UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DANIJEL PURNAT ... · narekujejo, da sporni pravni posli ostanejo v veljavi. Insolventnost (stanje materialnega stečaja) in pa predvsem pa formalni

1

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DANIJEL PURNAT

IZPODBIJANJE PRAVNIH DEJANJ

STEČAJNEGA DOLŢNIKA PO ZFPPIPP

Diplomsko delo

MARIBOR, 2011

2

DIPLOMSKO DELO

IZPODBIJANJE PRAVNIH DEJANJ

STEČAJNEGA DOLŢNIKA PO ZFPPIPP

Študent: Purnat Danijel

Številka indeksa: 71155435

Študijska smer: UNI - PRAVO

Mentor: dr. Saša Prelič

Maribor, december 2011

3

Uvodna misel:

Tako kot so stari Rimljani pogosto opozarjali na življenjsko resnico: media vita in morte

sumus (v sredini življenja nas časa smrt), smo tudi danes soočeni v gospodarskem življenju z

enako resnico. Finančne, organizacijske in strukturne težave, postopki sanacij, prisilnih

poravnav, finančne reorganizacije in stečaj so naravni pojavi v gospodarstvu, tako kot je

naravni pojav bolezen, zdravljenje, operativni posegi in smrt pri človeku. To so dejstva, ki jih

ni mogoče spreminjati, ne glede na to, kakšen je naš subjektivni odnos do omenjenih dogodka.

Š. Ivanjko

4

KAZALO

POVZETEK ............................................................................................................................... 6

SYNOPSIS ................................................................................................................................. 7

UVOD ........................................................................................................................................ 8

ZGODOVINSKI ORIS INSTITUTA IZPODBIJANJA PRAVIH DEJANJ STEČAJNEGA

DOLŢNIKA ............................................................................................................................. 10

RIMSKO PRAVO ............................................................................................................................................ 10

SREDNJI VEK ................................................................................................................................................. 12

PRAVO KRALJEVINE JUGOSLAVIJE ......................................................................................................... 13

STEČAJNI ZAKON KRALJEVINE JUGOSLAVIJE (SZKJ) ........................................................................ 13

UREDBA O PRENEHANJU PODJETIJ IN OBRTOV (UPPO) ..................................................................... 14

ZAKON O PRISILNI PORAVNAVI IN STEČAJU 1965 (ZPPS) .................................................................. 15

ZAKON O SANACIJI IN PRENEHANJU ORGANIZACI ZDRUŢENEGA DELA 1980 (ZSPOZD) ......... 16

ZAKON O SANACIJI IN PRENEHANJU ORGANIZACIJ ZDRUŢENEGA DELA 1986 (ZSPOZD) ........ 17

ZAKON O PRISILNI PORAVNAVI, STEČAJU IN LIKVIDACIJI (ZPPSL) ............................................... 17

PRAVO REPUBLIKE SLOVENIJE ................................................................................................................ 19

ANALIZA INSTITUTA IZPODBIJANJA PRAVNIH DEJANJ STEČAJNEGA DOLŢNIKA

PO ZAKONU O FINANČNEM POSLOVANJU, POSTOPKIH ZARADI

INSOLVENTNOSTI IN PRISILNEM PRENEHANJU .......................................................... 21

NAMEN IZPODBIJANJA PRAVNIH DEJANJ STEČAJNEGA DOLŢNIKA .............................. 21

PRENEHANJE IZPODBOJNE PRAVICE PO SPLOŠNIH PRAVILIH OBLIGACIJSKEGA

PRAVA ............................................................................................................................................. 23

PREDPOSTAVKE IZPODBIJANJA ............................................................................................... 24

OBDOBJE IZPODBOJNOSTI ......................................................................................................... 25

OBJEKTIVNI IN SUBJEKTIVI POGOJ IZPODBOJNOSTI .......................................................... 27

DOMNEVA O OBSTOJU OBJEKTIVNE PREDPOSTAVKE .................................................................. 29

DOMNEVA O OBSTOJU SUBJEKTIVNE PREDPOSTAVKE ................................................................ 32

PRAVNA DEJANJA, KI JIH NI MOGOČE IZPODBIJATI ........................................................... 34

IZPODBOJNOST PRAVNIH DEJANJ, ZA KATERA OBSTAJA IZVRŠILNI NASLOV ........... 35

VSEBINA IN NAČIN UVELJAVITVE IZPODBOJNEGA ZAHTEVKA ..................................... 36

NAČINI IZPODBIJANJA ........................................................................................................................... 36

VSEBINA TOŢBE IN TOŢBENEGA ZAHTEVKA .................................................................................. 37

IZPOBDIJANJE PRAVNEGA DEJANJA, NA PODLAGI KATEREGA JE BILA OPRAVLJENA

VKNJIŢBA LASTNINSKE ALI DRUGE STVARNE PRAVICE .................................................. 39

5

AKTIVNA IN PASIVNA LEGITIMACIJA ZA UVELJAVITEV IZPODBOJNEGA ZAHTEVKA

........................................................................................................................................................... 41

PRAVNE POSLEDICE USPEŠNE UVELJAVITVE IZPODBOJNEGA ZAHTEVKA ................. 44

PRENEHANJE PRAVNIH UČINKOV IZPODBITEGA PRAVNEGA DEJANJA ................................... 45

VRNITEV PRIDOBLJENIH PREMOŢENJSKIH KORISTI ..................................................................... 45

PRAVILA VRAČANJA .............................................................................................................................. 46

POSEBNA PRAVILA O IZPODBOJNOSTI PRAVNIH DEJANJ STEČAJNEGA DOLŢNIKA V

POSTOPKU OSEBNEGA STEČAJA .............................................................................................. 47

ZAKLJUČNE MISLI ............................................................................................................... 49

LITERATURA IN VIRI .......................................................................................................... 52

MONOGRAFIJE IN ČLANKI ......................................................................................................... 52

PRAVNI VIRI ................................................................................................................................... 53

PRAVNI VIRI REPUBLIKE SLOVENIJE ................................................................................................. 53

TUJI PRAVNI VIRI ..................................................................................................................................... 53

SODNA PRAKSA ............................................................................................................................ 54

DRUGA LITERATURA ................................................................................................................... 54

6

POVZETEK:

Dandanes, ko se v gospodarstvu tolerira poslovanje podjetij na samem robu njihovega

propada, je nastop insolventnosti pri nekaterih subjektih neizogiben pojav. Zato je

insolventnost in v večini primerov temu posledičen stečaj dolţnika, najbolj tipično tveganje, s

katerim se sooča vsak upnik.

Eno temeljnih načel insolvenčnega prava je načelo paritete oziroma načelo enakega

obravnavanja upnikov, po katerem je treba v postopkih zaradi insolventnosti vse upnike, ki so

v razmerju do insolventnega dolţnika v enakem poloţaju, obravnavati enako. Stečajni dolţnik

oziroma poslovodstvo zato ne sme skleniti nobenega pravnega posla ali opraviti drugega

pravnega dejanja, ki bi pomenilo kršitev obveznosti enake obravnave upnikov in sicer ţe od

trenutka, ko postane insolventen. Eden od instrumentov zagotavljanja enake obravnave

upnikov ţe pred začetkom stečajnega postopka so tudi pravila o izpodbijanju pravnih dejanj

stečajnega dolţnika, ki jih vsebujejo 269. do 278. člen Zakona o finančnem poslovanju,

postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Zakon v citiranih členih določa, da imajo upniki in stečajni upravitelj pod določenimi pogoji

pravico izpodbijati vsak pravni posel ali drugo pravno dejanje, ki ga je stečajni dolţnik

opravil v obdobju izpodbojnosti in katero je povzročilo, da so upniki neenako obravnavani. Z

uspešno uveljavljenim izpodbojnim zahtevkom se doseţe, da izpodbijani pravni posel

oziroma drugo pravno dejanje postane neučinkovito v razmerju do stečajnega dolţnika. Za

stečajnega dolţnika to pomeni, da lahko s kondikcijskim zahtevkom zahteva premoţenjske

koristi nazaj v svojo premoţenjsko sfero (stečajno maso), oziroma v kolikor gre za

neodplačen pravni posel, da se reši izpolnitvene obligacije. Uspešna uveljavitev izpodbojnega

zahtevka tako (praviloma) poveča premoţenje stečajnega dolţnika in s tem omogoči, da se

upniki poplačajo v večjem deleţu njihovih terjatev, kot če bi dejanje ostalo v veljavi.

KLJUČNE BESEDE:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju,

stečaj, izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika, obdobje izpodbojnosti, predpostavke

izpodbijanja, izpodbojna toţba, izpodbijanje v postopku osebnega stečaja.

7

SYNOPSIS

Nowadays, when the economy tolerates companies operating on the edge of their collapse, for

some business entities the fact of insolvency becomes inevitable. Therefore, insolvency and in

most cases consequential bankruptcy of the debtor is the most typical risk faced by each

creditor.

One of the fundamental principles of insolvency law is the principle of parity or principle of

equal treatment of creditors, under which all creditors in the insolvency proceedings, which

are in the same legal position in relation to the insolvent debtor, must be treated as

equal. Insolvent debtor or its management may not conclude any legal transaction or take any

other legal action that would constitute a breach of the obligation of equal treatment of

creditors. This binds the debtor up from the moment it becomes insolvent. One of the

instruments for ensuring the equality of treatment among creditors before the commencement

of bankruptcy proceedings are the provisions of the institute of avoiding powers contained in

Articles 269 to 278 of the Act on financial operations, insolvency proceedings and

involuntary liquidation proceedings (The Insolvency Act of Slovenia).

Under certain conditions the Insolvency Act allows creditor and the trustee (insolvency

administrator) to challenge (avoid) every legal transaction or other legal action, concluded by

the insolvent debtor in suspected period1, which had led to the unequal treatment of

creditors. With the successful enforcement of the claim, the contested legal transaction or

other legal act becomes ineffective against the debtor. That enables the debtor to recover

property that has been transferred by it and provides a more equitable distribution to creditors.

KEYWORDS:

The Act on financial operations, insolvency proceedings and involuntary liquidation

proceedings, Bankruptcy proceedings, Avoiding powers in bankruptcy proceedings,

Conditions for voidability, Suspected period, Avoidance actions.

1 The time point of 12 months prior to the filling of application for commencement of the bankruptcy

proceedings.

8

UVOD

Vsaka oseba lahko v mejah, ki jih določa zakon in drugi predpisi, prosto razpolaga z vsem

svojim premoţenjem. Pravna dejanja v okviru tega razpolaganja proizvajajo učinke samo med

strankama, med katerima se izvršujejo. Tretje osebe v ta razmerja praviloma ne morejo

posegati ali jih napadati, ne glede na to ali so storjena v njihovo korist ali škodo (res inter

alios acta). Vendar pa lahko dolţnik z bodisi odplačnim bodisi neodplačnim razpolaganjem s

svojim premoţenjem prizadene pravico upnikov do poplačila njihovih terjatev. Zato je

dolţnikova pravica do prostega razpolaganja v določeni meri omejena in sicer s pravico

upnikov, da v stečajnem postopku izpodbijajo njegova pravna dejanja2.

Sicer pa je dolţnikova avtonomija pri razpolaganju s svojim premoţenjem omejena z

dolţnostjo, da je obligacijske zaveze potrebno izpolnjevati (pacta sunt servanda3) ter z

dolţnostjo, da se mora vsak udeleţenec obligacijskega razmerja pri izvrševanju svojih pravic

vzdrţati ravnanj, s katerimi bi lahko bila oteţena izpolnitev njegove obveznosti (načelo

vestnosti in poštenja, načelo skrbnosti in načelo prepovedi zlorabe pravic).

Stečaj je pravna institucija, katere namen je zagotoviti moţnosti za to, da se iz razpoloţljivega

dolţnikovega premoţenja hkrati poplačajo vsi upniki, in sicer v mejah in obsegu, ki ustreza

dolţnikovim moţnostim, torej glede na velikost in vrednost njegovega premoţenja. V

okoliščinah, ko vrednost dolţnikovega premoţenja ne zadošča za kritje vseh dolţnikovih

obveznosti, se namreč načelo poplačevanja terjatev po načelu prioritete, umakne v prid

novemu načelu, ki temelji na hkratnem in sorazmernem poplačilu vseh upnikov – načelu

paritete4.

Ker pa se ţe v osnovi interes dolţnika, da izpolni svojo obveznost, razlikuje od interesa

upnika, da se poplača za svojo terjatev iz obligacijskega razmerja, je moţno, da dolţnik, s

sicer dovoljenimi in zakonitimi dejanji, škoduje upnikovim interesom5. Zato je zagotavljanje

primerne pravne zaščite upnikov (-ih interesov) eden izmed temeljnih zahtev, ki jih mora

izpolniti pravni red vsake drţave.

Slovenski pravni red ponuja upnikom različne pravne instrumente, s katerimi lahko ti

zavarujejo svoje interese. Za primer stečaja njihovega dolţnika jim ponuja posebno pravno

sredstvo, s katero lahko ti retroaktivno poseţejo v (njim) tuja obligacijska razmerja, če je

zaradi teh prišlo do tolikšnega zmanjšanja dolţnikovega premoţenja, da iz mase premoţenja

dolţnika ni več mogoče kriti vseh terjatev. Dolţnik namreč lahko zlorabi svojo pravico do

prostega razpolaganja s premoţenjem in z odtujitvijo ali obremenitvijo svojega premoţenja

pred razglasitvijo stečaja izigra svoje upnike. Tako mora pravni red uskladiti interes upnikov,

ki ţelijo doseči čim višji odstotek poplačila svojih terjatev iz stečajne mase, z interesom tretjih

(dolţnikovih sopogodbenikov), ki ţelijo doseči pravno varstvo pravic, ki so jih na podlagi

2 Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 12.

3 »Dogovore je potrebno spoštovati«.

4 S. Prelič: Stečajno pravo, UM PF, Maribor 1999, str. 28.

5 Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 12

9

izpodbojnega pravnega dejanja v dobri veri pridobili od stečajnega dolţnika6. Interesu

upnikov, da poseţejo v pravne posle, ki jih je stečajni dolţnik sklenil s tretjim, namreč

nasprotuje interesi splošne pravne varnosti, potreba po varstvu dobre vere in drugi, ki

narekujejo, da sporni pravni posli ostanejo v veljavi.

Insolventnost (stanje materialnega stečaja) in pa predvsem pa formalni začetek stečajnega

postopka bistveno spremeni dolţnikov pravni poloţaja in ima pravne posledice tudi za

njegova razmerja do upnikov in tretjih. Ta razmerja urejajo pravila insolvenčnega prava, med

katera sodijo tudi pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolţnika. Namreč, če je

bilo pravno dejanje opravljeno, ko je dolţnik po ekonomskih in pravnih merilih ţe izpolnjeval

pogoje za uvedbo stečaja, okoliščine pravnega posla opravičujejo, da se retroaktivno poseţe v

vsebino teh pravnih dejanj.

Namen izpodbijanja dolţnikovih pravnih dejanj v stečajnem postopku je doseči popolnejše in

pravičnejše poplačilo stečajnih upnikov. Tega pa ne gre razumeti kot potrebe po razveljavitvi

vseh pravnih dejanj, izvedenih v določenem obdobju pred začetkom stečajnega postopka,

temveč, da se dovoljuje poseči v zgolj tista izjemna, neobičajna dejanja, ki so povzročila

neenakopravno obravnavo upnikov, ki so v razmerju do dolţnika v enakem poloţaju. Zato

namen in bistvo instituta izpodbijanja v stečaju ni v represiji ali nadomestilu ali odškodnini,

temveč v ohranitvi pravic, ki jih imajo upniki do dolţnikovega premoţenja.

Izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj kot pravni institut v slovenskem pravu zasledimo v

dveh pravnih vejah in sicer na področju civilnega (obligacijskega) prava in na področju

insolvenčnega (stečajnega) prava. Stečajno izpodbijanje ima za cilj, da se v dolţnikovo

premoţenje, iz katerega se nato po načelu paritete poplačujejo terjatve vseh upnikov, povrne

vse, kar vanj zaradi izpodbojnega dejanja ni prišlo, ali kar je bilo iz njega odsvojeno ali

opuščeno. Izpodbijanje zunaj stečaja pa pripomore k poplačilu posameznega upnika, če

njegova terjatev ni bila poplačana in je bila izvršba na premoţenje neuspešna. Opaziti gre

znatne podobnosti med institutoma7, ne nazadnje ne gre spregledati, da imata skupen »genski

zapis« (v paulijanski toţbi), pa vendar sta si v bistvu različna. V diplomski nalogi se bom

osredotočil izključno na izpodbijanje v stečaju in sicer iz razloga, ker menim, da so oziroma

bodo spremembe, katere je na tem področju vpeljal zdaj več ne tako nov Zakon o finančnem

poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, bistveno vplivale na

uporabo instituta v praksi.

Diplomsko delo je sistematično razdeljeno na dva dela. V prvem delu ţelim, predvsem za

laţje razumevanje narave stečajnega izpodbijanja in bistva instituta izpodbijanja, predstaviti

razvoj instituta skozi različna zgodovinska obdobja, z malo večjim poudarkom na normativni

ureditvi izpodbijanja v jugoslovanskem pravu. Namreč prav v jugoslovanskem pravu gre

zaznati največji napredek v pravni misli stečajnega izpodbijanja. V drugem delu, pa bom

diplomsko delo nadaljeval z analizo instituta po zdajšnji ureditvi, to je ureditvi izpodbijanja v

členih 269. – 278. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in

6 Prav tam, str. 13.

7 Namen, predpostavke, vsebina zahtevka in način uveljavljanja se načeloma ujemajo pri obeh vrstah

izpodbijanja.

10

prisilnem prenehanju, in ob tem izpostavil tudi najpomembnejše spremembe zdajšnje ureditve

v primerjavi s prejšnjo ureditvijo izpodbijanja po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji.

ZGODOVINSKI ORIS INSTITUTA IZPODBIJANJA PRAVIH DEJANJ

STEČAJNEGA DOLŽNIKA

RIMSKO PRAVO:

Temelje današnji ureditvi stečajnega izpodbijanja so postavili ţe starodavni rimski pravniki in

čeprav je dva tisoč let več kot dovolj dolgo obdobje za nadaljnji razvoj prava, je njihova

genialnost in občutek za »univerzalnost« dosegla, da so se najpomembnejše značilnosti

ohranile vse do danes. Skozi stoletja uporabe se je institut sicer spremenil in prilagodil novim

načinom in zakonitostim poslovanja, vendar je njegovo bistvo kljub temu ostalo enako, to je

zaščititi upnike, katerih moţnosti za poplačilo so se zaradi dolţnikovih pravnih dejanj

zmanjšale.

Actio per manus iniectio…

Ţe od samega začetka so izkušeni rimski pravniki ţeleli preprečiti, da bi prezadolţeni dolţnik

(decoctor) z odsvojitvijo svojega imetja škodoval svojim upnikom, da bi se iz njega poplačali.

Najzgodnejša oblika pravnega sredstva upnikov pred zvijačnimi ravnanji prezadolţenih

dolţnikov, katero je v osnovi ţe mogoče razumeti kot sredstvo za varstvo ekonomskih

interesov upnikov v primeru prezadolţenosti dolţnika, je bilo izvršilno sredstvo actio per

manus iniectio, s katerim je upnik (pri)dobil pravico, da je lahko dolţnika, vključno z njegovo

druţino, prodal kot suţnja ali ga celo ubil, če je bil obstoj posojila, ki ga ta kasneje ni vrnil,

ugotovljen s sodbo ali priznanjem8. Vendar pa se zaradi pretirane rigoroznosti in

neučinkovitosti sredstvo v praksi ni kaj prida uveljavilo9.

V zasledovanju istega cilja so kasneje izoblikovali tudi poseben delikt fraus creditorum10

,

katerega predmet je bilo dejanje prevare, ki je imelo za posledico zmanjšanje dolţnikovega

imetja (stvari, predmetov,ipd) na škodo upnikov11

. Kasneje so v zasledovanju omenjenega

cilja izoblikovali tudi določene oblike pravnih sredstev za izpodbijanje dolţnikovih pravnih

dejanj.

Interdictum fraudatorium…

Nadaljnji razvoj pravne misli varovanja upnikovih interesov je rezultiral v interdikt, po

katerem je bilo škodljivo pravno dejanje mogoče razveljaviti na način, da se je vzpostavilo

8 Pravilo je vseboval Zakonik XXII. Plošč (451 – 449 pr.n.št.).

9 Povzeto po: A. Schiller: Roman law, Merchantisms of developtment, Mouton Publishers, Malta, 1978., str. 203.

10 Tudi fraudare creditores ali in fraudem creditorum agere.

11 M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 19.

11

stanje, kakršno je bilo pred tem.

Če je dolţnik svoje imetje v zadnjem letu znatno zmanjšal in če je pridobitelj tega imetja

vedel, da je s tem dejanjem dolţnik ţelel svoje upnike oškodovati, je pretor priskočil upnikom

na pomoč tako, da jim je v določenih okoliščinah nudil pravno sredstvo interdictum

fraudatorium, s katerim so od pridobitelja lahko zahtevali vrnitev tistih predmetov, ki jih je

bil dolţnik odsvojil na njihovo škodo.

Ker pa so se ţe takrat zavedali teţave dokazljivosti subjektivnega elementa pri pridobitelju, je

v določenih okoliščinah pretor dovoljeval omenjeni interdikt tudi takrat, ko je pridobitelj trdil,

da je ob prejemu bil v dobri veri oziroma da ni vedel za dolţnikov oškodovalni namen12

.

Restitutio in integrum ob fraudem…

Posebno pravno sredstvo s podobnimi posledicami, kot jih je za škodljivo pravno dejanje imel

interdictum fraudatorium, je imel na razpolago tudi upravitelj dolţnikovega premoţenja

magister bonorum, kateri je lahko zahteval restitutio in integrum ob fraudem oziroma

vzpostavitev prejšnjega stanja glede tistih dolţnikovih odsvojitev, s katerimi so bi bili

oškodovani njegovi upniki13

.

Actio Pauliana…

Ker pa se je sčasoma izkazalo, da pravni sredstvi dolţnikovim upnikom nista nudili

zadostnega pravnega varstva, saj so z njima upniki lahko izpodbijali le tista pravna dejanja

dolţnika, ki so imela za posledico odtujitev predmeta, pa tudi od pridobitelja, so lahko

zahtevali le vrnitev (konkretnega) predmeta, je Justinijan14

obe pravni sredstvi nadomestil z

enotno izpodbojno toţbo imenovano actio Pauliana15

. Za razliko od interdica fraudatorium

se je actio Pauliana nanašala na vse primere s katerimi je dolţnik zmanjšal svoje premoţenje

na škodo svojih upnikov.

Za Paulijansko toţbo so bili aktivno legitimirani curator bonorum (upravitelj, likvidator

dolţnikovega premoţenja) in vsak posamezni upnik »v skupnem interesu«. Pasivno

legitimiran pa je bil sam insolventni dolţnik in vsak tretji, ki je od izpodbojnega pravnega

dejanja imel kakšno korist ali ki je z dolţnikom sklenil kakšen (za upnike) škodljiv posel.

Pri uveljavljanju izpodbojnega zahtevka z omenjenim pravnim sredstvom, je moral toţnik za

uspešno uveljavitev kot objektivni predpostavki izpodbijanja dokazati, (1) da je izpodbojni

pravni posel povzročil zmanjšanje dolţnikovega imetja in (2) da so zaradi tega bili

oškodovani upniki, bodisi s povečanjem pasiv bodisi z zmanjšanjem aktiv, kot subjektivno

predpostavko izpodbijanja pa, da se je dolţnik zavedal, da je s svojim ravnanjem oškodoval

upnike (consilium fraudandi), čeprav ni bilo nujno, da je imel prav ta namen, pri odplačnih

razpolaganjih pa, da je bila pridobitelju od pridobitvi znana njegova prezadolţenost, s tem pa

tudi njegov namen razpolagati na škodo upnikov (conscius fraudis). Neodplačna razpolaganja

12

A. Berger: Encyclopedic Dictionary of Roman Law, APS, Philadelphia, 1980, str. 477. 13

M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 19. 14

Rimski cesar Justinijan je vladal med leti 527. in 565. n. št.. Gre za t.i. postklasično dobo v razvoju rimskega

prava. 15

Toţba nosi ime po vplivnem rimskem pravniku in pretorju Juliusu Paulusu (3. stol.)

12

pa so se lahko izpodbijala tudi, če pridobitelj ni vedel za dolţnikov oškodovalni namen,

namreč zadoščalo je ţe dejstvo, da so bili upniki z dejanjem oškodovani. Toţnik, ki je uspel

dokazati obstoj vseh predpostavk, je dosegel vzpostavitev »prejšnjega stanja« in če je bil

pridobitelj obsojen, je bil dolţan vrniti tisto, kar je prejel oziroma nadomestiti enkratno

vrednost prejetega.

Zgoraj opisana oblika toţbe se je imenovala actio Paulian dolosa. Pri tej obliki toţbe se je

zahtevalo, da je dolţnik imel namen (dolus) oškodovati svoje upnike in da je tretja oseba o

tem vedela. Ker pa se je izkazalo, da je bilo izjemno teţavno dokazati subjektivni element

(manifestacijo oškodovalnega namena in pozitivno vednost pridobitelja), so pozneje

oblikovali novo obliko Paulijanske toţbe imenovano actio Pauliana culpusa, pri kateri se ni

več zahtevalo, da bi tretja oseba vedela za oškodovalni namen, ampak je zadoščalo ţe, da bi

zanj morala vedeti (torej dolţna vednost), če bi bila dovolj previdna in skrbna. Krivdna

nevednost je bila izenačena s pozitivno vednostjo oziroma 'vedeti morati' je pomenilo isto kot

'vedeti'. Kasneje pa se je pojavila tudi posebna oblika Paulijanske toţbe, ki je bila prirejena za

izpodbijanje pravnih dejanj, sklenjenih z osebami znotraj druţinske skupnosti, imenovana

actio Pauliana familiaris. Pri tej obliki Paulijanske toţbe se je subjektivni element domneval,

če je bilo pravno dejanje storjeno proti bliţnjemu sorodniku (familiaris). To je imelo za

posledico prevalitev dokaznega bremena, zaradi česar je toţnik v izpodbojni pravdi dokazal le

domnevno bazo, tj. opravljeno pravno dejanje, in da je bilo to pravno dejanje opravljeno

nasproti bliţnjemu sorodniku, medtem ko je bliţnji sorodnik lahko dokazoval, da mu

oškodovalni namen ni bil znan16

.

SREDNJI VEK

V srednjem veku so ponovno začeli posegati po rimskem pravu. Ker je cvetela obrt in

trgovina so se začeli pojavljati komplicirani pravni odnosi in pravo srednjega veka enostavno

ni več zadoščalo. Za to obdobje (12. – 16. stol ) je značilna recepcija rimskega prava in

ponovna oţivitev njegovih pomembnejših institutov.

Nadaljnji razvoj instituta (izpodbijanja dolţnikovih pravnih dejanj) zasledimo v pravu

italijanskih mest, kjer se je v srednjem veku začela intenzivno razvijati trgovina. Skozi

uporabo se je izkazalo, da poudarek na subjektivnih predpostavkah, kot je to še vedno izhajajo

iz rimskega prava, ne ustreza potrebam takratnih razmer, saj je večina dolţnikov namreč

sklepala posle, s katerimi je oškodovala svoje upnike, le kratek čas pred začetkom stečaja. Da

bi olajšali izpodbijanje teh pravnih dejanj so statuti italijanskih mest institut izpodbijanja

močno poenostavili in začeli razlikovati med posli, ki so bili sklenjeni dalj časa pred

razglasitvijo stečaja in posli, ki so bili sklenjeni kratek čas pred začetkom stečaja. Tako je bilo

treba le za posle, ki so bili sklenjeni dalj časa pred stečajem dolţnika dokazati oškodovalni

namen. Štelo se je namreč, da je dolţnik določen čas pred začetkom stečaja nesposoben

razpolagati s svojim premoţenjem in da so zato vsi pravni posli sklenjeni v tem obdobju,

16

Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 22.

13

avtomatično nični. Ta čas oziroma obdobje izpodbojnosti je določal sodnik po prostem

preudarku17

.

V drugi polovici 17. stoletja je francosko pravo uvedlo nove oblike pravnih sredstev za

zaščito upnikovih interesov, vendar se slednje niso bistveno razlikovale od rimske actio

Pauliane. Razlika je bila samo v močno poenostavljenem dokazovanju subjektivnih

predpostavk izpodbijanja18

.

Pravico upnikov, da izpodbijajo dolţnikova pravna dejanja v stečaju, je poznalo tudi nemško

obče pravo in tudi tam je le-ta bila urejena po zgledu rimske actio Pauliane.

PRAVO KRALJEVINE JUGOSLAVIJE:

Republika Slovenija je vse do svoje osamosvojitve leta 1991 obstajala v sestavi določenih

drugih drţavnih entitet. Zato je razumljivo, da se je tudi slovensko stečajno pravo razvijalo

glede na vpetost v različne drţavne pravne rede. Za obdobje do leta 1918 je značilno, da je

bila del avstrijske drţavne tvorbe, zato je veljala avstrijska zakonodaja. V tem pravnem redu

je na področju izpodbijanja pravnih dejanj veljal posebni Zakon o izpodbijanju iz leta 188419

.

Zakon je veljal do leta 1915, ko ga je nadomestil Konkurzni in izpodbojni red, kateri je v

glavnem predstavljal pravno podlago za jugoslovanski stečajni zakon.

STEČAJNI ZAKON KRALJEVINE JUGOSLAVIJE (SZKJ)

Stečajni zakon Kraljevine Jugoslavije z dne 22.12.1929 (SZKJ) je poznal dva izpodbojna

razloga, in sicer izpodbijanje zaradi naklanjanja ugodnosti upnikom in izpodbijanje zaradi

poznavanja dolţnikove plačilne nesposobnosti (objektivna pogoja izpodbijanja).

Pogoj za uspešno izpodbijanje je bil oškodovalni namen dolţnika. Vendar, ker pa je bilo

moment volje neposredno zelo teţko dokazati, je zadoščalo ţe, da se je dolţnik zavedal, da

lahko s svojim razpolaganjem škoduje svojim upnikom. Poleg tega je bil pomemben tudi

moment vedenja pri nasprotni stranki, t. j. osebi, v korist katere je bilo dejanje storjeno. Pogoj

je namreč tudi bil, da je ta oseba vedela za dolţnikov oškodovalni namen oziroma da bi glede

na okoliščine morala vedeti (subjektivni pogoj izpodbijanja).

Zakon je dovoljeval izpodbijati vsako pravno dejanje stečajnega dolţnika, s katerim je ta kršil

načelo paritete, s tem, ko je posameznemu upniku naklonil ugodnost ali pa mu zagotovil

boljši poloţaj na račun drugih upnikov. Takšno privilegiranje je lahko bilo inkonguentno, ko

je bilo za uspešno izpodbijanje potrebno dokazati le objektivni element (da je dolţnik sprejel

plačilo, ki vsebinsko ni bilo skladno s prvotno obligacijo), ali kongruentno, ko je bilo poleg

17

Povzeto po D. Mešić: Izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj v stečaju, str. 6. 18

Eden izmed reglementov lionskih trgovcev iz leta 1667. leta je razglasil za nične celo vse pravne posle

(trgovcev), ki so bili sklenjeni v obdobju zadnjih 10 dni preden je dolţnik postal neplačevit. 19

Zaradi znatne podobnosti, je bilo izpodbijanja v stečaju in izven njega, urejeno v istem zakonu.

14

navedenega objektivnega pogoja treba dokazati tudi subjektivni element (»pogodovalni

namen« in vednost zanj)20

.

V primeru izpodbijanja zaradi »poznavanja dolţnikove insolventnosti«, pa je tisti, ki je

uveljavljal izpodbojni zahtevek moral dokazati, da je dolţnikov sopogodbenik vedel ali bi

moral vedeti za dolţnikovo slabo finančno stanje oziroma plačilno nesposobnost ali za vloţen

predlog za dolţnikov stečaj, kar je nadomeščalo vednost o dolţnikovi insolventnosti.

Aktivna legitimacija je po tem zakonu pripadala samo upravitelju premoţenja stečajnega

dolţnika, medtem ko sta bila nasprotnika izpodbijanja oseba, proti kateri je bilo izpodbojno

pravno dejanje storjeno in oseba, katera je imela od izpodbojnega pravnega dejanja korist.

Upravitelj je lahko izpodbijal razpolaganja stečajnega dolţnika, katera so bila izvedena v

obdobju zadnjih dveh let pred začetkom stečajnega postopka (izpodbojno obdobje).

UREDBA O PRENEHANJU PODJETIJ IN OBRTOV (UPPO)

Po II. svetovni vojni je upravljanje gospodarstva prevzel drţavni aparat in uvedel obdobje

administrativnega upravljanja gospodarstva (t.i. obdobje administrativnega socializma).

Podjetja kot drţavni organi formalno gledano niso mogla postati insolventna. Zato ni bilo

instituta stečaja niti potrebe po normativni ureditvi izpodbijanja pravnih dejanj. Ker pa je to

obdobje hitro minilo (nasledilo ga je t.i. obdobje delavskega upravljanja, ko je bil uveden nov

gospodarski sistem, z večjo samostojnostjo podjetij in njihovo odgovornostjo za obveznosti)

se je potreba pojavila hitro po sprejetju Uredbe o ustanovitvi podjetij in obrtov (l. 1951), še

bolj pa ob sprejetju Uredbe o prenehanju podjetij in obrtov (l. 1953). Tako je slednja

vsebovala tudi določbe o izpodbijanju dolţnikovih pravnih dejanj in sicer v poglavju o

postopku prisilne likvidacije.

Uredba je bila prvi povojni predpis, ki je vpeljal institut, ki je bil še najbolj podoben stečaju,

to je institut prisilne likvidacije. Poglavitni cilj povojne zakonodaje je namreč bil ozdravitev

»gospodarskega bolnika«, t.j. insolventne organizacije zdruţenega dela. Zato je zakonodaja

razvijala predvsem institut redne likvidacije, sanacije zunaj postopka prisilne likvidacije in,

vendar v manjši meri, postopek prisilne likvidacije.

Uredba je obravnavala dva izpodbojna dejanska stanova (1) izpodbijanje z namenom

oškodovanja upnikov in (2) izpodbijanje zaradi oviranja njihovega enakomernega poplačila21

.

Izpodbijanje z namenom oškodovanja upnikov je bilo podano, kadar je podjetje takrat, ko je

storilo izpodbojno pravno dejanje, imelo namen oškodovati svoje upnike. Nekateri teoretiki so

20

Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str 25. 21

Ob tem, pa so morale biti podane tudi splošne predpostavke za dovolitev izpodbijanja in sicer:

- izpodbojno pravno dejanje podjetja v prisilni likvidaciji;

- poseg v premoţenje likvidacijskega sklada, iz katerega so se poplačevali upniki;

- pravno dejanje je moralo biti storjeno v izpodbojnem obdobju, t.j. obdobju, ki je začel teči 1 leto pred uvedbo

postopka;

- dejansko prikrajšanje drugih upnikov.

15

celo trdili, da v takšnih primerih sploh ni vaţno ali je nasprotnik izpodbijanja vedel za

oškodovalni namen podjetja ali ne, torej enačili so dobroverne in nedobroverne nasprotnike

izpodbijanja, saj so menili, da v takšnih primerih dobra vera tretjega ne more biti varovana.

Izpodbijanje zaradi oviranja enakomernega poplačila, pa je bilo podano takrat, kadar je

podjetje ugodneje obravnavalo določene upnike napram ostalim.

Zanimivo pri tem predpisu je, da po mnenju doktrine pri pravnih dejanjih ni šlo samo za

pravne posle, ampak za vse aktivnosti, ki so imele negativne posledice za dolţnikovo

premoţenje oziroma ki so dolţnikovo premoţenje zmanjševale (bistvena za takšno dejanje je

bila vzročna zveza med določeno aktivnostjo in negativnimi posledicami za dolţnikovo

premoţenje).

UPPO se je skozi uporabo izkazala za zelo nepraktičen predpis, saj je zelo pavšalno in

pomanjkljivo urejala razmerja, ki so nastala v primeru insolventnosti dolţnika. Dejansko

uredba sploh ni vsebovala določb o tem, kdo je bil izpodbojni dolţnik, kakšni so bili učinki

izpodbijanja, kaj so smeli upravičenci od dolţnika zahtevati, niti ni določala časovne meje, od

katere naprej bi naj podjetje skrbelo za enakovredno obravnavo.

ZAKON O PRISILNI PORAVNAVI IN STEČAJU 1965 (ZPPS)

Pomanjkljivosti in nedoslednosti UPPO je popravil Zakon o prisilni poravnavi in stečaju z l.

1965. Ta zakon je na novo vpeljan institut stečaja kot generalne izvršbe nad celotnim

premoţenjem dolţnika. Šlo je za nekakšen prehod od instituta prisilne likvidacije v institut

stečaja. Zakon je na novo uredil tudi izpodbijanje pravnih dejanj storjenih pred začetkom

stečaja.

Izpodbijalo se je lahko pravna dejanja stečajnega dolţnika, zaradi katerih so bili upniki pri

poplačilu svojih terjatev prikrajšani. Mnenja glede objektivne predpostavke izpodbijanja so

bila razdeljena, eni so zagovarjali stališče, da je oškodovanje (prikrajšanje) upnikov sestavina

vsakega izpodbojnega dejanskega stanja, drugi pa, da je oškodovanje upnikov tudi

predpostavka izpodbijanja. Po vsebini namreč prikrajšanje upnikov ni pomenilo, da bi upniki

s pravnim dejanjem dolţnika res utrpeli kakšno škodo na svojem premoţenju22

. Po večinskem

stališču je obveljalo prvo. Sicer pa je Zakon kot prikrajšanja štel vsa prava dejanja, ki so imela

za posledico neenakomerno poplačilo upnikov ali s katerimi se je posamezne upnike

postavljalo v ugodnejši poloţaj. Poleg objektivnega pogoja pa je za uspešno uveljavitev

zahtevka moral biti podan še subjektivni pogoj in sicer da je stranka, proti kateri je bilo

dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za slabo gospodarsko finančno stanje dolţnika.

Na tem mestu je zakon določal tudi domnevo, po kateri se je štelo, da je podan subjektivni

pogoj, če je nasprotna stranka prejela izpolnitev svoje terjate na način, ki je bil inkongruenten.

22

Prevladujoče stališče je bilo, da pravna dejanja, ki imajo za posledico neenakomerno poplačilo upnikov, so

dejanja dolţnika in se tičejo njegovega premoţenja. To premoţenje, t.j. bodoči stečajni sklad, je s temi dejanji

zmanjšano, ne pa premoţenje upnikov. Zato bi naj bilo v tej zvezi teţko govoriti o oškodovanju upnikov.

16

Izpodbojno toţbo je bilo treba vloţiti v 6 mesecih od dneva začetka stečajnega postopka,

vendar najpozneje do glavnega razdelitvenega naroka. Pravna dejanja pa so se lahko

izpodbijala tudi z ugovorom v pravdi, ki ni bil vezan na rok23

.

Za izpodbojni zahtevek so bili aktivno legitimirani upniki stečajnega dolţnika (vsak upnik) in

z dovoljenjem stečajnega sodnika tudi sam stečajni dolţnik. Pasivna legitimacija pa je

pripadala osebi, v korist katere je bilo pravno dejanje storjeno, kakor tudi njenemu

(singularnemu ali univerzalnemu) nasledniku.

Posledica uspešno uveljavljenega zahtevka je bila, da je postalo izpodbojno pravno dejanje

brez pravnega učinka proti stečajni masi ter da je nasprotna stranka morala vrniti stečajni masi

vse premoţenjske koristi, ki jih je s tem pridobila. Ker izpodbiti pravni posel ni postal

neveljaven, ampak samo neučinkovit, je v razmerju z njim ostal stečajni dolţnik še vedno v

zavezi24

.

ZAKON O SANACIJI IN PRENEHANJU ORGANIZACI ZDRUŢENEGA DELA 1980 (ZSPOZD)

Po Zakonu o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela so bila izpodbojna pravna

dejanja stečajnega dolţnika, ki so bila storjena v zadnjem letu pred uvedbo predhodnega

postopka, tj. postopka za ugotovitev pogojev za začetek stečajnega postopka.

Izpodbojna so bila pravna dejanja stečajnega dolţnika, ki so imela za poledico neenakomerno

poplačilo upnikov (oškodovanje upnikov) oziroma dejanja, s katerimi je stečajni dolţnik

posamezne upnike postavil v ugodnejši poloţaj (naklanjanje ugodnosti upnikom) (objektivni

pogoj izpodbijanja). Subjektivni pogoj je bil podan, če je oseba, zoper katero je bilo pravno

dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolţnikovo neugodno ekonomsko-finančno

stanje. Ker pa je bilo dokazovanje poznavanja slabega gospodarskega poloţaja dolţnika

teţavno, je zakon določal domneve, s katerimi je dokazovanje olajšal (na primer, domnevalo

se je, da je subjektivni pogoj izpolnjen, če je tretji izterjal še nezapadlo terjatev, če je bilo

dejanje storjeno tik pred začetkom stečaja, v primeru neodplačnih razpolaganj ali razpolaganj

za neznatno plačilo).

Izpodbojno toţbo je bilo potrebno vloţiti v šestih mesecih od dneva začetka stečajnega

postopka, vendar najpozneje do glavnega razdelitvenega naloga.

Aktivna legitimacija je pripadala posameznim upnikom dolţnika in z dovoljenjem stečajnega

sodnika tudi stečajnemu upravitelju. Pasivno legitimirana pa je bila oseba, ki je imela od

storjenega dejanja koristi (oz. v korist katere je bilo dejanje storjeno).

23

Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju po predpisih do leta 1989, Pravnik, št. 04 –

06/1993, str. 215. 24

Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str 31 in M.

ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju po predpisih do leta 1989, Pravnik, št. 04 – 06/1993, str. 215.

17

Pravna posledica uspešnega izpodbijanja je bila, da je bilo izpodbito pravno dejanje brez

pravnega učinka proti stečajni masi ter da je nasprotna stranka morala vrniti v stečajno maso

vse premoţenjske koristi, ki jih je pridobila na podlagi izpodbitega pravnega dejanja.

Novost te ureditve je bila ta, da niso bila izpodbojna pravna dejanja, ki jih je dolţnik storil

med ali po sklenitvi prisilne poravnave ali zaradi izpolnitve obveznosti iz menice ali čeka.

Izpodbojna pa so bila pravna dejanja, za katere je ţe obstajala izvršilna listina ali ki so bila

opravljena v postopku za prisilno izvršbo25

.

ZAKON O SANACIJI IN PRENEHANJU ORGANIZACIJ ZDRUŢENEGA DELA 1986 (ZSPOZD)26

Takrat novi Zakon o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (1986) ni prinesel

bistvenih novosti na področju stečajnega izpodbijanja, ampak je zgolj povzel ureditev po

Zakonu o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (1980).

Ohranil je dve glavni skupini izpodbojnih razlogov. V prvi sklop so spadali razlogi

objektivno-subjektivne narave, v drugi pa samo razlogi subjektivne narave. V prvi sklop so

spadala pravna dejanja, ki so povzročila oškodovanje upnikov ali s katerimi je dolţnik

določene upnike privilegiral, ob tem pa se je še zahtevalo, da je upnik oziroma nasprotna

stranka vedela ali bi morala vedeti za dolţnikovo neugodno ekonomsko finančno stanje

(subjektivni pogoj). V drugi sklop pa so spadala pravna dejanja, pri katerih se je zahteval le

obstoj objektivnega elementa in sicer, če je šlo za neodplačno razpolaganje ali za razpolaganje

za neznatno plačilo.

Seveda pa so za uspešno uveljavitev izpodbojnega zahtevka morale biti podane tudi splošne

predpostavke izpodbijanja.

Na področju procesne legitimacije, obdobja izpodbojnosti, roka za vloţitev toţbe, učinkov

izpodbijanja, ta zakon ni prinesel novosti, ampak je povzel ureditev predhodnika (ZSPOZD

1980).

ZAKON O PRISILNI PORAVNAVI, STEČAJU IN LIKVIDACIJI (ZPPSL)

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je bil sprejet leta 1989. Lahko bi rekli, da

zakon predstavlja osnovo, na podlagi katere je bilo kasneje urejeno področje stečaja in

prisilne poravnave v slovenskem pravnem redu. Enako velja tudi za področje stečajnega

izpodbijanja. Izpodbijanje v stečaju je predpis urejal v členih 112. – 116. členu.

Po zakonu so se lahko izpodbijala pravna dejanja stečajnega dolţnika, ki jih je ta storil v

zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. Rok enega leta je bil materialnopravni

in zato prekluzivne narave. Poleg splošni predpostavk izpodbijanja (da je bil nad dolţnikom

25


Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str 36 – 39.

18

začet stečajni postopek, da je šlo za izpodbojno dejanje in da so bili z izpodbijanjem doseţeni

ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov), je zakon zahteval še objektivno (da je dejanje

stečajnega dolţnika povzročilo oškodovanje upnikov ali naklanjanje ugodnosti upnikom) in

subjektivno predpostavko (vednost za neugodno ekonomsko-finančno stanje dolţnika).

Pravno dejanje, katerega posledica je bilo oškodovanje upnikov, je bilo vsako pravno dejanje,

s katerim ali na podlagi katerega je posamezni upnik prejel več, kot bi prejel v primeru

poplačila v sorazmernem deleţu iz stečajne mase kot stečajni upnik, torej vsako pravno

dejanje, s katerim se je kršila enakomernost poplačila upnikov. Pravno dejanje, katerega

posledica pa je bila naklonitev ugodnosti upnikom, pa je bilo vsako pravno dejanje, s katerim

je posamezni upnik pridobil pravico, ki mu je omogočila ugodnejše poplačilo njegove

terjatve, torej privilegiran poloţaj, zaradi katerega je lahko dosegel celotno poplačilo terjatve,

za razliko od ostalih upnikov. Predmet izpodbijanja so tako bila dejanja stečajnega dolţnika,

zaradi katerih se je zmanjšala njegova aktiva ali povečala pasiva in dejanja, ki so oteţevala

unovčenje stečajne mase, tako da so bile moţnosti za poplačilo slabše.

Pravno sredstvo preko katerega se je uveljavljal izpodbojni zahtevek je bila izpodbojna toţba,

katero je bilo potrebno vloţiti v prekluzivnem roku 6 mesecev, šteto od dneva začetka stečaja,

ali pa z ugovorom v pravdi, kateri ni bil vezan na rok.

Zakon je sledil glavnemu namenu stečajnega izpodbijanja, da se z izpodbijanjem doseţe

popolnejše in pravičnejše poplačilo upnikov stečajnega dolţnika, zato je izpodbojni zahtevek

pripadal stečajnim upnikom, ki so bili zaradi izpodbojnega pravnega dejanja prikrajšani v

poplačilu svojih terjatev. Ker je bil stečajni upravitelj v stečajnem postopku tudi zakoniti

zastopnik stečajnega dolţnika, je aktivna legitimacija za vloţitev izpodbojnega zahtevka

pripadala tudi njemu. Pasivno legitimirane pa so bile osebe zoper katere oziroma v korist

katerih je bilo pravno dejanje storjeno.

Uspešno uveljavljeni izpodbojni zahtevek je povzročil, da je izpodbito pravno dejanje

izgubilo pravni učinek proti stečajni masi, pri čemer pa so pravni učinki nasproti tretjim

osebam ostali neokrnjeni, torej izpodbito pravno dejanje se ni razveljavilo.

Vloţitev izpodbojne toţbe pa je bila vezana na dovoljenje stečajnega sodnika (dovoljenje je

bila procesna predpostavka), kateri je pred vloţitvijo pravno ocenil izid zadeve, da se je na tak

način izognilo neuspešnemu pravdanju, katero bi lahko povzročilo dodatne stroške in tako

bilo še v večjo škodo stečajnih upnikov27

.

27

Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str 39.

19

PRAVO REPUBLIKE SLOVENIJE

ZAKON O PRISILNI PORAVNAVI, STEČAJU IN LIKVIDACIJI 1993

Kljub oceni pravnih strokovnjakov, da v letu 1989 sprejeti zvezni Zakon o prisilni poravnavi,

stečaju in likvidaciji ni bil v nasprotju s pravnim sistemom Republike Slovenije28

, je bil leta

1993 sprejet nov Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/1993). Eden izmed

razlogov za sprejem novega zakona je bil tudi prej sprejeti Zakon o gospodarskih druţbah,

kateri je na novo opredelil oblike organiziranosti gospodarskih subjektov, torej stečajnih

dolţnikov.

Pred uveljavitvijo čistega trţnega modela gospodarjenja je pravni sistem institut stečaja kot

način prenehanja gospodarskih subjektov bolj toleriral kot razvijal. Uveljavitev novega

gospodarskega modela, ki temelji na zasebni lastnini, svobodni gospodarski pobudi in lojalni

konkurenci, pa je povečalo število stečajev. Stečaj je namreč, kot povzema uvodna misel,

naravni pojav v gospodarstvu in njegov namen je, da iz gospodarskega ţivljenja izloči tistega,

ki z lastnim obstojem (neporavnavanjem obveznosti) vanj vnaša motnje29

. Zakon o prisilni

poravnavi, stečaju in likvidaciji z leta 1993 je tako predstavljal kontinuiteto v razvoju

stečajnega prava, določbe 125-130 člena pa kontinuiteto v razvoju stečajnega izpodbijanja.

Na tem mestu se ne bom podrobneje opredeljeval do ureditve izpodbijanja v stečaju po

Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (1993), saj bom to storil v nadaljevanju

skozi analizo določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in

prisilnem prenehanju, kjer bom izpostavil in primerjal novosti oziroma spremembe sedaj

veljavne ureditve (ZFPPIPP), z njej predhodno ureditvijo (ZPPSL 1993).

POVZETEK

V tem prvem delu diplomskega dela s historičnega vidika na kratko predstavljam razvoj in

napredek izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolţnika skozi različna zgodovinska obdobja.

To predvsem z razlogom, ker menim, da je za pravilno (kakovostno) razumevanje, kar je

predpogoj za pravilno (teoretsko uravnoteţeno) uporabo vsakega pravnega instrumenta,

pomembno, da poznamo njegovo zgodovinsko ozadje, saj nam to razstira pogled v »ratio«30

njegovih pravil, s čimer se izognemo formalističnemu interpretiranju določb instrumenta.

Poznavanje zgodovinskega ozadja instituta, ki ga obravnavam, predvsem pa opazovanje

razvoja oziroma napredka na ustrezni časovni razdalji, je tako, po mojem mnenju, temelj

njegovega kakovostnega razumevanja. Kakovostno razumevanje pa je še posebej pomembno

zaradi specifičnih okoliščin, ki nastanejo ob stečaju dolţnika (saj zaradi dokončnega

28

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (l.1989) je Republika Slovenija prevzela v svoj pravni sistem

z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije. 29


Mišljeno »ratio legis«.

20

prenehanja (lahko) pride do poloţaja, ko »restitucija« ali drugačen način odprave storjenih

napak v postopu izpodbijanja, enostavno ni več mogoča31

).

Historični pregled izbranega pravnega instituta nam tako razkriva razvoj in napredek pravne

misli: kako na najbolj pravičen način najbolj učinkovito zaščititi upnikove interese v primeru

dolţnikovega stečaja. Kot izhaja iz zgoraj opisanih predpisov, je zakonodajalec skozi različna

zgodovinska obdobja k obravnavanemu problemu (tudi zaradi prilagajanja (prava) druţbenim

razmeram/razvoju) pristopal na različne načine, seveda vedno z učinkom »pro futuro«.

Dejansko gre opaziti, da je zakonodajalec z ozirom na čas in prostor, ob upoštevanju

povratnih informacij od uporabnikov, bolj ali manj poskušal z različnimi načini, oblikami in

vrstami pravnih sredstev na najbolj pravičen način prebiti temeljno načelo relativnosti

obligacijskega razmerja zaradi nastanka specifičnih okoliščin v primeru stečaja dolţnika in

varovanja načela enake obravnave upnikov.

31

Zavedam se, da so v vseh sodnih postopkih zoper nepravilne in nezakonite sodne odločitve predvidena redna

in izredna pravna sredstva, vendar pa je, tudi zaradi pravne varnosti, uveljavitev vseh pravnih sredstev vezana na

določene (časovne) roke, zaradi česar lahko določene »nepravilne« odločitve ostanejo v veljavi.

21

ANALIZA INSTITUTA IZPODBIJANJA PRAVNIH DEJANJ

STEČAJNEGA DOLŽNIKA PO ZAKONU O FINANČNEM

POSLOVANJU, POSTOPKIH ZARADI INSOLVENTNOSTI IN

PRISILNEM PRENEHANJU

NAMEN IZPODBIJANJA PRAVNIH DEJANJ STEČAJNEGA DOLŢNIKA

Stečaj je naravni del ekonomskega in pravnega sistema, ki mora izločiti iz gospodarskega

ţivljenja tiste subjekte, ki ne poravnavajo svojih obveznosti. Pravna posledica zaključka

stečajnega postopka je, da se celotno dolţnikovo premoţenje razdeli med upnike, ki se tako

poplačajo sočasno in v enakih deleţih32

. Prav zato nekateri pravni sistemi opredeljujejo stečaj

tudi kot splošni spor pred sodiščem med prezadolţenim dolţnikom in njegovimi upniki ter

med upniki samimi (concursus crediturum)33

.

Eno izmed temeljnih načel vsakega stečajnega postopka je načelo paritete oziroma načelo

enakosti upnikov, ki zahteva, da je pravni poloţaj vseh upnikov enak oziroma da se v stečaju

skupnega dolţnika vsi njegovi upniki obravnavajo enako. Enako obravnavanje (vseh) upnikov

je posledica teţnje po zagotovitvi pravičnosti pri delitvi dolţnikovega premoţenja, ki kot

celota na zadošča za poplačilo vseh njegovih obveznosti34

. Načelo enake obravnave upnikov

ne pomeni, da je potrebno vse upnike obravnavati na enak način, temveč pomeni, da je treba

(tiste) upnike, ki so v enakem pravnem poloţaju v razmerju do dolţnika, obravnavati enako.

Načelo se uresničuje s tem, da se v stečajnem postopku splošno načelo poplačila upnikov

prior tempore potior iure35

nadomesti z načelom par conditio creditorum36

, po katerem so vsi

upniki med seboj enaki in po katerem noben upnik pri poplačilu ne sme biti privilegiran37

.

Načelo pa se uresničuje tudi z institutom izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolţnika. Gre

za poseben institut stečajnega prava, ki je namenjen zavarovanju koristi vseh upnikov po

paritetnem načelu, ki onemogoča poplačilo enega upnika na račun drugega. Institut omogoča

upniku, ki je zaradi pravnega dejanja insolventnega dolţnika ostal nepoplačan, da s toţbo

»napade« to pravno dejanje, ki ga je storil insolventni dolţnik v določenem obdobju pred

začetkom stečajnega postopka, s ciljem, da se premoţenjska korist izpolnjene obveznosti

enemu upniku na škodo drugih upnikov vrne v stečajno maso.

Po drugi strani pa načelo od insolvenčnega dolţnika zahteva, da mora tudi on vse upnike, ki

so v razmerju do njega v enakem poloţaju, obravnavati enako. Obveznost »enake obravnave

vseh upnikov«, ne nastane šele s formalnim začetkom stečajnega postopka, ampak ţe veliko

prej, in sicer, ko dolţnik postane insolventen. Insolventnost pa ne nastane nenadoma, saj gre

poloţaj, ki je posledica dalj časa trajajočih ekonomskih in finančnih teţav. Takšen poloţaj pa

ima za posledico, da dolţnik (poslovodstvo in drugi organi druţbe, zasebnik, potrošnik), ne

32

Povzeto po M. Gorza: Primerjava izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju in izven njega, diplomska naloga, str 5. 33

Povzeto po S. Prelič: Stečajno pravo, str 29. 34

Prav tam, str 41. 35

»Prejšnji po času, trdnejši po pravici«. 36

»Načelo enakomernega poplačila vseh upnikov«. 37

Povzeto po D. Mešič: Izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj v stečaju, diplomska naloga, str 20.

22

sme opraviti nobenega pravnega dejanja, zaradi katerega bi lahko bili upniki, ki so v razmerju

do njega v enakem poloţaju, neenako obravnavani. Če pri odpravljanju vzrokov

insolventnosti ukrepi finančnega prestrukturiranja niso uspešni, mora poslovodstvo

nemudoma začeti enega od insolvenčnih postopkov, sicer je (lahko) podana njihova

odškodninska odgovornost.

Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika je urejeno v 269. - 278. členu Zakona o

finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v

nadaljevanju ZFPPIPP). Ta določa, da imajo upniki in stečajni dolţnik, oziroma stečajni

upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolţnika v stečajnem postopku, pravico

izpodbijati vsak pravni posel ali drugo pravno dejanje, ki ga je dolţnik sklenil ali izvedel v

obdobju od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do njegovega

začetka, če ima to dejanje za posledico bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoţenja

stečajnega dolţnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v

manjšem deleţu (t. i. neenaka obravnava upnikov), bodisi da je oseba, v korist katere je bilo

dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve (t. i. favoriziranje

upnikov), če je oseba, v korist katere je bilo pravno dejanje opravljeno, takrat ko je bilo

opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolţnik insolventen. Za izpodbojnost pravnega

posla ali drugega pravnega dejanja morajo torej biti kumulativno izpolnjeni trije (posebni38

)

pogoji (predpostavke izpodbijanja) in sicer, da je pravni posel ali drugo pravno dejanje

izvedeno v obdobju izpodbojnosti in da sta uresničena objektivni in subjektivni element

izpodbojnosti. Pri neodplačnih razpolaganjih ali razpolaganjih za neznatno vrednost, pa

subjektivni element izpodbojnega dejanja niti ni pomemben, saj je dovolj ţe samo dejstvo, da

je takšno pravno dejanje storjeno; v tem primeru zadostuje, da je uresničen samo objektivni

element izpodbijanja39

.

Smisel in bistvo izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolţnika je torej v varstvu in zaščiti

ekonomskih interesov upnikov oziroma ohranitvi njihovih (ekonomskih) pravic do

dolţnikovega premoţenja. Upnikom pravila o izpodbijanju omogočajo odpravo negativnih

posledic v razmerju do premoţenja insolventnega dolţnika, ki so nastale pred začetkom

stečajnega postopka, in sicer zaradi pravnih poslov oziroma drugih pravnih dejanj stečajnega

dolţnika, s katerimi je kršil obveznost enakega obravnavanja upnikov. Tisti upniki, katerim je

stečajni dolţnik v obdobju zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo njegovega stečaja do

njegovega začetka deloma ali v celoti poravnal svojo obveznost ali jim je za njihovo terjatev

naknadno ponudil zavarovanje, zaradi katerega bodo v razmerju do drugih upnikov

postavljeni v boljši poloţaj pri poplačilu svojih terjatev, se naj obravnavajo enako in skupaj z

upniki, ki jim stečajni dolţnik ni izpolnil njihovih terjatev.

38

Splošni pogoji oziroma predpostavke izpodbijanja so predstavljeni v nadaljevanju. 39

Povzeto po M. Gorza: Primerjava izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju in izven njega, diplomska naloga, str 5.

23

PRENEHANJE IZPODBOJNE PRAVICE PO SPLOŠNIH PRAVILIH OBLIGACIJSKEGA PRAVA

Po splošnih pravilih obligacijskega prava lahko upnik izpodbija vsako dolţnikovo pravno

dejanje, katero povzroči, da dolţnik ni več sposoben izpolniti njegove terjatve in sicer v

obsegu, potrebnem za poplačilo te terjatve. Z začetkom stečajnega postopka pa se razmere

bistveno spremenijo. Zaradi namena in ciljev stečajnega postopka preneha pravica upnikov

izpodbijati dolţnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava40

, kar za (ţe

začeti) postopek izpodbijanja dolţnikovih pravnih dejanja pomeni, da pride do naknadne

spremembe v materialnopravnem razmerju in do prenosa stvarne legitimacije z upnika na

dolţnika. To za upnika, ki je vloţil izpodbojno toţbo po pravilih obligacijskega prava pred

začetkom stečajnega postopka pomeni, da mora po začetku stečajnega postopka toţbo

modificirati, saj lahko pravdo nadaljuje samo še v imenu in za račun stečajnega dolţnika in

tako v prid vseh upnikov. S privolitvijo upnika, ki je pred začetkom stečajnega postopka

vloţil toţbo, s katero je izpodbijal dolţnikova pravna dejanja po pravilih obligacijskega prava,

pa lahko v pravdo vstopi stečajni dolţnik kot nov toţenec, za kar pa ni potrebno soglasje

toţene stranke41

. Za takšne primere je, skladno s pravili Zakon o pravdnem postopku,

predvidena privilegirana sprememba toţbe 42

.

Tudi če je sodišče pred začetkom stečajnega postopka ţe ugodilo upnikovi izpodbojni toţbi,

zakon ne dovoljuje izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju in oprave drugih izvršilnih dejanj v

dobro tega upnika, ampak samo v dobro stečajnega dolţnika (torej stečajne mase)43

.

Zgoraj naštete omejitve so potrebne predvsem zaradi različnih učinkov uspešnega

izpodbijanja po obligacijskem in stečajnem pravu. Medtem ko ima obligacijskopravno

izpodbijanje za posledico, da izpodbito pravno dejanje izgubi učinek samo proti toţniku, ki je

uspešno izpodbijal, in še to v višini, kot je potrebno za poplačilo njegove terjatve, kar pomeni,

da uţiva ekonomsko korist uspelega izpodbijanja le toţnik, pa ima stečajno izpodbijanje za

posledico, da izpodbito pravno dejanje dolţnika izgubi učinek neposredno proti stečajnemu

dolţniku (in stečajni masi), tako da uţivajo ekonomsko korist uspelega izpodbijanja vsi

stečajni upniki.

40

Pri odstavek 270. člena ZFPPIPP. 41

Drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP. 42

186. člen v povezavi s 181. členom ZPP. 43

351. člen v zvezi s 4. odstavkom 270. člena ZFPPIPP.

24

PREDPOSTAVKE IZPODBIJANJA

Da pa je nek pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolţnika izpodbojno, morajo

biti ob začetku stečajnega postopka podana določena splošna in posebna dejanska stanja oz.

predpostavke. Niso namreč izpodbojna vsa dolţnikova pravna dejanja, ampak samo tista, za

katera obstajajo zakonske predpostavke. Splošne predpostavke so tista dejstva, ki morajo biti

podana pri vsakem izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolţnika, posebne pa se razlikujejo

glede na vrsto pravnega dejanja44

.

Torej, da je pravno dejanje stečajnega dolţnika izpodbojno, morajo biti kumulativno podane

tako splošne kot posebne predpostavke45

in sicer:

Med splošne predpostavke spadajo dejstva:

1) da je bil nad dolţnikom (formalno) začet stečajni postopek,

2) da gre za pravno dejanje, ki ga je mogoče izpodbijati. Pravno dejanje je mogoče

izpodbijati, če ima pravne učinke in če je podana vzročna zveza med njim in negativno

posledico na stečajno maso,

3) da bodo z (uspešnim) izpodbijanjem doseţeni ugodnejši pogoji za pravičnejše

poplačilo upnikov,

Med posebne predpostavke spadajo dejstva:

4) da je pravno dejanje bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti,

5) da je posledica pravnega dejanja neenaka obravnava upnikov – t.i. objektivni pogoj

izpodbojnosti in

6) da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da

je dolţnik insolventen – t.i. subjektivni pogoj izpodbijanja46

Če je predmet izpodbijanja pravno dejanje, na podlagi katerega je nasprotnik izpodbijanja

pridobil terjatev ali ločitveno ali izločitveno pravico, ki jo s prijavo nato uveljavlja v

stečajnem postopku, mora za uspešno izpodbijanje biti podana še dodatna predpostavka, in

sicer:

7) da mora biti terjatev ali ločitvena ali izločitvena pravica prerekana, v skladu s pravili

o preizkusu terjatev oziroma ločitvenih ali izločitvenih pravic47

.

44

Sodba VS RS III Ips 55/93. 45

O tem tudi: VSL sodba I Cpg 187/2011. 46

»Vedenje« se mora nanašati na stanje insolventnosti, ne samo na slabo ekonomsko finančno stanje dolţnika. 47

S prerekanjem terjatve (oziroma ločitvene ali izločitvene pravice) je namreč izkazan pravni interes za vloţitev

izpodbojne toţbe.

25

OBDOBJE IZPODBOJNOSTI

Po 269. členu ZFPPIPP je mogoče izpodbijati pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je

stečajni dolţnik opravil v obdobju izpodbojnosti, to je od začetka zadnjih dvanajst mesecev

pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka.

Obdobje izpodbojnosti po ZFPPIPP:

Obdobje izpodbojnosti je določeno po mesecih. Gledano od trenutka uvedbe stečajnega

postopka nazaj, se tako rok dvanajst mesecev konča s pretekom tistega dne v zadnjem

mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Če tega dneva v zadnjem

mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu48

. Gre za enoten, objektivno določen rok, ki

se šteje za nazaj, in sicer od uvedbe stečajnega postopka, s tem, da je presečni dogodek, od

katerega rok teče, začetek zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka.

Zakon vsebuje tudi posebna pravila, ki se uporabijo v primeru, ko sodišče izda sklep o

začetku stečajnega postopka v postopku prisilne poravnave. V tem primeru še šteje, da

postopek prisilne poravnave in stečajni postopek veljata za en postopek, kateri je bil uveden z

vloţitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave, začet pa s sklepom o začetku

postopka prisilne poravnave. Obdobje izpodbojnosti tako prične teči od začetka zadnjih

48

111. člen Zakona o pravdnem postopku določa:

Roki se računajo po dnevih, mesecih in letih.

Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je

treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan.

Roki, ki so določeni po mesecih oziroma po letih, se končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu

oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se

konča rok zadnji dan v tem mesecu.

Če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče

rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.


ZAČETEK OBDOBJA

12 MESECEV

UVEDBA POSTOPKA

(VLOŢITEV PREDLOGA

ZA ZAČETEK

STEČAJNEGA POSTOPKA)

ZAČETEK

STEČAJA

26

dvanajst mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave oziroma pred vloţitvijo predloga

za začetek postopka prisilne poravnave, do začetka stečajnega postopka49

.

Primerjava ZFPPIPP z ZPPSL:

V primerjavi s prejšnjo ureditvijo je obdobje izpodbojnosti podaljšano, tako da se po

ZFPPIPP pri določitvi obdobja upošteva dan vložitve predloga za začetek stečajnega

postopka. Po prejšnji ureditvi se je upošteval dan objave oklica o začetku stečajnega postopka

in sicer izpodbojna so bila pravna dejanja, ki jih je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem

začetka stečajnega postopka50

.

Obdobje izpodbojnosti po ZPPSL:

Razloženo lahko prikažem tudi s primerom:

− predlog za začetek stečaja je upnik vložil npr. 12.3.2010 => datum uvedbe postopka

− ker je dolžnik predlogu nasprotoval je bilo treba opraviti dokazni postopek, zato je

sodišče sklep o začetku stečajnega postopka izdalo npr. komaj 5.5.2010 => datum začetka

postopka

Po ureditvi po ZPPSL je bilo obdobje izpodbojnosti zadnjo leto pred začetkom postopka, torej

bi vključeval vse pravne posle in druga ravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik opravil v

obdobju od 5.5.2009 do 5.5.2010. Po ureditvi po ZFPPIPP pa obdobje izpodbojnosti

vključuje obdobje od zadnji dvanajstih mesecev pred uvedbo postopka, v našem primer je to

od 12.3.2009 do 5.5.2010.

ZFPPIPP za razliko od ZPPSL tudi ne določa, da se za postopek prisilne poravnave ne

uporabljajo določbe o izpodbijanju pravnih dejanj v stečaju51

. S tem je zakonodajalec v zakon

49

Prvi odstavek 287. člena ZFPPIPP. 50

Prvi odstavek 126. člen ZPPSL. 51

Kot je to določal drugi odstavek 71. člena ZPPSL.


UVEDBA

POSTOPKA

1 LETO

ZAČETEK OBDOBJA

ZAČETEK

POSTOPKA

STEČAJA

27

inkorporiral odločitev Ustavnega sodišča RS52

, katero je v postopku za oceno ustavnosti

prvega odstavka 125. člena in drugega odstavka 126. člena ZPPS odločilo, da sta

neustavna53

, in tako onemogočil vsakršno izigravanje določb o rokih za izpodbijanje.

OBJEKTIVNI IN SUBJEKTIVI POGOJ IZPODBOJNOSTI:

Da lahko nastane izpodbojni zahtevek se morajo uresničiti določene sestavine izpodbojnega

dejanskega stanja. Le-te ZFPPIPP opredeljuje kot »objektivno« in »subjektivno«

predpostavko oziroma pogoj izpodbijanja.

Objektivni pogoj izpodbijanja obstaja, če je bila posledica pravnega dejanja:

bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoţenja stečajnega dolţnika tako, da zaradi tega

(drugi) upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deleţu, kot če dejanje ne bi

bilo opravljeno,

bodisi, da oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobi ugodnejše pogoje

za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolţnika.

Subjektivni pogoj izpodbijanja pa obstaja, če je:

oseba, v korist katere je bilo pravno dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje

opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolţnik insolventen.

Čeprav terminološko preimenovani sta objektivni predpostavki izpodbijanja še vedno

oškodovanje oziroma zmanjšano poplačilo upnikov (po ZFPPIPP »zmanjšanje čiste vrednosti

premoţenja stečajnega dolţnika«54

) ali privilegiranje oziroma naklanjanje ugodnosti upnikom

52

US RS št. U-I 253/04 z dne 19.01.2006. 53

Jezikovna razlaga prvega odstavka 125. člena in drugega odstavka 71. člena ZPPS je dolţniku omogočala, da

je izigral določbe o rokih za izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj in sicer tako, da je takoj po vloţitvi

predloga za začetek stečajnega postopka (s strani upnikov), sam vloţil predlog za začetek postopka prisilne

poravnave, kar je povzročilo, da upniki več mesecev niso imeli moţnosti zavarovati enoletnega roka za

izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj v stečaju. V času obravnavanja predloga za začetek postopka prisilne

poravnave, pa se je iztekal rok, ki ga določata 125. in 126. člen ZPPSL, tako da so na koncu upniki lahko ostali

brez vsakršne moţnosti za poplačilo njihovih terjatev. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti

ugotovilo, da omenjena člena nista v skladu s 14. členom URS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki in

odločilo, da lahko do odprave ugotovljenega neskladja upniki v primeru, ko je po uvedbi stečajnega postopka in

pred njegovim začetkom vloţen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, izpodbijajo vsa dolţnikova

pravna dejanja, ki so bila storjena v enem letu pred dnem začetka postopka prisilne poravnave. 54

Čista vrednost premoţenja stečajnega dolţnika je razlika med vrednostjo njegovega premoţenja in višino

njegovih obveznosti; 10. člen tretji odstavek ZFPPIPP.

28

(po ZFPPIPP »pridobitev ugodnejših pogojev za poplačilo terjatev«)55

, medtem ko je

subjektivna predpostavka izpodbijanja vednost oziroma dolţna vednost o dolţnikovi

insolventnosti. Razlog, da so dejanja stečajnega dolţnika izpodbojna je njegov kritični

predstečajni (ekonomsko-) finančni poloţaj, to je poloţaj insolventnosti oziroma stanje

trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti56

. Ko dolţnik postane

insolventen namreč stopijo v ospredje interesi upnikov57

in zato dolţnik ne sme skleniti

nobenega pravnega posla ali opraviti drugega pravnega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki,

ki so v razmerju do njega sicer v enakem poloţaju, (lahko) neenako obravnavani.

Pravna dejanja, ki imajo za posledico zmanjšano poplačilo upnikov, so pravna dejanja

insolventnega dolţnika, ki neposredno zadevajo njegovo premoţenje, saj se to zaradi njih

zmanjša. To premoţenje namreč predstavlja bodočo stečajno maso, iz katerega se po koncu

stečajnega postopka sorazmerno poplačujejo stečajni upniki in zmanjšanje le-tega posledično

povzroči, da se ob koncu stečajnega postopku upniki poplačajo v deleţih, ki so manjši, kot če

dejanje ne bi bilo opravljeno, ali drugače, zaradi dolţnikove izpolnitve obveznosti poplačani

upnik prejme več, kot bi prejel kot stečajni upnik, medtem ko ostali stečajni upniki prejmejo

manj, kot bi prejeli, če pravnega dejanja ne bi bilo. Z izpolnitvijo obstoječe obveznosti enemu

od upnikov se torej zmanjša aktivni del premoţenja stečajnega dolţnika (stečajna masa), iz

katerega se sorazmerno poplačajo ostali stečajni upniki58

.

Pravno dejanje, s katerim insolventni dolţnik določenega upnika privilegira, pa je pravno

dejanje, ki upniku omogoči ali olajša poplačilo njegove terjatve iz dolţnikovega premoţenja.

S takšnim pravnim dejanjem insolventnega dolţnika posamezni upnik pridobi na

dolţnikovem premoţenju pravico, npr. ločitveno pravico, s katero pridobi ugodnejše pogoje

za poplačilo terjatve, kot bi jih imel, če bi terjatev ostala nezavarovana59

.

Ločnica med zmanjšanim poplačilom upnikov in naklanjanjem ugodnosti (privilegiranjem)

upnikom je v neposredni posledici pravnega dejanja in sicer privilegirani upnik s pravnim

dejanjem ne prejme izpolnitve svoje obveznosti, marveč se mu zagotovi zavarovanje

obveznosti, ki pa v končni posledici privede do tega, da pridobi svojo terjatev poplačano v

celoti60

.

Objektivni pogoj bo izpolnjen tudi, če bo insolventni dolţnik razpolagal s premoţenjem brez

nasprotne izpolnitve ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. V prvem primeru torej

oseba, v korist katere je bilo razpolaganje storjeno, prejme dolţnikovo premoţenje, ne da bi

bila dolţna opraviti nasprotno izpolnitev (npr. neodplačno), pri drugem primeru pa je dolţna

55

Čeprav so objektivne predpostavke v ZFPPIPP besedno oblikovane nekoliko drugače, kot v ZPPSL, ostajajo

vsebinsko enake. 56

1. točka 14. člena ZFPPIPP. 57

V stečajnem postopku postanejo celo nadrejeni lastnim interesom dolţnika oziroma lastnika. 58

Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str 112. in S. Prelič:

Stečajno pravo, str. 87. - 88. 59

Povzeto po M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 112 -113 in S.

Prelič: Stečajno pravo, str. 87. - 88. 60

Povzeto po ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 112 -113 in S.

Prelič: Stečajno pravo, str. 87. - 88.

29

opraviti svojo izpolnitev, vendar majhne, nesorazmerne vrednosti v primerjavi s prejetim. V

takšnih primerih gre za izključno objektivno predpostavko izpodbijanja, ko se po zakonu

sploh ne zahteva obstoj vednosti o dolţnikovi insolventnosti.

Pravno dejanje je precej širši pojem od pravnega posla. Pravni posel obsega le izjavo volje, ki

je usmerjena na to, da nastanejo ţelene pravne posledice. Pravni posli so lahko dvostranski

(npr. menjalna pogodba), enostranski (npr. odpoved dediščini), neodplačni (npr. darilo),

odplačni (npr. kupna pogodba). Pojem pravnega dejanja pa poleg pravnih poslov obsega tudi

niz pravnih dejstev, ki zajemajo tako dejanska kot negativna stanja. Pravno dejanje tako

obsega vsa dolţnikova obnašanja, tako pozitivna (storitve), kot tudi negativna (opustitve61

), s

katerimi se zmanjšuje njegovo premoţenje, to zmanjšanje pa koristi tretji osebi62

.

Dokazno in trditveno breme glede obstoja objektivne predpostavke nosi tisti, ki uveljavlja

izpodbojni zahtevek (stečajni dolţnik oziroma upnik), pri tem pa je dokazovanje lahko oprto

na domneve o obstoju pogoja izpodbojnosti, ki so določene v 272. členu ZFPPIPP.

DOMNEVA O OBSTOJU OBJEKTIVNE PREDPOSTAVKE

Opravljena pravna dejanja bodo imela objektivni znak izpodbojnega pravnega dejanja, (1) če

izpolnitev stečajnega dolţnika ne bo opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve obveznosti iz

dvostranskega pravnega posla oziroma dosledneje, če bo druga oseba svojo izpolnitev

opravila prva63

, (2) če bo upnik zaradi pravnega dejanja pridobil poloţaj ločitvenega upnika

glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo to dejanje opravljeno64

ali (3) če bo stečajni

dolţnik v postopku prisilne poravnave opravil posel v nasprotju z omejitvami iz 151. člena

ZFPPIPP65

.

Takoj, ko se bo stečajni dolţnik ali upnik v izpodbojni toţbi skliceval na domnevo iz 272.

člena ZFPPIPP, bo po zakonu (ob)veljalo, da je podana objektivna predpostavka izpodbijanja

in mu zato ne bo potrebno dokazovati dejanskega stanja (ampak samo domnevno bazo).

Upnik (oziroma oseba, v korist katere je bila pravno dejanje opravljeno) pa lahko domnevo o

obstoju objektivnega pogoja izpodbija. Izpodbija jo tako, da dokaţe, da je stečajni dolţnik

svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih

običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolţnikom, velja za

običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima

pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolţnika66

.

61

Pri čemer je sodna praksa izoblikovala stališče, da mora biti opustitev hotena. 62

Povzeto po Z. Arnuš: Izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj izven stečaja, str. 24. 63

1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. 64



Drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP.

30

Da bi izpodbil domnevo, mora tako upnik dokazati enega od naslednjih poloţajev:

da je dolţnik svojo obveznost opravil v roku, v katerem poslovni subjekti najpogosteje

izpolnjujejo obveznosti enake vrste, torej v skladu s (/z nezapisanimi) poslovnimi

običaji, ki so splošno uveljavljeni na določenem področju poslovanja ali

da je dolţnik svojo obveznost izpolnil v roku, ki ga določajo uzance (kodificirani

poslovni običaji) ali

da je dolţnik svojo obveznost izpolnil v roku, v katerem je najpogosteje izpolnjeval

obveznosti enake vrste v razmerju do tega upnika (sopogodbenika), torej v skladu s

prakso, ki se je skozi daljše obdobje vzpostavila med njima.

Ureditev v 272. členu ZFPPIPP sledi temeljnemu načelu poslovnih obligacij, urejenem v 12.

členu Obligacijskega zakonika67

in odpravlja neţivljenjsko sodno prakso, ki se je izoblikovala

na temelju ZPPSL, po kateri je bilo izpodbojno skoraj vsako dolţnikovo pravno dejanje, ki je

bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti. Prav zato se je krog potencialno izpodbojnih dejanj

znatno zožil.

Da je pravno dejanje izpodbojno, pa mora biti poleg objektivnega elementa izpodbojnosti

kumulativno podan tudi subjektivni element izpodbojnosti.

Po točki 2. prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP bodo opravljena dejanja stečajnega dolţnika

imela subjektivni znak izpodbojnosti, če bo oseba, v korist katere je bilo pravno dejanje

opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolţnik

insolventen. Pomembno je, da se vedenje nanaša na poloţaj insolventnosti in ne »samo« na

slab ekonomsko finančni poloţaj (dolţnika). Poloţaj insolventnosti zakon opredeljuje v 14.

členu, kot poloţaj dolţnika, ki nastane pri trajnejši nelikvidnosti ali dolgoročni plačilni

nesposobnosti. Trajnejša nelikvidnost je poloţaj, ki nastane, če oseba v daljšem časovnem

obdobju ni sposobna poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju68

,

dolgoročna plačilna nesposobnost, pa poloţaj popolne kapitalske neustreznosti oziroma ţe

prezadolţenosti (kot skrajne oblike dolgoročne plačilne nesposobnosti).

Iz zakonske določbe izhaja, da se vednost o insolventnosti dolţnika ne zahteva pri dolţniku

samem, ampak le pri osebi, v korist katere je bilo pravno dejanje opravljeno. »Vedeti ali

vedeti morati« za insolventnost dolţnika, so notranja ali psihična stanja, ki jih je mogoče

dokazati le, v kolikor se zunanje manifestirajo oziroma kaţejo v zunanjem svetu69

. Toţniku,

na katerem je dokazno breme glede obstoja te predpostavke, dokazovanje tega stanja močno

olajšujejo domneve iz 272. člena ZFPPIPP. Dejanske okoliščine za »vednost« o dolţnikovi

insolventnosti pa morajo biti podane, ko je izpodbojno pravno dejanje storjeno oziroma ko je

67

12. člen OZ: V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih

učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. 68

Dokazovanje poloţaja trajnejše nelikvidnosti olajšujejo tudi izpodbojne domneve iz drugega odstavka 14.

člena ZFPPIPP. 69

M. ĐorĎevič: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 115.

31

bilo storjeno, namreč za izpodbijanje ne zadošča, da je tretji za te okoliščine zvedel pozneje

(na primer ob prejemu toţbe).

Bistvo obstoja subjektivne predpostavke je vprašanje obstoja dobre vere osebe, katera je s

(izpodbijanim) pravnim poslom prejela neke premoţenjske koristi. Namreč, kdor pri

vstopanju v pravna razmerja ravna v dobri veri, uţiva na podlagi pravil civilnega prava

posebno pravno varstvo. V dobri veri pa ravna tisti, kdor ne pozna razlogov, ki se protivijo

proti njegovi pridobitvi ali izpolnitvi obveznosti oziroma tisti, kdor zaupa v popolnost in

poštenost objektivnega dejanskega stanja. Seveda pa mora ta oseba pri sklepanju ali

izpolnjevanju obligacijskih zavez ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu, pri ustrezni

vrsti obligacijskih razmerij, od nje zahteva (skrbnost dobrega gospodarja ali strokovnjaka)70

.

Smisel subjektivne predpostavke je, da se varuje »skrbne« nasprotnike izpodbijanja, medtem

ko objektivna predpostavka varuje prikrajšane upnike. Gre pa dejansko tudi za »preverjanje«

vednosti ali dolţne vednosti o obstoju stečajnega razloga ali okoliščine, ki kaţe na to, da so ţe

uresničeni materialni pogoji za pričetek enega od insolvenčnih postopkov.

Nekateri avtorji na tem mestu poudarjajo, da zahteve po vednosti o poloţaju insolventnosti

dolţnika v nobenem primeru ne gre enačiti z zahtevo po vednosti o oškodovalnem namenu

dolţnika71

. Dejansko stanje »prikrajšanja upnikov pri plačilih« ne obsega oškodovalne namere

dolţnika (consilium fraudis) ter vednosti tretjega o oškodovalnih namerah dolţnika

(conscientia fraudis), marveč so zahteve zakona drugačne in sicer; zmanjšano poplačilo (ali

privilegiranje) upnikov in vednost o dolţnikovi insolventnosti, torej vednost o pri dolţniku

podanih stečajnih pogojih72

.

Po posebnem pravilu, določenem v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, pa pri neodplačnih

razpolaganjih ali razpolaganjih za neznatno plačilo, subjektivni element ni predpostavka

izpodbijanja. Za izpodbijanje je dovolj, da so podane objektivne predpostavke.

Pri presoji obstoja subjektivnega pogoja pa je potrebno tudi realno upoštevati, da se poloţaj

insolventnosti, razen poloţaja prezadolţenosti, ne kaţe navzven oziroma se ga ne da ugotoviti

samo na podlagi računovodskih izkazov, ki jih kot del svojega letnega poročila objavljajo

gospodarski subjekti73

74

. Zato zakonodaja od upnika (nasprotnika izpodbijanja) ne more

zahtevati natančnega vedenja o »finančnih parametrih« nasprotne stranke posla (stečajnega

70

Skladno s 6. členom Obligacijskega zakonika. 71

Namreč, če bi se izkazalo, da je tretja oseba poznala oziroma vedela za dolţnikove resnične motive

(oškodovanje upnikov), potem bi se štelo, da ni bila v dobri veri in zato njeni interesi ne bi bili varovani. 72

S. Prelič, R. Vrenčur: Pravno varstvo oškodovanih upnikov, Podjetje in delo, str. 104. 73

Gospodarski subjekti svoja letna poročila namreč objavljajo z določenim zamikom in sicer na spletnih straneh

Agencije RS za javnopravne evidence in storitve - AJPES. Na AJPES se lahko vpogleda v letno poročilo

gospodarskega subjekta za zadnje poslovno leto in na podlagi tega ugotovi, v kakšnem finančnem poloţaju je.

Plačilna sposobnost določenega gospodarskega subjekta, se lahko preveri tudi z vpogledom v register

transakcijskih računov, ki se prav tako vodi na spletnih straneh AJPES, lahko pa se podatke o plačilni

sposobnosti pridobi tudi od določenih specializiranih organizacij, ki spremljajo poslovanje in premoţenjsko

stanje gospodarskih druţb, npr iBON . 74

O tem tudi Sodba VS RS III Ips 58/2000, 6. julij 2001 in VSL sodba I Cpg 61/2011.

32

dolţnika), saj bi v tem primeru šlo za neţivljenjsko zahtevo in pretirano širjenje pričakovane

skrbnosti.

DOMNEVA O OBSTOJU SUBJEKTIVNE PREDPOSTAVKE

Ker je dokazovanje vednosti oz. dolţne vednosti o insolventnosti dolţnika teţavno, je zakon

določil domnevo, po kateri se šteje, da je nasprotnik izpodbijanja vedel oz. bi moral vedeti za

kritični poloţaj dolţnika.

Tako se po tretjem odstavku 272. člena ZFPPIPP domneva, da je podana subjektivna

predpostavka izpodbijanja, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo

ali če je po poslovnih običajih, uzancah ali medsebojni poslovni praksi šlo za neobičajno

obliko ali način izpolnitve obveznosti in tudi, če je bilo pravno dejanje opravljeno v zadnjih

treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

Obdobje domneve subjektivnega pogoja izpodbojnosti

»Neobičajno obliko« ali način izpolnitve obveznosti gre razumeti kot izpolnitev v obliki ali na

način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med upnikom in

insolventnim dolţnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na

podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila

opravljena izpolnitev dolţnika. Pri ugotavljanju, kaj pomeni »običajno« je odločilno

predhodno poslovno vedenje obeh strank oziroma njuna predhodna poslovna praksa75

. Če pa

običajne poslovne prakse med njima ni, pa je pomembna siceršnja poslovna praksa v ustrezni

dejavnosti oziroma panogi. Pomembne okoliščine oziroma dejstva za ugotavljanje

»(ne)običajnosti« so predvsem čas, višina, oblika in način plačila oziroma izpolnitve ter druge

dejanske okoliščine v zvezi s plačilom.

75

O tem tudi: VSL sodba I Cpg 834/2010, z dne 8.07.2010.

SUBJEKTIVNI POGOJ SE DOMNEVA

ZAČETEK

POSTOPKA

STEČAJA

3 MESECE

ZAČETEK OBDOBJA

UVEDBA

POSTOPKA

33

Tako bo npr. večkratna uporaba veriţne kompenzacije, asignacije, pobota ali cesije, kolikor

bo takšna izpolnitev obstoječe obveznosti predvidena76

ob sklenitvi posla, zadostovalo za

ugotovitev, da je pri konkretnem poslu šlo za običajen način izpolnitve obveznosti, zaradi

česar pravno dejanje ne bo izpodbojno77

. Takšen način izpolnitve obveznosti bo namreč

pomenilo samo nadaljevanje ustaljene poslovne prakse med strankama.

Primerjava 272. člena ZFPPIPP s 4. odstavkom 125. členom ZPPSL:

Bistvena novost v primerjavi z ZPPSL je spremenjeno dokazovanje subjektivnih in

objektivnih predpostavk izpodbojnost. Pogoji oziroma predpostavke izpodbojnosti se lahko

dokazujejo neposredno z dokazovanjem (konkretnega) dejanskega stanja, lahko pa se

dokazovanje oprte na domneve78

. Te so na pravno raven povzdignjene dejanske domneve,

katere črpajo svojo moč iz prava. Tako stranki, v korist katere so, ni potrebno dokazovati

konkretnega dejanskega stanja, ampak zadostuje že, da se sklicuje na domnevo in tako že po

zakonu obvelja, da je podan pogoj izpodbijanja79

. Zakon tudi določa, da so domneve

izpodbojne in sicer posredno, z izpodbijanjem domnevne baze, to je podlage domneve, ali

neposredno, z izpodbijanjem same domneve, to je predmeta domneve oziroma domnevanega

zaključka, gre namreč za praesumptio iuris tantum, ne pa za praesumptio iuris et de iure.

Subjektivna predpostavka je v primerjavi z ureditvijo po ZPPSL terminološko razširjena, saj

upošteva za »običajen način izpolnitve« tudi izpolnitev skladno s poslovnimi običaji,

uzancami in med upnikom in stečajnim dolžnikom dejansko vzpostavljeno poslovno prakso,

medtem ko je ZPPSL določal, da se domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno

izpodbojno pravno dejanje, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno

stanje, če je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajna – kongruentna. Veljavna

ureditev torej oža krog potencialno izpodbojnih pravni dejanj, saj izvzema iz kroga

izpodbijanja pravna dejanja oziroma izpolnitve obveznosti, ki so skladna s poslovnimi običaji,

uzancami in poslovno prakso.

Novejša sodna praksa se gradi na stališču, da je izpodbojnost pravnih dejanj stečajnega

dolžnika izjema - izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Zato je po mnenju sodne prakse

potrebno subjektivni pogoj v konkretnih primerih presojati restriktivno, prav restriktivnost, pa

je uveljavljena tudi z načinom poostritve kriterija ekonomsko-finančnih problemov dolžnika

na stopnjo insolventnosti80

.

76

Oziroma dogovorjena, kot ena izmed moţnih izpolnitev obstoječe obveznosti. 77

O tem tudi: Sodba VS RS III Ips 48/98, z dne 28.05.1998. 78

Gre za dejanske domneve, ko domnevnih dejstev ni potrebno ne navajati ne dokazovati, temveč je treba samo

trditi in v sporu dokazati predpostavke domneve – domnevno bazo. 79

Povzeto po M. ĐorĎevič; Stečajni postopek nad pravno osebo, Razlike med ZFPPIPP in ZPPSL…, str. 4. 80

Sodba I Pg 23/2011, z dne 18.10.2011.

34

Zakon terminološko razširja tudi objektivno predpostavko izpodbijanja, saj v prvem odstavku

271. člena podaja domnevo o obstoju obeh objektivnih pogojev - privilegiranja in

oškodovanja upnikov, medtem ko je ZPPSL v tretjem odstavku 125. člena opredeljeval le

domnevo o obstoju privilegiranja upnikov.

ZPPSL tudi ni opredeljeval pojma slabo ekonomsko-finančno stanje, saj je šlo za nedoločni

pravni pojem, ki ga je bilo treba v vsakem konkretnem primeru napolniti z vsebino81

, medtem

ko ZFPPIPP insolventnost določneje opredeljuje in sicer v 14. členu, kot stanje dolžnikove

trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti.

PRAVNA DEJANJA, KI JIH NI MOGOČE IZPODBIJATI

Nekaterih pravnih dejanj pa ni mogoče oziroma ni dopustno izpodbijati niti, če so podana

dejanska stanja oziroma objektivno-subjektivni pogoji izpodbijanja. Gre za pravna dejanja iz

273. člena ZFPPIPP in sicer:

pravna dejanja, ki jih je opravil stečajni dolţnik med postopkom prisilne poravnave v

skladu s 151. členom Zakona82

,

pravna dejanja, ki jih je opravil stečajni dolţnik zaradi plačila terjatev upnikov v

deleţih, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi,

plačila za menice in čeke, če je morala druga stranka prejeti plačilo, da stečajni

dolţnik ne bi izgubil pravice do regresa proti drugim meničnim ali čekovnim

zavezancem.

Če dolţnik opravi pravni posel ali pravno dejanje med postopkom prisilne poravnave v

nasprotju s 151. členom ZFPPIPP, po zakonu obvelja, da je podana objektivna predpostavka

izpodbijanja. Z nasprotnim razlogovanjem lahko pridemo do zaključka, če pa je dejanje

opravljeno v skladu s 151. členom, ga ni mogoče izpodbijati83

. 151. člen ZFPPIPP se nanaša

na omejitev dolţnikove poslovne sposobnosti za sklepanje določenih poslov v postopku

prisilne poravnave, kjer pa je potrebno razlikovati dve obdobji: obdobje od uvedbe postopka

do dneva izdaje sklepa o začetku postopka prisilne poravnave, v katerem dolţnik ne sme

razpolagati s svojim premoţenjem, najemati novih posojil, dajati poroštev in avalov ali

opravljati drugih poslov, katerih posledica je neenaka obravnava upnikov, lahko pa opravlja

81

O tem tudi: Sodba III Ips 77/2002, z dne 09.01.2003. 82

151. člen ZFPPIPP določa, da po uvedbi postopka prisilne poravnave sme dolţnik opravljati samo redne posle

v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov, razen če pridobi za to

soglasje sodišča. Predvsem me sme razpolagati s svojim premoţenjem, razen v obsegu, potrebnem za opravljanje

rednih poslov, najemati novih posojil ali kreditov, dajati poroštev in avalov ali opravljati poslov ali drugih

pravnih dejanj, katerih posledica je neenakopravno obravnavanje upnikov. 83

Prvi odstavek 271. člena v povezavi s 273. členom ZFPPIPP.

35

redne posle v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti84

in poravnavanjem obveznosti iz teh

poslov, in obdobje po začetku postopka prisilne poravnave do zaključka postopka, v katere

lahko dolţnik poleg rednih poslov razpolaga še s svojim premoţenjem (če je to del načrta

finančnega prestrukturiranja) in najema nova posojila ali kredite, vendar le s soglasjem

sodišča.

Pri prisilni poravnavi je bistvo finančno prestrukturiranje dolţnika, torej, da se na novo

uredijo finančno-pravna razmerja med dolţnikom in upniki, zato ne bi bilo prav, da bi se

lahko izpodbijala pravna dejanja, ki jih je stečajni dolţnik opravil zaradi plačila terjatev

upnikov v skladu z vsebino potrjene prisilne poravnave.

Pri normativni ureditvi izpodbijanja v stečaju, zakon varuje tudi interese tistih, ki morajo

sprejeti plačilo menice, da stečajni dolţnik ne bi izgubil pravice do regresa proti drugim

meničnim zavezancem. Imetnik dospele menice namreč ne sme zavrniti izplačila menice, ker

bi s tem izgubil pravico do protesta (zaradi neplačila). S tem pa bi izgubil tudi menične

zahtevke proti meničnim zavezancem, ki bi jih imel na podlagi vloţenega protesta85

.

Protest menice je posebno pomemben zato, da menični upnik z njim ohrani regresne pravice,

kajti vsi subsidiarni dolţniki v menici, razen glavnih dolţnikov (akceptanta in izdajatelja

lastne menice), so pogojni dolţniki, ki morajo plačati ali akceptirati menico šele potem, ko

tega ni storil glavni dolţnik. Smiselno enako velja tudi za ček, seveda skladno z njegovo

naravo86

.

IZPODBOJNOST PRAVNIH DEJANJ, ZA KATERA OBSTAJA IZVRŠILNI NASLOV

Po 274. členu ZFPPIPP dejstvo, da je bilo o pravici upnika, torej osebe, v korist katere je bilo

dejanje opravljeno, ţe pravnomočno odločeno, ne preprečuje izpodbijanja.

Iz citirane določbe izhaja, da so pravna dejanja stečajnega dolţnika, o katerih je ţe bilo

pravnomočno odločeno in sicer ali s sodno ali z upravno odločbo, izenačena s pravnimi

dejanji, o katerih sploh ni bilo spora niti ni bilo o njih odločeno oziroma, da izpodbojna

pravna dejanje zaradi pravnomočne odločbe ne postanejo neizpodbojna. Pravnomočnost je

nedvomno eden od najpomembnejših institutov procesnega prava. S pravnomočnostjo pridobi

sodna odločba avtoriteto (»pravno moč«), s katero zavezuje vse, na katere se nanaša (»res

iudicata facit ius inter partes«), ter preprečuje, da bi se o pravnomočno razsojeni stvari

ponovno odločalo (»ne bis in idem«). Odločbe, izdane na prvi stopnji, postanejo

pravnomočne, ko jih ni mogoče več izpodbijati s pritoţbo ali kakšnim drugim rednim pravnim

sredstvom. Prav institut izpodbijanja pa predstavlja izjemo od subjektivne meje

84

Redni posli so vsi posli, ki so povezani z opravljanjem dolţnikove dejavnosti, kot npr: nabava materiala za

proizvodno, prodaja dokončanih izdelkov, najemanje premostitvenih kreditov za financiranje obratnih sredstev,

ipd. 85

M. ĐorĎević, Novosti pri izpodbijanju dolţnikovih pravnih dejanj po insolvenčni zakonodaji, Gospodarsko

sodniška šola, Rogaška Slatina, 2007, str 10. 86

M. ĐorĎević, Novosti pri izpodbijanju dolţnikovih pravnih dejanj po insolvenčni zakonodaji, Gospodarsko

sodniška šola, Rogaška Slatina, 2007, str 10.

36

pravnomočnosti, saj sodba, s katero se ugodi izpodbojnemu zahtevku, učinkuje extra partes,

torej proti vsem upnikom. Po zakonu v tem primeru preneha učinek izvršilnega naslova proti

stečajnemu dolţniku.

VSEBINA IN NAČIN UVELJAVITVE IZPODBOJNEGA ZAHTEVKA

Pravica izpodbijati pravno dejanje stečajnega dolţnika ima pravno naravo izpodbojne pravice.

Izpodbojna pravica je oblikovalno upravičenje, ki daje izpodbojnemu upravičencu moţnost

zahtevati razveljavitev pogodbe, pravnega posla oziroma drugega pravnega dejanja. Predmet

izpodbojnega zahtevka je lahko zavezovalni, razpolagani ali korporacijski pravni posel in

uspešna uveljavitev le-tega povzroči razveljavitev tega pravnega posla87

.

Zakon določa, da se pravna dejanja lahko izpodbijajo samo sodno, kar pomeni, da se

izpodbojnost lahko doseţe le s sodno intervencijo. Izpodbojna pravica se uveljavi z

oblikovalnim (toţbenim) zahtevkom, s katerim se od sodišča zahteva, da razveljavi pravno

dejanje, ki je predmet izpodbijanja, zato začne učinkovati šele s pravnomočnostjo sodne

odločbe, s katero sodišče razveljavi pravno dejanje88

.

NAČINI IZPODBIJANJA

Pravna dejanja stečajnega dolţnika se lahko izpodbijajo s toţbo ali z ugovorom, pri čemer je

uporaba posameznega pravnega instrumenta odvisna od vrste pravnega dejanja oziroma

posledic, ki jih je izpodbojno pravno dejanje imelo za premoţenje stečajnega dolţnika

oziroma za poloţaj stečajnega dolţnika v stečajnem postopku89

.

Izpodbojni zahtevek se praviloma uveljavlja s (izpodbojno) tožbo. Izpodbojna toţba se mora

vloţiti pri sodišču, ki vodi stečajni postopek. To sodišče je izključno krajevno pristojno po

načelu atrakcije za sojenje v pravdah, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali zaradi

njega90

. Stvarna pristojnost sodišč v postopkih zaradi insolventnosti je podeljena okroţnim

sodiščem. Po noveli 51. člena ZFPPIPP je tudi za postopke osebnih stečajev določena

funkcionalna pristojnost okroţnih sodišč91

92

.

S toţbo se največkrat izpodbijajo pravna dejanja, katerih posledica je zmanjšanje čiste

vrednosti premoţenja stečajnega dolţnika. Pravno dejanje, katero povzroči »zmanjšanje čiste

vrednosti premoţenja« ima praviloma naravo izpolnitve obstoječe obveznosti enemu od

upnikov, zaradi česar se zmanjša premoţenje stečajnega dolţnika. Posledično to povzroči

87

Povzeto po N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem

prenehanju, Razširjena uvodna pojasnila, str. 208. 88

Prav tam, str. 208. 89

S. Prelič: »Stečajno pravo«, Univerza v Mariboru – Pravna fakulteta, Maribor 1999, str. 91. 90

63. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS t. 29/1999, … , 73/2007 (ZPP-UPB3). 91

Sklep VS RS R 53/2010, z dne 21.12.2010 92

Novelirani 51. člen ZFPPIPP se je začel uporabljati 01.09.2010.

37

zmanjšano poplačilo preostalih upnikov. Zaradi tega upnik, v korist katerega je dejanje bilo

storjeno, v stečajnem postopku (zaradi izpolnitve obveznosti) terjatve sploh ne prijavi.

Kot po vseh ureditvah do sedaj, je potrebno toţbo vloţiti v roku šestih mesecev od objave

oklica o začetku stečajnega postopka. Rok šestih mesecev ni procesni rok, temveč

materialnopravni, kar pomeni, da zakon ohranja koncept prekluzivnosti. Tako s pretekom

roka preneha tudi pravica do izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolţnika.

Skupaj z zahtevkom za razveljavitev učinkov izpodbojnega pravnega dejanja, je treba

uveljavljati tudi zahtevek na vrnitev tistega, kar je oseba, v korist katere je bilo pravno dejanje

opravljeno, na podlagi tega izpodbitega pravnega dejanja prejela, oziroma plačilo denarnega

nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe. Gre za obligatorno objektivno kumulacijo več

toţbenih zahtevkov v eni toţbi. Če z izpodbojno toţbo ne bo uveljavljen tudi povračilni

zahtevek, bo sodišče toţbo zavrglo.

Z izpodbojno toţbo se torej od sodišča zahteva, da ugotovi, da je določeno pravno dejanje

zaradi uresničenih izpodbojnih razlogov brez pravnega učinka v razmerju do stečajnega

dolţnika - izpodbojni zahtevek je zato deklaratorne narave.

VSEBINA TOŢBE IN TOŢBENEGA ZAHTEVKA

Vsebina toţbe:

Toţeča stranka mora v toţbi natančno in konkretno navesti resnično dejansko stanje, iz

katerega izhaja pravica do izpodbijanja93

. Konkretno mora navesti podatke toţeče in toţene

stranke; čas, v katerem je bilo pravno dejanje storjeno; in obrazloţiti zakaj in kako bi naj

prišlo do uresničitve izpodbojnih razlogov oziroma opredeliti pravni posel, ali drugo pravno

dejanje, ki je povzročil zmanjšanje čiste vrednosti premoţenja stečajnega dolţnika, oziroma

izvršilni naslov, ki se izpodbija94

. Pri kondikcijskem zahtevku mora natančno specificirati

stvari, katerih vrnitev zahteva (po vrsti, količini, kakovosti in vrednosti), ali navesti njihovo

denarno protivrednost, če jih toţena stranka (nasprotnik izpodbijanja) ne bi mogla vrniti v

stečajno maso.

Toţbeni zahtevek (»petit«) je večtočkovni. V prvi točki je praviloma deklaratorne narave, saj

se z njim od sodišča zahteva, da ugotovi, da je izpodbijano pravno dejanje brez pravnega

učinka proti stečajnemu dolţniku, in v drugi točki kondemnatorni, s katerim se od sodišča

zahteva, da se stečajnemu dolţniku vrne vse pridobljene premoţenjske koristi. Drugače pa je

vsebina toţbenega (izpodbojnega) zahtevka odvisna od vrste pravnega posla oziroma drugega

pravnega dejanja, ki je predmet izpodbijanja, oziroma dosledneje od nastalih pravnih

posledic.

93

Povzeto po Sodba III Ips 144/99, z dne 23.12.1999. 94

Povzeto po Sklep III Ips 65/2006, z dne 17.10.2006.

38

Pri oblikovanju vsebine toţbenega zahtevka je potrebno razlikovati dva poloţaja; prvi poloţaj

nastane, če je predmet izpodbijanja (samo) zavezovalni pravni posel, drugi, če je predmet

izpodbijanja (tudi) razpolagalni pravni posel ali drugo pravno dejanje. V prvem primeru je še

potrebno razlikovati med enostranskimi in dvostranskimi pravnimi posli.

Objektivne znake izpodbojnega pravnega dejanja bo imela pogodba ali drug zavezovalni

pravni posel, če bo povzročila nastanek enostranskega obligacijskega razmerja, to je razmerja,

pri katerem je stečajni dolţnik zavezan opraviti izpolnitveno ravnanje, ne da bi bila druga

stranka zavezana opraviti svojo nasprotno izpolnitev ali če je vrednost njenega nasprotnega

izpolnitvenega ravnanja simbolična. Tako posledico na primer povzroči sklenitev neodplačne

pogodbe95

. V takšnem primeru je dovolj, da se z izpodbojnim zahtevkom uveljavlja

razveljavitev pogodbe, saj z razveljavitvijo pogodbe prenehajo tudi obligacijske pravice

(obveze), ki so nastale z njeno sklenitvijo96

.

Sklenitev dvostranskega pravnega posla ali pogodbe, kar povzroči nastanek dvostranskega

obligacijskega razmerja, pa praviloma nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja. To

posledico lahko povzroči šele razpolagalni pravni posel oziroma drugo pravno dejanje, ki ga

stečajni dolţnik opravi zaradi izpolnitve svoje obveznosti, na podlagi tega dvostranskega

pravnega posla.

Drugi poloţaj pa nastane, ko je predmet izpodbijanja razpolagalni pravni posel, s katerim je

dolţnik izpolnil svojo obveznost. Razpolagalni pravni posli so potrebni za izpolnitev tiste

obligacijske obveznosti, katere predmet je dajatev. S sklenitvijo veljavne pogodbe

(dvostranskega zavezovalnega pravnega posla) namreč nastane samo obligacijska pravica

(terjatev) upnika od dolţnika zahtevati izpolnitveno ravnanje. Dajatev je tisto pravno dejanje

stečajnega dolţnika, s katero se premoţenje premakne iz premoţenjskopravne sfere dolţnika

v premoţenjskopravno sfero upnika. Izjave volje, ki povzročijo ta premik premoţenja, pa so

razpolagalni pravni posli. Torej, kadar je predmet izpolnitvenega ravnanja dajatev, je za

pravilno izpolnitev take obveznosti potreben še nadaljnji pravni posel – razpolagalni pravni

posel. Pri tem poloţaju je treba hkrati z zahtevkom za razveljavitev učinkov razpolagalnega

pravnega posla v razmerju med stečajnim dolţnikom in osebo, v korist katere je bil sklenjen,

uveljavljati tudi povračilni (kondikcijski) zahtevek, na vrnitev tistega, kar je oseba, v korist

katere je bil izveden, na temelju tega pridobila (obligatorna objektivna kumulacija!) 97

.

Izpodbojni zahtevek pa lahko stečajni upravitelj (v imenu stečajnega dolţnika) ali upnik (za

račun stečajnega dolţnika) uveljavlja tudi z ugovorom (t.i. ugovor izpodbojnosti). Ker je

ugovor abstraktna oznaka za obrambno sredstvo toţenca98

, se ga lahko uveljavlja samo v

95

Neodplačna je tista pogodba, pri kateri ena stranka za svojo spolnitev ne prejme nasprotne spolnitve od druge

stranke. Primer: darilna pogodba. 96

Neodplačni pravni posli so najpogosteje predmet izpodbijanja v postopkih osebnega stečaja. 97



Sodba III Ips 62/2004 z dne 05.04.2005 in tudi V. Blaţic: Procesna vprašanja v zvezi z ZFPPIPP, str. 8.

39

postopku, ki teče na podlagi toţbe, s katero oseba, v korist katere je bilo opravljeno

izpodbojno pravno dejanje, uveljavlja izpolnitev svoje terjatve, ki jo je pridobila s tem

izpodbojnim dejanjem99

. Ker ima izpodbojni zahtevek značilnost oblikovalnega zahtevka, je

potrebno ugovor uveljavljati z nasprotno izpodbijno toţbo100

. Če je ugovor utemeljen, bo

sodišče zavrnilo toţbeni zahtevek toţnika in predmet izpodbijanja ostane v premoţenjski sferi

stečajnega dolţnika.

Z ugovorom se izpodbijajo predvsem pravna dejanja privilegiranja upnikov. Namreč, takšen

privilegirani upnik bo v stečajnem postopku praviloma prijavil ločitveno pravico, ki jo je

pridobil z izpodbojnim pravnim dejanjem, in jo poskušal realizirati, stečajni dolţnik pa se bo

z ugovorom izpolnitvi lahko uprl.

Uveljavljanje ugovora izpodbojnosti je brez časovne omejitve oziroma ni vezano na rok101

, ga

pa je po naravi zadeve mogoče uveljavljati samo do takrat, dokler se lahko uveljavlja v

postopku, v katerem oseba, v korist katere je bilo opravljeno izpodbojno pravno dejanje, proti

stečajnemu dolţniku uveljavlja to procesno vlogo.

IZPOBDIJANJE PRAVNEGA DEJANJA, NA PODLAGI KATEREGA JE BILA OPRAVLJENA VKNJIŢBA

LASTNINSKE ALI DRUGE STVARNE PRAVICE

Pri uveljavljanju izpodbojnega zahtevka, katerega predmet je razpolagalni pravni posel, na

podlagi je bila v korist določene osebe vknjiţena pridobitev lastninske ali kakšne druge

stvarne pravice na nepremičnini, je treba dosledno upoštevati tudi pravila stvarnega in

zemljiškoknjiţnega prava102

.

V tem primeru je potrebno ločiti dva poloţaja, in sicer ko zavezovalni pravni posel –

pogodba, s katero je stečajni dolţnik v korist določene osebe razpolagal (ali obremenil) s

svojim nepremičnim premoţenjem, ima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja in ko jih

nima. V primeru, ko zavezovalni pravni posel (enostranski pravni posel) izpolnjuje objektivne

pogoje izpodbojnosti (npr. darilna pogodba), je za uspešno izpodbijanje dovolj, da se toţbeni

zahtevek nanaša samo na razveljavitev učinkov tega pravnega posla. Lastninska pravica ali

druge (izvedene) stvarne pravice se namreč prenašajo oziroma ustanovijo z zemljiškoknjiţnim

dovolilom103

, kot razpolagalnim pravni poslom stvarnega prava. Zemljiškoknjiţno dovolilo pa

ima v našem sistemu značilnost kavzalnega pravnega posla. To pomeni, da se mora njegova

vsebina ujemati s predmetom zavezovalnega pravnega posla in da tudi deli usodo tega

99

Povzeto po M. ĐorĎevič: Stečajni postopek nad pravno osebo, Razlike med ZFPPIPP in ZPPSL…, str. 10. 100



Prav v tem se (nasprotna) izpodbojna toţba na podlagi ugovora razlikuje od samostojne izpodbojne toţbe, ki

je vezana na šest mesečni prekluzivni rok. 102

Uveljavljane izpodbojnega zahtevka mora biti v skladu s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1 in ne

sme biti nasprotju s tretjim odstavkom 244. člena ZZK-1. 103

Zemljiškoknjiţno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se

prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo; 23. člen SPZ.

40

zavezovalnega pravnega posla. Ko je z uspešno uveljavljenim izpodbojnim zahtevkom

zavezovalni pravni posel razveljavljen, zemljiškoknjiţno dovolilo zaradi njegove odvisnosti

preneha veljati. Torej, ko ima značilnost izpodbojnega pravnega dejanja zavezovalni pravni

posel, poseben zahtevek za razveljavitev zemljiškoknjiţnega dovolila sploh ni potreben104

.

Največkrat pa sama pogodba, s katero stečajni dolţnik razpolaga ali obremenjuje svoje

nepremično premoţenje (npr. kupoprodajna pogodba), praviloma ne izpolnjuje objektivnih

pogojev izpodbojnosti, saj še ne povzroči »zmanjšanja premoţenja stečajnega dolţnika« ali

»privilegiranja upnikov«, to posledico povzroči šele razpolagalni pravni posel –

zemljiškoknjiţno dovolilo oziroma unovčitev le-tega. Ko torej zavezovalni pravni posel sam

po sebi ne izpolnjuje pogojev izpodbojnosti, je potrebno uveljaviti zahtevek za razveljavitev

zemljiškoknjiţnega dovolila in sicer z učinkom med stečajnim dolţnikom in osebo, v korist

katere je bilo izstavljeno.

Ko pa je na podlagi zemljiškoknjiţnega dovolila, ki je predmet izpodbijanja ali ki je bilo

izstavljeno na podlagi izpodbojne pogodbe, ţe bila opravljena vknjiţba pridobitve lastninske

(ali druge stvarne pravice) v korist določene osebe, je potrebno izpodbojni zahtevek

uveljavljati z izbrisno tožbo. Izbrisna toţba je po svoji naravi stvarnopravna toţba. Z njo se

zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjiţnega stanja, kakršno je bilo pred izpodbijano

vknjiţbo (tako da se izbrišejo izpodbijani vpisi). Zato ima zahtevek za vzpostavitev prejšnjega

stanja zemljiškoknjiţnih vpisov značilnost povračilnega zahtevka.

Na tem mestu je potrebno izpostaviti tudi določbo 5. člena ZZK-1, po kateri vpisi pravic in

pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko zemljiškoknjiţno sodišče prejme

predlog za vpis, oziroma ko zemljiškoknjiţno sodišče prejme listino, na podlagi katere o vpisu

odloča po uradni dolţnosti. Zato se mora s toţbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega

dolţnika uveljavljati tudi zahtevek za izbris vknjiţbe, če je ob vloţitvi te toţbe

zemljiškoknjiţno sodišče ţe prejelo predlog za vknjiţbo na podlagi zemljiškoknjiţnega

dovolila, ki je predmet izpodbijanja ali ki je bilo izstavljeno na podlagi izpodbijane pogodbe,

vendar o tem predlogu še ni odločalo. Kolikor pa je predlog za vpis lastninske ali druge

stvarne pravice vloţen po vloţitvi izpodbojne toţbe, pa je potrebo spremeniti toţbeni

zahtevek tako, da se zahteva tudi izbris te vknjiţbe. Taka sprememba toţbe ima značilnost

privilegirane spremembe, zato za spremembo ne bo potrebno soglasje toţene stranke.

Primerjava 275. člena ZFPPIPP s 129. členom ZPPSL

Novost v primerjavi s prejšnjo ureditvijo je ta, da se s tožbo ne zahteva ugotovitev, da je

izpodbojno pravno dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi. Predmet izpodbojne

tožbe je namreč zahtevek na razveljavitev učinkov izpodbitega pravnega dejanja in sicer v

razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje

opravljeno. V primeru uspešnega izpodbijanja se ne razveljavi pravno dejanje samo, saj

104

Lahko pa se uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek, da je zemljiškoknjiţno dovolilo nehalo veljati.

41

pravno dejanje ostane v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo

opravljeno, v veljavi, temveč se razveljavijo le njegovi učinki.

Oseba, v korist katere je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, mora v primeru uspešnega

izpodbijanja stečajnemu dolžniku (in ne stečajni masi) vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega

pravnega dejanja prejela.

AKTIVNA IN PASIVNA LEGITIMACIJA ZA UVELJAVITEV IZPODBOJNEGA ZAHTEVKA

Izpodbijanje v stečaju se vrši med aktivno in pasivno legitimiranimi subjekti. Na aktivni strani

izpodbojnega pravnega razmerja so vloge razdeljene tako, da pripada izpodbojna pravica v

materialnopravnem pomenu skupaj vsem upnikom, toţbena pravica pa je dana tudi drugim

subjektom, namreč stečajnemu upravitelju ali posameznim stečajnim upnikom. Na pasivni

strani izpodbojnega upravičenja pa takšne delitve ni. Le tisti, ki je v izpodbojnem pravnem

razmerju subjekt obveznosti v materialnopravnem pomenu, je lahko toţena stranka v

izpodbojni pravdi105

.

Tako pripada aktivna procesna legitimacija upnikom stečajnega dolţnika, kateri so v

stečajnem postopku upravičeni opravljati procesna dejanja. To so tisti, ki so v stečajnem

postopku pravilno in pravočasno prijavili svojo terjatev106

oziroma so opravili druga

morebitna dejanja potrebna za njihovo uveljavitev107

, s čimer so izkazali pravni interes za

izpodbijanje. Ti so namreč zaradi izpodbojnega dejanja prikrajšani pri poplačilu svojih

terjatev.

Po materialnem pravu so le vsi upniki skupaj subjekt izpodbojnega zahtevka, saj bi bilo v

nasprotju z načelom par conditio creditorum, če bi bilo uspešno izpodbijanje samo v korist

posameznega upnika. Zato je potrebno pravico izpodbijanja razumeti »le v smislu pravdnega

upravičenja«. Vsakemu upniku namreč ni dan v celoti izpodbojni zahtevek, ampak le pravica

sodnega uveljavljanja izpodbojnega zahtevka, ki sicer pripada vsem upnikom. Upnik, kateri

uveljavlja izpodbojno upravičenje, tako nastopa v svojem imenu in uveljavlja tujo, vsem

upnikom pripadajočo materialno pravico108

.

Praviloma pa pravdno upravičenje izkoristi stečajni upravitelj, ki izpodbojno toţbo vloţi v

imenu stečajnega dolţnika. S tem je uveljavljena teorija zastopanja, po kateri je stečajni

upravitelj v izpodbojnih pravdah zakoniti zastopnik stečajnega dolţnika. Namreč

materialnopravni poloţaj stečajnega dolţnika pogojuje tudi njegov poloţaj v pravdnem

postopku: subjekt pravic in dolţnosti tako v materialnopravnih kot tudi v procesnih (npr.

105

Povzeto po M. ĐorĎevič: Pravila, ki jih je glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolţnika izoblikovala

sodna praksa, Podjetje in delo, 1/2002/XXVII. 106

Kot to določa 57. člen ZFPPIPP. 107

2. točka 58. člena ZFPPIPP. 108


sodna praksa, Podjetje in delo, 1/2002/XXVII.

42

stroški zastopanja, takse) razmerjih je stečajni dolţnik, ne pa stečajni upravitelj109

. Učinki

izpodbojnega pravnega dejanja se razveljavijo v razmerju med stečajnim dolţnikom in osebo,

v korist katere je bilo opravljeno izpodbijano dejanje. Pa tudi povračilo gre v primeru uspešne

uveljavitve izpodbojnega zahtevka stečajnemu dolţniku110

.

Pasivno legitimirane osebe so vse osebe, proti katerim je bilo izpodbojno pravno dejanje

storjeno oziroma osebe, ki so iz izpodbojnega dejanja pridobila kakšno premoţenjsko korist.

V večini primerov bo to dolţnikov sopogodbenik, kateremu je dolţnik pred uvedbo stečaja

izpolnil obstoječo terjatev, tako da prav zaradi tega ni več stečajni upnik. Torej, pasivno

legitimirane so vse tiste osebe, ki so zaradi dolţnikovega pravnega dejanja posredno ali

neposredno pridobile kakšno premoţenjsko korist, če njihova pridobitev ne temelji na neki

novi pravni podlagi, ampak na tisti pravni podlagi, zaradi katere je nastal izpodbojni zahtevek.

Pasivno legitimirani so torej tisti subjekti, ki so v izpodbojnem pravnem razmerju subjekti v

materialnopravnem pomenu.

Pasivno legitimirani subjekti so predvsem111

:

1. Prvotni (neposredni) nasprotnik izpodbijanja:

Prvotni ali neposredni nasprotniki so tiste osebe, proti katerim je bilo neposredno

storjeno izpodbojno pravno dejanje. Neposrednost pomeni, da med stečajnim

dolţnikom in nasprotnikom izpodbijanja ni vmesnega člena in da se morajo vse

predpostavke izpodbojnega dejanskega stanja uresničiti v pravni sferi nasprotnikov

izpodbijanja in stečajnega dolţnika. To so predvsem subjekti, ki so iz izpodbojnega

dejanja pridobile kakšno premoţenjsko korist.

2. Naknadni (posredni) nasprotniki izpodbijanja

Ne ZFPPIPP ne ZPPSL ne urejata posebej pravne institucije pravnih naslednikov

osebe, v korist katere je bilo pravno dejanje storjeno. Vendar pa pravna praksa in

teorija stojita trdno na stališču, da pa se določena pravna dejanja lahko izpodbijajo tudi

nasproti pravnim naslednikom te osebe.

109

Povzeto po Sodbi VS RS III Ips 58/92, z dne 10. decembra 1992. 110

Povzeto po M. ĐorĎević: Razlike med ZFPPIPP in ZPPSL glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega

dolţnika, str. 12. 111


sodna praksa, Podjetje in delo, 1/2002/XXVII in M. ĐorĎević: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika

(pravne osebe), str. 81.

43

Med nasprotnike izpodbijanja spadajo tudi vesoljni (univerzalni) in posamezni

(singularni) pravni nasledniki prvotnih (neposredni) nasprotnikov izpodbijanja112

.

Vesoljni (univerzalni) pravni naslednik

Univerzalni pravni naslednik vstopi v ţe obstoječe pravno razmerje in s tem

avtomatično postane nasprotnik izpodbijanja na glede na to, ali je vedel ali moral

vedeti za okoliščine, na katere se je opiral izpodbojni zahtevek prednika –

prvotnega nasprotnika izpodbijanja. Vse predpostavke izpodbojnega dejanskega

stanja so se morale uresničiti samo glede na osebo prednika, ne pa glede na osebo

naslednika.

Posamezni (singularni) pravni naslednik

Singularni pravni naslednik oziroma pridobitelj pravice ne vstopi avtomatično v

obstoječi izpodbojni dolg, ki je zasnovan nasproti predniku, marveč je izpostavljen

izpodbijanju le, če je tedaj, ko je pridobil pravico, vedel ali bi moral vedeti za

okoliščine, na katere se opira izpodbojni zahtevek proti predniku. To vedenje

namreč izključuje njegovo dobro vero.

V dobri veri pri pridobitvi premoţenjske koristi ali pravice ravna tisti, ki ne pozna

razlogov ali okoliščin, ki nasprotujejo njegovi pridobitvi, kdo zaupa v

nasprotnikovo poštenost ter v popolnost in pravičnost kakšnega objektivnega

dejanskega stanja. Vendar pa mora ravnati s skrbnostjo, ki se v danih okoliščinah,

v katerih se sklepa in izvršuje pravni posel, od njega zahteva.

Kot singularne pravne naslednike je mogoče šteti delničarje oziroma druţbenike

gospodarske druţbe, ki je prenehala po skrajšanem postopku in delničarje oziroma

druţbenike gospodarske druţbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez

likvidacije113

.

Primerjava 276. člena ZFPPIPP s 129. členom ZPPSL

V primerjavi s prejšnjo ureditvijo izpodbijanja za vložitev tožbe (kot procesna predpostavka)

ni več potrebno dovoljenje predsednika stečajnega senata. Ker je stečajni upravitelj na

podlagi določb ZFPPIPP upnikom odgovoren za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo svojih

112

Razlika med univerzalnim in singularnim pravnim naslednikom je v tem, da pri univerzalnemu pravnemu

nasledniku vse pravice in obveznosti neke osebe preidejo na drugo osebo na podlagi enega samega pridobitnega

naslova in z enim samim pridobitnim načinom (uno actu). 113

Sodba VS RS III Ips 72/2000, z dne 24. avgusta 2000, Sklep VS RS III Ips 102/1001, z dne 18. oktobra 2001,

Sklep VS RS II Ips 66/2001, z dne 4. oktobra 2001.

44

obveznosti114

, se ni za bati, da bi izpodbojne tožbe vlagal brez možnosti za uspeh ali ne glede

na stroške oziroma da jih sploh ne bi vlagal, ker bi si npr. prizadeval, da bi se stečajni

postopek čim prej zaključil.

Čeprav stečajni senat več ne daje dovoljenja za vložitev izpodbojne tožbe, pa upravitelju še

vedno daje navodila za njegovo delo, ki pa so zanj obvezna115

.

PRAVNE POSLEDICE USPEŠNE UVELJAVITVE IZPODBOJNEGA ZAHTEVKA

Osnovni namen izpodbijanja je izničiti negativne posledice izpodbojnega pravnega dejanja v

razmerju do dolţnika ter tako doseči ugodnejše pogoje poplačila upnikov116

.

Namen izpodbijanja torej ni razveljavitev pravnega dejanja117

, ravno nasprotno: pravno

dejanje še naprej obstoji, kar se kaţe tudi v tem, da lahko upnik terjatev še naprej terja118

,

temveč odprava njegovih negativnih posledic na dolţnikovo premoţenje. Nasprotnik

izpodbijanja mora zato v stečajno maso vrniti vse pridobljene premoţenjske koristi, tako da

uţivajo ekonomsko korist uspelega izpodbijanja vsi stečajni upniki, ki se bodo poplačali iz

stečajne mase. Na ta način je spoštovano načelo paritete upnikov, ki ga je dolţnik z

izpodbojnim pravnim dejanjem kršil.

Namen izpodbijanja tudi ni represija, ampak varstvo in zaščita (ekonomskih) interesov

upnikov, in sicer tako, da se vsi (enakopravni) upniki v stečajnem postopku poplačajo hkrati,

skupno in v sorazmernem deleţu. Namen izpodbijanja je tako stečajnemu dolţniku povrniti

vse, kar je ta z izpodbojnim pravnim dejanjem oddal. Zato tudi izpodbijanje ni usmerjeno

zoper dolţnika samega, ampak zoper tiste, ki so imeli koristi od izpodbojnega dejanja.

Iz (prvega odstavka) 275. in (drugega odstavka) 278. člena ZFPPIPP gre razbrati, da uspešna

uveljavitev izpodbojnega zahtevka povzroči dve bistveni posledici, in sicer razveljavitev

učinkov pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolţnikom in osebo, v korist katere je

bilo pravno dejanje opravljeno, in nastanek povračilnega zahtevka za vrnitev pridobljenih

premoţenjskih koristi.

114

102. člen ZFPPIPP 115

101. člen ZFPPIPP 116

S. Prelič: Stečajno pravo, UM, Pravna fakulteta, Maribor 1999, str. 93. 117

Treba je namreč ločiti institut razveljavitve pravnega dejanja od instituta neučinkovanja pravnega dejanja. Pri

razveljavitvi je pravni posel razveljavljen in se šteje, kot da dejanje ni bilo storjeno; pri neučinkovanju pa pravno

dejanje ni razveljavljeno, vendar nima nobenih pravnih učinkov. Tako uspešno izpodbijanje ne vpliva na pravice

tretjih iz pravnega posla. 118

…in sicer tako, da terjatev prijavi v stečajno maso in se poplača hkrati, skupno in v sorazmernem deleţu z

drugimi upniki.

45

PRENEHANJE PRAVNIH UČINKOV IZPODBITEGA PRAVNEGA DEJANJA

Zakon daje stečajnim upnikom in stečajnemu dolţniku moţnost, da z uveljavitvijo pravice do

izpodbijanja retroaktivno za »stečajno maso« odpravijo posledice sicer veljavnih dolţnikovih

pravnih dejanj119

.

Prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP določa: Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje

pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v

razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje.

Iz citiranega izhaja, da je zakonska posledica uspešnega izpodbijanja, da se razveljavijo

učinki pravnega dejanja, in sicer v razmerju med stečajnim dolţnikom in osebo, v korist

katere je bilo dejanje opravljeno. Pravno dejanje stečajnega dolţnika torej ostane veljavno,

vendar postane neučinkovito v razmerju do stečajnega dolţnika, v bistvu njegovega

premoţenja (stečajne mase). Pravni učinek izpodbijanja je torej relativen. Zato pravni učinki,

ki jih je izpodbito pravno dejanje ustvarilo zoper tretje osebe, ostanejo neprizadeti.

Neučinkovitost pravnega posla pa povzroči tudi, da ponovno oţivi terjatev, katera je bila

poplačana na podlagi tega posla. Zato mora upnik, proti kateremu je bila vloţena izpodbojna

toţba, v enem mesecu po dnevu, ko mu je bila vročena ta toţba, v stečajnem postopku kot

pogojno terjatev prijaviti to svojo terjatev, ki bo nastala, če bo toţbenemu zahtevku

pravnomočno ugodeno120

.

VRNITEV PRIDOBLJENIH PREMOŢENJSKIH KORISTI

Drugi odstavek 278. člena določa: Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno

dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu

dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več

mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe

Iz citirane določbe izhaja, da je posledica uspešnega izpodbijanja tudi nastanek posebnega

obligacijskega zahtevka zoper nasprotnika izpodbijanja. Zato mora oseba, v korist katere je

bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, stečajnemu dolţniku vrniti to, kar je na podlagi tega

pravnega dejanja prejela, kolikor pa prejetega več nima, pa plačati denarno nadomestilo po

cenah ob izdaji sodne odločbe. Dejansko gre za enak poloţaj, kot ga ustvari razveljavitev

pravnega dejanja, čeprav pa se izpodbito pravno dejanje ne razveljavi, ampak postane

neučinkovito. Ne gre pa tudi za poloţaj, kot ga ustvari neupravičena pridobitev121

.

119

Pa čeprav je retroaktivno učinkovanje v nasprotju z načelom pravne varnosti. Namreč pravni red v tem

primeru ne varuje osebe, ki je ob sklepanju pravnega posla vedela ali bi morala vedeti za dolţnikovo

insolventnost, in sicer iz razloga, ker je ţe pred formalnim začetkom stečaja pri dolţniku obstajalo stanje

»materialnega stečaja«. 120

Tretji odstavek 59. člena ZFPPIPP. 121

Po 190. členu Obligacijskega zakonika.

46

PRAVILA VRAČANJA

Uspešno izpodbijanje ima torej za posledico, da pravno dejanje postane neučinkovito. V

razmerju med stečajnim dolţnikom in nasprotnikom izpodbijanja tako preneha pravni temelj,

na podlagi katerega je prišlo do izpolnitve obveznosti. S tem pa oţivi pravica zahtevati vrnitev

tistega, kar je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, z izpodbitim pravnim dejanjem

prejela. Oseba, katera je imela od izpodbitega pravnega dejanja koristi, mora zato stečajnemu

dolţniku vrniti vse premoţenjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega

dejanja. Če je bilo na podlagi izpodbitega pravnega dejanja kaj izpolnjeno, je potrebno to

vrniti, kolikor pa to ni (več) mogoče ali narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, izpolnitvi

nasprotuje, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo. Torej, prvenstveno gre za naturalno

restitucijo, če pa ta ni mogoča, pa pride na vrsto civilna restitucija. Denarno nadomestilo pa se

odmeri po cenah na dan izdaje sodne odločbe.

Sodba, s katero sodišče ugodi toţbenemu zahtevku, ima značilnost oblikovalne sodne

odločbe, zato začne učinkovati šele s svojo pravnomočnostjo. Torej, kondikcijski zahtevek

nastane šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je sodišče ugodilo izpodbojnemu zahtevku.

Primerjava 278. člen ZFPPIPP s 130. členom ZPPSL

Novost v primerjavi z ureditvijo v ZPPSL je, da se je izrecno uredil pravni položaj

nasprotnika izpodbijanja. Tako je v tretjem odstavku 278. člena ZFPPIPP določeno, da

terjatev nasprotnika izpodbijanja do stečajnega dolžnika, ki je zaradi izpodbitega pravnega

dejanja prenehala, znova oživi.

Zakon še določa, da mora upnik, če želi dobiti terjatev vsaj deloma izpolnjeno, v roku 1

meseca od vročitve izpodbojne tožbe, preko sodišče terjatev kot pogojno prijaviti v stečajni

postopek.

47

VLOŢITEV PREDLOGA

(UVEDBA POSTOPKA)

POSEBNA PRAVILA O IZPODBOJNOSTI PRAVNIH DEJANJ STEČAJNEGA

DOLŢNIKA V POSTOPKU OSEBNEGA STEČAJA

Z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

je zakonodajalec ponudil prenovljeno in dopolnjeno ureditev insolvenčnih postopkov, s

katerim je uvedel precej novosti v slovenski pravni red, med katere nedvomno lahko

prištejemo tudi postopek osebnega stečaja.

Namen postopka osebnega stečaja je enak namenu stečajnega postopka zoper pravno osebo -

torej, da se upniki stečajnega dolţnika iz preostalega premoţenja stečajnega dolţnika

poplačajo hkrati, skupno in v sorazmernih deleţih z drugimi upniki, le da se postopek

osebnega stečaja vodi zoper fizične osebe, in sicer zoper podjetnika, zasebnika ali potrošnika.

Lahko bi rekli, da je postopek osebnega stečaja posebna prilagojena oblika klasičnega

stečajnega postopka, s številnimi poenostavitvami in posebnostmi, potrebnimi zaradi narave

dolţnika, saj je le-ta fizična oseba, katera ob koncu postopka ne preneha, tako kot pravna

oseba.

Zaradi enakega namena osebnega stečaja, se pravila stečajnega postopka nad pravno osebo

smiselno uporabljajo tudi za postopek osebnega stečaja. Slednje velja tudi glede izpodbijanja

pravnih dejanj, z izjemo dveh posebnih pravil122

. Prvo posebno pravilo podaljšuje obdobje

izpodbojnosti, katero je za dve skupini pravnih dejanj podaljšano na zadnja tri leta pred

uvedbo postopka osebnega stečaja123

. Triletno obdobje izpodbojnosti tako velja za pravne

posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolţnik sklenil v dobro osebe, ki ima v

razmerju do njega poloţaj oţje povezane osebe124

ter za pravna dejanja, ki imajo značilnost

neodplačnih pravnih poslov.

Obdobje izpodbojnosti v postopku osebnega stečaja

122



391. člen ZFPPIPP. 124

Npr.: svojih polnoletni otrok ali posvojencev, staršev ali posvojiteljev, bratov ali sester.

DALJŠE OBDOBJE IZPODBOJNOSTI V POST. OSEBNEGA STEČAJA


ZAČETEK

POSTOPKA

TRI LETA

DVANAJST MESECEV

48

Pri pravnih dejanjih, ki imajo značilnost neodplačnih pravnih poslov, se pravi, ko bo

insolventni dolţnik razpolagal s premoţenjem brez nasprotne izpolnitve ali za nasprotno

izpolnitev majhne vrednosti, velja, da gre za izključno objektivno predpostavko izpodbijanja,

ko se sploh ne zahteva obstoj subjektivne predpostavke.

Drugo posebno pravilo pa se nanaša na subjektivne predpostavke izpodbijanja. Po drugem

odstavku 391. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja subjektivni pogoj ni predpostavka

izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolţnika, ki ga je stečajni dolţnik sklenil ali

izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega poloţaj oţje povezane osebe.

49

ZAKLJUČNE MISLI:

Kot izhaja iz uvodne misli, so stečaji del neizogibne resnice poslovanja na trgu in opazimo

lahko, da skoraj ni dneva125

, da se mediji ne bi razpisali na to temo. Zgodbe, ki jih pri tem

pišejo, se nanašajo predvsem na tragičen vidik stečajev za delavce, ki zaradi stečaja izgubijo

sluţbo. Premalo pa se izpostavljajo posledice stečajev, ki jih imajo ti za tiste, ki so z

dolţnikom poslovali v kritičnem času pred začetkom postopka stečaja, torej, ko je dolţnik ţe

izpolnjeval ekonomske in pravne pogoje za formalni začetek stečajnega postopka.

Ker se s stečajnim postopkom praviloma začne zadnje obdobje v »ţivljenju« dolţnika126

, je

treba do zaključka stečajnega postopka razrešiti vsa premoţenjska in druga pravna razmerja, v

katerih je še udeleţen stečajni dolţnik. Da bi bilo to moţno in da bi se istočasno zavarovali

interesi upnikov, pa se morajo pravna razmerja, v katera je stečajni dolţnik vstopil pred

začetkom stečajnega postopka, podrediti posebnemu pravnemu reţimu. Del tega reţima je

tudi izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika.127

V stečajnem postopku namreč stopi v

ospredje načelo paritete oziroma »enakosti upnikov«, po katerem je pravni poloţaj vseh

upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolţnika v enakem poloţaju, enak oziroma po

katerem se v stečajnem postopku skupnega dolţnika vsi njegovi upniki obravnavajo enako.

Omenjeno vodilo je predvsem posledica teţnje po zagotovitvi pravičnosti pri delitvi

dolţnikovega premoţenja. Zaradi kritičnega poloţaja dolţnika obstaja nevarnost, da se bodo

določeni upniki poskušali poplačati po načelu prioritete, zaradi česar utegnejo posamezni

upniki ostati nepoplačani ali poplačani v občutno manjšem deleţu. V izogib takemu

anarhičnemu poloţaju, pa tudi z namenom, da se zagotovi določena stopnja pravičnosti pri

poplačevanju upnikov, se pravilo »prior tempore potior iure« v stečajnem postopku zamenja s

pravilom »par condicio creditorum«, po katerem vsi dolţnikovi upniki sodelujejo pri

sočasnem in sorazmernem poplačilu iz dolţnikovega premoţenja.

Namen obravnavanega instituta je torej zaščita ekonomskih interesov oziroma pravic upnikov.

Moţnosti za njihovo poplačilo se namreč večajo z vsakim (po)večanjem stečajne mase, torej z

vračanjem v dolţnikovo premoţenje vsega, kar je na izpodbojen način iz njega odšlo ali pa v

njega ni prišlo.

Zakonodajalec je z sedaj ne več tako novo ureditvijo izpodbijanja občutno posegel v institut,

kljub temu pa ohranil njegov temeljni koncept in namen. Razloge za spremembe je najti

predvsem v kritiki, katere je ureditev bila deleţna s strani stroke in uporabnikov, po mnenju

katerih, bi naj bila zakonska ureditev izpodbijanja v ZPPSL »slaba«, preţiveta, zaradi česar

naj ne bi več ustrezala gospodarski praksi. Z navedenim bi se lahko do neke mere celo

strinjali, kajti glede na stališča, ki jih je izoblikovala sodna praksa po ZPPSL, je bilo mogoče

125

Po podatkih novinarjev Dela, bi naj od 1. januarja 2001 do 30. junija 2011 v stečaju pristalo 6627

gospodarskih druţb, torej 52 gospodarskih druţba na mesec. Število insolvenčnih postopkov se je v letu 2011

glede na leto 2010 povečalo za 46%. 126

Ena od najpomembnejših razlik med stečajem pravne osebe in stečajem fizične osebe je ta, da pravna oseba z

zaključkom stečajnega postopka vedno preneha, fizična oseba pa nikoli. V postopku osebnega stečaja ostanejo

vse dolţnikove pravice in obveznosti, torej tudi obveznosti iz naslova terjatev njenih upnikov, tudi po zaključku

stečajnega postopka veljavne. Se pa v primeru odpusta obveznosti spremenijo v neizterljive (naturalne), kar

dejansko za upnika pomeni enak poloţaj, kot če dolţnik preneha. 127

M. ĐorĎevič: Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), str. 244.

50

izpodbi(ja)ti skoraj vsako pravno dejanje, ki ga je dolţnik storil v zadnjem letu pred dnem

začetka stečaja, pa čeprav je šlo za zakonita dejanja oziroma za dejanja, ki so bila v praksi

običajna in pogosta. Kar pa je seveda v nasprotju z namenom instituta. Ureditev izpodbijanja

po ZFPPIPP pa kot kaţe, vendar zaenkrat še samo v teoriji, saj sodne prakse tako rekoč še ni,

poskuša v večji meri upoštevati interese gospodarstva in sodobne ekonomije. Zakonodajalec

je očitno skozi obseţno sodno prakso le ugotovil, da je institut skozi čas v praksi izgubil svoj

prvotni namen in da je zato potrebno, tudi zavoljo pravne varnosti, izpodbijanje v stečaju

reformirati. Namreč namen izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolţnika ni razveljavitev

vseh pravnih dejanj opravljenih v določenem obdobju pred začetkom stečaja, temveč

razveljavitev samo tistih izjemnih, neobičajnih, škodljivih dejanj, ki so povzročila

neenakopravno obravnavo upnikov, ki so v razmerju do dolţnika v enakem poloţaju.

Novosti v primerjavi s prejšnjo ureditvijo izpodbijanja je precej in v nadaljevanju se bom

opredelil samo do določenih.

Na samem začetku zakon podaljšuje dvanajstmesečno obdobje izpodbojnosti in sicer za čas

od uvedbe postopka, torej vloţitve predloga za začetek stečajnega postopka, do njegovega

formalnega začetka, torej za t.i. predhodni stečajni postopek. V večini primerov je predhodni

stečajni postopek kratek, sodišče po navadi odloči o tem, ali so podani pogoji za začetek

stečajnega postopka, prej kot v mesecu dni, je pa vseeno mogoče, da se to obdobje precej

podaljša128

. Z vidika upnikov je takšno podaljšanje izpodbojnega obdobja vsekakor

dobrodošlo, saj se z vsakim dodatnim dnem, tednom ali mesecem večajo moţnosti za

(po)večanje stečajne mase, iz katere se nato poplačujejo njihove terjatve129

.

Pomembneje je zakonodajalec posegel tudi v jedro instituta, in sicer pogoje izpodbijanja. Ţe

ob prvem pregledu objektivnega pogoja izpodbojnosti gre opaziti, da sta oba glavna

izpodbojna razloga (oškodovanje in privilegiranje upnikov), terminološko preoblikovana, pa

vendar vsebinsko ohranjena. So pa opazne spremembe pri dokazovanju obstoja objektivnega

elementa, in sicer dokazovanje je olajšano in je po volji izpodbojnega upravičenca (toţnika) v

celoti lahko oprto na zakonske domneve (presumpcije)130

. Kakor hitro se bo toţnik v toţbi

nanje skliceval, bo po sili zakona (ob)veljalo, da je izpolnjen objektivni element izpodbijanja.

Ker pa je zakonodajalec pri oblikovanju domnev(e) upošteval tudi sodno prakso, oblikovano

ob uporabi ZPPSL, pa je določena merila, po katerih se presoja posamezno ravnanje

stečajnega dolţnika (na primer: merilo sočasnosti izpolnitve), ki predstavlja podlago

domneve, oblikoval »širše«. Zaradi tega se po ZFPPIPP določena pravna dejanja stečajnega

dolţnika, ki so bila opravljena v izpodbojnem obdobju in imajo objektivne znake

izpodbojnosti, če imajo podlago v poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med

upnikom in stečajnim dolţnikom, tolerirajo in jih ni več mogoče uspešno izpodbijati.

128

Predvsem, če bo katera izmed strank predlogu ugovarjala; če bo dolţnik zahteval odloţitev odločanja o

stečajnem postopku; v zadnjem času pa najpogosteje zaradi dolgotrajnega odločanja o upravičenosti do dodelitve

brezplačne pravne pomoči. 129

Ne gre pa na tem mestu prezreti današnjih zaostrenih razmer v gospodarstvu, zaradi katerih se lahko

upravičeno vprašamo o utemeljenosti tega podaljšanja in dolţine samega obdobja. Namreč vsak dan smo priča

začetkom stečajnih postopkov nad subjekti, ki še pred mesecem ali dvema niso kazala resnih znakov problemov,

kaj šele insolventnosti. V takšnih okoliščinah je ţe dvanajst mesečno obdobje predolgo. Tovrstnim pomislekom

bi se lahko izognili, da bi določitev »točke preloma«, v smislu nastanka insolventnosti in s tem začetka

izpodbojnega obdobja, prepustili izvedencem, kot na primer forenzičnim računovodjem. 130

Dokazovanje tega elementa izpodbojnosti ZPPSL ni olajšal z nobeno domnevo.

51

Tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti je v primerjavi s prejšnjo ureditvijo, zoţen. Namreč po

ZPPSL je za izpolnitev tega pogoja zadoščalo ţe vedenje upnika (toţenca) o slabem

ekonomsko-finančnem stanju (stečajnega) dolţnika, po ZFPPIPP pa je za izpolnitev pogoja

potrebno dokazati upnikovo vednost oziroma dolţno vednost o dolţnikovi insolventnosti.

Tako so kriteriji za dokazovanje očitka upniku, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da je

dolţnik insolventen, močno poostreni. Ker pa je poloţaj insolventnosti v praksi veliko teţje

ugotoviti, pa zakon z domnevami olajšuje dokazovanje tudi tega pogoja.

Pomembna novost v primerjavi z ureditvijo po ZPPSL, je tudi izbrisna toţba kot način

uveljavitve izpodbojnega zahtevka, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je

bila opravljena vknjiţba lastninske ali druge stvarne pravice v zemljiško knjigo v korist

določene osebe.

Ostale spremembe niso tako očitne, vendar so kljub temu pomembne, saj pripomorejo k

pravilnejši, teoretsko bolj uravnoteţeni uporabi instituta v praksi.

Osebno menim, da je ureditev izpodbijanja po ZFPPIPP dobra, boljša od prejšnjih ureditev in

primernejša za uporabo v praksi, slednje še posebej, če upoštevam današnje dinamične

razmere v gospodarstvu. Spremembe vsekakor omogočajo tudi kakovostnejšo razumevanje

področja in namena instituta, kar je, kot sem ţe omenil, predpogoj za pravilno uporabo

njegovih določb v praksi. Menim tudi, da je prav, da so se kriteriji za dokazovanje

subjektivnega pogoja poostrili, vendar upam, da jih sodišče ne bo presojalo preveč strogo,

hkrati, pa da se je upravičencu (do izpodbijanja) ponudila moţnost, da dokazovanje (obeh)

glavnih predpostavk izpodbijanja opre na domneve, katere lahko nato nasprotna stranka

izpodbija. Prav je tudi, da se nova sodna praksa gradi na izhodišču, da je potrebno pravico do

izpodbijanja razlagati restriktivno, kot izjemo, po drugi strani, pa jo, če so uresničene

predpostavke, brezpogojno dopuščati.

52

LITERATURA IN VIRI

MONOGRAFIJE IN ČLANKI

A. Schiller: Roman law, Merchantisms of developtment, Mouton Publishers, Malta, 1978.

A. Berger: Encyclopedic Dictionary of Roman Law, APS, Philadelphia, 1980.

Arnuš Zala, Izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj izven stečaja, magistrsko delo,

Ljubljana, 2004.

Cigoj Stojan, Teorija obligacij, Ljubljana, 1981.

Gorza Melita, Primerjava izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju in izven njega, Diplomska

naloga, Maribor, 2006.

Ivanjko Šime, Sanacija ali stečaj – novi pristopi k reševanju podjetij v krizi, Mednarodno

znanstveno posvetovanje, Inštitut za gospodarsko pravo, Maribor, 1997.

Jevnišek Petra, Vloga posameznih organov podjetja v stečaju na primeru iz prakse,

Diplomska naloga, Celje, 2008.

Mešič Danijela, Izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj v stečaju, Diplomska naloga,

Maribor, 2007.

Mulalić Emina, Izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanja, Podjetje in delo, letnik 2010,

številka 6-7, stran 1258.

N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem

prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV zaloţba, Ljubljanan 2008.

Ostanek Tina, Osebni stečaj: primerjava slovenskega sistema z ameriškim, UL EF, diplomsko

delo, Ljubljana, 2009.

Prelič Saša, Oris pravne ureditve prenehanja pravnih subjektov, študijsko gradivo pri

predmetu stečajno pravo, Maribor, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2006.

Prelič Saša, Stečajno pravo, Maribor, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 1999.

Prelič Saša, Vrenčur Renato: Pravno varstvo oškodovanih upnikov, Podjetje in delo, št.

1/1995, str. 104.

Skubic Zoran, ZFPPIPP: Reforma(cija) insolvenčnega prava v Sloveniji, Pravna praksa, št 39-

40, 2007.

Štirinajsto posvetovanje o aktualni problematiki s področja gospodarskega prava,

Gospodarski subjekti na trgu – posodobitev gospodarskega prava, Portoroţ, 2006.

53

Varanelli Luigi, Izigravanje določb o rokih za izpodbijanje dolţnikovih pravnih dejanj,

Pravna praksa, letnik 2006, št. 10, stran 10.

ĐorĎević Miodrag, Izpodbijanje dejanj v škodo stečajnih upnikov, Podjetje in delo, letnik

2002, številka 8, stran 1940, 11.12.2002.

ĐorĎević Miodrag, Pravila, ki jih je glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolţnika

izoblikovala sodna praksa, Podjetje in delo, letnik 2002, številka 1, stran 146, 07.02.2002.

ĐorĎević Miodrag, Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika, Podjetje in delo, letnik

2005, številka 6, stran 1051, 13.10.2005.

ĐorĎević Miodrag, Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolţnika (pravne osebe), doktorska

disertacija, Ljubljana, 2003.

ĐorĎević Miodrag, Izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju po predpisih do leta 1989, Pravnik,

št. 04 – 06/1993.

ĐorĎević Miodrag, Izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju po veljavnem zakonu o prisilni

poravnavi in stečaju ter osnutku novega zakona, Pravnik, št. 07 – 08/1993.

PRAVNI VIRI

PRAVNI VIRI REPUBLIKE SLOVENIJE

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

(ZFPPIPP), Ur. l. RS št. 126/2007, z dne 31.12.2007, in novele.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Ur. l. RS št. 26/1999, z dne 15.04.1999, in novele.

Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Ur. l. RS št 58/2003, z dne 18.06.2003.

Obligacijski zakonik (OZ), Ur. l. RS št. 83/2001, z dne 25.10.2001.

Stvarnopravni zakonik (SPZ), Ur. l. RS št. 87/2002, z dne 17.10.2002.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1994.

TUJI PRAVNI VIRI

Zakon o sanaciji in prenehanju organizacij zdruţenega dela, komentar, TOZD Gospodarski

vestnik, Ljubljana 1987.

54

SODNA PRAKSA

Sodba I Pg 23/2011, z dne 18.10.2011

Sodba VS RS III Ips 55/93, z dne 09.09.1993.





Sodba III Ips 77/2002, z dne 09.01.2003.



Sklep III Ips 65/2006, z dne 17.10.2006.

Sklep VS RS II Ips 66/2001, z dne 04.10.2001.

Sklep VS RS III Ips 102/2001, z dne 18.10.2001.

Sklep VS RS R 53/2010, z dne 21.12.2010

VSL sodba I Cpg 187/2011, z dne 08.03.2011.



DRUGA LITERATURA

V. Blaţič, Procesna dejanja v zvezi z ZFPPIPP.

M. ĐorĎević, Novosti pri izpodbijanju dolţnikovih pravnih dejanj po insolvenčni zakonodaji,

Gospodarsko sodniška šola, Rogaška Slatina, 2007.

Dopis Ministrstva za pravosodje, Direktorata za zakonodajo s področja pravosodja z

naslovom: Predlog zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in

prisilnem prenehanju, Trgovinski zbornici Slovenije, dopis št. 383/2007-MS z dne 26. 4.

2007.

Documents

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DANIJEL PURNAT ... · narekujejo, da sporni pravni posli ostanejo v veljavi. Insolventnost (stanje materialnega stečaja) in pa predvsem pa formalni