UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE - … · skozi«). V zvezi s tem je strokovni naziv diabetes mellitus (latinsko mellitus »sladek«) (Medvešček in Pirc, 1988,

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

KAKOVOST ŽIVLJENJA PACIENTOV S

KRONIČNIMI ZAPLETI SLADKORNE BOLEZNI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2011 Esada Mujdžić

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. mag. Mateja Lorber, univ. dipl. org.

Esada Mujdžić: Kakovost življenja pacientov s kroničnimi zapleti sladkorne bolezni

I

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je ena najpogostejših kroničnih bolezni, ki kot

doživljenska bolezen poslabša kakovost življenja pacienta, sproži invalidnost ali celo

prezgodnjo smrt. Zato je urejenost sladkorne bolezni nujna za pacientovo dobro počutje.

Izhodišča za preprečevanje kroničnih zapletov sladkorne bolezni so zdrav življenjski slog

in samodiscipliniranje telesa, predvsem redna telesna dejavnost, ki traja vsaj 30 minut

intenzivne vadbe dnevno, redna, uravnotežena in energetsko primerna prehrana ter redno

uživanje zdravil.

Namen: Namen diplomskega dela je v teoretičnem delu predstaviti sladkorno bolezen,

zdravljenje sladkorne bolezni ter zaplete, ki se lahko pojavijo pri sladkorni bolezni, v

empiričnem delu pa s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika predstaviti kakovost

življenja sladkornih pacientov s kroničnimi zapleti sladkorne bolezni.

Metode: Uporabili smo opisno (deskriptivno) metodo dela. Raziskava je temeljila na

kvantitativni metodologiji. Za zbiranje podatkov smo uporabili anonimni anketni

vprašalnik. Raziskavo smo izvedli v Bolnišnici Topolšica v diabetološki ambulanti. V

raziskovalni vzorec smo vključili 40 pacientov s sladkorno boleznijo odrasle populacije s

kroničnimi zapleti sladkorne bolezni.

Rezultati in diskusija: Rezultati ankete so pokazali, da pacienti s kroničnimi zapleti

sladkorne bolezni zelo dobro poznajo kronične zaplete sladkorne bolezni, da največ

informacij dobijo od zdravnika in da ½ anketiranih največjo podporo nudi partner/ ka ter

da ti zapleti ne vplivajo dosti na njihove vsakdanje življenje in dejavnosti. Menimo, da bi

se sladkorni pacienti morali v večjem številu včlanjevati v društva diabetikov, kajti tam

dobijo največ informacij o bolezni, zdravljenju in nadaljnjem življenju z sladkorno

boleznijo, ker pridobitev informacij s strani medicinske sestre in zdravnika je okrnjena, ker

je z njihova ovira pomanjkanje časa in velika obsežnost dela.

Ključne besede: sladkorna bolezen, kronična bolezen, kakovost življenja, medicinska

sestra.


II

ABSTRACT

Theoretical Background: Diabetes is one of the most common chronic diseases such as

Lifetime disease reduces patient's quality of life, disability or even triggers premature

death. Therefore, glycemic control is essential to patient well-being. Starting points for

prevention of chronic complications of diabetes disease are a healthy lifestyle and

discipline to it's own body, especially regular physical activity for at least 30 minutes of

intense exercise a day, regular, balanced and adequate diet and regular use of drugs.

Purpose: The purpose of this study is to present the theoretical part of diabetes, diabetes

and complications that can occur in diabetes, and the empirical part through an anonymous

questionnaire to present quality of life of diabetic patients with chronic complications of

diabetes.

Methods:We used a describable (descriptive) method. The survey was based on qualitative

methodology. For data collection we used an anonymous questionnaire. The research was

conducted at the Hospital Topolšica in diabetic ambulance. The research sample has

included 40 patients with diabetes in the adult population with chronic complications of

diabetes.

Results and Discussion: The results showed that patients with chronic complications of

diabetes very well-know chronic complication of diabetes, that most informations are

obtained from a doctor and that ½ of respondents offer maximum support partner / s and

that these complications do not affect much on their everyday life and activities. I believe

that the diabetic patients had a greater number of sign-in in association with diabetes,

because that's where they get further information about the disease, treatment and future

life with diabetes, because the acquisition of information by nurses and doctors has

diminished because of their lack of time and big extensive of work.

Key words: diabetes, chronic disease, quality of life, nurse.


III

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................................1 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ..........................................................3 3 SLADKORNA BOLEZEN ......................................................................................4

3.1 Zdravljenje sladkorne bolezni .............................................................................9 3.2 Zapleti sladkorne bolezni .................................................................................. 12

3.2.1 Akutni zapleti sladkorne bolezni ............................................................... 12 3.2.2 Kronični zapleti sladkorne bolezni ............................................................ 14 3.2.3 Diabetično stopalo .................................................................................... 20

4 KAKOVOST ŽIVLJENJA .................................................................................... 22 4.1 Dejavniki, ki vplivajo na kakovost življenja pacientov s sladkorno boleznijo .... 22 4.2 Komunikacija k izboljšanju kakovosti življenja ................................................ 25

5 VLOGA MEDICINSKE SESTRE IN ZDRAVSTVENA VZGOJA PRI PREPREČEVANJU KRONIČNIH ZAPLETOV SLADKORNE BOLEZNI............. 29

5.1 Pomen,cilji in metode dela zdravstvene vzgoje pacientov s sladkorno boleznijo30 5.2 Vloga medicinske sestre pri zdravstveni vzgoji pacienta s sladkorno boleznijo 31

5.2.1 Zdrava prehrana ........................................................................................ 35 5.2.2 Telesna dejavnost...................................................................................... 37 5.2.3 Samokontrola ............................................................................................ 38 5.2.4 Nega nog .................................................................................................. 38 5.2.5 Funkcionalna inzulinska črpalka ............................................................... 40

6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ................................................................. 42 6.1 Raziskovalna vprašanja..................................................................................... 42 6.2 Opis raziskovalnih metod in metodologija ........................................................ 42 6.3 Raziskovalno okolje ......................................................................................... 42 6.4 Raziskovalni vzorec .......................................................................................... 42 6.5 Etični vidik ....................................................................................................... 43

7 REZULTATI .......................................................................................................... 44 8 RAZPRAVA ........................................................................................................... 60 9 SKLEP .................................................................................................................... 63 ZAHVALA

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................ 66

PRILOGA ........................................................................................................................1


1

1 UVOD

Sladkorna bolezen je znana že približno 3500 let. Prvič je bila opisana v egipčanskih

zapiskih kot bolezen s hudo žejo in pogostim in obilnim uriniranjem. Neprestano pitje in

odvajanje vode dajeta vtis, da voda teče skozi telo, od tod ime diabetes (iz grščine »teče

skozi«). V zvezi s tem je strokovni naziv diabetes mellitus (latinsko mellitus »sladek«)

(Medvešček in Pirc, 1988, str. 10).

Pri sladkorni bolezni ne gre le za eno bolezen, kakor nakazuje ime, temveč za skupino

presnovnih bolezni, ki jim je skupna zvišana raven krvnega sladkorja oz. glukoze (Kavčič,

2005). Janež in sodelavci (2010) navajajo, da sladkorna bolezen še vedno ostaja

neozdravljiva, nekateri ji pravijo tudi bolezen z več obrazi, deluje tiho in v daljšem

časovnem obdobju, da je ena najbolj razširjenih kroničnih nenalezljivih bolezni, pri kateri

pa pacienti lahko z doslednim izvajanjem zdravljenja in spremembo načina življenja sami

bistveno vplivajo na uspešnost zdravljenja in s tem na boljšo kakovost življenja. Po

podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Inštituta za varovanje zdravja ima danes

sladkorno bolezen 6,9 odstotka Slovencev, obolevnost za njo pa je v porastu. Po podatkih

Svetovne fundacije za diabetes je danes v svetu 285 milijonov ljudi s sladkorno boleznijo,

kar predstavlja 6,4 odstotka odrasle svetovne populacije, v državah Evropske unije pa se

število obolelih giblje okoli 55 milijonov oziroma 8,5 odstotkov odrasle populacije.

Največji izziv pri zdravljenju sladkorne bolezni je spodbuditi paciente, da se držijo

priporočil za zdravljenje, saj to traja skozi daljši čas. Številni pacienti se kar sami odločijo

za spremembo režima zdravljenja z zdravili.

Kronični zapleti se ne razvijejo pri vseh pacientih s sladkorno boleznijo, žal pa je

nemogoče napovedati, pri katerih se bodo. Študije so pokazale, da lahko z dobro urejenim

krvnim sladkorjem preprečimo ali vsaj upočasnimo nastanek zapletov. Vsakega

sladkornega pacienta zato nenehno opozarjamo, da mora biti krvni sladkor že od samega

začetka kar najbolje urejen.


2

Zdravstvena vzgoja je pri vodenju pacienta s sladkorno boleznijo najpomembnejši

dejavnik. Pomembno je, da je zdravstvena vzgoja načrtovan, dokumentiran, kontinuiran in

evalviran proces. Le dobro vzgojen sladkorni pacient bo dosegel takšno kakovost življenja,

da mu bo omogočala zadovoljstvo. Z dobro zdravstveno vzgojo pacient doseže primerno

znanje, prepreči nastanek zapletov sladkorne bolezni in pridobi občutek samostojnosti,

varnosti in samozavesti; vse to mu nedvomno izboljša kakovost življenja. Z zdravstveno

vzgojo pacient sprejme svojo bolezen kot življenjsko dejstvo, spozna dejstva o svoji

bolezni in si pridobi veščine, s katerimi jo uspešno obvladuje (Mori-Lukančič, 2001).

Kavčič, (2005) navaja, da z izbiro načina življenja lahko odločilno vplivamo zoper pojav

sladkorne bolezni in njenih zapletov.

Z raziskavo smo ugotovili, da so pacienti s kroničnimi zapleti sladkorne bolezni dobro

seznanjeni o pojavnosti kroničnih zapletov sladkorne bolezni in preprečevanju le – teh, saj

večina pacientov pozna kronične zaplete, ugotovili pa smo, da le ¼ pacientov pozna glavni

vzrok za pojavnost kroničnih zapletov sladkorne bolezni. Največ informacij o sladkorni

bolezni, prehrani, pojavljanju kroničnih zapletov in zdravljenju dobijo pacienti od

zdravnika, medtem ko jim največjo podporo pri tem nudi partner ali partnerka. Ugotovili

smo tudi, da pri več kot ½ pacientov pojav kroničnih zapletov sladkorne bolezni ne vpliva

na vsakdanje življenje pacientov.


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je predstaviti sladkorno bolezen in njene zaplete ter z raziskavo

ugotoviti ali se je pacientom s sladkorno boleznijo spremenila kakovost življenja s

pojavom kroničnih zapletov sladkorne bolezni.

Zastavili smo si naslednje cilje:

Predstaviti sladkorno bolezen.

Predstaviti kronične zaplete sladkorne bolezni.

Predstaviti kakovost življenja sladkornega pacienta.

Predstaviti zdravstveno vzgojo sladkornega pacienta.

Ugotoviti način življenja pacientov s sladkorno boleznijo.

Ugotoviti, ali pacienti s sladkorno boleznijo poznajo zaplete sladkorne bolezni.

Ugotoviti, kateri kronični zapleti so se pojavili pri pacientih s sladkorno boleznijo.

Ugotoviti ali pojav kroničnih zapletov vpliva na izvajanje vsakodnevnih opravil.


4

3 SLADKORNA BOLEZEN

Pojem sladkorna bolezen zajema več presnovnih bolezni, katerih skupna značilnost je

zvečana koncentracija glukoze v krvi (krvni sladkor). Nastane zaradi pomanjkljivega

izločanja hormona inzulina ali njegovega okvarjenega delovanja ali obojega skupaj.

Posledica je motena presnova ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. To povzroči

okvaro, motnjo ali odpoved različnih organov, posebno oči, ledvic, živcev, srca, možganov

in ožilja (Koselj, 2006a, str. 42).

Sladkorna bolezen je med najbolj razširjenimi kroničnimi boleznimi, njena pojavnost pa

dosega epidemiološke razsežnosti. Ocenjujejo, da je v Evropi 10 do 15 milijonov

pacientov, v svetu 170 do 200 milijonov, dve tretjini živita v državah v razvoju. Povsod

število hitro raste, predvsem v populacijah z za to bolezen dojemljivo genetično osnovo ob

zadostni ponudbi hrane in zmanjšani telesni aktivnosti.

Predvidevajo, da bo število pacientov s sladkorno boleznijo leta 2025 preseglo 300

milijonov, ena tretjina pacientov bo živela v Indiji in na Kitajskem. Ocenjujejo tudi, da ima

še 300 milijonov MTG, ki so večinoma bodoči pacienti s sladkorno boleznijo tipa 2, ki je

tudi najbolj razširjena oblika. Njen delež je približno 85% pri belcih in skoraj 100% pri

ostalih rasah. Prevalenca hitro raste in je že v mnogih državah dosegla približno 10%.

V Sloveniji je bilo leta 2000 okrog 90.000 registriranih sladkornih pacientov, kar je 4,5%

prebivalstva. Glede na število novoodkritih pacientov letno, ki jih je 4000 do 5000,

ocenjujemo, da je število registriranih sladkornih pacientov preseglo 100000, če

upoštevamo še neodkrite paciente ob verjetni prevalenci 5 do 6%, je dejansko število

pacientov z vsemi stopnjami hiperglikemije in oblikami sladkorne bolezni še večje.

V Slovenije je skoraj 600 pacientov s sladkorno boleznijo tipa 1 do 18. leta starosti,

celotno število pa ocenjujemo na 4500. Število pacientov, ki imajo počasi potekajoči tip 1,

pri nas ni znano. Za druge populacije navajajo okrog 10% ali celo več od vseh, ki jih sicer

obravnavajo kot tip 2, je pa zanje značilno, da sorazmerno hitro potrebujejo zdravljenje z

inzulinom. Prevalenca sladkorne bolezni tipa 2 je Sloveniji primerljiva z drugimi

evropskimi državami. Ob odkritju sladkorne bolezni tipa 2 je povprečna starost 55 let,

razmerje med moškimi in ženskami je 55:45%. Nosečnostno sladkorno bolezen ima 2 do

3% vseh nosečnic (Ravnik - Oblak, 2006, str. 38).


5

Simptomi sladkorne bolezni tipa 1 se pojavijo nenadoma in so pogosto dramatični.

Sladkorna bolezen tipa se običajno prepozna v otroštvu ali zgodnji mladosti, pogosto v

povezavi z drugimi boleznimi. Simptomi ketoacidoze so slabost in bruhanje, dehidracija in

resne motnje v sestavi krvi (redna kontrola kalija).

Simptomi sladkorne bolezni tipa 2 so pogosto komaj opazni in jih je mogoče pripisati

staranju in debelosti.

E Medicine Health (2008), navaja simptome, ki so pogosti pri obeh vrstah diabetesa:

Utrujenost (ker je telo neučinkovito posledično ne more uporabiti glukoze za

gorivo. Telo preklopi v presnovi maščob, delno ali v celoti, kot vir goriva. Ta

postopek zahteva organ, za uporabo več energije. Končni rezultat je občutek

utrujenosti ali stalno utrujen).

Nepojasnjeno hujšanje (ljudje s sladkorno boleznijo ne morejo prebaviti veliko

kalorij v hrani, ki jo jedo. Tako lahko izgubijo težo, čeprav jedo očitno primerno ali

celo prekomerno količino hrane. Izguba sladkorja in vode v urinu in dehidracija, ki

spremljajo tudi prispeva k izgubi teže).

Prekomerna žeja (polidipsija) (osebe s sladkorno boleznijo razvijejo visoko raven

sladkorja v krvi, ki preseže ledvične sposobnosti).

Pretirano uriniranje (poliurija) (telo se poskuša znebiti ekstra sladkorja v krvi, tako

da ga izloča v urinu).

Prenajedanje (polyphagia) (če je telo sposobno, bo izločalo več inzulina, da bi

poskušalo obravnavati previsoke ravni sladkorja v krvi. Še več, telo je odporno na

delovanje inzulina pri sladkorni bolezni tipa 2. Ena od nalog inzulina je

spodbujanje lakote. Zato višja stopnja inzulina vodi v povečano lakoto. Kljub

večjemu vnosu kalorij, lahko oseba pridobi na teži ali celo izgubi na teži).

Slabo celjenje ran (visoka raven sladkorja v krvi, preprečuje nastanek belih krvnih

celic, ki so pomembne pri obrambi telesa pred bakterijami in tudi čiščenje mrtvega

tkiva in celice, ki normalno delujejo).

Okužbe (nekateri sindromi okužbe, kot so pogoste okužbe spolovil, okužbe kože in

pogoste okužbe sečil, so lahko posledica zatiranja imunskega sistema in prisotnost

glukoze v tkivu, kar omogoča bakterijam, da dobro rastejo).

Motnje duševnega stanja (agitacija, nepojasnjena razdražljivost, nepazljivost,

zaspanost, zmedenost).


6

Zamegljen vid (ni specifičen za sladkorno bolezen, vendar je pogosto prisoten z

visoko koncentracijo krvnega sladkorja).

Sladkorna bolezen se lahko kaže z značilnimi simptomi in znaki: žejo, poliurijo,

hujšanjem. Poleg teh imajo pacienti še druge motnje, kot so motnje vida, genitalni priritis,

srbečo kožo, utrujenost, povečan apetit, kožne okužbe, vrtoglavico, izsušenost. Vsi našteti

simptomi niso odvisni le od ravni hiperglikemije in niso značilni samo za sladkorno

bolezen (Koselj, 2006a, str. 42 ).

Koselj (2006a) navaja, da sladkorno bolezen opredeljuje zvečana vrednost krvnega

sladkorja.

Normalen krvni sladkor na tešče je 6,0 mmol/l ali manj.

Šteje se, da ima sladkorno bolezen tisti, katerega sladkor na tešče je stalno 7,0

mmol/l ali več oziroma po obroku 11,1 ali več. Nad to mejo se namreč začnejo

pojavljati za sladkorno bolezen značilne spremembe žil, oči in ledvic.

Mejno zvečanje krvnega sladkorja (6,1 do 6,9 mmol/l) je stanje »mejne bazalne

glikemije«. To lahko nekoliko bolje opredelimo z OGTT, s katerim želimo

izvedeti, kako celice organizma prevzemajo sladkor v krvi. Človek zaužije 75

gramov glukoze in po dveh urah izmerimo krvni sladkor. Normalno je pod 8,0

mmol/l. Če je 11,0 mmol/l ali več, gre za sladkorno bolezen, če pa je 8,0 do

11,0 mmol/l, je to stanje motene tolerance za glukozo.

Diagnoza bolezni je mnogo bolj verjetna, če ima človek značilne težave za sladkorno

bolezen. Ravno zaradi tistih, ki imajo težave, velja pravilo, da je treba zvečan krvni sladkor

potrditi še enkrat, na drug dan, preden se odločimo za diagnozo bolezni, ki je trajna

(Medvešek, 1999, str. 111).

Za dokaz sladkorne bolezni je potrebno ugotoviti hiperglikemijo in narediti Oral glucose

tolerance test (OGTT). Merila za diagnozo sladkorne bolezni in kriterije OGTT sta določili

Svetovna zdravstvena organizacija in ameriška zveza za diabetes (Koselj, 2006a, str. 42).


7

Koselj (2006a) navaja delitev sladkorne bolezni na štiri skupine.

Sladkorna bolezen tipa 1

Sladkorno bolezen tipa 1 sestavljata dve podskupini: imunsko povzročena in idiopatična

sladkorna bolezen tipa 1. Najpogostejša je prva oblika, medtem ko je druga redka. Pojavlja

se predvsem v mladosti. Večina pacientov zboli do 30. leta starosti, lahko pa tu pozneje.

Zaradi avtoimunskega procesa so uničene celice beta trebušne slinavke in pacient nima

lastnega inzulina. Za zdravljenje je potreben inzulin.

Sladkorna bolezen tipa 2

Je najpogostejša oblika sladkorne bolezni. Pojavljati se začne po 40. letu starosti. Včasih se

pojavi tudi v mladosti. Nastane zaradi odpornosti proti inzulinu. Poteka počasi. V začetku

jo spremlja blaga hiperglikemija ob hiperinzulinemiji, končno se zmanjša izločanje

inzulina in raven hiperglikemije postane visoka. Zdravljenje je uspešno s pravilno

prehrano, telesno dejavnostjo in peroralnimi antidiabetiki. Pozneje je potreben inzulin. V

tabeli 1 so predstavljene značilnosti sladkorne bolezni tipa 1 in sladkorne bolezni tipa 2.

Drugi tipi

V to skupino spadajo nekatere druge oblike sladkorne bolezni, ki jih povzročajo razne

bolezni in nekateri drugi vzroki. Najpogosteje se sladkorna bolezen po akutnem in

kroničnem pankreatitisu, poškodbah trebušne slinavke ali resekciji in ob novotvorbah ali

nekaterih endokrinih boleznih. Pogosto jo povzroči tudi uporaba nekaterih zdravil

(tiazidov, glukokortikoidov).

Nosečnostna sladkorna bolezen

Je sladkorna bolezen, ki jo odkrijemo med nosečnostjo. Nosečnica prej ni imela sladkorne

bolezni. Za ugotavljanje uporabljamo 100-gramski OGTT, če vrednosti glukoze v krvi na

tešče ne dosegajo kriterijev za diagnozo sladkorne bolezni. Po končani nosečnosti je treba

preveriti diagnozo. O pravi gestacijski sladkorni bolezni govorimo, če je po končani

nosečnosti toleranca za glukozo normalna.


8

Motena toleranca za glukozo (MTG)

Je, če diagnostični kriteriji (glukoza v krvi v OGTT) ne dosegajo meril za sladkorno

bolezen. OGTT potrdi diagnozo MTG.

Mejna bazalna glikemija (MBG)

Je patološka vrednost glukoze na tešče, ki ne dosega diabetične vrednosti (6,1 do 6,9

mmol/l). Zaradi slabe ponovljivosti in nepraktičnosti OGTT mnogi dajejo prednost le

določitvi koncentraciji glukoze na tešče (prav tam, str. 45).

Tabela 1 Značilnosti sladkorne bolezni tipa 1 in tipa 2

Sladkorna bolezen

Značilnost Tip 1 Tip 2

Starost pod 30 let nad 30 let

Telesna masa normalna povečana

Ženske : moški 1 : 1 1,3 : 1

Začetek akuten počasen

Nagnjenost h ketoacidozi velika majhna

Odvisnost od inzulina življenjska možna

Rodbinska nagnjenost 5 do 10 % 50 %

Skladnost dvojčkov 50 % 100 %

Pogostnost HLA DR3, DR4 95 % ni zvečana

Avtoimunska značilnost da ne

Pomanjkanje inzulina da možno

Odpornost proti inzulinu ne da

Vir: Koselj, (2006a, str. 44).


9

3.1 Zdravljenje sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen je kronična bolezen, zato je zdravljenje trajno in se sčasoma spreminja.

Poleg uravnavanja hiperglikemije je potrebno tudi odpravljanje ali zdravljenje vseh

dejavnikov tveganja (Mrevlje, 2005b, str. 694).

Odpravo simptomov bolezni moramo doseči pri vsakem pacientu. Akutne zaplete lahko

preprečimo, če je presnova primerno urejena, pacient s sladkorno boleznijo pa zna ob

poslabšanju ukrepati sam. Temeljni smisel zdravljenja je zmanjšanje umrljivosti. Kakovost

življenja pa je najpomembnejši cilj vsakega zdravljenja (Bohnec, 1998a, str. 22).

Osnovni namen zdravljenja je zmanjševanje oziroma zboljševanje vseh navedenih

nevšečnosti in nevarnosti. Sladkorna bolezen je neozdravljiva. Nedvoumno pa je

dokazano, da lahko s sodobnimi terapevtskimi metodami bistveno zmanjšamo pacientovo

tveganje tako za nenadno poslabšanje bolezni kakor tudi dolgoročno tveganje za nastanek

in napredovanje kroničnih organskih okvar. To velja tako za sladkorno bolezen tipa 1 kot

za sladkorno bolezen tipa 2 (Tierney et. al, 2002, str. 1205).

Bohnec (1998a) navaja bistvene sestavine zdravljenja sladkorne bolezni:

vzgoja pacienta, svojcev in sorodnikov,

zdrava prehrana,

oralna antidiabetična zdravila,

inzulin,

telesna dejavnost.

Pri zdravljenju pacienta s sladkorno boleznijo si moramo najprej zastaviti cilje, ki jih

želimo in moramo doseči s pacientovim sodelovanjem. Cilji zdravljenja so le delno odvisni

od narave bolezni. Še pomembnejša je pacientova sposobnost in motiviranost, starost,

socialne okoliščine itd.


10

Mrevlje (2005a) navaja, da pacienta s sladkorno boleznijo zdravimo zato, da bi dosegli

večino naslednjih ciljev:

odsotnost simptomov in znakov bolezni,

preprečevanje akutnih zapletov bolezni,

preprečevanje in zaviranje kroničnih zapletov bolezni,

izboljšanje kakovosti življenja,

pacientova socialna usposobljenost,

zmanjšanje smrtnosti

samokontrola,

skrb za osebno higieno s poudarkom na negi nog.

Navedene cilje skušamo doseči pri čim več pacientih, vendar se moramo zavedati, da to pri

vseh ni možno niti nujno (Bohnec, 1998a, str. 20).

Načini zdravljenja sladkorne bolezni

Pri zdravljenju sladkorne bolezni uporabljamo nefarmakološke in farmakološke metode.

NEFARMAKOLOŠKE METODE ZDRAVLJENJA

Zdrava prehrana je osnova zdravljenja za vse vrste sladkorne bolezni. Temelji na načelih

zdrave prehrane in je prilagojena potrebam, zmožnostim in interesom posameznega

pacienta. Namen zdrave prehrane pri sladkorni bolezni je doseči znižanje glukoze v krvi in

njenega porasta po obroku, zmanjšanje maščob v krvi in znižanje krvnega tlaka.

Redna telesna dejavnost, je pomembna, a še vedno premalo upoštevana metoda zdravljenja

sladkorne bolezni. Telesna aktivnost je pomembna za vsakogar, vendar je za paciente s

sladkorno boleznijo toliko bolj pomembna, saj poveča občutljivost za inzulin in izboljša

toleranco za glukozo.

Zmanjšanje telesne mase, je zelo pomembno pri zdravljenju in urejenosti sladkorne

bolezni, saj ima 80% pacientov s sladkorno boleznijo prekomerno telesno težo.


11

Samovodenje sladkorne bolezni pomeni pacientovo samostojno določanje glukoze v krvi

in seču ter prilagajanje odmerka inzulina glede na izvid meritve.

FARMAKOLOŠKE METODE ZDRAVLJENJA

Farmakološke metode zdravljenja so uravnavanje glikemije s peroralnimi antidiabetiki in

inzulinom, uravnavanje dislipidemije, uravnavanje arterijske hipertenzije in uravnavanje

telesne mase (Kocijančič in Mrevlje, 2005, str. 533).

Završnik (2006, str. 18) opredeljuje, da peroralna diabetična terapija dejansko ne pomeni

antidiabetičnih zdravil kot nakazuje ime, ker sledna ne zdravijo sladkorne bolezni. Njihovo

delovanje je usmerjeno v znižanje nivoja krvnega sladkorja.

To dosežejo na različne načine, zaradi česar jih delimo na:

spodbujevalce izločanja inzulina: delimo jih na sulfonilsenične (dolgodelujoči

spodbujevalci) in meglitinide (hitro- in kratkodelujoči spodbujevalci) (Mrevlje,

2006, str. 95).

Spodbujevalce občutljivosti tkiv za inzulin:odpornost proti inzulinu je reden pojav

in eden od vzrokov pojava sladkorne bolezni tipa 2. Sam sicer ne povzroča

sladkorne bolezni, vendar sodeluje pri njenem nastanku in v drugih patofizioloških

procesih. Odpornost proti inzulinu je zlasti izražena pri trebušni debelosti, kar je pri

sladkorni bolezni tipa dva zelo pogost pojav. Zato so zdravila, ki zmanjšujejo

inzulinsko odpornost oziroma spodbujajo občutljivost za inzulin, zelo pomembna v

zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2. V to skupino sodijo bigvanidi in

tiazolidindioni (prav tam, str. 99).

Zaviralce glukozidaz alfa v črevesju: pri nas je uveljavljena le akarboza (prav tam,

str. 101).

Zdravljenje z inzulinom

Zdravljenje z inzulinom je potrebno takoj, ko maksimalno peroralno zdravljenje ni več

učinkovito. Gre za nadomestno zdravljenje, saj z eksogenim inzulinom nadomeščamo bolj

ali manj izraženo pomanjkanje endogenega inzulina.

Vsi inzulini so beljakovine, zato jih je mogoče dajati le v podkožje, mišico ali veno (vanjo

samo kratkodelujoče inzuline).


12

Po sestavi molekule ločimo humane inzuline in njihove analoge. Humani inzulin se

imenuje zato, ker je njegova molekula identična z molekulo človeškega inzulina. Analogi

so humanim inzulinom podobni (analogni), ne pa tudi enaki, zato imajo drugačne lastnosti

kot humani inzulini.

Po trajanju delovanja delimo inzuline na ultrakratkodelujoče (njihovo delovanje traja 3 do

4 ure), kratkodelujoče (delujejo 6 ur), srednjedolgodelujoče (delujejo do 18 ur) in

dolgodelujoče (delujejo 24 ur). Navedeni časi delovanja so samo orientacijski. Hitrost

začetka in dolžina delovanja namreč nista odvisni le od vrste inzulina, temveč tudi od

drugih dejavnikov: odmerka (velikost depoja pod kožo), telesne toplote, mesta dajanja,

prekrvavljenosti podkožja, telesne dejavnosti itn (Mrevlje, 2006, str. 102).

3.2 Zapleti sladkorne bolezni Zaplete sladkorne bolezni delimo na akutne in kronične. Akutni zapleti se pojavijo najprej,

šele nato se pojavijo kronični zapleti, ki pa se v večini primerov pojavijo po 5–ih do 10-ih

letih po odkritju sladkorne bolezni.

3.2.1 Akutni zapleti sladkorne bolezni Med akutne zaplete sladkorne bolezni sodijo življenjsko nevarna presnovna neurejenost,

ki potrebuje takojšnjo zdravniško pomoč. Podatki o smrtnosti se razlikujejo, pri diabetični

ketoacidozi (4 – 10%), pri hipeosmolarnem sindromu (10 – 50%), pri laktacidozi (50 –

80%) in pri nezdravljeni hipoglikemiji s komo (2 – 4%) (Čokolič, 2006a, str. 31).

Diabetična ketoacidoza (DKA)

Je posledica pomanjkanja inzulina in porušene presnove maščob, ogljikovih hidratov in

beljakovin. Značilna je za sladkorno bolezen tipa 1. Povečana tvorba in zmanjšana poraba

glukoze vodita do visoke hiperglikemije s posledično glikozurijo in dehidracijo. Po

dogovoru je ketoacidoza opredeljena s pH <7,25. Takrat se pojavi značilna klinična slika z

žejo, poliurijo, suhimi usti, rdečimi lici, zadahom po acetonu, slabim počutjem, dehidracijo

in bolečino v žlički. Zavest je lahko neokrnjena ali pa zožena. Diagnozo potrdimo s

klinično sliko in laboratorijskimi preiskavami. Diferencialno diagnostično pridejo v poštev

še drugi vzroki za acidozo. Pozorni moramo biti na sočasne bolezni (nemi infarkt, sepsa),


13

ki poslabšajo sladkorno bolezen. Zdravljenje poteka v bolnišnici z nadomeščanjem tekočin,

elektrolitov in inzulina ob zdravljenju osnovnega vzroka, ki je najpogosteje okužba. Redno

spremljamo stanje zavesti, RR in pulz, dihanje, saturacijo, mAB, elektrolite, retente, krvni

sladkor in diurezo (Čokolič, 2006a, str. 31).

Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom

Je pogostejši pri starejših pacientih s sladkorno boleznijo tipa 2. Do ketoze ne pride, ker

pacienti proizvajajo še nekaj inzulina, ki prepreči lipolizo. Hiperglikemija se lahko razvije

do izredno visokih vrednosti in povzroči izrazito dehidracijo, ki je v ospredju klinične

slike. Zdravljenje je podobno kot pri ketoacidozi. V ospredju je nadomeščanje tekočin, pri

zvečanem natriju ( >155 mmol/l ) dajemo 0,45% fiziološko raztopino (prav tam, str. 32).

Hipoglikemija

Je najpogostejši akutni zaplet sladkorne bolezni, o katerem govorimo kadar krvni sladkor

pade pod mejo 3,5 mmol/l. Znaki hipoglikemije so lahko prisotni tudi pri višjih vrednostih

krvnega sladkorja, kadar je padec krvnega sladkorja hiter.

Znaki hipoglikemije so lakota, znojenje, tresenje, bledica, hitro utripanje srca, bolečine v

trebuhu, glavobol, motnje vida, razdražljivost, utrujenost in nenavadno obnašanje.

Hipoglikemija nastopi iz različnih vzrokov, skupno vsem je, da gre za nesorazmerje med

količino krožečega inzulina ter glukoze v telesu.

Huda hipoglikemija ogroža življenje. Kot hudo hipoglikemijo označujemo tisto pri kateri

nastopi nezavest, pri kateri si pacient ne more več sama pomagati, in nujno potrebuje

pomoč druge osebe, ki nudi prvo pomoč z injekcijo glukagona ali pa z infuzijo glukoze

(Kokalj Vrtačič, 2009, str. 17).

Laktacidoza

Lahko nastane pri zdravljenju z metforminom in/ali pri hudi tkivni hipoksiji, zato moramo

upoštevati kontraindikacije in starost pri predpisovanju bingvanidov (Čokolič, 2006a, str.

34).


14

3.2.2 Kronični zapleti sladkorne bolezni Kronični zapleti se običajno pojavijo 5 do 10 let po začetni bolezni, popolno se razvijejo

nekako po 25-ih letih bolezni. Pri sladkorni bolezni tipa 2 jih lahko najdemo že pri odkritju

bolezni. Glavni vzrok je hiperglikemija v kombinaciji s hipertenzijo, hiperlipidemijo in

debelostjo. Okvare prizadenejo male in velike žile. Kronična hiperglikemija povzroča

kronično okvaro, motnjo ali odpoved delovanja različnih organov, posebno oči, ledvic,

živcev, srca in ožilja.

Čokolič (2006a) navaja, da kronične zaplete sladkorne bolezni delimo v tri skupine:

diabetično mikroangiopatijo – gre za okvare malih žil in zajema diabetično

retinopatijo in nefropatijo,

diabetična nevropatija – kjer gre za nevropatijo perifernega in avtonomnega

živčevja,

makroangiopatija – prizadene večje žile in zajema koronarno srčno bolezen,

možgansko kap in aterosklerozo velikih žil na okončinah s posledično gangreno.

3.2.2.1 Diabetična retinopatija Diabetična retinopatija še vedno predstavlja veliko tveganje za slepoto med aktivno

populacijo in ostaja najresnejši zaplet sladkorne bolezni. Na njen razvoj vplivajo različni

dejavniki tveganja: trajanje sladkorne bolezni, raven krvnega sladkorja, arterijska

hipertenzija, okvare ledvic, hiperlipidemija, anemija in kajenje. Diabetično retinopatijo

delimo na neproliferativno in proliferativno obliko (Sevšek, 2001, str. 80).

Diabetična retinopatija je mikroangiopatija, ki prizadene prekapilarne arteriole, kapilare in

venule mrežnice. Patofiziologija diabetične retinopatije je kompleksen proces interakcij

hemodinamičnih, biokemičnih in hormonskih mehanizmov, vendar natančen mehanizem,

kako kronična hiperglikemija povzroči anatomske in funkcionalne spremembe žil, ni

natančno pojasnjeno. Glavni značilnosti diabetične retinopatije sta mikrovaskularna

okluzija (zapora drobnih žil) in popuščanje žil.

Haložan in Pahor (2007) navajata, da okluzija drobnih žil nastane zaradi naslednjih

patoloških in kliničnih sprememb:


15

Spremembe kapilarne stene – zgodnje histološke spremembe pri diabetične

retinopatije so zmanjšanje števila pericitov in endotelijskih celic v kapilarni steni

ter zadebelitev bazalnih membran. Značilna najdba pri napredovali obliki

diabetične retinopatije so acelularne kapilare, katerih stena je sestavljena iz bazalne

membrane.

Hematološke motnje – povečana agregacija in zmanjšana deformacija eritrocitov s

posledično motenim prenosom kisika, povečana agrevacija in adhezija trombocitov,

aktivacija levkocitov in povečana plazemska koncentracija fibrinogena, upočasnijo

krvni pretok ter povzročijo okluzijo in rupturo žil, kar na očesnem ozadju vidimo

kot krvavitve .

Kopičenje sorbitola povzroči osmotski edem in poškodbo peritocitov. Poškodovani

periciti zgubijo zmožnost avtoregulacije krvnega pretoka.

Posledica zapore so slabo prekrvavljena ali ishemična področja mrežnice, kjer nastajajo

rastni dejavniki angiogeneza, kot sta žilni endotelni rastni dejavnik (VEGF) in inzulinu

podoben rastni dejavnik 1 8 (IGF-1), kar sproži nastanek preretinalnih neovaskularizacij.

Proliferacija novih žil lahko nastane tudi na površini šarenice in v spodnjem prekatu, kjer

lahko prekine pretok prekatne vodice in sproži nastanek akutnega glavkoma.

Na razvoj diabetične retinopatije vplivajo različni dejavniki tveganja:

trajanje sladkorne bolezni,

nivo krvnega sladkorja,

arterijska hipertenzija,

okvare ledvic,

povišane krvne maščobe,

debelost,

nosečnost.

Neproliferativna diabetična retinopatija

Neproliferativna diabetična retinopatija je najpogostejša oblika diabetične retinopatije.

Spremembe so omejene na mrežnico. Pacienti običajno nimajo težav ali počasi izgubijo

vid.


16

Klinične značilnosti neproliferativne diabetične retinopatije so:

Mikroanevrizme so vrečasta izbočenja delov kapilarne stene v notranjem

jedrnem sloju mrežnice. Na očesnem ozadju se vidijo kot drobne okrogle rdeče

pike, velikosti od 15 do 60 µm. So prvi klinični znak diabetične retinopatije.

Skoznje lahko uhajajo plazemski delci ali trombozirajo.

Trdi eksudat so ostro omejeni, rumenkasto voščenega izgleda. Kopičijo se med

notranjim pleksiformnim in notranjim jedrnim slojem mrežnice. Trdi eksudati

nastanejo zaradi uhajanja lipoproteinov skozi prekinjene endotelne tesne stike

mikroanevrizme.

Intraretinalne krvavitve nastanejo v globljih slojih mrežnice na venskem koncu

kapilar. So pikčaste ali lisaste oblike.

Edem mrežnice je posledica uhajanja znotrajžilne tekočine v intra - in

subretinalni prostor. Prvotno nastane med zunanjim pleksiformnim in notranjim

jedrnim slojem mrežnice ter sčasoma zavzame celotno debelino mrežnice.

Edem mrežnice je lahko difuzen ali lokaliziran.

Žilne spremembe so prisotne v obliki razširjenih, zvijuganih ven, ki so

neenakomernega kalibra. Arterije so segmentno ali v celoti zožene in tudi

okludirane.

Mehki eksudati so fokalni infarkti v plasteh živčnih vlaken mrežnice, ki

nastanejo zaradi okluzije prekapilarnih arteriol.

Intraretinalne mikrovaskularne nepravilnosti predstavljajo arteriovenske šante,

ki nastanejo v področju obsežne okluzije kapilar, in potekajo od mrežničnih

arteriol do venul.

Proliferativna diabetična retinopatija

Proliferativna diabetična retinopatija je eden izmed glavnih vzrokov poslabšanja vida in

slepote pri pacientih z diabetično retinopatijo. Proliferativna diabetična retinopatija po 15 –

20 letih prizadene okrog 50% pacientov s sladkorno boleznijo tipa 1, 5 – 10% pacientov z

inzulinsko neodvisno sladkorno boleznijo tipa 2 in 30% pacientov z inzulinsko neodvisno

sladkorno boleznijo tipa 2.


17

Glavna klinična značilnost je neovaskularizacija, ki je lahko na papili ali v območju

premera ene papile vidnega živca, vzdolž poteka žilnih lokov ali oboje (Haložan in Pahor,

2007).

3.2.2.2 Diabetična nefropatija

Je kronična specifična okvara ledvic zaradi sladkorne bolezni, ki se razvije pri sladkorni

bolezni tipa 1 in 2. Število pacientov z diabetično nefropatijo kot vzrokom za kronično

ledvično odpoved smrtno narašča.

Epidemiologija se kaže tako, da se prevalenca razlikuje po tipu sladkorne bolezni.

Pri tipu 1 je pogostejša, približno 20% vseh pacientov ima diabetično nefropatijo različne

stopnje. Pojavljati se začne po petih letih trajanja sladkorne bolezni. Incidenca doseže vrh

po 15 letih trajanja in je 3 – 5%. Po 20 letih trajanja ima diabetično nefropatijo 35 do 40%

pacientov s sladkorno boleznijo tipa 1.

Prevalenca pri pacientih s sladkorno boleznijo tipa 2 je manjša, okrog 15 do 20%. Časovno

jo je težko opredeliti, pri približno 10 % jo odkrijemo že ob odkritju sladkorne bolezni.

Približno 20% pacientov z napredovalo nefropatijo bo v 20-ih letih razvilo končno

ledvično odpoved.

Za razvoj so pomembne presnovne motnje v bazalni membrani in mezangiju glomerulov

ter spremenjena znotrajledvična hemodinamika. Zvečana je glikacija strukturnih

beljakovin. Proteinurija je tako osnovni znak diabetične nefropatije.

Hiperglikemija s hipervolemijo poveča pretok krvi skozi ledvice, kar privede do razširitve

aferentne arteriole in konstrikcije eferentne arteriole. Zaradi tega se poveča pritisk v

klomerulih kapilar in glomerularna filtracija (hiperfiltracija) (Koselj, 2006b, str. 155).

Začetek je neopazen. Začetne spremembe na ledvici lahko zanesljivo ugotovimo le z

ledvično biopsijo. Zgodnji, prvi in zanesljivi znak je zvečano in nenormalno izločanje

albuminov s sečem, kar v kliniki imenujemo mikroalbuminurija.


18

Diagnoza diabetične nefropatije je zelo verjetna če so prisotni naslednji znaki:

traja sladkorna bolezen nad pet let (velja za sladkorno bolezen tipa 1 in ne tipa 2),

znaša stalna proteinurija več kot 0,5g na dan,

je prisotna diabetična retinopatija,

je prisotna arterijska hipertenzija,

so odsotne druge ledvične bolezni, zlasti okužbe sečil.

Ugotovimo jo s temi merili zelo pozno. Z določanjem mikroalbuminurije lahko posumimo

na diabetično nefropatijo nekoliko bolj zgodaj, vendar z manjšo verjetnostjo pri pacientih s

sladkorno boleznijo tipa 2, ki imajo tudi druge srčno-žilne zaplete, pri katerih je prisotna

mikroalbuminurija (prav tam, str. 156).

3.2.2.3 Diabetična nevropatija Diabetična nevropatija je najbolj razširjena nevropatija. Zajame lahko proksimalno ali

distalno živčevje, fokalno ali difuzno, senzorični, motorični ali avtonomni živčni sistem.

Prevalenca je odvisna od trajanja in tipa sladkorne bolezni ter starosti. Pri pacientih s

sladkorno boleznijo tipa 1 ugotovimo diabetično nevropatijo v 23% pri tistih s tipom 2 pa v

32%. Med starejšimi pacienti jo ima več kot 50%, med mlajšimi pa 7 do 34%. Pojavljati se

začne po 15 letih trajanja (Koselj, 2006b, str. 160).

Po prisotnosti kliničnih znakov jo delimo na generalizirane in žariščne diabetične

nevropatije.

Generalizirane:

o simetrična senzorimorična nevropatija,

o simetrična proksimalna nevropatija spodnjih udov,

o avtonomna nevropatija.

Žariščne:

o kranialne,

o radikulopatije, pleksopatije,

o utesnitvene nevropatije.


19

Začetek bolezni je počasen in neopazen. Pacienti imajo različne simptome: mravljinčenje,

mrazenje, zmanjšan občutek za dotik in toploto, pekoče bolečine nog med mirovanjem,

krče, nemirne noge itd. Navadno so vodilni simptomi različne bolečine, ki so lahko

spontane, stalne in spremljajoče se jakosti (prav tam, str. 161).

Zdravila za zdravljenje diabetične nevropatije nimamo. Dobro urejena sladkorna bolezen je

osnovni etiološki ukrep pri zdravljenju, ki pa ne zagotavlja vedno uspeha. Stanje se lahko

izboljša potem, ko je bila sladkorna bolezen dlje časa optimalno urejena (Marolt, 2009, str.

14).

3.2.2.4 Diabetična makroangiopatija Makroangiopatija se pri sladkorni bolezni kaže kot obliterativna arterioskleroza. To je

bolezen, ki je pri pacientu s sladkorno boleznijo 4 – 5 krat pogostejša. Za nastanek so poleg

sladkorne bolezni pomembni še dednost, povečane maščobe v krvi, spol, zvišan krvni tlak,

debelost, neustrezne prehranjevalne navade, telesna nedejavnost in kajenje (Medvešček,

1999, str. 113).

Makroangiopatija prizadene večje žile in zajema koronarno srčno bolezen, možgansko kap

in arteriosklerozo velikih žil na okončinah s posledično gangreno (Čokolič, 2006b, str. 36).

Koronarna srčna bolezen je po 55. letu starosti vzrok smrti pri 35% pacientih s sladkorno

boleznijo. Spremembe se začnejo pojavljati po 10 do 20 letih sladkorne bolezni, pri

pacientih tipa 2 sladkorne bolezni jo lahko ugotovijo že na začetku. Možganska kap je pri

pacientih s sladkorno boleznijo dvakrat pogostejša kot pri zdravih. Arterioskleroza velikih

žil ne povzroči neposredne smrti, povzroči pa nastanek gangrene; posledica so amputacije

udov, kar je vzrok visoke invalidnosti (Medvešček, 1999, str.113).

3.2.2.5 Diabetična mikroangiopatija Je najbrž glavni vzrok za nastanek diabetične nevropatije. Prizadene žilje živčevja (vasa

nervorum). Vzrok so razni procesi. Že sama hiperglikemija povzroči posredno

vazokonstrikcijo. Okvara endotela zaradi oksidativnega stresa povzroči hipoksijo.

Odlaganje končnih produktov glikacije okvarja endotel. Posledici vseh teh procesov sta

slabši pretok krvi skozi vasa nervorum in hipoksija.


20

Sprva je moteno le delovanje živca, ki mu sledi strukturna sprememba; obe stanji sta lahko

še reverzibilni. Stanje postane dokončno, ko nevron odmre (Koselj, 2006b, str. 161).

3.2.3 Diabetično stopalo Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je diabetično stopalo skupina sindromov,

pri katerih nevropatija, ishemija in infekcija pripeljejo do razpada tkiva, česar končna

posledica je obolevnost in lahko tudi amputacija (Urbančič - Rovan, 2005, str: 176).

Štirn (2006) navaja, da približno 15% pacientov s sladkorno boleznijo je ali bo tekom

bolezni imelo razjedo na stopalu.

Kar 15% sladkornih pacientov prej ali slej v življenju dobi razjedo na stopalu, ki je pri

85% amputacij prvi sprožilni dogodek. Bolnišnično zdravljenje in rehabilitacija sta

povezani z veliki stroški, rehabilitacija je tudi dolgotrajna in večkrat nepopolna; pogosto

potrebna invalidska upokojitev. Moški so ogroženi bolj kot ženske, tveganje narašča s

starostjo (Urbančič – Rovan, 2005, str. 176).

Na nastanek diabetične noge najpomembneje vplivajo kronični zapleti sladkorne bolezni

(nevropatija, angiopatija), svoje pa prispevajo tudi drugi dejavniki tveganja za žilne okvare

(arterijska hipertenzija, hiperlipidemija, kajenje) (prav tam, str. 176).

Štirn (2006) navaja, da periferna nevropatija prizadene senzorično, motorično in

vegetativno nitje.

Senzorična nevropatija povzroči zmanjšan občutek za dotik in bolečino. Prizadeto

področje ima obliko nogavice. Pacienti pogosto tožijo zaradi pekočih bolečin in

mravljinčenja, včasih pa navajajo občutek nemirnih nog. Intenzivnejši mehanski,

toplotni ali kemični dražljaji lahko poškodujejo mehka tkiva še preden jih pacient

zazna.

Motorična nevropatija povzroči oslabitev mišic stopala. Posledica je sprememba

statike stopala, nastanek deformacij in tanjšanje maščobnih blazinic.

Vegetativna nevropatija povzroči zmanjšano znojenje, posledica je suha in

razpokana koža. Lahko pride tudi do okvare vazomotorike in odpiranja arterio -

venskih shuntov.


21

Urbančič – Rovan (2005) navaja naslednje dejavnike tveganja za pojav diabetičnega

stopala:

starost,

trajanje sladkorne bolezni,

kajenje,

arterijska hipertenzija

hiperlipidemija,

hiperglikemija

Pri diabetičnem stopalu lahko prevladujejo znaki nevropatije ali ishemije, pogosto srečamo

kombinacijo obeh, lahko pa se pridruži še okužba. Na stopalu se pojavijo deformacije, kot

posledica tega pa se poveča pritisk na določenih točkah. Tu pride do tanjšanja maščobnih

blazinic in poroženevanja kože. Če se taka točka ne razbremeni pravočasno in pravilno,

pride do odmiranja tkiva med poroženelo kožo in kostjo in nastane razjeda. Razjede lahko

nastanejo tudi zaradi mehanskih poškodb (žulji zaradi pretesnih čevljev), opeklin (gretje s

termoforjem) ali kemičnih poškodb (sredstva za mehčanje kurjih oči).

Zdravljenje diabetičnega stopala je kompleksno in zahteva sodelovanje različnih

strokovnjakov (splošni zdravnik, medicinska sestra, diabetolog, splošni kirurg, žilni kirurg,

ortoped, kirurg plastik, fiziater, infektolog…). Štirn (2006) ugotavlja, da je

najpomembnejša preventiva. S pravočasnim odkrivanjem in ustreznim zdravljenjem

ogroženih pacientov lahko preprečimo vsaj 50% amputacij. Sladkornemu pacientu je

potrebno natančno pregledati noge vsaj enkrat letno, ogrožene je treba kontrolirati bolj

pogosto.


22

4 KAKOVOST ŽIVLJENJA Kakovost življenja je tako kompleksen in zapleten fenomen, da zahteva holističen

(celosten) in multidisciplinarni pristop preučevanja. Kakovost življenja je agregatni pojem,

ki zajema materialne, socialne in osebnostne človekove temeljne potrebe in življenjske

pogoje. Opredeljujejo jo norme in standardi določene družbe, prav tako pa tudi vrednotenja

in ocenjevanja skupin. V tem kompleksu mnogi avtorji še posebej izpostavljajo dejavnik

zdravja, le redki pa vključujejo kompleks svobod in človeških pravic, zlasti socialnih in

političnih pravic ter stopnjo demokracije (Vreg, 1998, str. 11).

Zdravje je med najpomembnejšimi razsežnostmi kakovosti življenja. Že prve študije

življenjskega standarda kot tudi kakovosti življenja so upoštevale različne vidike in

dejavnike zdravstvenega stanja populacije. Vendar so poleg kazalcev dostopnosti

zdravstvene oskrbe prevladali predvsem t.i. negativni kazalci, ki popisujejo »pomanjkanje

zdravja«, kot so na primer pogostost pojavljanja raznih bolezni in različne stopnje

smrtnosti (Černigoj - Sadar in Brešar, 1995, str. 183).

Pojem kakovost življenja ima mnogo pomenov. Kakovost življenja lahko pojmujemo kot

osebno izražanje osebnih potreb, želja in interesov. V kakovost življenja sodijo tisti

temeljni pogoji, ki živemu bitju zagotavljajo preživetje v sedanjosti in produkcijo

potomcev (Vreg, 1998, str. 12).

Temeljne vrednote kakovosti življenja so: zdravje, družina, delo, prijatelji, prosti čas, vera,

politika (prav tam, str. 14).

4.1 Dejavniki, ki vplivajo na kakovost življenja pacientov s sladkorno boleznijo Dolgotrajna kronična bolezen je ovira v človeškem življenju, ki človeka prizadene ne samo

fizično, ampak tudi psihološko in socialno. Prizadene torek njegovo telo, včasih pa še bolj

njegove občutke, doživljanja, čustva, odnose s socialnim svetom. Sladkorni pacienti živijo

celo življenje kot pacienti. Torej ne gre le za začasno vlogo, temveč za trajen življenjski

položaj sladkornega pacienta, ki mora živeti v svetu zdravih, v svetu, kjer je zdravje

moralna in družbena norma (Blaj, 2010, str. 69).


23

Blaj (2010) navaja, da sladkorni pacienti morajo obvladati predvsem tri strategije v svojem

življenju:

najti smisel življenja kljub trajni oviri,

izdelati prilagoditve v vsakdanjem življenju,

na novo oblikovati samopodobo (odnos do samega sebe).

Najti smisel življenja s sladkorno boleznijo ni ravno lahko, v svetu, ki ga obvladuje

vrednota dobrega zdravja do konca življenja. Ti občutki se omilijo, če ima sladkorni

pacient stike s podobnimi drugimi, če ima možnost socialne primerjave in izmenjave s

pacienti s podobnimi težavami, npr. v društvih, skupinah samopomoči itd. tisto, kar je

boleče pri sladkorni bolezni, niso samo nove življenjske ovire in težave, ampak občutek

popolne drugačnosti, izvzetosti, kar lahko vodi s sekundarno prostovoljno izolacijo in

osamitev. Pogosta posledica sladkorne bolezni je občutek prikrajšanosti, občutek

krivičnosti življenja.

Skozi vsakodnevne težave in izkušnje se sladkorni pacient uči, kaj pomeni življenje z

boleznijo (prav tam, str. 70).

Bendelja (2010) navaja dejavnike, ki vplivajo na kakovost bolezni:

Bolezen – moteči simptomi, prognoza, diagnostično terapevtski program,

preiskave, ki jih pacient mora opraviti, mučni stranski učinki zdravljenja.

Okolje – tuje in nepoznano okolje, kadar so potrebne pogoste hospitalizacije.

Neinformiranost pacienta – ko ne dobi ustreznih informacij, postaja negotov.

Neznana situacija vzbuja negotovost. To doživljajo predvsem pacienti, kadar je

odnos zdravstvenega osebja avtokratski, ko je v medsebojnih stikih malo pojasnil.

Ločitev od svojcev – bolezen spremeni zakonsko in družinsko življenje. Za

učinkovito spoprijemanje z novonastalo življenjsko situacijo potrebuje pacient

podporo svojih bližnjih pa tudi zdravstvenega osebja.

Obremenjenost pacienta je odvisna tudi od njegovih individualnih značilnosti in preteklih

izkušenj.


24

Blaj (2010) navaja, da je karakter sladkorne bolezni nekaj, kar se poraja, razvija in ima več

faz:

SREČANJE Z BOLEZNIJO

Ko se pacienti s sladkorni boleznijo srečajo z boleznijo, pride najprej do šoka, ker so zelo

bolni in prestrašeni. Sledi zavrnitev, ki nastopi, ko je začetna faza bolezni že izzvenela.

Njihova čustva so kot zamrznjena, polna strahu, zanikanja in zmede. Sledi faza jeze, ko

ugotovijo, da so proti bolezni nemočni. Spremlja jih žalost, občutek krivde in prilagoditev.

Ko sčasoma pridobijo nove spretnosti, se čutijo že telesno in čustveno močnejši. Lahko pa

pride do prehodnih depresivnih stanj, ko se srečujejo z zdravstvenim osebjem in ugotovijo,

da se njihovo stanje ni spremenilo ali je celo slabše. Sledi zadnja faza, ko bolezen

sprejmejo in se sprijaznijo, da morajo živeti drugače kot pred boleznijo. Zavedati se

morajo, da so vse te reakcije povsem normalne.

KAKO BOLEZEN OBVLADATI

Kako bodo bolezen obvladali, je poleg ustreznega zdravljenja v veliki meri odvisno od

tega, kako nasploh ravnajo v kriznih situacijah. V obvladovanju bolezni najdejo morda

moč, za katero sploh niso vedeli, da jo imajo. Medtem, ko sladkorna bolezen zapira vrata v

nekaterih delih njihovega življenja, jih v drugih odpira. Poti – spretnosti, s katerimi dobijo

občutek, da bolezen obvladujejo, so odvisne od vsakega človeka. Nekateri jo obvladujejo s

pomočjo znanja (redno spremljanje laboratorijskih preiskav, meritev, izvidov), drugi s

pomočjo planiranja (organizacija dela, aktivnosti vnaprej, ko imamo manj težav zaradi

bolezni, npr. zjutraj). Nekateri lahko obvladajo svojo bolezen z reševanjem problemov, ki

jih postavlja bolezen (npr. izdelava pripomočkov).

Obvladovanje sladkorne bolezni je možno tudi z dobrimi komunikacijskimi spretnostmi.

Nekateri lahko z dobrim komuniciranjem z zdravstvenimi delavci dobijo občutek, da

bolezen obvladujejo.

ŽIVETI Z BOLEZNIJO

Sladkorni pacienti se morajo za svojo nadaljnjo osebnostno rast naučiti marsičesa.

Pomembno je sprejetje telesnih sprememb, pridobitev novega občutka uglašenosti s samim

sabo (zadovoljstvo s samim sabo). Sladkorni pacient se mora za to naučiti izražati svoja

čustva – pomembni so humor, vera in upanje. Važno je, da najdejo aktivnosti in zaposlitve,


25

ki so jim prijetne, jih zamotijo in dajejo občutek koristno uporabljenega časa. Za nadaljnje

življenje je zelo pomembno, da sladkorni pacient razume, da ima njegovo življenje smisel

kljub neozdravljivi bolezni.

Življenje s sladkorno boleznijo pomeni življenjsko izkušnjo, ki je potek med vztrajanjem

in trpljenjem, in vključuje tudi proces preoblikovanja lastne osebnosti. Pacienti s sladkorno

boleznijo se spopadajo z izkušnjo negotovosti, ki ni prisotna le v času postavitve diagnoze

in zdravljenja. Vedno obstaja možnost nepredvidenega zapleta in sprememb v

zdravstvenem stanju.

Bolezen prizadene vsa področja pacientovega življenja, pacient doživlja različne čustvene

reakcije (zanikanje, anksioznost, depresivnost) (Blaj, 2010, str. 72).

4.2 Komunikacija k izboljšanju kakovosti življenja Poznamo besedno in nebesedno komuniciranje. Besedno se sestoji iz govornega in pisnega

komuniciranja, nebesedno pa iz govorice telesa, osebnih predmetov, obleke, prostora, časa,

vonja in otipa.

Celoten namen komunikacije je biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Znati

komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu položaju, konkretnim

partnerjem, konkretnim ciljem, seveda v povezavi s temeljnimi etičnimi načeli. Pacienti s

sladkorno boleznijo potrebujejo veliko informacij, zato mora biti zdravstveni delavec

profesionalec na svojem področju. Sladkorna bolezen ima svojo specifiko, zato si je

potrebno vzeti čas in ga nameniti pacientu.

Zdravstveni delavci se srečamo z sladkornimi pacienti že na samem začetku bolezni. Nato

mu sledimo skozi vse faze bolezni. Na vseh ravneh je potrebna naša pomoč in spodbuda. Z

njim komuniciramo tudi z namenom, vplivati na človeka posledično na njegovo vedenje

(Blaj, 2010, str. 79).

Pri komuniciranju upoštevamo pravila kot so:

jasno opredeljen cilj,

jasno in razumljivo sporočilo,


26

razumevanje osebe, ki ji je namenjeno sporočilo,

razumevanje lastnega ravnanja med komuniciranjem.

Pri preobremenjenosti medicinskih sester zaradi preobilice informacij, ki vključujejo

celotno delo pride do izpustitve sladkornega pacienta zaradi pozabljivosti in posledično

nekaterih informacij ne prenesemo ali informacije prenesemo napačno. Kadar je

obremenjenost večja, medicinska sestra zadržuje informacije za kasnejšo uporabo, nekatere

informacije se zadržijo ali preskočijo, da bi imele prednost druge, uporabljajo se različni

ali vzporedni kanali za komuniciranje ter pride lahko tudi do izmikanja komuniciranja.

Lahko se pojavijo tudi težave pri komuniciranju, kot so motnje zaradi medsebojnega

nerazumevanja pošiljatelja in prejemnika (med njima ni empatije), motnje zaradi

nesporazumov (pošiljatelj in prejemnik sporočila ne razumeta enako), motnje, ki nastanejo

na komunikacijski poti (spremembe in zamujene informacije).

Prenesti informacijo iz misli ene osebe v misel druge osebe ali drugih oseb, kot to

zahtevajo informiranje, dogovarjanje, vplivanje, ipd. Uspešno je tisto komuniciranje, ki

doseže zastavljeni cilj.

Komuniciranja se ni mogoče vzdržati, torej »ne komunicirati«. Značilnost vsakega

vedenja, torej tudi komuniciranja je, da se vedenja ni mogoče vzdržati, da ni mogoče se

»nevesti« ( Blaj, 2010, str. 77).

Blaj (2010) ugotavlja, da motnje in nesporazumi neredko nastajajo zaradi »ne

komuniciranja«, npr.:

sogovornik se ne odzove na pomemben sestavek ali izjavo, ker ni prepoznal

pomembnosti povedanega ali pa se ne znajde in ne ve, kako bi ustrezno reagiral,

sogovornik bo morda začutil, da s pogovorom o temi, ob kateri je drugi sogovornik

obmolknil, nekaj ni prav. Nemara je zbudil dvome in sumničenje. Zato je boljši

neobvezujoč odgovor kot pa nikakršen,

če ni odgovora na zastavljeno vprašanje, lahko to drugi udeleženec v komuniciranju

razume tudi kot previdnost, zadržanost, izogibanje odgovornosti.


27

Učinkovito je komuniciranje, pri katerem prejemnik razume sporočilo pošiljatelja tako, kot

ga je le – ta zasnoval; govorimo o zvestosti prenosa. Zato je medicinska sestra izvajalec

zdravstvene nege, svetovalec, menedžer, vodja, izobraževalec in zagovornik.

Terapevtska komunikacija

Je komunikacija s pacientom. Medicinska sestra / zdravstvenik mora spodbujati aktivno

sodelovanje pacienta, analizirati posredovana sporočila, kritično razmišljati, kar ima za

posledico sprejemanje in spreminjanje stališč in posledično spreminjati ravnanje in

obnašanje. Pri tej komunikaciji gre za posredovanje informacij pacientu in za zbiranje

podatkov (anamneza).

Terapevtska komunikacija je pomembna za sladkorne paciente iz treh razlogov:

je nosilec terapevtskega odnosa, saj zagotavlja potrebne informacije, preko nje pa si

medicinska sestra / zdravstvenik in pacient izmenjujeta svoje občutke in misli,

je orodje, prek katerega medicinska sestra vpliva na pacientovo vedenje in potek

zdravljenja,

je sredstvo brez katerega ni možno vzpostaviti terapevtskega odnosa.

Da je komunikacija s sladkornim pacientom učinkovitejša in uspešnejša je pomembno, da

medicinska sestra kontrolira intonacijo svojega glasu, da se pouči o temi razgovora, da bo

odkrita in vredna zaupanja, prilagodljiva, jasna in natančna, da govori v kratkih in čim bolj

enostavnih stavkih ter da se izogiba večpomenskim besedam. Zelo pomembno je, da je

medicinska sestra poštena do sladkornih pacientov in do svojih kolegov.

Življenje vsakemu človeku lahko prinese težave, bolezni in trpljenje, ki se jih ne more

ubraniti. Takrat potrebuje pomoč od zunaj. Ko jo išče v zdravstvu, je njen osnovni vir

pogosto medicinska sestra. Če ima ta ustrezno znanje in izkušnje s komunikacijo, lažje

spremlja pacienta in mu pomaga na njegovi poti do zdravja.

Profesionalna komunikacija in odnosi medicinski sestri omogočajo, da pomaga

sladkornemu pacientu, da se ponovno dokoplje do volje do življenja in do sozvočja s


28

svetom. To pa je možno le skozi pristen stik s sladkornim pacientom, pri katerem se

pravočasno in odgovorno odzivamo na njegove potrebe.

Če nam bo ob koncu zdravstvene nege sladkorni pacient povedal, da smo bili z njim

prijazni, bomo dosegli svoj cilj (Blaj, 2010, str. 81).


29

5 VLOGA MEDICINSKE SESTRE IN ZDRAVSTVENA VZGOJA PRI

PREPREČEVANJU KRONIČNIH ZAPLETOV SLADKORNE BOLEZNI

Medicinska sestra pomaga pacientu s sladkorno boleznijo pri dejavnostih, ki pripomorejo k

ohranitvi njegovega zdravja, zdravljenju sladkorne bolezni, preprečevanju in zdravljenju

njenih kroničnih zapletov. Naštete dejavnosti bi lahko pacient opravil samostojno, če bi

imel dovolj volje, moči in znanja. Medicinska sestra je član širše zdravstvene skupine, v

kateri sodeluje pri načrtovanju in izvajanju celotne zdravstvene nege pacienta ali

varovanca. Klampfer (2001) navaja, da je delo, ki ga opravlja medicinska sestra, je

odgovorno in povezano z moralno – etičnimi načeli. Medicinska sestra mora imeti ustrezno

strokovno znanje, psihofizične sposobnosti in osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in

odgovoren odnos do pacienta. Strokovno znanje, etična odgovornost in zavedanje

strokovnih pristojnosti, delovanje v negovalni in zdravstveni skupini so pogoj za uspešno

opravljanje dela. Cijan in Čadej (2010) navajata, da izkušnja sladkorne bolezni postavi pod

vprašaj ustaljene načine vsakdanjega življenja in doživljanja sebe saj postane življenje

negotovo.

Zdravstvena vzgoja je ključ do uspeha zdravljenja sladkorne bolezni. Pri njej morajo

sodelovati pacient, njegovi svojci, zdravstveno osebje, ki skrbi za pacienta. Z dobrim

poznavanjem problematike pacient doseže primerne rezultate, predvsem pa pridobi

občutek samostojnosti, varnosti in samozavesti, kar mu izboljša učinkovitost zdravljenja in

kakovost življenja (Mrevlje, 2005b, str. 695).

Pri preprečevanju zapletov pri pacientu s sladkorno boleznijo si moramo najprej zastaviti

cilje, ki jih želimo in moramo doseči s pacientom sodelovanjem. Cilji preprečevanja so

odvisni od pacientove sposobnosti, motiviranosti, starosti, okoliščin okolja itd (Bohnec,

1998b, str. 95).

Čokolič (2006a) navaja, da je pri preprečevanju, kot tudi zdravljenju sladkorne bolezni pri

odraslih ob zdravi prehrani zelo pomembna redna telesna dejavnost, saj izboljšuje

toleranco za glukozo in pomaga vzdrževati zdravo telesno težo. Z gibanjem lahko

dramatično zmanjšamo nevarnost diabetesa, zadošča npr. 30 minut plavanja, vrtnarjenja ali

ura zmerne hoje vsak dan.


30

5.1 Pomen, cilji in metode dela zdravstvene vzgoje pacientov s sladkorno boleznijo Zdravstvena vzgoja pacientov s sladkorno boleznijo je strateškega pomena za zdravstveno

oskrbo pacientov s sladkorno boleznijo in njen nujni del. Z dobro organizirano in pravilno

načrtovano zdravstveno vzgojo lahko dosežemo usposobljenost pacientov za njihovo

sodelovanje v zdravljenju sladkorne bolezni. Pomanjkanje časa ali premalo denarja ne

moreta in ne smeta biti izgovor za neizvajanje ali pomanjkljivo izvajanje zdravstvene

vzgoje pacienta s sladkorno boleznijo (Vrtovec, 1999, str. 25).

Klampfer (2001) navaja ravni zdravstvene vzgoje:

primarna raven – obravnava ravnanje, ki krepi zdravje in s tem preprečuje

zbolevanje za sladkorno boleznijo,

sekundarna raven – se nanaša na zdravljenje sladkorne bolezni in preprečevanje

njenih kroničnih zapletov,

terciarna raven – obsega zdravljenje kroničnih zapletov sladkorne bolezni s

preprečevanjem hujših zapletov in smrti.

Cilji zdravstvene vzgoje so spodbujati ljudi k doseganju dobrega zdravja, boriti se proti

boleznim s pomočjo lastnih akcij in naporov, izvajati samopomoč, vzajemno pomoč in

domačo oskrbo ter poiskati zdravniško pomoč, kadar je potrebno (Hoyer, 2005, str.67).

Bohnec (2006) navaja naslednje cilje zdravstvene vzgoje za pacienta s sladkorno boleznijo:

pravočasno, pravilno, popolno informirati sladkorne paciente o škodljivostih, ki

ogrožajo njihovo zdravje in življenjsko okolje,

motivirati družbo in paciente do take stopnje, da si bodo zavestno prizadevali

ohraniti lastno zdravje in zdravo življenje in bodo aktivno sledili sodobnim

preventivnim ukrepom,

preprečiti nastanek sladkorne bolezni pri posamezniku in v širšem okolju,

ohraniti čim bolj pozitivno zdravje in kakovost življenja sladkornih pacientov z

učinkovito zdravstveno vzgojo,

zagotoviti, da bo zdravstveno vzgojo izvajalo strokovno usposobljeno osebje,

preprečiti zaplete sladkorne bolezni in tako bo zmanjšati obolevnost, smrtnost in

stroške zdravljenja sladkorne bolezni.


31

5.2 Vloga medicinske sestre pri zdravstveni vzgoji pacienta s sladkorno boleznijo Za medicinsko sestro oziroma njeno poklicno delo so temelj dobri strokovni stiki z

pacientom, obenem pa tudi skrb za najrazličnejše potrebe drugih ljudi, ki so tako ali

drugače od nje odvisni. Čas, ki ga medicinska sestra namenja strokovnemu izobraževanju

in izpopolnjevanju zaradi boljše kakovosti dela ali večjega zadovoljstva, bi moral v

prihodnje v večji meri vsebovati tudi učenje za osebno rast in razvoj. Le obogaten z

znanjem bo pacient lahko aktivno sodeloval v procesu zdravljenja, zdravstvene nege,

rehabilitacije in samooskrbe.

Bohnec (2006) meni, da mora medicinska sestra vedno imeti pred očmi da:

se zdravstvena vzgoja začne že ob prvem stiku z novim okoljem (prijazen sprejem),

mora vsak izobraževalni cilj biti prilagojen pacientu in njemu lahko dosegljiv,

je potrebna spodbuda pacienta za spremembo njegovih življenjskih navad.

Delo medicinske sestre v ambulanti vključuje:

sprejem pacienta s sladkorno boleznijo in pregled celotne zdravstvene

dokumentacije: veljavna napotnica izbranega splošnega zdravnika, potrjena kartica

zdravstvenega zavarovanja, diabetična izkaznica, razni izvidi,

tehtanje pacienta,

merjenje krvnega tlaka,

administracija: priprava vseh napotnic, naročilnic za tehnične pripomočke in

receptov za naslednji kontrolni pregled, izpisovanje kartonov za novo odkrite

paciente s sladkorno boleznijo,

naročanje pacientov na prve in kontrolne preglede osebno ali po telefonu,

delo z zdravnikom specialistom v ambulanti,

zdravstveno vzgojo.

V okviru zbiranja podatkov mora medicinska od pacienta dobiti natančne podatke za

anamnezo, kot so: vrsta in trajanje sladkorne bolezni, bolečina, mravljinčenje, gluhe noge,

pekoče noge, bolečina pri hoji, razjede, amputacije, ostala obolenja.


32

Štirn (2006) navaja da, medicinska sestra sodeluje z zdravnikom glede kliničnega statusa

pacienta, tako da pridobita naslednje podatke:

Inspekcija: deformacije (hallux valgus, maščobna atrofija, deformirani nohti,

Charcotovo stopalo, kladivasti/krempljasti prsti), kalus (poroženela, zadebeljena

koža), poke na koži, razjede, maceracija med prsti, edem, suha koža, pordela koža.

Palpacija: temperatura kože, edem, fluktuacija, preizkušanje hitrosti kapilarne

polnitve, tipanje pulzov.

Ocena senzibilitete stopala: občutljivost na dotik s kosmom vate ali

standardiziranim monofilamentom.

Ocena stopnje prizadetosti po Meditt - Wagnerjevi klasifikaciji.

Na podlagi klinične slike in pridobljenih podatkov se izvedejo tudi različne preiskave. Kot

so:

laboratorij: nivo sladkorja v krvi, parametri vnetja (levkociti, SR, CRP).

Poslabšanje prej dobro urejene sladkorne bolezni je posreden kazalec vnetnega

dogajanja;

bris rane, hemokulture,

RTG stopala (osteomielitis, deformacije). Izjemoma lahko naredimo tudi CT ali

NMR,

scintigrafija z markiranimi levkociti,

UZ ožilja z merjenjem perfuzijskih pritiskov,

angiografija,

EMG.

Medicinska sestra je prva v stiku z pacientom. Novo odkriti pacienti s sladkorno boleznijo

so zaradi strahu pred neznanim ali zaradi bolezni negotovi, prestrašeni, zato mora biti prvi

stik med medicinsko sestro in pacientom sproščen, pomirjajoč, prijazen.

Pacient s sladkorno boleznijo pričakuje od medicinske sestre razumevanje, prijaznost,

oporo, toplo človeško besedo, da si bo zanj vzela čas, da bo poslušala pripoved o njegovih

težavah, mu nudila vso strokovno znanje o sladkorni bolezni in mu znala odgovoriti na vsa

njegova vprašanja. Zato mora medicinska sestra vzpostaviti oseben odnos do pacienta,

mora ga znati opazovati, mu prisluhniti in se z njim pogovarjati. Pomembno je, da obvlada


33

besedno in nebesedno sporazumevanje, kar pomeni, da se prilagodi konkretni situaciji.

Medicinska sestra mora v čakalnici in ambulanti ustvariti prijetno vzdušje za pacienta in

zase. Sprejem pacienta in obdelava njegove dokumentacije poteka v jutranjem času v

ambulanti, kar naj bi pacientu zagotovilo individualnost. Takrat se paciente stehta in izmeri

se jim tudi krvni tlak (Klampfer, 2001, str. 2).

Zdravstvena vzgoja v ambulanti poteka pri novoodkritih pacientih s sladkorno boleznijo in

že znanih, ki prehajajo na zdravljenje z inzulinom. Zdravnik v dogovoru z medicinsko

sestro, ki izvaja zdravstveno vzgojo in pacienta po navadi že pozna, odredi, ali bo prehod

na inzulin potekal v domači oskrbi in bo pacient prihajal v ambulanto ali pa bo zdravljen v

bolnišnici.

Zdravstvena vzgoja v bolnišnici poteka predvsem pri starejših pacientih, ki potrebujejo dalj

časa za učenje, težje sprejemajo nova znanja in tudi težje prihajajo vsak dan v ambulanto.

Skupaj z njimi je treba obenem poučevati tudi njihove svojce, zato se medicinska sestra že

ob sprejemu dogovori s svojo kolegico iz ambulante za pogovor, uro in potek učenja, ki bo

potem zdravstveno vzgojno izvajala.

Zdravstvena vzgoja na oddelku poteka tako, da medicinske sestre preverijo znanje pacienta

o sladkorni bolezni, ga poučijo še o čem novem, predvsem pa poskrbijo, da tudi v

bolnišnici izvaja samokontrolo in si sam daje inzulin. Med izvajanjem negovalnih

intervencij imajo medicinske sestre veliko priložnosti, da na nevsiljiv način v pogovoru

preverijo znanje in pacienta o vsem potrebnem podrobneje poučijo. Tudi med

razdeljevanjem hrane je medicinska sestra pozorna in skupaj z pacientom primerja njegove

prehrambne navade s prehrano, ki jo dobiva v bolnišnici. Če ugotovi, da je potrebno

ponovno sistematično znanje, se dogovori z medicinsko sestro v ambulanti za sladkorne

paciente za ponovno izobraževanje pacientov.

Delo v ambulanti in na oddelku se dopolnjuje in združuje v celoto. Skupni cilj vseh

zaposlenih pa je sladkornemu pacientu dvigniti kakovost življenja in preprečiti ali vsaj

upočasniti zaplete sladkorne bolezni (Lipič - Baligač, 2002, str. 15).


34

Fürst-Koren (2003) navaja, da je zelo pomembno izobraževanje sladkornih pacientov. Ko

je postavljena diagnoza motene tolerance za glukozo ali sladkorne bolezni, mora dobiti

vsak pacient osnovne napotke glede prehrane, kajenja, alkohola, telesne teže in telesne

dejavnosti. Čeprav je izobraževanje zaupano predvsem dodatno izobraženim medicinskim

sestram, mora celotno zdravstveno osebje izkoristiti vsako priložnost za pogovor z

pacientom. Bolj ko zdravstveni delavci poznajo pacienta in njegove življenjske navade,

domače in delovno okolje in dogodke, ki mu pomembno oblikujejo življenje, lažje mu

bodo pomagali in ga usmerjali k čim boljši urejenosti sladkorne bolezni.

Vse prepogosto srečujemo paciente s pomanjkljivim znanjem o svoji bolezni. Običajno

lahko daje zdravstveno osebje le najpomembnejše informacije. Izobraževanje pa ne more

biti odvisno zgolj od diabetološkega tima oz. od izbranega osebnega zdravnika. Izjemno

pomembno je, da se vsak diabetik čim prej seznani z boleznijo in se nenehno izobražuje. V

slovenščini imamo odlično literaturo, tako knjige kot revije, izobraževanje poteka tudi v

društvih. Zlasti v društvih je mnogo možnosti za pogovore, izmenjavo izkušenj in

pridobitev znanja. Zvedavi diabetiki bodo dobili več odgovorov na vprašanja tako od ljudi,

s katerimi se srečujejo, kot iz literature. Tudi v ambulanti je mnogo lažje obravnavati

pacienta, ki pride na pregled pripravljen s seznamom vseh zdravil, ki jih prejema, z

dnevnikom, če si nadzoruje vrednosti glukoze in morda krvnega tlaka ter z vprašanji, ki ga

zanimajo.

Bendelja (2010) navaja načela, ki jih upoštevamo pri delu s sladkornimi pacienti:

vrednost življenja – spoštovanje življenja in sprejetje smrti,

dobrota in pravilnost – ne povzročati škode, preprečevati škodo, ne posegati v

kompetence drugih,

pravičnost in poštenost – human odnos do pacienta,

načelo resnicoljubnosti in odkritost – načelo realističnega odnosa,

načelo individualne svobode – celovito razumevanje pacienta, usmerjenost k

pacientu – v vseh postopkih in ravnanjih izhajamo iz pacienta,

načelo aktivnega sodelovanja pacienta – pomembna so navodila in informacije.


35

Bendelja (2010) prav tako navaja vrednote, ki jih naj/moramo upoštevamo v zdravstveni

negi:

strokovnost – znanje, spoštovanje negovalnih standardov,

odgovornost – natančnost pri izvajanju zdravstvene nege, učinkovitost in koristnost,

varnost – zaupanje pacienta, strpnost,

individualnost – vsak posameznik je enkraten,

enakovrednost – enakovreden, enakopraven odnos med pacientom in medicinsko

sestro, partnerski odnos .

Nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni (2010) vključuje tri zdravstveno

vzgojne pristope:

populacijski pristop (preprečevanje debelosti in sladkorne bolezni tipa 2, zdravo

prehranjevanje, zdrava telesna dejavnost, druge aktivnosti za krepitev

zdravja),

programe za posameznike z visokim tveganjem (programi presajanja, dodatna

diagnostika in obravnava življenjskega sloga ogroženih posameznikov),

strategijo zgodnjega odkrivanja in obravnave bolezni (vključuje presajanje, dodatno

diagnostiko, takojšnje zdravljenje in podporo v procesu spreminjanja načina

življenja).

Zdravstvena vzgoja sladkornega pacienta zajema predvsem upoštevanje sladkorne diete,

redno telesno dejavnost, preprečevanje pojava zapletov sladkorne bolezni ter redno

izvajanje samokontrole krvnega sladkorja.

5.2.1 Zdrava prehrana

Čeprav poznamo dva tipa sladkorne bolezni, pri katerih se zdravljenje razlikuje,

uporabljamo glede prehrane enaka priporočila. Najnovejša priporočila pri sladkorni bolezni

ne svetujejo kake posebne diete, pač pa zagovarjajo enak princip prehranjevanja, ki naj bi

se ga držali vsi ljudje.

V preteklosti se je veliko govorilo o pozornosti pri prehrani z ogljikovimi hidrati. Novejša

dognanja se ne omejujejo le na ogljikove hidrate, pač pa na vse, kar zaužijemo. Prvi razlog


36

je, da imajo predvsem maščobe precej višjo energijsko vrednost, še pomembnejše pa je

dejstvo, da se tudi beljakovine in maščobe med presnovo pretvorijo do glukoze ter tako

vplivajo na raven le-te v krvi.

Madjar (2006) navaja šest osnovnih priporočil zdrave prehrane:

Uživanje rednih obrokov hrane.

Ta nasvet je za paciente s sladkorno boleznijo še pomembnejši, saj tako onemogočimo

prevelika nihanja krvnega sladkorja. Zaradi okvare glukostatičnih mehanizmov je to

nihanje pri sladkorni bolezni veliko izrazitejše in zato tudi nevarno. Svetujemo torej

uživanje hrane v treh do petih manjših obrokih na dan, najbolje vedno ob približno enakem

času.

Zmanjšanje vnosa hrane, bogate s sladkorjem.

Živila, ki vsebujejo škrob, kot so krompir, testenine, kruh, riž in druge žitarice, sproščajo

energijo in glukozo počasi, saj se morajo prej prebaviti. Hrana z veliko enostavnega

sladkorja (glukoza, saharoza) se zelo hitro absorbira in tako povzroči hiter dvig

koncentracije glukoze v krvi. Zato čim bolj omejimo uživanje slaščic.

Zmanjšanje vnosa maščob.

Iz maščob lahko telo presnovi precej več kalorij kot iz ogljikovih hidratov ali beljakovin.

Zato je zmanjšan vnos maščob pomemben pri ohranjanju želene telesne teže. Prav tako s

tem vzdržujemo nivo holesterola v krvi ter tako znižamo verjetnost srčno-žilnih obolenj.

Petkrat na dan uživanje sadja in zelenjave.

Tako boste zaužili nujno potrebne vitamine in minerale. Prav tako pa taka prehrana

dokazano zniža krvni tlak in varuje pred obolenji, kot so srčno-žilna.

Zmanjšanje vnosa soli.

Pri odraslih naj vnos soli dnevno ne bi presegel šestih gramov (ena čajna žlička). Pri tem se

moramo zavedati, da je večina zaužite soli "skrita" v hrani; kos kruha recimo vsebuje 0,5 g

soli.

Zmanjšanje vnosa alkohola.

Pacientom s sladkorno boleznijo uživanje alkohola ni strogo prepovedano, hkrati pa se

seveda ne sme pretiravati. Priporočljivi najvišji odmerki so dve enoti alkohola na dan oz.

14 enot na teden za ženske in 21 enot alkohola na teden za moške (ena enota alkohola je

npr. 250ml piva ali 125ml vina). Seveda pa je treba čez dan popiti dovolj drugih tekočin

(navadna voda ali nesladkani čaji).


37

Pravilna prehrana je eden od dejavnikov, ki vplivajo na dobro obvladovanje sladkorne

bolezni. Ob upoštevanju teh nasvetov se pacientu s sladkorno boleznijo bistveno izboljša

kakovost življenja in zmanjša možnost nastopa akutnih oz. kroničnih zapletov (Madjar,

2006).

5.2.2 Telesna dejavnost Priporočena je blaga telesna vadba, na primer, hoja, kolesarjenje ali plavanje. Potrebna je

redna vadba, vsaj tri krat na teden pol ure, s predhodnim ogrevanjem (raztezanjem mišic)

in naknadnim ohlajanjem. Študije so pokazale, da redna telesna telovadba izboljša

glukozno toleranco in zmanjša inzulinsko rezistenco. Dodatno poveča vzdržljivost,

gibljivost, izboljša maščobni profil v krvi, zniža telesno težo, zmanjša centralno debelost.

Vse to je vsaj deloma prisotno tudi pri starejših. Telesna dejavnost naj bo zmerna. V

začetku je potrebno postopoma večati napore. Priporočena je aerobna vadba, kjer je

potreben kisik za zgorevanje goriv in ob tem ne nastaja kisikov dolg. Telesni napor, ki

poveča porabo za precej več kot polovico pacientove maksimalne porabe kisika in traja več

kot 20 minut, se zahteva dodatne prilagoditvene mehanizme, zato za pacienta s sladkorno

boleznijo (vsaj na začetku) ni priporočljiv.

Med telesno vadbo lahko pride tudi do poškodb. Ob nepravilni obutvi se lahko razvije

diabetično stopalo. Zato pacientom priporočamo kvalitetno opremo in redno oskrbo z

natančnim pregledom nog. Telesna vadba je za sladkorne paciente zelo pomembna. Vedno

jo je potrebno individualno prilagoditi, za to pa so potrebne izkušnje, ki jih pacient

največkrat pridobi sam. Dobro je da se s svojim zdravnikom posvetuje o prilagoditvah

odmerkov zdravil za sladkorno bolezen pred začetkom in ob večjih spremembah telesne

vadbe. Ustrezna telesna vadba ima velik pomen tudi za zdrave, kajti skupaj z znižanjem

telesne teže ob ustrezni prehrani je najpomembnejši dejavnik v preprečevanju motene

tolerance za glukozo v sladkorni bolezni tipa 2, kot kažejo ne dolgo tega opravljene večje

raziskave. Tudi to spremembo v načinu življenja je težko obdržati in več kot polovica

preneha s telesno aktivnostjo v prvih mesecih (Završnik, 2006, str. 17).

Telesna dejavnost pripelje do znižanja glukoze v krvi, posledica česar je lahko

hipoglikemija. Pred hipoglikemijo se pacient zaščiti z zmanjšanjem odmerka inzulina ali z


38

dodatkom hrane, ki je obogatena z ogljikovimi hidrati. Nujno je določanje glukoze pred

dejavnostjo in po njej (Čuček Trifkovič, 2001, str. 43).

5.2.3 Samokontrola

Samokontrola sladkorne bolezni obsega določanje glukoze v krvi in urinu ter ustrezno

prilagajanje odmerka zdravil za doseganje ciljne vrednosti glikemije brez hipoglikemij.

Sposobnost za samokontrolo pridobi pacient le s kakovostno zdravstveno vzgojo in

navodili na rednih pregledih pri zdravniku. Samokontrolo lahko izvajajo pacienti, svojci ali

sorodniki, skrbniki ali patronažna medicinska sestra.

Namen samokontrole je večja samostojnost in samozavest pacienta, pa tudi boljša trajna

urejenost sladkorne bolezni.

Cilj samokontrole pri zdravljenju z inzulinom je stabilna in ravno prav visoka raven

glukoze v krvi. Na slednjo neprestano vplivajo dejavniki, ki njeno raven zvišujejo ali pa

znižujejo. Zaželena raven glukoze se lahko doseže samo z neprestanim uravnoteženjem

vseh dejavnikov, na katere se lahko vpliva. Eden od njih je količina inzulina, ki se daje v

injekcijah.

Meritve glukoze naj pacienti s sladkorno boleznijo izvajajo štirikrat dnevno: pred zajtrkom,

kosilom, večerjo in pred spanjem. Če ima pacient tudi večerni ali nočni odmerek inzulina,

si mora kontrolirati raven glukoze tudi med 3. in 4. uro zjutraj.

Uspeh vodenja je odvisen od kakovosti zdravstvene vzgoje, pacientove motiviranosti in

dojemljivosti, natančnosti navodil za ukrepanje v posebnih okoliščinah (Medvešček, 1995,

str. 105).

5.2.4 Nega nog

Sladkorna bolezen ogroža stopala. Pacienti z dalj časa trajajočo sladkorno boleznijo počasi

izgubljajo občutek v prstih, stopalih in nazadnje po vseh nogah. Prav kmalu ne čutijo, da je

njihovo stopalo poškodovano ali okuženo. V primeru hude okužbe lahko pacienti izgubijo

del stopala ali noge (amputacija) (Mrevlje, 2005b, str. 708).


39

Medicinska sestra mora pacienta s sladkorno boleznijo poučiti o rednem pregledovanju

nog.

Pacienti s sladkorno boleznijo morajo vsak dan poskrbeti, da bodo stopala vedno čista.

umivanje nog (če pacient nima odprtih ran v kopeli; sicer pa s tušem),

uporaba mlačne vode in blagega mila,

preveriti temperaturo vode (najbolje s termometrom).

Pacienti s sladkorno boleznijo morajo poskrbeti, da bodo stopala vedno suha.

uporaba mehkih in čistih brisač,

ne pozabite se obrisati med prsti.

Pacienti s sladkorno boleznijo morajo poskrbeti, da bodo stopala vedno voljna.

vtiranje mazil v kožo stopal ( ne med prsti ),

pudranje kože med prsti ( da bo koža suha in čista ).

Pacienti s sladkorno boleznijo morajo poskrbeti, da bodo stopala vedno zavarovana.

nošnja nogavic in čevljev,

nogavic se ne krpa, preluknjane nogavice se zamenjajo z novimi,

nohti naj segajo do konca prstov ( uporaba pilice ),

stopala naj bodo topla ( nogavice tudi v postelji )

sprehodi vsako uro,

sedeti tako, da bosta obe stopali položeni na tla.

Pacienti s sladkorno boleznijo si morajo pregledovati stopala, da bi pravočasno opazili

spremembe. Pregledovati si jih morajo vsak dan pri ustrezni svetlobi po kopeli ali tuširanju

in preden si obujejo nogavice in čevlje.

Pomembno je da sta obe stopali v celoti topli, brez vročih mest in da na stopalih ne sme

biti nobenih oteklin, na pritisk s prstom pa nobena točka ne sme biti občutljiva.

Pacienti si pravilno izberejo obutev tako da si kupujejo »dobre« čevlje za hojo. Čevlji

morajo imeti vložek, ki ga je mogoče odstraniti, vezalke ali velcro zapiranje, mehak

zgornji del, dovolj prostora za prste in debeli gumijasti podplat. Čevlje si kupujejo

popoldan, ko imajo stopala že nekoliko otečena, ko si kupujejo čevlje imajo na nogah

debele bombažne nogavice.


40

Za izboljšanje cirkulacije krvi se priporoča sladkornim pacientom Bürgerjeve vaje. Te vaje

so enostavne in primerne tudi za starejše paciente. Vsak pacient mora najprej najti svoj

izhodiščni položaj. V ležečem položaju dvigne iztegnjene spodnje ude toliko nad podlago,

da koža pobledi, ne sme pa se pojaviti bolečina v mečih in nogah. Vajo si olajša tako, da

pete nasloni na skupek trdih blazin, ali da mu druga oseba drži dvignjene spodnje ude.

Druga vaja je sedenje na postelji z navzdol visečimi nogami. Prej bleda koža rahlo pordeči,

nato pa rdečica postopoma spet izgine. Ko rdečica izgine je druga vaja končana.

Tretja vaja je počitek v vodoravnem položaju. Po nekajminutnem počivanju prične pacient

zopet s prvo vajo. Vaje ponavlja 5–10 krat v dopoldanskem in popoldanskem času

(Urbančič Rovan, 2005) .

5.2.5 Funkcionalna inzulinska črpalka

Je ta trenutek poleg inzulinske črpalke najboljši način za urejanje glikemije, ki omogoča

več svobode pri vsakdanjih življenjskih aktivnostih. Izvajanje funkcionalne inzulinske

terapije zahteva od pacienta pogoste meritve krvnega sladkorja, natančno in dobro

poznavanje metode štetja ogljikovih hidratov, poznavanje delovanja kratko in dolgo

delujočega inzulina ter vpliv drugih okoliščin in stanj na glikemijo. Pacienta se na začetku

nauči, da ugotovi in prepozna ogljikove hidrate v hrani, da se nauči izračunati in določiti

kolikšen je njegov delež (v gramih) v posameznem obroku, da pozna pomen vlaknin in

pomen glikemičnega indeksa. Zato pacienti nekaj dni pišejo prehranski dnevnik, kamor

beležijo količino zaužite hrane in hkrati računajo (štetje ogljikovih hidratov) (Volk, 2009,

str. 37).

V dnevnik morajo zabeleženi količine ogljikovih hidratov v prehrani, vse odmerke

inzulina, čas in intenzivnost trajanja telesne dejavnosti ter morebitne stresne dejavnike.

Natančno voden dnevnik omogoča oceno pacientovih ukrepov in odkrivanje napak (prav

tam, str. 39).

Vloga bazalnega in bolusnega odmerka inzulina

Bazalni odmerki inzulina imajo vlogo vzdrževanja nivoja glukoze v krvi ponoči in

v obdobju med obroki. Določitev bazalnega inzulina je pogojena s telesno težo

pacienta, trenutnimi odmerki inzulina in trenutno urejenostjo glukoze v krvi.


41

Običajno se dajejo odmerki zvečer pred spanjem. Odmerek bazalnega inzulina

predstavlja 40 – 50% celodnevne porabe inzulina in pacient ga mora dobiti, tudi če

naslednji ne bi užival hrane.

Bolusni odmerek inzulina se daje ob obroku ali prigrizku in/ali za korekcijo visoke

vrednosti glukoze v krvi. Odmerek bolusnega inzulina je odvisen od več

dejavnikov: količine ogljikovih hidratov v obroku, ki jih pacient namerava zaužiti,

trenutne vrednosti glukoze v krvi, od časa zadnjega bolusnega odmerka (prav tam,

str. 38).

Sladkorni pacienti, ki so sprejeli funkcionalno inzulinsko terapijo kot del svojega življenja,

imajo bistveno bolje urejeno sladkorno bolezen kot tisti pacienti, ki si dajejo inzulin po

vnaprej predpisani shemi. Prav tako so ti pacienti bolj samozavestni, odgovorni in

zadovoljni, saj lahko živijo povsem običajno življenje (prav tam, str. 40).


42

6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

6.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

Ali so pacienti s sladkorno boleznijo seznanjeni s kroničnimi zapleti sladkorne

bolezni in preprečevanju le – teh?

Od koga pacienti s sladkorno boleznijo dobijo največ informacij o svoji bolezni

in zapletih in kdo jim nudi največjo podporo pri tem?

Ali pojav kroničnih zapletov sladkorne bolezni vpliva na vsakdanje življenje

sladkornih pacientov?

6.2 Opis raziskovalnih metod in metodologija

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili opisno (deskriptivno) metodo dela. Raziskava

je temeljila na kvantitativni metodologiji. Za zbiranje podatkov smo uporabili anonimni

anketni vprašalnik, ki je vseboval 34 vprašanj. Od tega 25 vprašanj zaprtega tipa, 2

vprašanja odprtega tipa in 7 vprašanj polodprtega tipa. Dobljene rezultate smo analizirali in

grafično prikazali s pomočjo računalniških programov Microsoft Office in Microsoft

Word.

6.3 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli v Bolnišnici Topolšica in sicer v diabetološki ambulanti. Pred

izvedbo raziskave smo pridobili pisno soglasje s strani vodstva Bolnišnice Topolšica.

6.4 Raziskovalni vzorec V raziskovalni vzorec smo vključili 40 pacientov s sladkorno boleznijo odrasle populacije

s kroničnimi zapleti sladkorne bolezni, ki se zdravijo v diabetološki ambulanti Bolnišnice

Topolšica.


43

6.5 Etični vidik

Anketiranci so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave. Zagotovljena je bila

anonimnost in možnost odklonitve sodelovanja v raziskavi. V raziskavi smo upoštevali

načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


44

7 REZULTATI

Graf 1: Spol anketirancev

V raziskavo je bilo vključenih 40 naključno izbranih anketirancev s kroničnimi zapleti

sladkorne bolezni, od tega 22 (55%) moških, ter 18 (45%) žensk.

Graf 2: Starost anketirancev

Med anketiranci so bili 3 (7,5%) anketiranci stari med 30 in 39 let, 6 (15%) anketirancev

je bilo starih med 40 in 49 let, 12 (30%) anketirancev je bilo starih med 50 in 59 let, in 19

(47,5%) anketirancev je bilo starih 60 let in več.


45

Graf 3: Izobrazba anketirancev

Osnovnošolsko izobrazbo imajo 4 (10%) anketiranci, poklicno ali srednješolsko izobrazbo

ima 23 (57%) anketirancev, končano višjo oz. visoko šolo ima 10 (25%) anketirancev in

univerzitetno izobrazbo imajo 3 (7,5%) anketiranci.

Graf 4: Socialni status anketirancev

Šest (5%) anketirancev živi samih, 32 (80%) anketirancev živi z družino ter 2 (5%)

anketiranca živita pri starših.


46

Graf 5: Starost anketirancev ob odkritju sladkorne bolezni

Pri 2 (5%) anketirancih so ugotovili sladkorno bolezen v rani mladosti, do 9. leta starosti.

Med 10 in 19 letom so sladkorno bolezen ugotovili 4 (10%) anketirancem, 5 (12,5%)

anketirancem so sladkorno bolezen odkrili med 20 in 29 letom, 8 (20%) anketirancem so

sladkorno bolezen odkrili med 30 in 39 letom in pri tistih, ki so starejši od 50 let, ter pri 13

(32,5%) anketirancih se je sladkorna bolezen pojavila med 40 in 49 letom.

Graf 6: Trajanje sladkorne bolezni pri anketirancih

5%20%

75%

Do 5 letOd 6 do 10 letVeč kot 11 let

Pri 2 (5%) anketirancih traja sladkorna bolezen do 5 let, pri 8 (20%) anketirancih traja

sladkorna bolezen od 6 do 10 let ter pri 30 (75%) anketirancih traja sladkorna bolezen več

kot 11 let.


47

Graf 7: Tip sladkorne bolezni pri anketirancih

Sladkorno bolezen tipa 1 ima 6 (15%) anketirancev in 34 (85%) anketirancev ima

sladkorno bolezen tipa 2.

Graf 8: Samostojno izvajanje samokontrole krvnega sladkorja

28 (70%) anketirancev izvaja samokontrole krvnega sladkorja redno, 12 (30%)

anketirancev tega ne izvaja redno.

Graf 9: Redno jemanje predpisane terapije

Redno uživa predpisano terapijo 39 (97%), anketirancev medtem ko le 1 ( 3%) anketiranec

ne uživa terapije redno.


48

Graf 10: Kajenje anketirancev

10 (24%) anketirancev kadi, medtem ko 30 (76%) anketirancev ne kadi.

Graf 11: Uživanje alkoholnih pijač

2 (5%) anketiranca redno (vsak dan) uživata alkoholne pijače, medtem ko 38 (95%)

anketirancev alkoholnih pijač ne uživa.


49

Graf 12: Upoštevanje načina prehranjevanja in dietne omejitve

Vsi (100%) anketirani upoštevajo predpisani način prehranjevanja in dietne omejitve,

medtem ko jih 29 (72,5%) upošteva večinoma, 9 (22,5%) upošteva omejitve včasih in 2

(5%) anketiranca upoštevata vedno predpisan način prehranjevanja in dietne omejitve.

Graf 13: Število dnevno zaužitih obrokov

11 (27%) anketirancev zaužije tri obroke dnevno, 15 (38%) anketirancev zaužije štiri

obroke dnevno, 12 (30%) anketirancev zaužije dnevno pet obrokov ter 2 (5%) anketiranca

zaužijeta dnevno več kot pet obrokov.


50

Graf 14: Stanje prehranjenosti anketirancev ( indeks telesne mase ITM )

Normalno telesno težo ima 14 (35%) anketirancev, čezmerno telesno težo ima 17 (42%)

anketirancev, debelost je prisotna pri 7 (18%) anketirancih, huda debelost je prisotna pri 2

(5%) anketirancih. Nobeden anketiranec nima prenizke telesne teže.

Graf 15: Telesna aktivnost

Vseh (100%) anketirancev je redno telesno aktivnih. 21 (52%) anketirancev je telesno

aktivnih 1 do 2 krat na teden, 12 (30%) jih je aktivnih več kot štiri krat na teden ter 7

(18%) anketirancev je redko telesno aktivnih.


51

Graf 16: Vrsta telesne aktivnosti

25 (62%) anketirancev navaja kot telesno aktivnost hojo, 5 (13%) anketirancev se ukvarja

z drugimi telesnimi aktivnostmi (tenis, plezanje, borilne veščine), 4 (10%) anketiranci

navajajo tek, 4 (10%) navajajo kolesarjenje kot vrsto telesno aktivnost ter 2 (5%)

anketiranca se ukvarjata z plavanjem.

Graf 17: Poznavanje kroničnih zapletov

Izmed 40 anketiranih sladkornih pacientov je 39 (97%) anketirancev, ki poznajo kronične

zaplete sladkorne bolezni, le eden (3%) ne pozna kroničnih zapletov sladkorne bolezni.


52

Graf 18: Seznanjenost anketirancev o pojavu zapletov pri sladkorni bolezni

Na vprašanje kjer je bilo možnih več odgovorov smo ugotovili, da 40 (100%) anketirancev

ve, da se lahko pri sladkorni bolezni pojavijo zapleti z očmi in zapleti z stopali. 33 (82,5%)

anketirancev ve, da se lahko pojavijo okvare ledvic, 30 (75%) anketirancev meni, da se

lahko pojavijo okvare ožilja, 19 (47,5%) anketirancev ve, da se lahko pojavi

hiperglikemija, 17 (42,5%) anketirancev ve, da se lahko pojavi hipoglikemija ter 3 (7,5%)

anketiranci menijo, da se lahko kot zaplet sladkorne bolezni pojavi pešanje spomina in

izguba sluha.

Graf 19: Seznanjenost o kroničnih zapletih sladkorne bolezni

Anketiranci so dobro seznanjeni s kroničnimi zapleti sladkorne bolezni. Vsi (100%)

anketiranci menijo, da je kronični zaplet sladkorne bolezni diabetično stopalo in okvara

oči, 32 (80%) anketirancev meni, da je kronični zaplet okvara ledvic, 30 (75%)

anketirancev meni, da je kronični zaplet okvara ožilja, 4 (10%) anketiranci so se opredelili

za hipoglikemijo in 2 (5%) sta se opredelila za hiperglikemijo in oteženo dihanje.


53

Graf 20: Glavni vzrok za nastanek kroničnih zapletov sladkorne bolezni

20 (50%) anketirancev meni, da je glavni vzrok za nastanek kroničnih zapletov neprimerna

prehrana, 10 (25%) anketirancev meni da je za pojav kroničnih zapletov glavni vzrok

hiperglikemija, 5 (12%) anketirancev meni, da je nepravilna telesna teža glavni vzrok, 3

(8%) anketiranci menijo, da je glavni vzrok za pojav kroničnih zapletov pitje alkohola in

kajenje ter 2 (5%) anketiranca, menita da je glavni vzrok za nastanek kroničnih zapletov

hipoglikemija.

Graf 21: Pojavnost kroničnih zapletov pri anketirancih

Pri 17 (42,5%) anketirancih se je kot kronični zaplet sladkorne bolezni pojavila diabetična

retinopatija, pri 20 (50%) anketirancih pa se je že pojavila diabetična noga. Pri enem

anketirancu sta se pojavila že dva zapleta in to diabetična noga in retinopatija, pri enem

anketirancu pa so se pojavili že trije zapleti; diabetična retinopatija, diabetično stopalo in

okvare ožilja.


54

Graf 22: Časovna prisotnost kroničnih zapletov sladkorne bolezni pri anketirancih

Pri 22 (55%) anketirancih so kronični zapleti sladkorne bolezni prisotni več kot 5 let, pri

14 (35%) anketirancih so kronični zapleti prisotni 3 – 4 leta, pri 3 (7%) anketirancih so

kronični zapleti prisotni od 1 – 12 mesecev ter pri 1 (3%) anketirancu so kronični zapleti

prisotni od 1 – 2 leti.

Graf 23: Vpliv kroničnih zapletov sladkorne bolezni na izvajanje vsakodnevnih aktivnosti

Pri 17 (42%) anketirancih kronični zapleti vplivajo na izvajanje vsakodnevnih opravil, 23

(58%) anketirancev pa ti zapleti ne ovirajo njihovega vsakdanjega življenja.

Najpogosteje anketiranci navajajo, da imajo težave pri vsakodnevnem delu kot so

pomivanje, likanje, košnja, delo na vrtu.


55

Graf 24: Vpliv kroničnih zapletov sladkorne bolezni na odnose v družini

Pri 39 (98%) anketirancih kronični zapleti sladkorne bolezni ne vplivajo na njihove

odnose v družini, medtem ko je enega (2%) anketiranca zaradi pojava kroničnih zapletov

sladkorne bolezni (diabetično stopalo) zapustila partnerka.

Graf 25: Vpliv kroničnih zapletov sladkorne bolezni na delovno mesto

Pri 17 (42%) anketirancih kronični zapleti sladkorne bolezni vplivajo na delovno mesto,

medtem ko pri 23 (58%) anketirancih kronični zapleti ne vplivajo na delovno mesto.

Pri osmih (20%) anketirancih je pojav kroničnih zapletov sladkorne bolezni povzročil

invalidsko upokojitev in pri naslednjih osmih (20%) skrajšan (4- urni) delovni čas, pri

enem (2%) anketirancu pa je zaradi okorelosti moteno delo na kmetiji.


56

Graf 26: Sprememba kakovosti življenja zaradi pojava kroničnih zapletov sladkorne bolezni

Kakovost življenja se je 30 (75%) anketirancem spremenila odkar so se pojavili kronični

zapleti sladkorne bolezni, medtem ko se 10 (25%) anketirancem kakovost življenja ni

spremenila.

Graf 27: Sprememba načina življenja zaradi zavedanja kroničnih zapletov

Zaradi zavedanja kroničnih zapletov bi način življenja spremenilo 28 (70%) anketirancev,

medtem ko 12 (30%) anketirancev ne bi spremenilo načina življenja zaradi zavedanja

kroničnih zapletov.


57

Graf 28: Ustreznost življenjskega stila glede kroničnih zapletov sladkorne bolezni

29 (72%) anketirancev meni, da njihov življenjski stil ustreza preprečevanju kroničnih

zapletov sladkorne bolezni, 10 (25%) anketirancev meni, da včasih njihov življenjski stil

ustreza preprečevanju kroničnih zapletov ter 1 (3%) anketiranec meni, da njegov

življenjski stil ne ustreza preprečevanju kroničnih zapletov.

Graf 29: Opora anketirancem ob kroničnih zapletih

20 (50%) anketirancem je največ opore ob pojavu kroničnih zapletov nudil-a parter- ka, 10

(25%) anketirancem je največjo podporo nudil zdravnik/medicinska sestra, 6 (15%)

anketirancev ni podpiral nihče, največ so si pomagali sami ter 2 (5%) anketiranca so

najbolj podprli starši in otroci.


58

Graf 30: Pogostost pregledovanj stopal

Ob vsakem umivanju si pregleduje stopala 31 (77%) anketirancev, 6 (15%) anketirancev,

si jih pregleduje enkrat na teden, 2 (5%) anketiranca enkrat na mesec ter 1 (3%)

anketiranec si stopal nikoli ne pregleduje.

Graf 31: Zadostnost informacij o sladkorni bolezni in kroničnih zapletih

38 (95%) anketirancem so dobljene informacije o sladkorni bolezni in pojavu kroničnih

zapletov zadostne, medtem ko so 2 (5%) anketirancema informacije nezadostne.


59

Graf 32: Pridobitev informacij o sladkorni bolezni, prehrani, kroničnih zapletih in zdravljenju

Največ informacij je od zdravnika dobilo 18 (45%) anketirancev, od medicinske sestre 8

(20%) anketirancev, 7 (17%) anketirancev je dobilo največ informacij od članov

diabetičnega društva, 4 (10%) anketiranci od znancev in sorodnikov ter 3 (8%)anketiranci

iz knjig, revij, člankov, interneta.

Graf 33: Včlanitev v društvo diabetikov

17 (42%) anketirancev je včlanjenih v društvo diabetikov v svojem kraju, medtem ko 23

(58%) anketirancev ni včlanjenih v društvo diabetikov.


60

8 RAZPRAVA

V kvantitativno raziskavo, ki smo jo izvedli februarja in marca 2011 v diabetološki

ambulanti v Bolnišnici Topolšica, je bilo vključenih 40 naključno izbranih pacientov s

sladkorno boleznijo.

Na podlagi rezultatov smo dobili odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja.

Ali so pacienti s sladkorno boleznijo seznanjeni s kroničnimi zapleti in

preprečevanjem le – teh?

Ugotovili smo, da anketiranci poznajo kronične zaplete sladkorne bolezni, kar potrdi tudi

ugotovitev, da so vsi (100%) anketiranci dobro seznanjeni o pojavljanju zapletov pri

sladkorni bolezni, saj so podali za pravilen odgovor zaplete z očmi in zaplete z stopali.

82,5% anketirancev je povedalo, da se lahko pojavijo okvare ledvic in 75% anketirancev

da se lahko pojavijo okvare ožilja, nekaj manj 47,5% jih je povedalo hiperglikemija in

42,5% hipoglikemija, kot možni zaplet sladkorne bolezni. Kronične zaplete zelo dobro

poznajo, saj je iz ankete razvidno, da 100% anketirancev meni, da med kronične zaplete

sodi diabetično stopalo in okvara oči, 80% anketirancev meni okvara ledvic in 75% meni

okvare ožilje. Ugotovili smo, da anketiranci ne poznajo pravega vzroka za pojavnost

kroničnih zapletov sladkorne bolezni, saj le ¼ pozna pravi vzrok in to je hipeglikemija, ½

jih pa meni, da je glavni vzrok neprimerna prehrana. Čokolič (2006) navaja, da med akutne

zaplete sladkorne bolezni sodijo življenjsko nevarna presnovna neurejenost, ki potrebuje

takojšnjo zdravniško pomoč. Kronični zapleti prizadenejo male in velike žile. Kronična

hiperglikemija povzroča kronično okvaro, motnjo ali odpoved delovanja različnih organov,

posebno oči, ledvic, živcev, srca in ožilja. Ugotovili smo tudi, da anketiranci skrbijo za

preprečevanje pojava kroničnih zapletov, saj jih 70% izvaja redne samokontrole oziroma

meritve krvnega sladkorja. Redno uživa zdravila za sladkorno bolezen 97% anketirancev.

Iz tega je razvidno, da večina anketirancev resno jemlje svojo bolezen in se drži predpisov

glede jemanja terapije in posledično izvajanja samokontrol krvnega sladkorja. Medvešček

(1995) meni, da morajo meritve glukoze pacienti s sladkorno boleznijo izvajati štirikrat

dnevno: pred zajtrkom, kosilom, večerjo in pred spanjem. Če ima pacient tudi večerni ali

nočni odmerek inzulina, si mora kontrolirati raven glukoze tudi med 3. in 4. uro zjutraj.


61

Uspeh vodenja je odvisen od kakovosti zdravstvene vzgoje, pacientove motiviranosti in

dojemljivosti ter natančnosti navodil za ukrepanje v posebnih okoliščinah. Glede

zdravljenja pa navaja Mrevlje (2005b), da je zdravljenje trajno in se sčasoma spreminja.

Poleg uravnavanja hiperglikemije je potrebno tudi odpravljanje ali zdravljenje vseh

dejavnikov tveganja. Bistvene sestavine zdravljenja sladkorne bolezni so vzgoja pacienta,

svojcev in sorodnikov, zdrava prehrana, oralna antidiabetična zdravila, inzulin, telesna

dejavnost, samokontrola, skrb za osebno higieno s poudarkom na negi nog.

Škodljivosti kajenja se zaveda večina anketirancev, saj jih 76% ne kadi. Prav tako se

zavedajo škodljivosti uživanja alkoholnih pijač, saj rezultati kažejo, da 85% anketirancev

ne uživa redno alkoholnih pijač. Vsi anketiranci upoštevajo način prehranjevanja in dietne

omejitve ter vsi anketiranci so redno telesno aktivni. Kot je razvidno iz literature Madjar,

(2006) navaja 6 osnovnih priporočil zdrave prehrane: uživanje rednih obrokov hrane (3 – 5

manjših obrokov hrane na dan), zmanjšanje vnosa hrane bogate s sladkorjem, zmanjšanje

vnosa maščob, 5x na dan uživanje zelenjave in sadja, zmanjšanje vnosa soli in zmanjšanje

vnosa alkohola. Završnik (2006) pa pravi, da je priporočena blaga telesna vadba (hoja,

kolesarjenje ali plavanje). Potrebna je redna vadba, vsaj tri krat na teden pol ure, s

predhodnim ogrevanjem (raztezanjem mišic) in naknadnim ohlajanjem. Študije so

pokazale, da redna telesna telovadba izboljša glukozno toleranco in zmanjša inzulinsko

rezistenco. Pri preprečevanju kroničnih zapletov sladkorne bolezni je pomembno tudi

redno pregledovanje stopal. Ugotovili smo, da si 75% anketirancev stopala pregleduje

redno, ob vsakem umivanju. Urbančič – Rovan (2005) pravi, da preventivni ukrepi, kot so

vsakodnevno pregledovanje nog, poučevanje o pravilni nego stopal in ustrezni obutvi,

zavzemajo osrednje mesto v obravnavi diabetičnega stopala.

Od koga pacienti dobijo največ informacij o svoji bolezni in zapletih in kdo

jim nudi največjo podporo pri tem?

Največ informacij o sladkorni bolezni, prehrani, pojavljanju kroničnih zapletov in

zdravljenju dobijo pacienti od zdravnika (45%). Medtem ko Klampfer (2001) navaja, da

sladkorni pacienti dobijo največ informacij od medicinske sestre. Dosti informacij bi lahko

pacienti dobili tudi od medicinske sestre, ki deluje v diabetičnem dispanzerju, tako da jim

sama medicinska sestra poda informacije v zvezi s sladkorno boleznijo. Sklepamo, da je


62

razlog manjši s strani informiranja medicinske sestre (20%) predvsem posledica velikega

števila administrativnega dela, ki ga opravljajo medicinske sestre in ji posledično zmanjka

časa, da bi se pogovorila s pacientom s sladkorno boleznijo oziroma mu dala več

informacij o sladkorni bolezni. Najmanj informacij o sladkorni bolezni, prehrani, pojavu

kroničnih zapletov sladkorne bolezni in zdravljenju dobijo pacienti iz knjig, revij, člankov,

interneta. Sklepamo, da bi bilo lahko več objavljanja v medijih, več motiviranja pacientov

z branjem literature o sladkorni bolezni in brskanjem istoimenske literature po internetu.

Manj kot polovica anketiranih je včlanjenih v društvo diabetikov v svojem kraju. Menimo,

da bi morali paciente v diabetičnem dispanzerju vzpodbujati k vključevanju v društva

diabetikov, saj bi si tako izmenjavali mnenja, izkušnje ter pridobivali nova znanja o

sladkorni bolezni. ½ anketirancev v naši raziskavi največjo podporo, odkar so se pojavili

kronični zapleti, nudi partner ali partnerka, 25% pa največjo podporo nudi zdravnik ali

medicinska sestra. Sklepamo, da imajo anketiranci dobre družinske odnose in dobre odnese

z medicinskim osebjem ter ustrezno komunikacijo z njimi.

Ali pojav kroničnih zapletov sladkorne bolezni vpliva na vsakdanje življenje

sladkornih pacientov?

Ugotovili smo, da zapleti pri večini pacientov ne vplivajo na izvajanje vsakodnevnih

aktivnosti. 42% anketirancev sicer navaja, da pojav kroničnih zapletov vpliva na izvajanje

vsakodnevnih aktivnosti in sicer, da imajo težave pri pospravljanju, pomivanju, likanju,

delu na vrtu, zaradi bolečin v nogah se težje gibajo in težje hodijo, tako, da je njihova

telesna dejavnost slabša. Glede vplivanja na odnose v družini je eden anketiranec (2%)

odgovoril da so kronični zapleti vplivali na njegove odnose v družini, in sicer tako, da ga je

partnerka zapustila. Pri 42% anketirancih pa so kronični zapleti vplivali na njihova delovna

mesta, najpogosteje tako, da so jih invalidsko upokojili ali jim skrajšali (4-urni) delovni

čas.

Iz zastavljenih raziskovalnih vprašanj je razvidno, da anketiranci dobro poznajo svojo

bolezen, da se trudijo preprečevati zaplete in da imajo dobre družinske odnese in da so jim

partnerji v oporo.


63

9 SKLEP Sladkorna bolezen je neozdravljiva kronična bolezen, zato njeno zdravljenje skupaj s

samokontrolo traja celo življenje. Pri zdravljenju sladkorne bolezni sodeluje pacient sam,

kot tudi svojci, zdravnik, medicinska sestra in drugi strokovnjaki. Z zgodnjim

prepoznavanjem sladkorne bolezni in pravočasnim zdravljenjem lahko preprečimo zaplete

sladkorne bolezni, ki predstavljajo veliko breme tako za posameznika, kot za njegove

bližnje, za zdravstveni sistem in za celotno družbo. Zelo veliko pripomore k sprejemanju,

seznanjanju, učenju in življenju s sladkorno boleznijo včlanjenost v diabetično društvo. Saj

si v društvu pacienti s sladkorno boleznijo izmenjujejo izkušnje in znanja. Zdravstveno

osebje je lahko le dober svetovalec, izvajalec pa je lahko samo pacient sam. Pacienti s

kroničnimi zapleti sladkorne bolezni potrebujejo zelo veliko informacij, predvsem starejši

pacienti, katerim je sodobna tehnologija (internet) tuja. Zato je zelo pomembno

zdravstveno vzgojno delo pri pacientih s sladkorno boleznijo in komunikacija z

zdravnikom in medicinsko sestro ter dostopnost do informacij v drugih oblikah.

Ugotovili smo, da kronične zaplete sladkorne bolezni poznajo zelo dobro, slabše pa

poznajo glavni vzrok za nastanek kroničnih zapletov. Glede preprečevanje le teh, pa smo

ugotovili, da si večina pregleduje stopala ob vsakem umivanju, slabša pa je telesna

aktivnost, saj se le 25% pacientov giblje več kot 4x na teden. Ugotovili smo, da največ

informacij pacienti dobijo od zdravnika in da ½ anketiranih največjo podporo nudi partner/

ka. Ugotovili smo tudi, da zapleti sladkorne bolezni ne vplivajo dosti na njihove vsakdanje

dejavnosti in življenje.

Pomembno pa je tudi, da večini pacientov s kroničnimi zapleti sladkorne bolezni, ki so

sodelovali v raziskavi, njihov življenjski stil ustreza preprečevanju kroničnih zapletov

sladkorne bolezni in da se je njihov način življenja spremenil po odkritju kroničnih

zapletov sladkorne bolezni, kar je zelo dober znak, saj se pacienti zavedajo posledic in

upoštevajo omejitve za preprečevanje kroničnih zapletov sladkorne bolezni.

Predlagamo, da bi bilo potrebno paciente s sladkorno boleznijo bolj poučiti o tem kaj so

diabetična društva in jih spodbujati k vključevanju le – teh.


64

Predlagamo tudi delavnice v sklopu bolnišničnega zdravljenja, ker medicinske sestre na

oddelku zaradi števila kadra in obsega dela nimajo časa, da bi se pacientu s sladkorno

boleznijo bolj individualno posvetile in mu razložile podrobnosti o njegovi bolezni,

zdravljenju, možnih zapletih in preprečevanju le – teh glede na njegovo znanje ki ga o

bolezni in preprečevanju že ima. Delavnice bi potekale enkrat tedensko ob točno določenih

urah tako bi bilo lažje uskladiti in organizirati delo na posameznih oddelkih.

Predlagamo pa tudi, da bi se izdelalo več zloženk, ki bi bile dostopne sladkornim

pacientom starejše populacije na javnih mestih. Zloženke bi bile napisane z velikimi

tiskanimi črkami in z veliko slikami, ki podrobno ponazarjajo tekst. Organizirali bi tudi

možnost natančnejše predstavitve omenjenih zloženk za lažje razumevanje in sprejemanje

novih informacij.


65

ZAHVALA

Ob koncu mojega študija se zahvaljujem vsem, ki so me na študijski poti spodbujali in mi

pomagali.

Še posebej se zahvaljujem mentorici, predav. mag. Mateji Lorber, univ. dipl. org., ki mi je

pomagala z navodili, nasveti in strokovno pomočjo pri izdelavi diplomskega dela.

Prisrčna hvala staršema, bratu in fantu, ki so me ves čas študija podpirali in mi stali ob

strani.

Iskreno se zahvaljujem medicinski sestri Darji Vučini v diabetološki ambulanti Bolnišnice

Topolšica, za pomoč pri zbiranju podatkov za raziskovalni del diplomske naloge.

Zahvala gre tudi vsem sladkornim pacientom, ki so sodelovali v raziskavi.

Nazadnje bi se rada zahvalila vsem mojim prijateljem, ki so z menoj delili lepe in težke

trenutke skozi naporno študentsko pot.


66

LITERATURA IN VIRI

Bendelja, J. Obravnava pacienta s kronično boleznijo in pomen poznavanja njegovih

reakcij na bolezen. V: Plank, D (ur.). 11. Strokovno srečanje medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov celjske regije. Celje: Vloga medicinskih sester pri izboljšanju

kakovosti življenja kroničnih bolnikov, Unigrafika, 2010: 84 – 91.

Blaj, M. Komunikacija s kroničnim bolnikom. V: Plank, D (ur.). 11. Strokovno srečanje

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov celjske regije. Celje: Vloga medicinskih

sester pri izboljšanju kakovosti življenja kroničnih bolnikov, Unigrafika, 2010: 69 – 83.

Bohnec, M. Zdravljenje sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Černjak, A, Mrevlje, F (ur.).

Priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Tiskarna Biografika Bori,

1998a: 18-22

Bohnec, M. Preprečevanje in zdravljenje sladkorne bolezni s telesno vadbo. V: Bohnec, M,

Mrevlje, F, Črepnjak, A (ur.). Priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike.

Ljubljana: Tiskarna Biografika Bori, 1998b: 91 – 100..

Bohnec, M. Metode dela pri zdravstveni vzgoji bolnikov s sladkorno boleznijo. V: Bohnec,

M, Kalvs, J, Tomažin Šporar, M, Krašovec, A, Žargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen:

priročnik. Ljubljana: samozaložba, 2006: 608 – 27.

Cijan, K, Čadej, N. Vloga medicinskih sester pri izboljšanju kakovosti življenja. V: Plank,

D (ur.). 11. Strokovno srečanje medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov celjske

regije. Celje: Vloga medicinskih sester pri izboljšanju kakovosti življenja kroničnih

bolnikov, Unigrafika, 2010: 6 – 11.


67

Černigoj – Sadar, N, Brešar, A. Vpliv socialnega položaja na zdravstveno stanje. V:

Svelik, I (ur.). Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1995:

183 – 96.

Čokolič, M. Akutni zapleti sladkorne bolezni. V: Čokolič, M, Završnik, M, Zavratnik, M.

Sladkorna bolezen: Maribor: Splošna bolnišnica, 2006a: 31 – 4.

Čokolič, M. Kronični zapleti sladkorna bolezni. V: Čokolič, M, Završnik, M, Zavratnik.

Sladkorna bolezen: Maribor: Splošna bolnišnica, 2006b: 35 – 6.

Čuček Trifkovič, K. Pomen samokontrole pri zdravljenju sladkorne bolezni in nove

smernice. V: Tomažin Šporar, M, Bohnec, M, Žargar, B (ur.). Zbornik predavanj.

Ljubljana: Endokrinološka sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

2001: 42 – 5.

E Medicine Health: Diabetes Symptoms. 2008. Dostopno na:

http://www.emedicinehealth.com/diabetes/page3_em.htm#Diabetes%20Symptoms (24. 11.

2010).

Fürst-Koren, J. Pravice in dolžnosti sladkornih bolnikov. Vita 41. 2003. Dostopno na:

http://www.revija-vita.com/Sladkorna_bolezen/sladkorna_bolezen.html (11.11.2010).

Haložan, K, Pahor, D. Diabetična retinopatija. Medicinski mesečnik. 2007. Dostopno na:

http://www.medicinski-mesecnik.com/MM_07_12/MM_07_12_diabet-retinopatija.pdf

(13.11.2010).

Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,

2005: 65 – 81.


68

Janež, A., Sonc, M., Jurečič, V. Svetovni dan sladkorne bolezni. 2010. AS, Lekarniška

zbornica Slovenije. Dostopno na: http://radio.ognjisce.si/sl/112/slovenija/2746/

(22.11.2010).

Kavčič Ž. Sladkorna bolezen. Fidimed, z roko v roki že 15 let. 2005. Dostopno na:

http://www.fidimed.si/zdravstvene_teme/clanki_strokovnjakov/15/sladkorna_bolezen.html

(22. 11. 2010).

Klampef, S. Delo medicinske sestre v ambulanti za sladkorne bolnike na Ptuju. V: Čuček

Trifkovič, K, Bohnec, M ( ur. ). Zbornik predavanj: strokovni seminar. Ljubljana.

Endokrinološka sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2001. 1 – 7.

Kocijančič, A, Mrevlje, F. Sladkorna bolezen. Interna medicina.Ljubljana: Littera picta,

2005: 529 – 33.

Kokalj Vrtačič, R. Hipoglikemija. V: Posavec, A (ur.). Zbornik predavanj. Rogaška

Slatina: Nujna internistična stanja v predbolnišničnem okolju, sladkorna bolezen, 2009:

17 – 24.

Koselj, M. Definicija, diagnoza, klasifikacija in epidemiologija sladkorne bolezni. V:

Bohnec, M, Klavs, J, Tomažin Šporar, M, Krašovec, A, Žargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen:

priročnik. Ljubljana: samozaložba, 2006a: 42 – 7.

Koselj, M. Kronični zapleti sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomažin Šporar,

M, Krašovec, A, Žargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaložba,

2006b: 152 – 65.


69

Lipič - Baligač, M. zdravstvena vzgoja pacienta s sladkorno boleznijo na endokronološkem

odseku Splošne bolnišnice Murska Sobota. Zbornik predavanj. Zdravilišče Radenci:

Zdravljenje in zdravstvena vzgoja sladkornega bolnika, 2002: 14 – 5.

Madjar, B. Dieta pri sladkorni bolezni. Zdravilne skrivnosti. 2006. Dostopno na:

http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=1827 (14.11.2010).

Marolt, I. Diabetična nevropatija, pozni zaplet sladkorne bolezni in posledice. 2009.

Sladkorna. 2009. 78. 12 – 4.

Medvešek, M. Samovodenje sladkorne bolezni. Življenje s sladkorno boleznijo. Ljubljana:

Littera picta, Planprint, 1995: 101 – 25.

Medvešek, M. Sladkorna bolezen. V: Medvešek, M, Pavčič, M (ur.). Dejstva od A do Ž.

Ljubljana: Littera picta, 1999: 111 – 13.

Medvešek, M. Pirc, J. Sladkorna bolezen je znana več kot 3500 let. Živeti s sladkorno

boleznijo. Ljubljana: Paralele, 1988: 10.

Mori – Lukančič , M. Zdravstvena vzgoja v diabetoloških dispanzerjih Slovenije. Obzornik

Zdravstvene Nege 2001. Dostopno na:

www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc...id... (29.12.2010).

Mrevlje, F. Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2. V: Medvešek,M, Mrevlje, F, Koselj, M.

Sladkorna bolezen tipa 2. Priročnik za zdravnike. Ljubljana: samozaložba, 2005a: 15 – 9.

Mrevlje, F. Zdravljenje sladkorne bolezni. V: Kocjančič, A, Mrevlje, F, Štajer, D. Interna

medicina. Ljubljana: založba Littera picta d.o.o., 2005b: 964 – 709.


70

Mrevlje, F. Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 s peroralnimi antidiabetiki in inzulinom.

V: Bohnec, M, Klavs, J, Tomažin-Šporar, M, Krašovec, A, Žargaj, B ( ur. ). Sladkorna

bolezen: priročnik. Ljubljana: samozaložba, 2006: 93 – 110.

Nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni. Strategija razvoja 2010–2020.

Dostopno na:

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/zakonodaja/NP_di

abetes/Nacionalni_program_obvladovanja_sladkorne_bolezni_210410.pdf (8.4.2011).

Ravnik – Oblak, M. Etiopatogeneza in etiologija sladkorne bolezni. V: Bohnec, M, Klavs,

J, Tomažin – Šporar, M, Krašovec, A, Žargaj, B (ur.). Sladkorna bolezen: priročnik.

Ljubljana: samozaložba, 2006: 37 – 41.

Sevšek, D. Diagnostika in zdravljenje diabetične retinopatije. V: Blinc, A, Kozak, M,

Urbančič, V, Šabovič, M (ur.). Žilni zapleti sladkorne bolezni. zbornik predavanj.

Medicinski razgledi, 2001: 79 – 81.

Štirn, B. Diabetično stopalo. Medicinski mesečnik. 2006. Dostopno na:

http://www.medicinski-mesecnik.com/MM_06_10/MM_06_10_diabeticno-stopalo.pdf

(13.11.2010).

Tierney, LM, McPhee, SJ, Papadakis, MA. Current medical Diagnosis & Treatment.

International edition. New York: Lange Medical Books/McGraw-Hill, 2002: 1203 – 15.

Urbančič - Rovan, V. Varujte svoje noge. V. Mrevlje, F. V sožitju s sladkorno boleznijo.

Ljubljana: Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, Klinični

center Ljubljana, 2005.


71

Volk , I. Funkcionalna inzulinska črpalka-FIT. V: Posavec, A (ur.). Zbornik predavanj.

Rogaška Slatina: Nujna internistična stanja v predbolnišničnem okolju, sladkorna bolezen,

2009: 37 – 41.

Vreg, F. Kvaliteta življenja, zdravje in sožitje z živalmi. V: Rakovec – Felser, Z (ur.).

Celostni pregled na bolnika: človek kot biopsihosocialno bitje: zbornik predavanj in

praktikum, Maribor: Splošna bolnišnica, 1998: 11 – 21.

Vrtovec, M. Zdravstvena vzgoja bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2. V: Koselj, M,

Medvešek, M, Mrevlje, F. Sladkorna bolezen tipa 2. Priročnik z zdravnike. Ljubljana:

samozaložba, 1999: 25 – 40.

Završnik, M. Zdravljenje sladkorne bolezni. V: Čokolič, M (ur.). Sladkorna bolezen.

Maribor: Splošna bolnišnica, Klinični oddelek za interno medicino, Oddelek za

endokrinologijo, 2006: 14 – 30.

1

PRILOGA – Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani! Sem Esada Mujdžić, absolventka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in

pišem diplomsko delo z naslovom »Kakovost življenja pacientov s kroničnimi zapleti

sladkorne bolezni«, zato Vas vljudno prosim, da izpolnite anketni vprašalnik. Anketa je

anonimna, podatki bodo uporabljeni izključno za izdelavo diplomskega dela.

Prosim, da vprašanja natančno preberete in nanje odgovorite. Pri večini vprašanj je možen

samo en odgovor, razen tam, kjer je napisano, da je možnih več odgovorov. Tam kjer ni

podanih odgovorov, pa Vas prosim, da svoj odgovor napišete na črto.

Hvala za sodelovanje in lep pozdrav! Esada Mujdžić

1. Spol: a) Ženski b) Moški

2. Starost: a) 30 – 39 let b) 40 – 49 let c) 50 – 59 let d) 60 let in več

3. Vaša izobrazba: a) Končana osnovna šola b) Končana poklicna ali srednja šola c) Končana višja, visoka šola d) Univerzitetna izobrazba e) Magisterij f) Doktorat

2

4. Vaš socialni status oziroma s kom živite: a) Sami b) Z družino c) Pri starših d) Pri sorodnikih e) V domu za varstvo odraslih f) Drugo________________________________________________________

5. Koliko ste bili stari, ko ste ugotovili, da imate sladkorno bolezen?

a) Med 0 in 9 let b) Med 10 in 19 let c) Med 20 in 29 let d) Med 30 in 39 let e) Med 40 in 49 let f) Več kot 50 let

6. Koliko časa že imate sladkorno bolezen?

a) Do 5 let b) Od 6 do 10 let c) Več kot 11 let

7. Kateri tip sladkorne bolezni imate?

a) SB tipa 1 b) SB tipa 2

8. Ali redno izvajate samokontrole krvne sladkorja?

a) Da b) Ne

9. Ali redno uživate zdravila za sladkorno bolezen?

a) Da b) Ne

10. Ali kadite?

a) Da b) Ne

11. Ali redno uživate alkoholne pijače?

a) Da b) Ne

3

12. Ali upoštevate način prehranjevanja in dietne omejitve? a) Da vedno b) Da včasih c) Večinoma d) Nikoli

13. Koliko obrokov hrane imate na dan?

a) 2 obroka b) 3 obroke c) 4 obroke d) 5 obrokov e) 5 in več

14. Vaša telesna teža:______kg Vaša telesna višina:______cm.

15. Ali ste telesno aktivni? a) Da 1 – 2 x / teden b) Da več kot 4 x / teden c) Redko d) Nikoli

16. Katero vrsto telesne aktivnosti najpogosteje izvajate?

a) Hoja b) Tek c) Plavanje d) Kolesarjenje e) Drugo________________________________________________________

17. Ali poznate kronične zaplete sladkorne bolezni?

a) Da b) Ne

18. Kakšni zapleti se lahko pojavijo pri sladkorni bolezni? (možnih je več

odgovorov) a) Zapleti z očmi b) Slabokrvnost c) Hipoglikemija d) Pešanje sluha e) Izguba spomina f) Hiperglikemija g) Okvare ožilja h) Zapleti s stopali i) Želodčne težave j) Okvara ledvic

4

19. Kateri od naštetih zapletov so kronični zapleti sladkorne bolezni? (možnih je več odgovorov)

a) Okvara ledvic b) Hipoglikemija c) Hiperglikemija d) Okvare ožilja e) Oteženo dihanje f) Diabetično stopalo g) Okvara oči

20. Kateri je glavni vzrok nastanka kroničnih zapletov sladkorne bolezni?

a) Hipoglikemija b) Nepravilna prehrana c) Neprimerna telesna teža d) Hiperglikemija e) Pitje alkohola in kajenje

21. Kateri kronični zapleti (težave) so se že pojavili pri vas?

______________________________________________________________________________________________________________________________________

22. Koliko časa so že prisotni ti zapleti pri Vas? a) 1 – 12 mesecev b) 1 – 2 let c) 3 – 4 leta d) Več kot 5 let

23. Ali kronični zapleti vplivajo na izvajanje vaših vsakodnevnih opravil?

a) Da b) Ne

Če ste na zgornje vprašanje odgovorili z DA , prosim napišite na katere:

__________________________________________________________________________________________________________________________________________________

24. Ali je pojav kroničnih zapletov, povzročil, oziroma vpliva na Vaše odnose v družini / domačem okolju?

a) Da b) Ne Če ste na zgornje vprašanje odgovorili z DA, prosim napišite kako:

__________________________________________________________________________________________________________________________________________________

5

25. Ali je pojav kroničnih zapletov vplival na vaše delovno mesto? a) Da b) Ne

Če ste na zgornje vprašanje odgovorili z DA, prosim napišite kako: __________________________________________________________________________________________________________________________________________________

26. Ali se je kakovost življenja spremenila, odkar so se pojavili kronični zapleti sladkorne bolezni?

a) Da b) Ne

27. Ali bi v primeru zavedanja kroničnih zapletov Vaš način življenja spremenil

že prej oziroma bi bolj upoštevali omejitve? a) Da b) Ne

28. Ali menite, da Vaš življenjski stil ustreza preprečevanju kroničnih zapletov

sladkorne bolezni? a) Da b) Ne c) Včasih

29. Kdo Vam nudi največjo podporo, odkar so se pojavili kronični zapleti? a) Partner – ka b) Starši c) Otroci d) Prijatelji e) Zdravnik / medicinska sestra f) Sam g) Nihče h) Drugi________________________________________________________

30. Kako pogosto pregledujete svoja stopala?

a) Ob vsakem umivanju b) Enkrat na teden c) Enkrat na mesec d) Nikoli

31. Ali se Vam zdi, da imate dovolj informacij o sladkorni bolezni in pojavu

kroničnih zapletov le te? a) Da b) Ne

6

32. Od koga ste dobili največ informacij o sladkorni bolezni, prehrani, pojavu kroničnih zapletov in zdravljenju?

a) Od zdravnika b) Od medicinske sestre c) Od članov diabetičnega društva d) Od znancev in sorodnikov e) Iz knjig, revij, člankov, interneta f) Drugo________________________________________________________

33. Ali ste včlanjeni v društvo diabetikov v svojem kraju?

a) Da b) Ne

Hvala za sodelovanje in lep pozdrav!

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE - … · skozi«). V zvezi s tem je strokovni naziv diabetes mellitus (latinsko mellitus »sladek«) (Medvešček in Pirc, 1988,