UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Cepljenje ali vakcinacija je postopek vbrizgavanja mrtvih mikroorganizmov, njihovih antigenov ali razstrupljenih strupnin-toksidov

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBVEZNA IN PRIPOROČLJIVA CEPLJENJA

V SLOVENIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Katarina Stagoj

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: viš. predav. mag. Karl Turk, dr. med., spec. epidemiologije

Somentor: viš. predav. dr. Bojana Filej, univ. dipl. org.

Katarina STAGOJ: Obvezna in priporočljiva cepljenja v Sloveniji

ii

POVZETEK

V diplomskem delu so predstavljena obvezna in priporočljiva cepljenja v Sloveniji.

Opisane so vse bolezni, ki jih lahko preprečujemo s cepljenjem. Poseben del je namenjen

vlogi medicinske sestre pri delu s cepivi in zdravstveno vzgojno delovanje medicinske

sestre pri cepljenju ter način aplikacije cepiva po procesni metodi dela.

V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, ki je bila izvedena na Fakulteti za

zdravstvene vede v letu 2009 med študentkami. Podatke smo zbirali s pomočjo

anonimnega anketnega vprašalnika. V raziskavi je sodelovalo petdeset študentk. Ţeleli smo

ugotoviti osveščenost študentk o cepljenju proti okuţbam s humanimi virusi papiloma

(HPV) ter pridobitev različnih mnenj o cepljenju. Bistvene raziskave so pokazale, da

večina študentk ve kaj je HPV, vendar so mnenja da o tej okuţbi ni dovolj dostopnih

informacij. Ugotovitve so tudi pokazale, da se zdi študentkam cepljenje proti HPV

predrago in bi se strinjale z obveznim cepljenjem proti HPV. Mnenja so tudi, da je

zdravstvena vzgoja pri cepljenju zelo pomembna.

Ključne besede: cepljenje, cepiva, medicinska sestra, zdravstvena vzgoja, humani virus

papiloma


iii

ABSTRACT

The thesis presents obligatory and recommendable advised vaccinations in Slovenia. All

diseases that can be prevented through vaccination are described. A separate part describes

the role of a nurse in working with vaccines, her educational function during vaccination

and the application of vaccines according to the process method.

In the empirical part the results of the research conducted in 2009 among the students at

the Faculty of Health Sciences are presented. The data was gathered with the help of an

anonymous questionnaire. 50 students participated in the research. The aim was to

establish the level of awareness among the students regarding the vaccination against

human papilloma virus (HPV) and acquire various opinions on vaccination in general. The

research has shown that most students know what HPV is, but are of the opinion that there

is not sufficient information on the subject matter. Further, the prevailing opinion among

the students is that HPV vaccination is too costly and would agree with compulsory HPV

vaccination. The students also strongly believe in the importance of health education in the

field of vaccination.

Key words: vaccination, vaccines, nurse, health education, human papilloma virus


iv

KAZALO

1 UVOD ________________________________________________________________ 1

2 CEPLJENJE IN CEPIVA _______________________________________________ 3

2.1 Cepljenje, namen in cilji _______________________________________________ 3

2.2 Cepiva, vrsta cepiv ___________________________________________________ 3

2.3 Organizacija cepljenja ________________________________________________ 6

3 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI DELU S CEPIVI ______________________ 8

3.1 Hladna veriga _______________________________________________________ 8

3.2 Naročanje cepiva ____________________________________________________ 9

3.3 Prevzem cepiva ______________________________________________________ 9

3.4 Transport cepiva _____________________________________________________ 9

3.5 Hranjenje cepiva ____________________________________________________ 10

4 IMUNSKI SISTEM IN ODPORNOST ____________________________________ 11

4.1 Imunoprofilaksa ____________________________________________________ 11

4.1.1 Aktivna imunizacija ______________________________________________ 11

4.1.2 Pasivna imunizacija ______________________________________________ 13

5 STRANSKI UČINKI CEPLJENJA IN KONTRAINDIKACIJE _______________ 14

5.1 Stranski učinki pri cepljenju ___________________________________________ 14

5.2 Kontraindikacije pri cepljenju _________________________________________ 15

6 CEPILNI PROGRAM V SLOVENIJI ____________________________________ 17

7 BOLEZNI PROTI KATERIM CEPIMO __________________________________ 23

7.1 Davica ____________________________________________________________ 23

7.2 Hemofilus influence b _______________________________________________ 24

7.3 Tetanus ___________________________________________________________ 25

7.4 Oslovski kašelj _____________________________________________________ 26

7.5 Otroška paraliza ____________________________________________________ 27


v

7.6 Ošpice ____________________________________________________________ 28

7.7 Mumps ___________________________________________________________ 29

7.8 Rdečke ___________________________________________________________ 30

7.9 Tuberkuloza _______________________________________________________ 31

7.10 Hepatitis B _______________________________________________________ 32

7.11 Rumena mrzlica ___________________________________________________ 34

7.12 Tifus ____________________________________________________________ 34

7.13 Meningokokne okuţbe ______________________________________________ 35

7.14 Klopni meningoencefalitis ___________________________________________ 36

7.15 Steklina __________________________________________________________ 37

7.16 Hepatitis A _______________________________________________________ 39

7.17 Gripa ____________________________________________________________ 39

7.18 Rotavirusne okuţbe ________________________________________________ 40

7.19 Pnevmokokne okuţbe _______________________________________________ 41

7.20 Norice ___________________________________________________________ 42

7.21 Humani virusi papiloma _____________________________________________ 43

8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE V PROCESU CEPLJENJA ________________ 44

8.1 Zdravstveno vzgojno delovanje medicinske sestre pri cepljenju _______________ 44

8.1.1 Definicija zdravstvene vzgoje ______________________________________ 44

8.1.2 Cilji zdravstvene vzgoje ___________________________________________ 44

8.1.3 Ravni zdravstvene vzgoje __________________________________________ 45

8.1.4 Pristopi v zdravstveni vzgoji _______________________________________ 46

8.1.5 Delovanje zdravstvene vzgoje v Sloveniji _____________________________ 46

8.2 Aplikacija cepiva po procesni metodi ___________________________________ 47

8.2.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi ______________________________ 48

8.2.2 Načrtovanje zdravstvene nege ______________________________________ 48

8.2.3 Izvajanje zdravstvene nege ________________________________________ 49


vi

8.2.4 Vrednotenje zdravstvene nege ______________________________________ 50

9 EMPIRIČNI DEL _____________________________________________________ 51

9.1 Namen ____________________________________________________________ 51

9.2 Cilji ______________________________________________________________ 51

9.3 Raziskovalna vprašanja ______________________________________________ 51

9.4 Preiskovalci in metode _______________________________________________ 52

10 REZULTATI ________________________________________________________ 52

11 RAZPRAVA _________________________________________________________ 60

12 SKLEPI ____________________________________________________________ 63

13 LITERATURA ______________________________________________________ 64

ZAHVALA ____________________________________________________________ 67

ANKETNI VPRAŠALNIK _______________________________________________ 1

PROŠNJA ZA IZVEDBO RAZISKAVE ____________________________________ 4


vii

KAZALO TABEL

Tabela 1: Koledar cepljenja otrok ___________________________________________ 22

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Starost anketirancev ................................................................................................ 52

Graf 2: Letnik študija ........................................................................................................... 53

Graf 3: Seznanjenost s HPV (humani papiloma virus)........................................................ 53

Graf 4: Dostopnost informacij ............................................................................................. 54

Graf 5: Pridobivanje informacij o HPV ............................................................................... 54

Graf 6: Poznavanje bolezenskih stanj, ki jih povzroča okuţba s HPV ............................... 55

Graf 7: Bolezenska stanja, ki jih povzroča okuţba s HPV .................................................. 55

Graf 8: Dokazovanje okuţbe s HPV ................................................................................... 56

Graf 9: Obiskovanje ginekologa .......................................................................................... 56

Graf 10: Pomembnost zdravstvene vzgoje pri cepljenju ..................................................... 57

Graf 11: Cepljenje proti okuţbi s HPV ............................................................................... 57

Graf 12: Mnenja študentk o ceni cepljenja .......................................................................... 58

Graf 13: Brezplačnost cepljenja .......................................................................................... 58

Graf 14: Obveznost cepljenja .............................................................................................. 59

Graf 15: Ukrepi za preprečevanje raka na materničnem vratu ............................................ 59


1

1 UVOD

Cepljenje proti nalezljivim boleznim predstavlja najučinkovitejši ukrep za njihovo

preprečevanje, z dobro zastavljeno strategijo izvajanja mnoţičnega cepljenja pa lahko

posamezno nalezljivo bolezen uničimo ali celo izkoreninimo. Cilj cepljenja ni le

individualna zaščita posameznika pred nalezljivo boleznijo. S cepljenjem določene

populacije doseţemo tudi kolektivno imunost, ki predstavlja oviro za širjenje povzročitelja

nalezljive bolezni in varuje pred okuţbo in zbolevanjem tudi necepljeni del populacije

(Turk, 2000, str. 58).

V Republiki Sloveniji določajo obveznost cepljenja proti nalezljivim boleznim Zakon o

nalezljivih boleznih, iz zakona izhajajoč izvršilni predpis Pravilnik o cepljenju, zaščiti z

zdravili in varstvo pred vnosom in razširjenjem nalezljivih boleznih ter letni Program

imunoprofilakse in kemoprofilakse.

Program cepljenja, ki je v Sloveniji usmerjen v vse starostne skupine, je še zlasti potreben

za zaščito najmlajših otrok, preden se srečajo s povzročitelji nalezljivih bolezni. Tudi za

nedonošenčke je pomembno, da so cepljeni pravočasno, saj imajo le kratek čas pasivno

prenesena materina protitelesa v niţjih koncentracijah. S cepljenjem je potrebno pričeti v

starosti, ko je imunski sistem najbolj dojemljiv in še pred izpostavljenostjo okuţbi. To je

praviloma od prvih dni po rojstvu do vstopa v kolektiv (Kraigher, 2006, str. 236).

Obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim se opravlja neprekinjeno skozi vse leto

(kontinuirano cepljenje), razen če obstajajo epidemiološke indikacije, zaradi katerih se

cepljenje začasno prekine. Izvajalci cepljenja so zdravniki v zdravstvenih zavodih in

zasebni zdravniki, delo izvajalcev cepljenja pa koordinirajo območni koordinatorji na

zavodih za zdravstveno varstvo ter nacionalni koordinator na Inštitutu za varovanje zdravja

(IVZ).

Nalezljive bolezni, proti katerim v Sloveniji obvezno cepimo so, davica, tetanus, oslovski

kašelj, otroška paraliza, hemofilus influence b, ošpice, mumps, rdečke, hepatitis B ter

rumena mrzlica. V primeru epidemiološke indikacije pa obvezno cepimo proti tuberkulozi,


2

tifusu, miningokoknim okuţbam, klopnemu meningoencefalitisu, hepatitisu A in steklini.

Na razpolago so še nekatera druga cepljenja, ki so priporočljiva a niso obvezna. Cepiti se

je moţno tudi proti rotavirusnim okuţbam, gripi, noricam, pnevmokoknim okuţbam in

proti okuţbam s humanimi virusi papiloma (HPV).

Cepljenje se izvaja na različne načine in sicer otroke mlajše od enega leta običajno cepimo

z majhnim vbodom v mišico na sprednji strani stegna, starejše pa v mišico zgornjega dela

nadlahti ali pa cepivo vkapljamo v usta. Nekatera cepljenja opravimo s kombiniranimi

cepivi, s katerimi so otroci cepljeni proti več nalezljivim boleznim hkrati. Tako kot pri

drugih zdravilih se tudi pri cepivih lahko pojavijo neţeleni učinki, a ti so običajno blagi in

prehodni. Najpogosteje se pojavijo rdečina, bolečina in oteklina na mestu vboda. Včasih se

še posebno pri majhnih otrocih pojavi povišana telesna temperatura, ki pa je blaga in hitro

mine.

Medicinska sestra ima pri cepljenju pomembno vlogo ţe od naročanja zdravil do

transporta, prevzema in hranjenja zdravil ter vse do aplikacije. Pomembno pa je tudi

zdravstveno vzgojno delovanje medicinske sestre pri cepljenju.


3

2 CEPLJENJE IN CEPIVA

2.1 Cepljenje, namen in cilji

Cepljenje ali vakcinacija je postopek vbrizgavanja mrtvih mikroorganizmov, njihovih

antigenov ali razstrupljenih strupnin-toksidov v telo. Lahko pa vbrizgavamo ali dajemo

skozi usta tudi ţive mikroorganizme, vendar tako oslabljene, da ne povzročijo bolezni, pač

pa imunski odziv. Tako vzpodbujena celična in protitelesna imunost ščiti cepljeno osebo

pred okuţbo z ustreznim mikroorganizmom. Imunost traja največ 3 do 5 let, nato je

potrebno s ponovno dozo cepiva izzvati drugotni imunski odziv oziroma imunost poţiviti -

poţivitvena doza ali »booster« doza (Dragaš, 1998, str. 157).

Namen cepljenja je vzpostavitev individualne imunosti, to je solidne odpornosti za bolezen

pri cepljeni osebi. S cepljenjem se spodbudi specifična humoralna (B limfociti) in celična

(T limfociti) imunost za mikrobe in s tem nastanek dolgotrajne odpornosti proti nalezljivim

boleznim.

Cilj cepljenja ni le individualna zaščita posameznika pred nalezljivo boleznijo (Turk, 2000,

str. 58). Najpomembnejše pri cepljenju je, da je proti določeni bolezni na vseh geografskih

enotah cepljene 95 odstotkov ciljne populacije. Tako doseţemo kolektivno zaščito.

Kolektivna imunost predstavlja oviro za širjenje povzročiteljev in tako varuje pred okuţbo

tudi tiste, ki s cepljenjem še niso pridobili imunosti ali se zaradi kontraindikacij in drugih

razlogov niso cepili (Kraigher, 2000, str. 44).

2.2 Cepiva, vrsta cepiv

Za cepljenje se uporabljajo le kakovostna cepiva. S cepivom v telo vnesemo oslabljene ali

uničene povzročitelje nalezljivih bolezni oziroma njihove sestavine. Cepivo ne more

povzročiti bolezni, ampak le spodbudi imunski sistem, da ta izdela zaščitna protitelesa

proti povzročiteljem bolezni.


4

Cepiva so skladno z zakonodajo na področju zdravil pod posebnim reţimom uvoza in

razdeljevanja ter stalnim strokovnim nadzorom. Za imunoprofilakso in kemoprofilakso se

sme uporabljati samo cepiva, ki ustrezajo zahtevam Zakona o zdravilih. Po pooblastilu

Ministrstva za zdravstvo zagotavlja Inštitut za varovanje zdravja ustrezne količine

sodobnih cepiv, njihov uvoz, kontrolo kakovosti, centralno shranjevanje in porazdelitev

cepiv za nemoteno izvajanje programa cepljenja. Kontrolo kakovosti vsake serije

uvoţenega cepiva izvaja Zavod za farmacijo in preizkušanje zdravil (Kraigher, 2000 str.

46).

Uporaba sodobnih cepiv je nedvomno eden najbolj ekonomsko upravičenih zdravstvenih

ukrepov, ki so nam na voljo. Cepiva, ki so danes v rabi, so zelo učinkovita in varna

(Emiroglu, 2003, str. 135).

Ţiva cepiva

Večina ţivih cepiv je iz oslabljenih, nevirulentnih virusnih mutantov, ki se po vnosu v telo

razmnoţujejo in spodbujajo imunski odziv, ne povzročajo pa bolezenskih znakov. So

najuspešnejša virusna cepiva (Koren, 2002, str. 156).

Poznamo več vrst ţivih cepiv:

ţiva cepiva iz oslabljenih (mutiranih) virusov,

ţiva cepiva iz rekombinantnih virusov,

ţiva cepiva iz neoslabljenih virusov.

Mrtva cepiva

Ob ţivih cepivih se uporabljajo tudi mrtva cepiva iz inaktiviranih virusov in virusnih

beljakovin ter iz virusnih nukleinskih kislin.

Mrtva cepiva so iz virulentnih virusov, ki jih obdelujejo s kemičnimi sredstvi, tako da

virusi niso več kuţni, ostanejo pa imunogeni (Koren, 2002, str. 156).


5

Imunski serumi

Poleg umetno pridobljene aktivne imunosti, ki se razvije po cepljenju, poznamo še umetno

pridobljeno pasivno imunost, ki je posledica vnosa ţe izgotovljenih protiteles oz.

imunskega seruma v telo. S pasivno imunizacijo doseţemo kratkotrajno zaščito (Koren,

2002, str. 169).

Danes skoraj ne uporabljamo več heterolognih pripravkov ţivalskih imunoglobulinov, ki

jih telo razgradi v nekaj tednih, povzročajo pa lahko tudi neprijetne preobčutljivostne

reakcije. Homologna protitelesa iz človeških serumov so varnejša in ostanejo v telesu

učinkovita več mesecev (Koren, 2002, str. 169).

Humani standardni imunoglobulinski pripravki vsebujejo protitelesa (predvsem IgG) proti

večini virusov, ki povzročajo sistemske okuţbe. Pripravijo jih z zdruţevanjem normalnih

človeških serumov. S standardnimi imunoglobulini lahko zaščitimo potnike, ki se

odpravljajo v kraje, kjer je endemični hepatitis A ter tudi imunsko pomanjkljive otroke, ki

so prišli v stik z virusom ošpic (Koren, 2002, str. 169).

Humani hiperimunoglobulinski pripravki vsebujejo velike količine specifičnih protiteles

proti določenim virusom. Pridobijo jih iz serumov ljudi, ki so bili nedavno cepljeni, ali so

preboleli določeno virusno bolezen. Humane hiperimunoglobuline uporabljajo za pasivno

imunizacijo proti hepatitisu A in B, steklini, ošpicam ali noricam (Koren, 2002, str. 169).

Nekatera cepljenja opravimo proti več nalezljivim boleznim hkrati s t.i. kombiniranimi

cepivi in sicer:

s.5-valentnim cepivom proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu

influence tip b in otroški paralizi,

z 2-valentnim cepivom proti davici in tetanusu,

s 3-valentnim cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam,

z 2-valentnim cepivom proti hepatitisu A in B.


6

Kombinirana cepiva zmanjšajo pogostost obiskov pri zdravniku in število potrebnih

vbodov ter so hkrati varna in učinkovita.

2.3 Organizacija cepljenja

V Republiki Sloveniji določajo obveznost cepljenja proti nalezljivim boleznim Zakon o

nalezljivih boleznih, ki je izšel v Ur. listu RS št. 33, 30. 3. 2006, iz zakona izhajajoč

izvršilni predpis Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in

razširjenjem nalezljivih bolezni (UR. list RS št. 16/99) ter letni Program imunoprofilakse

in kemoprofilakse, ki v začetku vsakega leta prav tako izide v Uradnem listu Republike

Slovenije.

Zakon o nalezljivih boleznih določa proti katerim nalezljivim boleznim je cepljenje v

Republiki Sloveniji obvezno, določa merila zaradi katerih je mogoče pri posamezniku

cepljenje opustiti ter predpisuje vodenje evidenc in poročanje o opravljenem cepljenju

(Turk, 2000, str. 58).

Pravilnik o cepljenju natančneje določa splošne pogoje in načine opravljanja cepljenja,

opredeljuje kontraindikacije za cepljenje nalezljivih boleznih proti katerim cepimo,

kategorije prebivalstva, ki so obvezniki za cepljenje ter način vodenja evidenc in poročanje

o opravljenem cepljenju (Turk, 2000, str. 58).

Program imunoprofilakse in kemoprofilakse predpisuje vsakoletni program cepljenja, na

podlagi katerega se v Republiki Sloveniji odvija cepljenje v tekočem koledarskem letu.

Program upošteva določbe Zakona o nalezljivih boleznih in Pravilnik o cepljenju ter

aktualno epidemiološko situacijo gibanja nalezljivih boleznih proti katerim cepimo.

Program pripravi Inštitut za varovanje zdravja, potrdi pa minister za zdravstvo (Turk,

2000, str. 59).

V Republiki Sloveniji izvajajo cepljenje zdravniki v zdravstvenih zavodih in zasebni

zdravniki, delo izvajalcev cepljenja pa koordinirajo območni koordinatorji na Zavodih za

zdravstveno varstvo ter nacionalni koordinator na Inštitutu za varovanje zdravja (IVZ).


7

Koordinatorje in cepitelje imenuje minister za zdravstvo. Izvajalci cepljenja morajo imeti

ustrezno strokovno izobrazbo in znanje s področja izvajanja cepljenja, primerne prostore in

opremo za izvajanje cepljenja ter prostore in opremo za shranjevanje cepiv. Cepljenje

morajo evidentirati in o njem poročati tako, kot to predpisuje program cepljenja.

Obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim se opravlja neprekinjeno skozi vse leto

(kontinuirano cepljenje), razen če obstajajo epidemiološke indikacije, zaradi katerih se

cepljenje začasno prekine. Predlog za prekinitev in ponoven začetek cepljenja poda IVZ.

Cepljenje posameznika se opravi po preverjanju cepilnega statusa. To stanje se preveri v

zdravstveni dokumentaciji ali tako, da kandidat za cepljenje kot dokaz predloţi dokument

o opravljenih prejšnjih cepljenjih. Na podlagi ugotovljenega stanja o prejšnjih cepljenjih

ter preverjanja splošnih ter posebnih kontraindikacij se cepitelj odloči za bazično cepljenje

ali revakcinacijo v skladu s programom cepljenja. Da bi dosegli čim boljšo precepljenost

prebivalstva je potrebno preveriti cepilni status in opraviti manjkajoča cepljenja pred

vstopom v vse vrste kolektivov, ob poškodbi ali rani, ob sprejemu na zdravljenje v

bolnišnico, ob vsakem obisku pri izbranem zdravniku in ob epidemioloških indikacijah, ki

jih določi Inštitut za varovanje zdravja.

Cepljenje se opravi po predhodnem informiranju cepljenih ali zastopnikov oziroma

skrbnikov cepljenih oseb glede varnosti in koristi cepljenja ter pojavov pridruţenih

cepljenju in ravnanja v zvezi z njimi. Izvajanje imunoprofilakse se organizira tako, da ni

moţen prenos okuţbe na ljudi in v okolje s tem, da se prepreči prenos med delom in pri

ravnanju z infektivnimi odpadki.

Izvajalci cepljenja so dolţni voditi evidenco o cepljenju in izdati potrdilo o cepljenju.

Podatki o cepljenju in podatki o trajni opustitvi cepljenja se evidentirajo v osnovni

zdravstveni dokumentaciji in osebnem dokumentu cepljene osebe (knjiţici o cepljenju,

potrdilu o cepljenju ali mednarodni izkaznici o cepljenju).

Zdravstveni zavod oz. zasebni zdravnik, ki opravlja obvezna cepljenja mora o opravljenih

cepljenjih poročati območnemu Zavodu za zdravstveno varstvo, ta pa Inštitutu za


8

varovanje zdravja. Za cepitelje je obvezno zbiranje in vzdrţevanje podatkov ter vodenje

evidenc in poročanje s pomočjo enotnega računalniškega programa.

Obvezna cepljenja so sestavni del delovnega programa in finančnega načrta zdravstvenih

zavodov oziroma zasebnih zdravnikov. Za zavarovane osebe se cepljenje financira iz

sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, za upravičence iz 7. člena Zakona o

zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa iz drţavnega proračuna. Stroške za

nabavo in distribucijo cepiva, ki sodi v obvezno zdravstveno zavarovanje, poravna Zavod

za zdravstveno varstvo Slovenije neposredno IVZ. Cepljenje (stroške cepiva in

zdravstvene storitve) v utemeljenih in dokumentiranih primerih, kjer indikacijo postavi

zdravnik ustrezne specialnosti, se plača iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Plačnik neobveznih cepljenj je posameznik.

3 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI DELU S CEPIVI

Pajnkihar (1999) povzema definicijo medicinske sestre po International Council of Nurses

(ICN). Definicija se glasi:

Medicinska sestra je oseba, ki je končala program bazične splošne izobrazbe za medicinske

sestre in ji je pristojni organ podelil pravico opravljati zdravstveno nego v njeni deţeli.

Bazična izobrazba medicinske sestre je formalno priznan program študija, ki zagotavlja

široko in trdno osnovo za splošno prakso zdravstvene nege, za vodstveno vlogo in za

postbazično izobraţevanje na specialnih ali zahtevnejših področjih zdravstvene nege.

Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri delu s cepivi. Je v stalnem stiku s cepivi vse

od naročanja, transporta, prevzema in hranjenja cepiv ter vse do aplikacije cepiv.

3.1 Hladna veriga

Hladna veriga je sistem naročanja, razdeljevanja, transporta in hranjenja cepiva vse od

proizvajalca do uporabnika (http://www.ivz.si/).

http://www.ivz.si/


9

3.2 Naročanje cepiva

Za naročanje cepiv je zadolţena oseba, ki je strokovno usposobljena za delo s cepivi.

Naročilnica za cepivo se pošilja vnaprej po pošti ali po faksu. Tako je cepivo ob prihodu

pooblaščene osebe za prevoz ţe pripravljeno in je prevzem enostavnejši ter hitrejši. Zelo

pomembno ja da ne naročamo večjih količin cepiva, kot se ga uporabi v enem mesecu.

Naročilnica za cepiva mora vsebovati naslednje podatke:

zdravstvena organizacija, ki naroča cepivo,

natančni podatki o cepivu, vrstah cepiva, količini cepiva,

podatki o osebah, ki bodo cepljene,

številka naročilnice,

ţeljen datum prejetja cepiva,

davčna številka (podatek ali gre za davčnega zavezanca),

ţig zdravstvene organizacije ali zasebnega zdravnika,

čitljiv podpis in telefonska številka osebe, ki je cepivo naročila oz. je za cepivo

zadolţena.

3.3 Prevzem cepiva

Prevzem cepiva mora opraviti strokovno usposobljena oseba, večinoma je to medicinska

sestra. Ob prevzemu cepiva mora medicinska sestra poskrbeti, da se cepivo čimprej

uskladišči v hladilnik in primerno sortira. Prav tako mora medicinska sestra preveriti, če je

prevzeto cepivo v skladu z naročilnico in vse ustrezno dokumentirati.

3.4 Transport cepiva

Gre za enega od pomembnih členov hladne verige. Transport smejo izvajati le

usposobljene ter pooblaščene osebe, ki so o pomembnosti pravilnega transporta cepiva

dobro informirane. Transport cepiva se izvaja v hladilnih torbah, v katerih so nameščena


10

hladilna telesa. Transport mora trajati najkrajši moţni čas. Cepivo, ki je bilo predolgo

transportirano, je neuporabno. V zdravstveni organizaciji se ob prevzemu cepiva v knjigo

dostave vpiše datum in ura dostave, št. dobavnice, ime in priimek osebe, ki je cepivo

dostavila in njegov podpis. Ob sprejemu cepiva je potrebno preveriti čas izdaje cepiva na

IVZ-ju in čas prejetja cepiva v zdravstveni organizaciji.

3.5 Hranjenje cepiva

Cepivo se hrani v primernem hladilniku, namenjenem le shranjevanju cepiva ter

opremljenem z zunanjim termometrom, ki stalno kaţe temperaturo v hladilniku.

Temperatura v hladilniku, kjer hranimo cepivo naj bo +2 do +8 ºC. Odčitava se trikrat na

dan (ob 7.00, 13.00 in 19.00) in beleţi v zvezek za odčitavanje temperature. Zabeleţi se

čas merjenja, izmerjena temperatura ter podpis. Z vzdrţevanjem predpisane temperature

lahko zagotovimo kakovostno in učinkovito cepivo, z vsemi lastnostmi, ki jih navaja

proizvajalec v dokumentih o kakovosti ter o varnosti cepiva.

Na hladilniku mora biti obvestilo:

hladilnik se odpre le po potrebi,

vsaka oseba se ob zapiranju in zaklepanju hladilnika prepriča, da je hladilnik

resnično zaprt in zaklenjen.

Prispelo cepivo prevzame pooblaščena medicinska sestra.

Medicinska sestra mora ob sprejemu cepiva:

preveriti podatke (podatki cepiva se morejo ujemati s podatki na dobavnici),

pregledano cepivo čim hitreje shraniti v hladilnik,

pregledano cepivo zloţiti na police, v ospredju na policah mora biti cepivo s

krajšim rokom uporabe,

preveriti, da se cepivo v hladilniku med seboj ne dotika, ravno tako se ne sme

dotikati sten hladilnika, zrak mora kroţiti med cepivom.


11

Naloge medicinske sestre, ki je odgovorna za hranjenje cepiva so:

poskrbeti mora za čiščenje in servisiranje hladilnika,

poskrbeti mora, da so v času čiščenja cepiva hranjena v drugem hladilniku ali v

hladilni torbi,

poskrbi, da cepiva niso dostopna drugim osebam, ki bi lahko prekinile hladno

verigo,

zadolţena je za shrambo ključa hladilnika,

skrbi za izločitev neuporabnega zdravila,

poskrbi za organizacijo odčitavanja temperature na hladilniku,

v primeru suma, da je bila hladna veriga prekinjena se mora posvetovati s

koordinatorji na Centru za nalezljive bolezni na Inštitutu za varovanje zdravja.

4 IMUNSKI SISTEM IN ODPORNOST

4.1 Imunoprofilaksa

Imunoprofilaksa je preprečevanje bakterijskih in virusnih ter drugih bolezni pri dovzetni

osebi z imunizacijo (Marolt-Gomišček in Medvešček-Radšel, 2002, str. 597).

4.1.1 Aktivna imunizacija

Aktivna imunizacija je gotovo najpomembnejša, najučinkovitejša, najvarnejša in najbolj

poceni preprečitvena mera (Marolt-Gomišček in Medvešček-Radšel, 2002, str. 597).

Pri aktivni imunizaciji spodbujamo imunski sistem organizma za tvorbo protiteles proti

antigenu. Antigen je lahko ţiv ali mrtev mikroorganizem, del mikroorganizma ali njegov

izloček. Protitelesa, ki se po vbrizganju antigena tvorijo v organizmu, se v njem zadrţijo v

učinkoviti koncentraciji različno dolgo, lahko le nekaj mesecev, lahko pa tudi vse ţivljenje.

Za vzdrţevanje zaščite so navadno potrebna ponovna vbrizgavanja antigena.


12

Imunski odziv merimo z določanjem koncentracije specifičnih protiteles. Primarni imunski

odziv se odraţa s tvorbo protiteles razredov IgM in IgG. Po večini cepljenj se pojavi pri

prejemnikih z normalnim imunskim odzivom 7 do 10 dni po cepljenju. Sekundarni

imunski odziv, protitelesa razreda IgG, se pojavi 4 do 5 dni po prejemu oţivitvenega

odmerka; odvisen je od imunološkega spomina (Marolt-Gomišček in Medvešček-Radšel,

2002, str. 598).

Po različnih cepljenjih se pojavijo različna protitelesa:

antitoksini,

opsonini,

lizini,

nevtralizirajoča protitelesa,

antiadhezini (Marolt-Gomišček in Medvešček-Radšel, 2002, str. 598).

Humoralna protitelesa

preprečujejo pojavljanje bolezni po okuţbi na različne načine:

sodelujejo neposredno pri nevtralizaciji toksina,

opsonizirajo virus,

omogočajo fagocitozo (samostojno ali v kombinaciji s komplementom),

stimulirajo fagocitozo, tako da vplivajo na nesenzibilizirane limfocite,

senzibilizirajo makrofage, da stimulirajo fagocitozo.

Lokalna protitelesa

razreda IgA, ki se pojavijo po oralnem dajanju cepiv, preprečujejo pojavljanje bolezni po

okuţbi na več načinov:

učinkovito nevtralizirajo virus,

veţejo komplement,

preprečijo absorbcijo mikroorganizma skozi črevesno steno,

lahko lizirajo gramnegativne bakterije.


13

Razlikujemo tri vrste aktivne imunizacije:

redno: to so obvezna cepljenja v določeni drţavi;

selektivno: to je zaščita sicer zdrave osebe ali skupine oseb, za katere obstaja večje

tveganje okuţbe z določenimi mikroorganizmi;

elektivno: to je zaščita bolnikov z neko osnovno boleznijo z namenom, da bi

povečali njegovo odpornost proti določenim mikroorganizmom.

4.1.2 Pasivna imunizacija

Pasivna imunizacija je potrebna v določenih posebnih primerih. Pri tej vrsti imunizacije

damo dovzetni neodporni osebi protitelesa, serum, ki vsebuje protitelesa ali koncentrirane

imunoglobuline, ki jih je izdelal neki drug imuni organizem (človek ali ţival). Zaščita je

kratkotrajna, traja le toliko časa, kot je ţivljenjska doba vnesenih protiteles (Marolt-

Gomišček in Medvešček-Radšel, 2002, str. 604).

S pasivno imunizacijo lahko doseţemo takojšno začasno zaščito proti določenim boleznim

in jo priporočamo:

osebam, ki jih moramo takoj zaščititi pred okuţbo a je za aktivno imunizacijo

premalo časa oz. aktivna imunizacija še ni povzročila tvorbe protiteles,

za zaščito pred okuţbo in delovanjem določenih toksinov in strupov, proti katerim

aktivna imunizacija ni moţna ali ni bila izvršena,

osebam, ki ne tvorijo protiteles zaradi primarne ali sekundarne imunske okvare s

pomanjkanjem imunoglobulinov,

za uravnavanje imunskega odziva pri etiološko neznanih, večinoma avtoimunskih

in drugih vnetnih boleznih (Marolt-Gomišček in Medvešček-Radšel, 2002, str.

604).

Za pasivno imunizacijo uporabljamo ţivalske imunoglobuline in ţivalske serume ter

človeške imunoglobuline.


14

Ţivalski imunoglobulini

Imunoglobulini ţivalskega izvora so nevarnejši od humanih zaradi bistveno večjega

tveganja za nastanek alergične reakcije, posebno serumske reakcije in anafilaksije.

Uporabljamo jih le v nekaterih izjemnih primerih in po predhodnem poskusnem testiranju.

Ţivalski antiserumi so manj učinkoviti od človeških, zato moramo za enak učinek uporabiti

veliko večje količine (Tomaţič, 1999, str. 178).

Človeški imunoglobulini

Imunoglobulini so pomemben sestavni del imunskega sistema oz. gostiteljeve obrambe

proti okuţbam. Protitelesa v imunoglobulinih so večinoma IgG-izotipa, njihova

specifičnost pa je odraz okuţb in precepljenosti prebivalstva oz. krvodajalcev.

5 STRANSKI UČINKI CEPLJENJA IN KONTRAINDIKACIJE

5.1 Stranski učinki pri cepljenju

Cepljenje spremljajo stranski učinki, ki jih je dolţan spremljati vsak cepitelj. Ob anamnezi

in pregledu pred cepljenjem, kar mora opraviti zdravnik cepitelj, je zelo pomembno dobro

poznavanje lastnosti cepiv in imunskega odgovora, da lahko prepozna, kdaj gre za reakcijo

po cepljenju ali pa za sovpadanje z okuţbo. Cepitelj, ki ima izkušnje ob cepljenju, opravi

tudi edukacijo staršev glede morebitnih zapletov (Korbar, 2000, str. 50).

Stranski učinki pri cepljenju so običajno blagi in prehodni.

Razdelimo jih v tri skupine:

Lokalne reakcije, kot so bolečina, oteklina in rdečina na mestu cepljenja, so

ponavadi najmanj resne in najbolj pogoste, so kratkotrajne, minejo brez intervencije

in zelo redko puščajo posledice.


15

Sistemske reakcije, kot je povišana telesna temperatura se pojavljajo redkeje kot

lokalne reakcije, lahko so podobne blagi obliki bolezni proti kateri cepimo a zelo

redko predstavljajo zdravstveno tveganje. Takšne reakcije so bolj pogoste po

cepljenju z ţivimi oslabljenimi cepivi kot je npr. ORM, redko pa so sistemske

reakcije resne ali ţivljenjsko ogroţajoče.

Hude alergične reakcije, ki so najbolj resne a so najmanj pogoste. Anafilaksija je

najbolj resna oblika alergične reakcije.

Vse stranske učinke cepiv in morebitne zaplete moramo skrbno beleţiti in prijavljati.

Sporočila o stranskih učinkih se nato zbirajo v centru za nalezljive bolezni IVZ, kjer jih

registrirajo in analizirajo ter o tem poročajo tako cepiteljem kot proizvajalcem cepiv.

5.2 Kontraindikacije pri cepljenju

Pri izvedbi cepljenja je vedno treba upoštevati tudi kontraindikacije. Zaradi boljšega

poznavanja imunoloških dogajanj v organizmu ob cepljenju in zaradi varnejših in

učinkovitejših cepiv je danes kontraindikacij za cepljenje vse manj (Zakotnik in Čiţman,

1998, str. 173).

Kontraindikacije so splošne (veljajo za vse vrste cepiv) ali posebne (veljajo za posamezne

vrste cepiv), po času trajanja pa ločimo začasne ali prehodne in trajne. Trajne

kontraindikacije so utemeljeni razlogi, zaradi katerih se cepljenje z določenim cepivom ne

sme izvesti, ker lahko resno ogrozi zdravstveno stanje prejemnika cepiva ali oseb, s

katerimi je cepljeni v stiku (Zakotnik in Čiţman, 1998, str. 173).

Kontraindikacije ugotavlja zdravnik, ki izvaja oziroma nadzira izvedbo cepljenja na osnovi

anamneze, kliničnega pregleda in pregleda zdravstvene dokumentacije kandidata za

cepljenje. Ugotavljanje kontraindikacij se obvezno opravi pred izvedbo cepljenja. Začasno

kontraindikacijo se vpiše v zdravstveno dokumentacijo in se takoj določi čas poznejšega

cepljenja. Kadar zdravnik, ki izvaja cepljenje, meni, da zaradi zdravstvenih razlogov

obstaja pri obvezniku trajna kontraindikacija za cepljenje, poda predlog za ugotavljanje le-


16

te skupini strokovnjakov, imenovani pri Ministrstvu za zdravstvo. Če so izčrpane tudi

druge moţnosti za izvedbo cepljenja (cepljenje z drugim tipom cepiva, cepljenje pod

nadzorom v bolnišnici), skupina strokovnjakov (pediater infektolog, pediater alergolog,

epidemiolog) izda pisemsko potrdilo o trajni kontraindikaciji in obvesti pristojne sluţbe

(Zakotnik in Čiţman, 1998, str. 174).

Kontraindikacije za cepljenje:

1. Akutne vročinske bolezni.

2. Motnje imunskega odziva:

agamaglobulinemija, hipogamaglobulinemija,

limfom,

Hodgkinova bolezen,

levkemija,

zdravljenje s kortikosteroidi, antimetaboliti,

obsevanje,

bolniki z motnjami celične imunosti,

osebe s simptomi ali brez njih, ki so okuţene s človeškim virusom imunske

pomanjkljivosti.

3. Hude reakcije po predhodnem odmerku cepiv:

anafilaksija,

kolaps,

šok,

encefalitis, encefalopatija,

nevročinski krči.

4. Nevrološke bolezni:

nekontrolirana epilepsija,

progresivna encefalopatija.

5. Nosečnost.

6. Anafilaksija na jajčne beljakovine ali antibiotike, ki so v cepivih (Marolt-Gomišček

in Medvešček-Radšel, 2002, str.578).


17

6 CEPILNI PROGRAM V SLOVENIJI

Cepljenju je bila pri nas vselej namenjena velika pozornost in je imelo prednost pred

drugimi preventivnimi ukrepi. Na osnovi rezultatov raziskav o cepljenju ter preučevanj

stanja in trajanja imunosti za boleznimi ter ob sodelovanju strokovnjakov raznih

medicinskih vej predlaga Inštitut za varovanje zdravja program cepljenja za predšolske in

šolske otroke ter mladino in odrasle, ki ga podpiše minister za zdravstvo. Program

cepljenja poteka kot sestavni del drugih preventivnih programov za otroke in mladino v

predšolski in šolski dobi. Sistematično poteka tudi cepljenje drugih skupin prebivalstva

(Kraigher, 2000, str. 45).

Program imunoprofilakse predpisuje, da je potrebno s sistematičnim in kontinuiranim

cepljenjem zaščititi najmanj 95% obveznikov (predšolskih in šolskih otrok) za cepljenje

proti ošpicam, mumpsu, rdečkam, otroški paralizi in tetanusu, ter vsaj 90% obveznikov

proti drugim nalezljivim boleznim, za katere je cepljenje obvezno po imunizacijskem

programu. Če odstotek precepljenosti ni doseţen, je potrebno izvesti dopolnilno cepljenje.

Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 2009 opredeljuje naslednje programe

cepljenja:

program imunoprofilakse za predšolske otroke,

program imunoprofilakse za učence, dijake in študente,

program imunoprofilakse za osebe, ki so pri opravljanju dela izpostavljene

nalezljivim boleznim,

program imunoprofilakse za druge skupine prebivalstva,

program imunoprofilakse in kemoprofilakse za potnike v mednarodnem prometu,

program kemoprofilakse proti določenim nalezljivim boleznim,

program imunoprofilakse in kemoprofilakse za prebivalstvo v primeru izrednih

razmer.


18

Program imunoprofilakse za predšolske otroke

Predpisuje obvezno cepljenje proti:

- davici,

- tetanusu,

- oslovskemu kašlju,

- otroški paralizi,

- hemofilusu influence b,

- ošpicam,

- mumpsu,

- rdečkam,

- hepatitisu B.

Predpisuje obvezno cepljenje v primeru indikacije proti:

- tuberkulozi,

- tifusu,

- hepatitisu A,

- meningokoknim okuţbam,

- pnevmokokim okuţbam,

- noricam,

- gripi.

Predpisuje ostala možna cepljenja proti:

- klopnemu meningoencefalitisu,

- rotavirusnim okuţbam.

Predpisuje zaščito proti:

- respiratornemu sinicijskemu virusu.


19

Predpisuje cepljenje in seroprofilaksa v primeru indikacije proti:

- hepatitisu B,

- steklini,

- tetanusu.

Zdravstveni zavod oziroma zasebni zdravnik, ki opravlja obvezno cepljenje, prejema od

Ministrstva za notranje zadeve, preko območnega zavoda za zdravstveno varstvo, mesečno

podatke o novorojencih ter o doseljenih, odseljenih in umrlih otrocih do dopolnjenih 5 let

starosti. Podatke prejema, zbira in o njih poroča s pomočjo enotnega računalniškega

programa.

Program imunoprofilakse za učence, dijake in študente

Predpisuje obvezno cepljenje proti:

- ošpicam,

- mumpsu,

- rdečkam,

- davici,

- tetanusu,

- hepatitisu B,

- oslovskemu kašlju,

- okuţbam s humanimi virusi papiloma (HPV).

Predpisuje obvezno cepljenje v primeru indikacij proti:

- otroški paralizi,

- tifusu,

- klopnemu meningoencefalitisu,

- hepatitisu A,

- pnevmokoknim okuţbam,

- meningokoknim okuţbam,

- noricam,

- gripi,


20

- hemofilusu influence b.

Predpisuje cepljenje in seroprofilaksa v primeru indikacij proti:

- hepatitisu B,

- steklini,

- tetanusu.

Cepljenje učencev, dijakov in študentov opravljajo šolski zdravniki v javnih zavodih,

Zdravstveni dom za študente Univerze v Ljubljani, študentska ambulanta v okviru

medicine dela Zdravstvenega doma Maribor ter zasebni zdravniki. Cepljenje dijakov in

študentov opravljajo tudi ambulante območnih zavodov za zdravstveno varstvo. Po

pridobitvi seznamov dijakov in študentov od šol in univerz ambulante določijo prioriteto

vrste cepljenj in oseb za cepljenje glede na tveganje za okuţbo s povzročitelji nalezljivih

bolezni. Prioriteto cepljenj potrdi nacionalni koordinator.

Program imunoprofilakse za osebe, ki so pri opravljanju dela izpostavljene nalezljivim

boleznim

Program zajema cepljenje proti davici, tetanusu, hepatitisu A in B, klopnemu

meningoencefalitisu, meningokoknim okuţbam, ošpicam, rdečkam, steklini, tifusu, otroški

paralizi, noricam, mumpsu in gripi.

Cepljenje proti določeni nalezljivi bolezni je obvezno za osebe, ki so pri svojem delu

izpostavljene nevarnosti okuţbe in za osebe, ki s svojim delom lahko prenesejo okuţbo na

drugo osebo. Podatke o delovnih mestih glede nevarnosti okuţbe s povzročitelji nalezljivih

bolezni zagotovi delodajalec. Nacionalni in območni koordinatorji določijo prioriteto za

vrsto cepljenj ter prioriteto oseb za cepljenje. Glede na naravo dela in izpostavljenost

okuţbam je cepljenje namenjeno zdravstvenim delavcem, delavcem v vzgoji in

izobraţevanju, laboratorijskim delavcem, dijakom in študentom zdravstvene in

agronomske usmeritve, zaposlenim v veterini, komunalni dejavnosti, policiji, vojski ter za

osebe, ki zaradi svojega dela potujejo v območja, kjer obstaja tveganje za okuţbo.


21

Program imunoprofilakse za druge skupine prebivalstva

Program predpisuje cepljenje proti ošpicam, davici, tifusu, meningokoknim okuţbam,

hepatitisu A, pnevmokoknim okuţbam, noricam, klopnemu meningoencefalitisu, gripi,

hemofilusu influence b, otroški paralizi, cepljenje in seroprofilakso proti hepatitisu B,

steklini in tetanusu ter ostala moţna cepljenja proti okuţbam s humanimi virusi papiloma

(HPV).

Cepljenje proti naštetim boleznim se opravi na podlagi epidemioloških indikacij v

primerih, ko bi lahko opustitev cepljenja predstavljala povečano nevarnost, da bi

necepljena oseba zbolela za katero od navedenih nalezljivih bolezni (Turk, 2000, str. 59).

Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za potnike v mednarodnem prometu

Program predpisuje obvezno cepljenje proti rumeni mrzlici za osebe, ki potujejo v drţavo,

kjer je ta bolezen in za osebe, ki potujejo v drţavo, kjer je zahteva po cepljenju proti tej

bolezni. Obvezno je tudi cepljenje proti davici za potnike, ki potujejo na območja kjer je

epidemija davice, če potniki niso bili cepljeni ali so bili nepopolno cepljeni ali je od

zadnjega odmerka popolnega cepljenja ali revakcinacije minilo več kot deset let. Ostala

cepljenja, ki so našteta v programu imunoprofilakse za potnike, so za njih neobvezna in se

priporočajo glede na epidemiološko situacijo bolezni v drţavi kamor oseba potuje. Gre za

cepljenja proti tetanusu, gripi, hepatitisu A in B, meningoencefalitisu, ki ga prenašajo klopi

ali komarji, meningokoknim okuţbam, otroški paralizi, steklini, tifusu ter kemoprofilaksi

proti malariji. Cepljenje potnikov in svetovanje pred potovanjem opravljajo območni

zavodi za zdravstveno varstvo.

Program kemoprofilakse proti določenim nalezljivim boleznim

Program predpisuje kemoprofilakso proti gnojnemu meningitisu, HIV-aidsu, koleri,

škrlatinki, tuberkulozi, gripi, aviarni influenci in oslovskemu kašlju.


22

Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za prebivalstvo v primeru izrednih razmer

Program predpisuje cepljenje in zaščito z zdravili za prebivalstvo v primeru izrednih

razmer (naravne in druge nesreče, posebna izpostavljenost nalezljivim boleznim, terorizem

z biološkimi agensi itd.) se opravi z ustreznimi cepivi in preparati za kemoprofilakso proti

tetanusu, davici, hepatitisu A in B, klopnemu meningoencefalitisu, steklini, antraksu, kugi,

tularemiji, brucelozi, botulizmu, Q vročici, noricam, influenci, itd.

Tabela 1: Koledar cepljenja otrok

STAROST NALEZLJIVE BOLEZNI, KI JIH

PREPREČUJEMO S CEPLJENJEM

Prvo leto starosti

3 mesece davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib*, otroška paraliza

(1. odmerek)

4 do 5 mesecev davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib, otroška paraliza

(2. odmerek)

6 mesecev davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib, otroška paraliza

(3. odmerek)

Drugo leto starosti

12 do 18 mesecev ošpice, mumps, rdečke (1. odmerek)

12 do 24 mesecev davica, tetanus, oslovski kašelj, Hib, otroška paraliza

(4. odmerek)

Pred vstopom v šolo

5 do 6 let ošpice, mumps, rdečke (2. odmerek) hepatitis B (1. in 2.

odmerek)

Po vstopu v šolo

6 let (1. razred ) hepatitis B (3. odmerek)

8 let (3. razred ) davica, tetanus, oslovski kašelj (5. odmerek)

11 do 12 let (6. razred) HPV** (1., 2. in 3. odmerek)

16 do 18 let (ob sistematskem

pregledu v srednji šoli)

tetanus (6. odmerek)

* okuţbe, povzročene z bakterijo hemofilus influence tipa b

** humani virusi papiloma

Vir: Koledar cepljenja otrok (http://www.spm.si/aktualne-teme/cepljenje/cepljenje-otrok)

http://www.spm.si/aktualne-teme/cepljenje/cepljenje-otrok


23

7 BOLEZNI PROTI KATERIM CEPIMO

7.1 Davica

Davica je akutna infekcijska bolezen, ki jo povzroča Corynebacterium diphtheriae.

Lokalne vnetne in splošne znake povzroča zunajcelični beljakovinski toksin, ki ga tvorijo

toksigeni sevi C. diphtheriae. Davica se pojavlja v dveh oblikah: kot lokalna davica, ki je

posledica okuţbe zgornjih dihal ali koţe ter davica, ki je posledica absorbcije in

diseminacije davičnega toksina. Vodilni klinični znaki in simptomi bolezni so vnetje tonzil

in ţrela ter bolečine pri poţiranju; na nebnicah (eni ali obeh) se pojavijo belkaste obloge, ki

postopoma pobledijo, postanejo fibrinozne in se lahko razširijo na mehko nebo, sapnik in

sapnikove veje. Toksin, ki ga tvorijo bacili na mestu okuţbe, se s krvjo in limfo razširi po

vsem telesu. Okvari lahko vse organe in tkiva: srce, ţivčevje, ledvice in tudi druge organe.

Smrt je posledica zadušitve ali miokarditisa. Izvor okuţbe je bolnik ali bacilonosec.

Bacilonosec je zdrava oseba, ki nosi toksigene seve C. diphteriae v nosno-ţrelnem prostoru

ali na koţi. Inkubacija traja 1 do 6 dni. Prenos okuţbe je kapljičen, posreden in

neposreden, s kašljanjem, kihanjem, govorjenjem, prek raznih predmetov in tudi ţivil. Pri

sumu na davico preiskujemo brise ţrela, nosu in nosnoţrelnega prostora ter delce

psevdomembran, ki jih ob bolniku zasejemo na bakteriološka gojišča za osamitev bacilov

davice. Za bolnike, ki zbolijo za davico, je potrebna stroga osamitev, vse stične osebe

nadzorujemo in zaščitno cepimo. Davica se pojavlja predvsem pri ljudeh, ki ţivijo v slabih

socialno-ekonomskih razmerah. Največ obolenj je pozno jeseni in v zimskih mesecih.

Obolevajo zlasti otroci. Cepljenje z davičnim toksoidom je zmanjšalo pojavnost bolezni pri

nas in v razvitih delih sveta. Bolezen pa se še vedno pojavlja v Indiji, Braziliji,

Indoneziji… V Sloveniji v zadnjih letih ni bilo ugotovljenega ali prijavljenega primera

davice.

Cepljenje proti davici je pri nas obvezno. Davico učinkovito in varno preprečujemo z

imunizacijo, s pomočjo davičnega toksoidoma. Cepljenje se opravi s kombiniranim 5-

valentnim cepivom proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom

influence b in otroški paralizi. Cepljenje opravimo v časovnih razmikih 4 do 8 tednov v

starosti 3, 4-5, 6 in 12-24 mesecev. Šolske otroke cepimo s cepivom Td v osmem letu


24

starosti. Odrasle osebe cepimo z monovalentnim cepivom proti davici ali s kombiniranim

cepivom proti davici in tetanusu. Cepljenje je obvezno tudi za osebe, ki so pri svojem delu

izpostavljene okužbi s povzročiteljem davice ali pri svojem delu lahko prenesejo okužbo na

druge osebe. Cepljenje se opravi s številom odmerkov glede na predhodni cepilni status.

Revakcinacijo se opravi z enim odmerkom cepiva vsakih 10 let, dokler obstaja nevarnost

okužbe.

7.2 Hemofilus influence b

Okuţbe, povzročene z bakterijo hemofilusa influence tipa b (Hib) lahko povzroča več

različnih hudih oblik bolezni, najpogosteje meningitis. Je eden najpogostejših

povzročiteljev spodnjih dihal. Prebiva v ţrelu in nosno-ţrelnem prostoru ljudi, od koder se

širi s kapljicami aerosola in izločki. Hib meningitis poteka s podobnimi kliničnimi znaki

kot drugi gnojni meningitisi. Pred pojavom bolezni imajo številni bolniki simptome okuţbe

zgornjih dihal. Bolezen se začne z mrzlico, visoko vročino, glavobolom, bruhanjem in

motnjami zavesti. Med boleznijo se pojavljajo krči dvakrat pogosteje kakor pri

meningokoknem meningitisu. Najbolj so ogroţeni otroci od dveh do štirih let starosti.

Preden smo v Sloveniji uvedli cepljenje proti okuţbi s Hib je letno zbolelo do 10 oseb,

zabeleţili pa smo tudi smrtne primere. Bolezni sedaj pri otrocih ne beleţijo več. Cepivo

proti okuţbi s hemofilusom influence tipa b zaščiti otroka le proti meningitisu, ki ga ta

bakterija povzroča, ne pa pred drugimi oblikami meningitisa.

Predšolske otroke cepimo s kombiniranim 5-valentnim cepivom v starosti 3, 4-5, 6 in 12-

24 mesecev, potrebni so štirje odmerki cepiva. Indikacijo za cepljenje oseb s funkcionalno

ali anatomsko asplenijo, težjo motnjo imunskega sistema, posebno oseb s pomanjkanjem

IgG2 protiteles in okuženih s HIV, postavi zdravnik ustrezne specialnosti (cepljenje se

opravi z enim odmerkom cepiva).


25

7.3 Tetanus

Tetanus ali mrtvični krč povzroča nevrotoksin, ki ga tvori bacil Clostridium tetani. Bacil

tetanusa je prisoten v zemlji, v človeških in ţivalskih iztrebkih (konji, krave, psi, mačke,

podgane, piščanci). Okuţba ran nastane s sporami iz prahu in zemlje pri prometnih,

strelnih in drugih poškodbah, vbodih in vrezninah. Clostridium tetani spora vzkali v

globokih ranah in odmrlem tkivu, zlasti če so prisotne še druge bakterije, ki porabijo kisik.

Bacil ostane v rani, močan strup, ki ga izdeluje, se vsrka v kri in tudi preko ţivcev prodre v

centralno ţivčevje. Tetanusni toksin je strupen za motorično ţivčevje in mišičje ter sprošča

zaviralne snovi pri prenosu ţivčno-mišičnih draţljajev. Krči zato nastanejo najprej v

okolici rane, nato krč mišic ţvekalk in končno splošni krč. Bolnik umre zaradi krča

dihalnih mišic. Inkubacija večinoma traja 3 do 21 dni. Čim bliţja je poškodba osrednjemu

ţivčevju, tem krajša je inkubacija. Čim krajša je inkubacija tem hujša je bolezen. Tetanus

se pojavlja v štirih oblikah: lokalni, kefalni, generalizirani in neonatalni. Tetanus se

pojavlja po vsem svetu, zelo pogosto v nerazvitih, zlasti tropskih deţelah, kjer obolevajo

tudi novorojenčki. V razvitih deţelah je zaradi cepljenja, boljših higienskih razmer ter

boljšega zdravljenja poškodb in ran tetanus danes redka bolezen. V Sloveniji zadnja leta

obolevajo starejše necepljene osebe, ki so se okuţile pri raznih kmečkih opravilih, pri delu

na njivah in vrtovih.

V Sloveniji obvezno cepimo predšolske in šolske otroke ter poškodovane osebe, pri katerih

je od cepljenja minilo več kot 10 let. Predšolske otroke cepimo s kombiniranim 5-valentnim

cepivom v starosti 3, 4-5, 6 in 12-24 mesecev. Šolske otroke cepimo z DT (cepivo proti

davici za odrasle in tetanusu) v osmem in osemnajstem letu. Cepljenje je obvezno tudi za

osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene nevarnosti okužbe s tetanusom. Cepljenje se

opravi s številom odmerkov glede na predhodni cepilni status. Revakcinacijo se opravi z

enim odmerkom cepiva vsakih 10 let, dokler obstaja nevarnost okužbe.


26

7.4 Oslovski kašelj

Bordetella pertussis povzroča oslovski kašelj ali pertussis, ki je nalezljiva bolezen dihalnih

poti. Iz dihal bolnika se širi z aerosolom in kapljicami, preko katerih pride v zgornja dihala.

V velikih količinah ga najdemo v nosnoţrelnem prostoru, od koder se širi v spodnja dihala.

Utrdi se v sluznici sapnika in sapnic ter povzroča vnetje. Bacil izloča več strupnin,

predvsem trahealni citotoksin, ki uniči migetalke, zaradi česar nastanejo napadi kašlja, ker

ţeli telo odstraniti povečane količine sluzi, nastale zaradi vnetja. Inkubacija traja 6 do 20

dni. V običajnem poteku bolezni lahko opredelimo tri obdobja: kataralno in paroksizmalno

ter obdobje okrevanja. Kataralno obdobje traja teden ali dva. V tem času ima bolnik znake

okuţbe zgornjih dihal: nahod, solzenje in subfebrilno telesno temperaturo. Kašelj se

pojavlja počasi in je izrazit predvsem ponoči. Paroksizmalno obdobje traja 2 do 4 tedne. Za

to obdobje je značilen kašelj, ki je vse pogostejši in dobiva spastični značaj. Napadi si

sledijo tako dolgo, dokler bolnik ne izkašlja sluzi, ki se nabira v bronhih. Napad spremljajo

slinjenje, solzenje in izplazenje jezika. Vratne vene so napolnjene, pojavi se cianoza ustnic.

Obdobje okrevanja traja 2 do 4 tedne. Napadi paroksizmalnega kašlja se umirijo tako po

pogostnosti kot po jakosti. Najpogostejši zaplet oslovskega kašlja je pljučnica. Bolezen je

razširjena po vsem svetu. Kjer je cepljenje proti oslovskemu kašlju vključeno v obvezno

cepljenje otrok, zbolevajo predvsem otroci v prvih mesecih ţivljenja in odrasle osebe.

Cepljenje proti oslovskemu kašlju je pri nas obvezno. Cepljenje se opravi s kombiniranim

5-valentnim cepivom proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom

influence b in otroški paralizi. Cepljenje opravimo v časovnih razmikih 4 do 8 tednov v

starosti 3, 4-5, 6, 12-24 mesecev in v 8. letu starosti. Otrokom, ki ne smejo biti cepljeni

proti oslovskemu kašlju, se daje 2 odmerka cepiva proti davici in tetanusu v presledku vsaj

enega meseca. Otroke, ki ne smejo biti revakcinirani proti oslovskemu kašlju, se

revakcinira s cepivom proti davici in tetanusu vsaj šest mesecev od dneva popolnega

cepljenja.


27

7.5 Otroška paraliza

Poliovirusi povzročajo pri človeku poliomielitis ali otroško ohromelost, ki je akutna

nalezljiva bolezen ter zajame centralno ţivčevje. Človek je edini rezervoar okuţbe. Virus

najdemo v ţrelu in črevesju zdravih oseb in bolnikov. Raznaša se z iztrebki in lahko okuţi

pitno vodo in vodo za kopanje ter hrano. Prenaša se tudi z onesnaţenimi rokami in

predmeti ter prek muh na hrano. Virusi vstopajo skozi usta v telo in se razmnoţujejo v

ţrelu in črevesju, v limfnem tkivu in bezgavkah. Širijo se v kri, od koder pridejo v

ţivčevje. Širijo se tudi prek ţivčnih končičev po perifernih ţivcih. Poliovirus okuţi ţivčne

celice, se v njih razmnoţuje in jih uničuje. Najhuje so prizadeti motorični nevroni v

sprednjih rogovih hrbtnega mozga. Bolezen lahko poteka v nespoznavni obliki, kot

meningealno vnetje z otrplostjo tilnika brez ohromelosti ali kot teţko vnetje ţivčevja z

ohromelostjo. Nekatere ohromitve se delno popravijo v prvih 8-ih mesecih, druge ostanejo

vse ţivljenje. Inkubacija traja 9 do 12 dni do pojava prodromalnih znakov in 11 do 17 dni

do pojava ohromitev. Bolezen je v razvitih deţelah redka ali se sploh ne pojavlja. V

Sloveniji bolezni zaradi cepljenja ţe dolgo ni več.

Cepljenje se opravi z mrtvim parenteralnim cepivom proti otroški paralizi. Predšolske

otroke cepimo s kombiniranim 5-valentnim cepivom v starosti 3, 4-5, 6 in 12-24 mesecev.

V primeru epidemioloških indikacij, ki jih postavi IVZ, se obvezno cepljenje proti otroški

paralizi izjemoma opravi tudi pri otrocih, mlajših od 3. mesecev. Cepljenje proti otroški

paralizi je obvezno tudi za osebe, ki delajo na območja, kjer je nevarnost okužbe z otroško

paralizo. Cepljenje se opravi s številom odmerkov glede na predhodni cepilni status.

Revakcinacijo se opravlja z enim odmerkom cepiva vsakih 10 let, dokler traja nevarnost

okužbe. Cepljenje je obvezno za osebe, za katere v primeru sporadičnega primera ali

epidemije postavi indikacijo IVZ. Cepljenje se opravi s številom odmerkov glede na

predhodni cepilni status. Cepljenje je priporočljivo za potnike, ki potujejo v dežele, kjer

obstaja tveganje za okužbo z otroško paralizo. Potniki, ki še niso bili cepljeni, prejmejo

število odmerkov bazičnega cepljenja, sicer prejmejo le manjkajoče odmerke cepiva.


28

7.6 Ošpice

Virus ošpic ali Morbillivirus povzroča ošpice, akutno hudo nalezljivo vročinsko bolezen z

značilnim rdečkastim konfluirajočim izpuščajem. Bolezen se prenaša z drobnimi

kapljicami, neposredno ali posredno. Osebe z akutno okuţbo brez znakov bolezni so malo

kuţne oziroma sploh niso. Bolnik je kuţen nekaj dni pred pojavom izpuščajev ter 6 dni po

njem. Virus vstopa v organizem skozi dihala, kjer se razmnoţuje. Nato pride v kri in v vse

organe. Tedaj nastanejo tudi okvare vrhnjice koţe. Znaki začetnega stadija so vnetje oči,

nosu, sluznice ust (Koplikove pege), kašelj in vročina, šele nato sledi izpuščaj. Pri

značilnem poteku traja inkubacija 10 dni. Zapleti pri ošpicah so pogosti zaradi naknadnih

bakterijskih okuţb; virus ošpic lahko prizadane tudi osrednje ţivčevje. Ponavadi so otroška

bolezen. Odrasle osebe zbolijo, če se še niso srečale virusom in niso bile cepljene. Pri

nosečnici lahko ošpice sproţijo splav, prezgodnji porod in smrt ploda. Obolevnost se je

zmanjšala z obveznim cepljenjem otrok. Zadnja epidemija ošpic je bila pri nas leta

1994/95. Od leta 2000 pa v Sloveniji ne beleţimo več ošpic.

Cepljenje se opravi s kombiniranim živim antenuiranim cepivom proti ošpicam, mumpsu in

rdečkam v starosti 12-18 mesecev in 5 do 6 let. V primeru indikacije, ki jih postavi IVZ, je

cepljenje proti ošpicam obvezno tudi za otroke od 6 do 12 mesecev starosti vendar morajo

biti ti otroci ponovno cepljeni v obdobju 15 do 24 mesecev starosti. Če bo otrok obiskoval

vzgojno varstveno organizacijo pred dopolnitvijo 12. mesecev, mora opraviti cepljenje

pred vstopom v kolektiv. Cepljenje je obvezno za osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene

nevarnosti okužbe ali pri svojem delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe ter za osebe,

ki so bile v stiku z bolnikom z ošpicami pa niso bile cepljene ali pa so prejele le en

odmerek cepiva proti ošpicam in je od tega cepljenja minilo več kot 1 leto. Cepljenje se

opravi s številom odmerkov glede na predhodni cepilni status. Ob pojavu ošpic ali ob

ugotovitvi previsokega deleža dovzetnih je cepljenje proti ošpicam obvezno za osebe, ki jih

določi IVZ. Prav tako je cepljenje obvezno za vse osebe v primeru epidemioloških

indikacij, ki jih postavi IVZ, tudi če so že bili cepljeni.


29

7.7 Mumps

Virus parotitisa povzroča parotitis ali mumps. Mumps ni zelo nalezljiv, za okuţbo je

potreben tesnejši stik z obolelim. Virus se prenaša s kuţnimi kapljicami, s slino ali

neposrednim stikom prek sluznice ust ali nosu. Človek je edini rezervoar virusa. Virus po

okuţbi skozi dihala potuje v obušesnici, kjer se razmnuţuje. Vstopa tudi v kri in od tod v

druge organe. Bolezen se začne s slabim počutjem, povišano telesno temperaturo in včasih

bolečinami v čeljustih. Nato opazimo oteklino obušesne ţleze. Navadno sta prizadeti obe

obušesni ţlezi z nekaj dni razlike. Inkubacija traja običajno 13 do 18 dni in lahko povzroči

trajno izgubo sluha, meningitis in encefalitis. Redkeje povzroči bolečo oteklino mod in

neplodnost pri moških ter jajčnikov pri ţenskah. Oseba, ki je okuţena z virusom mumpsa,

je kuţna 6 dni pred začetkom bolezni in 3 dni po končani bolezni. Zadnja leta je v

Sloveniji mumps redka bolezen vendar se po svetu še pojavlja.

Cepljenje se opravi s kombiniranim živim antenuiranim cepivom proti ošpicam, mumpsu in

rdečkam v starosti 12-18 mesecev in 5 do 6 let. Če bo otrok obiskoval vzgojno varstveno

organizacijo pred dopolnitvijo 12. mesecev, mora opraviti cepljenje pred vstopom v

kolektiv. V primeru epidemioloških indikacij, ki jih postavi IVZ, je cepljenje proti mumpsu

ošpicam in rdečkam obvezno za otroke, učence, dijake in študente, tudi če so že bili

cepljeni. Cepljenje proti mumpsu je obvezno tudi za osebe, ki še niso bile cepljene proti

mumpsu in so pri svojem delu izpostavljene okužbi z virusom mumpsa ali pri svojem delu

lahko prenesejo okužbo na druge osebe. Daje se 1 odmerek cepiva.


30

7.8 Rdečke

Virus rubela povzroča rdečke, akutno, blago nalezljivo bolezen s spremembami na koţi

(rahlim izpuščajem) pri otrocih in odraslih. Izpuščaj nastane najprej na obrazu, nato po

vsem telesu, povečajo se bezgavke na zatilju, prisotna je tudi povišana telesna

temperatura. Rdečke so razširjene po vsem svetu in se prenašajo s kapljicami iz dihal.

Virus vstopa v telo skozi dihala ter nato vdira v kri, ki ga raznese v vse organe. Inkubacija

traja 14 do 21 dni. Navadno se z virusom rdečk okuţi le človek, ki je tudi edini

epidemiološki rezervoar. Okuţba pri nosečnicah lahko povzroči hudo okvaro plodu. Pri

nosečnicah, ki se prvič srečajo z virusom rdečk, pride virus v plod, kjer ovira delitev celic

plodu. Okvare, ki nastanejo, lahko plod uničijo. Prizadeti so moţgani, ţile, sluh vid, kar

imenujemo sindrom kongenitalne rubele. Hujše okvare nastanejo, če se mati okuţi v prvih

tednih nosečnosti, blaţje pa, če je plod starejši. Rezultati uspešnega cepljenja v Sloveniji so

opazni predvsem v zadnjih letih, ko smo zabeleţili le posamezne primere rdečk.

Cepljenje se opravi s kombiniranim živim antenuiranim cepivom proti ošpicam, mumpsu

in rdečkam v starosti 12-18 mesecev in 5 do 6 let. Če bo otrok obiskoval vzgojno varstveno

organizacijo pred dopolnitvijo 12. mesecev, mora opraviti cepljenje pred vstopom v

kolektiv. V primeru epidemioloških indikacij, ki jih postavi IVZ, je cepljenje proti mumpsu,

ošpicam in rdečkam obvezno za otroke, učence, dijake in študente, tudi če so že bili

cepljeni. Cepljenje proti rdečkam je obvezno tudi za ženske v fertilni dobi, ki še niso bile

cepljene proti rdečkam in so pri svojem delu izpostavljene okužbi z virusom rdečk ali pri

svojem delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe. Daje se 1 odmerek cepiva.


31

7.9 Tuberkuloza

Mycobacterium tuberculosis povzroča tuberkulozo, značilno okuţbo pljuč s kroničnim

potekom in z znaki, kot so vročina, hujšanje, kašelj, izmeček ter trajanjem več mesecev ali

let. Pri nekaterih bolnikih se bolezen razširi v kosti, na moţganske opne, v ledvice in druge

organe. V redkih primerih se začne kot okuţba koţe in prebavil, ne pa pljuč. Človeško

tuberkulozo dobimo z vdihavanjem bacilov, ki se prenašajo s kapljicami v zraku z oseb, ki

kašljajo in imajo tako imenovano odprto tuberkulozo. To pomeni, da zaradi uničenega

pljučnega tkiva nastane neposredna povezava vnetne votline s sapnicami in sapnikom.

Bolezen se imenuje tuberkuloza ali granulomatoza, ker se v vnetnem tkivu tvorijo vozliči

vnetja, v katerih tkivo kasneje v sredini razpada. Tuberkuloza je kuţna in se prenaša v

druţini ali v okolju, kjer so ljudje v tesnem stiku dalj časa. Slabše ekonomske in socialne

razmere, migracija prebivalstva in bolezen aids so sproţili moţnost za povečanje števila

bolnikov. Prvi stik z bacilom tuberkuloze mine po večini brez bolezenskih znamenj.

Organizmu uspe bacile, ki se utrdijo v tkivu, zamejiti in fagocitirati, vnetje se pomiri.

Prvotna okuţba pomeni vedno tudi utrditev bacilov v regionalnih bezgavkah, ki se

vnamejo in sirasto razkrajajo. Le redko postane okuţba splošna, takrat nastane miliarna

tuberkuloza, pri kateri so drobne zrnate zatrdline posejane po vseh organih. Druga huda

oblika tuberkuloze je tuberkulozni meningitis. Pri ponovni okuţbi od zunaj ali če obstajajo

bacili po prvotni okuţbi v fagocitih in se reaktivirajo, ko obramba organizma oslabi, se

razvije aktivna tuberkuloza. Značilne spremembe v tkivih pa so zlasti posledica pozne

preobčutljivosti ali celične imunosti. V tkivih, kjer se bacili razmnoţujejo, nastanejo

zrnaste zatrdline tuberkli. Tuberkli se zdruţujejo in tkivo v njih zaradi okvare celic

propade. Tako nastanejo kaverne (votline). Za preprečevanje širjenja bolezni je potrebno

hitro odkrivanje in zdravljenje bolnikov in izboljšanje socialnih razmer. Pri odkrivanju

občutljivosti, imunosti in bolezni pripomore tudi tuberkulinski test pozne preobčutljivosti.

Stopnja obolevnosti v Sloveniji ni visoka, je pa večja v manj razvitih deţelah. V letu 2005

je prišlo do opustitve neselektivnega cepljena otrok proti tuberkulozi.

Cepljenje je obvezno za novorojenčke iz družin, ki so se v zadnjih petih letih pred rojstvom

novorojenčka preselile iz držav z visoko incidenco tuberkuloze (seznam držav z visoko

incidenco tuberkuloze porodnišnicam letno pošilja Register za tuberkulozo). Indikacijo za


32

cepljenje postavi pediater-neonatolog v porodnišnici ob pregledu otroka po rojstvu.

Cepljenje novorojenčkov se praviloma opravi v porodnišnici prve dni po rojstvu. Cepi se z

enim odmerkom BCG cepiva.

7.10 Hepatitis B

Hepatitis B (HBV) je virusna nalezljiva bolezen, ki prizadene jetra. Imenuje se tudi

serumski hepatitis, ker se prenaša s serumom ali krvjo obolelih oziroma nosilcev virusa.

Virus hepatitisa B se prenaša predvsem s spolnim stikom. Prenos s krvjo in krvnimi

derivati, ki je bil včasih pogost, je danes zaradi ugotavljanja okuţbe pri krvodajalcih redek.

Med uţivalci drog se širi HBV s kontaminiranimi iglami. Na isti način se prenaša HBV pri

tetoviranju. Prenos preko posteljice matere, ki je nosilka HBV, je vzrok za okuţbo ploda.

Virus vstopa v organizem skozi epitelij sluznic, prehaja v lokalne bezgavke in nato s krvjo

v jetra. Virus se pri okuţeni osebi nahaja v visokih koncentracijah v krvi, slini, spermi,

vaginalnem izločku; v majhnih količinah pa tudi v urinu, blatu, znoju, solzah in mleku

doječe matere. Pribliţno teden do dva pred izbruhom bolezni ima lahko bolnik slabši tek,

je utrujen, toţi zaradi slabosti, ima glavobol in povišano telesno temperaturo, včasih tudi

bruha. Lahko se pojavita driska ali zaprtje. Urin je lahko temen, blato pa svetlo obarvano.

Nato se pojavi zlatenica. Okuţeni ljudje so edini rezervoar HBV. Okuţba z virusom

hepatitisa B se lahko pokaţe kot akutni hepatitis, kronični hepatitis, ciroza ali rak jeter, kar

so vse lahko vzroki za smrt. V Sloveniji je do 2 % vseh prebivalcev kroničnih nosilcev

hepatitisa B.

Cepljenje oseb se opravi s cepivom proti hepatitisu B, z ustreznim odmerkom glede na

starost.

Cepljenje je obvezno:

za otroke v starosti 5 do 6 let, prvi odmerek cepiva prejmejo pri sistematskem

pregledu za vstop v 1. razred. Drugi odmerek cepiva prejmejo čez 4 do 12 tednov,

tretji pa pri sistematskem pregledu v 1. razredu čez 6-14 mesecev po prvem

odmerku. Cepljenje proti hepatitisu se lahko opravi sočasno z revakcinacijo proti

ošpicam, mumpsu in rdečkam. Cepljenje zamudnikov se opravi s cepivom proti


33

hepatitisu B s koncentracijo in v odmerku, ki ga glede na starost predpiše

proizvajalec;

za osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene okužbi z virusom hepatitisa B ali pri

svojem delu lahko okužbo prenesejo na druge osebe. Pri osebah, ki morajo biti

zaradi zdravstvenega stanja cepljene tudi proti hepatitisu A, se cepljenje praviloma

opravi s kombiniranim cepivom proti hepatitisu A in B;

za osebe, ki nimajo niti antigena niti zaščitenih protiteles in živijo v tesnem z

osebami, ki so nosilci antigena hepatitisa B;

za bolnike na hemodializnih oddelkih ter osebe s kronično ledvično odpovedjo v

preddializnem obdobju;

za varovance zavodov za duševno in telesno prizadete;

za hemofilike;

za uživalce drog z injiciranjem;

za osebe s kroničnim jetrnim obolenjem;

za osebe z virusom HIV/aidsom;

za bolnike s spolno prenosljivimi okužbami in njihove spolne partnerje;

druge ciljne skupine v skladu z epidemiološkimi indikacijami, ki jih določi IVZ.

Poekspozicijsko cepljenje je obvezno:

za novorojenčke HBsAg pozitivnih mater, cepljeni morajo biti takoj po rojstvu

oziroma v prvih 12 urah po rojstvu;

za osebe, ki še niso bile cepljene proti hepatitisu B ali so bile cepljene

nepopolno ali ni dokazov o cepljenju, bile pa so izpostavljene okužbi z virusom

hepatitisa B in sicer preko kože ali sluznice.

Cepljenje je priporočljivo za potnike, ki potujejo v območja z visoko stopnjo endemije ali

bodo zaradi načina potovanja in bivanja izpostavljeni tveganju za okužbo s hepatitisom B.

Praviloma se daje 3 odmerke cepiva. Potniki, ki glede na cilj in način potrebujejo tudi

zaščito proti hepatitisu A, so praviloma cepljeni s kombiniranim cepivom proti hepatitisu A

in B.


34

7.11 Rumena mrzlica

Gre za vročinsko bolezen z zlatenico in krvavitvami, ki jo prenaša komar iz rodu Aedes.

Poznamo dve vrsti rumene mrzlice, mestno in gozdno. Mestno prenaša komar od človeka

na človeka, gozdno, ki je predvsem bolezen opic, pa z ţivali na človeka. Virus se

razmnoţuje v komarju, ki ostane kuţen vse ţivljenje. Virus se po vbodu komarja širi v kri

in notranje organe ter povzroča okvaro ledvic, jeter in krvavitve v prebavilih. Inkubacija

traja 3 do 6 dni. Rumena mrzlica se pojavlja v Afriki in nekaterih drţavah Juţne Amerike.

Rumeno mrzlico skušajo preprečiti z uničevanjem komarjev in s cepljenjem ogroţenih

oseb.

Cepljenje proti rumeni mrzlici je obvezno za potnike v mednarodnem prometu, ki potujejo

na območja rumene mrzlice in za potnike, ki potujejo v države, ki zahtevajo cepljenje proti

tej bolezni. Cepljenje se opravi z živim cepivom proti rumeni mrzlici. Za bazično cepljenje

se daje 1 odmerek cepiva. Revakcinacijo se opravi vsakih 10 let z enim odmerkom cepiva.

Mednarodno potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici prične veljati 10 dni po bazičnem

cepljenju, revakciniranim pa z dnem revakcinacije in velja 10 let.

7.12 Tifus

Tifus je črevesna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz vrst Salmonella typhi.

Bolnik/okuţena oseba izloča povzročitelje z blatom in urinom v okolje, zato se bolezen širi

na druge ljudi; s pitjem onesnaţene vode, z uţivanjem onesnaţene hrane, preko

onesnaţenih rok. Značilen potek tifusa je: bolezen se začne počasi, z glavobolom,

utrujenostjo, bolečinami v mišicah in vročino, ki postopno narašča. Bolnik ima suh draţeč

kašelj. V drugem tednu bolezni se teţave stopnjujejo, lahko se pridruţi slabost, vročina je

ves čas povišana, koţa je suha. V tretjem tednu so prizadete tudi čutne zaznave, bolnik je

apatičen, zaspan ali pa nemiren, deliranten. Pojavi se driska. Trebuh je napet, vranica

povečana, včasih tudi jetra in bezgavke. V četrtem tednu prične vročina počasi padati in

počutje se zelo počasi izboljšuje. V poteku bolezni so moţni različni zapleti (meningitis,

vnetje srčne mišice, okvara jeter…). Pri preprečevanju pojava in širjenja tifusa je

najpomembnejše upoštevanje splošnih higienskih ukrepov ter skrbna izbira hrane in pijače.


35

Bolezen zasledimo na območjih s slabimi higienskimi razmerami (Afrika, Azija, Indija,

Kitajska…). Zaradi sanitarno-higienske ureditve okolja, higienskega odstranjevanja odplak

in odpadkov in predvsem zaradi preskrbe z zdravo pitno vodo je v Sloveniji bolezen zelo

redka.

Program imunoprofilakse in kemoprofilakse opredeljuje, da je cepljenje proti tifusu

obvezno za vse osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu s klicenoscem trebušnega tifusa

ter za vse osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene nevarnosti okužbe (zaposleni pri

čiščenju kanalizacije, praznjenju greznic, odstranjevanju smeti ter drugih odpadnih snovi

iz naselij). Cepljenje je obvezno tudi, če obstajajo epidemiološke indikacije za cepljenje, ki

jih postavi IVZ. Priporočljivo je za osebe, ki sodelujejo pri izvajanju del na deloviščih, kjer

je nevarnost okužbe s tifusom ter za osebe, ki potujejo na območja, kjer je zaradi

epidemiološke situacije tveganje za okužbo s tifusom (potnik mora prejeti en odmerek

cepiva vsaj 14 dni pred odhodom). Bazično cepljenje se opravi z 1. odmerkom cepiva.

Revakcinacijo se opravi z 1. odmerkom cepiva po treh letih, dokler obstaja nevarnost

okužbe.

7.13 Meningokokne okužbe

Meningokoki lahko povzročijo kolonizacijo nosno-ţrelne sluznice brez simptomov,

konjuktivitis, uretritis, okuţbe dihal, meningitis in fulminantno sepso. Neisseria meningitis

ali meningokok povzroča epidemični meningitis in meningokokno sepso. Občutljivi so

otroci in mlade osebe med 15. in 25. letom starosti. Velikokrat se razširi med vojaki, če so

prostori prenapolnjeni. Človek je edini nosilec meningokoka, pri katerem se zadrţuje v

nosno-ţrelnem prostoru. Meningokoki se širijo s kapljicami iz dihal in vstopajo v telo

skozi nosno-ţrelni prostor. Na celice nosnoţrelnega prostora se prilepijo s fimbrijami in

povzročajo vnetje, odtod se širijo v kri in likvor. Meningitis se kaţe z vročino, s hudim

glavobolom, bolečinami in otrplostjo tilnika. Pri vnetju se nabira v ţivčevju gnoj.

Bakterije, ki se razmnoţujejo v krvi, okvarijo stene ţil. Nastopi huda bolezen s krvavitvami

v koţo in ţivljenjsko pomembne organe ter smrt. Čas od okuţbe do izbruha bolezni je od 2

do 10 dni. Meningokokne bolezni osrednjega ţivčevja so še vedno pomemben zdravstveni

problem zaradi teţke klinične slike, pogostih trajnih posledic in velike smrtnosti.


36

Cepljenje se opravi z enim odmerkom cepiva proti meningokokim okužbam, katerega

sestava ustreza značilnostim povzročiteljev, ki krožijo.

Cepljenje je obvezno za osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene nevarnosti

okužbe ali pri svojem delu lahko prenesejo okužbo na drugo osebo ter v

primeru epidemiološke indikacije, ki jih postavi IVZ ter določi tudi obveznike za

cepljenje.

Cepljenje je priporočljivo za osebe s pomanjkanjem komplementa in osebe z

anatomsko in funkcionalno asplenijo. Indikacijo za cepljenje postavi zdravnik

ustrezne specialnosti.

Cepljenje je priporočljivo tudi za potnike, ki potujejo na območja, kjer je

epidemija meningokokega meningitisa ali se meningokokni meningitis občasno

pojavlja ter za osebe, ki so na potovanjih izpostavljene tesnemu kontaktu z

domačini ali množico ljudi (daje se ustrezno število odmerkov, glede na vrsto

cepiva, ki vsebujejo soje, ki v teh območjih povzročajo bolezen).

7.14 Klopni meningoencefalitis

Klopni meningoencefalitis (KME) je virusna bolezen osrednjega ţivčevja, ki je v Sloveniji

endemična. Bolezen se pojavlja v pozni pomladi in zgodnjem poletju. Virus prenaša klop

Ixodes ricinus. Človek se okuţi na več načinov: z vbodom odraslega okuţenega klopa ali

katere izmed njegovih razvojnih oblik, z uţivanjem okuţenega mleka (kozjega, ovčjega,

kravjega) in mlečnih proizvodov, ki se pripravljajo iz neprekuhanega ali nepasteriziranega

mleka, moţna je tudi laboratorijska okuţba. Z mesta vboda vstopa virus v kri in limfni

sistem, kar se pri bolniku kaţe kot prehlad, ki v nekaj dneh mine. Virus nato prodre v

centralno ţivčevje, kjer povzroči vnetje in okvare ţivčnih celic, pri bolniku pa se pokaţejo

znaki vnetja centralnega ţivčevja, vročina, bruhanje, otrdelost tilnika, motnje zavesti in

ohromelost mišic. Inkubacija traja povprečno 7 do 14 dni. Bolezen lahko pusti trajne

posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost, pareze pa tudi ohromelost. Pred

vbodom klopa se lahko zaščitimo z ustrezno zaščitno obleko in z uporabo repelentov, ki

onemogočijo klopu, da se prisesa. Po vrnitvi z endemičnega območja je potrebno

pregledati telo, obleko, predmete, ki so bili na okuţenem območju. Prisesanega klopa


37

moramo čim prej odstraniti. Alimentarne okuţbe pa preprečujemo z uţivanjem toplotno

pravilno obdelanega mleka in mlečnih izdelkov. Število obolelih pri nas iz leta v leto niha.

Cepljenje se opravi z mrtvim cepivom proti klopnemu meningoencefalitisu. Cepljenje je

obvezno za osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene okužbi ter za dijake in študente, ki so

pri praktičnih vajah izpostavljeni nevarnosti okužbe. Priporočljivo pa je za vse osebe, ki

bivajo ali predvidevajo aktivnost na endemskem območju. Bazično cepljenje se praviloma

opravi s tremi odmerki cepiva. Prvo revakcinacijo se opravi z enim odmerkom cepiva po

treh letih, vse naslednje revakcinacije pa na pet let dokler obstaja nevarnost okužbe. Po

60. letu starosti se priporoča revakcinacija na tri leta.

7.15 Steklina

Virus rabies povzroča steklino. Rezervoar virusa so bolne ţivali. Virus se prenaša s slino

od ţivali na ţival z ugrizom. Gre za akutno bolezen osrednjega ţivčevja, ki je skoraj vedno

smrtna. Steklina se epidemiološko pojavlja v dveh oblikah, v mestni, ki jo prenašajo

oboleli psi in mačke ter v gozdni, ki jo prenašajo na človeka in domače ţivali gozdne

ţivali, predvsem lisica. Na mestu vnosa se virus razmnoţuje v mišičju in vezivu, nato

potuje počasi skozi periferne ţivce v centralno ţivčevje. Zaradi počasnega potovanja se

znaki bolezni pojavijo šele po daljšem času (30 do 60 dni ali več). Hitreje se pokaţe

bolezen pri ugrizih na glavi. V ţivčevju povzroča teţke okvare. Razmnoţuje se tudi v

ţlezah slinavkah, od koder se širi s slino. Pomembni bolezenski znaki so krči mišic ust in

ţrela in strah pred vodo (hidrofobija). Vsakič ko bolnik hoče pogoltniti slino ali tekočino,

nastane krč mišic v ţrelu in bolečine. Zato bolnik pusti, da mu teče slina iz ust. Bolnik

umre zaradi odpovedi centra za dihanje. Proti gozdni steklini se veterinarji in lovci borijo z

zmanjšanjem števila lisic in z izpostavljanjem vab, ki vsebujejo cepivo. Če človeka napade

stekla domača ali divja ţival, je treba takoj urediti rano in dati zaščitna protitelesa in nato

cepiti po predpisu. Zaradi cepljenja ţivali, psov, mačk in ljudi, ki so jih ugrizle stekle

ţivali, in nadzora nad ţivalmi stekline pri človeku v Sloveniji ţe dolga leta ni.


38

Poekspozicijsko cepljenje proti steklini je obvezno za vse osebe, ki so bile izpostavljene

okužbi z virusom stekline in sicer:

za osebo, ki jo je ugriznila ali kako drugače ranila stekla divja ali domača žival

ali žival za katero se sumi, da je stekla,

za osebo, ki jo je ugriznil ali kako drugače poškodoval pes, mačka ali druga

žival, ki je ni mogoče imeti pod 10-dnevno veterinarsko kontrolo,

za osebo, ki jo je ugriznil pes, mačka ali druga žival, ki v 10 dneh po ugrizu

pokaže znake stekline, pogine, je ubita ali se izgubi,

za osebo, ki se je utegnila okužiti z virusom stekline preko sluznice ali

poškodovane kože.

Cepljenje se opravi glede na težo in mesto poškodbe skladno z navodili proizvajalca. Daje

se ustrezne odmerke cepiva v deltoidni predel. V primeru indikacije, ki jo postavi zdravnik

specialist na zavodu za zdravstveno varstvo, poškodovani prejmejo hkrati s prvim

odmerkom cepiva tudi humani imunoglobulin proti steklini. Hkrati s cepljenjem in

seroprofilakso proti steklini se opravi tudi cepljenje in seroprofilaksa proti tetanusu

skladno z imunizacijskim programom.

Cepljenje je obvezno za dijake in študente, ki se pri praktičnem pouku lahko okužijo z

virusom stekline ter za osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene nevarnostim okužbe.

Cepljenje se opravi s tremi odmerki cepiva ter z 1. odmerkom po 1. letu po shemi za

preekspozicijsko cepljenje.

Cepljenje je priporočljivo za potnike, ki potujejo v dežele, kjer je tveganje za okužbo s

steklino, zlasti če zaradi načina potovanja obstaja tveganje za ugriz ali poškodbo stekle

živali. Daje se 3 odmerke cepiva po shemi za preeekspozicijsko cepljenje.

Cepljenje proti steklini opravljajo samo zavodi za zdravstveno varstvo.


39

7.16 Hepatitis A

Virus hepatitisa A (HAV) povzroča hepatitis A, ki ga imenujemo tudi epidemični ali

infekcijski. Vir okuţbe je bolnik. Prenaša se z rokami, okuţeno hrano, vodo ter s tesnim

stikom bolnika z zdravo osebo. Širi se, če ni zdrave pitne vode in urejenega odstranjevanja

iztrebkov in odplak ter če se pri delu s hrano ne pazi na čistočo. Vstopa skozi usta v črevo,

kjer okuţi celice, nato se širi v kri in jetra. Iz jeter se izloča skozi ţolč v črevo. Glavni

klinični simptomi so slabost, izguba apetita in zlatenica. Inkubacijska doba traja

najpogosteje 25 do 30 dni. HAV ne povzroča kroničnega vnetja jeter. Hepatitis A je

razširjen po vsem svetu.

Cepljenje se opravi s cepivom proti hepatitisu A in sicer s koncentracijo v odmerku, ki jo

glede na starost predpiše proizvajalec. Cepljenje je priporočljivo za hemofilike, otroke,

učence, dijake, študente in osebe s kroničnim jetrnim obolenjem, z virusom HIV/aidsom,

pred transplantacijo organov in kostnega mozga. Indikacijo za cepljenje postavi zdravnik

ustrezne specialnosti. Cepljenje je obvezno, če obstajajo epidemiološke indikacije za

cepljenje, ki jih postavi IVZ ter za osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene okužbi z

virusom hepatitisa A (zaposleni pri čiščenju kanalizacije, praznjenju greznic,

odstranjevanju smeti ter drugih odpadnih snovi iz naselij). Obvezno je tudi za osebe, ki

zaradi svojega dela potujejo v območja, kjer obstaja tveganje za okužbo. Pri osebah, ki

morajo biti zaradi zdravstvenega stanja cepljene tudi proti hepatitisu B, se cepljenje

praviloma opravi s kombiniranim cepivom proti hepatitisu A in B.

7.17 Gripa

Virusi influence povzročajo influenco ali gripo, vnetje sapnika, sapnic in pljučnico.

Zvečine je prizadet le zgornji del dihal, bolezenski znaki pa so splošni, bolečine v sklepih,

mišičju, izčrpanost, glavobol, suh kašelj in vročina. Bolezenske teţave običajno trajajo od

dva do sedem dni. Bolezen influenco dobimo z vdihavanjem virusa, ki se širi z izločki

dihal bolnika. Širi se tudi z okuţenimi rokami in predmeti. Ker sodi med kapljične okuţbe,

jo je teţko preprečiti in se hitro širi v obliki epidemij. Poznani so trije virusi, ki lahko

povzročajo gripo: virus influence A, B in C. Ker se virus A antigensko spreminja, je


40

influenca bolezen, ki najpogosteje povzroča epidemije. Epidemije influence B se pojavljajo

na 4 do 6 let, epidemije influence A pa na vsake 2 do 3 leta. Pandemije povzroča samo

virus influence A. Virus influence C je stabilen in ne povzroča epidemij, temveč samo

blage okuţbe dihal pri otrocih. Influenca se pojavlja predvsem v zimskih mesecih in

ogroţa vse prebivalstvo.

Cepljenje se opravi z mrtvim cepivom proti gripi, ki vsebuje antigene, ki jih za jesensko-

zimsko sezono priporoči Svetovna zdravstvena organizacija. Cepljenje je priporočljivo za

osebe, ki imajo kronične bolezni obtočil, dihal, sečil, mišično skeletnega in vezivnega

sistema, nekatere maligne neoplazme, sladkorno bolezen, nekatere bolezni krvi in

krvotvornih organov, bolezni, ki slabijo imunski odziv. Indikacijo za cepljenje postavi v teh

primerih zdravnik ustrezne specialnosti. Priporočljivo je tudi za osebe, ki so pri svojem

delu izpostavljene nevarnosti okužbe ali pri svojem delu lahko prenesejo okužbo na druge

osebe, še posebno to velja za zdravstvene delavce, rejce perutnine in njihove družinske

člane, zaposlene v laboratorijih, ki se ukvarjajo z diagnostiko aviarne influence,

veterinarske patologe, veterinarske higienike, terenske veterinarje, zaposlene v klavnicah,

kafilerijah, veterinarske inšpektorje in čistilce prav tako pa je priporočljivo za

oskrbovance domov za kronično nego ter za otroke, ki so daljši čas zdravljeni s salicilati in

za vse druge otroke, posebej za otroke od 6 mesecev do 23 mesecev starosti. Cepljenje se

opravi z enim odmerkom cepiva vsako jesen.

7.18 Rotavirusne okužbe

Rotavirus povzroča hudo drisko, ki se ji po navadi pridruţita še vročina in bruhanje.

Pogosto zbolijo novorojenčki, dojenčki in majhni otroci, pri teh lahko izguba tekočine

zaradi bruhanja in driske zelo hitro povzroči izsušitev, ki otroka ţivljenjsko ogroţa. Virusi

gastroenteritisov se prenašajo z rokami, s stikom in s predmeti zlasti v vrtcih in

bolnišnicah. Virusi se lahko prenesejo tudi preko zraka. Okuţijo celice črevesnih resic v

tankem črevesju, kjer se razmnoţujejo. Okvare teh celic povzročajo motnje v njihovem

delovanju in posledično nastane driska. V iztrebkih se izločajo velike količine virusa.

Obolenje povprečno traja 5 do 7 dni. V Sloveniji so okuţbe z rotavirusi zelo pogoste.


41

Cepljenje se opravi z živim oralnim cepivom proti rotavirusnim okužbam. S cepljenjem se

lahko prične pri 6 tednih otrokove starosti, zaključeno pa mora biti do 24. tedna starosti (6

mesecev). Daje se ustrezno število odmerkov cepiva v skladu z navodili proizvajalca.

Cepljenje proti rotavirusnim okužbam je smiselno opraviti istočasno s cepljenjem proti

davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s hemofilusom influence b

oziroma davici, tatanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s hemofilusom

influence b in hepatitisu B.

7.19 Pnevmokokne okužbe

Bakterija Streptococcus pneumoniae ali krajše pnevmokok je med najbolj pogostimi

povzročitelji bakterijskih okuţb, posebno med otroki, mlajšimi od dveh let. Povzroča

različne okuţbe, najbolj pogoste invazivne okuţbe so pnevmokoki meningitis, sepsa,

bakteriemija in pljučnica, najbolj običajna neinvazivna okuţba pri otrocih pa je vnetje

srednjega ušesa. Pnevmokoke pogosto najdemo v ţrelu ali nosu zdravih ljudi. Pnevmokoki

se prenašajo s človeka na človeka s kuţnimi kapljicami, s kihanjem in kašljanjem. Zboli

lahko vsakdo ne glede na starost, vendar pa pogosteje zbolijo otroci, posebno mlajši od

štirih let, dečki pogosteje kot deklice.

Cepljenje se opravi z ustreznim številom odmerkov glede na vrsto cepiva in starost

cepljene osebe. Sestava cepiva proti pnevmokoknim okužbam mora ustrezati značilnostim

povzročiteljev, ki krožijo. Cepljenje je priporočljivo za otroke, učence, dijake in študente,

ki imajo kronične bolezni obtočil, dihal, jeter, ledvic, anatomsko ali funkcionalno

asplenijo, sladkorno bolezen, polžev vsadek, nevro-mišično bolezen, ki povečuje tveganje

za aspiracijo, sum na likvorfistulo, nekatere maligne neoplazme, nekatere bolezni krvi in

krvotvornih organov, bolezni in stanja, ki slabijo imunski odziv ter po presaditvi

krvotvornih matičnih celic ali notranjih organov. Indikacijo za cepljenje postavi zdravnik

ustrezne specialnosti.


42

7.20 Norice

Norice ali Varicella so blaga, vendar zelo nalezljiva bolezen, za bolnike z motnjami

imunosti pa lahko smrtno nevarna. Edini gostitelj je človek. Bolezen spoznamo po

značilnem izpuščaju-mehurčkih na koţi, napolnjenih z bistro tekočino. Kasneje nastanejo

kraste. Okuţimo se praviloma v otroštvu z izločki dihal ali z zrakom. Prizadene koţo in

sluznice. Lahko ostane v ţivčevju v skriti obliki več let ter v odrasli dobi povzroči

ponovitev bolezni v obliki pasavca (herpes zoster). Pri odraslih je potek noric hujši kot pri

otrocih, splošni znaki so mnogo pogostejši: visoka telesna temperatura, bolečine v sklepih,

glavobol. Tudi zapletov je več (predvsem pljučnica, hepatitis, encefalitis). Inkubacija traja

10 do 20 dni. Bolniki so kuţni 2 dneva pred začetkom izpuščaja, zanesljivo pa niso kuţni 5

dni potem, ko so se iz vseh mehurčkov razvile kraste. Bolezen je prisotna po vsem svetu.

Cepljenje se opravi z živim atenuiranim cepivom proti noricam.

Cepljenje je priporočljivo za vse, ki še niso preboleli noric, so pa v remisiji akutne

levkemije ali so pri njih indicirani visoki odmerki kortikosteroidov zaradi bolezni

ledvic, težke astme ali drugih bolezni ali pred presaditvijo organov. Nekaj časa

pred in po cepljenju ne smejo prejemati kemoterapije ali visokih odmerkov

kortikosteroidov.

Cepljenje je priporočljivo tudi za vse, katerih družinski člani imajo bolezenska

stanja z okrnjeno imunostjo. Indikacijo za cepljenje in optimalen čas cepljenja v teh

primerih postavi zdravnik ustrezne specialnosti.

Cepljenje je priporočljivo tudi za vse otroke starejše od 12 mesecev ter za učence,

dijake in študente, ki obiskujejo zdravstveno izobraževalne programe ter za osebe,

ki so pri svojem delu izpostavljene nevarnosti okužbe ali pri svojem delu lahko

prenesejo okužbo na druge osebe, ki še niso preboleli noric.

Cepljenje je priporočljivo tudi za zaposlene v zdravstvenih zavodih, še posebno na

oddelkih za bolnike z motnjo imunosti in za zaposlene v vzgojno varstvenih zavodih

ter za žene v fertilni dobi. Cepljenje se opravi z dvema odmerkoma cepiva v

presledku 6-10 tednov.


43

7.21 Humani virusi papiloma

Okuţba s humanimi virusi papiloma (HPV) lahko povzroča predrakave spremembe

materničnega vratu, raka materničnega vratu, genitalne bradavice in papilome grla. Obstaja

več kot 100 različnih genotipov HPV. Okuţba s HPV je ena izmed najpogostejših spolno

prenosljivih okuţb. HPV so glavni vzrok za nastanek raka materničnega vratu, povezani pa

so tudi z nastankom drugih rakov, tako pri moških, kot pri ţenskah. Okuţba je

najpogostejša v adolescenci in pri mlajših odraslih, starih od 15 do 25 let. Rak

materničnega vratu je še vedno, kljub nekaterim učinkovitim ukrepom, javno zdravstveni

problem tudi v Sloveniji. Cepljenje pomaga ščititi pred boleznimi, ki so posledica spolne

okuţbe s HPV genotipov 6, 11, 16 in 18, kot so: rak materničnega vratu, predrakave

spremembe v celicah materničnega vratu in genitalne bradavice.

Cepljenje se opravi s štirivalentnim cepivom proti okužbi s HPV, ki vsebuje različne

genotipe humanih virusov papiloma. Cepljenje se izvaja kot neobvezno, ob sistematskem

pregledu deklic v starosti 11 do 12 let, ki obiskujejo 6. razred osnovne šole. Najbolj

smiselno je cepljenje opraviti pred možno izpostavljenostjo okužbi s HPV. Cepi se z

ustreznimi odmerki cepiva v skladu z navodili proizvajalca.


44

8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE V PROCESU CEPLJENJA

Medicinska sestra ima pomembno vlogo v procesu cepljenja, naj bo to ob samem cepljenju

ali ob zdravstveno vzgojnem delovanju ter ob izvedbi le-tega. Pri aplikaciji cepiva ima

tako odvisno, kot tudi samostojno funkcijo. Njena funkcija je odvisna v smislu za pričetek

posega aplikacije cepiva, ob sami izvedbi pa je samostojna (Marič, 2004, str. 51).

8.1 Zdravstveno vzgojno delovanje medicinske sestre pri cepljenju

Medicinska sestra zdravstveno vzgojno deluje v vseh starostnih skupinah tako od otrok (tu

je pomembno zdravstveno vzgajanje staršev) do starostnikov. Pri cepljenju zdravstveno

vzgaja tako, da jim razloţi zakaj je potrebno cepljenje, proti čemu se cepijo, kakšni so

lahko stranski učinki po cepljenju in kako ukrepati ob pojavu stranskih učinkov. Razloţi

jim kontraindikacije pri cepljenju itd. Razdeli jim tudi različne zloţenke o cepljenju, kjer je

vse opisano in si jih lahko doma v miru preberejo. Zelo pomembna je komunikacija

zdravstvenega vzgojitelja, predvsem pri ljudeh, ki odklanjajo cepljenje in so prepričani v

svoj prav.

8.1.1 Definicija zdravstvene vzgoje

»Sodobna definicija Svetovne zdravstvene organizacije (SZO)–World Health Organization

(WHO) pravi, da je zdravstvena vzgoja kombinacija izobraţevalnih in vzgojnih dejavnosti,

ki doseţejo, da ljudje ţelijo biti zdravi, vedo, kako postanejo in ostanejo zdravi, in naredijo

vse za varovanje zdravja ter poiščejo pomoč takoj, ko jo potrebujejo (Hoyer, 2005, str. 3).«

8.1.2 Cilji zdravstvene vzgoje

Lahko bi rekli, da so cilj zdravstvene vzgoje dejavni posamezniki oziroma skupnost, ki

pozna zdravje, dejavnike tveganja pri posamezniku in v okolju ter se zna in si ţeli

prizadevati za svoje zdravje (Hoyer, 2005, str. 4).


45

To pomeni, da so ljudje pravočasno, pravilno in popolno obveščeni o škodljivostih, ki

ogroţajo njihovo zdravje in okolje. So motivirani do stopnje, ko si prizadevajo ohraniti

lastno zdravje in zdravo ţivljenjsko okolje ter dejavno sledijo sodobnim preventivnim

ukrepom. Imajo razvite telesne in duševne sposobnosti za doţivljanje vrednote zdravja, kar

pomeni osebno odgovornost za ohranjanje in izboljšanje lastnega zdravja ter zdravja v

okolju (Hoyer, 2005, str. 4).

Komadina (1994) pravi, da je cilj zdravstvene vzgoje spodbujati ljudi k doseganju dobrega

zdravja, boriti se proti boleznim s pomočjo lastnih akcij in naporov, izvajati samopomoč,

vzajemno pomoč in domačo oskrbo ter poiskati zdravniško pomoč, kadar je potrebna

(Komadina v: Hoyer, 2005, str. 4).

8.1.3 Ravni zdravstvene vzgoje

Zdravstvena vzgoja na primarni ravni se nanaša na ravnanje, ki krepi zdravje in s tem

preprečuje zbolevanje; namenjena je zdravemu prebivalstvu oz. posameznikom. Doseči

ţeli čim višjo stopnjo zdravstvene prosvetljenosti, zainteresiranosti oz. motivacije za to

področje in odgovornosti do lastnega zdravja. Ta vidik vsebuje zato zelo različne vsebine,

s katerimi lahko ljudje ohranjajo in tudi krepijo zdravje (Hoyer, 1995, str. 53-54).

Zdravstvena vzgoja na sekundarni ravni oriše bolezenske znake, bolezen in zdravje.

Namenjena je ogroţenim skupinam in posameznikom. Udeleţence ţelimo usposabljati za

samoopazovanje, samopomoč, pa tudi za pomoč sočloveku z nasvetom ali drugo akcijo.

Ogroţene skupine ali posamezniki so tako pripravljeni ustrezno delovati, odkrivati zgodnje

znake nepravilnosti in s tem pripomoči k zgodnji diagnozi, kar ima za posledico hitrejše in

uspešnejše zdravljenje, da se čimprej povrne prvotno stanje (Hoyer, 1995, str. 54).

Zdravstvena vzgoja na terciarni ravni je povezana s preprečevanjem povrnitve bolezni

in zmanjševanjem morebitnih posledic bolezni. To pomeni, da je namenjena bolnikom,

invalidom in njihovim svojcem. Gre za ukrepe za zmanjševanje ali odpravljanje

dolgotrajnih okvar ali nesposobnosti, za zmanjševanje trpljenja na minimum ter za


46

izboljšanje bolnikove prilagodljivosti na zanj nezadovoljiva stanja (Komadina,1994). Ta

vidik zdravstvene vzgoje obstaja ţe v fazi zdravljenja, ko ţelimo doseči bolnikovo

sodelovanje. Posameznik mora biti subjekt v procesu zdravljenja, to pomeni, da

upoštevamo vse njegove posebnosti in lastnosti; temu prilagodimo proces učenja, s čimer

laţje doseţemo motivacijo, posledica pa je hitrejše okrevanje. Zmanjšane so tudi

komplikacije. Delo poteka zelo individualno tako v procesu zdravljenja kot rehabilitacije

(Komadina v: Hoyer, 1995, str. 54).

8.1.4 Pristopi v zdravstveni vzgoji

Tradicionalni pristop je naravnan v preprečevanje bolezni, to pa je posebno za zdrave

velikokrat nezanimivo, manj privlačno in zato so manj motivirani. Cilj je teţko merljiv. V

ospredju je biomedicinski in psihološki vidik, ki jemlje človeka kot racionalno bitje, ki ima

moţnost odločanja o svojem obnašanju. Zapostavljena je socialna in čustvena sfera

človekove osebnosti, ker obravnava bolj »telesno« zdravje (Hoyer, 1995 str. 54).

Sodoben pristop je naravnan v zdravje, kar pomeni, da je pozitivno naravnan. Cilj je

privlačen, saj gre za krepitev zdravja, to pa ne pomeni samo preventivo bolezni ampak

lahko tudi lep videz, dobro počutje, dobro kondicijo ipd. Posameznika je za tak cilj laţje

motivirati in ga pritegniti k sodelovanju (Hoyer, 1995 str. 54-55).

8.1.5 Delovanje zdravstvene vzgoje v Sloveniji

V Sloveniji zdravstveno vzgojno delo poteka v zdravstvenih organizacijah in zunaj njih ter

prek sredstev mnoţičnega obveščanja.

V zdravstvenih organizacijah (zavodi za zdravstveno varstvo, zdravstveni domovi,

bolnišnice, lekarne…) je zdravstvena vzgoja sestavni del programa zdravstvenega

varstva in obvezna dejavnost vseh zdravstvenih delavcev.

Zunaj zdravstvenih organizacij poteka zdravstvena vzgoja v vrtcih, šolah, krajevnih

skupnostih, delovnih organizacijah in drugje. Pomembno je uspešno sodelovanje


47

med zdravstvom in drugimi področji, kot sta šolstvo in gospodarstvo (projekti

Evropska mreţa zdravih šol, zdravih mest, zdravih vrtcev, CINDI in drugi).

Zdravstvena vzgoja intenzivno poteka tudi prek sredstev mnoţičnega obveščanja

(Hoyer, 2005, str. 9).

Z zdravstvenovzgojnim delom skušamo v Sloveniji doseči naslednje cilje:

zdravstveno kulturo posameznika in skupnosti,

motivacijo zdravih za zdravje,

spremembo miselnosti v korist zdravja - usmerjenost od bolezni k zdravju,

razvijati, podpirati, utrjevati zdravje z lastno dejavnostjo,

prenašati znanje na druge,

oblikovati interes za zdravje pri skupinah ljudi, ki jih to ne zanima (Stergar v:

Hoyer 2005, str. 9).

Vsak zdravstveni delavec je po etičnem kodeksu zavezan k opravljanju zdravstvene vzgoje

pri vsakodnevnem delu in tudi sicer v ţivljenju (Hoyer, 2005, str. 9).

8.2 Aplikacija cepiva po procesni metodi

Aplikacija cepiva je poseg, ki ga opravimo po procesu zdravstvene nege.

SZO opredeljuje proces zdravstvene nege:

»Proces zdravstvene nege je pojem, ki pojasnjuje sistem značilnih posegov v zdravstveni

negi, namenjen je zdravju posameznika, družine in družbene skupnosti. Vključuje uporabo

znanstvenih metod za ugotavljanje potreb bolnikov, načrtovanje dela in zadovoljevanje

potreb, izvajanje nege in vrednotenje dosežkov; določa prioriteto glede njihove

pomembnosti za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in obliko nege ter skrbi za

materialne pogoje « (Pajnkihar, 1999, str. 165).


48

Proces zdravstvene nege ima štiri faze:

ugotavljanje bolnikovih potreb po zdravstveni negi,

načrtovanje zdravstvene nege,

izvajanje zdravstvene nege,

vrednotenje zdravstvene nege.

8.2.1 Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi

Pregledamo naročilo zdravnika glede cepljenja: ime bolnika, ime in odmerek

zdravila, čas in način dajanja (omogoča varno in pravilno aplikacijo cepiva).

Seznanimo se s predpisanim cepivom (medicinska sestra mora poznati učinke

cepiva in znake reakcij pri cepljeni osebi).

Seznaniti se moramo z zdravstvenim stanjem osebe, ki bo cepljena (nekatera

zdravstvena stanja pomenijo kontraindikacijo za cepljenje npr.: akutna vročinska

stanja).

Ugotovimo rok trajanja zdravila (zdravilo izgubi moč delovanja, ko poteče rok).

Ugotovimo, če cepljena oseba ve proti čemu bo prejela cepivo in kakšni so lahko

stranski učinki pri cepljenju.

Ko zberemo vse podatke jih analiziramo in postavimo negovalne diagnoze. Le te so lahko,

pomanjkanje znanja o bolezni proti kateri cepimo in o stranskih učinkih ter kontraindikacij

cepljenja, strah, velika nevarnost poškodbe, itd.

8.2.2 Načrtovanje zdravstvene nege

Cilji pri osebah, ki jih bomo cepili, temeljijo na vnaprej postavljenih negovalnih

diagnozah. Tako si postavimo cilje, da bo oseba seznanjena o bolezni proti kateri

cepimo in o stranskih učinkih ter kontraindikacijah cepljenja, da bo strah in

nevarnost poškodbe zmanjšana, itd. Cepljena oseba bo čutila minimalno neugodje

med aplikacijo cepiva.


49

Osebi, ki bo cepljenja pojasnimo celoten postopek in jo opozorimo, da bo čutila

pekočo bolečino pri aplikaciji cepiva.

Aplikacijo cepiva bomo izvedli po aseptični metodi dela.

Načrtujemo najprimernejše mesto za aplikacijo cepiva.

Načrtujemo čas ter ustrezno pripravimo prostor in pripomočke za cepljenje.

8.2.3 Izvajanje zdravstvene nege

Najprej si umijemo in razkuţimo roke.

Seznanimo osebo, ki bo cepljena z učinki cepiva in morebitnimi stranskimi učinki

cepiva ter jo prosimo za sodelovanje.

Pripravimo primeren prostor, ter zagotovimo zasebnost.

Pred aplikacijo cepiva upoštevamo pravilo petih P (prava oseba, pravo zdravilo,

prava doza, pravilen način in pravi čas).

Odstranimo oblačilo toliko, da je viden izbrani del telesa za aplikacijo cepiva.

Osebo namestimo v ugoden poloţaj in odvrnemo pozornost od cepljenja, ker tako

zmanjšamo strah.

Če je potrebno si nadenemo rokavice, da preprečimo stik s krvjo.

Nato izberemo vbodno mesto. Nikoli ne cepimo v spremembe koţe (brazgotine,

materina znamenja, vnetja,…).

Koţo moramo pred cepljenjem razkuţiti s 70% alkoholom. Vbodno mesto

razkuţimo kroţno od mesta vboda navzven in počakamo, da se posuši.

Nato apliciramo cepivo, glede na aplikacijo, ki jo imamo; intradermalno, subkutano

in intramuskularno (nekatera cepiva lahko apliciramo tudi peroralno, npr.: OPV

cepivo proti poliomielitisu).

Mesto aplikacije cepiva zaščitimo z gobico.

Nezaščiteno iglo odloţimo v posodo za ostre predmete ali pa iglo vtaknemo v

zaščito in ravnamo po navodilih ustanove. Uredimo in pospravimo ostale

pripomočke, ki smo jih uporabljali.

Snamemo si rokavice in razkuţimo roke (glej Ivanuša in Ţeleznik, 2002, str. 406).


50

8.2.4 Vrednotenje zdravstvene nege

Vrednotenje opravimo glede na cilje, ki smo si jih zastavili. Z osebo, ki smo jo cepili se

pogovorimo kakšno je njeno počutje, kaj čuti na mestu vboda ter preverimo če razume

kakšni so lahko stranski učinki in ukrepanje ob pojavu le-teh. Cepljena oseba mora biti pod

zdravstvenim nadzorom vsaj še 20 do 30 minut po cepljenju, da se ob morebitnem pojavu

takojšnjih nezaţelenih učinkov ukrepa.

Dokumentiranje

Aplikacijo cepiva mora medicinska sestra takoj dokumentirati. Dokumentiramo vrsto in

količino cepiva ter datum in čas dajanja. Vse to zabeleţimo v zdravstveno dokumentacijo

cepljene osebe in v enotni računalniški program CEPI.


51

9 EMPIRIČNI DEL

9.1 Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti obvezna in priporočljiva cepljenja v Sloveniji ter

vlogo medicinske sestre pri delu s cepivi in v procesu cepljenja. Z raziskavo pa bomo

poskušali ugotoviti osveščenost študentk na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru, o

cepljenju proti okuţbam s humanimi virusi papiloma (HPV) ter pridobiti različna mnenja o

cepljenju.

9.2 Cilji

Ugotoviti osveščenost študentk o cepljenju proti HPV,

ugotoviti ali se študentkam zdi cepljenje proti humanem virusu papiloma predrago

ter ali bi se strinjale da bi bilo cepljenje obvezno,

spoznati vlogo medicinske sestre pri delu s cepivi in v procesu cepljenja.

9.3 Raziskovalna vprašanja

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 1

Ali je študentkam cepljenje proti HPV predrago?

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 2

Ali se študentke strinjajo z obveznim cepljenjem proti HPV?


52

9.4 Preiskovalci in metode

V raziskovalnem delu smo uporabili dekriptivno metodo dela. Kot instrument raziskave

nam je sluţil anketni vprašalnik, ki je vseboval 15 vprašanj zaprtega in odprtega tipa.

Podatke smo zbirali v mesecu marcu 2009 na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru.

Razdeljenih je bilo 50 anketnih vprašalnikov. Vseh 50 anketnih vprašalnikov je bilo

pravilno izpolnjenih. V raziskavo je bilo vključenih 50 študentk Fakultete za zdravstvene

vede. Pridobljene podatke smo obdelali in grafično prikazali s pomočjo programov

Microsoft Word in Excel.

10 REZULTATI

Graf 1: Starost anketirancev

Iz grafa številka 1 je razvidna starost anketirancev. V raziskavi je sodelovalo 50 študentk

od katerih je bilo 28% (14) starih 19 let, 22% (11) starih 20 let, 16% (8) starih 21 let, 14%

(7) 22 let, 10% (5) starih 23 let, 2% (1) starih 24 let, 4% (2) 25 let in 4% (2) 26 let.


53

Graf 2: Letnik študija

V raziskavo je bilo vključenih 34% (17) študentk 1. letnika, 28% (14) študentk 2. letnika,

16% (8) študentk 3. letnika in 22% (11) absolventk.

Graf 3: Seznanjenost s HPV (humani papiloma virus)

Iz zgornjega grafa je razvidno, da 88% (44) študentk ve kaj je HPV, 12% (6) študentk pa

ne ve kaj je HPV.


54

Graf 4: Dostopnost informacij

Na vprašanje, ali je dovolj dostopnih informacij o HPV, je 40% (20) študentk odgovorilo

pritrdilno, 60% (30) študentk pa je mnenja, da ni dovolj dostopnih informacij.

Graf 5: Pridobivanje informacij o HPV

28,8% (29) študentk je informacije dobilo na internetu, 20,8% (21) pri ginekologu, 5% (5)

pri osebnem zdravniku, 12,9% (13) v časopisu, 16,8% (17) v medijih, 13,9% (14) v šoli oz.

faksu in 2% (2) od prijateljev. Povprečno so študentke navedle po dva odgovora.


55

Graf 6: Poznavanje bolezenskih stanj, ki jih povzroča okužba s HPV

50% (25) študentk pozna bolezenska stanja, 50% (25) študentk pa ne pozna bolezenskih

stanj, ki jih povzroča okuţba s HPV.

Graf 7: Bolezenska stanja, ki jih povzroča okužba s HPV

64% (21) študentk je napisalo, da okuţba s HPV povzroča raka na materničnem vratu, 30%

(10) genitalne bradavice in 6% (2) da povzroča predrakave spremembe na materničnem

vratu.


56

Graf 8: Dokazovanje okužbe s HPV

Na vprašanje, ali veste kako dokaţemo okuţbo s HPV je 4% (2) študentk odgovorilo, da z

odvzemom krvi in 96% (48) z brisom materničnega vratu (PAP).

Graf 9: Obiskovanje ginekologa

Iz zgornjega grafa je razvidno, da 88% (44) študentk redno obiskuje ginekologa, 12% (6)

pa ga ne obiskuje redno.


57

Graf 10: Pomembnost zdravstvene vzgoje pri cepljenju

88% (44) študentk je mnenja, da je zdravstvena vzgoja pri cepljenju zelo pomembna, 12%

(6) pa meni, da je pomembna.

Graf 11: Cepljenje proti okužbi s HPV

Iz grafa 11 je razvidno, da nobena študentka ni cepljenja proti okuţbi s HPV 100% (50).


58

Graf 12: Mnenja študentk o ceni cepljenja

Iz grafa je razvidno, da je 82% (41) študentkam cepljenje predrago, 4% (2) študentk je

mnenja, da je cena primerna, 2% (1) je mnenja, da je cena prenizka ter 12% (6) študentk ne

ve odgovora.

Graf 13: Brezplačnost cepljenja

Na vprašanje, ali bi se cepili, če bi bilo cepljenje brezplačno, je 76% (38) študentk

odgovorilo z da, 24% (12) študentk pa z ne vem.


59

Graf 14: Obveznost cepljenja

Iz grafa 14 je razvidno, da je 94% (47) študentk mnenja, da bi moralo biti cepljenje

obvezno za vsa dekleta, 6% (3) študentk pa meni da ne bi bilo potrebno.

Graf 15: Ukrepi za preprečevanje raka na materničnem vratu

Na vprašanje, ali poznate še kakšne druge ukrepe, za preprečevanje raka na materničnem

vratu je 27% (10) študentk odgovorilo stalni spolni partner, 24% (9) zaščiten spolni odnos,

11% (4) čim kasnejši prvi spolni odnos, 38% (14) redni ginekološki pregledi.


60

11 RAZPRAVA

Z raziskavo smo ţeleli odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:

Ali je študentkam cepljenje proti HPV predrago?

Rezultati kaţejo, da se 82% študentkam zdi cepljenje predrago, 4% študentkam je cena

cepljenja primerna, 2% študentk je mnenja, da je cena prenizka in 12% študentk meni da

ne vedo nič o ceni cepljenj proti okuţbi s HPV. Podatke prikazuje graf številka 12.

Ali se študentke strinjajo z obveznim cepljenjem proti HPV?

Večina (94%) študentk meni, da bi moralo biti cepljenje obvezno za vsa dekleta. 6%

študentk pa je nasprotnega mnenja, kar je razvidno iz grafa številka 14.

Okuţba s humanimi virusi papiloma (HPV) je najpomembnejši povzročitelj raka

materničnega vratu. Rak materničnega vratu je drugi najpogostejši rak pri ţenskah, starih

manj kot 50 let.

V raziskavi je sodelovalo 50 študentk Fakultete za zdravstvene vede Maribor iz prvega,

drugega in tretjega letnika ter absolventke. Starost študentk je bila različna in sicer od 19

do 26 let. V Sloveniji zaradi raka na materničnem vratu zboli okoli 200 ţensk letno,

najpogosteje starih med 35 in 45 let, ko so na vrhu osebne in poklicne dejavnosti.

Ugotovili smo, da 88% študentk ve kaj je HPV, 12% pa ne. Ta podatek nas preseneča, saj

so študentke bodoče medicinske sestre in bi morale biti seznanjene s tem problemom.

O dostopnosti informacij o HPV je 40% študentk odgovorilo, da je dovolj dostopnih

informacij, 60% pa ne. Ne glede na to, da je dostopnih informacij veliko, menimo, da bi

morali dekleta ţe prej seznaniti s tem problemom in veliko več narediti na zdravstveni

vzgoji in obveščanju o tem problemu.

Največ informacij o okuţbi s HPV so študentke dobile na internetu (28,8%), najmanj pa pri

osebnem zdravniku (5%). Menimo, da bi morali osebni zdravniki posredovati več

informacij o raku materničnega vratu, saj za to boleznijo zboli vse več ţensk.


61

Na vprašanje, ali poznate bolezenska stanja, ki jih povzroča okuţba s HPV in jih v primeru

pozitivnega odgovora naštejte, je 50% študentk odgovorilo, da ve kakšna bolezenska stanja

povzroča, 50% pa tega ne ve. 64% študentk je napisalo, da povzroča raka na materničnem

vratu, 30% genitalne bradavice in 6% predrakave spremembe na materničnem vratu.

Menimo, da bi lahko bilo več informacij objavljenih v medijih kot tudi več motiviranja

študentk za iskanje informacij na internetu.

96% študentk ve, da se okuţba s HPV dokaţe z brisom vratu maternice (PAP). 4%

študentk pa je mnenja, da okuţbo dokaţemo z odvzemom krvi. Bris materničnega vratu je

najzanesljivejši način odkrivanja patološko spremenjenih celic materničnega

vratu.naishihdsirueidhjfkldfjskdfhuidrfdjfhnkdfjodeirdtufrifgjdflkiopsdofdo

Večina študentk (88%) redno obiskuje ginekologa, 12% študentk pa ne. Čeprav je

ginekološki pregled in odvzem brisa za nekatere ţenske neprijeten pa jih to nikakor ne sme

odvrniti od pregleda.

Kar 88% študentk se zdi zdravstvena vzgoja zelo pomembna, 12% študentk pa meni, da je

pomembna. Na osnovi vsega tega lahko sklepamo, da je zdravstvena vzgoja pri cepljenju

res zelo pomembna in da imamo medicinske sestre pri tem pomembno vlogo.

Ugotovili smo, da nobena od študentk (100%) ni cepljena proti okuţbi s HPV. Menimo, da

se študentke niso cepile zaradi tega, ker se jim zdi cepljenje predrago. Kar 82% študentk je

mnenja, da je cepljenje predrago in kar 76% študentk bi se cepilo, če bi bilo cepljenje

brezplačno.

94% študentk je mnenja, da bi moralo biti cepljenje proti HPV obvezno za vsa dekleta, 6%

pa da ne. Program imunoprofilakse in kemoprofilaske za leto 2009 določa da se cepljenje

izvaja kot neobvezno, ob sistematskem pregledu deklic v starosti 11 do 12 let, ki

obiskujejo 6. razred osnovne šole.

Na vprašanje, ali poznate še kakšne druge ukrepe za preprečevanje raka na materničnem

vratu jih je 27% odgovorilo stalni spolni partner, 24% zaščiten spolni odnos, 11% čim


62

kasnejši spolni odnos in 38% redni ginekološki pregledi. Inštitut za varovanje zdravja

navaja, da preventiva vključuje odloţitev prvega spolnega odnosa v obdobje večje zrelosti,

zvestobo enemu spolnemu partnerju oziroma zmanjšanje števila spolnih partnerjev ter

uporabo kondoma, ki ščiti tudi pred mnogimi drugimi spolno prenosljivimi boleznimi.


63

12 SKLEPI

Cepljenje je eden najučinkovitejših zdravstvenih ukrepov, s katerim je milijonom ljudi

prihranjeno mučno prebolevanje številnih hudih nalezljivih bolezni, ki imajo lahko teţke

posledice ali celo smrtni izid. Širjenje nekaterih nalezljivih bolezni smo v Sloveniji s

pomočjo cepljenj uspešno zaustavili. Za zdaj v Sloveniji deleţ cepljenih omogoča solidno

varnost pred nalezljivimi boleznimi. Še vedno obstajajo v našem okolju bolezni, proti

katerim medicina ne more pomagati ali pomaga le delno. Samo ţelimo si lahko, da bi

znanstveniki razvili nova, učinkovita in varna cepiva.

Inštitut za varovanje zdravja, Območni zavodi, bolnišnice, ambulante, Univerza in druge

ustanove (zdravstveni inšpektorji, Ministrstvo za zdravstvo, kmetijstvo in podobno),

morajo sodelovati pri pridobivanju in izmenjavi informacij, ki so potrebne za hitro in

pravilno ukrepanje ob pojavu nalezljive bolezni (Kraigher, 1998, str. 268).

Cepljenje proti HPV ne more nadomestiti rednih preventivnih ginekoloških pregledov in

testov. Zgodnje zavedanje o pravilni skrbi za zdravje in pomenu preventivnih pregledov

lahko pomaga ohraniti zdravje.

Čeprav obstaja veliko literature, zloţenk ter člankov na temo o raku na materničnem vratu,

bo potrebno še veliko narediti na zdravstveni vzgoji ter osveščanju ljudi o problemu, kot je

rak materničnega vratu. Pri tem ima zelo pomembno vlogo medicinska sestra.

Nenehno moramo skrbeti tudi za prosvetljenje ljudi in pogosto prikazovati rezultate

cepljenja ter drugih strokovnih spoznanj glede potrebnosti cepljenja in glede nevarnosti za

ponoven pojav bolezni, če bi prenehali cepiti (Kraigher, 2003, str. 127).


64

13 LITERATURA

Dragaš Z.A. Mikrobiologija z epidemiologijo. Ljubljana: DZS, 1998: 157-8.

Emiroglu, N. Bolezni, ki jih lahko preprečujemo s cepljenjem in program imunizacije v

Evropski regiji SZO: sedanje stanje in prednostne naloge. Zdrav Var 2003; 42: 135-137

Hoyer S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška zaloţba

Slovenije, 1995.

Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,

2005.

Ihan A. Preprečevanje nalezljivih bolezni s cepljenjem. V.: Imunski sistem in odpornost.

Ljubljana: Zaloţba mladinska knjiga, 2000: 137-48.

Ivanuša A., Ţeleznik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Univerza v

Mariboru, Visoka zdravstvena šola, 2002.

Korbar, M. Cepilni center Maribor: 30 let strokovnega in organizacijskega dela. Slovenska

Pediatrija 2000; 7: Suppl 1: 49-51

Koren S. Virusna cepiva in imunski sistem. V: Ţupanc TA, Drinovec B, Marin J, Poljak

M. Splošna medicinska virologija. Maribor, 2002.

Kraigher, A. Cepljenje otrok v Sloveniji. Slovenska pediatrija. 2006; 13: Suppl 1: 235-238

Kraigher, A. Cepljenje v Sloveniji. Slovenska pediatrija. 2000; 7: Suppl 1: 44-48

Kraigher, A. Pogledi na cepljenje. Zdrav Var 2003; 42: 127-128


65

Kraigher, A., Sočan M., Grom AH, Klavs I., Vitek MG. Porajajoče se nalezljive bolezni in

njihovo preprečevanje-strategija za 21. stoletje. Zdrav Var 1998; 38: 265-8.

Marič D. Bolezni proti katerim cepimo. Diplomska naloga. Maribor: Visoka zdravstvena

šola, 2004.

Marolt-Gomišček M., Radšel-Medvešček A. Infekcijske bolezni. Ljubljana: Tangram,

2002.

Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor. Visoka zdravstvena šola,

1999.

Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih

bolezni ( Ur. List RS, št. 16/99).

Tomaţič, J. Pasivna imunizacija. Medicinski Razgledi, 1999; 38: Suppl 2:177-186

Turk, K. Izvajanje imunizacijskega programa v Sloveniji. Slovenska pediatrija 2000; 7:

Suppl 1: 58-64

Zakon o nalezljivih boleznih (Ur. List RS, št. 33/06).

Zakotnik, B., Čiţman, M. Trajne kontraindikacije za obvezna cepljenja. Medicinski

razgledi, 1998; 37: Suppl 1: 173-183.


66

VIRI

Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 2009. Dosegljivo na:

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1759-

PROGRAMcIMUNOPROFILAKSEcINcKEMOPROFILAKSEcZAcLETOc2009.pdf

(2.4.2009)

Cepljenje proti raku na materničnem vratu. Dosegljivo na:

http://www.zzv-ce.si/searchtopic.asp?id=302 (15.1.2009)

Koledar cepljenja otrok. Dosegljivo na:

http://www.spm.si/aktualne-teme/cepljenje/cepljenje-otrok (15.1.2009)

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1759-PROGRAMcIMUNOPROFILAKSEcINcKEMOPROFILAKSEcZAcLETOc2009.pdf

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1759-PROGRAMcIMUNOPROFILAKSEcINcKEMOPROFILAKSEcZAcLETOc2009.pdf

http://www.zzv-ce.si/searchtopic.asp?id=302

http://www.spm.si/aktualne-teme/cepljenje/cepljenje-otrok


ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju viš. predav. mag. Karlu Turku, dr. med. spec.

epidemiologije in somentorici viš. predav. dr. Bojani Filej, univ. dipl. org. za strokovno

pomoč, podporo in svetovanje pri nastajanju diplomskega dela.

Posebna zahvala velja staršem, ki so mi omogočili študij in verjeli vame ter mi tako

pomagali doseči svoj cilj.

Hvala fantu za vzpodbudne besede pri pisanju ter za pomoč pri oblikovanju diplomskega

dela.

Hvala vsem!


14 PRILOGE

14.1 Anketni vprašalnik

14.2 Prošnja za izvedbo raziskave

1

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Moje ime je Katarina Stagoj in sem absolventka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze

v Mariboru. Pripravljam diplomsko delo z naslovom: Obvezna in priporočljiva cepljenja v

Sloveniji. Vljudno vas prosim, da izpolnite anonimni vprašalnik. Podatki zbrani z anketo

bodo uporabljeni izključno v raziskovalne namene.

Za sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem.

Katarina Stagoj

Prosim obkroţite črko pred odgovorom, za katerega ste se odločili ali napišite odgovor na

črto.

1.) Starost:_____let (napišite).

2.) Letnik študija:

a) prvi

b) drugi

c) tretji

d) absolventka

3.) Ali veste kaj je HPV?

a) da

b) ne

4.) Ali mislite, da je dovolj dostopnih informacij o HPV?

a) da

b) ne

2

5.) Kje ste dobile informacije o HPV?

a) na internetu

b) pri ginekologu

c) pri osebnem zdravniku

d) v časopisu

e) v medijih

f) drugo___________

6.) Ali poznate bolezenska stanja, ki jih povzroča okuţba s HPV?

a) da

b) ne

Če ste odgovorile z DA bi vas prosila, da naštejete katera?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

7.) Ali veste kako dokaţemo okuţbo s HPV?

a) z odvzemom krvi

b) z brisom vratu maternice (PAP)

8.) Ali redno obiskujete ginekologa?

a) da

b) ne

9.) Kakšnega pomena se vam zdi zdravstvena vzgoja pri cepljenju?

a) zelo pomembna

b) pomembna

c) ni pomembna

d) ne vem

3

10.) Ali ste cepljeni proti okuţbi s HPV?

a) da

b) ne

11.) Ali se vam zdi cepljenje predrago ( okoli 360 evrov)?

a) cepljenje je predrago

b) cena je primerna

c) cena je prenizka

d) ne vem

e) drugo_____________

12.) Ali bi se cepile, če bi bilo cepljenje brezplačno?

a) da

b) ne

c) ne vem

13.) Ali mislite, da bi moralo biti cepljenje proti HPV obvezno za vsa dekleta?

a) da

b) ne

14.) Ali poznate še kakšne druge ukrepe za preprečevanje raka na materničnem vratu?

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

Hvala za sodelovanje!

4

PROŠNJA ZA IZVEDBO RAZISKAVE

Katarina Stagoj

Višnja vas 21

3212 Vojnik

GSM: 031 234 750 Vojnik, 26.1.2009

E-pošta: [email protected]

Komisija za etična vprašanja

Ţitna ulica 15

2000 Maribor

ZADEVA: Prošnja za izvajanje ankete na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru

Sem Katarina Stagoj in sem absolventka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v

Mariboru. Pripravljam diplomsko delo z naslovom obvezna in priporočljiva cepljenja v

Sloveniji. Pod mentorstvom viš. predav. mag. Karl Turka, dr. med. spec. epidemiologije in

somentorstvom viš. predav. Dr. Bojane Filej, univ. dipl. org. V raziskovalnem delu bi rada

izvedla anketo o osveščenosti študentk o cepljenju proti HPV ter pridobila različna mnenja

o cepljenju.

Lep pozdrav,

Katarina Stagoj

PRILOGE:

- dispozicija diplomskega dela

- anketni vprašalnik

Poslano:

- v tajništvo dekana Simoni Novak, dipl. upr. org.

mailto:[email protected]

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Cepljenje ali vakcinacija je postopek vbrizgavanja mrtvih mikroorganizmov, njihovih antigenov ali razstrupljenih strupnin-toksidov