UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE - … · Ključne besede: kri, krvni pripravki, avtologna transfuzija, krvodajalstvo, Coombsov test, zdravstvena nega, medicinska

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

RABA KRVI IN KRVNIH PRIPRAVKOV VKIRURGIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2013 Katja Hrovat

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. Marjeta Kokoš, viš. med. ses., univ. dipl. org.

Somentor: prof. dr. Kazimir Miksič, dr. med.

I

POVZETEK

V diplomskem delu je predstavljena transfuzija krvi in krvnih pripravkov ter vloga

medicinske sestre kot izvajalke določenih postopkov med transfuzijo. Sodobna raba krvi in

njenih pripravkov temelji na presoji, da je bolniku treba dajati le tiste krvne komponente, ki

mu primanjkujejo. Takšen pogled omogoča sorazmerno varno rabo krvnih pripravkov,

racionalno izkoriščanje vse manjših količin zbrane krvi ter razširja terapevtske možnosti

rabe krvi in njenih pripravkov.

V diplomskem delu je predstavljena sestava krvi, njen pomen v vzdrževanju življenjskih

funkcij, kakor tudi zgodovina transfuzije in izvajanje krvodajalstva. V diplomsko delo smo

vključili aktivnosti zdravstvene nege pri bolniku pred, med in po transfuziji.

Diplomsko delo je teoretično in temelji na deskriptivnem načinu opisovanja. Uporabili in

analizirali smo domačo in tujo literaturo ter internetne vire. Literaturo smo kritično

analizirali. Pri diplomskem delu smo izhajali tudi iz lastnih spoznanj in izkušenj, ki smo jih

pridobili pri delu z bolniki s transfuzijo.

Ključne besede: kri, krvni pripravki, avtologna transfuzija, krvodajalstvo, Coombsov test,

zdravstvena nega, medicinska sestra.

II

ZUSAMMENFASSUNG

In der Diplomarbeit sind sowol die Bluttransfusion und Blutpreparate, wie auch die

Rolle der Krankenschwester als Umsetzerin bestimter Verfahren bei der

Bluttransfusion, vorgestellt. Die heutige benutzung von Blut und dessen

Blutpreparaten beruht auf der Beurteilung, dass dem Pazinenten nur die

Blutpreparate verabreicht verden die ihm auch fehlen. So eine Sichtweise

ermöglicht eine vergleichweise sichere nutzung der Blutpreparate, eine rationale

nutzung imer wenniger vorhandenen Blutes und verbritet dabei die therapeutische

Option des Blutes und der Blutpreparate.

Die Diplomarbeit stellt das Blut, desen Zusammensetzung un dier Blutgruppen

vor. Wir haben dabei eine kutze Geschichte der Transfusion und der Blutspende

vorgestellt. Dabei haben wir auch die Aktivitäten umfasst die sich auf die

Pazienten behandlung beziehen. die vor, zwischen und am ende der

Bluttransfison nötig ist.

Die Diplomarbeit basiert auf dem Deskriptivem prinzip der Beschreibung. Wir

haben dabei die Heimische und Ausländische Literatur und Intenet Quellen

benutzt und analizirert. Die Literatur haben wir kritisch analiziert. Bei der

Diplomarbeit nutzten wir auch die selbstervorbenen Erkenungen und Erfahrungen

bei der Arbeit mit Tranfusionspazienten.

Schlüsselwörter: Blut, Blutprodukte, autologe Transfusion, Blutspende, Coombs-

Test, Gesundheitsversorgung, Krankenschwester.

III

KAZALO1 UVOD ________________________________________________________ 1

2 KRI __________________________________________________________ 2

2. 1 Kaj je kri in njene naloge ______________________________________ 2

2.1.1 Sestava krvi _____________________________________________ 4

2.1.2 Krvne skupine ___________________________________________ 15

2.1.3 Rhesus (Rh) sistem ______________________________________ 18

3 ZGODOVINA TRANSFUZIJE _____________________________________ 20

3.1 Transfuzijska medicina in transfuzija_____________________________ 21

3.1.1 Avtotransfuzija___________________________________________ 22

3.1.2 Prednosti avtotransfuzije___________________________________ 24

3.2 Krvodajalstvo_______________________________________________ 24

3.2.1 Izbira krvodajalca ________________________________________ 26

3.2.2 Testiranje krvodajalčeve krvi________________________________ 28

3.2.3 Testi pred transfuzijo krvnih pripravkov________________________ 29

4 Zdravljenje s krvnimi pripravki _____________________________________ 31

4.1 Krvne sestavine_____________________________________________ 31

4.1.1 Koncentrirani eritrociti (KE) _________________________________ 32

4.1.2 Koncentrirani trombociti (KT) _______________________________ 32

4.1.3 Sveža zamrznjena plazma (SZP) ____________________________ 33

4.1.4 Humani serumski albumini (HAS) ____________________________ 33

4.1.5 Sveža polna kri __________________________________________ 34

4.2 Nevarnosti povezane s transfuzijo ______________________________ 36

4.2.1 Tveganja pri transfuziji krvi in njenih pripravkov _________________ 37

4.3 Stranski učinki pri zdravljenju s krvnimi sestavinami _________________ 38

4.3.1 Akutna hemolitična reakcija ________________________________ 39

4.3.2 Anafilaktična reakcija _____________________________________ 40

4.3.3 Nehemolitična vročinska reakcija ____________________________ 40

4.3.4 Urtikarija _______________________________________________ 40

IV

4.3.5 Imunosupresivni učinek ___________________________________ 40

4.3.6 Preobremenitev krvnega obtoka _____________________________ 41

4.3.7 Akutna bakterijska okužba _________________________________ 41

4.4 Prenos okužbe _____________________________________________ 41

4.4.1 Postransfuzijski hepatitis___________________________________ 41

4.4.2 Aids___________________________________________________ 42

4.4.3 Sifilis __________________________________________________ 42

4.4.4 Citomegalovirus (CMV)____________________________________ 43

4.5 Možne strokovne napake pri transfuziji ___________________________ 43

4.5.1 Ukrepi medicinske sestre pri nastalih zapletih transfuzije __________ 44

5 Zdravstvena nega bolnika s transfuzijo ______________________________ 46

5.1 Navodila medicinski sestri glede krvi in krvnih sestavin ______________ 47

5.1.1 Naloge medicinske sestre__________________________________ 47

5.2 Proces zdravstvene nege _____________________________________ 48

5.2.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi _______________________ 48

5.2.2 Načrtovanje_____________________________________________ 49

5.2.3 Izvajanje _______________________________________________ 50

5.2.4 Vrednotenje (evalvacija) ___________________________________ 52

6 SKLEP_______________________________________________________ 53

7 LITERATURA _________________________________________________ 55

V

KAZALO SLIK

Slika 1: Sestava krvi ............................................................................................... 2

Slika 2:Prenašalna naloga krvi ............................................................................... 4

Slika 3: Oblika eritrocita.......................................................................................... 8

Slika 4: Hemoglobin– rdeče krvno barvilo .............................................................. 9

Slika 5: Organi, vključeni v tvorbo limfocitov......................................................... 10

Slika 6: Dve skupini krvnih celic: granulociti in agranulociti .................................. 12

Slika 7: Krvne ploščice ......................................................................................... 14

Slika 8: Določanje krvne skupine ABO z anti – A in anti – B serumom ................ 17

Slika 9: Kompatibilnost krvne skupine in Rh faktorja ............................................ 19

Slika 10: Kri in krvne sestavine............................................................................. 35

Slika 11: Prijava neželenih škodljivih učinkov transfuzije krvi ............................... 45

KAZALO TABEL

Tabela 1: Značilnosti krvnih skupin ABO.............................................................. 16

Katja Hrovat: Raba krvi in krvnih pripravkov v kirurgiji

1

1 UVOD

Transfuzija pomeni dajanje krvi in krvnih pripravkov bolniku, ki jih potrebuje.

Sestavine, ki jih najpogosteje rabimo pri zdravljenju kirurškega bolnika so:

KE-koncentrirani eritrociti,

KT-koncentrirani trombociti,

SZP-sveže zamrznjena plazma,

HAS-humani serumski albumini,

polna nepredelana kri (Donik, 2009, str. 58).

Transfuzija je dajanje krvi in krvnih sestavin bolniku za:

povečanje krvnega volumna po operaciji, poškodbi ali krvavitvi,

povečanje števila eritrocitov in hemoglobina pri anemičnih bolnikih,

zagotavljanje faktorjev strjevanja pri bolniku s hemofilijo in drugimi motnjami

v strjevanju krvi,

vzdrževanje ali povečanje serumskih granulocitov in imunoglobinov,

vzdrževanje ali nadomeščanje plazemskih beljakovin, posebno albuminov.

Pri dajanju krvi ali krvnih sestavin je potrebno upoštevati krvno skupino in Rh -

faktor. Medicinska sestra mora pri transfuziji krvi ali krvnih sestavinah opazovati

bolnika med in po aplikaciji, pravočasno odkriti reakcije in pravilno ukrepati

(Ivanuša & Železnik, 2008, str. 609).


2

2 KRI

2. 1 Kaj je kri in njene naloge

Kri je življenjska tekočina in je notranje okolje človeka in drugih vretenčarjev.

Sestavljena je iz 50 % vode in v njej raztopljenih snovi, kot sta krvna plazma in

krvne celice (Arnau, 2001, str. 53).

Kri je tekoče tkivo, ki sestavlja 8 % celotne telesne teže. Temperatura krvi je 38

°C, kar je višje kot >>normalna<< telesna temperatura. Sestavljajo jo krvne celice

(3000 ml) in tekočina plazma (2000 ml). Pretaka se v zaprtem krvožilnem sistemu.

Plazma je gostejša od vode, slanega okusa in ima nevtralni pH (7,35 – 7,45).

Zaradi eritrocitov je kri rdeče barve.

Slika 1: Sestava krvi

Vir: Arnau (2001, str. 35)


3

Med celice prištevamo:

eritrocite, ki prenašajo kisik in odnašajo ogljikov dioksid,

levkocite, ki sodelujejo v obrambi pred tujki,

trombocite, ki niso celice v pravem pomenu besede in sodelujejo pri

strjevanju krvi.

Če pustimo kri, ki smo ji dodali sredstvo (antikoagulantno sredstvo) stati dlje časa

v epruveti, pride do sesedanja delcev. Na vrhu je svetlo rumena tekočina, ki je pri

zdravih 55 % celotnega volumna, pod njo pa so celice: največ je eritrocitov, nad

njimi pa se vidi nekaj mm širok depozit (< 1 % volumna), ki se imenuje buffy coatin

ga sestavljajo levkociti in trombociti (Glaser, 2006,str. 1).

Glavne naloge krvi so:

Prenašalna naloga (pomen pri prehrani in dihanju): kri nosi kisik,

glukozo, aminokisline, maščobne kisline, vitamine in anorganske snovi do

celic ter zbira ogljikov dioksid (CO2) in druge odpadne snovi, ki jih predelajo

oz. izločijo iz telesa ustrezni organi. Kri nosi tudi hormone, nastale v žlezah

z notranjim izločanjem, do ciljnih organov in s tem prenaša »molekularna«

sporočila iz enega v drug del telesa.

Vloga pri strjevanju krvi oz. preprečevanju krvavitve: če pride do

poškodbe žilne stene na tem mestu, se nakopičijo številne bele krvne

celice in krvne ploščice.

Vloga pri uravnavanju telesne temperature: kri deluje podobno kot

sistem centralnega ogrevanja; razporeja toploto po vsem telesu.

Naloga uravnavanja kislinsko-baznega ravnovesja (pH): kri vzdržuje

kislost notranjega okolja (pH med 7,35 in 7,45) s pomočjo snovi, kot so

beljakovine, bikarbonatni pufer.

Obrambna naloga: v krvi so bele krvne celice in protitelesa za obrambo

telesa pred okužbo ( Arnau, 2001, str. 35).


4


2.1.1 Sestava krvi

Krvna plazma je jasna, rumenkasta tekočina. Vsebuje raztopljene sestavine v

obliki številnih pomembnih snovi, ki prihajajo iz naše prehrane, iz jeter in drugih

organov. Te se prenašajo v različnih delih telesa. Plazma vsebuje med drugim

naslednje snovi:

1. Plazemske beljakovine albumin in globulin. Te beljakovine so odgovorne

za koloidni osmotski tlak. Za zmanjšanje bolezni in lakote.

2. Protrombin in fibrinogen igrata pomembno vlogo pri strjevanju krvi in

preprečita več množičnih poškodb in izgube krvi.

3. Elektroliti. Natrijev klorid in natrijev bikarbonat, so pomembni elektroliti v

plazmi, kalija, kalcija, jod, fluor in železo.

4. Hranila, kot so glukoza, aminokisline in maščobne kisline.

5. Vitamini in zdravila, ki se absorbirajo iz črevesja.

6. Hormoni, ki jih proizvajajo žleze z notranjim izločanjem.

Slika 2:Prenašalna naloga krvi


5

7. Odpadni produkti presnove, kot so sečnina in kreatinin, ki se izločijo v

ledvica (Toohey, 1996, str. 247).

Glaser (2006) navaja, da je krvna plazma izvencelični tekoči del krvi, ki je v stiku z

izvenceličnim - intersticijskim prostorom. Plazmo dobimo, če odcentrifugiramo

krvne celice. Je svetlo rumene barve, sestavljena iz 90 % vode, raznih organskih

in mineralnih snovi, ki so ionizirane v plazmi. Plazma predstavlja 20 %

izvencelične tekočine. Vsebuje faktorje koagulacije. Če kri izpostavimo v epruveti

brez antikoagulansa, nastane krvni strdek. Preostane svetla tekočina, imenovana

serum (plazma brez fibrinogena).

Sestavine plazme:

Voda

Plazemski proteiniPlazma vsebuje med 60 in 80 g proteinov na liter. Glede na molekulsko težo,

topnost v vodi in potovanje pri elektroforezi beljakovin jih delimo na albumine,

globuline in fibrinogen. Albumine, fibrinogen, beta in alfa globuline sintetizirajo

jetra, preostale pa druga tkiva. Gama globuline sintetizirajo celice imunskega

sistema.

o AlbuminiV krvi jih je 60 %. Njihova naloga je vzdrževanje osmotskega tlaka in

vzdrževanje normalnega krvnega volumna. Albumini so tudi

prenašalci raznih snovi po krvi (hormoni, zdravila).

o GlobuliniNjih je okoli 36 % in jih razdelimo v tri skupine: alfa, beta in gama.

Alfa in beta globulini se sintetizirajo v jetrih. Prenašajo lipide in v

masti topne vitamine po krvi.

Gama globulini so imunoglobulini – protitelesa, ki pomagajo v

bolezenskih stanjih. V krvi najdemo še mnogo drugih proteinov kot

faktorji koagulacije in fibrinogen.


6

Naloge plazemskih proteinov

o Koloidno ozmotski pritisk: glavni izvor pritiska so albumini. Pritisk

je posledica tega, da so proteini večji kot pore kapilar in zato ne

morejo skozi. Če ni albuminov, se voda kopiči v tkivih in nastanejo

otekline (edem).

o Prenos: mnoge snovi so v vodi netopne in se prenašajo vezane na

plazemske proteine. Albumin prenaša Ca, bilirubin, žolčne soli,

hormone in različna zdravila (aspirin, digoksin, diuretiki, penicilin).

Poseben alfa globulin veže hormone (kortizol, tiroksin), beta

globulini prenašajo holesterol, v masti topne vitamine, inzulin, železo

prenaša transferin.

o Rezerva proteinov: plazemski proteini so rezerva proteinov (pol

aminokislin).

o Koagulacija in fibrinoliza: v plazmi najdemo proteine, ki so

odgovorni za strjevanje krvi (koagulacija) in za razgradnjo strdka

(fibrinoliza).

o Vnetni odgovor: pri vnetju sodeluje nekaj proteinov plazme: fibrin

(omeji vnetni proces), plazemski kinini (bradikinini), vazodilatatorji

(večja prepostnost kapilar) inkomplement.

o Obramba pred okužbo: gama glabuline in imunoglobuline (Ig)

sproščajo plazmatke in delujejo kot protitelesa.

o Vzdrževanje acidobaznega ravnotežja: nekatere aminokisline

imajo prosta mesta (karboksilna ali amino) in lahko zato delujejo kot

kisline ali baze.

Elektroliti so odgovorni za osmotski pritisk plazme (koncentracija

raztopljenih snovi v plazmi), ki je 290 mmol/L. Med kationi je največ natrija

(142 mmol/L), manj pa kalija, kalcija in magnezija, med anioni pa največ

klora (102 mmol/L), manj pa bikarbonata, fosfata.

Hranila in presnovki: glukoza spada med najbolj pogost izvor energije v

telesu, najdemo še lipide in aminokisline.

Med presnovki najdemo mlečno kislino, rejo, kreatinin ter sečno kislino, ki se

izločijo preko ledvic in bilirubin, ki se izloči v žolč.


7

Encimi: poleg encimov, ki sodelujejo pri strjevanju krvi, večina encimov, ki

jih najdemo v plazmi, izvira iz normalne razgradnje krvnih celic in drugih tkiv

in nimajo presnovne naloge v plazmi.

Opazovanje aktivnosti določenih encimov v plazmi je koristen diagnostični indeks

pri nekaterih boleznih: koncentracija serumske amilaze se poveča pri vnetju

trebušne slinavke.

Nastajanje krvnih celic – hematopoeza

Nastajanje krvnih celic v rdečem kostnem mozgu imenujemo hematopoeza.

Rdeči kostni mozeg najdemo le v določenih kosteh, kot so lobanja, vretenca,

rebra, stegnenica, prsnica in medenica, med tem ko se ga pri odraslem človeku

večina nadomesti z rumenim kostnim mozgom, ki nima krvotvorne funkcije.

Eritrociti – rdeče krvničke

Eritrociti so brezjedrne celice, ki se razvijejo iz predstopenj, ki postopoma izgubijo

jedro. Mladi eritrocit se imenuje retikulocit, ker v citoplazmi najdemo retikulinska

vlakna, ki je ostanek ribonukleinske kisline. Nastajanje eritrocitov imenujemo

eritropoeza, medtem kot eritrociti nastajajo v rdečem kostnem mozgu. Za rast in

razvoj potrebujejo eritrociti amino kisline, Fe, vitamin B12, B6, folno kislino. Za

dokončno dozorevanje eritrocitov, je odgovoren hormon eritropoetin (EPO), ki

nastaja v ledvicah in se izloči, kadar so ledvice izpostavljene nizkim

koncentracijam kisika (hipoksija) (Glaser, 2006, str. 5, 6).

Rdeče krvne celice, imenovane eritrociti ali rdeče krvničke, so krvne celice

bikonkavne oblike; vsaka ima premer 6 do 9 µm in debelino 1 µm, ki proti robu

narašča do 2,2 µ. Človek ima 4.5 do 5 milijonov rdečih krvnih celic na mm3 krvi,

kar predstavlja 45 % celotne prostornine krvi. V notranjosti rdeče krvne celice je

hemoglobin, beljakovina (globin) iz štirih polipeptidnih verig oz. globinov. Vsaka

veriga je vezana na obroč (tetrapirol), ki vsebuje železo, to je hem skupino. Vsak

železov atom veže po eno molekulo kisika in ga prenese iz pljuč do tkiv (Arnau,

2001, str. 36).


8

Slika 3: Oblika eritrocita


Eritrociti so prenašalci kisika in ogljikovega dioksida, delujejo pa tudi kot pufri.

Vsebujejo encim karboanhidrazo, ki sproži reakcijo, pri kateri z vezavo ogljikovega

dioksida in vode nastane ogljikova kislina, ki disocira v vodikov ion in bikarbonat.

Eritrocit živi v krvi 120 dni, ostarele eritrocite pa razgradi fagocitni sistem v vranici.

Plazemska membrana v teh 120 dnevih postaja vedno bolj poškodovana in poči.

Okoli 10 % eritrocitov živi tako dolgo, da počijo v plazmi, kar imenujemo hemoliza.

Če se v plazmi razgradi velika količina eritrocitov, postane urin rdeč ali rjav –

hemoglobinurija. Pri zdravih ljudeh je to redek pojav, ker stare eritrocite fagociti že

prej prepoznajo in razgradijo. Proces razgradnje je neopažen, saj se vsaki dan

nadomesti 1 % eritrocitov.

Hemoglobin (Hb)

Notranjost eritrocita je izpolnjena s hemoglobinom. To je rdeče obarvan proteinski

pigment. Normalna koncentracija se pri moških in ženskah razlikuje. Glavna

naloga je sprejeti kisik v pljučnih kapilarah in ga oddati v tkivih.


9

Vsaka molekula Hb je sestavljena iz:

pigmenta hema, ki vsebuje Fe,

proteina globina.

Hem je sestavljen iz štirih pirolovih obročov. Štirje obroči so z mostovi povezani v

večjo strukturo. Atom Fe se nahaja v sredini. Vsaki dan se sintetizira 300 mg

hema, ki se ga večina porabi za Hb, preostali pa postane del mišičnega pigmenta -

mioglobina. Klinična aplikacija: Kadar imajo ljudje premajhno koncentracijo

hemoglobina, je kapaciteta prenosa kisika zmanjšana-pojavijo se klinični znaki in

simptomi, imenovani anemija. Normalne vrednosti hemoglobina so od 120 – 150

g/L (Glaser, 2006, str. 7, 8).

Slika 4: Hemoglobin– rdeče krvno barvilo


Levkociti – bela krvna telesca

Glaser (2006) v svojem delu prikaže, da so levkociti celice z jedri, vendar brez

hemoglobina. V krvi zdravega človeka je 4 do 11 x 109 /L levkocitov. Glavna naloga

je obramba organizma pred tujki. Med levkocite prištevamo granulocite, monocite

in limfocite. Nastajanje levkocitov imenujemo levkopoeza. Vsi levkociti pa

nastanejo v rdečem kostnem mozgu iz matičnih celic.


10

Mielopoeza je proces, pri katerem nastajajo granulociti in monociti.

Limfopoeza je predstopnja limfocitov, ki zorijo v rdečem kostnem mozgu in

ga kmalu zapustijo in potujejo v limfatična tkiva, kot so priželjc, vranica in

bezgavke.

Slika 5: Organi, vključeni v tvorbo limfocitov


Granulociti

Granulociti so dobili ime po zrncih - granulah, ki se nahajajo v citoplazmi.

Normalno najdemo v krvi okoli 60 % granulocitov. Glede na obarvanost zrnc,

ločimo z običajnim barvanjem 3 vrste granulocitov:


11

Nevtrofilni granulociti: okoli 50 – 60 % granulocitov je nevtrofilcev.

V citoplazmi imajo vijoličasta zrnca. Imenujemo jih tudi segmentirani

granulociti zaradi razvejenega (segmentiranega) jedra.

V krvi živijo 6–8 ur. Polovica kroži v krvi, druga polovica pa jih je

prilepljenih ob žilni endotel, kjer se v stresnih situacijah hitro

mobilizirajo. Na njihovo mobilizacijo vplivata hormona kortizol in

adrenalin.

Če gre za bakterijsko okužbo, se število segmentirancev v krvi

poveča, ob težjih okužbah pa se pojavijo v krvi tudi predstopnje

segmentiranh granulocitov–paličasti granulociti. Imajo najvažnejšo

funkcijo v primarni obrambi organizma.

Eozinofilni granulociti: 2 – 4 % granulocitov pripada eozinofilnim. Ti

imajo v citoplazmi velika rdeča (eozinofina) zrnca. Eozinofilni

granulociti uničujejo parazite. Število eozinofilcev se čez dan

spreminja, če pa se število celic prekomerno poveča, govorimo o

eozinofiliji, ki jo opazujemo pri alergičnih reakcijah ali težjih okužbah

s paraziti.

Bazofilni granulociti: 0,5 – 1 % granulocitov pripada bazofilcem. V

krvi živijo okoli 12 ur. V citoplazmi imajo velika modra (bazofilna)

zrnca, v katerih se nahajata heparin (antikoagulans), histamin (širi

periferne žile in oži pljučne žile) in počasi delujoča snov A (ima vlogo

pri alergijah). Vloga heparina iz bazofilcev naj bi bila aktivacija

serumske lipaze in sprožitev lipaze in sprožitev klinične slike pri

alergičnih reakcijah (vazodilatacija, rdečica kože) (Glaser, 2006, str.

13).


12

Slika 6: Dve skupini krvnih celic: granulociti in agranulociti


Agranulociti

Monociti

Monociti spadajo med negranulirane levkocite (agranulocite). V krvi jih je 4 – 8 %,

živijo 2–3 dni, nato potujejo v tkiva, se povečajo ter dozorijo v tkivne makrofage.

Monociti so velike celice s fižolastim jedrom, ki vsebujejo večje število lizosomov in

lahko fagocitirajo večjo količino bakterij. V tkivih se monociti pričvrstijo in

sestavljajo retikuloendotelni sistem, predvsem v limfnih žilah, v pljučih (alveolarni

makrofagi), v jetrnih celicah (Kupfferjeve žleze), v vranici in kostnem mozgu. Svojo

vlogo imajo v imunem sistemu, saj proizvajajo specifične antigene.

Limfociti

Limfocitov je v krvi 25 – 40 %. To so majhne celice z enim jedrom, vendar brez

zrnc v citoplazmi. Jedro je zelo veliko in zavzema večino celic. Nastajajo v

kostnem mozgu, ki ga kmalu zapustijo in se naselijo v limfna tkiva. Večino

limfocitov najdemo v bezgavkah, vranici, priželjcu, mandeljnih in limfnem tkivu

prebavil. Nahajajo se v krvi, ki jo lahko zapustijo in se hitro tja vrnejo. Največja

razlika med ostalimi levkociti in limfociti je ta, da limfociti niso fagociti. V krvi

preživijo le majhen čas svojega življenja, večino pa v limfatičnih organih.

Funkcionalno razdelimo limfocite v dve veliki skupini, ki jih morfološko ne moremo

ločiti:


13

B limfociti so dobili ime po Fabricijevi bursi, ki jih najdemo pri ptičih. Pri

človeku se nahajajo v Peyerjevih ploščicah. So nosilci humoralne imunosti.

Aktivirani B limfociti se povečajo in se preobrazijo v plazmatke, ki izločajo

protitelesa (imunoglobuline).

T limfociti so dobili ime po priželjcu (thymus), kjer se nahajajo. So nosilci

celične imunosti. V limfatičnih organih najdemo različne vrste T limfocitov

(Glaser, 2006, str. 14).

Levkocitni antigeni

Na površini membrane levkocitov najdemo antigene, ki so ali specifični (značilni)

za določeno celično vrsto, ali pa se najdejo tudi na drugih celicah. Med

pomembnimi so: človeški levkocitni antigeni (human leukocyte antigen – HLA), ki

se nahajajo na mnogih celicah. So osnova za tipiziranje tkiv pred presaditvijo

organov.

Trombociti

Trombociti so majhni delci celice (četrtina eritrocita). Normalno število trombocitov

je 150 – 300 x 109 /L. V krvi se nahajajo 9 do 11 dni, ostareli pa se razgradijo v

vranici. Trombocitopenija je smrtno nevarno pomanjkanje trombocitov, ki je

posledica prevelike razgradnje trombocitov ali pa posledica premajhnega

stvarjenja. Simptomi: petehialne krvavitve po koži, sluznicah, smrtno nevarno v

možganih. Trombocitoza pomeni povečano število trombocitov in je posledica

krvavitev, okužbe ali rakastega izvora. Nastajanje trombocitov se imenuje

trombopoeza. Nastajajo v citoplazmi velikih celic megakariocitov v kostnem

mozgu. Njihovi psevdopodiji počijo. Iz vsakega megakariocita nastane 4000

trombocitov. Na zorenje megakariocitov ima vpliv hormon trombopoietin (Glaser,

2006, str. 14–16).

Krvne ploščice imajo vlogo v zelo zapletenem postopku strjevanja krvi, ker

vsebujejo beljakovine in fosfolipide, potrebne za nastanek strdka. Pri poškodbi

sten krvnih žil se trombociti prilepijo nanjo, delno zapro raztrganino in sprostijo

dejavnike, ki sodelujejo pri pretvorbi fibrinogena v fibrin, kar sproži postopek


14

strjevanja krvi. Trombociti sproščajo tudi serotonin, snov, ki povzroča krčenje

krvnih žil in s tem zmanjšanje pretoka krvi (Arnau, 2001, str. 37).

Slika 7: Krvne ploščice



15

2.1.2 Krvne skupine

Na površini eritrocitov so različne kemijske strukture (antigeni), ki so specifične za

poedine vrste ljudi in jih imenujemo krvne skupine. Do sedaj so odkrili preko 400

antigenov, okoli 300 teh pa je razvrščenih v 20 krvnih skupin. Vsak sistem krvnih

skupin je sestavljen iz več sorodnih antigenov in odgovarjajočih protiteles, na

katere reagirajo. Poznamo enostavne sisteme z malim številom antigenov (ABO,

Kidd, Duffy) in komplicirane sisteme z velikim številom antigenov (Rh, MN, Kell…).

Večina krvnih skupin se deduje po Mendeljejevem zakonu. Poznavanje antigenov

in protiteles je pomembno za:

varno transfuzijo krvi,

preprečitev Rh senzibilizacije pri ženskah in hemolitične bolezni pri

novorojencih,

diagnosticiranje in zdravljenje autoimunih bolezni (Glaser, 2006, str. 9, 10).

Nadalje navaja Glaser (2006), pomen krvnih skupin:

so mesta, na katere se vežejo razne snovi v krvi,

vezana mesta za bakterije, viruse in parazite,

transportne beljakovine za razne snovi,

mesta vezave za rastne faktorje,

sodelujejo pri adheziji limfocitov.

Glaser (2006) v svojem delu prikaže določanje krvnih skupin. Če pomešamo kri

dveh oseb na objektnem stekelcu, opazimo zlepljenje eritrocitov, kar imenujemo

aglutinacija. Podobne spremembe opazujemo pri dajanju neskladne

(inkompatibilne) krvi. Posledica takšnega dajanja krvi je zapora kapilar zaradi

aglutinacije, razgradnja aglutinatov – hemoliza. Bolnik je prizadet, postane rumen

(ikteričen) in lahko ob neustrezni oskrbi umre. Vzrok aglutinacije je reakcija med

antigenom na membrani eritrocita (aglutinogen) in protitelesom v serumu

(aglutinin). Poznamo 9 krvnih skupin, ki lahko povzročajo reakcijo antigen - antitelo

(ABO, Rh, MN, P, Lutheran, Kell, Lewis, Duffy in Kidd).


16

Krvna skupina ABO

Krvna skupina ABO je bila odkrita v začetku 20. stoletja. Antigeni ABO spadajo

med glikolipide. Kri novorojencev ob rojstvu še nima protiteles, postopoma pa se

razvijejo protitelesa proti antigenom, ki jih lastni eritrociti nimajo. Ločimo 4 skupine:

A, B, AB in O. V kromosomih sta po dva alela skupin ABO, ki so odgovorni za

antigenske lastnosti osebe. Skupini A in B sta dominantni, zato so osebe lahko

homozigoti (AA, BB) ali heterozigoti (AO, BO), medtem ko so osebki s skupino O

vedno homozigoti. S tem je tudi jasno, da lahko imajo starši s skupino A ali B

otroke s skupino O (Glaser, 2006, str. 10).

Tabela 1: Značilnosti krvnih skupin ABO

Vir: Glaser, 2006, str. 11

Glaser (2006) v svojem delu navaja, da pri krvni skupini A poznamo še podskupine

(A1, A2, AX). V Evropi sta najbolj razširjeni krvni skupini A in O, 90 % Indijancev

pripada krvni skupini O, Azijci pripadajo krvni skupini B.


17

Slika 8: Določanje krvne skupine ABO z anti – A in anti – B serumom

Vir: Plut (2002, str. 121)

Pri krvni skupini AB imajo eritrociti na površini celice antigen A in B, v krvi pa

nobenih protiteles. Pri krvni skupini B imajo eritrociti na površini celice antigen B, v

krvi pa protitelesa anti - A. Pri krvni skupini A imajo eritrociti na površini celice

antigen A, v krvi pa protitelesa anti - B. Pri krvni skupini 0 eritrociti na površini

celice nimajo nobenega antigena, v krvi pa so protitelesa anti - A in anti - B (Plut,

2002, str. 121).


18

2.1.3 Rhesus (Rh) sistem

Glaser (2006) navaja, da sta Rh sistem odkrila Landsteiner in Wiener v 40 letih.

Ime pa je dobil po opici Rhesus, pri kateri so najprej odkrili to skupino. Klinični

pomen te skupine je takoj za ABO sistemom, ker lahko aglutinogeni povzročijo

hemolitično bolezen novorojencev. Rh antigeni so lipoproteini, ki se nahajajo le na

membrani eritrocitov. Antigenov v Rh sistemu je okoli 40. Med katerimi so

najpomembnejši antigeni C, D, E (ti trije so dominanti) in c, d, e. Najmočnejšo

antigeno aktivnost ima D antigen. Če je antigen prisoten, je oseba RhD pozitivna,

če antigena nima, je RhD negativna. V Evropi je 85 % oseb RhD pozitivnih in 15 %

oseb RhD negativnih. Za razliko od ABO aglutininov, Rh protitelesa lahko

nastanejo ob stiku Rh negativne krvi z Rh pozitivno ter govorimo o senzibilizaciji.

Ob prvem stiku še ni najti v krvi protiteles, ob ponovnem pa lahko pride do

aglutinacije in komplikacij. Za transfuzijo krvi se lahko uporabi le ABO in Rh

identična kri. Pred vsako aplikacijo krvi je potrebno opraviti navzkrižni preizkus.

Pri sistemu Rhesus ugotavljamo, ali je v krvi antigen glikoprotein D ali ga ni.

Ločimo D+, to je pozitivne (ali Rh+) osebe, in D-, to je negativne (ali Rh-) osebe

(Plut, 2002, str. 121).

Arnau (2001) navaja, da so do pričetka tega stoletja zdravniki opažali, da vsaka

oseba ne prenese krvi določene druge osebe, a niso vedeli zakaj. Kadar oseba

prejme transfuzijo krvi, ki ni ustrezna ali kompatibilna, se rdeče krvničke sprimejo

(aglutinirajo) v gručice, kar je lahko smrtno za prejemnika. Ustreznost je odvisna

od prisotnost protiteles - aglutininov.


19

Slika 9: Kompatibilnost krvne skupine in Rh faktorja



20

3 ZGODOVINA TRANSFUZIJE

Že v preteklosti so ljudje spoznali, da je kri življenjsko pomembna tekočina. V

začetku so transfuzije izvajali neposredno iz žilo dajalca v žile prejemnika. Danes

veliko skrb posvečamo zdravju krvodajalca in varnejši transfuziji s pripravo čim bolj

čistih krvnih komponent. Nova spoznanja na področju molekularne biologije,

imunologije in genetike so se odrazila tudi v transfuziologiji. Danes smo priče

rekombinantni tehnologiji, s katero že nadomeščamo posamezne sestavne dele

krvne plazme (albumin, koncentrati F VIII, F VII…) (Urlep - Šalinović,1999, str. 21).

Pred drugo svetovno vojno so bili v Sloveniji le posamezni primeri dajanja

transfuzij, ki je tehnično potekala iz žile dajalca v žile prejemnika. Pri tem so

uporabljali posebne ročne črpalke, ki so le približno kazale prečrpane krvi (Lukič,

2000, str. 15).

Kratek zgodovinski pregled transfuzijske medicine v Mariboru

Prvo transfuzijo krvi je pri nas opravil dr. Adolf Ramšak leta 1926 v bolnišnici

Maribor. To je bila neposredna transfuzija krvi moža in žene, ki je močno krvavela

ob porodu. Skoraj pol stoletja po Landsteinerjevem odkritju je bila v Mariboru

novembra 1949 v okviru kirurgije ustanovljena transfuzijska postaja, ki je do 1953

leta gostovala kar na treh oddelkih - kirurgiji, ginekologiji in pediatriji. Prvi odvzem

krvi so naredili 28. decembra 1949. Krvodajalci so bili v začetku plačani. Za plačilo

so večinoma dobivali živilske nakaznice, le kratek čas so jim plačevali z denarjem.

S 1. januarjem 1953 so prešli na prostovoljno krvodajalstvo. Med prostovoljne

krvodajalce so se vključili mnogi, prej plačani krvodajalci. Organizacijo

krvodajalstva je prevzel RK ob veliki pomoči takratne predstojnice dr. Drine

Gorišek in dr. Edvarda Glaserja, ki je po prezgodnji smrti dr. Drine Gorišek prevzel

predstojništvo leta 1962. 29. novembra 1953 je Postaja za transfuzijo krvi dobila

lastne prostore v vzhodnem delu stavbe infekcijskega oddelka in se leta 1965

preimenovala v Oddelek za transfuzijo krvi, leta 1973 pa v Oddelek za

transfuziologijo in imunohematologijo in leta 2007 v Center za transfuzijsko

medicino. Danes je delo organizirano v treh procesih: preskrba s krvjo,


21

laboratorijska dejavnost, klinično ambulantna dejavnost. Primarna naloga

transfuzijske službe je preskrba z varno krvjo in krvnimi pripravki za tiste bolnike,

ki transfuzijo krvi nujno potrebujejo. To nalogo je transfuzijska služba v SB in sedaj

v UKC Maribor odlično opravljala, saj v vseh 60 letih ni nihče umrl in nobena

operacija ni bila preložena zaradi pomanjkanja krvi (Urlep - Šalinović, 2010, str.

12, 13).

3.1 Transfuzijska medicina in transfuzija

Transfuzijska medicina je transfuzijska stroka, katere poslanstvo je zdravljenje

bolnikov s pripravki iz krvi. Poenostavljeno lahko rečemo, da se transfuzijska

medicina začne pri krvodajalcih – zdravih posameznikih in konča pri bolnikih, ki

prejmejo sestavino krvi, nujno potrebno za zdravljenje. Pri tem je naloga stroke

narediti vse, da zaščiti bolnika, ki prejme kri, kot tudi krvodajalca, ki daje kri.

Transfuzijska medicina se kot medicinska stroka ukvarja s tremi tesno povezanimi

sklopi, ki zagotavljajo bolnikom ustrezno in varno zdravljenje s krvjo:

s preskrbo (s krvodajalstvom, zbiranjem, testiranjem in predelavo krvi ter z

izdelavo, shranjevanjem in posredovanjem krvnih pripravkov),

z zdravljenjem s krvjo in krvnimi pripravki, celicami in posebnimi postopki,

laboratorijskimi preiskavami, ki podpirajo vse naštete dejavnosti.

Transfuzijska medicina pri tem združuje klinične in temeljne medicinske vede ter

uvaja v medicino vrsto novih biotehnoloških metod, temelječih na ekspanziji

dognanj na področjih biologije krvi, fiziologije, imunologije, biokemije, genetike,

medicinske biotehnologije in sorodnih medicinskih vej (Potočnik & Rožman, 2008,

str. 3, 4).

Transfuzija je dajanje krvi in krvnih sestavin bolniku za:

povečanje krvnega volumna po operaciji, poškodbi ali krvavitvi,

povečanje števila eritrocitov in hemoglobina pri anemičnih bolnikih,

zagotavljanje faktorjev strjevanja pri bolniku s hemofilijo in drugimi motnjami

v strjevanju krvi,


22

vzdrževanje ali povečanje serumskih granulocitov in imunoglobulinov,

vzdrževanje ali nadomeščanje plazemskih beljakovin, posebno albuminov.

Pri dajanju krvi in krvnih sestavin je potrebno upoštevati krvno skupino in Rh -

faktor. Medicinska sestra mora pri transfuziji krvi ali krvnih sestavin opazovati

bolnika med in po aplikaciji, pravočasno odkriti reakcije in pravilno ukrepati


3.1.1 Avtotransfuzija

Avtologna transfuzija je zbiranje in vračanje lastne krvi bolniku. Kri za avtologno

transfuzijo dobivamo tako, da bolnik, ki ima načrtovano operacijo (npr. operacijo

na odprtem srcu, ortopedska operacija, plastična ali ginekološka operacija), daje

določeno količino krvi na 3 do 7 dni. Bolnik mora imeti ustrezno vrednost

hematokrita in ne sme imeti akutnega infekta. Odvzeta kri se shrani za 35 do 42

dni, med tem se kri testira na HIV (Human immunodeficiency virus) in hepatitis B.

Kri lahko zbiramo tudi med žilno, ortopedsko in torakalno operacijo, pa tudi med

transplantacijo organov. Avtologna transfuzija je za bolnika varnejša, ker ni

nevarnosti, da bi se tvorila protitelesa in prenašala krvna obolenja. Kadar se zbira

kri pred operacijo, je potrebno upoštevati vsa pravila kot pri dajanju homologne

krvi. Pri zbiranju in vračanju krvi med operacijo ni potreben navzkrižni poskus, pH

je enak in eritrociti ohranijo večjo življenjsko sposobnost kot konzervirani eritrociti.

Kri je treba vrniti v 4 urah. Proti strjevanju krvi uporabljamo heparin, acidum

citricum dextrose ali podoben antikoagulant (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 613).

Raba avtologne krvi, torej tiste, ki jo bolnik daruje sam, postaja vse bolj pogosta.

Raba takšne krvi (avtotransfuzija) je očitno zelo primerna za elektivno operacijo,

kjer jo je mogoče kombinirati z rabo eritropoetina. Takšen postopek je zapleten in

zahteva izjemno tesno skupinsko delo med specialistom, transfuziologom,

hematologom in kirurgom. Bolnikovo lastno kri lahko s posebno napravo zbiramo

tudi med operacijo. Takšen postopek uporabimo pri operacijah, kjer pričakujemo

velike izgube krvi (denimo anevrizma abdominalne aorte, presaditev jeter).

Postopek je kontraindiciran, kadar je kri onesnažena s črevesno vsebino. Pri tem


23

postopku posebna naprava kri črpa iz operacijskega področja, rdeče krvničke

izloči, jih opere in v fiziološki raztopini vrne v telo (Flis & Parač, 2003, str. 61, 62).

Glede na čas zbiranja krvi se avtotransfuzija deli na:

predoperativno (kri odvzamemo in shranimo do operativnega posega),

akutna normovoleminčna (kri odvzamemo ob pričetku operativnega

posega),

intraoperativna (kri odvzamemo med operativnim posegom iz operacijskega

polja),

postoperativna (kri zberemo iz drenažnega sistema po operativnem

posegu).

Vsak bolnik mora imeti možnosti transfuzije lastne krvi. Glede na zdravje bolnika,

možnosti ustanove, kjer se zdravi, in vzroka za operativni poseg se določi

možnosti za avtotransfuzijo (Kramar, 2008, str. 70).

Indikacije za avtotransfuzijo (AT) so:

potreba po krvi redke skupine,

predhodne hujše reakcije ob transfuziji,

vsebuje protitelesa,

nekatera verska prepričanja, ki ne dovoljujejo aplikacije tuje krvi (Donik,

2009, str. 62).

Možne nevarnosti:

zastaranje krvi,

identifikacije in administrativne napake,

hemoliza,

koagulacijske motnje,

sepsa,

maligna obolenja - razsoj malignih celic (ibid., 62).


24

3.1.2 Prednosti avtotransfuzije

1. Ni prenosa bolezni s krvjo.

2. Ni možnosti senzibilizacije.

3. Izognemo se imunosupresiji, ki jo povzroča homologna kri.

4. Izognemo se možnostim administrativne napake.

5. Niso potrebna testiranja krvi – manjši stroški.

6. Ni potreben navzkrižni preizkus, preverimo le krvno skupino (Ivanuša in

Železnik, 2000, str. 312).

7. Stimulira se tako eritropoeza kot tudi celotna aktivnost kostnega mozga.

8. Pacient je motiviran, da sodeluje pri zdravljenju.

9. Običajno zadostujejo predvidene količine avtologne krvi (Ivanuša &


3.2 Krvodajalstvo

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je prostovoljno

krvodajalstvo naslednje: »… če posameznik daruje kri, plazmo ali celičnekomponente krvi po svoji prosti presoji in zato ne dobi plačila niti v oblikidenarnega nadomestila in ne vključuje dela prosti dan. Manjše darovanepozornosti, manjši osvežilni obroki in povračila stroškov prevoza sozdružljivi s prostovoljnim, neplačanim darovanjem.« (Council of Europe,

1995).

Zbiranje, predelava in uporaba krvi so določeni z zakonom, s podzakonskimi

določili in številnimi priporočili. Varna kri ne vsebuje virusov, parazitov, drog,

alkohola ali drugih primesi, ki bi lahko škodovali človeku.

Preskrba s krvjo in krvnimi pripravki je nacionalnega pomena, ker zagotavljanemoteno delovanje zdravstva. Ta dejavnost je specifična in temelji na

sodelovanju družbenih skupin in na širši socialni solidarnosti. V tej dejavnosti

sodelujejo krvodajalci, njihovi delodajalci, zdravstvene ustanove in Rdeči križ (RK),

državni upravni organi, zavarovalnice, šolstvo, javnost in drugi. Krvi in njenih


25

sestavin ni možno kupiti na prostem trgu. Organizirani so nacionalni sistemi za

preskrbo s krvjo in krvnimi pripravki. Njihova naloga je pravočasno, enakomerno,

varno, kakovostno in učinkovito zagotavljanje krvi in krvnih pripravkov bolnikom

(Keuc, 2005, str. 29).

Rdeči križ Slovenije redno organizira krvodajalske akcije in motivira krvodajalce k

darovanju krvi že od leta 1953. Z Zakonom o Rdečem križu Slovenije iz leta 1993

mu je država podelila javno pooblastilo. Krvodajalstvo je človekoljubna dejavnost,

ki se izvaja v skladu z načeli prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti ter

zajema vse aktivnosti motiviranja, obveščanja, organiziranja, izobraževanja in

pozivanja krvodajalcev na krvodajalske akcije za zagotavljanje nacionalne oskrbe

s krvjo. Pri pozivanju organizatorjev k pripravi krvodajalskih akcij izpostavljamo

predvsem temeljni pomen darovanja krvi, kot sta medčloveški odnos in solidarnost

med ljudmi. Cilj Rdečega križa je zagotavljati tolikšno število krvodajalcev, da bo

učinkovito zadostilo potrebam zdravstva po krvi tudi v novih družbeno -

ekonomskih in socialnih razmerah ter v času vključevanja Slovenije v Evropo. V

času preusmeritve družbene ureditve ter sprememb v gospodarstvu, pomeni to

veliko odgovornost, pa tudi izziv. Pri tem je seveda potrebna podpora širše

družbene skupnosti, saj so se prav prostovoljnost, neplačanost in anonimnost v

petdesetih letih pokazali kot dobri temelji za preskrbo s krvjo. Skrb za zdravje

vsakega posameznika in najširše družbene skupnosti pomeni tudi skrb za varno

kri. V tem so zdravstveno vzgojna prizadevanja Rdečega križa tudi člen v verigi

varne preskrbe s krvjo. Zdrav človek ima tudi zdravo kri in le varna kri zares varuje

življenja. Krvodajalstvo natančno opredeljuje Zakon o preskrbi s krvjo (Ur. I..RS, št.

52/2000), proste dneve pa določa 169. člen Zakona o delovnih razmerjih (Kovačič,

2005, str. 19).

Med krvodajalci v Sloveniji je najpogostejša krvna skupina A (40 %), sledi ji krvna

skupina 0 (38 %), redkejši pa sta krvni skupini B (15 %) in AB (7 %). RhD -

pozitivnih je 78% krvodajalcev, ostali pa so RhD - negativni. Razmerje krvnih

skupin je prav takšno tudi pri bolnikih, potreba po krvnih komponentah določene


26

krvne skupine pa je odvisna tudi od posameznih bolnikov, ki lahko v kratkem času

potrebujejo veliko količino krvi (Urbajs & Cukjati, 2009, str. 11).

Transfuzijska veriga je organiziran niz med seboj povezanih postopkov od izbire

krvodajalca do transfuzije krvi ali krvnih pripravkov bolnik (Zakon o preskrbi s

krvjo, 2006).

Viri krvi so: prostovoljni krvodajalci, bolniki – krvodajalci za avtotransfuzijo in

usmerjeni krvodajalci, ki jih zagotovi bolnik sam za svoje potrebe po svoji svobodni

presoji in inciativi. Daleč najštevilnejši so prostovoljni neplačani krvodajalci (Lukić,

1995, str. 97).

3.2.1 Izbira krvodajalca

Krvodajalec je lahko oseba, za katero zdravnik ugotovi, da je primerna za odvzem

krvi, ki je trdnega zdravja in brez večjih zdravstvenih težav v preteklosti. Obveščen

mora biti o morebitnih posledicah darovanja krvi in dati mora pisno privolitev

(Ilešič, 2005, str. 16).

Da bi preprečili prenos bolezni s krvjo, se ob organiziranju krvodajalskih akcij

krvodajalcev seznani o možnostih prenosa povzročiteljev prenosa bolezni s krvjo.

Poziva se tudi, da naj ljudje, ki živijo tvegano ali se slabo počutijo, ne darujejo krvi.

Pred vsakim odvzemom krvi zdravnik pregleda krvodajalca in poskuša ugotoviti

možnost prenosa bolezni s krvjo (Potočnik, 1995, str. 95, 96).

Kdo je lahko krvodajalec?

Krvodajalec sme biti le zdrava oseba. Ker moramo zagotoviti, da je dajanje krvi

varno za krvodajalca in dana kri varna za bolnika, moramo pred odvzemom

upoštevati določene strokovne omejitve:


27

StarostKrvodajalec mora biti star najmanj 18 let in ne več kot 65 let. Izjemoma lahko

odvzamemo kri osebi mlajši od 17 let, če ima privolitev in podpis staršev

oz.skrbnikov. Po 65. letu se lahko odvzame kri le na osnovi mnenja osebnega

zdravnika in po dokončni presoji specialista transfuziologa. Po 60. letu odklonimo

krvodajalca, ki je prišel na odvzem prvič.

Časovni presledek med odvzemiPri odvzemu polne krvi mora biti presledek med dvema odvzemoma za moškega 3

mesece, za ženske pa 4 mesece.

Laboratorijske preiskaveDobrokrvnost je pogoj, da je oseba lahko krvodajalec. Moški mora imeti vrednost

hemoglobina (merilo za dobrokrvnost ali slabokrvnost) vsaj 135g/l, ženske pa 125

g/l.

Pregled krvodajalcaV praksi navadno ni mogoče opraviti popolnega zdravstvenega pregleda

krvodajalca.

- Ocenimo splošen videz krvodajalca: prisotnost fizične izčrpanosti,

podhranjenosti, bledice, morebitne zlatenice, naduhe, duševne

neuravnovešenosti, zastrupitve z alkoholom ali drogami; koža na mestu

odvzema mora biti brez poškodb ali vnetja.

- Krvni tlak in srčni utrip: sistoličen tlak ne sme biti višji od 180 mm Hg,

diastoličen pa ne sme biti več kot 100 mm Hg. Krvi ne odvzamemo, če je

sistoličen tlak 100 mm Hg ali manj. Srčni utrip mora biti enakomeren med

50 in 100 utripi na minuto (pri športnikih so dovoljene nižje vrednosti).

- Telesna teža: osebam, ki tehtajo manj kot 50 kg, ne smemo odvzeti

standardne količine krvi (Maračić, 2005, str. 51).

Medicinske sestre in zdravstveni tehniki moramo poznati pomen prostovoljnega,

brezplačnega in anonimnega krvodajalstva za varnost transfuzije krvi. Krvodajalca

med drugimi osveščamo o zdravem načinu življenja in vedenju, tveganem za


28

okužbo z boleznimi, ki se lahko prenašajo s krvjo. S tem razvijamo družbeno

zavest in odgovoren odnos krvodajalcev do dajanja krvi (Gregorc, 2004, str. 117).

3.2.2 Testiranje krvodajalčeve krvi

Kot ugotavljata Levičnik - Stezinar & Jovanovič (2008) presejalno testiranje

omogoča preprečitev prenosa okužbe s krvjo. Pogostost pojavljanja okužbe med

krvodajalci, obseg in vrste presejalnih testov določajo strategijo varnosti preskrbe

s krvjo. Presejalno testiranje krvi za transfuzijo se je izkazalo za najbolj učinkovit

ukrep za preprečevanje okužb pri prejemnikih. Testira se na povzročitelje bolezni,

ki se prenašajo s krvjo. V Sloveniji se darovano kri vsakega krvodajalca testira na

povzročitelje:

sifilisa: Treponema Palidum (1960),

hepatitisa B: HBsAg (1970),

aidsa: anti-HIV 1/2 (1986),

hepatitisa C: anti-HCV (1993).Vse preiskave v zvezi s krvnimi skupinami temeljijo na reakciji med antigeni in

ustreznimi protitelesi. Posledici reakcije sta aglutinacija in hemoliza. V prvi fazi

reakcije se protitelo veže na eritrocitni antigen, v drugi fazi pa pride do aglutinacije.

Na prvo fazo reakcije vplivajo fizikalno - kemijske lastnosti protiteles, temperatura,

ionska jakost in pH okolja, na drugo fazo pa vrsta molekule protiteles (IgM, IgG).

Aglutinacijo pri protitelesih IgG lahko dosežemo z zmanjšanjem razdalje med

eritrociti (centrifugiranje), dodatkom albumina, encima (papain) ali z dodatkom

antiglobulinskega seruma (direktni, indirektni Coombsov test).

Z direktnim Coombsovim testom ugotavljamo, ali so na površini

eritrocitov vezana protitelesa. Preiskavo naredimo tako, da dobro opranim

preiskovanim eritrocitom dodamo antiglobulinski serum. Aglutinacija

eritrocitov pomeni prisotnost protiteles na njihovi površini.

Z indirektnim Coombsovim testom ugotavljamo prisotnost eritrocitnih

protiteles v serumu. Preiskavo naredimo v dveh fazah: v prvi fazi


29

pomešamo preiskovani serum in izbrane, ustrezno pripravljene eritrocite, na

katere se vežejo protitelesa, če so prisotna.

Po inkubaciji na 37 °C s pranjem odstranimo vse sestavine seruma, ki se

na eritrocite niso vezale in dodamo antiglobulinski serum. Aglutinacija

eritrocitov pomeni prisotnost v preiskovanem serumu.

Za določevanje krvnih skupin uporabljamo testne serume, ki vsebujejo protitelesa

proti posameznim eritrocitnim antigenom. Okvirno določimo krvno skupino ABO na

ploščici. Pri tem pomešamo po eno kapljico krvi ter serumov anti - A, anti - B in

anti - AB. Rezultate si razlagamo glede na pojav aglutinacije. Pri določanju krvne

skupine ABO v laboratoriju določamo tudi protitelesa anti - A in anti -B v serumu.

Pri tem uporabljamo eritrocite krvnih skupin A in B (Potočnik, 1995, str. 95, 96).

Pred aplikacijo transfuzije obvezno napravimo še bedside test (obposteljni test) s

katerim potrdimo bolnikovo krvno skupino tik pred transfuzijo (Donik, 2009, str.

59).

3.2.3 Testi pred transfuzijo krvnih pripravkov

Osnovno načelo varne transfuzije se glasi »Prava kri pravemu bolniku obpravem času« (Rožman, 2002, str. 245).

Ob postavitvi indikacije za transfuzijo krvi moramo obvestit možnega prejemnika o

dobrobiti, tveganjih in alternativah transfuzije. V nekaterih državah zahtevajo pisno

privoljenje, ki ga priložijo v bolnikov popis. Za postavitev indikacije in za izvedbo

transfuzije odgovarja lečeči zdravnik. Po odločitvi za transfuzijo se začne določeno

zaporedje postopkov:

odvzem vzorca bolnikove krvi mora potekati tako, da zagotovimo

istovetnost možnega prejemnika krvi in vzorca. Na epruveti s krvjo mora biti

etiketa z vsemi podatki za prepoznavo bolnika. Podatki na naročilnici in

vzorcu krvi se morajo skladati. Pri bolnikih, ki imajo že določeno krvno


30

skupino, to vpišemo na naročilnico. Ob bolnikovi postelji okvirno določimo

krvno skupino na ploščici in jo napišemo na naročilnico;

določanje bolnikove krvne skupine ABO in Rh D je ključna preiskava pred

transfuzijo krvi zaradi protiteles anti - A in anti - B, testiranje antigena Rh D

pa je pomembno zaradi njegove močne imunogenosti. Praviloma mora

prejemnik dobiti kri iste krvne skupine, kot jo ima sam, pri pomanjkanju pa

lahko dobi skladne komponente druge krvne skupine;

testiranje nepričakovanih protiteles pri bolniku je potrebno, da odkrijemo

klinično pomembna protitelesa, t. j. tista, ki reagirajo pri 37 °C in imajo

sposobnost povzročiti uničenje transfundiranih eritrocitov, na katerih je

ustrezni antigen. Ko odkrijemo protitelo, moramo njegovo specifičnost

določiti z izbranimi eritrociti, ki imajo kombinacijo najpomembnejših

antigenov (celični panel). Praviloma naj bi določali krvno skupino in

protitelesa pred transfuzijo, da imamo na voljo dovolj časa za pripravo krvi

redke krvne skupine, ob prisotnosti nepričakovanih protiteles pa za

spoznavo le - teh in iskanje skladne krvi, kar je včasih dolgotrajen postopek;

navzkrižni preizkus je in vitro ponazoritev dogajanja ob transfuziji. Vključuje

kontrolno testiranje krvne skupine ABO in Rh D prejemnika in dajalca in

preizkušanje, ali so v prejemnikovem serumu protitelesa proti kateremu od

antigenov na eritrocitih. V test spada tudi avtokontrola, ki nas pri pozitivnem

rezultatu opozori na možnost avtoimunske hemolitične anemije ali ob

opisani reakciji na poprejšnjo transfuzijo na možnost hemolitične

transfuzijske reakcije in terja natančnejše testiranje;

navzkrižni preizkus v ožjem pomenu besede (major test) naredimo tako,

da pomešamo serum prejemnika in eritrocite dajalca in z uporabo različnih

medijev preizkušamo skladnost. Pri izvedbi navzkrižnega preizkusa je

obvezna uporaba metode indirektnega Coombosovega testa, ki ga

kombiniramo še z dodatno metodo (npr. z uporabo encimov - papain).

Včasih, ko ugotovimo tako kombinacijo protiteles, da je iskanje skladne krvi

za transfuzijo zamudno, moramo odložiti načrtovano operacijo. To se

dogaja predvsem pri bolnikih, ki so že večkrat dobili transfuzijo in pri

ženskah, ki so bile noseče (Potočnik, 1995, str. 96, 97).


31

4 Zdravljenje s krvnimi pripravki

Sodobna raba krvi in njenih pripravkov temelji na presoji, da je bolniku treba dajati

le tiste krvne komponente, ki mu primanjkujejo. Iz takšne presoje izhaja, da je raba

polne krvi omejena le na redke klinične slike. Takšen pogled omogoča sorazmerno

varno rabo krvnih pripravkov, racionalno izkoriščanje vse manjših količin zbrane

krvi ter razširja terapevtske možnosti rabe krvi in njenih pripravkov, kot ugotavljata

Flis & Parač (2003).

Glaser (2006) v svojem delu poudarja, da komponentna terapija pomeni, da bolnik

prejme le tisti del krvi, ki jo potrebuje. Za transfuzijo imamo na voljo sledeče

parametre:

polna kri se daje v primeru hude krvavitve, za vzdrževanje celotnega

volumna krvi,

koncentrirani eritrociti se dajejo pri hudi anemiji,

trombocitni koncentrati se morajo dati bolniku v 5 dneh po odvzemu

(imajo kratko življenjsko dobo). Dajejo se za preprečevanje krvavitve pri

hudem pomanjkanju trombocitov.

4.1 Krvne sestavine

Donik (2009) navaja, da transfuzija pomeni dajanje krvi in krvnih sestavin bolniku,

ki to potrebuje. Sestavine, ki jih najpogosteje rabimo pri zdravljenju kirurškega

bolnika, so:

KE - koncentrirani eritrociti,

KT - koncentrirani trombociti,

SZP - sveža zamrznjena plazma,

HAS - humani serumski albumini,

polna nepredelana kri.


32

4.1.1 Koncentrirani eritrociti (KE)

Koncentrirani eritrociti imajo enako zmožnost prenosa kisika kot polna kri, vendar

imajo manjšo prostornino. Tako so primeren pripravek za zdravljenje nekaterih

anemij v kirurgiji. Slabokrvni bolniki imajo namreč običajno normalen krvni

volumen in prekomerna obremenitev z dodatnim krvnim volumnom (polna kri)

lahko ogrozi delovanje srčno - žilnega sistema. Tako tudi pri slabokrvnih bolnikih

transfuzija koncentriranih eritrocitov ne sme biti nadomestilo za uporabo ustreznih

zdravil za slabokrvnost. Običajno se odločimo za rabo koncentriranih eritrocitov pri

bolnikih:

ki se ne odzivajo na zdravljenje z zdravili,

ki potrebujejo hitro izboljšanje zmožnosti krvi za prenos kisika,

v nujnih primerih (Flis & Parač, 2003, str. 63).

Pripravimo jih s centrifugiranjem polne krvi, odstranitvijo plazme in dodatkom

antikoagulantov. Hranijo se na temperaturi +4. Upoštevati moramo skladnost

krvnih skupin in Rh faktorja (Donik, 2009, str. 58).

4.1.2 Koncentrirani trombociti (KT)

V kirurgiji uporabljamo koncentrirane trombocite pri različnih krvavitvah ali pri

nekaterih bolezenskih stanjih, ko želimo preprečiti krvavitve zaradi pomanjkanja

ali obolelosti trombocitov. Transfuzija trombocitov je povezana s številnimi

težavami. Trombociti imajo denimo na celični ovojnici nekatere levkocitne antigene

(HLA). Ti antigeni sprožijo imunski odgovor, ki vodi do hitrega uničevanja danih

trombocitov. Koncentrirane trombocite je praviloma mogoče pridobivati zgolj iz krvi

ABO/Rh - kompatibilnih dajalcev, saj so pripravki kontaminirani z eritrociti. Njihova

raba mora biti izjemno smiselna in natančno določena (Flis, Parač, 2003, str. 64).

Koncentrirane trombocite dodajamo bolnikom z motnjami strjevanja krvi zaradi

trombocitopenije ali tudi profilaktično. Hranimo jih pri 22 °C, 3 – 5 dni v plastiki, ki

prepušča O2 in CO2, da ne pride do zakisanja.


33

Najboljši učinek dosežemo, če so pripravljeni po naročilu, saj sveže pripravljeni

trombociti preživijo najdlje - približno teden dni (Donik, 2009, str. 58).

Pri dajanju KT moramo upoštevati skladnost krvne skupine in Rh - faktorja


4.1.3 Sveža zamrznjena plazma (SZP)

Svežo zamrznjeno plazmo uporabljamo v kirurgiji pogosto, takrat ko želimo

nadomeščati pomanjkanje več dejavnikov strjevanja krvi. Bolezenska stanja, kjer

se tako pomanjkanje lahko pojavi, so diseminirana intravaskularna koagulacija,

stanje po obsežni transfuziji polne krvi, prekomerna raven kumarinskih

antikoagulacijskih učinkovin v telesu ali hudo zmanjšanje jetrne funkcije. Sveža

zamrznjena plazma mora biti kompatibilna znotraj sistema krvnih skupin ABO ( Flis

& Parač, 2003, str. 64).

Sveže zamrznjeno plazmo pripravljamo iz sveže krvi s centrifugiranjem,

ločevanjem in takojšnjim globokim zamrznjenjem. Hranimo jo na minus 20 °C do

enega leta. Na ta način se ohrani 70 % učinkovin. Glavna indikacija za SZP je

nadomeščanje koagulacijskih faktorjev ob obsežni krvavitvi. Količina enega

odmerka je 200 do 300 ml. Pri dajanju SZP moramo upoštevati skladnost krvne

skupine. SZP uporabljamo tudi kot izhodno surovino za pripravo posameznih

plazemskih sestavin, ki jih tako koncentriramo, prečistimo in virusno inaktiviramo


4.1.4 Humani serumski albumini (HAS)

Nastanejo po tehnološkem postopku in pasterizaciji 10 ur pri 60 °C. S tem se

zagotavlja varnost produkta, ki ne prenaša bolezni. Hranimo jih lahko na sobni

temperaturi do treh let. Uporabljamo jih za zdravljenja hipovolemije in stabilizacijo

onkotskega tlaka pri različnih šokovnih stanjih ter za zmanjšanje tkivnih edemov.


34

Uporabljamo 5 % in 20 % humane serumske albumine (Ivanuša & Železnik, 2000,

str. 312).

4.1.5 Sveža polna kri

Sveža polna kri vsebuje eritrocite, trombocite, faktorje strjevanja in plazemske

sestavine, razredčene s konzervansom (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 312).

Polna kri se praviloma uporablja zgolj pri obsežnih akutnih krvavitvah. A tudi v

takšnih primerih jo uporabimo le takrat, ko je hematokrit po nadomeščanju

izgubljenega volumna z elektrolitnimi ali drugimi tekočinami (in / ali hemoglobin) v

nevarnem območju (vrednost hematokrita: 30 % ali manj). Shranjena polna kri ima

številne neželene lastnosti. Najpomembnejše so:

vsebuje učinkovine proti strjevanju,

njen pH v kislem območju (6,6 – 6,8),

vsebuje visoke vrednosti kalijevih ionov,

v rdečih krvničkah se presnova spremeni, tako da ovira sproščanje kisika iz

hemoglobina.

Pri elektivnih operacijah se za uporabo polne krvi odločamo izjemno redko. Pri

nujnih operacijah se kriteriji za uporabo polne krvi spremenijo (Flis & Parač, 2003,

str. 63).

S svežo polno krvjo nadomeščamo oksiformno kapaciteto in volumen izgubljene

krvi. Hranimo jo pri 4 °C do 48 ur. Pri dajanju moramo upoštevati skladnost krvne

skupine in Rh faktorja (Donik, 2009, str. 59).


35

Slika 10: Kri in krvne sestavine

Vir: Ivanuša & Železnik (2008, str. 614)


36

4.2 Nevarnosti povezane s transfuzijo

Pri transfuziji je najpomembnejša skladnost sistema A, B, O, ki vključuje krvne

skupine: A, B, O in AB ter skladnost faktorja Rh D. Pred transfuzijo krvnih

pripravkov je potrebno poleg krvne skupine ugotoviti tudi medsebojno skladnost

krvi med prejemnikom in dajalcem, ker prisotnost protiteles v prejemnikovi krvi ali

krvna podskupina prav tako lahko sproži imunski odgovor. Laboratorij na Zavodu

Republike Slovenije za transfuzijsko medicino (ZTM) preverja skladnost krvi

prejemnika in dajalca z navzkrižnim preizkusom. Pri transfuziji krvne plazme in

koncentriranih trombocitov upoštevamo samo skladnost v krvnih skupinah. Kri in

krvne pripravke daje MS (dipl. m.s. in viš. med. ses. – v CIT - u te naloge izvaja

MS - vodja tima ZN), MS in ZT, ki negujeta bolnika, pa izvajata nadzor bolnika med

transfuzijo po navodilih zdravnika in MS - vodje tima ZN (Kodila, 2008, str. 265).

Kodila v svojem delu pomembno poudarja sledeče:

1. Za transfuzijo krvi in krvnih pripravkov vedno uporabljamo transfuzijski

sistem, ki ga zamenjamo za vsako vrečko (za polno kri in koncentrirane

eritrocite uporabljamo sistem z mikrofiltrom – 40 - mikronski); sistem

predhodno napolnimo s 100 ml fiziološke raztopine; če traja transfuzija več

kot 12 ur, sistem zamenjamo – uporaben je za dajanje do 2500 ml krvi). Po

končani transfuziji sistem s transfuzijsko vrečko odstranimo - nadaljevanje

infuzije preko infuzijskega sistema ni dovoljeno!

2. Transfuzijske sisteme in prazne vrečke krvnih pripravkov shranimo na

oddelku še 24 ur (zaradi možne zapoznele transfuzijske reakcije).

Označimo jih z bolnikovimi podatki, datumom in uro ter shranimo v zaščitni

vrečki v nečistem delu hladilnika. Odvržemo jih (brez igle!) med komunalne

odpadke, kadar je krvi 100 ml ali več, pa med infektivne odpadke (halipac).

3. Kri in krvne pripravke dajemo po periferni i. v. kanili. Po OVK - ju jih dajemo

samo izjemoma (kadar ni periferne venske poti, pri nujni masovni

transfuziji), po enem od korakov večsvetlinskega katetra, ločeno od ostalih

infuzij (izjemoma je fiziološka raztopina), ker sicer lahko nastane hemoliza!


37

4. Koncentrirane eritrocite po potrebi lahko razredčimo z manjšo količino

fiziološke raztopine – do 100 ml (z dovoljenjem zdravnika). Uporabimo

poseben pretočni sistem.

5. Krvi in krvnih pripravkov pred dajanjem ne ogrevamo (ogreti so zgolj na

sobno temperaturo). Izjemoma je prisotnost klinično pomembnih hladnih

aglutininov, kjer je ogrevanje krvi pred transfuzijo potrebno (na 37 °C).

Ogrevanje krvi je dovoljeno tudi pri masovni transfuziji ali hitri transfuziji

skozi OVK (več koz 50 ml/kg telesne teže/uro pri odraslem, izkrvavljenem

bolniku) – po nasvetu z zdravnikom. Ogrevamo v posebnih grelnikih s

termostatom.

6. Vrečka krvi ali koncentriranih eritrocitov mora izteči pri odraslih bolnikih v 4

– 6 urah.

7. Koncentrirane trombocite (1 vrečko) transfundiramo v 15 – 30 minutah;

uporabimo transfuzijski sistem, ki ga obvezno poprej napolnimo s fiziološko

raztopino (s tem preprečimo lepljenje trombocitov na filter in steno sistema).

Pred dajanjem vsako vrečko nežno premešamo z nagibanjem levo - desno.

8. Sveže zmrznjeno plazmo in krioprecipitat pred dajanjem odtalimo v

posebnem grelniku (plazmatern) pri 37 °C. Po odtalitvi preverimo

raztopljene plazme (v plazmi ne sme biti neraztopljenih delcev) in

nepropustnost vrečke (ker vrečka lahko poči). Eno vrečko sveže

zamrznjene plazme naj bolnik dobi v 4 do 6 urah (Kodila, 2008, str. 265).

4.2.1 Tveganja pri transfuziji krvi in njenih pripravkov

Tveganja pri dajanju krvi in njenih pripravkov so praviloma povezana bodisi z

akutnim odgovorom telesa na prejete pripravke (akutna reakcija), bodisi s kasnim

imunskim odgovorom ali prenosom nekaterih bolezni (hepatitis, HIV ipd.). Akutne

reakcije je mogoče razdeliti na hemolitične in nehemolitične. Pri hemolitičnih

reakcijah razpadejo rdeče krvničke. Hemolitična reakcija je praviloma posledica

neskladja znotraj sistema AB0 (transfuzija napačne krvi). Povezana je z visoko

umrljivostjo, ki narašča s količino dane napačne krvi. Nehemolitične reakcije so

največkrat povezane s hitrim odgovorom imunskega sistema, a so lahko tudi


38

toksične. Vzroki so številni. Pri vseh akutnih reakcijah je treba transfuzijo takoj

ustaviti. Intravenski dostop mora ostati prehoden (prehodnost vzdržujemo s

fiziološko raztopino), ob zapletu pa je treba takoj obvestiti odgovornega zdravnika.

Pozni odzivi na transfuzijo so povezani s prenosom nalezljivih bolezni

(najpogosteje virus hepatitisa, a tudi virus HIV), z dušitvijo imunskega odziva

prejemnika in s transfuzijsko hemosiderezo. Pomembno je vedeti, da obsežna

raba krvi med operacijo zvišuje tveganje nastanka pooperacijskih okužb (oslabljen

imunski odziv), pri onkoloških bolnikih pa dodatno zvišuje tveganje ponovnega

razsoja bolezni (Flis & Parač, 2003, str. 64).

4.3 Stranski učinki pri zdravljenju s krvnimi sestavinami

Hemovigilanca je niz organiziranih postopkov nadzora v zvezi s hudimi neželenimi

in nepričakovanimi dogodki ali reakcijami pri krvodajalcih ali prejemnikih krvi in

komponent krvi ter epidemiološko spremljanje krvodajalcev (Zakon o preskrbi s

krvjo, 2006).

Pomemben cilj hemovigilance je opozoriti uporabnike in izvajalce, da ob

pravočasni zaznavi neželenega učinka lahko preprečijo še večjo škodo, če je do

incidenta že prišlo (Levičnik - Steziner, 2005, str. 3).

Pogostost pojavljanja stranskih učinkov ob transfuziji je nekaj odstotkov. Glede na

čas pojavljanja jih lahko razdelimo v akutne in pozne stranske učinke ali v

imunološke, fiziološke ter presnovne. S krvjo lahko prenašamo tudi povzročitelje

bolezni. Pozitivni učinki transfuzije krvi in krvnih pripravkov so nedvomni, vendar

pa se moramo zavedati, da je vsaka izvršena transfuzija krvi v bistvu presajanje

tekočega tujega tkiva, ki ima svoje antigene (Lukić, 1995, str. 98).

Maver (2007) navaja, da mora poročilo o neželenem dogodku vsebovati najmanj

naslednje podatke:


39

podatke o vpleteni komponenti krvi (enotna številka komponent, ustrezna

oznaka za komponento krvi),

opis reakcije,

podatke, ki omogočajo identifikacijo poročevalca (lahko v kodirani obliki),

podatke o bolniku v kodirani obliki (začetnica imena in priimka, datum

rojstva, spol),

klinične znake reakcij,

informacijo o povezanosti reakcij (razlikovanje med: napako v procesu,

medicinskimi škodljivim učinkom, neželenim učinkom brez napake).

4.3.1 Akutna hemolitična reakcija

Je najhujša posledica transfuzije neustrezne krvi. Ob transfuziji eritrocitov so lahko

prisotna protitelesa, ki akutno znotrajžilno hemolizirajo dodane eritrocite. Simptomi

se pojavijo hitro in so močno izraženi. Najpogosteje zasledimo dvig temperature,

mrzlico, bolečino in tiščanje v prsnem košu. Padec krvnega tlaka, slabost,

dispnoa, bolečine v ledvenem predelu, hemoglobinurijo in v končni fazi smrt. Čim

večja je količina neustrezne krvi in čim hitrejša je transfuzija, tem bolj je izražena

reakcija. Inkompatibilnost ABO je najpogostejša in obenem najhujša, vendar tudi

druga protitelesa povzročajo akutno hemolitično reakcijo. Najpogostejši vzrok

akutne hemolitične reakcije je administrativna napaka (Lukić, 1995, str. 98).

Lukić (1995) v svojem delu prikaže, da že ob sumu na hemolitično reakcijo

moramo transfuzijo ustaviti, vendar moramo venski kanal pustiti ohranjen za

morebitno protišokovno zdravljenje. Prvi ukrep mora biti ponovna pozitivna

prepoznava bolnika in odmerka krvi ob preverjanju istovetnosti izvidov. Od bolnika

in iz vrečke krvi odvzamemo nove vzorce krvi in jih pošljemo na ponovno določitev

krvnih skupin in navzkrižnega preizkusa. Pri zdravljenju moramo biti pozorni

predvsem na obvladovanje šoka, akutne ledvične odpovedi in diseminirane

intravaskularne koagulacije.


40

4.3.2 Anafilaktična reakcija

Je redkejša reakcija in značilna je predvsem po tem, da se pojavi že po nekaj

mililitrih transfundirane krvi ali plazme in brez dviga temperature. Največkrat

opažamo reakcijo pri bolnikih s pomanjkanjem Ig A in s protitelesi proti Ig A.

Bolnika hitro oblije rdečica, kašlja in ima dispnoo z bronhospazmom, izgublja

zavest in je v nekaj minutah v globokem šoku. Ob takojšnjem prenehanju

transfuzije moramo hitro ukrepati s protišokovnim zdravljenjem (Lukić, 1995, str.

99).

4.3.3 Nehemolitična vročinska reakcija

Je najpogostejša reakcija po transfuziji. Značilen je postopni porast temperature

za vsaj 1 °C, ki jo lahko spremlja mrzlica. Pogosteje se pojavlja pri bolnikih, ki so

večkrat dobili transfuzijo in ženskah, ki so rodile. Vzrok je neskladnost med

levkocitnimi antigeni in prisotnimi protitelesi. Zdravljenje z antipiretiki zadošča,

preventivno pa priporočamo dajanje komponent z odstranjenimi levkociti (Lukić,

1995, str. 99).

4.3.4 Urtikarija

Je blaga reakcija po transfuziji in če je ne spremljajo drugi znaki, ni niti potrebno

prekiniti dajanja transfuzije, dobro je le zmanjšati hitrost pretoka in nadalje

opazovat bolnika. Največkrat, ko dodamo antihistaminike, lahko s transfuzijo

nadaljujemo (Lukić, 1995, str. 99).

4.3.5 Imunosupresivni učinek

Dokazala sta ga Opelz in Tarasaki in s tem prikazala, da je preživetje ledvičnih

presadkov mrtvih dajalcev, ki so že dobivali transfuzije. Sledile so številne

raziskave, ki so vse dokazale daleč boljše preživetje ledvičnega presadka pri

bolnikih, ki so dobivali transfuzije. V nekem obdobju je bila predhodna transfuzija

krvi bodočega dajalca sestavni del protokola pri presajanju ledvice živega dajalca.


41

Tako prakso smo opustili predvsem zato, ker se je pri nekaterih bolnikih razvilo

nastajanje protiteles in ne imunosupresija in tako presaditev od sorodnega živega

dajalca ni bila več možna. Pri vseh bolnikih, ki so dobili transfuzije krvi, lahko

opazimo zmanjšanje števila limfocitov T (celic pomagalk) in tudi obrnjeno

razmerje celic CD4/CD8, ki kaže na imunosupresijo. Obenem je tudi zmanjšana

aktivnost celic ubijalk (Lukić, 1995, str. 99).

4.3.6 Preobremenitev krvnega obtoka

Je najpogostejša funkcionalna reakcija, ki jo pogosteje zaznamo pri bolnikih s

slabotnim srcem. Pri hujših primerih akutne preobremenitve krvnega obtoka je

edino zdravljenje flebotomija (zdravilni odvzem krvi). Najboljše preprečevanje je

tekoče spremljanje vrednosti osrednjega venskega tlaka, posebno ob hitrih in

obilnih transfuzijah (Lukić, 1995, str. 99).

4.3.7 Akutna bakterijska okužba

Zasledimo jo ob dajanju okužene komponente krvi, ki je največkrat posledica

neprimernega hranjenja krvi. Reakcija je akutna in pogosto ima slabo prognozo

(Lukić, 1995, str. 100).

4.4 Prenos okužbe

Štejemo ga med pozne zaplete po transfuziji. Okužbe se prenašajo z okuženo

krvjo ali njenimi komponentami. Prenesemo jih lahko z vsemi okuženimi

komponentami krvi, uporaba produktov pa je praviloma varna (Lukić, 1995, str.

100).

4.4.1 Postransfuzijski hepatitis

Je še vedno najpogostejša z okuženo krvjo prenesena bolezen. Povzročitelj

hepatitisa B je virus hepatitisa B (VHB), čigar serološki označevalci so površinski


42

antigeni (HBsAg), antigen jedra (HBcAg) in antigen e (HBeAg), ki je verjetno del

jedra. Večina bolnikov, ki imajo hepatitis B, popolnoma okreva, 1,5 % jih postane

kroničnih nosilcev HBsAg. Nosilci HBsAg so ljudje, pri katerih ostane prisoten

HBsAg tudi po končani akutni okuži in ti so praviloma prenašalci bolezni. Dokaz

protiteles anti - HCV kaže na navzočnost hepatitisa C (Lukić, 1995, str. 100).

Nadalje Lukić v svojem delu prikaže, da se okužba prenaša z okuženo krvjo in

injekcijskimi iglami med narkomani, možni pa so tudi drugi načini okužbe z

neposrednim stikom. Več raziskav je pokazalo povezanost hepatitisa C in kronične

jetrne bolezni s transfuzijo prenesenim hepatitisom. Testiranje je dramatično

zmanjšalo nevarnost prenosa hepatitisa s krvjo, vendar je hepatitis, kljub testiranju

krvi na HBsAg in anti - HCV, še vedno ostal med neželenimi posledicami

transfuzije, imenovan kot hepatitis non - A non - B non - C. Možni povzročitelj

postransfuzijskega hepatitisa, ki ga ne odkrivamo pri odvzeti krvi, je izjemoma

lahko tudi virus hepatitisa A.

4.4.2 Aids

S pomanjkljivo celično imunostjo in povečano sprejemljivostjo za oportunistične

okužbe povzroča retrovirus, humani T- limfotropni virus tipa III (HTLVIII/HIV).

Prisotnost protiteles anti - HIV v serumu je znak okuženosti. Zaradi preprečevanje

prenosa aidsa s transfuzijo, poleg testiranja pozivamo krvodajalce, da pri

tveganemu načinu življenja ne dajejo krvi (Lukić, 1995, str. 100).

4.4.3 Sifilis

Se razen s spolnimi stiki silno redko prenaša s transfuzijo okužene krvi.

Treponema palidum preživi v konservirani krvi nekaj dni pri 4 °C, zato je možen

prenos predvsem s pripravki iz sveže krvi. Čeprav bolezen ne predstavlja večjega

problema, je testiranje krvi obvezno tudi zaradi izločanja ljudi s tveganim načinom

življenja ter možnostjo prenosa spolnih boleni nasploh, vključno z aidsom (Lukić,

1995, str. 100).


43

4.4.4 Citomegalovirus (CMV)

Je herpes virus in okužba klinično ne predstavlja večjega problema, razen pri

nedonošenčkih in bolnikih po presaditvi organov zaradi nezrelega oziroma

zavrtega imunskega sistema. Okužbo lahko prenesemo s celičnimi komponentami

krvi, ki vsebujejo limfocite. Plazemske komponente okužbe praktično ne

prenašajo. V Sloveniji je prekuženost zelo velika, zato le vsak peti odmerek krvi

nima protiteles proti CMV (anti - CMV). Anti - CMV negativnim bolnikom

imunosupresiji priporočamo dajanje anti - CMV negativne krvi, vendar je iskanje

take komponente v praksi težko izvedljivo, posebno pri redkejših krvnih skupinah.

Priporočljiva je uporaba celičnih komponent z odstranjenimi levkociti (Lukić, 1995,

str. 100).

Lukić v svojem delu poudarja, da je citomegalovirus nevaren pri bolnikih z zavrtim

imunskim sistemom, kakor tudi virus Epstein - Barr. Prenos je možen le, če je

krvodajalec v viremični fazi bolezni in bolnik še ni bil v stiku s povzročitelji ter nima

protiteles. Prepoznava in raziskovanje hepatitisa, povezanega s transfuzijo, sta

pomembna ne le zaradi bolnika, ampak tudi zaradi krvodajalca.

4.5 Možne strokovne napake pri transfuziji

Pri transfuziji so možne sledeče strokovne napake:

1. Napačen vzorec odvzete krvi za določitev krvne skupine in/ali navzkrižnega

preizkusa:

zamenjava bolnika (nepravilna identifikacija),

napačna označitev vzorca (zamenjava nalepk, nepopolni podatki,

netočni podatki);

zamenjava vzorcev (pri serijskih odvzemih).

2. Dajanje krvi in krvnih pripravkov brez preverjanja skladnosti vseh podatkov

neposredno pred transfuzijo ter brez določanja krvne skupine na ploščici.

3. Zamenjava vrečk pri večjih istočasnih transfuzijah.


44

4. Nevarnosti okužbe:

prenos krvno prenosljivih bolezni, kljub testiranju dajalčeve krvi na

ZTM;

okužba ob dajanju krvi in krvnih pripravkov zaradi neustreznih

higienskih in aseptičnih postopkov.

5. Nevarnost preobremenitve krvnega obtoka – zaradi masovne transfuzije pri

bolniku v hemoragičnemu šoku.

6. Transfuzijske reakcije:

zaradi neskladnosti sistema A, B, O in / ali faktorja Rh D (zamenjava

vzorcev odvzete krvi ali krvnih pripravkov),

zaradi neustrezno hranjene krvi (npr. : kri je hranjena pri sobni

temperaturi, nato v hladilniku in ponovno ogrevana na sobno

temperaturo!) (Šmitek et al. 2001).

4.5.1 Ukrepi medicinske sestre pri nastalih zapletih transfuzije

1. Prekine pretok krvi oz. krvnega pripravka.

2. Pokliče zdravnika.

3. Odstrani transfuzijski sistem z i. v. kanile in ga sterilno zaščiti.

4. Prehodnost venske kanile vzdržuje s fiziološko raztopino (vstavi nov

infuzijski sistem).

5. Ostane ob bolniku in nadzira vitalne funkcije.

6. Če se pojavijo znaki šoka, ukrepa v okviru pristojnosti.

7. Nadaljnje ukrepe izvaja po navodilih zdravnika. Zdravnik tudi odredi, v

katerih primerih lahko s transfuzijo nadaljuje.

8. Po naročilu zdravnika pošlje MS - vodja tima ZN vzorec bolnikove krvi,

transfuzijski sistem in vrečko s preostalo krvjo oz. krvnim pripravkom na

ZTM v ponovno analizo in ugotavljanje vzroka transfuzijske reakcije.

9. Pojav transfuzijske reakcije zabeleži na temperaturni list, transfuzijski

karton in v poročilo zdravstvene nege.

10. Izvaja neprekinjen nadzor bolnikovih vitalnih funkcij (možne so zapoznele

rreakcije) (Kodila, 2008, str. 267).


45

Slika 11: Prijava neželenih škodljivih učinkov transfuzije krvi

Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino je izdal obrazec za prijavo

opaženih neželenih škodljivih učinkov transfuzije.

Vir: Kodila (2008, str. 268)


46

5 Zdravstvena nega bolnika s transfuzijo

Transfuzija krvi in krvnih pripravkov je specifično področje, kjer je medicinska

sestra v vlogi izvajalca določenih postopkov ob prisotnosti zdravnika ter izvaja

nadzor bolnika med transfuzijo in opozarja na ev. nastale zaplete, ki jih mora tudi

poznati in ustrezno ukrepati (Kodila, 2008, str. 264).

Definicija zdravstvene nege po ICN (International Council of Nurses –Mednarodna zveza društev medicinskih sester), 1987:

Specifična vloga medicinske sestre je pomagati zdravemu ali bolnemu varovancu,

oceniti njegovo zdravstveno stanje in mu pomagati pri izvajanju tistih aktivnosti, ki

pripomorejo k ozdravljenju ali mirni smrti in ki bi jih varovanec opravil sam, če bi

imel za to ustrezno moč, voljo in znanje. Pomaga mu k čimprejšnji popolni

ozdravitvi. V okviru celotnega zdravstvenega varstva medicinske sestre sodelujejo

z drugimi družbenimi službami pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju, ki

omogočajo izboljšanje zdravja, preprečevanje bolezni in oskrbo bolnih in invalidnih

posameznikov (Vrečko Pernat et al., 2003, str. 18).

Medicinska sestra je nosilka in izvajalka zdravstvene nege, ki jo je definiral

mednarodni svet medicinskih sester – International Council of Nurses ICN.

Zdravstvena nega obsega samostojno, soodvisno in sodelujočo obravnavo

posameznikov vseh starosti, družin, skupin in skupnosti, bolnih in zdravih ljudi v

vseh okoljih. Vključuje tudi javno predstavitev zdravja, preprečevanje bolezni ter

skrb za bolne, invalidne in umirajoče ljudi. Glavne naloge zdravstvene nege so še

zagovarjanje in javno predstavljanje varnega okolja, raziskovanje, sodelovanje pri

oblikovanju zdravstvene politike, poslovnega vodenja zdravstvenih sistemov ter

izobraževanja in vzgoje (Vrečko Pernat et al., 2003, str. 19).


47

5.1 Navodila medicinski sestri glede krvi in krvnih sestavin

Bolnik dobiva kri in krvne sestavine vedno po naročilu zdravnika, medicinska

sestra pa naroča kri in krvne sestavine po naročilu zdravnika. Zaradi točnosti

podatkov mora vedno uporabljati dokument o bolnikovi krvni skupini. Kri in krvne

sestavine dokumentiramo po navodilih ustanove. Pred uporabo segrejemo kri ali

krvne sestavine na 37 °C v topli vodi (37 °C). V vroči vodi beljakovine v krvi

zakrknejo. Vsebino vrečke makroskopsko ocenimo, nato jo narahlo obrnemo in

tako premešamo vsebino. Hitrost dajanja krvi je 60 do 80 kapljic v minuti, če

zdravnik ne odredi drugače. Kontroliramo diurezo (Ivanuša & Železnik, 2000, str.

315).

5.1.1 Naloge medicinske sestre

Medicinska sestra ugotavlja in nadzoruje:

1. Mesto vboda za intravenski kanal, in sicer pojav:

bolečine,

toplote,

rdečine in otekline,

tekočine ob vbodnem mestu.

2. Položaj uda – roke.

3. Kri, oziroma krvno skupino:

skladnost krvne skupine bolnika in krvne sestavine, Rh - faktor in

krvno skupino,

hitrost pretoka,

količino.

4. Simptome možnih reakcij (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 313).

Pristojnosti in odgovornosti medicinske sestre pri naročanju krvi in krvnih

pripravkov so:

informiranje bolnika o načrtovanih postopkih zdravstvene nege,


48

pravilna prepoznava bolnika pred odvzemom krvi,

pravilen odvzem krvi za transfuzijske preiskave,

pravilna označitev epruvete z bolnikovo krvjo z nalepko tik po odvzemu krvi,

v skladu s pristojnostjo je pomembna pravilna označitev z eno nalepko in

izpolnitev vseh predpisanih dokumentov: podatki o bolniku, datum, žig, čitljiv

podpis, na transfuzijsko naročilnico, transfuzijski karton, spremni dokument

za prenos krvnih vzorcev na ZTM,

beleženje postopka v negovalno dokumentacijo,

obveščanje ZTM o prihodu bolnika za odvzem krvi za avtologno transfuzijo,

posredovanje informacij bolniku in svetovanje v zvezi z avtologno

transfuzijo,

zdravstveno vzgojno delo z bolnikom in svojci (Donik, 2009, str. 59).

5.2 Proces zdravstvene nege

Je metoda dela v zdravstveni negi, ki nam omogoča individualno, humano in

strokovno obravnavo posameznika, družine in lokalne skupnosti. Vključuje

zadovoljevanje potreb po zdravstveni negi in vrednotenje dosežkov. Omogoča

sistematično spremljanje in reševanje bolnikovih potreb v okviru pristojnosti

zdravstvene nege kot samostojne stroke zdravstvenega varstva. Proces

zdravstvene nege je sistematično opravljaje zdravstvene nege po štirih fazah dela.

Te so:

1. ugotavljanje potreb po zdravstveni negi2. načrtovanje dela3. izvajanje načrta4. vrednotenje (evalvacija) (Vrečko Pernat et al., 2003, str. 24).

5.2.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi

1. Seznanimo se z zdravnikovim naročilom in z navodili oddelka glede dajanja

krvnih sestavin.


49

2. Seznanimo se z bolnikovim zdravstvenim stanjem.

a. Zmerimo vrednost vitalnih funkcij.

b. Ugotovimo, ali je bolnik že dobival krvno sestavino; odkrivanje

morebitnih reakcij na krvne sestavine.

c. Seznanimo se, zakaj mora bolnik dobiti krvno sestavino.

d. Ugotovimo stanje in delovanje nastavljene venske kanile in infuzije.

3. Seznanimo se z bolnikovim psihičnim stanjem (zavest, zmožnost

sodelovanja, strah).

4. Ocenimo, kako bolnik razume aplikacijo krvnih sestavin (Ivanuša &

Železnik, 2008, str. 610, 611).

Ivanuša, & Železnik dodatno ugotavljata, da analiza zbranih podatkov lahko

odkrije naslednje negovalne diagnoze pri bolniku, ki mora dobiti krvno sestavino:

Zmanjšan minutni volumen srca.

Pomanjkanje tekočine.

Zastoj tekočine v telesu.

Vzroki so individualni in temeljijo na bolnikovem zdravstvenem stanju ali njegovih

potrebah.

5.2.2 Načrtovanje

1. Individualni cilji temeljijo na postavljenih negovalni diagnozah.

Bolnik ne bo imel reakcij na krvne sestavine.

Vbodno mesto ne bo vneto.

Bolnikovo tekočinsko stanje se bo popravilo.

Minutni volumen bo boljši; izboljšanje hemoglobina, izboljša

oksigenacijo.

2. Zagotovimo, da bo bolnik dovolil poseg.

3. Zagotovimo naročeno krvno skupino. Kri mora biti aplicirana v 30 minutah,

potem ko jo transfuzijski oddelek izda. Prepreči razvoj bakterij in

propadanje eritrocitov.


50

4. Bolniku pojasnimo potek in namen posega.

5. Bolnika prosimo, da takoj poroča o težavah pri dihanju, mrzlici, glavobolu,

bolečinah v prsih, srbenju ali izpuščaju. Običajni simptomi pri reakcijah na

transfuzijo. Pravočasno opozorilo in takojšnja prekinitev transfuzije ublaži

potek reakcije.

6. Skupaj z drugo medicinsko sestro preverimo kri in bolnika:

a. Bolnika vprašamo, kako se piše in se še enkrat seznanimo z

naročilom zdravnika. Primerjanje pravega bolnika s predpisano krvno

sestavino.

b. Primerjamo bolnikovo krvno skupino in Rh - faktor s prinešeno krvno

sestavino.

c. Izvedemo navzkrižni preizkus.

d. Primerjamo številke.

e. Preverimo rok trajanja krvne sestavine.

f. Vrsto krvne sestavine preverimo z naročeno krvno sestavino.

g. Pregledamo krvno sestavino zaradi strdkov. Če so strdki v krvi, jo

vrnemo na transfuzijo.

7. Dokumentiramo potek preverjanja.

8. Če je treba, nastavimo vensko kanilo. Držimo se navodil ustreznega

standarda.

9. Pripravimo si ustrezne pripomočke (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 611).

5.2.3 Izvajanje

1. Zmerimo bolnikove vitalne funkcije pred aplikacijo transfuzije. Zdravniku

poročamo o kakršnem koli zvišanju temperature.

2. Bolnika spomnimo, naj prej odvaja ali pa spraznimo urinsko vrečko. Pri

transfuzijskih reakcijah je potreben vzorec urina, ki je nastal med

transfuzijo.

3. Umijemo in razkužimo si roke in si nataknemo rokavice.

4. Pred transfuzijo napolnimo transfuzijski sistem s fiziološko raztopino.

Stišček zapremo in sistem spojimo z vensko kanilo. Odpremo stišček in

preverimo delovanje kanile ter upočasnimo pretok.


51

5. Vrečko s krvno sestavino rahlo obrnemo enkrat ali dvakrat, da se eritrociti

enakomerno porazdelijo.

6. Vrečko obesimo na stojalo, odstranimo zaščito in zabodemo sistem v

vrečko.

7. Odpremo stišček, napolnimo sistem s krvjo in nastavimo ustrezno hitrost

pretoka.

8. 15 do 30 minut ostanemo z bolnikom in ga opazujemo. Začetna hitrost

pretoka je 2 do 5 ml na minuto. Največ reakcij se zgodi v 15 do 30 minutah

transfuzije. Manjša začetna količina krvi preprečuje nenadno povečanje

volumna, kar je lahko za bolnika obremenjujoče.

9. Bolniku merimo vitalne funkcije vsakih 5 minut v prvih 15 minutah, nato pa

na 15 minut naslednjo uro, nadaljujemo na eno uro, dokler teče kri in še

eno uro po prenehanju transfuzije.

10. Hitrost pretoka krvi odreja zdravnik. Vrečka koncentriranih eritrocitov naj

teče 1 do 2 uri. Polna kri naj teče 2 do 3 ure. Hitrost pretoka je odvisna od

bolnikovega stanja. Transfuzijski sistem ima 10 kapljic v 1 ml.

11. Po končani transfuziji menjamo infuzijski sistem ali vse odstranimo in

vrečko vrnemo na transfuzijo ali pa jo zavržemo (odvisno od navodil

ustanove).

12. Uredimo bolnika.

13. Uredimo in pospravimo pripomočke, snamemo si rokavice in si razkužimo

roke (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 612).

Ivanuša, & Železnik dodatno ugotavljata, da mora biti sistem za transfuzijo

napolnjen s fiziološko raztopino. Med dajanjem krvi se lahko dodaja fiziološka

raztopina, ki tudi preprečuje strjevanje krvi. Glukoza povzroča strjevanje dajalčeve

krvi. Če med transfuzijo nastopi reakcija, je potrebno kri takoj ustaviti in obvestiti

zdravnika. Vrečka s krvno sestavino sme teči največ 4 ure (razvoj bakterij). Med

dajanjem krvnih sestavin se drugih zdravil ne sme vbrizgovati, ker je velika

nevarnost okužbe.


52

5.2.4 Vrednotenje (evalvacija)

1. Vrednotimo mrzlico, zardelost, srbenje, težave pri dihanju, izpuščaje,

urtikarijo ali druge simptome transfuzijskih reakcij.

2. Ocenjujejo vbodno mesto in delovanje infuzijskega kanala pri vsakem

merjenju vitalnih funkcij.

3. Nepričakovani zapleti

Bolnik ima reakcijo na transfuzijo (mrzlica, vročina, urtikarija, težko

diha, glavobol, bolečina v prsih). Reakcija nastane pri dajanju krvi, ki

ni združljiva z bolnikovo krvjo.

Bolnik ima simptome anafilaktičnega šoka (znižan krvni tlak,

pospešen pulz, rdečico, zmedenost, srčni zastoj). Anafilaktični šok

nastane, kadar bolnik dobi kri z napačno krvno skupino.

Bolnik ima simptome obremenitve s tekočino (dispneja, tahikardija,

hropci v pljučih). Kri in krvne sestavine zvišujejo volumen v žilah.

Bolnik ima infiltracijo ali flebitis ob vbodnem mestu. Vensko kanilo je

treba prestaviti.

Transfuzija prepočasi teče. Krvna sestavina je viskozna (Ivanuša &



53

6 SKLEP

Transfuzija krvi je poseg pri katerem prenesemo kri ali sestavino krvi ene osebe,

torej kri krvodajalca, v krvni obtok druge osebe, torej pacienta oz. prejemnika krvi.

S transfuzijo rešujemo življenja in izboljšujemo kakovost življenja. Transfuzijska

medicina deluje na vseh področjih. Sem sodijo vse aktivnosti, ki omogočajo

zdravljenje s krvjo, od zbiranja, testiranja, predelave in hranjenja krvi do preiskav v

zvezi s transfuzijo krvi. Transfuzija je pomembna oblika zdravljenja, ki jo

predpisuje zdravnik, medicinska sestra pa sodeluje pri izvedbi transfuzije po

naročilu zdravnika, nekatere intervencije pa lahko izvaja samostojno.

V dispoziciji diplomskega dela, smo si zastavili troje raziskovalnih vprašanj:

1. Prvo raziskovalno vprašanje: Ali je transfuzija varna?

Na podlagi predelane literature smo ugotovili, da je transfuzija krvi varna. Delo je

organizirano tako, da je prvi pogoj za varno transfuzijo krvodajalec, ki mora biti

pred oddajo krvi zdravstveno pregledan. Kri je testirana pred transfuzijo na HIV,

hepatitis B in hepatitis C, sifilis in AIDS. Torej lahko odgovorimo pritrdilno, da je

transfuzija krvi in krvnih pripravkov varna, če upoštevamo vsa predpisana

strokovna navodila.

2. Drugo raziskovalno vprašanje: Ali medicinske sestre znajo ugotovitistranske učinke pri zdravljenju s transfuzijo krvi?

Tudi na to vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno. Medicinske sestre poznajo

stanske učinke, ki se lahko pojavijo med transfuzijo. Njihova dolžnost je dobro

opazovanje pacienta pred, med in po transfuziji.

3. Tretje raziskovalno vprašanje: Ali medicinske sestre znajo ukrepati prinastalih zapletih s transfuzijo?

Medicinske sestre, ki že dalj časa rokujejo s krvjo in krvnimi pripravki, prepoznajo

stranske učinke pri zdravljenju s transfuzijo in prav tako se z nastalimi zapleti


54

znajo soočiti. Spoznali smo, da medicinska sestra pridobi dovolj znanja, ki bi ji

dovoljevala aplikacijo krvi in krvnih pripravkov ter določanja krvne skupine na

ploščici, vendar menimo da je za spremljanje sodobnih strokovnih smernic in novih

spoznanj potrebo nenehno izobraževanje, ki ga izvaja Zavod za transfuzijo krvi v

Ljubljani.

Krvodajalstvo je torej podoba nesebičnosti – altruizma, saj darovalec ne pozna

prejemnika in v zameno, prav tako za darovano kri ne bo darovalec dobil ničesar.

Brez dvoma lahko trdimo, da Rdeči križ Slovenije predstavlja skupaj s

krvodajalstvom in krvodajalci kot posamezniki pozitivni del slovenske družbe v

kateri se kaže pozitivni del našega nacionalnega značaja.

Brez krvi ni življenja. Kri je posebna vrednota, njeno dajanje v družbi pa veljakot vzor dobrega dejanja, saj s krvjo nekomu drugemu daješ samega sebe inmu s tem rešuješ življenje.


55

7 LITERATURA

Arnau, E., Paramon Editorial team. (2001). Človeško telo: vodnik po človeškem

telesu. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Donik, B., (2009). Zdravstvena nega kirurškega in onkološkega bolnika. Interno

gradivo pri predmetu zdravstvena nega kirurškega in onkološkega bolnika za

študijsko leto 2009/2010. Maribor.

Flis, V., & Parač, Z. (2003). Raba krvi in njenih pripravkov v kirurgiji. V V. Miksić,

& V. Flis (Ured.), Izbrana poglavja iz kirurgije (63-64). Maribor: Obzorja.

Glaser, M., (2006). Fiziologija. Univerza v Mariboru: Visoka zdravstvena šola.

Gregorc, C. (2004). Poklicna etika medicinskih sester v transfuzijski dejavnosti.

Zbornik predavanj Zagotavljanje kontinuitete zdravstvene nege (str. 117). Čatež,

Slovenija: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov za anesteziologijo,

intenzivno nego in terapijo ter transfuziologijo.

Ilešič, N. (2005). Izbira krvodajalca. Diplomsko delo. Maribor: Slovenija: Univerza

v Mariboru. Visoka šola za zdravstvene delavce.

Ivanuša, A., & Železnik, D., (2000). Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika.

Maribor: FZV.

Ivanuša, A., & Železnik, D., (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. 2.

dopolnjena izdaja. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede.

Keuc, G. (2005). Kaj smo na oddelku za transfuzijo že storili, da bi zmanjšali

težave pri preskrbi s krvjo. V V. Urlep Šalinovec ( Ured.). Zbornik za organizatorje

krvodajalstva (str. 29-37). Maribor: Splošna bolnišnica.

Kodila, V. (2008). Transfuzija krvi in krvnih pripravkov-naloge medicinske sestre in

zdravstvenega tehnika. V V. Kodila (Ured.), Osnovni vodnik po kirurški enoti

intenzivnega zdravljenja. Priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike

(264-270). Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana.


56

Kovačič, A. (2005). Vloga in naloge kork na področju krvodajalstva.V V. Urlep

Šalinovec (Ured.), Zbornik za organizatorje krvodajalstva (str. 19-24). Maribor:

Splošna bolnišnica.

Kramar, I. (2008). V M. Potočnik, & P. Rožman. Osnove komponentne terapije in

imunohematologije (str. 70). Ljubljana: Slovenija: Zavod Republike Slovenije za

transfuzijsko medicino.

Levičnik - Stezinar, S. (2005). Hemovigilanca. Postopki za nadzor okužb pri

krvodajalcih, postopki za nadzor postransfuzijskih okužb. Ljubljana: Zavod

Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

Levičnik - Stezinar, S., & Jovanovič, P. (2008). Prevalenca protiteles anti-HBc

med krvodajalci v Sloveniji ter pomen presejalnem testiranju. Zdravstveni Vestnik.

77, 187-192.

Lukić, L. (1995). Zdravljenje s krvnimi komponentami. V V. Smrkolj (Ured.),

Kirurgija (97-100). Ljubljana: Sledi.

Lukić, L. (2000). Razvoj krvodajalstva v Sloveniji. V B (Ured.), Zbornik za

krvodajalce in organizatorje krvodajalskih akcij (str. 15-16). Ljubljana: Slovenija:

Ministrstvo za zdravstvo RS, Zavod Republike Slovenije za transfuzijo krvi.

Maračič, I. (2005). Izbira krvodajalca in varna transfuzija. V V. Urlep Šalinović

(Ured.). Zbornik za organizatorje krvodajalstva (51-57). Maribor: Splošna

bolnišnica.

Maver, S. (2007). Pravilnik o hemovigilanci. V D. Domanovič, M. Potočnik, I. Bricl,

P. Rožman, & C. Gregorc (Ured.), Optimalno zdravljenje anemije v

perioperativnem obdobju in varnost transfuzijskega zdravljenja (str. 119-128).

Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

Plut, Š. (2002). Kri. V Š. Plut (Ured.), Anatomija in fiziologija človeka (str. 115-

122). Ljubljana: DZS.

Potočnik, M. (1995). Testiranje krvi. V V. Smrkolj (Ured.), Kirurgija (94-97).

Ljubljana: Sledi.


57

Potočnik, M., & Rožman, P. (2008). Osnove komponentne terapije in

imunohematologije. Ljubljana: Slovenija: Zavod Republike Slovenije za

transfuzijsko medicino.

Rožman, P. (2002). Preventivni ukrepi za izboljšanje varnosti in virtualnih

transfuzijski laboratorij. Zdrav Vest 71 (4), 245-249.

Šmitek, J., & sodelavci. (2001). Teoretične vsebine in standardi postopkov ZN v

zvezi s transfuzijo. V J. Šmitek (Ured.), Priročnik zdravstvene nege. Ljubljana:

UKC.

Toohey, M., (1996). Lehrbuch der Inneren Medizin für Pflegeberufe. Stuttgart:Enke.

Urbajs, M., & Cukjati, M. (2009). Krvne skupine in transfuzija krvi. Revija Vita 69

(4), 10-11.

Urlep - Šalinovič, V. (2010). Varnost in kakovost v transfuzijski medici, včeraj,

danes, jutri. V V. Urlep-Šalinovič (Ured.), Zbornik strokovno srečanje ob 60.

Obletnici transfuzijske dejavnosti v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor z

mednarodno udeležbo (str. 12-13). Maribor: Slovenija: Univerzitetni klinični center

Maribor.

Vrečko Pernat, S., Kisner, N., Rozman, M., & Klasinc, M. (2003). Zdravstvena

nega 1 (str. 18-19). Obzorja.

Zakon o preskrbi s krvjo. Uradni list Republike Slovenije št. 104/2006.

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE - … · Ključne besede: kri, krvni pripravki, avtologna transfuzija, krvodajalstvo, Coombsov test, zdravstvena nega, medicinska