Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
NADZOR OTROKA Z MAVČEVO OPORNICO IN
EKSTENZIJO
(Diplomsko delo)
Maribor, 2009 Korošec Alenka
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
Mentor: Viš. predav. mag. Jadranka Stričević, univ. dipl. org.
Somentor: Dean Pandurović, dr. med. traumatolog
III
IZVLEČEK
Pri otrocih so zlomi specifični zaradi posebnosti otroškega skeleta, rastnih plošč in
plastičnosti otroških kosti. Na celjenje zloma kosti lahko vplivata imobilizacija in narava
zloma, vendar gre za fiziološki proces, ki ga v glavnem določa periost.
Namen diplomskega dela je bil predstaviti obravnavo in nadzor otroka z mavčevo opornico
in ekstenzijo na oddelku za Otroško kirurgijo UKC Maribor in dobiti odgovore na
raziskovalna vprašanja o prepoznavnosti možnih znakov zapletov pri otroku z mavčevo
opornico, o mnenju osebja, da otrok najpogosteje izraža intenziteto bolečine verbalno in
ali negovalno osebje sklepa, da je delo z otrokom, ki ima ekstenzijo dodatno naporno.
Anketa je pokazala da se je 50% anketiranih srečalo z otrokom z mavčevo opornico, 11%
se jih še ni srečalo s takšnim otrokom33% jih je odgovorilo da se srečuje občasno in 6% jih
ni vedelo ali so se srečali ali ne. 31% anketiranih je mnenja da otrok bolečino pogosto
izraža verbalno, 14% meni da je mimika najpogostejši način izražanja. 38% jih meni da
otroci z jokom izražajo bolečino in 14% je mnenja z nemirom. Samo 3% anketiranih meni,
da je intravertiranost najpogostejši izraz otrokove bolečine.
Ugotovili smo tudi, da ima negovalno osebje na oddelku za Otroško kirurgijo UKC
Maribor dovolj specifičnega znanja za delo z otroci, ki po operaciji imajo mavec ali
ekstenzijo.
Ključne besede: otrok, mavčeva opornica, nadzor, ekstenzija
IV
ABSTRACT
Children have very special fractures, because of their skeleton, growth plates and plasticity
of their young bones. The healing of the fracture can be influenced by immobilization and
nature of the fracture, but in general, it is all about physiological process which is defined
by the periosteum.
Purpose of the diploma work was to present the debate and the control of the child with
plaster spints and extension on the department of Child's surgery, UKC Maribor.
Our survey showed that the 50% of the people which have been questioned have met the
child with plaster spints, 11% haven't met with this type of a child, 33% have answered
that they sometimes meet a child with plaster spints and 6% of the people which were
questioned don't know or didn't remembered if they have ever met a child with plaster
spints. 31% of the people questioned in this survey think that child usually expresses his
pain verbally, 14% think that mimicry is the most often way for the child to express the
pain. 38% of the questioned people think that child expresses his pain with crying and 14%
of the people think that restlessness is the way of showing the pain. Only 3% of the people
questioned think that the most frequent way is when the child closes in himself and doesn't
want to communicate with others.
In this research we found out that the nursing staff, on the department of Child's surgery,
UKC Maribor, has enough knowledge to work with children which get plaster spints and
extension after the surgery.
Keywords: child, plaster spints, supervision, extension
V
KAZALO
IZVLEČEK.......................................................................................................................... III
ABSTRACT.........................................................................................................................IV
1 UVOD.................................................................................................................................1
2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA GIBAL .........................................................................3
2. 1 GIBALA – LOKOMOTORNI APARAT – SYSTEMA LOCOMOTORIUM ...........3
2. 1. 1 Oblike kosti.........................................................................................................5
2. 2 OKOSTJE ZGORNJEGA UDA (OSSA MEMBRI SUPERORIS) ..........................7
2. 3 OKOSTJE SPODNJEGA UDA (OSSA MEMBRI INFERIORIS) ........................10
2. 4 ZNAČILNOSTI OTROŠKEGA SKELETA............................................................15
2. 5 POŠKODBE SKELETA V OTROŠKI DOBI..........................................................16
2. 5. 1 Torus (buckle) fracture (zlom v obliki buckine glave) .....................................16
2. 5. 2 Greenstick fracture (zlom »zelene/mlade vejice«) ...........................................17
2. 5. 3 Zlomi v predelu rastnega hrustanca dolgih kosti (epifizealni zlomi) ...............17
2. 6 INCIDENCA ZLOMOV...........................................................................................17
2. 6. 1 Zlomi v področju ramenskega obroča ..............................................................18
2. 6. 2 Zlomi nadlaktnice .............................................................................................18
2. 6. 3 Zlomi kosti podlakta .........................................................................................19
2. 6. 4 Zlomi podlaktnice (FRACTURA ULNAE) .....................................................21
2. 6. 5 Zlomi zapestnih kosti, dlančnic in prstov .........................................................22
2. 7 ZLOMI SPODNJIH UDOV .....................................................................................23
2. 7. 1 Zlomi stegnenice (FRACTURA FEMORIS) ...................................................23
2. 7. 2 Zlomi spodnjega dela stegnenice......................................................................24
2. 7. 3 Zlomi na goleni.................................................................................................25
2. 7. 4 Zlomi kosti stopala ...........................................................................................27
2. 8 KONZERVATIVNO ZDRAVLJENJE ZLOMOV....................................................28
2. 8. 1 Operacijsko zdravljenje zlomov .......................................................................28
2. 7. 2 Mavec ...............................................................................................................29
2. 8. 3 Sintetični in klasični mavec ..............................................................................30
2. 8. 4 Ortoze ali opornice ...........................................................................................31
2. 8. 5 Ekstenzija..........................................................................................................32
2. 9 MOŽNI ZAPLETI PRI ZDRAVLJENJU ZLOMOV ..............................................32
3 SPREJEM OTROKA NA KIRURŠKI ODDELEK.........................................................34
VI
3. 1 PRIVOLITEV V OPERACIJO ................................................................................34
3. 2 PRIVOLITEV V ANESTEZIJO (narkoza) ..............................................................34
3. 3 NUJEN OPERATIVNI POSEG ...............................................................................35
4 POMEN PRIPRAVE OTROKA ......................................................................................38
4. 1 OTROK IN PREDOPERACIJSKE PREISKAVE...................................................38
5 KODEKS ETIKE MEDICINSKIH SESTER IN ZDRAVSTVENIH TEHNIKOV........40
6 ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA Z MAVCEM.........................................................44
6. 1 PROCES ZDRAVSTVENE NEGE PRI OTROKU Z MAVCEM ..........................45
7 NEGOVALNA DIAGNOZA ...........................................................................................46
7. 1 DIHANJE..................................................................................................................46
7. 2 PREHRANJEVANJE IN PITJE ...............................................................................47
7. 3 ODVAJANJE IN IZLOČANJE................................................................................48
7. 4 GIBANJE IN USTREZNA LEGA...........................................................................50
7. 5 SPANJE IN POČITEK .............................................................................................51
7. 6 OBLAČENJE IN SLAČENJE..................................................................................52
7. 7 VZDRŽEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPARATURE .............................54
7. 8 ČISTOČA IN NEGA TELESA ................................................................................55
7. 9 IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU.........................................................56
7. 10 UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA O RAZVOJU IN ZDRAVJU................57
8 EMPIRIČEN DEL ............................................................................................................58
8. 1 NAMEN RAZISKAVE ............................................................................................58
8. 2 CILJI RAZISKAVE .................................................................................................58
8. 3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA...........................................................................58
8. 4 MATERIALI RAZISKOVANJA.............................................................................58
8. 5 METODE RAZISKOVANJA ..................................................................................59
8. 6 RAZISKOVALNO OKOLJE...................................................................................59
9 REZULTATI RAZISKAVE.............................................................................................60
10 RAZPRAVA...................................................................................................................70
11 ZAKLJUČEK .................................................................................................................72
12 LITERATURA IN VIRI.................................................................................................73
ZAHVALA ..........................................................................................................................77
PRILOGA: ANKETNI VPRAŠALNIK................................................................................1
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
1
1 UVOD
Med enako starimi otroki obstajajo velike razlike glede odzivanja in vedenja, kar je lahko
pogojeno z vplivom okolja, v katerem otrok odrašča in živi, podcenjevati pa ne smemo
konstitucionalne ali biološke pogojenosti otrokovih značilnosti (Kos-Mikuš, 2002, str. 221-
225). Otrokov temperament je zelo pomemben tudi pri doživljanju njegove bolezni.
Razpoloženje je odvisno tudi od individualnih razlik med otroki (npr. narave bolezni,
razvojne stopnje, kognitivnih sposobnosti, morebitnih preteklih izkušenj iz bolnišnice,
obrambnih mehanizmov, sposobnosti prilagajanja).
V splošnem moramo vedeti, da so bolezni za otroški organizem težje kot za odraslega,
znano pa je tudi da so le-te v otroški dobi pogostejše. Vsaka bolezen vnaša v otrokovo
življenje spremembe. Bolj pomembne kot strah pred stvarnostjo (npr. zaradi predhodnih
negativnih izkušenj, hudih bolečin) pa so namišljene bojazni, ki so plod otrokove
domišljije in nepoznavanja ali nerazumevanja nastale situacije ob njegovi bolezni. V
nerazumevanju bolezenskega dogajanj a otrok včasih bolezen doživlja kot lastno krivdo
(npr. kazen za neubogljivost). Otroci, ki prebolevajo težko bolezen, pogosto razvijejo zelo
realen odnos do nastale situacije.
Strah in bojazen sta tudi različna v različnih starostnih obdobjih. Do šestega leta starosti
prevladuje strah pred ločitvijo od matere. Otrok med šestim in desetim letom starosti ne
trpi toliko zaradi ločitve od staršev, boji se bolečih posegov, povezanih z njegovo
boleznijo. Otrok po desetem letu starosti se po doživljanju bolezni bolj približuje
odraslemu, lažje prenaša bolečino, pojavi pa se strah pred realnimi možnimi posledicami
obolenja, tudi pred smrtjo. Prav tako je lažje razumemo mnogokrat pretirano odvisnost
otroka od negovalnega osebja (Ivanuša, Železnik, 2000, str. 64).
Zaradi tesnega prepletanja psihičnih in somatskih dogajanj pri bolnem otroku je nadvse
pomembno, da zdravstveno osebje, ki se pri svojem vsakdanjem delu srečuje z bolnim
otrokom in njegovimi starši, dobro pozna in upošteva značilnosti bolezenskih simptomov
ter možne načine otrokovega odzivanja na psihično neugodje.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
2
Poškodbe kosti in sklepov so najpogostejši vzrok hospitalizacije otroka in mladostnika na
oddelku otroške kirurgije. Kirurško zdravljenje teh poškodb je lahko ne operativno ali
operativno. V obeh primerih je združeno s potrebo po imobilizaciji prizadetega dela telesa.
Pri zdravljenju prizadetih kirurških bolnikov je pomembno sodelovanje zdravnika različnih
specialnosti in ustrezne usposobljenosti negovalnega kadra. Kirurško oskrbo
poškodovanega otroka vodijo v otroško kirurgijo usmerjeni kirurgi-traumatologi ali
ortopedi. V preoperativni pripravi in postoperativni oskrbi sodeluje še specialist
anesteziolog in specialist pediater (Cotič, 2006, str. 85).
Kirurg ob sprejemu otroka v bolnišnico, ob dobrem kliničnem pregledu in s pomočjo
slikovne diagnostike in dobrega poznavanja mehanizma poškodbe opredeli diagnozo in
izbere najučinkovitejši način zdravljenja. Ključnega pomena za uspešno zdravljenje otrok z
poškodbo kosti in sklepov je poleg zdravniške oskrbe tudi kakovostna zdravstvena nega
takih bolnikov.
Ob sprejemu otroka z mavcem ali ekstenzijo na oddelek je poleg nadzora osnovnih
življenjskih funkcij in primerne hidracije otroka potrebno nadzorovati z mavcem ali
ekstenzijo, imobiliziran del telesa in prepoznati morebitne zaplete v zvezi s tem.
Oteklina, bolečina, motnje prekrvavitev, pritisk na periferni živec, so glavni zapleti na
katere naj bi bila pozorna medicinska sestra.
Medicinska sestra skrbi tudi za izvajanje predpisane protibolečinske terapije. Stalno
merjenje jakosti bolečine pri otroku bo omogočilo tudi nadzor ustreznosti predpisane
analgezije.
Ob sprejemu otroka z mavcem ali ekstenzijo na oddelek, medicinska sestra namesti
bolnika ali ekstremiteto v potreben položaj, s katerim lajšamo pooperativno bolečino ali
apliciramo analgetike. Preverjamo lokacijo mavčeve opornice, vrsto ekstenzije ter
prekrvavljenost ekstremitet z mavčevo opornico (Ivanuša, Železnik, 2000, str. 117).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
3
2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA GIBAL
2. 1 GIBALA – LOKOMOTORNI APARAT – SYSTEMA LOCOMOTORIUM
Gibala opravljajo pomembno funkcijo – gibanje v prostoru. človeku dajejo oporo in stalno
obliko, omogočajo gibanje posameznih delov telesa. Predstavljajo najobsežnejši del telesa,
ki zajema 50 do 60 % celotne teže telesa. V teku svojega razvoja je človek živel v različnih
življenjskih okoljih, ki so zahtevala neprestano prilagajanje okolju, ki mu je omogočalo
preživetje. V celotnem procesu prilagajanja je za človekov razvoj najpomembnejši mejnik
prehod v pokončno držo in hojo. Že zelo zgodaj je človek začel uporabljati pripomočke za
dosego hrane, kar je zahtevalo proste roke. In prav uporaba orodij je omogočila nadaljnji
razvoj možganov. To so bili glavni, med seboj povezani dejavniki, ki so vzpodbujali razvoj
eden drugega. Pokončna hoja je vplivala na obliko telesa, ustvarila je »S« obliko hrbtenice,
nagib medenice, razvoj sklepov, razvoj prstov in veliko gibljivost vseh sklepov zgornjih
udov. Zaradi potrebe po zapletenih gibih, so spodnji udi razvili sposobnost prilagajanja
večji obremenitvi. Težišče telesa se je preneslo na medenico in ta se je temu primerno
preoblikovala. Zatilna luknja (foramen occipitale magnum) se je postopoma pomaknila
proti sredini lobanjskega dna, kar omogoča večjo gibljivost glave.
Celoten razvoj je mogoče spremljati s spremljanjem razvoja plodu do popolnoma razvitega
organizma (ontogeneze), ki nam ponazori razvoj vrste (filogenezo).
Glede na vlogo pri gibanju delimo gibalni aparat v pasivni del, to je skelet in ligamentarni
aparat, ki zagotavlja gibalom določeno obliko in oporo ter aktivni del – skeletno mišičje, ki
s svojimi kontrakcijami in relaksacijami premika posamezne dele telesa in jih drži v
določenem položaju.
Za razumevanje vsakega dela posebej in njune skupne funkcije proučujemo oba sistema
ločeno in skupaj v okviru njune funkcije. Kostni sistem kot celoto proučuje osteologija
(veda o kosteh), ligamentarni aparat proučuje dezmologija (veda o vezivnem aparatu),
mišičje proučuje miologija (veda o mišičju) (Draganić at al,2005).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
4
Pomen skeleta
Skelet je pomemben kot ogrodje, ki daje oporo vsem mehkim tkivom in
organom,
daje podlago za obliko telesa in pogojuje položaj organov in organskih sistemov,
nudi zaščito pomembnim organom,
vsebuje pretežni del krvotvornega tkiva,
je depo pomembnih mineralov in tako sodeluje v vzdrževanju homeostaze, je
pasivni del lokomotornega sistema (Simpson, 2007, str. 446).
Nastanek in razvoj kosti (osteogeneza)
V embrionalnem obdobju je celoten skelet zgrajen iz veziva in hrustanca. Proces
kostenenja (osifikacija) nastopi šele v drugem mesecu embrionalnega življenja. Osifikacija
hrustanca nastopi tako, da se v notranjosti hrustanca pojavijo polja, v katerih se pojavijo
osteoblasti, ki tvorijo kostno medceličnino, v kateri se začno odlagati minerali, ki dajejo
kosti trdoto. Taka polja imenujemo osifikacijska jedra. Na ta način okostenijo epifize
dolgih kosti. Dolge kosti pa okostenijo (osificirajo) tudi tako, da se osteoblasti razvijejo
pod pohrustančnico (perihondrijem), kjer tvorijo kostno medceličnino, v katero se nalagajo
minerali. Taka pretvorba se širi navznoter in postopoma zajema hrustančevino. Vezivna
ovojnica pa ostane in tvori pokostnico (periost).
Rast kosti v debelino poteka iz periosta. V endostu (notranji pokostnici) cevastih kosti pa
nastaja vrsta celic, ki razgrajujejo kostnino. To so osteoklasti. Na ta način se regulira
debelina kosti in nastajajo kostni kanali, značilni za vse cevaste kosti. Pri dolgih kosteh
posebej okostenijo diafize in posebej epifiza Med njimi pa dolgo ostane del hrustanca. Ta
hrustanec imenujemo rastni hrustanec, ker na teh mestih kost raste v dolžino. Ta hrustanec
se zadrži vse do konca rastnega obdobja, nakar tudi on okosteni., oziroma ga nadomesti
kostno tkivo. Končno se hrustanec ohrani le na površinah epifiz kot sklepni hrustanec, ki
omogoča gladkost sklepnih površin. Pa tudi ta se z leti spreminja, saj je pri mladih ljudeh
še dokaj debel, z leti pa je vse tanjši.
Iz veziva nastane kost tako, da se v njem najprej pojavijo osteoblasti, ki tvorijo kastno
medceličnino, v kateri se nalagajo minerali. Na površini ostane vezivno tkivo kot
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
5
pokostnica, pod katero se nalaga kostnina vse dokler kost popolnoma ne doraste. Pod
periostom na notranji strani se razvijejo osteoklasti, ki razgrajujejo kostnino tako, da se
ohrani primerna debeline kosti. Na ta način se odvija proces osifikacije ploščatih kosti. Ob
rojstvu so okostenele diafize dolgih kosti, epifize dolgih kosti, vse kratke kosti pa so še
pretežno hrustančaste. V njih se postopoma razvijejo osifikacijska jedra(Pejković et al.,
2005, str. 87). Proces okostenenja in rasti kosti nista zaključeni istočasno. V celoti se rast
zaključi med 20. in 24. letom. Rast kosti uravnava predvsem rastni hormon hipofize, pa
tudi spolni hormoni. Nanjo pa izdatno vpliva tudi delovanje mišic.
2. 1. 1 Oblike kosti
Oblika kosti je zelo različna pa vendar večinoma karakteristična tako, da je vsako kost
mogoče razvrstiti v neko skupino, ki jo je mogoče z gotovostjo spoznati. Glede na njihovo
osnovno obliko jih delimo v:
dolge kosti (ossa longa) - cevaste in sponkaste kosti,
ploščate kosti (ossa plana),
kratke kosti (ossa brevia).
Cevaste kosti tvorijo osnovno zgradbo udov. Predstavljajo nosilno strukturo in vzvode, ki
omogočajo premikanje. Sestavljene so iz telesa (diafize) in dveh okrajkov (epifiz). Med
okrajki in telesom se v rastni dobi nahaja ploščica rastnega hrustanca ki po končani rasti
okosteni. Zgradba kosti je zelo ekonomična tako, da ima funkciji primerno čvrstost in je
hkrati, kar je le mogoče, lahka. Epifize dolgih kosti so zgrajene pretežno iz gobaste
kostnine (substantio spongiosa), pokrite z razmeroma tankim slojem kompakte ali
lamelarne kostnine (substantio compacta). Gobasta kostnina (substantio spongiosa) je
zgrajena iz številnih tramičev ali trabekul, katerih razporeditev ustreza smeri silnic
(trajektorijev), ki jih povzročajo mehannične obremenitve. Zato je njihova razporeditev v
različnih kosteh različna(Draganić at al. 2005, str. 47).
Glavne trabekule pa so povezane s prečnimi, ki zagotavljajo njihovo čvrsto povezanost.
Tako je kostna zgradba podobna satju s številnimi votlinicami, ki so zapolnjene z rdečim
kostnim mozgom (medula ossium rubra). Na epifizah se nahajajo sklepne površine, za stik
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
6
z drugimi kostmi, ki so pokrite s hialinim hrustancem. Diafize dolgih kosti so zgrajene
pretežno iz kompaktne ali lamelarne kostnine (substantio compacta), ki je praviloma
najdebelejša v sredini diafize, proti epifizama pa se postopno tanjša. V sredini je kostni
kanal z malo gobaste kostnine, ki ga zapolnjuje rumeni kostni mozeg (medulla ossium
flava). Debelina kompaktne kostnine je odvisna od obremenitve posameznih delov kosti.
Pokostnica (periost): Kost je od zunaj pokrita s čvrsto vezivno ovojnico – pokostnico ali
periostom. Preko njega je kost prekrvljena in oživčena. Z notranje strani jo prekriva endost.
Sponkaste kosti so rebra. Njihova zgradba je podobna zgradbi cevastih kosti, oblika pa je
prilagojena obliki prsnega koša.
Kratke kosti tvorijo skelet tistih delov telesa, ki zahtevajo raznovrstno gibljivost in
elastičnost. Gradijo stebre in oboke, blažijo pritiske in udarce tako, da jih razporejajo na
več manjših površin. V to skupino spadajo vretenca hrbtenice, kosti zapestja in narta.
Ploščate kosti (ossa plana) imajo številne naloge. Gradijo ogrodja telesnih votlin in
varujejo pomembne organe, podpirajo organe v določenem položaju, prenašajo
obremenitve s telesa na ude in obratno, predstavljajo izhodišča in nasadišča mišic. V
nekaterih od njih se nahajajo votline odete s sluznico in napolnjene z zrakom. Te
imenujemo pnevmatične kosti. Zgrajene so iz dveh slojev kompaktne kosti, med katerima
je sloj spongioze.
Kost odraslega človeka se kljub svoji trdoti še vedno spreminja v skladu s funkcijo,
fizičnimi napori in obremenitvami. Normalno gibanje in obremenitve ugodno vplivajo na
razvoj in ohranjanje kostne strukture. Povečane obremenitve povzročajo hipertofijo kosti.
Poveča se debelina kompaktne in tudi spongiozne kostnine. Zaradi dolgotrajnega
mirovanja pa se kostna masa zmanjša, predvsem njen kompaktni del. Kosti postanejo bolj
lomljive. Govorimo o atrofiji kosti.
V odraslem obdobju je proces izgradnje in razgradnje kosti uravnotežen. V starosti pa je
izgradnja kosti upočasnjena. Organska osnova kosti se zmanjša, kosti postajajo manj
elastične in bolj lomljive. Kostnina ima veliko regeneracijsko sposobnost, kar je zelo
pomembno pri zlomih. Osteoblasti, ki nastajajo v pokostnici ustvarjajo novo kostnino.
Tvori se kalus, ki obnovi kontinuiteto kosti. Proces regeneracije pa je odvisen od starosti.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
7
V mladosti je hitrejši, v starosti pa počasnejši. Odvisen pa je tudi od telesne aktivnosti, ki
pospešuje tvorbo kalusa.
2. 2 OKOSTJE ZGORNJEGA UDA (OSSA MEMBRI SUPERORIS)
Okostje zgornjih udov tvorijo ramenski obroč (cingulum membri superioris) in kosti
zgornjih udov. Ramenski obroč tvorita lopatica in ključnica.
Lopatica (scapula) je ploščata kost trikotne oblike. Na njej razlikujemo sprednjo – vbočeno
(konkavno) ploskev, ki jo imenujemo rebrna plat (facies costalis) in hrbtno plat (facies
dorsalis) Vboklino na rebrni plati imenujemo podlopatična jama (fosa subscapularis).
Hrbtno plat lopatični greben (spina scapulae) deli v nadgrebensko in podgrebensko jamo
((fosa supraspinata in fosa infraspinata). Prosti konec grebena se razširi in tvori kolčico
(acromion), ki tvori sklep z kolčičnim okrajkom ključnice.
Na lopatici razlikujemo še zgornji rob (margo superior), notranji rob (margo medialis) in
zunanji rob (margo lateralis) ter zgornji, spodnji in stranski kot (angulus superior, inferior
in lateralis). Lateralni vogal je zadebeljen, na njem pa se nahaja sklepna jamica (cavitas
glenoidalis) za glavico nadlahtnice. Med sklepno jamico in telesom lopatice (corpus
scapulae) je vrat (collum scapulae). Od baze vratu navzgor in naprej štrli lopatični kljun
(processus coracoideus scapulae).
Ključnica (clavicula) je druga kost ramenskega obroča. Ima obliko razvlečene črke S.
Poteka od ročaja prsnice do kolčice lopatice. Na ključnici lopatice razlikujemo telo (corpus
claviculae) ter medialni - prsnični in lateralni - lopatični konec (extremitas sternalis in
scapularis claviculae). Prsnični konec je zadebeljen in ima sklepno ploskev za stik s
prsnico (facies articularis sternalis). Na lopatičnem koncu je sklepna ploskev za stik s
kolčico (facies articularis acromialis)(Draganić at al.,2005, str. 51-55).
Nadlahtnica (humerus) je dolga ali cevasta kost, ki ima telo (corpus ali diaphysis humri)
in dva okrajka (epiphysis).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
8
Proksimalni okrajek (epiphysis proximalis) tvori glava (caput humeri), vrat
(collum anatimicum humeri), s katerim je glava priraščena na telo pod kotom
130 stopinj, velikain mala grčica (tuberculum maius in minus). Obe grčici se
raztezata navzdol v dva grebena (crista tuberculi maioris in crista tuberculi
minoris), med njima pa je žleb, po katerem drsi kita dolge glave dvoglave
nadlahtnične mišice (sulcus intertubercularis). Del pod njima imenujemo
kirurški vrat (collum chirurgicum humer). To ime je dobil, ker je na tem mestu
kompaktna kost najtanjša in so zlomi zelo pogosti.
Distalni okrajek (epiphysis distalis) ima na medialni strani valj (trochlea), ki
ima sklepnopovršino za podlahtnico. Lateralno od valja pa je glavica
(capitulum), ki ima sklepno površino za stik s koželjnico. Na sprednji strani nad
valjem je jama za kavelj podlahtnice (foso coronoidea). Na zadnji strani nad
valjem pa je kljukičina jama (fosa olecrani). Na lateralni in medialni strani sta
kondila ali čvršča (condylus lateralis in condylus medialis) z odrastkoma
(epicondylus lateralis in epicondylus medialis). Izza medialnega epikondila je
žleb po katerem poteka podlahtnični živec (nervus ulnaris) (Prill, 2004, str.160).
Telo ali diafiza (corpus ali diaphysis humari) je v proksimalnem delu valjasto,
v distalnem pa sploščeno. Na njem razlikujemo zunanji in notranji rob (margo
lateralis in margo medialis), ki sta izhodišči podlahtnih mišic. V zgornji tretjini
na zunanji strani je grčevina, kamor se pripenja deltoidna mišica (tuberositas
deltoidea). Na zadnji strani je dobro razpoznaven poševno potekajoči žleb, po
katerem poteka koželjnični ali radialni živec (sulcus nervi radialis).
Podlahtnica (ulna) je cevasta kost na mezinčevi strani podlahta, ki ima, kot vsaka cevasta
kost, telo (diafizo) in dva okrajka.
Proksimalni okrajek je debelejši od distalnega. (Morgan, 2003, str. 513-22). Ima
dva odrastka: sprednji – kavelj (processus coronoideus) in zadnji – kljukico
(olecranon). Med obema je valjasta zareza (incisura trochlearis) za sklep z
nadlahtničnim valjem. Pod kavljem je vidna grčavina (tuberositas ulnae),
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
9
narastišče nadlahtnične mišice. (m. brachialis). Lateralno od kavlja je zareza s
sklepno gladčino za koželjnico (incisura radialis).
Distalni okrajek je glavica podlahtnice (capitulum ulnae), ki je obdana s
pasastim sklepnim obodom (circumferentio articularis). Na mezinčevi strani od
glavice štrli koničast odrastek (processus styloideus ulnae). Podlahtnica nima
direktnega stika z zapestjem. Med trivogelnico (os triquetrum) in glavico
podlahtnice je sklepna ploščica (discus articulatis) (Neer, 1999, str.1077).
Koželjnica (radius) je cevasta kost, ki leži na palčevi strani podlahta.
Proksimalni okrajek ima glavico (capitulum radii), ki ima na vrhu vdolbino (fovea capituli
radii) za sklep z glavico nadlahtnice (capitulum humeri). Obdaja jo vezivast sklepni obod –
prstenasta vez (ligamentum anulare radii). Pod glavo je vrat koželjnice (collum radii), pod
katerim se na sprednji strani nahaja grčavina (tuberositas radii, na katero se narašča
dvoglava nadlahtnična mišica (m. biceps brachii).
Telo je na preseku trikotne oblike ima na zunanji strani zaobljen, na notranji pa oster rob
na katerega je priraščena medkostna opna. Na sprednji strani pod vratom je vidna hrapava
grčavina (tuberositas radii).
Distalni okrajek je masiven, lateralno ima šiljast odrastek (processus styloideus radii),
medialno pa je zareza za stik z glavico ulne (incisura ulnaris radii). Na distalni strani se
nahaja ovalna sklepna površina (facies articularis carpea) za sklep s proksimalnim nizom
zapestnih kosti).
Zapestne kosti (ossa carpi). V zapestju je osem zapestnih kosti, razporejenih v dve vrsti.
Proksimalno vrsto od radialne proti ulnarni strani tvorijo: zapestni čolniček (os
scaphoideum ali os naviculare), lunica (os lunatum), trivogelnica (os triquetrum) in grašek
(os pisiforme). Proksimalni niz zapestnih kosti na proksimalni strani tvori skupno jajčasto
sklepno površino za stik s koželjnico.
Distalno vrsto sestavljajo: Velika mnogovogelnica (os trapezium), mala mnogovogelnica
(os trapezoideum), glavatica (os capitatum) in kaveljnica (os hamatum).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
10
Zapestne kosti skupaj sestavljajo obok, ki je na dlanski strani konkaven in tvori dlanski
žleb (sulcus carpi).
Dlančnice (ossa metacarpi) so dolge (cevaste kosti). Imajo proksimalni okrajek – bazo
(basis ossis metacarpalis), distalni okrajek – glavo (caput ossis metacarpalis) in telo
(diafizo) (corpus ali diaphysis ossis metacarpalis). Baze se stikajo z distalnim nizom
dlančnic, glavice pa z bazami proksimalnih prstnic(Đorđević, 2005, str. 88). Dlančnic je 5
in tvorijo skelet dlani.
Prstnice (ossa digitorum) spadajo med dolge kosti. Tvorijo skelet prstov. Palec ima dve
prstnici – proksimalno in distalno (phalanx proximalis in distalis), vsi ostali prsti pa po tri –
proksimalno, srednjo in distalno (phalanx proximalis, media in distalis). Kot vse dolge
kosti ima tudi prstnica telo in dva okrajka. Proksimalni okrajek je baza, ki ima sklepno
površini za stik z dlančnico, ali glavico proksimalne prstnice, distalni pa glavica, ki se stika
s srednjo ali distalno prstnico. Le distalna prstnica na glavici nima sklepne površine,
temveč grčavino (tuberositas phalangis distalis) ali nohtni odrastek (processus
unguicularis), kamor se narašča noht) (Draganić at al, 2005, str. 72-74).
2. 3 OKOSTJE SPODNJEGA UDA (OSSA MEMBRI INFERIORIS)
Okostje spodnjega uda tvorijo:
kosti medeničnega obroča - kolčnici in križnica,
stegenska kost - stegnenica,
kosti goleni - golenica in mečnica,
kosti stopala - nartnice, stopalnice in prstnice (Štiblar, 2007, str. 32-33).
Kolčnica - os coxae je zgrajena iz treh kosti: črevnice (os ilii), sednice (os ischii) in
dimeljnice ali sramnice (os pubis). Do pubertete so vse tri kosti samostojne in medseboj
spojene s hialinim hrustancem v obliki črke Y v sklepni ponvici (acetabulumu), ki
dokončno okosteni med 20 in 25 letom. Pod sklepno ponvico se nahaja velika odprtina
(foramen obturatum).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
11
Črevnica (os ilii) je ploščata kost, ki ima telo, ki se v skupni sklepni ponvici zrašča s
sednico in sramnico in krilo - ala ossis ilii. Slednja ima na medialni strani uhljato površino
(facies auricularis) za sklep s križnico. Zgoraj ima greben (crista iliaca), ki se spredaj
konča s sprednjim zgornjim črevničnim trnom (spina iliaca anterior superior, zadaj pa z
zadnjim zgornjim črevničnim trnom (spina iliaca posterior superior). Greben črevnice
gradita notranja in zunanja ustna (labium internum in externum) na kateri se naraščajo
trebušne mišice. Notranja površina črevnice je gladka in vbočena, na svojem spodnjem
delu pa ima polkrožni greben (linea arcuata). Zunanja površina je izbočena in ima hrapave
črte na katere se naraščajo zadnjične mišice.
Sednica (os ischium) ima telo, ki tvori del sklepne ponvice (acetabuluma). Iz telesa izhaja
veja (ramus ossis ischii) ki zadaj in spodaj omejuje kolčno lino (foramen obturatum in se
spodaj zadebeli v sednično grčo (tuber ossis ischii). Nad njo je medialno, zadaj trn (spina
ischiadica, Ki deli zadnji rob kolčnice v dve zarezi (incisura ischiadica major et minor).
Dimeljnica ali sramnica (os pubis) ima telo (corpus ossis pubis) ter zgornjo in spodnjo vejo
(ramus superior in ramus inferior ossis pubis), ki omejujeta kolčno lino (foramen
obturatum), na stičišču medialno je sklepna ploskev za stik s simfiznim hrustancem (facies
symphisealis).
Medenica (pelvis) je sestavljena iz obeh kolčnic, ki se spredaj stikata v sramnični zrasti
(symphisis pubica) in križnice, ki je vstavljena med kolčnici dorzalno. Medenični obroč
prenaša težo telesa na spodnje ude. Medenica je razdeljena s črto mejnico (linea terminalis)
na dva dela: veliko medenico (pelvis major) in malo medenico (pelvis minor). Črta mejnica
(linea terminalis) poteka po zgornjem robu sramnične zrasti (simfize) in sramnice, po
obočni liniji (linea arcuata) črevnice in sprednjem robo križnice do brda (promontorija).
Mala medenica je kot kanal in je pomembna porodna pot. Medenica se pri ženskah in
moških razlikuje. Njeno zgornjo odprtino (apertura pelvis superior) je pri ženskah prečno
ovalna, pri moških pa srčasta. Spodnja medenična odprtina (apertura pelvis inferior) je
omejena s spodnjima vejama sramnice (dimeljnice), spodnjim robom simfize, sedničnima
grčama in trtico. Pri ženskah je širša kot pri moških. Mala medenica je pri ženskah širša in
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
12
cevaste oblike, pri moškem pa je ožja in lijakaste oblike. Medenica je v celoti pri ženskah
širša in plitvejša kot pri moških.
Stegnenica (femur) je najdaljša kost v človeškem telesu. Ima telo in dve masivni epifizi.
Proksimalno epifizo tvorijo glava, (caput femoris), vrat stegnenice (collum
femoris) in dve grči – veliki in mali obrtec ali veliki in mali trohanter (trochanter
major In trochanter minor). Na glavi je sklepna gladčina za stik s kolčno
ponvico. Na njej je vidna vdolbina v katero je vpeta vez med stegnenico in
sklepno ponvico, skozi katero potekajo žile in živci za prehrano in inervacijo
glavice, nima pa pomena za mehaniko kolčnega sklepa. Veliki obrtec (trochanter
major) se nahaja na lateralni strani in štrli navzgor. Mali obrtec (trochanter
minor) leži zadaj medialno. Oba na sprednji strani povezuje linea
intertrochanterica, na zadnji strani pa crista intertrochanterica (Štibler-
Martinčič, 2007, str. 34-35).
Distalno epifizo tvorita dva kondila ali čvršča – medialni kondil ali čvršč
(condylus medialis) in lateralni kondil (condylus lateralis). Na vsakem od njiju
se nahaja manjša izboklina - zunanji in notranji epikondil (epicondylus medialis
in epicondylus lateralis). Na katere se pripenjajo vezi in mišice. Med obema
kondiloma je medkondilna jama (fosa intercondylica), v katero sta vraščeni
sprednja in zadnja križna vez (ligamentum crutiatum anterior in posterior). Na
spodnji strani kondilov sta sklepni gladčini za stik z golenico (tibijo). Na
sprednji strani med obema kondiloma pa je sklepna po površina po kateri drsi
pogačica.
Telo stegnenice (diaphysis femoris) povezuje oba okrajka. Je rahlo ukrivljeno naprej. Na
zadnji strani je dobro razpoznavna hrapava črta (linea aspera), pod velikim obrtcem pa je
vidna grčavina (tuberositas gluthaea) (Draganić at al. 2005).
Pogačica (patella) je sezamoidna kost, vložena v kito štiriglave mišice stegna. Je srčaste
oblike, vrh (apex patellae) ima obrnjen navzdol. Na zadnji strani ima sklepno površino, ki
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
13
omogoča gladko drsenje po sklepni površini na sprednji strani stegnenice med obema
kondiloma.
Golenica (tibia) je cevasta kost na medialni strani goleni. Ima telo al i diafizo, ki je na
prerezu trikotne oblike ter proksimalno in distalno epifizo.
Proksimalno epifizo tvorita dva čvršča ali kondila (condylus medialis in condylus lateralis.
Zgornja površina je skoraj ravna in ima sklepni površini za stik s kondiloma stegnenice.
Loči ju medkondilna štrlina (eminentia intercondylaris) ter sprednje in zadnje
interkondilarno polje (area intercondylaris anterior in posterior). Na zunanji strani pod
zunanjim kondilom se nahaja sklepna površina za glavico mečnice (facies articularis
fibularis). Spredaj je grčavina golenice (tuberositas tibiae), ki je nasadišče štiriglave
stegenske mišice (m. quadriceps femoris).
Distalna epifiza ima notranji gleženj (maleoluss medialis) in spodnjo sklepno površino za
stik s skočnico (facies articularis talaris). Lateralno se nahaja mečnična zareza (incisura
fibularis) za stik s spodnjim okrajkom mečnice.
Telo diafize (diaphysis) ima obliko tristranične prizme. Sprednji rob je rahlo S-asto
zakrivljen in ga pokriva le koža Lateralni rob (margo interosseus) je oster in je nasadišče
medkostne opne (membrana interossea), zadnji rob pa je bolj zaobljen.
Mečnica (fibula) je dolga cevasta kost, ki ima telo (diaphysis) in dva okrajka (epiphysis)
Proksimalni okrajek je glava mečnice (caput fibulae), ki ima na medialni strani sklepno
površino za stik s tibijo (facies articularis capitis fibulae).
Distalni okrajek pa tvori zunanji gleženj (maleolus lateralis), ki ima na medialni strani
sklepni površini za tibijo in skočnico.
Telo mečnice ima tri robove. Medialni je nasadišče medkostne opne.
Nartnice ali nartne kosti (ossa tarsi). Nartnic je sedem. Razporejene so v medialno in
lateralno skupino.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
14
Medialno skupino tvorijo: skočnica (talus) čolnič (os naviculare) in tri je klini (ossa
cuneiformia).
Skočnica (talus) ima glavo (caput), vrat (collum) in telo (corpus). Na sprednji strani glave
je sklepna površina za stik s čolničem (facies articularis navicularis). Telo je na zgornji
strani valjaste oblike (trochlea tali). Zagozdeno je med obema gležnjema. Ima sklepne
površine za golenico, mečnico in petnico. Čolnič (os naviculare) se nahaja med skočnico in
klini. Zadaj ima sklepno površino za talus, spredaj pa sklepno površino s tremi fasetami za
tri kline (ossa cuneiformia). Klini (ossa cuneiformia) se nahajajo med čolničem in prvimi
tremi stopalnicami. Imamo notranji, srednji in lateralni klin.
Lateralno skupino tvorita petnica (calcaneus) in kocka (os cuboideum).
Petnica (calcaneus) je nepravilne kockaste oblike. Na zgornji strani ima tri sklepne ploskve
za skočnico, sprednja in srednja se nahajata na medialnem odrastku – oporniku skočnice
(sustentaculum tali), zadnja pa je na zgornji površini telesa. Spredaj je sklepna ploskev za
kocko. Zadnji del, grča petnice (tuber calcanei), je edini del petnice, ki se pri hoji dotika
tal. Kocka (os cuboideum) se nahaja lateralno od klinov med petnico in zadnjima dvema
stopalnicama) (Draganić at al.,2005).
Stopalnice (ossa metatarsalia) so dolge kosti. Imajo telo (corpus) in dva okrajka,
proksimalni okrajek ali bazo (basis) in distalni okrajek ali glavo (caput). Stopalnic je pet.
Prva stopalnica je najdebelejša, ker nosi polovico celotne obremenitve stopalnic.
Prstnice (ossa digitorum) imajo lastnosti dolgih kosti. Skupaj jih je 14. Palec ima dve, vsi
drugi prsti pa po tri. Proksimalne in srednje prstnice imajo bazo, telo in glavico z
ustreznimi sklepnimi površinami, distalne pa imajo namesto glavic nohtno ležišče v obliki
grčavine (tuberositas).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
15
2. 4 ZNAČILNOSTI OTROŠKEGA SKELETA
Najbolj opazna razlika med odraslimi in otroškimi kostmi je, da imajo otroške kosti rastne
plošče (epifizne stike), ki so locirane na koncih dolgih kosti in so odgovorne za
longitudinalno (vzdolžno) rast kosti. Otroške kost so prožnejše od kosti odraslih, imajo pa
tudi zelo debelo fibrozno ovojnico (periost), ki je odgovorna za rast kosti v širino. Periost
je pri odraslih veliko tanjši. V otroštvu debel periost prispeva k stabilnosti zloma.
Razporeditev proteinov v otroških kosteh omogoča večjo plastičnost kosti, kar pomeni da
se lahko precej upognejo preden se zlomijo. Rastna plošča je najšibkejši del rastočega
skeleta, zato bo poškodba sklepa prej poškodovala rastno ploščo kot ligamente (vezi) v
okolici. Poškodba, ki bi pri odraslem povzročila zvin, lahko pri otroku povzroči resno
poškodbo rastne plošče. Pri otrocih so namreč »vezi močnejše od kosti«, zato so zvini
redkejši kot pri odraslih.( Jupiter, 2004, str 68).
Periost otroških kosti je debel. Dovoljuje hitro celjenje zlomov, ker je zelo ožiljen in
aktiven. Prispeva tudi k stabilnosti zloma, ki izboljša celjenje v longeti. Če je periost
intakten je angulacija oz. premik kostnih odlomkov manjši in naravnava takšnega zloma je
lažja. Prekinjen periost, ki pa se »ujame« med odlomke oz. v rastno ploščo, pa lahko
naravnavo moti, zaradi česar je potrebna celo odprta naravnava (odmaknjenje oz.
izvlečenje periosta).(Bartholomenew, 2003, str.156).
Diafiza je cilindrični del dolge kosti, ki v razvoju najprej zakosteni. /Physis/ (epifizealna
stika oz. rastna plošča) je področje, ki ločuje epifizo (končni del cevaste kosti) od metafize
(del diafize na meji z epifizo ali rastno ploščo). Rastni (epifizni) hrustanec je odgovoren za
longitudinalno (vzdolžno) rast kosti in je odvisen od beljakovin, mineralov, vitaminov A,
C, D, rastnega hormona, tiroksina in drugih hormonov; občutljiv je za rentgenske žarke
(Basti, 2004; str. 111).
Med rastjo ostaja rastna plošča enake debeline, ker sta stopnji proliferacije in destrukcije
približno enaki. Hrustanec se enostavno zamenja s kostnino proč od sredine diafize, kar se
kaže v longitudinalni rasti kosti. Ko se epifizna plošča zapre, pri starosti nekje med 16 in
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
16
20 let, longitudinalna rast kosti ni več mogoča. Rast kosti v širino je še vedno možna z
apozicijo (spreminjanje celic periosta v osteocite – celice kosti).
Celjenje zloma je proliferativni (obsega rast in razmnoževanje kostnih celic) fiziološki
proces. Dolžina procesa je odvisna od količine poškodbe in traja okoli 4 tedne.
Imobilizacija in repozicija (naravnava) ali operacija zloma lahko vplivata na celjenje,
vendar gre za fiziološki proces, ki ga v glavnem določa periost. (Jagrič, 2006, str.32).
2. 5 POŠKODBE SKELETA V OTROŠKI DOBI
Poškodbe spadajo med najpogostejše vzroke smrti in invalidnosti, to še posebej velja za
mlajšo populacijo ljudi. Zlomi so 2x pogostejši pri dečkih kot pri deklicah. Pri otrocih so
zlomi specifični zaradi posebnosti otroškega skeleta, rastnih plošč in plastičnosti otroških
kosti. Tipični zlomi, ki jih pri odraslih ne vidimo so: zlom »zelene veje« (greenstick
fracture), zlom v obliki buckine glave (torus/buckle fracture), in zlom v predelu rastnega
hrustanca (epifizioliza).
Tip zloma je odvisen od starosti otroka, najpogosteje pa je poškodovan zgornji ud. Zlomi
podlakti predstavljajo polovico vseh zlomov pri otroku. Razmeroma pogosti so tudi zlomi
zapestja in dlani ter zlom nadlahtnice nad komolcem. Najredkeje so pri otroku zlomljena
rebra in pogačica. Ker so otroške kosti zelo elastične, se lahko zelo upognejo, preden se
zlomijo.(Slemnik, 2008, str.12).
2. 5. 1 Torus (buckle) fracture (zlom v obliki buckine glave)
Je zelo pogosti zlom pri otrocih. Ker imajo otroci mehkejše kosti, se ena stran kosti upogne
sama vase, brez sprememb na drugi strani. To je poznano tudi kot nepopolni zlom. Beseda
torus izvira iz latinske besede »tori«, kar pomeni oteklino ali izboklino. Otroci si na ta
način najpogosteje zlomijo kosti pri padcu na iztegnjeno roko (zapestje). Zdravljenje je z
mavčno imobilizacijo 3 tedne, saj se tak zlom hitro zaceli. (Čretnik, 2008, str. 14).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
17
2. 5. 2 Greenstick fracture (zlom »zelene/mlade vejice«)
Se navezuje na nepopoln zlom, kjer se ena stran kosti prelomi zaradi delovanja sile, druga
stran pa se upogne, a ostane površina neprekinjena. Ime »zlom zelene vejice« izhaja iz
podobnosti z zlomom mlade, sveže vejice drevesa. Če vejico upognemo se zlomi na eni
strani (zunanji strani upogiba), medtem ko je notranja stran upognjena toda neprekinjena.
Ti zlomi pogosto potrebujejo naravnavo. Upognjeno toda neprekinjeno stran pogosto
dokončno zlomimo, da dosežemo boljšo uravnanost. Nato je potrebna imobilizacija v
mavcu od 4 do 6 tednov, saj se ti zlomi dolgo celijo, ker se ponavadi pojavijo v sredini
kosti, kjer kost počasneje raste. Pri otrocih starih od 5-12 let, je ta zlom trikrat pogostejši
kot pri otrocih starih do 5 let.(Slemnik, 2008, str.13).
2. 5. 3 Zlomi v predelu rastnega hrustanca dolgih kosti (epifizealni zlomi)
So bistveno pogostejši pri otrocih, starih od 5 do 12 let (v primerjavi z otroki do petih let je
sedemkrat pogostejši). Rastna plošča je namreč najšibkejši del v otroških kosteh. Od vseh
zlomov dolgih kosti pri otrocih, jih 30% vključuje rastno ploščo – skoraj polovica teh je v
zapestju.
Poškodbe rastne plošče so pogostejše pri dečkih kot pri deklicah, mogoče zato, ker ostajajo
rastne plošče pri dečkih odprte dlje časa in ker so izpostavljene večjim poškodbam med
vztrajnimi in večjimi aktivnostmi. Večina teh zlomov se pojavi pri dečkih v starosti 12-15
let in pri deklicah v starosti 9-12 let. Najpogostejša je razdelitev otroških zlomov po Salter-
Harris-u, ki deli zlome na 5 tipov. 1. tip je najenostavnejši in bo najmanj verjetno povzročil
motnje normalne rasti. Večja kot je številka pri tipu zloma, bolj »zapleten« je
zlom(Morgan, 2003, str. 513-22).
2. 6 INCIDENCA ZLOMOV
V ambulantah za kirurško nujno pomoč je 1/3 od vseh poškodovancev otrok in
adolescentov. Poškodbe so vzrok 13% hospitalizacij v otroški dobi. Od vseh poškodb pri
otrocih je skelet poškodovan v 17%. Odvisnost števila poškodb od starosti in spola .
Odvisnost najpogostejših poškodb skeleta od starosti( Prinčič, 2000; 628-63).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
18
2. 6. 1 Zlomi v področju ramenskega obroča
Zlomi lopatice (Fractura scapulae)So razmeroma redki. Zdravljenje je skoraj vedno
konservativno. Zadostuje 2-3 tedne imobilizacije z Gilchristovo obvezo, nato pa se prične z
razgibavanjem. Operativno zdravljenje je velika izjema in pride v poštev le, če je potrebna
rekonstrukcija sklepne čašice in vratu lopatice ((Smrkolj,1999, str. 632).
Zlom ključnice (Fractura claviculae)
Ta zlom je za razliko od prejšnjega, zelo pogost. Nastane pri padcu na ramo Tudi
zdravljenje tega zloma je večinoma konservativno. Frakturo po potrebi kirurg reponira v
lokalni anesteziji, nakar otroku namestimo oprtnik za 3-4 tedne. Pogosto že s samo
namestitvijo oprtnika dosežemo zadovoljivo repozicijo (Aghababian, 2001, str.1175).
Operativno zdravljenje pride v poštev le tedaj, ko po poskusu konservativnega zdravljenja
ostane prikrajšava, ki je ni mogoče korigirati. V tem primeru naredimo operativno
repozicijo in osteosintezo s ploščico in vijaki. Operativno zdravljenje je tudi nujno v
primeru odprtega zloma oz. pri poškodbi žilnih struktur(Vidmar, 2000, str.117).
2. 6. 2 Zlomi nadlaktnice
Najpogostejši zlomi nadlaktnice so zlomi vratu nadlaktnice (Fractura coli humeri) in zlomi
nad komolcem, oziroma suprakondilarni in interkondilarni zlomi (Fractura supracondylica,
Fractura intercondylica).
Zlom vratu nadlaktnice – (fractura colli humeri)
Zdravimo ga večinoma konservativno, in sicer, če ni pomembnejše dislokacije, z
imobilizacijo v mavcu 3 – 4 tedne. Redkeje je potrebna repozicija pod rtg. kontrolo in
transfiksacija s kierschnerjevimi žicami, ali odprta repozicija in osteosinteza.
Nad in medkondilni zlomi nadlahtnice (fr. supra et intercondylica humeri)
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
19
Pri frakturah z večjo dislokacijo, ali pri frakturah s pridruženimi poškodbami žil ali živcev
je indicirano operativno zdravljenje. Zlome brez dislokacije ali z minimalnimi
dislokacijami pa zdravimo konservativno.
Zlomi diafize humerusa – (fractura diaphyseos humeri) lahko nastanejo zaradi
direktnega delovanja sile na nadlaht, ali indirektnega delovanja sile torzije. Če ni večje
dislokacije, najpogosteje frakturo zdravimo konservativno. Pri večjih dislokacijah je
potrebno operativno zdravljenje (z osteosintezo s ploščicami in vijaki, ali z
endomedularnimi žeblji.). Pri tem zlomu ni redka komplikacija okvara radialnega živca, ki
se dogaja zaradi same poškodbe, ali tudi pri operativnih posegih. Na srečo je v ogromni
večini primerov prehodna (transitorna) in se popravi, zahteva pa dolgotrajno čakanje in v
tem času dolgotrajno fizikalno terapijo(Vindišar, 2004, str. 28).
2. 6. 3 Zlomi kosti podlakta
Na podlakti so možni zlomi ene, ali obeh kosti podlakti.
Zlomi koželjnice – (fractura radii). Glede na mesto zloma na koželjnici razlikujemo zlome
glavice koželjnice – Fractura capituli radii, zlome diafiza koželjnice – Fractura
diaphyseos radii in zlome distalne metafize, imenovane zlomi na tipičnem mestu –
Fractura radii loco typico (Jupiter, 2004;61).
Zlom glavice koželjnice (Fractura capituli radii) nastane zaradi padca na iztegnjeni zgornji
ud, pri čemer se sila pritiska prenese preko koželjnice na, glavico, ki poči. Pri tem lahko
nastaneta dva, ali več odlomkov, ki se lahko dislocirajo, ali pa ostanejo na svoje mestu.
Znaki: Bolečina na zunanji strani komolca, oteklina in zavrta gibljivost v komolcu.
Diagnoza: Anamneza in klinični pregled nam podata sum na zlom, ki ga potrdimo z
rentgensko sliko. Ta nam tudi pokaže obliko zloma, število odlomkov in stopnjo
eventualne dislokacije fragmentov.
Zdravljenje: Nedislocirane ali minimalno dislocirane frakture zdravimo konservativno,
funkcionalno, tako da zgornji ud imobiliziramo z mavčevo longeto, vendar le za kak teden,
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
20
da mine akutna bolečina. Nato pa longeto snamemo in pričnemo z razgibavanjem. Če pa na
sliki ugotovimo večjo dislokacijo fragmentov, se odločimo za operativno zdravljenje. To
pa je možno na dva načina: Če sta le dva ali trije fragmenti, ki so dovolj veliki, lahko
glavico rekonstruiramo, če pa je glavica zdrobljena v več fragmentov, jo
reseciramo.(Morgan, 2003, str. 516-517).
Zlomi diafize koželjnice (Fractura diaphyseos radii)
Vzrok nastanka je običajno padec na roko, ali direktni udarec po radialni strani podlakta.
Znaki: Pacient toži o bolečinah v podlaktu, vidna je oteklina in včasih deformacija,
gibljivost podlakta pa je zavrta.
Diagnoza: Sum na frakturo postavimo na podlagi anemneze in kliničnega pregleda,
potrdimo pa jo z rentgensko sliko.
Zdravljenje: Če je zlom brez bistvene dislokacije, ga zdravimo konservativno z mavcem,
če pa obstaja dislokacija, ki je ne moremo zadovoljivo reponirati, tak zlom zdravimo
operativno. z odprto repozicijo in osteosintezo s ploščico in vijaki, ali s kako drugo metodo
operativnega zdravljenja.(Slemnik, 2008, str. 21).
Zlom koželjnice na tipičnem mestu (Fractura radii loco typico)
To je najpogostejši zlom. Nastane pri padcu na iztegnjen zgornji ud z roko tako, da se
otrok ujame na odprto dlan, ali pa zelo redko, na hrbtišče roke.
Znaki: Najpogosteje je opazna oteklina na tipičnem mestu in tipična viličasta deformacija
zapestja. Zapestje je boleče, gibljivost pa je zavrta.
Diagnoza: Zlom ugotovi kirurg na podlagi anamneze in kliničnega pregleda, potrdi pa ga z
rentgensko sliko.
Zdravljenje: Te zlome najpogosteje zdravijo konservativno. Zlome reponirajo v lokalni ali
splošni anesteziji, nato pa imobilizirajo z mavcem za 4 – 6 tednov. Po mavčenju vedno
preverijo uspeh repozicije z rentgensko sliko. V teku nadaljnjega zdravljenja moramo prve
3 tedne položaj fragmentov več krat kontrolirati z rentgenskim slikanjem, da bi lahko v
slučaju ugotovitve redislokacije, položaj še pravočasno popravili. Po navedenem času
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
21
imobilizacijo odstranijo in nadaljujejo zdravljenje s fizikalno terapijo, dokler se ponovno
ne vzpostavi normalna funkcija.(Čretnik, 2008, str. 22).
2. 6. 4 Zlomi podlaktnice (FRACTURA ULNAE)
Zlom ključnice podlaktnice (Fractura olecrani)
Ta zlom običajno nastane pri padcu na komolec.
Znaki: Komolec je otečen, boleč, gibljivost komolca pa je zavrta. Pogosto se tipa razmak
(diastaza) med fragmenti in patološka premakljivost olekranona.
Diagnoza: Z anamnezo in kliničnim pregledom ugotovljeni sum potrdi kirurg z rentgensko
sliko.
Zdravljenje: Najpogosteje gre za dislocirane zlome, ki jih zdravijo operativno. Redke
nedislocirane pa zdravijo konservativno z mavčevim rokavom za 4 tedne, nato pa
nadaljujemo zdravljenje s fizikalno terapijo do obnovitve funkcije komolca (Gričar, 2007,
str. 60).
Zlom diafize podlaktnice (fractura diaphyseos ulnae)
Najpogostejši vzrok nastanka tega zloma je direktni udarec (parirni ali obrambni zlom), ali
delovanje indirektne upogibne sile pri padcih, ali sile torzije (zasuka).
Znaki oteklina in bolečina na mestu zloma, včasih je vidna deformacija, pri tipanju pa
zaznamo krepitacije (škrtanje odlomkov).
Diagnoza: Anamneza in klinični pregled podata kirurgu sum na zlom, ki ga potrdi z
rentgensko sliko. Z njo dobi tudi podatke o številu in položaju odlomkov.
Zdravljenje: Če ni pomembnejše dislokacije, se kirurg odloči da zlom zdravi konservativno
z imobilizacijo v mavcu približno 3-5 tednov, nato pa nadaljuje s fizikalnim zdravljenjem
do povrnitve normalne funkcije. Pri otrocih pa je potreba po operativnem zdravljenju
zlomov podlaktnice redka.(Slemnik, 2008, str. 12).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
22
Zlomi diafiz obeh kosti podlakta (Fractura antebrachii)
Mehanizem nastanka: Najpogostejši vzrok nastanka je delovanje indirektne upogibne sile
pri padcih na roko. Ali sile torzije pri zasuku roke. Redkeje pa delovanje direktne sile
udarca po podlakti.
Znaki: Opazna je oteklina, bolj ali manj izražena deformacija in patološka gibljivost. otrok
toži o hudih bolečinah, gibanje je zavrto.
Diagnoza je običajno že na prvi pogled jasna. Kirurg jo potrdimo z rentgensko sliko, ki
nam da tudi podrobnejše informacije o položaju in številu odlomkov.
Zdravljenje: Pri otrocih take frakture zdravijo predvsem konservativno. Operativno
zdravljenje je potrebno v primerih neuspešnega konservativnega zdravljenja.(Smith, 2003,
str. 520).
2. 6. 5 Zlomi zapestnih kosti, dlančnic in prstov
Med najpogostejše in najpomembnejše zlome zapestnih kosti sodi Zlom zapestnega
čolnička (Fractura ossis scaphoidei)
Mehanizem nastanka: Zlom nastane pri padcu na roko.
Znaki: Oteklina in bolečina na pritisk v predelu anatomske tobačnice in bolečina pri
gibanju v zapestju.
Diagnoza: Za postavitev diagnoze so potrebne Rtg. slike v AP in dveh polstranskih
projekcijah.
Zdravljenje: Kirurg se najpogosteje odloča za konservativno zdravljenje z mavcem, za
zapestje z vključeno bazo palca in kazalca najmanj 6 tednov, ali več, do zacelitve. Če pa
obstaja dislokacija, zaradi katere je porušena skladnost (kongruenca) sklepnih površin, je
potrebno operativno zdravljenje.(Roškar, 2006, str. 10).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
23
Zlomi dlančnic (fracturae ossium metacarpalium)
Mehanizem nastanka: Frakture najpogosteje nastanejo zaradi udarca z roko ob čvrsto
podlago (ob zid, trd predmet), ali pri športu (boks, karate in sl.), ali med pretepi.
Znaki: oteklina, bolečina in oslabela funkcija roke. Včasih je opazna tudi deformacija.
Diagnoza: Sum, postavljen na podlagi anamneze in kliničnega pregleda potrdi kirurg z Rtg.
sliko.
Zdravljenje: Najpogosteje take zlome zdravijo konservativno z repozicijo in zamavčenjem
za 3 do 4 tedne. Pri večjih dislokacijah in prizadetih sklepih pa je potrebno operativno
zdravljenje.(Smrkolj, 1999, str. 616).
Zlomi prstnic (fracturae phalangeum)
Mehanizem nastanka: Ti zlomi najpogosteje nastanejo z udarci s trdimi predmeti po prstih,
s stisnjenjem prstov med trde predmete, ali z udarci s prsti ob trde predmete.
Znaki: bolečina na pritisk, oteklina, včasih tudi deformacija.
Diagnoza: Sum na frakturo, postavljen na podlagi anamneza in kliničnega pregleda potrdi
kirurg z rentgensko sliko.
Zdravljenje: Po potrebi kirurg naredi repozicijo v Oberstovi anesteziji, nato pa
imobilizacijo za ca 3 tedne. Po odstranitvi imobilizacije sledi fizikalna terapija(Prinčič,
1999, str. 630).
2. 7 ZLOMI SPODNJIH UDOV
2. 7. 1 Zlomi stegnenice (FRACTURA FEMORIS)
Zlome stegnenice delimo v zlome zgornjega (proksimalnega) dela, zlome telesa (diafize)
stegnenice in zlome spodnjega (distalnega) dela stegnenice.
Zlomi zgornjega (proksimalnega) dela stegnenice
Zlomi zg. dela stegnenice so pri otrocih redki: nastanejo kot posledica delovanja velike sile
(padec iz višine, prometna nesreča). Delimo jih na zlome glavice stegnenice – fractura
capitis femoris, zlome vratu stegnenice – fractura colli femoris in zlome trohanterne regije
– fractura pertrochaanterica, fractura intertrochanterica, fractura subtrochanterica femoris.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
24
Glede na to, da je zlom nastal kot posledica delovanja velike sile, je vedno treba posumiti
tudi na kakšno pridruženo poškodbo.
Znaki: Spodnji ud je običajno skrajšan, rotiran navzven in negibljiv. Predel kolka je boleč
na otip in poklek, aktivna gibljivost pa je popolnoma zavrta.
Diagnoza: Natančno lokalizacijo preloma in s tem diagnoza, poda kirurgu rentgenska slika
kolka in proksimalnega dela stegnenice.
Zdravljenje: Nepremaknjene zlome zdravijo konservativno. Otroku do zadostne zacelitve
namestimo mavčeve hlače. Pri dislociranih zlomih, zlom lahko naravnajo s pomočjo
trakcije ter po parih tednih, ko so vidni znaki celjenja, namestimo mavčeve hlače. Hujše
premaknjene zlome zdravijo operativno.(Vidmar, 2000, str.69).
Zlom diafize stegnenice (fractura diaphyseos femoris)
Zlom nastane bodisi zaradi direktnega, ali indirektnega delovanja sile na stegnenico (pri
padcih z višine, padcih na isti ravni, pri prometnih nezgodah športnih nezgodah in
podobno).
Znaki: Stegno je deformirano, običajno skrajšano in patološko gibljivo. Možna je
prizadetost žil in živcev. Zaradi izgube velike količine krvi v stegno je otrok lahko v šoku.
Diagnoza: Za natančno ugotovitev mesta in oblike zloma je potrebna rentgenska slika.
Zdravljenje: Nepremaknjene zlome zdravijo konzervativno. Manjše dislokacije pred
mavčenjem lahko naravnajo v splošni anesteziji. Zlome pri starejših otrocih ter hujše
premaknjene zlome zdravijo operativno.(Ring, 2003, str. 645).
2. 7. 2 Zlomi spodnjega dela stegnenice
Zlomi so lahko nad kondiloma, med obema kondiloma in istočasno nad in med obema
kondiloma. – Fractura supracondylica, fractura intercondylica et fractura supra et
intercondylica femoris. Zlomi nastanejo zaradi delovanja direktne ali indirektne sile na
spodnji del stegnenice.
Znaki: vidna je močna oteklina, in deformacija spodnjega dela stegna, stegno je patološko
gibljivo, pogosto pa se pojavlja izliv krvi v koleno – Haemartros genus.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
25
Diagnoza: Natančne podatke o obliki in mestu poškodbe dobi kirurg na podlagi rentgenske
slike.
Zdravljenje: Pri otrocih večinoma te fraktura zdravijo konservativno, če je le možna
zadovoljiva repozicija in retencija, sicer pa operativno, z čim manjšimi operativnimi
posegi.(Roškar, 2006, str. 18).
Zlom pogačice (Fractura patellae)
najpogosteje nastane zaradi direktnega udarca v predel pogačice pri padcih ali udarcih ob
trde predmete. Redko nastane zaradi naglega močnega natega mišic.
Znaki: Oteklina v predelu pogačice, izliv krvi v koleno – haemartros genus. Pogosto se tipa
razmak – diastaza odlomkov, gibljivost kolena je zavrta, pacient ne more zravnati
skrčenega kolena. Izjeme so zlomi pogačice brez dislokacije z ohranjeno pokostnico –
Fractura subaponeurotica patellae.
Z rentgensko sliko dobi kirurg vpogled v obliko frakture in število odlomkov.
Pri subaponevrutičnih frakturah je zdravljenje konservativno – mavčev tutor za 3 do 5
tednov, nato pa fizikalna terapija. Pri vseh ostalih primerih pa je zdravljenje operativno –
operativna repozicija in osteosinteza z žicami ali vijaki.(Vidnišar, 2004, str. 24-25).
2. 7. 3 Zlomi na goleni
Zlomljena je lahko golenica – (Fractura tibiae) ali mečnica – (fractura fibulae), ali obe
kosti goleni – (Fractura cruris).
Zlomi golenice (Fractura tibiae)
Glede na mesto zloma jih delimo na zlome zgornjega dela – fractura intercondylica,
fractura sub condylica et fractura inter et subcondylica tibiae, na zlome diafize – fractura
diaphyseos tibiae in zlome spodnjega dela golenice – fractura partis distalis tibiae.
Zlomi zgornjega dela nastanejo običajno kot rezultat direktnega delovanja sile pri skoku
ali padcu z višine na spodnji ud, ali pri močnem zvinu kolena.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
26
Običajno je vidna močna oteklina in izliv krvi v koleno (haemartros). Gibanje v kolenu je
zavrto. Natančen vpogled v mesto in obliko zloma omogoča kirurgu le rentgenska slika v 2
projekcijah. Zlome brez dislokacije zdravijo konservativno, zlome z dislokacijami
fragmentov pa operativno.(Roberts, 2004, str. 214).
Zlom diafize golenice – fractura diaphyseos tibiae
Zlom lahko nastane zaradi direktnega delovanja sile na golenico (brca, udarec trdega
predmeta, prometne, delovne in športne nezgode) Drugi, pogostejši način pa je indirektno
delovanje sile upogiba ali vrtenja (torzije), kar se dogaja pri padcih, zdrsih, pri smučarskih
in drugih športnih poškodbah.
Najpogosteje vidimo oteklino, deformacijo, opazimo patološko gibljivost in škrtanje
odlomkov, včasih pa tudi lokalne okvare mehkih delov.
Po ugotovitvi omenjenih znakov, za natančno spoznavo oblike in mesta zloma napravijo
rentgenske slike prizadete goleni.
Zlome brez bistvenih dislokacij pri otrocih zdravijo konservativno z mavcem. Dislocirane
zlome pri odraslih pa v glavnem operativno, bodisi z odprto repozicijo in osteosintezo, ali z
zaprto repozicijo pod kontrolo rentgena in endomedularnim žebljanjem z titanijevimi
žicami.(Vindišar, 2004, str. 24-29).
Zlomi mečnice (fractura fibulae)
Zlomi glavice mečnice se najpogosteje dogajajo pri zvinih kolena, ko pride do močnega
natega zunanjega kolateralnega ligamenta, ki se nasaja na glavico fibule. Največkrat je
brez posebne dislokacije in ga zdravimo skupaj z zvinom kolena. Redko je potrebna
operativna fiksacija (Pokorn, 2006, str.66).
Izolirani zlomi diafize mečnice najpogosteje nastanejo zaradi direktnega delovanja sile na
zunanjo stran goleni (udarci s težkimi, topimi predmeti).Bolečina na otip v predelu
mečnice in eventualni zunanji znaki kontuzije.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
27
Če na podlagi pacientove anamneze kirurg posumi na možnost frakture, napravijo
rentgensko sliko, ki pokaže frakturo. Ta fraktura ne zahteva imobilizacije. Dovolj je če
pacient relativno miruje in po potrebi dobi analgetika.
Zlomi gležnjev spadajo med najpogostejše zlome. Nastanejo najpogosteje zaradi
delovanja indirektne sile ob zasuku telesa pri fiksiranem stopalu.
Vidna je oteklina, pogosto podplutbe pod gležnji, gleženj je včasih deformiran, pogosto pa
patološko gibljiv. Pogoste so tako imenovane luksacijske frakture gležnjev, to so
dislocirani zlomi maleolov in istočasni delni, ali popolni izpahi zgornjega skočnega sklepa.
Postavijo jo na podlagi izvida kliničnega pregleda, natančno diagnozo pa omogoči
rentgenska slika. (Brilej, 2004, str. 25).
Nedislocirane zlome zdravijo konservativno z mavcem 3-5 tednov , nato pa s fizikalnim
zdravljenjem do vzpostavitve normalne funkcije. Dislocirane zlome gležnjev načeloma
zdravijo operativno, z odprto repozicijo in osteosintezo. To omogoča pacientu takojšnjo
hojo brez obremenjevanja in razgibavanje. (Vidmar, 2000, str. 72).
2. 7. 4 Zlomi kosti stopala
V to skupino spadajo zlomi skočnice – (talusa,) petnice – (kalkaneusa,) zlomi stopalnic in
prstnic, ki so razmeroma pogosti.
Do poškodb stopalnih kosti najpogosteje pride pri padcih z višine nastopalo, ali pri padcih
težkih predmetov na stopalo.
Oteklina stopala, bolečina na dotik in pri premikanju, gibljivost stopala je zavrta, hoja pa ni
Natančen uvid v obliko in mesto poškodbe dobi kirurg z rentgensko sliko.
Zlome brez bistvenih premikov zdravijo konservativno, zlome z večjimi premiki odlomkov
pa običajno operativno.
Osnovna načela zdravljenja zlomov:
zlom je potrebno naravnati,
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
28
odlomke zadržati v ugodnem položaju do zacelitve,
poškodovani del telesa vrniti v stanje, podobno stanju pred poškodbo.(Roberts,
2004, str. 217).
2. 8 KONZERVATIVNO ZDRAVLJENJE ZLOMOV
Z zaprto repozicijo se doseže ugoden položaj odlomkov. Dobljeni položaj se zadrži z
zunanjo imobilizacijo do razdelitve.
Po repozicija se okončina ovije z vato, sledi namestitev mavca. Dodatno se zaščitijo mesta,
ki so najbolj izpostavljena pritisku. Mavec je lahko v obliki longete ali krožne mavčeve
obloge (Kardoš,1999,str. 27).
Izvajajo se ukrepi za preprečevanje otekanja:
hlajenje,
dviganje okončine nad ramen telesa,
razgibavanje prostih sklepov.
Pozorni moramo biti tudi na pomodrelost oziroma bledico prstov, ter na bolečine v
mavcu.(Ivanuša, Železnik, 2000, str. 117).
2. 8. 1 Operacijsko zdravljenje zlomov
Tudi za operativno zdravljenje veljajo enaka splošna načela, kot za konzervativno
zdravljenje. Odlomki se med seboj pritrdijo z osteosintetičnim materialom (ploščice, žeblji,
žice, vijaki, zunanji fiksaterji) Po zacelitvi zloma se osteosintetični material odstrani glede
na tip zloma, starost bolnika in glede na težave (Chu , 2004; 360).
Zdravstvena nega je odvisna od posebnosti operacije, kljub temu pa so nekatere
intervencije enake za vse bolnike: vzdrževanje dihanja, cirkulacije, elektrolitskega in
tekočinskega ravnovesja (Ivanuša, Železnik, 2000, str. 109).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
29
Ob sprejemu otroka z mavcem ali ekstenzijo na oddelek, medicinska sestra namesti
bolnika ali ekstremiteto v potreben položaj, s katerim lajšamo pooperativno bolečino ali
apliciramo analgetike. Preverjamo lokacijo mavčeve opornice, vrsto ekstenzije ter
prekrvavljenost ekstremitet z mavčevo opornico.
Medicinska sestra daje informacije o operiranem otroku ali staršem v okvirih njene
pristojnosti. Pomembno je, da pacient in njegovi svojci dobijo informacije ob pravem času
in na njim razumljiv način. Pacient in svojci vedno znova potrebujejo enostavna pojasnila
o zdravstvenem stanju po operaciji, posegih in negovalnih postopkih, programih in ciljih
zdravljenja ter načrtu rehabilitacije.
2. 7. 2 Mavec
Že stari Egipčani so uporabljali pri zdravljenju zlomov platnene povoje, ki so jih utrjevali z
različnimi premazi in tako dosegli negibljivost poškodovanih udov. Približno tako obliko
imobilizacij, kot so današnje, so začeli uporabljati v 19. stoletju.
Iz zgodovine je poznano, da je perzijski zdravnik Abu Mansur Mufawak že okoli leta 970
uporabljal za zdravljenje zlomov mavčevo zmes, ki jo je nanašal na zlomljeni ud. V
turškem cesarstvu so po naravnavi zlomov poškodovane ude namestili v korita, napolnjena
z mavcem. Holandski vojaški kirurg Antonius Mathijsen (1805-1878) je leta 1852 prvi
objavil publikacije, v katerih piše, da je iznašel mavčev ovoj. To je omogočilo začetek
široke uporabe mavca v medicini. V začetku 20. stoletja je oče moderne nekrvave
travmatologije Bohler izdelal prva natančna navodila za zdravljenje poškodb z mavci. Za
zdravljenje poškodb lahko uporabljamo mavčeve longete ali cirkularne mavce. Čeprav so
se v preteklih 100 in več letih menjale tehnike mavčenja, vrste mavca in dolžina
imobilizacije, je mavčenje še danes eden od nepogrešljivih načinov imobilizacije.(Smrkolj,
1999, str. 651).
Po kemični sestavi je mavec kalcijev sulfat (CaSO4). V naravni obliki vsebuje 21odstotkov
kristalne vode. Ko ga pečemo na 130 stopinj Celzija izgubi tri četrtine vode, pri 145
stopinjah pa vso kristalno vodo. Če se tako pečen (dehidriran) mavec namoči v vodo, se
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
30
spremeni v mehko maso, ki jo je lahko oblikovati. Čas strjevanja in sušenja mavca je
odvisen od vrste in kvalitete mavca.
Poznamo transportno (začasno) in terapevtsko (dokončno) imobilizacijo. Začasna
imobilizacija se uporablja na kraju nezgode in je predvidena samo za prevoz do
zdravstvene ustanove. Za transportno imobilizacijo uporabljamo vakuumske blazine,
standardne opornice ali pa improvizirane pripomočke – deske, časopis, karton, odejo,
dežnik itd. Večino poškodb v dokončni oskrbi trajno imobiliziramo. To lahko storimo z
mavčevo obvezo, mavčevo longeto, z različnimi opornicami in ortopedskimi pripomočki
ali ortozami.
Namen imobilizacije je poškodovani ud napraviti negiben oz. imobiliziran. S tem
zmanjšamo bolečino, preprečimo nadaljnjo poškodbo živcev, mišic in ožilja in omogočimo
pravilno zaraščanje zlomov kosti, raztrganih vezi in sklepnih ovojnic. Posledice predolge
imobilizacije so okorelost sklepov, oslabelost mišic in drugih tkiv.(Herman, 2005, str. 117-
118).
2. 8. 3 Sintetični in klasični mavec
Razmerje med uporabo sintetičnega in klasičnega mavca pri nas in v tujini je veliko. V
tujini se uporablja (denimo Nizozemska) 91odstotkov sintetičnih mavčnih oblog, medtem
ko v Sloveniji naredimo več kot 90 odstotkov mavcev iz klasičnega materiala. Pri nas je
sintetični mavec izključno samoplačniška storitev in ni pravica iz zdravstvenega
zavarovanja, kar je morda glavni vzrok te očitne razlike. Prvi sintetični materiali za
imobilizacijo zlomov in drugih poškodb so prišli na tržišče okoli leta 1968. Pri nas so prve
sintetične mavce uporabljali leta 1980, vendar so ti bili takrat še slabi in nedodelani
(Prinčič, Smrkolj,1999, str. 626).
Največja slabost sta bili ostra mrežasta struktura in način namestitve. Za izdelavo takega
mavca je bilo treba v posebni posodi ovoj segreti na 80 stopinj in ga nato čim hitreje
namestiti. Zaradi pogostih zapletov (opekline, preležanine) smo njihovo uporabo kmalu
opustili. Šele po letu 1991 smo začeli plastične mavce izdelovati pogosteje. Danes
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
31
poškodovanci plastični mavec pogosto tudi sami zahtevajo. Prednosti sintetičnega mavca
pred navadnim sta njegova trdnost in majhna teža. Za poškodovanca je udoben, ker je lažji
od navadnega mavca in vodoodporen. Zaradi svoje obstojnosti se ne drobi in ne pušča sledi
v stanovanju in na posteljnini. Popolno trdnost doseže že po 10 do 25 minutah, zato je
možnost, da bi se zlomil, majhna. Primeren ja za imobilizacijo poškodb, pri katerih je
potrebno dolgotrajno zdravljenje.
Pri zdravljenju svežih poškodb sintetičnega mavca ne uporabljamo zaradi možnosti
zapletov (oteklina). V takih primerih namestimo navaden mavec in ga po nekaj dneh
zamenjamo s sintetičnim. Pri poškodovancih, pri katerih je bila potrebna naravnava zloma,
navadni mavec lahko zamenjamo s plastičnim po dveh do treh tednih. Zaradi izredne
propustnosti za rentgenske žarke sintetičnega mavca pri kontrolnih pregledih in slikanjih ni
treba menjati.(Roškar, 2006, str. 27).
2. 8. 4 Ortoze ali opornice
Ortoza ali opornica (orthos v grščini raven) je pripomoček, ki olajša zdravljenje
bolezenskega stanja ali vsaj upočasni poslabšanje. Nastanek opornic je povezan s
človeškim nagonom. Ko se je človek poškodoval, je takoj iskal najboljši položaj
poškodovanega uda, da ga ni bolelo. Pri tem si je pomagal z različnimi pomagali, za katera
bi lahko rekli, da so to že bile prve opornice. O tem pričajo številne arheološke najdbe.
Sorazmerno z napredkom sta se izboljševali kakovost in uporabnost opornic. Včasih so
opornice poimenovali po kraju nastanka, avtorju ali celo izdelovalcu, zato lahko enako
opornico ali opornice z enakim delovanjem imenujemo različno, tudi različni proizvajalci
različne opornice poimenujejo enako. Velik je bil razmah opornic po drugi svetovni vojni
zaradi uporabe novih tehnik, novih materialov in novega načina zdravljenja. Za klinične
namene je pomembno delovanje opornice. Glede na delovanje oziroma funkcijo ločimo
štiri vrste ortoz :
stabilizirajoče – oporne,
funkcionalne – dinamične,
korektivne – pooperativne,
protektivne – zaščitne. (Brilej, Vindišar, str.28).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
32
Najpomembnejša je prva skupina ortroz (stabilizirajoče), ki je tudi največja. Seveda se
skupine lahko prepletajo, saj se nekatere ortroze uporabljajo za več namenov.
Poškodovancu omogočajo nadzor nestabilnega dela telesa ali uda v celoti. S
preprečevanjem neželenih gibov učvrstijo sklepe in omogočajo obremenitve. Uporabljamo
jih ob različnih boleznih in poškodbah. Ortrozo je treba pravilno namestiti in prilagoditi na
poškodovan ud. Poškodovancu damo navodila za pravilno vzdrževanje ortroze in za vaje,
ki naj jih izvaja doma.
2. 8. 5 Ekstenzija
Ekstenzija je posebna oblika konzervativnega zdravljenja. Je nateg zlomljenega ali
izpahnjenega uda pri uravnavanju kosti. Ekstenzija zlomljene noge se uporablja občasno
pri zlomih femurja pri manjših otrocih. Otrok ima poškodovano nogo (ali obe) povite z
manšeto in povojem. Potrebujemo posteljo z nastavki za ekstenzijo. Vlek ekstenzije – težo
določi zdravnik. Zlom se kontrolira z RTG. Ko je stanje zloma zadovoljivo, se zdravljenje
nadaljuje z mavčevimi hlačami.( Herman, 2007, str. 124).
Pri postavitvi ekstenzije je izrednega pomena da osebje v negovalnem timu, ki dela na
otroški kirurgiji pozna delovanje ekstenzije, možne zaplete, nastavitev uteži glede na mesto
zloma, ter pravočasno obvesti operaterja.
2. 9 MOŽNI ZAPLETI PRI ZDRAVLJENJU ZLOMOV
V pooperativnem obdobju lahko pride pri otroku do različnih možnih zapletov, ki jih
osebje v negovalnem timu mora poznati in prepoznati:
Dislokacija nastane, kadar pride do premika odlomkov in izgubimo ugoden položaj.
Globoka venska tromboza
Zaradi mirovanja pride do zastoja krvi v venah na nogah, okvare venske žilne stene,
zmanjšanje pretočnosti krvi in povečane nagnjenosti k strjevanju krvi. Nastane predvsem v
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
33
zgornji pooperativni dobi. Tveganja za nastanek je prisotni pri vseh kirurških bolnikih, tudi
pri otrocih.
Naloge medicinske sestre so, da otroka poučuje o tem kako pomembno je gibanje ter
premikanje nog, spodbuja ga k obračanju, gibanju in zgodnjem vstajanju, če je to možno.
Po navodilu zdravnika se daje tudi medikamentozna profilaksa.(Norris, 2003, str.1520).
Pljučna embolija nastane kot zaplet pri globoki venski trombozi-zamašitev pljučnih arterij
z krvnim strdkom.
Maščobna embolija
Lahko nastane zaradi maščobnih kapljic v pljučih in možganih. Najpogosteje se pojavi pri
zlomu ali več zlomih dolgih kosti. Preprečujemo jo z zgodnjo operacijsko oskrbo zlomov,
uporabo Heparina, kontrola krvi. Znaki so pikčaste krvavitve po koži, vročina, dihalna
stiska.(Smrkolj,1999, str. 610).
Vnetje kostnega tkiva (OSTEITIS)
Nastane kot posledica vdora mikroorganizmov v področje zloma pri odprtem zlomu ali po
operacijskem zdravljenju zloma. Naloga medicinske sestre pri otroku s kirurško rano je
opazovanje rane in okolice, prepoznavanje sprememb, ki vplivajo na celjenje rane in
primerno ukrepanje.
Nezaceljenost zloma (psevdoartroza)nastane kot posledica slabe imobilizacije, infekcije,
nezadostne prekrvavitve.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
34
3 SPREJEM OTROKA NA KIRURŠKI ODDELEK
Otroci se večkrat srečajo s poškodbami in drugimi stanji, ki zahtevajo kirurški poseg.
Kirurško oskrbo poškodovanih otrok izvajajo travmatologi. Specialisti pediatri pa skrbijo
za pediatrično oskrbo pred operacijo in po njej. Pri sprejemu otroka na oddelek ima
pomembno vlogo tudi medicinska sestra. Zdravstveno stanja otroka vpliva na obseg in
vrsto sprejemnih postopkov.
Sprejem otroka v bolnišnico povzroči fizični in psihični stres. Gre za strah pred neznanim,
protest, strah pred ločitvijo od staršev. Za predšolske otroke je organiziran bolnišnični
vrtec, šoloobvezni pa obiskujejo pouk, ki je prilagojen njihovim sposobnostim, glede na
bolezen.
Naloga medicinske sestre je da pripravi vso potrebno dokumentacijo, ki jo izpolni skupaj s
starši. Otroku in staršem razloži potek bivanja v bolnišnici, poskrbi tudi da so izvršena vsa
naročila pediatra, kirurga in anesteziologa.
Pred operativnim posegom je potrebna predoperativna priprava:
klinični status,
anamneza zdravstvene nege,
predoperativne preiskave
pregled anesteziologa,
predoperativno poučevanje in svetovanje(Ivanuša, Železnik, 2000, str. 54).
3. 1 PRIVOLITEV V OPERACIJO
Za vsak operativni poseg je potrebna pisna privolitev pacienta. Zdravnik mora pacienta
seznaniti z vsemi diagnostičnimi posegi, ki so potrebni med zdravljenjem kakor tudi z
operacijo, če je ta potrebna. Za osebe mlajše od 18 let podpišejo izjavo straši ali skrbniki.
3. 2 PRIVOLITEV V ANESTEZIJO (narkoza)
Večina posegov je pri otrocih narejenih v narkozi (Ring, 2003; str. 625-53).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
35
Pred narkozo se anestezist pogovori z otroci in starši, jih pouči o oblikah narkoze, o
nevarnostih. 6 ur pred posegom otrok ne sme jest in pit. Otrok mlajši od 1 leta pa lahko 2
uri pred posegom pije le bistro tekočino, čaj ali vodo. Po pogovoru starši ali skrbniki
podpišejo dovoljenje za narkozo (Hribar, 2000:str. 4-15).
3. 3 NUJEN OPERATIVNI POSEG
Otrok/mladostnik je sprejet na kirurški oddelek, kjer ga pregleda kirurg/pediater in oceni
njegovo zdravstveno stanje. Opravi se preoperativna diagnostična obravnava po dogovoru
kirurga in pediatra. Otroka/mladostnika pred operativnim posegom pregleda še
anesteziolog in se pogovori s starši.
Operacija poteka v splošni, regionalni ali lokalni anesteziji. Osnovne informacije o sami
operaciji dobijo starši od zdravnika, ki je otroka/mladostnika naročil na operacijo. Dodatne
informacije in pojasnila o vrsti operacije, poteku operacije in možnih zapletih pa lahko
dobijo od kirurga, ki bo otroka/mladostnika operiral.
Vsak operativni poseg je stres in ima negativne patofiziološke učinke na ves organizem.
Strah in stres negativne patofiziološke učinke še potencirata, kar negativno vpliva tudi na
potek anestezije, pooperativno okrevanje, zaznavanje bolečine in kot skupek vseh
negativnih učinkov tudi podaljša čas hospitalizacije(Molan, 1995, str. 17).
Hospitalizacija že sama po sebi vzbuja nelagodje in strah. Tesnoba se poveča, ko bolnik
izve, da bo operiran in narašča vse do začetka anestezije. Študije so pokazale, da strah ne
vpliva samo na potek anestezije, ampak podaljšuje tudi pooperativno okrevanje. V
različnih študijah o vplivu strahu in stresa na anestezijo so želeli poiskati medsebojno
vzročno odvisnost med starostjo, spolom, težo, konstitucijo, jemanjem sedativov,
socialnim statusom, lokalizacijo in obsegom operativnega posega. Pogosto je odločilno
vzročno zvezo težko najti.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
36
Strah je enako prisoten pred operacijo pri otrocih kakor tudi odraslih.. Prav tako je bolj
strah bolnike z večjimi operativnimi posegi kot tiste z manjšimi operacijami.
Predoperativno se strah lahko odrazi na bolniku bolj kot zdravstveni problem. Za vsakega
človeka je določena raven strahu del njegove osebnosti in tako včasih niti ni nujno, daje
raven strahu pogojena z obsežnostjo zdravstvenega problema. Dokazano pa je, da vodi
strah k slabšemu fizičnemu okrevanju in ozdravljenju (Roškar, 2006, str. 11).
Bolniki z visoko ravnijo strahu si le-tega vtisnejo v zavest, kasneje pa se stresna raven zelo
težko zniža. Ti bolniki zahtevajo, da se veliko ukvarjamo z njimi, da jih imamo ves čas pod
nadzorom in si ne morejo predstavljati, da bi bili sami. Druga skupina bolnikov strah
zataji, o njem ne govorijo, ga skrivajo, čeprav so v hudem stresnem stanju. Zavestno se
trudijo, da strahu ne pokažejo. Tudi ti bolniki zahtevajo veliko našega truda in časa, da jim
strah omilimo(Zorec, 2005, str. 55). Manifestacije strahu so različne in bolnike lahko
delimo v skupine:
bolniki brez strahu,
bolniki z malo strahu,
bolniki z zmernim strahom,
bolniki s hudim strahom,
panični bolniki (Larson-Oelein,1999, 160)..
Mnogi bolniki ne pričakujejo veliko pomoči zdravstvenega osebja za emocionalne težave
pred operacijo. Na splošno težko govorijo o svojih emocionalnih težavah, saj so prepričani,
da dajejo zdravniki in medicinske sestre prednost fizičnim problemom in so le redko
pripravljeni reševati emocionalne vidike bolezni. Prav zato si mora medicinska sestra pri
anesteziji pridobiti zaupanje bolnika, razpravljati z njim o težavah oziroma pričakovanjih,
ki si jih sam ne zna razložiti, in tudi o uspešnosti anestezijskega postopka (Lipovšek, 2005,
str. 300-302). Razložiti mu mora, da bo za njega skrbela skupaj z zdravnikom ves čas pred
operacijo in med njo in da bo prisotna med zbujanjem iz anestezije. Študije so pokazale, da
je ta način zmanjševanja strahu najbolj uspešen, bolj kot pomirjenje s sedativi in bolj kot
podrobna informacija o naravi ter izvoru bolezni in posameznih postopkih, ki bodo
izvedeni med anestezijo oziroma operacijo.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
37
Pri nekaterih bolnikih lahko povzroči podrobna informacija celo nasprotni učinek, torej
strah še poveča. Vendar pa se drugi negativni dejavniki zmanjšajo, npr. slabost in tresenje,
bruhanje po operaciji, zbujanje je hitrejše. Stiska in strah povzročita nasprotje med
predhodnim pričakovanjem bolnika in realnim dogajanjem. Če bolnik misli, da sam za
svoje okrevanje ne more nič narediti, se pojavita negiranje in stiska. Naučiti ga moramo, da
dobi občutek lastne kontrole, da razvije realna pričakovanja o tem, kaj se bo z njim
dogajalo, da si zgradi občutek samopomoči in da ima čustva v dani situaciji pod
nadzorom(Vidmar, 2000, str. 70).
Medicinska sestra ugotavlja stopnjo bolnikove bojazni pred posegom. Otrok velikokrat ne
zna povedati, kaj ga skrbi pred operacijo, zato mora medicinska sestra glede na otrokovo
vedenje in ravnanje sama odkrivati vzroke za njegovo zaskrbljenost, otroka in starše s tem
soočati in jih oceniti. Predoperativna priprava, predvsem emocionalna podpora, zmanjšuje
bolnikovo stisko, pospešuje okrevanje, zmanjša potrebo po analgetikih, zniža število
pooperativnih zapletov in skrajša hospitalizacijo(Ivanuša, Železnik, 2000, str. 51).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
38
4 POMEN PRIPRAVE OTROKA
Tudi perioperativna zdravstveno-negovalna obravnava otroka mora biti rezultat
komunikacije z njim in/ali njegovimi starši. Pravilna in temeljita priprava otroka na
operativni poseg ali razne preiskave je pomembna pri otrocih vseh starosti. Najboljša in
tudi učinkovitejša je priprava v sodelovanju s starši. Tako kot je pomembno pridobiti
zaupanje staršev, je potrebno enako pozornost namenjati tudi temu, da iz naglice ali
povsem i z malomarnosti ni zapravljeno že pridobljeno otrokovo zaupanje. V človeški
naravi j e, da so zaupanja vredni ljudje tisti, ki zaradi določenih lastnosti v nas vzbudijo ta
občutek in se torej posameznik odloči, da jim bo zaupal. Poznani so kot pošteni, zanesljivi,
pristni, topli, ob njih občutimo sprejemanje in pripravljenost pomoči. Tudi otroci razumejo
in občutijo zaupanj je enako in še bolj preprosto.
Že v Kodeksu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je zapisano, da kljub
temu da otrok ne more dajati pravnega soglasja, ga vseeno na primeren način seznanimo in
vključimo v postopke zdravstvene nege. Otroku mora biti dopuščeno dovolj časa, da lahko
sledi in sprejema vse, kar se dogaja z njim in ob njem. Potrebuje razlago, ki je njemu
razumljiva in na ustrezen način sprejemljiva.
Tudi staršem je potrebna sprotna in natančna razlaga o načinu in naravi preiskave, namenu
in pomenu, ki ga imajo posamezni postopki za zdravstveno-negovalno obravnavo otroka v
času hospitalizacije. Pomembno pa je, da se medicinska sestra zaveda svoje poklicne vloge
ter da ob potrebi staršev po dodatnih informacijah ne poseže na področja v pristojnosti
zdravnika(Vidmar, 2000, str. 68-69).
4. 1 OTROK IN PREDOPERACIJSKE PREISKAVE
Večina otrok, ki prihaja na načrtovane operativne posege je navadno zdravih.
Največjo pozornost posvetimo izčrpni anamnezi in fizikalnemu pregledu. Od
laboratorijskih preiskav se naredi hemogram.
Otroke rentgensko slikamo, če bolezen to narekuje. Če gre za večje operacije, napravimo
ob sprejemu dodatne preiskave, če pa ima otrok neko poprejšnjo kronično bolezen,
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
39
zahtevamo razširitev preiskav in se posvetujemo tudi s pediatrom strokovnjakom ožjega
področja. Operativni poseg odložimo najmanj za tri tedne po preboleli okužbi dihal,
otroških boleznih in tudi po cepljenju. Izkušnje namreč kažejo, da je pri okužbi dihal med
anestezijo več zapletov s strani dihal, sam postopek intubacije pa lahko zanese okužbo v
spodnja dihala(Jamšek, 2008, str. 123).
Otroci so (žal) pogosto gostje kirurških oddelkov. Skupina od nedonošenčka do
adolescenta je zelo heterogena; spremembe v razvoju otroka moramo upoštevati na vseh
področjih zdravljenja.
Zaradi teh razlogov je potrebno, da pred anestezijo in operativnim ali/in diagnostičnim
posegom poznamo klinično stanje bolnika kot tudi celotno družinsko in osebno anamnezo.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
40
5 KODEKS ETIKE MEDICINSKIH SESTER IN ZDRAVSTVENIH TEHNIKOV
Kodeks etike obravnava naslednja področja:
Medicinska sestra in pacient (načelo I, II, III, IV, V, VI)
Medicinska sestra in sodelavci (načelo VII)
Medicinska sestra in družba (načelo VIII)
Medicinska sestra in poklicne organizacije (načelo IX) (Kersnič, Filej, 2006, str.
1-6).
Najpogostejša in najpomembnejša splošna etična načela, ki vodijo profesionalno vedenje v
zdravstveni negi so:
Spoštovanje avtonomije- da so ljudje sposobni delovati ali odločati o sebi po
svojih zmožnostih.
Načelo dobrodelnosti- dolžnost medicinske sestre delati dobro, v skladu z
dobrim in pospeševati dobro. delati dobro.
Načelo neškodljivosti- preprečevati škodo ali zmanjšati škodo, kjer je že
prisotna. ne škodovati.
Načelo pravičnosti- z vsemi pacienti postopa enako in jim nudi enak delež
sredstev, ki so na razpolago (čas, materialne dobrine,…).
Nekateri avtorji navajajo tudi načelo spoštovanja posameznika. to načelo obdaja
predstavo o individualnosti in v svoji osnovi vsebuje željo, da bi se izognili
trpljenju.
Glavna etična načela za področje zdravstvene nege so opredeljena v Kodeksu etike
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov vsake države.
Sekundarna etična načela so:
Resnicoljubnost ali dolžnost govoriti resnico.
Zaupnost ali dolžnost varovanja zaupnih podatkov (zagotavlja zasebnost
pacienta).
Doslednost oz. dolžnost držanja obljub (pomembno, da medicinska sestra ne
daje obljub, katerih kasneje ne more izpolniti).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
41
Sekundarna načela se pogosto vežejo na primarna, npr. dolžnost govoriti resnico se tesno
veže na spoštovanje avtonomij posameznika pri informiranem pristanku.
Beseda “vrednota” izvira iz latinske besede valare, kar pomeni biti močan, vreden.
Vrednota je vrednostno opredeljen standard ali kakovost posameznika ali socialne skupine.
Vrednota je prepričanje, da je nekaj dobro in zaželjeno.
Vrednote so na splošno pomembne smernice vedenja, ker človek teži k takemu načinu
delovanja, ki mu bo pomagal doseči ali pridobiti stvari, ki so zanj v življenju pomembne.
Vrednote lahko imajo:moralni ali nemoralni pomen
Moralne vrednote vedno vključujejo moralne odločitve in so odvisne od
posameznikovega pogleda na življenje, svobodo, človekove pravice, blaginjo,
samoodločanje in podobno. Moralne vrednote so v pomembni povezavi z etiko
in etičnimi načeli.
Nemoralne vrednote se nanašajo na organizacijske zadeve, oblačenje, higieno in podobne
življenjske odločitve, ki so odvisne od okusa posameznika in ne zahtevajo moralne presoje.
Družbene: svoboda, neodvisnost, razvoj, življenje zdravje, zaposlitev, sreča, pravičnost…
osebne: individualne- prijateljstvo, prijaznost, družina…
univerzalne- poštenost, (npr. če nam poštenost nekaj pomeni, jo pričakujemo tudi od
drugih).
Strokovne: svoboda ali sposobnost, pravica izbire;
človeško dostojanstvo ali svojska vrednost (pomembnost, ugled) in edinstvenost
posameznika;
pravičnost ali vzdrževanje moralnih in zakonskih načel(Herman, 2005,117).
Multidisciplinarna obravnava otroka s kirurško indikacijo poteka na več deloviščih, ki so
prostorsko oddaljeni. Ob tem lahko nastanejo težave pri obravnavi, pregledu medicinske
dokumentacije in komuniciranju s svojci. V nastajanje klinične poti so vključeni vsi
medicinski in nemedicinski delavci, ki prispevajo uspehu, varnosti in kakovosti zdravljenja
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
42
ter zadovoljstvu vseh. Klinična pot bo definirala vsak postopek od sprejema do odpusta,
usklajenost le teh, odgovornost in pripadajočo dokumentacijo. Pričakujemo ugoden vpliv
na optimizacijo stroškov.
Otrokove pravice se nanašajo na Konvencijo o otrokovih pravicah (sprejeta je bila na
Generalni skupščini OZN 20. novembra 1989) med osnovnimi pravicami priznava tudi
otrokovo pravico do najvišje ravni zdravstvenih standardov in storitev v ustanovah za
zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo.
Magna charta - za pravice otrok v bolnišnici
Otroci naj bodo sprejeti v bolnišnico le tedaj, ko jim na domu ni mogoče nudit
ustreznega zdravljenja.
Hospitalizirani otroci imajo pravico, da so njihovi starši ali skrbniki kadarkoli ob
njih.
Vsem staršem je treba zagotoviti možnost bivanja z njihovimi otroki, jim
pomagati in jih spodbujati, naj ostanejo pri njih. Starši naj ne bodo obremenjeni
niti z dodatnimi stroški tega bivanja niti z izgubo dohodka. Da bi starši lahko
sodelovali pri negi svojih otrok, jih je treba stalno obveščati o poteku zdravljenja
ter jih spodbujati k aktivnemu sodelovanju.
Otroci in starši imajo pravico biti obveščeni na način, primeren starosti in
njihovi duševni zrelosti. Izvajajo naj se ukrepi s katerimi lajšamo telesne ali
čustvene stiske.
Otroci in starši imajo pravico do soudeležbe pri odločitvah, povezanih z
zdravljenjem. Vsak otrok naj bo zaščiten pred nepotrebnimi zdravniškimi posegi
in preiskavami.
Otroke naj v bolnišnicah oskrbujejo skupaj z vrstniki z enakimi razvojnimi
potrebami. Otroci naj ne bodo sprejeti na oddelke, namenjene odraslim
bolnikom. Za obiskovalce hospitaliziranih otrok naj ne velja nikakršna starostna
omejitev.
Otroci naj imajo v bolnišnicah možnost za igro, rekreacijo in šolanje, primerno
njihovi starosti ter zdravstvenemu stanju. V ta namen naj bodo prostori na
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
43
oddelku načrtovani v skladu z njihovimi potrebami, zagotoviti pa je treba tudi
ustrezno pohištvo in drugo opremo.
Za otroke naj skrbi osebje, ki je šolano in usposobljeno tako, da se lahko
ustrezno odziva na telesne, čustvene in razvojne potrebe otrok ter njihovih
družin.
Osebje, ki skrbi za otroke v bolnišnici, naj zagotovi neprekinjeno nego.
Otroci naj bodo med zdravljenjem obravnavani z občutkom in razumevanjem;
njihovo zasebnost je potrebno vedno spoštovati.( Herman, 2005,118).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
44
6 ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA Z MAVCEM
V otroški dobi se srečamo z različnimi zlomi, ki so pri otrocih specifični zaradi posebnosti
otroškega skeleta, rastnih plošč in prožnosti otroških kosti. Zdravljenje je lahko
konzervativno ali pa se kirurg odloči za kirurško obliko zdravljenja.
Vemo, da je vsaka hospitalizacija ter vsak poseg za otroka stres. Pomembno je, da k otroku
pristopimo strokovno ter s celostno in kontinuirano obravnavo. V zdravstveno nego
vključujemo tudi starše, kadar je le mogoče. S pomočjo staršev ter načrtovanimi
intervencijami, lahko pričakujemo, da se bodo otroci v bolnišnicah dobro počutili ter, da bo
njihovo bivanje v bolnišnici čim krajše.
Pri urgentnem sprejemu je vse delo osredotočeno na rešitev kritične situacije, to je
vzdrževanje in ohranitev življenjskih funkcij. Tak sprejem je odvisen od kritičnosti
situacije in se razlikuje na primer pri poškodbi, krvavitvi, dušitvi, zastrupitvi, astmatičnem
statusu. V tem primeru starši niso sposobni dajati otroku varnost in zavetje.
Sami so potrebni pomoči v skrbi za otroka. Pomembno je da jim medicinske sestre v teh
trenutkih izkažejo razumevanje in naklonjenost, da so potrpežljive in nudijo staršem
kvalitetne informacije.
Ob sprejemu otroka z mavcem ali ekstenzijo ugotavljamo:
vrsto ekstenzije, lokacijo, položaj, uteži,
lokacijo mavčeve opornice,
potreben položaj bolnika in uda,
prekrvavljenost uda (Kefer-Hill, 2000;str. 874).
Negovalne intervencije, ki so potrebne pri takem bolniku:
pravilna namestitev bolnika, udov, ekstenzije
merjenje pulza, opazovanje barve kože in toplote
vprašamo bolnika, če čuti mravljince na udu, pekočo bolečino(nevarnost razjede
zaradi pritiska)
lajšamo bolečino(najprej s pravilnim položajem, nato s predpisanimi analgetiki)
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
45
zaščitimo mavčevo opornico pred umazanijo(kri, izbruhek, urin, blato)(Ivanuša,
Železnik, 2000, str.56).
6. 1 PROCES ZDRAVSTVENE NEGE PRI OTROKU Z MAVCEM
Medicinska sestra je nosilka zdravstvene nege, ki po metodi procesa zdravstvene nege
ugotavlja, načrtuje, izvaja, nadzira in vrednoti zdravstveno nego.(Ivanuša, Železnik, 2000,
str. 27-33). Medicinska sestra ima z pacientom največ stikov in zagotavlja največ podatkov
članom zdravstvenega tima z opazovanjem bolnika, z izvajanjem aktivnosti, ki jih pacient
sam ne more opravljati in z vrednotenjem zdravstvenega stanja pacienta.
Ko zberemo in analiziramo podatke, ki smo jih dobili z ugotavljanjem potreb pri kirurškem
pacientu, oblikujemo in poimenujemo negovalne diagnoze. Negovalna diagnoza je
sestavljena iz zdravstvene težave ali dejavnika, ki kaže težavo; iz vzrokov, zaradi katerih je
težava nastala, in iz znamenj ali simptomov, ki označujejo značilnosti težave.
Kadar ima pacient več negovalnih diagnoz, moramo določiti tisto, mi ima prednost pred
drugimi potrebami.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
46
7 NEGOVALNA DIAGNOZA
7. 1 DIHANJE
Ugotavljanje stanja
Ob sprejemu pregledamo otrokovo negovalno in medicinsko dokumentacijo, opravimo
razgovor s starši ter pregledamo otroka. Analiziramo ter uredimo podatke in oblikujemo
negovalne probleme ali negovalne diagnoze.
Negovalna diagnoza – Neučinkoviti vzorci dihanja(Gordon, 2003, str. 169).
Definicija: Vdih in/ali iz
Povzročitelji:
intubacija pri operaciji
zapora dihalnih poti in povečana sekrecija
Kazalci:
nemir
stridor
spremembe v ferkvenci in v globini vdihov in izdihov
nenormalni zvoki ob dihanju
nizka saturacija
Načrtovanje dela
Cilji:
nemir bo zmanjšan
stridor se ne bo slišal
nenormalni zvoki ne bodo slišni
saturacija bo nad 94%
dihanje bo stabilizirano
Načrtovane negovalne intervencije:
aplicirati kisik po naročilu zdravnika
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
47
aplicirati inhalacije po naročilu zdravnika
dvigniti vzglavje
opazovati dihanje in ga beležiti
spremljati parametre saturacije
spremembah poročati zdravniku
aplicirati predpisano terapijo po naročilu zdravnika
Izvajanje zdravstvene nege
Zdravstveno nego izvajamo sistematično glede na zastavljen načrt v procesu
zdravstvene nege.
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje med načrtovanjem;
dihanje je zadovoljivo.
7. 2 PREHRANJEVANJE IN PITJE
Ugotavljanje stanja
Otroci imajo zelo različne navade in razvade prehranjevanja in pitja. Skozi voden razgovor
s starši ter negovalno in medicinsko dokumentacijo analiziramo in uredimo podatke ter
oblikujemo negovalne probleme. Upoštevamo, da mora biti otrok pred operacijo tešč. Po
operaciji je večkrat prisotna slabost, tako, da otrok ne more zaužiti potrebne tekočine in
hrane.
Negovalna diagnoza – Nevarnost za prenizek volumen tekočin(Gordon, 2003. str. 99)
Definicija: Prisotnost dejavnikov tveganja, ki bi znižali volumen telesnih tekočin
Povzročitelji:
nezmožnost samooskrbe, ki je vezana mavec
načrtovani operacijski poseg v lokalni anesteziji
načrtovani operacijski poseg v splošni anesteziji
Kazalci:
dehidracija
otrok bo po operativnem posegu še 2 uri tešč
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
48
Načrtovanje dela
Cilji:
otrok bo rehidriran
po operativnem posegu bo dobil dieto po naročilu zdravnika
Načrtovane negovalne intervencije:
otroku vlažiti ustnice in namazati z mazilom
ponuditi male količine hrane in tekočine
evidentirati zaužito količino hrane in tekočine
aplicirati predpisano infuzijsko mešanico po naročilu zdravnika
Izvajanje zdravstvene nege
Zdravstveno nego izvajamo po procesni metodi dela glede na načrtovane negovalne
intervencije.
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje med načrtovanjem;
otrok je dobil primerno prehrano in zadostno količino tekočine
7. 3 ODVAJANJE IN IZLOČANJE
Ugotavljanje stanja
Opazujemo diurezo in odvajanje. Pogovorimo se s otrokom in starši o navadah izločanja.
Zbrane podatke analiziramo in jih uredimo
Negovalna diagnoza:Zvišana možnost spremenjenega ritma defekacije (Gordon,
2003, 119)
(Definicija:Občasna obdobja izločanja trdega, suhega blata ali odsotnost izločanja, ki ni
povezana s patološkimi stanji).
Povzročitelji:
ležanje v postelji
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
49
pomanjkanje tekočine
neaktivnost
Kazalci:
trdo, suho blato
napet trebuh
zadrževanje blata
sram
Načrtovanje dela
Cilji:
trebuh ne bo napet
zadosten vnos in iznos tekočine
otrok bo redno odvajal blato
otroku zagotovimo zasebnost
Načrtovane negovalne intervencije
evidentirati količino urina
o spremembah poročati zdravniku
aplicirati predpisano terapijo po naročilu zdravnika
opazovati otrokov trebuh
evidentirati odvajanje blata
Izvajanje zdravstvene nege
Zdravstveno nego izvajamo po zastavljenem načrtu
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje med načrtovanjem zdravstvene nege:
vnos in iznos tekočine je usklajen
otrok redno odvaja blato
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
50
7. 4 GIBANJE IN USTREZNA LEGA
Ugotavljanje stanja
Otrok ima mavec. Iz negovalne dokumentacije ter pogovora s starši in otrokom dobimo
podatke o navadah in zmožnostih otrokovega gibanja. Z analizo zbranih informacij
oblikujemo negovalne diagnoze.
Negovalna diagnoza - Slaba fizična mobilnost (Gordon, 2003, str. 142 ).
Definicija: Nezmožnost samostojnega premikanja oz. spreminjanja položajev v
postelji
Povzročitelji:
Mavec ali ekstenzija
bolečina
Kazalci:
upočasnjena hoja
strah
neugodje
Načrtovanje dela
Otroku bo nudena pomoč pri obračanju, posedanju in vstajanju
strah bo odstranjen
neugodje zmanjšano
otroka smo poučili
Načrtovane negovalne intervencije:
aplicirati analgetik po naročilu zdravnika
uporabiti pripomočke pri gibanju
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
51
otroka poučiti o stanju
otroku pomagati pri gibanju
Izvajanje zdravstvene nege
Zdravstveno nego izvajamo po procesni metodi dela glede na načrtovane
intervencije
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje med načrtovanjem zdravstvene nege:
otroku je nudena pomoč pri obračanju, posedanju in vstajanju
7. 5 SPANJE IN POČITEK
Ugotavljanje stanja
Otroci so velikokrat prestrašeni, boleči in ne morejo zaspati, tudi glede na mavec ki ga
imajo. Veliko otrok tudi ni vajenih spati samih. Pogovorimo se o otrokovih spalnih
navadah ter s pomočjo negovalne in medicinske dokumentacije oblikujemo negovalne
probleme.
Najpogostejše negovalne diagnoze - Motnje spanja(Gordon, 2003, str.186)
Definicija: Prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje
v dnevnih aktivnostih.
Povzročitelji:
mavec/ekstenzija
bolečina
strah, da bo sam v sobi
sprememba okolja
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
52
Kazalci:
pogosto prebujanje zaradi bolečin
težave z spanjem
zgodnje prebujanje
neustrezen položaj
Načrtovanje dela
Cilji:
otroku bo zmanjšana bolečina
otrok bo v sobi s starši in bo lažje zaspal
otrok bo dobil predpisana pomirjevala
Načrtovane negovalne intervencije:
aplicirati zdravila po zdravnikovem naročilu
namestiti otroka in starša v isto sobo
v sobo namestiti klicno napravo
odgovarjajoč položaj
Izvajanje zdravstvene nege
Zdravstveno nego izvajamo po procesni metodi dela glede na načrtovane
intervencije
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje med načrtovanjem zdravstvene nege:
otroku bo zmanjšana bolečina
otrok je v sobi s starši
otrok se ne prebuja
7. 6 OBLAČENJE IN SLAČENJE
Ugotavljanje stanja
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
53
Otrok je v postelji največkrat v bolnišnični pižami. Starši in otroci se velikokrat bojijo
preoblačit posebne dele telesa, kjer ima mavec. Z opazovanjem otroka ter pogovora s starši
lahko oblikujemo negovalne diagnoze.
Negovalna diagnoza - Samonega, zmanjšana zmožnost samostojnega preoblačenja
(Gordon, 2003, str. 152)
Definicija:Nepopolna sposobnost oblačenja in osebnega urejanja.
Povzročitelji:
neugodje
bolečina
nezmožnost samooskrbe, ki je vezana na samo starost otroka in mavec
Kazalci:
nesposobnost izbiranja oblačil
nesposobnost prenašanja oblačil
nepoučenost staršev o preoblačenju
Načrtovanje dela
Cilji:
otrok bo preoblečen
starši bodo poučeni o preoblačenju
Načrtovane negovalne intervencije:
pomagati otroku pri preoblačenju
poučiti starše o preoblačenju
Izvajanje zdravstvene nege
Zdravstveno nego izvajamo po procesni metodi dela glede na načrtovane
negovalne intervencije
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
54
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje med načrtovanjem zdravstvene nege:
otrok je preoblečen
starši so poučeni o preoblačenju
7. 7 VZDRŽEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPARATURE
Ugotavljanje stanja
Otrokom merimo temperaturo 2krat dnevno, ali po potrebi večkrat. Opazujemo otroka ter s
pomočjo negovalne dokumentacije ter medicinske dokumentacije postavimo negovalne
probleme.
Najpogostejše negovalne diagnoze – Hipertermija(Gordon, 2003, str. 111).
Definicija: Telesna temperatura je višja od normale.
Povzročitelji:
anestezija
dehidracija
Kazalci:
naraščanje telesne temperature nad normalo
pordela koža
koža je topla na dotik
pospešeno dihanje
tahikardija
Načrtovanje dela
Cilji:
otrok bo imel normalno telesno temperaturo (36,5-36,8°C)
Načrtovane negovalne intervencije:
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
55
opazovati otroka
meriti telesno temperaturo
o spremembah poročati zdravniku
aplicirati terapijo po naročilu zdravnika
evidentirati izmerjeno telesno temperaturo
Izvajanje zdravstvene nege
Zdravstveno nego izvajamo po načrtu zdravstvene nege
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje med načrtovanjem;
telesna temperatura otroka je v mejah normale
7. 8 ČISTOČA IN NEGA TELESA
Ugotavljanje stanja
Otroci se po operaciji in namestitvi mavca bojijo in en morejo vstajati. Večkrat so
prepoteni. S pomočjo negovalne in medicinske dokumentacije zbiramo podatke. Po
razgovoru s starši in otrokom podatke analiziramo ter oblikujemo negovalne probleme.
Negovalna diagnoza - Samonega, zmanjšana zmožnost za samostojno osebno
higieno(Gordon, 2003, str. 151).
Definicija: Zmanjšana sposobnost opravljanja vseh aktivnosti zdravstvene nege.
Povzročitelji:
operativni poseg v splošni anesteziji
mavec
starost otroka
Kazalci:
nelagodje
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
56
potenje
obloge na zobeh
Načrtovanje dela
Cilji:
posteljna kopel otroka bo opravljena 2× na dan ali po potrebi
ustna nega bo opravljena po vsakem obroku
otroku bomo pomagali do umivalnika
Načrtovane negovalne intervencije:
umivati 2× na dan ali po potrebi
opraviti ustno nego po vsakem obroku
pomagati otroku do umivalnika
vključiti starše v nego
Izvajanje zdravstvene nege
Izvajamo načrtovane negovalne intervencije
Vrednotenje dela
vrednotimo glede na zastavljene cilje:
otrok je umit in ima očiščene zobe
otrok je dostopil do umivalnika
7. 9 IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU
Ugotavljanje stanja
Otroci so po operaciji manj odporni na okužbe, zato je pomembno, da je naše delo
strokovno in kontinuirano. Potrebno je redno spremljanje in beleženje kazalcev okužbe. V
večini so to predšolski otroci, zato je pomembno, da jih zaščitimo tudi pred padci iz
posteljic.
Po pregledu negovalne in medicinske dokumentacije uredimo in analiziramo podatke ter
oblikujemo negovalne diagnoze.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
57
Negovalna diagnoza – Nevarnost padcev(Gordon, 2003, str. 74)
Definicija: Zvišano tveganje za padce, ki bi lahko povzročili poškodbo.
Povzročitelji:
starost otroka
mavec
prisotnost stresnih dejavnikov
Kazalci:
nezmožnost samostojne hoje
Načrtovanje dela
Cilji:
ne bo prišlo do padca
Načrtovane negovalne intervencije:
pomagati otroku pri hoji
poučiti starše
poučiti otroka
Izvajanje zdravstvene nege
Izvajamo načrtovane negovalne intervencije.
Vrednotenje dela
Vrednotimo glede na zastavljene cilje:
do padca ne bo prišlo
7. 10 UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA O RAZVOJU IN ZDRAVJU
Starše poučimo o pomenu nege otroka z mavcem, o pomenu opazovanja dela telesa, kjer
ima mavec, o analgeziji pri otroku ipd. Na strokovna vprašanja oz. vprašanja o sami
operaciji se seveda obrnejo na operaterja. Osebje v negovalnem timu, jim stoji ves čas
hospitalizacije ob strani ter v okviru svojih kompetenc podaja potrebne informacije na
negovalnih problemih.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
58
8 EMPIRIČEN DEL
8. 1 NAMEN RAZISKAVE
Namen diplomskega dela je predstaviti naloge medicinske sestre pri zdravstveni negi
otroka na otroški kirurgiji, ter poudariti nadzor nad imobilizacijo z mavcem in ekstenzijo
pri različnih poškodbah pri otroku.
8. 2 CILJI RAZISKAVE
Cilji diplomskega dela so :
izpostaviti specifičnost dela medicinske sestre pri imobiliziranem otroku,
poudariti pomembnost opazovanja otroka z mavčevo opornico,
izpostaviti posebnosti zdravstvene nege otroka z ekstenzijo,
predstaviti farmakološko in nefarmakološko obravnavo bolečine pri otroku.
8. 3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1: Ali pri otroku z mavčevo opornico prepoznate možne znake zapletov?
2: Ali menite da otrok najpogosteje izraža intenziteto bolečine verbalno?
3: Ali sklepate, da je delo z otrokom, ki ima ekstenzijo dodatno naporno?
8. 4 MATERIALI RAZISKOVANJA
Uporabili smo študij strokovne domače in tuje literature, deskriptivno metodo, anketni
vprašalnik.
Raziskava je potekala v UKC Maribor na oddelku za otroško kirurgijo. Anketirali smo
zaposlene medicinske sestre in zdravstvene tehnike (30 oseb) v negovalnem timu. Anketni
vprašalnik je vseboval 20 vprašanj odprtega in zaprtega tipa. Anketni vprašalnik je bil
anonimen, rezultate raziskave smo uporabili izključno za razpravo v diplomskem delu.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
59
8. 5 METODE RAZISKOVANJA
Uporabili bomo študij strokovne domače in tuje literature, deskriptivno metodo, anketni
vprašalnik.
Dobljene rezultate bomo obdelali v Microsoft Excel orodju v obliki grafov.
8. 6 RAZISKOVALNO OKOLJE
Raziskava bo potekala v UKC Maribor na oddelku za Otroško kirurgijo. Za izvedbo
raziskave si bomo pridobili dovoljenje na Svetu za zdravstveno nego UKC Maribor ter
etične komisije.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
60
9 REZULTATI RAZISKAVE
Tabela št. 1: Starost anketiranca
Starost Število odgovorov %
pod 20 let 0 0%
od 21 – 30 let 0 0%
od 31 – 40 let 7 44%
od 41 – 50 let 9 56%
Skupaj 16 100%
pod 20 letod 21 – 30 letod 31 – 40 letod 41 – 50 let
56% anketiranih je bilo starih od 41 do 50 let, 44% anketiranih pa od 31 do 40 let. Mlajši
niso sodelovali v anketi.
Tabela št. 2: Izobrazba
Izobrazba Število odgovorov %
osnovnošolska 0 0%
srednješolska 11 69%
višje ali visokošolska 5 31%
Skupaj 16 100%
osnovnošolskasrednješolskaavišje ali visokošolska
69% anketirancev ima srednješolsko izobrazbo, 31% anketirancev ima višjo ali
visokošolsko izobrazbo.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
61
Tabela št. 3: Delovna doba
Deklovna doba Število odgovorov %
do 5 let 0 0%
od 5 do 10 let 10 63%
od 10 do 20 let 5 31%
več kot 20 let 1 6%
Skupaj 16 100%
do 5 let
od 5 do 10 let
od 10 do 20 let
več kot 20 let
63% anketirancev ima 5 do 10 let delovne dobe, 31% anketirancev ima od 10 do 20 let
delovne dobe, 6% anketirancev ima več kot 20 let delovne dobe
Tabela št. 4: Pogostost srečevanje z otroki z mavčevo opornico
Srečevanje z otrokom z mavčevo opornico Število odgovorov %
pogosto 14 88%
redko 0 0%
vsakodnevno 2 12%
nikoli 0 0%
Skupaj 16 100%
pogosto
redko
vsakodnevno
nikoli
88% anketirancev ima pogosto srečanje z otroki z mavčevo opornico, 12% anketirancev pa
ima vsakodnevno srečanje z otroki z mavčevo opornico.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
62
Tabela št. 5: Znaki zapletov pri mavčevi opornici
Znaki zapletov pri opornici Število odgovorov %
mravljinčenje 16 19%
pekoča bolečina 9 11%
bleda barva kože 12 14%
modrikasta barva kože 9 11%
edem 14 16%
topla koža na dotik 1 1%
mrzla koža na dotik 14 16%
netipljiv pulz 10 12%
zaspanost 0 0%
bruhanje 0 0%
Skupaj 85 100%
m ra vlj in č e n jep e k o č a b o le č in ab le d a b a rva k o ž em o d rik a s ta b a rva k o ž ee d e mto p la k o ž a n a d o t ikm rz la k o ž a n a d o t ikn e t ip l j iv p u lzz a s p a n o s tb ru h a n je
19 % zapletov je pri mravljinčenju pod opornico, 11% zapletov pri pekoči bolečini, 14%
anketirancev opaža bledo barvo kože, 11% pa modrikasto barvo. 16% anketiranih je
mnenja da je edem najpogostejši znak zapletov , samo 1% navaja toplo kožo na dotik in
16% mrzlo kožo na dotik. 12% anketiranih je mnenja da je pulz pri mavčevi opornici
netipljiv.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
63
Tabela št. 6: Otrok z mavčevo opornico
Srečevanje z otrokom z mavčevo opornico Število odgovorov %
da 9 50%
ne 2 11%
občasno 6 33%
ne vem 1 6%
drugo 0 0%
Skupaj 18 100%
d a
n e
o b ča s n o
n e ve m
d ru g o
Anketa je pokazala da se je 50% anketiranih srečalo z otrokom z mavčevo opornico, 11%
se jih še ni srečalo s takšnim otrokom33% jih je odgovorilo da se srečuje občasno in 6% jih
ni vedelo ali so se srečali ali ne.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
64
Tabela št. 7: Pogostost izražanja bolečine
Pogostost izražanja bolečine Število odgovorov %
verbalno 13 31%
neverbalno 0 0%
z mimiko 6 14%
z jokom 16 38%
z nemirom 6 14%
z intravertiranostjo 1 3%
Skupaj 42 100%
verbalno
neverbalno
z mimiko
z jokom
z nemirom
31% anketiranih je mnenja da otrok bolečino pogosto izraža verbalno, 14% meni da je
mimika najpogostejši način izražanja. 38% jih meni da otroci z jokom izražajo bolečino in
14% je mnenja z nemirom. Samo 3% anketiranih meni, da je intravertiranost najpogostejši
izraz otrokove bolečine.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
65
Tabela št 8: Medicinske sestre in čas za in ZV delo s starši in otroci
Čas medicinskih sester za delo s starši in otroci Število odgovorov %
dovolj časa 15 88%
premalo časa 2 12%
drugo 0 0%
Skupaj 17 100%
dovolj časa
premalo časa
drugo
88% anketiranih je bilo mnenja, da so si medicinske sestre vzele dovolj časa za in ZV delo
s starši in otroci, le 12% pa jih meni, da si medicinske sestre vzamejo premalo časa.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
66
Tabela št. 9: Samostojnost oz. nesamostojnost otroka pri OŽA z mavčevo opornico
Samostojnost otroka z mavčevo opornico Število odgovorov %
ne pri vseh OŽA 12 71%
je popolnoma samostojen 0 0%
odvisno od mesta postavitve mavčeve opornice 4 23%
je popolnoma odvisen od pomoči negovalnega
tima 1 6%
Skupaj 17 100%
ne pri vseh OŽA
je popolnomasamostojen
odvisno od mestapostavitve mavčeveoporniceje popolnoma odvisen odpomoči negovalnegatima
Rezultati ankete so pokazali, da kar 71% anketiranih meni, da niso pri vseh OŽA otroci z
mavčevo opornico popolnoma samostojni, 23% jih je mnenja da je samostojnost odvisna
od mesta postavitve mavčeve opornice, 6% pa jih meni, da so otroci z mavčevo opornico
popolnoma nesamostojni pri OŽA.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
67
Tabela št. 10: Skrb za preventivo bolnišničnih infekcij
Skrb za preventivo bolnišničnih infekcij Število odgovorov %
z dezinfekcijo bolnikove okolice 11 20%
z uporabo aseptične metode dela 14 26%
z omejitvijo obiskov 4 7%
z izolacijo bolnika 5 9%
z zdravstveno vzgojnim delom 13 23%
z koordinacijo med negovalnim in zdravstvenim
timom 4 7%
z celostnim opazovanjem bolnika 4 7%
Skupaj 54 100%
z d e z in fe k c i jo b o ln ik o veo k o l ic e
z u p o ra b o a s e p t ič n em e t o d e d e la
z o m e j i t vi jo o b is k o v
z iz o la c i jo b o ln ik a
z z d ra vs t ve n o vz g o jn imd e lo m
z k o o rd in a c i jo m e dn e g o va ln im inz d ra vs t ve n im t im o mz c e lo s t n imo p a z o va n je m b o ln ik a
Anketa je pokazala , da 26% anketiranih misli ,da najbolje poskrbimo za preventivo
bolnišničnih infekcij z uporabo aseptičnih metod dela, 23% z zdravstveno vzgojnim
delom, 20% z dezinfekcijo bolnikove okolice, 7% z omejitvijo obiskov pacientov, 7% z
koordinacijo med negovalnim in zdravstvenim timom, 7% pa z celostnim opazovanjem
bolnika.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
68
Tabela št. 11 : Uporaba standardov aktivnosti negovalnih intervencij pri otroku z
mavčevo opornico in ekstenzijo
Skrb za preventivo bolnišničnih infekcij Število odgovorov %
uporaba oddelčnih standardov negovalnih intervencij 12 74%
nimamo izdelane standardnih negovalnih intervencij 2 13%
uporaba standardov negovalnih intervencij iz strokovne
literature 2 13%
ne delamo po standardih negovalne intervencije 0 0%
Skupaj 16 100%
uporaba oddelčnihstandardov negovalnihitervencijnimamo izdelanestandarnih negovalnihintervencijuporaba standardovnegovalnih itervencij izstrokovne literaturene delamo po standardihnegovalne intervencije
Anketa je pokazala , da kar 74% anketiranih uporablja oddelčne standarde v negovalnih
intervencij, 13% jih uporablja standarde v negovalnih intervencijah iz strokovne literature
ter 13% anketirancev ne dela po standardih negovalne intervencije.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
69
Tabela št. 12 : Koliko starši sodelujejo pri rehabilitaciji otroka, ki ima mavec ali
ekstenzijo
Koliko starši sodelujejo pri rehabilitaciji otroka Število odgovorov %
sodelujejo cel čas hospitalizacije 5 32%
ne sodelujejo 0 0%
sodelujejo le čas če so hospitalizirani z otrokom 0 0%
sodelujejo le po telefonskih informacijah 11 68%
Skupaj 16 100%
s o d e lu je jo c e l č a sh o s p ita liz a c ijen e s o d e lu je jo
s o d e lu je jo le č a s č e s oh o s p ita liz ira n i z o t ro k o ms o d e lu je jo le p ote le fo n s k ih in fo rm a c ija h
Anketa je pokazala, da le 32% anketirancev meni, da starši sodelujejo cel čas
hospitalizacije, 68% anketirancev meni, da starši sodelujejo le po telefonskih informacijah
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
70
10 RAZPRAVA
56% anketiranih je bilo starih od 41 do 50 let, 44% anketiranih pa od 31 do 40 let. Mlajši
niso sodelovali v anketi. 69% anketirancev ima srednješolsko izobrazbo, 31%
anketirancev ima višjo ali visokošolsko izobrazbo. 63% anketirancev ima 5 do 10 let
delovne dobe, 31% anketirancev ima od 10 do 20 let delovne dobe, 6% anketirancev ima
več kot 20 let delovne dobe, 88% anketirancev ima pogosto srečanje z otroki z mavčevo
opornico, 12% anketirancev pa ima vsakodnevno srečanje z otroki z mavčevo opornico,19
% zapletov je pri mravljinčenju pod opornico, 11% zapletov pri pekoči bolečini, 14%
anketirancev opaža bledo barvo kože, 11% pa modrikasto barvo. 16% anketiranih je
mnenja da je edem najpogostejši znak zapletov , samo 1% navaja toplo kožo na dotik in
16% mrzlo kožo na dotik. 12% anketiranih je mnenja da je pulz pri mavčevi opornici
netipljiv.
Anketa je pokazala da se je 50% anketiranih srečalo z otrokom z mavčevo opornico, 11%
se jih še ni srečalo s takšnim otrokom33% jih je odgovorilo da se srečuje občasno in 6% jih
ni vedelo ali so se srečali ali ne.
31% anketiranih je mnenja da otrok bolečino pogosto izraža verbalno, 14% meni da je
mimika najpogostejši način izražanja. 38% jih meni da otroci z jokom izražajo bolečino in
14% je mnenja z nemirom. Samo 3% anketiranih meni, da je intravertiranost najpogostejši
izraz otrokove bolečine.
88% anketiranih je bilo mnenja, da so si medicinske sestre vzele dovolj časa za in ZV delo
s starši in otroci, le 12% pa jih meni, da si medicinske sestre vzamejo premalo časa.
Rezultati ankete so pokazali, da kar 71% anketiranih meni, da niso pri vseh OŽA otroci z
mavčevo opornico popolnoma samostojni, 23% jih je mnenja da je samostojnost odvisna
od mesta postavitve mavčeve opornice, 6% pa jih meni, da so otroci z mavčevo opornico
popolnoma nesamostojni pri OŽA.
Anketa je pokazala , da 26% anketiranih misli ,da najbolje poskrbimo za preventivo
bolnišničnih infekcij z uporabo aseptičnih metod dela, 23% z zdravstveno vzgojnim
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
71
delom, 20% z dezinfekcijo bolnikove okolice, 7% z omejitvijo obiskov pacientov, 7% z
koordinacijo med negovalnim in zdravstvenim timom, 7% pa z celostnim opazovanjem
bolnika. Anketa je pokazala, da le 32% anketirancev meni , da starši sodelujejo cel čas
hospitalizacije, 68% anketirancev meni, da starši sodelujejo le po telefonskih informacijah
Anketa je pokazala , da kar 74% anketriranih uporablja oddelčne standarde v negovalnih
intervencij, 13% jih uporablja standarde v negovalnih itervencijah iz strokovne literature
ter 13% anketirancev ne dela po standardih negovalne intervencije.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
72
11 ZAKLJUČEK
Otrok po poškodbi ekstremitete se znajde v situaciji, ko nenadoma postane delno ali pa
popolnoma odvisen od tuje pomoči za krajši ali daljši čas.
Pomembno vlogo ima osebje v negovalnem timu, ki s svojim strokovnim znanjem rešuje
negovalne probleme otroka. Za razumevanje patofizioloških sprememb, smiselno,
adekvatno in dobro strokovno planirano zdravstveno nego potrebujejo široko specifično
znanje, ki sega na različna področja. Z izkušnjami lahko pravilno reagirajo pri morebitnih
zapletih. Razvoj otroške traumatologije je zahteval razvoj zdravstvene nege otroka pri
poškodbah ekstremitete in s tem prinesel potrebe po novih znanjih z negovalnega in
medicinskega področja.
Osebje v negovalnem timu mora imeti ustrezne osebnostne lastnosti, ki pripomorejo, da
zdravstvena nega ni le izvrševanje navodil, temveč jo spremljata kritična presoja in etičen
odnos.
Travmatolog, specialist za otroško kirurgijo, s pomočjo sodobne diagnostike in dobrega
poznavanja poškodb napravi hitro in natančno diagnostiko poškodb in izbere
najučinkovitejši način zdravljenja. Zdravljenje poškodb je lahko operativno ali
konzervativno, odvisno od narave in vrste poškodbe in starosti poškodovanca. Večino
zlomov dolgih kosti pri otrocih, starih do 15 let, se zdravi konzervativno z zunanjo
imobilizacijo (mavec), medtem ko je potrebno zlome dolgih kosti pri odraslih zdraviti
operativno. Nekatere sklepne zlome, tudi pri otrocih, pa je potrebno zdraviti operativno,
ker se s takim načinom zdravljenja bistveno zmanjšajo neposredne in poznejše posledice
(Morgan, 2003, str. 513-22).
Zdravstvena nega je usmerjena v neprekinjeno pomoč bolniku pri okrevanju, spremljanje
in zmanjševanje nevarnosti morebitnih zapletov in v pripravo bolnika na odpust
Vsak otrok hospitaliziran na oddelku za otroško kirurgijo potrebuje celostno obravnavo in
individualen pristop. Zaradi multidisciplinarne timske obravnave mora medicinska sestra
dobro poznati naloge drugih članov tima, ki sodelujejo pri zdravljenju otroka, zdravstveni
negi in rehabilitaciji.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
73
12 LITERATURA IN VIRI
Aghababian V.R. Emergency medicine:the core curriculum. Philadelphia:Lippincott-
Raven, 2001, str.1165-1187.
Basti JJ, Dionysian E, Sherman PW, Bigliani LU.: Management of proximal humeral
fractures. J. of Hand Therapy. 2004; 7: 111-21.
Cotič Andrle M., Homar M. Bolečina kot vzrok prednostne obravnave bolnika. Urgentna
medicina: izbrana poglavja. Portorož, Slovensko združenje za urgentno medicino, 2006
str.82-88.
Chu SP, Kelsey JL, Keegan THM, Sternfeld B, Prill M, Quesenberry CP, Sidney S. Risk
Factors for Proximal Humerus Fracture. American Journal of Epidemiology, 2004; 160(4):
360-67
Gordon M. Negovalne diagnoze-priročnik. Maribor:vb Rogina, 2003, str 149).
Draganić V, Jeličić N, Đorđević Lj, Radonjić V, Pejković B Anatomija čoveka, Priručnik
za praktičnu nastavu za studente medicine, Savremena administracija, Beograd, 2005 str.
51-55).
Herman S-. Kastelec M. Otrok ni pomanjšan odrasel. Urgentna medicina:izbrana poglavja.
Portorož : Slovensko združenje za urgentno medicino, 2005, str. 117-118).
Herman D. Poškodbe zgornjih okončin pri otrocih. Urgentna medicina:izbrana poglavja.
Portorož:Slovensko združenje za urgentno medicino, 2007, str. 124).
Gordon M. Negovalne diagnoze-priročnik, 2003, str. 74, 99, 111, 151, 152, 169
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
74
Gričar M. Pomen triaže v urgentni medicini. Timsko delo v urgenci. Življensko ogrožen
pacient-učinkovita in kakovostna oskrba:zbornik predavanj. Čatež: Sekcija medicinskih
sester in zdravstvenih tehnikov v urgenci, 2007, str. 60.
Ivanuša A. Železnik D.: Standardi aktivnosti zdravstvene nege,Univerza v Mariboru,
Visoka zdravstvena šola, Maribor, 2002, str. 518).
Ivanuša A.: Železnik D..: Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika, Univerza v
Mariboru,Visoka zdravstvena šola, Maribor 2000, str. 64).
Jagrič Friškovec A. Otrok v nujni medicinski pomoči. Simpozij v urgentni
medicini:zbornik predavanj. Celje, Zdravstveni dom Celje, 2006, str.32).
Jamšek M. Poškodbe pri otrocih. Urgentna medicina: izbrana poglavja. Pororož: Slovensko
združenje za urgentno medicino, 2008, str.123.
Jupiter JD. Managing fractures of proximal humerus. J of Musc Med. 2004; 11: 59-61, 65-
69.
Kardoš Z. Quality eontrol in anaesthesia nursing in Clinieal Department of
Anaesthesiology and Intensive Therapy, Ljubljana. 11th Anesthesia Symposium Alpe
Adria Opatija, Croatia. Proeeedings. May, 1999: 27.
Kefer M P. Wrist and Hand Injuries. Emergency Medicine, Fractures in children,
Classification of children s fractures Fifth Edition. McGraw-Hill, 2000; 874-8.
Larson-Oelein J, Potts-Bourbous S. Stress, eoping and adaption. In: Phipss, Long, Woods
eds. Medieal Surgical Nursing. Coneepts and clinical praetiee. St. Louis, Toronto, London,
1999: 153-60.
Kersnič, P, Filej, B (ur.). Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
Slovenije. Mednarodni kodeks etike za babice. 2. izd. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
75
babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov
Slovenije, 2006.
Kos-Mikuš A. Kako otrokdoživlja bolezen. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002, str. 221-
225.
Kos-Mikuš A, Kanc1er K, Bezget A, Seme P, Jakša I, Stroj in M. Sodelovanje s svojci
obolelih otrok. Maribor: Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 1996.
Lipovšek K.: Nujna medicinska pomoč; Delavnice urgentne medicine, Ljubljana,2005
Long, Phipss. Essentials ofMedieal- Surgieal Nursing: A Nursing Proeas Approaeh,
Preoperative lntervention. St. Louis, Toronto, Prineenton, 2005: 291-302.
Slemnik M., Čretnik A.. Zlomi pri otrocih, Maribor, Medicinski mesečnik, 2008 str.12-22.
Molan M. Delo v intenzivni terapiji-izziv, ki mu želi biti kos medicinska sestra s srcem,
Delo, varnost., Maribor,1995, str.16-18.
Morgan S J, Smith W R. Musculoskeletal Trauma and Conditions of the Extremity.
Emergency Medicine Secrets, Third edition. Hanley & Belfus, Philadelphia, 2003; 513-22.
Neer CS. Displaced proximal humerus fractures. I. Classification and evaluation. J. of
Bone Joint Surg. 1999a; 52: 1077- 89.
Norris TR, Green A. Proximal humeral fractures and glenohumeral dislocations – essential
principles. In: Browner BD, Jupiter JB, Levine AM, Trafton PG. Skeletal trauma, 3rd ed.
Vol 2. Philadelphia: Saunders: 2003; 1512-1624.
Paver-Eržen V, Hribar-Habine M. Informaeije o anesteziji bolniku in njegovim svojcem.
Ljubljana, Krka, 2000:str 4-15.
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
76
Pokorn M. Pristop k otroku z z bolečino. Urgentna medicina:izbrana poglavja.
Portorož:Slovensko združenje za urgentno medicino, 2006, str.66).
Ring D, Jupiter JB. Injuries to the shoulder girdle. In: Browner BD, Jupiter JB, Levine
AM, Trafton PG. Skeletal trauma, 3rd ed. Vol 2. Philadelphia: Saunders: 2003; 625-53.
Roberts RJ., Hedgers RJ.Clinical procedurs in emergency medicine, 4th edition
Philadelphia: Sounders, 2004, str.214).
Roškar Z., Čretnik A. Začetna obravnava poškodovanega otroka. Oskrba poškodovancev v
predbolnišničnem okolju. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola, 2006,
str.10).
Simpson P.: Introduction to surgical nursing, London: Arnold, 2007, str.446.
Smrkolj V, Prinčič J. Poškodbe roke. Kirurgija, Ljubljana 1999;str. 600-663.
Štiblar Martinčič D., Cor A.,Cvetko E., Marš T. Anatomija, histologija, fiziologija:
Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2007, 32-33.
Vidmar I. Pediatrija. Nujna stanja. Ljubljana: Združenje za splošno/družinsko medicino
SZD, 2000, str. 117-119
Vindišar F., Brilej B. Zdravljenje dislociranih zlomov gležnja pri otrocih. Zdrav. Vestnik,
2004, str.25-30).
Zorec J.: Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka, Obzorja založništvo in
izobraževanje, Maribor, 2005, str. 55).
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
77
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici viš. predav. mag. Jadranki Stričević ter somentorju
Deanu Panduroviču, dr.med. za vsestransko pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomskega
dela. Hvala za strokovnost in izjemen odnos.
Zahvaljujem se sodelavkam v negovalnem timu oddelka za otroško kirurgijo UKC
Maribor, da so sodelovale pri anketi.
Hvala tudi moji družini, da mi je ves čas študija stala ob strani.
Alenka Korošec
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
1
PRILOGA: ANKETNI VPRAŠALNIK
ANKETA
Sem Alenka Korošec, absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in
pripravljam diplomsko delo z naslovom »Nadzor otroka z mavčevo opornico in
ekstenzijo«. Prosim Vas, da odgovorite na naslednja vprašanja (obkrožite odgovor), kar mi
bo v veliko pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Vprašalnik je anonimen. Za vaše
sodelovanje se vam že vnaprej lepo zahvaljujem.
Alenka Korošec
1. Starost:
a) pod 20 letb) od 21 – 30 letc) od 31 – 40 letd) od 41 do 50 let
2. Izobrazba:
a) osnovnošolskab) srednješolskac) višje ali visokošolska
3. Delovna doba:
a) manj kot 1 letob) od 1-5 letc) od 5-10 letd) od 10-20 lete) več kot 20 let
4. Ali se pogosto srečujete z otrokom, ki ima mavčevo opornico?
a) pogostob) redkoc) vsakodnevnod) nikoli
5. Znaki zapletov pri mavčevi opornici so:
a) mravljinčenjeb) pekoča bolečina
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
2
c) bleda barva kožed) modrikasta barva kožee) edemf) topla koža na dotikg) mrzla koža na dotikh) netipljiv pulz na a.dorsalis pedisi) zaspanostj) bruhanje
6 Ali menite da je delo z otrokom, ki ima ekstenzijo dodatno naporno:
a) dab) nec) občasnod) ne veme) drugo
7 .Otrok izraža bolečino najpogosteje:
a) verbalnob) neverbalnoc) z mimikod) z jokome) z nemiromf) z intravertiranostjo
8. Ali so si medicinske sestre vzele dovolj časa za ZV delo z starši in otroci?
a) dovolj časab) premalo časac) drugo
9. Ali menite da je otrok z mavčevo opornico popolnoma nesamostojen pri OŽA
a) ne pri vseh OŽAb) je popolnoma samostojenc) odvisno od mesta postavitve mevčeve oporniced) je popolnoma odvisen od pomoči negovalnega tima
10. Kako skrbite za preventivo bolnišničnih infekcij?
a) z dezinfekcijo bolnikove okoliceb) z uporabo aseptične metode delac) z omejitvijo obiskovd) z izolacijo bolnikae) z zdravstveno vzgojnim delomf) z koordinacijo med negovalnim in zdravstvenim timomg) z celostnim opazovanjem bolnika
Alenka Korošec: Nadzor otroka z mavčevo opornico in ekstenzijo
3
11. Ali uporabljate standarde aktivnosti negovalnih intervencij pri otroku z mavčevoopornico in ekstenzijo?
a) uporabljamo oddelčne standarde negovalnih intervencijb) nimamo izdelane standarde negovalnih intervencijc) uporabljamo standarde negovalnih intervencij iz strokovne literatured) ne delamo po standardih negovalnih intervencij
12. Koliko starši sodelujejo pri rehabilitaciji otroka, ki ima mavec ali ekstenzijo?
a) sodelujejo cel čas hospitalizacijeb) ne sodelujejoc) sodelujejo le če so hospitalizirani otrokomd) sodelujejo le po telefonskih informacijah