26
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA LUKA ŠILC ARA – ANALIZA SODNIH ODLOČITEV Diplomsko delo Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

  • Upload
    others

  • View
    3

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

LUKA ŠILC

ARA – ANALIZA SODNIH ODLOČITEV

Diplomsko delo

Maribor, 2017

Page 2: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ARA – ANALIZA SODNIH ODLOČITEV

Študent: Luka Šilc

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Študijska smer: Pravo, predmet Gospodarsko

pogodbeno pravo

Mentorica: Red. prof. dr. Vesna Kranjc, univ. dipl.

prav.

Maribor, avgust 2017

Page 3: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

Najlepše se zahvaljujem prof. dr. Vesni Kranjc za strokovno pomoč, napotke in odzivnost pri

izdelavi tega diplomskega dela.

Še posebej bi se rad zahvalil tudi svoji družini za podporo in vse, kar so mi omogočili tekom

dosedanjega dela študija.

Page 4: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

POVZETEK

Diplomsko delo nas seznani z aro skozi različne sodne odločitve slovenskih sodišč. Ara

predstavlja institut utrditve pogodbenih obveznosti, realni kontrakt in delno izpolnitev

obveznosti. Gre za določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih

stvari, ki ga ena stranka izroči drugi v znamenje sklenitve pogodbe. Med strankami mora

biti jasno in nedvoumno dogovorjena, v nasprotnem primeru je namreč dan avans, in ne

ara. Ara ni samostojen pravni posel – ena njenih glavnih značilnosti je njena akcesorna

narava, kar pomeni, da je veljavnost are odvisna od veljavnosti temeljne (glavne)

pogodbe. Če je ara dogovorjena, pa še ne pomeni, da lahko stranka kar odstopi od

pogodbe, tako da pusti aro pri drugi stranki oziroma da vrne dvojno aro. To je možno

zgolj v primeru, ko je bila ara dogovorjena kot odstopnina, to je, ko je bila pravica

odstopiti od pogodbe za ceno izgubljene are s pogodbo izrecno dogovorjena. Od are

(oziroma are kot odstopnine) pa je ločen pojem odstopnine (skesnine). Pri odstopnini se

namreč pogodbeni stranki dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico

odstopiti od pogodbe, če hkrati z izjavo o odstopu dogovorjeno prepusti nasprotni stranki.

Aro je možno veljavno dogovoriti tudi v zvezi s predpogodbo. Zakon tega vprašanja ne

ureja, je pa stališče sodne prakse jasno. Če stranka iz predpogodbe, ki je zavezana k

sklenitvi glavne pogodbe, sklenitev pogodbe odkloni, je drugi stranki zagotovljeno

pravno varstvo, saj lahko s tožbenim zahtevkom zahteva sklenitev glavne pogodbe ali se

posluži sankcij na podlagi dogovorjene are.

Pomembnost dogovora o ari se še posebej kaže pri neizpolnitvi pogodbe, za katero je

odgovorna ena izmed strank. V diplomskem delu so na podlagi sodnih odločitev

prikazane in pojasnjene sankcije in katera stranka ima možnost izbire. Na kratko je tudi

razloženo, kaj se zgodi v primeru delne izpolnitve obveznosti, za katero je bila

dogovorjena ara. Poseben problem pa lahko predstavlja prevelika ara, ki jo lahko sodišče

na zahtevo zainteresirane stranke zmanjša. V takih primerih sodišče presoja primernost

višine dogovorjene are na podlagi okoliščin konkretnega primera, čeprav upošteva sodno

prakso, ki narekuje, da ara naj ne bi bila višja od približno 10 % vrednosti predmeta

oziroma zneska v glavni pogodbi.

Ključne besede: ara, avans, akcesorna narava, odstopnina, predpogodba, neizpolnitev

pogodbe, sankcije, prevelika ara

Page 5: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

ABSTRACT

This diploma thesis acquaints us with earnest through some judicial decisions of

Slovenian courts. Earnest represents an institute of consolidation of contractual

obligations, a real contract and part performance of obligations. It is a sum of money or a

net quantity of other compensatory material which one party gives to other party as a sign

that the contract has been concluded. It must be clear and without any doubt between the

parties that what has been agreed is earnest, otherwise what has been given counts as

advance, and not earnest. Earnest is not an independent legal transaction – one of its main

features is its accessory nature, which means that its validity depends on the validity of

the main contract. If earnest is agreed, this does not mean that one party can withdraw

from the contract just by leaving earnest to other party or by returning double the earnest.

This is only possible when earnest has been given as withdrawal money. We must

distinguish between earnest (or earnest as withdrawal money) and withdrawal money.

Contracting parties may stipulate that one or both of them has the right to withdraw from

the contract if, at the same time as declaring the withdrawal, withdrawal money is

provided.

Earnest can be agreed upon precontract as well. The law does not provide an answer to

the question whether earnest can be agreed upon precontract but the case-law is clear

here. If the party to the precontract who is bound to sign the main contract rejects the

conclusion of the main contract (i.e. does not perform its obligations), then the other party

can either request the conclusion of the main contract or choose between the possible

sanctions based on the agreed earnest.

The importance of earnest is particularly evident in the case of a non-performance of the

contract for which one of the parties is responsible. On the basis of judicial decisions, in

this diploma thesis there are demonstrated and explained possible sanctions and which

party has an option of choosing between them. It is also briefly explained what happens

in the case of part performance of obligations. A particular problem can be excessively

large earnest, which can be reduced by the court at the request of the interested party. In

such cases, the court assesses the appropriateness of the agreed value of earnest on the

basis of circumstances of each particular case, but it also takes into account the case-law

which says that earnest should not exceed 10 % of the value of the object or amount in

the main contract.

Key words: earnest, advance, accessory nature, withdrawal money, precontract, non-

performance of contract, excessively large earnest

Page 6: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ................................................................................................................................... 1

2. ARA – SPLOŠNO ................................................................................................................. 2

2.1. ARA ALI AVANS? .......................................................................................................... 4

2.1.1. POMEMBNOST JASNOSTI IN NEDVOUMNOSTI DOGOVORA O ARI .............. 5

2.2. AKCESORNA NARAVA ARE ....................................................................................... 7

3. ODSTOPNINA IN ARA KOT ODSTOPNINA ................................................................... 8

4. ARA IN PREDPOGODBA ................................................................................................. 11

5. NEIZPOLNITEV POGODBE IN IZBIRA SANKCIJ ....................................................... 13

5.1. PRI DELNI IZPOLNITVI OBVEZNOSTI .................................................................... 15

6. PREVELIKA ARA ............................................................................................................. 16

7. SKLEP ................................................................................................................................. 18

8. BIBLIOGRAFIJA ............................................................................................................... 19

8.1. LITERATURA ................................................................................................................ 19

8.1.1. Knjige .......................................................................................................................... 19

8.1.2. Članki .......................................................................................................................... 19

8.2. VIRI ................................................................................................................................. 19

8.2.1. Sodna praksa ............................................................................................................... 20

Page 7: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

1

1. UVOD

Pri sklepanju dogovorov med različnimi strankami že od nekdaj velja, da je sklenjene

dogovore treba spoštovati, kar ponazarja tudi splošno znani latinski rek »pacta sunt

servanda«.1 Skozi zgodovino sklepanja pogodb in poslovno prakso pa se je izkazalo, da

se sklenjenih pogodb ne spoštuje vedno, zato poznamo danes precej institutov za utrditev

pogodbenih obveznosti – eden izmed njih je tudi ara, ki jo bom predstavil v luči različnih

sodnih odločitev. Čeprav so nekatere sankcije za kršitev pogodbenih obveznosti zakonsko

že določene in pod zakonsko določenimi pogoji pripadajo pogodbi zvesti stranki

neodvisno od morebitnih ostalih dogovorov,2 se stranke pri sklepanju pogodb pogosto

zatečejo k ostalim institutom, ki utrdijo in zavarujejo tisto, kar je bilo med njimi sklenjeno

in jim dajo možnost, da se v primeru kršitev s strani nasprotne stranke zatečejo k

njihovemu uveljavljanju. Razlogov zanje je lahko več (od nezaupljivost med strankami

do morebitnega oteženega uveljavljanja zakonsko določenih sankcij), kot njihova glavna

prednost pa se kaže predvsem relativna učinkovitost in hitrost uveljavljanja (na primer:

stranka aro prejme ob sami sklenitvi pogodbe, zato ji je ob morebitni kršitvi s strani

nasprotne stranke ni potrebno šele sodno terjati).

Namen tega diplomskega dela je torej skozi nekatere sodne odločitve predstaviti aro kot

enega izmed institutov zavarovanja in utrditve pogodbenih obveznosti. Zatorej je

pomembno vedeti, da ločimo obligacijskopravna in stvarnopravna zavarovanja. Prva

ustvarjajo učinke med strankami (učinkujejo relativno), druga pa proti vsem (učinkujejo

absolutno). Obligacijskopravna zavarovanja, med katera sodi tudi ara, ustvarjajo

obligacije, stvarnopravna zavarovanja pa ustvarjajo stvarne pravice. Glede na povedano

sledi logičen zaključek, da so slednja načeloma močnejša.

Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost.

Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o njeni akcesorni naravi bo v tem

diplomskem delu še posebej govora), in neakcesorna (tudi abstraktna) zavarovanja. Neko

zavarovanje je akcesorno, kadar le-to deli usodo temeljnega posla – če denimo temeljni

posel ni veljaven, tudi akcesoren posel nima veljave; nasprotno pa je zavarovanje

neakcesorno oziroma abstraktno, če je sredstvo zavarovanja neodvisno od obveznosti iz

temeljnega posla. Iz tega sledi, da na veljavnost neakcesornega zavarovanja veljavnost

temeljnega posla nima vpliva. To je pomembno, saj lahko upnik v primeru akcesornega

zavarovanja uveljavlja ugovore iz temeljnega posla, česar pa ne more storiti, če gre za

neakcesorno zavarovanje.

1 Načelo »pacta sunt servanda« pomeni, da so pogodbene stranke po sklenitvi pogodbe zavezane sprejete

obveznosti izpolniti, kakor je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. 2 Glej 103.-111. člen in 239.-246. člen Obligacijskega zakonika (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št.

97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US).

Page 8: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

2

To je torej grobi oris zavarovanj oziroma utrditev pogodbenih obveznosti. Kot že rečeno

se bom v tem diplomskem delu osredotočil zgolj na aro in analizo sodnih odločitev v

zvezi z njo ter poskusil izpostaviti in s pomočjo sodnih odločb rešiti nekaj pomembnih

vprašanj, ki se tičejo predvsem ločevanja are od avansa in odstopnine, njene akcesornosti

in pogoja jasnosti. Sledila bo predstavitev možnosti dogovora o ari v zvezi s predpogodbo

ter neizpolnitev pogodbe in sankcije, proti koncu pa bo predstavljena tudi pretirano velika

ara. Pri svojem delu bom uporabil v glavnem dva pristopa, in sicer deskriptivnega in

analiznega. V teoretičnih razpredanjih bosta uporabljeni metodi deskripcije in

kompilacije, s katerima bom opisal različne institute (v prvi vrsti seveda aro) in povzel

dognanja različnih avtorjev. Že iz samega naslova diplomskega dela izhaja, da je njegovo

bistvo v preučevanju sodnih odločitev, kar pomeni, da se bom v veliki meri poslužil

metode analize in sinteze. Pri delu pa bosta uporabljeni tudi metoda klasifikacije in

komparativna metoda.

2. ARA – SPLOŠNO

Ara (lat. arrha, ang. earnest) je star in večini subjektov, ki nastopajo v pravnem prometu,

dobro poznan institut. Urejena je v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ), ki jo

opredeljuje kot določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari,

ki ga oziroma jo ena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena,3 in sicer v

členih 64, 65 in 66; 67. in 68. člen OZ pa urejata odstopnino – prvi vlogo odstopnine (ki

je poznana tudi kot skesnina), drugi pa primer, ko je ara dogovorjena kot odstopnina.4

Predmet are je v praksi običajno določen denarni znesek, čeprav je lahko, kot rečeno, njen

predmet tudi določena količina drugih nadomestnih stvari (pravila so v obeh primerih

enaka).

Ara ima trojni pomen, in sicer:

1. Je institut utrditve pogodbenih obveznosti. Stranke se za aro primarno dogovorijo

zato, ker želijo svoj dogovor še dodatno zavarovati (po navadi je kupec tisti, ki

aro izroči prodajalcu, ni pa nujno; kot tudi ni nujno, da gre za kupoprodajno

pogodbo, kjer je ara sicer najpogostejša). Pomen te funkcije je očiten, ko pride do

neizpolnitve pogodbe, za katero je odgovorna ena od strank, saj lahko v takem

primeru pogodbi zvesta stranka uveljavlja bodisi katero od že zakonsko določenih

sankcij (izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in odškodnino oziroma zamudne

obresti ali razvezo pogodbe in odškodnino) bodisi lahko obdrži prejeto aro

3 Glej 64. člen OZ. 4 Pravila o ari in odstopnini v OZ so enaka kot so bila pravila o ari in odstopnini v Zakonu o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), členi 79-83 (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78,

39/85, 45/89 – odl. US, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 – ZPlaP in 87/02

– SPZ).

Page 9: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

3

oziroma zahteva vrnitev dvojne are (odvisno, katera stranka je odgovorna za

neizpolnitev pogodbe).5

To potrjuje tudi sodna praksa. V zadevi VSK Sklep Cpg 369/2015 z dne 31. 3.

2016 je sodišče izpostavilo, da ima ara funkcijo utrditve izpolnitve obveznosti, ki

so jih stranke dogovorile s sklenitvijo pogodbe. Poudarja, da je zato v primeru, ko

do realizacije pogodbe ne pride, treba ugotavljati, katera stranka je za to

odgovorna – t.j. katera ni pravočasno in pravilno izpolnila dogovorjenih

obveznosti.

S. Cigoj je to ubesedil na sledeč način: »Utrditev obveznosti je v tem, da stranka,

ki je odgovorna za neizpolnitev obveznosti, znesek are izgubi.«6 Utrditvena

funkcija are pa se kaže tudi v pravilu, da v kolikor ni dogovorjeno kaj drugega, ne

more stranka, ki je aro dala, odstopiti od pogodbe s tem, da jo pusti drugi stranki.

Enako tudi ne more stranka, ki je aro prejela, odstopiti od pogodbe tako, da vrne

dvojno aro.7 Marko Ilešič sicer piše, da gre pri ari le za delno zavarovanje plačila,

ker ara ne more znašati celotne vrednosti plačilne obveznosti in kot argument

navaja, da lahko sodišče preveliko aro tudi zniža.8

2. Je realni kontrakt. V kolikor je med strankami dogovorjena ara, je pogodba

sklenjena šele s trenutkom, ko je ara dana (v nasprotnem primeru bi bilo dovolj

že soglasje, seveda ob upoštevanju vseh ostalih potrebnih predpostavk za

sklenitev pogodbe).9 Če bi ena stranka drugi zgolj obljubila izročitev are, to ne bi

imelo pravnih učinkov – sam dogovor o ari torej še ni ara. Realnost kontrakta

namreč pomeni, »da je pogodba veljavno sklenjena, ko je opravljeno določeno

realno dejanje.«10

Povedano se odraža tudi v sodni praksi. Sodišče v zadevi VSL Sodba I Cpg

103/2016 z dne 30. 3. 2016 opisano lepo povzame rekoč, da dejstvo, da je pogodba

o plačilu are realen kontrakt, pomeni, da je takšna pogodba veljavna šele, ko je

ara dana in da samo obljuba ene stranke, da bo drugi stranki aro izročila, nima

pravnih učinkov. Zanimivo pa je še nekaj in kar mogoče ni samo po sebi očitno,

zato bi rad to tudi izpostavil. Sodišče namreč dodaja, da to ne pomeni, da je ara

lahko plačana le z dejansko izročitvijo denarnega zneska! V omenjeni zadevi je

5 Več o tem v 5. poglavju »NEIZPOLNITEV POGODBE IN IZBIRA SANKCIJ«. 6 S. Cigoj, Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, 2003, stran

386. Z izgubo zneska are je mišljena bodisi ara, ki je bila dana in jo stranka na ta način izgubi, bodisi vrnitev

dvojne are, kjer se vrne ara in še enkrat toliko. 7 Povzeto po B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140. 8 Marko Ilešič, Denar in pravo, v: Podjetje in delo - 1997, številka 6-7, strani 651-661. 9 Stranki morata biti poslovno sposobni, imeti morata pravo voljo, posel mora biti mogoč in dopusten in v

nekaterih primerih mora biti izjava volje podana v posebni obliki. Glej S. Cigoj, Teorija obligacij: splošni

del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, 2003, stran 102. 10 R. Vrenčur, Ara – zavarovanje v prometu z nepremičninami, v: Pravna praksa - 2005, številka 7, strani

11-12.

Page 10: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

4

tožena stranka priznala, da je obveznost plačila are bila izpolnjena na način, da se

je pobotala z nasprotno obveznostjo tožene stranke do vračila posojila tožeči

stranki. Tožena stranka se je s takšnim načinom plačila strinjala, saj je šlo za

pogodbeni pobot, ki ga je tudi podpisala. Stranki sta se torej dogovorili, da bo do

plačila are prišlo s pobotom. Sodišče sklene, da je takšen dogovor pravno

dopusten in zavezujoč ter doda, da je ara bila plačana v trenutku, ko je bil sklenjen

pobot, posledično pa so bile sklenjene tudi prodajne pogodbe.

3. Je delna izpolnitev obveznosti. Že 2. odstavek 64. člena OZ določa, da se mora

pri izpolnitvi pogodbe ara všteti v izpolnitev ali vrniti. Enaki logiki sledi tudi 65.

člen OZ, ki določa sankcije v primeru neizpolnitve pogodbe. Funkcijo delne

izpolnitve ima ara takrat, ko je njen predmet enak predmetu izpolnitvenega

ravnanja, za katerega se je s pogodbo zavezala stranka, ki je aro dala.11 V

vsakdanjem življenju pogosto nejasno, ali je bila dogovorjena ara ali gre zgolj za

avans, zato je treba biti pri sklepanju dogovorov precej pazljiv.12

N. Plavšak piše tudi o dokaznem pomenu are: »Izročitev (plačilo) are je znak (dokaz), da

je pogodba sklenjena. Ta pomen are je značilen zlasti za pogodbe, ki se sklepajo ustno.«13

Dodaja, da če je za veljavnost pogodbe določena pisna oblika, ara ne bo imela posebnega

dokaznega pomena.14 B. Strohsack je bil mnenja, da je dokazna funkcija are njena

najpomembnejša funkcija.15 Kljub temu pa dana ara še ne pomeni, da je pogodba res

veljavno sklenjena.

2.1. ARA ALI AVANS?

Ugotovili smo že, da ara (lahko) predstavlja delno izpolnitev obveznosti. Na tej točki

moramo potegniti ločnico, kdaj gre za aro, kdaj pa gre že v osnovi za avans (tudi

predujem; plačilo oziroma izpolnitev obveznosti vnaprej).

Sodišča se te problematike zavedajo, na kar kaže primer, ko je Višje sodišče v Ljubljani

v zadevi VSL Sklep I Cpg 946/2015 z dne 30. 9. 2015 izpostavilo možnost zamenjave

pomena besed avans in ara in to navedlo kot razlog, da sodišče prve stopnje zasliši

stranke. To je vsekakor dobrodošlo, saj na problematiko ločevanja are in avansa

11 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

2009, stran 263. 12 Več o tem v poglavju 2.1. »ARA ALI AVANS?« in podpoglavju 2.1.1. »POMEMBNOST JASNOSTI

IN NEDVOUMNOSTI DOGOVORA O ARI«, kjer je na to temo predstavljenih tudi nekaj sodnih

odločitev. 13 N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana, 2009, stran

263. 14 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

2009, stran 263. 15 Glej B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140.

Page 11: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

5

opozarjajo številni avtorji v literaturi, kar se odraža tudi v siceršnji sodni praksi, kot bomo

videli v nadaljevanju. R. Vrenčur opozarja, da je ara »velikokrat v pogodbeni listini

formulirana nejasno, kar lahko povzroči, da dogovor o ari sploh ne bo dogovor o ari,

ampak avans.«16 Pri sklepanju pogodbe mora biti razvidno, da gre za aro. Če temu ni tako,

je izročeni predmet zgolj avans (ali kaj drugega – na primer varščina, nikakor pa ne ara).

V primeru, da je dogovorjena ara izročena in da je pogodba pravilno sklenjena ter na

koncu tudi pravilno izpolnjena (in je predmet are enak predmetu izpolnitve), potem dana

ara obenem seveda predstavlja tudi avans glede izpolnitve pogodbene obveznosti (dana

ara se namreč všteje v izpolnitev, razen če jo je treba vrniti stranki, ki jo je dala).

2.1.1. POMEMBNOST JASNOSTI IN NEDVOUMNOSTI DOGOVORA O

ARI

Kot je že bilo rečeno, mora biti v dogovoru o ari med strankami nesporno, da gre za aro.

Jasna in nedvoumna formulacija je ključna pri vprašanju, ali je bila dogovorjena ara ali

gre morda »zgolj« za avans. Že v starejši sodni praksi se je štelo, da gre v primeru, ko je

dvomljivo, v kateri namen je bila korist izročena, za avans.17 Takšno stališče ima sodna

praksa še danes.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) je v odločitvi v

zadevi Sodba II Ips 551/2009 z dne 21. 7. 2010 potrdilo, da mora biti dogovor o ari jasen

in nedvoumen in da »samo na podlagi okoliščine, da je ena stranka drugi ob sklenitvi

pogodbe plačala določen denarni znesek (še zlasti če je njena obveznost, ki je nastala s

sklenitvijo pogodbe, denarna obveznost), ni mogoče sklepati, da sta se stranki s tem

(konkludentno) dogovorili za aro.« V isti odločitvi je prav tako potrdilo stališče prej

omenjene starejše sodne prakse, da je v dvomu treba šteti, da ima takšno plačilo značilnost

delne izpolnitve, in ne tudi osrednje funkcije are, to je utrditve pogodbenih obveznosti.

Nadalje je Vrhovno sodišče v sodni odločbi Sodba II Ips 847/2005 z dne 13. 3. 2008 v

skladu s teorijo dejalo, da mora biti dogovor o ari dokazan. Dodalo je, da dejstvo plačila

določenega denarnega zneska ne zadošča za sklepanje, da je bila dogovorjena ara in da je

v dvomu treba šteti, da ima plačilo značilnost delne izpolnitve. Slovenska višja sodišča

temu razumljivo sledijo. V obrazložitvi zadeve VSL Sklep in sodba I Cp 2381/2013 z dne

2. 4. 2014 je namreč še enkrat več poudarjeno, da mora biti dogovor o ari jasen in

nedvoumen. V danem primeru sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo kupec plačal

avans v višini 10 % prodajne cene, kar ne pušča nobenih dvomov o tem, da gre za delno

izpolnitev. Stranki sta se tudi dogovorili, da se bo ob sklenitvi prodajne pogodbe ta

16 R. Vrenčur, Ara – zavarovanje v prometu z nepremičninami, v: Pravna praksa - 2005, številka 7, strani

11-12. 17 Glej S. Cigoj, Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, 2003,

stran 386.

Page 12: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

6

plačani avans na podlagi predpogodbe prenesel na prodajno pogodbo in se od takrat dalje

štel kot ara. Kasneje do podpisa te pogodbe (v tem primeru za nakup stanovanja) ni prišlo,

zato tudi ni prišlo do sicer dogovorjene pretvorbe – prvotno kot dela kupnine plačanega

zneska – v aro. Ker glavna pogodba ni bila sklenjena, dani znesek ne predstavlja are.

Že pred temi sodnimi odločitvami je enako pisal tudi B. Strohsack: »Ara se ne domneva

(domneva se lahko le nasprotno: da je bil izročeni znesek dan kot delna spolnitev

obveznosti); zato mora biti med pogodbenima strankama ara posebej dogovorjena,«18 to

misel pa zasledimo tudi drugod v literaturi: »Ko se stranki ob sklenitvi pogodbe

dogovorita, da bo ena drugi izplačala določen znesek, mora biti med njima izkazano

soglasje, da gre za aro, sicer se razmerje ne podredi pod pravila o ari.«19

Na tej točki pa bi rad izpostavil še en zelo zanimiv primer, na katerega sem naletel tekom

raziskovanja različnih sodnih odločitev, s katerim se je ukvarjalo Višje sodišče v

Ljubljani v zadevi VSL Sodba III Cp 942/2015 z dne 3. 6. 2015. Sega na več področij in

bi ga lahko umestil v različna poglavja tega diplomskega dela, ker pa njegovo bistvo

zadeva ločevanje are od avansa, sem se odločil, da ga omenim tukaj. Obenem lahko tudi

poudarim, da je ara zakonsko urejen institut, zato se pri obravnavanju tovrstnih vprašanj

uporabljajo pravila OZ. V omenjeni zadevi sta se stranki jasno in nedvoumno dogovorili

za določen znesek kot aro (v smislu 64. člena OZ), ki je bil tudi izročen. Ker pa ima

dogovor o ari akcesoren značaj,20 je veljavno sklenjen le, če je veljavno sklenjena

pogodba, za utrditev katere je bila ara dana. V tem primeru pogodba ni bila (veljavno)

sklenjena, zato sodišče s sledečimi besedami pojasni, zakaj omenjeni znesek – ki je bil

sicer jasno opredeljen kot ara – v resnici ne predstavlja are, temveč predujem (avans):

»Termin ara je pravni pojem in se veljavnost dogovora o ari vedno presoja v luči

zakonskih določb, ne glede na poimenovanje strank.«21 Nadalje sodišče še logično in na

podlagi povedanega po moji oceni pravilno sklene, da tudi sankcij iz 65. člena OZ, ki

veljajo za (veljavno) aro, v tem primeru ni mogoče uporabiti. Dodamo lahko, da čeprav

je med strankami ara jasno dogovorjena (kar je eden od pogojev za njeno veljavnost), to

še ne pomeni, da je pogodba veljavno sklenjena. Za veljavnost are je vselej potrebna tudi

veljavna (glavna) pogodba, več o tem pa v naslednjem poglavju o akcesorni naravi are.

18 B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 139. 19 V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 184. 20 Nekaj malega je o tem že bilo povedanega v uvodu, več pa je moč najti v poglavju 2.2. »AKCESORNA

NARAVA ARE«. 21 Glej 8. točko obrazložitve obravnavane zadeve.

Page 13: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

7

2.2. AKCESORNA NARAVA ARE

V razpredanjih zgoraj je o akcesornosti in akcesorni naravi are nekaj malega že bilo

povedanega. Akcesornost je bistvena značilnost are, zaradi česar je veljavnost are odvisna

od glavne obveznosti. To pomeni, da če glavna obveznost ni veljavna, tudi dogovor o ari

ni veljaven in mora stranka, ki je aro prejela, prejeto drugi stranki vrniti. »Če temeljni

posel ni veljavno sklenjen (na primer v predpisani obliki, ta pa je določena kot pogoj za

veljavnost posla), a je bila kljub temu dana ara, jo mora stranka vrniti. Akcesornost se

kaže tudi v tem, da je v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti stranka do are

upravičena le, če nasprotna stranka odgovarja za neizpolnitev pogodbe.«22

Ta lastnost are je v sodni praksi slovenskih sodišč dosledno upoštevana. Tako Vrhovno

sodišče v zadevi Sodba II Ips 261/1996 z dne 8. 1. 1998 obrazloži, da je za veljavnost are

značilno, da je odvisna od temeljne pogodbe in da če temeljna obveznost ni veljavna, tudi

ara ni veljavna. V tem primeru je šlo za osnutek kupoprodajne predpogodbe, ki ga stranki

nista podpisali, zato ni bilo zadoščeno pogoju obličnosti. Vrhovno sodišče pojasni, da

pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, s tem pa tudi

akcesorni dogovor o ari ne, kar je popolnoma v skladu z osnovami obligacijskega prava.

V obrazložitvi te zadeve sodišče še pripomni, da ara kot akcesorni posel ne more sanirati

napake v obličnosti glavnega posla.

Če glavna pogodba ni bila (veljavno) sklenjena, potem ima znesek, ki je bil plačan kot

ara, značilnosti izpolnitve brez pravnega temelja. Oseba, ki je ta znesek plačala, ima

pravico zahtevati njegovo vrnitev po pravilih o neupravičeni obogatitvi (glej 1. odstavek

190. člena OZ).23 Takšen primer se je v slovenski sodni praksi že zgodil, in sicer v zadevi

VSL Sodba III Cp 942/2015 z dne 3. 6. 2015.24 Sodišče v obrazložitvi omenjene zadeve

izpostavi, da ob odsotnosti sklenitve (pred)pogodbe znesek, ki je bil plačan kot ara,

dejansko predstavlja (le) predujem za nakup (v konkretnem primeru nepremičnine), do

katerega pa kasneje ni prišlo in ima tako značilnost izpolnitve brez pravnega temelja. V

takem primeru se lahko utemeljeno zahteva samo njegovo povrnitev na podlagi pravil o

neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). N. Plavšak še dodaja,25 da nastane enak položaj

tudi, če je pogodba kasneje razveljavljena ali če je razvezana s soglasjem pogodbenih

strank ali zaradi vzroka, za katerega ne odgovarja nobena pogodbena stranka. Zaradi

akcesornosti are je namreč v vseh teh primerih zaradi prenehanja (glavne) pogodbe

22 V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 186. 23 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

2009, stran 264. 24 O njem je že bilo govora v poglavju 2.1.1. »POMEMBNOST JASNOSTI IN NEDVOUMNOSTI

DOGOVORA O ARI«. 25 N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

2009, stran 264.

Page 14: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

8

prenehal tudi dogovor o ari, s čimer je odpadel pravni temelj (t.j. dogovor o ari) za plačilo

are.

V 10. točki obrazložitve zadeve Sklep II Ip 577/2006 z dne 19. 2. 2009 Vrhovno sodišče

vse povedano zelo lepo povzame: »Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega

pravnega posla, temveč sta njegova veljavnost in pravno učinkovanje odvisna od

veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena. Dogovor o ari je

zato akcesoren in deli pravno usodo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere je bila ara

dogovorjena in plačana. Če je bila pogodba kasneje razveljavljena ali če je razvezana s

soglasjem pogodbenih strank ali zaradi vzroka, za katerega ne odgovarja nobena

pogodbena stranka, zaradi akcesornosti dogovor o ari preneha. S tem odpade pravni

temelj za plačilo denarnega zneska, ki ga je ena stranka dala drugi stranki v znamenje, da

je pogodba sklenjena.«

Postavi se še vprašanje, ali je dogovor o ari možno skleniti pred sklenitvijo (glavne)

pogodbe oziroma kdaj se je možno (veljavno) dogovoriti za aro. N. Plavšak piše, da

»zaradi akcesornosti dogovora o ari veljavnega dogovora o ari ni mogoče skleniti pred

sklenitvijo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere se stranki dogovorita za aro.«26 Sodeč po

tem lahko pogodbeni stranki dogovor o ari torej skleneta hkrati s sklenitvijo pogodbe, v

zvezi s katero sta se dogovorili za aro, možen pa je tudi kasnejši dogovor o ari, če so

izpolnjeni pogoji za spremembo pogodbe (bistveno je seveda soglasje strank). Stranki se

lahko v zvezi z neko pogodbo dogovorita za aro sicer tudi pred sklenitvijo te pogodbe,

vendar taka pogodba ne bo (veljavno) sklenjena, dokler ne bo prej dogovorjena ara tudi

dana, če seveda ni bilo dogovorjeno kaj drugega.

3. ODSTOPNINA IN ARA KOT ODSTOPNINA

Odstopnina (skesnina) in ara kot odstopnina sta v OZ urejeni v členih 67 in 68, torej za

aro (enaka sistematika je bila že v ZOR27). Vseeno pa sem se odločil, da je v svojem

diplomskem delu ne umestim na konec, ker želim že na tem mestu izpostaviti, da je treba

instituta are in odstopnine med sabo ločiti, čeprav sta si na prvi pogled podobna – kar je

med laiki tudi eden od razlogov za njuno zamenjavo. Obenem pa se je pomembno

zavedati, da je tudi dana ara lahko dogovorjen kot odstopnina.28

Temu primerno bi rad najprej poudaril, da se ara pogosto napačno razlaga kot odstopnina

(skesnina) v smislu, da lahko ena stranka odstopi od pogodbe, če aro enostavno prepusti

26 N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

2009, strani 264 in 265. 27 Glej 82. in 83. člen ZOR. 28 M. Juhart v M. Juhart, P. Grilc, Mirko Ilešič, I. Strnad, Zavarovanje in utrditev obveznosti, Pravna praksa,

Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1995, stran 245, piše, da se ara v obliki skesnine dogovarja celo pogosteje

od are.

Page 15: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

9

drugi stranki (oziroma če vrne dvojno aro). Temu ni tako, saj je sklenjene pogodbe treba

spoštovati (glej 3. odstavek 64. člena OZ)29, razen v primeru, ko sta se stranki ob dani ari

dogovorili za pravico odstopa od pogodbe,30 kar ureja 68. člen OZ. V tem primeru se ara

šteje za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe (tista, ki je aro dalo, aro

izgubi, tista, ki je aro prejela, pa mora vrniti dvojno aro). Pravica odstopiti od pogodbe za

ceno izgubljene are mora biti torej dogovorjena in se ne domneva. N. Plavšak s tem v

zvezi piše, da morata pri dogovoru o ari kot odstopnini biti izpolnjeni dve predpostavki,

in sicer, da je bila v zvezi s sklenitvijo pogodbe dogovorjena ter plačana ara in da sta

stranki hkrati s pogodbo ustanovili odstopno pravico (bodisi v korist ene stranke bodisi v

korist obeh strank).31

V zadevi pred Vrhovnim sodiščem Sodba II Ips 397/1999 z dne 29. 3. 2000, se je pojavilo

vprašanje, ali se dejstvo, da sta stranki pravico odstopiti od pogodbe dogovorili ob dani

in sprejeti ari, podvrže pravilom o odstopnini ali ne. Vrhovno sodišče odloči, da v takem

primeru uporaba določb 82. člena ZOR32 o odstopnini ni sprejemljiva in pojasni, da je

bila pravica odstopiti od pogodbe – kot rečeno – dogovorjena ob dani in sprejeti ari, kar

dogovor med strankama zanesljivo uvršča v okvir določb 83. člena ZOR.33 Za odstopnino

je bila dogovorjena ara s pravno posledico, ki sledi iz drugega odstavka navedene

zakonske določbe34 - ta pa je v besedilu med pogodbenima strankama sklenjenega aneksa

izrecno sankcionirana za vsako od pogodbenih strank (v tej konkretni zadevi za toženca

v dolžnosti vrnitve dvojne are v primeru odstopa od pogodbe). Povedano je skladno s

teoretičnimi razpredanji zgoraj. Ara je bila namreč dogovorjena kot odstopnina s

posledico, ki bi jo odstop od pogodbe prinesel stranki, ki bi odstopila.

Bistvena razlika med odstopnino in aro kot odstopnino je v tem, da se ara kot odstopnina

izroči nasprotni stranki ob sklenitvi pogodbe. Kasneje se v primeru odstopa bodisi pusti

pri stranki, ki je aro prejela, ali pa le-ta vrne dvojno aro (odvisno od tega, v korist katere

od strank je bila dogovorjena možnost odstopa od pogodbe). Na drugi strani se odstopnino

izroči kasneje, t.j. ob odstopu od pogodbe. To pomeni, da se pogodbeni stranki dogovorita

za znesek, ki ga mora stranka, za katero je dogovorjena pravica odstopa od pogodbe,

izročiti drugi stranki (hkrati z izjavo o odstopu – več o tem ob koncu tega poglavja), v

kolikor želi odstopiti od pogodbe. Iz tega sledi, da se ara kot odstopnina, če ne pride do

29 »Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro

drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.« 3. odstavek 64. člena

OZ. 30 Če se pogodbeni stranki nista o tem posebej dogovorili, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od

pogodbe, s tem da pusti aro drugi stranki. Prav tako ne more tega storiti druga stranka, s tem da vrne dvojno

aro. M. Geč-Korošec, Pravna razmerja v blagovnem prometu, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana,

1988, stran 44. 31 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

2009, stran 266. 32 Danes 67. člen OZ (vloga odstopnine). 33 Danes 68. člen OZ (ara kot odstopnina). 34 Danes 2. odstavek 68. člena OZ.

Page 16: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

10

odstopa katere od strank od pogodbe, všteje v izpolnitev oziroma vrne, kar za odstopnino

logično ne velja.

Pred leti je bilo v zadevi VSJ Rev 192/7035 za prodajalca neke nepremičnine dogovorjeno,

da lahko odstopi od pogodbe, če plača dvojni znesek are. Vprašanje je, ali gre v takem

primeru za (običajno) aro ali za aro kot odstopnino. Odločitev v navedeni sodni odločbi

se je glasila tako: »Če se stranki dogovorita, da sme prodajalec odstopiti od pogodbe o

prodaji nepremičnine proti plačilu dvojnega zneska are, ima ara pomen skesnine

(odstopnine).« To se mi zdi smiselno in razumno. V nasprotnem primeru prodajalec

namreč ne bi smel kar odstopiti od pogodbe s tem, da bi nasprotni stranki prepustil dvojno

aro. Takšno vprašanje se je že večkrat pojavilo pred sodišči, tudi v zadevi Sodba II Ips

205/1996 z dne 10. 12. 1997. Sodišče je seveda odločilo, da določba 3. odstavka 79. člena

ZOR36 pomeni to, da se pogodbi nezvesta stranka ne more rešiti svoje izpolnitvene

obveznosti s tem, da drugi stranki pusti aro oz. ji vrne dvojno aro. Več o tem pa v

nadaljevanju.37

Povzamemo lahko, da se ara kot odstopnina od same are razlikuje po tem, da lahko v

primeru, ko gre za aro kot odstopnino, vsak od pogodbenikov – dajalec ali prejemnik are

– odstopi od pogodbe, ne glede na njegov odnos do izpolnitve pogodbe, t.j. ne glede na

to, ali je kriv ali ni kriv za neizpolnitev pogodbe.38

Odstopnina pa je od are ločen institut. Je določen znesek denarja ali druga premoženjska

korist (zakon predmeta odstopnine ne določa) za katero se pogodbeni stranki dogovorita,

da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če to prepusti

nasprotni stranki.39 Na podlagi dogovora o odstopnini ima torej ena stranka ali vsak od

njiju pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino. Za razliko od are odstopnina ni

realen kontrakt, ker se ne izroči takoj ob sklenitvi pogodbe. V teoriji srečamo ločena

stališča o tem, ali odstopnina obveznost utrjuje ali rahlja,40 kar pa niti ni bistveno, saj

namen tega poglavja ni razpredanje o učinkih odstopnine, temveč zgolj predstavitev

instituta odstopnine skozi prizmo njegovega ločevanja od are.

35 Objavljeno v J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

Lesce 2001, stran 70. 36 Danes 3. odstavek 64. člena OZ. 37 Glej 5. poglavje »NEIZPOLNITEV POGDBE IN IZBIRA SANKCIJ«. 38 Povzeto po J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

Lesce 2001, stran 70. 39 Glej 1. odstavek 67. člena OZ. 40 Vesna Kranjc piše, da odstopnina ne utrjuje pogodbenih obveznosti, ampak jih rahlja (glej V. Kranjc,

Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 186). Nasprotno temu Boris Strohsack

ponudi mnenje, da tudi odstopnina vsaj posredno rabi utrditvi obveznosti, saj če stranki ne bi želeli utrditi

obveznosti, odstopnine ne bi dogovorili (glej B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja

II: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998,

stran 143).

Page 17: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

11

Zdaj ko vemo, kaj odstopnina je, je treba povedati, da mora stranka, ki ima pravico

odstopiti od pogodbe, dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu.41 Če stranka, ki ima

pravico odstopiti od pogodbe (upravičena stranka), izjavi drugi stranki, da bo dala

odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe.42 To pa lahko stori – če se nista

dogovorili drugače – dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev njene obveznosti.43

Pravica odstopiti od pogodbe pa preneha tudi, če upravičena stranka začne izpolnjevati

svoje pogodbene obveznosti ali sprejemati izpolnitev od druge stranke.44

Za konec ne škodi izpostaviti še ene starejše sodne odločitve v zadevi VGS Sl 1121/7045,

kjer da sodišče vedeti, da če sta se stranki dogovorili za odstopnino (skesnino), pa ena

stranka odstopi od pogodbe, ima pogodbi zvesta stranka pravico do dogovorjene

odstopnine (skesnine) ne glede na to, ali je pretrpela škodo in imela stroške v zvezi z

odstopom ali ne.

4. ARA IN PREDPOGODBA

Predpogodba (pactum de contrahendo, preliminarna pogodba) je pogodba, s katero se

stranki obvežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo. Predmet izpolnitve predpogodbe je

sklenitev glavne pogodbe.46 Urejena je v 33. členu OZ. V slovenskem pravu je določeno,

da predpisana oblika glavne pogodbe velja tudi za predpogodbo (če je oblika pogoj za

veljavnost pogodbe)47 in da predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne

pogodbe48 (te so seveda odvisne od pogodbenega tipa glavne pogodbe), kar pomeni, da

morata stranki o bistvenih sestavinah glavne pogodbe soglašati že v predpogodbi.

Vprašanja možnosti dogovora o ari v zvezi s predpogodbo OZ ne ureja (niti ga ne

predvideva niti ga ne prepoveduje). To izpostavljajo domala vse sodne odločbe, ki se

ukvarjajo s to problematiko. Tako na primer v zadevi VSM Sodba I Cp 1071/2013 z dne

10. 12. 2013 sodišče pove, da »OZ sicer ne predvideva dogovora o ari ob sklenitvi

predpogodbe, ga pa tudi ne prepoveduje«. Verjetno so tudi zato zapisi v različnih pravnih

učbenikih in monografijah o tej temi precej skopi, kar je morda vsaj spočetka dajalo

sodiščem dokaj proste roke pri svojih odločitvah in njihovih obrazložitvah.

Sodna praksa se je glede vprašanja, ali zakon (nekoč ZOR, danes OZ – njune relevantne

določbe se bistveno ne razlikujejo) dovoljuje ali prepoveduje utrditev obveznosti iz

41 Glej 3. odstavek 67. člena OZ. 42 Glej 2. odstavek 67. člena OZ. 43 Glej 4. odstavek 67. člena OZ. 44 Glej 5. odstavek 67. člena OZ. 45 Objavljeno v J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

Lesce 2001, stran 70. 46 Glej 1. odstavek 33. člena OZ. 47 Glej 2. odstavek 33. člena OZ. 48 Glej 3. odstavek 33. člena OZ.

Page 18: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

12

predpogodbe z aro, ustalila s sprejetjem pravnega mnenja na občni seji VSS decembra

1997,49 v skladu s katerim se lahko pogodbene stranke ob sklenitvi predpogodbe veljavno

dogovorijo o ari. Argument sprejetega pravnega mnenja je sledeč. Predpogodba je

posebna vrsta pogodbe o tem, da bo sklenjena glavna pogodba. Pravni učinek je torej v

obveznosti skleniti pogodbo. Pri njej še ne pride do premika premoženja ali do kakšnih

drugih neposrednih učinkov. Je potemtakem pogodba, le da posebne vrste. Navzlic tej

njeni naravi pa ni videti razloga, zakaj ne bi bil veljaven dogovor o ari hkrati z njeno

izročitvijo, če stranki posebej želita bodisi dokaz, da je predpogodba sklenjena, bodisi

zavarovanje, da bo izpolnjena, se pravi, da bo glavna pogodba sklenjena.50

Do takšnih zaključkov je namreč nedolgo pred tem prišlo Vrhovno sodišče v zadevi

Sodba II Ips 371/1996 z dne 25. 9. 1997, na katero se (med drugimi) obravnavano pravno

mnenje tudi nanaša. V tej zadevi sta se stranki v zvezi s predpogodbo dogovorili o ari.

Dogovor je bil sklenjen v obojestransko korist – tako za kupca kot prodajalca.

Dogovorjena je bila tudi za oba primera, ko se ara zadrži ali vrne dvojna ara, vendar le,

če ne pride do sklenitve glavne pogodbe po krivdi enega ali drugega (kar tudi sicer določa

zakon)51. Kot smo povedali zgoraj, je sodišče odločilo, da je tak dogovor v zvezi s

predpogodbo veljaven.52

Rad pa bi izpostavil, da takšen pogled kot kaže ni bil vedno povsem uveljavljen oziroma

vsi niso bili vedno takšnega mnenja (razumljivo, kajti sicer bi tudi sodnih odločitev na to

temo bilo manj in verjetno tudi ne bi bilo potrebe po sprejetju omenjenega pravnega

mnenja). B. Strohsack je namreč povzel obrazložitev Sodbe VS SRS II Ips 162/79 z dne

24. 4. 198053, v kateri je bilo odločeno, da je dogovor o ari nezdružljiv s predpogodbo.

Argumentirano je bilo s tem, da se je o ari mogoče sporazumeti le pri definitivnih

pogodbah, saj bi naj bil smisel are v tem, da dokazuje sklenjeni posel in obenem

zagotavlja njegovo izpolnitev. O predpogodbi pa ni mogoče govoriti tudi zato, še piše,

ker bi se po tedaj veljavnem pravilu par. 963 ODZ stranki v predpogobi morali kot o

bistveni sestavini dogovoriti tudi o roku, v katerem naj bi sklenili dokončni dogovor.54

Da takšno prepričanje ni več aktualno, kaže še ena nekoliko novejša zadeva Sklep II Ip

577/2006 z dne 19. 2. 2009, v kateri so se pogodbene stranke prav tako s predpogodbo

49 Pravno mnenje, občna seja VSS, Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih sodišč, v:

Pravna mnenja, 2/97, 16. 12. 1997, stran 6. 50 Povzeto po Pravno mnenje, občna seja VSS, Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih

sodišč, v: Pravna mnenja, 2/97, 16. 12. 1997, stran 6. 51 Glej 65. člen OZ. 52 V danem primeru sta se stranki kasneje sicer dogovorili, da predpogodbo razdreta. Sodišče je odločilo,

da toženec ni upravičen zadržati prejete are in pojasnilo, da sporazum o razdrtju pogodbe izključuje

sklepanje o tem, da bi šlo za krivdo tožnika, da ni bila sklenjena glavna pogodba. Le v takšnem primeru bi

namreč smel toženec po 4. členu omenjene predpogodbe obdržati aro. 53 Objavljeno v B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in

druge neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140 54 Povzeto po B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140.

Page 19: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

13

dogovorile o ari. Vrhovno sodišče je v skladu s povedanim zgoraj njihov dogovor

označilo kot veljaven. Dogovor je bil sklenjen v obojestransko korist, saj so se stranke

sporazumele, da sme v primeru, ko je za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožeča stranka,

ki je dala aro, tožena stranka le-to obdržati (konkretno v 11. členu predpogodbe); tožena

stranka pa mora tožeči stranki v primeru, če ne bi hotela skleniti prodajne pogodbe (torej

glavne pogodbe, za sklenitev katere je bila sklenjena predpogodba), vrniti dvojno aro.

Če stranka iz predpogodbe, ki je zavezana k sklenitvi glavne pogodbe, sklenitev pogodbe

odkloni, je drugi stranki zagotovljeno pravno varstvo, saj lahko s tožbenim zahtevkom

zahteva sklenitev glavne pogodbe. Velja spomniti tudi na to, da je na podlagi

predpogodbe mogoč le zahtevek na sklenitev pogodbe, ne pa zahtevek za izpolnitev tiste

obveznosti (iz glavne pogodbe), ki je sicer v predpogodbi že določena.55 V kolikor je ob

sklenitvi predpogodbe torej dogovorjena ara, to samo pomeni večjo trdnost sklenjenega

dogovora in posledično večjo verjetnost izpolnitve sklenjene predpogodbe (t.j. da bo

sklenjena pogodba). Vse to sledi temeljnemu načelu prostega urejanja obligacijskih

razmerij, po katerem udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, v kolikor ni to v

nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.56 Dogovor o ari v zvezi s

predpogodbo seveda ne more biti nasproten ustavi; zakonske določbe, ki urejajo aro, niso

kogentne narave; dogovor o ari (četudi v zvezi s predpogodbo) pa tudi ne nasprotuje

moralnim načelom.

5. NEIZPOLNITEV POGODBE IN IZBIRA SANKCIJ

Pomembnost dogovora o ari se še posebej pokaže pri neizpolnitvi pogodbe, za katero je

odgovorna ena izmed strank.57 V tem primeru pride v poštev 65. člen OZ, ki določa

sankcije, med katerimi lahko izbira pogodbi zvesta stranka. V sodni odločbi VSK Sklep

Cpg 369/2015 z dne 31. 3. 2016 sodišče temu primerno pove, da je v primeru, ko do

realizacije pogodbe ne pride, treba ugotavljati, katera od strank je za to odgovorna, t.j.

katera ni pravočasno in pravilno izpolnila dogovorjenih obveznosti.

Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala:

- Opcija 1: Prejemnik are lahko zahteva izpolnitev, če je še mogoča, in odškodnino

za zamudo (v tem primeru se ara všteje v izpolnitev ali vrne)

55 Povzeto po V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 125 in 126. 56 Glej 3. člen OZ. 57 Za kršitev pogodbene obveznosti odgovarja stranka, ki ni pravočasno in pravilno izpolnila svoje

obveznosti. Te odgovornosti se lahko razbremeni samo, če dokaže, da je vzrok za kršitev dogodek oziroma

ravnanje tretje osebe, ki je zunaj njene sfere, ali ravnanje druge pogodbene stranke (upnika) ali drug vzrok,

ki izvira iz sfere upnika. Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del,

GV založba, Ljubljana, 2009, stran 267.

Page 20: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

14

- Opcija 2: Prejemnik are lahko razveže pogodbo in zahteva odškodnino (za to se

bo odločil, če bo odškodnina večja od are; ara se bo namreč vštela v odškodnino

ali vrnila)

- Opcija 3: Prejemnik are lahko razveže pogodbo in obdrži aro (za to se bo odločil,

če je ara večja od morebitne odškodnine)

Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro prejela:

- Opcija 1: Dajalec are lahko zahteva izpolnitev, če je še mogoča, in odškodnino za

zamudo (v tem primeru se ara všteje v izpolnitev ali vrne)

- Opcija 2: Dajalec are lahko razveže pogodbo in zahteva odškodnino (prejemnik

are mora aro tudi vrniti)

- Opcija 3: Dajalec are lahko razveže pogodbo in zahteva vrnitev dvojne are (za to

se bo odločil, če je ara večja od morebitne odškodnine)58

Če je pogodba razvezana na podlagi sporazuma strank, pravila o ari ne pridejo v poštev.

Za začetek bi rad predstavil sledeč zanimiv sodni primer. V zadevi Sodba II Ips 483/1994

z dne 24. 1. 1996 je toženka (prejemnica are) vse izvode veljavno sklenjene pisne

pogodbe uničila in zatem vrnila tožniku (dajalcu are) enojno aro. Pojavilo se je vprašanje,

ali je v danem primeru šlo za veljavno razvezo pogodbe. Sodišče je odločilo, da je

prejemnica are enostransko odstopila od pogodbe in da pogodba ni bila sporazumno

razvezana, iz česar sledi, da je odgovorna za neizpolnitev pogodbe. To pa pomeni, da ima

na podlagi prej povedanega dajalec are pravico, da izbere sankcijo (v konkretni zadevi je

od prejemnice are upravičeno zahteval vrnitev dvojne are).

Zadeva Sodba II Ips 205/1996 z dne 10. 12. 1997 je bila v dosedanjem delu tega

diplomskega dela že omenjena. Ugotovljeno je bilo, da se pogodbi nezvesta stranka ne

more rešiti izpolnitve svoje obveznosti s tem, da drugi stranki pusti aro oz. ji vrne dvojno

aro – seveda v kolikor ni dogovorjeno kaj drugega. To potrjujejo tudi odločitve v ostalih

podobnih primerih. V enem od teh (Sodba II Ips 728/1995 z dne 20. 2. 1997) je bila med

tožnikom (kupcem) in tožencem (prodajalcem) sklenjena kupoprodajna pogodba, v

znamenje sklenitve katere je kupec prodajalcu izročil aro. Do izpolnitve pogodbe s strani

prodajalca ni prišlo, zato se je kupec odločil, da bo od prodajalca zahteval vrnitev dvojne

are. Postavilo se je vprašanje, ali je bilo to upravičeno. Sodišče je ugotovilo, da je za

neizpolnitev pogodbe resnično bil kriv prodajalec, zato je bil kupčev zahtevek za vrnitev

vojne are utemeljen. Poudarilo je namreč, da ima pravico izbire med zgoraj navedenimi

tremi možnostmi stranka, ki je pogodbi zvesta, to pa je v tem primeru bil kupec.

Pred Vrhovnim sodiščem se je v zadevi Sklep II DoR 70/2014 z dne 17. 4. 2014 postavilo

zanimivo vprašanje. Prvega toženca (mož) je zanimalo, ali je on kot prodajalec dolžan

58 Enkratno aro, t.j. tisto, ki jo je prejel, mora prejemnik tako ali tako vrniti; poleg tega pa bo v tem primeru

namesto odškodnine moral plačati še enkrat toliko, kolikor je znašala ara.

Page 21: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

15

tožnici kot kupki vrniti izročeno aro tudi v primeru, ko prejeto aro njegova

nepremičninska posrednica (na podlagi nične medsebojne pogodbe o posredovanju pri

prometu z nepremičninami) nezakonito zadržuje in je noče izročiti niti svoji pogodbeni

stranki (torej njemu, tožencu) niti tožnici, od katere je prejela aro za račun toženca in

katera zdaj od toženca zahteva vrnitev dvojne are. Sodišče je odločilo, da njegova

nepremičninska posrednica (kot druga toženka v prej obravnavani zadevi) ni bila

pogodbena stranka, zato ni odgovorna za vrnitev are, čeprav je bila ara nakazana na njen

račun. Ne glede na to, da je prvi toženec naložil drugi toženki (svoji posrednici), da

prejeto aro vrne tožnici, gre v tem primeru za njuno notranje razmerje, dodaja Vrhovno

sodišče. Zakaj druga toženka zadržuje prejeto aro, pa je za odločitev v tej zadevi povsem

nepomembno, še zaključi. Iz tega lahko povzamemo, da mora prejeto aro vselej vrniti (za

kršitev pogodbe odgovorna) stranka pogodbe, ne glede na to, pri kom ara dejansko je.

V zadevi VSL Sodba I Cp 1190/2014 z dne 11. 6. 2014 je bila med tožečo stranko (kupec)

in toženo stranko (prodajalec) sklenjena kupoprodajna pogodba za neko nepremičnino,

kupec pa je prodajalcu tudi izročil aro. Posel je na koncu propadel, ker kupec ni plačal

kupnine, zato je prodajalec aro obdržal (kot pogodbi zvesta stranka je torej imel pravico

izbrati sankcijo). Kupec je prodajalca tožil in postavilo se je vprašanje, ali je prodajalec s

tem, ko je enostavno obdržal aro, ravnal pravilno ali ne. Sodišče je odločilo, da je to storil

upravičeno, kar je v skladu z vsem, kar smo povedali zgoraj. Sodišče v tej zadevi sicer še

izpostavi, da vrnitev are v njeni višini, kot je ta bila plačana, pride v poštev v primeru, ko

nobena od strank ni odgovorna za neizpolnitev pogodbe. V takem primeru se ara namreč

vrača po pravilih verzije, kar je tudi po mojem mnenju pravilna razlaga.

5.1. PRI DELNI IZPOLNITVI OBVEZNOSTI

Zgolj na kratko se bom dotaknil še primera, ko pride do delne izpolnitve obveznosti

(oziroma z drugimi besedami dolžnik dela svoje obveznosti ne izpolni). 1. odstavek 66.

člena OZ določa, da pri delni izpolnitvi obveznosti upnik ne sme obdržati are, temveč

lahko zahteva bodisi izpolnitev preostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude

bodisi povrnitev škode zaradi nepopolne izpolnitve. Ara se v obeh primerih všteje v

odškodnino in je, kot rečeno, upnik ne sme kar obdržati namesto odškodnine – to je

pravno logično, saj pogodba v omenjenih situacijah ni razvezana. To tudi da vedeti, da

ima ara učinke pogodbene kazni zaradi neizpolnitve. Če pa je zaradi (delne) neizpolnitve

pogodba razvezana, kar ureja 2. odstavek 66. člena OZ, se normalno gledajo določbe 65.

člena OZ. Upnik mora v takem primeru vrniti tisto, kar je že prejel kot delno izpolnitev.

Seveda mora biti druga stranka odgovorna za (delno) neizpolnitev pogodbe.

Page 22: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

16

6. PREVELIKA ARA

V 4. odstavku 65. člena OZ, ki ureja posledice neizpolnitve pogodbe zaradi odgovornosti

ene od strank, je določeno, da sme sodišče na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati

pretirano veliko aro. Vidimo, da je bistveno dvoje: 1) zmanjšanje are mora zainteresirana

stranka zahtevati in 2) da bo sodišče aro dejansko zmanjšalo, mora biti le-ta neprimerno

(nesorazmerno) velika.

Pri pojmu pretiranosti are gre za dejansko vprašanje, ki zadeva predvsem razmerje med

aro in vrednostjo predmeta obveznosti (kot objektivnega merila) pa tudi druge okoliščine

vsakega konkretnega primera, pojasni Vrhovno sodišče v zadevi Sodba II Ips 224/96 z

dne 5. 6. 1997, ki je zelo dober dokaz povedanemu. Opis primera je sledeč. Tožnica

(kupka) je ob sklenitvi pogodbe za nakup enoinpolsobnega stanovanja, za katerega je bila

dogovorjena kupnina 40.000 DEM, nasprotni stranki (tožencu, prodajalcu) izročila aro v

višini 5.000 DEM. Do izpolnitve pogodbe ni prišlo iz razloga na strani kupke (ki do

dogovorjenega roka prodajalcu ni plačala celotne kupnine). Prodajalec je zato prejeto aro

zadržal, kupka pa je uveljavljala pretiranost are. Zahtevala vrnitev 2.000 DEM od sicer

prvotno danih 5.000 DEM. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je dana ara sorazmerna s

kupnino 40.000 DEM, zaradi česar je kupkin tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge

stopnje pa je upoštevajoč vse okoliščine primera, pa tudi premoženjske in družinske

razmere kupke (štirje mladoletni otroci, reševanje stanovanjskega vprašanja in finančna

zagata), njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Revizijsko sodišče v zvezi s tem še

ugotavlja, da so na področju kupoprodajnih razmerij, katerih predmet so bila stanovanja,

sodišča večkrat zavzela stališče, da je primerna ara od 5 do 10 % kupnine.

»Kolikšna naj bo ara, zakon ne določa niti v dispozitivni obliki – vse je prepuščeno

pogodbenima strankama. Toda sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke (ne pa po

uradni dolžnosti) zmanjšati pretirano veliko aro, kar je odraz načela enake vrednosti

dajatev.«59 Takšna ureditev ni prav nič novega. Pred leti je v sodni odločbi VSJ Rev

192/7060 sodišče poudarilo, da za pogodbene stranke ni omejitve glede višine are, sodišče

pa sme zmanjšati znesek, ki naj bi ga bila dolžna ena stranka plačati drugi. Dodalo je, da

to velja tudi v primeru, ko je ara dogovorjena kot skesnina.

V še eni zadevi – Sodba II Ips 825/1994 z dne 24. 4. 1996 – sodišče poudari, da sodišče

na ugovor stranke presoja predvsem sorazmerje med pogodbeno vrednostjo ter višino are

in ocenjuje zatrjevano pretiranost s te strani, poleg tega pa ocenjuje tudi druge okoliščine

primera. V dani zadevi je bila med strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za nakup

stanovanja in dogovorjena ara v višini 3.000 DEM, kar je predstavljalo 13 % kupnine, ki

59 B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 141. 60 Objavljeno v J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

Lesce 2001, stran 68.

Page 23: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

17

jo je tožnica (kupka) plačala toženi stranki (prodajalki). Do izpolnitve ni prišlo zaradi

razlogov na strani kupke. Drugostopenjsko sodišče je aro znižalo na 5 % kupnine in

odločilo, da mora prodajalk kupki vrniti, kolikor je prejela več saj naj bi po njegovem

pojmovanju višja ara predstavljala pretirano korist glede na vrednost stanovanja.. Na

revizijski stopnji je bilo sporno samo vprašanje višine are. Vrhovno sodišče odloči, da je

znižanje are na 5 % kupnine v tem primeru bila pravilna odločitev, kar pojasni za

naslednjimi razlogi. Kupki ni bilo mogoče pripisati krivdnega ravnanja za neizpolnitev

pogodbe, saj od pogodbe ni odstopila, ker bi tako želela, ampak zato, ker ji ni uspelo

pravočasno zbrati kupnine, glede na to, da je imela prihranke na vezani vlogi. Upoštevati

je treba tudi njeno prizadevanje, da bi prodajalk odvrnila morebitne škodne posledice, s

tem ko je iskala novega kupca. Dodaja še, da je treba imeti v mislih tudi okoliščino,

ugotovljeno na prvi stopnji, da je tudi prodajalka prispevala k temu, da se spor ni rešil

sporazumno s prodajo drugemu kupcu.

Page 24: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

18

7. SKLEP

Institutov za utrditev pogodbenih obveznosti je veliko, namen tega diplomskega dela pa

je bil ob ponazoritvi različnih sodnih odločitev slovenskih sodišč predstaviti aro kot enega

izmed njih. Sodnih odločitev – tako Vrhovnega kot višjih sodišč – je na to temo kar precej.

Sprva sem jih poiskal in zbral na enem mestu, nakar sem jih razvrstil glede na

problematiko, ki zadeva bistvo posamezne odločitve, nato pa sem jih sistematično umestil

v pričujoče diplomsko delo in dane probleme ter odločitve opisal ozirom analiziral ter

njihovo argumentacijo uporabil pri razlagi različnih pojmov.

Tako smo lahko spoznali, da slovenska sodišča akcesorno naravo are pri svojih odločitvah

dosledno upoštevajo, kar je sicer pričakovano, saj razumevanje pojma akcesornosti sodi

med osnove obligacijskega prava. Na podlagi obravnavanega smo še enkrat več ugotovili,

kako pomembno je, da so dogovori med strankami jasni in nedvoumni – v nasprotnem

primeru se lahko pripeti, da stranki (ali vsaj ena od njiju) mislita, da je bila dogovorjena

ara, v resnici pa gre za avans. Veliko sporov se namreč zgodi ravno zaradi nenatančne

opredelitve s strani strank ali njihovega napačnega razumevanja predmeta dogovora, pri

čemer ni ara nobena izjema. Spoznali smo, da je poznavanje temeljnih institutov, ki se v

praksi pojavljajo pri sklepanju pogodb, lahko ključnega pomena, saj smo videli, da pride

do različnih učinkov, če je med strankami dogovorjena na primer ara ali če je dogovorjena

odstopnina.

Marsikomu se morda zdi zanimivo, da je institut are združljiv s predpogodbo, in na prvi

pogled odgovor na vprašanje njune združljivosti res ni samoumeven. Vendar sodišča (na

čelu z Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) pri svojih odločitvah prepričljivo in

dosledno pojasnijo, zakaj temu vendarle je tako.

Predvidevanje, da je največ sporov povezanih s sankcijami in njihovo izbiro, je

pričakovano in tudi upravičeno. Večina sporov na sodiščih na sploh zadeva (ne)izpolnitev

dogovorjenega, kar je tudi pri ari neločljivo povezano s sankcijami. Kot je bilo razloženo

v tem diplomskem delu, je tukaj potrebno razumevanje različnih možnosti, ki jih ima

stranka glede na svoj položaj v zvezi z aro in izpolnitvijo dogovorjene obveznosti, saj je

od tega odvisno, kakšne so možne sankcije in katera stranka lahko med njimi izbira. Na

koncu smo še ugotovili, da je sicer s soglasjem dogovorjena ara lahko prevelika in da jo

sodišče na zahtevo zainteresirane stranke ob upoštevanju konkretnih okoliščin lahko

zmanjša.

Page 25: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

19

8. BIBLIOGRAFIJA

8.1. LITERATURA

8.1.1. Knjige

Cigoj Stojan, Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike

Slovenije, 2003.

Geč-Korošec Miroslava, Pravna razmerja v blagovnem prometu, Časopisni zavod Uradni

list SRS, Ljubljana, 1988.

Juhart Miha, Grilc Peter, Ilešič Mirko, Strnad Igor, Zavarovanje in utrditev obveznosti,

Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1995.

Kranjc Vesna, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006.

Plavšak Nina, Juhart Miha, Vrenčur Renato, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba,

Ljubljana, 2009.

Strohsack Boris, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo

in druge neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.

Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso,

Založba Oziris, Lesce 2001.

8.1.2. Članki

Ilešič Marko, Denar in pravo, v: Podjetje in delo - 1997, številka 6-7, Gospodarski

vestnik, 15. 10. 1997, strani 651-661.

Vrenčur Renato, Ara – zavarovanje v prometu z nepremičninami, v: Pravna praksa - 2005,

številka 7, GV Založba, 24. 2. 2005, strani 11-12.

8.2. VIRI

Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16

– odl. US.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 – odl.

US, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 – ZPlaP in 87/02 –

SPZ

Page 26: UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

20

8.2.1. Sodna praksa

Sodba II Ips 483/1994 z dne 24. 1. 1996

Sodba II Ips 825/1994 z dne 24. 4. 1996

Sodba II Ips 728/1995 z dne 20. 2. 1997

Sodba II Ips 224/96 z dne 5. 6. 1997

Sodba II Ips 371/1996 z dne 25. 9. 1997

Sodba II Ips 205/1996 z dne 10. 12. 1997

Sodba II Ips 261/1996 z dne 8. 1. 1998

Sodba II Ips 397/1999 z dne 29. 3. 2000

Sodba II Ips 847/2005 z dne 13. 3. 2008

Sklep II Ip 577/2006 z dne 19. 2. 2009

Sodba II Ips 551/2009 z dne 21. 7. 2010

Sklep II DoR 70/2014 z dne 17. 4. 2014

VSM Sodba I Cp 1071/2013 z dne 10. 12. 2013

VSL Sklep in sodba I Cp 2381/2013 z dne 2. 4. 2014

VSL Sodba I Cp 1190/2014 z dne 11. 6. 2014

VSL Sodba III Cp 942/2015 z dne 3. 6. 2015

VSL Sklep I Cpg 946/2015 z dne 30. 9. 2015

VSL Sodba I Cpg 103/2016 z dne 30. 3. 2016

VSK Sklep Cpg 369/2015 z dne 31. 3. 2016

Sodba VS SRS II Ips 162/79 z dne 24. 4. 1980

VGS Sl 1121/70

VSJ Rev 192/70

Pravno mnenje, občna seja VSS, Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in

drugih sodišč, v: Pravna mnenja, 2/97, 16. 12. 1997, stran 6.