Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Kriminaliteta povezana s turizmom

Manja Klinger

Avgust, 2010 Mentor: dr. Anton Dvoršek

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem dr. Antonu Dvoršku za mentorstvo in strokovno

pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Posebna zahvala je namenjena tudi moji družini za vso podporo

in finančno pomoč med študijem.

Kazalo

1 Uvod .......................................................................................................................... 1

1.1 Cilji .................................................................................................................... 1

1.2 Hipoteze ............................................................................................................. 2

1.3 Metodologija ...................................................................................................... 2

2 Opredelitev temeljnih pojmov ................................................................................ 3

2.1 Turizem .............................................................................................................. 3

2.2 Varnost ............................................................................................................... 3

2.2.1 "Varnostni trikotnik" – izhodišče za razvoj varne druţbe .......................... 4

2.3 Kriminaliteta ...................................................................................................... 4

2.4 Organizirana kriminaliteta ................................................................................ 5

2.5 Turistična kriminaliteta ..................................................................................... 6

2.5.1 Hotelska kriminaliteta................................................................................. 7

2.6 Turistična viktimiteta ......................................................................................... 7

2.6.1 Makro in mikro predisponiranost ............................................................... 8

2.6.2 Psihične značilnosti turistov in njihovo obnašanje ..................................... 9

3 Storilci turistične kriminalitete ............................................................................ 10

3.1 Struktura storilcev glede na njihovo stalno prebivališče ................................. 10

3.2 Mladoletne in mlajše polnoletne osebe kot storilci ......................................... 11

3.3 Tipologija storilcev – turistov .......................................................................... 12

4 Žrtve turistične kriminalitete ............................................................................... 14

4.1 Struktura oškodovancev ................................................................................... 14

4.2 Turist kot potencialna žrtev v času turističnega potovanja ............................. 15

4.3 Domači in tuji turisti kot žrtve ......................................................................... 16

4.4 Prispevek žrtve k storitvi kaznivega dejanja .................................................... 17

5 Najpogosteje izvršena kazniva dejanja ............................................................... 19

5.1 Premoženjski delikti ......................................................................................... 19

5.1.1 Premoţenjska kazniva dejanja z nepoznanim storilcem........................... 20

5.1.2 Krajevna in časovna porazdeljenost premoţenjske kriminalitete............. 20

5.1.3 Tatvine ...................................................................................................... 22

5.1.4 Vlomi ........................................................................................................ 26

5.2 Goljufije ........................................................................................................... 27

5.3 Seksualni delikti ............................................................................................... 27

5.3.1 Storilci na delu .......................................................................................... 28

5.3.2 Prispevek ţrtve k seksualnemu deliktu ..................................................... 29

5.4 Požari ............................................................................................................... 29

5.4.1 Povzročitelji gozdnih poţarov .................................................................. 30

5.4.2 Vzroki poţarov ......................................................................................... 30

5.4.3 Povzročena škoda ..................................................................................... 30

5.5 Ostala turistična kazniva dejanja .................................................................... 31

6 Organiziran kriminal in turizem ......................................................................... 32

7 Turizem in terorizem ............................................................................................ 37

8 Tri vrste problematičnih situacij ......................................................................... 38

8.1 Problematične situacije, kjer so turisti storilci ................................................ 38

8.2 Problematične situacije, kjer so turisti žrtve ................................................... 39

8.3 Problematične situacije lažje narave, ki največkrat nimajo hujših posledic ... 40

9 Vpliv kriminalitete na turizem in vpliv turizma na kriminaliteto .................... 42

10 Subjekti preprečevanja kriminalitete v turizmu ................................................ 45

10.1 Policija ............................................................................................................. 45

10.1.1 Poletna turistična sezona .......................................................................... 45

10.1.2 Zimska turistična sezona .......................................................................... 46

10.1.3 Vpliv političnih strank na varnostno in turistično dejavnost .................... 46

10.1.4 Policijsko delo v skupnosti ....................................................................... 48

10.1.5 Zasebno varovanje .................................................................................... 50

10.1.6 Hotelski detektiv ....................................................................................... 51

10.2 Vloga medijev .................................................................................................. 52

11 Analiza vprašalnikov med turističnimi agencijami ............................................ 53

11.1 Rezultati ........................................................................................................... 53

12 Zaključek ................................................................................................................ 56

13 Literatura ............................................................................................................... 59

14 Priloge ..................................................................................................................... 63

14.1 Priloga A: Vprašalnik za turistične agencije ................................................... 63

Kazalo grafov

Graf 1: Ţrtve turistične kriminalitete .............................................................................. 53

Graf 2: Poletna in zimska turistična sezona.................................................................... 54

Graf 3: Prispevanje k oškodovanosti .............................................................................. 55

Povzetek

Tako kot vsi storilci kaznivih dejanj, so tudi storilci turistične kriminalitete zelo

prilagodljivi in iznajdljivi. Da bi se izognili organom pregona, pogosto menjujejo kraj

storitve kaznivih dejanj in se selijo iz enega turističnega kraja v drugega. Ti storilci

spadajo pod potujoče storilce, drugi tip storilcev pa so priloţnostni storilci.

Najpogosteje storjena turistična kazniva dejanja so premoţenjska, in sicer prednjačijo

tatvine. Tatovi izkoriščajo počitniško razpoloţenje turistov, ki v času svojega

dopustovanja le malo pozornosti posvečajo svojim osebnim stvarem in uţivajo v

brezskrbnosti. Tako so lahke tarče storilcev kaznivih dejanj, ki za svoja dejanja

izkoriščajo neprevidnost in mnoţico ljudi na raznih prireditvah in plaţah.

Ker je turizem pomembna gospodarska dejavnost, tudi organizirana kriminaliteta s

svojimi dejavnostmi skuša pridobiti koristi. Prav tako so turisti tudi tarče teroristov, ki

ţelijo preko napadov doseči svoje ekonomske ali pa ideološke cilje.

Storilci turistične kriminalitete se zavedajo dejstva, da je malo verjetno, da se bodo

njihove ţrtve lotile pregona, bodisi zaradi neznanja jezika ali pa zaradi morebitnih

stroškov, ki bi s tem nastali. Turizem tako prispeva k povečanju kriminala ravno zaradi

pogojev, ki jih turistična sezona nudi storilcem. Je pa tudi obratno, in sicer, da

kriminaliteta vpliva na prihod turistov na določena turistična območja. Občutek varnosti

je namreč zelo pomemben pri turistovi izbiri počitniške destinacije.

Ključne besede: kriminaliteta, turistično področje, premoţenjska kazniva dejanja, ţrtev,

tatvine

Crime related to tourism

Summary

Like all offenders, tourist offenders are also flexible and inventive. By moving from one

tourist place to another they avoid law enforcement. They are so called travel offenders,

the second type are occasional offenders.

Among the most common tourist crimes property crimes are often commited; the thefts

are placed first. Thieves take advantages of tourists' holiday mood, who don't pay much

attention to their personal belongings and enjoy carefreeness. So they are targets for

criminals who use carelessness and crowds at various events and beaches to commit the

crimes.

Because tourism is an important economic activity, the organized crime with its

activities also tries to get some benefits. By using tourists as targets terrorists also want

to reach their economic or ideological goals.

Tourist crime offenders are aware of facts that for victims is very unlikely to start

prosecution either because of unknowing the language or possible expenses that may

follow.

Tourism contributes to crime wave because of conditions that tourist season offers to

offenders. It could be also opposite, that crime has impact on tourists arrivals on certain

tourist places. Beeing save is very important feeling when tourist chooses travel

destination.

Key words: crime, tourist area, property crime, victim, theft

1

1 Uvod

Turizem je postal pomemben dejavnik gospodarskega, socialnega in kulturnega

ţivljenja v številnih drţavah po svetu. Turizem posredno in neposredno podpira 204

milijone delovnih mest in je odgovoren za več kot 10 odstotkov svetovnega domačega

proizvoda. Kljub inflaciji, energetski krizi, vojnam in številnim drugim nevarnostim

povezanih s potovanji, turizem še vedno narašča. Hitra rast turizma lahko pripelje do

dobrodošlih sprememb, kot so izboljšanje prihodkov, izobraţevanja, zaposlovanja ter

lokalnih infrastruktur in storitev. Vendar pa iz socialne in kulturne perspektive obstajajo

tudi drugi učinki, ki so lahko precej nezaţeleni. Ti vključujejo nevarnosti za

tradicionalne druţbene in druţinske vrednote, pojav novih ekonomsko močnih skupin,

prilagoditev kulturnih praks, tako da ustrezajo turistom in motnje ţivljenja v skupnosti s

hrupom, onesnaţevanjem, smetmi, vandalizmom in kriminalom (Brunt, Hambly, 1999).

Moţnosti, da turist na potovanju ali izletu, v času zabave in razvedrila, v predvidljivih

in nepredvidljivih dogodkih doţivi neko nesrečo ali postane ţrtev nekega kriminalnega

dejanja, so mnogo večje kot pa v vsakodnevnem monotonem ţivljenju v kraju svojega

bivanja. Od trenutka, ko turist krene na pot in v času njegovega celotnega bivanja na

turističnem področju, se pojavljajo mnogi faktorji, ki vplivajo na povečanje stopnje

viktimizacije pri turistih in s tem tudi moţnosti, da sami postanejo ţrtve kaznivega

dejanja (Carić, 1981).

1.1 Cilji

Namen diplomske naloge, ki je razviden ţe iz samega naslova, je raziskati kriminaliteto,

ki je povezana s turizmom oziroma turistično kriminaliteto.

Moj cilj je na začetku opredeliti pojme turistične kriminalitete, turistične viktimitete in

hotelske kriminalitete in se kasneje osredotočiti na storilce in ţrtve turistične

kriminalitete in njihovo klasifikacijo. Del moje diplomske naloge bodo predstavljala

tudi najpogosteje izvršena kazniva dejanja povezana s turizmom in organizirana

kriminaliteta v povezavi s turizmom. Pozornost bo posvečena tudi terorizmu in turizmu,

govora pa bo tudi o subjektih, ki zagotavljajo varnost v turizmu. S pomočjo kratkega

2

vprašalnika bom ugotavljala pogostost oškodovanosti strank slovenskih turističnih

agencij. Sledil bo zaključek, v katerem bom na podlagi raziskanega potrdila ali ovrgla

hipoteze, ki sem jih postavila.

1.2 Hipoteze

V diplomski nalogi bom preverjala naslednje hipoteze:

H1: Turisti sami s svojo nepazljivostjo prispevajo k temu, da so žrtev turistične

kriminalitete.

H2: Največ turističnih kaznivih dejanj se zgodi v poletni turistični sezoni.

H3: Najpogosteje izvršena kazniva dejanja so tatvine.

H4: Stopnja varnosti oziroma nevarnosti turistične destinacije je podatek, ki ga turisti

upoštevajo pri izbiri kraja dopustovanja.

1.3 Metodologija

Predvidene metode raziskovanja v moji diplomski nalogi bodo metoda analize in

metoda interpretacije primarnih in sekundarnih virov ter vprašalnikov. Uporabila bom

tudi deskriptivno metodo, s pomočjo katere bom opisovala stanje in predmet

proučevanja in metodo eksplanacije, s katero bom razlagala preučevane pojave.

3

2 Opredelitev temeljnih pojmov

2.1 Turizem

Turizem je industrija z mnoţično ponudbo storitev, v katero se vključujejo številne

druge panoge in zato postaja čedalje bolj pomemben dejavnik za gospodarjenje (Pečar,

1999).

Mikuš (1999) pravi, da je turizem eden izmed najbolj mnoţičnih sodobnih druţbenih

pojavov, saj v vseh svojih pojavnih oblikah letno zajema pribliţno šeststo milijonov

ljudi. Turizem zajema odnose, razmere, obnašanja in delovne procese, ki se navezujejo

na potovanja in začasna gibanja ljudi izven kraja njihovega stalnega bivanja, da bi

spoznali kulturne in naravne vrednote, se razvedrili, izobraţevali, zdravili in si odpočili.

Zaradi turističnih gibanj prihaja v krajih, kjer so turisti na dopustu, do sprememb.

Menjava se ekonomska struktura prebivalstva, razvijejo se različni načini zasluţka,

cvetijo kriminalne dejavnosti, ki brez turizma sploh ne bi obstajale. Tako se vzporedno

s turizmom razvijajo pollegalne in nelegalne dejavnosti, ki na turističnih območjih

povzročajo kompleksne varnostne probleme (Ambroţ, 2001).

2.2 Varnost

Po Mikušu (1999) je varnost stanje, v katerem se ljudje počutijo varne, svobodne in

brez strahu, da bi bili ţrtev kakšnega ogroţanja ali napada. Osebe, ki se počutijo varne,

so v stanju gotovosti, zaupljivosti in brezskrbnosti.

Grizold (1991) pa pravi, da je varnost poloţaj, za katerega je mogoče predvideti, kaj se

bo dogajalo, če ne bo prišlo do ključnih sprememb.

Občutek varnosti je eden izmed pomembnih dejavnikov pri turistovi odločitvi ali se bo

še kdaj vrnil v isti kraj na dopust. Na njegovo odločitev med drugim vplivata tako

splošna varnost regije, v kateri ţeli počitnikovati, kot moţnost, da lahko sam poskrbi za

svojo osebno varnost (Ambroţ, 1999).

4

Vsak turist, ki se odpravi na potovanje, ima določena pričakovanja, med katera spadata

na prvo mesto varnost na poti in srečna vrnitev domov. Turist lahko v veliki meri sam

pripomore k uresničitvi teh pričakovanj, sledijo pa ostali udeleţenci v turističnem

procesu, med katere spadajo: prevozniki, hotelirji, turistične agencije ter policija in

varnostne sluţbe (Ambroţ, 1999).

2.2.1 "Varnostni trikotnik" – izhodišče za razvoj varne družbe

Z večjo izbiro različnih moţnosti in priloţnosti delovanja se spodbuja tudi razvoj

priloţnosti za hiter dobiček, ne glede na to, kakšne so posledice za druge člane druţbe.

Osebna in socialna varnost ljudi je vedno bolj odvisna od posameznikov in njihovih

sposobnosti, da poskrbijo sami zase in je vse manj v domeni drţave in njenih organov.

Dvom v zmoţnost drţave, da bo poskrbela za kolektivno varnost, spodbuja različne

oblike samovarovanja in različne načine zagotavljanja socialne ter osebne varnosti.

"Varnostni trikotnik", ki je izhodišče za razvoj varne druţbe, sestavljajo tri sfere

varnostnega delovanja. To so delovanje drţavnih organov, delovanje zasebnega trţnega

sektorja varnostnih storitev in civilna druţba, katere temelj je samoorganizacija

drţavljanov v lokalni skupnosti. Posameznikova varnost tako temelji na kombinaciji in

obsegu njegovih povezav z zgoraj naštetimi sferami. Poudarek je na kooperativni in

timski vlogi vseh akterjev »varnostnega trikotnika«, ki jih predstavljajo drugi turisti,

vodstvo turističnih organizacij, varnostnih in drţavnih organov pri obvladovanju

varnostne ogroţenosti (Ambroţ, 1999).

2.3 Kriminaliteta

Pojem "kriminaliteta" predstavlja vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena v določenem

času na določenem območju (Maver, 2003).

Meško (2002) pravi, da je kriminaliteta prisotna v vseh sodobnih druţbah in narašča ne

glede na to, ali se je za njeno merjenje uporabilo uradne policijske podatke ali podatke

viktimizacijskih študij (deleţ drţavljanov, ki so ţrtve kaznivih dejanj).

5

Policija vodi statistične podatke o kriminaliteti, ki zajemajo prijavljena oziroma zaznana

kazniva dejanja, kar pa hkrati tudi ni vsa kriminaliteta. Mnoga kazniva dejanja ostajajo

prikrita in neprijavljena, kar pomeni, da je dejanske kriminalitete mnogo več kot uradno

zaznane. Kazniva dejanja, ki so bila dejansko izvršena v nekem času in na nekem

območju, a niso bila prijavljena policiji, imenujemo "temno polje kriminalitete". "Sivo

polje kriminalitete" pa zavzema kazniva dejanja, ki so bila zaznana, vendar storilec ni

bil odkrit (Maver, 2003).

2.4 Organizirana kriminaliteta

Pod organizirano kriminaliteto sodijo različna kazniva dejanja, ki so navedena v

Kazenskem zakoniku, in sicer kazniva dejanja v zvezi s prepovedanimi drogami,

organizirana premoţenjska kriminaliteta, tihotapljenje ljudi in trgovina z ljudmi in

oroţjem, prostitucija, nekatera gospodarska kazniva dejanja itd. (Maver, 2003).

Organizirana kriminaliteta deluje kot vzporednica drţavnemu sistemu in jo lahko

opredelimo kot druţbo, ki kriminalno deluje zunaj nadzora javnosti in oblasti. Veliko

število kriminalcev deluje v slojevitih strukturah, kar kaţe na podjetniški način

organiziranosti. Notranji zakoni se spoštujejo in izvajajo stroţje kot pa zakoni legitimne

oblasti. Nadzor organizacije in pridobitev čim večjega dobička sta glavna cilja

organiziranega kriminala, ki ogroţa dve temeljni funkciji drţave: pobiranje davkov in

uporabo sile na območju, ki ga obvladuje (Dobovšek, 2003).

Po merilih Europolove opredelitve organizirane kriminalitete, na podlagi katere so

pridobivali statistične podatke, je kaznivo dejanje posledica organizirane kriminalne

aktivnosti, če so ga storili člani kriminalne skupine, za katero so bili sočasno podani

naslednji obvezni pogoji (Svetek, 2003, po Maver, 2003):

- skupina najmanj treh ljudi,

- delovanje v daljšem časovnem obdobju,

- pridobivanje premoţenjske koristi,

- izvrševanje uradno pregonljivih kaznivih dejanj.

6

Zraven teh obveznih pogojev sta morala biti izpolnjena tudi najmanj dva od naslednjih

izbirnih pogojev:

- uporaba nasilja in/ali korupcije,

- delovanje na mednarodni ravni,

- sodelovanje pri pranju denarja,

- notranja pravila ravnanja,

- delitev vlog in nalog med člani zdruţbe,

- podjetniški način delovanja,

- vplivanje na medije, gospodarstvo, drţavno upravo in/ali politiko.

2.5 Turistična kriminaliteta

Prvi je turistično kriminaliteto fenomenološko in etiološko opredelil Carić. S tem

izrazom je nadomestil pojme sezonske kriminalitete, kriminalitete v turistični sezoni in

kriminalitete povezane s turizmom (Carić, 1981, po Brvar, 1999).

Za opredelitev pojma turistična kriminaliteta je Carić (1981) izhajal iz turista kot

subjekta v turizmu. Turist je center vseh dogajanj v turizmu. Zaradi njega in okoli njega

delujejo mnogi mehanizmi na turističnem področju. Zato osnovni kriterij za opredelitev

turistične kriminalitete predstavlja status turista kot storilca ali kot ţrtve kaznivega

dejanja. V turistično kriminaliteto pa kot dopolnilni kriterij spadajo tudi kazniva dejanja

na škodo turističnih organizacij

Elementi, s pomočjo katerih je mogoče sestaviti definicijo turistične kriminalitete, so

(Carić, 1981):

- pojem turist in gostinsko-turistična organizacija,

- turistična sezona,

- kriminalni in drugi druţbeno negativni pojavi, ki se pojavljajo v turizmu in v

zvezi z njim.

7

Kriminaliteta storjena v škodo potnikom in turistom ni nov pojav, vendar je teţko

dokazati neposredno povezavo med povečanjem kriminala in razvojem turizma.

Raziskovalci so ponavadi previdni pri interpretaciji rezultatov, ki kaţejo na direktno

povezavo, vendar ni dvoma, da se na območjih, kjer se zadrţuje veliko turistov, zmeraj

najdejo tisti, ki si od njih skušajo pridobiti nezakonite koristi (Brunt, Hambly, 1999).

2.5.1 Hotelska kriminaliteta

Hotelska kriminaliteta je zmeraj prisotna in spada v podsklop turistične kriminalitete.

Zajema pojave kaznivih dejanj, povezanih s hotelom, njegovim funkcionalnim okoljem,

z delavci, zaposlenimi v njem, gosti hotela in tistimi, ki poslovno sodelujejo s hotelom,

ali so na kakšen drugačen način povezani z njim. Specifična je zato, ker se pojavlja v

samem hotelu, njegovi okolici, med hotelskimi gosti in zaposlenimi. Sicer pa gre za

običajna kazniva dejanja, kot so opredeljena v Kazenskem zakoniku: tatvine, vlomi,

poškodovanja tuje lastnine, goljufije, posilstva in spolni napadi, groba ravnanja,

nasilništvo, uboji in umori, izsiljevanja, prostitucija in posredovanje pri prostituciji,

kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi drogami in nelegalnimi igrami na srečo ter

razpečevanjem ponarejenega denarja. Hotelska uprava si v veliki meri prizadeva, da bi

primere kaznivih dejanj reševala na diskreten način, brez negativne publicitete, ki bi

lahko škodila ugledu hotela. Za to vrsto kriminalitete je prav tako značilno, da osebe, ki

v njej nastopajo, hitro menjajo kraj bivališča, tako da jih je teţje izslediti. Gostje hotela

so ponavadi ţrtve kaznivega dejanja, vendar prav tako niso izključeni kot storilci.

Kriterij za opredelitev hotelske kriminalitete je, da sta storilec in ţrtev na kakršenkoli

način povezana s hotelom in hotelsko dejavnostjo v širšem smislu (Dvoršak, 1999).

2.6 Turistična viktimiteta

"Turistično viktimiteto velja razumeti kot vse tiste dinamične vplive in dejavnike

preddeliktnih situacij, predispozcij ali priloţnosti, odvisno, ali gre za splošne ali

posebne, osebne, materialne, emocionalne, psihične ali celo moralne, ki ustvarjajo

moţnosti ali razmere, v katerih pozneje nastane za turista neka nezaţelena posledica,

vključno s kaznivimi dejanji" (Pečar, 1999, str. 316).

8

Značilnost turističnih destinacij je, da imajo večjo gostoto kriminalitete kot druga

področja. Turisti se ponavadi razlikujejo od domačinov po svojem naivnem,

sproščenem vedenju in oblačenju in prav tako po tem, da ne poznajo lokalnih razmer,

običajev in jezika. Posledično pride do občutka ogroţenosti in nesamozavestnega

vedenja, kateremu sledi iskanje druţbenih stikov z lokalnimi prebivalci in ostalimi

turisti v turističnem kraju. Takšno obnašanje turistov povečuje tveganje in hitro lahko

postanejo ţrtve kriminalitete (Fujii, Mark, 1979, po Ambroţ, Mavrič, 2004).

Turisti lahko pričakujejo, da za njih obstaja vsaj enaka verjetnost, da bodo postali ţrtev

kaznivega dejanja, kot za prebivalce območja, ki ga bodo obiskali. Vendar za turiste

velja, da so bolj ranljivi, da postanejo ţrtve, saj se v iskanju sprostitve znajdejo v

poloţaju, v katerem so manj pazljivi. Kot začasen in zelo viden tujec, nepoučen o

navadah in zakonih drţave gostiteljice in izoliran od socialne podpore in zaščite, je

turistovo tveganje za viktimizacijo močno povečano (Brunt, Hambly, 1999).

2.6.1 Makro in mikro predisponiranost

Viktimogene predispozicije je treba pri obravnavanju viktimitete o turizmu upoštevati

enako pozorno kot na drugih področjih oškodovanja ljudi. Turizem in dejavnosti, ki

potekajo ob njem omogočajo različne moţnosti nesreč in lastno udeleţbo v njih, še

posebej zaradi okoliščin, v katerih se kaj dogaja. Ljudje se mnoţično podajamo v

turizem brez zavedanja, da lahko zraven številnih prijetnosti, ugodja, udobja in zabave,

prinaša tudi veliko nepričakovanih teţav. Predispozicije za turistične viktimizacije so

vse okoliščine, ki ustvarjajo moţnost, da so posamezniki v času trajanja turističnih

doţivetij potencialno izpostavljeni različnim vrstam ogroţanja. Turizem se zmeraj

dogaja v določenih časovnih in krajevnih gostitvah. Veliko ljudi na omejenem prostoru,

zgoščen promet, nezadostno varovanje ljudi in premoţenja, komunikacijska utesnjenost,

mobilnost ljudi in medsebojno nepoznavanje ustvarjajo splošne viktimogene razmere

oziroma makrodisponiranost za turistično viktimiteto. O mikrodisponiranosti za

turistično viktimiteto pa govorimo takrat, ko posamezniki s svojimi značilnostmi in

vedenjem ustvarjajo priloţnosti za svojo lastno viktimizacijo. Ţrtve turistične

kriminalitete zaradi svojih predispozicij ustvarjajo svojo lastno ranljivost in bistveno

vplivajo na turistično viktimiteto. Njena značilnost pa je, da zaradi dinamičnih

9

turističnih dogajanj ostaja povsod po svetu večina turističnega kriminala neprijavljenega

in neregistriranega (Pečar, 1999).

2.6.2 Psihične značilnosti turistov in njihovo obnašanje

Fizično okolje in razmerja med ljudmi v njem vplivajo na različnost vedenja in s tem

tudi na kriminalno oziroma odklonsko vedenje. To se v turizmu nanaša na moţne ţrtve

in moţne storilce. Sem pa ne spadajo tisti storilci kaznivih dejanj, ki jim je turizem ţe

vnaprej izbrano "lovišče" in ga uporabljajo za svoje kriminalne cilje. To so ţeparji,

tatovi iz avtomobilov in bivališč v kampih, vlomilci v avtomobile in hotelske sobe in

tisti, ki izkoriščajo značilnosti turizma za prostitucijo. Turizem spodbuja določene

oblike vedenja in je priloţnost za viktimizacijo ljudi, ki posvečajo pozornost predvsem

tistemu, zaradi česar so sploh prišli na turistično destinacijo. Turisti se počutijo

sproščeno, svobodno in nenadzorovano in se tako podajajo v situacije, ki jim ustvarijo

občutek nevsakdanjega zadovoljstva in ugodja. Ob tem pa pozabijo na svojo in tujo

telesno, premoţenjsko in zdravstveno varnost. Napeljevanje stikov z ljudmi poteka

veliko bolj brezskrbno kot sicer, še posebej v stanju alkoholiziranosti ali kakšne druge

omame. Turisti vzbujajo in privabljajo pozornost s provokativnim in nevsakdanjim

obnašanjem, njihova drugačnost in posebnost govorice pa ustvarja zanimanje in

všečnost in s tem povezano viktimiteto, še posebej nad tujci. Čeprav je treba pozornost

namenjati predvsem akterju oziroma storilcu kaznivega dejanja, je tudi ţrtev odgovorna

za lastno viktimizacijo, ker omogoča lastno oškodovanost (Pečar, 1999).

10

3 Storilci turistične kriminalitete

3.1 Struktura storilcev glede na njihovo stalno prebivališče

Po Cariću (1981) se za razliko od drugih vrst kriminalitete, ki jih delimo v skupine

glede na skupni napadeni objekt (krvni delikti, premoţenjski delikti itd.), turistična

kriminaliteta opredeljuje glede na status storilca ali ţrtve. Da se storjena kazniva dejanja

obravnavajo kot "turistična" kazniva dejanja, mora vsaj eden, storilec ali ţrtev, biti

turist. To pomeni, da se ponekod turist pojavlja tudi v vlogi storilca kaznivega dejanja.

Po njegovem storilce turističnih kaznivih dejanj ločimo glede na njihovo stalno

prebivališče: domači turisti, domačini in tuji turisti. Lahko se pojavljajo kot gosti v

turizmu ali pa so storilci preteţno meščani, ki imajo stalno prebivališče na turističnem

področju in prihod velikega števila turistov v turistični sezoni izkoristijo za izvrševanje

kaznivih dejanj. Obstajajo pa tudi profesionalni delinkventi, ki se na turistična območja

v turistični sezoni odpravijo z namenom izvrševanja premoţenjskega kriminala. Ti z

nakradenim denarjem preţivijo dneve na morju v nedelu, zabavi in so obravnavani kot

turisti.

Domači turisti

Domači turisti predstavljajo najštevilčnejšo kategorijo storilcev turističnih kaznivih

dejanj. Prihajajo iz notranjosti drţave in se v poletnih mesecih vključujejo v "vojsko"

turistov, ki odhaja na morje zaradi počitka in dopusta. Sem lahko vključujemo tudi

mlade avanturiste, ki nimajo dovolj finančnih sredstev in jih pomanjkanje denarja

zanese v storitve kaznivih dejanj. Največje število storilcev te vrste predstavljajo

enodnevni turisti, kar pomeni, da v mestu, kjer so storili kaznivo dejanje, niso koristili

niti ene vrste namestitve. Tako govorimo o potujočih delinkventih, ki pridejo v

turistično mesto zaradi kriminalne aktivnosti in ga tudi takoj po storitvi kaznivega

dejanja zapustijo, da bi oteţili svoje odkritje in ujetje. Ta njihova mobilnost je povezana

z velikim številom lastninskih kaznivih dejanj z neznanimi storilci, saj hitro menjavanje

mesta namestitve po izvršitvi kriminalnega dejanja oteţuje njihovo odkrivanje.

Značilnost te skupine je, da se vključujejo v turistično potovanje z vnaprej pripravljenim

planom izvrševanja kriminalnih dejanj na turističnih področjih (Carić, 1981).

11

Domačini

To kategorijo delinkventov tvorijo storilci s prebivališčem v mestu izvršitve kaznivega

dejanja. Pripadajo tisti skupini prebivalcev, ki pričakuje goste in jim nudi začasno

bivanje v mestu dopustovanja. V turističnem kraju so stalno prisotni in pred njihovimi

očmi se v kratkem času zamenjajo različne skupine turistov. Tako imajo vedno

moţnost, da poseţejo po lastnini gostov. Pričakovati bi bilo, da se ti ljudje ne bi odločali

za storitev kaznivih dejanj na škodo gostov, glede na to, da so sami vključeni v

turistično ponudbo mesta in jim to predstavlja tudi vir dohodka. Sem prištevamo tudi

mladoletnike in mlajše polnoletne osebe, ki še nimajo dovolj izkušenj in oblikovane

osebnosti. Rezultat tega je izvrševanje lastninskih kaznivih dejanj v času šolskih

počitnic na škodo predvsem tujih turistov (Carić, 1981).

Tuji turisti

Zadnja kategorija storilcev turističnih kaznivih dejanj, glede na njihovo stalno

prebivališče, so tuji turisti. Njihova kriminalna dejanja so prej izjema kot pravilo, saj se

največji del tujih turistov v času turističnega potovanja in bivanja obnaša zelo

disciplinirano in spoštujejo norme in običaje (Carić, 1981).

3.2 Mladoletne in mlajše polnoletne osebe kot storilci

V turizmu obstajajo negativni pojavi, ki stimulativno vplivajo na razvoj odklonskosti pri

mladoletnikih in mlajših polnoletnih osebah (Carić, 1981):

- Preţivljanje dopusta s strani turistov (uţivanje, brezdelje, zabava itd.) v njih

vzbudi ţeljo po ugodnem in lagodnem ţivljenju.

- V poletnih mesecih ima šoloobvezna mladina veliko prostega časa, ki ga

preţivlja neorganizirano in brez nadzora svojih prezaposlenih staršev. To

pripelje do negativnih pojavov in asocialnega obnašanja mladih in njihove

delinkventne aktivnosti.

- Pogosto prihaja do protislovja: na eni strani ţelja po potovanju, rekreaciji in

dopustu, na drugi strani pa nezmoţnost uresničiti te ţelje. To nasprotje je za

nekatere osnovni kriminogeni faktor delinkventnega obnašanja mladih v času

turistične sezone. Močno vpliva na mladostnike iz notranjosti, ki se brez

12

zadostnih finančnih sredstev odločijo za letovanje na morju, kjer se nato

preţivljajo z izvrševanjem lastninskih kaznivih dejanj na škodo turistov.

- Različni standard in socialne razlike med turisti in domačim prebivalstvom se

kaţejo v materialnih dobrinah. Mladoletniki to razrešujejo s krajo materialnih

dobrin, ki jih imajo s seboj turisti.

- Pri tujih turistih srečujemo različne običaje in nazore, ki velikokrat sluţijo kot

vzor mladim in socialno nezrelim osebam. Da bi se identificirali s tujci, ne

glede na pozitivno ali negativno socialno vrednost, se med mladimi pojavljajo

različna neobičajna vedenja in delinkventne aktivnosti.

Ti negativni pojavi so rezultat mnoţičnega turizma in predvsem negativno vplivajo na

mladino in mlajše ljudi, ki še niso dosegli polne socialne zrelosti in psihične stabilnosti

in zaradi tega nimajo moţnosti, da se uprejo negativnim vplivom (Carić, 1981).

3.3 Tipologija storilcev – turistov

Ţe kategorizacija storilcev glede na njihov kraj bivanja je pokazala, da obstajata dve

pomembni skupini storilcev kaznivih dejanj. Tako lahko glede na stalno prebivališče

storilcev razlikujemo dve glavni kategoriji. Na eni strani so to prebivalci turističnega

mesta, ki ga obiščejo trume turistov, na drugi strani pa so to turisti, ki se iz svojega

domačega kraja napotijo na počitnice. Tako se med prvo skupino vedno najde nekdo, ki

bo izkoristil veliko število gostov za pridobivanje lastninske koristi na kriminalen način.

Glede na to, da so stalno prisotni na turističnem območju, imajo moţnost kriminalnega

delovanja skozi vse leto in ne samo v času turistične sezone. To sestavlja splošno

kriminaliteto in zato ne predstavljajo neke nove kategorije storilcev. Med njimi je velik

odstotek mladoletnikov in mlajših polnoletnikov, prisotni pa so tudi profesionalni

delinkventi, slučajni storilci, povratniki in drugi. Mnogo bolj zanimiva je druga skupina,

domači in tuji turisti, ki svoja kriminalna dejanja izvršujejo v času turističnega

potovanja ali začasnega bivanja v turističnem mestu. To skupino sestavljajo potujoči in

priloţnostni storilci (Carić, 1981).

13

Potujoči storilci

Potujoči storilci so dobili svoje ime zaradi izjemne mobilnosti v času nastanitve na

turističnem področju. Neprestano so v gibanju in z namenom, da bi oteţili delo policije

menjajo kraj namestitve takoj po izvršitvi kriminalnega dejanja. Motiv njihovega

odhoda na turistično področje je izvrševanje kriminalnih dejanj, torej k temu pristopajo

plansko, uporabljajo svoje izkušnje in se prilagajajo situacijam na turističnem področju.

Ukvarjajo se s teţkimi kriminalnimi dejanji, kot so kraje v avtomobilih in hotelih. Pri

tem kaţejo svojo spretnost in hitrost ter veliko mero brezobzirnosti. Osredotočijo se

predvsem na hotele visoke kategorije in na avtokampe, kjer je tveganje, da bi jih odkrili

in ujeli, manjše. Avtomobili s tujimi registracijami so bolj pogosto tarča tatvin, saj

storilci predvidevajo, da bo vrednost ukradenega materiala večja. K temu pripomorejo

ljudje sami, saj puščajo stvari v avtomobilih na vidnem mestu. Kazniva dejanja pogosto

izvršujejo v skupini, kar jim omogoča delovanje v serijah, premikajo se iz mesta v

mesto, pogosto kar z ukradenimi avtomobili. Med potujočimi delinkventi je tudi veliko

število povratnikov, ki imajo bogate izkušnje v izvrševanju premoţenjskih deliktov

(Carić, 1981).

Priložnostni storilci

Ti ne kaţejo kriminalne nagnjenosti, ampak povzročijo kriminalno dejanje, ker jim to

omogočajo okoliščine v trenutni situaciji. Pogosto gre za labilne osebnosti, ki se ne

morejo upreti skušnjavi. Med njimi je veliko primarnih delinkventov, so pa tudi taki, ki

so pod pritiskom zunanjih okoliščin ţe izvršili kazniva dejanja. V kriminologiji je

priloţnostni storilec dobro poznan in ga najdemo v različnih vrstah kriminalitete. Ko je

turistična sezona na vrhuncu, obstaja veliko priloţnosti, kjer se osebe brez kriminalnih

predispozicij, laţje odločajo za kriminalno dejanje. To so osamljeni potniki, učenci na

ekskurzijah, študenti, pri katerih je ţelja po potovanju večja od njihovih zmoţnosti.

Zaradi nepazljivosti turistov se vredne stvari, tehnična oprema in drugi predmeti

pojavljajo na odprtih mestih in na vsakem koraku. Puščanje stvari brez nadzora,

parkiranje avtomobilov na skrivnih mestih, ne zaklepanje vrat, odprta okna avtomobila

itd. pa hitro pripeljejo do laţje odločitve za storitev tatvin (Carić, 1981).

Turisti postanejo storilci kaznivih dejanj tudi s tem, ko se v domačo drţavo vračajo z

ilegalnim blagom. Poznan je primer, ko se je dopustnik vrnil v Veliko Britanijo iz Ibize

s kovčkom, v katerem je bilo 500 kuščarjev ogroţene vrste (Brunt, Hambly, 1999).

14

4 Žrtve turistične kriminalitete

4.1 Struktura oškodovancev

Najpogosteje je ţrtev fizična ali pravna oseba, ki zaradi izvršenega kriminalnega dejanja

trpi neposredno škodo. Strokovnjaki vse večjo pozornost posvečajo ţrtvi, ki zavzema

posebno mesto tudi v proučevanju turistične kriminalitete kot novega kriminološkega

pojava. Tako je definicija turistične kriminalitete sestavljena na osnovi statusa ţrtve: v

turistično kriminaliteto prihajajo tudi tista kazniva dejanja, ki so izvršena v škodo

turista, gostinsko-turističnih organizacij ali drugih organizacij in društev, ki se ukvarjajo

s turizmom. To pomeni, da ima definicija turistične kriminalitete tudi viktimološki

značaj, ker velik del kriminalnih dejanj tvorijo ţrtve. V skladu s takšnim

opredeljevanjem pojma "turistična kriminaliteta" je veliko pozornosti posvečene

spoznavanju ţrtev in njihovim osebnostim, še posebej turistom (Carić, 1981).

Pri obravnavi kaznivega dejanja se več pozornosti posveča samim dejstvom, ki se

nanašajo na kaznivo dejanje, načinu njegove izvršitve, storilcu, medtem ko sama ţrtev

ostaja v ozadju. Mogoče je razlog v strukturi turistične kriminalitete, kjer gre pri veliki

večini za premoţenjska kazniva dejanja, za katera se pa napačno predvideva, da ţrtev ni

vredna pozornosti zaradi boljšega spoznavanja in preučevanja samega dejanja.

Najpogosteje so oškodovanci turističnih kriminalnih dejanj turisti ali gostinsko-

turistične organizacije. Aktivni udeleţenci v turizmu – turisti so lahko oškodovani v

času potovanja ali letovanja v turističnem mestu. Same gostinsko-turistične organizacije

so oškodovane manj. Tudi ostale fizične ali pravne osebe, ki niso neposredno vključene

v turizem (meščani, turistične organizacije, agencije itd.), so lahko oškodovanci oziroma

ţrtve. Pojavljajo pa se tudi kazniva dejanja, kjer so oškodovani nepoznani, ali kazniva

dejanja, kjer ni oškodovane fizične ali pravne osebe (prodaja drog, ponarejanje denarja,

nedovoljena trgovina – črni trg itd.). Storilci turističnih kaznivih dejanj iščejo

potencialne ţrtve predvsem med turisti (Carić, 1981).

15

4.2 Turist kot potencialna žrtev v času turističnega potovanja

Počitnice ponavadi vključujejo več riskantnega vedenja (risk-taking behaviour),

katerega rezultat je, da turist postane naključna ţrtev priloţnostnih zločinov. Do

naključnih nasilnih dejanj zoper turiste lahko pride takrat, ko turisti zaidejo na območja,

kjer ponavadi ni veliko obiskovalcev ali pa zato, ker turisti nosijo s seboj velike vsote

denarja in druge vredne predmete, kot so fotoaparati, kamere, nakit in so tako mamljive

tarče (Brunt, Hambly, 1999).

Poznani so mnogi kriminogeni faktorji, ki vplivajo na povečanje stopnje viktimizacije

pri turistih in s tem tudi moţnosti, da sami postanejo ţrtve turističnega dejanja. Delijo se

v dve skupini. Prvo sestavljajo pojavi in situacije, ki jih ustvarja sam turizem kot

masovna in sezonska oblika dinamične rekreacije modernega človeka. To so:

- Velik priliv gostov v turistični sezoni vodi do močne koncentracije ljudi na

relativno majhnem priobalnem ali otoškem področju.

- Vzporedno z naglim prilivom gostov prihaja do velikega povečanja lastnine,

denarnih sredstev in dobrin, ki jih turisti prinašajo s seboj, in ki sluţijo za

zadovoljevanje njihovih potreb na turističnem področju. Tako se avtomobili,

denar in druge vrednosti nahajajo povsod in do njih je lahko priti.

- Začasno bivanje turistov in njihova mobilnost povzročata povečanje prometa,

še posebej cestnega. To olajša izvrševanje kriminalnega dejanja na škodo

turista in omogoča, da se hitro in neopazno oddaljijo od mesta kriminalnega

dejanja in ostanejo neodkriti (Carić, 1981).

Drugo skupino viktimogenih faktorjev pa lahko najdemo v samih osebnostih turistov,

njihovih psihosocilanih lastnostih in obnašanju v času potovanja in bivanja v

turističnem kraju (Carić, 1981):

- Dobre materialne moţnosti turistom omogočajo, da s seboj nosijo večja

denarna sredstva, vrednostne stvari in tehnično opremo. To so predmeti, ki

pritegnejo pozornost delinkventov, ker jim omogočajo bivanje na morju,

16

zabavo ali pa zasluţek s prodajo. Ravno zaradi tega faktorja je število

oškodovanih tujih turistov večje od števila oškodovanih domačih turistov.

- V času dopusta so turisti leţernejši in sproščeni, kar pripelje do manjše

pozornosti in pazljivosti na svoje stvari. Tudi povečana konzumacija alkohola

in drugih psihotrpnih snovi izzove svobodnejše obnašanje ter slabši nadzor in

kontrolo nad lastnino. Tudi seksualni delikti so lahko posledica

alkoholiziranosti ali vpliva drugih substanc.

- S prihodom v novo in nepoznano sredino z drugačnimi običaji, moralnimi in

kulturnimi normami, nepoznanim jezikom, se pojavlja problem prilagoditve na

nove klimatske pogoje in socialne situacije. Proces prilagoditve na nove pogoje

traja določen čas in najverjetneje vpliva na obnašanje turistov in ima lahko tudi

viktimološki značaj. Stopnja neprilagoditve ni pri vseh ljudeh enaka in je

odvisna od različnih faktorjev, lahko pa rečemo, da je bolj izrazita pri turistih,

ki prihajajo iz oddaljenih severnih deţel ali tujih kontinentov.

- "Nazaj k naravi" je geslo modernega človeka, ki ţeli svoj dopust preţiveti v

naravi, na odprtem prostoru: kamp, plaţa, izlet. V takšnih situacijah se tudi

lastnina gostov nahaja na odprtem, je vsem dostopna, pogosto brez nadzora in

tako postaja objekt napada delinkventa.

Po Cariću (1981) so to samo nekateri izmed faktorjev, ki jih tvori moderni turizem in za

katere bi se lahko reklo, da delujejo stimulativno v smeri vršitve kriminalnih dejanj v

škodo turista.

4.3 Domači in tuji turisti kot žrtve

Carić (1981) meni, da so tuji turisti pogosteje ţrtve kaznivih dejanj kot domači.

Faktorji, ki vplivajo na to, da je več ţrtev med tujimi turisti so:

- Materialni standard tujih obiskovalcev je praviloma višji od standarda domačih

turistov. Storilcem je dobro znano, da tujci prinašajo s seboj veliko denarnih

sredstev in vredno tehnično opremo, zato med njimi izbirajo ţrtve.

17

- Neprilagojenost na socialne situacije in načine ţivljenja v novem kraju je večja

pri tujih turistih: ne poznajo jezika, običajev, mišljenja, imajo teţave s

prilagajanjem na klimatske pogoje.

- V času svojega bivanja na turističnem področju tuji turisti več uporabljajo isto

vrsto bivanja, kjer je tudi stopnja viktimizacije večja (kamp, hoteli) (Carić,

1981).

4.4 Prispevek žrtve k storitvi kaznivega dejanja

Carić (1981) meni, da je kriminologija dokaj pozno posvetila pozornost ţrtvi

kriminalnega dejanja, zato je njena vloga pri nastanku kriminalnega dejanja bila slabo

poznana. Hentig je pokazal na mogoč prispevek ţrtve v genezi zločina in tako dal svoj

prispevek v formiranju nove discipline – viktimologije, ki v center svojega preučevanja

postavlja ţrtev. Mnoga raziskovanja so pokazala (še posebej v Ameriki), da sama ţrtev

lahko odigra odločilno vlogo v nekaterih kriminalnih dejanjih na svojo škodo.

Razumljivo je, da je vloga ţrtve odvisna od niza faktorjev, se razlikuje od posameznih

kriminalnih dejanj in od posameznih kategorij ţrtev.

Turisti sami imajo velik vpliv na to, ali bodo postali ţrtve ali ne (Carić, 1981):

- puščanje stvari brez nadzora na javnem mestu,

- puščanje vrednih stvari v avtomobilu na vidnem mestu,

- nezaklenjena vrata sobe,

- odprta okna in vrata avtomobila,

- denarnica v zadnjem ţepu hlač,

- odprto okno sobe,

- neshranjevanje v sefu hotela,

- alkoholizirano stanje.

Prispevek tujih turistov k izvršitvi kaznivega dejanja ni nič manjši kot pri domačih. Na

primer: tuji turisti puščajo več stvari v avtomobilu kot domači, medtem ko pa je

denarnica v zadnjem ţepu "jugoslovanska" navada. Tuji turisti so bolj pozabljivi kot

18

domači, tako da pogosto ne zaprejo okna, ne zaklenejo vrata avtomobila; domači turisti

puščajo več stvari na nekem javnem mestu brez nadzora (Carić, 1981).

Ko turisti postanejo ţrtve kriminala, je manj verjetno, da se bodo lotili pregona storilcev

kaznivih dejanj, saj so daleč od doma in se ţelijo izogniti nadaljnim neprijetnim

situacijam. Ker turisti ne ostanejo dolgo v kraju, kjer se je zločin zgodil, in zaradi

stroškov, ki bi nastali ob morebitnem vračanju zaradi sodnih postopkov, se veliko

kriminalcev zaveda dejstva, da je malo moţnosti za pregon (Brunt, Hambly, 1999).

Tudi Carić (1981) pravi, da veliko ţrtev, predvsem tujih turistov, kaznivega dejanja ne

prijavi, med drugim tudi zaradi neznanja jezika.

19

5 Najpogosteje izvršena kazniva dejanja

5.1 Premoženjski delikti

K premoţenjskim deliktom spadajo različna protipravna prisvajanja tujih stvari, ki

storilcem prinesejo premoţenjsko korist, oškodovancem pa premoţenjsko škodo. Samo

izjemoma ni motivacija storilcev pridobitev premoţenjske koristi. Premoţenjski delikti

predstavljajo kar 80 % vse kriminalitete, kar pomeni, da prizadene največ ţrtev in se z

njo ukvarja največ preiskovalcev. Tatvine in vlomi predstavljajo dobre tri četrtine, ropi

in roparske tatvine, goljufije in izsiljevanja pa slabo četrtino premoţenjske kriminalitete.

Storilec in ţrtev običajno med dejanjem pri tatvinah ter vlomih nista v stiku, vendar je

pri tatvinah ogled kraja redkost, pri vlomih pa pravilo (Dvoršek, 2003).

Po Cariću (1981) so med posameznimi kaznivimi dejanji v turizmu daleč najštevilnejša

premoţenjska kazniva dejanja. Turistična kriminalna dejanja so praviloma vedno v

škodo turista. Turist kot vršilec kaznivega dejanja se pojavlja le izjemoma.

Carić (1981) prav tako pravi, da je turizem v sociološkem smislu sezonski migracijski

proces masovne razseţnosti, ki prinaša veliko koncentracijo ljudi, prometa in lastnine na

določenem turističnem področju. Ogromen priliv turistov izzove kopičenje raznovrstnih

materialnih dobrin, ki jih turisti nosijo s seboj (denarna sredstev, različno tehnično

blago, šotori, kamp prikolice, obutev, obleka itd). Glede na to, da turisti prihajajo na

počitnice z lastnimi avtomobili, se hitro povečuje tudi cestni promet. Takšna

koncentracija ljudi in dobrin na turističnem področju ter raznovrstne potrebe po zabavi

in oddihu imajo za posledico začasno in svojevrstno dezorganizacijo ţivljenja v

turističnem kraju. Posledica takšne situacije je nastanek določenih faktorjev, ki

omogočajo ali olajšajo izvrševanje premoţenjskih kaznivih dejanj in to seveda v škodo

turista:

- Povsod prisotna in lahko dostopna lastnina in vredne stvari turista preprosto

mamijo, ne samo profesionalne storilce kaznivih dejanj, ampak tudi labilne

osebnostni slučajnih delinkventov.

20

- Začasno bivanje v turističnem mestu in gibanje turistov imajo za posledico

slabšo pazljivost nad lastno lastnino, ki pogosto ostaja brez nadzora in je

prepuščena sama sebi (vredne stvari v šotorih, obutev in obleka puščena na

plaţi, avtomobili parkirani na vsakem koraku).

- Nezadostna zaščita lastnine in oseb v turizmu, ki so posledica nezadostnega

števila oseb v sluţbi javne varnosti, omogočajo izvršitev kaznivih dejanj in

zmanjšajo rizik odkritja storilca, zato ostaja velik del kaznivih dejanj z

nepoznanim storilcem (Carić, 1981).

5.1.1 Premoženjska kazniva dejanja z nepoznanim storilcem

Pri premoţenjskih kaznivih dejanjih storilec po pravilu ne prihaja v neposreden kontakt

iz oči v oči z ţrtvijo, ker se odtujujejo stvari oziroma predmeti, ki niso v fizični lasti

oškodovanca. To dejstvo povečuje moţnost storilcu, da ostane nepoznan, kar na svoj

način stimulativno deluje na izvrševanje takšnih kaznivih dejanj. Pri tej vrsti

kriminalnih dejanj je treba opozoriti na negativne posledice, ki iz tega izhajajo. Zaradi

velikega števila kaznivih dejanj z nepoznanim storilcem pri prebivalcih, še posebno

tistih, ki so oškodovani, slabi zaupanje v sluţbo javne varnosti (Ministrstvo za notranje

zadeve), ki v velikem številu primerov ni sposobna odkriti storilcev in jih pridrţati. Ta

psihološki efekt lahko pri oškodovanem tujem turistu izzove občutek nesigurnosti in

ogroţenosti v času bivanja v turističnem kraju in vpliva na njegovo odločitev o

ponovnem prihodu na oddih v določen kraj. Drugi efekt je materialne narave in se tiče

oškodovanega ter ga vodi v neugodno situacijo. Veliko število premoţenjskih kaznivih

dejanj z nepoznanim storilcem torej pomeni tudi, da predmeti, pridobljeni s kaznivim

dejanjem, niso najdeni in vrnjeni oškodovanim turistom, ki tako ostajajo na poti pogosto

brez finančnih sredstev ali drugih nujno potrebnih predmetov (potni listi in ostale

listine, obleka, obutev itd.). To so dejstva, ki jih ne bi smeli zanemariti pri ocenjevanju

stopnje druţbene ogroţenosti (Carić, 1981).

5.1.2 Krajevna in časovna porazdeljenost premoženjske kriminalitete

Vsaka kriminaliteta se odvija v določenem času in na določenem prostoru, na kar kaţejo

določene vremenske in prostorske karakteristike, na katere vplivajo različni faktorji.

Tako je tudi s turistično kriminaliteto, ki se rojeva v turizmu, njeni nosilci pa so

21

obiskovalci turističnega kraja, saj se pri turističnem kaznivem dejanju turist pojavlja na

aktivni ali pa pasivni strani. Turistična kriminaliteta se razlikuje od ostalih tipov

kriminalitet po svojem kraju in času. Poznavanje tega je nujno zaradi nudenja zaščite

osebnosti in lastnine turista v času njegovega bivanja na turističnem področju. Če

ţelimo gostom omogočiti miren in brezskrben dopust, potem je prvi korak organiziranje

preventivnih meril za prepoznavanje načina, časa in kraja izvršitve kaznivih dejanj.

Samo tako lahko preprečimo njihovo pojavo (Carić, 1981).

Kraj izvrševanja premoţenjskih kaznivih dejanj

Ko je govor o premoţenjskih kaznivih dejanjih v turizmu, se največje število teh

kaznivih dejanj lahko pričakuje v objektih, v katerih so nastanjeni turisti oziroma na

prostoru, kjer so nameščene njihove dobrine (kamp, ulica, hotel, kopališče, plaţa,

dvorišče, hotelsko parkirišče, nezavarovano parkirišče, pristanišče, postaja itd.). Vse

turistične točke in prostori niso enako interesantni za storilce in ne pokaţejo isto stopnjo

viktimizacije. Najpogostejši prostori, kjer se izvrši premoţenjsko kaznivo dejanje so

hoteli, kampi, privatne sobe. Pri izboru teh objektov storilca vodi prepričanje, da bo

našel stvari, ki jih gosti puščajo v njih v času dopustovanja. Najpogosteje so na udaru

kampi, saj je način bivanja takšen, da so vse stvari gostov lahko dostopne vsakomur.

Veliko kaznivih dejanj storjenih v kampih ostane neraziskanih, oškodovanih pa je

veliko turistov (Carić, 1981).

Čas izvrševanja premoţenjskih kaznivih dejanj

Nekatera kazniva dejanja (delikti nasilja in delikti zaradi alkohola) zaradi prostega časa

in povečane porabe alkohola rastejo v času od sobote do ponedeljka. Po Hentigu

začnejo vlomi rasti v petek zvečer. V turizmu pa so premoţenjska kazniva dejanja

enakomerno razporejena čez cel teden, saj je turizem čas odmora, zabave, rekreacije in

tudi potrošnje alkohola. Večina nočnih kaznivih dejanj ni izvršena v poznih večernih

urah, ampak po polnoči, torej v zgodnjih jutranjih urah. To se nanaša predvsem na kraje

v avtomobile, ki so posledica intenzivnejšega zabavnega ţivljenja, ki se poleti v

turističnih mestih odvija pozno v noč. Tako da delinkventi stopijo v akcijo šele takrat,

ko vse zamre. Prav tako je več kriminalnih dejanj med 12. in 18. uro. Najmirnejši del

dneva je obdobje od jutra do poldneva, ko delinkventi počivajo. Zgoraj napisano pa ne

velja za storilce ţepnih tatvin, saj so ti na delu od jutra do poldneva, ko je gneča na

določenih mestih največja (Carić, 1981).

22

Struktura kaznivih dejanj na škodo turistov po mesecih pa kaţe na poletno sezonsko

značilnost turistične kriminalitete (raziskava narejena v Sloveniji v obdobju 1994–

1998). "Sezona" turistične kriminalitete se začne sredi julija, ko se tudi odpre "sezona

priloţnosti" oziroma viktimogenih situacij (Brvar, 1999).

5.1.3 Tatvine

Poznamo zelo raznovrstne oblike tatvin in jih delimo glede na vrsto ukradenih stvari:

tatvine umetnin in kulturnih dobrin, tatvine avtomobilskih delov, gradbenega materiala

ali pa po kraju, kjer so bile izvršene: tatvine iz stanovanj, samopostreţnih trgovin,

hotelske tatvine, tatvine na vlaku. Prav tako jih lahko ločimo tudi po načinu storitve:

priloţnostne, drzne, organizirane in roparske tatvine. Vsem tatvinam pa je skupno

dejstvo, da storilci za sabo puščajo malo sledov, zato pride ogled kraja le redko v poštev

(Dvoršek, 2003).

V turistični kriminaliteti je prisotnih veliko tatvin, tako da bom opredelila najpogostejše.

Sobne (hotelske) tatvine

Tatove, ki izvršujejo sobne (hotelske) tatvine, bi lahko dali v isto skupino kot tatove iz

stanovanj. In sicer, v vrsto tatov, ki izbira stanovanjske objekte z veliko stanovanji, v

katerih se stanovalci med seboj ne poznajo (Dvoršek, 2003).

Gost v hotelu pričakuje določeno varnost, še posebej v svoji sobi. Zaradi kompleksnega

organizma hotela je nemogoče, da bi bili hoteli popolnoma varni pred storilci kaznivih

dejanj. Hoteli se največkrat srečujejo s tatvinami, katerih število narašča povsod po

svetu. Da se pa o hotelskih tatvinah ne bi preveč govorilo, imajo hoteli zaposlene

hotelske detektive (Dvoršak, 1999).

S pojmom sobne škode se zajame več tistega, kar se dogaja v hotelskih sobah (Dvoršak,

1999):

- Sobna škoda je tatvina ali poizkus tatvine iz sobe hotelskega gosta ali

usluţbenca, ki jo stori oseba, ki nima pravice dostopa in vstopa v to sobo.

23

- Sobna škoda je tatvina ali poizkus tatvine iz sobe hotelskega gosta ali

usluţbenca, ki jo stori oseba, zaposlena v hotelu.

- Sobna škoda je vsakršna škoda, povzročena na premoţenju ali telesu gosta,

usluţbenca ali na hotelski lastnini. Povzročitelj je gost, usluţbenec hotela ali

tretja oseba.

Po Dvoršaku (1999) torej pri sobnih škodah ne govorimo samo o tatvinah in poskusih

tatvin, ampak tudi o vlomih, napadih na ţivljenje in telo, uničenju in poškodbah

inventarja. Tatvine pa so najpogostejše. Obstajajo tri skupine povzročiteljev sobnih

tatvin. Prvi so vlomilci, ki pridejo v sobo nepooblaščeno. Drugi so nepošteni

usluţbenci, ki imajo pravico do dostopa v sobo in to pravico izkoristijo za nezakonito

delovanje. V tretjo skupino povzročiteljev sobnih tatvin pa spadajo osebe, ki se v sobi

znajdejo po volji gosta in ne hotela. Sem uvrščamo prostitutke, ki so pogoste storilke

kaznivih dejanj in tatvin.

Poklicni hotelski tatovi si pridobijo informacije o domnevnem premoţenjskem stanju

gostov, ob katerem času jih v hotelu ni in te informacije izkoriščajo za tatvine. Ti

poklicni tatovi najpogosteje kradejo dopoldne, ko hotelsko osebje čisti in pospravlja

sobe. Naslednja situacija, primerna za izvršitev tatvine, pa je tik pred odhodom in

odjavo gosta iz hotela. Odklepanje ali vlamljanje vrat tem tatovom ne povzročata

velikih teţav. V praksi je tudi vdiranje v sobe skozi okna, do katerih pridejo ponavadi z

balkonov. Nekateri vstopijo v hotel skozi stranske vhode in se pretvarjajo, da so hotelski

usluţbenci. Tatvine, storjene v hotelih, so vedno velike, saj gre za krajo nakita, denarja,

dragih oblačil in tehničnih predmetov, še posebej videokamer in fotoaparatov.

Predstavniki drugega tipa hotelski tatov pa so gostje sami. Osebe, ki potujejo v skupinah

turistov, med seboj komunicirajo, hodijo iz sobe v sobo in prirejajo razne zabave.

Takim skupinam se nato pridruţi tat (oseba, ki je v hotel tudi pripotovala s to skupino

turistov), ki njihovo zaupljivost in nepazljivost izkoristi za krajo. Gre predvsem za kraje

denarja, saj se tat z isto skupino vrača domov, zato bi kako drugo ukradeno blago

vzbujalo pozornost (Dvoršak, 1999).

Tatvine osebnih avtomobilov

Tatvine avtomobilov so prav tako problem hotelov. Poklicne tatove, prav tako kot nakit

in denar, zanimajo tudi predvsem boljši avtomobili hotelskih gostov. Dejstvo, da so ti

24

avtomobili parkirani v garaţah, tatovom ne predstavlja nepremostljivega problema.

Storilec postopa blizu vhoda v hotel in čaka, da se bo kdo pripeljal s primernim

avtomobilom in izročil ključe vratarju, ki bo nato avtomobil odpeljal na parkirišče ali v

hotelsko garaţo. Storilec si zapomni ali zapiše registrsko številko avtomobila, znamko

in tip ter še kako drugo karakteristiko (barva laka, prevlek, obeski na ogledalu ali

ključih itd.). Nato zasleduje gosta do recepcije, kjer izve, v kateri sobi prebiva. Kasneje

lahko vlomi v sobo in ukrade ključe avtomobila ali pa pride do njih na kakšen drug

prefinjen način (Dvoršak, 1999).

Tatvine prtljage

Tatovi prtljage ponavadi spadajo med ozko specializirane kriminalce, zelo redko gre za

priloţnostne tatove. Značilnost teh tatvin je, da se pojavijo ob prihodu ali odhodu večjih

skupin turistov. Ob prihodu gostje zloţijo prtljago iz avtobusa v hotelsko avlo ali

posebno sobo in nato stopijo do recepcije po ključe sob. Pred recepcijo nastane gneča in

kar nekaj časa traja, preden vsak gost dobi številko sobe in ključe. Na prav ta trenutek

gneče in zmede čakajo tatovi prtljage, ki pogosto zamotijo goste tudi z raznimi

zaigranimi situacijami (prepir moţa in ţene, epileptični napad, pijansko obnašanje). Na

eni strani se dogaja zaigrana situacija, na drugi strani pa tat sostorilec pograbi kos

prtljage in z njim mirno odide iz hotela, kjer ga velikokrat čaka tudi avto. Podobno se

dogaja tudi ob odhodu večjih skupin iz hotela (Dvoršak, 1999).

Ţepne tatvine

Tatovi, ki kradejo v hotelskih restavracijah, pa spadajo v podvrsto tatov prtljage. Plen

teh tatov so ţenske torbice, aktovke in ataše kovčki, včasih tudi suknjiči in ţeparija.

Ţenske imajo navado, da svoje torbice postavijo ob ali za stol ali jih obesijo na

naslanjalo, tako da jih imajo izven vidnega polja. V samopostreţnih restavracijah pa

moški in ţenske puščajo torbice, ataše kovčke in suknjiče na sedeţih za prazno mizo, ko

gredo po hrano. Tatovi vse te situacije seveda s pridom izkoriščajo (Dvoršak, 1999).

Ţepni tatovi so specialisti, ki pri svojem delu uporabljajo veliko znanja, spretnosti in

hladnokrvnosti. Za izvrševanje tatvin izbirajo kraje, kjer se zbira večje število ljudi, saj

najlaţje operirajo v gneči. Poznamo različne kategorije ţepnih tatov:

- tatove, ki kradejo iz košar, odprtih cekarjev in odloţenih oblačil na obešalnikih,

25

- tatove, ki kradejo iz zunanjih ţepov,

- tatove, ki kradejo iz notranjih ţepov in zaprtih torbic,

- tatove, ki kradejo predmete s telesa, kot so ure, zapestnice in veriţice, poznani

tudi kot "kesaroši" (Dvoršek, 2003).

Naslednja delitev ţeparjev je po območju delovanja. Ločimo lokalne ţeparje, potujoče

in mednarodne. Potujoči in mednarodni ţeparji so tisti, ki izvršujejo ţepne tatvine v

hotelih in na turističnih prireditvah, pri čemer jim sluţi tudi znanje tujih jezikov. Prav

tako so ti ţeparji ponavadi profesionalci, medtem ko so lokalni ţeparji priloţnostni

storilci (Dvoršek, 2003).

Notranje tatvine

Potencialni tatovi v tej kategoriji so vsi zaposleni in se razlikujejo le po stvareh, ki jih

kradejo svojim delodajalcem. Med te stvari spadajo predmeti, ki so posameznim

zaposlenim blizu (pisarniški material, rjuhe, hrana, pribor itd.). Ti tatovi ne vzamejo

veliko, zato jih je zelo teţko izslediti in razkriti. Ugotovili so, da prične ob najemu

zasebnega detektiva ali varnostne agencije število tatvin upadati. Delodajalcem je

ugotovitev, da jim zaposleni kradejo, neprijetna in grozljiva, zato se velikokrat slepijo,

da so to le posamezni in redki primeri in drobne kraje. Vendar te drobne kraje, ki med

letom niso vredne omembe, na koncu leta v skupnem seštevku predstavljajo velik

znesek. V Zdruţenih drţavah Amerike so izračunali, da vsak zaposleni svojemu

delodajalcu dnevno ukrade 9 dolarjev. Letno to znese pribliţno 435 milijard dolarjev.

Tatvinam, ki jih storijo zaposleni v gostinstvu, pa 9 milijard dolarjev letno (Dvoršak,

1999).

Tatvine na plaţah

Prvi teden v avgustu 2010 so bili tatovi na slovenskih plaţah kar aktivni. Na centralni

plaţi v Portoroţu je namreč neznanec 38-letnemu turistu iz Švice ukradel denarnico, v

kateri je imel osebne dokumente, bančne kartice in skoraj 400 evrov gotovine v

različnih valutah. Podoben primer se je zgodil tudi na plaţah v Ţusterni in Strunjanu. V

Ţusterni je 51-letnik iz Slovenskih Konjic ostal brez digitalnega fotoaparata, prenosnega

telefona in denarnice, tako da so ga oškodovali za pribliţno 500 evrov. V Strunjanu pa

je nekdo 44-letniku iz Idrije ukradel denarnico s 300 evri gotovine, bančnimi karticami

26

in vozniškim dovoljenjem (http://24ur.com/novice/crna-kronika/pozor-tatovi-na-

plazah.html).

5.1.4 Vlomi

Vlomi v hotelske sobe

Vlomi zavzemajo med premoţenjskimi delikti v policijskih statistikah drugo mesto in

so takoj za tatvinami in za razliko od njih skoraj zmeraj zahtevajo ogled kraja dejanja.

Od tatvin se razlikujejo tudi po tem, da mora storilec premagati določeno oviro, da bi

prišel do denarja, predmeta ali drugih premičnih stvari, ki si jih ţeli prisvojiti. Obstajajo

različni načini premagovanja in odstranjevanja ovir:

- z nasilnim odpiranjem vrat,

- z nasilnim odpiranjem oken,

- s prebijanjem zidu, strehe ali stropa,

- z varjenjem, sekanjem, vrtanjem, razbijanjem ali razstreljevanjem ţeleznih

blagajn in trezorjev (Dvoršek, 2003).

Vlomilci ne računajo na to, da se bodo med vlomom s kom srečali in pobegnejo, če jih

slučajno preseneti lastnik ali naključni sprehajalec. Ko pa se zgodi, da se je vlomilec ţe

dokopal do plena in ga skuša zadrţati in pri tem uporabi silo ali groţnjo, govorimo o

roparski tatvini (Dvoršek, 2003).

Vlomi v vozila

Tatvine vozil mojstrov poklica sem ţe opisala, vajenci pa se zadeve lotijo veliko manj

drzno in vlomijo v avtomobil na enega izmed preverjenih načinov in ga odpeljejo s

hotelskega parkirišča. Osvetljeno parkirišče in videonadzor lahko precej prispevata k

odkrivanju storilcev. Prav tako jih lahko prepodi ali zadrţi varnostnik, ki je na dogajanje

opozorjen iz recepcije, kjer imajo monitorje. Parkirni prostori morajo biti natančno

označeni in oštevilčeni. Gostje lahko parkirajo na prostorih, ki so jim dodeljeni,

varnostnik pa mora imeti med obhodi pri sebi načrt parkirišča z registrskimi številkami

in znamkami avtomobilov, ki naj bi bili parkirani na določenih mestih. Priporočena je

tudi avtomatska zapornica, ki omogoča kontrolo nad tem, kdo in kdaj prihaja ali odhaja

s hotelskega parkirišča (Dvoršek, 1999).

27

Poznamo še vlome v hotele, počitniške hišice, domove in prenočišča; vlome v gostinske

objekte in trgovine in vlome v kamp prikolice.

5.2 Goljufije

Goljufi so kriminalci, ki se najhitreje prilagajajo spremembam v okolju. Pojavijo se

takoj, ko se na trgu pojavijo nova tehnologija ali razmere, ali pa ko povpraševanje po

določenih izdelkih ali storitvah presega ponudbo. Turizem je hitro razvijajoča

gospodarska panoga, v kateri se obrača veliko denarja, tako da ga goljufi niso

spregledali. Prav tako kot ţeparji, se goljufi v turistični sezoni preselijo v turistična

središča in tam iščejo ţrtve, ki jih z besedno spretnostjo pregovorijo za avanse, posojila,

najem vozil in plovil ali pa jim plačujejo s ponarejenimi plačilnimi sredstvi. V turizmu

še posebej izstopajo goljufije s kreditnimi oziroma plačilnimi karticami. S tovrstnimi

goljufijami se ukvarjajo predvsem pripadniki specifičnih etničnih skupin, še posebej

azijskih in nigerijskih. Poznano pa je še laţno predstavljanje za drugo osebo, preslepitve

z odlogom plačila, goljufije pri izposoji avtomobilov, hotelske goljufije oziroma

neplačilo hotelskih uslug. Prepričljiv nastop in jezik sta glavna aduta profesionalnih

goljufov. Ostali pripomočki, s katerimi goljuf zavaja osebje v hotelih, pa so še elegantne

obleke, vizitke z zvenečimi imeni, napitnine (Dvoršek, Viltuţnik, 1999).

5.3 Seksualni delikti

Turizem omogoča povečano komunikativnost med ljudmi, sklepanje novih prijateljstev

in poznanstev, spoznavanje ljudi z različnimi socialnimi običaji, moralnimi vrednotami

in nazori. Prihod turista v novo sredino predstavlja zanj osvoboditev od nazorov in

vplivov lastne sredine in ima za posledico njegovo svobodnejše obnašanje. Zaradi

različnih moralnih in drugih vrednot začnejo popuščati druţbene meje in začnejo se

pojavljati razni ekscesna obnašanja. Prisotno je hedonistično gledanje na ţivljenje, torej

ţelja uţivanja za vsako ceno. Zaradi masovnosti in komercializacije turizma se

pojavljajo razna odklonska obnašanja. Takšni negativizmi turizma vplivajo predvsem na

mlajše osebe, zaradi česar lahko pride do prekoračitve druţbenih norm in tudi do

seksualnih deliktov. Najpogostejši seksualni delikt v turizmu je posilstvo, ki se

najpogosteje zgodi ponoči, na odprtem prostoru in običajno gre za slučaj. Pogosto se

28

pojavljajo na osamljenih in skritih mestih v naravi – gozdiček, park, plaţa, čoln in

redkeje v prostorih, ki so namenjeni namestitvi gostov. To je posledica dejstva, da se v

poletnih mesecih osebni kontakti ljudi preteţno ustvarjajo na odprtih prostorih in v

naravi. Zanimivo je tudi dejstvo, da se posilstvo pojavlja tudi v avtomobilih, saj se

velikokrat avtomobili uporabijo, da se ţrtev premami in pripelje na osamljeno mesto

(Carić, 1981).

5.3.1 Storilci na delu

Storilec ponavadi vzpostavi osebni odnos z ţrtvijo neposredno pred ali v času izvršitve

kriminalnega dejanja. Pri seksualnih deliktih je ta odnos neposreden in ni redko, da je

vzpostavljen mnogo pred samim dejanjem. Pri tem formiranju in razvijanju kontakta

sodeluje tudi sama ţrtev. Tako govorimo o "kriminalnem paru", pri čemer pa vsak član

tega para na svoj način sodeluje pri kriminalnem dejanju. Ţrtev je interesantnejša od

samega storilca. Najpogostejši "kriminalni par" v turistični sezoni tvorita domačin in

tuja turistka, razlog za to pa je priloţnost za novo doţivetje in ljubezensko izkušnjo.

Mnogi mladeniči v poletnih mesecih zanemarjajo svoje delo in se profesionalno lotijo

osvajanja ţenskih src, še posebej tujih. Srečajo se lahko v vsakem večjem ali manjšem

turističnem mestu, na plaţi, v času plesa in zabave, pa tudi na ulici, ko s pravimi

donjuanskimi manirami sklepajo nova poznanstva ali pa kar odkrito ponujajo

ljubezenske usluge (Carić, 1981).

Ti mladeniči se ne nagibajo samo k tujim turistkam, ampak tudi k domačim. Na drugi

strani pa tuji turisti v času dopustovanja ne izvršujejo seksualnih deliktov, četudi pridejo

na dopust brez partnerk. Turizem in prisotnost velikega števila gostov na turističnem

področju prinaša svobodnejše obnašanje, ne samo turistov, ampak tudi mlajših ljudi s

turističnega področja. S sprejemanjem liberalnih nazorov tujih gostov se mladeniči

posledično tako vedejo tudi v stiku z ţenskami. Tuje turistke se med ţrtvami seksualnih

deliktov v turistični sezoni nahajajo na prvem mestu. Sledijo domače turistke in nato

domačinke. Vzrok, da so tuje turistke najpogostejše ţrtve, je moč iskati v njihovem

izgledu, oblačenju in privlačnosti. Po drugi strani pa same turistke s svojim svobodnim

obnašanjem in včasih tudi izzivalnim pristopom dajejo povod za izvršitev kriminalnega

dejanja. To pa ni značilnost domačih turistk (Carić, 1981).

29

5.3.2 Prispevek žrtve k seksualnemu deliktu

Seksualni delikti zahtevajo neposreden osebni odnos med ţrtvijo in storilcem. Ta

medosebni odnos se kaţe skozi akcijo in interakcijo obeh vpletenih, to se pravi, da ţrtev

ni pasiven subjekt, ampak aktiven element v dinamiki dejanja. V mnogih primerih

posilstva kriminogeneza pokaţe celoten mehanizem interakcije med udeleţencema, ki

se lahko časovno locira od trenutka spoznavanja para ali njunega prvega pristnega

kontakta, pa vse do prehoda na samo dejanje, pa tudi za čas izvršitve samega dejanja.

Pri tem ne gre samo na fizične kontakte, ampak predvsem na psihološki mehanizem

njunega medosebnega privlačenja in odbijanja. Znano je, da se prispevek ţrtve k lastni

viktimizaciji lahko kaţe v različnih oblikah. Na primer izzivalno obnašanje ţrtve,

avtoštop ali lahkomiselno pristajanje na voţnjo, odprto izkazovanje simpatije do

storilca. Nasprotovanje spolnemu občevanju kot bistvenemu elementu kriminalnega

dejanja posilstva se lahko izkaţe na različne načine in na različne intenzivnosti: med

odločnim odporom in pristankom na spolno občevanje obstaja niz variacij, pri čemer se

ţrtev resnično brani ali pa ne nudi pravega odpora (Carić, 1981).

5.4 Požari

Po Cariću (1981) gozdovi za vsako drţavo predstavljajo neprecenljivo naravno in

druţbeno bogastvo. Ne prinašajo samo velike ekonomske koristi, ampak imajo tudi

funkcijo ekološkega ravnoteţja v posameznih krajih. Gozd ima posebno vlogo tudi v

kraških predelih. V teh krajih imajo gozdovi turistično funkcijo, ker dvigujejo vrednost

turističnega področja in ga delajo privlačnega za turiste. Po drugi strani pa imajo

gozdovi tudi velikega sovraţnika. In to je poţar. Poţar je tisti, ki lahko v zelo kratkem

času napravi upostošenje. Njegov največji povzročitelj je človek in na turističnem

področju je lahko ta človek tudi turist. Turisti kot novodobni nomadi vse pogosteje

zahajajo v gozdne predele in glede na zadrţevanje v njih postajajo potencialni

povzročitelji gozdnih poţarov. Naraščajoče število gozdnih poţarov lahko povezujemo

z naraščanjem turizma. Vsak gozdni poţar na turističnem področju pa povzroča turizmu

direktno in neprecenljivo škodo. Na povzročitev gozdnih poţarov seveda ne vpliva

samo človeški faktor, ampak tudi meteorološke situacije na določenem področju. To

velja še posebej za poletne mesece.

30

5.4.1 Povzročitelji gozdnih požarov

Človek je največji povzročitelj gozdnih poţarov, s tem pa tudi ogromnih škod, ki

nastanejo kot posledica poţara. Predvideva se lahko, da tudi turisti sodelujejo pri

povzročanju dela poţarov, ki se pojavljajo na turističnih območjih, vendar v zelo

majhnem številu. V mnogih primerih ostane povzročitelj poţara neznan, sicer so pa

najpogostejši povzročitelji kmetovalci in lastniki zemljišč, ki povzročijo poţar pri delu

v gozdu oziroma na polju (Carić, 1981).

5.4.2 Vzroki požarov

Pravega vzroka poţara ni zmeraj mogoče raziskati in potrditi. Najpogosteje poţar

nastane zaradi odvrţenega cigaretnega ogorka. Gre za nepazljivost kadilcev, kar kaţe na

to, da se le-ti obnašajo zelo neodgovorno predvsem takrat, ko bivajo v gozdu in na

drugih krajih, kjer v poletnih mesecih hitro pride do širjenja ognja. Zelo pogost vzrok za

nastanek poţara je tudi nepazljivo kurjenje trave. Tukaj gre za nepazljivost kmetovalcev

pri čiščenju vinogradov in drugih površin poraslih s travo. Nepazljivo kurjenje oziroma

uničevanje odpadkov je naslednje v vrsti vzrokov. Pogosto se dogaja, da turisti,

predvsem izletniki, po končanem pikniku ali bivanju v naravi, zakurijo papir in druge

smeti in s tem povzročijo poţar. Gre za zelo slabo navado, ki jo je treba izkoreniniti.

Ostali vzroki pa so še kurjenje ognja za pripravo hrane, poţari zaradi spuščanja raket in

signalnih raket in odmetavanje priţganih vţigalic. V največjem številu se poţari

pojavljajo zaradi nepazljivosti ali pa so mogoče namerno izzvani, da bi vznemirili

prebivalce in turiste v poletni sezoni in posledično tudi škodili turizmu (Carić, 1981).

5.4.3 Povzročena škoda

Celotno škodo je po Cariću (1981) teţko oceniti. Zraven ekonomske škode se ne sme

zanemariti tudi škode, ki nastane zaradi izgube mnogih funkcij ali koristi, ki jih prinaša

gozd. Gozdni poţar uničuje rekreativno funkcijo gozda in zmanjšuje privlačnost

turističnega kraja za daljše časovno obdobje. Omeniti je potrebno še psihološke

posledice, ki jih izzove poţar v času glavne sezone na prenapolnjenem turističnem

področju. Pri ljudeh se namreč pojavljata strah in občutek ogroţenosti zaradi moţnega

širjenja poţara.

31

5.5 Ostala turistična kazniva dejanja

Majhen del kriminalnih dejanj sestavljajo raznolika kriminalna dejanja, ki se pojavljajo

v zelo malih odstotkih. Nastala so kot proizvod masovnega turizma in v nekem smislu

tvorijo "nove oblike" kriminalnih dejanj:

- nasilni delikti (kriminalna dejanja zoper ţivljenje in telo, nasilno obnašanje,

preprečitev uradnega dejanja uradni osebi),

- verbalni delikti (nacionalna, rasna in verska nestrpnost),

- ogroţanje javnega prometa na morju (kršenje predpisov o varni plovbi na

morju),

- vnos in obtok ponarejenega denarja,

- prodaja nedovoljenih substanc, prepovedane droge (najpogostejši preprodajalci

so domači turisti in domačini, kupci pa tuji turisti),

- poškodovanje kulturnih spomenikov,

- kraja umetnin (cerkve v manjših mestih, umetniške slike, ikone),

- hotelske prevare (zapustitev hotela brez plačila) (Carić, 1981).

32

6 Organiziran kriminal in turizem

Dejavnosti organiziranih kriminalnih skupin, s katerimi organiziran kriminal prodira v

turistične dejavnosti, so (Dobovšek, 1999): trgovina z drogo, prostitucija, tihotapljenje

zlata, igralništvo, motociklistične skupine, tihotapljenje cigaret in alkoholnih pijač,

ponarejanje, potujoči kriminalci, oderuško kreditiranje, plačevanje zaščite, pranje

denarja in korupcija.

Trgovina z drogo

Trgovina z drogo predstavlja najbolj dobičkonosno dejavnost na vsem svetu. Veliko

trţišče in dobiček oteţujeta monopol posla in zato na tem področju vedno znova

prihaja do pojavljanja novih skupin. Na poti od proizvajalca in končnega prodajalca je v

povprečju osem posrednikov, zasluţek pa se vsakič podvoji (Dobovšek, 1999).

Prostitucija

Prostitucija je včasih pomenila največji del dobička organiziranega kriminala. Danes pa

prostitucija ne predstavlja velike nevarnosti in ne prinaša velikih dobičkov, je pa

pomembna zaradi nanjo navezujočih se kriminalnih dejavnosti. Turizem in prostitucija

sta tesno povezana. Za Slovenijo sta značilni dve vrsti prostitucije: gostinski tip

prostitucije, ki jo obvladujejo kriminalne skupine iz vzhodne Evrope in se opravlja v

turističnih krajih, in mobitel prostitucija, ki jo obvladujejo domače prostitutke

(Dobovšek, 1999).

Razvoj turističnih področij ponuja anonimnost in ustvarja pogoje, pod katerimi

prostitucija lahko uspeva. Turisti so začasno zapustili svojo druţbo in njene omejitve in

so se pripravljeni vdajati dejavnostim, na katere doma ne bi niti pomislili, zraven tega

pa turistične lokacije nudijo prikrivanje kriminalnih dejanj. V veliko primerih je

prostitucija urban fenomen in del turističnih atrakcij. Amsterdamska rdeča četrt je bila

dolgo turistična znamenitost in londonski Soho je znan po seks predstavah. V zadnjem

času pa sta Bangkok in Manila pridobila sloves "Sex capital of the world". Na Tajskem

je seks industrija centralizirana in oligopolna. Tajska policija predvideva, da je na

Tajskem pribliţno 800.000 prostitutk, od tega jih je 10 odstotkov moškega spola (Brunt,

Hambly, 1999).

33

Tihotapljenje zlata in ogroženih živalskih ter rastlinskih vrst oziroma njihovih izdelkov

Večanje števila filigranov in zlatarn kaţe na to, da se ta dejavnost v turističnih krajih

povečuje. Zlato se tihotapi iz drţav, v katerih je cena zaradi niţjih davkov občutno

niţja, nato pa se ga prodaja v zlatarnah po ugodnejših cenah (Dobovšek, 1999).

Na seznamu desetih najbolj aktivnih tihotapskih središč ţivalskih vrst na svetu so

številna jugovzhodna azijska mesta. "Številne drţave v tej regiji sicer imajo zakone, a

jih ne uveljavljajo. Prav tako je razširjeno podkupovanje," je za Dnevnik pojasnila

Shirley McGreal in opozorila, da s trgovino najbolj mastno zasluţi predvsem

organiziran kriminal. V ilegalno trgovino so močno vpletena mesta, kot so Manila na

Filipinih, Medan v Indoneziji in Singapur. Vse več aktivnosti je v Kuala Lumpurju, ki

postaja središče za transport pangolinov, ptičev in kuščarjev. Oblasti nelegalne trgovine

ne preganjajo aktivno, zato je njeno vrednost teţko določiti. Odsotnost politične volje in

razširjenost revščine bi naj bila najbolj pogosta razloga za razcvet te dejavnosti, ki v

nekaterih predelih predstavlja pomemben vir lokalnega zasluţka. Uradni podatki za

obdobje od 1998 do 2007 kaţejo, da so iz Malezije legalno izvozili 130.000 metuljev,

predvsem v Zdruţene drţave Amerike, Evropsko Unijo in Kanado. 73.000 eksotičnih

rib so iz Malezije in Indonezije poslali v Hongkong, 17 milijonov plazilcev v Singapur,

Evropsko Unijo in Japonsko, vključno z 1,3 milijona ţelv, 1,8 milijona kober, 8,1

milijona varanov in 400.000 krokodilov (htpp://www.dnevnik.si/novice/svet/

1042344851).

Med najpogostejšimi predmeti, ki so jih v zadnjih letih zasegli slovenski cariniki, pa so

razne korale, lupine raznih polţev in školjk, izdelki iz koţ plazilcev, izdelki iz

slonovine, izdelki tradicionalne kitajske medicine, kače v alkoholu, uplenjene ptice,

trofeje, okostja in koţe ţivali. Zasegov ţivih osebkov je bilo malo. Največkrat se

nezakonito vnašajo ţive ţelve, ki so uvrščene na seznam ogroţenih vrst (npr.

rdečevratka). Od ţivali, ki ne spadajo na omenjene sezname, se največkrat pojavljajo

pasji mladiči (http://www.zurnal24.si/svet/tihotapljenje-ogrozenih-vrst-126190/clanek).

Igralništvo

Velik profit in moţnost pranja denarja sta ključna dejavnika, da ima organiziran

kriminal v igralništvu veliko interesov (Dobovšek, 1999).

34

Igre na srečo so bile dolgo turistična atrakcija in so odgovorne za slavo in razvpitost

destinacij kot sta Monte Carlo in Las Vegas. Več obiskovalcev na enem območju

pomeni, da je več priloţnosti za kazniva dejanja. Raziskava opravljena v Atlantic City-

ju je pokazala, da so kazniva dejanja, kot so ropi, kraje avtomobilov, tatvine in nasilni

zločini statistično povezani s prisotnostjo kazinojev. Povečanje prebivalstva in prihodka

zaradi kazino turizma lahko ustvari več priloţnosti za kriminaliteto. Tako kot povečanje

ponudbe hotelskih sob ustvari več priloţnosti za tatvine (Brunt, Hambly, 1999).

Motociklistične skupine

V Evropi narašča število skupin, ki so vedno bolj nasilne in se ukvarjajo s kriminalnimi

dejavnostmi, predvsem s preprodajo droge in izsiljevanjem (Dobovšek, 1999).

Tihotapljenje cigaret in alkoholnih pijač

Posledica turizma je velik pretok ljudi in hkrati tudi povečanje konzumacije cigaret in

alkohola. Ker zdruţbe organizirane kriminalitete ne plačujejo davkov, lahko to robo

ponujajo na trgu po ugodnejših cenah (Dobovšek, 1999).

V Sloveniji je bil v zadnjem času odmeven primer, ko so na letališču Joţeta Pučnika v

Ljubljani pri pregledovanju prtljage pri potniku, ki je priletel iz Bangkoka, našli 1.280

neprijavljenih tablet viagre in 31 vetrovk. Na Obreţju je drţavljan Bosne in

Hercegovine v podvozju avtomobila skušal pretihotapiti 19.200 cigaret različnih znamk.

Prav tako na Obreţju pa je nemški drţavljan pod oblogo prtljaţnika skrival ampule

testosterona depo, ki sodi med anabolične steroide in nedovoljene snovi v športu

(http://www.siol.net/slovenija/crna_kronika/2010/08/na_brniskem_letaliscu_tihotapili_

viagro.aspx).

Ponarejanje

Ponarejanje je v zadnjem času značilno za vsa področja gospodarstva. Ponarejanje

kreditnih kartic predstavlja groţnjo podjetjem in bančnim sistemom. Ponareja se tudi

izdelke znanih industrijskih znamk oblek, prisotni pa so tudi ponaredki CD plošč in

filmov (Dobovšek, 1999).

Celjski policisti so prijeli Bolgara, ki je bil osumljen, da je 5. in 6. avgusta 2010 na

različnih bankomatih na celjskem območju skušal opraviti več dvigov gotovine s

35

ponarejenimi bančnimi karticami. V dveh dneh naj bi dvignil najmanj 810 evrov

gotovine, uporabljal pa je kartice s ponarejenimi magnetnimi zapisi pravih bančnih

kartic s pravimi varnostnimi (PIN) kodami (http://24ur.com/novice/crna-kronika/prijeli-

bolgara-na-delu.html).

Marca so policisti v Ljubljani prav tako prijeli dva Bolgara, ki sta s ponarejenimi

karticami, odčitanimi v Italiji, na bančnih avtomatih v Ljubljani in okolici dvigala

gotovino (http://24ur.com/novice/crna-kronika/ujeli-bolgarska-goljufa.html).

Potujoči kriminalci

Ti kriminalci delujejo v skupinah in so zelo dobro organizirani. Ponavadi delujejo kot

skupina štirih turistov, ki pripotuje v drţavo z ladjo ali letalom in najame avtomobile.

Dokumente imajo ponarejene, njihovo potovanje pa pogosto traja le nekaj dni.

Oboroţeni ropi ali tatvine pa so kriminalna dejanja, ki jih ta skupina dobro izurjenih

kriminalcev stori na svojem potovanju (Dobovšek, 1999).

Oderuško kreditiranje

V drţavah v tranziciji je potreba po finančnih sredstvih vedno večja, zato je v njih

vedno bolj razširjeno oderuško kreditiranje. Posojilojemalec ni zmoţen plačati visokih

obresti, zato so se razvile skupine, ki se ukvarjajo z izterjevanjem. Največkrat mora za

posojilodajalca delati določne usluge ali pa nepremičnino prepusti kriminalni

organizaciji. Bistvo oderuškega kreditiranja je izplačevanje zelo visokih obresti.

Posojilodajalci sploh nočejo odplačila glavnice, ampak so zainteresirani, da stranka

zaradi nezmoţnosti povrnitve dolga, postane odvisna od posojilodajalca in mora zanj

delati določene usluge (Dobovšek, 1999).

Plačevanje zaščite

Kriminalne organizacije po pripravljalnih dejavnostih (prostitucija, tihotapljenje

alkohola, cigaret in droge) pričnejo z osvajanjem teritorija, kar pomeni, da od lokalov,

hotelov in podjetij pobirajo denar za zaščito. Izsiljujejo s pomočjo groţenj z nasiljem,

smrtjo ali uničenjem imetja (Dobovšek, 1999).

36

Pranje denarja

To je tehnika, s pomočjo katere se nepošteno in nezakonito pridobljeno bogastvo

pretvori v pošten in zakonit prihodek. Osnovni cilj je prikriti nezakonito pridobljen

dohodek in se s tem izogniti plačilu davkov. Kriminalci za pranje denarja najamejo

strokovnjake (white collar crime). Pranje denarja in trgovanje z drogo se prepletata, saj

se v trgovini z drogo finančna sredstva pridobijo in se kasneje s pomočjo strokovnjakov

s področja kriminala belega ovratnika, spremenijo v legalna. Britanski analitiki so

ocenili, da je bilo leta 1993 opranih 500 milijard ameriških dolarjev, polovica tega pa je

bila ustvarjena z nedovoljeno trgovino z drogo. Slovenija je bila ena izmed prvih drţav

v tranziciji, ki je ustanovila Urad za preprečevanje pranja denarja in primerno uskladila

zakonodajo (Dobovšek, 1999).

Korupcija

Pri korupciji imata koristi tako tisti, ki daje in tudi tisti, ki sprejema. Pri njej ne obstaja

oškodovanec, ki bi takšno kaznivo dejanje kasneje prijavil, zato jo je zelo teţko

odkrivati in je kriminal temnega polja. Kriminalne organizacije za doseganje svojih

ciljev vedno bolj uporabljajo korupcijo, nasilje pa vedno manj. Odkrivanje in razbijanje

korupcijskih mreţ je zelo teţko ravno zaradi dejstva, da ţrtev v klasičnem smislu ne

obstaja (Dobovšek, 1999).

37

7 Turizem in terorizem

Beseda terorizem izvira iz latinščine ("terror", "terroris") in pomeni močan strah. V

prejšnjem stoletju je bil terorizem spremljevalec kolonializma, separatističnih gibanj,

bojev za neodvisnost, nacionalnih samoodločb narodov, etničnih in nacionalnih gibanj,

osvobodilnih gibanj, proletarskih revolucij, diktatur za reševanje etičnih verskih in

manjšinskih problemov. Mnoţično se je uporabljal kot spremljevalec vojn, pogosto pa

tudi kot predhodnica ali uvod v vojno, kar potrjuje primer razpada Jugoslavije.

Terorizem je kot mednarodni globalni problem izrazito stopil v ospredje s terorističnim

napadom na World Trade Center in na Pentagon v Zdruţenih drţavah Amerike leta

2001. Teroristi lahko s ciljanjem na turiste doseţejo svoje strateške cilje. Z uporabo

vrveţa in zmede v turističnih centrih prikrijejo svoje dejavnosti in s tem destabilizirajo

gospodarstvo ali pa pridobijo potrebno medijsko pozornost. Z napadi na turiste si

teroristi zagotovijo prednost z oviranjem delovanja turistične industrije in pridobivanje

publicitete. Velike skupine turistov, ki govorijo tuj jezik in so tudi videti kot tujci,

omogočajo kamuflaţo in varnost ter obenem številne priloţnosti in izbiro tarč. Turizem

je pomembna gospodarska dejavnost, teroristični napadi na turiste pa povzročijo

zmanjšanje pritoka deviz, kar teroristom omogoči, da naloţijo neposredne stroške

svojim vladam in pridobijo politično prednost pred drţavnimi uradniki. Teroristi ciljajo

na turiste tudi zato, da bi dosegli ideološke cilje, ki so povezani z vrednotami, kulturami

ali druţbeno-gospodarskimi vrednotami, ki si nasprotujejo. Turisti so predstavniki

drugih, morda celo sovraţnih drţav in so tako tarče zaradi njihove simbolne vrednosti

(Pettiford, Harding, 2005).

Turizem je tako lahko v vlogi sporočila ali pa komunikacijskega medija, ki se ga

posluţujejo teroristi in lahko spodbudi teroristično nasilje s podpihovanjem političnega,

verskega, druţbeno-gospodarskega in kulturnega nezadovoljstva. Uporabi se ga lahko

kot stroškovno učinkovito sredstvo za posredovanje širšega sporočila o ideološkem ali

političnem nasprotovanju. Izbira turistov kot tarč ni naključna, saj so simbolika, dobra

publiciteta in vrednost novic, ki se navezujejo na mednarodne potnike, preveč

dragocene, da jih ne bi izkoristili (Seljak, 2009).

38

8 Tri vrste problematičnih situacij

8.1 Problematične situacije, kjer so turisti storilci

Večina udeleţencev razume turistična potovanja in počitnice kot obliko sprostitve,

izobraţevanja, spoznavanja novih krajev in ljudi, moţnost ugodnih nakupov in

podobno. Obstajajo pa tudi turisti, ki izkoriščajo specifično obliko potovanj za svoje

nečedne namene. Pri reševanju takih problematičnih dogodkov ima policija precej

aktivno vlogo (Bončina, 1999).

Primeri:

Turisti motijo javni red in mir

Turisti se v tuji deţeli počutijo "kot doma", kamor sodi tudi neprimerno obnašanje.

Prekomerno pitje in glasno prepevanje sta morda sprejemljiva v bavarski pivnici ali

irskem pubu, ne pa v hotelski restavraciji v mirnem letovišču. Dekleta doma so morda

navajena fantovskega nadlegovanja, v tuji deţeli pa je takšno početje lahko nadleţno, če

ne celo nevarno. Takšni turisti so prepričani, da si lahko na potovanju ali počitnicah

"dajo duška" (Bončina, 1999).

Turisti izkoriščajo potovanja za kraje

Če gre za organizirane turistične skupine, sopotniki kot storilci niso izvzeti. Taki storilci

se na izletih pojavljajo kot običajni udeleţenci in izkoriščajo priloţnosti na avtobusu, v

hotelu na ogledih in še kje, da sopotnikom izmaknejo denar, lahko pa tudi fotoaparate

ali ostale vrednejše predmete. Kraja potnih listov prav tako ni zanemarljiva. Ti storilci

se dobro zavedajo, da bo krivda najprej padla na hotelsko osebje ali na prebivalce tuje

drţave, nanje pa ne. Turistične oglede cerkev, muzejev in galerij lahko prav tako

izkoristijo za pripravo poznejših vlomov v te objekte (Bončina, 1999).

Turisti izkoriščajo potovanja za hujša kazniva dejanja

Turistično potovanje se lahko izkoristi tudi za emigriranje, tihotapljenje različnih

predmetov, vključno z oroţjem in preprodajo mamil. Ponavadi tihotapci izkoriščajo

dejstvo, da je na carinah kontrola turističnih avtobusov manj stroga, da je na avtobusih

39

veliko ljudi in prtljage ter da turistični vodnik pomaga pri prehodu meje. V primeru, da

cariniki na avtobusu odkrijejo tihotapljeno blago, je med številnimi potniki teţko odkriti

storilca. Naraščajo tudi poskusi, da se pod krinko turističnih potovanj pretihotapi osebe

v določene drţave, saj turistične agencije velikokrat pomagajo pri urejanje viz in druge

dokumentacije za prestop meje. Številna dekleta za zabavo (prostitucija) so prišla v

Slovenijo in nekatere evropske drţave kot "turistke" (Bončina, 1999).

8.2 Problematične situacije, kjer so turisti žrtve

Turisti so lahko ţrtve v različnih situacijah.

Primeri:

Kraje v vseh možnih oblikah

Turisti so lahko okradeni na ulici, na različnih javnih prevoznih sredstvih, kot so metro,

vlaki ali mestni avtobusi. Ţeparji na svoje ţrtve preţijo na mestnih trţnicah, pred

turističnimi znamenitostmi, v cerkvah, muzejih, na letališčih itd. Turisti ne spoštujejo

varnostnih ukrepov in nosijo denar in druge vredne predmete v lahko dostopnih ţepih in

torbicah in s tem pogosto olajšajo delo tatovom. Hotelske kraje prav tako niso

zanemarljive, kljub dejstvu, da imajo določeni hoteli svoje varnostne sluţbe. Storilci

vlamljajo v sobe, kradejo prtljago in ropajo turistične avtobuse, ki so parkirani na

nezavarovanih hotelskih parkiriščih. Zgodi se, da ukradejo kar cel avtobus. Kraje

motornih vozil pri individualnih turistih so prav tako pogoste in povzročijo veliko

zapletov. Med hujše oblike kraj spadajo tiste, ki so povezane z nasiljem in pri katerih je

uporabljeno različno hladno in strelno oroţje. Taki primeri lahko vodijo do poškodb

ţrtev ali pa jim je lahko celo vzeto ţivljenje. Turistom se krade pravzaprav vse; poleg

dragocenosti in denarja so tatovom zanimivi tudi dokumenti (Bončina, 1999).

Domačini lahko fizično napadejo turiste

Turisti so lahko neprostovoljni udeleţenci v lokalnih pretepih ali pa so lahko tarča

nasilnih domačinov, ko jih nehote zmotijo in jim pokvarijo zabavo na veselicah in v

diskotekah. Zlahka so lahko ţrtev in tarča pouličnih razgrajačev v turističnih središčih.

Neprostovoljno so lahko prisotni na kakšnih krajevnih protestih, zborovanjih,

40

demonstracijah ali stavkah, ki jih lahko spremlja nasilje in kjer obstaja nevarnost

fizičnih poškodb, psihičnega maltretiranja in kraj. Turistke lahko doţivijo fizično

nadlegovanje, poskuse posilstva, občasno pa prihaja tudi do umorov turistov (Bončina,

1999).

Politični predznak ogrožanja turistov

Tukaj gre predvsem za izkoriščanje turistov za talce oziroma za izsiljevanje drţavnih

oblasti z načrtnimi poboji turistov. Politični spori v določeni drţavi so pogosto vzrok, da

se turisti znajdejo v izjemno teţavnih situacijah. Mnogokrat so morali turisti v naglici

oditi ali pa so bili evakuirani iz kakšne drţave, ker je obstajala nevarnost vojne,

drţavnega udara, nasilnih demonstracij ali verskih bojev med domačini. Turistom

koristi dejstvo, da drţave, ki jim grozijo hujši nemiri, zaradi svetovnega javnega mnenja

najprej poskrbijo za turiste. Turisti lahko postanejo ţrtve terorističnih napadov, ki niso

usmerjeni proti njim, ampak se dogajajo v turističnih krajih in središčih. Hujše in bolj

nevarne so situacije, ko postanejo turisti konkretne tarče nasilneţev, ki ţelijo opozoriti

nase ali pa primeri islamskih skrajneţev v Egiptu, ki ţelijo z napadi na turiste zamajati

drţavno gospodarstvo in zrušiti drţavno oblast (Bončina, 1999).

Prometne nesreče s takšnim ali drugačnim izidom

Največkrat so v nesrečah na cesti udeleţeni individualni obiskovalci z lastnimi ali

najetimi prevoznimi sredstvi, organizirane skupine pa praviloma potujejo z avtobusi, ki

jih vozijo profesionalni in izkušeni vozniki. Turisti so lahko tudi ţrtve letalskih,

ladijskih in ţelezniških nesreč. Davek med turisti pa terjajo tudi naravne nesreče in

katastrofe. Razvoj alternativnih in predvsem športnih oblik turizma je v zadnjem času

povečal število nesreč z različnim izidom pri novejših turističnih dejavnostih, med

katere spadajo jadralno padalstvo, letenje z ultralahkimi letali in zmaji, ekstremno

smučanje, potapljanje, rafting, nesreče v gorah itd. (Bončina, 1999).

8.3 Problematične situacije lažje narave, ki največkrat nimajo hujših

posledic

Popotnike in turiste, ki nimajo veliko izkušenj s potovanji, velikokrat spremljajo

določene neprijetne okoliščine, ki nastanejo zaradi neznanja, nepripravljenosti ali

41

nezmoţnosti reševanja zapletov. V teh situacijah so lahko turisti ţrtve ali povzročitelji,

policija pa v takšnih primerih pomaga s svetovanjem, opozorili in usmerjanjem. Tako je

njena vloga pogosto preventivna.

Primeri:

Turist nima osnovnih informacij o tuji deželi

Turisti se ne pripravijo na večje ali manjše kulturne razlike, na razlike v načinu ţivljenja

ali na posebnosti v obnašanje med ljudmi. Takšni turisti se v tujem kraju ne znajo

orientirati in ne poznajo posebnosti krajevnih prevoznih sredstev in so posledično

omejeni pri gibanju. Ne najdejo ţelenih točk, kot so hoteli, restavracije, krajevne

znamenitosti in ne znajo poiskati primerne zabave. Sporazumevanje med turisti in

domačini pa je zaradi neznanja jezika na obeh straneh zelo omejeno (Bončina, 1999).

Turist vzame »dom s seboj«

Turisti pričakujejo, da bodo storitve, ljudje in pa tudi deţela sama taki kot doma.

Posledično imajo na potovanju pogosto zahteve, ki niso uresničljive in povzročajo slabo

voljo ali celo frustracije (Bončina, 1999).

Vremenske spremembe

Turisti niso seznanjeni ali pripravljeni na vremenske spremembe v obiskani deţeli.

Posledice tega so lahko slaba volja zaradi pokvarjenih deţevnih počitnic in razne

zdravstvene teţave, kot so prehlad, glavobol ali opekline zaradi močnega sonca

(Bončina, 1999).

Turist je preveč zaupljiv ali naiven

Tukaj izstopa menjava denarja na črno, saj se povsod po svetu pojavljajo številni

goljufi, ki nepazljivim turistom podtaknejo ničvreden denar. Turistom lahko tudi

prodajo ponarejene, pretihotapljene ali ukradene predmete in ostale tehnične predmete

sumljivega porekla (italijanske avtoceste, trţnice, prostor pred hoteli itd.) (Bončina,

1999).

42

9 Vpliv kriminalitete na turizem in vpliv turizma na

kriminaliteto

Po Altindagu (2009) je nasilni kriminal negativno povezan s prihajajočimi

mednarodnimi turisti in mednarodnim turističnim dohodkom, kar kaţe na to, da turisti

pretehtajo riziko viktimizacije, ko izbirajo kraj obiska. Ta vpliv je po obsegu manjši v

juţnoevropskih drţavah, ki so ţe na splošno bolj privlačne turistične destinacije. Tukaj

se riziko viktimizacije in privlačnost destinacije izmenjujeta.

V mnogih razvijajočih se drţavah, še posebej pri manj razvitih, ki imajo teţave z zakoni

in ureditvijo, je riziko razvoja turizma nivo varnosti, ki ga ponujajo turistom. Ko turisti

izbirajo svoj kraj dopustovanja, je njihova prva skrb moţnost izpostavljenosti kriminalu,

pri čemer je njihovo tveganje večje, če potujejo v revnejše predele. Problemi z zakonom

in ureditvijo imajo vpliv tudi na ceno turističnih uslug. Nosilcem turističnih uslug

(restavracije, hoteli, rent a car) se povečajo stroški zaradi višjih zavarovalnih premij in

višjih izgub zaradi kriminala (Levantis, 2000).

Medtem ko bi pričakovali, da imajo zakoni in ureditve močan vpliv na turistične

zahteve, ta efekt ni jasno opredeljen. Večina drţav, še posebej tistih v razvoju, ne

objavlja točnih in primerljivih podatkov, ki bi pojasnjevali resnost kriminala.

Potencialni turisti se tako lahko zanesejo le na nezanesljive pripovedi, da bi pridobili

splošno predstavo zakona in reda neke drţave, ki jo nameravajo obiskati. Pretekli gostje

oziroma turisti posredujejo svoje vtise in izkušnje o potovanju, agencije pa te podatke

posredujejo naprej ostalim potencialnim turistom. Neodvisni popotni vodniki (Travel

Guide), kot je Lonely Planet, v veliki meri zelo podrobno opisujejo varnostne situacije

in dajejo napotke, katere ulice in soseske so varne in katerih se je treba izogibati

(Levantis, 2000).

Raziskava, ki je pod vodstvom Altindaga potekala v obdobju od leta 1995 do leta 2003,

je raziskovala vpliv kriminalitete na aktivnosti mednarodnega turizma. Rezultati so

pokazali, da imajo umori, napadi in nakopičenost nasilniške kriminalitete negativen

vpliv na prihod turistov, medtem ko premoţenjska kriminaliteta, tatvine in vlomi tega

vpliva nimajo. Vpliv kriminalitete na mednarodni turizem se med drţavami razlikuje.

43

Če turiste zelo privlačijo turistične znamenitosti posamezne deţele, potem nivo

kriminala v tej deţeli ne bo bil odločilnega pomena oziroma ne bo svarilen. Z drugimi

besedami, privlačnost turistične destinacije lahko delno nadomesti moţnost

viktimizacije. Po Svetovni turistični organizaciji (World Tourism Organization) 50

odstotkov vseh mednarodnih turistov obišče tujo deţelo zaradi lagodja in rekreacije.

Juţna Evropa je atraktivnejša turistična destinacija v primerjavi s severno Evropo, saj

ima daljše obale namenjene morskemu turizmu, več zgodovinskih znamenitosti in

gorskih terenov, ki omogočajo smučanje in zimske športe. Vpliv nasilnega kriminala na

turizem je tako močnejši v deţelah severne Evrope, kjer je manj turističnih znamenitosti

kot v deţelah juţne Evrope. Ta ugotovitev je lahko pokazatelj hipoteze, da je riziko

viktimizacije, podprte s strani turista delno nadomeščena s turistično privlačnostjo same

deţele. Rezultati so pokazali, da turisti vzamejo v zakup riziko viktimizacije, ko izbirajo

destinacijo in da ima kriminaliteta negativni vpliv na ekonomske aktivnosti (Altindag,

2009).

Cilj raziskave leta 1993 pa je bil testirati oziroma raziskati vpliv kriminalitete na

povpraševanje po turizmu v osmih drţavah v razvoju Karibskega otočja (Bahami,

Barbados, Jamajka, Trinidad in Tobago) in juţnega Pacifika (Fiji, Papua Nova Gvineja,

Salomonovi otoki in Tonga). Vse drţave, ki so bile izbrane za vzorec, so med seboj

primerljive, saj gre za tropske otoke v razvoju s srednjo do visoko stopnjo socialnega

razvoja. Prav tako so primerljive z vidika privlačnosti kot turistične destinacije, saj so

poznane kot tropski rajski otoki. Rezultati so prav tako pokazali, da imajo trendi

kriminalitete vpliv na turistične tokove. Še posebej v pacifiških drţavah je bilo vidno

izrazito obratno sorazmerje med kriminalom in turizmom v vsaki regiji. Papua Nova

Gvineja je imela daleč najvišjo stopnjo rasti kriminala, skupaj z najslabšo rastjo

turizma. Tonga je edina, ki je doţivela upad kriminala in v skladu s tem je bila njena

letna rast turizma najmočnejša v pacifiški regiji (Levantis, 2000).

Raziskave kaţejo, da tudi sam turizem prispeva k povečanju kriminala, še posebej v

turistični sezoni. Turizem zagotavlja določene pogoje za storilce kaznivih dejanj, in

sicer je dobiček oziroma korist kaznivih dejanj zoper turiste visok, tveganje za odkritje

oziroma obsodbo pa nizka. Pomemben je odnos med turisti in gostiteljsko populacijo,

saj se nasprotovanje oziroma sovraštvo med temi subjekti lahko odraţa v kaznivih

dejanjih, še posebej tam, kjer so turisti agresivni in brezčutni do lokalnih običajev.

44

Zraven tega se turisti tudi riskantno obnašajo (ostajajo pokonci pozno v noč v neznanih,

oddaljenih in nevarnih krajih, konzumacija alkohola in drog), ne poznajo jezika drţave,

v kateri se nahajajo, in ne vedo, kje bi sploh lahko prijavili kaznivo dejanje. V celoti

gledano, študije do zdaj kaţejo na to, da je razvoj turizma povezan s povečanjem

kriminala in da lokalni prebivalci to povezujejo z razvojem turizma (Brunt, Hambly,

1999).

45

10 Subjekti preprečevanja kriminalitete v turizmu

10.1 Policija

Slovenska policija dosledno uresničuje strategijo policije prijazne do turistov, skrbi za

pretočnosti in varnosti v cestnem prometu in na mejnih prehodih, preprečuje naraščanje

kriminala in kršitev javnega reda ter vzpostavlja varnost na večjih prireditvah. Policijske

aktivnosti v zvezi s turizmom potekajo vse leto, nekaj turističnih vrhuncev pa zahteva

večjo policijsko prisotnost in pozornost. Policija večinoma deluje svetovalno in s tem

zagotavlja večjo stopnjo varnosti. Turisti lahko tako vnaprej predvidijo nekatere

nevarne situacije in se jim izognejo, še preden se zgodijo (Batis, Smrekar, 1999).

Policija je delovala svetovalno na slovenski obali z akcijo, katere glavna akterja sta bila

Katarina Kresal in komandir pomorske policije Mauro Rihter. Obiskovalcem

portoroških kopališč so svetovali, kako naj poskrbijo za lastno varnost in varnost

svojega premoţenja. Kresalova meni, da je eden izmed preventivnih ukrepov, da nekdo

od kopalcev ves čas ostane pri osebnih stvareh (http://24ur.com/novice/

slovenija/ministrica-kresalova-delila-napihljive-zoge.html).

10.1.1 Poletna turistična sezona

Poletna turistična sezona predstavlja tisti del leta, ki pomeni vrh policijske dejavnosti v

povezavi s turizmom. Številčnost ljudi prinaša policiji varnostne probleme, ki zahtevajo

njeno intervencijo in pozornost. Zvišano število turistov, ki so namenjeni v turistične

kraje v Sloveniji ali so na odhodu v druge drţave, omogoča razmah tihotapljenja mamil

in ostalih zlorab, kot so trgovanje z oroţjem, razpečevanje ponarejenega denarja in

prostitucija. V turistične kraje pa privablja osebe, ki na škodo turistov izvršujejo

kriminalno dejavnost. Letne dopuste pa v poletnih mesecih koristijo tudi policisti, kar

vpliva na zmanjšanje kadrovske kapacitete policije. Policija se mora tako pravočasno in

kvalitetno pripraviti na izvajanje dejavnosti, s katerimi bo zagotavljala ugodne

varnostne razmere (Bevc, 1999).

46

Dejavnosti pred turistično sezono

Organizacijske priprave policije na turistično sezono zajemajo naslednje aktivnosti:

primerno razporeditev koriščenja letnih dopustov policistov, dopolnitev varnostnih

ocen, dopolnitev načrtov dejavnosti v turistični sezoni, seznanitev policistov z vrsto in

načinom opravljanja nalog, logistično podporo programom in usposabljanjem izvajalcev

posameznih nalog. Predstavniki policijskih enot se dogovorijo s policijskimi upravami

sosednjih drţav o sodelovanju, še posebej o obveščanju o stanju prometa in o načinu

prometnega reţima, ki bo zagotavljal maksimalno pretočnost turistov preko meja (Bevc,

1999).

Dejavnosti med turistično sezono

Policija med turistično sezono zagotavlja večjo prisotnost policistov na območjih z

večjo kapaciteto ljudi, predvsem pa okrepi izvajanje nalog, ki povečujejo učinkovitost

pri preprečevanju kriminala in ostalih odklonskih ravnanj in zagotavljajo večji pretok

prometa. V turistični sezoni se izvajajo predvsem preventivni ukrepi za preprečevanje

kaznivih dejanj, ki so pogosteje storjena. Med te spadajo roparski napadi na finančne

institucije, cestni ropi, drzne tatvine in drugo nasilje na ulicah, vlomi v stanovanja in

stanovanjske hiše, trgovinske in druge objekte, tatvine vozil in vlomi v avtomobile,

kazniva dejanja na škodo tujcev v kraju bivanja, na počivališčih in na relacijah

potovanja. Med turistično sezono je ogromno prireditev, na katerih se zbere razmeroma

veliko ljudi, kar omogoča porast varnostnih problemov (nasilništvo, izvrševanje

premoţenjskih kaznivih dejanj, cestno-prometni problemi) (Bevc, 1999).

10.1.2 Zimska turistična sezona

Značilnosti turizma, ki so še posebej vidne v poletni turistični sezoni, vplivajo tudi na

stanje varnosti in delo policije v zimski turistični sezoni. Spremenjeni sta le lokacija in

obseg problematike, ki je manjša, vsebina pa ni bistveno drugačna. Največ problemov je

ob koncih tedna, praznikih in času šolskih počitnic (Bevc, 1999).

10.1.3 Vpliv političnih strank na varnostno in turistično dejavnost

Na policijo in njeno preobrazbo ter tudi na različne ostale turistične subjekte vplivajo

notranji in zunanji dejavniki. Med notranje dejavnike spadajo tisti, ki sooblikujejo

47

njihovo organizacijsko in funkcionalno raven ter pomenijo vsebinsko notranjo

preobrazbo in iskanje novih izzivov znotraj postavljenih okvirov. Najpomembnejši

zunanji dejavniki so brez dvoma politične stranke, ki skušajo v skladu s svojimi interesi

in razmerjem političnih sil sooblikovati varnostno in turistično dejavnost v skladu s

svojo podobo (Anţič, 1999).

Politične stranke vplivajo na subjekte varnostnega in turističnega delovanja formalno in

neformalno, poznamo pa različne oblike:

- vplivanje na zakonsko ureditev področij (pri sprejemanju zakonov ali pa pri

njihovih dopolnitvah politične stranke najlaţje uveljavljajo svoj vpliv),

- oblikovanje kadrovske politike na področjih (stranke ekskluzivno odločajo o

tem, kdo bo v njihovem imenu vnašal politiko na določenih področjih),

- vplivanje na kvaliteto dela (politične stranke ne vplivajo na kvaliteto dela

policije in turistične dejavnosti samo z normativnim urejanjem in širjenjem

področij dela, ampak formalno vplivajo na kvaliteto dela tudi z naslednjimi

posrednimi posegi: višino finančnih sredstev, s pomočjo pri strokovnih

posvetih, z davčno politiko, s strokovnim in političnim nadzorovanjem dela

subjektov, z vključevanjem v mednarodno sodelovanje in izmenjavo, z

ustvarjanjem kvalitetnih delovnih pogojev, z vzpodbujanjem podjetniške

konkurence, preprečevanjem pranja denarja, določanjem števila tujcev v

drţavi, preprečevanjem ilegalnih prehodov čez drţavno mejo itd.) (Anţič,

1999).

Politične stranke pomembno zaznamujejo policijo kot subjekt varnostnega sistema, tako

da je ni mogoče ločevati od politične oblasti. Prav tako vplivajo na turistično dejavnost,

čeprav v manjši meri kot na policijo. V turističnem gospodarstvu neposredno urejajo

samo njegov upravni del. Uspešnost turistične sezone in razvoj turističnih dejavnosti

morata biti v nacionalnem interesu in potem je prav, da se politične stranke pojavljajo

pri razreševanju konfliktov na varnostnem in turističnem področju. Z normativnim

urejanjem, kadrovsko politiko, vplivanjem na kvaliteto dela in drugimi oblikami namreč

omogočajo reševanje konfliktov. Tako je odgovornost političnih strank neposredna in

ogromna ter usodno zaznamujejo varnostno in turistično dejavnost (Anţič, 1999).

48

10.1.4 Policijsko delo v skupnosti

Kriminalitete in nereda se ne da preprečiti le z represivno naravnanimi pristopi, ampak

je treba več pozornosti nameniti preventivni dejavnosti policije in sodelovanju s

skupnostmi (Meško, Lobnikar, 2005).

Goldstein (1987, po Pagon, Lobnikar, 2004) je dejal, da policija ţe mnogo desetletij

dela napako, ker daje javnosti obljube, da lahko sama uspešno opravi naloge, ki so ji

zaupane. To je nemogoče. Skupnost mora namreč sama skrbeti za svojo varnost,

policija pa ji lahko pri tem samo pomaga.

Kot najbolj aktualno obliko policijskega dela poznamo policijsko delo v skupnosti,

katerega filozofija temelji na sodelovanju, doseganju soglasja in na skupnem reševanju

varnostnih problemov v skupnosti. Poudarek je na sodelovanju policistov in občanov v

skupnosti (Meško, Lobnikar, 2005).

Po Robertu Trojanowiczu (1990, po Mikulan, 1995) gre za novo filozofijo policijske

etike, ki temelji na konceptu vzpostavljanja medsebojnega sodelovanja med policijo in

prebivalstvom pri reševanju problemov, ki so povezani s kriminalom, strahom pred

kriminaliteto, verbalnim in fizičnim nasiljem ter motenjem javnega reda in miru v

skupnosti.

Policijsko delo v skupnosti temelji na spoznanju, da je kakovost ţivljenja v bivalnem

okolju mogoče izboljšati samo tako, da prebivalci sami pričnejo sodelovati pri svoji

lastni varnosti. Policija mora prebivalcem nuditi vsestransko pomoč, jim svetovati ter

vzpodbujati njihovo samoiniciativnost. Policistom je dana moţnost, da v svoji vlogi, ki

predstavlja vez med drţavljani in policijo, delujejo kot samostojen subjekt z veliko

mero odgovornosti in profesionalnosti (Mikulan, 1995).

Policisti in prebivalci skupaj identificirajo, razvrščajo po pomembnosti in prav tako tudi

skupaj rešujejo varnostne probleme kot so kriminal, droge, strah pred kriminaliteto,

ekološke probleme, socialne teţave in druge neprijetnosti, ki ogroţajo skupnost. Ko

govorimo o skupnosti, imamo v mislih konkretne institucije, kot so druţine, šole,

podjetja, skupnosti prebivalcev, verske skupnosti, interesne skupine. Pravimo, da gre za

49

novo filozofijo oziroma miselnost policijske dejavnosti, ker gre za velik vsebinski

odmik od tradicionalnega pristopa k opravljanju policijskega dela. Za policijsko delo v

skupnosti je značilen proaktiven in decentraliziran pristop, ki sledi cilju zmanjšanja

kriminalitete, zmanjšanju nereda in zmanjšanja strahu pred kriminaliteto (Pagon,

Lobnikar, 2004).

Predpogoj za uvedbo in uspešno izvajanje takšnega dela je sprememba organiziranosti

policije in sprememba filozofije policijskega dela in to pri vseh zaposlenih, na vseh

nivojih (Trojanowitz in sodelavci, 1998, po Virtič, Lobnikar, 2004).

Trojanowicz in Bucqueroux (1994, po Pagon, Lobnikar, 2004) pravita, da se v okviru

tradicionalnega pristopa izvajanja policijske dejavnosti policija najbolj izogiba

zmanjševanju strahu pred kriminaliteto. Kot najbolj učinkovite oblike zasledovanja tega

cilja pa so se pokazale patruljiranje peš, bilten, ki ga policija izdaja za skupnost, timi za

izgrajevanje skupnosti, program stikov z občani, program ponovnih stikov z ţrtvami in

oškodovanci v prvih dneh po viktimizaciji in vzpostavitev kontaktnega centra za

policijsko dejavnost v skupnosti.

Policijsko delo v skupnosti tako predstavlja mnogo več kot pa le uvajanje peš

patruljiranja ali patruljiranja s kolesom. Policist se namreč iz "borca" proti kriminalu

spremeni v "reševalca" problemov in predstavnika skupnosti (Trojanowicz,

Bucqueroux, 1994, po Pagon, Lobnikar, 2004).

Tehnika raziskovanja kriminalnih ţarišč predstavlja običajno analitično metodo pri

opravljanju policijskega dela (Meško, Lobnikar, 2005) in po mojem mnenju pride v

poštev pri turistični kriminaliteti.

Sherman (1995, po Meško, Lobnikar, 2005) je opredelil kriminalna ţarišča kot manjša

območja, kjer se kriminaliteta zelo pogosto pojavlja. Zaradi te značilnosti je moţno

napovedati probleme tudi v daljšem časovnem obdobju. Kriminaliteta in problemi se

namreč kopičijo na določenih mestih in ob določenem času in takšne ugotovitve so

lahko izhodišče za preventivno dejavnost in izvajanje policijskega dela v skupnosti.

50

10.1.5 Zasebno varovanje

Drţava mora s policijskimi storitvami poskrbeti za splošno varnost v turizmu. Tisti

subjekti v turizmu, ki pa ţelijo zagotavljati več varnosti ali tako varovanje, ki ga drţava

ne omogoča kot splošno dobrino oziroma javno varnostno storitev, lahko najamejo

storitve na trgu varnostnih storitev med različnimi oblikami organiziranja zasebnega

varovanja ali pa take storitve izvajajo sami v skladu z zakonodajo. Zasebno varovanje se

lahko organizira in izvaja kot fizično ali tehnično varovanje. Fizično varovanje

predstavlja varovanje oseb in premoţenja pred uničenjem, poškodovanjem, tatvino ali

drugimi oblikami škodljivega delovanja. Tehnično varovanje pa je varovanje oseb in

premoţenja s pomočjo tehničnih sredstev in naprav, ki so predpisana v standardih.

Varovanje premoţenja in oseb z varnostniki, ki so večinoma stalno, v nekaterih oblikah

tudi občasno, prisotni na mestih, objektih ter pri osebah in premoţenju, ki ga varujejo,

prištevamo v fizično varovanje. Poznanih je še več načinov zasebnega varovanja, kot so

montaţa protivlomnih, protipoţarnih in video nadzornih varnostnih sistemov, prevoz in

spremstvo denarja ter dragocenosti, osebno varovanje ali body guard, organiziranje in

kontrola varnostne sluţbe, varovanje s prisotnostjo varnostnika v objektu ali v

varovanem okolišu, varnostno-receptorska sluţba, varovanje hotelov, garaţ, parkirišč,

svetovanje in zaščita pred poslovnim vohunstvom, izredna in občasna fizična in

tehnična varovanja, varovanje z varnostnimi obhodi ter intervencijsko varovanje

objektov in ostale podobne varnostne dejavnosti (Mikuš, 1998, str. 232, po Mikuš,

1999).

Posamezen subjekt mora pri izbiri varnostne sluţbe, ki jo bo najel za opravljanje nalog,

ki bodo pripomogle k večji varnosti gostov, turistov in tudi h kakovostnejši turistični

ponudbi, upoštevati učinkovitost, uspešnost, strokovnost, zakonitost in profesionalnost

varnostne sluţbe. Lahko pa se odloči, da bo zasebno varovanje za potrebe varnosti v

turistični ponudbi organiziral in izvajal sam. Vendar v tem primeru mora svoje

dejavnosti uskladiti z zakonom in postati član Zbornice Republike Slovenije za zasebno

varovanje in pridobiti licenco za opravljanje dejavnosti varovanja. Izračuni so pokazali,

da je lastno varovanje dolgoročno draţje kot pa najemanje poklicnih varnostnih sluţb,

ki so tudi bolj produktivne in pogosto dosegajo višjo kakovost storitev v primerjavi z

zasebnim varovanjem. Ustrezno usposobljen varnostnik bo turistu tudi partner v

pogovoru, pri informiranju in prikazovanju osnovnih zgodovinskih, krajevnih in drugih

51

turistu pomembnih informacij. Varnostniki morajo upoštevati kakovostne standarde in

pri zagotavljanju varnosti v turizmu reševati sporne situacije in teţave na čim bolj

nesporen način. Prav tako morajo biti diskretni in nemoteči za goste in prispevati k

celovitemu obvladovanju kakovosti v turizmu (Mikuš, 1999).

10.1.6 Hotelski detektiv

Zakon o zasebnem varovanju ureja področje zasebnega varovanja, ki ga ne organizira

drţava, temveč varnostni subjekti v skladu z zakonom. Detektivska dejavnost, ki jo

mnogi neupravičeno enačijo z zasebnim varovanjem, pa je vsebinsko posebna in jo

ureja Zakon o detektivski dejavnosti (Mikuš, 1999).

Hoteli so kompleksni organizmi in ne morejo biti varni pred storilci kaznivih dejanj, ki

kompleksnost izkoriščajo za svoje nečedno početje. Kljub temu gostje pričakujejo

določeno stopnjo varnosti v hotelu, še posebej v svoji sobi. Popolne varnosti pa ni

mogoče zagotoviti, zato prihaja do neljubih situacij, ki slabijo ugled hotela in osebja.

Hoteli ne ţelijo, da bi se razvedelo o morebitnih neljubih dogodkih, zato najemajo

zasebne detektive. Praviloma bi naj imel hotel povprečne kakovosti s tristo sobami

redno zaposlenega hotelskega detektiva, pri hotelu visoke kategorije pa naj bi bil

detektiv na plačilnem spisku ob bistveno manjšem številu sob (Dvoršak, 1999).

Hotelski detektiv predstavlja specifičen profil detektiva, katerega delo večino časa

poteka v hotelu ali njegovi okolici. Njegovo področje predstavlja hotelska kriminaliteta,

ukvarja pa se z njeno prevencijo in preiskovanjem. Hotelski detektiv je lahko zgolj v

vlogi opazovalca policijske preiskave, lahko je le vezni člen med hotelom in policijo,

lahko pa s svojim znanjem in izkušnjami prispeva k uspešnemu zaključku preiskave. Ko

hotelski detektiv odkrije kaznivo dejanje, mora o tem obvestiti policijo ali toţilstvo.

Kljub policijski preiskavi, mora hotelski detektiv opraviti tudi svojo, katere cilj je prav

tako izslediti storilca oziroma storilce. Informacije, ki jih pri tem zbere, pa so zelo

koristne in kasneje kriminalistom olajšajo delo. Preiskave se mora lotiti po običajni poti

(Dvoršak, 1999):

- najprej mora ugotoviti, kakšna je sobna škoda,

- ugotoviti mora vzrok in način nastanka škode,

52

- na podlagi ugotovitev mora nadaljevati s potrebnimi preiskovalnimi dejanji,

- iz preiskave mora izpeljati ugotovitve in jih uporabiti za načrt za preventivo ter

za odpravo morebitnih pomanjkljivosti v hotelski varnostni mreţi.

10.2 Vloga medijev

Mediji imajo moč za doseganje široke publike in za ustvarjanje zavedanja o socialnih

problemih (Meško, 2002).

V policiji je pomembno samo tisto oglaševanje, ki nima trţne vrednosti in se nanaša na

preventivo oziroma svetovalno dejavnost policije. Policija ima na razpolago različne

medije oglaševanja (od tiska do elektronskih medijev), pri čemer so ji vodilo učinki

oglaševalskih akcij in razpoloţljiva finančna sredstva, ki so namenjena za oglaševanje.

Zelo pomembno je, da policija izkoristi moţnost interneta za bolj uspešno delo pri

preprečevanju in odkrivanju storilcev kaznivih dejanj in prekrškov in tudi za čim bolj

kakovosten odnos z javnostjo in za dvig varnostne kulture. Slovenska policija se zaveda

neločljive povezanosti turizma in varnosti. Pri oblikovanju oglasov za turiste skuša

izkoristiti moţnosti, ki jih prinaša internet, za uspešnejše odkrivanje storilcev kaznivih

dejanj in prekrškov ter za ponujanje kakovostnih svetovalnih oglasov turistom (Batis,

Smrekar, 1999).

53

11 Analiza vprašalnikov med turističnimi agencijami

Vprašalniki so bili preko elektronske pošte poslani 69 poslovalnicam turističnih agencij

po vsej Sloveniji. Elektronske naslove poslovalnic sem pridobila preko spletnih strani

posameznih turističnih agencij. Odzivnost je bila zelo nizka, saj se je na vprašalnik

odzvalo le 8 poslovalnic, kar je le 11,6 %.

11.1 Rezultati

Vprašanje št. 1

Ali so vaše stranke na potovanjih velikokrat ţrtev turistične kriminalitete?

Vsi odgovori so enotni, in sicer, da njihove stranke niso velikokrat ţrtve kriminalitete, v

eni izmed poslovalnic pa še sploh niso imeli primera oškodovanosti.

Graf 1: Ţrtve turistične kriminalitete

0

1

2

3

4

5

6

7

8

Da Ne

Nizi1

54

Vprašanje št. 2

Ali je več oškodovanih v poletni ali zimski turistični sezoni?

Večina je odgovorila, da je največ oškodovanih v poletni turistični sezoni, kot ţe prej

omenjeno, pa v eni poslovalnici še niso imeli ţrtev kriminalitete.

Graf 2: Poletna in zimska turistična sezona

Vprašanje št. 3

Katera kazniva dejanja so najpogosteje izvršena in če lahko opišete kak primer?

V eni izmed poslovalnic na to vprašanje niso odgovorili, saj še niso imeli takšnega

primera. Odgovori vseh ostalih pa so vsebovali tatvine, in sicer so imeli opravka s

tatvinami denarnic, fotoaparatov in telefonov. Tatvine so bile najpogosteje izvršene na

plaţah, hotelskih sobah, soočali pa so se tudi s poškodovanjem avtomobila (prerezane

gume in risi). Stranke ene izmed poslovalnic so bile tudi ţrtve ropa na poti na

Kilimanjaro na nadmorski višini 6.000 metrov in tako niso mogle poklicati pomoči.

Vprašanje št. 4

Ali ljudje z zmanjšano pazljivostjo sami prispevajo k svoji oškodovanosti in kako?

V vseh poslovalnicah so mnenja, da ljudje sami prispevajo k temu, da postanejo ţrtve

turistične kriminalitete. V eni poslovalnici menijo, da je temu tako, ker se pred

Poletna

Zimska

Ni podatkov

02

46

8

Nizi1

55

odhodom ne pozanimajo o destinaciji, v katero potujejo in zaradi premale

informiranosti zaidejo v teţave. Vsi ostali pa menijo, da je nepazljivost glavni krivec

oškodovanosti. Turisti nepravilno nosijo in razkazujejo svojo prtljago, v kateri imajo

denar in dokumente, kar privlači nepridiprave. Veliko ljudi nosi osebne dokumente in

denarnice s seboj na plaţo, kjer na njih prav tako preţijo tatovi. Razlog za to pa bi naj

bil strah pred tatovi v hotelih.

Graf 3: Prispevanje k oškodovanosti

Vprašanje št. 5

Kakšne pa so vaše osebne izkušnje s kriminaliteto na potovanjih?

Kar šest jih še ni imelo slabih izkušenj, saj se na potovanje zmeraj dobro pripravijo.

Enemu je v Bangkoku iz nahrbtnika izginila denarnica, še eden pa je prav tako bil ţrtev

tatu.

0

1

2

3

4

5

6

7

Nepazljivost Neinformiranost

Nizi1

56

12 Zaključek

Na podlagi predelane literature lahko potrdim prvo hipotezo, da turisti s svojo

nepazljivostjo prispevajo k temu, da postanejo ţrtev turistične kriminalitete. Carić

(1981) namreč pravi, da se od trenutka, ko turist krene na pot in v času celotnega

njegovega bivanja, pojavljajo faktorji, ki vplivajo na povečanje stopnje viktimizacije.

Faktorje, kot so osebnost turista, njegove psihosocilne lastnosti in obnašanje v času

potovanja in bivanja v turističnem kraju, uvršča v drugo skupino faktorjev, medtem ko

prvo skupino predstavljajo pojavi in situacije, ki jih ustvarja turizem sam. Turisti se v

iskanju sprostitve znajdejo v poloţaju, v katerem so manj pazljivi, saj so nepoučeni o

navadah in zakonih drţave gostiteljice, pravita Brunt in Hambly (1999). Tudi Fujii in

Mark (1979, po Ambroţ, Mavrič, 2004) navajata, da se turisti razlikujejo od domačinov

po naivnem in sproščenem vedenju ter oblačenju in nepoznavanju lokalnih razmer,

običajev in jezika, s čimer posledično povečujejo tveganje, da postanejo ţrtev

kriminalitete. Po Bruntu in Hamblyju (1999) počitnice ponavadi vključujejo večjo

količino riskantnega vedenja. S tem se strinja tudi Pečar (1999), ki pravi, da se turisti

počutijo sproščeno, svobodno in nenadzorovano in se tako podajajo v situacije, ki jim

prinašajo občutke zadovoljstva in ugodja. Ob tem pa seveda pozabijo na svojo in tujo

telesno, premoţenjsko in zdravstveno varnost. Po njegovem mnenju turisti s

provokativnim obnašanjem vzbujajo pozornost, njihova drugačnost in posebnost

govorice pa ustvarjata všečnost in zanimanje in s tem povezano viktimiteto. Prvo

hipotezo potrjujejo tudi odgovori zaposlenih v poslovalnicah turističnih agencij, saj so

vsi mnenja, da nepazljivost prispeva k večji oškodovanosti.

Turizem se zmeraj dogaja v določenih časovnih in krajevnih gostitvah. Veliko ljudi na

omejenem prostoru, zgoščen promet, nezadostno varovanje ljudi in premoţenja,

komunikacijska utesnjenost, mobilnost ljudi in medsebojno nepoznavanje ustvarjajo

splošne viktimogene razmere oziroma makrodisponiranost za turistično viktimiteto

(Pečar, 1999). Tako se večina kaznivih dejanj zgodi na plaţah in v hotelih, ki so najbolj

obljudeni ravno med poletno turistično sezono. Brvar (1999) pravi, da struktura

kaznivih dejanj na škodo turistov po mesecih kaţe na poletno sezonsko značilnost

turistične kriminalitete (raziskava narejena v Sloveniji v obdobju 1994–1998). "Sezona"

turistične kriminalitete se tako začne sredi julija, ko se tudi odpre "sezona priloţnosti"

57

oziroma viktimogenih situacij. Bevc (1999) prav tako navaja, da poletna turistična

sezona predstavlja tisti del leta, ki pomeni vrh policijske dejavnosti v povezavi s

turizmom. Številčnost ljudi prinaša policiji varnostne probleme, ki zahtevajo njeno

intervencijo in pozornost. Povečano število turistov, ki so namenjeni v turistične kraje v

Sloveniji ali so na odhodu v druge drţave, namreč omogoča razmah tihotapljenja mamil

in ostalih zlorab, kot so trgovanje z oroţjem, razpečevanje ponarejenega denarja in

prostitucija. V turistične kraje pa privablja osebe, ki na škodo turistov izvršujejo

kriminalno dejavnost. S tem lahko potrdim tudi drugo hipotezo. Odgovori na

vprašalnike so bili prav tako enotni, da se največ turističnih kaznivih dejanj zgodi v

poletni turistični sezoni.

Po Dvoršku (2003) premoţenjski delikti predstavljajo kar 80 odstotkov vse

kriminalitete, od tega tatvine in vlomi predstavljajo dobre tri četrtine. Tudi po Cariću

(1981) so med posameznimi kaznivimi dejanji v turizmu daleč najštevilnejša

premoţenjska kazniva dejanja. Tatvine v policijskih statistikah med premoţensjkimi

delikti zavzemajo prvo mesto (Dvoršek, 2003). Lahko bi posplošili, da potemtakem

tatvine zasedajo prvo mesto tudi v sklopu turistične kriminalitete. Tudi odgovori na

vprašalnike podpirajo tretjo hipotezo, da so tatvine najpogosteje izvršena kazniva

dejanja.

Občutek varnosti je eden izmed pomembnih dejavnikov pri turistovi odločitvi ali se bo

še kdaj vrnil v isti kraj na dopust. Vsak turist, ki se odpravi na potovanje, ima določena

pričakovanja, med katera spadata na prvo mesto varnost na poti in srečna vrnitev domov

(Ambroţ, 1999). To potrjuje tudi Musek (1993), ki pravi, da ljudje uvrščajo varnost na

najvišja mesta lestvic vrednot. Po Altindagu (2009) je nasilni kriminal negativno

povezan s prihajajočimi mednarodnimi turisti in mednarodnim turističnim dohodkom,

kar kaţe na to, da turisti pretehtajo riziko viktimizacije, ko izbirajo kraj obiska. Levantis

(2000) je prav tako mnenja, da je turistom pri izbiri turistične destinacije prva skrb

moţnost izpostavljenosti kriminalu, pri čemer je njihovo tveganje večje, če potujejo v

revnejše predele. Rezultati njegove raziskave so namreč pokazali, da imajo trendi

kriminalitete vpliv na turistične tokove. Papua Nova Gvineja je imela daleč najvišjo

stopnjo rasti kriminala, skupaj z najslabšo rastjo turizma. Tonga pa je bila edina, ki je

doţivela upad kriminala in v skladu s tem je bila njena letna rast turizma najmočnejša v

pacifiški regiji.

58

Rezultati Altindagove (2009) raziskave pa so pokazali, da imajo umori, napadi in

nakopičenost nasilniške kriminalitete negativen vpliv na prihod turistov, medtem ko

premoţenjska kriminaliteta, tatvine in vlomi tega vpliva nimajo. Ugotovil je tudi, da

lahko privlačnost turistične destinacije delno nadomesti moţnost viktimizacije. Torej

turisti vzamejo v zakup riziko viktimizacije pri izbiri kraja počitnikovanja. Kljub tem

Altindagovim ugotovitvam lahko potrdim četrto hipotezo, saj turisti pri izbiri turistične

destinacije upoštevajo stopnjo varnosti oziroma nevarnosti.

59

13 Literatura

Članki v revijah oziroma zbornikih in samostojne publikacije

- Ambroţ, M. (1999). Varnostna kultura. V A. Anţič (ur.), Varnost in turizem

(str. 1-20). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola; Portoroţ, Visoka šola

za hotelirstvo in turizem.

- Ambroţ, M. (2001). Varnost turistov v globalni druţbi tveganja. V M. Pagon

(ur.), Dnevi varstvoslovja (str. 897–913). Ljubljana, Visoka policijsko-

varnostna šola.

- Ambroţ, M. (2003). Vpliv kulture strahu na motive turistov za turistična

potovanja. V M. Pagon (ur.), Dnevi varstvoslovja (str. 97). Ljubljana, Visoka

policijsko-varnostna šola.

- Ambroţ, M., Mavrič, M. (2004). Varnost kot motiv za turistično potovanje.

Varstvoslovje 6 (3), 197–206.

- Anţič, A. (1999). Politične stranke funkciji reševanja (povzročanja) konfliktov

na varnostnih področjih ter v turistični dejavnosti. V A. Anţič (ur.), Varnost in

turizem (str. 21–34). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola; Portoroţ,

Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Batis, R., Smrekar, J. (1999). Internet in preventivno-svetovalna dejavnost

policije. V A. Anţič (ur.), Varnost in turizem (str. 35–45). Ljubljana, Visoka

policijsko-varnostna šola; Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Bevc, F. (1999). Policija in turizem. V A. Anţič (ur.), Varnost in turizem (str.

51–59). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola; Portoroţ, Visoka šola za

hotelirstvo in turizem.

- Bončina, I. (1999). Turist kot ţrtev ali storilec. V A. Anţič (ur.), Varnost in

turizem (str. 61–67). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola; Portoroţ,

Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Brvar, B. (1999). Turistična kriminaliteta v Sloveniji v obdobju 1994–1998. V

A. Anţič (ur.), Varnost in turizem (str. 79–110). Ljubljana, Visoka policijsko-

varnostna šola; Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Carić, A. (1981). Turistički kriminalitet i njegova prevencija. Split, Pravna

fakulteta.

60

- Dobovšek, B. (1999). Kriminal, kako odvrniti nevarnosti. V A. Anţič (ur.),

Varnost in turizem (str. 127–139). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola;

Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Dvoršak, A. (1999). Hotelske tatvine in škode – način njihovega preprečevanja.

V A. Anţič (ur.), Varnost in turizem (str. 141–153). Ljubljana, Visoka

policijsko-varnostna šola; Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Dvoršak, A. (1999). Hotelski detektiv. V A. Anţič (ur.), Varnost in turizem

(str. 155–170). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola; Portoroţ, Visoka

šola za hotelirstvo in turizem.

- Dvoršek, A., Viltuţnik, R. (1999). Goljufije v turistični dejavnosti. V A. Anţič

(ur.), Varnost in turizem (str. 171–181). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna

šola; Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Dvoršek, A. (2003). Kriminalistična metodika. Ljubljana, Visoka policijsko-

varnostna šola.

- Grizold, A. (1991). Demilitarizacija – pot k nacionalni varnosti? Revija

obramba. 23 (2), 10–11.

- Maver, D. (2004). Kriminalistika. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije.

- Meško, G., Dobovšek, B. (1999). Varnost in nekateri viri ogroţanja v turizmu.

V A. Anţič (ur.), Varnost in turizem (str. 257–271). Ljubljana, Visoka

policijsko-varnostna šola; Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Meško, G. (2002). Nekatere strategije preprečevanja kriminalitete. V G. Meško

(ur.), Vizije slovenske kriminologije (str. 43–58). Ljubljana, Visoka policijsko-

varnostna šola.

- Meško, G., Lobnikar, B. (2005). Policijsko delo v skupnosti: razumevanje

uvoţenih idej, njihova kontekstualizacija in implementacija. V G. Meško, M.

Pagon, B. Dobovšek (ur.), Izzivi sodobnega varstvoslovja (str. 89–109).

Ljubljana, Fakulteta za varnostne vede.

- Mikulan, M. (1995). Policijska preventiva. Ljubljana, Ministrstvo za notranje

zadeve Republike Slovenije.

- Mikuš, D. (1999). Vloga zasebnega varovanja pri zagotavljanju varnosti v

turizmu kot sestavine kakovosti turistične ponudbe v Sloveniji. V A. Anţič

(ur.), Varnost in turizem (str. 273–288). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna

šola; Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

61

- Pagon, M., Lobnikar, B. (2004). Preprečevanje kaznivih dejanj: moţnosti in

omejitve novih pristopov pri izvajanju policijske dejavnosti. V G. Meško (ur.),

Preprečevanje kriminalitete: teorija, praksa in dileme (str. 245–259).

Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

- Pečar, J. (1999). Viktimološki pogledi na turizem – turistična viktimiteta. V A.

Anţič (ur.), Varnost in turizem (str. 315–328). Ljubljana, Visoka policijsko-

varnostna šola; Portoroţ, Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Pergar, J. (1999). (Ne)varne turistične destinacije. V A. Anţič (ur.), Varnost in

turizem (str. 329–330). Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola; Portoroţ,

Visoka šola za hotelirstvo in turizem.

- Pettiford, L., Harding, D. (2005). Terorizem: nova svetovna vojna. Ljubljana,

Mladinska knjiga.

- Seljak, Š. (2009). Vpliv terorizma na turizem. Diplomsko delo, Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

- Virtič, F., Lobnikar, B. (2004). Implementacija policijskega dela v skupnosti v

slovenski policiji. V B. Lobnikar (ur.), V. Dnevi varstvoslovja (str. 745–750).

Ljubljana, Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Internetni viri

- Altindag, D. T. (2009). Crime and International Tourism. Louisiana,

Louisiana State University, Department of Economics. Pridobljeno 5. 5. 2010,

na http://bus.lsu.edu/McMillin/Working_Papers/pap09_15.pdf.

- Brunt, P., Hambly, Z. (1999). Tourism and crime: A research agenda. Crime

Prevention and Community Safety, 25-36. Pridobljeno 2. 5. 2010, na

http://www.palgrave-journals.com/cpcs/journal/v1/n2/pdf/8140013a.pdf.

- Dvigoval denar s ponarejenimi karticami. Pridobljeno 14. 8. 2010 na

http://24ur.com/novice/crna-kronika/prijeli-bolgara-na-delu.html.

- Kresalova delila napihljive žoge. Pridobljeno 10. 8. 2010 na

http://24ur.com/novice/slovenija/ministrica-kresalova-delila-napihljive-

zoge.html.

- Levantis, T., Gani, A. (2000). Tourism demand and the nuisance of crime.

International Journal of Social Economics, 27 (7), 959-967. Pridobljeno 2. 5.

2010, na

62

http://www.emeraldinsight.com/Insight/ViewContentServlet?Filename=/publis

hed/emeraldfulltextarticle/pdf/0060270718.pdf.

- Na brniškem letališču tihotapili viagro. Pridobljeno 14. 8. 2010 na

http://www.siol.net/slovenija/crna_kronika/2010/08/na_brniskem_letaliscu_tih

otapili_viagro.aspx.

- Ogrožene živali tihotapijo za mastne dobičke. Pridobljeno 10. 8. 2010 na

http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042344851.

- Pozor, tatovi na plažah! Pridobljeno 15. 8. 2010 na

http://24ur.com/novice/crna-kronika/pozor-tatovi-na-plazah.html.

- Tihotapljenje ogroženih vrst. Pridobljeno 10. 8. 2010 na

http://www.zurnal24.si/svet/tihotapljenje-ogrozenih-vrst-126190/clanek.

- Ujeli bolgarska goljufa. Pridobljeno 15. 8. 2010 na

http://24ur.com/novice/crna-kronika/ujeli-bolgarska-goljufa.html.

63

14 Priloge

14.1 Priloga A: Vprašalnik za turistične agencije

Pozdravljeni,

sem absolventka Fakultete za varnostne vede in pišem diplomsko nalogo z naslovom

Kriminaliteta povezana s turizmom. Prosim Vas, če bi si lahko vzeli nekaj minut časa in

odgovorili na pet vprašanj in mi z odgovori pomagali pri obravnavanju tematike.

Za sodelovanje se Vam ţe vnaprej zahvaljujem.

Lep pozdrav,

Manja Klinger

1. Ali so vaše stranke na potovanjih velikokrat ţrtev turistične kriminalitete?

2. Ali je več oškodovanih v poletni ali zimski turistični sezoni?

3. Katera kazniva dejanja so najpogosteje izvršena in če lahko opišete kak primer.

4. Ali menite, da ljudje na potovanjih z zmanjšano pazljivostjo sami prispevajo k

svoji oškodovanosti in kako?

5. Kakšne pa so vaše osebne izkušnje s kriminaliteto na potovanjih?

64

Delovni življenjepis kandidata

Rodila sem se 6. Julija 1986 v Mariboru. Obiskovala sem osnovno šolo Borisa Kidriča

in se nato vpisala na II. Gimnazijo. Po uspešno končani maturi, sem se leta 2005 vpisala

na Fakulteto za varnostne vede. Svoj študij bom nadaljevala na mariborski Pravni

fakulteti, kjer se bom po merilih za prehode vpisala v 2. letnik bolonjskega magisterija.

Moje delovne izkušnje vključujejo delo na prodajnih mestih študentskih bonov, najprej

v Ljubljani in kasneje tudi v Mariboru. Na tem delovnem mestu sem pridobila izkušnje

z delom na blagajni, z različnimi računalniškimi programi in s strankami.

65

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Manja Klinger izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

»Kriminaliteta povezana s turizmom« rezultat lastnega dela in da so rezultati

korektno navedeni.

Ljubljana, 24. 8. 2010 Manja Klinger