of 26 /26
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA LUKA ŠILC ARA – ANALIZA SODNIH ODLOČITEV Diplomsko delo Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

  • Author
    others

  • View
    0

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede...

  • UNIVERZA V MARIBORU

    PRAVNA FAKULTETA

    LUKA ŠILC

    ARA – ANALIZA SODNIH ODLOČITEV

    Diplomsko delo

    Maribor, 2017

  • UNIVERZA V MARIBORU

    PRAVNA FAKULTETA

    DIPLOMSKO DELO

    ARA – ANALIZA SODNIH ODLOČITEV

    Študent: Luka Šilc

    Študijski program: UNI-B1-PRAVO

    Študijska smer: Pravo, predmet Gospodarsko

    pogodbeno pravo

    Mentorica: Red. prof. dr. Vesna Kranjc, univ. dipl.

    prav.

    Maribor, avgust 2017

  • Najlepše se zahvaljujem prof. dr. Vesni Kranjc za strokovno pomoč, napotke in odzivnost pri

    izdelavi tega diplomskega dela.

    Še posebej bi se rad zahvalil tudi svoji družini za podporo in vse, kar so mi omogočili tekom

    dosedanjega dela študija.

  • POVZETEK

    Diplomsko delo nas seznani z aro skozi različne sodne odločitve slovenskih sodišč. Ara

    predstavlja institut utrditve pogodbenih obveznosti, realni kontrakt in delno izpolnitev

    obveznosti. Gre za določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih

    stvari, ki ga ena stranka izroči drugi v znamenje sklenitve pogodbe. Med strankami mora

    biti jasno in nedvoumno dogovorjena, v nasprotnem primeru je namreč dan avans, in ne

    ara. Ara ni samostojen pravni posel – ena njenih glavnih značilnosti je njena akcesorna

    narava, kar pomeni, da je veljavnost are odvisna od veljavnosti temeljne (glavne)

    pogodbe. Če je ara dogovorjena, pa še ne pomeni, da lahko stranka kar odstopi od

    pogodbe, tako da pusti aro pri drugi stranki oziroma da vrne dvojno aro. To je možno

    zgolj v primeru, ko je bila ara dogovorjena kot odstopnina, to je, ko je bila pravica

    odstopiti od pogodbe za ceno izgubljene are s pogodbo izrecno dogovorjena. Od are

    (oziroma are kot odstopnine) pa je ločen pojem odstopnine (skesnine). Pri odstopnini se

    namreč pogodbeni stranki dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico

    odstopiti od pogodbe, če hkrati z izjavo o odstopu dogovorjeno prepusti nasprotni stranki.

    Aro je možno veljavno dogovoriti tudi v zvezi s predpogodbo. Zakon tega vprašanja ne

    ureja, je pa stališče sodne prakse jasno. Če stranka iz predpogodbe, ki je zavezana k

    sklenitvi glavne pogodbe, sklenitev pogodbe odkloni, je drugi stranki zagotovljeno

    pravno varstvo, saj lahko s tožbenim zahtevkom zahteva sklenitev glavne pogodbe ali se

    posluži sankcij na podlagi dogovorjene are.

    Pomembnost dogovora o ari se še posebej kaže pri neizpolnitvi pogodbe, za katero je

    odgovorna ena izmed strank. V diplomskem delu so na podlagi sodnih odločitev

    prikazane in pojasnjene sankcije in katera stranka ima možnost izbire. Na kratko je tudi

    razloženo, kaj se zgodi v primeru delne izpolnitve obveznosti, za katero je bila

    dogovorjena ara. Poseben problem pa lahko predstavlja prevelika ara, ki jo lahko sodišče

    na zahtevo zainteresirane stranke zmanjša. V takih primerih sodišče presoja primernost

    višine dogovorjene are na podlagi okoliščin konkretnega primera, čeprav upošteva sodno

    prakso, ki narekuje, da ara naj ne bi bila višja od približno 10 % vrednosti predmeta

    oziroma zneska v glavni pogodbi.

    Ključne besede: ara, avans, akcesorna narava, odstopnina, predpogodba, neizpolnitev

    pogodbe, sankcije, prevelika ara

  • ABSTRACT

    This diploma thesis acquaints us with earnest through some judicial decisions of

    Slovenian courts. Earnest represents an institute of consolidation of contractual

    obligations, a real contract and part performance of obligations. It is a sum of money or a

    net quantity of other compensatory material which one party gives to other party as a sign

    that the contract has been concluded. It must be clear and without any doubt between the

    parties that what has been agreed is earnest, otherwise what has been given counts as

    advance, and not earnest. Earnest is not an independent legal transaction – one of its main

    features is its accessory nature, which means that its validity depends on the validity of

    the main contract. If earnest is agreed, this does not mean that one party can withdraw

    from the contract just by leaving earnest to other party or by returning double the earnest.

    This is only possible when earnest has been given as withdrawal money. We must

    distinguish between earnest (or earnest as withdrawal money) and withdrawal money.

    Contracting parties may stipulate that one or both of them has the right to withdraw from

    the contract if, at the same time as declaring the withdrawal, withdrawal money is

    provided.

    Earnest can be agreed upon precontract as well. The law does not provide an answer to

    the question whether earnest can be agreed upon precontract but the case-law is clear

    here. If the party to the precontract who is bound to sign the main contract rejects the

    conclusion of the main contract (i.e. does not perform its obligations), then the other party

    can either request the conclusion of the main contract or choose between the possible

    sanctions based on the agreed earnest.

    The importance of earnest is particularly evident in the case of a non-performance of the

    contract for which one of the parties is responsible. On the basis of judicial decisions, in

    this diploma thesis there are demonstrated and explained possible sanctions and which

    party has an option of choosing between them. It is also briefly explained what happens

    in the case of part performance of obligations. A particular problem can be excessively

    large earnest, which can be reduced by the court at the request of the interested party. In

    such cases, the court assesses the appropriateness of the agreed value of earnest on the

    basis of circumstances of each particular case, but it also takes into account the case-law

    which says that earnest should not exceed 10 % of the value of the object or amount in

    the main contract.

    Key words: earnest, advance, accessory nature, withdrawal money, precontract, non-

    performance of contract, excessively large earnest

  • KAZALO VSEBINE

    1. UVOD ................................................................................................................................... 1

    2. ARA – SPLOŠNO ................................................................................................................. 2

    2.1. ARA ALI AVANS? .......................................................................................................... 4

    2.1.1. POMEMBNOST JASNOSTI IN NEDVOUMNOSTI DOGOVORA O ARI .............. 5

    2.2. AKCESORNA NARAVA ARE ....................................................................................... 7

    3. ODSTOPNINA IN ARA KOT ODSTOPNINA ................................................................... 8

    4. ARA IN PREDPOGODBA ................................................................................................. 11

    5. NEIZPOLNITEV POGODBE IN IZBIRA SANKCIJ ....................................................... 13

    5.1. PRI DELNI IZPOLNITVI OBVEZNOSTI .................................................................... 15

    6. PREVELIKA ARA ............................................................................................................. 16

    7. SKLEP ................................................................................................................................. 18

    8. BIBLIOGRAFIJA ............................................................................................................... 19

    8.1. LITERATURA ................................................................................................................ 19

    8.1.1. Knjige .......................................................................................................................... 19

    8.1.2. Članki .......................................................................................................................... 19

    8.2. VIRI ................................................................................................................................. 19

    8.2.1. Sodna praksa ............................................................................................................... 20

  • 1

    1. UVOD

    Pri sklepanju dogovorov med različnimi strankami že od nekdaj velja, da je sklenjene

    dogovore treba spoštovati, kar ponazarja tudi splošno znani latinski rek »pacta sunt

    servanda«.1 Skozi zgodovino sklepanja pogodb in poslovno prakso pa se je izkazalo, da

    se sklenjenih pogodb ne spoštuje vedno, zato poznamo danes precej institutov za utrditev

    pogodbenih obveznosti – eden izmed njih je tudi ara, ki jo bom predstavil v luči različnih

    sodnih odločitev. Čeprav so nekatere sankcije za kršitev pogodbenih obveznosti zakonsko

    že določene in pod zakonsko določenimi pogoji pripadajo pogodbi zvesti stranki

    neodvisno od morebitnih ostalih dogovorov,2 se stranke pri sklepanju pogodb pogosto

    zatečejo k ostalim institutom, ki utrdijo in zavarujejo tisto, kar je bilo med njimi sklenjeno

    in jim dajo možnost, da se v primeru kršitev s strani nasprotne stranke zatečejo k

    njihovemu uveljavljanju. Razlogov zanje je lahko več (od nezaupljivost med strankami

    do morebitnega oteženega uveljavljanja zakonsko določenih sankcij), kot njihova glavna

    prednost pa se kaže predvsem relativna učinkovitost in hitrost uveljavljanja (na primer:

    stranka aro prejme ob sami sklenitvi pogodbe, zato ji je ob morebitni kršitvi s strani

    nasprotne stranke ni potrebno šele sodno terjati).

    Namen tega diplomskega dela je torej skozi nekatere sodne odločitve predstaviti aro kot

    enega izmed institutov zavarovanja in utrditve pogodbenih obveznosti. Zatorej je

    pomembno vedeti, da ločimo obligacijskopravna in stvarnopravna zavarovanja. Prva

    ustvarjajo učinke med strankami (učinkujejo relativno), druga pa proti vsem (učinkujejo

    absolutno). Obligacijskopravna zavarovanja, med katera sodi tudi ara, ustvarjajo

    obligacije, stvarnopravna zavarovanja pa ustvarjajo stvarne pravice. Glede na povedano

    sledi logičen zaključek, da so slednja načeloma močnejša.

    Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost.

    Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o njeni akcesorni naravi bo v tem

    diplomskem delu še posebej govora), in neakcesorna (tudi abstraktna) zavarovanja. Neko

    zavarovanje je akcesorno, kadar le-to deli usodo temeljnega posla – če denimo temeljni

    posel ni veljaven, tudi akcesoren posel nima veljave; nasprotno pa je zavarovanje

    neakcesorno oziroma abstraktno, če je sredstvo zavarovanja neodvisno od obveznosti iz

    temeljnega posla. Iz tega sledi, da na veljavnost neakcesornega zavarovanja veljavnost

    temeljnega posla nima vpliva. To je pomembno, saj lahko upnik v primeru akcesornega

    zavarovanja uveljavlja ugovore iz temeljnega posla, česar pa ne more storiti, če gre za

    neakcesorno zavarovanje.

    1 Načelo »pacta sunt servanda« pomeni, da so pogodbene stranke po sklenitvi pogodbe zavezane sprejete

    obveznosti izpolniti, kakor je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. 2 Glej 103.-111. člen in 239.-246. člen Obligacijskega zakonika (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št.

    97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US).

  • 2

    To je torej grobi oris zavarovanj oziroma utrditev pogodbenih obveznosti. Kot že rečeno

    se bom v tem diplomskem delu osredotočil zgolj na aro in analizo sodnih odločitev v

    zvezi z njo ter poskusil izpostaviti in s pomočjo sodnih odločb rešiti nekaj pomembnih

    vprašanj, ki se tičejo predvsem ločevanja are od avansa in odstopnine, njene akcesornosti

    in pogoja jasnosti. Sledila bo predstavitev možnosti dogovora o ari v zvezi s predpogodbo

    ter neizpolnitev pogodbe in sankcije, proti koncu pa bo predstavljena tudi pretirano velika

    ara. Pri svojem delu bom uporabil v glavnem dva pristopa, in sicer deskriptivnega in

    analiznega. V teoretičnih razpredanjih bosta uporabljeni metodi deskripcije in

    kompilacije, s katerima bom opisal različne institute (v prvi vrsti seveda aro) in povzel

    dognanja različnih avtorjev. Že iz samega naslova diplomskega dela izhaja, da je njegovo

    bistvo v preučevanju sodnih odločitev, kar pomeni, da se bom v veliki meri poslužil

    metode analize in sinteze. Pri delu pa bosta uporabljeni tudi metoda klasifikacije in

    komparativna metoda.

    2. ARA – SPLOŠNO

    Ara (lat. arrha, ang. earnest) je star in večini subjektov, ki nastopajo v pravnem prometu,

    dobro poznan institut. Urejena je v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ), ki jo

    opredeljuje kot določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari,

    ki ga oziroma jo ena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena,3 in sicer v

    členih 64, 65 in 66; 67. in 68. člen OZ pa urejata odstopnino – prvi vlogo odstopnine (ki

    je poznana tudi kot skesnina), drugi pa primer, ko je ara dogovorjena kot odstopnina.4

    Predmet are je v praksi običajno določen denarni znesek, čeprav je lahko, kot rečeno, njen

    predmet tudi določena količina drugih nadomestnih stvari (pravila so v obeh primerih

    enaka).

    Ara ima trojni pomen, in sicer:

    1. Je institut utrditve pogodbenih obveznosti. Stranke se za aro primarno dogovorijo

    zato, ker želijo svoj dogovor še dodatno zavarovati (po navadi je kupec tisti, ki

    aro izroči prodajalcu, ni pa nujno; kot tudi ni nujno, da gre za kupoprodajno

    pogodbo, kjer je ara sicer najpogostejša). Pomen te funkcije je očiten, ko pride do

    neizpolnitve pogodbe, za katero je odgovorna ena od strank, saj lahko v takem

    primeru pogodbi zvesta stranka uveljavlja bodisi katero od že zakonsko določenih

    sankcij (izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in odškodnino oziroma zamudne

    obresti ali razvezo pogodbe in odškodnino) bodisi lahko obdrži prejeto aro

    3 Glej 64. člen OZ. 4 Pravila o ari in odstopnini v OZ so enaka kot so bila pravila o ari in odstopnini v Zakonu o obligacijskih

    razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), členi 79-83 (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78,

    39/85, 45/89 – odl. US, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 – ZPlaP in 87/02

    – SPZ).

  • 3

    oziroma zahteva vrnitev dvojne are (odvisno, katera stranka je odgovorna za

    neizpolnitev pogodbe).5

    To potrjuje tudi sodna praksa. V zadevi VSK Sklep Cpg 369/2015 z dne 31. 3.

    2016 je sodišče izpostavilo, da ima ara funkcijo utrditve izpolnitve obveznosti, ki

    so jih stranke dogovorile s sklenitvijo pogodbe. Poudarja, da je zato v primeru, ko

    do realizacije pogodbe ne pride, treba ugotavljati, katera stranka je za to

    odgovorna – t.j. katera ni pravočasno in pravilno izpolnila dogovorjenih

    obveznosti.

    S. Cigoj je to ubesedil na sledeč način: »Utrditev obveznosti je v tem, da stranka,

    ki je odgovorna za neizpolnitev obveznosti, znesek are izgubi.«6 Utrditvena

    funkcija are pa se kaže tudi v pravilu, da v kolikor ni dogovorjeno kaj drugega, ne

    more stranka, ki je aro dala, odstopiti od pogodbe s tem, da jo pusti drugi stranki.

    Enako tudi ne more stranka, ki je aro prejela, odstopiti od pogodbe tako, da vrne

    dvojno aro.7 Marko Ilešič sicer piše, da gre pri ari le za delno zavarovanje plačila,

    ker ara ne more znašati celotne vrednosti plačilne obveznosti in kot argument

    navaja, da lahko sodišče preveliko aro tudi zniža.8

    2. Je realni kontrakt. V kolikor je med strankami dogovorjena ara, je pogodba

    sklenjena šele s trenutkom, ko je ara dana (v nasprotnem primeru bi bilo dovolj

    že soglasje, seveda ob upoštevanju vseh ostalih potrebnih predpostavk za

    sklenitev pogodbe).9 Če bi ena stranka drugi zgolj obljubila izročitev are, to ne bi

    imelo pravnih učinkov – sam dogovor o ari torej še ni ara. Realnost kontrakta

    namreč pomeni, »da je pogodba veljavno sklenjena, ko je opravljeno določeno

    realno dejanje.«10

    Povedano se odraža tudi v sodni praksi. Sodišče v zadevi VSL Sodba I Cpg

    103/2016 z dne 30. 3. 2016 opisano lepo povzame rekoč, da dejstvo, da je pogodba

    o plačilu are realen kontrakt, pomeni, da je takšna pogodba veljavna šele, ko je

    ara dana in da samo obljuba ene stranke, da bo drugi stranki aro izročila, nima

    pravnih učinkov. Zanimivo pa je še nekaj in kar mogoče ni samo po sebi očitno,

    zato bi rad to tudi izpostavil. Sodišče namreč dodaja, da to ne pomeni, da je ara

    lahko plačana le z dejansko izročitvijo denarnega zneska! V omenjeni zadevi je

    5 Več o tem v 5. poglavju »NEIZPOLNITEV POGODBE IN IZBIRA SANKCIJ«. 6 S. Cigoj, Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, 2003, stran

    386. Z izgubo zneska are je mišljena bodisi ara, ki je bila dana in jo stranka na ta način izgubi, bodisi vrnitev

    dvojne are, kjer se vrne ara in še enkrat toliko. 7 Povzeto po B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

    neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140. 8 Marko Ilešič, Denar in pravo, v: Podjetje in delo - 1997, številka 6-7, strani 651-661. 9 Stranki morata biti poslovno sposobni, imeti morata pravo voljo, posel mora biti mogoč in dopusten in v

    nekaterih primerih mora biti izjava volje podana v posebni obliki. Glej S. Cigoj, Teorija obligacij: splošni

    del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, 2003, stran 102. 10 R. Vrenčur, Ara – zavarovanje v prometu z nepremičninami, v: Pravna praksa - 2005, številka 7, strani

    11-12.

  • 4

    tožena stranka priznala, da je obveznost plačila are bila izpolnjena na način, da se

    je pobotala z nasprotno obveznostjo tožene stranke do vračila posojila tožeči

    stranki. Tožena stranka se je s takšnim načinom plačila strinjala, saj je šlo za

    pogodbeni pobot, ki ga je tudi podpisala. Stranki sta se torej dogovorili, da bo do

    plačila are prišlo s pobotom. Sodišče sklene, da je takšen dogovor pravno

    dopusten in zavezujoč ter doda, da je ara bila plačana v trenutku, ko je bil sklenjen

    pobot, posledično pa so bile sklenjene tudi prodajne pogodbe.

    3. Je delna izpolnitev obveznosti. Že 2. odstavek 64. člena OZ določa, da se mora

    pri izpolnitvi pogodbe ara všteti v izpolnitev ali vrniti. Enaki logiki sledi tudi 65.

    člen OZ, ki določa sankcije v primeru neizpolnitve pogodbe. Funkcijo delne

    izpolnitve ima ara takrat, ko je njen predmet enak predmetu izpolnitvenega

    ravnanja, za katerega se je s pogodbo zavezala stranka, ki je aro dala.11 V

    vsakdanjem življenju pogosto nejasno, ali je bila dogovorjena ara ali gre zgolj za

    avans, zato je treba biti pri sklepanju dogovorov precej pazljiv.12

    N. Plavšak piše tudi o dokaznem pomenu are: »Izročitev (plačilo) are je znak (dokaz), da

    je pogodba sklenjena. Ta pomen are je značilen zlasti za pogodbe, ki se sklepajo ustno.«13

    Dodaja, da če je za veljavnost pogodbe določena pisna oblika, ara ne bo imela posebnega

    dokaznega pomena.14 B. Strohsack je bil mnenja, da je dokazna funkcija are njena

    najpomembnejša funkcija.15 Kljub temu pa dana ara še ne pomeni, da je pogodba res

    veljavno sklenjena.

    2.1. ARA ALI AVANS?

    Ugotovili smo že, da ara (lahko) predstavlja delno izpolnitev obveznosti. Na tej točki

    moramo potegniti ločnico, kdaj gre za aro, kdaj pa gre že v osnovi za avans (tudi

    predujem; plačilo oziroma izpolnitev obveznosti vnaprej).

    Sodišča se te problematike zavedajo, na kar kaže primer, ko je Višje sodišče v Ljubljani

    v zadevi VSL Sklep I Cpg 946/2015 z dne 30. 9. 2015 izpostavilo možnost zamenjave

    pomena besed avans in ara in to navedlo kot razlog, da sodišče prve stopnje zasliši

    stranke. To je vsekakor dobrodošlo, saj na problematiko ločevanja are in avansa

    11 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

    2009, stran 263. 12 Več o tem v poglavju 2.1. »ARA ALI AVANS?« in podpoglavju 2.1.1. »POMEMBNOST JASNOSTI

    IN NEDVOUMNOSTI DOGOVORA O ARI«, kjer je na to temo predstavljenih tudi nekaj sodnih

    odločitev. 13 N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana, 2009, stran

    263. 14 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

    2009, stran 263. 15 Glej B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

    neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140.

  • 5

    opozarjajo številni avtorji v literaturi, kar se odraža tudi v siceršnji sodni praksi, kot bomo

    videli v nadaljevanju. R. Vrenčur opozarja, da je ara »velikokrat v pogodbeni listini

    formulirana nejasno, kar lahko povzroči, da dogovor o ari sploh ne bo dogovor o ari,

    ampak avans.«16 Pri sklepanju pogodbe mora biti razvidno, da gre za aro. Če temu ni tako,

    je izročeni predmet zgolj avans (ali kaj drugega – na primer varščina, nikakor pa ne ara).

    V primeru, da je dogovorjena ara izročena in da je pogodba pravilno sklenjena ter na

    koncu tudi pravilno izpolnjena (in je predmet are enak predmetu izpolnitve), potem dana

    ara obenem seveda predstavlja tudi avans glede izpolnitve pogodbene obveznosti (dana

    ara se namreč všteje v izpolnitev, razen če jo je treba vrniti stranki, ki jo je dala).

    2.1.1. POMEMBNOST JASNOSTI IN NEDVOUMNOSTI DOGOVORA O

    ARI

    Kot je že bilo rečeno, mora biti v dogovoru o ari med strankami nesporno, da gre za aro.

    Jasna in nedvoumna formulacija je ključna pri vprašanju, ali je bila dogovorjena ara ali

    gre morda »zgolj« za avans. Že v starejši sodni praksi se je štelo, da gre v primeru, ko je

    dvomljivo, v kateri namen je bila korist izročena, za avans.17 Takšno stališče ima sodna

    praksa še danes.

    Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) je v odločitvi v

    zadevi Sodba II Ips 551/2009 z dne 21. 7. 2010 potrdilo, da mora biti dogovor o ari jasen

    in nedvoumen in da »samo na podlagi okoliščine, da je ena stranka drugi ob sklenitvi

    pogodbe plačala določen denarni znesek (še zlasti če je njena obveznost, ki je nastala s

    sklenitvijo pogodbe, denarna obveznost), ni mogoče sklepati, da sta se stranki s tem

    (konkludentno) dogovorili za aro.« V isti odločitvi je prav tako potrdilo stališče prej

    omenjene starejše sodne prakse, da je v dvomu treba šteti, da ima takšno plačilo značilnost

    delne izpolnitve, in ne tudi osrednje funkcije are, to je utrditve pogodbenih obveznosti.

    Nadalje je Vrhovno sodišče v sodni odločbi Sodba II Ips 847/2005 z dne 13. 3. 2008 v

    skladu s teorijo dejalo, da mora biti dogovor o ari dokazan. Dodalo je, da dejstvo plačila

    določenega denarnega zneska ne zadošča za sklepanje, da je bila dogovorjena ara in da je

    v dvomu treba šteti, da ima plačilo značilnost delne izpolnitve. Slovenska višja sodišča

    temu razumljivo sledijo. V obrazložitvi zadeve VSL Sklep in sodba I Cp 2381/2013 z dne

    2. 4. 2014 je namreč še enkrat več poudarjeno, da mora biti dogovor o ari jasen in

    nedvoumen. V danem primeru sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo kupec plačal

    avans v višini 10 % prodajne cene, kar ne pušča nobenih dvomov o tem, da gre za delno

    izpolnitev. Stranki sta se tudi dogovorili, da se bo ob sklenitvi prodajne pogodbe ta

    16 R. Vrenčur, Ara – zavarovanje v prometu z nepremičninami, v: Pravna praksa - 2005, številka 7, strani

    11-12. 17 Glej S. Cigoj, Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, 2003,

    stran 386.

  • 6

    plačani avans na podlagi predpogodbe prenesel na prodajno pogodbo in se od takrat dalje

    štel kot ara. Kasneje do podpisa te pogodbe (v tem primeru za nakup stanovanja) ni prišlo,

    zato tudi ni prišlo do sicer dogovorjene pretvorbe – prvotno kot dela kupnine plačanega

    zneska – v aro. Ker glavna pogodba ni bila sklenjena, dani znesek ne predstavlja are.

    Že pred temi sodnimi odločitvami je enako pisal tudi B. Strohsack: »Ara se ne domneva

    (domneva se lahko le nasprotno: da je bil izročeni znesek dan kot delna spolnitev

    obveznosti); zato mora biti med pogodbenima strankama ara posebej dogovorjena,«18 to

    misel pa zasledimo tudi drugod v literaturi: »Ko se stranki ob sklenitvi pogodbe

    dogovorita, da bo ena drugi izplačala določen znesek, mora biti med njima izkazano

    soglasje, da gre za aro, sicer se razmerje ne podredi pod pravila o ari.«19

    Na tej točki pa bi rad izpostavil še en zelo zanimiv primer, na katerega sem naletel tekom

    raziskovanja različnih sodnih odločitev, s katerim se je ukvarjalo Višje sodišče v

    Ljubljani v zadevi VSL Sodba III Cp 942/2015 z dne 3. 6. 2015. Sega na več področij in

    bi ga lahko umestil v različna poglavja tega diplomskega dela, ker pa njegovo bistvo

    zadeva ločevanje are od avansa, sem se odločil, da ga omenim tukaj. Obenem lahko tudi

    poudarim, da je ara zakonsko urejen institut, zato se pri obravnavanju tovrstnih vprašanj

    uporabljajo pravila OZ. V omenjeni zadevi sta se stranki jasno in nedvoumno dogovorili

    za določen znesek kot aro (v smislu 64. člena OZ), ki je bil tudi izročen. Ker pa ima

    dogovor o ari akcesoren značaj,20 je veljavno sklenjen le, če je veljavno sklenjena

    pogodba, za utrditev katere je bila ara dana. V tem primeru pogodba ni bila (veljavno)

    sklenjena, zato sodišče s sledečimi besedami pojasni, zakaj omenjeni znesek – ki je bil

    sicer jasno opredeljen kot ara – v resnici ne predstavlja are, temveč predujem (avans):

    »Termin ara je pravni pojem in se veljavnost dogovora o ari vedno presoja v luči

    zakonskih določb, ne glede na poimenovanje strank.«21 Nadalje sodišče še logično in na

    podlagi povedanega po moji oceni pravilno sklene, da tudi sankcij iz 65. člena OZ, ki

    veljajo za (veljavno) aro, v tem primeru ni mogoče uporabiti. Dodamo lahko, da čeprav

    je med strankami ara jasno dogovorjena (kar je eden od pogojev za njeno veljavnost), to

    še ne pomeni, da je pogodba veljavno sklenjena. Za veljavnost are je vselej potrebna tudi

    veljavna (glavna) pogodba, več o tem pa v naslednjem poglavju o akcesorni naravi are.

    18 B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

    neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 139. 19 V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 184. 20 Nekaj malega je o tem že bilo povedanega v uvodu, več pa je moč najti v poglavju 2.2. »AKCESORNA

    NARAVA ARE«. 21 Glej 8. točko obrazložitve obravnavane zadeve.

  • 7

    2.2. AKCESORNA NARAVA ARE

    V razpredanjih zgoraj je o akcesornosti in akcesorni naravi are nekaj malega že bilo

    povedanega. Akcesornost je bistvena značilnost are, zaradi česar je veljavnost are odvisna

    od glavne obveznosti. To pomeni, da če glavna obveznost ni veljavna, tudi dogovor o ari

    ni veljaven in mora stranka, ki je aro prejela, prejeto drugi stranki vrniti. »Če temeljni

    posel ni veljavno sklenjen (na primer v predpisani obliki, ta pa je določena kot pogoj za

    veljavnost posla), a je bila kljub temu dana ara, jo mora stranka vrniti. Akcesornost se

    kaže tudi v tem, da je v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti stranka do are

    upravičena le, če nasprotna stranka odgovarja za neizpolnitev pogodbe.«22

    Ta lastnost are je v sodni praksi slovenskih sodišč dosledno upoštevana. Tako Vrhovno

    sodišče v zadevi Sodba II Ips 261/1996 z dne 8. 1. 1998 obrazloži, da je za veljavnost are

    značilno, da je odvisna od temeljne pogodbe in da če temeljna obveznost ni veljavna, tudi

    ara ni veljavna. V tem primeru je šlo za osnutek kupoprodajne predpogodbe, ki ga stranki

    nista podpisali, zato ni bilo zadoščeno pogoju obličnosti. Vrhovno sodišče pojasni, da

    pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, s tem pa tudi

    akcesorni dogovor o ari ne, kar je popolnoma v skladu z osnovami obligacijskega prava.

    V obrazložitvi te zadeve sodišče še pripomni, da ara kot akcesorni posel ne more sanirati

    napake v obličnosti glavnega posla.

    Če glavna pogodba ni bila (veljavno) sklenjena, potem ima znesek, ki je bil plačan kot

    ara, značilnosti izpolnitve brez pravnega temelja. Oseba, ki je ta znesek plačala, ima

    pravico zahtevati njegovo vrnitev po pravilih o neupravičeni obogatitvi (glej 1. odstavek

    190. člena OZ).23 Takšen primer se je v slovenski sodni praksi že zgodil, in sicer v zadevi

    VSL Sodba III Cp 942/2015 z dne 3. 6. 2015.24 Sodišče v obrazložitvi omenjene zadeve

    izpostavi, da ob odsotnosti sklenitve (pred)pogodbe znesek, ki je bil plačan kot ara,

    dejansko predstavlja (le) predujem za nakup (v konkretnem primeru nepremičnine), do

    katerega pa kasneje ni prišlo in ima tako značilnost izpolnitve brez pravnega temelja. V

    takem primeru se lahko utemeljeno zahteva samo njegovo povrnitev na podlagi pravil o

    neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). N. Plavšak še dodaja,25 da nastane enak položaj

    tudi, če je pogodba kasneje razveljavljena ali če je razvezana s soglasjem pogodbenih

    strank ali zaradi vzroka, za katerega ne odgovarja nobena pogodbena stranka. Zaradi

    akcesornosti are je namreč v vseh teh primerih zaradi prenehanja (glavne) pogodbe

    22 V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 186. 23 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

    2009, stran 264. 24 O njem je že bilo govora v poglavju 2.1.1. »POMEMBNOST JASNOSTI IN NEDVOUMNOSTI

    DOGOVORA O ARI«. 25 N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

    2009, stran 264.

  • 8

    prenehal tudi dogovor o ari, s čimer je odpadel pravni temelj (t.j. dogovor o ari) za plačilo

    are.

    V 10. točki obrazložitve zadeve Sklep II Ip 577/2006 z dne 19. 2. 2009 Vrhovno sodišče

    vse povedano zelo lepo povzame: »Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega

    pravnega posla, temveč sta njegova veljavnost in pravno učinkovanje odvisna od

    veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena. Dogovor o ari je

    zato akcesoren in deli pravno usodo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere je bila ara

    dogovorjena in plačana. Če je bila pogodba kasneje razveljavljena ali če je razvezana s

    soglasjem pogodbenih strank ali zaradi vzroka, za katerega ne odgovarja nobena

    pogodbena stranka, zaradi akcesornosti dogovor o ari preneha. S tem odpade pravni

    temelj za plačilo denarnega zneska, ki ga je ena stranka dala drugi stranki v znamenje, da

    je pogodba sklenjena.«

    Postavi se še vprašanje, ali je dogovor o ari možno skleniti pred sklenitvijo (glavne)

    pogodbe oziroma kdaj se je možno (veljavno) dogovoriti za aro. N. Plavšak piše, da

    »zaradi akcesornosti dogovora o ari veljavnega dogovora o ari ni mogoče skleniti pred

    sklenitvijo pogodbe, v zvezi s sklenitvijo katere se stranki dogovorita za aro.«26 Sodeč po

    tem lahko pogodbeni stranki dogovor o ari torej skleneta hkrati s sklenitvijo pogodbe, v

    zvezi s katero sta se dogovorili za aro, možen pa je tudi kasnejši dogovor o ari, če so

    izpolnjeni pogoji za spremembo pogodbe (bistveno je seveda soglasje strank). Stranki se

    lahko v zvezi z neko pogodbo dogovorita za aro sicer tudi pred sklenitvijo te pogodbe,

    vendar taka pogodba ne bo (veljavno) sklenjena, dokler ne bo prej dogovorjena ara tudi

    dana, če seveda ni bilo dogovorjeno kaj drugega.

    3. ODSTOPNINA IN ARA KOT ODSTOPNINA

    Odstopnina (skesnina) in ara kot odstopnina sta v OZ urejeni v členih 67 in 68, torej za

    aro (enaka sistematika je bila že v ZOR27). Vseeno pa sem se odločil, da je v svojem

    diplomskem delu ne umestim na konec, ker želim že na tem mestu izpostaviti, da je treba

    instituta are in odstopnine med sabo ločiti, čeprav sta si na prvi pogled podobna – kar je

    med laiki tudi eden od razlogov za njuno zamenjavo. Obenem pa se je pomembno

    zavedati, da je tudi dana ara lahko dogovorjen kot odstopnina.28

    Temu primerno bi rad najprej poudaril, da se ara pogosto napačno razlaga kot odstopnina

    (skesnina) v smislu, da lahko ena stranka odstopi od pogodbe, če aro enostavno prepusti

    26 N. Plavšak v N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

    2009, strani 264 in 265. 27 Glej 82. in 83. člen ZOR. 28 M. Juhart v M. Juhart, P. Grilc, Mirko Ilešič, I. Strnad, Zavarovanje in utrditev obveznosti, Pravna praksa,

    Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1995, stran 245, piše, da se ara v obliki skesnine dogovarja celo pogosteje

    od are.

  • 9

    drugi stranki (oziroma če vrne dvojno aro). Temu ni tako, saj je sklenjene pogodbe treba

    spoštovati (glej 3. odstavek 64. člena OZ)29, razen v primeru, ko sta se stranki ob dani ari

    dogovorili za pravico odstopa od pogodbe,30 kar ureja 68. člen OZ. V tem primeru se ara

    šteje za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe (tista, ki je aro dalo, aro

    izgubi, tista, ki je aro prejela, pa mora vrniti dvojno aro). Pravica odstopiti od pogodbe za

    ceno izgubljene are mora biti torej dogovorjena in se ne domneva. N. Plavšak s tem v

    zvezi piše, da morata pri dogovoru o ari kot odstopnini biti izpolnjeni dve predpostavki,

    in sicer, da je bila v zvezi s sklenitvijo pogodbe dogovorjena ter plačana ara in da sta

    stranki hkrati s pogodbo ustanovili odstopno pravico (bodisi v korist ene stranke bodisi v

    korist obeh strank).31

    V zadevi pred Vrhovnim sodiščem Sodba II Ips 397/1999 z dne 29. 3. 2000, se je pojavilo

    vprašanje, ali se dejstvo, da sta stranki pravico odstopiti od pogodbe dogovorili ob dani

    in sprejeti ari, podvrže pravilom o odstopnini ali ne. Vrhovno sodišče odloči, da v takem

    primeru uporaba določb 82. člena ZOR32 o odstopnini ni sprejemljiva in pojasni, da je

    bila pravica odstopiti od pogodbe – kot rečeno – dogovorjena ob dani in sprejeti ari, kar

    dogovor med strankama zanesljivo uvršča v okvir določb 83. člena ZOR.33 Za odstopnino

    je bila dogovorjena ara s pravno posledico, ki sledi iz drugega odstavka navedene

    zakonske določbe34 - ta pa je v besedilu med pogodbenima strankama sklenjenega aneksa

    izrecno sankcionirana za vsako od pogodbenih strank (v tej konkretni zadevi za toženca

    v dolžnosti vrnitve dvojne are v primeru odstopa od pogodbe). Povedano je skladno s

    teoretičnimi razpredanji zgoraj. Ara je bila namreč dogovorjena kot odstopnina s

    posledico, ki bi jo odstop od pogodbe prinesel stranki, ki bi odstopila.

    Bistvena razlika med odstopnino in aro kot odstopnino je v tem, da se ara kot odstopnina

    izroči nasprotni stranki ob sklenitvi pogodbe. Kasneje se v primeru odstopa bodisi pusti

    pri stranki, ki je aro prejela, ali pa le-ta vrne dvojno aro (odvisno od tega, v korist katere

    od strank je bila dogovorjena možnost odstopa od pogodbe). Na drugi strani se odstopnino

    izroči kasneje, t.j. ob odstopu od pogodbe. To pomeni, da se pogodbeni stranki dogovorita

    za znesek, ki ga mora stranka, za katero je dogovorjena pravica odstopa od pogodbe,

    izročiti drugi stranki (hkrati z izjavo o odstopu – več o tem ob koncu tega poglavja), v

    kolikor želi odstopiti od pogodbe. Iz tega sledi, da se ara kot odstopnina, če ne pride do

    29 »Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro

    drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.« 3. odstavek 64. člena

    OZ. 30 Če se pogodbeni stranki nista o tem posebej dogovorili, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od

    pogodbe, s tem da pusti aro drugi stranki. Prav tako ne more tega storiti druga stranka, s tem da vrne dvojno

    aro. M. Geč-Korošec, Pravna razmerja v blagovnem prometu, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana,

    1988, stran 44. 31 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV založba, Ljubljana,

    2009, stran 266. 32 Danes 67. člen OZ (vloga odstopnine). 33 Danes 68. člen OZ (ara kot odstopnina). 34 Danes 2. odstavek 68. člena OZ.

  • 10

    odstopa katere od strank od pogodbe, všteje v izpolnitev oziroma vrne, kar za odstopnino

    logično ne velja.

    Pred leti je bilo v zadevi VSJ Rev 192/7035 za prodajalca neke nepremičnine dogovorjeno,

    da lahko odstopi od pogodbe, če plača dvojni znesek are. Vprašanje je, ali gre v takem

    primeru za (običajno) aro ali za aro kot odstopnino. Odločitev v navedeni sodni odločbi

    se je glasila tako: »Če se stranki dogovorita, da sme prodajalec odstopiti od pogodbe o

    prodaji nepremičnine proti plačilu dvojnega zneska are, ima ara pomen skesnine

    (odstopnine).« To se mi zdi smiselno in razumno. V nasprotnem primeru prodajalec

    namreč ne bi smel kar odstopiti od pogodbe s tem, da bi nasprotni stranki prepustil dvojno

    aro. Takšno vprašanje se je že večkrat pojavilo pred sodišči, tudi v zadevi Sodba II Ips

    205/1996 z dne 10. 12. 1997. Sodišče je seveda odločilo, da določba 3. odstavka 79. člena

    ZOR36 pomeni to, da se pogodbi nezvesta stranka ne more rešiti svoje izpolnitvene

    obveznosti s tem, da drugi stranki pusti aro oz. ji vrne dvojno aro. Več o tem pa v

    nadaljevanju.37

    Povzamemo lahko, da se ara kot odstopnina od same are razlikuje po tem, da lahko v

    primeru, ko gre za aro kot odstopnino, vsak od pogodbenikov – dajalec ali prejemnik are

    – odstopi od pogodbe, ne glede na njegov odnos do izpolnitve pogodbe, t.j. ne glede na

    to, ali je kriv ali ni kriv za neizpolnitev pogodbe.38

    Odstopnina pa je od are ločen institut. Je določen znesek denarja ali druga premoženjska

    korist (zakon predmeta odstopnine ne določa) za katero se pogodbeni stranki dogovorita,

    da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če to prepusti

    nasprotni stranki.39 Na podlagi dogovora o odstopnini ima torej ena stranka ali vsak od

    njiju pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino. Za razliko od are odstopnina ni

    realen kontrakt, ker se ne izroči takoj ob sklenitvi pogodbe. V teoriji srečamo ločena

    stališča o tem, ali odstopnina obveznost utrjuje ali rahlja,40 kar pa niti ni bistveno, saj

    namen tega poglavja ni razpredanje o učinkih odstopnine, temveč zgolj predstavitev

    instituta odstopnine skozi prizmo njegovega ločevanja od are.

    35 Objavljeno v J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

    Lesce 2001, stran 70. 36 Danes 3. odstavek 64. člena OZ. 37 Glej 5. poglavje »NEIZPOLNITEV POGDBE IN IZBIRA SANKCIJ«. 38 Povzeto po J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

    Lesce 2001, stran 70. 39 Glej 1. odstavek 67. člena OZ. 40 Vesna Kranjc piše, da odstopnina ne utrjuje pogodbenih obveznosti, ampak jih rahlja (glej V. Kranjc,

    Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 186). Nasprotno temu Boris Strohsack

    ponudi mnenje, da tudi odstopnina vsaj posredno rabi utrditvi obveznosti, saj če stranki ne bi želeli utrditi

    obveznosti, odstopnine ne bi dogovorili (glej B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja

    II: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998,

    stran 143).

  • 11

    Zdaj ko vemo, kaj odstopnina je, je treba povedati, da mora stranka, ki ima pravico

    odstopiti od pogodbe, dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu.41 Če stranka, ki ima

    pravico odstopiti od pogodbe (upravičena stranka), izjavi drugi stranki, da bo dala

    odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe.42 To pa lahko stori – če se nista

    dogovorili drugače – dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev njene obveznosti.43

    Pravica odstopiti od pogodbe pa preneha tudi, če upravičena stranka začne izpolnjevati

    svoje pogodbene obveznosti ali sprejemati izpolnitev od druge stranke.44

    Za konec ne škodi izpostaviti še ene starejše sodne odločitve v zadevi VGS Sl 1121/7045,

    kjer da sodišče vedeti, da če sta se stranki dogovorili za odstopnino (skesnino), pa ena

    stranka odstopi od pogodbe, ima pogodbi zvesta stranka pravico do dogovorjene

    odstopnine (skesnine) ne glede na to, ali je pretrpela škodo in imela stroške v zvezi z

    odstopom ali ne.

    4. ARA IN PREDPOGODBA

    Predpogodba (pactum de contrahendo, preliminarna pogodba) je pogodba, s katero se

    stranki obvežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo. Predmet izpolnitve predpogodbe je

    sklenitev glavne pogodbe.46 Urejena je v 33. členu OZ. V slovenskem pravu je določeno,

    da predpisana oblika glavne pogodbe velja tudi za predpogodbo (če je oblika pogoj za

    veljavnost pogodbe)47 in da predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne

    pogodbe48 (te so seveda odvisne od pogodbenega tipa glavne pogodbe), kar pomeni, da

    morata stranki o bistvenih sestavinah glavne pogodbe soglašati že v predpogodbi.

    Vprašanja možnosti dogovora o ari v zvezi s predpogodbo OZ ne ureja (niti ga ne

    predvideva niti ga ne prepoveduje). To izpostavljajo domala vse sodne odločbe, ki se

    ukvarjajo s to problematiko. Tako na primer v zadevi VSM Sodba I Cp 1071/2013 z dne

    10. 12. 2013 sodišče pove, da »OZ sicer ne predvideva dogovora o ari ob sklenitvi

    predpogodbe, ga pa tudi ne prepoveduje«. Verjetno so tudi zato zapisi v različnih pravnih

    učbenikih in monografijah o tej temi precej skopi, kar je morda vsaj spočetka dajalo

    sodiščem dokaj proste roke pri svojih odločitvah in njihovih obrazložitvah.

    Sodna praksa se je glede vprašanja, ali zakon (nekoč ZOR, danes OZ – njune relevantne

    določbe se bistveno ne razlikujejo) dovoljuje ali prepoveduje utrditev obveznosti iz

    41 Glej 3. odstavek 67. člena OZ. 42 Glej 2. odstavek 67. člena OZ. 43 Glej 4. odstavek 67. člena OZ. 44 Glej 5. odstavek 67. člena OZ. 45 Objavljeno v J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

    Lesce 2001, stran 70. 46 Glej 1. odstavek 33. člena OZ. 47 Glej 2. odstavek 33. člena OZ. 48 Glej 3. odstavek 33. člena OZ.

  • 12

    predpogodbe z aro, ustalila s sprejetjem pravnega mnenja na občni seji VSS decembra

    1997,49 v skladu s katerim se lahko pogodbene stranke ob sklenitvi predpogodbe veljavno

    dogovorijo o ari. Argument sprejetega pravnega mnenja je sledeč. Predpogodba je

    posebna vrsta pogodbe o tem, da bo sklenjena glavna pogodba. Pravni učinek je torej v

    obveznosti skleniti pogodbo. Pri njej še ne pride do premika premoženja ali do kakšnih

    drugih neposrednih učinkov. Je potemtakem pogodba, le da posebne vrste. Navzlic tej

    njeni naravi pa ni videti razloga, zakaj ne bi bil veljaven dogovor o ari hkrati z njeno

    izročitvijo, če stranki posebej želita bodisi dokaz, da je predpogodba sklenjena, bodisi

    zavarovanje, da bo izpolnjena, se pravi, da bo glavna pogodba sklenjena.50

    Do takšnih zaključkov je namreč nedolgo pred tem prišlo Vrhovno sodišče v zadevi

    Sodba II Ips 371/1996 z dne 25. 9. 1997, na katero se (med drugimi) obravnavano pravno

    mnenje tudi nanaša. V tej zadevi sta se stranki v zvezi s predpogodbo dogovorili o ari.

    Dogovor je bil sklenjen v obojestransko korist – tako za kupca kot prodajalca.

    Dogovorjena je bila tudi za oba primera, ko se ara zadrži ali vrne dvojna ara, vendar le,

    če ne pride do sklenitve glavne pogodbe po krivdi enega ali drugega (kar tudi sicer določa

    zakon)51. Kot smo povedali zgoraj, je sodišče odločilo, da je tak dogovor v zvezi s

    predpogodbo veljaven.52

    Rad pa bi izpostavil, da takšen pogled kot kaže ni bil vedno povsem uveljavljen oziroma

    vsi niso bili vedno takšnega mnenja (razumljivo, kajti sicer bi tudi sodnih odločitev na to

    temo bilo manj in verjetno tudi ne bi bilo potrebe po sprejetju omenjenega pravnega

    mnenja). B. Strohsack je namreč povzel obrazložitev Sodbe VS SRS II Ips 162/79 z dne

    24. 4. 198053, v kateri je bilo odločeno, da je dogovor o ari nezdružljiv s predpogodbo.

    Argumentirano je bilo s tem, da se je o ari mogoče sporazumeti le pri definitivnih

    pogodbah, saj bi naj bil smisel are v tem, da dokazuje sklenjeni posel in obenem

    zagotavlja njegovo izpolnitev. O predpogodbi pa ni mogoče govoriti tudi zato, še piše,

    ker bi se po tedaj veljavnem pravilu par. 963 ODZ stranki v predpogobi morali kot o

    bistveni sestavini dogovoriti tudi o roku, v katerem naj bi sklenili dokončni dogovor.54

    Da takšno prepričanje ni več aktualno, kaže še ena nekoliko novejša zadeva Sklep II Ip

    577/2006 z dne 19. 2. 2009, v kateri so se pogodbene stranke prav tako s predpogodbo

    49 Pravno mnenje, občna seja VSS, Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih sodišč, v:

    Pravna mnenja, 2/97, 16. 12. 1997, stran 6. 50 Povzeto po Pravno mnenje, občna seja VSS, Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih

    sodišč, v: Pravna mnenja, 2/97, 16. 12. 1997, stran 6. 51 Glej 65. člen OZ. 52 V danem primeru sta se stranki kasneje sicer dogovorili, da predpogodbo razdreta. Sodišče je odločilo,

    da toženec ni upravičen zadržati prejete are in pojasnilo, da sporazum o razdrtju pogodbe izključuje

    sklepanje o tem, da bi šlo za krivdo tožnika, da ni bila sklenjena glavna pogodba. Le v takšnem primeru bi

    namreč smel toženec po 4. členu omenjene predpogodbe obdržati aro. 53 Objavljeno v B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in

    druge neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140 54 Povzeto po B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

    neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 140.

  • 13

    dogovorile o ari. Vrhovno sodišče je v skladu s povedanim zgoraj njihov dogovor

    označilo kot veljaven. Dogovor je bil sklenjen v obojestransko korist, saj so se stranke

    sporazumele, da sme v primeru, ko je za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožeča stranka,

    ki je dala aro, tožena stranka le-to obdržati (konkretno v 11. členu predpogodbe); tožena

    stranka pa mora tožeči stranki v primeru, če ne bi hotela skleniti prodajne pogodbe (torej

    glavne pogodbe, za sklenitev katere je bila sklenjena predpogodba), vrniti dvojno aro.

    Če stranka iz predpogodbe, ki je zavezana k sklenitvi glavne pogodbe, sklenitev pogodbe

    odkloni, je drugi stranki zagotovljeno pravno varstvo, saj lahko s tožbenim zahtevkom

    zahteva sklenitev glavne pogodbe. Velja spomniti tudi na to, da je na podlagi

    predpogodbe mogoč le zahtevek na sklenitev pogodbe, ne pa zahtevek za izpolnitev tiste

    obveznosti (iz glavne pogodbe), ki je sicer v predpogodbi že določena.55 V kolikor je ob

    sklenitvi predpogodbe torej dogovorjena ara, to samo pomeni večjo trdnost sklenjenega

    dogovora in posledično večjo verjetnost izpolnitve sklenjene predpogodbe (t.j. da bo

    sklenjena pogodba). Vse to sledi temeljnemu načelu prostega urejanja obligacijskih

    razmerij, po katerem udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, v kolikor ni to v

    nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.56 Dogovor o ari v zvezi s

    predpogodbo seveda ne more biti nasproten ustavi; zakonske določbe, ki urejajo aro, niso

    kogentne narave; dogovor o ari (četudi v zvezi s predpogodbo) pa tudi ne nasprotuje

    moralnim načelom.

    5. NEIZPOLNITEV POGODBE IN IZBIRA SANKCIJ

    Pomembnost dogovora o ari se še posebej pokaže pri neizpolnitvi pogodbe, za katero je

    odgovorna ena izmed strank.57 V tem primeru pride v poštev 65. člen OZ, ki določa

    sankcije, med katerimi lahko izbira pogodbi zvesta stranka. V sodni odločbi VSK Sklep

    Cpg 369/2015 z dne 31. 3. 2016 sodišče temu primerno pove, da je v primeru, ko do

    realizacije pogodbe ne pride, treba ugotavljati, katera od strank je za to odgovorna, t.j.

    katera ni pravočasno in pravilno izpolnila dogovorjenih obveznosti.

    Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala:

    - Opcija 1: Prejemnik are lahko zahteva izpolnitev, če je še mogoča, in odškodnino

    za zamudo (v tem primeru se ara všteje v izpolnitev ali vrne)

    55 Povzeto po V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, strani 125 in 126. 56 Glej 3. člen OZ. 57 Za kršitev pogodbene obveznosti odgovarja stranka, ki ni pravočasno in pravilno izpolnila svoje

    obveznosti. Te odgovornosti se lahko razbremeni samo, če dokaže, da je vzrok za kršitev dogodek oziroma

    ravnanje tretje osebe, ki je zunaj njene sfere, ali ravnanje druge pogodbene stranke (upnika) ali drug vzrok,

    ki izvira iz sfere upnika. Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del,

    GV založba, Ljubljana, 2009, stran 267.

  • 14

    - Opcija 2: Prejemnik are lahko razveže pogodbo in zahteva odškodnino (za to se

    bo odločil, če bo odškodnina večja od are; ara se bo namreč vštela v odškodnino

    ali vrnila)

    - Opcija 3: Prejemnik are lahko razveže pogodbo in obdrži aro (za to se bo odločil,

    če je ara večja od morebitne odškodnine)

    Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro prejela:

    - Opcija 1: Dajalec are lahko zahteva izpolnitev, če je še mogoča, in odškodnino za

    zamudo (v tem primeru se ara všteje v izpolnitev ali vrne)

    - Opcija 2: Dajalec are lahko razveže pogodbo in zahteva odškodnino (prejemnik

    are mora aro tudi vrniti)

    - Opcija 3: Dajalec are lahko razveže pogodbo in zahteva vrnitev dvojne are (za to

    se bo odločil, če je ara večja od morebitne odškodnine)58

    Če je pogodba razvezana na podlagi sporazuma strank, pravila o ari ne pridejo v poštev.

    Za začetek bi rad predstavil sledeč zanimiv sodni primer. V zadevi Sodba II Ips 483/1994

    z dne 24. 1. 1996 je toženka (prejemnica are) vse izvode veljavno sklenjene pisne

    pogodbe uničila in zatem vrnila tožniku (dajalcu are) enojno aro. Pojavilo se je vprašanje,

    ali je v danem primeru šlo za veljavno razvezo pogodbe. Sodišče je odločilo, da je

    prejemnica are enostransko odstopila od pogodbe in da pogodba ni bila sporazumno

    razvezana, iz česar sledi, da je odgovorna za neizpolnitev pogodbe. To pa pomeni, da ima

    na podlagi prej povedanega dajalec are pravico, da izbere sankcijo (v konkretni zadevi je

    od prejemnice are upravičeno zahteval vrnitev dvojne are).

    Zadeva Sodba II Ips 205/1996 z dne 10. 12. 1997 je bila v dosedanjem delu tega

    diplomskega dela že omenjena. Ugotovljeno je bilo, da se pogodbi nezvesta stranka ne

    more rešiti izpolnitve svoje obveznosti s tem, da drugi stranki pusti aro oz. ji vrne dvojno

    aro – seveda v kolikor ni dogovorjeno kaj drugega. To potrjujejo tudi odločitve v ostalih

    podobnih primerih. V enem od teh (Sodba II Ips 728/1995 z dne 20. 2. 1997) je bila med

    tožnikom (kupcem) in tožencem (prodajalcem) sklenjena kupoprodajna pogodba, v

    znamenje sklenitve katere je kupec prodajalcu izročil aro. Do izpolnitve pogodbe s strani

    prodajalca ni prišlo, zato se je kupec odločil, da bo od prodajalca zahteval vrnitev dvojne

    are. Postavilo se je vprašanje, ali je bilo to upravičeno. Sodišče je ugotovilo, da je za

    neizpolnitev pogodbe resnično bil kriv prodajalec, zato je bil kupčev zahtevek za vrnitev

    vojne are utemeljen. Poudarilo je namreč, da ima pravico izbire med zgoraj navedenimi

    tremi možnostmi stranka, ki je pogodbi zvesta, to pa je v tem primeru bil kupec.

    Pred Vrhovnim sodiščem se je v zadevi Sklep II DoR 70/2014 z dne 17. 4. 2014 postavilo

    zanimivo vprašanje. Prvega toženca (mož) je zanimalo, ali je on kot prodajalec dolžan

    58 Enkratno aro, t.j. tisto, ki jo je prejel, mora prejemnik tako ali tako vrniti; poleg tega pa bo v tem primeru

    namesto odškodnine moral plačati še enkrat toliko, kolikor je znašala ara.

  • 15

    tožnici kot kupki vrniti izročeno aro tudi v primeru, ko prejeto aro njegova

    nepremičninska posrednica (na podlagi nične medsebojne pogodbe o posredovanju pri

    prometu z nepremičninami) nezakonito zadržuje in je noče izročiti niti svoji pogodbeni

    stranki (torej njemu, tožencu) niti tožnici, od katere je prejela aro za račun toženca in

    katera zdaj od toženca zahteva vrnitev dvojne are. Sodišče je odločilo, da njegova

    nepremičninska posrednica (kot druga toženka v prej obravnavani zadevi) ni bila

    pogodbena stranka, zato ni odgovorna za vrnitev are, čeprav je bila ara nakazana na njen

    račun. Ne glede na to, da je prvi toženec naložil drugi toženki (svoji posrednici), da

    prejeto aro vrne tožnici, gre v tem primeru za njuno notranje razmerje, dodaja Vrhovno

    sodišče. Zakaj druga toženka zadržuje prejeto aro, pa je za odločitev v tej zadevi povsem

    nepomembno, še zaključi. Iz tega lahko povzamemo, da mora prejeto aro vselej vrniti (za

    kršitev pogodbe odgovorna) stranka pogodbe, ne glede na to, pri kom ara dejansko je.

    V zadevi VSL Sodba I Cp 1190/2014 z dne 11. 6. 2014 je bila med tožečo stranko (kupec)

    in toženo stranko (prodajalec) sklenjena kupoprodajna pogodba za neko nepremičnino,

    kupec pa je prodajalcu tudi izročil aro. Posel je na koncu propadel, ker kupec ni plačal

    kupnine, zato je prodajalec aro obdržal (kot pogodbi zvesta stranka je torej imel pravico

    izbrati sankcijo). Kupec je prodajalca tožil in postavilo se je vprašanje, ali je prodajalec s

    tem, ko je enostavno obdržal aro, ravnal pravilno ali ne. Sodišče je odločilo, da je to storil

    upravičeno, kar je v skladu z vsem, kar smo povedali zgoraj. Sodišče v tej zadevi sicer še

    izpostavi, da vrnitev are v njeni višini, kot je ta bila plačana, pride v poštev v primeru, ko

    nobena od strank ni odgovorna za neizpolnitev pogodbe. V takem primeru se ara namreč

    vrača po pravilih verzije, kar je tudi po mojem mnenju pravilna razlaga.

    5.1. PRI DELNI IZPOLNITVI OBVEZNOSTI

    Zgolj na kratko se bom dotaknil še primera, ko pride do delne izpolnitve obveznosti

    (oziroma z drugimi besedami dolžnik dela svoje obveznosti ne izpolni). 1. odstavek 66.

    člena OZ določa, da pri delni izpolnitvi obveznosti upnik ne sme obdržati are, temveč

    lahko zahteva bodisi izpolnitev preostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude

    bodisi povrnitev škode zaradi nepopolne izpolnitve. Ara se v obeh primerih všteje v

    odškodnino in je, kot rečeno, upnik ne sme kar obdržati namesto odškodnine – to je

    pravno logično, saj pogodba v omenjenih situacijah ni razvezana. To tudi da vedeti, da

    ima ara učinke pogodbene kazni zaradi neizpolnitve. Če pa je zaradi (delne) neizpolnitve

    pogodba razvezana, kar ureja 2. odstavek 66. člena OZ, se normalno gledajo določbe 65.

    člena OZ. Upnik mora v takem primeru vrniti tisto, kar je že prejel kot delno izpolnitev.

    Seveda mora biti druga stranka odgovorna za (delno) neizpolnitev pogodbe.

  • 16

    6. PREVELIKA ARA

    V 4. odstavku 65. člena OZ, ki ureja posledice neizpolnitve pogodbe zaradi odgovornosti

    ene od strank, je določeno, da sme sodišče na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati

    pretirano veliko aro. Vidimo, da je bistveno dvoje: 1) zmanjšanje are mora zainteresirana

    stranka zahtevati in 2) da bo sodišče aro dejansko zmanjšalo, mora biti le-ta neprimerno

    (nesorazmerno) velika.

    Pri pojmu pretiranosti are gre za dejansko vprašanje, ki zadeva predvsem razmerje med

    aro in vrednostjo predmeta obveznosti (kot objektivnega merila) pa tudi druge okoliščine

    vsakega konkretnega primera, pojasni Vrhovno sodišče v zadevi Sodba II Ips 224/96 z

    dne 5. 6. 1997, ki je zelo dober dokaz povedanemu. Opis primera je sledeč. Tožnica

    (kupka) je ob sklenitvi pogodbe za nakup enoinpolsobnega stanovanja, za katerega je bila

    dogovorjena kupnina 40.000 DEM, nasprotni stranki (tožencu, prodajalcu) izročila aro v

    višini 5.000 DEM. Do izpolnitve pogodbe ni prišlo iz razloga na strani kupke (ki do

    dogovorjenega roka prodajalcu ni plačala celotne kupnine). Prodajalec je zato prejeto aro

    zadržal, kupka pa je uveljavljala pretiranost are. Zahtevala vrnitev 2.000 DEM od sicer

    prvotno danih 5.000 DEM. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je dana ara sorazmerna s

    kupnino 40.000 DEM, zaradi česar je kupkin tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge

    stopnje pa je upoštevajoč vse okoliščine primera, pa tudi premoženjske in družinske

    razmere kupke (štirje mladoletni otroci, reševanje stanovanjskega vprašanja in finančna

    zagata), njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Revizijsko sodišče v zvezi s tem še

    ugotavlja, da so na področju kupoprodajnih razmerij, katerih predmet so bila stanovanja,

    sodišča večkrat zavzela stališče, da je primerna ara od 5 do 10 % kupnine.

    »Kolikšna naj bo ara, zakon ne določa niti v dispozitivni obliki – vse je prepuščeno

    pogodbenima strankama. Toda sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke (ne pa po

    uradni dolžnosti) zmanjšati pretirano veliko aro, kar je odraz načela enake vrednosti

    dajatev.«59 Takšna ureditev ni prav nič novega. Pred leti je v sodni odločbi VSJ Rev

    192/7060 sodišče poudarilo, da za pogodbene stranke ni omejitve glede višine are, sodišče

    pa sme zmanjšati znesek, ki naj bi ga bila dolžna ena stranka plačati drugi. Dodalo je, da

    to velja tudi v primeru, ko je ara dogovorjena kot skesnina.

    V še eni zadevi – Sodba II Ips 825/1994 z dne 24. 4. 1996 – sodišče poudari, da sodišče

    na ugovor stranke presoja predvsem sorazmerje med pogodbeno vrednostjo ter višino are

    in ocenjuje zatrjevano pretiranost s te strani, poleg tega pa ocenjuje tudi druge okoliščine

    primera. V dani zadevi je bila med strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za nakup

    stanovanja in dogovorjena ara v višini 3.000 DEM, kar je predstavljalo 13 % kupnine, ki

    59 B. Strohsack, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo in druge

    neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, stran 141. 60 Objavljeno v J. Šinkovec, B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Založba Oziris,

    Lesce 2001, stran 68.

  • 17

    jo je tožnica (kupka) plačala toženi stranki (prodajalki). Do izpolnitve ni prišlo zaradi

    razlogov na strani kupke. Drugostopenjsko sodišče je aro znižalo na 5 % kupnine in

    odločilo, da mora prodajalk kupki vrniti, kolikor je prejela več saj naj bi po njegovem

    pojmovanju višja ara predstavljala pretirano korist glede na vrednost stanovanja.. Na

    revizijski stopnji je bilo sporno samo vprašanje višine are. Vrhovno sodišče odloči, da je

    znižanje are na 5 % kupnine v tem primeru bila pravilna odločitev, kar pojasni za

    naslednjimi razlogi. Kupki ni bilo mogoče pripisati krivdnega ravnanja za neizpolnitev

    pogodbe, saj od pogodbe ni odstopila, ker bi tako želela, ampak zato, ker ji ni uspelo

    pravočasno zbrati kupnine, glede na to, da je imela prihranke na vezani vlogi. Upoštevati

    je treba tudi njeno prizadevanje, da bi prodajalk odvrnila morebitne škodne posledice, s

    tem ko je iskala novega kupca. Dodaja še, da je treba imeti v mislih tudi okoliščino,

    ugotovljeno na prvi stopnji, da je tudi prodajalka prispevala k temu, da se spor ni rešil

    sporazumno s prodajo drugemu kupcu.

  • 18

    7. SKLEP

    Institutov za utrditev pogodbenih obveznosti je veliko, namen tega diplomskega dela pa

    je bil ob ponazoritvi različnih sodnih odločitev slovenskih sodišč predstaviti aro kot enega

    izmed njih. Sodnih odločitev – tako Vrhovnega kot višjih sodišč – je na to temo kar precej.

    Sprva sem jih poiskal in zbral na enem mestu, nakar sem jih razvrstil glede na

    problematiko, ki zadeva bistvo posamezne odločitve, nato pa sem jih sistematično umestil

    v pričujoče diplomsko delo in dane probleme ter odločitve opisal ozirom analiziral ter

    njihovo argumentacijo uporabil pri razlagi različnih pojmov.

    Tako smo lahko spoznali, da slovenska sodišča akcesorno naravo are pri svojih odločitvah

    dosledno upoštevajo, kar je sicer pričakovano, saj razumevanje pojma akcesornosti sodi

    med osnove obligacijskega prava. Na podlagi obravnavanega smo še enkrat več ugotovili,

    kako pomembno je, da so dogovori med strankami jasni in nedvoumni – v nasprotnem

    primeru se lahko pripeti, da stranki (ali vsaj ena od njiju) mislita, da je bila dogovorjena

    ara, v resnici pa gre za avans. Veliko sporov se namreč zgodi ravno zaradi nenatančne

    opredelitve s strani strank ali njihovega napačnega razumevanja predmeta dogovora, pri

    čemer ni ara nobena izjema. Spoznali smo, da je poznavanje temeljnih institutov, ki se v

    praksi pojavljajo pri sklepanju pogodb, lahko ključnega pomena, saj smo videli, da pride

    do različnih učinkov, če je med strankami dogovorjena na primer ara ali če je dogovorjena

    odstopnina.

    Marsikomu se morda zdi zanimivo, da je institut are združljiv s predpogodbo, in na prvi

    pogled odgovor na vprašanje njune združljivosti res ni samoumeven. Vendar sodišča (na

    čelu z Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) pri svojih odločitvah prepričljivo in

    dosledno pojasnijo, zakaj temu vendarle je tako.

    Predvidevanje, da je največ sporov povezanih s sankcijami in njihovo izbiro, je

    pričakovano in tudi upravičeno. Večina sporov na sodiščih na sploh zadeva (ne)izpolnitev

    dogovorjenega, kar je tudi pri ari neločljivo povezano s sankcijami. Kot je bilo razloženo

    v tem diplomskem delu, je tukaj potrebno razumevanje različnih možnosti, ki jih ima

    stranka glede na svoj položaj v zvezi z aro in izpolnitvijo dogovorjene obveznosti, saj je

    od tega odvisno, kakšne so možne sankcije in katera stranka lahko med njimi izbira. Na

    koncu smo še ugotovili, da je sicer s soglasjem dogovorjena ara lahko prevelika in da jo

    sodišče na zahtevo zainteresirane stranke ob upoštevanju konkretnih okoliščin lahko

    zmanjša.

  • 19

    8. BIBLIOGRAFIJA

    8.1. LITERATURA

    8.1.1. Knjige

    Cigoj Stojan, Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike

    Slovenije, 2003.

    Geč-Korošec Miroslava, Pravna razmerja v blagovnem prometu, Časopisni zavod Uradni

    list SRS, Ljubljana, 1988.

    Juhart Miha, Grilc Peter, Ilešič Mirko, Strnad Igor, Zavarovanje in utrditev obveznosti,

    Pravna praksa, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1995.

    Kranjc Vesna, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006.

    Plavšak Nina, Juhart Miha, Vrenčur Renato, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba,

    Ljubljana, 2009.

    Strohsack Boris, Obligacijska razmerja I; Obligacijska razmerja II: Odškodninsko pravo

    in druge neposlovne obveznosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.

    Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso,

    Založba Oziris, Lesce 2001.

    8.1.2. Članki

    Ilešič Marko, Denar in pravo, v: Podjetje in delo - 1997, številka 6-7, Gospodarski

    vestnik, 15. 10. 1997, strani 651-661.

    Vrenčur Renato, Ara – zavarovanje v prometu z nepremičninami, v: Pravna praksa - 2005,

    številka 7, GV Založba, 24. 2. 2005, strani 11-12.

    8.2. VIRI

    Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16

    – odl. US.

    Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 – odl.

    US, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 – ZPlaP in 87/02 –

    SPZ

  • 20

    8.2.1. Sodna praksa

    Sodba II Ips 483/1994 z dne 24. 1. 1996

    Sodba II Ips 825/1994 z dne 24. 4. 1996

    Sodba II Ips 728/1995 z dne 20. 2. 1997

    Sodba II Ips 224/96 z dne 5. 6. 1997

    Sodba II Ips 371/1996 z dne 25. 9. 1997

    Sodba II Ips 205/1996 z dne 10. 12. 1997

    Sodba II Ips 261/1996 z dne 8. 1. 1998

    Sodba II Ips 397/1999 z dne 29. 3. 2000

    Sodba II Ips 847/2005 z dne 13. 3. 2008

    Sklep II Ip 577/2006 z dne 19. 2. 2009

    Sodba II Ips 551/2009 z dne 21. 7. 2010

    Sklep II DoR 70/2014 z dne 17. 4. 2014

    VSM Sodba I Cp 1071/2013 z dne 10. 12. 2013

    VSL Sklep in sodba I Cp 2381/2013 z dne 2. 4. 2014

    VSL Sodba I Cp 1190/2014 z dne 11. 6. 2014

    VSL Sodba III Cp 942/2015 z dne 3. 6. 2015

    VSL Sklep I Cpg 946/2015 z dne 30. 9. 2015

    VSL Sodba I Cpg 103/2016 z dne 30. 3. 2016

    VSK Sklep Cpg 369/2015 z dne 31. 3. 2016

    Sodba VS SRS II Ips 162/79 z dne 24. 4. 1980

    VGS Sl 1121/70

    VSJ Rev 192/70

    Pravno mnenje, občna seja VSS, Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in

    drugih sodišč, v: Pravna mnenja, 2/97, 16. 12. 1997, stran 6.