Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Razvoj odklonskega vedenja ter moţnosti preprečevanja prestopništva v luči

razvojne prevencije mladoletniške kriminalitete

Eva Strajnar

Junij, 2009 Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško

2

Kazalo

1 Uvod ..................................................................................................................... 5

2 Temeljni pojmi: nasilje, kriminaliteta, mladoletnost in preventiva ......................... 6 3 Odklonsko ravnanje ter kriminalno vedenje ........................................................... 7

4 Mladoletni prestopniki ........................................................................................... 8 4.1 Značilnosti mladoletnih prestopnikov 10

4.2 Modeli obravnavanja mladoletniškega prestopništva 13 4.3 Mladoletniško prestopništvo v Republiki Sloveniji 14

5 Teorije kriminalnega vedenja .............................................................................. 15 5.1 Študija kriminalnih očetov 15

5.2 Študije dvojčkov 16 5.3 Teorija o hormonih in agresivnosti 16

5.4 Teorija pritiska 16 5.5 Teorija druţbenega nadzorstva 16

5.6 Teorija učenja 17 5.7 Teorija o druţbeni dezorganizaciji 17

5.8 Teorija običajne dejavnosti 17 5.9 Teorija različnih druţenj 17

5.10 Teorija etiketiranja 18 5.11 Psihoanalitična teorija 18

5.12 Teorija socialnega učenja 18 5.13 Teorija prikrajšanosti za materinske stike 19

6 Moţnosti napovedovanja prestopniškega vedenja ................................................ 19 6.1 Kriminalna prognoza 20

6.2 Klinično in statistično napovedovanje prestopniškega vedenja 21 7 Razvojna prevencija ............................................................................................ 21

7.1 Dejavniki tveganja 23 7.1.1 Osebnostni in biološki dejavniki tveganja 24

7.1.2 Družinski dejavniki tveganja 26 7.1.3 Vpliv vzgoje na pojav in razvoj nasilnega vedenja 29

7.1.4 Dejavniki tveganja povezani s šolo 30 7.1.5 Inteligentnost 31

8 Moţnosti preprečevanja odklonskosti .................................................................. 32 8.1 Programi zgodnje prevencije 33

8.1.1 Predšolski preventivni programi 34

8.1.2 Osnovnošolski in srednješolski programi 35 8.1.3 Programi za starše 36

8.1.4 Programi reševanja ter izogibanja konfliktov 36 8.1.5 Programi vzpostavljanja miru 37

8.1.6 Nekateri slovenski programi 37 9 Celostna pomoč mladoletnim prestopnikom ........................................................ 39

9.1 Centri za socialno delo 39 9.2 Skupnost 40

9.3 Šola 42 9.4 Vloga policije 43

9.5 Mediji 44 10 Teorija Davida Farringtona .................................................................................. 45

11 Sklep ................................................................................................................... 48 12 Literatura ............................................................................................................. 50

3

Kazalo slik

Slika 1: Shematski prikaz teorije Davida Farringtona…………………………………47

4

Povzetek

Diplomsko delo je osredotočeno na iskanje vzrokov za nastanek odklonskega vedenja pri

mladostniku ter možnosti, kako bi takšno vedenje lahko napovedali in preprečili. Odpira

teorije, zakaj do odklonskega vedenja prihaja in skuša najti dejavnike tveganja, ki

povzročijo kriminalno vedenje, z namenom, da bi ob tem odkrili, ali je kriminalno vedenje

mogoče napovedati in ga preprečiti, preden preide v fazo, ko mladostnik postane

kriminalno aktiven. V drugem delu pa so predstavljene možnosti pomoči mladim, ki

zapadejo v kriminalno vedenje ter obrazložitev pojma razvojne prevencije. Le ta

odgovarja na zgornja vprašanja, kako lahko s spodbujevalnimi in varovalnimi dejavniki

ter celostnim pristopom preprečimo ali vsaj omilimo kriminalno vedenje pri mladostniku.

Ključne besede: mladoletni prestopniki, kriminalno vedenje, napovedovanje

prestopništva, razvojna prevencija, teorije kriminalnega vedenja.

The Development of Aggressive Behaviour and Possibilities of Preventing Juvenile

Delinquency in the Light of Development Prevention

Abstract

The thesis is focused on finding the causes of juvenile anti-social behavior and the

options of predicting and preventing such behaviour. It opens new views on how it comes

to anti-social behaviour and tries to establish the risk factors that cause criminal action

in hope to uncover whether criminal action can be foreseen and prevented before the

juvenile becomes criminally active. Some possible means on helping the juvenile that

enter into criminal action are presented in the second part. The concept of development

prevention is introduced as an answer to the main matter of the thesis – how to deter or

at least alleviate juvenile criminal activity using encouraging measures and a holistic

approach.

Key words: Juvenille Delinquency, Criminal Behaviour, Development

Prevention,Theories of Crime.

5

1 Uvod

Slovenski pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Ob tem pregovoru takoj

pomislimo še na drugega, ki pravi »Kakršna mati, takšna hči«. Hitro pristanemo v

začaranem krogu in stereotipno menimo, da bo otrok, ki ima nasilne starše, gotovo tudi

sam nasilen; da bo otrok, čigar oče je morilec, tudi sam nekega dne postal njemu enak.

V kolikšni meri lahko rečemo, da druţina vpliva na posameznika in njegov razvoj?

Kakšna je pri tem vloga okolja in socialnih mreţ? Ali lahko nasilje napovemo in

preprečimo? Ali lahko v mladosti preprečimo, da bi otrok zrastel v nasilneţa?

Razumevanje vzrokov za nastanek kriminalnega vedenja ni preprosto. Nikoli ne moremo

najti enoznačnega odgovora, ki bi nam rešitev ponujal na pladnju. Za razumevanje

vzrokov kriminalnega vedenja je potrebno preučevati razvojne procese kot so začetek,

vztrajanje in širjenje kaznivih dejanj. Za odgovore na ta vprašanja bom v diplomski

nalogi predstavila mladoletniško prestopništvo, teorije zakaj prihaja do prestopniškega

vedenja ter skušala najti dejavnike, ki vplivajo na to, da se odklonsko vedenje razvije v

večji meri. V drugem delu diplomske naloge bom predstavila nekatere moţnosti, ki jih

imamo v boju proti nastanku kriminalnega vedenja pri mladostnikih, nekatere tuje in

slovenske programe, ki mladostniku pomagajo, da se soočijo s konflikti, strahovi in

predsodki. Predstavila bom način, kako lahko preko celostne pomoči zmanjšamo

dejavnike tveganja, ki vodijo v kazniva dejanja.

Cilj diplomske naloge je opredeliti, zakaj prihaja do odklonskega vedenja in kakšne

moţnosti poznamo, da bi takšno vedenje lahko preprečili ţe v mladosti. Prav tako je cilj

predstaviti pojem razvojne prevencije, ki odgovarja na marsikatero zgoraj zastavljeno

vprašanje.

Ob tem sem si zastavila dve hipotezi. Prva je, da so otroci nasilnih staršev tudi sami

nasilni, druga pa, da je ustrezna prevencija eden izmed ključnih dejavnikov, ki vplivajo na

zmanjšanje kriminalitete mladostnikov.

6

2 Temeljni pojmi: nasilje, kriminaliteta, mladoletnost in

preventiva

Nasilje lahko definiramo kot grob napad na drugo osebo, rezultat katerega je izrazito

poškodovanje ali prizadejanje fizične škode tem osebam (Ţuţul, 1989: 46). V slovarju

slovenskega knjiţnega jezika pa je nasilje definirano kot »dejaven odnos do nekoga,

značilen po uporabi sile, pritiska« in kot »nasilno dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z

bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa« (SSKJ, e-verzija, 2008).

Kriminaliteta je skupek vseh tistih ravnanj, ki napadajo ali ogroţajo človekove temeljne

vrednote kot so ţivljenje in telesna nedotakljivost, pravice in svoboščine, premoţenje in

varnost ter ostale druţbene vrednote: druţbena ureditev, njene institucije, itd. So torej

takšna ravnanja, ki so za posameznika ali druţbo najbolj škodljiva. Med kriminaliteto pa

uvrščamo tudi dejanja, ki pomenijo zgolj kršitev kakšnega predpisa in dejansko ne

pomenijo resne ogrozitve človeka (Meško, 2006: 17).

Ob pojmu kriminaliteta ne smemo spregledati pojma preprečevanje kriminalitete, ki sta

ga Van Dijk in De Waard opredelila kot skupek vseh zasebnih pobud in dejavnosti

drţave, razen izvrševanja kazenske zakonodaje, z namenom zmanjšati škodo, povzročeno

z dejanji, ki jih drţava določi kot kazniva (Meško, 2002: 57).

Mladoletnost slovar slovenskega knjiţnega jezika definira kot stanje mladoletnega

človeka (SSKJ, e-verzija, 2008). V pravni terminologiji je uporabljen termin mlajši

mladoletnik, za katerega se šteje mladostnik od štirinajstega do šestnajstega leta, termin

starejši mladoletniki pa od šestnajstega do osemnajstega leta starosti (Bajec, 1994: 560).1

Preventiva je definirana kot bolj ali manj zavestna dejavnost, ki jo izvajamo z namenom,

da bi v bodoče dosegli neke pozitivne učinke ali pa se izognili negativnim (Dekleva,

1985: 45). Preventiva tudi pomeni, da nekaj preprečujemo oziroma za ţe nastalo

ukrepamo v smeri preprečevanja nadaljnjega razvoja (Poštrak, 1998: 123).

1 Kazenski zakonik RS zajema enako definicijo mlajših in starejših mladoletnikov (71. in 72. člen

Kazenskega zakonika RS, Ur. list 95/04).

7

3 Odklonsko ravnanje ter kriminalno vedenje

Človeško ţivljenje je sestavljeno iz mnogih različnih dejanj in ravnanj. Ljudje

zadovoljujemo svoje potrebe, opravljamo obveznosti in ob tem spoštujemo pravila, ki

nastanejo v vsakdanjem ţivljenju in so nujna, da lahko človek normalno sobiva z drugim

človekom. Stopamo v različna razmerja, ki znova ustvarjajo nova pravila. Večina ljudi

sprejema druţbeno običajna, normalna pravila, jih prevzame in ponotranji. Ko govorimo

o osebi, ki svoja ravnanja opira na neobičajna, škodljiva, nemoralna ali druţbeno nevarna

pravila, takšna ravnanja označujemo za deviantna ali odklonska. Ta ravnanja pomenijo

kršitev uveljavljenih zapovedi in so si zelo različna. Mednje prištevamo kriminaliteto,

alkoholizem, narkomanijo, nasilno vedenje in druge podobne pojave (Meško, 2006: 15–

16).

Do kriminalnega vedenja prihaja zaradi mnogih različnih vplivov. Tako nekateri avtorji

poudarjajo individualne faktorje,2 ki spodbujajo kriminalno vedenje, drugi pa takšno

vedenje pripisujejo vplivom okolja.3 Poznamo še psihološke razlage kriminalnega

vedenja, ki so v nekaterih pogledih sorodne individualnim razlagam in hkrati lahko

vključujejo dejavnike okolja. Poznamo še situacijske dejavnike, ki dejansko največkrat

vplivajo na odločitve posameznika.

Za razumevanje vzrokov kriminalnega vedenja je potrebno preučevati razvojne procese

kot so začetek, vztrajanje, širjenje in opustitev izvrševanja kaznivih dejanj. Pri vzrokih za

kriminalno vedenje ne smemo biti osredotočeni zgolj na eno obdobje v človekovem

razvoju, temveč moramo gledati na pojav širše. Primer: protidruţbeni otrok utegne biti

moteč v šoli, protidruţbeni mladostnik krade, protidruţbeni odrasli pa bo morda pretepal

ţeno (Kanduč, 2000: 256).

Za protidruţbenega odraslega so tako značilne naslednje lastnosti: ne more in ne zna

vzdrţevati medsebojnih razmerij, slabo izvršuje svoje obveznosti, ni zmoţen, da bi zase

ekonomsko skrbel, razburijo ga ţe manjše frustracije. Kot otrok je bil takšen človek

nemiren, s slabimi učnimi navadami, krut do ţivali in brez občutkov krivde (Kanduč,

2000: 256).

2 Sem prištevamo dejavnike: inteligenca posameznika, notranja impulzivnost, osebnost itd. 3 Pod vplive okolja najpogosteje štejemo druţino in šolo.

8

Zanimiva je teorija Hansa Eysencka, ki trdi, da je kriminalno vedenje povsem naravno in

celo racionalno. Zato je po njegovem mnenju treba pojasniti zgolj to, zakaj ljudje niso

kriminalci in ne tega, zakaj nekateri so. Eysenck meni, da se teţnji po izvrševanju

kaznivih dejanj zoperstavlja vest, ki se oblikuje v otroštvu; vsakič, ko otrok stori dejanje,

ki ni odobravano, ga starši kaznujejo. Če je bil večkrat kaznovan, občuti strah ţe ko

razmišlja, da bi ponovno storil neodobravano dejanje in ga zato načeloma ne ponovi.

Prestopniki nimajo razvite močne vesti in so nedovzetni za pogojevanje, zato dejanja

vseeno storijo (Kanduč, 2000: 257).

Poleg Eysenckove teorije je zanimiva tudi teorija, ki sta jo razvila Wilson in Herrnstein.

Teorija navaja, da se ljudje razlikujemo po svoji kriminalni teţnji. Posameznik se za

kaznivo dejanje odloči, če so pričakovane prednosti po njegovem višje od pričakovanih

stroškov. Kot prednosti avtorja navajata predvsem dobiček, vrstniško odobravanje ali

spolna zadovoljitev, kot stroške pa tveganje prijetja kaznovanje in izguba ugleda

(Kanduč, 2000: 257).

4 Mladoletni prestopniki

Na prvi pogled bi lahko rekli, da ima mladoletni prestopnik vse lastnosti stvarno

obstoječega in dosegljivega objekta ter je preprost za raziskovanje. Vendar merila za

prepoznavanje prestopka, predvsem za prepoznavanje meje med »mladoletnim

prestopnikom« in »normalnim mladoletnikom«, še zdaleč niso preprosta in so celo zelo

različna in odvisna od posameznih kategorij (Pavlović, 1987: 127). Tako je prestopnik

skorajda abstrakcija; ni posebne vrste ljudi, ki bi jih lahko poimenovali prestopniki.4

Prestopniki smo potencialno lahko vsi, čeprav so nekateri k deviantnosti bolj nagnjeni

(Pavlović, 1987: 133).

V vseh druţbah je mladost poimenovana kot problematično in krizno ţivljenjsko obdobje

posameznika. Problematičnost in krizni značaj mladosti dajeta izobraţevalnim, vzgojnim,

političnim in drugim ustanovam moţnost, da legalno posegajo v ţivljenja mladih, še zlasti

kadar kaţejo odklonsko vedenje in odstopanje od splošnih norm. Tako sta pojma

problematičnost in odklonskost, kadar sta uporabljena v zvezi z mladino, lahko izrazito

pristranska in preţeta z ideologijo druţbe. To ne pomeni, da mladi niso problematični,

4 Raziskave kaţejo, da lahko le 5,5 odstotkov otrok in mladostnikov identificiramo kot otroke z notranjimi

motnjami vedenja, ki so agresivne narave (Pušnik, 1999: 6).

9

temveč da ideološka obremenjenost govora o »problematični mladini« še dodatno

obremenjuje in zastira ţivljenjske probleme mladih in njihovo razumevanje sveta

(Nastran-Ule, 2000: 28–29).

Mladostnik v adolescentnem obdobju išče svoje ravnoteţje med nagonskimi in naravnimi

impulzi ter stvarnostjo, ki mu pogosto predstavlja zgolj stroge omejitve. Zaradi svojega

telesnega dozorevanja prihaja v večje stiske, njegov razvoj ga plaši. Išče sebe in se

nenehno ukvarja z vprašanjem, kakšen je, kaj ţeli, kdo je za druge. Tako preskuša

različne vzorce vedenja, kar je lahko za okolico moteče in nerazumljivo, medtem ko je

zanj naravno in smiselno (Kolar, 2000: 16).

Mnoge empirične in teoretične raziskave so skušale razloţiti pojav prestopništva in

agresivnega vedenja med mladimi. Mladoletniki so posebej vzeti pod drobnogled z

namenom, da bi se preprečile posledice in da bi se takšno vedenje v prihodnosti

zmanjšalo.

Za preučevane mladoletniškega prestopništva uporabljamo različne metode. Med njimi je

najpogostejša metoda anketiranja (preteţno anonimnega), manjši del raziskovalcev pa se

loteva analiziranja dokumentacije o obravnavah proučevanih otrok, zbiranja podatkov od

tretjih oseb ali neposrednega opazovanja. Teţava ob anketiranju se pojavi ob določitvi

vzorca, saj avtorji pogosto preučujejo ponavljajoče se primere anketiranih oseb. Teţave

se kaţejo prav tako pri definiranju pojmov. Tako na primer nekateri anketirani teţko

ločijo med »igrivim pretepanjem« in tistim nasiljem, katerega namen je povzročati

bolečine (Dekleva, 1997: 375).

Najti rešitev za mladoletno prestopništvo ni preprosto, prav tako pa je ne moremo

uokviriti znotraj splošnih opredelitev. Potreben je celovito usmerjen znanstveni pristop, ki

je obrnjen h konkretnemu posamezniku ali k skupinam. Spoznati je potrebno različne

dejavnike, ki sovplivajo na osebnost mladostnika, da se odloči postati oziroma da postane

prestopnik. Dobro poznavanje same narave mladostnikov in vzrokov za takšno početje je

ključnega pomena pri preprečevanju prestopništva.

10

4.1 Značilnosti mladoletnih prestopnikov

Otrok je človeško bitje, ki je z nasledstvom pridobil določene fizične posebnosti in

temperament; ima značilen nevrološki, motorični in prebavni sistem ter izredne

potencialne moţnosti intelektualnega razvoja. V vsem ostalem pa je nezrel in odvisen od

okolja, v katerem odrašča (Zalokar, 1999: 3).

Odraslo osebo lahko definiramo kot nekoga, ki je dorasel in zna sam sebe preţivljati.

Mladostniško obdobje je tisto, ki ga zaznamuje prehod med otroštvom in odraslostjo.

Mladostniki imajo nekaj značilnosti otrok in ţe nekaj značilnosti odraslih. V tem obdobju

posameznik postopno duševno in socialno dozoreva v odraslo osebo (Vičič, 2002: 1). V

mladostniku se pojavi močna ţelja po samostojnosti in v zvezi s tem izraţa drugačen

odnos do avtoritete. Zaradi specifičnosti duševnega razvoja je meja med normalnim in

nenormalnim vedenjem nejasna (Oven, 1995: 39).

Mladostniki so osebe, ki so močno dojemljivi za vplive drugih. Medtem ko odraščajo,

iščejo potrditve in spodbude. Nanje vplivajo mnogi dejavniki: sociološki, psihološki in

fiziološki; vsi vplivajo na mladostnikovo osebnost in mišljenje. Doba odraščanja je

močno povezana z vzponom kriminalitete,5 saj se človek še išče, izoblikuje in je močno

dovzeten za vplive drugih. Tako se v njih oblikuje socialno ali asocialno vedenje. Ob tem

se poraja vprašanje, kaj je razlika med mladostnikom, ki je prestopnik in tistim, ki ni.

Kako ga prepoznati in mu pomagati?

Z določenimi teţavami v razvoju se gotovo sreča vsak mladostnik. Največkrat se te

teţave navzven kaţejo kot neprilagojeno vedenje, ki je izrazito ob vstopu v šolo in je

močno povezano z učno neuspešnostjo (Oven, 1995: 40). Veliko otrok prestopnikov ima

teţave v šoli, navadno so med najslabšimi učenci in so socialno slabo sprejeti.

Za mladostnike, ki so nagnjeni k deviantnosti, je značilno, da nimajo trajnejših vrednot,

nič jim ni pomembno. Ţivijo za sedanjost in si niso sposobni predstavljati dolgoročnih

ciljev. Malo cenijo napor in delo, nimajo samokontrole, cilje pa skušajo doseči po čim

laţji poti. Po večini so socialno slabše prilagodljivi, nesamokritični, do okolice

5 Zanimivo je, da so, v primerjavi s celotno populacijo, mladi med dvanajstim in devetnajstim letom

starosti, ne le izvajalci ampak tudi sami dvakrat pogosteje ţrtve nasilne kriminalitete, kot so psihično in

fizično nasilje, ropi in znotraj-druţinsko nasilje (Fergusson & Woodward, 2000: 233).

11

nezaupljivi ter nesposobni dolgoročne motivacije. Za njihove teţave je kriva okolica in ne

oni sami (Kolar, 2000: 18).6

Inteligenca je eden izmed osebnostnih dejavnikov v otrokovem razvoju in v veliki meri

vpliva na to, v katero smer se bo otrok razvijal. Kar nekaj znanih raziskovalcev osebnosti

je svoja mišljenja zaključilo s tem, da so otroke, ki so prestopniki, označili za manj

inteligentne, medtem ko imajo »navadni« otroci višjo inteligenco.7 Vendar pa je danes

takšno mnenje nekoliko opuščeno, saj je inteligenca le eden izmed dejavnikov, ki

prispeva k odklonskosti in delinkventnemu obnašanju (Oven, 1995: 44). Velja omeniti, da

tudi med mladimi prestopniki hitro nastane hierarhija, ki je odvisna od inteligence; tisti z

višjo bodo navadno zasedli mesta voditeljev, medtem ko tisti z niţjo inteligenco

opravljajo kazniva dejanja (Oven, 1995: 45).

Naslednji dejavnik, ki ga močno povezujejo s kriminalnim obnašanjem, so čustvene

značilnosti otroka. Obnašanje delinkventa izhaja iz čustvene nestabilnosti, razdraţljivosti,

vznemirjenosti kot posledice zavrţenosti in nesprejetosti, občutka inferiornosti in

ljubosumnosti. Zaradi teh lastnosti se posameznik teţje prilagaja zahtevam staršev, šole in

druţbe (Oven, 1995: 45). Mladostniki so pretirano občutljivi in se velikokrat odzivajo

prehitro ter premočno. Teţje se prilagajajo socialnemu okolju in so velikokrat udeleţeni v

sporih, ki lahko preidejo v kriminalne dejavnosti. Nekateri avtorji, med njimi tudi

zakonca Glueck, ugotavljajo, da imajo mladi delinkventi naslednje lastnosti: nezrelost,

impulzivnost, nemirnost, agresivnost, destruktivnost, sovraţnost, trmoglavost,

razdraţljivost itd. (Dekleva & Ţorga, 1993: 80).

Pomemben dejavnik so alkohol in droge. Mladi delinkventi velikokrat pridejo v stik z

njimi ţe zelo zgodaj; začne se začaran krog, iz katerega se je teţko rešiti. Droge in

alkohol pa so velikokrat vzrok za agresivnost, nestrpnost ter jezo.

Za mlade, ki hitreje postanejo prestopniki, je značilno, da svoj čas preţivljajo v skupini

treh ali več mladih, ki določijo vodjo in ime skupine. Največ svojega časa se zadrţujejo

6 Kljub temu, da mladostniki še niso odrasli in imajo značilnosti otrok, se po vrstah kazniva dejanja, ki jih

storijo, ne razlikujejo bistveno od tistih, ki jih storijo polnoletni storilci. Največ kaznivih dejanj je izvršenih

zoper premoţenje (Mušič, 2004: 25). 7 Ena takšnih raziskav je tudi raziskava dr. Schonfelda, ki navaja, da je poleg psihopatologije staršev in

zgodnje agresivnosti inteligenca pomemben dejavnik v razvoju vedenjskih motenj otroka in mladostnika

(Dekleva & Ţorga, 1993: 80).

12

na javnih prostorih ter za dokaz pripadnosti skupini izvršujejo majhne prestopke

(http://www.homeoffice.gov.uk/).8

Za svoje ţrtve mladoletniki najpogosteje izberejo vrstnike med štirinajstim in

osemnajstim letom starosti, izključeni pa niso niti odrasli ali celo starejši od sedemdeset

let. V večini primerov so oškodovanci naznani ljudje (80 odstotkov). Največ deliktov

storijo mladoletniki v strnjenih naseljih, na cestah in ulicah, v šolah in gostilniških

lokalih. Povzročitelji so preteţno fantje, majhen odstotek, pod 10 odstotkov, pa je deklet

(Mušič, 2004: 24–27).

Znani avstrijski psihiater, psihoterapevt in specialist za mladoletniško kriminologijo

August Aichhorn, je mladoletne prestopnike razdelil v tri skupine. Klasifikacija izhaja iz

bistvene oznake delinkventnosti – iz kršitev moralnih norm. Mladoletne prestopnike

klasificira v tri skupine:

skupino tistih, ki ne vedo, kaj je prav, ker nimajo informacij oziroma znanja o

tem, kaj je moralno in kaj ne, zato njihovo vedenje ni v skladu z normami in

zahtevami okolja.

V drugo skupino spadajo prestopniki, ki vedo, kaj je prav, vendar vseeno ne

morejo ravnati v skladu z normami.

V tretjo skupino pa uvršča tiste mladoletne prestopnike, ki vedo, kaj je prav, toda

nočejo ravnati skladno z moralnimi normami, ker so sovraţni do okolja, ki norme

predpisuje (Skalar, 1987: 19).

Kljub temu, da je Aichhornova delitev praktična in razumna, ne predvideva skupine, na

katero opozarjajo strokovnjaki: na tiste primere, ko mladoletnega prestopnika ne moremo

uvrstiti v nobeno od teh skupin. To so otroci, ki zaradi posebno neugodnih razmer storijo

kaznivo dejanje, so neuravnovešeni itd (Skalar, 1987: 30).

8 Kar 80 % delinkventnih otrok je kazniva dejanja storilo v skupini (Bajer & Kljaić, 1990: 213).

13

4.2 Modeli obravnavanja mladoletniškega prestopništva

Poznamo različne modele, kako obravnavati mladoletnega prestopnika. Vsi modeli

skušajo izboljšati stanje, v katerem se otrok znajde.9

Prvi je zaščitni model. Prevladoval je do osemdesetih let in ga imenujemo tudi »model

najboljšega interesa otroka«. Pri tem modelu načela kazenskega prava ne igrajo posebne

vloge, poudarjene so otrokove koristi in interesi. Neprilagojeno vedenje se v otroku

razvije zaradi neprimernih druţinskih, ekonomskih in socialnih razmer, kar kasneje vpliva

na to, da otrok nima moţnosti izbire, saj ga same okoliščine označijo kot prestopnika.

Specializirani organi morajo delovati v interes otroka, mladoletniki pa naj bi prostovoljno

sprejemali ponujeno pomoč. Kritika te teorije je v samem izhodišču, saj je pojmovanje

otroka kot ţrtve svojega okolja le mit. Kaznivo dejanje je v končni fazi zmeraj posledica

razumske odločitve. Poleg tega preveliko odrivanje kazenske zakonodaje ne pripomore k

zmanjševanju delinkvence mladih (Filipčič, 1998: 36–39).

Naslednji je pravičnostni model. Ta pristop je prvemu radikalno nasproten. Nanj so

vplivale ekonomske ter migracijske spremembe konec osemdesetih let, kar je imelo

močan vpliv na celoten sodni sistem. Model trdi, da je delinkventnost posledica svobodne

izbire in da okoliščine vplivajo na izbiro. Vsak prestopnik je odgovoren za svoje dejanje

in le-to je edini temelj kaznovanja. Vodilno načelo, ki ga moramo upoštevati pri

kaznovanju, je načelo zakonitosti. Problematičnost tega modela je, da zdruţuje kazensko

pravo z vzgojnimi načeli, kar pa je ţe v naprej obsojeno na neuspeh, saj zdruţuje

popolnoma nasprotna si koncepta (Filipčič, 1998: 39–42).

Tretji pa je pristop korporativizma. Ta poudarja administrativno odločanje, odvračanje od

sodišč oziroma zaporov in uvaja alternativne programe. Ključne osebe bi morali biti

specialisti za mladoletniško sodstvo. Namen sankcije je vplivati na obnašanje delinkventa

(Filipčič, 1998: 43).

Številni avtorji iščejo smisel intervencij v primerih mladoletniške delinkvence, pri čemer

sklicevanje na golo maščevanje ali nujnost kazni ni več sprejemljivo, medtem ko

sklicevanje na pomoč in rehabilitacijo ni več verodostojno, oziroma se ga ne da empirično

9 Skozi stari, srednji in novi vek ter vse do francoske revolucije so kaznovanje otrok in mladostnikov

opravičevali z načelom »malitia supplet aetatem« (zlobna volja nadomesti starost). Šele prve šole

kazenskega prava so uvedle merilo razsodnosti in še to zgolj intelektualno (Oven, 1995: 46).

14

utemeljiti (Filipčič, 1998: 47). Nov pristop mora temeljiti na interesu skupnosti, ţrtve in

storilca. Tak pristop kaţe poravnalni model, ki temelji na tem, da je kaznivo dejanje

definirano kot poškodba ţrtve, da se mora vzpostaviti prejšnje stanje in da mora pri tem

sodelovati storilec (Filipčič, 1998: 47–48).

4.3 Mladoletniško prestopništvo v Republiki Sloveniji

V letu 1995 se je slovenska zakonodaja na področju obravnave mladoletnih prestopnikov

spremenila. Novosti so v večji izbiri vzgojnih ukrepov. Vzgojni ukrepi in kazni za

mladoletne prestopnike so navedeni v šestem poglavju kazenskega zakonika.

Mladoletnik postane kazensko odgovoren pri štirinajstih letih. Med štirinajstim in

šestnajstim letom starosti se mu sme izreči vzgojne ukrepe, med šestnajstim in

osemnajstim letom pa vzgojne ukrepe pod določenimi pogoji, izjemoma pa tudi denarno

kazen ali mladoletniški zapor.

Vrste vzgojnih ukrepov so: ukor, navodila in prepovedi, nadzorstvo organa socialnega

varstva, oddaja v vzgojni zavod, oddaja v prevzgojni dom ter oddaja v zavod za

usposabljanje. V letu 2008 je bil sprejet nov kazenski zakonik, ki določa, da se do

uveljavitve kazenskega zakonika za mladoletnike uporablja star kazenski zakonik (74.

člen kazenskega zakonika, Ur. list 95/04).

Pri uvajanju ukrepov moramo biti pozorni na to, da mora biti reakcija vselej sorazmerna

okoliščinam in teţi kaznivega dejanja. Potrebno je upoštevati otrokove razmere in se

odločiti v korist otroka ter tako, da se bo najhitreje resocializiral. Slovenija je v svojih

postopkih kaznovanja naravnana na pomoč mladostniku. Smrtna in telesna kazen sta

prepovedani.10

Slovenske policijske statistike kaţejo, da se mladoletniška kriminaliteta, kljub splošnemu

vtisu prebivalstva, da močno raste, ne dviguje. Od leta 2000 naprej se celo zmanjšuje

število mladoletnikov, obravnavanih pred policijo (http://www.policija.si/).

10 5. člen KZ določa, da se osebam, ki so bile ob storitvi kaznivega dejanja ţe polnoletne, vendar še niso

bile stare enaindvajset let (mlajše polnoletnice oziroma mlajši polnoletniki), smejo namesto kazni glede na

njihovo osebnostno razvitost izreči kazenske sankcije za mladoletnike (http://www.uradni-list.si/).

15

5 Teorije kriminalnega vedenja

Zakaj prihaja do kriminalitete? Zakaj do deviantnosti? Ali obstajajo moţnosti

spreminjanja delinkventovega vedenja?

Mladost je pogosto predstavljena kot izrazito turbulentno obdobje, v katerem se mladi

soočajo z vrsto problemov, kar seveda terja dobronamerne investicije odraslih (staršev,

psihologov, pedagogov, itd.) v mlade (Kanduč, 2002: 113).

Z namenom preprečevanja nenormalnega vedenja literatura navaja številne teorije, ki

razlagajo nastanek odklonskega vedenja. Če jih grobo strnemo v tri skupine, se teorije

delijo na sociološke, psihološke in biološke. Biološke razlagajo, da nastane kriminalno

vedenje zaradi človekove zgradbe ali konstitucije, ki povzroča odklonskost ali pa zaradi

bioloških dejavnikov (dednost, zgradba telesa, telesne okvare, način prehranjevanja, itd).

Psihološke teorije se poglabljajo v človekovo dušo, v njegovo notranjost in tam iščejo

vzroke. Sociološke teorije odklonskost pripisujejo druţbi in okolju.

Namen poglavja je strnjeno predstaviti teorije, preko katerih si bralec lahko ustvari

mnenje, kaj vse vpliva na pojav prestopniškega vedenja. Poleg naštetih obstajajo še

številne druge teorije, ki pa zaradi številčnosti niso predstavljene.11

5.1 Študija kriminalnih očetov

V teh študijah so raziskovalci ţeleli ugotoviti vpliv kriminalnih staršev na razvoj otroka

in na razvoj prestopništva. Gre za longitudinalne študije, v katerih so spremljali otroke do

odraslega obdobja. Ugotovili so, da je veliko otrok postalo odklonskih v primerih, če so

imeli očete kriminalno aktivne in veliko manj v primerih, ko otroci niso imeli očetov, ki

bi bili kriminalno aktivni; 40 odstotkov sinov kriminalnih očetov je bilo tudi samih

kriminalno aktivnih, medtem ko je deleţ pri nekriminalnih očetih znašal zgolj 13

odstotkov (Meško, 2006: 108–109).

11 Več o teorijah si lahko preberemo v učbeniku profesorja Gorazda Meška z naslovom Kriminologija

(2006).

16

5.2 Študije dvojčkov

Študije skušajo dokazati, da dednost vpliva na kriminalno vedenje v poznejšem obdobju.

Ugotovitve teh raziskav prikazujejo, da se pri enojajčnih dvojčkih pogosteje pojavlja, da

sta oba dvojčka prestopnika, kot pri dvojajčnih dvojčkih (Meško, 2006: 109).

5.3 Teorija o hormonih in agresivnosti

Nekateri raziskovalci so ugotavljali, da je agresivno obnašanje v večji meri prisotno med

moško populacijo, kar so razlagali s povezavo med hormoni in agresivnostjo.

Prišli so do o naslednjih ugotovitev: osebe, pri katerih je količina hormona testosterona

višja, so bolj nagnjene k agresivnemu obnašanju. Dodajanje testosterona poveča

nagnjenost k agresiji, zmanjševanje testosterona pa jo zmanjšuje (Bučar-Ručman, 2004:

34).

5.4 Teorija pritiska

Kriminalno vedenje se pojavi, ko se potencialni storilec odloča o svoji prihodnosti in ne

vidi izhoda iz vsakdanjika ter meni, da ima slabe moţnosti. Izhod vidi v kriminalnih

dejavnostih. Delinkvent je usmerjen v prihodnost, ki mu ni znana in se mu kaţe kot nekaj

neprijetnega. Največkrat je povod za izbiro delinkventnosti ekonomska stiska, ki

posameznika prisili, da se odloči za drugačne poti. Na odločitev naj bi vplivalo tudi

pomanjkanje samozavesti in slaba samopodoba (Baron, 2003: 406).

5.5 Teorija družbenega nadzorstva

Teorija poudarja pomen in vlogo primarnih skupin (kot so šola, starši, vrstniki, itd), ki naj

bi s svojo močjo zmanjševale ali pa vsaj omejevale verjetnost kriminalnih dejanj.

Posameznik črpa vzorce vedenja od drugih ljudi, predvsem od tistih, s katerimi preţivi

največ časa. Teorija poudarja, da večji kot so nadzorni mehanizmi, manjša je verjetnost,

da bo nekdo izvršil kaznivo dejanje (Meško, 2006: 147–148).

17

5.6 Teorija učenja

Teorija trdi, da pride do učenja kriminalnega vedenja v procesu socializacije. Posameznik

postane devianten, če meni, da so zanj bolj ugodna dejanja, ki pomenijo kršitev

zakonodaje, kot pa dejanja, ki ne bi pomenila kršitve. Takšnega vedenja se posameznik

nauči, pomembna pa je nadgradnja učenja, ko s praktičnimi izkušnjami potrdi svoje

vedenje (Meško, 2006: 148).

5.7 Teorija o družbeni dezorganizaciji

Teorija domneva, da različni druţbeni pritiski za poenotenje vedenja, ki se vršijo na

mladih, niso enotni; različne skupine (starši, šola, vrstniki, itd) imajo različna

pričakovanja. Nekateri ljudje lahko premagajo neskladja med različnimi normami, drugi

pa postanejo deviantni, ker se normam upirajo (Brinc, 1991: 61).

5.8 Teorija običajne dejavnosti

Teorija trdi, da je kriminaliteta storjena zaradi priloţnosti, ki jo v danem trenutku ima

storilec ter zaradi odsotnosti varovanja tiste stvari, ki jo storilec napada. Če se pojavi

ugodna priloţnost, so se ljudje pripravljeni spustiti v kriminaliteto (Brinc, 1991: 66).

Storilec je racionalno bitje, ki tehta prednosti in slabosti ter ugotavlja, če se mu

kriminaliteta izplača. Če določena stvar ni dovolj zavarovana, je moţnost prijetja manjša.

Teorijo dobro ponazarja rek »priloţnost naredi tatu.«

5.9 Teorija različnih druženj

Teorijo, ki razlaga motive, da nekdo postane prestopnik, je razvil znan kriminolog Edwin

H. Sutherland. Avtor zavrača biološki determinizem in ekonomsko razlago kriminalitete

ter trdi, da oseba postane prestopnik zaradi različnih druţenj z nasilnimi in odklonskimi

ljudmi. Kriminalno vedenje je posledica druţenja z ljudmi, ki norm ne spoštujejo. Ko se

posameznik druţi s takšnimi ljudmi, se od njih uči in prevzame njihovo vedenje. Kmalu

se mu zdi normalno, da je zakon potrebno kršiti, ne pa upoštevati

(http://www.criminology.fsu.edu/).

18

Glavne značilnosti teorije so, da je kriminalno vedenje naučeno in da se ga posameznik

nauči v skupinah, ki izvajajo kazniva dejanja. Proces druţenja prestopnikov se ob

kulturnem konfliktu poglobi, kriminaliteta, ki jo izvajajo, pa je odvisna od trajanja,

pogostosti ter intenzivnosti izvajanja kaznivih dejanj (http://www.d.umn.edu/).

5.10 Teorija etiketiranja

Za teorijo je značilno zastopanje stališča, da posameznik postane prestopnik šele, ko ga

druţba označi kot takšnega. Človekova narava je sicer pozitivna, vendar pa druţba

zaznamuje človeka; vzrok deviantnosti so negativne izkušnje posameznika z druţbo, ki ga

etiketira. Po teoriji etiketiranja je kritičen predvsem trenutek, ko posameznika okolje

zaznamuje, saj se pri tem začne spreminjati samopodoba in druţbeni status (Meško, 2002:

46).

5.11 Psihoanalitična teorija

Glavni predstavnik teorije je Sigmund Freud, ki je ugotavljal, da je temeljno gibalo

človeka njegov spolni nagon. Človek deluje s pomočjo določenih količin energije;

temeljni vir, ki uravnava duševno delovanje, pa je energija spolnega nagona (libido), ki

usmerja posameznika k najrazličnejšim oblikam nagonskega zadovoljevanja. Osebnostni

razvoj je po Freudu splet treh temeljnih dejavnikov: delovanja spolnega nagona, vpliva

okolja in dinamike znotraj same strukture osebnosti, konfliktov in interakcije med egom,

idom in superegom. Motivacija za prestopniško delovanje leţi v podzavesti posameznika

(Meško, 2006: 127–129).

5.12 Teorija socialnega učenja

Prvi, ki je začel razmišljati o tem, je Bandura, ki je leta 1973 razvil novo pojmovanje

agresivnosti. Upošteval je tri dejavnike:

1. učenje agresivnosti poteka neposredno na podlagi izkušenj in posredno z

opazovanjem. Po mnenju Bandure se posameznik veliko večino svojega obnašanja

nauči s posnemanjem vzornikov; najpogosteje so to starši.

2. Dejavniki, ki vzpodbujajo agresivnost, so: vzorniki, razne oblike odvračajočega

delovanja ter spoznavni vplivi.

19

3. Notranji in zunanji vplivi, ki naučeno agresivno vedenje ohranjajo, se krepijo z

opazovanjem modelov (Filipčič, 2002: 53–54).

Iz tega se je razvijala teorija socialnega učenja. Zagovarja, da svoje vedenje oblikujemo

na podlagi tega, čemur smo izpostavljeni v otroštvu. Nasilja se naučimo v druţini prek

modelov, pri katerih ena oseba prevzame vedenje druge, ki jo spoštuje ali doţivlja kot

avtoriteto (Filipčič, 2002: 54).

5.13 Teorija prikrajšanosti za materinske stike

Teorija poudarja, da topli in trdni odnosi med otrokom in materjo pomembno prispevajo k

duševnemu razvoju otroka. Ločitev in zavračanje povzročita neubogljivost ter pomenita

večjo verjetnost, da otrok v prihodnosti postane prestopnik. Teorija temelji na študiji

štiriinštiridesetih mladih tatov, ki so jih primerjali s skupino neprestopnikov. Ugotovili

so, da je bilo 39 odstotkov prestopnikov ločenih od staršev v zgodnjem otroštvu, v vzorcu

neprestopnikov pa zgolj 5 odstotkov (Meško, 2006: 135).

6 Možnosti napovedovanja prestopniškega vedenja

Napovedovanje odklonskega vedenja je v nekaterih primerih bolj, v drugih pa manj

uspešno. Razlike se pojavijo zaradi samega napovedovanja in razlik v izboru dejavnikov,

ki napovedujejo delinkventno vedenje. Zaradi specifičnosti mladostniškega obdobja je

napovedovanje še bolj teţavno, saj so odklonskost in neprilagojeno vedenje pogosto le

prehodno stanje v razvoju in dejansko le del delinkventih otrok nadaljuje z druţbeno

neprilagojenim vedenjem tudi kasneje v odraslem obdobju (Oven, 1995: 38–39).

Različni avtorji ponujajo različne ugotovitve. Kvaraceus ugotavlja, da večina mladoletnih

delinkventov ne nadaljuje s svojo kriminalno kariero, saj postanejo v odraslem ţivljenju

poslušni drţavljani. Drugačne so ugotovitve Robinsonove, ki je prišla do zaključka, da

nevaren prestopnik pogosto postane še nevarnejši odrasel delinkvent. West in Farrington

ugotavljata, da je bilo kar 68 odstotkov povratnikov v osnovni šoli uvrščeno v skupino

najbolj teţavnih otrok (Oven, 1995: 41–42).

20

Lahko bi rekli, da obstaja določena kontinuiteta vedenjske neprilagojenosti, vendar to bolj

velja za skupine, ne pa za posameznika, za katerega ne vemo, kaj vse bo še vplivalo

nanj.12

Poskusi napovedovanja odklonskega vedenja vsebujejo več različnih spremenljivk.

Njihova izbira je odvisna od raziskovalca in zornega kota, s katerega obravnava problem.

Psihologi se zanašajo na rezultate kliničnih intervjujev ter psiholoških testov, medtem ko

sociološko usmerjeni strokovnjaki preučujejo starost, etično pripadnost, ekonomski

poloţaj in druge demografske spremenljivke (Meško, 2006: 169).

Pri napovedovanju agresivnega in kriminalnega vedenja otrok je potrebno upoštevati

naslednje: večje število informacij pogosto ne pomeni boljše napovedi. Pomembno je

navesti kriterije agresivnega vedenja. Uporabljati moramo veljavne in relevantne

informacije, pri čemer je treba upoštevati tako negativne kot pozitivne dejavnike. Kot

osnovo napovedovanja moramo vzeti osebne, psihometrične, demografske in druge

informacije ter upoštevati situacijske spremenljivke (Kristančič, 2002: 123).

6.1 Kriminalna prognoza

Kriminalna prognoza je metodološki postopek, s katerim se predvideva vedenje

posameznika ter ugotavlja stopnjo verjetnosti, da bo posameznik storil kaznivo dejanje.

Namenjena je predvsem izboru vrste in količine kazni oziroma izboru tretmana (Meško,

2006: 220).

Poznamo tri vrste prognoze antisocialnega vedenja. Tipološke prognoze klasificirajo

delinkventa glede na motnje v inteligenci in značaju; torej prihodnje storilčevo vedenje

predvidevajo na podlagi motenj v inteligenci ali značaju. Klinične prognoze temeljijo na

rezultatih preučevanja predkriminalnih situacij ali psihičnih procesov, ki odkrivajo

nevarno stanje. Klinične prognoze si prizadevajo preučiti storilčevo osebnost. Statistične

prognoze temeljijo na poskusu potrditve klinično potrjene realnosti nevarnega stanja

(Meško, 2006: 221–222).

12 Določeno mero problematičnosti mladih se celo pričakuje; Slovenci poznamo pregovor, ki pravi, da je »

mladost norost, čez vodo skače, kjer je most«. Pričakuje se torej, da je mladost prehodno obdobje in da bo

človek, ko odraste, postal »normalen«.

21

6.2 Klinično in statistično napovedovanje prestopniškega vedenja

Pri obravnavanju mladoletniške kriminalitete prevladujeta dve metodi napovedovanja,

klinična in statistična. Klinična prevladuje pri obravnavanju storilcev kaznivih dejanj,

predvsem pri odločanju o kazni. Izvajajo jo psihologi ter temelji na intervjujih. Pri tem je

zelo pomembna izpraševalčeva izkušenost, saj mora rezultate dobro analizirati in se

odločiti za uporabo pravilnih nadaljnjih ukrepov. Ocena je v veliki meri odvisna od

ocenjevalca samega, zato lahko prihaja do napačnih odločitev tako pri opredeljevanju

prestopnikov kot neprestopnikov. Problem kliničnih napovedi je tudi, da je odločitev o

nevarnosti posameznika v večini primerov preveč stroga, poleg tega je večino intervjujev

kratkih in dopuščajo le majhno opazovanje. Zato je takšno napovedovanje velikokrat ţe v

naprej obsojeno na neuspeh (Meško, 2002: 170–172).

Statistično napovedovanje prestopništva temelji na zanesljivih podatkih. Razvilo se je iz

ocene tveganja na področju zavarovalništva in poteka na enak način kot določitev

zavarovalne vsote za ţivljenjsko zavarovanje. Največjega pomena je določitev

dejavnikov, ki ločujejo posameznike, ki so nevarni, od tistih, ki niso ter dejavnikov, ki

napovedujejo prihodnje vedenje. Za posameznika, ki ima enake značilnosti kot nekdo, ki

pripada skupini nevarnih ljudi, obstaja večja verjetnost, da bo pričel s kriminalno kariero

(Meško, 2002: 172).

Učinkovita napoved bodočega kriminalnega vedenja je pomembna za preprečevanje in

kontrolo ustreznosti samih posegov. Napoved odklonskega vedenja je teţavna. Pomagajo

nam številne empirične raziskave, ki so bile opravljene in jih bom preko posameznih

dejavnikov predstavila v poglavju devet.

7 Razvojna prevencija

Obstaja več moţnosti, kako umestiti strategije prevencije kriminalitete. Najpogostejše je

razlikovanje med primarno, sekundarno in terciarno prevencijo. Ukrepi primarne

prevencije so usmerjeni v fizično in socialno okolje ter na dejavnike, ki vplivajo na

moţnost porajanja kriminalitete. Ukrepi sekundarne prevencije so usmerjeni k rizičnim

posameznikom in skupinam. Ukrepi terciarne prevencije pa so usmerjeni na tiste, ki so ţe

storili kazniva dejanja ter v preprečevanje povratništva. V tveganje osredotočena

22

prevencija oziroma »risk focussed prevention« pri tem zdruţuje primarno in sekundarno

prevencijo (Ferrington, 2001: 2).

Ločimo štiri osnovne strategije prevencije. Razvojna prevencija13

skuša preprečiti

kriminalne potenciale v posameznikih, pri čemer je osredotočena na dejavnike, ki se

nanašajo na razvoj človeka (Tremblay & Craig, v Ferrington, 2001: 3). V skupnost

usmerjena prevencija14

obravnava druţbene dejavnike in institucije, kot so druţina, razni

klubi in organizacije, ki vplivajo na prestopništvo v skupnosti (Hope, v Ferrington, 2001:

3). Situacijska prevencija15

skuša preprečiti kriminaliteto tako, da zmanjšuje moţnosti za

ugodne okoliščine za storitev kaznivega dejanja. Kazenskopravna prevencija16

pa zajema

zastraševalne in rehabilitacijske strategije, ki se opirajo na pravo in pravni sistem

(Ferrington, 2001: 3).

Pojma v tveganje osredotočena prevencija in razvojna prevencija imata, kljub nekoliko

širši uporabi prvega pojma, dejansko enak pomen (Ferrington, 2001: 3). Osnovna ideja

prevencije, osredotočene v tveganje, je preprosta: če ţelimo probleme preprečiti, moramo

odkriti in ugotoviti dejavnike tveganja, ki vplivajo na moţnost nastanka in razvoja

problema ter nato poiskati rešitve za zmanjšanje tveganja s tem, da spodbudimo

varovalne dejavnike. Dejavniki tveganja se pojavljajo na različnih področjih

vsakodnevnega ţivljenja: v druţini, šoli, vrstniških skupinah itd., zato morajo biti

varovalni dejavniki prav tako vzpostavljeni na večjih področjih (Meško, 1996: 82).

Razvojna kriminologija je svojo uveljavitev dosegla v osemdesetih letih devetnajstega

stoletja in zajema tri glavne poudarke: razvoj antisocialnega in odklonskega vedenja,

dejavnike tveganja ter vplive ţivljenjskih okoliščin na razvoj kriminalnega vedenja

(Loeber & LeBlanc, v Ferrington, 2001: 4).

V devetdesetih letih devetnajstega stoletja se je v kriminologiji povečal vpliv razvojne

prevencije. Ideja je bila preprosta: identificirati ključne dejavnike tveganja in vpeljati

metode prevencije, ki bi te faktorje odpravile oziroma vsaj zmanjšale.

13 Developmental Prevention. 14 Community Prevention. 15 Situational Prevention. 16 Criminal Justice Prevention.

23

Metodološki problem, ki se pojavi pri odkrivanju dejavnikov tveganja, je, da se večino

znanja o dejavnikih tveganja nanaša na razlike in odstopanja med posamezniki, medtem ko

prevencija zahteva ugotovitev razlik znotraj posameznikov. Tako ni nujno, da bodo

dognanja, ki temeljijo na notranjosti posameznikov, enaka odkritjem, ki smo jih dobili s

primerjavo med posamezniki. Problem razvojne prevencije je tudi, da je teţko ločiti, kateri

dejavniki tveganja so povzročitelji prestopniškega vedenja in kateri so le v določeni

povezavi z vzroki (Ferrington, 2001: 9).

Ţelja, da bi ugotovili, kateri dejavniki vplivajo na razvoj kriminalnega vedenja v

poznejšem obdobju, je velika. Ob tem večkrat pozabimo, da je moţnost napovedi v

prihodnost majhna, medtem ko v retrospektivi lahko odkrijemo dejavnike, ki povzročajo

odklonskost. Vendar pa se ţelja po vnaprejšnjem odkritju dejavnikov tveganja kljub temu

ni zmanjšala. Lahko rečemo, da obstaja velika verjetnost, da bo otrok ali mladostnik, ki

kaţe več dejavnikov tveganja, v prihodnje verjetneje postal prestopnik, kot pa otrok, pri

katerem teh dejavnikov ne zaznavamo v večji meri (Ferrington, 2001: 6).

7.1 Dejavniki tveganja

Dejavniki tveganja so tisti dejavniki, ki večajo moţnost za povzročitev kaznivega dejanja ali

povečajo pogostost ter trajanje odklonskega vedenja (Farrington, 2001: 15).

Ker je mnogo dejavnikov tveganja med seboj prepletenih in povezanih, je potrebno, da se

ugotovi, kateri izmed njih so neodvisni napovedovalci odklonskega vedenja. Teţko je

določiti, kateri dejavnik je indikator kriminalnega vedenja in kateri je tisti, zaradi katerega

obstaja zgolj moţnost, da bo človek postal devianten; tako se lahko vprašamo, ali so na

primer alkoholizem, nezaposlenost, brezdelnost, itd. samo simptomi antisocialne osebnosti

ali so dejansko vzroki za odklonsko vedenje. Pomembno je, da dejavnikov, ki so

povzročitelji odklonskega vedenja in dejavnikov, ki niso neposredno povezani z nastankom

deviantnosti, ne zamenjujemo, saj bi tako povzročili napačne zaključke in razlage

(Farrington, 2001: 15–16).

Obstaja moţnost, da so nekateri dejavniki tako vzročni kot tudi samo indikatorji. Na primer:

človek, ki pije, lahko postane agresiven zgolj ob večjem zauţitju alkohola, ne pa ob pitju

manjše količine; tako bo alkohol dejansko situacijski dejavnik in ne vzročni dejavnik za

povzročitev odklonskega vedenja (Farrington, 2001: 15–16).

24

Dejavnike tveganja lahko razdelimo v več manjših skupin. Poznamo osebnostne dejavnike

tveganja, dejavnike, ki so povezani z druţino, tiste, ki so povezani s šolo ter druge. Pri tem

velja, da več kot je moţnih dejavnikov tveganja, večje je samo tveganje. Izpostavljenost več

dejavnikom v večji meri vpliva, da bo posameznik postal prestopnik. Odstranitev

posameznih dejavnikov lahko vpliva na spremembo vedenja in pomeni, da se bodo stvari

obrnile na boljše (Meško, 1996: 84).

Ko govorimo o dejavnikih tveganja, ne moremo zanemariti varovalnih dejavnikov. To so

dejavniki, ki zmanjšujejo tveganje pri izpostavljenih mladostnikih. Primer takšnega

dejavnika je zmanjšanje dostopnosti drog. Teh dejavnikov se je nujno potrebno zavedati in

jih uporabljati. K varovalnim dejavnikom prištevamo osebnostne lastnosti posameznikov,

socialne vezi in zdravo prepričanje z jasnimi normami (Meško, 1996: 84–85).

V naslednjem poglavju so predstavljeni dejavniki, ki najbolj vplivajo na mladostnika in

njegovo doţivljanje stvarnosti ter so vzrok za nastop kriminalnega vedenja v prihodnosti.

7.1.1 Osebnostni in biološki dejavniki tveganja

Poznamo večje število individualnih in bioloških faktorjev, ki vplivajo na razvoj

antisocialnega vedenja. V kolikšni meri prispevajo k nastanku kriminalnega vedenja ni

vedno jasno in je odvisno od ostalih spremenljivk in same intenzitete posameznega faktorja.

Med individualne dejavnike uvrščamo predvsem hiperaktivnost, impulzivnost, probleme s

koncentracijo ter nagnjenost k tveganju. Vsi ti dejavniki so največkrat tesno povezani in se

pojavijo ţe v rani mladosti. Nekatere študije so dokazale, da je močna prisotnost simptomov

kot so hiperaktivnost, nagnjenost k tveganju ter impulzivnost v veliki meri pokazatelj

psihopatske osebnosti17

(Coid & Farrington, 2003: 14–15).

Psihologi so razvili vrsto dobro podprtih teorij, ki povezujejo osebnost človeka s

kriminaliteto in antisocialnim vedenjem. Leta 1977 je Eysenck v svoji študiji povezal

nagnjenost h kriminaliteti s tremi dejavniki: ekstravertnostjo, nevroticizmom in

psihoticizmom. Cloninger je leta 1987 ugotovil, da so osebe, ki iščejo nekaj novega in

imajo nizko stopnjo izogibanja konfliktom, bolj nagnjene k izvrševanju kaznivih dejanj v

prihodnosti. Zuckerman pa je leta 1989 povezal kriminaliteto z osebnostnimi faktorji kot

17 Več o tem je v študiji Cambridga avtorjev Farringtona, Kammena in Loebra ali študiji Lynarna (v

Farrington & Coid, 2003: 15).

25

so impulzivnost, agresivnost in pomanjkanje socialne odgovornosti (Caspi, Moffitt, Silva,

Krueger et al., 1994: 164).

Ena izmed študij je potekala od 1. aprila 1972 do 31. marca 1973 v Dunedinu (na

območju Nove Zelandije) in je preučevala povezanost osebnosti in kriminalitete med

moškimi in ţenskami. Študija je imela longitudinalni značaj, saj so udeleţence študije

proučevali od njihovega rojstva. Zajeli so 1139 otrok, preučili pa so jih 1037 (91 %).

Vsake tri leta so preučevali zdravstvene, psihološke in sociološke razlike, ki so nastale

med otroki ter se osredotočili na osebnostne značilnosti preučevancev. Na podlagi

ocenitve njihove osebnosti in informacij, ki so jih pridobili preko poročevalca, ki jih je

spremljal, preko samoprijav ter preko uradnih zapisov, so zbrali podatke o njihovi

nagnjenosti k prestopništvu (Caspi et al., 1994: 168–175). Pri obeh skupinah so dobili

skoraj identične rezultate; tako za moške kot za ţenske je veljalo, da so bile v mladosti

zanje značilne osebnostne poteze, kot so agresivno vedenje, nizko socialno nadzorstvo,

konfliktnost, majhna stopnja tolerance in samokontrole ter impulzivnost, iskanje

nevarnosti in občutek osamljenosti (Caspi et al., 1994: 168–175).

Pri raziskovanju vpliva osebnosti na kasnejše kriminalno vedenje naletimo na mnoge

metodološke probleme. Čeprav so nekatere raziskave ţe potrdile, da osebnost lahko vpliva

na antisocialno vedenje, vseeno ne moremo reči, da poznamo »univerzalno osebnost«, ki bi

privedla do kriminalnega vedenja. Kritiki empiričnih raziskav, ki povezujejo določeno

osebnost s kriminalnim vedenjem, navajajo, da se osebnost teţko meri, prav tako je

vprašljivo merjenje delinkvence, predvsem pa se pojavljajo problemi pri izboru vzorca

(Caspi et al., 1994: 165).

Nekateri navajajo, da morda razmerje med izvajanjem kaznivih dejanj in osebnostjo sploh

ni povezano. Pri tem se sklicujejo na moţnost, da se je kriminalno vedenje izoblikovalo

zgolj zaradi izkušnje v mladosti, vzgoje staršev ali ob ustvarjanju pravil, ki jih mladostnik

(ne)sprejema. Kljub temu da študije to zanikajo, pa moramo vedeti, da je identificiranje

ključnih dejavnikov osebnosti lahko zgolj moţen opis, ne pa tudi razlaga kriminalnega

vedenja (Miller & Lynam, 2001: 777).

26

7.1.2 Družinski dejavniki tveganja

Druţinski vplivi imajo pomembno vlogo pri napovedovanju vedenjski problemov in

prestopništva. Loeber in Stouthamer-Loeber v svojem pregledu druţinskih dejavnikov, ki

so napovedovalci vedenjskih problemov, navajata dejavnike, ki vplivajo na prestopništvo.

Ti dejavniki so: neustrezen starševski nadzor, nenačelne, preohlapne, prestroge

disciplinske metode staršev, zavračanje otroka, šibke vezi med otroki in starši,

protidruţbeni vedenjski vzorci staršev, itd. Starševsko agresivnost navaja kot

najzanesljivejši napovedovalec nasilnih kaznivih dejanj. Shelder in Block poročata, da je

zavračajoče in sovraţno vedenje matere do otroka napovedovalec uţivanja drog pri

osemnajstih letih. Iz Widomove študije pa je razvidno, da bo otrok, ki je bil sam ţrtev

zlorabe v otroštvu (do starosti enajstih let) tudi sam najverjetneje ravnal nasilno v

poznejših obdobjih (Kanduč, 2000: 258).

David P. Farrington v svoji študiji o razvoju prestopniškega vedenja, v kateri je zajel 411

fantov iz Londona in okolice, starih od osem do dvaintrideset let, navaja, da so

napovedovalci prestopniškega vedenja, povezani z druţino, tudi: velika druţina, ki šteje

več kot pet otrok, nizek ekonomski status druţine,18

sorodniki, ki so vključeni v

kriminalne dejavnosti ali imajo vedenjske probleme, zelo stroga in morda kruta disciplina

staršev, ki so bili tudi sami tako vzgajani, slab nadzor nad otroki ter majhno zanimanje za

izobrazbo lastnih otrok. Otroci staršev, ki so ţe bili obsojeni, pa imajo največkrat zelo

visok potencial, da postanejo nasilni mladostniki in agresivni odrasli (Ferrington, 1989:

87).

Psihološke razlage, ki povezujejo kriminalno vedenje z druţinskimi vzgojnimi metodami,

se nanašajo predvsem na teorije o druţbenem učenju; otrok naj bi bil po naravi sebičen in

nagnjen k zadovoljevanju svojih potreb tudi z dejanji, ki jih druţba ne odobrava. Otrok se

nauči brzdati te teţnje v procesu druţbenega učenja. Notranje zavore so predvsem rezultat

odzivov staršev na otrokove kršitve. Vest se oblikuje kot posledica kaznovanja

prepovedanih dejanj; zaradi takšnih občutij se zmanjšuje verjetnost kriminalnega vedenja

(Kanduč, 2000: 158).

18 Merjeno po lestvici »General's scale of occupational prestige«, ki je bila narejena v Avstraliji v

devetdesetih letih (http://muse.jhu.edu/).

27

T. Hirshi je v svojih študijah poudaril pomembnost druţine, ki je eden izmed ključnih

dejavnikov preprečevanja prestopništva mladih. Vendar pa obravnavanje druţin zahteva

visoko stopnjo etičnosti pri poseganju skupnosti v druţino in otroka (Packocinaite, 2003:

110).

Prestopništvo staršev

Prestopniški in v kriminalno dejavnost vključeni starši imajo navadno tudi delikventne in

antisocialne otroke. 63 % otrok, ki so imeli očete, ki so bili obsojeni, je tudi samih postalo

obsojencev v poznejšem času.19

Podobne rezultate je prikazala Pittsburška študija, ki

navaja, da otrok, ki ima obsojenega bodisi očeta, mamo, sestro, brata, babico ali dedka,

tudi sam postane prestopnik. Najmočnejši vpliv na otrokovo kasnejšo prestopništvo ima

obsojeni oče (Ferrington, 2001: 28–30).

Obstaja več moţnih razlag, zakaj otroci obsojenih staršev tudi sami postanejo obsojenci

in zakaj se »obsojenost« prenaša iz generacije v generacijo. Prva razlaga je, da so otroci

takšnih staršev večinoma obsojeni na revščino in ţivijo v depriviranih soseskah, pogosto

imajo zgolj enega od staršev, ki je pogosto tudi sam najstnik. Drugi vpliv, ki deluje na

prestopništvo, je, da imajo starši, ki so vpleteni v kriminalne dejavnosti, manjši nadzor

nad otroki in jih celo vključujejo v kriminalne aktivnosti. Nekateri trdijo, da sinovi

kriminalnih očetov postanejo tudi sami kriminalci zaradi dednih zasnov.20

Kriminalni

starši imajo pogosto kriminalne otroke ţe zaradi samega delovanja policije, ki je bolj

pozorna na otroke prestopniških staršev; to je dokazala študija Cambridga, ki navaja, da

so otroci obsojenih staršev pogosteje sami obsojeni (Ferrington, 2001: 28–30).

Zanemarjanje otrok

Nekateri izmed ključnih dejavnikov, ki so napovedovalci odklonskega vedenja pri

mladostniku, so: odsotnost nadzora nad otrokom, hladni meddruţinski odnosi, stroga

disciplina ter nezanimanje staršev za otroka (Farrington, 2001: 32).

Študije, ki so preučevale vpliv nadzorstva nad otrokom, navajajo, da imajo starši, ki niso

vedeli, kje je njihov otrok in kdaj je od doma ter so otrokom dopuščali, da so veliko časa

preţiveli na ulici brez nadzorstva, pogosteje otroke, ki postanejo prestopniki. Študija,

19 Pri neobsojenih starših je bil ta odstotek za več kot polovico niţji, in sicer 30 %. 20 Ţe v poglavju šest omenjene biološke teorije; teorija o kriminalnih očetih, teorija o dvojčkih, itd.

28

narejena v Cambridge-Somervillu leta 1979, navaja, da je slab nadzor nad otrokom imel

za posledico tako izvajanje nasilnih kot premoţenjskih kaznivih dejanj v poznejšem

otrokovem obdobju (Farrington, 2001: 32).

Kakšna je disciplina staršev, je odvisno od tega, kako starši reagirajo na otrokovo

obnašanje. Jasno je, da stroga in kaznovalna disciplina, ki vključuje fizične ter nasilne

kazni, pripelje do tega, da otrok sam postane prav tako agresiven. V študiji, ki sta jo leta

1989 naredila John in Elizabeth Newson, v katero sta zajela 700 otrok, je prikazano, da je

fizična kazen, ki so jo starši vršili nad otroki, starimi od sedem do enajst let, privedla do

tega, da jih je 40 % postalo prestopnikov (v primerjavi z ostalim, med katerimi jih je

prestopnikov postalo 14 %) (Farrington, 2001: 32–33).

Hladni starši, ki zavračajo svojega otroka in z njim nimajo tesnih stikov, imajo pogosteje

delinkventne otroke. McCordova je v svoji študiji leta 1979 zaključila, da so topli in

prijetni druţinski odnosi celo varovalni dejavnik. 51 % otrok v njeni študiji, ki je imelo

hladno mater, je bilo v poznejšem času obsojenih, medtem ko jih je bilo v normalnih

druţinah obsojenih le 21 % (Farrington, 2001: 33).

Nizka stopnja zanimanja staršev za otroke je prav tako napovedovalec prestopniškega

vedenja. V ţe omenjeni študiji, narejeni na Cambridgu, je navedeno, da oče, ki se nikoli

ni zanimal za otrokove aktivnosti ali se jih ni udeleţil, dvakratno poveča moţnost, da

njegov otrok postane prestopnik. Podobno tudi slaba komunikacija med otrokom in

staršem napoveduje prestopniško vedenje (Farrington, 2001: 34).

Izobrazba staršev

Izobraţenost in razgledanost staršev imata pomembno vlogo. Leta 1986 so v New Yorku

izvedli raziskavo, v katero so zajeli vzorec 400 mater, ki so jih med nosečnostjo ter prvi

dve leti otrokovega ţivljenja vsak drugi teden po uro in petnajst minut obiskovale

zdravniške sestre. Staršem so razlagale, kako ravnati z otrokom pred in po rojstvu, o

njihovem razvoju in o vplivu kajenja in pitja alkohola na otroka. Rezultati so pokazali, da

so obiski zmanjšali fizično zlorabo in zanemarjanje otroka predvsem pri neporočenih in

revnih materah; zgolj 4 % obiskovanih mater je svoje otroke zanemarjalo, medtem ko je

pri neobiskovanih ta procent skoraj štirikrat višji (19 %). Rezultati so pomembni, saj

vemo, da fizična zloraba in zanemarjanje vplivata na to, da otrok kasneje postane

29

prestopnik. V raziskavi so tudi ugotovili, da so bili otroci tistih mater, ki so jih obiskovali,

več kot 50 % manjkrat aretirani kot otroci, katerih matere teh obiskov niso imele (Olds et

al., v Ferrington, 2001: 40–41).

Treningi za starše zmanjšujejo moţnost, da bo otrok postal prestopnik. Takšni treningi

vključujejo učenje o otrokovem obnašanju, kako reagirati na otrokovo obnašanje, kakšna

pravila postavljati in kako nagrajevati ali grajati ter predvsem kako reševati konflikte, ki

nastanejo v druţini. Mnogo raziskav je pokazalo, da takšni treningi, če se jih starši redno

udeleţujejo, zmanjšajo moţnosti za otrokovo prestopništvo in antisocialno vedenje21

(Ferrington, 2001: 42).

7.1.3 Vpliv vzgoje na pojav in razvoj nasilnega vedenja

Vzgojna nesposobnost staršev (bodisi tudi učiteljev in drugih, s katerimi se otrok srečuje)

je lahko preko discipliniranja, nadzorovanja ter reševanja konfliktov pogosta

spremljevalka mladoletniškega prestopništva. Vodi v pogosto, celo vsakdanje

antisocialno vedenje mladostnikov ter v slabo razvite socialne in delovne veščine otrok.

Otroci in mladostniki ţe zelo zgodaj pridobivajo izkušnje moči in šibkosti. Zgled

pridobivajo preko igre, v krogu druţine, v okolju, ki jih obdaja. Da se med vrstniki

uveljavljajo tudi s fizično močjo, ni nič nenavadnega. Naučijo se agresivnega vedenja.

Poznamo pozitivno agresivno vedenje, ki je nujno za obstanek posameznika ter sluţi kot

prilagoditev. Traja toliko časa, kot traja vzrok, zaradi česar naj bi človek bil agresiven. Na

drugi strani poznamo zlonamerno agresivnost, ki vključuje maščevalno in značajsko

agresivnost. Ima razdiralni značaj. Obeh agresivnosti se otrok lahko nauči in niso dedne.

Nauči se jih v procesu socializacije22

in jih ponotranji ali pa zavrţe. Druţina, predvsem

starši, preko svojega zgleda in vzgojnih metod otroku privzgojijo navade in mišljenje, ga

naučijo agresivnosti ali neagresivnosti, nasilnega ali nenasilnega vedenja. Vzgoja je

pomemben dejavnik, s katerim se vpliva na nastanek, spodbujanje, omejevanje ali pa

preprečevanje nasilnega vedenja (Bojnec, 2001: 25–30).

Poznamo več dejavnikov, ki pri vzgajanju vplivajo na otroka in njegov razvoj v

prihodnosti. Prvi je kvaliteta čustvenega odnosa; odnos mora biti pozitiven, saj

21 Raziskave so opravljali Dishion et al., (1992), Patterson et al., (1982, 1992), Scott et al., (2001),(v

Ferrington, 2001: 41–44). 22 Osnova je Bandurova teorija socialnega učenja.

30

pomanjkanje topline in pozornosti povečujeta tveganje za antisocialno vedenje. Drugi

dejavnik je stopnja dovoljenega nasilnega vedenja pri otroku; če so starši strpni in

postavljajo jasne meje, obstaja manjša verjetnost, da bo otrok sam nasilen. Tretji dejavnik

je uporaba moči kot vzgojne metode; telesno kaznovanje in čustveni izbruhi vodijo v

agresivno vedenje; otroci se namreč obnašajo bolj agresivno potem, ko so bili sami priča

agresivnemu vedenju (Bojnec, 2001: 30–31).

Vzgoja mora biti večplastna in celostna. Večplastnost pomeni, da morajo pri vzgoji, po

moţnosti usklajeno, delovati in sodelovati različne formalne in neformalne vzgojne

institucije, znotraj katerih se mladostnik giblje. Sem spadajo najprej druţina, nato šola,

interesne skupine, socialna druţba, nevladne organizacije ter tudi ulica. Celostna vzgoja

se nanaša na kakovost vzgojnih ukrepov. Ti naj bodo takšni, da bi omogočili mladostniku

razvoj na vseh področjih: telesnem, duševnem in duhovnem. Le tako se uspešno prepreči,

da bi otrok zašel in se začel ukvarjati s kriminaliteto (Lisec, 2004: 90).

7.1.4 Dejavniki tveganja povezani s šolo

Šola ima brez dvoma značilnosti, zaradi katerih lahko govorimo o njeni odločilni vlogi pri

razvoju odklonskega vedenja. Vključuje namreč največji del mladih, delo z njimi je

časovno najbolj obseţno ter omogoča najbolj neposredne sistematične vplive nanje. Če bi

dodali še strokovno usposobljeni kader, bi lahko pričakovali učinkovitost takšne ustanove

pri delu z mladimi. Vendar pa ţal, v prevelikem številu primerov, šola ostaja avtoritativna

institucija, s slabo opremljenimi prostori, slabo kadrovsko zasedbo, preobremenjenostjo

pedagogov, s še vedno nezadostno materialno stimulacijo kadrov ter s prenatrpanostjo

učnih programov (Bašič, 1987: 126).

Kljub temu je šola pomembna institucija, ki skrbi za prosocialno dejavnost otroka, za

organizacijo otrokovega prostega časa in za reševanje problemov. Izostajanje od pouka

zvišuje moţnost za prestopniško vedenje.23

Zvezo med izostajanjem, šolsko

neuspešnostjo in prestopništvom je mogoče razloţiti s teorijo druţbenega nadzorstva; ko

otroci prekinejo šolanje, se nadzorstvo nad njimi zmanjša. Predvsem se to pozna pri

otrocih, ki imajo vzgojno nesposobne starše. Prekinitev šolanja ima vpliv na otrokovo

socializacijo ter na preţivljanje njegovega prostega časa (Packocinaite, 2003: 109).

23 Kriminalitetna statistika Litve potrjuje to zvezo: skoraj polovica mladoletnikov, ki so jih policisti

obravnavali zaradi izvršitve kaznivih dejanj, ni bila zaposlena in ni hodila v šolo (Packocinaite, 2003: 109).

31

Povezanost med prestopništvom in šolo prav tako najdemo znotraj teorije o etiketiranju;

učenca, ki je slabši in manj uspešen, etiketirajo tako učitelji kot učenci. Zaradi obsojanja

je otrok utesnjen in se začne druţiti s sebi enakimi, ki imajo podobne teţave in prav

medsebojno druţenje potem pogosto vodi v prestopništvo (Meško, 2002: 186).

Zvezo med šolo in prestopništvom je ugotovil tudi Hirschi, njegova ideja pa temelji na

misli o preprosti veriţni reakciji: ko je otrok v šoli nekoliko slabši, ima manjšo

sposobnost, kar privede do slabšega učnega uspeha. Neuspeh ima za posledico slabo

počutje v šoli, kar privede do pomanjkanja pripravljenosti za prosocialne aktivnosti v šoli

in do tega, da ne ţeli hoditi v šolo. V končni fazi vse skupaj privede do prestopniškega

vedenja (Meško, 2002: 186–187).

Šola je pomemben dejavnik preprečevanja odklonskega vedenja, ker lahko učitelji

najhitreje opazijo zgodnje znake antisocialnega vedenja in probleme ter konflikte, ki jih

otroci morda doţivljajo znotraj svoje druţine. Otrokova stiska zaradi zanemarjanja, stroge

vzgoje, pretiranega discipliniranja ali druţinskih problemov se namreč najhitreje kaţe

preko otrokove neposlušnosti, zmanjšanega spoštovanja do učiteljev, brezdelnosti ali celo

jemanja droge (Farrington, Ohlin, Wilson, 1986: 101).

Pokazatelji moţnega razvoja prestopniškega vedenja pri posamezniku se kaţejo predvsem

kot neposlušnost, nepozornost, nesposobnost upoštevanja navodil, izostajanje od pouka

ter nastopaštvo (Meško, 2002: 183).

7.1.5 Inteligentnost

Inteligentnost je dejavnik, ki lahko vpliva na prestopniško vedenje; raziskave kaţejo, da

je podpovprečna inteligenca povezana s prestopništvom. Študija, ki sta jo izvedla Stattin

in Klackenberg-Larsson leta 1993 (zajela sta 120 fantov iz okolice Stockholma), ugotavlja,

da so otroci, ki so imeli pri treh letih podpovprečno inteligenco (to je 88), do svojega

tridesetega leta pogosteje postali prestopniki, kot tisti otroci, katerim so namerili povprečno

inteligenco (to je 101) (Farrington, 2001: 46).

Razlaga, zakaj prihaja do povezanosti inteligence s prestopništvom, ni preprosta. Nekateri

avtorji si pri razlaganju pomagajo s čustveno inteligenco; tisti, ki imajo niţjo inteligenco,

32

imajo tudi manjše moţnosti predvidevanja in se najbrţ v manjši meri zavedajo posledic

svojega vedenja in čustev svojih ţrtev (Farrington, 2001: 48).

Vprašanje pri proučevanju povezanosti inteligence in prestopniškega vedenja je, če

inteligenca neposredno vpliva na prestopniško vedenje. Enoznačnega odgovora na to

vprašanje ni. Hirschi in Hindelang ugotavljata, da inteligenca ni neposredni dejavnik

prestopništva, temveč je podpovprečna inteligenca dejavnik, ki vodi v prestopniško

vedenje (Meško, 2002: 189).

8 Možnosti preprečevanja odklonskosti

Otroka, ki je telesno bolan, hitro spoznamo in opazimo. Starši znajo v večini primerov

predvideti, katere nevarnosti grozijo otroku (na primer zavarujejo električne vtičnice,

namestijo mu čelado, ga odpeljejo k zdravniku itd.). Čustvene ter vedenjske teţave pa se

navadno opazi šele, ko začne otrok kazati moteče simptome in znake neprilagojenega

vedenja. Teh teţav se je sicer mogoče lotiti takoj ko se pojavijo, vsekakor pa je teţave

laţje preprečiti ţe prej, preden sploh nastanejo. Ne moremo z gotovostjo trditi, da bomo v

primeru preventivnega ravnanja v celoti zatrli vse morebitne teţave, ki bi lahko nastale,

vsekakor pa jih je laţje obvladovati in imeti vpliv nanje (Shapiro, 2003: 9–10).

Če pri preventivnem delovanju delujemo vnaprej, moramo poudariti tudi zavestnost

vnaprejšnjega delovanja; človek se mora za delovanje odločati na podlagi svojega

poznavanja problema in ustvarjanja miselne rešitve za ta problem. Zavest o prihodnjem se

vedno nanaša na velik del človekovega ravnanja; pri preventivnem ravnanju človek skuša

narediti vse, da se nekaj ne bi zgodilo (Dekleva, 1988: 15).

Poznamo tri vrste preventivnega ravnanja; primarna prevencija se navezuje na dejavnosti,

ki so namenjene splošni populaciji in katerih cilj je, da se teţave ali vedenjske motnje

sploh ne bi pojavile (Dekleva, 1988: 16). Namenjena je ugotavljanju dejavnikov v

fizičnem in druţbenem okolju, ki nudijo priloţnost za kriminalno dejavnost. Primarna

prevencija zajema ukrepe, kot so načrtovanje okolja, sosedske straţe, zasebna varnost itd.

(Meško, 2002: 61). Sekundarna preventiva se ukvarja z ţe spoznanimi rizičnimi

predstavniki populacije in njen namen je preprečiti slabšanje stanja (Dekleva, 1988: 16).

Vsebuje ukrepe za zgodnje odkrivanje moţnih storilcev in pravočasno ukrepanje. Veliko

sekundarnopreventivnih ukrepov je podobnim primarnopreventivnim. Razlika je v tem,

33

da si v primeru primarne prevencije prizadevamo, da do problemov sploh ne bi prišlo,

medtem ko so pri sekundarni prevenciji problemi ţe nastali in se skušamo nanje odzvati

(Meško, 2002: 62–63). Terciarna prevencija pa se nanaša na ţe »bolne«, na tiste, ki so ţe

prestopniki, njen namen pa je preprečiti, da bi ponovili dejanje (Dekleva, 1988: 16).

Večino teh ukrepov izvajajo policija, pravosodne institucije in institucije za izvrševanje

kazenskih sankcij (Meško, 2002: 64).

Preventivni programi v večini zajemajo sekundarno ter tercialno preprečevanje

kriminalitete, vendar pa moramo pri tem vedeti, da mora biti tudi primarna prevencija

vključena v programe preventive, če ţelimo prestopništvo uspešno preprečevati.

Cilj preventivnega sistema je razviti pogoje za učinkovito rabo preventivnih mehanizmov,

ki so usmerjeni v odpravo zapletenih vzrokov ter podporo druţbeno sprejemljivih oblik

vedenja mladih, pri čemer je potrebno upoštevati demokratizacijo in humanizacijo

medsebojnih odnosov (Packocinaite, 2003: 111).

Učinke preventivnih dejavnosti je ţal teţko ocenjevati, saj na porast ali zmanjšanje

kriminalitete vpliva mnogo dejavnikov, med njimi tudi ekonomske in zakonske

spremembe in ne le preventivne dejavnosti. Najboljši pokazatelj učinkovitosti je stopnja

povratništva mladoletnih prestopnikov, ki so bili vključeni v katerega od preventivnih

programov (Packocinaite, 2003: 117).

8.1 Programi zgodnje prevencije

Vedenjske motnje se pri otrocih pojavijo v starosti petih ali šestih let, bolj pogoste pa so

pri starosti devet do trinajst let. Strokovnjaki menijo, da se morajo preventivni programi

začeti ţe v najzgodnejšem otroštvu. Poudarjajo velik pomen čustvenih vezi med otrokom

in vsaj eno odraslo osebo, saj takšni otroci potrebujejo več pobud in več učenja o

obvladovanju jeze ter spoštovanju pravil (Shapiro, 2003: 33).

Programi so namenjeni zgodnjemu preprečevanju antisocialnega vedenja. Ţal je mnogo

programov narejenih na podlagi raziskav, ki so temeljile zgolj na specifičnih področjih

(na primer kriminaliteta odraslih, kriminaliteta otrok …) ne pa na splošnih vzorcih.

Večina raziskav je bila usmerjena zgolj na dečke. Metode in dejavnosti prevencije naj bi

34

temeljile na empiričnih raziskavah, vendar je takšnih raziskav malo. Zato večina

programov sloni na raziskavah o dejavnikih tveganja (Coid & Ferrington, 2003: 13).

Problem se kaţe tudi v uveljavljanju programov, saj je izvajanje novih politik v praksi

veliko teţje kot oblikovanje modelov na papirju. Ob izvajanju programov je potrebno

upoštevati nepripravljenost ljudi za sodelovanje, pomanjkanje finančnih virov ter slabo

opremo (Packocinaite, 2003: 107).

8.1.1 Predšolski preventivni programi

Ena izmed tehnik zmanjšanja šolskih teţav je zgodnja priprava otrok na šolo. Predšolski

programi so namenjeni pripravi otrok na šolo, graditvi pozitivne samopodobe,

kreativnosti in pozitivnega odnosa do šole. Avtorji takšnih programov zagovarjajo, da je

zgodnja neuspešnost v šoli za otroka stresna in lahko povzroči, da otrok šolo dojame kot

frustracijo, kar posledično lahko vodi v prestopništvo (Meško, 2002: 193–194).

Eden izmed uspešnejših programov je bil Perryjev predšolski program, ki sta ga izvedla

Schweinhart in Weikart. Program je bil eden izmed prvih in je zajemal vzorec afro-

ameriških otrok, ki so bili razporejeni v eksperimentalno in primerjalno skupino. Otroci

so dnevno obiskovali predšolski program, enkrat tedensko so jih obiskali tudi na

domovih. Program je trajal dve leti. Glavni namen je bil spodbuditi intelektualno

sposobnost otrok, spodbujati jih k učenju in povečati kasnejše šolske doseţke. Pribliţno

120 otrok je bilo spremljanih do petnajstega leta. Raziskava je pokazala, da so otroci iz

eksperimentalne skupine dosegali občutno boljše rezultate, imeli več motivacije in boljše

ocene. Pokazalo se je tudi, da so ti otroci laţje diplomirali in bili laţje zaposljivi. Pri

svojih sedemindvajsetih letih je bilo iz eksperimentalne skupine v primerjavi s kontrolno

skupino aretiranih pol manj otrok. Perryjev program je pokazal veliko uspešnost

predšolske preventive, vendar je bilo v programu zajeto relativno majhno število otrok

(Coid & Ferrington, 2003: 15).

Ponovne analize podatkov o učinku predšolskih programov niso bile tako obetavne, saj

nekatere ugotovitve kaţejo, da ni posebnih razlik med številom aretacij in resnostjo

kaznivih dejanj med primerjalno in preučevano skupino. Med odraslimi osebami, ki so se

udeleţile preventivnih programov in odraslimi osebami, ki se niso, sploh ni bilo razlik

(Meško, 2002: 194).

35

Vendar pa kljub vsemu številni avtorji24

ugotavljajo, da otroci, ki so bili udeleţeni v

predšolskih programih, niso potrebovali toliko pedagoške pomoči in so imeli boljše

rezultate kot otroci iz primerjalnih skupin (Meško, 2002: 195).

Problem programov je, da so bili izvajani zgolj na otrocih iz delavskih in obrobnih druţin.

Nihče še ni proučeval vzorca splošne populacije, kar kaţe na pomanjkljivost rezultatov

(Meško, 2002: 195).

8.1.2 Osnovnošolski in srednješolski programi

Programe, ki so namenjeni zmanjševanju problematičnega vedenja v šoli in povečanju

učne uspešnosti, lahko najdemo v skoraj vsakem izobraţevalnem sistemu. Večina

programov je namenjena ukvarjanju z rizičnimi učenci in poteka v višjih razredih

osnovne šole, saj je to obdobje, v katerem so mladostniki obravnavani kot storilci

kaznivih dejanj. Pristopi za preprečevanje prestopništva so različni: nekateri se trudijo

izboljšati učni uspeh, drugi dajejo poudarek izboljševanju vedenja. Programi se niso

izkazali za najbolj uspešne in niso imeli ţelenega učinka. Bolj uspešni so bili programi, ki

so skušali izboljšati splošno šolsko vzdušje (Meško, 2002: 197).

Pomemben preventivni program so leta 1981 izvedli Kolvin in sodelavci. Vzorec je štel

270 osnovnošolskih otrok, starih od sedem do osem let in 322 osnovnošolcev, starih od

enajst do dvanajst let. Vsi ti otroci so bili izbrani na podlagi svojega vedenja, saj so imeli

bodisi učne probleme bodisi so kazali vedenjske motnje (po mnenju učiteljev). Program

je vključeval tri skupine: skupino prilagajanja osebnosti, kjer so se učili zdravega odnosa

do sebe in drugih, skupino za starše, kjer so starši izmenjavali mnenja z učitelji ter

skupino, kjer se je izvajala skupinska terapija. Program je bil ocenjen po osemnajstih

mesecih ter po treh letih. Ugotovljeno je bilo, da ni bistvenih razlik med primerjalno in

preučevano skupino, čeprav so se kazali znaki nekoliko boljšega vedenja pri preučevani

skupini. Samo pri skupini, ki je imela terapije, se je stanje izboljšalo in so otroci kazali

manj znakov neprilagojenega vedenja (Coid & Ferrington, 2003: 18).

24 Med njimi Lazar, Berrueta-Clement ter Gottfredson, ki so prav tako opravili raziskave (Meško, 2002:

195).

36

8.1.3 Programi za starše

Mnogo programov je skušalo vključevati starše in tako doseči zmanjšanje prestopništva

pri njihovih otrocih. Eden izmed takšnih je bil program, ki ga je leta 1982 izvedel

Petterson. Opazil je, da nepravilen in pomanjkljiv odnos med starši in otroki privede do

prestopniškega vedenja; takšni starši ne znajo povedati otrokom svojih pričakovanj, ne

znajo postaviti mej in pravil obnašanja ter navadno uporabljajo stroge kazni, ki vseeno ne

privedejo do ţelenega učinka. Petterson je zato v programu skušal učiti starše, kako

izboljšati metode vzgoje in jih poučiti o tem, kako otrok doţivlja njihovo vzgojo, kako

reševati konflikte, kako kaznovati in nagrajevati. Takšen tretman se je pokazal kot

uspešnega, saj se je pri otrocih zmanjšalo število kraj, izboljšalo pa se je vedenje (Coid &

Ferrington, 2003: 16).

8.1.4 Programi reševanja ter izogibanja konfliktov

Eden izmed pomembnejših programov, kako zmanjšati dejavnike tveganja, kot so

impulzivnost in majhna empatija, so tehnike zmanjševanja konfliktov (Coid in Ferrington,

2003: 16). Namenjeni so obvladovanju teţav, preden se le-te spremenijo v resen problem.

Učenje takšnih veščin poteka v obliki pouka ali igranja vlog. Čeprav noben od programov

ni imel temeljite analize učinkovitosti, pa je očitno, da učenje, obvladanje veščin

komuniciranja in reševanja konfliktov, zmanjšujejo moţnost konfliktov ter posledično

kaznivih dejanj (Meško, 2002: 200).

Ross in Ross sta leta 1995 izvedla program, v katerem so se ljudje učili, kako najprej

premisliti in šele nato reagirati na določeno vedenje, pri čemer sta poudarjala pomen

posledic, ki lahko nastanejo zaradi prehitre reakcije. Program je vključeval učenje

socialnih veščin, učenje različnih poti mišljenja, učenje kritičnega in neagresivnega

mišljenja, učenje veščin pogajanja, igranje vlog ter drugo. Ţe v devetih mesecih se je

pokazalo, da so udeleţenci zmanjšali agresivno vedenje, število povzročiteljev kaznivih

dejanj pa je upadlo (Coid & Ferrington, 2003: 17).25

25 Po enem letu nacionalno preventivnega programa, ki so ga izvajali na Češkem, so zaznali postopno

zmanjšanje mladoletniškega prestopništva; v letih 1995 in 1996, ko se je program izvajal, so ugotovili 2 %

počasnejšo rast prestopništva kot v preteklih letih. Leta 1997 se je število kaznivih dejanj zmanjšalo za 10

% (Packocinaite, 2003: 115).

37

8.1.5 Programi vzpostavljanja miru

Program, katerega namen je vzpostavljati mir in sloţnost, je univerzalni šolski program,

namenjen predvsem otrokom osnovne šole. Preko programa si otroci prizadevajo

zmanjšati agresivno vedenje, povečati socialne kompetence in prijateljstva v šoli.

Program skuša spremeniti ozračje celotne šole, ga narediti bolj prijetnega in znosnega za

otroke. Program se namenoma vključuje v vsakdanje dejavnosti šole, pri katerih

sodelujejo učenci, učitelji in ostali delavci šole ter skuša zmanjšati sovraţno vedenje in

povečati sodelovanje in strpnost (Farrell & Flannery, 2006: 143).

Učenci in učitelji so se preko preprostega jezika učili pet osnovnih pravil: pohvaliti

drugega, izogibati se poniţevanja drugega, poiskati si prijatelje in svetovalce, popraviti

krivice, ki so bile storjene in se opravičiti za ţalitve, če so jih komu izrekli (Farrell &

Flannery, 2006: 144).

Poskusi ustvarjanja boljšega vzdušja so obrodili sadove; Lab in Clark sta opravila

raziskavo, v kateri sta zajela štiriinštirideset šol in ugotovila, da je prestopništva,

konfliktov in teţav manj tam, kjer so razvili normativni pristop glede šolskega reda in

discipline. Nasprotno pa so tiste šole, kjer je vladala stroga disciplina in nadzorovanje,

imele večje število konfliktnih učencev in teţav. Torej kjer učenci sodelujejo v

pedagoškem procesu, je manj problemov, kar doseţemo tako, da pravila temeljijo tudi na

soglasju otrok in staršev (Meško, 2002: 199).

8.1.6 Nekateri slovenski programi

Skupnostni program za mlade Centra za socialno delo Ljubljana Moste-Polje

Namen programa je zagotavljanje vsestranske pomoči mladim, njihovim staršem ter

druţinam. Program je zasnovan tako, da mladi ostajajo v svojem okolju ter se v njem

učijo reševati konflikte, stiske in neagresivnega vedenja. Program je namenjen predvsem

mladim, ki se srečujejo z resnimi teţavami: nasiljem, revščino, socialno ogroţenostjo,

niso dokončali obveznega šolanja, imajo preveč neopravičenih izostankov od pouka, ne

spoštujejo šolskega reda ali pa so bili obravnavani v sodnem postopku (Simunišek, 2004:

95–97).

38

Program je ponujal več različnih dejavnosti; svetovanje je bilo namenjeno

posameznikom, ki so se sami obrnili po pomoč, ker so zašli v razne stiske. in jim pomagal

pri svetovanju in reševanju teh teţav. Druga dejavnost, imenovana »Korak«, je bila

namenjena uţivalcem drog in vsem, ki so bili v rizični skupini, da to postanejo. Cilj je bil

prispevati k zavedanju mladih, da so droge nevarna sredstva, kam vodi jemanje drog in

kakšni so učinki. »Korak« je namenjen tudi tistim, ki so ţe bili odvisniki, da si ustvarijo

novo ţivljenjsko okolje. Tretja dejavnost je bila psihosocialna pomoč otrokom in

mladostnikom, ki so zaradi nastale ţivljenjske situacije, vedenjskih, čustvenih ter drugih

teţav potrebovali podporo. Pomoč je zajemala svetovanje in pomoč posamezniku ter delo

v skupinah. Delo se je izvajalo preko različnih delavnic, preko neformalnega učenja,

preko praznovanj rojstnih dni udeleţencev, taborov itd. O uspešnosti programa ni bilo

poročil (Simunišek, 2004: 97–101).

Socialni trening Albatros

Namenjen je mladostnikom, ki jih v program napotijo sodišča za mladoletnike, drţavni

toţilci v fazi pred izvedbo kazenskega postopka ali pa sluţbe socialnega varstva in šolske

svetovalne sluţbe. Program je zasnovan tako, da ponudi mladostniku priloţnost za osebno

rast. Tako mladi sami sodelujejo pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji programa ter ga s

tem sooblikujejo. Izvajanje programa temelji na spodbujanju pozitivnih potencialov vseh

udeleţencev programa in na izvajanju pristne ter neposredne komunikacije. Metode dela,

ki so uporabljene, so predvsem socialni treningi, igre vlog, interakcijske igre,

prepoznavanje določenih vzorcev vedenja, večdnevno skupno bivanje itd. Pri izvajanju

programa sodeluje tudi vladni sektor (Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za delo,

druţino in socialne zadeve ter Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport)

(http://www.mediacija.net/).

Program spodbuja mladostnika pri oblikovanju osebne odgovornosti, pozitivne

samopodobe in samospoštovanja ter k oblikovanju tistih vrednost, drţ ter navad, ki jih

potrebuje za odgovorno prevzemanje ţivljenjskih nalog. Program je zadnja preventiva, ko

je mladoletnim prestopnikom ponujena priloţnost, da premislijo o svojih navadah ter

najdejo svoje mesto v druţbi (Lisec, 2004: 90).

39

9 Celostna pomoč mladoletnim prestopnikom

Spoznali smo nekatera pomembnejša teoretska spoznanja o preučevanju mladoletniške

kriminalitete. Enotne teorije ni, zato tudi ne moremo govoriti o enotnem pristopu k

reševanju problema. Kljub temu pa nam teoretična spoznanja dajejo napotke in okvire, da

lahko iščemo načine in pristope, kako rešiti problem delinkvence mladih. Uspešno in

učinkovito rešitev je mogoče doseči le preko različnih dejavnikov. Dinamika ţivljenja v

današnji druţbi vedno bolj oddaljuje mladostnika od druţine in ga prepušča samemu sebi.

Mlad človek je v veliki meri odvisen le od lastne iznajdljivosti, osebnostnih lastnosti in

od vplivov druţbe, v kateri se nahaja. Mladi tako večkrat reagirajo na svoj način: na

nadzorstvo z molkom, na disciplino z agresivnim vedenjem, na konflikte s pretepi.

K obravnavanju nasilja med mladimi je potrebno pristopiti celostno. Samo policija ali

socialne sluţbe ne morejo uspešno preprečiti, da bi bilo kriminalitete in nasilnega vedenja

med mladimi manj. Problem bo ostajal nerešljiv, dokler poleg programov, ki jih uvajajo

socialne sluţbe in drţava, ne bodo sodelovali tudi drugi: skupnost, mediji, šole, zdravstvo

itd.

Druţbeno preprečevanje mladoletniškega nasilja mora temeljiti na spoznanju, da obstaja

povezanost med druţbenimi razmerami ter storilci kaznivih dejanj. Temeljni cilj

celovitega druţbenega pristopa je, da se spremenijo ali odpravijo okoliščine, vzroki in

situacije, ki vplivajo na razvoj mladoletniške kriminalitete v nekem okolju (Mikulan,

2004: 116–117).

Akterji, ki lahko poleg staršev najbolj vplivajo na razvoj in vedenje otroka ali

mladostnika, so skupnost, šola, policija, mediji ter centri za socialno delo.

9.1 Centri za socialno delo

Centri so pomemben element v boju proti kriminaliteti. Izvajajo javna pooblastila in

socialne storitve. Med te spadajo socialna preventiva, socialna prva pomoč, osebna

pomoč, pomoč druţinam itd. V okviru svoje funkcije javnih pooblastil sodelujejo v

kazenskih postopkih, ki se navezujejo na njihovo delo. Sodelujejo tako v nepravdnem

postopku, na primer za odvzem roditeljske pravice, kot tudi v pravdnem, ko je sproţen

postopek za dodelitev otroka (Rozman, 2004: 32).

40

Centri so v prvi meri namenjeni otrokom, njihovi cilji pa so, da bi bili otroci socialno bolj

aktivni, da bi znali reševati spore, da bi dosegli boljšo komunikacijo, da bi se naučili

druţbeno odgovornega ravnanja, tolerantnosti in multikulturalnosti.

Cilji, ki si jih postavijo delavci centrov za socialno delo, so predvsem usmerjeni v

preventivno dejavnost, saj iz izkušenj vedo, da terapevtsko delo z mladimi prestopniki

pripomore k izboljšanju vedenja v času obravnave, kasneje pa ne več, saj v zunanjem

okolju na mladostnika vplivajo različni kriminogeni dejavniki. Cilji, ki jih ţelijo doseči,

so zato predvsem prepoznava čustvenega doţivljanja za zdravo obvladovanje, rast

motivacije za delo, socialno učenje, temeljita sprememba neprimernega vedenja ter

različni treningi identifikacije vzorcev vedenja (Kolar, 2000: 46).

Teţave, s katerimi se največkrat soočajo, so nedorečenost zakonodaje ter pomanjkanje

sredstev za preventivne programe. Svojo učinkovitost povečujejo s specializacijo na

področju nasilja, s sodelovanjem z drugimi organizacijami, s povečanim številom

informacij o kriminaliteti ter z denarno pomočjo ţrtvam nasilja.

9.2 Skupnost

Medtem ko ima vlada drţave odgovornost vzpostaviti pravni okvir za preprečevanje in

zatiranje kriminalitete ter zagotavljati finančne vire lokalnim skupnostim, je lokalna raven

tista, kjer se problemi dogajajo in kjer jih ljudje najbolj neposredno zaznavajo. Lokalna

skupnost je zaradi svoje bliţine ljudem bolj dostopna in jim laţje pomaga. Pomembno

vlogo ima na področju mirnega, nerepresivnega reševanja problemov (Vogrinec, 2003:

21).

Načrtno in sistemsko preprečevanje kriminalitete v skupnosti je v Sloveniji še vedno v

povojih. Zaradi močne centralizacije policije je koordinirano in uspešno policijsko delo v

skupnosti še bolj omejeno. Tuje izkušnje kaţejo, da preprečevanje kriminalitete v

skupnosti hitro preide v prefinjeno »ljudem prijazno« nadzorovanje, ki pa nima nič

skupnega z neformalnim druţbenim nadzorstvom in pravo preventivno dejavnostjo. Vsi ti

problemi spremljajo tudi poskuse slovenskega zmanjševanja kriminalitet v lokalni

skupnosti (Meško & Vogrinec, 2003: 1).

41

Kongres lokalnih in regionalnih skupnosti Evrope je leta 1992 sprejel Evropsko listino o

urbanih okoljih. Listina v poglavju o varnosti v urbanih okoljih in preprečevanju

kriminalitete določa načela, ki bi jih bilo priporočljivo upoštevati pri zagotavljanju

varnosti in preprečevanju kriminalitete v urbanih okoljih. Ta načela so:

lokalna politika na področju zagotavljanja varnosti in preprečevanja kriminalitete

mora temeljiti na analizi statističnih podatkov ter drugih pokazateljev varnosti in

kriminalitete,

preprečevanje kriminalitete temelji na vključitvi vseh članov skupnosti,

učinkovita varnostna politika v urbanih okoljih je odvisna od sodelovanja med

policijo in lokalno skupnostjo,

pomoč ţrtvam kriminalitete je ključna komponenta politike na področju lokalne

varnosti,

preprečevanje kriminalitete mora biti prednostna dejavnost in zato je potrebno tudi

povečati finančne vire (Meško in Bahor & Kosmač, 2004: 2–4).

Nacionalni program preprečevanja in zatiranja kriminalitete, ki se opira tudi na Listino o

urbanih okoljih, je v letu 2006 predvideval za lokalno skupnost naslednje ukrepe:

pristojna ministrstva iz svojega proračunskega deleţa financirajo programe

samoupravnih lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij, katerih ukrepi po svoji

vsebini sodijo v njihovo delovno področje,

ustanovitev drţavne fundacije za spodbujanje ustvarjanja programov in podporo pri

uresničevanju programov za preprečevanje kriminala in rehabilitacijo ţrtev in

storilcev kaznivih dejanj (http://www.mnz.gov.si/).

Področja, ki jih mora lokalna skupnost posebej urediti, so: uvesti varnostne ukrepe na

področju prometa, urediti javno razsvetljavo, zagotoviti ustrezne javne površine in jih

urediti, pomagati in skrbeti za druţine, ki so v stiski in izvajati različna izobraţevanja za

starševstvo, različne druţbene in druţabne storitve ter poskrbeti za učinkovito policijo

(Vogrinec, 2003: 22).

42

Rešiti mora tudi socialne probleme, kot so nezaposlenost, slabe moţnosti za zaposlitev,

nizka izobrazbena raven, razbite druţine, diskriminacija itd. Predvsem neurejenost in

nered v okolju sta pomembna napovedovalca teţav in konfliktov (Vogrinec, 2003: 31).

9.3 Šola

Šola s svojo storilnostno naravnanostjo ţe sama po sebi povzroča tekmovalnost in

ustvarja moţnosti za agresivno vedenje mladih. Na drugi strani pa je šola lahko prostor,

kjer se otrok počuti varnega in sprejetega. Še posebej pomembno varovalno vlogo ima pri

otrocih, ki imajo doma neurejene druţinske razmere. Pri takšnem otroku moramo biti

pazljivi, saj je slaba šolska izkušnja dodaten ogroţujoči dejavnik otrokovega razvoja. Po

drugi strani pa je lahko pomemben varovalni dejavnik, ki ga predstavlja dober odnos z

učiteljem in ugodna razredna klima (Bitenc, v Bučar-Ručman, 2004: 149).

Raziskave, ki so ţe bile omenjene v poglavju devet, so pokazale, da številni dejavniki,

povezani s šolo, pomembno vplivajo na otrokov razvoj in kasnejše antisocialno vedenje.

Med pomembnejšimi dejavniki najdemo slabo psihosocialno ozračje, preveliko

storilnostno naravnanost šole, neugodne odnose med otroki ter neprimerno učiteljevo

osebnost (Lampe et al, v Bučar-Ručman, 2004: 149).

Študije v zadnjem času posvečajo večjo pozornost tistim dejavnikom, ki delujejo

varovalno. Varovalni dejavniki so pomembni, saj delujejo zaviralno in zmanjšujejo

moţnost za nastanek prestopniškega vedenja. Ti dejavniki so: dober odnos z učiteljem,

sprejetost med vrstniki, uspeh pri določenem predmetu, uspešnost v interesni dejavnosti

ter dober učni uspeh. Predvsem je pomembno dogajanje na področju razreda, kjer imajo

otroci največ stika z učitelji in sovrstniki in kjer lahko doţivljajo uspeh in uveljavitev. Od

razredne klime je v veliki meri odvisno počutje in delovanje posameznika ter oblikovanje

samopodobe. Tisti otroci, ki se v razredu ne počutijo dobro, hitro izgubijo samozavest ter

samozaupanje, pričnejo se umikati in pogosto postanejo člani kakšne uporniške druţbe.

Zato je pri preprečevanju prestopniškega vedenja pomemben tako celostni pristop, ki je

usmerjen v celotno izboljšanje klime ter v preprečevanje odklonskega vedenja, kot tudi

individualni pristop, ki pomeni najti vse tiste dejavnike, ki zaviralno vplivajo na

prestopniško vedenje in ščitijo otroka pred neugodnim psihosocialnim razvojem

(Vodopivec, 1997: 38).

43

V zadnjih desetih letih se je kot učinkovito sredstvo pri reševanju hujših čustveno-

vedenjskih problemov izkazalo individualno delo z učenci; posebej usposobljeni učitelj

ali prostovoljec prevzame v dogovoru z razredno učiteljico predmet, v katerem je otrok

šibkejši. To je lahko dodatna ura po pouku ali pa se otroka vzame iz razrednega pouka za

dve ali tri ure in ima individualni pouk. Tako je poudarjena skrb za boljši otrokov učni

uspeh, ki lahko izboljša vedenjsko stisko otroka (Strojin, 1997: 34).

Strategijo preprečevanja prestopništva mladih v šolah bi bilo potrebno zasnovati na

alternativnih šolah, ki bi spodbujale sisteme netradicionalnega poučevanja in bi tako

zmanjšale probleme. Netradicionalni programi so se namreč izkazali za obetavne pri

zmanjšanju prekinitve šolanja in šolske uspešnosti (Packocinaite, 2003: 109).

9.4 Vloga policije

Policisti se s posameznimi oblikami kriminalitete najpogosteje srečujejo šele takrat, ko je

do posledic ţe prišlo. Vendar pa je posebej pri mladih delinkventih pomembno, da se

ukrepa ţe prej, preden posledice nastanejo. Policisti morajo pri delu z mladimi svojo

dejavnost usmeriti v preventivo, pozornost morajo nameniti odpravi vzrokov in zmanjšati

priloţnosti in okoliščine za mladostnika, ki hoče storiti kaznivo dejanje (Čelesnik &

Bobnar, 2004: 125).

Policija je le eden izmed subjektov v lokalni skupnosti, ki pomembno preprečujejo

kriminaliteto, zato od nje ni mogoče zahtevati, da bi se ukvarjala z vzroki delinkventnosti

in bila hkrati še središče za obravnavanje vprašanj odklonskega vedenja. Kljub temu je

njena vloga, da v okviru svojih pristojnosti pri tem sodeluje. Preprečevanju odklonskosti

mora prilagoditi svoje delovanje, organizacijo ter ukrepe (Mikulan, 2004: 115).

Policija sama teţko odstranjuje socialne, ekonomske in druge druţbene vzroke za pojav

mladoletniške kriminalitete. Največ more storiti na področju situacijske prevencije, ki

zajema zmanjševanje priloţnosti in okoliščin za storitev kaznivega dejanja ter povečuje

moţnosti za odkritje storilca. Kot primer vzemimo ulične pretepe, ki se pogosto dogajajo

na istih območjih ob pribliţno istem času. Če na to območje načrtno namestimo večje

število policistov, se bo kriminaliteta gotovo zmanjšala. Vendar se kljub temu

kriminaliteta pogosto le preseli drugam, zato morajo biti ukrepi celoviti in vzpostavljeni

44

na lokalni ter nacionalni ravni; tako bi lahko na primer uvedli restriktivno točenje

alkohola, zapiranje lokalov ob zgodnejših urah itd. (Mikulan, 2004: 117).

Policija je z namenom, da bi ustvarila boljše pogoje za preventivno delo, ustanavljala

razna posvetovalna telesa,26

v katerih sodelujejo organi lokalne skupnosti, formalne in

neformalne organizacije, društva in posamezniki. Uvedla je vodjo policijskega okoliša, ki

ima za nalogo izobraţevati, svetovati in organizirati preventivne dejavnosti in akcije za

zmanjšanje kriminalitete.27

Naloga vodje policijskega okoliša je tudi sodelovanje s centri

za socialno delo ter pedagoškimi delavci, da skupaj odkrivajo neprilagojeno vedenje otrok

in skušajo ukrepati, preden se pojavijo posledice. Vodja policijskega okoliša mora biti

čim bolj vključen v ţivljenje lokalne skupnosti. Stike z mladimi vzpostavlja na različne

načine, pri čemer mora več pozornosti nameniti teţavnejšim mladim (Mikulan, 2004:

119–122).

9.5 Mediji

Mladi danes vse več časa presedijo pred televizijo in računalnikom ter svoj prosti čas

preţivijo ob poslušanju glasbe in na telefonih. Ob tem so v veliki meri izpostavljeni

prikazovanju nasilja.

Iz raziskav, v katerih je poleg filma otrokom prikazano tudi nasilno in deviantno vedenje,

lahko ugotovimo, da je delovanje modelov iz filma prav tako močno kot vpliv modelov iz

realnega ţivljenja. Bandura je poudaril dvojni učinek gledanja agresivnega vedenja; otrok

se najprej nauči novih oblik agresivnosti, poleg tega pa se mu zmanjšajo zavore pri

izvajanju ţe prej naučenih modelov agresivnega vedenja (Bučar-Ručman, 2004: 150).

Študija, ki jo je naredila Melanie Brown, ugotavlja, da je povezanost medijev in nasilja

ogromna. Avtorica navaja, da je gledanje televizije povezano z naraščanjem agresivnosti

in z zmanjšanjem občutka za nasilje. Ljudje, ki gledajo nasilno vedenje v medijih, hitro

začnejo posnemati vzorec takšnega vedenja. Ljudje, ki pogosto gledajo agresivne prizore,

so pogosteje sami nasilni in tudi tisti, ki so v splošnem bolj agresivni, raje gledajo

agresivno vedenje na televiziji. Najbolj dovzetni so prav otroci (Petrovec, 2003: 10).

26 Na območju policijske uprave Ljubljana je bilo v letu 2008 dvaintrideset takšnih posvetovalnih teles

(http://www.policija.si/si/preventiva/). 27 Med drugimi je naloga vodje policijskega okoliša tudi, da obiskuje vrtce in šole in tako vzpostavi stik z

otroki. V teh ustanovah izvaja izobraţevanja, kako se obnašati v prometu, kako ravnati ob srečanju s tujci,

kako se obnašati, ko so otroci sami doma itd (Mikulan, 2004: 121).

45

Danes je čas vse večje konkurenčnosti medijev, ki se trudijo za svoj obstoj in čim večji

dobiček. Vse prevečkrat v ospredje postavljajo kapitalsko donosnost, ki pa je odvisna od

števila gledalcev in oglaševalcev. Mediji se še predobro zavedajo, da nasilje, zapleti,

tragedije in ţalostne zgodbe prinašajo dobiček. Vendar pa bi morali prevzeti odgovornost

in postati tisti, ki sooblikujejo druţbo tudi z izborom programov in serij (Bučar-Ručman,

2004: 151). Vsaj drţavna televizija bi programe morala prilagajati mladim in jih

razvrščati ter paziti, da nasilne programe predvaja v bolj večernih urah ter ponuditi več

kakovostnih in raznolikih programov v času, ko mladi gledajo televizijo.

10 Teorija Davida Farringtona

Teorija, ki jo je razvil priznani kriminolog David Farrington v letih od 1986 do 1998,

pojasnjuje antisocialno ter ţaljivo vedenje pri moških iz delavskega razreda. Označuje

jasno povezanost med dolgoročnim razvojem ter antisocialno teţnjo po storitvi

neprimernega, antisocialnega ravnanja. Teorija ugotavlja, da dolgoročne antisocialne

teţnje temeljijo na dolgoročnih dejavnikih tveganja. Kriminalno vedenje je odvisno od

interakcije med individualnimi dejavniki (stopnjo nagnjenosti posameznika h kaznivim

dejanjem) in socialnim okoljem ter od priloţnosti za storitev kaznivega dejanja

(Farrington, 2001: 38).

Dejavniki, ki najbolj pospešijo dolgoročen razvoj in teţnjo po antisocialnem vedenju, so

ţelja po materialnih dobrinah, poloţaj med prijatelji ter razburjenje, ob tem pa na te ţelje

pri posamezniku vplivajo dejavniki tveganja. Dejavniki, ki spodbudijo kratkoročno teţnjo

po antisocialnem vedenju so dolgočasje, frustracije, jeza ter pretirano pitje alkohola. Vse

to v kombinaciji z nekim ţivljenjskim dogodkom privede ljudi do antisocialnega vedenja

(Farrington, 2001: 39).

Antisocialne teţnje se še povečajo, če jih pri odločitvi za določeno vedenje vodijo

druţbeno nesprejemljive metode, ki pa jih zadovoljijo. Na primer revnejši mladostniki si

ne morejo drugače zagotoviti materialnih dobrin kot s krajo in kmalu jim tak način

preţivljanja postane povsem normalen in sprejemljiv. Teţnja po antisocialnem vedenju se

lahko zmanjšuje, kadar mladostniki v procesu socializacije ponotranjijo vrednote in

norme, ki so druţbeno sprejemljive. Zavedanje, da je kriminalno vedenje napačno ali pa

vsaj zavedanje posledic kriminalnega vedenja, je otrokom najbolj privzgojeno preko

46

staršev, če ti spoštujejo norme in otroke vzgajajo z normalno, ljubeče naravnano

disciplino (Farrington, 2001: 39).

Ali bo prišlo do storitve kaznivega dejanja, je odvisno od interakcij posameznika z

okoljem. V splošnem do zločina privede priloţnost ali pa kar sama ţrtev, vse pa je

navadno vezano na neko običajno dejavnost, ki jo opravlja storilec. Ta ob določeni

priloţnosti za storitev kaznivega dejanja pretehta prednosti, ki mu jih bo zločin prinesel in

posledice, ki pri tem nastanejo ter se nato odloči storiti ali ne storiti kaznivo dejanje. Ta

»cost-benefit« analiza, ki jo opravi storilec, pomaga, da se odloči, če je tveganje dovolj

majhno in dobiček dovolj velik. Odločilni dejavniki pri tem so navadno materialne

dobrine, ki jih storilec pridobi, moţnost prijetja, odobravanje prijateljev ali neodobravanje

nekoga, ki mu veliko pomeni ter spodbuda vrstnikov. Ljudje smo nagnjeni k racionalnim

odločitvam in tako delujejo tudi storilci. Vendar pa bolj impulzivni ljudje manjkrat

pomislijo na posledice, še posebej tiste, ki so oddaljene in jih niti ne predvidijo

(Farrington, 2001: 40).

Včasih posledice kaznivega dejanja spodbudijo proces učenja in vodijo k spremembam v

antisocialnem vedenju; človek se nauči iz napake in jo ne ponovi, saj pri nadaljnji »cost-

benefit« analizi ugotovi, da se mu ne izplača. Navadno se to zgodi, kadar so posledice

močne in pozitivno kaznovalno naravnane. Če pa kazen vključuje etiketiranje in

stigmatizacijo, storilec ni več zmoţen preseči sebe in njegova teţnja po antisocialnem

vedenju se kljub kazni poveča (Farrington, 2001: 40).

Avtor teorije ugotavlja, da so otroci revnejših staršev in z nizkim socialnim statusom

pogosteje storilci, saj imajo manj moţnosti, da bi dosegli svoje cilje po legalni poti ter

imajo svoja pričakovanja drugačna od drugih otrok. Prav tako so otroci z niţjo inteligenco

večkrat povzročitelji kaznivih dejanj, saj navadno ne zmorejo šolskih obveznosti, so

izključeni iz šole in si tako povečajo moţnost za kriminalno vedenje. Otroci, ki so bolj

impulzivni, so tudi bolj nagnjeni k antisocialnemu vedenju (Farrington, 2001: 44).

47

Dolgoročni dejavniki tveganja: biološki, individualni,

druţinski dejavniki, šola, vrstniki, skupnost

Dolgoročni vzpodbujevalni

dejavniki: ţelja po

materialnih dobrinah,

razburjenje ter status

Dolgoročna teţnja po

antisocialnem vedenju:

individualne razlike

Dejavniki zaviranja:

vest, empatija,

izkušenost

Kratkoročni spodbujevalni

dejavniki: dolgočasje, jeza,

pitje alkohola, frustracije

Kratkoročna teţnja po antisocialnem

vedenju: posameznikovo vrednotenje

določenega ravnanja

Odločitev, »cost-benefit

analiza«

Priloţnost,

ţrtve

Ţivljenjski dogodek Vsakodnevna

dejavnost

Zločin, antisocialno vedenje

Posledice: kazen, etiketiranje, opustitev

kriminalnega vedenja

Slika 1: Shematski prikaz teorije Davida Farringtona

Vir: Farrington, 2001: 55

48

11 Sklep

V postmoderni druţbi se stvari odvijajo bliskovito hitro. Čeprav je hiter razvoj viden

predvsem na področju informacij in tehnologije, prav tako vidimo vpliv v osebnih odnosih:

kar je včeraj spodbudilo nekoga, da je storil kaznivo dejanje, ga danes morda ne bo več.

Vsak dan nas k nasilju spodbujajo mediji, hladni medsebojni odnosi, nerazumevanje in

osamljenost. Napovedovati prestopništvo ni lahko in je morda celo nedosegljivo. Vendar pa

vseeno poznamo nekatere znake in dejavnike, ki so signal oziroma alarm, pri katerih se

moramo ustaviti in najti pomoč.

Kadar govorimo o kriminalnih mladostnikih, ne smemo spregledati vzrokov njihovega

početja, saj le tako odkrijemo smiselno rešitev in prispevamo k zmanjšanju kaznivih

dejanj, ki jih storijo. Eden izmed ključnih dejavnikov je gotovo druţina, saj najmočneje

vpliva na posameznikov razvoj in oblikovanje osebnosti. Prvo hipotezo, ki pravi, da so

otroci nasilnih staršev tudi sami nasilni, lahko le deloma potrdim. Res je, da otroci, ki so

priča nasilju v druţini, tudi sami velikokrat prevzamejo model staršev in postanejo

nasilni. Vendar pa se moramo zavedati, da nasilje dejansko izvira iz same vzgoje takšnih

staršev, ki otroka zanemarjajo ali pa mu celo zapovejo, naj deluje kriminalno. Zato je še

toliko bolj pomembno, da šola in druţba vzgajata k strpnosti, nenasilju in spodbujata

mlade, da se vključujejo v programe, ki jim nudijo zaščito in pomoč. Tako lahko potrdim

drugo hipotezo, da preventivno delovanje zmanjšuje kriminalno aktivnost mladih. To sem

spoznala preko preventivnih programov, ki so pripomogli k zmanjšanju mladoletnih

povratnikov.

Odkrivanje in vzgoja mladoletnih prestopnikov se prvi hip zdi kot boj z mlini na veter,

vendar pa je edina moţnost, da preprečimo, da bi še več mladoletnikov postalo kriminalno

aktivnih. Kljub vtisu, da je boj morda neučinkovit, so rezultati dolgoročno obetavni.

V interesu druţbe bi moralo biti, da se otrok razvija in raste v normalnem in skrbnem,

predvsem pa varnem okolju. Mladi, ki so vzgajani v duhu nasilja, zlahka podleţejo

vzorcu, kar se velikokrat zaključi z vstopom v kriminalni svet.

Rešitev vidim v pomoči tako druţbe kot socialnih delavcev ţrtvam kaznivih dejanj in vsem,

ki so zaradi kaznivega dejanja trpeli, predvsem pa v pomoči mladim, ki so storili kaznivo

49

dejanje, jih izobraţevati in pomagati, da dejanja ne bi ponovili. Največjo moč pa vidim v

vzgoji otrok za nenasilje in medsebojno razumevanje.

50

12 Literatura

1. Aldridge, J., Medina, J., Sharp C., (2004). Delinquent youth groups and

offending behaviour: findings from the 2004. Offending, Crime and Justice

Survey. Dobljeno dne 3.9.2008 na www:

http://www.homeoffice.gov.uk/rds/pdfs06/rdsolr1406.pdf.

2. Bajec, A., (1994). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana. DZS.

3. Bajer, M., Kljaić, S., (1990). Kasniji životni put delinkventne djece. Zagreb.

Istraţivanja – Redna zajednica Republičke konferencije Saveza Socialističke

omladine Hrvatske.

4. Baron, S., (2003). Self-control, social consequences, and criminal behaviour:

street youth and the general theory of crime. Journal of research in crime and

delinquency, 40 (4), str. 403-425.

5. Bašič, K., (1987). Kazniva dejanja otrok in mladoletnikov ter njihovo

preprečevanje v okviru šolskih ustanov. Bergant, M., Čerin, A., Marion, A.,

Tomori, M., Vedenjske motnje mladostnikov v sodobnem času. Družina in

vzgoja. Ljubljana. Zveza prijateljev mladine Slovenije.

6. Bojnec, S., (2001). Vpliv vzgoje na pojav in razvoj nasilnega vedenja. Ptički

brez gnezda, 20 (39), str. 25-32.

7. Brinc, F., (1991). Pravni, kriminološki, viktimološki in penološki vidiki

obravnavanja otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti v

Drugačni otroci in mladostniki, drugačne metode. Ljubljana. Zavod RS za

šolstvo.

8. Bučar-Ručman, A., (2004). Nasilje in mladi. Novo mesto. Klub mladinski

kulturni center.

9. Caspi, A., Moffitt, T., Silva, P., Krueger, R., et al., (1994). Are some people

crime-prone? Replications of the personality-crime relationship across countries,

51

genders, races, and methods. Criminology, 32 (2), str. 163-193. Dobljeno dne

11.9.2008 na www:

http://vir.ukm.si/han/ProQuestSocialScienceJournal/proquest.umi.com/pqdweb.

10. Coid, J., Farrington, D., (2003). Early Prevention of Adult Antisocial Behaviour.

Cambridge. Cambridge University Press. Dobljeno dne 10.9.2008 na www:

http://catdir.loc.gov/catdir/samples/cam033/2002067373.pdf.

11. Čelesnik, T., Bobnar, T., (2004). Nasilje nad in med mladimi ter vloga policije.

Anţič, A., Meško, G., Plazar, J., Mladoletniško nasilje: zbornik razprav.

Ljubljana. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija.

12. Dekleva, B., (1985). Preprečevanje odklonskosti mladine v krajevnih

skupnostih. Ljubljana. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

13. Dekleva, B., (1988). Moţnosti preprečevanja odklonskosti. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 39 (1), str. 15-24.

14. Dekleva, B., Ţorga, S., (1993). Longitudinalno raziskovanje socialnopatoloških

pojavov – teoretični modeli in metodologije sledenja individualnega razvoja.

Ljubljana. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

15. Dekleva, B., (1997). Vrstniško nasilje in ustrahovanje – značilnosti storilcev in

ţrtev. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 48 (4), str. 374-383.

16. Farrell, A., Flannery, D., (2006). Youth violence prevention: Are we there yet?

Aggression and violent behaviour, 11 (2), str. 138-150.

17. Farrington, D., Ohlin, L., Wilson, J., (1986). Understanding and Controlling

Crime: Toward a New Research Strategy. New York. Springer-Verlag.

18. Farrington, D., (1989). Early Predictors of Adolescent Aggression and Adult

Violence. Violence and Victims, 4 (2), str. 79-100. Dobljeno dne 11.9.2008 na

www:

http://vir.ukm.si/han/ProQuestSocialScienceJournal/proquest.umi.com/pqdweb.

52

19. Farrington, D., (2001). Developmental Criminology and Risk-Focussed

Prevention. The Oxford Handbook of Criminology (3rd ed.). Oxford. Clarendon

Press.

20. Farrington, D., (2001). Key results from the first forty years of the cambridge

study in delinquent development. New York. Institute of Criminology,

University of Cambridge.

21. Fergusson, D., Woodward, L., (2000). Childhood and adolescent predictors of

physical assault: a prospective longitudinal study. Criminology, 38 (1), str. 233-

261.

22. Filipčič, K., (1998). Obravnavanje mladoletnih delinkventov. Ljubljana. Institut

za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

23. Filipčič, K., (2002). Nasilje v družini. Ljubljana. Bonex.

24. Goyder, F., Kristyn, J., (2007). A Scale of Occupational Prestige in Canada,

Based on NOC Major Groups. The Canadian Journal of Sociology, 32 (1), str.

63-83. Dobljeno dne 16.9.2008 na www:

http://muse.jhu.edu/login?uri=/journals/canadian_journal_of_sociology/v032/32.

1goyder.html.

25. Kanduč, Z., (2000). Prikazi, ocene, recesije. Psychological explanations of

crime. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51 (3), str. 256-259.

26. Kanduč, Z., (2002). Viktimizacija (z)moţnosti za samoodločanje – ključno

tveganje mladih ljudi? Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 52 (2), str. 109-

119.

27. Kazenski zakonik RS, Ur. list 95/2004. Dobljeno dne 2.9.2008 na www:

http://www.dz-rs.si/index.php?id=101&sm=k&q=kazenski+zakonik&mandate=-

1&unid=UPB|C22154A2C1035790C1256EA60030FC9F&showdoc=1.

53

28. Kazenski zakonik RS, ur.l. RS, št. 55/2008. Dobljeno dne 3.9.2008 na www:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200855&stevilka=2296.

29. Kolar, S., (2000). Mladoletni prestopniki - s poudarkom na vedenjskih motnjah.

Diplomska naloga. Ljubljana, Univerza v Mariboru, Visoka policijska -

varnostna šola.

30. Kristančič, A., (2002). Socializacija agresije. Ljubljana. AA Inserco, svetovalna

druţba.

31. Lisec, M., (2004). Vzgoja – alternativa nasilju. Anţič, A., Meško, G., Plazar, J.,

Mladoletniško nasilje: zbornik razprav. Ljubljana. Ministrstvo za notranje

zadeve, Policija.

32. Meško, G., (1996). V tveganje usmerjeno preprečevanje odklonskosti v

mladostništvu. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 47 (1), str. 81-87.

33. Meško, G., (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana. Visoko

policijsko-varnostna šola.

34. Meško, G., Vogrinec, M., (2003). Pojmovanje preprečevanja kriminalitete in

zagotavljanja varnosti v lokalni skupnosti. Zbornik povzetkov/dnevi

varstvoslovja, Bled, 5. do 7. junij 2003. Ljubljana. Visoka policijsko-varnostna

šola. Dobljeno dne 24.9.2008 na www:

http://www.ljubljana.si/file/412699/501_Mesko_Vogrinec.pdf.

35. Meško, G., Bahor, A., Kosmač, F., (2004). Varnost v lokalni skupnosti – ţelje,

ideali in ovire. Zbornik povzetkov/dnevi varstvoslovja, Bled, 3. do 5. junij 2004.

Ljubljana. Fakulteta za policijsko-varnostne vede. Dobljeno dne 24.9.2008 na

www: http://www.ljubljana.si/file/412704/Varnost-LS.pdf.

36. Meško, G., (2006). Kriminologija. Ljubljana. Visoko policijsko-varnostna šola.

54

37. Mikulan, M., (2004). Preventivno delo policije na področju mladoletniške

delinkvence. Anţič, A., Meško, G., Plazar, J., Mladoletniško nasilje: zbornik

razprav. Ljubljana. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija.

38. Miller, J., Lynam D., (2001). Structural models of personality and their relation

to antisocial behavior: A meta-analytic review. Criminology, 39 (4), str. 765-

798. Dobljeno dne 11.9.2008 na www:

http://vir.ukm.si/han/ProQuestSocialScienceJournal/proquest.umi.com/pqdweb.

39. Mušič, T., (2004). Mladoletniška kriminaliteta. Anţič, A., Meško, G., Plazar, J.,

Mladoletniško nasilje: zbornik razprav. Ljubljana. Ministrstvo za notranje

zadeve, Policija.

40. Nacionalni program preprečevanja in zatiranja kriminalitete. Dobljeno dne

23.9.2008 na www:

http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/SOJ/word/2006/NPP

ZK.doc.

41. Nastran-Ule, M., (2000). Mladi v druţbi novih tveganj in negotovosti. Šelih, A.,

Prestopništvo in odklonsko vedenje mladih – vzroki, pojavi, odzivanje.

Ljubljana. Bonex zaloţba.

42. Oven, N., (1995). Kontinuiteta odklonskega vedenja otrok in mladoletnikov ter

moţnost napovedovanja prihodnjega vedenja. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 46 (1), str. 38-48.

43. Packocinaite, E., (2003). Preprečevanje mladoletniškega prestopništva : ali

socialna prevencija zmanjšuje mladoletniško prestopništvo v Srednji in Vzhodni

Evropi? Primerjava med Češko, Litvo in Poljsko. Varstvoslovje, 5 (2), str. 107-

120.

44. Pavlović, Z., (1987). Mladoletni prestopniki kot objekt akcijskega raziskovanja.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 39 (2), str. 126-135.

55

45. Petrovec, D., (2003). Mediji in nasilje : obseg in vpliv nasilja v medijih v

Sloveniji. Ljubljana. Mirovni inštitut.

46. Policija – preventiva. Seznam posvetovalnih teles na območju policijske uprave

Ljubljana. Dobljeno dne 23.9.2008 na www:

http://www.policija.si/si/preventiva/drzavljani/PT-LJ.html.

47. Policija – statistika. Dobljeno dne 3.9.2008 na www:

http://www.policija.si/si/preventiva/ZberiPogumPovej/statistika.html.

48. Poštrak, M., (1998). Pojem preventive. Mesec, B. in soavtorji, Evalvacija

preventivnih programov centrov za socialno delo 1995-1998. Poročilo o

raziskavi.

49. Pušnik, M., (1999). Vrstniško nasilje v šolah. Ljubljana. Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

50. Rozman, A., (2004). Omejevanje nasilja v družini: analiza primera R. R.

Diplomska naloga. Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne

vede.

51. Shapiro, L., (2003). Ščepec preventive: kako preprečimo težave, preden se sploh

pojavijo. Ljubljana. Mladinska knjiga.

52. Simunišek, V., (2004). Celostna pomoč otrokom in mladostnikom s teţavami pri

odraščanju – skupnostni programi za mlade centra za socialno delo Ljubljana

Moste-Polje. Anţič, A., Meško, G., Plazar, J., Mladoletniško nasilje: zbornik

razprav. Ljubljana. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija.

53. Skalar, V., (1987). Izvori prestopniškega vedenja pri otrocih in mladostnikih.

Bergant, M., Čerin, A., Marion, A., Tomori, M., Vedenjske motnje

mladostnikov v sodobnem času. Družina in vzgoja. Ljubljana. Zveza prijateljev

mladine Slovenije.

56

54. Slovar slovenskega knjiţnega jezika, delovna verzija. Dobljeno dne 15.8.2008

na www: http://bos.zrc-

sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=nasilje&hs=1.

55. Strojin, M., (1997). Preprečevanje vedenjskih teţav na šoli. Ţagar, D.,

Prestopništvo mladih: 8. seminar forenzične psihiatrije, zbornik. Ljubljana.

Psihiatrična klinika, Center za mentalno zdravje.

56. Sutherland, E., (1977). Differential Association Theory. Dobljeno dne 4.9.2008

na www: http://www.criminology.fsu.edu/crimtheory/sutherland.html.

57. Sutherland, E., Cressey, D., (1978). Differential Association Theory.

Sociological Theories of Deviance. Dobljeno dne 4.9.2008 na www:

http://www.d.umn.edu/~jhamlin1/sutherland.html.

58. Vičič, A., (2002). Psihološke karakteristike mladostnikov. Dobljeno dne

3.9.2008 na www:

http://193.77.238.111/kosarka/dokumenti/gradiva/BFrvicic_psihicne%20znaciln

osti%20mladostnikov.doc.

59. Vodopivec, N., (1997). Šola in moţnosti preprečevanja mladoletniškega

prestopništva. Ţagar, D., Prestopništvo mladih: 8. seminar forenzične

psihiatrije, zbornik. Ljubljana. Psihiatrična klinika, Center za mentalno zdravje.

60. Vogrinec, M., (2003). Preprečevanje kriminalitete v lokalni skupnosti.

Diplomska naloga. Velenje, Univerza v Mariboru, Fakulteta za policijsko-

varnostne vede.

61. Zalokar, B., (1999). Informativni pogovor z otroki v predkazenskem postopku.

Diplomska naloga. Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za policijsko-

varnostne vede.

62. Zgibanka Albartos. Institut za mediacijo Concordia. Dobljeno dne 22.9.2008 na

www: http://www.mediacija.net/dokumenti/ZGIBANKA_ALBATROS.pdf.

57

63. Ţuţul, M., (1989). Agresivno ponašanje: Psihologijska analiza. RZ RK SSOH.

Zagreb.

58

Delovni življenjepis kandidata

Sem Eva Strajnar, rojena 13. 6. 1984 v Ljubljani. Obiskovala sem osnovno šolo Toneta

Čufarja v Ljubljani. Po končani osnovni šoli sem šolanje nadaljevala na gimnaziji

Poljane, kjer sem uspešno opravila maturo. Študij sem nadaljevala na Fakulteti za

varnostne vede.

Delovne izkušnje:

Od leta 2000 naprej - Delo z otroki (organizacija delavnic, poletnih taborov,

tedenskih srečanj, itd v okviru Zdruţenja slovenskih katoliških skavtinj in

skavtov)

2002 - Administrativno delo: UE Ljubljana, oddelek za promet.

2004 - Administrativno delo: Mestni inšpektorat Ljubljana.

Oktober 2006 - Organizacija in vodenje tima za pripravo 15 – letnice

delovanja stega Ljubljana 3 v okviru Zdruţenja slovenskih katoliških skavtinj in

skavtov.

September 2006 - Pomoč pri organizaciji konference »Policing in Central and

Eastern Europe«, gostila Fakulteta za Varnostne vede.

59

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Eva Strajnar, rojena dne 13.6.1984, izjavljam, da je zaključno delo z

naslovom »Razvoj odklonskega vedenja ter možnosti preprečevanja prestopništva

v luči razvojne prevencije mladoletniške kriminalitete« rezultat lastnega dela in da

so rezultati korektno navedeni.

Eva Strajnar