Slovenska franikanska provinca sv. Kriav sodelovanju z Obino Breice in Posavskim muzejem Breice

Tri sToleTjabreikih franikanovznanstveni simpozij

P o v Z e T k i

ob 350. obletnici prihoda franikanov v Breice 12. - 13. junij 2009

yTri stoletja breikih franikanovznanstveni simpozij ob 350. obletnici prihoda franikanov v Breice petek 12. in sobota 13. junij 2009

cBrat FraniekBreice 2009

Program simpozija

Petek, 12. junija 200910:00 Odprtje simpozija in pozdravi

10:3012:30 p. Robert Bahi: Red manjih bratov in Slovenska franikanska provinca sv. Kria France M. Dolinar: Cerkvene razmere na Slovenskem v asu obstoja breikega samostana p. Viktor Pape: Provincialni statuti od 16. do 19. stoletja 12:3014.30 Odmor za kosilo

14:3016:30 Joe kofljanec: Prvih 150 let breikega samostana Matja Ambroi: ivljenje in dejavnosti breikih franikanov v 19. stoletju p. Mihael S. Vovk: Breiki franikani od potresa 1917 do odhoda 16:3017:00 Odmor

17:0019:00 Helena Serain: Arhitektura breike franikanske cerkve in samostana Barbara Murovec: Serija slik franikanskih svetnikov iz breikega samostana Ana Lavri: Ikonografija sv. Antona Padovanskega2

9:3010:50 p. Felicijan Pevec: Knjinica franikanskega samostana v Breicah Matija Ogrin: Rokopisi s pridigami breikih franikanov 10:5011:10 Odmor

Sobota, 13. junija 2009

11:1012:30 Matja Barbo: Cantual breikega franikanskega samostana Branko utar: Prispevek franikanov k osnovnemu olstvu v Breicah 12:3014:30 Odmor za kosilo

14:3016:30 p. Emanuel Hoko: Redovna vzgoja in izobraevanje v breikem samostanu br. Miran peli: Zanimivi kazusi breikih tudentov moralne teologije p. Edvard Kova: Skotova teologija ljubezni in pastoralna praksa breikih franikanov 16:3017:00 Odmor

17:0018:20 p. Silvin Krajnc: Zaznavanje in reevanje socialnih problemov v duhu franikanske karizme Ivanka Pokar: Breiani v soitju s patri 18:2018:30 Zakljuek simpozija

3

Povzetki prispevkov na simpoziju

p. Robert Bahi Red manjih bratov in Slovenska franikanska provinca sv. KriaV letonjem letu red manjih bratov praznuje 800-letnico svojega obstoja. Leta 1209 je namre pape Inocenc III. ustno potrdil nain ivljenja, ki mu ga je predstavil Franiek (1181-1226) skupaj s svojimi prvimi brati. Potrditev velja za uradno ustanovitev Reda manjih bratov, ki je s tem zael svojo bogato zgodovino. tevilo bratov je hitro naraalo in je bilo zato potrebno tudi pravno urediti njihovo ivljenje. kof Hugolin, kasneji pape Gregor IX., je Franiku stal ob strani ter mu pomagal pri urejanju pravnih vpraanj. Kasneje je pape Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil Franikovo vodilo, ki je v veljavi e danes. Po smrti sv. Franika, umrl je v noi s 3. na 4. oktober 1226, se je zaelo novo obdobje v ivljenju manjih bratov. Na eni strani sreamo brate, ki elijo iveti tako strogo, kakor je ivel Franiek, na drugi strani pa so bratje, ki elijo iveti manj strogo ter v samostanih in ne v samotiih. Tako je nastalo ve skupin, ki so ivele v strojem izpolnjevanju vodila. Leta 1517 je zato pape Leon X. z bulo Ite vos in vineam meam red razdelil v dve veji: observante in konventuale. Leta 1525 nastane e tretja veja prvega reda in sicer kapucini. V naslednjem obdobju je nastalo kar nekaj novih skupin; leta 1897 je pape Leon XIII. zdruil nekaj teh skupin ter poenotil razdelitev manjih bratov v tri veje: Red manjih bratov OFM, Red manjih bratov konventualov OFMConv, Red manjih bratov kapucinov OFMCap. Slovenska franikanska provinca sv. Kria je nastala iz Bosenske vikarije, ki je bila ustanovljena leta 1339. Vpad Turkov v kranske deele je mono spremenil podobo nastajanja provinc ter samostanov. Joef II. je 5. februarja 1783 tedanjo bosensko-hrvako provinco razdelil na hrvakoprimorsko in kranjsko provinco. Leta 1810 je bila z ukazom francoskega 4

generala Marmonta ustanovljena Ilirska provinca sv. Kria. Po koncu francoske okupacije je provinca ponovno prevzela naziv "hrvakokranjska" in ga obdrala do leta 1900, ko je bila s papekim dekretom "Felicitate quadam" razdeljena na dve narodni provinci, hrvako sv. Cirila in Metoda in kranjsko sv. Kria.

yFrance M. Dolinar Cerkvene razmere na Slovenskem v asu obstoja breikega samostanaTristo let ivljenja redovne skupnosti franikanov v Breicah je predolga doba, da bi mogli v kratkem sestavku v celoti osvetliti celotno pestro in razgibano dogajanje na cerkvenem podroju v osrednjem sloven skem prostoru. Politino so bile slovenske deele preko habsburkih dednih deel do zaetka 19. stol. vpete v Sveto rimsko cesarstvo nemke narodnos ti, od leta 1806 pa v Habsburko monarhijo. Cerkveno sta osrednji sloven ski prostor do terezijansko-joefinskih reform v drugi polovici 18. stoletja obvladovala oglejski patriarhat in ljubljanska kofija, ob robu slovenskega nacionalnega prostora pa oglejska sufragana v Trstu in Kopru na zahodu ter salzburki sufragani v Krki (Gurk), t. Andrau in Sekovi severno od Drave. Marija Terezija je leta 1749 ukinila oglejski patriarhat in dve leti kasneje ustanovila videmsko nadkofijo za beneki in goriko nadkofijo za habsburki del ukinjenega patriarhata. Prvi je bila kot sufraganska podrejena koprska kofija in drugi traka. Ljubljanska kofija je e naprej ostala neposredno podrejena Svetemu sedeu. Leta 1777 je bila na pobudo Marije Terezije ustanovljena somboteljska kofija, v katero so bili zdrueni prekmurski Slovenci iz gyrske in zagrebke kofije. Joefinske reforme so v letih od 1782 do 1788 kofijske meje v notranjeavstrijskih deelah prilagodile okronim mejam, upnije prilagodile pastoralnim potrebam vernikov in ukinile, kot so se izrazili, drubeno nekoristne samostane. Od 1788 do 1807 je bila ljubljanska kofija povzdignjena v nadkofijo in sede metropolita za jugozahodni del habsburke monarhije. Franikanski samostan v Breicah je vihro ukinjanja samostanov v drugi polovici 18. stoletja preivel. Ustanovljen je bil leta 1660 na ozemlju 5

upnije sv. Lovrenca, ki je bila leta 1331 inkorporirana kostanjevikemu samostanu in preko njega vkljuena v Kostanjeviki arhidiakonat oglejskega patriarhata, oziroma gorike nadkofije. Joefinske reforme so jo leta 1787 vkljuile v lavantinsko kofijo, kjer je e danes. Iz zgodovine lavantinske kofije v obravnavanem obdobju je potrebno omeniti predvsem tri datume: 1787, ko je bilo lavantinskemu kofu s sedeem v t. Andrau dodeljeno velikovko in celjsko okroje; 1859, ko se je kof Anton Martin Slomek v zameno za mariborsko okroje odpovedal velikovkemu in prenesel sede kofije v Maribor; in 1923, ko je mariborski kof od krkega prejel v upravo 13 upnij Meike doline in Dravograd; od sekovskega kofa upniji Apae in Kapla ter dele upnij Cmurek in Sv. Duh na Ostrem vrhu; ter od somboteljskega kofa 20 upnij dekanij Murska Sobota in Lendava. Formalnopravno so bile te upnije dokonno vkljuene v lavantinsko kofijo ele leta 1964. Na zahodu pa je nova dravna meja prikljuila Italiji politini okraj Postojna in sodni okraj Idrija, celotno Goriko, Trst in Istro. Slovenske upnije na zasedenem ozemlju so si razdelile videmska, gorika, traka in leta 1925 ustanovljena reka kofija. Obsene administrativne spremembe na cerkvenem podroju so bile le ena od zunanjih posledic duhovnega zorenja evropske drube in notranjega vrenja v Cerkvi. Iz pestre palete dogajanja naj za vsako stoletje imenujem le nosilno gibanje, ki se je v razlinih deelah odraalo na razline naine, svoj odmev pa nalo tudi v slovenskem prostoru. Z vestfalskim mirom leta 1648 je bila v habsburkih dednih deelah, torej tudi na ozemlju dananje Slovenije, vzpostavljena verska enotnost. Po naelu augsburkega verskega miru so si habsburki vladarji lastili pravico posegati v zunanje zadeve Cerkve. Pod krinko njene zaite so si jo skuali v polnosti podrediti in jo v ta namen tudi omejevali v njenem delovanju. Prav odnos med Cerkvijo in dravo je ena najbolj zapletenih znailnosti novoveke drube. Ta odnos je v razlinih obdobjih in v posameznih dravah dobil sicer razlina imena, ideje pa so si bile sorodne in so se med seboj prepletale. 17. stoletje je bilo v znamenju janzenistinega spora, imenovanega po kofu Korneliju Jansenu (1585 1638) iz Ypra v Belgiji. Nauk o milosti (lovek se ji ne more ustaviti) in predestinaciji, kot ga je opredelil v svojem delu Augustinus (izlo ele po njegovi smrti leta 1640), je naletel na ostro nasprotovanje jezuitov in posledino obsodbo Rima. Glavni sede janzenistov je bil v Port Royalu pri Versaillesu. Pristai gibanja so bili zlasti izobraenci, slovelo pa je po svoji izjemni strogosti v zakramentalni praksi. Na Slovenskem teolokega (dogmatinega) janzenizma ne 6

poznamo. Vzdevek janzenisti ali filojanzenisti pa se je prijel dveh, po svojih interesih in delovanju popolnoma razlinih skupin. V prvo sodijo pristai reformnega katolicizma okrog ljubljanskega kofa Janeza Karla Herbersteina (1772 1787), v drugo pa pristai janzenizmu sorodnega moralnega rigorizma (Jurij Japelj, Janez Debevc, Jurij Gollmayer, Matev Ravnikar). 18. stoletje je obvladovalo razsvetljenstvo. Gre za idejno gibanje, ki je bistvo loveka videlo v razumu in skualo kulturo in znanost osvoboditi cerkvenega varutva. Zavzemalo se je za toleranco in verjelo v napredek lovetva, ki naj ivljenje postavi na razumsko naravno osnovo. Svoj zaetek je imelo v Angliji (John Locke, Newton), najiri odmev je nalo v Franciji (Montesquieu, Voltaire, Rousseau), viek pa doseglo v filozofski misli Immanuela Kanta. Na politinem podroju so ga uveljavili Friderik II. v Prusiji, Joef II. v Avstriji in Katarina Velika v Rusiji (razsvetljeni absolutizem). Vidneji predstavniki razsvetljenstva pri Slovencih so bili Valentin Vodnik, iga Zois in Toma Linhart. Kot reakcija na proticerkveno naravnanost razsvetljenstva ter protirimsko usmerjenost francoskega galikanizma, nemkega episkopalizma in avstrijskega dravnega cerkvenstva se je e od srede 18. stoletja dalje uveljavilo t.i. ultramontanistino gibanje, ki je poudarjalo tesnejo povezanost lokalne Cerkve z rimskim papeem, njegov absolutni primat v Cerkvi in njegovo nezmotljivost. Svoj vrh je doseglo z razglasitvijo dogme o papeevi nezmotljivosti na prvem vatikanskem cerkvenem zboru leta 1870. Vidneja predstavnika ultramontanizma v 19. stoletju sta bila J. de Maistre (Du Pape 1819) in R. F. de Lamennais (De la religion considere dans l'ordre politique et civil, 1825). Slovenski kofje se zaradi specifinega poloaja (neposredna odvisnost od cesarja) v tej toki niso posebej izpostavljali (delna izjema je morda kritini ljubljanski kof Janez Zlatoust Pogaar, 1875 1884), eprav o njihovi zvestobi rimskemu papeu ne gre dvomiti. 20. stoletje so zaznamovale ideologije socializma, komunizma, faizma in nacizma, ki so usodno zaznamovale narodno in versko podobo tudi slovenskega loveka.

y7

p. Viktor Pape Provincialni statuti od 16. do konca 19. stol.Red sv. Franika Asikega je v takratno obstojeo cerkveno in redov no zakonodajo vnesel nekatere povsem nove poglede na redovno ivljenje in delovanje redovnikov, s tem pa je tudi neposredno vplival na novosti v cerkveni in redovni zakonodaji. IV. lateranski vesoljni cerkveni zbor (1215) je namre prepovedal ustanavljanje novih redovnih drub poleg e obstojeih menikih in puavnikih oblik ter regularnih kanonikov. Zaradi tega je Franikov nain ivljenja pri najviji cerkveni oblasti doivljal zaudenje in nezaupanje in le z veliko mero modrosti mu je pape Inocenc III. konno potrdil njegovo forma vitae. Dve temeljni Franikovi novosti v pojmovanju ivljenja in delovanja redovnikov sta: apostolska usmerjenost redovne ustanove; bratje niso ve vezani na doloen kraj in samostan, temve so podobni apostolom, ki hodijo iz kraja v kraj in oznanjajo bojo besedo in pokoro. Redovni bratje so posveeni v duhov nike sine titulo provisionis, kar pomeni, da niso v slubi kofije, temve vesoljne Cerkve. Druga novost pa je decentralizacija redovne ustanove: Franikov red je razdeljen na province, ki jih sestavljajo posamezni samo stani z gvardijanom na elu, ti pa uivajo precejnjo avtonomijo. Ker so bratje iveli v zelo razlinih razmerah in okoljih, so morali biti prilagodljivi v nainu ivljenja, vedno pa v skladu z Vodilom sv. Franika. Ta prila godljivost je zahtevala, da so posamezne province imele poleg Generalnih statutov ki pomenijo temeljno pravno listino ustanove, e svoje posebne t.i. provincialne statute, ki so podrobneje doloevali nain ivljenja in apostolskega delovanja bratov v konkretnih razmerah in potrebah. Redovna zakonodaja doloa, da mora vsaka provinca imeti svoje statute, izdelane glede na krajevne in asovne zahteve, ki pa ne smejo biti v nasprotju z dolobami Generalnih konstitucij oziroma Generalnih statutov. Provin cialni statuti od 16. do konca 19. stoletja vsebinsko sledijo Franikovemu Vodilu in podrobneje doloajo, kako naj bratje izpolnjujejo Vodilo. Provincialni statuti so vedno odraali znailnosti doloenega asa in okolja ter naine apostolskega delovanja bratov. Iz njih se lahko zautijo tudi teave, ki so spremljale redovno ustanovo in so jih bratje z najboljo voljo ter z izpolnjevanjem redovnih predpisov hoteli odpraviti in ostati im bolj zvesti Vodilu sv. Franika.

8

Joe kofljanec Prvih sto petdeset let breikega samostanaFranikani so prili v Breice na povabilo meanov. Po vabilu, ki ga so ga Breiani poslali konec leta 1657, so se bratje naselili v mestu leta 1659. Na zasedanju vodstva province na Trsatu je bila 10. aprila 1660 ustanovljena nova redovna hia v Breicah in imenovan njen predstojnik. Ob darovnicah meanov je bila za ustanovitev samostana ter postavitev samostanskega poslopja in cerkve sv. Antona kljuna podpora druine Frankopan, ki je imela takrat v lasti breiko gospostvo in grad. Breiki franikani so bili dejavni predvsem v pastorali. Ohranjeni viri priajo o njih kot o zaelenih pridigarjih in spovednikih ne le v mestu in blinji okolici, pa pa na mnogo irem podroju dananjega Posavja. Kakor o tem govori izroilo, naj bi e v prvih letih po svojem prihodu tudi pouevali mestno mladino. Ob ustanovitvi mestne ole pa so franikani v celoti prevzeli skrb zanjo. Opozoriti velja tudi na vlogo samostanskih bratov kirurgov, ki so ljudem lajali telesne nadloge. Prav delo v pastorali in olstvu je breiki samostan obranilo usode ukinitve v joefinski dobi, ki ji niso ubeale tevilne druge redovne hie pri nas. Prispevek se osredotoa na razmere, ki so vplivale na prihod franikanov v Breice in sorazmerno dolgo obdobje 25 let od ustanovitve redovne hie do zakljuka gradnje samostana in cerkve; na pastoralno dejavnost breikih patrov, njihove odnose z mestnimi upniki in upravljanje breike upnije v zadnjih letih 18. stoletja ter vlogo samostana v provinci sv. Kria, ki ji je ta pripadal.

y9

Matja Ambroi ivljenje in dejavnosti breikih franikanov v 19. stoletjuBreiki franikani so v letih 1784-1803 upravljali upnijo, samostansko cerkev pa spremenili v upnijsko. Vsekakor so manji bratje sv. Franika Asikega v 19. stoletju pomembno sooblikovali breiki vsakdan predvsem kot voditelji tamkajnje ole. V iri okolici so bili znani kot spovedniki in duhovni pomoniki na upnijah in grainah. Poseben privilegij pa so imeli za blagoslavljanje krievih potov, ki so jih v 19. stoletju dobile vse upnijske cerkve v okolici. Samostansko ivljenje je bilo v Breicah podobno kot v ostalih tovrstnih samostanih. Vedno znova so predstojniki morali brate pozivati k spotovanju redovnega ivljenja, saj so bili nekateri izmed njih vasih kar preve svojeglavi in so ogroali franikanske ideale. Iz dokumentacije izvemo, da je bil 23. februarja 1820 po interventu lavantinskega konzis torija odstavljen celo gvardijan p. Serafin Kodder. Spotakljivo vedenje nekaterih patrov so tudi v kasnejih letih upniki in dekani vestno prijavljali na kofijo. Vizitacijska poroila, ki so jih provinciali poiljali v t. Andra, so zelo skopa in ablonska. Iz njih izvemo le nekaj pohvalnih besed na raun upotevanja redovne discipline. Iz ohranjene dokumentacije je razvidno, da so provinciali ob vizitacijah marsikaj zamolali, podobno pa so ravnali tudi nekateri breiki gvardijani. Manjim bratom sv. Franika se je v Breicah dokaj dobro godilo, saj so jih ljudje imeli radi. Darovalce so v seznam zapisali poimensko, zraven pa so dodali tudi datum ter vrsto in koliino darovanega blaga oziroma ivil. Breiki samostan je npr. leta 1809 zaradi tekih asov, ki so jih povzroili Francozi, zapadel v veliko pomanjkanje. Nekateri patri so denar obdrali zase, zato je trpela oskrba samostana. Pomanjkanje je nedvomno vplivalo tudi na poslabanje redovne discipline. Odkar je mestna upnija prila nazaj od samostana, so bili franikani in mestni upniki vekrat v sporih. V Breicah se je npr. leta 1821 odvijal spor med samostanom in upnikom glede nadzora nad tamkajnjo olo. Drugi problem je predstavljalo bogosluje v samostanski cerkvi. Ker ga je kofijski konzistorij z odlobo omejil, je to povzroilo med patri veliko nezadovoljstvo. Decembra 1863 je med upnikom Otorepcem in samostanom ponovno nastala napetost. Tokrat zaradi tretjerednikov, nad 10

katerimi so franikani eleli ohraniti nadzor, upnik pa si je stvari predstavljal po svoje. Ustanovil je zvezo devic, gvardijanu pa je prepovedal sprejemati nove lane tretjega reda iz breike upnije. Kronist je v letih 18751880 vestno beleil koliino samostanskega vina in vremenske podatke, tako da o tedanjem ivljenju breikih frani kanov ne izvemo skoraj ni koristnega. Franikani so bili v Breicah najbolj prepoznavni kot voditelji tamkajnje ole. Tudi na ta nain so cesarju Joefu II. dokazali svojo kori stnost in s tem prepreili ukinitev breikega samostana. Prav iz joe finskega obdobja imamo tudi podatke, ki delno razkrivajo njene zaetke. Leta 1858 jih je iz samostanskih analov, olskih listin in izpitnih izvlekov zbral in v samostanski Diarium zapisal gvardijan p. Alfonz Smoli.

yp. Mihael S. Vovk Breiki franikani od potresa 1917 do odhodaBreiki franikanski samostan in samostanska cerkev sv. Antona Padovanskega sta bila v potresu leta 1917 hudo prizadeta. Samostan je bilo potrebno postaviti popolnoma na novo, cerkev pa je bila popravljena. V dvajsetih in tridesetih letih sta bila tako samostansko poslopje kot sama cerkev delena tevilnih olepav in izboljav. Druga svetovna vojna in nemka okupacija pa sta prinesli zaetek konca breiki samostanski skupnosti. Med prvimi Breiani, ki so jih Nemci izselili, so bili prav franikani. e aprila leta 1941 so jih izgnali na Hrvako, v samostanskih prostorih pa so ez nekaj mesecev uredili gimnazijo. Vojne vihre ni preivela samostanska cerkev, ki je bila v letu 1944 skoraj v celoti poruena, ostali so le e zidovi prezbiterija. Po vojni so se skuali franikani vrniti v Breice. Ve leta sta v teh prizadevanjih vztrajala p. Kontantin Urankar in p. Henrik Dami, a nova oblast si je elela vse prej kot to. Gimnazija je nadaljevala s svojim delom in konno je bil tudi samostan nacionaliziran, franikani pa so prevzeli v oskrbo upnijo Dobova. Po demokratinih spremembah je bila franikanom v procesu denacionalizacije priznana vrnitev premoenja, vendar ne v naravi na istem 11

mestu. Za samostan je bilo namenjeno zemljie severovzhodno od kriia obvoznice in Bizeljske ceste. Kljub pripravljenim prostorskim dokumentom pa do vrnitve franikanov v mesto ni prilo.

yHelena Serain Arhitektura breike franikanske cerkve in samostanaPriprave na gradnjo samostana s cerkvijo so se zaele e leta 1660, ko je pokrovitelj grof Jurij Frankopan zanj zael zbirati gradbeni material, meani pa so franikanom podarili zemljie pred mestnimi vrati. Leta 1674 je bila e zgrajena kripta pod tedaj nastajajoim prezbiterijem cerkve in verjetno vzhodno krilo samostana, vendar pa gradbena dela leta 1685 e niso bila zakljuena. Ob enoladijsko cerkev z dvopolnim prezbiterijem prislonjena samostanska poslopja z notranjim dvoriem so v zaetku tridesetih let 18. stoletja dvignili za eno nadstropje, brkone le dve desetletji pred tem pa je bila cerkvi prizidana kapulirska kapela. Konec 19. in v zaetku 20. stoletja so cerkev modernizirali. Po uniujoem potresu 1917 so bila samostanska poslopja delno podrta in mono prezidana, cerkev pa predelana v ustreznem neorenesannem slogu verjetno po nartih grakega arhitekta Hansa Hnla. Sredi dvajsetih let 20. stoletja so franikani nameravali samostanski kompleks raziriti, stavbna zgodovina breikega samostana pa se zakljui leta 1941, ko so v samostanska poslopja namestili gimnazijo, ki tam domuje e danes, oziroma leta 1942, ko je bila poruena samostanska cerkev.

y12

Barbara Murovec Serija slik franikanskih svetnikov iz breikega samostanaUmetnine nekdanjega franikanskega samostana v Breicah danes hranijo na ve lokacijah po Sloveniji, med najpomembneji hranii pa sodita Posavski muzej Breice in ljubljanski franikanski samostan. V slednjem je tudi serija devetih baronih slik celopostavnih redovnih svetnikov iz leta 1729. Sv. Franika Asikega je naslikal Valentin Metzinger, preostalih osem oljnih podob (Bonaventura, Janez Kapistran, Ludvik Tuluki, Bernardin Sienski, Franiek Solan, Didak iz Alkale, Paskal Bajlonski in Jakob iz Mark) pa je delo neznanega (lokalnega) slikarja. Po tipu in slogu je z njimi povezana mlaja votivna podoba sv. Antona Padovanskega z Detetom v naroju, ki jo je leta 1740 naroila dobrotnica samostana Urula Klavdija Robida. V referatu je serija predstavljena in analizirana z umetnostnozgodovinskega vidika, predvsem v kontekstu likovne tradicije in ob primerjavah z drugimi franikanskimi serijami in za red znailnimi upodobitvami. Pri razmiljanju o funkciji teh slik nekdaj in danes, o njihovem hranjenju in ohranjanju, o njih kot duhovni in umetnostni dediini odpre referentka e nekoliko ira vpraanja, na eni strani o razumevanju oziroma uporabi moi podobe v franikanskem redu ter na drugi o pomenu sv. Franika Asikega in njegovih bratov za razvoj evropske likovne umetnosti.

yAna Lavri Ikonografija sv. Antona PadovanskegaSv. Anton Padovanski (1195-1231) sodi med najbolj priljubljene kr anske svetnike. Njegovo eenje je bilo sprva vezano zlasti na Italijo, od 16. stoletja dalje pa se je razirilo po vsej Cerkvi. Na Slovenskem, e izvza memo obalno Primorsko, kjer se je svetnik zaradi italijanskega vpliva prej uveljavil, ga sreamo ele v 2. polovici 17. stoletja. Odloilna spodbuda za irjenje kulta sta bili kapela, ki mu jo je 1655 pri ljubljanskih franikanih 13

dal postaviti Wolf Engelbert Auersperg, in bratovina, ki je bila tam ustanovljena 1660. Svetnik je kmalu postal tako priljubljen, da je e v nekaj desetletjih dobil pod patronat ve cerkva, med njimi 1685 tudi frani kansko v Breicah, predvsem pa veliko tevilo oltarjev in podob, ki so se v naslednjih stoletjih e pomnoili, saj je sv. Anton kot veliki udodelnik in pripronjik ostal aktualen vse do danes. Nae upodobitve se veejo na evropske ikonografske vzorce, motivno pa so tako raznolike, da je mogoe z izbranimi primerki dobro ilustrirati obseno svetnikovo ikonografijo, ki se je izoblikovala skozi as. Bogata zakladnica upodobitev sv. Antona Padovanskega so samostani in cerkve Franikovih redov, tj. franikanov, minoritov, kapucinov in klaris, saj Il Santo skupaj s sv. Franikom Asikim sodi v njihov stalni ikonografski repertoar (vsak od natetih mokih redov si ga lasti na ta nain, da ga upodablja v svojem habitu), najve pa jih je seveda po cerkvah in kapelah z njegovim patrocinijem. V teh sreamo zanimive slikane cikle s prizori zgodb iz svetnikovega ivljenja in udeev, ki so se zgodili na njegovo pripronjo. Najimenitneji, ki obsega kar 18 platen, je pri Sv. Antonu na Pohorju (upodobitve so delo dveh mojstrov, prvi je e anonimen, drugi je eden od Straussov), ikonografsko bogati pa sta tudi poslikani Antonovi kapeli v entjanu pri Zibiki (delo J. Clausa iz sredine 18. stol.) in pri Sveti Rozaliji pri entjurju (delo F. Jelovka iz 1746). Od redkih motivov je npr. vredno omeniti Antona z Marijinim grbom (nekdaj pri ljubljanskih avgutincih, zdaj pri urulinkah), Antona v uniformi panskega admirala (Zdenska vas, delo . ubica iz 1861), Antonov prihod na Sicilijo, sreanje s Franikom in delitev t.i. Antonovih kruhkov (Ljubljana-Vi, delo J. Kleinerta iz 1915). Zanimiv je tudi motiv Prie iz pekla, ki se je pri nas transformiral v t.i. Smledniko legendo. Po cerkvah splono razirjene podobe sv. Antona se veinoma omejujejo le na njegove obiajne atribute (lilija, knjiga, Boje Dete) ali pa na najpogostejo vizijo Deteta Jezusa (vekrat z Marijo).

y14

p. Felicijan Pevec Knjinica franikanskega samostana v BreicahZnanost je osmi zakrament duhovnika, pravi sv. Franiek Saleki. To velja tudi za franikane, ki opravljajo pridigarsko in dunopastirsko slubo. V devetem poglavju Vodila pravi sv. Franiek Asiki: Prav tako opominjam in spodbujam brate, naj bo njihovo govorjenje v pridigah dobro preudarjeno in dostojno, v korist in spodbudo ljudstva, kateremu naj oznanjajo grehe in kreposti, kazen in slavo s kratkimi govori, ker je tudi Gospod na kratko govoril na zemlji. Tudi delovanje na olskem podroju vse do leta 1870 je pustilo sledi v breiki samostanski knjinici, e najve pa tudij moralne teologije za mlade lane naega reda. Zdravstvena in lekarnika dejavnost naih bratov neduhovnikov zlasti br. Bernarda Winterhollerja, ki je umrl v Breicah 2. 7. 1773 z oznako insignis chyrurgus. Knjige to potrjujejo. e nekaj cvetk za pokuino iz knjinice franikanskega samostana v Breicah, ki je po izgonu franikanov 1941 nala svoje police v naem samostanu pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah. - Pridige p. Roberta Caracciolusa, De timore iudiciorum Dei, natisnjena v Benetkah leta 1474. Prvotisk ali inkunabula. Zanimiv in prievalen je roni vpis: Za samostan v Breicah nabavljena po bratu Bonaventuri Spindler. Omenjeni, doma iz Krkega, je bil gvardijan v Breicah, za povrh e lektor in pridigar 1678-1687. - Concordantiae maiores Bibliae iz 1530 z vpisom Monasterii labacensls 1666 et anno 1675 data Runam! - Pohlin Marko, Tu malu besedishe treh jesikov, Ljubljana 1781; in Kraynska grammatika, Ljubljana 1783 istega avtorja. V svoji Oporoki sv. Franiek zapie: Napisana sveta imena in njegove besede, ki bi jih nael kjerkoli na neprimernih krajih, hoem zbirati in prosim, naj se zbirajo ter ohranjajo na astnem kraju.

y15

Matija Ogrin Rokopisi s pridigami breikih franikanovPridiga ali retorska proza je bila ena najbolj razvitih in iroko zastopanih zvrsti slovenskega slovstva v dobi baroka. In vendar sta v slovenski literarni zgodovini kolikor toliko predstavljena le kapucinska pridigarja Janez Krstnik Svetokriki in Rogerij Ljubljanski; e jezuit Jernej Basar ostaja v senci. O franikanskih pridigarjih pa ne vemo skorajda niesar. Kapucinska pridiga ima v slovenski baroni literaturi dostojno mesto; franikanske pridige (v pravem pomenu) pa literarna zgodovina ne pozna. In vendar moramo predpostavljati, da so bili tudi med franikan skimi retorji nekateri vei pisatelji in spretni oblikovalci te literarne zvrsti. Prispevek bo predstavil nekaj pridig treh franikanskih retorjev s konca 17. in zaetka 18. stoletja, s srede in iz druge polovice 18. stoletja. To so franikani p. Anton Brean (1708), p. Evgen Lauer (1771) in p. Adavkt Niggel (*1740, 1788). Njihove slovenske pridige so kolikor je ohranjenih vse ostale v rokopisih. Vsi trije so kot redovni pridigarji delovali v raznih samostanih province sv. Kria, vendar je iz rokopisov mo razbrati, da so bile vsaj nekatere njihove pridige napisane ali ponovljene tudi v Breicah. S previdnostjo, ki gre povsem novim, komaj odkritim besedilom, poskua prispevek nakazati nekaj literarnih odlik njihovih pridig, zlasti motivnih, kompozicijskih in slogovnih.

yMatja Barbo Cantual breikega franikanskega samostanaPosamezni cerkveni redovi so v okviru svojega delovanja oblikovali specifino liturgino prakso, ki je ustrezala njihovim specifinostim. Med temi je na podroju Srednje Evrope nedvomno posebno izstopajoa praksa cerkvene glasbe franikanov, saj se je zlasti od 17. stoletja naprej povezovala z znailnimi lastnostmi ubotvenega reda, ki je ustvaril obseen repertoar, ploden v najrazlinejih zvrsteh. Znotraj tega so se v 18. stoletju izraziteje izoblikovale tudi doloene specifine kompozicijske znailnosti, 16

ki jih sreamo navadno prav v povezavi s franikanskimi samostani in ki oznaujejo razpoznaven slog razmeroma sklenjenega repertoarja, prek katerega se povezujejo samostani iste province, pa tudi ire. Gre za praviloma enoglasno ali dvoglasno petje s spremljavo orgel (vasih tudi s parom klarinov), pri emer sta notirana navadno le zgornji glas in basso continuo, precej verjetno pa je v doloenih primerih prihajalo ob izvedbah tudi do improviziranja ostalih dodatnih glasov. Pogosto so skladbe prinaale t.i. korne knjige. V njih skladatelji navadno niso navedeni, lahko pa predvidevamo, da gre za avtorje, ki so bili povezani z izvajalsko prakso na franikanskih korih. To dokazuje tudi razmeroma pogosta razirjenost istih del (oz. avtorjev) v irem prostoru province oz. reda. Medtem ko je repertoar nekaterih vejih samostanov (benediktincev ali avgutincev) na tem geografskem podroju zaznamoval t.i. imperialni slog, pa je za franikansko glasbeno prasko znailen slog, ki ga strokovno literatura opredeljuje z izrazom franikanska maa. Prispevek se osredotoa na vpraanje, koliko je breiki Cantual tako po svoji vsebinski zasnovi kot slogovnih znailnostih vpet v karakteristini franikanski repertoar svojega asa.

yBranko utar Prispevek franikanov k osnovnemu olstvu v BreicahPovezanost franikanov s olstvom je bila pri nas bolj vidna od konca 18. stoletja, zlasti pa v 19. stoletju vse do vzpostavitve novih odnosov med Cerkvijo in avstrijsko dravo ter tretjega osnovnoolskega zakona v letih 1868 do 1870. Franikani Hrvako-kranjske province sv. Kria, ki je veji del 19. stoletja obsegala dvanajst samostanov na Kranjskem, Primorskem, Hrvakem in tajerskem, so pouevali na treh gimnazijah in na sedmih osnovnih olah treh glavnih olah (te so z nemkim poukom omogoale tudi nadaljnje olanje) in na tirih trivialkah. Od kaknih 200 frani kanskih redovnikov je okoli leta 1830 delovala ena petina na olskem podroju, ali kar polovica redovnih duhovnikov, nekateri patri pa so bili e upokojeni uitelji. V Breicah so franikani delovali od srede 17. stoletja 17

in sodelovali tudi pri pouevanju dekov (samostanska ola se omenja 1668). Po terezijansko-joefinskih olskih reformah, ki so 1774 uvedle ob vezno osnovno olo, so od 1781 skrbeli v Breicah za javno osnovno olo z dvema uiteljema in katehetom. Mestna ola v Breicah je imela leta 1784 tri razrede in 110 olarjev, ki sta jih pouevala dva franikana, leto zatem ko je bilo 118 uenk in uencev, pa so bili uitelji trije franikani. Svoje znanje verouka v dveh jezikih, slovenskega in nemkega branja in pisanja, pa tudi raunanja so uenci predstavili prvi na javni skunji 10. 9. 1784 kar v 'viteki dvorani' breikega gradu grofov Attems. Leto pozneje je bilo najboljih 41 uencev breike mestne ole tudi po vekrat zapisanih v 'zlato knjigo', 24 med njimi pa je zaradi pobonosti in posebne pridnosti ter napredka tudi prejelo olske nagrade: v pripravljalnem in v I. razredu sta bili najbolji prav uenki. Dokler so franikani v letih 1786 do 1804 vodili tudi breiko mestno upnijo, so skrbeli tako za pouevanje kot za vodstvo ole, zatem je v skladu s olsko zakonodajo olo nadzoroval upnik. upnik Ignac Fuchs je prizadevno poskrbel za gradnjo potrebnega olskega poslopja 1820/21, v njem pa so pouevali redovniki in tudi prvi svetni uitelj. Uencev je bilo okoli 135, od srede 19. stoletja med 160 in 179, leta 1867 e 193, a je bil olski obisk komaj polovien. Leta 1843 sta na oli v Breicah pouevala dva franikanska redovnika in upnijski kaplan pod nadzorstvom tukajnjega upnijskega urada. To olo so tedaj obiskovali otroci iz mesta in blinje okolice, preden so dobili svoje ole, pa so prihajali v olo v Breice tudi nekateri uenci iz bolj oddaljenih krajev. Breika ola je bila trirazredna (razen 1790-1829, ko sta bila razreda le dva), sredi 19. stoletja pa je bila s tirimi razredi: od 1846 je imel prvi razred tako niji in viji oddelek. Tedaj so bili leta 1855 med 15 redovniki v breikem samostanu tudi tirje uitelji. Leta 1858 je postala upnijska glavna ola tirirazredna: v etrtem razredu je uil svetni uitelj, v prvih treh patri franikani, katehet pa je bil mestni kaplan. Podobno je bilo leta 1863, ko je Mestno upnijsko glavno olo obiskovalo 186 olarjev v vsakdanji oli in 45 v nedeljski oli. O neutrudni pridnosti in vnemi franikanov za olski pouk priajo tudi pohvale oblasti e konec 18. stoletja, tudi kasneje je bilo delovanje nekaterih patrov pohvaljeno kot uspeno in hvalevredno, do kaknih pa so bili zapisi tudi bolj kritini. Ko so se uveljavila nova razmerja med dravo in Cerkvijo, so 1870 tudi na gimnaziji v Novem mestu namesto franikanskih patrov prevzeli pouevanje svetni profesorji. Konec leta 1870 je tajerski deelni olski svet razpisal uiteljska mesta na tirirazredni ljudski oli v Breicah in olski pouk so 1871 prevzeli svetni uitelji. Franikani se svoji nekdaj 18

tako razviti olski dejavnosti niso zlahka odpovedovali. Z uiteljevanjem so redovniki lahko nadaljevali le ponekod: na deki ljudski oli v Kamniku e do leta 1882, v Novem mestu do 1918, na osnovni oli v Nazarjah, ki je najdlje ohranjala spomin na nekdanjo vkljuenost franikanskih redovnikov v olsko dejavnost, pa kar do vojne leta 1941.

yp. Emanuel Hoko Redovna vzgoja in izobraevanje v breikem samostanuFranikani province sv. Kria so e ob koncu 16. stoletja imeli prve ole, namenjene izobraevanju svojega naraaja. Do konca 17. stoletja se je razvil celoten sistem vzgoje in izobraevanja, ki je omogoal lanom province pridobitev potrebnih znanj za opravljanje pastoralne slube. V skladu z Vodilom, ki ga je oblikoval sv. Franiek, je moral novic, kandidat za vstop v red, preiveti leto dni preizkunje. To obdobje se je imenovalo noviciat, enako kot tudi tisti del samostanskega poslopja, v kate rem so iveli novici skupaj s svojim magistrom. Samostan, v katerem je deloval noviciat, je moral zagotavljati visoko raven redovne discipline, da so mogli biti lani samostanske druine novicem zgled. Breiki samostan je prvi gostil noviciat v letu 1777, a je e tiri leta kasneje svetna oblast prepovedala sprejemanje kandidatov za vstop v red, s tem pa je ugasnil tudi noviciat. V 19. in 20. stoletju se je noviciat ponovno vrnil v Breice. e pred noviciatom pa je breiki samostan gostil tudij moralne teologije. Ta je bil namenjen tistim franikanskim bratom, ki so se uspo sabljali za slubo spovednikov. tudij je temeljil predvsem na tudiju posa meznih primerov iz moralne teologije kazuistiki. Po poveanju samo stanske stavbe v zaetku tridesetih let 18. stoletja se je v letu 1733 tudij moralne teologije preselil iz samoborskega v breiki samostan. Tu je nato deloval z izjemo treh let vse do ukinitve redovnega olstva v terezijanski dobi. Po obnovitvi redovnega tudija v 19. stoletju je samostan v Breicah ponovno ve let gostil tudente moralne teologije in njihove lektorje. 19

br. Miran peli Zanimivi kazusi breikih tudentov moralne teologijeMed knjigami, ki so bile prepeljane iz Breic k Sveti Trojici je tudi nekaj olskih rokopisov, priprav na predavanja. Besedila so seveda soasna s predavanji samimi, ki so se odvijala v 18. in 19. stoletju in so, kot je bila tedaj navada, v latinskem jeziku, povzeta po mnogo obsenejih delih kla sinih avtorjev, ki so navajani kot avtoritete. V bistvu gre za nekakna skripta, po katerih so si med lectio bratje-tudentje delali lastne zapiske. Med 13 zvezki je e posebej zanimiv tisti, ki obravnava spovedovanje, saj po nauku tridentinskega koncila (1545-63), na katerega se pogosto sklicuje, in avtoritet moralne teologije uvaja brate v spovedovanje z razlago samega zakramenta in seveda njegove materije, to je grehov. Prispevek obravnava nekaj zanimivih primerov (kazusov) in zanimiv vstavek v knjini blok.

yp. Edvard Kova Skotova teologija ljubezni in pastoralna praksa breikih franikanovKakor priajo kronike in druga poroila, so veljali breiki franikani za dobre pridigarje in zelo priljubljene spovednike. Njihova pastoralna praksa pa je bila utemeljena na redovnem izroilu, ki je izhajalo in teoloke misli velikih franikanskih uiteljev. Eden taknih mislecev je bil Janez Duns Skot, ki je razvijal in izpopolnil teologijo ljubezni svetega Bonaventura: resnico moramo najprej ljubiti, da bi jo lahko spoznali. V tem smislu so tudi breiki patri pridigali najprej o Boji ljubezni, v lui katere tudi ivljenje dobiva svoj smisel in pod navdihom katere sprejemamo svoje poslanstvo. To poslanstvo pa razkriva kransko izvoljenost in enkratnost vsake posamine osebe. Tukaj pride do izraza Skotov pojem totosti (haecceitas), ki izraa osebo v njeni najveji konkretnosti. Od tod tudi razumevanje breikih sinov svetega Franika za isto konkretne teave vsakega loveka. 20

p. Silvin Krajnc Zaznavanje in reevanje socialnih problemov v duhu franikanske karizme

(Socialna misel in delovanje bratov p. Angelika in p. Romana Tominca)

Franikovi bratje so bili od ustanovitve reda dalje obutljivi za drubeno dogajanje in so s konkretnimi dejavnostmi skuali blaiti revino, pomagati ljudem v stiski, skrbeti za ljudi z roba drube in so si mono prizadevali za lovekove pravice. V Sloveniji sta v 20. stoletju po svoji socialni in duhovni obutljivosti za stiske malega loveka izstopala brata p. Angelik (1892-1961) in p. Roman Tominec (1900-1991). Oba sta vstopila v franikanski red pri petnajstih letih in svoje leto prvega oblikovanja v redovnem ivljenju preivela v samostanu v Breicah. P. Angelik se je pojavil v slovenski stvarnosti kot borec za socialno pravinost, ko je zael leta 1922 objavljati svoje lanke v novoustanovljeni reviji Socialna misel (SM). Kot duhovni sin sv. Franika Asikega je predstavil svoje poglede na socialna vpraanja ob liku ustanovitelja franikanskega reda, saj ga je njegovo slog ivljenja kot franikana e posebno nagovarjal in vznemirjal. Franikova odloitev za ubotvo je prerasla v ubotveno gibanje. Zavzemal se je za manje (minores), iskal poti sprave med sprtimi, se boril za pravice tlaanov, nemeanov, tujcev. Z ustanovitvijo tretjega reda, ki je bil namenjen v svetu iveim ljudem, je mono posegel v odnose med mestnimi dravami. Franikovo pot so utrdili in poglobili franikanski misleci Bonaventura, Anton Padovanski, Janez Duns Skot in drugi. P. Angelik opozarja, da ni dovolj, e poskrbimo za lovekove duhovne potrebe, poskrbeti je potrebno za loveka v vseh njegovih razsenostih. Lep primer lajanja socialne stiske so posojilnice ali tako imenovani montes pietatis, ki so v asu, ko so drugi zahtevali 50% obresti in ve, delovale z 8%. P. Angelik je iz latinine prevedel socialno okronico Rerum novarum in jo izdal skupaj z obirnim komentarjem, v katerem je razvijal katoliki socialni nauk v smislu reformistinega socializma in s poudarjanjem katolikega etosa. Bil je tudi idejni vodja Jugoslovanske strokovne zveze in predavatelj na Krekovi socialni oli.

21

Oba Tominca sta imela izostren ut za potrebe socialno ibkih ljudi. Za tretjerednike sta ustanovila podporni sklad Pax et bonum in drutvo Ora et labora. Aktivno sta sodelovala pri Vincencijevih in Elizabetinih konferencah, pri nartovanju in gradnji upnijske dvorane in serafinskega kolegija v Ljubljani nista pozabila na kuhinjo za uboge, kopalnico in ivalnico za brezdomce. Svoj ut za loveka v stiski sta pokazala tudi v slubi kurata v jetninici, ki sta jo opravljala 14 let, ko sta bila naposled tudi sama leta 1944 zaprta in nato konfinirana. Ko so p. Angelika po vojni vpraali, e je prejel za svoje delo kakno odlikovanje, je odgovoril, da nima nobenega odlikovanja in nikakrne elje po njem. In e dodal: Storil sem samo svojo dolnost kot Slovenec in katolian. Njuno socialno in karitativno delo je bilo po vojni nasilno pretrgano, vendar ni nikoli usahnilo. e vedno so ju oblegali brezdomci, socialno ibki in mnogokrat od oblasti preganjani in za vsakega sta imela dobro besedo, materialno pomo, e jo je kdo potreboval, in seveda besedo poguma, ki sta jo rpala iz evangelija.

yIvanka Pokar Breiani v soitju s patriMa in drugih verskih obredov v breiki samostanski cerkvi so se udeleevali tako meani kot tudi prebivalci iz vasi v okolici Breic, zlasti severno od mesta. Prav tako kot so se meani odloali za obiskovanje upnijske ali franikanske cerkve, so si tudi okoliki prebivalci izbrali eno ali drugo, vasih tudi katero tretjo cerkev. Nemalokrat so lani iste druine obiskovali mae v razlinih cerkvah, zelo pogosto ob razlinih urah. Razlog za zelo tevilno udelebo pri zornicah prvi jutranji mai ob peti uri v cerkvi sv. Antona Padovanskega, t.j. v franikanski cerkvi, je bil zlasti ta, da so se kmeki ljudje po mai in nakupu govedine v blinji Derievi mesnici hitreje vrnili domov k nujnim kmekim opravilom in pripravi nedeljskega kosila. Kot vzroke za prednost obiskovanja franikanske cerkve pred upnijsko in drugimi so predvojni breiki verniki najpogosteje navajali izredno priljubljenost breikih patrov in franikanske cerkve, 22

prijazno poutje v njej, obutenje cerkve kot svetle stavbe z lepo notranjo opremo in kipom priljubljenega svetnika pri vhodu, kratke mae, dobre pridige, zaprte spovednice, zgodnjo mao ob peti uri zjutraj, pozimi ogrevano cerkev, ob boiu jaslice z velikim, v belo svilo obleenim Detetom, najblijo cerkev po oddaljenosti s severa in e kaj. tevilni so prihajali pe tudi po uro dale in pot povezovali z druabnostnim pomenkom, premoneji so se pripeljali s kolesljem ali koijo in s tem e navzven skozi imetje izraali svoj stan. Sedeni red v cerkvi je bil taken in pri tem franikanska cerkev v Breicah ni bila izjema , da so manj bogati in siromani brez pripomb in prigovarjanja sedeli zadaj, v sredini, ob straneh ali da so pogosto tudi stali. Bogateji udeleenci verskih obredov so sedeli najblije glavnemu oltarju, med njimi grof Attems, katerega hlapec je prav tako smel sedeti spredaj poleg njega, eprav na priklopnem sedeu. Med obema svetovnima vojnama so bili gmotno najbolje stojei meani zdravniki, notarji, advokati, nekateri uradniki, gostilniarji in obrtniki. Za sedee blie oltarja so plaevali najve. Nekoliko dlje, vendar v prvih klopeh, so sedeli najpremoneji kmetje, v sredini in zadaj so sedeli ostali, veliko jih je stalo, ker niti niso zmogli plaila sedeev. Podoben sedeni red je veljal v obeh cerkvah ne glede na to, da so bila merila v franikanski cerkvi oz. pri patrih v nekaterih zadevah nekoliko bolj ohlapna. Na priljubljenost franikanske cerkve je kazalo tudi pogosto poime novanje novorojencev Antonov in Antonij , nemalokrat izpriano kot ime otrok prav po farnem patronu, opremljanje domov z nabonimi po dobami, pogosto s sliko ali kipcem Antona Padovanskega, ki je bil poleg Marije med najbolj priljubljenimi svetniki. Sv. Antona so na neki nain poastili tudi z vsakoletnim Antonovim sejmom, ko so stojnice z blagom razpostavili med franikansko in Rokovo cerkvijo, enakovredno pa so med sejmom na Lovrenevo stale v bliini upnijske cerkve sv. Lovrenca. Iz ustnih virov so izpriani prijateljski medsebojni odnosi med prebivalci samostana in prebivalci mesta ter vasi. Kmeka gospodarstva so pomenila tako meanom kot patrom zaledje, potrebno za preivetje. Dvakrat letno so patri pobirali bero, prvi penico, jemen, ajdo in svinjske krae, drugi vinski mot. Nabrano so hranili pri vejemu kmetu, ki jim je po konani beri vse pripeljal v samostan. eprav so se patri precej preiv ljali s pridelki iz svojega lastnega gospodarstva (zelenjavni in cvetni vrt, vzgoja in prodaja sadik, sadovnjak, ebelnjak, svinjaki, krave), so s podar jenimi ivili dnevno poskrbeli e za tevilne berae in siromake, delili so jim kuhane obroke in v samostanu peen ajdov kruh. V zvezi z gospodar 23

stvom so med ljudmi vekrat omenjeni gvardijani in patri, ki so radi tako sprejemali kot dajali nasvete in delili izkunje z domaim prebivalstvom. Med prvimi so bili izgnani, ko so jih 18. aprila 1941 naloili na kamion in odpeljali do hrvake meje s svarilom, naj se ne vraajo. S prebivalci Breic, svojimi sosedi in prijatelji so si nenazadnje delili izgnanstvo, eprav so bili ti odpeljani pol leta kasneje in v druge kraje. Prebivalci so se veinoma vrnili, franikani so poskusili, a jim ni bilo dovoljeno ostati. Poruena cerkev in odtujena vsebina, izbris samostanske namembnosti preostalih stavb, podrtje posesti, samostanskega zidu in kostanjevega drevoreda, pa nato pogled na dananje stanje prostora kliejo vsaj k dostojnemu pomniku neprekinjenega 282-letnega delovanja franikanov v soitju z domaimi prebivalci in 350letnice prihoda franikanov v Breice. Na mestu nekdanje franikanske cerkve namre vsaj 40 let stoji zdaj e ve let zanemarjen, neugleden kiosk (postavljen z gradbenim dovoljenjem), ki ni uspel nikoli v nobeni od svojih vsebin. Prav to mesto klie po pomniku na padlo vojno in povojno rtev klotrsko cerkev.

yOBELEITEV 350. OBLETNICE PRIIHODA FRANIKANOV V BREICEIN USTANOVITVE SAMOSTANA

astni odbor Majda irca, ministrica za kulturo msgr. Anton Stres, mariborski nadkof pomonik Ivan Molan, upan Breic Milan Kela, upnik v Breicah Uro kof, ravnatelj Gimnazije Breice Karel Filipi, predsednik Drutva za oivitev Breic Krovni odbor Predsednik: p. Viktor Pape, provincialni minister lani: Silvester Gaberek, Lavra Kreai, Peter Kovai, p. Boris J. Marke, Barbara Murovec, p. Felicijan Pevec, Joe kofljanec, Toma Teropi Organizacijski odbor simpozija Barbara Murovec, Joe kofljanec, br. Miran peli 24

Izvedbo simpozija so omogoili:

cFranikani so se naselili v Breicah leta 1659 na povabilo meanov in ob podpori Jurija grofa Frankopana. Redovna hia je bila ustanovljena 10. aprila 1660, leta 1685 pa je bila zakljuena tudi gradnja samostanske cerkve sv. Antona Padovanskega. Pri dunopastirskem delu so se breiki franikani odlikovali kot spovedniki in pridigarji. Ve desetletij so bili kaplani v Breicah, nekaj asa so celo upravljali breiko upnijo. Ob tem so bili samostanski bratje aktivni tudi na olskem podroju. V mestni oli so delovali do konca 60. let 19. stoletja. V 18. in 19. stoletju je v samostanu potekal tudi redovni tudij moralne teologije za redovnike, ki so se pripravljali na duhovniko posveenje. Samostan je tako hranil bogato knjinico. Cerkev in samostan so krasila tevilna umetnika dela, med katerimi so tudi najzgodneje slike Valentina Metzingerja. Po breikem potresu 1917 je bila na novo postavljena samostanska stavba in prenovljena cerkev, leta 1941 pa je nemki okupator med prvimi iz Breic izgnal prav Franikove brate in v prostorih samostana ustanovil gimnazijo. Po koncu vojne so franikani skuali obuditi redovno vljenje v mestu, a so bila njihova prizadevanje neuspena.