UNIVERZA V MARIBORUFilozofska fakulteta Maribor

Oddelek za sociologijo

Diplomska naloga

VZGOJNI UKREPI ZA MLADOLETNE DELINKVENTEAnaliza sprememb v Sloveniji po sprejemu Zakona navodil in prepovedi leta

1995

Mentorica: doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Avtorica: Barbara Jalovec

Maribor, 2009

KAZALOUvod Delinkventnost otrok in mladostnikov…………………………………………....51Teorije mladoletne delinkventnosti……………………………………………...71.1Napovedovanje delinkventnosti in kriminalne kariere……………………….10

2.Psihološki in socialni vzroki mladoletne delinkventnosti……………………...15

3.Klasifikacija delinkventov……………………………………………………..203.1 Različni pristopi k definiranju delinkventnih otrok in mladostnikov………..23

4.Obravnavanje mladoletnih delinkventov………………………………………264.1 Zakonodaja in praksa obravnave mladoletnih prestopnikov v Sloveniji…….284.2 Sistem obravnavanja mladoletnih delinkventov v drugih državah ………….31

5.Vzgojni ukrepi…………………………………………………………………355.1 Zgodovinski oris vzgojnih ukrepov za mladoletne delinkvente in pravice otrok in mladostnikov…………………………………………………................355.2 Zakonska podlaga vzgojnih ukrepov v letu 1995……………………………405.3 Statistika vzgojnih ukrepov po letu 1995………………………………….…43

6.Vrste vzgojnih ukrepov………………………………………………………...506.1 Poravnavanje z oškodovancem………………………………………………506.2 Delo v korist humanitarnih organizacij in lokalne skupnosti………………..526.3 Trening socialnih veščin…………………………..........................................566.3.1Vloga socialnega dela pri izvajanju treninga socialnih veščin……………..627. Sklep..……………………………………………....…………………………68Viri in literatura………………………………………………………………….70

POVZETEK

Zakonodaja v Sloveniji je s sprejemom Zakona o navodilih in prepovedih (1995)

omogočila sistemsko urejeno delo z družinskimi okolji, da bi s tem zagotovili

trajnejšo in stabilnejšo preventivo v zvezi z delinkvenco otrok in mladostnikov.

Na duševni razvoj otroka oziroma mladostnika imajo velik vpliv družina, vrstniki in

širše družbeno okolje, v katerem posameznik – mladostnik živi. Če poznamo

psihološke in socialne dejavnike prestopništva, lahko določimo, kateri vzgojni ukrep

je najprimernejši za posameznika. Vzgojno zanemarjen, vzgojno zapuščen ali

delinkventen otrok ima predispozicijo, da postane prestopnik, razen zadnjega, ki to že

je, zato je pri določanju vzgojnega ukrepa pomembno vedeti, kakšna je otrokova

predhodna vzgoja.

Slovenski sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov je močno zaostajal za

sistemom obravnavanja v Švici, Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji. V teh

državah sta v ospredju kritika zavodskega obravnavanja in zavzemanje za svetovanje

prestopnikom in njihovim družinam kot oblika vzgojnega ukrepa.

Vsekakor je v tem oziru napredoval tudi slovenski sistem, ki pri obravnavanju

mladoletnih delinkventov izvaja ukrepe, kot so poravnava z oškodovancem in plačilo

za žrtve, delo v korist skupnosti in trening socialnih veščin.

Pri obravnavanju vzgojnih ukrepov so bile uporabljene metode deskripcije,

komparacije in kompilacije različnih avtorjev ter analiziranja njihovih empiričnih

raziskav.

Preko navodil in ukrepov se v mladoletniku krepijo občutki sočutja ter odgovornosti

tako zase kot za druge ljudi, hkrati pa mu je pri tem v veliko pomoč prisotnost drugih

družinskih članov, ki aktivno sodelujejo pri njegovi resocializaciji. Vzgojni ukrepi

omogočajo prestopniku popraviti posledice storjenih kaznivih dejanj, hkrati pa ga

učijo mirnega reševanja sporov in izboljšanja njegovega odnosa z okoljem.

Ključne besede: delinkventnost, mladoletno prestopništvo, vzgojni ukrepi, socialne

veščine

SUMMARY

With the law of directions and prohibitions, the legislation in Slovenia, has enabled

systematical work with family environments, so in order to ensure more permanent

and stable preventive due to juvenile delinquency. Family, friends and environment

have a great influence on youth's psychical development. If we have a knowledge

about psychological and social factors on delinquency, we can determine which

educational measure is appropriate for each individual. Educational neglected,

abandoned and delinquent children already have predisposition to become

delinquents, with the exception of the later, who already is the one.

Slovene system of juvenile delinquent treatment has stayed behind other countries,

such as Switzerland, United states of America and Great Britain. In those countries

we can pursue the criticism of institutional treatment. However in treatment with

juvenile delinquents today the Slovene system also execudes measures such as

settlements and payment for victims, labour for the benefit of community and social

skills training.

I used methods of description, compilation and comparison and also the method of

analysis of the empiric results of researching other author's work.

Through directions and measures, the juvenile's feelings of sympathy and

responsibility for himself and others are strenghten. The presence of his family

members and their active cooperation is of a great help for his resocialization.

Educational measures also enable the delinquent to correct consequences of his

criminal act and teach him how to solve conflicts peacefully as wel as improve his

relationship with environment.

Keywords: delinquency, juvenile delinquency, educational measures, social skills

UVOD

Delinkventnost otrok in mladostnikov

Mladoletna delinkvenca je pojav, ki ga je potrebno proučevati in obravnavati z

različnih vidikov. Družba, v kateri živimo, se sooča z naraščanjem različnih oblik

mladoletniške kriminalitete, od verbalnega nasilja, ropov, tatvin, zlorab prepovedanih

psihoaktivnih substanc, pa vse do najhujših oblik fizičnega nasilja.

Zaradi zgoraj navedenega je potrebno proučevanje in reševanje fenomena

mladoletniške kriminalitete pogosto obravnavati v strokovnem timu, ki vključuje

strokovnjake z različnih področij: psihologe, pedagoge, kriminaliste, sociologe …

Delinkventnost je hkrati problem, ki ga je potrebno sankcionirati in odpravljati z

ustreznimi vzgojnimi ukrepi, pri čemer moramo otroke in mladoletnike obravnavati

drugače kakor odrasle kršitelje zakona: vzgojno, prizanesljivo in individualizirano.

V prvem delu diplomske naloge želim predstaviti resocializacijske ukrepe, ki naj bi

omogočili uspešnejšo preventivo pred povratništvom. Tako v prvem delu naloge

predstavljam različne teorije delinkventnosti otrok in mladoletnikov ter teorije

napovedovanja kriminalne kariere.

V nadaljevanju diplomske naloge pojasnjujem psihološke in socialne vzroke

mladoletne

delinkventnosti, saj zgodnje otroštvo, adolescenca in duševni razvoj vplivajo na to, ali

se bo posameznik razvil v delinkventno osebnost ali ne.

Temu razmišljanju sledijo različni pristopi k definiranju otrok, kot so vzgojno

zanemarjen, vzgojno zapuščen in delinkventen otrok, pri čemer imata vzgojno

zanemarjen in vzgojno zapuščen otrok vse predispozicije, da se razvijeta v

delinkventno osebnost. Za tem predstavim slovenski sistem obravnavanja mladoletnih

prestopnikov in ga primerjam z obravnavo v drugih državah ter na kratko izpostavim

spremembe v sistemu obravnavanja mladoletnih prestopnikov v šestdesetih letih 20.

stoletja pri nas ter vzroke zanje.

Prav tako se v nalogi osredotočim na vzgojne ukrepe, na kratko podam njihov

zgodovinski oris, predstavim zakonsko podlago vzgojnih ukrepov Navodil in

prepovedi v letu 1995 ter predstavim statistiko vzgojnih ukrepov po letu 1995, iz

katere je razvidno, ali so se vzgojni ukrepi po letu 1995 spremenili oziroma ali se je

zmanjšalo število zavodskih ukrepov in ukrepov na splošno.

V zadnjem delu predstavim vrste vzgojnih ukrepov, njihovo naravo in namen ter kdo

so ključni akterji, ki izvajajo in nadzorujejo te ukrepe. Posebej se usmerim na Center

za socialno delo kot institucijo, ki izvaja ukrepe v obliki strokovnega nadzora nad

mladoletnikom in v obliki individualnih razgovorov ter skupnega dela z družino.

Pozornost proučevanja je osredotočena na ukrepe: poravnavanje z oškodovancem,

delo v korist humanitarnih organizacij in lokalne skupnosti ter trening socialnih

veščin. Tovrstni ukrepi naj bi po mnenju stroke v mladostniku krepili občutke

empatije, odgovornosti zase in za druge ljudi ter mu omogočali prevzemanje

odgovornosti za svoja dejanja in učenje mirnega reševanja konfliktov.

Metodologija v nalogi je deskriptivna, kompilacijska in komparativna, hkrati pa sem

analizirala primarne (zakonski akti in drugi dostopni uradni dokumenti) in sekundarne

vire (literatura).

1. Teorije mladoletne delinkventnosti

Teorije delinkventnosti nam v bistvu pojasnijo, zakaj in kako pride do delinkventnega

vedenja oziroma koliko je delinkventnost odvisna od zunanjih dejavnikov in koliko

od posameznika samega.

Sodobna družba naj bi bila posebej pozorna na prestopništvo otrok in mladostnikov,

saj gre za populacijo, na kateri naj bi se gradila prihodnost neke družbe.

Še posebej je potrebno biti pozoren na tiste mladoletne prestopnike, ki težijo k

povratništvu, saj teorije mladoletne delinkventnosti označujejo predvsem te osebe.

Namreč, iz enega dela prestopniške mladine se razvijejo kriminalni povratniki,

večkratni povratniki in delinkventi iz navade. Večina je »odporna« na vse vzgojne

ukrepe in sankcije. (Žagar, Singer, 1997)

Glede na to, da govorimo o mladostnikih, ki težijo k povratništvu in imajo

predispozicijo, da postanejo odrasli povzročitelji kaznivih dejanj, si lahko ogledamo

nekaj teorij starejših in sodobnih teoretikov prestopništva.

Gabriel Tarde je leta 1912 trdil, da naj bi se ljudje delinkventnega vedenja naučili z

imitacijo in druženjem z drugimi. Sedemindvajset let kasneje (1939) je Edwin H.

Sutherland za osnovo vzel Tardovo teorijo in razvil še teorijo o vzrokih za

delinkventno vedenje in jo poimenoval teorija različnih druženj. (Meško, 1997, str.

17)

Sutherlandova hipoteza je bila, da se oseba delinkventnega vedenja nauči v druženju s

člani družbe, ki krši družbene norme. Posameznik se s takšnimi člani bolj zbliža in si

pridobi njihove navade, posledica česar so kazniva dejanja. Posameznik tako

ponotranji kriminalne vrednote. (prav tam)

Sama kriminaliteta naj bi bila po Sutherlandu odvisna od frekvence, trajanja,

intenzivnosti in prednosti delinkventnih zvez pred drugimi. Posameznik, ki se druži z

delinkventno skupino in se od nje uči navad in vedenja, postane posledično vse bolj

oddaljen od nedelinkventnega okolja. Nasprotno pa James F. Short (1975) trdi, da je

delinkvenca bolj odvisna od intenzivnosti druženja kot pa od frekvence in trajanja.

(prav tam, str. 18)

Leta 1980 je Andrews izvedel študijo uporabe skupnostnega modela obravnave.

Skupnosti so obsegale sedem prostovoljcev – študentov in štiri do sedem obsojencev.

Srečevali so se osem tednov (enkrat tedensko). Izid srečanj je bil sledeč: obsojenci so

se začeli vesti bolj tolerantno, vedenje je postajalo vse bolj socialno, prostovoljci pa

so spremenili mišljenje in odnos do priznanih oblik vedenja ter se sami identificirali z

delinkventnimi vrednotami.(prav tam, str. 19)

Ob omenjenih teoretikih ne moremo izpustiti Emila Durkheima, ki trdi, da v

določenih socialnih okoliščinah tradicionalne družbene vrednote, norme in pravila

izgubijo avtoriteto in s tem moč obvladovanja vedenja ljudi. To imenuje stanje

anomije, ki izraža konflikt med posameznikom in družbo. Pojem anomije je uporabil

tudi Robert Merton, vendar je poudaril njen širši pojem in ga povezal z družbeno

strukturo. Družba naj bi tako postopoma vplivala na svoje člane, da uresničujejo

želene cilje (ugled, denar, znanje, zdravje) ter začrtala zakonita sredstva za dosego teh

ciljev. Vendar pa med cilji in sredstvi obstaja neskladje, namreč vsi člani družbe

želenih ciljev ne zmorejo uresničiti, saj za to nimajo na voljo ustreznih sredstev (vsaj

ne legalnih). Ker pa družba pritiska nanje, da cilje morajo uresničiti, uporabijo ljudje

nelegalna sredstva oz. uresničujejo cilje po nelegalni poti, s čimer se usmerjajo v

kriminalno dejavnost. (prim. Haralambos, 1994, str. 397)

Teorija družbenega nadzorstva poudarja, da bi bili vsi ljudje prestopniki, če bi si upali

kršiti pravo. Prav tako teorija trdi, da je prestopniško vedenje znak, da je prenehal

delovati nadzor v okolju, torej v družini, med vrstniki in v šoli. Tako je kriminalno

vedenje posledica napak v konvencionalnih družbenih skupinah. (Meško, 1997)

Slabo nadzorstvo je lahko posledica pomanjkanja razvoja notranjega nadzorstva v

otroštvu, slabega nadzorstva v puberteti ali družbene dezorganizacije v družbenih

skupinah.

Po teoriji etiketiranja je vzrok delinkventnosti v etiketi oziroma stigmi, ki jo socialno

okolje pripiše nekaterim svojim članom. Namreč, ko okolje pripne posamezniku

etiketo deviantne osebnosti, se spremenita njegova samopercepcija in družbeni status.

(prav tam, str. 24)

Okolje je tisto, ki posameznika označi kot devianta in mu z odnosom do njega preko

komunikacije daje negativno informacijo o njem. Samopodoba človeka spremeni in ta

se začne vesti tako, kot drugi pričakujejo od njega, da se bo vedel. Vživi se v vlogo

devianta in se sprva sicer bori proti stigmi ter dokazuje, da ni deviant, vendar če nima

v svojem okolju podpore, se novi vlogi ukloni. Posledično stigma omeji njegove

osebne in ekonomske možnosti. (Meško, 1997, str. 25; po Shoham, 1997)

Avtorji, ki so se ukvarjali z vplivom samopodobe na razvoj delinkventnega vedenja,

so predvsem Wells, E. Walters, Cohen, Dinitz, Rogers, Erikson in drugi.

Wells meni, da je človekovo vedenje izraz konstrukta, preverjanja in izražanja jaza.

Raziskoval in preučeval je človekove reakcije in njihov vpliv na odklonsko vedenje

posameznika. Ugotovil je neskladnost med samopodobo in samozahtevami. V takih

pogojih naj bi bila subjektivna čustva o sebi negativna in posameznik naj bi se

nagibal k deviantnim oblikam vedenja. (Meško, 1997)

Samopodoba sestoji iz reakcije okolice na posameznikovo vedenje, lastne ocene

vedenja ter interpretacije obojega. Pri tem gre za razliko od prejšnje teorije, za

samoetiketiranje. (Meško, 1997, str. 26; po Walters, 1990, str. 37)

Podobno trdi Cohen, da naj bi bilo vedenje izraz posameznikovega pojmovanja

samega sebe. (prav tam)

Dinitz, Scarpitti in Reckless govorijo o moči ega, samokontroli in samopodobi.

(Meško, 1997, str. 26 po Dinitz, Scarpitti, Reckless, 1976)

Carl Rogers je vpeljal pojem »realnega« in »idealnega« jaza. Erikson, predstavnik

neopsihoanalitične usmeritve, je pozornejši na ego, torej upoštevanje dejavnikov

okolja in samostojnosti ega v odnosu do ida. Razvoj kriminalnega vedenja označi kot

posledico neuspešno rešenih kriz, predvsem v drugi fazi (2. in 3. leto starosti), tretji

fazi (4. do 6. leto starosti), peti fazi (11. do 20. leto starosti) in v šesti fazi (od 20. leta

naprej). (prav tam, str. 28)

Vprašanje je, zakaj se nekateri odločijo za kriminalno vedenje. Motivacija za to naj bi

ležala v podzavesti posameznika. Po Freudu naj bi imel posameznik določene

nagonske težnje, ki so v nasprotju z zahtevami okolja in se ostro kaznujejo, če so

izražene. Posameznikov ego te nagonske težnje potiska iz zavestnega področja.

Oblikuje se posebna osebnostna struktura ida, kamor se shranijo potlačene težnje, ki

so zunaj zavesti, torej nezavedne. V bistvu je vsak posameznik možni delinkvent,

vendar je odvisno od obvladovanja samega sebe, ali bo ta potencial izrabljen.(prav

tam, str. 30)

Po teoriji o patološkem iskanju dražljajev nudi storitev kaznivega dejanja storilcu

občutke vznemirjenosti in napetosti.(Meško, po Quay, str. 37)

Kriminalno vedenje naj bi bilo posledica prestopnikovih pretiranih potreb za

naraščajočimi oblikami senzornih vzpodbud. Kriminalci naj bi imeli hiporeaktivni

živčni sistem. Iz te hipoteze pa sledi, da iščejo močnejše senzorne dražljaje. Tako se

po Quayu bodoči kriminalec rodi s hiporeaktivnim živčnim sistemom, doda pa še

vplive okolja. (prav tam, str. 32)

1.1 Napovedovanje delinkventnosti in kriminalne kariere

Občasna prehajanja meje dovoljenega so v mladostništvu pogosta in jih lahko

zasledimo tudi pri ljudeh, ki kasneje v odraslem obdobju nimajo težav z

upoštevanjem splošno veljavnih norm in omejitev. Vendar pa je trajnejše, resno

prestopniško vedenje nekaterih mladostnikov del kontinuitete, ki iz otroštva prehaja v

odraslo obdobje. (Brinc, Šelih, Ule, 2000)

Nesprejemljivo vedenje je v otroškem obdobju povezano s slabšo sposobnostjo

razumevanja omejitev in z manjšimi možnostmi otroka, da bi svoje vedenje

obvladoval ter ga prilagajal sprejetim socialnim merilom.

Polovica tistih, ki v otroškem obdobju kažejo vedenjske motnje, naj bi se vedla

neprilagojeno tudi v adolescenci. Pri večini naj bi šlo za občasne načine vedenja, ki so

za okolje moteči, glede na trenutne okoliščine. Pri manjšem številu mladoletnikov

tako vedenje ocenjujejo kot prestopniško. Raziskave naj bi pokazale, da se delež tistih

mladostnikov, ki s takim vedenjem nadaljujejo v odraslosti, prepolovi. Med odraslimi,

ki imajo vedenje, neprilagojeno socialnim omejitvam, je večina takih, ki so kazali

vedenjske motnje že v otroštvu in odraščanju, čeprav vsi otroci z vedenjskimi

motnjami kot odrasli ne prehajajo meja dovoljenega. (prav tam)

Ko že govorimo o neprimernem in neprilagojenem vedenju, je potrebno povedati,

kakšno je to vedenje oziroma kaj vse se pojmuje kot vedenje, ki presega meje

dovoljenega. Govorimo torej o prisvajanju tuje lastnine, nasilju, zastraševanju,

izsiljevanju, begu od doma, izstopanju iz šole, izključitvi iz šole, impulzivnosti v

frustracijah, kajenju, opijanju, uživanju psihoaktivnih snovi, opuščanju rednih

dejavnosti, konfliktnih odnosih z domačimi in širšim družbenim okoljem. (prav tam,

str. 108)

Kot majhni otroci so mladoletni prestopniki najverjetneje nemirni, težko vodljivi,

slabo prilagodljivi, kljubovalni, kruti do živali, manjših otrok ipd. Za njihovo

prihodnost bi lahko prognozirali, vsaj pri polovici mladoletnih prestopnikov, da bodo

v odraslem obdobju imeli napete odnose z ljudmi, da bodo v sporih z okoljem ter da

bodo pogosteje menjavali zaposlitve in pogosteje uživali alkohol in izvrševali kazniva

dejanja. (prav tam)

Po opisanem bi lahko torej že vnaprej predvideli, ali se bo otrok oziroma posameznik

razvil v kriminalno osebnost, saj naj bi imel določene predispozicije.

Samenow uporabi pojem »krios« - kriminalna osebnost. Za krios je značilno, da ima

svojstveno mentaliteto in izkorišča druge za dosego lastnih ciljev. Gre za osebo, ki za

svoja dejanja krivi okolje in je brez občutka za lastno odgovornost. Druge želi

nadzirati in jih ustrahuje. Želi tudi hitro rešitev vsakega problema in ni sposobna

odloga zadovoljitve. (Lisec, Čačinovič Vogrinčič, idr., 2000)

Samenow ugotavlja tudi, da se da znake antisocialnega vedenja odkriti zgodaj in da se

da ob strokovni pomoči družini takega otroka naučiti odgovornega vedenja, tako da

ne izbere kriminalne poti. Znaki, po katerih lahko odkrijemo antisocialne tendence že

pri predšolskih otrocih, so laganje, prenašanje odgovornosti za svoja dejanja na druge

oziroma kriviti druge za svoja dejanja, iskanje lažje, enostavnejše poti do cilja, težnja

po kontroli drugih preko ustrahovanja in fizične sile ter nezmožnost sočustvovanja in

razumevanja, da je nekoga prizadel. (prav tam, str. 25)

Kadar preide enkratno nedovoljeno, kaznivo dejanje v ponavljajoče in če si

posameznik s tem sčasoma pridobiva sredstva za preživetje, govorimo o kriminalni

karieri. Pri tem ni nujno, da storilec izvršuje vedno težja kazniva dejanja. Sicer lahko

o kriminalni karieri govorimo pri odraslem človeku, vendar so vzroki za kriminalno

kariero odraslega v otroštvu. (Ule, Bečaj, Brinc, idr., 1991)

Tako ločimo posamezna obdobja v otroštvu in mladostništvu, ko lahko napovemo, ali

se bo otrok ali mladostnik razvil v izvrševalca kaznivih dejanj: 1. obdobje (8—10 let),

2. obdobje (11—13 let), 3. obdobje (14—16 let), 4. obdobje (17—20 let), 5. obdobje

(21—24 let).

V starosti med osmim in desetim letom je povezava med motenostjo, deviantnostjo in

nizkim socialno-ekonomskim statusom družine, nizkim nadzorom staršev nad

otrokom in obsodbami staršev. V starosti med enajstim in trinajstim letom

napovedujejo delinkvenco stopnja motenosti v času 1. obdobja, slabe stanovanjske

razmere, negativno vedenje staršev in nizek IQ. V času med štirinajstim in šestnajstim

letom starosti so napovedovalec prestopništva motnje iz 2. obdobja, predrznost

otroka, obsodba staršev ter nepoštenost pri otroku. Nadalje v starosti med

sedemnajstim in dvajsetim letom napoveduje delinkvenco prav tako predhodno

obdobje, agresivnost v šoli, delinkventni prijatelji v starosti štirinajst let, obsodbe

staršev ter izostajanje iz šole in dela. V obdobje med enaindvajsetim in

štiriindvajsetim letom starosti pa je napovedovalec obsodba v drugem, tretjem in

četrtem obdobju, nestalna zaposlitev, brezdelje in nizki dohodki družine, ko je bil

mladostnik star štirinajst let. (Brinc, 1991)

Pomembnost določenih starostnih obdobij mladostništva za oblikovanje kriminalne

osebnosti in nadaljevanje kriminalne kariere kažejo tudi tuje raziskave. Kanadska

raziskava leta 1982 naj bi pokazala, da se začne oblikovanje osebnosti v kroničnega

delinkventa med petnajstim in sedemnajstim letom starosti. Prav tako raziskava

opisuje značilnosti mladoletnega delinkventa pri določeni starosti. Osebnost

petnajstletnega delinkventa se močno razlikuje od osebnosti nedelinkventa.

Delinkvent je namreč asocialen, ima dvakrat več delinkventnih prijateljev, prisotna je

subsocializiranost, usmerjenost na delinkventne vrednote in prepričanost v socialni

neuspeh. Tak mladostnik se čuti zavrženega, oddaljenega od matere, zaradi zgodnje

stigmatizacije pa ima negativno samopodobo. (Meško, 1997, po Lagier, 1982)

Nekaj več karakteristik je naštetih pri sedemnajstletnem delinkventu: nizka socialna

zrelost, utesnjenost, visoka alienacija, socialna neprilagojenost, kriminalne vrednote,

asocialnost, nevrotičnost, ekstravertiranost, manifestna agresivnost, občutek

izločenosti iz družine, negativno mnenje o policiji, deformirani medosebni odnosi,

odpor do ljudi, konflikt s socialnimi skupinami, frustriranost, način komunikacije je

napad. (prav tam)

Kriminalna prognoza temelji na družbeni nevarnosti osebe, pri kateri napovedujemo

vedenje. Kljub temu pa ne moremo predvideti vseh bodočih položajev, ki lahko

pripeljejo do kaznivega dejanja. Povratništvo ni predvidljiv dogodek in tudi znanost

ne ve natančno, katere lastnosti so pomembne za kriminaliteto. Vsekakor pa obstajajo

neke splošne napovedi kriminalne kariere, le kriminalno vedenje ni niti popolnoma

predvidljivo niti popolnoma nepredvidljivo. (Brinc, 1991)

Za lažjo orientacijo pri kriminalističnem preiskovanju in znanstvenem raziskovanju

kaznivih dejanj in morebitnih prestopnikov – povratnikov bi se morale upoštevati

naslednje trditve (prav tam, str. 66):

- čim več kaznivih dejanj (v nadaljevanju KD) je storil v preteklosti, več jih bo storil

v prihodnosti

- čim mlajši je bil, ko je bil prvič obravnavan zaradi KD, večja je verjetnost

povratništva

- čim pogosteje menja zaposlitev (odrasli), večja je verjetnost kriminalitete

- čim več je užival alkohol in mamila, slabša je napoved

- če še ni bil obsojen, je 29 % verjetnost kriminalitete; če je bil obsojen enkrat, obstaja

54 % verjetnost in če je bil obsojen petkrat, obstaja 87 % verjetnost kriminalitete

2. Psihološki in socialni vzroki mladoletne delinkventnosti

Sodeč po v predhodnem poglavju navedenih teorijah so vzroki za prestopništvo

oziroma delinkventnost pri otrocih in mladostniki različni. V različnih primerih gre za

različne vzroke in za več vzrokov hkrati pri enem posamezniku.

Tako kaže vzrok iskati v otrokovi osebnosti, dispozicijah in naravnanosti,

prikrajšanosti vzgoje, lahko pa gre tudi za osebnostno motnjo, umski primanjkljaj ali

za duševno bolezen. (Skalar, Bergant, 1987)

Danes naj bi bila eden izmed glavnih vzrokov za samo odklonskost gospodarska in

socialna kriza, odtujenost med otroki in starši ter razkorak med željami posameznika

in njegovimi dejanskimi možnostmi. Tudi pubertetna kriza je lahko mejnik, ko lahko

posameznik zaide na pot delinkventnosti. (prav tam)

V etiologiji mladoletnega prestopništva se prepletajo različni dejavniki, tako biološki,

konstitucijski s psihološkimi, kot le-ti s socialnimi. Prepletanje vseh teh dejavnikov je

seveda od otroka do otroka različno. (Tomori, Žagar, 1997)

Osebnostne lastnosti, ki jih povezujemo s prestopniškim vedenjem, so pogosto

konstitucijske in psihološke lastnosti. Med konstitucijske lastnosti prištevamo

predvsem značilnosti vedenja, ki jih določa način funkcioniranja struktur osrednjega

živčevja in so biološko pogojene. To so impulzivnost (odzivanje brez poprejšnjega

premisleka), zvišan prag za vzburjenje, ekstravertiranost (naravnanost na zunanja

dogajanja in akcijo), vitalnost in dobra energetska opremljenost. (Tomori, Brinc,

Šelih, 2000)

Med psihološke lastnosti pa prištevamo poteze, ki opisujejo mladostnikovo osebnost,

njegov značaj in načine funkcioniranja v socialnem okolju. Te poteze se kažejo kot

nezadovoljstvo s samopodobo, nizka raven samospoštovanja, potreba po sprejetosti v

skupini vrstnikov, slabša socialna zrelost, nesposobnost za sprejemanje odgovornosti

za svoje vedenje ter disocialne osebnostne motnje. Pri disocialnih osebnostnih

motnjah kaže izpostaviti nesposobnost za vživljanje v čustva drugih, pomanjkanje

občutja krivde ter nesposobnost za učenje iz lastnih negativnih izkušenj. (prav tam,

str. 97)

Pravkar navedene poteze bi lahko imeli za posledico socializacije in vzgoje v

otrokovem oziroma mladostnikovem primarnem okolju, to je v družini. Nasprotno pa

znanstvenik in teoretik biogenetske psihologije, G. Stanley Hall, izključuje oziroma

skorajda ne daje prostora vplivom okolja. Hall pravi, da je otrokov razvoj posledica

psiholoških sprememb in da so psihološki dejavniki genetsko determinirani. S tem naj

bi notranje sile odraščanja nadzorovale spreminjajoče okoliščine in usmerjale razvoj,

rast in obnašanje. (Muuss, 1996)

Razvoj in njegove vedenjske spremljajoče okoliščine se tako zgodijo v neizogibnem,

nespremenljivem, univerzalnem vzorcu, ne glede na socialno in kulturno okolje. (prav

tam, str. 16)

Glede na to, da se pri otrokovem in mladostnikovem psihološkem in socialnem

razvoju psihološki in socialni dejavniki prepletajo, bi težko naredili mejo med njimi

ali celo trdili, da na izoblikovanje delinkventne osebnosti vplivajo zgolj psihološki ali

zgolj socialni dejavniki. Vsekakor so v adolescentnem obdobju pomembne tri naloge,

ki jih mora posameznik opraviti. Te naloge so: premik od odvisne k neodvisni osebi,

izoblikovanje lastne identitete in izoblikovanje tistih spretnosti v vedenju, ki naj bi jih

zasledili pri odraslih. (Žagar, 1997)

Psihosocialni in kulturni proces je nadgradnja bioloških sprememb v puberteti.

Biološko je mladostnik sicer pripravljen na odraslost, medtem ko intelektualno in

osebnostno še ni zrel za zahtevno funkcioniranje v medosebnih odnosih, ki se

pričakujejo v socialnem sistemu. Zato se v mladem človeku pojavijo stiske in

konflikti. Psihoanalitične teorije govorijo o adolescenci kot obdobju pretresov,

povezanim z idealizmom in uporništvom proti ustaljenim pravilom, kar pa ne drži za

prav vse mladostnike. Po novejših raziskavah pretresi sploh niso splošna značilnost

odraščanja. (Žagar, Pačnik, 1997, po Adelson, 1966 in Rutter, 1976)

V povezavi z zmotnim pojmovanjem, da je mladostništvo obdobje pretresov, obstaja

še nekaj trditev. Mladostniki v svojem razvoju ohranjajo psihično ravnovesje, ko se

soočajo z razvojnimi nalogami. Njihov razvoj je povezan z uspešno socialno in

družinsko prilagoditvijo, ki traja do odraslega obdobja. Pretresi se kažejo v blagih

oblikah otožnosti in nerazpoloženosti ter blagih nesporazumih z avtoritetami. Blaga

depresija in anksioznost, ki se pojavijo, so indikatorji psihičnih bolezni in zahtevajo

strokovno obravnavo. Če ti simptomi trajajo dlje časa, postanejo čez čas razpoznavni

v posebnem vedenju. Težave v opredeljevanju motenosti v mladostniškem obdobju

naj bi bile posledica težavnosti strokovnega diagnosticiranja in ne pretresov. (prav

tam, str. 24)

Čeprav mladostništvo ne prinaša ekstremnih pretresov, pa vsega tega ne moremo

posploševati, saj se občasno le pojavijo destruktivni mladostniki in prestopniki.

Pomemben dejavnik otrokovega in mladostnikovega razvoja in oblikovanja

osebnostnih značilnosti otroka je vsekakor družina oziroma njegovo primarno

socializacijsko okolje. V družini se odvija učenje vrednot, vedenja in nenazadnje tudi

čustvenega odzivanja na zunanje dražljaje. Pri obravnavanju mladoletnega

prestopnika se pojavi vprašanje, kakšna je njegova družina in kako ta družina

funkcionira. Kakšna je otrokova samopodoba, je odvisno od odnosov med

družinskimi člani, še posebej med starši in otrokom. V družini prestopnika je možno

zaslediti dogajanja, ki ovirajo razvoj otrokovega samospoštovanja. Pogosti so

konflikti, žalitve, kazni in fizično nasilje. V takem okolju se otrok ne počuti varnega,

vrednega in sprejetega, saj nima nikakršnih čustvenih vzpodbud. Pogosto so odrasli

člani sami čustveno nestabilni in sčasoma postane takšen tudi otrok. (Tomori, Žagar,

1997)

Otrok skuša boleča doživetja lajšati z obrambnim mehanizmom, krivdo za svoje

neuspehe išče v drugih, svet se mu zdi sovražen, posledično pa prihaja v konflikt z

okoljem. (prav tam)

Veliko vlogo za razvoj delinkventnega vedenja otroka oziroma mladostnika ima v

družini pojmovanje in prisotnost ali neprisotnost avtoritete, pomanjkanje spretnosti za

obvladovanje stresov ter neustrezni lik staršev. Bodoči prestopnik običajno v

odraščanju v družini nima izkušnje s pozitivno avtoriteto, ki bi ga spodbujala, ščitila,

mu pomagala, ga učila in pohvalila, kadar doseže nek uspeh. Avtoriteta, ki jo poznajo,

je ogrožajoča, kaznovalna in ponižujoča. Takšno pa kasneje mladostnik doživlja

vsakršno nadaljnjo avtoriteto, s katero se srečuje v okolju. Kršenje norm v družini

preraste v kršenje norm širše družbe. (prav tam)

Za otroka in mladostnika je zelo pomembno, kako se starši odzivajo na strese ter kako

le-te obvladujejo. V funkcionalni družini se otrok ob podpori staršev uči spretnosti za

obvladovanje frustracij z lastnimi močmi. Pri tem je potrebna samozavest in pozitiven

odnos do življenjskih izzivov. V družinah prestopnikov tega seveda ni zaslediti. Z

otrokom se premalo ukvarjajo, ne dajejo mu občutka sprejetosti, za napake je pogosto

kaznovan, vztrajnosti pri premagovanju ovir ga ne učijo, prav tako ne reševanja stresa

in frustracij. Mnogi starši mladoletnih prestopnikov so pogosto sami čustveno

nestabilni in neprilagodljivi, ob stresih pa popolnoma odpovejo. Pogosto je v takih

primerih zatekanje k alkoholu, nasilju in depresiji. (prav tam, str. 28)

V obeh primerih, tako pri motenem odnosu do avtoritete kot pri pomanjkanju

spretnosti za obvladovanje stresov, so prisotni neustrezni liki staršev, saj razvoj svojih

otrok usmerjajo na negativen način. Kot neustrezen lik staršev se kažejo pri očetih in

materah še naslednje značilnosti: odsoten ali čustveno nedostopen oče (mati),

agresiven, kaznujoč oče (mati), alkoholiziran, impulziven oče (mati), oče (mati)

nevključen v širše socialno okolje, nemočna, pasivna, depresivna mati,

hiperprotektivna, brezpogojno zaščitniška mati, dominantna, oblastniška mati.

Tudi nefunkcionalnost družine kot celote opisuje več splošnih značilnosti, in sicer:

družina je v konfliktu z okoljem, prikrajšana oziroma gmotno in socialno siromašna

ali kronično nezadovoljna.(prav tam, str. 29)

Do sedaj je bilo govora o vplivu staršev na morebitni nadaljnji razvoj otroka oziroma

mladostnika v delinkventno osebnost. Pomemben dejavnik pa so starši tudi v primeru,

ko je njihov otrok že delinkvent ali storilec kaznivih dejanj. Od reakcije staršev na

dejstvo, da je njihov otrok prestopnik, je odvisno, v koliki meri bo mladostnik

nadaljeval s prestopniškim vedenjem oziroma ali bo s tem vedenjem prenehal. Ko

otrok z neprimernim vedenjem išče zunanje dražljaje, se starši pogosto odzovejo na to

s frustracijo in jezo ter celo z zavračanjem otroka. To prispeva k deviantnosti pri

otroku. Otroci se že v preddelinkventnem obdobju privadijo na kaznovanje in

averzivne oblike stimulacije. Povečuje se frustracija staršev, kar privede do negativne

interakcije med starši in otrokom. Tak vzorec vpliva na nastanek vedenja v

adolescenci in se kaže kot sovražnost, maščevalnost ter slaba sociabilnost. (Meško,

1997, po Walters, 1990, str. 42)

Kjer je otrok ali mladostnik že delinkvent, pa se družine na dogajanje, povezano z

neprilagojenim vedenjem prestopnika, odzivajo različno. Običajno so starši ob

sporočilu, da je njihov otrok prekršil zakon, prizadeti. Starši takrat ne morejo zanikati

dejstva, da je njihov otrok problematičen. Ob tem doživljajo jezo, razočaranje in

zamere do otroka, ki jih je spravil v neprijeten položaj. Prisoten je tudi strah pred

posledicami za vso družino. Mnogi starši poiščejo krivdo za neprilagojeno vedenje

otroka pri drugih (pri drugem staršu, učiteljih, družbi, sistemu in pri otroku samem).

(Tomori, Žagar, 1997)

3. Klasifikacija delinkventov

Skozi socializacijo otrok osvaja moralne norme svojih staršev in okolja. Ko te norme

osvoji, jih ne smatra kot zunanjo prisilo, temveč postanejo del njega samega. Te

usvojene moralne norme tvorijo njegovo moralno zavest. Moralna zavest vsebuje

intelektualno, čustveno in voljno komponento. Posameznik ima informacijo o tem, kaj

je prav in kaj narobe, kaj je dobro oziroma slabo in kaj se od njega pričakuje. Do

vsega tega zavzame čustven odnos, kar se lahko kaže kot zadovoljstvo ali pa

nezadovoljstvo in nelagodnost, odvisno od skladnosti z normami. (Skalar, 1987)

Delinkventnost in druge vrste odklonskosti pomenijo kršenje moralnih norm. V koliki

meri mladostnik zmore ali ne zmore oziroma želi ali ne želi upoštevati družbeno

sprejemljivih vrednot, je odvisno od njegovega sprejemanja norm, njegove starosti in

psihosocialne zrelosti. Tako je avstrijski psihiater, psihoterapevt in specialist za

mladinsko kriminologijo, August Aichorn, klasificiral delinkvente v tri skupine:

1. skupina – tisti, ki »ne vedo«, kaj je prav, nimajo informacij in znanja o tem, kaj je

moralno in kaj ne. Njihovo vedenje ne more biti skladno z moralnimi normami in

pričakovanji okolja. Sem uvršča otroke do 9. leta, mladostnike, ki zaostajajo v

dozorevanju, otroke in mladostnike z umskim primanjkljajem ter tiste iz

subkulturnega okolja, kjer jim starši niso posredovali moralnih norm, vsaj ne v družbi

veljavnih. Otroci do 9. leta še niso ponotranjili moralnih norm. Moralne norme otrok

sicer upošteva zaradi avtoritete, sicer sledi negativna posledica. Deveto leto je

prelomno, otrok doume zahteve in njihovo ozadje. Njegova morala postane pri

trinajstih letih avtonomna. To seveda velja, če je njihov razvoj neoviran oziroma če ni

zastojev. Le-ti se pojavijo, če je prisotno vzgojno zanemarjanje ali če razvoj prekinejo

kronična obolenja. Lahko gre tudi za umski primanjkljaj, ko otrok ne zmore zahtev

običajne šole. (prav tam, str. 19)

Pri vzgojni zanemarjenosti starši otroku niso v oporo, s prisotnostjo in avtoriteto mu

ne dajo občutka varnosti, ga ne vodijo in usmerjajo, tako otrok nima prave orientacije

v medosebnih odnosih. V življenjskih dilemah se takšen otrok ne znajde, prav tako pa

nima intelektualnih, kulturnih in socialnih vzpodbud, ki so potrebne za optimističen,

aktiven odnos do sveta. Otrok je običajno prepuščen ulici in njenim negativnim

vplivom, prepuščen je samemu sebi, saj so starši obremenjeni sami s seboj, za otroka

pa nimajo časa. Nato se mu skušajo odkupiti z igračami in denarjem. Hkrati otroku

vse dovolijo, torej da počne, kar želi. Aichorn kot vzgojo predlaga pedagoški pristop,

torej poučevanje, navajanje, izpopolnjevanje, vzpodbujanje, ustvarjanje zaželenega,

oviranje moralno problematičnega vedenja.

2. skupina – tisti, ki »vedo«, kaj je prav, imajo znanje in predstave, kaj je moralno in

kaj ni, vendar ne morejo ravnati skladno z moralnimi normami. (prav tam)

Pri teh otrocih ne gre le za znanje in okrnjene možnosti razsojanja, ampak so do

moralnega in nemoralnega čustveno občutljivi. Če storijo prekršek, se počutijo

neprijetno, čutijo se krive. Primanjkljaj se kaže v voljni komponenti. Taki mladostniki

imajo šibek ego. Ne zmorejo jasno, nedvoumno izraziti svojih želja, ne zmorejo

braniti svojih stališč in pravic, če so napadeni. Ne znajo odkloniti in reči »ne«. Ne

znajo se upreti skušnjavi in zahtevam drugih, saj niso prepričani v svoj prav. Zaradi

tega so sami pri sebi nesrečni, jezijo pa se na druge. Nimajo opore v sebi, zato jo

iščejo pri prijateljih, starših in raznih avtoritetah. Značilna zanje je občutljivost,

sumničavost in depresija. Vzroki za takšno vedenje oziroma osebnost so v

življenjskih okoliščinah. Običajno imajo takšni mladostniki prestroge starše, ki imajo

previsoka pričakovanja od njih. Starši teh mladostnikov zahtevajo od otrok, da so

uspešni na vseh področjih, da hitro shodijo, hitro začnejo pisati in brati itd. Skratka,

prehitevajo otrokove razvojne sposobnosti. V kolikor otrok ne izpolni njihovih

pričakovanj, so starši kaznovalni in nestrpni. (Skalar, 1997, po Aichorn, str. 24)

V odnosu do otrok starši niso konstantni. Če se jim zdi, da so otroka prizadeli,

postanejo naenkrat zelo popustljivi, čez čas pa ponovno kaznovalni in zahtevni. Ta

nekonstantnost je značilna predvsem za otroke, ki v prvih letih živijo izven družine,

pri starih starših ali za otroke, katerih družina pogosto menja okolje. (prav tam, str.

25)

Ti otroci so navadno impulzivni ali hiperaktivni. Imajo slabo koncentracijo ter slabe

ročne in psihomotorične spretnosti. V družbi se težje prilagajajo in so v konfliktu z

okoljem.

Njihovo vedenje je nepredvidljivo in kadar niso na dosegu staršev, pozabijo na

obljube in kazni. Aichorn pri tej skupini priporoča psihoterapevtske posege. (prav

tam)

3.skupina – tisti, ki »vedo«, kaj je prav, a nočejo ravnati skladno z moralnimi

normami. Zavestno jih odklanjajo in so sovražno razpoloženi do okolja, ki norme

predpisuje. (prav tam, str. 19)

Ta skupina je v kriminološki literaturi deležna največ pozornosti. Gre za

mladoletnike, ki nasprotujejo družbi, v kateri živijo, jo sovražijo in odklanjajo njene

norme in vrednote. Za družbo pomeni ta skupina grožnjo in nevarnost, saj ima največ

značilnosti storilcev kaznivih dejanj.

Vzroki za disocialno prestopniško vedenje otrok in mladostnikov iz te skupine so v

socialnem konfliktu in prikrajšanosti zaradi neugodnih razvojnih pogojev in

neustreznega ravnanja odraslih v zgodnji mladosti teh otrok. Starši z napačnimi

vzgojnimi posegi oblikujejo otrokove neprijetne lastnosti. Ko le-te postanejo

izstopajoče in preveč moteče za starše, ga začno kaznovati, nad njim izvajajo pritisk, s

čimer potisnejo otroka v še večjo stisko in konflikt z družbo. Konflikten odnos do

okolja je posledica odklonilnega ali pa zapostavljajočega odnosa staršev do otroka.

Starše moti že sama prisotnost otroka, ki jim postane ovira in breme. Takšen otrok v

starših nima opore, prav tako od njih ne dobi čustvene nege, še manj pa je same

komunikacije s starši. (prav tam, str. 26)

Večinoma je otrok prikrajšan tudi za zadovoljevanje bioloških in socialnih potreb.

Značilen za to skupino je surov, sovražen odnos staršev do otrok že v zgodnjem

otroštvu. Posledično tudi okolje za otroka ni privlačno, do njega čuti nezaupanje. Ti

otroci so običajno bolestno občutljivi, sovražni, brezbrižni in agresivni. (prav tam, str.

27)

Do podobnih posledic pride tudi, če je prisotno razvajanje v skrajnih oblikah, ko starši

pretirano popuščajo, otrok ne omejujejo in jim ne določajo nikakršnih pravil. S tem

jih prikrajšajo tudi za osnovne smernice za ravnanje. Otrok postane egocentričen,

neobčutljiv za težave drugih ter zahteven. Prepričan je, da mu drugi nekaj dolgujejo in

da mu okolje dela krivico, če ga kakor koli omejuje s pravili. Prav tako se mu zdijo

agresivnost, nesramnost in brezbrižnost normalna reakcija do okolja. Podobno

razmišljajo njihovi starši - krivca za problematično vedenje svojih otrok vidijo v

drugih. (prav tam, str. 28)

Glede prevzgoje Aichorn tu predlaga le kazen, medtem ko je pri določenih primerih te

skupine možno doseči spremembe tudi s psihoterapijo. (prav tam, str. 26)

3.1 Različni pristopi k definiranju delinkventnih otrok in mladostnikov

Kot je bilo omenjeno v predhodnih poglavjih, prihajajo delinkventni otroci in

mladostniki iz različnih okolij oziroma družin. V vsaki družini pa je vzgoja otrok in

ukvarjanje staršev z njimi različno. Ponekod je prisotno zadostno ukvarjanje z otroki,

ponekod pa so žal otroci in mladostniki prepuščeni sebi. Običajno je prav pri teh

prisotno družbeno nesprejemljivo vedenje.

Pri nadaljnji obravnavi takšnega otroka moramo upoštevati različne pristope pri

definiranju otrok, ki kažejo nesprejemljivo obnašanje: rizični otrok, vzgojno

zanemarjen otrok, vzgojno zapuščen otrok, delinkventni otrok. (Mikovič, 2004)

Rizični otrok je otrok, ki je izpostavljen različnim okoliščinam vsakodnevnega

življenja. Te okoliščine so neprimerne in neugodne za njegovo pravilno rast in razvoj.

Lahko se gibljejo od neurejenega, neugodnega družinskega okolja otroka do

nezadovoljivih pogojev socialnega, materialnega in kulturnega stanja širše skupnosti.

(prav tam)

Vzgojno zanemarjen otrok ne uživa družbeno primernega načina oskrbovanja in

vzgajanja, tako s strani staršev, posvojiteljev ali skrbnikov, kot s strani širše družbene

skupnosti. Vzgojno zanemariti otroka pomeni, da se ne skrbi v zadostni meri za

njegovo vzgojo in zadovoljevanje njegovih potreb, ki so fiziološke, razvojne,

zdravstvene, izobraževalne, kulturne in potrebe skrbi. Zunanji znaki vzgojne

zanemarjenosti so tako podhranjenost, zastoj v rasti, zapuščen fizični videz, nečista

obleka in telo. Običajno tak otrok nosi njegovi starosti neprimerna oblačila, ni vpisan

v šolo ali jo zapušča ob pristanku staršev, je slabega zdravja, pogosto pa so pri njem

prisotne nesrečne poškodbe, kot so dušenje, padci in uživanje raznih substanc. (prav

tam, str. 36)

Fizični pokazatelji zanemarjenosti so tudi lakota, slaba higiena, odsotnost pozornosti,

zamorjenost ter zapostavljanje fizičnih in zdravstvenih problemov. Nadalje so vidni

tudi vedenjski znaki, kot so prosjačenje, majhne kraje, zaspanost pri šolskih urah,

neredno obiskovanje šole in pogosta odvisnost od alkohola in narkotikov. Tak otrok

pogosto izjavlja, da se za njega nihče ne briga. Pogosto ti otroci in mladostniki

prevzemajo odgovornosti in skrbi namesto odraslih, sicer pa imajo tudi težave pri

izvrševanju obveznosti in nizek nadzor nad lastnimi impulzi. Posledično imajo (zaradi

vsega naštetega) tudi nizko samospoštovanje. Starši jih pogosto učijo agresivnosti,

grobosti in verbalnih izpadov. (prav tam, str. 37)

Vzgojno zapuščen otrok je vsak otrok, katerega starši ali skrbniki oziroma družbena

skupnost so zapustili njegovo oskrbo in vzgojo. Oskrba in vzgoja sta medsebojno

tesno povezani, zato je običajno slabo oskrbovan otrok brez zadovoljenih potreb

prehrane, obleke, stanovanja in higiene. Starši takega otroka so pogosto brezposelni,

kriminalci, uživalci psihoaktivnih substanc, pogosto tudi sami vzgojno zanemarjeni.

Posledično pride do vzgojne zapuščenosti in prestopniškega vedenja otroka. (prav

tam, str. 39)

Definicije vzgojne zapuščenosti so prav tako različne, glede na posamezne teorije. V

najširšem smislu pa pri vseh oblikah negativnega obnašanja mladih razlikujemo tri

skupine oziroma poimenovanja z različnim pomenom, med katere štejemo: vzgojno

zanemarjenega otroka, vzgojno zapuščenega in delinkventnega otroka.

V ožjem pomenu se z vzgojno zapuščenostjo označuje le tisto obnašanje, ki je

predhodno delinkventnosti. Torej se navedena oznaka ne nanaša na tiste oblike

obnašanja, ki nimajo za posledico kršenja zakona.

Po tretjem imenovanju oziroma definiciji se vzgojna zapuščenost pojmuje kot stanje,

ki je vzrok za zaostajanje, nezadostno razvitost in nezrelost otroka. Tak otrok se

zaradi navedenih vzrokov ne zaveda, da se obnaša nesprejemljivo in da krši ustaljene

družbene norme

Delinkventen otrok je že mladoletni prestopnik in je oseba, ki se po pravnem sistemu

lahko v pogledu prestopka obravnava drugače od ostalih. Prestopek je vsako

obnašanje, ki je kaznivo po pravnem sistemu. Za mladoletnega prestopnika se

prišteva oseba, za katero je možno trditi, da je izvršila prestopek oziroma kaznivo

dejanje. (prav tam, str. 42)

4. Obravnavanje mladoletnih delinkventov

Obravnavanje mladoletnega prestopništva se ločuje od celotnega področja

obravnavanja kriminala. Ločnica je dejstvo, da so otroci in mladoletniki manj

odgovorna bitja v razvoju, ki jih smemo in moramo obravnavati vzgojno,

prizanesljivo, individualizirano, z namenom pomoči, usmerjanja in spodbujanja

razvoja.

Vzgojno usmerjeno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zajema

skrbstveno, vzgojno, rehabilitativno, izobraževalno, tretmansko in terapevtsko

komponento usmerjanja. (Dekleva, Žagar, idr., 1997)

V družbeni praksi so se sčasoma razvijale antiinstitucionalne inovacije, kot na primer

gibanje za odpravo, spremembo ali odpiranje zavodov ter modeli skupnostnega dela

in v skupnosti locirane službe za izvajanje sankcij in vzgojnih ukrepov. Mnoge ideje

so postale jedro današnjih uradnih načel obravnavanja deviantnih in delinkventnih

otrok in mladostnikov.

Glavno načelo naj bi bilo minimalizacija prisilnih intervencij oziroma iskanje

alternativ kaznovanju in nadalje čim večje odpravljanje obravnavanja iz

državnih/represivnih podsistemov v nedržavne/prostovoljske podsisteme. Poleg teh so

pomembni tudi načelo desegregacije in normalizacije vseh vrst obravnav, varovanje

in standardizacija otrokovih pravic ter razvijanje lokalnih preventivnih programov.

Bistvo idej ilustrira delitev na tri usmeritve: klasična/kaznovalna,

moderna/tretmansko-rehabilitativna in postmoderna/participativna (prostovoljna).

(prav tam)

V ospredju je torej potreba po spremenjenih metodah. Ob tem moramo vedeti, kaj je

to, kar spreminjamo, zakaj to počnemo in kakšne posledice naj bi spremembe imele.

Hkrati se pojavi vprašanje, kdaj so spremembe nujne ali možne in od česa je odvisna

njihova učinkovitost. (Bečaj, Ule, 1991)

Nujnost sprememb v načinu dela je s socialno-psihološkega vidika možno utemeljiti

na več načinov. Na teoretičnem področju je prišlo do novih spoznanj, ki narekujejo

spremembe v dotedanjih konceptih razumevanja motnje vedenja in osebnosti. To je

prineslo s seboj tudi spremembe pri odpravljanju in preprečevanju motnje. Nadalje se

pojavljajo nove oblike deviantnosti, ki jim s starimi oblikami vedenja strokovnjaki

niso bili kos in je bilo potrebno razviti nove, bolj učinkovite metode dela z

mladostniki. Pojavile so se nove tretmanske ali preventivne možnosti , ki naj bi

obetale večjo učinkovitost od starih. (prav tam)

Da bi lahko uveljavili nove tretmanske oblike pri delinkventnih mladostnikih, je

potrebno spremeniti obravnavanje motenj vedenja, le-to pa je možno, če pride do

sprememb na področju teorije. Sicer naj bi prihajalo do novih teorij, a zdi se, da

nobena nima prave empirične potrditve. Tako so med nejasnimi problemi razlike med

spoloma in odnos med socialnim statusom in delinkvenco. Kar zadeva razliko med

spoloma, prevladujejo sicer moški, a zelo malo vemo o tem, zakaj je tako. Dejavniki,

ki so najbolj zanesljivo empirično potrjeni, so psihosocialni dejavniki, kot so

kriminalnost staršev, neučinkovit nadzor ter slab odnos med starši in otrokom. (Bečaj,

1991, po Rutter, Giller, 1983)

Rutter in Giller prav tako menita, da ni enotne, splošno sprejete teorije, ki bi pojav

delinkventnosti obravnavala celostno. (prav tam, str. 24)

Za nove oblike oziroma načine obravnavanja delinkventnih posameznikov je poleg

teorij pomembno upoštevati tudi simptomatiko. Le-ta ni neposredno vezana na

etiologijo, namreč ista etiologija lahko ima različne oblike simptomov in ti so lahko

različno intenzivni. (prav tam, str. 25)

V kolikor se pojavijo nove oblike disocialnosti, še ni nujno, da uporabimo drugačne

korektivno-preventivne pristope. Korekcija in preventiva se lahko usmerjata v

simptomatiki takrat, ko poskušamo manj sprejemljive oblike disocialnega vedenja

zamenjati z bolj sprejemljivimi. Z možnostjo pojava novih oblik disocialnosti se

Rutter in Giller sicer ne strinjata, pač pa naj bi po njunem mnenju v Evropi naraščala

pogostost takega vedenja. Vzrok za to vidita v nezaposlenosti, industrializaciji,

migracijah, ločitvah staršev, emancipaciji žensk in njihovi večji zaposlenosti, hkrati

pa navajata, da ni zanesljivih empiričnih podatkov, ki bi to dokazovali. (prav tam)

Pri nas naj bi naraščala kazniva dejanja med otroki, pri mladostnikih pa je več težjih

kaznivih dejanj. (Bečaj, 1991, po Bašič, 1989)

V zvezi s korekcijo in preventivo se pojavi vprašanje, ali so se pojavile nove oblike

dela, ki bi učinkovito odpravljale in preprečevale delinkventno vedenje. V bistvu naj

bi si bilo težko izmisliti kaj novega, namreč vzgojni zavodi odprtega tipa so se

pojavili že v 19. stoletju, alternativne oblike dela so se že pred dvema desetletjema

razvile v združenih državah Amerike in v Evropi, oblike dela na terenu pa so znane že

od leta 1930. (prav tam, str. 26)

4.1 Zakonodaja in praksa obravnave mladoletnih prestopnikov v Sloveniji

Kot sem omenila že uvodoma, je potrebno otroke in mladostnike obravnavati drugače

kakor odrasle storilce kaznivih dejanj, saj so manj odgovorna bitja v razvoju.

Vendarle pa odgovornost z leti narašča oziroma pričakovati je, da se bo z višjo

starostjo mladoletnika povečalo tudi njegovo zavedanje o lastnih dejanjih.

Tako kazenski zakonik razlikuje tri kategorije mladoletnikov (Wohinz, Žagar, 1997):

1.) mladoletnik, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star 14 let - otrok; proti

njemu se kazenske sankcije ne smejo uporabiti;

2.) mladoletnik, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja star 14 let, ne pa še 16 - mlajši

mladoletnik; proti njemu se sme izreči le vzgojni ukrep;

3.) mladoletnik, ki je ob storitvi kaznivega dejanja že star 16 let, ne pa še 18 - starejši

mladoletnik; proti njemu se sme izreči vzgojni ukrep pod pogoji, ki jih določa

kazenski zakonik, izjemoma pa se ga sme kaznovati z denarno kaznijo ali

mladoletniškim zaporom.

Preden preidemo na sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov v drugih državah

in na same vzgojne ukrepe, si velja ogledati, kako se je v preteklosti sistem razvijal

pri nas.

Sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov se je postavil konec 50-ih oziroma v

začetku 60-ih let prejšnjega stoletja z novelo kazenskega zakonika in zgraditvijo

slovenske mreže centrov za socialno delo. Zadnja formalna novost takrat je bila

uvedba disciplinskega centra. Poleg centrov za socialno delo so zgradili še mrežo

vzgojnih zavodov in kadrovske šole. (prav tam, str. 66)

Sistem zavodskih ukrepov je imel dve pobudi, in sicer eksperiment v Logatcu in leta

1985 še prenovo slovenske mreže zavodov. Uveljavile so se stanovanjske skupine, za

delavce zavodov so skrbele kadrovske šole, hkrati pa so bili dejavni študijski aktivi.

(prav tam)

Pomembna so postajala nova društva, kjer so bili strokovnjaki za zavodsko in

izvenzavodsko vzgojo, kot so FICE, Društvo stanovanjskih skupin, Društvo za

doživljajsko pedagogiko in Društvo za motopedagogiko. (Dekleva, 1996)

Izvenzavodski ukrepi niso bili tako razviti, pravzaprav za to potrebnih posebnih

usposabljanj za kadre ni bilo. Pomembni so bili strokovni aktivi. V 70-ih in 80-ih letih

so k idejnemu razvoju prispevali projekti in skupine, ki so se ukvarjale s skupnostnim

in prostovoljnim delom. (Wohinz, Žagar, 1997)

Obravnavanje mladostnikov se je vse bolj nagibalo v tretmansko-rehabilitativno smer.

(Dekleva, 1997, str. 10)

Tako je šele v 80-ih letih začelo rasti število pošolskih preventivnih in

izvenzavodskih oblik dela z mladimi. Posledično je v drugi polovici 80-ih let upadla

oddaja mladoletnih v vzgojne zavode, hkrati pa je začel rasti delež ukorov v sklopu

izvenzavodskih ukrepov. V 90-ih so se začeli polniti tudi pošolski zavodi, kasneje pa

se pojavi vse več nasilja in neobvladljivosti določenega zavodskega dela otrok in

mladostnikov. (Žagar, 1997)

Zgoraj omenjene novosti pri obravnavanju mladoletnih delinkventov konec 80-ih so

prinesle zmedo precej nepripravljenemu strokovnemu kadru socialnega dela in

pravosodja. Na to kažejo odgovori na anketo po letu 1990. Pri tem anketirani menijo,

da je največji problem sistema dolgotrajnost postopka v pravosodju, sicer pa naj bi bil

sistem uspešen pri manj problematičnih prestopnikih, medtem ko je pri povratnikih

skoraj neuspešen. Prav tako je po njihovem mnenju neuspešen pri tistih prestopnikih,

ki ne želijo sodelovati pri obravnavanju. (prav tam)

Nadalje delavci sociale menijo, da so premalo usposobljeni ali neustrezno strokovno

usposobljeni, obremenjeni ali imajo slabe pogoje dela. Strokovne doktrine jim niso

jasne, vloge strokovnih delavcev niso jasno opredeljene, večina jih mora imeti

protislovne vloge, v izvajanju ukrepov pa so prepuščeni sami sebi.

Prav tako jim niso jasne vsebine, namen in način izvajanja vzgojnih ukrepov. Težave

zaznavajo tudi delavci pravosodja, ki se izkažejo za manj samokritične in jim niso

povsem jasne bodoče kadrovske rešitve. Menijo tudi, da sistem ne ustreza žrtvam in

da so za javnost kazni premile. (prav tam, str. 67)

Vzgojni ukrepi poravnavanja in dejanj opravičevanja (ki so sicer zajeti v novi

kazenski zakonodaji leta 1995 in o čemer bo več govora v enem izmed naslednjih

poglavij), naj bi že izvajali pravosodni delavci, preventivne ukrepe in delo s

skupinami pa naj bi izvajali 2/3 socialnih delavcev. (prav tam)

Kar zadeva novi tretmansko-rehabilitativni model obravnavanja mladoletnikov, je

potrebno poudariti, da le-ta ni doživel kritike le s strani strokovnjakov sociale in

pravosodja, temveč tudi tedanjega družbeno-političnega sistema. Novi model namreč

naj ne bi nujno pomenil tudi upad ali stagnacijo rasti kriminala, hkrati pa je nastal

prepad med obljubami tretmanskega modela in stvarnostjo njegovega uresničevanja.

O uspešnosti torej naj ne bi bilo dokazov, družbene probleme naj bi celo

individualiziral in zanikal osebno dostojanstvo z infantilizacijo, medikalizacijo in

patologizacijo. (Dekleva, 1996)

Prav tako se je tretmansko-rehabilitativnemu modelu očitalo, da država s tem

pretirano skrbi za državljane in jim daje potuho. Izostala ni niti kritika z desne niti z

leve politične opcije. Desnica je menila, da gre država v skrbi za državljane predaleč,

jih pasivizira in celo nagrajuje odklonskost, levica pa je bila mnenja, da so vzroki za

odklonskost družbene narave. (prav tam, str. 11)

Ne glede na omenjene kritike je bil namen antiinstitucionalnih inovacij uvajanje

načel, ki so danes že splošno sprejeta. Tukaj govorimo o načelu minimalizacije

prisilnih intervencij in o načelu odvračanja obravnavanja iz državno-represivnih

podsistemov v nedržavne, prostovoljne podsisteme. Prav tako so pomembna tudi

načela desegregacije in normalizacije obravnav, v 90-ih pa se temu pridružita še

načelo varovanja otrokovih pravic in razvijanja lokalnih preventivnih programov.

Bistvo teh načel kaže na tri usmeritve: klasično (kaznovalno), moderno

(tretmansko/rehabilitativno), postmoderno (participativno/prostovoljno).

Da gre zgolj za poskus uveljavitve teh načel, ne pa za dejansko uveljavitev, kaže

dejstvo, da je v 80-ih in v začetku 90-ih let 20. stoletja ponovno prisotno usmerjanje v

klasični kaznovalni model (vzgojni zavodi, mladoletniški zapori, ipd.). (prav tam, str.

12)

Domnevamo lahko, da so vzroki za usmerjanje v klasični kaznovalni sistem predvsem

v pomanjkanju ustreznega kadra za novejše kaznovalne in rehabilitativne ukrepe,

dvom v uresničevanje in uspeh tretmansko-rehabilitativnega modela ter pomanjkanje

denarnih sredstev za tovrstne ukrepe.

4.2 Sistem obravnavanja mladoletnih delinkventov v drugih državah

V svetu sta se pričela širiti kritika in odpor do zavodov veliko prej kot pri nas. Iskale

so se druge metode obravnavanja. Zavodski ukrepi naj bi se uporabljali le za težja,

nasilna kazniva dejanja, trajali pa naj bi čim krajši čas. Če so zavodski ukrepi

predolgi, lahko imajo škodljiv učinek za posameznika. (Brinc, 1991)

V številnih državah se uveljavlja odvračanje od kazenskega postopka in kaznovanja

pri mladoletnih storilcih kaznivih dejanj, saj je večina kaznivih dejanj bodisi lažje

narave bodisi mladoletniki tako dejanje storijo le enkrat in dejanja niso izraz

delinkventne osebnosti. V tem primeru se jih obravnava brez sodišča in zavodov, s

čimer se zmanjša stigmatizacija mladoletnika. (prav tam, str. 63)

Tako se namesto zavodskih ukrepov uveljavlja obravnavanje v skupnosti ter delo v

korist skupnosti.

Vedenje in osebnost motenega mladoletnika obravnavata Center za socialno delo in

sodišče. Pojavi pa se vprašanje, komu dati prednost - varnosti družbe ali koristi

mladoletnika?! Vprašanje je tudi, kateri mladoletnik in kdaj naj se odda v vzgojni

zavod. Pri tem se pojavi problem, če je odziv na mladoletno prestopništvo strožji kot

na vedenje polnoletnika. Če je tako in če otroka ali mladoletnika zaprejo v zavod za

eno, tri ali pet let za dejanje, zaradi katerega odrasli ne bi dobil zaporne kazni, potem

je mladoletnost oteževalna okoliščina. (prav tam)

Nekatere države pri odpravljanju ali zmanjševanju zavodskih kazni precej prehitevajo

naš sistem. Naj omenimo le nekatere, kot so Švica, Združene države Amerike, Velika

Britanija in Nemčija.

Najhitreje so se odvračanja od kazenskega postopka lotile Združene države Amerike,

in sicer leta 1968. Namesto tega so predvidele programe za obravnavanje

mladoletnikov v skupnosti. Poudarek je bil na svetovanju mladoletnikom in družinam,

s čimer so se seveda zmanjšali stigma mladoletnika, občutek kaznovanosti in občutek

socialne kontrole.

Prav tako so v ZDA številne države sprejele zakone, po katerih morajo policija,

socialno skrbstvo, tožilstvo in sodišča ob polnoletnosti mladoletnika uničiti obstoječe

spise. (prav tam, str. 64)

Začetki eksperimentiranja s poravnavanjem segajo v ZDA v sedemdeseta leta. V

okviru gibanja za neformalno pravičnost so pričeli ustanavljati skupnostne centre

(Neighbourhood Justice Centres) in odbore, ki naj bi poravnavali konflikte v

skupnosti, med potrošniki in proizvajalci. Prvi od teh programov so se imenovali

VORP - Victim Offender Reconciliation Programs in so bili usmerjeni k mladoletni

populaciji. Ta način je dosegel v 80-ih tudi Avstralijo, Novo Zelandijo in Veliko

Britanijo. (Dekleva, 1996)

V Veliki Britaniji je vlada leta 1981 priporočila, da naj se vsi, ki prvič storijo kaznivo

dejanje do 17. leta in priznajo krivdo, oprostijo kazenskega postopka. (Brinc, 1991,

po Vangunu, str. 50)

Za mladoletnike do 18. leta se že od leta 1961 uporablja zapor le, če bi bil za isto

kaznivo dejanje odrasli, polnoletni obsojen na več kot 14 let zapora. Švica je leta

1984 odpravila zapor za mladoletnike do 18. leta, namesto tega pa so zgradili

terapevtske zavode. (prav tam, str. 64)

Standardna pravila Organizacije združenih narodov oziroma Pekinška pravila,

sprejeta na kongresu OZN v Milanu leta 1985, priporočajo odvračanje od kazenskega

postopka. Za mladoletnike naj bi se le izjemoma uporabila oddaja v zavod in še to za

najkrajši možni čas. (Brinc, 1991)

V Franciji se je poravnavanje ali pomirjanje začelo leta 1978. Veliko vlogo naj bi

imel tožilec, kar je pomenilo bolj izvensodno arbitražo kot pa svobodno oblikovanje

dogovora med strankama v konfliktu.

V Evropi je imela pionirsko vlogo v eksperimentalnem modelu razreševanja

konfliktov leta 1985 Avstrija. Prakso so leta 1988 uzakonili na področju obravnavanja

mladoletniškega prestopništva. Z namenom izvajanja te prakse je bila ustanovljena

specializirana nevladna organizacija (Verein für Bewährungshilfe und Sozial Arbeit).

(Dekleva, 1996, str. 21)

V Nemčiji so sredi 80-ih let s poravnavanjem prav tako eksperimentirale nevladne

zasebne organizacije in leta 1990 je bilo poravnavanje vključeno v zakon. Danes naj

bi imeli že tristo organizacij, tako nevladnih kot vladnih ter specializiranih in

nespecializiranih. (prav tam)

Poleg ukrepa poravnavanja je pomembno tudi navodilo udeležbe socialnega treninga.

Ta pojem je nemška literatura za mladoletno kazensko pravo obdelala že v

preteklosti, nemška sodišča za mladoletne in uradi za mladino pa ga pogosto uspešno

uporabljajo. Ukrep socialnega treninga (Soziale Trainingskurse) sodi med pomembne

inovacije iz začetka 90-ih let. Ta ukrep je v nemško mladoletniško kazensko pravo

uvedla novela zakona o mladoletniškem sodstvu leta 1990, čeprav so se v praksi

pojavile težnje v to smer že pet let prej. Praktiki, organizirani v Nemško društvo

sodnikov za mladoletnike, so začeli izvajati vrsto projektov, katerih namen je bil

povečati uporabo nezavodskih ukrepov. Rezultat je bila torej novela zakona leta 1990,

ki je uzakonila oblike novih ambulantnih ukrepov in oblike odvračanja mladoletnikov

od kazenskega postopka. Socialni treningi naj bi bili namenjeni mladoletnikom, ki so

izvršili srednje huda kazniva dejanja. (Filipčič, 2006)

Belgija ima v državnem okviru poravnavanje rešeno sistemsko. Zakon določa

organizacijo posredovanja. Vključeni so novi poklici: asistent poravnavanja -

strokovnjak z izobrazbo o delu z ljudmi, poravnalni sodnik - pomočnik tožilca in

poravnalni svetovalec na višjem tožilstvu. (Dekleva, 1996)

Na Norveškem je organiziran sistem skupnostnih občinskih poravnalnih odborov, kjer

sodelujejo prostovoljci iz skupnosti in izvajajo poravnavanje. Finska je prvi program

izvedla leta 1983. Programe vodijo lokalne socialne službe ali neodvisne organizacije.

Stranke k njim napotita policija in tožilstvo. Izvajalci poravnavanja so prostovoljci.

(prav tam, str. 23)

5. Vzgojni ukrepi

Namen vzgojnih ukrepov je, da spremenijo nesprejemljivo vedenje delinkventnega

otroka ali mladoletnika v sprejemljivo. Hkrati imajo vzgojno in rehabilitativno

funkcijo, otroka oziroma mladoletnika pa naj bi vzpodbudili h konstruktivnemu

vedenju in pogledu na sebe in svet, ki ga obdaja.

Ob tem mu morajo biti zagotovljene osnovne človekove in predvsem otrokove

pravice, katerih se nameravam lotiti v nadaljevanju.

5.1 Zgodovinski oris vzgojnih ukrepov za mladoletne delinkvente in pravice

otrok in mladostnikov

Z delinkventnostjo otrok in mladostnikov so se srečevali že v daljni preteklosti.

Termin delinkvenca je latinskega izvora (iz besede delictum) in pomeni krivično

dejanje, kaznivo dejanje, zločin ali prestopek. Izraz delinkvent prav tako izhaja iz

latinske besede delinquere in pomeni storilca kaznivega dejanja, krivca, zločinca in

prestopnika. (Mikovič, 2004, po Klaič, 1981)

Čeprav je bilo že v poglavju o slovenskem sistemu obravnavanja mladoletnih

prestopnikov omenjeno sodobno kategoriziranje mladoletnikov glede na kazensko

odgovornost, si velja ogledati, kako je zakon kategoriziral mladoletnike po kazenski

odgovornosti v različnih zgodovinskih obdobjih.

Na splošno že Rimsko pravo razlikuje otroke do sedmega leta starosti (infantes), ki

kazensko ne odgovarjajo za storjena dejanja, nadalje mladoletnike od sedmega do

desetega leta (infantes proximus), ki so kaznovani izjemoma, če se zavedajo oziroma

razumejo svoj prekršek. Zadnja skupina so mladoletniki v starosti od desetega do

štirinajstega leta (pubertati proximi), ki so kazensko odgovorni, a se jim ne sme izreči

smrtne obsodbe, pri izreku drugih kazni pa se vzame za olajševalno okoliščino

mladost otroka. (prav tam, str. 43)

Za obdobje srednjega veka je bila značilna trditev, da se »zloba dopolnjuje s starostjo

«, kar je hkrati pomenilo, da se s starostjo otroka povečuje njegovo zavedanje lastnih

dejanj in posledično tudi odgovornost za storjena dejanja. Tako po Germanskem

kazenskem pravu iz 12. stoletja otroci do sedmega leta starosti niso kazensko

odgovorni, otroci, storilci kaznivega dejanja med sedmim in štirinajstim letom pa so

kaznovani z blažjimi kaznimi.

Karolinški zakon o kriminaliteti (Constitutio criminalis Carolina) iz 16. stoletja prav

tako izključuje smrtno kazen za izvršitelja kaznivega dejanja, vendar za mlajšega od

štirinajst let. (prav tam, str. 44)

V drugi polovici 18. stoletja se je čutil vpliv reformističnih in humanističnih gibanj, ki

so pri izrekanju kazenskih sankcij poudarjala potrebo po preciznejšem upoštevanju

starostne dobe mladoletnih. Kazenski zakonik Marije Terezije iz leta 1785 določa, da

je kazenska odgovornost pri otrocih do sedmega leta starosti izključena, za otroke od

sedmega do štirinajstega leta starosti pa je kazen predvidena le v izrednih primerih,

ko gre za očitno zlonamernost dejanja. Starostna meja za blažje kazenske sankcije se

dvigne na starostno obdobje od štirinajst do šestnajst let. (prav tam)

Leta 1786 je izšel Toskanski zakonik, ki pa je bil še bolj human pri izreku kazenskih

sankcij. Otroke je klasificiral v tri skupine (prav tam):

1. otroci do dvanajstega leta - ti niso bili kazensko odgovorni;

2. otroci od dvanajstega do štirinajstega leta - niso bili kazensko odgovorni v primeru,

če niso imeli sposobnosti za razbiranje storjenega dejanja, v nasprotnem primeru je

bila zanje določena blažja kazen;

3. otroci in mladostniki med štirinajstim in sedemnajstim letom starosti - kaznovani

so bili za kazniva dejanja, a so imeli zaradi mladosti olajševalne okoliščine.

Kot je iz navedenega razvidno, se je starostna meja za kazensko odgovornost

dvigovala, vendar se je najbolj širila težnja k dvigu starosti v 19. stoletju z

Avstrijskim kazenskim zakonikom iz leta 1852, Švedskim kazenskim zakonikom iz

leta 1864 in Nemškim kazenskim zakonikom iz leta 1877.

Skozi zgodovino človeške civilizacije so bili in so ostali otroci tisti del populacije,

brez katere si ne moremo predstavljati prihodnosti človeštva. Zato je vseskozi

prisotna skrb za otroke v različnih kulturnih in družbenih ureditvah, predvsem v

okviru družine in nato še širše družbene skupnosti.

Osnovni cilj te skrbi sta vzgoja in spremljanje razvoja otrok in mladostnikov.

Usmerjati jih je potrebno k sprejemanju določenih vrednot, ki so potrebne za

primerno obliko skupnosti.

Otroci so pogosto žrtve sporov, ki se odvijajo med odraslimi, tako v širši skupnosti

kot v okviru družine. Kljub temu so šele leta 1924 izdali dokument mednarodnega

značaja, ki govori o pravicah otrok in obveznostih odraslih, da otroku omogočijo

uresničitev teh pravic. Torej prvi dokument, ki definira pravice otrok, je »Ženevska

deklaracija o pravicah otrok« iz leta 1924. Narekuje, da se morajo otrokom omogočiti

normalni telesni in duševni razvoj, hrana, zdravljenje, pomoč, zaščita pred

izkoriščanjem, s poudarkom, da mora otrok rasti zavedajoč se, da njegovi talenti

služijo človeštvu. (prav tam)

Po drugi svetovni vojni je bilo izdanih veliko deklaracij in drugih dokumentov, ki

razglašajo različne človekove pravice, od eksistenčno-socialnih do političnih in

kulturnih. Univerzalna deklaracija o človekovih pravicah, sprejeta na Generalni

skupščini Združenih narodov 10. decembra 1948, s svojimi posameznimi odredbami

posredno zadeva tudi pravice otrok. Med te sodijo »potreba po posebni skrbi in

pomoči, pravica do svobode in enakosti z uresničevanjem interesov otroka, da se

njegov položaj od rojstva določa preko vloge družine in življenjskega standarda …«

(Mikovič, 2004, cit. po čl. 6/3, str. 18)

Generalna skupščina Združenih narodov šele enajst let kasneje, 20. novembra 1959,

sprejme Deklaracijo o pravicah otrok. Ta deklaracija razglaša svobodo in pravice

otrok, posebnosti otroka kot zasebnega subjekta in individuuma, z upoštevanjem

njegove fizične in psihične nezrelosti ter jasno izraženo spoznanje odvisnosti otrok od

sveta odraslih.

Leta 1979 je sledila Resolucija o pisanju Konvencije o pravicah otrok. Le-ta je bila

sprejeta leta 1989 in je vstopila v veljavo leta 1990, ko se je odvijalo svetovno

zborovanje za otroka. Svetovni vrh je Konvencijo podprl. S tem so sprejeli Svetovno

deklaracijo o preživljanju, zaščiti in razvoju otrok. (prav tam, str. 19)

Konvencija govori tudi o položaju otrok v starosti do 18. leta, ki so izvršili kazniva

dejanja. Pravice le-teh so posebej poudarjene v 37. in 40. členu Konvencije (prav tam,

str. 23):

Nobena oseba, mlajša od 18 let, ne more biti obsojena na smrtno kazen ali

doživljenjsko delo/suženjstvo, ne glede na težo izvršenega kaznivega dejanja, z

mladoletnim pa se mora ravnati humano in na človeka dostojen način, ozirajoč se na

starostno dobo in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja.

Po 37. členu »… noben otrok ne sme biti izpostavljen mučenju ali drugim okrutnim,

nehumanim ali ponižujočim postopkom ali kazni …« (37. člen Konvencije o

otrokovih pravicah) (Mikovič, 2004, str. 24)

Nadalje 37. člen določa naslednje (prav tam):

a) Niti smrtna kazen niti doživljenjski pripor brez možnosti osvoboditve se ne smejo

izvesti pri prestopkih, ki so jih naredile osebe, mlajše od 18 let.

d) Nobenemu otroku ne bo nezakonito ali na silo odvzeta svoboda. Aretacija, pripor

ali zapiranje otroka se bo odvijala v skladu z zakonom in bo uporabljeno le kot

poslednji ukrep in za čim krajši čas.

i) Z vsakim otrokom, ki mu bo odvzeta svoboda, se bo ravnalo humano in s

spoštovanjem do prirojenega dostojanstva človeka in na način, ki upošteva

potrebe osebe te starosti. Vsak otrok, ki mu bo odvzeta prostost, bo posebej ločen

od odraslih, hkrati pa bo imel redne stike s svojo družino z dopisovanjem ali

obiski, razen v izjemnih okoliščinah.

l) Vsak otrok, ki bo priprt, bo imel pravico do hitrega pristopa pravni in drugi

ustrezni pomoči, kot tudi pravico do zagovarjanja pred sodiščem ali drugo

institucijo.

Še bolj podroben pri določilih otrokovih pravic je 40. člen (prav tam, str. 25):

Pri otroku, ki je zagrešil kaznivo dejanje, se mora obvezno vzeti v obzir njegova

starost in zaželjenost otroške reintegracije in konstruktivne vloge v družbi. Zato se

morajo države podpisnice zavezati sledečemu:

a) Noben otrok ne bo obtožen, obsojen ali ocenjen kot kršitelj kazenskega zakona

zaradi dejanj ali prestopkov, ki niso bili prepovedani za čas, ko so bila kazniva

dejanja izvedena.

b) Vsak otrok, ki je obtožen, da je prekršil kazenski zakon, ima v najkrajšem možnem

roku naslednja zagotovila:

I. da se bo smatral nedolžen, dokler mu po zakonu ne dokažejo krivde

II. da bo takoj neposredno obveščen o obtožbah zoper njega in če je možno, preko

svojih staršev ali zakonitih zastopnikov in da bo imel pravno in drugo ustrezno

pomoč pri pripravi in predstavitvi svoje obrambe

III. da se bo o obtožbi odločalo brez odlašanja, in sicer od enega pooblaščenega,

nepristranskega sodnega telesa ali oblasti, na pošteni razpravi v skladu z

zakonom, v prisotnosti pravne ali druge primerne pomoči in da se bodo, razen če

se smatra, da to ni v interesu otroka, posebej upoštevali njegova starost ali

situacija kot tudi njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki - skrbniki

IV. da ne bo prisiljen pričati ali priznati krivde in da se bodo izprašale priče proti

njemu, prav tako pa se bo omogočilo izpraševanje prič v njegovo korist pod

enakimi pogoji

V. če se smatra, da je prekršil kazenski zakon, se morajo odločitev in ukrepi kot

posledice odločitve pretehtati s strani kompetentnih, neodvisnih in nepristranskih

oblasti ali sodnih teles v skladu z zakonom

VI. da bo imel svoboden dostop do prevajalca, če otrok ne razume oziroma ne govori

istega jezika, ki se uporablja

VII. da se bo njegovo zasebno življenje upoštevalo v vseh delih procesa

5.2 Zakonska podlaga vzgojnih ukrepov v letu 1995

Glede obravnave mladoletnih prestopnikov podajajo formalni okvir za izvajanje

vzgojnih ukrepov za mladoletne prestopnike določbe Kazenskega zakonika.

V šestem poglavju Kazenskega zakonika, in sicer v členih 70—87, so določeni

vzgojni ukrepi in kazni za mladoletne prestopnike, 74. člen pa podaja naslednje

vzgojne ukrepe (Kazenski zakonik republike Slovenije, Uradni list RS, 63/94; 23/99;

95/04):

1. ukor

2. navodila in prepovedi

3. nadzorstvo organa socialnega varstva

4. oddaja v vzgojni zavod

5. oddaja v prevzgojni dom

6. oddaja v zavod za usposabljanje

Pri tem je potrebno poudariti, da si ukrepi sledijo od blažjega k strožjemu, glede na

vzgojno učinkovitost , ki naj bi jo imeli.

Tako 76. člen KZ določa, da sodnik izreče mladoletniku ukor, če spozna, da bo že z

grajo mladoletnika dosežen namen vzgojnih ukrepov. S tem ko sodišče izreče

mladoletniku ukor, mu prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga

opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo

dejanje.

Navodila in prepovedi, ki jih sodišče izreče kot samostojen vzgojni ukrep, obravnava

77. člen Kazenskega zakonika (prav tam):

1. Osebno se mora opravičiti oškodovancu.

2. Z oškodovancem se mora poravnati tako, da mladoletnik s plačilom, z delom ali

kako drugače povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem.

3. Redno mora obiskovati šolo.

4. Usposabljati se mora za poklic ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza njegovemu znanju,

sposobnostim in nagnjenju.

5. Nastaniti se mora pri določeni družini, v domu ali drugje.

6. Opraviti mora delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti.

7. Zdraviti se mora v ustrezni zdravstveni organizaciji.

8. Obiskovati mora vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico.

9. Udeležiti se mora programov socialnega treninga.

10. Opraviti mora preizkus znanja prometnih predpisov.

11. Prepovedana je vožnja motornega vozila pod pogoji, pod katerimi je mogoče to

sankcijo izreči polnoletnim.

Glede navodil in prepovedi konkretneje določa 77. člen Kazenskega zakonika

naslednje:

1. Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče praviloma upošteva

mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.

2. Navodila in prepovedi smejo trajati najdlje eno leto.

3. Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo

s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.

4. V okviru navodila opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne

skupnosti sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do največ stodvajset ur v

obdobju šestih mesecev, in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali

njegova zaposlitev.

5. Navodilo udeležiti se programov socialnega treninga izreče sodišče zlasti, če je to

potrebno za mladoletnikovo izobraževanje ali delovno usposabljanje; sodišče sme

določiti to navodilo za največ štiri ure dnevno, in sicer tako, da ni moteno

mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

6. Izvrševanje navodil iz 2., 6. in 9. točke drugega odstavka tega člena pripravijo in

vodijo organi socialnega varstva; pri njihovem izvrševanju sodeluje in ga nadzoruje

sodnik za mladoletnike.

7. Če mladoletnik navodil in prepovedi ne izpolnjuje, lahko sodišče namesto njih

izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Na to opozori sodišče

mladoletnika, njegove starše, posvojitelja, rejnika ali skrbnika, ko izreče navodila in

prepovedi.

5.3 Statistika vzgojnih ukrepov po letu 1995

Preden preidemo na statistiko izrečenih vzgojnih ukrepov, si oglejmo, kakšni so

trendi prestopništva med mladimi.

Trendi mladoletniškega prestopništva v Sloveniji naj bi bili podobni trendom

zahodnoevropskih držav. Kriminaliteta v Sloveniji tako posnema gibanja in vzorce

kriminalitete mladih v industrijsko razvitih državah Evrope. Mednarodne raziskave

pod okriljem Sveta Evrope kažejo na več kazalcev, in sicer, da se kriminaliteta mladih

iz leta v leto povečuje, da so storilci kaznivih dejanj vse mlajši in da se pojavljajo

vedno nove oblike nasilja oziroma kriminalitete mladih. (Črnak-Meglič, Oplotnik,

Filipčič, 2005)

Nadalje ugotavljajo, da je obseg mladoletniške premoženjske kriminalitete stabilen,

vendar pa se povečuje število nasilniških kaznivih dejanj. Narava kaznivih dejanj se

spreminja. Vse več je primerov vandalizma, objestnosti in nasilja zaradi nasilja. Med

drugim se povečuje število mladoletnih, ki storijo kaznivo dejanje v zvezi z drogami.

(prav tam, str. 269)

Za mladega prestopnika v evropskih državah je značilno, da ima težave s šolo, nizko,

izobrazbo, hkrati je žrtev družinskih razmer, posledično pa jih mreža socialne pomoči

ne doseže. Presunljiv je tudi podatek, da največ oziroma najpogosteje storijo kazniva

dejanja otroci in mladostniki pod štirinajstim letom starosti.

Svet Evrope opozarja in poudarja, da mora odziv na mladoletno prestopništvo in

nasilje temeljiti na preventivi in ne na represiji in kaznovanju, pri čemer mora biti

preventiva pri obravnavanju otrok čim zgodnejša, če so izpostavljeni dejavnikom

tveganja. (prav tam)

Za ocenjevanje obsega in strukture mladoletnega prestopništva so na razpolago

statistični podatki sodstva, tožilstva, policije in centrov za socialno delo. Deleža otrok

in mladostnikov, ki storijo prekrške in kazniva dejanja, ni moč zaobjeti, saj je

ocenjevanje odvisno od metodologije zbiranja podatkov, različnih teoretičnih

pristopov in javnega mnenja. V Sloveniji namreč različni organi zbirajo podatke

mladoletnega prestopništva tako, da so ti prilagojeni njihovim potrebam in namenom.

(prav tam)

Ob pregledu podatkov oziroma ocen organov, kot so policija, centri za socialno delo

in sodišča, zasledimo njihov različen pogled na problematiko prestopništva.

Policijski podatki v obdobju od leta 1995 do leta 2005 kažejo, da se število kaznivih

dejanj giblje med 3.000 in 4.000 oziroma v povprečju 4.500 primerov na leto. Delež

mladoletne kriminalitete v Sloveniji pa se v celotni strukturi kriminalitete manjša in

znaša 10 %. Pri ocenjevanju je potrebno upoštevati, da so otroci in mladostniki tudi

storilci prekrškov.

Primerjava pogostosti izvajanja prekrškov in kaznivih dejanj pokaže, da je

mladoletnikov, ki jim je bila izrečena kazenska sankcija v postopku pri sodniku za

prekrške, bistveno več kot mladoletnikov, ki jim je bila izrečena kazen v posebnem

kazenskem postopku. Po statističnih podatkih Ministrstva za notranje zadeve naj bi

naraščalo število mladoletnih kršiteljev javnega reda in miru. (prav tam)

Med prekrški so pogosti prekrški zoper varnost v cestnem prometu (vožnja brez

vozniškega dovoljenja – 20 %) in kršenje predpisov o mamilih (leta 1997 je bilo 205

kršiteljev, leta 2001 pa že 727 kršiteljev).

Po podatkih policije so najpogostejša kazniva dejanja predvsem kazniva dejanja zoper

premoženje oziroma lažja premoženjska kazniva dejanja, medtem ko le majhen del

kaznivih dejanj otrok in mladostnikov predstavljajo umori, posilstvo, velika tatvina

ali povzročitev hude telesne poškodbe.

V uradno statistiko policije so večinoma vključeni otroci in mladostniki iz nižjih

družbenih slojev, ki so seveda bolj dostopni policijskemu nadzoru, narava njihovega

kriminala pa je takšna, da ga je lažje odkriti. Pri teh je najpogostejši razlog za

prestopništvo gmotno pomanjkanje. (prav tam, str. 272)

Prav tako potrdi zvezo med slabšim ekonomskim položajem in mladoletnim

prestopništvom raziskava Okrožnega sodišča v Ljubljani leta 2002. Mladoletniki s

slabšim ekonomskim položajem preživijo več časa na javnih površinah, kjer je večji

nadzor policije. Sicer pa po mnenju sodišča druge življenjske okoliščine ne prispevajo

bistveno k mladoletnemu prestopništvu. Pri mladoletnih osumljencih kaznivih dejanj

ne opažajo nevključenosti v šolanje ali da bi izhajali iz družin, ki živijo v slabih

medsebojnih odnosih, starši pa jim ne bi predstavljali avtoritete. (prav tam)

Podatki centrov za socialno delo kažejo, da je bilo leta 2004 obravnavanih kar 22,5 %

manj otrok kot leta 2003, vendar so ti vedno mlajši in dejanja ponavljajo. (prav tam,

str. 271)

Zgoden začetek vedenjskih motenj opozarja na slabo otrokovo prilagodljivost in na

to, da družina in šola otroku ne nudita možnosti za normalen razvoj. Zlasti so

problematični mladoletniki, ki so že v otroški dobi storili dejanja, ki imajo znake

kaznivega dejanja, in taka dejanja ponavljajo še po 14. letu kljub družinskim, šolskim,

socialno-varstvenim in sodnim vzgojnim ukrepom. Ti so sicer redki, saj se pri večini

med 14. in 18. oziroma 20. letom ob normalnem telesnem in duševnem razvoju

delinkventnost znižuje in izginja sama od sebe, ko osebnostno in družbeno dozorijo.

(prav tam, str. 272)

Viri oziroma statistični podatki, ki sledijo v n