UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomsko delo

ELEKTRONSKO POSLOVANJE V MALEM

MEDNARODNEM PODJETJU

E-COMMERCE IN SMALL INTERNATIONAL COMPANY

Kandidat: Sergej Horvat

Študijski program: Ekonomija UNI 96

Študijska usmeritev: Mednarodna menjava

Mentor: dr. Samo Bobek

Študijsko leto: 2015/16

Maribor, april 2016

POVZETEK

Predstavitev smo strnili v štiri poglavja, v katerih smo prikazali bistvo delovanja

elektronskega poslovanja v mednarodnem podjetju. Poglavja predstavljajo kratek in

jedrnat opis delovanja elektronskega poslovanja v malem mednarodnem podjetju.

Predstavljen je potek razvoja ter trenutno stanje elektronskega poslovanja v praksi

malega podjetja, ki pa prav tako zajema poslovanje slovenskega malega podjetja. Pri

obdelavi podatkov smo bili objektivni, konsistentni ter natančni. Naše trditve

predvidevajo dejstvo, da večina podjetij v Sloveniji uporablja širokopasovni internetni

dostop. Na podlagi podatkov ugotavljamo, da omogoča vključitev elektronskega

poslovanja v poslovanje mednarodnega malega podjetja povečanje komunikacije s

strankami ter poslovnimi partnerji, hitrejši dostop do informacij na trgu ter poveča

učinek konkurenčne prednosti, kar pa so eni od ključnih faktorjev povečanja prodaje.

KLJUČNE BESEDE: elektronsko poslovanje, internet, medpodjetniško elektronsko

poslovanje, poslovni modeli v elektronskem poslovanju

ABSTRACT

We summed up the presentation in four chapters, in which we shown the essence of e-

commerce in an international company. Chapters present a short but a core of e-

commerce in small international business. We shown the evolution and curent condition

of practise in small business, which also concludes slovenian small companies. Within

data processing we were objective, consistent and percise. Our arguments predict the

fact, that most of slovenian companies are using broadband internet access. On the basis

of data, our findings shown, that the complimentation of e-commerce in a small

international business increases the comunications with customers and business

partners, it brings faster access to market data and increases the competitive advantages,

which are one of the key sells increasement factor.

KEY WORDS: e-commerce, internet, business to business e-commerce, e-commerce

business models

i

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................ 1 1.1 Opredelitev področja in opis problema ............................................................. 1 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ........................................................................... 1 1.3 Predpostavke in omejitve ..................................................................................... 2 1.4 Predvidene metode raziskovanja ......................................................................... 2

2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE ............................................................................ 4 2.1 Opredelitev elektronskega poslovanja ................................................................ 4 2.2 Razvoj elektronskega poslovanja ........................................................................ 6 2.3 Vrste elektronskega poslovanja ........................................................................... 7

2.4 Potrebna tehnologija pri elektronskem poslovanju ........................................... 9 2.5 Prednosti in pomanjkljivosti pri elektronskem poslovanju ............................ 12 2.6 Pravna ureditev elektronskega poslovanja ....................................................... 15 2.7 Varnost pri elektronskem poslovanju ............................................................... 18

3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V MALEM MEDNARODNEM PODJETJU

........................................................................................................................................ 23 3.1 Opredelitev in pomen malega mednarodnega podjetja .................................. 23 3.2 Izhodišča mednarodnega poslovanja v malem podjetju ................................. 24

3.3 Značilnosti in obseg medpodjetniškega elektronskega poslovanja ................ 26 3.4 Področja in vsebine medpodjetniškega elektronskega poslovanja ................. 26

3.5 Načini plačevanja v mednarodnem elektronskem okolju ............................... 28 4 MODELI ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA V MALEM MEDNARODNEM

PODJETJU .................................................................................................................... 32

4.1 Opredelitev modelov v elektronskem poslovanju ............................................ 32

4.2 Razvrstitev poslovnih modelov .......................................................................... 33 4.3 Elektronsko poslovanje v malih podjetjih v Sloveniji ..................................... 39

5 SKLEP ........................................................................................................................ 45

6 LITERATURA IN VIRI ........................................................................................... 47

ii

KAZALO SLIK

Slika 1: Elektronsko poslovanje ....................................................................................... 5 Slika 2: Glavne vrste elektronskega poslovanja ............................................................... 7 Slika 3: Simetrično šifriranje .......................................................................................... 20

Slika 4: Asimetrično šifriranje ........................................................................................ 21 Slika 5: Razvrstitev poslovnih modelov elektronskega poslovanja po Timmersu ......... 36

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razvrstitev podjetij v Sloveniji in EU ............................................................ 24

Tabela 2: Spletna prodaja podjetij vseh razrednih velikosti v Sloveniji v letu 2014 ...... 41 Tabela 3: Različni nameni uporabe družbenih medijev v podjetjih s profilom ali licenco

na družbenih medijih, Slovenija leta 2015 ...................................................................... 44

KAZALO GRAFOV

Grafikon 1: Letna stopnja rasti izbranih podatkov za podjetja v Sloveniji .................... 39

Grafikon 2: Izbrani podatki po velikostnih razredih podjetij v Slovenji, glede na število

oseb, ki delajo v njih ....................................................................................................... 40

Grafikon 3: Ovire oziroma težave, ki so v letu 2014 v Sloveniji oteževale ali

preprečevale spletno prodajo podjetjem ......................................................................... 42

Grafikon 4: Podjetja s profilom ali licenco na družbenih medijih, v Sloveniji leta 2015

........................................................................................................................................ 43

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Elektronsko poslovanje je pojem, s katerim se srečujemo že kar nekaj let, pomeni pa

predvsem napreden način poslovanja med organizacijami ( podjetij, institucijami ipd. ).

Elektronsko poslovanje je poslovanje, ki za svoje delovanje potrebuje informacijsko-

komunikacijsko tehnologijo( ikt ), predvsem internet. Podjetja prek interneta izvajajo

nakupne in prodajne dejavnosti, sodelujejo in komunicirajo s poslovnimi partnerji in s

kupci proizvodov/storitev.

Prav tako se v Slovenskih podjetjih z integracijo informacijske tehnologije ter z njo

povezano elektronsko poslovanje veča na globalno raven, saj je uporaba interneta

znižala stroške za učinkovito komunikacijo, odprla poti do novega načina poslovanja in

novih trgov, povečala učinkovitost, omogočila vpeljavo večpredstavnih storitev in

zagotovila, da je gospodarstvo postalo globalno, podjetja pa globalno povezana.

Prednosti, katere nudi elektronsko poslovanje, so na razpolago prav tako malim

podjetjem. Tako si lahko mala podjetja hitreje najdejo nove poslovne partnerje, še

posebej na mednarodnih trgih.

Z elektronskim poslovanjem je nastalo veliko poslovnih modelov, kateri so določeni za

nove pogoje. Tako podjetja za eksploatacijo pridobljenih poslovnih priložnosti in

kreiranja vrednosti uporabljajo na sveže ustvarjene poslovne modele ter dinamične

strategije, katere prinašajo po večini povečanje prihodkov, znižanje stroškov in

izkoriščanje različnih sredstev. Kar pa je za mala mednarodna podjetja prednost, saj se

zaradi njihove fleksibilnosti lažje in hitreje prilagajajo kot večja podjetja.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen

Elektronsko poslovanje je vedno bolj pomembno za mednarodna podjetja in slej kot

prej bo dominanten način poslovanja, saj temelji na preprostosti , minimalnih stroških

ter veliko drugih prednostih.

V diplomski nalogo bomo proučili elektronsko poslovanje ter z njim povezano

medpodjetniško mednarodno elektronsko poslovanje. Prav tako bomo opredelili

poslovne modele in razložili njihovo uporabo v malem mednarodnem podjetju.

Cilji

Cilj diplomske naloge je opredeliti in opisati pomembnost elektronskega poslovanja za

malo mednarodno podjetje. Prav tako želimo opisati karakteristike medpodjetniškega

elektronskega poslovanja malega mednarodnega podjetja, ter smernice njegovega

poslovanja. Osredotočili se bomo tudi na opredelitev in klasifikacijo poslovnih modelov

v elektronskem poslovanju.

2

Osnovne trditve

Danes se po elektronski poti pošilja vedno več podatkov, do tega, pa prihaja zato, ker je

takšno pošiljanje preprostejše in veliko hitrejše ter cenejše od klasičnega. Zaradi tega

trdimo, da uporaba informacijske tehnologije postaja vsakdan malega mednarodnega

podjetja.

Menimo, da večina malih podjetij pri elektronskem poslovanju podjetje-podjetje s

pomočjo interneta komunicira, prihaja do informacij, ki jih potrebuje za poslovanje ter

posledično za večino pridobivanja prodajnih ter nabavnih mednarodnih kanalov.

Menimo, da bodo v prihodnosti še vedno nastajali novi poslovni modeli, ki bodo

prilagojeni stanju na globalnem trgu in priložnostim, katere bo prinesel razvoj interneta.

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavke

Elektronsko poslovanje danes ni zgolj » modna muha«, temveč potreba. Poslovanja brez

sodobne tehnologije si je skoraj ne moremo zamisliti. Podjetja, ki še ne poslujejo s

pomočjo elektronskih medijev, bodo v bodoče prisiljena to spremeniti v nekaj

vsakdanjega.

Zaupanje malih podjetij se v takšno obliko poslovanja že povečuje, predvsem pa jih v

takšno poslovanje silijo vedno večja konkurenca v mednarodnem okolju.

Zaradi dinamičnega razvoja elektronskega poslovanja, menimo, da je zelo pomembno,

da mala podjetja sledijo temu razvoju, saj lahko zaostanek bistveno poslabša njihovo

stanje v prihodnosti.

Omejitve

V diplomskem delu, bomo najbolj poudarili elektronsko poslovanje med podjetji, ki je

dandanes ena od ključnih usmeritev poslovanja malega mednarodnega podjetja.

Znotraj okvira elektronskega poslovanja se vedno znova pojavljajo spremembe, katere

pa povzročajo novosti, ki še niso zapisane v razpoložljivi literaturi, zato se zavedamo,

da nam to lahko povzroča nekatere izzive pri pridobivanju ustreznih podatkov.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

V diplomskem delu nam bodo prišle v poštev naštete raziskovalne metode:

metoda kompilacije oziroma metoda pridobivanja informacij iz strokovne literature

različnih avtorjev,

metoda deskripcije oziroma postopek opisovanja dejstev, pojmov

komparativna metoda oziroma metoda primerjave enakih oziroma podobnih dejstev

3

Pri diplomskem delu bomo v sklopu opisovalnega pristopa opisali nekaj osnovnih

dejstev, pojmov in uporabili metodo deskripcije, komparativno metodo in metodo

kompilacije. Uporabili, bomo sekundarne podatke iz razpoložljive literature.

4

2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE

2.1 Opredelitev elektronskega poslovanja

Pojem elektronsko poslovanje lahko najširše opredelimo kot poslovanje, ki uporablja

elektronske medije ter za to potrebno tehnologijo, s pomočjo katere lahko uporabniki

elektronsko poslujejo.

Elektronskega poslovanja si ne smemo razlagati ozko ter si v povezavi z njim zamišljati

samo interneta saj ima širši pomen. Prav tako si veliko ljudi predstavlja elektronsko

poslovanje kakor računalniško pošiljanje podatkov, ampak tudi ta definicija preozka za

uporabo.

Pojem elektronsko poslovanje izvira iz angleške besedne zveze electronic commerce, ki

je začela pojavljati v trgovini in industriji in je nekoč obsegala vsa območja v

gospodarstvu. Ker pa se je pojem electronic commerce pokazal za minimalističnega, je

danes vse pogosteje v terminologiji e-business, ki veliko bolje opredeljuje pomen.

Elektronsko poslovanje tako zajema mnogo več kot pa samo računalniško pošiljanje

podatkov ter poslovanje preko spleta. Torej vsakršno poslovanje, ki ga opravljamo v

okviru naše poslovne dejavnosti v računalniških omrežjih in z računalniškimi programi,

imenujemo elektronsko poslovanje (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 11).

Preprosto lahko rečemo, da elektronsko poslovanje pomeni poslovati elektronsko. V

najširšem smislu elektronsko poslovanje zajema delovanje večino oblik informacijske

in komunikacijske tehnologije v poslovnih odnosih. Pod tole spadajo trgovska,

proizvodna ter storitvena podjetja in ponudniki informacij, potrošniki in državna uprava

(prav tam, 13).

Pomembna značilnost elektronskega poslovanja je, da med strankami ne pride do

fizičnega stika, temveč se posluje s pomočjo elektronske tehnologije.

Osojnik (2002, str. 5) opredeljuje elektronsko poslovanje kot distribucijo, trženje,

prodajo ali nabavo izdelkov in storitev s pomočjo elektronskih naprav. V knjigi o

elektronskem poslovanju v majhnih in srednje velikih podjetjih je zapisana definicija

elektronskega poslovanja, ki pravi, da je elektronsko poslovanje poslovni proces, v

katerem obe poslovni strani poslujeta s pomočjo računalniške opreme ter omrežja pri

izpeljavi prodaje ali nakupa (Bela knjiga 1997, str. 3). Prav tako je v tej knjigi zapisana

nekoliko obsežnejša definicija: Elektronsko poslovanje je postopek poslovnih

dejavnosti, v katerem so uporabljene elektronske tehnologije, metodologije in postopki

(Bela knjiga 1997, str. 37).

Toplišek (1998, str. 4) podaja definicijo Elektronskega poslovanja kot brezpapirno

oziroma poslovanje z zelo malo uporabo papirja.

Elektronsko poslovanje je uporaba koristnosti, dostopnosti in možnosti svetovnega

dosega z namenom razširjanja obstoječega poslovanja ali ustvarjanja virtualnega

poslovanja (Penger 2001, 42; povz. Po Amorju 2000).

5

V nadaljevanju prikazujemo zgradbo elektronskega poslovanja. Njegova uporaba je

podprta z infrastrukturo in podpornimi področji, ki pripomorejo k nemotenemu

delovanju celotnega sistema elektronskega poslovanja.

Slika 1: Elektronsko poslovanje

EDI,

Prirejeno po: (Turban in King, 2003, str. 6)

ELEKTRONSKO POSLOVANJE

bančništvo, trgovanje, borze, dražbe

zavarovalništvo, marketing

UDELEŽENCI

prodajalci,

posredniki,

kupci,

informatiki,

management

ZAKONODAJA

zakoni, statut,

davki, tehnični

standardi,

zasebni vplivi

STANDARDI

protokol,

varnost, plačila,

dokumenti

ORGANIZACIJE

državne

institucije,

združenja,

partnerji,

konkurenca

INFRASTRUKTURA

za opravljanje storitev

(elektronsko plačilo,

inteligentna kartica)

za sporočanje

(elektronska pošta,

protokol http, EDI)

za objavo na internetu

(WWW, HTML, Java)

za povezave

(do na primer baz

podatkov)

6

Elektronsko poslovanje zajema prenašanje poslovnih prenosov, vodenje korelacij s

strankami in interno komuniciranje podjetij kot tudi eksterno komuniciranje s

poslovnimi partnerji in državno upravo. Posluje se lahko s pomočjo privatnih ali javnih

omrežij (Skrt, september 2002, moj mikro).

Jelen (2000, str. 14) pravi, da mora biti danes vodstvo v organizacijah veliko bolj

iznajdljivo in ustvarjalno. Izjava, kakršna je »Popolnoma se spoznam na trg.« je zelo

pogumna in le redko kdaj resnične. Prednost pred tekmeci se ne kaže le v kakovosti in

količini izdelkov, ampak tudi v zanesljivi informaciji, ki je hitro dosegljiva in je osnova

za hite in kvalitetne poslovne odločitve. Kar pa se s pomočjo elektronskega poslovanja

uspešno rešuje.

Vodilni kadri v Slovenskih podjetjih še danes verjamejo, da pomeni elektronsko

poslovanje samo internetna stran oziroma internetna prodaja. Ne zavedajo se, da pomeni

veliko več. Če podjetje posluje elektronsko si mora na novo določiti poslovne modele,

jasno določiti cilje, da bo lahko razširil svoje poslovanju v lastno korist ter korist vseh

vključenih v poslovanju. Elektronsko poslovanje je v bistvu celotna strategija, v kateri

je internetna prodaja velik del, ki pa v poslovanju predstavlja obsežen izziv pri izbiri

poslovnega modela (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 41).

Elektronsko poslovanje predstavlja apriorni način poslovanje naproti klasičnemu, ki pa

se kaže v povečanju ekonomskega dobroimetja in življenjskega standarda ter

podjetniškega razvoja. Elektronsko poslovanje tako predstavlja inovativne smeri

delovanja gospodarskih prenosov in s tem vpliva na razvijanje klasičnih načinov

izvajanja dejavnosti. Tako se trajanje prenosov med ponudniki in porabniki skrajšuje,

izgubljajo se tradicionalni distributerji, pojavljajo se novi produkti in ttržišča, nove

povezave med gospodarstvom in porabniki in med organizacijami na globalni ravni

(Petauer 2002, str. 10).

2.2 Razvoj elektronskega poslovanja

V sedemdesetih letih se je z nastankom elektronskih transakcij med bankami z uporabo

zaščitenih spletnih linij prilagodil način poslovanja na finančnem tržišču. Prve oblike

elektronskih poslovnih programov so tako nudile elektronske prenose finančnih sredstev

oziroma EFT (Electronic funds transfer) in omogočale ekskluzivo finančnim

organizacijam.

V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih se je elektronsko poslovanje

prestavilo tudi na raven podjetij v paleti sistemov za transfer datotek, pošiljanje

podatkov ter elektronske pošte. Naslednja faza je torej bila oddajanje in sprejemanje

naročil, računov ter druge dokumentacije v oblikovani elektronski obliki, RIP

(računalniška izmenjava podatkov), kateri je s pomočjo izbranih programov že deloval

nekoliko avtomatizirano.

Pravi razcvet elektronskega poslovanja se je začel šele v devetdesetih letih. Ta so z

rastjo in večjo integriranostjo interneta ter s nastankom svetovnega spleta oziroma www

(World Wide Web) na internetu zgodil zasuk, kateri je povzročil razvoj elektronskega

poslovanja, kot ga poznamo v sedanjosti (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 14).

7

Nahtigal (2010, str. 5-6) pravi, da je intenzivni razvoj elektronskega poslovanja možno

dodeliti šele razvoju interneta, javnega spleta, kateri dopušča integracijo večjega obsega

uporabnikov. Splet omogoča pridružitev ter povezovanje več gospodarskih subjektov,

oseb oziroma potrošnikov, podjetij različnih dimenzij in državne uprave.

Internet je kot svež komunikacijski kanal omogočil sunkovit premik na tem področju. Z

njegovim razvojem je bilo elektronskemu poslovanju omogočena nova dimenzija. Prav

tako je omogočil minimalizacijo komunikacijskih stroškov, omogočil načine do

poslovanja in večjih tržišč, povečal učinkovitost in prispeval , da je tržišče postalo

globalno, podjetja pa so pridobila globalno povezljivost.

2.3 Vrste elektronskega poslovanja

V različne vrste elektronskega poslovanja se vključujejo različni udeleženci (Nahtigal

2010, str .15):

Posameznik, potrošnik ali državljan – C (angl. Citizen, Consumer);

Podjetja, ustanove – B (angl. Business);

Državna uprava – G (angl. Goverment).

Glede na sodelovanje udeležencev v elektronskem poslovanju so se oblikovale glavne

vrste elektronskega poslovanja, ki so predstavljene na sliki 2.

Slika 2: Glavne vrste elektronskega poslovanja

DRŽAVA

(angl. Government)

PODJETJA

(angl. Business)

POTROŠNIKI

(angl. Consumers)

DRŽAVA

(angl. Government)

G2G

npr. koordinacija

G2B

npr. informiranje

G2C

npr. informiranje

PODJETJA

(angl. Business)

B2G

npr. DDV

B2B

npr. spletna trgovina

B2C

npr. spletni nakupovalni

center

POTROŠNIKI

(angl. Consumers)

C2G

npr. dohodnina

C2B

npr. primerjava cen

C2C

npr. dražbe

Prirejeno po: (Penger 2001, 65)

8

Najpomembnejši področji elektronskega poslovanja sta poslovanje med organizacijami

(B2B) ter med organizacijami in končnimi kupci (B2C).

Podjetje – podjetje (B2B; Business to Business): to poslovanje predstavlja največji del

elektronskega poslovanja. Takšno poslovanje obsega vse od začetne povezave med

prodajalci na drobno in dobavitelji (naročila, plačila,…) ter elektronskega bančništva,

pa do interakcije na skupnih poslih. Pri tem poslovanju gre predvsem za optimizacijo

prodajno-nabavnega procesa v podjetju, ki pri tem izkorišča vso širino, ki jo ponuja

internet. Med poslovanja podjetje-podjetje spadajo spletni katalogi (zajemajo ponudbe

večih dobaviteljev ter povpraševanja potrošnikov), dražbe (ponudbe ter nakupi rabljenih

izdelkov), elektronske tržnice (zajemajo subjekte z istimi interesi) in elektronske borze

(omogočajo trg za izdelke, katerim se pogosto spreminjajo cene - na primer nafta).

Podjetje – potrošnik (B2C; Business to Consumer): elektronsko poslovanje s končnimi

potrošniki obsega mnogo različnih in hitro nastajajočih novih področij, ki po navadi

temeljijo na poslovanju preko spletnih strani. Potrošniku je omogočeno opravljanje

različnih opravil s pomočjo svojega računalnika (šolanje, nakup, zaposlitev itd.).

Potrošnik – potrošnik (C2C; Consumer to Consumer): pri tem elektronskem poslovanju

gre za poslovanje med potrošniki. Takšno poslovanje se največkrat pojavlja v obliki

elektronskih dražb. Tukaj gre predvsem za prodajo nepremičnin, avtomobilov,

mobitelov in sličnega v spletnih oglasih med ljudmi. V Sloveniji najbolj poznana in

najpogosteje uporabljena spletna stran, ki nudi možnost C2C poslovanja je Bolha1, v

svetu pa eBay2.

Podjetje – javna oziroma državna uprava (B2G; Business to Goverment): tukaj gre za

interakcije med javno upravo in poslovnimi (gospodarskimi) subjekti. Za to vrsto

elektronskega poslovanja so najznačilnejše aplikacije, ki omogočajo prijavo in

plačevanje DDV-ja, sodelovanje pri javnih naročilih in podobno.

Državljani – javna oziroma državna uprava (C2G; Citizen to Government): ta vrsta

elektronskih storitev je značilna za interakcije med državljani in javno upravo. Primeri

takšnih aplikacij so na primer oddaja dohodninske napovedi, oddaja elektronskih vlog,

upravnih taks, pridobivanje najrazličnejših informacij s področja e-uprave,...

Znotraj javne oziroma državne uprave (G2G; Government to Government): o tej vrsti

elektronskega poslovanja govorimo takrat, ko se e-storitve izvajajo znotraj javne

uprave. Gre torej za aplikacije, ki omogočajo pridobivanje in posredovanje podatkov

med organi javne uprave (Nahtigal 2010, str. 15-16).

Možne so pa še ostale vrste poslovanja glede na udeležbo subjektov v elektronskem

poslovanju (Turban in King 2003, str. 7):

Podjetje – podjetje – potrošnik (B2B2C; Business to business to Consumer): za

B2B2C se pogosto uporablja kar okrajšava B2C, čeprav gre pri B2B2C za to, da

podjetje priskrbi posrednemu podjetju, pogodbenemu partnerju, svoj proizvod ali

storitev, to posredniško podjetje pa isti proizvod ali storitev proda svojim kupcem.

1 Dostopno na naslovu http://www.bolha.com 2 Dostopno na naslovu http://www.ebay.com

9

Posredno podjetje ima lastne kupce, katerim nudi prodajo izdelkov oziroma storitev

prvega podjetja.

Potrošnik – podjetje (C2B; Consumer to Business): ta način poslovanja obsega

osebe, katere s pomočjo spleta prodajajo izdelke ter storitve podjetjem.

Mobilno poslovanje (m-commerce; mobile commerce): obsega prenose ter

dejavnosti, ki potekajo v mobilnem okolju. To poslovanje ima možnost, konkurirat

spletnemu poslovanju.

Elektronsko poslovanje znotraj podjetja (intrabusiness e-commerce): ta vrsta

poslovanja obsega dejavnosti znotraj podjetja ter obsega izmenjavo proizvodov,

storitev in podatkov med oddelki in osebami v organizaciji. Elektronsko poslovanje

znotraj podjetja večinoma poteka skozi intranetov ter spletnih portalov.

Podjetje – zaposleni (B2E; business to employees): ta vrsta je del prejšnje. V njej

organizacija dobavlja informacije, storitve ter produkte osebam v podjetju. Tako jim

omogoča hitro ter preprosto komuniciranje, katero pa je potrebno za izvedbo dela.

Sem spada prav tako spletno izobraževanje zaposlenih.

Elektronsko poslovanje neprofitnih družb (nonbusiness e-commerce): vedno več

neprofitnih družb, kot so fakultete, neprofitna podjetja, socialne združbe, vladne

agencije in verske združbe uporabljajo elektronsko poslovanje za minimiziranje

stroškov in razvoj poslovanja.

2.4 Potrebna tehnologija pri elektronskem poslovanju

Linthicum (2001, str. 85) pravi, da elektronsko poslovanje z vidika tehnologije pomeni

prehod na dohodkovno ekonomijo. Med subjekti poteka komunikacija praktično v

realnem času v rangu podatkov in procesov. Pogoj za takšno komunikacijo pa je

vključitev programov, kateri imajo možnost med seboj pošiljati podatke in procedure.

Vključitev programov bi naj potekala na dveh ravneh: znotraj podjetja in med podjetji.

Za vključitev programa potrebujemo tehnologijo imenovano vmesni software.

Delovanje software-a pa je, da dopušča interakcijo med računalnikoma.

Elektronsko poslovanje omogoča veliko tehnologij in procesov, kateri so potrebni za ta

postopek poslovanja. Razdelimo jih na:

tehnologija interneta (TCP/IP, storitve interneta, svetovni splet);

poslovni portali;

spletne storitve;

več nivojska arhitektura;

komponentne arhitekture;

povezovanje oskrbne verige;

standardi povezovanja (RIP, standard XML).

TEHNOLOGIJA INTERNETA

Internet, ki ima lastnost povezovanja, dopušča preprostejšo komunikacijo svetovnega

obsega. Prav tako, pa omogoča, da je svetovno tržišče, vedno delujoče za prodajalce in

povpraševalce. Ima lastnost dvosmernega komunikacijskega kanala. Organizacije

vzpostavljajo medsebojno delovanje, kar pa prispeva k večjemu prepoznavanju zahtev

posameznega potrošnika. Prav tako, pa omogoča naprednejšo prodajo produktov in

storitev. Internet je globalen splet omrežij, za delovanje katerega je potrebna uporaba

10

protokolov in storitve protokolarnega sklada TCP/IP ter ostalih standardov (Curtis 2000,

str. 29).

TCP/IP – omogočata ob različnih komunikacijskih omrežjih najrazličnejše storitve.

Najbolj znane so: prenos govora, prenos podatkov in informacij ter prenos video

signalov oziroma slike in zvoka.

Internet je splet aparatur, katere s pomočjo protokolarnega sklada TCP/IP pošiljajo

podatkovne mape. Vsaka aparatura, ki deluje v omrežju vsebuje IP naslov, ki jo

enostransko določa. Sklad TCP/IP uporabljajo raznovrstna omrežja ter aparature, zaradi

tega obstaja medsebojna povezljivost (Vidmar 2013, str. 108).

Storitve interneta – internet nam nudi različne usluge oziroma storitve. Omogoča nam

vpogled v veliko koristnih, zanimivih in tudi popolnoma neuporabnih informacij, katere

so shranjene na povezanih napravah. S pomočjo interneta preprosteje in hitreje

dostopamo do iskanih podatkov, katere lahko naknadno obdelujemo. Najpogosteje

uporabljene storitve interneta so: elektronska pošta (e-mail), svetovni splet (www),

prenos datotek (ftp), spletna komunikacija v realnem času (chat) in WAP.

Svetovni splet – je najbolj priljubljena storitev v internetu. Gre za grafično

multimedijsko orodje, ki temelji na datotekah, ki so napisane v programskem jeziku

HTML (angl. Hyper Text Markup Language). Ključna značilnost jezika HTML je, da

omogoča pregledovanje vsebin kot so besedilo, slike, zvok, video, animacije in druge

interaktivne elemente. Da lahko pridobivamo podatke iz interneta se uporablja spletni

brskalnik, kot sta na primer Mozilla in Microsoft Internet Explorer (Nahtigal 2010, str.

12).

POSLOVNI PORTALI

Poslovni portal je v prvi vrsti narejen za stranke organizacije, ampak lahko do njegovih

podatkov pridejo prav tako poslovni partnerji in osebe v organizaciji. Preko poslovnih

portalov lahko dostopamo do raznovrstnih podatkov, aplikacij, poslovnih sistemov ter

ostalih informacij, katere so dostopne interno in eksterno. Poslovni portal podjetju

omogoča neprestano prisotnost v virtualnem prostoru (Hoque 2000, str. 205).

SPLETNE STORITVE

Spletne storitve predstavljajo tehnološki temelj pri poslovnih programih, kateri delujejo

v okviru odprtih standardih interneta. Prav tako omogočajo povezavo do trenutnih

poslovnih aplikacij ter transformirajo njihovo delovanje na splet. S spletnimi storitvami

je omogočeno minimiziranje stroškov povezovanja, s tem pa se omogočajo prihodnje

priložnosti poslovanja tudi majhnim podjetjem, katerim do nedavnega to ni bilo

dostopno zaradi stroškov.

11

VEČNIVOJSKA ARHITEKRURA

Poslovni informacijski sistem je zasnovan na dejstvu, da ob povečanem obsegu

delovanja obdrži svojo stabilnost pri zagotavljanju nivoja storitev. Roman (1999, str.

38)

navaja pogoje, katerim bi naj platforma elektronskega poslovanja v organizaciji

zadostiti:

varnost predstavlja pomemben faktor. Podjetje je lahko v hipu ob zaupanje vrednega

in zanesljivega partnerja, v primeru ugotovitve, da nima zagotovljene popolne

varnosti v svojem informacijskem sistemu;

visoka zanesljivost ter konstantnost delovanja, zaradi katerih je možno izvrševanje

poslovnih prenosov neprestano;

ažurnost prilagajanja informacijskega sistema novostim zagotavlja izvrstno uporabo

poslovnih priložnosti. Zelo važen je turbulenten razvoj naprednejših programov ter

vključevanje novejših tehnologij, katere pripomorejo k uspešnejšemu poslovanju;

enostavnost vzdrževanja informacijskega sistema doprinese k zaupljivosti, varnosti

ter prilagodljivosti le tega. Preprosto držanje na nivoju, pa pomeni tudi kvalitetnejše

vzdrževanje, z nižjimi stroški in manj zelo kvalificiranega kadra;

Širjenje tehnološke arhitekture ima velik pomen pri uvedbi nastajajočih tehnologij

ter programov. Predstavlja ažurnost vključevanja le teh ob nastajajočih stroških in

večjo konkurenčno prednost;

Odprtost arhitekture omogoča višji nivo kompatibilnosti s sistemi, kateri so

zasnovani na drugačnih tehnologijah. Kompatibilnost drugačnih sistemov je

kritičnega pomena ob raznovrstnih oblikah poslovne interakcije, uvedbo novejših

poslovnih modelov, združevanja na nivoju oskrbne verige in kompatibilnosti.

Prilagajanje zmogljivosti poslovanja pomeni, kronološko izvajanja poslovnih

prenosov obdrži v dorečenem roku, brez obzira na število prenosov. Ob tem, pa je

ključno, da stroški, povezani na vsak poslovni prenos ne rastejo.

KOMPONENTNE ARHITEKTURE

Prinašajo veliko prednosti, kar se tiče napredka, ohranjanja nivoja delovanja, ažurnosti

sledenja spremembam ter učinkovitosti integracije programskih rešitev. Ker pa lahko

nepoznavanje prihajajočih tehnologij ter neznanje pripomore k slabim ter nepreverjenim

informacijskim rešitvam, katere na podlagi nedelovanja škodujejo delovanju poslovnega

sistema, lahko podjetja na tržišču nabavijo že končane ter preverjene module zasnovane

na komponentnih arhitekturah, katere so jih zasnovali profesionalni poznavalci in jih

tako preprosto vnesejo v svoje poslovne programe (Sessions 2000, str. 101).

POVEZOVANJE OSKRBOVALNE VERIGE

Povezovanje poslovnih programov in podatkov dovoli uporabnikom preprost ter

hitrejši vpogled do vseh poslovnih podatkov. Povezanost procesov in sistemov v

organizaciji doprinese k boljši poslovni interakciji na nivoju oskrbe verige. Ob boljši

obvladljivosti novosti, se istočasno okrepi konkurenčna pozicija organizacije.

12

STANDARDI POVEZOVANJA

S tem pristopom je zagotovljena pravočasnost sprejema, natančna razlaga ter obdelava

podatkov pri poslovnih prenosih. Zanesljivost točnega razumevanja je ključnega

pomena za delovanje organizacije, kajti drugače lahko nastane velika poslovna škoda.

RIP (računalniška izmenjava podatkov) – dopušča komuniciranje med večjim številom

podjetij ter je neodvisna od njihove tehnološke opreme ter aplikacij. Računalniška

izmenjava podatkov glede na elektronsko pošto pomeni pošiljanje informacij v

standardizirani obliki, ki vpelje avtomatizacijo procesov obdelave (Bračko 1997, str. 7).

Standard XML – (angl. Extensible Markup Language) je odprt internetni standard,

kateri dopušča strukturirano pisanje podatkov ter avtomatsko razbere pomene le teh.

XML podatki so zabeleženi kot tekstovni podatki, ki jih lahko razbere in razume tudi

človek. Možno jih je spreminjati in oblikovati z zelo enostavnimi urejevalniki besedil,

kateri omogočajo veliko možnosti uporabe standarda XML. Standard XML je zasnovan

za obsežno shranjevanje informacij, stiskanje zapisov pa dovoljuje efektivno pošiljanje

podatkov preko komunikacijskih kanalov.

2.5 Prednosti in pomanjkljivosti pri elektronskem poslovanju

Uvedba elektronskega poslovanja prinaša podjetju številne prednosti. V poslovnem

svetu se te nanašajo predvsem na majhne in srednje velike organizacije, saj jim

interakcijo z makro organizacijami tako dopuščajo manjši stroški elektronskega

delovanja, hkrati pa s lastno paleto izdelkov konkurirajo tako na domačem kot na

svetovnem trgu.

Dostopnost informacijsko komunikacijske tehnologije ter internih uslug širšemu krogu

uporabnikov je povzročila razmah elektronskega poslovanja. Tako so boljše priložnosti

elektronskega poslovanja povezane s prednostmi svetovnega omrežja. Prednosti

elektronskega poslovanja so:

tehnologija je dostopna vsem – informacijsko komunikacijska tehnologija kot so

brskalniki spletnih strani, spletni strežniki, osebni hardware, omrežja, poslovne

informacijske rešitve ipd., ki jo potrebujemo za realizacijo elektronskega poslovanja

so dostopni vsakomur;

dostop do interneta je splošen – do interneta ter s tem tudi do ponudnikov

elektronskega poslovanja imajo dostop posamezniki iz skoraj celega sveta, vendar je

potrebno vedeti, da je dostop do spleta internacionalno različen (različna

infrastruktura, cena, različne hitrosti ter zanesljivost);

veliko tržnih niš – pomeni tudi mnogo načinov ustvarjanja dohodkov. Zaslužek od

prodaje ali najema stvari ter storitev ipd. Prednost imajo tako prvi in iznajdljivejši;

globalni prosti trg – prodaja na spletu je sopomenka za svetovno tržišče, brez

monopolov makro organizacij ali držav. Pomembne pa so blagovne znamke na

primer GOOGLE;

rušenje tradicionalnih meja – internet je omogočil virtualno skupnost kupcev ter

prodajalcev. Elektronsko poslovanje pa seveda to lastnost v veliki meri izkorišča.

Tako se podjetja pogosteje obračajo na kupce, z namenom pridobivanja podatkov o

njihovih željah;

13

nižji stroški – elektronsko poslovanje omogoča nižanje stroškov. Vsak pravni

subjekt, četudi najmanjši , ima možnost delovanja preko internetnih strani z dokaj

nizkimi začetnimi stroški. Vse kar potrebuje je le primerna računalniška oprema,

rešitve (programi) in internetno povezavo. Stroški so nižji tudi zaradi hitrejšega

pošiljanja in sprejemanja naročil, računov, prometnih in ostalih dokumentov, zaradi

možnosti neposrednega naročanja in s tem odprave časovno zamudnega ročnega

izpolnjevanja naročil. Elektronsko poslovanje odpravlja tudi probleme povečanja

števila prodajalcev v primeru povečanja prodajnih zmogljivosti in ob tem ne

povzroča nobenih dodatnih stroškov;

za fizične osebe – pred nakupom lahko hitro primerjajo cene in kakovost proizvoda,

dobava digitalnih proizvodov je hitra, imajo možnost dela od doma, manj je

potovanj ipd.

Elektronsko poslovanje omogoča ugodnosti za vse vključene v proces, tako podjejem

kot porabnikom in družbi nasploh. Ugodnosti za podjetja so (Kovačič in drugi 2004, str.

269-272):

minimalni stroški nabave – direktno elektronsko posredovanje podjetjem v postopku

nakupa zmanjšuje stroške skozi celoten nabavni postopek, kateri zajema tudi

obdelavo ter izmenjavo papirjev;

krajšanje časa poslovnega postopka - elektronsko poslovanje v sklopu interakcij

podjetij z njenimi poslovnimi subjekti prispeva k znatno hitrejšemu oddajanju ter

sprejemanju naročil, računov ter podatkov;

zmanjšanje količine zalog – podjetja, katera so direktno poslovno ter tehnološko

prepletena v proizvodnem procesu, jim je omogočena razpolovitev skladiščnih

kapacitet tako, da imajo v procesu proizvodnje vstopno ter izstopno samo eno

skladišče;

vzpostavljanje boljše ter uspešnejše interakcije z kupci – podjetja, katera s pomočjo

spleta omogočajo lastnim kupcem natančno predstavitev ponudbe ter direkten

dostop do status kupčevih naročil, jim je možno skrčijo lasten prodajni oddelek in

povečajo nivo zaupanja ter zadovoljstvo kupcev;

manjšanje stroškov prodaje ter kreiranje novih prodajnih priložnosti – z podobnimi

stroški prodaje je možno s pomočjo spleta razširiti volumen prodaje. Splet prav

tako omogoča direktno naročanje in s tem povzroča veliko paleto priložnosti v

konstantnem delovanju prodaje na globalnem tržišču.

Prednosti za porabnike so:

delovanje cel dan – elektronsko poslovanje prinaša možnosti pridobivanja

informacij ter nakupovanja cel dan, vsak dan v tednu ter 365 dni v letu, prav tako

prinaša nakupe ne vezane na regijo;

ugodnejši izdelki ter storitve – potrošnik lahko ažurno primerjavo izbere najcenejše

pogoje nakupa: cene, plačilni načini, dostavni roki, servisne in poprodajne storitve;

povečano število izdelkov ter storitev – na razpolago je več ponudnikov. Ponujanje

istih proizvodov po konkurenčnejših vrednostih;

transparentnost podatkov – detajlni podatki so prikazani cel čas »na dlani«;

prisotnost na licitacijah – omogočene so priložnosti za ugodnejše nakupe preko

vključitev v licitacije;

14

takojšnja dobava – potrošnik lahko ima multimedijske proizvode dostavljene v

trenutku (pesmi, igre, računalniški software, video formate, novice, različno

literaturo,…);

spletne združbe – potrošniki ustvarjajo razne forume ter združbe, preko katerih si

lahko posredujejo različne podatke (Rems Majerle 2005, str. 19).

Prednosti za družbo pa so naslednje:

dostopnost do javnih storitev – javne storitve, kot so zdravstvena skrb,

izobraževanje, dejavnosti oziroma sodelovanje z javnimi organi postanejo ažurnejša

ter ugodnejša;

teledelo – vedno več oseb nujne obveznosti lahko opravi »s kauča«. Tako se izogne

prevoznim odhodkom ter ne izgubi časa, katerega je prej porabil za vožnjo do

službe;

življenjski standard na višjem nivoju – ugodnejši produkti so sedaj na razpolago

prav tako skupinam s nekoliko nižjimi dohodki, kar po poveča ciljno skupino

prodajalcem;

možnost višjih zaslužkov vsem subjektom – globalizacija nudi tudi tržiščem z manj

prihodki ter na nižji finančni ravni ugodnejše ter ažurnejše delovanje na večjih ter

bogatejših tržiščih ter s tem možnost ustvarjanja boljših finančnih bilanc (prav tam,

20).

Elektronsko poslovanje pa zraven prednosti spremljajo prav tako nekatere slabosti ter

izzivi. Ena izmed slabosti pomanjkljivosti elektronskega poslovanja je ta, da je z

elektronskim poslovanjem pod vprašajem varovanje osebnih informacij. Vedno, kadar

povpraševalci izberejo izdelke preko spleta, se zabeležijo vse strankine osebne

informacije v bazo informacij dotičnega podjetja. Tovrstne informacije pa ima podjetje,

ki prodaja preko spleta možnost uporabit na takšen ali drugačen način za nadaljnjo

uporabo, tudi kot marketinške ali druge aktivnosti.

Za ponudnike in uporabnike elektronskega poslovanja se predvideva kot največja

pomanjkljivost premalo uporabljena varnostna varovalka pri manevriranju s osebnimi

informacijami. Tako lahko pride do vdora v omrežje, kraje informacij ter drugih možnih

načinov eksploatacije, katere lahko pripeljejo do prenehanja sodelovanja med subjekti

na podlagi očrnjenega vzora, kateri pa lahko pusti tudi dolgoročne posledice v samih

prihodkih organizacije. (Ključevšek 2003, str. 216).

Ena od slabosti elektronskega poslovanja je tehnična pomanjkljivost. Sem spadaj kot

prenehanje delovanja internetnih povezav na podlagi prevelikih informacijskih zahtev

kot pojava virusov.

Kupec in ponudnik se preko elektronskem poslovanju malokrat dejansko spoznata

osebno, pri čem, pa obstaja možnost, da lahko pripelje do nepravilno deljenih

informacij o produktih ali pogojih poslovanja. Zato obstaja opcija, katera je

gromozanska napram prej, če odda naročilo ali zanimanje preko spleta prehitro.

Odstotek rizika, ki ga nosi naročnik pa je posledično manjša pri nakupu preko spleta.

Direktno poslovanje, pa prinaša spremembe, pri katerih več niso nujni razni prodajalci,

posredniki itd. Istočasno, pa nima potrošnik možnega posveta pri teh zaposlenih

strokovnjakih.

15

Ob elektronskem poslovanju pa prihaja do težav z lastništvom, predvsem pri dobrinah,

katere je možno s preprostim postopkom duplirati oziroma ponarediti. S tem pa nastane

težava z skrbništvom avtorskih pravic in varovanja pravice intelektualne lastnine

(Westphal in Towel 1998, str. 26).

2.6 Pravna ureditev elektronskega poslovanja

Integracija elektronskih tehnologij ter posledično interakcija s sporočili ter hramba tudi

ključnih podatkov v digitalizirani obliki na dnevni bazi je vedno višja. Z razširjeno

uporabo spleta pa dobiva še večji zagon, zato je nujno zagotoviti pravno varnost. Kajti z

slabo prilagoditvijo zakonov je možen nastanek velikih preprek pri obveščanju

zakonsko ključnih ter obveznih informacij v digitalni obliki, kar pa lahko sproži

negotovost.

Znatno število ponudnikov ter porabnikov je imelo dvome glede vodenja svoje

dejavnosti s pomočjo spleta, saj je bila zakonska ureditev zelo skromna, katera bi

skrbela za poslovne prenose. Še najbolj vprašljivo je bilo globalno poslovanje, pri kateri

je prihajalo do skrbi glede uresničitve sklenjenih poslov, varovanje intelektualne

lastnine, varovanja osebnih informacij ter ostalih faktorjev, kar pa je privedlo do vse

večje previdnosti. Prav na podlagi teh skrbi je postalo prioritetno postaviti zakonsko

varovanje tako na lokalni kot na globalni ravni pri široki uporabi elektronskega

poslovanja. Z doprinosom zakonske regulative je bilo ključno zmanjšati bariere, katere

so temeljile na podlagi poslovanja s papirjem. V ta sklop barier so zajete vsa pravila

slovenskih predpisov, kateri nadzirajo ter usmerjajo pisni način poslovanja od pogodb,

predložitvijo original papirjev ter podobnih faktorjev.

Da pa bi elektronsko poslovanje bilo urejeno, je pa ključno, da vsi vključeni poslovni

udeleženci verjamejo v urejeno delovanje tovrstnega poslovanja in prav tako na ta način

delujejo. Postavitev zaupanja vreden način poslovanja pa ni kratkoročen proces, kateri

pa je s prodajalčevega zornega kota rizik pri varovanju lastnine, na drugi strani pa z

kupčevega zornega kota rizik glede kvalitete storitev. Tako postane prvi korak pri

vzpostavljanju varnega poslovanja zagotovitev varovanja.

Zakonodaja o elektronskem poslovanju je soočena s ažurnostjo ter transparentnostjo,

temeljiti mora konkurenčnosti in točno specifično določiti kriterije svobodnega

komuniciranja ter zagotoviti varnost osebnih podatkov s ključno težo na varstvu

potrošnikov. (Jerman Blažič in drugi 2001, str. 162).

V Sloveniji sta elektronsko poslovanje in elektronski podpis pravno urejena od

septembra 2000 z Zakonom o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu3

(ZEPEP) ter na zakonu temelječi Uredbi o pogojih za elektronsko poslovanje in

elektronsko podpisovanje4. Zakon ter uredba o elektronskem poslovanju in

elektronskem podpisu sta napisana v okviru zakonodaje Evropske unije.

Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu ureja elektronsko

poslovanje, katero obsega poslovanje v elektronskem načinu na daljavo s pomočjo

uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije ter elektronskega podpisa v

3 Uradni list RS, št. 57/2000 4 Uradni list RS, št 77/2000 ter št 2/2001

16

pravnem poslu, kar pa pomeni elektronsko poslovanje v sodnih, upravnih ter drugih

sličnih postopkih razen, če zakon določa drugače.

Uredba o pogojih za elektronsko poslovanje in elektronsko podpisovanje pa določa:

merila, katera so uporabljena pri presoji izpolnjevanja pogojev za funkcionalnost

overiteljev, kateri posredujejo varnostna potrdila,

nadrobno vsebino internih smernic overiteljev, kateri posredujejo varnostna

potrdila,

nadrobno razložene pogoje pri uporabi varnostnih časovnih žigov,

nadrobne tehnične smernice za elektronsko podpisovanje ter preverjanje varnostnih

elektronskih podpisov, časovno trajanje varnostnih potrdil,

točne okvire za elektronsko poslovanje pri javni upravi,

tip in rabo označbe varnostnih overiteljev.

ZEPEP, ki elektronskemu podpisovanju pogodb zagotavlja pravno varnost ureja

naslednja bistvena področja elektronskega poslovanja (Zajc 2000, str. 50):

vrednost podatkov v elektronski obliki (4. člen)

Ta člen zakona določa, da samo zaradi elektronskega zapisa podatki ne izgubijo

vrednosti, so torej enakovredni podatkom zapisanim v drugačnih oblikah. Zakon je s

tem podal višjo vrednost elektronskim zapisom podatkov. Pred nastankom tega zakona

je prihajalo do nezaupljivosti v takšno vrsto podatkov, saj jih je bilo možno kadarkoli

brez nadzora spreminjati.

predpostavke pri elektronskem poslovanju (5. in 11. člen)

v teh členih zakona so opredeljene situacije, zaradi katerih je velikokrat prihajalo do

spora. Zapisano je torej kdaj se začne šteti, da je bilo sporočilo poslano od pošiljatelja,

kdaj se šteje, da je bilo sporočilo prejeto, od kod je pošiljatelj ter od kod je prejemnik

sporočila. Vse našteto pa ni nujno potrebno tako, da lahko posamezniki, ki sklepajo

pogodbe to izpustijo.

hranjenje podatkov v elektronski obliki (12. člen)

V tem členu je v skladu z nekaterimi zakoni zapisano, kako je potrebno shranjevati

podatke, kadar je to nujno potrebno npr. za davčne potrebe. Iz zapisa, ki hrani podatke

mora biti pregledno navedeno kdo je avtor podatkov, komu in od kod je bil poslan ter

datum, da se ve kdaj je bil poslan. Vsi ti podatki, katere smo shranili morajo biti

zaščiteni tako, da jih ni možno spreminjati in ne izbrisati, prav tako pa morajo biti na

razpolago za morebitno kasnejšo uporabo.

veljavnost poslov v elektronski obliki (13. člen)

Ta člen enači elektronski zapis z pisnim zapisom, v kolikor se podatki lahko uporabijo

tudi kasneje. V zakonu je prav tako zapisano, kateri posli v elektronski obliki niso

veljavni. To so posli, ki se nanašajo na nepremičnine, dedovanje, darilne pogodbe,

kupoprodajne pogodbe z zadržanjem lastninske pravice ter ostali, ki morajo biti overjeni

pri notarju.

elektronsko podpisovanje (14., 16. ter 36 in 37. člen)

v teh členih je navedeno, da z elektronskim podpisom nastanejo tudi pravne posledice.

Zakon prav tako prepoveduje, da bi se elektronskemu podpisu zmanjšala dokazna

17

vrednost, ker je zapisan v elektronski obliki ali ker ni overjen s strani notarja oziroma

nima kvalificiranega potrdila. V omenjenih členih je opredeljen tudi varen elektronski

podpis. Za njega prav tako zapisana prepoved zmanjšanja dokazne vrednosti in

zaupanja v njegovo varnost. Za elektronski podpis je značilno, da ima enako vrednost

kot lastnoročen podpis, kajti ima kvalificirano potrdilo.

overitelji (17., 35. ter 38. člen)

v omenjenih členih je podana opredelitev overitelja, ki pravi, da gre za fizično ali

pravno osebo, ki je pooblaščena za pisanje potrdila ali pa kako drugače posluje v zvezi z

elektronskimi podpisi. Zakon določa nekaj določil v zvezi z overjanjem, ker bo

opravljanje le tega možno na trgu in za to ne bo nujno potrebno imeti nikakršnih licenc.

Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu5 temelji na sodobnih

načelih. Ta so: »načelo nediskriminacije elektronske oblike, načelo odprtosti, načelo

pogodbene svobode strank, načelo dvojnosti, načeli varstva osebnih podatkov in varstva

potrošnikov ter načelo mednarodnega priznavanja« (Renier, 2005 srt. 17).

Načelo nediskriminacije elektronske oblike pomeni, da sta elektronska in papirna oblika

enakovredni in da na sodiščih pri pregledovanju dokazov ne smejo izločiti dokaznega

gradiva, ker je zapisan elektronsko.

Načelo odprtosti zagotavlja, da zakon ne temelji samo na eni vrsti tehnologije ali samo

na sedanjih rešitvah, ampak je s svojo splošnostjo uporaben za daljše obdobje ter

naprednejše tehnologije. Turbulentnemu ter razgibanemu tehnološkemu razvoju sledi

načelo dvojnosti, pri katerem gre za delovanje raznovrstnih tehnoloških rešitev z

raznovrstno zanesljivostjo in v povezavi z diferencialnimi zakonskimi posledicami

integracije takšnih rešitev.

Načelo pogodbene svobode strank ponuja strankam, da svoja neskladja uredijo rešijo

drugače. V zakonu je posebej zapisano, da to načelo ni namenjeno za zaprte sisteme,

kjer posamezniki s pogodbo že prej uredijo vse značilnosti delovanja sistema.

Načelo varstva osebnih podatkov temelji na novejših pravilih, katera so veljavna v

Sloveniji ter Evropski uniji. Govorimo o varovanju osebnih podatkov, kateri pa so v

elektronskem poslovanju zelo izpostavljeni. Načelo varstva potrošnikov ščiti

potrošnika, ki z težavo uveljavlja njemu pripadajoče pravice v elektronskem poslovanju,

če nima predhodnega tehnološkega znanja. Ponudniki storitev so s tem načelom

zadolženi zato, da skrbijo za potrošnike.

Načelo mednarodnega priznavanja dopušča preprosto medsebojno priznavanje

elektronskih dokumentov ter podpisov in posledično preprosto vključevanje

slovenskega gospodarstva v globalno. Ker elektronsko poslovanje ignorira državne

meje ter s tem različne pravne sisteme, je meddržavno priznavanje podatkov ter

podpisov v elektronski obliki s pravnega vidika zelo pomembno.

5 Vir: http://www.gov.si/ca/pravnapojasnila.htm

18

2.7 Varnost pri elektronskem poslovanju

Ob integraciji elektronskega poslovanja v podjetje obstaja dvom potrošnikov kot

prodajalcev varovanje ter ščitenje informacij ter podatkov. In ker v elektronskem

poslovanju ni osebne prisotnosti prodajalca in stranke, pretok informacij pa poteka

preko omrežij, so organizacije primorane, da zagotovijo za varovanje teh informacij ter

dokumentov. Prav tako so zavezani, da onemogočijo ponaredbe ter nepooblaščena

izmikanja podatkov, nepravilno izrabo informacij, slepljenja pri sklepanju poslov ter

izvrševanje vseh dogovorjenih obveznosti. Glede na rezultate določenih raziskav imamo

možnost sklepati, da je premalo varovanja podatkov še vedno največja slabost ter

prepreka za množičen porast elektronskega poslovanja.

Ključnega pomena pri varovanju v elektronskem poslovanju ostaja preprečevanje

zmanjševanja pomembnosti ter vrednosti informacij. Te informacije pa so osebni

varovani podatki, kot so lahko na primer poslovne skrivnosti, številke bančnih kartic,

elektronski dokumenti o zdravstvenem stanju pacienta, ali pa hardware in software

sistemov, delujoč v javnem omrežju.

Za vzpostavitev varovanja računalniških sistemov je umeščena množica programske ter

strojne opreme. Če se želimo učinkovito zaščititi pred možnimi nepooblaščenimi

posegi, je potrebno uporabljati kombinacije več difenciranih zaščit in jih sproti

posodabljati.

Varovanje informacij je množična zahteva pri integraciji varovalnega sistema. Pri tem

pa je potrebno integrirati zahtevana načela. Koncept varovanja pa je prisiljen upoštevati

nekaterim okvirjem (Tampuž in Cejhen 1999, str. 161):

ekonomska upravičenost varnostnih rešitev – pomeni, da mora biti odhodek za

varnostne storitve ekonomsko upravičen;

univerzalnost – takšne rešitve morajo temeljiti na uporabi različnih procesih ;

nadgradljivost - vsi ukrepi v sklopu varovanja morajo omogočati sprotno

nadgrajevanje;

nezaznavnost – vse te rešitve ne smejo vidno motiti potrošnika ter mu oteževati

poslovanja.

Uporabnikom varovanih informacij je potrebno zagotoviti (Pepelnjak in Bradeško 1997,

str. 157):

varnost dostopa – tukaj je poudarek na varovanju informacij v delovanju;

varnost uporabe – pomeni, da je potrebno omogočiti vsakemu izmed vključenih

osebkov možno delovanje s stvarmi za katere je pooblaščen, hkrati pa ga je potrebno

zaščititi pred možnostjo izkoriščanja informacij preko tretje nepooblaščene osebe;

varnost prenosov – pomeni, da se morajo vse informacije, katere se gibljejo znotraj

varovanega okolja premikati varno, brez da bi obstaja priložnost, s katero bi jih

lahko marsikdo prestregel ali ponaredil.

Viri, pri katerih obstaja sum zlorabe pomenijo lastniku določeno vrednost, ostajajo

bistven faktor varnosti ob elektronskem poslovanju. Podjetje je zavezano, da priskrbi

varnost, pri tem pa mora zadoščati nekaterim varnostnim okvirjem (Jerman Blažič in

drugi 2001, str. 101):

19

overjanje – vsakemu mora biti dopuščena možnost, da lahko preveri identiteto

vključenih v proces, s katerimi vzpostavlja interakcijo;

zaupnost – nekateri podatki ne smejo biti prikazani nepooblaščenim osebam;

neokrnjenost – informacije morajo ostati enake oziroma pristne;

nadziranje dostopa – onemogočanje razpolage informacij v namene za katere niso

predvideni, ali dostop do informacij osebkom, kateri niso pooblaščeni;

onemogočanje zanikanja – pomeni da se prepreči možnost zanikanja sodelujočih v

specifični dejavnosti elektronskega poslovanja, da so pri dejavnosti resnično bili

vpleteni;

razpoložljivost - delovanje elektronskega poslovanja mora biti konstantno v teku.

Za zagotavljanje omenjenih varovalnih rešitev obstaja veliko število različnih metod.

Odločitev za metodo pa je v korelaciji z zahtevami o varnostni storitvi, nivoju varovanja

ter vrsti sistema. Da je zagotovljeno varovanje informacij v elektronskem poslovanju se

vključuje v proces šifriranje. Preprosta in ne ponavljajoča gesla ter mnogi kriptografski

protokoli so najpogosteje uporabljeni načini pri preverjanje identitete. Z digitalnimi

podpisi pa je onemogočeno ne potrjevanje sodelovanja pri aktivnosti.

Šifriranje onemogoča osebi, ki je prestregla šifrirano sporočilo, da iz njega pridobi

originalno sporočilo. Je torej sprememba sporočil v obliko, ko se ga da prebrati le s

pomočjo šifrirnega ključa. Ključ je skrivni podatek, v katerem je zajeta vsa skrivnost pri

šifriranju. Dejanska varnost zaščitenih sporočil, ki so varovana s šifrirnim ključem, pa je

v razmerju z dolžino ključa, kar pa pomeni, da daljši kot je bolj je varovan pred branjem

le tega.. Danes se najpogosteje uporabljata simetrični sistem zasebnih ključev in

asimetrični sistem javnih ključev.

Pri simetričnem sistemu zasebnih ključev (slika 3) se uporablja en sam sorazmerno

kratek zasebni ključ, ki ga poznata pošiljatelj in prejemnik. Preden pošiljatelj pošlje

sporočilo, ga šifrira s tem ključem, prejemnik pa z istim ključem sporočilo dešifrira.

Slabost tega šifriranja je, da ključ poznata najmanj dva in za vsakega, s katerim

komuniciramo potrebujemo drugačen ključ.

20

Slika 3: Simetrično šifriranje

pošiljatelj prejemnik

ključ se pošlje na varen način

uporablja se le en ključ

šifriranje dešifriranje

dokument dokument

šifriran dokument

Prirejeno po: (Nahtigal 2010, str. 88).

21

Pri asimetričnem šifriranju (slika 4) pa uporabimo dva šifrirna ključa, javnega in

zasebnega, ki sta v matematičnem razmerju. Postopek je asimetričen, ker se ključ za

šifriranje razlikuje od ključa za dešifriranje. Zasebni ključ pozna samo lastnik, javni pa

je na voljo vsem dopisnikom.

Slika 4: Asimetrično šifriranje

pošiljatelj prejemnik

uporabljamo javni ključ

(shranjen v imeniku)

in zasebni ključ

(ima ga samo posameznik)

dokument dokument

pošiljatelj šifrira dokument prejemnik dešifrira dokument s

za prejemnika z njegovim svojim zasebnim ključem

javnim ključem iz imenika

ključev

šifriran dokument

Prirejeno po: (Nahtigal 2010, str. 89).

22

Kot smo že omenili, za preverjanje identitete uporabnikov uporabljamo sistem z

enkratnimi gesli, ki valjajo le za trenutno povezavo ali aktivnost. Pri tem sistemu

uporabljamo kratice, ki vsebujejo mikroprocesor, majhen zaslon in uro, ki je

sinhronizirana z uro v strežniku. Kartica deluje tako,da generira novo geslo na podlagi

časa, lastnik kartice pa ga nato pretipka z zaslona in ga pošlje strežniku, ki preveri, če je

geslo pravo. Obstaja tudi preverjanje na podlagi prstnih odtisov ali z očesno roženico.

Z digitalnim podpisom v elektronskem poslovanju dokazujemo identiteto podpisnika

elektronskega dokumenta in zagotavljamo celovitost podatkov oziroma zaščito pred

spreminjanjem vsebine elektronskih dokumentov. Digitalni podpisi temeljijo na

asimetričnem šifriranju, zato potrebujemo zasebni ključ, ki služi za podpisovanje in

javni ključ za preverjanje veljavnosti podpisov (Nahtigal 2010, str. 88-90).

23

3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V MALEM

MEDNARODNEM PODJETJ

3.1 Opredelitev in pomen malega mednarodnega podjetja

55. člen Zakona o gospodarskih družbah z dne 14.8.2009 razvršča družbe na mikro,

majhne, srednje in velike. Družbe se na podlagi tega zakona razvrščajo na mikro,

majhne, srednje in velike z uporabo naslednjih meril (Zakon o gospodarskih družbah,

2009):

povprečno število delavcev v poslovnem letu,

čisti prihodki od prodaje in

vrednost aktive.

Mikro družba je družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril:

povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 10,

čisti prihodki od prodaje ne presegajo 2.000.000 evrov,

vrednost aktive ne presega 2.000.000 evrov.

Majhna družba je družba, ki izpolnjuje dve od treh meril:

povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 50,

čisti prihodki od prodaje ne presegajo 8.800.000 evrov,

vrednost aktive ne presega 4.400.00 evrov.

Srednja družba je družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril:

povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 250,

čisti prihodki od prodaje ne presegajo 35.000.000 evrov,

vrednost aktive ne presega 17.500.000 evrov.

Velika družba je družba, ki ni ne mikro, ne majhna in ne srednja družba po določilih

tega zakona.

Družbe se v skladu z merili iz Zakona o gospodarskih družbah razvrščajo ali

prerazvrščajo na mikro, majhne, srednje in velike družbe na podlagi podatkov dveh

zaporednih poslovnih let na bilančni presečni dan bilance stanja

Razvrstitev podjetij v Sloveniji in EU po velikosti glede na število zaposlenih, prihodek

od prodaje in bilančno vrednost aktive predstavljamo v naslednji tabeli.

24

Tabela 1: Razvrstitev podjetij v Sloveniji in EU

Število

zaposlenih

Mikro

podjetja

Mala

podjetja

Srednja

podjetja

Velika

podjetja

Slovenija do 10 do 50 do 250 nad 250

EU < 10 < 50 < 250 nad 250

Prihodek od

prodaje

(v mio €)

Slovenija do 2 do 8,8 do 35 nad 35

EU < 2 < 10 < 50 nad 50

Bilančna

vsota/vrednost

aktive

(v mio €)

Slovenija do 2 do 4,4 do 17,5 nad 17,5

EU < 2 < 10 < 43 nad 43

Prirejeno po: (Zakon o gospodarskih družbah, 2009 in Definition of Micro, Small and Medium Sized

Enterprises in Europe, 2016)

Razvrstitev podjetij na podlagi števila zaposlenih v Sloveniji se ne razlikuje od

razvrstitev v EU. Razlike obstajajo v kriterijih pri pokazatelju višine prihodkov od

prodaje ter višine aktivne strani podjetja.

Mikro in mala podjetja imajo dobre možnosti za lažje in hitrejše adaptiranje mlajšim

tehnologijam. K temu pripomore njihova prilagodljivost. Elektronsko poslovanje

omogoča mikro podjetjem sveže priložnosti, da si priborijo več strank ter dobaviteljev ,

katerih si z delovanjem v papirni obliki niso mogli pridobiti.

3.2 Izhodišča mednarodnega poslovanja v malem podjetju

Mednarodno poslovanje ali poslovanje s tujino je najširši pojem mednarodnih poslovnih

aktivnosti, saj vključuje vse poslovne transakcije, ki na trgovinski način (premiki

izdelkov, kapitala, znanja, storitev in tehnologije) ali ne trgovinski način (npr.

kapitalska udeležba v tujem podjetju, proizvodnja v tujini) zajemajo dve ali več držav

(Dubrovski 2006, str. 15).

Internacionalizacija podjetja se začne, ko podjetje s svojimi izdelki ali storitvami vstopi

na tuj trg. Internacionalizacija in globalizacija sta soodvisno povezani, saj globalizacija

omogoča, da podjetja iščejo svoje vire preko meja, širijo proizvodnjo preko meja ter

razvijajo trženjske strategije na različnih trgih.

Hollensen (2004, str. 35) pravi, da se internacionalizacija prične, ko podjetje svojo

proizvodnjo, raziskave in razvoj ter ostale aktivnosti razširi na mednarodne trge.

Vezjak (1987, povzeto po Dubrovski 2006, str. 94) navaja štiri strateška vprašanja,

katera si mora podjetje postaviti, če želi aktivno sodelovati na mednarodnem trgu:

25

zakaj mednarodno poslovati in kaj plasirati na svetovni trg;

katere tuje trge vključiti;

kako vstopiti na tuj trg;

kako nastopati na tujem trgu.

Na ta vprašanja si ni mogoče odgovoriti brez načrtnega in sistematičnega pristopa, ki

zajema:

strateško načrtovanje ciljev in strategij v okviru zmožnosti podjetja;

strateško analizo mednarodnega okolja, lastnih zmožnosti in potencialov podjetja. S

temi analizami se opredelijo osnovne tržne priložnosti na tujih trgih, tveganja in

ovire ter prednosti in slabosti podjetja;

organizacijo ter izvedbo marketinških aktivnosti, ki zagotavljajo uresničevanje

zastavljenih strategij za doseganje določenih ciljev;

strateški nadzor, ki zagotavlja povratne informacije iz okolja, kar je zelo pomembno

za sprotno preverjanje stopnje doseganja zastavljenih ciljev in tekočega usmerjanja

ter prilagajanja marketinških načrtov glede na ugotovljene spremembe v

mednarodnem okolju (Jurše 1993, povzeto po Dubrovski 2006, str. 94).

Osnovni cilj poslovanja podjetja ter njegove odločitve za poslovanje na mednarodnem

trgu je ustvarjanje dobička. Markovec Brenčič in Hrastelj (2003, str. 55) navajata

produktivne in reagibilne motive, ki vodijo podjetja v mednarodno poslovanje.

Proaktivni motivi so motivi, ki izvirajo iz lastne motivacije podjetja, da bo to lahko

izkoristilo posebne sposobnosti in prednosti, ki jih ima na razpolago. Ti motivi

spodbujajo podjetja k spremembi strategije in so naslednji:

dobiček,

edinstven proizvod,

tehnološke sposobnosti,

internacionalizacija kot strategija rasti,

nagnjenost k mednarodnem poslovanju,

ekskluzivne informacije o tujih trgih,

davčne in druge spodbude,

ekonomija obsega in prihrankov,

druge konkurenčne prednosti.

Reagibni motivi so motivi, ki izhajajo iz pritiskov in groženj iz domačega ali tujega

trga, katerim se podjetja postopoma prilagajajo. Ti motivi so:

domači trg je zasičen, majhen, v zatonu,

konkurenčni pritiski,

presežena proizvodnja, nezasedene zmogljivosti,

nenadejana tuja naročila,

bližina kupcev,

podaljševanje prodaje sezonskim izdelkom.

Podjetja v dinamičnem in globalno usmerjenem poslovnem svetu ne smejo svoje

suverenosti utemeljevati na samozadostnosti in izoliranosti, temveč na medsebojnem

sodelovanju, na sodobnih poslovnih načelih in procesih. Kar pomeni, da je potrebno

26

domače, nacionalne dejavnike poslovanja uskladiti s potrebami mednarodnega

poslovanja. Uspešna in tržno učinkovita podjetja so tista, ki v svoje strategije, politiko

in sisteme vključujejo merila svetovnega gospodarstva.

3.3 Značilnosti in obseg medpodjetniškega elektronskega poslovanja

Pri elektronskem poslovanju med podjetji (v nadaljevanju B2B elektronsko poslovanje)

prihaja do uporabe interneta za boljše delovanje procesa v organizaciji, saj se lahko tako

izboljšajo produktivnost in učinkovitost, zmanjšajo stroški, skrajša uporaben rok novih

produktov ter izboljša interakcija s partnerji. Takšno poslovanje omogoča most med

dobavitelji, proizvajalci in distributerji kot je značilno nabavno verigo. Tako lahko vsi

subjekti vključeni v poslovni proces kreirajo večjo učinkovitost s tem, da pošiljajo

naročila ter podatke o poteku naročila s pomočjo medmrežja.

Z elektronskim poslovanjem je podjetjem omogočeno, da pri poslovanju ne potrebujejo

posrednih subjektov, da skrajšajo dobavne roke ter da so kupcem na razpolago 7 dni v

tednu 24 ur na dan. Direktna povezava organizacije z lastnimi dobavitelji, ki pa so

lahko istočasno tudi ponudniki iskanih produktov, pomeni zmanjšanje stroškov na

podlagi vmesnih posrednikov ter povečano zadovoljevanje potreb organizacije v vlogi

nabavnika. B2B elektronsko poslovanje pripomore tudi k zmanjšanju prisotnosti

administracije pri primerjavi s papirnim postopkom poslovanja, prav tako zmanjšuje

odhodke dela, istočasno pa povečuje njeno produktivnost .

Pri elektronskem poslovanju se velikokrat pojavlja dvom glede strokovnosti in

usposobljenosti ter izobraženega kadra, kar pa se veliko krat pojavi v poslovanju mikro

organizacij, katerim pa je finančno težje zagotoviti svoje rešitve, ki temeljijo predvsem

na predpostavki, da gre za moderno računalniško ter sotfware-sko opremo, saj nimajo

zadostnih sredstev ter primerno usposobljenih strokovnjakov.

Podjetje lahko izkoristi potencial, ki ga omogoča elektronsko poslovanje, ob

fleksibilnosti ter adaptaciji podjetnih procesov mlajšim tehnologijam. Tehnologija sama

pa ne prinese koristi, zato je potrebno spremeniti način dela kar pa lahko privede do

organizacijskih težav znotraj podjetja.

3.4 Področja in vsebine medpodjetniškega elektronskega poslovanja

Aplikacije, ki omogočajo poslovanje med organizacijami na spletu, lahko razdelimo v

grobem na štiri modele (Hoque 2000, str. 91):

virtualne tržnice;

upravljanje z viri/nabavo;

podaljšane verige vrednosti;

management korelacij s poslovnimi partnerji ter skrb za stranke.

Virtualne tržnice

Ponudniki in kupci se najdejo na mnogih mestih na internetu. B2B tržišče oziroma

elektronske tržnice za medpodjetniško poslovanje so najbolj izpopolnjena različica

trgovinskih zbirališč. B2B tržnica je avtomatsko sistematiziran bazar, kateri izpusti

27

trgovske posrednike ter tako minimizira nabavne stroške s tem, da ohrani isto raven

kvalitete. Podjetja se lahko vključijo obstajajočim zametkom povezanih spletišč, lahko

pa vodijo svoje internetne tržnice ali uporabljajo internetne storitve. Vedno znova se

pojavljajo novi modeli, ampak v splošnem je lahko vsako podjetje nabavni, prodajni ali

zgolj vodilni člen tržnice. Upravljalci tržnic v praksi predstavljajo makro organizacije,

katere poskušajo biti vodilni v obstoječi panogi (Derfler 2000,str. 35).

Spletne tržnice so aplikacije, katere organizacijam nudijo možnost prodaje produktov

ter storitev ostalim organizacijam na spletu. Podobnosti elektronskih tržnic, katere

ponujajo produkte končnemu potrošniku (B2C) so na primer trženjske promocije,

spletni katalogi, organizacije skozi katere poteka proces plačevanja ter poprodajne

storitve za porabnika. Trženje podjetje – podjetje v veliki meri razlikuje od trženja

podjetje – fizična oseba, zato so B2B tržnice primorane ponuditi diferencirane storitve,

kot se ponuja pri trgovcu na drobno. Seveda pa je glavni cilj B2B elektronske tržnice

podoben tržnici B2C, kar pa je prodajati izdelke ter storitve.

B2B tržnica predstavlja inovativne postopke upravljanja dobavne verige. Ker pa aktivna

podjetja prevladujejo pred pasivnimi, sta glavna vodila modernega upravljanja dobavne

verige pospešitev procesnih rokov ter plačevanje izključno za stvari, ki se jih potrebuje

in takrat ko se jih rabi.

Management dobavne verige je interaktiven proces, kateri omogoča vključevanje

celostne faze vse od raziskovanja pa vse do razvoja produkta, zamisli ter oblikovanja

prek izdelave produkta do uporabe potrošnika. Management dobavne verige se

osredotoča v glavnem na materiale in produkte, katerih stroški so dodani direktno v

sam produkt, imenovana tudi e-nabava. Razlika med e-nabavo in e-kupovanjem je, da je

omogočeno e-kupovanje vsem v organizaciji medtem ko e-nabavo lahko izvajajo le za

to pooblaščeni zaposleni. Ker lahko nakup opravi kdorkoli v organizaciji, kadar je

prisotna potreba, se nakupi pri e-kupovanju omejujejo le na stvari, pri katerih ni

zahtevana posebna odobritev od ostalih nivojev v organizaciji (Derfler 2000, str. 36).

Upravljanje z viri in elektronska nabava

Podjetja kadar nabavljajo elektronsko, se poslužujejo avtomatiziranih programov za

pridobivanje tako proizvodnega, tako kot neproizvodnega blaga. Ne malokateri nabavni

program je običajno prirejen za nabavo blaga ter storitev za vzdrževanje, poprodajo ter

delovanje. Sem spadajo vsi produkti, katerim se stroški ne vključujejo med proizvodne

stroške, ampak med stroške režije, ker so prioritetno nastavljeni za nemoteno delovanje.

Zanje je značilno, okvirjeni z določenimi standardi ter tako primerni za avtomatsko

nabavo tudi ogromnih količin. Na primer potrošno blago pisarn, kot je papir, sponke,

pisala ipd.

Podaljšane vrednostne verige

Prioriteta podaljšanih vrednostnih verig je, da deli informacije interno v organizaciji z

dobavitelji, klientelo ter poslovnimi partnerji, tako da je planirano delovanje procesa od

povpraševanja, ponudbe ter logistike v istem času. Podaljšane verige vrednosti v

proizvodnih oddelkih ima moč zvišati funkcionalnost navadnim sistemov za vodenje

dobavnih verig po takšnem postopku, da dopušča interakcijo napovedi in podatkov o

skladiščnih kapacitetah med večjimi aplikacijami.

28

Management interakcije s klienti in skrb za njih

Bistvena vodila pri managementu interakcije s klienti so:

samopomoč klientov ter poprodajna podpora pri reševanju reklamacij;

medsebojno trženje ;

management evidence o stranki in upravljanje s strankinim registrom.

Samopomoč klientov ter poprodajna podpora pri reševanju reklamacij

Klient si sam najbolje pomaga z uporabo programa, kateri mu daje možnost primerjati

produkte med seboj in mu omogoča reševanje konflikta. Obstaja več poti zmanjševanja

stroškov pri skrbi za stranko. Nekatere so na primer bližnjice do odgovorov na pogosto

zastavljena vprašanja, manjša potreba po številčnosti kadra v klicnih centrih ter

avtomatizacija teh, pred programirani odgovori na e-poštna zanimanja ipd. Takšen

način omogoča znatno zmanjšanje odhodkov ob istem nivoju zadovoljstva klientele.

Medsebojno trženje

Aplikacija za management interakcije s strankami zaznava ter obdela nakupovalne

navade kupcev in prikaže, katere proizvode je smotrno marketinško podpreti in katere

prirejene akcije ter ceno tržiti. Takšne ponudnik prikaže posameznemu kupcu v

adaptiranem uporabniškem vmesniku ter ob storitvah, katere specifičnega kupca najbolj

spodbudijo k ponovnemu naročanju. Ob zanemarjanju širjenja ciljne skupine

organizacije, le te raje posvetijo fokus v prilagajanje ter z nadgradnjo omogočit še

boljšo izkušnjo že prisotnim kupcem.

Management evidence o strankah in upravljanje z njegovim registrom

Podjetje mora kot prvo izbrskati veliko količino podatkov o kupcu, da lahko nato na

podlagi pridobljenih podatkih dostavi stranki prave informacije, produkte ter storitve,

katere potrebuje v dotičnem času. Podjetje potrebne informacije razbere iz prejšnjih

sodelovanj pri skrbi za kupca in prav tako z evidenco naročil ter morebitnih reklamacij,

ki jih je potrošnik imel v preteklosti ob nakupu ali s prodajo povezanimi storitvami. Za

podjetje so prav tako uporabne informacije kot so baza e-poštnih sporočil preposlanih s

potrošnikom, zapisi o uspešnih marketinških kampanjah pri potrošnikih, vsebine, katere

potrošnik pogosto ogleduje na spletnem mestu organizacije itd.

Prednosti sistemov managementa interakcije s klienti so:

možna nadgradnja procesa skrbi za kupca;

možnosti zniževanja odhodkov ob samopomoči kupcev;

večje število zaporednih naročil ter dolgoročnejši odnosi s potrošniki.

3.5 Načini plačevanja v mednarodnem elektronskem okolju

Proizvode ter storitve je možno kupiti na več načinov: z gotovino, kreditnimi ali

bančnimi karticami, vrednostnimi boni. Ta sredstva predstavljajo klasičen način

plačevanja. Pri kupovanju preko spleta pa pridejo v poštev tako imenovane elektronske

plačilne metode. Pri elektronskih plačilnih sistemih gre pravzaprav za klasične načine

plačevanja, ki so prilagojeni uporabi na internetu. Elektronski plačilni načini so:

elektronski denar, elektronski prenos nakazil, elektronski ček ter kreditna kartica.

Plačilni sistemi preko spleta opravljajo iste zadolžitve kakor klasične oblike plačevanja.

29

Ključna diferenciacija med tema dvema metodama speljevanja finančnih prenosv je v

tem, da poteka pri elektronski varianti vse digitalno ter ni potrebnega osebnega stika

med ponudnikom ter kupcem.(Jerman Blažič in drugi 2001, str. 133).

Organizacije so primorane pri integraciji diferencialnih metod odplačevanja vzeti v

obzir vse nevarnosti ter priložnosti za možnega potrošnika , o stroških te integracije ter

uporabo dotične metode odplačevanja in priskrbeti faktor o varnem načinu pri

odplačevanju. Ključno pa je, da organizacija pridobi veliko mero kredibilnosti v

plačilne metode, saj metoda odplačevanja, katera pri možnem potrošniku ne deluje

zaupanja vredna, ne bo maksimirala prihodkov.

Zahteve, ki jih plačilne metode morejo upoštevati pri elektronskem poslovanju so:

kredibilnost oziroma avtentičnost identitete. Kupec in trgovec morata imeti

dokazila, da sta dejansko osebi, za kateri sta se izdali;

zagotovilo, da ne bo prišlo do zlorabe številke kreditne kartice in podatkov na njej;

zagotovilo, da znesek, ki ga je potrebno plačati za naročen produkt ali storitev nima

možnosti nihanja ob kupčevi nevednosti.

Podjetja, ki poslujejo elektronsko priskrbi lastnim potrošnikom različne metode

odplačevanja:

s kreditno in debetno kartico,

z uporabo elektronskega denarja,

z elektronskim čeki,

s uporabo spletnega bančništva,

mobilno plačevanje.

Sistemi plačevanja v elektronskem poslovanju B2B pa običajno potekajo preko

naslednjih načinov (Hall 2004):

nakupovalne kartice,

elektronski čeki,

elektronsko kreditno pismo,

EFT sistem (ang. Electronic Founds Transfer),

EBT sistem (amg. Electronic Benefits Transfer),

druge novejše metode kot je »e-lines of credit«.

Nakupovalne kartice

Nakupovalne kartice so plačilne kartice za specifične namene, katere so dodeljene

zaposlenim določene organizacije. Koristijo se zgolj pri nakupovanje ne strateškega

blaga oziroma literature. Prednosti ob takšni plačilni metodi so predvsem ekonomizirati

delovno storilnost (kar pomeni, da je v podjetju oddelek za nabavo neobremenjen ob

nabavnih dejavnostih, s tem pa je možno nadgraditi fokus na interakcijo z dobavitelji) in

računalniška združitev (kar pa pomeni, da plačilo integrira v skupno fakturo, katera je

elektronsko plačljiva preko EFT).

Elektronski ček

Bistvena razlika med klasičnim in elektronskim čekom je, da pri elektronskem čeku

kompleten proces poteka v elektronski obliki ter, da pride namesto lastnoročnega

30

podpisa v poštev digitalni podpis. Možen pa je prav tako sistem, pri katerem je za

poslovanje obvezen elektronski naslov, bralnik pametnih kartic ter odprt račun na banki,

katera omogoča sistem za plačevanje z elektronskimi čeki (O′Mahony in drugi 2001,

str. 125-132).

Elektronsko kreditno pismo

Uporaba elektronskega kreditnega pisma prihaja v ospredje pri izvoznem trgovanju.

Izvozniki lahko dobijo avanse na znesek, ki je dogovorjen v prodajni dokumentaciji,

vključno z odplačilom pred dobavo, v kolikor predložijo kreditno pismo, za katerega

garantira banka tujega povpraševalca. Izvoznik mora pri banki, katera se vključuje v

plačilo, priskrbeti potrebno pravo dokumentacijo, ko jo potrebuje za zaključitev nakupa

s kreditnim pismom, saj nakup ni možno speljati, v kolikor niso priskrbljena točno

določena potrdila.

Plačilni sistem kjer se uporablja »TradeCard«

Ker je majhnim in srednje velikim podjetjem lahko elektronsko kreditno pismo

previsok strošek ali predstavlja zakompliciran potek, sta podjetji MasterCard in

TradeCard Inc. uvedli alternativno rešitev, ki omogoča podjetjem, da imajo možnost

zanesljivo ter dobro funkcionalno sprovedejo B2B transakcijo. Ponudniki ter

povpraševalci si pridobijo članstvo skupnega poslovanja TradeCard-a. Člani te

združitve imajo določene prednosti, katere obema stranema prinaša transparenten

vpogled poteka nakupa od poteka dostave preko predaje paketa pa vse do zaključenega

prenosa plačila. (Turban in King 2003, str. 434).

Ključen elektronski plačilni sistem preko spleta predstavlja definitivno kreditna kartica.

Po popularnosti ter možnostjo uporabe sta daleč v ospredju Eurocard/Mastercard ter

Visa.

V obzir pa je nujno prav tako vzeti varovanje ob procesih pri elektronskem plačilnem

sistemu. Daleč v ospredju po uporabi prepoznaven sistem plačevanje s kreditno kartico

preko spleta je SET (ang. Secure Electronic Transaction), katerega že od leta 1996

podpirata Visa in Mastercard.

SET predvideva udeležbo treh strank: kupca (tisti, ki plača oziroma plačnik), trgovca

(tisti, ki prodaja in je izplačan) in vmesni sistem oziroma banka, ki izpelje denarno

transakcijo. Ključna prioriteta SET-a je, da poskrbi za varovanje pri prenosu osebnih

informacij o plačilih.

Za uporabo sistema SET mora uporabnik kreditne kartice priskrbeti pri lastni banki

naslednje:

digitalni certifikat, smart kartico ali kakšno alternativno identifikacijsko orodje,

digitalno denarnico.

Digitalni certifikat je shranjen v digitalni denarnici na specifičnem računalniku,

zakodirane informacije o kreditni kartici v certifikatu pa ima možnost razbrati le

pristojna organizacija s kreditnimi karticami. (May 2000, str. 167).

Prodajalcu pa je potrebno za uporabo sistema SET zagotoviti:

POS (ang. Point-of sale) programsko opremo,

31

digitalni certifikat.

Programska oprema POS omogoča ponudniku storitev dobivanje transakcij s strani

potrošnikov ter njihov naknaden prenos preko lastne banke.

Slabost sistema SET je ta, da je digitalni certifikat naložen le v enem računalniku, kar

pa predstavlja omejitev za poslovalne dejavnosti lastnika certifikata.

Banka mora omogočiti, da so podatki o plačilnih transakcijah tajni ter da jih lahko

prebere le tisti, ki so mu namenjeni. To pa zagotavlja šifriranje pri osebi ki pošilja ter

dešifriranje pri osebi katera prejema.

32

4 MODELI ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA V MALEM

MEDNARODNEM PODJETJU

Poslovni model je bazični pokazatelj, kateri kaže smernice procesov ter povezljivost

med poslovnimi funkcijami. Poslovne modele naj bi vedno spreminjale spremembe v

sferi večih konkurentov. Internetna »revolucija« je zelo vplivala na potek trenutnega

poslovanja organizacij ter informacijskih sistemov. S spremembami pa prihaja do

obveznosti do alternativnih pristopov poslovanja napram poslovanja v zgodovini.

Poslovanje mora temeljiti na hitrosti, inovativnosti, fleksibilnosti, usmerjenosti na

stranko, biti globalno ter omogočati samopostrežbo. Tehnologija ter sistem poslovanja

morata biti preprosta za uporabnika, zanesljiva, odzivna, natančna, merljiva, varna,

fleksibilna ter preprosta za vzdrževanje.

4.1 Opredelitev modelov v elektronskem poslovanju

V literaturi najdemo mnogo podobnih definicij za pojem poslovni model. Ožja

definicija oznanja poslovni model kot specifično organizacijsko strukturo podjetja, s

katero si lahko organizacija uresničuje zastavljene cilje.

Najbolj pogosto prihaja do upoštevanja definicije po Timmersu (1998, povzeto po

Jerman Blažič in drugi 2001, str. 28), ki opredeljuje poslovni model kot:

strukturo poslovnega sistema, storitev ali toka podatkov, kateri vključuje zraven

opisa samega poslovnega sistema prav tako opredelitev subjektov z definicijo

njihovih vlog,

definicija potencialnih interesov subjektov poslovanja in

opis virov dohodka.

Poslovni model je sistem mnogih sestavin in strategij, katere omogočajo organizacijam,

da se poslužujejo različnih virov, omogočajo partnerjem in strankam boljše storitve in

produkte kot konkurenti ter da postanejo dobičkonosna. Izvrstno poslovanje podjetja je

namreč definirano s poslovnim modelom ter okolico v katerem dotično poslovanje

poteka ter seveda z možnostjo organizacije, da reagira na fleksibilno (Ravi in drugi

1999, str. 46).

Vrednostna veriga poslovanja, katera zajema potek od proizvodnje produkta in storitve

do finalne porabe je baza za postavitev poslovnih modelov. Z mnogo kombinacijami

delov vrednostne verige in vzorcem interakcije (eden z enim, eden z mnogimi, mnogi z

mnogimi) pridemo priložnosti strukture poslovnega modela. Vrednostna veriga je

združenje dejavnosti, katere organizacija opravlja za ustvarjanje dobička (Porter 2001,

str. 54).

Ob oblikovanju poslovnega modela je ključno oceniti svoje zmogljivosti in pristojnosti,

vzeti v obzir pogoje poslovanja, prav tako je potrebno postaviti vrednostni ponder nad

poslovne priložnosti ter možnosti poslovne interakcije. Poslovni model je strateško

orodje za diferenciacijo podjetij na tržišču. Poslovni model mora vzpostaviti interakcijo

med poslovnimi partnerji in dobavitelji v enotno strukturo elektronskega poslovanja.

33

Pri elektronskem poslovanju se prikazujejo predelani klasični poslovni modeli ter

inovativni poslovni modeli. Napaka inovativnih poslovnih modelov je njihova

obstojnost. Zaradi nepravilnih tržnih signalov so investitorji na finančnem tržišču

nadobudno ocenjevali pomembnost »pikakom« podjetij. Posledično so prilivi dotičnih

investitorjev motivirali podjetja v večjo širitev. Kljub nedoseganju želenih dobičkov, se

je mnogo podjetij širilo. V tem začaranem krogu se je na tržišču pojavilo masivno

število podjetij ob nespametnem managementu teh investitorjev na finančnem tržišču z

novejšimi poslovnimi modeli, kateri pa niso imeli osnove za dolgoročno delovanje.

Poslovni modeli se na internetu dinamično prilagajajo ter nadgrajujejo, saj elektronsko

trženje ter elektronsko poslovanje omogočata razvoj inovativno uspešnejših poslovnih

modelov, kateri se dokazujejo s pomočjo podjetniške prilagodljivosti, inovativnosti,

dobrih udeležencev, z izvrstno zastavljenimi poslovnim načrtom, itd.

4.2 Razvrstitev poslovnih modelov

Elektronsko poslovanje je efektivno pripomoglo k značilnostim organizacij.

Elektronsko poslovanje za organizacije ni zgolj nov prodajni kanal, temveč lahko

zahteva prilagoditev postopkov, strukture ter oblike interakcije s partnerji ter unikaten

način obravnavanja potrošnikov. Organizacijam poleg elektronske prodaje omogoča

tudi nabavo, elektronsko podprto logistiko, elektronski razvoj in snovanje novih

produktov in storitev, marketing in proizvodnjo. Poslovne modele ločimo glede na to na

kakšen način podjetje uporablja elektronsko poslovanje.

Pojavlja se veliko različnih razvrstitev poslovnih modelov elektronskega poslovanja. Za

eno skupino razvrstitev je značilno, da prepozna dejansko nastale poslovne modele ter

jih klasificira v večje skupine zaradi skupnih podobnosti. V drugi skupini pa se poslovni

modeli razvrščajo na podlagi kriterijev. Izsledek razvrščanja na osnovi multi kriterijev

je matrika, katera prikazuje, kam je po kriterijih določen poslovni model elektronskega

poslovanja uvrščen.

Timmers (1998, povzeto po Jerman Blažič in drugi 2001, str. 30–40) predstavlja deset

poslovnih modelov:

spletna trgovina,

elektronska nabava,

elektronska avkcija (dražba),

elektronski trgovski center,

storitve tretje stranke v poslovanju,

virtualne skupnosti,

ponudnik storitev v vrednostni verigi,

most v vrednostni verigi,

osnova za sodelovanje,

deljenje informacij, storitve zagotavljanja kredibilnosti ter ostale storitve.

Spletna trgovina

Podjetja pri prvem nastopu na internetu zelo pogosto postavijo spletne strani, ki so

namenjene predvsem promociji podjetja. Nastop na spletu se pogosto kombinira s

klasičnimi marketinškimi kanali (kombinacija televizije in spleta), v Sloveniji imamo

34

primer kombiniranja oddajo 24 ur na POP TV, kjer vsak dan ob koncu oddaje

promovirajo svojo lastno stran na internetu6. Če je nastop na internetu dobro premišljen,

se povpraševanje po produktih in storitvah poveča, stroški marketinga ter prodaje pa

zmanjšajo. Koristi, ki jih pridobijo kupci so masovna izbira, ugodnejše cene, boljša

informiranost in udobje večjega nabora proizvodov, naročanje ter dostavo, katera

zajema konstantno dostopnost internetne trgovine. To vrsto poslovanja uvrščamo v

skupino poslovanja podjetje – potrošnik.

Elektronska nabava

Ta tip poslovnega modela zajema poslovanje, katero poteka vzporedno z elektronskimi

javnimi razpisi ter oskrbo z produkti. To vrsto nabave najpogosteje uporabljajo makro

organizacije ter javne uprave. Prednosti takšnega modela so multi izbira dobaviteljev,

kar omogoča zmanjšanje stroške poslovanja ter višjo kakovost, naprednejša dostava ter

spuščeni stroški oskrbe. Ta način omogoča poslovanju minimiziranje stroškov tudi

dobaviteljem ter jim dopušča istočasno vključitev na mnogo javnih razpisih v širši

okolici ali v svetovnem merilu.

Elektronska dražba

Elektronske dražbe preko spleta omogočajo elektronsko izvajanje licitacijskega sistema.

Dodana jim je lahko multimedijski showroom dobrin. Prednosti za dobavitelja in

potrošnika so boljša učinkovitost, skrajšanje potrebnega časa, izogib transporta dokler

dogovor ni sklenjen ter vpogled v globalne podatke. Za dobavitelja, kateri trži izdelke

na dražbi je vir dobička v reduciranju odvečnih zalog, nižjih režijskih stroških trženja

ter izboljšani porabi proizvodnih kapacitet.

Elektronski trgovski center

Je skupek večih spletnih trgovin, po navadi pod skupnimi smernicami, na primer

priznano blagovno znamko ali enotnim trgovskim centrom. Elektronski trgovski center

je v Sloveniji tako imenovano podjetje BTC7. Dohodki glavnega gostitelja trgovskega

centra pridejo iz članarine, marketinga ter morebitnih pristojbin na plačila, v primeru da

trgovski center zagotavlja transakcije plačilnega sistema trgovin. Koristi, ki jih imajo

trgovine članice elektronskega trgovskega centra so nižji stroški in prisotnost na

internetu z izboljšanimi storitvami, kot so elektronska plačila in povečan promet na

podlagi prisotnosti drugih trgovcev v trgovskem centru.

Storitve tretje stranke v poslovanju

Ta poslovni model je primeren za organizacije, katere želijo spletno promocijo zaupati

zunanjemu partnerju. Uporabniki tega modela nudijo skupen uporabniški vmesnik za

kataloge prisotnih strank – dobaviteljev proizvodov. Prav tako omogočajo promocijo

blagovne znamke, storitve elektronskega plačilnega sistema, storitve managementa,

naročanje ter omogočanje varnih transakcij. Model je pisan na kožo sistemu poslovanja

podjetje – potrošnik.

6 http://www.24ur.com 7 http://www.btc.si

35

Virtualne skupnosti

Virtualne skupnosti predstavljajo preplet posameznikov in podjetij, kateri poslujejo na

internetu tako, da delijo informacije strank ali partnerjev o nekaterih proizvodih

oziroma vrsti izdelkov. Cilj virtualne skupnosti je povečati potrošnikovo zvestobo ter

dobiti povratne informacije od kupcev. Model virtualnih skupnosti v večini primerov

sekundarna funkcija preostalim poslovnim modelom, kar a omogoča večjo atraktivnost

tre omogoča priložnosti za dodatne storitve.

Prodajalec storitev v vrednostni verigi

Se specializira v natančno specificirani vlogi v vrednostni verigi. Ponudnik se

specializira na primer v elektronskem plačevanju ali logistiki, ki tako postane njegova

ključna primerjalna prednost. Že dolgo nazaj so se tako pozicionirale banke. Z izborom

tega modela so nastali tudi novi pristopi v managementu proizvodnje ali zalog, kjer

posredniki omogočajo specializiran know-how pri analiziranju ter finiširanju operacij.

Povezovalec v vrednostni verigi

Povezovalec premostuje več delov v postopku vrednostne verige, pri tem pa porablja

informacijske tokove kot vir dodane vrednosti. Prihodki prihajajo z naslova kupnin za

svetovanje ali plačil za nekatere opravljene prenose.

Platforma za sodelovanje

Je skupek prijemov in informacijsko okolje za omogočanje interakcije med podjetji.

Možnost je usmerjanje fokusa na specifično poslovno funkcijo, pri kateri podjetja

sodelujejo ali pa priskrbi podporo projektom z virtualno skupino strokovnjakov.

Možnosti za posel so v vodenju platforme ter prodajanju specifičnih orodij (na primer

za potek dela, oblikovanje in management dokumentov.

Posredovanje informacij, storitve zagotavljanje zaupanja in druge storitve

V svetovnem gospodarstvu so pojavljajo nove informacijske storitve, katere kreirajo

dodano vrednost z številčno masivnimi količinami informacij. Ti podatki so na

razpolago v odprtih omrežjih. Do njih se dostopa z vključevanjem poslovnih operacij,

kot so iskanje podatkov (Yahoo8), profiliranje kupcev, investicijsko svetovanje,

posredovanje poslovnih možnosti in podobno. Za podatke in svetovanje se običajno

zaračuna direktno na naročniški osnovi ali preko spektra uporabe, omogočeno pa je prav

tako plačevanje na osnovi marketinga. Storitve zagotavljanja verodostojnosti so

posebna kategorija, katera opravljajo agencije za certificiranje javnih ključev in

elektronski overitelji ali ostali izvajalci.

Poslovne modele po Timmersu razčlenimo v matriko po delovanju dveh kriterijev. To

sta stopnja inovacije in stopnja funkcijske integracije. Prvi kriterij deli modele po

njihovi inovativnosti na podlagi klasičnih modelov. Tem bolj, kot je poslovni model

diferenciran od svojega klasičnega dvojnika, večji je nivo inovacije. Novi poslovni

modeli so postavljen na nivoju visoke stopnje inovativnosti. Ta drugi pa razvršča

8 http://www.yahoo.com

36

modele glede na število integriranih funkcij (postavk v vrednostni verigi), katere so

vključene v poslovni model. Vanj je lahko vključena en ali več funkcija. Kompleksnejši

je model, večji je nivo funkcijske integracije.

Slika 5: Razvrstitev poslovnih modelov elektronskega poslovanja po Timmersu

Funkcija

Integracije

nižja višja

Stopnja inovacije

Vir podatkov: (Timmers 1998, str. 41)

Levo spodaj se nahaja osnovna e-trgovina, ki predstavlja elektronsko varianto

klasičnega načina trgovanja. Tukaj je stopnja inovacije na nizkem nivoju, z samostojno

solo funkcijo, saj internetna trgovina pravzaprav ponazarja zgolj izložbeno okno, ki

omogoča funkcijo prodaje na spletu. V desnem zgornjem kotu se nahaja povezovalec

vrednostne verige, kateri v klasični obliki ne obstaja. Odvisen je od informacijske

tehnologije, katera prispeva k delovanju informacijskih tokov preko mrež ter kreira

dodano vrednost z integracijo teh informacijskih tokov.

e-trgovina

e-trgovski centri

e-oskrba e-dražba

upravljanje premoženja

informacijsko posredništvo

prodajalec storitev v vred. verigi

virtualna skupnost

platforma za sodelovanje

trg zunanjih izvajalcev

povezovalec v vred. verigi

37

Osnovni poslovni modeli elektronskega poslovanja imajo možnost delovanja na različne

načine. S smernicami s spletno strategijo podjetja lahko dva ali več osnovnih poslovnih

modelov elektronskega poslovanja kombiniramo. Rappa9 razvršča osnovne poslovne

modele elektronskega poslovanja v naslednje skupine:

naročniški modeli

modeli nadaljnjih nakupov

modeli posrednika informacij

oglaševalski modeli

modeli koristi

modeli trgovca

modeli skupnosti

modeli proizvajalca

modeli podružnice

Naročniški modeli

Diktirajo uporabniku, da poravna obveznosti, če želi imeti dostop do spletne strani.

Izkazalo pa se je, da povpraševalci za vsebino preko interneta niso pripravljeni odšteti

denarja, tako kot pri klasičnih modelih kot so revije in časopisi. Tržniki naročniških

modelov tako uporabljajo različne kombinacije brezplačno dostopne vsebine s tisto, ki

jo je potrebno plačati, saj bi naj prva delovala kot dobra promocija za ogled druge.

Modeli nadaljnjih nakupov

Omogočajo potrošnikom ter ponudnikom, da sklepajo dogovore o prodaji.

Prekupčevalec dobi za svoje usluge dogovorjeno provizijo ali nadomestilo. Ta model je

zelo razširjen na internetu in se pojavlja v večih različicah kot so tržnice, borze, dražbe,

poslovne in nakupovalne skupnosti, povečanje prodaje ali nakupa, delitev nagrad v

primeru pravilnega upoštevanja kriterija, iskalniki. Model prekupčevanja igra

pomembno vlogo v elektronskem poslovanju v korelaciji B2B, B2C in C2C.

Modeli posrednika informacij

Organizacije, katere uporabljajo model posrednika informacij, so zmožne zbirati

podatke ter jih tržiti dalje. Zelo vredne so informacije o potrošnikih ter njihovih

nakupovalnih navadah, saj je na osnovi teh informacij možno pripraviti učinkovito

marketinško akcijo. Takšni modeli se večinoma časa kombinirajo z marketinškimi

sistemi. Možna pa je prav tako obratna verzija modelov posrednika informacij, ki

povpraševalcu omogoča podatke o internetnih straneh. Modeli posrednikov informacij

se uporabljajo tudi v okviru elektronskega poslovanja B2B.

Oglaševalski modeli

V marketinških modelih se po navadi pridobiva vsebina, za katero se zahteva plačilo ali

ne. Zraven vsebine pa se zagotavlja še kopica storitev (na primer elektronska pošta,

forumi), kjer so konstantno vidna oglaševalska sporočila. Model oglaševanja je prisoten

preko več oblik (portali, brskalniki, modeli z registracijo uporabnikov, itd.).

9 http:ecommerce.ncsu.edu/topics/models/models.html

38

Modeli koristi

Ta model je zasnovan na ažurnem merjenju koristi, katero ima uporabnik od uporabe

internetne strani. Merska enota je bit. Model koristi je zelo povezan z možnostjo

ponudnika, da omogoča manjše finančne transakcije saj so zneski prenizki za plačila z

ostalimi načini elektronskega plačevanja.

Modeli trgovca

Tradicionalno trgovanje se je preoblikovalo v elektronsko trgovanje. Elektronski trgovci

uporabljajo oba načina prodaje. To sta dražba in katalog. Nekatere storitve in proizvode

je možno kupiti samo preko spleta. Modeli trgovca se uporabljajo v segmentu B2C.

Modeli skupnosti

Poslovni modeli, ki temeljijo na osnovi kot delovanja skupnosti imajo za bazo

postavljeno uporabnikovo zvestobo. V določenih primerih je uporaba tovrstnih modelov

povezana z naročnino za določene storitve, v nekaterih primerih pa uporabniki sami

donirajo svoje predmete in denar. Poznani so na primer modeli, ki so postavljeni na

osnovi prostovoljnih prispevkov vključenih oseb, strani, pri katerih so na voljo podatki

od strokovnjakov.

Modeli proizvajalca

Ti modeli skrajšujejo ali povsem ukinjajo distribucijski kanal do potrošnika, saj

omogočajo ponudnikom proizvodov ali storitev neposreden stik s potrošniki. Tako se

omogočajo ugodnejše cene za potrošnika, ponudnik pa lahko neposredno od potrošnika

dobi informacije o njegovih potrebah ali željah.

Modeli podružnice

Poslovni model podružnice prispeva priložnosti za naročanje izdelkov ali storitev,

kjerkoli je to možno. In sicer na način, da prepusti določene procente od prodanih

produktov ali storitev vsem vključenim stranem. Model podružnic je na spletu zelo

razširjen, pojavlja pa se v različnih oblikah, kot na primer v obliki pasic, zaračunavanje

na podlagi količine klikov itd.

Poslovni model sam po sebi nima možnosti zagotavljana uresničitve poslanstva in

doseganje ciljev podjetja. Če želimo ovrednotiti ali bo nek poslovni model uspešen,

moramo poznati tržne strategije organizacije (tržni model). Upoštevati pa je potrebno

prav tako, da se mora poslovni model sproti adaptirati tržnemu oziroma potrebno ju je

obravnavati kot obojestransko v korelaciji

39

4.3 Elektronsko poslovanje v malem podjetju v Sloveniji

Ob vse večjem pritisku poslovnih partnerjev onstran meja, kateri so uporabo

elektronskega poslovanja zasnovali kot temelj za nadaljnjo poslovanje, so nekatera

Slovenska podjetja bila primorana uvesti elektronsko poslovanje. Nekatera podjetja pa

so lastnoročno ugotovila, da ima elektronsko poslovanje veliko pozitivnih lastnosti.

Tako si podjetja od integracije elektronskega poslovanje veliko obetajo. Zavedajo se,

lahko ima vpliv elektronskega poslovanje velik doprinos povečanju dohodkov,

minimiziranje stroškov ter omogoča konkurenčno prednost ter obstoj na trgu.

Grafikon 1: Letna stopnja rasti izbranih podatkov za podjetja v Sloveniji

Vir: (SURS,2015)10

V Sloveniji je bilo leta 2014 aktivnih 186.433 podjetij. Zaposlovala so 826.447 oseb in

ustvarila 93.572 milijonov EUR prihodka.

Število podjetij je bilo glede na prejšnje leto višje za 2,4 %, število oseb, ki delajo je

višje za 1,1 %, ustvarjen prihodek pa je višji za 3,3 %.

10 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5583&idp=16&headerbar=14

40

Grafikon 2: Izbrani podatki po velikostnih razredih podjetij v Slovenji, glede na število

oseb, ki delajo v njih

Vir: (SURS, 2014)

V letu 2014 so v Sloveniji z pogleda velikosti podjetij (količino zaposlenih)

prevladovala mikro podjetja (0 do 10 zaposlenih). Predstavljala so kar 95,1 % vseh

podjetij. Malih podjetij je bilo 3,7 %, srednje velikih je bilo 1,1 % in velikih samo 0,1

%. Kljub temu so pa največ prihodka ustvarila sicer manj številna srednje velika in

velika podjetja. Prihodek mikro podjetij je predstavljal 20,5 %, malih 20,2 %, srednjih

26,1 % in velikih podjetij 33,2 %. Mikro podjetja so zaposlovala 29 %, mala podjetja

16,7 % vseh zaposlenih, srednja 23,4 % in velika podjetja 30,9 %.

Tako v Sloveniji kot v EU vsa podjetja, ki imajo dostop do interneta, uporabljajo

širokopasovno povezavo. V Sloveniji se je ta delež še povečal in je nad povprečjem EU.

Delež slovenskih podjetij, katera imajo totalno avtomatizirano medsebojno pošiljanje

podatkov z organi javne uprave in s finančnimi institucijami je nad povprečjem EU,

medtem ko je delež podjetij, katera imajo popolnoma avtomatizirano pošiljanje

podatkov s kupci in dobavitelji nižji od evropskega povprečja.

41

Tabela 2: Spletna prodaja podjetij vseh razrednih velikosti v Sloveniji v letu 2014

Mikro

podjetja

(vsaj 10

zaposlenih)

Mala

podjetja

(10 – 49

zaposlenih)

Srednje

velika

podjetja

(50 – 249

zaposlenih)

Velika

podjetja

(250 ali

več

zaposlenih)

%

Spletna prodaja 17 16 18 32

Spletna stran pri prodaji

omogoča spletno plačilo

35 31 45 55

Spletna prodaja v Sloveniji 94 94 97 95

Spletna prodaja v države

članice EU

50 52 48 38

Spletna prodaja v druge države 18 17 20 29

Vir: (SURS, 2015)

Po podatkih statističnega urada RS11 je bilo v letu 2014 med podjetji z vsaj 10

zaposlenimi osebami 17 % takih, ki so prodajala storitve ali izdelke ali prejemala

naročila in rezervacije preko spletnih strani, kar je za 3 % več kot leta 2013. Delež

podjetij s spletno prodajo se je povečal v vseh velikostnih razredih podjetij, največ pa v

velikih. Ta je v letu 2014 je znašal 32 %, v letu 2013 pa 27 %, sledijo srednje velika

podjetja z 18 % (v letu 2013 pa 17 %) ter mala podjetja s 16 % deležem (v letu 2013 je

znašal 13 %).

Podjetja so s spletno prodajo v letu 2014 ustvarila 6,4 % celotne vrednosti ustvarjenega

prihodka brez DDV. 73 % podjetij s spletno prodajo je prodajalo končnim potrošnikom

(v letu 2013 je bilo teh podjetij 69 %), 59 % pa jih je prodajalo drugim podjetjem in

javnim ustanovam (v letu 2013 jih je bilo 63%). Kar 94 % (leto 2013 95 %) malih

podjetij, ki prodajajo preko spleta je prejemala naročila iz Slovenije, 52 % pa iz drugih

držav članic EU, kar je 8 % več kot v letu 2013. Naročila iz drugih držav je v letu 2014

prejemalo 17 % malih podjetij s spletno trgovino.

11 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5577&idp=16&headerbar=14

42

Grafikon 3: Ovire oziroma težave, ki so v letu 2014 v Sloveniji oteževale ali

preprečevale spletno prodajo podjetjem

Vir: (SURS, 2015)

Stroški vpeljave spletne prodaje so bili v 20 % podjetjih, ki imajo spletno prodajo višji v

primerjavi z njenimi prednostmi. Težave povezane z logistiko (odprema izdelkov ali

izvajanje storitev) ter težave povezane s plačilom pri spletni prodaji so 15 % podjetij

oteževale spletno prodajo. 10 % podjetij so oteževale spletno prodajo težave, povezane

z varno uporabo IKT ali z zaščito podatkov. Težave povezane z zakonodajo je imelo 9

% podjetij, 24 % pa je oteževala spletno prodajo neprimernost ponujenih izdelkov ali

storitev.

Po podatkih statističnega urada RS12 je v letu 2015 42 % (v letu 2014 39 %) podjetij

uporabljalo družbene medije – družabna omrežja, bloge, spletne strani za delitev

multimedijskih vsebin ali orodja za izmenjavo znanj, ki temeljijo na Wiki. Najbolj jih

uporabljajo (imajo uporabniški profil, račun ali licenco glede na tip družbenega

omrežja) velika podjetja, sledijo jim srednje velika in majhna podjetja.

12 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5510&idp=16&headerbar=14

43

Grafikon 4: Podjetja s profilom ali licenco na družbenih medijih, v Sloveniji leta 2015

Vir: (SURS, 2016)

Podjetja so v letu 2015 uporabljala skoraj vse tipe družbenih medijev v večjem obsegu

kot v letu 2014. Največ podjetij ima svoj profil na družabnih omrežjih kot sta na primer

Facebook in Linkedln. Kot je razvidno iz grafikona ima kar 70 % velikih podjetij svoj

profil na družabnih omrežjih, sledijo srednje velika podjetja s 50 %. 41 % je mikro

podjetij ter 38 % majhnih podjetij, ki imajo profil na družabnih omrežjih. Na spletnih

straneh za delitev multimedijskih vsebin kot so na primer Youtube, Picassa, Flickr ipd.

ima svoj profil 12 % malih podjetij, 8 % pa jih ima svoj blog ali mikroblog. Najmanj

podjetij uporablja orodje za izmenjavo znanj, ki temeljijo na Wiki.

44

Tabela 3: Različni nameni uporabe družbenih medijev v podjetjih s profilom ali licenco

na družbenih medijih, Slovenija leta 2015

Mikro

podjetja

(vsaj 10

zaposle

nih)

Mala

podjetja

(10 – 49

zaposlenih)

Srednje

velika

podjetja

(50 – 249

zaposlenih)

Velika

podjetja

(250 ali

več

zaposlenih)

%

Krepitev ugleda podjetja ali trženje

izdelkov ali storitev

74 73 78 78

Pridobivanje mnenj ali za

odgovarjanje na mnenja, ocene,

sprašanja strank

49 48 49 55

Zaposlovanje novih delavcev 24 23 27 32

Izmenjavo stališč, mnenj znotraj

podjetja

22 22 21 22

Sodelovanje s poslovnimi partnerji 19 19 21 14

Vključevanje strank v razvoj ali

inovacijo izdelkov ali storitev

17 16 18 20

Vir: (SURS, 2016)

Družbene medije podjetja v največjem obsegu uporabljajo za krepitev ugleda (za

oblikovanje celostne podobe podjetja) ali za trženje izdelkov ali storitev. Za ta namen

jih uporablja kar 73 % malih podjetij. Za pridobivanje mnenj ali za odgovarjanje na

mnenja, ocene ter vprašanja strank jih uporablja 48 % podjetij. Sledi uporaba družbenih

medijev za zaposlovanje novih delavcev. Kar 23 % malih podjetij jih uporablja za te

namene. 22 % malih podjetij uporablja družbene medije za izmenjavo stališč in mnenj

znotraj podjetja, 19 % pa za sodelovanje s poslovnimi partnerji. 16 % podjetij je z

uporabo družbenih medijev vključevalo stranke v razvoj ali inovacijo izdelkov ali

storitev.

45

5 SKLEP

Globalizacija predstavlja povezovanje množico subjektov preko časovnih in prostorskih

meja. S pomočjo informacijske tehnologije lahko podjetja prodirajo na globalni trg,

poslujejo ter komunicirajo z organizacijami, ki so na drugem koncu sveta. Globalizacija

je pomembna za manjša podjetja, ki nimajo dovolj financ za vstop na globalno tržišče.

Preko svetovnega spleta lahko majhna podjetja konkurirajo makro podjetjem.

Za obstoj na globalnem trgu ter za vzdrževanje in povečevanje konkurenčnosti bi

moralo biti elektronsko poslovanje v vsakodnevni uporabi vseh podjetij, ki si želijo še

naprej uspešno poslovati.

Elektronsko poslovanje je postalo ključni trend poslovanja podjetij trenutnega časa.

Tako je integracija elektronskega poslovanja na spletu postala ključna za uspešno

poslovanje podjetja, predvsem pri tistih organizacijah, katere poslujejo z dobavitelji,

potrošniki ter poslovnimi partnerji z vseh koncev globa.

Mrežne tehnologije so prinesle veliko sprememb v poslovanje. Postale so neizbežne za

uspeh in obstoj podjetij. Internet je za večino organizacij postal glavno sredstvo za

izvajanje poslovnih transakcij. Danes integracija elektronskega načina poslovanja ni

samo ena med priložnosti, ampak ključni korak do dobičkonosnosti, dostikrat pa celo do

preživetja. Podjetje, ki želi uspeti mora poslovne procese preoblikovati v digitalno

obliko, oblikovati ter izvesti mora inovativni načrt elektronskega poslovanja, biti mora

potrošniško usmerjeno, najti mora strateške partnerje ter uvesti integrirano aplikacijsko

arhitekturo elektronskega poslovanja, ki je ključni dejavnik za uspešno povezovanje

poslovnih procesov v podjetju ter med podjetji.

V elektronskem poslovanju poznamo več vrst elektronskega poslovanja na podlagi

vključenih subjektov. Opredelili smo se pretežno na medpodjetniško poslovanje (B2B).

Povezava podjetje – podjetje omogoča neposreden stik med poslovnimi subjekti, kjer

gre predvsem za optimizacijo prodajno – nabavnega procesa v podjetju. Z vidika

medpodjetniškega poslovanja so ključne predvsem elektronske tržnice. Preko njih lahko

podjetja urejajo transport in logistiko, finančne prenose, distribucijske kanale itd. K

medpodjetniškemu elektronskemu poslovanju uvrščamo tudi računalniško izmenjavanje

podatkov, ki omogoča, da si podjetja izmenjujejo potrebno dokumentacijo direktno s

pomočjo računalnike opreme. Organizacije, katere si želijo konstanten napredek ter rast

svojega poslovanja morajo uvesti elektronsko poslovanje podjetje – kupec (B2C). To

poslovanje ne pomeni samo neposredne prodaje temveč tudi, da prodajalec svojim

strankam omogoča različne usluge 24 ur na dan, 7dni v tednu. Kot del elektronskega

poslovanja je prav tako pomembna e-trgovina, ki predstavlja direktno, interaktivno

povezovanje s kupci, kateri podjetjem s pomočjo elektronskih medijev omogočajo

zbiranje pomembnih informacij.

Elektronski način poslovanja tako predstavlja preprost in hiter dostop do podatkov

kadarkoli in kjerkoli. Večina proizvodov in storitev, ki so predmet poslovanja je na

razpolago praktično celo leto. Elektronsko poslovanje predstavlja veliko dobrih

atributov in priložnosti državi, podjetjem kot tudi posameznikom, kažejo pa se

predvsem v zmanjšanju stroškov poslovanja in povečevanju konkurenčnih prednosti.

Pojavljajo pa se tudi pomanjkljivosti. Eno izmed glavnih težav v elektronskem

46

poslovanju predstavlja varovanje informacij, predvsem pri finančnem poslovanju, saj

hitro obstaja možnost zlorabe osebnih podatkov in vdora v zasebnost.

Vedno več uporabnikov izkorišča prednosti informacijske dobe. Danes tehnologija pri

uvajanju elektronskega poslovanja ne predstavlja več problema, saj je osnovna

infrastruktura dostopna praktično vsem podjetjem, v vseh gospodarskih panogah.

Potrjujemo trditev, da sodobna informacijska tehnologija vedno bolj prodira v vsakdan

malega mednarodnega podjetja, saj uporaba elektronskega poslovanja tako v Sloveniji

kot v svetu narašča. V Sloveniji so podjetja uspešno vpeljala elektronsko poslovanje,

znotraj podjetja kot tudi s poslovnimi partnerji. Prav tako za mala podjetja pomeni

uporaba elektronskega poslovanja povečanje njihovih priložnosti na globalnem trgu.

Uporaba elektronskega poslovanja ter predstavitev na internetu skoraj več ni izbira

temveč nuja. S pojavom interneta se zmanjša število posrednikov v distribucijskem

kanalu. Internet omogoča direktno komunikacijo, ki je prilagojena interesom ciljne

skupine potrošnikov, kjer kupec sam išče informacije. Prav zato je predstavitev na

internetu zelo pomemben element promocijskega spleta vsakega uspešnega podjetja.

Internet prinaša organizacijam vseh velikosti, razvijanje novih spletnih poslovnih

modelov, kateri se odražajo v izboljšanju in adaptiranju smeri poslovanja in interakcije s

poslovnimi partnerji, strankami ter dobavitelji. Z elektronskim poslovanjem se hitrost

poslovanja povečuje, predstavljajo se druga tržišča in dostopnejši postajajo novi

potrošniki.

Na podlagi podatkov statističnega urada RS ugotavljamo, da več kot polovico malih

podjetij, ki imajo spletno prodajo, prejema naročila iz držav članic Evropske Unije, 17

% pa jih prodaja v druge države, kar je največ v primerjavi z ostalimi podjetji.

Podjetjem v Sloveniji najbolj otežujejo spletno prodajo neprimerni ponujeni izdelki ali

storitve. Nekaj preglavic jim tudi povzročajo stroški vpeljave spletne prodaje, saj se pri

nekaterih podjetjih izkaže, da so višji v primerjavi z njenimi prednostmi. Nekatera

podjetja imajo težave z logistiko (odprema izdelkov ali izvajanje storitev) ter s plačilom

pri spletni prodaji.

Iz podatkov statističnega urada RS sklepamo, da še vedno premalo podjetij uporablja

družbene medije – družabna omrežja, bloge, spletne strani za delitev multimedijskih

vsebin ipd. Najbolj jih uporabljajo (imajo uporabniški profil, račun ali licenco glede na

tip družbenega omrežja) velika podjetja, sledijo jim srednje velika in majhna podjetja.

Mala podjetja v največjem obsegu uporabljajo družbene medije za krepitev ugleda (za

oblikovanje celostne podobe podjetja) ali za trženje izdelkov ali storitev ter za

pridobivanje mnenj ali za odgovarjanje na mnenja, ocene ter vprašanja strank.

Na podlagi zgoraj predstavljenih podatkov potrjujemo trditev, da večina malih podjetij

uporablja internet za pridobivanje informacij in komuniciranje ter prodajo na

mednarodnih trgih.

47

6 LITERATURA IN VIRI

1. Bela knjiga. (1997). Elektronsko poslovanje malih in srednje velikih podjetij – Bela

knjiga. Pridobljeno 13. april 2015 iz Skupna pobuda skupine EITIRT, Evropske

komisije Lyona:

http://www.drustvo-informatika.si/publikacije/belaknjiga.pdf.

2. Bračko, A. (1997). Računalniško izmenjavanje podatkov pri obravnavi problematike

prometne varnosti. Revija za management 5, 294-300.

3. Curtis, K. (2000). Emerging channels. E-commerece and Insurance. London:

Insurance Technology.

4. Derfler, F. (2000). E-Business Essentails. Indiapolis: Que.

5. Dubrovski, D. (2006). Management mednarodnega poslovanja. Koper: fakulteta za

management.

6. European Comission. (2016). Definition of Micro, Small and Medium Sized

Enterprises in Europe. Pridobljeno 5. april 2016 iz

http://ec.europa.eu/enterprise/polices/sme/facts-figures-analysis/sme-

definition/index-en.htm.

7. Hall, P. (2004). Electronic Payment System. Pridobljeno 10. marec 2015 iz

http://myphliputil.pearsoncmg.com/student/bp_turban_ec_2004/EC2004_ch13.ptt#1

8. Hollensen, S. (2004). Global Marketing. A. Decision Oriented Approach. London:

Prentice Hall.

9. Hoque, F. (2000). E-enterprise-business models, architecture and components.

Cambridge: Cambridge University Press.

10. Jelen, R. (2000). Informacijski sistem za elektronsko poslovanje s poudarkom na

internet trgovini. Magisterska naloga. Maribor: EPF.

11. Jerman Blažič, B. in drugi. (2001). Elektronsko poslovanje na internetu. Ljubljana:

GV Založba.

12. Ključevšek, R. (2003). Informacijska varnost: standardizacija da ali ne? Uporabna

informarika, Ljubljana.

13. Kovačič, A. in drugi. (2004). Prenova in informatizacija poslovanja. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

14. Linthicum, S. (2001). B2B Application Integration: e-Business Enable Your

Enterprise. Boston: Addison-Wesley.

15. Markovec Brenčič, M., Hrastelj T. (2003). Mednarodno trženje. Ljubljana: GV

Založba.

48

16. May, P. (2000). The business of e-commerce. Cambridge: Cambridge University

Press.

17. Nahtigal, F. (2010). Elektronsko poslovanje. Pridobljeno 11. Marec 2015 iz

Ljubljana: Zavod IRC: http://www.zavod-

irc.si/docs/skriti_dokumenti/Elektronsko_poslovanje-nahtigal.pdf.

18. O′Mahony, D., Peirce, M. in Tewari, H. (2001). Electronic payment systems for e-

commerce. London: Artech House.

19. Osojnik, M. (2002). Skrivnosti elektronskega poslovanja: priročnik za mala in

srednje velika podjetja. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.

20. Penger, S. (2001). Vpliv nove ekonomije na temeljne funkcije managementa v

organizaciji 21.stoletja. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

21. Pepelnjak, M. in Bradeško M. (1997). Varnost računalniških sistemov on

elektronskih transakcij. Zveza ekonomistov Slovenije.

22. Petauer, B. (2002). Obdavčitev elektronskega trgovanja. Maribor: Davčni inštitut.

23. Porter, M. (2001). Strategy and the Internet. Harward: Harward Business Review.

24. Ravi, A., Sunil, C., Deshmukh, S., Van Mieghem, J. in Zemel, E. (1999). Managing

bussiness process flows. London: Prentice Hall International.

25. Rappa, M. (2005). Managing the Digital Enterprise. Pridobljeno 14. Januar 2016 iz

http://ecommerce.ncse.edu/topics/models/models.html.

26. Renier, U.(2005). Vpliv elektronskega poslovanja na poslovanje in globalizacijo.

Diplomsko delo. Maribor: Ekonomska fakulteta.

27. Rems Majerle, S. (2005). Elektronsko poslovanje v malih podjetjih. Magistrsko

delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

28. Roman, E. (1999). Mastering EJB. New York: J. Wiley.

29. Sessions, R. (2000). COM + and the battle for the midle tier. New York: J. Wiley

30. Skrt, R. (2002). Medpodjetniško spletno poslovanje. Moj mikro, september.

Pridobljeno 20.1.2016 iz http://www.nasvet.com/doc/b2b_poslovanje.php.

31. SURS. (2015). V letu 2014 aktivnih 186.433 podjetij, Slovenija, 2014. Pridobljeno

30. marec 2016 iz Statistični urad republike Slovenije:

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5583&odp=16&headerbar=14.

32. SURS. (2015). Delež podjetij s spletno prodajo narašča, Slovenija, 2014.

Pridobljeno 30. marec 2016 iz Statistični urad republike Slovenije:

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5577&idp=16&headerbar=14.

49

33. SURS. (2016). Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v podjetjih,

Slovenija, 2015. Pridobljeno 30. marec 2016 iz Statistični urad republike Slovenije:

http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5510&idp=16&headerbar=14.

34. Tampuž, M in Cejhen, J. (1999). Elektronsko bančništvo: novi izzivi. Zveza

ekonomistov Slovenije, 160-161.

35. Toplišek, J, (1998). Elektronsko poslovanje. Ljubljana: Atlantis.

36. Turban, E., King, D. (2003). Introduction to E-commerce. Upper Saddle River (n.J9:

Prentice Hall.

37. Vidmar, T. (2013). Računalniška omrežja z internetnimi storitvami. Ljubljana:

Pasadena.

38. Westphal, H., Towel, B. (1998). Investigating the future of Internet regulation.

Internet Resserch, Vel. 8, No. 1.

39. Zajc, B. (2000). Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu.

Podjetnik 10: 50-52.

40. ZEPEP. (2000). Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu. Uradni

list RS, 57/2000, 77/2000.

41. ZEPEP. (2000). Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu.

Pridobljeno 20. marec 2016 iz Uradni list RS:

http://www.gov.si/ca/pravnapojasnila.htm.

42. ZGD. (2009). Zakon o gospodarskih družbah. Uradni list RS, 65/2009. Pridobljeno

5. April 2016 iz https://www.uradni-list.si/1/content?id=93580.