Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
Magistrsko delo
ELEKTRONSKO POSLOVANJE V OSKRBNIH
VERIGAH
Electronic Business in Supply Chains
Kandidat: Stjepan Glasnović
Študent izrednega študija
Študijski program 2. stopnje »Ekonomske in poslovne vede«
Študijska usmeritev: Management informatike in elektronskega poslovanja
Mentor: red. prof. dr. Samo Bobek
Maribor, junij 2016
ZAHVALA
Želel bi se zahvaliti vsem, ki so mi v času nastajanja magistrske naloge stali ob strani,
še posebej svojima staršema. Zahvaljujem se tudi vsem, ki so sodelovali v raziskavi.
Zahvaljujem se mentorju dr. Samu Bobku za vso strokovno pomoč.
POVZETEK
Sodobno poslovno okolje zahteva od podjetij hitrejše odzivanje na zahteve, spremembe
in konkurenco. Elektronsko poslovanje postaja nepogrešljiv del vsakega podjetja, saj
mu omogoča vrsto koristi. Sprva se te koristi odražajo v poenostavljenih poslovnih
procesih, hitrejšemu kroženju informacij, kasneje pa to lahko privede tudi do finančnih
in drugih koristi. V magistrskem delu sem želel raziskati, v kolikšni meri slovenska
podjetja uporabljajo e-poslovanje za doseganje svojih ciljev. Najprej sem se lotil analize
obstoječe literature na temo e-poslovanja in oskrbnih verig, kjer sem poskušal pridobiti
čim več informacij glede samega začetka e-poslovanja, kako to vpliva na poslovanje
podjetja in na kakšen način so podjetja elektronsko povezana znotraj oskrbnih verig ter
kakšne rešitve za to obstajajo na trgu. V empiričnem delu sem analiziral 48 slovenskih
podjetij z vidika uporabe e-poslovanja in s primerjavo z ostalimi raziskavami poskušal
izluščiti trend uporabe različnih rešitev. Prav tako sem želel izvedeti, ali so uporabljene
informacijske rešitve prinesle kakršne koli koristi slovenskim podjetjem.
Ključne besede: e-poslovanje, oskrbne verige, informacijske rešitve, ERP, RIP
ABSTRACT
Modern business environment requires companies to respond more quickly to demand,
changes and competition. Electronic commerce is becoming an indispensable part of
every business because it provides a range of benefits. Initially, these benefits are
reflected in streamlined business processes, faster circulation of information, but later it
may also lead to financial and other benefits. In this thesis, I wanted to explore the
extent to which Slovenian companies use e-commerce to achieve its objectives. First of
all, I analysed existing literature regarding e-commerce and supply chains, where I tried
to gain as much information about the history of e-commerce, how it affects the
business and how companies are electronically linked within their supply chains, and
what solutions exist on the market. In the empirical part I have analysed 48 Slovenian
companies from the perspective of use of e-commerce and compared them with other
studies, where I tried to discern the trend of using different solutions. I also wanted to
find out whether the applied IT solutions have brought any benefits to Slovenian
companies analysed in this thesis.
Key words: e-business, supply chains, IT solutions, ERP, EDI
i
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................................. 1 1.1 Opredelitev problema .......................................................................................................................... 1
1.2 Nameni, cilji in hipoteze ....................................................................................................................... 1
1.3 Predpostavke in omejitve ..................................................................................................................... 2
1.4 Uporabljene raziskovalne metode ....................................................................................................... 2
2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE ................................................................................. 3 2.1 Opredelitev ............................................................................................................................................ 3
2.2 Zgodovina .............................................................................................................................................. 4
2.3 Vrste elektronskega poslovanja........................................................................................................... 4
2.4 Informacijske in komunikacijske tehnologije .................................................................................... 5
2.4.1 Internet ........................................................................................................................................... 7
2.4.2 Intranet ........................................................................................................................................... 7
2.4.3 Ekstranet ........................................................................................................................................ 8
2.5 Medpodjetniško elektronsko poslovanje ............................................................................................ 8
2.5.1 Internetni RIP ................................................................................................................................ 9
2.5.2 Elektronske tržnice ........................................................................................................................ 9
2.5.3 Elektronski plačilni promet.......................................................................................................... 10
2.5.4 Elektronsko trgovanje .................................................................................................................. 11
2.6 E-poslovni modeli ............................................................................................................................... 13 2.6.1 Posredniški model........................................................................................................................ 14
2.6.2 Spletno oglaševanje ..................................................................................................................... 15
2.6.3 Posredniki informacij .................................................................................................................. 16
2.6.4 Trgovski model ............................................................................................................................ 16
2.6.5 Direktni model ............................................................................................................................. 16
2.6.6 Model spletnih afilial ................................................................................................................... 17
2.6.7 Virtualne skupnosti ...................................................................................................................... 17
2.6.8 Naročniški model ......................................................................................................................... 18
2.6.9 Servisni model ............................................................................................................................. 18
2.7 Prednosti in slabosti elektronskega poslovanja ............................................................................... 19
3 OSKRBNE VERIGE ...................................................................................................... 22 3.1 Opredelitev .......................................................................................................................................... 22 3.2 Členi in tokovi v oskrbni verigi ......................................................................................................... 23 3.3 Razvoj oskrbnih verig ........................................................................................................................ 24 3.4 Upravljanje oskrbnih verig ............................................................................................................... 25 3.5 Sestavni deli oskrbnih verig ............................................................................................................... 26
3.5.1 Nabavni del .................................................................................................................................. 27
3.5.2 Proizvodni del .............................................................................................................................. 28
3.5.3 Distribucijski del.......................................................................................................................... 29
4 INFORMACIJSKE REŠITVE V OSKRBNIH VERIGAH ....................................... 30 4.1 Informacijski sistem ........................................................................................................................... 30
4.1.1 Zajem podatkov in podatkovna komunikacija ............................................................................. 31
4.1.2 Shranjevanje in pridobivanje podatkov ....................................................................................... 32
4.1.3 Manipulacija s podatki in poročanje ............................................................................................ 33
4.2 Celovite informacijske rešitve – ERP ............................................................................................... 33 4.3 Sistemi za podporo nabavi ................................................................................................................. 34 4.4 Sistem za načrtovanje in planiranje – APS ...................................................................................... 35 4.5 Sistemi za upravljanje transporta - TMS ......................................................................................... 35 4.6 Sistemi za načrtovanje povpraševanja ............................................................................................. 35 4.7 Sistemi za upravljanje odnosov s strankami - CRM - in sistemi za avtomatizacijo prodaje
– SFA 36 4.8 Sistemi za upravljanje oskrbnih verig – SCM ................................................................................. 36 4.9 Sistemi za upravljanje z zalogami ..................................................................................................... 37 4.10 Sistemi za podporo odločanju o proizvodnji - MES ........................................................................ 38 4.11 Sistem za upravljanje skladišč – WMS............................................................................................. 38
ii
5 UPORABA INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE V
SLOVENIJI IN EVROPI ...................................................................................................... 39 5.1 Strategija »i2010« ...............................................................................................................................39 5.2 Strategija »si2010« ..............................................................................................................................40 5.3 E-poslovanje v podjetjih v Sloveniji in EU .......................................................................................42
5.3.1 Opremljenost podjetij z računalniki in uporaba računalnikov v podjetjih ...................................42 5.3.2 Zaposlovanje oseb z IKT-znanji in izobraževanje zaposlenih za uporabo IKT ...........................43 5.3.3 Samodejna elektronska izmenjava informacij .............................................................................44 5.3.4 Elektronska izmenjava informacij o upravljanju nabavne verige ................................................45 5.3.5 E-trgovanje ..................................................................................................................................46 5.3.6 Zaščita IKT ..................................................................................................................................46 5.3.7 Zaznane prednosti IKT-projektov, izvedenih v podjetjih ............................................................47 5.3.8 Mikropodjetja in uporaba IKT ......................................................................................... 47
6 E-POSLOVANJE V SLOVENSKIH PODJETJIH - RAZISKAVA ......................... 48 6.1 Število zaposlenih in dejavnost podjetja ...........................................................................................48 6.2 Računalniki, strežniki in računalniška zaščita .................................................................................49 6.3 Spletna stran .......................................................................................................................................51 6.4 Zaposleni in IKT .................................................................................................................................51 6.5 ERP in ostale informacijske rešitve ..................................................................................................53 6.6 E-poslovanje ........................................................................................................................................56 6.7 Odziv na zahteve in pripombe kupcev ..............................................................................................60
7 ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 61
LITERATURA ....................................................................................................................... 64 PRILOGE ............................................................................................................................... 70
Priloga 1: Vprašalnik ......................................................................................................................................70
iii
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Vrednost elektronskega poslovanja v Evropi v milijardah ameriških dolarjev ................................. 5
Graf 2: Delež zaposlenih v malih podjetjih, ki pri svojem delu uporabljajo računalnik .............................. 43
Graf 3: Število zaposlenih ................................................................................................................................... 48
Graf 4: Dejavnost podjetja .................................................................................................................................. 49
Graf 5: Lastništvo računalnikov ......................................................................................................................... 49
Graf 6: Lastništvo strežnikov ............................................................................................................................. 50
Graf 7: Vrste računalniške zaščite ..................................................................................................................... 50
Graf 8: Funkcije spletnih strani ......................................................................................................................... 51
Graf 9: Uporaba računalnika v razredih po 10 % ............................................................................................ 51
Graf 10: Uporaba interneta v razredih po 10 % ............................................................................................... 52
Graf 11: Uporaba e-pošte v razredih po 10 % .................................................................................................. 52
Graf 12: Uporaba ERP rešitev glede na velikost podjetja (n = 48) ................................................................. 53
Graf 13: Delež področij, ki jih pokrivajo ERP .................................................................................................. 54
Graf 14: Delež uporabe drugih informacijskih rešitev ..................................................................................... 54
Graf 15: Vrste informacijskih rešitev, ki jih uporabljajo podjetja, glede na izvor ........................................ 55
Graf 16: E-povezanost podjetij prek RIP z računalniškim sistemom partnerja ............................................ 56
Graf 17: E-povezanost prejetih in izdanih naročil z ostalimi oddelki znotraj ERP posameznega
podjetja ................................................................................................................................................................. 56
Graf 18: Delež e-nakupa prek RIP ali interneta v skupnem nakupu, v razredih po 10 % ........................... 57
Graf 19: Delež e-prodaje prek RIP ali interneta v skupni prodaji, v razredih po 10 % ............................... 57
Graf 20: Najpogostejše oblike prejemanja in izdajanja računov .................................................................... 58
Graf 21: Najbolj uporabljen način e-poslovanja ............................................................................................... 58
Graf 22: Ocena koristnosti uvedbe e-poslovanja .............................................................................................. 59
Graf 23: Vrste koristi, ki jih je prinesla uvedba e-poslovanja ......................................................................... 59
Graf 24: Odzivanje na zahteve in pripombe kupcev ........................................................................................ 60
KAZALO SLIK
Slika 1: Internet, intranet in ekstranet - prikaz delovanja ................................................................................. 6
Slika 2: Shema interneta ....................................................................................................................................... 7
Slika 3: Členi in tokovi v oskrbni verigi ............................................................................................................. 24
Slika 4: Stopnje v razvoju oskrbne verige ......................................................................................................... 25
Slika 5: Popačenje informacij in učinek biča .................................................................................................... 31
Slika 6: Arhitektura sistema SCM ..................................................................................................................... 37
1
1 UVOD
1.1 Opredelitev problema
Z rastjo obsega poslovanja oskrbne verige postajajo vse obsežnejše in kompleksnejše.
Konkurenca sili podjetja k večji prilagodljivosti in pospešitvi poslovanja ter nižanju
prodajnih cen. To zahteva podrobno poznavanje poslovnih procesov in obvladovanje
stroškov. Podjetja nadgrajujejo svoje poslovne sisteme z različnimi informacijskimi
rešitvami, s pomočjo katerih skušajo izboljšati svoje poslovanje. Da bi vse to dosegli, se
dobavitelji povezujejo tudi med seboj in skušajo ustvariti visoko odzivno medpodjetniško
oskrbno verigo. Izziv je med seboj povezati podjetja z različnimi poslovnimi in
informacijskimi sistemi. Na trgu obstaja veliko rešitev, vendar te niso primerne za vsa
podjetja.
1.2 Nameni, cilji in hipoteze
Namen magistrskega dela je raziskati področje elektronskega poslovanja v slovenskih
podjetjih. Elektronsko poslovanje se v zadnjem času v Sloveniji in v svetu pojavlja tako v
strokovni literaturi kot tudi v propagandnih objavah. Zanima nas, ali je takšno poslovanje
tudi v resnici uvedeno v naša podjetja in v kakšnem obsegu. Prav tako nas zanima, ali so
naša podjetja sploh sposobna izvajati elektronsko poslovanje, ali imajo ustrezno podprte
informacijske sisteme in vzpostavljeno infrastrukturo. Zanimajo nas tudi dejanske
prednosti elektronskega poslovanja in iz njih izhajajoči prihranki.
Izhajajoč iz namena magistrskega dela smo si zadali sledeče cilje:
proučiti trenutno razpoložljiva orodja za izvajanje elektronskega poslovanja,
ugotoviti, kolikšen delež slovenskih podjetij uporablja različne rešitve za
elektronsko poslovanje v svojih oskrbnih verigah,
izluščiti trend uporabe različnih rešitev v prihodnje.
V teoretičnem delu želimo predstaviti relevantno literaturo s področja elektronskega
poslovanja in oskrbnih verig. Ugotoviti želimo potrebne pogoje za uvedbo e-poslovanja ter
najti primerne rešitve, namenjene elektronski podpori v oskrbni verigi. Raziskati želimo,
katere rešitve trenutno uporabljajo slovenska podjetja različnih velikosti in panog ter v
kakšni meri izbrane rešitve vplivajo na izboljšanje njihovega poslovanja. Z izsledki
empiričnega dela bomo skušali napovedati trend odločanja slovenskih podjetij o tem,
katere rešitve so najbolj primerne za njihov tip podjetja.
V magistrskem delu bomo preverjali tri hipoteze:
H1: Poslovni informacijski sistemi, ki jih uporabljajo slovenska podjetja, so
ustrezni in že vsebujejo rešitve za elektronsko poslovanje.
H2: Z elektronskim poslovanjem povečamo ponudnikovo prilagodljivost potrebam
kupcev in njegovo stroškovno učinkovitost.
2
H3: Najbolj razširjen način e-poslovanja je sistem terminskih planov in odpoklicev,
ki zagotavlja minimiziranje zalog in dobave v pravem času (angl. »Just-In-Time« –
JIT).
1.3 Predpostavke in omejitve
Predpostavljamo, da je uporaba rešitev za elektronsko podporo v oskrbni verigi pomemben
faktor pri upravljanju le-teh, predvsem pri skrajševanju določenih procesov, zniževanju
stroškov in s tem povečevanju odzivnosti ter konkurenčnosti podjetij.
Omejitve, ki jih bomo pri raziskavi upoštevali, se nanašajo na pripravljenost sodelovanja
podjetij pri izpolnjevanju anket, zato bo pri posploševanju primernosti rešitev za
elektronsko podporo v oskrbni verigi potrebna pazljivost. Splošni omejitvi raziskave
predstavljata tudi dejstvi, da so natančnejši podatki, ki bi lahko bolje pojasnili primernost
rešitve, poslovna skrivnost podjetja ali pa to ne želi razkriti podatkov o zmogljivosti lastne
informacijske podpore.
1.4 Uporabljene raziskovalne metode
V teoretičnem delu so uporabljene metode klasifikacije, kategorizacije in deskripcije, s
katerimi smo opredelili obravnavane pojme ter opisali procese. Z metodo kompilacije smo
povzemali opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in rezultate drugih avtorjev ter raziskav.
V teoretičnem delu smo uporabili tudi kvalitativno analizo.
V empiričnem delu je za namene pridobivanja potrebnih podatkov uporabljena metoda
spraševanja, natančneje, izvedena je spletna anketa, ki je bila v nadaljevanju analizirana.
3
2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE
2.1 Opredelitev
Elektronsko poslovanje, ali krajše e-poslovanje, v grobem pomeni poslovati elektronsko
oz. poslovati v elektronski obliki, brez ali s čim manj papirja, z uporabo informacijske in
telekomunikacijske tehnologije.
Sam pojem e-poslovanje je prevod angleškega izraza »electronic business« ali
»ebusiness«. Izraz »e-business« pa izhaja iz izraza »electronic commerce« ali
»ecommerce«, ki je nastal v trgovini in industriji in se je v začetku nanašal na vsa
gospodarska področja (Toplišek, 1998:4).
Izraz »ecommerce« je danes preozek in je zato bolj primeren izraz »ebusiness«, ki obsega
več kot navadno računalniško izmenjavo podatkov ali RIP in delovanje spletne trgovine.
Jerman-Blažičeva (2001:11) pravi, da vse, kar danes delamo v sklopu poslovnih aktivnosti
s pomočjo računalnikov in prek računalniških omrežij, imenujemo elektronsko poslovanje.
E-poslovanje tako obsega (Jerman-Blažič, 2001:11):
elektronsko trženje,
elektronsko trgovanje,
elektronsko bančništvo,
elektronsko zavarovalništvo,
spletno nakupovanje (spletno trgovino),
računalniško podprto skupinsko delo,
delo na daljavo,
pouk na daljavo,
avkcije na daljavo.
Toplišek (1998:4) navaja naslednje glavne sestavine elektronskega poslovanja:
način dela: elektronsko izmenjavo podatkov,
vsebine poslovanja: blago, storitve, plačevanje, pred- in poprodajne aktivnosti,
delovanje državnih organov in javnih služb idr.,
skupine udeležencev: podjetja, potrošniki in država.
Definicija pojma elektronsko poslovanje, ki jo je izrazila Evropska komisija, pravi, da je e-
poslovanje lahko katera koli oblika poslovne transakcije, kjer stranke delujejo elektronsko.
Transakcije potekajo brez fizične izmenjave sporočil in brez neposrednega stika (Toplišek,
1998:4).
Dejansko pa je pojem ebusiness med prvimi uporabilo podjetje IBM oktobra 1997 v svoji
kampanji, osredotočeni prav na ta izraz (Nelson, 2005).
4
2.2 Zgodovina
Začetki elektronskega poslovanja segajo v leto 1968 in sovpadajo z razvojem računalniških
omrežij in interneta, združevanjem informacijske in telekomunikacijske tehnologije ter
standardom za računalniško izmenjavo podatkov, ko je bilo mogoče več računalnikov
povezati med seboj. Čeprav je bila računalniška tehnologija sprva namenjena le
strokovnjakom in znanstvenikom, je kaj hitro postala bolj dostopna in uporabna, danes
praktično nepogrešljiva (Jerman-Blažič, 2001:11).
S pojavom elektronskih finančnih prenosov (angl. »Electronic Funds Transfer« – EFT)
med bankami prek varnih zasebnih omrežij SWIFT (angl. »Society for Worldwide
Interbank Financial Telecommunication«) v sedemdesetih letih se je spremenil način
poslovanja na finančnem trgu. V letih, ki so sledila, se je elektronsko poslovanje razširilo v
okviru podjetij v obliki sistemov za prenos datotek, računalniške izmenjave podatkov
(angl. »Electronic Data Interchange« – EDI) in elektronske pošte (angl. »e-mail«). S tem se
je povečala avtomatizacija poslovanja ter povečal obseg brezpapirnega poslovanja. Namen
novega načina izmenjave podatkov je bil nadomestiti papirnate poslovne listine, kot so
naročila, računi, plačilni nalogi idr. z računalniškim prenosom listin v standardizirani
elektronski obliki. Razvoj se je nadaljeval in računalniška izmenjava podatkov je bila
integrirana v vse več tehnologij, ki so do izraza prišle predvsem v veleprodaji in
distribuciji trgovinam na drobno. S tem, ko so v začetku devetdesetih let sistemi za
izmenjavo sporočil postali integralen del računalniških sistemov in omrežij, so nastali
temelji računalniškega sodelovanja pri delu. Pojavile so se elektronske konference, nova
oblika družbene interakcije (pogovori prek interneta (angl. »Internet Relay Chat« – IRC),
klepetalnice (angl. »Chat Rooms«)) in prenosi znanja (novičarske skupine (angl.
»Newsgroup«) in prenos datotek (angl. »File Transfer Protocol« - FTP)). Kljub povečani
dostopnosti in izmenjavi informacij so omrežne storitve še vedno bile premalo razširjene
med navadnimi uporabniki (Jerman-Blažič, 2001:11-12).
S pojavom svetovnega spleta v devetdesetih letih je elektronsko poslovanje doživelo
preobrat in se razcvetelo v obliko, ki smo ji priča danes. Internet je znižal stroške
komunikacije in odprl pot do novega načina poslovanja, novih trgov, povečal učinkovitost
in globalno povezal gospodarske organizacije. Internet je dal možnost malim podjetjem
tekmovati z večjimi, saj se vsako podjetje s pojavom na internetu pridruži
večmilijonskemu trgu, ob tem pa so investicije v potrebno informacijsko infrastrukturo
minimalne. Razcvet je elektronsko poslovanje doživelo okoli leta 1996, ko so se pojavile
tudi prve spletne trgovine (Jerman-Blažič, 2001:14-16). Ena takšnih je bila tudi
Amazon.com, spletna knjigarna, ki jo je ustanovil Jeff Bezos, mlad računalniški programer
z Wall Streeta. Podjetje Amazon.com danes zaposluje več kot 56.000 ljudi po vsem svetu,
v letu 2011 pa je zabeležilo 48 milijard dolarjev prihodkov, od tega 632 milijonov dolarjev
dobička (www.nytimes.com).
2.3 Vrste elektronskega poslovanja
Vrste elektronskega poslovanja se razlikujejo glede na interakcijo subjektov vključenih v
elektronsko poslovanje in so se z razvojem e-poslovanja dopolnjevale. Subjekti so sicer
ostali isti (podjetja, potrošniki in javna uprava), le smeri interakcije so se z razvojem
5
tehnologije dopolnile. Groznik et. al. (2009:2) navajajo naslednje vrste elektronskega
poslovanja, in sicer e-poslovanje:
med podjetji – B2B (angl. »Business to Business«),
med podjetji in potrošniki – B2C (angl. »Business to Consumer«),
med potrošniki – C2C (angl. »Consumer to Consumer«),
med podjetji in javno upravo – B2G (angl. »Business to Government«),
med državljani in javno upravo – C2G (angl. »Citizen to Government«),
znotraj javne uprave – G2G (angl. »Government to Government«).
Največji delež elektronskega poslovanja zavzema elektronsko poslovanje med podjetji
(B2B), ki obsega različne oblike poslovanja. Kot poudarjajo Groznik et. al. (2009:2), je
zmotno prepričanje, da je elektronsko poslovanje med podjetji in potrošniki (B2C) v obliki
nakupovanja prek spletnih trgovin najpomembnejša oblika e-poslovanja. Graf 1 prikazuje
dejanski delež B2B in B2C elektronskega poslovanja iz leta 2003 in 2007. Številke se med
različnimi analitskimi hišami razlikujejo in ni mogoče opredeliti dejanskih podatkov,
vendar pa je vidna očitna razlika v deležu obeh vrst e-poslovanj.
Graf 1: Vrednost elektronskega poslovanja v Evropi v milijardah ameriških dolarjev
Vir: http://www.1step2europe.com
Elektronsko poslovanje med potrošniki (C2C) predstavlja interakcijo med potrošniki, ki
bodisi komunicirajo preko spletnih forumov ali poslujejo prek spletnih dražb. V zadnji
vrsti elektronskega poslovanja kot poslovni subjekt nastopa javna uprava, ki posluje s
podjetji (npr. javni razpisi, napoved za odmero DDV …) ali z državljani (npr. izpiski iz
rojstne matične knjige, napoved za odmero dohodnine …). Posebno področje, ki se na nek
način lahko poistoveti s kategorijo B2B, je G2G elektronsko poslovanje, kjer gre za
poslovanje znotraj javne uprave (Groznik et. al., 2009:2).
2.4 Informacijske in komunikacijske tehnologije
Za prenos sporočil v nefizični obliki so potrebna določena pravila, ki jih imenujemo
standardi oziroma protokoli in predstavljajo jedro komunikacijske tehnologije. Njihova
vloga je določanje interakcije med komunicirajočima entitetama. Protokoli obstajajo v
6
različnih plasteh komunikacije. Na primer obstajajo protokoli na strojni ravni
komunikacije in na programski ravni (Udiminue, 2007).
Splošno najbolj poznan je TCP/IP skupek protokolov, ki je sestavljen iz (Udiminue, 2007):
TCP – protokola za nadzor prenosa (angl. »Transmission Control Protocol«),
IP – internetnega protokola (angl. »Internet Protocol«) in
dodatnih protokolov, ki vključujejo HTTP (angl. »Hypertext Transfer Protocol«) in
FTP (angl. »File Transfer Protocol«) protokola.
TCP protokol zagotavlja, da se informacije med prenosom ne izgubljajo in ne spreminjajo.
Prav tako skrbi za vnovični prenos nepopolno prispelih podatkov ter razdružuje večja
sporočila na manjša in jih na cilju zopet sestavlja (Weingerl, 2007:24).
IP protokol določa, kako delujejo internetni naslovi in vsakemu računalniku določi
enoličen naslov v obliki številk (npr. 200.33.210.250).
Elektronska komunikacija, ki v osnovi uporablja IP protokol, poteka po treh oblikah
omrežij:
internetu,
intranetu,
ekstranetu.
Slika 1 prikazuje delovanje naštetih omrežij.
Slika 1: Internet, intranet in ekstranet - prikaz delovanja
Vir: http://ecom.fov.uni-mb.si/Studenti/Predmeti/EP.htm
7
2.4.1 Internet
Internet povezuje veliko število omrežij in je zato tudi največje računalniško omrežje na
svetu. To omrežje ni en sam enoten del, temveč je sestavljeno omrežje, ki ni centralizirano.
Internet nima lastnika in nekateri avtorji ga imenujejo tudi javno svetovno omrežje (Pahor,
1996:1). Razvilo se je iz prvih računalniških omrežij, ki so povezovale ameriške univerze.
Internet temelji na principu odjemalec-strežnik. Odjemalec je katerikoli računalnik, ki je
povezan v omrežje, strežnik pa računalniki, ki oskrbujejo odjemalce z informacijami.
Shemo interneta si lahko predstavljamo kot ogromen oblak računalnikov (odjemalcev in
strežnikov), ki so povezani med seboj, in ti oblaki so naprej povezani z drugimi oblaki
(Slika 2). Za komuniciranje uporabljajo TCP/IP protokole.
Slika 2: Shema interneta
Vir: http://www.google.si
2.4.2 Intranet
Intranet je omrežje, ki ni na voljo zunanjim uporabnikom. Je zasebno omrežje podjetja, ki
služi zadovoljevanju notranjih informacijskih potreb in uporablja podobno spletno
tehnologijo kot internet. Od interneta se razlikuje v namenu in zaprtosti, enak pa je po
videzu in uporabi. Prek intraneta podjetje izvaja elektronsko poslovanje znotraj, med
posameznimi oddelki. Intranet se uporablja tudi kot neke vrste oglasna deska, ki
zaposlenim ponuja informacije o dogajanju v podjetju. Prav tako se intranet uporablja za
(Sulčič in Lesjak, 2001:6):
predstavitev novic podjetja,
predstavitev podjetja,
omogočanje dostopa do internih in eksternih knjižnic,
pregled kataloga in cenika storitev in proizvoda,
pregled kadrovskih informacij,
pregled predpisov, ki so relevantni za poslovanje podjetja,
pregled delovnega koledarja,
pregled urnikov zaposlenih,
8
pregled zapisnikov in sklepov vodstva,
pregled načrta dopustov in zamenjav,
pregled informacij za zaposlene,
pregled razvedrila …
S pomočjo intraneta podjetje zmanjšuje obseg papirnega poslovanja in tako z zmanjšano
porabo papirja pozitivno deluje na okolje. Drugim pozitivnim učinkom elektronskega
poslovanja je namenjeno posebno poglavje v nadaljevanju. Intranet je prav tako lahko
povezan tudi z internetom preko požarnega zidu (angl. »Firewall«), ki blokira
neavtoriziran dostop do omrežja intranet. Če pa podjetje dovoli svojim partnerjem dostop
do svojega intranet omrežja, govorimo o ekstranetu.
2.4.3 Ekstranet
Ekstranet je pravzaprav intranet, ki je dostopen le avtoriziranim zunanjim osebam oziroma
podjetjem. Strežniški računalnik se nahaja za požarnim zidom, ki nadzira povezavo med
intranetom in internetom. Lastnik strežnika in intraneta je po navadi ena fizična ali pravna
oseba, ki lahko dostop omogoči poljubnemu številu partnerjev tako, da jim določi bodisi
uporabniško ime ali geslo, lahko pa le prepozna unikaten IP naslov potencialnega
odjemalca. Uporabnik enega intraneta, ki mu je preko ekstraneta omogočen dostop do
drugega intraneta, lahko uporablja vse ali del rešitev le-tega (www.hcidata.info).
Da bi povezavi med različnimi intraneti preko interneta zagotovili večjo varnost, se
povezave usmeri skozi podatkovne tunele, ki so zavarovani s šifrirnimi in avtorizacijskimi
algoritmi. Tehnologijo tuneljenja imenujemo tudi virtualno zasebno omrežje (Turban et.
al., 1999:243).
2.5 Medpodjetniško elektronsko poslovanje
Elektronsko poslovanje med podjetji ali B2B poslovanje je vrsta e-poslovanja, ki je z
ekonomskega vidika najbolj pomembna, saj predstavlja večino skupne vrednosti
elektronskega poslovanja. Bistvo B2B poslovanja je izmenjava informacij oz. podatkov
med podjetji v obliki naročil, dobavnic, poizvedb o zalogah, informacij o dobavah itd.
Rešitve B2B nudijo povezavo med dobavitelji, proizvajalci in distributerji. Načinov
komunikacije med podjetji je več:
Računalniška izmenjava podatkov ali RIP: gre za direktno komunikacijo med
dvema ali več podjetji, ki si preko zasebnih omrežij ali interneta izmenjujejo
informacije v obliki dokumentov.
Elektronske tržnice: spletni portali, kjer se srečuje večje število podjetij za namene
izvajanja poslovnih transakcij prek interneta.
Elektronski plačilni promet: digitalni način plačevanja brez fizičnega kontakta med
plačnikom in prejemnikom in brez fizične prisotnosti plačilnih sredstev.
Elektronsko trgovanje: nakupovanje, prodajanje ali izmenjava produktov, storitev
ali informacij z uporabo računalniških omrežij in interneta.
9
2.5.1 Internetni RIP
Njegovi začetki segajo v sedemdeseta leta, ko so se prvič pojavili sistemi za računalniško
izmenjavo podatkov ali RIP sistemi (angl. »Electronic Data Interchange« - EDI). RIP
sistem skrbi za izmenjavo standardiziranih dokumentov v elektronski obliki med
računalniki različnih podjetij (Skrt, 2001).
Sporočilo v EDI obliki definira standard EDIFACT iz leta 1985. Vsi dokumenti imajo
elektronsko ovojnico z glavo in repom, samo sporočilo pa je razdeljeno v bloke, ki imajo
predpisano strukturo in vrsto podatkov (npr. merske enote). Standard predpisuje obliko za
različne dokumente, kot so naročilo, potrditev naročila, predračun, sprememba naročila itd.
Prav tako je določeno, kateri podatki so obvezni in kateri le dopolnjujejo sporočilo
(Bergant, 2007).
Sprva so podjetja veliko vlagala v informacijsko tehnologijo in uspela visoko
avtomatizirati interno poslovanje. Kljub temu pa je komunikacija s poslovnim okoljem še
vedno potekala klasično. Z navadno pošto so se pošiljala naročila, računi in drugi
dokumenti, ki so jih prejemniki morali vnašati ročno. Tu je obstajala velika verjetnost
pojavljanja napak pri ročnem vnosu, dokumenti pa so se lahko poškodovali ali celo uničili
med transportom. Da bi podjetja lahko med seboj komunicirala preko računalniških
sistemov, so bili prisiljeni uporabljati enake komunikacijske protokole in imeti
kompatibilno strojno opremo ter seveda prosto telefonsko linijo v trenutku prenosa
podatkov. Za vzpostavitev tovrstnih privatnih omrežij so bile potrebne velike finančne
naložbe ter ustrezno usposobljen kader. Zaradi tega je bilo elektronsko poslovanje na voljo
le za večja podjetja, ki so si tovrstne investicije lahko privoščila. Kljub prednostim RIP-a
kot so pohitritev poslovnih procesov (odprava ponovnega vnašanja podatkov, hitrejša
dostava dokumentov itd.), zmanjšanje stroškov papirnega poslovanja, povečanje
produktivnosti, kvalitetnejše upravljanje zalog itd., je bil ta za manjša in srednje velika
podjetja predrag in zato ni nikoli doživel masovne uporabe (Skrt, 2001).
S prihodom interneta in njegovo dostopnostjo je e-poslovanje postalo dostopno vsem
podjetjem. Namesto privatnih omrežij so podjetja za računalniško izmenjavo podatkov s
svojimi dobavitelji, proizvajalci ali distributerji pričela uporabljati internet. Nedvomna
prednost uporabe interneta je torej široka dostopnost in seveda nižji stroški v primerjavi s
privatnimi omrežji.
2.5.2 Elektronske tržnice
Spletne portale, kjer se srečuje večje število podjetij z namenom medsebojnega poslovanja
preko interneta, imenujemo elektronske tržnice. Namen e-tržnic je povezovanje večjega
števila podjetij v vlogi kupcev in prodajalcev na skupnem virtualnem mestu na internetu.
Na tovrstnih portalih prodajalci in kupci izmenjujejo informacije o cenah, ponudbah itd. E-
tržnice integrirajo oglaševanje, ponudbo izdelkov in storitev, dostavo digitalnih proizvodov
in plačilne sisteme. Podjetje, ki upravlja celoten informacijski sistem elektronske tržnice, je
lahko udeleženec v poslovnih transakcijah ali neodvisno podjetje, ki le upravlja sistem in je
v bistvu posrednik. Z vidika stranke se na e-tržnicah odvijajo procesi v treh fazah:
odločanje o nakupu, izvedba nakupa in poprodajne aktivnosti (Strader in Shaw, 1999).
10
Elektronske tržnice so orientirane bodisi na prodajalce, kupce ali na oboje hkrati. Prve
povezujejo med seboj prodajalce, ki skupaj iščejo potencialne kupce njihovih izdelkov ali
storitev. Poznamo več vrst e-tržnic, in sicer (Pucihar, 2005):
Zaprte e-tržnice: so v lasti posamezne organizacije, ki se pojavlja kot kupec ali
prodajalec. Ločimo dva tipa zaprtih tržnic, in sicer:
o Nabavno e-tržnico: zasebna tržnica, kjer organizacija prodaja izdelke
drugim podjetjem (en dobavitelj, več kupcev).
o Prodajno e-tržnico: zasebna tržnica, kjer se organizacija oskrbuje z več
dobavitelji (več dobaviteljev, en kupec).
Konzorcijska e-tržnica: tržnica pod vodstvom konzorcija prodajalcev ali kupcev z
namenom ustvarjanja učinkovitega nakupovalnega okolja. Običajno pripadajo isti
dejavnosti, namen pa je povečevanje pogajalskih moči in ugodnejše trgovanje.
Neodvisna e-tržnica: tržnica, ki je v lasti tretje neodvisne organizacije, ki nudi
storitve v podporo poslovanju oz. je le posrednik in se ne pojavlja niti kot kupec
niti kot prodajalec. Takšne e-tržnice se financirajo bodisi z letnimi članarinami,
odstotki od izvedenih poslov ali z zaračunavanjem opravljenih storitev.
Vertikalne in horizontalne elektronske tržnice: Vertikalna tržnica nudi dostop
podjetjem do vseh segmentov posamične panoge kot so avtomobilska,
farmacevtska, gradbena, tekstilna industrija ipd. Horizontalna tržnica pa povezuje
prodajalce in kupce različnih industrij in regij.
Z vidika mehanizmov oblikovanja cen na e-tržnicah pa ločimo še:
E-kataloge, kjer so cene po navadi fiksne, z vnaprej določenimi popusti.
E-dražbe, kjer vsako novo povpraševanje dviguje prvotno ceno.
E-obratne dražbe, kjer vsaka nova ponudba niža prvotno ceno.
E-borze, kjer se cena določa z elektronskim algoritmom, ki upošteva trenutno
ponudbo in povpraševanje.
2.5.3 Elektronski plačilni promet
Ključni del medpodjetniškega elektronskega poslovanja predstavljajo plačilne kartice, ki
omogočajo zanesljivo in preprosto plačevanje blaga ali storitev doma in v tujini. Sprva je
elektronski plačilni promet deloval prek namenskih zaprtih omrežij. Tako je bila varnost
transakcij zagotovljena za vse uporabnike. Z razvojem informacijske in komunikacijske
tehnologije je opravljanje denarnih transakcij prek interneta postalo vsakdanje opravilo, ki
je na voljo vsem, brez velikih dodatnih stroškov. Prednost elektronskega plačilnega
prometa je možnost plačevanja v druge države sveta, ne glede na oddaljenost. Da
uporabnik lahko prične z uporabo, mora pri lastni banki pridobiti vsa potrebna pooblastila
za uporabo in vstop v omrežje. Elektronsko poslovanje slovenskim bankam je omogočeno
le, če pridobijo dovoljenje Banke Slovenije (Slabe in Lekše, 2009:86).
Vsako podjetje, ki odpre račun pri banki, dobi številko transakcijskega računa v IBAN
obliki, ki omogoča identifikacijo bančnih računov v mednarodnem poslovanju. V Sloveniji
se od marca 2003 IBAN uporablja za vse vrste plačilnih transakcij. Za izvajanje
elektronskih transakcij mora podjetje kupiti oziroma najeti storitev in pripadajočo strojno
11
oziroma programsko opremo, ki to omogoča. Da bi nato to podjetje izvršilo elektronsko
plačilo dobavljenih proizvodov ali opravljenih storitev, se mora prijaviti v elektronski
plačilni sistem svoje banke, na primer v E-banko NLB Proklik, za katero ni potrebna
posebna programska oprema, le čitalec kartice. Po prijavi izpolni nalog za plačilo, kjer
navede prejemnika, njegov naziv, naslov in IBAN številko ter naziv, naslov ter SWIFT
kodo njegove banke (to zlasti velja pri čezmejnih plačilih). Po potrditvi plačila banka
pošiljatelja izvede transakcijo prek mednarodnega komunikacijskega omrežja SWIFT na
račun prejemnika. SWIFT zagotavlja standardizirano in kriptirano sporočilo o plačilu med
bankama plačnika in prejemnika ter omogoča evidentiranje plačila pri vseh udeležencih.
Identifikacija plačnika in prejemnika se preveri z digitalnimi certifikati, ki so potrebni za
izvedbo elektronskega plačevanja (www.nlb.si).
Največji problem posluževanja elektronskega plačilnega sistema je zaupanje, predvsem pri
nevsakdanjih nakupih, kjer se transakcija opravlja prvič. Zato mora tak sistem izpolnjevati
naslednje zahteve (Weingerl, 2007: 53):
Zagotavljati mora, da ne bo prišlo do zlorabe številke plačilne kartice in podatkov
na njej.
Zagotavljati mora neokrnjenost, kar pomeni, da znesek plačila, kupljeno blago ali
storitev ne bodo spremenjeni brez vednosti plačnika.
Vsi udeleženci v transakciji morajo priložiti dokazila o pristnosti njihovih identitet.
Udeleženci v elektronskih poslovnih transakcijah se lahko dogovorijo o možnostih plačila.
To se lahko izvede s kreditnimi in debetnimi karticami, elektronskim denarjem, aktivnimi
plačilnimi karticami, elektronskim čekom, s sistemom mikroplačil, z uporabo mobilnih
plačilnih sistemov (npr. Moneta, Urbana ipd.) in s pomočjo elektronskega bančništva (npr.
SKB.net). Na samem mestu nakupa, ko ta poteka s fizično prisotnostjo kupca in
prodajalca, se plačilo izvede elektronsko s pomočjo POS terminala (angl. »Point-of-Sale«).
Ta vključuje programsko in strojno opremo, ki omogoča sprejem in procesiranje plačilnih
kartic. Prednosti uporabe teh terminalov so v dokazani večji prodaji (ni fizične omejitve
zneska gotovine v denarnici), nižjih stroških poslovanja in višji stopnji varnosti. Čeprav je
danes možno POS terminal povezati z elektronsko blagajno, pa je v Sloveniji še vedno
veliko terminalov ločenih od blagajn, kar pomeni, da morajo prodajalci poleg vnosa v
blagajno izvesti še vnos zneska plačila v POS terminal. Tovrstno dvojno delo pa povečuje
možnost napak pri vnosu.
2.5.4 Elektronsko trgovanje
Vse več podjetij na svojih spletnih straneh poleg informacij o podjetju, njegovih izdelkih in
storitvah ter zgodovini in vizije, ponuja možnost spletnega nakupa izdelkov in storitev. To
imenujemo elektronsko trgovanje ali e-trgovanje in je ožji pojem od e-poslovanja oz. je
njegov sestavni del.
E-trgovanje se torej izvaja v tako imenovanih spletnih trgovinah, celoten proces pa zajema
nakupovanje, prodajanje ali izmenjevanje proizvodov, storitev ali informacij. Vse to
poteka preko interneta.
12
Turban in King (2003:3) opredeljujeta e-trgovanje z več vidikov:
Vidik komunikacije, kjer e-trgovanje predstavlja dostavo proizvodov, storitev,
informacij ali plačil prek računalniških omrežij ali drugih elektronskih sredstev.
Vidik poslovnega procesa, kjer e-trgovanje pomeni uporabo tehnologije za namene
avtomatizacije poslovnih transakcij in procesov.
Vidik storitev obravnava e-trgovanje kot orodje za izpolnjevanje želja kupcev
(pravnih ali fizičnih oseb) in prodajalcev (upravljavcev) z namenom zniževanja
stroškov ob izboljševanju kakovosti in povečevanju hitrosti izvajanja storitev.
Spletni vidik gleda na e-trgovaje kot zmožnost prodaje in nakupa izdelkov, storitev
ali informacij prek interneta.
Spletno nakupovanje je alternativa klasičnemu nakupovanju, saj ni potrebna fizična
prisotnost v trgovini. Nakupujemo lahko kar iz domačega naslonjača s preprostim klikom
računalniške miške. V različnih spletnih trgovinah je danes moč kupiti, kar koli si človek
lahko zamisli, od kruha do avtomobilov.
Med prvimi je odprlo spletno trgovino podjetje Amazon.com. Gre za podjetje, ki se je
sprva uveljavilo kot spletna knjigarna, kjer so ljudje lahko izbirali med širokim naborom
različnih naslovov knjig. To je bila prva spletna knjigarna na svetu in do današnjega dne
tudi največja, ki pa ni več le knjigarna, temveč ponuja enega najširših naborov izdelkov,
storitev in znanj. Jeff Bezos, ustanovitelj podjetja, ki danes mimogrede zaposluje več kot
56.000 ljudi, je identificiral naslednje koristi uporabe interneta za nakupovanje knjig in
drugih izdelkov (Combe, 2006):
večja izbira,
udobje,
enostavna uporaba,
lažje iskanje in pridobivanje informacij,
dostopnost z različnih lokacij,
konkurenčne cene,
možnost primerjanja cen,
možnost personalizacije.
Ključna lastnost kvalitetne spletne trgovine je varen način plačevanja. Podjetje
Amazon.com na primer uporablja SSL (angl. »Secure Socket Layer«) protokol in shranjuje
vse podatke o kreditnih karticah v ločeni podatkovni bazi, ki ni dostopna preko interneta in
tako onemogoča dostop hekerjem. Stranke lahko med nakupom podajo tudi le del številke
svoje kreditne kartice, preostali del pa dopolnijo preko telefona, potem ko izpolnijo spletno
naročilo. Vseeno pa se Amazon.com sooča s podobnimi problemi kot njegova konkurenta,
eBay in PayPal, to je spletnim ribarjenjem (angl. »phishing«). To je pojem, ki predstavlja
zavajanje uporabnikov in je namenjeno pridobivanju tujih občutljivih osebnih podatkov
(Pečnik, 2007).
Da bi kupci hitro in zanesljivo dobili izdelek, kupljen prek spletne trgovine, je potrebno
zagotoviti kvalitetno dostavo. Podjetja, ki upravljajo spletno trgovino, bodisi urejajo
dostavo sami z lastno službo ali pa dostavo prepustijo specializiranim podjetjem, kot so
13
Pošta Slovenije, GLS, UPS ipd. Z dostavo pridejo do izraza tudi njeni stroški. Določene
spletne trgovine zaračunajo stroške dostave glede na količino naročenih izdelkov, medtem
ko nekatere nudijo popolnoma brezplačno dostavo. Primer je kitajska spletna trgovina
DealExtreme.com, ki ne glede na količino naročenih izdelkov ponuja brezplačno dostavo.
Iz lastnih izkušenj pa je brezplačna dostava velikokrat vezana na daljše časovne okvirje,
kjer izdelka ni moč pričakovati prej kot v enem tednu, saj pošiljke potujejo z navadno,
najcenejšo obliko pošiljanja.
2.6 E-poslovni modeli
Poslovni model je metoda poslovanja, s katerim se lahko podjetje vzdržuje, to je ustvarja
prihodek. Omenjeno definicijo je podal Michael Rappa (2010), ki pravi, da so e-poslovni
modeli eden najbolj obravnavanih in najmanj razumljenih aspektov spleta ter da je veliko
mogoče povedati o tem, kako zelo internet spremeni tradicionalne poslovne modele,
čeprav ni očitnih dokazov, kaj to sploh pomeni. Timmers (1998) je definiral poslovni
model kot strukturo tokov izdelkov, storitev ter informacij, vključno z opisi vseh poslovnih
akterjev in njihovimi vlogami. Opredelil je, da je poslovni model način, s katerim akterji
dosegajo koristi oziroma opis izvora prihodka.
Nemogoče je natančno opredeliti vse poslovne modele, saj se poslovni modeli, zaradi
uporabnosti interneta, med seboj velikokrat prepletajo. Rappa (2010) je poskušal oblikovati
sistematično klasifikacijo poslovnih modelov na spletu, za katero pa pravi, da ni dokončna,
saj nenehni razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij ustvarja vedno več novih
modelov, ki so izpeljanke oziroma kombinacije klasičnih modelov. Na primer ponovna
oživitev nekdaj popularnih dražb, danes nepogrešljivega načina poslovanja na internetu.
Modele je združil v več skupin, ki povezujejo med seboj podobne si modele. Ta
klasifikacija je najbolj uporabljena v Združenih državah Amerike, medtem ko je
klasifikacija po Timmersu večkrat uporabljena v Evropi. Njegova klasifikacija modele
razvršča na podlagi skupine kriterijev, navadno dveh ali več.
Rappa (2010) je oblikoval naslednje skupine e-poslovnih modelov:
posredniški model,
spletno oglaševanje,
posredniki informacij,
trgovski model,
direktni model,
model spletnih afilial,
virtualne skupnosti,
naročniški model,
servisni model.
Timmers (1998) je oblikoval 11 skupin poslovnih modelov, ki se razlikujejo glede na
stopnjo inovacij in integriranosti:
elektronska trgovina,
14
elektronska nabava,
elektronska dražba,
elektronski nakupovalni centri,
virtualne skupnosti,
platforma za sodelovanje,
storitve tretje osebe,
ponudnik storitev v vrednostni verigi,
povezovalec v vrednosti verigi,
posredniki informacij,
zagotavljanje zaupanja.
Poslovni modeli danes predstavljajo tudi intelektualno lastnino, ki se jo lahko zaščiti s
patenti. Podjetja kot so Amazon, eBay, Yahoo! in mnogi drugi si lastijo številne patente,
od metod opravljanja nakupa, načina plačevanja do uporabe osebnih podatkov in
zgodovine nakupov za izvajanje oglaševanja, kjer stranki ponudijo artikle ali storitve iz
segmentov, v katerih je v preteklosti že izvajal poizvedbe ali opravljal nakupe.
Sledi natančneje opisana taksonomija poslovnih modelov po Rappi (2010).
2.6.1 Posredniški model
Posredniki so ustvarjalci trgov, saj zbližujejo prodajalce in kupce ter olajšujejo transakcije.
Srečujemo jih pri B2B, B2C in C2C poslovanju. Po navadi posrednik zahteva bodisi fiksen
honorar ali pa zaračuna provizijo, po navadi izraženo v odstotkih in je torej variabilna.
Višina plačil ali provizij je med ponudniki posredniških storitev različna. Med posredniške
modele uvrščamo (Rappa, 2010):
Tržno izmenjavo: ponuja celotno paleto storitev, ki pokrivajo proces poslovne
transakcije, od tržne ocene do pogajanj in izvedbe. Izmenjave delujejo samostojno
ali so podprte s strani industrijskega konzorcija.
Izvedbo prodaje oziroma nakupa: sprejema naročila za nakup ali prodajo izdelka ali
storitve, vključno s pogoji kot so cene in dostavo.
Sistem za zbiranje povpraševanja: patentiran tako imenovan »povej svojo ceno«
model (angl. »name-your-price«), ki ga je razvilo podjetje Priceline.com.
Potencialni kupec pove končno in zavezujočo ponudbo za določen produkt ali
storitev, posrednik pa organizira izpolnitev.
Dražbene posrednike: izvajajo dražbe za prodajalce, ki so lahko posamezniki ali
trgovci. Posrednik zaračuna prodajalcu strošek kotacije in provizijo glede na
vrednost izpeljane transakcije. Primer takšnega posrednika je podjetje eBay.
Transakcijske posrednike: zagotavljajo transakcijske mehanizme za kupce in
prodajalce za izvedbo poslovne transakcije. PayPal je tipičen transakcijski
posrednik, ki zagotavlja storitev elektronskega plačevanja.
Distributerje: zajemajo kataloško prodajo, ki povezuje veliko število proizvajalcev
izdelkov s prodajalci na drobno in debelo. Posredniki omogočajo poslovne
transakcije med franšiznimi distributerji in njihovimi trgovskimi partnerji.
15
Iskalne agente: aplikacije, ki omogočajo iskanje cen in zalog izdelkov ali storitev,
ki jih kupec specificira. Uporabni so tudi za iskanje težko dosegljivih informacij.
Primer takšnega agenta je na primer spletna stran www.ceneje.si.
Virtualne tržnice: so pravzaprav virtualna nakupovalna središča, ki nudijo storitve
gostovanja za spletne trgovce. Posrednik zaračunava stroške namestitve, mesečne
kotacije ali transakcijske provizije. Lahko zagotavlja tudi avtomatizirane
transakcije in storitve za vzpostavljanje dolgoročnega odnosa s kupci. Tovrstne
storitve nudi tudi podjetje Amazon.com.
2.6.2 Spletno oglaševanje
Model spletnega oglaševanja je nadgradnja tradicionalnega oglaševanja, ki za
komuniciranje uporablja splet. Oglaševalec je v tem primeru spletna stran, ki ponuja
določeno vsebino ali storitve kot so elektronsko pošto, takojšnje sporočanje (angl. »Instant
Messaging« – IM) in spletne dnevnike (angl. »blog«). Vse skupaj pa dopolnjuje z oglasi v
obliki pasic (angl. »banner«) ali video reklam. Navadno predstavljajo oglasi večinski del
ali edini vir financiranja spletne strani. Oglaševalski model deluje najbolje, ko je obseg
prometa obiskovalcev strani velik ali pa so ciljne skupine, zaradi specifičnosti vsebin
spletne strani, ozko začrtane. Spletno oglaševanje predstavljajo (Rappa, 2010):
Portali: so specializirani iskalniki, ki lahko vključujejo pestro vsebino ali širok
nabor storitev. Visoko število uporabnikov zagotavlja donosnost oglaševanja in
omogoča nadaljnjo razpršitev oziroma diverzifikacijo storitev, ki jih nudi takšna
spletna stran. Primer takšne spletne strani je iGoogle, kjer si uporabnik po želji
prilagodi svojo domačo spletno stran tako, da si nastavi tako imenovane »portlete«
oziroma aktivne komponente, skozi katere se na strani prikažejo določene vsebine.
Oglasniki: spletne strani oblikovane v sezname predmetov za prodajo ali nakup.
Financirajo se s kotacijami ali članarinami. Primer takšnih oglasnikov sta slovenski
Salamonov oglasnik in ameriški Craigslist.
Registracijska uporabnika: spletne strani, ki ponujajo vsebino in so brezplačne za
uporabo, vendar je za ogled vsebin potrebna registracija. Le-ta je vir demografskih
informacij in s sledenjem poizvedbam uporabnikov predstavlja pomembne podatke
za namene ciljnih oglaševalskih kampanj.
Plačano pojavljanje glede na poizvedbe (angl. »Query-based Paid Placement«):
oglaševalci prodajajo ugodno postavitev povezav do sponzorjev glede na ključne
pojme iskanja. Primer: sponzorirane povezave na vrhu rezultatov iskanja s pomočjo
iskalnika Google.
Kontekstno oglaševanje ali vedenjski marketing: razvijalci brezplačne programske
opreme, ki s svojim izdelkom vključijo programsko opremo za predvajanje
oglasnih sporočil (angl. »Advertisement Software« ali »Adware«). Nekateri
programi celo beležijo aktivnost uporabnika na internetu ter mu na podlagi zbranih
podatkov prikazujejo pojavna okna oziroma oglaševalske povezave.
Oglaševanje usmerjeno na vsebino: razvilo ga je podjetje Google in omogoča
dodajanje reklamnih sporočil iskanim spletnim stranem tako, da zazna njihovo
vsebino in ob ogledu te spletne ponudi temu primerne oglase.
Intromercial ali oglaševalski odmor: animirani celozaslonski oglasi, ki se pojavi ob
vstopu na zahtevano spletno stran, še preden uporabnik pride do želene vsebine.
16
Ultramercial: dodatne interaktivne reklamne vsebine, ki od uporabnika zahtevajo
določeno mero sodelovanja (npr. izpolnjevanje kratkih anket, glasovanje ipd.),
preden mu je omogočen dostop do namenjene vsebine.
2.6.3 Posredniki informacij
Podatki o potrošnikih in njihovih potrošniških navadah so dragocene informacije, še
posebej, če so skrbno analizirane in uporabljene za ciljne marketinške kampanje. Prav tako
posredniki ločeno zbirajo informacije o proizvajalcih in njihovih proizvodih ter so na voljo
kupcem med nakupovanjem. Podjetja, ki delujejo kot posredniki informacij, tako
pomagajo bodisi kupcem ali prodajalcem pri razumevanju določenega trga. Posredništvo
informacij se izraža v naslednjih modelih (Rappa, 2010):
Oglaševalske mreže: oglašujejo na spletnih straneh svojih članic v obliki pasic in s
tem omogočajo vzpostavitve obširnih marketinških kampanj. Prav tako
oglaševalske mreže zbirajo podatke o svojih uporabnikih, ki jih nato uporabljajo za
analiziranje uspešnosti posameznih kampanj.
Merjenje dostopa: spletne agencije, ki merijo učinkovitost spletnih strani.
Stimulativni marketing: vključuje programe zvestobe, ki stranke spodbuja s
pomočjo unovčljivih točk ali kuponov, katere lahko uporabijo pri partnerskih
trgovcih.
Metaposredniki: omogočajo transakcije med prodajalci in kupci tako, da
zagotavljajo izčrpne informacije in druge pomožne storitve, sami pa niso vključeni
v izmenjavo izdelkov in storitev med strankami.
2.6.4 Trgovski model
Sem spadajo veletrgovci in prodajalci na drobno, ki prodajajo po ceniku ali z uporabo
dražb. Rappa (2010) ponuja naslednjo delitev trgovskega modela:
Virtualni trgovec: imenovan tudi angl. »e-tailer«, je trgovec na drobno, ki deluje
izključno preko spleta. Primer: Amazon.com.
Kataloški trgovec: omogoča naročanje po spletnem katalogu. Naročila sprejema
prek spleta, telefona ali e-pošte.
Elektronski in klasični trgovec: združujejo klasično, fizično prodajo in spletno
trgovino. Omogoča naročanje preko elektronskih skladišč na internetu in fizični
prevzem v trgovini. Primer je knjigarna Barnes & Noble, ki obiskovalcem svojih
trgovin ponuja uporabo internetnih pultov, kjer lahko v fizični trgovini brskajo po
spletni trgovini in tako hitreje pridejo do želenega izdelka.
Bitni trgovec: trgovec, ki se ukvarja izključno s prodajo digitalnih proizvodov in
storitev kot so na primer glasbene in video vsebine, knjige ipd. Primer: iTunes.
2.6.5 Direktni model
Modeli proizvajalcev ali neposredni, direktni modeli omogočajo stik med proizvajalcem in
kupcem brez dodatnih posrednikov ter tako zožijo distribucijske poti in povečajo
17
učinkovitost poslovanja. Prav tako bolje razumejo potrebe kupcev ter nudijo boljšo
podporo. Med direktne modele štejemo (Rappa, 2010):
Nakup: transakcija, s katero se lastninska pravica prenese na kupca.
Najem: ko kupec pridobi pravico do uporabe proizvoda ali storitve za določeno
časovno obdobje. Po preteku obdobja uporabnik bodisi zadevo vrne ali odkupi,
odvisno od dogovora.
Licenco: tudi v tem primeru kupec pridobi pravico do uporabe, lastninska pravica
pa še vedno ostaja proizvajalcu. Primer je nakup licence programske opreme.
Vsebino, integrirano v blagovno znamko: vsebino kot je glasba, video ipd. izdela
proizvajalec sam z edinim namenom promocije proizvoda.
2.6.6 Model spletnih afilial
Imenovan tudi model partnerstev deluje nasprotno od klasičnih portalov, ki skušajo ves
promet usmeriti na eno stran. V modelu partnerstev člani sodelujejo drug z drugim tako, da
omogočajo strankam povezave do partnerskih strani, kjer lahko zaključijo nakup izdelka
ali storitve. Primer je spletna knjižnica, ki poleg obsežnih informacij o knjigi nudi tudi
povezavo do spletne knjigarne Amazon.com, kjer si stranka lahko enako knjigo naroči
oziroma kupi. Partnerji si med seboj ponujajo finančne spodbude v obliki odstotkov od
prodanih produktov. Podjetja v takih modelih med seboj poslujejo na naslednje načine:
Izmenjava pasic: trgovci si med seboj izamenjajo reklamne pasice.
Plačilo na klik: domača podjetja plačujejo partnerjem za vsak klik, ki na domačo
spletno stran prek partnerjeve pripelje novega obiskovalca oziroma potencialnega
kupca.
Delitev prihodka: podjetje plača provizijo v dogovorjeni vrednosti prodaje
(izraženo v odstotkih) za vsak nakup, izveden s strani kupca, ki je bil preusmerjen s
partnerske spletne strani.
2.6.7 Virtualne skupnosti
Model virtualnih skupnosti temelji na zvestobi uporabnikov. Ti investirajo veliko časa in
truda v oblikovanje skupnosti, za financiranje pa se poslužujejo več načinov. In sicer s
prodajo pomožnih oziroma stranskih produktov, ki niso vezani na vsebino skupnosti, s
prostovoljnimi prispevki (donacijami), z oglaševanjem ali članarinami za tako imenovane
premijske storitve. To so storitve, ki imajo dodano vrednost in največkrat pomenijo dostop
do dodatnih, ekskluzivnih vsebin. K modelom virtualnih skupnosti prištevamo (Rappa,
2010):
Odprto kodo: programska oprema, ki so jo skupaj razvili prostovoljci, in omogoča
vpogled v svojo izvorno kodo. Razvijalci se ne financirajo s prodajo licenčnin,
temveč z obračunavanjem storitev, kot sta sistemska integracija in podpora
uporabnikom ter s prodajo navodil in uporabniške dokumentacije.
Odprte vsebine: prosto dostopne vsebine, ki so jih s skupnimi močmi prispevali
prostovoljci. Primer je brezplačna spletna enciklopedija Wikipedia.
18
Javno predvajanje: model, ki ga uporabljajo neprofitne radijske ali televizijske
mreže, navadno vodene s strani skupine uporabnikov. Sredstva za poplačilo
stroškov obratovanja se zbirajo s prostovoljnimi prispevki.
Storitve socialnih omrežij: spletne strani, ki omogočajo povezovanje posameznikov
s skupnimi interesi, bodisi v poklicu, hobijih ali ljubezni. Prihodek ustvarjajo s
kontekstnim oglaševanjem ali z naročninami za premijske storitve.
2.6.8 Naročniški model
Zelo pogost model je naročniški model, kjer uporabniki plačujejo enkratne, mesečne ali
letne naročnine za dostop do vsebin ali storitev. Največkrat so naročniški modeli
kombinirani z oglaševalskimi. Med naročniške modele uvrščamo (Rappa, 2010):
Ponujanje vsebin: plačnikom naročnin ponujajo dostop do besedila, glasbe ali video
vsebin.
Medosebne povezave: so povezave med posamezniki, ki omogočajo medsebojno
distribucijo informacij. Primer je široko poznani portal Šolajenora, kjer vsebino
(zapiske, obnove, naloge ipd.), namenjeno uporabnikom, prispevajo drugi
uporabniki. Po besedah nekaterih uporabnikov, naj bi omenjena spletna stran
obstajala že od leta 1996.
Zaupanja vredne storitve: so članska združenja, katerih namen je združevanje
članov, ki so zvesti določenim načelom (npr. normam obnašanja). Člani za dostop
plačujejo članarino, lahko pa se združenja financirajo tudi z zbiranjem sponzorskih
sredstev.
Ponudniki internetnih storitev: podjetja, ki ponujajo dostop do internetnih omrežij
in drugih storitev. Primeri slovenskih ponudnikov so Siol, T-2, Amis idr.
2.6.9 Servisni model
Podjetja, ki delujejo na podlagi servisnega modela, ponujajo vsebine in storitve na zahtevo,
pri tem pa merijo dejansko porabo ali le dostop ter nato to zaračunajo. Ločimo dva servisna
modela:
Merjenje porabe: kjer ponudniki merijo in obračunavajo dejansko porabo storitev.
Tradicionalno ta model uporabljajo ponudniki elektrike in stacionarne telefonije.
Danes se lahko tudi dostop do interneta zaračunava glede na porabljene količine
prenosa podatkov, kar je zelo pogosto pri mobilnih operaterjih (Simobil, Mobitel).
Merjene naročnine: kjer ponudniki nudijo nakup vnaprej določenih količin enot
uporabe storitev. Uporabnik lahko na primer zakupi ogled treh poljubnih filmov
prek spletne videoteke ali pa možnost branja določenega števila člankov spletnega
časopisa.
19
2.7 Prednosti in slabosti elektronskega poslovanja
E-poslovanje nudi izjemne možnosti avtomatizacije in pohitritve poslovnih procesov.
Posebno učinkovito je pri povezovanju s poslovnimi partnerji in zato ne glede na
uporabljen poslovni model prinaša elektronsko poslovanje tako podjetjem kot udeležencem
določene koristi. Groznik et. al. (2009:57) navajajo naslednje neposredne koristi:
nižji stroški poslovanja,
zmanjšanje obsega zalog,
skrajšanje poslovnih procesov,
višja kakovost proizvodov in storitev,
nižje stroške trženja in prodaje ter ustvarjanje novih tržnih priložnosti.
Podjetje, ki se odloči uvesti elektronsko poslovanje, mora najprej prenoviti in
informatizirati poslovne procese znotraj podjetja in tiste procese, ki jih povezujejo s kupci
oziroma partnerji. S tem zniža stroške dela, saj se določeni procesi poenostavijo, pohitrijo,
nekatere aktivnosti celo odpravi in nadomesti s prenovljenimi, učinkovitejšimi metodami
dela. Z rastjo obsega poslovanja se pri klasičnem poslovanju višajo administrativni stroški.
Pri e-poslovanju pa se kljub širitvi obsega posla administrativni stroški ne spreminjajo v
takšnem obsegu. Prav tako z uvedbo e-poslovanja znižamo transakcijske stroške, ki jih pri
klasičnem poslovanju lahko zmanjšamo le s povečevanjem obsega poslovanja. Tako e-
poslovanje povečuje tudi konkurenčnost manjših in ne le večjih (Turban in King, 2002:22-
25). Chen (2001:153-161) je identificiral šest vrst transakcijskih stroškov, ki jih lahko z
uporabo e-poslovanja zmanjšamo. Podjetje lahko tako zmanjša stroške iskanja kupcev in
partnerjev, stroške informiranja (kupcu so vse informacije na voljo na spletni strani),
stroške trgovanja (hitrejša izmenjava informacij, poslovne dokumentacije ipd.), stroške
odločitve (enostavnejša primerjava prodajnih in nakupnih pogojev med prodajalci ali
partnerji), stroške vodenja (kupci in prodajalci na hitrejši način usklajujejo nejasnosti in
pogoji kot so zamude, nepopolne dostave ali plačila) in stroške terjatev (usklajevanje
neizpolnjenih pogojev, ki združuje stroške dogovarjanj, kazni in pravnih stroškov v
primeru poravnav glede transakcije).
Groznik et. al. (2009:58) ocenjuje tudi, da na primer organizacije z uporabo računalniške
izmenjave podatkov prihranijo med pet in deset odstotki stroškov nakupa.
Povezovanje podjetja z dobavitelji je ključnega pomena predvsem zaradi prednosti, ki jih
tovrstne povezave nudijo. V kolikor je podjetje slabo povezano s svojimi dobavitelj
pomeni, da je prisiljeno ustvarjati večje količine zalog, bodisi surovin, materialov ali
polproizvodov, potrebnih za proizvodni proces, saj se v nasprotnem primeru ne more hitro
odzivati na povečan obseg povpraševanja. Večje zaloge pa pomenijo višje enkratne
nabavne stroške (ko podjetje naroči večje količine materialov z enim naročilom) ter stroške
skladiščenja. Z uvedbo e-poslovanja se podjetje lahko poveže s svojimi dobavitelji na bolj
učinkovite načine in z naprednimi metodami napovedovanja prodaje skrbno načrtuje tudi
nabavo. To pa pomeni krčenje tako vhodnih (materiali, surovine ipd.) kot izhodnih zalog
(izdelki, pripravljeni na prodajo). Uporaba e-poslovnih rešitev tudi omogoča boljši nadzor
nad dejanskim stanjem zalog in omogoča učinkovitejšo izrabo skladiščnih zmogljivosti
(Groznik et. al., 2009:58).
20
Pomembna prednost elektronskega poslovanja je tudi skrajšanje poslovnega cikla. Krajši
cikel povečuje fleksibilnost prilagajanju povpraševanja in s tem konkurenčno prednost.
Seveda pa krajši poslovni cikel pomeni tudi nižje stroške. Elektronsko povezovanje
podjetja z dobavitelji omogoča hitrejše pošiljanje in prejemanje pomembnih poslovnih
informacij in dokumentov (naročil, potrditve naročil, račune in ostale dokumente). Prav
tako internet omogoča neposredno povezovanje in delo skupin, ki se nahajajo na različnih
lokacijah, kjerkoli po svetu (Groznik et. al. 2009:59).
Internet omogoča obiskovalcem spletne strani podjetja podrobne opise dejavnosti,
ponudbe, cene, dobavne roke ali celo možnost elektronskega nakupa, 24 ur na dan, 7 dni v
tednu. Slednje odpira nove tržne priložnosti, saj skoraj brez povečevanja stroškov omogoča
prilagajanje povečanemu obsegu prodaje, kajti z uporabo e-poslovanja ni potrebe po
takojšnjih novih zaposlitvah in s tem povezanimi stroški (nakup opreme za delo, ureditev
delovnega prostora, usposabljanje, plača ipd.). Z uvedbo spletnega nakupovanja lahko
podjetje razbremeni prodajno službo (ni potrebe ročnem vnašanju naročil) in dvigne raven
zaupanja in zadovoljstva uporabnikov. Dostopnost informacij na internetu omogoča
podjetjem tudi zbiranje in analizo podatkov o podobnih proizvodih ter storitvah
konkurence. Omogoča kvalitetnejše analize obiskovalcev njihovih spletnih strani in s tem
pomaga bolje plasirati svoje izdelke. Elektronsko poslovanje prav tako omogoča boljše
izvajanje poprodajnih oziroma servisnih storitev (Groznik et. al. 2009:59-60).
Sama uvedba in uporaba tehnologije e-poslovanja ne prinese nujno vseh teh koristi, temveč
le možnost njihovega doseganja. Podjetje lahko omenjene koristi doseže le s pravo
strategijo, tehnologijo, organizacijo, ljudmi in pravimi poslovnimi procesi kot integrirano
celoto. V kolikor v vseh teh smereh ne uvede sprememb, implementacija najboljših praks
e-poslovanja ne bo uspešna. Poleg tega pa uvedba e-poslovanja postavlja določene ovire.
Namreč stroške vzpostavitve takšnega načina poslovanja predstavljajo fiksni stroški in
stroški vzdrževanja tehnologije. Za marsikatero malo ali srednje podjetje lahko investicija
predstavlja previsoke začetne stroške, ki vključujejo oblikovanje in zagon spletne strani,
nakup informacijskega sistema, ki omogoča e-poslovanje, vzpostavitev spletne trgovine
idr.
Med ostalimi pomisleki tako uporabnikov kot ponudnikov so varnost in zaščita podatkov,
zasebnost, pristnost podatkov ter preverjanje identitete subjektov, ki med seboj poslujejo.
Venomer se pojavljajo primeri vdorov v omrežja, kraje podatkov in druge zlorabe, katerih
posledice se odražajo v nezaupanju uporabnikov ter v finančnih posledicah.
Naslednja slabost e-poslovanja so izpadi računalniških omrežij, bodisi zaradi
preobremenitev ali zlonamernih kod oziroma virusov. Prav tako se lahko pojavi okvara na
centralnih računalnikih, ki hranijo vse podatke v elektronski obliki, kar lahko zelo ohromi
delovanje podjetja.
Pucihar (1999:10) navaja več razlogov za nezaupanje v elektronsko poslovanje (povzeto
po Terglav, 2006:9):
nezadostna varnost podatkov,
nezadostna varnost podatkov o finančnih transakcijah,
nezadostna zasebnost,
21
nezadostna zasebnost transakcij.
Podjetja in uporabniki se lahko zaščitijo z različnimi kriptografskimi mehanizmi, kot so:
šifriranje (pretvorba sporočil v obliko, ki jo nepooblaščene osebe praviloma ne morejo
razumeti), nadzor dostopa, elektronsko podpisovanje (nadomestki običajnih podpisov),
postopki za preverjanje identitete, beleženje ipd. Katere mehanizme uporablja podjetje, je
navedeno v varnostni politiki podjetja. Le-ta predstavlja skupek pravil, ki opisujejo
postopke in vloge v procesu varovanja informacij. V pravilih je tudi določeno, kdo ima
dostop do določenih informacij, katere aktivnosti lahko vsak uporabnik izvaja ter kateri
kriptografski algoritmi so uporabljeni.
22
3 OSKRBNE VERIGE
Zelo redko se potrošniki vprašamo, kako je bil kupljen izdelek narejen, kje se je njegova
pot pravzaprav pričela. Kdo je najprej pridobil sestavine, potrebne za izdelavo sestavnih
delov, ki jih je nato nek delavec v podjetju sestavil v celoto. Za vsakim izdelkom se
namreč skrivajo številna podjetja in procesi, ki se med seboj povezujejo v oskrbno verigo.
Le-ta je sestavljena iz več členov in bolj trdno kot so ti členi povezani med seboj, boljše
deluje veriga (Urbancl, 2011:3-4).
3.1 Opredelitev
Oskrbna veriga je le eden izmed prevodov angleškega termina Supply Chain. Poznamo še
prevode kot so: oskrbovalna veriga, preskrbna in preskrbovalna veriga. V grobem oskrbna
veriga predstavlja tok blaga in storitev od dobavitelja do kupca. Tako se na primer cikel
proizvoda prične s pridobivanjem surovine, ki se skozi oskrbno verigo predela v
polizdelke. Ti polizdelki so lahko namenjeni kot surovina v novi oskrbni verigi, ki
polizdelke spremeni v končne izdelke, namenjene potrošnikom. V tovrstno oskrbno verigo
je lahko vključenih več podjetij, ki skozi člene verige dopolnjujejo proizvod. Oskrbno
verigo v tem primeru sestavlja skupina podjetij, od dobaviteljev, proizvajalcev,
distributerjev, trgovcev in na koncu, kupcev (Urbancl, 2011:8).
Med posameznimi oskrbnimi verigami in njenimi členi se odvija več tokov, in sicer tokovi
blaga oz. materiala, informacij in denarja. Prvi tok poteka v smeri od dobaviteljev, prek
proizvajalcev do trgovcev in v končni fazi kupcev. V obratni smeri potek tok servisnih
storitev, vračil produktov itd. Drugi, informacijski tok zagotavlja prenos naročil in
koordinira materialni tok, prav tako pa omogoča sledljivost blaga. Tretji, finančni tok pa
poteka v nasprotni smeri toku blaga, saj je njegov namen finančna poravnava obveznosti,
ki jih ustvarijo nabava in predelava materialov ter storitve ostalih členov v verigi. Finančni
tok poteka od kupca, prek trgovcev, proizvajalcev do dobaviteljev surovin (Urbancl,
2011:8).
Različni avtorji oskrbno verigo pojmujejo drugače. Genesham in Harisson (1995) sta
podala definicijo, da oskrbna veriga predstavlja mrežo poslovnih oz. proizvodnih objektov
in povezav med njimi. Oskrbna veriga tako izvaja funkcijo nabave materialov,
transformacijo materialov v polproizvode in proizvode ter distribucijo teh proizvodov do
strank. Oskrbna veriga je navzoča v proizvodnih in storitvenih podjetjih, vendar se med
podjetji različnih panog lahko njena kompleksnost razlikuje. Začetek oskrbovalne verige se
lahko začne pri nabavi materialov in se nadaljuje vse do njihovega preoblikovanja v
polizdelke in končne izdelke ter njihove distribucije do kupcev (2003:1).
Lambert et. al. (1998) so podali enostavno, vendar široko definicijo. Zanje oskrbna veriga
predstavlja skupek podjetij, ki na trg pošiljajo izdelke ali storitve.
Ayers (2000) oskrbno verigo opredeljuje kot sestavek procesov, ki se ponavljajo. Namen
teh procesov je ugoditi potrebam strank s proizvodi in storitvami večjih, med seboj
povezanih dobaviteljev. Procesi vključujejo fizične informacijske, finančne tokove in
tokove znanja.
23
Chopra in Meindl (2001) sta oskrbno verigo definirala kot verigo, ki zajema vse posredne
in neposredne korake v procesu izpolnjevanja želja strank. Oskrbovalna veriga ne
vključuje samo proizvajalcev in dobaviteljev, ampak tudi prevoznike, skladiščnike,
prodajalce in stranke.
Pojem oskrbna veriga se mnogokrat zamenjuje s pojmom logistika. Logožar (2002:17)
opredeljuje logistiko v proizvodnem podjetju kot vedo, ki ugotavlja, načrtuje, krmili in
nadzira materialne in informacijske tokove od dobavitelja, prek proizvodnje do končnega
ter zagotavlja ustrezno servisiranje v primeru vračil, reklamacij itd. Poleg tega pa načrtuje,
izvaja in nadzira skladiščenje in zalogo tako vhodnih materialov kot izhodnih polizdelkov
oz. izdelkov. Požar (1985:11) je podal opredelitev, ki izhaja iz vojaških korenin logistike in
zajema vse elemente premagovanja prostora in časa: zunanji in notranji transport,
manipulacijo, skladiščenje in zalogo. Tako vidimo, da je logistika del oskrbne verige, ki je
osredotočen na procese (Klopčič, 2003:25-26).
3.2 Členi in tokovi v oskrbni verigi
Vsaka oskrbna veriga je sestavljena iz dobavitelja, proizvajalca, distribucijskih kanalov,
povezovalne mreže in odnosov v proizvodnji oz. oskrbi s storitvami. V grobem lahko
definiramo oskrbno verigo kot celoto, ki povezuje tri vidne aktivnosti: vstop surovin oz.
materiala, energije in informacij v podjetje, uporabo in obdelavo vstopnih elementov ter
izhod produktov in storitev v okolje. Poleg omenjenih aktivnosti veriga zajema tudi
številne naloge, kot so tok plačila, posredovanje informacij, ravnanje z blagom,
načrtovanje, nadzor proizvodnje, logistika, distribucija in dostava. Logožar (2004:183)
tukaj poudarja, da so funkcije managementa v oskrbni verigi planiranje, organizacija,
koordiniranje in kontrola aktivnosti v oskrbni verigi (Užman, 2008).
Ločimo pet osnovnih členov v oskrbni verigi: dobavitelje, proizvajalce, distributerje,
trgovce in kupce (Slika 3). Vloga posameznih členov v verigi je različna, saj se na primer
eno podjetje v verigi pojavlja kot kupec (ob nakupu surovin od dobaviteljev), proizvajalec
(obdelava surovin v polizdelke ali izdelke) in kot prodajalec, ob prodaji svojih izdelkov
naslednjemu členu v verigi). Tako se razlikujejo tudi dolžine in širine oskrbnih verig.
Urbancl (2011:12) pa poudarja, da v zadnjem času podjetja stremijo k čim krajšim
oskrbnim verigam, saj le-te zagotavljajo hitrejše odzivanje na želje in potrebe kupcev,
hkrati pa zagotavljajo boljšo kvaliteto proizvodov oz. storitev ter bolj odzivne poprodajne
aktivnosti. Kot cilj vseh oskrbnih verig navaja učinkovitejšo izrabo časa in resursov, kar je
danes, zahvaljujoč napredku informacijske tehnologije, bolj dosegljivo tudi manjšim
podjetjem (Zuckerman, 2002:8-9).
24
Slika 3: Členi in tokovi v oskrbni verigi
Vir: Urbancl, 2011:43
Med seboj pa med temi členi potujejo trije tokovi (Slika 3):
materialni tok: predstavlja tok blaga, ki potuje od dobavitelja do kupca ter obratni
tok vračil, servisnih storitev in reciklaže,
informacijski tok: predstavlja potek naročil, njihovo sledljivost, hkrati pa koordinira
materialni tok. Informacijski tok poteka od kupca nazaj prek trgovcev do
proizvajalcev in dobaviteljev, torej v obratni smeri kot materialni tok.
finančni tok: predstavlja tok plačil, ki se prične pri končnem kupcu, ki kupi
proizvod ali storitev in nadaljuje nazaj proti trgovcem, distributerjem,
proizvajalcem in konča pri dobavitelju.
3.3 Razvoj oskrbnih verig
Da oskrbne verige ostanejo konkurenčne drugim, je potrebno prehajanje znanja med členi
pri razvoju novih izdelkov. Zato imajo procesi, ki potekajo znotraj med posameznimi
podjetji in členi verige, ključno vlogo pri uspešnem delovanju oskrbovalne verige. Glede
na to, na kakšen način se opravljajo opravila v verigi, razlikujemo različna podjetja.
Vertikalno integrirana podjetja opravljajo opravila znotraj verige sama, nekatere druge
verige pa imajo veliko členov. Da je pretok podatkov tekoč in hiter, je v pomoč
informacijska tehnologija, predvsem internet. Ta omogoča hitrejšo in kakovostnejšo
izmenjavo informacij, ki so ključ hitrega odzivanja na spremembe potreb kupcev (Urbancl,
2011:9).
Oskrbne verige se med seboj razlikujejo glede na kompleksnost. Enostavne verige tvorijo
po navadi manjše število podjetij ali celo eno samo, ki proizvaja le en proizvod. Surovine
zanj pridobi od dobavitelja in jih skozi proizvodnjo oblikuje v izdelek, ki ga nato dostavi
do končnih kupcev. V času globalizacije in potreb po visoki odzivnosti podjetij pa jih
večina proizvaja več različnih izdelkov, za katere potrebuje različne dobavitelje. Prav tako
za distribucijo uporablja različne načine transporta in skladiščenje. Tudi končne skupine
kupcev so lahko zaradi narave izdelka popolnoma različne in mora zato podjetje svoje
izdelke posredovati prek specializiranih trgovcev. Tovrstne verige so bolj kompleksne, saj
zahtevajo večjo integracijo členov, vendar je vseskozi potrebno na oskrbno verigo gledati
25
kot na celoto. Zlasti je pomemben hiter pretok informacij, ki omogoča hitrejši odziv na
spremembe v povpraševanju ter kvalitetnejše poprodajne aktivnosti.
Z razvojem oskrbnih verig njihovi členi postanejo bolj povezani med seboj in s tem tudi
podjetja, ki so povezana v skupne oskrbne verige. Razvoj delimo na štiri stopnje, ki jih
prikazuje Slika 4. Na prvi stopnji je podjetje usmerjeno na posamezne poslovne funkcije z
namenom izboljšanja svojih procesov. Na drugi stopnji prihaja do optimizacije in
integracije procesov znotraj podjetja. Na tretji stopnji se podjetje prične intenzivneje
povezovati z zunanjimi partnerji. Na četrti stopnji pa podjetje doseže visoko stopnjo
sinhronizacije procesov med členi verige in s tem dosega večjo učinkovitost pri odzivanju
na potrebe kupcev, ki je tudi glavni cilj podjetja, ki skuša optimizirati svojo oskrbno
verigo. Ključno vlogo tu igrajo tudi stroški, ki se ustvarjajo v posameznih členih verige in
med njimi, na primer z nabavo, skladiščenjem, proizvodnjo, transportom in ostalimi
aktivnostmi (Urbancl, 2011:10-11).
Slika 4: Stopnje v razvoju oskrbne verige
Vir: Čižman, 2000:23, povzeto po Urbancl, 2011:9
3.4 Upravljanje oskrbnih verig
Doseganje visoke optimizacije oskrbnih verig je mogoče le z učinkovitim upravljanjem
oskrbnih verig (angl. »Supply Chain Management« – SCM). Upravljanje s celotnim
procesom se prične z načrtovanjem izdelka ali storitve in konča, ko je produkt prodan,
26
uporabljen in zavržen s strani potrošnika. Ta proces vključuje načrtovanje izdelka, nabavo,
planiranje in napovedovanje, proizvodnjo, distribucijo, izpolnjevanje potreb, poprodajne
aktivnosti in razgradnjo izdelka po končani uporabi (Tayur in Swaminathan, 2003:1-2).
Ključ pri upravljanju oskrbnih verig je integracija procesov med dobavitelji in končnimi
kupci, kar pomeni, da se morajo podjetja med seboj povezovati. Konkurenca ne poteka več
med podjetji, temveč med posameznimi oskrbnimi verigami, katerih cilj je hitro odzivanje
na potrebe kupca. To lahko dosežejo le s sodelovanjem in usklajevanjem, nikakor pa ne
sme biti prioriteta doseganje čim večjega dobička posameznega podjetja. V verigi je
potrebno sprejeti ključne odločitve, ki se nanašajo na proizvodnjo, skladiščenje, lokacijo in
transport. Optimizirati je potrebno povezave in koordinacijo partnerjev v celotni verigi. Za
učinkovito oskrbno verige je pomembno, da se procesi izvajajo z najbolj primernim
partnerjem in da podjetja lahko uspešno nadzorujejo zalogo, dobavo izdelkov in pravilno
načrtujejo svoje potrebe. Skupno merilo učinkovitosti oskrbne verige je poleg
pravočasnega in kvalitetnega odzivanja na potrebe kupcev tudi poslovanje z najnižjimi
možnimi stroški (Urbancl, 2011:9-10).
Cedilnik in Pušenjak (2007) poudarjata dva ključna cilja, ki jima je potrebno slediti v vseh
procesih, in sicer zagotavljanju čim bolj učinkovitega oskrbnega toka in čim nižjim
stroškom. Pravita, da moramo zaradi prepletanja povezav med akterji v procesih govoriti o
verigah v množini. Prepletajo se lahko v enem ali več členih, ki morajo biti smiselno
povezani, kar pa od vpletenih akterjev zahteva veliko mero prilagajanja. Le-to je mogoče
na osnovi sprejetih minimalnih standardov, načrtov in dobrih podatkov (Urbancl, 2011:10).
Če povzamemo, so osnovne značilnosti upravljanja oskrbnih verig (Užmah, 2008):
sodelovanje vseh udeležencev oskrbne verige v procesih načrtovanja,
upravljanje oskrbne verige predstavlja proces strateškega načrtovanja,
način upravljanja zalog in njihov pomen sta spremenjena, saj so zaloge le sredstvo
uravnavanja pretoka materiala v celotni oskrbni verigi,
predpogoj za uspešnost oskrbne verige je vzpostavitev in uporaba enotnega
informacijskega sistema ali pa je potrebno različne informacijske sisteme smiselno
med seboj povezati.
3.5 Sestavni deli oskrbnih verig
Vsako podjetje ima svojo oskrbno verigo, sestavljeno iz različnih oddelkov, v katerih se
izvajajo poslovni procesi. Prav tako pa je vsako podjetje del medpodjetniške oskrbne
verige, ki povezuje več med seboj sodelujočih podjetij, katerih skupni cilj je
zadovoljevanje potreb potrošnikov. Vsaka oskrbna veriga je v grobem sestavljena iz treh
delov. Če za osnovni primer vzamemo proizvodno podjetje, ločimo naslednje dele
(Urbancl, 2011:11-12):
nabavni,
proizvodni in
distribucijski del.
27
Osrednja dejavnost tovrstnega podjetja je torej proizvodnja polizdelkov ali izdelkov,
nabavni in distribucijski del pa ga povezujeta z drugimi podjetji. Na nabavni strani se
podjetje srečuje z dobavitelji na distribucijski strani pa s trgovci oz. kupci.
3.5.1 Nabavni del
Podjetje se skozi proces nabave oskrbuje s potrebnimi materialnimi in nematerialnimi viri,
ki jih uporablja v proizvodnem procesu. K materialnim virom prištevamo materiale,
surovine, polizdelke, izdelke, embalažo in energijo. Nematerialni viri pa predstavljajo
človeške vire, znanje, in izkušnje. Nabava poskuša zagotoviti vse naštete vire v ustrezni
kakovosti, v potrebnih količinah, ob pravem času in po primerljivih cenah, da lahko ostali
procesi v podjetju potekajo nemoteno.
Naloge nabavne službe so (Potočnik, 2002:9):
določanje potreb po materialu za proizvodnjo oz. produktih za prodajo,
raziskovanje nabavnega trga in izbira najprimernejšega dobavitelja,
načrtovanje nabave,
pripravljalna dela: iskanje in analiza ponudb, izdelava nabavnih kalkulacij itd.,
pogajanje z dobavitelji in sklenitev nabavnih pogodb,
naročanje,
prevzem naročenih materialov,
kontrola kakovosti in uveljavljanje reklamacij,
izdajanje plačilnih nalogov in
evidentiranje nabav.
Potočnik (2002:30) zgoraj omenjene naloge razvršča v štiri skupine opravil, ki si sledijo po
časovnem zaporedju. Najprej se nabava loti pripravljalnih opravil, kjer raziskuje nabavni
trg, načrtuje nabavo in oblikuje nabavno politiko. Sledijo opravila v zvezi z izvrševanjem
nabave, ko podjetje išče in analizira ponudbe ter nato izbere dobavitelje, se z njimi pogaja
in sklepa pogodbe, nato pa izvede naročanje in prevzemanje materialov oz. blaga. Po
prevzemu se nabava loti opravil povezanimi s kontrolo materialov in računi dobaviteljev,
izvaja reklamacije in plačuje račune. Poslednja opravila pa zajemajo evidenco in analizo
nabave. Sem prištevamo evidence naročil, dobaviteljev, nabavnih cen, materialov,
reklamacij in na koncu analizo nabavnega poslovanja.
Pri nabavi je prav tako pomembno spremljanje in uporaba najnovejših tehnologij, ki
izboljšujejo kakovost dela, skrajšujejo delovne procese, omogočajo boljši nadzor nad
poslovanjem in posledično omogočajo sprejemanje kakovostnejših odločitev.
Planiranje nabave je ključ do učinkovite izrabe poslovnih zmogljivosti. Določiti je
potrebno prostorski in časovni okvir dobave materialov, pripraviti transport, določiti
prevozno pot, izbrati ustreznega prevoznika in način zbiranja ter pakiranja pošiljke. Pri
dobavi je pomembno uskladiti delavce v logistiki, zagotoviti transportna sredstva in
pomožne transportne naprave. Prav tako je potrebno predvideti potek nakladanja in
razkladanja nabavljenih materialov. Predvideti je potrebno tudi morebitne zastoje pri
28
nabavi in jih vnaprej odpraviti. Vseskozi pa je potrebno vzpostaviti kontrolne točke, ki
zagotavljajo ustrezen potek nabave in dobave (Oblak, 1997:44-45).
Cilj nabave je proizvodnemu delu v ustreznem časovnem okviru zagotoviti vsa potrebna
sredstva za nemoteno obratovanje, hkrati pa poskušati v največji možni meri racionalizirati
porabo časa in denarja.
3.5.2 Proizvodni del
Proizvodni del oskrbne verige je v celoti odvisen od nabavnega dela, saj je le-ta zadolžen
za pravočasno dobavo kakovostnih surovin in materialov, potrebnih za obratovanje. V
proizvodnem delu se vhodni materiali predelajo v izhodne, bodisi polizdelke, namenjene
drugim podjetjem za nadaljnjo obdelavo, ali končne izdelke, namenjene potrošnikom.
Izdelek mora ustrezati zahtevam in željam kupcev in k temu mora stremeti celotna oskrbna
veriga. Doseči ustrezno prilagodljivost proizvodnega procesa in zniževati zalogo je cilj
proizvodnega procesa (Urbancl, 2011:14-15).
Proizvodnja je odvisna od prodaje oz. povpraševanja. Planiranje proizvodnje je zato zelo
pomembno. Kakšen je pristop k planiranju, je odvisno od povpraševanja. To je lahko
neodvisno ali odvisno. O prvem govorimo, ko povpraševanje po izhodnih produktih
sprožijo subjekti izven podjetja. Tovrstno povpraševanje je težko oceniti in ga nadzorovati,
saj ga kroji delovanje trga. Lahko pa se podjetje pri planiranju zateka k preteklim
izkušnjam, tržnim analizam, raziskavam itd. Izdelki, ki so podvrženi neodvisnemu
povpraševanju so navadno končni izdelki. Urbancl (2011:15) kot primer končnega izdelka
navaja avtomobil, kajti noben drug proizvod ne ustvarja povpraševanja po avtomobilih,
nasprotno pa avtomobil sproži povpraševanja po njegovih sestavnih delih – motorju,
sedežih, volanu itd. To so torej polizdelki, ki sami po sebi oz. brez ostalih komponent
nimajo uporabne vrednosti. Povpraševanje po teh produktih je odvisno od povpraševanja
po ostalih, končnih izdelkih.
Ustvarjanje zalog pri proizvodnji zahteva zajetne dodatne investicije in stroške
vzdrževanja, zato je pomembno, na kakšen način proizvodnja odgovarja na povpraševanje.
Nekatera podjetja proizvajajo na varnostno zalogo, kar pomeni, da na povečano
povpraševanje hitro odgovorijo. Če gre za enakomerno povpraševanje, podjetja uporabljajo
sistem naročanja po signalni zalogi. Ko se nivo zalog spusti na določeno točko, se izvede
ponovno naročilo. Tovrstni način je uporaben le, ko gre za stabilne dobavne roke.
Odvisno povpraševanje zahteva drugačen pristop. Eden takih je planiranje potreb po
materialih (angl. »Materials Requirements Planning« – MRP). MRP temelji na
operativnem načrtu, ki vključuje načrt prodaje, načrt nabave in proizvodni načrt ter je
zasnovan za vnaprej določeno obdobje – po navadi četrtletje. Operativno načrtovanje
podjetja obvladujejo z informacijskimi sistemi, ki omogočajo MRP. Le-ti delujejo na
principu vlečenja materialov skozi proizvodnjo, kajti izhajajo iz prodajnega plana, ki je
osnova za proizvodni plan, ta pa osnova za načrt nabave. Operativni plan torej določa
terminski plan potreb po materialih. Kot pravi Rusjan (2002), je MRP pravzaprav
razčlenjen operativni načrt, ki omogoča izvedbo posameznih dejavnosti.
29
Skoraj popolna odprava zalog pa predstavlja vodenje proizvodnje s sistemom dobav v
pravem času (angl. »Just In Time« – JIT). Proizvodnja poteka le na podlagi povpraševanja,
proces proizvodnje pa se sproži šele z naročilom kupca. Le-to je podlaga za zagon
proizvodnje, kar pomeni, da naročilo »vleče« proizvodnjo, medtem ko tradicionalna
proizvodnja temelji na »potiskanju«, na podlagi načrtov nabave in porabe vhodnih virov.
JIT racionalizira uporabo delovnih sredstev, surovin in kadrov. Časovno opredeljuje vse
korake v procesih in naslednji korak se prične šele z zaključkom prejšnjega. Značilnost JIT
dobav je, da ni zalog materialov niti nedokončane proizvodnje. Značilnost tovrstnega
načina poslovanja je, da se proizvaja le v količinah in kakovosti, ki so trenutno zahtevane
(Urbancl, 2011:16).
3.5.3 Distribucijski del
Zadnji, distribucijski del oskrbne verige je odgovoren za dostavo produktov končnim
uporabnikom. Predstavlja tok materiala od izdelovalca do kupca. Če med obema ni
posrednikov, govorimo o neposredni distribuciji. Če pa med izdelovalcem in potrošnikom
deluje še posrednik – npr. trgovec – pa govorimo o posredni distribuciji. Glavni dejavnik
učinkovitosti distribucije predstavlja čas, in sicer čas od prejema naročila do dostave
potrošniku. Sem spada čas obdelave naročila, čas transporta itd. Prvi je predvsem odvisen
od informacijske podpore in njene učinkovite rabe, drugi pa od izbire transportnih sredstev
in njim ustrezne transportne poti ter oddaljenosti skladišča in kupca. Zahvaljujoč razvoju
informacijske, komunikacijske in transportne tehnologije ter inovativnim skladiščnim
procesom, je danes distribucijski del oskrbne verige stroškovno učinkovitejši in bolj
zanesljiv. Urbancl (2011:17) opozarja na dva vidika časa, in sicer celoten čas v oskrbni
verigi in cikel naročila, ki predstavlja čas od naročila do dobave.
Odvisnost distribucije od proizvodnje se kaže v dolžini proizvodnega cikla, kajti daljši kot
je čas proizvodnje, večja je potrebna količina zalog in manjša je fleksibilnost podjetja.
Krajši proizvodni procesi pa omogočajo hitro odzivanje na povpraševanja kupcev in ne
zahtevajo dosti manjše količine zalog, kar znižuje stroške. Pomembna je tudi povezava
distribucije s prodajo, ki se ji mora distribucija prilagajati.
Proces distribucije v osnovi zajema več opravil. In sicer je prva naloga distribucije
prevzem izhodnih produktov v skladiščih gotovih izdelkov. Izdelki so nato prepeljani na
skladiščna mesta. Sledi priprava pošiljk in odprava. V nekaterih primerih so pošiljke
prepeljane do področnih skladišč, kjer so uskladiščene, na koncu pa dostavljene do
trgovcev oz. potrošnikov (Ogorelc, 1996:51).
30
4 INFORMACIJSKE REŠITVE V OSKRBNIH VERIGAH
Za sprejemanje najboljših poslovnih odločitev so potrebne kvalitetne informacije,
dostavljene ob pravem času. Materialni tokovi v oskrbnih verigah potrebujejo za optimalno
delovanje prave informacije. Informacijski tokovi, ki delujejo v nasprotni smeri
materialnih tokov, zagotavljajo te informacije in sicer preko informacijskih sistemov. Ti so
namreč odgovorni za obvladovanje informacijskih tokov.
Podjetja, ki so svoje v poslovne procese vključili informacijsko tehnologijo, jih torej
informatizirali, beležijo veliko pozitivnih učinkov. Namreč skozi proces informatizacije
podjetja izločijo nepotrebne postopke iz posameznih procesov, preoblikujejo način dela iz
paketnega v kontinuiran proces, preoblikujejo zaporedne aktivnosti v sočasne, zagotavljajo
enako propustnost procesov (izločajo t. i. »ozka grla«, kjer bi se poslovni proces zaradi
okoliščin lahko upočasnil ali celo ustavil), širijo obseg odgovornosti zaposlenih,
vzpostavljajo neprekinjen tok informacij, merijo učinkovitost zaposlenih, nudijo boljšo
podporo odločanju idr.
4.1 Informacijski sistem
Informacijski sistem je kombinacija ljudi, strojne in programske opreme, komunikacijskih
naprav in omrežij, ki omogoča zbiranje, shranjevanje, urejanje, iskanje, obdelavo in
prikazovanje podatkov. Informacijski sistem tako vsaka kombinacija človeških aktivnosti
in informacijske tehnologije in služi kot podpora delovanja, upravljanja in odločanja
(http://www.lkn.fe.uni-lj.si).
Cilj vseh informacijskih sistemov je zmanjšanje stroškov poslovanja, povečevanje
prihodkov, boljše in hitrejše odločanje, skrajševanje poslovnih aktivnosti, boljša
informiranost zaposlenih, fleksibilno poslovanje in seveda boljša organiziranost, ki je po
mojem ključ za doseganje vseh omenjenih učinkov. Informacijsko podprti procesi so
učinkovitejši z vidika stroškov in časa, višajo kakovost poslovanja, izdelkov in storitev,
povečujejo zadovoljstvo odjemalcev in nudijo še veliko drugih prednosti. V eni povedi je
cilj informatizacije optimiziranje poslovanja.
Informacijska tehnologija omogoča podporo notranjim procesom kot tudi povezuje med
seboj podjetja v oskrbni verigi. S pomočjo hitrih omrežij in podatkovnih baz lahko podjetja
bolje upravljajo oskrbno verigo kot celoto in svoj položaj znotraj verige. Učinkovita raba te
tehnologije je ključ uspeha podjetja (Hugos, 2003:121).
Vsi informacijski sistemi so sestavljeni iz tehnologije, ki izvaja tri osnovne funkcije: zajem
podatkov in podatkovna komunikacija, shranjevanje in pridobivanje podatkov ter
manipulacijo s podatki in poročanje. Informacijski sistemi se med seboj razlikujejo glede
na kombinacijo zmožnosti izvajanja teh treh funkcij. Kakšna kombinacija je uporabljena je
odvisno od dela, za katerega je bil sistem dizajniran (Hugos, 2003:121).
31
4.1.1 Zajem podatkov in podatkovna komunikacija
Z razvojem tehnologije imajo podjetja danes možnost zajema podatkov z visoko hitrostjo
in komunikacijska omrežja, prek katerih poteka izmenjava podatkov med oddelki znotraj
podjetja in med podjetji. S pomočjo te tehnologije podjetja pravočasno dobijo vse potrebne
informacije za namene odločanja in koordiniranja del v oskrbni verigi. Prav tako je z
uporabo komunikacijske tehnologije mogoče preprečiti učinek biča.
Učinek biča (angl. »bullwhip effect«) imenujemo pojav popačenja informacij o
povpraševanju, ki se pojavi zaradi uporabe lokalnih informacij pri napovedovanju
povpraševanja. Te informacije se potem posredujejo dobaviteljem vzdolž oskrbne verige.
Popačenje informacij se tako prenaša do zadnjega partnerja oz. dobavitelja kot prikazuje
Slika 5. Ravno to popačenje informacij je glavni razlog za neučinkovite oskrbne verige.
Slika 5: Popačenje informacij in učinek biča
Vir: http://egradiva.fl.uni-mb.si
Kvaliteten zajem podatkov in podatkovna komunikacija omogočata dostavo pravih
informacij ob pravem času. Podjetjem najbolj dostopen način komunikacije predstavlja
internet, globalno omrežje, ki s pomočjo protokola IP prenaša podatke iz ene do druge
točke. Fizična oddaljenost točk ne igra vloge, saj se eno podjetje lahko poveže z drugim že
s tem, ko se oba povežeta na internet. V primerjavi z starejšimi, zasebnimi omrežji, internet
predstavlja najcenejši način prenosa podatkov med podjetji. Zlasti je komunikacijo
pohitrila tehnologija širokopasovnega interneta, ki omogoča velike hitrosti prenosa
podatkov. Nekatera podjetja se povezujejo prek krajevnih omrežij (angl. »Local Area
Network« – LAN), ki so manjšega obsega, druga pa prek omrežij širšega obsega (angl.
»Wide Area Network« – WAN), ki povezujejo več regij, pokrajin ali celo držav.
Še ena pomembna tehnologija, ki je bila razvita za namene prenosa podatkov med
sodelujočimi podjetji, je računalniška izmenjava podatkov ali RIP oz. angleško EDI, kot je
omenjeno v poglavju o e-poslovanju. V začetku je EDI potekal prek zasebnih omrežij z
dodano vrednostjo (angl. »Value Added Network« – VAN), ki pa so predstavljala ogromne
zagonske stroške in stroške vzdrževanja. Uporaba tovrstnih omrežij se je zmanjšala z
začetki interneta, prek katerega se danes vrši večina računalniške izmenjave podatkov
(Hugos, 2003:122-123).
32
Poleg EDI pa se vse bolj uporablja tehnologija XML (angl. »eXtensible Markup
Language«). Gre za t. i. razširljiv označevalni jezik, namenjen prenosu podatkov v
fleksibilnem formatu med posameznimi računalniki ter med računalnikom in ljudmi.
Zaradi njegove prilagodljivosti oz. razširljivosti je primeren za izmenjavo podatkov med
dvema različnima informacijskima sistemoma. Prav tako je zelo uporaben za komunikacijo
med računalnikom in uporabnikom, saj omogoča poganjanje uporabniškega vmesnika kot
je spletni brskalnik, uporabniku pa omogoča vnašanje, spreminjanje in prikaz podatkov. V
primerjavi z XML se EDI razlikuje po fleksibilnosti, saj je slednji tog in ne omogoča
posredovanja oz. interakcije z uporabnikom. Podjetja pa vse bolj uporabljajo obe
tehnologiji, saj se med seboj dopolnjujeta. Popoln prehod z EDI na XML tehnologije bi bil
predrag, zato so na voljo različni programi, ki hitro pretvorijo EDI podatke v XML in
zopet nazaj v EDI. Nekateri ponudniki storitev pa ponujajo EDI, ki temelji na internetu in
omogoča povezovanje malih dobaviteljev z velikimi, ki že uporabljajo EDI. Čeprav se
XML ponaša z spontanostjo in prosto obliko, pa so podatki, zapisani v XML obliki večji
od podatkov, zapisanih v EDI obliki. Namen uporabe obeh tehnologij je koordiniranje
operacij v oskrbnih verigah, saj omogočata učinkovito izmenjavo podatkov, zapisanih v
standardizirani obliki (Hugos, 2003:123-124).
4.1.2 Shranjevanje in pridobivanje podatkov
Druga funkcija informacijskega sistema temelji na tehnologiji podatkovnih baz, ki
omogoča shranjevanje in pridobivanje podatkov. Podatkovna baza je organizirana skupina
podatkov, ki so shranjeni v elektronski obliki. Najpogostejša vrsta podatkovne baze je
relacijska podatkovna baza, ki shranjuje povezane skupine podatkov v individualne tabele
ter omogoča pridobivanje teh podatkov z uporabo računalniškega jezika SQL (angl.
»Structured Query Language«).
Podatkovni model baze podatkov je odvisen od poslovnih procesov, za katere zbira in
shranjuje podatke. Model je definiran s stopnjo podrobnosti podatkov in predstavlja
sredino med zelo podrobnimi podatki in agregatnimi podatki, ki združujejo večjo količino
podatkov v manjše skupine. Ravnotežje med podrobnimi in agregatnimi podatki se
imenuje podatkovni model baze podatkov. Z vsakim dogodkom v poslovnih procesih se
ustvarjajo podatkovne transakcije, ki jih podatkovna baza beleži sproti, v realnem času, ali
v paketih, ki združujejo transakcije. Nivo podrobnosti beleženja transakcij je odvisen od že
definiranega podatkovnega modela (Hugos, 2003: 124-125).
Podatkovne baze uporabnikom omogočajo različne načine vpogleda v shranjene podatke.
Zaposleni na različnih oddelkih v podjetju potrebujejo pri svojem delu drugačne
kombinacije podatkov. Na primer: podatkovne baze omogočajo vpogled v prodajno
zgodovino, ki vsebuje podatke o strankah, izdelkih, ki so jih kupili, času, kraju in vrednosti
nakupa itd. Vpogled z vidika strank razkriva naštete podatke in omogoča prikaz naročil
glede na lokacijo strank in mnogo drugih relacijskih povezav, ki so koristne tudi
zaposlenim v marketinškem oddelku (Hugos, 2003: 125-126).
33
4.1.3 Manipulacija s podatki in poročanje
Različni informacijski sistemi, ki podpirajo oskrbno verigo, so plod kombinacije procesne
logike, ki se uporablja za manipulacijo in prikaz podatkov, in tehnologije, ki omogoča
zajem, komunikacijo, shrambo in pridobivanje podatkov. Način manipulacije in prikaza
podatkov je odvisen od poslovnega procesa, za katerega je bil sistem ustvarjen.
Informacijski sistemi vsebujejo procesno logiko, ki jo narekuje proces, in ga s tem
podpirajo (Hugos, 2003:126).
Chopra in Meindl (2001) sta definirala več vrst sistemov, ki podpirajo procese v oskrbnih
verigah. To so:
celovite informacijske rešitve ali ERP,
sistemi nabave,
sistemi za napredno planiranje in razporejanje ali APS,
sistemi za načrtovanje transporta,
sistemi za načrtovanje povpraševanja,
sistemi za odnose s strankami ali CRM in sistemi za avtomatizacijo prodaje ali
SFA,
sistemi za upravljanje oskrbnih verig,
sistemi za upravljanje z zalogami,
sistemi za odločanje o proizvodnji in
sistemi za upravljanje skladišč ali WMS.
Pojmovanja določenih informacijskih rešitev se med avtorji razlikujejo. Prav tako je
opaziti razlike v poimenovanjih tudi pri ponudnikih tovrstnih informacijskih rešitev.
Nekateri sistemi tudi že združujejo več rešitev v eni sami.
4.2 Celovite informacijske rešitve – ERP
Celovite rešitve ali ERP (angl. »Enterprise Resource Planning«) predstavljajo
informacijski sistem, ki upravlja in koordinira vse razpoložljive vire, sredstva in aktivnosti
v določeni organizaciji ali podjetju (Dahlén, Elfsson, 1999). ERP sistemi spremljajo
naročila, proizvodne urnike, nabavo surovin in zalogo končnih produktov. Podpirajo
procesno orientiran pogled na poslovanje in tako povezujejo različne oddelke. Na primer:
ERP sistem lahko nudi pregled celotnega procesa izpolnjevanja naročila in sledi naročilu
od nabave surovin za proizvodnjo do dostave končnega izdelka stranki (Hugos, 2003: 126-
127).
Sodobne celovite informacijske rešitve so sestavljene iz večnivojske arhitekture, ki
omogoča obravnavanje številnih, med seboj prepletenih poslovnih procesov. Ločuje tri
ravni informacijskega sistema, in sicer podatkovno, poslovno in predstavitveno raven.
Podatkovna raven predstavlja podatkovno bazo, kjer so shranjeni vsi podatki, ki so
predmet obdelave. Poslovna raven vsebuje logiko poslovnih procesov in je implementirana
skozi objektno orientiran pristop, kjer se poslovni proces skozi ERP izvajajo kot klici
metod poslovnih objektov. Predstavitvena raven pa skrbi za prikazovanje informacij
34
uporabniku. Predstavitev podatkov se razlikuje glede na delovna mesta in naprave, ki jih
uporabljajo, zato so največkrat uporabljeni različni uporabniški vmesniki, ki so temu
prilagojeni. Informacije so tako lahko prikazane prek spletnih strani, spletnih portalov,
prek klasične namizne aplikacije itd. (Groznik et. al., 2009:247).
ERP sistemi so sestavljeni iz modulov, ki delujejo samostojno ali v odvisnosti od drugih
modulov. Obstaja velik nabor modulov, od modula za finance, nabavo, proizvodnjo,
naročanje, do modula za upravljanje s človeškimi viri ter logistiko. Namen teh modulov je
nenehno izvajanje in spremljanje poslovnih transakcij (Hugos, 2003: 126-127).
ERP rešitve so kompleksne, saj zahtevajo zapletene postopke nastavljanja programske
opreme, da bo ustrezala načinu poslovanja podjetja. Prav tako mora nova programska
oprema biti kompatibilna z obstoječimi sistemi oz. je potrebno zagotoviti ustrezne module,
ki bodo povezovali obe rešitvi. ERP rešitve so plod dolgoletnih raziskav in razvoja.
Temeljijo na uvajanju najboljše prakse in na celovitem upravljanju resursov podjetja.
Njihova korist pride do izraza tudi pri odločanju, saj sodobne rešitve vsebujejo močna
orodja za natančno napovedovanje poslovnih dogodkov in planiranje.
Prednosti ERP rešitev so večplastne. Na operativni ravni omogočajo zmanjšanje stroškov,
izboljšanje produktivnosti in kakovosti ter zadovoljstva strank. Z vidika upravljanja
omogočajo sprejemanje boljših odločitev in učinkovitejše upravljanje s poslovnimi resursi.
Strateška prednost uvedbe ERP rešitev je v pridobivanju novih potencialnih poslovnih
partnerstev, posvajanju novih strategij, inovacij in možnosti rasti. Na ravni informacijske
infrastrukture pa ERP pomeni posodabljanje le-te ter omogoča sledenje trendom. Pri
organizacijski ravni pa pomenijo te rešitve nove spremembe in posvečanje posameznim
procesom organizacije (Bobek, 2007).
4.3 Sistemi za podporo nabavi
Usklajeno poslovanje med podjetjem in njegovimi dobavitelji predstavlja prvi korak pri
fleksibilnosti odzivanja na nihanje povpraševanja. Informacijske rešitve na področju
nabave so usmerjene ravno na aktivnosti, ki se odvijajo med podjetjem in njegovimi
dobavitelji. Namen sistemov nabave je optimizirati nabavni proces in ga s tem narediti bolj
učinkovitega. Tovrstni sistemi navadno zamenjajo dobaviteljeve kataloge s podatkovno
bazo, ki vsebuje vse potrebne informacije o produktih, ki jih podjetje kupuje. Baze
ponujajo tudi informacije o cenah, nabavni zgodovini, številu izdelkov in dobaviteljevi
zmogljivosti.
Sistemi nabave omogočajo uporabnikom primerjavo cen in zmogljivosti posameznih
dobaviteljev ter na ta način olajšajo izbiro najboljšega dobavitelja. Po izbiri dobavitelja
podjetja lahko ustvarijo dolgoročen odnos in se pogajajo za cene. Po uskladitvi dogovorov
pa sistem omogoča visoko stopnjo avtomatizacije vseh rutinskih transakcij med podjetjem
in izbranim dobaviteljem (Hugos, 2003:127).
35
4.4 Sistem za načrtovanje in planiranje – APS
Sistem za načrtovanje in planiranje ali APS (angl. »Advanced Planning and Scheduling«)
so analitične aplikacije, namenjene ocenjevanju proizvodnih kapacitet, razpoložljivosti
materialov in povpraševanja kupcev. S pomočjo tega sistema lahko podjetje izdela načrte,
ki določajo, kaj bo določen obrat oz. tovarna proizvedla in ob kakšnem času. Izračuni, ki
jih poda APS sistem, temeljijo na transakcijah, ki jih izlušči iz ERP sistema. Nato pa s
pomočjo kompleksnih algoritmov ustvari omenjene načrte oz. urnike (Hugos, 2003:127-
128).
Groznik et. al. (2009:240) navajajo, da sistem APS uporabljajo podjetja pri skupnem
načrtovanju, saj podpira vse procese načrtovanja v oskrbovalni verigi. In sicer od
oblikovanja oskrbovalne verige, načrtovanja povpraševanja, načrtovanja oskrbovanja,
načrtovanja proizvodnje do načrtovanja transporta. Sistem APS je namenjen obdelavi
velikih količin podatkov, zato je pomembno, da jih poganja temu primerna strojna oprema.
Načrtovanje se izvaja v realnem času, se pravi se vse spremembe takojšnje in se odrazijo v
oskrbni verigi. Tovrstni sistemi se zaradi hitre odzivnosti uporabljajo tudi kot sistem za
podporo odločanju (angl. »Decision Support System« – DDS), saj omogočajo simuliranje
različnih scenarijev, ki upoštevajo različne predpostavke pri načrtovanju (Groznik et. al.
2009:240-241).
4.5 Sistemi za upravljanje transporta - TMS
Sistemi za upravljanje transporta ali TMS (angl. »Transport Managing Systems«) so
celovite rešitve, s katerimi lahko podjetje upravlja vse transportne procese. Z njimi lahko
oblikuje cestno omrežje, prevoze, načrtuje vozne poti in nadzoruje izvedbo prevoza.
Chopra in Meindl (2001) sta definirala dva ločena sistema upravljanja transporta.
Prvi je imenovan »Transportation Planning System« in je namenjen dolgoročnejšemu
planiranju. Omogoča izračune o količinah materialov, ki morajo biti preneseni na določene
lokacije in v kakšnem času. S takšnim sistemom lahko uporabnik primerja različne načine
transporta, poti in prevoznike. Na podlagi odločitev sistem izdela načrt transporta.
Tovrsten sistem sam po sebi ne vsebuje podatkov, kot so poraba in cene goriv ter višina
prevoznih stroškov, temveč jih črpa iz drugih sistemov (Hugos, 2003:128).
Drugi sistem pa se imenuje »Transportation Scheduling System«, in je namenjen dnevnim
operacijam. Z njim podjetje pripravlja kratkoročne transportne in dostavne urnike.
4.6 Sistemi za načrtovanje povpraševanja
Tovrstni sistemi uporabljajo posebno tehnologijo in algoritme, s pomočjo katerih
napovedujejo povpraševanje. Pri izračunu si pomagajo s preteklimi prodajnimi rezultati.
Hkrati upoštevajo informacije o načrtovanih promocijah in druge dogodke, ki bi lahko
vplivali na povpraševanje potrošnikov, kot so trendi, vpliv sezone itd. Z vsemi temi
informacijami skušajo napovedati prodajo v prihodnjem obdobju.
36
S sistemi za načrtovanje povpraševanja pa je povezano tudi načrtovanje prihodka podjetja.
Glede na načrtovano povpraševanje lahko podjetje eksperimentira z različnimi cenami za
različne izdelke. S takšnim početjem podjetja iščejo optimalno raven cen in ponudbe
izdelkov ter s tem skušajo maksimirati svoj prihodek. Za primer vzemimo potovalne
agencije, ki svojo ponudbo in cene spreminjajo glede na trend popularnosti in letni čas.
Prav tako to že počnejo letalski prevozniki, hoteli in drugi (Hugos, 2003:128).
4.7 Sistemi za upravljanje odnosov s strankami - CRM - in sistemi za
avtomatizacijo prodaje – SFA
Skoraj nepogrešljive so danes postale rešitve za upravljanje odnosov s strankami ali CRM
(angl. »Customer Relationship Management«). Cilj tovrstnega sistema je ustvariti odnos
podjetja s svojimi strankami ter tako zagotoviti obojestransko koristno in dolgoročno
sodelovanje. CRM se usmerja na stranke, prodajni proces in poprodajne aktivnosti. Beleži
se informacije o vsaki posamezni stranki, kontaktih, zgodovini nakupov, trenutna odprta
naročila, njihovo vrednost, pričakovan končni izkupiček uspešne izvedbe naročila in
mnogo drugih informacij. Skratka, beleži se celoten proces od naročila do izpolnitve, za
vsako stranko posebej. Vse te informacije so skrbno zbrane in na voljo zaposlenim v
pristojnih oddelkih, ki jih uporabijo za izpeljavo poslov. Rešitev CRM je torej sestavljena
iz dveh sistemov, transakcijskega in analitičnega. Prvi skrbi za učinkovito komuniciranje
in zajem podatkov, drugi pa za njihovo obdelavo in oblikovanje ponudb (Groznik et. al.,
2009:103-104).
Sistemi za avtomatizacijo prodaje ali SFA (angl. »Sales Force Automation«) omogočajo
podjetju boljšo koordinacijo in nadzor nad aktivnostmi svoje prodajne ekipe. Te
informacijske rešitve omogočajo avtomatizacijo velikega števila opravil povezanih z
načrtovanjem prodajnih klicev in obiskov ter pripravljanjem ponudb in predlogov
obstoječim strankam oz. potencialnim kupcem.
4.8 Sistemi za upravljanje oskrbnih verig – SCM
Sistemi za upravljanje oskrbnih verig ali SCM niso usmerjeni k izboljšanju učinkovitosti
znotraj organizacije, temveč je njihova naloga upravljanje s celotno oskrbno verigo, ki med
seboj povezuje več podjetij. S tovrstnim sistemom lahko podjetja optimizirajo materialne
in druge pripadajoče tokove znotraj celotne oskrbne verige.
SCM so sestavljeni iz različnih prej omenjenih rešitev. Kombinacije vključenih rešitev so
različne in se razlikujejo glede na ponudnika, panogo itd. Določen SCM sistem lahko
vsebuje rešitve za napredno načrtovanje in planiranje (APS), upravljanje transporta (TMS),
planiranje povpraševanja in rešitev za upravljanje z zalogami. SCM sistemi so odvisni od
ERP oz. drugega sistema, ki SCM preskrbuje z vsemi potrebnimi informacijami oz.
podatki. SCM so zaradi svojih analitičnih sposobnosti namenjeni predvsem podpori
strateškemu odločanju, saj takšni sistemi pokrivajo celotno oskrbno verigo (Hugos,
2003:129).
37
Elektronsko povezovanje dveh podjetij je dokaj enostavno. Kot opozarjajo Groznik et. al.
(2009:239), pa povezovanje postane kompleksno, ko se poveča število podjetij, ki med
seboj poslujejo, v oskrbni verigi. Zato priporoča uporabo sistema SCM, ki je v takšnih
primerih sestavljen iz skupnega informacijskega sistema in transakcijskega sistema kot
prikazuje Slika 6.
Slika 6: Arhitektura sistema SCM
Vir: Eddigeshausen, 2002, povzeto po Groznik et. al. 2009:240
Skupni informacijski sistem je sestavljen iz (Groznik et. al., 2009:240-241):
sistema APS, ki je namenjen skupnemu načrtovanju,
integracijskega strežnika, ki omogoča komuniciranje med sistemom APS in
transakcijskimi sistemi,
analitičnega sistema, ki je namenjen kontroli izvajanja oskrbne verige ter
transakcijskih sistemov, ki skrbijo za izvajanje oskrbne verige – njihova osnova so
naročila, prejeta od sistema APS.
4.9 Sistemi za upravljanje z zalogami
Cilj optimizacije oskrbne verige je zmanjšanje stroškov, ki vključujejo tudi vodenje zalog
materialov, polizdelkov in izdelkov. Zato skušajo podjetja zmanjšati zaloge, hkrati pa
ohranjati določen nivo servisiranja, ki ga stranke potrebujejo. Zato si pomagajo s sistemi za
upravljanje z zalogami, ki jim pomagajo določati potrebne količine varnostnih zalog za
vsak produkt. Nadzorujejo količino zalog in jo prilagajajo glede na pretekle trende
SCM kot rešitev elektronskega poslovanja
Skupni informacijski sistemi Sistem APS
Transakcijski sistemi partnerjev
Analitičen sistem
Podatki o izvajanju obstoječih naročil
Nova dejanska
naročila
Integracijski strežnik
Partner 1 Sistem ERP
Partner 2 Sistem ERP
Partner N Sistem ERP
X
X
38
povpraševanja ter upoštevajo napovedi morebitnih sprememb povpraševanja. Sistemi
delujejo na principu iskanja ravnotežja med stroški vodenja zalog in stroški, ki bi nastali ob
izpadu prihodka zaradi porabe zalog (Hugos, 2003:53-130).
4.10 Sistemi za podporo odločanju o proizvodnji - MES
Sistem za odločanje o proizvodnji ali MES (angl. »Manufacturing Execution System«)
izvaja proizvodnje aktivnosti v podjetju. Tovrsten sistem je manj analitičen od APS in
ponuja izdelavo kratkoročnih proizvodnih načrtov in načrtov razporejanja vhodnih
materialov in drugih proizvodnih sredstev znotraj ene tovarne. Glede operacij je MES
podoben ERP-u, zato pogosto MES programsko opremo najdemo pri ponudnikih ERP
rešitev (Hugos, 2003:130).
4.11 Sistem za upravljanje skladišč – WMS
Zadnji sistemi, ki jih omenjata Chopra in Meindl (2001) pa predstavljajo sistemi za
upravljanje skladišč ali WMS (angl. »Warehouse Management Systems«). Naloga teh
sistemov je učinkovito vodenje aktivnosti skladišč. Ti sistemi beležijo nivo zalog in
položaj izdelkov znotraj skladišča ter podpirajo aktivnosti kot so priprava, pakiranje in
odprema produktov za izpolnitev naročil strank (Hugos, 2003:130).
Sodobni tovrstni sistemi podpirajo uporabo tehnologije za takojšnjo identifikacijo in zajem
podatkov, kot so na primer črtne kode, radiofrekvenčna identifikacija ali RFID itd. Z
uporabo te tehnologije se znatno pohitrijo procesi v skladiščih. Znebimo se na primer
potrebe po ročnem vnašanju podatkov, ki je podvrženo tiskarskim napakam, ki lahko
znatno otežijo nadaljnje delo.
39
5 UPORABA INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKE
TEHNOLOGIJE V SLOVENIJI IN EVROPI
Težko si je predstavljati katero koli podjetje, doma ali v tujini, ki pri svojem delu ne bi
uporabljalo vsaj enega izmed segmentov informacijsko-komunikacijske tehnologije. Zato
si je leta 2005 Evropska komisija sprejela strategijo »i2010«, s katero je želela spodbuditi
razvoj gospodarstva in rast zaposlovanja v Evropi. Vizija je bila ustvariti enoten evropski
informacijski prostor, ki bi spodbujal inovacije, naložbe in raziskave na področju
informacijsko-komunikacijske tehnologije ali IKT.
Slovenija je v tem okviru prav tako sprejela strategijo razvoja informacijske družbe v
Republiki Sloveniji imenovano »si2010«.
5.1 Strategija »i2010«
Evropska komisija je 1. junija 2005 sprejela nov strateški okvir, v katerem je poudarila
politične smernice pri razvoju informacijske družbe in medijev, imenovan »i2010«.
Zastavljeni so bili štirje glavni cilji:
povečanje hitrosti širokopasovnih storitev v Evropi,
spodbujanje novih storitev in spletnih vsebin,
promoviranje naprav in platform, ki lahko medsebojno komunicirajo,
varovanje interneta pred prevaranti, škodljivo vsebino in slabo tehnologijo.
Da bi ustvarila enoten evropski informacijski prostor, je Evropska komisija nameravala
sledeče:
pregledati pravni okvir, ki zadeva elektronske komunikacije,
ustvariti enoten tržni okvir za informacijsko družbo in medijske storitve,
nadaljevati s spodbudo ustvarjanju in izmenjavi evropske vsebine, kot sta programa
eLearning (2004-2006), ki spodbuja učinkovito rabo IKT za potrebe izobraževanje
v Evropi, ter eContentplus (2005-2008), ki temelji na prehodu na digitalne vsebine
ter ekonomiji, ki temelji na znanju,
definirati in implementirati strategijo za varno Evropsko informacijsko družbo s
tem, da promovira potrebo po samovarovanju, pazljivosti in spremljanju groženj ter
takojšnji odzivnosti na napade ali izpade sistemov,
identificirati in promovirati dejanja, ki spodbujajo t. i. interoperabilnost oz.
zmožnost izmenjave podatkov, informacij in znanja med različnimi
informacijskimi sistemi in poslovnimi procesi. Poseben poudarek je Evropska
komisija namenila upravljanju digitalnih pravic.
Poleg enotnega evropskega informacijskega prostora je drugi poglavitni ukrepa Evropske
komisije spodbujanje inovacij in vlaganja v IKT. Tukaj se predvideva (si2010, 2007:11):
40
80-odstotno povečanje podpore raziskavam in razvoju na področju IKT v EU in
njenih članicah,
usmeritev v strateške raziskave na področju IKT v 7. okvirnem programu EU,
pobude za odpravo t. i. ozkih grl, ki vključujejo povečevanje prej omenjene
interoperabilnosti, varnosti in stabilnosti,
definiranje dopolnilnih ukrepov, ki bodo spodbujali zasebne investicije v raziskave
in inovacije v IKT,
vključitev informacijske družbe v strateške smernice Skupnosti o koheziji v
obdobju 2007 do 2013,
opredelitev politike elektronskega poslovanja z namenom odprave tehnoloških,
organizacijskih in pravnih okvirov, ki preprečujejo uporabo IKT predvsem malim
in srednjim podjetjem,
razvoj novih načinov dela, ki spodbujajo inovacije v podjetjih.
Zadnji poglavitni ukrep zajema vključenost, boljše javne storitve in kvaliteto življenja.
Evropska komisija je načrtovala (si2010, 2007:11):
pobudo za e-dostopnost, ki bi omogočala razvoj IKT sistemov, ki so enostavni za
uporabo za večino ljudi,
pobudo za e-vključenost, kjer imajo vsi enake možnosti in primerljivo znanje za
uporabo IKT,
spodbujanje pilotnih projektov za spletni dostop do javnih storitev,
vzpostavitev treh vodilnih pobud za izboljšanje kakovosti življenja: skrb za starejšo
populacijo, varnejši in čistejši promet ter digitalne knjižnice za spodbujanje
kulturne raznolikosti.
S to strategijo želi Evropska komisija spodbuditi svoje članice, da bi z vlaganjem v razvoj
IKT spodbudila rast gospodarstva in širitev znanja tako na ravni države kot EU, medtem pa
pušča svojim članicam veliko manevrskega prostora pri določanju prednostnih nalog in
pripravi programov. Na podlagi te strategije smo tudi v Sloveniji sprejeli krovno politično
usmeritev imenovano Strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji ali
»si2010«.
5.2 Strategija »si2010«
Leta 2007 je Slovenija sledila smernicam, ki jih je zastavila Evropska komisija, in izdala
svojo strategijo imenovano »si2010«. Omenjena strategija upošteva tudi vse ostale
pomembne nacionalne strateške dokumente, v katerih sta predstavljena razvoj in
učinkovita raba IKT kot ključna sredstva za doseganje večje in hitrejše rasti ter razvoja v
Sloveniji. Ti dokumenti so: Strategija razvoja Slovenije, ki je bila sprejeta leta 2005, in
opredeljuje vizijo in cilje razvoja Slovenije, Državni razvojni program 2007-2013 in
Resolucijo razvojnih projektov 2007-2023 (si2010, 2007:3).
Kot je poudarjeno je glavni cilj strategije »si2010« pospešiti razvoj informacijske družbe in
s tem povečati inovativnost ter konkurenčnost gospodarstva, povečati število delovnih
41
mest, dvigniti kakovost življenja in omogočiti enakomeren regionalni razvoj (si2010,
2007:9).
Na podlagi smernic omenjenih dokumentov so bili s strani posameznih organov
pripravljeni načrti za nadaljnji razvoj posameznih sektorjev (si2010, 2007:13).
Ministrstvo za zdravje je pripravilo Strategijo informatizacije slovenskega zdravstvenega
sistema 2005-2010 ali e-zdravje 2010. Ministrstvo za gospodarstvo je pripravilo Strategijo
prehoda v digitalno radio fuzijo, Strategijo Republike Slovenije za uvajanje fiksnih
brezžičnih sistemov na ozemlju Republike Slovenije in Strategijo razvoja širokopasovnih
podatkovnih omrežij v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za javno upravo je pripravilo
Strategijo e-uprave RS za obdobje od leta 2006 do leta 2010, Ministrstvo za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo pa Nacionalno strategijo e-izobraževanja 2006-2010 (si2010,
2007:13).
Na podlagi Strategije »i2010« so tako Vlada RS in skupina ministrstev oblikovali
naslednje strateške cilje strategije »si2010« (si2010, 2007: 19-20):
Enotni evropski informacijski prostor in Slovenija:
o omogočiti dostop do širokopasovnega omrežja vsem prebivalcem,
o izvedba prehoda iz analogne na digitalno radio fuzijo,
o zagotovitev infrastrukture za uvedbo in uporabo e-poslovanja v vseh
ustanovah in podjetjih v Sloveniji.
Inovacije in vlaganje v IKT:
o vzpostavitev znanstvenoraziskovalne infrastrukture za povezave velikih
zmogljivosti,
o oblikovanje tehnoloških platform, ki bodo omogočale sodelovanje med
raziskovalnimi ustanovami, gospodarstvom in uporabniki na področju IKT,
o podpora raziskovalno-razvojnim dejavnostim na področju IKT za razvoj
konkurenčnih inovativnih izdelkov in storitev,
o podpora odprtokodnim rešitvam,
o podpora sodelovanju slovenskih partnerjev v evropskih programih.
Vključujoča informacijska družba in kakovost življenja:
o povečanje razvoja in uporabo e-vsebin v slovenskem jeziku (e-vsebine),
o vzpostavitev učinkovitega in informacijsko podprtega nacionalnega sistema
izobraževanja (e-izobraževanje),
o povečanje dostopa do slovenske kulturne dediščine v digitalni obliki (e-
kultura),
o vzpostavitev sodobne zdravstvene informatike (e-zdravje),
o vzpostavitev elektronskih upravnih storitev (e-uprava), tako za podjetja kot
fizične osebe,
o informatizacija pravosodnih postopkov ter vzpostavitev infrastrukture za
učinkovito delovanje pravosodja (e-pravosodje),
o povečanje uporabe IKT za podporo železniškega, cestnega, letalskega in
pomorskega prometa (e-promet),
o zagotoviti dostop do vseh prostorskih podatkov na enem mestu (e-prostor),
o vzpostavitev javno dostopnih točk oz. interneta na javnem mestu in s tem
dostop do e-vsebin vsem prebivalcem,
42
o zagotovitev enakih možnosti za vključitev vseh prebivalcev v informacijsko
družbo (e-vključenost in e-dostopnost).
Rezultate izvajanja omenjenih strategiji »i2010« in »si2010 ter njihov napredek, dosežen
od njihovega sprejetja, se meri s poenotenim statističnim raziskovanjem, ki se istočasno
izvaja po celotnem prostoru Evropske unije. V Sloveniji ga izvaja Statistični urad
Republike Slovenije ali SURS in je bilo prvič izvedeno v letu 2004. Prva obsežna
raziskava v zvezi z napredkom od sprejetja omenjenih strategij se glasi E-poslovanje v
podjetjih v Sloveniji in EU in obsega obdobje od 2004 do 2008.
5.3 E-poslovanje v podjetjih v Sloveniji in EU
Omenjena raziskava, ki pokriva obdobje 2004-2008, se je osredotočala predvsem na
podatke o (SURS, 2010:1):
opremljenosti podjetij z IKT,
uporabi in intenzivnosti uporabe IKT v podjetjih,
vplivu uporabe IKT na poslovanje podjetja, prihodek, razvoj novih izdelkov in
storitev ter na sprostitev delovnih, finančnih virov.
5.3.1 Opremljenost podjetij z računalniki in uporaba računalnikov v podjetjih
Računalnik je postal nepogrešljivo sredstvo pri delu v večini podjetjih, tako v Sloveniji kot
v tujini, na kar kažejo tudi izsledki raziskave. V letu 2004 je kar 95 % slovenskih podjetij
uporabljajo računalnike, pri tem pa nismo odstopali od povprečja v EU-27. Najmanj
podjetij je računalnike uporabljajo na Slovaškem (77 %), največ pa na Danskem, Finskem
in v Belgiji, in sicer 98 %. Tako v Sloveniji kot v večini držav članic EU so vsa velika
podjetja uporabljala računalnike, medtem ko je bil odstotek nižji pri srednjih in malih
podjetjih (98 % in 95 %). Do leta 2008 se je v skladu s pričakovanji v Sloveniji dvignil
delež podjetij, ki uporabljajo računalnike, za 3 %, s tem pa se je država povzpela nad
evropsko povprečje (96 %). Med podjetji, ki so najmanj uporabljali računalnike, so
prednjačila podjetja iz Romunije (80 %), medtem ko so podjetja na Slovaškem naredila
velik preskok in dvignila odstotek na kar 98 % (SURS, 2010:7-8).
Kljub visokim odstotkom podjetij tako v Sloveniji kot v državah članicah EU, ki
uporabljajo računalnike, je delež zaposlenih v teh podjetjih, ki pri svojem delu uporabljajo
računalnike, manjši. Čeprav je leta 2004 v Sloveniji 95 % podjetij uporabljalo računalnike,
je računalnike uporabljalo le 40 % zaposlenih v teh podjetjih, do leta 2008 pa se je ta delež
povečal za 6 %, na 46 %. Vseeno je Slovenija v tem pogledu pod evropskim povprečjem,
ki je leta 2008 znašal 49 %. Trend uporabe računalnikov v ostalih držav EU je ostal
podoben, in sicer najmanj zaposlenih uporablja računalnike v državah vzhodnega dela,
največ pa na zahodu in severu EU (SURS, 2010:8-9).
Čeprav direktna primerjava z izsledki raziskav Uporaba informacijsko-komunikacijske
tehnologije v podjetjih iz leta 2011, 2012 in 2013, ki jih je izvedel SURS, zaradi različnih
metodologij ni povsem možna, je mogoče razbrati trend, ki nakazuje na postopno
43
povečanje števila ljudi, ki pri svojem delu uporabljajo računalnik. Nadgradnja podatkov iz
raziskave 2004-2008 je možna le z raziskavo iz leta 2011, in sicer pri malih podjetjih oz.
zaposlenih, ki so v malih podjetjih za svoje delo uporabljali računalnik. Delež teh
zaposlenih je leta 2004 znašal 48 %, do leta 2008 se je povečal na 50 %, leta 2010 na 52
%, leta 2011 pa je znašal že 54 % (deleže prikazuje Graf 2).
Graf 2: Delež zaposlenih v malih podjetjih, ki pri svojem delu uporabljajo računalnik
Vir: lasten
5.3.2 Zaposlovanje oseb z IKT-znanji in izobraževanje zaposlenih za uporabo IKT
Dandanes večina podjetij v Sloveniji pri svojih razpisih oz. zaposlitvenih oglasih med
pogoji navaja vsaj osnovno, ponekod pa tudi že napredno poznavanje uporabe računalnika,
operacijskih sistemov in osnovnih programskih paketov. Bolj tehnološko dovršena podjetja
oz. podjetja, ki imajo vzpostavljene določene informacijske sisteme in uveljavljen način
poslovanja, pa zahtevajo tudi poznavanje specifičnih sistemov in programov, ki se v teh
podjetjih uporabljajo.
Glede na statistične podatke je Slovenija visoko nad evropskim povprečjem, kar se tiče
zaposlovanja oseb z IKT-znanji. V letu 2006 je bilo v Sloveniji 36 % podjetij, ki so
zaposlile osebe s tovrstnimi znanji, kar je bilo kar 20 % več kot je veljalo evropsko
povprečje. Med vsemi evropskimi državami je prednjačila Finska z 38 % (SURS,
2010:10).
Ker vzdrževanje strojne in programske opreme zahteva specifična znanja, vse več podjetij
zaposluje IKT-strokovnjake, ki te naloge opravljajo in skrbijo za nemoteno delovanje
opreme. V Sloveniji je leta 2007 strokovnjake za IKT zaposlovalo 22 % podjetij. Največ
strokovnjakov so zaposlovala velika podjetja, kar 85 % njih (SURS, 2010:47). Tudi v letu
2014 je Slovenija še vedno bila visoko nad evropskim povprečjem pri zaposlovanju IKT-
strokovnjakov. Glede na podatke Eurostata so Slovenska podjetja zaposlovala več kot 47
% takšnih oseb, medtem ko je bilo evropsko povprečje okoli 37 %. Še vedno pa je bila v
ospredju Finska, ki je zaposlovala več kot 65 % tovrstnega kadra (Eurostat, 2014).
44
Trend zaposlovanja oseb z IKT-znanji od leta 2006 do 2014 kljub gospodarski krizi ni
nikoli padal v negativno območje. Celotna rast zaposlovanja takšnega kadra je bila v tem
9-letnem obdobju v povprečju 4 %, kar je bilo več kot 12-krat več kot povprečje celotnega
zaposlovanja v enakem obdobju (Eurostat, 2014).
Navedenim podatkom primerno je bilo vlaganje v izobraževanje zaposlenih za uporabo
IKT. V letu 2006 je Slovenija z 31 % podjetij, ki so za svoje zaposlene organizirala
izobraževanje za uporabo IKT, zopet krojila vrh v Evropi, saj je evropsko povprečje
znašalo 19 %. Največ podjetij, ki so vlagala v izobraževanje, so se ukvarjala z obdelavo
podatkov oz. s podatkovnimi bazami ter s tem povezanimi dejavnostmi. Sledila so jim
podjetja v zabavni industriji, podjetja v poštni in telekomunikacijski stroki itd. Delež
takšnih podjetij, ki so vlagala v izobraževanje zaposlenih za uporabo IKT, je bil tudi
odvisen od velikosti podjetja. Med velikimi podjetji je bilo takšnih 73 %, med srednje
velikimi podjetji 55 %, med malimi pa 23 %. Tudi drugod po Evropi so bila v ospredju
velika podjetja, sledila so jim srednje velika ter mala (SURS, 2010:11).
5.3.3 Samodejna elektronska izmenjava informacij
Vse več podjetij tako Evropi kot drugod po svetu uporablja samodejno elektronsko
izmenjavo informacij, bodisi v obliki pošiljanja in sprejemanja naročil, računov, plačilnih
transakcij ipd., in Slovenija ni izjema. Glede na raziskavo SURS-a iz leta 2008 je tovrsten
način izmenjave informacij zunaj podjetja uporabljalo 40 % podjetij. Tukaj Slovenija ni
odstopala od povprečja, ki je bilo ravno tako 40 %. Kljub temu pa je bil ta delež večji pri
velikih podjetjih, saj je kar 72 % opazovanih velikih podjetij uporabljalo samodejno e-
izmenjavo podatkov, med tem ko je bilo evropsko povprečje za 2 % nižje. Zaostajala so
srednje velika podjetja, ki jih je bilo 44 %, povprečje v Evropi pa 52 %. Mala podjetja v
Sloveniji pa ne odstopajo od evropskega povprečja, ki se giblje okoli 37 % (SURS,
2010:17).
Opaziti je podoben trend pri odstotku zaposlovanja oseb z IKT-znanji, vlaganjem v
izobraževanje oseb za uporabo IKT, kot tudi pri sami uporabi IKT. Večja podjetja so tako
bolj naravnana k uporabi IKT in temu primernega kadra, kajti to narekujejo že okoliščine.
Običajno poslovanje pri tako velikih podjetjih ne zadošča in so potrebe po hitri izmenjavi
informacij prevelike, da bi se posluževali zastarelih oz. počasnih, ročnih operacij.
Največ podjetij je samodejno elektronsko izmenjavo podatkov uporabljalo za pošiljanje ali
prejemanje informacij e-uprave, in sicer 29 %, medtem ko je 24 % podjetij to metodo
uporabljalo za prejemanje ali pošiljanje informacij o izdelkih. Nekoliko manj podjetij (24
%) je na ta način informacije prejemalo. Do tukaj je bila Slovenija nad Evropskim
povprečjem, medtem ko je zaostajala pri pošiljanju naročil, saj je le 18 % podjetij to počelo
elektronsko. Ostali načini uporabe so bili pošiljanje plačilnih navodil finančnim ustanovam
(18 %), pošiljanje ali prejemanje prevoznih dokumentov (8 %) ter prejemanje (7 %) in
pošiljanje e-računov (4 %). V teh segmentih je bila Slovenija globoko pod evropskim
povprečjem, saj je pri pošiljanju e-računov prehitela le Madžarsko in Ciper. Daleč največ
računov so pošiljala podjetja na Danskem (30 %), medtem ko sta jih največ prejeli Estonija
(36 %) in Latvija (34 %).
45
Uporaba samodejne elektronske izmenjave informacij znotraj podjetja poteka preko ERP-
jev, ki med seboj povezujejo oddelke. V Sloveniji je leta 2008 za izmenjavo podatkov o
prodaji in nabavi z ostalimi oddelki uporabljalo ERP 19 % podjetij. Največ so se te metode
posluževala podjetja v dejavnosti pošta in telekomunikacije, medtem ko je le 10 % podjetij
v gradbeništvu, prometu in skladiščenju uporabljalo ERP. Nekoliko slabše rezultate je
pokazala uporaba programske opreme za upravljanje odnosov s strankami ali CRM –
Customer Relationship Management. CRM programe je v letu 2008 uporabljalo le 13 %
podjetij. Od tega jih je 13 % uporabljalo CRM za zbiranje in skladiščenje podatkov o
strankah ter omogočanje dostopa do teh podatkov ostalim oddelkom znotraj podjetja,
medtem ko je 9 % podjetij te programe uporabljalo za analiziranje za namene trženja. Na
področju uporabe teh programov je Slovenija v letu 2008 bila pod povprečjem EU. Zopet
so pri uporabi programov ERP in CRM vodila večja podjetja. ERP je uporabljalo 78 %,
medtem ko je CRM uporabljalo 29 % velikih slovenskih podjetij. Evropsko povprečje
uporabe ERP programa med velikimi podjetji je bilo 59 %, CRM programa pa 47 %
(SURS, 2010:23-24).
Razlogi za neuporabo samodejne elektronske izmenjave informacij se razlikujejo glede na
velikost podjetja. Pri manjših podjetjih je največja ovira pomanjkanje zanimanja,
programske opreme, nizka dodana vrednost oz. koristi ter pomanjkanje strokovnega
znanja. Pri večjih podjetjih pa je glavna ovira težava v dogovoru o uporabi skupnega
standarda med dobavitelji v oskrbni verigi. Različna podjetja uporabljajo različne
informacijske sisteme in so potrebna dodatna vlaganja za omogočanje kompatibilnosti med
sistemi oz. poslanimi in prejetimi informacijami oz. podatki. Zato skušajo podjetja
uporabljati podobne standarde, kar pa lahko pomeni prevelika prilagajanja trenutnega
sistema s sistemom dobavitelja, to pa je lahko povezano z visokimi stroški.
5.3.4 Elektronska izmenjava informacij o upravljanju nabavne verige
Tudi pri analizi elektronske izmenjave informacij o upravljanju nabavne verige Slovenija
nikakor ne zaostaja za najboljšimi. Leta 2008 je bilo namreč pri nas kar 27 % takšnih
podjetij, ki so to izvajala, medtem ko je bilo evropsko povprečje nekaj več kot 15 %.
Največ podjetij je elektronsko izmenjavo informacij o upravljanju nabavne verige
uporabljalo v Belgiji (35 %) in Litvi (29 %).
SURS je preučeval dva namena uporabe elektronske izmenjave informacij, in sicer pri delu
s strankami in delu z dobavitelji. V Sloveniji je v letu 2008 uporabljalo elektronsko
izmenjavo informacij s strankami o dosegljivosti izdelkov ali storitev 11% podjetij. Nekaj
več, 13 %, podjetij je s strankami izmenjevalo informacije o stanju zalog, svoje proizvodne
načrte ter napovedi o povpraševanju, 16 % podjetij pa informacije o poteku dobav.
Elektronsko izmenjavo z dobavitelji pri koordiniranju dosegljivosti oz. dostave izdelkov ali
storitev uporabljalo 14 % podjetij. O stanju zalog, svojih proizvodnih načrtih in napovedi o
povpraševanju je informacije je izmenjevalo 17 % podjetij, 19 % podjetij pa je s svojimi
dobavitelji izmenjevalo informacije o dobavah (SURS, 2010:21).
46
5.3.5 E-trgovanje
Dostop do interneta podjetjem omogoča enostavnejšo prisotnost na novih trgih po svetu,
brez potreb po fizični prisotnosti. Po podatkih SURS (2010:41-45) je v Sloveniji v letu
2007 11 % podjetij prejemalo naročila prek spletnih strani ali RIP, medtem ko je bilo
evropsko povprečje 17 %. Od 11 % slovenskih podjetij, jih je kar 37 % prejelo naročila z
uporabo RIP prek interneta, 17 % prek RIP v zaprtem omrežju, 60 % pa prek spletne
strani. Skupaj so podjetja z uporabo računalniških omrežij ustvarila 8 % prometa. Z
naročili prek spletnih strani so ustvarila 10 % prometa, z uporabo RIP prek zaprtih omrežij
35 %, največ 55 % pa prek RIP, ki je potekal prek interneta. Evropsko povprečje prometa
je nekoliko drugače razporejeno. Največ, 48 % prometa so ustvarila podjetja prek RIP prek
zaprtih omrežij, 29 % prek RIP prek interneta, 22 % pa prek spletnih strani.
Kar 71 % slovenskih podjetij je imelo v letu 2008 svojo spletno stran. 42 % teh podjetij je
na svojih straneh omogočalo dostop do katalogov oz. cen izdelkov ali storitev, ki so
objavljene na straneh. Možnost oddaje naročil je omogočalo 9 % podjetij, le 2 % pa sta
omogočala plačilo preko spletne strani, kar je najmanj med vsemi članicami EU (SURS,
2010:45).
Z oddajo naročil prek računalniških omrežij je v letu 2007 v Sloveniji poslovalo 28 %
podjetij, kar je manj od evropskega povprečja (37 %). Od tega je 26 % slovenskih podjetij
oddajalo naročila prek spletnih strani, ostali pa prek RIP, prek interneta oz. drugih zaprtih
omrežij. Le 3% podjetij je v letu 2007 (SURS, 2010:46) svoja naročila oddajalo prek RIP,
kjer se podatki o naročilu izmenjujejo samodejno med računalniškim sistemom podjetja in
dobavitelja.
5.3.6 Zaščita IKT
Uporaba IKT prinaša tudi razne nevarnosti, ki prežijo na internetu. Te nevarnosti so razni
virusi, trojanski konji, črvi, nepooblaščen dostop do sistemov in podatkov. Vse te
nevarnosti lahko povzročijo bodisi izgubo bodisi krajo podatkov, s tem pa so povezane tudi
finančne izgube ter izguba časa, ki je potreben, da se izgubljeni podatki nadomestijo.
V Sloveniji je v letu 2006 imelo podobne varnostne težave 32 % podjetij. Največ takšnih je
bilo velikih podjetij, in sicer 44 %, kar je tudi predvidljivo, saj so velika podjetja hkrati bila
tudi največji uporabniki IKT. Največ podjetij( 30 %) se je v letu 2005 soočalo z
računalniškimi virusi, trojanskimi konji ali črvi, 2 % podjetjem pa so težave povzročali
nepooblaščeni dostopi do podatkov in računalniških sistemov (SURS, 2010:39).
Da bi se ubranili takšnih težav, je največ podjetij v letu 2006 poseglo po protivirusni
programski opremi, in sicer kar 94 %. 71 % podjetij pa je kot metodo zaščite uporabljalo
požarni zid. Druge vrste zaščite sta varni strežnik ali off-site sistem. Slednji pomeni
hranjenje varnostnih kopij na drugih lokacijah, največkrat zunaj podjetja. Varni strežnik je
uporabljalo 24 % podjetij, off-site sistem pa 12 % podjetij. Ti dve rešitvi sta tudi v veliki
meri povezani z višjimi investicijami in so jih v največji meri uporabljala velika podjetja.
Kar 60 % velikih podjetij je uporabilo varne strežnike, 32 % pa off-site sistem (SURS,
2010:39-40).
47
Da bi zaščitila komunikacijo med poslovnimi partnerji, so podjetja v Sloveniji v letu 2006
uporabljala elektronske digitalne podpise (11 % podjetij). Identifikacijo s PIN številko
(npr. za potrditev naročila) pa je uporabljalo le 4 % slovenskih podjetij. Nekaj več, 8 %,
podjetij je uporabljalo šifriranje poslanih podatkov (SURS, 2010:40). V letu 2007 je bilo
podjetij, ki so uporabljala varnostni protokol za zaščito in šifriranje podatkov le 6 %
(SURS, 2010:46).
5.3.7 Zaznane prednosti IKT-projektov, izvedenih v podjetjih
Uvedba IKT je pogojena s prednostmi, ki jih predvidevajo podjetja. Kar 82 % podjetij, ki
so v letu 2005 za prodajo ali nakupe uporabljala internet, meni, da bo prodaja prek
interneta prinesla prednost pri pridobivanju novih kupcev. Da je internet zelo pomemben
pri ohranjanju konkurenčnosti, meni 77 % podjetij. Nekaj manj podjetij (70 %) meni, da bo
poslovanje preko interneta imelo prednost pri geografski širitvi trgov. Za 72 % podjetij je
imela prodaja prek interneta zelo pomembno prednost pri razvoju in prodaji novih izdelkov
ter storitev. Da je prodaja prek interneta imela prednost v individualnem pristopu do kupca,
meni 74 % podjetij, 76 % podjetjem pa je internet pomemben pri izboljšanju ugleda
podjetja (SURS, 2010:41).
V letu 2008 je 11 % podjetij navedlo, da je uvedba IKT projektov, kot so preoblikovana ali
nova spletna stran, uvedba elektronskega naročanja itd., omogočila reorganizacijo in
poenostavitev načina poslovanja. 6 % podjetij je uspelo na račun uvedbe teh projektov
sprostiti dodatne vire, 5 % podjetjem pa je IKT omogočila razvoj novih izdelkov ali
storitev. V zadnjih dveh letih (2004-2005) pa je uvedba IKT vplivala na povečanje
dohodka 4 % podjetij (SURS, 2010:50-51).
5.3.8 Mikropodjetja in uporaba IKT
Uporaba računalnikov se je skozi leta povečevala tudi v mikropodjetjih. Leta 2004 je za
svoje poslovanje uporabljalo računalnike 89 % mikropodjetij. Do leta 2008 se je ta delež
povečal na 93 %, leta 2013 pa je bil že 95 %. Tudi število podjetij, ki imajo dostop do
interneta se je povečevalo od leta 2004, ko je tega imelo 84 % podjetij, do leta 2008, ko je
bilo takšnih podjetij 91 %. Leta 2013 se je odstotek podjetij z dostopom do interneta
povečal na 94 %. Razvoj širokopasovne povezave se je tako poznal tudi v deležu
mikropodjetij, ki so imela takšen internetni dostop. In sicer leta 2008 je bilo takšnih 72 %
mikropodjetij, do leta 2013 pa že 93 %. Prav tako ima vse več mikropodjetij svojo spletno
stran. Delež teh se je od leta 2008 do 2013 povečal s 47 % na 57 %. Delež tistih, ki so na
svojih spletnih straneh omogočala oddajo naročila izdelkov ali storitev, pa se ni bistveno
spremenil. Od leta 2008 do 2013 se je namreč povečal le za 1 odstotno točko, s 6 % na 7
%. Da je investicija v IKT velik finančni zalogaj, pa priča tudi dejstvo, da je v letu 2007
IT-strokovnjake zaposlovalo le 7 % mikropodjetij. Večji del (42 %) je tovrstne storitve
najemal pri drugem podjetju (SURS, 2010-2013).
48
6 E-POSLOVANJE V SLOVENSKIH PODJETJIH -
RAZISKAVA
Da bi preučil trenutno stanje in obseg e-poslovanja v slovenskih podjetjih ter preveril svoje
hipoteze, sem pripravil anonimni anketni vprašalnik, naslovljen E-poslovanje v slovenskih
podjetjih. Vprašalnik je bil objavljen na spletnih straneh www.1ka.si. Vprašalnik je
sestavljalo 26 obveznih vprašanj s skupno 64 spremenljivkami. Potencialne respondente
sem kontaktiral direktno preko e-mail naslovov ter z objavami prek socialnih omrežij.
Nisem izbiral med velikostjo podjetij, niti glede na panogo, niti lokacijo.
312 podjetij je sledilo povezavi na portal, kjer je bil objavljen vprašalnik. Za uspešno
zaključen vprašalnik je bilo potrebno odgovoriti na vsa vprašanja. To je storilo 48 podjetij,
kar je 15 %. 13 podjetij je delno izpolnilo vprašalnik. Izvod anketnega vprašalnika je v
Prilogi 1.
Po zaključku objave vprašalnika, sem odstranil 13 delno rešenih vprašalnikov, saj
respondenti niso prišli dlje od uvodnih vprašanj. Velikost vzorca je odvisna od vprašanja,
saj so nekatera vprašanja bila odvisna od vprašanja pred njimi. Zato je v večini uporabljen
vzorec n = 48, ponekod pa manjši. Z uporabo kvantitativne metode sem analiziral zbrane
podatke in jih opisno ter grafično predstavljam v nadaljevanju.
6.1 Število zaposlenih in dejavnost podjetja
Prvo vprašanje se je nanašalo na število zaposlenih. Od 48 podjetij, ki so izpolnila
vprašalnik, je 33 % takšnih, ki zaposluje od 1 do 10 ljudi. 21 % podjetij zaposluje od 11 do
50, 19 % od 51 do 250 ter 27 % več kot 250 ljudi. Deleže prikazuje Graf 3.
Graf 3: Število zaposlenih
Vir: lasten
49
Sledilo je vprašanje o dejavnosti, v katero sodi analizirano podjetje. 23 % podjetij se je
opredelilo izključno za predelovalno dejavnost, 56 % za storitveno, medtem ko je 21 %
sebe umestilo tako v predelovalno kot storitveno dejavnost. Deleže prikazuje Graf 4.
Graf 4: Dejavnost podjetja
Vir: lasten
6.2 Računalniki, strežniki in računalniška zaščita
V povezavi z uporabo računalnikov in strežnikov me je zanimalo, v kakšnem lastniškem
razmerju so le-ti, saj investicija v nakup opreme lahko predstavlja veliko oviro za nekatera
podjetja. Pod pojmom računalnik sem navedel in upošteval tako namizne, prenosne kot
tudi tablične računalnike. Rezultati niso bili presenetljivi, glede na moje izkušnje v
različnih podjetjih. 42 od 48 podjetij (88 %) uporablja lastne računalnike, torej
računalnike, ki so v celoti v njihovi lasti. Le 4 podjetja (8 %) uporabljajo delno najete, 2
podjetji (4 %) pa v celoti najete računalnike. Primerjava z izsledki SURS o uporabi
računalnikov ni primerljiva z mojimi izsledki, saj je bila anketa elektronska in podjetja
brez računalnika niso mogla izpolniti ankete. Deleže lastništva računalnikov prikazuje Graf
5.
Graf 5: Lastništvo računalnikov
Vir: lasten
50
Pri vprašanju glede lastništva strežnikov je slika drugačna. Kot prikazuje Graf 6, 28
podjetij (58 %) uporablja lastne strežnike, medtem ko jih 9 (19%) oz. 8 (18 %) uporablja
delno oz. v celoti najete strežnike. Le 3 od 48 podjetij ne uporablja strežnikov.
Graf 6: Lastništvo strežnikov
Vir: lasten
Ni presenetilo niti dejstvo, da večina podjetij uporablja neko vrsto računalniške zaščite. Le
eno podjetje je bilo takšno, ki ne uporablja nikakršne zaščite. Kot prikazuje Graf 7, večina
podjetij (96 %) uporablja protivirusni program, ki je hkrati osnova kakršnekoli zaščite.
Nekaj manj (83 %) uporablja požarni zid in 66 % varnostne kopije. Zaradi vse strožjih
varnostnih zahtev pri e-poslovanju pa vse več podjetij uporablja digitalna potrdila (64 %)
in elektronske podpise (53 %). Štiri podjetja (9 %) uporabljajo tudi druge vrste
računalniške zaščite.
Graf 7: Vrste računalniške zaščite
Vir: lasten
51
6.3 Spletna stran
Predstavitev podjetja si je danes skoraj nemogoče predstavljati brez lastne spletne strani.
To potrjujejo tudi rezultati, saj kar 45 od 48 podjetij (94 %) ima svojo spletno stran. Glede
na dejavnost prevladujejo podjetja v storitvenem sektorju, saj jih ima kar 26 svojo spletno
stran, medtem ko je takšnih predelovalnih podjetij le 10. Takšnih podjetij, ki spadajo v obe
branži in imajo spletno stran pa je skupaj 9. Od 45 podjetij, ki imajo svojo spletno stran, jih
ima kar 44 (98 %) na svoji spletni strani predstavitev podjetja, 35 (78 %) ponuja katalog
izdelkov ali storitev, 14 (31 %) cenik le-teh, 16 (36 %) pa jih omogoča njihovo naročanje.
Le 5 podjetij (11 %) pa ponuja možnost elektronskega plačila naročenih izdelkov ali
storitev. Graf 8 prikazuje omenjene rezultate.
Graf 8: Funkcije spletnih strani
Vir: lasten
6.4 Zaposleni in IKT
Glede na rezultate v povprečju kar 70,5 % zaposlenih v 48 podjetjih pri svojem delu
uporablja računalnik. Sicer je rezultat zelo visok, vendar je potrebno poudariti, da je
standardni odklon kar 30,34, kar pomeni veliko razpršenost od povprečja. To razpršenost
prikazuje Graf 9, ki kaže, da v 17 podjetjih več kot 91 % zaposlenih uporablja računalnik.
Graf 9: Uporaba računalnika v razredih po 10 %
Vir: lasten
52
Od vseh zaposlenih, ki pri svojem delu uporablja računalnik, jih v povprečju kar 72,9 %
uporablja internet. Tudi tukaj je standardni odklon velik, 31,55. To gre prištevati dejstvu,
da v kar 22 (46 %) podjetjih več kot 91 % zaposlenih uporablja internet. Uporabo interneta
prikazuje Graf 10.
Graf 10: Uporaba interneta v razredih po 10 %
Vir: lasten
V povprečju kar 80,9 % ljudi, ki pri svojem delu uporabljajo internet, uporablja tudi e-
pošto. Razpršenost je tudi tukaj velika, 30,36, saj je 29 (60 %) takšnih podjetij, kjer je
uporaba e-pošte zelo velika, nad 91 %, medtem ko so ostala podjetja bolj ali manj
razpršena po drugih razredih. Stanje prikazuje Graf 11.
Graf 11: Uporaba e-pošte v razredih po 10 %
Vir: lasten
Raziskava je pokazala, da v trenutkih, ko podjetja oz. njihovi zaposleni potrebujejo IT
podporo, za to poskrbijo njihovi lastni strokovnjaki. Takšnih podjetij je kar 17 oz. 35 %. V
dobri petini podjetjih (10 oz. 21 %) to delo opravljajo pri njih zaposleni navadni
uporabniki. Kar nekaj podjetij pa se poslužujejo delno (7 oz. 15 %) oz. v celoti najetih
strokovnjakov (14 oz. 29 %). To si je možno tolmačiti kot dejstvo, da podjetje potrebuje
takšne ljudi le v določenih trenutkih, ko ima težave v delovanju IKT. Od tu izhajajo tudi
podatki, da le dobra polovica podjetij (27 od 48 oz. 56 %) omogoča izobraževanje svojih
53
zaposlenih za uporabo IKT, medtem ko ostala podjetja (21 od 48 oz. 44 %) tega ne
omogočajo.
6.5 ERP in ostale informacijske rešitve
Uvedba celovite informacijske rešitve v podjetje lahko predstavlja velik izziv in je odvisna
od pripravljenosti vseh zaposlenih na uvedbo. Od skupno 48 podjetij jih takšno rešitev že
uporablja le slaba polovica, in sicer 46 % (22), medtem ko ostalih 54 % (26) takšne rešitve
ne uporablja.
Uporaba ERP rešitev je bolj pogosta v velikih podjetjih z več kot 250 zaposlenimi, kar je
tudi bolj logično, saj tako velika organizacija potrebuje strukturiran sistem poslovanja,
sicer je sledenje in učinkovit potek poslovnih procesov nemogoč. Manjše kot je podjetje,
manjše je posluževanje takšnih rešitev. Kar 10 od 13 velikih podjetij uporablja ERP sistem,
medtem ko je srednje velikih podjetij, ki tovrstno rešitev uporablja, od 6 od 9. Pri majhnih
podjetjih je bilo enako število takšnih, ki ERP uporablja (5) in ne uporablja (5), med
mikropodjetji pa le eno uporablja ERP. Rezultate prikazuje Graf 12.
Graf 12: Uporaba ERP rešitev glede na velikost podjetja (n=48)
Vir: lasten
Uporaba ERP se razlikuje tudi glede na dejavnost, v katero spada podjetje. Skoraj 73 %
podjetij iz predelovalne industrije uporablja takšne rešitve, medtem ko je delež v podjetjih
s storitveno dejavnostjo manj kot 30-odstoten. To gre po mojem mnenju prepisati številu
procesov, ki si sledijo v takšnih podjetjih, saj je v proizvodnih podjetjih potrebnih več
procesov, od nabave surovin do izdaje polizdelka ali končnega izdelka in njegova prodaja
ter morebitna distribucija. Več kot je procesov, bolj smiselna je uporaba celovitih
informacijskih rešitev. Med podjetji, ki se uvrščajo tako med predelovalna kot storitvena,
pa prevladujejo podjetja, ki tovrstne rešitve uporabljajo. Kar 60 % (6 od 10) uporablja
ERP.
Od skupno 22 podjetij, večina, kar 20 podjetij, uporablja takšno celovito rešitev, ki pokriva
prodajne procese. Pri 19 podjetjih ERP pokriva nabavo, v 18 podjetjih pa proizvodnjo ali
storitve. Manj podjetij, 14 od 22, uporablja takšno rešitev, ki pokriva finančni sektor in
računovodstvo, 13 pa program, ki omogoča nadzor nad kakovostjo. ERP pokriva
54
distribucijo le v 11 podjetjih, medtem ko jih najmanj, 9 podjetij, uporablja ERP na
področju upravljanja s človeškimi viri. Deleži področij, ki jih pokrivajo ERP so prikazani v
Grafu 13.
Graf 13: Delež področij, ki jih pokrivajo ERP
Vir: lasten
Glede na rezultate, anketirana podjetja uporabljajo tudi druge informacijske rešitve.
Največ, 16 od 48, podjetij uporablja sistem za upravljanje z zalogami. Pogosta je tudi
uporaba rešitev kot so: sistem za upravljanje odnosov s strankami ali CRM (13 od 48),
sistem za podporo nabavi (11 od 48), sistem za načrtovanja in planiranje ali APS (10 od
48) ter sistem za upravljanje transporta ali TMS (8 od 48). Ostale navedene rešitve, ki jih
še uporabljajo analizirana podjetja, in njihove deleže prikazuje Graf 14. Kar 14 podjetij pa
je izjavilo, da uporablja tudi druge informacijske rešitve, ki niso bile naštete, medtem ko
10 podjetij ne uporablja nobenih drugih rešitev.
Graf 14: Delež uporabe drugih informacijskih rešitev
Vir: lasten
55
Pri primerjavi 22 podjetij, ki uporabljajo ERP rešitve, je kar 13 od 22 takšnih, ki
uporabljajo sistem za upravljanje z zalogami. Med podjetji, ki ne uporabljajo celovitih
rešitev, teh je 26, je največ (4) takšnih, ki uporabljajo rešitev CMR. Takoj za CMR pa med
tovrstnimi podjetji sledi uporaba sistema za upravljanje z zalogami. 9 od 22 podjetij, ki
uporabljajo ERP, uporablja sistem za podporo nabavi, enako število (9) pa rešitev CMR.
Šest podjetij je takšnih, ki poleg ERP uporabljajo tudi sistem za upravljanje skladišč ter
sistem za upravljanje transporta. Le eno podjetje, ki uporablja ERP, pa hkrati uporablja
tudi sistem za načrtovanje povpraševanja.
Informacijske rešitve, ki jih uporabljajo v podjetjih, so največkrat tipske oz. licenčne in
niso prilagojene posameznemu podjetju. Kar 22 od 48 podjetij uporablja tipske oz.
licenčne rešitve, medtem ko jih le 11 od 48 uporablja rešitve, izdelane po meri. 15 podjetij
od 48 pa uporablja obe vrsti informacijskih rešitev. Deleže prikazuje Graf 15. Rešitve,
izdelane po meri, so finančno težje dosegljive za podjetja, zato je uporaba tipskih rešitev
pogostejša. Med podjetji, ki uporabljajo obe vrsti rešitev, je največ velikih, kar si razlagam
z dejstvom, da niso vse rešitve primerne za vse poslovne procese znotraj velikih podjetij,
zato zahtevajo tudi rešitve, izdelane po meri. V slednja lahko tako velika podjetja tudi lažje
investirajo v primerjavi z manjšimi podjetji.
Graf 15: Vrste informacijskih rešitev, ki jih uporabljajo podjetja, glede na izvor
Vir: lasten
56
6.6 E-poslovanje
V naslednjem delu vprašalnika sem želel izvedeti, v kolikšni meri so podjetja povezana z
računalniškim sistemov vsaj enega partnerja prek računalniške izmenjave podatkov oz.
RIP. Izkazalo se je, da prevladujejo podjetja, ki niso povezana s svojimi dobavitelji oz.
kupci. Kar 54 % podjetij ni povezano z računalniškim sistemov svojega dobavitelja prek
RIP. Pri povezanosti s svojimi kupci prek RIP je stanje še slabše. Kar 60 % podjetij ni
povezano s svojimi kupci prek RIP, kar prikazuje Graf 16.
Graf 16: E-povezanost podjetij prek RIP z računalniškim sistemom partnerja
Vir: lasten
Zopet je moč opaziti boljšo povezanost večjih podjetij. Od 13 velikih podjetij jih je 9
povezanih s svojim partnerjem prek RIP, le 4 pa ne, medtem ko je povezanih srednje
velikih podjetij 6 od 9. Za primerjavo, le 3 od 16 mikropodjetij in 4 od 10 malih podjetij je
s svojimi dobavitelji povezanih prek RIP. Podobna slika je pri povezanosti s svojimi kupci.
Največ je s kupci povezanih velikih podjetij (7 od 13), srednje velikih takšnih podjetij je 4
od 9, majhnih 3 od 10 in mikropodjetij 5 od 16.
Od 22 podjetij, ki uporabljajo ERP rešitev, je kar 19 takšnih, ki imajo povezana izdana in
prejeta naročila z ostalimi oddelki znotraj podjetja, le 3 podjetja pa tako prejetih kot
izdanih naročil nimajo povezanih z oddelki kot so: nabava, proizvodnja, prodaja ali
distribucija. Delež podjetij, ki imajo oz. nimajo povezanih prejetih in izdanih naročil z
ostalimi oddelki znotraj ERP rešitve, prikazuje Graf 17.
Graf 17: E-povezanost prejetih in izdanih naročil z ostalimi oddelki znotraj ERP
posameznega podjetja
Vir: lasten
57
Nekoliko bolj zaskrbljujoče je stanje deleža e-nakupa prek RIP ali interneta v skupnem
nakupu. Čeprav v povprečju predstavlja delež e-nakupa prek RIP ali interneta 34,4 %
skupnega nakupa, je podrobna slika drugačna. V kar 20 podjetjih od 48 predstavlja e-
nakup prek omenjenih metod manj kot 10 % skupnega nakupa. Razpršenost ostalih podjetij
oz. njihovih deležev prikazuje Graf 18.
Graf 18: Delež e-nakupa prek RIP ali interneta v skupnem nakupu, v razredih po 10 %
Vir: lasten
Tudi pri deležu e-prodaje prek RIP ali interneta v skupni prodaji je stanje podobno kot pri
e-nakupu oz. še malenkost slabše. Namreč v skoraj polovici (46 %) podjetjih predstavlja
delež e-prodaje do 10 % skupne prodaje. Celotno povprečje e-prodaje vseh analiziranih
podjetjih pa znaša 27,9 %. Razpršenost ostalih podjetij oz. njihovih deležev prikazuje Graf
19.
Graf 19: Delež e-prodaje prek RIP ali interneta v skupni prodaji, v razredih po 10 %
Vir: lasten
58
Med najpogostejšimi oblikami prejetih in izdanih računov prevladujejo prejeti in izdani
računu v papirnati obliki. Kar 22 od 48 podjetij prejema račune v papirnati obliki. Podjetij,
ki pretežno prejemajo račune v PDF obliki, je 21, medtem ko jih le 5 prejema račune prek
računalniške izmenjave podatkov. V slednjem primeru gre za račune prejete v formatih, ki
so primerni za nadaljnjo avtomatizirano obdelavo (npr. EDI, EDIFACT, XML, xCBL,
cXML, ebXML, ODETTE, TRADACOMS, e-SLOG). Pri izdanih računih prav tako
prevladujejo računi v papirnati obliki. Podjetij, ki najpogosteje izdajajo račune v takšni
obliki, je 24 od 48. Precej manj, 17, je takšnih, ki račune izdajajo pretežno v PDF obliki.
Le 7 podjetij pa svoje račune primarno izdajajo prek RIP. Deleže prikazuje Graf 20. Naj
poudarim, da je uporaba oblike PDF računov in prejemanje oz. izdajanje računov prek RIP
je pogostejša pri velikih in srednje velikih podjetjih, medtem ko nobeno mikropodjetje ne
prejema računov prek RIP, eno pa jih izdaja prek RIP.
Graf 20: Najpogostejše oblike prejemanja in izdajanja računov
Vir: lasten
Dejansko ocenjeno stanje uporabe različnih načinov e-poslovanja v podjetjih je merilo
vprašanje, kakšen način e-poslovanja uporabljajo. Več kot polovica podjetij (28 od 48) jih
uporablja elektronsko izmenjavo naročil. Četrtina (12 od 48) podjetij uporablja sistem
terminskih pogodb in odpoklicev. Eno manj (11 od 48) podjetij uporablja kataloško
naročanje prek spleta, medtem ko eno podjetje uporablja drug način e-poslovanja. Kar 13
pa jih ne uporablja ničesar od naštetega. Deleže prikazuje Graf 21.
Graf 21: Najbolj uporabljen način e-poslovanja
Vir: lasten
59
Glede na rezultate, ki sem jih predstavil, niti ni presenetljiva ocena podjetij, ali jim je
uvedba e-poslovanja prinesla kakšne koristi. Od 48 podjetij jih je 37 izjavilo, da jim je
uvedba e-poslovanja prinesla določene koristi, medtem ko jih 11 to zanika. Deleže
prikazuje Graf 22.
Graf 22: Ocena koristnosti uvedbe e-poslovanja
Vir: lasten
Med 37 podjetji, ki opažajo koristi uvedbe e-poslovanja, jih največ (31 od 37) navaja, da
jim je e-poslovanje omogočilo prihranek časa. Druga najpogostejša korist je zmanjšanje
stroškov. To navaja kar 26 od 37 podjetij. Finančne koristi, med katere sem uvrstil
povečanje števila kupcev, povečanje prometa in dobička, navaja 11 podjetij. Enako število
podjetij (11) navaja tudi večjo konkurenčnost kot posledico uvedbe e-poslovanja. 7 podjetij
ocenjuje, da jim je e-poslovanje prineslo le delne koristi, 2 podjetji pa navajata, da jim je
prineslo druge koristi. Deleže prikazuje Graf 23.
Graf 23: Vrste koristi, ki jih je prinesla uvedba e-poslovanja
Vir: lasten
60
6.7 Odziv na zahteve in pripombe kupcev
Na koncu vprašalnika sem želel preveriti tudi, ali se podjetja odzivajo na zahteve oz.
pripombe kupcev. Glede na svoje delovne izkušnje in izkušnje kot kupec vidim zelo
različno obnašanje podjetij. Velikokrat se je že zgodilo, da podjetje ni bilo pripravljeno
prisluhniti konstruktivni pripombi, ki je bila izražena dobronamerno, z namenom
izboljšanja izkušnje ostalih strank oz. partnerjev. Rezultati, ki sem jih dobil, so me
presenetili. Le eno mikropodjetje se je opredelilo, da se ne odziva na zahteve in pripombe
kupcev, medtem ko je 47 ostalih podjetij potrdilo, da se na nek način odzivajo. Podjetjem
sem ponudil tudi možnost odgovora »beležimo, vendar ne odgovorimo«, kajti ravno iz
izkušenj sklepam, da podjetja registrirajo določeno težavo, vendar se je ne lotijo aktivno
odpraviti. Graf 24 prikazuje odzivanje analiziranih podjetij na zahteve in pripombe kupcev.
Graf 24: Odzivanje na zahteve in pripombe kupcev
Vir: lasten
61
7 ZAKLJUČEK
Cilj vsakega podjetja je vedno bil in bo ostal ustvarjanje dobička in preživetje na trgu.
Konkurenca je iz dneva v dan težja in nenehno zahteva prilagajanje načina poslovanja. Da
bi ostala konkurenčna, morajo podjetja vedno znova ocenjevati kvaliteto svojih proizvodov
ali storitev v razmerju do okolja (ljudi, trendov, konkurence itd.) in uvajati možne
izboljšave (Eriksson, Penker, 1999).
Ni pomembna le analiza končnih produktov podjetja, temveč tudi analiza načina
poslovanja podjetja. V 21. stoletju konkurenčna prednost ne izhaja le iz dobre poslovne
ideje, ampak je predvsem v ospredju pridobivanje informacij in njihovo učinkovito, hitro
procesiranje. Razvoj računalništva in informacijske tehnologije sta pripomogla k hitremu
razvoju informacijskih sistemov, ki omogočajo izredno hitro procesiranje vhodnih
informacij za namene hitrejšega odločanja v podjetjih, ki lahko zato hitreje odgovorijo na
želje in potrebe potrošnikov in si s tem zagotovijo prednost pred konkurenco. Cilj
informacijskih sistemov je torej posredovanje potrebnih informacij ob pravem času in na
pravem mestu ob minimalni porabi časa in denarja.
Rezultati anketnega vprašalnika, ki so predstavljeni v tej nalogi, niso spodbudni, glede na
obdobje v katerem živimo. Informacijske rešitve, ki poenostavljajo poslovne procese, je
mogoče opaziti na vsakem koraku, vendar se jih podjetja ne poslužujejo. Čeprav večina
podjetij uporablja lastne računalnike in strežnike, je moč opaziti tudi trend investicij v
delni ali celotni najem opreme. Menim, da je glede na hiter razvoj tehnologije to tudi
idealna rešitev za podjetja, ki si ne morejo privoščiti nakupa v enkratni, navadno visoki
vrednosti, saj lahko investicija v informatizacijo dodobra ohromi nekatere druge
investicije. Smotrnost nakupa oz. najema je odvisna od podjetja do podjetja. Prav tako je
pomembno, ali gre za veliko ali manjše podjetje, naravo dela in dejavnost. Manjša podjetja
se praviloma manjkrat odločajo za prenovo IT-opreme, saj za to nimajo sredstev, zato tudi
imajo takšna podjetja največkrat lastno računalniško opremo, ki jo obnavljajo na daljša
časovna obdobja, kar ni logično, saj bi jim najem morda bolj koristil.
Ni presenetljiv rezultat, ki ga je prikazala analiza odgovorov glede uporabe računalniške
zaščite, saj jo uporablja večina podjetij. To lahko obrazložim tudi z dejstvom, da večina
operacijskih sistemov že vsebuje en ali več načinov zaščite, bodisi požarni zid ali
protivirusni program. Prav tako sodobni bančni inštrumenti in poslovanje z upravnimi
službami zahtevajo določene vrste zaščite (digitalna potrdila, elektronski podpisi itd.), zato
je njihova uporaba neizogibna. Glede varnostnih kopij pa že zakonodaja predpisuje
obvezno hrambo določenih dokumentov oz. informacij, polega tega pa se podjetja
zavedajo, da kakršna koli izguba podatkov lahko pomeni tudi finančno izgubo ali izgubo
konkurenčne prednosti.
Razširjenost uporabe računalnika, interneta in e-pošte je odvisna od dejavnosti podjetja,
vendar rezultati kažejo, da je povprečje uporabe zelo visoko. To je bilo tudi pričakovano,
saj so redka podjetja, ki tega ne uporabljajo, hkrati pa je bila anketa objavljena na spletu in
je brez uporabe računalnika ter interneta ni bilo mogoče izpolniti. Prav tako je bila večina
prošenj za izpolnitev anketa poslana prek e-pošte, kar utemeljuje visok rezultat uporabe te
storitve.
62
Pri uporabi celovitih informacijskih rešitev sem prišel do pričakovanih rezultatov. Le pri
velikih podjetjih se je namreč izkazalo, da v večini uporabljajo takšne rešitve, medtem ko
mala in mikropodjetja v večini takšnih rešitev ne uporabljajo. Splošno povprečje je slabo,
saj ERP uporablja le 46 % podjetij. ERP sistem, ki ga uporabljajo podjetja, v veliki meri
povezuje med sabo osnovne oddelke, kot so nabava (91 %), proizvodnja ali storitve (86 %)
ter nabavo (82 %), medtem ko je povezanost ostalih oddelkov slabša. Primerjava z izsledki
SURS (2010) v tem segmentu, je moč opaziti izboljšanje stanja, saj vedno več podjetij
elektronsko povezuje svoje oddelke med seboj. Najmanj podjetij uporablja ERP vpovezavi
s CRM za upravljanje s človeškimi viri. Čeprav se stanje izboljšuje, pa sta tako raziskava
SURS (2010:23-24) kot moja raziskava pokazali na še vedno slabo uporabo programske
opreme CRM.
Tudi pri uporabi drugih informacijskih rešitev niso rezultati vprašalnika nič boljši.
Najpogostejša je uporaba sistema za upravljanje z zalogami (33 %), medtem ko je pri
ostalih naštetih rešitvah rezultat uporabe manj kot 30 %. Najmanj podjetij uporablja
sisteme za avtomatiziranje prodaje (4 %), kar 21 % podjetij pa ne uporablja nobene druge
informacijske rešitve.
Elektronska povezanost podjetij s svojimi dobavitelji in kupci je tudi slaba. Več kot
polovica podjetij ni elektronsko povezana svojimi dobavitelji (54 %) ali kupci (60 %).
Zopet povprečje e-povezanosti znižujejo manjša podjetja, kajti velik odstotek velikih je e-
povezanih s svojimi poslovnimi partnerji, manjša podjetja pa v večini ne.
Stanje prejetih in izdanih računov kaže na prevlado uporabe papirnate oblike, čeprav se
druge elektronske oblike računov vedno bolj uveljavljajo. Delež prejetih in poslanih
računov prek RIP je najnižji, kar kaže na slabo elektronsko povezanost finančnih in
računovodskih oddelkov med posameznimi podjetji. Temu ne gre v prid niti prej omenjena
slaba povezanost finančnih in računovodskih oddelkov z ostalimi oddelki. V primerjavi s
starejšimi izsledki SURS iz leta 2008 je stanje na področju povezanosti e-naročil z ostalimi
oddelki dosti boljše. Uporaba računalniške izmenjave podatkov pri e-prodaji in e-nabavi pa
je glede na rezultate moje raziskave tudi zelo nizka, kar ni spodbudno.
Če vse zgoraj omenjene podatke primerjam med seboj, moram delno ovreči svojo prvo
hipotezo - Poslovni informacijski sistemi, ki jih uporabljajo slovenska podjetja so ustrezni
in že vsebujejo rešitve za elektronsko poslovanje. Sistemi so morda že primerni, vendar jih
v večini za to ne uporabljajo.
Analiza obstoječe literature je pokazala, da so koristi uporabe informacijskih sistemov
očitne in je za uresničevanje ciljev podjetij in organizacij zelo pomembna. Učinkovita raba
informacijske tehnologije lahko podjetju koristi ne samo na notranji organizacijski ravni,
temveč mu lahko nudi strateško prednost v smislu večje konkurenčnosti na trgu, višjega
dobička, manjših stroškov in veliko več. Informacijski sistemi so danes pomemben del
vsakega podjetja in vsakršna neusklajenost med njegovim delovanjem in uporabo ter
načinom dela v organizaciji vpliva na učinkovitost poslovanja, t. j. na kvantiteto in
kvaliteto končnih izhodov, ne glede na to ali gre za izdelke ali storitve. Vsak informacijski
sistem v podjetju mora biti pripravljen na že omenjena prilagajanja okolju in morebitnim
spremembam načina poslovanja. Da je uvedba e-poslovanja prinesla določene koristi,
potrjujejo tudi rezultati raziskave. 77 % podjetij namreč zaznava koristi e-poslovanja.
63
Največ jih navaja, da jim je uvedba slednjega omogočila prihranek časa (84 %) ter
zmanjšanje stroškov (70 %) na račun reorganizacije dela. Finančne koristi in večjo
konkurenčnost navaja 30 % podjetij. Prav tako je večina podjetij (98 %) izjavila, da se
odziva na zahteve in pripombe kupcev. Na podlagi teh rezultatov lahko potrdim svojo
drugo hipotezo - Z elektronskim poslovanjem povečamo prilagodljivost ponudnikov na
potrebe kupcev in stroškovno učinkovitost.
V zadnji, tretji hipotezi sem predpostavil, da je najbolj razširjen način e-poslovanja sistem
terminskih planov in odpoklicev, ki zagotavlja minimiziranje zalog in dobave v pravem
času ali »Just-In-Time« dobave. Izkazalo se je, da za analizirana podjetja to ne drži, kajti
prevladuje e-izmenjava naročil (58 %), medtem ko so terminske pogodbe in odpoklici
praksa le 25 % podjetij.
Na koncu naj povem, da se glede na rezultate SURS iz preteklih let in rezultate mojega
vprašalnika stanje na področju uporabe e-poslovanja izboljšuje, vendar se še vedno veliko
dela opravi ročno, namesto da bi procesi, pri katerih je to mogoče, potekali avtomatizirano.
Velik delež izmenjave naročil, računov ipd. še vedno poteka pisno ali preko e-pošte, ki ne
predstavlja bistvenega napredka. Menim, da je problem v nepoznavanju koristi, ki bi jih
lahko prinesla informatizacija poslovanja. Že prihranek časa z uvedbo e-poslovanja je prvi
pokazatelj, da je s trenutnim načinom dela nekaj narobe. Predvidevam, da tukaj s strani
podjetja veliko vlogo igra strošek investicije v IT-opremo ter izobraževanja njenih
uporabnikov. Na strani slednjih pa je očitno navzoč strah ali pa nepripravljenost na
prilagajanje oz. učenje novih načinov dela. Takšne izkušnje s sodelavci imam tudi sam in
tudi moji znanci. Večina jih namreč raje obdrži dosedanji način dela, saj so ga navajeni in
ga znajo opravljati. Po letih brez sprememb jim vsaka novost predstavlja prevelik izziv, da
bi se ga lotili ali pa preprosto si tega ne želijo, saj jim niso predstavljene vse pozitivne
stvari, ki jih lahko prinese sodobna tehnologija.
Nadgradnja te magistrske naloge bi se lahko nadaljevala v smislu iskanja razlogov, zakaj
se trend uvedbe e-poslovanja ne dviguje bolj hitro oz. iskanju rešitev, ki bi več podjetjem
omogočila hitrejšo vpeljavo elektronskega poslovanja.
64
LITERATURA
1. Arhitektura sistema za management oskrbovalne verige. Dostopno na:
https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CC
4QFjAA&url=http%3A%2F%2Fmiha.ef.uni-lj.si%2F_dokumenti3plus2%2F1960
41%2FAG__SCM_EP2.ppt&ei=0BXoULfMDsKItQb-64CYAw&usg=AFQjCNG
VVR9s79WfIWb_umTNn6rl7QQAcw&bvm=bv.1355534169,d.Yms&cad=rja
2. Amazon.com finančno poročilo 2011. Dostopno na: http://topics.nytimes.com/top/
news/business/companies/amazon_inc/index.html (24. 2. 2012).
3. Bergant, Matjaž. 2007. Uporaba e-poslovanja v logističnem managementu.
Diplomsko delo. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede.
4. Bobek, Samo. 2007. ERP informacijske rešitve. Študijsko gradivo. Maribor.
Ekonomsko poslovna fakulteta.
5. Buchmeister, Borut, Pižmoht, Petja in Iztok Palčič. 2006. SCM – od dobaviteljevih
dobaviteljev do strankinih strank: Bullwhip Effect« - učinek biča. V: Rast obsega -
potrebni pogoj za uspeh : dobavitelj - kupec - orodjar : zbornik posvetovanja,
Portorož, 10.-12. oktober 2006, Polajnar, A., P. J. in M. Junkar (redaktorji).
Maribor: Fakulteta za strojništvo, 95-102.
6. Cedilnik, M. in Pušenjak, F. 2007. Upravljanje oskrbovalnih verig. Logistika 07 –
zbornik referatov, str. 12–23. Celje: Fakulteta za logistiko.
7. Chen, Stephen. 2001. Strategic Management of e-Business. West Sussex: Johny
Wiley Sons.
8. Chopra, Sunil in Peter Meindl. (2001). Supply Chain Management: Strategy,
Planning, and Operations, Upper Saddle River, NJ: Prentice-Hall, Inc.
9. Cokan, Sabina. 2010. Informacijska prenova nabavnega področja z uvedbo e-
podprtega poslovanja na primeru podjetja Aero. Magistrsko delo. Maribor:
Ekonomsko-poslovna fakulteta.
10. Combe, Colin. 2006. Introduction to E-business: Management and Strategy.
Burlington: Elsevier Ltd.
11. Dahlén, C., Elfsson, J. (1999). An Analysis of the current and future ERP Market,
Master's Thesis Industrial Economics and Management. Stockholm: The Royal
Institute of Technology.
12. Eurostat. 2014. ICT specialists in employment. Dostopno na:
http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-
explained/index.php/ICT_specialists_in_employment (7. 5. 2016).
65
13. E-poslovanje v slovenskih podjetjih. 2016. Analiza anketnega vprašalnika.
14. Ganeshan, R. in Terry P. Harrison. 1995. An Introduction to Supply Chain
Management. ZDA: : Penn State University, Department of Management Sciences
and Information Systems.
15. Genesham, R. in Terry P. Harrison. 2003. An introduction to supply chain
management. ZDA: Penn State University, Department of Management Sciences
and Information Systems, 1.
16. Gourdin, Kent N. 2006. Global Logistics Management: A Competative Advantage
for the 21st Century, Second Edition. Oxford: Blackwell Publishing.
17. Grantham, Shaun. 2007. Optimising Costs Through A Synchronised Supply Chain.
Konferenca Poslovna logistika 2007 (20.-21. 9. 2007). Portorož: Planet GV.
18. Halimić, Klavdija. 2010. Avtomatizacija in modeliranje poslovnih procesov z
orodji proizvajalcev EMC in IBM. Magistrsko delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna
fakulteta.
19. Hong, Sungchul. E-business and Supply Chain. Dostopno na:
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CG8
QFjAA&url=http%3A%2F%2Ftriton.towson.edu%2F~shong%2Fteaching%2FCO
SC643%2FClasses%2FClass3%2FE-
business_and_Supply_Chain.ppt&ei=FxisT8eODfDS4QT94r3-
Bw&usg=AFQjCNG-Eo0hjrMzlCSa05dJQEsWRiyYmnw (2. 5. 2012).
20. Hoppe, Marc. 2006. Inventory Optimization with SAP. Bonn: Galileo Press.
21. Hugos, Michael. 2003. Essentials of Supply Chain Management. New Jersey: John
Wiley & Sons, Inc.
22. i2010: Information Society and the media working towards growth and jobs. 2009.
Dostopno na: http://europa.eu/legislation_summaries/information_ society/
strategies/c11328_en.htm (2. 5. 2015).
23. iNet – What Do They Mean? Dostopno na: http://www.hcidata.info/inet.htm (29. 5.
2012).
24. Informacijski sistemi: Infrastruktura. Laboratorij za komunikacijske naprave.
Dostopno na: http://www.lkn.fe.uni-lj.si/gradiva/IS_VS/Informacijski%20sistemi%
2002%20-%20Infrastruktura%20-%20Strojna%20oprema.pdf (30. 8. 2012).
25. Jerman-Blažič, Borka. 2001. Elektronsko poslovanje na internetu. Ljubljana: GV
Založba.
26. J&M Management Consulting AG. 2007. Status and Trends of Supply Chain
Management within the Pharmaceutical Industry: Improvement potentials and
66
optimization approaches in Pharmaceutical Supply Chains. Pharmaceutial Indrustry
Report.
27. Johnson, Eric M. in Whang, Seungjin. 2002. eBusiness and the Supply Chain
Management: an Overview and Framework (online). Dostopno na:
http://mba.tuck.dartmouth.edu/digital/images/subnav/Research/POMSArticle.pdf
(3. 5. 2012).
28. Klopčič, Sonja. 2003. Zniževanje stroškov kot posledica informatizacije logističnih
procesov – Primer podjetja Etol. Magistrska naloga. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
29. Lambert, Douglas M., Stock, James R. in Lisa M. Ellram. (1998). Fundamentals of
Logistics Management, Boston, MA: Irwin/McGraw-Hill, poglavje 14.
30. Lapajne Škrjanc, Andrej in Sergej Murgelj. 2009. Kako zagotoviti odločilne
informacije za strateško vodenje nabave (online). Dostopno na:
www.mik.si/Odlo%E8ilne%20informacije-%20%20Nabavni%20man%202005.pdf
(3. 3. 2012).
31. León Peña, Jorge R. 2008. eBusiness and the Supply Chain Management (online).
Dostopno na:
http://www.saycocorporativo.com/saycoUK/BIJ/journal/Vol1No1/article_4.pdf
(24. 4. 2012).
32. Logožar, K. 2004. Poslovna logistika in elementi in podsistemi, Ljubljana: GV
Založba.
33. Lorenčič, Nataša. 2011. Prenova poslovnih procesov z uvedbo SAP R3 na področju
financ na primeru podjetja Hit Šentilj. Magistrsko delo. Maribor: Ekonomsko-
poslovna fakulteta.
34. Lorger, Uroš. 2010. Vpliv e-poslovanja na poslovne modele v malih podjetjih.
Magistrsko delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
35. Nelson, Tim D. 2005. Definition: e-business (electronic business). Dostopno na:
http://searchcio.techtarget.com/definition/e-business (28. 5. 2012).
36. Nemec, Matej. 2012. Prenova logističnih procesov med podjetji. Diplomsko delo.
Nova Gorica: Poslovno-tehniška fakulteta.
37. Oblak, Henrik. 1997. Mednarodna poslovna logistika. Maribor: Ekonomsko-
poslovna fakulteta, str. 44-45.
38. Pahor, David. 1996. Z miško po internetu. Ljubljana: Založba Atlantis.
39. Požar, Danilo. 1985. Teorija in praksa (transporta in) logistike. Maribor: Založba
Obzorja.
67
40. Pečnik, J. 2007. Pomen in zagotavljanje varnosti informacijskih sistemov v
finančnem sektorju. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
41. Pithadia, Vijay in M. Gunasekaran. 2005. E–Business and Supply Chain
Management – A New Methodological Approach. Dostopno na:
http://www.indianmba.com/Faculty_Column/FC152/fc152.html (19. 4. 2012).
42. Popačenje informacij in učinek biča. Dobljena na: http://egradiva.fl.uni-
mb.si/OV_vaje/sesto.html (30. 8. 2012).
43. Potočnik, Vekoslav. 2002. Nabavno poslovanje s primeri iz prakse. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
44. Pregl, Anja. 2010. Uvedba spletne trgovine v malo podjetje. Magistrsko delo.
Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
45. Prikaz delovanja interneta, intraneta in ekstraneta. Dobljeno na:
http://ecom.fov.uni-mb.si/Studenti/Predmeti/EP.htm (29. 5. 2012).
46. Pucihar, Andreja. 2005. Dejavniki vključevanja organizacije na e-tržnico. Dostopno
na: ecom.fov.uni-mb.si/studenti/Predmeti/Prezentacije/Trznice-2005.ppt (31. 5.
2012).
47. Pucihar, Andreja. 1999. Priložnosti in težave elektronskega poslovanja med
organizacijami v Sloveniji. V: Uporabna informatika. Ljubljana: Slovensko društvo
infromatika. Str. 7-13.
48. Rappa, Michael. 2010. Business Models On The Web. Dostopno na:
http://digitalenterprise.org/models/models.html (2. 6. 2012).
49. Rusjan, Borut. 2002. Management proizvodnje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
50. Slabe, C. Marjeta in Marija Lekše. 2009. Računovodstvo in finančno poslovanje.
Ljubljana: Zavod IRC. Dostopno na: http://www.impletum.zavod-
irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Racunovodstvo_in_financno_poslovanje_Slabe_Lekse
.pdf (31. 5. 2012).
51. Strader, Troy J. in Michael J. Shaw. 1999. Electronic Markets: Impact and
Implications. Dostopno na: citebm.business.illinois.edu/ecforum/origfile/im.doc
(31. 5. 2012).
52. Strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji, si2010. 2007.
Dostopno na:
http://www.arhiv.mvzt.gov.si/si/delovna_podrocja/informacijska_druzba/strategije_
s_podrocja_informacijske_druzbe/arhiv/2010conf/si2010.pdf (2. 5. 2015).
68
53. Shema interneta. Dobljeno na:
http://media.tumblr.com/tumblr_lmxplssYcd1qb58s7.png (29. 5. 2012).
54. Simchi-Levi, David, Wu, S. David in Z. Max Shen. 2004. Supply Chain Analysis
and E-business. Dostopno na:
http://www.ieor.berkeley.edu/~shen/handbook/Chapter1.pdf (6. 5. 2012).
55. Skrt, R. 2001. Medpodjetniško spletno poslovanje. Dostopno na:
http://www.nasvet.com/b2b/ (30. 5. 2012).
56. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2010. E-poslovanje v podjetjih v
Sloveniji in EU, 2004 – 2008. Dostopno na: https://www.stat.si/doc/pub/IKT2009-
SLO.pdf (2. 5. 2013).
57. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2013. Stroški nabav za IKT in
investicije v IKT v podjetjih, Slovenija, 2011 – končni podatki. Dostopno na:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=
5453 (18. 6. 2013).
58. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2011. Uporaba informacijsko –
komunikacijske tehnologije v podjetjih, podrobni podatki, Slovenija, 2011 – končni
podatki. Dostopno na:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaro
novico?IdNovice=4383 (3. 5. 2014).
59. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2012. Uporaba informacijsko –
komunikacijske tehnologije v podjetjih, Slovenija, 2012 – končni podatki.
Dostopno na:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=
5178 (3. 5. 2014).
60. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2013. Uporaba informacijsko –
komunikacijske tehnologije v mikropodjetjih, podrobni podatki, Slovenija, 2013 –
končni podatki. Dostopno na:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaro
novico?IdNovice=5924 (3. 5. 2014).
61. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2013. Spletna prodaja, Slovenija,
2012 – končni podatki. Dostopno na:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/
prikazistaronovico?IdNovice=5859 (3. 5. 2014).
62. Sulčič, V. in Dušan Lesjak. 2001. Elektronsko poslovanje podjetje-podjetje (B2B).
Maribor: Ekonosko poslovna fakulteta.
63. Swaminathan, Jayashankar M. in Sridhar R. Tayur. 2003. Models for Supply
Chains in E-business. Dostopno na: http://public.kenan-flagler.unc.edu/faculty
/swaminaj/research/paper/ST.pdf (24. 4. 2012).
69
64. Terglav, Jurij. 2006. Analiza elektronskega poslovanja davčne uprave. Magistrsko
delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
65. Timmers, Paul. 1998. Business Models for Electronic Markets. Dostopno na:
http://www.cs.uu.nl/docs/vakken/ec/Timmers_BMem.pdf (11. 6. 2012).
66. Toplišek, Janez. 1998. Elektronsko poslovanje. Ljubljana: Založba Atlantis.
67. Turban, Efraim, Lee, Jae, King, David in Michael H. Chung. 1999. Electronic
Commerce. A managerial Perspective. New Jersey: Prentice Hall Inc.
68. Turban, Efraim in David King. 2003. Introduction to e-commerce. New Jersey:
Prentice Hall Inc.
69. Udiminue, David. 2007. Protocol. Dostopno na:
http://searchnetworking.techtarget.com/definition/protocol (29. 5. 2012).
70. Urbancel, Matjaž. 2011. Oskrbovalne verige. Dostopno na:
http://www.impletum.zavod-irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Oskrbovalne_verige-
Urbancl.pdf (5. 5. 2012).
71. Užmah, Simona. 2008. Optimiziranje oskrbne verige v segmentu materialnega toka.
Diplomsko delo. Celje: Fakulteta za logistiko.
72. Vatovec Krmac, Evelin. 2010. Informacijska podpora logističnih procesov ali
informacijska podpora logistiki (online). Dostopno na: http://blog.fpp.edu/wp-
content/uploads/2010/11/IPL-in-IPLP-gradivo.pdf (5. 3. 2012).
73. Vrednost elektronskega poslovanja v Evropi. Dostopno na:
http://www.1step2europe.com/markets/x-commerce/ (28. 5. 2012).
74. Weingerl, Danilo. 2007. Elektronsko poslovanje in njegov vpliv na poslovanje
podjetij. Diplomsko delo. Kranj: B&B višja strokovna šola.
75. Zuckerman, A. (2002). Supply Chain Management. Oxford: Capstone.
76. Žagar, Anton. 2006. »Outsourcing« v logistiki z vidika ponudbe slovenskih
podjetij. V: Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na
konkurenčnost podjetij: Konferenca Poslovna logistika 2006 (25.-26. 9. 2006).
Nova Gorica: Planet GV.
70
PRILOGE
Priloga 1: Vprašalnik
Pozdravljeni.
Moje ime je Stjepan Glasnović in zaključujem študij na Ekonomsko-poslovni fakulteti
Univerze v Mariboru, smer Management informatike in elektronskega poslovanja. V
sklopu svoje magistrske naloge želim izvedeti, v kakšnem obsegu vaše podjetje uporablja
informacijsko-komunikacijsko tehnologijo pri svojem poslovanju.
Pred vami je 26 vprašanj. Izpolnjevanje vprašalnika vam bo vzelo približno 5 minut.
Najlepša hvala za vaš čas.
PROFIL PODJEJTA:
1. Koliko ljudi zaposluje vaše podjetje? (označi en odgovor)
a. 1-10
b. 11-50
c. 51-250
d. več kot 250
2. Pretežno v katero dejavnost spada vaše podjetje? (označi en odgovor)
a. Predelovalno
b. Storitveno
c. Obe
OPREMLJENOST Z IKT:
3. Vaši namizni, prenosni ali tablični računalniki so: (označi en odgovor)
a. Lastni
b. Delno najeti
c. V celoti najeti
d. Ne uporabljamo – konec ankete
4. Vaši strežniki so: (označi en odgovor)
a. Lastni
b. Delno najeti
c. V celoti najeti
d. Ne uporabljamo
5. Ali ima vaše podjetje spletno stran? (označi en odgovor)
a. Da (pogoj za prikaz naslednjega vprašanja)
b. Je v pripravi (pogoj za prikaz naslednjega vprašanja)
c. Ne
71
6. Katere razpoložljive funkcije ponuja vaša spletna stran? (možnih več odgovorov)
a. Predstavitev podjetja
b. Katalog izdelkov ali storitev
c. Cenik izdelkov ali storitev
d. Naročanje izdelkov ali storitev
e. Plačilo naročila
7. Ali uporabljate kakršno koli računalniško zaščito? (označi en odgovor)
a. Da (pogoj za prikaz naslednjega vprašanja)
b. Ne
8. Katere vrste računalniške zaščite uporabljate? (možnih več odgovorov)
a. Požarni zid
b. Protivirusni program
c. Varnostne kopije
d. Digitalna potrdila
e. Elektronski podpis
f. Ne uporabljamo
UPORABA IKT:
9. Kolikšen delež (%) zaposlenih pri svojem delu uporablja računalnik? (označi na
drsniku)
a. 1-100 %
10. Kolikšen delež (%) zaposlenih, ki pri svojem delu uporablja računalnik, uporablja
internet? (označi na drsniku)
a. 1-100 %
11. Kolikšen delež (%) zaposlenih, ki pri svojem delu uporablja internet, uporablja e-
pošto? (označi na drsniku)
a. 1-100 %
12. Kdo v vašem podjetju izvaja funkcijo IT-podpore: (označi en odgovor)
a. Pri vas zaposleni strokovnjaki
b. Pri vas zaposleni navadni uporabniki
c. Delno najeti strokovnjaki
d. V celoti najeti strokovnjaki
13. Ali vaše podjetje omogoča izobraževanje zaposlenih za uporabo informacijsko-
komunikacijske tehnologije ali IKT? (označi en odgovor)
a. Da (pogoj za prikaz naslednjega vprašanja)
b. Ne
72
INFORMACIJSKE REŠITVE
14. Ali v vašem podjetju uporabljate celovito informacijsko rešitev ali ERP? (označi en
odgovor)
a. Da (pogoj za prikaz naslednjega vprašanja)
b. Ne
15. Ali vaš ERP pokriva katere od naštetih poslovnih funkcij? (možnih več odgovorov)
a. Prodajo
b. Nabavo
c. Proizvodnjo ali storitve
d. Finance in računovodstvo
e. Kakovost
f. Distribucijo
g. Upravljanje s človeškimi viri
16. Katere informacijske rešitve uporabljate v vašem podjetju (možnih več odgovorov)
a. Sistem za podporo nabavi
b. Sistem za načrtovanje in planiranje - APS
c. Sistem za upravljanje transporta - TMS
d. Sistem za načrtovanje povpraševanja
e. Sistem za avtomatiziranje prodaje – SFA
f. Sistem za upravljanje z zalogami
g. Sistem za podporo odločanju o proizvodnji – MES
h. Sistem za upravljanje skladišč - WMS
i. Sistem za upravljanje odnosov s strankami – CRM
j. Drugo
k. Ne uporabljamo
17. Kakšne so informacijske rešitve, ki jih uporabljate v vašem podjetju? (označi en
odgovor)
a. Tipske oz. licenčne
b. Izdelane po meri
c. Obe vrsti
d. Ne uporabljamo
18. Ali je vaše podjetje elektronsko povezano prek RIP (računalniške izmenjave
podatkov) z računalniškim sistemom vsaj enega partnerja? (označi en odgovor)
a. Dobavitelja: DA NE
b. Kupca: DA NE
19. Ali so naročila elektronsko povezana z ostalimi oddelki v organizaciji (nabavo,
proizvodnjo, prodajo in distribucijo) znotraj ERP sistema? (označi DA ali NE)
a. Prejeta naročila: DA NE
b. Izdana naročila: DA NE
20. Kolikšen delež (%) v skupnem nakupu predstavlja e-nakupovanje prek RIP
(računalniške izmenjave podatkov) ali interneta? (označi na drsniku)
73
a. 1-100 %
21. Kolikšen delež v skupni prodaji predstavlja e-prodaja prek RIP (računalniške
izmenjave podatkov) ali interneta? (označi na drsniku)
a. 1-100 %
22. V kakšni obliki največkrat prejemate in pošiljate račune?
a. Prejeti računi
i. V papirnati obliki
ii. V obliki PDF
iii. Prek RIP
b. Izdani računi
i. V papirnati obliki
ii. V obliki PDF
iii. Prek RIP
23. Kakšen način e-poslovanja uporabljate? (možnih več odgovorov)
a. Kataloško naročanje prek spleta
b. E-izmenjava naročil
c. Terminske pogodbe in odpoklice
d. Nič od naštetega
ODNOS S STRANKAMI
24. Ali se odzivate na zahteve in pripombe kupcev? (označi en odgovor)
a. Da
b. Ne
c. Beležimo, vendar ne odgovorimo
PREDNOSTI IN SLABOSTI E-POSLOVANJA
25. Ali ocenjujete, da vam je uvedba e-poslovanja prinesla kakšne koristi? (označi en
odgovor)
a. Da (pogoj za prikaz naslednjega vprašanja)
b. Ne
26. Ali ocenjujete, da vam je uvedba e-poslovanja prinesla katere od naštetih koristi?
(možnih več odgovorov)
a. Finančne (povečanje števila kupcev, povečanje prometa in dobička)
b. Zmanjšanje stroškov (na račun reorganizacije določenih procesov)
c. Prihranek časa (na račun reorganizacije načina dela)
d. Večjo konkurenčnost
e. Uvedba e-poslovanje je prinesla le delne koristi
f. Uvedba e-poslovanja ni prinesla koristi
a. Uvedba e-poslovanja je negativno vplivala na poslovanje
