Zakonodaja: skripta

Višja strokovna šola ACADEMIA Maribor

Program Medijska produkcija

Jasmina Topalovič Mihaela Klačinski

Boštjan Repnik

MEDIJSKO PRAVO IN AVTORSKA ZAKONODAJA

1. izdaja za interno uporabo

Maribor, januar,2009

KAZALO VSEBINE

1 OSNOVNI PRAVNI POJMI............................................................................................................................. 6 1. 1 POJEM PRAVA ................................................................................................................................................ 6 1. 2 PRAVNI SISTEM.............................................................................................................................................. 7 1. 3 PRAVNE NORME............................................................................................................................................. 8

1. 3. 1 Časovna veljava pravnih norm............................................................................................................. 9 1. 3. 2 Prepoved povratne veljave ................................................................................................................... 9

1. 4 KRŠITEV PRAVNE NORME............................................................................................................................. 10 1. 5 PRAVNI AKT................................................................................................................................................. 10 1. 6 PRAVNI VIRI................................................................................................................................................. 11 1. 7 OBIČAJI, UZANCE IN FORMULARNE POGODBE .............................................................................................. 13

1. 7. 1 Trgovinske klavzule ............................................................................................................................ 14 1. 8 PRAVNO RAZMERJE...................................................................................................................................... 15

1 .8. 1 Pravni subjekti................................................................................................................................... 16 1. 8. 2 Pravice in obveznosti.......................................................................................................................... 17 1. 8. 3 Predmet pravnega razmerja............................................................................................................... 18

1. 9 RAZLAGA PRAVNIH AKTOV.......................................................................................................................... 18 2 POJEM STATUSNEGA PRAVA................................................................................................................... 20

2. 1 STATUSNE ZNAČILNOSTI GOSPODARSKIH SUBJEKTOV.................................................................................. 20 2. 1. 1 Firma.................................................................................................................................................. 20 2. 1. 2 Sedež................................................................................................................................................... 21 2. 1. 3 Zastopanje .......................................................................................................................................... 22

2. 1. 3. 1 Zastopanje po zakonu (zastopniki)................................................................................................................23 2. 1. 3. 2 Statutarno zastopanje ...................................................................................................................................24 2. 1. 3. 3 Zastopanje po pooblastilu (pooblaščenci) .....................................................................................................25 2. 1. 3. 4 Prokura..........................................................................................................................................................27

2. 1. 4 Sodni register ..................................................................................................................................... 28 2. 1. 4. 1 Pojem sodnega registra ................................................................................................................................28 2. 1. 4. 2 Načela registrskega prava .............................................................................................................................28 2. 1. 4. 3 Organizacija sodnega registra .......................................................................................................................29 2. 1. 4. 4 Vrste vpisov ..................................................................................................................................................30 2. 1. 4. 5 Podatki, ki se vpisujejo v register .................................................................................................................30 2. 1. 4. 6 Postopek vpisa v register ..............................................................................................................................31

2. 2 ORGANIZACIJSKE OBLIKE OPRAVLJANJA GOSPODARSKE DEJAVNOSTI.......................................................... 31 2. 2. 1 Samostojni podjetnik posameznik....................................................................................................... 31 2. 2. 2 Gospodarske družbe........................................................................................................................... 33

2. 2. 2. 1 Osebne družbe...............................................................................................................................................34 2. 2. 2. 2 Kapitalske družbe .........................................................................................................................................38

2. 3 PRENEHANJE DRUŽB .................................................................................................................................... 49 3 POJEM OBLIGACIJSKEGA PRAVA.......................................................................................................... 53

3. 1 POJEM POGODBE .......................................................................................................................................... 56 3. 2 POGOJI ZA VELJAVNOST............................................................................................................................... 56 3. 3 SKLEPANJE POGODB..................................................................................................................................... 58

3. 3. 1 Pogajanja ........................................................................................................................................... 58 3. 3. 2 Ponudba ............................................................................................................................................. 58 3. 3. 3 Sprejem ponudbe ................................................................................................................................ 59 3. 3. 4 Predpogodba ...................................................................................................................................... 59

3. 4 SREDSTVA ZA ZAGOTAVLJANJE POGODBENE DISCIPLINE ............................................................................. 60 3. 4. 1 Poroštvo ............................................................................................................................................. 60 3. 4. 2 Pogodbena kazen................................................................................................................................ 61 3. 4. 3 Ara...................................................................................................................................................... 62 3. 4. 4 Zamudne obresti ................................................................................................................................. 63 3. 4. 5 Predujem ............................................................................................................................................ 63 3. 4. 6 Zastavna pravica ............................................................................................................................... 63 3. 4. 7 Pridržna pravica ................................................................................................................................ 64 3. 4. 8 Varščina, kavcija ............................................................................................................................... 64 3. 4. 9 Odstopnina ......................................................................................................................................... 64

3. 5 ODŠKODNINSKA OBVEZNOST....................................................................................................................... 65

1

3. 5. 1 Splošno ............................................................................................................................................... 65 3. 5. 2 Škodljivo dejstvo................................................................................................................................. 66 3. 5. 3 Škoda .................................................................................................................................................. 66 3. 5. 4 Vzročna zveza..................................................................................................................................... 67 3. 5. 5 Odgovornost ....................................................................................................................................... 67

4 PRODAJNA POGODBA................................................................................................................................. 70 4. 1 POJEM PRODAJNE POGODBE ......................................................................................................................... 70 4. 2 BISTVENE SESTAVINE PRODAJNE POGODBE.................................................................................................. 70 4. 3 PRODAJALČEVE OBVEZNOSTI....................................................................................................................... 71 4. 4 KUPČEVE OBVEZNOSTI ................................................................................................................................ 75

5 DELOVNO RAZMERJE ................................................................................................................................ 78 5. 1 SKLENITEV DELOVNEGA RAZMERJA............................................................................................................. 78 5. 2 POGODBA O ZAPOSLITVI .............................................................................................................................. 81 5. 3 DELOVNA KNJIŽICA ..................................................................................................................................... 82 5. 4 PRIPRAVNIŠTVO........................................................................................................................................... 82 5. 5 POSKUSNO DELO.......................................................................................................................................... 83 5. 6 DELOVNO RAZMERJE ZA DOLOČEN ČAS ....................................................................................................... 83 5. 7 PRAVICE IN OBVEZNOSTI DELAVCEV............................................................................................................ 85

5. 7. 1 Delovni čas......................................................................................................................................... 85 5. 7. 2 Odmori, počitek .................................................................................................................................. 86 5. 7. 3 Letni dopust ........................................................................................................................................ 86

6 PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE................................................................................................. 89 6 .1 O INTELEKTUALNI LASTNINI ........................................................................................................................ 89 6. 2 EKONOMSKI POMEN PRAVIC INTELEKTUALNE LASTNINE............................................................................. 91 6. 3 PRAVO INDUSTRIJSKE LASTNINE .................................................................................................................. 92

6. 3. 1 Pravice industrijske lastnine .............................................................................................................. 92 6. 3. 2 Pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine .......................................................................... 93

6. 4 POSAMEZNE PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE ........................................................................................... 93 6. 4. 1 Patent ................................................................................................................................................. 93

6. 4. 1. 1 Patentibilnost izuma......................................................................................................................................93 6. 4. 1. 2 Predmet patentnega varstva ne morejo biti: .................................................................................................95 6. 4. 1. 3 Patentiranje biotehnoloških izumov..............................................................................................................95 6. 4. 1. 4 Posebne vrste patentov..................................................................................................................................96 6. 4. 1. 5 Pravice iz patenta ..........................................................................................................................................97 6. 4. 1 .6 Prijava patenta ..............................................................................................................................................98 6. 4. 1. 7 Trajanje patenta ..........................................................................................................................................100 6. 4. 1. 8 Dodatni varstveni certifikat.........................................................................................................................100 6. 4. 1. 9 primeri s področja patentnih pravic............................................................................................................101

6. 4. 2 Model................................................................................................................................................ 102 6. 4. 2. 1 Pravice iz modela........................................................................................................................................104 6. 4. 2. 2 Prijava modela ............................................................................................................................................104 6. 4. 2. 3 Trajanje modela ..........................................................................................................................................105 6. 4. 2. 4 Primeri s področja modelov ........................................................................................................................105

6. 4. 3 Znamka ............................................................................................................................................. 107 6. 4. 3. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................107 5. 4. 3. 2 Pravice iz znamke .......................................................................................................................................111 5. 4. 3. 3 Prijave znamke...........................................................................................................................................112 9. 4. 3. 4 Trajanje znamke..........................................................................................................................................112 5. 4. 3. 5 Sodno varstvo znamke ................................................................................................................................113 5. 4. 3. 6 Primeri s področja znamk ...........................................................................................................................114

6. 4. 4 Geografska označba......................................................................................................................... 115 6. 4. 4. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................115 5. 4. 4. 2 Pravice iz geografske označbe ...................................................................................................................116 6. 4. 4. 3 Prijava geografske označbe.........................................................................................................................117 6. 4. 4. 5 Sodno varstvo pravic industrijske lastnine.................................................................................................118

7 AVTORSKO PRAVO................................................................................................................................... 121 7. 1 SPLOŠNO.................................................................................................................................................... 121 7. 2 PRAVNA PODLAGA..................................................................................................................................... 122 7. 3 AVTORSKO DELO ....................................................................................................................................... 123 7. 4 AVTORSKA PRAVICA.................................................................................................................................. 126

2

7. 4. 1 Materialne avtorske pravice............................................................................................................. 127 7. 4. 2 Moralne avtorske pravice................................................................................................................. 130 6. 4. 3 Druge pravice avtorja ...................................................................................................................... 131

7. 4. 3. 1 Sledna pravica.............................................................................................................................................131 7. 4. 3. 2 Pravica javnega posojanja...........................................................................................................................132 7. 4. 3. 3 Pravica dostopa in izročitva ........................................................................................................................132 7. 4. 3. 4 Pravica do nadomestila ...............................................................................................................................132

7. 4. 4 Vsebinske omejitve avtorske pravice ................................................................................................ 134 7. 4. 5 Prosta uporaba................................................................................................................................. 134 7. 4. 6 Zakonite licence................................................................................................................................ 136 7. 4. 7 Trajanje avtorske pravice................................................................................................................. 136 7. 4. 8 Avtor ................................................................................................................................................. 137

7. 5 SORODNE PRAVICE .................................................................................................................................... 137 7. 5. 1 Pojem................................................................................................................................................ 137 7. 5. 2 Moralne pravice izvajalcev .............................................................................................................. 138 7. 5. 3 Materialne pravice izvajalcev .......................................................................................................... 139 7. 5. 4 Trajanje pravic ................................................................................................................................. 139

7. 5. 5. 1 Način upravljankja pravic ...........................................................................................................................140 6. 5. 5. 2 Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic.................................................................................140

7. 5. 6 Varstvo pravic .................................................................................................................................. 141 7. 6 RAZLIČNE OBLIKE IMENSKIH POGODB PO ZASP ........................................................................................ 142

7. 6. 1 Pogodba o izvedbi ............................................................................................................................ 142 7. 6. 1. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................142 7. 6 .1 .2 Vsebina pogodbe.........................................................................................................................................143 7. 6. 1. 3 Pravice in obveznosti pogodbeni strank......................................................................................................143 7. 6. 1. 4 Odstop od pogodbe .....................................................................................................................................144

7. 6. 2. Založniška pogodba......................................................................................................................... 144 7. 6. 2. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................144 7. 6. 2. 2 Vsebina pogodbe.........................................................................................................................................144 7. 6. 2. 3 Pravice in obveznosti avtorja ......................................................................................................................145 7. 6 .2. 4 Pravice in obveznosti založnika..................................................................................................................145 7. 6. 2. 5 Prenehanje pogodbe ....................................................................................................................................146 7. 6. 2. 6 Odstop od pogodbe .....................................................................................................................................146

7. 6. 3 Pogodba o naročilu avtorskega dela................................................................................................ 146 7. 6. 3. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................146 7. 6. 3. 2 Pravice in obveznosti avtorja ......................................................................................................................146 7. 6. 3. 3 Pravice in obveznosti naročnika .................................................................................................................147 7. 6. 3. 4 Kolektivno avtorsko delo............................................................................................................................147 7. 6. 3. 5 Avtorsko delo iz delovnega razmerja..........................................................................................................147 7. 6. 3. 6 Posebnosti o avtorskih delih .......................................................................................................................147

7. 6 .4 Avdiovizualna dela ........................................................................................................................... 147 7. 6. 4. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................147 7. 6. 4. 2 Pravica avdoviziualne priredbe...................................................................................................................148 7. 6. 4. 3 Soavtorji avdiovizualnega dela ...................................................................................................................148 7. 6. 4. 4 Avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu .................................................................................................149 7. 6. 4. 5 Pogodba o filmski produkciji ......................................................................................................................149 7. 6. 4. 6 Dokončanje avdiovizualnega dela ..............................................................................................................150 7. 6. 4. 7 Odstop od pogodbe .....................................................................................................................................150

7. 6. 5 Računalniški programi ..................................................................................................................... 150 7. 6. 5. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................150 7. 6. 5. 2 Delovno razmerje in avtorska pogodba.......................................................................................................151 7. 6. 5. 3 Pravice avtorja ............................................................................................................................................151 7. 6. 5. 4 Vsebinske omejitve avtorjevih pravic.........................................................................................................151 7. 6. 5. 5 Dekompliranje ............................................................................................................................................152

8 TEHNIČNA ZAKONODAJA....................................................................................................................... 155 8. 1 APEK - AGENCIJA ZA POŠTO IN ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE RS ( WWW.APEK .SI )................................ 156 8. 2 APEK - NADZOR RF SPEKTRA ................................................................................................................... 158 8. 3 APEK - NADZOR NAD IZVAJANJEM PROGRAMSKIH ZAHTEV IN OMEJITEV IZ ZAKONA O MEDIJIH ............... 159 8. 4 APEK - NADZOR NAD IZVAJANJEM DOLOČB ZAKONA O POŠTNIH STORITVAH ........................................... 159

9 UPORABLJENA LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 160

3

IGNORANTIA

IURIS

NOCET

4

OSNOVE PRAVA

5

1 OSNOVNI PRAVNI POJMI 1. 1 Pojem prava

V vsaki družbi veljajo določena pravila. Družbena pravila delimo na: pravna pravila, moralo

in običaje. Bistvena lastnost pravnih pravil je, da so navadno zapisana, samo spoštovanje

pravnih pravil pa zagotavlja država. Za moralo je značilno, da jo posameznik ponotranji.

Tipična sankcija za moralo pa je kesanje. O običajih govorimo, kadar je neko ravnanje v

družbi dlje časa trajajoče in ga člani družbe jemljejo kot zavezujoče.

morala običaji pravna pravila

družbena pravila

Pravo je skupek pravnih pravil, ki jih praviloma ustvarja državna oblast in s pomočjo njih

posega v urejanje družbenih odnosov. Sodobne države si ne moremo predstavljati brez

pravnih pravil, saj bi to lahko privedlo do anarhije oziroma kaosa.

Kot je razvidno iz definicije prava sta pravo in država tesno povezana. Da v državi ne bi

prišlo do koncentracije oblasti v eni sami osebi, poznamo delitev oblasti na tri veje. Smisel

delitve oblasti je, da so posamezne veje oblasti neodvisne med njimi pa je vzpostavljen

sistem, ki preprečuje koncentracijo oblasti.

6

Pravo kot najstarejši družbeno-civilizacijski pojav in njegovo delovanje je treba obravnavati kot stalno spreminjajoč se proces, pri čemer je pozitivno veljavno pravo del takšnega procesa, zato ga je treba preučevati v povezanosti z njegovim zgodovinskim razvojem. Na marsikatero vprašanje današnjega prava lahko odgovori poznavanje zgodovinskega razvoja posamezne pravne discipline.

državljani

izvršilna veja oblasti zakonodajna veja oblasti sodna veja oblasti

ustavno sodišče

vrhovno sodišče

višje sodišče

predsednik republike

vlada

državni zbor

državni svet upravno sodišče

višje delovno in socialno

sodišče

okrožno sodišče

okrajno sodišče

delovno in socialno sodišče

ministrstva

DELITEV OBLASTI V DRŽAVI

§ Državljani Slovenije volimo člane državnega zbora – poslance. Poslanci državnega zbora imenujejo vlado in volijo sodnike. Predsednik republike, ki ga volimo državljani, pa formalno potrjuje vse zakone, ki jih sprejme državni zbor.

Pravni red je vedno seštevek abstraktnih (splošnih) pravnih norm - pravnih predpisov, ki

veljajo v določeni državi in času.

1. 2 Pravni sistem

Pravo je zelo obsežen in sestavljen družbeni pojav, ki je podvržen številnim spremembam.

Kljub tej razgibanosti mora pravo tvoriti vsaj relativno zaokroženo celoto, ki ji pravimo

pravni sistem. Sodobna pravna znanost skrbi za to, da bi bil pravni sistem pregledna in

notranje ustrezno razčlenjena celota. Na njeni osnovi nam je olajšano spoznavanje, razlaganje

in uporabljanje prava. Splošno in abstraktno pravno pravilo je osnovna sestavina oblikovanja

pravnega sistema. Vsa pravna pravila, ki urejajo isto družbeno razmerje, sestavljajo pravno

ustanovo. Več pravnih ustanov, ki urejajo sorodna družbena razmerja, predstavlja pravno

panogo.

7

Pravni sistem

javno pravo zasebno pravo

ustavno pravo Civilno pravo: - obligacijsko - stvarno - dedno

družinsko gospodarsko pravo mednarodno zasebno pravo

upravno pravo mednarodno javno pravo kazensko pravo davčno pravo

§ Bistvena razlika med javnim in zasebnim pravom je, da javno pravo ureja razmerja med podrejenimi in nadrejenimi subjekti – to so državni in "paradržavni" organi. Tipičen primer je davčno pravo. Vsaka oseba mora pri vsakem nakupu plačati davek na dodano vrednost, ker tako določajo predpisi. Nihče se plačilu davka ne more izogniti. Za zasebno pravo je značilno da ureja razmerja med enakopravnimi subjekti. Praviloma pravice in obveznosti nastanejo z voljo posamezne osebe. Oseba sama izbere ali bo sploh vstopila pravno razmerje. Sam se na primer odločim ali bom kupil knjigo.

1. 3 Pravne norme S pravnimi normami kot ključno normativno sestavino kateregakoli, torej tudi slovenskega

pravnega reda razumemo pisna pravna pravila o pravno dovoljenem ali ukazanem

(določenem) ravnanju naših državljanov.

Pravne norme so pravila obveznega družbenega vedenja in ravnanja. Njihovo izvrševanje je

zagotovljeno z državno prisilo.

Pravna pravila ali pravne norme delimo na abstraktne in splošne ter konkretne in posamične.

Delitev pravnih pravil

abstraktna in splošna pravna pravila konkretna in posamična pravna pravila

so tiste, ki so namenjene urejanju vnaprej zamišljenih razmer ali položajev. Mednje

uvrščamo večino veljavnih predpisov naše države.

so tiste, s katerimi urejamo konkretno ravnanje posamično določenih oseb.

Pravno pravilo je sestavljeno iz dispozicije, hipoteze in sankcije.

Sestavine pravnega pravila

8

dispozicija hipoteza sankcija nam pove, koga pravno pravilo zavezuje in kaj se od njega zahteva.

ali predpostavka, z njo določamo dejansko stanje, ki mora nastopiti, zato da postane dispozicija zavezujoča za naslovljence pravnih pravil.

je napoved neprijetnega ukrepa, ki sledi v primeru kršitve pravnega pravila.

Vrste pravnih pravil glede na dispozicijo, ki jo vsebujejo: 1. kategorična pravna pravila so tista, pri katerih nam dispozicija nekaj

prepoveduje oziroma zapoveduje. 2. pooblaščujoča pravna pravila pooblaščajo ljudi, da smejo ravnati tako, kot

določa dispozicija pravnega pravila. 3. dispozitivna pravna pravila vsebujejo temeljno dispozicijo, vendar le kot

eno izmed možnosti, za to ponavadi sledi določba ''razen, če se stranke ne dogovorijo drugače''.

4. alternativna ali zbirna pravna pravila nam omogočajo izbiro med več možnostmi ali med več možnimi oblikami ravnanja.

5. diskrecijska pravna pravila dajejo državnim organom pri njihovem odločanju pravico, da v konkretnem primeru sam presodi katera izmed več danih možnosti je najprimernejša v danih okoliščinah.

1. 3. 1 Časovna veljava pravnih norm

Pravna pravila morajo biti objavljena na ustrezen način (npr. v Uradnem listu). Veljati

začnejo praviloma petnajsti dan po objavi, izjemoma še isti dan, ko so bila objavljena. Čas od

objave do veljave (vacatio legis) je namenjen seznanitvi s pravnimi pravili.

§ Vsi sprejeti državni predpisi morajo biti objavljeni v Uradnem listu. Šteje se, da so vsi seznanjeni z vsebino Uradnega lista. Na spletni strani www.uradni-list.si najdemo vse sprejeta pravne akte od leta 1991. Na koncu vsakega pravnega akta piše v kolikšnem času začne veljati.

1. 3. 2 Prepoved povratne veljave

Zaradi pravne varnosti pravna pravila praviloma ne morejo imeti učinka za nazaj. Le

izjemoma imajo določene pravne norme učinek za nazaj – samo zakon lahko določi, da imajo

posamezne njegove določbe učinek za nazaj. Izjemna primera retroaktivne veljavnosti sta:

9

- zaradi same narave stvari; kjer je to zakonsko urejeno, vendar le ob upoštevanju dveh

pogojev, če tako zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice

- v kazenskem pravu, vendar le, če so novo sprejeta pravna pravila ugodnejša za

storilca.

1. 4 Kršitev pravne norme

Do kršitve oziroma nespoštovanja pravne norme lahko pride zaradi:

- zmote,

- zvijače,

- prisile,

- nepoznavanja prava,

- s krivdno storitvijo ali opustitvijo določenega ravnanja. Stopnje krivde so namen in

malomarnost. Za namen gre, kadar posameznik načrtno in namenoma krši pravno

pravilo; za malomarnost pa kadar nenamerno krši pravno pravilo, pa je vedel ali bi

moral vedeti, da njegovo ravnanje ni dopustno.

Kršitvi pravnega pravila sledi sankcija. Sankcije so: denarna kazen, zaporna kazen idr. Kadar

je nastal pravni akt, ki pomeni kršitev pravnega pravila je sankcija neveljavnost pravnega

akta.

1. 5 Pravni akt

S pravnimi akti razumemo pravna dejanja, s katerimi se ustvarjajo pravna pravila ali s

katerimi se uporabljajo.

Pravni akt opredeljujemo kot zavestno izjavo volje posameznega pravnega subjekta, s katero

hoče ustvariti pravne učinke, ki jih pravni red dopušča ali zahteva in jih je mogoče s tako

izjavo volje doseči.

Vrste pravnih aktov

splošni pravni akti z njimi oblikujemo splošna in abstraktna pravna pravila. posamični pravni akti z njimi oblikujemo posamična in konkretna pravna pravila. Pri pravnih aktih je pomembna njihova vsebina, torej učinki, ki naj bodo doseženi z

ustvarjanjem določenega pravnega akta. Ob vsebini je pomembna tudi oblika pravnega akta.

Oblikovne prvine pravnega akta:

10

- pravni subjekti, ki pravni akt ustvarjajo

- postopek, v katerem se akt oblikuje

- zunanja, materialna sestavina pravnega akta, s katero postane volja s pomočjo

jezika in drugih sredstev izražanja jasno razpoznavna.

1. 6 Pravni viri

Pravni viri so temelj, na katerem poteka konkretno pravno urejanje. Razlikujemo med

materialnimi, formalnimi in spoznavnimi pravnimi viri.

Pravni viri

materialni pravni viri Zajemajo sociološke, psihološke, ekonomske in druge dejavnike, ki pogojujejo, katera družbena razmerja naj bodo urejena s pravnimi pravili.

formalni pravni viri zajemajo obvezne in vnaprej določene oblike, v katerih nastajajo pravna pravila, ki so splošna in abstraktna ali pa kot takšna učinkujejo. Med formalne vire prava sodijo tudi vsi splošni pravni akti.

spoznavni pravni viri so tisti, iz katerih spoznavamo formalne pravne vire, Hierarhija pravnih aktov

Zaradi usklajenosti pravnih aktov so le-ti razvrščeni na podlagi načela nadrejenosti in

podrejenosti, oblikovno in vsebinsko pa morajo biti nižji pravni akti usklajeni z višjimi

pravnimi akti.

MEDNARODNE POGODBE

ZAKONI

PODZAKONSKI AKTI

USTAVA

11

§ Vsi podzakonski pravni akti morajo biti v skladu z določili zakonov, ratificiranih mednarodnih pogodb in ustavo. Zakoni morajo biti v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in ustavo. Ratificirane mednarodne pogodbe morajo biti v skladu z ustavo.

Najvišji formalnimi vir prava je Ustava Republike Slovenije. Nova slovenska ustava je prva

ustava samostojne slovenske države in je tako kot v večini drugih pravnih redov temeljni

pravni dokument (splošni akt) za urejanje najpomembnejših prvin državne ureditve, pravic ter

svoboščin človeka in državljana, gospodarskih in socialnih razmerij, javnih financ itn. Z

njenimi izhodišči se oblikujejo temelji pravnega sistema. Ustava je obvezna podlaga za

nastajanje vseh drugih splošnih pravnih aktov, ti pa morajo biti tako vsebinsko kot oblikovno

usklajeni z Ustavo kot najvišjim pravnim aktom v državi.

Tudi mednarodne pogodbe uvrščamo med formalne pravne vire. To so pogodbe, ki jih med

seboj sklepajo države in mednarodne organizacije ter z njimi določajo pravila za sodelovanje.

Mednarodne pogodbe praviloma postanejo vir notranjega prava šele tedaj, ko jih ratificira

pristojni državni organ. Ratificirane mednarodne pogodbe imajo tako večjo moč kot zakoni.

Zakoni po pomembnosti sledijo ustavi in ratificiranim mednarodnim pogodbam. Pomenijo

vsebinsko podrobnejšo izpeljavo ustave. Zakone lahko predlagajo vlada, poslanci ali najmanj

pet tisoč volivcev. Sprejema jih parlament na podlagi predpisanega zakonodajnega postopka.

Kot najštevilčnejši pravni vir opredeljujejo pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb.

Podzakonski pravni viri so vsi drugi splošni pravni akti, ki jih sprejemajo različni državni

organi. Osrednji podzakonski pravni akt je uredba, ki je izvršilni predpis. V izrednih ali

vojnih razmerah lahko vlada ali predsednik države izdata uredbo z zakonsko močjo, ki jo

mora zakonodajalec takoj, ko se lahko sestane, potrditi. Izdajanje takšnih uredb je strogo

omejeno, saj se z njimi posega na področja, ki so sicer pridržana zakonodajalcu. Vlada lahko

poleg uredb sprejema tudi odloke, drugi upravni organi pa sprejemajo pravilnike, odredbe in

navodila.

V skupino formalnih pravnih virov uvrščamo tudi splošne pravne akte v podjetjih, zavodih

in drugih organizacijah ter splošne pravne akte organov lokalne samouprave.

Najpomembnejši splošni pravni akt omenjenih organizacij in skupnosti je statut. Z njim se v

skladu z zakonom

12

urejajo naloge organizacije in skupnosti, sestava in način odločanja organov, pravice in

dolžnosti njenih članov in podobno. Kolektivne pogodbe, ki se sklepajo na področju

delovnega prava, sodijo v skupino formalnih pravnih virov. Z njimi se urejajo medsebojne

pravice in dolžnosti delavcev in delodajalcev. Delavce pri sklepanju kolektivnih pogodb

zastopajo sindikati, delodajalce pa ožje ali širše združenje delodajalcev.

Spoznavni pravni viri nam omogočajo spoznati vsebino splošnih pravnih aktov. To nam

omogočajo predvsem posebna glasila (npr. uradni listi) in registri, s pomočjo katerih lahko

hitro najdemo želeni podatek. Različne zbirke predpisov, v katerih so objavljena besedila

pomembnih splošnih pravnih aktov za določeno področje pravnega urejanja, prav tako

uvrščamo med spoznavne pravne vire. V isto skupino pravnih virov sodijo še komentarji, tj.

razlage določb posameznega pomembnega splošnega pravnega akta, zbirke odločb državnih

organov, znanstvena dela in učbeniki.

1. 7 Običaji, uzance in formularne pogodbe

K formalnim pravnim virom smemo z določenimi omejitvami, predvsem glede kroga

naslovnikov, šteti tudi poslovne (trgovinske) običaje, uzance, splošne pogoje poslovanja,

klavzule itn.

Običaj je pravilo, ki se je ustalilo v določenem družbenem okolju, posamezniki pa jih

jemljemo kot zavezujoče. Z gospodarskimi oziroma poslovnimi (trgovinskimi) običaji

razumemo uveljavljene in sprejete poslovne navade v gospodarskem prometu.

Značilno za njih je, da:

- se oblikujejo v poslovni praksi

- so vsebinsko natančnejši od zakonov, ki le okvirno urejajo določeno področje in

- se po panogah ali strokah lahko razlikujejo, kadar npr. niso skupni za vse stroke.

V vsebinski krog pojma mednarodni trgovinski oziroma gospodarski običaj štejemo

trgovinsko prakso, običaje in standarde, ki se v mednarodni trgovini uporabljajo tako pogosto,

da gospodarstveniki od svojih sopogodbenikov upravičeno pričakujejo, da bodo ravnali

skladno z njimi.

Za nacionalne in krajevne običaje pa štejemo tiste, ki jih poslovni ljudje uporabljajo na

ozemlju določene države in na krajevnem območju, na katerem poteka dejanje.

13

Običaje je v poslovni praksi seveda mogoče upoštevati le med subjekti, ki zadevni običaj

poznajo in uporabljajo, na kar na primer opozarja tudi prvi odstavek 9. člena Konvencije

Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, ki določa, da pogodbeni stranki

zavezujejo običaji, o katerih sta se zedinili, in praksa, uveljavljena med njima. Če ni

dogovorjeno drugače, se šteje, da sta stranki molče sprejeli za svojo pogodbo ali njeno

sklenitev običaj, ki jima je bil znan in ki je splošno znan v mednarodni trgovini ter ga

pogodbenice redno spoštujejo v istovrstnih pogodbah zadevne stroke.

Uzance so zbrani, načrtno urejeni, zapisani in objavljeni trgovinski običaji. Praviloma jih

sprejemajo le določeni subjekti, predvsem gospodarske zbornice ali poklicna združenja

gospodarstvenikov.

Razlikujemo med splošnimi in posebnimi uzancami. Uzance se uporabljajo le, če so se

udeleženci dogovorili za njihovo uporabo ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo

uporabo (npr. dalj časa trajajoča uporaba uzanc med istima strankama).

Formularne pogodbe označujemo tudi z naslednjimi izrazi: tipske, vzorčne, tipizirane,

standardizirane, pristopne (adhezijske) in podobno. Uporabljajo pa se tudi naslednji izrazi:

splošni pogoji, splošni pogoji poslovanja, splošni pogoji formularnih pogodb oziroma splošni

pogoji pogodbe. Navedene pogodbe imajo velik in naraščajoč pomen v gospodarski praksi.

Olajšujejo, poenostavljajo in tudi pospešujejo poslovni promet. Tovrstne pogodbe so že

prevladujoča oblika urejanja poslovnih razmerij na nekaterih področjih oziroma v nekaterih

dejavnostih. Formularne pogodbe so v splošnem takšne pogodbe, ki se sklepajo na podlagi

vnaprej oblikovanih in natisnjenih določb. Gre torej za pogodbe, ki jih večinoma pripravljajo

veliki proizvajalci in ponudniki določenega blaga in storitev. V njih je vnaprej pripravljeno in

natisnjeno besedilo pogodbenih določil, v katera se lahko na pobudo druge stranke vnesejo

določene, praviloma vsebinsko manj pomembne spremembe in dopolnila. Večinoma jih

pripravlja gospodarsko močnejša stranka, takšna pogodba je sklenjena s pristopom, torej

tedaj, ko druga stranka sprejme splošno ponudbo za sklenitev pogodbe.

Trgovinske klavzule

1. 7. 1 Trgovinske klavzule

§ Primer tipske pogodbe je kreditna pogodba. Kreditojemalec dobi v podpis tipsko pogodbo - obrazec,ki jo ima banka vnaprej pripravljeno. Kreditojemalec ne more spreminjati pogojev, temveč lahko le sprejme ali zavrne pogodbo.

14

To različico formalnega vira prava lahko opredelimo kot zgoščeno geslo, s katerim so

določene pravice in dolžnosti, ki se v poslovni praksi štejejo kot običajne pri določenem

pravnem poslu. Nekatere klavzule se na primer nanašajo na kakovost stvari oziroma blaga

(ogledano - sprejeto), na količino blaga (okoli, ca.) in na roke (začetek meseca, konec meseca,

konec četrtletja) itn.

Najbolj splošno pa se uporabljajo prevozne klavzule, katerih namen je predvsem v tem, da

določajo način izročitve prodanega blaga: izročitveni kraj, kraj prehoda tveganja in prehoda

blagovnih stroškov od prodajalca na kupca. Poleg tega tako imenovanega logističnega vidika

imajo klavzule še cenovni in upravni vidik. Besedna zveza ''prevozna klavzula'' bi utegnila

navajati na napačen sklep, češ da gre za pravila, s katerimi se urejajo podrobnosti glede

prevozne pogodbe. Toda s klavzulami, kakršne so na primer INCOTERMS, se urejajo

razmerja med sopogodbenikoma v prodajni pogodbi. Vendar okrajšav, ki so v rabi na podlagi

INCOTERMS, kot so FOB ali CIF, ne smemo zamenjevati z včasih podobnimi izrazi, ki jih

vsebujejo splošni pogoji ladjarskih ali pomorskih družb in ki urejajo predvsem vprašanje, ali

so posamezne kategorije stroškov vključene v prevoznino ali pa jih je treba plačati posebej

(na primer FOB ali CIF Liner Terms).

1. 8 Pravno razmerje

Človek v svojem bivanju, pri zadovoljevanju svojih interesov in potreb stopa v razmerja z

drugimi ljudmi. Gospodarska družba pa sklene pogodbo s podjetnikom posameznikom. To

razmerje na primer preneha z izpolnitvijo namena pogodbe – pravno razmerje med dolžnikom

in upnikom pa preneha s plačilom dolga itn. V omenjenih primerih nastanejo medsebojna

razmerja med njihovimi udeleženci, vendar vsa nimajo narave pravnih razmerij.

Le družbeno razmerje, ki je urejeno s pravnimi pravili, označujemo z izrazom pravno

razmerje. Glede sestavin pravnega razmerja v njihov krog uvrščamo njegove subjekte,

njihove pravice in dolžnosti ter predmet pravnega razmerja.

15

1 .8. 1 Pravni subjekti

pravni subjekti

fizične osebe pravne osebe

Fizične osebe so pravni subjekti, ki imajo naslednje sposobnosti ali lastnosti:

- pravno,

- poslovno in

- krivdno.

Pravno sposobnost pridobimo z rojstvom, pomeni pa sposobnost biti nosilec pravic in

obveznosti.

Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama pridobiva pravice in se sama zavezuje. Z

osemnajstim letom starosti pridobijo fizične osebe popolno poslovno sposobnost, s

petnajstim letom starosti pa delno poslovno sposobnost. V primerih, ko oseba iz določenih

razlogov ni več sposobna sama skrbeti zase oziroma s svojo voljo ustanavljati pravic in

obveznosti, lahko pride do delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti.

Krivdna sposobnost osebe pomeni sposobnost osebe, da je lahko odgovorna za protipravno

ravnanje. Omenjena oblika sposobnosti je različno urejena glede na to, ali je oseba storila

kazenski ali civilni delikt.

Otrok, ki še ni dopolnil štirinajstega leta starosti, v nobenem primeru ne odgovarja za

kazenski delikt. Med štirinajstim in šestnajstim letom starosti se mladoletnemu prestopniku

lahko izrekajo različni vzgojni ukrepi, ti se izrekajo tudi, če je storilec star med šestnajst in

osemnajst let, z izjemo, da se lahko v tej starosti izreka tudi mladoletniški zapor. Otrok, ki še

ni dopolnil sedmega leta, v nobenem primeru ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročil. Za to

povzročeno škodo odgovarjajo starši ne glede na svojo krivdo. Če je civilni delikt povzročil

otrok, ki je že dopolnil sedmo leto starosti, ni pa še prekoračil štirinajstega leta, odgovarja za

nastalo škodo le, če mu lahko dokažemo, da je razumel pomen svojega dejanja. Starši ne

16

odgovarjajo za nastalo škodo, če dokažejo, da je nastala brez njihove krivde. Ko mladoletnik

dopolni štirinajsto leto starosti, je v celoti odgovoren za civilne delikte

starost osebe odgovornost za kazenske delikte odgovornost za civilne delikte do 7 leta v nobenem primeru ne odgovarja v nobenem primeru ne odgovarja od 7 do 14 leta v nobenem primeru ne odgovarja odgovarja za povzročeno škodo le, če

mu dokažejo, da je razumel pomen svojega ravnanja, starši ne odgovarjajo za nastalo škodo, če dokažejo, da je nastala brez njihove krivde.

od 14 do 16 leta izrekajo se lahko različni vzgojni ukrepi

polna odgovornost za civilne delikte

od 16 do 18 leta izrekajo se lahko različni vzgojni ukrepi in mladoletniški zapor

polna odgovornost za civilne delikte

po18 letu polna odgovornost polna odgovornost za civilne delikte Pravna oseba je umetna tvorba, ki jo ustanovi praviloma skupina posameznikov in ji pravni

red priznava lastnost pravnega subjekta. Bistveno za pravno osebo je, da razpolaga s svojim

premoženjem in opravlja trajno dejavnost. Med pravne osebe prištevamo različne organizacije

in skupnosti ter premoženjske enote, ki jim je določen poseben namen.

1. 8. 2 Pravice in obveznosti

Pravica, ki pripada nekemu subjektu, je opredeljena kot pravno zavarovana upravičenost

pravnega subjekta, da nekaj stori ali ne stori ali da od drugega pravnega subjekta zahteva

določeno dejanje ali opustitev. Pravico lahko zato opredelimo kot pravno pooblastilo ali

pravno možnost, ki nosilcu omogoča v pravnem redu predvideno ravnanje. Hkrati pa pravni

red nosilcu pravice zagotavlja njeno uveljavitev in uresničitev, tudi pri morebitnih kršitvah. O

kršitvi pravice govorimo takrat, kadar gre za nedopusten poseg v pravico, ki jo komu

priznava in varuje veljavno pravo. Če pride do takega izvrševanja pravice, ki povzroča škodo

drugemu, govorimo o zlorabi pravice.

Obveznost je soodnosen pojem pravici, kajti pravica enega subjekta zahteva obveznost

drugega, ki se lahko izraža v dajatvi, storitvi ali opustitvi.

17

1. 8. 3 Predmet pravnega razmerja

Vzrok ali namen, zaradi katerega pravni subjekti vstopajo v konkretna pravna razmerja,

označujemo kot predmet pravnega razmerja.

1. 9 Razlaga pravnih aktov

Za razlago prava so se razvile različne metode oziroma načini razlaganja, ki v medsebojni

povezavi omogočajo uspešno razumevanje pravnih odločb. Razlage pravnih aktov se mora

lotiti vsakdo, ki je zavezan k spoštovanju prava.

Obvezna razlaga je najpomembnejša, opravijo jo državni organi in je zavezujoča za vse, ki

se jih odločitev tiče.

Znanstvena razlaga ni obvezna, vendar s svojo tehtnostjo vpliva na praktično razlago.

Jezikovna razlaga nam omogoča, da z ustreznim jezikovnim znanjem poskušamo izluščiti

sporočilo tistega, ki je oblikoval pravne določbe v splošnem pravnem aktu.

Logična razlaga je v pomoč pri razlagi pravnih aktov, saj so se ob uporabi splošnih logičnih

pravil izoblikovala nekatera logična sklepanja (npr. sklepanje po podobnosti, sklepanje z

večjega na manjše itn.).

Sistematična razlaga se uporablja takrat, kadar so pravne določbe, iz katerih moramo

povzeti ustrezno pravno pravilo, vnesene v različne dele pravnega akta ali celo v različne

pravne akte. Razlagalec mora v takšnem primeru upoštevati medsebojno povezanost in

soodvisnost pravnih določb oziroma dejstvo, da pravo tvori enoten pravni sistem.

Zgodovinska razlaga nam olajšuje proučevanje poteka nastajanja pravnega akta.

Namenska razlaga je izhodišče, kadar želimo ugotoviti pravi namen pravnih določb.

18

STATUSNO PRAVO

19

2 POJEM STATUSNEGA PRAVA

Statusno pravo je pravna panoga, ki ureja status določenih osebkov. Pravni status je s

pravnimi normami postavljena lastnost osebe, da lahko nastopa kot subjekt v nekem

določenem krogu pravnih razmerij.

Statusno pravo, ki je omejeno na preučevanje gospodarskih osebkov, torej ne fizičnih oseb, se

je oblikovalo kot posebna panoga v okviru gospodarskega prava. Status se nanaša predvsem

na vprašanja organiziranosti gospodarskih družb in drugih oblik, v katerih je mogoče

opravljati gospodarske dejavnosti.

2. 1 Statusne značilnosti gospodarskih subjektov

2. 1. 1 Firma Firma je opredeljena kot ime, s katerim zadevna gospodarska družba posluje. Funkcija firme

se izraža v individualizaciji družbe na trgu in razločevanju od drugih, sčasoma postane firma

popolnoma samostojna premoženjska kategorija.

Firma ima obvezne sestavine in dodatke, v njej pa morajo biti navedeni naslednji podatki:

- označba, ki navaja dejavnost družbe;

- označba, s katero se natančneje označuje ime družbe;

- sedež družbe;

- označba vrste in obsega odgovornosti;

- dodani pa so lahko: risbe, slike, vinjete idr.

Prepovedana je uporaba imen tujih držav ali mednarodnih organizacij. Beseda ''Slovenija'' ali

njene izpeljanke so dovoljene le z dovoljenjem vlade. Podobno velja za imena, ki bi firmo

identificirala z lokalnimi skupnostmi, le da tu dovoljenje dajejo slednje. Ime ali del imena

zgodovinske ali druge znamenite osebe je dovoljeno vnesti v firmo le z njenim dovoljenjem,

če je že umrla, pa z dovoljenjem njenega zakonca in sorodnikov do tretjega kolena v ravni

vrsti ter staršev, če so še živi, in z dovoljenjem ministra, pristojnega za upravo. Na predlog

pristojnih upravičencev sodišče izbriše sestavino firme iz registra, če je s poslovanjem družbe

kršen ugled tistih, ki so navedeni v firmi. V firmi ne sme biti besed ali znakov, ki bi

nasprotovali zakonu ali morali, in takih, ki vsebujejo znane blagovne ali storitvene znamke ali

20

uradne znake. Dovoljena je tudi t.i. nameravana firma, pri čemer gre za vpis firme, ne da bi

bila hkrati ustanovljena družba. Taka ''rezervacija'' lahko traja največ eno leto.

Firma mora biti v slovenskem jeziku. Prevod firme v tuj jezik se lahko uporablja samo skupaj

s firmo v slovenskem jeziku. Ne glede na prvi stavek tega odstavka se v firmi lahko

uporabljajo besede v tujem jeziku, če:

ustrezajo firmam, imenom ali priimkom družbenikov, ki so sestavni del firme,

ustrezajo registriranim blagovnim ali storitvenim znamkam,

gre za domišljijska poimenovanja, ki ne vsebujejo tujih črk, ali

gre za mrtvi jezik.

Načelo izključnosti je najpomembnejše načelo. Vsebuje zahtevo, da se mora vsaka nova

firma jasno razlikovati od že obstoječih. Razlika mora biti taka, da jo je brez težav sposoben

opaziti vsak povprečen potrošnik.

Načelo obveznosti pomeni, da mora vsaka družba imeti svojo firmo in vsaka družba mora

obvezno uporabljati firmo svoje družbe.

Načelo resničnosti prepoveduje, da bi firma vsebovala neresnične podatke, ki bi dopuščali

zmoto.

Načelo stvarnosti zahteva, da mora biti iz besedila prepoznavna dejavnost, ki jo opravlja

družba.

Načelo popolnosti omogoča spoznati dejavnost in fizično ali pravno osebo iz samega

besedila firme.

Načelo enotnosti določa, da ima ena družba le eno firmo.

Načelo trajnosti zapoveduje, naj se firma ne spreminja ali menja.

Načelo javnosti nalaga družbi dolžnost, da firmo vpiše v register. Z dnevom vpisa postane

firma znana.

Varstvo firme, v skladu z načelom izključnosti mora sodišče zavrniti vpis firme v sodni

register, če se ne razlikuje od vpisanih firm v Sloveniji. Prej ustanovljena družba, ki meni, da

se firma druge družbe od njene prej registrirane firme ne razlikuje dovolj jasno, lahko s tožbo

zahteva opustitev uporabe pozneje vpisane, njen izbris iz registra in odškodnino. Firma je

varovana tudi z drugimi predpisi, predvsem s tistimi o varstvu konkurence.

2. 1. 2 Sedež

21

Zakon o gospodarskih družbah opredeljuje pojem sedeža kot kraj, ki je kot sedež družbe

vpisan v register. Predstavlja geografsko opredelitev družbe in označuje njeno pripadnost

glede na kraj. Z določitvijo sedeža povemo, kje družba obstaja (mesto, stavba, naslov). Izbira

sedeža je prosta, vendar zakon določa, da je mogoče določiti kraj, kjer:

a.) družba opravlja dejavnost ali

b.) se pretežno vodijo njeni posli.

Ker mora družba določiti sedež, ki je povezan z njeno dejavnostjo ali njenimi posli, zakon

preprečuje imenovanje t.i. fiktivnih sedežev, ki bi jih družba določila zaradi izogibanja

določenim obveznostim ali izkoriščanja določenih ugodnosti, npr. na davčnem področju. Po

sedežu se opredeljuje sodna pristojnost, pri čemer ne gre samo za sodišče, ki vodi register

družb, ampak tudi za vrsto različnih pravnih razmerij, v katera vstopa družba. Glede na sedež

družbe je določena krajevna sodna pristojnost, in sicer je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je

krajevno pristojno glede na sedež družbe. Družba lahko posluje tudi zunaj kraja sedeža prek

podružnic. Podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer lahko

opravlja družba.

Sedež družbe je potrebno ločiti od poslovnega naslova gospodarske družbe (ulica, hišna

številka in pošta), ki ni statusno pravna sestavina. Po Zakonu o gospodarskih družbah ni

potrebno v sodni register vpisati poslovnega naslova, omenjeni vpis pa zahteva Zakon o

sodnem registru, ki pa ne ureja statusnega prava, temveč organizacijo sodnega registra in

registrski postopek. Z vidika ZGD torej zadošča registracija kraja sedeža, po ZSR pa je

potrebno registrirati poslovni naslov, slednje v praksi, zlasti ob spremembah imena ulic in

številk, povzroča nepotrebne stroške.

2. 1. 3 Zastopanje

Zastopanje je nujna sestavina družbe kot pravne osebe, preko katere lahko družba izjavlja

svojo voljo, ker sicer po svoji naravi ne more izjaviti volje kot fizična oseba.

Zastopanje ločimo od predstavljanja družbe po tem, da predstavnik nastopa v imenu družbe

pred pristojnimi državnimi in drugimi organi v razmerjih, ki niso premoženjsko pravne

narave. Predstavnik ne nastopa v pravnem prometu, razen če nima sočasno tudi pooblastila

za zastopanje družbe. Predstavnik ne more opravljati nobenih pravnih dejanj, na osnovi

22

katerih bi oseba, ki jo predstavlja, pridobila pravice in obveznosti premoženjsko-pravne

narave, temveč opravlja le določena dejanska opravila, v katerih ne gre za pravna dejanja s

premoženjskopravnimi posledicami.

Zastopanje je pomembno v vseh tistih primerih, ko ena stranka (zastopnik) izjavi voljo za

drugo osebo, ki volje ne more izraziti (pravne osebe, mladoletniki, osebe brez poslovne

sposobnosti), in s tem povzroči pravne posledice. Pri zastopanju ločimo dve vrsti

zastopanja:

- direktno ali neposredno, kjer zastopnik nastopa v imenu zastopanca in za njegov

račun in

- indirektno ali posredno, kjer zastopnik nastopa v svojem imenu in za račun

zastopanca.

Kadar govorimo o zastopanju, mislimo na neposredno zastopanje. Zastopanje ima številne

učinke. Med njimi je najpomembnejši ta, da pogodba ali posel, ki ga sklene zastopnik v imenu

zastopanega in v mejah pooblastil, ki so mu bila dodeljena, zavezuje neposredno zastopanega

in drugo pogodbeno stranko. Zastopnik mora drugo stran seveda obvestiti, da deluje v imenu

zastopanca. Toda tudi če ne razkrije dejstva, da je zastopnik in da nastopa v imenu

zastopanca, ima pogodba pravni učinek, če je druga stranka to vedela ali pa bi po okoliščinah

lahko tako sklepala.

Zastopanje družbe in drugih pravnih oseb urejajo Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o

obligacijskih razmerjih, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o zadrugah, Zakon o bankah in

hranilnicah in drugi. Po ZGD družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o

ustanovitvi družbe (zastopniki).

Razlikujemo med zastopnikom, ki ima pooblastilo v zakonu (zastopanje po zakonu), in

zastopnikom, ki je določen v aktu o ustanovitvi družbe (statutarni zastopnik). 2. 1. 3. 1 Zastopanje po zakonu (zastopniki)

23

Zastopnik, ki ima pooblastilo v zakonu ali v aktu o ustanovitvi družbe, se loči od

pooblaščenca, ki zastopa družbo na podlagi pooblastila, ki mu ga da zastopnik. Zastopnik

ima izvirno pooblastilo, pooblaščenec pa izvedeno pooblastilo. Zastopnik oblikuje in izjavlja

voljo za zastopanje družbe zato, ker družba sama ni sposobna izjaviti volje, pooblaščenec pa

izraža le voljo zastopnika kot pooblastitelja in tudi deluje v skladu z navodili zastopnika.

Zakon določa pri vsaki obliki družbe, kdo je upravičen zastopati družbo po samem zakonu.

Za zastopanje družbe z neomejeno odgovornostjo je upravičen vsak družbenik, če ni z

družbeno pogodbo izvzet iz zastopanja. Komplementar zastopa komanditno družbo. Zakon

izrecno izključuje komanditista iz zastopanja družbe. Tiho družbo zastopa nosilec tihe družbe.

Delniško družbo zastopa uprava, ki tudi predstavlja družbo. Če ima družba več članov,

zastopajo družbo skupno, če statut ne določa drugače. Komanditno delniško družbo zastopa

komplementar, enako kot v komanditni družbi. Družbo z omejeno odgovornostjo zastopa

eden ali več poslovodij (direktorjev).

2. 1. 3. 2 Statutarno zastopanje

Zastopanje družbe je obvezna sestavina tudi akta o ustanovitvi, ne glede na to, ali je to

družbena pogodba pri osebnih družbah in družbi z omejeno odgovornostjo, ali statut pri

delniški družbi. Navedeni akti lahko posežejo v omejevanje pooblastil po zakonu, ki

pripadajo upravi oziroma poslovodstvu ali družbenikom v osebnih družbah oziroma določajo

pogoje pri zastopanju družbe v posameznih pravnih poslih, npr. določitev v aktu o

ustanovitvi, da direktor potrebuje dovoljenje ali soglasje določenega organa za sklenitev

določenega pravnega posla. Akt o ustanovitvi lahko tudi določa, da poleg oseb, ki po zakonu

zastopajo družbo, lahko z omejenimi ali neomejenimi pooblastili družbo zastopajo tudi druge

osebe. Ker imajo takšne osebe izvirno pooblastilo v aktu o ustanovitvi, ki je podobno

pooblastilu po zakonu, se te osebe opredeljuje v teoriji kot statutarni zastopnik za razliko od

pooblaščencev, ki imajo pooblastilo od statutarnega zastopnika oziroma zastopnika po

zakonu.

Statutarni zastopniki imajo običajno tudi posebna pooblastila oziroma status vodilnega

delavca, vendar to ni nujno. V aktu o ustanovitvi ni potrebno opredeliti imena osebe, ki ima

pravico zastopati družbo, temveč zadošča opredelitev po delovnem mestu ali po opravilih, ki

jih takšna oseba opravlja. Z aktom o ustanovitvi se določajo vsa pooblastila za statutarnega

zastopnika, ki zastopa družbo poleg zastopnika po zakonu.

24

2. 1. 3. 3 Zastopanje po pooblastilu (pooblaščenci)

Zastopnikovo pooblastilo, kot je že bilo ugotovljeno, izhaja iz originalnega pravnega akta

(zakona ali akta o ustanovitvi), pooblastilo pooblaščenca pa iz ustnega ali pisnega

pooblastila zastopnika.

Pooblastilo je enostranski pravni posel, s katerim pooblastitelj (zastopanec) izjavi, da

zastopnika (pooblaščenca) pooblašča za sklenitev enega ali več pravnih poslov v imenu in za

račun pooblastitelja. Po zakonu je možno, da zastopnik daje dve vrsti pooblastil: generalno

pooblastilo in posebno pooblastilo. Generalno pooblastilo dovoljuje pooblaščencu sklepanje

določenih vrst pravnih dejanj. Pri posebnem pooblastilu pa gre za sklepanje posamično

določenih pogodb in drugih posamičnih dejanj, npr. pooblastilo za sklenitev določene

pogodbe, sklenitev poravnave, zastopanje pred sodiščem in podobno. Pri generalnem

pooblastilu ne more pooblaščenec brez posebnega pooblastila tudi pri pogodbah, za katere je

pooblaščen, prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi, o

arbitraži ali pa se odreči določeni pravici brez nadomestila. Pri posebnem pooblastilu gre za

konkretno določene meje pooblaščenca, v okviru katerih lahko opravi posamično določeno

pravno dejanje. Pooblaščenec, ki je pooblaščen za opravljanje določenega pravnega dejanja,

ni pooblaščen, da ocenjuje koristnost pravnih dejanj, razen če gre za očitno škodljivo dejanje.

Pooblastilo, ki ga da zastopnik, mora biti pisno, če gre za pisno oblikovano pravno razmerje.

Pravni posel, ki ga pooblaščenec sklene na podlagi ustnega pooblastila, ni veljaven, razen če

ga pozneje odobri zastopnik. Pri tem se računa, da so pravne posledice nastale z dnem

sklenitve pravnega posla. Zastopnik lahko pooblasti pooblaščenca le v okviru svojih

pooblastil, pri tem pa ne more prenesti vseh pooblastil na pooblaščenca.

Med pooblaščence v širšem pomenu besede štejemo prokurista, poslovnega pooblaščenca,

posebnega pooblaščenca, pooblaščenca po zaposlitvi in trgovskega potnika.

2. 1. 3. 3. 1 Poslovni pooblaščenec

25

Pri poslovnem pooblastilu gre za posebno vrsto generalnega pooblastila, na podlagi katerega

ima poslovni pooblaščenec pravico sklepati pogodbe in opravljati druge pravne posle, ki so

običajni pri opravljanju poslovne dejavnosti družbe. Poslovni pooblaščenec ne more sklepati

vseh pogodb po zakonu. Tako ne more sklepati pogodbe o odtujitvi in obremenitvi

nepremičnin, ne more prevzemati meničnih ali poroštvenih obveznosti, ne more najeti

posojila niti se spustiti v spor, če ni dobil za vsak posamezen takšen posel posebnega

pooblastila. Omejitev poslovnega pooblastila se lahko nanaša tudi na določeno vrsto poslov

ali pa na določene posle, vendar imajo te omejitve učinek nasproti tretji osebi samo, če je

tretja oseba za te omejitve vedela ali morala vedeti. Poslovni pooblaščenec je vpisan v

sodnem registru. 2. 1. 3. 3. 2 Pooblaščenec po zaposlitvi Pooblaščenec, ki ima pooblastilo po zaposlitvi, je delavec v podjetju družbe, ki mu je družba

zaupala takšno delo in opravila, ki običajno obsegajo tudi pooblastila za sklepanje nekaterih

pogodb in opravljanje nekaterih drugih opravil v mejah opravljanja delovnih opravil, npr.

prodajalec, blagajnik ipd. Obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi določajo običaji.

Morebitne omejitve pooblaščenca po zaposlitvi, ki niso v skladu z običaji, imajo samo interni

značaj. Če pride do spora ali je pooblaščenec po zaposlitvi prekoračil svoje pooblastilo, ni

odločilno mnenje konkretne družbe, temveč dejstvo, ali po gospodarski praksi takšno dejanje

spada v delovno področje delavca.

2. 1. 3. 3. 3 Trgovski potnik Trgovski potnik je posebna vrsta pooblaščenca, ki sme zastopati družbo pri prodaji blaga,

vendar nima pravice sklepati pogodb. Za družbo lahko sprejema le reklamacije za napake

blaga in daje druge izjave v zvezi s sklenitvijo oziroma izpolnitvijo pogodbe. Trgovski potnik

lahko sklepa pogodbe le, če ima za to posebno pooblastilo, ker zakon izrecno določa, da

trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila v fazi sklepanja

pogodb. Vloga trgovskega potnika je bolj ali manj v funkciji posrednika za sklepanje pogodb.

Če trgovski potnik sklene pogodbo, se šteje, kot da je pogodbo sklenil pooblaščenec oziroma

zastopnik brez pooblastila in je veljavna le, če jo pooblastitelj pozneje odobri.

26

2. 1. 3. 4 Prokura Prokura je posebna oblika pooblastila za zastopanje gospodarskih subjektov v prometu blaga

in storitev. Obseg prokure določa zakon in je v primerjavi z obsegom dela zastopnikov

načeloma širši, saj prokuristu omogoča vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost

družbe, razen za odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, za kar mora biti prokurist

posebej pooblaščen.

Prokurist je lahko vsaka fizična oseba, ki je poslovno sposobna, zanj se ne zahteva posebna

strokovna izobrazba. Pravna oseba ne more biti prokurist, prav tako ne organ pravne osebe.

Edini lastnik podjetja ne more sam sebe imenovati za prokurista, ker je le-ta vedno

pooblaščenec. Tudi direktor ne more biti prokurist, ker sam sebi ne more dodeliti prokure.

Razlika med prokuristom in lastnikom je, da lastnik deluje v svojem imenu in za svoj račun,

prokurist pa v njegovem imenu in za njegov račun. Prokuro kot obliko zastopanja podrobneje

ureja ZGD, pri urejanju pravic prokurista in njegovega položaja se uporabljajo tudi

obligacijski predpisi. Prokurist je lahko vsak družbenik pri kapitalskih in osebnih družbah,

tudi komanditist je lahko prokurist, če je tako dogovorjeno v pogodbi o ustanovitvi

komanditne družbe. Pri družinskih družbah so lahko prokuristi sorodniki lastnika ali pa

družbenikov.

Družba lahko prokuristu omeji pooblastila, vendar takšne omejitve nimajo pravnega učinka

proti tretjim osebam. Pri omejitvah gre samo za odnos med družbo in prokuristom in kršitev

takšne omejitve ima za posledico odškodninsko in disciplinsko odgovornost. Družba lahko

prekliče prokuro kadarkoli brez obrazložitve. Ob preklicu prokure mora biti prokurist v

najkrajšem času izbrisan iz sodnega registra. Prokurist svojega pooblastila, prokure, ne more

prenesti na drugo osebo.

Prokura mora biti dana v pisni obliki, iz katere je razvidno, da se dodeljuje določeni osebi. Po

ZGD sme prokuro dati družba le po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi, pri čemer bo le

ta določal tudi, kdo dodeli prokuro. Dodeli se lahko eni ali več osebam, ne glede na to, ali so

zaposlene v družbi ali ne, oziroma opravljajo kakršnokoli drugo funkcijo. V tem primeru

govorimo o skupni prokuri, za katero je bistveno, da vsi prokuristi skupaj zastopajo družbo.

Zakon izrecno določa, da tretje osebe lahko veljavno izjavijo voljo tudi samo enemu od

skupnih prokuristov. Vpisana je v sodni register kot eden izmed podatkov o družbi. Pri

27

podpisovanju družbe mora prokurist vedno uporabljati podpis, ki ga je deponiral na sodišču in

hkrati zapisati, da gre za prokuro.

2. 1. 4 Sodni register

2. 1. 4. 1 Pojem sodnega registra

Sodni register je javna knjiga, v kateri so shranjeni poglavitni podatki o organizaciji in

najbolj pomembnih pravnih razmerjih vsakega podjetja.

Temeljni zakon, ki ureja sodni register, določa podatke, ki se vpisujejo v sodni register, in

pravila postopka, v katerem pristojno sodišče odloča o vpisu v sodni register, je Zakon o

sodnem registru (ZSReg).

Vpis v sodni register pomeni, da gospodarska družba pridobi status pravne osebe (''rojstvo

gospodarske družbe''). Za to morajo biti predhodno izpolnjeni pogoji za ustanovitev

posamezne oblike gospodarskega subjekta. Ob vpisu se obvezno ugotavlja obstoj zakonskih

pogojev, s čimer se ščiti pravna varnost in zakonitost poslovanja. Vsi gospodarski subjekti pa

se ne vpisujejo v sodni register. Tako se ne vpisujejo podjetniki posamezniki oziroma

obrtniki, ki se vpisujejo v posebni register.

2. 1. 4. 2 Načela registrskega prava V pravu je nastala posebna veja, imenovana registrsko pravo, v kateri so se oblikovala

natančna načela, po katerih se ravna registrski sodnik. Med ta načela štejemo zlasti:

načelo javnosti, ki pomeni, da je vse tisto, kar je vpisano v register, javno; vsi podatki

sodnega registra kot javne knjige so dostopni vsakomur, ne da bi moral izkazati poslovni

ali kakšen drugi interes. To načelo je uzakonjeno v zakonu z določbo, da so v sodni

register vpisani podatki javni in jih sme vsakdo pregledati, prepisovati ali zahtevati, da se

mu izda overjen prepis vpisa oziroma overjena fotokopija ustreznih registrskih listov;

načelo obveznega vpisa pomeni, da mora biti vsaka družba oziroma drugi pravni subjekt

vpisan v sodni register;

publicitetno načelo določa, da morajo biti objavljeni v Uradnem listu RS vsa dejstva in

podatki, ki so vpisani v sodni register, in da je mogoče proti tretji osebi uveljaviti vsa

vpisana dejstva, saj se šteje, da so znana, in zato tretja oseba ne more ugovarjati, da ji

vpisani podatki niso bili znani;

28

načelo zaupanja pomeni, da ne more biti oškodovan tisti, ki se zanese na vpisane podatke v

sodnem registru;

načelo ažurnosti pomeni, da morajo biti vsa novo nastala dejstva oziroma podatki vpisani v

sodni register v določenem roku;

načelo prioritete določa, da ima prednost podjetje, ki je prej vpisalo ali priglasilo vpis v

register.

2. 1. 4. 3 Organizacija sodnega registra

Sodni register se vodi po sistemu registrskih vložkov za vsak subjekt vpisa posebej.

Registrski vložek ima dva dela:

- aktivni del, v katerega se vlagajo registrski listi, ki vsebujejo zadnje podatke vpisa v

sodni register in ustrezajo dejanskemu stanju, in

- pasivni del, v katerega se vlagajo prejšnji registrski listi z aktivnega dela registrskega

vložka po vpisu zadnje spremembe, katere veljavnost preneha z vpisom spremembe.

Poleg sodnega registra sodišče vodi posebno zbirko listin, in sicer posebej za vsak subjekt

vpisa. V zbirko listin se odlagajo listine, ki so podlaga za posamezen vpis v sodni register, kot

na primer statut družbe, akt o ustanovitvi in podobno. Načelo javnosti za listine, ki so v zbirki

listin, ne velja in se smejo dati na vpogled zainteresiranim osebam le, če so za to upravičene, s

pisno dovolitvijo sodišča, pristojnega za vodenje sodnega registra.

Sodni register vodi pristojno sodišče, ki je določeno z zakonom za vse subjekte, ki imajo

sedež na območju tega sodišča.

Vpis se opravi na podlagi zahteve zainteresirane osebe in sodišče ne more odreči vpisa, če je

priglasitev podpisala pooblaščena oseba in so priglasitvi priložene v zakonu oziroma v uredbi

določene listine z vsebino, ki je predpisana. Zakon pozna tudi izbris, ki ga opravi sodišče le

tedaj, če ugotovi, da je vpis neutemeljen, ali če to zahteva oseba, ki ima za to pravni interes.

Sodišče bo uradno izbrisalo določen podatek iz sodnega registra, če je bil vpis opravljen na

podlagi lažne ali neveljavne listine ali če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis,

navedeni neresnični podatki, oziroma če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem

29

postopku. Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je vložnik izvedel za razloge

ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa.

2. 1. 4. 4 Vrste vpisov

V registrskem pravu poznamo različne vpise glede na njihov pomen in značaj ter posledice, ki

so povezane z vpisom v sodni register. Tako imamo dokončne (konstitutivne), pogojne

(začasne) in obvestilne (deklaratorne) vpise.

Konstitutivni vpisi so tisti, na podlagi katerih nastane neka pravica ali dejstvo. Brez vpisa ne

more nastati pravica oziroma posledica določenega dejstva. Dokončni oziroma konstitutivni

so zlasti vpisi ustanovitve družb, statusnih in drugih sprememb subjektov vpisa ter njihovega

prenehanja.

Pogojni oziroma začasni vpisi so tisti, ki se vpisujejo kot predznamba v sodni register

pogojno (vpis bo dokončen in bo učinkoval kot dokončen šele, ko bo izpolnjeno določeno

dejstvo). Zato je ta vpis tudi začasen, saj se pričakuje nastanek določenega dejstva in z

nastankom le-tega bo začasni vpis postal dokončen ali pa bo izbris upravičen z drugim

dokončnim vpisom.

Obvestilni oziroma deklaratorni vpisi so vpisi podatkov, ki se nanašajo na že obstoječe

dejstvo, oziroma že nastalo pravico. Gre za vpis že obstoječega dejstva, ki postane z vpisom

javno in z javno objavo znano vsakomur. Obvestilni vpisi se vpisujejo v obliki zaznambe, kot

na primer vpis o sprožitvi spora, o imenovanju direktorja in podobno.

2. 1. 4. 5 Podatki, ki se vpisujejo v register

V skladu z načelom obveznosti vpisa v sodni register morajo biti vpisane vse oblike družb,

ki jih pozna zakon. Poleg tega pa morajo biti vpisani gospodarsko interesno združenje,

samostojni podjetnik, kadar zakon tako določa, podružnica tujega podjetja, zadruga, zavod in

druge pravne ali fizične osebe, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register. Z

zakonom je posebej določeno, da se morajo vpisati tudi deli subjekta vpisa (podružnice).

Subjekt vpisa je dolžan vložiti predlog za vpis v sodni register v petnajstih dneh od dneva,

ko so izpolnjeni pogoji za vpis, če zakon ne določa drugače. Pri vpisovanju posameznih

subjektov ločimo vpis podatkov, ki so pomembni za status subjekta (statusni vpisi), in vpis

podatkov, ki so pomembni za posamezni subjekt pri nastopanju v pravnem prometu.

30

Statusni vpisi so predvsem vpisi podatkov, ki se nanašajo zlasti na ustanovitev subjekta vpisa,

statusne spremembe in prenehanje subjekta vpisa. Podatki, ki se vpišejo v sodni register

zaradi njihove pomembnosti za pravni promet, pa so zlasti firma in sedež, dejavnost,

pooblastila v pravnem prometu, vrste in obseg odgovornosti, imena oseb, ki so pooblaščene

za zastopanje subjektov v pravnem prometu, imena, sedež in bivališče in odgovornost

ustanovitelja za obveznosti subjekta vpisa, ime in kraj poslovanja ter pooblastila podružnic.

2. 1. 4. 6 Postopek vpisa v register

Postopek za vpis v sodni register se začne z vložitvijo predloga upravičene osebe. Predlogu

morajo biti priložene predpisane listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za

vpis v sodni register. O predlogu za vpis podatkov, ki se nanašajo na delniško družbo, ter za

vpis podatkov o združitvi in preoblikovanju družb v sodni register odloča na prvi stopnji

sodnik posameznik, o vseh drugih predlogih pa sodni referent na prvi stopnji. Zoper odločitev

sodnega referenta je dovoljena pritožba v osmih dneh od dneva odločitve, o kateri odloča

sodnik posameznik istega sodišča. Na drugi stopnji odloča senat, ki ga sestavljajo trije

sodniki.

V postopku za vpis v sodni register izdaja sodišče odločbe v obliki sklepa. Postopek za vpis v

sodni register je hiter. V registrskem postopku ni dovoljena vrnitev v prejšnje stanje in ni

mirovanja postopka. Stroške postopka plača vsak udeleženec.

2. 2 Organizacijske oblike opravljanja gospodarske dejavnosti

Gospodarsko oziroma podjetniško dejavnost je mogoče opravljati samo v eni izmed pravnih

oblik, ki jih ponuja zakon.

2. 2. 1 Samostojni podjetnik posameznik

Zakon opredeljuje fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot

svojo izključno dejavnost kot samostojnega podjetnika posameznika (podjetnik).

Gospodarsko dejavnost mora opravljati trajno, samostojno in s pridobitnim načinom.

Dejavnost lahko začne opravljati šele, ko je pri AJPES vpisan v Poslovni register Slovenije.

Podjetnik se lahko ukvarja tudi z obrtno dejavnostjo (podjetnik obrtnik), vendar si mora v

tem primeru na obrtni zbornici pridobiti obrtno dovoljenje. Razlika med podjetnikom in

31

obrtnikom je v tem, da se podjetnik lahko ukvarja z vsemi gospodarskimi dejavnostmi, razen

če zakon ne določa drugače, podjetnik obrtnik pa se lahko ukvarja le z dejavnostjo in pod

pogoji, ki jih ureja obrtni zakon.

Razlikujemo med malim in velikim samostojnim podjetnikom posameznikom:

mali samostojni podjetnik je tisti, ki izpolnjuje nižje določena merila glede velikosti

oziroma obsega poslovanja. Dejavnost lahko začne opravljati na podlagi priglasitve

pri pristojnem organu za javne prihodke;

veliki samostojni podjetnik je tisti, čigar obseg poslovanja ustreza merilom za

srednjo ali veliko družbo.

Čeprav je samostojni podjetnik gospodarski subjekt, ni pravna oseba, tako kot so

gospodarske družbe. Vse posle opravlja v svojem imenu in na svoj račun, to pa pomeni, da

deluje tako, kot da bi posle sklepal zase.

Firma samostojnega podjetnika vsebuje:

1) označbo dejavnosti

2) dodatne sestavine

3) njegovo ime in priimek

4) skrajšano označbo s.p.

Na vseh sporočilih, ki jih podjetnik pošlje določenemu naslovniku, morata biti poleg celotne

firme in sedeža podjetnika navedena organ, pri katerem je podjetnik priglašen, in opravilna

številka priglasitve. Na sporočilih, ki se pošiljajo v okviru poslovnih stikov, mora navesti le

firmo in sedež.

Sedež določi samostojni podjetnik posameznik sam in je lahko:

- njegov domači naslov ali

- naslov, kjer opravlja dejavnost, ali

- naslov, kjer vodi posle, če posle vodi drugje, kot opravlja dejavnost.

Podjetnik odgovarja za obveznosti iz poslovanja z vsem svojim premoženjem.

Podjetnik se lahko statusno preoblikuje:

32

– s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa

podjetnikovega podjetja, ali

– s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo.

S prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v

zvezi s podjetjem. Družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v

zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika.

2. 2. 2 Gospodarske družbe

Gospodarska družba je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno

dejavnost kot svojo edino dejavnost. Ustanovi jo lahko vsaka domača ali tuja fizična ali

pravna oseba.

Zakon o gospodarskih družbah določa temeljna statusna korporacijska pravila ustanovitve in

poslovanja gospodarskih družb ter samostojnih podjetnikov posameznikov. Sprejet je bil leta

1993, večkrat spremenjen in noveliran, predvsem zaradi prenosa direktiv in izvajanja uredb

Evropske skupnosti.

Družbe delimo v dve veliki skupini:

1. osebne družbe; zanje je značilna tesnejša povezanost družbenikov, ki v ospredje

postavijo osebno zaupanje in osebno sodelovanje.

Delimo jih na:

- družbo z neomejeno odgovornostjo

- komanditno družbo

- tiho družbo

2. kapitalske družbe; opredeljujeta jih manjša osebna povezanost družbenikov in večji

pomen kapitala, ki je v njih združen. Pri združevanju v kapitalsko družbo osebno

zaupanje in osebno sodelovanje nista bistvena, pa tudi družbeniki navzven niso

osebno odgovorni.

33

Delimo jih na:

- družbo z omejeno odgovornostjo

- delniško družbo.

2. 2. 2. 1 Osebne družbe

2. 2. 2. 1. 1 Družba z neomejeno odgovornostjo

Družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) je družba, v kateri so vsi člani neomejeno in

solidarno odgovorni za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Neomejena

odgovornost za obveznosti družbe pomeni, da lahko upniki posežejo na premoženje družbe,

če to premoženje ne zadostuje, pa tudi na zasebno premoženje družbenikov. Solidarna

odgovornost družbenikov pomeni, da je upnikom odgovoren vsak družbenik, ki ga izbere

upnik, in sicer za celoten znesek obveznosti.

Družbo morata ustanoviti najmanj dve fizični ali pravni osebi, ki sta lahko domači ali pa tuji

osebi. Pri fizičnih osebah ni nujno, da imajo poslovno sposobnost. Družba se ustanovi s

pogodbo med družbeniki, ki mora biti zaradi vpisa v sodni register v pisni obliki.

Kot vse druge družbe ima d.n.o. status pravne osebe, ki jo pridobi z vpisom v sodni register.

Prijava za vpis v register mora vsebovati ime, priimek in prebivališče oziroma firmo in sedež

vsakega družbenika. Vpis družbe v register morajo prijaviti vsi družbeniki, kar je posledica

dejstva, da imajo vsi družbeniki pravico in obveznost opravljati posle družbe.

Za to družbo zakon ne določa najmanjšega ustanovitvenega kapitala, niti ne določa višine

vložkov v družbo, kar pa ne pomeni, da družbeniki niso dolžni ničesar vlagati v družbo. Že po

naravi družbenega razmerja morajo družbeniki zagotoviti pogoje za začetek poslovanja

družbe. Zakon daje veliko svobodo družbenikom o vrsti in višini vrednosti prispevka, ki ga

vložijo v družbo. Na podlagi vložka pa družbenik pridobi kapitalski delež v družbi. Prispevek

družbenika je lahko v denarju, stvareh, pravicah ali storitvah. Če ni drugače dogovorjeno,

morajo družbeniki vplačati enake vložke. Predpostavka enakih vložkov in enakega

sodelovanja pri vodenju poslov ima za posledico tudi zakonsko predpostavko, da je enak tudi

položaj družbenikov pri razdelitvi dobička in izgube.

Za potrebe odločanja o razdelitvi dobička in izgube je treba najprej ugotoviti rezultate

poslovanja družbe, ki se izkažejo v letnem računovodskem izkazu. Družba mora na koncu

34

vsakega poslovnega leta izdelati bilanco stanja, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do

virov sredstev ob koncu poslovnega leta in izkaz uspeha, ki prikazuje prihodke, odhodke in

poslovni izid v poslovnem letu. Potem ko se ugotovita dobiček ali izguba, se vsakemu

družbeniku izračuna njegov delež pri dobičku oziroma izgubi. Pri tej družbi se z dobičkom ne

razpolaga na enak način kot pri kapitalskih družbah, kjer skupščina odloča o uporabi dobička.

Delež dobička, ki pripada posameznemu družbeniku, se pri d.n.o. na podlagi samega zakona

pripiše kapitalskemu deležu družbenika. Pri izgubi d.n.o. se za izračunani delež družbenika

pri izgubi zmanjša v poslovnih knjigah kapitalski delež družbenika.

Firma družbe z neomejeno odgovornostjo mora vsebovati priimek vsaj enega družbenika z

navedbo, da je družbenikov več, in označbo ''d.n.o.''.

2. 2. 2. 1. 2 Komanditna družba

Komanditna družba (k.d.) je nastala zaradi potrebe in želje po vključevanju v gospodarsko

življenje tudi tistih oseb, katerim poslovno življenje ni osnovni poklic. Ta družba omogoča

takim osebam, da vanjo vložijo svoj kapital in v njej drugače ne sodelujejo in ne jamčijo

neomejeno. Pogosto ta družba nastane tudi zato, ker dediči družbenika v družbi z neomejeno

odgovornostjo članov sicer nočejo opustiti članstva v družbi, vendar nimajo potrebnega

strokovnega znanja ali časa za sodelovanje. Predstavlja prehod med osebnimi in kapitalskimi

družbami.

Komanditna družba je družba dveh ali več oseb, v kateri najmanj en družbenik odgovarja za

obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (komplementar), najmanj en družbenik pa za

obveznosti družbe ne odgovarja (komanditist). To, da komanditist ne odgovarja, seveda ne

pomeni, da ničesar ne tvega: pač, tvega svoj vložek v družbo, vložek, ki se ob uspešnem

poslovanju družbe oplemeniti, ob neuspešnem pa je seveda izgubljen oziroma namenjen

poplačilu dolgov.

Ustanovi se z družbeno pogodbo, ki mora biti v pisni obliki sklenjena med najmanj enim

komplementarjem in enim komanditistom. Komanditna družba pridobi status pravne osebe z

vpisom v register. Prijava za vpis družbe v register mora poleg podatkov, ki se zahtevajo za

d.n.o., vsebovati podatke o komanditistih in višini njihovih vložkov. Pri objavljanju podatkov

o vpisu k.d. pa se ne objavljajo podatki o komanditistih, razen njihovega števila. Za

ustanovitev zakon ne določa najmanjšega ustanovitvenega kapitala. Po naravi stvari

35

morajo komplementarji in komanditisti zagotoviti družbi določeno materialno osnovo z

vložki, ki so lahko v stvareh, pravicah, denarju ali v storitvah. Vložek je potrebno izraziti v

denarju. Znesek, izražen v denarju in vpisan v sodni register, predstavlja obseg

komanditistove odgovornosti v razmerju do upnikov in je praviloma enak kot vložek, ki ga je

po pogodbi dolžan plačati družbi. Dokler komanditist ne vplača po pogodbi določenega

vložka, odgovarja upnikom do neplačanega zneska s svojim osebnim premoženjem. Položaj

komplementarjev je praviloma enak kot v d.n.o., drugačen pa je položaj pri delitvi dobička.

Družbo so dolžni voditi komplementarji, komanditisti pa po zakonu niso upravičeni voditi

poslov družbe. V skladu z načelom izključitve komanditista iz vodenja poslov družbe zakon

določa, da ne sme nasprotovati komplementarju pri običajnih poslih. Družbena pogodba pa

lahko določa, da komanditist ugovarja odločitvam komplementarjev, in sicer, če posli

presegajo običajni obseg dejavnosti. Komanditist ima le določene pravice nadzorovanja.

Zakon mu priznava pravico zahtevati prepis letnega poročila ter vpogled v poslovne knjige in

knjigovodske listine.

Glede delitve dobička in kritja izgube veljajo enaka načela kot v d.n.o. Načelo enakega

obravnavanja komplementarja in komanditista pri delitvi dobička in kritju izgube velja le,

če ni drugače dogovorjeno v družbeni pogodbi. Od ugotovljenega dobička v k.d. pripada

vsakemu komplementarju in vsakemu komanditistu najprej delež v višini 5% njegovega

kapitalskega deleža. Če je dobiček višji, v družbeni pogodbi pa ni posebnega dogovora, se

dobiček deli med komplementarje in družbenike v sorazmerju med deleži. Komanditist je

dolžan pokrivati izgubo družbe, vendar le do zneska kapitalskega deleža, če ta ni plačan v

celoti. S takšno določbo varuje zakon komanditista, ki v primeru izgube družbe ne more

izgubiti več, kot znaša vrednost njegovega kapitalskega deleža. Če je komanditistov delež

vplačan v celoti, se v primeru izgube krije z vrednostjo njegovega deleža v družbi.

Firma komanditne družbe mora vsebovati priimek vsaj enega komplementarja ter označbo

''k.d.''. Imen komanditistov ne sme biti v firmi.

Za prenehanje k.d. veljajo določbe kot pri d.n.o., vendar smrt komanditista praviloma ne

pomeni prenehanja družbe, razen če ni to v družbeni pogodbi posebej dogovorjeno. Po smrti

komanditista družba nadaljuje poslovanje z dediči umrlega komanditista ali brez le-teh, če

izjavijo, da ne želijo prevzeti vloge komanditista.

36

2. 2. 2. 1. 3 Tiha družba

Tiha družba (t.d.) je posebna oblika osebne družbe, ki nima statusa pravne osebe, in se

torej ne vpisuje v sodni register.

Z gospodarskega stališča je tiha družba oblika osebnih družb, navzven se tiha družba ne kaže,

povedano poenostavljeno, gre za dogovor o tihi družbi znotraj že obstoječe gospodarske

družbe. Ker navzven ni razvidna, je primerna za skrite in diskretne naložbe.

Tiha družba nastane s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik s premoženjskim vložkom v

podjetje koga drugega (nosilec tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe pri njegovem

dobičku.

Zakon ne določa, da bi morala biti pogodba pisna. Na podlagi omenjene pogodbe tihi partner

prispeva podjetju nosilca tihe družbe denar, sredstva ali storitve. Omenjeni premoženjski

vložek mu daje pravico do udeležbe pri kasnejšem dobičku. Nosilec tihe družbe ima lahko

enega ali več tihih družbenikov.

Nosilec tihe družbe in eden ali več tihih družbenikov se o svojih razmerjih svobodno

dogovarjajo in morajo pri njihovem uresničevanju ravnati s tisto skrbnostjo, ki jo uporabljajo

v lastnih zadevah.

Tihi družbenik praviloma ni znan javnosti. Če je znan, pa se običajno izgubi status tihe

družbe in se tihega družabnika obravnava kot družbenika v d.n.o., ki odgovarja za obveznosti

tihe družbe solidarno z vsem svojim premoženjem. Pogoj za takšno obravnavanje tihega

družbenika je njegova vednost ali predpostavka vednosti, da se njegovo ime pojavlja v firmi

tihe družbe.

Tihi družbenik ne odgovarja za obveznosti nosilca tihe družbe. On lahko prevzame

odgovornost za obveznosti nosilca tihe družbe le na podlagi posebnega pravnega posla, npr.

poroštva, garancije, pristopa k dolgu idr.

Temeljna pravica tihega družbenika je udeležba v dobičku nosilca tihe družbe glede na

vložena sredstva in druge okoliščine v skladu s pogodbo. Če delež tihega družbenika pri

37

dobičku ali pri izgubi družbe ni določen, ga v sporu glede na vložena sredstva in druge

okoliščine določi sodišče.

Na koncu vsakega poslovnega leta mora nosilec tihe družbe izračunati dobiček oziroma

izgubo in tihemu družbeniku izplačati dobiček, ki mu pripada na podlagi njegovega vložka.

Pri izgubi je tihi družbenik udeležen le do zneska vpisanega, četudi še nevplačanega vložka.

Tihi družbenik ni dolžan vrniti prejetega dobička zaradi poznejših izgub. Dokler je njegov

vložek zmanjšan zaradi izgub, se letni dobiček uporablja za kritje izgube, če ni dogovorjeno

kaj drugega. Dobiček, ki ga tihi družbenik ne prevzame, ne poveča njegovega vložka v

družbo.

Zakon zagotavlja tihemu družbeniku pravico do obveščenosti o poslovanju družbe, s tem da

lahko zahteva od nosilca tihe družbe prepis letnega poročila in vpogled v poslovne knjige in

knjigovodske listine.

Tiha družba nima posebne firme, temveč nastopa v pravnem prometu s firmo nosilca tihe

družbe, vendar pa se lahko pri firmi nosilca tihe družbe uporablja dodatek (''s t.d.''), ki

razkriva, da družba posluje s tihim družbenikom.

2. 2. 2. 2 Kapitalske družbe

2. 2. 2. 2. 1 Družba z omejeno odgovornostjo

Družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) je družba, katere osnovni kapital sestavljajo

osnovni vložki družbenikov, pri tem pa je vrednost vložkov lahko različna. Družbeniki

osebno ne odgovarjajo za dolgove in obveznosti družbe.

Izraz družba z omejeno odgovornostjo je pravno ponesrečen, saj iz imena izhaja, da

družbeniki omejeno odgovarjajo za njene obveznosti. Takega jamstva ni, niti omejenega niti

neomejenega. Le družba sama je odgovorna za svoje obveznosti, in to neomejeno. Osebne

sestavine so predvsem prisotne v medsebojnih razmerjih družbenikov, ki temeljijo na

medsebojnem zaupanju in prepovedi konkurenčnega delovanja. V tej družbi velja načelo

večinskega odločanja družbenikov in dolžnost družbenikov, da ohranjajo osnovno glavnico

družbe, sočasno pa družbeniki razpolagajo s poslovnimi deleži družbe kot svojo stvarno

38

lastnino. Družba je primerna za opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti.

Organizirana je lahko kot majhna, srednja ali velika družba.

ZGD definira d.o.o. kot kapitalsko družbo, ki ji je priznana pravna oseba in katere osnovni

kapital je razdeljen na osnovne vložke družbenikov. Vrednost osnovnih vložkov je lahko

različna. Na podlagi osnovnega vložka, ki ga vplača družbenik, ta pridobi svoj poslovni

delež. Ob ustanovitvi ima lahko družbenik samo en osnovni vložek in en poslovni delež. Po

registraciji družbe pa lahko družbenik pridobi več osnovnih vložkov in na podlagi njega tudi

več poslovnih deležev. Za poslovne deleže ni mogoče izdati vrednostnih papirjev.

Družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih oziroma pravnih oseb, ki postanejo z ustanovitvijo

družbe družbeniki. Ustanovitelji so lahko domače ali tuje fizične ali pravne osebe, ne glede

na državljanstvo in prebivališče. Tudi poslovno nesposobna fizična oseba je lahko

ustanovitelj, s tem da zanjo oblikuje voljo njen zakoniti zastopnik. Družba ima lahko največ

50 družbenikov. Izjemoma, če to dovoli minister, pristojen za gospodarstvo, ima lahko

družba več kot 50 družbenikov.

Ustanovi se z družbeno pogodbo, ki je lahko sklenjena v obliki notarskega zapisa ali na

posebnem OBRAZCU, v fizični ali elektronski obliki in jo morajo podpisati vsi družbeniki.

Družbeno pogodbo na obrazcu v fizični obliki družbeniki podpišejo pred uslužbencem

organa, ki opravlja naloge enotne vstopne točke (točka VEM). Način in postopek prijave

družbe za vpis v register na točki VEM ter obliko in vsebino posebnega obrazca predpiše

minister, pristojen za gospodarstvo.

Med obvezne sestavine pogodbe štejemo navedbo imena in prebivališča oziroma firme in

sedeža vsakega družbenika. Omenjeni podatki se vnašajo v pogodbo zaradi ugotavljanja

identičnosti ustanoviteljev in nosilcev pravic in obveznosti v vlogi bodočih družbenikov. Za

ustanovitev družbe je zlasti pomembna tista sestavina pogodbe, s katero se opredelijo firma,

sedež in dejavnost družbe. Bistvena sestavina je tudi navedba zneska osnovnega kapitala, ki

predstavlja gospodarsko podlago družbe in zaradi tega je ta podatek še posebej pomemben. V

zvezi z osnovnim kapitalom mora družbena pogodba vsebovati tudi višino osnovnega vložka

za vsakega družbenika posebej. V družbeni pogodbi je treba določiti čas delovanja družbe

samo, če se ustanavlja za določen čas. Ta določba ni obvezna, kadar se d.o.o. ustanavlja za

nedoločen čas. V pogodbi je treba navesti morebitne obveznosti, ki jih imajo družbeniki do

družbe poleg vplačila osnovnega vložka, in morebitne obveznosti družbe proti družbenikom.

39

Če družbeniki vlagajo v celoti ali delno stvarne vložke, se mora v pogodbi navesti predmet

vsakega stvarnega vložka posebej ter znesek osnovnega vložka, za katerega se daje stvarni

vložek, in družbenika, ki je stvarni vložek prispeval. Pogodba lahko poleg omenjenih

obveznih sestavin, ki vplivajo na status družbe, vsebuje neobvezne sestavine, ki imajo

predvsem vpliv na medsebojne odnose med družbeniki.

Vpis d.o.o. je konstitutivnega pomena, ker družba pridobi status pravne osebe z vpisom v

register. Poslovodja prijavi družbo za vpis v register pri registrskem organu ali na točki VEM,

ki prijavo posreduje registrskemu organu. Prijavi mora priložiti:

- izvirnik ali overjen prepis pogodbe;

- seznam družbenikov in navedbo vložkov, ki so jih prevzeli;

- poročilo o stvarnih vložkih;

- potrdilo banke o depozitu denarnih vložkov;

- poročilo pooblaščenega revizorja o vrednosti stvarnih vložkov, če znaša skupna

vrednost stvarnih vložkov, vloženih v družbo, več kot 100.000 eurov.

Sodišče mora preizkusiti ob vpisu v sodni register popolnost in učinkovitost družbene

pogodbe in resničnost drugih podatkov, navedenih v družbeni pogodbi. Podatki, ki so vpisani

v sodni register, se morajo tudi objaviti v Uradnem listu v skladu z ZSR.

Zakon o gospodarskih družbah posebno pozornost posveča kapitalskim razmerjem v d.o.o.

Osnovni kapital (osnovna glavnica) mora znašati vsaj 7500 eurov, vsak osnovni vložek pa

najmanj 50 eurov. Osnovni vložek je lahko zagotovljen v denarju ali kot stvaren vložek

oziroma stvaren prevzem. Pred prijavo za vpis v register mora vsak družbenik vplačati vsaj

eno četrtino zneska osnovnega vložka, vrednost vseh zagotovljenih vložkov pa mora znašati

najmanj 7500 eurov. Stvarni vložki se morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register.

Če vrednost stvarnega vložka ne doseže vrednosti prevzetega osnovnega vložka, mora

družbenik razliko plačati v denarju.

Obveznosti družbenika

Med temeljne obveznosti družbenika štejemo obveznost vplačila osnovnega vložka in

ohranjanje osnovnega kapitala. Namen ohranjanja osnovnega kapitala je varstvo sposobnosti

družbe, poslovanja in varstvo upnikov. Ohranjanje osnovne glavnice družbe pomeni

ohranjanje vrednosti premoženja družbe, evidentirano v poslovnih knjigah potem, ko so

40

odštete obveznosti. Družbeniki morajo ohranjati osnovno glavnico družbe, ki je vpisana v

sodnem registru, ne glede na to, ali je dejansko vplačana ali ne.

Pravice družbenika

S podpisom družbene pogodbe ustanovitelj postane kot imetnik poslovnega deleža družbenik

in pridobi vrsto pravic, ki mu gredo na podlagi zakona in pogodbe. Po vsebini jih delimo na:

a.) premoženjske pravice (npr. do poslovnega deleža, do sodelovanja pri dobičku)

b.) članske pravice (npr. do upravljanja, do izstopa, do izključitve drugega družbenika)

Pridobijo se s plačilom osnovnega vložka ob ustanovitvi.

Pravica do poslovnega deleža

Poslovni delež je:

- odvisen od vrednosti osnovnega vložka, zlasti pa od sorazmerja njegove vrednosti v

razmerju do vrednosti osnovnega kapitala;

- splošni pojem za vse vrste pravic in obveznosti, ki jih družbenik ima v družbi,

- opredeljuje položaj družbenika v odnosu do drugih družbenikov, zlasti pa pri

uresničevanju upravljavskih članskih pravic.

Nominalna vrednost osnovnega vložka je konstantna in mora biti navedena v družbeni

pogodbi. Vrednost poslovnega deleža pa je spremenljiva in ni določena v družbeni pogodbi,

pa tudi v sodnem registru ni navedena. Družbenik lahko ima ob ustanovitvi samo en osnovni

vložek in glede na to samo en poslovni delež. Pozneje po ustanovitvi pa ima lahko družbenik

več poslovnih deležev ali pa je soimetnik določenega poslovnega deleža z drugimi.

Pravica do udeležbe v dobičku

Zakonska pravica družbenika do udeležbe pri dobičku v d.o.o. je ena temeljnih pravic

družbenikov. Družbeniki imajo v skladu z družbeno pogodbo pravico do deleža pri dobičku,

kakor je ta ugotovljen v letni bilanci. Dobiček se deli sorazmerno z višino poslovnih deležev,

če družbena pogodba ne določa drugače.

Upravljanje družbe

41

Če zakon ne določa drugače, se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe, in

način njihovega izvrševanja določijo z družbeno pogodbo. Upravljati družbo je temeljna

zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov.

Zadeve, o katerih odločajo družbeniki, so navedene v ZGD, pri čemer pa lahko družbena

pogodba določi tudi druge pravice. Družbeniki odločajo o:

- sprejetju letne bilance stanja in izkaza uspeha in o razdelitvi dobička;

- zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov;

- vračanju naknadnih vplačil;

- delitvi in prenehanju poslovnih deležev;

- postavitvi in odpoklicu poslovodij;

- ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij;

- postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca;

- uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s

povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju;

- zastopanju družbe v sodnih postopkih proti poslovodjem;

- drugih zadevah, za katere tako določa zakon ali družbena pogodba.

Organi družbe

Organe določata zakon in statut. Družba z omejeno odgovornostjo ima:

a.) enega ali več poslovodij (direktorjev),

b.) skupščino, ki je najvišji organ družbe, in

c.) nadzorni svet, ki ni obvezen organ družbe.

Skupščina

Pravica upravljanja z družbo se uresničuje s pravico sodelovanja na skupščini družbe s

pravico glasovanja in pravico do obveščenosti.

Pravica do glasovanja je posebno pooblastilo družbeniku, da sodeluje na skupščini ali pa sicer

s pisnimi sklepi pri oblikovanju volje družbe. Pravica do glasovanja je bistvena sestavina

članskih pravic družbenika in je z njimi neločljivo povezana. Pripada vsakemu družbeniku,

42

razen če ni v družbi taka pravica posameznim družbenikom omejena. Temeljno načelo je, da

imajo vsi družbeniki glasove sorazmerno z vrednostjo njihovih osnovnih vložkov. Vsakih

dopolnjenih 50 eurov osnovnega vložka daje družbeniku en glas. Družbena pogodba lahko

določi, da imajo nekateri družbeniki večje število glasov na vsakih 50 eurov osnovnega

vložka. Če ni z zakonom ali z družbeno pogodbo določeno drugače, odločajo družbeniki na

skupščini z večino oddanih glasov. Pravica upravljanja omogoča družbenikom tudi pravico do

prisostvovanja skupščini, to pravilo velja tudi za tiste družbenike, ki jim je glasovalna pravica

omejena. Skupščina je skupni sestanek družbenikov, na katerem družbeniki sooblikujejo

svojo voljo in se tudi izjasnijo v obliki sklepa. Družbeniki na skupščini v osnovi urejajo vsa

vprašanja v zvezi s finančnimi razmerji družbe, vsebino družbene pogodbe ter urejanjem

statusa in nadzora nad poslovodstvom. Pooblastilo za sklic skupščine ima poslovodja.

Poslovodja

Družba ima enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle

družbe in jo zastopajo. Poslovodja je podrejen družbenikom, zlasti ker ga oni postavijo in

odpokličejo, nadzorujejo njegovo delo in mu svetujejo. Če ima družba nadzorni svet, imenuje

in odpokliče poslovodjo ta svet. Postavitev poslovodje mora biti opravljen pred vpisom v

sodni register, ker je ime poslovodje obvezna sestavina prijave za vpis družbe v sodni

register.

Nadzorni nasvet

V d.o.o. nadzorni svet ni obvezen, razen v primerih, če tako določata zakon ali družbena

pogodba. Če je nadzorni svet oblikovan, se uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški

družbi, če družbena pogodba ne določa drugače.

2.2.2.2.2 Družba z enim družbenikom Od podjetnika posameznika se enoosebna družba loči po tem, da gre za pravno osebo in

družbenik ne odgovarja za obveznosti družbe. Enoosebna družba tudi ne vsebuje v firmi

praviloma imena svojega družbenika, kar je obveznost pri podjetniku posamezniku. Od

običajnih družb, kjer je več družbenikov, se enoosebna družba loči po tem, da ima enega

družbenika in da je osnovna glavnica sestavljena iz enega vložka. Pri enoosebni družbi

veljajo strožja pravila pri vnosu kapitala kot pri običajnih družbah.

43

Ustanovitev

ZGD določa, da enoosebno družbo ustanovi samo ena oseba s tem, da sprejme akt o

ustanovitvi, za katerega ni potrebno, da je v obliki notarskega zapisa. Akt o ustanovitvi je

lahko tudi na posebnem obrazcu v pisni ali elektronski obliki. Vsebina akta o ustanovitvi je

enaka vsebini družbene pogodbe, s tem da akt o ustanovitvi ne ureja razmerij med družbeniki,

ker jih ni, temveč le razmerja med družbenikom in družbo.

Edini ustanovitelj mora zagotoviti družbi osnovni kapital v višini 7500 eurov, pri čemer

osnovni kapital v celoti predstavlja en osnovni vložek. Če ustanovitelj pred prijavo družbe za

vpis v register ni v celoti vplačal denarnega dela osnovnega vložka, mora za manjkajoči del

zagotoviti družbi ustrezno varščino. Listino o varščini mora ustanovitelj predložiti sodišču ob

prijavi za vpis v register.

Upravljanje z enoosebno družbo

Posebnost pri upravljanju družbe z enim družbenikom je v položaju ustanovitelja in edinega

družbenika. Ta samostojno odloča o vprašanjih, ki so sicer v pristojnosti družbenikov, ki

odločajo na skupščini. Ustanovitelj mora vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi

notar najkasneje do vpisa družbe v register. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo

pravnega učinka. 2. 2. 2. 2. 3 Delniška družba

Delniška družba (d.d.) je družba, ki ima osnovni kapital (osnovo glavnico) razdeljen na

delnice, kot pravna oseba odgovarja upnikom za svoje obveznosti z vsem svojim

premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe ne odgovarjajo.

Osnovni kapital

Osnovni kapital se glasi na nominalni znesek delnic. Po ZGD-1 znaša najnižji znesek

osnovnega kapital 25.000 eurov. Delnice so lahko oblikovane kot delnice z nominalnim

zneskom ali kot kosovne delnice. Družba ne sme imeti hkrati obeh oblik delnic. Bistvo

delniškega osnovnega kapitala je v tem, da je v celoti razdeljen na delnice. Opredelimo ga

lahko kot vsoto vseh izdanih delnic.

44

Delnica

Delnice so temeljni opredelilni element delniške družbe. Delniška družba ne more obstajati

brez delnic in obratno, ne morejo obstajati delnice v družbi, ki ne bi bila organizirana v obliki

delniške družbe.

ZGD opredeljuje delnico kot vrednostni papir, saj so v njej vključene določene pravice. Izraz

delnica ima trojen pomen:

a) pomeni alikvotni del osnovnega kapitala delniške družbe;

b) pomembna je tudi kot vsebina članskih pravic v delniški družbi;

c) kot vrednostni papir;

d) pomeni listino.

Kot alikvotni del osnovnega kapitala je delnica takšen delni znesek, na kakršne je razdeljen

osnovni kapital. Le tisti, ki prevzame enega ali več takih deležev, je lahko delničar. V

Sloveniji se delnice glasijo na zneske, izražene v tolarjih.

Kot članstvo v družbi pa delnica pomeni celoto pravic, ki pripadajo delničarjem v tej družbi.

Delničarji imajo premoženjske in članske pravice. K premoženjskim štejemo pravico do

udeležbe pri delu dobička (dividende), pravico do dela premoženja, ki bi utegnil ostati po

prenehanju družbe, in pravico delničarja do prednostnega nakupa delnic nove emisije.

Poglavitne članske pravice delničarjev so aktivna in pasivna volilna pravica v organe družbe,

pravica nadzora nad poslovanjem družbe in pravica do izpodbijanja sklepov oz. ukrepov

organov družbe.

Delnice so uveljavljen vrednostni papir. Spadajo v skupino korporacijskih vrednostnih

papirjev, ker nakazujejo na članstvo v korporacijski delniški družbi. Danes so zlasti

pomembne t.i. nematerializirane delnice. Te ohranjajo vse lastnosti delnice kot vrednostnega

papirja, le da njihov nosilec ni materializiran (papirnat), temveč ga je nadomestila elektronska

(nematerializirana) oblika. Nematerializirana delnica tako nastane z vpisom v register

nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi Klirinško depotna družba.

45

Opredelitev delnice kot listine napotuje na samo delniško listino, ki je sestavljena iz treh

delov: plašča, kuponske pole in talona. Za vsako delnico se izda ena delniška listina. Delniške

listine se lahko izdajo šele po vpisu družbe v register.

Razlikujemo med številnimi vrstami delnic, saj se lahko glasijo na:

- prinosnika (domneva se, da je delničar oseba, ki delnico ima) ali

- ime.

Prve se prenašajo z osebe na osebo z navadno izročitvijo delnice (delnica gre proti kupnini iz

rok v roke), imenske se prenašajo z indosamentom, tj. posebno pravno opravilo, pri katerem

prodajalec na hrbtni strani delnice podpiše izjavo, da prenaša svojo pravico na kupca. Prenos

imenskih delnic je potrebno vpisati v knjigo delničarjev.

Po drugem merilu razlikujemo:

- navadne delnice, ki dajejo njihovim imetnikom pravico do upravljanja družbe, do

dela dobička in do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju

družbe;

- prednostne delnice, zagotavljajo poleg pravic, ki jih dajejo navadne delnice, še

določene prednostne pravice, npr. prednost pri izplačilu vnaprej določenih zneskov ali

odstotkov od nominalne vrednosti delnic ali od dobička, prednost pri izplačilu ob

prenehanju družbe in druge.

Delnica je zapisana na listini, ki je sestavljena iz treh delov:

1. plašča, kjer so zapisani vsi najpomembnejši podatki:

- oznaka, da je delnica, oblika in razred delnice;

- firma in sedež izdajatelja delnice;

- firma oz. ime kupca delnice (imenske delnice) oz. oznako, da se delnica glasi na

prinosnika (prinosniške delnice);

- pri delnicah z nominalnim zneskom nominalni znesek

- kraj in datum izdaje, serijsko številko delnice ter faksimile podpisov pooblaščenih

oseb izdajatelja delnice.

46

3. kuponske pole, sestavlja jo določeno število kuponov, ki so namenjeni za izplačilo

dividend. Delničar dvigne svoj letni dobiček s tem, da predloži kupon za določeno

leto.

4. talona ali obnovitvenega kupona, ki je namenjen za izdajo nove kuponske pole. Ker

se d.d. praviloma ustanavlja za nedoločen čas, ni mogoče predvideti natančnega

števila kuponov. Zato se na začetku izdajo kuponi za nekaj let in talon, na podlagi

katerega se dvignejo kuponi za novo obdobje in nov talon.

Ustanovitev delniške družbe

Delniško družbo lahko ustanovi 1 ali več fizičnih oziroma pravnih oseb (ustanovitelji), ki

sprejmejo statut.

Delniška družba se lahko ustanovi po dveh postopkih:

1. sočasna (simultana) ustanovitev

2. postopna (sukcesivna) ustanovitev

ZGD opredeljuje postopek sočasne oziroma simultane ustanovitve kot nastanek delniške

družbe tako, da vsi ustanovitelji sprejmejo in podpišejo statut ter sami prevzamejo vse

delnice. Kasneje, po registraciji, ni nujno, da vsi ustanovitelji ostanejo delničarji d.d., kar

pomeni, da lahko teoretično vsi ustanovitelji prodajo svoje delnice, bodisi enemu

ustanovitelju ali pa tretjemu, ki postane tudi edini delničar delniške družbe.

Razlikovati moramo med pojmom ustanoviteljev in med pojmom delničarjev. Ustanovitelji so

tudi delničarji, in sicer tisti, ki so ustanovili družbo, torej so sprejeli in podpisali statut.

Ustanovitelji ne vpisujejo delnic, ampak delnice prevzamejo, kakor je praviloma določeno s

statutom; to nadomešča vpisno izjavo, ki jo podpisujejo osebe, ki želijo biti delničarji kasneje,

po ustanovitvi družbe, ob novi emisiji delnic.

Statut, ki mora biti izdelan v obliki notarskega zapisa, mora določati:

- ime in prebivališče oziroma firmo in sedež vsakega ustanovitelja;

- firmo in sedež družbe;

- dejavnost družbe;

- znesek osnovnega kapitala,

47

- če ima družba delnice z nominalnim zneskom: nominalni znesek delnice in število

delnic vsakega nominalnega zneska

- če ima družba kosovne delnice: število delnic, če je več razredov delnic tudi razred

delnic in število delnic v posameznem razredu;

- ali se delnice glasijo na prinosnika ali na ime;

- znesek vplačanega kapitala na dan vpisa družbe v register in vsakokratni vplačani

kapital;

- sistem upravljanja (enotirni ali dvotirni);

- število članov organov vodenja ali nadzora ali akt, v katerem se to določi

- mandatna doba članov organov vodenja ali nadzora;

- obliko in način objav, pomembnih za družbo oziroma delničarje;

- čas trajanja družbe;

- način prenehanja družbe d.d.

Pri postopni oziroma sukcesivni ustanovitvi d.d. ustanovitelji sprejmejo statut, objavijo

prospekt, prevzamejo del delnic, sicer pa se druge delnice vpisujejo na podlagi prospekta.

Bistveno je torej, da ustanovitelji ne prevzamejo vseh delnic tako kot pri sočasni ustanovitvi.

Del delnic morajo prevzeti, druge delnice pa se vpisujejo na podlagi oglasa z vabilom k

javnemu vpisu delnic, ki ga zakon poimenuje tudi prospekt.

Organi delniške družbe

Ker je delniška družba pravna oseba, potrebuje fizične osebe, ki jo zastopajo in zanjo

delujejo. Organi vodenja ali nadzora so uprava, upravni odbor in nadzorni svet. Družba lahko

izbere dvotirni sistem upravljanja družbe z upravo in nadzornim svetom ali enotirni sistem

upravljanja družbe z upravnim odborom. Zakon in statut določita sestavo in število članov

organov vodenja in nadzora. Organ vodenja ali nadzora sestavljajo najmanj trije člani, če

zakon ne določa drugače.

Dvotirni sistem upravljanja:

a) skupščina delničarjev,

je najvišji organ družbe, v kateri delničarji uresničujejo svoje pravice, sklicuje jo

uprava, v izjemnih primerih pa nadzorni svet ali določeno število delničarjev;

48

b) nadzorni svet,

člane nadzornega sveta imenuje skupščina, v njegovi pristojnosti je nadzor vodenja

poslov družbe;

c) uprava,

člane uprave imenuje nadzorni svet, uprava vodi posle, zastopa družbo, redno poroča

nadzornemu svetu, sestavlja letna poročila in predlaga delitev dobička.

Enotirni sistem upravljanja (anglosaksonski sistem):

a) skupščina delničarjev (metting of shareholders),

b) Upravni odbor (board of directors) vodi družbo in nadzoruje izvajanje njenih poslov

ter zastopa in predstavlja družbo. Upravni odbor lahko imenuje enega ali več izvršnih

direktorjev ter lahko na izvršne direktorje prenese določene naloge (npr. vodenje

tekočih poslov, skrb za vodenje poslovnih knjig, sestava letnega poročila). Pri

opravljanju nalog morajo izvršni direktorji upoštevati navodila in omejitve, ki jim jih

postavljajo skupščina družbe, upravni odbor, statut in poslovnik o delu izvršnih

direktorjev.

EVROPSKA DELNIŠKA DRUŽBA (SE)

Za izvajanje Uredbe 2157/2001/ES je v ZGD vneseno poglavje, ki določa način ustanavljanja,

upravljanja, prenosa sedeža in prenehanja evropske delniške družbe. Gre za nadnacionalno

pravnoorganizacijsko obliko. Registrira se v posamezni državi članici, kjer ima tudi sedež.

Minimalni osnovni kapital je 120.000 eurov.

ROK IZVEDBE PREHODA NA EURO

Družba mora uskladiti svoj statut ali družbeno pogodbo s prehodom na euro v skladu z ZGD-

1 najpozneje v dveh letih po dnevu uvedbe eura.

2. 3 Prenehanje družb

Do prenehanja družb pride zaradi odločitve družbenikov, ki je lahko izražena vnaprej ali pa jo

sklenejo družbeniki sporazumno v določeni fazi obstoja družbe. Vnaprej je izražena tako, da

49

se v statutu oz. družbeni pogodbi opredeli, da je ustanovljena za določen čas ali za realizacijo

določenega namena. Prenehanje družbe je pravno statusna kategorija, ki ima po izpeljanem

postopku likvidacije oz. stečaja za posledico prenehanje družbe kot pravne osebe z njenim

izbrisom iz sodnega registra.

Gospodarska družba preneha v naslednjih primerih (v oklepajih je navedena posebnost):

- s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena, če je bila ustanovljena za določen čas;

- s sklepom družbenikov (pri t.d. s sporazumom med nosilcem in tihim družbenikom);

- s stečajem;

- na podlagi sodne odločbe;

- če sodišče ugotovi ničnost vpisa;

- z združitvijo v kakšno drugo družbo;

- če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določen znesek,

- s smrtjo ali prenehanjem družbenika, če družbena pogodba ne določa drugače (v primeru

t.d., d.n.o.)

- z odpovedjo (v primeru t.d. in d.n.o.);

- če se število družbenikov zmanjša pod dva, razen v primeru iz 115. čl. ZGD-1; (v

primeru d.n.o.)

- v drugih z zakonom določenih primerih.

Likvidacija družbe je prenehanje družbe, kjer premoženje zadostuje za poplačilo upnikov.

Družba lahko preneha redno ali po skrajšanem postopku. Za skrajšani postopek prenehanja

družbe je pomembno, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z

delavci in da družbeniki prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti

družbe, za kar odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.

Stečajni postopek se sproži, kadar sta podana stečajna razloga dalj časa trajajoča plačilna

nesposobnost (insolventnost) oziroma prezadolženost. Premoženje dolžnika ne pokriva

njegovih obveznosti in so obveznosti družbe ter dolgovi večji od premoženja. Stečajni

upravitelj skuša stečajno maso najbolje prodat, od česar se odštejejo stroški stečajnega

postopka in se oblikuje dokončna razdelitvena masa. V primeru, da razdelitvena masa ne

zadošča za celotno poplačilo terjatev, se te poplačajo sorazmerno v skladu z določbami

Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

50

Prisilna poravnava pomeni poskus sanacije gospodarskega subjekta, pri katerem so že

podani razlogi, zaradi katerih bi se nad njim lahko začel stečajni postopek. Zakon omogoča

dolžniku, da predlaga upnikom prisilno poravnavo v skladu z izdelano metodo finančne

reorganizacije, katere namen je, da se zmanjšajo terjatve oziroma da se odloži plačilo dolgov

ter tudi, da se dolžnik s pogajanji z dolžnikom dogovori o drugih ukrepih, ki bi jih ob

njegovem aktivnem sodelovanju izpeljal v prisilni poravnavi. Končna posledica oziroma cilj

prisilne poravnave je odprava vzrokov za slab gospodarski položaj dolžnika in da se ohrani

dolžnik kot celota v njegovi podjetniški funkciji. Kot metodi finančne reorganizacije

navajamo: konverzija upniških terjatev, zmanjšanje števila pri dolžniku zaposlenih delavcev.

51

OBLIGACIJSKO PRAVO

52

3 POJEM OBLIGACIJSKEGA PRAVA Obligacijsko ali obveznostno pravo je del civilnega prava in obsega pravne norme za

urejanje obveznostnih razmerij. Obligacijsko razmerje ali obligacija je razmerje med dvema

strankama, na podlagi katerega je ena stranka - upnik upravičena, da od druge stranke -

dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. V obligacijskem razmerju sta lahko tudi obe stranki

upnika in dolžnika hkrati.

§ Na primer pri prodajni pogodbi za avto. Prodajalec se zaveže, da bo izročil avto, kupec pa se zaveže, da bo plačal kupnino. Prodajalec je dolžnik, ker dolguje avto in upnik, ker je upravičen do kupnine. Kupec je dolžnik, ker dolguje kupnino in istočasno upnik, ker je upravičen, da mu prodajalec izroči avto.

PRODAJALEC KUPEC

KUPNINA

AVTO

Izpolnitev je skupen izraz za dolžnikovo dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Za

obligacijsko razmerje je torej poglavitna dolžnikova zaveza.

Glede na nastanek ločimo poslovna in neposlovna obligacijska pravna razmerja.

53

POSLOVNA ali POGODBENA PRAVNA

NEPOSLOVNA PRAVNA RAZMERJA

PRIMER: odškodninska odgovornost zaradi škode

Tista, ki nastanejo ne nastanejo na podlagi pravnega posla.

Tista, ki nastanejo na podlagi pravnega posla oziroma pogodbe.

OBLIGACIJSKA RAZMERJA

Obligacija je relativno razmerje. Relativnost razmerja pomeni, da učinkuje samo med obema

strankama, med upnikom in dolžnikom, ne pa do tretjih oseb.

§ Poleg relativnih pravnih razmerij poznamo še absolutna. Absolutna pravna razmerja so tista, ki učinkujejo zoper vse – tako med strankami kot tudi zoper tretje osebe. Tipičen primer pravice, ki izhaja iz absolutnega razmerja je lastninska pravica. Ko oseba A postane lastnik neke stvari morajo njegovo lastništvo spoštovati tako prodajalec stvari kot tudi tretje osebe.

Obveznostna razmerja ureja predvsem Obligacijski zakonik (odslej OZ). Določbe tega

zakona so:

- dispozitivne, pomeni, da se uporabljajo samo takrat, ko se stranki ne dogovorita

drugače;

- kogentne, tem se stranki ne moreta izogniti in se uporabljajo ne glede na dogovor med

njima.

Temeljna načela obligacijskega prava

1. Načelo dispozitivnosti

Udeleženci obligacijskega razmerja lahko uredijo svoje razmerje drugače kot določa

zakon, razen, če iz določbe zakona ali njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

Načeloma so določbe obligacijskega zakonika dispozitivne, če ni drugače določeno.

2. Načelo avtonomije

54

Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z

ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. (3. člen OZ)

3. Enakopravnost udeležencev v obligacijskem razmerju

Udeleženci v obligacijskih razmerjih so enakopravni. (4. člen OZ)

4. Načelo vestnosti in poštenja

Udeleženci obligacijskih razmerij morajo ravnati vestno in pošteno.

5. Načelo skrbnosti

Udeleženci v obligacijskem morajo biti pri izpolnjevanju svoje obveznosti skrbni. Večja

skrbnost se pričakuje od udeležencev, ki izpolnjujejo obveznosti iz svoje dejavnosti.

6. Načelo prepovedi zlorabe pravic

Udeleženci obligacijskih razmerij morajo spoštovati pravice drugih udeležencev.

7. Načelo ekvivalentnosti

Pri sklepanju dvostranskih pogodb morajo biti obveznosti udeležencev ekvivalentne.

8. Načelo izpolnitve

Udeleženci obligacijskih razmerij so dolžni izpolniti svojo obveznost.

9. Prepoved povzročanja škopde

Prepovedano je ravnanje s katerim bi nekdo povzročil škodo drugemu.

10. Načelo mirnega reševanja sporov

Udeleženci na poskušajo spore reševati sporazumno

55

3. 1 Pojem pogodbe

Z izrazom pogodba ali kontrakt so označeni pravni posli, ki nastanejo na podlagi izražene

poslovne volje dveh ali več oseb. Pogodba se šteje za sklenjeno takrat, ko se volji obeh strank

ujemata in je doseženo njuno soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe.

§ Vsak dan sklepamo pogodbe. Ko gremo v trgovino in kupimo kruh smo se s prodajalcem sporazumeli, da želimo kupiti kruh, ki nam ga je prodajalec ponudil. Prišlo je do soglasja volj in s tem do sklenitve pogodbe.

3. 2 Pogoji za veljavnost

Za veljavnost pogodbe morajo biti izpolnjeni štirje temeljni pogoji:

1. sposobnost,

2. prava volja,

3. možnost in dopustnost ter

4. oblika.

Stranka mora biti za sklepanje pogodb pravno in poslovno sposobna. Pravna sposobnost

določa, da je oseba lahko nosilec pravic in obveznosti v pravnih razmerjih. Imajo jo vse

fizične osebe ne glede na položaj in osebne lastnosti. Pravne osebe lahko sklepajo posle, ki so

v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravljajo. Poslovna sposobnost omogoča samostojno izjaviti

voljo, zahtevano za sklenitev pravnega posla. Posel, ki ga sklene popolno poslovno

nesposobna oseba, je ničen. Z dopolnjenim 15. letom starosti pridobi mladoletnik omejeno

poslovno sposobnost, kar mu omogoča, da lahko samostojno sklepa posle, ki so primerni

njegovi starosti in sposobnosti razumevanja. Sklepa lahko tudi druge posle, če jih njegov

zakoniti zastopnik odobri. Odobritev je mogoča pred sklenitvijo pogodbe ali po sklenitvi. Če

zakoniti zastopnik ne odobri pogodbe, je ta izpodbojna.

Pogodba je veljavna, če je predmet izpolnitve mogoč, dopusten, določen ali vsaj določljiv.

Možnost izpolnitve predmeta se presoja po naravnih zakonitostih. Predmet je nedopusten, če

vsebina obveznosti nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. Pogodbeni stranki se morata

dogovoriti o vsebini medsebojnih pravic in obveznostih, zato mora dogovor vsebovati dovolj

podatkov, da se te določijo.

56

Pogodba nastane samo z izjavo prave volje strank. Včasih stranki navzven prikažeta

drugačno vsebino pogodbe, kot jo v resnici želita. Tako nastale pravne posle označujemo z

izrazom simulirana pogodba, ki je nična. Stranki skleneta pravni posel, ki ga ne želita, da bi

s tem prikrili obstoj resničnega pravnega posla. O napaki volje govorimo tudi, če stranka

svojo voljo pove v strahu pred posledico. Stranka, ki zaradi grožnje izjavi nekaj, česar v

resnici ni hotela, lahko izpodbija pogodbo. Zmota je neprava predstava o okoliščini, ki je

pomembna za sklenitev pogodbe. Posledica bistvene in opravičljive zmote hkrati je

izpodbojnost pogodbe. Pri prevari je stranka v zmoti zaradi ravnanja nasprotne stranke ali

tretje osebe. Prevarana stranka lahko skupaj z izpodbojnim zahtevkom uveljavlja še

nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela.

Zakon le izjemoma določa, da je pogodba veljavna samo, če je sklenjena v določeni obliki.

Razlogi, zaradi katerih zakon predpisuje obliko za posamezne pogodbe, so predvsem

naslednji:

- varstvo javnega interesa (pogodbe, katerih predmet so nepremičnine, morajo biti v

pisni obliki);

- varstvo ekonomsko šibkejše stranke (izjava poroka mora biti v pisni obliki);

- dokazna moč (pisna listina omogoča lažje dokazovanje).

§ Primeri obličnosti pogodbe so: pisna pogodba, pogodba sklenjena v notarskem zapisu idr. Praviloma, za sklenitev pogodbe ni potrebna posebna oblika, saj je večina pogodb veljavnih tudi če so sklenjene ustno ali molče. Vendar se v praksi stranke, tudi kadar zakon ne zahteva, da se pogodba sklene v pisni ali kakšni drugi obliki, odločajo za pisno pogodbo, ker je tako lažje dokazovanje.

Če ti pogoji niso izpolnjeni, je pogodba neveljavna in obveznosti ne nastanejo. Pogodbena

stranka ne more zahtevati izpolnitve obveznosti po sodni poti. Kar je bilo na podlagi

neveljavne pogodbe že izpolnjeno, se lahko zahteva nazaj. Poznamo dve obliki

neveljavnosti: ničnost in izpodbojnost.

Strožja oblika neveljavnosti je ničnost, ki je določena, če pogodbeni stranki kršita javno

korist. Ničnost lahko uveljavlja vsakdo, ki ima pravni interes. Sodišče mora ničnost

upoštevati po uradni dolžnosti. Izpodbojnost pogodbe je določena v korist tiste pogodbene

57

stranke, ki jo določa zakon. Od volje pogodbene stranke je odvisno, ali bo pogodba ostala

veljavna ali ne. Nične in izpodbojne pogodbe se torej medsebojno razlikujejo predvsem po

kakovosti pravno zavarovanega interesa, torej ali gre za kak širši, javni interes ali pa je v

ospredju predvsem interes obeh ali več sopogodbenikov.

3. 3 Sklepanje pogodb

Pot do sporazuma pogodbenih strank je različna. Stranke lahko pogodbo sklenejo takoj ali

po naslednjih fazah:

- pogajanje,

- izmenjava ponudbe, njen sprejem,

- morebitna predpogodba,

- sklenitev same pogodbe.

3. 3. 1 Pogajanja

Pogajanja so predpogodbena faza, v kateri bodoča pogodbenika oblikujeta pogodbeno voljo.

Zbiranje informacij, podatkov, dogovarjanje in podobno še ni mogoče označiti za pogajanje.

Pri pogajanjih morajo biti že podani bistveni elementi pogodbe.

Pogajanja pogodbenikov še ne zavezujejo, ima pa pogajanje določene pravne posledice, saj je

lahko stranka, ki se je nevestno pogajala, odškodninsko odgovorna drugi stranki za škodo, ki

jo je povzročila s svojim ravnanjem.

3. 3. 2 Ponudba

Prvi korak k sklenitvi pogodbe med strankama je oblikovanje ponudbe oziroma oferte.

Ponudba je enostranska izjava volje, s katero ponudnik določeni osebi (naslovniku) predlaga

sklenitev pogodbe. Ponudbo lahko pripravi katerakoli izmed pogodbenih strank (ponudnik

oziroma oferent). Vsebovati mora vse poglavitne prvine prihodnje pogodbe, predvsem

temeljne pravice in obveznosti ter druge pogoje, pod katerimi je ponudnik pripravljen skleniti

pogodbo.

58

Ponudba ponudnika praviloma obvezuje (veže), ko jo pošlje drugi stranki (naslovnik ponudbe

ali oblat). Ponudbe ne more več enostransko preklicati, razen če jo prekliče, preden jo

naslovnik prejme. Ko oblat ponudbo prejme, je pobuda za sklenitev pogodbe na njegovi

strani.

3. 3. 3 Sprejem ponudbe

Pogodba se na podlagi poslane ponudbe sklene, ko naslovnik ponudbo sprejme z izjavo ali s

konkludentnim ravnanjem. Konkludentno ravnanje je takšno ravnanje stranke, da je iz njega

mogoče sklepati, da sprejema ponudbo. Sprejem je treba opraviti v času, določenem v

ponudbi.

Če naslovnik izjavi, da ponudbo sprejema, sočasno pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni,

se šteje, da naslovnik ponudbe ni sprejel in je svojemu prejšnjemu ponudniku, zdaj novemu

naslovniku dal novo, nasprotno oziroma drugo ponudbo.

§ Primer sprejema ponudbe s konludentnim ravnanjem je v trgovini. Kupec stopi s stvarjo, ki jo želi kupiti k blagajni. Jasno je, da želi kupec kupiti izdelek po ceni, ki je napisana na izdelku oziroma na polici, tako izjava: »Jaz želim kupiti kruh po ceni 1 evro ni potrebna. Do sklenitve prodajne pogodbe med prodajalcem in kupcem tako pride brez izjave volje.

3. 3. 4 Predpogodba

Po OZ-ju je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje

sklenjena druga, glavna pogodba. Bistvo predpogodbe ni v tem, da bi to bila nekakšna

začasna pogodba, temveč v tem, da se stranki uskladita o vseh bistvenih sestavinah bodoče

pogodbe, pa jo kljub temu še nočeta skleniti zaradi različnih vzrokov, npr. če jima glavna

pogodba časovno še ne ustreza, ker nimata zbranih dovolj podatkov ali denarnih sredstev.

Ker je tudi predpogodba pogodba, mora vsebovati vse zakonite pogoje, ki morajo biti

izpolnjeni za veljavnost vsake pogodbe. Toda pravna usoda predpogodbe se navezuje na

glavno pogodbo, zato mora imeti že vse sestavine, ki jih bo vsebovala glavna pogodba.

Iz navedenega razloga lahko nastane zapleten položaj, do katerega pogosto pride v praksi, in

sicer kako predpogodbo ločiti od glavne pogodbe. Večkrat lahko prizadeta stranka zatrjuje, da

je z nasprotnikom sklenila le predpogodbo, nasprotnik pa zatrjuje, da je sklenjen posel že

glavna pogodba. Sodna praksa je sprejela stališče, da če sta stranki zapisali vse elemente,

potrebne za sklenitev pogodbe, nista pa predvideli roka, v katerem naj se pogodba sklene,

tedaj ima zapis praviloma značaj pogodbe in ne predpogodbe. Zato je element predpogodbe

59

tudi rok, do katerega naj bo sklenjena glavna pogodba. Če pa stranki v predpogodbi nista

določili predpogodbenega roka, do katerega naj bi bila sklenjena glavna pogodba, sodišče, na

zahtevo zainteresirane stranke, naloži stranki, ki jo noče skleniti, naj to stori v roku, v katerem

ji to določi.

S sklenitvijo glavne pogodbe prenehajo veljati učinki predpogodbe. Glede oblike velja enako

pravilo kot glede oblike ponudbe, predpogodba mora biti sklenjena v enaki obliki, kot je

predpisana za glavno pogodbo.

3. 4 Sredstva za zagotavljanje pogodbene discipline

Cilj vsakega obveznostnega razmerja je, da stranki izpolnita svoje obveznosti, ki sta jih

prevzeli s pogodbo. S sredstvi za zagotavljanje pogodbene discipline (utrdilna sredstva)

opredeljujemo tiste pravne institute, s katerimi se gotovost izpolnitve obveznosti poveča.

Nekatere vrste utrditve obveznosti se uporabljajo le na podlagi pogodbe oziroma posebnega

dogovora med strankami. Nekatere pa so določene v pravnih predpisih.

3. 4. 1 Poroštvo

Poroštvo je obveznost poroka, s katero se porok zaveže upniku, da bo izpolnil veljavno in

zapadlo obveznost dolžnika, če je ta ne bi izpolnil. Razlikujemo med dvema oblikama

poroštva: solidarno poroštvo, kjer lahko upnik takoj ob zapadlosti poglavitne obveznosti

zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika ali poroka, ki sta nasproti upniku zavezana kot

solidarna dolžnika in subsidiarno poroštvo pomeni, da mora upnik ob zapadlosti najprej

zahtevati izpolnitev od glavnega dolžnika in šele če ta ne plača, se lahko zahteva izpolnitev

obveznosti od poroka.

60

POROŠTVO

SUBSIDIARNO SOLIDARNO POROŠTVO

Upnik mora najprej terjati

glavnega dolžnika, šele nato lahko terja poroka.

Upnik lahko terja glavnega

dolžnika ali poroka.

Poroštvena obveznost mora biti pisna, sicer poroka ne zavezuje. Za solidarno poroštvo gre,

kadar je v poroštveni pogodbi izrecno navedeno, da se porok zavezuje kot porok in plačnik.

Poroštvo je akcesorna obveznost. To pomeni, da sta nastanek in obstoj poroštvene pogodbe

odvisna od poglavitne obveznosti med upnikom in glavnim dolžnikom. Porokova obveznost

ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, lahko pa prevzame le del obveznosti

glavnega dolžnika. Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi

stranskimi pravicami in jamstvi. Porok, ki je plačal upnikovo terjatev, lahko zahteva od

glavnega dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, in obresti od dneva plačila.

3. 4. 2 Pogodbena kazen

Pogodbena kazen je s pogodbo določen denarni znesek ali druga premoženjska korist, ki

jo bo dolžnik plačal upniku, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno

izpolnitvijo. Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je pogodbena kazen

dogovorjena za primer zamude. Pogodbena kazen, ki po zakonu ne more biti dogovorjena za

denarne obveznosti, se določi sočasno z drugimi pogodbenimi sestavinami in vključi v

pogodbo. Pogodbena kazen pa se lahko določi tudi naknadno s posebno pogodbo. Sporazum o

pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša. Pogodbeni

stranki lahko poljubno določita višino kazni, ali v skupnem znesku, v odstotku ali kako

drugače. Na zahtevo dolžnika lahko sodišče zniža nesorazmerno visoko pogodbeno kazen.

Pravice upnika so odvisne od tega, za kateri primer kršitve obveznosti je pogodbena kazen

dogovorjena. Če je dogovorjena pogodbena kazen za primer neizpolnitve obveznosti, ima

upnik pravico zahtevati bodisi izpolnitev bodisi pogodbeno kazen. Če je zahteval plačilo

61

pogodbene kazni, izgubi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravico izbire ima samo

upnik. Dolžnik nima pravice plačati pogodbene kazni in odstopiti od pogodbe.

Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pravico

zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Upnik pa ne more zahtevati

pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev, pa ni nemudoma sporočil dolžniku,

da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

POGODBENA KAZEN

zaradi zamude zaradi neizpolnitve

Upnik lahko v primeru zamude zahteva:

- izpolnitev in - pogodbeno

kazen.

Upnik lahko v primeru neizpolnitve zahteva:

- izpolnitev ali - pogodbeno

kazen.

Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi, če ta presega škodo, ki mu je nastala, in

celo, če mu ni nastala nobena škoda. Če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene

kazni, ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Upnik pa ne more

zahtevati pogodbene kazni, če je prišlo do neizpolnitve ali zamude iz vzroka, za katerega

dolžnik ne odgovarja.

Upnik ima pravico do pogodbene kazni le, če je dogovorjena. Pogosto se tudi v zakonu

predvideva višina odškodnine pod različnimi nazivi, kot so penali, pogodbena kazen,

odškodnina, ali z drugim imenom. Kadar sta stranki poleg zakonsko predvidene sankcije

dogovorili tudi pogodbeno kazen, upnik nima pravice zahtevati hkrati pogodbene kazni in z

zakonom določene odškodnine, razen če je to po samem zakonu dovoljeno.

3. 4. 3 Ara

Ara je denarni znesek ali neka količina drugih nadomestnih stvari, ki jih ob sklenitvi pogodbe

da ena stranka drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena, in kot varščino, da bo pogodba

62

izpolnjena. Ara ima utrjevalno naravo, istočasno pa je dokaz, da je pogodba sklenjena. Po

OZ-u velja, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, če ni dogovorjeno kaj drugega.

Utrjevalna narava se kaže v tem, da gre ara v korist stranke, ki je pogodbi zvesta. Če je

pogodba izpolnjena, se ara vračuna v izpolnitev ali se vrne.

Če pa pogodba ni izpolnjena in je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je aro dala, sme

druga stranka zahtevati izpolnitev pogodbe in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali

vrniti; lahko pa se zadovolji s prejeto aro.

Če pa pogodba ni izpolnjena in je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme

druga stranka zahtevati, ali izpolnitev pogodbe (če je to še mogoče), ali povrnitev škode in

vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are.

3. 4. 4 Zamudne obresti

Zamudne obresti so denarni znesek, ki ga mora plačati dolžnik poleg glavnice upniku, če

zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zamudne obresti so v našem pravu določene s

posebnimi predpisi.

Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne

obresti po obrestni meri, določeni z zakonom. Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne

glede na to, ali je zaradi dolžnikove zamude pretrpel kakšno škodo ali ne. V primeru pa, ko je

škoda, ki jo je pretrpel upnik zaradi dolžnikove zamude, večja kot znesek, ki bi ga dobil na

račun zamudnih obresti, ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

3. 4. 5 Predujem

Predujem je denarni znesek, ki ga ena stranka da drugi ob sklenitvi pogodbe ali med njenim

izvrševanjem. Predujem pomeni že delno izpolnitev obveznosti, se pravi, da z njim utrdimo

in olajšamo njeno izpolnitev.

3. 4. 6 Zastavna pravica

Zastavna pravica omogoča zastavnemu upniku, da se v primeru, če obveznost ob zapadlosti

ne bi bila izpolnjena, poplača iz zastavljenega predmeta. Zastavna pravica je stvarna

63

pravica na tuji stvari, ki daje zastavnemu upniku pravico, da zastavljeno stvar proda in se iz

nje poplača, če mu terjatev ob zapadlosti ne bo poravnana. Zastavni upnik pridobi zastavno

pravico z izročitvijo stvari, ki je predmet zastavne pogodbe. Upnik mora zastavljeno stvar

hraniti in jo po prenehanju svoje terjatve nepoškodovano vrniti dolžniku. Če pa dolžnik ob

zapadlosti ne poravna terjatve, nastale iz gospodarske pogodbe, lahko upnik proda zastavljeno

stvar na javni dražbi v osmih dneh potem, ko je dolžnika obvestil o tej svoji nameri. Za

terjatve, ki ne izvirajo iz gospodarskih pogodb, se mora upnik za realizacijo zastavne pravice

obrniti na sodišče.

Zastavno pravico na nepremičninah imenujemo hipoteka. Hipoteka se v dobro upnika vpiše v

zemljiško knjigo. Zastavni upnik pridobi pravico z vpisom v zemljiško knjigo.

3. 4. 7 Pridržna pravica

Na podlagi pridržne pravice ima upnik zapadle terjatve pravico pridržati dolžnikovo stvar,

ki jo ima, dokler mu terjatev ne bo plačana. Učinek pridržne pravice je v tem, da se lahko

upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice neko dolžnikovo stvar v posesti, poplača iz njene

vrednosti na enak način kot zastavni upnik. Vendar mora pred odločitvijo o izpeljavi

poplačila obvestiti dolžnika o tej svoji nameri. Pridržane stvari ne sme uporabljati in jo mora

hraniti kot dober gospodar do izpolnitve dolžnikove obveznosti.

3. 4. 8 Varščina, kavcija

Varščina je določen denarni znesek, ki ga ena stranka da drugi za utrditev sklenitve

pogodbe ali za zagotovitev izpolnitve obveznosti iz pogodbe. Na podlagi zakona lahko

pogodbena stranka v določenih primerih terja od druge v primernem roku ustrezno

zavarovanje zato, da bo pogodba z odložnim pogojem tudi zares sklenjena ter v primerih

negotovosti izpolnitve obveznosti. Če stranka v zavarovanje izpolnitve oziroma utrditve

obveznosti ne bi položila varščine, lahko druga stranka razdre pogodbo.

Varščina se po svoji vsebini razlikuje od are, ki je potrebna za zavarovanje interesov obeh

strank, varščina pa varuje le prejemnikov (upnikov) interes.

3. 4. 9 Odstopnina

64

Odstopnina (skesnina) je znesek denarja ali določena količina nadomestnih stvari, ki jo

obljubi ena stranka (ali obe) drugi zato, da bo lahko odstopila od pogodbe, če jo iz določenega

razloga ne bi mogla ali želela izpolniti.

Namen odstopnine torej ni utrditev obveznosti, temveč dejansko prej njeno razrahljanje. Ker

pa je pogoj za odstop od pogodbe plačilo odstopnine, se z dogovorom o odstopnini pogodba

vsaj posredno utrdi.

Stranka, ki je obljubila odstopnino, lahko izbira: lahko izpolni pogodbo ali odstopi od

pogodbe in plača odstopnino. Vendar ko stranka izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino,

ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe. Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe,

mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu.

Če pogodbeni stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka odstopi od pogodbe, je

odstop od pogodbe možen vse dotlej, dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev obveznosti.

Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če začne stranka, ki si je pravico do odstopa

izgovorila, izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati izpolnitev druge stranke.

3. 5 Odškodninska obveznost 3. 5. 1 Splošno

Kdor drugemu povzroči škodo, jo mora povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez

njegove krivde. Vsebina odškodninske obveznosti je povrnitev škode. Glede na izvor

razlikujemo poslovno in neposlovno odškodninsko obveznost. Poslovna odškodninska

obveznost nastane, če ena izmed pogodbenih strank krši pogodbeno obveznost in drugi

stranki povzroči škodo. Za poslovno odškodninsko obveznost je značilno, da je pravna vez

med strankama obstajala že pred nastankom škode. Neposlovna odškodninska obveznost

izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja škode, ki ni v pravni povezavi z oškodovancem.

65

ODŠKODNINSKA OBVEZNOST

POSLOVNA

- izhaja iz kršitve pravnega posla

- stranki sta bili že prej v pravnem razmerju

- stranka je kršila določbe, ki sta si jih stranki sami postavili

- izhaja iz civilnega ali kazenskega delikta

- stranki prej nista bili v pravnem razmerju

- stranka je kršila pravno normo, ki jo je postavil zakonodajni organ

NEPOSLOVNA

Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

1) protipravno škodljivo dejstvo;

2) nastanek škode;

3) vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo;

4) odgovornost.

3. 5. 2 Škodljivo dejstvo

Škodno ravnanje je vsako ravnanje ali dogodek katerega posledica je škoda. Ravnanje

povzroči človek, dogodek pa se zgodi neodvisno od človeka. Za nastanek odškodninske

obveznosti mora biti ravnanje protipravno, to pa pomeni, da nasprotuje zakonski določbi. V

odškodninskem pravu je protipravna vsaka povzročitev škode, če protipravnost ni izključena

z zakonom.

Izključitev protipravnosti je podana:

- če škodo povzroči državni organ, ko ravna v skladu s svojimi pooblastili,

- če povzročitelj škode ravna v silobranu ali v stiski,

- če nastane škoda pri izvajanju dovoljene samopomoči,

- če oškodovanec privoli v škodno ravnanje. 3. 5. 3 Škoda

66

Škoda je:

1) zmanjšanje oškodovančevega premoženja,

2) preprečitev povečanja premoženja (izguba dobička),

3) telesne bolečine,

4) duševne bolečine,

5) strah.

Povzročitelj škode je oškodovancu dolžan povrniti vso pravno priznano škodo.

Oškodovancu mora plačati odškodnino primerno povzročeni škodi. Velja načelo popolne

odškodnine. Oškodovanec ne more zahtevati višje odškodnine, kot je utrpljena škoda. Če je to

mogoče, mora povzročitelj premoženjske škode oškodovancu vzpostaviti prejšnje stanje

oziroma restitucijo. Povzročitelj je dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da škodnega

dogodka ne bi bilo. Pogostejša od restitucije je plačilo odškodnine v denarju. Tako obliko

škode imenujemo denarna ekvivalenca. Ekvivalenca pride v poštev, če restitucija ni mogoča

ali če ni nujno, da prejšnje stanje uveljavi povzročitelj škode.

Dejanskega obsega nepremoženjske škode ni mogoče določiti. Bolečin, ki jih nekdo utrpi

zaradi poškodbe ali smrti bližnjega, ni mogoče izmeriti v denarju ali drugih dobrinah.

Odškodnina se določi v obliki denarnega nadomestila ali na drug način, ki oškodovancu daje

zadovoljstvo, ob katerem lažje pozabi nelagodje zaradi škodnega dogodka in posledic. Takšno

obliko odškodnine imenujemo satisfakcija.

3. 5. 4 Vzročna zveza

Vzročna zveza je odnos med škodnim ravnanjem in škodo. Dogodka morata biti v razmerju

vzroka in posledice. Pri določanju vzročne zveze si pomagamo s pravili logičnega sklepanja

in posebnimi pravili.

3. 5. 5 Odgovornost

67

Odgovornost je s pravnega stališča najpomembnejša sestavina odškodninske obveznosti.

Povzročitelj je dolžan povrniti škodo, če je odgovoren za njen nastanek. Odgovornost

povzročitelja je lahko subjektivna (krivdna) ali objektivna (ne glede na krivdo).

Povzročitelj škode odgovarja krivdno, izjemoma pa objektivno, če je tako določeno v zakonu.

Za subjektivno odgovornost je potrebna krivda povzročitelja škode. Pri subjektivni

odškodninski odgovornosti je pomembno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu.

Povzročitelj je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

Objektivna odškodninska odgovornost je odgovornost ne glede na krivdo. Oškodovancu mora

škodo povrniti odgovorna oseba, ki ni nujno povzročitelj škode. Zakon določa, kdaj pride v

poštev objektivna odgovornost in kdo je odgovorna oseba, ki se ne more razbremeniti svoje

odgovornosti s tem, da dokaže, da je ravnala tako, kot je treba. Oprostitev objektivne

odgovornosti je lahko posledica višje sile. To je zunanji dogodek, ki ga ni mogoče pričakovati

in ga ni mogoče preprečiti ali se mu izogniti. Najpogostejši primeri višje sile v sodni praksi

so: poplave, potresi in podobni naravni dogodki; ukrepi državnih organov in podobno.

Objektivno se odgovarja:

- za ravnanje druge osebe;

- za delovanje nevarne stvari in obratovanje nevarne dejavnosti.

Starši odgovarjajo objektivno za škodo, ki jo povzroči njihov otrok, mlajši od 7 let. Za

starejšega otroka pa starši odgovarjajo krivdno, če je škoda posledica njihove slabe ali

pomanjkljive vzgoje.

Delodajalec odgovarja objektivno za škodo, ki jo povzročijo zaposleni pri delu ali v zvezi z

njim. Smisel tega pravila je v tem, da oškodovanec laže pride do plačila škode, saj je

delodajalec ekonomsko močnejši.

Objektivno odgovarjata lastnik nevarne stvari in tisti, ki opravlja kako nevarno dejavnost.

Zakon teh pojmov ne določa natančno. Omenja samo povečano nevarnost, ki izvira iz

delovanja, in presega običajno nevarnost. Sodna praksa opredeljuje za nevarno stvar vse vrste

strojev, motorna vozila, razstreliva in kemična sredstva, vse vrste orožja, žičnice in podobno.

68

Objektivna odgovornost za nevarno stvar in dejavnost je utemeljena s tem, da naj tisti, ki ima

korist od nje, nosi tudi tveganje za škodo.

69

4 PRODAJNA POGODBA

4. 1 Pojem prodajne pogodbe

Prodajna pogodba je pogodba, s katero se ena stranka (prodajalec) zavezuje, da bo stvar ali

pravico, ki jo prodaja, izročila drugi stranki (kupcu) tako, da bo ta pridobila pravico

razpolaganja oziroma lastninsko pravico. Kupec pa se obvezuje, da bo prodajalcu plačal

dogovorjeno ceno, kupnino.

Prodajno pogodbo štejemo za najpomembnejši in tudi najpogostejši pravni posel blagovnega

prometa. Številne druge pogodbe so velikokrat neposredno ali vsaj posredno povezane s

prodajno pogodbo ali pa so sklenjene prav na podlagi oziroma v zvezi z določeno prodajno

pogodbo.

V pogovoru pogosto uporabljamo izraz kupna pogodba ali celo kupoprodajna pogodba.

Najpomembnejši formalni pravni vir za ureditev prodajne pogodbe Obligacijski zakonik.

Zakon za veljavnost prodajne pogodbe ne predpisuje oblike. Pogodba nastane s sporazumom

prodajalca in kupca o blagu, ceni in drugih pogojih. Pisna oblika je pogoj za veljavnost le, če

je to v zakonu posebej določeno. Pisna oblika je na primer obvezna za prodajo nepremičnin in

za prodajo na obroke, če je kupec posameznik.

4. 2 Bistvene sestavine prodajne pogodbe Ker je poslovni namen prodajne pogodbe v tem, da pogodbeni strani zamenjata določeno

stvar za dogovorjen znesek denarja, je razumljivo, da sta bistveni sestavini prodajne pogodbe

stvar in cena, pri čemer je stvar predmet prodajalčeve obveznosti, cena pa predmet kupčeve

obveznosti.

Ob obeh bistvenih sestavinah pa se ob sklenitvi prodajne pogodbe kupec in prodajalec

praviloma dogovorita tudi o drugih pogodbenih sestavinah, npr. o kakovosti stvari, času in

kraju izročitve, embalaži itn.

Za stvari kot predmet prodajne pogodbe štejemo predvsem telesne, premične predmete ali

pridelke oziroma izdelke, ki rabijo za zadovoljevanje človekovih potreb. Predmet prodajne

pogodbe so lahko že obstoječe, pa tudi bodoče stvari, torej stvari, ki bodo šele nastale, in tudi

pravice, tiste, ki že obstajajo ali pa bodo nastale, ter tudi pričakovane pravice.

70

Cena je v prodajni pogodbi denarni znesek, ki ga mora kupec plačati prodajalcu. Cena je v

prodajni pogodbi vedno določena v denarju, čeprav jo kupec lahko prodajalcu plača na

različne načine, npr. z gotovino, z vrednostnimi papirji itn. Če cena v prodajni pogodbi ni

določena ali v njej ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, pogodba

nima pravnega učinka. Dolžnik svojo obveznost lahko vedno predčasno izpolni.

4. 3 Prodajalčeve obveznosti Poglavitna prodajalčeva obveznost je izročitev stvari kupcu. Prodajalec mora kupcu izročiti

stvar tedaj in tam, kot sta se sopogodbenika dogovorila, se pravi v tistem času in kraju, ki sta

ju sporazumno določila v prodajni pogodbi. Čas izročitve stvari lahko stranki določita na

različne načine:

koledarski datum; npr. dolžnik je dolžan plačati 10. junija 2007.

rok za izpolnitev; pri določitvi roka za izpolnitev je treba določiti čas trajanja in trenutek, ko

se rok začne. Rok, ki je določen z dnevi, se začne prvi dan po dogodku, od katerega se

računa. Preostali roki, določeni v tednih, mesecih ali letih, pa se iztečejo z dnem, ki

odgovarja dnevu, od katerega se rok računa. V primerih, ko rok poteče na dela proste

dneve, se za zadnji dan roka šteje prvi naslednji delavnik.

posebni izrazi; npr. začetek meseca, takoj, na začetku leta itd.

Če tudi na ta način ni mogoče določiti izpolnitvenega časa, pa mora dolžnik obljubljeno

izpolniti takoj. Pri drugih vrstah obveznosti je čas izpolnitve določen z zakonom.

Pri pogodbah se kraj izpolnitve največkrat določi s posebnim dogovorom strank, lahko pa je

določen tudi z zakonom ali pa izhaja iz narave obveznosti.

Kraj izpolnitve nam pove, kje mora dolžnik obveznost izpolniti. Obveznost je lahko določena

kot prinosnina ali iskovina. Prinosnino mora dolžnik izpolniti na upnikovem sedežu ali

bivališču. Po iskovino pa mora upnik priti na dolžnikov sedež.

Prodajalec mora pogodbene obveznosti pravilno izpolniti, se pravi, da mora kupcu izročiti

dogovorjeni predmet pogodbe, torej stvar v dogovorjenem roku, količini, kakovosti in z vsemi

dogovorjenimi lastnostmi ipd. Izpolnitev z napako imenujemo nepravilna izpolnitev. Kupec

ima na voljo sistem ukrepov, s katerim lahko deluje proti prodajalcu. Varstvo pravic

potrošnikov je določeno z Zakonom o varstvu potrošnikov. Kupčev položaj je še dodatno

71

varovan, če gre za prodajo tehničnih in drugih stvari, za katere zakon predvideva obvezno

izdajo garancijskega lista. Garancijski list je podlaga, iz katere izhajajo posebne pravice, če

stvar ne deluje pravilno.

Odgovornost za napake v pravnem jeziku včasih imenujemo jamčevanje. Prodajalec kupcu

odgovarja za dejanske in pravne lastnosti stvari, zato govorimo o stvarnih in pravnih

napakah stvari.

§ Stvarna napaka je, če je kupljena stvar poškodovana ali ne deluje kot bi morala. Stvarna napaka je lahko očitna ali neočitna. Pravna napaka je, če je stvar obremenjena s tujo pravico. Recimo, če se proda zemljišče, ki je obremenjeno s hipoteko.

Pravila o odgovornosti za napake niso obvezna in jih lahko pogodbeni stranki iz svoje

pogodbe izključita. V praksi se izključitev lahko doseže z uporabo določenih klavzul, kot so:

''takšno, kakršno je'', ''videno - kupljeno'' in podobno. V teh primerih prodajalec ne odgovarja

za napake. Izjema so le napake, ki niso očitne in so bile prodajalcu znane, pa jih je kupcu

zamolčal. Prodajalec odgovarja samo za nepošteno ravnanje.

Po OZ-u gre za stvarne napake tedaj, če stvar nima lastnosti,

- ki so potrebne za njeno normalno rabo ali promet;

- ki so sicer potrebne za posebno rabo in za katero kupec tudi kupuje določeno stvar. To

dejstvo pa je bilo prodajalcu znano oziroma bi mu moralo biti znano;

- če stvar nima tistih lastnosti, ki so bile med sopogodbenikoma izrecno ali molče

dogovorjene oziroma predpisane;

- za stvarno napako pa gre tudi tedaj, če je prodajalec kupcu stvar sicer izročil, vendar

se le-ta ne ujema z vzorcem ali modelom.

Prodajalec odgovarja za tiste stvarne napake, ki jih je stvar imela tedaj, ko je nevarnost prešla

na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Hkrati pa prodajalec odgovarja tudi za

tiste stvarne napake, ki so se sicer pokazale po prehodu nevarnosti (rizika) na kupca. Zanje

odgovarja tedaj, če so bile te napake posledica vzroka, ki pa je obstajal že prej. Toda

prodajalec kupcu ne odgovarja za tiste stvarne napake, ki so mu bile ob sklenitvi prodajne

pogodbe znane ali pa mu ne bi mogle ostati neznane. Šteje se, da kupcu niso mogle ostati

72

neznane napake, ki bi jih skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka

enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari.

Pravice zaradi stvarnih napak lahko kupec uveljavlja samo, če graja napako, to imenujemo

tudi reklamacija ali notifikacija. S tem kupec opozori prodajalca, da stvar ni brezhibna.

Pomembno je razlikovanje med očitnimi in skritimi napakami.

Vidne napake, torej napake, ki bi jih kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari, OZ

označuje kot očitne napake.

Za skrite napake pa veljajo tiste napake na določeni pogodbeno dogovorjeni stvari, ki jih z

običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti in so se pokazale šele po prevzemu

stvari.

Čas grajanja očitnih napak je odvisen od pregleda stvari. Pregled stvari je treba opraviti ob

izročitvi stvari, če sta pri tem navzoča prodajalec in kupec ali njuna zastopnika. Kupec mora

prodajalca takoj opozoriti na napako. Če se pregled opravi pozneje, ima kupec za grajanje 8

dni časa. Grajanje skritih napak se začne z njihovim pojavljanjem. Kupec mora prodajalca

obvestiti o napaki v roku 8 dni, šteto od dneva, ko je napako opazil. Prodajalec odgovarja

samo za napake, ki so se pojavile v 6 mesecih po izročitvi stvari. Za poznejše napake

prodajalec ne odgovarja, razen če ni s pogodbo prevzel podaljšane obveznosti. Pri

gospodarskih pogodbah je treba napake grajati nemudoma po tem, ko jih kupec odkrije. Če

napaka ni pravočasno grajana, kupec izgubi vse svoje pravice, razen če je prodajalec ravnal

nepošteno in je za napako vedel.

Kupec lahko zahteva:

a) izpolnitveni zahtevek,

b) zahtevek za znižanje cene,

c) razdrtje pogodbe,

d) odškodninski zahtevek.

Izpolnitveni zahtevek se pojavlja v obliki zahtevka za odpravo napake ali izročitev druge

stvari brez napake. Z njim kupec prodajalcu omogoči, da poskrbi za pravilno izpolnitev svoje

obveznosti. Vsebina zahtevka je odvisna od številnih stvari. Generične stvari je mogoče

zamenjati z enako stvarjo. Kupec lahko zahteva bodisi odpravo napake bodisi zamenjavo

73

stvari. Drugače je z individualnimi stvarmi, saj pride v poštev samo zahtevek za odpravo

napake.

Zahtevek za znižanje cene se lahko uveljavlja, kadar je zaradi napake vrednost stvari nižja,

kot sta se stranki dogovorili. Kupec se včasih strinja s tem, da stvar obdrži za nižjo ceno.

Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednost stvari z napako ob

sklenitvi pogodbe. Za ta zahtevek se kupec lahko odloči, tudi če je bila kupnina že plačana.

Bolje je, če kupnine še ni plačal, saj lahko v primernem razmerju preprosto odtegne plačilo.

Če je bila kupnina že plačana, mora povračilo sorazmernega dela zahtevati. Poleg razlike v

ceni se lahko zahtevajo še zamudne obresti od dneva plačila do dneva vrnitve.

Zahtevek za razdrtje pogodbe ima za posledico prenehanje pogodbe, vsaka stran mora

vrniti prejeto. Pogodba se lahko razdre, če je kupec od prodajalca zaman zahteval odpravo

napake ali zamenjavo stvari. Pri nameri razdrtja pogodbe, se prodajalcu v zahtevi za odpravo

napake ali zamenjavo določi primeren rok za izpolnitev. Če napaka ni odpravljena, je

pogodba razdrta s samim zakonom in obe stranki lahko zahtevata vrnitev izpolnjenega.

Prodajalec mora vrniti plačano kupnino skupaj z zamudnimi obrestmi. Kupec pa izgubi

pravico do razdrtja pogodbe, če stvari ne more vrniti v takšnem stanju, v kakršnem jo je

prejel. Na pravico ne vpliva poslabšanja stvari, ki je rezultat normalne rabe. Prav tako se

uveljavlja razdrtje, če je bila stvar zaradi napake uničena ali poslabšana.

Kupec se prosto odloča za vrsto zahtevka in izbere tistega, ki najbolj ustreza njegovim

potrebam. Skupaj s temi zahtevki je mogoče od prodajalca zahtevati tudi povrnitev škode

(odškodninski zahtevek), nastale zaradi napake.

Pogoj za uveljavljanje zahtevkov je, da je napaka pravočasno in pravilno grajana. Kupec mora

uveljavljati pravico v roku enega leta. Rok začne teči z dnem, ko je prodajalec obveščen o

napaki. V enoletnem roku se mora kupec odločiti za vrsto zahtevka in odločitev sporočiti

prodajalcu.

Kupec ima na podlagi pravil o garanciji na voljo enake zahtevke, kot so določeni za

odgovornost za stvarne napake. Za uveljavljanje garancijskih zahtevkov je pomemben vrstni

red. Kupec ima primarno pravico zahtevati popravilo napake na prodani stvari. Če pa mu

74

prodajalec stvari ni popravil ali zamenjal v primernem roku, lahko kupec razdre pogodbo ali

zniža ceno in zahteva odškodnino.

4. 4 Kupčeve obveznosti

Kupec mora prodajalcu stvari plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta ga sopogodbenika

določila v prodajni pogodbi. Tisto, kar stranki nista pogodbeno določili o času ali kraju

plačila kupnine, se lahko ureja na podlagi prisilnih ali dispozitivnih pravnih pravil oziroma

trgovinskih običajev ali uzanc.

Ob plačilu kupnine je prevzem stvari druga kupčeva obveznost. Če kupec brez utemeljenega

razloga noče prevzeti stvari, ki mu je bila pravočasno ponujena na dogovorjen ali običajen

način, sme prodajalec tedaj, kadar utemeljeno dvomi, da mu kupec ne bo plačal kupnine,

izjaviti, da pogodbo razdira.

75

8. člen

Ta pogodba je sestavljena v 4 izvodih od katerih vsaka stranka prejme dva izvoda. V Brestju, 1.3.2007 Prodajalec: Kupec:

Prodajalec dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na ime kupca.

7. člen

Vse stroške povezane s prenosom lastninske pravice na kupca nosi kupec sam.

5. člen

Prodajalec se zaveže, da bo kupcu izročil notarsko overjeno potrdilo o plačilu kupnine.

6. člen

3. člen

Prodajna cena za nepremičnino je 1000 enot.

4. člen

Kupec se zaveže, da bo plačal celotno kupnino do 1.4.2007 na transakcijski račun 2345 odprt pri banki D.

Prodajalec je lastnik dvosobnega stanovanja številka 5, ki se nahaja v 2. nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu Pod bresti 5,ki je vpisano v zemljiško knjigo pod vložkom št. 50 k.o. Brestje v izmeri 70 m2, ki stoji na parcelni številki 15 ter pripadajoči del stavbnega zemljišča in skupnih prostorov, delov in naprav stavbe, ki služijo celotni stavbi.

2. člen Prodajalec se zavezuje, da je nepremičnina prosto dolgov in bremen.

1. člen

skleneta naslednjo: PRODAJNO POGODBO

oseba B (kupec)

in oseba A (prodajalec)

76

DELOVNO PRAVO

77

5 DELOVNO RAZMERJE

5. 1 Sklenitev delovnega razmerja

S sklenitvijo delovnega razmerja (Zakon o delovnih razmerjih UL, 42/2002) pridobi delavec

pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Delavec lahko sklene delovno

razmerje, če izpolnjuje:

1. splošne pogoje :

- dopolnjenih 15 let starosti in

- splošna zdravstvena sposobnost.

2. posebni pogoji, ki so določeni v zakonu, kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu

(npr. opravljen strokovni izpit, znanje tujih jezikov, itd.)

Postopek sklenitve delovnega razmerja

Sklep o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja sprejme poslovodni organ. Delodajalec je

dolžan na ustrezen način objaviti prosto delovno mesto.Razpis je obvezen samo za

poslovodne organe v podjetjih z družbeno lastnino in za direktorje zavodov.V vseh drugih

primerih zadostuje objava prostega delovnega mesta v uradnih prostorih zavoda za

zaposlovanje.

Objava se opravi tako,da izpolnimo obrazec za objavo prostega delovnega mesta in ga

pošljemo na enoto zavoda.

V objavi oziroma razpisu je treba objaviti:

- ime (firma) in točen naziv prijavitelja (delovne organizacije);

- delovno mesto, za katerega se sklepa delovno razmerje;

- pogoje za sklenitev delovnega razmerja (zlasti posebne);

- rok za prijavo kandidata (ne sme biti krajši od 8 dni in začne teči z dnem, ko ga objavi

zavod za zaposlovanje);

- rok, v katerem mora biti kandidat obveščen o izbiri;

- največjo dolžino trajanja poskusnega dela, če se za razpisano delovno mesto predvideva

poskusno delo.

Kandidat, ki želi skleniti delovno razmerje se mora prijaviti na objavo v roku, ki je določen v

razpisu.

78

Zakon o delovnih razmerjih določa izjeme od pravila, da ni mogoče skleniti delovnega

razmerja brez poprejšne objave. Samo v zakonu našteti primeri opravičujejo sklenitev

delovnega razmerja brez objave oziroma razpisa. Delovno razmerje, ki bi bilo sklenjeno v

nasprotju z navedeno določbo, bi ne bilo sklenjeno zakonito.

Izjemoma se lahko sklene delovno razmerje brez objave oziroma razpisa v naslednjih

primerih:

- sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem zaradi spremenjenih

okoliščin,

- obveznosti delodajalca iz naslova štipendiranja,

- zaposlitev invalida po zakonu, ki ureja zaposlovanje invalidov,

- zaposlitev za določen čas, ki po svoji naravi traja največ tri mesece v koledarskem letu,

- zaposlitev, za nedoločen čas osebe, ki je pri delodajalcu opravljala pripravništvo, oziroma

ki je bila pri delodajalcu zaposlena za določen čas,

- zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne

odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po

posebnem zakonu,

- zaposlitev s polnim delovnim časom osebe, ki je bila pri delodajalcu zaposlena s krajšim

delovnim časom,

- zaposlitev družbenikov v pravni osebi,

- zaposlitev družinskih članov delodajalca, ki je fizična oseba,

- zaposlitev voljenih in imenovanih funkcionarjev oziroma drugih delavcev, ki so vezani na

mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih,

zbornicah, društvih in njihovih zvezah,

- poslovodne osebe, prokuriste,

- druge primere, določene z zakonom.

Obravnavanje prijav kandidatov

Delodajalec obravnava samo tiste prijave, ki so prispele v določenem roku, saj prepoznih ne

more upoštevati. V primeru nepopolnih vlog, se vložnika pozove k dopolnitvi vloge oziroma

k temu, da priloži zahtevane dokumente v točno določenem roku. Če tega ne stori, se šteje, da

79

je vlogo umaknil. Popolne vloge delodajalec obravnava tako, da ugotavlja, kateri kandidati

izpolnjujejo zahtevane pogoje oziroma, kateri jih ne.

Izbiro med kandidati lahko opravi poslovodni organ ali organ, določen s splošnim aktom

organizacije, oziroma delodajalec. Med kandidati lahko izbere le tistega, ki izpolnjuje pogoje,

zahtevane v razpisu oziroma objavi.

Delodajalec se lahko odloča tudi o tem, ali bo pred izbiro naredil preizkus strokovnih

sposobnosti kandidatov za opravljanje del na delovnem mestu, vendar mora to predhodno

napovedati v objavi. Kandidate, ki izpolnjujejo pogoje, mora delodajalec obvestiti o datumu

preizkusa.

O izbiri se nato sestavi zapisnik, iz katerega mora biti razvidno, kateri podatki so bili

uporabljeni in kakšni so razlogi za odločitev o izbiri določenega kandidata.

Obvestilo kandidatom

Izbranega kandidata se obvesti s sklepom o izbiri, preostale kandidate pa z obvestilom, da

niso bili izbrani in da imajo pravico do ugovora v roku 15 dni od dneva prejema takega

obvestila. V ugovoru lahko uveljavlja, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev ali pa, da je

prišlo do kršitve postopka pri izbiri kandidatov.

Sklep o izbiri kandidata je dokončen, če v navedenem zakonitem roku noben neizbran

kandidat ni vložil ugovora oziroma, če delodajalec vloženi ugovor zavrne. V tem primeru ima

sicer ta kandidat pravico do sodnega varstva pred delovnim sodiščem, toda sodni postopek ne

pomeni ovire za nastop dela izbranega kandidata in za poprejšno sklenitev pogodbe o

zaposlitvi z njim. Če delodajalec ugodi ugovoru, mora sklep o izbiri razveljaviti ali spremeniti

ali pa celo ponoviti objavo prostega delovnega mesta. To lahko stori tudi sodišče, zato

kandidat, ki nastopi delo pred koncem sodnega postopka, tvega, da bo izgubil delovno

razmerje, če bo nezadovoljni kandidat uspel v sodnem postopku.Če se ugovoru ugodi, se

mora sklep o izbiri razveljaviti ali spremeniti ali pa je celo treba ponoviti objavo prostega

delovnega mesta.

80

5. 2 Pogodba o zaposlitvi

Organizacija oziroma delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v

skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in

posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje.

Pogodba o zaposlitvi se sklene med dvema subjektoma – delavcem na eni strani in

organizacijo oziroma delodajalcem na drugi strani. Kot delavec nastopa vedno fizična oseba,

na drugi strani pa je lahko pravna in fizična oseba, seveda v mejah in pod pogoji, določenimi

s pravno ureditvijo.

Delavec ne more nastopiti dela, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi je definirana kot pogodba, s katero se ena stranka zaveže, da bo

opravljala praviloma podrobneje določeno nesamostojno dejavnost, katere obseg je

najpogosteje časovno določen, druga stranka pa se zaveže to dejavnost plačati.

Prva značilnost pogodbe o zaposlitvi je podrejenost delojemalca. Delojemalec daje svoje delo

na razpolago. Druga značilnost je pravica do plačila. Naslednja sestavina pogodbe o

zaposlitvi je njeno trajanje. Splošno uveljavljanje je, da se delovna razmerja v načelu sklepajo

dolgoročno. Značilnost pogodbe o zaposlitvi je tudi osebna povezanost strank.

Glede na njene splošne značilnosti je pogodba o zaposlitvi sočasno izvor obveznosti za

dolžnika in izvor pravic za upnika ter nasprotno.

Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati:

- podatke o pogodbenih strankah z navedbo njunega prebivališča oziroma sedeža,

- datum nastopa dela,

- naziv delovnega mesta oziroma podatke o vrsti dela, za katerega delavec sklepa pogodbo o

zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora opravljati po pogodbi o zaposlitvi,

- kraj opravljanja dela; če ni navedenega točnega kraja velja, da delavec opravlja delo na

sedežu delodajalca,

- čas trajanja delovnega razmerja in določilo o načinu izrabe letnega dopusta, če je sklenjena

pogodba o zaposlitvi za določen čas,

- določilo ali gre za delovno razmerje s polnim ali krajšim delovnim časom,

- določilo o dnevnem ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa,

- določilo o znesku osnovne plače delavca v tolarjih, ki mu pripada za opravljanje dela po

pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih,

81

- določilo o drugih sestavinah plače delavca, o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o

načinu izplačevanja plače,

- določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta,

- dolžino odpovednih rokov,

- navedbo kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca, in

- druge pravice in obveznosti v primerih, določenih s tem zakonom.

5. 3 Delovna knjižica

Delavec v delovnem razmerju ima delovno knjižico, ki je javna listina. Izdajajo jih pristojne

upravne enote, ki vodijo tudi evidenco o izdanih delovnih knjižicah. Minister, pristojen za

delo, izda podrobnejše predpise o vsebini delovne knjižice, o vpisovanju podatkov in o

vodenju registra o izdanih delovnih knjižicah.

Delavec mora delodajalcu izročiti delovno knjižico ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ob

prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu proti potrdilu o

prejemu vrniti delovno knjižico.

5. 4 Pripravništvo

Pripravnik je vsak, kdor prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji svoje strokovne

izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem

razmerju.

Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa drugače. Sorazmerno se lahko

podaljša, če pripravnik dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar največ za šest

mesecev.

Trajanje pripravništva se podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela, ki traja dlje kot 20

delovnih dni, razen za čas letnega dopusta.

Na predlog mentorja se lahko skrajša, vendar le do polovice prvotno določenega trajanja.

Ob koncu pripravništva mora pripravnik opraviti izpit, ki je sestavni in zaključni del

pripravništva in se opravlja pred iztekom pripravniške dobe.

82

5. 5 Poskusno delo

V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu. Z njim

se preskusi, ali ima delavec ustrezne strokovne usposobljenosti za opravljanje dela. Na

podlagi ocene uspešnosti poskusnega dela, ki mora biti pisna in strokovno utemeljena,

delodajalec odloči, ali bo delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi negativne ocene

poskusnega dela. Če je namreč ocena negativna, lahko delodajalec sprejme sklep o

prenehanju delovnega razmerja, zoper tak sklep pa je mogoče vložiti ugovor.

Poskusno delo traja največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z

dela (npr. bolezen).

5. 6 Delovno razmerje za določen čas

Delovno razmerje se praviloma sklepa za nedoločen čas; v primerih, ki jih določa zakon in

kolektivna pogodba, pa tudi za določen čas. Ta oblika sklenitve delovnega razmerja je že po

naravi omejena v trajanju:

- na natančno določen čas,

- na izvršitev določenih del ali

- na vrnitev delavca, ki ga delavec nadomešča.

Ko gre za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, ni razlik od siceršnjega sklepanja

delovnih razmerij. Izjeme so določene le takrat, ko prostega delovnega mesta za določen čas

ni treba objavljati, če delo traja največ 60 dni in če gre za nadomeščanje začasno odsotnega

delavca.

Odločitev o tem, da je treba skleniti delovno razmerje za določen čas, je treba obrazložiti in

navesti razlog za objavo prostega delovnega mesta za določen čas. To dejstvo mora biti tudi

navedeno v objavi, v sklepu o izbiri in hkrati tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pravilnost

ugotovitve o tem, da obstaja razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je

pomembna zaradi zakonske predpostavke, po kateri preide delovno razmerje v nedoločen čas,

če niso obstajali razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. V sklepu o izbiri in v

pogodbi o zaposlitvi je opredeljen čas trajanja delovnega razmerja po datumih ali opisno, pač

glede na primer, ki je narekoval sklenitev takega delovnega razmerja.

83

Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za določen čas, če gre za:

- izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas,

- nadomeščanje začasno odsotnega delavca,

- začasno povečan obseg dela,

- zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas,

razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja,

- poslovodne osebe,

- opravljanje sezonskega dela,

- delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zardi priprave na delo, usposabljanja

ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja,

-zaposlitev za določen čas zardi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe

in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem

zakonu,

- opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z

zakonom,

- pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano,

- delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in

tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev,

- voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali

funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in

njihovih zvezah,

- druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.

Pogodba o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih

v prvem odstavku 52.člena Zakona o delovnih razmerjih, opravi.

Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim

delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v

primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alinee prvega

odstavka omenjenega člena.

Ne glede na navedeno, je v primerih iz desete alinee prvega odstavka 52. člena s kolektivno

pogodbo na ravni dejavnosti lahko določeno drugače.

Trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve neprekinjenega dveletnega obdobja.

84

5. 7 Pravice in obveznosti delavcev 5. 7. 1 Delovni čas

Delovni čas delavcev ne sme biti daljši od 40 ur v delovnem tednu. Z zakonom oziroma s

kolektivno pogodbo se lahko kot polni delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar na

manj kot 36 ur na teden. Kot nočno delo se šteje delo med 23. in 6. uro naslednjega dne. Če

je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo

osem nepretrganih ur v času med 22. in 7. uro naslednjega dne.

Delodajalec lahko med letom razporedi delovni čas neenakomerno, če to zahteva:

- narava dejavnosti,

- organizacija dela ali

- smotrnejša izraba delovnega časa.

Kljub taki razporeditvi delovnega časa pa mora upoštevati, da v povprečju delovni čas ne

presega polnega delovnega časa, preračunanega na tedenski delovni čas. Delovna obveznost

se torej delavcu v enem letu tudi zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa ne

poveča. Pri neenakomernem razporejanju delovnega časa mora delodajalec seveda upoštevati

pravico do odmora med dvema delovnima dnevoma in do tedenskega počitka.

Med sezono lahko delodajalec vpelje daljši delovni čas, ki se sicer preračuna v delovne dni s

polnim delovnim časom v okviru enega leta. V času sezone delavec opravlja delo v daljšem

delovnem času od polnega, zunaj sezone pa dela s krajšim delovnim časom ali pa dela sploh

ne opravlja. Zaradi preračuna delovnega časa na polni delovni čas pa se mu v celotnem

letnem obdobju upošteva, da je delo opravljal s polnim delovnim časom.

Pod določenimi pogoji oziroma v določenih primerih mora delavec opravljati tudi delo preko

polnega delovnega časa. Delo preko polnega delovnega časa lahko traja samo toliko časa,

kolikor je to nujno potrebno, vendar največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec ali 180 ur na

leto.

Delovno razmerje s krajšim delovnim časom se lahko sklene, če je to v interesu delavca in

organizacije oziroma delodajalca, ter ko je to družbeno in ekonomsko smotrno glede na

85

naravo in organizacijo dela ali izrabo delovnega časa ali glede na posebne potrebe

zaposlovanja.

5. 7. 2 Odmori, počitek

Pravico do odmora imajo delavci, ki delajo polni delovni čas; delavci, ki delajo s krajšim

delovnim časom pa v sorazmerju s časom prebitim na delu. Delavec ima med dnevnim delom

pravico do odmora, ki traja 30 minut.

Med dvema zaporednima delovnima dnevoma ima delavec pravico do počitka, ki traja

najmanj 12 ur in do tedenskega počitka, ki mora trajati nepretrgoma najmanj 24 ur. Če

mora zaradi izmenskega dela ali iz drugih razlogov delati na dan svojega tedenskega počitka,

potem mu mora delodajalec zagotoviti počitek en dan v naslednjem tednu.

Delavec se pravici do odmora med delovnim časom, dnevnemu in tedenskemu počitku ne

more odpovedati.

5. 7. 3 Letni dopust

Delavec ima pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti

krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od

polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih

dni v tednu za posameznega delavca. Delodajalec vsako koledarsko leto posebej določi

dolžino letnega dopusta za vse delavce. Do izrabe celotnega letnega dopusta je upravičen

tisti delavec, ki ima vsaj 6 mesecev nepretrganega dela, in sicer ne glede na to, ali dela s

polnim delovnim časom ali s časom, krajšim od polnega. Delavec, ki do konca koledarskega

leta ne izpolni tega pogoja, ima pravico do letnega dopusta, ki je sorazmeren času, prebitem

na delu. Ta dolžina se določi tako, da se po veljavnih merilih delavcu določi letni dopust,

število dni letnega dopusta se deli z 12 in nato pomnoži z meseci dela, ki ga je delavec

izpolnil. Delavec, ki v tekočem koledarskem letu ni mogel izrabiti letnega dopusta zaradi

odsotnosti z dela (npr. zaradi bolezni), lahko izrabi celotni letni dopust do 30. junija

naslednjega leta.

V primerih in ob pogojih, ki so določeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, ima

delavec pravico do odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin do sedem delovnih dni v

86

posameznem koledarskem letu s pravico do nadomestila plače. Kolektivna pogodba tudi

določa primere, ko je delavec zaradi osebnih okoliščin odsoten z dela brez nadomestila

plače, pri čemer ima delodajalec možnost zahtevo za takšno odsotnost zavrniti, če tega ne

dopušča delovni proces. Ko gre za neplačano odsotnost z dela, moramo ugotoviti, da je tudi ta

čas štet v delovno razmerje, v zavarovalno dobo za pridobitev pravic iz pokojninskega in

invalidskega zavarovanja pa le, če so plačani prispevki. Zakon ne omejuje take neplačane

odsotnosti z dela, zato lahko z dogovorom delodajalec in delavec urejata vsa nerešena

vprašanja, tako trajanje odsotnosti, vrnitev na delo in podobno.

87

PRAVICE

INTELEKTUALNE

LASTNINE

88

6 PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE

6 .1 O intelektualni lastnini

Intelektualna lastnina obsega pravice, ki izhajajo iz intelektualne aktivnosti na industrijskem,

znanstvenem, literarnem in umetniškem področju. Pri pravicah intelektualne lastnine ne gre

za stvarne pravice, temveč za pravice, ki nastanejo zaradi intelektualne kreacije na področju

znanosti, umetnosti, tehnike itd. Intelektualna lastnina je varovana z zakonom1, ker se le na ta

način lahko opredelijo moralne in ekonomske pravice avtorja nad njegovo stvaritvijo ter

pravice javnosti do dostopa do teh stvaritev. Ko je intelektualna stvaritev enkrat dostopna

javnosti, njen ustvarjalec namreč ne more več nadzorovati njene uporabe.

Intelektualno lastnino bistveno zaznamuje njena trojna narava:

- prvič, intelektualna lastnina predstavlja samostojno področje prava,

- drugič, pravice intelektualne lastnine so zasebne podjetniške pravice, kar jim

neizbežno daje ekonomski značaj (intelektualna lastnina sodi torej tudi v ekonomijo),

- tretjič, podjetniška narava teh pravic neizogibno zahteva ustrezno vodenje, zato so

povezane tudi s področjem managementa.

Pravo intelektualne lastnine se deli na:

- pravice industrijske lastnine (patent oz. patent s skrajšanim delovanjem, model,

znamka, geografska označba in dodatni varstveni certifikat),

- avtorske in sorodne pravice (pravice avtorjev na njihovih delih s področja književnosti,

znanosti in umetnosti, pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih

producentov, RTV organizacij, založnikov in izdelovalcev podatkovnih baz) in

- topografije polprevodniških vezij.

1 Zakon o industrijski lastnini (UL RS, št. 102/2004 in UL RS, št.20/2006, v nadaljevanju ZIL).

89

Razmejitev med pravicami industrijske lastnine in avtorskimi ter sorodnimi pravicami:

Pravice industrijske lastnine se nanašajo na področje tehnike v širšem smislu2, avtorske in

sorodne pravice pa varujejo duhovne stvaritve s področja književnosti, umetnosti in

znanosti. Avtorska pravica tudi ščiti posebno podobo avtorskega dela - ki se doseže preko

izbire besed, likovne upodobitve ali kakšnega drugega čutno stimulativnega oblikovanja.

Avtor dela je nagrajen za kreativno storitev, tj. prenos abstraktne ideje v inovativno avtorsko

delo. Pri pravicah industrijske lastnine so v ospredju materialna upravičenja, po čemer se

razlikujejo od avtorske pravice. Naslednja pomembna razlika med avtorsko pravico in

pravicami industrijske lastnine je v načinu njihovega nastanka. Avtorska zaščita nastane, ko

je ustvarjeno avtorsko delo, torej s samo stvaritvijo oz. aktom kreacije. Pri pravicah

industrijske lastnine pa prijava še ne daje pravice industrijske lastnine, ampak je prijavitelj le

pričakovalec izključne pravice, ki je s prijavo preprečil možnost, da bo pravico zaradi prijave

koga tretjega izgubil. Popolno izključno pravico pridobi šele s priznanjem pravice s strani

državnega organa in njeno registracijo.

SLIKA 1: PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE

2 Znamka daje možnost, da z označevanjem blaga ali storitev omogoči razlikovanje le-teh od blaga in storitev konkurentov na trgu, patent ščiti rešitev tehničnega problema ali inovativno rešitev oz. dosežek.

90

V Sloveniji je temeljni zakon s področja industrijske lastnine Zakon o industrijski lastnini, ki

ureja najpomembnejše pravice industrijske lastnine. Ureja tudi postopke za podelitev in

registracijo teh pravic, sodno varstvo pravic in zastopanje strank v postopkih. Z zakonom niso

urejene vse pravice industrijske lastnine, saj so nekatere določene z drugimi zakoni.3

Pomembni so še Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Zakon o izumih iz delovnega

razmerja, Zakon o varstvu novih sort rastlin in Zakon o varstvu topografije polprevodniških

vezij, ki opredeljuje polprevodniško vezje kot napravo za izvajanje elektronske funkcije in

njegova vsebina ne sodi v sklop predmeta. Geografsko označbo za kmetijske pridelke in

živila ureja Zakon o kmetijstvu, geografsko označbo za vina in druge proizvode iz grozdja in

vina pa Zakon o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina. Poleg navedenih zakonov

Slovenijo na področju industrijske lastnine vežejo tudi številne mednarodne pogodbe s tega

področja. Posamezna področja intelektualne lastnine urejajo tudi predpisi Evropske unije in

sicer nekatera področja avtorskega prava, področje patentiranja biotehnoloških izumov ter

področje modelov in znamk. Direktive so prevzete v slovensko zakonodajo, uredbe pa se

uporabljajo neposredno.

INTELEKTUALNA LASTNINA

AVTORSKO PRAVO

INDUSTIRJSKA LASTNINA

AVTORSKA PRAVICA

TOPOGRAFIJE POLPREVODNIŠKIH VEZIJ

SORODNE PRAVICE MODEL

PATENT

DODATNI VARSTVENI CERTIFIKAT

GEOGRAFSKA

ZNAMKA

PATENT S SKRAJŠANIM TRAJANJEM

6. 2 Ekonomski pomen pravic intelektualne lastnine

3 Firma z zakonom o gospodarskih družbah, nelojalna konkurenca z zakonom o varstvu konkurence.

91

Glavna pravica ustvarjalca je, da s svojo stvaritvijo razpolaga, jo izkorišča, uživa monopol.

Običajno pa ni možno, da bi ustvarjalec svojo pravico izkoriščal izključno sam. Ustvarjalec

lahko prenese pravico na koga drugega, ki postane izvedeni nosilec pravice, sam pa za prenos

dobi ustrezno plačilo. Pravo intelektualne lastnine je zato tesno povezano s pogodbenim

pravom. S sklenitvijo pogodbe se lahko ustvarjalec v celoti odreče svoji pravici v korist

pridobitelja, ki postane derivativni nosilec pravice. Lahko pa sklene licenčno pogodbo in z

njo prenese samo del upravičenj, del pa jih zadrži zase.4 Pogodba o distribuciji velikokrat

vsebuje licenčno pogodbo.5 Ob pogodbenih prenosih pravic intelektualne lastnine se stranki

dogovorita za denarno plačilo. Stranki se lahko dogovorita, da bo plačilo v obliki pavšalnega

zneska ne glede na uspeh prodaje, lahko pa se dogovorita za odstotno plačilo od dohodka

prodaje. Uveljavila se je kombinacija obeh načinov. Stranki se lahko dogovorita, da gre

ustvarjalcu določen pavšalni znesek in določen odstotek od prodaje izdelkov, ko in če bo

prodaja presegla dol. število kosov.

6. 3 Pravo industrijske lastnine

6. 3. 1 Pravice industrijske lastnine

Pravice industrijske lastnine so:

patent oz. patent s skrajšanim trajanjem,

model,

znamka,

geografska označba in

dodatni varstveni certifikat.

ZIL določa predmete varstva in pravice, s katerimi se ti predmeti zavarujejo. Razmejitev je

predstavljena v spodaj navedeni tabeli.

TABELA 1: RAZMEJITEV MED PREDMETOM VARSTVA IN PRAVICO

PREDMET VARSTVA PRAVICA

4 Izjema velja za firmo, ki je prav tako lahko intelektualna stvaritev, vendar pa se lahko prenese samo v celoti, ne pa tudi deloma. 5 Gre za obliko prodajne pogodbe, pri kateri se ena stranka zaveže, da bo prodajala izdelke druge stranke, hkrati pa bo smela uporabljati njeno blagovno znamko.

92

Izum Patent Nova oblika telesa Model

Slika in risba Vzorec Blagovni in storitveni znaki Blagovna in storitvena znamka Geografsko ime proizvoda Označba porekla blaga

6. 3. 2 Pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine

Ustvarjalec mora najprej pridobiti pravice iz industrijske lastnine, šele nato se lahko

uveljavljajo. V Republiki Sloveniji se pridobitev pravice industrijske lastnine lahko zahteva:

- z nacionalno prijavo pri Uradu RS za industrijsko lastnino, prijavitelj jo lahko vloži sam

ali prek zastopnika,

- na podlagi prijav, vloženih v tujini, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki

obvezuje Republiko Slovenijo ali skladno z direktivami oz. uredbami Evropske unije.

Prijava za pridobitev pravic v tujini se lahko zahteva tudi na podlagi prijave, vložene pri

Uradu RS za industrijsko lastnino, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje

Republiko Slovenijo.

Obravnavanje prijav in podeljevanje posameznih pravic industrijske lastnine temelji na

načelu prednosti prve prijave. Kadar dva ali več prijaviteljev vložita prijave za pridobitev

varstva za izum, videz izdelka ali znak v Sloveniji, ima tisti prijavitelj, ki ima zgodnejši

datum prijave prednost pred drugim prijaviteljem. V zvezi s pridobitvijo in vzdrževanjem

veljavnosti pravic iz industrijske lastnine se plačujejo pristojbine. Pristojbine se plačujejo v

rokih, določenih z zakonom, njihovo višino pa določi Vlada Republike Slovenije z uredbo.6

6. 4 Posamezne pravice industrijske lastnine

6. 4. 1 Patent

Patent je izključna pravica fizične ali pravne osebe za izum, ki je nov, na inventivni ravni in

je industrijsko uporabljiv. Patent je torej pravica, ki ščiti izum.

6. 4. 1. 1 Patentibilnost izuma

6 Pristojbine in cenik informacijskih storitev objavljena na: http://www.uil-sipo.si/index.php?id=36.

93

Potrebno je razlikovati pojma izum in patent. Izum je dosežek, stvaritev, ki jo nekdo ustvari,

patent pa pravica, s katero se izum zavaruje. Izum je patentibilen, če kumulativno izpolnjuje

materialnopravne (vsebinske) pogoje, ki so taksativno navedeni v ZIL:

a) izum mora biti nov;

b) mora iti za dosežek na področju tehnike;

c) biti mora dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva;

č) biti mora industriabilen.

a) Novost:

Izum mora biti nov. To je ena izmed najpomembnejših prvin, da bi izum lahko zavarovali s

patentom. Rešitev tehničnega problema mora biti v svetovnem merilu nova, izvirna, prvič

objavljena v patentni prijavi. Presegati mora že znane, podobne rešitve in se nanje ne sme

naslanjati. Mora iti za bistven napredek, ki ga označuje ustvarjalnost. Šteje se, da izum ni

nov, če je postal dostopen javnosti z objavo, razstavitvijo, prikazovanjem ali uporabo na

način, ki omogoča strokovnjakom, da ga lahko uporabijo, oziroma, če se ne razlikuje od

vsebine prijav, vloženih pred tem v RS ali v tujini. Izum oz. tehnična rešitev je nova, če ni

obsežena s stanjem tehnike, kar pomeni, da ni bila pred datumom vložitve patentne prijave dostopna

javnosti z ustnim ali pisnim opisom, z uporabo ali na katerikoli drug.

Pomemben institut patentnega prava je tudi sejemska prioriteta. Razstavljalci pogosto

predstavljajo, promovirajo nove proizvode, ki so izdelani na podlagi novih izumov. Zato

obstaja nevarnost, da konkurenti izum kopirajo. Če izumitelj prijavo vloži po sejmu, je lahko

zavrnjena, ker izum ni več nov. Zato jo mora vložiti pred sejmom. Ker pa je prijava izuma

mnogokrat odvisna šele od uspešnosti predstavitve na sejmu, se izumitelji raje odločajo za

njeno kasnejšo prijavo. Sejemska prioriteta pomeni, da se za dan prijave, ki se vloži v treh

mesecih po zaključku sejma, šteje prvi dan, ko je bil izum predstavljen na sejmu. Pogoj je, da

ima sejem mednarodni status.

b) Dosežek na področju tehnike:

Izum mora biti s področja tehnike, mora torej iti za neko tehnično rešitev. Računalniški

program ne pomeni dosežka na področju tehnike in zato tu ne govorimo o izumu (lahko pa

gre za avtorsko delo). Tehnična rešitev je tista, katere rezultat je sprememba v naravi.

94

Dosežek mora povzročiti realno spremembo v naravi (živi ali mrtvi). ZIL našteje nekaj stvari,

ki niso s področja tehnike, npr. odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, načrti itd.7

c) Izumiteljski nivo:

Izum mora biti dosežen na ravni izumiteljstva, ne sme izhajati iz že znanega stanja tehnike.

Pogoj je, da stvaritev predstavlja določen napredek tehnike. Neznatne rešitve se ne

upoštevajo. Dosežek intelektualnega snovanja mora imeti ustvarjalno obeležje. Izum je na

inventivni ravni, če za strokovnjaka predmet izuma očitno ne izhaja iz stanja tehnike.

č) Industriabilnost:

Izum mora biti industrijsko uporabljiv. Mora biti tehnično izvedljiv in tak, da ga je mogoče

izdelati v več primerkih. Izum se lahko industrijsko uporabi, če se njegov predmet lahko

proizvede ali izkorišča na kateremkoli področju industrije.

6. 4. 1. 2 Predmet patentnega varstva ne morejo biti:

- Stvaritve, ki nimajo pravne narave izuma. To so odkritja, znanstvene teorije,

matematične metode, računalniški programi, druga pravila, metode in postopki za duhovno

aktivnost.

- ZIL določa, da se s patentom ne more zavarovati izuma, katerega objava ali uporaba je v

nasprotju z zakonom ali moralo. Prav tako se ne more zavarovati izuma kirurškega ali

diagnostičnega postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem človeškem ali

živalskem telesu, razen izuma, ki se nanaša na snov za uporabo pri takšnem postopku. Gre

za formalnopravne, etično moralne, človekoljubne in zdravstvene razloge.

6. 4. 1. 3 Patentiranje biotehnoloških izumov

Patentiranje živih organizmov je v skladu z direktivo EU dopustno pod določenimi pogoji.8

7 Pri Rubikovi kocki sama ideja, da je mogoče skonstruirati veliko število spreminjajočih kombinacij, ni izum, izum pa je tehnična izvedba te ideje v obliki kocke, ki dejansko omogoča realizacijo ideje. Podobno je pri avtomobilu na alkoholni pogon, kjer ideja ni izum, fizična izvedba pa bi bila. 8 Directive 98/44/EC of the European Parliament and the Council of 6 July 1998 on the legal protection of biotechnological inventions (OJ No L213, 1998).

95

Kaj je patentibilno?

♦ bio material, ki je s tehničnim postopkom izoliran iz svojega naravnega okolja – četudi je

že prej obstajal v naravi

♦ izumi, ki se nanašajo na mikrobiološke ali druge tehnične postopke

♦ sestavina, ki je izolirana iz človeškega telesa (četudi je njena struktura identična strukturi

naravne sestavine).

Kaj ni patentibilno?

rastlinske sorte in živalske pasme,

biološki postopki za pridobivanje živali in rastlin,

človeško telo na različnih stopnjah nastajanja in razvoja, kakor tudi zgolj odkritje ene od

njegovih sestavin,

izum, katerega izkoriščanje je v nasprotju z javnim redom ali moralo:

♦ postopek kloniranja človeka

♦ postopek spreminjanja genske identitete zarodnih celic človeka

♦ uporaba človeških zarodkov v industrijske ali komercialne namene

♦ postopek za spreminjanje genske identitete živali, ki bi jim lahko

povzročila trpljenje, ne da bi imela žival ali človek od tega bistveno

medicinsko korist. 6. 4. 1. 4 Posebne vrste patentov

a) Dopolnilni patent:

Z dopolnilnim patentom se zavaruje izum, ki dopolnjuje nek prejšnji izum, ki že ima

pridobljen patent oz. je glede njega že vložena patentna prijava (imenujemo ga temeljni

patent). Dopolnilni patent se mora naslanjati na tehnično rešitev, ki jo vsebuje temeljni patent:

96

brez izkoriščanja temeljnega patenta uporaba dopolnilnega ni možna. Oba patenta sta tudi

pravno povezana in delita usodo: če temeljni patent preneha, preneha tudi dopolnilni.

b) Patent s skrajšanim trajanjem:

Patent s skrajšanim trajanjem se imenuje tudi mali patent. Za njegovo pridobitev mora

izumitelj izpolnjevati manj pogojev, varstvo pa je šibkejše. Gre za zavarovanje nove tehnične

rešitve, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za patent. Zavarujejo se določene stvaritve, ki niso

dosežene na ravni izumiteljstva. Gre za manj pomembne izume, ki ne predstavljajo neke

tehnične, izumiteljske rešitve, izpolnjujejo pa pogoje novosti, industriabilnosti in

ustvarjalnega dela. Čas trajanja je največ 10 let. K patentu s skrajšanim trajanjem ni mogoče

zahtevati dopolnilnega patenta.

c) Odvisni patent:

Pri odvisnem patentu pa gre za to, da kasneje prijavljenega izuma ni mogoče izkoriščati, če

se hkrati ne izkorišča prej prijavljenega izuma nekega drugega izumitelja. V primeru bi bilo

mogoče uporabiti tudi institut prisilne licence: prvega izumitelja prisili, da dovoli izkoriščanje

svojega izuma.

č) Zaupni patent (patent za zaupni izum): Gre za izume, ki so pomembni za obrambo RS.

Izum, ki je pomemben za obrambo ali varnost Republike Slovenije, se šteje za zaupnega in se

prijavi pri ministrstvu, pristojnem za obrambo in se ne objavi. Pravico do njegovega

izkoriščanja ima ministrstvo za obrambo. Izumitelju pripada enkratno plačilo ne glede na to,

koliko se izum izkorišča za obrambne namene.

6. 4. 1. 5 Pravice iz patenta

Patent zagotavlja imetniku naslednje izključne pravice:

a) če je predmet patenta proizvod: imetnik patenta tako prepreči tretjim osebam, ki

nimajo njegove privolitve, da izdelujejo, uporabljajo, ponujajo v prodajo, prodajajo ali

v te namene uvažajo zadevni proizvod;

97

b) če je predmet patenta postopek: imetnik patenta tako prepreči tretjim osebam, ki

nimajo njegove privolitve, da postopek uporabljajo in ponujajo v prodajo, prodajajo

ali v te namene uvažajo proizvod, ki je pridobljen neposredno v tem postopku.

Vsebina patenta je:

- pravica izkoriščati izum v proizvodnji;

- pravica dajati v promet izdelke, narejene na podlagi izuma;

- pravica razpolagati s patentom, ga prenesti na drugo osebo;

- pravica preprečiti nedovoljeno izkoriščanje izuma tretjim osebam: to je osnovna ideja

patenta, monopol oz. izključnost. Nihče ne sme s patentom zavarovanega izuma

izkoriščati brez dovoljenja izumitelja. Gre za izkoriščanje v gospodarskem smislu.

6. 4. 1 .6 Prijava patenta Prijavo za podelitev patenta je treba vložiti pred vsakršnim drugim dejanjem, ki pomeni

dostop javnosti do podatkov o izumu, torej pred javnim razstavljanjem, reklamiranjem,

objavo strokovnih članov ipd. Prijava se načeloma vloži v tistih državah, kjer izumitelj želi

zavarovati svoje interese ali v katerih pričakuje, da bo konkurenca poskušala izkoriščati izum

s proizvodnjo ali prodajo novega izdelka.

Prijava je lahko:

- nacionalna,

- mednarodna ali

- prijava za evropski patent.

6. 4. 1 .6. 1 Nacionalna prijava

Nacionalna prijava je najosnovnejša oblika prijave, ki se vloži pri pristojnem organu države, v

kateri izumitelj oziroma prijavitelj želi varovanje. V Sloveniji se nacionalna prijava za

podelitev patenta vloži pri Uradu RS za intelektualno lastnino, prijavitelj pa jo lahko vloži

sam ali pa to v njegovem imenu stori njegov zastopnik.

Z nacionalno prijavo se lahko pridobijo tri vrste patentnega varstva:

98

a) Patent z dobo veljavnosti dvajset let oz. toliko, kolikor imetnik patenta plačuje

pristojbine za vzdrževanje. Pred iztekom devetega leta mora imetnik uradu predložiti

pisno dokazilo, da patentirani izum izpolnjuje vse bistvene pogoje novosti,

inventivnosti in industrijske uporabljivosti izuma. Če tega ne predloži pravočasno,

veljavnost patenta nepreklicno preneha po desetih letih.

b) Patent s skrajšanim trajanjem, katerega trajanje je omejeno na deset let. S tem

patentom ni mogoče zavarovati postopkov, kakor tudi ne novih rastlinskih ali

živalskih vrst, vendar imetniku ni treba predložiti dokazil o novosti, inventivnosti in

industrijske uporabljivosti izuma.

c) Izločena patentna prijava, do katere pride, če izum, za katerega se zahteva

varovanje, ni enoten. To se zgodi v primeru, če je izumov več, vendar med seboj niso

tako povezani, da bi pomenili enotno izumiteljsko zamisel, zato se določen izum lahko

izloči in se mu podeli patentno varstvo.

6. 4. 1. 6. 2 Mednarodna prijava

Mednarodno prijavo je treba vložiti v skladu z določili Pogodbe o sodelovanju na področju

patentov, ki jo je podpisalo več kot 100 držav članic. Slovenski prijavitelji mednarodno

prijavo lahko vložijo pri Uradu RS za intelektualno lastnino, prijava pa mora biti v

angleškem, nemškem ali francoskem jeziku, lahko je tudi v slovenščini, vendar je treba v tem

primeru prijavi priložiti prevod v enem od prej navedenih jezikov. Postopek se nato nadaljuje

pred Mednarodnim uradom v Ženevi, ko je tam končan, pa prijavitelj zahteva postopek za

podelitev patenta pri pristojnih organih držav, ki jih je v mednarodni prijavi označil.

6. 4. 1. 6. 3 Evropska patentna prijava in evropski patent

Evropski patent se pridobi na podlagi evropske patentne prijave. Gre za možnost patentnega

varstva v tujini, ki zaenkrat velja v 30 državah članicah Evropske patentne konvencije9 in v

državah, ki imajo z Evropsko patentno organizacijo sklenjene posebne sporazume o razširitvi

veljavnosti evropskih patentov. Postopek pred Evropskim patentnim uradom prijavitelj iz

Slovenije lahko izvede sam ali pa to v njegovem imenu stori evropski patentni zastopnik. Pri

podelitvi evropskega patenta mora njegov imetnik v roku treh mesecev po datumu objave

99

sklepa o podelitvi evropskega patenta dostaviti Uradu RS za industrijsko lastnino slovenski

prevod patentnih zahtevkov za evropski patent in plačati predpisano pristojbino za objavo.

Evropski patent ni identičen s patentom Skupnosti, ki še ni bil sprejet.10 EU si prizadeva za

enotne pravice industrijske lastnine; to je za pravice, ki nastanejo, se prenesejo, so

razveljavljene in prenehajo za celotno območje EU.

SLIKA 2: PATENTNO VARSTVO

Patentno varstvo

Nacionalna prijava Mednarodna prijava Evropski patent

6. 4. 1. 7 Trajanje patenta

Ob upoštevanju zakonskih določb traja patent dvajset let od datuma vložitve prijave.

Neposredno po izteku trajanja patenta se lahko za izum enkrat podaljša veljavnost patenta in

sicer največ za pet let, če je razglašeno vojno stanje ali podobne izredne razmere pa za čas

trajanja navedenih okoliščin. Neposredno po izteku trajanja patenta se lahko v določenih

primerih za izum v skladu z uredbo Vlade Republike Slovenije enkrat podeli dodatni

varstveni certifikat in sicer največ za dobo pet let.

Splošno pravilo je, da traja patent 20 let od trenutka prijave. Izjemoma pa lahko traja tudi

do 25 let, če je razglašeno vojno stanje ali izredne razmere, ali pa če je predmet patenta

izdelek ali postopek za proizvodnjo izdelka, za katerega je pred pričetkom gospodarskega

izkoriščanja potrebna pridobitev oblastnega dovoljenja (npr. pri zdravilih).

6. 4. 1. 8 Dodatni varstveni certifikat

Dodatni varstveni certifikat omogoča dodatno monopolno dobo določeni izumom, tistim, za

katere je pred gospodarskim izkoriščanjem potrebno pridobiti posebno dovoljenje

pristojnega organa (za zdravila, za fitofarmacevtska sredstva – sredstva namenjena varstvu

9 Slovenija je polnopravna članica Evropske patentne organizacije od 1.12.2002.

100

rastlin). Potreba po daljšem varstvu zdravil sledi iz dalj časa trajajočega razvoja teh

proizvodov, kot tudi iz velikih investicij in iz dejstva, da se ti proizvodi ne morejo

gospodarsko izkoriščati, dokler pristojen upravni organ, na primer zdravstveni organ, ne izda

dovoljenja oziroma odobritve za njihovo gospodarsko izkoriščanje. Dodatni varstveni

certifikat začne učinkovati šele z dnem, ko se izteče zakonski rok trajanja osnovnega patenta.

Posebej pa je treba poudariti, da lahko to dodatno varstvo v vsakem primeru traja največ 5 let.

6. 4. 1. 9 primeri s področja patentnih pravic

rvo prijavo za slovenski patent je dne 17.10.1991 vložila Fakulteta za elektrotehniko in

SLIKA 3: PRVI SLOVENSKI PATENT

P

računalništvo v Ljubljani, in sicer za izum vezja za napetostno zaščito napajanja integriranega

CMOS vezja. Patent je bil podeljen 27. novembra 1992 in še vedno velja.

Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=292)

Verjetno najmlajša izumiteljica s patentom je štiriletna Sydney C. Dittman iz Houstona v

SLIKA 4: PATENT ZA PRIJEM OKROGLIH VRATNIH KLJUK

ZDA, ki je leta 1993 dobila patent za izum pripomočka za prijem okroglih vratnih kljuk.


10 Proposal for a Council Regulation on the Community Patent (COM (2000) 412 final.

101

http://www.uil-sipo.si/�


Alexander Graham Bell je 14.02.1876 zaprosil za patent za telefon le nekaj ur pred Elishem

Greyem. Če bi s svojo prijavo čakal še en dan, bi danes za izumitelja telefona veljal E. Grey.

Brajlico, pisavo za slepe, je leta 1821 izumil dvanajstletni francoski fantič Louis Braille.

Zamisel zanjo je dobil, ko jim je v šoli nekdanji vojak pokazal svoj izum "nočne pisave", ki je

z izbočenimi pikami omogočala vojakom prebiranje vojaških sporočil tudi v temi.

Samolepilni lističi so rezultat spodletelega poskusa izumitelja dr. Spencerja Silverja, da bi

ustvaril močnejše lepilo za lepilni trak. Toda namesto močnejšega je izdelal še šibkejšega, ki

pa je imelo to čudno lastnost, da ga je bilo mogoče ponovno uporabiti, in če si ga odstranil s

površine, za seboj ni puščalo lepljivih sledi. Silver je to čudno lepilo leta 1970 patentiral.

Sendvič je leta 1762 izumil angleški politik John Montagu, četrti grof Sandwich. Nekega dne

je med igranjem kart postal lačen. Da mu ne bi bilo treba zapustiti igralne mize, je ukazal

služabniku, naj mu prinese nekaj rezin mesa in kruha.

Patent za prve kavbojke iz modrega džinsa sta dobila leta 1837 lastnik trgovine z mešanim

blagom Levi Strauss in krojač Jacob Davis. Hlače so bile dokaj izvirne, saj je Davis na vogale

žepov in na konec razporka vstavil kovinske zakovice. Prvotne kavbojke, ki so bile zasnovane

kot delovna obleka, so bile izdelane iz indigo modrega ali rjavega bombaža.

6. 4. 2 Model

Z modelom se zavaruje vsakomur vidna nova zunanja oblika določenega industrijskega

izdelka oz. njegovega dela (trodimenzionalna rešitev, ki ima dolžino širino in višino, npr.

izvirno oblikovana steklenica, telefon, postelja itd.). Z vzorcem pa se zavaruje vsakomur

vidna nova slika ali risba, ki se da prenesti na določen industrijski izdelek

(dvodimenzionalna rešitev, npr. slika na steklenici, vzorci na tekstilnem blagu, zgornja

površina smuči itd.). Ne gre za dosežek tehnike, ampak za dosežek na področju oblikovanja.

Tako kot je v patentnem pravu izum dosežek, patent pa pravica, s katero se izum zavaruje,

lahko tudi tu ločimo risbo oz. sliko in novo obliko telesa kot dosežke ter vzorec oz. model kot

pravici, s katerima so tovrstni dosežki zavarovani. Razlika med vzorcem in modelom je

pravzaprav le v dvo oz. trodimenzionalnosti, postopek in pravna ureditev (varstvo) enaka.

102

Model je izključna pravica fizične ali pravne osebe, s katero se zavaruje videz izdelka, ki je

nov in ima individualno naravo. Z modelom se torej vedno registrira videz izdelka.

Videz izdelka pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti

zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oz. materialov izdelka ali ornamentov na njemu.

Videz izdelka ima individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga izdelek naredi na

uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil

dostopen javnosti pred datumom vložitve prijave.

Pogoji, da se nove oblike telesa, slike in risbe zavarujejo z modelom oz. vzorcem, so:

- Nova oblikovna rešitev mora biti vsakomur vidna oz. dostopna človekovemu vidu.

- Nova oblika, slika ali risba mora biti industriabilna, uporabna v industriji oz.

gospodarstvu.11

- Pomemben element vzorca oz. modela je tudi novost, ki pa jo je potrebno razumeti ožje

kot pri patentu. Oblika telesa, slika in risba so nove, če se bistveno razlikujejo od tistih, ki

so bile prej prijavljene oz. pred vložitvijo prijave dostopne javnosti v Sloveniji. Novost je

torej omejena na ozemlje Slovenije. Glede na to je tudi obseg varstva manjši kot pri patentu.

Videz izdelka je nov, če pred datumom vložitve prijave modela javnosti ni bil dostopen

enak videz izdelka.

ZIL izrecno našteva nekatere stvaritve, ki ne morejo biti zavarovane z vzorcem ali

modelom. To so fotografska in kartografska dela, tehnični načrti in skice. Ne glede na

industriabilnost je tu mogoče samo avtorskopravno varstvo. Prav tako se ne more zavarovati

nove oblike, slike oz. risbe, če njihova objava nasprotuje zakonu ali morali, če vsebujejo

državni ali drug javni grb, zastavo ali emblem, ime in kratico kakšne druge države ali

mednarodne organizacije (razen z dovoljenjem pristojnega državnega organa ali institucije)

ali če prikazujejo podobo kakšne osebe (razen z njeno privolitvijo). Podoba zgodovinske ali

druge umrle znamenite osebnosti se sme zavarovati z dovoljenjem notranjega ministrstva. Gre

za dovolitev varstva z vzorcem oz. modelom, ne pa za dovolitev uporabe takšne podobe.12

11 Umetniška slika ali kip sta lahko predmet varstva samo, če ju je mogoče prenesti na industrijski izdelek (npr. Plečnikove risbe v pohištveni industriji). Če tega ni mogoče, sicer uživata avtorskopravno varstvo, ne pa tudi varstvo po ZIL. 12 Če bi npr. neka pivovarna želela na steklenici piva natisniti sliko Zadnja večerja, bi šlo za tri različne vidike: osebnostno varstvo oseb na sliki, avtorskopravno varstvo Leonarda da Vincija in varstvo z vzorcem oz. modelom. Zadnjega pivovarna ne bi mogla pridobiti.

103

6. 4. 2. 1 Pravice iz modela

Z registracijo modela se zavarujejo materialni interesi imetnika modela. Imetnik modela ima

izključno pravico, da model uporablja in prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega

soglasja, da ga uporabljajo. Pravica imetnika modela obsega zlasti izdelovanje, ponujanje,

dajanje na trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, na katerega se videz nanaša ali

skladiščenje takega izdelka v te namene.

Vsebina pravice, ki jo dajeta vzorec oz. model, je enaka kot pri patentu:

- pravica izkoriščati vzorec oz. model v proizvodnji;

- pravica dajati v promet izdelke, narejene na podlagi vzorca oz. modela;

- pravica razpolagati s pravico, jo prenesti na drugega;

- pravica preprečiti izkoriščanje drugemu.

6. 4. 2. 2 Prijava modela Novost izdelka je osnovni pogoj za varovanje videza izdelka z modelom, zato se mora prijava

za registracijo modela vložiti pred dejanjem, ki bi pomenil dostop javnosti do videza

celotnega izdelka ali dela, torej pred njegovo predstavitvijo na sejmih, razstavah, na trgu ipd.

Enako kot pri patentu se tudi prijava modela vloži kot nacionalna prijava pri Uradu RS za

varstvo intelektualne lastnine, pridobitev varstva oziroma registracije v drugih državah pa je

možna kot vložitev mednarodne prijave v skladu s Haaškim sporazumom za industrijske

vzorce in modela – neposredno na Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno

lastnino v Ženevi. Prijava za pridobitev vzorca ali modela mora vsebovati podobo nove oblike

(skico, fotografijo ali risbo). Iz opisa rešitve mora biti razvidno, kaj je novost. Z eno prijavo

se lahko pridobi varstvo hkrati v več državah članicah pogodbenicah, pridobitev varstva pa

ima enak učinek kot če bi bila v vsaki državi posebej vložena prijava in izpolnjene vse

formalnosti za pridobitev varstva po nacionalni zakonodaji.

V tujini se model lahko registrira tudi kot model Skupnosti (Community Design – CD) in

sicer v dveh možnih vrstah varstva:

– kot neregistriran model Skupnosti (Unregistered Community Design – UCD) ali

104

– registriran model Skupnosti (Registered Community Design – RCD).

Varstvo za neregistriran model skupnosti se pridobi s prvim dnem razkritja javnosti npr. z

objavo, razstavo, uporabo v trgovini) v državah članicah EU brez prijave in postopka za

registracijo ter traja tri leta. Pravica velja na celotnem območju EU in obsega le preprečitev

posnemanja varovanega modela. Varstvo za registriran model Skupnosti se pridobi z eno

samo prijavo pri Uradu za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele EU (OHIM) z

veljavnostjo v vseh državah članicah EU, varstvo traja eno ali več petletnih obdobij, največ

25 let. Imetnik registriranega modela Skupnosti ima izključno pravico na celotnem področju

EU.

6. 4. 2. 3 Trajanje modela

Model traja eno ali več petletnih obdobij, šteto od datuma vložitve prijave. V skladu z

zakonskimi pogoji lahko imetnik modela obnovi model za eno ali več petletnih obdobij,

vendar največ petindvajset let od datuma vložitve prijave. Če se model nanaša na več videzov

izdelkov, se lahko obnovi v celotnem obsegu ali pa v zoženem obsegu – le za nekatere videze

izdelkov, v vsakem primeru pa je za obnovo modela potrebno plačati določeno pristojbino.

6. 4. 2. 4 Primeri s področja modelov

SLIKA 5: MODEL – Mednarodni model DM/062877 - Ornamenti za papirne izdelke

Prijavitelj: PALOMA - SLADKOGORSKA TOVARNA PARIRJA D.D. SLADKI VRH,

Oblikovalka: Renata Polanec


105

http://www.uil-sipo.si/index.php?id=295

SLIKA 6: MODEL – SMUČARSKI ČEVLJI SLIKA 7: MODEL – SMUČARSKI ČEVLJI

Prijavitelj: ALPINA tovarna obutve p.o., Žiri, Strojarska 2, 4226 Žiri, Slovenija

Oblikovalci: Filipič Bogomir, Filipič Emil, Sedej Janez in Kranjc Franc


SLIKA 8: MODEL – Mednarodni model DM/061016 - Mobilni plačilni terminali

Imetnik: ULTRA D.O.O. PROIZVODNJA ELEKTRONSKIH NAPRAV, Cesta Otona Župančiča 23a, SI-1410

Zagorje ob Savi,

Oblikovalca: Janez Starič in Klemen Eržen


106






6. 4. 3 Znamka

6. 4. 3. 1 Pojem

Z znamko se lahko zavaruje samo znak, ki je primeren za razlikovanje blaga oz. storitev v

gospodarskem prometu, kot so slika, beseda, risba, izraz, vinjeta, šifra, kombinacija teh

znakov in kombinacija barv. Kot znamka se torej sme registrirati kakršenkoli znak ali

kakršnekoli kombinacije znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja

od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. Razlikujemo jih

lahko glede na dimenzijo (dvo ali trodimenzionalni znaki). Lahko gre za besedne znake,

sestavljene iz znakov domačega ali tujega jezika, osebnih imen, priimkov, okrajšav,

naključnih črkovnih združkov, opisnih besed, fantazijskih besed, sleng, sloganov. Lahko gre

za kombinacije besed, imen, črk, št, slik, barvnih odtenkov, krajevnih besed.

Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1) primeroma našteva znake, primerne za registracijo:

• besede, vključno z osebnimi imeni (npr. Nivea, Cockta, Adidas, kot osebno ime npr.

Coco, Petra; priimki Michelin)

• črke (npr. BMW, BASF; lahko celo ena sama črka);

SLIKA 9: ČRKA KOT ZNAK

Vir: http://www.mobitel.si/slo/

• številke (npr. 4711); • figurativni elementi (slika, upodobitev), npr. grafike, logotipi, slike, fotografije (npr.

Fructalovo drevo, Lacostev krokodil, Mercedesova zvezda, BMW-jev znak...) ter grafično oblikovane črke, številke (Hondin H, Mercatorjev M, tipografija črk v znamki Coca-Cola)

SLIKA 10: FIGURATIVNI ELEMENTI

Vir: http://www.fructal.si/

107

http://www.fructal.si/

• trodimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže (kvadratna

oblika Rittersport ali trikotna oblika Toblerone čokolade, steklenica Coca-Cole, Maggi );

SLIKA 11: TRIDIMENZIONALNE PODOBE

Vir: http://www.toblerone.com/

• barve oz. kombinacije barv, npr. barva lila za Suchardove čokolade, zeleni logo Dresdner Bank, rumeno-rdeča Shellova školjka;

• kombinacije takih znakov (glej primera pod Sliko 10).

SLIKA 12: ZNAMKA KOT KOMBINACIJA RAZLIČNIH VRST ZNAKOV

Vir: http://www.ferrero.fr/kinder.htm

SLIKA 13: ZNAMKA KOT KOMBINACIJA RAZLIČNIH VRST ZNAKOV

Vir: http://www.radenska.si/

Obstajajo tudi znaki v obliki vonjav in okusov, pa tudi takšni, ki jih je moč zaznati s tipanjem

(npr. Braillova pisava). Ker je naštevanje v ZIL-1 eksemplifikativno, je možno tako po

slovenskem pravu tudi te registrirati kot znamko, vendar morajo izpolnjevati kriterij

ustreznosti za razlikovanje in kriterij grafične predstavljivosti (zlasti slednji je lahko odločilna

ovira). OAMI je npr. registriral znamko "The Smell Of Fresh Cut Grass" (vonj sveže

pokošene trave) za teniške žogice.

Kot znamka se ne sme registrirati znak, ki:

ne more biti znamka,

108

http://www.toblerone.com/

http://www.ferrero.fr/kinder.htm

ki je istoveten z že zavarovanim znakom koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga

ali storitev. (Tu gre za istovetnost!)

ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga

oz. storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku, npr.

OHO in UHU, DEIT in DIJET, MARTINI in MARTIN (Tu gre za podobnost!)

je brez slehernega razlikovalnega učinka (ni primeren za razlikovanje, npr.

DISTROFIJA za dietetični izdelek, NIGHT CLUB za otroška igrala...)

lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, namen,

vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali

druge značilnosti blaga ali storitev (označuje le vrsto blaga oz. storitev, njihov

namen, čas ali način proizvodnje, kakovost, ceno, količino težo, kraj oz. geografsko

poreklo, npr. MLEKO (za mleko), NAJBOLJŠI, LJUTOMERČAN, MEDENJAK (za

medenjak)... Lahko pa pa se z znakom MEDENJAK zavaruje npr. tip avtomobila)

vsebuje ali sestoji iz geografske označbe, ki označuje vina ali žgane pijače, če se

prijava znamke nanaša na vina ali žgane pijače, ki nimajo geografskega izvora,

sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v

dobroverni ali ustaljeni praksi trgovanja, (ki so npr. v navadi za označevanje

posamezne vrste blaga, npr. PIANINO za kitaro...)

sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali je nujna za dosego

tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost,

nasprotuje javnemu redu ali morali (nasprotuje zakonu/morali, npr. pedofil, fašist)

zavaja javnost glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev

(s svojo zunanjo podobo ali vsebino lahko povzroči zmedo v gospodarskem prometu,

zlasti s stališča povprečnega potrošnika, npr. COLUMBIA za slovensko kavo...)

vsebuje uradne znake za kontrolo ali jamstvo kakovosti blaga ali jih posnema,

vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki imajo poseben javni pomen,

razen, če pristojni organ zanje dovoli registracijo.

Podoba ali ime kakšne osebe se lahko zavaruje samo z njeno privolitvijo. Če je oseba že

umrla, morajo dovoljenje dati njen zakonec in otroci, pa tudi starši, če so še živi. Podoba ali

ime zgodovinske osebnosti se lahko zavaruje samo z dovoljenjem ministrstva za notranje

109

zadeve. Če ima prijavitelj znamke že ime, firmo ali naziv, torej besede, ki so istovetne z

znakom, zavarovanim z znamko za nekoga drugega, lahko to znamko izpodbija, razen če je

imel nosilec že pridobljene znamke ob prijavi isto ime, firmo oz. naziv.

Vrste znamk:

- blagovna znamka: za blago.

- storitvena znamka: za storitev.

- kolektivna znamka: služi razlikovanju proizvodov določene skupine subjektov, ki so

med seboj povezani (npr. združenja, zbornice...). Znamko lahko uporabljajo samo tisti

uporabniki, ki pripadajo določenemu združenju.

- homonimna znamka: gre za znake, ki so nastali tako, da je zadevna podjetniška

pravnoorganizacijska oblika svoje ime (firmo) kot znak posebej pravno zavarovala tudi

z znamko, npr. ADIDAS, COCA COLA, ELAN, LEGO...

- firmske družine znakov: tako naravo imajo npr. znaki, ki jih je pravno zavarovala z

znamko tovarna farmacevtskih izdelkov Lek: BIOLEK, ISOLEK, LEKODUR...

- sloveča znamka: znamka, ki je široko znana in uveljavljena na svetovnem trgu in ki jo

poznajo tudi tisti potrošniki, ki sicer ne kupujejo takih izdelkov in ki potemtakem

učinkuje že na simbolni ravni, npr. COCA COLA, IBM, MCDONALD’S, NIKE,

MICHELIN, SONY, BMW, NIVEA. Sloveča znamka je relativno znana: ni potrebno,

da bi bila znana po celem svetu, odločilen je trg, na katerem je bila kršitev storjena.

SLIKA 14: SVETOVNO NAJBOLJ ZNANA ZNAMKA

Vir: http://www.coca-cola.com/glp/d/index-d.html

Znak je nekaj fizičnega, kar lahko zaznamo s svojimi čutili. Na primer beseda sneg (ne glede

na to, ali je napisana ali izgovorjena v slovenščini ali zapisana v Braillovi pisavi), fotografija

snega ali oznaka zanj na vremenski karti (kot npr. ) se običajno nanaša na predstavo

zmrznjene vode, ki v obliki snežink pada z neba. Znaki se torej lahko pojavljajo v obliki

besed, podob, zvokov, vonjav, okusov, dejanj ali predmetov.

110

Znamka predstavlja tudi "neoprijemljivi" kapital podjetja. Naj omenim, da je Coca-Cola

obenem najbolj znana znamka, saj jo pozna 94 % svetovnega prebivalstva in je hkrati tudi

druga najširše poznana beseda na svetu (za besedo OK). Znamka prispeva k povečanju

dobička, možno pa jo je "vnovčiti" tudi preko licenc, franchisinga in merchandisinga.13

5. 4. 3. 2 Pravice iz znamke

Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po

zakonu. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega

soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:

- katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko,

- katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in

enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja

verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko,

- katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne

tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Sloveniji ugled in če bi uporaba takega

znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke.

Pravica iz znamke obsega med drugim tudi prepoved:

- opremljanja blaga ali njihove embalaže z znakom,

- ponujanje blaga, označenega z znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te

namene,

- uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom,

- uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.

Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z

dobrimi poslovnimi običaji uporablja: svoje ime ali naslov, označbe glede vrste, kakovosti,

količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja

13 Pogodba o franchisingu je posebna oblika licenčne pogodbe: uporablja se v primerih, ko licencojemalec ne uporablja samo pravic industrijske lastnine licencodajalca, ampak njegov celotni "corporate image" (kamor spada znamka). Franchising se je uveljavil zlasti v gastronomiji (McDonald's), hotelirstvu (Holiday Inn), trgovini na drobno (Benneton trgovine). Velika prednost merchandisinga je, da licencojemalec preko oglaševanja in prodaje lastnih produktov povečuje tudi stopnjo poznanosti in ugled znamke. Pri merchandisingu pride torej do transferja znamke (in posledično tudi do transferja njenega imagea na druge proizvode oz. storitve. Tako se npr. pod znamko "Gucci" danes prodaja okoli 14,000 različnih proizvodov.

111

storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev, znamko, če je potrebno z njo označiti namen

proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele, znak, ki je enak ali podoben

znamki, če ga je tretji začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave oz. pred

datumom prednostne pravice, če je ta v prijavi zahtevana.

Če imetnik prejšnje znamke v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval uporabi kasnejše

znamke, čeprav je vedel za njeno uporabo, ne more na podlagi svoje prejšnje znamke vložiti

tožbe ali prepovedati uporabe kasnejše znamke za blago ali storitve, za katere se kasnejša

znamka uporablja, razen če kasnejša znamka ni bila prijavljena v dobri veri.

5. 4. 3. 3 Prijave znamke

Tudi prijava znamke se vloži pri Uradu RS za intelektualno lastnino (nacionalna registracija). Na temelju

nacionalne registracije znamke ali prijave znamke v Republiki Sloveniji lahko imetnik oz. prijavitelj znamke

uveljavlja mednarodno registracijo znamke v okviru Madridskega sporazuma in protokola k Madridskem

sporazumu pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino v Ženevi, katerega članice so v glavnem vse

pomembnejše evropske države

Znamke Skupnosti (Community Trade Mark – CTM) se vlagajo pri Uradu za harmonizacijo

notranjega trga za znamke in modele Evropske unije OHIM) ali pri Uradu RS za intelektualno

lastnino. Za znamko Skupnosti je značilno načelo enotnosti, kar pomeni, da ima učinek na

celotnem področju EU in je možno na podlagi uredbe z eno samo prijavo registrirati znamko

z veljavnostjo v vseh državah članicah EU.

SLIKA 15: VARSTVO ZNAMKE

VARSTVO ZNAMKE

Nacionalna prijava Mednarodna registracija

znamke

Znamka skupnosti CTM (Community Trade Mark)

9. 4. 3. 4 Trajanje znamke

Znamka traja deset let od datuma vložitve prijave.

112

Ob upoštevanju ustreznih zakonskih določb lahko imetnik znamke poljubno mnogokrat

obnovi znamko za obdobje naslednjih deset let, šteto od datuma vložitve prijave. Znamka se v

tem primeru lahko obnovi za vse blago ali storitve ali v zoženem obsegu le za nekatero blago

ali storitve. Medtem ko interes nosilca patenta z leti upada, je pri znamki ekonomski interes

drugačen. Pogosto je ravno starost znamke tista, ki ji povečuje vrednost.

5. 4. 3. 5 Sodno varstvo znamke

Zainteresirane stranke lahko na Urad za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke

in nove oblike) - Office for Harmonization of the Internal Market – OHIM - vložijo zahtevo

za registracijo blagovne znamke za področje Evropske skupnosti v skladu s spremembami in

dopolnitvami Uredbe Sveta (EC) št. 40/94 z dne 20.12.1993 o blagovni znamki. Kolikor z

odločbo urada niso zadovoljne, se lahko pritožijo na drugostopenjski organ urada. Zoper to

odločbo pa imajo sodno varstvo pred Evropskim sodiščem prve stopnje v Luksemburgu.

V nekaterih primerih pa se lahko proti sodni odločbi sodišča prve stopnje pritožijo na

Evropsko sodišče v Luksemburgu, vendar zaenkrat tovrstne pritožbe niso prav pogoste.14

14 Primeroma naštevam sodne postopke glede registracije blagovne znamke skupnosti. O uspehih posameznih pritožb več na predavanjih: - REGISTRACIJA IZRAZA "EASYBANK" (BANČNE STORITVE), Stranki: Bank für Arbeit und Wirtschaft AG, Avstrija, proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-87/00, 5.4.2001. - REGISTRACIJA IZRAZA »ELECTRONICA«, Stranki: Messe München GmbH, Nemčija proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-32/00, 5.12.2000. - REGISTRACIJA IZRAZA "CINE ACTION" (AKCIJSKI FILM), Stranki: Taurus-Film GmbH & Co proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-135/99, 31. januar 2001 - REGISTRACIJA IZRAZA »DOUBLEMINT« (ŽVEČILNI GUMI Z OKUSOM MENTE), Stranki: Wrigley Jr. Company, Chicago, država Illinois, proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-193/99, 31.1.2001 - REGISTRACIJA IZRAZA »VITALITE« (PREHRAMBENI IZDELKI IN NAPITKI), Stranki: The Sunrider Corporation, Torrance, California, ZDA, proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-24/00, 31.1.2001. - REGISTRACIJA IZRAZA »TDI«, Stranki: Audi AG proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga (OHIM), oznaka sodbe T-16/02.

113

5. 4. 3. 6 Primeri s področja znamk

SLIKA 16: NAJSTAREJŠA V SLOVENIJI VELJAVNA ZNAMKA


Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka ima številko 2180197. Prijava zanjo je bila vložena

31.03.1921, nato pa je prek različnih držav in sistemov varovanja intelektualne lastnine, ki so

veljali na področju Slovenije, prispela do nas. Prijavo je vložilo podjetje G.M. PFAFF AG iz

Nemčije, sedanji imetnik znamke pa je Viking Sewing Machines AB iz Švedske.

SLIKA 17: PRVA TRIDIMENZIONALNA ZNAMKA V SLOVENIJI


Prijava za registracijo prve tridimenzionalne znamke v Sloveniji, ki še vedno velja, je bila

vložena 9.9.1992 in nosi številko 9270449. Imetnik je TOVARNA VOZIL MARIBOR d.o.o..

SLIKA 18: PRVA PRIJAVA ZA ŠE VELJAVNO ZNAMKO

114


Prva prijava za registracijo znamke, na osnovi katere je bila pozneje registrirana znamka, ki

še vedno velja, je bila vložena pri uradu 07.01.1992 in je dobila številko 9270001. Znamka na

podlagi te prijave je bila registrirana 18.08.1994, njen imetnik pa je LOVSKA ZVEZA

SLOVENIJE.

6. 4. 4 Geografska označba

6. 4. 4. 1 Pojem

Geografska označba je pravica intelektualne lastnine, s katero se zavarujejo oznake, ki

označujejo izvor blaga z nekega geografskega območja, če je kakšna značilnost tega blaga

bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.

Geografska označba omogoča razlikovanje istovrstnega blaga na trgu glede na njihove

določene posebne lastnosti, ki so odvisne od geografske lege. Pomeni oznako, ki označuje, da

blago izvira z določenega ozemlja, območja ali kraja na tem ozemlju, če je kakovost, sloves

ali kakšna druga značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.

Kot geografska označba se lahko registrira tudi ime proizvodov, ki je postalo po dolgotrajni

uporabi v gospodarskem prometu splošno znano kot označba, da blago izvira iz določenega

kraja ali območja.15 Geografska označba, ki se nanaša na blago s posebnim zgodovinskim ali

kulturnim pomenom, se lahko zavaruje neposredno z uredbo Vlade Republike Slovenije..

Geografska označba se ne sme registrirati:

115

- če označuje ali nakazuje, da določeno blago izvira z geografskega območja, ki ni resnični

kraj izvora, na način, ki zavaja javnost glede geografskega porekla izvora,

- če je sicer dobesedno resnična kar zadeva ozemlje, območje ali kraj, iz katerega izvira

blago, vendar pa v javnosti ustvarja napačen vtis, da blago izvira z drugega

geografskega območja,

- če je postala po dolgotrajni uporabi v gospodarskem prometu splošno znana kot oznaka

za določeno vrsto blaga,

- če bi njena registracija zaradi ugleda, poznanosti in trajanja uporabe znamke lahko

zavajala potrošnika glede resnične identitete izdelka.

Označba geografskega porekla blaga je posebna vrsta znakov razlikovanja. Po

intenzivnosti pravnega varstva na tem področju vodi Francija. Z označbo porekla blaga se

zavaruje geografsko ime proizvodov, katerih posebne lastnosti so pretežno odvisne od kraja

oz. območja, na katerem so bili proizvedeni, če so te lastnosti nastale naravno pod vplivom

podnebja ali tal ali z ustaljenim načinom in postopkom proizvodnje in obdelave. Odvisnost

lahko temelji na naravnih pogojih (podnebje, tla.., npr. kraški pršut, mineralna voda,

bohinjski sir) ali pogojih proizvodnje oz. obdelave (posebne spretnosti prebivalcev, ki se

prenašajo iz generacije v generacijo, npr. švicarske ure, idrijske čipke.).

Označba porekla je kolektivna (in ne individualna) pravica, s katero se zavaruje besedna

označba geografskega porekla blaga. Označbo smejo uporabljati tisti, ki blago proizvajajo in

dajejo v promet. Pravice, ki izhajajo iz označbe porekla se kršijo predvsem s posnemanjem

označbe za blago, ki ne izvira iz določenega območja.16

5. 4. 4. 2 Pravice iz geografske označbe

Registrirana geografska označba je kolektivna pravica in jo smejo uporabljati v gospodarskem

prometu osebe, ki v skladu z zakonom proizvajajo in dajejo v promet blago, zavarovano z

geografsko označbo.

15 Taki primeri so npr. Eifflov stolp, berlinski medved, ameriška zastava, nizozemska pokrajina z mlini na veter, Champs-Elysees... V Sloveniji sta taka primera npr. teran in cviček.

116

Uporaba registrirane geografske označbe je prepovedana, če blago ne izvira iz kraja, ki ga

označuje določena geografska označba, tudi če je označen pravi izvor blaga, če je geografska

označba uporabljena v prevodu ali če geografsko označbo spremljajo izrazi, kot so “vrsta”,

“tip”, “stil”, “imitacija” in podobno.

6. 4. 4. 3 Prijava geografske označbe

Zahtevo za registracijo lahko vložijo:

• združenja pravnih ali fizičnih oseb,

• zbornice,

• občine,

• širše lokalne skupnosti in

• državni organi.

Prijava se vloži pri Uradu RS za intelektualno lastnino, postopek pridobitve pravice je

brezplačen, prav tako ni potrebno plačevati nikakršnih pristojbin za vzdrževanje geografske

označbe.

Pravica se pridobi z vpisom geografskega imena in vrste proizvoda v register označb

porekla pri Uradu RS za intelektualno lastnino. To je kolektivna pravica in jo smejo

uporabljati tisti, ki to blago proizvajajo in dajejo v promet. Se pravi, da ima upravičenec do

označbe porekla blaga pravico to uporabljati v gospodarskem prometu za zaznamovanje tistih

proizvodov, na katere se nanaša. Trajanje označbe porekla blaga ni omejeno. Do sedaj sta

takšno varstvo v Sloveniji pridobila "metliška črnina" in "cviček" za vino, "zgornjesavinjski

želodec" in "prekmurska šunka za suhomesnate proizvode, "tolminc" in "nanoški" sir za sire,

"oljčno olje Slovenske" Istre za olje, "idrijska čipka" za čipke in "kočevski med" za med.

6. 4. 4. 4 Trajanje geografske označbe

16 Zlorabe pa so tudi bolj prefinjene, ko se blago opremi z napisi: tip, način, po postopku, izdelano po šampanjski metodi, a la gorgonzola.

117

Trajanje registrirane geografske označbe ni omejeno.

6. 4. 4. 5 Sodno varstvo pravic industrijske lastnine

Zoper kršitelja zavarovane pravice industrijske lastnine lahko prijavitelj, nosilec pravice,

upravičenec do uporabe označbe porekla blaga ter pridobitelj izključne licence vloži tožbo v

roku treh let, ko je izvedel za kršitev in storilca. Zahtevki v denarni obliki se lahko

uveljavljajo za kršitve, storjene v petih letih pred vložitvijo tožbe.

TABELA 2: PREGLED PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE

PRAVICA INDUSTRIJSKE LASTNINE:

OBJEKT ZAŠČITE

ZAKON TRAJANJE ZAŠČITE

Patent izum (tehnični dosežek) ZIL-1 največ 20 (+5) let Patent s skrajšanim trajanjem tehnični dosežek

(izum) ZIL-1 največ 10 let

Model estetski dosežek (design) ZIL-1 največ 25 let Znamka oznaka blaga ali storitve (znak) ZIL-1 poljubno

Geografska označba Oznaka porekla blaga ZIL-1* poljubno Pravica do varstva topografije tehnični dosežek

(izvirna topografija) ZVTPPV

največ 10 let Žlahtniteljska pravica tehnični dosežek (novo vzgojena ali

odkrita rastl. sorta) ZVNSR

največ 20/25 let * Vendar ne smemo pozabiti na ZKme in ZVDP, ki urejata geografsko označbo za kmetijske pridelke in živila oz. za vina in druge proizvode iz grozdja in vina.

118

AVTORSKO PRAVO

119

120

7 AVTORSKO PRAVO 7. 1 Splošno

USTAVA RS

60. člen

(pravice iz ustvarjalnosti)

Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene,

raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.

Avtorsko pravo predstavlja v sistematiki prava relativno samostojno pravno področje, novejše

teorije ga umeščajo med pravo intelektualne lastnine. Slednje se deli na dve veliki področji in

sicer avtorsko pravo (in sorodne pravice) in pravo industrijske lastnine.

Intelektualna lastnina je celota pravic, ki izvirajo iz znanstvene, tehnične, izumiteljske in

umetniške ustvarjalne dejavnosti človeka. Posebnost intelektualne lastnine je v tem, da je ni

mogoče uživati, uporabljati in drugače razpolagati z njo na način, kot se razpolaga z

materialnimi dobrinami. Predmetov intelektualne lastnine (tj. stvaritev znanstvene, tehnične,

ali umetniške narave) nikoli ni mogoče posedovati in izkoriščati na enak način kot klasičnih

predmetov lastnine (npr. avto, hiša, denar…). Z intelektualnimi stvaritvami, lastniki

razpolagajo tako, da izkoriščajo pravice, ki izvirajo iz intelektualne lastnine.

Ko govorimo o intelektualni lastnini, moramo razlikovati dva sklopa pravic, ki se med seboj

popolnoma razlikujeta. Na eni strani so pravice industrijske lastnine, na drugi strani pa

avtorske pravice (in sorodne pravice), ki se jim bomo mi podrobneje posvetili v tem poglavju.

Avtorske pravice varujejo človeško ustvarjalnost na področjih književnosti, znanosti in

umetnosti, sorodne pravice pa podjeme tistih imetnikov, ki bodisi poustvarjajo neka avtorska

dela (izvajalci v najširšem smislu) ali pa financirajo dejavnost, s katero avtorska dela

postanejo dostopna javnosti (producenti, založniki).

121

Naloga avtorskega prava je varovanje avtorjevega položaja, kot stvaritelja dela, pred posegi v

njegov avtorski položaj. Avtorsko pravo lahko opredelimo kot zbir pravnih pravil, s katerimi

se varuje položaj stvaritelja, avtorja, pred posegi v njegov avtorski položaj in z njim povezane

pravice. Avtorsko pravo omogoča avtorju tudi, da s svojo stvaritvijo pridobi določene

premoženjske koristi.

Avtorske pravice na avtorskih delih nastanejo s samo stvaritvijo dela, zato jih ni potrebno

pridobiti s postopkom registracije pri pristojnem organu. Avtorju torej pravice pripadejo

takoj, ko ustvari avtorsko delo (slikarju ko naslika sliko, skladatelju ko napiše skladbo…).

Kdor želi uporabiti stvaritev, ki je avtorsko delo, mora za to pridobiti dovoljenje.

7. 2 Pravna podlaga

V Sloveniji avtorske in sorodne pravice ureja Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah

(ZASP), ki velja že od aprila 1995. Obstoječi zakon je bil že večkrat spremenjen. Pri

spremembah so bili upoštevani številni mednarodni predpisi in drugi pravni viri, tako, da je

slovensko avtorsko pravo moderno in usklajeno z zakonodajo razvitih držav, še posebej

Evropske unije. Pomembno pa je dejstvo, da je večina določb zakona dispozitivne narave, kar

pomeni, da se pogodbene stranke načeloma smejo dogovoriti drugače, kot to določa zakon.

Ker pa avtorsko pravo ne more biti učinkovito, če varuje pravice le na posameznih območjih,

ki sodijo pod državno jurisdikcijo, so bile sprejete pomembne mednarodne konvencije.

Najpomembnejše, ki veljajo tudi na ozemlju Republike Slovenije, so:

• Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del (Pariški tekst), z dne

24.07.1971 (09.09.1886 je bila ustanovljena Mednarodna unija za zaščito književnih

in umetniških del in podpisan Bernska konvencija), UR. List RS, MP, št. 8/92;

• Svetovna (univerzalna) konvencija o avtorski pravici (pariški tekst) z dne 24.07.1971,

Ur. List RS, MP št. 9/92 z dvema protokoloma;

• Sporazum TRIPS – Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine,

Aneks 1C k Marakeškemu sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije

(WTO), Ur. List RS, MP št. 10/95;

122

• Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici, z dne

20.12.1996, Ur. List RS, MP 25/99;

Področje sorodnih pravic urejajo:

• Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in

radiodifuznih organizacija (Rimska konvencija), z dne 26.10.1961, Ur. List RS, MP št.

8/96,

• Konvencija za varstvo proizvajalcev fonogramov pred nedovoljenim razmnoževanjem

njihovih fonogramov (Fonogramska konvencija), z dne 29.10.1971, Ur. List RS, MP

št. 8/96,

• Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih, z

dne 20.12.1996, Ur. List RS, MP 25/99

Od 01.01.1995 velja za Evropsko Unijo že citirani sporazum TRIPS, ki v 9. členu inkorporira

veljavnost Bernske konvencije.

7. 3 Avtorsko delo

Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP – UPB 3)

5. člen

(1) Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti

in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače

določeno.

(2) Za avtorska dela veljajo zlasti:

1. govorjena dela, kot npr. govori, pridige, predavanja;

123

2. pisana dela, kot npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije ter računalniški

programi;

3. glasbena dela z besedilom ali brez besedila;

4. gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela;

5. koreografska in pantomimska dela;

6. fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju;

7. avdiovizualna dela;

8. likovna dela, kot npr. slike, grafike in kipi;

9. arhitekturna dela, kot npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture,

urbanizma in krajinske arhitekture;

10. dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja;

11. kartografska dela;

12. predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti,

skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave).

Avtorsko pravico uživajo samo avtorska dela.

124

Avtorsko delo je duhovna stvaritev, ki je izražena v konkretni obliki, torej kot delo s

področja književnosti, znanosti ali umetnosti, in nosi avtorjev osebni pečat.

Da neko delo lahko okvalificiramo kot avtorsko delo, mora biti izpolnjenih pet osnovnih

pogojev in sicer:

• delo mora biti individualno, ustvari ga določen človek,

• delo mora biti intelektualno, v njem se odražajo človekove misli, ideje, čustva,

• mora biti stvaritev in kot tako je lahko rezultat le človekovega ravnanja, ne pa stroja

ali živali, gre za dejanje, v katerega je vložen določen napor človeka,

• pojme književnost, znanost in umetnost je treba razlagati zelo široko,

• mora biti izraženo, pri čemer izraženost pomeni, da je avtorsko delo narejeno v

zunanji izrazni obliki in je tako zaznavno za druge.

Prevodi, priredbe, aranžmaji, spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali

drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, veljajo za samostojna avtorska

dela, vendar s samo predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela.

Avtorskopravno niso varovane:

• ideje, načela, odkritja,

• uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja ter,

• ljudske književne in umetniške stvaritve.

Ta dela lahko tretje osebe izkoriščajo brezplačno.

125

7. 4 Avtorska pravica

Avtorska pravica je izključna pravica, ki imetniku zagotavlja pravno varstvo zoper vsakogar

(erga omnes). Avtor ima pravni in ekonomski monopol, ki ga avtorju na podlagi stvaritve

podeli zakon. Avtor razpolaga s svojo pravico tako, da drugim osebam proti plačilu dovoljuje

izkoriščanje svojih del.

Trajanje avtorske pravice je časovno omejeno. Večina držav se odloča za varstvo še 50 ali 70

let po smrti avtorja (post mortem auctoris).

Avtorska pravica je sestavljena iz dveh komponent. Moralne, ki varuje avtorjev osebni odnos

do dela, ter materialne, ki ščiti avtorjeve premoženjske interese.

Naslednja značilnost za avtorsko pravico je tipična dvojna narava, ki izhaja iz predmeta

varstva: ustvarjalci umetniških, pa tudi znanstvenih del svojih kreacij ne dojemajo izključno

kot vir zaslužka, temveč tudi kot plod svojih najintimnejših misli, občutkov, spoznanj in

prepričanj.

Avtorska pravica ščiti nematerialne dobrine oz. stvaritve (»tisto, kar je očem skrito«), ne pa

stvari, na katerih so stvaritve pritrjene, nosilcev avtorskih del (ti so varovani z lastninsko

pravico); iz monopola avtorske pravice tudi neizogibno izhaja kolizija interesov avtorjev

(oziroma imetnikov avtorskih pravic) na eni, ter uporabnikov del na drugi strani. Avtorsko

pravo v glavnem rešuje konflikte z omejenim časovnim trajanjem avtorske pravice, prosto

uporabo del pod določenimi pogoji ter z zakonitimi in prisilnimi licencami.

Avtorska dela so individualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so

na kakršenkoli način izražene. Subjekti na področju avtorskega prava vstopajo v različna

civilnopravna pogodbena razmerja, s katerimi urejajo medsebojne pravice in obveznosti.

Avtorska pravica je pravica avtorjev s področja:

126

• književnosti,

• znanosti in

• umetnosti.

Avtorska pravica je enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo:

• izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice),

• izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in

• druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja).

Avtorska pravica v pravnem prometu kot celota ni prenosljiva, možen je le prenos

posamičnih avtorskih pravic. Avtor ne more prenesti na druge osebe moralnih avtorskih

pravic, lahko prenese le posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja, če ni

z zakonom drugače določeno.

7. 4. 1 Materialne avtorske pravice

Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja in sicer na način, da avtor

dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela.

Uporaba avtorskega dela je dopustna le v primeru, če je avtor v skladu z zakonom in pod

pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.

Materialne avtorske pravice so:

• uporaba dela v telesni obliki, ki obsega zlasti pravico reproduciranja: pravica

reproduciranja je izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali

drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v

celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki; delo se reproducira zlasti v

obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve

127

oziroma izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega

snemanja ter shranitve v elektronski obliki,

• uporaba dela v netelesni obliki (priobčitev javnosti), ki obsega zlasti naslednje

pravice:

a) pravico javnega izvajanja: pravica javnega izvajanja obsega izključne

pravice, da se: delo s področja književnosti javno recitira z živo izvedbo

(pravica javnega recitiranja), da se glasbeno delo priobči javnosti z živo

izvedbo (pravica javnega glasbenega izvajanja) in da se delo priobči javnosti z

odrsko uprizoritvijo (pravica javnega uprizarjanja),

b) pravico javnega prenašanja: pravica javnega prenašanja je izključna pravica,

da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela prenašajo po zvočniku, zaslonu ali

podobni napravi zunaj prvotnega prostora ali kraja,

c) pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami: pravica javnega

predvajanja s fonogrami in videogrami je izključna pravica, da se recitacije,

izvedbe ali uprizoritve dela, ki so posnete na fonograme ali videograme,

priobčijo javnosti,

d) pravico javnega prikazovanja: pravica javnega prikazovanja je izključna

pravica, da se s tehničnimi sredstvi priobči javnosti avdiovizualno delo ali delo

s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, urbanizma, uporabne

umetnosti, industrijskega oblikovanja, kartografije in predstavitev znanstvene

ali tehnične narave,

e) pravico radiodifuznega oddajanja: pravica radiodifuznega oddajanja je

izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali

televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično

(vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim

sistemom); pridobitev javnosti po satelitu je podana, kadar se pod nadzorom in

odgovornostjo RTV organizacije pošiljajo programski signali, namenjeni

128

javnosti, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na

zemljo; če so programski signali kodirani, se šteje, da je prišlo do priobčitve

javnosti pod pogojem, da so s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem

javnosti zagotovljena sredstva za dekodiranje.

f) pravico radiodifuzne retransmisije: pravica radiodifuzne retransmisije je

izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči

javnosti neko radiodifuzno oddajano delo, če jo vrši druga RTV organizacija

od prvotne ali če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu, pa gre za

več kot 100 kabelskih priključkov ali je delo prvotno oddajano iz druge države

(kabelska retransmisija),

g) pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja: pravica sekundarnega

radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se priobči javnosti neko

radiodifuzno oddajano delo po zvočniku, zaslonu ali podobni napravi,

h) pravico dajanja na voljo javnosti: pravica dajanja na voljo javnosti je

izključna pravica, da se po žici ali brezžično, delo naredi dostopno javnosti na

način, ki omogoča posameznikom dostop do njega s kraja in v času, ki ju sami

izberejo ali da se delo pošlje posamezniku na podlagi ponudbe, ki je

namenjena javnosti.

• uporaba dela v spremenjeni obliki, ki obsega zlasti naslednje pravice:

a) pravico predelave: pravica predelave je izključna pravica, da se neko prvotno

delo prevede, odrsko priredi, glasbeno aranžira, spremeni ali kako drugače

predela: nanaša se tudi na primere, ko se prvotno delo v nespremenjeni obliki

vključi ali vgradi v novo delo; avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico

do uporabe svojega dela v predelani obliki, če ni s tem zakonom ali s pogodbo

drugače določeno,

b) pravico avdiovizualne priredbe

129

• uporaba primerkov avtorskega dela, ki obsega naslednji pravici:

a) pravico distribuiranja: pravica distribuiranja je izključna pravica, da

se izvirnik ali primerki dela dajo v promet s prodajo ali drugačno obliko

prenosa lastninske pravice ali s tem namenom ponudijo javnosti; pravica

distribuiranja obsega tudi izključno pravico, da se primerki dela uvozijo v

določeno državo zaradi nadaljnjega distribuiranja, ne glede na to, če so bili

izdelani zakonito ali ne,

b) pravico dajanja v najem: pravica dajanja v najem je izključna

pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajejo v rabo za določen čas ter za

neposredno ali posredno gospodarsko korist. Ta pravica ne velja za rabo

arhitekturnih objektov, izvirnikov ali primerkov del uporabne umetnosti in

industrijskega oblikovanja, izvirnikov ali primerkov del zaradi javne

priobčitve,zaradi vpogleda na kraju samem, v okviru delovnega razmerja, če je

raba namenjena izključno za izpolnjevanje obveznosti iz tega razmerja.

7. 4. 2 Moralne avtorske pravice

Moralne avtorske pravice varujejo avtorja na podlagi njegovih duhovnih in osebnih vezi do

dela.

Moralne avtorske pravice so:

• pravica prve objave: avtor ima izključno pravico odločiti, kdaj in kako bo njegovo

delo prvič objavljeno,

• pravica priznanja avtorstva: avtor ima izključno pravico do priznanja avtorstva na

svojem delu in le avtor lahko določi, ali naj se pri objavi dela navede njegovo

avtorstvo in s kakšno oznako,

130

• pravica spoštovanja dela: avtor ima izključno pravico, da se upre skazitvi in

vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi

ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost,

pravica skesanja: avtor lahko materialno avtorsko pravico prenese na drugo osebo, vendar jo

lahko kasneje tudi prekliče, če ima za to resne moralne razloge in če predhodno imetniku

povrne škodo, ki mu s tem nastane. Z uveljavitvijo pravice skesanja materialna avtorska

pravica imetnika ugasne. Avtor mora imetniku povrniti primerno odškodnino. Imetnik mora v

treh mesecih od prejema preklica sporočiti avtorju obseg svoje škode. Če tega ne stori,

učinkuje pravica skesanja s potekom tega roka. Če želi avtor kasneje ponovno prenesti

materialne avtorske pravice na svojem delu, mora v desetih letih po uveljavitvi pravice

skesanja ta prenos prednostno in pod prejšnjimi pogoji ponuditi prvotnemu imetniku. Avtor

pravice do skesanja nima v primeru prenosa materialnih avtorskih pravic za računalniške

programe, avdiovizualna dela in baze podatkov.

6. 4. 3 Druge pravice avtorja

Avtorju dela pripadajo poleg avtorske pravice tudi druge pravice in sicer:

• pravico dostopa in izročitve,

• sledno pravico,

• pravico javnega posojanja in

• pravico do nadomestila.

7. 4. 3. 1 Sledna pravica

Če je izvirnik likovnega dela po prvi odsvojitvi s strani avtorja ponovno prodan, ima avtor

pravico biti o tem obveščen, ima pa tudi pravico do nadomestila v obsegu, ki je določen z

zakonom, pod pogojem, da se prodajalec, kupec ali posrednik ukvarja s trženjem umetnin

(prodajni saloni, galerije in organizatorji dražb).

Izvirniki likovnih del so izvirna dela likovne umetnosti, kot so slike, kolaži, risbe in podobno,

ki jih ustvari avtor sam ali gre za reprodukcije teh del, ki se štejejo za izvirnike. Nadomestilo

131

iz naslova sledne pravice se plačuje v odstotku od maloprodajne cene izvirnika brez javnih

dajatev. Nadomestilo ne sme preseči 12.500 EUR, določa pa ga zakon.

7. 4. 3. 2 Pravica javnega posojanja

Pravica javnega posojanja je pravica do ustreznega nadomestila, kadar se daje izvirnik ali

primerek dela v rabo za določen čas, brez neposredne ali posredne gospodarske koristi in

poteka prek organizacije, ki izvaja to dejavnost kot javno službo.

Zgornje določilo pa ne velja za rabo izvirnikov ali primerkov knjižničnega gradiva v

nacionalni, šolskih in visokošolskih ter specialnih knjižnicah, arhitekturnih objektov,

izvirnikov ali primerkov del uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, izvirnikov ali

primerkov del zaradi javne priobčitve, zaradi vpogleda del na kraju samem v organizaciji ali

za posojanje med organizacijami, v okviru delovnega razmerja, če je raba namenjena

izključno za izpolnjevanje obveznosti iz tega razmerja.

7. 4. 3. 3 Pravica dostopa in izročitva

Avtor ima pravico dostopa k izvirniku ali primerku svojega dela, ki je v posesti drugega, v

kolikor je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja ali pravice predelave dela

in v kolikor to ne nasprotuje posestnikovim upravičenim interesom.

Avtor lahko zahteva od posestnika izročitev izvirnika likovnega ali fotografskega dela zaradi

njegovega razstavljanja v Republiki Sloveniji, če za to izkaže močnejši interes. Izročitev

izvirnika se lahko pogojuje s položitvijo zadostne varščine ali s sklenitvijo zavarovanja v

višini tržne vrednosti izvirnika. Avtor mora poskrbeti za dostop in razstavljanje s čim manj

nevšečnostmi za posestnika ter na svoje stroške. V primeru poškodovanja izvirnika ali

primerka dela odgovarja avtor objektivno.

7. 4. 3. 4 Pravica do nadomestila

Avtorju pripada primerno nadomestilo za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje

svojega dela.

Reproduciranje že objavljenega dela je prosto:

132

• če je izvršeno v največ treh primerkih,

• če ga reproducira fizična oseba na papirju ali podobnem nosilcu z uporabo

fotokopiranja ali druge fotografske tehnike s podobnimi učinki ali na katerem koli

drugem nosilcu, če to stori za privatno uporabo,

• če primerki niso izročeni ali priobčeni v javnosti in

• če pri tem nima namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi.

Javni arhivi, javne knjižnice, muzeji ter izobraževalne in znanstvene ustanove lahko za lastne

potrebe prosto reproducirajo delo na kateremkoli nosilcu, če to storijo iz lastnega primerka in

če pri tem nimajo namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi.

Reproduciranje v nobenem primeru ni dovoljeno glede pisanih del v obsegu celotne knjige,

grafičnih izdaj glasbenih del, elektronskih baz podatkov in računalniških programov ter v

obliki izvedbe arhitekturnega objekta. Ne glede na to pa je dopustno prosto reproducirati

pisano delo v obsegu celotne knjige, če je njena naklada izčrpana že najmanj dve leti in

reproducirati grafično izdajo glasbenega dela z ročnim prepisovanjem.

Nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih

naprav za tonsko in vizualno snemanje in pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev

zvoka ali slike. Nadomestilo za fotokopiranje se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih

naprav za fotokopiranje in od fotokopij, narejenih za prodajo, in sicer mesečno glede na

njihovo verjetno število. S fotokopiranjem so izenačene druge podobne tehnike

reproduciranja, z napravami za tonsko in vizualno snemanje so izenačene druge naprave, ki

omogočajo isti učinek. Zavezanci nadomestila so proizvajalci naprav za tonsko in vizualno

snemanje, proizvajalci naprav za fotokopiranje, proizvajalci praznih nosilcev zvoka ali slike

ter imetniki naprav, ki ponujajo odplačno fotokopiranje.

Zavezanci nadomestila morajo na zahtevo kolektivne organizacije sporočati podatke o vrsti in

številu prodanih ali uvoženih naprav in nosilcev ter podatke o prodanih fotokopijah, ki so

potrebni za izračun dolžnega nadomestila. Zneske nadomestil oziroma višino nadomestila za

privatno in drugo lastno reproduciranje, ki pripadajo skupno vsem upravičencem po zakonu,

predpiše Vlada Republike Slovenije.

133

7. 4. 4 Vsebinske omejitve avtorske pravice

Vsebinske omejitve avtorske pravice so dopustne v primerih, ki so določeni z zakonom, s

tem,

• da je obseg take uporabe avtorskih del omejen glede na namen, ki ga je treba doseči,

• da je v skladu z dobrimi običaji, da ne nasprotuje običajni uporabi dela in

• da ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja.

Take omejitve so zakonite licence in prosta uporaba avtorskih del pod pogoji, ki jih določa

zakon.

7. 4. 5 Prosta uporaba

Prosta uporaba je v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, dopustna v primerih

• uveljavljanja pravice do obveščenosti, ko je prosto zaradi pridobitve informacije

javnega značaja

1. obveščati o dnevnih dogodkih

2. reproducirati dela, ki se vidijo ali slišijo ob poteku tega dogodka pripraviti in

reproducirati povzetke izdanih časopisnih in podobnih člankov v pregledih

tiska

3. reproducirati javne politične govore in javne govore na obravnavah pred

državnimi, cerkvenimi in podobnimi organi;

4. uporabiti dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila.

Vendar je treba v takih primerih navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na

uporabljenem delu.

• pouka, ko je za namene pouka prosto:

1. javno izvajanje objavljenih del v obliki neposrednega pouka;

2. javno izvajanje objavljenih del na brezplačnih šolskih slovesnostih pod pogojem, da

izvajalci ne prejmejo plačila;

3. sekundarno radiodifuzno oddajanje RTV šolskih oddaj.

134

• začasnega reproduciranja dela, ki je prosto, če je prehodno ali

spremljajoče dejanje, ki je sestavni in bistveni del nekega tehničnega postopka ter

nima nobenega neodvisnega gospodarskega pomena, njegov edini namen pa je

omogočiti, da se delo prenese v omrežju med tretjimi osebami s pomočjo posrednika

ali zakonito uporabi

• privatnega in drugega lastnega reproduciranja, ko je reproduciranje

že objavljenega dela prosto, če je izvršeno v največ treh primerkih in če so izpolnjeni

drugi zakonski pogoji,

• citatov: navajanje odlomkov objavljenega dela ali posamičnih

objavljenih del s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne

umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije je prosto, če je to potrebno z

namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve.

• nebistvenih pritiklin: tista objavljena dela, ki so nebistvena pritiklina

glede na siceršnjo namembnost nekega predmeta, so pri izkoriščanju tega predmeta v

prosti uporabi,

• proste predelave, ki je prosta:

1. če gre za privatno ali drugo lastno predelavo, ki ni namenjena in ni dostopna

javnosti;

2. če gre za predelavo v parodijo ali karikaturo, če to ne ustvari ali utegne ustvariti

zmede glede izvora dela;

3. če gre za predelavo v zvezi z dovoljeno uporabo, ki jo zahteva namen te uporabe;

4. če gre za predelavo v zvezi z dovoljeno uporabo, pa je avtorjevo nasprotovanje

predelavi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja,

• baze podatkov: upravičeni uporabnik objavljene baze podatkov ali njenega primerka

lahko prosto reproducira ali predela to bazo, če je to potrebno zaradi dostopa do njene

vsebine in običajne uporabe te vsebine; kadar je uporabnik upravičen samo do dela

baze podatkov, velja navedeno za ta del,

135

• javne razstave ali prodaje umetniških del: prireditelj javne razstave ali javne prodaje

umetniških del lahko prosto uporabi ta dela v zvezi s tem dogodkom v obsegu, ki je

potreben za njegovo promocijo, pod pogojem da tega ne stori z namenom doseganja

gospodarske koristi,

• dela na splošno dostopnih krajih: dela, ki so trajno v parkih, na ulicah, na trgih ali na

drugih splošno dostopnih krajih, so v prosti uporabi,

• uradni postopki: uporaba dela je prosta, kadar je to nujno potrebno v posamičnih

konkretnih primerih zaradi izvajanja nalog javne varnosti ali zagotovitve izvedbe

katerih koli uradnih postopkov, kot so postopki v Državnem zboru Republike

Slovenije ali v Državnem svetu Republike Slovenije, sodni, upravni in arbitražni

postopki

• preizkus naprav: obrati in trgovine, ki proizvajajo ali dajejo v promet fonograme ali

videograme, naprave za njihovo reproduciranje ali javno priobčitev ter naprave za

sprejem oddaj, lahko prosto reproducirajo in javno priobčujejo dela v obsegu, ki je

potreben, da se preizkusi njihovo delovanje pri proizvodnji ali pri prodaji.

7. 4. 6 Zakonite licence

Brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila,

je dopustno reproducirati v čitankah in učbenikih, namenjenih za pouk, dele avtorskih del ter

posamična dela s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti,

industrijskega oblikovanja in kartografije, če gre za že objavljena dela več avtorjev, prav tako

je dopustno reproducirati v periodičnem tisku aktualne članke iz takega tiska, v katerih so

obravnavana splošna vprašanja, če avtor tega ni izrecno prepovedal. Vendar je treba v takih

primerih navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu.

7. 4. 7 Trajanje avtorske pravice

Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti. Drugačne določbe o

trajanju avtorske pravice ima zakon npr. v primeru soavtorjev (rok trajanja avtorske pravice

se računa od smrti soavtorja, ki je zadnji umrli), anonimnih in psevdonimnih del ter

136

kolektivnih del (rok trajanja avtorske pravice je 70 let po zakoniti objavi dela) itd. S pretekom

rokov trajanja avtorske pravice, avtorsko delo ni več avtorskopravno varovano.

7. 4. 8 Avtor

Avtor je fizična oseba, ki je delo ustvarila. Avtor je lahko samo fizična oseba. Za avtorja velja

tisti, katerega ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi

dela.

Če avtor ni znan - če njegovo ime, psevdonim ali znak ni naveden, se šteje, da je upravičen do

uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki delo izda. Če tudi ta ni naveden, je upravičen do

uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki je delo objavil. Če se takem primeru kasneje ugotovi,

kdo je avtor dela, ima avtorske pravice le on in mora upravičenec koristi iz avtorskih pravic

prenesti na avtorja, če ni s pogodbo drugače določeno. Avtorsko delo lahko skupaj ustvari

tudi več fizičnih oseb. V tem primeru govorimo o soavtorjih. Če je avtorsko delo, ki je bilo

ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb, nedeljiva celota, pripada vsem soavtorjem

nedeljiva avtorska pravica na tem delu. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno

vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z načelom

vestnosti in poštenja. Deleži posameznih soavtorjev se določijo v sorazmerju z dejanskim

prispevkom vsakega izmed njih k ustvaritvi avtorskega dela, če niso njihova medsebojna

razmerja s pogodbo drugače določena.

7. 5 Sorodne pravice

7. 5. 1 Pojem

Ureditev sorodnih pravic je moderna, saj sledi mednarodnim trendom in primerjalni

zakonodaji. Razlog za posebno ureditev pravic, ki niso avtorske, pa vendarle z njimi

povezane, leži v tem, da obstaja cela vrsta duhovnih stvaritev, ki jih širši krog ljudi ne more

dojeti ali uživati v tisti obliki, v kateri so bila prvotno ustvarjena. Sorodne pravice so tiste

pravice, ki prispevke določenih oseb, ki umetniško ali podjemniško pomagajo intelektualnim

ustvarjalcem pri posredovanju njihovih del javnosti, varujejo pred prisvajanjem in

brezplačnim izkoriščanjem tretjih oseb.

Sorodne pravice so:

137

• pravice izvajalcev,

• pravice proizvajalcev fonogramov,

• pravice filmskih producentov,

• pravice radijskih ali televizijskih organizacij,

• pravice založnikov in

• pravice izdelovalcev podatkovnih baz.

Avtor ustvari določeno delo, da pa to delo spozna javnost, je potreben posrednik, torej

izvajalec.

Izvajalci so igralci, pevci, glasbeniki, plesalci in druge osebe, ki igrajo, pojejo, podajajo,

deklamirajo, nastopajo, interpretirajo in drugače izvajajo avtorska ali folklorna dela.

Za izvajalce pa se po zakonu štejejo tudi režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov,

vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki.

Nosilci sorodnih pravic so tudi izvajalci, proizvajalci fonogramov, filmski producenti, RTV

organizacije in založniki.

Namen sorodnih pravic je pravna zaščita izvajalcev, ki s svojim prispevkom omogočijo

dostopnost avtorskih del širši populaciji.

7. 5. 2 Moralne pravice izvajalcev

Moralna pravica izvajalcev je njihova izključna pravica, da se pri objavi izvedbe navede

njihovo ime ali kakšna druga njihova oznaka.

Ta pravico imajo:

138

• pri izvedbah individualnih izvajalcev (ti izvajalci),

• pri izvedbah skupin izvajalcev (skupini kot celoti, umetniškim vodjem in solistom).

7. 5. 3 Materialne pravice izvajalcev

Materialne pravice izvajalcev so naslednje:

• pravica snemanja svoje žive izvedbe,

• pravica reproduciranja fonogramov in videogramov s svojo izvedbo,

• pravica javnega prenašanja svoje žive izvedbe,

• pravica radiodifuznega oddajanja svoje žive izvedbe,

• pravica dajanja na voljo javnosti fonogramov in videogramov s svojo izvedbo,

• pravica distribuiranja fonogramov in videogramov s svojo izvedbo,

• pravica dajanja v najem fonogramov in videogramov s svojo izvedbo.

7. 5. 4 Trajanje pravic

Pravice izvajalca trajajo 50 let od datuma izvedbe. Če je bil v tem času posnetek izvedbe

zakonito izdan ali zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice izvajalca 50 let od tiste prve

izdaje ali tiste prve predstavitve, ki se je pripetila najprej.

Pravice proizvajalca fonogramov trajajo 50 let, odkar je bil posnetek narejen. Če je bil

fonogram v tem času zakonito izdan, trajajo pravice 50 let od take prve izdaje. V primeru, da

139

ni bilo take izdaje, pa je bil fonogram v tem času zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice

50 let od take prve priobčitve javnosti.

Pravice filmskega producenta trajajo 50 let, odkar je bil narejen posnetek. Če je bil v tem

času videogram zakonito izdan ali zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice filmskega

producenta 50 let od tiste prve izdaje ali tiste prve priobčitve, ki se je pripetila najprej.

Pravice RTV organizacij trajajo 50 let od prvega radiodifuznega oddajanja.

Pravice izdelovalca podatkovnih baz trajajo 15 let, odkar je bila baza izdelana. Če je bila

podatkovna baza v tem času zakonito objavljena, trajajo pravice 15 let od take prve objave.

7. 5. 5 Upravljanje in uveljavljanje pravic

7. 5. 5. 1 Način upravljankja pravic

Avtor oziroma izvajalec lahko upravlja svojo avtorsko oziroma sorodne pravice osebno ali po

zastopniku.

Avtorska pravica in sorodne pravice se lahko upravljajo posamično (individualno), to je za

vsako posamezno avtorsko delo posebej, ali skupinsko (kolektivno), to je za več avtorskih del

več avtorjev hkrati.

6. 5. 5. 2 Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic

Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic lahko izvajajo samo kolektivne

organizacije avtorjev, ki imajo za to potrebno dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino,

uveljavljajo pa jih lahko le na podlagi pogodbe z avtorjem.

Pogodba z avtorjem ni potrebna le v primeru obveznega kolektivnega uveljavljanja avtorskih

pravic po samem zakonu.

140

Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je dopustno glede že objavljenih avtorskih del in je

obvezno:

• kadar gre za priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del,

• v primeru odplačne odsvojitve izvirnih likovnih del,

• pri reproduciranju avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovo

fotokopiranje preko z zakonom določena obsega;

• v primeru kabelske retransmisije avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV

organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli

drugi imetniki pravic.

Kolektivne organizacije z dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino za kolektivno

uveljavljanje oziroma upravljanje pravic so SAZAS (Združenje skladateljev, avtorjev in

založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije), ZAMP (Združenje avtorjev in nosilcev

malih in drugih avtorskih pravic Slovenije), IPFSI (Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev

in proizvajalcev fonogramov Slovenije.

7. 5. 6 Varstvo pravic

Kadar so avtorske ali sorodne pravice kršene, lahko začnemo postopek varstva pravic in

povrnitev škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Ob kršitvi izključnih zakonskih pravic lahko upravičenec zahteva:

• da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve,

141

• da se odpokličejo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov z upoštevanjem interesov

dobrovernih oseb,

• da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo, kar pa ne velja za zgrajene arhitekturne

objekte, razen, če je uničenje objekta glede na okoliščine primera primerno,

• da se nepreklicno odstranijo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov,

• da se uničijo predmeti kršitve, kar pa ne velja za zgrajene arhitekturne objekte, razen,

če je uničenje objekta glede na okoliščine primera primerno,

• da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo

za kršitev in so v lasti kršilca,

• da se upravičencu prepustijo predmeti kršitve proti plačilu proizvodnih stroškov,

• da se sodba objavi.

Za kršitve veljajo splošna pravila o povzročitvi škode in odškodninski odgovornosti.

7. 6 Različne oblike imenskih pogodb po ZASP Zakon o avtorski in sorodnih pravicah posebej opredeljuje različne pogodbe in sicer

založniško pogodbo, pogodbo o izvedbi in pogodbo o naročilu avtorskega dela, ki urejajo

razmerja med avtorjem in založnikom, avtorjem in uporabnikom ter avtorjem in naročnikom

avtorskega dela.

7. 6. 1 Pogodba o izvedbi

7. 6. 1. 1 Pojem

142

S pogodba o izvedbi, se avtor zaveže prenesti uporabniku pravico javnega recitiranja ali javne

izvedbe ali javne uprizoritve svojega dela, uporabnik pa se zaveže, da bo avtorju za to plačal

honorar ter delo recitiral, izvedel ali uprizoril.

7. 6 .1 .2 Vsebina pogodbe

Pogodba o izvedbi mora opredeliti predvsem:

• vrsto prenosa pravic,

• obseg in trajanje prenosa pravic,

• območje veljavnosti pravic,

• rok za izvedbo dela in

• avtorski honorar.

7. 6. 1. 3 Pravice in obveznosti pogodbeni strank

Avtor ima pravico do ogleda izvedbe, prejema sporeda, drugih publikacij in javne kritike.

Uporabnik je dolžan:

• omogočiti avtorju ogled izvedbe dela,

• poskrbeti za primerne tehnične pogoje izvedbe ter

• avtorju poslati spored, druge publikacije in javne kritike (vse to razen, če ni s pogodbo

določeno drugače).

143

7. 6. 1. 4 Odstop od pogodbe

Če uporabnik dela ne izvede v dogovorjenem roku, avtor lahko odstopi od pogodbe in

zahteva odškodnino, hkrati pa lahko obdrži že prejeti honorar.

7. 6. 2. Založniška pogodba

7. 6. 2. 1 Pojem Založniška pogodba je pogodba, s katero se avtor zaveže prenesti na založnika pravico

reproduciranja svojega dela v obliki tiskanja in pravico distribuiranja primerkov dela,

založnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar ter delo reproduciral in distribuiral.

Založniško pogodbo lahko sklene avtor sam ali pa jo v njegovem imenu sklene zastopnik.

7. 6. 2. 2 Vsebina pogodbe

Bistvene sestavine založniške pogodbe so:

• vrsta prenosa pravic,

• trajanje in obseg prenosa pravic,

• območje veljavnosti pravic,

• rok za izdajo dela in

• avtorski honorar.

Rok za izdajo dela mora biti določen s pogodbo, če pa temu ni tako, mora delo biti izdano

najpozneje v enem letu od izročitve dela.

144

Če je avtorski honorar določen v odstotku od prodajne cene prodanih primerkov dela, mora

biti v pogodbi določeno najmanjše število izdanih primerkov ob prvi izdaji, kar pa ni

potrebno, če pogodba določa najmanjši honorar, ki ga je založnik dolžan plačati ne glede na

število prodanih primerkov.

7. 6. 2. 3 Pravice in obveznosti avtorja Avtor ima pravico do honorarja tudi v primeru, če je delo uničeno zaradi višje sile po

izročitvi založniku. Pripada mu honorar v enaki višini kot bi mu pripadal, če bi bilo delo

izdano. Avtor ne more prenesti pravice reproduciranja in pravice distribuiranja v istem jeziku

drugim osebam ves čas dokler traja založniška pogodba (razen, če ni s pogodbo določeno

drugače).

7. 6 .2. 4 Pravice in obveznosti založnika Založnik, ki je pridobil pravico do izdaje dela v knjižni obliki, ima med enakimi ponudniki

prednostno pravico do izdaje tega dela v elektronski obliki. Ta pravica traja tri leta od

dogovorjenega roka za izdajo knjižnega dela, založnik pa se mora o avtorjevi pisni ponudbi

za izdajo dela v elektronski obliki pisno izjaviti v 30 dneh od prejema ponudbe, sicer pravico

do prednostne izdaje izgubi.

Založnik mora za nove izdaje avtorskega dela avtorju omogočiti, da le ta delo izboljša ali ga

spremeni pod pogojem, da to za založnika ne pomeni pretiranih stroškov in ne spreminja

narave dela. Založnik ima pravico pripraviti novo izdajo, če je bila zaradi višje sile uničena

celotna pripravljena izdaja. V tem primeru avtorju pripada honorar samo za uničeno izdajo.

Če pa je bil zaradi višje sile uničen samo del pripravljene izdaje, preden je bil dan v promet,

ima založnik pravico, da brez plačila honorarja avtorju razmnoži samo toliko primerkov,

kolikor jih je bilo uničenih.

Založnik sme neprodane primerke dela v času treh let od dogovorjene izdaje dela (če s

pogodbo ni določen daljši rok), prodati kot papir za predelavo. Vendar jih mora v tem

primeru najprej ponuditi avtorju v odkup in sicer po ceni, ki bi jo dobil, če bi primerke prodal

kot papir za predelavo.

145

7. 6. 2. 5 Prenehanje pogodbe

Založniška pogodba preneha:

• če avtor umre pred dokončanjem avtorskega dela,

• če je izčrpana naklada vseh dogovorjenih izdaj,

• če je potekel rok trajanja pogodbe in

• v drugih primerih, določenih s pogodbo.


Avtor lahko od pogodbe odstopi, če se založnik po izčrpani eni izdaji kljub avtorjevi zahtevi

v roku treh let po prejemu zahteve ne loti nove dogovorjene izdaje. Šteje se, da je izdaja

izčrpana, če je število neprodanih primerkov manjše od 5% celotne izdaje.

7. 6. 3 Pogodba o naročilu avtorskega dela

7. 6. 3. 1 Pojem

Pogodba o naročilu avtorskega dela je pogodba, s katero se avtor zaveže ustvariti določeno

delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar.

7. 6. 3. 2 Pravice in obveznosti avtorja

Avtor je dolžan v dogovorjenem roku ustvariti naročeno avtorsko delo in ga izročiti

naročniku. Avtor obdrži avtorsko pravico na naročenem delu, razen pravice distribuiranja.

146

7. 6. 3. 3 Pravice in obveznosti naročnika

Naročnik mora biti omogočen nadzor posla, vendar le pod pogojem, da s svojim ravnanjem

ne posega v avtorjevo svobodo znanstvenega in umetniškega izražanja.

7. 6. 3. 4 Kolektivno avtorsko delo

Kolektivno avtorsko delo je delo, ki ga soustvari veliko število soavtorjev na pobudo in v

organizaciji naročnika (fizične ali pravne osebe), objavi in uporablja pa se pod imenom

naročnika (to so n. pr. enciklopedije, zborniki ipd). V primeru kolektivnega avtorskega dela

so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorjev na kolektivnem delu izključno in

neomejeno prenesene na naročnika, razen, če pogodba ne določa drugače.

7. 6. 3. 5 Avtorsko delo iz delovnega razmerja

V primeru, da avtorsko delo ustvari delojemalec (delavec) pri izpolnjevanju svojih delovnih

obveznosti ali po navodilih delodajalca, se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge

pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela.

Po preteku roka pripadajo navedene pravice delojemalcu, vendar delodajalec lahko zahteva

njihov ponovni izključni prenos, tokrat proti plačilu primernega nadomestila.

7. 6. 3. 6 Posebnosti o avtorskih delih

Posebnih določil in ureditve so v ZASP deležna tudi avdiovizualna dela in računalniški

programi.

7. 6 .4 Avdiovizualna dela

7. 6. 4. 1 Pojem

Avdiovizualna dela so:

147

• kinematografski, televizijski, risani filmi,

• kratki glasbeni videofilmi,

• reklamni in dokumentarni filmi ter

• druga avdiovizualna dela, izražena v obliki zaporedja povezanih gibljivih slik, z

zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so vsebovana.

7. 6. 4. 2 Pravica avdoviziualne priredbe

Pravica avdiovizualne priredbe je izključna pravica, da se prvotno delo predela ali vključi v

avdiovizualno delo. Če avtor prvotnega dela sklene pogodbo o avdiovizualni priredbi se šteje,

da je izključno in neomejeno prenesel na filmskega producenta, pravico predelave in

vključitve prvotnega dela v avdiovizualno delo in svoje materialne avtorske pravice ter druge

pravice avtorja na tem avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih

predelavah ali na fotografijah, nastalih v zvezi s produkcijo avdiovizualnega dela.

7. 6. 4. 3 Soavtorji avdiovizualnega dela

Za soavtorje avdiovizualnega dela se štejejo:

• avtor priredbe,

• pisec scenarija,

• avtor dialogov,

• direktor fotografije,

• glavni režiser in

148

• skladatelj filmske glasbe, ki je prav posebej ustvarjena za uporabo v tem

avdiovizualnem delu.

Soavtorjem avdiovizualnega dela pripada avtorski honorar ločeno za vsako preneseno

materialno avtorsko pravico ali drugo pravico avtorja.

7. 6. 4. 4 Avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu

Avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu so:

• animator in skladatelj glasbe, ki nista soavtorja avdiovizualnega dela,

• scenograf,

• kostumograf,

• slikar mask in

• montažer.

7. 6. 4. 5 Pogodba o filmski produkciji

Pogodba o filmski produkciji mora biti sklenjena v pisni obliki. S sklenitvijo pogodbe o

filmski produkciji se šteje, da so soavtorji izključno in neomejeno prenesli na filmskega

producenta vse svoje materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na avdiovizualnem

delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih predelavah ali pri tem delu nastalih

fotografijah, če ni s pogodbo drugače določeno.

149

Kljub temu soavtorji oziroma avtorji obdržijo:

• soavtorji izključno pravico do nadaljnje predelave avdiovizualnega dela v kakšno

drugo umetniško obliko,

• avtorji prispevkov pravico, da svoje prispevke k avdiovizualnem delu posebej

uporabljajo, če niso s tem prizadete pravice filmskega producenta,

• soavtorji pravico do primernega nadomestila od filmskega producenta za vsakokratno

dajanje v najem videogramov avdiovizualnega dela.

7. 6. 4. 6 Dokončanje avdiovizualnega dela Avdiovizualno delo se šteje za dokončano, ko je v skladu s sporazumom med glavnim

režiserjem in filmskim producentom končana prva standardna kopija dela, ki je predmet

pogodbe. Spremembe kopije avdiovizualnega dela, so možne le po predhodnem soglasju

glavnega režiserja in filmskega producenta.


Če filmski producent ne konča avdiovizualnega dela v petih letih od sklenitve pogodbe o

filmski produkciji ali če ne distribuira končanega avdiovizualnega dela v enem letu od

njegovega dokončanja, lahko soavtorji odstopijo od pogodbe.

7. 6. 5 Računalniški programi

7. 6. 5. 1 Pojem Računalniški programi so programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom

za njihovo izdelavo. Računalniški programi uživajo varstvo, če so individualna dela v tem

smislu, da pomenijo lastno intelektualno stvaritev njihovega avtorja.

150

7. 6. 5. 2 Delovno razmerje in avtorska pogodba

Kadar računalniški program ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali

po navodilih delodajalca, se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja

na tem programu izključno in neomejeno prenesene na delodajalca ali naročnika.

7. 6. 5. 3 Pravice avtorja

Avtor računalniškega programa ima, razen, če zakon ne določa drugače, zlasti izključno

pravico do:

• reproduciranja sestavnih delov ali celotnega računalniškega programa, ne glede na to,

ali je začasno ali trajno ter s katerim sredstvom in v kateri obliki; če je za nalaganje,

prikazovanje, izvajanje, prenašanje ali shranjevanje računalniškega programa

potrebno njegovo reproduciranje, je za ta ravnanja potrebno dovoljenje avtorja,

• prevoda, prilagoditve, priredbe ali kakšne drugačne predelave računalniškega

programa ter reproduciranja rezultatov teh predelav, vendar brez poseganja v pravice

tistega, ki je predelave opravil,

• distribuiranja izvirnika računalniškega programa ali njegovih primerkov v katerikoli

obliki, vključno z njegovim dajanjem v najem.

Avtor lahko prenese pravice iz prejšnjega odstavka na tretje osebe tudi z licenčno pogodbo.

7. 6. 5. 4 Vsebinske omejitve avtorjevih pravic Zakoniti pridobitelj računalniškega programa lahko izvrši dejanja potrebna za odpravo napak,

brez dovoljenja avtorja, če je to potrebno zaradi uporabe računalniškega programa v skladu z

njegovim namenom. Upravičeni uporabnik računalniškega programa lahko brez dovoljenja

avtorja reproducira največ dva varnostna primerka programa, če je to potrebno zaradi njegove

uporabe. Upravičeni uporabnik primerka računalniškega programa lahko brez dovoljenja

151

avtorja opazuje, proučuje ali testira delovanje programa zato, da dožene ideje in načela, ki so

osnova kateremukoli elementu programa, če to stori pri njegovem nalaganju, prikazovanju,

izvajanju, prenašanju ali shranjevanju, do katerih je upravičen.

7. 6. 5. 5 Dekompliranje

Ni potrebno dovoljenje avtorja za reproduciranje kode ali prevod kodne oblike

računalniškega programa, če je to nujno potrebno za pridobitev informacij, potrebnih za

doseganje operabilnosti.

Vendar le, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon:

• da ta dejanja izvrši pridobitelj licence ali drugi upravičeni uporabnik ali v njihovem

imenu za to pooblaščena oseba,

• da informacije, potrebne za doseganje operabilnosti, niso bile predhodno brez

nadaljnjega dostopne osebam iz prejšnje točke in

• da so ta dejanja omejena zgolj na tiste dele prvotnega programa, ki so potrebni za

doseganje operabilnosti.

Zakon izrecno prepoveduje, da bi se na tak način pridobljene informacije:

• uporabile za drug namen kot za doseganje operabilnosti neodvisno ustvarjenega

računalniškega programa,

• odstopile tretjim osebam, razen kadar bi bilo to potrebno za doseganje operabilnosti

neodvisno ustvarjenega računalniškega programa,

• uporabile za razvijanje, proizvodnjo ali trženje drugega računalniškega programa, ki

je v svojem izrazu bistveno podoben, ali

152

• uporabile za katerokoli drugo dejanje, s katerim se krši avtorska

pravica

153

TEHNIČNA

ZAKONODAJA

154

8 TEHNIČNA ZAKONODAJA

Vsaka država ima sprejeto regulativo, ki nadzira delovanje področja telekomunikacij, radia in poštnih storitev. Inštitucija ki v Sloveniji izvaja nadzor je Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS. V nadaljevanju so predstavljene njene naloge in obveznosti ter pristojnosti.

Poleg APEK-a obstajata še dva organa za spremljanje in svetovanje na področju telekomunikacij: Svet za elektronske komunikacije RS (http://www.apek.si/sl/sek)

Svet za elektronske komunikacije Republike Slovenije (Svet) je organ za spremljanje in svetovanje pri usmerjanju trga elektronskih komunikacij.

Svet deluje v smeri vzpodbujanja vseh ključnih dejavnikov za doseganje ciljev na področju razvoja elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, ki so:

• stabilen razvoj elektronskih komunikacij v skladu s pričakovanji uporabnikov,

• pospeševanje splošnega razvoja elektronskih komunikacij in razvoja novih storitev,

• spodbujanje učinkovitosti in tekmovanja med operaterji na trgu elektronskih komunikacij.

155

http://www.apek.si/sl/sek

Svet za radiodifuzijo RS (http://www.srdf.si/)

Naloge sveta za radiofuzijo so:

- Oblikovanje strategije razvoja radijskih in televizijskih programov v Sloveniji

- Spodbujanje in pomoč pri pripravi samoregulativnih priporočil v zvezi s predvajanjem nasilnih, erotičnih in drugih vsebin, ki niso primerne za otroke, v televizijskih programih

- Kampanja za promocijo označevanja televizijskih vsebin glede na njihovo primernost za otroke

- Uskladitev dogovora o spoštovanju pravil v oglaševanju in sponzoriranju z Zakonom o medijih in trendi v televizijskem oglaševanju in sponzoriranju v skladu z dobro prakso iz evropskih držav

- Priprava publikacije z zbranimi predpisi s področja medijske ureditve in podatki o delujočih radijskih in televizijskih programih v Sloveniji

- Obravnava vlog za radijske frekvence za opravljanje radiodifuzije

- Obravnava vlog za pridobitev statusa lokalnega, regionalnega, študentskega ali nepridobitnega programa posebnega pomena

- Sprejemanje odločitev za predhodno mnenje Agencije v zvezi z omejevanjem koncentracije

- Druge naloge, ki izhajajo iz pristojnosti Sveta za radiodifuzijo

8. 1 APEK - agencija za pošto in elektronske komunikacije Rs ( www.apek .si ) Poslanstvo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije je regulacija trga elektronskih komunikacij, vključno z radijsko in TV dejavnostjo ter pošto:

• zagotavljanje primernih pogojev za razvoj konkurence,

• omogočanje svobodne gospodarske pobude,

• upravljanje radiofrekvenčnega spektra in številskega prostora,

• spodbujanje razvoja novih, kakovostnih, sodobnih, varnih in cenovno dostopnih storitev po meri uporabnikov ter

• zagotavljanje pogojev za razvoj radijskih in TV programov

Strateški cilji Agencije izhajajo iz njenega poslanstva in so: (http://www.apek.si/sl/strateski_cilji)

1. Zagotavljati pogoje za kakovostne storitve po primerni ceni.

2. Zagotoviti dostopnost univerzalnih storitev vsem prebivalcem Slovenije po dostopnih cenah in neodvisno od geografske lokacije.

156

http://www.srdf.si/

3. Ščititi interese uporabnikov storitev, vključno z zaščito tajnosti in zasebnosti.

4. Zagotoviti učinkovito konkurenco na trgu.

5. Spodbujati razvoj in uvajanje novih storitev in tehnologij za višjo kakovost življenja in razvoj gospodarstva z zagotavljanjem pogojev za nove investicije.

6. Zagotoviti in nadzirati učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra in številskega prostora.

7. Strokovno nadzirati izvajanje programskih zahtev, ki po zakonu o medijih veljajo za radijske in televizijske programe.

8. Zagotoviti delovanje telekomunikacij in uporabo radiofrekvenčnega spektra za nudenje storitev v času izrednih razmer ter ščititi nacionalne interese države.

9. Zagotavljati javnost svojega dela.

10. Vzdrževanje in nenehno izboljševanje sistema upravljanja, ki zagotavlja, da agencija svoje naloge izvaja uspešno, učinkovito, kakovostno in v skladu z veljavno zakonodajo.

Agencija svoje poslanstvo in svoje naloge opravlja na podlagi naslednjih temeljnih zakonov:

• Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom), Ur. l. RS št. 13/07 – UPB1 in 102/07-ZDRad / Electronic Communications Act

• Zakon o medijih (ZMed), Ur. l. RS št. 110/06 - UPB1 in 69/01-ZOIPub / Mass Media Act

• Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-1), Ur. l. RS št. 102/04 – UPB1 / Postal services Act

• Zakon o javnih agencijah (ZJA), Ur. l. RS št. 52/02 in 51/04

• Zakon o ratifikaciji evropske konvencije o čezmejni televiziji in Protokola, ki spreminja evropsko konvencijo o čezmejni televiziji, Ur. l. št. 57/99 (Mednarodne pogodbe, Ur. l. RS, št. 18/99)

• Zakon o ratifikaciji območnega sporazuma o uporabi pasu 87,5-108,0 MHz za FM zvokovno radiodifuzijo (Območje 1 in del Območja 3) /MOSUPZR/, Ur. l. RS-MP št. 5/97

• Regionalni sporazum o radiodifuziji v evropski regiji za uporabo frekvenc v obsegu hektometrskih, metrskih in decimetrskih valov, podpisan v Stockholmu 23. 6.1961, Ur. l. RS, št. 65/93

• Zakon o ratifikaciji Chestrskega večstranskega usklajevalnega sporazuma iz leta 1997 o tehničnih merilih, načelih usklajevanja in postopkih za uvajanje prizemne digitalne videoradiodifuzije (DVB-T) (MCVUTV), Ur. l. RS, št. 71/05 (Mednarodne pogodbe, Ur. l. RS, št. 12/05)

• Nacionalni program razvoja telekomunikacij, Ur. l. RS št. 23/00

• Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1), Ur. l. RS št. 30/01, 110/02 - ZGO-1, 43/04 - ZEKom - Opomba: ne velja od 1. 5. 2004, vendar se na podlagi 2. ods. 171 čl. ZEKom njegove določbe IX., X. poglavja ter XVII. poglavja v delu, ki se nanaša na

157

http://www.apek.si/sl/datoteke/File/2007/osebna%20izkaznica/electronic_communications_act_official_consolidated_version_zekom-upb1_unofficial_translation_english.pdf

http://www.apek.si/sl/datoteke/File/2007/osebna%20izkaznica/public_media_act_official_consolidated_version_zmed+zmed-a_unofficial_translation_english.pdf

http://www.apek.si/sl/datoteke/File/2007/osebna%20izkaznica/public_media_act_official_consolidated_version_zmed+zmed-a_unofficial_translation_english.pdf

http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO2025.html




http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=200571&dhid=77462



prej navedeni poglavji, uporabljajo do sprejema ustreznih predpisov, ki jih izda minister oz. ministrica, pristojen oz. pristojna za gospodarstvo v roku 6 mesecev od uveljavitve ZEKom.

• Zakon o digitalni radiodifuziji (ZDRad), Ur. l. RS št. 102/07/ Digital Broadcasting Act

8. 2 APEK - nadzor RF spektra Cilj nadzora RF-spektra je zagotoviti nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra vsem uporabnikom v soglasju z izdanimi odločbami o dodelitvi radijskih frekvenc (ODRF).

Agencija izvaja permanenten nadzor uporabe radiofrekvenčnega spektra po uradni dolžnosti in inšpekcijski nadzor na podlagi prejetih prijav radijskih motenj. Pri tem uporablja radijski nadzorno-merilni sistem Slovenije (RNMS), ki obsega omrežje 8 avtomatskih radijskih nadzornih postaj na raznih lokacijah in dve obljudeni radijski nadzorni postaji. Mobilni del nadzornega sistema predstavljajo tri merilna vozila, ki so opremljena za različne vrste nadzora in specializirana za meritve v različnih delih frekvenčnega spektra.

Pooblaščenim osebam Agencije je možen dostop do katerekoli radijske nadzorne postaje prek javnega telefonskega omrežja in celo prek omrežja GSM.

Pooblaščene osebe Agencije so pristojne za inšpekcijsko ukrepanje v naslednjih primerih radijskih zadev

• če radijska postaja ne spoštuje določila iz ODRF (141. člen ZEKom),

• če radijske naprave, za katere ni potrebno imeti ODRF (npr. SRD-naprave kratkega dometa, itd.) motijo (32. člen ZEKom),

• če motnje povzročajo radijske postaje MORS, policije, SOVE, CB-postaje, RA-postaje, itd. (32. člen ZEKom).

Inšpektorji IRSEKEPP (Inšpektorata RS za elektronske komunikacije, elektronski podpis in pošto) so pristojni za ukrepanje v naslednjih primerih:

• če radijska postaja ne spoštuje določila iz ODRF (141. člen ZEKom),

• če radijske naprave, za katere ni potrebno imeti ODRF (npr. SRD-naprave kratkega dometa, itd.) motijo (32. člen ZEKom),

• če motnje povzročajo radijske postaje MORS, policije, SOVE, CB-postaje, RA-postaje, itd. (32. člen ZEKom).

Inšpektorji IRSEKEPP (Inšpektorata RS za elektronske komunikacije, elektronski podpis in pošto) so pristojni za ukrepanje v naslednjih primerih:

• če radijska postaja dela brez ODRF (35. člen ZEKom)

• če naprave v obratovanju niso elektromagnetno združljive (EMC-problem),

• v izrednih razmerah (96.-100. člen ZEKom),

• pri izgradnji telekomunikacijskih omrežij (77. člen ZEKom),

158

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2007102&stevilka=5066

• v primerih radijske in terminalske opreme (npr. DECT, GSM, brezvrvični telefoni, itd) v obratovanju, ki se priključujejo na javno komunikacijsko omrežje (88. člen ZEKom).

8. 3 APEK - nadzor nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz Zakona o medijih

Agencija opravlja nadzor nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz Zakona o medijih, ki veljajo za vse radijske in televizijske programe, ter nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz Zakona o medijih, ki veljajo za radijske in televizijske programe posebnega pomena. Agencija je določila spremenljivke, s katerimi opredeljuje predvajane vsebine, in tako operacionalizirala strokovni nadzor programskih vsebin, ki izhaja iz Zakona o medijih in njegovih podzakonskih aktov (Pravilnik o merilih za opredelitev vsebin lastne produkcije). V okviru javnosti dela agencije in obveščanja javnosti o njenem delu je operacionalizacijo objavila v Metodologiji nadzora programskih vsebin radijskih in televizijskih programov. 8. 4 APEK - nadzor nad izvajanjem določb Zakona o poštnih storitvah

Nadzor nad izvajanjem določb Zakona o poštnih storitvah, ki se nanašajo na:

• izvajanje in kakovost univerzalne poštne storitve,

• dostop do javnega poštnega omrežja,

• splošne pogoje in cene univerzalne poštne storitve,

• prepoved subvencioniranja,

• vodenje računovodstva izvajalca univerzalne poštne storitve,

• posamične akte, ki jih izdaja Agencija v okviru svojih pristojnosti,

izvajajo pooblaščene osebe Agencije. Pooblaščene osebe agencije svoje delo opravljajo tudi v skladu z zakonom o inšpekcijskem nadzoru in zakonom o prekrških (kot prekrškovni organ).

Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb Zakona o poštnih storitvah ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov izvajajo inšpektorji, pristojni za pošto, ki delujejo v okviru Inšpektorata RS za elektronske komunikacije, elektronsko podpisovanje in pošto, organa v sestavi Ministrstva za gospodarstvo. APEK vodi tudi register radijskih in televizijskih programov (http://www.apek.si/sl/ra_in_tv_programi_register)

159

http://www.mg.gov.si./

9 UPORABLJENA LITERATURA IN VIRI

Literatura: 1. Kušej, Gorazd, Marijan .Pavčnik, dr. Anton. Perenič: Uvod v pravoznanstvo, ČZ Uradni

list RS, Ljubljana, 1998

2. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42 od 19. 4. 2006),

3. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04),

4. Cigoj; Stojan: Veliki komentar obligacijskih razmerij, I-IV, Ljubljana 1984 -1986,

5. Brank, Janez: Obligacijsko pravo, Koper 1998, Visoka šola za managenet v Kopru,

6. Grlić, Andrejka: Pogodbeno pravo, Ljubljana, ŠCPET, VSŠ, 2003,

7. Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 102 od 21. 9. 2004),

8. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini- uradno prečiščeno

besedilo (Uradni list RS, št. 20 od 24. 2. 2006),

9. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah – uradno prečiščeno besedilo (Uradni list RS, št. 44

od 25. 4. 2006),

10. Oman, Branko, dr. Miha Trampuž, Andrej Zupančič: Kaj je dobro vedeti o avtorski in

sorodnih pravicah,GV Izobraževanje, Ljubljana, 1996.

11. Avtorsko pravo dodatek h gradivu Pravo intelektualne lastnine (Univerza v Mariboru

Pravna fakulteta- 2001)

12. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem (Miha Trampuž, Branko Oman,

Andrej Zupančič; Gospodarski vestnik 1997)

13. Repas, M.: Pravo blagovnih in storitvenih znamk, Ljubljana: GV založba, 2007.

14. Repas, M.: Dodatni varstveni certifikat – daljše monopolno varstvo za farmacevtske

proizvode, Podjetje in delo, štev. 8/2002, str. 1810-1827.

15. Repas, M.: Novejši trendi na področju patentiranja, Podjetje in delo, štev. 8/2001, str.

1479-1495.

16. Repas, M.: Ali se kot znamka lahko registrira vonj? EVRO Pravna praksa, štev. 4/2004,

stran 22.

17. Piano, A.: Geografske označbe, Podjetje in delo, štev. 1/2001.

Viri:

160

1. http://www.uil-sipo.si

2. http://www.zascitite.si

3. http://europa.eu.int/eur-lex

4. http://test.japti.si/downloadfile.aspx?docid=261

5. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino: http://www.uil-sipo.si/

6. Agencija za pošto in elektronske komunikacije: http://www.apek.si/

7. Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije:

http://www.sazas.org/

8. Novinarska vstopna točka: http://www.novinar.com/

9. Novinarsko častno razsodišče: http://www.razsodisce.org/razsodisce/razsodisce.php

10. Center za javno komuniciranje: http://www.media-forum.si/slo/opazovanje/mediji-o-

medijih/3010/

11. Avtorska agencija za Slovenijo: http://www.aas.si/index.htm

12. http://www.artservis.org/

161

http://www.zascitite.si/

http://test.japti.si/downloadfile.aspx?docid=261

http://www.uil-sipo.si/

http://www.apek.si/

http://www.sazas.org/

http://www.novinar.com/

http://www.razsodisce.org/razsodisce/razsodisce.php

http://www.media-forum.si/slo/opazovanje/mediji-o-medijih/3010/

http://www.media-forum.si/slo/opazovanje/mediji-o-medijih/3010/

http://www.aas.si/index.htm

http://www.artservis.org/

Documents

Zakonodaja: skripta