UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDEuniverza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede vpliv nacina preŽivljanja prostega casa na preprecevanje bolezni srca in oŽilja

UNIVERZA V M ARIBORUFAK ULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

VPLIV NACINA PREŽIVLJANJA PROSTEGA CASA NA PREPRECEVANJE BOLEZNI SRCA

IN OŽILJA

(Diplomsko delo)

M ar ibor , 2008 Ana Lovše

II

Mentor: doc. dr. Marjan Skalicky, dr. med., spec. interne medicineSomentor: viš. predav. mag. Ana Habjanic, viš. med. ses., univ. dipl. org.

UNIVERZA V M ARIBORUFAK ULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

III

………………………………………………………………..

………………………………………………………………….……………………………………

2.1. Fiziologija delovanja srcno-žilnega sistema ……………………….2.2. Patološke spremembe ……………………………………………....

…………………………………………………………………3.1. Izobraževanje – informiranje (individualno, skupinsko) …………...3.2. Zdrava prehrana (diete) …………………………………………….3.3. Telesne dejavnosti (hoja, šport in rekreacija) ………………………3.4. Protistresni programi (avtogeni trening) ……………………………3.5. Razvade (kajenje, alkohol, mamila) ………………………………..3.6. Delo s starostnimi skupinami med 35 in 45 let in starejšimi nad 60

let ……………………………………………………………………3.7. Organizacija prostega casa in kakovost življenja …………………...

...4.1. Preventivni in kurativni pregledi ……………………………………

……………………...5.1. Zdravljenje na primarnem zdravstvenem varstvu …………………..5.2. Ambulanta: ambulantno zdravljenje – kontrole šole ………..............5.3. Na terenu: zunajambulantno zdravljenje …………………………...

…………………………………………………………...6.1. Analiza raziskave …………………………………………………...6.2. Vrednotenje hipotez ………………………………………………...

…………………………………………...…………………………………………………………….

………………………………………………………………….………………………………………………………….

anketni vprašalnik

KAZALO

POVZETEK IV

1. UVOD 12. ANATOM I JA SRCA I N OŽI L JA 2

56

3. PREPRECEVANJE NASTANK A VI SOK EGA K RVNEGATLAKA 7

77131415

1616

4. ODK RI VANJE BOL NIK OV Z ARTERI JSK O HI PERTENZI JO 1717

5. ZDRAVL JENJE SRCNO-ŽI L NI H OBOL ENJ 26262932

6. RAZI SK AVA 363637

7. REZUL TATI RAZI SK AVE 388. RAZPRAVA 589. SK L EPI 6210. LITERATURA 63ZAHVAL APRILOGA

-

IV

V diplomskem delu je predstavljen vpliv prostega casa na preprecevanje nastanka bolezni srca in ožilja oziroma nastanka arterijske hipertenzije.V diplomskem delu smo želeli ugotoviti ali si populacija starostne skupine med 35 in 45 let vzame dovolj prostega casa za informiranje, preprecevanje in zdravljenje povišanega krvnega tlaka in tudi ali si starostna skupina posameznikov nad 60 let prav tako vzame dovolj prostega casa za informiranje, preprecevanje in zdravljenje povišanega krvnega tlaka. Rezultate raziskave, ki smo jo naredili v zacetku tega leta v Splošni ambulanti družinske medicine med bolniki s povišanim krvnim tlakom, starostne skupine med 35 in 45 let ter starostne skupine nad 60 let so pokazali, da si tisti, ki so stari nad 60 let vzamejo vec prostega casa za informiranje, preprecevanje in zdravljenje arterijske hipertenzije od mlajših posameznikov starih med 35 in 45 let.

Redno ucenje in ucinkovita vzgoja o zdravem nacinu življenja bodo imele vpliv na nacin preživljanja prostega casa in na preprecevanje bolezni srca in ožilja.

bolezni srca in ožilja, arterijska hipertenzija, starostna skupina, prosti cas, preprecevanje

POVZETEK

K ljucne besede:

V

This diploma thesis shows the influence of spare time on prevention of the occurrence of heart and veins disease and of arterial hypertension. The purpose of the diploma thesis was to find out whether the 35 to 45 year old population spends enough spare time to get information, to prevent and to cure high blood pressure and also if the age group over 60 years spends enough of their spare time to get informed, to prevent and to cure high blood pressure. The results of the research done, in the beginning of the year, with 30 patients, of the age group 35 to 45 years and the age group above 60 years, have shown that the 60 and above years old patients spend more spare time to get informed, to prevent and to cure arterial hypertension than the younger ones, the 35 to 45 years old.

Regular learning and effective education about healthy ways of life will have influence on the ways of spending spare time and on the prevention of heart and veins diseases.

heart and vein disease, arterial hypertension, age group, spare time, prevention

ABSTRACT

Key words:

Lovše Ana: VPLIV N AC IN A PREŽIVLJ ANJ A PROSTEG A C ASA N A PREPRECEVANJE BO LEZN I SRC A IN O ŽILJ A

1

Zaradi vsakdanjega hitrega življenja, povecanega stresa, prekomerne telesne teže, nezdravega prehranjevanja, uživanja alkohola in tobaka je pogostost obolelih za srcno-žilnimi spremembami vecja.

O bolezni, ki jo imenujemo arterijska hipertenzija ali povišan krvni tlak, govorimo, kadar ta presega vrednost 140/90 mmHg. Vzrok bolezni se le redko odkrije, saj za skoraj 90 % vseh bolnikov s povišanim krvnim tlakom ne najdemo pravega organskega vzroka (Joint National Committe on Detection 2003).

Zaceti živeti zdravo, preprosto povedano, pomeni, da clovek spremeni svoj dotedanji (slab) življenjski slog. V smislu preprecevanja arterijske hipertenzije oziroma njenega uspešnega zdravljenja to pomeni spremembo nekaterih življenjskih navad: zmanjšati cezmerno telesno maso, zmanjšati vnos natrija (soli), povecati vnos kalija in magnezija, spremeniti prehranske navade, omejiti uživanje alkohola, povecati telesno dejavnost in opustiti kajenje.

Zvišan krvni tlak ni bolezen, je pa eden od dejavnikov tveganja za nastanek in razvoj bolezni srca in ožilja, kot so koronarna bolezen, srcna kap in možganska kap ali ledvicna odpoved.

Raziskave so pokazale, da z zdravim nacinom življenja, prehrano in gibanjem vplivamo na zmanjšanje krvnega tlaka. Tako z zniževanjem krvnega tlaka neposredno vplivamo na zmanjšano tveganje in umrljivost zaradi srcno-žilnih bolezni. Danes je preverjanje visokega krvnega tlaka predmet preventive pri odkrivanju nastanka in razvoja arterijske hipertenzije (Lovše 2005, 2-3).

S skrbjo za ustrezen nacin življenja v prostem casu krepimo svoje zdravje, kar med drugim pomeni tudi ustrezno vrednost krvnega tlaka. Tako bomo zmanjšali »ranljivost« arterij, ki so ob odlaganju mašcob in kalcija v žilno steno glavno torišce tveganja za nastanek srcno-žilnih bolezni. Da bi razumeli tveganje srcno-žilnih bolezni, moramo poznati anatomijo srca in žilja ter fiziologijo ucinkovanja visokega krvnega tlaka na srce in ožilje. Pomembno je poznati dejavnike tveganja za nastanek zvišanega krvnega tlaka in razvoj arterioskleroze, ki je glavni vzrok bolezni srca in ožilja, ter ugotavljati, ali so ljudje dovolj obvešceni o zdravem nacinu življenja in svoji bolezni.

Da bi oboleli izvedeli cim vec o svoji bolezni (bolezni srca in ožilja) in nacinih njenega preprecevanja oziroma obvladovanja, jih je treba seznanjati o škodljivostih in dejavnikih tveganja (razvade, nezdrava prehrana, stres, pomanjkanje gibanja) za nastanek teh bolezni in jih kontinuirano uciti o zdravem nacinu življenja (telesna dejavnost, zdrava prehrana, organizacija prostega casa, delo v skupini, protistresni programi).

Medicinska sestra ima pri tem pomembno vlogo kot zdravstvena vzgojiteljica, ki spodbuja posameznika, družino in lokalno skupnost, da bi zaceli dejavno skrbeti za svoje zdravje. Z nasveti opozarja na dejavnike, ki neugodno vplivajo na zdravje, in jih pomaga odpravljati. Navaja pozitivne navade, ki pripomorejo k izboljšanju zdravja.

1 UVOD


2

Obtocila delimo v sistem krvnih obtocil ( ) in sistem mezgovnih obtocil ( ). Krvna obtocila obsegajo srce ( ), krvne žile (s ) in kri ( )

Srce leži v osrcniku tik za prsnico in zavzema sprednji, spodnji del medpljucja. Ima stožcasto obliko. Njegova baza leži zadaj, zgoraj in na desni, njegova konica leži spredaj, spodaj in na levi. Srce ima štiri votline: desni in levi preddvor ter desni in levi prekat.Preddvora loci od prekatov na zunanji površini žleb, ki ga izpolnjuje mašcevje, po njem pa potekajo desna in leva koronarna arterija ter Od koronarnega žleba potekata proti srcni konici spredaj in zadaj plitva žlebova, ki nakazujeta lego srcnega pretina med desnim in levim prekatom. V žlebovih potekajo veje koronarnih arterij. V desni preddvor se izlivata zgornja in spodnja votla vena. V levi preddvor se izlivajo štiri pljucne vene. Iz desnega prekata poteka navzgor pljucno deblo, iz levega prekata pa poteka navzgor ascendentna aorta. Obrise srca lahko projiciramo na sprednjo prsno steno. Tako ima srce tri robove: spodnji, desni in levi. Desni rob tvori desni preddvor in poteka od tretjega do šestega rebrnega hrustanca, približno 3 cm desno od srednje ravnine. Spodnji rob tvorita desni preddvor in desni prekat ter sega od šestega rebrnega hrustanca nekoliko desno od mediane ravnine do srcne konice, ki leži v petem medrebrnem prostoru levo, v medioklavikularni crti. Srcna konica udarja na sprednjo prsno steno, udarec lahko tipljemo kot Levi prekat in preddvor tvorita levi rob srca. (Dahmane - Gošnak 2005, 108).

Srce ima tri ploskve: prsnicnorebrno (sternokostalno), preponsko (diafragmalno) in zadajšnjo (posteriorno). Sternokostalno ploskev tvorita desni preddvor in desni prekat ter ozek rob levega prekata. Diafragmalno ploskev tvori vecinoma levi in v manjši meri desni prekat. Ta ploskev leži na vezivnem delu trebušne prepone. Posteriorno ploskev tvori vecinoma levi preddvor ter manjši del desnega preddvora. Med preddvoroma in prekatoma sta odprtini, ki ju zapirata zaklopki. Zaklopki preprecujeta retrogradni tok krvi iz prekata v preddvor. Vsaka zaklopka je zgrajena iz loputk. Desna zaklopka ima tri loputke in jo zato imenujemo trikuspidalna zaklopka leva ima dve loputki, to je bikuspidalna ali mitralna zaklopka. Vsako odprtino obkroža vezivni obrocek, ki je del srcnega skeleta.

Srcni pretin delimo na dva dela, in sicer na ki locuje preddvora, in ki locuje prekata. Žilni zaklopki, ki imata po tri žepke, locita

desni prekat od pljucnega debla (pulmonalna zaklopka) ter levi prekat od ascendentne aorte (aortna zaklopka). V desni preddvor se vliva kri iz zgornje in spodnje votle vene, iz koronarnega sinusa ter iz ven miokarda. ima v sredini jamico, ki je sled odprtine. Ta je pri plodu omogocal prehod krvi iz desnega v levi preddvor. Iz desnega preddvora tece kri v desni prekat prek trikuspidalne zaklopke. Trikuspidalna zaklopka leži v srednji ravnini, za spodnjim delom prsnice. Baza loputk je pritrjena na vezivni obroc srcnega skeleta, medtem ko se na proste robove narašcajo papilarne mišice prekatov s tankimi vezivnimi nitmi. Votlina desnega prekata se navzgor zoži in prehaja v pljucno deblo. Pljucna (pulmonalna) zaklopka leži za levim robom prsnice, v višini tretjega rebrnega hrustanca.

2 ANATOM I JA SRCA I N OŽI L JA

Zgr adba srca (cor )

,

systemu cardiovascularesystem lymphaticum cor vasa

anguinea sanguis .

sinus coronarius

ictus cordis

septurn interatrialeseptum interventriculare,

Septum interaitriale

.

.

,


3

Zapiranje pljucne zaklopke spremlja srcni ton, ki ga poslušamo v drugem levem medrebrnem prostoru v bližini prsnice Stena desnega prekata je debelejša od stene preddvora, vendar tanjša od stene levega prekata (Dahmane - Gošnak 2005, 108).

Levi preddvor leži za desnim preddvorom in je del srcne baze. Vanj se izlivajo desne in leve pljucne vene Levi preddvor je v zvezi z levim prekatom prek leve preddvorno-prekatne (mitralne) zaklopke. Prosti robovi listicev so pritrjeni prek vezivnih niti na papilarne mišice, baza listicev pa je pritrjena na srcni skelet. Mitralna zaklopka leži v medialni ravnini in v višini cetrtega rebrnega hrustanca. Zapiranje mitralne zaklopke poslušamo v višini srcnega vrha. Stena levega prekata je navadno trikrat debelejša od stene desnega prekata in je gosto prepletena z mišicnimi prevezki ( ter ima dve papilarni mišici. Votlina levega prekata se zgoraj zoži in prehaja v aortni preddvor, kjer leži aortna zaklopka. Aortna zaklopka leži za prsnico v višini tretjega levega medrebrnega prostora, njeno zapiranje pos1ušamo medialno v drugem desnem medrebrnem prostoru (Dahmane - Gošnak 2005, 109).

Srce je zgrajeno iz treh plasti: endokardija, miokardija in epikardija. Endokardij je notranja plast, zgrajena enako kot endotelij žil iz enega sklada plošcatih celic in plasti vezivnega tkiva. Listici in žepki zaklopk so duplikature endokardija. Miokardij ima svoje posebnosti. Oba preddvora ovijajo skupni mišicni snopi na površini, globoko pa so snopi, ki ovijajo vsak preddvor posebej. Tudi prekata ovijajo na površini skupni snopi, ki potekajo spiralno, ter globoki snopi, ki ovijajo vsak prekat posebej in potekajo krožno. Epikardij je zunanja serozna plast, ki je zgoraj ena kot vse serozne mrene iz mezotelija in plasti veziva (Dahmane - Gošnak 2005, 109).

Srce leži v vreci, ki je zgrajena iz zunanje vezivne plasti in notranje serozne membrane. Vezivna plast osrcnika poteka navzgor in prehaja na velike žile ob vstopu in izstopu iz baze srca. Spodaj je prirašcen na vezivni del trebušne predpone. Ob strani ga pokriva medpljucna poprsnica ( ). Zadaj ga vezivo veže z organi v zadajšnjem medpljucju, spredaj pa z zadnjo stranjo prsnice. Serozno plast osrcnika delimo na dva lista.Obstenski (parietalni) list odeva vezivno plast osrcnika, drobovni (visceralni) list prehaja ob velikih žilah v epikardij. Oba lista oklepata votlino, ki jo imenujemo perikardialna votlina. Perikardialna votlina vsebuje bistro serozno tekocino (Dahmane - Gošnak 2005, 109).

Usklajena kontrakcija celotnega miokardija je pod nadzorom specializiranega prevodnega sistema, ki je sestavljen iz sinuatrialnega in preddvorno-prekatnega (atrioventrikularnega) vozla ter hisovega snopa in njegovih dveh vej. Sinuatrialni vozel leži v sprednji steni desnega preddvora, ob vtocišcu zgornje vene kave. Iz sinuatrialnega vozla se val vzburjenja širi v atrioventrikularni vozel, ki leži v interatrialnem septumu levo od odprtine koronarnega sinusa. Nadaljuje se kot hisov snop, ki poteka do interventrikularnega septuma, kjer se deli v desno in levo vejo, ki potekata do srcnega vrha in se nato razvejita v purkynjejeva vlakna v steni desnega in levega prekata (Dahmane - Gošnak 2005, 109–110).

.

.

trabekularni )

mediastinalna plevra

Zgr adba osrcnika

Prevodni sistemi


4

Krvne žile delimo v arterije, arteriole, kapilare, venule in vene.

Arterije vodijo kri od srca v obkrajne (periferne) organe in so zgrajene iz treh plasti. Notranja plast je plast endotelijskih celic na bazalni membrani. Srednja plast vsebuje elasticno vezivo in gladko mišicje. Velike arterije, kot sta aorta in pljucno deblo, so izpostavljene vecjemu nihanju tlakov in imajo zato vec elasticnega tkiva. Manjše arterije in arteriole imajo vec gladkega mišicja, ki se pod vplivom avtonomnega simpaticnega živcevja krci in s tem uravnava pretok krvi v organe, ki jih te žile prehranjujejo. Zunanja p1ast je zgrajena iz veziva, ki žilo veže z okolico. V adventiciji so manjše krvne žile, ki prehranjujejo žilno steno, in manjši živci. Arteriole so veje arterij srednjega premera in so zgrajene podobno kot arterije, le da imajo v srednji plasti vec gladkega mišicja.

Kapilare povezujejo arteriole z venulami in so zgrajene iz ene plasti endotelijskih celic, ki ležijo na bazalni membrani. Plast endotelijskih celic je lahko sklenjena (v mišicah) ali nesklenjena – fenestrirana (v ledvicah). Bazalna membrana je lahko prekinjena – pore (v jetrih in vranici) ali neprekinjena. Premer kapilar znaša do 12 µm. Stena kapilar je kot polprepustna membrana, ki ne prepušca vecjih molekul. Roženica, vrhnjica kože, nohti, lasje in hialinski hrustanec nimajo kapilar.

Venule so drobne vene, ki zbirajo kri iz kapilar in se združujejo v cedalje vecje vene. Vene vodijo kri proti srcu in ne utripljejo. Njihova stena je prav tako zgrajena iz treh plasti, vendar je tanjša od stene arterij. Vene udov, zlasti spodnjih, vene spolovil in vena azigosimajo zaklopke, to so duplilcature endotelija, ki imajo obliko žepka in uravnavajo tok krvi. Manjše vene potekajo skupaj z arterijam in imajo ista imena, vecje vene pa posebej (Dahmane - Gošnak 2005, 110–111).

Krvne žile

Ar ter i je

Kapilare

Vene


5

Slika 1: Prsni organi in srce (Pocajt 2000, 158)

Srce ( ) opravlja v življenju posameznika tako velikansko mehansko delo, da nima tekmeca med organi: od prvega meseca po spocetju novega bitja v materi in tja do clovekove smrti mora nepretrgoma poganjati kri po žilju, pa naj bo organizem zdrav ali bolan, naj telo pociva ali naporno dela. To nadvse naporno delo opravlja srce tako, da se na eni strani polni s krvjo iz tkiv in potiska kri v pljuca, na drugi strani pa zbira kri iz pljuc in jo potiska nazaj v tkiva. Kri dobi torej prvi potisni sunek na poti iz tkiv v pljuca, drugi, silnejši sunek pa na poti iz pljuc po celem telesu skoz brezštevilne kapilare v tkivih. Srce je torej nekakšna »dvojna crpalka« za kri in od njenega delovanja so odvisne telesne celice vsak trenutek in vse življenje. Ce kri preneha cirkulirati, je organizem po nekaj minutah mrtev (Pocajt 2000, 157).

Srce prehranjujeta dve vencni arteriji, desna in leva, ki izvirata iz ascendentne aorte tik nad aortno zaklopko in potekata pod epikardijem. Desna vencna arterija izhaja na desni strani aorte in poteka v vencnem (koronarnem) žlebu navzad. Vecja veja desne vencne arterije poteka navzdol po zadnjem interventrikularnem žlebu do srcnega vrha in prehranjuje desni preddvor in prekat ter vecji del prevodnega sistema srca. Leva vencna arterija izvira na levi strani aorte in poteka v levo za pljucnim deblom ter oddaja svojo glavno vejo, ki poteka v sprednjem interventrikularnem žlebu do srcnega vrha. Prehranjuje vecji del levega prekata in levi preddvor. Druga veja leve vencne arterije se nadaljuje kot v vencnem žlebu. Skoraj vsa venozna kri srcne stene se vliva v desni preddvor po kratki veni, ki poteka zadaj po vencnem žlebu in se odpira v desni preddvor pod spodnjo votlo veno. Manjši del venozne krvi se vliva neposredno v srcne votline po najmanjših srcnih venah (Dahmane - Gošnak 2005, 110).

2.1 Fiziologija delovanja srcno-žilnega sistema

Srce

Prehrana srca

cor

ramus circumfiexus


6

Organi, ki jih visok krvni tlak najbolj prizadene, so srce, možgani in ledvice. Pravimo jim tarcni ali ciljni organi. Najpogosteje in najhuje je prizadeto srce. Zaradi vedno hujše obremenitve se srcna stena vse bolj debeli (hipertrofira), kar pa gre le do dolocene mere. Srce postaja postopoma vse manj kos obremenitvam, zacne popušcati in se razširi (dilatacija srca). Na koncu povsem omaga. Bolnik se pri telesnih obremenitvah hudo zadiha, vedno bolj ga zapušcajo moci in nenehno je utrujen. Pri napredovali bolezni postane nezmožen tudi za lažja dela. Poleg vedno slabšega delovanja srca se pri vseh bolnikih kažejo znaki prizadetosti srcnih žil. Te se, predvsem zaradi napredujoce ateroskleroze, vse bolj ožijo. Bolniki doživljajo napade bolecin pri srcu (angino pektoris), neredko tudi neredno bitje srca. Ce se žile zamašijo, nastane srcni infarkt, ki je lahko usoden. Spremembam na srcu zaradi visokega krvnega tlaka pravimo hipertenzivna srcna bolezen (Lajovic in sod. 2001, 42).

Slika 2: Dolgotrajno zvišan krvni tlak povzroci zadebelitev stene levega prekata (hipertrofijo) (Berden in sod. 2001).

Posledice visokega krvnega tlaka se na možganih kažejo na vec nacinov. Ker so stene možganskih žil manj odporne proti visokemu tlaku, se pogosto zgodi, da pocijo. Pri tem nastane možganska krvavitev. Ce je zelo velika, clovek umre. Manjše krvavitve bolniki preživijo, vendar lahko ostanejo nekatere trajne posledice: bolj ali manj prizadeto delovanje desnih ali levih okoncin, govorne motnje, marsikdaj tudi duševna spremenjenost. Pogosteje kot zaradi krvavitve se možganska kap razvije zaradi zamašitve žile, toda bolezenski znaki so podobni. Pogoste so bežne, blage kapi zaradi prehodne zapore možganskih žil. Imenujemo jih tranzitorne ishemicne atake (TlA) in so pogosto znanilke vecjih možganskih kapi. Pri hudih, nenadnih porastih krvnega tlaka se pojavi hipertenzivna encefalopatija, posebna motnja v delovanju osrednjega živcevja (Lajovic in sod. 2001, 43).

Visok krvni tlak vselej prizadene tudi ledvice, a pravilom kasneje kot srce in možgane. Ledvicnim spremembam zaradi visokega tlaka pravimo nefroskleroza. Okvare so toliko hujše, kolikor bolj so zožene ledvicne žile. Pešanje ledvicnega delovanja se kaže z vse slabšim bolnikovim pocutjem in z znacilnimi spremembami v krvi in secu. Koncno lahko ledvice povsem odpovejo in bolnikovo življenje je mogoce rešiti le s kronicno dializo ali s presaditvijo ledvice. Omenimo še, da so pri visokem krvnem tlaku pogoste žilne spremembe na vratu in nogah, ki lahko zelo poslabšajo potek bolezni (Lajovic in sod. 2001, 43).

2.2 Patološke spremembe


7

Z zdravstvenovzgojnim delom poskušajo medicinske sestre vplivati na ljudi, da postanejo dejavni, kajti le dejavno sodelovanje je temeljni pogoj, da lahko posameznik prevzame odgovornost za lastno zdravje. To pa je mogoce le, ce so ljudje pravocasno, pravilno in popolno obvešceni o škodljivostih ter motivirani. Za to morajo imeti dostop do informacij in možnosti nadzirati dejavnike, ki vplivajo na zdravje (Hoyer 2005).

Da bi medicinska sestra lahko imela osrednjo vlogo v procesu ucenja in informiranja pacientov, mora razumeti koncept kompetence, odgovornosti in odlocanja o vseh dimenzijah. Pacientovo vkljucevanje v proces odlocanja vkljucuje njegovo pricakovanje v zdravstvenih službah. Odgovornost dobiva svojo dimenzijo vzporedno z razvojem profesije. Vloga medicinske sestre je drugacna tudi zaradi njihovega lastnega položaja v odnosu do drugih. Družba ima vecja pricakovanja od zdravstvenega varstva in do ljudi, ki ga izvajajo. S sistematicnim, celostnim in kontinuiranim pristopom k obravnavi pacientov morajo tudi medicinske sestre zbirati številne podatke, kar od njih zahteva, da znaten del svojega delovnega casa posvecajo zbiranju, urejanju, iskanju in posredovanju podatkov (Filej 2000).

Cilj vzgoje za zdravje je pripraviti ljudi k sprejemanju pravilnih odlocitev, ki vplivajo na njihovo zdravje in pocutje. Medicinske sestre moramo biti dobro motivirane, da se lotimo aktivnosti vzgoje za zdravje in ozavestimo, da je to del naše stroke. Prav tako pa potrebujemo široko znanje o krepitvi zdravja kakor tudi o poteku bolezni (Zornik 2008).

Medicinska sestra pripravi kratka predavanja za hipertonike, ki jih podpre z meritvijo krvnega tlaka, z zloženkami, brošurami, plakati ipd. Obcasno vkljuci zunanje sodelavce in jih prosi za pomoc pri pripravi predavanj. Individualno se ukvarja s pacienti, ki imajo povišan krvni tlak. Oblikuje zdravstvene krožke, kjer s hipertoniki razpravlja o pomenu in nacinu izvedbe sprememb v življenjskem slogu ter zdravljenju in pravilnem merjenju krvnega tlaka, predstavitvi fizioloških dejavnikov tveganja in posebnostih pri zdravljenju, oceni nacin prehranjevanja udeleženca delavnice ali predavanja in uvajanje sprememb v posameznikovo prehranjevanje, pogovori se s hipertoniki o telesnih dejavnostih (ugotovitev stopnje telesne sposobnosti in usvojitev znanja ter vešcin za ustrezno izvajanje telesne dejavnosti za zdravje). S strokovnimi sodelavci vodi opušcanje kajenja. Dejavnosti, ki jih izvaja medicinska sestra, morajo biti zelo dobro pripravljene in morajo vzbuditi interes prisotnih na predavanjih.

Pravzaprav bi hipertoniki lahko jedli vse. Dieta pomeni, da smemo jesti živilo, ki vpliva na doloceno bolezen in je pravšnje za njeno zdravljenje. Pri visokem krvnem tlaku to pomeni le, da se zavedamo kalorij in da jemo malo kuhinjske soli. Ti dve dietni naceli vkljucujeta dejstvo, da moramo zmanjšati del nasicenih mašcobnih kislin v jedi in zato uživamo vec nenasicenih mašcobnih kislin. Paziti moramo na to, da uživamo dovolj kalija, ce zmanjšujemo kolicino kuhinjske soli (natrijevega klorida).

3 PREPRECEVANJE NASTANK A VI SOK EGA K RVNEGA TL AK A

3.1 I zobraževanje – informiranje (individualno, skupinsko)

3.2 Zdr ava prehr ana (diete)


8

Ni treba prevec natancno paziti na to, da vsak dan pojemo doloceno število kalorij; zadostuje, da seštevek drži ob koncu tedna (Wiciok 2000, 86).

Previsoka teža je sicer pomemben dejavnik tveganja za visok krvni tlak, vendar imajo zvišane krvne vrednosti, iz katerih se razvije poapnenje (ateroskleroza), vcasih tudi vitki. Na težo koncno vpliva skoraj vsaka mašcoba. Za krvne vrednosti to ne velja (Wiciok 2000, 86).

Pravzaprav naj ne bi bilo težko, navaditi se na prave mašcobe. Vemo, kaj bi morali storiti, ampak nekje globoko se ne moremo znebiti mnenja, da je okusno le pravo surovo maslo. Za to je deloma kriva naša vzgoja, deloma reklame in deloma tudi dolgoletne navade. Tako so nastali mocni predsodki. Se obrestuje, ce se jih znebimo. Škodljive nasicene mašcobne kisline so vecinoma v živilih živalskega izvora, kot so surovo in kuhano maslo, sir, klobase in mastno meso. Nenasicene mašcobne kisline so bolj zdrave. Najdemo jih v orehih, margarini, olju iz kalckov in v olivnem olju. Najboljše so veckrat nenasicene mašcobne kisline, ki so v hladno iztisnjenem olivnem olju ali ribjem olju iz rib, ki živijo v mrzlih vodah (Wiciok 2000, 86–87).

Sol zvišuje krvni tlak v prvi vrsti zato, ker veže veliko vode in tako zvišuje kolicino tekocine v krvnih žilah. Potrebujemo le 1 do 3 g soli na dan (razen ce se veliko znojimo ali ce imamo hudo drisko), vecinoma pa zaužijemo od 10 do 15 g. Zakaj to sploh pocnemo? Sol je v mnogih živilih, ki naj bi bila trajna (to je pravzaprav najstarejši konzervans, ki ga ljudje poznamo). Le kdo nenehno misli na to, koliko soli je v konzervah in gotovih jedeh, ki jih vsak dan odpremo in pripravimo, da bi prihranili cas. Drugi pa smo se na to preprosto navadili in mislimo, da neslana jed ni okusna (Wiciok 2000, 87).

Gram soli (natrijev klorid, NaCl) vsebuje 600 miligramov klorida in 400 miligramov natrija. Do razvoja tablet, ki odvajajo vodo (diuretiki ali saluretiki), sredi 20. stoletja smo poznali za visok krvni tlak kot zdravilo le dieto z malo soli. Po tem so bili strokovnjaki enotnega mnenja, da je krivec natrij. Dandanes vemo, da ima ta ucinek prav kombinacija s kloridom, ki je v kuhinjski soli. Da bi premagali visok krvni tlak, raje sežemo po dieti, revni s soljo, in ne le po dieti, revni z natrijem. Diuretiki v mnogih primerih pomagajo, niso pa nikakršno carobno sredstvo in še zdalec ne omogocajo, da bi brez skrbi solili hrano (Wiciok 2000, 87).

Pogosto niti ne vidimo na prvi pogled ali pa pozabimo, da tudi pusto meso, klobase in mlecni izdelki vsebujejo mašcobe. Prav zato priporocamo, da hrano kuhamo in ne pecemo – ce pa se, denimo, ne bi radi odrekli socnemu zrezku, vsaj uporabimo posebno ponev, za katero ne potrebujemo mašcobe. Še bolj moramo paziti na prikrito sol. Kaj pomaga, da imamo malo soli v kuhinji, na mizi pa sploh ne. Saj je sol celo v mnogih vrstah kruha, vmuslijih in žitnih kosmicih, predvsem pa v prekajenem mesu, ribjih in mesnih konzervah, vloženi zelenjavi (kisle kumarice) in mnogih že pripravljenih zacimbnih mešanicah. Celo liter nedolžne kisle vode lahko vsebuje do 80 mg natrija. To je primerno le zavrhunske športnike. Zato poglejte na nalepko: kolicina natrija mora biti zapisana na vsaki steklenici mineralne vode (Wiciok 2000, 88).

Hipertoniki naj bi se odpovedali prekajenemu mesu in prekajenim ribam, kajti prekajevanje ni možno brez soli. Saj dobimo skoraj vse vrste mesa in rib tudi neprekajene.


9

Revna s soljo je tudi sveža zelenjava, solate in skoraj vsako sadje. Napitki, revni s soljo, so caj, kava, sadni sok in nesoljeni zelenjavni sokovi. Dokler jih ne pijemo prevec, so takšni tudi posneto mleko, sirotka, polnomastno mleko. Presladki napitki ali navadno pivo pa so, nasprotno, kalorijske bombe, prav tako žganja in likerji, ki poleg tega vsebujejo še veliko alkohola. Nadomestek za sol kot zacimbo so vse druge zacimbe: poper, cesen, ingver, koprc, drobnjak, peteršilj in še tisoc drugih zelišc, ki rastejo, da bi cloveku vzradostila usta (Wiciok 2000, 88–89).

V svojo hrano ne smemo brez premisleka vnesti velikih sprememb, da ne bi podrli obcutljivega ravnovesja presnove. Za to pravzaprav ni ene same priznane diete, po kateri bi se ravnali in bi se rešili težav. Telo potrebuje celo sol, vendar je pri visokem krvnem tlaku potrebuje manj. Za številne kemicne procese potrebujemo minerale in druge snovi v sledeh. Denimo za prebavo, delovanje možganov in imunskega sistema, ki je telesu lastna zašcita proti okužbam. Naše telo potrebuje vitamine, ki so v semenih, zelišcih in oreških. Potrebuje mašcobe in olja, ki skrivajo kljuc za izkorišcanje vitaminov. Potrebuje snovi za izgradnjo, dragocene beljakovine, ki jih dobi le z mesom, ribami, jajci in mlecnimi izdelki. In potrebuje energijsko snov, ogljikove hidrate, ki s potrebnimi balastnimi snovmi ticijo v žitnih izdelkih in zelenjavi. Polnovredna hrana ne pomeni nic drugega kot prehrano, ki vsebuje vse te sestavine v pretehtani mešanici (Wiciok 2000, 89).

Vsaka enostranska in vsaka specialna dieta za hujšanje je pri visokem krvnem tlaku škodljiva. Znanstveniki vse bolj svarijo pred nekdanjimi uspešnicami, kot so bile riževa, jajcna in krompirjeva dieta, dieta z locenimi sestavinami, hollywoodska dieta in še številne druge. Vzrok za to je preprost: skoraj zmeraj so krnile temeljna pravila uravnovešene prehrane. Telo potrebuje dolocene kolicine najrazlicnejših prehrambnih in vzdrževalnih snovi, in ce mu te odtegnemo, nastopijo motnje (Wiciok 2000, 90).

Zaželen cilj je doseci normalno težo, ki si jo lahko izracunamo po obrazcu: višina v centimetrih manj 100, pri ženskah odštejemo še deset odstotkov. Razliko pojasnjujejo tako, da imajo ženske šibkejšo telesno presnovo kot moški. Moški so praviloma bolj mišicasti, mišice pa so nadvse dejavne v presnovi. Ustrezne razlike so tudi pri vsakodnevni potrebi po kalorijah. Tudi starost igra pomembno vlogo pri potrebi po kalorijah. Pri starejših ljudeh je temeljna presnova do 20 odstotkov šibkejša kot pri mladih, ker se izmenjava snovi upocasnjuje. Kdor torej v starosti jé toliko kot v mladosti, se avtomatsko redi. Koliko energije potrebujemo, ni odvisno le od starosti, spola in velikosti telesa, ampak tudi od tega, kakšen poklic opravljamo, s katerim športom se ukvarjamo in kakšno presnovo sploh imamo. V posameznem primeru je treba zato potrebo po kalorijah ugotoviti skupaj z zdravnikom (Wiciok 2000, 90).

Kot vodilo za lažjo orientiranost velja, da: • moški pri lažjem telesnem delu porabijo 2600 kcal/dan, • moški pri srednje težkem delu porabijo 3200 kcal/dan, • moški pri težkem delu porabijo 3800 kcal/dan,• moški pri najtežjem delu porabijo 4200 kcal/dan,• ženske pri lažjem telesnem delu porabijo 2200 kcal/dan, • ženske pri srednje težkem delu porabijo 2800 kcal/dan, • ženske pri težkem fizicnem delu porabijo 3400 kcal/dan, • ženske pri najtežjem delu porabijo 3800 kcal/dan.


10

Dokler nismo dosegli normalne telesne teže, je priporocljivo sprejemati približno 1200 kalorij dnevno. Tedaj zacne telo polagoma nacenjati svoje rezerve. Mineralov, vitaminov in drugih elementov v sledeh ne smemo zanemariti pri nobeni dieti in v nobenem primeru. Poleg tega moramo paziti na to, da zmeraj dovolj pijemo, da bi imele ledvice dovolj dela. Le z vodo lahko spravimo iz telesa škodljive snovi. Varcujemo lahko tudi pri ogljikovih hidratih, ki so v krompirju, kruhu, sladicah in piškotih. Ne smejo preseci polovice dnevne prehrane. Zadržanost je priporocljiva predvsem pri živalskih mašcobah. Poleg nasicenih mašcobnih kislin vsebujejo namrec tudi holesterol in vecinoma zvišujejo mašcobne krvne vrednosti. S cisto rastlinskimi olji in mašcobami lahko te celo znižamo. Strokovnjaki svetujejo, naj bi mašcobe zavzele najvec 30 odstotkov prehrane. Beljakovine tudi ne smejo preseci 30 odstotkov vsakdanje porabe kalorij (Wiciok 2000, 91).

Ce je kakšno praznovanje ali smo povabljeni na »težki« prigrizek, nam ni treba stati ob strani. Dan prej in dan pozneje imejmo sadni dan, sokovni dan ali dan s presno prehrano (izkljucno solata in surova zelenjava).

Dnevno ravnovesje je pri postu nujno. Sem spada nadzorovanje uspeha: torej se vsak dan stehtajmo pred zajtrkom in preden se oblecemo. Ne omagajte, ce nimate vsak dan enakega uspeha. To je povsem normalno: pri hujšanju se spreminja presnova, in sicer v nerednih skokih. Tudi primerjave z vašim okoljem nic ne prispevajo, kajti pri vsakem hujšanje deluje drugace (Wiciok 2000, 92).

Sporocila telesa o sitosti želodca potrebujejo nekaj casa. Približno dve minuti po zacetku obeda pride v možgane sporocilo, da ni vec vzroka za volcjo lakoto. In šele cez okoli cetrt ure možgani ugotovijo, da smo siti. Kdor torej svoj obed stlaci vase, si cisto biološko onemogoci možnost, da bi pravocasno nehal jesti.

Poleg tega je bolje hrano razrezati in za prebavo je dostopnejša, ce jemo pocasi in jo temeljito zgrizemo. Pocasi jesti nas psihološko in telesno prej nasiti. Brez obcutka lakote pa je post veliko lažji. Casovno trdni obroki podpirajo to telesno duševno izmenjavo; kdor se na to navadi, bo komaj kdaj še lacen ob napacnem casu (Wiciok 2000, 92).

Zadnja leta se je pri strokovnjakih uveljavilo dobro pravilo: ne smemo hujšati hitreje, kot se redimo, torej najvec 300 gramov na teden, raje še pocasneje. Pri hujšanju se spremeni telesna presnova, stanje hormonov in vode. Kdor hoce prehitro in nasilno kaj izsiliti, si povzroci neravnovesje, ki se izraža z motnjami. Najprej izgubimo veliko vode. Tudi ce pijemo enako kot prej, primanjkuje vode, ki je sicer navzoca v cvrsti prehrani. Kdor se prestrogo posti in bi rad prehitro shujšal, ne da telesu dovolj casa, da bi se prilagodilo pomanjkanju vode in temu, da bi laže razgradilo mašcobne rezerve. Tako so šehitreje, takoj ko popustijo prizadevanja, odvecni kilogrami spet tukaj (Wiciok 2000, 92–93).


11

S številnimi raziskavami so ugotovili, da je razmerje med vnosom kalija ter višino sistolicnega in diastolicnega krvnega tlaka obratno sorazmerno.

Znano je, da populacije (npr. indijanski plemeni Yanomamo in Xingu, Bumani Kung ter drugi) z majhno prevalenco arterijske hipertenzije jedo hrano, ki vsebuje veliko kalija in malo natrija. V ekonomsko razvitih državah, kjer pomemben del v prehrani predstavlja komercialno pripravljena hrana, pa je vnos kalija majhen. Tudi migracijske raziskave so potrdile povezavo s spremembo prehranskih navad. Z vedno manjšim uživanjem kalija narašcata krvni tlak in prevalenca hipertenzije (Accetto in sod. 2004, 344–345).

Kalij naj bi na znižanje krvnega tlaka vplival na vec nacinov (Accetto in sod. 2004, 344–345):

– z neposrednim natiuraeznim ucinkom,– z zaviranjem renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema,– z zaviranjem simpaticnega živcevja, – z izboljšanjem delovanja baroreceptorjev, – z vazodilatacijo zaradi zvecane dejavnosti Na/K – ATP-aze in s tem

zmanjšanjem perifernega žilnega upora, – z zaviranjem proliferacije gladkih mišic v ožilju,– z zaviranjem agregacije trombocitov, – z zaviranjem nastajanja prostih radikalov in oksidacije holesterola LDL.

Zvecan vnos kalija najverjetneje preprecuje oziroma upocasni nastanek okvar ožilja, ta zašcitni ucinek pa je neodvisen od vpliva na znižanje krvnega tlaka. Pri ljudeh, ki so uživali vec kalija kot vrstniki, so ugotovili zmanjšano pojavnost in umrljivost zaradi možganske kapi, pa tudi zmanjšanje celotne umrljivosti. Zvecan vnos kalija torej znižuje krvni tlak. Ta ucinek je bolj izrazit pri hipertonikih kot pri ljudeh z normalnim krvnim tlakom ter bolj pri crncih kot pri belcih, pri starejših in tistih, ki uživajo veliko natrija. Povecanje vnosa kalija, skupaj z zmanjšanjem telesne mase, omejitvijo uživanja soli in redno telesno dejavnostjo, spada med optimalne ukrepe za preprecevanje in zdravljenje arterijske hipertenzije. Kljub koristnosti povecanega vnosa kalija pri zdravljenju hipertenzije uvedba kalijevih nadomestkov pri hipertonikih z normalno vrednostjo kalija ni primerna. Njihova uporaba je indicirana le pri preprecevanju hipokalimije, ki je posledica jemanja diuretikov. Na splošno priporocamo, da se vnos kalija zveca z uživanjem sadja in zelenjave.

Že leta 1906 so znanstveniki dokazali, da je zmanjšan vnos soli povezan z znižanjem krvnega tlaka. Do leta 1948 je bilo o zdravljenju hipertenzije malo znanega, tako da je bila Kempnerjeva dieta z rižem zaradi majhne vsebnosti soli pri zniževanju krvnega tlaka zelo uspešna. Pozneje so z razlicnimi raziskavami dokazovali škodljivost zmanjšanja vnosa soli. V zadnjem casu so znana nekatera dejstva v prid zmernemu vnosu soli. Da bi se izognili terminološki zmedi, pojasnimo, da vsebuje kuhinjska sol, ki jo uporabljamo pri nas (natrijev klorid), 40 % natrija, ostalo je klorid (Accetto in sod. 2004, 341).

Pretiran vnos soli je škodljiv. Z zmanjšanjem vnosa natrija na priporocljivo raven in s tem znižanjem krvnega tlaka bi lahko zmanjšali incidenco možganske kapi za 22 % in incidenco koronarne bolezni za 16 %. Po priporocilih INC naj bi torej na dan zaužili

K alij in krvni tlak


12

približno 110 mmol natrija, kar je 6 g natrijevega klorida, to pa ustreza približno eni kavni žlicki soli na dan. S široko zastavljenim programom zmanjšanja vnosa soli bi lahko prihranili nekaj denarja našemu zdravstvenemu proracunu. Zagotovo bi se temu cilju lahko približali že z omejitvijo uživanja konzervirane hrane in suhih mesnih izdelkov. Omejitev soli v prehrani je eden prvih in najuspešnejših ukrepov, ki jih moramo priporociti našemu bolniku. Ob tem mu lahko priporocimo nadomestek natrijevega klorida, to je kalijev klorid, ali pa mu svetujemo, da izboljša okus hrane z drugimi zacimbami in hrane dodatno ne soli (Accetto in sod. 2004, 342).

Krvni tlak se zniža tudi z uravnoteženo, zdravo prehrano. To potrjujejo rezultati vec raziskav. V raziskavi DASH ( ) so se osredotocili na ucinek prehrane, ne pa posameznih hranil oziroma mineralov ali vitaminov na krvni tlak. Primerjali so ucinek prehrane, ki je vsebovala malo kalija, magnezija, kalcija in obicajno kolicino mašcob, in ucinek prehrane, ki je vsebovala veliko sadja in zelenjave ter zmanjšano kolicino mašcob. Po osmih tednih se je krvni tlak v skupini, ki je uživala veliko sadja in zelenjave ter malo mašcob, pomembno znižal, in sicer za 6/3 mm/Hg pri ljudeh z normalnim krvnim tlakom ter celo za 11/6 mmHg pri hipertonikih (Accetto in sod., 2004: 342).

Nacela zdrave, uravnotežene prehrane:Vnos energije mora biti uravnotežen s potrebami. Delež mašcob v prehrani naj pokrije 15 do 30 % skupnih potreb po energiji (pri debelih manj kot 15 %):

z nasicenimi mašcobnimi kislinami naj bi pokrili 0 do 10 % (pri ljudeh z zvecano vrednostjo holesterola LDL manj kot 7 %) skupnih potreb po energiji, z veckrat nenasicenimi mašcobnimi kislinami najmanj 3 in najvec 7 % potreb, preostali delež pa pokrijemo z enkrat nenasicenimi mašcobnimi kislinami.

Holesterola naj bo manj kot 300 mg/dan (pri ljudeh z zvecano koncentracijo holesterola LDL, sladkornih bolnikih in tistih s koronarno boleznijo manj kot 200 mg/dan). Z ogljikovimi hidrati, ki so glavni vir energije, pokrijemo 55 do 75 % dnevnih energijskih potreb, priporoceno je uživanje kompleksnih ogljikovih hidratov in cim manj sladkorja. Hrana mora vsebovati dovolj prehranskih vlaknin (po priporocilih vsaj 25 g/dan). Beljakovine naj pokrijejo 10 do 15 % potreb po energiji. Vnos soli je treba omejiti na manj kot 6 g/dan. Uživanje alkohola naj bo zmerno (najvec dve enoti na dan za moške in ena enota na dan za ženske) (Accetto in sod. 2004, 343).

Piramida živil nazorno predstavlja deleže posameznih skupin živil, iz katerih naj bo sestavljen dnevni obrok, in priporoceno števi1o dnevnih porcij, kar pa je treba uskladiti še s potrebami po energiji.

Dietaty approaches to stop hypertension

♦♦

−

−

♦

♦

♦♦♦♦


13

Slika 3: Prehrambena piramida (Logar 2007)

Temelj prehrane so živila iz žit, velik del pa pripada tudi sadju in zelenjavi, ki ju ne smemo nadomesti z dodatki vitaminov in mineralov. Znano je, da dodajanje 500 mg vitamina C na dan nekoliko zniža krvni tlak (najverjetneje zaradi izbo1jšanja delovanja endotelija), medtem ko dodajanje vitamina E na višino krvnega tlaka ne vpliva. Uživanje beljakovinskih živi1 mora biti zmerno, mašcob in sladkarij pa majhno. Zaradi številnih zašcitnih ucinkov n-3 veckratnenasicenih mašcobnih kislin je priporocljivo vsaj dvakrat na teden jesti hladnovodne ribe (losos, slanik, skuša ipd.) (Accetto in sod. 2004, 343).

V današnjem nacinu in tempu življenja nam ostane zelo malo prostega casa. Tako se tudi malo ljudi redno rekreira, ceprav sedaj lahko že zanesljivo trdimo, da redna telesna dejavnost deluje varovalno in zmanjša tako srcno-žilno kot splošno umrljivost. Po tridesetih minutah telesne dejavnosti na stopnji 50 % maksimalne porabe kisika ostane krvni tlak nizek naslednjih štiriindvajset ur, po tridesetih minutah vadbe ob 75 % maksimalne porabe kisika pa je znižanje krvnega tlaka še vecje.

Sistolicni krvni tlak se med telesno dejavnostjo zviša. Zaradi tega so zaceli dvomiti o koristnosti jutranje vadbe, kajti znano je, da je zvišanje krvnega tlaka v jutranjih urah povezano z vecjo incidenco srcno-žilnih zapletov. Vendar omenjena hipoteza ni bila potrjena, kajti celo pri ljudeh s koronarno boleznijo, ki so se s telesno dejavnostjo ukvarjali v popoldanskih urah, zapleti niso bili pogostejši.

Seveda zelo intenzivna vadba ni brez nevarnosti. Možna je nenadna srcna smrt ali akutni miokardni infarkt, posebno pri ljudeh, ki pred tem niso bili telesno dejavni. Telesno dejavnost moramo zaceti postopno in pocasi povecevati njeno intenzivnost.

Mehanizem antihipertenzijskega delovanja ni povsem pojasnjen. Zmanjša se tonus simpatikusa, zveca pa odzivnost baroreceptorjev. Zmanjša se napetost arterijske stene in zveca popustljivost arterij. Zveca se sprošcanje endotelijskega dušikovega oksida, ki lahko zmanjša plazemsko koncentracijo holesterola. Zmanjša se tudi odpornost proti insulinu. Zvecana telesna dejavnost nedvomno zniža krvni tlak in morda prepreci razvoj hipertenzije

3.3 Telesne dejavnosti (hoja, špor t in r ekreaci ja)


14

in sladkorne bolezni vsaj delno zaradi preprecevanja debelosti, obenem pa varuje pred razvojem osteoporoze in srcno-žilnih zapletov. Hipertoniki morajo zaceti telesno dejavnost postopno. Ce je tveganje vecje, je treba prej opraviti obremenitveno testiranje. Svetujemo zmerno, predvsem izotonicno telesno dejavnost, povprecno trikrat na teden po 30 minut na dan (Accetto in sod. 2004, 340).

Hipertoniki se ne le lahko, ampak se morajo ukvarjati s športom, ker dolocen obremenjevali trening krepi srce in uravnoveša krvni obtok. Vendar je pri tem zelo pomembna zdrava mera. Praviloma naj velja: zabava da, veliki napori ne. Priznano pravilo iz zdravniške prakse pravi, da krvni tlak pri obremenitvi 100 watov na kolesu ali domaci napravi ne sme preseci 200/100 mm Hg. Za zgornjo mejo telesne obremenitve pri športu ali delu velja 75 odstotkov kot absolutna obremenilna meja. To je 180 srcnih utripov na minuto manj leta: pri 60 let starem moškem naj utrip pri športu po možnosti ne znaša vec kot 120 na minuto (Wiciok in sod. 2000, 108).

Tako imenovana menedžerska bolezen, bolezen sistema in krvnega obtoka zaradi dnevne in telesne preobremenjenosti, je, kot kaže, bic našega casa. Zahteve sodobne družbe do posameznika so se zadnja desetletja mocno zvišale. Vendar si najvišja merila najpogosteje postavljamo sami. Kdor trpi zaradi visokega krvnega tlaka, se po izkušnjah sodec zlasti obcutljivo odziva na naslednje okolišcine:

– preobremenjenost: dolžnosti, ki se jih bojimo, ker je z njimi povezana velika odgovornost, ki pa se jih ne upamo odkloniti zaradi vestnosti in obcutka odgovornosti;

– casovna stiska: pojav zadnjih let je tako imenovani stres prostega casa. Celo sestanki s prijatelji, družinska srecanja in športne zabave so doloceno »v roku«;

– jeza: zaradi nekakšne grobosti obicajev in narašcajoce poklicne ter zasebne tekmovalnosti se zmeraj pogosteje odzivamo napadalno;

– trajna napetost: naše zahteve narašcajo, vendar jih je vse teže uresniciti. Pocutimo se nenadomestljive in se odpovedujemo nujnemu pocitku;

Avtogeni trening je nacin sprostitve. Vzbuja pozitivne notranje predstave, ki so prikrite v podzavesti in se izrazijo pa dolocenem casu vaj.

Naucimo se ga lahko pri terapevtih ali na skupinskih tecajih. Osnove so zelo enostavne. Vse vaje ponovimo dva- do trikrat na dan. Pri tem ležimo na hrbtu na ravnih tleh, roke in noge so malce odmaknjene od telesa. Vsebina vaj je nacrtovana, nacin izvajanja samohipnoze pa si vsak poišce tako, da lahko sprošceno diha v svojem ritmu. Kdor obvlada te vaje, jih lahko skrajša in se poglobi v tiste, ki mu najbolj pomagajo.

Potek avtogenega treninga:Na prvi stopnji si dva tedna domišljamo: »Moja desna roka je topla in težka.« Potem usmerimo pozornost za dva tedna na levo roko. Druga stopnja uvaja toploto in težkost z obrazcem, kot je, denimo, »toplo in težko«, kar povzroci sprošcenost mišic in ožilja in zajame celotno telo. Na tretji stopnji (5. in 6. teden) si domišljamo: »Moje srce utripa cisto mirno.« Ce se pri tem pojavijo nezaželeni pojavi, preidemo na naslednjo vajo.

3.4 Protistresni programi (avtogeni trening)

−

−

−


15

Cetrta stopnja (7. in 8. teden) je namenjena harmonizaciji dihanja. Za zgled dihamo po ritmu stavka, »po vsem mirno, sprošceno, svobodno.« Peta stopnja (9. in 10. teden) greje trebuh in trup z obrazcem »mirno, toplo in težko«. Šesta stopnja (11. in 12. teden) nam ohladi glavo. Obrazci, kot je »moje celo je prijetno hladno«, poglobijo sprošcenost (Wiciok in sod. 2000: 80).

Da je kajenje nevarno, ve že vsak. Težava je v tem, da gre tu za odvisnost, ki otežuje odvajanje od danes do jutri. V hudih primerih se brez pomoci ne moremo rešiti te odvisnosti; razširjeno mnenje »To je le šibka volja« ni povsem tocno. Brez trdne volje za odvajanje pa resnicno ne bo uspelo nikomur. Seveda je bolje, da kadimo manj. Toda odvisnost s tem ne izgine, nenehno lebdimo v nevarnosti, da nam ob stresu ali iz navade kajenje uide izpod nadzora. Zato je najpomembnejši nasvet: naredite oster rez! Za to so primerna obdobja, cas brez stresov, bivanje v zdravilišcu ali na pocitnicah, bivanje v bolnišnici ali pomembna sprememba življenjskih razmer. To je lahko pozitivna pobuda in reši težave kadilcev. Sicer pa, kdor je sposoben, da ne kadi na delovnem mestu iz obzirnosti do kolega, ki ima astmo, verjetno lahko stori tudi zadnji korak in se odpove kajenju po zajtrku, v casu opoldanskega odmora ali v prijetni družbi. Predvsem ženske se bojijo, da se bodo zredile, ce bodo nehale kaditi. Kajenje in jed imata opravka z usti, z nagrado in zadovoljnostjo. Kdor za vsako nepokajeno cigareto poliže bonbon, se res lahko zredi, vendar to prepreci pravilna taktika. Na primer uporaba »ustnih nadomestkov«, ki ne redijo: žvecilni gumi, bonbone za diabetike, nageljnove žbice, suho sadje s peckami, ki jih lahko dolgo glodamo, koruzne kosmice brez soli ali sladkorja ali surovo zelenjavo (korenje, redkvice). Seveda dolgotrajno grizljanje ali lizanje tudi stane, toda zdravje mora biti tega vredno. Poleg tega nekadilci zmeraj prihranijo denar.

Nekateri imajo dovolj trdno voljo, da preprosto vzdržijo odvajanje. Pri drugih pa radi nastopijo – ce naglo odvzamejo nikotin: povecan tek, zapeka, glavoboli, napadi znojenja, utrujenost in težave s koncentracijo, težave s srcem in motnje krvnega obtoka. Zoper te pojave si damo lahko predpisati zdravila, pogosto pa pomaga že sprememba nacina prehranjevanja. Odvajanje od kajenja je vecidel psihološko, ker so telesni pojavi lahko obvladljivi. Razdražljivost, nemir, živcnost, motnje spanja in težave s srcem so znaki, ki jih s trdnim spremljevalnim programom lahko ucinkovito obvladamo. Moramo pa si najti drugacne nagrade ob premagovanju stresa: konjicek, kulturne prireditve, šport in vse tisto, kar nas veseli. Polovicarstvo pri odvajanju od kajenja pomeni zmeraj nevarnost povratništva in nenadzorovano število cigaret.

Uživanje 60 g etanola za kratek cas zniža krvni tlak povprecno za 4/4 mmHg, vendar pa se po šestih urah ponovno zviša za 7/4 mmHg. Pri ljudeh, ki so redno pili velike kolicine alkoholnih pijac, so opazili zvišanje tlaka, ki pa se je po abstinenci ponovno znižal. Pri Slovencih je problem cezmernega uživanja alkohola zelo perec, tako da moramo biti v priporocilih glede pitja alkoholnih pijac zelo previdni (Accetto in sod. 2004, 344).

−

−−

3.5 Razvade (kajenje, alkohol, mamila)

Alkohol


16

Za preprecitev nastanka arterijske hipertenzije oziroma njeno uspešno zdravljenje je treba spremeniti nekatere življenjske navade, in sicer zmanjšati cezmerno telesno maso, zmanjšati vnos natrija (soli) in hkrati zvecati vnos kalija ter magnezija, spremeniti tudi druge prehranske navade, opustiti uživanje alkohola, zvecati telesno dejavnost in opustiti kajenje.

Znano je, da se z narašcanjem telesne mase oziroma indeksa telesne mase (ITM) zvišuje tudi krvni tlak in veca prevalenca ter incidenca arterijske hipertenzije. Rezultati Framinghaniske raziskave kažejo, da je hipertenzija pri moških kar pri 78 %, pri ženskah pa pri 65 % povezana z debelostjo.

Tveganja za nastanek arterijske hipertenzije pa ne predstavljata le cezmerna telesna masa (ITM 25 kg/m2) in/ali debelost (ITM 30 kg/m2), saj se to povecuje tudi z narašcanjem telesne mase že prej, ko je indeks telesne mase še v normalnem obmocju (med 20 in 25 kg/m2). Vecje tveganje za pojav hipertenzije pomeni tudi centralni tip debelosti (razmerje med obsegom pasu in bokov > 0,95 pri moških in > 0,85 pri ženskah in/ali obseg pasu nad 102 cm pri moških ter nad 88 cm pri ženskah).

Z zmanjšanjem telesne mase se krvni tlak zniža. Zmanjšanje telesne mase ima še druge pomembne ucinke: izboljšanje tolerance za krvni sladkor in lipidnega statusa, zmanjšanje obremenitve levega prekata, izbo1jšanje delovanje endotelija, manjša trombogenost, kar vse pomembno vpliva na zmanjšanje celotne srcno-žilne ogroženosti. Za zmanjšanje telesne mase je treba zmanjšati vnos energije ali zvecati njeno porabo. Dolgorocno so se kot najucinkovitejši izkazali celostni programi, ki vkljucujejo nizkokaloricno uravnoteženo prehrano in redno telesno dejavnost. Kljub aktivnemu pristopu k zmanjšanju telesne mase je to pri 50 do 70 % le prehodno. Da bi bili ucinki dolgotrajni, je treba spremeniti prehranske navade in povecati telesno dejavnost, kar je še zlasti pomembno za vzdrževanje telesne mase po uspešnem shujšanju. Pomembno je, da hipertoniku s cezmerno telesno maso ne postavimo nedosegljivih ciljev, saj ima že zmanjšanje treh do petih kilogramov znaten ucinek, in da vse spremembe uvedemo postopno.

Nadzor nad telesno maso je eden najpomembnejših nefarmakoloških ukrepov pri zdravljenju in preprecevanju arterijske hipertenzije. Zaradi majhne uspešnosti pri doseganju in vzdrževanju primerne telesne mase pri debelih pa je treba vec truda nameniti preprecevanju debelosti, in to že v otroštvu (Acceto in sod. 2004, 339–340).

Strokovnjaki zmeraj pogosteje svetujejo hipertonikom tek v vodi kot trening za srce, krvni obtok in mišice. V primeri z obicajnim joggingom uporabimo pri tem zaradi upora vode za tretjino manj energije, pridemo pa komajda v skušnjavo, da bi hiteli, kajti hitreje ko tecemo, vecji je upor vode. Voda ima masažni ucinek na krvni obtok. To pospešuje prekrvitev, saj se krvne žile prilagajajo pritisku in temperaturi vode. Zato ima najboljši ucinek vodni jogging pri temperaturi vode med 25 in 32 stopinjami.

3.6 Delo s starostnimi skupinami med 35 in 45 let in starejšimi nad 60 let

Debelost

3.7 Organizaci ja prostega casa in kakovost življenja


17

Najprimernejši za ljudi z visokim krvnim tlakom so vztrajnostni športi, kot so pohodništvo, hoja na smuceh, drsanje, kolesarjenje, ki jih lahko opravljamo brez hudih naporov. Omogocajo hujšanje, znižujejo kolicino krvnih mašcob in sladkorja ter otežujejo kajenje. S športom naj bi se ukvarjali trikrat ali štirikrat na teden. Ce to ni mogoce, se dodatno ukvarjajmo s casovno intenzivnim športom in vsak dan žrtvujmo nekaj minut za manjši telovadni program (Wiciok in sod. 2000, 110).

Pri številnih bolnikih z arterijsko hipertenzijo krvni tlak kljub zdravljenju ni urejen. Gre za bolezen brez simptomov ali pa so ti blagi in nespecificni. Dolgorocna korist in zmanjšano tveganje za kasnejše zaplete so marsikdaj in za marsikaterega bolnika zelo abstraktni cilji.

Pri bolnikih s slabo urejeno arterijsko hipertenzijo pogosto pomislimo na slabo zavzetost za zdravje. Zavzetost pa ni edini dejavnik, pomemben za dober izid zdravljenja, saj razlika med zavestjo za zdravljenje v skupinah za dobro in slabo urejeno arterijsko hipertenzijo ni vedno dokazana, vendar se pomembno vpleta v potek zdravljenja in pricakovane rezultate. Na zavzetost gotovo vpliva ucinek zdravljenja, ki se odraža v kakovosti bolnikovega življenja. Lahko se zgodi, da bolniki bolj neprijetno obcutijo stranske ucinke zdravil kot pa nezdravljenje arterijske hipertenzije. Kljub temu da je arterijska hipertenzija bolezen obicajno brez simptomov, pa ne smemo misliti, da so vsi bolniki brez simptomov bolezni.

Študije kakovosti življenja bolnikov z arterijsko hipertenzijo je težko medsebojno primerjati, ker so merila merjenja kakovosti bolnikovega življenja nepopolna in razlicna. Najprimernejši kriteriji za oceno kakovosti življenja so splošno dobro pocutje (obsega zadovoljstvo, vitalnost, razpoloženje, obcutje lastnega zdravja in druge psihološke kriterije), funkcije mišljenja, spanja, spolnost, prisotnost simptomov. Študije primerjajo razlicne skupine zdravil pa tudi bolnike po spolu (ženske so izkazale nižjo stopnjo kakovosti življenja kot moški). Vendar so raziskave tega podrocja šibke predvsem zaradi majhnih vzorcev, prekratkega trajanja študij, nestandardizirane opredelitve samega pojma kakovosti življenja in izbire številnih razlicnih instrumentov za meritve kakovosti.

Za opredelitev dejavnikov, ki vplivajo na kakovost življenja in slabšajo zavzetost za zdravljenje, so potrebne dodatne študije. Koncni cilj zdravljenja je kontrola krvnega tlaka z namenom zmanjšanja prihodnje srcno-žilne in ledvicne ogroženosti. Za dosego tega cilja potrebujemo ucinkovita in varna zdravila, ki jih bolniki dobro prenašajo, vendar pa morajo biti zavzeti za svoje zdravljenje. Upoštevati je treba, kako vpliva zdravljenje na to, kar bolniki najbolj obcutijo – na kakovost njihovega življenja (DiMatteo 1994, 79 – 80).


18

V zadnjih letih so nova spoznanja o razvoju hipertenzije, predvsem pa o uspešnosti zdravljenja hipertenzije, narekovala prilagoditev dotedanjih priporocil. Rezultati novejših epidemioloških raziskav in tudi nacin življenja Evropo vedno bolj locujejo od ZDA in v Evropi ne gre za enostavno preslikavo globalnih problemov. Populacija v Evropi je svojstvena glede epidemiološke situacije, zdravstvenega stanja populacije in nacina zdravstvenega varstva. To je bilo vodilo pri nastajanju evropskih smernic za obravnavo bolnikov s hipertenzijo. Ker sta populacija in nacin življenja v Sloveniji nedvomno bolj podobna evropskemu kot ameriškemu, smo se pri oblikovanju novih slovenskih smernic za obravnavo arterijske hipertenzije naslonili prvenstveno na te.

Z diagnosticnimi postopki ugotovimo višino krvnega tlaka, morebitno sekundarno arterijsko hipertenzijo ter ocenimo celotno dodatno kardiovaskularno tveganje bolnika. Diagnostika obsega celoten klinicni pregled (anamneza, telesno stanje z ustreznimi meritvami krvnega tlaka) ter laboratorijske in druge preiskave.

Anamneza je pomemben del klinicnega pregleda in pri bolniku z visokim krvnim tlakom je še posebno pozornost treba posvetiti trajanju hipertenzije in višini krvnega tlaka, simptomom, ki nakazujejo sekundarno obliko hipertenzije. Pomembni so podatki o prejšnjih težavah s kardiovaskularnim sistemom, presnovnih boleznih (sladkorna bolezen, hiperurikemija, dislipidemija), nacinih zdravljenja hipertenzije in uspešnosti zdravljenja ter podatek o socialni anamnezi.

Poleg merjenja krvnega tlaka je treba v oceni telesnega stanja ugotoviti morebitne dokaze o dodatnih dejavnikih tveganja (npr. abdominalna debelost), o sekundarni hipertenziji ter o prizadetosti tarcnih organov. V pregled hipertonika spada tudi orientacijski pregled ocesnega ozadja, ki je pri hudi hipertenziji obvezen. Povsem zadošca ocena, ali gre za benigne ali pa za maligne spremembe.

Z laboratorijskimi preiskavami potrdimo sum o prisotnosti dodatnih dejavnikov tveganja, o sekundarni hipertenziji ter o prizadetosti tarcnih organov. Rutinske preiskave je treba opraviti ob odkritju hipertenzije že na ravni osnovnega zdravstva. Sicer pa velja nacelo, da opravimo najprej najenostavnejše preiskave. Pri mlajšem bolniku, višjem krvnem tlaku, dlje casa trajajoci hipertenziji no diagnostika obširnejša.

Glavni cilj zdravljenja (nadzora) arterijske hipertenzije je dolgorocno in najvecje možno zmanjšanje obolevnosti ter umrljivosti zaradi srcno-žilnih in ledvicnih bolezni. Za doseganje tega cilja je treba:1. doseci ustrezen nadzor krvnega tlaka,2. odpravljati oziroma nadzorovati vse druge prisotne spremenljive dejavnike tveganja za

srcno-žilne in ledvicne bolezni,3. odpravljati oziroma zdraviti že nastale okvare, ki jih je hipertenzija povzrocila na

tarcnih organih,4. zdraviti pridružena klinicna stanja.

4 ODK RI VANJE BOL NIK OV Z ARTERI JSK O HI PERTENZI JO

4.1 Preventivni in kurativni pregledi v splošni ambulanti

Preventiva


19

Veliko raziskav je vec kot ocitno dokazalo, da bolj ko znižamo krvni tlak, bolj zmanjšamo srcno-žilno in ledvicno obolevnost ter umrljivost. Izkušnje navajajo na to, da je treba težiti k znižanju tako sistolicnega kot diastolicnega krvnega tlaka, in sicer pod 140 oz. 90 mm Hg oziroma niže, ce bolnik nižje vrednosti prenaša.

Odlocitev o zdravljenju bolnika s hipertenzijo je odvisna od ocene srcno-žilnega tveganja, ki vkljucuje poleg stopnje hipertenzije tudi prisotnost drugih dejavnikov tveganja, med katerimi ima posebno mesto sladkorna bolezen, že nastalih okvar tarcnih organov in prisotnosti pridruženih klinicnih srcnih, možgansko-žilnih, ledvicnih ali žilnih bolezni.

Izboljšanje življenjskih navad je nujno potrebno ne samo za nadzor hipertenzije, ampak tudi drugih dejavnikov tveganja. S temi ukrepi in brez zdravil lahko vecinoma uspešno nadzorujemo blago zvišan krvni tlak. Brez izboljšanja življenjskih navad ni mogoce dolgorocno ustrezno nadzorovati hude hipertenzije. Izboljšanje življenjskih navad zmanjšuje potrebo po antihipertenzivnih zdravilih.

Najpomembnejše slabe navade oz. razvade, ki vplivajo na visok krvni tlak in druge kardiovaskularne dejavnike tveganja:

• kajenje,• prekomerna telesna teža ali debelost,• prekomerno uživanje alkohola,• prekomerno uživanje soli,• nezdrava prehrana,• telesna nedejavnost.

Zdravljenje (nadzor) hipertenzije z zdravili:1. Antihipertenzivna zdravila uvedemo, brž ko ocenimo, da je dodano absolutno

srcno-žilno tveganje veliko ali zelo veliko. 2. Pri zmernem tveganju se z bolnikom dogovorimo za izboljšanje življenjskih navad,

ki naj traja šest mesecev. Ce je takrat krvni tlak še zvišan, to je = 140 oziroma = 90 mm Hg, uvedemo antihipertenzivna zdravila.

3. Pri majhnem tveganju lahko poizkus z izboljšanjem življenjskih navad traja šest do dvanajst mesecev. Ce v tem casu ne dosežemo normalizacije krvnega tlaka kljub sodelovanju bolnika, se odlocimo za uvedbo zdravil.

Nadzor krvnega tlaka poteka pri starejših bolnikih (= 65 let) po splošnih priporocilih in priporocilih za posebne indikacije. Krvni tlak je treba zniževati pocasi in v izogib ortostatski hipotenziji upoštevati meritve v stojecem položaju zlasti pri bolnikih, ki imajo obenem tudi sladkorno bolezen.

Pogostost obiskov bolnika v ambulanti njegovega zdravnika je odvisna od ocene srcno-žilnega tveganja in višine krvnega tlaka. Med diagnostiko in uvajanjem zdravil so priporocljivi obiski na 1 do 3 tedne, odvisno od višine krvnega tlaka, izbranih zdravil, pojavljanja neželenih ucinkov in možnosti za merjenje krvnega tlaka doma.

Preventiva pr i starejših bolnikih

Vodenje bolnikov s hiper tenzijo


20

Cas za doseganje ciljnega krvnega tlaka je od bolnika do bolnika razlicen, ne bi pa smel presegati šest mesecev. Ce terapevtski cilji ob sodelovanju bolnika niso doseženi v šestih mesecih, je umestna napotitev bolnika k ustreznemu specialistu.

Antihipertenzivno zdravljenje je praviloma doživljenjsko. Vendar lahko po dlje casa uspešnem nadzoru krvnega tlaka poskušamo pazljivo zmanjšati število in odmerke antihipertenzivnih zdravil, seveda pri bolnikih z izboljšanimi življenjskimi navadami. Ob tem je treba zlasti prve tedne in mesece pazljivo nadzirati krvni tlak.

Bolezni srca in žilja predstavljajo glavni vzrok prezgodnjih smrti v vecini razvitih držav, so pomemben vzrok invalidnosti in prispevajo velik del k hitremu narašcanju stroškov za zdravstvo. V projektu Svetovne zdravstvene organizacije, v katerem je sodelovalo 22 držav in 30 populacij, so ugotovili, da so bolezni srca in žilja vzrok za kar 25 do 45 % vseh smrti v sodelujocih državah, cetudi se je umrljivost v razlicnih delih sveta zelo razlikovalaUgotovili so, da je prevladujoc problem zvišan krvni tlak, ki je bil pogostejši pri ženskah, zlasti pri starejših.

Leta 2002 je bila najpogostejša med kronicnimi nenalezljivimi boleznimi, ki so zahtevale 29 milijonov smrti po vsem svetu, srcno-žilna bolezen, sledili so ji raki, kronicne pljucne bolezni in sladkorna bolezen. Tem boleznim pripisujejo preko 950.000 smrti, stroške pa ocenjujejo na 151 milijard dolarjev. Osnovni patofiziološki mehanizem srcno-žilne bolezni je navadno arterioskleroza, ki se tiho razvija leta in leta in je ob prvem pojavu simptomov že mocno napredovala, vcasih pa je prva manifestacija bolezni nenadna in usodna, še preden je dosegljiva strokovna pomoc.

V Sloveniji je bilo od 1987 do 1996 opaziti zmanjševanje umrljivosti zaradi srcno-žilnih bolezni, predvsem zaradi nerevmatskih bolezni srcnih zaklopk, bolezni perikarda, kardiomiopatij ter motenj ritma, zmanjševala se je tudi umrljivost zaradi možganske kapi in arterijske hipertenzije, medtem ko je umrljivost zaradi koronarne bolezni nihala.

Arterijska hipertenzija je pri nastanku kronicnih nenalezljivih bolezni zelo pomembna: dokazali so, da je (sistolicni) krvni tlak eden od najpomembnejših dejavnikov tveganja za nastanek in razvoj ter usodne zaplete srcno-žilne bolezni. Arterijska hipertenzija je prevladujoca srcno-žilna bolezen v razvitem svetu, predvsem pri starejših prebivalcih. Masovno pojavljanje srcno-žilnih boleznih je namrec tesno povezano z nacinom življenja populacije in nekaterimi spremenljivimi fiziološkimi dejavniki; odpravljanje dejavnikov tveganja srcno-žilne bolezni je dokazano zmanjšalo zbolevanje in umiranje.

Vse smernice ugotavljanja in vodenja arterijske hipertenzije ter preprecevanja srcno-žilne bolezni zadnjih deset let namenjajo vedenjskim vzorcem oziroma nacinu življenja posameznika veliko pozornost. Odpravljanje dejavnikov tveganja življenjskega sloga je pomembno tako pri že ugotovljeni bolezni kot tudi pri vseh na videz še zdravih posameznikih z velikim srcno-žilnim tveganjem. Napovedne dejavnike za zvišan krvni tlak lahko razdelimo na biološke (spol, starost in družinska obremenjenost), na dejavnike okolja (socio-ekonomski, kulturni, zgodovinski, politicni, geografski, klimatski itn.) in na dejavnike življenjskega sloga.

Kurativa

.


21

V Sloveniji je bilo do sedaj narejenih le malo raziskav, ki opredeljujejo pomen posameznih dejavnikov na nastanek zvišanega krvnega tlaka ali njihovo spreminjanje v casu, še najvec zanesljivih podatkov dobimo iz raziskav, narejenih v okviru mednarodnega programa.

Arterijska hipertenzija je najpogostejše srcno-žilno bolezensko stanje, saj je njena prevalenca v razvitih državah med 15 in 30 %, v Rusiji, na Finskem, Poljskem in v Južni Ameriki pa do 40 %. Cetudi še ni jasno, ali gre za samostojno bolezen ali le za dejavnik tveganja, je dokazano, da je arterijska hipertenzija zanesljivo eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za razvoj možganske kapi, koronarne bolezni, periferne arterijske bolezni, srcne in ledvicne odpovedi. Arterijska hipertenzija je pri nastanku teh bolezni zelo pomembna; dokazali so, da sta tako sistolicni (starejši bolniki) kot diastolicni krvni tlak (mlajši bolniki) ena od najpomembnejših dejavnikov tveganja za nastanek in razvoj ter usodne zaplete srcno-žilne bolezni.

Arterijska hipertenzija je prevladujoca srcno-žilna bolezen v razvitem svetu, predvsem pri starejših prebivalcih. Masovno pojavljanje srcno-žilnih boleznih je namrec tesno povezano z nacinom življenja populacije in z nekaterimi spremenljivimi fiziološkimi dejavniki; odpravljanje teh dejavnikov tveganja je dokazano zmanjšalo zbolevanje in umiranje.

Vse vec novih dokazov prinašajo zadnje študije o pomenu zvišanega krvnega tlaka kot dejavnika tveganja za srcno-žilne bolezni ter o pomenu nacina življenja tako za preprecevanje nastanka arterijske hipertenzije kot tudi za zdravljenje že razvite bolezni. Vse vec vemo o ucinkovitosti in varnosti zdravil za nižanje krvnega tlaka, o vodenju hipertonika in o pomenu celovite srcno-žilne ogroženosti prebivalstva. Vecina nacionalnih raziskav še vedno potrjuje, da identificiramo premalo primerov arterijske hipertenzije, da odkrite bolnike premalo energicno zdravimo, s tem pa vecamo srcno-žilno tveganje in potrebo po korenitih preventivnih ukrepih (Bulc 2004).

Dejavniki, ki vplivajo na pojav bolezni ali stanja, so škodljivi dejavniki, gostitelj in njegove lastnosti in ne nazadnje tudi okolje.

Vse smernice ugotavljanja in vodenja arterijske hipertenzije ter preprecevanja srcno-žilne bolezni zadnjih deset let namenjajo vedenjskim vzorcem oziroma nacinu življenja posameznika veliko pozornost. Odpravljanje dejavnikov tveganja življenjskega sloga je pomembno tako pri že ugotovljeni bolezni kot pri vseh na videz še zdravih posameznikih z velikim srcno-žilnim tveganjem.

Dejavnike tveganja za razvoj zvišanega krvnega tlaka lahko razdelimo na biološke (spol, starost in družinska obremenjenost), na dejavnike okolja (socialno-ekonomski, kulturni, zgodovinski, politicni, geografski, klimatski itn.) in na dejavnike življenjskega sloga. Med temi so najbolj raziskani tvegano pitje alkoholnih pijac, hrana, bogata s soljo, telesna nedejavnost in prekomerna telesna teža.

Na biološke dejavnike še nimamo vpliva, na dejavnike okolja z medicinskimi ukrepi prav tako ne; možno in ucinkovito pa je vplivati na nacin življenja tako posameznika kot populacije, ne le z medicinskimi, ampak tudi s politicnimi intervencijami – življenjski slog

Dejavniki tveganja


22

je edini dejavnik tveganja, kjer lahko poleg medicinske intervencije uporabimo tudi javnozdravstveni pristop.

Glavni cilj zdravljenja arterijske hipertenzije je dolgorocno in najvecje možno zmanjšanje srcno-žilnega in ledvicnega obolevanja in umrljivosti.

Za doseganje tega cilja je treba odpravljati in/ali nadzorovati vse prisotne dejavnike tveganja, odpravljati že nastale okvare tarcnih organov, zdraviti pridružene bolezni in ustrezno, redno nadzorovati krvni tlak.

Vselej, razen v življenje ogrožajocih stanjih, zacnemo zvišan krvni tlak zdraviti nefarmakološko, brez zdravil. Izboljšanje življenjskih navad je dokazano koristno v primarni preventivi hipertenzije in nujno pri nadzoru hipertenzije in dejavnikov tveganja:

prenehanje kajenja,normalizacija telesne teže,omejitev vnosa soli,zmanjšanje prevelikega uživanja alkohola,redna telesna dejavnost.

Uravnotežena, zdrava prehrana zmanjša potrebo po antihipertenzivnih zdravilih. Spremembe življenjskih navad uvajamo pri vseh hipertonikih, pa tudi pri ljudeh z visoko normalnim krvnim tlakom. Namen je znižanje krvnega tlaka in obvladovanje drugih dejavnikov tveganja ter pridruženih bolezni.

Natrijev klorid je eden od dejavnikov, ki višajo krvni tlak, ce ga zaužijemo vec kot 100 mmol/dan (vec kot 6 g NaCl oziroma vec kot 2,4 g Na+/dan). Natancnega mehanizma delovanja še niso pojasnili; dokazali so manjšo raven natriureticnega hormona v plazmi in izboljšan betaadrenergicni odgovor. Dokazali so, da je zamenjava natrijevega klorida s kalijevim kloridom pomembno znižala krvni tlak, predvsem pri starejših hipertonikih. Kalij ucinkovito znižuje krvni tlak zlasti pri ljudeh, ki zaužijejo velike kolicine kuhinjske soli (Bulc 2004).

Cezmerno uživanje soli (natrija) je lahko vzrok za višji krvni tlak. Ta ucinek se še okrepi, ce obenem zaužijemo premalo kalija. Z zmanjšanjem vnosa natrija se tudi poveca ucinkovitost antihipertenzivnih zdravil, zmanjša izplavljanje kalija z diuretiki, regresija hipertrofije levega prekata, zmanjšanje proteinurije, zmanjšanje izlocanja kalcija z urinom, zaviranje osteoporoze, sive mrene itn.

Priporocilo:omejitev vnosa natrija na ca 100 mmol Na dnevno (2,4 g Na = 6 g NaCl = kavna žlicka kuhinjske soli),okus jedi izboljšujemo z dišavnicami,odsvetujemo dosoljevanje, uživanje mocno soljenih prehrambnih izdelkov, konzervirane hrane ipd.,priporocamo pripravljanje jedi iz naravnih sestavin, ki vsebujejo vec kalija,

•••••

•

••

•

Dosoljevanje hrane


23

priporocamo uravnoteženo, zdravo prehrano, ker ne vpliva le na znižanje krvnega tlaka, ampak tudi na druge dejavnike tveganja za srcno-žilne bolezni, vec sadja in zelenjave, vec rib in malo mašcob (cim manj nasicenih mašcob in holesterola):

uravnotežen vnos in poraba energije,delež mašcob v prehrani naj ne preseže 15 (pri debelih pod 15 %) do 30 % celotnega vnosa energije, nasicene mašcobne kisline pod 7 %, najvec do 10 %, veckrat nenasicene mašcobne kisline 3 do 7 %; ostalo energijo naj pokrijejo enkrat nenasicene mašcobne kisline,holesterola naj bo manj kot 300 mg na dan, pri ogroženih pa manj kot 200,ogljikovi hidrati naj pokrijejo 55 do 75 % dnevnih energetskih potreb, cim vec naj bo sestavljenih (škrob, celuloza) in cim manj enostavnih (sladkor),vlaknin potrebujemo vsaj 25 g na dan,beljakovine naj pokrivajo 10 do 15 % energetskih potreb dnevno.

Razmerje med uživanjem alkohola, višino krvnega tlaka in prevalenco arterijske hipertenzije v populaciji je linearno. Tvegano pitje alkohola povecuje tveganje za možgansko kap ter zmanjšuje ucinkovitost antihipertenzivnega zdravljenja (Bulc 2004).

Prekomerna telesna teža (ITM 25 kg/m2) in debelost (ITM 30 kg/m2) sta predisponirajoca dejavnika za zvišan krvni tlak in arterijsko hipertenzijo; gre za neodvisni dejavnik tveganja za srcno-žilno bolezen, pa tudi za nastanek drugih dejavnikov tveganja (motnje v presnovi mašcob in sladkorno bolezen).

Ce se indeks telesne mase povecuje, se povecuje tveganje za prezgodnjo smrt. Ljudje s katerim koli dejavnikom tveganja, ki so obenem še predebeli, tri- do štirikrat pogosteje umirajo zaradi srcno-žilne bolezni in do dvakrat pogosteje nasploh kot normalno težki. Z matematicnimi modeli so dokazali, da je že desetodstotno zmanjšanje telesne teže znižalo ogroženost za srcno-žilno bolezen v 12 do 38 primerih od 1000. Obstaja neposredna zveza med kolicino in odgovorom: vec teže izgubi posameznik, bolj se bo znižal krvni tlak in dlje casa bo ostal nizek, ce bo redno telesno dejaven.

Razmerje obsega pasu in bokov, ki znaša vec kot 0,95 pri moških oziroma vec kot 0,85 pri ženskah, oziroma obseg pasu nad 102 cm pri moških in nad 88 cm pri ženskah pomeni centralni tip debelosti oz. abdominalno debelost in povecuje ogroženost. Ne glede na indeks telesne mase predstavlja dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in žilja, neodzivnost na inzulin, sladkorno bolezen, dislipidemije in hipertrofijo levega prekata.

Priporocilo:svetujemo normalizacijo oz. vzdrževanje normalne telesne teže.

Telesna nedejavnost je dokaj mocan neodvisni napovednik umrljivosti zaradi srcno-žilnih bolezni. Z redno blago do zmerno telesno dejavnostjo se krvni tlak zniža; gibanje je izjemno pomembna nefarmakološka intervencija v zdravljenju arterijske hipertenzije.

•

≥ ≥

•

oo

oo

oo

Tvegano pit je alkoholnih pi jac

Prekomerna telesna teža

Telesna nedejavnost


24

Ugotovili so, da je dinamicna, izotonicna vzdržljivostna vadba ucinkovitejša kot staticna, da tako blaga kot zmerna telesna dejavnost znižujeta sistolicni krvni tlak za približno 5–11 mmHg in diastolicnega za 3–8 mmHg.

Telesna dejavnost, posebno hoja, je obratno sorazmerna s telesno težo, indeksom telesne mase, razmerjem pas-boki, krvnim tlakom, koncentracijo inzulina, holesterola in trigliceridov; pomanjkanje telesne dejavnosti pa dokazano povecuje tveganje za srcno-žilne zaplete.

Priporocilo: redna zmerna aerobna telesna dejavnost (hoja, tek, plavanje, kolesarjenje),traja naj 30 do 45 minut,vecino dni v tednu, vsaj trikrat tedensko.

Vrste vadbe:

nad 60 % maksimalne aerobne kapacitete, 70 % maksimalnega pulza, npr. tek po stopnicah, hitro kolesarjenje, skupinske igre z žogo, aerobika;

40–60 % maksimalne aerobne kapacitete, 50–70 % maksimalnega pulza, npr. hitra hoja, golf, tenis, ples, telovadba, zmerna aerobika;

pod 40 % maksimalne aerobne kapacitete, pod 50 % maksimalnega pulza, npr. pocasna hoja, dnevna opravila.

Intenzivna telesna dejavnost pa le ni povsem brez nevarnosti. Možni so zapleti kot npr. nenadna srcna smrt, miokardni infarkt, poškodbe mišic in sklepov itd. Temu se izognemo, ce vse ogrožene in vse, ki so bili doslej malo dejavni, pa so moški starejši od 40 let, ženske pa od 50 let, pred zacetkom vadbe obremenitveno testiramo.

Kajenje nekoliko vpliva na višino krvnega tlaka, ucinek je blag, pomembno pa zmanjšuje ucinek nekaterih antihipertenzivnih zdravil, predvsem zaviralcev beta, predvsem pa mocno poveca celotno tveganje za srcno-žilne bolezni pri bolnikih s hipertenzijo. Opustitev kajenja je verjetno najpomembnejši ukrep za preprecevanje srcno-žilnih in drugih bolezni.

Priporocilo:vsem bolnikom s hipertenzijo svetujemo opustitev kajenja;po potrebi svetujemo uporabo nadomestkov nikotina ali buspirona, saj ti ne vplivajo na zdravljenje hipertenzije.

Kronicne nenalezljive bolezni, med katerimi predstavljajo najvecji delež bolezni srca in žilja, so vodilni vzrok obolevnosti in umrljivosti v vecini evropskih držav. V Sloveniji so bolezni srca in žilja leta 2000 predstavljale 40 % vzrokov vseh smrti. Polovica bolnikov umre v prvih dveh urah po zacetku simptomov in niso kandidati za kakršno koli zdravljenje. Ishemicna bolezen srca je najpogostejša in najpomembnejša bolezen. Kljub napredkom v obravnavi tako akutnih zapletov kot stabilne oblike bolezni še vedno predstavlja pomemben zdravstveni in socialnoekonomski problem.

•••

•

•

•

••

1. intenzivna telesna dejavnost

2. zmerna telesna dejavnost

3. blaga telesna dejavnost

K ajenje


25

Arterioskleroza je v vecini primerov povezana z nastankom in razvojem ishemicne bolezni srca. Etiologija arterioskleroze še vedno ni natancno poznana, znane pa so nevarnosti in dejavniki tveganja, ki povecajo verjetnost pojava arterioskleroze in pospešujejo njeno napredovanje. Razdelimo jih lahko na nespremenljive oz. osebne (spol, starost, pozitivna družinska in osebna anamneza) in spremenljive. Med slednje spadajo arterijska hipertenzija, dislipidemije, motnje tolerance za glukozo, debelost, telesna neaktivnost, neredna in/ali neustrezna prehrana, kajenje, prekomerno uživanje alkohola in stres. Ker imamo na podrocju zdravljenja akutnih zapletov sorazmerno malo možnosti za nadaljnje izboljšanje, moramo vecino svojih dejavnosti usmeriti v preventivne dejavnosti, da bi do nastopa bolezni ali pojava zapletov prišlo cim pozneje ali pa sploh ne. V ZDA so v obdobju med letoma 1980 in 1990 dosegli 34-odstotno zmanjšanje smrtnosti zaradi koronarne bolezni. Najvecji delež (43 %) so pripisali napredku v obravnavi akutnih zapletov, medtem ko so dejavnosti sekundarne in primarne preventive prispevale po 29 in 25 %.

Sodobni nacin življenja spodbuja nastanek in razvoj t. i. civilizacijskih bolezni in ima številne negativne posledice za javno zdravje. Zmanjšanje bremena srcno-žilnih bolezni je zato zelo odvisno od primarne preventive. Pomembno je vkljuciti kar najvec ljudi, ne glede na prisotnost kronicnih nenalezljivih bolezni. Pri tem se pogosto srecujemo z organizacijskimi in financnimi problemi, pomanjkanjem izobraženega kadra in ne nazadnje tudi motivacije ljudi. V sekundarni preventivi bi pricakovali manj težav, saj imamo opravka z bistveno manjšo skupino bolnikov, ki je že utrpela koronarni dogodek ali ima klinicno pomembno obliko koronarne bolezni. Kljub temu pogosto naletimo na slabo sodelovanje s strani bolnikov in tudi neupoštevanje smernic s strani zdravstvenega osebja. Zelo neizkorišcen je tudi terapevtski ucinek sprememb nacina življenja (Bulc 2004).


26

V javnozdravstvenem smislu izraz naravni potek bolezni pomeni dejanski potek bolezni ves cas od zacetka do konca, ne da bi nanj kakor koli vplivali, od obdobja obcutljivosti in dojemljivosti prek tocke patološkega zacetka bolezni in predsimptomatskega (predklinicnega) obdobja do nastopa bolezenskih znakov in klinicno manifestne bolezni, ki ji sledi obdobje okrevanja in tocka popolnega okrevanja ali smrti. Preventivne so torej tiste dejavnosti, ki jih izvajamo, da bi izkoreninili, odstranili ali vsaj zmanjšali vpliv bolezni in njenih posledic. Poznamo štiri ravni preventivnih ukrepov: primarno-primarna ali primordialna, primarna (preprecevanje nastanka bolezni), sekundarna (preprecevanje pojava izražene oblike bolezni) in terciarna raven (preprecevanje posledic že izražene bolezni). Koncni cilj vseh preventivnih ukrepov je vzpostaviti za zdravje ugodne razmere ali vsaj vrniti organizem v stanje, v kakršnem je bil poprej, pred pojavom bolezni.

V zdravljenju arterijske hipertenzije govorimo v medicini o primarni preventivi, kadar z zdravim nacinom življenja preprecujemo nastanek dejavnikov tveganja (debelost, telesna neaktivnost, soljenje idr.), o sekundarni pa tedaj, ko z odstranjevanjem dejavnikov tveganja znižujemo krvni tlak hipertonika.

V 5–10 % hipertonikov se z naštetimi nefarmakološkimi ukrepi krvni tlak normalizira, predvsem v primerih blage hipertenzije, tako da sploh ni treba poseci po zdravilih.

Prednosti spreminjanja nezdravih življenjskih navad hipertonika je torej vec:normalizacija krvnega tlaka pri manjšem odstotku hipertonikov,zmanjšana potreba po zdravilih,boljše ucinkovanje zdravil,zmanjševanje celovitega srcno-žilnega tveganja hipertonika,kakovost življenja se (vecini) hipertonikov poveca,izboljša se sodelovanje med bolnikom in zdravnikom, ko bolnik ugotovi, da ni »stranka«, ampak partner v procesu zdravljenja in vodenja kronicne bolezni.

Poudarimo naj, da spada vodenje in zdravljenje vecine bolnikov z zvišanim krvnim tlakom v ambulanto družinske medicine. Zdravnik mora diagnosticirati in opredeliti arterijsko hipertenzijo, oceniti bolnikovo celotno ogroženost in zaceti zdraviti zvišan krvni tlak z nemedikamentoznimi ukrepi. Bolnika mora z boleznijo in priporocenimi ukrepi cim bolj natancno seznaniti, ker je zdravljenje obvešcenega bolnika lažje, uspešnejše in kakovostnejše. Pri odlocanju upošteva celotno bolnikovo zdravstveno stanje, urejenost krvnega tlaka, prizadetost tarcnih organov, njegov nacin življenja, bolnikove želje in zadržke, morebitne stranske ucinke zdravljenja, pridružene bolezni in tudi njegovo celotno ogroženost. Poznati moramo tudi bolnikovo delo in obremenitve na delovnem mestu, zato je presoja vselej resna in strogo individualna (Bulc 2004).

Arterijska hipertenzija predstavlja enega izmed najpogostejših dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja, ki v razvitem svetu predstavljajo najpomembnejši vzrok obolevnosti in smrtnosti.

5 ZDRAVL JENJE SRCNO-ŽI L NI H OBOL ENJ

5.1 Zdr avljenje na pr imarnem zdr avstvenem varstvu

••••••


27

Po podatkih raziskave, ki je ugotavljala prevalenco arterijske hipertenzije med osebami, starejšimi od 35 let, v šestih evropskih državah, ZDA in Kanadi, je imelo krvni tlak, višji od 140/90 mm Hg, 44 % Evropejcev, v Nemciji celo 55 % preiskovane populacije. Z visokim krvnim tlakom je manj obremenjena Severna Amerika, kjer je imelo visok krvni tlak le 28 % populacije in tudi povprecna vrednost krvnega tlaka v populaciji je bila nižja. V Sloveniji je prevalenca arterijske hipertenzije primerljiva z evropskimi državami; po podatkih epidemiološke raziskave iz leta 1985 je imelo hipertenzijo 42 % odraslih, po podatkih zadnje izmed raziskav CINDI je imelo ob koncu devetdesetih let arterijsko hipertenzijo skoraj 50 % odraslih (Petek - Šter 2004).

Povsod po svetu se srecujejo z nezadostnim prepoznavanjem oseb z visokim krvnim tlakom in nezadostnim nadzorom krvnega tlaka. V evropskih državah ima manj kot tretjina bolnikov z arterijsko hipertenzijo dobro nadzorovan krvni tlak, zadnji podatki za ZDA, objavljeni v ameriških smernicah za hipertenzijo, pa govorijo o 34 % bolnikov z dobro nadzorovanim krvnim tlakom.

Ob veliki pogostnosti arterijske hipertenzije in potrebi po doživljenjskem zdravljenju ter obravnavi drugih dejavnikov tveganja za srcno-žilne bolezni in vzporednih klinicnih stanj vecino bolnikov z arterijsko hipertenzijo obravnavajo zdravniki družinske medicine.

V pomoc pri obravnavi bolnikov z arterijsko hipertenzijo so nam priporocila, smernice, ki temeljijo na izsledkih raziskav. Sledenje smernicam izboljša klinicni pristop in zmanjšuje razlike v oskrbi, kar omogoca vecjo kakovost oskrbe in poveca stroškovno ucinkovitost. Na osnovi priporocil mednarodnih, zlasti evropskih smernic za hipertenzijo Evropskega združenja za hipertenzijo in Evropskega kardiološkega združenja, so nastale slovenske smernice za hipertenzijo, zadnje so bile sprejete na sestanku Združenja za arterijsko hipertenzijo oktobra 2003 in objavljene v (Petek - Šter 2004).

Smernice se nanašajo na obravnavo bolnikov z blago do zmerno esencialno arterijsko hipertenzijo, ki predstavljajo vecino bolnikov, ki jih obravnavamo zdravniki. Smernice ne dolocajo, temvec le usmerjajo zdravnika, kako izpeljati diagnosticni postopek in oceniti celokupno srcno žilno ogroženost, kako terapevtsko pristopiti k bolniku z visokim krvnim tlakom in bolnika spremljati; obravnavajo pa tudi klinicna stanja, ki predstavljajo posebne indikacije (sladkorna bolezen, starejši bolniki, možgansko-žilna bolezen, koronarna bolezen, srcno popušcanje, ledvicna bolezen, renovaskularna bolezen, hipertrofija levega prekata, hipertenzija v nosecnosti, maligna hipertenzija, nujna in izjemno nujna stanja) in zahtevajo usmerjen pristop (Petek - Šter 2004).

Osnovno sporocilo smernic je, da odlocitev o zniževanju krvnega tlaka ne temelji le na višini krvnega tlaka, temvec na oceni celokupnega tveganja za srcno-žilno bolezen, kjer moramo poleg višine krvnega tlaka upoštevati tudi prisotnost drugih dejavnikov tveganja za srcno-žilno bolezen, prizadetost tarcnih organov (srca, žil, ledvic) in prisotnost vzporednih klinicnih stanj (možgansko-žilne bolezni, bolezni srca, bolezni ledvic, perifernih arterij, napredovane retinopatije).

Zdravniškem vestniku


28

Arterijska hipertenzija je pogosta, vsi ne vedo za vrednosti svojega krvnega tlaka; ce je visok, pogosto ne daje nobenih simptomov. V ambulanti družinske medicine imamo vec možnih pristopov, kako prepoznati ljudi z visokim krvnim tlakom:

Presejanje populacije z namenom ugotavljanja krvnega tlaka. Tak pristop se zaenkrat ni izkazal za ucinkovitega in ga ne izvajamo, izvajamo pa preventivi program z namenom preprecevanja in zdravljenja srcno-žilnih bolezni, kjer pri ciljni populaciji moških, starih od 35 do 65 let, in ženskah, starih od 40 do 70 let, ugotavljamo tudi vrednost krvnega tlaka.Merjenje tlaka obiskovalcem ambulante, ki pridejo iz drugih razlogov. Ob višjih izmerjenih vrednostih krvnega tlaka je pomembno povprašati po osebni anamnezi (Ali so vam že kdaj izmerili povišan krvni tlak?) in družinski anamnezi. Vecina oseb z esencialno arterijsko hipertenzijo ima pozitivno družinsko anamnezo.Simptomi, kot so glavobol, krvavitev iz nosu, vrtoglavica, motnje vida, srcno popušcanje, ledvicna insuficienca, nas morajo voditi k misli, da je vzrok za stanje visok krvni tlak (Petek - Šter 2004).

Ko ob pregledu ugotovimo visok krvni tlak, moramo ugotoviti, ali gre za kronicno zvišan krvni tlak (vsaj tri meritve v hipertenzivnem obmocju ob treh razlicnih obiskih), kar pomeni hipertenzijo, ali je šlo zgolj za enkratno trenutno vrednost tlaka. Za krvni tlak je znacilna velika spremenljivost med dnevom in med dnevi.

Kdaj bolnika narocimo na kontrolno merjenje, je odvisno od višine krvnega tlaka, morebitnih posledic na tarcnih organih ali že prisotne srcno-žilne bolezni. Mejno zvišane vrednosti tlaka in majhna srcno-žilna ogroženost zahtevajo kontrolo krvnega tlaka po nekaj mesecih, velika ali zelo velika ogroženost bolnika pa pomeni, da je treba postaviti diagnozo in zaceti zdravljenje v nekaj dneh ali tednih.

Bolnika, pri katerem ne ugotovimo kronicno zvišanega krvnega tlaka, narocimo na kontrolno merjenje krvnega tlaka cez eno leto, ob potrditvi diagnoze arterijske hipertenzije pa nadaljujemo z diagnosticnim postopkom (Petek - Šter 2004).

Z diagnosticnim postopkom ugotovimo:višino krvnega tlaka,morebitno sekundarno arterijsko hipertenzijo,ocenimo celotno dodatno srcno-žilno tveganje bolnika.

Diagnosticni postopek, ki ga izvedemo pri vseh bolnikih z novo odkrito arterijsko hipertenzijo in po potrebi med vodenjem bolnika z arterijsko hipertenzijo, obsega anamnezo, oceno telesnega stanja, laboratorijske preiskave in EKG.

Anamneza je pomemben element diagnosticnega postopka. Bolnika povprašamo po družinski obremenjenosti z visokim krvnim tlakom, zanima nas, od kdaj vedo za visok krvni tlak in kakšne so bile vrednosti tlaka, sprašujemo po stanjih, ki so lahko vzrok za sekundarno hipertenzijo (bolezni šcitnice, bolezen ledvic, zloraba alkohola, jemanje hormonskih kontraceptivov in sistemsko zdravljenje s kortikosteroidi itd.).

•

•

•

•••


29

Povprašamo po morebitnih težavah s srcno-žilnim sistemom, o morebitni sladkorni bolezni, hiperlipidemiji in hiperurikemiji. Bolnika povprašamo tudi po življenjskem slogu, razvadah in socialni anamnezi.

Arterijska hipertenzija je dejavnik tveganja, ki zahteva dolgotrajno, obicajno vseživljenjsko zdravljenje, po drugi strani pa vecini bolnikov ne povzroca nobenih težav. To sta razloga, zaradi katerih je najbolje že na samem zacetku zdravljenja z bolnikom doseci partnerski odnos, s katerim je bolnik obravnavan kot enakovredni partner v procesu zdravljenja. Za zdravnika to pomeni, da mora bolniku razložiti diagnosticni postopek, povedati, zakaj je pomembno zdravljenje visokega tlaka, mu povedati, da bolezni ne znamo pozdraviti, znamo pa jo uspešno nadzirati, omeniti je treba ciljne vrednosti krvnega tlaka, ki jih želimo doseci, in povedati, da bo zato potrebno dolgotrajno zdravljenje z upoštevanjem zdravega življenjskega sloga in zdravili. Bolniku moramo biti na voljo za morebitna vprašanja; odprt in zaupen odnos daje vecjo možnost, da se nam bo bolnik zaupal tudi ob morebitnih prekrških in nerednem zdravljenju, ki je pogosto vzrok za neuspeh zdravljenja (Petek - Šter 2004).

Pomemben je trenutek, ko se odlocimo, da nefarmakološki ukrepi ne zadošcajo in je potreben nadzor krvnega tlaka tudi z zdravili. To velja za vse bolnike, kjer srcno-žilno ogroženost ocenimo za veliko ali zelo veliko oz. pri nižji stopnji ogroženosti v šestih do dvanajstih mesecih ne uspemo doseci ciljnih vrednosti krvnega tlaka. Ko izbiramo zdravilo, s katerim bomo zaceli bolnika zdraviti, moramo poleg stopnje bolnikove srcno-žilne ogroženosti, prizadetosti tarcnih organov in prisotnih drugih bolezni ter socasnega jemanja drugih zdravil upoštevati tudi želje in morebitne predhodne izkušnje bolnika, ki ga bomo zdravili. Naceloma velja, da zdravljenje zacnemo z monoterapijo v osnovnem odmerku (eno od šestih skupin, z opozorilom, da zaviralci angiotenzinskih receptorjev in blokatorji alfa-1 veljajo za prvi izbor samo v posebnih okolišcinah) ali s kombinacijo dveh zdravil v majhnih odmerkih.

Ce bolnik zdravilo dobro prenaša in tlak še ni zadovoljivo nadzorovan, je smiselno odmerek zdravila zvišati do razumnega ravni (do odmerka, nad katerim ne pricakujemo vec bistvenega znižanja krvnega tlaka – ko zdravilo doseže plato svojega ucinka). Pri bolnikih, kjer tlak še vedno ni zadovoljivo nadzorovan (pri približno dveh tretjinah vseh zdravljenih bolnikov), je treba uporabiti kombinacijo dveh ali treh zdravil (Petek - Šter 2004).

Arterijska hipertenzija je kronicna bolezen, zato imamo za dosego ciljnih vrednosti tlaka na voljo vec mesecev. Prehitro zniževanje krvnega tlaka ni na mestu, saj bolnik hitre spremembe tlaka obcuti kot slabo pocutje, omotice, zaspanost, vecja pa je tudi verjetnost pojava stranskih ucinkov zdravil, kar vse postavlja pod vprašaj bolnikovo nadaljnje sodelovanje pri zdravljenju (Acetto 2004).

Ce pa kljub ustrezni kombinaciji treh zdravil, od katerih je eno zdravilo diuretik in so ta v razumnih odmerkih, ne uspemo zadovoljivo nadzirati krvnega tlaka, govorimo o odporni hipertenziji.

5.2 Ambulanta: ambulantno zdravl jenje – kontr ole šole


30

Med možnimi vzroki so spregledana sekundarna hipertenzija, slabšanje delovanja ledvic, premajhen odmerek in/ali neustrezen diuretik ali prava odporna (lahko maligna) hipertenzija.

Naloga zdravnika je, da pri bolnikih, kjer ne uspe doseci ciljnih vrednosti krvnega tlaka, išce vzroke za lažno odpornost na zdravljenje (preveri bolnikovo sodelovanje pri zdravljenju, pregleda ostala zdravila, ki jih bolnik redno jemlje, in jih po potrebi ukine ali zamenja, glede na obseg nadlahti uporabi ustrezno manšeto za merjenje krvnega tlaka, preveri smiselnost uporabljene kombinacije zdravil, izkljuci ucinek bele halje s pomocjo 24-urnega merjenja krvnega tlaka). Ce so vzroki za lažno odpornost prisotni, jih poizkuša odpraviti, sicer pa naj bolnika napoti k ustreznemu specialistu, kjer so možnosti dodatne diagnostike in zdravljenja (Acetto 2004).

Kako pogosto bolnika narocamo na kontrolo v ambulanto, je odvisno od bolnikove srcno-žilne ogroženosti in višine krvnega tlaka. Med diagnosticnim postopkom in uvajanjem ter titracijo zdravil so potrebne pogostejše kontrole, smernice priporocajo kontrole na en do tri tedne, kar je vcasih težko izvedljivo, vendar naj razmik med obiski ne bo daljši od enega meseca (dokler nam ne uspe doseci ciljnih vrednost tlaka, predpišemo le po eno škatlico zdravila naenkrat – obicajno za 28 do 30 dni). Pogoste kontrolne preglede na zacetku zdravljenja izkoristimo za oblikovanje zaupnega terapevtskega odnosa. Preverjamo upoštevanje nefarmakoloških ukrepov in jemanje zdravil, sprašujemo po morebitnih težavah, povezanih z jemanjem zdravil, odprti smo za bolnikova vprašanja in poskušamo izvedeti za bolnikova stališca, poglede in mnenja, sprašujemo po odzivih družine, delovnega in socialnega okolja na bolnikovo bolezen, kar nam pomaga prilagoditi zdravljenje bolniku. Terapevtski nacrt, ki bo sprejemljiv za bolnika, je pogoj za dosego cilja zdravljenja.

Ko smo dosegli nadzor krvnega in drugih dejavnikov tveganja, bolnika lahko narocimo na kontrolo na tri do šest mesecev. Pri malo ali zmerno ogroženih bolnikih, še posebno, ce si doma merijo krvni tlak in je ta ustrezno nadzorovan (upoštevati je treba, da vrednost 135/85 mm Hg doma pomeni 140/90 mm Hg v ambulanti), zadošcajo kontrole na šest mesecev. V skupini bolnikov z veliko in zelo veliko srcno-žilno ogroženostjo pa je ob dobrem nadzoru krvnega tlaka in drugih dejavnikih tveganja najdaljši še dopustni razmak med kontrolnimi pregledi tri mesece (Acetto 2004).

Bolniki nas pogosto sprašujejo, ali priporocamo samonadzor krvnega tlaka z domacimi merilniki in kakšen aparat naj nabavijo za merjenje krvnega tlaka. Zdravnik družinske medicine, ki dobro pozna svojega bolnika, se bo najlaže odlocil, kako svetovati bolniku. Ozavešcenemu in sodelujocemu bolniku velja priporociti samokontrolo krvnega tlaka, ki nam omogoca vecje število meritev, kar olajša zdravnikovo odlocitev in izboljša zavzetost bolnika za zdravljenje. Pri zaskrbljenih bolnikih lahko samokontrole krvnega tlaka še povecajo zaskrbljenost in privedejo do pogostih in nepotrebnih obiskov ambulante. Pri bolj samosvojih bolnikih pa obstaja nevarnost, da domace meritve krvnega tlaka spodbudijo bolnika k spreminjanju sheme zdravljenja (Acetto 2004).

Bolniku svetujemo, naj nabavi aparat za merjenje tlaka na nadlakti. Priporocamo uporabo polavtomatskih ali avtomatskih merilnikov, ki so preverjeni. Bolniku damo jasna navodila, kako naj si meri krvni tlak, opozorimo ga, da vrednosti krvnega tlaka med dnevom in dnevi


31

nihajo, zato se bodo tudi izmerjene vrednosti spreminjale. Bolniku damo navodila, kdaj in kako pogosto naj si meri krvni tlak ter v kakšni obliki naj nam vednosti krvnega tlaka predstavi. Povemo mu, da so obicajno ambulantne meritve višje od domacih (sistolicni za 5 do 15 mm Hg in diastolicni za 5 do 10 mm Hg) in da naj na podlagi domacih meritev nikakor sam, brez posveta z zdravnikom, ne spreminja sheme zdravljenja.

Bolniki radi preverijo pravilnost delovanja svojega aparata, tako da ga prinesejo v ambulanto in želijo primerjavo s klasicnim živosrebrnim sfigmomanometrom. Kot ustreznega lahko priporocimo tisti merilnik, kjer je razlika med obema meritvami znotraj 5 mm Hg.

Za krvni tlak je znacilna velika spremenljivost med dnevom in med dnevi. Zato bi morala biti diagnoza hipertenzije podprta z vec meritvami v razlicnih okolišcinah. Postopki pri merjenju krvnega tlaka so standardizirani (Acetto 2004).

Pri merjenju krvnega tlaka moramo paziti, da:• bolniku omogocimo sedeti nekaj minut v mirnem prostoru pred zacetkom meritve

krvnega tlaka;• izmerimo vsaj dve meritvi v presledku 1–2 minut in izmerimo dodatne meritve, ce se

prvi precej razlikujeta;• uporabimo standardno manšeto (s širino 12–13 cm in dolžino 35 cm) oz. vecjo ali

manjšo za debele in majhne nadlakti. Manjše manšete uporabimo pri otrocih;• manšeta naj bo v višini srca, ne glede na bolnikov položaj;• za sistolicni krvni tlak zabeležimo fazo I (pojav dveh zaporednih, jasno slišnih tonov),

za diastolicni krvni tlak pa fazo V (izginotje) Korotkovovih tonov;• pri prvem pregledu izmerimo krvni tlak na obeh nadlakteh, da ne bi spregledali

morebitnih razlik v višini krvnega tlaka zaradi bolezni perifernega žilja. Ce uporabljamo avskultacijsko metodo, izberemo v tem primeru za osnovno vrednost višji krvni tlak;

• po spremembi telesne lege izmerimo krvni tlak stoje po 1 in 5 minutah pri starejših bolnikih, bolnikih s sladkorno boleznijo ali pri drugih preiskovancih, kjer sumimo na možnost ortostatske hipotenzije;

• izmerimo srcni utrip s palpacijo pulza (30 s) sede po drugi meritvi krvnega tlaka (Acetto 2004).

Uspešen nadzor arterijske hipertenzije (AH) pomeni doseganje ciljnega krvnega tlaka, odpravljanje oziroma nadzor vseh drugih spremenljivih dejavnikov tveganja in ustrezno zdravljenje posledic hipertenzije. Na ta nacin želimo zmanjšati obolevnost in umrljivost zaradi srcno-žilnih in ledvicnih bolezni. Veliko je dokazov, da je to mogoce doseci le z dolgorocnim znižanjem krvnega tlaka z antihipertenzijskimi zdravili.

Po veljavnih evropskih in slovenskih smernicah uvedemo antihipertenzijska zdravila, ko ocenimo, da je dodatno srcno-žilno tveganje veliko ali ce nam v primeru manjšega tveganja v doglednem casu (6–12 mesecev) z izboljšanjem življenjskih navad ni uspelo doseci ciljnega krvnega tlaka. Ciljni krvni tlak je < 140 / < 90 mm Hg, pri sladkorni in ledvicni bolezni pa < 130 / < 80 mm Hg.

Postopki pr i mer jenju krvnega tlaka v ordinaci j i

Zdravila


32

Pri proteinuriji < 1 g/dan je ciljni krvni tlak še nižji, < 125 / < 75 mm Hg. Velja tudi nacelo, da poizkušamo doseci cim vecje znižanje, ce ga bolnik prenaša (Dobovišek 2004).

Za pet farmakoloških skupin antihipertenzijskih zdravil je bilo v velikih raziskavah dokazano, da izpolnjujejo osnovno merilo za prvo izbiro, kar pomeni, da zmanjšajo srcno-žilno obolevnost in umrljivost pri bolnikih z AH. To so po vrsti, kot smo jih zaceli uporabljati v zdravljenju hipertenzije:

diuretiki,blokatorji receptorjev beta,kalcijevi antagonisti,zaviralci angiotenzinske konvertaze,blokatorji receptorjev angiotenzina.

S temi zdravili zacenjamo nadzirati krvni tlak (1, 2). Nobena skupina nima splošne prednosti pred drugo. Zdravila iz drugih farmakoloških skupin, vkljucno z blokatorji receptorjev alfa-1, ne izpolnjujejo osnovnega merila za prvo izbiro. Zato jih uporabljamo v monoterapiji le pri posebnih indikacijah. Uporabljamo jih sicer v kombinacijah z zdravili prve izbire (Dobovišek 2004).

Izbor zdravila je individualno prilagojen bolniku. To zahteva dobro poznavanje bolnika in klinicne farmakologije zdravil. Pri prilagojeni izbiri je treba upoštevati zlasti:

dosegljivost zdravila (tudi financno),trajanje antihipertenzijskega ucinka zdravila: razen v akutnih stanjih imajo absolutno prednost zdravila z dolgim ucinkom, ki se odmerjajo enkrat na dan,sprejemljivo pojavljanje neželenih ucinkov,druge dejavnike tveganja,že nastale okvare tarcnih organov ali že nastale srcno-žilne in ledvicne bolezni,druge bolezni,zdravila, ki jih bolnik jemlje zaradi drugih bolezni, in verjetnost interakcij,patogenetski mehanizem in vrsto hipertenzije pri konkretnem bolniku,ceno kronicnega zdravljenja, ki je pomembna, kadar imamo na voljo dva ali vec za bolnika enakovrednih nacinov zdravljenja; v tem primeru moramo izbrati cenejši nacin (Dobovišek 2004).

Poleg merjenja krvnega tlaka v ordinaciji lahko ocenimo višino krvnega tlaka s celodnevnim neinvazivnim merjenjem krvnega tlaka in tudi z meritvami doma, ki jih opravi bolnik sam ali pa njegovi svojci in drugi.

Ko priporocamo samomeritve krvnega tlaka, bi morali paziti, da:• priporocamo samo uporabo preverjenih merilnikov. Nobeden od do sedaj ocenjenih

merilnikov za merjenje krvnega tlaka na podlakti ni dobil dobre ocene po uveljavljenih protokolih; ce bo kateri od teh merilnikov v prihodnosti ocenjen kot ustrezen za klinicno uporabo, bi morali preiskovancu priporociti, da naj ima v casu meritve podlaket v višini srca;

I zbira zdravil

5.3 Na terenu: zunajambulantno zdravl jenje

•••••

••

•••••••


33

• raje priporocimo uporabo polavtomatskih merilnikov kot sfigmomanometer, da bi se izognili težavam pri pojasnjevanju preiskave bolniku ter napakam zaradi neustreznega sluha pri starejših bolnikih;

• damo bolniku navodilo, da izmeri krvni tlak sede po nekaj minutah pocitka. Bolnika seznanimo z dejstvom, da se lahko vrednosti pri meritvah spreminjajo zaradi spontane spremenljivosti krvnega tlaka;

• se izognemo prevelikemu številu meritev. Vsaj nekaj meritev naj bo izmerjenih pred jemanjem zdravil, da bi pridobili podatke o trajanju ucinka zdravljenja;

• kot pri neinvazivnem merjenju krvnega tlaka so normalne vrednosti krvnega tlaka pri meritvah doma nižje v primerjavi z meritvami v ordinaciji. Vrednosti 135/85 mm Hg pri merjenju krvnega tlaka doma ustrezajo 140/90 mm Hg, izmerjenim v ordinaciji;

• damo bolniku natancna navodila, da zdravniku predstavi primerno zabeležene podatke o izmerjenih vrednostih in da se izogiba samostojnemu spreminjanju sheme antihipertenzivnega zdravljenja.

Tabela 1. Mejne vrednosti krvnega tlaka (mm Hg) pri ugotavljanju hipertenzije pri razlicnih nacinih merjenja krvnega tlaka (Acetto 2004).

SKT DKTmeritve v ordinaciji24-urno neinvazivno merjenje

125 80

meritve doma (samomeritve)

135 85

Legenda: SKT – sistolicni krvni tlakDKT – diastolicni krvni tlak

Pogosto se dogaja, da je krvni tlak, ki ga izmeri zdravnik, višji od krvnega tlaka, ki ga ima bolnik doma. Gre za fenomen bele halje, ki se pojavlja pri tretjini hipertonikov. Fenomenu se izognemo z uporabo štiriindvajseturnega ambulantnega merjenja krvnega tlaka in s samomeritvami krvnega tlaka. Uporaba štiriindvajseturnega ambulantnega merjenja krvnega tlaka je omejena zaradi cene in zahtevnosti preiskave. Samomeritve krvnega tlaka pa so poceni in preproste, zato jih uporablja vse vec oseb. Porocajo, da to metodo v Heidelbergu uporablja 70 % hipertonikov.

Samomeritve krvnega tlaka dajejo skoraj toliko informacij kot štiriindvajseturnoambulanto merjenje krvnega tlaka. Seveda to velja samo za krvni tlak podnevi, ne pa med spanjem. Metoda seveda ni izvedljiva pri osebah, ki se ne morejo nauciti meriti krvni tlak. Med povprecnim krvnim tlakom, ki je izmerjen s samomeritvami, in povprecnim dnevnim krvnim tlakom, ki je izmerjen s štiriindvajseturnim ambulantnim merjenjem krvnega tlaka, je mocna korelacija. Znano pa je, da je krvni tlak, izmerjen z eno ali drugo metodo, bistveno nižji kot krvni tlak, ki ga izmeri zdravnik. Zato so tudi normalne vrednosti nižje. Ker ni ustreznih študij, žal še ni jasno, kje je meja med normalnim tlakom in hipertenzijo, ce si bolnik meri krvni tlak sam. Avtorji clanka Referencne vrednosti za samoizmerjeni krvni tlak so poskusili odgovoriti na to vprašanje s pomocjo metaanalize 17 objavljenih študij, v katero so vkljucili 5422 oseb.

140 90

Samomer itve krvnega tlaka


34

Na podlagi statisticne analize menijo, da pri samomeritvah lahko štejemo za hipertenzijo srednjo vrednost sistolicnega tlaka nad 135 mm Hg in diastolicnega tlaka nad 85 mm Hg.

Samomeritve krvnega tlaka so pomembne za diagnozo arterijske hipertenzije, saj omogocajo, da bodoci hipertonik registrira prva, kratkotrajna zvišanja krvnega tlaka prav na zacetku bolezni. Samomeritve krvnega tlaka so neprecenljive za diagnozo fenomena bele halje ter so zaradi cene in enostavnosti najprimernejša diagnosticna metoda za ta fenomen. Samomeritve krvnega tlaka so koristne tudi pri mejnih hipertonikih, da ugotovimo bolnikov obicajni krvni tlak doma (Ževma 1998, 5).

Samomeritve krvnega tlaka so uporabne za prognozo hipertonika, saj imajo v primerjavi s krvnim tlakom, ki ga izmeri zdravnik, boljši napovedni pomen za hipertrofijo levega prekata in mikroalbuminurijo. Samomeritve krvnega tlaka pomagajo tudi pri zdravljenju hipertonikov, saj dajejo dodatne informacije o tem, kakšen je ucinek zdravljenja z zdravili. Ocenjevanje uspeha zdravljenja zgolj na osnovi zdravnikovih meritev, kadar bolnik obcasno (praviloma bolj redko) pride v ambulanto, je pogosto tocno. Zdravila se lahko zdijo lažno neucinkovita zaradi fenomena bele halje ali pa se ucinek zdravila zdi lažno velik, ce bolnik pride v ambulanto ob uri, ko hipotenzvini ucinek zdravila doseže vrh. Lahko se torej zgodi, da je bolnik zato prevec ali premalo zdravljen (Ževma 1998, 5).

Samomeritve so koristne pri ugotavljanju, ali so neželeni ucinki antihipertenzvivnih zdravil povezani s cezmernim znižanjem krvnega tlaka. Odkrijejo tudi hipertonike, ki imajo visok tlak le v domacem okolju, pri zdravniku pa normalnega. Za te bolnike je znacilno, da je okvara tarcnih organov dosti hujša, kot jo pricakuje zdravnik, ki v ambulanti izmeri normalen krvni tlak. Bolnik, ki si sam meri krvni tlak, lahko tudi sam sproti prilagaja odmerek zdravil. Seveda je naloga lececega zdravnika, da bolniku okvirno doloci zdravila in odmerke, ki naj jih bolnik upošteva pri samozdravljenju. Znano je, da bolniki, ki si sami merijo krvni tlak, bolj redno jemljejo zdravila.

Želimo si, da bi se samomeritve krvnega tlaka pri nas še bolj uveljavile. Priporocamo, da si vsaka družina, v kateri ima kak clan zvišan krvni tlak, kupi merilnik krvnega tlaka, podobno kot ima skoraj vsaka družina termometer za telesno temperaturo. Bolnikom svetujemo, da izmerjene vrednosti zapišejo v koledarcek, ki naj ga pokažejo zdravniku, kadar pridejo na pregled. Vseeno je, kakšen merilnik krvnega tlaka bolnik uporablja. Cenejši so aneroidni in živosrebrni manometri; slednji bodo zaradi ekoloških vzrokov verjetno scasoma izginili. Dražji so elektronski merilniki, ki so bodisi oscilometricni ali pa imajo mikrofon. Bolnike je treba nauciti, kako se pravilno meri krvni tlak, kar obicajno napravi medicinska sestra (Ževma 1998, 5).

Bolnike tudi opozorimo, da so posamezni skoki krvnega tlaka manj pomembni od trenda krvnega tlaka. Ce sistolicni tlak obcasno poraste za 20 mm Hg, ni zaskrbljujoce, ce ob tem ni simptomov. Ce pa krvni tlak v tednu ali dveh postopoma narašca, je priporocljiv posvet z zdravnikom (lahko tudi po telefonu).

Bolniki pogosto sprašujejo, kdaj naj si merijo krvni tlak. Ce je namen samomeritev v zvezi z diagnozo, naj si bolnik meri krvni tlak ob najrazlicnejših priložnostih, na primer, kadar je sprošcen, pod psihicnimi pritiski itd. in ob najrazlicnejših urah dneva.


35

Ce je cilj samomeritev ocena zdravljenja, priporocamo samomeritve vedno ob isti uri dneva. Najprimernejša ura je zjutraj, takoj ko bolnik vstane, in še preden vzame jutranji odmerek zdravil. Tako najlažje ugotovimo, ali smo z zdravljenjem dosegli, da je krvni tlak primeren vseh štiriindvajset ur. Obcasno svetujemo veckratne meritve krvnega tlaka znotraj intervala odmerka, da ugotovimo trajanje hipotenzivnega ucinka in maksimalni ucinek (Ževma 1998, 5).


36

Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali na dolocenem vzorcu obstajajo možnosti za preventivo in zdravljenje hipertenzije zgolj sodelovanjem ljudi v smislu, da si vzamejo prosti cas. Prav tako smo ugotavljali, ali so ljudje seznanjeni o posledicah srcno-žilnih obolenj ter kako preprecujejo težave zvišanega krvnega tlaka in ali se pri tem znajo zavarovati. Ugotavljali smo, ali prosti cas vpliva na zmanjšanje visokega krvnega tlaka in koliko casa aktivna populacija (35–45 let stari ljudje) in starostniki (nad 60 let) imajo in namenjajo zdravljenju hipertenzije.

V raziskavi smo nadalje ugotavljali dejavnike tveganja za povišanje krvnega tlaka in v tem okviru tudi preverili, ali so zaposleni ljudje bolj obremenjeni in si vzamejo manj prostega casa za zdravljenje arterijske hipertenzije. Pri tem smo predpostavljali, da prosti cas vpliva na preprecevanje bolezni srca in ožilja, da zaposleni ljudje nimajo ali pa si ne vzamejo dovolj prostega casa, da bi se pozanimali o povišanem krvnem tlaku (arterijska hipertenzija), in da si starostniki vzamejo dovolj prostega casa, da se pozanimajo o svoji bolezni, da so spremenili nacin življenja, da imajo organiziran prosti cas za preprecevanje in zdravljenje zvišanega krvnega tlaka.

Bolezni srca in ožilja je veliko (srcna kap, arterioskleroza, možganska kap, ledvicna odpoved, arterijska hipertenzija itd.). Osredotocili smo se samo na en dejavnik tveganja, in sicer na povišan krvni tlak, tako da smo raziskavo omejili na tematiko, ali prosti cas vpliva na zvišan krvni tlak (arterijsko hipertenzijo). Pri raziskavi smo uporabili dve populacijski skupini. Na eni strani je populacija zaposlenih ljudi, starih od 35 do 45 let, na drugi strani pa populacija starostnikov, starih nad 60 let.

Pri diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela analize podatkov, ki smo jih dobili z anonimnim vprašalnikom. Dobljene rezultate smo racunalniško obdelali s programoma Microsoft Word in Excel ter jih prikazali v obliki grafov in tabel kot normalno porazdelitev podatkov.

Vprašalnik, ki je sestavljen iz šestindvajsetih vprašanj zaprtega tipa, smo razdelili na štiri tematske sklope, in sicer na splošne podatke, kjer smo med drugim ugotavljali, ali so anketiranci imeli in še imajo službe, povezane s stresom, nato so sledila vprašanja o kajenju in prehrani, naposled pa še o prostem casu.

Vprašalnike smo po predhodni odobritvi direktorja Zdravstvenega zavoda Doktor Lovše v Mariboru razdelili tridesetim pacientom in pacientkam, ki se zdravijo za arterijsko hipertenzijo. Vsi anketirani so poleg vprašalnika prejeli pisemsko ovojnico, v kateri so oddali izpolnjen vprašalnik.

Na koncu smo potrdili oz. ovrgli hipoteze na podlagi frekvencne porazdelitve posameznih odgovorov na celotni vzorec.

6 RAZI SK AVA

6.1 Analiza raziskave


37

Hipoteza 1 – Obstaja razlika med zaposlenimi ljudmi in upokojenci glede uporabe prostega casa za prevencijo ali rekreacijo.

Hipoteza 2 – Zaposleni ljudje si vzamejo dovolj prostega casa za vzdrževanje zdravega nacina življenja in zdravljenja.

Hipoteza 3 – Upokojenci si vzamejo in imajo dovolj prostega casa za vzdrževanje zdravega nacina življenja in zdravljenja zvišanega krvnega tlaka.

6.2 Vrednotenje hipotez


38

Iz grafa je razvidno, da je bilo 15 anketiranih pacientov, ki obiskujejo splošno ambulanto družinske medicine, starih med 35 in 45 let

Iz grafa je razvidno, da je v anketi sodelovalo 67% moških in 33% žensk.

7 REZUL TATI RAZI SK AVE

7.1 Rezultati analize anketnega vprašalnika za starostno skupino 35 do 45 let, ki so bili obravnavani v splošni ambulanti družinske medicine

Graf 1: Število anketir anih

Graf 2: Struktur a po spolu

15

35-45 let

67%

33%

moški ženski


39

Anketiranci so se opredelili, da je delovno okolje in poklic v 73% povezan s stresom in v 27% ni povezan s stresom.

Iz rezultata je razvidno, da 60 % anketiranih ve za bolezni sorodnikov, 40% anketiranih ne ve za nobeno bolezen sorodnikov.

Graf 3: Delovno okol je in poklic povezan s stresom ali brez stresa

Graf 4: Vednost anketiranih za bolezni sorodnikov

73%

27%

povezan s stresom ni povezan s stresom

60%20%

20%

da ne Ne vem


40

Povišan krvni tlak je pri 87 % anketiranih ugotovil zdravnik v splošni ambulanti, v 13 % so anketirani sami ugotovili povišan krvni tlak.

Iz grafa je razvidno, da je 53 % anketiranih bilo leta 2007 nazadnje pri zdravniku, v letu 2008 pa je zdravnika obiskalo 47 % anketirancev.

Graf 5: K do je ugotovil, da imate povišan krvni tlak

Graf 6: Zadnji obisk pr i zdravniku v splošni ambulanti družinske medicine v letu 2007/2008

13%

87%

Sami Zdravnik

53%

47%2007

2008


41

Anketiranci si v 80 % redno merijo krvni tlak, ostalih 20 % si krvnega tlaka ne meri redno.

Iz grafa je razvidno, da 27 % anketiranih redno kadi cigarete, 66 % anketiranih ne kadi, 7 % anketiranih vcasih pokadi manj kot eno cigareto dnevno.

Graf 7: Redna mer i tev krvnega tlaka

Graf 8: K ajenje

80%

20%

da ne

27%

66%

0%

7%

Da, rednoNe kadimDelam ali živim v prostoru kjer kadijo

Vcasih (manj kot eno cigareto dnevno)


42

Iz grafa je razvidno, da vecina anketiranih, kar 73 % za kuhanje uporablja olje, 13 % uporablja razlicne vrste mašcob (olje, margarino, mast, maslo) in 7 % maslo in 7 % margarino.

Ugotovili smo, da 7 % anketiranih uživa ocvirke, slanino in mast vsak dan, 80 % anketiranih uživa vcasih (1x mesecno) ter 13 % anketiranih ne uživa ocvirkov, slanine in masti.

Graf 9: Vrsta mašcob, ki se najvec upor abl ja pr i kuhanju med anketir animi

Graf 10: Pogostost uživanja ocvirkov, slanine in masti

73%

7%

7%

13%0%

0%

Olje Maslo Margarina Mešano Mast Ne kuham doma

7%

80%

13%

Vsak dan Vcasih Nikoli


43

Iz rezultata je razvidno, da 47 % anketiranih uživa meso vsak dan, 53 % uživa meso 2 do 3 krat tedensko.

Iz grafa je razvidno, da 54 % anketiranih v svoji prehrani uživa perutninsko meso, 23 % uporablja goveje meso, svinjsko meso uživa 15 % anketiranih ter 8 % uživa zajcje meso.

Graf 11: Pogostost uživanja mesa na teden

Graf 12: K atero vrsto mesa najpogosteje uživajo

0%

47%

53%

0%

Enkrat tedensko Vsak dan

2 – 3 krat tedensko Ne jem mesa

15%

54%

0%

23%

0%

0%

8% 0%

0%

Svinjsko Perutnino Drobovino Goveje Konjsko

Telecje Zajcje Ribe Jagnjetino


44

Anketiranci v 60 % dodatno ne dosoljuje jedi, 40 % si jo dodatno soli.

Iz grafa je razvidno, da 34 % anketirancev popije 2 skodelici prave kave ali pravega caja na dan, 27 % popije do 3 skodelice na dan, 13 % popije 1 skodelico in 13 % popije do 4 skodelic in 13 % popije 5 in vec skodelic prave kave ali pravega caja na dan.

Graf 13: Dosoljevanje jedi

Graf 14: Število popitih skodelic pravega caja ali prave kave na dan

40%

60%

da Ne

13%

34%

27%

13%

13%

1 2 3 4 5 in vec


45

Iz grafa je razvidno, da 87 % anketirancev uživa gazirane pijace, 13 % anketiranih ne uživa gaziranih pijac.

Ugotovili smo, da se 46 % anketirancev ukvarja s telesno aktivnostjo, 47 % anketirancev se vcasih ukvarja s telesno aktivnostjo in 7 % anketiranih se s telesno aktivnostjo ne ukvarja.

Graf 15: Pogostost uživanja gazir anih pi jac

Graf 16: Pogostost porabe prostega casa za telesno aktivnost

87%

13%

Da Ne

46%

7%

47%

Da Ne Vcasih


46

Iz grafa je razvidno, da se 50 % anketirancev ukvarja s telesno aktivnostjo 1 uro na dan, 36 % anketirancev se ukvarja s telesno aktivnostjo 30 minut na dan, 14 % anketirancev se ukvarja s telesno aktivnostjo vec kot 2 uri na dan.

Pri vrsti športa smo ugotovili, da se 51 % anketirancev ukvarja s hojo, 14 % jih igra nogomet, 14 % anketirancev kolesari, 7 % igra košarko, 7 % anketirancev plava in 7 % anketirancev hodi s palicami.

Graf 17: Dnevna poraba casa za telesno aktivnost

Graf 18: Vrsta špor ta

36%

50%

14%

30 min 1 uro 2 ali vec ur

7%

14%

0%

51%

7%

0%

0%

7%

14% 0% Košarka

Nogomet

Tek

Hoja

Hoja s palicami

Rolanje

Smucanje

Plavanje

Kolesarjenje

Aerobika


47

Iz grafa je razvidno, da se 39 % anketiranih ukvarja 1 krat tedensko s telesno aktivnostjo, 27 % se s telesno aktivnostjo ukvarja 2 do 3 krat tedensko, 20 % anketiranih se ukvarja vsak dan, 7 % se jih ukvarja 2 do 3 krat mesecno in 7 % anketiranih se ne ukvarja s telesno aktivnostjo.

Graf 19: I ntenzivnost telesne dejavnosti glede na pogostost ukvar janja

20%

27%39%

7% 7%

Vsak dan 2 – 3 krat tedensko 1 krat tedensko

2 – 3 kart mesecno Se ne ukvarjam


48

Iz grafa je razvidno, da je bilo 15 anketiranih pacientov starih nad 60 let, ki obiskujejo splošno ambulanto družinske medicine.

Iz grafa je razvidno, da je v anketi sodelovalo 47% moških in 53% žensk.

7.2 Rezultati analize anketnega vprašalnika za starostno populaci jo nad 60 let obravnavanih v splošni ambulanti družinske medicine

Graf 1: Število anketir anih

Graf 2: Struktur a po spolu

15

nad 60 let

moški47%

ženski53%

moški

ženski


49

Anketiranci so se opredelili, da je delovno okolje in poklic v 67 % povezan s stresom in 33 % ni povezan s stresom.

Iz rezultata je razvidno, da 77 % anketiranih ve za bolezni sorodnikov, 23 % anketiranih ne ve za nobeno bolezen sorodnikov.

Graf 3: Delovno okol je in poklic povezan s stresom ali brez stresa

Graf 4: Vednost anketiranih za bolezni sorodnikov

povezan s stresom

33%

ni povezan s stresom

67%

povezan s stresom ni povezan s stresom

77%

0%

23%

da ne Ne vem


50

Povišan krvni tlak je pri 80 % anketiranih ugotovil zdravnik v splošni ambulanti, v 20 % so anketirani sami ugotovili povišan krvni tlak.

Iz grafa je razvidno, da je 7 % anketiranih bilo leta 2007 nazadnje pri zdravniku, v letu 2008 pa je zdravnika obiskalo 93 % anketirancev.

Graf 5: K do je ugotovil, da imate povišan krvni tlak

Graf 6: Zadnji obisk pr i zdravniku v splošni ambulanti družinske medicine v letu 2007/2008

20%

80%

Sami Zdravnik

7%

93%

2007

2008


51

Anketiranci si v 87 % redno merijo krvni tlak, ostalih 13 % si krvnega tlaka ne meri redno.

Rezultat nam kaže, da 100 % anketiranih ne kadi cigaret.

Graf 7: Redna mer i tev krvnega tlaka

Graf 8: K ajenje

87%

13%

Da Ne

0%

100%

0%

0%

Da, redno

Ne kadim

Delam ali živim vprostoru kjer kadijo

Vcasih (manj kot enocigareto dnevno)


52

Iz grafa je razvidno, da vecina anketiranih, kar 73 % za kuhanje uporablja olje, 13 % uporablja mast, 7 % razlicne vrste mašcob (olje, margarino, mast, maslo) in 7 % uporablja margarino pri kuhanju.

Ugotovili smo, da 7 % anketiranih uživa ocvirke, slanino in mast vsak dan, 66 % anketiranih uživa vcasih (1x mesecno) ter 27 % anketiranih ne uživa ocvirke, slanino in mast.

Graf 9: Vrsta mašcob, ki se najvec upor abl ja pr i kuhanju med anketir animi

Graf 10: Pogostost uživanja ocvirkov, slanine in masti

73%

0%

7%

7%13% 0%

Olje Maslo MargarinaMešano Mast Ne kuham doma

7%

66%

27%

Vsak dan Vcasih Nikoli


53

Iz rezultata je razvidno, da 20 % anketiranih uživa meso vsak dan, 80 % uživa meso 2 do 3 krat tedensko.

Iz grafa je razvidno, da 67 % anketiranih v svoji prehrani uživa perutninsko meso, 13 % uporablja goveje meso, svinjsko meso uživa 13 % anketiranih ter 7 % uživa ribe.

Graf 11: Pogostost uživanja mesa na teden

Graf 12: K atero vrsto mesa najpogosteje uživate

0%

20%

80%

0%

Enkrat tedensko Vsak dan

2 – 3 krat tedensko Ne jem mesa

13%

67%

0%13%

0%0%0% 7%

0%

Svinjsko Perutnino DrobovinoGoveje Konjsko TelecjeZajcje Ribe Jagnjetino


54

Anketiranci v 87 % dodatno ne dosoljuje jedi, 13 % si jo dodatno soli.

Iz grafa je razvidno, da 53 % popije 1 skodelico, 31 % anketirancev popije 2 skodelici prave kave ali pravega caja na dan, 8 % popije do 3 skodelice na dan in 8 % popije do 4 skodelice prave kave ali pravega caja na dan.

Graf 13: Dosoljevanje jedi

Graf 14: Število popitih skodelic pravega caja ali prave kave na dan

13%

87%

da Ne

53%31%

8% 8% 0%

1 2 3 4 5 in vec


55

Iz grafa je razvidno, da 27 % anketirancev uživa gazirane pijace, 73 % anketiranih ne uživa gaziranih pijac.

Ugotovili smo, da 73 % anketirancev pogosto porabi svoj prosti cas za telesno aktivnost, 20 % anketirancev se vcasih porabi svoj prosti cas za telesno aktivnost in 7 % anketiranih se s telesno aktivnostjo sploh ne ukvarja.

Graf 15: Pogostost uživanja gazir anih pi jac

Graf 16: Pogostost porabe prostega casa za telesno aktivnost

27%

73%

Da Ne

73%

7%

20%

Da Ne Vcasih


56

Iz grafa je razvidno, da se 20 % anketirancev ukvarja s telesno aktivnostjo 30 minut na dan, 40 % anketirancev ukvarja s telesno aktivnostjo 1 uro na dan in 40 % anketirancev se ukvarja s telesno aktivnostjo vec kot 2 uri na dan.

Pri vrsti športa smo ugotovili, da se 86 % anketirancev ukvarja s hojo, 7 % jih kolesari in 7 % anketirancev plava.

Graf 17: Dnevna poraba casa za telesno aktivnost

Graf 18: Vrsta špor ta

20%

40%

40%

30 min 1 uro 2 ali vec ur

0%

0%

0%

0%

0%

0%

7%

7% 0%

86%

Košarka

Nogomet

Tek

Hoja

Hoja s palicami

Rolanje

Smucanje

Plavanje

Kolesarjenje

Aerobika


57

Iz grafa je razvidno, da se 15 % anketiranih ukvarja 1 krat tedensko s telesno aktivnostjo, 46 % se s telesno aktivnostjo ukvarja 2 do 3 krat tedensko, 23 % anketiranih se ukvarja vsak dan, 8 % se jih ukvarja 2 do 3 krat mesecno in 8 % anketiranih se ne ukvarja s telesno aktivnostjo.

Graf 19: I ntenzivnost telesne dejavnosti glede na pogostost ukvar janja

23%

46%

15%

8% 8%

Vsak dan 2 – 3 krat tedensko 1 krat tedensko

2 – 3 kart mesecno Se ne ukvarjam


58

Zvišanega krvnega tlaka ne smatramo vec za izoliran dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in žilja. Navodila Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) in Mednarodno združenje za hipertenzijo (MZH) zato pri ocenjevanju celotnega (globalnega) tveganja za razvoj bolezni srca in ožilja upoštevajo vse dejavnike, ki vplivajo na posameznikovo kardiovaskularno ogroženost.

Za mejo je bila dolocena (Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodno združenje za hipertenzijo, 1993) tista vrednost krvnega tlaka, nad katero ucinkovito odkrivanje in zdravljenje zmanjša tveganje za bolezni srca in ožilja. Tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja je namrec tesno povezano tako z zvišanim sistolicnim kot z zvišanim diastolicnim krvnim tlakom (Bulc, 2000).

Dandanes je zdravje podrejeno potrošniškemu nacinu razmišljanja, zato je vzgoja za zdravje veliko pomembnejša. Znanost, tehnologija in globalizacija gredo tako naprej, da silijo cloveka v telesno neaktivno delo in hitro prehranjevanje. Clovek se sploh ne zaveda vec svojih naravnih potreb po gibanju, samostojnosti in druženju. Tako ne misli dovolj na lastno zdravje. Sodobno pojmovanje dela, napredka in materialnih dobrin so izrinile moralne in kulturne vrednote mirnega in socialno prežetega življenja.

Prevalenca arterijske hipertenzije med odraslimi je v vecini dežel 15 do 30%. V Ljubljani je bila leta 1991 39%, 1997 pa kar 50%. Mejno arterijsko hipertenzijo ( 140/90 mm/Hg) so ugotovili pri 20% odraslih.

Številne študije so pokazale, da je zdravljenje zvišanega krvnega tlaka (nad 150/90 mm Hg) zmanjšalo relativno tveganje hipertonika za tretjino, ne glede na višino krvnega tlaka pred zacetkom zdravljenja in ne glede na celotno ogroženost. (Bulc, 2000).

Na prvem mestu preprecevanja arterijske hipertenzije so zdrav (spremenjen) nacin življenja, kot so zdrava prehrana, pocitek in gibanje – rekreacija. Dnevno priporocena telesna aktivnost je 30 – 45 minut. Sprošcanje samo ima že pozitiven vpliv na znižanje krvnega tlaka. Na drugem mestu pa so zdravila za zniževanje krvnega tlaka, ki pripomorejo k regulaciji tlaka na normalno vrednost.

V diplomskem delu smo obravnavali vpliv gibanja in preživljanja prostega casa na preprecevanje bolezni srca in ožilja. Na podlagi rezultatov raziskave, s pomocjo anket dveh starostnih skupin bolnikov (starostna skupina med 35 in 45 let in starejših nad 60 let), ki smo jo opravili v Splošni ambulanti družinske medicine, smo ugotovili, da nam pri obeh starostnih skupinah rezultati ankete kažejo, da je povišan krvni tlak (arterijska hipertenzija) v 80 % odkril zdravnik.

V starostni skupini med 35 in 45 let ve 60 % anketiranih bolnikov za srcno žilne bolezni svojih sorodnikov, v skupini starejših nad 60 let pa jih ve kar 77 % anketiranih bolnikov za srcno žilne bolezni svojih sorodnikov. Iz tega predvidevamo, da si bolniki, kljub ozavešcenosti o srcno žilnih boleznih v svoji družini, niso kontrolirali krvnega tlaka in se posledicno zaradi težav niso napotili k zdravniku.

8 RAZPRAVA

dokazano


59

Raziskava nam je še potrdila, da je bilo v 53 % anketiranih bolnikov, starostne skupine med 35 in 45 let, v letu 2007 veckrat pri zdravniku na kontroli krvnega tlaka, kot starejših nad 60 let, ki jih je bilo le 7%. V letu 2008 pa ravno obratno, 93% anketiranih starejših nad 60 let je bilo veckrat pri zdravniku na kontroli krvnega tlaka kot 47 % mlajših anketirancev starih med 35 do 45 let. Pri dobljenih rezultatih predvidevamo, da je razlika v številu obiskov v letu 2007 in 2008 pri obeh starostnih skupinah pogojena z zdravstvenimi težavami in z incidenco nihanja krvnega tlaka.

Ugotovili smo, da so preventivni zdravstveni pregledi v splošnih ambulantah potrebni za pravocasno odkrivanje povišanega krvnega tlaka pri ljudeh starih med 35 in 65 let.

Kronicni bolniki s povišanim krvnim tlakom bi morali biti v splošni ambulanti družinske medicine pod stalnim nadzorom (na teden do 3 tedne). Tako bi lahko poleg vodenja antihipertonicne terapije tudi vzgojno vplivali na bolnike in jim pomagali v skrbi za njihovo zdravje. Tudi Hansson (1992) navaja, v svojem delu, da se arterijska hipertenzija pojavlja najpogosteje pri ljudeh starih med 35 in 50 let in vec ter da s starostjo število bolnikov narašca.

Pri obeh starostnih skupinah anketirancev (starostna skupina med 35 in 45 let in starejših nad 60 let) nam rezultati raziskave kažejo, da si v povprecju od 80 do 87 % vseh bolnikov redno, vsak dan meri krvni tlak, kar je spodbudno.

Številne raziskave so dokazale, da zdravljenje arterijske hipertenzije pomembno zmanjša relativno tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja pri vseh hipertonikih. Absolutna korist zdravljenja temelji predvsem na odstotku absolutne ogroženosti hipertonika pred pricetkom zdravljenja. Cilj dobrega zdravljenja je tisto najvecje znižanje krvnega tlaka, ki ga bolnik še dobro prenaša (Bulc 2000). Vecina smernic za zdravljenje arterijske hipertenzije smatra zdravljenje bolnikov z zelo visokimi vrednostmi krvnega tlaka za prioriteto. Bolnikovo absolutno tveganje je odvisno od delovanja vec dejavnikov tveganja, zlasti pa od stanja srca in ožilja. Že razvita koronarna bolezen, sladkorna bolezen, prekomerna telesna teža, stres, telesna neaktivnost, družinska obremenjenost in okvare tarcnih organov (bolezni srca in ožilja, arterioskleroza, cerebrovaskularna bolezen, bolezni ledvic), so prognosticno pomembne, posebej še, ce je bolnik starejši od 45 let (moški) oz. od 55 let (ženska), ce je moški, kadilec, ima hiperlipemijo in zvišan krvni tlak. (Bulc, 2000).

Pri raziskavi o kajenju med anketiranci obeh starostnih skupin smo ugotovili, da se kajenje mocno razlikuje. Pri starejših nad 60 let, 100 % anketirancev ne kadi, 34 % anketiranih bolnikov starih med 35 in 45 let kadi in samo 66 % anketiranih ne kadi. Ob tem lahko recemo, da se starejši nad 60 let zaradi vecje starosti bolj zavedajo škodljivega vpliva kajenja na bolezni srca in ožilja kakor mlajši, stari med 35 in 45 let.

Glede na povezanost dela in stresa na delovnem mestu nam je analiza pokazala, da je 73 % bolnikov, starih med 35 in 45 let, izpostavljenih stresu. 67 % anketiranih starih nad 60 let ne obcuti stresa.


60

Pri tem ugotavljamo, da stres, kot eden od dejavnikov tveganja za zvišan krvni tlak, mocneje ogroža zaposlene mlajše, stare med 35 in 45 let, kakor starejše (upokojence) nad 60 let.

Iz statisticnih rezultatov o zdravem nacinu prehranjevanja razberemo, da starostna skupina nad 60 let pogosteje posega po zdravem nacinu prehranjevanja in sicer; da jih vecina v prehrani uporablja nenasicene mašcobe (olje, margarino), da 66 % anketiranih v prehrani ne uporablja za zdravje škodljivih nasicenih mašcob (ocvirki, slanina, mast), da 80 % anketiranih uživa meso le 2 do 3 krat na teden, najpogosteje perutnino, manj pa ostale vrste mesa (svinjina, govedina, ribe).

Ob tem tudi ugotavljamo, da kar 87 % anketiranih dodatno ne dosoljuje jedi in s tem omejujejo dodaten vnos soli v telo, da jih vecina popije 1 skodelico in ne vec skodelic prave kave ali pravega caja na dan ter da vecina, 73 % anketiranih ne uživa gaziranih pijac, ki so prav tako eden izmed dejavnikov tveganja za zmanjšanje srcno žilnih obolenj (arterijske hipertenzije) kot starostna skupina starih med 35 in 45 let, ki v prehrani vecinoma posegajo po nasicenih mašcobah kakor po nenasicenih. Prav tako vsak dan uživajo meso, najpogosteje perutnino, da dodatno dosoljujejo jedi in s tem ne pazijo na prekomeren zdravju škodljiv vnos soli v telo. Vecina anketiranih popije kar 2 do 5 skodelic prave kave ali pravega caja na dan ter kar 87 % anketiranih uživa gazirane pijace.

Upoštevanje navodil za vodenje in zdravljenje arterijske hipertenzije, ki temelji na dolocanju celovitega tveganja ogroženosti, pomembno izboljša ucinkovitost zdravljena in kakovost življenja.

Aucklandska študija je dokazala, da je absolutna korist zdravljenja hipertenzije odvisna od nivoja tveganja, ki temelji na izracunu absolutnega tveganja za razvoj kardiovaskularne bolezni. Ucinkovitost zdravljenja je pomembno vecja, ce ga namenimo predvsem hipertonikom z visokim tveganjem (Bulc, 2000).

V današnjem nacinu in tempu življenja nam ostane zelo malo prostega casa. Tako se tudi malo ljudi redno rekreira, ceprav sedaj lahko že zanesljivo trdimo, da redna telesna dejavnost deluje varovalno in zmanjša tako srcno žilno kot splošno umrljivost (Accetto in sod.; 2004: 340).

Pri obeh starostnih skupinah je najbolj priljubljena in pogosta telesna aktivnost hoja. Pri tem so starejši nad 60 let dnevno, eno ali vec ur telesno aktivni in tedensko, 3 do 4 krat pogosteje in bolj intenzivno telesno aktivni kot mlajši anketiranci stari med 35 in 45 let, ki se na dan ukvarjajo s telesno aktivnostjo samo 30 minut do 1 uro in po pogostosti samo enkrat do dvakrat na teden.

Ob kronicnem pomanjkanju prostega casa in zanemarjanju lastnih potreb po telesni in psihicni sprostitvi, bodo ljudje, ki tega ne bodo spremenili, postali žrtve škodljivega vpliva arterijske hipertenzije, možganske ali srcne kapi. Ob preživetju delne ali popolne kapi so posledice za bolnike nekvalitetno telesno, socialno in duševno življenje. Psihosocialna izolacija in duševno trpljenje ovirajo ljudi pri skrbi za neodvisno in samostojno življenje.


61

Vloga medicinske sestre pri vzgojno izobraževalnem procesu bolnika je absolutno najvažnejša in najpomembnejša vloga poleg zdravnika, ki zdravi bolnika z arterijsko hipertenzijo. Ambulanta družinske medicine je osrednje mesto, kjer so dani pogoji za doseganje in izboljševanje rezultatov dela ter za dobro vodenje arterijske hipertenzije.

Medicinska sestra je v bolnikovem psihosocialnem okolju najbližji clen ter povezovalna veriga v zdravstveno vzgojnem delu o zdravem nacinu življenja, preverjanju arterijske hipertenzije in spodbujanju k samoaktivnosti ter zaupnem odnosu med bolnikom in zdravnikom, ki s svojim profesionalnim znanjem vpliva na zdravljenje dejavnikov tveganja za nastanek oziroma poslabšanje arterijske hipertenzije.

V ambulanti za družinsko medicino je medicinska sestra usmerjena k bolniku, da pridobi njegovo sodelovanje in vkljucevanje njegovega prizadevanja za spremembo življenjskega sloga ter skrb za lastno zdravje v smislu izboljšanja kvalitete življenja. Prav tako medicinska sestra, v sodelovanju z zdravnikom, naroca bolnika hipertonika na redne kontrole krvnega tlaka ter zdravstvene preglede k zdravniku splošne medicine.

Za ucinkovito vodenje hipertonikov medicinska sestra uporablja vešcino svetovanja, motivira bolnika k ucenju za spremembo življenjskega sloga (zmanjšanje telesne teže, redna telesna aktivnost, redukcija soli v prehrani, prenehanje kajenja, opustitev uživanja alkohola), ga vkljucuje v delavnice za hipertonike ter mu ponudi svoje strokovne izkušnje in kvalitete, ki jih je pridobila v casu študija in dela s kronicnimi bolniki v ambulanti splošne medicine.

Medicinska sestra evidentira meritve in ocenjuje ucinkovitost vodenja beležke za samokontrolo krvnega tlaka. Prav tako vodi register hipertonika, ki je orodje za vodenje kronicnega bolnika v ambulanti družinske medicine, svetuje in nadzira antihipertenzijsko terapijo v povezavi z zdravnikom in zdravljenjem ter ocenjuje uspešnost zniževanja krvnega tlaka.


62

Vemo, da telesna dejavnost bogati in krepi zdravje cloveka. Samostojno in neodvisno gibanje pomaga, da se ljudje lažje vkljucujejo v skupnost in manjše prijateljske skupine. Telesna dejavnost in prosti cas delujeta v odnosu na zdravje ljudi, tako da omejita delovanje negativnih dejavnikov, ki spremljajo današnje življenje in pomagata ohranjati zdravje.

Ugotavljamo, da se z redno telesno vadbo in utrjevanjem, povecajo psihofizicne sposobnosti, ki so opisane kot znane naravne metode zdravljenja, ki vkljucujejo veliko gibanja. Zdravje in gibanje sta tesno povezana. Kadar govorimo o zdravju, vedno ugotovimo, da se prizadeti zaveda pomena svojega zdravja šele takrat, ko ga zacenja izgubljati oziroma ko je v deficitu.

“Zdravje ni vse, toda brez zdravja je vse nic”, je znana ljudska modrost, ki se iz dneva v dan potrjuje. Zdravje je vse bolj cenjena dobrina in vrednota vseh tistih, ki živijo razmeroma zdravo ali pa si vsaj prizadevajo, da bi tako živeli. Pomembno je da se ljudje zavedajo zdravega nacina življenja in pozitivnega ucinka telesno aktivnega nacina preživljanja prostega casa.

V raziskavi smo si postavili tri hipoteze (predpostavke). Prvo in drugo smo z nalogo potrdili.

V s katero smo predvidevali, da bodo razlike med aktivno populacijo in upokojenci glede korišcenja prostega casa, pomemben dejavnik za izvajanje preventive in rekreacije za zdravo življenje. Rezultati raziskave so potrdili, da živijo zaposleni pod vecjim pritiskom, obcutka stresa. Prosti cas koristijo le za pasivni pocitek, casa za aktivni pocitek in rekreacijo prakticno ni.

V smo predvideli, da si upokojenci oziroma starejši nad 60 let vzamejo in imajo dovolj prostega casa za vzdrževanje zdravega nacina življenja in zdravljenja zvišanega krvnega tlaka in smo hipotezo tudi potrdili. Dobljeni rezultati so pokazali, da si starejši, kljub vecji starosti vzamejo dovolj prostega casa za vzdrževanje in zdravljenje svoje bolezni.

V smo predvideli, da si zaposleni aktivni zavarovanci vzamejo vec prostega casa za vzdrževanje zdravega nacina življenja in zdravljenja. Rezultati so pokazali, da si zaposleni stari med 35 let in 45 let vzamejo manj prostega casa za zdrav nacin življenja, zdravje in zdravljenje povišanega krvnega tlaka.

Hitrost življenja, tempo dela in pomanjkanje prostega casa so glavni dejavniki tveganja za bolezni srca in ožilja. Potrebno se je zamisliti, ali ni morda poleg službe ali aktivnega pocitka pomemben tudi cas za spremembo življenjskega sloga, vec smeha, zadovoljstva, druženja in užitka pri delu.

9 SK LEPI

prvi hipotezi

drugi hipotezi

tret ji hipotezi


63

Accetto R., Dobovišek J. Arterijska hipertenzija. Ljubljana: Lek, 2004: 339 – 345

Acetto R. Slovenske smernice za obravnavo arterijske hipertenzije. VI. Fajdigovi dnevi. Krajnska gora 8.-9. 10. 2004. Dosegljiv na:http://www.drmed-mb.org/zborniki/fajdiga04/fajdiga04.htm.

Ahcin J., Zavzetost bolnikov z arterijsko hipertenzijo za zdravljenje. Zdravstveni Vestnik2004; 73: 69-72. Dosegljiv na:http://www.vestnik.szd.si/st4-2/st4-2-69-72.htm.

Bulc M., Nefarmakološki ukrepi za zdravljenje arterijske hipertenzije. VI. Fajdigovi dnevi. Krajnska gora 8.-9. 10. 2004 Dosegljiv na:http://www.drmed-mb.org/zborniki/fajdiga04/fajdiga04.htm.

Bulc M., Dokazi za odkrivanje, zdravljenje in vodenje arterijske hipertenzije. Znanstveno utemeljena medicina / 17. ucne delavnice za zdravnike družinske medicine. Ljubljana, 2000http://www.drmed-mb.org/zborniki/vse.doc

Dahmane R. Ilustrirana anatomija. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2005:108 -111

DiMatteo MR. Enchansing Patient Adherenc to medical recommedations. JAMA 1994; 271: 79 – 80

Dobovišek J., Izbira zdravila in najbolj racionalne kombinacije zdravil za zdravljenje arterijske hipertenzije. VI. Fajdigovi dnevi. Krajnska gora 8.-9. 10. 2004 Dosegljiv na:http://www.drmed-mb.org/zborniki/fajdiga04/fajdiga04.htm.

Filej B. Posredovanje o teoriji in praksi zdravstvene nege. 2. knjiga ZDMSZTS, 2000

Gajšek N. et all.; Arterijska hipertenzija in sociološki vidiki te bolezni. Seminarska naloga. Fakulteta za farmacijo. Ljubljana: 2004/2005. Dosegljiv na:http://www.farma - drustvo.si/gradivo_p/Socialna farmacija/Seminarji/seminar/ hipertenzija.doc

Guidelines committe. 2003 European Society of Hypertension – European Society of Cardiology guidelines for the management of arterial hypertension. J Hypertens 2003; 21: 1011 – 51

Hansson L. Clinician´s manual on hipertension 1992 – 93. London SP, 1992: 4.

Hase – Karnbrock CM, Killersreiter B, Ochla B, Prisett K. Beobachten und Wahrnehmen. In: Wagmann H (ed). Die professionelle Pflege des kranken Kindes. Munchen – Wien –Baltimore: Urban&Schwartzenberg, 1997: 67 - 71

10 LITERATURA


64

Hrovatin B. Preprecevanje bolezni staranja. Februar 2007. Dosegljiv na:http://med.over.net/za_bolnike/mosko_zensko_zdravje/clanki_m/staranje.html

Hoyer S. Vloga medicinske sestre pri preprecevanju okvar sluha pri delu v ropotu, Diplomsko delo: Fakulteta za zdravstvene vede Maribor, 2008

Lajovic J. in sod. V skrbi za vaše srce. Novo Mesto: Krka, 2006.

Logar N., 10 zapovedi pravilnega prehranjevanja. Dosegljiv na:http://www.good4u.si/10-zapovedi-pravilnega-prehranjevanja (26.04.2007)

Lovše B. Obolenje kronicnih bolnikov z boleznijo srca. Bilten Zdravstvenega zavoda DOKTOR LOVŠE. December 2005.

Lovše B. Povišan krvni tlak in stres. Bilten Zdravstvenega zavoda DOKTOR LOVŠE.December 2006.

Petek – Šter M., Kako zdravimo arterijsko hipertenzijo zdravniki družinske medicine. VI. Fajdigovi dnevi. Krajnska gora 8.-9. 10. 2004 Dosegljiv na:http://www.drmed-mb.org/zborniki/fajdiga04/fajdiga04.htm.

Pocajt M. Anatomija in fiziologija. Ljubljana: DZS, 2000: 157, 158

Poredoš P., Povišan krvni tlak in okvare srcno žilnega sistema. Klinicni oddelek za žilne bolezni. Klinicni center Ljubljana. Dosegljiv na:http://www.revija-vita.com/Krvni_tlak/Povisan_krvni_tlak_in_okvare_s/povisan_krvni_tlak_in_okvare_s.html

Wiciok J. Visok krvni tlak. Ljubljana: Slovenska knjiga. Mladinska knjiga, 2000: 10 – 39, 44, 45, 78 – 93, 104 – 111

Zornik B. Vloga medicinske sestre pri preprecevanju okvar sluha pri delu v ropotu, Diplomsko delo: Fakulteta za zdravstvene vede Maribor, 2008

Ževma A. Samomeritve krvnega tlaka. JAMA 1998: 5. Dosegljiv na:http://www.mf.uni-lj.si/jama/jama98-5/html/uvodnik.html (25.11.1998)


65

Za podporo in vztrajnost bi se zahvalila Bogu, kakor tudi možu Marku, ki mi je stal ob strani in mi bil v pomoc.

Za strokovno pomoc in vodstvo pri izdelavi diplomskega dela se zahvaljujem mentorju doc. dr. Marjanu Skalicky dr. med., spec. interne medicine in somentorici viš. predav. mag. Ani Habjanic, viš. med. ses., univ. dipl. org.

Iskreno se zahvaljujem prim. Bojanu Lovšetu, dr. med. univ., ker mi je omogocil in pomagal pri izvedbi prakticnega dela naloge.

Za lekturo diplomskega dela se zahvaljujem lektorjema Jerneji Zelenik, univ. dipl. slov. jezika, in Nevenki Lovše, predmetni ucitelj.

Najlepša hvala tudi vsem ostalim, ki so mi kakorkoli pomagali v casu študija in pri izdelavi diplomskega dela.

ZAHVAL A


66

– anketni vprašalnik

PRILOGA


67

Pred vami je anonimna anketa, katera je izkljucno osnova diplomskega dela na Fakulteti za zdravstvene vede, Univerze v Mariboru, na temo »Vpliv prostega casa na preprecevanje bolezni srca in ožilja«.

Vljudno vas prosim, da na zastavljena vprašanja odgovorite iskreno.

Lep pozdrav!Ana LOVŠE

Vprašalnik izpolnjujte z obkrožitvijo crk pred odgovorom oziroma z dopisovanjem, kjer je to zahtevano. Hvala.

I. SPLOŠNI PODATKI

a. moški b. ženski

a. Delovno okolje in poklic je povezan s stresomb. Delovno okolje in poklic ni povezan s stresom

1. da2. ne3. ne vem

a. povišan krvni tlak b. koronarne težavec. srcni infarkt (pred 60. letom) d. srcne odpovedie. možgansko kap (pred 60. letom) f. ledvicne odpovedig. sladkorno bolezen h. alkoholizem

a. Samib. Zdravnik

____________________________________

a. Dab. Ne

ANK ETNI VPRAŠAL NIK

1. STAROST V L ETI H ___________?

2. SPOL

3. DELOVNO OKOLJE IN POKLIC:

4. AL I JE IM EL (I M A ) K DO OD VAŠI H K RVNI H SORODNI K OV (M ATI , OCE, SESTRA, BRAT) K ATERO OD NAVEDENI H OBOL ENJ (obkr ožite samo tiste,katere so imeli ozir oma jih imajo):

5. K DO JE UGOTOVI L , DA I M ATE ZVI ŠAN K RVNI TLAK?

6. K DAJ STE BI L I ZADNJI C PRI ZDRAVNI K U, K I VAM JE ZM ERI L K RVNI TLAK?

7. AL I SI SAMI REDNO ALI VSAJ OBCASNO MERITE KRVNI TLAK?


68

a. Da, rednob. Ne kadimc. Delam ali živim v prostoru kjer kadijod. Vcasih (manj kot eno cigareto dnevno)

a. Da, rednob. Ne c. Obcasno

a. Pred manj kot enim mesecemb. Pred 1 – 6 mesecic. Pred 7 – 12 meseci

a. Olje b. Masloc. Margarina d. Mešano e. Mast f. Ne kuham doma

a. Vsak danb. Vcasih (1 x mesecno)c. Nikoli

a. Enkrat tedenskob. Vsak danc. 2 – 3 krat tedenskod. Ne jem mesa

KAJENJE

1. AL I SEDAJ K ADI TE?

2. CE K ADI TE, K OL I K O CI GARET POK ADI TE NA DAN? __________

3. K OL I K O L ET K ADI TE? __________

4. K OL I K O STE BI L I STARI , K O STE PRI CEL I K ADI TI ? ________

5. AL I STE K DAJ PREJ K ADIL I ?

6. CE STE PRENEHAL I K ADI TI , K ATEREGA L ETA JE TO BI L O? _________

7. CE STE PRENEHAL I K ADI TI V ZADNJEM L ETU, AL I JE BIL O TO:

PREHRANA

1. K ATERO VRSTO M AŠCOB NAJVEC UPORABL JATE DOM A?

2. K AK O POGOSTO JESTE OCVI RK E, SL ANI NO, M AST?

3. KOLIKOKRAT TEDENSKO JESTE MESO?


69

____ Svinjsko ____ Konjsko____ Perutnino ____ Telecje____ Drobovino ____ Zajcje____ Goveje ____ Ribe____ Jagnjetino

a. Dab. Ne

a. Dab. Ne

a. Da b. Nec. Vcasih

____ Košarka ____ Rolanje____ Nogomet ____ Smucanje____ Tek ____ Plavanje____ Hoja ____ Kolesarjenje____ Hoja s palicami ____ Aerobika

a. Vsak danb. 2 – 3 krat tedenskoc. 1 krat tedenskod. 2 – 3 kart mesecnoe. Se ne ukvarjam

a. Manj kot 20 minutb. Vec kot 20 minut

4. K ATERO VRSTO M ESA NAJPOGOSTEJE UŽI VATE? (razvrstite jih po vrsti)

5. AL I I M ATE NAVADO DODATNO SOL I TI JEDI NA M I ZI ?

6. K OL I K O SK ODEL I C PRAVE K AVE AL I PRAVEGA CAJA POPI JETE NAVADNO NA DAN? __________

7. AL I POGOSTO UŽI VATE GAZI RANE PI JACE

PROSTI CAS

1. AL I SI VZAM ETE PROSTI CAS ZA TEL ESNO AK TI VNOST ?

2. K ATERO TEL ESNO AK TI VNOST I M ATE NAJRAJE? (razvrstite jih po vrsti po abecedi )

3. K AK O POGOSTO SE UK VARJATE S TEL ESNO DEJAVNOSTJO TAK O I NTENZI VNO, DA SE PRI TEM ZADI HATE AL I OZNOJI TE?

4. K AK O DOL GO SE VSAK DAN UK VARJATE S TEL ESNO DEJAVNOSTJO?

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDEuniverza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede vpliv nacina preŽivljanja prostega casa na preprecevanje bolezni srca in oŽilja