja podane literature vzpenja do zaključka študija. Ovire, ki se mu pojavljajo na poti

do želenega cilja (diplome/magisterija), premaguje na različne načine, odvisno od njegovih

osebnostnih značilnosti in pripadajočega načina reševanja problemov. Študiji z

obravnavanjem specifične vsebine človeškega (ne)zdravja, kot sta na primer psihologija ali

medicina, lahko vsakega študenta, v že tako stresnem obdobju življenja, vržejo iz tira. Ko

študent z določenimi osebnostnimi lastnostmi prebira učno gradivo, ki opisuje možne

katastrofalne izide težjih duševnih in telesnih motenj (npr. smrt, samomor ali psihoza), ter v

obliki praktičnega dela v kliničnem okolju opazuje paciente s težjimi motnjami, ob tem pa še

dodatno posluša predavanja različnih strokovnjakov s področja zdravja o že tako ohlapnih in

težko predstavljivih diagnostičnih kriterijih, se tudi sam vpraša, ali je z njim morda kaj

1. TEORETIČNI UVOD

3

narobe. Morda ta zaskrbljenost traja le nekaj minut, lahko pa se pod težo določenih

osebnostnih potez prevesi v resno zaskrbljenost in strah o svojem (ne)zdravju.

Namen magistrskega dela je preučiti pojav hipohondrije in samodiagnoze, kateri obe

predstavljata sestavni del celotnega koncepta sindroma študentov psihologije, glede na

stopnjo izraženosti osebnostnih značilnosti študenta s ciljem prepoznavanja dovzetnosti oz.

ranljivosti študenta psihologije za imenovani sindrom. Podrobneje želimo raziskati, ali se

študentje psihologije razlikujejo od ostalih študentov v stopnji izraženosti hipohondrije in

stopnje samodiagnosticiranja. Prav tako nas zanima, katere izmed treh uporabljenih

osebnostnih dimenzij Velikih 5 faktorjev osebnosti - tj. ekstravertnost, nevroticizem in

vestnost, so povezane s hipohondrijo in samodiagnozo. Podrobneje želimo preučiti pojavnost

ruminacije ter zasebnega samozavedanja pri študentih psihologije in kako se le-ti povezujejo s

stopnjo hipohondrije in s samodiagnozo. Zanima nas, ali pri študentih psihologije obstajajo

razlike v izraženosti hipohondrije in samodiagnoze glede na spol, stopnjo letnika, prisotnost

družinskega člana z duševno motnjo, udeležba na študijskem predmetu psihopatologija na

smeri psihologija, obisk strokovne pomoči, prisotnost diagnoze duševne motnje ter interes

študenta za delo na področju klinične psihologije.

4

1.1. Hipohondrija

Hipohondrijo oz. strah pred boleznijo opredeljujemo kot pretirano zaskrbljenost glede resnih

bolezni (Bourne, 2010). Hipohondrija se opredeljuje v razponu od manjših skrbi posameznika

o njegovem zdravju do njegove patološke preokupacije z možnimi boleznimi, ko le-ta

izpolnjuje diagnostične kriterije za hipohondrijo (Hitchcock in Mathews, 1992). Za

posameznika je to zelo moteča motnja, saj mu otežuje vsakodnevno delovanje. Pacienti s

hipohondrijo svoje zdravje označijo kot veliko slabše od dejanskega in imajo veliko bolj

izražene psihiatrične simptome kot kontrolna skupina (American Psychiatric Association,

2013).

Osnovna predpostavka hipohondrije je napačna interpretacija enega ali več telesnih

simptomov, kar vodi v strah pred razvojem ali imetjem resne bolezni (Salkovskis in Warvick,

2001). Sedanja diagnostična klasifikacija (American Psychiatric Association, 2013) in

kognitivno-vedenjske tehnike zdravljenja hipohondrije so usmerjeni na disfunkcionalno

interpretacijo simptomov, pri katerih primanjkuje empiričnih dokazov, da ima posameznik

dejansko resno bolezen (Marcus, Hughes in Arnau, 2008). Oboleli posameznik je pretirano

zaskrbljen o svojem zdravju in neprenehoma preverja sebe in svoje telo glede prisotnosti

znakov bolezni, ali pa se venomer izogiba zdravniških preiskav in obiskov zdravnika zaradi

strahu pred možno diagnozo. Prav tako ga slušne ali vizualne informacije v povezavi z

boleznijo, kot npr. časopisni članek o bolezni ali pogovor o bolezni, še močneje prestrašijo.

Takšnega posameznika zdravnikova prepričevanja, da z njim ni nič narobe, ali diagnostični

izvidi, ki dokazujejo posameznikovo zdravje, ne pomirijo, temveč lahko zaskrbljenost še

povečajo. Tako namišljena bolezen postane glavna tema, o kateri posameznik razmišlja in o

tem razglablja z drugimi v različnih socialnih interakcijah, se poslužuje spletnega brskanja za

pridobivanje informacij o specifični bolezni in neprenehoma preverja simptome, ki bi bili

značilni zanj in za njegovo telo. Vse to pa predstavlja začarani krog hipohondrije (American

Psychiatric Association, 2013).

Disfunkcionalna prepričanja o zdravju so se izkazala kot zelo pomemben potencialni faktor,

ki vzdržuje hipohondrijo. Takšna prepričanja vključujejo prevalenco o bolezni (“resne bolezni

so zelo pogoste”), pomen simptomov (“ta simptom prinaša katastrofalne posledice”) in

posledice, če bolezen ni takoj diagnosticirana (katastrofalne in smrtne posledice). Dodatno

5

prepričanje je razumevanje zdravja izključno kot stanja brez simptomov (Fulton, Marcus in

Merkey, 2011). Stone in Costa (1990) ugotavljata, da je poročanje o prisotnosti simptomov

brez dejanske diagnoze bolezni pokazatelj prisotnosti strahu o zdravju zaradi anksioznosti,

depresivnosti ali splošne ranljivosti, hipersenzitivnosti na bolečino, pozitivne ojačitve zaradi

prevzemanja vloge žrtve, prisotnosti bolezenskih izkušenj in posledične tendence k zaznavi,

priklicu in poročanju o simptomih bolezni ter simptomov, ki so pokazatelj česa drugega kot

organske bolezni.

Izraz hipohondrija so prvi uporabili stari Grki pri opisu tegob ob gibanju zgornjega dela

trebuha – od hypo (spodaj) do chondros (prsni hrustanec). V poznem 19. stoletju se je začel

izraz hipohondrija uporabljati za “bolezen brez specifičnega razloga” (Pearlman, 2010). Z

evolucijskega vidika je gnus, ki predpostavlja faktor ranljivosti za razvoj hipohondrije, igral

zelo pomembno vlogo pri zaščiti posameznika pred okužbo, kar je vodilo v izogibanje

bolezni. Izogibanje vključuje zmožnost posameznika, da možne patogene grožnje v okolju

opazi in se jih tudi ubrani (Curtis, Aunger in Rabie, 2004).

Hipohondrijo uvrščamo med somatoformne motnje. Mednarodna klasifikacija bolezni in

sorodnih zdravstvenih problemov MKB-10 (American Psychiatric Association, 2016) uvršča

somatoformne motnje pod stanja, pri katerih se pri posamezniku pojavljajo telesni simptomi,

za katere ni najti medicinske razlage. Glavna značilnost so tudi vztrajne zahteve posameznika

po zdravniških preiskavah, ne glede na negativne izvide in zagotavljanje zdravnikov, da

simptomi nimajo nobene telesne osnove. Pod somatoformne motnje spadajo: somatizacijska

motnja, nediferencirana somatoformna motnja, hipohondrična motnja, somatoformna

avtonomna disfunkcija, trajna somatoformna bolečinska motnja, neopredeljena somatoformna

motnja ter druge somatoformne motnje (American Psychiatric Association, 2016). DSM-5 je

zamenjal termin hipohondrija z dvema novima motnjama, ki omogočata bolj natančno

diagnostiko, individualno pomoč in zdravljenje. Dva nova izraza, ki sta predstavljena v DSM-

5, sta somatska simptomatična motnja ter bolezenska anksiozna motnja. Somatska

simptomatična motnja se nanaša na enega ali več vztrajnih telesnih simptomov, ki povzročajo

močan stres in motijo posameznikovo življenje (Brakoulias, 2014). Bolezenska anksiozna

motnja vključuje preokupacijo z imetjem resne, nediagnosticirane bolezni, pri kateri so telesni

simptomi prisotni v manjši obliki (American Psychiatric Association, 2013).

6

Komorbidnost hipohondrije je preverjala raziskava na vzorcu 2746 posameznikov (Garyfallos

idr., 2008), ki je v rezultatih povzela, da je kar 80% pacientov s hipohondrijo (n=51) imelo še

soobolevno drugo klinično ali osebnostno motnjo. V najvišji meri sta se kot komorbidni

motnji izkazali anksiozna motnja (n=26, 51% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo) ter

depresivna motnja (n= 20, 39% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo). Izmed

osebnostnih motenj se je kot najbolj pogosta komorbidna motnja izkazala obsesivno-

kompulzivna osebnostna motnja (n=11, 22% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo),

sledi ji histrionična osebnostna motnja (n=8, 8% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo).

Podobno je odkrila raziskava na vzorcu 50 psihiatričnih pacientov, pri katerih se je pokazalo,

da ima 31 izmed udeležencev (62%) prisotno še katero izmed drugih duševnih motenj, kot

najbolj pogoste soobolevne motnje hipohondriji so bile izpostavljene anksiozne motnje

(Noyes, Kathol, Fisher, Phillips, Suelyer in Woodman, 1994).

V današnjih časih, ko ima življenje posameznika izjemno hiter tempo, je narasla tudi

skušnjava posameznikov, da sami dosežejo končne zaključke o njihovih domnevnih

simptomih. S tem se je povečala uporaba spleta za raziskovanje posameznikovega zdravja.

Raziskava na vzorcu 255-ih študentov je podala zaskrbljujoče podatke, ki potrjujejo pozitivno

povezavo med hipohondrijo in spletnim brskanjem o informacijah, povezanih z zdravjem in

možnimi boleznimi (Singh in Brown, 2014). Študenti, ki so na spletu iskali informacije, so

poročali o večji napetosti in so posledično obiskali zdravniško pomoč zaradi povišane

zaskrbljenosti o svojem zdravju. Obenem raziskava avtorjev Bennett in Glasgow (2009)

poroča, da je v letu 2009 12,5 milijonov posameznikov s celega sveta na internetu

vsakodnevno raziskovalo o svojem zdravju. Dve nedavni raziskavi sta pokazali, da je 49%

Evropejcev, od tega Finska z najvišjim odstotkom (67%) (Eurostat, 2010) ter 35%

Američanov (Fox in Duggan, 2013) uporabilo medmrežje za raziskovanje o svojem

zdravstvenem stanju, od tega jih je 17,5% kasneje obiskalo strokovnjaka s področja zdravja.

Instrumenti za diagnosticiranje bolezenskih odklonov, ki jih najdemo na spletu, so večinoma

psihometrično neveljavni in nezanesljivi za diagnosticiranje bolezenskih odklonov. Jadad in

Gagliardi (2002) sta v njuni raziskavi lahko pridobila merske karakteristike samo petih izmed

51-ih spletnih diagnostičnih vprašalnikov, saj ostali vprašalniki niso bili standardizirani na

izbrani populaciji. Ob preverjanju merskih karakteristik teh preostalih petih vprašalnikov sta

ugotovila, da tudi ti niso veljavni in zanesljivi. Posledica take vrste spletnih vprašalnikov je

lahko še višja stopnja zaskrbljenosti posameznika, ki se v želji po pomiritvi odloči, da bo

svoje opažene »simptome« zaupal svojemu »zdravniku« – stricu Googlu. Tako posamezniki z

7

uporabo psihometrično neustreznih vprašalnikov in brez strokovnega vodstva pridobijo

alarmantne informacije o svojem zdravju, s pridobljenimi informacijami pa ustvarijo

samodiagnozo, kar sklene začaran krog zaskrbljenosti.

Spletnega brskanja se poslužujejo številni posamezniki, ki želijo s pomočjo kvazi

diagnostičnih spletnih vprašalnikov in opisnih diagnoz izvesti samodiagnozo s ciljem

pomiritve svojih skrbi. Samodiagnoza je lahko zelo nevarna, saj lahko posameznik z

brskanjem po spletu o svojih domnevnih simptomih pride do hujših zaključnih diagnoz, ki se

močno razlikujejo od njegovega dejanskega stanja. Na primer posameznik, ki meni, da ga

pretirano boli glava, lahko z internetnim brskanjem pride do zaključka, da ima možganski

tumor. Prav tako lahko to predstavlja povod, da posameznik prične podcenjevati vlogo

zdravnika in bolj verjame spletni samodiagnozi kot diagnozi zdravnika (Srini, 2010).

8

1.2. Hipohondrija pri študentih psihologije in medicine

V literaturi se za opis stanja, ki se lahko pojavlja tekom študija pri študentih medicine in

psihologije, uporabljajo različni koncepti. Med najbolj pogostimi so hipohondrija (ang. health

anxiety/hypochondriasis) (Azuri in Vinker, 2010; Deo in Lymburner, 2011; Hardy in

Calhoun, 1997; Howes in Salkovskis; 1998; Hunter, Lohrenz in Schwatzman, 1964; Singh,

Hankins in Wienman, 2004; Waterman in Wienman, 2014; Woods, Natterson in Silverman,

1966), sledita sindrom/bolezen študentov psihologije/medicine (ang. psychology/medical

student syndrome/disease) (Azuri in Vinker, 2010; Deo in Lymburner, 2011; Hardy in

Calhoun, 1997; Singh, 2006; Woods idr., 1997) in samodiagnoza (ang. self-diagnosis, Deo in

Lymburner, 2011), medicinskištudentitis (ang. medicalstudentitis, Hunter idr., 1964; Woods

idr., 1966). Termin nosofobija je bil uporabljen samo enkrat (ang. nosophobia) (Hunter idr.,

1964).

Koncept »sindrom študentov medicine« oz. koncept hipohondrije pri študentih medicine je

boljše raziskan koncept v primerjavi s sorodnim konceptom, sindromom študentov

psihologije oz. hipohondrije pri študentih psihologije. Sindrom študentov medicine se

osredotoča samo na študente medicine, medtem ko se sindrom študentov psihologije

izključno osredotoča na študente psihologije. Primarni strah, ki se lahko pojavi v obliki

ponavljajočih hipohondričnih skrbi pri študentih medicine, je strah pred telesnimi boleznimi

(npr. rak) (npr. Waterman in Weinman, 2014) in posledičnimi katastrofalnimi izidi (npr.

smrt), medtem ko se repetitivne hipohondrične skrbi pri študentu psihologije vežejo na

njegovo duševno zdravje (npr. Deo in Lymburner, 2011) in duševne motnje (npr. shizofrenija)

ter posledično katastrofalne izide duševnih motenj (npr. izguba realitetne kontrole).

Za opis dogajanja pri študentih psihologije smo uporabili koncept hipohondrije in

samodiagnoze. Za opis pojava pri študentih, ki so izpostavljeni informacijam o boleznih in jih

pridobijo tekom študija s študijsko literaturo, s predavanji profesorjev ter s kliničnimi vajami,

pa smo uporabili koncept sindroma študentov psihologije. Reakcijo, ki jo študenti lahko

doživijo tekom študija, opisujemo kot kratkotrajno obliko hipohondrije v manjših

razsežnostih, ki pa se lahko, glede na osebnostne značilnosti študenta, spremeni v klinično

motnjo – hipohondrijo. Prav tako termin samodiagnoza uporabljamo za študente psihologije,

ki ob prebiranju študijske literature v omenjenih diagnostičnih kriterijih najdejo sebe in svoje

9

težave ter si ustvarijo samodiagnozo. Kot nadpomemnko hipohondriji in samodiagnozi pri

študentih psihologije uporabljamo sindrom študentov psihologije.

1.2.1. Sindrom študentov medicine

Če je verjeti stereotipom, je začetek študija medicine eden izmed boljših načinov za nastanek

hipohondrije pri posamezniku, diploma oz. končanje študija pa eden izmed boljših načinov,

da se tega stanja ozdravi (Zuger, 2004). Fox in Lief (1963) sta odkrili, da najpogostejši razlog

za neuspeh študenta pri študiju medicine ni intelektualna nezmožnost posameznika, temveč

stres. Študij medicine študente izpostavi zahtevnim in tekmovalnim okoliščinam ter jim, za

razliko od drugih študijev, podaja znanje o telesnem zdravju in tudi telesnem »nezdravju« oz.

različnim boleznim in motnjam. Tako študent medicine z manjšimi fiziološkimi ali

psihološkimi simptomi, ki jih je pred študijem obravnaval kot normalne, glede na znanje, ki

ga pridobiva tekom študija, le-te označi za patološke (Singh idr., 2004). Študenti medicine

tako pogosto obiščejo zdravnike zaradi samodiagnosticiranih smrtnih bolezni, da se je kot

posledica oblikoval koncept »sindrom študentov medicine«.

Sindrom študentov medicine je pojav, pri katerem študenti medicine menijo, da trpijo za

simptomi bolezni (Deo in Lymburner, 2011) ali pa jih je pretirano strah bolezni, o katerih se

učijo (Woods idr., 1966). Učenje o specifični bolezni lahko študenta medicine vodi do

neustrezne interpretacije svojih fizičnih simptomov. Svoje simptome, ki jih je prej obravnaval

kot normalne, začne ob prebiranju literature obravnavati kot pravi znak bolezni (Singh idr.,

2004).

Prvi, ki je opisal ta fenomen, je bil Lincoln Walton (1908). Opisal je, da so bili profesorji

medicine velikokrat obkroženi s študenti, ki so se bali, da imajo bolezni, o katerih se učijo.

Ob učenju se pozornost študenta medicine usmeri na del telesa, ki ga preučuje, in vsakršen

znak spodbudi pravi alarm. Znanje, ki ga ima, vsako manjšo in neškodljivo senzacijo na

telesu pretvori v resen simptom.

Strokovnjaki kot razlog pojava sindroma pri študentih medicine navajajo neizkušenost in

mladost študentov, ki so bili ob začetku študija prvič izpostavljeni resnim in smrtnim

boleznim, kar je vodilo v prestrašenost, občutek ranljivosti ter umrljivosti (Zuger, 2004). Kot

drugi možen razlog za pojav omenjenega sindroma strokovnjaki poudarjajo tudi vpliv

10

čustvenega stresa in osebnih okoliščin študenta na pojav hipohondričnih skrbi. Telesna

preokupacija in hipohondrija sta lahko zgodnja pokazatelja tega, da je posameznik v težji

stiski. Študent se lahko hipohondričnih skrbi obrani tudi z obrambnimi mehanizmi, kot so

humor, zanikanje in potlačitev (Lief idr., 1963). Večina študentov si za premostitev pomaga z

bolj poglobljenim branjem literature o preučevani bolezni ali pa s posvetom z zdravnikom ali

s profesorjem (Woods idr., 1966).

Moss-Morris in Petrie (2001) sta ugotovila, da so študenti prvega letnika študija medicine bolj

nagnjeni k hipohondričnemu razmišljanju kot študentje tretjega letnika študija medicine, pri

katerih hipohondrije ni več zaznati. Kot vzrok odsotnosti hipohondrije pri študentih tretjega

letnika sta navedla dejstvo, da imajo študenti v tem obdobju že dovolj izkušenj in so razvili

strategije spoprijemanja, ki jim omogočajo, da niso več zaskrbljeni glede svojega zdravja.

Prav tako so v raziskavi na vzorcu 505 študentov medicine iz Izraela ugotovili, da so študenti

prvega letnika medicine v obdobju enega leta zaradi skrbi o svojem zdravju v višji meri

obiskali zdravnika ali profesorja s področja medicine, kot pa študenti višjih letnikov (Azuri in

Vinker, 2010).

Ena izmed raziskav je pokazala, da se je v vzorcu 33-ih študentov medicine sindrom

študentov medicine pojavil kar pri 26-ih študentih, tj. v 78,8%. Študenti so poročali, da jih je

fizičnih bolezni kar dvakrat bolj strah kot psihiatričnih motenj. Poročali so o strahu pred

tuberkulozo, rakom, kroničnim vnetjem ledvic in kardiovaskularnimi boleznimi ter številnimi

psihopatološkimi motnjami (Woods idr., 1966). Ugotovili so tudi, da študenti medicine

doživljajo obliko hipohondrije kot posledico izpostavljenosti kliničnemu treningu (Howes in

Salkovskis, 1998) in jo doživljajo v enaki jakosti skozi vsa leta študija (Woods idr., 1966).

Omenjeni študenti so poročali, da pride do ozdravitve spontano, v večini pa s podrobnim

branjem študijske literature ali z obiskom strokovnjaka s kliničnega področja. Na izbranem

vzorcu je 23 študentov (tj. 69,7%) poročalo, da so zaradi strahu glede svojega duševnega

zdravja želeli obiskati psihiatrično zdravljenje. Izmed teh je 5 študentov poročalo o fobičnem

izogibanju prebiranja literature in kontinuiranem izogibanju kliničnemu treningu v obliki

praktičnega dela. Izmed 23-ih študentov jih je 20 poročalo o pretekli pozitivni prisotnosti

sindroma študentov medicine, 9 študentov pa je obiskalo specialista s področja duševnega

zdravja. V ospredju 18-ih študentov je bil strah pred lastno latentno homoseksualnostjo.

Omenjeni študenti so poročali o oteženem delu s pacienti, ki imajo podobne seksualne skrbi

(Woods idr., 1966).

11

Raziskava kitajskih študentov medicine je pokazala, da so bili simptomi hipohondrije prisotni

pri 47,3% študentov. Prav tako so odkrili, da je bila hipohondrija kot motnja pri kitajskih

študentih povezana samo z osebnostno potezo nevroticizma, z ostalimi štirimi potezami iz

modela Velikih pet pa takšne povezave niso dokazali (Shi, Liu, Wang in Wang, 2015).

Raziskava, ki je bila izvedena na 500-ih študentih medicine v Iranu, je zaključila, da je 57

študentov imelo manjšo stopnjo prisotnosti simptomov hipohondrije in 13 študentov zmerno

stopnjo prisotnosti simptomov hipohondrije. Prav tako so odkrili, da so študentke bolj ranljive

za razvoj simptomov hipohondrije kot študentje ter da so bili študenti na 1. stopnji študija bolj

ranljivi za hipohondrijo kot pa študenti 2. stopnje (Talaei, 2009).

Nasprotno pa je raziskava na vzorcu študentov medicine in prava pokazala, da je bil moški del

vzorca omenjenih študentov bolj dovzeten za hipohondrijo kot ženski. Prav tako so odkrili, da

so bili tisti študenti, ki so imeli v družini posameznika z resno boleznijo, manj hipohondrični

(Ellingsen in Wilhelmsen, 2002). Raziskava na britanskih študentih medicine pa je prišla do

nasprotujočih ugotovitev – rezultati so pokazali, da hipohondrija pri študentih medicine ni

bila prisotna ter da pri njih ni opaziti visoke stopnje hipohondrije (Singh idr., 2004). Nekatere

raziskave so potrdile, da dosegajo kriterije za klinično motnjo hipohondrije le nekateri izmed

študentov medicine, ki trpijo za omenjenim sindromom (Singh idr., 2004; Woods idr., 1966).

Woods in sodelavci (1966) so na izbranem vzorcu 33-ih študentov medicine ugotovili, da je

23 študentov, t.j. 69,7%, poročalo o strahu glede njihovega duševnega zdravja do točke, ko so

želeli obiskati psihiatrično zdravljenje. Izmed 23-ih študentov jih je 20 poročalo o simptomih

sindroma študentov medicine, 9 študentov pa je obiskalo specialista s področja duševnega

zdravja. Raziskava je prav tako odkrila, da ne obstaja povezava med sindromom študentov

medicine in želenim delom na področju psihiatrije kot specializacije. Sindrom študentov

medicine, čustven konflikt in želja po psihiatričnem zdravljenju so se pojavljali v enaki meri

pri študentih, ki so želeli delati na področju psihiatrije, kot tistih, ki niso.

Večina študentov, ki je imela hipohondrične skrbi in v določeni meri izražen sindrom

študentov medicine, o tem ni poročala, predvsem zaradi strahu pred kritiko in

posmehovanjem drugih strokovnjakov in študentov. Woods in sodelavci (1966) so prav tako

izpostavili, da obstaja velika možnost, da bodoči strokovnjak s področja telesnega ali

duševnega zdravja svojo nagnjenost k hipohondričnemu razmišljanju skriva, saj je tekom

12

praktičnega dela kot študent velikokrat izpostavljen posmehovanju hipohondričnim

pacientom s strani zdravniškega osebja in drugih strokovnjakov. Kot bodoči strokovnjak

skriva svoje strahove tudi zato, ker ga je strah, da se mu bodo v primeru, če bo pokazal svoje

ranljivosti, posmehovali, ga kritizirali in ga obravnavali kot nekompetentnega za izvajanje

dela.

Podobno dogajanje kot pri študentih medicine je bilo opaženo in raziskano pri študentih

psihologije (Deo in Lymburner, 2011; Hardy in Calhoun, 1997; Mills, 1955; Wise, 1959).

Woods in sodelavci (1966) so takšno vrsto dogajanja opisali kot psihiatrični sindrom

študentov medicine ter ga definirali kot bolj kroničnega in manj prehodnega kot pri obliki

sindroma pri študentih medicine. To pa zaradi manjše dokazljivosti in konkretnih dokazov

duševnih v primerjavi s telesnimi motnjami. Hardy in Calhoun (1997) sta prva opisala, da se

podobno dogajanje pojavlja tudi pri študentih psihologije in pojav opisala kot sindrom

študentov medicine pri študentih psihologije. Koncept sindroma študentov psihologije sta

nadalnje opisala in raziskovala Deo in Lymburner (2011).

13

1.2.2. Sindrom študentov psihologije

“Ko se s prijateljicami dobimo na kavi, se velikokrat zberemo tri študentke psihologije in dve

študentki drugih smeri. Slednji se velikokrat pohecata, da psihologinje med pogovorom

ogromnokrat analiziramo dobesedno vse. Skozi študij sem ugotovila, da sama ne poskušam

analizirati le drugih ali situacije, temveč velikokrat tudi sebe: "Zakaj zdaj občutim to čustvo?

Kaj to pomeni? Je ta misel normalna? Je bila moja reakcija pretirana? Kakšna je moja

diagnoza?". Ob večurnem učenju in ponavljanju o različnih duševnih motnjah sem se včasih v

potezah kakšne tudi našla in se nekoč celo samodiagnosticirala z generalizirano anksiozno

motnjo, ali pa me je bilo strah, da bom npr. tudi jaz, ko bom imela otroka, dobila poporodno

depresijo. Vem, da nisem edina, saj se mi je npr. sošolka enkrat potožila, da se ji zdi, da pri

sebi zaznava poteze patološkega narcisa, naštela pa bi lahko še druge primere. »

(Vir: Pismo udeleženke raziskave, študentke študija psihologije)

14

Za sindrom študentov psihologije je značilno, da študenti psihologije verjamejo, da imajo

simptome duševnih bolezni, o katerih se učijo (Deo in Lymburner, 2011). Študenti smeri, ki

so usmerjene na delo s telesnimi in duševnimi motnjami, predstavljajo idealni vzorec

udeležencev, saj je številne avtorje zanimalo, ali so le-ti bolj nagnjeni k hipohondriji kot

študentje drugih smeri, ki niso usmerjeni na delo z ljudmi. Tako je Mills (1955) primerjal

študente, ki so obiskovali študijski predmet psihopatologija, s študenti zgodovine, ki predmeta

niso obiskovali. Študijski predmet psihopatologija je bil v številnih raziskavah opredeljen kot

potencialno škodljiv predmet, ki ima lahko negativne posledice za študenta s specifičnimi

osebnostnimi lastnostmi. Mills je v rezultatih raziskave predstavil, da omenjeni študenti

doživljajo višjo stopnjo hipohondrije kot študenti zgodovine. Podobno je na prvi študijski dan

študentov raziskoval Wise (1959), ki je enako kot predhodnik omenjene študente primerjal s

študenti komunikologije in ugotovil, da študenti komunikologije v manjši meri poročajo o

psihosomatskih in psihiatričnih simptomih.

Kasnejše raziskave o sindromu študentov psihologije so bile izvedene tudi s strani avtorjev

Hardy in Calhoun (1997), ki sta intervjuvala študente psihologije pred obiskom predmeta

psihopatologija in po njem ter jih prosila, da so na lestvici označili stopnjo skrbi za svoje

duševno zdravje. Ugotovila sta, da študenti psihologije niso bili nagnjeni k hipohondriji.

Deo in Lymburner (2011) sta v njuni raziskavi na vzorcu 176-ih študentov dodiplomskega

programa psihologije predpostavljala, da bo stopnja hipohondrije naraščala z letnikom študija.

Prav tako sta predpostavljala, da je izpostavljenost informacijam o psihopatoloških duševnih

motnjah tekom študijskih predmetov lahko povod za naraščanje hipohondričnih skrbi študenta

za njegovo duševno zdravje. Na tem področju so Curtin in sodelavci (2004) na vzorcu

študentov odkrili (N=37), da so tisti, ki so v danem semestru bili udeleženci študijskega

predmeta psihopatologija, v večji meri poročali o želji po obisku psihoterapevta (89,2%).

Pomemben faktor, ki pripomore k vztrajnemu stanju zaskrbljenosti študenta psihologije z

določenimi osebnostnimi lastnostmi, je poizkus samodiagnosticiranja svojih težav z

opredeljenimi duševnimi motnjami. Ob poslušanju predavanj ali ob branju izpitne literature

psihopatoloških tematik študent psihologije diagnostične kriterije aplicira nase v obliki

samodiagnoze, kar lahko vodi v iskanje dokazov o svojem (ne)zdravju in posledično povišano

zaskrbljenost študenta.

15

Hardy in Calhoun (1997) sta odkrila povezavo med hipohondrijo in želenim prihodnjim

delom študenta psihologije na področju klinične psihologije. Pri vzorcu 119-ih študentov

psihologije je 37 študentov poročalo, da želijo opravljati delo specialista klinične psihologije.

Le-ti so poročali o statistično pomembni prisotnosti hipohondrije in o zaskrbljenosti glede

duševnega funkcioniranja, medtem ko pa se hipohondrija pri tistih, ki so želeli delati na

drugih področjih, ni pokazala kot statistično pomembna. Prav tako sta odkrila, da so tisti

študenti, ki so želeli delo nadaljevati na področju svetovanja in psihoterapije, v preteklosti že

bili udeleženi psihiatričnega zdravljenja. Dodatno sta avtorja pri preučevanju povezave med

hipohondrijo in obiskom strokovne pomoči študenta odkrila, da so tisti, ki so že obiskali

strokovno pomoč (N=32), poročali o višji stopnji hipohondrije kot tisti študenti, ki je niso.

Nasprotno pa sta ugotovila, da udeležba mlajših študentov psihologije na psihopatoloških

predavanjih ne poviša zaskrbljenosti glede lastnega duševnega zdravja, temveč poviša stopnjo

zaskrbljenosti študenta za duševno zdravje svojih družinskih članov.

Ob preučevanju študentov psihologije je veliko avtorjev zanimalo, ali se za poklic odločijo

zato, ker imajo tudi sami ali njihovi bližnji težave na področju duševnega zdravja. “Ranjen

zdravilec” je koncept, ki ga je kot prvi opisal Jung (1951) in zajema psihologe, ki zaradi svoje

duševne »ranjenosti« zdravijo paciente, ki so prav tako »ranjeni«. Veliko strokovnjakov s

področja zdravja (zdravniki, psihiatri, psihologi, psihoterapevti) so v svoji primarni družini

izkusili različne potencialne stresorje, kot so zanemarjanje, alkoholizem, zloraba ter

izpostavljenost fizičnim in duševnim motnjam (Racusin, Abramowitz in Winter, 1981), kar

lahko predstavlja željo študenta oz. poškodovanega zdravilca, da za svoj poklic izbere delo,

pri katerem zdravi in pomaga drugim. Hardy in Calhoun (1997) sta na vzorcu 119-ih

študentov psihologije odkrila, da je izraženost ranjenega zdravilca bolj vidna v zgodnjih letih

kariernega dela na področju psihologije. Zanimalo nas je, ali so tisti, ki imajo diagnozo

duševne motnje, bolj hipohondrični kot tisti, ki je nimajo.

Za pridobitev podatkov smo uporabili kratek vprašalnik hipohondrije HAI (Short Health

Anxiety Inventory, Salkovskis, Rimes, Warwick in Clark, 2002), ki je bil uporabljen kot del

baterije vprašalnikov v raziskavi o sindromu študentov medicine (Howes in Salkovskis,

1998), in ga s pomočjo strokovnjakov s področja duševnega zdravja preoblikovali za sindrom

študentov psihologije. Dodatno smo za preučevanje sindroma študentov psihologije uporabili

vprašalnik psiholoških opisnih diagnoz za merjenje stopnje samodiagnoze pri študentih (Deo

in Lymburner, 2011).

16

1.3. Dejavniki hipohondrije

1.3.1. Osebnost

Pojem »osebnost« pomeni relativno trajne vzorce mišljenja, doživljanja, vedenja in čutenja,

vključno z ustreznimi fiziološkimi procesi. Omenjeni vzorci morajo biti časovno trajni in

nespremenljivi v različnih situacijah. Izražanje posameznih značilnosti lahko povezujemo v

osebnostne poteze (Možina in Schiepek, 2012). Sodobne opredelitve osebnosti poudarjajo, da

pri sami definiciji osebnosti ne smemo vključevati inteligentnosti. Tako recimo Haslam

(2007) trdi, da osebnost zajema tiste medosebne razlike, ki so psihološke narave (razlike v

mišljenju, čustvih, motivaciji in vedenju) in niso vezane na področje inteligentnosti. Opisuje

jih kot dokaj trajne dispozicije in ne le kot prehodna stanja, ki oblikujejo dokaj široke in

posplošljive vzorce.

1.3.2. Teorije osebnosti

Allport (1937) je osebnost opredelil kot dinamično organizacijo znotraj posameznika, ki na

različne načine določa njegovo vedenje in mišljenje. Menil je, da je osebnost biološko

definirana in izoblikovana glede na posameznikovo okolje. Freud (1961) je osebnost opredelil

v treh strukturnih delih – id, ego in superego, ki se razvijajo v različnih obdobjih življenja.

Jung (1921, v Musek, 2005) je razdelil posameznike na dva tipa osebnosti: na ekstravertni ter

introvertni tip, kar pomeni, da se lahko psihološka energija pri introvertiranemu tipu usmerja

navznoter, k notranjem doživljanju ali pri ekstravertnemu tipu navzven, v zunanji svet .

Eysenckova je omenjeno delitev osebnostni vključil in dodatno opredelil v obliki treh

faktorjev in sicer: ekstravernost-introvertnost, nevroticizem, ter psihoticizem (Eysenck, 1991).

Cattell (1965) se ni strinjal z Eysenckovo osebnostno teorijo in poudaril, da obstaja veliko več

faktorjev osebnosti posameznika. Poudaril je tudi, da je osebnost posameznika tista, ki določa

njegovo obnašanje, na podlagi le-te pa lahko napovedujemo, kaj bo določena oseba storila v

specifični situaciji. Musek, slovenski raziskovalec na področju osebnosti, je osebnost definiral

kot razmeroma trajajoč konstrukt, ki se ponaša z edinstveno celoto telesnih, duševnih in

vedenjskih značilnosti posameznika, po katerih se le-ta razlikuje od drugih (1993).

Obstajajo različni strukturni modeli osebnostnih značilnosti. Med njimi je model Velikih pet

faktorjev osebnosti, ki nudi uporabno deskriptivno taksonomijo za večino osebnostnih

17

značilnosti glede na pričevanje številnih osebnostnih psihologov (John, Naumann in Soto,

2008). Diagnostični instrumenti, ki merijo velikih pet faktorjev osebnosti so vprašalnik

velikih pet ali BFQ (Big five questionnaire, Costa in McCrae, 1992), vprašalnik NEO-PI-R

(Costa in McCrae, 1992) ter vprašalnik Velikih pet BFI (Big five inventory, John in

Srivastava, 1999). V naši testni bateriji smo uporabili slednji vprašalnik.

1.3.3. Velikih pet faktorjev osebnosti

Faktorski model osebnostih potez je osnovan na Galtonovem pristopu iz 19. stoletja,

imenovanem leksična hipoteza, ki predpostavlja, da izrazi, ki jih ljudje uporabljajo za opis

drug drugega, sestavljajo vzorce. Na podlagi teh vzorcev opazimo razlike v osebnostih

(Goldberg, 1993). Leta 1936 sta Allport in Odbert 18.000 izrazov, izbranih na osnovi

pregleda slovarskih gesel, ki se uporabljajo za opis ločevanja vedenja posameznikov,

razvrstila v štiri kategorije osebnostnih lastnosti. Catell je iz vseh izrazov izluščil 4500, jih

opredelil kot 35 spremenljivk ter jih s faktorsko analizo identificiral v 12 osebnostnih

faktorjev (John in Srivasta, 1999). Preliminarna podpora za Velikih pet faktorjev, ki so bili

prvotno označeni kot surgentnost (ekstravertnost), emocionalna stabilnost (nevroticizem),

vestnost, sprejemljivost in kultura (odprtost), in so se prvotno pojavili v zgodnjih letih leta

1960 z analizo podskupin izrazov, ki sta jo izvedla Tupes in Cristal na podlagi liste Allporta

in Odberta (Goldberg, 1993). Zaradi demoralizacije osebnostne psihologije v 70-ih letih se je

model Velikih pet faktorjev osebnosti pojavil kasneje (McCrae in John, 1992).

Model Velikih pet faktorjev osebnosti je trenutno najbolj uveljavljen in uporabljen strukturni

model osebnostnih značilnosti (McCrae in Costa, 1997). Je hierarhično organiziran v obliki

petih osnovnih dimenzij: ekstravertnost, odprtost, vestnost, sprejemljivost in nevroticizem

(McCrae in John, 1992). Musek (2005) meni, da lahko pet velikih faktorjev osebnosti

tolmačimo kot prave temeljne dimenzije osebnosti. Faktorji osebnosti so se prav tako izkazali

konsistentni in stabilni v času (McCrae in Costa, 2006). Vsaka omenjena dimenzija opisuje

kontinuum od enega ekstrema do drugega. To pomeni, da je vsak posameznik umeščen nekje

na kontinuumu vsake dimenzije, kar rezultira v kompleksnem setu različnih kombinacij

(Jensen, 2015). S tem modelom je, v iskanju temeljnih dimenzij osebnosti, dosežena visoka

stopnja soglasnosti (McCrae in John, 1992). Vrednost modela je tudi v tem, da vnaša red in

strukturo v kaos vseh teorij o osebnosti in osnuje enoten model osebnostnih značilnosti

(Funder, 2001).

18

V pričujočem magistrskem delu smo za preučevanje hipohondrije pri študentih uporabili

poteze ekstravertnost, vestnost in nevroticizem, ki so se v pretekli literaturi izkazale kot

povezane s hipohondrijo, samodiagnozo in sindromom študentov psihologije. V Tabeli 1

prikazujemo podrobnejši opis le-teh dimenzij, skupaj s preostalimi faktorji osebnosti.

Velikih pet faktorjev osebnost (Matthew in Deary, 1998) Faktor Opis

Nevroticizem Tesnobnost, pretirana samokritičnost, sovražnost, depresivnost,

impulzivnost, ranljivost.

Ekstravertnost Toplina, aktivnost, druženje, samozavest, iskanje vzburjenja, pozitivne emocije.

Odprtost Domišljija, globoko doživljanje, estetski čut, akcije, ideje, vrednote.

Sprejemljivost Zaupanje, prilagojenost, odkritost, altruizem, skromnost, blagost.

Vestnost Kompetentnost, red, storilnost, čut dolžnosti, samodisciplina, odločnost.

1.3.3.1. Ekstravertnost

Ekstravertnost je osebnostna poteza, ki vključuje poteze asertivnosti, socialnosti, aktivnosti

ter pozitivne emocionalnosti (John idr., 2008).

Visoki rezultati na lestvici ekstravertnosti kažejo na osebo, ki je pogumna, asertivna in

gregarna, nizki rezultati pa kažejo na osebo, ki je pasivna, tiha in zadržana (Smillie, Wilt,

Kabbani, Garratt in Revelle, 2015). Obstaja močna povezava med ekstravernostjo in

pozitivnim afektom (Smillie idr., 2015). Prav tako veliko raziskav poroča o pozitivni

povezanosti ekstravertnosti z zadovoljstvom z življenjem. Povezana sta na podlagi bioloških,

genetskih in situacijskih spremenljivk (Costa in McCrae, 1980). Posamezniki z visoko stopnjo

ekstravertnosti so bolj srečni ne glede na spol, starost ali rasno pripadnost. Možni vzroki za to

bi lahko bili, da ignorirajo negativne dražljaje iz svojega okolja, se spominjajo preteklih

dogodkov na pozitiven način, imajo višjo stopnjo socialnih spretnosti in medosebne

kompetentnosti, dobivajo več socialne podpore (McAdams, 2009). Posamezniki z visoko

stopnjo ekstravertnosti največ pridobijo z aktivnostmi, ki vključujejo visoko stopnjo

medosebnega kontakta (Lyubomirsky, Sheldon in Schkade, 2005) in doživljajo pozitivne

emocije, ki so zelo intenzivne in trajajo dlje časa. Nasprotno pa posamezniki z visoko stopnjo

nevroticizma doživljajo negativne emocije, ki trajajo dlje časa. Čas oz. trajanje pozitivnih

Tabela 1

19

emocij je najbolj izstopajoč napovednik ekstravertnosti, medtem ko je frekvenca negativnih

emocij najbolj izstopajoč napovednik nevroticizma (Verduyn in Brans, 2012).

1.3.3.2. Nevroticizem

Nevroticizem je druga temeljna dimenzija, ki je prisotna pri vseh pomembnih modelih

osebnostnih struktur in je nedvomno univerzalna (Musek, 2005). Nevroticizem je osebnostna

poteza posameznika, zaradi katere doživlja negativne emocije v neprijetnih okoliščinah, kot

sta frustracija in izguba (Brodsky, 2012). Anksioznost in depresivnost sta pomembni sestavini

nevroticizma, poleg tega so tu še nagnjenost k odvisnosti, obsesivnosti in kompulzivnosti ter

hipohondričnost (Musek, 2010). Anksiozna komponenta nevroticizma je usmerjena navznoter

in vključuje nagnjenost posameznika k žalosti, tesnobi, krivdi in pomanjkanju občutka

varnosti. V nasprotju z njo pa se razdražljiva negativna emocionalnost nanaša na navzven

usmerjeno jezo, sovražnost, ljubosumje, frustriranost in razdražljivost (Avsec, 2007).

Nevroticizem je osebnostna poteza, ki je najbolj močno in konsistentno povezana s stresnimi

simptomi (Matthews in Deary, 1998). Posamezniki z visoko stopnjo nevroticizma so bolj

dovzetni za stres in bolj emocionalno reagirajo na težave v vsakdanjem življenju (Matthews

in Deary, 1998). Jerram in Coleman (1999) sta ugotovila, da je nevroticizem povezan z

visoko stopnjo samodiagnosticiranja, slabšo percepcijo o svojem zdravju ter s pogostejšim

obiskom zdravnikov med starostniki. Visoka stopnja nevroticizma je osebnostna podlaga

mnogim psihičnim motnjam, zlasti pa čustvenim (nevrotskim) motnjam (Musek, 2005). Tako

ni presenetljivo dejstvo, da nevroticizem bolj kot katerakoli druga osebnostna lastnost

napoveduje psihopatologijo in posledične klinične motnje, kot so anksiozne motnje,

razpoloženjske motnje in uporaba psihoaktivnih substanc (Lahey, 2009). Klinični pacienti, ki

trpijo za depresijo ali generalizirano anksiozno motnjo, so pokazali visoke vrednosti na

podlestvici nevroticizma (Matthews in Deary, 1998). Teorije, ki so želele ponazoriti povezavo

med nevroticizmom in duševnimi motnjami, so vključevale tezo modela ranljivosti, in sicer,

da nevroticizem posredno ali neposredno vodi do duševnih motenj zaradi negativne

pristranskosti v pozornosti, interpretacije informacij in neučinkovitega spoprijemanja. Prav

tako obstaja teza, da nevroticizem in duševne motnje ležijo na istem spektru, pri čemer je

duševna motnja vrhunec spektra nevroticizma. Visoka stopnja nevroticizma je namreč

ekvivalentna simpotomom duševnih motenj. Avtorji prav tako poudarjajo, da imajo duševne

20

motnje in nevroticizem skupne genetske in okoljske determinante, ki predstavljajo temelj

statistične povezave med njimi (Ormel idr., 2013).

1.3.3.3. Vestnost

Gre za osebnostno dimenzijo, ki jo definira odnos do moralnih norm, vrednot, dolžnosti in

odgovornosti, samokontrola, red, marljivost, urejenost, odločnost, premišljenost, storilnost ter

težnja po doseganju in dovršenosti (Musek, 2010). Vestni posamezniki verjamejo v

dolgoročno planiranje, imajo odlično tehnično znanje in so dobro opremljeni z

organizacijskimi veščinami (McCrae in Costa, 1999). Dobro kontrolirajo socialne impulze,

kar pripomore k temu, da razmislijo, preden odreagirajo. V ospredje postavljajo njihovo delo,

kar jih naredi za močne pripadnike norm in pravil (John in Srivastava, 1999). Vestnost

pomembno napoveduje veliko število pokazateljev zdravstvenega stanja. Rezultati študij so

pokazali, da so vestnost in vse njene facete negativno povezane z vedenjem, ki predstavlja

tveganje za zdravje in pozitivno povezane z vsemi indikatorji zdravega življenja. Lastnosti

vestnosti, kot so vztrajnost, zanesljivost in samodisciplina, pripomorejo k zdravemu načinu

življenja in s tem posredno k dolgi življenjski dobi in zdravju (Wiebe in Christensen, 1997, v

Avsec, 2007).

1.3.3.4. Napovedne vrednosti posameznih dimenzij

Goodwin in Egstrom (2002) pa ugotavljata, da so nizka stopnja nevroticizma ter visoka

stopnja ekstravernosti in vestnosti povezani s pozitivno zaznavo svojega zdravja pri zdravih

in bolnih posameznikih. Deo in Lymburner (2011) sta v svoji raziskavi raziskovala povezavo

Velikih pet s sindromom študentov psihologije ter predpostavljala, da bo nevroticizem s

samodiagnozo pozitivno povezan, potezi ekstravernost in vestnost pa negativno. Konsistentno

s prejšnjimi raziskavami s tega področja sta predpostavljala, da se potezi odprtost in

sprejemljivost ne bosta pokazali kot povezani s hipohondrijo. Ena izmed njunih hipotez je

predpostavljala, da so nevroticizem, ekstravertnost in vestnost moderatorji odnosa med

izpostavljenostjo študenta psihopatološkim študijskim predmetom ter pojavnostjo

hipohondrije pri študetih psihologije. Ugotovila sta, da je le nevroticizem od vseh petih

dimenzij velikih pet faktorjev osebnosti pozitivno povezan z zaskrbljenostjo glede svojega

duševnega zdravja, medtem ko pa omenjene osebnostne poteze pri študentu psihologije niso

moderirale odnosa med psihopatologijo in hipohondrijo (Deo in Lymburner, 2011).

21

Razlike med spoloma v osebnostnih lastnostih so večinoma konsistentne s spolnimi stereotipi:

ženske poročajo o višjem nevroticizmu, sprejemljivosti, toplini, odprtosti za občutja, moški pa

imajo višje vrednosti v asertivnosti in odprtosti za ideje. Velikost razlik je različna glede na

kulturo. Največje razlike so v evropskih in ameriških kulturah, kjer se tradicionalne moške

vloge pojavljajo v manjših razsežnostih, kar je v nasprotju z modelom t.i. socialnih vlog

(Avsec, 2007). Med moškimi se je vestnost izkazala kot pozitivno povezana z dobro

predstavo o svojem zdravju, medtem pa je bila med ženskami sprejemljivost povezana z

manjšim obiskom zdravnikov in nižjim samodiagnosticiranjem bolezni pri posamezniku

(Jerram in Coleman, 1999).

Raziskave odnosa med splošno hipohondrijo in petimi faktorji osebnosti so pokazale

pozitivno korelacijo med hipohondrijo in nevroticizmom (Cox, Borger, Asmundson in Taylor,

2000). Prav tako so ugotovili, da obstaja negativna korelacija med vestnostjo in hipohondrijo.

Raziskovalci so domnevali, da to zaradi tega, ker posamezniki, ki dosežejo visoke vrednosti

na področju vestnosti, ohranjajo boljše zdravstvene navade (Cox idr., 2000). Bolezensko

vedenjski model (ang. Illness behaviour model) označuje povezavo med nevroticizmom in

močno previdnostjo pri zdravstvenem stanju posameznika ter hipohondrijo. Johnson (2003)

ugotavlja povezanost nevroticizma s poročanjem posameznika o simptomih napetosti (visok

krvni pritisk, bolečine v vratu, migrene), kar lahko vodi v dejanska bolezenska stanja.

1.3.4. Zasebno samozavedanje

22

Raziskovanje samozavedanja se je pričelo s konceptualizacijo avtorja Argyle (1969), ki je

samozavedanje opisoval v luči socialne psihologije in povezanosti s socialno interakcijo.

Nadaljevalo se je v luči eksperimentalne psihologije s teorijo avtorjev Duval in Wicklund

(1972) o samozavedanju kot trenutnem stanju, z glavno idejo, da lahko posameznik v vsakem

renutku usmeri svojo pozornost nase ali na okolje. Fenigstein, Scheier in Buss (1975) so

samozavedanje opredelili kot konsistentno tendenco posameznika, da usmerja pozornost na

pridobivanje informacij o sebi in je osrednji koncept preučevanja vedenja posameznika.

V psihoanalizi je samozavedanje opredeljeno kot orodje, ki ga lahko posameznik uporabi za

prepoznavanje svojih nezavednih misli, motivov in obramb, kar lahko vodi v povečan uvid

posameznika v lastno osebnost (Fenigstein idr., 1975). Ločimo med samozavedanjem kot

trenutnim stanjem in kot osebnostno lastnostjo. Nekateri posamezniki posvetijo veliko časa

razmišljanju in analizi svojih občutkov, emocij, vedenj, po drugi strani pa se nekateri

posamezniki z majhno stopnjo samozavedanja ne zavedajo svojih motivov in niti tega, kako

jih dojemajo drugi. Ta vidik se nanaša na kompleksnost jaz-shem oz. kompleksnost

samopodobe (Carver in Scheier, 1992).

Samozavedanje lahko opredelimo s pomočjo teorij nadzora, bega in objektivnega

samozavedanja. Teorija objektivnega nadzora (Duval in Wicklund, 1972) opredeljuje

samozavedanje kot dejavnik, ki vpliva na odločitev ali na vedenje posameznika v situaciji, v

kateri se nahaja. Po tej teoriji je posledica usmerjenosti k lastnemu jazu kritično ocenjevanje

tistega vidika jaza, ki je trenutno aktiven, kar pa vodi k negativnim čustvom zaradi vidne

neskladnosti med dejanskim stanjem in posameznikovi idealni predstavi o sebi (Duval in

Wicklund, 1972). Nadzorna teorija (Carver in Scheier, 1982) v svoji opredelitvi upošteva tudi

medosebne razlike v pogostosti usmerjanja pozornosti nase. Posameznik lahko v določenem

trenutku usmeri vidike na zasebne ali na javne vidike osebnosti. Nadalje teorija bega od sebe

oz. teorija mazohozima avtorja Baumaisterja (1988) poudarja, da zaradi današnje družbe

polne individualizma in avtonomije, posamezniki velikokrat uporabljajo mazohizem kot

obliko bega pred samozavedanjem. Poudarja, da ko posameznik želi pobegniti pred

usmerjanjem pozornosti nase, želi v osnovi pobegniti od slabih in negativnih misli o sebe ter

posledične slabe samopodobe.

James (1890) je samozavedanje ločil na tri komponente selfa kot objekta: materialni self,

socialni self in duhovni self. Fenigstein (1987) je socialni self razdelil na javni in zasebni oz

23

na javno samozavedanje in zasebno samozavedanje. Posameznik lahko v določenem trenutku

usmeri pozornost na zasebne ali na javne vidike sebe. Zasebno samozavedanje se nanaša na

zavedanje notranjih vidikov jaza (misli, cilji, nameni, motivi, vrednote). Prav tako so ti vidiki

na voljo samo njemu in so skriti pred drugimi. Javno samozavedanje se nanaša na zavedanje

sebe v odnosu do drugih glede na način, kako se dojemamo s strani drugih (izgled, govor,

izražanje čustev) (Bernd, 2004). Raziskave s tega področja kažejo pri odrasli populaciji na

pozitivno povezanost med samozavedanjem in anksioznostjo, depresijo in nizko samopodobo

ter osamljenostjo. Osredotočanje na javne vidike posameznika je povezano z nevroticizmom,

s socialno anksioznostjo in z občutljivostjo na zavrnitev, medtem ko je osredotočanje na

zasebne vidike posameznika povezano z generalizirano anksioznostjo in depresijo (Šebokova

in Popelkova, 2016). Pozitivna posledica visoke stopnje samozavedanja je boljše poznavanje

sebe in s tem boljše obdelovanje informacij o sebi.

V naši raziskavi smo na podlagi preteklih študij povezanosti s hipohondrijo uporabili koncept

zasebnega samozavedanja kot pozitivnega napovednika hipohondrije. Visoka stopnja

zasebnega samozavedanja se povezuje tako s pozitivnimi kot z negativnimi posledicami.

Posamezniki z visoko stopnjo zasebnega samozavedanja imajo boljši dostop do zasebnih

informacij o sebi in imajo posledično več znanja o sebi (Carver in Scheier, 1992). Trapnell in

Campbell (1999) opisujeta dva možna razloga usmerjenosti posameznikove pozornosti k sebi,

ki jo opisujejeta kot dvojnost zasebnega samozavednja oz. paradoks samozatopljenosti. Delita

jih na konstuktiven ali epistemičen vidik ter na nekostruktiven ali nevrotičen vidik. V obeh

primerih je pozornost usmerjena na posameznikov jaz, vendar je v ozadju različna motivacija

za željo po razumevanju sebe. Vsak posameznik v določeni meri analizira svoje notranje

občutke, misli in čustva, vendar prihaja do pomembnih razlik pri posamezniku, ki se opazuje

kostruktivno in se v celoti sprejema, in posameznikom, ki se opazuje nekonstruktivno in ga

pri tem zelo skrbi, kaj bo ugotovil (Avsec, 2005).

Epistemično opazovanje spodbuja posameznikovo radovednost o samem sebi in se pojavlja v

obliki refleksije (Trapnell in Campbell, 1999). Takšen posameznik zelo dobro pozna samega

sebe, uživa v analiziranju samega sebe, želi se bolje spoznati, je razmišljujoč, zaveda se svojih

pomanjkljivosti in se kljub temu počuti varno. V tem primeru gre za resnično željo in

radovednost o poznavanju sebe in svojih notranjih vsebin (Avsec, 2005).

24

Nevrotično opazovanje posameznika spodbuja strah in dvome o sebi, pojavlja pa se v obliki

ruminacije (Trapnell in Campbell, 1999). Takšen posameznik ni sposoben nehati razmišljati o

sebi, obsesivno premleva in neprestano analizira samega sebe, razglablja o svojih lastnostih,

jih ocenjuje ter neprestano razmišlja o svojem videzu in vedenju. Gre za anksiozno pozornost,

umerjeno nase, saj se oseba boji, da ne bo uspešna, zato se stalno sprašuje o sebi in preverja

svojo vrednost (Avsec, 2005).

Zasebno samozavedanje se statistično pomembno povezuje z nevroticizmom (Trapnell in

Campbell, 1999). Dodatno je kot negativen učinek prepogosto usmerjene pozornosti vase

pogosto izražen pojav socialne anksioznosti in generalizirane anksiozne motnje, prav tako pa

tudi depresije (Wells, 2000). Ko posameznik v stresnih situacijah usmeri pozornost k sebi, še

dodatno poveča zaskrbljenost. Prav tako posameznik, ki se znajde v stresni situaciji, namesto

da bi ukrepal, pasivno razmišlja o svojih problemih in posledicah, ki jih le-ti prinašajo

(Nolen-Hoeksema, 1991). Takšno razmišljanje vodi v bolj negativne interpretacije trenutne

situacije, v negativne obete o prihodnosti ter v manj učinkovito reševanje problemov

(Lyubomirsky in Nolen-Hoeksema, 1995).

25

1.3.5. Ruminacija

Ruminacijo opredeljujemo kot posledico možnega odziva na stres in jo prepoznamo po

posameznikovem nenehnem razmišljanju in premljevanju. Je tehnika, ki pomaga

posamezniku, da obvladuje in osmisli stres ter situacijo, v kateri se le-ta nahaja (Nolen-

Hoeksema, Wisco in Lyubomirsky, 2008). Osredotočena je na problem ter na njegove

negativne vidike in ne nudi konstruktivnih rešitev problema. V veliki meri je konstantni

miselni proces, ki lahko onemogoči posamezniku, da bi učinkovito obvladoval negativne

stresorje (Bauerband in Galupo, 2014). Je emocionalna regulacijska strategija, sestavljena iz

ponavljajoče in pasivne pozornosti na negativne emocije, njena čustva in posledice (Nolen-

Hoeksema, 1991).

V literaturi se pojavljata dve obliki ruminativnega sloga. Prva oblika je prilagojena oblika

ruminacije, pri kateri posameznik razmišlja o razvoju strategij, ki so osredotočene na

reševanje problema in njihovih posledic, druga pa je neprilagojena oblika ruminacije, pri

kateri se posameznik nenehno osredotoča na negativne misli in čustva ter s tem ovira

konstruktivne posege, ki bi lahko pomagale k rešitvi (Introzzi, Andres, Canet-Juric, Stelzer in

Richards, 2016). Primer takšne neprilagojene oblike pozornosti je posameznikovo

osredotočanje na svojo nemotiviranost (»Ne počutim se, da bi karkoli počel«), na spraševanje,

zakaj je depresivno razpoložen (»Kaj je z mano narobe, da se tako počutim?«) ter na skrb o

posledicah teh občutkov (»Svojega dela ne morem opraviti, če se tako počutim«).

Ruminacijski pasivni odziv na problem se pomembno razlikuje od aktivnega, strukturiranega

reševanja problemov, pri katerem se posameznik vključi v vedenja, katerih namen je

reševanje problemov (Nolen-Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993).

Posamezniki z visoko stopnjo ruminacije so zelo ranljivi za razvoj klinične motnje depresije.

Tendenca po ruminiranju je glavni faktor, ki podaljša trajanje simptomov depresije ter

njihovo jakost (Nolen-Hoeksema, 1991). Posamezniki, za katere je značilno takšno odzivanje

na situacije, so zaskrbljeni glede vzrokov in posledic njihove depresije in večino časa

razmišljajo, kako slabo je njihovo počutje, vendar glede tega ničesar ne naredijo (Nolen-

Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993). Le-to lahko pojasnimo s teorijo odzivnih stilov

(The response styles theory, Nolen-Hoeksema, 1991), ki opredeljuje ruminacijo kot pasivno

in ponavljajočo se vrsto razmišljanja o simptomih duševnega stanja kot je npr. depresivna

motnja in možnih vzrokih ter posledicah simptomov imenovane motnje. Takšnemu

26

posamezniku se pojavljajo ponavljajoče misli kot npr.: »Zakaj ne morem tega storiti?«, »Kaj

je narobe z menoj?« in »Mislim, da ne bo nikoli bolje«. Ruminativni odzivni slogi se

razlikujejo od negativnih avtomatskih misli (Beck, Rush, Shaw in Emery, 1979, v (Nolen-

Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993). Posamezniki, ki se v situaciji odzovejo v

ruminacijskem stilu, se na simptome depresije namerno osredotočajo in ne stremijo k

vedenju, ki bi zmanjšalo ruminiranje. Posamezniki, ki so v višji meri dovzetni za ruminativni

slog mišljenja, so bolj realistični in na imenovane misli ne gledajo v izkrivljeni luči (Nolen-

Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993).

Raziskava, ki so jo izvedli na vzorcu 198-ih študentov, je pokazala, da obstaja direktna

povezava med ruminacijo in hipohondrijo. Posamezniki s hipohondrijo razmišljajo o svojem

trpljenju v ruminativnem slogu (Marcus idr., 2008). Stopnja hipohondrije se z ruminacijskim

slogom razmišljanja občutno poveča. Takšne vrste ruminacija lahko vključuje vsiljive

mentalne podobe o prihodnjih posledicah, ki bi se lahko pripetile posamezniku v primeru, če

bi zbolel. Prav tako so v študiji na 60-ih študentih dodiplomskih študijev ugotovili, da se je

ruminacija izmed vseh vključenih napovednikov izkazala kot pozitivni napovedovalec

razmišljanja o možnih boleznih. Ruminacija je statistično pomembno doprinesla h

katastrofičnem razmišljanju o zdravju posameznika v prihodnosti (Sansom-Daly, Bryant,

Cohn in Wakefield, 2014).

27

Namen magistrskega dela je preučiti pojav hipohondrije in stopnjo samodiagnoze glede na

osebnostne značilnosti študentov, s ciljem prepoznavanja dovzetnosti oz. ranljivosti študentov

za le-te, glede na stopnjo izraženosti osebnostih dimenzij.

Najprej nas na vzorcu vseh študentov zanima, če smer študija napoveduje stopnjo

samodiagnoze ter hipohondrije. Pri tem nas še posebej zanima, če so študenti psihologije bolj

dovzetni za hipohondijo in samodiagnozo kot študenti drugih smeri, ki niso usmerjeni na delo

z ljudmi.

V nadaljevanju nas na vzorcu študentov psihologije zanima, katere osebnostne lastnosti v

sklopu Velikih 5 faktorjev so povezane s hipohondrijo in samodiagnozo. Podrobneje bomo

preučili pojavnost ruminacije in zasebnega samozavedanja ter kako se povezujeta s stopnjo

hipohondrije in samodiagnoze.

Nadalje nas zanima, ali obstajajo razlike v izraženosti hipohondrije in samodiagnoze pri

študentih psihologije glede na spol, stopnjo letnika, prisotnost družinskega člana z duševno

motnjo, udeležba na študijskem predmetu psihopatologija, obisk strokovne pomoči, prisotnost

diagnoze duševne motnje ter želje študenta za delo na področju klinične psihologije.

Kot zadnje nas zanima, ali so pri študentih psihologije nevroticizem, ekstravertnost in

vestnost moderatorji odnosa med samodiagnozo in udeležbo na študijskem predmetu

psihopatologija.

Kolikor nam je znano, povezava med osebnostnimi lastnostmi in hipohondrijo, samodiagnozo

ter sindromom študentov psihologije v Slovenskem prostoru še ni bila raziskana, zato vidimo

našo empirično raziskavo kot vzpodbudo in povod za nadaljnje in še bolj podrobno

raziskovanje.

2. NAMEN DELA IN HIPOTEZE

28

2.1. Raziskovalne hipoteze

Skladno z namenom in preteklo literaturo pričujoča raziskava preverja več hipotez. Hipoteza

H1 (H1a, H1b) se nanaša na vzorec študentov različnih smerih, H2-H14 pa specifično na

študente psihologije.

Hipotezi na vzorcu vseh študentov:

H1a: Smer študija je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih; pri študentih

psihologije bo hipohondrija bolj izražena kot pri ostalih študentih, ki niso usmerjeni na delo z

ljudmi.

H1b: Smer študija je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih; pri študentih

psihologije bo samodiagnoza bolj izražena kot pri ostalih študentih, ki niso usmerjeni na delo

z ljudmi.

Hipoteze na vzorcu študentov psihologije:

H2a: Nevroticizem je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.

H2b: Nevroticizem je pozitiven napovednik uporabe samodiagnoze pri študentih psihologije.

H3a: Ekstravertnost je negativen napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.

H3b: Ekstravertnost je negativen napovednik uporabe samodiagnoze pri študentih

psihologije.

H4a: Vestnost je negativen napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.

H4b: Vestnost je negativen napovednik uporabe samodiagnoze pri študentih psihologije.

H5a: Zasebno samozavedanje je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.

H5b: Zasebno samozavedanje je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih

psihologije.

H6a: Ruminacija je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.

H6b: Ruminacija je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije.

H7a: Spol študenta je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije; pri

ženskah je hipohondrija bolj izražena kot pri moških.

H7b: Spol študenta je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije; pri

ženskah je samodiagnoza bolj izražena kot pri moških.

H8a: Stopnja študija je napovednik hipohondrije pri študentih psihologije; pri študentih prve

stopnje je hipohondrija bolj izražena kot pri študentih druge stopnje.

29

H8b: Stopnja študija je napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije; pri študentih prve

stopnje je hipohondrija bolj izražena kot pri študentih druge stopnje stopnje.

H9a: Prisotnost družinskega člana z duševno motnjo je napovednik hipohondrije pri študentih

psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo v družini člana z duševno motnjo, je

hipohondrija bolj izražena kot pri ostalih študentih.

H9b: Prisotnost družinskega člana z duševno motnjo je napovednik samodiagnoze pri

študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo v družini člana z duševno motnjo, je

samodiagnoza bolj izražena kot pri ostalih študentih.

H10a: Udeležba na študijskem predmetu psihopatologija je napovednik hipohondrije pri

študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki so predmet že obiskali, je hipohondrija bolj

izražena kot pri študentih, ki predmeta še niso obiskali.

H10b: Udeležba na študijskem predmetu psihopatologija je napovednik samodiagnoze pri

študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki so predmet že obiskali, je samodiagnoza

bolj izražena kot pri študentih, ki predmeta še niso obiskali.

H11a: Prisotnost diagnoze duševne motnje je napovednik hipohondrije pri študentih

psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo diagnozo duševne motnje, je hipohondrija bolj

izražena kot pri študentih, ki diagnoze nimajo.

H11b: Prisotnost diagnoze duševne motnje je napovednik samodiagnoze pri študentih

psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo diagnozo duševne motnje, je samodiagnoza

bolj izražena kot pri študentih, ki diagnoze nimajo.

H12a: Obisk strokovne pomoči je napovednik hipohondrije pri študentih psihologije; pri

študentih psihologije, ki so obiskali strokovno pomoč, je hipohondrija bolj izražena kot pri

študentih, ki je niso.

H12b: Obisk strokovne pomoči je napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije; pri

študentih psihologije, ki so obiskali strokovno pomoč, je hipohondrija bolj izražena kot pri

študentih, ki je niso.

H13a: Želeno delo na področju klinične psihologije je napovednik hipohondrije pri študentih

psihologije; pri študentih psihologije, ki želijo delati na področju klinične psihologije, je

hipohondrija bolj izražena kot pri študentih, ki ne želijo delati na tem področju.

H13b: Želeno delo na področju klinične psihologije je napovednik samodiagnoze pri

študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki želijo delati na področju klinične

psihologije, je samodiagnoza bolj izražena kot pri študentih, ki ne želijo delati na tem

področju.

30

Hipoteze o moderacijskih učinkih:

H14a: Nevroticizem je moderatorska spremenljivka med udeležbo na študijskem predmetu

psihopatologija in samodiagnozo pri študentih psihologije; pri študentih z višjo stopnjo

nevroticizma je odnos bolj pozitiven, kot pri tistih z nižjo stopnjo.

H14b: Ekstravertnost je moderatorska spremenljivka med udeležbo na študijskem predmetu

psihopatologija in samodiagnozo pri študentih psihologije; pri študentih z višjo stopnjo

ekstravertnosti je odnos bolj negativen, kot pri tistih z nižjo stopnjo.

H14c: Vestnost je moderatorska spremenljivka med udeležbo na študijskem predmetu

psihopatologija in samodiagnozo pri študentih psihologije; pri študentih z višjo stopnjo

vestnosti je odnos bolj negativen kot pri tistih z nižjo stopnjo.

31

3.1. Udeleženci

3.1.1. Vzorec študentov različnih smeri

Vzorec oseb, zajetih v raziskavo, zajema 314 študentov iz Slovenije. Zaradi nepopolne

izpolnitve vprašalnika ter obiskovanja študija, ki je usmerjen na ljudi in ni psihologija kot so

npr. biopsihologija, zakonske in družinske študije, kognitivna znanost in podobno, smo

izključili 7 oddanih vprašalnikov. Končni vzorec tako zajema 307 študentov različnih smeri,

vključujoč študente psihologije.

Med udeleženci je 14% moškega in 86% ženskega spola. Starost se giblje v razponu od 17 do

53 let, pri čemer povprečna starost znaša 22,68 let (SD=3,4).

Glede na letnik študija ima največ udeležencev status absolventa II. stopnje (28,3%), najmanj

pa 3. letnik I. stopnje (8,5%). Okoli šestina udeležencev obiskuje 1. letnik I. stopnje (16,6%),

prav tako 2. letnik I. stopnje (16%). Nekoliko več jih obiskuje 4. letnik oz. 1. letnik II. stopnje

(18,2%), nekoliko manj pa jih obiskuje 5. letnik oz. 2. letnik II. stopnje (12,4%).

Študij psihologije obiskuje 184 udeležencev (59,9%), druge vrste študija, ki smo jih razdelili

na naravoslovne, tehnične in družboslovne vede, pa obiskuje 123 udeležencev (40,1%).

Družboslovne vede obiskuje četrtina udeležencev (24,4%), naravoslovne vede okoli šestina

udeležencev (14,7%), tehnične vede pa le trije udeleženci (1%). Izločili smo 7 udeležencev

(1,9%), ki obiskujejo študijske programe, usmerjene na delo z ljudmi, kot so biopsihologija,

zakonske in družinske študije.

Glede na prisotnost diagnoze duševne motnje prevladujejo udeleženci, ki nimajo

diagnosticirane duševne motnje – teh je 290 (94,5%). Diagnozo duševne motnje ima 17

udeležencev (5,5%). Družinskega člana z diagnozo duševne motnje ima 52 udeležencev

(16,9%), 255 udeležencev pa nima družinskega člana s postavljeno diagnozo duševne motnje

(83,1%). Strokovnjaka s področja duševnega zdravja je obiskalo 74 udeležencev (24,1%), 233

udeležencev pa strokovnjaka s področja duševnega zdravja ni obiskalo (75,9%).

3. METODA

32

3.1.2. Vzorec študentov psihologije

Vzorec študentov psihologije zajema 184 udeležencev (59,9%). Med njimi je 14 udeležencev

moškega spola (7,6%) in 170 udeleženk ženskega spola (92,4%). Starost se giblje v razponu

od 18 do 53 let, pri čemer znaša povprečna starost 22,27 let (SD= 3,89).

Glede na letnik študija ima največ udeležencev status absolventa II. stopnje (28,8%), najmanj

pa 3. letnik I. stopnje (9,2%). Okoli četrtina udeležencev obiskuje 1. letnik I. stopnje (24,5%),

šestina 2. letnik I. stopnje (16,3%). Nekoliko več jih obiskuje 4. letnik oz. 1. letnik II. stopnje

(11,4 %), nekoliko manj pa jih obiskuje 5. letnik oz. 2. letnik II. stopnje (9,8%). Prvo stopnjo

študija skupaj obiskuje 87 udeležencev (47,3%), drugo stopnjo pa 97 udeležencev (52,7%).

Med študenti psihologije je navedene študijske predmete s klinično vsebino obiskalo ali

trenutno obiskuje 115 udeležencev (62,5%). Od tega je 78 udeležencev obiskalo že vse tri

predmete s klinično vsebino (42,5%), dva predmeta s klinično vsebino je obiskalo 23

udeležencev (12,5%), en predmet s klinično vsebino pa je obiskalo 14 udeležencev (7,6%). 69

udeležencev pa še ni obiskalo niti enega izmed predmetov s klinično vsebino (37,5%). Največ

udeležencev obiskuje oz. je že obiskalo predmet psihopatologija (54,3%). Na to vprašanje 1

izmed udeležencev ni odgovoril (0,5%).

Področje, na katerem bi v prihodnje želelo delati največ študentov psihologije, je klinična

psihologija (44,6%). Druga področja (pedagoška psihologija, raziskovalna psihologija ipd. ali

področja, ki niso vezana na psihološko delo) je izbralo 73 udeležencev (39,7%), kadrovsko

psihologijo je izbralo 27 udeležencev (14,7%). Na to vprašanje 2 izmed udeležencev nista

odgovorila (1,1%).

Glede na prisotnost diagnoze duševne motnje prevladujejo udeleženci, ki nimajo prisotne

duševne motnje – teh je 171 (92,9%). Diagnozo duševne motnje ima 13 udeležencev (7,1%).

Družinskega člana z diagnozo duševne motnje ima 41 udeležencev (22,3%), 143 udeležencev

pa nima družinskega člana s postavljeno diagnozo duševne motnje (77,7%). Strokovnjaka s

področja duševnega zdravja je obiskalo 54 udeležencev (29,3%), 130 udeležencev pa

strokovnjaka s področja duševnega zdravja ni obiskalo (70,7%).

33

3.2. Pripomočki

Podatke smo pridobili s pomočjo testne baterije, ki jo sestavlja pet različnih vprašalnikov, ki

skupno obsegajo 145 postavk. Začetni del obsega demografske podatke, sledijo vprašalnik

Velikih pet (BFI, John in Srivastava, 1999), vprašalnik ruminacije in refeksije (RRQ, Trapnell

in Campbell, 1999), lestvica samozavedanja (SCS, Fenigstein idr., 1975), vprašalnik

hipohondrije, preoblikovan za področje duševnega zdravja (HAI, Salkovskis idr., 2002), ter

vprašalnik psiholoških opisnih diagnoz za merjenje stopnje samodiagnoze (Deo in

Lymburner, 2011). Najprej smo testno baterijo vprašalnikov razdelili testni skupini študentov,

ki nam je poročala o nejasnostih, ki so se jim pojavljale tekom reševanja. Testno baterijo

vprašalnikov smo nato ustrezno prilagodili.

Prvi sklop zajema demografske podatke o udeležencu, ki se nanašajo na posameznikove

lastnosti o spolu, starosti, smeri študija, letniku študija, prisotnost diagnoze duševne motnje,

prisotnost diagnoze duševne motnje pri družinskem članu ter obisk strokovnjaka s področja

duševnega zdravja. Študenti psihologije so morali dodatno izpolniti podatke o obisku

študijskih predmetov na smeri psihologija in o vrsti želenega dela v prihodnosti. Začetni del

obsega 9 postavk.

Sledijo vprašalniki, ki se nanašajo na udeleženčeve osebnostne lastnosti.

3.2.1. Velikih pet BFI

Vprašalnik Velikih pet BFI (Big five inventory, John in Srivastava, 1999) vsebuje 44 postavk,

ki merijo pet velikih faktorjev osebnosti: ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost,

nevroticizem in odprtost. Postavke se ocenjujejo na petstopenjski Likertovi lestvici od 1

(povsem se ne strinjam) do 5 (povsem se strinjam). Vprašalnik ima dobre psihometrične

karakteristike, med njimi visoko konvergentno veljavnost tako z drugimi samoocenjevalnimi

instrumenti kot z ocenami drugih oseb ter zadovoljivo zanesljivost (John in Srivastava, 1999).

V vprašalnik smo vključili postavke za nevroticizem, ekstravertnost in vestnost, ki so se v

prejšnjih raziskavah izkazale kot povezane s sindromom študentov psihologije (npr. Deo in

Lymburner, 2011). Primer postavke za ekstravertnost: »Nase gledam kot na nekoga, ki je

zgovoren«. Primer postavke za nevroticizem: »Nase gledam kot na nekoga, ki je depresiven,

otožen«. Primer postavke za vestnost: »Nase gledam kot na nekoga, ki učinkovito opravi

34

svoje delo«. Avtorji izvirnega vprašalnika poročajo o dobrih psihometričnih lastnostnih

vprašalnika. Koeficient notranje konsistentnosti (Cronbachov alfa koeficient) znaša med 0,79

in 0,88. Prav tako je koeficient zanesljivosti v raziskavi na slovenskem vzorcu 119-ih

posameznikih moškega spola in 205-ih posameznikih ženskega spola znašal med 0,77 in 0,85

(Musek, 2012). Rezultati validacije so pokazali konvergetno in divergentno povezanost z

drugimi instrumenti za merjenje velikih pet faktorjev osebnosti (Rammstedt in John, 2005).

3.2.2. Lestvica samozavedanja SCS

Za merjenje samozavedanja je najbolj uporabljena lstvica samozavedanja SCS (Self-

consciusness Scale; Fenigstein idr., 1975). Elementi vprašalnika vsebujejo naslednja

področja: preobremenjenost s preteklostjo, prihodnostjo in prihodnjim vedenjem,

prepoznavanje svojih negativnih in pozitivnih lastnosti, občutljivost za notranje občutke,

introspekcija, zavedanje svojega izgleda ter skrb o tem, kako nas dojemajo drugi. Vprašalnik

meri tri konstrukte in sicer zasebno samozavedanje, javno samozavedanje in socialno

anksioznost (Avsec in Bajec, 2006). Visoko število doseženih točk na lestvici zasebnega

samozavedanja se nanaša na osebo, ki pogosto usmerja svojo pozornost k vidikom jaza, ki so

poznani samo njej in se posledično bolje pozna. Vprašalnik je sestavljen iz 38-ih postavk. S

področja zasebnega samozavedanja je 10 postavk, iz javnega samozavedanja 7 postavk ter iz

socialne anksioznosti 6 postavk. Uporabili smo postavke s področja zasebnega

samozavedanja, ki se je v številnih študijah izkazal kot pozitivno povezan s hipohondrijo.

Ocenjevalna lestvica je od 0 (sploh ne drži) do 4 (povsem drži). Primer postavke za

podlestvico zasebnega samozavedanja: »Neprestano se trudim, da bi čimbolj razumel/-a

samega/-o sebe«. Koeficienti notranje konsistentnosti znašajo med 0,63 in 0,75 za zasebno

samozavedanje, med 0,76 in 0,84 za javno samozavedanje ter med 0,68 in 0,79 za socialno

anksioznost (Scheier in Carver, 1985).

3.2.3. Vprašalnik ruminacije in refleksije RRQ

Vprašalnik ruminacije in refleksije RRQ (Rumination-reflection questionnaire, Trapnell in

Campbell, 1999) je samoocenjevalni vprašalnik, ki sestoji iz 24 postavk, ki so bile oblikovane

za merjenje vrste motivacije za usmerjanje pozornosti nase. Udeleženec mora na petstopenjski

lestvici (od 1 – sploh se ne strinjam do 5 – popolnoma se strinjam) oceniti, v kolikšni meri se

strinja s posamezno postavko. V naši raziskavi smo uporabili podlestvico ruminacije. Primer

35

postavke za podlestvico ruminacije: »Včasih težko preneham razmišljati o sebi«. Obe

podlestvici vprašalnika sta zanesljivi (alfa koeficient je višji od 0,90). Povprečna korelacija

med postavkami pri obeh podlestvicah presega 0,40 (Starc, Salmič in Breznik, 2007).

3.2.4. Vprašalnik hipohondrije HAI

Vprašalnik hipohondrije (Health anxiety inventory, HAI, Salkovskis idr., 2002) je osnovan na

kognitivno-vedenjski analizi hipohondrije. Vprašalnik je bil zasnovan z namenom

identifikacije posameznikov z visoko stopnjo skrbi o svojem zdravju.Vprašalnik hipohondrije

ima dolgo (HAI) in kratko verzijo (Short health anxiety inventory, SHAI). Dolga verzija HAI

vključuje 68 postavk. Koeficient alfa znaša 0,96.

Kratka verzija vprašalnika hipohondrije SHAI vključuje 18 postavk s pripadajočo Likertovo

lestvico, ki smo jo uporabili v naši raziskavi. Zadnje 4 postavke so sestavljene iz podlestvice

»negativne posledice«. Krajša verzija se je pokazala za efektivno in ima podobne značilnosti

kot daljša lestvica. Vprašalnik vsebuje 18 postavk. Ocenjevalna lestvica je od 1 (sploh se ne

strinjam) do 5 (popolnoma se strinjam). Vprašalnik je bil prilagojen opredelitvi hipohondrije

na področje duševnega zdravja. Pri oblikovanju in prevodu vprašalnika smo se zanesli na

pomoč različnih strokovnjakov. Vprašalnik smo najprej prevedli in aplicirali na duševno

zdravje ter ga posredovali v slovnični pregled. Nato smo ga s pomočjo specialista klinične

psihologije ter klinične psihologinje psihoterapevtke vsebinsko pregledali in upoštevali dane

pripombe za ustrezno in smiselno oblikovanje trditev v vprašalniku. Primer postavke: »Moje

duševno zdravje me ne skrbi«.

Zanesljivost kratke verzije lestvice hipohondrije (SHAI) je preverjalo 16 raziskav (Alberts,

Hadjistavropoulos, Jones in Sharpe, 2013). Alfa koeficient je na vzorcu posameznikov z

anksioznimi motnjami znašal 0,96 (Abramowitz, Deacon in Valentiner, 2007). Test-retest

vprašalnika SHAI je bil merjen z edino objavljeno raziskavo (Olatunji, Abramowitz in

Deacon, 2011), ki je pokazala, da je mera stabilnosti odlična (r=0,87) in da ima vprašalnik

visoko stopnjo zanesljivosti. Vprašalnik ima dobro kriterijsko veljavnost in loči med pacienti

s hipohondrijo ter pacienti z anksioznimi motnjami. Alfa koeficient je zadovoljive vrednosti

(0,89) (Salkovskis idr., 2002). Prilagojen vprašalnik, ki smo ga uporabili v naši raziskavi, ni

standardiziran za izbrano populacijo in je uporabljen samo za namene dane raziskave.

36

3.2.5. Vprašalnik za ugotavljanje stopnje samodiagnostike študentov

Vprašalnik za ugotavljanje stopnje samodiagnosticiranja s pomočjo navedbe opisnih diagnoz

(Pesonality traits and health concerns, Psychological symptoms subscale, Deo in Lymburner,

2011) smo pridobili s kontaktiranjem dotičnih avtorjev, ki sta nam vprašalnik posredovala.

Podobno kot pri vprašalniku hipohondrije sta tudi tukaj specialist klinične psihologije in

klinična psihologinja psihoterapevtka podala smernice za ustrezno vsebinsko oblikovanje in

prevod trditev. Prav tako je sam prevod pregledala prevajalka. Vprašalnik vsebuje 33 opisnih

diagnoz duševnih motenj, ki jih je študent obravnaval v sklopu študijskih predmetov

psihopatoloških vsebin in pri katerih mora posameznik določiti, koliko ga skrbi, da ima ali je

imel on sam ali njegova družina oz. prijatelji navedeno duševno motnjo. Primer postavke:

»Simptomi vključujejo vsakodnevno depresivno razpoloženje oz. izgubo interesa in užitka v

večini aktivnostih v zadnjih dveh tednih ali več«. Stopnjo skrbi je moral označiti na lestvici

od 0 (motnje ne poznam), 1 (me sploh ne skrbi) do 5 (zelo me skrbi). Merskih karakteristik

vprašalnika nismo mogli pridobiti.

37

3.3. Postopek zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali pri študentih različnih smeri na dveh slovenskih univerzah. V spletni

obliki smo vprašalnik poslali preko elektronske pošte različnim študentskim društvom

Slovenije ter ga objavili na družbenem omrežju Facebook. V obliki »papir-svinčnik« je

vprašalnik rešila polovica vseh udeležencev, zajetih v raziskavo. Po predhodni najavi

želenega zbiranja podatkov na različnih predavanjih in kasnejši potrditvi profesorja smo

različne študente ustno zaprosili za sodelovanje pri raziskavi. Na začetku raziskave smo vsem

udeležencem povedali, da bomo njihove podatke strogo varovali in zaščitili, prav tako so vsi

odgovori, ki so jih v testni bateriji podali, anonimni. Povedali smo jim, da je reševanje

vprašalnika popolnoma prostovoljno, s čimer smo spoštovali posameznikovo svodobno

odločitev za sodelovanje. Pridobljene podatke smo uporabili samo za dotično raziskavo. V

povprečju so vprašalnik tipa »papir-svinčnik« reševali 32 minut. V spletni in tiskani verziji

sta bili v uvodnem delu predstavljeni anonimnost rezultatov in prostovoljnost sodelovanja.

Spletni vprašalnik so reševali povprečno 15 minut, kar je 17 minut manj kot tiskano verzijo

vprašalnika.

38

3.4. Statistična obdelava podatkov

Pridobljene podatke smo obdelali s pomočjo statističnega programa IBM SPSS verzija 21.0.

Najprej smo preučili deskriptivno statistiko. V okviru preliminarnih analiz smo s

Cronbachovim alfa koeficientom izvedli analizo zanesljivosti uporabljenih vprašalnikov.

Normalnost porazdelitve podatkov posameznih spremenljivk smo preverili s Kolmogorov-

Smirnov testom ter s koeficienti asimetrije in sploščenosti. Za preverjanje povezanosti smo

najprej izračunali korelacijske koeficiente, nato pa uporabili bivariatno regresijsko analizo.

Za hipoteze od 1-2 na vzorcu vseh študentov smo uporabili enostavno regresijo. V regresijski

model smo kot napovednik vključili neodvisno spremenljivko smer študija. Kot kriterij smo v

analizah uporabili odvisni spremenljivki hipohondrija in samodiagnoza.

Na vzorcu študentov psihologije smo za hipoteze od 2 do 13 uporabili hierarhično multiplo

regresijo z metodo Enter. Kot napovednike smo uporabili naslednje neodvisne spremenljivke:

ekstravernost, vestnost, nevroticizem, zasebno samozavedanje, spol, prisotnost diagnoze

duševne motnje, stopnja študija, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, obisk

predmeta psihopatologije, obisk strokovne pomoči ter željeno delo na področju klinične

psihologije. Kot kriterij smo v vseh analizah uporabili odvisni spremenljivki hipohondrija in

samodiagnoza.

Nadalje smo na vzorcu študentov psihologije uporabili multiplo regresijo z moderatorjem. Za

ta namen smo v programu SPSS dodatno naložili dodatek Process Macro. Za testiranje

moderacije smo uporabili model 1 (Hayes, 2013). Za moderatorje smo, enako kot

predhodnika Deo in Lymburner (2011), uporabili spremenljivke nevroticizem, ekstravertnost

in vestnost. Vse spremenljivke, vključene v model, smo pred izvedbo analize centrirali, da bi

se izognili multikolinearnosti. Kot kriterij smo uporabili spremenljivko samodiagnoza, kot

napovednik pa udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija.

39

4.1. Preliminarne analize

V Tabeli 2 so prikazane preliminarne analize raziskave na vzorcu vseh študentov, v Tabeli 3

pa na vzorcu študentov psihologije. Navedeni so pearsonovi koeficienti korelacij med

posameznimi dimenzijami, v diagonali pa so navedene vrednosti Cronbach alfa koeficienta

zanesljivosti.

Prikaz korelacij in koeficientov zanesljivosti vseh spremenljivk raziskave na celotnem vzorcu

udeležencev

1 2 3 4 5 6 7

1 BFI-E (0,80)

2 BFI-V 0,19** (0,59)

3 BFI-N -0,38** -0,28** (0,82)

4 RRQ-RU -0,30** -0,22** 0,59** (0,90)

5 SCS-Z -0,12* 0,01 0,19** 0,46** (0,82)

6 SHAI -0,24** -0,18** 0,43** 0,36** 0,31** (0,79)

7 SD -0,20** -0,16** 0,18** 0,24** 0,22** 0,34** (0,98)

Opombe. N= 307. V oklepajih so prikazani Cronbach alfa koeficienti; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost;

BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z = zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD =

samodiagnoza. *p<0,05; **p<0,01

Prikaz korelacij in koeficientov zanesljivosti vseh spremenljivk raziskave na vzorcu

udeležencev študentov psihologije 1 2 3 4 5 6 7

1 BFI-E (0,80)

2 BFI-V 0,18** (0,59)

3 BFI-N -0,38** -0,30** (0,81)

4 RRQ-RU -0,36** -0,23** 0,61** (0,91 )

5 SCS-Z -0,13 0,02 0,13 0,35** (0,64)

6 SHAI -0,19** -0,20** 0,44** 0,30** 0,25** (0,79)

7 SD -0,17** -0,18* 0,22** 0,22** 0,16* 0,38** (0,97)

Opombe. n=184; V oklepajih so prikazani Cronbach alfa koeficienti; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost;

BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z = zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD = samodiagnoza. *p < 0,05; **p < 0,01

Iz Tabele 2 in Tabele 3 je moč razbrati, da obstajajo v večini primerov med posameznimi

dimenzijami osebnosti, hipohondrije in samodiagnoze statistično pomembne povezave.

Najmočnejšo, pozitivno korelacijo s stopnjo hipohondrije tako na celotnem vzorcu študentov

kot na selekcioniranem vzorcu študentov psihologije, tvorita dimenziji nevroticizem in

4. REZULTATI

Tabela 2

Tabela 3

40

ruminacija. Negativna povezanost s hipohondrijo pa je razvidna pri spremenljivkah

ekstravertnosti in vestnosti. Vse omenjene povezave so statistično pomembne na stopnji

tveganja 0,01. Tudi posamezne dimenzije osebnosti ter stopnja ruminacije se med seboj

pomembno povezujejo. Ekstravertnost se na obeh vzorcih pozitivno povezuje z vestnostjo ter

negativno z nevroticizmom in ruminacijo. Vestnost se negativno povezuje tako z ruminacijo

kot z nevrotizicmom. Med slednjo dimenzijo in ruminacijo pa obstaja močna pozitivna

povezava. Zasebno samozavedanje se na celotnem vzorcu študentov statistično pomembno

povezuje tako z nevroticizmom kot ruminacijo, na vzorcu študentov psihologije pa samo z

ruminacijo.

Zanesljivost uporabljenih dimenzij vprašalnikov je dobra (α ≥ 0,7). Kot najbolj zanesljiva sta

se izkazala vprašalnik samodiagnoze na vzorcu vseh udeležencev (α=0,98) in na vzorcu

študentov psihologije (α=0,97) ter lestvica ruminacije na vzorcu vseh udeležencev (α=0,90) in

na vzorcu študentov psihologije (α=0,91). Najmanjšo in vprašljivo stopnjo zanesljivosti smo

zabeležili pri dimenziji vestnosti pri obeh skupinah udeležencev (α=0,59). Zanesljivost

lestvice zasebnega samozavedanja se pomembno razlikuje med skupino vseh udeležencev

(α=0,82) ter skupino udeležencev študentov psihologije (α=0,64).

Osnovne deskriptivne statistike vseh merjenih spremenljivk na celotnem vzorcu

M SD min max Spl As KS (p)

1 BFI-E 27,97 4,99 14,00 39,00 -0,23 -0,24 0,02

2 BFI-V 33,27 3,92 23,00 42,00 -0,18 -0,35 0,03

3 BFI-N 22,80 5,31 11,00 38,00 0,11 -0,34 0,07*

4 RRQ-RU 40,41 8,66 19,00 60,00 0,01 -0,55 0,08*

5 SCS-Z 31,11 0,97 15,00 44,00 -0,31 -0,33 0,00

6 SHAI 46,76 9,83 26,00 78,00 0,38 -0,10 0,06*

7 SD 154,27 44,56 65,00 347,00 1,16 3,39 0,00

Opombe. N=307; As= koeficient asimetrije, Spl = koeficient sploščenosti, K-S (p)= p-vrednosti Kolmogorov-

Smirov testa; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost; BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z

= zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD = samodiagnoza. *p > 0,05

V Tabeli 4 je prikazana osnovna deskriptivna statistika, koeficienti asimetrije in sploščenosti,

koeficient Kolmogorov-Smirnovega testa ter statistična pomembnost. Najprej smo s

Kolmogorov-Smirnov testom preverjali normalnost porazdelitve vseh spremenljivk in

ugotovili, da spremenljivke ekstravertnost, vestnost, zasebno samozavedanje in samodiagnoza

odstopajo od normalnosti porazdelitve. Na našem vzorcu vseh udeležencev so normalno

Tabela 4

41

porazdeljene spremenljivke nevroticizem, ruminacija in hipohondrija. Kolmogorov-Smirnov

test se v primeru velikih vzorcev odsvetuje, saj obstaja velika verjetnost zavrnitve hipoteze o

normalnosti porazdelitve kljub majhnim odklonom (Howell, 2010).

Normalnost porazdelitve smo še dodatno preverili s koeficienti asimetrije in sploščenosti, pri

čemer so se slednji zvrstili na intervalu med -1 in 1. Kot smo že ugotovili s Kolmogorov-

Smirnovim testom, se odstopanja pojavljajo pri spremenljivki samodiagnoza. Omenjeno ne

predstavlja večje ovire pri analizah, saj so uporabljene statistične analize zadovoljivo robustne

ali pa ne predpostavljajo normalnost porazdelitve napovednikov.

42

Osnovne deskriptivne statistike vseh merjenih spremenljivk na vzorcu študentov psihologije M SD min max Spl As KS (p)

1 BFI-E 27,79 5,12 14,00 39,00 -0,23 -0,15 0,01 2 BFI-V 33,35 3,95 23,00 42,00 -0,19 -0,30 0,02

3 BFI-N 23,08 5,10 12,00 36,00 -0,01 -0,31 0,01

4 RRQ-RU 40,69 8,48 19,00 60,00 -0,12 -0,54 0,20*

5 SCS-Z 32,24 5,32 17,00 44,00 -0,25 -0,32 0,02

6 SHAI 47,76 9,51 26,00 76,00 0,28 -0,01 0,20*

7 SD 154,27 40,99 66,00 347,00 1,79 5,83 0,00 Opombe. n=184; As= koeficient asimetrije, Spl = koeficient sploščenosti, K-S (p)= p-vrednosti Kolmogorov-

Smirov testa; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost; BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z

= zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD = samodiagnoza. *p > 0,05.

V Tabeli 5 so prikazani: osnovna deskriptivna statistika, koeficienti asimetrije in sploščenosti,

koeficient Kolmogorov-Smirnovega testa ter statistična pomembnost. Na našem vzorcu

študentov sta glede na Kolmogorov-Smirnov test, normalno porazdeljeni spremenljivki

ruminacija in zasebno samozavedanje. Normalnost porazdelitve smo še dodatno preverili s

koeficienti asimetrije in sploščenosti, pri čemer so se slednji zvrstili na intervalu med -1 in 1,

odstopanje se pojavlja edino pri spremenljivki samodiagnoza. Na vzorcu študentov

psihologije smo zabeležili, da so povprečne vrednosti vključenih dimenzij višje kot na vzorcu

vseh študentov, višja vrednost je predvsem pri samodiagnozi. Povprečna vrednost

hipohondrije je manjša na vzorcu študentov psihologije.

Tabela 5

43

4.2. Regresijske analize

4.2.1. Vzorec študentov različnih smeri

V začetku smo preverili, če so izpolnjeni pogoji za izvedbo regresijske analize. Sprva

smo s Pearsonovim korelacijskim koeficientom preučili korelacije med možnimi

napovedniki (Tabela 2 in Tabela 3) in na podlagi tega ugotovili ustreznost za nadaljnjo

analizo. Odnos med spremenljivkami je linearen, podatki so porazdeljeni normalno.

Z multiplo regresijo, ki je predstavljena v Tabeli 6 in Tabeli 7 smo preverjali, kakšno

težo ima pri študentih smer študija pri napovedovanju hipohondrije ter samodiagnoze.

Enostavna regresijska analiza napovednika hipohondrije na podlagi smeri študija na

celotnem vzorcu

B SE β t P

Konstanta 48,92 1,70 28,84 0,00**

Smer študija -1,55 1,14 -0,08 -1,35 0,18

Opombe. N=307; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β = standardiziran

regresijski koeficient; R2 = 0,006 (model pojasni 0,6% variance). *p < 0,05; **p < 0,01

Enostavna regresija analiza napovednika samo-diagnoze na podlagi smeri študija na

celotnem vzorcu B SE β t P

Konstanta 182,28 7,52 24,23 0,00**

Smer študija -20,00 5,07 -0,22 -3,94 0,00**

Opombe. N=307; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β = standardiziran

regresijski koeficient; R2 = 0,049 (model pojasni 4,9 % variance). *p < 0,05; **p < 0,01

Analize so pokazale, da je smer študija statistično pomemben napovednik hipohondrije

pri uporabi samodiagnoze – študenti psihologije namreč v višji meri uporabljajo

samodiagnozo kot ostali študenti. Pri analizi hipohondrije pa se je izkazalo, da smer

študija ni statistično pomemben napovednik hipohondrije.

Tabela 6

Tabela 7

44

4.2.2. Vzorec študentov psihologije

V nadaljevanju nas je zanimal vzorec študentov psihologije. V ločenih korakih smo

opravili hierarhično mutliplo regresijo z metodo Enter ter kot kriterij v prvem koraku

uporabili hipohondrijo, v drugem pa samodiagnozo.

Na začetku smo preverili, če so izpolnjeni pogoji za izvedbo multiple regresije. Najprej

smo s Pearsonovim korelacijskim koeficientom preučili korelacije med možnimi

napovedniki (Tabela 3) in na podlagi tega ugotovili ustreznost za nadaljnjo analizo.

Preučili smo, če so napovedniki povezani s kriterijem, kar smo z analizami potrdili.

Prav tako smo preverili, ali obstajajo statistično pomembne povezave med

napovedniki, ki smo jih skupaj vnesli v model regresijske analize, saj bi lahko obstoj

takšnih povezanosti vplival na rezultate in jih izkrivil. Zaradi močne povezanosti

določenih napovednikov (npr. nevroticizem – ruminacija in ruminacija – zasebno

samozavedanje) jih v model regresije nismo vnašali skupaj. Pri omenjenih

spremenljivkah smo preverili stopnjo povezanosti le-teh s kriterijem hipohondrije in

samodiagnoze. Kot je razvidno v Tabeli 3, je nevroticizem močneje povezan s

kriterijema, zato smo le-tega uporabili v nadaljnjih analizah. Prav tako smo preverili

vrednost tolerance napovednika, ki nam pove delež pojasnjene variance kriterija, ki ga

ne moremo pojasniti z drugimi napovedniki ter se na podlagi tega odločili, da bomo v

nadaljnjih analizah uporabili nevroticizem in zasebno samozavedanje. Ruminacije v

regresijski model nismo vključili.

Z multiplo regresijo, ki je prikazana v Tabeli 8, smo v treh korakih preverjali, kakšno

težo imajo posamezni napovedniki pri napovedovanju hipohondrije pri študentih

psihologije. Pred izvedbo analize smo preverili multikolinearnost z VIF faktorjem, ki

se je gibal v mejah normale, in sicer med 1,00 in 1,16 (vrednost je manjša kot 3).

Nekoreliriranost rezidualov smo preverili z Durbin-Watson testom, ki je znašal 1,82,

kar nakazuje na nekorelirane reziduale (pogoj je med 1 in 4).

45

Opombe. n=184; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β =

standardiziran regresijski koeficient; DM= duševna motnja; BFI-N = nevroticiziem; BFI-E =

ekstravertnost; BFI-V= vestnost; SCS-Z = zasebno samozavedanje. Model 1 pojasni 20,4% variance,

Model 2 pojasni 31,2% variance, Model 3 pojasni 34,5% variance.

**p < 0,01, *p < 0,05.

Rezultati hierarhične multiple regresijske analize za napovedovanje hipohondrije na

vzorcu študentov psihologije B SE β t P

Model 1

Konstanta 74,60 7,81 9,55 0,00**

Spol 0,57 2,53 0,02 0,22 0,82

Stopnja študija -0,78 1,68 -0,04 -0,47 0,64

Psihopatologija 2,30 1,60 0,13 1,44 0,15

Področje dela -0,08 0,72 -0,01 -0,11 0,92

Diagnoza DM -9,72 2,76 -0,26 -3,53 0,00**

Družinski član z DM -2,85 1,61 -0,13 -1,78 0,08

Strokovna pomoč -3,77 1,60 -0,18 -2,37 0,02*

Model 2

Konstanta 55,95 10,35 5,41 0,00**

Spol 0,43 2,41 0,01 0,18 0,86

Stopnja študija 0,20 1,63 0,01 0,13 0,90

Psihopatologija 1,80 1,50 0,10 1,20 0,23

Področje dela 0,05 0,68 0,01 0,08 0,94

Diagnoza DM -6,65 2,70 -0,18 -2,47 0,02*

Družinski član z DM -3,12 1,51 -0,14 -2,07 0,04*

Strokovna pomoč -3,27 1,50 -0,16 -2,19 0,03*

BFI-N 0,05 0,13 0,03 0,40 0,00**

BFI-E 0,64 0,14 0,34 4,64 0,69

BFI-V -0,14 0,17 -0,06 -0,81 0,42

Model 3

Konstanta 43,05 11,03 3,90 0,00

Spol 0,91 2,36 0,03 0,39 0,70

Stopnja študija 0,21 1,59 0,01 0,13 0,90

Psihopatologija 2,20 1,48 0,12 1,49 0,14

Področje dela 0,12 0,67 0,01 0,18 0,86

Diagnoza DM -6,70 2,64 -0,18 -2,53 0,01**

Družinski član z DM -2,47 1,49 -0,11 -1,66 0,10

Strokovna pomoč -3,24 1,46 -0,15 -2,22 0,03*

BFI-N 0,60 0,14 0,32 4,43 0,00**

BFI-E 0,09 0,13 0,05 0,70 0,49

BFI-V -0,17 0,17 -0,07 -1,01 0,31

SCS-Z 0,34 0,12 0,19 2,95 0,00**

Tabela 8

46

Z multiplo regresijo, ki je prikazana v Tabeli 8, smo preverjali kakšno težo imajo

posamezni napovedniki pri napovedovanju hipohondrije pri študentih psihologije.

V prvem koraku so bili dodani demografski dejavniki in nekatera vprašanja vezana na

duševno zdravje in sicer spol, stopnja študija, psihopatologija, področje dela, diagnoza

duševna motnja, družinski član z duševno motnjo ter strokovna pomoč. Izmed

navedenih napovednikov hipohondrije sta se kot statistično pomembna izkazala

diagnoza duševna motnja in obisk strokovne pomoči in sicer je glede na rezultate na

vzorcu študentov psihologije več simptomov hipohondrije pri študentih, ki imajo

diagnozo duševna motnja ter so obiskali strokovno pomoč. Model 1 tako pojasni 20,4

% variabilnosti odvisne spremenljivke.

V drugem koraku so bile vnesene tri dimenzije Velikih pet in sicer ekstravertnost,

vestnost in nevroticizem. Izmed omenjenih dimenzij se je nevroticizem izkazal kot

statistično pomembnen pozitivni napovednik hipohondrije pri študentih in sicer je pri

študentih z višjo stopnjo nevroticizma, več simptomov hipohondrije. Prav tako se je

izkazalo, da so prisotnost diagnoze duševna motnja, obisk strokovne pomoči ter

prisotnost družinskega člana z duševno motnjo pozitivni napovedniki hipohondrije in

sicer je pri teh posameznikih z omenjenimi dimenzijami višja stopnja hipohondrije.

Model 2 v celoti pojasni 31,2 % variabilnosti odvisne spremenljivke.

V tretjem koraku smo dodali zasebno samozavedanje. Zasebno samozavedanje se je

izkazalo kot statistično pomemben pozitivni napovednik hipohondrije in sicer je pri

tistih študentih z višjo stopnjo zasebnega samozavedanja, več hipohondrije. Diagnoza

duševna motnja, strokovna pomoč in nevroticizem so se prav tako izkazali kot

statistično pomembni pozitivni napovedniki hipohondrije in sicer je pri tistih, ki so

obiskali strokovno pomoč in imajo diagnozo duševne motnje višja stopnja

hipohondrije. Model 3 še dodatno pojasni 3,2% variance in tako v skupnem seštevku

končni model pojasni 34,5% variabilnosti odvisne spremenljivke.

47

Pred izvedbo naslednje analize smo preverili multikolinearnost z VIF faktorjem, ki se

je gibal v mejah normale, in sicer med 1,00 in 1,16 (vrednost je manjša kot 3).

Nekoreliriranost rezidualov smo preverili z Durbin-Watson testom, ki je znašal 2,08,

kar nakazuje na nekorelirane reziduale (pogoj je gibanje vrednosti med 1 in 4). Tako so

bili pogoji za multiplo regresijo izpolnjeni. Z multiplo regresijo, ki je prikazana v

Tabeli 9 smo v treh korakih preverjali napovednike samodiagnoze pri študentih

psihologije.

48

Opombe. n=184; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β =

standardiziran regresijski koeficient; DM= duševna motnja; BFI-N = nevroticiziem; BFI-E =

ekstravertnost; BFI-V= vestnost; SCS-Z = zasebno samozavedanje. Model 1 pojasni 10,8% variance,

Model 2 pojasni 14,3% variance, Model 3 pojasni 15,5% variance. **p < 0,01, *p < 0,05.

Tabela 9

Rezultati hierarhične multiple regresijske analize za napovedovanje stopnje

samodiagnoze na vzorcu študentov psihologije B SE β t P

Model 1

Konstanta 240,71 35,53 6,78 0,00**

Spol 15,30 11,50 0,10 1,33 0,19

Stopnja študija -18,98 7,62 -0,23 -2,49 0,01**

Psihopatologija -5,34 7,27 -0,07 -0,73 0,46

Področje dela -4,69 3,29 -0,11 -1,43 0,16

Diagnoza DM -29,10 12,54 -0,18 -2,32 0,02*

Družinski član z DM -12,38 7,30 -0,13 -1,70 0,09

Strokovna pomoč 9,16 7,23 0,10 1,27 0,21

Model 2

Konstanta 245,09 49,68 4,93 0,00**

Spol 17,50 11,55 0,11 1,52 0,13

Stopnja študija -14,81 7,82 -0,18 -1,90 0,06

Psihopatologija -6,43 7,22 -0,08 -0,89 0,37

Področje dela -4,91 3,27 -0,11 -1,50 0,14

Diagnoza DM -20,50 12,94 -0,13 -1,58 0,12

Družinski član z DM -12,97 7,23 -0,13 -1,79 0,08

Strokovna pomoč 10,18 7,17 0,11 1,42 0,16

BFI-N -0,64 0,63 -0,08 -1,01 0,19

BFI-E 0,87 0,66 0,11 1,32 0,32

BFI-V -0,98 0,82 -0,09 -1,20 0,23

Model 3

Konstanta 211,17 53,89 3,92 0,00**

Spol 18,78 11,53 0,12 1,63 0,11

Stopnja študija -14,80 7,78 -0,18 -1,90 0,06

Psihopatologija -5,37 7,22 -0,07 -0,74 0,46

Področje dela -4,73 3,26 -0,11 -1,45 0,15

Diagnoza DM -20,50 12,88 -0,13 -1,59 0,11

Družinski član z DM -11,26 7,28 -0,12 -1,55 0,13

Strokovna pomoč 10,24 7,13 0,11 1,44 0,15

BFI-N 0,77 0,66 0,10 1,16 0,25

BFI-E -0,54 0,63 -0,07 -0,85 0,40

BFI-V -1,06 0,82 -0,10 -1,31 0,19

SCS-Z 0,90 0,57 0,12 1,59 0,12

49

V prvem koraku so bili dodani demografski dejavniki in nekatera vprašanja vezana na

duševno zdravje in sicer spol, stopnja študija, psihopatologija, področje dela, diagnoza

duševna motnja, družinski član z duševno motnjo ter strokovna pomoč. Izmed

navedenih napovednikov stopnje samo-diagnoze sta se kot statistično pomembna

stopnja študija in diagnoza duševna motnja. Pri študentih I stopnje študija psihologije

je višja stopnja hipohondrije, kot pri študentih II stopnje. Prav tako je pri študentih z

diagnozo duševna motnja višja stopnja samodiagnostike, kot pri študentih, ki diagnoze

duševne motnje nimajo. Model 1 pojasni 10,8% variabilnosti odvisne spremenljivke. V

drugem koraku so bile vnesene tri dimenzije Velikih pet in sicer ekstravertnost,

vestnost in nevroticizem. Izmed omenjenih dimenzij se nobena ni izkazala kot

statistično pomembna. Model 2 pojasni 14,3% variabilnosti odvisne spremenljivke. V

tretjem koraku smo dodali še zasebno samozavedanje, ki pa se tudi ni izkazal kot

statistično pomemben napovednik stopnje samodiagnoze pri študentih psihologije. Kot

zadnji model, model 3 pojasni 15,5% variabilnosti odvisne spremenljivke.

50

4.2.3. Moderatorske analize na vzorcu študentov psihologije

V nadaljevanju bomo predstavili analize moderatorskih odnosov, ki smo jih uporabili

za bolj podrobno razumevanje interakcij med nevroticizmom, ekstravertnostjo in

vestnostjo kot napovedniki ter samodiagnozo kot kriterijem. Da bi se izognili

multikolinearnosti, smo pred izvedbo regresijske analize vse napovednike centrirali,

kar pomeni, da smo posamezne vrednosti odšteli od povprečne vrednosti. V

regresijski model smo vključili omenjene napovednike ter kriterij, za katerega smo v

vseh analizah uporabili hipohondrijo. Za pridobitev rezultatov smo uporabili Process

Macro model 1. V nadaljevanju so predstavljeni rezultati.

Prikaz moderatorske analize za napovedovanje samo-diagnoze s pomočjo interakcije

med nevroticizmom in študijskim predmetom psihopatologija B SE B t P

Konstanta 162,46 [156,25, 168,67]

3,15 51,62 0,00

BFI-N 1,71 [0,71, 2,71] 0,51 3,38 0,00**

Psihopatologija 3,61 [-8,94, 16,15] 6,36 0,57 0,57

BFI-N x Psihopatologija

-0,49 [-2,53, 1,54] -0,49 -0,48 0,63

Opombe. B = nestandardiziran regresijski koeficient (V oglatih oklepajih so zapisani intervali

zaupanja); SE B = standardna napaka regresijskega koeficienta. BFI-N = nevroticiziem

R² = 0,05, p = 0,00.

V Tabeli 10 je prikazana moderatorska analiza med študijskim predmetom

psihopatologija, samodiagnozo in nevroticizmom kot moderatorjem odnosa. Rezultati

so pokazali, da interakcija med nevroticizmom in psihopatologijo ni statistično

pomembna. Nevroticizem statistično pomembno napoveduje samodiagnozo, medtem

ko psihopatologija ni statistično pomemben napovednik le-te.

Tabela 10

51

Rezultati moderatorske analize za napovedovanje samo-diagnoze s pomočjo

interakcije med ekstravertnostjo in študijskim predmetom psihopatologija B SE B t P

Konstanta 160,60 [155,60, 167,59] 3,04 53,19 0,00

BFI-E -1,37 [-2,45,-0,29] 0,55 -2,50 0,02**

Psihopatologija 4,71 [-7,12, 16,53] 5,99 0,79 0,43

BFI-E x Psihopatologija

-1,69 [-3,74, 0,36] 1,04

-1,63 0,11

Opombe. B = nestandardiziran regresijski koeficient (V oglatih oklepajih so zapisani intervali

zaupanja); SE B = standardna napaka regresijskega koeficienta. BFI-E = ekstravertnost.

R² = 0,05, p = 0,00.

V Tabeli 11 je prikazana moderatorska analiza med študijskim predmetom

psihopatologija, samodiagnozo in ekstravertnostjo kot moderatorjem odnosa.

Rezultati so pokazali, da interakcija med ekstravertnostjo in psihopatologijo ni

statistično pomembna. Ekstravertnost se je izkazala kot statistično pomemben

negativen napovednik samodiagnoze.

Rezultati moderatorske analize za nepovedovanje samo-diagnoze s pomočjo

interakcije med vestnostjo in študijskim predmetom psihopatologija B SE B t p

Konstanta 163,17[156,80, 169,53] 3,23 50,59 0,00

BFI-V -1,93 [-3,29, -0,57] 0,69 -2,8 0,00**

Psihopatologija 4,40 [-7,99, 16,79] 6,28 0,70 0,48

BFI-V x Psihopatologija

2,33 [-0,30, 4,97] 1,33

1,78 0,08

Opombe. B = nestandardiziran regresijski koeficient (V oglatih oklepajih so zapisani intervali

zaupanja); SE B = standardna napaka regresijskega koeficienta. BFI-V = vestnost;

R² = 0,05, p = 0,00.

V Tabeli 12 je prikazana moderatorska analiza med študijskim predmetom

psihopatologija, samodiagnozo in vestnostjo kot moderatorjem odnosa. Rezultati so

pokazali, da interakcija med vestnostjo in psihopatologijo ni statistično pomembna.

Vestnost je statistično pomemben negativen napovednik samodiagnoze.

Tabela 11

Tabela 12

52

Cilj magistrskega dela je bil razumeti povezavo med osebnostnimi lastnostmi in

hipohondrijo ter samodiagnozo. Kot prvo nas je zanimalo ali prihaja do kakšnih razlik

v stopnji le-teh glede na smer študija. Nadalje smo se osredotočili na študente

psihologije in sicer nas je natančneje zanimalo, ali ekstravertnost, vestnost,

nevroticizem, ruminacija, zasebno samozavedanje, spol, stopnja študija, udeležba na

predmetu psihopatologija, diagnoza duševna motnja, prisotnost diagnoze duševna

motnja, obisk strokovne pomoči ter željeno delo na področju klinične psihologije

napovedujejo hipohondrijo in samodiagnozo. Dodatno nas je na izbrani populaciji

študentov zanimalo ali so nevroticizem, vestnost in ekstravertnost moderatorji odnosa

med samodiagnozo in udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija. Celostno

smo želeli preveriti ali so študentje psihologije dovzetni za sindrom študentov

psihologije in zakaj je temu tako ter kaj lahko v primeru pojavnosti le-tega naredimo.

5. INTERPRETACIJA

53

5.1. Celoten vzorec

Najprej smo opravili enostavno bivariatno regresijo na celotnem vzorcu študentov

zajetih v raziskavo, in kot napovednik hipohondrije ter samodiagnoze v model

vključili spremenljivko smer študija, ki je zajemala ali študente psihologije ali

študente drugih smeri, ki niso usmerjeni na delo z ljudmi. Preučevanje hipohondrije

pri študentih študijev, ki vsebujejo bodisi medicinsko bodisi psiholološko vsebino,

opisujejo številne raziskave, ki se osredotočajo na možnost vpliva le-te na študenta.

Enako pa ne moremo reči za študente študijskih smeri, ki niso usmerjene na delo z

ljudmi. S hipotezama 1a in 1b smo predpostavljali, da je smer študija pozitiven

napovednik hipohondrije in uporabe samodiagnoze pri študentih. Pri študentih

psihologije bosta hipohondrija in samodiagnoza bolj izraženi kot pri ostalih študentih.

Hipotezo 1b smo potrdili, saj se je smer študija izkazala kot statistično pomemben

napovednik samodiagnoze. Spremenljivka »smer študija« pozitivno napoveduje pojav

samodiagnoze pri študentih psihologije in sicer je pri študentih psihologije zaznati

višjo stopnjo izvedbe samodiagnoze kot pri ostalih udeležencih oz. študentih študijev,

ki niso usmerjeni na delo z ljudmi. Woods in sodelavci (1966) so kot prvi preučevali

psihiatrično obliko sindroma študentov medicine, nadaljevala sta Hardy in Calhoun

(1997), ki sta koncept hipohondrije pri študentih psihologije označila kot sindrom

študentov medicine pri študentih psihologije. Dandanes se uporablja koncept

sindroma študentov psihologije« (npr. Deo in Lymburner, 2001). Hipotezo 1a smo

zavrnili, saj se smer študija pri napovedovanju hipohondrije ni izkazal kot statistično

pomemben napovednik. Podobno je odkrila tudi raziskava na vzorcu študentov

medicine (N=103) s kontrolnima skupinama študentov prava (N=78) in študentov

ostalih študijskih smeri (N=107). Ob preučevanju sindroma študentov medicine je

povzela, da četudi so bili študenti medicine tekom študija izpostavljeni različnim

boleznim in njihovim posledicam, rezultati niso pokazali, da bi le-ti bili bolj

hipohondrični kot študenti ostalih smeri ali študenti prava. So pa Woods in sodelavci

(1966) izpostavili, da so hipohondrične skrbi o duševnem zdravju težje za študenta,

kot skrbi za telesno zdravje, saj je zelo težko zbrati konkretne dokaze, ki ovržejo

duševne motnje, kar otežuje primerjavo med študenti medicine in psihologije.

54

5.2. Vzorec študentov psihologije

Pri nadaljnih analizah smo se osredotočili na študente psihologije. Z uporabo

hierarhične multiple regresije z metodo Enter smo proučevali, katere neodvisne

spremenljivke pri študentih psihologije najbolje napovedujejo hipohondrijo in

samodiagnozo. V model smo vključili naslednje spremenljivke: spol, stopnja študija,

diagnoza duševne motnje, udeležba na študijskem predmetu psihopatologija, obisk

strokovne pomoči, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, želeno delo na

področju klinične psihologije ter osebnostne lastnosti, kot so ekstravertnost, vestnost,

nevroticizem, ruminacija in zasebno samozavedanje. Vse spremenljivke smo najprej

ločeno umestili v model za napovedovanje hipohondrije ter v model za

napovedovanje samodiagnoze.

Hipotezi 2a in 2b sta predpostavljali, da je nevroticizem pozitiven napovednik

hipohondrije (2a) in uporabe samodiagnoze (2b) pri študentih psihologije. Pretekle

raziskave so se ob preučevanju hipohondrije velikokrat usmerjale na povezavo le-te z

nevroticizmom. Izmed Velikih pet faktorjev osebnosti (John in Srivastava, 1991) se je

nevroticizem največkrat pokazal kot pomemben napovednik psihopatoloških motenj

in predstavlja podlago predvsem čustvenim oz. nevrotičnim motnjam (Musek, 2005).

Posamezniki z visoko stopnjo nevroticizma so bolj dovzetni za stres (Matthews in

Deary, 1998), se v višji meri samodiagnosticirajo ter imajo slabšo percepcijo o

svojem zdravju (Jerram in Coleman, 1999). Deo in Lymburner (2011) sta pri

preučevanju sindroma študentov psihologije ugotovila, da je nevroticizem pozitiven

napovednik samodiagnoze in s pomočjo hierarhične regresije razkrila, da je

nevroticizem, skupaj z udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija, pojasnil

signifikanten del napovedovanja samodiagnoze. Nevroticizem smo v modelu

napovedovanja hipohondrije označili kot pozitiven napovednik, saj se je izkazal kot

statistično pomemben. To se ujema s predhodnimi raziskavami, ki so jih opravljali

različni avtorji (npr. Costa in McCrae, 1985; Cox idr., 2000, Grant, 2011), ki so izmed

vseh potez Velikih pet faktorjev osebnosti nakazovali na najpomembnejšo pozitivno

povezavo - povezavo med hipohondrijo in nevroticizmom. Nevroticizem smo v

model napovedovanja samodiagnoze vključili v drugem koraku, kjer se ni izkazal kot

statistično pomemben napovedenik. Hipotezo 2a smo sprejeli, hipotezo 2b smo ovrgli.

55

Pod hipotezo 3a in 3b smo nasprotno domnevali, da bo ekstravertnost negativen

napovednik hipohondrije (3a) in uporabe samodiagnoze (3b). Cox in sodelavci (2000)

so na podlagi njihove raziskave potezo ekstravertnost označili kot negativen

napovednik hipohondrije, vendar interpretacije za to niso podali. Možni vzrok za to bi

lahko bil, da ekstravertni posamezniki ignorirajo negativne dražljaje iz svojega okolja

(McAdams, 2009) in so nasplošno bolj zadovoljni z življenjem (Weninger in Holder,

2014). Ekstravertnost se v modelu za napovedovanje samodiagnoze in hipohondrije ni

pokazala kot statistično pomembna dimenzija, ki bi napovedovala uporabo

samodiagnoze in hipohondrijo. Hipotezo 3a in 3b smo ovrgli.

Pod hipotezama 4a in 4b smo domnevali, da bosta pri študentih vestnost hipohondrije

(4a) in samodiagnoze (4b) negativna napovednika. Noyes in drugi (1994) so v

družinski študiji na pacientih s klinično motnjo hipohondrije odkrili, da so se tisti z

visoko stopnjo hipohondrije izkazali kot posamezniki z manjšo stopnjo vestnosti. Prav

tako je do podobnih ugotovitev prišla raziskava avtorjev Kirmayer, Hernandez in

Pathak (1992). Med moškimi se je vestnost izkazala kot pozitivno povezana z dobro

predstavo o svojem zdravju (Jerram in Coleman, 1999). Cox in sodelavci (2000) ter

Noyes in drugi (1997) so prav tako odkrili, da je vestnost negativen napovednik

hipohondrije, kar so interpretirali na način, da se vestnost povezuje z boljšimi

navadami, ki botrujejo zdravju posameznika. Prav tako posamezniki z visoko stopnjo

vestnosti bolje sodelujejo z zdravnikom v zdravniških preiskavah. Posamezniki z

visoko stopnjo hipohondrije v zdravniških preiskavah ne sodelujejo dobro (Friedman

in drugi, 1993). Na podlagi rezultatov smo zaključili, da pri študentih psihologije

vestnost ni statistično pomemben napovednik hipohondrije in samodiagnoze. Hipotezi

4a in 4b smo tako ovrgli.

Hipotezi 5a in 5b sta predpostavljali, da je zasebno samozavedanje pozitiven

napovednik hipohondrije in samodiagnoze. Hipotezo 5a smo na podlagi rezultatov

sprejeli in s tem zaključili, da je zasebno samozavedanje statistično pomemben

pozitiven napovedovalec hipohondrije. Zasebno samozavedanje ima lahko

epistemične ali nevrotične motive, ki pomembno določajo, s kakšnim razlogom se bo

posameznik usmerjal vase (Trapnell in Campbell, 1999). Nevrotično opazovanje

spodbuja pri posamezniku strah. Takšen posameznik ni sposoben nehati razmišljati o

56

sebi, neprestano analizira samega sebe in obsesivno premleva. Posameznik s

hipohondrijo je prav tako zelo ranljiv za nevrotično razmišljanje in premlevanje o

svojem zdravju ter obsesivno razmišljanja o možnih simptomih bolezni. Na podlagi

rezultatov lahko zaključimo, da ima v našem primeru zasebno samozavedanje pri

študentih psihologije v ozadju nevrotične motive. To lahko razumemo tako, da ko

posameznik v stresnih situacijah (kot je npr. strah pred boleznijo) usmeri pozornost k

sebi in na svoje domnevne simptome, tem še dodatno poveča jakost zaskrbljenosti.

Takšno razmišljanje vodi v bolj negativne interpretacije trenutne situacije, v negativne

obete o prihodnosti ter v manj učinkovito reševanje problemov (Lyubomirsky in

Nolen-Hoeksema, 1995). Hipotezo 5a smo sprejeli, hipotezo 5b pa smo na podlagi

rezultatov ovrgli, saj se je izkazalo, da zasebno samozavedanje pri študentih

psihologije ni statistično pomemben pozitiven napovednik uporabe samodiagnoze.

Hipoteza 6, ki sestoji iz hipotez 6a in 6b, pravi, da je ruminacija pozitiven napovednik

hipohondrije (6a) in samodiagnoze (6b) pri študentih psihologije. Obstajajo številne

raziskave, ki se osredotočajo na povezavo med ruminacijo in hipohondrijo (npr.

Marcus idr., 2008) in ki pripisujejo ruminaciji vzdrževalno vlogo pri ohranjanju

hipohondrije. Ruminacijski stil razmišljanja zajema tendenco osredotočanja

posameznika na simptome in njihove možne vzroke ter posledice na posameznikovo

zdravje (Nolen-Hoeksema in drugi, 1991). Ruminacijo zaradi njene pozitivne

povezanosti z nevroticizmom in zasebnim samozavedanjem v model hierarhične

mutliple regresije nismo umestili. Omenjena povezanost bi lahko izkrivila rezultate,

zato smo spremenljivko izločili in tako hipotezi 6a in 6b ovrgli.

Pri nadaljnjem raziskovanju smo se osredotočili na osebne in situacijske dejavnike

posameznika, ki smo jih vključili kot napovednike v hipoteze od 7 do 13. Ti dejavniki

so: spol, stopnja študija, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, predmet

psihopatologija, diagnoza duševne motnje, obisk strokovne pomoči ter želeno delo na

področju klinične psihologije.

Hipoteza 7 je predpostavljala, da je vrsta spola pri študentih psihologije pozitiven

napovednik hipohondrije (7a) in samodiagnoze (7b): pri pri ženskah je hipohondrija

in uporaba samodiagnoze bolj izražena kot pri moških. Ženske poročajo o višji stopnji

nevroticizma (Avsec, 2007), ki se je v številnih raziskavah pokazal kot močno

57

povezan s hipohondrijo (npr. Cox idr., 2000). Ženska populacija se je v raziskavah

pokazala kot bolj dovzetna za hipohondrijo, predvsem na področju iskanja potrditve o

svojem zdravju (npr. MacSwain in drugi, 2009). Hipotezo 7a in 7b smo ovrgli, saj so

rezultati pokazali, da pri študentih psiholgije spol ni statistično pomemben

napovednik hipohondrije in samodiagnoze. Na rezultate je lahko vplival tudi odstotek

moške populacije študentov (14%), ki je občutno manjši kot odstotek ženske

populacije.

Nadalje nas je pod hipotezama 8a in 8b zanimalo, ali je stopnja študija pri študentih

psihologije statistično pomemben napovednik hipohondrije (8a) in samodiagnoze

(8b), kar sta podobno predvidevala Deo in Lymburner (2011). Pri študentih medicine

sta Moss-Morris in Pietrie (2001) ugotovila, da so študenti prvega letnika medicine

zaradi pomanjkanja izkušenj bolj nagnjeni k hipohondriji kot študenti tretjega letnika.

Podobno so na vzorcu 505-ih študentov medicine odkrili (Azuri in Vinker, 2010), da

so študenti prvega letnika medicine v obdobju enega leta v večji meri obiskali

zdravnika ali profesorja s področja medicine kot pa študenti višjih letnikov. Stopnja

študija se v modelu napovedovanja hipohondrije ni izkazala kot statistično pomembna

dimenzija, medtem ko se je v modelu napovedovanja samodiagnoze izkazala kot

statistično pomembna. Izkazalo se je, da je pri I stopnji študentov psihologije zaznati

višjo stopnjo samodiagnosticiranja iz strani študenta psihologije z različnimi

duševnimi motnjami kot pri II stopnji študentov psihologije. To lahko interpretiramo

na način, da imajo študenti II stopnje psihologije že več izkušenj in praktičnega ter

teoretičnega znanja, kar lahko vodi v manjšo dovzetnost za izvajanje diagnoze na

sebi, kar sta v svoji interpretaciji o podobnem dogajanju vključila tudi Moss-Morris in

Pietrie (2001). Hipotezo 8a smo ovrgli, medtem ko smo hipotezo 8b sprejeli.

Nadalje nas je pod hipotezo 9 zanimalo, ali je pri študentih psihologije prisotnost

družinskega člana z duševno motnjo pozitiven napovednik hipohondrije (9a) in

samodiagnoze (9b). Frank in Paris (1987) sta odkrila, da je prisotnost družinskega

člana z duševno motnjo lahko povod za izbiro študija psihologije. Prav tako so tisti

posamezniki, ki imajo v družinskega člana s težjim bolezenskim stanjem v višji meri

dovzetni za hipohondrijo (Ignelzi, 2010). Rezultati so pokazali, da je prisotnost

družinskega člana z duševno motnjo statistično pomemben pozitivni napovednik

hipohondrije, kar lahko interpretiramo na način, da tisti, ki imajo v družini člana z

58

duševno motnjo in so v veliki meri prisotni ob stiskah družinskega člana, se v višji

meri bojijo, da bi tudi sami duševno zboleli. Dodatno so rezultati pokazali, da

prisotnost družinskega člana z duševno motnjo ni statistično pomemben napovednik

samodiagnoze. Hipotezo 9a smo sprejeli, hipotezo 9b smo ovrgli.

V hipotezi 10 smo si zastavili, da je udeležba na študijskem predmetu psihopatologija

statistično pomemben napovednik hipohondrije (10a) in samodiagnoze (10b).

Podobno sta predpostavljala tudi Deo in Lymburner (2011), ki sta dejala, da je

izpostavljenost informacijam o psihopatoloških duševnih motnjah tekom študijskih

predmetov lahko povod za naraščanje hipohondričnih skrbi študenta o njegovem

duševnem zdravju in uporabe samodiagnoze. Hipotezi 10a in 10b smo ovrgli, saj se

študijski predmet psihopatologija ni izkazal kot kot statistično pomemben napovednik

hipohondrije in samodiagnoze.

V nadaljevanju nas je v hipotezi 11 zanimalo, ali je študent psihologije z diagnozo

duševne motnje bolj dovzeten za hipohondrijo (11a) in samodiagnozo (11b). V

primeru napovedovanja hipohondrije se je diagnoza duševne motnje izkazala kot

pozitivna napovedovalka hipohondrije: v skupini študentov, ki imajo duševno motnjo,

je namreč stopnja hipohondrije višja. Koncept “wounded healer” oz. »ranjen

zdravilec« so že številni avtorji uporabili v opisu posameznikov, ki so se zaradi

lastnih težav odločili, da bodo nadaljevali delo, s katerim bodo pomagali drugim v

stiski (psihiatri, psihologi, psihoterapevti ipd.) (npr. Frank in Paris, 1987). Dodatno je

raziskava na vzorcu 51 pacientov s hipohondrijo povzela, da je kar 80% pacientov s

hipohondrijo imelo še soobolevno drugo klinično ali osebnostno motnjo. V najvišji

meri sta se kot komorbidni motnji izkazali anksiozna motnja (n=26) ter depresivna

motnja (n= 20), obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (n=11) ter histrionična

osebnostna motnja (n=8). Tako lahko zaključimo, da se hipohondrija velikokrat

sopojavlja z drugimi duševnimi motnjami (npr. Noyes idr., 1994). V modelu

napovedovanja samodiagnoze se je diagnoza duševne motnje izkazala kot statistično

pomembna in sicer v koraku 1, ki je pojasnil 10,8% variabilnosti odvisne

spremenljivke. Rezultate lahko dodatno interpretiramo na način, da tisti študenti, ki

imajo diagnozo duševne motnje, se svojih težav še bolje zavedajo, kar lahko poviša

stopnjo zaskrbljenosti o svojem zdravju in posledično izvajanje diagnoze na sebi.

Hipotezi 11a in 11b smo sprejeli.

59

Pod hipotezo 12 nas je zanimalo, ali je obisk strokovne pomoči pri študentih

psihologije pomemben napovednik hipohondrije (12a) in samodiagnoze (12b). Pri

napovedovanju hipohondrije se je obisk strokovne pomoči izkazal kot statistično

pomemben pozitiven napovednik hipohondrije, saj je stopnja hipohondrije pri

študentih, ki so obiskali strokovno pomoč, višja. To se ujema z ugotovitvijo Hardy in

Calhoun (1997), kar bi lahko interpretirali na način, da tisti, ki so že obiskali

strokovno pomoč (bodisi samoiniciativno ali prisilno), že imajo neke težave ali skrbi

o svojem duševnem zdravju. Obisk strokovne pomoči se ni izkazal kot pomemben

napovednik samodiagnoze pri študentih, zato smo hipotezo 12b ovrgli. Hipotezo 12a

smo potrdili.

Pri hipotezi 13 nas je zanimalo, ali je želeno delo na področju klinične psihologije pri

študentih psihologije pomemben napovednik hipohondrije (13a) in samodiagnoze

(13b). Hipotezo smo si zastavili glede na raziskavo, ki je odkrila, da so bili študenti

medicine, ki so želeli delati na področju psihiatrije, bolj dovzetni za sindrom

študentov medicine (Woods idr., 1966). Podobno je odkrila tudi raziskava Hardy in

Calhoun (1997), ki je povezavo med hipohondrijo in želenim prihodnjim delom

študenta psihologije na področju klinične psihologije potrdila na vzorcu 119-ih

študentov psihologije in sicer je pri tistih študentih, ki so želeli delati na področju

klinične psihologije, hipohondrija bolj prisotna. V naši raziskavi so rezultati pokazali

drugače in sicer želeno delo na področju klinične psihologije ni statistično pomemben

napovedovalec hipohondrije in samodiagnoze. Tako smo hipotezi 13 in 13b na

podlagi rezultatov ovrgli.

Tako kot predhodnike (npr. Deo in Lymburner, 2011) nas je pod hipotezo 14

zanimalo, ali nevroticizem (14a), ekstravertnost (14b) in vestnost (14c) pri študentu

psihologije moderirajo odnos med udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija

in samodiagnozo. Hipoteze smo na podlagi rezultatov zavrnili. Enako sta v svoji

raziskavi odkrila Deo in Lymburner (2011), ki sta v rezultatih povzela, da

nevroticizem, ekstravernost in vestnost ne moderirajo interakcije med psihopatologijo

in hipohondrijo. V omenjeni analizi so se nevroticizem, ekstravertnost in vestnost

izkazale kot statistično pomembne dimenzije pri napovedovanju samodiagnoze,

vendar ne moderirajo odnosa med psihopatologijo in samodiagnozo.

60

»Ob koncu študija, ko je učenja o vseh duševnih motnjah manj, ugotavljam, da smo

bili na faksu resnično skoraj ves čas osredotočeni na to, kaj vse je lahko "narobe", saj

smo bili zaradi narave svojega poklica s takšnimi informacijami seveda zasuti.

Medtem pa se mi zdi pri učnem načrtu napačno, da nam večinoma niso predstavili

raznih orodij; kaj pa kot psihologi lahko naredimo, da se točno določena duševna

stanja spremenijo ali izboljšajo? To naj bi se naučili šele v službi, vendar pa je, ker so

bila konkretizacija postopkov in različna orodja ogromnokrat izpuščena, kakšnim

občutljivejšim študentkam ostala v mislih le neugodna plat medalje. Ob koncu študija

sem samo sebe pomirila, da so bili moji občasni strahovi "normalni" in da so verjetno

veliko pogostejši in običajnejši, kot se zdi. Pričujoča naloga moje sošolke to dokazuje

in odpira raziskovalna vrata v sfero hipohondrije pri študentih psihologije, še najbolj

pa poudarja vlogo profesorjev, ki poučujejo na študiju psihologije, da s študenti o tem

odkrito in odprto spregovorijo ter jih, če je potrebno, usmerijo po nadaljno pomoč. S

takšnim ozaveščanjem bi lahko študij psihologije postal še prijetnejši.”

(Vir: Pismo udeleženke raziskave, študentke študija psihologije)

6. ZAKLJUČEK

61

6.1. Glavne ugotovitve in uporabna vrednost

Področje hipohondrije in samodiagnoze ter širšega področja sindroma študentov

psihologije je še slabo raziskano področje, ki pa lahko ima na študenta psihologije

tekom študija velik vpliv. Pri študentih medicine so bile s ciljem razumevanja

sindroma študentov medicine izvedene številne raziskave, enako pa ne moremo reči

za populacijo študentov psihologije. Naša raziskava predstavlja eno izmed prvih na

vzorcu študentov psihologije v Sloveniji.

V naši raziskavi se glavne ugotovitve nanašajo na oceno ranljivosti študenta

psihologije za hipohondrijo in samodiagnozo glede na osebnostne značilnosti in

osebne dejavnike. Kot smo ugotovili, so študenti psihologije bolj dovzetni za

samodiagnozo kot študenti drugih smeri, ki niso usmerjene na delo z ljudmi, kar

nakazuje na možnost obstoja sindroma študentov psihologije. Izmed osebnih

dejavnikov napovedujeta samodiagnozo pri študentih psihologije stopnja študija in

diagnoza duševne motnje: pri tistih posameznikih, ki imajo diagnozo duševne motnje

ter obiskujejo prvo stopnjo študija psihologije je višja dovzetnost za samodiagnozo.

Ob napovedovanju hipohondrije smo ugotovili, da na vzorcu študentov psihologije

hipohondrijo pozitivno napovedujejo diagnoza duševne motnje, obisk strokovne

pomoči, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, nevroticizem in zasebno

samozavedanje. Omenjeni rezultati imajo uporabno vrednost na različnih področjih.

Kot prvo bi izpostavili področje poklicnega svetovanja pri usmerjanju srednješolcev

pri izbiri študija. V naši raziskavi smo odkrili, da izraženost določenih osebnostnih

potez ali osebnih okoliščin pomembno napovedujejo hipohondrijo in uporabo

samodiagnoze. Kot so pokazali rezultati naše raziskave, je visoka stopnja

nevroticizma in zasebnega samozavedanja pozitiven napovednik hipohondrije pri

študentih psihologije. Tako bi lahko posameznike, ki bi na osebnostnih testih pokazali

visoko stopnjo omenjenih potez, tekom študija opozorili na morebitno pojavnost

hipohondrije in jih tudi ustrezno pripravili na sam študij. Dodatno sta Hardy in

Calhoun (1997) v njuni raziskavi nagovorila profesorje psiholoških vsebin in jim

predlagala, naj bodo pozorni na dejstvo, da se nekateri študenti odločijo za študij

psihologije z namenom, da bi rešili ali svoje težave ali težave družinskih članov. Tako

62

bi lahko posameznikom z določenimi osebnimi okoliščinami, kot so npr. prisotnost

družinskih članov z duševno motnjo ali sama prisotnost diagnoze duševne motnje pri

posamezniku, nudili dodaten pogovor s strokovnjakom s področja duševnega zdravja.

Avtorja sta predlagala, da naj študente, ki se na profesorja obrnejo za pomoč zaradi

omenjenih težav, napotijo k posebni svetovalni službi oddelka za psihologijo. S tem

bi se izognili strokovne dvojnosti v odnosih med profesorjem in študentom.

Z drugim preventivnim ukrepom bi naslavljali predvsem zaposlene na dotičnih

študijih. Profesorje bi opozorili na možnost pojava sindroma študentov psihologije,

jih poučili o pojavu sindroma ter jih pozvali, da o tem informirajo študente. Tudi Deo

in Lymburner (2011) sta v svoji raziskavi podala smernice za predavatelje, ki

predavajo predmete s patološko vsebino. Priporočila sta konzervativen pristop

predavateljev, ki opozarjajo študente študija psihologije, da lahko tekom predavanj in

praktičnega dela postanejo zaskrbljeni o svojem duševnem zdravju. Kot so pokazali

rezultati v naši raziskavi, je samodiagnoza v višji meri prisotna pri študentih I. stopnje

študija psihologije, kar lahko pripišemo pomanjkanju izkušenj. Psihopatologija je na

I. stopnji študija psihologije na Univerzi v Mariboru prvi klinični predmet, ki

obravnava težje duševne motnje tako v obliki teoretičnih izhodišč kot v obliki

praktičnega dela v UKC Maribor na Oddelku za psihiatrijo. Predlagamo, da bi

profesor, ki je nosilec tega predmeta, pred samim začetkom predavanj posvetil nekaj

minut opozorilu o možnosti pojava kratkotrajne hipohondrije, prav tako pa študentom

razložil, kako se tega doživljanja ustrezno lotiti in kam se lahko po potrebi zatečejo po

strokovno pomoč. Prav tako je pomembno vedeti, da lahko študent psihologije zaradi

strahu pred zasmehovanjem in posledično označitvijo kot nekompetentnega za delo

psihologa, svoje težave in razmišljanja skriva. Kot so izpostavili Woods in drugi

(1966), obstaja velika možnost, da bodoči strokovnjak s področja telesnega ali

duševnega zdravja svojo nagnjenost k hipohondričnem razmišljanju skriva, saj je

tekom praktičnega dela kot študent velikokrat izpostavljen posmehovanju

hipohondričnim pacientom s strani zdravniškega osebja in drugih strokovnjakov.

Udeleženka, ki je poslala anonimno povratno informacijo k raziskavi, je v zadnjem

stavku zapisala takole: "Kako bova lahko v prihodnosti uspešni psihologinji, če pa

imava sami tako veliko duševnih težav?” Specifični stavek nam kaže, da je v

ospredju tudi strah študenta psihologije, da mu morebitne težave na področju

63

duševnega zdravja (diagnosticirane s strani strokovnjaka ali samodiagnosticirane)

preprečijo biti v prihodnosti dober psiholog. Omenjeno lahko profesor uporabi kot

izhodišče, da svojim študentom posreduje pravilne informacije in s tem posredno

zmanjša napačen stereotip med študenti, ki pravi, da sami ne smejo imeti težav, če

želijo biti v prihodnosti uspešni kot psihologi.

Prav tako predlagamo, da bi se preko spletne ankete med študenti psihologije enkrat

letno, skozi ves študij, preverjalo stopnjo hipohondrije in po potrebi uvedlo

neformalna srečanja, na katerih bi se študenti seznanili s pojavom hipohondrije

oziroma pridobili informacije o načinu soočanja z njo oziroma odpravljanja njenih

simptomov.

Kot vsesplošno načelo predlagamo vsem obstoječim in bodočim strokovnjakom s

področja psihologije, da ozaveščajo o duševnih motnjah in posredno zmanjšujejo

stigmo, ki se še vedno tesno drži duševnih motenj. Na ta način bodo posredno tudi

študenti psihologije manj obremenjeni in tako bo študij psihologije še prijetnejši.

64

6.2. Prednosti in pomanjkljivosti raziskave

Prednosti naše raziskave vidimo v tem, da je področje hipohondrije pri študentih slabo

raziskano. Prav tako se malo raziskav osredotoča na pojavnost sindroma študentov

psihologije. Kot smo ugotovili v naši raziskavi, so študenti psihologije dovzetni za

samodiagnozo in pomembno je, da o pojavnosti le-te ozaveščamo tako profesorje kot

same študente psihologije. V korist rezultatom priča tudi končna velikost vzorca, in

sicer 307 udeležencev, od katerih je 184 študentov psihologije. Prav tako ima sam

vprašalnik veliko število postavk, kar lahko pozitivno vpliva na zanesljivost in

občutljivost merjenja.

Pod omejitev raziskave lahko podamo naslednje ugotovitve: ena izmed opaženih

pomankljivosti je neenakomerno zastopanost po spolu, kar je lahko izkrivilo rezultate

nekaterih statističnih analiz. Vzorec je neharmonično razdeljen, saj je bilo

procentualno veliko več ženskega kot moškega spola udeležencev. V našem

raziskovalnem vzorcu obiskuje študij psihologije 86% ženskega in le 14% moškega

spola.

Velik delež podatkov iz raziskave je bil pridobljen s pomočjo spletne ankete, ki so jo

udeleženci v povprečju reševali 17 minut udeleženci, ki so ročno izpolnjevali

vprašalnik. Povprečno reševanje spletnega vprašalnika je bilo 15 minut in 36 sekund.

Slabost spletnega anketiranja je hitro in površno podajanje podatkov. Prav tako je na

nagovor spletne ankete kliknilo 1658 posameznikov, od tega jih 1029 ni nadaljevalo z

reševanjem ankete. Anketo je delno izpolnilo 520 posameznikov (31%). Kot razlog

lahko navedemo obširnost raziskave, ki je vsebovala 5 različnih vprašalnikov, ki so

obsegali 9 strani oz. 52 vprašanj. Prav tako smo tudi opazili, da so udeleženci pri tipu

anketiranja »papir-svinčnik« proti koncu reševanja baterije vprašalnikov bili manj

zbrani, kar je lahko vplivalo na kvaliteto izpolnitve vprašalnika. Pomanjkljivost

spletne ankete vidimo tudi v tem, da obstaja možnost, da so anketo v večji meri

reševali tisti, ki se jih tema še posebej dotika, kar lahko izkrivlja rezultate v povezavi

s hipohondrijo.

65

Vprašalnika za merjenje stopnje hipohondrije in samodiagnoze sta bila oblikovana s

pomočjo dveh strokovnjakov s področja duševnega zdravja, vendar še vedno ne

moremo z gotovostjo trditi, da so trditve popolnoma primerno slovnično in vsebinsko

prevedene, saj povratnega prevoda v angleški jezik nismo izvedli. Prav tako je lahko

sama priredba vprašalnika hipohondrije (SHAI) na področje hipohondrije duševnega

zdravja vsebinsko nepopolna, saj izbrani vprašalnik ni standardiziran za izbrano

populacijo. Pri omenjenem vprašalniku lahko nastane težava tudi pri razumevanju

trditev s strani udeleženca, saj nekatere trditve vsebujejo nikalnice, kar pa ni

priporočljivo pri oblikovanju trditev vprašalnikov.

Omejitev predstavljajo tudi samoocenjevalni tipi vprašanj, saj lahko udeleženci pri

takih vprašanjih svoje značilnosti ocenjujejo s približno oceno ali pa podajajo

socialno zaželene odgovore. Postavke, ki vključujejo podajanje intimnih informacij

(kot je npr. prisotnost diagnoze duševne motnje, obisk strokovnjaka s področja

duševnega zdravja, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo), lahko pri

udeležencu povzročijo, da zaradi same narave vprašanja poda netočne oz. izkrivljene

odgovore, ki so socialno zaželeni.

66

6.3. Možnosti nadaljnjega raziskovanja

V nadaljnjih raziskavah bi bile zanimive tako kvantitativne kot kvalitativne metode

raziskovanja omenjenega področja. Lahko bi uporabili longitudinalno študijo na

vzorcu študentov psihologije, ki so pokazali visoke vrednosti na področju

hipohondrije in samodiagnoze, ter v določenih časovnih intervalih preverili, ali je bila

pojavnost sindroma študenta psihologije kratkotrajna ali pa se je sindrom razvil v

klinično motnjo. Preverjali bi lahko tudi študente psihologije skozi celoten petletni

študij in sicer tako, da bi jih zaporedoma testirali vsako študijsko leto. Prav tako bi

lahko zanimive rezultate podal intervju z istimi udeleženci po večih letih delovnih

izkušenj na področju psihologije, ki bi preveril njihovo mnenje o sindromu študentov

psihologije in doživljanju specifičnih težav v času študija v primerjavi z zdajšnjim

razmišljanjem.

Dodatno bi bilo zanimivo preverjati razlike med študenti psihologije v Mariboru in

Ljubljani. Praktično delo na študiju I. in II. stopnje psihologije v Mariboru obsega

približno 500 ur, od tega imajo študenti I. stopnje obveznih 60 ur praktičnega dela.

ljubljanski študenti psihologije tekom I. stopnje študija praktičnega dela ne opravljajo.

Prakso morajo opraviti na II. stopnji študija in sicer v obsegu 320 ur. Kot smo

zabeležili pri napovedovanju samodiagnoze, je stopnja študija pozitiven napovednik –

pri študentih prve stopnje je namreč zaznati višjo stopnjo samodiagnoze. Na tem

mestu bi lahko preverili, ali so tisti, ki so na I. stopnji študija opravljali praktično delo,

bolj nagnjeni k hipohondriji in samodiagnozi kot tisti, ki praktično delo opravljajo

kasneje. Dodatno bi bilo zanimivo zabeležiti, ali so tisti študenti psihologije, ki imajo

več praktičnega dela tekom celotnega študija, bolj nagnjeni k hipohondriji, ker so v

večji meri izpostavljeni težje duševno bolnim posameznikom ali obratno. Prav tako bi

bila zanimiva primerjava med sindromom študentov medicine in sindromom

študentom psihologije. Woods in sodelavci (1966) so sindrom študentov psihologije

opisali kot bolj kroničen in manj prehoden kot sindrom študentov medicine in sicer

zaradi manjše dokazljivosti in konkretnih dokazov o duševnih motenjah v primerjavi s

telesnimi.

67

Skozi osebni pogovor s študenti psihologije smo ugotovili, da pojav hipohondrije ni

izjema, temveč je prisoten, a je sama interpretacija simptomov s strani študentov

pomanjkljiva. Smiselno bi bilo uvesti intervjuje, saj bi skozi razlago in pogovor lažje

prišli do ugotovitev tako pri udeležencih intervjujev kot pri osebah, ki vodijo analizo.

Poglobljeno raziskovanje lahko ponudi nova spoznanja in ugotovitve, ki bodo služila

tako profesorjem pri pripravi študijskih programov kot študentom, ki iščejo odgovore

na svoje simptome, a jih ob pomanjkanju literature ne najdejo.

68

7. VIRI IN LITERATURA

Abramowitz, J. S., Deacon, B. J. in Valentiner, D. P. (2007). The short health

anxiety inventory: Psychometric properties and construct validity in a non-clinical

sample. Cognitive Therapy and Research, 31(6), 871–883.

Alberts, N. M., Hadjistavropoulos, H.D., Jones, S. L. in Sharpe, D. (2013). The

short health anxiety inventory: A systematic review and meta-analysis. Journal of

Anxiety Disorders, 27(1), 68–78.

Allport, G. W. (1937). Personality: a psychological interpretation (str. 48).

Oxford, England: Holt.

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of

mental disorders (5th ed.). Arlington, VA: American Psychiatric Publishing.

American Psychiatric Association. (2016). The ICD-10 classification of mental

and behavioral disorders: Clinical descriptions and diagnostic guidelines. Geneva:

World Health Organization.

Argyle, M. (1969). Social interaction. Chicago: Aldine-Atherton.

Avsec, A. (2005). Korelati samozavedanja oziroma zakaj je bolje manj

razmišljati o sebi. Antrophos, 1, 287–297.

Avsec, A. in Bajec, B. (2006). Validation of the slovene version of The self-

consciousness scale. Psihološka obzorja, 5(1), 7–22.

Avsec, A. (2007). Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta,

Oddelek za psihologijo.

Azuri, J. in Vinker, S. (2010). Reassuring the medical students’ disease–health

related anxiety among medical students. Medical teacher, 32, 270–275.

Bauerband, L. A. in Galupo, M. P. (2014). The gender idnetity reflection and

rumination scale: Development and psychometric evaluation. Journal of counseling &

development, 92, 219–232.

Baumeister, R. F. (1988). Masochism as escape frome self. Journal of Sex

Research, 25, 28–59.

Bernd, S. (2004). Identity in Modern Society. Blackwell Publishing.

Bourne, E. J. (2010). The Anxiety and Phobia Workbook. Oakland: New

Harbinger Publication.

Brakoulias, V. (2014). DSM-5 bids farewell to hypochondriasis and welcomes

somatic symptom disorder and illness anxiety disorder. Australian and New Zealand

69

Journal of Psychiatry, 48(7), 688–688.

Beck, A. T., Rush, A. J., Shaw, B. F. in Emery, G. (1979). Cognitive therapy for

depression. New York: guilford Press.

Bennett, G. G. in Glasgow, R. E. (2009). The delivery of public health

interventions via the Internet: Actualizing their potential. Annual Reviews Public

Health, 30, 273–292.

Berrios, G. E. (1993). European views on personality disorders: A conceptual

history. Comprehensive Psychiatry, 34(1), 14–30.

Brodsky, M. (2012). What lies ahead for neuroticism? Clical Psychiatry News,

40(12). Pridobljeno s: https://www.questia.com/magazine/1G1-314255324/what-

lies-ahead-for-neuroticism

Carver, C. S. in Scheier, M. F. (1982). Control theory: A useful conceptual

framework for personality – social, clinical and health psychology. Psychological

Bulletin, 92, 111–135.

Carver, C. S. in Scheier, M. F. (1992). Perspectives on personality. Boston:

Allyn in Bacon.

Cattell, R. B. (1965). The scientific analysis of personality. Baltimore: Penguin

Books.

Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1980). Influence of extraversion and neuroticism

on subjective well-being: Happy and unhappy people. Journal of Personality and

Social Psychology, 38(4), 668–678.

Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1985). Hypochondriasis, neuroticsm and ageing:

When are somatic complaits unconfounded?. American Psychologist, 40, 19–28.

Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1992). NEO personality inventory professional

manual. Odessa, FL: Psychological Assessment Resources.

Costa, P. T., McCrae, R. R. in Dye, D. D. (1991). Facete scales for

agreeableness and conscientiousness: A revision of the NEO personality inventory.

Personality and Individual Differences, 12(9), 887–898.

Cox, B. J., Borger, S. C., Asmundson, G. J. G. in Taylor, S. (2000). Dimensions

of hypochondriasis and the Five-factor model of personality. Personality and

Individual Differences, 29, 99–108.

70

Curtin, L., Martz, D. M., Bazzini, D. G. in Bowers Vicente, B. (2004). They’re

not »abnormal« and we’re not making them »abnormal«: A longitudinal study.

Teaching of Psychology, 31(1), 51–53.

Curtis, V., Aunger, R. in Rabie, T. (2004). Evidence that disgust evolved to

protect from risk of disease. Biology Letter, 271, 131–133.

Deo, M. S. in Lymburner, J. A. (2011). Personality traits and psychological

health concerns: The search for psychology student syndrome. Teaching of

Psychology, 38(3), 155–157.

Duval, S. in Wicklund, R. A. (1972). A theory of objective self awareness.

Oxford Press.

Ellingsen, A. in Wilhelmsen, I. (2002). Disease anxiety among medical students

and law students. Tidsskrift for den norske laegeforening: Tidsskrift for praktisk

medicin, ny raekke, 122(8), 785–787.

Eurostat (2010). Percentage of individuals who have used the Internet for

seeking health-related information for themselves or someone else. Pridobljeno s:

http://www.ontsi.red.es/ontsi/en/indicador/individuals-using-internet-seeking-health-

related-information

Eysenck, H. J. (1991). Dimensions of personality: 16, 5, or 3? Criteria for a

taxonomic paradigm. Personality and Individual Differences, 12, 773–790.

Fenigstein, A. (1987). On the nature of public and private self- consciousness.

Journal of Personality, 55, 543–554.

Fenigstein, A., Scheier, M. F. in Buss, A. H. (1975). Public and private self-

consciousness: Assessment and theory. Journal of Consulting and Clinical

Psychology, 43, 522–527.

Frank, H. in Paris, J. (1987). Psychological factors in the choice of psychiatry as

a career. Canadian Journal of Psychiatry, 32, 118–122.

Freud, S. (1961). The ego and the id. V J. Strachey (ur.), Complete

psychological works of Sigmund Freud (str. 3–66). London: The Hoghart Press.

Friedman, H., Tucker, J., Tomlinson-Keasey, C. Schwartz, J., Wingard, D. in

Criqui, M. (1993). Does childhood personality predict longevity? Journal of

Personality and Social Psychology, 65, 176–185.

71

Fox, R. C. in Lief, H. I. (1963). Training for »detached concern« in medical

students.V Lief, H. (ur). (1963). The Psychological Basis of Medical Practice (str. 12–

35). New York, NY: Harper & Row.

Fox, S. in Duggan, M. (2013). Health online 2013. Pridobljeno s

http://www.pewinternet.org/2013/01/15/health-online-2013/

Fulton, J. J., Marcus, D. K. in Merkey, T. (2011). Irrational health beliefs and

health anxiety. Journal of Clinical Psychology, 67(6), 527–538.

Funder, D. C. (2001). Personality. Annual Review of Psychology, 52, 197–221.

Garyfallos, G., Adamopoulou, A., Karastergiou, A., Bozikas, V., Voikli, M.,

Vaxevanis, A., Stypopoulos, E. in Christoforidis, G. (2008). Hypochondriasis:

Demographic characteristics and comorbidiy with other psychiatric diagnoses in

Greece. Hellenic Psychiatry, 5(2), 75–82.

Goldberg, L. R. (1993). The structure of Phenotypic Personality Traits.

American Psychological Association, Inc, 48(1), 26–34.

Goodwin, R. in Engstrom, G. (2002). Personality and the perception of health

in the general population. Psychological Medicine, 32, 325–332

Haslam, N. (2007). Introduction to personality and intelligence. London: Sage.

Hardy, M. S. in Calhoun, L. G. (1997). Psychological distress, medical students

syndrome in abnormal psychology students. Teaching of Psychology, 24(3), 192–193.

Hayes, A. (2013). An introduction to mediation, moderation, and conditional

process analysis: A Regression-based Approach. New York: Guilford Press.

Hitchcock, P. B. in Matthews, A. (1992). Interpretation of bodily symtpoms in

hypochondriasis. Behaviour Research and Therapy, 30, 223–234.

Howell, D. C. (2010). Statistical Methods for Psychology. Wadsworth: Cengage

Learning.

Howes, O. D. in Salkovskis, P. M. (1998). Health anxiety in medical students.

The Lancet, 351(9112), 1332.

Hunter, R. C. A., Lohrenz, J. G. in Schwatzman, A. E. (1964). Nosophobia and

hypochodndriasis in medical students. The Journal of Nervous and Mental Disease,

139, 147–152.

Ignelzi, R. J. (2010). Hypochondriacs can worry themselves sick. Pridobljeno s:

http://www.sandiegouniontribune.com/sdut-ill-illusions-ailments-may-be-imaginary-

but-2010mar23-htmlstory.html

72

Introzzi, I., Andre, M. L., Canet-Juric, L. Stelzer, F. in Richards, M. M. (2016).

The relationship between the rumination style and perceptual, cognitive, and

behavioral inhibition. Psychology and Neuroscience, 9(4), 444–456.

Jadad, A. R. in Gagliardi, A. (2002). Examination of instruments used to rate

quality of health information on the internet: Chronicle of a voyage with an unclear

destination. BMJ, 324(7337), 569–573.

James, W. (1890). The principles of psycltology. New York: Holt.

Jensen, M. (2015). Personality Traits, learning and academic achievements.

Journal of Education and Learning, 4(4), 91.

Jerram, K. L. in Coleman P. G. (1999). The big five personality traits and

reporting of health problems and health behaviour in old age. British Journal of

Health Psychology, 4, 181–192.

Johnson, M. (2003). The vulnerability status of neuroticism: over-reporting or

genuine complaints?. Personality and Individual Differences, 35(4), 877–887.

John, O. P., Naumann, L. P. in Soto, C. J. (2008). Paradigm shift to the

integrative big-five trait taxonomy: History, measurement, and conceptual issues. V

O. P. John, R. W. Robins in L. A. Pervin (ur.), Handbook of personality: Theory and

research (str. 114–158). New York, NY: Guilford Press.

John, O. P. in Srivastava, S. (1999). The »Big five« trait taxonomy: History,

measurement, and theoretical perspectives. V L. Pervin in O. P. John (ur.). Handbook

of personality: Theory and research (str. 102–138). New York: Guilford Press.

Jung, C. G. (1951). Fundamental questions of psychotherapy. Princeton, NJ:

Princeton University Press.

Kirmayer, L. J., Hernandez, J. in Pathak, D. (1992). Hypochondrial fears and

beliefs, anxiety and somatization. British Journal of Psychiatry, 160, 525–532.

Krenek, R. J. in Zalewski, C. (1993). Psychiatric illness in families of mental

health professionals: Relationship to career choice and self-perceived therapeutic

variables. Journal of Social Behavior and Personality, 8, 439–452.

Lahey, B. (2009). Public health significance of neuroticism. The American

Psychologist, 64(4), 241–254.

Lyubomirsky, S. in Nolen-Hoeksema, S. (1995). Effects of self-focused

rumination on negative thinking and interpersonal problem solving. Journal of

personality and social psychology, 69(1), 176–190.

73

Lyubomirsky, S., Sheldon, K. M. in Schkade, D. (2005). Pursuing happiness:

The architecture of sustainable change. Review of General Psychology, 9, 111–131.

MacSwain, K. L. H., Sherry, S. B., Stewart, S. H., Watt, M. C.,

Hadjistavropoulos, H. D. in Graham, A. R. (2009). Gender differences in health

anxiety: An investigation of interpersonal model of health anxiety. Personality and

Individual Differences, 47(8), 938–943.

Marcus, D. K., Hughes, K. T. in Arnau, R. C. (2008). Health anxiety,

rumination, and negative affect: A mediational analysis. Journal of Psychosomatic

Research, 64, 495–501.

Matthews, G. in Deary, I. J. (1998). Personality traits. Cambridge University

press.

McAdams, D. P. (2009). The person: An introduction to the science of

personality psychology. Hoboken, NJ: Wiley.

McCrae, R. R. in Costa, P. T. (1997). Personality trait structure as a human

universal. The American Psychologist, 52(5), 509–516.

McCrae, R. R. in Costa, P. T. (1999). A five-factor theory of personality. V L.

Pervin in O. P. John (ur.), Handbook of personality: Theory and research (str. 157–

180). New York: Guilford Press.

McCrae, R. R. in Costa, P. T. (2006). Personality in adulthood. A five-factor

theory perspective. London: The Guilford Press.

McCrae, R. R. in John, P. O. (1992). An introduction to the five-factor model

and its applications. Journal of Personality, 60(2), 175–215.

Mills, E. (1955). Personality adjustment and the study of abnormal

psychology. Journal of Applied Psychology, 39(5), 358–361.

Moss-Morries, R. in Petrie. K. J. (2001). Redefining medical students disease to

reduce morbidity. Medical Education, 35, 724–728.

Možina, M. in Shiepek, G. (2012). Osebnost in identiteta z vidika sistemske

znanosti. Kairos, 6(3), 11–30.

Musek, J. (1993). Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy.

Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska

fakulteta.

Musek, J. (2004). Psihološke in kognitivne študije osebnosti. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.

74

Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska

fakulteta Univerze v Ljubljani, oddelek za psihologijo.

Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo

osebnosti.

Musek, J. (2012). Psihološke raziskave. Antrophos, 1(2), 11–30.

Nolen-Hoeksema, S. (1991). Responses to depression and their effects on the

duration of depressive episodes. Journal of Abnormal Psychology, 100, 569–582.

Nolen-Hoeksema, S., Morrow, J. in Fredrickson, B. L. (1993). Response styles

and the duration of episodes of depressed mood. Journal ot Abnormal Psychology,

102(1), 20–28.

Nolen-Hoeksema, S., Wisco, B. E. in Lyubomirsky, S. (2008). Rethinking

rumination. Perspectives on Psychological Science, 3(5), 400–424.

Noyes, R., Kathol, R. G., Fisher M. M., Phillips, B. M., Suelzer, M. T. in

Woodman, C. L. (1994). Psychiatric comorbidity among patients with

hypochondriasis. General Hospital Psychiatry, 16(2), 78–87.

Olatunji, B. O., Abramowitz, J. S. in Deacon, B. J. (2006). Health anxiety,

hypochondriasis and the anxiety disorders. Behaviour Therapy, 38(1), 86–94.

Ormel, J., Jeronimus, F. B., Kotov, R., Riese, H., Bos, E. H., Hankin, B. in

Oldehinkel, A. J. (2013). Neuroticism and common mental disorders: Meaning and

utility of a complex relationship. Clinical Psychology Review, 13, 686–697.

Pearlman, J. (2010). Hypochondria: The Impossible Illness. Pridobljeno s:

https://www.psychologytoday.com/articles/201001/hypochondria-the-impossible-

illness

Rammstedt, B. in John, P. O. (2005). Kurzversion des Big Five Inventory (BFI-

K). Diagnostica, 51, 195–206.

Racusin, G. R., Abramowitz, S. I. in Winter, W. D. (1981). Becoming a

therapist: Family dinamics and career choice. Professional Psychology, 12(2), 271–

279.

Salkovskis, P. M. in Warvick, H. (2001). Making sense of hypochondriasis: a

cognitive theory of health anxiety. V Asmundson, G., Taylor, S. in Cox, B. J. (ur.),

Health Anxiety: Clinical and Research Perspectives on Hypochondriasis and Related

Conditions (str. 46–64). New York: Wiley.

75

Salkovskis, P. M., Rimes, K. A., Warwick, H. M. in Clark, D. (2002). The

health anxiety inventory: Development and validation of scales for the measurement

of health anxiety and hypochondriasis. Psychological Medicine, 32, 843–853.

Sansom-Daly, U. M., Bryant R. A., Cohn, R. J. in Wakefield, C. E. (2014).

Imagining the future in health anxiety: The impact of rumination on the specificity of

illness-related memory and future thinking. Anxiety, Stress and Coping, 27(5), 587–

600.

Scheier, M. F. in Carver, C. S. (1985). Optimism, coping, and health:

Assessment and implications of generalized outcome expectancies. Health

Psychology, 4, 219–247.

Shi, M., Liu, L., Wang, Z. Y. in Wang, L. (2015). The mediating role of

resilience in the relationship between big five personality and anxiety among Chinese

medical students. Public Library of Science, 10(3), 1–12.

Singh, G. (2006). Medical students’ disease: Health anxiety and worry in

medical students. V M. V. Landow (ur.), Stress and mental health in college students

(str. 29–62). New York: Nova Science Publishers.

Singh, K., Brown, R. J. (2014). Health-related Internet habits and health anxiety

in university students. Anxiety, Stress & Coping, 27(5), 542–554.

Singh, G., Hankins, M. in Weinman, J.A. (2004). Does medical school cause

health anxiety and worry in medical students?. Medical Education, 38(5), 479–481.

Sirri, L. in Fava A., G. (2014). Clinical Manifestations of hypochondriasis and

related conditions. V V. Starcevic in R. Noyes (ur.), Hypochondriasis and Health

Anxiety: A Guide for Clinicians (str. 8–28). New York: Oxford University Press.

Smillie, L. D., Wilt, J., Kabbani, R., Garratt, C. in Revelle, W. (2015). Quality

of social experience explains the relation between exstraversion and positive affect.

Emotion, 15(3), 339–349.

Starc, M., Salmič, N. in Breznik, M. (2007). Refleksija in ruminacija v povezavi

z emocionalno inteligentnostjo in samospoštovanjem. Psihološka obzorja, 16(2), 35–

45.

Stone, S. V. in Costa, P. T. (1990). Disease-prone personality or distress-prone

personality? The role of neuroticism in coronary heart disease. V H. S. Friedman

(ur.), Personalty and disease (str. 178–200). California: John Wiley & Son.

76

Srini, P. (2010). The Dangers of Self Diagnosis. Pridobljeno s:

https://www.psychologytoday.com/blog/debunking-myths-the-mind/201005/the-

dangers-self-diagnosis

Šebokova, G. in Popelkova, M. (2016). Self-consciusness and internalizing

problems in adolescence: Moderating effect of family variables. Studia Psychologica,

58(2), 105–121.

Talaei, A. (2009). P02-290 hypochondriasis in medical sciences students of

Mashhad, Iran. European Psychiatry, 24, 980.

Trapnell, P. D. in Campbell, J. D. (1999). Private Self-Consciousness and the

Five-Factor Model of Personality: Distinguishing Rumination From Reflection.

Journal of Personality and Social Psychology. 76(2), 284–304.

Verduyn, P. in Brans, K. (2012). The relationship between extraversion,

neuroticism and aspect of trait affect. Personality and Individual Differences, 52,

664–669.

Zuger, A. (2004). Doctors, Too, Have Fears; They Just Go Underground.

Pridobljeno s: http://www.nytimes.com/2004/03/30/health/doctors-too-have-fears-

they-just-go-underground.html

Walton, G. L. (1908). Why worry? Philadelpia: Lippincott company.

Waterman, L. Z. in Weinman, J. A. (2014). Medical student syndrome: fact or

fiction? A cross-sectional study. JRSM Open, 5(2), 1–9.

Wells, A. (2000). Emotional disorders and meta-cognition: Innovative cognitive

therapy. Chichester, UK: Wiley.

Wise, L. M. (1959). Abnormal psychology as a selective factor: A confirmation

and extension. Journal of Educational Psychology, 50(5), 192–194.

Woods, S. M., Natterson, J. in Silverman, J. (1966). Medical students' disease:

Hypochondriasis in medical education. Journal of Medical Education, 41, 785–790.

Weninger, R. L. in Holder, M. D. (2014). Extraversion and subjective well-

being. V D. A Haddock in A. P. Rutkowski (ur.), Psychology of Exstraversion (str. 1–

26). New York: Nova Science Publishers Inc.