UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017. 11. 28. · študent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, ZDRAVSTVENA NEGA I. BOLONJSKA STOPNJA, izjavljam,

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBRAVNAVA PACIENTA Z MALIGNIM OBOLENJEM PROSTATE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2015 Tomaž Pečolar

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBRAVNAVA PACIENTA Z MALIGNIM

OBOLENJEM PROSTATE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2015 Tomaž Pečolar

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Vladimir Topler, dr. med. spec. kirurg

Somentorica: Predav. Barbara Donik, univ. dipl. org.

I

ZAHVALA

Za pomoč, svetovanje, strokovno vodenje in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela se

zahvaljujem mentorju Vladimirju Toplerju, dr. med. spec. kirurg in somentorici predav.

Barbari Donik, univ. dipl. org.

Zahvaljujem se vodstvu Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, osebju urološkega oddelka in

pacientu za sodelovanje v empiričnem delu diplomske naloge.

Posebna zahvala je namenjena staršem, ki so mi omogočili študij.

Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem, ki so me spodbujali in kakorkoli pripomogli v času

študija.

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Žitna ulica 15

2000 Maribor, Slovenija www.fzv.um.si

[email protected] | t +386 2 300 47 00 | f +386 2 300 47 47 | IBAN: SI56 0110 0609 0125 827| VAT: SI 716 74705

II

IZJAVA ŠTUDENTA O AVTORSKEM DELU

Podpisani TOMAŽ PEČOLAR, rojen 21. 11. 1991, v/na SLOVENJ GRADCU, študent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, ZDRAVSTVENA NEGA I. BOLONJSKA STOPNJA, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom OBRAVNAVA PACIENTA Z MALIGNIM OBOLENJEM PROSTATE, pri mentorju VLADIMIRJU TOPLERJU, dr. med. spec. kirurg in somentorici BARBARI DONIK, univ. dipl. org. avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso prepisana brez navedbe avtorjev.

TOMAŽ PEČOLAR (ime in priimek študenta)

________________________________________ (lastnoročni podpis)

Maribor, december 2015 (mesec in leto)

III

POVZETEK

Izhodišča: Za odkrivanje in zdravljenje raka prostate je na voljo več pristopov. Pomembna

je individualna obravnava in ustrezna priprava pacienta na proces zdravljenja. Namen

diplomskega dela je bil predstaviti obravnavo pacienta z malignim obolenjem prostate.

Metodologija: Empirični del diplomskega dela je bil osnovan na kvalitativni metodi dela.

Obravnavali smo pacienta po operaciji malignega obolenja prostate. Po modelu Marjory

Gordon smo pripravili intervju z vprašanji odprtega tipa. Raziskavo smo izvedli na

urološkem oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Podatke smo pridobili s

preučevanjem medicinske in negovalne dokumentacije, s pogovorom in opazovanjem

pacienta ter s pogovorom z člani zdravstvenega in negovalnega tima.

Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili, da ustrezno informiranje pacienta o njegovi bolezni

in dobra psihofizična priprava na zdravljenje malignega obolenja prostate pomembno

zmanjšuje strah in skrb pacienta. Najpogostejši negovalni problemi pri pacientu po

operaciji prostate so nevarnost infekcije, obstipacija, nepopolna mobilnost in zmanjšana

zmožnost za osebno higieno po operaciji, motnje spanja, bolečina, strah, moteno

doživljanje telesne podobe in stresni sindrom zaradi zamenjave okolja.

Diskusija in zaključki: Dejstvo je, da ima prostata pomembno funkcijo v moškem telesu

in da število obolelih iz leta v leto narašča. Pojav prvih znakov in simptomov še vedno ni

zadosten razlog za obisk urologa, prav tako se premalo starejših moških odloča za

preventivni pregled prostate. Pomembno je, da je prebivalstvo ozaveščeno o možnih

obolenjih prostate, pri tem lahko veliko pripomorejo medicinske sestre z zdravstveno

vzgojnim delom.

Ključne besede: Prostata, maligni karcinom, pacient, onkologija, preiskave, operativni

poseg, zdravstvena nega.

IV

ABSTRACT

Baseline: For detection and treatment of prostate cancer are several approaches. In the

healing process individual examination and adequate preparation of the patient is

important. The purpose of the thesis was to present the treatment of patients with

malignant prostate disease.

Methodology: The empirical part of the thesis was based on qualitative method of work.

We dealt with the patient after the surgery of malignant prostate disease. We used Marjory

Gordon's model and prepared an interview with open-ended questions. The study was

carried out on Urology Department in General Hospital Slovenj Gradec. Data were

obtained by studying the medical and nursing documentation, observation of the patient,

observation of conversation with patient and consultation with members of the medical

staff and nursing team.

Results: Research has shown that adequate information to the patient about his disease and

good psychophysical preparation for the treatment of malignant prostate disease,

significantly reduces anxiety and concern of the patient. The most common problems in

patient care after prostate surgery is the risk of infection, constipation, incomplete mobility

and reduced ability for personal hygiene. Also common are sleep disorders, pain, anxiety,

altered perception of body image and stress syndrome due to replacement of the

environment.

Discussion and conclusions: The fact is that prostate gland has an important function in

the male body and the number of patients with prostate cancer is getting higher every year.

The first signs and symptoms of the disease are still not a sufficient reason to visit an

urologist, as well as the lack of older men who choose preventive examination of the

prostate. It is important that the population is informed about the possible diseases of the

prostate, with that a lot of help can be nurses with medical educational work.

Keywords: Prostate, malignant carcinoma, patient, oncology, investigations, surgery,

nursing.

V

Kazalo

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI ......................................................................................................... 3

2.1 Namen ..................................................................................................................... 3

2.2 Cilji ......................................................................................................................... 3

3 VRSTE PREISKAV PRI OBOLENJIH PROSTATE................................................... 4

3.1 Test PSA ................................................................................................................. 4

3.2 Digitorektalni pregled ............................................................................................. 5

3.3 Transrektalni ultrazvok ........................................................................................... 5

3.4 Biopsija prostate ..................................................................................................... 6

3.5 Magnetna resonanca prostate/trebuha ..................................................................... 6

3.6 Histološki pregled rakavega tkiva ........................................................................... 7

4 VRSTE ZDRAVLJENJA MALIGNEGA OBOLENJA PROSTATE .......................... 8

4.1 Kirurško zdravljenje ............................................................................................... 8

4.1.1 Klasična – odprta prostatektomija ................................................................... 9

4.1.2 Laparoskopska radikalna prostatektomija ....................................................... 9

4.1.3 Robotsko asistirana radikalna prostatektomija .............................................. 10

4.2 Ostale metode zdravljenja ..................................................................................... 11

5 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z MALIGNIM OBOLENJEM PROSTATE 12

5.1 Priprava pacienta na preiskave ............................................................................. 12

5.2 Priprava pacienta na operativni poseg .................................................................. 13

5.2.1 Psihična priprava pacienta na operacijo ........................................................ 14

5.2.2 Fizična priprava pacienta na operacijo .......................................................... 15

5.3 Zdravstvena nega pacienta med in po operaciji prostate ...................................... 16

5.3.1 Možnost po-operativne okužbe in bolečine ................................................... 17

5.3.2 Zdravstvena nega urinskega katetra .............................................................. 18

5.4 Vloga medicinske sestre v procesu zdravstvene nege in sistemsko zdravljenje pacienta z malignim obolenjem prostate ......................................................................... 19

VI

6 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................ 20

6.1 Raziskovalna vprašanja ......................................................................................... 20

6.2 Metodologija raziskovanja .................................................................................... 20

6.2.1 Raziskovalno okolje ...................................................................................... 20

6.2.2 Raziskovalni vzorec ....................................................................................... 20

6.2.3 Čas raziskave ................................................................................................. 21

6.3 Etični vidik ............................................................................................................ 21

7 REZULTATI ............................................................................................................... 22

7.1 Obravnava pacienta z malignim obolenjem prostate ............................................ 22

7.2 Negovalna anamneza - funkcionalni vzorci po Marjory Gordon ......................... 25

7.2.1 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja .............................. 26

7.2.2 Prehrambeni in metabolični procesi .............................................................. 27

7.2.3 Izločanje......................................................................................................... 30

7.2.4 Fizična aktivnost ............................................................................................ 31

7.2.5 Počitek, spanje ............................................................................................... 34

7.2.6 Kognitivni procesi ......................................................................................... 36

7.2.7 Zaznavanje samega sebe ................................................................................ 38

7.2.8 Družbena vloga in medosebni odnosi ............................................................ 42

7.2.9 Spolni – reproduktivni sistem ........................................................................ 43

7.2.10 Obvladovanje stresnih situacij ....................................................................... 44

7.2.11 Vrednostni sistem .......................................................................................... 44

8 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ........................................................................ 45

9 SKLEP ......................................................................................................................... 49

LITERATURA .................................................................................................................... 50

PRILOGE .............................................................................................................................. 1

PRILOGA 1: Vprašalnik za intervju ................................................................................. 1

PRILOGA 2: Soglasje za izvedbo raziskave ................................................................... 11

Tomaž Pečolar: Obravnava pacienta z malignim obolenjem prostate

1

1 UVOD

Maligno obolenje prostate je bolezen starejših moških. Značilna je pestrost klinične slike in

da je pri mlajših moških bistveno bolj agresivna in ima slabšo prognozo. Če bolezen

odkrijemo dovolj zgodaj, je ozdravljiva (Kavčič, 2006). Veliko moških z rakom prostate,

tudi napredovalim, ne umre zaradi te bolezni. V nasprotju z nekaterimi drugimi vrstami

rakov, lahko bolniki z napredovalim rakom prostate pričakujejo še mnogo let življenja.

Za postavitev diagnoze raka prostate in za ugotavljanje ali se je rak razširil izven prostate

ali v druge organe zdravniki uporabljajo različne metode. Najpogostejše metode za

odkrivanje raka na prostati so opravljanje testa za prostato specifičnega antigena (PSA);

digitorektalni rektalni pregled (DRP); transrektalni ultrazvok (TRUZ); biopsija prostate in

patohistološke preiskave prostate (Čufer, 2006). Odkrivanje bolezni sloni predvsem na

testiranju s PSA in zavedanju moških o potrebnih preventivnih pregledih (Primic Žakelj,

Zadnik, Žagar, & Zakotnik, 2009).

Danes imamo na voljo učinkovite načine zdravljenja, ki bolezen zdravijo in bolniku

podaljšajo življenje. Številna zdravila lahko pomagajo lajšati simptome napredovalega

raka. Večino bolnikov z omenjeno boleznijo je mogoče ozdraviti, z napredovalo pa

zazdraviti, tako da so bolniki pogosto brez težav. Po navadi paciente pestijo težave, ki

nastanejo zaradi rasti tumorja. Še zlasti to velja za obdobje, preden zdravljenje raka pokaže

svoje želene učinke in ko specifično zdravljenje raka odpove. V teh obdobjih je za bolnika

zelo pomembno lajšanje težav, ki so posledica lokalne rasti tumorja ali zasevkov v

oddaljenih organih. Eden najpogostejših znakov napredovalega raka so bolečine, zlasti v

kosteh, in razne motnje uriniranja. Pojavijo se lahko tudi splošna utrujenost, izguba telesne

teže, kašelj in dušenje ter druge težave (Borštnar, in drugi, 2007).


2

Za večino lokalno omejenih solidnih tumorjev je prvo najprimernejše kirurško zdravljenje,

ko skušamo s čim manj obsežno operacijo odstraniti tumor v celoti z določenim

varnostnim robom in najpogosteje s pripadajočimi regionalnimi bezgavkami (Bilban

Jakopin, 2002). Radikalna prostatektomija zajema odstranitev prostate s semenskimi

mešički in tkivom okolice prostate, ki zagotavlja negativni kirurški rob, in po potrebi še

obojestransko limfadenektomijo. Za odločitev o izvedbi radikalne prostatektomije je

pomembna ocena pričakovane življenjske dobe, saj sočasna obolenja povečujejo tveganje

zaradi vzrokov, ki niso povezani z rakom prostate (Poteko, 2013).

Pri operacijah na prostati poznamo več vrst oziroma pristopov za izvedbo radikalne

prostatektomije. Najbolj znana in največkrat uporabljena je klasična prostatektomija.

Laparoskopska odstranitev prostate sodi med kirurške posege z manjšo okvaro tkiva v

primerjavi z odprto metodo, vse bolj pa se uveljavlja robotsko asistirana prostatektomija.

Ob pripravi na operacijo upoštevamo stres pacienta, kar se kaže v fizičnih in psihičnih

odzivih ter odzivih vsakega posameznika. Zdravstveni tim mora upoštevati dejstvo, da

psihološki odzivi niso povezani z velikostjo operacije, saj ljudje na različne načine

dojemajo pomen operacije in se nanjo tudi različno odzivajo (Ferš & Cvetežar, 2007). Za

dober potek je poleg fizične priprave nujno potrebna tudi psihična priprava bolnika. Dobro

je, da pred samo preiskavo čim bolje seznanimo bolnika s predvideno preiskavo. Iz

izkušenj vemo, da je v tem primeru preiskava lažja, krajša in manj stresna za bolnika

(Ramšak-Tešič & Kveder, 2009).

Takoj po operaciji je bolnik pri izvajanju osnovnih življenjskih aktivnosti popolnoma

odvisen od tima, ki opravlja zdravstveno nego ali pa potrebuje njihovo pomoč. Medicinska

sestra mora biti sposobna kritičnega opazovanja bolnika. Dokler ni bolnikovo stanje

stabilno, mora biti medicinska sestra nenehno navzoča in v bolnikovo dokumentacijo mora

zapisati vse postopke in opažanja (Šalehar, 2000). Mravinec (2009) pravi, da je namen

pooperativne zdravstvene nege vzdrževati psihološko in fiziološko ravnotežje, preprečiti

oziroma čim prej odkriti morebitne komplikacije, ob enem pa bolniku zagotoviti varnost in

mu pomagati k čimprejšnji ponovni samostojnosti.


3

2 NAMEN IN CILJI

2.1 Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti obravnavo pacienta z malignim obolenjem prostate.

2.2 Cilji

� Opisati vrste preiskav prostate;

� opisati vrste operacij in zdravljenje malignega obolenja prostate;

� ugotoviti posebnosti pri obravnavi pacienta z obolenjem prostate;

� predstaviti proces zdravstvene nege pacienta z malignim obolenjem prostate;

� ugotoviti in predstaviti najpogostejše negovalne diagnoze pri pacientih z malignim

obolenjem prostate.


4

3 VRSTE PREISKAV PRI OBOLENJIH PROSTATE

Ker raka na prostati, zahvaljujoč sodobni tehniki preiskav, lažje in bolj zgodaj odkrijemo,

je danes postal najpogostejša obolelost moškega za tumorjem. Važno je vedeti, kako je te

spremembe možno ugotoviti, čeprav prizadetemu ne povzroča še nikakršnih težav

(Hofmann, 1998). Zgodnje odkrivanje raka prostate še vedno temelji na določanju

serumske koncentracije PSA. Smiselnost organiziranega zgodnjega odkrivanja s to metodo

je še vedno predmet raziskav (Primic Žakelj, Zadnik, Žagar, & Zakotnik, 2009).

3.1 Test PSA

Z odkritjem PSA je nastala možnost za zgodnje odkrivanje raka prostate. Leta 1979 so

izolirali antigen iz prostatičnega tkiva. Poimenovali so ga prostatični specifični antigen –

PSA, ker ga v drugih tkivih, razen v prostati, niso ugotovili. PSA ni specifičen za raka

prostate, ampak ga izloča tudi normalna žleza, zato nimamo spodnje normalne vrednosti,

ki ne bi bila patološka (Štrus, 2010). Borštnar, in drugi (2007) ob tem dodajajo, da je PSA

prisoten v normalnem tkivu prostate, v tkivu benigne hiperplazije, rakavem tkivu prostate

ter metastazah raka prostate. Koncentracija PSA v serumu pri bolnikih z napredovalim

rakom prostate je po navadi pomembno večja kot v normalnem tkivu prostate ali pri

benigni hiperplaziji, zato test meritve PSA uporabljamo v diagnostične namene za

ugotavljanje in spremljanje raka prostate.

Serumska koncentracija PSA je pomembna pri zgodnjem odkrivanju raka prostate kljub

nizki vrednosti pozitivne napovedi (približno 30 %). Pri nekaterih redkejših vrstah

karcinomov prostate je zanesljiv kazalnik recidiva bolezni in kazalnik uspešnosti

zdravljenja. Serumska koncentracija in hitrost naraščanja PSA odsevata obseg karcinoma

in naravni potek bolezni ter pomagata pri opredeljevanju stadija in prognoze bolezni

(Kragelj, Borštnar, & Sedmak, 2009).

Sedmak (2001) ugotavlja, da imata digitorektalni pregled in transrektalni ultrazvok

prostate manjši vpliv na koncentracijo PSA v serumu, zato priporočajo odvzem krvi za

določanje PSA teden dni po pregledu. Na koncentracijo PSA v serumu pa močno vpliva

biopsija prostate, posebno če je bilo odvzeto večje število vzorcev.


5

3.2 Digitorektalni pregled

Digitorektalni pregled prostate je najpreprostejši in najcenejši diagnostični pregled za

odkrivanje raka prostate. Z njim lahko tipljemo zatrdlino v prostati, asimetrijo prostate ali

pa v celoti tršo in neravno prostato (Kragelj, Borštnar, & Sedmak, 2009). Prostato je s

prstom mogoče od vseh strani dobro ločiti od okolice. Najpogostejši položaj pri preiskavi

je, da se pacient stoje predkloni in se podpre s komolci. Pri položaju na kolenih in

komolcih pa je najlažja sprostitev medeničnega mišičja. Vsaka sprememba ali sum pri

otipavanju mora biti pojasnjen z nadaljnjimi preiskavami (Hofmann, 1998). Poglavitna

pomanjkljivost je njegova razmeroma majhna občutljivost pri karcinomih nizkega stadija.

Ker incidenca karcinoma prostate po 50. letu starosti strmo raste, bi moral biti transrektalni

palpatorni pregled prostate obvezni del splošnega kliničnega pregleda (Sedmak, 2001).

3.3 Transrektalni ultrazvok

Transrektalna ultrazvočna preiskava (TRUZ) je pomembna pri diagnostiki raka prostate.

Najboljšo preglednost dosežemo pri transrektalnem pregledu (pregledu skozi črevo) zaradi

bližine preiskovalnega organa – prostate, in ker jo bolniki razmeroma dobro prenašajo. Pri

tej preiskavi preiskovanec leži na boku s pokrčenimi nogami, zdravnik pa skozi črevo

vstavi preiskovalno sondo in tako pogleda celotno prostato. Preiskava ni boleča in je

nenevarna (Borštnar, in drugi, 2007).

Lovšin (2006) navaja, da sum na raka prostate poleg hipoehogenega območja dajejo tudi

asimetrija prostate, razširitev perifernega območja in prekinjenost kontinuitete kirurške

kapsule. TRUZ je slabo občutljiv in ima majhno sprejemljivo specifičnost pri odkrivanju

lokalno napredovalega raka prostate, posebno ko se ta razširi na semenske vezikule. V

modernih diagnostičnih središčih TRUZ kombinirajo z barvnim doplerjem, se pa s tem

poveča občutljivost preiskave.


6

3.4 Biopsija prostate

Biopsija prostate pod transrektalnim ultrazvočnim nadzorom je danes standardni način

pridobivanja prostatičnega tkiva za patohistološko analizo in diagnozo raka na prostati.

Absolutni indikaciji za biopsijo sta vrednost PSA višja od 10,0 ng/ml in pozitivna

digitalno-rektalna ugotovitev ne glede na vrednost PSA. Pacientom, ki imajo vrednost PSA

v serumu večjo od 4 ng/ml, večina urologov svetuje biopsijo (Tomašković & Reljić, 2009).

S posebno iglo bo zdravnik odvzel stebriček tkiva iz prostate za patohistološko preiskavo.

Transrektalna ultrazvočno vodena biopsija prostate je lahko usmerjena ali sistematična. Pri

sistematični biopsiji prostate so biopsijska mesta sistematično razporejena. Najpogosteje

naredimo 6-12 biopsij: na vrhu, sredini in bazi prostate. Tako lahko ugotovimo majhne, ne

tipne in z ultrazvokom nevidne rake prostate. Ocenimo lahko volumen raka in njegovo

mesto, s patohistološkim pregledom pa stopnjo diferenciacije. Kljub temu da je

transrektalna ultrazvočno vodena biopsija prostate močno izboljšala diagnostiko raka

prostate, pa ima svoje pomanjkljivosti. Pogostost lažnih negativnih biopsij je med 19 in 23

odstotki, zato moramo pri negativnem izvidu in trajno zvečani koncentraciji PSA biopsijo

ponoviti (Borštnar, in drugi, 2007). Po biopsiji so možne tudi infekcije prostate, kri v urinu

in zapora seča. Da bi infekcijo preprečili, pacient en ali dva dni pred biopsijo jemlje

antibiotike (Hofmann, 1998). Poteko (2013) opredeljuje zaplete biopsije kot

hematospermija (37 %), hematurija (14 %), redko se pojavljajo še rektalne krvavitve,

prostatitis, povišana telesna temperatura in urinska retenca.

3.5 Magnetna resonanca prostate/trebuha

Čeprav magnetna resonanca ne sodi v standardne preiskave, je edina slikovna preiskava, ki

ima jasen prognostičen pomen. Izsledki pomembno vplivajo na način operativnega kot tudi

obsevalnega zdravljenja. Podobno kot TRUZ magnetna resonanca omogoča oceno

volumna in opredelitev anatomskih struktur prostate. Omogoča tudi oceno položaja

tumorja v prostati, preraščanja ovojnice in invazije tumorja v semenske mešičke.

Raziskave z limfotropnimi magnetnimi nanodelci kažejo na zanesljivo oceno zasevkov v

bezgavkah, kar z UZ ni možno (Kragelj, Borštnar, & Sedmak, 2009).


7

Štrus (2010) pojasnjuje, da klasifikacija TNM razlikuje štiri stadije. T1 in T2 razlikujeta

intrakapsularno fazo razvoja raka prostate od T3 in T4, ki pomeni napredovanje bolezni

skozi organ. To razliko, ki je ključnega pomena pri odločanju o smiselnosti kirurškega

zdravljenja ali obsevanja, lahko ugotovimo z magnetno-resonančno preiskavo. Koliko je

bolezen razširjena, preverimo še s scintigrafijo skeleta, ki pokaže ali ovrže metastaze.

3.6 Histološki pregled rakavega tkiva

Z biopsijo prostate se odstranjuje majhne količine tkiva, ki ga patolog pregleda pod

mikroskopom. S preučevanjem vzorcev tkiva pod mikroskopom je mogoče ugotoviti

diagnozo raka prostate (Gleave, Goldenberg, So, & Black, 2010).

Čufer (2006) poudarja, da je vsakemu raku prostate potrebno določiti stopnjo, ki opisuje,

koliko so rakave celice podobne normalnemu tkivu. Gleasonov sistem je najpogostejši

sistem, na podlagi katerega zdravnik patohistolog pod mikroskopom s pregledom tkiva

določi stopnjo malignosti vsakega posameznega raka. Ta metoda preveri, kako so rakave

celice razporejene v prostati in njihovo rast celic. Nižja kot je ocena, nižja je stopnja raka.

Raki nizke stopnje (ocene od 2 do 4) rastejo počasneje ter imajo nižjo verjetnost za hitro

rast in širitev bolezni izven prostate kot tisti z višjimi ocenami (od 5 do 7 ali 8 do 10).

Acinar ali navadni adenokarcinom prostate predstavlja 90 do 95 % primarnega raka na

prostati, preostalih 5 do 10 % so posebne vrste raka prostate. Mikroskopski videz

adenokarcinoma prostate lahko sega od dobro diferenciranih tumorjev, katerih žleze skoraj

ni mogoče ločiti od normalne žleze prostatičnega tkiva, do slabo diferenciranih tumorjev,

ki jih je histološko težko ugotoviti, da v prvi vrsti izvirajo iz prostate. Odkrivanje posebnih

tipov karcinoma prostate je izrednega pomena, saj se te vrste tumorjev, ki imajo slabšo

prognozo, pogosto pojavljajo skupaj z navadnim adenokarcinomom prostate (Krušlin &

Tomas, 2009).

Primic Žakelj, Zadnik, Žagar, & Zakotnik (2009) dodajajo, da je rak histološko potrjen v

več kot 90 odstotkih.


8

4 VRSTE ZDRAVLJENJA MALIGNEGA OBOLENJA PROSTATE

Odločitev o zdravljenju je pogosto dokaj zapletena, zato morata pri odločitvi sodelovati

tako zdravnik s svojim poznavanjem bolezni in strokovnim mnenjem kot bolnik, ki

predstavi svoje poglede in želje. Možnosti zdravljenja, ki jih ima bolnik, so odvisne od

vrste dejavnikov. Na eni strani so bolnikova starost, splošno zdravstveno stanje, pridružene

bolezni in morda pomisleki glede predlaganih načinov zdravljenja, na drugi strani pa je

najpomembnejši dejavnik – stopnja napredovanja bolezni (Borštnar, in drugi, 2007).

4.1 Kirurško zdravljenje

Pri zgodaj odkritem raku je najboljša metoda zdravljenja radikalna prostatektomija.

Prednost radikalne prostatektomije je v tem, da ob pravočasno napravljeni operaciji

bolnika ozdravimo (Kavčič, 2006). Štrus (2010) poudarja, da je zdravljenje z operacijo

namenjeno tistim, ki imajo bolezen omejeno na prostato (T1 in T2, PSA pod 20 ng/ml,

Gleason 8 ali manj) in pričakovano desetletno preživetje. Načinov operacij in pristopov je

več. Razlikujemo odprto, laparoskopsko in robotsko radikalno prostatektomijo z

ohranitvijo kavernoznih živcev, potrebnih za normalno erekcijo, ali brez.

Mata, Ferreira, & Carvalho (2012) menijo, da je radikalna prostatektomija z odstranitvijo

prostate in semenskih mešičkov standardna operacija za bolnike z rakom prostate v

potencialno ozdravljivi fazi. Vrsta kirurške metode pa je odvisna od velikosti žleze,

obstrukcije resnosti, starosti bolnika in njegovega splošnega zdravstvenega stanja.

Kavčič (2006) ocenjuje neželene posledice radikalne prostatektomije kot inkontinenco,

retenco urino, odsotnost ejakulacije in erektilno disfunkcijo. Poteko (2013) ob tem dodaja,

da je stopnja pooperativnih in poznih zapletov nižja, če radikalno radikalno

prostatektomijo opravlja urolog z operativnimi izkušnjami in velikim številom opravljenih

operacij.


9

4.1.1 Klasična – odprta prostatektomija

Klasična oziroma odprta prostatektomija je najstarejša kirurška metoda za odstranitev

prostate. Izvaja se jo lahko v dveh pristopih:

1. Odprto retropubično in

2. Odprto perinealno.

Retropubični pristop je referenčna tehnika, ki je še vedno pogosto uporabljena in je

podrobno opisana. Sedanja tehnika zlati standard (gold standard), ki jo je Patrick C. Walsh

opisal leta 1983, se je povezala z novimi tehnikami ohranjanja živcev, ki daje boljšo

ohranitev erektilne funkcije. Izguba krvi je bila omejena in zmanjšana z boljšim nadzorom

venskega kompleksa Santorini in hitreje se pozdravi tudi urinska inkontinenca.

Perinealna prostatektomija je bila glavna izbira za kirurško zdravljenje lokaliziranega

adenokarcinoma prostate v letih 1980. V primerjavi z retropubičnim pristopom se z

perinealnim povezuje manjša krvavitev, manjše bolečine in posledično krajše

hospitalizacije. Glavni problem tega pristopa je, da seciranje bezgavk ni mogoče izvesti

pod istim kirurškim rezom (Larre, Salomon, & Clement Abbou, 2007).

4.1.2 Laparoskopska radikalna prostatektomija

Klasično operacijo je dan danes v večini zamenjala laparoskopska tehnika, ki od operaterja

zahteva veliko znanja, spretnosti in izkušenj.

Zupančič, in drugi (2009) laparoskopsko operacijo opredeljujejo na transperitonealni

pristop (LRP) in ekstraperitonealni pristop (ELRP).

Topler & Zorman (2001) ob tem poudarjata, da se operater za vsako laparoskopsko

radikalno prostatektomijo odloča na osnovi ugotovljenega stadija v razvoju maligne

bolezni prostate in stopnje njene malignosti.


10

Večjih raziskav o pojavnosti okužb na mestih vstopa pri laparoskopskih posegih v urologiji

sicer ni, podatki iz drugih kirurških panog pa kažejo na to, da laparoskopska tehnika

zmanjšuje nevarnost pojava postoperativnih okužb (Bratuš, 2011).

4.1.3 Robotsko asistirana radikalna prostatektomija

Robotsko asistirana radikalna prostatektomija je najdražja vrsta operacije prostate, vendar

je za kirurga lažja kot laparoskopska. Operacija je najbolj standardizirana in se opravlja na

najbolj enak način po vsem svetu (Hajdinjak, 2013).

Kirurška ekipa pri robotski operaciji prostate je sestavljena iz glavnega kirurga, kirurga

pomočnika, medicinske sestre, anesteziologa in respinatornega terapevta. Pacienti so

običajno sprejeti zvečer - dan pred operacijo, v katerem popoldan uživajo le tekočinsko

dieto, ob polnoči pa povsem prenehajo z vnosom tekočine (posebna priprava črevesja ni

potrebna). Ko je pacient pripravljen na operacijo, se ga namesti v Trendelenburgov položaj

(naklon telesa za 20-25 stopinj z glavo navzdol), saj položaj olajša izpostavljenost

medenične okolice in omogoča lažji dostop do prostate (Valdivieso, Hueber, & Zorn,

2013).

Heidenreich, in drugi (2013) ugotavljajo, da pri robotsko-asistirani laparoskopski operaciji

v primerjavi z klasično metodo prihaja do manjše izgube krvi, v smislu pooperativnih

zapletov pa so razlike minimalne. Dosedanje raziskave kažejo, da ima robotska metoda

prednost v hitrem pooperativnem okrevanju urinske inkontinence in erektilne funkcije.


11

4.2 Ostale metode zdravljenja

Izkušnje in klinična praksa kažeta, da je načinov zdravljenja raka prostate veliko.

K bolniku je potrebno pristopiti individualno in upoštevati njegove potrebe ter zdravnikove

možnosti (Štrus, 2010).

Hormonska terapija je temelj zdravljenja napredovalega raka prostate. Z njo

nasprotujemo rasti spolnih hormonov in s tem zavremo nadaljnjo rast raka prostate, saj

moški spolni hormoni (androgeni) pospešujejo rast in zasevanje celic raka. Hormonsko

zdravljenje uporabljamo, dokler je z njim mogoče nadzorovati rak prostate.

Obsevanje je način zdravljenja rakavih bolezni z žarki visokih energij. Rentgenski žarki,

ki jih uporabljamo pri obsevanju prostate, so vrsta elektromagnetnega valovanja. Energija

žarkov je dovolj velika, da v tumorju povzroči ionizacijo in s tem uničenje tumorja. Vir

žarkov so pri zunanjem obsevanju (teleradioterapija) posebni obsevalni aparati, tako

imenovani linearni pospeševalniki, pri notranjem obsevanju (brahiradioterapija) pa

radioaktivni iridij. Obsevanje prostate je lahko nadomestilo za operativno zdravljenje ali je

pridruženo operaciji (Zobec Logar, Šegedin, Kragelj, & Šešek, 2013).

Kemoterapija je oblika proti-rakavega zdravljenja, s katerim uničujemo rakave celice s

pomočjo zdravil (citostatiki). Pri raku prostate so na voljo tri vrste citostatikov, ki se vsi

predpisujejo v kombinaciji s kortikosteroidi in jih bolniki prejemajo ambulantno (Šeruga,

2013). Čufer (2006) pojasnjuje, da je citotoksična kemoterapija učinkovita pri lajšanju

simptomov, kot so bolečina, izguba telesne teže, slabost ter podaljša življenje bolnika.

Za zdravljenje napredovalega raka prostate se uporabljajo tudi kombinacije več vrst

zdravljenj hkrati, kot so razna zdravila, kirurško zdravljenje in obsevanje.


12

5 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z MALIGNIM OBOLENJEM

PROSTATE

Bolniku z malignim obolenjem prostate pomagamo v vseh tistih življenjskih aktivnostih, ki

jih ne zmore sam. Spremljanje, podpora in kakovostna zdravstvena nega so ob zdravljenju

ključnega pomena in tako bolniku, kot tudi zdravstvenim delavcem olajša sam proces

zdravljenja.

5.1 Priprava pacienta na preiskave

Prvi stik z bolnikom ima urolog v urološki ambulanti. Urolog poda bolniku informacije o

predvidenih preiskavah, od prvega pogovora pa je odvisna bolnikova pripravljenost na

preiskave. V pripravi pacienta na določeno preiskavo je pomembna tudi vloga medicinske

sestre, saj poleg zdravnika poda ustna in pisna navodila. Ambulantna medicinska sestra

dodatno opomni, da mora pacient priti na preiskave tešč, zaželeno pa je tudi spremstvo.

Medicinska sestra pacienta seznani, da:

- pisna navodila odnese izbranemu zdravniku;

- mora na poseg priti tešč;

- na preiskave prinese vso medicinsko dokumentacijo;

- bo po preiskavah ostal še predvidoma eno uro na opazovanju;

- bo pred odhodom prejel izvid in ustna navodila.

Medicinska sestra med izvajanjem preiskav ves čas opazuje in spremlja predvsem

bolnikovo neverbalno komunikacijo, stopnjo bolečine ter ga med samo preiskavo tudi

pomirja (Ramšak-Tešič & Kveder, 2009).


13

5.2 Priprava pacienta na operativni poseg

Vsaka operacija pomeni poseg v celovitost človekovega organizma in lahko ogrozi

pacienta. Priprava na operativni poseg se začne takrat, ko se zdravnik operater v soglasju z

bolnikom odloči za operativni poseg. Priprava na operacijo zaradi raka na prostati je

timsko delo, v katerega so vključeni operater – urolog, anesteziolog, medicinske sestre in

glede na potrebe posameznega pacienta tudi drugi zdravstveni delavci (Ferš & Cvetežar,

2007). Medicinske sestre so pri pripravi pacienta na operativni poseg vključene v vse

aktivnosti in tako zagotavljajo pomemben člen pri celostni obravnavi pacienta.

Priprava bolnika na operacijo in anestezijo je zelo zahtevno področje zdravstvene nege.

Medicinska sestra mora s primernim pristopom in ravnanjem bolniku že ob prvem stiku v

ambulanti ali na oddelku zmanjšati strah in negotovost ter mu pomagati, da bo sprejel

svojo bolezen in vse potrebno za operativno terapijo. Priprava bolnika na operacijo in

anestezijo zahteva njegovo optimalno fizično in psihično kondicijo (Seničar, 2006).

Živič (2011) pravi, da tesnoba oziroma strah narašča vse do prihoda v operacijske prostore

in do pričetka anestezije. Dokazano je, da raven strahu pomembno vpliva na nadaljnje

zdravljenje in da strah vodi k slabšemu fizičnemu okrevanju.

Številne raziskave kažejo, da so najmanj anksiozni tisti bolniki, ki so ob sprejemu v

bolnišnico izčrpno obveščeni o vseh vidikih rutinskih postopkov in ki so seznanjeni z

bolniškim okoljem, s sobolniki ter z osebjem (Grabljevec & Planinšek, 2001).


14

5.2.1 Psihična priprava pacienta na operacijo

Medicinska sestra preživi med pripravo na operacijo z bolnikom največ časa, zato ima

pomembno vlogo pri psihični pripravi bolnika na poseg. Psihična priprava pacienta je

težko delo in zahteva veliko znanja, izkušenj, empatičen odnos in splošne človeške

zrelosti, da zadosti njegovim zahtevam in željam, pa tudi željam njegovih svojcev. Namen

priprave je doseči čim boljše psihofizično počutje in čim večjo varnost bolnika.

Preden medicinska sestra začne s poučevanjem, mora ugotoviti, kaj bolnik že ve o namenu

operacije, o pripravi nanjo in o postoperativnem obdobju. Glavna naloga medicinske sestre

je, da bolnika pouči, v okviru svojih pristojnosti, o vsem, kar mora vedeti pred operacijo;

predstavi pa mu tudi aktivnosti, ki jih bo moral izvajati po operaciji, da bo zmanjšal možne

pooperativne zaplete (Seničar, 2006).

Nemalo bolnikov je ob soočenju s svojo boleznijo prestrašenih, zaskrbljenih in potrebujejo

mnogo dodatnih informacij. Tukaj ima pomembno vlogo prav medicinska sestra, da

bolnika psihično pripravi na sprejem v bolnišnico in mu priskrbi dodatne informacije o

vseh potrebnih preoperativnih pripravah (Topler & Zorman, 2001).

Ferš & Cvetežar (2007) psihično pripravo pacienta na operacijo opisuje tudi kot pogovor s

pacientom v smislu podajanja podrobnih informacij o tem, kdaj je uvrščen na operativni

program, fizični pripravi na operacijo, pripravi na odhod v operacijske prostore,

neposrednem pooperativnem obdobju, času in načinu informacij za svojce in priporočilih

glede obiskov neposredno po operaciji. Za podajanje informacij pa mora medicinska sestra

poznati vsebino in načrt informiranja, si vzeti dovolj časa in z pozornim pristopom imeti

umirjen ter potrpežljiv odnos do bolnika.

Medicinska sestra mora bolniku in svojcem omogočiti, da lahko govorijo o svojih skrbeh

in strahovih, ki jih povzroča predvidena operacija. Člani bolnikove družine bolniku

pogosto niso zmožni nuditi zadostne opore, saj so sami pod velikim stresom. Bolnika je

manj strah, če je dobro pripravljen na razne postopke in posege že pred operacijo. Prav

tako ga je manj strah, če ga seznanimo s pripomočki (infuzijo, urinskim katetrom, itd), ki

jih bo moral imeti po operaciji. Bolnikom, ki so hudo prizadeti zaradi operacije, dajemo

čim bolj preprosta pojasnila (Živič, 2011).


15

Medicinskim sestram je priporočljiv razvoj izobraževalnih veščin na področju psihološke

priprave pacienta na operacijo, saj tako postanejo sposobne opazovanja neverbalnih

znamenj in pomislekov, katere pacienti neposredno ne poročajo (Mata, Ferreira, &

Carvalho, 2012).

5.2.2 Fizična priprava pacienta na operacijo

Ob psihični pripravi je pomembna tudi ustrezna in pravilna fizična priprava pacienta na

operacijo prostate. Fizična priprava obsega:

o Pregled pri operaterju – bolnik ali svojci morajo pisno potrditi, da se strinjajo z

operacijo;

o Pregled pri anesteziologu – anesteziolog pregleda izvide opravljenih preiskav in po

potrebi naroči dodatne preiskave;

o Predoperativne preiskave (rtg pljuč in srca, UZ, EKG, krvne preiskave, določitev

krvne skupine, preiskave urina, vitalni znaki, pregled pri internistu itd.);

o Ustrezen prehranski režim glede na vrsto operativnega posega;

o Ustrezno pripravo prebavnega trakta glede na vrsto operacije, ki jo določi operater;

o Pravilno tehniko dihanja, izkašljevanja in obračanja bolnika, ki je naloga

fizioterapevta pred operacijo (Jeraj Uršič & Knafelc, 2003).

Živič (2011) fizično pripravo opredeljuje kot splošno, specifično in neposredno pripravo.

Med splošno fizično pripravo sodi ocena splošne pacientove sposobnosti in ocena

posameznih organskih sistemov za operativni poseg, ki se preverijo z osnovnimi

preiskavami. V predoperativno specifično pripravo pa sodijo specifične preiskave kot so

ultrazvok, CT, cistoskopija, intravenozna urografija idr. Namen neposredne fizične

priprave pa je omejiti možnost okužbe, ublažiti nevšečnosti po operaciji in olajšati

operativni poseg. To dosežemo s pripravo bolnikove kože (mesto operativnega polja),

diete, priprave prebavnega trakta, varovanja bolnikove lastnine in po potrebi

antikoagulantne terapije (Ferš & Cvetežar, 2007).


16

Kakovostna psihofizična priprava onkološkega pacienta obsega tudi priprava na anestezijo.

Anestezijska medicinska sestra posredno skrbi za varnost pacienta z umerjanjem in s

preverjanjem brezhibnega delovanja anestezijskega aparata, monitorjev, reanimacijske

opreme ter s pripravo vsega potrebnega za nemoten potek in vodenje anestezije (Kranjec,

2008).

5.3 Zdravstvena nega pacienta med in po operaciji prostate

Za varnost pacienta med operacijo prostate v okviru zdravstvene nege skrbi anestezijska

medicinska sestra. Njene naloge so nenehno spremljanje in natančno beleženje vitalnih

funkcij, respiratornih meritev in parametrov ter izvaja kliničen nadzor nad pacientom in

delovanjem anestezijskega aparata, ves čas pa spremlja tudi faze operacije (Kranjec, 2008).

Pacient je po operaciji premeščen v center intenzivne terapije. Medicinska sestra mora biti,

poleg standardne pooperativne nege, pozorna na diurezo, barvo urina, prehodnost

urinskega katetra, bolečine, vitalne funkcije in iztekanje vsebine po drenu, da lahko

pravočasno opozori zdravnika na morebitne pooperativne komplikacije. Prvi pooperativni

dan bolnika premestimo v enoto intenzivne nege na urološkem oddelku, kjer je še pod

stalnim nadzorom. 2-3 krat na dan vstane, vodimo natančno bilanco tekočin in spremljamo

njegovo splošno počutje. Pozorni moramo biti na prehodnost urinskega katetra (Topler &

Zorman, 2001).

Grabljevec & Planinšek (2001) pravita, da se pooperativno obdobje prične s sprejemom

bolnika v prebujevalnici in konča z odpustom bolnika iz bolnišnice. Aktivnosti medicinske

sestre vključujejo: opazovanje bolnikovih reakcij (fizioloških in psiholoških) na operacijo,

učenje in nudenje podpore bolniku in podpornim osebam, izvaja stalen nadzor vseh

vitalnih funkcij, skrbi za dovajanje infuzijskih tekočin, vodi tekočinsko bilanco, nadzoruje

stanje zavesti, preverja stanje operacijske rane in izvaja ukrepe za lajšanje bolečine.


17

5.3.1 Možnost po-operativne okužbe in bolečine

Drenažni sistemi predstavljajo povečano tveganje za nastanek okužbe sečil in zato

zahtevajo še posebno skrbno in strokovno izvedene aktivnosti zdravstvene nege pri

bolniku. Oskrba bolnika z urinskimi drenažami zahteva kakovostno in strokovno izvedeno

zdravstveno nego ob upoštevanju dogovorjenih standardov z namenom preprečiti nastanek

okužb, zagotoviti nemoteno izločanje urina in preprečiti izpad drenažne cevi.

Ukrepi za preprečevanje okužb sečil:

o Dobra osebna higiena bolnika;

o Ustrezna in redna higiena rok bolnikov in zaposlenih;

o Spremljanje tekočinske bilance in zadostna hidracija bolnika;

o Vzdrževanje zaprtega sistema drenaže in pravilna anogenitalna nega bolnika z

vstavljenim urinskim katetrom,

o Vzdrževanje neoviranega odtoka urina;

o Ustrezno dokumentiranje (Urnaut & Klasinc, 2011).

Ferk (2011) ocenjuje, da okužbe povečujejo ležalno dobo in znatno povečujejo stroške

zdravljenja. Veliko mikroorganizmov je prisotnih na kirurški rani. Z zmanjševanjem le teh

zmanjšamo tudi število infekcij kirurške rane. To dosežemo z odstranjevanjem

mikroorganizmov na koži in z zmanjševanjem pogojev za rast mikroorganizmov.

Logonder (2000) ugotavlja, da medicinska sestra pri svojem delu z bolnikom prihaja v stik

z bolečino večkrat kot kdorkoli drug, zato prva spozna in oceni bolnikovo stanje.

Obvladovanje bolečine je eden izmed temeljnih ciljev pooperativnega obdobja. Bolečina

ovira gibanje, vpliva na razpoloženje in zadovoljstvo. Bolečina nastane zaradi operativnega

posega, stopnjujejo pa jo lahko strah, nezaupanje in depresija. Ohranjati moramo primerno

raven oz. količino analgetikov, da ne pride do razvoja bolečine, zato redno merimo stopnjo

bolečine, blažimo pa jo tudi z ustreznim položajem telesa (Šalehar, 2000).


18

Kronična bolečina pri bolnikih z rakom je po navadi stalna, zato se zdravila dajejo v rednih

intervalih. Za zdravljenje kronične bolečine je najprimernejši vnos analgetikov skozi usta,

ker zagotavlja stalno raven zdravila v krvi in možnost dokaj hitrega spreminjanja dnevnega

odmerka glede na potrebe bolnika. Z upoštevanjem priporočil za zdravljenje bolečine pri

bolnikih z rakom lahko olajšamo bolečino v več kot 80 odstotkih primerov. Pri nekaterih je

za doseganje optimalnega rezultata potrebna multidisciplinarna obravnava, zato v

obravnavo bolečine po potrebi vključimo anesteziologa, kirurga, psihologa, onkologa in

druge. Pri zdravljenju bolečine v najkrajšem času poskrbimo, da bolnik nima hujših

bolečin in da ima čim manj neželenih učinkov zdravil ter s tem boljši in kakovosten potek

zdravljenja (Lahajnar, 2008).

5.3.2 Zdravstvena nega urinskega katetra

Urinski kateter je nedvomno najpogosteje uporabljen tehnični pripomoček za ponovno

vzpostavljanje ali vzdrževanje sicer motene dejavnosti sečnega mehurja. Glede na

dostopnost, sorazmerno enostavnost postopka in cenovno sprejemljivost je uvajanje

urinskih katetrov v institucionalni obravnavi bolnika postalo povsem rutinski postopek

(Šmitek, 2004).

Oskrba pacienta z urinskimi drenažami zahteva kakovostno in kontinuirano zdravstveno

nego, ki jo začnemo izvajati že pred operacijo, s poudarkom na psihični pripravi,

nadaljujemo med in po operaciji vse do odpusta. Ob odpustu poskrbimo, da dobijo pacienti

in njihovi svojci vsa potrebna navodila o delovanju drenažnega katetra in rokovanju

urinske vrečke, v primeru da se ne odstrani do odhoda pacienta iz naše oskrbe. Vsi

izvajalci zdravstvene nege moramo biti strokovno usposobljeni, ter pri svojem delu

upoštevati dogovorjene negovalne standarde (Topler, 2011).

Po odstranitvi katetra bolnika vzpodbujamo, da popije čim več tekočine, da bo pričel čim

prej spontano urinirati. Tudi v naslednjih dneh do odpusta iz bolnišnice, se skušamo z

bolnikom pogovoriti o pravilni prehrani, zaužiti tekočini, kajenju, nekaterih zdravilnih

zeliščih in podobno (Verčko, 2001).


19

5.4 Vloga medicinske sestre v procesu zdravstvene nege in sistemsko zdravljenje

pacienta z malignim obolenjem prostate

Sistemsko zdravljenje raka pomeni uporaba citostatikov (kemoterapije) ter hormonskih in

bioloških oziroma tarčnih zdravil. Usmerjeno, posameznemu bolniku prilagojeno

sistemsko zdravljenje postaja z današnjim poznavanjem molekularne biologije raka vse

pomembnejše v multidisciplinarnem zdravljenju raka in zahteva sodelovanje številnih

strokovnjakov. Pogosto sistemsko zdravljenje raka vključuje kombinacije oziroma sosledje

več sistemskih zdravljenj (Pajk, 2007). Čufer (2000) poudarja, da se dopolnilno sistemsko

zdravljenje izvaja po radikalni odstranitvi prostate. S kombinacijo sistemskega zdravljenja

in obsevanja je mogoče napredovali rak prostate učinkovito zdraviti, včasih pa tudi

ozdraviti.

Podporna zdravstvena nega in sistemsko zdravljenje je pri pacientu z rakom širok pojem.

Zajema vse zdravstvene ukrepe in zdravstveno nego, ki jo pacient na sistemskem

zdravljenju potrebuje. Vloga medicinske sestre se spreminja, kot se spreminjajo faze

zdravljenja. V začetnem obdobju ima poglavitno vlogo pri zdravstveno-vzgojnem delu in

pri pomoči pri vzpostavljanju novega načina življenja z boleznijo in, po končanem

zdravljenju pa paciente spodbuja k načrtovanju prihodnosti.

Medicinska sestra mora k pacientu pristopiti z mnogo znanja in razumevanja vpliva

sistemskega zdravljenja na spremenjeno življenje. V pogovoru ga mora motivirati,

razbremenjevati, mu pomagati in ga spodbujati pri vseh življenjskih aktivnostih. To

čustveno zahtevno delo zahteva od medicinske sestre aktivno poslušanje, pogovarjanje in

prisotnost.

Vsak pacient se ni pripravljen spoprijeti z zdravljenjem, pa tudi pacientovi cilji niso vedno

skladni s tem, kar medicinska sestra meni, da je zanj dobro. Kljub temu ga mora nenehno

spodbujati in njegovih odločitev ne sme obsojati, učinkovito je le spodbujanje

posameznikove odgovornosti in sprejemanja posledic lastnih odločitev (Možina & Bernot,

2009).


20

6 EMPIRIČNI DEL

6.1 Raziskovalna vprašanja

� Ali 11 funkcionalnih vzorcev Marjory Gordon zagotavlja celovito obravnavo pacienta

z malignim obolenjem prostate?

� Kateri negovalni problemi so pri pacientu z malignim obolenjem prostate prioritetni?

� Ali poznavanje bolezni in dobra priprava pacienta na zdravljenje malignega obolenja

prostate vpliva na strah pacienta in njegovo samopodobo?

6.2 Metodologija raziskovanja

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Za sestavo

teoretičnega dela smo uporabili slovensko in tujo literaturo, ki smo jo ustrezno vsebinsko

analizirali ter uredili. Pri izdelavi raziskovalnega dela smo uporabili kvalitativno metodo

dela. S tehniko intervjuja smo opravili študijo primera. Vprašalnik je vseboval vprašanja

odprtega tipa, ki so bila sestavljena na podlagi podatkov v sklopu anamneze in ugotavljanja

potreb po zdravstveni negi, glede na 11 funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja po

priročniku Negovalne diagnoze Marjory Gordon.

6.2.1 Raziskovalno okolje

Študijo primera pri pacientu po operaciji prostate smo izvedli na oddelku za urologijo v

Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Za izvedbo raziskave smo zaprosili vodstvo SB Slovenj

Gradec in etično komisijo v bolnišnici.

6.2.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavi smo se osredotočili na enega pacienta z malignim obolenjem prostate. Po

soglasju zdravstvenega osebja in pacienta smo opravili intervju.


21

6.2.3 Čas raziskave

Raziskava je potekala v mesecu novembru 2014.

6.3 Etični vidik

Iz etičnega vidika je raziskava verodostojna ter anonimna, vsi udeleženci so bili seznanjeni

s cilji raziskave. Pred začetkom raziskave je bil pacientu predstavljen namen ter metode

raziskovanja in je imel možnost zavrnitve sodelovanja. Prav tako je bil seznanjen z

načinom objave podatkov v diplomskem delu. Pri izvedbi raziskave smo upoštevali vsa

načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


22

7 REZULTATI

7.1 Obravnava pacienta z malignim obolenjem prostate

Socialna in negovalna anamneza

V študijo primera je bil vključen 52. letni pacient M. D., po poklicu inženir gradbeništva.

Je poročen, skupaj z ženo, ki je vzgojiteljica, in dvema polnoletnima hčerkama, ki še

obiskujeta šolo, živi v stanovanju. So v zelo dobrih odnosih, z ženo skrbno vzgajata hčerki.

Imajo urejeno ekonomsko stanje, z ženo prejemata redne dohodke, oba imata svoje

prevozno sredstvo zaradi različne poti v službo. Pacient živi aktivno življenje, saj ima

terensko delo, v prostem času pa se večkrat odpravi na sprehod ali kolesari z družino.

Kadil ni nikoli, prav tako redno ne uživa alkoholnih pijač. Posebne diete nima, rad uživa

meso ter sladke in slane jedi. Vsak dan popije do dva litra tekočine, največ vode, redno

vsaj enkrat na dan kavo, občasno pa tudi sladke pijače. Spi šest do osem ur na dan, večkrat

si vzame čas za popoldanski počitek zaradi utrujenosti po službi. Občasno se je soočal z

težjim odvajanjem blata (obstipacijo), ki jo je odpravljal z uporabo Donata Mg, težav z

izločanjem urina ni imel. Stalne terapije nima, po potrebi vzame Lekadol proti bolečinam.

Podatki o dosedanjem zdravstvenem stanju in medicinska anamneza

Pacient v preteklosti razen blagih obolenj med prehodnimi obdobji ni imel. Po 50. letu se

je prijavil na prvi splošni preventivni pregled, ki ga je imel 20. 5. 2014. Opravil je

hematološke preiskave, analizo urina, biokemijske in imunološke preiskave. Po pregledu

izvidov je bilo ugotovljeno, da ima nekoliko povišan holesterol in povečano vrednost PSA,

ki je bila 11,24. Zato je že naslednji dan opravil ultrazvok trebušnih organov, po katerem

so zapisali neenakomerno maščobno infiltracijo jeter, prostata pa je bila na zgornji meji

normalne velikosti.


23

V Ljubljani je 9. 7. 2014 sledil prvi obisk pri urologu, kjer so opravili merjenje pretoka

seča (uroflowmetrija), digitorektalni pregled in transrektalni ultrazvok prostate.

Ultrazvočna preiskava in digitorektalni pregled sta pokazala, da prostata ni povečana, je

gladka, za spoznanje čvrstejša kot običajno, dobro omejena in neboleča. Rezultat pretoka

seča je bil v mejah normale. Urolog svetuje še biopsijo in nove izvide krvi, urina in teden

pred biopsijo še vrednost PSA.

Na naslednji pregled, 26. 8. 2014, je pacient prišel z svežimi hematološkimi in

imunološkimi izvidi. Nova PSA vrednost je bila 11,80. Opravljena je bila transrektalna

ultrazvočno vodena biopsija prostate z odvzemi tkiva za patohistološko preiskavo na osmih

mestih. Po pogovoru sta se urolog in pacient dogovorila, da proces zdravljenja nadaljuje v

Splošni bolnišnici Slovenj Gradec (SB SG).

16. 9. 2014 pacient z vso dokumentacijo prihaja na pregled v urološko ambulanto SB SG.

Po temeljitem pregledu izvidov in ostale dokumentacije pacienta urolog diagnosticira

patohistološko verificiran adenokarcinom prostate. Vseh osem vzorcev tkiva je bilo

pozitivnih, od katerih jih je sedem po Gleason oceni 3+4=7, eden pa 4+3=7.

Pacient je bil ponovno naročen 3. 10. 2014 za posvet z zdravnikom o predvidenem

zdravljenju. Glede na stopnjo zrelosti raka po Gleason so mu svetovali, da je najbolj

smiselno operativno zdravljenje, na kar je pacient takoj pristal. Dogovorita se za

laparoskopsko radikalno prostatektomijo. Pacientu so bili na voljo za pogovor in vsa

vprašanja, dobil je tudi pisna in ustna navodila o sprejemu na oddelek in o samem procesu

zdravstvene nege na urološkem oddelku.


24

Podatki ob sprejemu

Pacient je bil sprejet en dan pred predvidenim posegom, in sicer 9. 11. 2014, z medicinsko

diagnozo carcinoma prostatae. Na oddelek po navodilih pride tešč. Pred sprejemom je

opravil še rentegnogram prsnih organov, ob sprejemu pa hemogram, biokemijske

preiskave, EKG, P. Č., INR, urinske preiskave, CRP in PSA. Ugotovljeni so bili povišani

sveži eritrociti v krvi in povečana vrednost PSA, ki je bila 7,45. Predoperativna priprava je

vsebovala še pregled pri anesteziologu in na dan operacije še pri operaterju, s katerim sta

se pogovorila o operaciji, možnih komplikacijah in o poteku rehabilitacije ter procesu

zdravstvene nege. Pri pregledu anestezista je bila pri pacientu izpostavljena paradontoza.

Vitalne funkcije ob sprejemu

- Pulz: 66 udarcev/minuto

- Krvni tlak: 125/78 mmHg

- Telesna temperatura: 36,8 °C

Medikametozna terapija dan pred operacijo

- Garamycin 80 mg/ml (160 mg zjutraj)

- Clexane 0,4 ml (0,4 ml zvečer)

Vrsta posega

- Laparoskopska radikalna prostatektomija z regionalno limfadenektomijo

Operativni poseg prostate

Pred posegom je medicinska sestra pacienta psihično in fizično pripravila. Prejel je

sredstvo za pomiritev (Apaurin 5 mg tableta). Operacija je potekala brez posebnosti in

komplikacij. Pacient je bil nameščen v Trendelenburgov položaj. Odstranjena je bila

celotna prostata z regionalnimi bezgavkami, med operacijo pa so bili odvzeti vzorci tkiva

prostate za histološki pregled. Vstavili so urinski kateter velikosti 18 Ch in dren v trebušno

votlino velikosti 24 Ch.


25

Zdravstvena nega po operaciji

Pacient je bil po operaciji premeščen v prebujevalnico. Iz operacijske sobe sta ga

spremljala anesteziolog in medicinska sestra, ki sta predala pisno in ustno poročilo o:

- poteku operacije in stanju pacienta,

- infuzijski tekočini (katero in koliko),

- sredstvu proti bolečini,

- drenažnem sistemu in urinskem katetru,

- položaju pacienta in možnostih premikanja.

Ko se je pacient prebudil, so ga z vso dokumentacijo premestili v enoto za intenzivno

terapijo na urološki oddelek. Namestili so monitor za kontrolo vitalnih funkcij vsakih 15

minut (nadzor in beleženje dihanja, krvnega tlaka, srčnega utripa in telesne temperature).

Spremljali so kognitivne sposobnosti in zavest, predvsem z govorom in opazovanjem

reakcij. Pozorni so bili na operativne rane z okolico, izloček po drenu in beležili bilanco

tekočin.

Prejemal je infuzijsko tekočino (Ringerjeva raztopina Braun), zaradi močne pooperativne

bolečine je prejel Piritramid 7,5 mg i. v., nato Analgin 2,5 g i. v. po potrebi in zvečer še

sredstvo za lažje spanje - hipnotik (Sanval 5 mg tableto). Vsak dan prejema tudi Clexane

0,4 ml.

7.2 Negovalna anamneza - funkcionalni vzorci po Marjory Gordon

Negovalna anamneza bo opisala funkcionalne vzorce obnašanja, ki smo jih spoznali

neposredno od posameznika in njegovih bližnjih, in je rezultat verbalnega poročila. Na

osnovi vprašanj dobimo podatke o preteklem in sedanjem zdravstvenem stanju (Gordon,

2006).

Pacienta smo obravnavali tretji in četrti dan po operativnem posegu. S funkcionalni vzorci

smo zajeli zdravstveno nego po operaciji.


26

7.2.1 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja

Opisuje sprejemanje vzorcev zdravja, dobrega počutja in skrbi za zdravje. Obsega

posameznikov odnos do zdravja in do aktivnosti, ki krepijo duševno in fizično stanje ter

spoštovanje zdravstvenih navodil in skrb za samega sebe (Gordon, 2006).

Pacient pove, da se je odločil za preventivni zdravstveni pregled, ki je priporočljiv pri

ljudeh po 50. letu starosti. Pred tem ni imel nikoli večjih obolenj, razen občasnih

prehladov, angin in gripe. Odkritje raka prostate ga je močno prizadela, vendar mu je v

veliko podporo in spodbudo bila družina, ki mu je vlila dovolj moči za čimprejšnje

zdravljenje. Redno je šel na vse kontrole in preglede ter aktivno sodeloval v procesu

zdravljenja. O svoji bolezni pred tem ni vedel veliko, zato je čim več poskušal izvedeti na

pregledih in iz raznih brošur. Pravi, da mu je zdravstveno osebje bilo vedno na voljo za

informacije, vendar je po njihovem poročanju v času hospitalizacije kljub temu deloval

nekoliko zaskrbljen. Dan pred operacijo je prejel antibiotik (Garamycin 80 mg i. v.) Po

operaciji je prejel 400 ml koncentriranih eritrocitov (antigeni Kell), njegova krvna skupina

je 0 Rh negativna. Rane se lepo celijo, so suhe in brez izcedka.

Nevarnost infekcije (operativni poseg)

Definicija: Prisotnost zvišane možnosti za vdor patogenih organizmov (Gordon, 2006).

Dejavniki tveganja:

• operativni poseg;

• operativna rana;

• invazivni postopki (drenažni sistem, periferna i. v. kanila, transfuzija krvi);

• nezadostno znanje o možnostih infekcije.

Cilj zdravstvene nege:

• do vdora mikroorganizmov in infekcije ne bo prišlo;

• pri pacientu bodo znaki infekcije pravočasno opaženi.


27

Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege:

• svetovati redno umivanje in razkuževanje rok (pacient, svojci, zdravstveni delavci);

• aplicirati terapijo po naročilu zdravnika (antibiotik Garamycin 80 mg i. v.);

• nadzorovati vbodno mesto i. v. kanile, njegovo prehodnost in lego;

• opazovati operativno rano (bolečina, rdečina, rdečina, izcedek);

• narediti aseptični prevez rane po naročilu zdravnika;

• opazovati drenažni sistem in preverjati njegovo vsebino in prehodnost;

• izvajati nego urinskega katetra (aseptična metoda dela), opazujemo položaj in

prehodnost urinskega katetra;

• nastaviti transfuzijo krvi po standardih zdravstvene nege (ob-posteljni test za

preverjanje skladnosti krvi, opazovati počutje pacienta …);

• redno meriti vitalne funkcije in telesno temperaturo;

• redno čistiti in razkuževati posteljno enoto pacienta;

• obvestiti zdravnika ob morebitnih spremembah ali komplikacijah;

• zabeležiti vse posebnosti in aktivnosti zdravstvene nege v negovalno

dokumentacijo.

Izvajanje zdravstvene nege:

Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege izvajamo po standardih aktivnosti zdravstvene

nege.

Vrednotenje zdravstvene nege:

• do infekcije ni prišlo;

• rana se celi, je suha, topla in brez izcedka;

• dren je bil odstranjen drugi dan po operaciji (12. 11. 2014);

• do zapletov pri transfuziji ni prišlo.

7.2.2 Prehrambeni in metabolični procesi

Ta vzorec opisuje uživanje hrane in tekočin v odnosu do metaboličnih potreb ter

prehrambene navade posameznika (Gordon, 2006).


28

Pacient je doma zaužil od tri do pet obrokov na dan. Zjutraj pred službo redko zajtrkuje,

malico pa zaužije okoli enajste ure. Posebne diete in alergij nima. Uživa raznoliko hrano,

najraje ima mesne obroke. Njegova razvada je kava, sladka hrana in pijače. Vsak dan

popije vsaj 2 litra tekočine, največkrat vode in sadnih sokov, občasno pa si privošči tudi

kakšno pivo. Apetit ima dober. Telesna višina je 190 cm, telesna teža pa 97 kg, kar pomeni

prekomerno telesno težo oziroma debelost prve stopnje (ITM: 26,9). Ima paradontozo, ki

pa ne vpliva na prehranjevanje in pitje. Pacient je v bolnišnico po navodilih prišel tešč, ko

je opravil preiskave pa je zaužil večerjo. Naslednji dan je bil ponovno tešč zaradi

operativnega posega. Prejel je infuzijsko tekočino, in sicer prvi dan 1500 ml, drugi dan pa

1000 ml 0,9 % natrijevega klorida. Po operaciji je imel slabši apetit, zato je pojedel le del

večerje, pil pa je dosti čaja. Naslednji dan se je stanje normaliziralo, dobival je navadno

prehrano. Telesna temperatura je bila 36,9 °C, pulz 69 utripov/min, krvni tlak pa 125/69

mmHg. Koža in sluznice so rožnate.

Neuravnovešena prehrana, več kakor telo potrebuje, debelost

Definicija: Pretirano uživanje kalorične prehrane v odnosu do metaboličnih potreb

(Gordon, 2006).

Dejavniki tveganja:

• uživanje prevelikih količin hrane ter sladkih jedi in pijač;

• prevelik vnos hrane v telo z ozirom na metabolične potrebe;

• prisilno zmanjšana telesna aktivnost (operativni poseg).

Kazalci:

• prekomerna telesna teža (telesna teža: 97 kg, telesna višina: 190 cm, indeks telesne

mase 26,9 – debelost I. stopnje);

• povišan holesterol.


29

Negovalni cilji:

• pacient ne bo pridobival na telesni teži;

• pacient bo poučen o pravilnem načinu in o pomenu zdravega načina

prehranjevanja;

• pacient se bo zdravo in pravilno prehranjeval;

• apetit bo dober, pacient se bo po hranjenju dobro počutil.


• pogovoriti se s pacientom o njegovih prehrambnih navadah;

• svetovati več manjših in deljenih obrokov (4 – 5 obrokov dnevno);

• zagotoviti primeren in udoben prostor za prehranjevanje;

• meriti bilanco tekočin;

• svetovati čim več uživanja sadja in zelenjave ter pitja vode;

• omejiti oziroma zmanjšati vnos sladkih jedi in pijač, soli in maščob;

• predstaviti zloženko – piramido zdrave prehrane;

• pacienta motivirati, da zmanjša telesno težo;

• spodbujati ga k čimprejšnjemu gibanju in telesni aktivnosti.



nege.


Pacient je poučen o zdravem prehranjevanju, zaveda se pomena pravilnega vnosa hrane.

Pacient se še vedno težko upre čokoladi in drugi sladki hrani. Pacient ne pridobiva na

telesni teži (tehta 97 kg).


30

7.2.3 Izločanje

Ta vzorec opisuje funkcije izločanja, skrb in pomen posameznika za redno izločanje

(Gordon, 2006).

Pacient navaja, da ima občasno težave z odvajanjem blata. Poskuša odvajati vsak dan, po

navadi pa odvaja vsak drugi dan. Ob težavah se pojavi blaga bolečina in otežen občutek

odvajanja, ki ga rešuje z uporabo Donata Mg. Pravi, da z uriniranjem ni imel nikoli težav.

Vodo je odvajal vsaj pet krat na dan, za redno izločanje skrbi z zadostno količino zaužite

tekočine. Na zadnje je blato odvajal na dan sprejema. Dva dni po operaciji še vedno ni šel

na potrebo, potožil je tudi o napetem trebuhu, zato je 12. 11. 2014 prejel klistir za enkratno

uporabo, ki mu je omogočil lažje odvajanje. Nato je v naslednjih dveh dneh ponovno prišlo

do te težave, zato je zdravnik predpisal Dulcolax svečke. Med operacijo so vstavili urinski

kateter iz lateksa Foley velikosti 18 Ch. Tri dni je bila vodena bilanca tekočin. V trebušno

votlino so vstavili prosti dren velikosti 24 Ch, po katerem je na dan operacije izteklo 60 ml,

drugi dan pa 50 ml serozne tekočine. Tretji dan po operaciji so dren odstranili.

Obstipacija

Definicija: Znižana frekvenca izločanja blata, ki jo spremlja težavno ali nepopolno

izločanja trdega blata, suhega blata (Gordon, 2006).

Povzročitelji:


• pomanjkanje gibanja;

• stres;

• sprememba okolja in pomanjkanje zasebnosti;

• oslabljena peristaltika.

Kazalci:

• verbalno poročanje o napenjanju in nezmožnosti normalnega odvajanja blata;

• zaskrbljenost pacienta;

• napor ob izločanju blata;

• neredno odvajanje blata;

• znižana frekvenca in trdo blato.


31

Negovalni cilji:

• normalen ritem odvajanja bo ponovno vzpostavljen;

• pacient ne bo imel bolečin ob izločanju blata;

• pacientu bo zagotovljena zasebnost.


• pogovoriti se z pacientom o njegovih težavah in o tem obvestiti zdravnika;

• pomiriti pacienta in mu nuditi pomoč ter podporo;

• ponuditi dovolj tekočine (vsaj 1,5 litra na dan);

• spodbujati gibanje pacienta;

• aplicirati predpisano terapijo;

• opisati delovanje in pomen klistirja za enkratno uporabo ter odvajalne svečke;

• kontrolirati izločeno blato in beležiti posebnosti.



nege.


Pacient je odvajal majno količino blata. Pacienta je napenjalo, zato je 12. 11. 2014 po

naročilu zdravnika prejel klistir za enkratno uporabo, 14. 11. 2014 pa svečko Dulcolax.

Pacient se giblje po sobi in po oddelku, skuša biti čim bolj aktiven.

7.2.4 Fizična aktivnost

Ta vzorec opisuje aktivnost posameznika, počitek in rekreacijo. Opisuje tudi vse

dejavnosti, ki povzročajo porabo energije, kot so skrb za higieno, gospodinjska opravila,

rekreacija in šport, delo itd. Poudarek je na pomembnejših aktivnostih in omejitvah

(Gordon, 2006).

Pacient je bil vedno dovolj fizično aktiven. Do sedaj še ni bil poškodovan ali kakorkoli

drugače fizično oziroma gibalno omejen. Poleg redne službe, kjer opravlja delo na terenu

in občasno tudi delo z bremeni, se veliko giblje tudi v prostem času. Vsak dan gre na

sprehod s psičkom, velikokrat pa se je z družino odpravil na daljši pohod, ob toplejšem


32

vremenu pa je dosti kolesaril. Skupaj z ženo skrbita za vsa gospodinjska dela. Zadnjih

nekaj let opaža, da je po napornejšem delu v službi bolj utrujen, zato si privošči

popoldanski počitek, sicer te navade prej ni imel. Po operativnem posegu je potreboval

delno pomoč pri osebni higieni, oblačenju in slačenju, obračanju zaradi vstavljenega drena

in urinskega katetra, s katerima do sedaj ni imel izkušenj, ter pooperativne bolečine.

Svetovali so mu nežno obračanje na bok vsaki dve uri, naslednji dan pa že čim več gibanja.

Prvo vstajanje je opravil zjutraj dan po operaciji po navodilih zdravnika ter prisotnosti

medicinske sestre in fizioterapevta. Naslednji dan je občasno še potreboval spodbudo, nato

pa je bil že samostojen. Prejemal je Clexane 0,4 ml, ki ga je prvič dobil po operaciji 10. 11.

2014 ob 23. uri, nato pa vsak dan ob 17. uri.

Mobilnost, nepopolna telesna aktivnost (III. stopnje)

Definicija: Omejitev v samostojnem ciljanem telesnem gibanju v okolju (Gordon, 2006).

Vzrok:


• strah pred bolečino;

• urinski kateter, dren, infuzijski sistem.

Kazalci:

• omejeno gibanje;

• verbalno poročanje o nelagodju;

• pomoč pri vstajanju;

• nestabilna, upočasnjena hoja.


• mobilnost pacienta bo izboljšana;

• pacient bo seznanjen o pravilnem ravnanju s katetrom in drenom med gibanjem;

• pri aktivnostih, ki jih pacient ne zmore sam, bo nudena pomoč;

• pacient bo postal samostojen pri osebnem urejanju in drugih aktivnostih.


33


• pacienta seznaniti, da bo prvo vstajanje opravil po naročilu zdravnika, nadzorom

medicinske sestre in fizioterapevta dan po operaciji;

• aplicirati terapijo po naročilu zdravnika;

• poučiti pacienta o pravilnem položaju v postelji, vstajanju in hoji po operaciji;

• svetovati obračanje v postelji na dve uri;

• spodbujati k čimprejšnjem samostojnem izvajanju telesnih aktivnosti;

• nadzorovati pacienta pri gibanju dan po operaciji.



nege.


Pacient je bil poučen o pravilnem položaju v postelji na dan operacije. Prejema sredstvo

proti strjevanju krvi Clexane 0,4 ml (od 10. 11. do 14. 11. 2014). S prvim vstajanjem ni

imel težav. Od začetka je delal majhne in bolj previdne korake. Vsak dan je stanje boljše,

pri gibanju je ponovno samostojen.

Samonega, zmanjšana zmožnost za samostojno osebno higieno in urejanje (III.

stopnja)

Definicija: Zmanjšana sposobnost opravljanja vseh aktivnosti osebne higiene (Gordon,

2006).

Vzrok:


• bolečina in neugodje;

• ovire v okolju (urinski kateter, dren, infuzijski sistem).

Kazalci:

• omejena zmožnost samostojnega izvajanja aktivnosti osebne higiene;

• verbalno poročanje o prisotnosti neugodja in bolečine pri obremenitvi;

• pomoč medicinske sestre pri urejanju in osebni higieni pacienta.


34

Negovalni cilji:

• pacient bo čist in urejen, se bo dobro počutil;

• pacientu bo nudena pomoč pri osebni higieni ter oblačenju;

• pacientu bo zagotovljena zasebnost;

• bolečina ne bo prisotna.


• poučiti pacienta o urinskem katetru, drenu, infuzijskem sistemu;

• nuditi pomoč pri izvajanju osebne higiene in osebnega urejanja;

• pripraviti pripomočke za nego in sveže perilo;

• spodbujati k samostojnemu izvajanju osebne higiene.



nege.


Pacient je po operaciji potreboval pomoč pri osebnem urejanju. Počutil se je dobro. Dan po

operaciji je še potreboval nadzor in spodbudo, nato je tretji dan samostojno opravljal vse

aktivnosti osebne nege.

7.2.5 Počitek, spanje

Ta vzorec opisuje spanje, počitek in relaksacijo posameznika v 24 urah. Vključuje tudi

razumevanje do potrebe po zadostnem spanju in počitku, posebne navade in morebitne

pripomočke za spanje (Gordon, 2006).


35

Pacient do sedaj s spanjem ni imel večjih težav. Zvečer se odpravi spat med 22. in 23. uro,

zbuja pa se okoli 6. ure, spi na boku. Po napornem dnevu in delu v službi si je večkrat

privoščil popoldanski počitek, zadnja leta redko tudi krajši spanec. Svoj spanec opiše kot

dovolj kvaliteten in trden, zato ima zjutraj dovolj energije. Na dan sprejema oziroma noč

pred operacijo je pacient težje zaspal, vendar se je vseeno dovolj spočil za naslednji dan.

Zvečer po operaciji zaradi nelagodja in bolečine ter prisiljenega položaja na hrbtu ni uspel

zaspati, zato mu je medicinska sestra ob 23. uri po naročilu zdravnika aplicirala sredstvo

proti nespečnosti (Sanval 5 mg tableta). Naslednji dan se stanje še ni povsem

normaliziralo, vendar pacient ni več želel hipnotika. Tretji dan po operaciji ponovno ni

mogel zaspati.

Spanje, motnje spanja (onemogočeno spanje zaradi bolečine in nelagodja)

Definicija: Prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje

dnevnih aktivnosti (Gordon, 2006).

Dejavniki tveganja:


• fizično neugodje in bolečina;

• strah (izida kirurškega posega);

• pomanjkanje telesne aktivnosti;

• spremenjeno okolje;

• pomanjkanje zasebnosti.

Kazalci:

• verbalno poročanje o nespečnosti (toži, da težko zaspi);

• neugodje;

• utrujenost in zehanje čez dan.


• pacient bo seznanjen z aktivnostmi, ki pripomorejo k boljšemu spanju;

• pacient se bo naspal in spočil;

• pacient bo ustrezno in dobro pripravljen na spanje;

• nespečnost bo odpravljena.


36


• pogovoriti se o pacientovih spalnih navadah;

• zagotoviti osebno higieno pred spanjem;

• urediti prostor (urejanje postelje, primerna razsvetljava, prezračevanje zvečer);

• pacienta namestiti v udoben položaj;

• obvestiti zdravnika o težavah pacienta s spanjem;

• po naročilu zdravnika aplicirati predpisano terapijo;

• opazovati pacienta med spanjem.



nege.


Pacient je ob sprejemu dan pred operacijo dobro spal. Težava se je pojavila po operaciji,

ko ni mogel zaspati zaradi bolečine in neugodja. Zdravnik je predpisal Sanval 5 mg tableto

proti nespečnosti, ki jo je prejel 10. 11. 2014 ob 23. uri. Proti bolečini je prejel Piritramid

7,5 mg i. v. Dan po operaciji je spal bolje, težave so se ponovile 12. 11. 2014, ko je

ponovno vzel Sanval 5 mg tableto ob 22.

7.2.6 Kognitivni procesi

Ta vzorec opisuje senzorične in kognitivne procese ter primernost odzivanja (vid, sluh,

okus, vonj), pripomočke in proteze. Opisuje dojemanje in obvladovanje bolečine in

funkcionalne sposobnosti (Gordon, 2006).


37

Pacient je orientiran, ima dobro koordinacijo, govori jasno in glasno. Med intervjujem daje

občutek strahu in zaskrbljenosti z mimiko obraza in z izbiro besed. Z sluhom nima težav.

Za branje uporablja očala, sicer jih ne potrebuje. V življenju ni imel pretiranih skrbi s

sprejemanjem raznih odločitev, vedno je imel na voljo tudi osebe, s katerimi se je lahko

pogovoril. Pravi, da se ljudje vse življenje učijo, zato tudi sam rad pridobiva nova znanja,

predvsem z uporabo računalnika. Veliko je spraševal in raziskoval o svoji bolezni, želel se

je čim bolj informirati in pripraviti na sam proces zdravljenja. Hujše bolečine ali kroničnih

težav do sedaj ni imel. Blage bolečine je reševal z uporabo Lekadola. Zvečer po operaciji

je začutil hujšo bolečino in nelagodje v spodnjem delu trebuha, ki je posledica operacije in

operativnih ran. Bolečino je opisal kot stiskajočo in zbadajočo, po VAS lestvici jo je ocenil

z 9. Ob 20:45 so mu aplicirali sredstvo proti močni bolečini Piritramid 7,5 mg i. v., nato pa

Analgin 2,5 g po potrebi, ki ga je potreboval le še dopoldan, dan po operaciji.

Bolečina (spodnji del trebuha)

Definicija: verbalno poročanje o močnem neugodju – bolečini (Gordon, 2006).

Povzročitelji:


• operativna rana;

• pomanjkanje znanja za obvladovanje bolečine.

Kazalci:

• verbalno poročanje o močni bolečini v spodnjem delu trebuha;

• izražena bolečina na obrazu;

• previdnost pri obračanju v postelji, vstajanju in hoji;

• motnje v spanju.


• bolečina bo zmanjšana ali odpravljena;

• pacient bo lahko neovirano opravljal aktivnosti;

• pacient se bo bolje počutil.


38


• pogovoriti se s pacientom o bolečini in njeni intenziteti;

• oceniti bolečino po VAS lestvici;

• redno preverjati prisotnost bolečine pri pacientu;

• poučiti pacienta o pravilnem izvajanju telesnih aktivnosti po operaciji;

• predstaviti lajšanje bolečine z nefarmakološkimi ukrepi;

• svetovati ustrezen položaj v postelji, pravilno vstajanje in hojo oziroma gibanje;

• obvestiti zdravnika o bolečini pacienta;

• aplicirati predpisano terapijo;

• preveriti delovanje oziroma učinkovanje protibolečinske terapije;

• beležiti prisotnost in jakost bolečine v negovalno dokumentacijo.



nege.


Pacient je po operaciji čutil močno bolečino v spodnjem delu trebuha (po VAS lestvici je

bolečino ocenil z 9), zato je po naročilu zdravnika prejel Piritramid 7,5 mg i. v. Po potrebi

ima predpisan Analgin 2,5 g, ki ga je potreboval 11. 11. 2014 ob 13. uri. Pacient se je po

aplikaciji terapije dobro počutil.

7.2.7 Zaznavanje samega sebe

Ta vzorec opisuje človekovo predstavo o lastni osebnosti, lastnih sposobnostih, telesno

podobo, samospoštovanje, razpoloženje in splošno čustveno stanje (Gordon, 2006).

Pacient je urejen, vedno je skrbel za primerno osebno higieno. V svojem telesu se dobro

počuti, nikoli ni razmišljal, da mu kaj ni všeč. Sam se opiše kot dobrovoljna,

komunikativna in odprta oseba, do postavljene diagnoze se je počutil popolnoma zdrav.

Po nepričakovanem odkritju malignega obolenja prostate je najprej sam pri sebi pomislil

na negativne možne scenarije, čeprav je po naravi navadno optimist. Bolezen je po

poročanju zdravnikov prisotna dlje časa in ker sam ni opazil nikakršnih znakov ali


39

simptomov ter je bila odkrita po naključju oziroma po preventivnem pregledu, ga je

spoznanje zato toliko bolj prizadelo. Veliko je razmišljal o posledicah, ki jih po navadi

tovrstna bolezen prinese. Voljo, moč in zagon mu je vlila družina, ki ga je bodrila in mu

vlivala upanje za uspešno zdravljenje, s katero je dobil veliko željo po čim prejšnjem

zdravljenju. Med pogovorom smo ugotovili, da je deloval zaskrbljen, kljub temu, da je

operacijo dobro prestal ter da je minila uspešno in brez posebnosti. Pove, da je še vedno

zaskrbljen, saj nikoli ni imel izkušenj z hospitalizacijo, operativnim posegom in potekom

zdravljenja po operaciji. Prizna, da se zaveda, da stanje po operaciji ne bo več tako kot je

bilo, predvsem kar se tiče spolnega življenja in uriniranja, s tem je bil tudi seznanjen. Pred

operacijo je prejel Apaurin 5 mg tableto za pomiritev. Pri pacientu je še vedno prisotna in

vidna zaskrbljenost.

Strah (operativni poseg, pooperativno zdravljenje)

Definicija: Občutek ogroženosti zaradi znanega vzroka z identificiranim virom nevarnosti

(strah pred prognozo, izidom kirurškega posega, strah pred smrtjo ali invalidnostjo)

(Gordon, 2006).

Vzrok:

• kirurški in diagnostični postopki;

• rezultati kirurških posegov;

• prva hospitalizacija;

• rakavo obolenje in proces zdravljenja.

Kazalci:

• znižana samozavest;

• vedno pogostejše povpraševanje o bolezni, operativnem posegu in pooperativnem

zdravljenju;

• pacient izraža strah in skrb glede operativnega posega;

• zaskrbljenost pacienta in ponavljajoče se negativne misli o stanju po operaciji;

• motnje v spanju (pacient po operaciji ni mogel zaspati).


40


• strah bo zmanjšan;

• pacient bo seznanjen o operativnem posegu, pooperativni zdravstveni negi;

• psihično in fizično bo pripravljen na operativni poseg.


• vzpostaviti zaupen in empatičen odnos z pacientom;

• pacientu omogočiti, da se bo čim bolje počutil;

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2017. 11. 28. · študent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, ZDRAVSTVENA NEGA I. BOLONJSKA STOPNJA, izjavljam,