Kekec in Pehta

Josip Vandot

Za slikanico priredil Andrej Rozman RozaIlustriral Zvonko Čoh

02kekec in pehta-prelom.indd 1 11.3.24 14:40

Kekca so starši čez poletje poslali h Koroščevim v Rovte, da bi se naučil česa novega.Bilo je lepo, jasno jutro, ko se je odpravljal od doma, in od veselja bi kar zavriskal,

če ne bi videl, da ima Tinka, njegova mlajša sestrica, oči polne najbolj žalostnih solzic.»Ne jokaj, Tinkara,« jo je tolažil. »Saj bom kmalu nazaj. In ko se vrnem, dobiš nekaj

velikega.« Ko je Tinka to slišala, je takoj nehala jokati in hotela vedeti, kaj bo dobila. In Kekec,

ki ji je to obljubil samo zato, da ne bi bila več žalostna, si je moral na hitro nekaj izmisliti. »Rumceljna ti bom prinesel,« je rekel.

»Rumceljna?« se je začudila Tinka. »Kaj pa je to?«

»To boš pa videla, ko se vrnem,« se je zasmejal Kekec in odšel.



Po nekaj urah hoje je prišel že skoraj do Koroščeve kmetije, ko je naenkrat izza grma planil nadenj dolg, skuštran fantič.

»Nabijem te, da boš črn,« se je drl na Kekca in ga skušal podreti na tla. A ker se je znal Kekec presneto dobro tepsti, ni minila minuta, ko je že klečal na svojem napadalcu, ki je le še nemočno ležal na gozdni poti.

»Tako, zdaj pa povej, zakaj si me napadel,« je rekel.


In je izvedel, da je kuštravi dolgin Koroščev Rožle, ki je jezen zato, ker bo moral zdaj, ko bo prišel k hiši Kekec, on s kravami na planino. Njegov oče se je namreč odločil, da mora sin spoznati pastirski poklic, in je dal poklicati Kekca prav zato, da bo v pomoč pri kmečkih opravilih v času, ko bo Rožle na planini. Zato je bil Rožle prepričan, da je za to, da bo moral od doma, kriv Kekec.

»Si pa res strahopetec, če se bojiš iti za nekaj mesecev v hribe,« mu je zabrusil Kekec.A Rožle ni bil užaljen, ko je to slišal. Le široko je razprl oči in s smrtno resnim glasom

zašepetal: »Kaj ne veš, da živi pod Špikom čarovnica Pehta, ki ima udomačenega strašnega volka, s katerim lovita otroke, da jih potem skupaj žreta?«


Kekec v kaj takega seveda ni verjel in je bil prepričan, da so to le pravljice za majhne otroke. A tega rajši ni rekel na glas, saj mu je bilo do tega, da bi bila z Rožletom prijatelja. Zato ga je pustil, da mu je pripovedoval o vseh mogočih grozotah, ki naj bi jih storila Pehta. Utihnil je šele, ko sta prišla do Koroščeve domačije in je Kekec zagledal drobno deklico svetlih las, ki je sedela pred hišo in čudno zamišljeno strmela predse.

»To je naša Mojca,« je zašepetal Rožle. »Slepa je, ampak zato pa toliko lepše poje.«Ker Rožletu ni bilo treba takoj prvi dan po Kekčevem prihodu oditi v planino,

so otroci v enem tednu, kolikor so bili skupaj, postali dobri prijatelji. Vsak večer so zakurili ogenj in se ob njem pozno v noč pogovarjali in peli:

Kdor vesele pesmi poje,gre po svetu lahkih nog,če mu kdo nastavi zanko,ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejemdobro voljo pri ljudeh,v eni roki nosim sonce,v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,bele zvezde vrh goragredo z mano tja do koncatega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejemdobro voljo pri ljudeh,v eni roki nosim sonce,v drugi roki zlati smeh.



Tri dni po Rožletovem odhodu pa se je zgodilo. Medtem ko je Kekec pomagal gospodarju pri košnji in je gospodinja na vrtu plela korenje, je Mojca odtavala do gozdnega roba, kjer je najprej tiho poslušala oglašanje ptic, brenčanje žuželk in šumenje drevesnih krošenj, potem pa skupaj z vsemi temi glasovi zapela še sama. Prepričana, da je ne posluša nihče razen živali, je naenkrat začutila neznano roko, ki jo je pobožala po glavi.

»Lepo poješ,« je zaslišala ženski glas. »Tako lepo, da ti lahko celo škrjančki zavidajo. Zato ti bom, če greš z mano, za nagrado nabrala najslajših gozdnih jagod, kar si jih kdaj jedla.«

»Samo če so blizu,« je rekla Mojca, ki je bila prepričana, da govori s katero od žensk iz vasi. »Ker daleč ne smem.«

»Blizu so, zelo blizu,« je rekla ženska, jo prijela za roko in odpeljala v gozd. A hodili sta dolgo in še nista prišli. »Še malo, pa bova tam,« je ponavljala neznanka,

dokler se nista končno res ustavili in je ženska Mojci napolnila dlani s tako sladkimi jagodami, kot jih ni jedla še nikoli. In ko je pojedla te, je dobila novih, tako da se jih je prav zares do sitega najedla.

»Nazaj grede te bom pa kar nesla, da bova hitreje doma,« je rekla neznanka in že vzela Mojco v naročje in jo nesla tako nežno, da je ta od ugodja prav hitro zaspala in se zbudila šele, ko je slišala žensko reči: »Tako, pa sva doma.«

A že ko je Mojca otipala vrata hiše, ji je bilo jasno, da je neznana ženska ni prinesla v njen, ampak v svoj dom.

»Mamica, očka!« je zaihtela. »Domov hočem!« Vendar je razen neznanke ni slišala živa duša. Neznanka pa ni bila, to je zdaj Mojca vedela zagotovo, nihče drug kot Pehta.





Ko Mojce do večera ni bilo domov, so jo oče, mati, Kekec in vsi vaščani začeli iskati. Iskali in klicali so jo po gozdu, ob reki in sploh povsod. A ko je po treh dneh še vedno

niso našli, so bili prepričani, da je padla v reko, ki je bila takrat ravno vsa narasla in deroča. Četrto jutro je šel Kekec povedat žalostno novico Rožletu na planino.

Dečka sta skozi solze, ki so jima polzele po licih, dolgo nemočno zrla v daljavo. Ko pa se je Kekec popoldne odpravil nazaj, ga je Rožle, ki se je hotel kar najpozneje ločiti od prijatelja, spremil del poti. Da bi trajalo čim dlje, sta jo namesto naravnost ubrala naokrog − in se naenkrat znašla pred mogočnim slapom.

Stopila sta pod slap, da bi videla, kako izgleda, če voda pada čezte, in na svoje veliko presenečenje v pečini za slapom zagledala vhod v širok podzemni hodnik.



Brez obotavljanja je Kekec zlezel noter in, čeprav nerad, mu je sledil tudi Rožle, vse dokler nista prišla na drugi strani gore ven in se znašla na sončni jasi, sredi katere je stala lesena hišica. Iz hišice pa se je razlegalo prelepo petje.

»To je Mojčin glas!« je vzliknil Kekec in stekel proti hišici.»Ne nori, Kekec! To je past. To Pehta oponaša Mojco, da bi naju zvabila k sebi,«

je vpil Rožle. In ker se Kekec ni ustavil, jo je sam na vrat na nos popihal nazaj.


»Mojca, odpri! Jaz sem,« je Kekec butal po vratih. A jih tudi Mojca ni mogla odpreti, saj jo je Pehta, ko je odšla zjutraj s svojim volkom od doma, dobro zaklenila. Zato se je Kekec z vso silo zaletel vanja, jih razbil, potem pa si naložil Mojco štuporamo in že je zdrvel prek jase v hodnik in skozi hodnik v dolino.

Razburjen in v strahu, da ju Pehta dohiti, preden prideta do vasi, Mojčine teže niti čutil ni, ampak je brez predaha skakal preko skal in med drevesi, vse dokler se ni ustavil pred Koroščevo domačijo.


Documents

Kekec in Pehta