Josip Vandot - Kekec nad samotnim breznom

7/25/2019 Josip Vandot - Kekec nad samotnim breznom

1/197

BESeDAKEKEC NAD SAMOTNIM BREZNOM

1

Josip Vandot

Kekecnad samotnim

breznom

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2/197


2

BESeDAJosip VandotKEKEC NAD SAMOTNIM BREZNOM

Elektronska izdaja v sodelovanjuz zalobo Karantanija

To izdajo pripravilFranko Luin

[email protected]

ISBN 91-7301-305-6

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3/197


3

1

S

trmel je Kekec tisti dan in se je udil. Kar debelo jegledal in ni mogel verjeti. Bilo je pa tudi vse tako

udno in strano, tako strano, da Kekec niti vsega nimogel doumeti. Zato pa je kar stal pred pastirjem Mi-njekom in ga je gledal, samo gledal. Pastir Minjek je zrlna Kekca s svojimi drobnimi, zvitimi omi. Njegova dol-ga, skljuena postava se je skljuila e bolj, in krog ustenmu je zaigral kodoeljen posmeh.

Z roko je pogladil pastir Minjek svoje osivele, eti-naste brke. Dolgo, okovano palico je zasadil v zemljo inse je zareal e enkrat. Udaril je Kekca po rami, prav po-

teno ga je udaril, da se je Kekec stresel in je stopil ko-rak nazaj. Pa mi ne verjame, Kekec? Ha? je vpra-al pastir Minjek prav resno. O, ti si nepridiprav, ve-lik nepridiprav! Zato mi pa noe verjeti . . . A reem ti,Kekec, da se bo e danes praskal za uesom in bo mis-

lil na pastirja Minjeka. e nisi e nikoli v ivljenju jav-kal, bo pa danes. Javkal bo tako, da se ti bodo smeja-le vse divje koze in srne in jeleni in lisice, kolikor se jih


4/197


4

klati in opiri po Mali Pienci . . . Ali mi verjame, Ke-kec? Ha, ali mi verjame? e enkrat te vpraam, Kekec!

Pa bo prepozno. Kekec hej, prepozno, e mi noezdaj verovati . . .

Kekec ga je gledal in je molal, samo molal. Toda na-posled je stresnil z glavo in je zamahnil z roko. Pa se nive udil in tudi strmel ni ve. Stric Minjek! je izpre-

govoril pogumno. Ali mislite, da imate nao Tinkaropred sabo? Hej, hej! Naa Tinkara se prestrai vsakemike, e zveer zacvili kje tam v kotu . . . A mene nepreplai mika, mene ne preplai vsak strah, ki je na sre-di votel, na straneh ga pa ni ni. Stric Minjek, vi govo-rite, a vae besede so kakor tisti strah, ki se ga boji naaTinkara . . . O, saj vam ne verjamem. Lepo pojdem potej stezi skozi Malo Pienco. Pa e na misel mi ne pridejostrahovi, ki ste mi o njih ravnokar pripovedovali. e ko-

ga drugega se nisem ustrail, pa bi se bal vaih strahov?Stric Minjek, hej, stric Minjek! Kar po brkih se pogla-dite, pa pojdite strait koga drugega! Veste, Kekec imadruge skrbi v glavi in druge muhe, ki so ve vredne negovai strahovi . . . Stric Minjek, kar lepo pasite ivino!

Jaz pa grem naprej po stezi in bom prepeval vso pot. Pabrez zamere, stric Minjek!Kekec je zamahnil e enkrat z roko. Zavihtel je svojo

dolgo, z ostro konico okovano gorsko palico. Zavriskalje na glas, da je jeknilo stoglasno med divjimi, s snegom


5/197


5

pokritimi skalami, ki so kipele vsepovsod v jasno nebo.Potem pa se je obrnil in je odel po stezi, ki je drala

med gostim rujem tja dol, kjer je zelenel smrekov gozd.Pot je bila peena in se je v poetku vila tik pod glad-kim skalovjem strmega, visoko v nebo kipeega sneni-ka. Stokrat je stopil Kekec po tisti stezi. Nenadoma pa seje ustavil in se ozrl na pastirja, ki je stal sredi trate tam

doli in mu je ugal z roko. Kekec se je zasmejal na vesglas, pa je zavpil: Stric Minjek! Ali sliite? Svojim kra-vam in telikom pripovedujte o strahovih! Svoje ovce inbicke plaite z medvedi in krati, ki domujejo po MaliPienci! Pa tudi to jim povejte, da se jih Kekec ni bal,resnino se jih ni bal . . . Hej, stric Minjek! Ali sliite?

Pastir tam doli je zaugal e enkrat z roko. Zakroho-tal se je, se obrnil in je izginil kar hipoma v goavi, inKekec ga ni videl ve . . . O, glej ga, glej! je godrnjal

Kekec, ko je stopal nalahko po stezi proti smrekovemugozdu. Tega Minjeka poglej! Pa me je hotel prestraitiin oplaiti! Sto kratov mi je opisal in naslikal; sto kra-tov, ki se lov po Mali Pienci in odreejo uesa in nosvsakemu deku, e ga ujamejo . . . Pa o medvedih mi je

pravil, ki se jih najmanj deset skriva tam doli med ska-lovjem Male Pience. In o risih in volkodlakih se mi jenekaj lagal ter o divji maki, ki ima dvanajst glav in tri-deset krvavih ap . . . Verjel bi vam, stric Minjek, e bibil naa Tinkara, a ne Kekec. Pa e bi bilo tudi res, vse-


6/197


6

eno bi el skozi Malo Pienco. Ha, namenil sem se en-krat tako in zaradi tega ne odstopim od te steze, resni-

no ne odstopim! Pa naj straijo kratje in medvedi in risiin divje make! Saj se ne bojim, ne bojim! In emu bi sebal, hej, emu?

In Kekec se zares ni bal. Ker se je bil e odloil za topot, ni hotel iti po drugi. e zjutraj doma se je odloil za

to pot, ki po njej e ni el nikoli. Poslali so ga od doma,da gre pogledat visoko tja v gorovje po ivini, ki jo pasepastir Minjek vse poletje na planinah. In Kekec je el inje sklenil e tedaj, da se vrne domov skozi Pienico, ko-der e ni nikdar hodil. Pa je nael ivino in tudi pastirjaMinjeka je nael. In bilo je vse zdravo in bilo je vse vredu. Zato pa se je napotil nazaj proti domu. Pastir Mi-njek mu je pripovedoval strahote o Mali Pienci, da biga odvrnil od te poti. A Kekec je spoznal, da se pastir

Minjek samo noruje in ga v svoji noravosti samo pla-i. Zato mu ni verjel, pa je kar stopil na stezo in el ponjej, da vidi tam doli krasoto in strahoto, ki toliko o njejpripovedujejo ljudje v dolini.

Hej, Minjek! se je posmejal Kekec, ko se je vedno

bolj blial temnemu smrekovemu gozdu. Pa je res mis-lil, da sem Tinkara in bom pobegnil kakor zajek, e mupokae pest. O, naj pride maka s krvavimi apami;medved naj pride in pridejo naj kratje in risi ne bo-jim se jih! Saj nisem storil e nikomur ni alega. A e


7/197


7

ravno hoejo, no, naj me pa! Saj imam palico; a na kon-cu palice je elezna ost, ki kaj nemilo prasne; mogoe e

bolj nemilo prasne kakor pa divja maka s svojimi tri-desetimi apami . . . Videli bomo, hej, videli . . .

Kekec se je e enkrat posmejal in je stopil v mranigozd. Pot je drala naprej in naprej in je bila dobro izho-jena. Kekec je spoznal, da je to ivinska pot, ki ga pove-

de do velikega studenca, kamor hodi ivina, da si pogasiejo. Krog in krog so mirovale visoke, stoletne smreke.Njihove veje so bile obrasle z dolgimi, sivkastimi liaji,ki so pokrivali tudi iroka, smolnata debla. Gluha tiinase je razprostirala nad gozdom. Sliale so se samo Kek-eve stopinje in ropotanje njegove palice, ki jo je vlekelza sabo.

Sonce je gledalo z visokega neba na ta gozd in ga jerazarjalo s svojimi goimi arki. Prijeten vonj po smoli

in smrekovem lubju se je iril naokrog, da se je Kekcapolastila vesela razigranost. Pa si ni mogel kaj karzavriskal je in je priel peti radostno pesem. vrsto jestopal po gozdu in je pozabil na pastirja Minjeka, namedvede in na krate in volkodlake. e na misel mu niso

prili ve strahovi. O, Kekec je mislil samo na svoje pes-mi, ki so mu tako veselo prihajale iz grla in so se razle-gale vsepovsod po prostranem zagorskem gozdu.

Dospel je do velikega studenca, ki je izviral izpodogromne skale tamkaj na prostrani trati, in sedel na ka-


8/197


8

men kraj studenca. Iz nahrbtnika si je vzel prigrizek, kimu ga je bila dala mati za na pot. Zadovoljno ga je po-

uil in se napil hladne studennice, nato pa je vstal in senapotil naprej. A steza ni bila ve tako dobro izhojena;bila je tako ozka, da se je komaj razloevala in je zavilanavkreber po strmini. A Kekca to ni vznemirilo niti naj-manj. vrsto je stopal dalje in se opiral na svojo palico.

Hipoma je prenehal gozd in Kekec je zagledal pred sabonizko ruje, ki se je raztezalo tik do belega skalovjaorjakega snenika, vzpenjajoega se visoko v soncu.Kekcu so se zasvetile oi, ko je zagledal tisto strmo,sneno goro. To je Mojstrovka, je dejal in se je razve-selil. Ravno pod njo sem in zdaj bom kmalu v MaliPienci. e pol urice, samo e pol urice . . .

Ozka steza je zavila na desno med grbavim rujem.Od vsepovsod je zadehtelo s prijetnim vonjem; zakaj

vse skale, ki so leale razmetane med nizkim grmovjem,so bile pokrite z rdeim ravjem. In ravje je dehtelo innjegov vonj je raznaal vseokrog lahen vetrc, ki je velsem doli z zmrznjenih snei. Sonce se je smejalo s i-stega, modrega neba in tiha radost se je razprostirala po

vsem irnem zagorskem svetu . . . Kekec je prepevalvedno glasneje in je vriskal, samo vriskal in prepeval.Steza je drala spet navzdol in Kekec je videl pod sabosamo zeleni gozd, ki se je iril dale dale v nedogled-nost. Od nekod je prihajalo neko udno, zamolklo u-


9/197


9

menje in Kekcu se je zdelo, da vri mogoe tam doli nadgozdom silen veter in pripogiblje teke vrhove orjakih

smrek. Toda motil se je. Nenadoma je obstal tam gori naviini in se ozrl podse. Ruje se je bilo razmaknilo in podKekcem je zazijal globok prepad. Navpina skala se jedvigala visoko visoko iz prepada in vrhu te skale je stalzdaj Kekec. Videti ni mogel dna prepada; samo razpe-

njeno vodo je videl, ki je bruhala tam iz srede skale in jepadala bobne in hrume v globoki prepad. Od tam paje drvela srdito po ozki soteski med divjimi skalami, kiso jo ovirale na obeh straneh. A voda se je zajedala vskale in je hrumela dalje preko skal, preko proda,preko zelenih tolmunov.

Hej, hej! je zavpil Kekec. To je pa e Mala Pienca. . . Glej, tam sredi skale izvira in hrumi po soteski. Pasem priel tako hitro semkaj? No, kdo bi si bil mislil.

e dobro uro bom hodil po tej soteski, da pridem v do-lino . . . Joj, pa kako lepo je tukaj! In divje je tudi, da bise skoraj bal, e bi ne bil Kekec. Tinkara bi kar sedla odsamega strahu. Oi bi si zakrila, pa bi se potrkljala v pre-pad kakor frnikula v luknjico. Joj, jojmene naa Tin-

kara! Pa zakaj jo je strah? Saj e nikoli ni videla strahu,kakor ga tudi jaz e nisem videl nikoli. Hm, udno resnino udno . . .

Kekec se je posmejal in je el mirno nad stranim pre-padom. Steza je krenila onkraj jarka na levo pod visoki-


10/197


10

mi borovci in je drala tik nad sotesko, kjer je bobnelrazdivjani gorski potok. Hladno je bilo v tej soteski, za-

kaj sonce ni moglo sijati semkaj, ker so mu zapirali potv sotesko visoki grebeni razdrtih, skalnih gor. ive stvarini sreal Kekec nikjer. Samo enkrat je zagledal planegagorskega zajca, ki je drvel preko steze; in samo enkrat jevzplahutal nad njim velik, krasen ruevec in je izginil v

visokih vrhovih temnih borovcev. Kekec je vigal in jestopal vrsto naprej in se je udil, da je pot tako lahka inzlona.

Toda kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borove-ga gozda je priel med gladke skale, ki so se vzpenjaleod samega proda pa do nebotine viine na obeh stra-neh ozke soteske. A Kekec se ni ustrail. Kar lepo je ple-zal naprej med skalami in je skakal preko jarkov, ki sorezali na ve mestih skalovje. O, Kekec je bil vajen takih

potov, pa se e zmenil ni za nevarnosti, ki so prealenanj vsepovsod po strmih skalah. Kekec se je samo na-muznil in nasmejal, ko je zagledal nevarnost pred saboali pod sabo. Splazil se je urno preko teavnega mesta,kakor bi trenil Hehe! je dejal tedaj Kekec. Da me

ulovi zdaj krat, pa me lahko izpremeni v divjo kozo.Ni se ne bojim, pa e me tudi zaara v divjo kozo. Sajznam plezati bolj znam plezati kot rajnka Keza. AKeza je bila koza, da je ni enake med vsemi Prisankovi-


11/197


11

mi divjimi kozami, ki sem jih bil pasel in sem jih takopoteno prekanil . . .

Kekec se je hotel e nekaj hvalisati. A tedaj je nenado-ma zaul nad sabo hripav glas, ki se je razlegnil nepri-jetno po ozki soteski. Kekec se je zaudil in se je ozrlokrog sebe. A nikjer ni videl ive stvari. Tisti hripavi glasje zavreal e enkrat, e dvakrat, e trikrat. Tedaj pa je

Kekec pogledal v viavo in nekaj mrzlega ga je streslo povsem ivotu. Nad sabo je zagledal veliko, rno ptico, kije kroila nad sotesko in se je spuala navzdol in je privsakem krogu presunljivo kriknila.

Ovbe! je izpregovoril Kekec, ko je zagledal tisto ve-liko, rno ptico. To je orel in kroi ravno nad mano.Kremplje ima huje nego maka, ki mi je o njej pravilpred dobro uro sam pastir Minjek. In kljun ima ovbe, straen kljun ima . . . Zagledal me je, pa me ne-

mara pograbi . . . Kaj ni to eden izmed strahov, ki mi jeo njih pravil pastir Minjek? Ovbe, resnino . . . Pa kakobi napravil, da bi zbeal orlu? Kako bi napravil?

Kekec je obsedel na skali. Stisnil se je v dve gubi, pa jegledal orla, ki se je spual vedno nie. e je slial u-

menje irokih kril in e je mislil, da ine zdaj pa zdaj orelbliskoma do njega in ga pograbi z ostrimi kremplji. AKekec se je tedaj kar zasmejal. Naglo se je ozrl krog sebein je skoil preko skale in se potuhnil. Sedel je v ozkemlebu in je dral okovano palico v rokah. Kakor maka


12/197


12

je gledal orla, ki je bil e nizko, zelo nizko in je plahutalz ogromnimi perutnicami. Kekec pa je stiskal ustna in

roka, ki je drala palico, se mu je tresla komaj vidno . . .Kar nenadoma je inil orel do skale in je zavreal, da seje Kekec kar stresel. Prhutajo je obstal nad Kekcem inje poizkual, kako bi ga najlae pograbil.

Ha, kaj si priel, razbojnik? je zasopel Kekec in je

nameril palico naravnost v orla. He, rad bi pojedelKekca za veerjo o, seveda, seveda . . . e bi bil Ke-kec bicek seveda . . . akaj, zagodem ti tko, da sebo spominjal Kekca, dokler bo iv . . . akaj, ti ne-marne! O, le poakaj, ti hudobec krivokljuni! . . .

Orel je plahutal, da se je delal veter okrog njega. A nimogel naravnost do deka, ki je sedel med dvema ska-lama in se mu je zaradi tega smejal in real naravnost vobraz. A Kekec je e iztegnil roko in je dregnil orla z

okovano in ostro palico v trdo perut. Orel je strahovitozavreal in je hotel s kljunom zgrabiti palico, a Kekec joje potegnil naglo nazaj. In e preden je orel dvakrat tre-nil s perutmi, ga je zadela ostra palica drugi. Zadela gaje v prsi, da se je perje kar usulo na skalovje. Orel je krik-

nil od boleine in je zaprhutal v stran. Trikrat je vzfrfo-tal tam, potem pa se je naglo dvignil in je plaval vie,vedno vie v jasno nebo.

Kekec se je splazil izza skal. Gledal je za beeimorlom in se smejal, da se je kar tolkel po kolenih. Ha,


13/197


13

ali sem te? je vpil za orlom. O, zmikastil sem te, kakorte e ni nihe! Bolelo te bo najmanj osem dni in bo vre-

al, da bodo divje koze kar skakale po skalovju. Pa sebo spominjal na Kekca in bo vedel, kdaj si ga napadelkot razbojnik . . . Hehe, mislil si, da se bom potuhnil odsamega strahu kot mika. Da bo samo piknil in odprlkljun, pa me pore za veerjo. Zmotil si se, orliek, po-

teno si se zmotil . . . Kekec je mikastil e koga druge-ga, pa bi se ne upal tebe zmikastiti? Hej, orliek! Za-pomnil si bo Kekca in se mu bo umaknil za devetegore . . . Glejte, glejte! Pa e lepa peresa mi je pustil tuza spomin. Kar najlepe pero poberem in si ga zatak-nem za klobuk. Petelinje pero pa vrem v stran. emumi bo petelinje pero? Vsak paglavec na vasi ga e nosi.A orlovo pero hm, kdo ga zmore, kdo? Samo Kekecga zmore, ki je poteno premikastil orla in ga je dvakrat

prav nemilo dregnil. Pa se usaja zdaj orel, strano seusaja, da uboge divje koze niti spati ne bodo mogleosem dni. Hej, hej!

In Kekec se je smejal in je pobral veliko pero in si gaje zataknil za klobuek. Petelinje pero pa je vrgel na tla.

Zavriskal je na ves glas in se je priel plaziti naprej medgladkimi skalami. e vedno se je muzal in se je spomi-njal, kako lahko in lepo je premagal divjega orla. Zato paje bil ves vesel in e na misel mu ni prila trudapolnapot, ki ga je vodila nad globokim prepadom preko glad-


14/197


14

kih, visokih pein. Pa e sam ni vedel, koliko asa se eplazi po tej gorski divjini. A kar hipoma je obtial v str-

mem jarku in ni mogel naprej. Nad jarkom se je dviga-la strma, navpina stena, ki preko nje ne bi mogla sple-zati niti divja koza.

Kekec se je popraskal za desnim uesom in je zago-drnjal:

Hm hm . . . Kaj bo pa zdaj? I, no kaj bi sekremil? Kar po jarku pojdem navzgor. Nala se bo enekje steza, ki me povede dalje . . .

Kekec se je res splazil po jarku, ki je bil poln ogrom-nih kamnov in ki je po njem curljala drobna vodica. Polure se je plazil navzgor in ves spehan je obstal tam goriob robu. Na levo se je irilo zeleno golievje, le redkoporaslo s travo; a nad golievjem se je dvigal bukov gozdin se je svetil v rumenih sonnih arkih. Kekec se je raz-

veselil, ko je zagledal pred sabo varno pot in je vedel, daje konec napornega plezanja. Kar stekel je preko goli-evja in se ustavil ele kraj studenca, ki je izviral izpodskalice onkraj golievja. Napil se je bistre vode in je kre-nil preko strmega roba dalje. Dospel je zopet do razri-

tega jarka, ki je segal globoko doli do belega proda, pokaterem je brzel in umel divji gorski potok. Razlono jevidel Kekec modro vodo in tudi umenje vode je slial.Zagledal je strme peine, ki so se dvigale divje na nas-protni strani skala na skali, prepad nad prepadom.


15/197


15

Sredi skalovja je zagledal zeleno planotico, kraj plano-tice pa je videl nekaj rnega, ki je bilo podobno koi,

naslonjeni tik ob belo skalo. Kekec se je zaudil in je gle-dal na tisto planotico. Zmigaval je z glavo in je ugibal inugibal. A ker ni mogel uganiti niesar pametnega, se jenapotil naprej. Vedno bolj se je blial zelenim bukvam.

Tedaj pa je obstal kakor prikovan. Hipoma se mu je

zazdelo, da so se oglasili od nekod obupno jeanje intihi klici na pomo. Kekec je poslual in se je oziral navse strani a videl ni niesar. Kaj, e gode tu nekjetista maka, ki ima trideset krvavih ap? je spreleteloKekca. Mogoe se pa pastir Minjek vendarle ni lagal. . . Hej, kako bi jaz pogledal, e me res srea tista ma-ka? A Kekca ni bilo strah in tudi preplail se ni. Mir-no je el naprej do iroke bukve, ki je stala samotna nagoliavi. Tedaj pa se je naglo ustavil in zavpil polglasno:

Hej, kaj pa je to? Kaj pa je to?Zagledal je tam ob bukvi majhnega moika, ki je bilkomaj za poldrugo glavo veji nego Kekec. Trdo je bilmoiek privezan ob bukev, da se ni mogel niti ganiti.Milo je jeal in stokal, a bradata glava mu je bila sklo-

njena na prsi. Kekec ga je gledal in gledal ves osupel.Nazadnje pa je le stopil blie in je vpraal: Kaj se vamje zgodilo? Zakaj ste privezani tako neusmiljeno ob dre-vo?


16/197


16

Moiek je naglo dvignil glavo in je pogledal deka.Radost se mu je zasmejala v oeh in trikrat je pokimal v

svojem veselju z glavo. Oj, pobi, pobi! je odgovorils tihim glasom. Sam bog te je privedel semkaj . . . Mu-ke trpim, strane muke. e celo uro sem privezan ktemu drevesu. Umrl bi bil e skoraj od samega strahu intrpljenja . . . Oj, pobi, pobi! Samo da si priel! Pa me

rei, pobi, stranega trpljenja me rei . . .Moikov glas je bil tako alosten in obupan, da se je

Kekcu kar srce stisnilo. In Kekec se ni pomiljal samoz rokami je zamahnil in je segel v ep. Izvlekel je iz njegarde in nabruen pipec. Stopil je tik do stokajoega mo-ika; z roko je okrenil in pritisnil pipec k vrvi. In kakorbi trenil, je popustila vrv, in Kekec jo je odvil naglo, blis-koma. Moiek je odskoil od bukve in se je trikrat pre-tegnil. Trikrat je poskoil in se je zasmejal na glas. Oj,

hoj! je rekel v svojem veselju. Pa sem reen, resninoreen. In smrt se je obrisala pod nosom, hehe, in je ula,ula . . .

Kekec je gledal moika in se je veselil z njim. Mo-iek pa ga je potrepljal po rami in mu dejal: Ti si me

reil, ti, pobi! Oj, kako ti bom hvaleen vse ivljenje, dasi me reil iz stranih krempljev smrti! e me je dralasmrt za vrat, pa si jo zapodil ti, pobi! Kako ti bom hva-leen, oj, kako! Pa kdo si ti, pobi? Daj, povej, da se timorem zahvaliti . . .


17/197


17

Beite, beite, stric! je odgovarjal Kekec. Saj nivredno, zares ni vredno . . . Kekec sem, ki se vraam z

gor proti domu. Ni mi treba zahvale. Saj nisem storilprav ni posebnega. Tako vrv preree vsak otrok, pa bije jaz ne?

Veliko dobrot si mi izkazal, Kekec, je nadaljevalmoiek in je kar stiskal deka z rokami. O, ti ne ve,

kaj si mi storil ravno zdaj, o, ti ne ve. Pa bo zvedeldanes ali jutri . . . Samo to ti reem, Kekec, da nikar nehodi preko goliave, ako ti je ivljenje ljubo! Idi potuh-njeno skozi gozd visoko tam gori. Zakaj tu ob goliaviprei Bedanec, pa te pograbi in te zadavi. Tudi mene jepograbil sam si videl, da me je e drala smrt za vrat. . . Zato pa se potuhni, Kekec, in pojdi varno skozi go-avo! Bojim se Bedanca gorje ti, Kekec, e te zalotizdaj, ko si reil mene! Zato pa bei, Kekec, urno bei in

se potuhni! Glej, jaz e beim, beim, ker me je strahBedanca . . . Zbogom, Kekec! Vidiva se e e kdaj . . .Bei, Kekec!

Moiek se je strkljal naglo po strmini navzdol in jeizginil hipoma tam doli v jarku in Kekec ga ni videl ve.

udno se mu je zdelo vse to, kakor da bi bil samo sanjal.Stal je e vedno kraj bukve in je gledal v globoino, ka-mor je bil izginil moiek. Kdo je pa ta moiek?je ugibal sam pri sebi. Bedanec ga je pograbil in ga jeprivezal k drevesu. Pa bei zdaj, bei, kot bi mu bil med-


18/197


18

ved za petami . . . Pred Bedancem me je svaril, ker jestraen in hudoben. O, vem, vem saj e na vasi pri-

povedujejo o Bedanevi strahoti in grozoti . . . Pa kaj, ebi res napravil tako, kot mi je rekel moiek? Ne bi bilodobro, e bi me zdaj Bedanec zasail. Zdaj, ko sem reilmoika iz njegovih vezi . . . Hej, udno bi se pogleda-la, udno . . .

Kekec je stresnil z glavo in se je polglasno posmejal.Nato pa se je okrenil in stekel v gozd. Pod irokimi buk-vami se je plazil navkreber in je premiljeval o Bedancuin moiku. Hej, to bo gledal Bedanec, ko stopi k bukviin ne najde tam moika! je mrmral Kekec, ko je sopelnavzgor. Robantil bo, da bo strah. Pa e na misel mu nepride, da je imel pri tem Kekec svoje prste vmes . . . O,da bi vedel! Kar zmlel bi me v prah, ker je Bedanec res-nino straen in moan. Pa mu je Kekec le zaigral kot e

noben lovek na svetu . . . Pa me ne ujame, e me lovitudi sto let. Kar potuhnil se bom in se bom skril kakormika pred muciko nae Tinkare. Ujemi miko, mucika!Bedanec, ti pa ujemi mene, ako more, hehe, ako mo-re!

Kekcu se je zazdelo, da je priel e zadosti visoko.Zato pa se je obrnil na desno in je hitel skozi gozd, da bipriel imprej domov. Bukve so postajale vedno redkej-e; prienjalo se je nizko grmievje in tu pa tam se je eraztezala irna trata, na gosto posejana z rdeimi, debe-


19/197


19

limi monicami. Kekec je gledal globoko pod sabo zele-no dolinico, a sredi dolinice rodno vas, ki se je vsa kopa-

la v rumenih sonnih arkih. Zlat petelin se je svetil narjavem zvoniku vake cerkve, ki je stala tam sredi zagor-ske vasi. Kekec bi bil skoraj zavriskal, ko je zagledal vas.Toda e o pravem asu se je domislil Bedanca in se jezaradi tega kar potuhnil. Stekel je preko trate in se je

ustavil tam na viini, ker ni mogel naprej. Pod njim jetrlelo navpino skalovje, dvajsetkrat tako visoko kot jebil Kekec. Kekec se je ozrl tja dol in je zagledal tam ob-irno koo kraj zelenih smrek. Dim se je dvigal nadkoo; a kraj koe je spal v senci velik lovek in se ni ga-nil. Kekec je gledal in gledal. Legel je na trebuh in je str-mel dol na speega loveka. Kar nenadoma se je pa stre-sel in je spoznal moa, ki spi tam doli.

To je Bedanec resnino, to je Bedanec, je dejal v

prvem strahu. Spi, spi . . . Pa e se prebudi in me za-gleda, me pograbi za vrat in me privee k drevesu kottistega moika . . . Seveda, prej me mora uloviti. Amene ni tako lahko uloviti, ker imam srnjakove noge.Lahko bi mu e eno zaigral, da bi e bolj razsajal, kot bo

razsajal, ker sem reil tistega moika . . . Kaj, ko bivendarle poizkusil, da bi bil mo kar zelen od jezice?Zasluil je to, ker je tako hudo privezal moika k dre-vescu in ga je do smrti prestrail . . . Kaj, ko bi poizku-sil?


20/197


20

Kekec se vkljub nevarnosti ni mogel otresti svoje pri-rojene noravosti. Kar prsti so ga zasrbeli in prej ni

miroval, dokler ni pobral s tal dveh borovih earkov, kista leala tam na trati. Previdno se je splazil nazaj vrhviine in je pokukal dol na speega moa. Pomeril je zroko in je vrgel earek v globoino. earek je prileteldedcu na nogo. Dedec se je zganil, a vendar je spal kar

naprej.Hihi, se je posmejal Kekec in je zagnal drugi ea-

rek. A zdaj je meril bolje in earek je priletel dedcunaravnost na nos; na vso mo je priletel, da je dedecskoil na noge. Prijel se je za nos in je zavpil na ves glas.Gledal je krog sebe, da bi videl, kdo mu nagaja. A ko jezapazil earek na tleh, je zaugal z dolgo roko tja vsmreke. Prebite veverice! je zarohnel, da ga je Kekecprav dobro slial. Pokaem vam, e danes vam poka-

em! Pa se norujejo nepridipravke iz mene iz Be-danca se norujejo! O, e danes vas polovim in podavim. . . O, le akajte, nepridipravke, samo e malo poakaj-te, hudobnice neumne in koate! Pokaem vam, da vambo e presedalo, hoho, presedalo . . . Prebita re hu-

dobna in prevzetna . . .Dedec je e godrnjal in si je tial nos s pestjo. Potempa se je okrenil in je odel s trate tja v gozd. Kekca nitividel ni, Kekca, ki je leal tam na viini in si je zatiskalusta, da ne bi prasnil v glasen smeh. Toda ko je izginil


21/197


21

dedec tam v goavi, je vstal in se zasmejal. Hoj, hoj!je dejal Kekec in se udaril trikrat po kolenih. Dobro ga

je oinil earek po nosu, da je kar poskoil, kakor da biga bil piil modras. No, to bo godrnjanja danes in roh-nenja tu gori! Sirote boste zdaj, ve veverice! Pa tudi Ke-kec bo siromak, e ga ulovi Bedanec . . . el je zdaj Be-danec na goliavo in zarjove, ker mu je izginil moiek

. . . Bei, bei, Kekec, e ti je ivljenje ljubo! Bei in neonegavi se!

In Kekec je poslual samega sebe. Stekel je preko tratein se zaprail v goavo. Tam doli je nael stezo, ki jedrala v dolino. Tekel je vso pot in se ustavil ele v do-lini. Od tam pa se je ozrl nazaj na visoko goro. Tlesknilje z roko in se je zasmejal.


22/197


22

2

M

ala Tinka se je bila stisnila v kot kraj pei. Z ro-kami je zakrivala obrazek in vse telesce se ji je

treslo zaradi krevitega ihtenja. Zaman ji je govorilamati vsakokrat, ko je prila iz kuhinje v izbo: Ne jokajse, Tinica, le nikar se ne jokaj! Saj ne bo ni hudega,Tinica! A Tinka ji ni odgovorila; Tinka je samo ih-tela. Tudi Jerica je ni mogla potolaiti, pa naj je e takolepo govorila. Tinka je samo stresala z glavico, ni verjelaniesar in je ihtela, samo ihtela. Le tu pa tam se je ozrlas solznimi omi na pleten pehar, kjer je leala med krpa-mi mucika, o, njena bela mucika, ki je imela zavezan

krog vrata rde trakec. Bolna je bila mucika, joj, takobolna, da bo nemara e celo umrla, oh, umrla! In Tinkajo bo morala zagrebsti v rno zemljo, kakor je bil zagre-bel lani Kekec rajno Kezo. Pa je ne bo videla nikolive o, svoje mucike ne vidi nikoli ve. Ovbe, da se

je moralo dogoditi to, da je morala zboleti bela mucika,ki je vse dni tako lepo mijavkala ovbe!Tinka se je sklonila nad pleteni pehar. Mucika se je

stiskala tam v tople krpe; stisnjena je leala tam, da se jiglave niti videlo ni, in se je tresla, samo tresla. Hudo je


23/197


23

bilo mali Tinki, da ji je drobno srece kar trepetalo. Gla-dila je muciko po nasreni, beli dlaici in ji je venomer

govorila: Saj ne bo umrkala o, mucika, saj ne boumrkala . . . Kar lepo dvigni glavico in zamijavkaj inmi reci, da ne bo umrkala! Ali slii, mucika? Daj, za-mijavkaj, samo malo zamijavkaj! Mucika, mucika!

A mucika ni sliala obupane Tinke. Niti glavice ni

dvignila in se je tresla, tako udno tresla. Tinka je za-ihtela e huje in se je zopet stisnila v kot. O, zdaj je bilapopolnoma prepriana, da ji mucika umre, e pred no-jo umre. A kaj bo Tinka poela brez mucike, kaj bo po-ela brez njenega mijavkanja, ki ga je Tinka raji poslu-ala nego ubrano kosovo petje?

V izbo je stopil Kekec, ves vesel in razigrane volje. Za-gledal je jokajoo sestrico in se je zaudil. Pa kaj sezopet dere, Tinkara? je izpregovoril. Ali hoe, da

grem po zmaja, ki ti takoj pore ves jok in vse solze? Alihoe, Tinkara?Tinka je stresnila z glavo in je zaihtela e huje, ko je

zagledala Kekca. O, moja mucika! je zaihtela. Pokaza-la je z roko na pehar in je zopet zakrila obrazek.

Hm, je dejal Kekec in je pogledal v pehar. Potipal jebolno mako in jo je dvignil na pol. A maka niti glaveni dvignila, ampak se je samo dvakrat stresla. Kekec si joje ogledal od vseh strani, pa je zmajal z glavo. Hm,je rekel e enkrat; potem pa je nadaljeval: Ne kremi


24/197


24

se, Tinkara! Mucika ti pogine zdaj pa zdaj . . . Pogine ti,kakor je meni poginila lani Keza za Gmajnico. Pa se ni-

sem prav ni kremil: vedel sem, da mi vse skupaj pravni ne pomaga. Keza je pa poginila, ker je priel njenas. In kaj sem hotel? I, zagrebel sem jo, in rajnka Kezaje mrtva in nihe ve je ne prebudi od smrti . . . Tiho,tiho, Tinkara! Izmislil si bom lepo pesem o muciki. Pa

bova prepevala tisto pesem na njenem grobu, in muci-ki bo dobro v grobu. Tiho bo predla in mijavkala: mi-jav mijav prav je tako, Tinka, prav!

Tinka je prenehala jokati. Neverjetno je pogledalabratca in je zmajala z glavo. Pa e je res, Kekec? O, ti semi vedno lae in me ima za norca. Kako bo mijavka-la v grobu, ko bo pa mrtva? Ha, Kekec?

Seveda bo mijavkala in predla v grobu, je odvrnilKekec prav resno. Lepo pesem bo sliala, pa se bo kar

prebudila od smrti. Ve, Tinkara, lepa pesem prebudivse na svetu. Pa bi mucike ne prebudila? Ravno tvojemucike, ki je znala tako lepo mijavkati? O, Tinkara! Ko-likokrat sem e stal na grobu rajnke Keze! Zapel semlepo pesem in ko sem prenehal, sem slial prav dobro iz

groba Kezin glas. In Keza je meketala v grobu, tako lepoje meketala kot vselej za Gmajnico: mekek kekeme-k . . . Pa sem vedel, da me slii Keza tudi v grobu; kerme ima rada, tako neznansko rada. Zato pa se poto-lai, Tinkara, in nikar se ne cmeri, ker ti ne pomaga prav


25/197


25

ni. Saj bo sliala muciko iz groba, in mrtva mucika tibo klicala: mijav mijav, Tinka! Lepo je v grobu, lepo

in prav!Tinka je posluala vsa zavzeta svojega bratca in si je

priela brisati solze z lica. Kekec se je muzal zadovoljno,ko je videl, da je potolail sestrico. In resnino Tin-ka se ni ve drla in je le po malem e globoko vzdihni-

la, vzdihnila iz polnega srca. Kekec pa je e enkrat po-gledal mako. Maka se je bila zleknila in je bila mirnain se ni ve tresla. Tedaj je vedel Kekec, da je uboga mu-cika mrtva in da ne bo mijavkcala nikoli ve. Obrnil seje k sestrici, pa ji je dejal: Glej, Tinkara! Mucika je rav-nokar zaprla oi in te ne pogleda ve . . . Zagrebla jobova tam na vrtu, e danes jo bova zagrebla. Pa ne bodialostna, Tinkara! Ni ne bodi alostna . . .

Niti zajeala ni Tinka, ko je zagledala mrtvo muciko.

Roko si je pritisnila na elo in je gledala na ivalco, ki seje bila ravnokar poslovila z ivljenjem. Uprla je v Kekcasvoje alostne oi in je dejala: Da, poginila je sirotica. . . Oj, Kekec! Prisanek mi je podaril to muciko. Ali see spominja, Kekec? Rad je imel Prisanek muciko, kot

sem jo imela jaz rada . . . Kekec, ali pojde v gore pove-dat stricu Prisanku, da ni ve bele mucike? Oj, jokal bostric Prisanek, ko mu pove, da mucike ni ve. Pa ti gapotolai, ti Kekec . . . Saj pojde k stricu Prisanku? Alini res, da pojde k stricu Prisanku?


26/197


26

Pojdem, pojdem, je odgovoril Kekec. Vse mu po-vem, vse o sirotni muciki . . . Pa tudi o lepem grobu mu

povem, kjer bo poivala tvoja bela mucika. Pa pride stricPrisanek k nam in ti prinese nemara drugo muciko, dane bo ve jokala, prav ni jokala, Tinkara! O, e jutrizjutraj se napotim k stricu Prisanku. In potem bo vsedobro, vse . . . Le meni verjemi, Tinkara!

No, le, Kekec! je rekla Tinka in se je naslonila nadpehar, kjer je leala mrtva mucika. Kekec pa je odel vkuhinjo k materi, ki je kuhala veerjo. Sedel je na klopnedale od ognjia. Roke je prekrial na kolenih in jeizpregovoril malomarno: Oj, mati! Bil sem v gorah insem videl nao ivino. Pa tudi pastirja Minjeka sem vi-del. Vsi so zdravi in se poutijo dobro . . . A to vam re-em, mati, da je pastir Minjek velik nepridiprav. Stostrahov mi je naslikal, sto divjih strahov, ki se potepajo

po Mali Pienci. A reem vam, mati, da nisem videl nitienega straha. Samo divji orel me je napadel in me je ho-tel pojesti za veerjo. Pa sem ga poteno dvakrat dreg-nil, da je kar oi obrnil, pa je zbeal in mi je pustil zaspomin najlepe pero. Tu za klobukom imam pripeto

pero. Le poglejte ga, mati! Orel mi ga je dal za spomin,sam orel tam v Mali Pienci . . . Pa veste, mati, kogasem e videl tam gori nad skalovjem? Samega Bedancasem videl, mati! Dva earka sem vrgel nanj, da se je de-dec kar praskal in si je skoraj nos izpulil, ker ga je pre-


27/197


27

cej bolelo. To vam povem, da se boste tudi vi smejali,kakor sem se jaz tam gori na viavah. Bedancu sem se

smejal in njegovemu rdeemu nosu. Hej, hej!Kekec se je smejal na ves glas, pa je pripovedoval o

svojih doivljajih v Mali Pienci. A mati se ni smejala,ampak je sklepala v skrbeh roke. Ko je Kekec umolknil,se je prijela za glavo, pa je rekla: Nepridiprav si, Kekec,

velik nepridiprav! Povsod mora iztakniti nekaj poseb-nega. Kar ti ni zadosti, da si moral Prisanku pasti divjekoze in te je pograbila Pehta? Ha, Kekec? Ali ti ni zado-sti? Glej ga, glej! Zdaj si pa moral zopet nagajati Be-dancu in ga razdraiti . . . O, Kekec! Ti ne pozna Be-danca. Stokrat je huji nego Prisanek ali Pehta. Pridrvi,pridrvi k nam in te pograbi za vrat, in potem ti bo gor-je, Kekec! Pa da si nam mogel napraviti kaj takega!

Kekec je povesil za trenutek glavo. Oj, mati! je re-

kel potem. Kaj sem hotel, ko sem videl ubogega mo-ika privezanega k drevesu? Smilil se mi je, tako zelosmilil . . . Samo pipec sem vzel, pa sem prerezal vrv.Drugega nisem mogel, mati, resnino nisem mogel . . .Pa sem bil jezen na Bedanca in zato sem mu vrgel ea-

rek na debeli nos, samo zato!A mati je vzdihovala, ker ji je bilo jasno, da pride ne-srea, velika nesrea. e dosti je bila sliala o Bedancu innjegovi strahoti in grozoti. Zato pa je vedela, da pretiKekcu poguba in alost, velika alost. O, Kekec, ne-


28/197


28

sreni Kekec! je vzdihovala in je bila vsa v skrbeh. Dane more nikoli pustiti svojih noravih muh pri miru! Pa

nam dela skrbi, same skrbi . . . Ali misli, da Bedanecne ve, kdo je reil moika? Ali misli, da ne ve, da si muravno ti vrgel earek na nos? O, Bedanec pozna vsakosled. Samo po sledi pride e nocoj in te pograbi in te ne-mara e celo zadavi . . . Kekec, Kekec! Samo skrbi in

bridke alosti nam dela e nekaj let. Da more biti takonorav in brez pameti . . .

Kekec je molal in je mislil sam pri sebi. Mater je po-slual in je rekel, ko je mati utihnila: Ali mislite, mati,da me Bedanec pograbi? Saj me ne bo, ne bo . . . O, do-bro se znam skriti, da me ne najde nihe in tudi Beda-nec ne. Le meni verjemite, mati! Rekli ste mi ravnokar,da pride Bedanec po mojih sledovih in me pograbi. Aveste, mati, da grem zdaj iz hie in zmedem sledove in

stopinje, da jih ne najde in ne spozna nihe, niti Kekecne . . . Prav ni se ne bojte, mati! Saj se tudi jaz ne bo-jim niesar, e najmanj pa Bedanca. e hoete, pa gremin mu vrem e drugi earek na nos, da bo e bolj pihalin robantil, kakor zdaj piha in razgraja tam v Mali Pien-

ci. Ali hoete, mati? Ha, ali hoete?Kekec se je udaril po kolenih in se je zasmejal. Zdrvelje iz kuhinje in je stekel po poti iz vasi. Kraj irokegapanika pa se je ustavil, ozrl se je visoko gor na belo ska-lovje in je zaugal s pestjo. Nemara gleda dol na vas,


29/197


29

Bedanec? je zagodrnjal. Pa se veseli, da e nocoj po-grabi Kekca . . . Hehe, e se ti le pustim, e se ti le pu-

stim . . . Zmedel bom zdaj vse sledove, od panika na-prej jih bom zmedel. Pa ti ne bo vedel potem, kdo ti jezaigral v gorah tako poteno. Ne bo vedel, da je bil Ke-kec, o, ne bo vedel! In togotil se bo e huje, da bo karskakal in bo klatil siromane veverice s smrek . . . He-

he, Bedanec! Ti e ne pozna Kekca, prav ni ga ne po-zna.

In Kekec se je obrnil nazaj proti vasi. Hodil je po potisem in tja, tja in sem, da je popolnoma zmeal sledove.Pred hio pa je zavpil materi, ki je gledala skozi okno:O, mati! Vse sledove sem zmeal. Teko jih bo razbralBedanec. No, e jih pa razbere, pa vendar ne zve, dasem ga ravno jaz nasukal v gorah. Glejte, mati, skozi vsovas pojdem in v vsako hio pojdem, da bo moja sled

vodila v vsako hio. Pa naj me ie Bedanec v vsaki hii!Nikjer me ne najde, ker nocoj bom spal pri sosedu naskednju . . . Tako bom prekanil Bedanca, mati, ravnotako. Zato pa bodite brez vseh skrbi, mati!

Kekec je zdirjal naprej v vas. In v vsako hio je stopil

in v vsaki hii je voil: Dober dan bog vam daj! Prst je poloil na usta in je zbeal naprej. In tako je pre-hodil vso vas. Proti veeru pa se je priplazil domov. Sko-zi vrt je el; med najvijo travo je el, da bi nihe ne zve-del, kako da je priel iz vasi. Ne bo me zasledil Be-


30/197


30

danec, je rekel materi, ki je sedela vsa alostna v kuhi-nji. Nasukal sem Prisanka; tudi Pehto sem poteno na-

sukal. A najhuje sem nasukal danes Bedanca. Hoj, to borogovilil nocoj po vasi in me bo iskal! Pa me ne najde,nikjer me ne najde . . .

Kekec si je mel v svojem veselju roke in je vigal,vigal. Stopil je v izbo k Tinki, ki je sedela nepremino

kraj mrtve mucike. Oi je imela Tinka vse objokane in seniti ozrla ni po bratcu. Kekec je zmajal z rameni, pa jeodel v sosedno sobico. Vrnil se je s citrami in je sedel zamizo. Zavrisnil je lepo pesem, ki pa je bila alostna, takoalostna, da je priela mala Tinka zdihovati. Ko je Kekecnehal svirati, je rekel kar naravnost: Hoj, Tinkara! Zdajponeseva muciko na vrt in jo tam zagrebeva. Kmalu sebo stemnilo in potem ne bo ni ve asa. Kar dajva, Tin-kara, da bo prej konec stokanju in jadikovanju.

Tinka je zajokala e enkrat. A Kekec je kar pokril pe-har, da sestrica ni ve videla mucike. Z desnico je prijelKekec pehar, z levico pa citre. In napotila sta se s Tinkona vrt, kjer je izkopal pod iroko enjo grob. Spustila jeTinka pehar v jamo in je vrgla nanj op sveih ro. Ke-

kec pa je urno zasul grob in je poloil citre na kolena.Zabrenkal je in zapel alostno pesem. Tinka ga je gleda-la in posluala. Sonce se je nagnilo k belim goram. Nje-govi zadnji arki so se iskrili nad vrtom in nad drevjemin nad sveim grobom, kjer je poivala lepa, bela Tinki-


31/197


31

na mucika, ki je znala tako lepo mijavkati. In tudi naTinkin rdei obrazek je gledalo sonce; a v njene oi ni

moglo gledati. Saj so bile Tinkine oi polne solz, in tjaniso mogli sonni arki; tja so mogle samo grenke sol-ze, ki so se kradle iz Tinkinega alostnega sreca . . .

Tisti veer se je splazil Kekec na sosedov skedenj.Tam se je zaril v seno in je hotel spati tam, ker je dobro

vedel, da pride nocoj Bedanec v vas in poie tistega ne-pridiprava, ki mu je zaigral danes tam v gorah tako po-teno. Zato pa se je Kekec kar potuhnil v seno in je bilpreprian, da ga Bedanec nikoli ne najde. Naskrivaj jestrgal korenek; muzal se je in se posmehoval. A vendarmu je lealo na srcu nekaj neprijetnega in ga je zbada-lo venomer. In zaradi tega se je skoraj bal bal se jeBedanca in njegovih stranih, okrutnih rok. Kaj, e mepa vendarle pograbi? je premiljal sam pri sebi. Hudo

mi bo in grozno . . . A kaj se bojim? Saj me ne najde nikoli me ne najde, ker sem mu tako lepo zmedel sledo-ve. Pa naj me ie, o, le naj me ie!

In Kekec si je drgnil roke. Klobuk si je poveznil prekoglave in je zaprl oi, da bi zaspal. Zamislil si je oeta, ki

je bil odel danes v jutru preko gor na Koroko na se-menj. In skoraj al je bilo Kekcu, da ni oeta doma, ki biga lahko branil. Toda esar ni, ni in kaj bi se e daljevznemirjal! In Kekec je stiskal oi, da bi imprej pri-el k njemu zaspanec. Slial je razlono Volka, ki je lajal


32/197


32

tam na domaem dvoriu; skozi ozko lino je videl trisvetle zvezde, ki so svetile v jasno no. Vse je spalo po

zagorski vasi. Zato pa tudi Kekec ni mogel ve bedeti.Kar na teko je zamial in je zaspal . . .

Kekec se je nenadoma prebudil. Dregnil je klobuekz obraza in se je skobacal iz sena. Ozrl se je skozi lino,pa je videl, da se je zaelo jutro ele prebujati. Slial je

peteline, ki so prepevali vseokrog po vasi. A vse drugoje bilo tiho; zagorska vas je e spala v spokojnem snu. Glej no! je zagodrnjal Kekec in je otepal z obleke trav-nate bilke. Jutro se dela in noi je konec . . . Pa mevendarle ni pograbil Bedanec. Hehe, bog zna, kako jedirjal vso no po vasi in je rogovilil in me iskal. Pa me ninael, nikjer me ni nael. Moral se je obrisati pod no-som. Zdaj pa razgraja po gorovju, da so vse veverice po-begnile preplaene iz gozda . . . koda, da ga nisem vi-

del in slial, ko je krevsal po vasi in je robantil, da se jekar svetilo po vasi. O, lepo bi se mu lahko posmehovalin mu strgal korenek, kot sem ga bil strgal teti Pehtari. . . Pa ga nisem videl; koda, da ga nisem videl . . .

Kekec je pogledal e enkrat skozi lino. Potem pa se je

splazil s skednja in je stekel po poti proti domu. Danilose je vedno bolj. Nebo je postalo sivkasto; le tam navzhodu se je prikazal rde pas, ki se je iril vedno bolj ponebu. Vedno glasneje so prepevali petelini, tu in tam jee zamukala krava, zaprta v tesni hlev. Kekec je priel


33/197


33

do doma in je bil ves vesel, ker bo zdaj lahko materi pri-povedoval o Bedancu in njegovi jezici. Toda Kekec je

obstal pred hio in se je zelo zaudil. Hina vrata so bilaodprta na steaj. To pa se je zdelo Kekcu na vso moudno. Saj je vedel, da mati ne vstaja nikoli tako rano, patudi Jerica ne; a e najmanj Tinka.

Deek je zmajal z glavo in je stopil v veo. Oj, mati!

je zaklical na ves glas. A nihe mu ni odgovoril. Strah seje polotil Kekca, da se mu je srce kar skrilo. Planil je vizbo nikogar ni bilo tam. Stopil je v umnato, kjer jespala mati a postelja je bila prazna in nikogar ni bilov umnati. el je v izbico, kjer je spala Tinka a tudiTinke ni bilo nikjer. Zdrvel je po stopnicah, da bi vsajJerico nael v podstreni izbici. A Jerice ni videl nikjer,pa najsi jo je klical na ves glas.

Ojoj! je zasopel Kekec in zaskrbelo ga je. Pa kam

so izginili vsi navsezgodaj? V hii jih ni nikjer jih ni. . . Nemara so na dvoriu ali pa v hlevu, ker je najbrkrava zbolela. In je hitel na dvorie, kjer je spal nje-gov Volk tam gori ob ograji; v hlev je dirjal in je vpil a matere in sestrice ni bilo nikjer . . . Kekec je strmel, pa

si ni vedel pomagati. Stopil je k speemu Volku in ga jedregnil z nogo. Volk se je predramil, pa je gledal vesosupel na deka.

Volkec, ljubi Volkec! ga je nagovoril Kekec v svojemstrahu. Ali ve, kam so izginili nai? Ali ve, ljubi Vol-


34/197


34

kec? Glej, v hii ni matere, pa tudi Jerice in Tinke ni ni-kjer . . . Dej, ljubi Volkec, povej mi, kam so odli nai?

Saj si jih videl, gotovo si jih videl. Skrbi me, Volkec, skrbi. . . Zato mi pa povej, da me ne bo tako skrbelo.

Volk se je trikrat pretegnil in je dvakrat zacvilil. Potempa je gledal s svojimi svetlimi omi na deka in niti za-lajal ni. Kekec se je naslonil ob ograjo in si je zakril obraz

z rokami. Premiljal je in premiljal in si ni vedel poma-gati. Toda bliskoma mu je inila v glavo misel, da se je jeKekec prestrail. Stresel se je po vsem ivotu in v svojemstrahu je priel gledati na Volka, kakor da bi bil prepri-an, da mu more samo e Volk pomagati. In vedel je Ke-kec, dobro je vedel: ponoi je prirogovilil Bedanec v vas.Naravnost do Menareve hie je priel in je stopil vizbo. Kje je Kekec, mati? je vpraal. Zagodel mi jeKekec prav poteno veraj v gorah. Zato pa sem priel,

da ga pograbim in zmikastim. Kje je Kekec, mati? Ha,kje je Kekec? Dajte ga sem, da ga zmikastim in ga v go-rah priveem k drevesu, kakor sem bil privezal moika.Dajte ga sem, mati! A uboga mati je zajokala in jerekla, da Kekca ni doma. Bedanec je pa rogovilil in ro-

govilil. Vso hio je pretaknil in ker ni nael Kekca nikjer,je pa el in je pograbil mater. Pa tudi Jerico in Tinko jepograbil in je gnal vse tri visoko v gorovje. K drevesu jihbo privezal kakor tistega moika. Mati in Jerica in Tin-ka pa bodo jokale, oj, bridko jokale in hudo jim bo. A to


35/197


35

vse zaradi Kekca, zaradi njegove noravosti in tistih ne-umnih muh, ki Kekcu ne dajo nikoli miru. O, da je tako,

da je tako!Kekec je skoraj zajokal, ko se je domislil vsega tega.

Roko je ovil Volku okrog vrata, pa je govoril brezsmisel-no: Oj, Volkec, ljubi Volkec! Hudo nama bo zdaj, stra-no hudo . . . Bedanec je odvedel ponoi nae ljudi, sa-

mo zaradi nesrenega Kekca je bil ponoi tukaj. O, Vol-kec, zakaj se nisi zaprail v Bedanca in mu nisi malozrahljal dolge brade? O, Volkec? Pa si spal, kakor semjaz spal vso no . . . Kaj bo zdaj, Volkec? Ali naj samagospodariva na domu? Pa e ne znava, ne znava . . . Aglej, Volkec! Kekec je prekanil tebe in Pehto in prekanilbo tudi Bedanca. Zaprai se Kekec za Bedancem, ezdajle se zaprai v gorovje. In videl bo, Volkec, da bo evse dobro. Ne bojim se Bedanca! earek sem mu vrgel

na nos, da je bil Bedanec kar zelen od jezice. Pa se nisemprav ni bal. In tudi zdaj se ne bojim, ko se zapraim zaBedancem . . . Resnino, resnino, ti moj ljubi Volkec!

Volk se je vzpel ob Kekcu in je hripavo zalajal. Kekecpa je zdrvel z dvoria; po potu je tekel na vso sapo proti

paniku, ki se je iril onkraj vasi. Sonca e ni bilo nikjer,samo na vzhodu je nebo vedno bolj arelo. Svetloba seje irila od trenutka do trenutka po ozki zagorski doli-nici in sem iz blinjega smrekovega gozda je e prihaja-lo glasno in veselo ptije petje. Tam v ozadju so prieli


36/197


36

rdeti beli sneniki v jutranji zarji. ivi ogenj je objel str-me, nebotine skale, ki so se smehljale v svoji krasoti

zeleni, zbujajoi se dolini. A Kekec se ni zmenil za vse to.Kekec je dirjal naprej in se ni ustavil niti enkrat. Onkrajpanika je dospel na ozko stezo, ki je drala v hrib mednizkimi borovci do strmih skal, ki so zapirale tam vhodv dolinico. In na tisti stezi je zagledal Kekec ljudi, ki so

stopali polagoma navkreber. Kekec je zasopel na vsomo, ko je zagledal tiste ljudi. Hitel je samo naprej, sa-mo naprej in je e skoraj dosegel tiste ljudi. In spoznaljih je takoj. Bedanca je videl, ki je stopal tam spredaj;mater je videl in Jerico in Tinko. Na vrv so bile naveza-ne in Bedanec jih je vlekel za sabo po strmini.

Kekec se je prijel za glavo, ko jih je zagledal. Ovb,ovb! je zasopel. Kaj bo zdaj, kaj bo zdaj? Toda nise pomiljal. e bolj je zdrvel naprej in ko se je priblial

na deset korakov, se je ustavil in zavpil: Bedanec, hej,Bedanec! Kaj vlai za sabo nedolne ljudi? Ha, ali te nisram, Bedanec? Tu je Kekec, ki ti je zaigral veraj po-teno na gori. Iskal si me vso no na vasi, pa me nisi na-el in si rogovilil, da se je e celo na Volk nekaj poplail

. . . Tu je Kekec, tu! Njega navei na vrv, e e ne moredrugae. A nedolne ljudi pusti v miru . . . Ali si slial,Bedanec? Izpusti jih, ti reem! Zmikastil sem e Prisan-ka in sem mu pulil brado. Zato pa se tudi tebe ne bojim,o, prav ni se te ne bojim . . . Izpusti mojo mamo in


37/197


37

Jerico in Tinko! Reem ti, da jih izpusti! pa bo lahko za-mera, velika zamera.

Kekec je pridrvel do matere, ki je bila prva navezanana vrvi. Sopel je na vso mo, ker mu je bila sapa polazaradi naglega dira. Niti z omi ni trenil, ampak je vzeliz epa svoj rdei pipec. Kar inil je z roko, pa je prere-zal vrv, ki so bile nanjo navezane mati, Jerica in Tinka.

Nato pa je stopil pred Bedanca, ki ga je gledal ves zau-den in preseneen. Za rno, dolgo brado se je dral Be-danec in je gledal, samo gledal in strmel. O, ali mevidi, Bedanec? mu je govoril Kekec. Pa sem se te ne-kaj bal sinoi in sem se zaradi tega skril pred teboj. Zdajse te pa ne bojim ni ve, kakor se te nisem bal veraj,ko sem ti vrgel earek na nos, ki ti je e danes rde odtistega earka . . . Kar navei me na vrv in me vleci,kamor hoe! A mojo mater in Jerico in Tinko bo pu-

stil pri miru! e je dosti earkov na svetu in tudi drugihrei, ki so huje nego earki, pa te oprasnejo prav ne-milo . . . Pomisli, Bedanec, samo malo pomisli! A mojeljudi bo pustil v miru to ti reem zdaj, Bedanec, damogoe e ne bo huje zamere! Ali slii, Bedanec?

Mo je gledal razjarjenega Kekca in se je e vednodral za brado. Naposled pa se je zareal in je zamahnilz roko. A, ti si, Kekec? je izpregovoril in je pograbilKekca za vrat. Mislil sem, da si paglava mika. A zdajvidim, da si maka, ki zna mogoe prav poteno ugriz-


38/197


38

niti . . . No, no samo ne pihaj tako strupeno! Saj iz-pustim tvoje ljudi naj gredo, kamor hoejo! A tebe

naveem na vrv in te povedem s seboj. Glej, tako lepo tenaveem, da bo zadovoljen in ne bo ve pihal.

In Bedanec je zadrgnil vrv okrog Kekevega pasa. Na-pravil je zanko na drugem koncu vrvi in je potegnil Kek-ca za sabo. Deek se je zadral z vso silo in je pogledal

na mater in sestrici. O, kar ni se ne alostite! jim jerekel. Saj se ne bojim prav ni. Niesar hudega mi nenapravi stric Bedanec. Dva dni me bo imel privezanegak drevesu. Potem me pa izpusti. In vse bo e dobro, o vse. . . Samo meni verjemite in nikar se ne alostite!

Mati in Jerica sta sklenili roke in nista rekli niesar. ATinka je zajokala prav bridko in se je tresla od silnegastrahu. Ne cmeri se, Tinkara! ji je rekel Kekec pravmirno. Ne izplaa se, Tinkara . . . Lepo skrbi danes in

jutri za Volka, da ne bo laen. A pojutrinjem bom zo-pet doma, ker me izpusti stric Bedanec . . . Hej, Tinka-ra! Ni lepo, da se tako cmeri . . .

Ti prebiti pobi! je zareal Bedanec. Kaj se onega-vi in me zadruje? akaj, potegnem te, prav poteno

potegnem. In Bedanec je potegnil za vrv na vso mo,da se je Kekec opotekel in bi bil padel, da ni bil navezanna vrv. Tinka je zavrisnila na ves glas, a Kekec je ni videlve, ker ga je potegnil Bedanec okrog skale.


39/197


39

No, lepo je priel delati z mano, je zagodrnjal Ke-kec in polastila se ga je velika jezica. Pa me vlecite, stric

Bedanec, o, kar vlecite me! Mislite, da se bom cmeril,kot se drugi paglavci? Ne poznate e Kekca, in mogoevam bo e al, da ga ne poznate . . . Priel sem s earkiin neham skoraj gotovo s im drugim. earki vam nisoprili ni kaj prav, a ono drugo vam pride e manj prav.

O, le poakajte, stric Bedanec, in vlecite me, samo vle-cite me!

Bedanec ni izpregovoril besedice. Trdo je dral za vrv,ki je bil nanjo navezan Kekec, in se ni ozrl niti enkratnazaj. Enakomerno je stopal naprej po ozki stezi medrosnim borovjem, dral se je neprestano za dolgo bra-do, pa se ni menil prav ni za Kekca. To pa je Kekca raz-jezilo e bolj. Kar pipec je odprl, pa je prerezal debelovrv in je hotel pobegniti. A Bedanec ga je pograbil za

vrat in ga je privezal e trdneje na vrv. Hej, stopaj, ne-pridiprav! je velel osorno. e noe, da te nasuem, dati bo presedalo vse dni.

Kekec se je ugriznil v ustna in je postajal zaradi silnejezice ves rde. Zapihal je kakor mucek, e mu izmakne

ulovljeno miko, pa je stopal za Bedancem. Samo ustnaje obil, sopel neveno in je kril pesti . . .


40/197


40

3

B

orov gozd je prenehal, in Bedanec je privlekel Kek-ca na strmino, od koder se je lepo videlo na gorski

potok, ki se je penil in umel tam doli med belim pro-dom. Onkraj proda pa se je dvigalo strmo gorovje. Raz-drto skalovje, le tu pa tam poraslo z nizkim, krivena-stim rujem, je strmelo nemo in tiho v ozko sotesko, kjerje pel divji gorski potok svojo uboreo, glasno petje. Tupa tam je prerezalo skalovje nekoliko tesnih, globokihjarkov, koder je leal sneg in se je svetil srebrno. Sonceni sijalo pa nikdar v to ozko sotesko, kamor prihajajosamo plane srne, da se napijejo bistre vodice ob drve-

em potoku. iva stvar se ne oglasi nikdar tod. Samokralj snenih planin se zaleti asih semkaj orel, go-spodar zagorskega sveta, se pribliuje tu pa tam v lah-kem poletu. Nad sotesko kroi v ozkih krogih in se ogla-a s svojim presunljivim, glasnim klicem, ki se razlegne

stoglasno med mrtvim, nemim skalovjem. Zagledal jebil nekje na rni polici divjo kozo. Kakor blisk ine na-vzdol, in divja koza nima niti asa, da bi pobegnila. Teloji vztrepee in lepe oi se ji ozro na kralja planin. A oreljo e zgrabi s svojimi silnimi kremplji in s svojim ostrim


41/197


41

kljunom in jo ponese visoko tja gor med nepristopnoskalovje, kjer ga akajo lani orlii njegova deca, nje-

gova kraljevska deca, ki bo v kratkem gospodarila s svo-jim oetom zagorskemu svetu.

Kekec je gledal tja doli na gorski potok in se je spom-nil, kolikokrat je e delal tam ob vodi mlinke in je na-peljeval vodo po lepih jarkih med peskom. Stopal je na-

glo za Bedancem, ki je delal velike korake in se ni usta-vil niti za trenutek. Vrv se ni vdala niti enkrat, ampak gaje vlekla neprestano in neusmiljeno naprej. Kekec pa jebil slabe volje in se je onegavil brez prestanka. Glej, glej kako me vlee ta dedec! je govoril sam pri sebi. O,e me je imel v svojih krempljih Prisanek, pa tudi Peh-ta me je e bila pograbila. Saj Prisanek je vsaj govoril, patudi Pehta mi je privoila prijazno besedo . . . A ta de-dec moli in moli in niti ust ne odpre . . . Kaj, e bi mu

zasolil poteno, da bi vsaj zareal, zareal kot veraj, koje oprasnil earek njegov debeli in veliki nos? Kaj, e bipoizkusil?

In Kekec se ni pomiljal ni ve. Potegnil je za vrv, paje izpregovoril: Stric Bedanec, ali me sliite? Vleete

me, vleete, kakor da bi bil jaz teliek, ki ga vodite vmesnico, a ne Kekec, ki je poten lovek! Pa zakaj mevleete, stric Bedanec? Ali samo zaradi earka, ki vamje oprasnil rdei nos? Ali samo zaradi moika, ki semga reil vaih vrvi? Dajte, povejte mi, stric Bedanec!


42/197


42

Bedanec se ni okrenil in mu tudi odgovoril ni. Zago-drnjal je samo nekaj nerazlonega in je e moneje po-

tegnil Kekca za sabo. Priel je naglo stopati po peenipoti, ki se je vila med skalovjem navzgor, da ga je Kekeckomaj dohajal. Neprijetno je zadrgnila Kekca vrv okolipasu. Stiskala ga je nemilo, da ga je bolelo. Saj me ezadui ta neumna vrv, preden me Bedanec privede do

konca poti, je premiljal sam pri sebi in je bil vednobolj zlovoljen. Huda mi bo predla e danes in jutri, kerje Bedanec dedec, ki ne pozna ale! Sam bog ve, kaj bopoel z menoj? Ali me privee samo k drevesu, kakor jebil privezal tistega moika? Ali pa me e celo zadavi,ker je strano jezen name! O, ne bom se cmeril, ezanala se ne bom cmeril. Da ne poree Bedanec, da sega bojim in se mi bo posmehoval! . . . Bolje je, da mis-lim, kako bi se izmuznil iz teh vrvi, ki me tie tako ne-

milo. Noem ostati pri Bedancu vse dni, o, zares ne! ezdaj mi preseda, e zdaj, ko sem komaj pol ure v njego-vih rokah. In kako mi bo e presedalo, to pa vedi sambog!

Kekcu je bilo zelo neprijetno, da ga vlee divji mo

tako hudobno in brezobzirno po strmini, in sram ga jebilo. Zato pa se je jezil vedno bolj in je premiljal, kakobi prav poteno zagodel temu divjaku. e pogledal ga nive, ampak je zrl neprestano v tla in je prisegal, da bonasukal Bedanca e tako strano, kakor e ni bil nasukal


43/197


43

nikogar. Ker v svoji nevolji ni znal ni drugega, je prielvigati veselo zagorsko pesem. A hipoma se je Bedanec

okrenil, da je Kekec videl prav razlono njegov rno po-rasli obraz in njegove velike, srdite oi. Ali mi botiho! je zareal Bedanec. Kaj si izmisli nepridiprav!vigati mi hoe in se posmehovati za mano . . . Tiho,ti reem! e ne, te zasuem in te potrkljam po ska-

lah . . .Kekec se je neveno namrdnil in je odgovoril: emu

bi pa ne smel vigati? Ha, stric Bedanec? Zakaj mi je pabog dal usta in obico? Saj tudi kos viga, e celo lepoviga. Pa bi jaz ne smel? O, saj se ne posmehujemvam. Ta bi bila lepa, da bi se vam e celo posmehoval!Veste, stric Bedanec, samo dolg as mi je, ker nimamnikogar, da bi z njim govoril; a vi samo molite in noetesliati dobre besede. Tako je, stric Bedanec! Vi e ne po-

znate Kekca, pa ga boste e danes spoznali.vigal mi ne bo ve, da ve, ti paglavec paglavi! jezagodel Bedanec in je stopal zopet naprej. Kekec se jenamuznil naskrivaj in se je posmehnil. Glejte, no! Pasem ga le pripravil do tega, da je zinil ivo besedico, si

je govoril. Nemara se bo pa e nauil dobro govoriti, ebo zadral Kekca dalj asa pri sebi. e celo gobezdati sebo nauil, kakor sem jaz gobezdal pri teti Pehtari, kosem sluil pri njej in sem moral nemarnega Volka krmitis peenkami . . . Hm, vigati ne smem! Kaj pa, e bi


44/197


44

poizkusil peti? Prav edno pesemco mu zapojem, ki semsi jo izmislil na Kezinem grobu. Mogoe bo pa Bedanec

zadovoljen s tisto lepo pesemco.In Kekec ni kar ni odlaal, pa je priel polglasno peti:

Drumljalija drumljaja koza ima dva roga.

Kezi nai mekmekmek ni noben pomagal lek;oj, pa kar v grob je odla drumljalija drumljaja . . .

Bedanec je kar cepetnil z nogo in je potegnil vrv, dase je Kekec prekotalil in je padel z obrazom naprej medpesek. O, ti paglavec! O, ti paglavec! je zarjul Beda-nec, da se je deek stresel in se je prestrail. Pokaemti, da se bo drugi znal norevati iz ljudi! Ti nepridi-

prav! Kakno pesem ti prepeva, kakno noro pesem! Pae posmehuje se mi za hrbtom, resnino se mi posme-huje, kakor da bi bil jaz bedak, a ne Bedanec . . . Rokame e srbi in najraji bi te pograbil in ti odtrgal glavo odvrata. Pa le poakaj e malo! Kmalu bova na viini in

preidejo ti petje in viganje in vse nore muhe! Samomalo e poakaj, ti nepridiprav!Kekec se je pobral s tal. Z roko si je obrisal pesek z

obraza. Ozrl se je na razkaenega moa in ga je vpraalprav mirno in prostoduno: Stric Bedanec! Zakaj ste


45/197


45

me prekotalili tako neusmiljeno v pesek, da imam zdajroke in kolena vsa opraskana? O, kako vas je mogla raz-

draiti lepa pesem, ki sem si jo izmislil na Kezinem gro-bu in sem jo e stokrat prepeval na njenem grobu? Areem vam, stric Bedanec, da je ta pesem tako lepa inmila, da jo je vsakokrat sliala mrtva Keza v grobu. Odsmrti je prebudila ta pesem Kezo. Saj sem jo slial vsa-

kokrat, kako je v grobu meketala; mekeke . . . Vi, stricBedanec, se pa jezite in me meete po tleh! Pa imateuesa, stric Bedanec, in tudi Keza je imela uesa. Kako jeto, da ne morete sliati milih in lepih pesmi? Vas raz-kaijo lepe pesmi, a ubogo Kezo prebude od smrti . . .udno, udno hm . . .

A Bedanec se je e enkrat zareal in je vlekel Kekca ebolj neusmiljeno navkreber. emelo je Kekca vednobolj okrog pasa, ker se je vrv vedno bolj zajedala vanj.

e je hotel zajavkati in prositi Bedanca, naj malo odne-ha. A Kekec se je premislil in se je kar ugriznil v usta.Nak e zanala ga noem prositi, je dejal. O, no-em mu pokazati, da me boli in noem mu pokazati, dase ga bojim. Nemara bi se mi e celo posmehoval in bi

se hvalisal, da sem se cmeril pred njim kakor naa Tin-kara. Ne bo se hvalisal, Bedanec, o, ne bo se, dokler jeKekec iv . . . Dvakrat si se e spotoma lepo razjezil. Aakaj, tudi tretji se bo . . .


46/197


46

In steza je vodila dalje med strmim, visokim skalov-jem in med globokimi prepadi, ki je po njih umela divja

Mala Pienca. A vendar je e moralo biti skoraj konecpota; zakaj onkraj krbastih pein se je prikazovalo ne-kaj zelenega. Kekcu se je razveselilo srce, ko je zagledaltisto zelenje. Nemara je to goliava ali pa e celo smre-kov gozd, kjer stoji Bedanevo domovanje, se je do-

mislil. Na, pa me ne bo ve vlekel dedec na vrvi kotmesar telika v mesnico. Samo da me razvee in da bomprost, pa se potem e domislim esa bolj potenega, dapokaem Bedancu pete. O, ne bo me zadral Bedanecpri sebi e zato ne, ker ne more sliati veselega vi-ganja in lepega petja . . . Ko pridem v njegovo koo, paiztuhtam vse, esar je treba. In ne bo mi branil, Beda-nec, ko pride moj as, ker niti utegnil ne bo. Pa bo gle-dal, Bedanec, strano bo gledal, ko ti zagode Kekec svo-

jo zadnjo poskonico . . .Kekec se je naskrivaj posmejal in si pomel roke. Z Be-dancem sta stopila v temen predor med dvema rnima,vlanima skalama. Kekec se je domislil planih sov inukov, ki navadno domujejo v takih krajih. Kar ustna je

naobil in je priel oponaati z zateglim glasom sovinoalostno skovikanje; Uhu-tevjm-tevjm-uh . . .Pred njim je presunljivo zakrial Bedanec in je skoil

kakor nor naprej. Z obema rokama si je zatiskal uesa in


47/197


47

je beal, beal. Kekec pa za njim. O, Kekcu se je zdelovse tako kratkoasno, da ni mogel drugae, nego da je e

s stranejim glasom ponovil mrtvako skovikanje: Te-vjm-tevjm-uh . . .

Bedanec je kar skakal in je prevraal Kekca s strani vstran, da je deek e mislil, da si razbije glavo ob skalo.Zato pa je tekel na vso mo za Bedancem. Skozi predor

je tekel in potem dalje po stezi, ki je drala med zadnjimskalovjem proti gozdu. Tedaj pa je Bedanec obstal. Zroko si je otiral znoj s ela in je glasno sopel. Pa kajmu je padlo v glavo, da se je tako prestrail? se je zau-dil Kekec. Glej ga, kako se oddihuje in gleda planonazaj v predor . . . Hm, kar povpraam ga. e mi pove,je prav, e ne, pa mi je tudi prav.

In Kekec je stopil tik do Bedanca, ki je bil naslonjenob skalo. Vpraal ga je, prav lepo vpraal: Stric Beda-

nec! Pa zakaj ste se splaili? Zakaj ste dirjali tako hudoin ste me premetavali kakor ogo? O, mislil sem, da jenama medved za petami. Zato pa sem beal tudi jaz, kerme je bilo strah kakor vas. Pa mi povejte, stric Bedanec,da bom vedel.

Bedanec ga je gledal nekaj trenutkov mole; potem paje kar hipoma izpregovoril: Ni bil medved, Kekec, o, nibil medved . . . Samo sova je bila; a sove se jaz bojim,


48/197


48

tako zelo bojim . . . Ali nisi slial v predoru sove, ki seje oglasila s stranim glasom? Ali je nisi slial, Kekec?

O, seveda sem jo slial, je odvrnil Kekec. Nemar-no se je zadrla, da so tudi mene uesa zabolela. Tudi jazne morem sliati sovinega skovikanja. Pa kdo ga radslii, kdo, vas vpraam, stric Bedanec? Pa mi povejte lo-veka, ki ima rad sovo!

udno se je oglasila, je mrmral Bedanec. Raji sli-im medvedovo rjovenje kot sovino skovikanje . . . Kajmisli, Kekec? Ali je bil uk? Ali je bila zares sova? No,uk e ni tako straen . . . A sova, sova, ti reem, Kekec!Sove se bojim bolj kot medveda in risa in orla . . . Kajne, Kekec, da je bila sova?

Stric Bedanec, emu bi se vam lagal? je odgovorilKekec. Samo sova je bila . . . Videl sem jo na razpokije sedela in je gledala na vas. Smejala se je menda vam,

ker ste se je zbali in ste zbeali pred njo. Pa je e hujezaskovikala, e huje se je zasmejala, ker ste se je bali inste beali pred njo . . . O, jaz se ne laem, ampak govo-rim resnico, ker sem videl vse to na lastne oi. Le meniverjemite, stric Bedanec!

Ho-ho-ho-ho! je zatarnal e enkrat Bedanec in jegloboko zasopel. Da ni na svetu sov, teh preklicanihsov! Pa bi lepo in mirno ivel Bedanec na svetu . . . Asove mi delajo preglavico, in jaz se jih bojim in se jih ne


49/197


49

upam pognati iz naih gozdov. Zaradi tega mi je glavateka in ponoi ne morem spati . . . Sove debeloglavke,

oj sove prebite . . .Bedanec je stresnil trikrat z glavo in je zagodrnjal e

nekaj nerazlonega, esar pa Kekec ni mogel razumeti.Nato se je pogladil po dolgi, rni bradi in se je obrnilproti gozdu, ki se je razpenjal nedale po hribu navzgor.

Poasi je stopal zdaj Bedanec in se mu ni nikamor mu-dilo. Stresal je z glavo in je mahal neprestano z rokami.Kekec ga je gledal in se je smejal v pest. Rekel sem mu,da ga je plaila sova, je govoril Kekec sam pri sebi. Pasem se mu znabiti lagal? O, nisem se mu lagal. Saj jeskovikala sova tam v predoru, pa e je tudi prihajaloskovikanje samo iz Kekevih ust. Glas je glas in naj pri-de e iz sovinih ali pa iz Kekevih ust . . . Kaj sem jazkriv, da se je Bedanec tako zelo poplail? Saj nisem kriv

niesar! Ali sem vedel, da se Bedanec boji tako stranihgrdih sov? Niesar nisem vedel in zato tudi kriv nisemniesar. Pa tudi lagal se nisem . . .

Kekec se je smejal v svojem srcu, da je kar poskoil.Gledal je Bedanca in se mu je vedno bolj muzal. Da bi

vedel, ti Bedanec, da sem jaz posnemal sovo! je nada-ljeval v svojih mislih. Da bi vedel ti, da sem te jaz pre-strail! Ne vem, kako bi me pogledal prijazno gotovone . . . Bog ve, zakaj se boji Bedanec sov? Zares mu niso


50/197


50

mogle napraviti ni dobrega, ker se jih tako boji. Dobro,da vem, da se jih boji . . . e mu bo presedalo, da je pri-

vedel Kekca s sabo na svoj dom! Pa ne bo imel miru, no-bene noi ne bo imel miru. Sove ga bodo straile, da boBedanec nemara e glavo izgubil. Prav mu je, prav! Vmiru naj bi me pustil, pa bi bilo vse dobro. A naj spoznaKekca, ker e ravno hoe! V osmih dneh mu bo osivela

brada in spominjal se bo, kdaj je vlekel Kekca na vrvikakor telika, ki nima pameti in lepih muh, kot jih imaKekec. Hehe, Bedanec! Presedalo ti bo e in me bo pro-sil, naj grem domov. Pa ne pojdem, naka, e zanala nepojdem.

Dospela sta do Bedaneve prostorne koe, ki je stalaonkraj zelenih, koatih smrek. Tiho in mirno je stala tamsamotna koa. Sonce, ki je e sijalo sem gori v to viino,se je lesketalo ob nizkih okencih, in svetli arki so trepe-

tali vseokrog koe. Kekec je mislil, da ga povede Beda-nec v svoj dom. A Bedanec je stopil samo k vratom in jepogledal, e so e zaprta. Nato pa je krenil skozi gozd.Do golievja je vlekel Kekca; do samotne bukve ga jevodil in je obstal tamkaj. Odvezal je Kekcu vrv od pasa

in je pogledal za trenutek preko soteske na ono stran,kjer je zelenela med belim skalovjem planotica. Zasme-jal se je Bedanec kodoeljno in je pograbil Kekca zarame.


51/197


51

Paglavec, zdaj bo videl, kaj zna in kaj je Bedanec,je rekel in je zagrabil debelo vrv. Veraj si se e nekaj

grohotal in posmehoval ob tej bukvi. Meni si se posme-hoval, ko si odvezal siromanega moika od drevesa. Areem ti, da se ti ne bo nikdar ve ljubilo, da bi odprlusta in se mi posmehoval. Tu bo stal, tu bo zdaj stal inbo javkal in zdihoval. A nikar ne misli, da te kdo od-

vee. O, e najmanj pa misli na tistega moika, ki si munemara reil ivljenje. Reem ti, Kekec, da je tisti mo-iek tako bojazljiv, da pobegne pred vsako miko. Zatopa se ne zanaaj nanj, prav ni se ne zanaaj!

Stric Bedanec, sliite, stric Bedanec! je odvrnil Ke-kec in se ni bal. Kaj govorite tako? Saj se ne zanaam nanikogar, e najmanj pa na tistega moika . . . Kaj jazvem, kaj vam je napravil hudega! Zagledal sem ga tu kdrevesu privezanega. Pa se mi je smilil, zelo smilil, in

zato sem prerezal vrv. Pa e bi bili privezani k drevesuvi, stric Bedanec, o, tudi vas bi bil reil, ker bi se mi smi-lili . . . Zakaj se torej jezite na mene? Saj vem, da samozaradi tistega earka, ki vam je priletel na nos. Noravsem bil, stric Bedanec, samo norav, in zaradi tega pre-

mislite, stric Bedanec, samo poteno premislite! Saj sene bojim! e sem zasluil, pa me ubijte, stric Bedanec,ako se upate!


52/197


52

Tiho bodi, pobi! je zagodrnjal Bedanec. Saj seme slial o tebi, da si gobezdav kot nihe na svetu. e si

premotil Prisanka in Pehto, nikar ne misli, da bo pre-motil tudi mene. Hudo ti bo, ti reem, strano hudo . . .Spoznal bo Bedanca in kar naprej si izmiljaj molitvi-ce, ki jih bo premolil pri Bedancu! Kar poakaj in malozavei jeziek, da ti ne bo migal tako urno in strupeno!

O, kar poakaj!Kekec se je namrdnil in ni izpregovoril besedice ve.

Mirno je stal ob bukvi, kamor ga je porinil Bedanec, inje iztegnil roke ob ivotu. Bedanec je poasi ovijal vrv obdrevesu in Kekcu. Mono je zadrgnil vrv in je napravilpotem pet debelih vozlov. V poetku je zabolelo Kekcapo vsem ivotu in zazdelo se mu je, da se mu je pripla-zilo na ivot tiso rumenih mravelj. Streslo ga je, da bibil skoraj zavpil na glas. A prebolel je boleine in niti

glave ni sklonil na prsi. Tesno je stisnil ustna in je samoenkrat globoko zasopel. Bedanec je stopil tri korake vstran in ga je gledal, gledal. Potem pa se je obrnil in jeodel proti gozdu.

Sonce je gledalo na zeleno goliavo in se je smehlja-

lo s svojimi rumenimi arki. Smrtna tihota se je razpro-stirala vseokrog in le iz globokih prepadov se je ulo pri-tajeno, veselo umenje gorskega potoka . . . Kekec jeobrnil glavo in se je ozrl krog sebe. A videl ni nikogar;


53/197


53

niti Bedanca ne, ki je bil e odel v svoje domovanje. InKekec je zasopel in se je hotel pretegniti. A ni se mogel.

Samo glava mu je bila prosta; a vse drugo mu je bilozvezano, da se niti ganiti ni mogel . . . In tedaj je Kekecspoznal, da mu bo e hudo in da Bedanec ni lovek, kibi se mogel z njim aliti. A vendar Kekcu niso stopilesolze v oi. Kekec je samo globoko zasopel in je sklonil

glavo na prsi . . .


54/197


54

4

K

ekec sam ni ve vedel, koliko asa e stoji ob dre-vesu. Misli so se mu zmedle in samo to je e znal,

da je v takem poloaju, kakor ni bil e nikdar v svojemivljenju. Vse telo mu je otrpnilo in util ni ne rok nenog. Polastila se ga je eja in samo to je e prosil v srcu,da bi priel kmalu lovek mimo in bi ga reil stranihvezi. A ive stvari ni bilo irom okrog. Mrtvaka tiina jeleala nad divjo sotesko, samo gorski potok je pritajenoumel globoko doli pod njim . . . Ne prenesem tega teh groznih vrvi ne prenesem, je stokal Kekec. Naj-manj tri ure sem e privezan k drevesu. A Bedanca ni od

nikoder. Da bi mi prinesel vsaj malo vode! Pa tudi tegami ne privoi . . . Oh, kdo je e tako neusmiljen na sve-tu, kakor je Bedanec? Ni ga, po vsej deeli ni takegaokrutnea, kakor je Bedanec. Zaradi siromanega ear-ka privoi Kekcu smrt. Zakaj smrt pride gotovo pome,

ako me ne rei poten lovek. Pa bo jokala uboga Tinka-ra, strano bo jokala. Saj je jokala za muciko ves dan; pabi za Kekcem ne jokala tri dni? . . . Hudo mi je, hudo. . . e bi priel zdajle Bedanec, pa bi ga prosil, naj meizpusti. Resnino bi ga prosil; na kolenih bi ga prosil,


55/197


55

tako lepo bi ga prosil, da bi se usmilil in bi me odvezalod tega drevesa. Pa ni Bedanca od nikoder in pome pri-

de smrt, ker me noe nihe reiti. In za mano bodo jo-kali vsi, ker sem bil poten in priden in nisem napravilna svetu nikomur ni alega. Samo tega nisem napravilprav, da sem vrgel Bedancu earek na nos. Pa moramzdaj umreti zaradi neumnega earka in Bedanevega

nosa moram umreti. Ovb, ovb!Kekec je zastokal na vso mo, ker ga je bolelo, tako

zelo bolelo po vseh udih. Niesar ni videl ve, pa tudiBedanca ni videl, ko je stopil iz goave. Gledal ga je Be-danec in se muzal, ko je slial, kako deek milo stoe.Stopil je blie pod drevo, pa se je zakrohotal: Hehe, kajvendarle stoka, Kekec? Pa si se opiril in hvalisal, kakorbi se ne bal nikogar na svetu. O, pa si naposled prielpravemu v roke, pravemu, ki te bo nauil marsiesa! Sa-

mo e malo poakaj, pa bo videl, da bo ola dolga dol-ga . . .Kekec je dvignil glavo in je pogledal z motnimi omi

na Bedanca. O, saj ne bom tajil, da sem ravnokar sto-kal, je odgovoril. Boli me, stric Bedanec, kakor da bi

me grizlo tiso mravelj . . . Zato vas pa prosim, da meizpustite, stric Bedanec. Obljubljam vam, da ne bommetal nikoli ve earkov na nos in vas tudi ne bom nive drail. edno pesmico si bom izmislil o vas, veste,ravno tako, kot sem si jo izmislil o Kezi, ki je res lepa. Saj


56/197


56

ste jo sliali, stric Bedanec ? A vas je razjezila, ker nimatepravih ues za pesmi in vedno godrnjate.

Tiho, pobi! je velel Bedanec in je sedel na trato.Izpustim te takoj, e napravi to, kar ti bom ukazal. edanes bo lahko doma, e me bo poslual. Zato pa od-pri uesa, pobi, in posluaj!

In Bedanec je priel pripovedovati. O moiku je pri-

povedoval, ki ga je bil Kekec veraj reil vrvi. A moiekni nihe drug nego Kosobrin, ki domuje onstran MalePience na planotici, ki se tako lepo vidi od tukaj. Tamima Kosobrin svoje domovanje. A Bedanec ga ne moretrpeti, e dolgo dolgo asa ga ne more trpeti. Kosobrinje bojazljivec in zajek. Strese se in zbei, e samo vejazaumi nad njim. Zato pa si je izbral tako varno domo-vanje, kamor ne more priti niti divja koza, a kaj ele lo-vek! Pod planotico, nad planotico in na obeh straneh

trle divje skale, ki jih ne more preplezati nihe. Tamivi varno in ga ne nadleguje nihe, ker ga ne more na-dlegovati iva stvar.

Saj bi Bedanec ne govoril niesar o Kosobrinu. Pa vse-eno mora, ker ne more videti Kosobrina ivega. Glejte,

imel je Bedanec v svoji koi deklico. Mena ji je ime. Na-el jo je Bedanec onstran gor na Korokem; na cesti joje nael. Culico je nesla Mena v rokah. Jokala je bridko,ker je sirota. Mati ji je umrla in Mena je bila sama nasvetu in ni vedela, kam bi se zatekla. Oe ji je umrl, e


57/197


57

preden je prila Mena na svet. Zato pa je bila sirotica,ker ni imela doma in loveka, ki bi se zavzel zanjo. Po

cesti je la in je nosila svojo culico in je jokala, ker nivedela, kam jo vodi irna cesta. Mena teje komaj devetlet in zato je vsa obupana, ker ne ve, kaj bo e z njo vtujem svetu . . . Tam na cesti jo je sreal Bedanec. Smililse mu je otrok. Zato pa jo je prijel za roko in jo povedel

v svoje domovanje. Mena mu je prila prav, ker je prid-na in se zna lotiti vsakega dela. Stregla je Bedancu, navso mo mu je stregla, da je bil Bedanec zadovoljen. ecelo kuhati se je nauila in Bedanevo domovanje je bilovedno v redu in snano.

A kar hipoma je ugrabil Kosobrin siroto Meno in jo jeodvedel v svoje domovanje onkraj Male Pience. Zatopa se je Bedanec razsrdil in je akal prilike, da obrau-na s Kosobrinom. Veraj ga je zalotil in ga je privezal k

drevesu. A priel je Kekec. Reil je Kosobrina in zaraditega se je Bedanec razljutil na vso mo. Videl je Kekca,ki je beal v dolino in proti jutru je priel v vas, da gapograbi. A ker ga ni nael doma, je pograbil njegovomater in njegovi sestrici, ker je vedel, da pritee Kekec

za njimi in se tako sam izroi Bedancu. In resnino Bedanec se ni motil. Kekec sam je pritekel za njimi inBedanec ga je zvezal in ga je privezal sem na drevo.Kekec pa naj zato lepo aka in trpi, dokler se ne bo Be-dancu zdelo vsega zadosti. In prav je Kekcu. Zakaj pa je


58/197


58

tako domiljav in predrzen, da se upa e celo Bedancumetati earke na nos?

Bedanec je umolknil. Z roko se je pogladil po dolgi,rni bradi. Toda hipoma je skoil na noge. Pokazal jepreko soteske na planotico onstran Male Pience in jedejal: Ali ga vidi, Kekec? Ali vidi tam Kosobrina? Po-glej, Kekec, kar dobro poglej! Kaj vidi tam? Ha, kaj vidi

tam?Kekec je dvignil glavo in je zasopel od bolein, ki so

ga skelele po vsem telesu. Pogledal je na ono stran in jevidel tam ob robu planote onega moika, ki ga je bilreil veraj. Kraj moika pa je stala deklica, niti za pedveja nego Tinka. Moiek je mahal z rokami in je vpilnerazlone besede, ki jih Kekec ni mogel razumeti.

Bedanec niti akal ni Kekevega odgovora. S pestjo jezaugal Kosobrinu in je zavpil: Hej, zajek! Hej, Koso-

brinek! Pa si mi uel veraj; a uel si mi samo zaraditega, ker te je reil Kekec, ki ima v mezincu ve pogumanego ti v srcu . . . Ali vidi Kekca? Zaradi tebe je zdajprivezan k drevesu. Pa pridi semkaj, e se upa, ti Koso-brinek, ti zajek! Pridi reit Kekca, ki mora trpeti zaradi

tebe! O, le pridi, kar pridi, e ima samo malo pogumain usmiljenja! Poglej Kekca, ki je tako lepo privezan kdrevesu, kakor si bil ti veraj . . .

Moiek onstran soteske se je prijel za glavo in jevreal neprestano. Deklica pa je sklepala roke in je


59/197


59

vzkliknila le tu pa tam z obupanim glasom. Bedanec seje grohotal v svoji kodoeljnosti in se je tolkel po kole-

nih. Kosobrin je zavpil e enkrat na ves glas. Potem pase je zavrtel kar hipoma in je izginil za skalo. Pa tudideklica je izginila in Kekec ni videl nikogar ve.

No, ali si ju videl? je izpregovoril Bedanec. Ali sividel zajka, kako je tarnal v svoji strahopetnosti in je

pobegnil, ko me je komaj zagledal? Ta te pa ne rei ni-koli. Le meni verjemi, Kekec, in posluaj me, kaj ti po-vem. e se ravna po mojih besedah, pa bo e danesdoma citral veselo pesem.

Bedanec je sedel nazaj na trato. Roke je sklenil okrogkolen; mrano je gledal v globoki jarek in je premiljal.Kekec ga je gledal in se je udil vsemu temu, kar je bilravnokar videl in kar mu je bil povedal Bedanec o Koso-brinu in o Meni. Za trenutek so prenehale skelee bo-

leine, da je mogel misliti prav bistro. Bog ve, zakaj jeugrabil Kosobrin Bedancu sirotno deklico? O, brezvzroka gotovo ne! Zares se je morala smiliti Kosobrinumala Mena, da je premagal strano nevarnost, se je pri-plazil na Bedanevo posest in je zbeal s siroto. Nema-

ra se godi Meni zdaj dobro pri Kosobrinu in je zadovolj-na in vesela. Pri Bedancu pa ji je bilo hudo in bridko inzato jo je Kosobrin odvedel, ker se mu je deklica smilila.O, Kosobrin ne pozna hudobnosti in neusmiljenosti.Zato pa je odla Mena rada z njim in je zdaj vesela in


60/197


60

zadovoljna, ker je ubeala iz Bedanevih pesti. Nemaraje ravnal Bedanec z njo ravno tako kot s Kekcem, jo pri-

vezoval k drevesu in jo mogoe e pretepal. O, Bedanecje neusmiljen in zmoen vsega, in deklica se mu ni smi-lila, kakor se mu tudi Kekec prav ni ne smili.

Vsega tega se je Kekec hipoma domislil. Kar ustna jestisnil in da je mogel, bi bil e celo pest pokazal. akaj

me, Bedanec! je zagrozil sam pri sebi. e ni vseh dnikonec in kazen boja te le e dohiti . . . Prisegel sem, dazaigram tebi tako, kakrne e nisem zaigral nikomur.Dral se bom prisege, Bedanec, da ti bo e presedalo. . . Samo da se reim teh vezi, o, da se samo reim inpridem iv izpod tega zakletega drevesa . . .

Hoj, Kekec, zdaj me pa posluaj! je izpregovoril Be-danec nenadoma in je nadaljeval: Odveem te od dre-vesa, ti pa se splazi doli v jarek; prav do skal se splazi

pod Kosobrinovo domovanje. Poklie ga in mu pove,da si pobegnil skrivaj od mene. Poprosi ga, da te skri-je v svojo koo. Pa pride Kosobrin po skrivnem potu, kiga pozna samo on sam in te gotovo povede na svoj dom. . . Poznam te, Kekec, in vem, da te ne splai vsaka mu-

ica. In tudi ta pot ti ne bo delala nikake preglavice. Kopride na Kosobrinovo domovanje, pa glej, da ga pogra-bi in zvee. Velik bojazljivec je Kosobrin. Zato pa ti nebo teko to delo. Pa e tega ne more, glej, da pograbiMeno in jo privede k meni. Brez Mene pa se nikar ne


61/197


61

vraaj! Zdaj ti prereem vrv; ti pa pojdi in se vrni gotovodo veera z Meno! Pa mi pokae potem skrivno pot, ki

dri do Kosobrinovega doma. Zato te zveer potenonagradim, da ti ne bo nikoli al, in te izpustim domov,kjer joejo vsi za tabo.

Bedanec je potegnil iz epa velik no in je stopil kdeku, da preree vrv. Kekec ga je gledal ves osupel in v

zaetku ni mogel izpregovoriti besedice. Toda kar hipo-ma je stresnil z glavo in je pogledal Bedanca prav jezno.Kaj ste rekli, stric Bedanec? Kaj ste rekli? je dejal vsvoji jezici. Da naj grem in zgrabim Kosobrina in najvam privedem nazaj siroto Meno? Stric Bedanec,niesar ne reem. Samo to vas vpraam, ali ste lepo rav-nali z Meno? Ali ste jo tepli in ste jo nemara e celo pri-vezovali k drevesu kot mene? Samo to mi e povejte,stric Bedanec!

Mo je zagodel in zamahnil z roko. Kaj me sprauje,pobi! je zagodrnjal. Brigaj se za sebe in ne meni se zastvari, ki ti niso ni mar. Alo, kar pojde zdajle! e ne, tipa pomagam, da bo kar sfral preko soteske.

Dajte, o, le dajte, stric Bedanec! je odgovoril Kekec

in v srcu mu je vstajal vedno veji gnev. Ko bi bil prost,bi se zaprail v Bedanca, kakor se je bil zaprail svoje dniv Prisanka. Ker tega ni mogel, je pihal, samo pihal v svo-jem velikem gnevu. O, le dajte, stric Bedanec! O, le daj-te! je sopel. Saj vem, da ste stokrat moneji od mene


62/197


62

in me lahko vrete preko gore . . . A ne bojim se vas,stric Bedanec, prav ni se vas ne bojim . . . Mislite, da

ne vem, da ste hdo delali siroti Meni in ste jo muili,kakor muite zdaj mene! O, ne boste dobili Mene nive v svoje hudobne roke. Pa e me tudi ubijete, stricBedanec . . . O, e tega se mi manjka, da bi vam prive-del malo siroto nazaj, da bi e bolj trpela in se jokala pri

vas od jutra do veera . . . Kaj mislite, stric Bedanec, dasem res tak nepridiprav! Zmotili ste se, poteno zmoti-li . . . Nikoli ne pojdem h Kosobrinu na vae povelje.Nikoli, vam reem! Kekec je poten in ostane poten dosmrti. Pa me ubijte ali zadavite . . . Ne bojim se nak,ne bojim se . . .

Kekec je govoril in govoril in srce se mu je razalostilotako, da bi bil najraji na glas zajokal. A bilo ga je ven-darle sram in samo solze so mu priele tei preko lica,

debele, vroe solze . . . Bedanec ga je sunil z nogo in jezatulil na ves glas: Pojde, ti reem takoj mi pojde!Poniglavec predrzni! Pokaem ti, da bo ubogal Bedan-ca! O, pokaem ti . . .

Ne pojdem h Kosobrinu po Meno za ves denar

vsega sveta ne pojdem! je odgovoril Kekec trdovratno.Saj sem vam e rekel, da ne pojdem . . . Nisem bil ne-pridiprav, pa tudi nikdar ne bom. Da bi morala sirotaMena trpeti pri vas zaradi moje malopridnosti, o, stricBedanec, tega ne doivite nikdar . . . Rekel sem vam, da


63/197


63

ne pojdem . . . ne pojdem . . . Pa napravite, kar hoe-te! Ne bom javkal, niti enkrat ne bom zajavkal . . .

Bedanec je vtaknil no v ep. Gledal je Kekca s svoji-mi srditimi omi in je mahal neprestano z dolgimi roka-mi. Tu pa tam je cepetnil prav nemilo z nogo ob zemljo,da se je kar zasvetilo. A Kekec se ni bal. Glavo je bil na-slonil zopet na prsi. Stisnil je ustna in je molal, samo

molal. Mo pa je skoil v grmovje. Toda kmalu se jevrnil z dolgo ibo v roki. Priel je udrihati po Kekcu, daje kar sikalo, in je hropel v svoji srditosti: Ali pojde?Ha, ali pojde? Strem te, nepridiprav, da ne ostane nitikoice za tabo. Reem ti, da pojdi! e enkrat ti reem ine me ne poslua, ti bo gorje!

A Kekec ga ni pogledal, pa tudi odgovoril mu ni. Ne-premino je stal ob drevesu in le tu in tam se mu je telokrevito streslo od silne boleine. A Kekec ni zastokal, e

manj pa zajavkal. Le ustna je stiskal in je sopel naglo,sunkoma . . . Bedanec je prenehal, ker je uvidel, da tudiiba ne pomaga pri Kekcu prav ni. Zato pa je vrgel ibostran in je zagodrnjal: Naj bo zadosti za sedaj! Avrnem se in do tedaj se premisli, ti paglavec, pa me

bo ubogal kot jagnje. Samo do tedaj e poakaj!Bedanec je odel in je izginil v goavi. Kekec je ostalsam pod drevesom in se je oddahnil, ko je videl, da nihudobnega moa ni ve blizu njega. Dvignil je glavo inje priel gledati okrog sebe. Sonca ni videl nikjer ve.


64/197


64

Samo na nasprotni strani soteske so se svetile bele

Documents

Josip Vandot - Kekec nad samotnim breznom