UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE …

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S

TORAKALNO DRENAŽO (Diplomsko delo)

Maribor, 2013 Betina Bračko

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. Marjeta Kokoš, viš. Med. ses., univ. dipl.org

Somentor: Prof. dr. Anton Crnjac, dr. med

Betina Bračko: Zdravstvena nega bolnika s torakalno drenažo

I

POVZETEK

Torakalna kirurgija je posebno področje v kirurgiji, ki se navezuje na bolezni in poškodbe,

prsnega koša in vseh organov v njem. Pljuča so eden izmed najbolj pomembnih organov v

človeškem telesu. Največkrat pa se tega ljudje premalo zavedajo in to začnejo spoznavati,

kadar so pljuča že obolela ali poškodovana. V teoretičnem delu je predstavljena anatomija,

fiziologija in patologija pljuč in pleuralnega prostora. Pleuralni prostor je tudi natančneje

opisan, saj je poznavanje tega dela prsnega koša bistvenega pomena, da lahko rokujemo s

torakalno drenažo. Predstavljena je tudi zdravstvena nega bolnika s torakalno drenažo.

Natančneje so opisane naloge medicinske sestre, na kaj mora biti pozorna in kakšne so

posebnosti pri zdravstveni negi bolnika s torakalno drenažo. Medicinska sestra se mora na

tem področju nenehno izobraževati, saj tehnologija napreduje, s tem pa tudi torakalna

drenaža. V raziskovalnem delu diplomske naloge so predstavljeni rezultati anketnega

vprašalnika. Namen raziskave je bil, da spoznamo kakšna je poučenost bolnikov o

torakalni drenaži in pri katerih življenjskih aktivnostih imajo bolniki zaradi torakalne

drenaže omejitve. Raziskava je bila izvedena na Oddelku za torakalno kirurgijo v

Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, v kateri je sodelovalo 30 bolnikov, ki so bili

hospitalizirani na tem oddelku. Z raziskavo smo prišli do zaključka oziroma do sklepa

diplomskega dela, v katerem so predstavljene ugotovitve oziroma odgovori na

raziskovalna vprašanja.

Ključne besede: Torakalna drenaža, torakalni dren, pljuča, pleura, zdravstvena nega,

medicinska sestra, bolnik.


II

ABSTRACT

The thoracic surgery is a specific field of surgery, for the injuries and illnesses of thorax,

including all the organs in it. Lungs are one of the most vital organs in the human body. A

fact that is not too clear to most of the people since they tend to recognize its importance

too late, when their lungs are already damaged or taken ill. In the theoretical part of the

thesis we present the basic anatomy, physiology and pathology of the lungs and of the

pleural cavity. The pleural cavity is described in detail, since it is very important to know

it, if we want to successfully handle the thoracic drainage. In the thesis we also describe

the medical care of a patient with the thoracic drainage. The duties of medical nurse are

described in detail, what do they have to pay a special attention to and what are the special

aspects of nursing with a patient with thoracic drainage. Nurses have to constantly take

part in trainings and educate themselves in the field of thoracic surgery. Technology is

progressing very fast, and with this progression changes in thoracic drainage are coming as

well. In the research part of the thesis we present the results of the poll questionnaire. The

aim of the research was to recognize how well the patients with thoracic drainage know it,

and where in their everyday life they feel to be mostly limited because of the thoracic

drainage. The poll questionnaire was carried out in the University Medical Centre Maribor,

in the Department of Thoracic Surgery. 30 patients, who were hospitalized at the time,

took part in it. The final part of the thesis presents the main findings of this research and

the answers that were collected.

Key words: Thoracic drainage, thoracic drain, lungs, pleura, medical care, nurse, patient.


III

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................................... 1

2 NAMEN, CILJI, RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN METODOLOGIJA RAZISKOVANJA .......................... 3

2.1 Namen diplomskega dela ......................................................................................................... 3

2.2 Cilji diplomskega dela: .............................................................................................................. 3

2.3 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................................. 3

2.4 Metodologija raziskovanja ....................................................................................................... 3

3 ANATOMIJA DIHAL IN PLEVRALNEGA PROSTORA .......................................................................... 5

3.1 ANATOMIJA DIHAL ................................................................................................................... 5

3.1.1 Nosna votlina ..................................................................................................................... 5

3.1.2 Žrelo................................................................................................................................... 5

3.1.3 Grlo .................................................................................................................................... 6

3.1.4 Sapnik ................................................................................................................................ 6

3.1.5 Pljuča ................................................................................................................................. 6

3.1.6 Prsna mrena ...................................................................................................................... 7

3.2 ANATOMIJA PLEVRALNEGA PROSTORA ................................................................................... 7

4 FIZIOLOGIJA DIHANJA IN PLEVRALNEGA PROSTORA ...................................................................... 9

4.1 FIZIOLOGIJA DIHANJA ............................................................................................................... 9

4.1.1 Celično dihanje .................................................................................................................. 9

4.1.2 Pljučno dihanje .................................................................................................................. 9

4.2 FIZIOLOGIJA PLEVRALNEGA PROSTORA ................................................................................. 10

5 BOLEZNI PLEVRE ............................................................................................................................ 11

5.1 Diagnostični postopki pri boleznih plevre .............................................................................. 11

5.1.1 Plevralna punkcija (torakocenteza) ................................................................................. 11

5.2 Plevralni izlivi .......................................................................................................................... 12

5.2.1 Fluidotoraks ..................................................................................................................... 12

5.2.2 Empiem plevre ................................................................................................................ 13

5.2.3 Hemotoraks ..................................................................................................................... 13

5.2.4 Hilotoraks ........................................................................................................................ 14

5.3 Fibrotoraks ............................................................................................................................. 14

5.4 Pnevmotoraks ........................................................................................................................ 15


IV

5.4.1 Spontani pnevmotoraks .................................................................................................. 17

5.4.2 Travmatski pnevmotoraks ............................................................................................... 17

5.5 Tumorji plevre ........................................................................................................................ 18

6 TORAKALNA DRENAŽA .................................................................................................................. 19

6.1 Namen torakalne drenaže: ..................................................................................................... 19

6.2 Vrste torakalne drenaže ......................................................................................................... 19

7 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S TORAKALNO DRENAŽO ............................................................ 21

7.1 Zdravstvena nega ................................................................................................................... 21

7.1.1 Definicija (določitev) zdravstvene nege Svetovne zdravstvene organizacije- SZO

(povzeto po Virginii Henderson, 1960) .................................................................................... 21

7.1.2 Definicija (določitev) medicinske sestre .......................................................................... 21

7.2 Proces zdravstvene nege ........................................................................................................ 22

7.2.1 1. faza procesa zdravstvene nege: ugotavljanje potreb po zdravstveni negi ................. 23

7.2.2 2. faza procesa zdravstvene nege: načrtovanje zdravstvene nege ................................. 23

7.2.3 3. faza procesa zdravstvene nege: izvajanje zdravstvene nege ...................................... 24

7.2.4 4. faza procesa zdravstvene nege: vrednotenje ............................................................. 25

8 SPECIFIČNOST ZDRAVSTVENE NEGE BOLNIKA S TORAKALNO DRENAŽO ..................................... 26

8.1 Nadzor in zagotavljanje optimalnega delovanja drenažnega sistema ................................... 26

8.1.1 Naloge medicinske sestre pri bolniku z uvedeno torakalno drenažo: ............................ 27

8. 2 Nadzor in nega vstopnega mesta torakalnih drenov ............................................................ 28

8.2.1 Preveza torakalnega drena in menjava drenažnega sistema torakalne drenaže ........... 28

8.3 Stisnjenje (»klemanje«) torakalnih drenov ............................................................................ 30

8.4 Pravilno ravnanje med transportom in prelaganjem bolnika s torakalno drenažo ............... 31

8.4.1 Ukrepi ob izpadi torakalnih drenov ................................................................................. 32

8.5 Motnje v delovanju torakalne drenaže ............................................................................ 32

8.6 Odstranitev torakalne drenaže ........................................................................................ 33

9 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ............................................................................................. 34

9. 1 Raziskovalna vprašanja .......................................................................................................... 34

9.2 Raziskovalne metode ............................................................................................................. 34

9. 3 Raziskovalni vzorec ................................................................................................................ 34

9.4 Raziskovalno okolje ................................................................................................................ 35

9.5 Raziskovalni čas ................................................................................................................ 35

9.6 Etični vidik ........................................................................................................................ 35


V

10 REZULTATI RAZISKAVE .......................................................................................................... 36

11 RAZPRAVA ............................................................................................................................ 48

12 SKLEP .................................................................................................................................... 51

LITERATURA ...................................................................................................................................... 53


VI

KAZALO GRAFOV:

Graf 1: Starost anketirancev ................................................................................................ 36

Graf 2: Spol anketirancev .................................................................................................... 36

Graf 3: Izobrazba anketirancev............................................................................................ 37

Graf 4: Izkušnje z torakalno drenažo ................................................................................... 37

Graf 5: Število vstavitev torakalne drenaže ......................................................................... 38

Graf 6: Število dni, z vstavljeno torakalno drenažo ............................................................ 38

Graf 7: Seznanjenost o pomenu torakalne drenaže ............................................................. 39

Graf 8: Pomen uporabe torakalne drenaže .......................................................................... 39

Graf 9: Pridobitev informacij o torakalni drenaži ............................................................... 40

Graf 10: Način pridobivanja informacij glede torakalne drenaže ....................................... 40

Graf 11: Želja po dodatnih informacijah z zloženkami, pisnim gradivom in slikami ......... 41

Graf 12: Informacije, ki si jih bolniki še želijo pridobiti o torakalni drenaži ...................... 41

Graf 13: Pridobitev informacij o bolečini zaradi torakalne drenaže ................................... 42

Graf 14: Ocenitev bolečine po vstavitvi torakalnega drena ................................................ 42

Graf 15: Omejitve pri vsakodnevnih aktivnostih, zaradi torakalne drenaže ....................... 44

Graf 16: Aktivnosti, ki so omejene zaradi torakalne drenaže.............................................. 44

Graf 17: Pomoč medicinske sestre pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti ......................... 45

Graf 18: Aktivnosti, pri katerih bi si želeli še več pomoči .................................................. 45

Graf 19: Seznanjenost z pomenom dihalnih vaj .................................................................. 46

Graf 20: Izvajanje dihalnih vaj ............................................................................................ 46

Graf 21: Poučenost o komplikacijah pri torakalni drenaži (v katerih primerih je potrebno

poklicati medicinsko sestro) ................................................................................................ 47

Graf 22: Situacije, v katerih bi bolniki poklicali medicinsko sestro ................................... 47


1

1 UVOD

Pljuča so življenjsko pomemben parni organ, ki zagotavlja izmenjavo kisika in ogljikovega

dioksida z okolico. Prizadeta so lahko zaradi številnih bolezni ali zunanjih škodljivih

vplivov. Pri izbranem delu pljučne patologije je potrebno operativno zdravljenje, katerega

namen je lahko postavitev diagnoze (biopsije), dokončno zdravljenje, včasih pa le

paliativno zdravljenje (Srpčič, 2009, str. 41).

Poškodbe prsnega koša predstavljajo v travmatologiji in na oddelkih za intenzivno nego

eno najpomembnejših skupin politravme. Medicinska sestra, ki skrbi za bolnika s

poškodovanim prsnim košem mora poznati sodobne principe zdravstvene nege. Obvladati

mora znanje anatomije in fiziologije prsnega koša ter organov v njem. Poznati pa mora tudi

osnove respiratorne fizioterapije, saj je ona največ časa z bolnikom in mu lahko pri

izvajanju dihalnih vaj pomaga in ga tudi spodbuja (Strniša, 2007, str. 118).

V prsni votlini je negativni tlak, ki omogoča normalno delovanje pljuč. Poškodbe, obolenja

ali operacije prsnega koša so vzrok, da zrak vdre v prsno votlino in onemogoča razširitev

pljuč. Pacient v takih primerih potrebuje torakalno drenažo (Panić, & Mertelj, 2010, str.

248).

Torakalna drenaža, je postopek, pri katerem uvedemo v plevralni prostor torakalni dren.

Torakalni dren ponavadi uvedemo skozi peto medrebrje v srednji aksilarni črti. Služi nam

za popolno izpraznitev plevralnega izliva ali zraka iz plevralnega prostora, za zdravljenje

gnojnega izliva in za nadzor nastajanja plevralnega izliva. Po torakalnih operacijah

namestimo v plevralni prostor drene za kontrolo krvavitve in izpraznitev zraka in tekočine

iz plevralnega prostora. Torakalne drene priključimo za več dni na podvodno drenažo ali

na negativni tlak do 2,5 kPa (Crnjac, Kirurške bolezni plevralnega prostora, 2009).

Torakalni drenažni sistemi so različni, vendar so osnovna načela drenažnih sistemov

enaka. Danes uporabljamo industrijsko izdelan aparat za torakalno sukcijo (plevrevak), ki

je za enkratno uporabo. Pravilno napolnjen z vodo deluje takoj, zanesljivo in varno kot

podvodna drenaža, spojen z vakuumsko črpalko pa kot sukcijski sistem. Prednosti tega


2

sistema so, da bolnik kmalu po operaciji lahko vstane in se z aparatom lahko tudi premika,

enostavno se sestavlja, če se prevrže, se ne razbije. Sistemi za enkratno uporabo so različni,

zato moramo upoštevati navodila proizvajalcev (Ivanuša, & Železnik, 2008).

Ločimo subakvalno (podvodno) drenažo in sukcijsko (aktivno) drenažo. Subakvalno

drenažo priključeno na torakalni dren, uporabljamo za odstranjevanje zraka

(pnevmotoraks) ali tekočine (plevralni izliv) iz mediastinuma (po operaciji srca) ali iz

plevralnega prostora. Sukcijsko torakalno drenažo uporabljamo, kadar želimo doseči čim

bolj hitro ekspanzicijo pljuč. To je zaprt drenažni sistem, ki je priključen na vakuum. S

pomočjo vakuuma uravnavamo moč vleka (Panić, & Mertelj, 2010).

Zdravstvena nega pri bolnikih, ki imajo vstavljen torakalni dren, obsega tudi skrb za

pravilno delovanje drenažnega sistema. Bolnike in drenažne sisteme moramo pogosto

nadzorovati. Zelo pomembno je, da natančno merimo vitalne znake, posebej pozorni smo

na dihanje in saturacijo kisika v arterijski krvi. Po posegu je bolnik najbolj prizadet zaradi

bolečine. Medicinska sestra pomaga bolniku pri nameščanju v ustrezno lego, ki bo bolniku

olajšala dihanje in izkašljevanje. Naloga medicinske sestre je, da bolnika pouči o namenu

globokega dihanja in kako mora pravilno ravnati s torakalnim drenom. Dihalna in fizična

aktivnost bolnika zmanjšujeta zaplete in pospešita proces zdravljenja. Drenažni sistem

medicinska sestra pregleda dvakrat v izmeni. Pozorna je na pravilno delovanje sistema,

količino vode in izločkov v prekatih. Skrbi za drenažno rano in dobro pritrditev drena. S

tem poskrbi za bolnikovo varnost (Prestor, 2003, str. 209).

Pomembni so nadzor bolnika s torakalno drenažo, pravočasno zaznavanje možnih zapletov

in takojšnje obveščanje zdravnika! MS/TZN se morata zavedati, da je vsako stisnjenje

(»klemanje«) torakalnih drenov, spreminjanje podtlaka ali odklapljanje sukcijskega aparata

brez pravega razloga napaka, ki je lahko usodna za bolnika (Kodila, 2008, str. 176).


3

2 NAMEN, CILJI, RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN

METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti zdravstveno nego bolnika s torakalno drenažo. Z

raziskavo želimo spoznati kakšna je poučenost bolnikov o torakalni drenaži in pri katerih

življenjskih aktivnostih imajo bolniki zaradi torakalne drenaže omejitve.

2.2 Cilji diplomskega dela:

- Opisati anatomijo dihal in fiziologijo dihanja,

- Predstaviti poškodbe plevre,

- Opisati torakalno drenažo,

- Opisati zdravstveno nego in predstaviti specifičnost zdravstvene nege bolnika s

torakalno drenažo,

- Ugotoviti ali so bolniki poučeni o torakalni drenaži,

- Ugotoviti katerih informacij o torakalni drenaži bolnikom primanjkuje,

- Ugotoviti, kje se pojavijo največje omejitve pri izvajanju zdravstvene nege, zaradi

torakalne drenaže.

2.3 Raziskovalna vprašanja

Z raziskavo želimo odgovoriti na naslednja vprašanja:

Raziskovalno vprašanje št. 1: Ali so bolniki poučeni o torakalni drenaži?

Raziskovalno vprašanje št. 2: Pri katerih življenjskih aktivnostih se pojavijo največje

omejitve, zaradi torakalne drenaže?

2.4 Metodologija raziskovanja

Za izdelavo teoretičnega dela diplomskega dela bomo podatke pridobili iz strokovne

literature, knjig in člankov. V pomoč nam bo slovenska in tuja literatura, ki se nanaša na

opisan problem. Vire bomo iskali s pomočjo domačih in tujih kooperativnih bibliografskih

sistemov. Vse zbrane podatke oziroma vire bomo preučili, uredili in jih sistematizirali ter

jih vključili v teoretični del diplomske naloge. V raziskovalnem delu bomo uporabili

deskriptivni način dela. Vse podatke, ki jih bomo želeli dobiti, bomo zbrali s pomočjo


4

anketnega vprašalnika. Vprašalnik bo vseboval 22 vprašanj, od tega bodo 3 odprtega tipa

in 19 vprašanj zaprtega tipa. Pridobljene rezultate ankete bomo ročno obdelali, jih

analizirali, izračunali procentualni delež ter vse prikazali z grafi in opisom.


5

3 ANATOMIJA DIHAL IN PLEVRALNEGA PROSTORA

Z dihanjem (respiracijo) se izmenjavajo plini med telesom in zunanjim svetom.

Organizem prejema iz zraka kisik, v zrak pa oddaja ogljikov dioksid. Če dihanje preneha, v

celicah zamre oksidacija, ki je osnovni gonilni proces življenja. Pljuča so organ za

sprejemanje kisika iz zraka in za oddajanje ogljikovega dioksida v zrak. Ker pa pljuča leže

globoko v telesu, vodi do njih dolgo dihalno cevje, po katerem dihalni mehanizem vsesava

v pljuča čisti zrak in iztiska izrabljenega iz pljuč na prosto. Pljuča in dihalne cevi skupno

imenujemo dihala (Pocajt, & Anton, 2001, str. 185).

Dihala anatomsko delimo v dva dela. Zgornji del sestavljajo nos, nosna votlina z

obnosnimi votlinami in žrelo, spodnji del pa grlo, sapnik in pljuča (Cvetko, 2009, str. 119).

3.1 ANATOMIJA DIHAL

3.1.1 Nosna votlina

Pot navzven iz nosne votline poteka preko nosnic zunanjega dela, ki je večinoma iz

hrustanca, in nazaj preko nosnega prehoda, kot tudi preko obnosnih votlin, ki pa, čeprav

nimajo nobene dihalne funkcije, so zelo pomembne za vokalizacijo/ izgovarjanje

samoglasnikov. Nosno votlino deli na dva dela nosni pretin, pri čemer ima vsak del

zgornji del, dno, stranske in srednje stene; srednje stene so tudi septum. Na vsaki drugi

(neenaki) stranski steni je srednja in spodnja nosna školjka, ki omogoča vrtinčenje

vdihnjenega zraka (Palastanga, & Soamens, 2012, str. 515).

3.1.2 Žrelo

Žrelo je prostor, v katerega se odpirata od sprednje strani ustna in nosna votlina. Pot za

hrano vodi iz žrela navzdol v požiralnik, pot za zrak pa navzdol in navzpred v grlo (Pocajt,

& Anton, 2001, str. 187).


6

3.1.3 Grlo

Grlo leži med žrelom in sapnikom. Nad njim leži jezična kost in koren jezika. Vratne

mišice ležijo pred grlom; za grlom leži žrelo in vratno vretence. Na vsaki strani sta režnja z

žlezami ščitnice. Grlo sestavlja več nepravilnih hrustancev, katere povezujejo membrane

(opne) in vezi (Watson, 2007, str. 265).

3.1.4 Sapnik

Grlo prehaja nekako v višini 6. vratnega vretenca v sapnik, ki je za palec debel in približno

12cm dolg. Sapnikova stena je trdna, ker je oprta s podkvastimi hrustanci. Ti so nanizani v

sapniku drug za drugim tako, da je zadnja sapnikova stena brez hrustanca, in tu za

sapnikom poteka požiralnik. Tako je sapnik vselej odprt in prehoden za zrak, odzadnja

stena pa se pri požiranju hrane lahko vdaja.

Sapnik se razcepi v prsni votlini v višini 5. prsnega vretenca v dve veji, imenovani sapnici

(sapnica- bronchus). Ti vstopita skoz pljučni lini v pljuča: leva sapnica v leva pljuča,

desna sapnica pa v desna pljuča. Nato se sapnici cepita v številne tanjše veje in vejice, vse

do najtanjših, komajda za las debelih končnih vejic (bronhioli), ti pa se razširijo v pljučne

mešičke. Sapnice in veje sapnic se po zgradbi skoraj ne razlikujejo od sapnika, le v steni

najtanjših vejic ni hrustanca, pač pa mnogo elastičnega tkiva in gladkega mišičja. Mišičje

se lahko ob ustreznih dražljajih skrči in močno zoži celotno vejevje sapnic, in zato lahko

zelo ovira dihanje (Pocajt, & Anton, 2001, str. 189).

3.1.5 Pljuča

Pljučni krili sta dihalna organa in ležita vsak na svoji strani medpljučja (mediastinuma) in

ju obkrožata leva in desna poprsnica. Zrak vstopa in izstopa iz pljuč preko glavnega

bronhija, ki ga sestavljajo veje sapnika. Preko pljučnih arterij pride iz desnega srčnega

prekata v pljuča kri brez kisika. Kri s kisikom se nato preko pljučnih ven vrne v levi

preddvor. Desno pljučno krilo je malo večje od levega pljučnega krila. Vsako pljučno krilo

je oblike »polovičnega stožca«, ki ima dno, vrh, dve površini in tri robove (Drake, Vogl, &

Mitchell, 2012, str. 85).


7

3.1.6 Prsna mrena

Prsna mrena (pleura) je tanka, svetla serozna mrena, ki posebej ovija desna in leva pljuča

ter notranjo površino prsne votline. Glede na to, kaj pokriva, jo delimo na drobovno

poprsnico, visceralno pleuro ali popljučnico (pleura pulmonalis), ki pokriva pljuča, in na

stensko poprsnico, parietalno pleuro (pleura parietalis), ki pokriva notranjost stene

prsnega koša. Ob pljučnem korenu prehaja popljučnica v stensko poprsnico. Med obema

listoma je pleuralni prostor (cavum pleurae), v katerem je majhna količina serozne

tekočine, ki zmanjšuje trenje.

Glede na to, česa se dotika, delimo stensko poprsnico na porebrnico (pleura costalis),

medpljučno poprsnico (pleura mediastinalis) in preponsko poprsnico (pleura

diaphragmatica). Na mestih, kjer en list drobovne poprsnice prehaja v drugega, nastane

pleuralni žep (recessus pulmonis). To je prostor, v katerega se pljuča lahko razširijo pri

globokem vdihu. Najgloblji žep je na prehodu preponske poprsnice v porebrnico (Cvetko,

2009, str. 122).

3.2 ANATOMIJA PLEVRALNEGA PROSTORA

Plevra je serozna membrana, ki pokriva pljuča (visceralna plevra), notranjo površino

torakalne stene, mediastinum in diafragmo (parietalna plevra). Med obema listoma plevre

je plevralni prostor, v katerem je negativni tlak in majhna količina plevralne tekočine.

Oboje je pomembno zaradi mehanike dihanja (Crnjac, Torakalna kirurgija, 2010, str. 222).

V embrionalnem razvoju se plevra razvije iz mezenhima, da bi ovila prostor in ločila

pljuča od mediastuma, diafragme in prsne stene. Zdrava plevra je gladka, lesketajoča,

polprepustna membrana, ki blaži gibanje pljuč v prsnem košu. Čeprav je v svojem poteku

neprekinjena membrana, jo delimo v visceralno in parietalno plevro. Visceralna plevra se

širi v interlobarne fisure in tesno ovija pljuča, v hilusu se obrne in neprekinjeno nadaljuje v

parietalno plevro, ki pokriva notranjo površino prsne stene, mediastinum in diafragmo.

Obe plevri prekriva sloj sploščenih mezotelnih celic, ki so mezodermalnega izvora, imajo

epitelni fenotip. Mezotelne celice so sposobne fagocitoze in izločajo fibrinolitične in


8

prokoagulacijske faktorje, kemotaktične faktorje za neutrofilce in monocite, različne

citokine in rastne faktorje, kar ima odlično vlogo pri vnetju plevre in fibrozi. Mezotelne

celice omogočajo gibanje pljuč brez prevelikega trenja s pomočjo mikrovilov, glikokaliksa

in izločanjem glikozaminov, predvsem hialuronske kisline. Mikrovili služijo kot lubrikant,

obenem pa tudi povečajo plevralno površino, preko katere poteka transport tekočine.

Normalno plevro pokriva do 10 ml tekočine bogate s hialuronsko kislino (Vidovič, 2006,

str. 89).


9

4 FIZIOLOGIJA DIHANJA IN PLEVRALNEGA PROSTORA

4.1 FIZIOLOGIJA DIHANJA

Plini se izmenjavajo med zrakom in krvjo, med krvjo in tkivno tekočino, med tkivno in

celično tekočino. Izmenjavanje plinov med zrakom in krvjo v pljučih imenujemo pljučno

ali zunanje dihanje. Celično ali notranje dihanje pa je izmenjavanje plinov med krvjo in

celicami v tkivih (Pocajt & Anton, 2001, str. 194).

4.1.1 Celično dihanje

Celično dihanje je izmenjavanje kisika in ogljikovega dioskida med krvjo in celicami v

tkivih. Oziroma krvi prestopa kisik skoz kapilarno steno v tkivno tekočino in dalje v celice.

V obrnjeni smeri difundira ogljikov dioksid, ki nenehno nastaja v celicah. Tudi pri

celičnem dihanju je osnovnega pomena razlika v delnem tlaku kisika oziroma ogljikovega

dioksida v krvi na eni in drugi strani (Pocajt, & Anton, 2001, str. 203).

4.1.2 Pljučno dihanje

Pljučna ventilacija je mehanski proces, odvisen od sprememb volumnov pljuč in s tem od

sprememb tlakov v prsni votlini. Sestavljena je iz vdiha (inspirij) in izdiha (ekspirij). Med

vdihom vstopa zrak, bogat z kisikom, v dihalno cev vse do pljučnih mešičkov. Pri tem se

najprej skrčijo trebušna prepona in zunanje medrebrne mišice in se zato prsna votlina

razširi. S tem se poveča volumen pljuč ter zmanjša tlak v njih tako, da je leta nižji od

atmosferskega tlaka. Posledica je vdor zraka v pljuča, vse dokler tlak v pljučih ni enak

atmosferskemu. Izdih je pri mirnem dihanju pasiven proces, ki nastane zaradi elastičnosti

pljuč. Ko se trebušna prepona in zunanje medrebnre mišice sprostijo, se volumen pljuč

zmanjša, s tem se zviša pritisk v njih tako, da je višji od atmosferskega. Razlika v tlakih

povzroči izstopanje zraka, bogatega z ogljikovim dioksidom, iz pljuč (Cör, 2009, str. 124).


10

4.2 FIZIOLOGIJA PLEVRALNEGA PROSTORA

Plevralna tekočina se tvori na parietalni in visceralni plevri, kar omogoča nižji tlak v

plevralnem prostoru napram tlaku v intersticiju plevre. Obe plevri sta prepustni za tekočino

in proteine. Plevralna tekočina vstopa v plevralni prostor počasi – 0, 5 ml/ h. Večina

plevralne tekočine se odstranjuje preko por oziroma kanalčkov na parietalni plevri. Ti

kanali so dovolj veliki, da prepuščajo tudi proteine in eritrocite, zmogljivost resorbcije pa

se lahko poveča tudi za 30- krat. Tlak v plevralnem prostoru je negativen in znaša na

sredini prsnega koša -5cm vode. Tlak v plevralnem prostoru se kljub negativnemu tlaku ne

nabira zrak, saj je seštevek parcialnih tlakov plinov v kapilarah subatmosferski in se lahko

zrak, ki pride v plevralni prostor, tudi resorbira (Vidovič, 2006, str. 92).


11

5 BOLEZNI PLEVRE

Glavne značilnosti plevralnih bolezni so bolečina, zmanjšana gibljivost prsnega koša,

vročina in patološke spremembe na pregledni rentgenski sliki pljuč. Vsekakor je ostra

bolečina v predelu prsnega koša, ki je odvisna od dihanja, najpogostejši razlog, da se

bolniki obrnejo na zdravnika. To bolečino imenujemo tudi plevralna bolečina, ni pa nujno,

da je vedno vzrok bolezen plevre. V kliničnem pregledu pogosto ugotovimo zmanjšano

gibljivost boleče strani prsnega koša, bolniki hitro in plitvo dihajo ter imajo često vročino.

Takšno klinično sliko vidimo pogosto pri akutnih boleznih plevre. Simptomi so lahko blagi

in nespecifični, lahko trajajo tudi dlje časa. To je značilnost različnih kroničnih

bolezenskih procesov na plevri, plevralnih tumorjev ali prizadetosti plevre v sklopu drugih

bolezni (Perdija & Regvat, 2006, str. 97).

5.1 Diagnostični postopki pri boleznih plevre

Osnovna preiskovalna metoda pri sumu na bolezni plevre, po precizni anamnezi in

kliničnem pregledu, je rentgensko slikanje prsnega koša (klasično, stransko ali na boku).

Rentgenska slika nam pokaže, poleg večjega ali manjšega plevralnega izliva ali

pnevmotoraksa, tudi prisotnost morebitne pljučne patologije ali povečanih mediastinalnih

bezgavk. Rentgensko slikanje lahko nadgradimo s CT preiskavo prsnega koša. Za

odkrivanje manjših plevralnih izlivov, ki ostanejo na RTG posnetku nevidni, naredimo UZ

preiskavo plevralnega prostora. Vzorce plevralnih izlivov, dobljenih pri torakalni punkciji,

pošljemo na biokemične in bakteriološke preiskave. Velikokrat se pri dokazovanju bolezni

plevre posložujemo tudi invazivnih diagnostičnih postopkov kot so slepa biopsija plevre,

torakoskopija ali odprta biopsija plevre pri torakotomiji (Crnjac, Kirurške bolezni

plevralnega prostora, 2009, str. 5).

5.1.1 Plevralna punkcija (torakocenteza)

Plevralna punkcija (torakocenteza) je diagnostična ali izpraznitvena. Punktiramo

praviloma pri sedečem bolniku v šestem ali sedmem medrebrju pod spodnjim vogalom

lopatice, nad gornjim robom rebra. Uporabljamo lokalno anestezijo. Paziti je treba na


12

strogo asepso. Manj varne so punkcije pri ležečem bolniku in pri bolniku, ki ga

nadzorovano predihavamo. Otroke predihavamo v splošni anesteziji. Punktirati je težje, če

je plevralnega izliva malo, če so v plevralnem prostoru zarastline in če je izliv lokaliziran

in ločen z adhezijami. Za punkcijo uporabljamo primerno debelino igle, da jih kri ali gnoj

ne zamašita, z varnostnim sistemom za zmanjšanje možnosti poškodbe organov v prsni

votlini. Zapleti pri punkciji so krvavitev iz nabodenih prsnih organov in iz prepone ter

pnevmotoraks (Orel, 1995, str. 236).

5.2 Plevralni izlivi

V plevralnem prostoru lahko pride do prekomernega kopičenja tekočine (fluidotoraks),

gnoja (empiem), krvi (hemotoraks) ali hilozne tekočine (hilotoraks). Skupna značilnost v

klinični sliki vseh izlivov je oteženo dihanje zaradi stisnjenja pljuč in posledično

zmanjšanja dihalnega volumna, lahko je prisoten kašelj in neredko plevralna tekočina.

Zdravljenje je usmerjeno v odpravo kliničnih znakov in je odvisno od vrste izliva oziroma

patofizioloških dogajanj, ki povzročijo plevralni izliv (Crnjac, Kirurške bolezni

plevralnega prostora, 2009, str. 8).

5.2.1 Fluidotoraks

Plevralna tekočina je lahko transudat ali eksudat. Transudat je filtrat plazme, ki nastane

zaradi povečanega hidrostatskega tlaka ali znižanega onkotskega tlaka plazme (srčna

odpoved, konstriktivni perikarditis, pljučni infarkt, hipoalbuminemija, jetrna ciroza).

Eksudat je plevralni izliv z večjo vsebnostjo beljakovin, celic in levkocitov, je običajno

moten ali krvavkast in nastane zaradi povečane prepustnosti kapilar in lokalnega vnetja

(tumorji, vnetja plevre, pljučnice, pljučni abscesi, pankreatitis) (Crnjac, Torakalna

kirurgija, 2010, str. 8).

Transudat se od eksudata razlikuje po tem, da je bister, rumenkast, ima relativno gostoto

manj kot 1, 016 in manj kot 30g/ l beljakovin, vsebuje malo celic. Eksudat pa je moten,

lahko krvavkast in vsebuje veliko različnih vrst celic, med drugim več kot 5,0 x 109

levkocitov na liter (Orel, 1995, str. 237).


13

5.2.2 Empiem plevre

Empiem plevre je akutno ali kronično gnojno vnetje v plevralnem prostoru. O

parapnevmoničnem empiemu govorimo, kadar bakterije iz pljučne okužbe neposredno s

širjenjem inficirajo sterilni plevralni prostor, o pooperativnem empiemu pa, kadar pride do

gnojnega vnetja zaradi zapletov kirurških posegov v prsnem košu ali trebuhu. Drugi vzroki

za nastanek empiema so še:

- ruptura požiralnika,

- limfogeno širjenje okužbe iz pljuč, medpljučja ali stene prsnega koša,

- hematogeno širjenje iz drugih gnojnih žarišč, subfrenični absces in peritonitis,

- vnos bakterij pri odprtih poškodbah prsnega koša ali pri invazivnih posegih (punkcije,

drenaže, biopsije plevre).

Povzročitelji empiemov so lahko gram pozitivne in gram negativne bakterije, anaerobi in v

določenih okolicah tudi glivice. Pri otrocih je najpogostejši povzročitelj Staphylococcus

aureus (Crnjac, Kirurške bolezni plevralnega prostora, 2009, str. 10).

Bolniki z empiemo lahko čutijo bolečino v prsih in dobijo povišano telesno temperaturo.

Začetna obravnava oziroma zdravljenje je bolj previdno, ko skušamo empiem odstraniti z

drenažnimi cevkami in antibiotiki. Pri kroničnem empiemu pa je potrebna operacija, saj

sama drenaža ne bo preprečila nabiranja gnojne tekočine v votlini. Operacija zajema

luščenje in drenažo tekočin (Pudner, 2005, str. 274).

5.2.3 Hemotoraks

Kri v plevralnem prostoru je najpogosteje posledica poškodb prsnega koša. Pooperacijski

hemotoraks je posledica intratorakalnih operacij. Kadar pri prisotnem hemotoraksu ni

anamnestičnih podatkov o poškodbi, je treba pomisliti na rak pljuč ali tumorje plevre.

Klinični znaki so odvisni od količine izgubljene krvi. To so znaki hipovolemije in

oteženega dihanja (Crnjac, Torakalna kirurgija, 2010, str. 223).


14

Zaradi obsežnosti plevralnega prostora lahko človek v en plevralni prostor izgubi več kot

polovico volumna krvi.

Glede na vzrok krvavitve v plevralno votlino delimo hemotorakse na:

- poškodbeni,

- iatrogeni,

- pooperacijski (Crnjac, Kirurške bolezni plevralnega prostora, 2009, str. 10).

Hemotoraks zdravimo s torakalno drenažo in transfuzijo krvi. Pri cirkulatorno nestabilnem

bolniku, ki izgublja prve 4 ure skozi dren več kot 200 ml krvi na uro, sta potrebni

torakotomija in operacijska hemostaza (Crnjac, Torakalna kirurgija, 2010, str. 223).

5.2.4 Hilotoraks

Hilotoraks pomeni nabiranje hilozne tekočine (mlečna tekočina, ki vsebuje več maščob kot

plazme) v plevralni votlini in je posledica rupture torakalnega voda (ductus thoracicus), do

katere pride zaradi poškodbe ali pritiska tumorja (Orel, 1995, str. 239).

Glede na vzrok rupture delimo delimo hilotorakse na:

- Poškodbeni (ruptura voda v predelu prepone pri topih ali penetrantnih poškodbah

toraksa, pri hudem kašlju ali bruhanju, pri hiperekstenziji hrbtenice),

- Iatrogeni (pritisk ali preraščanje tumorja),

- Kongenitalni (malforacije voda ali porodna poškodba).

Hilotoraks zdravimo v začetku s torakalno drenažo, ukinitvijo enteralne prehrane in

parenteralno hiperalimentacijo. Če se po 14 dneh konzervativnega zdravljenja še nabira

hilozna tekočina, ali če je iztekanje hilozne tekočine pri odraslem več kot 1500 ml na dan,

5 dni zapored, se odločimo za operativno zdravljenje z ligiranjem torakalnega voda

(Crnjac, Kirurške bolezni plevralnega prostora, 2009, str. 11).

5.3 Fibrotoraks

Vnetni odgovor na prisotnost nedreniranega plevralnega izliva povzroči odlaganje fibrina

na perietalni in visceralni plevri. Plevri se debelita, vanju vrašča vezivo, odlaga se kalcij in


15

vraščajo žile. Tvori se debelika, katere debelost je odvisna od jakosti vnetja in variira od

mikroskopsko tanke membrane pri transudatih, do debele fibrozne membrane pri

zastaranih hematomih ali kroničnih empiemih. Krčenje pljuč vodi v zmanjšanje perfuzije

in ventilacije, kar lahko v težjih primerih privede do hipoksije, hiperkapnije, pljučne

hipertenzije in celo cor pulmonale.

V klinični sliki prevladujeta oteženo dihanje in bolečine na prizadeti strani prsnega koša.

Osnovna diagnostična metoda dokazovanja fibrotoraksa je po fizikalnem pregledu

rentgenska slika pljuč, ki jo nadgradimo s CT preiskavo prsnega koša.

Zdravljenje je operativno pri čemer luščimo debeliko z obeh plever (dekortikacija). Pogoj

za uspešno luščenje je zadostna zrelost debelike, vsaj pet tednov po začetku bolezni

(Crnjac, Kirurške bolezni plevralnega prostora, 2009, str. 12).

5.4 Pnevmotoraks

Pnevmotoraks je stanje, pri katerem zrak iz več razlogov vstopi v plevralno votlino in

povzroči sesedanje pljučnega krila. Vstop zraka v plevralno votlino prekine pritisk na

površju sloja tekočine, ki povezuje obe plevri, in prekine se negativni tlak v plevralni

votlini. Obe plevri se ločita in ne delujeta več kot ena enota (Pudner, 2005, str. 273).

Zrak lahko pride v plevralni prostor:

- iz dihalnih poti in pljuč,

- iz poškodovanega požiralnika ali prsnega koša,

- pri torakotomiji oziroma,

- je lahko posledica bakterijske okužbe v plevralnem prostoru.

Po načinu nastanka so pnevmotoraksi:

- spontani,

- poškodbeni,

- iatrogeni pnevmotoraks.

Po količini zraka so:

- delni,


16

- popolni pnevmotoraks.

Po vplivu na dihanje so:

- odprti,

- tenzijski pnevmotoraks.

Pri odprtem pnevmotoraksu sta atmosferski zrak in in zrak v plevralnem prostoru

neovirano povezana in pljuča zato kolabirajo. Pri tenzijskem pnevmotoraksu pa organski

ventilni mehanizem na pljučih ali steni prsnega koša preprečuje to prosto povezavo. Pri

vsakem vdihu se lahko zrak pod pritiskom nabira v plevralnem prostoru, pritiska na pljuča,

mediastinum in strukture v njem (moten venski dotok v srce). Posledica je huda dihalna

stiska. Pri odprtem pnevmotoraksu je potrebno povezavo zatesniti, pri ventilnem pa jo

narediti (torakalna drenaža, zabadanje punkcijskih igel) (Orel, 1995, str. 239).

Simptomi razvijajočega se tenzijskega pnevmotoraksa so sledeči:

- nemir bolnika (ne bo izražen pri bolniku, ki dobiva mišični relaksant);

- hitro, plitvo dihanje (pri spontano dihajočem bolniku), hlastenje za zrakom oziroma

podihavanje ob mehanskem ventilatorju (ne bo izraženo pri bolniku, ki dobiva mišični

relaksant);

- porast končnega inspiracijskega tlaka na mehanskem ventilatorju (> 60 cm H2O

oziroma > 6 kPa);

- nabrekle vratne vene;

- cianoza;

- hemodinamska nestabilnost bolnika (pospešen utrip, zmanjšan sistemski krvni tlak)-

kot posledica pomika mediastuma neprizadeti strani in pritiska na žilje in srce;

- prizadeta stran prsnega koša zaostaja pri dviganju med vdihom, obenem pa se prsni koš

na tej strani postopoma boči (zaradi kopičenja zraka v medplevralnem prostoru);

- avskultacijski zvok je med prizadeto stranjo oslabljen oziroma odsoten (Kodila, 2008,

str. 175).


17

5.4.1 Spontani pnevmotoraks

To je bolezen visceralne plevre in pljučnega parenhima pod njo. Primarni pnevmotoraks

nastane pri mlajših moških kadilcih, ki nimajo pljučne bolezni, so pa vitki in visoki.

Visceralna plevra, ki pokriva napihnjene subplevralne mehurčke, poči zaradi različnih

vzrokov. Za sekundarni pnevmotoraks pa je značilno, da prizadene največkrat starejše

ljudi z bolnimi pljuči (Crnjac, Torakalna kirurgija, 2010, str. 223).

Znaki so huda, nenadna bolečina v prsnem košu, praviloma pri mirujočem človeku in

oteženo dihanje. Pri bolnikih s sekundarnim pnevmotoraksom in okrnjeno dihalno rezervo

je dihalna stiska lahko tako huda, da je bolnik v življenjski nevarnosti, še posebej, če gre za

tenzijsko pnevmotoraks.

Posebna oblika je pnevmotoraks ob menstruaciji (katamenialni pnevmotoraks). Prosti zrak

pride v plevralno votlino domnevno iz Fallopijeve tube skozi neznatne odprtinice v

trebušni preponi.

Redek zaplet spontanega pnevmotoraksa je krvavitev v plevralno votlino ali

hemopnevmotoraks. Vzrok so pretrgane in dobro prekrvavljene plevralne prirasline (Orel,

1995, str. 239).

Pnevmotorakse zdravimo s torakalno drenažo; v redkih primerih je potrebna operacija, v

zadnjem času je to večinoma torakoskopska operacija (Crnjac, Torakalna kirurgija, 2010,

str. 223).

5.4.2 Travmatski pnevmotoraks

Vzrok za nastanek travmatskega pnevmotoraksa je mehanična poškodba pljuč (zaprti

pnevmotoraks) ali stene prsnega koša (odprti pnevmotoraks). Pljuča lahko poškodujemo,

če nismo pazljivi, zaradi:

- barotravme, pri bolnikih na nadzorovanem umetnem dihanju,

- pri uvajanju centralnega venskega katetra (v veno subklavijo in jugularno veno),

- pri diagnostični punkciji in biopsiji pljuč in

- pri blokadi medrebrnega živca in brahialnega pleteža.


18

Pnevmotoraks je lahko tudi namenski, diagnostični; v preteklosti pa so ga uporabljali tudi

za zdravljenje (pljučna tuberkuloza).

Treavmatske pnevmotorakse zdravimo glede na velikost in klinično sliko s torakalno

drenažo (Orel, 1995, str. 240).

5.5 Tumorji plevre

Tumorje plevre razdelimo na primarne in sekundarne. Primarni tumor plevre je

mezoteliom, ki je lahko lokaliziran (ta je največkrat benigen) ali difuzen (zelo maligen

tumor). Mezoteliom se pojavlja pogosteje pri delavcih v industriji azbesta. V klinični sliki

so prisotni znaki kašlja, bolečin v prsih in hujšanja. Zdravljenje je kirurško, ki ga pri

difuznem tipu dopolnimo s kemoterapijo in obsevanjem.

Sekundarni tumorji plevre so zasevki raka dojke, pljuč, jajčnikov, ledvic in želodca. Ker

pri tem nastajajo ponavljajoči se maligni plevralni izlivi, je smiselna obliteracija

plevralnega prostora s torakoskopsko mehanično plevrodezo ali s kemično plevrodezo s

talkumom (Crnjac, Torakalna kirurgija, 2010, str. 223).


19

6 TORAKALNA DRENAŽA

Torakalna drenaža je manjši operativni poseg, pri katerem v lokalni anesteziji ali

intraoperativno vstavimo drene različnih dimenzij v plevralni prostor in jih priključimo na

podvodno drenažo ali na negativni tlak (do 2.5 kPa) za kontinuirano evakuacijo zraka,

plevralne tekočine, oziroma za nadzor nastajanja le- teh. v lokalni anesteziji vstavimo dren

skozi četrto ali peto medrebrje v srednji aksilarni črti (Crnjac, Kirurške bolezni plevralnega

prostora, 2009, str. 6).

6.1 Namen torakalne drenaže:

- Neprekinjeno odstranjevanje zraka in tekočine (kri, transudat, eksudat) iz

medplevralnega prostora;

- Čim prejšnje popolno razširjanje sesedlih pljuč.

Torakalne drenaže nimajo samo bolniki s torakalnimi boleznimi ali poškodbami, ampak

tudi mnogi drugi (travmatološki bolniki, abdominalni, nevrokirurški,…) (Kodila, 2008, str.

167).

6.2 Vrste torakalne drenaže

1. Aktivna (sukcijska oziroma aspiracijska) torakalna drenaža: vsebino iz

medplevralnega prostora izsesavamo s pomočjo črpalke (sukcijski aparat).

Fiziološki negativni tlak v medplevralni votlini je pri odraslem človeku med vdihom od -8

do -12 cm H2O (vodnega stolpca) oziroma od 0,8 do -1,2 kPa. Za učinkovito aktivno

drenažo uporabljamo vlek -20 cm H2O oziroma 20 mbar (milibarov), pri čemer ima

pomemben učinek tudi višina vodnega stolpca v aktivni komori pleur- evaca (zbiralnik), ki

mora segati do oznake 20 cm H2O (pri odraslem bolniku). Da zagotovimo standartno

sesalno moč, naravnamo kazalec na manometru sukcijskega aparata prav tako na vrednost

20 cm H2O. V aktivni komori se kot znak pravilnega delovanja drenaže pojavijo stalni

rahli mehurčki in rahlo brbotanje vode.


20

Indikacije za aktivno torakalno drenažo so:

- pnevmotoraks;

- hematotoraks;

- fluidotoraks:

- piotoraks;

- poškodbe prsnega koša;

- operativni posegi prsnega koša.

Kontraindikacija za aktivno torakalno drenažo je stanje po pnevmonektomiji (odstranitev

enega pljučnega krila).

2. Pasivna (podvodna oziroma subakvalna) torakalna drenaža: vsebina izteka

spontano, pod vplivom natega (gravitacije), ki ga ustvarja višina vodnega stolpca v vodnih

komorah pleur- evaca (aktivna in podvodna komora) Voda, ki je v obeh komorah,

preprečuje, da bi lahko zunanji zrak vdrl (retrogradno) v medplevralno votlino. Notranjost

pleur- evaca pa je preko prezračevalnega čepa povezana z okolico (skozi njega izhaja

drenirani zrak).

Indikacije za pasivno torakalno drenažo:

- Absolutna indikacija za podvodno drenažo je stanje po pnevmonektomiji

(pulmektomija). Le tako preprečimo pomik mediastuma in posledične

kardiocirkulacijske motnje ali celo srčni zastoj;

- Dolgotrajne drenaže abscesov in empiemov (obilna količina);

- Pred odstranitvijo torakalnega drena (običajno vsaj 24ur);

- Med transportom bolnika (kadar aktivna drenaža ni nujno potrebna) (Kodila, 2008, str.

168).


21

7 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S TORAKALNO DRENAŽO

7.1 Zdravstvena nega

Nega je človekova dejavnost, kadar pa deluje v organizirani obliki, je tudi ena izmed

zdravstvenih disciplin. Kot celovita dejavnost se ukvarja z posameznikom, družino in

družbeno skupnostjo v njihovih različnih funkcijah v času zdravja in bolezni in traja od

spočetja do smrti.

Zdravstvena nega je osnovna sestavina celotnega zdravstvenega varstva. Kot integralna

sestavina sistema zdravstvenega varstva vključuje v zdravstveno varstvo izboljšanje

zdravja, preprečevanje bolezni in pomoč v času prizadetosti zdravja (Pajnkihar, 1999, str.

9).

7.1.1 Definicija (določitev) zdravstvene nege Svetovne zdravstvene organizacije- SZO

(povzeto po Virginii Henderson, 1960)

Zdravstvena nega je celovita dejavnost, ki se ukvarja s posameznikom, družino in

družbeno skupnostjo v njihovih razvejanih funkcijah, v času zdravja in bolezni, oziroma se

giblje iz ene sfere v drugo. Enkratna naloga medicinske sestre je torej, da ugotavlja potrebe

in načrtuje zdravstveno nego, ki bo pomagala bolnemu ali zdravemu posamezniku

opravljati se, kar koristi njegovemu zdravju, okrevanju ali mirni smrti. Cilj zdravstvene

nege je omogočiti neodvisnost varovanca, če ima za to potrebno moč, voljo in znanje.

Svoje naloge mora opravljati tako, da bo varovancu vrnila neodvisnost v najkrajšem

možnem času (RSK ZN in ZZN, 1996) (Pajnkihar, 1999, str. 9).

7.1.2 Definicija (določitev) medicinske sestre

Definicija (določitev) medicinske sestre- ICN

Medicinska sestra je oseba, ki je končala program bazične splošne izobrazbe za medicinske

sestre in ji je pristojni organ podelil pravico opravljati zdravstveno nego v njeni/ njegovi

deželi. Bazična izobrazba medicinske sestre je formalno priznan program študija, ki

zagotavlja široko in trdno osnovo za splošno prakso zdravstvene nege, za vodstveno vlogo


22

in za postbazično izobraževanje na specialnih ali zahtevnejših področjih zdravstvene nege

(RSK ZN in ZZN) (Pajnkihar, 1999, str. 19).

7.2 Proces zdravstvene nege

Proces zdravstvene nege je sodobni metodološki pristop v zdravstveni negi, poimenovan

tudi instrument individualne zdravstvene nege. Temelji na sistematični, logični in

racionalni metodi dela za ugotavljanje in reševanje težav in problemov posameznikov in

skupin, za katere je pristojna in odgovorna medicinska sestra. Pod problemi in težavami so

razumljene enkratne reakcije posameznika ali skupine na aktualne (obstoječe) in

potencialne (grozeče) probleme, povezane z zdravjem. Ta metodološki pristop narekuje in

obvezuje način delovanja ter omogoča individualno in celovito obravnavo posameznika in

skupine (Hajdinjak, & Meglič, 2012, str. 69).

Posamezne teoretičarke zdravstvene nege so oblikovale različne definicije procesa

zdravstvene nege, uporabljale različno število faz in jih različno poimenovale. Osnovna

ideja pa je bila pri vseh enaka, in sicer odkrivanje problemov in težav posameznika

oziroma skupine, načrtovanje intervencij za njihovo reševanje ter vrednotenje uspešnosti in

učinkovitosti zdravstvene nege (Hajdinjak, & Meglič, 2012, str. 70- 71).

SZO opredeljuje proces zdravstvene nege:

»Proces zdravstvene nege (v nadaljevanju PZN) je pojem, ki pojasnjuje sistem značilnih

posegov v zdravstveni negi, namenjen je zdravju posameznika, družine in družbene

skupnosti. Vključuje uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje potreb bolnikov,

načrtovanje dela in zadovoljevanje potreb, izvajanje nege in vrednotenje dosežkov; določa

prioriteto glede njihove pomembnosti za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in

obliko nege ter skrbi za materialne pogoje.« (Pajnkihar, 1999, str. 165).

Sistematično postopno delo vsebuje štiri glavne faze:

- faza procesa zdravstvene nege je ugotavljanje potreb po zdravstveni negi in

dejanske možnosti za izvajanje nege;

- faza je procesa zdravstvene nege je načrtovanje dela;


23

- faza procesa zdravstvene nege je izvajanje načrta zdravstvene nege;

- faza procesa zdravstvene nege je vrednotenje dosežkov in povratne informacije

(Pajnkihar, 1999, str. 166).

7.2.1 1. faza procesa zdravstvene nege: ugotavljanje potreb po zdravstveni negi

V tej fazi spoznavamo posebne potrebe in možnosti za zdravstveno nego posameznega

varovanca ali družine. Medicinska sestra zbira informacije od prvega stika naprej. Brž, ko

smo vključili varovanca v sistem zdravstvene nege, poskrbi medicinska sestra za podrobno

negovalno anamnezo in zbira podatke tudi iz drugih zanesljivih virov. Vsi zbrani podatki

pomenijo podlago za ugotavljanje zdravstvenih potreb. Svoje ugotovitve medicinska sestra

obvezno preveri z varovancem. Potrebe po zdravstveni negi napišemo v načrt zdravstvene

nege (SZO, 1993) (Pajnkihar, 1999, str. 166).

Vsebine 1. faze procesa zdravstvene nege:

- zbiranje informacij o varovancu,

- analiza vseh zbranih podatkov,

- opredelitev negovalnih problemov (postavitev negovalne diagnoze) (Pajnkihar, 1999,

str. 166).

-

7.2.2 2. faza procesa zdravstvene nege: načrtovanje zdravstvene nege

Sistematično načrtovanje zdravstvene nege izhaja iz potreb po zdravstveni negi in zahteva

sodelovanje medicinske sestre in varovanca. Pomeni aktivni miselni proces, ki vodi v

logično razmišljanje o zdravstveni negi, ter zahteva uporabo strokovnega znanja, spretnosti

in kakovosti, ko se odločamo za posege in postopke zdravstvene nege in ko določimo

njihovo prioriteto (pomembnost).

Izhaja iz problemov, virov in izhajajočih potreb po zdravstveni negi ter ciljev, ki jih želimo

doseči (Pajnkihar, 1999, str. 173).

Vsebine 2. faze procesa zdravstvene nege so:

- navedba negovalnih problemov,


24

- določitev pomembnosti negovalnih problemov,

- določitev negovalnih ciljev,

- ugotavljanje in upoštevanje bolnikovih virov,

- izdelava individualnega negovalnega načrta intervencij zdravstvene nege.

- načrt zdravstvene nege zagotavlja neprekinjenost zdravstvene nege, zato mora biti

vsem razumljiv. Podrobni načrt zdravstvene nege je osnova za neprekinjeno

vrednotenje dela in dosežkov zdravstvene nege. Za vrednotenje potrebujemo negovalno

dokumentacijo in načrt zdravstvene nege, ki morata biti razumljiva negovalnemu timu

in tudi varovancu/ bolniku. Dobro pripravljen negovalni načrt omogoča lažje

usklajevanje dela v celotnemu v zdravstvenemu timu (Pajnkihar, 1999, str. 174).

Napisan načrt zdravstvene nege mora vsebovati:

- navedbo negovalnih diagnoz,

- izmerljive in opisane cilje,

- načrtovanje negovalnih intervencij,

- izvajanje negovalnih intervencij,

- vrednotenje.

Zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja in novonastalih bolnikovih potreb je potrebno

načrt nenehno prilagajati in spreminjati (Pajnkihar, 1999, str. 174).

7.2.3 3. faza procesa zdravstvene nege: izvajanje zdravstvene nege

Izvajanje zdravstvene nege pomeni torej uresničitev prvih dveh faz procesa zdravstvene

nege za doseganje individualno zastavljenih ciljev pri varovancu, zato je zelo pomembno,

da sta ugotavljanje potreb po zdravstveni negi in načrtovanje natančna in kakovostna.

Vsebine 3. Faze procesa zdravstvene nege:

- ponovno določanje potreb po zdravstveni negi,

- izvajanje negovalnih intervencij (Pajnkihar, 1999, str. 181).


25

7.2.4 4. faza procesa zdravstvene nege: vrednotenje

Vrednotenje zdravstvene nege zaključuje krog vseh aktivnosti v procesu zdravstvene nege

in pomeni primerjavo doseženega bolnikovega negovalnega stanja z zastavljenimi cilji

med načrtovanjem.

Kako vrednotimo zdravstveno nego?

Pri vrednotenju uporabljamo naslednje pojme:

- cilj je stanje, ki ga želimo doseči.

- rezultat je stanje, ki smo ga dosegli.

- uspešnost je primerjava med ciljem in rezultatom.

- naloga je nekaj, kar je potrebno opraviti.

Kaj vrednotimo?

- učinek zdravstvene nege na bolnika.

- reakcije bolnika na posamezne negovalne intervencije.

- splošno počutje bolnika.

- spremembe v počutju bolnika.

- doseganje načrtovanih ciljev pri bolniku glede na postavljeno negovalno diagnozo.

Vrednotenje zdravstvene nege zaključi procesno metodo dela, čeprav spremlja vse faze

procesa zdravstvene nege. Omogoči ocenjevanje varovančevega napredka glede na

zastavljene cilje in preverjanje dosežkov zdravstvene nege. Kritično opazovanje in

dokumentiranje povezuje strokovnost in avtonomnost stroke zdravstvene nege.

Vrednotenje pozitivno nadzoruje negovalne intervencije v zdravstveni negi, omogoča

kritično analizo in pozitivne spremembe v stroki ter organizaciji dela (Pajnkihar, 1999, str.

187).

Končno vrednotenje se zapiše v poročilo o zdravstveni negi, ki je dokument tako o njenem

poteku in vplivu kakor tudi o stanju in počutju pacienta. To poročilo rabi za analizo

zdravstvene nege in je tudi podlaga za ocenjevanje njene kakovosti (Hajdinjak & Meglič,

2012, str. 133).


26

8 SPECIFIČNOST ZDRAVSTVENE NEGE BOLNIKA S

TORAKALNO DRENAŽO

Torakalni drenažni sistemi so različni, vendar so osnovna načela drenažnih sistemov

enaka.

Danes uporabljamo industrijsko izdelan aparat za torakalno sukcijo (plevrevak), ki je za

enkratno uporabo. Pravilno napolnjen z vodo deluje takoj, zanesljivo in varno kor

podvodna drenaža, spojen z vakumsko črpalko pa kot sukcijski sistem. Prednosti tega

sistema so, da bolnik kmalu po operaciji lahko vstane in se z aparatom lahko tudi premika,

enostavno se sestavlja, če se prevrže se ne razbije (Ivanuša, & Železnik, 2008, str. 616).

Pri pacientu po operaciji pljuč ima medicinska sestra veliko in pomembno vlogo pri vseh

življenjskih aktivnostih. Opazuje, meri in nadzoruje vitalne funkcije. Pomaga pacientu in

ga spodbuja pri izkašljevanju. Pri tem je pozorna na morebitno prisotnost bolečine, jo

oceni po VAS lestvici in aplicira analgetik po naročilu zdravnika. Pozorna mora biti na

bilanco prejete in izločene tekočine, vsebino, nadzorovati torakalno drenažo in

torakotomijsko rano. Pacientu pomaga pridobiti primeren položaj v postelji in ga pri tem

spodbuja k čim večji samostojnosti in sodelovanju. Poskrbeti mora za urejenost pacienta,

njegov počitek in spanje. Zelo pomembna je komunikacija med medicinsko sestro in

pacientom, da razume njegove želje ali potrebe ter pravočasno zazna nelagodje pacienta ali

morebitne spremembe, ki vplivajo na pooperativno zdravljenje, poslabšanje pacienta in o

tem obvesti zdravnika. Vsa opažanja meritve in postopke ter posege zabeleži v medicinsko

in negovalno dokumentacijo. Pri pacientu določi stopnjo pomoči, ki jo potrebuje pri

življenjskih aktivnostih in določi stopnjo kategorizacije zdravstvene nege (Gorjup, 2009,

str. 45).

8.1 Nadzor in zagotavljanje optimalnega delovanja drenažnega sistema

Medicinska sestra mora delovanje drenaže razumeti, usposobljena mora biti, da ob vsakem

času ugotovi in razpozna vzroke motenj delovanja torakalne drenaže ter da takoj in

zanesljivo odpravi vse nepravilnosti.


27

8.1.1 Naloge medicinske sestre pri bolniku z uvedeno torakalno drenažo:

1. Bolniku moramo posredovati primerne informacije o drenaži in ga poučiti na njemu

razumljiv način. Odgovoriti mu moramo tudi na vsa zastavljena vprašanja. S tem se

zmanjša strah in zaskrbljenost.

2. Kontinuirano opazujemo in beležimo količino in kvaliteto drenirane tekočine, ki se

zbira v zbiralni komori pleurevaka. Drenirano vsebino upoštevamo tudi pri tekočinski

bilanci.

3. Kljub temu, da je dren že prišit na kožo s šivom, ga moramo še dodatno dobro

fiksirati na kožo. Nepritrjen ali nepravilno pritrjen dren lahko izpade oziroma se premakne,

predstavlja pa tudi dodaten vir bolečine.

4. Redno opazujemo mesto, kjer je uveden torakalni dren in ga po aseptični metodi

previjamo. Med prevezo opazujemo morebitne znake vnetja. Če je prisotna sekrecija,

opazujemo tudi njen videz, vonj in količino. Po naročilu zdravnika vzamemo bris za

mikrobiološke preiskave.

5. Redno kontroliramo delovanje sukcijske drenaže. Ta deluje, če voda v tretji

redukcijski komori žubori - brboče. Če mehurčkov ni, pomeni, da sukcija ne deluje, sistem

ne tesni ali pa je puščanje zraka iz pljuč tako močno, da aspiracija ne uspe ustvariti dovolj

negativnega tlaka.

6. Redno kontroliramo delovanje subakvalne drenaže. S stališča bolnikovega dihanja

opazujemo nihanje oziroma oscilacijo stolpca v srednji komori. Pri vdihu se stolpec

dvigne, pri izdihu pa spusti. Kadar nihanja ni, pomeni, da so pljuča popolnoma razpeta ali

pa je nastala ovira v sistemu.

7. Voda v redukcijski komori počasi izhlapeva, zato redno dolivamo redestilirano

vodo do označenega nivoja.

8. Skrbeti moramo za prehodnost drena z »molzenjem« oziroma stiskanjem drena v

smeri proti zbiralni komori. Dren se lahko hitro zamaši s koagulom, če je vsebina zelo

hemoragična.

9. Skrbeti moramo, da se plevrevak ne prevrne, ker se tekočina razlije in ne moremo

pravilno odčitati sekrecije.

10. Paziti moramo, da dren ni upognjen ali da bolnik ne leži na njem.


28

11. Skrbeti moramo, da se plevrevak ne dviguje nad nivo prsnega koša. Viseti oziroma

stati mora vsaj 50 cm pod nivojem prsnega koša. S tem bomo preprečili, da bi se tekočina

in zrak lahko vračala v plevralni prostor.

12. Dren od bolnika do pleurevaka mora teči naravnost, brez globoko visečih lokov,

sicer drenaža ne more delovati, ker bi bila sila, potrebna za dvig tekočine do zbiralne

komore, prevelika.

13. Če je bolnik pokreten, mu razložimo, kako se odklopi pleurevak od injektora, da

lahko vstane in hodi.

14. Izjave bolnika o bolečini vedno jemljemo resno. To je lahko znak, da je dren

izvlečen ali zamašen (Strniša, 2007, str. 120).

8. 2 Nadzor in nega vstopnega mesta torakalnih drenov

- Aseptične preveze delamo enkrat dnevno ali pogosteje, če izteka vsebina ob drenih

(uporabimo fiziološko raztopino in sterilni krovni material);

- ocenimo izgled vstopnega mesta drenov in eventualno prisotne operativne rane (vnetje,

popuščanje šivov, spontana dehiscenca)- o spremembah obvestimo zdravnika (Kodila,

2008, str. 170).

8.2.1 Preveza torakalnega drena in menjava drenažnega sistema torakalne drenaže

Izvedba intervencije zdravstvene nege:

1. Seznanimo se z zdravnikovim naročilom in s količino ter vsebimo drenirane

tekočine.

2. Pripravimo pripomočke na voziček.

3. Pripravimo bolniško sobo in prevezovalnico.

4. Preverimo identiteto pacienta.

5. Psihično pripravimo pacienta.

6. Zagotovimo zasebnost pacienta.

7. Pacienta namestimo v ustrezen položaj: polsedeč položaj, dvignemo posteljo na

delovno površino; roko pacienta dvignemo in jo položimo pod glavo, da je dobro vidno

vstopno mesto torakalnega drena in spojno mesto drena in drenažnega sistema.


29

8. Priprava izvajalca.

9. Izvedemo postopek:

a) Previdno odstranimo obvezilni material, pozorni smo na položaj drena.

b) Obvezilni material skupaj z zaščitnimi rokavicami odvržemo v koš za komunalne

odpadke.

c) Razkužimo si roke.

d) Pod pacienta in pod dren položimo sterilno kompreso. Izmerimo dolžino drena.

e) Razkužimo roke. Odpremo sterilne rokavice, sterilni obvezilni material.

f) Ocenimo okolico kože vstopnega mesta torakalnega drena, pozorni smo na videz,

vonj in morebitno količino izločka. Vbodno mesto torakalnega drena ocenimo in merimo

na 2-3 dni ali ob nenadnih spremembah.

g) Vstopno mesto torakalnega drena čistimo s tamponi, prepojenimi s sterilno

fiziološko raztopino. Tampone polivamo sproti; okolico drena čistimo s krožnimi gibi,

začnemo tik ob drenu in z vsakim novim tamponom čistimo vedno dlje od drena.

h) Osušimo okolico drena s suhim tamponom.

i) Mesto ob drenu- vbodno mesto sterilno pokrijemo s prerezanim zložencem ali

drugo oblogo za oskrbo drenov.

j) Pripravimo drenažni sistem. Iz ovojnine vzamemo nov sistem za torakalno drenažo

in ga pripravimo za delovanje po navodilih proizvajalca, sterilno tekočino (redestilirano

vodo) do označene črte do višine 2 centimetrov, v tretjo komoro (namenjena kontroli

vleka) preko odprtine na vrhu komore nalijemo sterilno sterilno tekočino (redestilirano

vodo).

k) Razkužimo stičišče med sistemom in drenom. Torakalni dren stisnemo z dvema

prijemalkama, ki imata zaščitena kraka. Zatisnemo vedno tik pred vstopiščem s

prijemalkama, obrnjenima v nasprotnih smereh.

l) Razkužimo si roke, nadenemo si zaščitne rokavice.

m) Dekonektiramo torakalni dren in drenažni sistem, torakalni dren spojimo z novim

drenažnim sistemom in odstranimo prijemalki, nastavimo višino plovca.

n) Pri odraslem človeku niha podtlak glede na dihanje od 8 do 12 centimetrov

vodnega stolpca, zato je potreben za učinkovito delovanje torakalne sukcije podtlak od 15

do 20 centimetrov vodnega stolpca.

o) Preverimo delovanje torakalne drenaže.


30

p) Zaščitne rokavice odvržemo v koš za komunalne odpadke, plevrevak v koš za

infektivne odpadke.

q) Razkužimo roke.

r) Cevke drenažnega sistema zložimo na bolniško posteljo in jih pritrdimo z lepilnim

obližem ali ustrezno sponko, označimo datum in uro nastavitve plevrevaka na zbiralni

komori.

10. Uredimo pacienta, njegovo okolico in pripomočke.

11. Dokumentiramo intervencijo zdravstvene nege: menjavo plevrevaka, količino,

barvo izločka in dolžino drena zabeležimo na terapevtski list in v negovalno

dokumentacijo (Panić, & Mertelj, 2010, str. 247- 251).

8.3 Stisnjenje (»klemanje«) torakalnih drenov

- Nemudoma to storimo, če se dren dekonektira, če poči ali ko menjamo plevrevak.

- Predno dvignemo plevrevak do nivoja bolnikove postelje ali nad njo.

- Pri prelaganju plevrevaka z ene na drugo stran postelje.

- V primeru, če zdravnik naroči klemanje za določeno dobo.

- Pri bolniku po pnevmonektomiji, da preprečimo pomik ali nihanje mediastinuma v

prazno torakalno votlino.

Bolnika, ki je pokreten, poučimo, da pri sedenju in hoji nikoli ne dviga plevrevaka nad

raven pasu, ne da bi ga pred tem zatisnil.

Torakalnega drena nikoli ne zatiskamo med transportom bolnika. Če bolnik potrebuje

sukcijsko drenažo, ga med transportom priklopimo na podvodno- subakvalno drenažo.

Dren zatiskamo z dvema peanoma ( oziroma stiskalkama), ki naj bi bila zaščitena z gumo,

da ne poškodujeta drena. Vedno zatisnemo čim bližje prsnemu košu, s peanoma,

obrnjenima v nasprotnih smereh.

Če bolnik začne težje dihati ali opazimo spremembo v barvi kože, peana nemudoma

odstranimo. V primeru, da se stanje ne izboljša, obvestimo tudi zdravnika (Strniša, 2007,

str. 121).

Stisnjenje torakalnih drenov po naročilu zdravnika je potrebno:

- Kot vmesna stopnja pred odstranitvijo drenov (običajno za 24 ur);


31

- Individualno: npr.: izlitje večje količine drenirane vsebine v kratkem času ( v minutah)

– da preprečimo odpoved obtočil zaradi nenadne dekompresije ( > 500 ml naenkrat);

po pnevmonektomiji – da preprečimo plapolanje mediastuma med respiracijsko

fizioterapijo in kašlanjem spontano dihajočega bolnika (upoštevamo zdravnikova

navodila) (Kodila, 2008, str. 173).

8.4 Pravilno ravnanje med transportom in prelaganjem bolnika s torakalno drenažo

- Bolniku z aktivno torakalno drenažo zagotovimo neposredno med transportom pogoje

za podvodno drenažo- odklopimo sukcijski aparat, petelinček ( če ga pleur- evac ima)

pa ostane v položaju ON (odprt). Kadar je nujno potrebno (huda torakalna poškodba

ali bolezen), zagotavljamo aktivno drenažo tudi med transportom in diagnostiko ali

operativnim posegom (upoštevamo navodila zdravnika).

- Pred prelaganjem bolnika ter pred dviganjem pleur- evac-a vedno izpraznimo vsebino

iz drena in drenažne cevi v pleur- evac.

Nato:

1. Pri spontano dihajočem bolniku in bolniku z delno mehansko podporo dihanju,

torakalni dren tik pred dvigom pleur- evac-a, stisnemo s peanom, takoj po preložitvi

bolnika in namestitvi pleur- evac-a izpod nivoja prsnega koša, pa dren sprostimo;

sproščen je med preiskavo, operativnim posegom,…

2. Pri bolniku s popolnomo mehansko podporo dihanju (CMV- pozitivni insuflacijski tlak

preprečuje retrogradni vdor zraka v medplevralni prostor), med prelaganjem bolnika

drena ne stisnemo, ker lahko povzročimo nastanek tenzijskega pnevmotoraksa (ob že

prisotnem zraku v medplevralnem prosotru!). izpraznimo le vsebino iz drena in

drenažne cevi v pleur- evac.

Idealno je, če nam dolžina drenažnih cevi omogoča med prelaganjem vzdrževati višino

pleur-evac- a ves čas 50 cm izpod nivoja prsnega koša.

Med transportom in prelaganjem bolnika ščitimo torakalni dren pred odklopom in

izpadom! Ob eventuelnem odklopu dren čim prej ponovno spojimo pod aseptičnimi pogoji

(menjava nastavka med drenom in drenažno cevjo!) in za nekaj minut pojačamo vlek

(Kodila, 2008, str. 172).


32

8.4.1 Ukrepi ob izpadi torakalnih drenov

1. Kadar ima bolnik vstavljen 1 torakalni dren in ta izpade: neprodušno prekrijemo

vstopno mesto ( s sterilnim vatirancem) in izvajamo pritisk na tem mestu- tako

preprečimo vdor zraka skozi odprtino. Takoj obvestimo zdravnika, ki ukrepa takole:

- Ponovno vstavi dren (če presodi, da ga bolnik še potrebuje);

- Zapre odprtino z zapornim šivom ali Michelovimi sponkami (če presodi, da dren

bolniku ni več potreben).

2. Kadar ima bolnik vstavljena 2 torakalna drena, ki sta preko nastavka Y povezana z

istim pleur- evac- omin eden izmed njih izpade: stisnemo izpadli dren ( tako

preprečimo vdor zraka po še vstavljenemu drenu!), odprtino pa neprodušno prekrijemo

in takoj obvestimo zdravnika.

Po eventulni ponovni vstavitvi drena rahlo pojačamo sukciji za kratek čas (po naročilu

zdravnika), da dosežemo čim prejšnje ponovno razprtje pljuč (Kodila, 2008, str. 173).

8.5 Motnje v delovanju torakalne drenaže

a) aktivna torakalna drenaža preneha delovati:

- ob odklopu sukcijskega aparata;

- ob okvari sukcijskega aparata;

- ob odklopu torakalnega drena;

- ob delnem izvlečenju torakalnega drena (ena odprtina na drenu je že vidna- vstopanje

zraka iz okolice);

- ob izpadu torakalnega drena.

V naštetih primerih voda v sukcijski komori miruje!

b) Drenaža ne deluje zadovoljivo tudi v primeru:

- zamašitve torakalnega drena s krvnimi strdki ali fibrinskimi oblogami (pozor –

voda v sukcijskih komorah še brbota!);

- zaradi obsežne poškodbe pljuč (laceracije) in uhajanja dihalne zmesi preko

drenažnega sistema ( črpalka sukcijskega aparata ne more premagovati tlaka v


33

medplevralnem prostoru - mehurčki in brbotanje vode v sukcijski komori se

pojavljajo v presledkih) (Kodila, 2008, str. 171).

8.6 Odstranitev torakalne drenaže

Torakalni dren odstranjuje zdravnik. Pred odstranitvijo drena je treba bolnika pripraviti-

dobi analgetik; pojasniti mu moramo poseg in mu razložimo, kako bo sodeloval. Med

posegom je pomembno, da bolnik globoko vdahne in zadrži dih, dokler zdravnik drena ne

odstrani. S tem prepreči vdor zraka v prsno votlino med odstranjevanjem drena preden

zdravnik namesti sponke ali nepropustni obliž (Ivanuša, & Železnik, 2008, str. 621).

Pri pnevmotoraksu zaklenemo dren za 24 ur, nato pa naredimo rentgensko sliko pljuč. Če

je slika v redu, dren odstranimo. V primeru izliva pa odstranimo dren takrat, ko je količina

sekrecije od 50 do 100ml na dan in rentgenska slika pljuč dobra. Odvisno je tudi od

posameznega bolnika. Bolnik ima lahko vstavljena dva drena, ki sta povezana z Y

konektom in se stekata v en pleurevak. V tem primeru si moramo dodatno pripraviti še dva

peana za zatiskanje. Dren, ki ga bomo odstranili nazadnje zatisnemo s tema peanoma čim

bliže prsnemu košu, v nasprotnih smereh. S tem preprečimo vdor zraka v prsni koš po

drenu, ki smo ga prvega izvlekli. Ko je prvi dren izvlečen premestimo peana enega za

drugim na že izvlečen dren in nato izvlečemo še zadnji dren (Strniša, 2007, str. 122).

Posebnosti pri odstranitvi torakalne drenaže:

- rentgenska slika takoj po odstranitvi drena še vedno pokaže sled drena.

- po odstranitvi drena ima bolnik še vedno lahko nekoliko pnevmotoraksa, ki se sam

absorbira (Ivanuša, & Železnik, 2008, str. 621).


34

9 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

9. 1 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalno vprašanje št. 1:

Ali so bolniki poučeni o torakalni drenaži?

Raziskovalno vprašanje št. 2:

Pri katerih življenjskih aktivnostih se pojavijo največje omejitve, zaradi torakalne drenaže?

9.2 Raziskovalne metode

Za izdelavo teoretičnega dela diplomskega dela smo podatke pridobili iz strokovne

literature, knjig in člankov. V pomoč nam je bila slovenska in tuja literatura, ki se nanaša

na opisan problem. Vse zbrane podatke oziroma vire smo proučili, uredili in jih

sistematizirali ter jih vključili v teoretični del diplomske naloge.

V raziskovalnem delu smo uporabili deskriptivni (opisni) način dela. Vse podatke, ki smo

jih dobili, smo jih zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika. Vprašalnik je vseboval 22

vprašanj, od tega 3 odprtega tipa in 19 vprašanj je bilo zaprtega tipa. Pridobljene rezultate

smo ročno obdelali, jih analizirali, izračunali procentualni delež ter vse prikazali z grafi in

opisom. Pri zapisovanju in urejanju podatkov sta nam bila v pomoč Microsoft Excel in

Microsoft Word.

9. 3 Raziskovalni vzorec

V raziskavi je sodelovalo 30 anketirancev oz bolnikov, ki so bili hospitalizirani na Oddelku

za torakalno kirurgijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.


35

9.4 Raziskovalno okolje

Raziskava je potekala na Oddelku za torakalno kirurgijo v Univerzitetnem kliničnem

centru Maribor. Pisno dovoljenje za izvedbo raziskave smo si pridobili od Službe

zdravstvene nege v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.

9.5 Raziskovalni čas

Raziskava je bila izvedena v času od januarja do junija, leta 2013.

9.6 Etični vidik

Pacientom smo predstavili namen raziskave in cilje. V raziskavi so sodelovali

prostovoljno. Podana je bila tudi možnost zavrnitve sodelovanja v raziskavi. Predstavili

smo jim vprašalnik, ter jim zagotovili anonimnost in varovanje podatkov, ki so uporabljena

samo za diplomsko nalogo. Upoštevali smo etična načela Kodeksa etike medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


36

10 REZULTATI RAZISKAVE

Graf 1: Starost anketirancev

V raziskavi je sodelovalo 30 bolnikov. Največ bolnikov, to je 10 (34%) je bilo starih med

41 in 50 let. 7 (23%) je bilo starih 51 – 60 let, 6 (20%) je bilo starih med 61 in 70 let, 4

(13%) so bili stari med 21 in 30 let, in najmanj 3 (10%) anketirancev je bilo starih med 31

in 40 let. Nobeden od anketirancev ni bil mlajši od 20 let in starejši od 71 let.

Graf 2: Spol anketirancev

21 (70%) anketirancev je bilo ženskega spola, 9 (30%) pa moškega spola.

13%

10%

34%

23%

20% 21 - 30 let

31 - 40 let

41 - 50 let

51 - 60 let

61 - 70 let

70%

30%

Ženski spol

Moški spol


37

Graf 3: Izobrazba anketirancev

Največ anketiranih 14 (52%) ima poklicno ali srednjo šolo, 7 (23%) ima končano samo

osnovno šolo, 5 (17%) anketirancev ima višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo, najmanj

4 (13%) pa imajo magisterij ali doktorat.

Graf 4: Izkušnje z torakalno drenažo

21 (70%) anketirancev še do zdaj nikoli ni imelo vstavljenega torakalnega drena, 9 (30%)

anketiranih pa je že imelo vstavljen torakalni dren.

23%

47%

17%

13% Osnovna šola

Poklicna ali srednja šola

Višja, visoka ali univerzitetnaizobrazba

Magisterij ali doktorat

30%

70%

Da

Ne


38

Graf 5: Število vstavitev torakalne drenaže

9 bolnikov je takšnih, ki so že imeli vstavljeno torakalno drenažo. Od tega so 4 (45%)

bolniki torakalno drenažo imeli vstavljeno že 1- krat, 3 (33%) bolniki 2- krat in 2 (22%)

bolnika sta imela torakalno drenažo vstavljeno 3- krat.

Graf 6: Število dni, z vstavljeno torakalno drenažo

10 (34%) anketiranih je imelo vstavljeno torakalno drenažo 4 – 7 dni, 8 (28%) je imelo

vstavljeno 1– 3 dni, 6 (21%) v8- 11 dni, 5 (17%) anketiranih je imelo 12- 15 dni, in eden

(3%) je imel torakalno drenažo vstavljeno 16 dni ali več.

33%

45%

22%

2X

1X

3x

27%

33%

20%

17%

3%

1 - 3 dni

4 - 7 dni

8 - 11 dni

12 - 15 dni

16 dni ali več


39

Graf 7: Seznanjenost o pomenu torakalne drenaže

27 (90%) anketiranih je odgovorilo z »da«, da so bili seznanjeni o pomenu torakalne

drenaže, 3 (10%) anketirani pa o pomenu torakalne drenaže niso bili seznanjeni.

Graf 8: Pomen uporabe torakalne drenaže

Na vprašanje so anketiranci lahko odgovorili z več možnimi odgovori. 26 (43%)

anketiranih je mnenja, da se torakalna drenaža uporablja za odstranjevanje zraka in

tekočine iz plevralnega prostora, 15 (25%) anketiranih je mnenja, da se uporablja za čim

prejšnje popolno razširjanje sesedlih pljuč, 11 (18%) anketiranih meni, da je torakalna

drenaža namenjena lažjemu dihanju, 4 (7%) menijo, da lajša bolečine pri dihanje, in prav

tako 4 (7%) anketirani menijo, da je torakalna drenaža namenjena za lažje izkašljevanje.

90%

10%

Da

Ne

43%

7%

25%

7%

18%

Za odstranjevanje zraka intekočine iz plevralnega prostora

Za lajšanje bolečin pri dihanju

Za čim prejšnje popolnorazširjanje sesedlih pljuč

Za lažje izkašljevanje

Za lažje dihanje


40

Graf 9: Pridobitev informacij o torakalni drenaži

Tudi na to vprašanje so anketiranci lahko odgovorili z več možnimi odgovori. 25 (58%)

anketiranih je informacije o torakalni drenaži dobilo od zdravnika, 16 (37%) je informacije

dobilo od medicinske sestre in zdravnika, 2 (5%) pa sta informacije dobila od

fizioterapevta.

Graf 10: Način pridobivanja informacij glede torakalne drenaže

25 (83%) anketiranih je informacije glede torakalne drenaže dobilo samo ustno, 5 (17%)

anketiranih pa je informacije dobilo ustno in pisno. Nobeden od anketiranih se ni odločil za

tretji možen odgovor, da je pridobil informacije samo pisno.

58%

37%

5%

Zdravnika

Medicinska sestra

Fizioterapevt

83%

17%

Samo ustno

Ustno in zloženke oziroma pisnogradivo


41

Graf 11: Želja po dodatnih informacijah z zloženkami, pisnim gradivom in slikami

Na vprašanje, če si bolniki želijo več informacij glede torakalne drenaže pridobiti z

zloženkami, pisnim gradivom in slikami, jih je 24 (88%) odgovorilo z da. 6 (12%) pa jih je

odgovorilo z ne.

Graf 12: Informacije, ki si jih bolniki še želijo pridobiti o torakalni drenaži

Na vprašanje, »kaj o torakalni drenaži bi si še želeli vedeti«, je od 30 anketiranih,

odgovorilo le 9 anketiranih. 5 (56%) jih zanima kakšne so lahko posledice torakalne

drenaže, 1 (11%) zanima kakšen je princip delovanja torakalne drenaže, 1 (11%) zanima

kaj je vzrok komplikacij pri torakalni drenaži, zakaj pride do zagnojitve. 2 (22%)

anketiranca pa bi si želela več vedeti kakšna je možnost ponovitve torakalne drenaže.

88%

12%

Da

Ne

56%

11%

11%

22%

Posledice torakalne drenaže

Princip delovanja torakalnedrenaže

Vzrok komplikacij pri torakalnidrenaži (npr. zagnojitev okrogdrena)

Kakšna je možnost ponovitvetorakalne drenaže


42

Graf 13: Pridobitev informacij o bolečini zaradi torakalne drenaže

20 (67%) anketirancev je bilo pred posegom poučenih, oziroma so dobili informacije glede

bolečine, ki je prisotna pri torakalni drenaži. 10 (33%) anketirancev pa teh informacij ni

dobila.

Graf 14: Ocenitev bolečine po vstavitvi torakalnega drena

Graf 14/ 1: Ocenitev bolečine, takoj po vstavitvi torakalnega drena

Od 30 anketiranih, je na to vprašanje odgovorilo 22 anketiranih. V prvem grafu je

predstavljena ocena bolečine zaradi torakalnega drena, takoj po vstavitvi drenaže. Največ

67%

33%

Da

Ne

36%

41%

23%

0 - 3, ocena bolečine




43

anketirancev 9 (41%) je bolečino takoj po vstavitvi drenaže ocenilo med 4 in 7 po VAS

lestvici, 8 (36%) je ocenilo med 0 in 3 po VAS lestvici. 5 (23%) anketirancev pa je

bolečino ocenilo z 8 do 10.

Graf 14/2: Ocenitev bolečine, 1- 6 ur po vstavitvi torakalnega drena

Največ anketiranih 12 (55%) je bolečino ocenilo med 4 in 7, od prve do šeste ure po

vstavitvi torakalne drenaže. 9 (41%) je ocenilo bolečino med 0 in 3. Eden (4%) anketirani

pa je ocenil bolečino med 8 in 10.

Graf 14/3: Ocenitev bolečine po 24 urah vstavitve torakalnega drena

12 (59%) anketiranih je ocenilo bolečino po 24 urah med 4 in 7 po VAS lestvici, 10 (41%)

pa je bolečino ocenilo med 0 in 3. Nobeden od anketiranih ni ocenil bolečine med 8 in 10.

41%

55%

4%




41%

59%

0%

0 - 3, ocenitev bolečine




44

Graf 15: Omejitve pri vsakodnevnih aktivnostih, zaradi torakalne drenaže

Od tridesetih anketiranih, jih je 27 (90%) omejenih pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti,

zaradi torakalne drenaže. 3 (10%) anketirani pa zaradi torakalne drenaže niso omejeni.

Graf 16: Aktivnosti, ki so omejene zaradi torakalne drenaže

Pri tem anketnem vprašalniku je bilo možnih več odgovorov. Največ anketirancev 23

(24%) jih je zapisalo, da imajo zaradi torakalne drenaže težave pri umivanju. Kot drugo

aktivnost, pri kateri so omejeni v izvajanju so napisali, da imajo težave pri gibanju 17

(17%) anketiranih. 14 ( 14%) anketirancev je omejenih pri oblačenju in slačenju, 13 (13%)

ima omejitve pri spanju, 12 ( 12%) ima bolečino pri dihanju zaradi torakalne drenaže, 11 (

11%) je omejenih pri izločanju in dovajanju. Najmanj anketirancev 9 ( 9%) pa navaja ima

težave pri hranjenju, zaradi torakalne drenaže.

90%

10%

Da

Ne

24%

14%

12% 17%

13%

9%

11% Umivanje

Oblačenje in slačenje

Bolečina pri dihanju

Gibanje

Spanje

Hranjenje

Izločanje in odvajanje


45

Graf 17: Pomoč medicinske sestre pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti

Na vprašanje glede pomoči medicinskih sester, pri izvajanju tistih aktivnosti, ki jih bolniki

sami težje izvedejo zaradi torakalne drenaže, so vsi anketiranci odgovorili, da dobijo vso

potrebno pomoč.

Graf 18: Aktivnosti, pri katerih bi si želeli še več pomoči

Na to vprašanje so odgovorili le trije anketiranci. 2 (67%) sta zapisala, da bi si želela več

pomoči pri pranju glave, 1 (33%) pa je zapisal, da bi si želel več pomoči pri umivanju.

100%

0%

Da

Ne

67%

33%

Pranje glave

Umivanje


46

Graf 19: Seznanjenost s pomenom dihalnih vaj

24 (80%) anketiranih je bilo seznanjenih o pomenu dihalnih vaj, 6 (20%) anketiranih pa ni

bilo seznanjenih z dihalnimi vajami.

Graf 20: Izvajanje dihalnih vaj

Od 30 anketiranih, jih 24 (80%) izvaja dihalne vaje, 6 (20%) pa dihalnih vaj ne izvaja.

80%

20%

Da

Ne

80%

20%

Da

Ne


47

Graf 21: Poučenost o komplikacijah pri torakalni drenaži (v katerih primerih je

potrebno poklicati medicinsko sestro)

18 (60%) anketiranih je bilo seznanjenih oziroma poučenih o tem, pri katerih

komplikacijah pri torakalni drenaži, je potrebno poklicati medicinsko sestro. 12 (40%)

anketiranih pa o tem ni bilo poučenih.

Graf 22: Situacije, v katerih bi bolniki poklicali medicinsko sestro

Skoraj vsi anketirani, 27 (39%) bi poklicali medicinsko sestro v primeru, da pride do

izpada torakalnega drena. Prav tako večina, 21 (30%) bi poklicali pomoč, če bi se drenažna

cev izmaknila iz aparata. 17 (25%) bi ukrepalo v primeru, da se na prevezu pojavi velika

količina krvi, oziroma preveza ob drenu ni suha. 4 (6) anketiranih pa bi ukrepalo tudi v

primeru, če bi se jim začela zmanjševati bolečina v prsnem košu.

60%

40% Da

Ne

30%

39%

25%

6% Če se drenažna cev izmakne izaparata

Ob izpadu torakalnega drena

Če se na prevezu pojavi velikakoličina krvi, oziroma preveza obdrenu ni suha

Zmanjševanje bolečine v prsnemkošu


48

11 RAZPRAVA

V raziskavi, ki smo jo opravili je sodelovalo 30 anketirancev. Vsi so bili bolniki na

Oddelku za torakalno kirurgijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Od 30

anketiranih, jih je bilo 21 ženskega spola in 9 moškega spola. Največ anketirancev je bilo

starih med 51 in 60 let.

V raziskavi smo dobili odgovor, da ima 14 anketiranih dokončano srednjo ali poklicno

šolo, 7 ima končano osnovno šolo, 5 višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo. 4 anketirani

pa imajo končan magisterij ali doktorat. Stopnjo izobrazbe in starost anketirancev lahko

povežemo z znanjem bolnikov o torakalni drenaži. Ni pa to pogojeno. Starejša populacija

bolnikov, sploh bolniki, ki so stari nad 70 let imajo glede torakalne drenaže manj znanja,

sploh če je to njihova prva torakalna drenaža, zato bi morale medicinske sestre tej

populaciji nameniti več časa, da bi bolniki osvojili enaka znanja, kot ostali.

Za večino bolnikov, to je 21 od 30 anketiranih, so bile to prve izkušnje s torakalno

drenažo.

Na vprašanje o seznanjenosti o pomenu torakalne drenaže, je 27 anketiranih odgovorilo, da

so bili seznanjeni, 3 pa so odgovorili, da niso bili. Anketirani so morali izbrati odgovore,

za katere menijo, da predstavljajo pomen torakalne drenaže. Lahko so se odločili za več

odgovorov. Večina bolnikov je pravilno odgovorila na to vprašanje. 26 anketiranih je

odgovorilo, da se torakalna drenaža uporablja za odstranjevanje zraka in tekočine iz

pleuralnega prostora in 15 je odgovorilo tudi na vprašanje, da se uporablja za čim bolj

popolno razširjanje sesedlih pljuč. 11 jih je odgovorilo, da je torakalna drenaža namenjena

za lažje dihanje, 4 so mnenja, da pomaga pri lajšanju bolečin, in prav tako so 4 mnenja, da

pomaga pri lažjem izkašljevanju. Največ informacij o torakalni drenaži so dobili od

zdravnika, 25 anketiranih. 16 je dobilo informacije tudi od medicinske sestre, 2 pa od

fizioterapevta. Na to vprašanje so lahko odgovorili z več odgovori.

Pri poučevanju bolnikov, ko od medicinske sestre dobijo nove in pomembne informacije,

je zelo pomembno na kakšen način dobijo bolniki informacije. Največkrat je to verbalno,

zelo dobro pa je tudi, če so pomembne informacije zapisane in predstavljene z sličicami.

Bolniki bi si lahko na takšen način lažje predstavljali določene situacije, saj so večina na

tem področju laiki. 25 anketiranih je informacije dobilo samo ustno, 5 pa jih je dobilo

ustno in v pisni obliki. Večina anketiranih, 24 anketiranih, je želelo, da bi informacije


49

dobili v obliki zloženk ali s pisnim gradivom ali v obliki slik. 6 pa je bilo takšnih, ki si

dodatnih informacij na takšen način ne želi. Na oddelku za torakalno kirurgijo nimajo

zloženk, oziroma pisnega gradiva, ki bi opisoval torakalno drenažo, obstajajo pa zloženke

o pripravi na operacijo in o pooperativni zdravstveni negi. Dobro bi bilo, če bi si več

informacij bolniki lahko pridobili pisno, z zloženkami in slikami, saj bi tako imeli boljšo

predstavo o torakalni drenaži, sami bi lahko literaturo pregledali in bi tako lažje vprašali,

kar jim ni razumljivo.

Na vprašanje o dodatnih informacijah, kaj bi si še želeli vedeti je odgovorilo le 9

anketirancev. 5 jih zanima kakšne so lahko posledice torakalne drenaže, 1 zanima princip

delovanja torakalne drenaže, 1 zanima kakšen je vzrok komplikacij, ki lahko nastanejo. 2

pa zanima kakšna je možnost ponovitve torakalne drenaže.

20 anketiranih je bilo pred posegom poučenih o bolečini, ki je prisotna pri torakalni

drenaži, 10 anketiranih pa teh informacij ni dobilo.

Bolniki so zaradi vstavljene torakalne drenaže omejeni pri izvajanju vsakodnevnih

aktivnosti. 27 od 30 anketiranih je takšnih, ki so omejeni zaradi torakalne drenaže, 3 pa

niso omejeni. Na vprašanje glede aktivnosti, pri katerih aktivnostih se pojavijo omejitve, so

anketiranci lahko odgovorili na več vprašanj. Največ, 23 anketirancev ima težave pri

umivanju, 17 jih ima težave pri gibanju, 14 pri oblačenju in slačenju. Omejitve se pojavijo

tudi pri spanju, 13 anketiranih jih ima težave pri spanju, 12 jih ima bolečino pri dihanju, 11

je omejenih pri izločanju in odvajanju. Najmanj anketiranih, le 9, navaja težave pri

hranjenju zaradi torakalne drenaže.

Vseh 30 anketirancev je pozitivno odgovorilo na vprašanje, če dobijo vso potrebno pomoč

od medicinskih sester. Vseeno pa bi si 3 anketiranci želeli več dodatne pomoči, 2 sta

zapisala, da bi potrebovala pomoč pri pranju glave, eden pa je zapisal da si želi več pomoči

pri umivanju.

Naloga medicinske sestre je tudi, poučevanje bolnikov o komplikacijah, do katerih lahko

pride zaradi vstavljene torakalne drenaže, oziroma na kaj naj bodo bolniki sami pozorni.

Medicinska sestra bi morala bolnikom predstaviti normalno delovanje torakalne drenaže in

jim pojasniti kakšna so neželena odstopanja in v katerih primerih naj pokličejo medicinsko

sestro. 18 od 30 anketiranih je odgovorilo, da so bili poučeni o komplikacijah. 12 pa o tem

ni bilo poučenih. Na vprašanje »situacije, v katerih bi bolniki poklicali medicinsko sestro«

je 27 anketiranih odgovorilo, da bi poklicali v primeru, ko pride do izpada torakalnega


50

drena. 21 bi poklicalo pomoč, če bi se drenažna cev izmaknila iz aparata. 17 bi jih ukrepalo

v primeru, če se na prevezu pojavi velika količina krvi. 4 pa bi poklicali medicinsko sestro

tudi v primeru, če bi se jim začela manjšati bolečina v prsnem košu.


51

12 SKLEP

Torakalna kirurgija je specifično področje v kirurgiji, tako kot na vseh ostalih področjih

mora tudi tukaj biti medicinska sestra ekspert pri svojem delu, da ga lahko opravlja kar se

da najboljše. Medicinska sestra mora imeti veliko znanja in prakse o torakalnih boleznih,

in o delovanju pljuč, da lahko rokuje s torakalno drenažo. Saj gre za posebno obliko

oskrbe, ki na drugih področjih ni zelo pogosta.

Vse več bo bolnikov z pljučnimi boleznimi in tudi bolnikov s poškodbami prsnega koša, ki

bo zahtevalo uporabo torakalne drenaže.

Medicinska sestra ima zelo pomembno vlogo, saj mora poučiti bolnika o tem, kako

rokovati s torakalno drenažo. Prav tako je tudi ona tista, ki bo morala prva ukrepati pri

komplikacijah s torakalno drenažo.

Medicina iz leta v leta dosega velik napredek, prav tako pa se z medicino razvija tudi

tehnologija vseh diagnostičnih in terapevtskih aparatov. Tako kot tehnologija in zdravniki,

mora tudi medicinska sestra slediti napredku, ki je pogoj za dobro in uspešno opravljanje

dela. Na tem področju bi se morala uvesti dodatna izobraževanja za medicinske sestre, da

bi lahko tako, kot vsi ostali, tudi one sledile novostim, ki so pomembne pri delu.

Na podlagi raziskovalnega dela diplomske naloge, lahko tudi odgovorimo na zastavljena

raziskovalna vprašanja.

Raziskovalno vprašanje številka 1: Ali so bolniki poučeno o torakalni drenaži?

Bolniki so poučeni o torakalni drenaži, vseeno pa je iz raziskave je razvidno, da bi včasih

potrebovali še dodatno razlago. Dobro bi bilo, če bi si informacije lahko pridobili še z

zloženkami in slikami. Tako bi se znanje o torakalni drenaži pri bolnikih izboljšalo,

posledično bi bilo prisotnega manj strahu s tem pa tudi zapletov.

Raziskovalno vprašanje številka 2: Pri katerih življenjskih aktivnostih se pojavijo

največje omejitve, zaradi torakalne drenaže?

Tu so bolniki natančno odgovorili, kje imajo omejitve pri izvajanju življenjskih aktivnosti.

Največ bolnikov ima omejitve zaradi torakalne drenaže pri umivanju in gibanju. Omejeni

so tudi pri oblačenju in slačenju, prisotne so bolečine pri dihanju. Najmanj pogosto pa so


52

prisotne omejitve pri odvajanju in izločanju, ter pri hranjenju. Medicinska sestra mora

poznati potek bolezni in kakšen je način okrevanja pri bolnikih z vstavljenim torakalnim

drenom. Saj lahko samo tako predvidi in oceni, kje se bodo pojavile omejitve in težave

zaradi vstavljene torakalne drenaže. Nikoli pa ne sme pozabiti, ne glede na vse smernice in

standarde, da mora vsakega posameznega bolnika tretirati individualno.


53

LITERATURA

Ahman, J. (2004). Zdravstvena nega torakalnega bolnika v luči timskega sodelovanja. V A.

(. Crnjac, Strokovni simpozij z mednarodno udeležbo ob 50- letnici oddelka za

torakalno kirurgijo (str. 177- 181). Maribor: Splošna bolnišnica Maribor.

Cör, A. (2009). Fiziologija dihal. V D. ŠtiblarMartinčič, A. Cör, & E. Cvetko, Anatomija,

histologija in fiziologija (str. 119- 126). Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v

Ljubljani .

Crnjac, A. (2009). Kirurške bolezni plevralnega prostora. Maribor: Univerzitetni klinični

center Maribor.

Crnjac, A. (2010). Torakalna kirurgija. V V. Flis, & K. Miksić, Izbrana poglavja iz

kirurgije (str. 222). Maribor: Založba Pivec.

Cvetko, E. (2009). Dihala. V M. Štiblar, A. Cör, E. Cvetko, T. Marš, & M. Legan,

Anatomija, histologija in fiziologija (str. 119- 126). Ljubljana: Medicinska fakulteta

Univerze v Ljubljani.

Drake, R. L., Vogl, A. W., & Mitchell, A. W. (2012). Gray's basic anatomy. Edinburgh:

Elsevier.

Flis, V., & Parač, Z. (2010). Kirurški dreni. V F. Vojko, & M. Kazimir, Izbrana poglavja

iz kirurgije (str. 105- 106). Maribor: Pivec.

Gorjup, P. (2009). Zdravstvena nega pacienta po operaciji pljuč in pacienta s torakalno

drenažo. V I. Rijavec, Celovita in kompetentna zdravstvena nega kirurškega

bolnika (str. 45- 49). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije -

Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov

Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kirurgiji.

Hajdinjak, G., & Meglič, R. (2012). Sodobna zdravstvena nega, 2. dopolnjena izdaja.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.

Ivanuša, A., & Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor:

Fakulteta za zdravstvene vede.

Kersnič, P., & Filej, B. (. (2006). Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


54

Kodila, V. (2008). Osnovni vodnik po kirurški enoti intenzivnega zdravljenja : priročnik za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Univerzitetni klinični center

Ljubljana.

Orel, J. (1995). Torakalna kirurgija. V V. Smrkolj, Kirurgija (str. 231- 277). Ljubljana:

SLEDI, d.o.o.

Pajnkihar, M. (1999). Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena

šola.

Palastanga, N., & Soamens, R. (2012). Anatomy and human movement: structure and

function. Edinburgh: Elsevier.

Panić, Z., & Mertelj, O. (2010). Preveza torakalnega drena in menjava drenažnega sistema

torakalne drenaže. V B. Skela Savič, Teoretične in praktične osnove zdravstvene

nege- izbrana poglavja (str. 246-252). Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego

Jesenice.

Perdija, Ž., & Regvat, J. (2006). Diagnostični postopkipri boleznih plevre. V R. Hojs, Iz

prakse za prakso z mednarodno udeležbo, zbornik predavanj in praktikum (str. 95 -

103). Maribor: Medicinska fakulteta Maribor.

Pocajt, M., & Anton, Š. (2001). Anatomija in fiziologija. Ljubljana: DZS.

Prestor, L. (2003). Kakovost zdravstvene nege bolnikov z vstavljenim torakalnim drenom.

V P. Kersnič, & B. Filej, Zbornik predavanj in posterjev 4. kongresa zdravstvene

nege "Globalizacija in zdravstvena nega" (str. 209). Portorož: Zbornica

zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije.

Pudner, R. (2005). Nursing the surgical patient. Edinburgh: Elsevier.

Srpčič, M. (2009). Indikacije za operativno zdravljenje pljuč in postoperativni zapleti. V I.

Rijavec, Celovita in kompetentna zdravstvena nega kirurškega bolnika (str. 41- 44).

Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kirurgij.

Strniša, N. (2007). Zdravstvena nega poškodovanca s torakalno drenažo. V S. Naka,

Zdravstvena nega poškodovanca (str. 118- 126). Ljubljana: Zbornica zdravstvene

in babiške nege Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kirurgiji.


55

Vidovič, D. (2006). Uvod v bolezni plevre. V R. (. Hojs, Iz prakse za prakso z mednarodno

udeležbo, zbornik predavanj in praktikum (str. 87- 94). Maribor: Medicinska

fakulteta Maribor.

Watson, R. (2007). Anatomy and Physiology for Nurses. Edinburgh: Baillière Tindall.


1

PRILOGE

Priloga 1: Soglasje za izvedbo raziskave


2

Priloga 2: Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem Betina Bračko, absolventka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. V

diplomsko delo »Zdravstvena nega bolnika s torakalno drenažo«, ki ga pišem, je vključena

tudi ta anketa. Namen izvedbe ankete je, ugotoviti kakšna je poučenost bolnikov o

torakalni drenaži in kje se najpogosteje pojavijo omejitve v izvajanju vsakodnevnih

aktivnosti. Prosim Vas, da odgovorite na zastavljena vprašanja brez zadržkov in povsem

odkrito. Podatke, ki mi jih poste posredovali bom uporabila samo za namene pisanja

diplomske naloge. Pri tem bom upoštevala načelo anonimnosti.

Za sodelovanje se Vam že v naprej najlepše zahvaljujem.

1. Vaša starost:

a.) Manj kot 20 let

b.) 21- 30 let

c.) 31- 40 let

d.) 41- 50 let

e.) 51- 60 let

f.) 61- 70 let

g.) 71- 80 let

2. Spol:

a.) Moški

b.) Ženski

3. Vaša izobrazba:

a.) Osnovna šola

b.) Poklicna ali srednja šola

c.) Višja, visoka ali univerzitetna izobrazba

d.) Magisterij ali doktorat

4. Ali ste že pred tem imeli kdaj vstavljen torakalni dren?

a.) Da

b.) Ne


3

5. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z »Da«, napišite kolikokrat:

6. Koliko dni imate vstavljeno torakalno drenažo:

a.) 1- 3 dni

b.) 4- 7 dni

c.) 8- 11 dni

d.) 12- 15 dni

e.) 16 dni ali več

7. Ali ste bili seznanjeni o pomenu torakalne drenaže?

a.) Da

b.) Ne

8. Zakaj se uporablja torakalna drenaža (obkrožite lahko več odgovorov):

a.) Ne vem

b.) Za odstranjevanje zraka in tekočine iz plevralnega prostora

c.) Za lajšanje bolečin pri dihanju

d.) Za čim prejšnje popolno razširjanje sesedlih pljuč

e.) Za lažje izkašljevanje

f.) Za lažje dihanje

g.) Drugo:

9. Od koga ste dobili največ informacij o torakalni drenaži?

a.) Zdravnik

b.) Medicinska sestra

c.) Fizioterapevt

10. Ali ste informacije dobili samo ustno ali ste dobili tudi kakšne zloženke oziroma

pisno gradivo o torakalni drenaži?

a.) Samo ustno

b.) Zloženke oziroma pisno gradivo

c.) Ustno in zloženke oziroma pisno gradivo

11. Ali bi si želeli več informacij pridobiti z zloženkami, pisnim gradivom in slikami?

a.) Da

b.) Ne


4

12. Kaj o torakalni drenaži bi si še želeli vedeti? Naštejte informacije, ki si jih bi želeli

vedeti.

-

-

-

-

13. Ali ste bili pred posegom poučeni o bolečini, ki je prisotna pri torakalni drenaži?

a.) Da

b.) Ne

14. Z koliko bi ocenili bolečino po vstavitvi torakalnega drena?

Bolečino ocenite od 0- 10, 0 pomeni brez bolečine, 10 pomeni nevzdržna bolečina.

a.) Takoj po vstavitvi torakalnega drena:

b.) 1-6 ur po vstavitvi torakalnega drena:

c.) Naslednji dan:

d.)

15. Ali ste zaradi torakalne drenaže omejeni pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti?

a.) Da

b.) Ne

16. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z »Da«, napišite aktivnosti pri katerih ste

zaradi torakalne drenaže najbolj omejeni pri izvajanju.

Primer aktivnosti: Težave pri umivanju, težave pri gibanju, težave pri spanju,

težave pri hranjenju, bolečina pri dihanju, omejitve pri izvajanju dihalnih vaj,

težave pri odvajanju, težave pri oblačenju in slačenju...

-

-

-

-

-


5

17. Ali so vam medicinske sestre na voljo za pomoč, pri izvajanju tistih aktivnosti, ki

jih zaradi torakalne drenaže težje izvedete?

a.) Da

b.) Ne

18. Pri katerih aktivnostih bi si želeli še več pomoči? Naštejte nekaj aktivnosti.

-

-

-

-

19. Sli ste bili seznanjeni s pomenom dihalnih vaj?

a.) Da

b.) Ne

20. Ali dihalne vaje izvajate?

a.) Da

b.) Ne

21. Ali ste bili poučeni o komplikacijah, do katerih lahko pride pri torakalni drenaži, v

katerih primerih je potrebno poklicati medicinsko sestro?

a.) Da

b.) Ne

22. V katerih situacijah bi poklicali medicinsko sestro? Obkrožite odgovore.

a.) Če se drenažna cev izmakne iz aparata

b.) Ob izpadu torakalnega drena

c.) Če se na prevezu pojavi velika količina krvi, oziroma preveza ob drenu ni suha

d.) Zmanjševanje bolečine v prsnem košu

e.) Če pride do zmanjšanja količine vsebine, ki teže po torakalnem drenu (po

cevki)

Hvala za sodelovanje!

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE …