UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za psihologijo
MAGISTRSKO DELO
Nina Kirič
Maribor, 2018
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za psihologijo
Magistrsko delo
PRISOTNOST HIPOHONDRIJE IN NJENIH DEJAVNIKOV PRI
ŠTUDENTIH: V ISKANJU SINDROMA ŠTUDENTOV PSIHOLOGIJE
Master’s thesis
OCCURRENCE OF HEALTH ANXIETY AND ITS EFFECT AMONG
STUDENTS: IN THE SEARCH OF PSYCHOLOGY STUDENT
SYNDROME
Kandidatka:
Nina Kirič
Maribor, 2018
Mentorica:
doc. dr. Sara Tement
Somentorica:
izr. prof. dr. Katja Košir
Lektor: mag. Maja Petan
Prevajalec: mag. Katarina Vedernjak
Tehnični pregled: Barbara Sopčić, dipl. psih.
Zahvala
Zahvaljujem se vsem tistim, ki so na kakršen koli
način prispevali k nastajanju magistrskega dela.
Iskrena hvala mentorici, doc. dr. Sari Tement, in
somentorici, izr. prof. dr. Katji Košir, za
strokovno usmerjanje, potrpežljivo vodenje in
pomoč pri zaključitvi magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi Katji Dougan, spec. klin.
psihologije, ter Ignacu Schmidtu, spec. klin.
psihologije, za strokovne pripombe in usmeritve.
Še posebej se zahvaljujem družini - mami, očetu
in očimu, ki so me tekom študija ves čas
podpirali, spodbujali in me pri pisanju
magistrskega dela še dodatno motivirali. Še
posebej bi rada izpostavila svojega moža Aljošo,
katerega neomejena podpora, potrpežljivost in
ljubečnost me neprestano navdihujejo.
Hvala, ker ste.
Priloga 6 ‒ IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA
UNIVERZA V MARIBORU
Filozofska fakulteta
(ime članice UM)
IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA
DELA
Ime in priimek študent‐a/‐ke: Nina Kirič
Študijski program: PSIHOLOGIJA
Naslov zaključnega dela: Prisotnost hipohondrije in njenih dejavnikov pri študentih:
V iskanju sindroma študentov psihologije
Mentor: Sara Tement
Somentor: Katja Košir
Podpisan‐i/‐a študent/‐ka Nina Kirič
izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/‐a
ob pomoči mentor‐ja/‐ice oz. somentor‐ja/‐ice;
izjavljam, da sem pridobil/‐a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in
avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/‐a;
na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/‐a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative Commons BY‐NC‐ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo;
dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela;
izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela, ki sem jo oddal/‐a za objavo v DKUM.
Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons: _____/___________ (navedite obliko)
Začasna nedostopnost:
Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih skrivnosti, varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: / (naziv in naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do / (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela.
Temporary unavailability:
To ensure competition priority, protection of trade secrets, safety of people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's information, the thesis / (institution/company name and address) must not be accessible to the public till /
(delay date of thesis availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis defense). This applies to printed and electronic thesis forms.
Datum in kraj: Maribor, 29.01.2018 Podpis študent‐a/‐ke:
Podpis mentor‐ja/‐ice: /
(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)
Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig:
/
(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)
POVZETEK
Zaskrbljenost zaradi svojega zdravja je v veliki meri določena z osebnostnimi
značilnostmi posameznika. Študenti psihologije lahko ob študiju razvijejo obliko
hipohondrije, t.i. sindrom študentov psihologije, ki jo lahko določene osebnostne
značilnosti še okrepijo. Namen raziskave magistrskega dela je proučiti, kako se
osebnostne dimenzije povezujejo s hipohondrijo in samodiagnozo ter ali prihaja do
kakšnih razlik v pojavnosti med študenti psihologije in študenti drugih smeri, ki niso
usmerjeni na delo z ljudmi. Končni vzorec je sestavljalo 307 udeležencev, od tega 184
študentov psihologije. Podatki so bili pridobljeni z apliciranjem testne baterije, ki je
zajemala vprašalnik Velikih pet faktorjev osebnosti (BFI), lestvico samozavedanja
(SCS), vprašalnik ruminacije in refleksije (RRQ), vprašalnik hipohondrije (HAI) in
vprašalnik samodiagnoze. Analizo smo najprej izvedli za celoten vzorec, nato pa smo
podrobneje proučili še skupino študentov psihologije. Na vzorcu udeležencev
študentov psihologije smo uporabili hierarhično multiplo regresijo. Pri analizi
moderatorskih odnosov na vzorcu študentov psihologije smo uporabili dodatek
Process Macro. Rezultati so na vzorcu vseh udeležencev pokazali, da smer študija
statistično pomembno pozitivno napoveduje samodiagnozo. Pri študentih psihologije
je tako zaznati višjo stopnjo samodiagnoze duševnih motenj kot pri študentih ostalih
smeri. Na vzorcu študentov psihologije smo ugotovili, da hipohondrijo statistično
pomembno pozitivno napovedujejo diagnoza duševne motnje študenta, obisk
strokovne pomoči, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, nevroticizem in
zasebno samozavedanje. Stopnja študija in diagnoza duševna motnja sta statistično
pomembna pozitivna napovednika samodiagnoze pri študentih psihologije. Omenjeni
rezultati nakazujejo na možnost obstoja sindroma študentov psihologije in so
uporabni pri intervencijah na področju duševnega zdravja med usposabljanjem in
izobraževanjem bodočih psihologov.
Ključne besede: hipohondrija, sindrom študentov psihologije, samodiagnoza,
nevroticizem, vestnost, ekstravertnost, zasebno samozavedanje, ruminacija
ABSTRACT
Personality plays a significant and important role in thinking and behaviour in
conjunction with concern about our health (Cox, Borger, Asmundson and Taylor,
2000). Subject to their personality traits, psychology students may develop a type of
hypochondria during their studies that includes self-diagnosis, the so-called
Psychology Student Syndrome. The objective of this Master's Thesis is to examine
how personality dimensions are associated with hypochondria and self-diagnosis, and
if there are any differences between psychology students and students of other majors
whose main focus does not lie on working with people. The final sample consisted of
307 subjects, out of which 184 psychology students. Data were obtained by applying
a test battery that included Big Five Inventory (BFI), Self-Consciousness Scale (SCS),
Rumination-Reflection Questionnaire (RRQ), modified Short Health Anxiety
Inventory (HAI) and Psychological Symptoms Subscale. The analysis of the entire
sample was followed by an analysis of the subsample containing only psychology
students by means of hierarchical regression. Moderation in the psychology students’
subsample was examined by means of Process Macro. The results of the study on the
whole sample showed that psychology students are more prone to self-diagnosis than
students of other majors. The psychology student subsample showed that the
phenomenon of hypochondria in these students is statistically significantly positively
predicted by neuroticism, diagnosis of mental disorder of the relative, private self-
awareness, diagnosis of mental disorder of the student and sessions held with
professional therapists. Diagnosis of mental disorder of the student and degree of
study are statistically significant positive predictors of self-diagnosis in psychology
students. The obtained results suggest the possible existence of Psychology Student
Syndrome and shall prove useful in mental health interventions in future
psychologists during their studies.
Key words: hypochondria, Psychology Student Syndrome, self-diagnosis,
neuroticism, extroversion, conscientiousness, private self-awareness, rumination
KAZALO VSEBINE
1. TEORETIČNI UVOD ...................................................................................... 2
1.1. Hipohondrija .............................................................................................. 4
1.2. Hipohondrija pri študentih psihologije in medicine ................................. 8
1.2.1. Sindrom študentov medicine .................................................................. 9
1.2.2. Sindrom študentov psihologije ............................................................. 13
1.3. Dejavniki hipohondrije ............................................................................ 16
1.3.1. Osebnost .............................................................................................. 16
1.3.2. Teorije osebnosti.................................................................................. 16
1.3.3. Velikih pet faktorjev osebnosti ............................................................. 17
1.3.4. Zasebno samozavedanje ....................................................................... 21
1.3.5. Ruminacija .......................................................................................... 25
2. NAMEN DELA IN HIPOTEZE .................................................................... 27
2.1. Raziskovalne hipoteze .............................................................................. 28
3. METODA ....................................................................................................... 31
3.1. Udeleženci ................................................................................................ 31
3.1.1. Vzorec študentov različnih smeri ......................................................... 31
3.1.2. Vzorec študentov psihologije ............................................................... 32
3.2. Pripomočki ............................................................................................... 33
3.2.1. Velikih pet BFI .................................................................................... 33
3.2.2. Lestvica samozavedanja SCS ............................................................... 34
3.2.3. Vprašalnik ruminacije in refleksije RRQ .............................................. 34
3.2.4. Vprašalnik hipohondrije HAI ............................................................... 35
3.2.5. Vprašalnik za ugotavljanje stopnje samodiagnostike študentov ............ 36
3.3. Postopek zbiranja podatkov .................................................................... 37
3.4. Statistična obdelava podatkov ................................................................. 38
4. REZULTATI .................................................................................................. 39
4.1. Preliminarne analize ................................................................................ 39
4.2. Regresijske analize ................................................................................... 43
4.2.1. Vzorec študentov različnih smeri ......................................................... 43
4.2.2. Vzorec študentov psihologije ............................................................... 44
4.2.3. Moderatorske analize na vzorcu študentov psihologije ......................... 50
5. INTERPRETACIJA....................................................................................... 52
5.1. Celoten vzorec .......................................................................................... 53
5.2. Vzorec študentov psihologije ................................................................... 54
6. ZAKLJUČEK ................................................................................................. 60
6.1. Glavne ugotovitve in uporabna vrednost ................................................ 61
6.2. Prednosti in pomanjkljivosti raziskave ................................................... 64
6.3. Možnosti nadaljnjega raziskovanja ........................................................ 66
7. VIRI IN LITERATURA ................................................................................ 68
KAZALO TABEL
TABELA 1 .............................................................................................................. 18
TABELA 2 .............................................................................................................. 39
TABELA 3 .............................................................................................................. 39
TABELA 4 .............................................................................................................. 40
TABELA 5 .............................................................................................................. 42
TABELA 6 .............................................................................................................. 43
TABELA 7 .............................................................................................................. 43
TABELA 8 .............................................................................................................. 45
TABELA 9 .............................................................................................................. 48
TABELA 10 ............................................................................................................ 50
TABELA 11 ............................................................................................................ 51
TABELA 12 ............................................................................................................ 51
1
“Joj, ko berem te opise osebnostnih motenj – ziher imam katero izmed teh, za katere
je značilno izogibajoče in prestrašeno vedenje. Res se velikokrat izogibam druženjem,
pa sem raje doma zavita v koco. Joj, v tej diagnozi pa najdem čisto mojega dragega.
Bom zdaj na hitro preletela še članke na internetu, da bom še bolj prepričana. Joj, pa
ne da imam samo eno motnjo, kar tri imam. Pa res se mi zdi, da imam o sebi
velikokrat grandiozno mnenje, pa tudi velikokrat pomislim, da mi drugi zavidajo. Pa
ni profesor rekel, da se narcistična motnja klastra B razteza na spektru mejne
osebnostne motnje? Če pa imam mejno osebnostno motnjo, kaj bom pa potem? Še
profesor je rekel, da se to sploh ne da pozdraviti. Hitro pokličem kolegico, tudi
študentko psihologije, za njeno mnenje. Ampak kaj, ko pa je tudi sama prepričana, da
ima depresivno osebnostno strukturo, saj jo je oče zapustil v oralni fazi in sploh še ni
opravila z Ojdipovskim kompleksom ter je definitivno šibko ego strukturirana.
Zdaj pa naju je obe strah. Kako bova lahko v prihodnosti uspešni psihologinji, če pa
imava sami tako veliko težav?”
(Vir: Pismo udeleženke raziskave, študentke psihologije)
2
Ljudje se različno miselno in vedenjsko odzovemo na informacije, povezane z zdravjem, ki
jih pridobimo preko internih (percepcija o telesnih spremembah in simptomih) ali eksternih
(branje ali poslušanje predavanja o boleznih) virov (Sirri in Fava, 2014). Odziv na
informacije, povezane z zdravjem, je pogojen z osebnimi, družbenimi ter s situacijskimi
faktorji in se lahko izražajo na kontinuumu od popolne odsotnosti zaskrbljenosti posameznika
o njegovem zdravju do klinične motnje - hipohondrije. Najbolj raziskan faktor, ki pogojuje
hipohondričen odziv pri posamezniku, je osebnost.
Kdo smo in kako se bomo v določenem trenutku počutili ali vedli, opredeljujejo osebnostne
lastnosti, ki sestavljajo našo osebnost. Osebnost izhaja iz grške besede persona. V
slovenskem prevodu je opredeljena kot »maska«, pred 19. stoletjem pa so jo opredeljevali kot
predstavitev posameznika (Berrios, 1993). Osebnost je v psihologiji opredeljena kot skupek
relativno trajnih značilnosti, ki se pojavljajo ne glede na okoliščine v katerih se posameznik
nahaja. Da osebnostne lastnosti pomembno vplivajo na naše vedenje, najbolje pove misel, da
se različni posamezniki različno odzivajo v različnih okoliščinah, medtem ko se isti
posamezniki v različnih okoliščinah odzivajo podobno. To kaže na konsistentnost in
distinktivnost našega obnašanja (Musek, 2004).
Vsak študent, s pripadajočimi osebnostnimi lastnostmi, ki so se oblikovale pod vplivom
okolja in dednosti, vstopi v študijski svet. Tam se prvič spozna z izbranim študijem, izkusi
tekmovalnost, stres med izpitnim obdobjem in se s pomočjo poslušanja predavanj ter
pomnjenja podane literature vzpenja do zaključka študija. Ovire, ki se mu pojavljajo na poti
do želenega cilja (diplome/magisterija), premaguje na različne načine, odvisno od njegovih
osebnostnih značilnosti in pripadajočega načina reševanja problemov. Študiji z
obravnavanjem specifične vsebine človeškega (ne)zdravja, kot sta na primer psihologija ali
medicina, lahko vsakega študenta, v že tako stresnem obdobju življenja, vržejo iz tira. Ko
študent z določenimi osebnostnimi lastnostmi prebira učno gradivo, ki opisuje možne
katastrofalne izide težjih duševnih in telesnih motenj (npr. smrt, samomor ali psihoza), ter v
obliki praktičnega dela v kliničnem okolju opazuje paciente s težjimi motnjami, ob tem pa še
dodatno posluša predavanja različnih strokovnjakov s področja zdravja o že tako ohlapnih in
težko predstavljivih diagnostičnih kriterijih, se tudi sam vpraša, ali je z njim morda kaj
1. TEORETIČNI UVOD
3
narobe. Morda ta zaskrbljenost traja le nekaj minut, lahko pa se pod težo določenih
osebnostnih potez prevesi v resno zaskrbljenost in strah o svojem (ne)zdravju.
Namen magistrskega dela je preučiti pojav hipohondrije in samodiagnoze, kateri obe
predstavljata sestavni del celotnega koncepta sindroma študentov psihologije, glede na
stopnjo izraženosti osebnostnih značilnosti študenta s ciljem prepoznavanja dovzetnosti oz.
ranljivosti študenta psihologije za imenovani sindrom. Podrobneje želimo raziskati, ali se
študentje psihologije razlikujejo od ostalih študentov v stopnji izraženosti hipohondrije in
stopnje samodiagnosticiranja. Prav tako nas zanima, katere izmed treh uporabljenih
osebnostnih dimenzij Velikih 5 faktorjev osebnosti - tj. ekstravertnost, nevroticizem in
vestnost, so povezane s hipohondrijo in samodiagnozo. Podrobneje želimo preučiti pojavnost
ruminacije ter zasebnega samozavedanja pri študentih psihologije in kako se le-ti povezujejo s
stopnjo hipohondrije in s samodiagnozo. Zanima nas, ali pri študentih psihologije obstajajo
razlike v izraženosti hipohondrije in samodiagnoze glede na spol, stopnjo letnika, prisotnost
družinskega člana z duševno motnjo, udeležba na študijskem predmetu psihopatologija na
smeri psihologija, obisk strokovne pomoči, prisotnost diagnoze duševne motnje ter interes
študenta za delo na področju klinične psihologije.
4
1.1. Hipohondrija
Hipohondrijo oz. strah pred boleznijo opredeljujemo kot pretirano zaskrbljenost glede resnih
bolezni (Bourne, 2010). Hipohondrija se opredeljuje v razponu od manjših skrbi posameznika
o njegovem zdravju do njegove patološke preokupacije z možnimi boleznimi, ko le-ta
izpolnjuje diagnostične kriterije za hipohondrijo (Hitchcock in Mathews, 1992). Za
posameznika je to zelo moteča motnja, saj mu otežuje vsakodnevno delovanje. Pacienti s
hipohondrijo svoje zdravje označijo kot veliko slabše od dejanskega in imajo veliko bolj
izražene psihiatrične simptome kot kontrolna skupina (American Psychiatric Association,
2013).
Osnovna predpostavka hipohondrije je napačna interpretacija enega ali več telesnih
simptomov, kar vodi v strah pred razvojem ali imetjem resne bolezni (Salkovskis in Warvick,
2001). Sedanja diagnostična klasifikacija (American Psychiatric Association, 2013) in
kognitivno-vedenjske tehnike zdravljenja hipohondrije so usmerjeni na disfunkcionalno
interpretacijo simptomov, pri katerih primanjkuje empiričnih dokazov, da ima posameznik
dejansko resno bolezen (Marcus, Hughes in Arnau, 2008). Oboleli posameznik je pretirano
zaskrbljen o svojem zdravju in neprenehoma preverja sebe in svoje telo glede prisotnosti
znakov bolezni, ali pa se venomer izogiba zdravniških preiskav in obiskov zdravnika zaradi
strahu pred možno diagnozo. Prav tako ga slušne ali vizualne informacije v povezavi z
boleznijo, kot npr. časopisni članek o bolezni ali pogovor o bolezni, še močneje prestrašijo.
Takšnega posameznika zdravnikova prepričevanja, da z njim ni nič narobe, ali diagnostični
izvidi, ki dokazujejo posameznikovo zdravje, ne pomirijo, temveč lahko zaskrbljenost še
povečajo. Tako namišljena bolezen postane glavna tema, o kateri posameznik razmišlja in o
tem razglablja z drugimi v različnih socialnih interakcijah, se poslužuje spletnega brskanja za
pridobivanje informacij o specifični bolezni in neprenehoma preverja simptome, ki bi bili
značilni zanj in za njegovo telo. Vse to pa predstavlja začarani krog hipohondrije (American
Psychiatric Association, 2013).
Disfunkcionalna prepričanja o zdravju so se izkazala kot zelo pomemben potencialni faktor,
ki vzdržuje hipohondrijo. Takšna prepričanja vključujejo prevalenco o bolezni (“resne bolezni
so zelo pogoste”), pomen simptomov (“ta simptom prinaša katastrofalne posledice”) in
posledice, če bolezen ni takoj diagnosticirana (katastrofalne in smrtne posledice). Dodatno
5
prepričanje je razumevanje zdravja izključno kot stanja brez simptomov (Fulton, Marcus in
Merkey, 2011). Stone in Costa (1990) ugotavljata, da je poročanje o prisotnosti simptomov
brez dejanske diagnoze bolezni pokazatelj prisotnosti strahu o zdravju zaradi anksioznosti,
depresivnosti ali splošne ranljivosti, hipersenzitivnosti na bolečino, pozitivne ojačitve zaradi
prevzemanja vloge žrtve, prisotnosti bolezenskih izkušenj in posledične tendence k zaznavi,
priklicu in poročanju o simptomih bolezni ter simptomov, ki so pokazatelj česa drugega kot
organske bolezni.
Izraz hipohondrija so prvi uporabili stari Grki pri opisu tegob ob gibanju zgornjega dela
trebuha – od hypo (spodaj) do chondros (prsni hrustanec). V poznem 19. stoletju se je začel
izraz hipohondrija uporabljati za “bolezen brez specifičnega razloga” (Pearlman, 2010). Z
evolucijskega vidika je gnus, ki predpostavlja faktor ranljivosti za razvoj hipohondrije, igral
zelo pomembno vlogo pri zaščiti posameznika pred okužbo, kar je vodilo v izogibanje
bolezni. Izogibanje vključuje zmožnost posameznika, da možne patogene grožnje v okolju
opazi in se jih tudi ubrani (Curtis, Aunger in Rabie, 2004).
Hipohondrijo uvrščamo med somatoformne motnje. Mednarodna klasifikacija bolezni in
sorodnih zdravstvenih problemov MKB-10 (American Psychiatric Association, 2016) uvršča
somatoformne motnje pod stanja, pri katerih se pri posamezniku pojavljajo telesni simptomi,
za katere ni najti medicinske razlage. Glavna značilnost so tudi vztrajne zahteve posameznika
po zdravniških preiskavah, ne glede na negativne izvide in zagotavljanje zdravnikov, da
simptomi nimajo nobene telesne osnove. Pod somatoformne motnje spadajo: somatizacijska
motnja, nediferencirana somatoformna motnja, hipohondrična motnja, somatoformna
avtonomna disfunkcija, trajna somatoformna bolečinska motnja, neopredeljena somatoformna
motnja ter druge somatoformne motnje (American Psychiatric Association, 2016). DSM-5 je
zamenjal termin hipohondrija z dvema novima motnjama, ki omogočata bolj natančno
diagnostiko, individualno pomoč in zdravljenje. Dva nova izraza, ki sta predstavljena v DSM-
5, sta somatska simptomatična motnja ter bolezenska anksiozna motnja. Somatska
simptomatična motnja se nanaša na enega ali več vztrajnih telesnih simptomov, ki povzročajo
močan stres in motijo posameznikovo življenje (Brakoulias, 2014). Bolezenska anksiozna
motnja vključuje preokupacijo z imetjem resne, nediagnosticirane bolezni, pri kateri so telesni
simptomi prisotni v manjši obliki (American Psychiatric Association, 2013).
6
Komorbidnost hipohondrije je preverjala raziskava na vzorcu 2746 posameznikov (Garyfallos
idr., 2008), ki je v rezultatih povzela, da je kar 80% pacientov s hipohondrijo (n=51) imelo še
soobolevno drugo klinično ali osebnostno motnjo. V najvišji meri sta se kot komorbidni
motnji izkazali anksiozna motnja (n=26, 51% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo) ter
depresivna motnja (n= 20, 39% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo). Izmed
osebnostnih motenj se je kot najbolj pogosta komorbidna motnja izkazala obsesivno-
kompulzivna osebnostna motnja (n=11, 22% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo),
sledi ji histrionična osebnostna motnja (n=8, 8% celotnega vzorca pacientov s hipohondrijo).
Podobno je odkrila raziskava na vzorcu 50 psihiatričnih pacientov, pri katerih se je pokazalo,
da ima 31 izmed udeležencev (62%) prisotno še katero izmed drugih duševnih motenj, kot
najbolj pogoste soobolevne motnje hipohondriji so bile izpostavljene anksiozne motnje
(Noyes, Kathol, Fisher, Phillips, Suelyer in Woodman, 1994).
V današnjih časih, ko ima življenje posameznika izjemno hiter tempo, je narasla tudi
skušnjava posameznikov, da sami dosežejo končne zaključke o njihovih domnevnih
simptomih. S tem se je povečala uporaba spleta za raziskovanje posameznikovega zdravja.
Raziskava na vzorcu 255-ih študentov je podala zaskrbljujoče podatke, ki potrjujejo pozitivno
povezavo med hipohondrijo in spletnim brskanjem o informacijah, povezanih z zdravjem in
možnimi boleznimi (Singh in Brown, 2014). Študenti, ki so na spletu iskali informacije, so
poročali o večji napetosti in so posledično obiskali zdravniško pomoč zaradi povišane
zaskrbljenosti o svojem zdravju. Obenem raziskava avtorjev Bennett in Glasgow (2009)
poroča, da je v letu 2009 12,5 milijonov posameznikov s celega sveta na internetu
vsakodnevno raziskovalo o svojem zdravju. Dve nedavni raziskavi sta pokazali, da je 49%
Evropejcev, od tega Finska z najvišjim odstotkom (67%) (Eurostat, 2010) ter 35%
Američanov (Fox in Duggan, 2013) uporabilo medmrežje za raziskovanje o svojem
zdravstvenem stanju, od tega jih je 17,5% kasneje obiskalo strokovnjaka s področja zdravja.
Instrumenti za diagnosticiranje bolezenskih odklonov, ki jih najdemo na spletu, so večinoma
psihometrično neveljavni in nezanesljivi za diagnosticiranje bolezenskih odklonov. Jadad in
Gagliardi (2002) sta v njuni raziskavi lahko pridobila merske karakteristike samo petih izmed
51-ih spletnih diagnostičnih vprašalnikov, saj ostali vprašalniki niso bili standardizirani na
izbrani populaciji. Ob preverjanju merskih karakteristik teh preostalih petih vprašalnikov sta
ugotovila, da tudi ti niso veljavni in zanesljivi. Posledica take vrste spletnih vprašalnikov je
lahko še višja stopnja zaskrbljenosti posameznika, ki se v želji po pomiritvi odloči, da bo
svoje opažene »simptome« zaupal svojemu »zdravniku« – stricu Googlu. Tako posamezniki z
7
uporabo psihometrično neustreznih vprašalnikov in brez strokovnega vodstva pridobijo
alarmantne informacije o svojem zdravju, s pridobljenimi informacijami pa ustvarijo
samodiagnozo, kar sklene začaran krog zaskrbljenosti.
Spletnega brskanja se poslužujejo številni posamezniki, ki želijo s pomočjo kvazi
diagnostičnih spletnih vprašalnikov in opisnih diagnoz izvesti samodiagnozo s ciljem
pomiritve svojih skrbi. Samodiagnoza je lahko zelo nevarna, saj lahko posameznik z
brskanjem po spletu o svojih domnevnih simptomih pride do hujših zaključnih diagnoz, ki se
močno razlikujejo od njegovega dejanskega stanja. Na primer posameznik, ki meni, da ga
pretirano boli glava, lahko z internetnim brskanjem pride do zaključka, da ima možganski
tumor. Prav tako lahko to predstavlja povod, da posameznik prične podcenjevati vlogo
zdravnika in bolj verjame spletni samodiagnozi kot diagnozi zdravnika (Srini, 2010).
8
1.2. Hipohondrija pri študentih psihologije in medicine
V literaturi se za opis stanja, ki se lahko pojavlja tekom študija pri študentih medicine in
psihologije, uporabljajo različni koncepti. Med najbolj pogostimi so hipohondrija (ang. health
anxiety/hypochondriasis) (Azuri in Vinker, 2010; Deo in Lymburner, 2011; Hardy in
Calhoun, 1997; Howes in Salkovskis; 1998; Hunter, Lohrenz in Schwatzman, 1964; Singh,
Hankins in Wienman, 2004; Waterman in Wienman, 2014; Woods, Natterson in Silverman,
1966), sledita sindrom/bolezen študentov psihologije/medicine (ang. psychology/medical
student syndrome/disease) (Azuri in Vinker, 2010; Deo in Lymburner, 2011; Hardy in
Calhoun, 1997; Singh, 2006; Woods idr., 1997) in samodiagnoza (ang. self-diagnosis, Deo in
Lymburner, 2011), medicinskištudentitis (ang. medicalstudentitis, Hunter idr., 1964; Woods
idr., 1966). Termin nosofobija je bil uporabljen samo enkrat (ang. nosophobia) (Hunter idr.,
1964).
Koncept »sindrom študentov medicine« oz. koncept hipohondrije pri študentih medicine je
boljše raziskan koncept v primerjavi s sorodnim konceptom, sindromom študentov
psihologije oz. hipohondrije pri študentih psihologije. Sindrom študentov medicine se
osredotoča samo na študente medicine, medtem ko se sindrom študentov psihologije
izključno osredotoča na študente psihologije. Primarni strah, ki se lahko pojavi v obliki
ponavljajočih hipohondričnih skrbi pri študentih medicine, je strah pred telesnimi boleznimi
(npr. rak) (npr. Waterman in Weinman, 2014) in posledičnimi katastrofalnimi izidi (npr.
smrt), medtem ko se repetitivne hipohondrične skrbi pri študentu psihologije vežejo na
njegovo duševno zdravje (npr. Deo in Lymburner, 2011) in duševne motnje (npr. shizofrenija)
ter posledično katastrofalne izide duševnih motenj (npr. izguba realitetne kontrole).
Za opis dogajanja pri študentih psihologije smo uporabili koncept hipohondrije in
samodiagnoze. Za opis pojava pri študentih, ki so izpostavljeni informacijam o boleznih in jih
pridobijo tekom študija s študijsko literaturo, s predavanji profesorjev ter s kliničnimi vajami,
pa smo uporabili koncept sindroma študentov psihologije. Reakcijo, ki jo študenti lahko
doživijo tekom študija, opisujemo kot kratkotrajno obliko hipohondrije v manjših
razsežnostih, ki pa se lahko, glede na osebnostne značilnosti študenta, spremeni v klinično
motnjo – hipohondrijo. Prav tako termin samodiagnoza uporabljamo za študente psihologije,
ki ob prebiranju študijske literature v omenjenih diagnostičnih kriterijih najdejo sebe in svoje
9
težave ter si ustvarijo samodiagnozo. Kot nadpomemnko hipohondriji in samodiagnozi pri
študentih psihologije uporabljamo sindrom študentov psihologije.
1.2.1. Sindrom študentov medicine
Če je verjeti stereotipom, je začetek študija medicine eden izmed boljših načinov za nastanek
hipohondrije pri posamezniku, diploma oz. končanje študija pa eden izmed boljših načinov,
da se tega stanja ozdravi (Zuger, 2004). Fox in Lief (1963) sta odkrili, da najpogostejši razlog
za neuspeh študenta pri študiju medicine ni intelektualna nezmožnost posameznika, temveč
stres. Študij medicine študente izpostavi zahtevnim in tekmovalnim okoliščinam ter jim, za
razliko od drugih študijev, podaja znanje o telesnem zdravju in tudi telesnem »nezdravju« oz.
različnim boleznim in motnjam. Tako študent medicine z manjšimi fiziološkimi ali
psihološkimi simptomi, ki jih je pred študijem obravnaval kot normalne, glede na znanje, ki
ga pridobiva tekom študija, le-te označi za patološke (Singh idr., 2004). Študenti medicine
tako pogosto obiščejo zdravnike zaradi samodiagnosticiranih smrtnih bolezni, da se je kot
posledica oblikoval koncept »sindrom študentov medicine«.
Sindrom študentov medicine je pojav, pri katerem študenti medicine menijo, da trpijo za
simptomi bolezni (Deo in Lymburner, 2011) ali pa jih je pretirano strah bolezni, o katerih se
učijo (Woods idr., 1966). Učenje o specifični bolezni lahko študenta medicine vodi do
neustrezne interpretacije svojih fizičnih simptomov. Svoje simptome, ki jih je prej obravnaval
kot normalne, začne ob prebiranju literature obravnavati kot pravi znak bolezni (Singh idr.,
2004).
Prvi, ki je opisal ta fenomen, je bil Lincoln Walton (1908). Opisal je, da so bili profesorji
medicine velikokrat obkroženi s študenti, ki so se bali, da imajo bolezni, o katerih se učijo.
Ob učenju se pozornost študenta medicine usmeri na del telesa, ki ga preučuje, in vsakršen
znak spodbudi pravi alarm. Znanje, ki ga ima, vsako manjšo in neškodljivo senzacijo na
telesu pretvori v resen simptom.
Strokovnjaki kot razlog pojava sindroma pri študentih medicine navajajo neizkušenost in
mladost študentov, ki so bili ob začetku študija prvič izpostavljeni resnim in smrtnim
boleznim, kar je vodilo v prestrašenost, občutek ranljivosti ter umrljivosti (Zuger, 2004). Kot
drugi možen razlog za pojav omenjenega sindroma strokovnjaki poudarjajo tudi vpliv
10
čustvenega stresa in osebnih okoliščin študenta na pojav hipohondričnih skrbi. Telesna
preokupacija in hipohondrija sta lahko zgodnja pokazatelja tega, da je posameznik v težji
stiski. Študent se lahko hipohondričnih skrbi obrani tudi z obrambnimi mehanizmi, kot so
humor, zanikanje in potlačitev (Lief idr., 1963). Večina študentov si za premostitev pomaga z
bolj poglobljenim branjem literature o preučevani bolezni ali pa s posvetom z zdravnikom ali
s profesorjem (Woods idr., 1966).
Moss-Morris in Petrie (2001) sta ugotovila, da so študenti prvega letnika študija medicine bolj
nagnjeni k hipohondričnemu razmišljanju kot študentje tretjega letnika študija medicine, pri
katerih hipohondrije ni več zaznati. Kot vzrok odsotnosti hipohondrije pri študentih tretjega
letnika sta navedla dejstvo, da imajo študenti v tem obdobju že dovolj izkušenj in so razvili
strategije spoprijemanja, ki jim omogočajo, da niso več zaskrbljeni glede svojega zdravja.
Prav tako so v raziskavi na vzorcu 505 študentov medicine iz Izraela ugotovili, da so študenti
prvega letnika medicine v obdobju enega leta zaradi skrbi o svojem zdravju v višji meri
obiskali zdravnika ali profesorja s področja medicine, kot pa študenti višjih letnikov (Azuri in
Vinker, 2010).
Ena izmed raziskav je pokazala, da se je v vzorcu 33-ih študentov medicine sindrom
študentov medicine pojavil kar pri 26-ih študentih, tj. v 78,8%. Študenti so poročali, da jih je
fizičnih bolezni kar dvakrat bolj strah kot psihiatričnih motenj. Poročali so o strahu pred
tuberkulozo, rakom, kroničnim vnetjem ledvic in kardiovaskularnimi boleznimi ter številnimi
psihopatološkimi motnjami (Woods idr., 1966). Ugotovili so tudi, da študenti medicine
doživljajo obliko hipohondrije kot posledico izpostavljenosti kliničnemu treningu (Howes in
Salkovskis, 1998) in jo doživljajo v enaki jakosti skozi vsa leta študija (Woods idr., 1966).
Omenjeni študenti so poročali, da pride do ozdravitve spontano, v večini pa s podrobnim
branjem študijske literature ali z obiskom strokovnjaka s kliničnega področja. Na izbranem
vzorcu je 23 študentov (tj. 69,7%) poročalo, da so zaradi strahu glede svojega duševnega
zdravja želeli obiskati psihiatrično zdravljenje. Izmed teh je 5 študentov poročalo o fobičnem
izogibanju prebiranja literature in kontinuiranem izogibanju kliničnemu treningu v obliki
praktičnega dela. Izmed 23-ih študentov jih je 20 poročalo o pretekli pozitivni prisotnosti
sindroma študentov medicine, 9 študentov pa je obiskalo specialista s področja duševnega
zdravja. V ospredju 18-ih študentov je bil strah pred lastno latentno homoseksualnostjo.
Omenjeni študenti so poročali o oteženem delu s pacienti, ki imajo podobne seksualne skrbi
(Woods idr., 1966).
11
Raziskava kitajskih študentov medicine je pokazala, da so bili simptomi hipohondrije prisotni
pri 47,3% študentov. Prav tako so odkrili, da je bila hipohondrija kot motnja pri kitajskih
študentih povezana samo z osebnostno potezo nevroticizma, z ostalimi štirimi potezami iz
modela Velikih pet pa takšne povezave niso dokazali (Shi, Liu, Wang in Wang, 2015).
Raziskava, ki je bila izvedena na 500-ih študentih medicine v Iranu, je zaključila, da je 57
študentov imelo manjšo stopnjo prisotnosti simptomov hipohondrije in 13 študentov zmerno
stopnjo prisotnosti simptomov hipohondrije. Prav tako so odkrili, da so študentke bolj ranljive
za razvoj simptomov hipohondrije kot študentje ter da so bili študenti na 1. stopnji študija bolj
ranljivi za hipohondrijo kot pa študenti 2. stopnje (Talaei, 2009).
Nasprotno pa je raziskava na vzorcu študentov medicine in prava pokazala, da je bil moški del
vzorca omenjenih študentov bolj dovzeten za hipohondrijo kot ženski. Prav tako so odkrili, da
so bili tisti študenti, ki so imeli v družini posameznika z resno boleznijo, manj hipohondrični
(Ellingsen in Wilhelmsen, 2002). Raziskava na britanskih študentih medicine pa je prišla do
nasprotujočih ugotovitev – rezultati so pokazali, da hipohondrija pri študentih medicine ni
bila prisotna ter da pri njih ni opaziti visoke stopnje hipohondrije (Singh idr., 2004). Nekatere
raziskave so potrdile, da dosegajo kriterije za klinično motnjo hipohondrije le nekateri izmed
študentov medicine, ki trpijo za omenjenim sindromom (Singh idr., 2004; Woods idr., 1966).
Woods in sodelavci (1966) so na izbranem vzorcu 33-ih študentov medicine ugotovili, da je
23 študentov, t.j. 69,7%, poročalo o strahu glede njihovega duševnega zdravja do točke, ko so
želeli obiskati psihiatrično zdravljenje. Izmed 23-ih študentov jih je 20 poročalo o simptomih
sindroma študentov medicine, 9 študentov pa je obiskalo specialista s področja duševnega
zdravja. Raziskava je prav tako odkrila, da ne obstaja povezava med sindromom študentov
medicine in želenim delom na področju psihiatrije kot specializacije. Sindrom študentov
medicine, čustven konflikt in želja po psihiatričnem zdravljenju so se pojavljali v enaki meri
pri študentih, ki so želeli delati na področju psihiatrije, kot tistih, ki niso.
Večina študentov, ki je imela hipohondrične skrbi in v določeni meri izražen sindrom
študentov medicine, o tem ni poročala, predvsem zaradi strahu pred kritiko in
posmehovanjem drugih strokovnjakov in študentov. Woods in sodelavci (1966) so prav tako
izpostavili, da obstaja velika možnost, da bodoči strokovnjak s področja telesnega ali
duševnega zdravja svojo nagnjenost k hipohondričnemu razmišljanju skriva, saj je tekom
12
praktičnega dela kot študent velikokrat izpostavljen posmehovanju hipohondričnim
pacientom s strani zdravniškega osebja in drugih strokovnjakov. Kot bodoči strokovnjak
skriva svoje strahove tudi zato, ker ga je strah, da se mu bodo v primeru, če bo pokazal svoje
ranljivosti, posmehovali, ga kritizirali in ga obravnavali kot nekompetentnega za izvajanje
dela.
Podobno dogajanje kot pri študentih medicine je bilo opaženo in raziskano pri študentih
psihologije (Deo in Lymburner, 2011; Hardy in Calhoun, 1997; Mills, 1955; Wise, 1959).
Woods in sodelavci (1966) so takšno vrsto dogajanja opisali kot psihiatrični sindrom
študentov medicine ter ga definirali kot bolj kroničnega in manj prehodnega kot pri obliki
sindroma pri študentih medicine. To pa zaradi manjše dokazljivosti in konkretnih dokazov
duševnih v primerjavi s telesnimi motnjami. Hardy in Calhoun (1997) sta prva opisala, da se
podobno dogajanje pojavlja tudi pri študentih psihologije in pojav opisala kot sindrom
študentov medicine pri študentih psihologije. Koncept sindroma študentov psihologije sta
nadalnje opisala in raziskovala Deo in Lymburner (2011).
13
1.2.2. Sindrom študentov psihologije
“Ko se s prijateljicami dobimo na kavi, se velikokrat zberemo tri študentke psihologije in dve
študentki drugih smeri. Slednji se velikokrat pohecata, da psihologinje med pogovorom
ogromnokrat analiziramo dobesedno vse. Skozi študij sem ugotovila, da sama ne poskušam
analizirati le drugih ali situacije, temveč velikokrat tudi sebe: "Zakaj zdaj občutim to čustvo?
Kaj to pomeni? Je ta misel normalna? Je bila moja reakcija pretirana? Kakšna je moja
diagnoza?". Ob večurnem učenju in ponavljanju o različnih duševnih motnjah sem se včasih v
potezah kakšne tudi našla in se nekoč celo samodiagnosticirala z generalizirano anksiozno
motnjo, ali pa me je bilo strah, da bom npr. tudi jaz, ko bom imela otroka, dobila poporodno
depresijo. Vem, da nisem edina, saj se mi je npr. sošolka enkrat potožila, da se ji zdi, da pri
sebi zaznava poteze patološkega narcisa, naštela pa bi lahko še druge primere. »
(Vir: Pismo udeleženke raziskave, študentke študija psihologije)
14
Za sindrom študentov psihologije je značilno, da študenti psihologije verjamejo, da imajo
simptome duševnih bolezni, o katerih se učijo (Deo in Lymburner, 2011). Študenti smeri, ki
so usmerjene na delo s telesnimi in duševnimi motnjami, predstavljajo idealni vzorec
udeležencev, saj je številne avtorje zanimalo, ali so le-ti bolj nagnjeni k hipohondriji kot
študentje drugih smeri, ki niso usmerjeni na delo z ljudmi. Tako je Mills (1955) primerjal
študente, ki so obiskovali študijski predmet psihopatologija, s študenti zgodovine, ki predmeta
niso obiskovali. Študijski predmet psihopatologija je bil v številnih raziskavah opredeljen kot
potencialno škodljiv predmet, ki ima lahko negativne posledice za študenta s specifičnimi
osebnostnimi lastnostmi. Mills je v rezultatih raziskave predstavil, da omenjeni študenti
doživljajo višjo stopnjo hipohondrije kot študenti zgodovine. Podobno je na prvi študijski dan
študentov raziskoval Wise (1959), ki je enako kot predhodnik omenjene študente primerjal s
študenti komunikologije in ugotovil, da študenti komunikologije v manjši meri poročajo o
psihosomatskih in psihiatričnih simptomih.
Kasnejše raziskave o sindromu študentov psihologije so bile izvedene tudi s strani avtorjev
Hardy in Calhoun (1997), ki sta intervjuvala študente psihologije pred obiskom predmeta
psihopatologija in po njem ter jih prosila, da so na lestvici označili stopnjo skrbi za svoje
duševno zdravje. Ugotovila sta, da študenti psihologije niso bili nagnjeni k hipohondriji.
Deo in Lymburner (2011) sta v njuni raziskavi na vzorcu 176-ih študentov dodiplomskega
programa psihologije predpostavljala, da bo stopnja hipohondrije naraščala z letnikom študija.
Prav tako sta predpostavljala, da je izpostavljenost informacijam o psihopatoloških duševnih
motnjah tekom študijskih predmetov lahko povod za naraščanje hipohondričnih skrbi študenta
za njegovo duševno zdravje. Na tem področju so Curtin in sodelavci (2004) na vzorcu
študentov odkrili (N=37), da so tisti, ki so v danem semestru bili udeleženci študijskega
predmeta psihopatologija, v večji meri poročali o želji po obisku psihoterapevta (89,2%).
Pomemben faktor, ki pripomore k vztrajnemu stanju zaskrbljenosti študenta psihologije z
določenimi osebnostnimi lastnostmi, je poizkus samodiagnosticiranja svojih težav z
opredeljenimi duševnimi motnjami. Ob poslušanju predavanj ali ob branju izpitne literature
psihopatoloških tematik študent psihologije diagnostične kriterije aplicira nase v obliki
samodiagnoze, kar lahko vodi v iskanje dokazov o svojem (ne)zdravju in posledično povišano
zaskrbljenost študenta.
15
Hardy in Calhoun (1997) sta odkrila povezavo med hipohondrijo in želenim prihodnjim
delom študenta psihologije na področju klinične psihologije. Pri vzorcu 119-ih študentov
psihologije je 37 študentov poročalo, da želijo opravljati delo specialista klinične psihologije.
Le-ti so poročali o statistično pomembni prisotnosti hipohondrije in o zaskrbljenosti glede
duševnega funkcioniranja, medtem ko pa se hipohondrija pri tistih, ki so želeli delati na
drugih področjih, ni pokazala kot statistično pomembna. Prav tako sta odkrila, da so tisti
študenti, ki so želeli delo nadaljevati na področju svetovanja in psihoterapije, v preteklosti že
bili udeleženi psihiatričnega zdravljenja. Dodatno sta avtorja pri preučevanju povezave med
hipohondrijo in obiskom strokovne pomoči študenta odkrila, da so tisti, ki so že obiskali
strokovno pomoč (N=32), poročali o višji stopnji hipohondrije kot tisti študenti, ki je niso.
Nasprotno pa sta ugotovila, da udeležba mlajših študentov psihologije na psihopatoloških
predavanjih ne poviša zaskrbljenosti glede lastnega duševnega zdravja, temveč poviša stopnjo
zaskrbljenosti študenta za duševno zdravje svojih družinskih članov.
Ob preučevanju študentov psihologije je veliko avtorjev zanimalo, ali se za poklic odločijo
zato, ker imajo tudi sami ali njihovi bližnji težave na področju duševnega zdravja. “Ranjen
zdravilec” je koncept, ki ga je kot prvi opisal Jung (1951) in zajema psihologe, ki zaradi svoje
duševne »ranjenosti« zdravijo paciente, ki so prav tako »ranjeni«. Veliko strokovnjakov s
področja zdravja (zdravniki, psihiatri, psihologi, psihoterapevti) so v svoji primarni družini
izkusili različne potencialne stresorje, kot so zanemarjanje, alkoholizem, zloraba ter
izpostavljenost fizičnim in duševnim motnjam (Racusin, Abramowitz in Winter, 1981), kar
lahko predstavlja željo študenta oz. poškodovanega zdravilca, da za svoj poklic izbere delo,
pri katerem zdravi in pomaga drugim. Hardy in Calhoun (1997) sta na vzorcu 119-ih
študentov psihologije odkrila, da je izraženost ranjenega zdravilca bolj vidna v zgodnjih letih
kariernega dela na področju psihologije. Zanimalo nas je, ali so tisti, ki imajo diagnozo
duševne motnje, bolj hipohondrični kot tisti, ki je nimajo.
Za pridobitev podatkov smo uporabili kratek vprašalnik hipohondrije HAI (Short Health
Anxiety Inventory, Salkovskis, Rimes, Warwick in Clark, 2002), ki je bil uporabljen kot del
baterije vprašalnikov v raziskavi o sindromu študentov medicine (Howes in Salkovskis,
1998), in ga s pomočjo strokovnjakov s področja duševnega zdravja preoblikovali za sindrom
študentov psihologije. Dodatno smo za preučevanje sindroma študentov psihologije uporabili
vprašalnik psiholoških opisnih diagnoz za merjenje stopnje samodiagnoze pri študentih (Deo
in Lymburner, 2011).
16
1.3. Dejavniki hipohondrije
1.3.1. Osebnost
Pojem »osebnost« pomeni relativno trajne vzorce mišljenja, doživljanja, vedenja in čutenja,
vključno z ustreznimi fiziološkimi procesi. Omenjeni vzorci morajo biti časovno trajni in
nespremenljivi v različnih situacijah. Izražanje posameznih značilnosti lahko povezujemo v
osebnostne poteze (Možina in Schiepek, 2012). Sodobne opredelitve osebnosti poudarjajo, da
pri sami definiciji osebnosti ne smemo vključevati inteligentnosti. Tako recimo Haslam
(2007) trdi, da osebnost zajema tiste medosebne razlike, ki so psihološke narave (razlike v
mišljenju, čustvih, motivaciji in vedenju) in niso vezane na področje inteligentnosti. Opisuje
jih kot dokaj trajne dispozicije in ne le kot prehodna stanja, ki oblikujejo dokaj široke in
posplošljive vzorce.
1.3.2. Teorije osebnosti
Allport (1937) je osebnost opredelil kot dinamično organizacijo znotraj posameznika, ki na
različne načine določa njegovo vedenje in mišljenje. Menil je, da je osebnost biološko
definirana in izoblikovana glede na posameznikovo okolje. Freud (1961) je osebnost opredelil
v treh strukturnih delih – id, ego in superego, ki se razvijajo v različnih obdobjih življenja.
Jung (1921, v Musek, 2005) je razdelil posameznike na dva tipa osebnosti: na ekstravertni ter
introvertni tip, kar pomeni, da se lahko psihološka energija pri introvertiranemu tipu usmerja
navznoter, k notranjem doživljanju ali pri ekstravertnemu tipu navzven, v zunanji svet .
Eysenckova je omenjeno delitev osebnostni vključil in dodatno opredelil v obliki treh
faktorjev in sicer: ekstravernost-introvertnost, nevroticizem, ter psihoticizem (Eysenck, 1991).
Cattell (1965) se ni strinjal z Eysenckovo osebnostno teorijo in poudaril, da obstaja veliko več
faktorjev osebnosti posameznika. Poudaril je tudi, da je osebnost posameznika tista, ki določa
njegovo obnašanje, na podlagi le-te pa lahko napovedujemo, kaj bo določena oseba storila v
specifični situaciji. Musek, slovenski raziskovalec na področju osebnosti, je osebnost definiral
kot razmeroma trajajoč konstrukt, ki se ponaša z edinstveno celoto telesnih, duševnih in
vedenjskih značilnosti posameznika, po katerih se le-ta razlikuje od drugih (1993).
Obstajajo različni strukturni modeli osebnostnih značilnosti. Med njimi je model Velikih pet
faktorjev osebnosti, ki nudi uporabno deskriptivno taksonomijo za večino osebnostnih
17
značilnosti glede na pričevanje številnih osebnostnih psihologov (John, Naumann in Soto,
2008). Diagnostični instrumenti, ki merijo velikih pet faktorjev osebnosti so vprašalnik
velikih pet ali BFQ (Big five questionnaire, Costa in McCrae, 1992), vprašalnik NEO-PI-R
(Costa in McCrae, 1992) ter vprašalnik Velikih pet BFI (Big five inventory, John in
Srivastava, 1999). V naši testni bateriji smo uporabili slednji vprašalnik.
1.3.3. Velikih pet faktorjev osebnosti
Faktorski model osebnostih potez je osnovan na Galtonovem pristopu iz 19. stoletja,
imenovanem leksična hipoteza, ki predpostavlja, da izrazi, ki jih ljudje uporabljajo za opis
drug drugega, sestavljajo vzorce. Na podlagi teh vzorcev opazimo razlike v osebnostih
(Goldberg, 1993). Leta 1936 sta Allport in Odbert 18.000 izrazov, izbranih na osnovi
pregleda slovarskih gesel, ki se uporabljajo za opis ločevanja vedenja posameznikov,
razvrstila v štiri kategorije osebnostnih lastnosti. Catell je iz vseh izrazov izluščil 4500, jih
opredelil kot 35 spremenljivk ter jih s faktorsko analizo identificiral v 12 osebnostnih
faktorjev (John in Srivasta, 1999). Preliminarna podpora za Velikih pet faktorjev, ki so bili
prvotno označeni kot surgentnost (ekstravertnost), emocionalna stabilnost (nevroticizem),
vestnost, sprejemljivost in kultura (odprtost), in so se prvotno pojavili v zgodnjih letih leta
1960 z analizo podskupin izrazov, ki sta jo izvedla Tupes in Cristal na podlagi liste Allporta
in Odberta (Goldberg, 1993). Zaradi demoralizacije osebnostne psihologije v 70-ih letih se je
model Velikih pet faktorjev osebnosti pojavil kasneje (McCrae in John, 1992).
Model Velikih pet faktorjev osebnosti je trenutno najbolj uveljavljen in uporabljen strukturni
model osebnostnih značilnosti (McCrae in Costa, 1997). Je hierarhično organiziran v obliki
petih osnovnih dimenzij: ekstravertnost, odprtost, vestnost, sprejemljivost in nevroticizem
(McCrae in John, 1992). Musek (2005) meni, da lahko pet velikih faktorjev osebnosti
tolmačimo kot prave temeljne dimenzije osebnosti. Faktorji osebnosti so se prav tako izkazali
konsistentni in stabilni v času (McCrae in Costa, 2006). Vsaka omenjena dimenzija opisuje
kontinuum od enega ekstrema do drugega. To pomeni, da je vsak posameznik umeščen nekje
na kontinuumu vsake dimenzije, kar rezultira v kompleksnem setu različnih kombinacij
(Jensen, 2015). S tem modelom je, v iskanju temeljnih dimenzij osebnosti, dosežena visoka
stopnja soglasnosti (McCrae in John, 1992). Vrednost modela je tudi v tem, da vnaša red in
strukturo v kaos vseh teorij o osebnosti in osnuje enoten model osebnostnih značilnosti
(Funder, 2001).
18
V pričujočem magistrskem delu smo za preučevanje hipohondrije pri študentih uporabili
poteze ekstravertnost, vestnost in nevroticizem, ki so se v pretekli literaturi izkazale kot
povezane s hipohondrijo, samodiagnozo in sindromom študentov psihologije. V Tabeli 1
prikazujemo podrobnejši opis le-teh dimenzij, skupaj s preostalimi faktorji osebnosti.
Velikih pet faktorjev osebnost (Matthew in Deary, 1998) Faktor Opis
Nevroticizem Tesnobnost, pretirana samokritičnost, sovražnost, depresivnost,
impulzivnost, ranljivost.
Ekstravertnost Toplina, aktivnost, druženje, samozavest, iskanje vzburjenja, pozitivne emocije.
Odprtost Domišljija, globoko doživljanje, estetski čut, akcije, ideje, vrednote.
Sprejemljivost Zaupanje, prilagojenost, odkritost, altruizem, skromnost, blagost.
Vestnost Kompetentnost, red, storilnost, čut dolžnosti, samodisciplina, odločnost.
1.3.3.1. Ekstravertnost
Ekstravertnost je osebnostna poteza, ki vključuje poteze asertivnosti, socialnosti, aktivnosti
ter pozitivne emocionalnosti (John idr., 2008).
Visoki rezultati na lestvici ekstravertnosti kažejo na osebo, ki je pogumna, asertivna in
gregarna, nizki rezultati pa kažejo na osebo, ki je pasivna, tiha in zadržana (Smillie, Wilt,
Kabbani, Garratt in Revelle, 2015). Obstaja močna povezava med ekstravernostjo in
pozitivnim afektom (Smillie idr., 2015). Prav tako veliko raziskav poroča o pozitivni
povezanosti ekstravertnosti z zadovoljstvom z življenjem. Povezana sta na podlagi bioloških,
genetskih in situacijskih spremenljivk (Costa in McCrae, 1980). Posamezniki z visoko stopnjo
ekstravertnosti so bolj srečni ne glede na spol, starost ali rasno pripadnost. Možni vzroki za to
bi lahko bili, da ignorirajo negativne dražljaje iz svojega okolja, se spominjajo preteklih
dogodkov na pozitiven način, imajo višjo stopnjo socialnih spretnosti in medosebne
kompetentnosti, dobivajo več socialne podpore (McAdams, 2009). Posamezniki z visoko
stopnjo ekstravertnosti največ pridobijo z aktivnostmi, ki vključujejo visoko stopnjo
medosebnega kontakta (Lyubomirsky, Sheldon in Schkade, 2005) in doživljajo pozitivne
emocije, ki so zelo intenzivne in trajajo dlje časa. Nasprotno pa posamezniki z visoko stopnjo
nevroticizma doživljajo negativne emocije, ki trajajo dlje časa. Čas oz. trajanje pozitivnih
Tabela 1
19
emocij je najbolj izstopajoč napovednik ekstravertnosti, medtem ko je frekvenca negativnih
emocij najbolj izstopajoč napovednik nevroticizma (Verduyn in Brans, 2012).
1.3.3.2. Nevroticizem
Nevroticizem je druga temeljna dimenzija, ki je prisotna pri vseh pomembnih modelih
osebnostnih struktur in je nedvomno univerzalna (Musek, 2005). Nevroticizem je osebnostna
poteza posameznika, zaradi katere doživlja negativne emocije v neprijetnih okoliščinah, kot
sta frustracija in izguba (Brodsky, 2012). Anksioznost in depresivnost sta pomembni sestavini
nevroticizma, poleg tega so tu še nagnjenost k odvisnosti, obsesivnosti in kompulzivnosti ter
hipohondričnost (Musek, 2010). Anksiozna komponenta nevroticizma je usmerjena navznoter
in vključuje nagnjenost posameznika k žalosti, tesnobi, krivdi in pomanjkanju občutka
varnosti. V nasprotju z njo pa se razdražljiva negativna emocionalnost nanaša na navzven
usmerjeno jezo, sovražnost, ljubosumje, frustriranost in razdražljivost (Avsec, 2007).
Nevroticizem je osebnostna poteza, ki je najbolj močno in konsistentno povezana s stresnimi
simptomi (Matthews in Deary, 1998). Posamezniki z visoko stopnjo nevroticizma so bolj
dovzetni za stres in bolj emocionalno reagirajo na težave v vsakdanjem življenju (Matthews
in Deary, 1998). Jerram in Coleman (1999) sta ugotovila, da je nevroticizem povezan z
visoko stopnjo samodiagnosticiranja, slabšo percepcijo o svojem zdravju ter s pogostejšim
obiskom zdravnikov med starostniki. Visoka stopnja nevroticizma je osebnostna podlaga
mnogim psihičnim motnjam, zlasti pa čustvenim (nevrotskim) motnjam (Musek, 2005). Tako
ni presenetljivo dejstvo, da nevroticizem bolj kot katerakoli druga osebnostna lastnost
napoveduje psihopatologijo in posledične klinične motnje, kot so anksiozne motnje,
razpoloženjske motnje in uporaba psihoaktivnih substanc (Lahey, 2009). Klinični pacienti, ki
trpijo za depresijo ali generalizirano anksiozno motnjo, so pokazali visoke vrednosti na
podlestvici nevroticizma (Matthews in Deary, 1998). Teorije, ki so želele ponazoriti povezavo
med nevroticizmom in duševnimi motnjami, so vključevale tezo modela ranljivosti, in sicer,
da nevroticizem posredno ali neposredno vodi do duševnih motenj zaradi negativne
pristranskosti v pozornosti, interpretacije informacij in neučinkovitega spoprijemanja. Prav
tako obstaja teza, da nevroticizem in duševne motnje ležijo na istem spektru, pri čemer je
duševna motnja vrhunec spektra nevroticizma. Visoka stopnja nevroticizma je namreč
ekvivalentna simpotomom duševnih motenj. Avtorji prav tako poudarjajo, da imajo duševne
20
motnje in nevroticizem skupne genetske in okoljske determinante, ki predstavljajo temelj
statistične povezave med njimi (Ormel idr., 2013).
1.3.3.3. Vestnost
Gre za osebnostno dimenzijo, ki jo definira odnos do moralnih norm, vrednot, dolžnosti in
odgovornosti, samokontrola, red, marljivost, urejenost, odločnost, premišljenost, storilnost ter
težnja po doseganju in dovršenosti (Musek, 2010). Vestni posamezniki verjamejo v
dolgoročno planiranje, imajo odlično tehnično znanje in so dobro opremljeni z
organizacijskimi veščinami (McCrae in Costa, 1999). Dobro kontrolirajo socialne impulze,
kar pripomore k temu, da razmislijo, preden odreagirajo. V ospredje postavljajo njihovo delo,
kar jih naredi za močne pripadnike norm in pravil (John in Srivastava, 1999). Vestnost
pomembno napoveduje veliko število pokazateljev zdravstvenega stanja. Rezultati študij so
pokazali, da so vestnost in vse njene facete negativno povezane z vedenjem, ki predstavlja
tveganje za zdravje in pozitivno povezane z vsemi indikatorji zdravega življenja. Lastnosti
vestnosti, kot so vztrajnost, zanesljivost in samodisciplina, pripomorejo k zdravemu načinu
življenja in s tem posredno k dolgi življenjski dobi in zdravju (Wiebe in Christensen, 1997, v
Avsec, 2007).
1.3.3.4. Napovedne vrednosti posameznih dimenzij
Goodwin in Egstrom (2002) pa ugotavljata, da so nizka stopnja nevroticizma ter visoka
stopnja ekstravernosti in vestnosti povezani s pozitivno zaznavo svojega zdravja pri zdravih
in bolnih posameznikih. Deo in Lymburner (2011) sta v svoji raziskavi raziskovala povezavo
Velikih pet s sindromom študentov psihologije ter predpostavljala, da bo nevroticizem s
samodiagnozo pozitivno povezan, potezi ekstravernost in vestnost pa negativno. Konsistentno
s prejšnjimi raziskavami s tega področja sta predpostavljala, da se potezi odprtost in
sprejemljivost ne bosta pokazali kot povezani s hipohondrijo. Ena izmed njunih hipotez je
predpostavljala, da so nevroticizem, ekstravertnost in vestnost moderatorji odnosa med
izpostavljenostjo študenta psihopatološkim študijskim predmetom ter pojavnostjo
hipohondrije pri študetih psihologije. Ugotovila sta, da je le nevroticizem od vseh petih
dimenzij velikih pet faktorjev osebnosti pozitivno povezan z zaskrbljenostjo glede svojega
duševnega zdravja, medtem ko pa omenjene osebnostne poteze pri študentu psihologije niso
moderirale odnosa med psihopatologijo in hipohondrijo (Deo in Lymburner, 2011).
21
Razlike med spoloma v osebnostnih lastnostih so večinoma konsistentne s spolnimi stereotipi:
ženske poročajo o višjem nevroticizmu, sprejemljivosti, toplini, odprtosti za občutja, moški pa
imajo višje vrednosti v asertivnosti in odprtosti za ideje. Velikost razlik je različna glede na
kulturo. Največje razlike so v evropskih in ameriških kulturah, kjer se tradicionalne moške
vloge pojavljajo v manjših razsežnostih, kar je v nasprotju z modelom t.i. socialnih vlog
(Avsec, 2007). Med moškimi se je vestnost izkazala kot pozitivno povezana z dobro
predstavo o svojem zdravju, medtem pa je bila med ženskami sprejemljivost povezana z
manjšim obiskom zdravnikov in nižjim samodiagnosticiranjem bolezni pri posamezniku
(Jerram in Coleman, 1999).
Raziskave odnosa med splošno hipohondrijo in petimi faktorji osebnosti so pokazale
pozitivno korelacijo med hipohondrijo in nevroticizmom (Cox, Borger, Asmundson in Taylor,
2000). Prav tako so ugotovili, da obstaja negativna korelacija med vestnostjo in hipohondrijo.
Raziskovalci so domnevali, da to zaradi tega, ker posamezniki, ki dosežejo visoke vrednosti
na področju vestnosti, ohranjajo boljše zdravstvene navade (Cox idr., 2000). Bolezensko
vedenjski model (ang. Illness behaviour model) označuje povezavo med nevroticizmom in
močno previdnostjo pri zdravstvenem stanju posameznika ter hipohondrijo. Johnson (2003)
ugotavlja povezanost nevroticizma s poročanjem posameznika o simptomih napetosti (visok
krvni pritisk, bolečine v vratu, migrene), kar lahko vodi v dejanska bolezenska stanja.
1.3.4. Zasebno samozavedanje
22
Raziskovanje samozavedanja se je pričelo s konceptualizacijo avtorja Argyle (1969), ki je
samozavedanje opisoval v luči socialne psihologije in povezanosti s socialno interakcijo.
Nadaljevalo se je v luči eksperimentalne psihologije s teorijo avtorjev Duval in Wicklund
(1972) o samozavedanju kot trenutnem stanju, z glavno idejo, da lahko posameznik v vsakem
renutku usmeri svojo pozornost nase ali na okolje. Fenigstein, Scheier in Buss (1975) so
samozavedanje opredelili kot konsistentno tendenco posameznika, da usmerja pozornost na
pridobivanje informacij o sebi in je osrednji koncept preučevanja vedenja posameznika.
V psihoanalizi je samozavedanje opredeljeno kot orodje, ki ga lahko posameznik uporabi za
prepoznavanje svojih nezavednih misli, motivov in obramb, kar lahko vodi v povečan uvid
posameznika v lastno osebnost (Fenigstein idr., 1975). Ločimo med samozavedanjem kot
trenutnim stanjem in kot osebnostno lastnostjo. Nekateri posamezniki posvetijo veliko časa
razmišljanju in analizi svojih občutkov, emocij, vedenj, po drugi strani pa se nekateri
posamezniki z majhno stopnjo samozavedanja ne zavedajo svojih motivov in niti tega, kako
jih dojemajo drugi. Ta vidik se nanaša na kompleksnost jaz-shem oz. kompleksnost
samopodobe (Carver in Scheier, 1992).
Samozavedanje lahko opredelimo s pomočjo teorij nadzora, bega in objektivnega
samozavedanja. Teorija objektivnega nadzora (Duval in Wicklund, 1972) opredeljuje
samozavedanje kot dejavnik, ki vpliva na odločitev ali na vedenje posameznika v situaciji, v
kateri se nahaja. Po tej teoriji je posledica usmerjenosti k lastnemu jazu kritično ocenjevanje
tistega vidika jaza, ki je trenutno aktiven, kar pa vodi k negativnim čustvom zaradi vidne
neskladnosti med dejanskim stanjem in posameznikovi idealni predstavi o sebi (Duval in
Wicklund, 1972). Nadzorna teorija (Carver in Scheier, 1982) v svoji opredelitvi upošteva tudi
medosebne razlike v pogostosti usmerjanja pozornosti nase. Posameznik lahko v določenem
trenutku usmeri vidike na zasebne ali na javne vidike osebnosti. Nadalje teorija bega od sebe
oz. teorija mazohozima avtorja Baumaisterja (1988) poudarja, da zaradi današnje družbe
polne individualizma in avtonomije, posamezniki velikokrat uporabljajo mazohizem kot
obliko bega pred samozavedanjem. Poudarja, da ko posameznik želi pobegniti pred
usmerjanjem pozornosti nase, želi v osnovi pobegniti od slabih in negativnih misli o sebe ter
posledične slabe samopodobe.
James (1890) je samozavedanje ločil na tri komponente selfa kot objekta: materialni self,
socialni self in duhovni self. Fenigstein (1987) je socialni self razdelil na javni in zasebni oz
23
na javno samozavedanje in zasebno samozavedanje. Posameznik lahko v določenem trenutku
usmeri pozornost na zasebne ali na javne vidike sebe. Zasebno samozavedanje se nanaša na
zavedanje notranjih vidikov jaza (misli, cilji, nameni, motivi, vrednote). Prav tako so ti vidiki
na voljo samo njemu in so skriti pred drugimi. Javno samozavedanje se nanaša na zavedanje
sebe v odnosu do drugih glede na način, kako se dojemamo s strani drugih (izgled, govor,
izražanje čustev) (Bernd, 2004). Raziskave s tega področja kažejo pri odrasli populaciji na
pozitivno povezanost med samozavedanjem in anksioznostjo, depresijo in nizko samopodobo
ter osamljenostjo. Osredotočanje na javne vidike posameznika je povezano z nevroticizmom,
s socialno anksioznostjo in z občutljivostjo na zavrnitev, medtem ko je osredotočanje na
zasebne vidike posameznika povezano z generalizirano anksioznostjo in depresijo (Šebokova
in Popelkova, 2016). Pozitivna posledica visoke stopnje samozavedanja je boljše poznavanje
sebe in s tem boljše obdelovanje informacij o sebi.
V naši raziskavi smo na podlagi preteklih študij povezanosti s hipohondrijo uporabili koncept
zasebnega samozavedanja kot pozitivnega napovednika hipohondrije. Visoka stopnja
zasebnega samozavedanja se povezuje tako s pozitivnimi kot z negativnimi posledicami.
Posamezniki z visoko stopnjo zasebnega samozavedanja imajo boljši dostop do zasebnih
informacij o sebi in imajo posledično več znanja o sebi (Carver in Scheier, 1992). Trapnell in
Campbell (1999) opisujeta dva možna razloga usmerjenosti posameznikove pozornosti k sebi,
ki jo opisujejeta kot dvojnost zasebnega samozavednja oz. paradoks samozatopljenosti. Delita
jih na konstuktiven ali epistemičen vidik ter na nekostruktiven ali nevrotičen vidik. V obeh
primerih je pozornost usmerjena na posameznikov jaz, vendar je v ozadju različna motivacija
za željo po razumevanju sebe. Vsak posameznik v določeni meri analizira svoje notranje
občutke, misli in čustva, vendar prihaja do pomembnih razlik pri posamezniku, ki se opazuje
kostruktivno in se v celoti sprejema, in posameznikom, ki se opazuje nekonstruktivno in ga
pri tem zelo skrbi, kaj bo ugotovil (Avsec, 2005).
Epistemično opazovanje spodbuja posameznikovo radovednost o samem sebi in se pojavlja v
obliki refleksije (Trapnell in Campbell, 1999). Takšen posameznik zelo dobro pozna samega
sebe, uživa v analiziranju samega sebe, želi se bolje spoznati, je razmišljujoč, zaveda se svojih
pomanjkljivosti in se kljub temu počuti varno. V tem primeru gre za resnično željo in
radovednost o poznavanju sebe in svojih notranjih vsebin (Avsec, 2005).
24
Nevrotično opazovanje posameznika spodbuja strah in dvome o sebi, pojavlja pa se v obliki
ruminacije (Trapnell in Campbell, 1999). Takšen posameznik ni sposoben nehati razmišljati o
sebi, obsesivno premleva in neprestano analizira samega sebe, razglablja o svojih lastnostih,
jih ocenjuje ter neprestano razmišlja o svojem videzu in vedenju. Gre za anksiozno pozornost,
umerjeno nase, saj se oseba boji, da ne bo uspešna, zato se stalno sprašuje o sebi in preverja
svojo vrednost (Avsec, 2005).
Zasebno samozavedanje se statistično pomembno povezuje z nevroticizmom (Trapnell in
Campbell, 1999). Dodatno je kot negativen učinek prepogosto usmerjene pozornosti vase
pogosto izražen pojav socialne anksioznosti in generalizirane anksiozne motnje, prav tako pa
tudi depresije (Wells, 2000). Ko posameznik v stresnih situacijah usmeri pozornost k sebi, še
dodatno poveča zaskrbljenost. Prav tako posameznik, ki se znajde v stresni situaciji, namesto
da bi ukrepal, pasivno razmišlja o svojih problemih in posledicah, ki jih le-ti prinašajo
(Nolen-Hoeksema, 1991). Takšno razmišljanje vodi v bolj negativne interpretacije trenutne
situacije, v negativne obete o prihodnosti ter v manj učinkovito reševanje problemov
(Lyubomirsky in Nolen-Hoeksema, 1995).
25
1.3.5. Ruminacija
Ruminacijo opredeljujemo kot posledico možnega odziva na stres in jo prepoznamo po
posameznikovem nenehnem razmišljanju in premljevanju. Je tehnika, ki pomaga
posamezniku, da obvladuje in osmisli stres ter situacijo, v kateri se le-ta nahaja (Nolen-
Hoeksema, Wisco in Lyubomirsky, 2008). Osredotočena je na problem ter na njegove
negativne vidike in ne nudi konstruktivnih rešitev problema. V veliki meri je konstantni
miselni proces, ki lahko onemogoči posamezniku, da bi učinkovito obvladoval negativne
stresorje (Bauerband in Galupo, 2014). Je emocionalna regulacijska strategija, sestavljena iz
ponavljajoče in pasivne pozornosti na negativne emocije, njena čustva in posledice (Nolen-
Hoeksema, 1991).
V literaturi se pojavljata dve obliki ruminativnega sloga. Prva oblika je prilagojena oblika
ruminacije, pri kateri posameznik razmišlja o razvoju strategij, ki so osredotočene na
reševanje problema in njihovih posledic, druga pa je neprilagojena oblika ruminacije, pri
kateri se posameznik nenehno osredotoča na negativne misli in čustva ter s tem ovira
konstruktivne posege, ki bi lahko pomagale k rešitvi (Introzzi, Andres, Canet-Juric, Stelzer in
Richards, 2016). Primer takšne neprilagojene oblike pozornosti je posameznikovo
osredotočanje na svojo nemotiviranost (»Ne počutim se, da bi karkoli počel«), na spraševanje,
zakaj je depresivno razpoložen (»Kaj je z mano narobe, da se tako počutim?«) ter na skrb o
posledicah teh občutkov (»Svojega dela ne morem opraviti, če se tako počutim«).
Ruminacijski pasivni odziv na problem se pomembno razlikuje od aktivnega, strukturiranega
reševanja problemov, pri katerem se posameznik vključi v vedenja, katerih namen je
reševanje problemov (Nolen-Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993).
Posamezniki z visoko stopnjo ruminacije so zelo ranljivi za razvoj klinične motnje depresije.
Tendenca po ruminiranju je glavni faktor, ki podaljša trajanje simptomov depresije ter
njihovo jakost (Nolen-Hoeksema, 1991). Posamezniki, za katere je značilno takšno odzivanje
na situacije, so zaskrbljeni glede vzrokov in posledic njihove depresije in večino časa
razmišljajo, kako slabo je njihovo počutje, vendar glede tega ničesar ne naredijo (Nolen-
Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993). Le-to lahko pojasnimo s teorijo odzivnih stilov
(The response styles theory, Nolen-Hoeksema, 1991), ki opredeljuje ruminacijo kot pasivno
in ponavljajočo se vrsto razmišljanja o simptomih duševnega stanja kot je npr. depresivna
motnja in možnih vzrokih ter posledicah simptomov imenovane motnje. Takšnemu
26
posamezniku se pojavljajo ponavljajoče misli kot npr.: »Zakaj ne morem tega storiti?«, »Kaj
je narobe z menoj?« in »Mislim, da ne bo nikoli bolje«. Ruminativni odzivni slogi se
razlikujejo od negativnih avtomatskih misli (Beck, Rush, Shaw in Emery, 1979, v (Nolen-
Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993). Posamezniki, ki se v situaciji odzovejo v
ruminacijskem stilu, se na simptome depresije namerno osredotočajo in ne stremijo k
vedenju, ki bi zmanjšalo ruminiranje. Posamezniki, ki so v višji meri dovzetni za ruminativni
slog mišljenja, so bolj realistični in na imenovane misli ne gledajo v izkrivljeni luči (Nolen-
Hoeksema, Morrow in Fredrickson, 1993).
Raziskava, ki so jo izvedli na vzorcu 198-ih študentov, je pokazala, da obstaja direktna
povezava med ruminacijo in hipohondrijo. Posamezniki s hipohondrijo razmišljajo o svojem
trpljenju v ruminativnem slogu (Marcus idr., 2008). Stopnja hipohondrije se z ruminacijskim
slogom razmišljanja občutno poveča. Takšne vrste ruminacija lahko vključuje vsiljive
mentalne podobe o prihodnjih posledicah, ki bi se lahko pripetile posamezniku v primeru, če
bi zbolel. Prav tako so v študiji na 60-ih študentih dodiplomskih študijev ugotovili, da se je
ruminacija izmed vseh vključenih napovednikov izkazala kot pozitivni napovedovalec
razmišljanja o možnih boleznih. Ruminacija je statistično pomembno doprinesla h
katastrofičnem razmišljanju o zdravju posameznika v prihodnosti (Sansom-Daly, Bryant,
Cohn in Wakefield, 2014).
27
Namen magistrskega dela je preučiti pojav hipohondrije in stopnjo samodiagnoze glede na
osebnostne značilnosti študentov, s ciljem prepoznavanja dovzetnosti oz. ranljivosti študentov
za le-te, glede na stopnjo izraženosti osebnostih dimenzij.
Najprej nas na vzorcu vseh študentov zanima, če smer študija napoveduje stopnjo
samodiagnoze ter hipohondrije. Pri tem nas še posebej zanima, če so študenti psihologije bolj
dovzetni za hipohondijo in samodiagnozo kot študenti drugih smeri, ki niso usmerjeni na delo
z ljudmi.
V nadaljevanju nas na vzorcu študentov psihologije zanima, katere osebnostne lastnosti v
sklopu Velikih 5 faktorjev so povezane s hipohondrijo in samodiagnozo. Podrobneje bomo
preučili pojavnost ruminacije in zasebnega samozavedanja ter kako se povezujeta s stopnjo
hipohondrije in samodiagnoze.
Nadalje nas zanima, ali obstajajo razlike v izraženosti hipohondrije in samodiagnoze pri
študentih psihologije glede na spol, stopnjo letnika, prisotnost družinskega člana z duševno
motnjo, udeležba na študijskem predmetu psihopatologija, obisk strokovne pomoči, prisotnost
diagnoze duševne motnje ter želje študenta za delo na področju klinične psihologije.
Kot zadnje nas zanima, ali so pri študentih psihologije nevroticizem, ekstravertnost in
vestnost moderatorji odnosa med samodiagnozo in udeležbo na študijskem predmetu
psihopatologija.
Kolikor nam je znano, povezava med osebnostnimi lastnostmi in hipohondrijo, samodiagnozo
ter sindromom študentov psihologije v Slovenskem prostoru še ni bila raziskana, zato vidimo
našo empirično raziskavo kot vzpodbudo in povod za nadaljnje in še bolj podrobno
raziskovanje.
2. NAMEN DELA IN HIPOTEZE
28
2.1. Raziskovalne hipoteze
Skladno z namenom in preteklo literaturo pričujoča raziskava preverja več hipotez. Hipoteza
H1 (H1a, H1b) se nanaša na vzorec študentov različnih smerih, H2-H14 pa specifično na
študente psihologije.
Hipotezi na vzorcu vseh študentov:
H1a: Smer študija je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih; pri študentih
psihologije bo hipohondrija bolj izražena kot pri ostalih študentih, ki niso usmerjeni na delo z
ljudmi.
H1b: Smer študija je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih; pri študentih
psihologije bo samodiagnoza bolj izražena kot pri ostalih študentih, ki niso usmerjeni na delo
z ljudmi.
Hipoteze na vzorcu študentov psihologije:
H2a: Nevroticizem je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.
H2b: Nevroticizem je pozitiven napovednik uporabe samodiagnoze pri študentih psihologije.
H3a: Ekstravertnost je negativen napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.
H3b: Ekstravertnost je negativen napovednik uporabe samodiagnoze pri študentih
psihologije.
H4a: Vestnost je negativen napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.
H4b: Vestnost je negativen napovednik uporabe samodiagnoze pri študentih psihologije.
H5a: Zasebno samozavedanje je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.
H5b: Zasebno samozavedanje je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih
psihologije.
H6a: Ruminacija je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije.
H6b: Ruminacija je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije.
H7a: Spol študenta je pozitiven napovednik hipohondrije pri študentih psihologije; pri
ženskah je hipohondrija bolj izražena kot pri moških.
H7b: Spol študenta je pozitiven napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije; pri
ženskah je samodiagnoza bolj izražena kot pri moških.
H8a: Stopnja študija je napovednik hipohondrije pri študentih psihologije; pri študentih prve
stopnje je hipohondrija bolj izražena kot pri študentih druge stopnje.
29
H8b: Stopnja študija je napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije; pri študentih prve
stopnje je hipohondrija bolj izražena kot pri študentih druge stopnje stopnje.
H9a: Prisotnost družinskega člana z duševno motnjo je napovednik hipohondrije pri študentih
psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo v družini člana z duševno motnjo, je
hipohondrija bolj izražena kot pri ostalih študentih.
H9b: Prisotnost družinskega člana z duševno motnjo je napovednik samodiagnoze pri
študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo v družini člana z duševno motnjo, je
samodiagnoza bolj izražena kot pri ostalih študentih.
H10a: Udeležba na študijskem predmetu psihopatologija je napovednik hipohondrije pri
študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki so predmet že obiskali, je hipohondrija bolj
izražena kot pri študentih, ki predmeta še niso obiskali.
H10b: Udeležba na študijskem predmetu psihopatologija je napovednik samodiagnoze pri
študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki so predmet že obiskali, je samodiagnoza
bolj izražena kot pri študentih, ki predmeta še niso obiskali.
H11a: Prisotnost diagnoze duševne motnje je napovednik hipohondrije pri študentih
psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo diagnozo duševne motnje, je hipohondrija bolj
izražena kot pri študentih, ki diagnoze nimajo.
H11b: Prisotnost diagnoze duševne motnje je napovednik samodiagnoze pri študentih
psihologije; pri študentih psihologije, ki imajo diagnozo duševne motnje, je samodiagnoza
bolj izražena kot pri študentih, ki diagnoze nimajo.
H12a: Obisk strokovne pomoči je napovednik hipohondrije pri študentih psihologije; pri
študentih psihologije, ki so obiskali strokovno pomoč, je hipohondrija bolj izražena kot pri
študentih, ki je niso.
H12b: Obisk strokovne pomoči je napovednik samodiagnoze pri študentih psihologije; pri
študentih psihologije, ki so obiskali strokovno pomoč, je hipohondrija bolj izražena kot pri
študentih, ki je niso.
H13a: Želeno delo na področju klinične psihologije je napovednik hipohondrije pri študentih
psihologije; pri študentih psihologije, ki želijo delati na področju klinične psihologije, je
hipohondrija bolj izražena kot pri študentih, ki ne želijo delati na tem področju.
H13b: Želeno delo na področju klinične psihologije je napovednik samodiagnoze pri
študentih psihologije; pri študentih psihologije, ki želijo delati na področju klinične
psihologije, je samodiagnoza bolj izražena kot pri študentih, ki ne želijo delati na tem
področju.
30
Hipoteze o moderacijskih učinkih:
H14a: Nevroticizem je moderatorska spremenljivka med udeležbo na študijskem predmetu
psihopatologija in samodiagnozo pri študentih psihologije; pri študentih z višjo stopnjo
nevroticizma je odnos bolj pozitiven, kot pri tistih z nižjo stopnjo.
H14b: Ekstravertnost je moderatorska spremenljivka med udeležbo na študijskem predmetu
psihopatologija in samodiagnozo pri študentih psihologije; pri študentih z višjo stopnjo
ekstravertnosti je odnos bolj negativen, kot pri tistih z nižjo stopnjo.
H14c: Vestnost je moderatorska spremenljivka med udeležbo na študijskem predmetu
psihopatologija in samodiagnozo pri študentih psihologije; pri študentih z višjo stopnjo
vestnosti je odnos bolj negativen kot pri tistih z nižjo stopnjo.
31
3.1. Udeleženci
3.1.1. Vzorec študentov različnih smeri
Vzorec oseb, zajetih v raziskavo, zajema 314 študentov iz Slovenije. Zaradi nepopolne
izpolnitve vprašalnika ter obiskovanja študija, ki je usmerjen na ljudi in ni psihologija kot so
npr. biopsihologija, zakonske in družinske študije, kognitivna znanost in podobno, smo
izključili 7 oddanih vprašalnikov. Končni vzorec tako zajema 307 študentov različnih smeri,
vključujoč študente psihologije.
Med udeleženci je 14% moškega in 86% ženskega spola. Starost se giblje v razponu od 17 do
53 let, pri čemer povprečna starost znaša 22,68 let (SD=3,4).
Glede na letnik študija ima največ udeležencev status absolventa II. stopnje (28,3%), najmanj
pa 3. letnik I. stopnje (8,5%). Okoli šestina udeležencev obiskuje 1. letnik I. stopnje (16,6%),
prav tako 2. letnik I. stopnje (16%). Nekoliko več jih obiskuje 4. letnik oz. 1. letnik II. stopnje
(18,2%), nekoliko manj pa jih obiskuje 5. letnik oz. 2. letnik II. stopnje (12,4%).
Študij psihologije obiskuje 184 udeležencev (59,9%), druge vrste študija, ki smo jih razdelili
na naravoslovne, tehnične in družboslovne vede, pa obiskuje 123 udeležencev (40,1%).
Družboslovne vede obiskuje četrtina udeležencev (24,4%), naravoslovne vede okoli šestina
udeležencev (14,7%), tehnične vede pa le trije udeleženci (1%). Izločili smo 7 udeležencev
(1,9%), ki obiskujejo študijske programe, usmerjene na delo z ljudmi, kot so biopsihologija,
zakonske in družinske študije.
Glede na prisotnost diagnoze duševne motnje prevladujejo udeleženci, ki nimajo
diagnosticirane duševne motnje – teh je 290 (94,5%). Diagnozo duševne motnje ima 17
udeležencev (5,5%). Družinskega člana z diagnozo duševne motnje ima 52 udeležencev
(16,9%), 255 udeležencev pa nima družinskega člana s postavljeno diagnozo duševne motnje
(83,1%). Strokovnjaka s področja duševnega zdravja je obiskalo 74 udeležencev (24,1%), 233
udeležencev pa strokovnjaka s področja duševnega zdravja ni obiskalo (75,9%).
3. METODA
32
3.1.2. Vzorec študentov psihologije
Vzorec študentov psihologije zajema 184 udeležencev (59,9%). Med njimi je 14 udeležencev
moškega spola (7,6%) in 170 udeleženk ženskega spola (92,4%). Starost se giblje v razponu
od 18 do 53 let, pri čemer znaša povprečna starost 22,27 let (SD= 3,89).
Glede na letnik študija ima največ udeležencev status absolventa II. stopnje (28,8%), najmanj
pa 3. letnik I. stopnje (9,2%). Okoli četrtina udeležencev obiskuje 1. letnik I. stopnje (24,5%),
šestina 2. letnik I. stopnje (16,3%). Nekoliko več jih obiskuje 4. letnik oz. 1. letnik II. stopnje
(11,4 %), nekoliko manj pa jih obiskuje 5. letnik oz. 2. letnik II. stopnje (9,8%). Prvo stopnjo
študija skupaj obiskuje 87 udeležencev (47,3%), drugo stopnjo pa 97 udeležencev (52,7%).
Med študenti psihologije je navedene študijske predmete s klinično vsebino obiskalo ali
trenutno obiskuje 115 udeležencev (62,5%). Od tega je 78 udeležencev obiskalo že vse tri
predmete s klinično vsebino (42,5%), dva predmeta s klinično vsebino je obiskalo 23
udeležencev (12,5%), en predmet s klinično vsebino pa je obiskalo 14 udeležencev (7,6%). 69
udeležencev pa še ni obiskalo niti enega izmed predmetov s klinično vsebino (37,5%). Največ
udeležencev obiskuje oz. je že obiskalo predmet psihopatologija (54,3%). Na to vprašanje 1
izmed udeležencev ni odgovoril (0,5%).
Področje, na katerem bi v prihodnje želelo delati največ študentov psihologije, je klinična
psihologija (44,6%). Druga področja (pedagoška psihologija, raziskovalna psihologija ipd. ali
področja, ki niso vezana na psihološko delo) je izbralo 73 udeležencev (39,7%), kadrovsko
psihologijo je izbralo 27 udeležencev (14,7%). Na to vprašanje 2 izmed udeležencev nista
odgovorila (1,1%).
Glede na prisotnost diagnoze duševne motnje prevladujejo udeleženci, ki nimajo prisotne
duševne motnje – teh je 171 (92,9%). Diagnozo duševne motnje ima 13 udeležencev (7,1%).
Družinskega člana z diagnozo duševne motnje ima 41 udeležencev (22,3%), 143 udeležencev
pa nima družinskega člana s postavljeno diagnozo duševne motnje (77,7%). Strokovnjaka s
področja duševnega zdravja je obiskalo 54 udeležencev (29,3%), 130 udeležencev pa
strokovnjaka s področja duševnega zdravja ni obiskalo (70,7%).
33
3.2. Pripomočki
Podatke smo pridobili s pomočjo testne baterije, ki jo sestavlja pet različnih vprašalnikov, ki
skupno obsegajo 145 postavk. Začetni del obsega demografske podatke, sledijo vprašalnik
Velikih pet (BFI, John in Srivastava, 1999), vprašalnik ruminacije in refeksije (RRQ, Trapnell
in Campbell, 1999), lestvica samozavedanja (SCS, Fenigstein idr., 1975), vprašalnik
hipohondrije, preoblikovan za področje duševnega zdravja (HAI, Salkovskis idr., 2002), ter
vprašalnik psiholoških opisnih diagnoz za merjenje stopnje samodiagnoze (Deo in
Lymburner, 2011). Najprej smo testno baterijo vprašalnikov razdelili testni skupini študentov,
ki nam je poročala o nejasnostih, ki so se jim pojavljale tekom reševanja. Testno baterijo
vprašalnikov smo nato ustrezno prilagodili.
Prvi sklop zajema demografske podatke o udeležencu, ki se nanašajo na posameznikove
lastnosti o spolu, starosti, smeri študija, letniku študija, prisotnost diagnoze duševne motnje,
prisotnost diagnoze duševne motnje pri družinskem članu ter obisk strokovnjaka s področja
duševnega zdravja. Študenti psihologije so morali dodatno izpolniti podatke o obisku
študijskih predmetov na smeri psihologija in o vrsti želenega dela v prihodnosti. Začetni del
obsega 9 postavk.
Sledijo vprašalniki, ki se nanašajo na udeleženčeve osebnostne lastnosti.
3.2.1. Velikih pet BFI
Vprašalnik Velikih pet BFI (Big five inventory, John in Srivastava, 1999) vsebuje 44 postavk,
ki merijo pet velikih faktorjev osebnosti: ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost,
nevroticizem in odprtost. Postavke se ocenjujejo na petstopenjski Likertovi lestvici od 1
(povsem se ne strinjam) do 5 (povsem se strinjam). Vprašalnik ima dobre psihometrične
karakteristike, med njimi visoko konvergentno veljavnost tako z drugimi samoocenjevalnimi
instrumenti kot z ocenami drugih oseb ter zadovoljivo zanesljivost (John in Srivastava, 1999).
V vprašalnik smo vključili postavke za nevroticizem, ekstravertnost in vestnost, ki so se v
prejšnjih raziskavah izkazale kot povezane s sindromom študentov psihologije (npr. Deo in
Lymburner, 2011). Primer postavke za ekstravertnost: »Nase gledam kot na nekoga, ki je
zgovoren«. Primer postavke za nevroticizem: »Nase gledam kot na nekoga, ki je depresiven,
otožen«. Primer postavke za vestnost: »Nase gledam kot na nekoga, ki učinkovito opravi
34
svoje delo«. Avtorji izvirnega vprašalnika poročajo o dobrih psihometričnih lastnostnih
vprašalnika. Koeficient notranje konsistentnosti (Cronbachov alfa koeficient) znaša med 0,79
in 0,88. Prav tako je koeficient zanesljivosti v raziskavi na slovenskem vzorcu 119-ih
posameznikih moškega spola in 205-ih posameznikih ženskega spola znašal med 0,77 in 0,85
(Musek, 2012). Rezultati validacije so pokazali konvergetno in divergentno povezanost z
drugimi instrumenti za merjenje velikih pet faktorjev osebnosti (Rammstedt in John, 2005).
3.2.2. Lestvica samozavedanja SCS
Za merjenje samozavedanja je najbolj uporabljena lstvica samozavedanja SCS (Self-
consciusness Scale; Fenigstein idr., 1975). Elementi vprašalnika vsebujejo naslednja
področja: preobremenjenost s preteklostjo, prihodnostjo in prihodnjim vedenjem,
prepoznavanje svojih negativnih in pozitivnih lastnosti, občutljivost za notranje občutke,
introspekcija, zavedanje svojega izgleda ter skrb o tem, kako nas dojemajo drugi. Vprašalnik
meri tri konstrukte in sicer zasebno samozavedanje, javno samozavedanje in socialno
anksioznost (Avsec in Bajec, 2006). Visoko število doseženih točk na lestvici zasebnega
samozavedanja se nanaša na osebo, ki pogosto usmerja svojo pozornost k vidikom jaza, ki so
poznani samo njej in se posledično bolje pozna. Vprašalnik je sestavljen iz 38-ih postavk. S
področja zasebnega samozavedanja je 10 postavk, iz javnega samozavedanja 7 postavk ter iz
socialne anksioznosti 6 postavk. Uporabili smo postavke s področja zasebnega
samozavedanja, ki se je v številnih študijah izkazal kot pozitivno povezan s hipohondrijo.
Ocenjevalna lestvica je od 0 (sploh ne drži) do 4 (povsem drži). Primer postavke za
podlestvico zasebnega samozavedanja: »Neprestano se trudim, da bi čimbolj razumel/-a
samega/-o sebe«. Koeficienti notranje konsistentnosti znašajo med 0,63 in 0,75 za zasebno
samozavedanje, med 0,76 in 0,84 za javno samozavedanje ter med 0,68 in 0,79 za socialno
anksioznost (Scheier in Carver, 1985).
3.2.3. Vprašalnik ruminacije in refleksije RRQ
Vprašalnik ruminacije in refleksije RRQ (Rumination-reflection questionnaire, Trapnell in
Campbell, 1999) je samoocenjevalni vprašalnik, ki sestoji iz 24 postavk, ki so bile oblikovane
za merjenje vrste motivacije za usmerjanje pozornosti nase. Udeleženec mora na petstopenjski
lestvici (od 1 – sploh se ne strinjam do 5 – popolnoma se strinjam) oceniti, v kolikšni meri se
strinja s posamezno postavko. V naši raziskavi smo uporabili podlestvico ruminacije. Primer
35
postavke za podlestvico ruminacije: »Včasih težko preneham razmišljati o sebi«. Obe
podlestvici vprašalnika sta zanesljivi (alfa koeficient je višji od 0,90). Povprečna korelacija
med postavkami pri obeh podlestvicah presega 0,40 (Starc, Salmič in Breznik, 2007).
3.2.4. Vprašalnik hipohondrije HAI
Vprašalnik hipohondrije (Health anxiety inventory, HAI, Salkovskis idr., 2002) je osnovan na
kognitivno-vedenjski analizi hipohondrije. Vprašalnik je bil zasnovan z namenom
identifikacije posameznikov z visoko stopnjo skrbi o svojem zdravju.Vprašalnik hipohondrije
ima dolgo (HAI) in kratko verzijo (Short health anxiety inventory, SHAI). Dolga verzija HAI
vključuje 68 postavk. Koeficient alfa znaša 0,96.
Kratka verzija vprašalnika hipohondrije SHAI vključuje 18 postavk s pripadajočo Likertovo
lestvico, ki smo jo uporabili v naši raziskavi. Zadnje 4 postavke so sestavljene iz podlestvice
»negativne posledice«. Krajša verzija se je pokazala za efektivno in ima podobne značilnosti
kot daljša lestvica. Vprašalnik vsebuje 18 postavk. Ocenjevalna lestvica je od 1 (sploh se ne
strinjam) do 5 (popolnoma se strinjam). Vprašalnik je bil prilagojen opredelitvi hipohondrije
na področje duševnega zdravja. Pri oblikovanju in prevodu vprašalnika smo se zanesli na
pomoč različnih strokovnjakov. Vprašalnik smo najprej prevedli in aplicirali na duševno
zdravje ter ga posredovali v slovnični pregled. Nato smo ga s pomočjo specialista klinične
psihologije ter klinične psihologinje psihoterapevtke vsebinsko pregledali in upoštevali dane
pripombe za ustrezno in smiselno oblikovanje trditev v vprašalniku. Primer postavke: »Moje
duševno zdravje me ne skrbi«.
Zanesljivost kratke verzije lestvice hipohondrije (SHAI) je preverjalo 16 raziskav (Alberts,
Hadjistavropoulos, Jones in Sharpe, 2013). Alfa koeficient je na vzorcu posameznikov z
anksioznimi motnjami znašal 0,96 (Abramowitz, Deacon in Valentiner, 2007). Test-retest
vprašalnika SHAI je bil merjen z edino objavljeno raziskavo (Olatunji, Abramowitz in
Deacon, 2011), ki je pokazala, da je mera stabilnosti odlična (r=0,87) in da ima vprašalnik
visoko stopnjo zanesljivosti. Vprašalnik ima dobro kriterijsko veljavnost in loči med pacienti
s hipohondrijo ter pacienti z anksioznimi motnjami. Alfa koeficient je zadovoljive vrednosti
(0,89) (Salkovskis idr., 2002). Prilagojen vprašalnik, ki smo ga uporabili v naši raziskavi, ni
standardiziran za izbrano populacijo in je uporabljen samo za namene dane raziskave.
36
3.2.5. Vprašalnik za ugotavljanje stopnje samodiagnostike študentov
Vprašalnik za ugotavljanje stopnje samodiagnosticiranja s pomočjo navedbe opisnih diagnoz
(Pesonality traits and health concerns, Psychological symptoms subscale, Deo in Lymburner,
2011) smo pridobili s kontaktiranjem dotičnih avtorjev, ki sta nam vprašalnik posredovala.
Podobno kot pri vprašalniku hipohondrije sta tudi tukaj specialist klinične psihologije in
klinična psihologinja psihoterapevtka podala smernice za ustrezno vsebinsko oblikovanje in
prevod trditev. Prav tako je sam prevod pregledala prevajalka. Vprašalnik vsebuje 33 opisnih
diagnoz duševnih motenj, ki jih je študent obravnaval v sklopu študijskih predmetov
psihopatoloških vsebin in pri katerih mora posameznik določiti, koliko ga skrbi, da ima ali je
imel on sam ali njegova družina oz. prijatelji navedeno duševno motnjo. Primer postavke:
»Simptomi vključujejo vsakodnevno depresivno razpoloženje oz. izgubo interesa in užitka v
večini aktivnostih v zadnjih dveh tednih ali več«. Stopnjo skrbi je moral označiti na lestvici
od 0 (motnje ne poznam), 1 (me sploh ne skrbi) do 5 (zelo me skrbi). Merskih karakteristik
vprašalnika nismo mogli pridobiti.
37
3.3. Postopek zbiranja podatkov
Podatke smo zbirali pri študentih različnih smeri na dveh slovenskih univerzah. V spletni
obliki smo vprašalnik poslali preko elektronske pošte različnim študentskim društvom
Slovenije ter ga objavili na družbenem omrežju Facebook. V obliki »papir-svinčnik« je
vprašalnik rešila polovica vseh udeležencev, zajetih v raziskavo. Po predhodni najavi
želenega zbiranja podatkov na različnih predavanjih in kasnejši potrditvi profesorja smo
različne študente ustno zaprosili za sodelovanje pri raziskavi. Na začetku raziskave smo vsem
udeležencem povedali, da bomo njihove podatke strogo varovali in zaščitili, prav tako so vsi
odgovori, ki so jih v testni bateriji podali, anonimni. Povedali smo jim, da je reševanje
vprašalnika popolnoma prostovoljno, s čimer smo spoštovali posameznikovo svodobno
odločitev za sodelovanje. Pridobljene podatke smo uporabili samo za dotično raziskavo. V
povprečju so vprašalnik tipa »papir-svinčnik« reševali 32 minut. V spletni in tiskani verziji
sta bili v uvodnem delu predstavljeni anonimnost rezultatov in prostovoljnost sodelovanja.
Spletni vprašalnik so reševali povprečno 15 minut, kar je 17 minut manj kot tiskano verzijo
vprašalnika.
38
3.4. Statistična obdelava podatkov
Pridobljene podatke smo obdelali s pomočjo statističnega programa IBM SPSS verzija 21.0.
Najprej smo preučili deskriptivno statistiko. V okviru preliminarnih analiz smo s
Cronbachovim alfa koeficientom izvedli analizo zanesljivosti uporabljenih vprašalnikov.
Normalnost porazdelitve podatkov posameznih spremenljivk smo preverili s Kolmogorov-
Smirnov testom ter s koeficienti asimetrije in sploščenosti. Za preverjanje povezanosti smo
najprej izračunali korelacijske koeficiente, nato pa uporabili bivariatno regresijsko analizo.
Za hipoteze od 1-2 na vzorcu vseh študentov smo uporabili enostavno regresijo. V regresijski
model smo kot napovednik vključili neodvisno spremenljivko smer študija. Kot kriterij smo v
analizah uporabili odvisni spremenljivki hipohondrija in samodiagnoza.
Na vzorcu študentov psihologije smo za hipoteze od 2 do 13 uporabili hierarhično multiplo
regresijo z metodo Enter. Kot napovednike smo uporabili naslednje neodvisne spremenljivke:
ekstravernost, vestnost, nevroticizem, zasebno samozavedanje, spol, prisotnost diagnoze
duševne motnje, stopnja študija, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, obisk
predmeta psihopatologije, obisk strokovne pomoči ter željeno delo na področju klinične
psihologije. Kot kriterij smo v vseh analizah uporabili odvisni spremenljivki hipohondrija in
samodiagnoza.
Nadalje smo na vzorcu študentov psihologije uporabili multiplo regresijo z moderatorjem. Za
ta namen smo v programu SPSS dodatno naložili dodatek Process Macro. Za testiranje
moderacije smo uporabili model 1 (Hayes, 2013). Za moderatorje smo, enako kot
predhodnika Deo in Lymburner (2011), uporabili spremenljivke nevroticizem, ekstravertnost
in vestnost. Vse spremenljivke, vključene v model, smo pred izvedbo analize centrirali, da bi
se izognili multikolinearnosti. Kot kriterij smo uporabili spremenljivko samodiagnoza, kot
napovednik pa udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija.
39
4.1. Preliminarne analize
V Tabeli 2 so prikazane preliminarne analize raziskave na vzorcu vseh študentov, v Tabeli 3
pa na vzorcu študentov psihologije. Navedeni so pearsonovi koeficienti korelacij med
posameznimi dimenzijami, v diagonali pa so navedene vrednosti Cronbach alfa koeficienta
zanesljivosti.
Prikaz korelacij in koeficientov zanesljivosti vseh spremenljivk raziskave na celotnem vzorcu
udeležencev
1 2 3 4 5 6 7
1 BFI-E (0,80)
2 BFI-V 0,19** (0,59)
3 BFI-N -0,38** -0,28** (0,82)
4 RRQ-RU -0,30** -0,22** 0,59** (0,90)
5 SCS-Z -0,12* 0,01 0,19** 0,46** (0,82)
6 SHAI -0,24** -0,18** 0,43** 0,36** 0,31** (0,79)
7 SD -0,20** -0,16** 0,18** 0,24** 0,22** 0,34** (0,98)
Opombe. N= 307. V oklepajih so prikazani Cronbach alfa koeficienti; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost;
BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z = zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD =
samodiagnoza. *p<0,05; **p<0,01
Prikaz korelacij in koeficientov zanesljivosti vseh spremenljivk raziskave na vzorcu
udeležencev študentov psihologije 1 2 3 4 5 6 7
1 BFI-E (0,80)
2 BFI-V 0,18** (0,59)
3 BFI-N -0,38** -0,30** (0,81)
4 RRQ-RU -0,36** -0,23** 0,61** (0,91 )
5 SCS-Z -0,13 0,02 0,13 0,35** (0,64)
6 SHAI -0,19** -0,20** 0,44** 0,30** 0,25** (0,79)
7 SD -0,17** -0,18* 0,22** 0,22** 0,16* 0,38** (0,97)
Opombe. n=184; V oklepajih so prikazani Cronbach alfa koeficienti; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost;
BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z = zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD = samodiagnoza. *p < 0,05; **p < 0,01
Iz Tabele 2 in Tabele 3 je moč razbrati, da obstajajo v večini primerov med posameznimi
dimenzijami osebnosti, hipohondrije in samodiagnoze statistično pomembne povezave.
Najmočnejšo, pozitivno korelacijo s stopnjo hipohondrije tako na celotnem vzorcu študentov
kot na selekcioniranem vzorcu študentov psihologije, tvorita dimenziji nevroticizem in
4. REZULTATI
Tabela 2
Tabela 3
40
ruminacija. Negativna povezanost s hipohondrijo pa je razvidna pri spremenljivkah
ekstravertnosti in vestnosti. Vse omenjene povezave so statistično pomembne na stopnji
tveganja 0,01. Tudi posamezne dimenzije osebnosti ter stopnja ruminacije se med seboj
pomembno povezujejo. Ekstravertnost se na obeh vzorcih pozitivno povezuje z vestnostjo ter
negativno z nevroticizmom in ruminacijo. Vestnost se negativno povezuje tako z ruminacijo
kot z nevrotizicmom. Med slednjo dimenzijo in ruminacijo pa obstaja močna pozitivna
povezava. Zasebno samozavedanje se na celotnem vzorcu študentov statistično pomembno
povezuje tako z nevroticizmom kot ruminacijo, na vzorcu študentov psihologije pa samo z
ruminacijo.
Zanesljivost uporabljenih dimenzij vprašalnikov je dobra (α ≥ 0,7). Kot najbolj zanesljiva sta
se izkazala vprašalnik samodiagnoze na vzorcu vseh udeležencev (α=0,98) in na vzorcu
študentov psihologije (α=0,97) ter lestvica ruminacije na vzorcu vseh udeležencev (α=0,90) in
na vzorcu študentov psihologije (α=0,91). Najmanjšo in vprašljivo stopnjo zanesljivosti smo
zabeležili pri dimenziji vestnosti pri obeh skupinah udeležencev (α=0,59). Zanesljivost
lestvice zasebnega samozavedanja se pomembno razlikuje med skupino vseh udeležencev
(α=0,82) ter skupino udeležencev študentov psihologije (α=0,64).
Osnovne deskriptivne statistike vseh merjenih spremenljivk na celotnem vzorcu
M SD min max Spl As KS (p)
1 BFI-E 27,97 4,99 14,00 39,00 -0,23 -0,24 0,02
2 BFI-V 33,27 3,92 23,00 42,00 -0,18 -0,35 0,03
3 BFI-N 22,80 5,31 11,00 38,00 0,11 -0,34 0,07*
4 RRQ-RU 40,41 8,66 19,00 60,00 0,01 -0,55 0,08*
5 SCS-Z 31,11 0,97 15,00 44,00 -0,31 -0,33 0,00
6 SHAI 46,76 9,83 26,00 78,00 0,38 -0,10 0,06*
7 SD 154,27 44,56 65,00 347,00 1,16 3,39 0,00
Opombe. N=307; As= koeficient asimetrije, Spl = koeficient sploščenosti, K-S (p)= p-vrednosti Kolmogorov-
Smirov testa; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost; BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z
= zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD = samodiagnoza. *p > 0,05
V Tabeli 4 je prikazana osnovna deskriptivna statistika, koeficienti asimetrije in sploščenosti,
koeficient Kolmogorov-Smirnovega testa ter statistična pomembnost. Najprej smo s
Kolmogorov-Smirnov testom preverjali normalnost porazdelitve vseh spremenljivk in
ugotovili, da spremenljivke ekstravertnost, vestnost, zasebno samozavedanje in samodiagnoza
odstopajo od normalnosti porazdelitve. Na našem vzorcu vseh udeležencev so normalno
Tabela 4
41
porazdeljene spremenljivke nevroticizem, ruminacija in hipohondrija. Kolmogorov-Smirnov
test se v primeru velikih vzorcev odsvetuje, saj obstaja velika verjetnost zavrnitve hipoteze o
normalnosti porazdelitve kljub majhnim odklonom (Howell, 2010).
Normalnost porazdelitve smo še dodatno preverili s koeficienti asimetrije in sploščenosti, pri
čemer so se slednji zvrstili na intervalu med -1 in 1. Kot smo že ugotovili s Kolmogorov-
Smirnovim testom, se odstopanja pojavljajo pri spremenljivki samodiagnoza. Omenjeno ne
predstavlja večje ovire pri analizah, saj so uporabljene statistične analize zadovoljivo robustne
ali pa ne predpostavljajo normalnost porazdelitve napovednikov.
42
Osnovne deskriptivne statistike vseh merjenih spremenljivk na vzorcu študentov psihologije M SD min max Spl As KS (p)
1 BFI-E 27,79 5,12 14,00 39,00 -0,23 -0,15 0,01 2 BFI-V 33,35 3,95 23,00 42,00 -0,19 -0,30 0,02
3 BFI-N 23,08 5,10 12,00 36,00 -0,01 -0,31 0,01
4 RRQ-RU 40,69 8,48 19,00 60,00 -0,12 -0,54 0,20*
5 SCS-Z 32,24 5,32 17,00 44,00 -0,25 -0,32 0,02
6 SHAI 47,76 9,51 26,00 76,00 0,28 -0,01 0,20*
7 SD 154,27 40,99 66,00 347,00 1,79 5,83 0,00 Opombe. n=184; As= koeficient asimetrije, Spl = koeficient sploščenosti, K-S (p)= p-vrednosti Kolmogorov-
Smirov testa; BFI-E = ekstravertnost; BFI-V = vestnost; BFI-N = nevroticiziem; RRQ-RU = ruminacija; SCS-Z
= zasebno samozavedanje; SHAI = hipohondrija; SD = samodiagnoza. *p > 0,05.
V Tabeli 5 so prikazani: osnovna deskriptivna statistika, koeficienti asimetrije in sploščenosti,
koeficient Kolmogorov-Smirnovega testa ter statistična pomembnost. Na našem vzorcu
študentov sta glede na Kolmogorov-Smirnov test, normalno porazdeljeni spremenljivki
ruminacija in zasebno samozavedanje. Normalnost porazdelitve smo še dodatno preverili s
koeficienti asimetrije in sploščenosti, pri čemer so se slednji zvrstili na intervalu med -1 in 1,
odstopanje se pojavlja edino pri spremenljivki samodiagnoza. Na vzorcu študentov
psihologije smo zabeležili, da so povprečne vrednosti vključenih dimenzij višje kot na vzorcu
vseh študentov, višja vrednost je predvsem pri samodiagnozi. Povprečna vrednost
hipohondrije je manjša na vzorcu študentov psihologije.
Tabela 5
43
4.2. Regresijske analize
4.2.1. Vzorec študentov različnih smeri
V začetku smo preverili, če so izpolnjeni pogoji za izvedbo regresijske analize. Sprva
smo s Pearsonovim korelacijskim koeficientom preučili korelacije med možnimi
napovedniki (Tabela 2 in Tabela 3) in na podlagi tega ugotovili ustreznost za nadaljnjo
analizo. Odnos med spremenljivkami je linearen, podatki so porazdeljeni normalno.
Z multiplo regresijo, ki je predstavljena v Tabeli 6 in Tabeli 7 smo preverjali, kakšno
težo ima pri študentih smer študija pri napovedovanju hipohondrije ter samodiagnoze.
Enostavna regresijska analiza napovednika hipohondrije na podlagi smeri študija na
celotnem vzorcu
B SE β t P
Konstanta 48,92 1,70 28,84 0,00**
Smer študija -1,55 1,14 -0,08 -1,35 0,18
Opombe. N=307; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β = standardiziran
regresijski koeficient; R2 = 0,006 (model pojasni 0,6% variance). *p < 0,05; **p < 0,01
Enostavna regresija analiza napovednika samo-diagnoze na podlagi smeri študija na
celotnem vzorcu B SE β t P
Konstanta 182,28 7,52 24,23 0,00**
Smer študija -20,00 5,07 -0,22 -3,94 0,00**
Opombe. N=307; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β = standardiziran
regresijski koeficient; R2 = 0,049 (model pojasni 4,9 % variance). *p < 0,05; **p < 0,01
Analize so pokazale, da je smer študija statistično pomemben napovednik hipohondrije
pri uporabi samodiagnoze – študenti psihologije namreč v višji meri uporabljajo
samodiagnozo kot ostali študenti. Pri analizi hipohondrije pa se je izkazalo, da smer
študija ni statistično pomemben napovednik hipohondrije.
Tabela 6
Tabela 7
44
4.2.2. Vzorec študentov psihologije
V nadaljevanju nas je zanimal vzorec študentov psihologije. V ločenih korakih smo
opravili hierarhično mutliplo regresijo z metodo Enter ter kot kriterij v prvem koraku
uporabili hipohondrijo, v drugem pa samodiagnozo.
Na začetku smo preverili, če so izpolnjeni pogoji za izvedbo multiple regresije. Najprej
smo s Pearsonovim korelacijskim koeficientom preučili korelacije med možnimi
napovedniki (Tabela 3) in na podlagi tega ugotovili ustreznost za nadaljnjo analizo.
Preučili smo, če so napovedniki povezani s kriterijem, kar smo z analizami potrdili.
Prav tako smo preverili, ali obstajajo statistično pomembne povezave med
napovedniki, ki smo jih skupaj vnesli v model regresijske analize, saj bi lahko obstoj
takšnih povezanosti vplival na rezultate in jih izkrivil. Zaradi močne povezanosti
določenih napovednikov (npr. nevroticizem – ruminacija in ruminacija – zasebno
samozavedanje) jih v model regresije nismo vnašali skupaj. Pri omenjenih
spremenljivkah smo preverili stopnjo povezanosti le-teh s kriterijem hipohondrije in
samodiagnoze. Kot je razvidno v Tabeli 3, je nevroticizem močneje povezan s
kriterijema, zato smo le-tega uporabili v nadaljnjih analizah. Prav tako smo preverili
vrednost tolerance napovednika, ki nam pove delež pojasnjene variance kriterija, ki ga
ne moremo pojasniti z drugimi napovedniki ter se na podlagi tega odločili, da bomo v
nadaljnjih analizah uporabili nevroticizem in zasebno samozavedanje. Ruminacije v
regresijski model nismo vključili.
Z multiplo regresijo, ki je prikazana v Tabeli 8, smo v treh korakih preverjali, kakšno
težo imajo posamezni napovedniki pri napovedovanju hipohondrije pri študentih
psihologije. Pred izvedbo analize smo preverili multikolinearnost z VIF faktorjem, ki
se je gibal v mejah normale, in sicer med 1,00 in 1,16 (vrednost je manjša kot 3).
Nekoreliriranost rezidualov smo preverili z Durbin-Watson testom, ki je znašal 1,82,
kar nakazuje na nekorelirane reziduale (pogoj je med 1 in 4).
45
Opombe. n=184; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β =
standardiziran regresijski koeficient; DM= duševna motnja; BFI-N = nevroticiziem; BFI-E =
ekstravertnost; BFI-V= vestnost; SCS-Z = zasebno samozavedanje. Model 1 pojasni 20,4% variance,
Model 2 pojasni 31,2% variance, Model 3 pojasni 34,5% variance.
**p < 0,01, *p < 0,05.
Rezultati hierarhične multiple regresijske analize za napovedovanje hipohondrije na
vzorcu študentov psihologije B SE β t P
Model 1
Konstanta 74,60 7,81 9,55 0,00**
Spol 0,57 2,53 0,02 0,22 0,82
Stopnja študija -0,78 1,68 -0,04 -0,47 0,64
Psihopatologija 2,30 1,60 0,13 1,44 0,15
Področje dela -0,08 0,72 -0,01 -0,11 0,92
Diagnoza DM -9,72 2,76 -0,26 -3,53 0,00**
Družinski član z DM -2,85 1,61 -0,13 -1,78 0,08
Strokovna pomoč -3,77 1,60 -0,18 -2,37 0,02*
Model 2
Konstanta 55,95 10,35 5,41 0,00**
Spol 0,43 2,41 0,01 0,18 0,86
Stopnja študija 0,20 1,63 0,01 0,13 0,90
Psihopatologija 1,80 1,50 0,10 1,20 0,23
Področje dela 0,05 0,68 0,01 0,08 0,94
Diagnoza DM -6,65 2,70 -0,18 -2,47 0,02*
Družinski član z DM -3,12 1,51 -0,14 -2,07 0,04*
Strokovna pomoč -3,27 1,50 -0,16 -2,19 0,03*
BFI-N 0,05 0,13 0,03 0,40 0,00**
BFI-E 0,64 0,14 0,34 4,64 0,69
BFI-V -0,14 0,17 -0,06 -0,81 0,42
Model 3
Konstanta 43,05 11,03 3,90 0,00
Spol 0,91 2,36 0,03 0,39 0,70
Stopnja študija 0,21 1,59 0,01 0,13 0,90
Psihopatologija 2,20 1,48 0,12 1,49 0,14
Področje dela 0,12 0,67 0,01 0,18 0,86
Diagnoza DM -6,70 2,64 -0,18 -2,53 0,01**
Družinski član z DM -2,47 1,49 -0,11 -1,66 0,10
Strokovna pomoč -3,24 1,46 -0,15 -2,22 0,03*
BFI-N 0,60 0,14 0,32 4,43 0,00**
BFI-E 0,09 0,13 0,05 0,70 0,49
BFI-V -0,17 0,17 -0,07 -1,01 0,31
SCS-Z 0,34 0,12 0,19 2,95 0,00**
Tabela 8
46
Z multiplo regresijo, ki je prikazana v Tabeli 8, smo preverjali kakšno težo imajo
posamezni napovedniki pri napovedovanju hipohondrije pri študentih psihologije.
V prvem koraku so bili dodani demografski dejavniki in nekatera vprašanja vezana na
duševno zdravje in sicer spol, stopnja študija, psihopatologija, področje dela, diagnoza
duševna motnja, družinski član z duševno motnjo ter strokovna pomoč. Izmed
navedenih napovednikov hipohondrije sta se kot statistično pomembna izkazala
diagnoza duševna motnja in obisk strokovne pomoči in sicer je glede na rezultate na
vzorcu študentov psihologije več simptomov hipohondrije pri študentih, ki imajo
diagnozo duševna motnja ter so obiskali strokovno pomoč. Model 1 tako pojasni 20,4
% variabilnosti odvisne spremenljivke.
V drugem koraku so bile vnesene tri dimenzije Velikih pet in sicer ekstravertnost,
vestnost in nevroticizem. Izmed omenjenih dimenzij se je nevroticizem izkazal kot
statistično pomembnen pozitivni napovednik hipohondrije pri študentih in sicer je pri
študentih z višjo stopnjo nevroticizma, več simptomov hipohondrije. Prav tako se je
izkazalo, da so prisotnost diagnoze duševna motnja, obisk strokovne pomoči ter
prisotnost družinskega člana z duševno motnjo pozitivni napovedniki hipohondrije in
sicer je pri teh posameznikih z omenjenimi dimenzijami višja stopnja hipohondrije.
Model 2 v celoti pojasni 31,2 % variabilnosti odvisne spremenljivke.
V tretjem koraku smo dodali zasebno samozavedanje. Zasebno samozavedanje se je
izkazalo kot statistično pomemben pozitivni napovednik hipohondrije in sicer je pri
tistih študentih z višjo stopnjo zasebnega samozavedanja, več hipohondrije. Diagnoza
duševna motnja, strokovna pomoč in nevroticizem so se prav tako izkazali kot
statistično pomembni pozitivni napovedniki hipohondrije in sicer je pri tistih, ki so
obiskali strokovno pomoč in imajo diagnozo duševne motnje višja stopnja
hipohondrije. Model 3 še dodatno pojasni 3,2% variance in tako v skupnem seštevku
končni model pojasni 34,5% variabilnosti odvisne spremenljivke.
47
Pred izvedbo naslednje analize smo preverili multikolinearnost z VIF faktorjem, ki se
je gibal v mejah normale, in sicer med 1,00 in 1,16 (vrednost je manjša kot 3).
Nekoreliriranost rezidualov smo preverili z Durbin-Watson testom, ki je znašal 2,08,
kar nakazuje na nekorelirane reziduale (pogoj je gibanje vrednosti med 1 in 4). Tako so
bili pogoji za multiplo regresijo izpolnjeni. Z multiplo regresijo, ki je prikazana v
Tabeli 9 smo v treh korakih preverjali napovednike samodiagnoze pri študentih
psihologije.
48
Opombe. n=184; B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β =
standardiziran regresijski koeficient; DM= duševna motnja; BFI-N = nevroticiziem; BFI-E =
ekstravertnost; BFI-V= vestnost; SCS-Z = zasebno samozavedanje. Model 1 pojasni 10,8% variance,
Model 2 pojasni 14,3% variance, Model 3 pojasni 15,5% variance. **p < 0,01, *p < 0,05.
Tabela 9
Rezultati hierarhične multiple regresijske analize za napovedovanje stopnje
samodiagnoze na vzorcu študentov psihologije B SE β t P
Model 1
Konstanta 240,71 35,53 6,78 0,00**
Spol 15,30 11,50 0,10 1,33 0,19
Stopnja študija -18,98 7,62 -0,23 -2,49 0,01**
Psihopatologija -5,34 7,27 -0,07 -0,73 0,46
Področje dela -4,69 3,29 -0,11 -1,43 0,16
Diagnoza DM -29,10 12,54 -0,18 -2,32 0,02*
Družinski član z DM -12,38 7,30 -0,13 -1,70 0,09
Strokovna pomoč 9,16 7,23 0,10 1,27 0,21
Model 2
Konstanta 245,09 49,68 4,93 0,00**
Spol 17,50 11,55 0,11 1,52 0,13
Stopnja študija -14,81 7,82 -0,18 -1,90 0,06
Psihopatologija -6,43 7,22 -0,08 -0,89 0,37
Področje dela -4,91 3,27 -0,11 -1,50 0,14
Diagnoza DM -20,50 12,94 -0,13 -1,58 0,12
Družinski član z DM -12,97 7,23 -0,13 -1,79 0,08
Strokovna pomoč 10,18 7,17 0,11 1,42 0,16
BFI-N -0,64 0,63 -0,08 -1,01 0,19
BFI-E 0,87 0,66 0,11 1,32 0,32
BFI-V -0,98 0,82 -0,09 -1,20 0,23
Model 3
Konstanta 211,17 53,89 3,92 0,00**
Spol 18,78 11,53 0,12 1,63 0,11
Stopnja študija -14,80 7,78 -0,18 -1,90 0,06
Psihopatologija -5,37 7,22 -0,07 -0,74 0,46
Področje dela -4,73 3,26 -0,11 -1,45 0,15
Diagnoza DM -20,50 12,88 -0,13 -1,59 0,11
Družinski član z DM -11,26 7,28 -0,12 -1,55 0,13
Strokovna pomoč 10,24 7,13 0,11 1,44 0,15
BFI-N 0,77 0,66 0,10 1,16 0,25
BFI-E -0,54 0,63 -0,07 -0,85 0,40
BFI-V -1,06 0,82 -0,10 -1,31 0,19
SCS-Z 0,90 0,57 0,12 1,59 0,12
49
V prvem koraku so bili dodani demografski dejavniki in nekatera vprašanja vezana na
duševno zdravje in sicer spol, stopnja študija, psihopatologija, področje dela, diagnoza
duševna motnja, družinski član z duševno motnjo ter strokovna pomoč. Izmed
navedenih napovednikov stopnje samo-diagnoze sta se kot statistično pomembna
stopnja študija in diagnoza duševna motnja. Pri študentih I stopnje študija psihologije
je višja stopnja hipohondrije, kot pri študentih II stopnje. Prav tako je pri študentih z
diagnozo duševna motnja višja stopnja samodiagnostike, kot pri študentih, ki diagnoze
duševne motnje nimajo. Model 1 pojasni 10,8% variabilnosti odvisne spremenljivke. V
drugem koraku so bile vnesene tri dimenzije Velikih pet in sicer ekstravertnost,
vestnost in nevroticizem. Izmed omenjenih dimenzij se nobena ni izkazala kot
statistično pomembna. Model 2 pojasni 14,3% variabilnosti odvisne spremenljivke. V
tretjem koraku smo dodali še zasebno samozavedanje, ki pa se tudi ni izkazal kot
statistično pomemben napovednik stopnje samodiagnoze pri študentih psihologije. Kot
zadnji model, model 3 pojasni 15,5% variabilnosti odvisne spremenljivke.
50
4.2.3. Moderatorske analize na vzorcu študentov psihologije
V nadaljevanju bomo predstavili analize moderatorskih odnosov, ki smo jih uporabili
za bolj podrobno razumevanje interakcij med nevroticizmom, ekstravertnostjo in
vestnostjo kot napovedniki ter samodiagnozo kot kriterijem. Da bi se izognili
multikolinearnosti, smo pred izvedbo regresijske analize vse napovednike centrirali,
kar pomeni, da smo posamezne vrednosti odšteli od povprečne vrednosti. V
regresijski model smo vključili omenjene napovednike ter kriterij, za katerega smo v
vseh analizah uporabili hipohondrijo. Za pridobitev rezultatov smo uporabili Process
Macro model 1. V nadaljevanju so predstavljeni rezultati.
Prikaz moderatorske analize za napovedovanje samo-diagnoze s pomočjo interakcije
med nevroticizmom in študijskim predmetom psihopatologija B SE B t P
Konstanta 162,46 [156,25, 168,67]
3,15 51,62 0,00
BFI-N 1,71 [0,71, 2,71] 0,51 3,38 0,00**
Psihopatologija 3,61 [-8,94, 16,15] 6,36 0,57 0,57
BFI-N x Psihopatologija
-0,49 [-2,53, 1,54] -0,49 -0,48 0,63
Opombe. B = nestandardiziran regresijski koeficient (V oglatih oklepajih so zapisani intervali
zaupanja); SE B = standardna napaka regresijskega koeficienta. BFI-N = nevroticiziem
R² = 0,05, p = 0,00.
V Tabeli 10 je prikazana moderatorska analiza med študijskim predmetom
psihopatologija, samodiagnozo in nevroticizmom kot moderatorjem odnosa. Rezultati
so pokazali, da interakcija med nevroticizmom in psihopatologijo ni statistično
pomembna. Nevroticizem statistično pomembno napoveduje samodiagnozo, medtem
ko psihopatologija ni statistično pomemben napovednik le-te.
Tabela 10
51
Rezultati moderatorske analize za napovedovanje samo-diagnoze s pomočjo
interakcije med ekstravertnostjo in študijskim predmetom psihopatologija B SE B t P
Konstanta 160,60 [155,60, 167,59] 3,04 53,19 0,00
BFI-E -1,37 [-2,45,-0,29] 0,55 -2,50 0,02**
Psihopatologija 4,71 [-7,12, 16,53] 5,99 0,79 0,43
BFI-E x Psihopatologija
-1,69 [-3,74, 0,36] 1,04
-1,63 0,11
Opombe. B = nestandardiziran regresijski koeficient (V oglatih oklepajih so zapisani intervali
zaupanja); SE B = standardna napaka regresijskega koeficienta. BFI-E = ekstravertnost.
R² = 0,05, p = 0,00.
V Tabeli 11 je prikazana moderatorska analiza med študijskim predmetom
psihopatologija, samodiagnozo in ekstravertnostjo kot moderatorjem odnosa.
Rezultati so pokazali, da interakcija med ekstravertnostjo in psihopatologijo ni
statistično pomembna. Ekstravertnost se je izkazala kot statistično pomemben
negativen napovednik samodiagnoze.
Rezultati moderatorske analize za nepovedovanje samo-diagnoze s pomočjo
interakcije med vestnostjo in študijskim predmetom psihopatologija B SE B t p
Konstanta 163,17[156,80, 169,53] 3,23 50,59 0,00
BFI-V -1,93 [-3,29, -0,57] 0,69 -2,8 0,00**
Psihopatologija 4,40 [-7,99, 16,79] 6,28 0,70 0,48
BFI-V x Psihopatologija
2,33 [-0,30, 4,97] 1,33
1,78 0,08
Opombe. B = nestandardiziran regresijski koeficient (V oglatih oklepajih so zapisani intervali
zaupanja); SE B = standardna napaka regresijskega koeficienta. BFI-V = vestnost;
R² = 0,05, p = 0,00.
V Tabeli 12 je prikazana moderatorska analiza med študijskim predmetom
psihopatologija, samodiagnozo in vestnostjo kot moderatorjem odnosa. Rezultati so
pokazali, da interakcija med vestnostjo in psihopatologijo ni statistično pomembna.
Vestnost je statistično pomemben negativen napovednik samodiagnoze.
Tabela 11
Tabela 12
52
Cilj magistrskega dela je bil razumeti povezavo med osebnostnimi lastnostmi in
hipohondrijo ter samodiagnozo. Kot prvo nas je zanimalo ali prihaja do kakšnih razlik
v stopnji le-teh glede na smer študija. Nadalje smo se osredotočili na študente
psihologije in sicer nas je natančneje zanimalo, ali ekstravertnost, vestnost,
nevroticizem, ruminacija, zasebno samozavedanje, spol, stopnja študija, udeležba na
predmetu psihopatologija, diagnoza duševna motnja, prisotnost diagnoze duševna
motnja, obisk strokovne pomoči ter željeno delo na področju klinične psihologije
napovedujejo hipohondrijo in samodiagnozo. Dodatno nas je na izbrani populaciji
študentov zanimalo ali so nevroticizem, vestnost in ekstravertnost moderatorji odnosa
med samodiagnozo in udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija. Celostno
smo želeli preveriti ali so študentje psihologije dovzetni za sindrom študentov
psihologije in zakaj je temu tako ter kaj lahko v primeru pojavnosti le-tega naredimo.
5. INTERPRETACIJA
53
5.1. Celoten vzorec
Najprej smo opravili enostavno bivariatno regresijo na celotnem vzorcu študentov
zajetih v raziskavo, in kot napovednik hipohondrije ter samodiagnoze v model
vključili spremenljivko smer študija, ki je zajemala ali študente psihologije ali
študente drugih smeri, ki niso usmerjeni na delo z ljudmi. Preučevanje hipohondrije
pri študentih študijev, ki vsebujejo bodisi medicinsko bodisi psiholološko vsebino,
opisujejo številne raziskave, ki se osredotočajo na možnost vpliva le-te na študenta.
Enako pa ne moremo reči za študente študijskih smeri, ki niso usmerjene na delo z
ljudmi. S hipotezama 1a in 1b smo predpostavljali, da je smer študija pozitiven
napovednik hipohondrije in uporabe samodiagnoze pri študentih. Pri študentih
psihologije bosta hipohondrija in samodiagnoza bolj izraženi kot pri ostalih študentih.
Hipotezo 1b smo potrdili, saj se je smer študija izkazala kot statistično pomemben
napovednik samodiagnoze. Spremenljivka »smer študija« pozitivno napoveduje pojav
samodiagnoze pri študentih psihologije in sicer je pri študentih psihologije zaznati
višjo stopnjo izvedbe samodiagnoze kot pri ostalih udeležencih oz. študentih študijev,
ki niso usmerjeni na delo z ljudmi. Woods in sodelavci (1966) so kot prvi preučevali
psihiatrično obliko sindroma študentov medicine, nadaljevala sta Hardy in Calhoun
(1997), ki sta koncept hipohondrije pri študentih psihologije označila kot sindrom
študentov medicine pri študentih psihologije. Dandanes se uporablja koncept
sindroma študentov psihologije« (npr. Deo in Lymburner, 2001). Hipotezo 1a smo
zavrnili, saj se smer študija pri napovedovanju hipohondrije ni izkazal kot statistično
pomemben napovednik. Podobno je odkrila tudi raziskava na vzorcu študentov
medicine (N=103) s kontrolnima skupinama študentov prava (N=78) in študentov
ostalih študijskih smeri (N=107). Ob preučevanju sindroma študentov medicine je
povzela, da četudi so bili študenti medicine tekom študija izpostavljeni različnim
boleznim in njihovim posledicam, rezultati niso pokazali, da bi le-ti bili bolj
hipohondrični kot študenti ostalih smeri ali študenti prava. So pa Woods in sodelavci
(1966) izpostavili, da so hipohondrične skrbi o duševnem zdravju težje za študenta,
kot skrbi za telesno zdravje, saj je zelo težko zbrati konkretne dokaze, ki ovržejo
duševne motnje, kar otežuje primerjavo med študenti medicine in psihologije.
54
5.2. Vzorec študentov psihologije
Pri nadaljnih analizah smo se osredotočili na študente psihologije. Z uporabo
hierarhične multiple regresije z metodo Enter smo proučevali, katere neodvisne
spremenljivke pri študentih psihologije najbolje napovedujejo hipohondrijo in
samodiagnozo. V model smo vključili naslednje spremenljivke: spol, stopnja študija,
diagnoza duševne motnje, udeležba na študijskem predmetu psihopatologija, obisk
strokovne pomoči, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, želeno delo na
področju klinične psihologije ter osebnostne lastnosti, kot so ekstravertnost, vestnost,
nevroticizem, ruminacija in zasebno samozavedanje. Vse spremenljivke smo najprej
ločeno umestili v model za napovedovanje hipohondrije ter v model za
napovedovanje samodiagnoze.
Hipotezi 2a in 2b sta predpostavljali, da je nevroticizem pozitiven napovednik
hipohondrije (2a) in uporabe samodiagnoze (2b) pri študentih psihologije. Pretekle
raziskave so se ob preučevanju hipohondrije velikokrat usmerjale na povezavo le-te z
nevroticizmom. Izmed Velikih pet faktorjev osebnosti (John in Srivastava, 1991) se je
nevroticizem največkrat pokazal kot pomemben napovednik psihopatoloških motenj
in predstavlja podlago predvsem čustvenim oz. nevrotičnim motnjam (Musek, 2005).
Posamezniki z visoko stopnjo nevroticizma so bolj dovzetni za stres (Matthews in
Deary, 1998), se v višji meri samodiagnosticirajo ter imajo slabšo percepcijo o
svojem zdravju (Jerram in Coleman, 1999). Deo in Lymburner (2011) sta pri
preučevanju sindroma študentov psihologije ugotovila, da je nevroticizem pozitiven
napovednik samodiagnoze in s pomočjo hierarhične regresije razkrila, da je
nevroticizem, skupaj z udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija, pojasnil
signifikanten del napovedovanja samodiagnoze. Nevroticizem smo v modelu
napovedovanja hipohondrije označili kot pozitiven napovednik, saj se je izkazal kot
statistično pomemben. To se ujema s predhodnimi raziskavami, ki so jih opravljali
različni avtorji (npr. Costa in McCrae, 1985; Cox idr., 2000, Grant, 2011), ki so izmed
vseh potez Velikih pet faktorjev osebnosti nakazovali na najpomembnejšo pozitivno
povezavo - povezavo med hipohondrijo in nevroticizmom. Nevroticizem smo v
model napovedovanja samodiagnoze vključili v drugem koraku, kjer se ni izkazal kot
statistično pomemben napovedenik. Hipotezo 2a smo sprejeli, hipotezo 2b smo ovrgli.
55
Pod hipotezo 3a in 3b smo nasprotno domnevali, da bo ekstravertnost negativen
napovednik hipohondrije (3a) in uporabe samodiagnoze (3b). Cox in sodelavci (2000)
so na podlagi njihove raziskave potezo ekstravertnost označili kot negativen
napovednik hipohondrije, vendar interpretacije za to niso podali. Možni vzrok za to bi
lahko bil, da ekstravertni posamezniki ignorirajo negativne dražljaje iz svojega okolja
(McAdams, 2009) in so nasplošno bolj zadovoljni z življenjem (Weninger in Holder,
2014). Ekstravertnost se v modelu za napovedovanje samodiagnoze in hipohondrije ni
pokazala kot statistično pomembna dimenzija, ki bi napovedovala uporabo
samodiagnoze in hipohondrijo. Hipotezo 3a in 3b smo ovrgli.
Pod hipotezama 4a in 4b smo domnevali, da bosta pri študentih vestnost hipohondrije
(4a) in samodiagnoze (4b) negativna napovednika. Noyes in drugi (1994) so v
družinski študiji na pacientih s klinično motnjo hipohondrije odkrili, da so se tisti z
visoko stopnjo hipohondrije izkazali kot posamezniki z manjšo stopnjo vestnosti. Prav
tako je do podobnih ugotovitev prišla raziskava avtorjev Kirmayer, Hernandez in
Pathak (1992). Med moškimi se je vestnost izkazala kot pozitivno povezana z dobro
predstavo o svojem zdravju (Jerram in Coleman, 1999). Cox in sodelavci (2000) ter
Noyes in drugi (1997) so prav tako odkrili, da je vestnost negativen napovednik
hipohondrije, kar so interpretirali na način, da se vestnost povezuje z boljšimi
navadami, ki botrujejo zdravju posameznika. Prav tako posamezniki z visoko stopnjo
vestnosti bolje sodelujejo z zdravnikom v zdravniških preiskavah. Posamezniki z
visoko stopnjo hipohondrije v zdravniških preiskavah ne sodelujejo dobro (Friedman
in drugi, 1993). Na podlagi rezultatov smo zaključili, da pri študentih psihologije
vestnost ni statistično pomemben napovednik hipohondrije in samodiagnoze. Hipotezi
4a in 4b smo tako ovrgli.
Hipotezi 5a in 5b sta predpostavljali, da je zasebno samozavedanje pozitiven
napovednik hipohondrije in samodiagnoze. Hipotezo 5a smo na podlagi rezultatov
sprejeli in s tem zaključili, da je zasebno samozavedanje statistično pomemben
pozitiven napovedovalec hipohondrije. Zasebno samozavedanje ima lahko
epistemične ali nevrotične motive, ki pomembno določajo, s kakšnim razlogom se bo
posameznik usmerjal vase (Trapnell in Campbell, 1999). Nevrotično opazovanje
spodbuja pri posamezniku strah. Takšen posameznik ni sposoben nehati razmišljati o
56
sebi, neprestano analizira samega sebe in obsesivno premleva. Posameznik s
hipohondrijo je prav tako zelo ranljiv za nevrotično razmišljanje in premlevanje o
svojem zdravju ter obsesivno razmišljanja o možnih simptomih bolezni. Na podlagi
rezultatov lahko zaključimo, da ima v našem primeru zasebno samozavedanje pri
študentih psihologije v ozadju nevrotične motive. To lahko razumemo tako, da ko
posameznik v stresnih situacijah (kot je npr. strah pred boleznijo) usmeri pozornost k
sebi in na svoje domnevne simptome, tem še dodatno poveča jakost zaskrbljenosti.
Takšno razmišljanje vodi v bolj negativne interpretacije trenutne situacije, v negativne
obete o prihodnosti ter v manj učinkovito reševanje problemov (Lyubomirsky in
Nolen-Hoeksema, 1995). Hipotezo 5a smo sprejeli, hipotezo 5b pa smo na podlagi
rezultatov ovrgli, saj se je izkazalo, da zasebno samozavedanje pri študentih
psihologije ni statistično pomemben pozitiven napovednik uporabe samodiagnoze.
Hipoteza 6, ki sestoji iz hipotez 6a in 6b, pravi, da je ruminacija pozitiven napovednik
hipohondrije (6a) in samodiagnoze (6b) pri študentih psihologije. Obstajajo številne
raziskave, ki se osredotočajo na povezavo med ruminacijo in hipohondrijo (npr.
Marcus idr., 2008) in ki pripisujejo ruminaciji vzdrževalno vlogo pri ohranjanju
hipohondrije. Ruminacijski stil razmišljanja zajema tendenco osredotočanja
posameznika na simptome in njihove možne vzroke ter posledice na posameznikovo
zdravje (Nolen-Hoeksema in drugi, 1991). Ruminacijo zaradi njene pozitivne
povezanosti z nevroticizmom in zasebnim samozavedanjem v model hierarhične
mutliple regresije nismo umestili. Omenjena povezanost bi lahko izkrivila rezultate,
zato smo spremenljivko izločili in tako hipotezi 6a in 6b ovrgli.
Pri nadaljnjem raziskovanju smo se osredotočili na osebne in situacijske dejavnike
posameznika, ki smo jih vključili kot napovednike v hipoteze od 7 do 13. Ti dejavniki
so: spol, stopnja študija, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, predmet
psihopatologija, diagnoza duševne motnje, obisk strokovne pomoči ter želeno delo na
področju klinične psihologije.
Hipoteza 7 je predpostavljala, da je vrsta spola pri študentih psihologije pozitiven
napovednik hipohondrije (7a) in samodiagnoze (7b): pri pri ženskah je hipohondrija
in uporaba samodiagnoze bolj izražena kot pri moških. Ženske poročajo o višji stopnji
nevroticizma (Avsec, 2007), ki se je v številnih raziskavah pokazal kot močno
57
povezan s hipohondrijo (npr. Cox idr., 2000). Ženska populacija se je v raziskavah
pokazala kot bolj dovzetna za hipohondrijo, predvsem na področju iskanja potrditve o
svojem zdravju (npr. MacSwain in drugi, 2009). Hipotezo 7a in 7b smo ovrgli, saj so
rezultati pokazali, da pri študentih psiholgije spol ni statistično pomemben
napovednik hipohondrije in samodiagnoze. Na rezultate je lahko vplival tudi odstotek
moške populacije študentov (14%), ki je občutno manjši kot odstotek ženske
populacije.
Nadalje nas je pod hipotezama 8a in 8b zanimalo, ali je stopnja študija pri študentih
psihologije statistično pomemben napovednik hipohondrije (8a) in samodiagnoze
(8b), kar sta podobno predvidevala Deo in Lymburner (2011). Pri študentih medicine
sta Moss-Morris in Pietrie (2001) ugotovila, da so študenti prvega letnika medicine
zaradi pomanjkanja izkušenj bolj nagnjeni k hipohondriji kot študenti tretjega letnika.
Podobno so na vzorcu 505-ih študentov medicine odkrili (Azuri in Vinker, 2010), da
so študenti prvega letnika medicine v obdobju enega leta v večji meri obiskali
zdravnika ali profesorja s področja medicine kot pa študenti višjih letnikov. Stopnja
študija se v modelu napovedovanja hipohondrije ni izkazala kot statistično pomembna
dimenzija, medtem ko se je v modelu napovedovanja samodiagnoze izkazala kot
statistično pomembna. Izkazalo se je, da je pri I stopnji študentov psihologije zaznati
višjo stopnjo samodiagnosticiranja iz strani študenta psihologije z različnimi
duševnimi motnjami kot pri II stopnji študentov psihologije. To lahko interpretiramo
na način, da imajo študenti II stopnje psihologije že več izkušenj in praktičnega ter
teoretičnega znanja, kar lahko vodi v manjšo dovzetnost za izvajanje diagnoze na
sebi, kar sta v svoji interpretaciji o podobnem dogajanju vključila tudi Moss-Morris in
Pietrie (2001). Hipotezo 8a smo ovrgli, medtem ko smo hipotezo 8b sprejeli.
Nadalje nas je pod hipotezo 9 zanimalo, ali je pri študentih psihologije prisotnost
družinskega člana z duševno motnjo pozitiven napovednik hipohondrije (9a) in
samodiagnoze (9b). Frank in Paris (1987) sta odkrila, da je prisotnost družinskega
člana z duševno motnjo lahko povod za izbiro študija psihologije. Prav tako so tisti
posamezniki, ki imajo v družinskega člana s težjim bolezenskim stanjem v višji meri
dovzetni za hipohondrijo (Ignelzi, 2010). Rezultati so pokazali, da je prisotnost
družinskega člana z duševno motnjo statistično pomemben pozitivni napovednik
hipohondrije, kar lahko interpretiramo na način, da tisti, ki imajo v družini člana z
58
duševno motnjo in so v veliki meri prisotni ob stiskah družinskega člana, se v višji
meri bojijo, da bi tudi sami duševno zboleli. Dodatno so rezultati pokazali, da
prisotnost družinskega člana z duševno motnjo ni statistično pomemben napovednik
samodiagnoze. Hipotezo 9a smo sprejeli, hipotezo 9b smo ovrgli.
V hipotezi 10 smo si zastavili, da je udeležba na študijskem predmetu psihopatologija
statistično pomemben napovednik hipohondrije (10a) in samodiagnoze (10b).
Podobno sta predpostavljala tudi Deo in Lymburner (2011), ki sta dejala, da je
izpostavljenost informacijam o psihopatoloških duševnih motnjah tekom študijskih
predmetov lahko povod za naraščanje hipohondričnih skrbi študenta o njegovem
duševnem zdravju in uporabe samodiagnoze. Hipotezi 10a in 10b smo ovrgli, saj se
študijski predmet psihopatologija ni izkazal kot kot statistično pomemben napovednik
hipohondrije in samodiagnoze.
V nadaljevanju nas je v hipotezi 11 zanimalo, ali je študent psihologije z diagnozo
duševne motnje bolj dovzeten za hipohondrijo (11a) in samodiagnozo (11b). V
primeru napovedovanja hipohondrije se je diagnoza duševne motnje izkazala kot
pozitivna napovedovalka hipohondrije: v skupini študentov, ki imajo duševno motnjo,
je namreč stopnja hipohondrije višja. Koncept “wounded healer” oz. »ranjen
zdravilec« so že številni avtorji uporabili v opisu posameznikov, ki so se zaradi
lastnih težav odločili, da bodo nadaljevali delo, s katerim bodo pomagali drugim v
stiski (psihiatri, psihologi, psihoterapevti ipd.) (npr. Frank in Paris, 1987). Dodatno je
raziskava na vzorcu 51 pacientov s hipohondrijo povzela, da je kar 80% pacientov s
hipohondrijo imelo še soobolevno drugo klinično ali osebnostno motnjo. V najvišji
meri sta se kot komorbidni motnji izkazali anksiozna motnja (n=26) ter depresivna
motnja (n= 20), obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (n=11) ter histrionična
osebnostna motnja (n=8). Tako lahko zaključimo, da se hipohondrija velikokrat
sopojavlja z drugimi duševnimi motnjami (npr. Noyes idr., 1994). V modelu
napovedovanja samodiagnoze se je diagnoza duševne motnje izkazala kot statistično
pomembna in sicer v koraku 1, ki je pojasnil 10,8% variabilnosti odvisne
spremenljivke. Rezultate lahko dodatno interpretiramo na način, da tisti študenti, ki
imajo diagnozo duševne motnje, se svojih težav še bolje zavedajo, kar lahko poviša
stopnjo zaskrbljenosti o svojem zdravju in posledično izvajanje diagnoze na sebi.
Hipotezi 11a in 11b smo sprejeli.
59
Pod hipotezo 12 nas je zanimalo, ali je obisk strokovne pomoči pri študentih
psihologije pomemben napovednik hipohondrije (12a) in samodiagnoze (12b). Pri
napovedovanju hipohondrije se je obisk strokovne pomoči izkazal kot statistično
pomemben pozitiven napovednik hipohondrije, saj je stopnja hipohondrije pri
študentih, ki so obiskali strokovno pomoč, višja. To se ujema z ugotovitvijo Hardy in
Calhoun (1997), kar bi lahko interpretirali na način, da tisti, ki so že obiskali
strokovno pomoč (bodisi samoiniciativno ali prisilno), že imajo neke težave ali skrbi
o svojem duševnem zdravju. Obisk strokovne pomoči se ni izkazal kot pomemben
napovednik samodiagnoze pri študentih, zato smo hipotezo 12b ovrgli. Hipotezo 12a
smo potrdili.
Pri hipotezi 13 nas je zanimalo, ali je želeno delo na področju klinične psihologije pri
študentih psihologije pomemben napovednik hipohondrije (13a) in samodiagnoze
(13b). Hipotezo smo si zastavili glede na raziskavo, ki je odkrila, da so bili študenti
medicine, ki so želeli delati na področju psihiatrije, bolj dovzetni za sindrom
študentov medicine (Woods idr., 1966). Podobno je odkrila tudi raziskava Hardy in
Calhoun (1997), ki je povezavo med hipohondrijo in želenim prihodnjim delom
študenta psihologije na področju klinične psihologije potrdila na vzorcu 119-ih
študentov psihologije in sicer je pri tistih študentih, ki so želeli delati na področju
klinične psihologije, hipohondrija bolj prisotna. V naši raziskavi so rezultati pokazali
drugače in sicer želeno delo na področju klinične psihologije ni statistično pomemben
napovedovalec hipohondrije in samodiagnoze. Tako smo hipotezi 13 in 13b na
podlagi rezultatov ovrgli.
Tako kot predhodnike (npr. Deo in Lymburner, 2011) nas je pod hipotezo 14
zanimalo, ali nevroticizem (14a), ekstravertnost (14b) in vestnost (14c) pri študentu
psihologije moderirajo odnos med udeležbo na študijskem predmetu psihopatologija
in samodiagnozo. Hipoteze smo na podlagi rezultatov zavrnili. Enako sta v svoji
raziskavi odkrila Deo in Lymburner (2011), ki sta v rezultatih povzela, da
nevroticizem, ekstravernost in vestnost ne moderirajo interakcije med psihopatologijo
in hipohondrijo. V omenjeni analizi so se nevroticizem, ekstravertnost in vestnost
izkazale kot statistično pomembne dimenzije pri napovedovanju samodiagnoze,
vendar ne moderirajo odnosa med psihopatologijo in samodiagnozo.
60
»Ob koncu študija, ko je učenja o vseh duševnih motnjah manj, ugotavljam, da smo
bili na faksu resnično skoraj ves čas osredotočeni na to, kaj vse je lahko "narobe", saj
smo bili zaradi narave svojega poklica s takšnimi informacijami seveda zasuti.
Medtem pa se mi zdi pri učnem načrtu napačno, da nam večinoma niso predstavili
raznih orodij; kaj pa kot psihologi lahko naredimo, da se točno določena duševna
stanja spremenijo ali izboljšajo? To naj bi se naučili šele v službi, vendar pa je, ker so
bila konkretizacija postopkov in različna orodja ogromnokrat izpuščena, kakšnim
občutljivejšim študentkam ostala v mislih le neugodna plat medalje. Ob koncu študija
sem samo sebe pomirila, da so bili moji občasni strahovi "normalni" in da so verjetno
veliko pogostejši in običajnejši, kot se zdi. Pričujoča naloga moje sošolke to dokazuje
in odpira raziskovalna vrata v sfero hipohondrije pri študentih psihologije, še najbolj
pa poudarja vlogo profesorjev, ki poučujejo na študiju psihologije, da s študenti o tem
odkrito in odprto spregovorijo ter jih, če je potrebno, usmerijo po nadaljno pomoč. S
takšnim ozaveščanjem bi lahko študij psihologije postal še prijetnejši.”
(Vir: Pismo udeleženke raziskave, študentke študija psihologije)
6. ZAKLJUČEK
61
6.1. Glavne ugotovitve in uporabna vrednost
Področje hipohondrije in samodiagnoze ter širšega področja sindroma študentov
psihologije je še slabo raziskano področje, ki pa lahko ima na študenta psihologije
tekom študija velik vpliv. Pri študentih medicine so bile s ciljem razumevanja
sindroma študentov medicine izvedene številne raziskave, enako pa ne moremo reči
za populacijo študentov psihologije. Naša raziskava predstavlja eno izmed prvih na
vzorcu študentov psihologije v Sloveniji.
V naši raziskavi se glavne ugotovitve nanašajo na oceno ranljivosti študenta
psihologije za hipohondrijo in samodiagnozo glede na osebnostne značilnosti in
osebne dejavnike. Kot smo ugotovili, so študenti psihologije bolj dovzetni za
samodiagnozo kot študenti drugih smeri, ki niso usmerjene na delo z ljudmi, kar
nakazuje na možnost obstoja sindroma študentov psihologije. Izmed osebnih
dejavnikov napovedujeta samodiagnozo pri študentih psihologije stopnja študija in
diagnoza duševne motnje: pri tistih posameznikih, ki imajo diagnozo duševne motnje
ter obiskujejo prvo stopnjo študija psihologije je višja dovzetnost za samodiagnozo.
Ob napovedovanju hipohondrije smo ugotovili, da na vzorcu študentov psihologije
hipohondrijo pozitivno napovedujejo diagnoza duševne motnje, obisk strokovne
pomoči, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo, nevroticizem in zasebno
samozavedanje. Omenjeni rezultati imajo uporabno vrednost na različnih področjih.
Kot prvo bi izpostavili področje poklicnega svetovanja pri usmerjanju srednješolcev
pri izbiri študija. V naši raziskavi smo odkrili, da izraženost določenih osebnostnih
potez ali osebnih okoliščin pomembno napovedujejo hipohondrijo in uporabo
samodiagnoze. Kot so pokazali rezultati naše raziskave, je visoka stopnja
nevroticizma in zasebnega samozavedanja pozitiven napovednik hipohondrije pri
študentih psihologije. Tako bi lahko posameznike, ki bi na osebnostnih testih pokazali
visoko stopnjo omenjenih potez, tekom študija opozorili na morebitno pojavnost
hipohondrije in jih tudi ustrezno pripravili na sam študij. Dodatno sta Hardy in
Calhoun (1997) v njuni raziskavi nagovorila profesorje psiholoških vsebin in jim
predlagala, naj bodo pozorni na dejstvo, da se nekateri študenti odločijo za študij
psihologije z namenom, da bi rešili ali svoje težave ali težave družinskih članov. Tako
62
bi lahko posameznikom z določenimi osebnimi okoliščinami, kot so npr. prisotnost
družinskih članov z duševno motnjo ali sama prisotnost diagnoze duševne motnje pri
posamezniku, nudili dodaten pogovor s strokovnjakom s področja duševnega zdravja.
Avtorja sta predlagala, da naj študente, ki se na profesorja obrnejo za pomoč zaradi
omenjenih težav, napotijo k posebni svetovalni službi oddelka za psihologijo. S tem
bi se izognili strokovne dvojnosti v odnosih med profesorjem in študentom.
Z drugim preventivnim ukrepom bi naslavljali predvsem zaposlene na dotičnih
študijih. Profesorje bi opozorili na možnost pojava sindroma študentov psihologije,
jih poučili o pojavu sindroma ter jih pozvali, da o tem informirajo študente. Tudi Deo
in Lymburner (2011) sta v svoji raziskavi podala smernice za predavatelje, ki
predavajo predmete s patološko vsebino. Priporočila sta konzervativen pristop
predavateljev, ki opozarjajo študente študija psihologije, da lahko tekom predavanj in
praktičnega dela postanejo zaskrbljeni o svojem duševnem zdravju. Kot so pokazali
rezultati v naši raziskavi, je samodiagnoza v višji meri prisotna pri študentih I. stopnje
študija psihologije, kar lahko pripišemo pomanjkanju izkušenj. Psihopatologija je na
I. stopnji študija psihologije na Univerzi v Mariboru prvi klinični predmet, ki
obravnava težje duševne motnje tako v obliki teoretičnih izhodišč kot v obliki
praktičnega dela v UKC Maribor na Oddelku za psihiatrijo. Predlagamo, da bi
profesor, ki je nosilec tega predmeta, pred samim začetkom predavanj posvetil nekaj
minut opozorilu o možnosti pojava kratkotrajne hipohondrije, prav tako pa študentom
razložil, kako se tega doživljanja ustrezno lotiti in kam se lahko po potrebi zatečejo po
strokovno pomoč. Prav tako je pomembno vedeti, da lahko študent psihologije zaradi
strahu pred zasmehovanjem in posledično označitvijo kot nekompetentnega za delo
psihologa, svoje težave in razmišljanja skriva. Kot so izpostavili Woods in drugi
(1966), obstaja velika možnost, da bodoči strokovnjak s področja telesnega ali
duševnega zdravja svojo nagnjenost k hipohondričnem razmišljanju skriva, saj je
tekom praktičnega dela kot študent velikokrat izpostavljen posmehovanju
hipohondričnim pacientom s strani zdravniškega osebja in drugih strokovnjakov.
Udeleženka, ki je poslala anonimno povratno informacijo k raziskavi, je v zadnjem
stavku zapisala takole: "Kako bova lahko v prihodnosti uspešni psihologinji, če pa
imava sami tako veliko duševnih težav?” Specifični stavek nam kaže, da je v
ospredju tudi strah študenta psihologije, da mu morebitne težave na področju
63
duševnega zdravja (diagnosticirane s strani strokovnjaka ali samodiagnosticirane)
preprečijo biti v prihodnosti dober psiholog. Omenjeno lahko profesor uporabi kot
izhodišče, da svojim študentom posreduje pravilne informacije in s tem posredno
zmanjša napačen stereotip med študenti, ki pravi, da sami ne smejo imeti težav, če
želijo biti v prihodnosti uspešni kot psihologi.
Prav tako predlagamo, da bi se preko spletne ankete med študenti psihologije enkrat
letno, skozi ves študij, preverjalo stopnjo hipohondrije in po potrebi uvedlo
neformalna srečanja, na katerih bi se študenti seznanili s pojavom hipohondrije
oziroma pridobili informacije o načinu soočanja z njo oziroma odpravljanja njenih
simptomov.
Kot vsesplošno načelo predlagamo vsem obstoječim in bodočim strokovnjakom s
področja psihologije, da ozaveščajo o duševnih motnjah in posredno zmanjšujejo
stigmo, ki se še vedno tesno drži duševnih motenj. Na ta način bodo posredno tudi
študenti psihologije manj obremenjeni in tako bo študij psihologije še prijetnejši.
64
6.2. Prednosti in pomanjkljivosti raziskave
Prednosti naše raziskave vidimo v tem, da je področje hipohondrije pri študentih slabo
raziskano. Prav tako se malo raziskav osredotoča na pojavnost sindroma študentov
psihologije. Kot smo ugotovili v naši raziskavi, so študenti psihologije dovzetni za
samodiagnozo in pomembno je, da o pojavnosti le-te ozaveščamo tako profesorje kot
same študente psihologije. V korist rezultatom priča tudi končna velikost vzorca, in
sicer 307 udeležencev, od katerih je 184 študentov psihologije. Prav tako ima sam
vprašalnik veliko število postavk, kar lahko pozitivno vpliva na zanesljivost in
občutljivost merjenja.
Pod omejitev raziskave lahko podamo naslednje ugotovitve: ena izmed opaženih
pomankljivosti je neenakomerno zastopanost po spolu, kar je lahko izkrivilo rezultate
nekaterih statističnih analiz. Vzorec je neharmonično razdeljen, saj je bilo
procentualno veliko več ženskega kot moškega spola udeležencev. V našem
raziskovalnem vzorcu obiskuje študij psihologije 86% ženskega in le 14% moškega
spola.
Velik delež podatkov iz raziskave je bil pridobljen s pomočjo spletne ankete, ki so jo
udeleženci v povprečju reševali 17 minut udeleženci, ki so ročno izpolnjevali
vprašalnik. Povprečno reševanje spletnega vprašalnika je bilo 15 minut in 36 sekund.
Slabost spletnega anketiranja je hitro in površno podajanje podatkov. Prav tako je na
nagovor spletne ankete kliknilo 1658 posameznikov, od tega jih 1029 ni nadaljevalo z
reševanjem ankete. Anketo je delno izpolnilo 520 posameznikov (31%). Kot razlog
lahko navedemo obširnost raziskave, ki je vsebovala 5 različnih vprašalnikov, ki so
obsegali 9 strani oz. 52 vprašanj. Prav tako smo tudi opazili, da so udeleženci pri tipu
anketiranja »papir-svinčnik« proti koncu reševanja baterije vprašalnikov bili manj
zbrani, kar je lahko vplivalo na kvaliteto izpolnitve vprašalnika. Pomanjkljivost
spletne ankete vidimo tudi v tem, da obstaja možnost, da so anketo v večji meri
reševali tisti, ki se jih tema še posebej dotika, kar lahko izkrivlja rezultate v povezavi
s hipohondrijo.
65
Vprašalnika za merjenje stopnje hipohondrije in samodiagnoze sta bila oblikovana s
pomočjo dveh strokovnjakov s področja duševnega zdravja, vendar še vedno ne
moremo z gotovostjo trditi, da so trditve popolnoma primerno slovnično in vsebinsko
prevedene, saj povratnega prevoda v angleški jezik nismo izvedli. Prav tako je lahko
sama priredba vprašalnika hipohondrije (SHAI) na področje hipohondrije duševnega
zdravja vsebinsko nepopolna, saj izbrani vprašalnik ni standardiziran za izbrano
populacijo. Pri omenjenem vprašalniku lahko nastane težava tudi pri razumevanju
trditev s strani udeleženca, saj nekatere trditve vsebujejo nikalnice, kar pa ni
priporočljivo pri oblikovanju trditev vprašalnikov.
Omejitev predstavljajo tudi samoocenjevalni tipi vprašanj, saj lahko udeleženci pri
takih vprašanjih svoje značilnosti ocenjujejo s približno oceno ali pa podajajo
socialno zaželene odgovore. Postavke, ki vključujejo podajanje intimnih informacij
(kot je npr. prisotnost diagnoze duševne motnje, obisk strokovnjaka s področja
duševnega zdravja, prisotnost družinskega člana z duševno motnjo), lahko pri
udeležencu povzročijo, da zaradi same narave vprašanja poda netočne oz. izkrivljene
odgovore, ki so socialno zaželeni.
66
6.3. Možnosti nadaljnjega raziskovanja
V nadaljnjih raziskavah bi bile zanimive tako kvantitativne kot kvalitativne metode
raziskovanja omenjenega področja. Lahko bi uporabili longitudinalno študijo na
vzorcu študentov psihologije, ki so pokazali visoke vrednosti na področju
hipohondrije in samodiagnoze, ter v določenih časovnih intervalih preverili, ali je bila
pojavnost sindroma študenta psihologije kratkotrajna ali pa se je sindrom razvil v
klinično motnjo. Preverjali bi lahko tudi študente psihologije skozi celoten petletni
študij in sicer tako, da bi jih zaporedoma testirali vsako študijsko leto. Prav tako bi
lahko zanimive rezultate podal intervju z istimi udeleženci po večih letih delovnih
izkušenj na področju psihologije, ki bi preveril njihovo mnenje o sindromu študentov
psihologije in doživljanju specifičnih težav v času študija v primerjavi z zdajšnjim
razmišljanjem.
Dodatno bi bilo zanimivo preverjati razlike med študenti psihologije v Mariboru in
Ljubljani. Praktično delo na študiju I. in II. stopnje psihologije v Mariboru obsega
približno 500 ur, od tega imajo študenti I. stopnje obveznih 60 ur praktičnega dela.
ljubljanski študenti psihologije tekom I. stopnje študija praktičnega dela ne opravljajo.
Prakso morajo opraviti na II. stopnji študija in sicer v obsegu 320 ur. Kot smo
zabeležili pri napovedovanju samodiagnoze, je stopnja študija pozitiven napovednik –
pri študentih prve stopnje je namreč zaznati višjo stopnjo samodiagnoze. Na tem
mestu bi lahko preverili, ali so tisti, ki so na I. stopnji študija opravljali praktično delo,
bolj nagnjeni k hipohondriji in samodiagnozi kot tisti, ki praktično delo opravljajo
kasneje. Dodatno bi bilo zanimivo zabeležiti, ali so tisti študenti psihologije, ki imajo
več praktičnega dela tekom celotnega študija, bolj nagnjeni k hipohondriji, ker so v
večji meri izpostavljeni težje duševno bolnim posameznikom ali obratno. Prav tako bi
bila zanimiva primerjava med sindromom študentov medicine in sindromom
študentom psihologije. Woods in sodelavci (1966) so sindrom študentov psihologije
opisali kot bolj kroničen in manj prehoden kot sindrom študentov medicine in sicer
zaradi manjše dokazljivosti in konkretnih dokazov o duševnih motenjah v primerjavi s
telesnimi.
67
Skozi osebni pogovor s študenti psihologije smo ugotovili, da pojav hipohondrije ni
izjema, temveč je prisoten, a je sama interpretacija simptomov s strani študentov
pomanjkljiva. Smiselno bi bilo uvesti intervjuje, saj bi skozi razlago in pogovor lažje
prišli do ugotovitev tako pri udeležencih intervjujev kot pri osebah, ki vodijo analizo.
Poglobljeno raziskovanje lahko ponudi nova spoznanja in ugotovitve, ki bodo služila
tako profesorjem pri pripravi študijskih programov kot študentom, ki iščejo odgovore
na svoje simptome, a jih ob pomanjkanju literature ne najdejo.
68
7. VIRI IN LITERATURA
Abramowitz, J. S., Deacon, B. J. in Valentiner, D. P. (2007). The short health
anxiety inventory: Psychometric properties and construct validity in a non-clinical
sample. Cognitive Therapy and Research, 31(6), 871–883.
Alberts, N. M., Hadjistavropoulos, H.D., Jones, S. L. in Sharpe, D. (2013). The
short health anxiety inventory: A systematic review and meta-analysis. Journal of
Anxiety Disorders, 27(1), 68–78.
Allport, G. W. (1937). Personality: a psychological interpretation (str. 48).
Oxford, England: Holt.
American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of
mental disorders (5th ed.). Arlington, VA: American Psychiatric Publishing.
American Psychiatric Association. (2016). The ICD-10 classification of mental
and behavioral disorders: Clinical descriptions and diagnostic guidelines. Geneva:
World Health Organization.
Argyle, M. (1969). Social interaction. Chicago: Aldine-Atherton.
Avsec, A. (2005). Korelati samozavedanja oziroma zakaj je bolje manj
razmišljati o sebi. Antrophos, 1, 287–297.
Avsec, A. in Bajec, B. (2006). Validation of the slovene version of The self-
consciousness scale. Psihološka obzorja, 5(1), 7–22.
Avsec, A. (2007). Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za psihologijo.
Azuri, J. in Vinker, S. (2010). Reassuring the medical students’ disease–health
related anxiety among medical students. Medical teacher, 32, 270–275.
Bauerband, L. A. in Galupo, M. P. (2014). The gender idnetity reflection and
rumination scale: Development and psychometric evaluation. Journal of counseling &
development, 92, 219–232.
Baumeister, R. F. (1988). Masochism as escape frome self. Journal of Sex
Research, 25, 28–59.
Bernd, S. (2004). Identity in Modern Society. Blackwell Publishing.
Bourne, E. J. (2010). The Anxiety and Phobia Workbook. Oakland: New
Harbinger Publication.
Brakoulias, V. (2014). DSM-5 bids farewell to hypochondriasis and welcomes
somatic symptom disorder and illness anxiety disorder. Australian and New Zealand
69
Journal of Psychiatry, 48(7), 688–688.
Beck, A. T., Rush, A. J., Shaw, B. F. in Emery, G. (1979). Cognitive therapy for
depression. New York: guilford Press.
Bennett, G. G. in Glasgow, R. E. (2009). The delivery of public health
interventions via the Internet: Actualizing their potential. Annual Reviews Public
Health, 30, 273–292.
Berrios, G. E. (1993). European views on personality disorders: A conceptual
history. Comprehensive Psychiatry, 34(1), 14–30.
Brodsky, M. (2012). What lies ahead for neuroticism? Clical Psychiatry News,
40(12). Pridobljeno s: https://www.questia.com/magazine/1G1-314255324/what-
lies-ahead-for-neuroticism
Carver, C. S. in Scheier, M. F. (1982). Control theory: A useful conceptual
framework for personality – social, clinical and health psychology. Psychological
Bulletin, 92, 111–135.
Carver, C. S. in Scheier, M. F. (1992). Perspectives on personality. Boston:
Allyn in Bacon.
Cattell, R. B. (1965). The scientific analysis of personality. Baltimore: Penguin
Books.
Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1980). Influence of extraversion and neuroticism
on subjective well-being: Happy and unhappy people. Journal of Personality and
Social Psychology, 38(4), 668–678.
Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1985). Hypochondriasis, neuroticsm and ageing:
When are somatic complaits unconfounded?. American Psychologist, 40, 19–28.
Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1992). NEO personality inventory professional
manual. Odessa, FL: Psychological Assessment Resources.
Costa, P. T., McCrae, R. R. in Dye, D. D. (1991). Facete scales for
agreeableness and conscientiousness: A revision of the NEO personality inventory.
Personality and Individual Differences, 12(9), 887–898.
Cox, B. J., Borger, S. C., Asmundson, G. J. G. in Taylor, S. (2000). Dimensions
of hypochondriasis and the Five-factor model of personality. Personality and
Individual Differences, 29, 99–108.
70
Curtin, L., Martz, D. M., Bazzini, D. G. in Bowers Vicente, B. (2004). They’re
not »abnormal« and we’re not making them »abnormal«: A longitudinal study.
Teaching of Psychology, 31(1), 51–53.
Curtis, V., Aunger, R. in Rabie, T. (2004). Evidence that disgust evolved to
protect from risk of disease. Biology Letter, 271, 131–133.
Deo, M. S. in Lymburner, J. A. (2011). Personality traits and psychological
health concerns: The search for psychology student syndrome. Teaching of
Psychology, 38(3), 155–157.
Duval, S. in Wicklund, R. A. (1972). A theory of objective self awareness.
Oxford Press.
Ellingsen, A. in Wilhelmsen, I. (2002). Disease anxiety among medical students
and law students. Tidsskrift for den norske laegeforening: Tidsskrift for praktisk
medicin, ny raekke, 122(8), 785–787.
Eurostat (2010). Percentage of individuals who have used the Internet for
seeking health-related information for themselves or someone else. Pridobljeno s:
http://www.ontsi.red.es/ontsi/en/indicador/individuals-using-internet-seeking-health-
related-information
Eysenck, H. J. (1991). Dimensions of personality: 16, 5, or 3? Criteria for a
taxonomic paradigm. Personality and Individual Differences, 12, 773–790.
Fenigstein, A. (1987). On the nature of public and private self- consciousness.
Journal of Personality, 55, 543–554.
Fenigstein, A., Scheier, M. F. in Buss, A. H. (1975). Public and private self-
consciousness: Assessment and theory. Journal of Consulting and Clinical
Psychology, 43, 522–527.
Frank, H. in Paris, J. (1987). Psychological factors in the choice of psychiatry as
a career. Canadian Journal of Psychiatry, 32, 118–122.
Freud, S. (1961). The ego and the id. V J. Strachey (ur.), Complete
psychological works of Sigmund Freud (str. 3–66). London: The Hoghart Press.
Friedman, H., Tucker, J., Tomlinson-Keasey, C. Schwartz, J., Wingard, D. in
Criqui, M. (1993). Does childhood personality predict longevity? Journal of
Personality and Social Psychology, 65, 176–185.
71
Fox, R. C. in Lief, H. I. (1963). Training for »detached concern« in medical
students.V Lief, H. (ur). (1963). The Psychological Basis of Medical Practice (str. 12–
35). New York, NY: Harper & Row.
Fox, S. in Duggan, M. (2013). Health online 2013. Pridobljeno s
http://www.pewinternet.org/2013/01/15/health-online-2013/
Fulton, J. J., Marcus, D. K. in Merkey, T. (2011). Irrational health beliefs and
health anxiety. Journal of Clinical Psychology, 67(6), 527–538.
Funder, D. C. (2001). Personality. Annual Review of Psychology, 52, 197–221.
Garyfallos, G., Adamopoulou, A., Karastergiou, A., Bozikas, V., Voikli, M.,
Vaxevanis, A., Stypopoulos, E. in Christoforidis, G. (2008). Hypochondriasis:
Demographic characteristics and comorbidiy with other psychiatric diagnoses in
Greece. Hellenic Psychiatry, 5(2), 75–82.
Goldberg, L. R. (1993). The structure of Phenotypic Personality Traits.
American Psychological Association, Inc, 48(1), 26–34.
Goodwin, R. in Engstrom, G. (2002). Personality and the perception of health
in the general population. Psychological Medicine, 32, 325–332
Haslam, N. (2007). Introduction to personality and intelligence. London: Sage.
Hardy, M. S. in Calhoun, L. G. (1997). Psychological distress, medical students
syndrome in abnormal psychology students. Teaching of Psychology, 24(3), 192–193.
Hayes, A. (2013). An introduction to mediation, moderation, and conditional
process analysis: A Regression-based Approach. New York: Guilford Press.
Hitchcock, P. B. in Matthews, A. (1992). Interpretation of bodily symtpoms in
hypochondriasis. Behaviour Research and Therapy, 30, 223–234.
Howell, D. C. (2010). Statistical Methods for Psychology. Wadsworth: Cengage
Learning.
Howes, O. D. in Salkovskis, P. M. (1998). Health anxiety in medical students.
The Lancet, 351(9112), 1332.
Hunter, R. C. A., Lohrenz, J. G. in Schwatzman, A. E. (1964). Nosophobia and
hypochodndriasis in medical students. The Journal of Nervous and Mental Disease,
139, 147–152.
Ignelzi, R. J. (2010). Hypochondriacs can worry themselves sick. Pridobljeno s:
http://www.sandiegouniontribune.com/sdut-ill-illusions-ailments-may-be-imaginary-
but-2010mar23-htmlstory.html
72
Introzzi, I., Andre, M. L., Canet-Juric, L. Stelzer, F. in Richards, M. M. (2016).
The relationship between the rumination style and perceptual, cognitive, and
behavioral inhibition. Psychology and Neuroscience, 9(4), 444–456.
Jadad, A. R. in Gagliardi, A. (2002). Examination of instruments used to rate
quality of health information on the internet: Chronicle of a voyage with an unclear
destination. BMJ, 324(7337), 569–573.
James, W. (1890). The principles of psycltology. New York: Holt.
Jensen, M. (2015). Personality Traits, learning and academic achievements.
Journal of Education and Learning, 4(4), 91.
Jerram, K. L. in Coleman P. G. (1999). The big five personality traits and
reporting of health problems and health behaviour in old age. British Journal of
Health Psychology, 4, 181–192.
Johnson, M. (2003). The vulnerability status of neuroticism: over-reporting or
genuine complaints?. Personality and Individual Differences, 35(4), 877–887.
John, O. P., Naumann, L. P. in Soto, C. J. (2008). Paradigm shift to the
integrative big-five trait taxonomy: History, measurement, and conceptual issues. V
O. P. John, R. W. Robins in L. A. Pervin (ur.), Handbook of personality: Theory and
research (str. 114–158). New York, NY: Guilford Press.
John, O. P. in Srivastava, S. (1999). The »Big five« trait taxonomy: History,
measurement, and theoretical perspectives. V L. Pervin in O. P. John (ur.). Handbook
of personality: Theory and research (str. 102–138). New York: Guilford Press.
Jung, C. G. (1951). Fundamental questions of psychotherapy. Princeton, NJ:
Princeton University Press.
Kirmayer, L. J., Hernandez, J. in Pathak, D. (1992). Hypochondrial fears and
beliefs, anxiety and somatization. British Journal of Psychiatry, 160, 525–532.
Krenek, R. J. in Zalewski, C. (1993). Psychiatric illness in families of mental
health professionals: Relationship to career choice and self-perceived therapeutic
variables. Journal of Social Behavior and Personality, 8, 439–452.
Lahey, B. (2009). Public health significance of neuroticism. The American
Psychologist, 64(4), 241–254.
Lyubomirsky, S. in Nolen-Hoeksema, S. (1995). Effects of self-focused
rumination on negative thinking and interpersonal problem solving. Journal of
personality and social psychology, 69(1), 176–190.
73
Lyubomirsky, S., Sheldon, K. M. in Schkade, D. (2005). Pursuing happiness:
The architecture of sustainable change. Review of General Psychology, 9, 111–131.
MacSwain, K. L. H., Sherry, S. B., Stewart, S. H., Watt, M. C.,
Hadjistavropoulos, H. D. in Graham, A. R. (2009). Gender differences in health
anxiety: An investigation of interpersonal model of health anxiety. Personality and
Individual Differences, 47(8), 938–943.
Marcus, D. K., Hughes, K. T. in Arnau, R. C. (2008). Health anxiety,
rumination, and negative affect: A mediational analysis. Journal of Psychosomatic
Research, 64, 495–501.
Matthews, G. in Deary, I. J. (1998). Personality traits. Cambridge University
press.
McAdams, D. P. (2009). The person: An introduction to the science of
personality psychology. Hoboken, NJ: Wiley.
McCrae, R. R. in Costa, P. T. (1997). Personality trait structure as a human
universal. The American Psychologist, 52(5), 509–516.
McCrae, R. R. in Costa, P. T. (1999). A five-factor theory of personality. V L.
Pervin in O. P. John (ur.), Handbook of personality: Theory and research (str. 157–
180). New York: Guilford Press.
McCrae, R. R. in Costa, P. T. (2006). Personality in adulthood. A five-factor
theory perspective. London: The Guilford Press.
McCrae, R. R. in John, P. O. (1992). An introduction to the five-factor model
and its applications. Journal of Personality, 60(2), 175–215.
Mills, E. (1955). Personality adjustment and the study of abnormal
psychology. Journal of Applied Psychology, 39(5), 358–361.
Moss-Morries, R. in Petrie. K. J. (2001). Redefining medical students disease to
reduce morbidity. Medical Education, 35, 724–728.
Možina, M. in Shiepek, G. (2012). Osebnost in identiteta z vidika sistemske
znanosti. Kairos, 6(3), 11–30.
Musek, J. (1993). Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy.
Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska
fakulteta.
Musek, J. (2004). Psihološke in kognitivne študije osebnosti. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
74
Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska
fakulteta Univerze v Ljubljani, oddelek za psihologijo.
Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo
osebnosti.
Musek, J. (2012). Psihološke raziskave. Antrophos, 1(2), 11–30.
Nolen-Hoeksema, S. (1991). Responses to depression and their effects on the
duration of depressive episodes. Journal of Abnormal Psychology, 100, 569–582.
Nolen-Hoeksema, S., Morrow, J. in Fredrickson, B. L. (1993). Response styles
and the duration of episodes of depressed mood. Journal ot Abnormal Psychology,
102(1), 20–28.
Nolen-Hoeksema, S., Wisco, B. E. in Lyubomirsky, S. (2008). Rethinking
rumination. Perspectives on Psychological Science, 3(5), 400–424.
Noyes, R., Kathol, R. G., Fisher M. M., Phillips, B. M., Suelzer, M. T. in
Woodman, C. L. (1994). Psychiatric comorbidity among patients with
hypochondriasis. General Hospital Psychiatry, 16(2), 78–87.
Olatunji, B. O., Abramowitz, J. S. in Deacon, B. J. (2006). Health anxiety,
hypochondriasis and the anxiety disorders. Behaviour Therapy, 38(1), 86–94.
Ormel, J., Jeronimus, F. B., Kotov, R., Riese, H., Bos, E. H., Hankin, B. in
Oldehinkel, A. J. (2013). Neuroticism and common mental disorders: Meaning and
utility of a complex relationship. Clinical Psychology Review, 13, 686–697.
Pearlman, J. (2010). Hypochondria: The Impossible Illness. Pridobljeno s:
https://www.psychologytoday.com/articles/201001/hypochondria-the-impossible-
illness
Rammstedt, B. in John, P. O. (2005). Kurzversion des Big Five Inventory (BFI-
K). Diagnostica, 51, 195–206.
Racusin, G. R., Abramowitz, S. I. in Winter, W. D. (1981). Becoming a
therapist: Family dinamics and career choice. Professional Psychology, 12(2), 271–
279.
Salkovskis, P. M. in Warvick, H. (2001). Making sense of hypochondriasis: a
cognitive theory of health anxiety. V Asmundson, G., Taylor, S. in Cox, B. J. (ur.),
Health Anxiety: Clinical and Research Perspectives on Hypochondriasis and Related
Conditions (str. 46–64). New York: Wiley.
75
Salkovskis, P. M., Rimes, K. A., Warwick, H. M. in Clark, D. (2002). The
health anxiety inventory: Development and validation of scales for the measurement
of health anxiety and hypochondriasis. Psychological Medicine, 32, 843–853.
Sansom-Daly, U. M., Bryant R. A., Cohn, R. J. in Wakefield, C. E. (2014).
Imagining the future in health anxiety: The impact of rumination on the specificity of
illness-related memory and future thinking. Anxiety, Stress and Coping, 27(5), 587–
600.
Scheier, M. F. in Carver, C. S. (1985). Optimism, coping, and health:
Assessment and implications of generalized outcome expectancies. Health
Psychology, 4, 219–247.
Shi, M., Liu, L., Wang, Z. Y. in Wang, L. (2015). The mediating role of
resilience in the relationship between big five personality and anxiety among Chinese
medical students. Public Library of Science, 10(3), 1–12.
Singh, G. (2006). Medical students’ disease: Health anxiety and worry in
medical students. V M. V. Landow (ur.), Stress and mental health in college students
(str. 29–62). New York: Nova Science Publishers.
Singh, K., Brown, R. J. (2014). Health-related Internet habits and health anxiety
in university students. Anxiety, Stress & Coping, 27(5), 542–554.
Singh, G., Hankins, M. in Weinman, J.A. (2004). Does medical school cause
health anxiety and worry in medical students?. Medical Education, 38(5), 479–481.
Sirri, L. in Fava A., G. (2014). Clinical Manifestations of hypochondriasis and
related conditions. V V. Starcevic in R. Noyes (ur.), Hypochondriasis and Health
Anxiety: A Guide for Clinicians (str. 8–28). New York: Oxford University Press.
Smillie, L. D., Wilt, J., Kabbani, R., Garratt, C. in Revelle, W. (2015). Quality
of social experience explains the relation between exstraversion and positive affect.
Emotion, 15(3), 339–349.
Starc, M., Salmič, N. in Breznik, M. (2007). Refleksija in ruminacija v povezavi
z emocionalno inteligentnostjo in samospoštovanjem. Psihološka obzorja, 16(2), 35–
45.
Stone, S. V. in Costa, P. T. (1990). Disease-prone personality or distress-prone
personality? The role of neuroticism in coronary heart disease. V H. S. Friedman
(ur.), Personalty and disease (str. 178–200). California: John Wiley & Son.
76
Srini, P. (2010). The Dangers of Self Diagnosis. Pridobljeno s:
https://www.psychologytoday.com/blog/debunking-myths-the-mind/201005/the-
dangers-self-diagnosis
Šebokova, G. in Popelkova, M. (2016). Self-consciusness and internalizing
problems in adolescence: Moderating effect of family variables. Studia Psychologica,
58(2), 105–121.
Talaei, A. (2009). P02-290 hypochondriasis in medical sciences students of
Mashhad, Iran. European Psychiatry, 24, 980.
Trapnell, P. D. in Campbell, J. D. (1999). Private Self-Consciousness and the
Five-Factor Model of Personality: Distinguishing Rumination From Reflection.
Journal of Personality and Social Psychology. 76(2), 284–304.
Verduyn, P. in Brans, K. (2012). The relationship between extraversion,
neuroticism and aspect of trait affect. Personality and Individual Differences, 52,
664–669.
Zuger, A. (2004). Doctors, Too, Have Fears; They Just Go Underground.
Pridobljeno s: http://www.nytimes.com/2004/03/30/health/doctors-too-have-fears-
they-just-go-underground.html
Walton, G. L. (1908). Why worry? Philadelpia: Lippincott company.
Waterman, L. Z. in Weinman, J. A. (2014). Medical student syndrome: fact or
fiction? A cross-sectional study. JRSM Open, 5(2), 1–9.
Wells, A. (2000). Emotional disorders and meta-cognition: Innovative cognitive
therapy. Chichester, UK: Wiley.
Wise, L. M. (1959). Abnormal psychology as a selective factor: A confirmation
and extension. Journal of Educational Psychology, 50(5), 192–194.
Woods, S. M., Natterson, J. in Silverman, J. (1966). Medical students' disease:
Hypochondriasis in medical education. Journal of Medical Education, 41, 785–790.
Weninger, R. L. in Holder, M. D. (2014). Extraversion and subjective well-
being. V D. A Haddock in A. P. Rutkowski (ur.), Psychology of Exstraversion (str. 1–
26). New York: Nova Science Publishers Inc.