Embed Size (px)
Citation preview
Univerza v Mariboru Fakulteta za policijsko varnostne vede
PREISKAVA STANOVANJA IN DRUGIH
PROSTOROV - ANALIZA PRAKSE IN ODPRTA VPRAŠANJA
Diplomsko delo visokošolskega študija
Študent: - Jure GRILJC - Mentor: - mag. Goran KLEMENČIČ -
- Ljubljana, 2006 -
»Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi.«
(12. člen splošne deklaracije človekovih pravic)
1
KAZALO KAZALO ..................................................................................................................................... 2
POVZETEK................................................................................................................................. 4
ABSTRACT ................................................................................................................................. 5
1. UVOD....................................................................................................................................... 6
1.1 METODE IN TEHNIKA DELA ................................................................................................. 8
2. USTAVNO-PRAVNO VARSTVO NEDOTAKLJIVOSTI STANOVANJA .................. 10
2.1. PREGLED USTAVNIH UREDITEV VARSTVA NEDOTAKLJIVOSTI STANOVANJA................... 15 2.2. SLOVENSKA IN PRIMERJALNO PRAVNA UREDITEV HIŠNIH PREISKAV V ZDA .................. 19
3. ODPRTA VPRAŠANJA IN DILEME PRI PREISKAVAH STANOVANJA IN DRUGIH PROSTOROV .......................................................................................................... 25
3.1 DOKAZNI STANDARD......................................................................................................... 25 3.2 DEFINIRANJE POJMA »STANOVANJE IN DRUGI PROSTORI«................................................ 37 3.3 OBVEZNA PRISOTNOST OSEB PRI PREISKAVI ..................................................................... 41
3.3.1 Prisotnost imetnika stanovanja ................................................................................. 41 3.3.2. Obvezna prisotnost prič pri preiskavi ...................................................................... 43
3.4 HIŠNA PREISKAVA S PRISTANKOM OSUMLJENCA .............................................................. 46 3.5 NAJDBA NAKLJUČNEGA DOKAZA PRI PREISKAVI .............................................................. 48 3.6 EKSKLUZIJA NEZAKONITO PRIDOBLJENIH DOKAZOV........................................................ 51
4. PRIMERJAVA STATISTIČNIH PODATKOV O USPEŠNOSTI HIŠNIH PREISKAV..................................................................................................................................................... 57
4.1 ZAKONSKA PODLAGA ZA OPRAVLJANJE HIŠNIH PREISKAV V REPUBLIKI SLOVENIJI ........ 57 4.2 MERJENJE USPEŠNOSTI HIŠNIH PREISKAV ......................................................................... 57 4.3 STATISTIČNI PODATKI O OPRAVLJENIH HIŠNIH PREISKAVAH PO POSAMEZNIH PU ........... 58 4.4 USPEŠNOSTI HIŠNIH PREISKAV PO POSAMEZNIH POLICIJSKIH UPRAVAH .......................... 60
4.4.1. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2001 ............. 61 4.4.2. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2002 ............. 63 4.4.3. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2003 ............. 65 4.4.4. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2004 ............. 67
4.5. USPEŠNOST HIŠNIH PREISKAV PO POSAMEZNIH POLICIJSKIH UPRAVAH........................... 69
5. ANALIZA SPORNEGA PRIMERA ................................................................................... 71
5.1. KRATEK OPIS PRIMERA..................................................................................................... 71 5.2. HIŠNA PREISKAVA ............................................................................................................ 72
5.2.1. Pridobitev odredbe za hišno preiskavo..................................................................... 72 5.2.2. Vročitev odredbe ...................................................................................................... 73 5.2.3. Seznanjanje s pravico do zagovornika ..................................................................... 73 5.2.4. Poziv za prostovoljno izročitev predmetov, ki se iščejo ........................................... 74 5.2.5. Obvezna prisotnost oseb pri preiskavi...................................................................... 74 5.2.6. Zapisnik o hišni preiskavi ......................................................................................... 76
5.3. EKSKLUZIJA DOKAZOV..................................................................................................... 77
6. ZAKLJUČEK IN SKLEPNA MISEL................................................................................. 79
7. LITERATURA:..................................................................................................................... 83
7.1. KNJIGE IN DRUGA TISKANA LITERATURA: ....................................................................... 83 7.2. PRAVNI VIRI: .................................................................................................................... 84 7.3. INTERNETNI VIRI .............................................................................................................. 85
PRILOGE .................................................................................................................................. 86
2
SODNE ODLOČBE, JUDIKATI .................................................................................................... 86 Judikat: Sodba I Ips 105/96................................................................................................ 87 Judikat: Sodba I Ips 214/97................................................................................................ 90 Judikat: Sodba I Ips 32/2001.............................................................................................. 94 Judikat: Sodba I Ips 219/99................................................................................................ 98 Judikat: Sodba I Ips 345/2003.......................................................................................... 100 Judikat: Sodba I Ips 351/2003.......................................................................................... 103 Judikat: Sodba I Ips 54/2003............................................................................................ 106 Judikat: Sodba I Ips 333/2005.......................................................................................... 110
KAZALO TABEL IN GRAFOV
Tabele: Tabela 1: Število opravljenih hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih
upravah..........................................................................................................................58 Tabela 2: Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih
upravah v letu 2001. ......................................................................................................61 Tabela 3. Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih
upravah v letu 2002. ......................................................................................................63 Tabela 4: Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih
upravah v letu 2003. ......................................................................................................65 Tabela 5: Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih
upravah v letu 2004 .......................................................................................................67 Tabela 6: Procentualna uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v
obravnavanem obdobju od 2001-2004 ..........................................................................69 Grafi: Graf 1: Število opravljenih hišnih preiskav na področju Republike Slovenije ......................59 Graf 2: Pregled števila opravljenih hišnih preiskav v Republiki Sloveniji glede na vrsto
preiskave........................................................................................................................59 Graf 3: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2001 ......................................................................62 Graf 4: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2001 .......................................................62 Graf 5: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2002 ......................................................................64 Graf 6: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2002 .......................................................64 Graf 7: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2003 ......................................................................66 Graf 8: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2003 .......................................................66 Graf 9: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2004 ......................................................................68 Graf 10: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2004 .....................................................68
3
POVZETEK
Namen pričujočega dela je bralcu predstaviti glavne značilnosti, povezane z institutom
preiskave stanovanja in drugih prostorov. Delo celovito obravnava pravni pregled te
ureditve pri nas in v nekaterih tujih ustavnih ureditvah. Materija preiskav stanovanj in
drugih prostorov je obravnavana najprej skozi ustavno-pravni pogled, v določenih
pogledih pa se spusti tudi na obravnavanje zakonskih in podzakonskih predpisov ki so
pomembni in relevantni v postopku preiskave. Glavne ugotovitve kažejo, da imamo v
Republiki Sloveniji, vsaj kaj se restriktivnosti ureditve tiče, eno izmed najstrožjih in
najbolj dodelanih ustavnih ureditev v Evropi. Že v Ustavi so namreč zajete podrobne
določbe o varovanju človekove zasebnosti v stanovanju, posebna zanimivost pa je
ureditev obvezne prisotnosti prič med preiskavo, kar druge ustave ne predvidevajo. V
praksi lahko v vseh fazah načrtovanja in realizacije hišnih preiskav pojavi mnogo dilem
in odprtih vprašanj. Prav zato delo obravnava nekatere od teh dilem in jih podrobneje
pojasnjuje. Podrobneje je predstavljen institut dokaznega standarda, problem definiranja
stanovanja in vprašanja, kaj vse spada pod druge prostore, kdo so osebe, ki morajo biti
prisotne pri preiskavi ter ekskluzija nezakonito pridobljenih dokazov. Tako se lahko
tukaj bralec sreča z zanimivimi spoznanji in sodbami slovenskih in ameriških sodišč, s
čimer sem poskušal dokaj suhoparno pravno teorijo obarvati s praktičnimi, dejanskimi
in življenjskimi primeri. V nadaljevanju dela je predstavljen statistični pregled
opravljanja hišnih preiskav slovenske kriminalistične policije. Ugotovitve na tem
področju so za bralca zanimive saj lahko kaj hitro ugotovimo, da teh podatkov v drugi
literaturi ni mogoče zaslediti. Ob koncu dela je obravnavan tudi sporni primer
opravljanja hišne preiskave na območju PU Ljubljana.
Na koncu tako lahko zaključim, da je bil moj cilj najprej sebi in nato tudi bralcem
omogočiti celovitejši pogled na problematiko policijskih posegov v ustavno pravico do
nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov.
Ključne besede: policija, hišna preiskava, zasebnost, človekove pravice, kazenski
postopek, policijska pooblastila.
4
ABSTRACT
The aim of my research work is to present the main charasterics linked with search of
premises procedures. I have presented its legal aspect in Slovenia within the framework
of some foreign constitutional regulations.
The search of premises is firstly shown through legislation but in some cases it deals
with legal and sublegal regulations, which are revelant in search procedures. The
findings show that Slovenia has one of the most restrictive as well as complete
constitutional regulations in Europe. Our constitution has detailed definitions
concerning the protection of our housing privacy. There is a special regulation defining
the compulsory presence of a witness during an inspection, which is not the case in
other constitutions. In practice, a lot of dilemmas and questions can appear throughout
all the phases of planning and realisation of housing inspection procedures. My aim was
to deal with some of them. I have tried to point out the institute of proof standards, the
dilemma regarding the definition of housing and questions concerning other areas. I
have furthermore tried to explain who the subjects presented during an inspection are as
well as the exclusion of illegally acquired evidence. A potential reader can learn about
different recognitions and judgements of the Slovene and American courts. That is why
I have tried to colour dull legal theory by adding some practical and real world
examples. In continuation, I presented a statistical survey of search of premises carried
out by Slovene criminal officers. The present findings show that such data (cases)
cannot be traced in other sources of literature. In the conclusion I presented a
questionable case; search of premises in Ljubljana police directorate.
In general, I would like to conclude that all the findings in my thesis can help to
understand better a rather sensitive area including the protection of intangibility as well
as the area of search of premises.
Keywords: police, search and seizure, privacy, human rights, criminal proceedings,
police powers.
5
1. UVOD
Nedvomno je, da gre pri preiskavi stanovanja in drugih prostorov, ki ga največkrat
opravi policija1 za hud poseg državne represije v človekovo integriteto in njegove
neodtujljive človekove pravice. Teža tega preiskovalnega dejanja narekuje njegovo
strogo normativno ureditev v pravnem sistemu vsake demokratične države. Tako so v
našem pravnem redu že v ustavi dodobra zavarovane pravice človeka pred
neupravičenimi posegi državnih organov in drugih fizičnih oseb z institutom
nedotakljivosti stanovanja. Ustava Republike Slovenije določa, da »nihče ne sme brez
odredbe sodišča proti volji stanovalca, vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje
prostore, niti jih ne sme preiskovati«2.
Nedotakljivost stanovanja, oziroma »doma« predstavlja eno najstarejših (in zato tudi
najbolj razčlenjenih) oblik varstva človekove zasebnosti. Varstvo človekovega
prebivališča pred neutemeljenimi pogledi države je zgodovinsko pogojeno tudi z
varovanjem oziroma nedotakljivostjo lastnine (Klemenčič, 2002: 157). Pri tem pa je
potrebno vedeti, da ne gre za absolutno pravico, zato ustava določa tudi pogoje, kdaj
lahko policija vstopi v stanovanje in druge prostore ter jih zakonito preišče.
Teža vdora, ki ga povzroči preiskovalno dejanje preiskave stanovanja in drugih
prostorov narekuje njegovo strogo normativno ureditev ter učinkovit in zanesljiv nadzor
nad upoštevanjem teh določil. V nalogi se bo bralec lahko seznanil z različnimi
pravnimi pogledi in normativni ureditvami na tem področju. Različne države, v svojih
ureditvah, različno priznavajo pravice in stopnjo zaščite svojim državljanom in drugim
prebivalcem.
V nadaljevanju te diplomske naloge bom poizkušal predstaviti osnovne pojme, ki so
povezani s to tematiko in različne poglede posameznih držav na to občutljivo področje.
Predstavil bom predvsem ureditev področja preiskav stanovanja in drugih prostorov ter
dejanja podobna preiskavi v različnih pravnih sistemih. Tako se bom najprej dotaknil
pregleda normativne urejenosti tega dejanja v Republiki Sloveniji, kasneje pa bom 1 Preiskava stanovanja in drugih prostorov je sicer preiskovalno dejanje, vendar ima izrazite značilnosti operativnih prijemov ter zahteva določeno kriminalistično izurjenost. Zaradi tega so izjemno redki primeri, ko preiskovalni sodnik ali sodnik za prekrške sam opravi preiskavo (Žaberl, 2001). 2 36. člen Ustave Republike Slovenije
6
prikazal tudi ameriško pravno ureditev ter primerjalno predstavil različna vprašanja in
dileme ter možnosti kršitev človekovih pravic, ki se lahko pojavijo pri preiskavi.
Vsekakor je za dobro razumevanje tega diplomskega dela potrebno poznavanje
temeljnih pojmov instituta preiskave stanovanja in drugih prostorov. Takoj na začetku
je potrebno vedeti, da Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije, ki določa
glavne smernice in pravno podlago za preiskavo, to dejanje označuje kot hišno
preiskavo. To poimenovanje je za razumevanje tega pojma mnogo preozko, saj institut
preiskave stanovanja ter drugih prostorov ne zajema samo hiše osumljenca, zato je po
mojem mnenju ta oznaka v zakonu nekoliko nerodno, oziroma nepazljivo izbrana.
Hišna preiskava je procesno pooblastilo policije oziroma preiskovalno dejanje po
Zakonu o kazenskem postopku in novem Zakonu o prekrških, določeno. Organi pregona
jo uporabljajo, da zagotovijo dokaze, oziroma, da primejo storilca kaznivega dejanja.
Hišne preiskave ni možno opraviti brez predhodnega vstopa v tuje stanovanje ali druge
prostore. Tako vstop v tuje stanovanje ZKP obravnava v okviru poglavja o hišni
preiskavi, saj je z njim neločljivo povezan. Razlika med vstopom v stanovanje in hišno
preiskavo je nakazana že besedno v obeh pojmih. Vstop v stanovanje ni preiskovalno
dejanje in zato nima procesne vrednosti. Policija lahko v zakonsko določenih pogojih3
vstopi v tuje stanovanje z namenom opraviti določeno uradno dejanje in pri tem le
vizualno pregledati prostor. Hišna preiskava pa ima procesno vrednost, zato zanjo
veljajo vsa procesna pravila, pod katerimi se le-ta lahko opravi. Preiskava je materialno
iskanje na osebah ali stvareh s ciljem najdenja sledov ali predmetov kaznivega dejanja,
ki so relevantna za kazenski postopek ali, da se prime storilec kaznivega dejanja. Pri
tem je potrebno razumeti, kaj sploh je predmet, oziroma objekt preiskave.
Ustava in drugi zakoni seveda ne ščitijo vseh prostorov enako in v enaki meri. Pri
vprašanju ustavno zagotovljenega varovanja zasebnosti je potrebno ves čas imeti v
mislih naslednjo maksimo in sicer, da pravo (Ustava) ne ščiti zgolj prostorov, lastnine
ali lastnikov, temveč posameznike, ki v določenem prostoru ali pri določenem ravnanju
3 Policisti smejo tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel (218 čl. ZKP)
7
upravičeno pričakujejo svojo zasebnost (Klemenčič, 2002). Posameznik po tej maksimi
ne more pričakovati, da bo pravno-formalno zaščiten tudi na odprtih ter javno
dostopnih mestih. Pod pojem stanovanja lahko štejemo vse prostore, ki so namenjeni za
stalno ali začasno prebivanje, pa tudi druge stranske prostore, kot so podstrešja, kleti,
drvarnice, delavnice in drugo. Prav tako lahko oseba upravičeno pričakuje svojo
zasebnost v počitniških prikolicah, bivalnem prostoru avtodoma (oziroma drugega
prirejenega vozila za prebivanje), šotoru, bivalnih prostorih plovil ter podobnih
nadomestkih4(povzeto po Klemenčič, 2002). Kot druge prostore lahko štejemo tudi
prostore podjetij in drugih organizacijskih združenj ter pravnih oseb, ki niso namenjeni
javnosti. Definicijo drugih prostorov opredeljuje tudi pravilnik o policijskih pooblastilih
v svojem 87. členu, po katerem se štejejo za ustavno varovane vsi zaprti objekti,
ograjeni zasebni prostori in zaprti bivalni prostori prevoznega sredstva, ki niso
namenjeni javni uporabi.
1.1 Metode in tehnika dela
Pri pisanju diplomske naloge bom uporabil različne metode preučevanja. Kot prvo,
metodo zgodovinsko razvojne analize, s katero bom pojasnil razvoj na področju
varovanja človekovih pravic in svoboščin, predvsem na področju varovanja zasebnosti
in nedotakljivosti stanovanja. Ta metoda bo uporabljena tudi pri prikazu, pomenu in
vlogi ustavnega sodstva v posameznih zgodovinskih obdobjih. Osnova za to je metoda
neempiričnega raziskovanja z uporabo in analizo primarnih (mednarodni dokumenti,
pogodbe, ustava, zakoni, odloki...), kakor tudi sekundarnih znanstvenih virov (razna
strokovna literatura). Za pojasnitev nekaterih pojmov (nedotakljivost stanovanja, hišna
preiskava, vstop v tuje stanovanje ipd.) bo uporabljena deskriptivna metoda. Skoraj v
vseh poglavjih diplomskega dela je prisotno in uporabljeno primerjalno raziskovanje, ki
je najbolj izrazito na področju primerjave pravnih predpisov (primerjava slovenske
ureditve z ureditvijo v ZDA). Analiza posameznih uradnih statistik (statistični prikaz
uspešnosti hišnih preiskav pridobljenih na podlagi podatkov MNZ oziroma UKP GPU)
4 Težave lahko nastanejo pri tolmačenju odprtih prostorov (na primer dvorišče, polja ipd.), ki jih imetnik šteje kot sestavni del svoje lastnine. Ustava in zakon ne dajeta določenega odgovora, pod katerimi pogoji tudi ti prostori uživajo ustavno varstvo, predvsem tuja sodna praksa pa je razvila naslednje kriterije: bližina stanovanjski hiši; objekti, ki povezujejo posamezna poslopja (npr. dovozi, dvorišča ipd.); vključenost v celoto bivanjskega prostora (npr. urejene zelenice); urejen zunanji bivanjski prostor (npr. vrt, igrišče, bazen); jasno sporočilo, da želi lastnik zavarovati svojo zasebnost (npr. ograje, živa meja ipd.) (Klemenčič; 2002: 158).
8
kot empirično kvantitativna metoda pa nam bo omogočala popolnejše razumevanje
prikazane problematike.
9
2. USTAVNO-PRAVNO VARSTVO NEDOTAKLJIVOSTI STANOVANJA
Kot sem že omenil v uvodnem poglavju, je preiskava stanovanja in drugih prostorov
poleg uporabe strelnega orožja, odvzema prostosti in prikritih preiskovalnih ukrepov kot
pooblastila policije tisto sredstvo, s katerim policija najgloblje in najintenzivneje posega
v temeljne človekove pravice in svoboščine ter osebno integriteto človeka.
Prav zato je področje preiskav zasebnih prostorov eno izmed najbolj dodelanih in
razčlenjenih v kazenskem pravu. Normativno je to preiskovalno dejanje urejeno v več
pravnih virih. Glede na to, da je preiskava stanovanja procesno preiskovalno dejanje s
katerim se globoko posega v človekove pravice in svoboščine, je vsekakor zelo
pomembno, da je ta materija opredeljena že v ustavi. Hišne preiskave, preiskave
zasebnih, poslovnih in ograjenih prostorov urejajo v slovenskem pravnem redu Ustava
Republike Slovenije ter Zakona o kazenskem postopku in Zakon o prekrških. V
ameriškem pravnem sistemu je ta institut urejen v Ustavi, oziroma njenih amandmajih
ter zveznih pravilih kazenskega postopka5 ter s sodno prakso in precedensi, kot
ključnim virom anglosaksonskega prava. Poudariti velja, da so opredelitve slovenskega
kazenskega postopka v veliki meri povzeta po nemškem Zakonu o kazenskem postopku
StPO6.
Zgodovinsko in razvojno gledano je šel razvoj tudi dalje. Tako danes pravic in
svoboščin pravno ne ureja samo ustava, temveč tudi številni akti mednarodnega prava.
S tem dobivajo človekove pravice in njihovo varstvo univerzalno podobo.Tako so poleg
Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jo 04.11.1950 v
Rimu sprejele članice Sveta Evrope (veljati je začela 03.09.1953, Slovenija pa jo je
skupaj s protokoli 1–7 in 9–11 ratificirala leta 1994), in Evropske socialne listine za
varstvo človekovih pravic, pomembne tudi druge konvencije, ki jih je sprejela
Generalna skupščina OZN, na primer Konvencija o preprečevanju mučenja in
nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Konvencija o izročitvi,
Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Konvencija o varovanju
podatkov...
5 Federal Rules of Criminal Procedure 6 StPO – Strafprozeßordnung
10
Realizacija želje Evropske unije, da doseže zvišanje zaščite temeljnih pravic v luči
sprememb v družbi, socialnega napredka, znanstvenega in tehnološkega razvoja, ter da
bi bile na ta način vse te pravice prepoznavne, je zaobsežena v Listini o temeljnih
pravicah Evropske unije7. Listina ni pravno zavezujoča. Dejstvo je, da je nova
slovenska Ustava dogradila raven zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Zelo obsežne in izčrpne so določbe, ki zagotavljajo temeljne pravice in svoboščine
posameznika v kazenskem postopku ter v drugih postopkih pred državnimi organi, še
posebej pa so izpostavljene pravice in položaj avtohtone italijanske in madžarske
narodne skupnosti.
Ureditev človekovih pravic in temeljnih svoboščin se v primerjavi z drugimi določbami
Ustave Republike Slovenije razlikuje po tem, da se človekove pravice in svoboščine
uresničujejo neposredno na podlagi Ustave8. Načelo neposrednega uresničevanja
človekovih pravic in svoboščin vsebuje na eni strani ustavno prepoved zakonodajalcu,
da z zakonom omejuje pravice in svoboščine, na drugi strani pa daje posameznikom
najmočnejšo pravno varstvo – jamstvo pri uveljavljanju teh pravic. To je tudi
»garancija«, ki je dana posamezniku, da se za varstvo svojih pravic lahko neposredno
sklicuje na ustavo. Ker Ustava ne more biti popoln in vseobsegajoči pravni akt, vsebuje
le nekaj takih pravic, ki ne potrebujejo dodatne zakonske razčlenitve (npr. prepoved
smrtne kazni, prepoved mučenja). Te pravice in svoboščine lahko označimo za
absolutne, ker zanje ni treba predpisati načina uresničevanja, niti jih ni mogoče omejiti.
To je tudi razlog, da se navedena materija uredi tudi zakonsko. Prisoten je še vedno
vpliv ustave, ki določa tri zavezujoče pogoje, katere mora zakonodajalec kumulativno
upoštevati:
- Mogoče je samo splošno predpisati način uresničevanja človekovih pravic in
svoboščin.
- To je mogoče doseči samo z zakonsko ureditvijo.
7 Listina o temeljnih pravicah EU (The Charter of Fundamental Rigts of the European Union), katero so razglasili Evropski parlament, Svet EU in Evropska komisija v Nici dne 7. decembra 2000 (2000/C 346/01). Listina zajema obsežen spekter pravic, ki jih teorija in praksa delita na t.i. »tri generacije pravic«. Po tej klasifikaciji obsega prva generacija državljanske in politične pravice, druga generacija socialne in ekonomske pravice, medtem, ko sodijo v tretjo generacijo naslednje pravice: do samoodločbe, do razvoja in pravica ljudi, da svobodno razpolagajo s svojimi naravnimi in zdravilnimi resursi. 8 1. odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije
11
- Ob pogoju, da to določa ustava, oziroma je to neizbežno nujno zaradi same
narave posamezne pravice ali svoboščine.
Vendar je ustava za določanje načina omejevanja teh pravic postavila zakonodajalcu
nekatera merila, kot npr.: »kadar je to neizogibno potrebno«, »če je to nujno«… Ta
merila so določena z uporabo razmeroma »skrivnih« jezikovnih znakov, v katerih se
vselej skriva nevarnost preširoke razlage in v zvezi s tem tudi eventualne zlorabe.
Preiskava stanovanja, kot procesno dejanje je v slovenskem pravnem redu urejena v 36.
členu slovenske Ustave, kjer so določeni osnovni razlogi, na podlagi katerih sme
policija, pod zakonsko določenimi pogoji vstopiti v tuje stanovanje oziroma v tuje
prostore in jih preiskati. Ustava določa naslednje tri pogoje, pod katerimi lahko policisti
vstopijo v tuje stanovanje oziroma tuje prostore in sicer:
- če vstop v stanovanje ni proti volji stanovalca, ki pričakuje zasebnost v tem
prostoru;
- če je to neogibno potrebno, da se neposredno prime storilca kaznivega dejanja;
- če je to neogibno potrebno, da se zavarujejo ljudje in njihovo premoženje.
Ustava navaja tudi pravico posameznika, čigar stanovanje ali drugi prostori se
preiskujejo, da je med preiskavo navzoč, lahko pa je navzoč tudi njegov zastopnik9.
Zanimiva je tudi določba ustave, da se preiskava lahko opravi samo ob prisotnosti dveh
prič. Ustavodajalec je natančnejše opredeljevanje pogojev prepustil zakonu. V Sloveniji
to področje urejajo kar trije zakoni10, kar ni ravno pravna praksa drugih držav. Kot
najpomembnejši zakon lahko v tem kontekstu obravnavamo Zakon o kazenskem
postopku Republike Slovenije, ki v svojem XVIII. poglavju natančneje opredeljuje vse
pogoje za opravljanje tega dejanja. Zakon o kazenskem postopku izhaja iz Ustave, in je
temeljni akt, ki podrobneje ureja vsa vprašanja glede pravic in dolžnosti, ki jih imajo
organi pregona v kazenskem postopku. Tako zakon določa, da se preiskava stanovanja
in drugih prostorov sme opraviti samo, če je verjetno, da bo pri preiskavi možno prijeti
obdolženca ali pa, da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja, ki so pomembni za
kazenski postopek11.
9 Največkrat v povezavi z zastopnikom govorimo o zagovorniku ali odvetniku. 10 Gre za Zakon o kazenskem postopku, Zakon o prekrških in Zakon o policiji. 11 214. člen ZKP
12
Praviloma bi morala policija za vsak poseg v ustavno zagotovljeno dobrino
nedotakljivosti stanovanja pridobiti sodno odredbo. Vendar ta dobrina ni absolutna, zato
je že v ustavi določeno, da mora zakon določiti pogoje, pod katerimi lahko policisti
vstopijo v tuje stanovanje in tam opravijo hišno preiskavo tudi brez odredbe sodišča. Te
pogoje podrobneje določata Zakon o kazenskem postopku in Zakon o policiji (ZPol),
Zakon o prekrških12 pa ne dopušča možnosti hišne preiskave brez odredbe sodišča. Ko
že omenjamo Zakon o prekrških je potrebno vedeti, da zakon sicer omogoča hišno
preiskavo, vendar le s konkretnim postopkom.
V 218. členu Zakona o kazenskem postopku so konkretizirani vsi pogoji ter postopek
vstopa v tuje stanovanje. Tako omenjeni člen določa, da lahko policisti vstopijo brez
pisne odredbe sodišča v tuje stanovanje in druge prostore:
- če imetnik stanovanja to želi; V tem primeru lahko govorimo o hišni preiskavi s
pristankom. O pristanku je mogoče govoriti le takrat, če je ta dan brez prisile,
grožnje ali zvijače. Zato ne more biti zakonita preiskava, če je policist do
pristanka prišel s preslepitvijo, lažjo ali grožnjo. Prav tako lahko da pristanek
samo oseba, ki se zaveda, kakšni pravici se s tem odpoveduje. Tako bo
nezakonita hišna preiskava, če bi v preiskavo privolila oseba, ki se zaradi svojih
osebnih lastnosti (npr. otrok, duševno motena oseba, gluhonema oseba ipd.) ni
mogla zavedati posledic odpovedi lastnim pravicam. (Klemenčič, 2001). Glede
soglasja oziroma pristanka vlada v našem pravnem sistemu prava praznina, saj
ni dejansko predpisan postopek, kako naj bi bilo to soglasje dano. Prav tako
sporno je tudi vprašanje ali naj bi bil policist dolžan opozoriti osumljenca, da se
lahko taki preiskavi izogne.
- če kdo kliče na pomoč; V tem primeru se nam lahko zastavi vprašanje v
kakšnem obsegu lahko policija opravi hišno preiskavo. V tem primeru gre za
vstop zaradi razlogov nujnosti, da se zavaruje življenje ljudi in njihovo
premoženje. Seveda to pomeni, da lahko policija opravi preiskavo samo v
prostorih, kjer se nahaja oseba, ki kliče na pomoč. Po mnenju Klemenčiča
(2002) policist nima pooblastila, da bi vstopil v tuje stanovanje in ga preiskal, če
kdo kliče na pomoč, ker naj bi se v določenem stanovanju izvajala kriminalna
12 Zakon o prekrških (Ur.l. RS, št. 7/2003, 45/2004, 86/2004, 7/2005 Skl.US: U-I-19/05-5)
13
dejavnost, ki pa ni neposredno nevarna za življenje (npr. preprodaja mamil,
prostitucija ipd.). Klic na pomoč mora biti torej povezan z nevarnostjo za ljudi
ali premoženje.
- če je potrebno prijeti storilca kaznivega dejanja, ki je zaloten pri dejanju;
Zastavi se nam lahko resna dilema kaj pomeni pomen »in flagranti« zasačenja.
Pri tem ni nujno, da je storilca pri kaznivem dejanju zasačil policist, lahko ga je
zasačil tudi drug posameznik, policist pa ga je prestregel neposredno po dejanju
(Žaberl, 2001).
- če je potrebno za varnost ljudi in premoženja; Gre za primere vstopa v
stanovanje in izvedbe omejene preiskave stanovanja in drugih prostorov tako
imenovanih »nujnih okoliščinah«, kot so poškodovanja oseb ali premoženja. Pri
tem ni nujno, da gre za storitev kaznivega dejanja, ampak tudi zaradi posledice
naravnih nesreč.
- če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi
pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi
pregona tja zatekel; Vstop ni sporen, saj policija pri tem izvaja pisno odredbo
pristojnega državnega organa ali pa izvaja druge naloge, ki imajo zakonsko
podlago za prijetje ali privedbo.
47. člen zakona o policiji13 uzakonja razloge za vstop v tuje stanovanje nekoliko
drugače. Že takoj na začetku pa moramo vedeti, da ta zakon dovoljuje zgolj vstop v
stanovanje, ki pa se ne sme sprevreči v hišno preiskavo. Tako policist, ki vstopi po
določilih zakona o policiji ne sme odpirati omar, predalov in drugih zaprtih prostorov.
Po tem pooblastilu lahko policist le vizualno pregleda stanovanje, kar pa ne pomeni, da
lahko gleda samo z očmi temveč lahko zaznava tudi z vonjem ali sluhom (Žaberl,
2001). V kolikor policist, ki je vstopil v tuje stanovanje po pooblastilu, ki ga daje zakon
o policiji, s svojim zaznavanjem ugotovi, da so v prostoru sledovi ali predmeti
kaznivega dejanja, ki se jih mora zaseči, mora to dejanje opraviti po procesnih določilih
zakona o kazenskem postopku. Tak vstop se dejansko nadaljuje kot formalno dejanje
hišne preiskave s pisno odredbo ali brez, če zato obstajajo zakonski razlogi. Pri tem je
bistvenega pomena, da policist opravi vsa procesna ravnanja, ki jih določa zakon o
13 Policisti lahko brez odločbe sodišča vstopijo v tuje stanovanje in druge prostore, če je to potrebno zaradi preprečitve samomora, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru, ali če gre za preprečitev konkretne nevarnosti za ljudi in premoženje (47. člen ZPol).
14
opravljanju hišne preiskave, v nasprotnem primeru sodišče ne more opreti svoje sodbe
na tako zbran dokazni material (Klemenčič 2002).
Postopek preiskave je prav tako dosledno urejen kot pogoji zanjo. Prav z ureditvijo
celotnega spektra predpisanih postopkov, ki jih je treba opraviti pred, med in po
preiskavi, je želel zakonodajalec dodatno zaščititi pravico do nedotakljivosti stanovanja.
V primeru kakršnekoli kršitve teh procesnih pravil zakon o kazenskem postopku
zahteva ekskluzijo dokazov14.
2.1. Pregled ustavnih ureditev varstva nedotakljivosti stanovanja
Nedotakljivost stanovanja je temeljna pravica vsakega posameznika, da ima v svojem
stanovanju in drugih prostorih svojo zasebnost, ne glede na dejansko lastništvo in
predstavlja le del splošne pravice do zasebnosti, opredeljene v 35. členu slovenske
Ustave15. Čeprav je lahko termin nekoliko zavajajoč, moramo v mislih vedno imeti
predpostavko, da se vedno varujejo osebe in ne prostori. Tako se vedno varujejo osebe,
ki imajo pravico v določenih prostorih pričakovati zasebnost.
Varovana področja oziroma razsežnost pravice do zasebnosti in nedotakljivosti
stanovanja je v različnih sistemih različno določena. Naša Ustava ščiti posameznikovo
zasebnost v stanovanju in drugih prostorih, kjer posameznik pričakuje zasebnost.
Podobno kot je to urejeno v Sloveniji, je tudi nemška Ustava v 13. členu16 pri pravicah
in obveznostih države precej natančna in obsežna. Že prvi odstavek nedvoumno
napeljuje bralca, da je dom nedotakljiv. V nadaljevanju določbe pa je podobno kot v
slovenski ureditvi določeno, kdaj in pod kakšnimi pogoji je državi dovoljeno posegati v
te pravice. Po ustavnopravni teoriji osebnostnih sfer in njene umestitve v kazensko
procesno pravo gre pri pravici do nedotakljivosti stanovanja za tako imenovano zaščito
tretje stopnje, oziroma zaščito intimne sfere, ki uživa posebno varstvo. Vanjo se tako
14 Če je bila preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena), ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena, ne sme sodišče opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze. (219 člen ZKP) 15 35. člen Ustave RS določa, da je vsakomur zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic 16 13. člen nemške Ustave govori o nedotakljivosti doma
15
lahko poseže le izjemoma in sicer takrat, ko interesi kazenskega pregona prevladajo na
varstvom zasebnosti (Zupančič, 2002). Odredbo za preiskavo lahko v nemški ustavni
ureditvi izda le sodnik, v izrednih primerih, ko bi bilo nevarno odlašati pa tudi druga
oseba, ki jo določa zakon. Ustavna ureditev se v vseh točkah nanaša le na izdajo
odredbe in odredbodajalca, nikjer pa ne predvideva in omenja obvezne prisotnosti oseb,
ki naj bi bile med preiskavo navzoče. To vprašanje je urejeno v nemškem Zakonu o
kazenskem postopku - StPO17, ki je manj strog od slovenskega ZKP saj določa, da se v
primeru, ko sodnik ali državni tožilec nista navzoča pri preiskavi in če je to mogoče,
pozove občinskega uradnika18 ali dva predstavnika skupnosti, ki nista policista ali
predstavnika državnega tožilstva, da sta navzoča pri preiskavi.
Za razliko od naše in nemške ustavne ureditve, kjer je točno določeno, kaj je preiskava,
v ameriški ureditvi za vsako od dejavnosti policije, ki sodi v pristojnost IV. amandmaja
k Ustavi ZDA19 veljajo enake omejitve kot za fizični vstop v stanovanje. Kadar je
dejavnost policije označena kot preiskava ali zaseg, je hkrati podvržena njenim
ustavnim zahtevam in omejitvam (Kamisar et al., 1986). Ameriški sistem (na podlagi
IV. amandmaja in sodbe KATZ vs. U.S.20), ki prav tako teži k varovanju oseb in ne
prostorov, poudarja da fraze »ustavno varovano področje« ni moč enačiti s splošno
ustavno pravico do zasebnosti. IV. amandma sicer res ščiti posameznikovo zasebnost
pred določenimi vdori državne represije, vendar njegova zaščita sega dlje in pogosto ni
povezana z zasebnostjo. Splošna pravica posameznika do zasebnosti oziroma pravica,
da se posameznika »pusti pri miru«, je kot pravica do zaščite življenja in premoženja, v
veliki meri odvisna od pravne ureditve posamezne zvezne države znotraj ZDA (Kamisar
et al., 1986). Kar oseba zavestno izpostavi javnosti ne more biti predmet zaščite (tudi če
se stvar ali predmet nahaja v stanovanju ali pisarni), kar pa želi ohraniti kot zasebno,
uživa ustavno zaščito, pa čeprav na javnih prostorih. Primer KATZ vs. U.S. je zanimiv,
saj se za ustavno zavarovano dobrino šteje tudi telefonski pogovor v javni telefonski
govorilnici. S tem, ko je zaprla vrata telefonske govorilnice, je oseba izrazila upravičeno
pričakovanje, da njenih besed ne bo slišal nihče drug (Kamisar et al., 1986)
17 105. člen StPO 18 Angleško: »muncipal official« 19 Zoper neupravičene preiskave in zasege imajo ljudje pravico biti varni glede svojih oseb, hiš, papirjev in dokumentov; prepovedano je izdajati naloge, razen na podlagi utemeljenega suma, podkrepljenega s prisego ali slovesno izjavo, pri čemer je potrebno opisati prostor, ki naj se preišče ter osebe in stvari, ki jih je treba zaseči 20 Vrhovno sodišče ZDA, 389 U.S. 347 (1967)
16
Po razpadu naše bivše skupne države Jugoslavije je na tem teritoriju prišlo do
ustanavljanja novih, samostojnih republik. Poglejmo, kako je po novem urejeno
ustavno-pravno varstvo v bivših jugoslovanskih republikah. Republika Hrvaška je 22.
decembra v svojem uradnem listu objavila novo ustavo. Varstvo zasebnosti je urejeno
skoraj identično kot pri nas. Tako 34. člen Ustave21 določa stanovanja kot nedotakljiva.
Nadaljnje določbe ustave se nanašajo na zaščito državljanov pred neupravičenimi
posegi represivnih organov. Tako kot v naši ureditvi je policiji onemogočena svobodna
izbira preiskovanja stanovanj, saj lahko le sodišče izda odredbo za preiskavo in sicer na
podlagi utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ta omejitev pa ni
absolutna in dopušča vstop v stanovanje policiji v nekateri pogojih, ki jih ureja ustava
sama in sicer, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega
dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje. Kot zanimivost je potrebno omeniti
tudi posebnost, ki jo je mogoče zaslediti le v naši in hrvaški ustavi in sicer, da mora
policija, pri opravljanju preiskave obvezno zagotoviti dve priči, ki morata biti prisotni
tekom preiskave. V drugih tujih ureditvah take določbe na ustavnem nivoju ni moč
zaslediti. V primeru Bosne in Hercegovine lahko zasledimo zanimivo ustavno ureditev.
Varstvo zasebnosti je urejeno v poglavju o temeljnih človekovih pravicah, kjer so
kategorično naštete vse pravice, ki jih imajo vsi, ki se nahajajo na njihovem teritoriju.
Ustava v tretjem paragrafu22 določa pravico do zasebnega in družinskega življenja ter
zasebnosti stanovanja in svobodnega izražanja, v bolj podrobno definiranje pa se ustava
ne spušča. Makedonska ustava23 sprejeta leta 1992, je pri določanju ustavnih pravic
državljanov malo bolj natančna in stroga . Določa namreč, da sme pravico do
21 34. člen Ustave Republike Hrvaške: (1) Homes shall be inviolable. (2) Only a court may order the search of a home or other premises, issuing a warrant with the statement of reasons, in conformity with law. (3) The tenant or his representative shall have the right to be present at the search of his home or other premises in the compulsory presence of two witnesses. (4) Under the conditions provided by law, the police authorities may enter a person's home or premises and carry out a search in the absence of witnesses even without a court warrant or consent of the tenant, if this is indispensable to enforce an arrest warrant or to apprehend the offender, or to prevent serious danger to life and health of people or major property. (5) A search aimed at finding or securing evidence for which there is grounded probability to be found in the home of the perpetrator of a criminal offence may only be carried out in the presence of witnesses. 22 III. paragraf Ustave Bosne in Hercegovine: (f) The right to private and family life, home, and correspondence. 23 26. člen Ustave Republike Makedonije: (1) The inviolability of the home is guaranteed. (2) The right to the inviolability of the home may be restricted only by a court decision in cases of the detection or prevention of criminal offenses or the protection of people's health.
17
nedotakljivosti stanovanja omejiti samo sodišče, če je to nujno potrebno za odkrivanje
in preprečevanje kaznivih dejanj in ko gre za varovanje človekovega zdravja.
Ustava Italije v 14. členu24 omenja pravico posameznika do zasebnosti v svojem domu.
Ustavodajalec je zapisal, da se ne sme pregledati stanovanja nikogar, razen, če je z
zakonom določeno drugače. Ustava ne daje nobenih jasnih pojasnil in garancij, kdo ima
pravico biti prisoten pri preiskavi. Tudi madžarska ustava je dokaj skopa pri določilih o
pravici do zasebnosti. V 59. členu25 je enostavno določeno, da ima vsak posameznik
pravico do zasebnosti v svojem stanovanju. Tudi v tej ureditvi, za razliko od naše ni
podrobno urejeno, kdo ima pravico biti prisoten pri preiskavi. Nizozemska ima nekoliko
netipično formuliran stavek v primerjavi z ostalimi. V 12. členu Ustave26, ki je bila
sprejeta leta 1983 je določeno, da je prepovedano vstopiti v stanovanje nekoga, če le ta
tega ne dovoli. Vstop se lahko dovoli izjemoma, če tako predvideva zakon. Zanimiva je
določba ustave, ki predvideva obvezno pisanje zapisnika o preiskavi, katerega druge
ustave ne predvidevajo.
Glede natančnosti ureditve lahko na koncu sklenemo, da slovenska Ustava dokaj
podrobno in natančno opredeljuje pravice državljanov. Brez zadržkov lahko zaključimo
celo, da je slovenska Ustava najbolj restriktivna (vsaj kar tiče varovanja zasebnosti v
stanovanju) v celotni Evropski Uniji. V tujih ustavah je le izjemoma mogoče zaslediti
tako podrobno ureditev teh pravic in posledično obveznosti države. Večinoma ustav
vsebuje le splošne določbe o nedotakljivosti stanovanja, podrobnejši postopek preiskave
pa je nadalje dodatno razdelan v specialnih aktih o kazenskem postopku. Ugotovimo
24 14. člen Ustave Republike Italije: (1) Personal domicile is inviolable. (2) No one's domicile may be inspected, searched, or seized save in cases and in the manner laid down by law conforming to the guarantee of personal liberty. (3) Verifications and inspections for public health and safety, or for economic and fiscal purposes are defined by law. 25 59. člen Ustave Republike Madžarske: (1) In the Republic of Hungary everyone has the right to the good standing of his reputation, the privacy of his home and the protection of secrecy in private affairs and personal data. (2) A majority of two-thirds of the votes of the Members of Parliament present is required to pass the law on the secrecy of personal data. 26 12. člen nizozemske ustave: (1) Entry into a home against the will of the occupant shall be permitted only in the cases laid down by or pursuant to Act of Parliament, by those designated for the purpose by or pursuant to Act of Parliament. (2) Prior identification and notice of purpose shall be required in order to enter a home under the preceding paragraph, subject to the exceptions prescribed by Act of Parliament. A written report of the entry shall be issued to the occupant.
18
lahko tudi, da le slovenska in hrvaška ustava vsebujeta določbo o obvezni prisotnosti
prič v postopku preiskave. Teh določb v drugih ustavnih ureditvah ni mogoče zaslediti.
2.2. Slovenska in primerjalno pravna ureditev hišnih preiskav v ZDA
Ustavno-sodna doktrina o nedotakljivosti stanovanja izhaja iz IV. Amandmaja k Ustavi
Združenih držav Amerike27 (»freedom from search and seizures«) in še starejše
angleške predpostavke o nedotakljivosti državljanovega doma (»English – man´s home
is his castle«). Dejansko gre tu za teritorialno koncepcijo varstva stanovanja kot širšega
kroga zasebnosti. Treba je upoštevati tudi drugi, ožji vidik in sicer, da je državljanova
zasebnost lahko ogrožena tudi z vdorom v posameznikovo duševnost, v njegovo
komuniciranje z drugimi, v njegovo telo, obleko, avtomobil, stanovanje itd.
Listina o temeljih pravicah Evropske Unije uvaja to pravico kot pozitivno in negativno,
vključno z obveznostjo zaščititi posameznika pred rednimi posegi drugega v zasebnost.
S tem v zvezi nalaga Uniji pozitivno obveznost – obveznost reagiranja28.
Dejstvo je, da je praviloma izvršilna veja oblasti (policija, varnostne službe) tista, ki te
ustavne pravice ogroža. Zato je vsebina 36. člena Ustave v bistvu namenjena
intervenciji sodne oblasti, ki mora izvršilno vejo v tem pogledu strogo nadzorovati.
Zaradi zelo hitrega napredovanja prisluškovalne in druge nadzorovalne tehnologije je
postalo teritorialno varstvo zasebnosti bistveno manj pomembno, kar je že leta 1967
ugotovilo vrhovno sodišče ZDA v zadevi KATZ v. ZDA in ustvarilo test »razumno
pričakovane zasebnosti«29. Leta 1997 ga je v zadevi HALFORD v. ZDRUŽENO
KRALJESTVO repliciralo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ko je šlo za
vprašanje, ali je varovana »razumno pričakovana zasebnost« policistke, ki je telefonirala
27 IV. Amandma k Ustavi Združenih držav Amerike: »Zoper neupravičene preiskave in zasege imajo ljudje pravico biti varni glede svojih oseb, hiš, papirjev in dokumentov; prepovedano je izdajati naloge, razen na podlagi utemeljenega suma, podkrepljenega s prisego ali slovesno izjavo, pri čemer je treba natanko opisati prostor, ki naj se preišče, ter osebe in stvari, ki jih je treba zaseči.« 28 Vsebina je zajeta v 7. členu Listine o temeljnih pravicah Evropske Unije z naslovom Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja. Podobno vsebino opredeljujeta 8. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 17. člen Mednarodnega sporazuma o državljanskih in političnih pravicah (the International Covenant on Civil and Political Rights). 29 Angleško: Reasonable expection of privacy
19
iz uradnega telefona na policijski postaji30. V kontekstu »razumno pričakovane
zasebnosti« je pojem stanovanja spet potrebno obravnavati širše. Pod pojem stanovanje
je potrebno uvrstiti poleg stanovanja v ožjem smislu tudi hotelske sobe in sploh vse
prostore, v katerih ima državljan pravico do pričakovane zasebnosti. Tu velja posebej
poudariti nevarnost, da bi odločbe Ustavnih sodišč, ki bi ožile ustavno varovane
prostore, obenem zniževale tudi prag »razumno pričakovane zasebnosti« (Šturm et al.,
2002)
Prav tako je to doktrino prevzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (Odl.št. U-I-
25/95, Ur.list RS, št. 5/98, Odl. US VI, 158). Naša Ustava določa, da je stanovanje
nedotakljivo, kar predstavlja absolutno pravico imetnika stanovanja proti vsakomur, ki
bi želel poseči v to njegovo, z ustavo varovano pravico. Iz odločbe Ustavnega sodišča
(Up – 32/94, z dne 13.07.1995, Odl. US IV, 38) izhaja, da gre za dejansko in izključno
oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem, kar predstavlja bistveni
del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti.
S to pravico so tako zaščitene tudi osebne navade in posebnosti kakor tudi številne
življenjske funkcije, povezane s tem prostorom, v katerem bivamo oziroma stanujemo.
Kršitev te pravice oziroma protipraven vstop v tuje stanovanje ter njegovo preiskovanje
predstavlja tudi kaznivo dejanje. Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ur.list RS, št.
63/94, 70/94 in 23/99, 152. člen) določa kazensko odgovornost vsakogar, kdor
neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore, ali kdor se na zahtevo
upravičenca od tam ne odstrani ter kdor neupravičeno preišče stanovanje ali navedene
prostore. Kazenska sankcija je denarna in zaporna (do 1 leta). Če je poseg izvršen s
strani uradne osebe, je predvidena samo prostostna kazen.
Vendar je vstop v tuje stanovanje in druge tuje prostore mogoč na podlagi sodne
odredbe. V tem primeru ima pravico biti navzoča pri preiskavi oseba, katere stanovanje
ali prostori se preiskujejo (lahko tudi njen zastopnik), preiskava pa se sme opraviti samo
v navzočnosti dveh prič. Pogoji, ki jih določa Zakon o kazenskem postopku, je vstop v
tuje stanovanje mogoč tudi brez odločbe sodišča, ko lahko uradna oseba vstopi v tuje
stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opravi preiskavo, če je
30 Odgovor Evropskega sodišča za človekove pravice je bil pozitiven.
20
to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se
zavarujejo ljudje in premoženje. Podobno določilo vsebuje tudi 33. člen Zakona o
policiji, ki določa policijska pooblastila.
Ustava ločuje med vstopom v stanovanje in preiskavo. Preiskava pomeni vstop v
stanovanje z namenom, da se opravi ogled oseb, stvari in sledov kaznivega dejanja. Če
niso izpolnjeni ti elementi, se ravnanje organa ne šteje za preiskavo. V določenih
primerih je vstop v stanovanje dovoljen tudi v civilnopravnih postopkih (npr. v
izvršilnem postopku, ki ga dovoljuje Zakon o izvršbi in zavarovanju). Skupna
značilnost z ukrepi v kazenskopravnem postopku je prav v tem, da se tudi v izvršilnem
postopku iščejo predmeti za odvzem, da bi se tako lahko pokrila terjatev na podlagi
izvršljive sodne odločbe. Obema ukrepoma je skupna sodna odločba. Dejstva, na
podlagi katerih je izdana odredba o hišni preiskavi, morajo biti argumentirana in
upravičena. Obstajati mora vsaj utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja in vseh
ostalih navedenih okoliščinah, ki opravičujejo zakonit poseg v ustavno varovano
pravico31 (Zupančič, 2002).
Dotaknil se bom tudi vstopa v tuje stanovanje z namenom namestitve prisluškovalnih
naprav. Ustavno sodišče Republike Slovenije je temu problemu namenilo svojo
pozornost v odločbi št. U-I-25/95, Ur.list RS št. 5/98, Odl. US VI, 158 z dne
31 Zanimiva so razmišljanja in zaključki dr. Janeza Šinkovca, objavljena v Pravni praksi, št. 21/98 z dne 29.10.1998 : »Po predstavitvi naše ustavno-sodne in tuje sodne prakse ter teorije lahko zaključimo:
- če sporni sklep nima nobene opredelitve o utemeljenosti suma o storitvi kaznivega dejanja, je storjen neutemeljen poseg v ustavno varovano pravico, sklep je protiustaven in zato ničen, pri taki izvedbi sklepa pridobljeni predmeti se ne smejo uporabiti v postopkih;
- če tudi v predlogu za izdajo odredbe o hišni preiskavi UNZ ni podan utemeljen sum zoper preiskovanca, ali je dana hipoteza, gre za enostavno trditev, brez navezave na kakršnokoli stvarno dejstvo, mora sodnik predlog za odredbo o hišni preiskavi zavrniti. V obratnem primeru odredba o hišni preiskavi nima podlage, iz nepopolnega predloga UNZ pa izhaja, da sodišče za utemeljen sum ni moglo dobiti opore v policijskem gradivu;
- iz sklepa mora biti razvidno, kakšni predmeti naj bi se iskali kot dokazi, tudi predlog UNZ ne more navajati nekaj kar pavšalno; -
- iz policijskega gradiva mora biti jasno razvidno, kateri prostori (sredstva) naj se pregledajo, praviloma stvari, ki pripadajo obdolžencu. Če naj se preiskava razširi na tuje prostore in sredstva, je to treba v odredbi točno opredeliti in posebej utemeljiti, da se bodo našli sledovi, predmeti, storilec, saj je poseg na škodo osebe, ki ne bo v kazenskem postopku, posebej občutljiv in ustavno dvomljiv;
- če je bila hišna preiskava opravljena zoper osebo, ki ni v ovadbi z ničemer omenjena kot sostorilec očitanega kaznivega dejanja, ali glede na prejšnjo alineo, je preiskava opravljena brez sodnega naloga, izrazito protipravna, razen v izjemnih primerih iz petega odstavka 36. člena Ustave.
Odredba o hišni preiskavi, opravljena v nasprotju s prikazanimi pravili, je nična; uporaba kakršnihkoli dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustave in zakona v kateremkoli postopku (kazenskem, pravdnem, upravnem), ni dopustna.«
21
27.11.1997. Na podlagi te odločbe je Državni zbor Republike Slovenije sprejel
spremembe in dopolnitve Zakona o kazenskem postopku, ki so bile objavljene v
Uradnem listu RS, št. 6/99. Pri tem je ustavno sodišče menilo, da predstavlja
prisluškovanje v prostoru - s tajno namestitvijo prisluškovalnih naprav - skrajen poseg v
ustavno pravico do zasebnosti ter da mora biti prav zaradi tega natančno urejeno z
jasnimi in podrobnimi pravili. Ta pravila državljanom zagotavljajo na eni strani
predvidljivost ukrepov oziroma situacij, v katerih je ukrep mogoče uporabiti, na drugi
strani pa učinkovit pravni nadzor in učinkovita sredstva zoper zlorabo teh ukrepov.
Tajna narava ukrepa prisluškovanja v prostorih je tista, ki poleg tajnosti pri izvajanju
ukrepa narekuje tudi tajno namestitev in odstranitev naprav, s katerimi se prisluškuje.
Ustavno sodišče je leta 1997 sprejelo stališče o nameščanju prisluškovalnih naprav v
stanovanja:
»75. Namestitev in odstranitev tistih tehničnih sredstev za prisluškovanje, ki se
nameščajo v prostoru, je nesporno povezana s tajnim vstopom v stanovanje oziroma
druge tuje prostore. S tem se, kot pravilno poudarja pobudnik, posega v pravico do
nedotakljivosti stanovanja. Pravica do nedotakljivosti stanovanja je prav tako kot
zasebnost komunikacij dvojno varovana: kot posebna ustavna pravica v 36. členu
Ustave in v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti. […]
77. Glede na omejitve pravice do nedotakljivosti stanovanja, ki jih dopušča 36. člen
Ustave, namestitev naprav za prisluškovanje ne more imeti podlage v petem odstavku
istega člena, ki sicer omogoča uradnim osebam, da vstopijo v tuje stanovanje brez
odločbe sodišča in brez navzočnosti prič opravijo preiskavo. To lahko po Ustavi storijo
samo, če je neogibno potrebno, da se neposredno prime storilec kaznivega dejanja ali
da se zavarujejo ljudje in premoženje. To ne velja za primere namestitve, oziroma
odstranitve naprav.
78. Na podlagi drugega odstavka 36. člena je vstop v stanovanje ali v druge tuje
prostore možen tudi v drugih primerih, vendar le na podlagi odločbe sodišča. Ustava v
takšnem primeru dovoljuje vstop v stanovanje proti volji stanovalca, ne dovoljuje pa
izrecno vstopa brez njegove vednosti. Odgovor na vprašanje, ali je tudi takšen vstop
dopusten, je zato potrebno poiskati v ostalih določbah Ustave. Po določbi drugega
odstavka 15. člena je mogoče z zakonom predpisati način uresničevanja človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice in
svoboščine. Po določbi tretjega odstavka istega člena Ustave so človekove pravice in
temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta
22
Ustava. V obravnavanem primeru je tajna narava ukrepa prisluškovanja tista, ki poleg
tajnosti pri izvajanju ukrepa narekuje tudi tajno namestitev in odstranitev naprav, s
katerimi se prisluškuje. Zato Ustavno sodišče sodi, da je v takšnem primeru utemeljeno,
da so posledično, zaradi izvedbe ukrepa prisluškovanja, z zakonom omejene tudi tiste
zahteve, ki jih po vsebini postulira drugi odstavek 36. člena Ustave. To velja tako za
predhodno obveščenost prizadete osebe o vstopu v stanovanje ali druge prostore, kot za
predhodno vročitev sodne odločbe. Seveda pa morajo biti hkrati izpolnjeni pogoji za
poseg v zasebnost iz drugega odstavka 37. člena Ustave. Ustavna dopustnost
prisluškovanja je namreč predpogoj za dopusten tajni vstop v stanovanje, ki predstavlja
zgolj fazo oziroma način izvedbe tega ukrepa. Ker predstavlja skrivni vstop v
stanovanje način izvedbe ukrepa prisluškovanja v prostorih, za katerega se obvezno
izdaja sodna odločba v obliki odredbe preiskovalnega sodnika, po oceni Ustavnega
sodišča posebna sodna odločba za vstop v stanovanje ob namestitvi in ob odstranitvi
naprav ni potrebna. Seveda pa je potrebno, da izdana odredba zadosti tudi tistim
zahtevam po določnosti, ki se zahtevajo za vstop v stanovanje, zlasti s točno
opredelitvijo prostora, kjer bodo prisluškovalne naprave nameščene.«32(povzeto po
Zupančič et al., 2000)
Zanimivo je vprašanje o ustavni dovoljenosti tajnega vstopa v tuje stanovanje na
podlagi odločbe sodišča, vendar proti volji stanovalca. Po mnenju ustavnega sodnika
Krivica33 je prisluškovanje v prostoru ustavno dopustno le, kolikor se izvaja s
prisluškovanjem pogovorom v prostorih »od zunaj«. Kolikor se izvaja s tajnim
nameščanjem naprav v stanovanju in torej z vstopom v stanovanje brez vednosti
stanovalca, pa veljavno besedilo 36. člena Ustave v celoti onemogoča, saj drugi
odstavek tega člena določa, da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca
vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati.
Če je brez odločbe sodišča proti volji stanovalca prepovedano vstopiti v tuje stanovanje,
je jasno, da policija še vedno proti volji stanovalca v stanovanje vendarle lahko vstopi,
če ima za to dovoljenje sodišča. Prav tako pa je jasno tudi, da sodna odločba policiji ne
dovoljuje vstopa v stanovanje, ne da bi stanovalec za to sploh vedel.
32 Ustavno sodišče Republike Slovenije (Odl.št. U-I-25/95, Ur.list RS, št. 5/98). 33 Odklonilno ločeno mnenje sodnika Matevža Krivica k odločbi št. U-I-25/95, Ur.list RS 5/98, Odl.US VI 158 z dne 27.11.1997.
23
V isti zadevi je pomembno tudi pritrdilno ločeno mnenje sodnika Šturma, ki se sicer
strinja, da 36. člen Ustave tak poseg prepoveduje, vendar je treba zadevo obravnavati
tudi v kontekstu 2. odstavka 37. člena Ustave, ki omogoča posege v nedotakljivost
zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost
države. Kot tak poseg v človekovo zasebnost se po njegovem mnenju šteje tudi
prisluškovanje v stanovanju ali drugih zaprtih prostorih. Tako se lahko odredi
prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih, z uporabo
tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim vstopom v navedene
prostore, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje
ali pripravlja, oziroma organizira izvršitev kaznivih dejanj zoper varnost Republike
Slovenije in njeno ustavno ureditev in kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno
pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let ter za kazniva
dejanja ugrabitve, neopravičene proizvodnje in prometa z mamili, neupravičenega
sprejemanja daril, neupravičenega dajanja daril, jemanja in dajanja podkupnine,
hudodelskega združevanja, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih
ter povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi. Za kazniva dejanja, za katera je v zakonu
predpisana kazen zapora osmih ali več let, se lahko ti ukrepi uporabijo le, če obenem
obstaja tudi resna nevarnost za življenje ljudi.
Tajna namestitev prisluškovalne naprave v stanovanju je izjemoma in ob izpolnitvi
pogojev iz 37. člena ustavno dopustna samo v primerih, če je ogroženo človekovo
življenje, če je treba preprečiti mučenje ali če je ogrožena svoboda vesti ali veroizpoved
(Zupančič, 2002: 389).
24
3. ODPRTA VPRAŠANJA IN DILEME PRI PREISKAVAH STANOVANJA IN
DRUGIH PROSTOROV
Ko se soočimo s praktičnim pogledom na preiskavo stanovanja in drugih prostorov, se
srečujemo s celo vrsto problemov in odprtih vprašanj. V tem delu se bom specializiral le
na nekatera odprta vprašanja, ki se nam v praksi pri opravljanju preiskav stanovanja in
drugih prostorov lahko pojavijo. Na tem mestu bom posamezne probleme obravnaval
po kronološkem vrstnem redu opravljanja preiskave. Bolj podrobno si bomo ogledali
naslednja vprašanja:
- problem dokaznega standarda;
- definiranje pojma »stanovanje in drugi prostori«;
- obvezna prisotnost oseb pri preiskavi;
- hišna preiskava s pristankom;
- najdba naključnega dokaza pri preiskavi;
- ekskluzija nezakonito pridobljenih dokazov.
3.1 Dokazni standard
Eno izmed pomembnejših vprašanj, ki se nam zastavlja ob misli na posege v ustavno
zaščitene pravice državljanov je vprašanje pogojev, ki morejo biti izpolnjeni, ko
pristojno sodišče lahko z odredbo o hišni preiskavi dovoli in dopusti vdor v človekovo
zasebnost. To vprašanje je zelo pomembno tudi s tega vidika, ko vemo, da lahko
policija tudi brez predhodne sodne kontrole vstopi v stanovanje in preišče prostore. Na
vsa ta pomembna vprašanja odgovarja institut dokaznega standarda (Marinko, 1998).
Stopnja verjetnosti, ki se zahteva kot prag, pod katerim poseg v pravico do
nedotakljivosti stanovanja ni dovoljen, je utemeljen sum. Sum pa bo utemeljen takrat,
če zanj obstajajo razlogi. Utemeljevati namreč ne pomeni drugega, kot navajati razloge
za stališča. Ta dokazni standard velja tudi za opravo hišne preiskave v predkazenskem
postopku. Ne glede na to ali se preiskava izvaja v teku kazenske preiskave, ali pa še
pred formalno uvedbo preiskave, torej kot nujno preiskovalno dejanje34 je prag
dokaznega standarda enak. Na abstraktni ravni pomeni poseg v posameznikovo ustavno
34 165. in 166. člen Zakona o kazenskem postopku
25
varovano pravico do zasebnosti, ne glede v kateri fazi kazenskega postopka se opravi. Iz
tega sledi, da sme državna represija v to pravico poseči le takrat, ko so izpolnjeni
določeni pogoji v ustavi in zakonu. Temeljni pogoj, ki mora biti vedno izpolnjen, da se
lahko opravi hišna preiskava je, da je pred tem z določeno stopnjo verjetnosti izkazano,
da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje.
Po naši opredelitvi zakonskih določil se z vprašanjem dokaznega standarda ukvarja 214.
člen Zakona o kazenskem postopku, ki določa da se sme preiskava opraviti, če so
podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je
verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali, da se bodo odkrili sledovi
kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Zakon določa
standard, ki se nanaša na pričakovanje oziroma verjetnost, da bodo policisti pri
preiskavi našli predmete ali sledove ali pa bodo pri preiskavi prijeli osebe, ne določa pa
dokaznega standarda, ki se nanaša na povezanost predmetov, sledov ali oseb z
ravnanjem, ki naj bi bilo kaznivo. Uporaba besedice obdolženi kaže na to, da gre za
poseg, ki se izvršuje po uvedbi preiskave zoper konkretno osebo, torej ko je obstoj
kaznivega dejanja in storilca že ocenjen z dokaznim standardom utemeljenega suma.
Preiskava35 se namreč zoper določeno osebo začne, če obstaja utemeljen sum, da je
storila kaznivo dejanja. Ker pa se večina hišnih preiskav in zasegov izvrši v
predkazenskem postopku, ko policija deluje izključno na podlagi razlogov za sum, da je
bilo storjeno kaznivo dejanje lahko sklepamo, da je dokazni standard za odreditev hišne
preiskave razlog za sum, da so predmeti, sledovi in osebe povezani s kaznivim dejanjem
(Marinko, 1998).Standard verjetnosti, da bo mogoče priti do predmetov, sledov ali oseb
je podan takrat, ko je pričakovanje uspeha večje, od pričakovanja neuspeha, opira pa se
na konkretna dejstva. Po mnenju Vasiljeviča pa mora pred verjetnostjo, da se bodo s
preiskavo dosegli določeni rezultati, kar je le nekaj več od navadnega, z ničemer
podkrepljenega pričakovanja (Vasiljevič, 1982, Petrič, 1982, citirano po Marinku, 1998)
obstajati sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Nekateri ostali pravni teoretiki kljub
temu enačijo verjetnost z utemeljenim sumom, po mnenju Žaberla (2001) za to ni
razlogov, saj bi zakonodajalec v primeru, da bi imel v mislih utemeljen sum tudi tako
zapisal.
35 Pri tem govorimo o preiskavi v smislu faze kazenskega postopka in ne kot preiskovalno dejanje
26
Različni pravni sistemi različno pojmujejo dokazni standard za odreditev hišne
preiskave. Ne glede na poimenovanje gre za abstrakten pojem, ki ga lahko s konkretno
vsebino napolni le dejanska uporaba z odločitvami sodišč v konkretnih primerih
(Marinko, 1998). Po Emanuelu (1993, citirano po Marinku, 1998) je utemeljen sum
vzpostavljen takrat, ko ima policist verodostojne dokaze, na podlagi katerih bi razumen
človek menil, da je bolj verjetno kot ne, da je predlagana preiskava upravičena.
Podobno kot Emanuel utemeljen sum opredeljuje tudi Black, ki ga razlaga kot »imeti
več dokazov za, kot pa proti« (Black 1990, citirano po Marinku, 1998). Prav tako te
teorije potrjuje tudi ameriško Vrhovno sodišče v sodbi BRIENGAR vs. U.S.36 navaja,
da imamo pri utemeljenem sumu, kot že ime samo pove, opraviti z verjetnostjo. To pa
niso samo tehnični, ampak dejanski in praktični kriteriji na podlagi katerih se ravnajo
razumni in previdni ljudje. Utemeljen sum je torej fluiden koncept, odvisen od ocene
verjetnosti v posameznih dejanskih okoliščinah in se ga ne da reducirati zgolj na vrsto
pravnih pravil (Marinko, 1998).
Ameriški »probable cause« lahko sicer dobesedno prevedemo z utemeljenim sumom,
vendar gre v primerjavi z našo zakonodajo37 za nižjo stopnjo gotovosti (Marinko,
1998). IV. amandma k Ustavi Združenih držav Amerike narekuje, da se preiskava
lahko opravi, če je z zadostno verjetnostjo, oziroma utemeljenim sumom dokazano, da
so stvari, ki naj se zasežejo v povezavi s kaznivim dejanjem in da se nahajajo v
prostorih, ki naj se preiščejo. Kadar obstaja utemeljen sum, da se bodo v prostorih našli
dokazi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so bili uporabljeni pri storitvi dejanja ali so z
njim nastali, se lahko veljavne sodne odredbe po sodbi WARDEN vs. HAYDEN38
izdajajo za katerokoli posestvo ne glede na to, ali v njem pričakuje zasebnost
osumljenec ali pa druga oseba. Strah, da bo v primeru predhodnega obvestila skril ali
uničil iskane predmete, predstavlja ustrezno opravičilo preiskave pri nedolžnem
državljanu (Kamisar et al., 1986: 257).
Ko govorimo o utemeljenem sumu, moramo vedno izhajati iz stališča, da mora biti le-ta
predhoden, artikutabilen, konkreten in specifičen. O predhodnosti govorimo, ker mora
biti dokaznemu standardu zadoščeno še preden se lahko poseže v posameznikove 36 Vrhovno sodišče ZDA, 338 U.S. 160 (1949) 37 167. člen Zakona o kazenskem postopku določa, da se sme preiskava začeti zoper določeno osebo, če je obstaja utemeljen sum,da je storila kaznivo dejanje 38 Vrhovno sodišče ZDA, 387 U.S. 294 (1967)
27
pravice. Artikutabilnost je pomembna zaradi dejstva, da je sodni proces racionalno -
logičen diskurz in se lahko v njem obravnavajo zgolj argumenti, ki so jih stranke
zmožne določno izraziti. Nadalje Marinko pojasnjuje konkretnost utemeljenega suma z
razlago, da mora policija za sodno odobritev posega utemeljeno sumiti, da je določen
posameznik v interese družbe posegel na določen. Smisel kriterija specifičnosti pa gre
iskati v prepovedi, da bi se utemeljen sum izpostavil samo iz splošnih, probabilističnih
okoliščin (Zupančič et al, 2000).
Utemeljenost suma mora policija prikazati v zaprosilu, s katerim se obrača na sodnika,
ki je pristojen za izdajo odredbe o hišni preiskavi. Običajno ima tako zaprosilo pismeno
obliko. Presoja utemeljenosti suma lahko temelji le na podatkih, ki so predloženi ob
zaprosilu za odredbo in ne na kasneje pridobljenih dejstvih. Morebitne nejasnosti je
sodnik dolžan razčistiti z dodatnimi vprašanji (povzeto po Marinku, 1998). Če je
utemeljenost suma že bila podana v sklepu o uvedbi formalne preiskave v kazenskem
postopku ali v odreditvi pripora, se policija pri zaprosilu za odredbo sklicuje na tam
podane podatke in tako ponovna obrazložitev suma ni potreba (Šinkovec, 1998).
V času pridobivanja odredbe je mogoče nepravilen affidavit39 »popraviti« s tistim, kar
je bilo sodniku povedano v tem času ali pa na podlagi naknadnega pričanja policije v
zahtevi za izločitev (Kamisar et al., 1986: 281). Poglejmo, kaj vse vzpostavlja utemeljen
sum.
1. Neposredno opažanje, oziroma zaznavanje policista: gre za institut vzpostavljanja
utemeljenega suma. Pri tem ne zadošča golo zatrjevanje policista, da je bilo storjeno
kaznivo dejanje ali da nekdo poseduje blago, izvirajoče iz kaznivega dejanja, ampak
morajo biti navedena vsaj še nekatera spremljajoča dejstva in okoliščine, ki bi kazale na
dejanski obstoj kaznivega dejanja (Marinko, 1998).V ameriški praksi je poznan primer
U.S. vs. 1964 FORD THUNDERBIRD, po katerem je bil izoblikovan standard, da ni
važno, kaj bi sklepal izkušen policist, temveč ali bi lahko tako sklepal vsak pošten in
razumen človek. Sodnik ima vedno pravico upoštevati strokovno znanje in presojo
policista, vendar samo zatrjevanje policista o zaznanem kaznivem dejanju ne zadošča za
izdajo odredbe (Kamisar et al., 1986: 285-286).
39 Izraz »Affidavit« se uporablja, kadar govorimo o zapriseženi izjavi policista, v kateri le-ta obrazloži dejstva in svoj sum ter zaprosi sodišče za izdajo odredbe o hišni preiskavi.
28
2. Utemeljen sum vsekakor vzpostavljajo tudi sumljivo ali ponavljajoče ravnanje,
predkaznovanost, navzočnost na področju z visoko stopnjo kriminalitete, govorice,…
Seveda obstoj samo enega izmed dejavnikov nikakor ne more voditi v utemeljenost
suma, lahko pa so dobro sredstvo za utrjevanje izjav in mnenj, ki jih poda policist.
Pomembno je tudi njihovo medsebojno podpiranje, ki lahko vzpostavi utemeljen sum iz
dejstev, ki vsako zase tega ne bi zmoglo (Marinko, 1998).
3. Informacije, pridobljene od osumljenca, žrtev in očevidcev kaznivih dejanj:
pomemben vir informacij, ki vodijo k utemeljenemu sumu, so nedvomno izjave
osumljenca. Če so te izjave zbrane ob upoštevanju določb 4. člena ZKP ni ovire, da bi
osumljenčeva izjava ne bila vir utemeljenosti suma. Problem, ki se pojavi v zvezi s tem
pa so določbe naše zakonodaje40, ki določa, da je potrebno osumljenčevo izjavo dano
policiji izločiti iz spisa, kar pa pomeni, da bo taka izjava izločena tudi iz tistega, v
katerem se je vodilo odločanje o predlogu za hišno preiskavo, s čimer pa bo
onemogočeno preverjanje o njeni zakonitosti (Marinko, 1998). Ključnega pomena so
tudi izjave žrtev in očevidcev. Poglavitna razlika med njimi in profesionalnimi
informatorji je predhodna zanesljivost (Kamisar et al., 1986: 285). Doktrina ločevanja
običajnega državljana od profesionalnega ovaduha poudarja, da informacije, ki so
pridobljene od policijskih informatorjev v sebi vedno nosijo kanček nezanesljivosti.
Običajen državljan pa je po domnevi bolj zanesljiv zaradi patriotskih nagibov ali pa
skrbi za lastno varnost (Zupančič et al., 2000: 535). Emanuel je mnenja, da sodišče
vedno predpostavlja, da je običajen »nekriminalen« državljan zaupanja vreden
informator, tudi če njegova zanesljivost ni bila predhodno preizkušena (povzeto po
Marinku, 1998). V naši pravni ureditvi izsledki informatorjev41 nimajo nobene dokazne
vrednosti, razen če je v sodnem postopku poklican kot priča. Samo informatorjevo
obvestilo, brez podpore materialnih dokazov, ne more biti zadosten razlog, da bi se
zadostilo standardu utemeljenega suma.
V ameriški ureditvi se je za presojo dokazne vrednosti informatorjevega sporočila v
preteklosti uporabljal dvojni kriterij Aguilar. Prvi kriterij je ugotavljal subjektivno
zanesljivost informatorja, oziroma okoliščine, ki so policista prepričale, da je informator
zanesljiv, informacija pa resnična Sodnik je moral oceniti ali bi te okoliščine tudi
40 III. odstavek 83. čl. ZKP 41 Informator je oseba, ki policiji prikrito, zavestno, prostovoljno in neusmerjeno posreduje informacije in podatke o kaznivih dejanjih in njihovih storilcih
29
razumnega in previdnega človeka prepričale v informatorjevo zanesljivost. Drugi
kriterij pa je preverjal objektivno resničnost obvestila, oziroma okoliščine, kako je
informator prišel do posredovanih informacij. Sodnik je torej moral preveriti ali je
obvestilo ustrezalo objektivni resničnosti neodvisno od informatorjeve dobre vere ali
prepričanosti. Aguilar kriterij je reševal spor o obstoju in resničnosti dokaza, oziroma
spor o utemeljenosti suma. Vnaprej so bili namreč določeni znaki, ki so morali biti
izpolnjeni, da se je dokaz štel za veljavnega. Če je bila informacija pod tem kriterijem
nezadostna, so se uporabila še druga dejstva, ki so podpirala informatorjevo izjavo
(AGUILAR vs. TEXAS42 in SPINELLI vs. U.S.43) (Zupančič et al., 2000: 531)
Zelo pomembni pri določanju vrednosti informatorja so resnicoljubnost, zanesljivost in
temelj sporočila, pa vendar se nanje ne sme gledati kot na popolnoma ločene in
neodvisne zahteve, temveč kot na tesno povezana dejstva, oziroma prepletajoče se
oporne točke, ki so pomembne pri opredeljevanju vrednosti obvestila in lahko
učinkovito odgovorijo na zdravo-razumsko in praktično vprašanje utemeljenega suma.
Kot odgovor na Aguilar kriterij je bil v sodbi ILLIONS vs. GATES44 vzpostavljen test
celote okoliščin45. Zahteve Aguilar kriterija je potrebno upoštevati kot relevantne
dejavnike v analizi celote vseh znanih okoliščin. Močnejši faktor lahko okrepi
šibkejšega, informatorjeve navedbe se lahko podkrepijo s spremljajočimi podatki
(Marinko, !998), pomanjkanje enega faktorja pa se lahko kompenzira s prepričljivim
prikazovanjem drugega pokazatelja zanesljivosti (Zupančič et al., 2000: 538).
Pri določanju utemeljenega suma lahko obstaja veliko spremenljivk, tako da ena sama
odločitev ne more postati precedens in veljati za vse primere na splošno. Vrhovno
sodišče ZDA je tako podprlo pristop »totaly of circumstances«, po katerem naloga
sodnika, ki izda odredbo za preiskavo, praktično in razumno odločiti, ali je glede na
okoliščine predstavljene v affidavitu, vključno z resnicoljubnostjo in temeljem sporočila
osebe, ki ga posreduje verjetno, da se bodo pri preiskavi našli dokazi kaznivega dejanja
in je podčrtal pomen medsebojnega potrjevanja podrobnosti informatorjevega sporočila
in policijske dejavnosti (Kamisar et al., 1986: 266-270). Po sodbi MASSACHUSETTS
42 Vrhovno sodišče ZDA, 378 U.S. 198 (1964) 43 Vrhovno sodišče ZDA, 393 U.S. 410 (1969) 44 Vrhovno sodišče ZDA, 462 U.S. 213 (1983) 45 Angleško: Totaly of circumstances approach
30
vs. UPTON46 lahko sodišče izda odredbo za preiskavo tudi, če niti en sam del (sam
zase) ni sklepčen, vendar se koščki brezhibno skladajo. Pri tem obstaja precejšna
verjetnost, da bodo policisti našli osebe, sledove ali predmete, ki so povezani s
kaznivim dejanjem (Zupančič et al., 2000: 538).
Kot resničen, se obravnava tudi namig anonimnega in neidentificiranega informatorja,
kadar bi zdrava pamet razumnega in nepristranskega opazovalca vodila k temu, da se
taki informaciji lahko verjame. Ta odločitev mora biti sodnikova in ne policistova.
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Harlana v sodbi U.S. vs. HARRIS47 je opozorilo, da
lahko policist ne, da bi izdal zaupanje svojega vira sodniku opiše določene lastnosti, ki
se nanašajo na točno opazovanje in poročanje ter druge odnose med informatorjem in
osumljencem, odsotnost namena podati lažne podatke, itd. Obvestila informatorja, za
katerega ni bila prikazana nobena splošna značilnost zanesljivosti in katerega identiteta
se ne sme ali noče razkriti, ne bi smela služiti kot edini temelj utemeljenosti suma
(Zupančič et al., 2000: 535, 536).
Utemeljen sum lahko torej temelji na sporočilu nedvomno poštenega državljana,
sporočilu informatorja, ki je znan po veliki stopnji zanesljivosti danih informacij,
sporočilu osebe, ki podrobno opisuje neposredno zaznano kriminalno dejavnost ali
osebe, ki govori zoper sebe, tudi, če način zbiranja informacij ni natanko opredeljen
(Kamisar et al., 1986: 267). Priznanje kaznivega dejanja nosi v sebi kal zanesljivosti, ki
zadošča vsaj za prepoznanje utemeljenega suma za preiskavo. Niti ponujeno plačilo ali
»nolle prosequi«48 ne izniči tveganja niti nečastnosti, ki jo povzroči priznanje lastnega
kaznivega dejanja (Zupančič et al., 2000: 535). Če se določene informatorjeve izjave
izkažejo za točne, lahko govorimo o verjetnosti, da ima prav tudi glede ostalih
navedb.Ta trditev res ne zdrži kriterija resnicoljubnosti, vendar pa zadostuje za
praktično in razumno sodbo o obstoju utemeljenega suma. Na videz nedolžno početje
lahko v luči informatorjeve izjave postane sumljivo. Ker pa institut utemeljenega suma
ne zahteva gotovosti ampak zgolj verjetnost, lahko prav nedolžno vedenje služi kot
podlaga za utemeljen sum (Kamisar et al., 1986: 271-272). Če sledimo takemu 46 Vrhovno sodišče ZDA, 466 U.S. 727 (1984) 47 Vrhovno sodišče ZDA, 403 U.S. 573 (1971) 48 »Nolle prosequi« je diskrecijska pravica policista, da oceni spor med državo in kršilcem prisilnih pravil ter ga primerja z vrednostjo pridobljenih informacij, v zameno za to pa policist obveščevalca ne ovadi tožilstvu. Ta način vsekakor ni v skladu z načelom legalitete pregona, je pa nujni spremljevalec kriminalistične politike
31
razmišljanju bi moral affidavit poštenega in izkušenega policista v katerem navaja, da se
na določenem mestu nahajajo dokazi, zadostovati.Čeprav je dokaj nepravično, da za
utemeljitev suma zadostuje izjava poštenega informatorja, ne pa tudi poštenega
policista, je sodišče izrecno poudarilo, da ne glede na poštenost morebitnega prosilca za
odredbo, ta ne sme biti izdana, če v affidavitu ni zadostnih dejstev in okoliščin v
podporo izjavi (Kamisar et al., 1986: 275).
Iz sodbe FRANKS vs. DELAWARE49 izhaja da se, kadar obtoženec izrazi dvom, da je
bila v affidavitu uporabljena napačna izjava (zavestno in namenoma ali pa iz
malomarnosti), po IV. amandmaju opravi zaslišanje na željo obtoženega. Če je s
civilnim dokaznim standardom premoči dokazov50 ugotovljena kriva prisega ali
zavestna malomarnost in je affidavit brez take krive izjave nezadosten, je potrebno
odredbo razveljaviti, na njeni osnovi pridobljene dokaze pa izločiti. Odredba obdrži
veljavo, če temelji na podatkih, ki so se izkazali za napačne, vendar pa je policist v
trenutku predloga razumno in pošteno domneval, da so resnični (Marinko, 1998).
Razkritje informatorja se lahko zahteva, kadar odredbodajalec dvomi v kredibilnost
policistovih izjav. Podobno velja tudi za postopek o izločitvi dokazov, kjer ne gre za
vprašanje krivde ali nedolžnosti, ampak za vprašanje obstoja utemeljenega suma. Če se
sodnik z dokazi ali navzkrižnim zaslišanjem prepriča, da so se policisti v dobri veri
zanašali na zanesljive informacije kredibilnega informatorja, njegove identitete ni
potrebno razkriti (Kamisar et al., 1986: 282-283). Podobno ureditev poznamo tudi v
slovenskem pravnem redu51 pri zaščiti anonimnih prič, pri katerih razkritje identitete pri
zaslišanju ni dopustno.
Največja nevarnost pri uporabi anonimnih informatorjev obstaja v primeru, ko bi si
policija dobesedno izmislila fiktivnega informatorja v primerih, ko utemeljenega suma
ne bi bilo mogoče vzpostaviti na drugačen način (Zupančič et al., 200: 537), kar
poudarja tudi ameriški zvezni državni tožilec Younger: »Krive prisege so nekaj
vsakdanjega. Policisti sami sebe doživljajo kot borce v vojni zoper kriminal, hkrati pa
tudi proti sodnemu sistemu, v katerem je dovoljeno vse, kar lahko obide sodna pravila,
49 Vrhovno sodišče ZDA, 438 U.S. 154 (1978) 50 Angleško: Preponderance of evidence 51 240a. člen Zakona o kazenskem postopku
32
ki bi lahko osvobodila tiste, ki sodijo v zapor. Vsak policist se bo pri preiskavi, ki se
izkaže kot neupravičena, skliceval na zanesljivega in anonimnega informatorja«
(Kamisar et al., 1986: 284)
Kot smo lahko ugotovili, obstaja v ameriškem pravosodnem sistemu kup dilem pri
uporabi informatorjev v postopku zagotavljanja utemeljenega suma. V našem sistemu
takih dilem ne poznamo, saj se lahko tako pridobljene informacije uporabljajo zgolj kot
neformalni vir in kot take nimajo nikakršne dokazne vrednosti. Razgovor, ki ga opravijo
delavci policije z informatorjem se lahko zabeleži le v uradnem zaznamku. Uradni
zaznamek o razgovoru delavcev policije z informatorjem ni dokaz v postopku, temveč
je le informacija, oziroma priloga ovadbe, na podlagi česar (poleg ostalih podatkov v
ovadbi) preiskovalni sodnik odloča o obstoju utemeljenega suma, da je določena oseba
storila kaznivo dejanje. Izjava informatorja lahko pomeni zgolj določen podatek,
oziroma obvestilo, na podlagi katerega policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum (kot
najnižjo stopnjo verjetnosti), da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Kdaj bo tako
obvestilo imelo dejansko dokazno vrednost za vzpostavitev utemeljenega suma, pa je
odvisno od posameznega konkretnega primera in tudi drugih dokazov, ki jih pridobi
policija v konkretnem primeru od drugih virov52.
Dobro razlago, da izjava anonimnega informatorja ne more biti povod za utemeljitev
suma, je podalo na svoji seji Vrhovno sodišče Republike Slovenije53 tudi v primeru, ko
so odločali o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu. Ker je
primer zanimiv si ga poglejmo podrobneje.
V uradnem zaznamku Operativno komunikacijskega centra Generalne policijske uprave
je zapis o klicu anonimne osebe, ki je povedala, da se osumljenka ukvarja z gojenjem
marihuane, da se je na kraj, kjer naj bi se izvrševalo kaznivo dejanje preselila pred
približno dvema letoma in pol in da poseduje osebni avtomobil Renault. Anonimni
informator je nadalje povedal, da osumljenka goji sadike marihuane v kletnih prostorih
pod lučjo preko celega leta in jih nato prodaja (po 1.500 SIT za sadiko), da ima več
večjih odjemalcev, mamilo pa prodaja tudi okoliškim otrokom, da z njo živi tudi oseba,
ki naj bi preprodajala kokain, da se je pred 14 dnevi vrnila iz Nizozemske, od koder je
52 Sodba Vrhovnega sodišča RS, z dne 11.12.2003 - I Ips 351/2003 53 Sodba Vrhovnega sodišča RS, z dne: 3.11.2005 - I Ips 333/2005
33
po vsej verjetnosti prinesla tudi večjo količino semen. Policija je preverila okoliščine in
dejansko ugotovila, da vse navedene trditve v anonimnem obvestilu držijo.
Policija je dodatno ugotovila, da osumljenko ne obiskuje nihče od domačinov, oziroma,
da z njimi sploh nima kontaktov, ampak jo obiskujejo osebe iz drugih območij. Prav
tako je policija pri vložitvi zaprosila za izdajo odredbe o hišni preiskavi navedla, da je
hiša, v kateri živi osumljenka, ograjena z ograjo in je dostop v času njene odsotnosti
skoraj nemogoč, saj poseduje v ograjenem delu posestva večjega psa, ki je zelo nevaren
in onemogoča dostop drugim osebam. Sodnik je na predlog policije odredil, da se pri
obdolženi.opravi preiskava stanovanjske hiše s pritiklinami. V obrazložitvi odredbe je
navedel, da dokazi, ki jih je zbrala policija, utemeljujejo sum, da se v hiši, ki jo ima v
najemu obdolžena, goji večja količina sadik prepovedane droge z namenom nadaljnje
prodaje. Pri tem se je skliceval na anonimno obvestilo in še navedel, da je policija s
preverjanjem navedb iz anonimne prijave ugotovila, da se le-te ujemajo z ugotovljenimi
dejstvi.
Utemeljeni razlogi za sum, pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po
kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov ter njihovi preverljivosti v veliki meri
približujejo utemeljenemu sumu54. Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo
artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo
dejanje55. Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec
storil kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa
morajo biti tako, da je »ex post« mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe.
Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo.
Anonimna naznanitev kaznivega dejanja je bila v tem konkretnem primeru zadosten
razlog za sum, da je obdolžena storila kaznivo dejanje in je zato policija skladno z
zakonom56 morala ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi
kaznivega dejanja in predmeti, ki bi utegnili biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki
bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
54 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-25/95 z dne 27.11.199755 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-18/93 z dne 11.4.199656 V skladu z določilom 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP
34
Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila
kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da
razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno
presojo. Takšna sodna presoja ni mogoča, kadar se utemeljen sum ali utemeljeni razlogi
za sum vzpostavijo samo na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin, ki same po sebi
ne pomenijo niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja. Takšne
splošne okoliščine so v obravnavanem primeru tiste, ki se nanašajo na vrsto osebnega
vozila, ki ga je posedovala obdolženka, o tem, kje je živela prej in od kod se je pred
kratkim vrnila, kar vse je bilo v anonimnem obvestilu in se je po ugotovitvah policije
izkazalo za resnično. Navedba informatorja o preprodaji kokaina, ki se je nanašala na
drugo osebo ni bila preverjena pa vendar jo je preiskovalni sodnik upošteval kot
okoliščino, ki utemeljuje sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V tem primeru niti ne
gre za sum policije, ampak le za golo trditev anonimnega informatorja, ki ni bila
preverjena. Prav tako ni bila preverjena trditev obvestila, da ima obdolženka več večjih
odjemalcev in da mamilo prodaja okoliškim otrokom. Policija je podatkom, ki jih je
pridobila z anonimnim obvestilom dodala le, da obdolženo ne obiskuje nihče od
domačinov oziroma, da z njimi nima kontaktov, da jo obiskujejo osebe z drugih
območij, iz česar je policija že sklepala, da prihajajo po nakup prepovedane droge.
Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da je policija sum, za izvrševanje
kaznivega dejanja utemeljevala le s potrjevanjem splošnih okoliščin iz anonimnega
sporočila in z nekaterimi verjetnostnimi okoliščinami. Sedaj veljavni ZKP nam ponuja
jasno definicijo, da je na podlagi anonimne prijave, ko ni podatkov na kakšen način je
bila informacija pridobljena, posebej pomembno, da informacija opiše kriminalno
dejavnost tako podrobno, oziroma jo policija z delovanjem po 2. odstavku 148. člena
ZKP dopolni tako, da preiskovalni sodnik lahko oceni, ali sum temelji na bolj določni
podlagi, kot je morebitno prehitro sklepanje obdolženki nenaklonjenega okolja. Hkrati
pa je treba izključiti možnost, na kakršno v primerih anonimnih prijav opozarjajo pravni
teoretiki57, da se odredba za hišno preiskavo opira na dokaze, pridobljene na nedovoljen
način. V gradivu, ki ga je policija ponudila preiskovalnemu sodniku, bi morala navesti
okoliščine, ki jih je pridobila s preverjanjem anonimnega sporočila in na kakšen način
57 Mnogi pravni komentatorji trdijo, da je največja nevarnost liberalne uporabe namigov anonimnih informatorjev možnost, da bi si policija izmislila fiktivnega informatorja, ko na drug način ne bi bilo možno zagotoviti utemeljenega suma
35
so bile te ugotovljene. To bi bile lahko le okoliščine, ki niso zgolj splošne narave,
ampak so v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja, na primer: odkritje vsaj enega
odjemalca, ugotovitev trajnega povečanega, v tem primeru celo ilegalnega odjema
električne energije 24 ur dnevno, stalna luč v kletnih ali podstrešnih prostorih.
Ugotovljena bi lahko bila identiteta obiskovalcev in njihova morebitna povezava s
prometom ali uživanjem mamil in podobno. Iz okoliščin, ki jih je preverila policija in so
glede presoje verjetnosti, ali je obdolženka izvrševala kaznivo dejanje popolnoma
nevtralne, ni bilo mogoče sklepati, da je podan dokazni standard, ki bi utemeljeval
izdajo odredbe o hišni preiskavi. Preiskovalni sodnik pa je ravnal napak tudi zato, ker je
o potrebni stopnji suma storitve kaznivega dejanja sklepal tudi na podlagi povsem
nepreverjene okoliščine, oziroma golega suma, ki je izviral le iz anonimne prijave
informatorja, da v hiši poleg gojenja konoplje poteka tudi preprodaja kokaina, kar pa
policija ni preverila in torej za to kaznivo dejanje ni obstajal niti sum storitve.
Odločitvi, da se opravi hišna preiskava zgolj na podlagi gradiva, kakršno je bilo zbrano
v tem primeru, ko ni bila spoštovana omejitev specifičnosti utemeljenih razlogov za
sum, odpira vrata hišnim preiskavam v primerih, ko so podani le razlogi za sum na
podlagi anonimnih prijav, ko ni mogoče preveriti zanesljivosti informatorja, niti
preveriti, na kakšen način je ta prišel do podatkov, ki jih je sporočil. Policija pa je s
preverjanjem potrdila zgolj splošne ali verjetnostne okoliščine ter dodala nove
okoliščine, ki sicer nakazujejo možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki pa je zelo
oddaljeno in neoprijemljivo ter podano na povsem splošni ravni. Na ta način lahko
govorice ali stereotipi posamezniku nenaklonjenega okolja sprožijo tako globoke
posege v zasebnost, kot je hišna preiskava oziroma v določenih primerih celo uporabo
dokazov, pridobljenih na nezakonit način. Po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi,
dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je policija predlagala odreditev hišne preiskave,
ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum in v takem položaju
tudi ne za odreditev hišne preiskave. Zato je bila ta hišna preiskava odrejena v nasprotju
z določbo 1. odstavka 214. člena ZKP in je tako nezakonita, dokaze pridobljene pri
preiskavi pa ni dopustno uporabiti proti obdolženi storilki kaznivega dejanja.
36
3.2 Definiranje pojma »stanovanje in drugi prostori«
Pri definiranju pojma, ki ga uporablja slovenski zakon o kazenskem postopku hitro
naletimo na precej preozko definicijo. Bolj smiselno bi bilo uporabiti pojem stanovanje
in drugi prostori. V tem delu, se bom osredotočil na pojem »drugih prostorov«, oziroma
kaj sploh vse zajema ta pojem.
V praksi predstavlja poseben problem pregled vozila in prevoznih sredstev. Zakon o
kazenskem postopku sicer določa, da se pri tem smiselno uporablja določila, ki veljajo
za hišno preiskavo, vendar pa je pri nas sodna praksa izoblikovala naslednje stališče:58
»Za pregled osebnega vozila ni potrebno izdati odredbe o hišni preiskavi. Hišna
preiskava se nanaša na stanovanje in druge prostore, pod ta pojem pa osebno vozilo ne
sodi«. V novelo zakona o kazenskem postopku je bila leta 1998 vnesena tudi določba v
215. členu, ki določa, da se pravila, ki veljajo za opravljanje hišne in osebne preiskave
smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. Pred tem,
ko je bila ta določba vnesena v zakon namreč ni bilo jasno ali je za preiskavo vozila
potrebna odredba sodišča ali ne. Kot sem že omenil je Vrhovno sodišče Republike
Slovenije sprejelo načelno mnenje, da se za vozila sploh ne uporabljajo določbe o hišni
preiskavi, vendar pri tem ni odgovorilo na vprašanje, ali je vozilo torej sploh še
zavarovano do te mere, da je za njegovo preiskavo potrebna predhodna sodna kontrola.
Po noveli Zakona o kazenskem postopku iz leta 1998 je za preiskavo vozila potrebna
sodna odredba, če je vozilo namenjeno bivanju ali spanju, ali če gre za preiskavo skritih
prostorov vozila, v vseh primerih pa zadoščajo že razlogi za sum. Še vedno pa ni najbolj
jasno definirano področje, kaj sploh so skriti prostori vozila.
Stanovanje in drugi prostori so povezani s človekovimi pravicami do nedotakljivosti
stanovanja za kršitev katere slovenski pravni red predvideva samostojno kaznivo
dejanje. Pojem stanovanja lahko zasledimo v stanovanjskem zakonu59. Ta zakon daje
točno definicijo kaj je stanovanje in kaj so drugi prostori, ki so lahko šteti kot pomožni
bivalni prostori. V to definicijo spadajo tudi prostori, ki niso stanovanje60. V ta okvir
nedvomno sodijo tudi počitniške prikolice, avtodomi, jahte in drugi prostori tako, da za
58 Stališče evidenčne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, dne 18. in 19.12. 1996 59 Stanovanje je po tem zakonu definirano kot skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to ali so prostori v stanovanjski stavbi ali drugi stavbi. (Stanovanjski zakon - Ur.l. RS, št. 69/2003, 18/2004). 60 Prostori za začasno bivanje in oddih.
37
preiskavo le-teh potrebujemo odredbo za hišno preiskavo. Odredba ni potrebna, če gre
za navadno osebno vozilo, saj je zakonodajalec predvidel, da lahko policija v
predkazenskem postopku opravi potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in
prtljage. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo in utegnejo biti pomembni za
kazenski postopek in o predmetih, ki so bili najdeni in zaseženi, se napravi zapisnik ali
uradni zaznamek. S tem pooblastilom je zakonodajalec izključil hišno preiskavo. Pojem
zaprtega prostora, ki je pojmovno povezan s podobnostjo stanovanja, se ne more
raztegniti na osebno vozilo, ki je udeleženo v javnem prometu in je podvrženo policijski
kontroli (Klemenčič, 2002).
Naš zakon o kazenskem postopku določa poleg vozil še eno vrsto posebnih prostorov.
Gre za tako imenovane javne prostore61, kjer lahko policisti opravijo preiskavo brez
predhodne izročitve odredbe. Za javne prostore se štejejo tisti prostori, v katere je
dovoljen vstop vsakomur. Med javne prostore pa ne moremo šteti prostore državnih
organov in prostorov lokalne samouprave, različnih državnih ali zasebnih podjetij in
drugih gospodarskih združenj, društev in podobno (Žaberl, 2001). Javni prostori se
smatrajo za javne vse dotlej, dokler so dostopni individualno nedoločenemu krogu ljudi.
Preiskava brez predhodne izročitve odredbe se lahko opravlja samo toliko časa, dokler
je prostor dostopen omenjenim osebam. Od trenutka, ko se prostor zapre za javnost, za
ta prostor veljajo enaki pogoji kot za druge stanovanjske objekte.
Poglejmo si primere preiskav vozil iz ameriške prakse. Izrazit primer ameriške sodne
prakse je prav gotovo primer »CHAMBERS vs. MARONEY62« iz leta 1970. 20. maja
1963 sta dva oborožena moška oropala servisno postajo. Strežnik na postaji je moral
dati v svojo rokavico denar. Dva najstnika sta opazila moder kombi, ki je speljal izpred
postaje. Kasneje, ko sta izvedela, da je bil na omenjeni postaji storjen rop, sta poklicala
policijo in opisala moškega v zelenem puloverju. Enako je povedal tudi strežnik s
postaje. Policija je kasneje ustavila moder kombi. V njem so bili štirje moški in eden
izmed njih je imel zelen pulover. Ustrezal je opisu napadalca. Moške so aretirali, kombi
pa je bil odpeljan na policijsko postajo, kjer so ga preiskali. V kombiju so našli denar in
dva revolverja. Na sodišču je bil pritožnik obsojen. Vrhovno sodišče pa je kasneje
61 Gre za avtobusne in železniške postaje in čakalnice, kinematografske dvorane, gostinske prostore, prodajalne, potniške vagone,…. 62 Vrhovno sodišče ZDA, 399 U.S. 42 (1970)
38
ugotovilo, da je bila preiskava kombija sad protipravne aretacije. Aretacija moških je
bila upravičena, preiskava vozila na policijski postaji pa ne. Če bi policisti opravili
preiskavo na samem kraju, bi bila tudi preiskava upravičena brez naloga, ker je
Vrhovno sodišče ZDA že v primeru »CARROL vs. U.S63.« v podobnem primeru
odobrilo preiskavo brez naloga ob aretaciji. Zelo težko bi bilo namreč slediti in
istočasno čakati na nalog sodišča zlasti, ker se vozilo premika, zato v tem primeru
sodišče dopusti, preiskavo vozila brez odredbe. Vendar to še ne pomeni, da smejo
policisti opraviti preiskavo vozila brez odredbe v katerihkoli okoliščinah. V tem
konkretnem primeru, bi lahko policisti, ko so pripeljali kombi na policijsko postajo, že
lahko dobili odredbo sodišča za preiskavo, ker ni bilo več nevarnosti, da bi se vozilo
kamorkoli odpeljalo. Vrhovno sodišče je nato v nadaljevanju ugotovilo, da je zakon
nekoliko nejasen, ker je vseeno, če policist takoj ob aretaciji opravi preiskavo ali pa
vozilo odpelje na postajo in ga tam preišče. Sodišče je menilo da s tem niso bile kršene
človekove pravice in svoboščine in je sodbo nižjega sodišča potrdilo (povzeto po
Zupančič et al., 2000).
Zanimiv primer s tega področja je tudi »FLORIDA vs. MAYERS64« iz leta 1984, ko je
bil pritožnik obsojen zaradi spolnega nadlegovanja. Policisti so ob aretaciji preiskali
avtomobil in zasegli nekatere predmete. Nato so avtomobil odpeljali in zaprli v varen
zaprt prostor. Osem ur kasneje je nek policist zopet preiskal vozilo in spet našel nove
dokaze. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo, ker je druga preiskava kršila IV.
amandma Ustave. Element mobilnosti, na katerega se nanaša primer »CHAMBERS vs.
MARONEY« je izostal, ker je bilo vozilo imobilizirano (Zupančič et al., 2000: 578).
V Primeru »COOPER vs. CALIFORNIA65« pa je sodišče podprlo preiskavo
avtomobila brez naloga po aretaciji pritožnika zaradi obtožb v zvezi z mamili. Po
zakonu bi morali avtomobil pridržati do odkupa. To je trajalo štiri mesece, zato so ga
med tem časom tudi preiskali. Sodišče je ugotovilo, da bi bilo nesmiselno soditi, da
policisti, ki morajo imeti avto v posesti tako dolgo, nimajo pravice, da ga preiščejo, če
ne zaradi drugega, že zaradi lastne varnosti (Zupančič et al., 2000: 579).
63 Vrhovno sodišče ZDA, 267 U.S. 132 (1925) 64 Vrhovno sodišče ZDA, 466 U.S. 380 (1984) 65 Vrhovno sodišče ZDA, 386 U.S. 58 (1967)
39
Eden od zanimivejših primerov iz ameriške prakse je tudi primer »ARKANSAS vs.
SANDERS66«. Informator je obvestil policijo, da bo določen moški prišel na letališče s
torbo, v kateri je marihuana. Policisti so nato ustavili taksista, ki je vozil moškega,
preiskali taksi in v njem našli torbo v kateri je bila marihuana. Sodišče je ugotovilo, da
ni bilo razloga, da preiščejo torbo brez naloga, saj ni bilo nevarnosti, da se bo taksi s
torbo odpeljal naprej (Zupančič et al., 2000: 582).
Če naredimo primerjavo med našo zakonodajno in obravnavanimi primeri, ni videti
bistvenih razlik med kontinentalnim in anglosaksonskim pravom. Ugotovimo lahko, da
v primeru »CHAMBERS vs. MARONEY«, ko so policisti aretirali osumljence in
zasegli ter kasneje preiskali vozilo, ni bistvenih razlik z našo ureditvijo. Tudi pri nas se
lahko preišče in zaseže vozilo, za katerega se utemeljeno sumi, da so v njem storilci ali
predmeti, ki bi lahko izvirali s kaznivega dejanja. Pri tem policisti ne potrebujejo
posebne odredbe sodišča za vstop v vozilo, ker vozilo ne spada v koncept ustavno
varovane dobrine nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov.
V primeru »COOPER vs. CALIFORNIA«, kjer so policisti preiskali vozilo, ki so ga
imeli v hrambi do sojenja, je naša zakonodaja popolnoma enaka, saj sme tudi pri nas
policija preiskati vozilo ali kakšen drug prostor z namenom, da se zavaruje življenje ali
zdravje ljudi.
Zanimiva je tudi primerjava naše zakonodaje s primerom »ARKANSAS vs.
SANDERS«, kjer so policisti ustavili taksista, ki je prevažal osumljenca. V taksiju so
našli torbo, ki pa jo po mnenju Vrhovnega sodišča ne bi smeli preiskati, ker spada
preiskava torbe v koncept osebne preiskave in ni bilo nevarnosti, da bi se vozilo s torbo
odpeljalo, zato je sledila tudi ekskluzija dokazov. V naši ureditvi bi bil tak poseg
dopusten in sicer po pooblastilu, ki ga ima policija in sicer pregled prevoznega sredstva,
potnikov in prtljage. V tem primeru policija izhaja iz tega, da so potniki in njihova
prtljaga del prevoznega sredstva.
66 Vrhovno sodišče ZDA, 442 U.S. 753 (1979)
40
3.3 Obvezna prisotnost oseb pri preiskavi
Že iz Ustave Republike Slovenije67 izhaja dejstvo, da mora policija še pred pričetkom
preiskave stanovanja in drugih prostorov zagotoviti prisotnost določenih oseb, ki morajo
biti obvezno prisotne, prav tako pa so določeni tudi subjekti, ki smejo biti navzoči na
kraju opravljanja preiskave celoten čas opravljanja le-te. Bolj podrobno osebe, ki
morajo biti prisotne pri preiskavi določa Zakon o kazenskem postopku, ki eksplicitno
navede naslednje osebe:
- pravico biti navzoč pri preiskavi ima imetnik stanovanja, torej tisti pri katerem
se bo preiskava opravila ali njegov zastopnik. Poleg teh oseb ima pravico biti
navzoč tudi predstojnik državnega organa ali podjetja oziroma druge pravne
osebe, če se preiskava opravlja tam ali pa vojaški starešina, v kolikor gre za
preiskavo v vojaških objektih;
- pri preiskavi morata biti obvezno navzoči tudi dve polnoletni priči.
3.3.1 Prisotnost imetnika stanovanja
Za pravilnost in zakonitost hišne preiskave Zakon o kazenskem postopku68 zahteva
prisotnost osebe, katere stanovanje ali drugi prostori se preiskujejo ali njenega
zastopnika, predstojnika državnega organa, podjetja ali druge pravne osebe, kadar se
preiskava opravlja v teh prostorih in vojaškega starešine, v kolikor se preiskava opravlja
v vojaških objektih.
Pravica tistega, čigar stanovanje ali drugi prostori se preiskujejo je torej, da je navzoč
pri preiskavi. Le-ta lahko pooblasti tudi zastopnika, da je prisoten namesto njega. Ta
pravica je zavezujoča in neodtujljiva. Hišna preiskava bi bila namreč nična, v kolikor bi
bila opravljena brez prisotnosti oseb, ki po zakonu morajo biti navzoče. Problem se
lahko pojavi v primeru, ko oseba ali njen zastopnik nočeta biti prisotna pri opravljanju
preiskave, saj ju v to ni mogoče prisiliti. Glede na to, da je navzočnost pravica in ne
dolžnost, si oseba, ki noče biti prisotna, sama sebi odvzame pravico, da bi bila navzoča
pri preiskavi, da bi kontrolirala zakonitost izvajanja preiskave in konec koncev dajala
tudi pripombe. Osebo, ki noče biti prisotna pri preiskavi je priporočljivo opozoriti,
kakšni pravici se odreka, njeno seznanitev pa je obvezno vpisati in dokumentirati tudi v
67 Ustava v 36. členu določa, ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik in da se sme preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič 68 216. člen ZKP
41
zapisniku o hišni preiskavi. Dolžnost policije je torej izpolnjena, ko poišče osebo, pri
kateri se bo preiskava opravljala in jo seznaniti s pravico, da je lahko navzoča pri
preiskavi (Žaberl, 2001). Problem prisotnosti tistega, čigar stanovanje se preiskuje, se
lahko pojavi tudi v primeru, ko je v eni stanovanjski hiši več stanovanj. Obtoženec
kaznivega dejanja ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta
opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb (torej tudi kadar ne gre za
poseg v njegovo zasebnost), kadar se hišna preiskava opravlja pred izdajo sklepa o
preiskavi. Ta pravica izhaja iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave
Republike Slovenije69 vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja. V vsakem primeru
je potrebno tako osebo obvestiti o vseh preiskovalnih dejanjih, tudi, če je osumljenec
pridržan, saj ima pravico posebej angažirati zagovornika, čeprav si ga ni vzel ob
odreditvi pridržanja.
Zanimivo je vprašanje, kako zagotoviti prisotnost imetnika, če le-tega ni mogoče najti,
se skriva ali pa je odsoten. Opravljanje preiskave brez navzočnosti osebe, katere
stanovanje ali drugi prostori se preiskujejo ali pa njegovega zastopnika je
brezpredmetno, saj bi sodišče tako pridobljene v skladu z ekskluzijskim pravilom 219.
člena ZKP štelo za nezakonito pridobljene dokaze, saj na tak način ne bi bil izpolnjen že
osnovni pogoj seznanjanja imetnika z odredbo. Zanimiva in hkrati bolj ohlapna je bila
ureditev tega področja v prejšnji ureditvi, saj je Zakon o kazenskem postopku iz leta
1977 vseboval določbo, da se imetnika stanovanja povabi, naj bo navzoč pri preiskavi,
če je odsoten pa se povabi njegovega zakonitega zastopnika, odraslega domačina ali
soseda. Sedanji ZKP je pri definiranju oseb precej strožji. Ne samo, da omejuje krog
oseb, ki imajo pravico prisostvovati preiskavi, temveč veže njihovo prisotnost kot pogoj
za zakonito opravljanje preiskave. Po določilih ZKP iz leta 1977 prisotnost imetnika
stanovanja, njegovega zastopnika, odraslega domačina ali soseda ni bila absolutno
obvezna, ampak se je preiskavo lahko opravilo kljub temu, da te osebe niso bile
prisotne. Policija tudi ni bila dolžna iskati ali čakati odsotnega imetnika stanovanja
(Žaberl, 2001).
69 Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: - da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; - da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; - da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist; - da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.
42
Dejstvo je tudi, da policija nima zakonskega pooblastila, ki bi ji omogočal prisiliti
nekoga, da je navzoč pri preiskavi. Dolžnost policista naj bi bila po Žaberlu (2001)
izpolnjena že takrat, ko policist poišče eno od zahtevanih oseb, ki jih predvideva ZKP in
ko tako osebo povabi in jo seznani s tem, da ima pravico biti navzoča pri hišni
preiskavi. Če oseba odkloni, da bi bila prisotna pri preiskavi, tako sama sebi odvzame
pravico, da bi bila prisotna in s tem nadzirala zakonitost preiskave in daje svoje
pripombe. Vsekakor bi bilo na mestu tudi opozorilo za prakso, da bi bilo priporočljivo
opozoriti tako osebo, kakšni pravici se odreka, v vsakem primeru pa je potrebno tako
odklonitev dokumentirati v zapisniku o hišni preiskavi.
3.3.2. Obvezna prisotnost prič pri preiskavi
Poleg prisotnosti osebe, katere stanovanje ali drugi prostori se preiskujejo, oziroma
njenega zastopnika, zakonodaja določa tudi druge procesne subjekte, ki morajo biti
prisotni pri preiskavi. Četrti odstavek 36. člena slovenske Ustave in tretji odstavek 216.
člena ZKP določata obvezno navzočnost dveh polnoletnih oseb, ki se pri preiskavi
pojavljata kot priči. Ta zahteva je procesno jamstvo, ki je v interesu obeh strank v
postopku. Z vidika osebe, katere stanovanje ali drugi prostori se preiskujejo je interes v
tem, da se preiskava izvaja zakonito, oziroma po predpisanem postopku. Z vidika
policije pa sta priči nekakšna garancija, da oseba kasneje ne bo mogla lažno ali
neupravičeno izpodbijati zakonitosti in pravilnosti opravljene preiskave (Žaberl, 2001).
Prisotnost dveh polnoletnih prič je torej obvezna. Policistom je načeloma prepuščena
svobodna volja, koga izbrati za pričo v preiskavi, vendar morajo poleg formalnega
zakonskega pogoja polnoletnosti upoštevati še naslednja dejstva (prav tam)
- priča mora imeti zdrav razum, da se zaveda svojega poslanstva;
- praviloma mora biti priča pismena, da bo kasneje lahko podpisala zapisnik;
- priča mora biti osebno nezainteresirana za uspeh ali neuspeh preiskave.
Praviloma se za pričo v preiskavi ne določa policistov, saj bi s tem zanikali bistvo
instituta osebno nezaiteresirane priče za uspeh ali neuspeh preiskave. Priči naj bi
predstavljali zunanji, civilni nadzor nad delom policije. Tu je zanimiva sodba
Vrhovnega sodišča Republike Slovenije70, ki je ugotavljalo zakonitost sodbe nižje-
stopenjskega sodišča. Pritožnik je kot eno od bistvenih kršitev določb kazenskega
70 Sodba Vrhovnega sodišča RS, dne 6.5.1999 - I Ips 105/96
43
postopka navajal, da je policija opravila nezakonito hišno preiskavo, saj sta kot priči v
hišni preiskavi nastopala policista v civilu. Sodišče je ugotovilo, da je v 36. členu
Ustave Republike Slovenije določeno, da se sme hišna preiskava opraviti samo v
navzočnosti dveh prič. Pri preiskavi pa sme biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali
prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. V 3. odstavku 216. člena ZKP je ta ustavna
določba precizirana s tem, da morata biti priči polnoletni osebi. Že pojmovno je
izključeno, da bi bili priči uradni osebi, ki opravljata hišno preiskavo. Ustava in ZKP ne
določata, kdo sme biti priča pri hišni preiskavi in tudi ne, na kakšen način se priči izbira.
Zato ni zakonske podlage za stališče, da je potrebno vse dokaze, ki so bili pridobljeni
pri hišni preiskavi, v kateri sta bili kot priči prisotna policista v civilu, izločiti. V izreku
sodbe je sodišče zahtevo po varstvu zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče si je
v tem primeru zastavilo drugo vprašanje: »ali je primerno, da je policist priča pri
preiskavi?« Ker je dolžnost priče pri tej preiskavi, da pazi, kako se preiskava odvija,
dolžnost policistov pa odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov
o njihovi pristranskosti, po mnenju Vrhovnega sodišča ni primerno, da so policisti – ne
glede na to ali so v uniformi ali v civilu – določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je
zaradi tega hišna preiskava tudi nezakonita, oziroma ali je dokaz pridobljen pri hišni
preiskavi nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP, pa se presoja na podlagi
konkretnih okoliščin posameznega primera. V obravnavanem primeru so obstajali
posebni razlogi, da sta bila policista izbrana kot priči, saj je tako izbiro zahteval sam
preiskovanec. Vrhovno sodišče je prav tako soglašalo s tako sodbo tudi iz razloga, saj v
zapisniku preiskovanec ni navedel nikakršnih pripomb nad postopkom policije.
Praviloma se za pričo ne bi smelo določiti niti oseb, ki v razmerju do osumljenca v
morebitnem kazenskem postopku ne bi smele pričati ali bi bile pričanja oproščene.
Poglejmo tudi to dilemo, če se za pričo pri hišni preiskavi lahko določi tudi priviligirano
pričo. Odgovor nam ponudi sodba Vrhovnega sodišča71, ki je podalo svoje mnenje o tej
zadevi. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni zakonitih zadržkov, da se kot pričo pri hišni
preiskavi ne bi smelo postaviti priviligirane priče po 236. členu ZKP. Sodišče je podalo
mnenje, da priviligirane priče policija ni dolžna opozarjati na pravico, ki ji pripada po 2.
odstavku 236. člena ZKP. Po tem določilu je sodišče, ki vodi postopek, dolžno poučiti
priviligirane priče, naštete v 1. odstavku 236. člena ZKP, da jim ni treba pričati. Kot
71 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, dne 13.3.2003 – I Ips 219/99
44
solenitetna priča pa lahko nastopi tudi priviligirana priča, katere ni potrebno poučiti o
prej omenjeni pravici, temveč le v skladu z določilom 3. odstavka 216. člena ZKP, da
pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika
o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna.
Pri opravljanju preiskave je pomembno, da sta priči prisotni v vseh prostorih, kjer se
preiskava opravlja. V primeru obsežnejših preiskav, kjer prostore preiskuje večje število
policistov je smotrno razmišljati celo o večjem številu prič. Zakon govori namreč
izključno o najmanjšem številu prič, torej najmanj dveh. Če gre za preiskavo večjih
stanovanjskih objektov pa se policija lahko razdeli na več skupin, ki hkrati opravljajo
preiskavo. Pri tem je potrebno zagotoviti dovolj prič tako, da sta pri vsaki skupini
preiskovalcev vedno prisotni vsaj dve priči. Priče je vedno potrebno opozoriti, naj
pazijo na potek preiskave ter na možnost kasnejših ugovorov, oziroma svojih ugotovitev
pred podpisom zapisnika, če menijo, da vsebina zapisnika ni pravilna (Žaberl, 2001).
Vendar tudi pri obveznosti zagotovitve prič ZKP pozna izjemo. Preiskava se izjemoma
lahko opravi tudi brez navzočnosti dveh polnoletnih prič. ZKP predvideva tako
preiskavo le v primeru, če so kumulativno izpolnjeni in podani naslednji pogoji:
- da se preiskava opravlja brez odredbe;
- da prisotnosti dveh prič ni mogoče takoj zagotoviti;
- da bi bilo nevarno odlašati s preiskavo.
Razlogi za opravljanje preiskave brez navzočnosti prič se morajo obvezno zabeležiti v
zapisniku o hišni preiskavi72. Seveda pa tega zakonskega določila nikakor ne gre
razumeti kot, da je že sama preiskava brez odredbe zadosten razlog, da jo opravimo brez
prič. Glede na to kako hud poseg v človekove pravice je hišna preiskava brez odredbe in
brez prič, mora zanjo obstajati razlog nujnosti in neponovljivosti (Žaberl, 2001).
Lahko se zgodi tudi, da policija dobi pisno odredbo za hišno preiskavo, vendar zaradi
nujnosti opravljanja preiskave ni mogoče zagotoviti dveh polnoletnih prič. Tu se nam
zastavi vprašanje, ali tako preiskavo opustiti? Kaj takega se policiji lahko pripeti, ko se
preiskava opravlja na zakotnem in slabo obljudenem kraju. Praviloma bi bilo potrebno
72 Tako predvideva 218. člen ZKP
45
takšno preiskavo opustiti. V takem primeru bi policija lahko izjemoma opravila hišno
preiskavo le, če bi se okoliščine in razmere, od trenutka izdaje odredbe za preiskavo
spremenile v toliko, da bi bili podani vsi razlogi, po katerih bi se lahko opravilo
preiskavo tudi brez odredbe73. Takšne spremenjene razmere in utemeljitev težav pri
iskanju prič, bi bilo obvezno treba obrazložiti in zapisati v zapisnik o hišni preiskavi
(Žaberl, 2001)
3.4 Hišna preiskava s pristankom osumljenca
Vsaka preiskava stanovanja ali drugih prostorov močno posega v integriteto
posameznika, sploh če je ta opravljena brez poprejšnje sodne kontrole torej, da jo
policija opravi brez odredbe sodišča. ZKP v 218. členu določa, da je dopustno opraviti
hišno preiskavo tudi brez pridobitve sodne odredbe, vendar kategorično navede pogoje,
ki morajo biti izpolnjeni, ko želi policija preiskati stanovanje. Eden od teh pogojev je
tudi ta, da policija lahko opravi preiskavo brez odredbe, če imetnik stanovanja to želi. V
ameriški pravni ureditvi se hišne preiskave, kot izjeme od zahteve po odredbi iz IV.
amandmaja lahko opravijo le iz razlogov nujnosti kot so na primer preiskava ob
aretaciji, nujne okoliščine, »plain view«, preiskava s pristankom, preiskava vozil ter
inšpekcijski in carinski pregledi, ki jih na tem mestu ne bom obravnaval (povzeto po
Zupančič et al., 2000).
Tukaj se bom osredotočil na preiskave stanovanja in drugih prostorov s pristankom,
oziroma soglasjem imetnika preiskovanih objektov, da v teh prostorih policija lahko
opravi preiskovalna dejanja. Pri tem se nam zastavlja vprašanje pobude in od koga naj
bi ta pobuda za preiskavo prišla, da preiskava resnično ne bi bila izvršena proti volji
stanovalca. Glede na to, da pobuda v praksi vedno pride s strani policije, se nam pojavi
odprto vprašanje ali bi morala biti taka oseba, ki daje soglasje, s strani policije
obveščena o možnosti zavrnitve takšne preiskave. Ko zakonsko besedilo govori o
imetniku stanovanja, je s tem mišljena oseba, ki je dejansko uporabnik in ne lastnik
stanovanja, oziroma tista, ki lahko upravičeno v prostoru pričakuje zasebnost. (Žaberl,
2001). V slovenskem pravnem redu torej lahko da pristanek za preiskavo samo oseba, ki
upravičeno v prostoru pričakuje zasebnost in nihče drug. Problem se pojavi v primeru
preiskave v prostorih, kjer zasebnost pričakuje več oseb. 73 V skladu z 218. členom ZKP
46
Poglejmo si še kako to materijo ureja ameriški pravni sistem. Ameriška preiskava s
pristankom se zakonito opravi v primerih, ko oseba katere prostori naj se preiščejo, da
nedvoumen in prostovoljen pristanek in je zakonita tudi, če se kasneje izkaže, da
policist ni imel utemeljenega suma (Žaberl, 2001). Če se prizadeti s pobudo policista, da
bi opravil preiskavo strinja, le-to privoljenje izključuje protipravnost. V primeru, če
oseba, ki je dejanski uporabnik prostorov, ki naj bi se preiskali ni navzoča, lahko v
skladu z ameriško sodno prakso da soglasje tudi zakonec (razen za stvari do katerih
nima dostopa), starši, souporabnik za stvari v skupni rabi in delodajalec za delovno
mesto in stvari v zvezi z delom. Soglasja ne morejo dati otroci, uprava študentskega ali
samskega doma, hotela in najemodajalec stanovanja v katerem naj bi se opravila
preiskava (Marinko, 1998). Zanimiva so spoznanja raziskav, ki jih v svojem delu
omenja Marinko (1998) in sicer da se v Angliji kar 56% preiskav opravi s soglasjem (po
drugi raziskavi celo 75% ) in da je po drugi strani bila le tretjina (po drugi raziskavi
17% ) preiskav izvršenih z nalogom. V ZDA pa naj bi bilo preiskav z nalogom le 10%,
veliko preiskav pa je izvršenih s soglasjem, za pridobitev katerega so policisti navajali,
da je "najlažja stvar na svetu". Pristanek lahko obravnavamo na dva različna načina.
Subjektivni pristop ga obravnava kot konkretno manifestacijo odpovedi ustavni pravici,
ki velja samo za posamični primer in le za osebo, na katero je naslovljena, pri čemer je
pomembno stanje zavesti osebe, ki daje pristanek. Objektivni pristop pa se osredotoči
na stanje zavesti policista, kateremu je pristanek namenjen. Ta je podan takrat, ko
policist kot razumna oseba to zazna (Zupančič et al., 2000: 569).
Pri preiskavah stanovanja in drugih prostorov s privolitvijo, moramo vedno izhajati iz
vprašanja, če je bil pristanek res dosežen prostovoljno ali pa posledica prikrite ali
izražene prisile. Policija lahko nezakonito pridobi »prostovoljno« privoljenje
osumljenca v primerih, ko policist zatrjuje, da ima pooblastila za preiskavo, bodisi trdi,
da poseduje sodno odredbo ali da jo lahko pridobi, pa jo v resnici nima in je zaradi
prenizkega dokaznega standarda niti ne more dobiti ali pa grozi z bodočo akcijo. V
vsakem primeru bi bila, kljub pristanku osumljenca, taka preiskava nezakonita. Ena
izmed pomembnih okoliščin je obstoj utemeljenega suma za preiskavo. Če le-ta obstaja
in bi policisti resnično lahko pridobili sodno odredbo, pristanek samo pospeši preiskavo,
ki bi se v vsakem primeru zgodila. V nasprotnem primeru, ko sum ni utemeljen pa
policisti s pristankom opravijo preiskavo, ki je drugače ne bi mogli in smeli izvesti.
Druga pomembna okoliščina je posameznikovo poznavanje pravice odkloniti pristanek,
47
ki pa ga tožilstvu za vzpostavitev veljavnega pristanka ni nujno dokazovati. Kadar
okoliščine kažejo, da pristanek ni bil dan prostovoljno in da je bil izsiljen z grožnjo ali
pa je bil dan zaradi strahu pred zakonitim organom, štejemo preiskavo in zaseg za
neupravičena in nezakonita (Zupančič et al., 2000: 570)
3.5 Najdba naključnega dokaza pri preiskavi
V naši zakonodaji je institut naključne najdbe dokazov opredeljen v 217. čl. Zakona o
kazenskem postopku74. Gre za pomembno novost novega zakona, ki omogoča
policistom, da zasežejo tudi predmete, ki sicer niso v neposredni povezavi s kaznivim
dejanjem za katerega je bila izdana odredba za hišno preiskavo in se jih neposredno pri
preiskavi ne išče. V ameriški sodni praksi poznamo ta institut pod imenom »plain
view«, ki v ZDA predstavlja velik problem v sodni praksi. Izraz »plain view« je
pogosto slovenjen z besedami, kot so: na očeh, odkrit pogled, naključna najdba itd.
dobesedno pomeni odkrit, nezastrt pogled, s katerim policist zajame stvar, ki je ni iskal.
V nekaterih sodbah ameriškega Vrhovnega sodišča je poleg tega zaslediti tudi termine,
kot so plain odor, plain feel in plain bear, torej vonj, dotik in zvok, ki jih policist lahko
zazna neposredno. V združenih državah Amerike veljajo naslednji kriteriji, ki veljajo po
primeru HORTON:
a) [legaly on premises (prior justification)]: policisti s svojo prisotnostjo na
mestu, kjer zasežejo stvari, ne smejo kršiti IV. amandmaja;
b) [immediatley apparent incriminating nature]: obremenilna narava najdenih
stvari mora biti neposredno očitna. Z drugimi besedami, policisti morajo imeti
utemeljen sum, da je specifični predmet inkriminatoren, ko ga prvič vidijo oziroma
zaznajo. V ARIZONA vs. HICKS75, je skozi obdolženčevo okno priletela krogla in
poškodovala človeka. Policisti so vdrli v stanovanje ter iskali strelca in orožje. Ob tem
je eden od njih v kotu sobe opazil glasbeni stolp, ki se je zdel zelo dragocen in tako ni
sodil v skromno in razmetano stanovanje. Prepisal je serijsko številko z ene od
komponent in kasneje ugotovil, da je res ukraden. Sodba: policist ni imel utemeljenega
suma, da je glasbeni stolp ukraden. Imel je le razloge za sum, zato je tak dokaz
nedopusten;
74 Če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo, o zasegu pa takoj izda potrdilo 75 Vrhovno sodišče ZDA, 480 U.S. 321 (1987)
48
c) [lawfull right for access to an object]: če je na primer droga v nekem
stanovanju »plainly visible« oziroma »na očeh« policistu, ti vanj ne smejo vdreti, da bi
jo zaplenili. Nasprotno pa jo lahko zasežejo, če so legalno v stanovanju;
d) [timed arrests]: aretacije, ki so časovno tempirane, ne vodijo k zakonitemu
zasegu. V primeru McKNIGHT vs. U.S., kjer policisti nalašč niso aretirali moža, dokler
ni prišel domov, ker so hoteli v stanovanju zaseči stvari, ki so bile tam neposredno na
očeh. Dokazov sodišče ni dopustilo;
e) [no requrement of inadvertance] (Zupančič et al, 2000: 565)
Odličen primer te doktrine v ameriški sodni praksi predstavlja primer »COOLIDGE vs.
NEW HAMPSHIRE76«, ki opisuje umor štirinajstletne Pamele Mason. Slednja je 13.
januarja leta 1964 zvečer odšla od doma med hudo snežno nevihto. Osem dni kasneje so
ob avtomobilski cesti našli njeno truplo. Osumili in aretirali so g. Coolidga, ki naj bi
Pamelo peljal v svojem Pontiacu, ki je bil ob aretaciji parkiran pred njegovo hišo. Ker je
bil avto je vsem »na očeh« iz ulice prav tako pa iz hiše, kjer so g. Coolidga aretirali, so
avto zasegli, odvlekli na policijsko postajo in ga tam preiskali. Na sedežih so našli
mikrosledove Pameline obleke in smodnika ter jih uporabili kot dokaz. Tožilstvo je
poskušalo opravičiti preiskavo po doktrini »Plain view« s tem, da je bilo vozilo sredi
ulice in vsem »na očeh«. Sodišče je odločilo, da se te doktrine tu ne more uporabiti zato,
ker problem »plain view« doktrine leži v prepoznavanju okoliščin, v katerih je nezastrt
pogled pravno relevanten in ne preprosto reden spremljevalec vsake preiskave. Namen
te doktrine namreč ni, da preiskavo posplošuje in jo širi z enega predmeta na drugega,
vse dokler se ne pojavi kaj obremenilnega. Bistvo je v tem, da policist nehote pride do
dokaza, ki ga ni iskal. V tem primeru bi morala policija pridobiti nalog za preiskavo, saj
so bile za to dane vse možnosti in ni bilo bojazni, da bi vozilo izginilo (povzeto po
Zupančič et al., 2000: 559).
Omejitev doktrine »plain view« je prvič v tem, da sam pogled nikoli ne zadošča za
opravilo zasega predmetov brez naloga. Če niso poleg tega podane še nujne okoliščine,
da uspeha preiskave ni mogoče zagotoviti z odlašanjem, policisti ne smejo vstopiti v
stanovanje in zaseči predmeta, čeprav so ga vidno zaznali. Prav tako morajo policisti
76 Vrhovno sodišče ZDA, 403 U.S. 443 (1971)
49
predmete odkriti naključno in se preiskava vsekakor ne more preleviti v vsesplošno
iskanje.
V primeru »STANLEY vs. GEORGIA77« iz leta 1969 so agentje pridobili nalog za
preiskavo Stanleyjeve hiše zaradi utemeljenega suma, da osumljeni sprejema
prepovedane stave. Pregledali so spalnico z namenom, da bi našli stavne knjige. V
predalu so našli video kasete s pornografsko vsebino in jih na podlagi doktrine »Plain
view« tudi zasegli. Stanley je bil aretiran zaradi posesti pornografskih vsebin. Vrhovno
sodišče je obsodbo razveljavilo. Sodniki so bili mnenja, da agenti do dokazov niso prišli
po naključju, ker vsebine filmov ni bilo mogoče ugotoviti s prostim očesom .
Problem uporabe doktrine »plain view« je v prepoznavanju okoliščin, v katerih nezastrt
pogled na nek inkriminiran predmet pravno relevanten in vsekakor ni redni
spremljevalec vsake hišne preiskave, zakonite ali nezakonite. Primer, v katerem se ta
doktrina lahko uporabi, je splet okoliščin, ko imajo policisti sodno odredbo za preiskavo
danega območja za določenim predmetom, a v teku preiskave naletijo na nek drug
predmet, ki ima obremenilni značaj. Prav tako je zaseg predmetov legitimen, če vdor, ki
policiste pripelje do naključne najdbe, ni podprt s sodno odredbo, temveč z eno od
zakonsko priznanih izjem. Tako lahko na primer policisti naletijo na naključne dokaze
med pregonom storilca, ki je bil »in flagranti« zaloten pri kaznivem dejanju ali storitvi
prekrška.
Če primerjamo našo ureditev z ameriško, lahko ugotovimo, da sta sistema v tem
pogledu zelo podobna. V obeh primerih namreč lahko policisti, ki pridejo do
predmetov, ki so jih našli naključno, take predmete zasežejo. Pri tem je pomembno, da
najdejo predmete, ki jih niso iskali oziroma jih pri preiskavi niso pričakovali, da jih
bodo našli. V obeh primerih mora biti taka preiskava čimbolj omejena na najbolj nujne
ukrepe. Če nadalje primerjamo potek preiskave v zgoraj opisanem primeru umora,
lahko vidimo, da bi moralo tudi slovensko sodišče izključiti tako pridobljene dokaze, saj
pri tem primeru niso obstajali razlogi nujnosti oziroma neponovljivosti (218/I čl. ZKP).
Po slovenskem Zakonu o kazenskem postopku lahko policist zaseže predmet, katerega
pri preiskavi ni iskal ampak je naključno naletel nanj. 217. člen ZKP sicer natančno
77 Vrhovno sodišče ZDA, 394 U.S. 577 (1969)
50
opredeljuje samo način ravnanja z dokazi, ki so pridobljeni na način »plain view«,
medtem ko ne opredeljuje kriterijev, ki so potrebni za zaseg po tej doktrini. Vsekakor
bo morala slovenska sodna praksa le-te nujno razviti zaradi zagotovitve ustreznih
procesnih jamstev, pri čemer pa bodo spoznanja ameriške sodne prakse še kako
relevantna.
3.6 Ekskluzija nezakonito pridobljenih dokazov
Ekskluzija dokazov predstavlja temeljni postulat konkretnega kazenskega postopka za
enakost orožij strank v tem postopku. Ekskluzijo, oziroma izločitev nezakonito
pridobljenih dokazov pojasnjujeta dve glavni teoriji. Prva razume izločitev kot temeljno
pravico osumljenca oziroma obdolženca, ki je bistvenega pomena za konkreten
postopek, druga pa kot sredstvo za preventivni vpliv na delo policije (Zupančič et al.,
2000: 784). V ameriški praksi je glavni namen tega preventivnega instituta,
institucionalizacija delovanja policije skladno s IV. amandmajem k ameriški Ustavi in
uvrstitev spoštovanja ustave visoko v vrednostni sistem policije (Kamisar et al., 1986:
224). Smotrnost ekskluzije se postavi pod vprašaj ob dejstvu, da kljub najdbi
obremenjujočih stvari in dokazov, le teh v kazenskem postopku ni mogoče uporabiti,
kar pa rezultira v priviligiranju obtoženca in oviranju ugotavljanja materialne resnice,
kot temeljnim načelom kateregakoli kazenskega postopka. To lahko utemeljimo s
potrebo po zagotavljanju načela pravne države in delitve oblasti, saj ne bi hoteli, da bi
se največje pravo sprevrglo v največji zločin. Kršitve človekovih pravic ni mogoče
opravičevati s splošnim interesom (Šinkovec, 1998).
V slovenski pravni praksi je velik korak naprej pomenila ustanovitev doktrine
ekskluzije dokazov. Prvi zametki te doktrine so se v slovenski zakonodaji pojavili z 81.
členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku iz leta
1967 (Šugman, 2000). Slovenski ZKP v 18. členu določa, da sodišče ne sme opreti
svoje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin,
kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in
zakon za to kršitev predvideva ekskluzijo. Nadalje je za poznavanje domačega prava
pomemben 219 člena ZKP, ki podrobneje opisuje, da v kolikor je bila hišna preiskava
opravljena brez pisne odredbe, ali brez oseb, ki morajo biti navzoče ali, če je bila
51
preiskava opravljena v nasprotju z določbami kazenskega postopka78, sodišče ne sme
opreti svoje sodbe na osnovi tako pridobljenih dokazov. Ekskluzijo dokazov je sicer
poznala že prejšnja ureditev kazenskega postopka, ZKP iz leta 1998 pa je na tem
področju velik korak naprej. Ekskluzija je dokaj široko urejena, določbe pa govorijo
celo o izločitvi izvedenih dokazov, torej dokazov, ki so sadovi zastrupljenega drevesa.
Toda upoštevati je potrebno, da dobra abstraktna podlaga same zase še ne zagotavlja
tudi dobre sodne prakse. Predvsem pa je v zakonu kar nekaj nedoslednosti in
kontradiktornosti. Zato je zelo pomembno, kako se določbe zakona odražajo v
konkretnih primerih, še posebej, ker govorimo o sistemu, ki nima za seboj tradicije
tovrstnega procesnega sankcioniranja in ki v istem zakonu govori o nalogi sodišča, da
ugotovi materialno resnico, ki pa je z institutom ekskluzije povsem skregana (Zupančič
et al., 2000: 781).
Evropska pravna teorija sicer ne govori o ekskluziji dokazov (institut, ki preprečuje, da
bi država zoper obdolženega uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oziroma
protiustaven način) ampak o tako imenovanih dokaznih prepovedih. Gre za oznako, ki
naj bi jo prvi uporabil nemški pravni teoretik Ernest Beling, pri čemer pa je dokazne
prepovedi označil kot predpise, ki pomenijo samoomejitev državnih organov pri
preiskovanju kaznivih dejanj. Pri nas je ta izraz prvi uporabil Munda, ki je dokazno
prepoved, podobno kot Beling, opredelil kot »z zakonom predpisano omejitev
dokazovanja« (Zupančič et al., 2000: 783).
Poglejmo kako je z razvojem ekskluzije v ameriškem pravnem sistemu. Pri pregledu
literature lahko hitro ugotovimo, da je tam institut ekskluzije dodobra razdelan. Enega
pomembnejših primerov ameriške sodne prakse zagotovo predstavljata primera
WEEKS vs. U.S.79 in WOLF vs. COLORADO80. V WEEKS vs. U.S. je sodišče prvič
odločilo, da je v zvezni obtožbi prepovedano uporabiti dokaze, pridobljene z nezakonito
preiskavo ali zasegom. To je pomenilo sodni precedens, da sodišča ne smejo privoliti v
obsojanje posameznikov na podlagi tako pridobljenih dokazov, oziroma take uporabe
dokazov nasploh. 35 let kasneje pa je sodišče v zadevi WOLF vs. COLORADO, pod
pretvezo, da zvezno načelo ekskluzije dokazov ni direktna določba IV. amandmaja
78 Ta postopek ZKP opredeljuje v svojem 218. členu 79 Vrhovno sodišče ZDA, 232 U.S. 383 (1914) 80 Vrhovno sodišče ZDA, 338 U.S. 25 (1949)
52
ampak umetno pravilo, ki so ga ustvarila sodišča sama odločilo, da državna obsodba v
postopku katere so bili uporabljeni dokazi, ki naj bi bili na zveznem sodišču izločeni, ni
v nasprotju z načelom korektnega pravnega postopka81, ki ga je pristojno sodišče
dolžno izvesti v skladu s procesnimi pravili ter upoštevanjem procesnih garancij, ki jih
zahteva XIV amandma82. Pred primerom Wolf sta dve tretjini držav nasprotovali
ekskluziji, potem pa je več kot polovica le teh v celoti ali deloma sprejela doktrino
Weeks (povzeto po Kamisar et al., 1986: 208-212).
Zanimiva je tudi doktrina sadežev zastrupljenega drevesa. Po tej doktrini je lahko zveza
med zastrupljenim drevesom in dokazov – sadom, ki iz tega izhaja zelo neposredna
(npr.: predmeti zaseženi pri nezakoniti hišni preiskavi), ali pa bolj zapletena in ne tako
očitna. Obstajajo namreč primeri, ko najdeni dokazi niso neposredno povezani s
prvotnim nezakonitim dejanjem policije, ampak so iz njega izvedeni. Skupno jim je le
to, da je prvi člen verige, ki je vodila do zadnjega dokaza »okužen« z nezakonitim
ravnanjem policije. V teh primerih je potrebno natančno proučiti, koliko je izvedeni
dokaz okužen s prvotno nezakonitostjo, oziroma ali gre za sadež zastrupljenega drevesa
(Zupančič et al., 2000: 817). Vendar tako kot vsako pravilo, tudi ameriška doktrina
sadežev zastrupljenega drevesa pozna nekatere izjeme (Zupančič et al., 2000: 835-841).
Po eni izmed njih se ravna tudi naš ZKP:
- Doktrina neodvisnega vira; dokaza pridobljenega iz dveh virov, od katerih je le
eden okužen s prvotno nezakonitostjo drugi pa je od te neodvisen, je potrebno
izločiti. Gre za to, da policija dokaz, ki bi moral biti izločen pridobi na zakonit
način iz drugega vira, ne da bi pri tem izkoristila vedenje o tem dokazu iz
prvotne protipravnosti.
- Doktrina neizogibnega odkritja; gre za hipotetično prikazovanje, da bi se do
spornega dokaza lahko prišlo po zakoniti poti. Z veliko verjetnostjo je potrebno
dokazati, da bi bil dokaz neizogibno najden tudi z uporabo zakonitih policijskih
tehnik. Konkretnost postopka se zagotovi s postavitvijo obdolženca in države v
položaj, v katerem bi bila, če se prvotna protipravnost sploh ne bi zgodila. Če bi
bili dokazi nujno odkriti in dopustni ni razlogov za njihovo izločitev. Tudi v
81 Angleško: Due process of law 82 … Nobena od držav ne bo sprejela ali uveljavila kakšnega koli zakona, ki bi kratil privilegije ali imuniteto državljanom Združeni držav; prav tako pa nobena država ne bo brez dolžnega pravnega postopanja kogarkoli prikrajšala za življenje, svobodo ali lastnino; prav tako pa ne bo nobeni osebi, ki spada pod njeno pristojnost kratila enakosti v zaščiti po zakonu.
53
slovenski ureditvi se uporablja načelo, ki določa, da se dokazi lahko uporabijo,
če bi se dalo do njih priti tudi na drugačen, zakonit, način.
- Doktrina zbledelega madeža; dokazi so dopustni, kadar je vzročna zveza med
prvotno nezakonitostjo in končnim obremenilnim dokazom tako oslabljena, da
madež prvotne protipravnosti zbledi. Gre za prekinitev vzročne zveze zaradi
oddaljenosti vzroka in posledice ali zunanjih neodvisnih dejavnikov in je sporna
predvsem zato, ker opravičuje državno zlorabo na začetku postopka, oziroma v
njegovi najbolj kritični fazi. Skrbno je potrebno proučiti vse okoliščine in
dogodke v času med prvotno nezakonitostjo in pridobljenimi dokazi.
- Izjema dobre vere; pravilo ekskluzije ne velja v primeru, ko se policisti
utemeljeno in v dobri veri zanašajo na neveljavno sodno odredbo. Gre za
primere, ko se dokazi pridobijo z objektivno utemeljeno in upravičeno policijsko
dejavnostjo v okoliščinah, ko je policist utemeljeno vendar zmotno prepričan v
zakonitost svojega ravnanja (U.S. v. Leon83). Za isto izjemo gre tudi pri
veljavnosti odredbe, ki temelji na napačnih informacijah, za katere je policist ob
predložitvi zaprosila za odredbo razumno in pošteno domneval, da so resnične.
Poglejmo bolj podrobno slovensko ureditev doktrine »zastrupljenega sadeža«. Kot je
bilo omenjeno že zgoraj, se s tem vprašanjem ukvarja 18. člen ZKP. Potrebno pa je
omeniti tudi 371. člen ZKP84, ki podrobno ponavlja njegovo dikcijo. Če preberemo
določbi podrobneje tako ni težko prepoznati »sadežev zastrupljenega drevesa«. Poleg
izrecno navedenih dokaznih prepovedi tega člena pa se ustvarjajo tudi pojmovno precej
bolj ohlapne kategorije dokazov, ki bi jih bilo smiselno razdeliti v naslednje tri
kategorije (Šugman, 2000):
- dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih
svoboščin;
- dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v
ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati;
- dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza iz prve in druge
alinee; 83 Vrhovno sodišče ZDA, 468 U.S. 897 (1984) 84 371. člen ZKP našteva t.i. absolutno bistvene kršitve kazenskega postopka in sicer: »Bistveno kršitev določb kazenskega postopka je podana… (8) če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza;…«
54
Najprej se je potrebno dotakniti ekskluzije dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo
ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tu se ne smemo opirati
samo na določbe ZKP, ampak je potrebno imeti v mislih celotno ureditev človekovih
pravic, ki izvirajo že iz ustave. Tako se je mogoče v zvezi z zahtevo za sodno varstvo
neposredno sklicevati tudi kršitve, ki jih ZKP ne opredeljuje neposredno, ampak
izvirajo iz ustave same. To nas lahko pripelje do paradoksalne situacije, saj sedaj
veljavni ZKP nekaterih zelo hudih kršitev ne sankcionira z izločitvijo dokazov
(Šugman, 2000).
Druga razširitev 83. člena ZKP je morda še zanimivejša, saj določa, da sodišče za
razsodbo ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega
postopka oziroma tako pridobljenega nezakonitega dokaza. Ta doktrina se povsem
ujema z že zgoraj predstavljeno ameriško doktrino »sadežev zastrupljenega drevesa«, še
celo več, ta doktrina je v slovenski ureditvi postavljena še širše. Dejstvo je, da slovenski
pravni red prepoveduje uporabo kateregakoli dokaza, ki je bil pridobljen nezakonito in
krši ustavno ali zakonsko zagotovljene pravice posameznika. Tako si lahko to dikcijo
razlagamo tudi tako, da je potrebno izločiti dokaze, ki so bili nezakonito pridobljeni od
tretje osebe (torej ne od samega obdolženca) in tudi tiste, ki jih pridobijo zasebniki in ne
država (Šugman, 2000).
Pomembno je poudariti, da največji problem v Sloveniji predstavlja dejstvo, da skoraj ni
zaslediti sodnih odločb, ki bi problematizirale ekskluzijo dokazov, prav tako pa ni
zaslediti nobene sodne odločbe, ki bi bila oprta ali pa bi se sklicevala na 18. člen ZKP.
Še najbolj se je tej doktrini približal primer hrvaškega Vrhovnega sodišča85, ki je
odločilo, da se sodna odločba ne more opreti na fotografijo, ki so jo organi za notranje
zadeve napravili pri ogledu ali rekonstrukciji na podlagi obdolženčeve izjave, ker ima
taka izjava pomen obvestila in se mora po 3. odstavku ZKP izločiti iz spisa. Sodišče je v
tej zadevi torej izločilo fotografijo zato, ker je bila posneta na podlagi obdolženčeve
izjave iz predkazenskega postopka. Tako pridobljena izjava sicer ne pomeni neposredne
nezakonitosti saj policisti lahko zbirajo take izjave neposredno na podlagi 148. člena.
Tako tudi ni mogoče trditi, da fotografija izvira iz nezakonite izjave. Seveda pa se
85 VSH Kž 447/81, 26.5.1982
55
moramo zavedati dejstva, da taka izjava ne more biti dokaz na sodišču tako, da iz tega
dejstva izvira tudi mnenje sodišča glede fotografije. Glavno vprašanje ki se nam postavi
v tem primeru je torej, če je potrebno izločiti dokaz, ki je izveden iz dokaza, ki ga je
sodišče dolžno izločiti iz spisa. Sodišče je odločilo, da se mora fotografija izločiti, saj
gre po mnenju sodišča za »sad zastrupljenega drevesa« in kot tak ne more biti dopusten
v kazenskem postopku (Šugman, 2000).
Kot je bilo že rečeno, primerov z uporabo drugega odstavka 18. člena pri nas ni kljub
temu, da je določba v ZKP umeščena že vrsto let in da gre za sila pomemben institut, o
čemer govori tudi njegova umestitev med temeljna načela kazenskega postopka
(Šugman, 2000).
56
4. PRIMERJAVA STATISTIČNIH PODATKOV O USPEŠNOSTI HIŠNIH
PREISKAV
V tem poglavju bom preučeval uspešnost hišnih preiskav slovenske policije. Podatke
sem pridobil na Ministrstvu za notranje zadeve pri Upravi kriminalistične policije,
Generalne policijske uprave. V nadaljevanju sem pripravil tabele in grafe o opravljenih
hišnih preiskavah za obdobja od 2001 do 2004 po posameznih policijskih upravah ter
skupne podatke za celotno slovensko območje. Vsi spodaj navedeni statistični podatki
so pridobljeni na podlagi pisnega zaprosila iz informacijskega sistema policije
(zamrznjena baza STAI).
4.1 Zakonska podlaga za opravljanje hišnih preiskav v Republiki Sloveniji
Zakonsko podlago za opravljanje hišnih preiskav v Republiki Sloveniji določa Zakon o
kazenskem postopku in sicer:
- 214. čl. zakona o kazenskem postopku: preiskava stanovanja in drugih prostorov
obdolženca ali drugih oseb se sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za
sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče
pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja
ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek; (Zapisnik o preiskavi
stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča).
- 218. čl. zakona o kazenskem postopku: policisti smejo tudi brez odredbe sodišča
stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če
imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime
storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju ali, če je to
potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem
prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali
prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel.
4.2 Merjenje uspešnosti hišnih preiskav
Slovenska policija načrtuje in izvaja preiskovalne ukrepe v skladu z obstoječo
zakonodajo, ki izrecno ne določa meril uspešnosti. Velikokrat izida posameznega
57
preiskovalnega ukrepa policije tudi ni možno natančno predvideti, saj uspešnost vselej
ni odvisna zgolj od kakovosti policijskega dela, temveč tudi od konkretnih okoliščin, v
katerih policija izvaja ukrepe.
Iz 214.člena ZKP izhaja, da je hišna preiskava uspešna, če je prijet osumljenec in/ali
najdena sled kaznivega dejanja, oziroma predmet, ki je pomemben za kazenski
postopek. Ker informacijski sistem policije ne omogoča takšnega prikaza uspešnosti,
lahko o tem sklepamo le posredno, na podlagi podatkov o kaznivih dejanjih, ovadenih
osumljencih, zapisnikih o zasegu predmetov ter zapisnikih o preiskavi stanovanja in
drugih prostorov, ki so vezani na kazniva dejanja.
4.3 Statistični podatki o opravljenih hišnih preiskavah po posameznih PU
V tabeli 1. so predstavljeni podatki o opravljenih hišnih preiskavah na področju
Republike Slovenije v časovnem obdobju od leta 2001 do 2004. V Tabeli 1. lahko
vidimo razdeljene podatke o opravljenih hišnih preiskavah po posameznih policijskih
upravah. Dodatno sem razdelil tudi podatke o hišnih preiskavah, ki so bile opravljene na
podlagi odredbe sodišča in tiste, ki so jih policisti opravili brez odredbe sodišča.
2001 2002 2003 2004 Leto
PU
Z odredbo
Brez odredbe
Z odredbo
Brez odredbe
Z odredbo
Brez odredbe
Z odredbo
Brez odredbe
PU Krško 47 * 31 1 32 1 39 * PU Postojna 33 * 43 * 31 1 36 * PUSl. Gradec 53 * 62 1 59 * 49 * PU Celje 113 * 163 * 184 3 143 1 PU N. Gorica 48 1 35 3 63 1 70 3 PU Koper 240 * 315 1 356 * 308 2 PU Kranj 129 * 183 * 116 * 137 * PU Ljubljana 339 2 539 5 371 * 369 5 PU Maribor 256 1 279 2 205 2 212 6 PU M. Sobota 98 * 139 1 113 * 127 2 PU N. Mesto 129 2 108 * 108 1 114 2 UD policije86 8 * * * 1 * * *
PU skupaj: 1.492 6 1.897 14 1.639 9 1.604 21 SKUPAJ: 1.498 1.911 1.648 1.625
Tabela 1: Število opravljenih hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih upravah.
86 Urad generalnega direktorja policije
58
0
500
1.000
1.500
2.000
Brez odredbeZ odredbo
Brez odredbe 6 14 9 21
Z odredbo 1.492 1.897 1.639 1.604
2001 2002 2003 2004
Graf 1: Število opravljenih hišnih preiskav na področju Republike Slovenije
Kot lahko nazorno vidimo iz podatkov iz Tabele 1. in Grafa 1. v časovnem obdobju od
leta 2001 do 2004 ni bistvenih odstopanj po skupnem številu opravljenih hišnih
preiskav. Še najbolj so le-te porasle med letoma 2001, ko je bilo opravljenih najmanj
preiskav in 2002, ko so policisti delali najbolj intenzivno in v obravnavanem obdobju
opravili največ hišnih preiskav. Policisti so leta 2002 opravili kar za 22% več hišnih
preiskav kot leta 2001.
Hišne preiskave v Republiki Sloveniji v letih 2001 do 2004
1%
99%Preiskave z odredbo
Preiskave brez odredbe
Graf 2: Pregled števila opravljenih hišnih preiskav v Republiki Sloveniji glede na vrsto preiskave
Presenetljiv je tudi podatek, ki ga predstavlja Graf 2. o zelo majhnem številu hišnih
preiskav, ki jih policisti opravijo brez odredbe. V Sloveniji so policisti v preučevanem
obdobju v letih od 2001 do 2004 skupno opravili le 50 hišnih preiskav brez odredbe
sodišča, kar predstavlja le slab odstotek (0.7%) vseh preiskav, opravljenih na področju
59
Republike Slovenije. Še bolj je ta podatek presenetljiv, ko primerjamo ugotovitve
raziskav iz ZDA, kjer policija opravi le 10% vseh hišnih preiskav po odredbi sodišča,
ostale pa se opravijo brez odredbe (Marinko,1998). Omeniti je potrebno tudi zanimivost
s prejšnje ureditve. Če gledamo s stališča varovanja osnovnih človekovih pravic in
temeljnih svoboščin je nov slovenski ZKP velik korak naprej proti staremu
jugoslovanskemu zakonu o kazenskem postopku, po katerem je policija opravila več kot
95% hišnih preiskav brez odredbe sodišča. Praktično so policisti takrat lahko,
izkoriščajoč določilo, "če se drugače ne bi mogli zavarovati dokazi", preiskali vsako
stanovanje brez sodne odredbe.
4.4 Uspešnosti hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah
Ker slovenska zakonodaja izrecno ne daje dovolj jasne definicije, kdaj naj bi bila hišna
preiskava uspešna bom v obravnavanih primerih prevzel definicijo, ki nam jo postavlja
Zakon o kazenskem postopku, ki opredeljuje uspešnost hišne preiskave s tem, da je pri
preiskavi prijet osumljenec oziroma storilec kaznivega dejanja in/ali da je pri preiskavi
najdena sled oziroma predmet kaznivega dejanja, ki je pomemben za nadaljnji kazenski
postopek. Če na kratko strnemo omenjene kriterije torej to pomeni, da je policija
učinkovita takrat, ko na podlagi hišne preiskave poda kazensko ovadbo. Ker iz uradnih
evidenc policije ni mogoče pridobiti podatkov o tem kako je o posameznem predmetu
ali najdeni sledi postopalo oziroma odločilo sodišče, se bom osredotočil zgolj na
podatke o uspešnosti hišnih preiskav s policijskega pogleda. Kot uspešno hišno
preiskavo sem definiral tisto preiskavo, pri kateri so bili zaseženi predmeti, ki so
pomembni za kazenski postopek, pri kateri je bil evidentiran osumljenec in na zadnje
tisto hišno preiskavo, na podlagi katere je policija podala kazensko ovadbo na pristojno
državno tožilstvo. Uspešnost hišnih preiskav bom prikazal na tabelah in grafih in sicer z
več vsebinskimi ločitvami. Podatki bodo razdeljeni po posameznih policijskih upravah
ter na koncu tudi skupni slovenski prikaz. Podatki so prav tako kategorizirani glede na
vrsto preiskave, torej ali je policija opravila preiskavo na podlagi odredbe pristojnega
sodišča ali pa brez nje.
60
4.4.1. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2001
Zaseg predmetov Evidentiran osumljenec
kazenska ovadba PU
Vrsta
preiskave Da Ne Da Ne Da Ne PU Krško Z odredbo 25 22 22 25 21 26 PU Postojna Z odredbo 27 6 26 7 25 8 PU Sl. Gradec Z odredbo 42 11 31 22 30 23 PU Celje Z odredbo 94 19 92 21 85 28 PU Nova Gorica Z odredbo
Brez odredbe 41 1
6 0
41 1
6 0
41 1
6 0
PU Koper Z odredbo 156 84 152 88 142 98 PU Kranj Z odredbo 92 37 88 41 85 44 PU Ljubljana Z odredbo
Brez odredbe 218
2 121
0 206
2 133
0 198
2 141
0 PU Maribor Z odredbo
Brez odredbe 184
0 72 1
171 0
85 1
166 0
90 1
PU M. Sobota Z odredbo 85 13 83 15 83 15 PU Novo Mesto Z odredbo
Brez odredbe 76 1
53 1
69 1
60 1
64 1
65 1
UD policije Z odredbo 7 1 7 1 7 1 PU skupaj:
Z odredbo Brez odredbe
1.047 4
445 2
988 4
504 2
947 4
545 2
SKUPAJ: 1.051 447 992 506 951 547
Tabela 2: Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih upravah v letu 2001.
Če analiziramo podatke o opravljenih hišnih preiskavah v letu 2001 na območju celotne
Republike Slovenije, smo lahko z ugotovitvami delno zadovoljni. Kot sem omenil že v
uvodu, gre pri preiskavi stanovanja in drugih prostorov za hud poseg v osebno
integriteto posameznika. Kljub temu, da velja nedotakljivost stanovanja za ustavno
varovano pravico policija opravi 33% vseh hišnih preiskav, ki sem jih v svoji definiciji
opredelil kot neuspešne, kar pa niti ni tako slab uspeh. Potrebno se je zavedati, da
policija lahko dobi odredbo sodišča že pri utemeljenem sumu, ki pa vendarle še ni tak
standard, da bi lahko z gotovostjo trdili, da bo hišna preiskava 100% uspešna. Če
pogledamo podrobneje; v letu 2001 je policija pri 70% hišnih preiskav našla sledove ali
dokaze, pomembne za kazenski postopek, pri 66% hišnih preiskav je bil evidentiran
storilec ali osumljenec, v 63% pa je policija po preiskavi stanovanja vložila kazenske
ovadbe na pristojno državno tožilstvo. Zakaj govorim, da smo lahko le delno zadovoljni
z učinkovitostjo policije? V oči nas lahko zbode podatek o komaj 67% uspešnosti hišnih
preiskav, ki jih policija opravi brez odredbe sodišča. Na celotnem slovenskem ozemlju
je policija v letu 2001 šestkrat vstopila in preiskala stanovanje brez odredbe sodišča in
bila samo v štirih primerih uspešna. Kljub temu, da gre za relativno dober odstotek, pa
bi morala policija stremeti pri preiskavah brez odredbe po popolni učinkovitosti.
61
Uspešnost preiskav se najbolj kaže pri zasegu predmetov, ki izvirajo iz kaznivega
dejanja, saj so bili le-ti zaseženi kar v 1.051 primerih, prav tako so policisti pri preiskavi
v 992 primerih evidentirali osumljenca in na podlagi preiskave podali 951 kazenskih
ovadb pristojnemu državnemu tožilcu.
Uspešnost hišnih preiskav v letu 2001
1.051
447
992
506
951
547
0
200
400
600
800
1.000
1.200
Da Ne Da Ne Da Ne
Zaseg predmetov Evidentiran osumljenec kazenska ovadba
Graf 3: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2001
30%
70%
Zaseg predmetovDaZaseg predmetovNe
34%
66%
Evidentiran osumljenecDaEvidentiran osumljenecNe
63%
37%
kazenska ovadba Da
kazenska ovadba Ne
Graf 4: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2001
Poglejmo še podatke po posameznih policijskih upravah. Tukaj bom za uspeh policije
obravnaval vloženo kazensko ovadbo po opravljeni hišni preiskavi. Najboljši odstotek
so zabeležili policisti z Urada generalnega direktorja policije in policisti PU Nova
Gorica, ki so dosegli kar 87% učinkovitost. Takoj za njimi je PU Murska Sobota, kjer je
bila učinkovitost preiskav 85%. Sledijo PU Postojna, Celje in Kranj, kjer se
učinkovitost giblje okoli 70%. Zadovoljivo učinkovitost preiskav sem ocenil tudi pri
policistih uprav Maribor, Ljubljana in Koper. Kot nezadovoljivo pa ocenjujem delo,
oziroma učinkovitost preiskav na območju PU Novo Mesto in Krško, kjer učinkovitost
preiskav ni presegla meje 50%.
62
4.4.2. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2002
Zaseg predmetov
Evidentiran osumljenec
kazenska ovadba PU
Vrsta preiskave
Da Ne Da Ne Da Ne PU Krško Z odredbo
Brez odredbe 27 0
4 1
23 0
8 1
23 0
8 1
PU Postojna Z odredbo 33 10 32 11 22 21 PU Sl. Gradec Z odredbo
Brez odredbe 38 1
24 0
36 1
26 0
36 1
26 0
PU Celje Z odredbo 143 20 139 24 137 26 PU Nova Gorica Z odredbo
Brez odredbe 28 2
7 1
27 2
8 1
26 2
9 1
PU Koper Z odredbo Brez odredbe
262 1
53 0
246 1
69 0
225 1
90 0
PU Kranj Z odredbo 160 23 153 30 153 30 PU Ljubljana Z odredbo
Brez odredbe 360
3 179
2 335
3 204
2 332
3 207
2 PU Maribor Z odredbo
Brez odredbe 221
0 68 2
187 0
92 2
181 0
98 2
PU M. Sobota Z odredbo Brez odredbe
123 0
16 1
113 0
26 1
112 0
27 1
PU Novo Mesto Z odredbo 69 39 53 55 52 56 PU skupaj: Z odredbo
Brez odredbe 1.454
7 443
7 1.344
7 553
7 1.299
7 598
7 SKUPAJ: 1.461 450 1.351 560 1.306 605
Tabela 3. Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih upravah v letu 2002.
Ob primerjavi s prejšnjim letom lahko ugotovimo, da je odstotek preiskav, ki so bile
neupravičene, oziroma za rezultat niso imele podane kazenske ovadbe padel in je v letu
2002 obsegal 28% preiskav. Poglejmo obravnavano obdobje podrobneje: V letu 2002 je
bila policija uspešna pri 76% hišnih preiskav kjer so se našli sledovi ali dokazi,
pomembni za nadaljnji kazenski postopek, pri 71% hišnih preiskav je bil evidentiran
osumljenec ali storilec kaznivega dejanja in v kar 68% pa so policisti po opravljeni
preiskavi stanovanja vložili kazenske ovadbe zoper storilce. V letu 2002 se je še
nekoliko poslabšala uspešnost hišnih preiskav, ko policisti brez odredbe sodišča
vstopijo v stanovanje in ga preiščejo. Učinkovitost je padla iz 67% v letu 2001 na le
50% v letu 2002. Policisti so brez odredbe vstopili v stanovanje ali druge prostore v
štirinajstih primerih, uspešni pa so bili le v sedmih.
Uspešnost preiskav v letu 2002 se po pričakovanjih spet najbolj kaže pri zasegu
predmetov, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, saj so bili le-ti zaseženi kar v 1.461 (76%)
preiskavah. Prav tako so policisti pri preiskavi v 1.351 (71%) primerih evidentirali
osumljenca (kar je za 5% bolje od leta 2001). Na podlagi preiskave so policisti podali
63
1.306 kazenskih ovadb, kar pomeni, da so podali ovadbo v 68% primerov, ko so
opravljali hišno preiskavo. Če pogledamo splošno oceno, je bila učinkovitost policije v
letu 2002 povprečno za 5% boljša od prejšnjega obdobja.
Uspešnost hišnih preiskav v letu 2002
1.461
450
1.351
560
1.306
605
0200400600800
1.0001.2001.4001.600
Da Ne Da Ne Da Ne
Zaseg predmetov Evidentiran osumljenec kazenska ovadba
Graf 5: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2002
76%
24%
Zaseg predmetovDaZaseg predmetovNe
71%
29%
Evidentiran osumljenecDaEvidentiran osumljenecNe
68%
32%
kazenska ovadba Da
kazenska ovadba Ne
Graf 6: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2002
Razveseljiv je podatek, da so kar tri PU presegle 80% učinkovitost. To so bile uprave iz
Celja, Murske Sobote in Kranja. Sledijo jim policisti iz PU Krško87, Nova Gorica in
Koper z 72% učinkovitostjo. Policisti mariborske in ljubljanske policijske uprave so v
letu 2002 dosegli 63% učinkovitost, za nekaj odstotkov pa zaostajajo kolegi iz PU
Slovenj Gradec. Z neučinkovitostjo so se zopet srečali policisti PU Novo mesto s komaj
48% in policisti PU Postojna s procentom nad polovično uspešnostjo. V Uradu
generalnega direktorja policije v letu 2002 niso opravili nobene hišne preiskave.
87 V letu 2001 so policisti PU Krško dosegli najslabšo uspešnost preiskav med upravami v Republiki Sloveniji, saj so zabeležili le 45% uspešnost preiskav
64
4.4.3. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2003
Zaseg predmetov Evidentiran osumljenec
kazenska ovadba PU
Vrsta preiskave
Da Ne Da Ne Da Ne PU Krško Z odredbo
Brez odredbe 23 1
9 0
21 1
11 0
21 1
11 0
PU Postojna Z odredbo Brez odredbe
25 1
6 0
25 1
6 0
24 1
7 0
PU Sl. Gradec Z odredbo 42 17 28 31 25 34 PU Celje Z odredbo
Brez odredbe 154
3 30 0
147 2
37 1
132 2
52 1
PU Nova Gorica Z odredbo Brez odredbe
47 0
16 1
41 0
22 1
38 0
25 1
PU Koper Z odredbo 301 55 273 83 254 102 PU Kranj Z odredbo 102 14 89 27 88 28 PU Ljubljana Z odredbo 260 111 242 129 237 134 PU Maribor Z odredbo
Brez odredbe 148
1 57 1
135 1
70 1
130 1
75 1
PU M. Sobota Z odredbo 97 16 87 26 76 37 PU Novo Mesto Z odredbo
Brez odredbe 75 1
33 0
63 1
45 0
57 1
51 0
UD policije Z odredbo 0 1 0 1 0 1 PU skupaj: Z odredbo
Brez odredbe 1.474
7 365
2 1.151
6 488
3 1.082
6 557
3 SKUPAJ: 1.281 367 1.157 491 1.088 560
Tabela 4: Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih upravah v letu 2003.
Generalno gledano je bila policija v letu 2003 uspešna v 66% primerov od vseh
opravljenih hišnih preiskav. Pri primerjavi s preteklim letom je zopet zaslediti povišanje
učinkovitosti preiskav brez odredbe sodišča iz 50% na 67%. Pri podrobnejšem pregledu
leta 2003 lahko ugotovimo, da je bila policija še nekoliko bolj uspešna pri hišnih
preiskavah, kjer so se našli sledovi ali dokazi, pomembni kazenski postopek, saj je
odstotek uspešnosti narasel iz lanskih 76% na 78%. V 70% preiskav so bili policisti
uspešni pri evidentiranju osumljencev ali storilcev kaznivih dejanj, kar je le odstotek
slabše od lanskega leta. Policisti so na podlagi zbranih predmetov in dokazov vložili
kazenske ovadbe zoper storilce v 66% primerov opravljanja hišne preiskave.
V letu 2003 so policisti pri opravljanju hišnih preiskav v 1.281 (78%) primerih zasegli
predmete ali dokaze, ki bi lahko bili pomembni za nadaljnji kazenski pregon storilca
kaznivega dejanja. V kar 1.157 (70%) primerov so pri delu evidentirali osumljenca. Na
podlagi preiskave so policisti podali 1.088 kazenskih ovadb, kar pomeni, da so podali
ovadbo v 66% primerov, ko so opravljali hišno preiskavo, kar pa bistveno ne odstopa od
65
obravnavanega povprečja. Pri pregledu statistike lahko podam splošno oceno, da je bila
učinkovitost policije v letu 2003 podobna povprečju prejšnjega obravnavanega obdobja.
Uspešnost hišnih preiskav v letu 2003
1.281
367
1.157
491
1.088
560
0200400600800
1.0001.2001.400
Da Ne Da Ne Da Ne
Zaseg predmetov Evidentiran osumljenec kazenska ovadba
Graf 7: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2003
78%
22%
Zaseg predmetovDaZaseg predmetovNe
70%
30%
Evidentiran osumljenecDaEvidentiran osumljenecNe
66%
34%
kazenska ovadba Da
kazenska ovadba Ne
Graf 8: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2003
Pri podrobnem pregledu uspešnosti preiskav po posameznih PU je mogoče opaziti rahel
trend padanja uspešnosti. Med najuspešnejše uprave so se v letu 2003 povzdignile PU
Postojna, ki je svojo uspešnost v primerjavi z lanskim obdobjem precej popravila in
sicer na 76%. Sledijo PU Kranj, Koper in Celje, vsi z boljšo uspešnostjo od 70% vseh
opravljenih preiskav, PU Krško pa le z nekaj odstotki pod tem. Kot je opazno na trendu
sta največji slovenski policijski upravi, torej Ljubljana in Maribor zopet dosegli okoli
63% uspešnost . Med manj uspešnimi lahko omenimo PU Novo mesto s 53%
uspešnostjo, policisti PU Slovenj Gradec pa se lahko v letu 2003 »pohvalijo« z
neslavnim rekordom o najslabšem odstotku uspešnosti preiskav in sicer so ovadbo
napisali le v 42%. Urad generalnega direktorja policije je v letu 2003 opravil samo eno
preiskavo pa še to neuspešno. Zaradi izjemno majhnega števila preiskav delavcev tega
66
urada težko postavimo relativno primerjavo z drugimi PU, zato njihove preiskave
obravnavam na koncu, ločeno od podatkov drugih uprav.
4.4.4. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah v letu 2004
Zaseg predmetov Evidentiran osumljenec
kazenska ovadba PU
Vrsta preiskave
Da Ne Da Ne Da Ne PU Krško Z odredbo 22 17 19 20 18 21 PU Postojna Z odredbo 33 3 31 5 27 9 PU Sl. Gradec Z odredbo 39 10 39 10 34 15 PU Celje Z odredbo
Brez odredbe 124
1 19 0
108 1
35 0
97 1
46 0
PU Nova Gorica Z odredbo Brez odredbe
55 3
15 0
53 3
17 0
49 3
21 0
PU Koper Z odredbo Brez odredbe
257 2
51 0
252 2
56 0
238 1
70 1
PU Kranj Z odredbo 122 15 116 21 104 33 PU Ljubljana Z odredbo
Brez odredbe 297
5 72 0
279 3
90 2
265 3
104 2
PU Maribor Z odredbo Brez odredbe
179 5
33 1
170 4
42 2
146 4
66 2
PU M. Sobota Z odredbo Brez odredbe
105 2
22 0
93 2
34 0
81 2
46 0
PU Novo Mesto Z odredbo Brez odredbe
99 2
15 0
94 2
20 0
89 2
25 0
PU skupaj: Z odredbo Brez odredbe
1.332 20
272 1
1.254 17
350 4
1.148 16
456 5
SKUPAJ: 1.352 273 1.271 354 1.164 461
Tabela 5: Podatki o uspešnosti hišnih preiskav v Republiki Sloveniji po posameznih policijskih upravah v letu 2004
V zadnjem letu obravnavanega obdobja je zopet mogoče zaslediti rahel vzpon trenda
uspešnosti. Policija je bila v letu 2004 uspešna v 72% od vseh opravljenih hišnih
preiskav, kar je zelo dober rezultat. Opazimo lahko za Slovenijo relativno visoko število
preiskav, ki so bile opravljene brez odredbe sodišča, saj jih je policija opravila kar 2188.
Uspešnost teh preiskav se je povzdignila iz 67% na 76%, kar po mojem mnenju
predstavlja nek minimalni prag, ki naj bi se dosegel pri preiskavah te vrste. Pa si
poglejmo obravnavano obdobje v letu 2004 bolj podrobno: Sledove ali dokaze so našli
v 83% preiskavah, ki so jih policisti opravili po vsej državi. Pri 78% preiskav je bil
evidentiran osumljenec kaznivega dejanja. Po opravljeni preiskavi so policisti v 72%
podali na tožilstvo kazensko ovadbo.
88 To pomeni, da je policija opravila 1,6% vseh preiskav brez odredbe sodišča, kar je v primerjavi s tujino še vedno zelo majhen odstotek.
67
Leta 2004 so delavci policije pri opravljanju preiskovalnega dejanja hišne preiskave v
kar 1.352 (83%) primerih našli predmete, ki izvirajo iz kaznivega dejanja. V 1.271
(78%) primerov so evidentirali storilca, oziroma osumljenca (kar je še za 7% bolje od
leta 2003). Na podlagi preiskave so policisti podali 1.164 kazenskih ovadb, kar
predstavlja rahel dvig trenda uspešnosti v obravnavanem obdobju. Pri pregledu
statistike lahko podam splošno oceno, da je bila učinkovitost policije v letu 2004
najboljša, saj je zabeležila najvišje odstotke uspešnosti pri vseh obravnavanih kriterijih.
Uspešnost hišnih preiskav v letu 2004
1.352
273
1.271
354
1.164
461
0200400600800
1.0001.2001.4001.600
Da Ne Da Ne Da Ne
Zaseg predmetov Evidentiran osumljenec kazenska ovadba
Graf 9: Uspešnost hišnih preiskav v letu 2004
83%
17%
Zaseg predmetovDaZaseg predmetovNe
78%
22%
Evidentiran osumljenecDaEvidentiran osumljenecNe
72%
28%
kazenska ovadba Da
kazenska ovadba Ne
Graf 10: Odstotki uspešnosti hišnih preiskav v letu 2004
Poglejmo še uspešnost v posameznih policijskih upravah. Tu je v letu 2004 mogoče
opaziti trend precejšnje izenačenosti med upravami, saj ima večina podobne rezultate
uspešnosti. Med najuspešnejšimi upravami lahko v letu 2004 najdemo PU Novo mesto,
ki je imela v tem letu najboljšo uspešnost med vsemi (78% učinkovitost preiskav).
Takoj za novomeško upravo letos sledijo uprave Koper, Kranj, Postojna in Ljubljana,
vse z boljšo uspešnostjo od 70%. Le z odstotkom manj od 70% lahko v letu 2004
68
zasledimo učinkovitost uprav mariborske, celjske in slovenjgraške policije.
Murskosoboški policisti pa so leto končali s 64% uspešnostjo hišnih preiskav.
Nezadovoljivo oceno si je tokrat prislužila le PU Krško, ki je bila uspešna le v 18 od
skupno 39 preiskav, kar procentualno pomeni le 46% učinkovitost. Urad generalnega
direktorja policije pa v letu 2004 ni opravljal hišnih preiskav.
4.5. Uspešnost hišnih preiskav po posameznih policijskih upravah
Če na koncu analiziramo še pregled uspešnosti posameznih policijskih uprav v
celotnem obravnavanem obdobju dobimo naslednje rezultate;
PU
2001
2002
2003
2004
Skupaj Krško 45% 72% 67% 46% 58% Postojna 76% 51% 78% 75% 70% Slovenj Gradec 57% 59% 42% 69% 57% Celje 75% 84% 72% 68% 75% Nova Gorica 87% 74% 59% 71% 73% Koper 59% 72% 71% 77% 70% Kranj 66% 84% 76% 76% 76% Ljubljana 59% 62% 64% 72% 64% Maribor 65% 64% 63% 69% 65% M. Sobota 85% 80% 67% 64% 74% Novo mesto 50% 48% 53% 78% 57% UD policije 88% * 0% * 44%
Tabela 6: Procentualna uspešnost hišnih preiskav po posameznih PU v obravnavanem obdobju od 2001-2004
Kot najuspešnejšo upravo lahko izpostavimo PU Kranj, v kateri so policisti v
obravnavanem obdobju od leta 2001 do 2004 dosegli kar 76% učinkovitost pri
preiskavah stanovanj in drugih prostorov. Sledijo policijske uprave Celje (75%
učinkovitost), Murska Sobota s (74%) in Nova Gorica s 73% učinkovitostjo svojih
preiskav. S 70% učinkovitostjo so preiskave opravljali policisti v PU Koper in Postojna.
Največji slovenski policijski upravi Ljubljana in Maribor sta v obravnavanem obdobju
skozi vsa leta kazali dokaj podobne rezultate in se vseskozi uvrščali v sredino lestvice
učinkovitosti. V obdobju, ki sem ga obravnaval, sta obe upravi dosegli učinkovitost
okoli 65%, kar je glede na veliko število opravljenih preiskav tudi logično in
pričakovano. Z 58% oziroma 57% uspešnostjo sta končali obdobje PU Krško in Novo
mesto. Zaradi izjemno majhnega števila opravljenih preiskav89 je odstotek učinkovitosti
89 V vsem obravnavanem obdobju so opravili le 9 preiskav
69
delavcev Urada generalnega direktorja policije zelo težko primerjati z ugotovitvami
raziskave v drugih policijskih upravah. Celotna njihova učinkovitost je bila le 44%.
70
5. ANALIZA SPORNEGA PRIMERA
5.1. Kratek opis primera90
Kriminalisti MKS UKP PU Ljubljana91 so dne 16.4.2003 opravljali kontrolo Bežigrada
in sicer okoli 14.30 ure na Dunajski cesti številka 211 v Ljubljani, kjer so na parkirišču
opazili dva neznana moška, ki sta se sumljivo obnašala. Eden izmed njiju (naknadno
ugotovljeno, da gre za osebo A) je izročil manjši papirnati zavitek drugemu moškemu
(naknadno ugotovljeno, da gre za osebo B), le-ta pa njemu denar. Vse to so iz bližine
videli kriminalisti, ki so zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene
proizvodnje in prometa z mamili pristopili do obeh oseb ter ugotavljali identiteto in
opravili varnostni pregled obeh oseb.
Nadalje med postopkom je oseba B prostovoljno kriminalistom izročila papirnati
zavitek v katerem je bilo 0.3g prepovedane droge in sicer heroina. Ugotovljeno je bilo,
da mu je omenjeno drogo prodala oseba A, ki pozna to osebo po nadimku »A1«. Oseba
B je osebi A plačala za zavitek 2.000,00 SIT. Kriminalisti so proti zapisniku o zasegu
predmetov osebi zasegli neznano snov, za katero se je po preliminarnem testu
ugotovilo, da gre za prepovedano drogo heroin.
Nadalje je oseba A izročila večjo vsoto denarja in sicer 154.000,00 SIT in 20 EUR v
različnih apoenih. V postopku je bilo ugotovljeno, da je oseba A nezaposlena in brez
rednega vira prihodkov ter sredstev za preživljanje. Zaradi suma, da je denar pridobljen
s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, mu je bil denar
zasežen z zapisnikom o zasegu predmetov. Osebi A je bila nadalje odvzeta tudi prostost
in je bil odpeljan v nadaljnji postopek na PP Ljubljana Bežigrad, kjer so ga prevzeli
kriminalisti LKS92 PP Ljubljana Bežigrad. Kriminalisti LKS so tam opravlili dodatni
razgovor z osebo A, ki je med postopkom nenadoma skočila do okna sobe za
opravljanje razgovorov, ter z obema rokama začela tolči po steklu. Pri tem se je oseba A
zadobila vreznine na zgornji strani dlani in prstov obeh rok, zato je bila z reševalnim
vozilom odpeljana na UBKC93 Ljubljana, kjer ji je bila nudena nujna medicinska
90 Imena osumljencev in vsi njihovi podatki so zamenjani za alfanumerične znake zaradi varovanja osebnih podatkov po Zakonu o varovanju osebnih podatkov. 91 Mobilna kriminalistična skupina, Sektor kriminalistične policije, Policijske uprave Ljubljana. 92 Lokalna kriminalistična skupina 93 Urgentni blok Kliničnega centra
71
pomoč. Ker je oseba tožila tudi po bolečinah v nogi in kolku je bila oseba
hospitalizirana na travmatološki kliniki. Kliničnega centra v Ljubljani.
Nadalje sta istega dne okoli 20.30 ure, v prostore travmatološke klinike prišla prijatelja
osebe A. Prišla sta po ključe stanovanja št. 24 na določenem naslovu v kraju C, kjer naj
bi oseba dejansko neprijavljena prebivala.
5.2. Hišna preiskava
Kot je bilo opisano so nadaljnji postopek prevzeli kriminalisti LKS PP Ljubljana
Bežigrad. Na podlagi ugotovitev kriminalistov MKS so ugotovili, da obstaja utemeljeni
sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po 196/1 čl. Kazenskega zakonika RS.
Kriminalisti so se odločili, da pri osebi A opravijo hišno preiskavo na podlagi odredbe
sodišča.
Med pridobivanjem pisne odredbe za hišno preiskavo se je pojavil problem in sicer, ko
sta v prostore Travmatološke klinike prišla prijatelja osebe A in od njega hotela
pridobiti ključe stanovanja. Tako so morali policisti nemudoma ukrepati in zavarovati
stanovanje na naslovu v kraju C, da ne bi kdo z namenom, da uniči predmete in dokaze,
vstopil vanj.
5.2.1. Pridobitev odredbe za hišno preiskavo
Zakon o kazenskem postopku določa, da se sme hišna preiskava opraviti, če je verjetno,
da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali odkrili predmeti, ki so pomembni za
kazenski postopek. 215. čl. ZKP določa tudi, da odredbo izda sodišče, praviloma
preiskovalni sodnik, na podlagi pisnega zaprosila policistov, v katerem so zapisane vse
relevantne okoliščine, ki utemeljujejo zakonitost in nujnost tega preiskovalnega dejanja.
Na podlagi preliminarnega testa, ki je pokazal, da je snov, ki jo je oseba A prodala osebi
B, prepovedana droga heroin, so kriminalisti utemeljeno pričakovali, da oseba A v
stanovanju, kjer prebiva, hrani predmete oziroma sredstva, katera je uporabil za
izvršitev očitanega kaznivega dejanja. Pred pridobitvijo same pisne odredbe o hišni
preiskavi, so kriminalisti naleteli na težavo in sicer oseba A ni bivala na naslovu
prijavljenega stalnega prebivališča. Kriminalisti so morali najprej ugotoviti kje oseba
72
dejansko prebiva. Oseba A v postopku ugotavljanja ni hotela sodelovati, vendar so
policisti pri osebi A našli dve obvestili o prispeli poštni pošiljki, ki sta bili naslovljeni
na osebo A in sicer na določen naslov v Domžalah. Na podlagi tega so policisti
dejansko ugotovili, kjer oseba prebiva in na podlagi ugotovljenih dejstev podali tudi
predlog za izdajo pisne odredbe o hišni preiskavi. Pravna dilema, ki se nam tukaj
postavlja je ta, ali ima v teh prostorih, kje naj bi osumljeni dejansko prebival še katera
druga oseba pravico do zasebnosti.
Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je po proučitvi zaprosila
izdal odredbo za hišno preiskavo.
5.2.2. Vročitev odredbe
215. čl ZKP določa, da morajo policisti pred začetkom hišne preiskave tistemu, katerega
stanovanje se preiskuje, vročiti odredbo o preiskavi.
Tukaj nastane prva dilema o pravilnosti in zakonitosti omenjene hišne preiskave. Oseba
A je bila namreč hospitalizirana in mu odredba ni bila vročena na kraju hišne preiskave,
ampak v bolnišnici. Osebi A so kriminalisti še pred pričetkom preiskave vročili odredbo
in ga seznanili s pravicami, ki mu izhajajo iz zakona.
5.2.3. Seznanjanje s pravico do zagovornika
Kadar policist opravlja hišno preiskavo na podlagi sodne odredbe, mora pred pričetkom
preiskave poučiti tistega, pri katerem se bo preiskava opravljala, da ima pravico
obvestiti zagovornika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če se oseba odloči za
zagovornika, mora policist odložiti začetek preiskave do njegovega prihoda, vendar
največ dve uri po obvestilu. Oseba lahko uveljavlja to pravico tekom celotne preiskave.
V našem primeru, je bila oseba A seznanjena s pravico do zagovornika in ga tudi
zahtevala. Poklicano je bilo v odvetniško družbo Čeferin, vendar se nobeden od
odvetnikov ni odzval na telefonski klic.
Oseba A drugega odvetnika ni želela in se nato odrekla tej pravici. V tem primeru se
zopet pojavi dilema o zakonitosti hišne preiskave pri kateri oseba, katere stanovanje se
73
preiskuje ni prisotna. Osebi je bila s tem delno odvzeta pravica od odvetnika ne glede na
to, da se je ob sami seznanitvi odrekel tej pravici, saj bi tekom celotnega postopka hišne
preiskave imel pravico izraziti željo za zagovornika, kar pa v obravnavanem primeru ni
bilo mogoče.
5.2.4. Poziv za prostovoljno izročitev predmetov, ki se iščejo
Zakon določa, da je policist dolžan pred začetkom preiskave od tistega, na katerega se
odredba o preiskavi nanaša, da prostovoljno izroči vse predmete in osebe, ki se iščejo.
Zakon o kazenskem postopku je dokaj nedosleden, saj bi moral po mojem mnenju
vsebovati tudi določilo, da sme policist odstopiti od preiskave, če je oseba prostovoljno
izročila osebe ali predmete, ki se jih pri preiskavi išče. Besedica »sme« napeljuje na
možnost, da policist vseeno opravi preiskavo stanovanja in drugih prostorov, če
utemeljeno domneva, da niso bile izročene vse osebe ali predmeti, ki so bili iskani.
V obravnavanem primeru zopet naletimo na problem. Oseba A je bila sicer na
Travmatološki kliniki pozvana, naj prostovoljno izroči predmete vendar je bilo to
praktično neizvedljivo saj se je nahajal na dislocirani lokaciji od lokacije, kjer se je
izvajala preiskava. Oseba tako ni bila fizično prisotna pri preiskavi in s tem ni mogla
izročiti zahtevanih predmetov. Prav tako tega ni mogel storiti niti njegov zagovornik,
saj se je oseba odpovedala tej pravici. Vsled tega in tudi dejstva, da oseba A ni mogla
biti fizično prisotna pri hišni preiskavi izhaja dejstvo, da kriminalisti ne bi mogli
odstopiti od hišne preiskave, čeprav bi jim oseba A povedala kje ima skrite predmete, ki
so se iskali, saj bi morali kriminalisti kljub temu sami vstopiti v stanovanje in te
predmete fizično najti.
5.2.5. Obvezna prisotnost oseb pri preiskavi
Za pravilnost in zakonitost hišne preiskave Zakon o kazenskem postopku določa osebe,
ki smejo biti prisotne oziroma imajo pravico biti navzoče pri preiskavi ter osebe, katerih
prisotnost mora biti obvezna in sicer:
- Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se
preiskujejo ali njegov zastopnik (216/I čl. ZKP);
- Pri hišni ali osebni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči
(216/III ZKP).
74
Pravica tistega, čigar stanovanje ali drugi prostori se preiskujejo ali pa njegovega
zagovornika je, da je navzoč pri preiskavi. Hišna preiskava brez navzočnosti oseb, ki jih
predvideva Zakon o kazenskem postopku je tako nična in se predmeti, pridobljeni s
takšno preiskavo ne smejo uporabiti v kazenskem postopku. Problem se pojavi, ko
oseba ali pa njen zagovornik nočeta biti prisotna pri preiskavi, saj ju v to ne more nihče
prisiliti. Glede na to, da je navzočnost pri preiskavi pravica in ne dolžnost osumljenca,
je oseba, ko je odklonila navzočnost, sama sebi odvzela pravico, da bi bila prisotna pri
preiskavi in s tem nadzorovala zakonitost njenega poteka. Tako osebo bi bilo po mojem
mnenju priporočljivo opozoriti, kakšni pravici se je odrekla, njeno seznanitev in
odklonitev pa bi bilo potrebno obvezno zabeležiti v zapisnik o hišni preiskavi.
Policistova dolžnost je torej izpolnjena, ko je poiskal osebo in jo seznanil s pravico biti
prisoten pri preiskavi (Žaberl, 2001).
Pomembno je opozoriti na procesne sankcije, ki jih določa ZKP, v kolikor bi policija
kršila zgoraj omenjeno določbo. ZKP nam ponuja strikten odgovor na to vprašanje. Če
bi policija opustila možnost, da se imetniku ali njegovemu zastopniku ne omogoči
prisotnosti pri preiskavi, se sodba sodišča ne more opreti na dokaze, ki so bili
pridobljeni na podlagi takšne hišne preiskave. V nobenem primeru prav tako ni
dopustna opustitev policije do zagotovitve dveh polnoletnih prič, če se preiskava
opravlja z odredbo sodišča. Zakon je morda malce nejasen pri tem, ali velja določba 3.
odstavka 218. člena ZKP94 tudi v primeru ko policija opravlja preiskavo z odredbo
sodišča, saj omenjeni člen eksplicitno tega ne določa oziroma ne prepoveduje. Po
mnenju Žaberla (2001) pa se ta določba nanaša le na predhodne odstavke omenjenega
člena ZKP, kjer le-ta obravnava pogoje za preiskavo brez pisne odredbe. Navsezadnje je
to tudi razumljivo, saj gre pri preiskavi brez odredbe sodišča za razloge nujnosti in
neponovljivosti. O tem vprašanju se je izjasnilo tudi Vrhovno sodišče RS na svoji seji
19.6.1997, ki je sprejelo mnenje, da morata biti pri preiskavi stanovanja in drugih
prostorov vedno prisotni vsaj dve polnoletni priči in določba v 3. odstavku 218. člena
ZKP v tem primeru ne velja (Žaberl, 2001).
Iz zgoraj napisanega torej izhaja, da bi morala, oziroma vsaj smela biti v našem
primeru oseba A ali njen zagovornik prisotna pri preiskavi. Prišli so do dileme, kako
94 Ta predvideva da se sme preiskava opraviti tudi brez navzočnosti prič, če ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti, nevarno pa bi bilo odlašati
75
zagotoviti prisotnost osumljenca, ki je hospitaliziran. Oseba A se je odrekla pravici do
zagovornika in tako so kriminalisti ostali brez oseb, katere bi morale, oziroma smele biti
navzoče pri preiskavi. Preiskava se je opravila brez prisotnosti osebe A ali njegovega
zagovornika. Tako bi morala biti po pravnih normativih taka hišna preiskava nezakonita
in s tem nična. Spet se pojavi dilema ali si lahko oseba, ki se je odpovedala pravici do
zagovornika, ki bi lahko bil prisoten pri hišni preiskavi, sama sebi odvzame pravico, da
bi bil namesto nje pri preiskavi prisoten zagovornik, ki bi nadzoroval zakonitost
izvajanja preiskave in dal svoje pripombe. V tem primeru se ponovno pojavi problem,
da se je osumljenec odpovedal pravici do zagovornika le ob seznanitvi z odredbo,
kasneje pa ni imel več možnosti, da bi to neodtujljivo pravico spet zahteval. Po mojem
mnenju je bila to bistvena kršitev določil Zakona o kazenskem postopku in sodišče
svoje sodbe ne bi smelo opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni v tej hišni preiskavi.
Zakon o kazenskem postopku določa tudi obvezno prisotnost dveh polnoletnih prič. Ta
zahteva je predpisana zaradi obojestranskega interesa strank v preiskavi. Z vidika osebe,
katere stanovanje ali drugi prostori se preiskujejo je interes v tem, da se preiskava izvaja
zakonito, oziroma po predpisanem postopku. Z vidika policistov pa je to nekakšna
garancija, da osumljenec kasneje v postopku ne bo mogel lažno ali neupravičeno
izpodbijati zakonitosti in pravilnosti opravljene preiskave (Žaberl, 2001)
V našem primeru ni bilo težav pri pridobitvi dveh polnoletnih prič. Za priči sta bili
vabljeni dve sosedi iz istega stanovanjskega bloka, v katerem se je opravljala preiskava..
V večini primerov lahko pri iskanju prič pride do problema zagotovitve dveh
polnoletnih prič, ker ljudje ne želijo biti vpleteni in si ne želijo težav z osebami, pri
katerih se hišna preiskava opravlja.
5.2.6. Zapisnik o hišni preiskavi
Hišna preiskava je nekakšna kombinacija ogleda kaznivega dejanja in postopka za
odkrivanje in zavarovanje materialnih dokazov za kazenski postopek. Zakon o
kazenskem postopku določa, da se o vsaki hišni preiskavi napravi zapisnik, ki ima v
nadaljnjem postopku dokazno vrednost. V zapisnik se vpiše odredba, na podlagi katere
je bila preiskava opravljana in celoten postopek in potek preiskave. Posebej natančno se
morajo v zapisnik vpisati vsi predmeti in listine, ki se zasežejo, prav tako pa tudi kje in
76
kako so bili odkriti. Tistemu, ki so bili predmeti zaseženi, se izda potrdilo o zasegu
predmetov. Tisti čigar stanovanje se preiskuje ali pa njegov zagovornik, če sta prisotna
in priči, ki morajo biti prisotne, imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, da se jim
ga prebere. Vanj se nato vpiše ali so bile te osebe na to pravico opozorjene in ali jim je
bil zapisnik prebran.Omenjene osebe lahko dodajo svoje pripombe nato pa zapisnik
podpišejo. V primeru, da katera od oseb noče podpisati zapisnika, se vanj zabeleži
razlog.
V našem primeru je bil zapisnik napisan na kraju hišne preiskave in s strani
kriminalistov in prič tudi takoj podpisan. Osebi A, je bil zapisnik prebran in predložen v
podpis naknadno v bolnišnici. Prav tako mu je bilo vročeno potrdilo o zasegu
predmetov, ki so bili med hišno preiskavo najdeni. Celoten potek hišne preiskave je bil
zapisan v zapisnik, poleg tega pa je bil potek preiskave dokumentiran tudi z video
kamero.
5.3. Ekskluzija dokazov
V 219. členu Zakona o kazenskem postopku je določeno, da v kolikor je bila preiskava
opravljena brez pisne odredbe ali oseb, ki bi morale biti navzoče pri preiskavi ali, če je
bila opravljena v nasprotju z drugimi določbami kazenskega postopka, sodišče ne sme
opreti svoje sodbe na osnovi tako zbranih dokazov. Vsebina členov Zakona o
kazenskem postopku, ki obravnavajo ekskluzijo dokazov ne dovoljuje, da se dokazi, ki
so bili pridobljeni na nezakonit način uporabijo na sodišču. S temi določbami Ustava in
Zakon o kazenskem postopku varuje temeljne človekove pravice in svoboščine pred
državno represijo in samovoljo.Navajam le nekaj hujših posegov in sicer nedovoljen
vstop v tuje stanovanje in preiskovanje le-tega, neupravičena osebna preiskava,
neutemeljen zaseg predmetov, kot posledica hišne ali osebne preiskave ali kot
samostojno preiskovalno dejanje. Drži dejstvo in prav je tako, da vsaka nepravilnost pri
preiskavi ne pomeni takojšnje ekskluzije dokazov. Tako 219 čl. Zakona o kazenskem
postopku določa, da sodišče svoje sodbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni:
- pri preiskavi brez odredbe,
- brez oseb, ki bi morale biti prisotne,
- pri preiskavi brez odredbe, za katero ni bilo zakonskih razlogov ali se je brez
razlogov opravila brez prič.
77
Ekskluzija se zahteva za dokaze pridobljene pri hišni preiskavi brez sodnikove odredbe
in v očitnem pomanjkanju nujnih okoliščin. Ekskluzijsko pravilo pojasnjujeta dve
teoriji. Prva priznava ekskluzijsko pravico kot temeljno pravico osumljenca v postopku,
druga pa ekskluzijo pojmuje kot sredstvo za preventivni vpliv na delo policije. V
vsakem primeru se nezakonito pridobljene dokaze analizira in ugotavlja smiselnost
izločitve posameznega dokaza, glede na to, kolikor preventivnega vpliva je imelo to na
policijo. Ekskluzija po eni strani oprostitev številnih »krivih«, po drugi strani pa – zakaj
oprostiti krivega, zaradi pravno-formalnih napak policije? Vendar se moramo tu
zavedati, da globalnega povečanja kriminalitete ni mogoče reševati s popuščanjem
policiji za dosego boljše učinkovitosti. Če bi državi dopustili, da sama krši pravila, ki si
jih je sama postavila, se to skoraj vedno obrne proti družbi.
78
6. ZAKLJUČEK IN SKLEPNA MISEL
Ustava RS določa, da je stanovanje nedotakljivo, kar predstavlja pravico imetnika
stanovanja proti vsakomur, ki bi želel poseči vanjo. Gre za dejansko in izključno oblast
nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem. Zaščitene so tako osebne
navade, kakor tudi številne življenjske funkcije, povezane s prostorom, v katerem
bivamo.
Dejstvo je, da je praviloma izvršilna veja oblasti (policija, varnostne službe) tista, ki te
ustavne pravice ogroža. Zato je vsebina 36. čl. Ustave namenjena intervenciji sodne
oblasti, ki mora izvršilno vejo v tem pogledu strogo nadzorovati. Kršitev te pravice
oziroma protipraven vstop v tuje stanovanje ter njegovo preiskovanje predstavlja
kaznivo dejanje. Vstop je mogoč le na podlagi sodne odločbe.
Specifičnost na tem področju predstavlja prisluškovanje v prostoru s tajno namestitvijo
prisluškovalnih naprav. Gre za skrajen poseg v pravico do zasebnosti in je izjemoma in
ob izpolnitvi pogojev iz 37. člena ustavno dopusten samo v primerih, če je ogroženo
človekovo življenje, če je treba preprečiti mučenje ali, če je ogrožena svoboda vesti ali
veroizpovedi.
Morda je ena izmed najpomembnejših novosti današnjega časa in družbe ravno obvezna
zagotovitev zagovornika vsem osebam, ki se znajdejo v kazenskem postopku. S tem je
vsem ljudem, tudi laikom, zagotovljeno enako varstvo pred državno represijo. Hkrati so
s to pravico onemogočeni tudi nezakoniti posegi državne oblasti v družbo. Zavedati se
moramo, da ta pravica v zgodovini ni bila zagotovljena od nekdaj, dodobra pa je urejena
šele v sedaj veljavnem Zakonu o kazenskem postopku.
Za drugo tako novost lahko štejemo tudi ekskluzijo dokazov. S tem institutom, je
državljanom zagotovljena večja svoboda in varnost pred organi pregona in njihovo
samovoljo. Pri obeh institutih lahko vidimo, da sta se bolj usmerila v zaščito pravic
posameznikov, kot pa v samo vsebino in taktiko preiskav. Po eni strani je stvar
samoumevna zlasti zaradi bliskovitega razvoja demokracije in človekovih pravic, ki sta
v današnjem času vodilo politike in družbe.
79
Dokazni standard lahko štejemo kot najpomembnejšo okoliščino pri opredeljevanju
posegov v posameznikovo zasebnost, saj določa minimalne standarde in pogoje, ki
morajo biti izpolnjeni da se lahko izda sodba odredba, brez katere pa se ob odsotnosti
razlogov nujnosti, preiskava ne sme opraviti. Kot smo lahko ugotovili je vprašanje
dokaznega standarda v slovenski zakonodaji postavljeno nekoliko ožje od ameriške
ureditve. Pri dokaznem standardu gre za dvojna merila, ki zahtevajo verjetnost, da se
bodo našle osebe, sledovi ali predmeti in določeno stopnjo suma, da so le-ti povezani z
določenim kaznivim dejanjem. Ameriški koncept utemeljenega suma v sebi skriva nižji
dokazni standard in ga je po mojem mnenju tudi lažje vzpostaviti. V slovenskem
pravnem redu pa pomeni utemeljen sum neko višjo stopnjo suma in ga ni mogoče
enačiti z navadno verjetnostjo.
Pomembna je ugotovitev podobnosti v obeh obravnavanih pravnih sistemih glede
opravljanja preiskav, bodisi pri osumljencu ali pri drugih osebah. Tako v Sloveniji kot
ZDA se preiskava lahko opravi pri vsakomur, torej ne glede na to ali je določena oseba
že osumljenec ali ne. Čeprav obstajajo etični razlogi proti preiskavam pri osebah, ki
niso osumljenci pa vendarle obstajajo zadostni razlogi, ki opravičujejo preiskavo pri
nedolžnih državljanih in ne zahtevajo razlikovanja med obema preiskavama.
Slovenska zakonodaja je vsaj kar se tiče pravic posameznika, pri preiskavi zelo
precizna. Že pred začetkom preiskave se mora osebo osebno seznaniti s preiskavo in ji
vročiti odredbo. Po pregledu ameriške zakonodaje tam zadostuje že naznanitev take
preiskave. Osebam je v naši zakonodaji dana možnost, da se preiskavi izognejo in sicer
s prostovoljno izročitvijo predmetov ali oseb, ki se iščejo. Čeprav pri tem obstaja
tveganje uničenja dokazov, je naša ureditev po mojem mnenju primernejša kot institut
dokazno-izročitvenega poziva, saj v naši zakonodaji osebi ob neupoštevanju edicijske
dolžnosti grozi kazen.
Posebno hud poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti vsekakor predstavlja
hišna preiskava brez odredbe sodišča, torej brez predhodne sodne kontrole o
upravičenost tega dejanja. Razlogi za opravljanje take preiskave so tako v slovenskem,
kot tudi ameriškem pravnem redu dokaj podobne, hkrati pa tudi zelo različne.
Slovenska izjema »če imetnik stanovanja to želi« in ameriška preiskava »s pristankom«
sta dokaj podoben institut. Zavedati pa se moramo dejstva, da ameriški »pristanek« ni
80
nikoli stoodstotno prostovoljen in skoraj vedno pride pobuda s strani policije. Tako se
moramo zavedati neke določene neformalne prisile, ki jo policija izvaja na osumljenca,
ki se na tak način odreka veliki vrsti pravic. V slovenski praksi se po ameriškem zgledu
rešuje vprašanje soglasja k preiskavi. Na tem mestu se zdi pomembno opozoriti tudi na
ameriški institut »plain view« kot razlog za samostojno preiskavo, katere pa v naši
ureditvi ne poznamo kot tako, ampak le kot del tiste, ki je že v teku.
V delu sem našel tudi zanimivo dilemo glede preiskave vozil oziroma vprašanja, kaj vse
sploh lahko spada pod pojem stanovanja in drugih prostorov. To zanimivo vprašanje
nam ponudi vrsta definicij, ki nam jih ponujajo različni avtorji in pravne definicije.
Posebno poglavje so vsekakor tudi prevozna sredstva. Ameriška preiskava vozil, kot
izjema po odredbi kaže na to, da je po njihovi ureditvi vozilo manj zaščiteno kot pri nas.
Vsekakor je po mojem mnenju priznavanje nižje zaščite za vozila neprimerno.
Slovenska zakonodaja jasno opredeljuje, da veljajo za skrite prostore vozila enaka
pravila, kot za preiskavo stanovanja. Dejstvo je sicer, da so se vozniki z udeležbo v
javnem prometu odrekli določenemu delu svoje zasebnosti, vendar pa je pomembno
vedeti, da skriti prostori vozila ne morejo postati del preiskave, za katero policija ne
potrebuje posebne odredbe o preiskavi.
Prav tako kot dokazni standard je pomembno tudi vprašanje ekskluzije dokazov, ki
posameznike ščiti pred nezakonitimi posegi državnih oblasti v njihove pravice.
Medtem, ko slovenska zakonodaja jasno določa primere, v katerih mora sodišče izločiti
dokaze pa ameriški sistem določa presojo posameznih primerov. Ameriški sistem
ekskluzije je najobsežnejši pri kršitvah ustavnih določil, pri nižjih pravnih predpisih pa
se uporablja le, ko so bistveno kršene obtoženčeve materialne pravice. Nezakonito
pridobljeni dokazi ne bi smeli biti dopuščeni nikjer, saj je kršenje človekovih pravic pod
pretvezo interesa preiskave, skrajno nedopustno. Država ki hoče preganjati storilce
kaznivih dejanj mora upoštevati lastna pravila, saj lahko z neupoštevanjem le-teh izgubi
svojo legitimno moč in s tem izgublja ugled. Država tako ne more zahtevati pokorščine
državljanov, da se držijo sprejetih zakonov, v kolikor jih ne upošteva tudi sama. Čeprav
lahko ekskluzija vodi v izpuščanje »krivih« storilcev, je to realna cena, ki jo zahteva
obstoj pravne države, v kateri so pravice enake za vse ljudi.
81
Svojo misel lahko strnem v ugotovitev, da je slovenska kazenska zakonodaja precej
dovršena in dosledna, kar se tiče ureditve preiskav stanovanja in drugih prostorov.
Nekaj pozornosti bi bilo mogoče potrebno posvetiti praksi in izobraževanju kadrov, ki
so zaposleni v organih pregona. Dejstvo je tudi, da je pri nas primerov, katere bi lahko
bolj natančno analizirali malo. V primeru, ki sem ga obravnaval v tem delu je bilo lahko
zaslediti, da so se kriminalisti, ki so vodili postopek, neprestano prilagajali pravu, glede
na trenutne okoliščine. Pokazali pa so tudi veliko iznajdljivosti iz česar pa izhaja, da bi
bilo morda primerno nekatere določbe Zakona o kazenskem postopku spremeniti,
dopolniti, oziroma jih definirati bolj jasno. Vse to bi bilo potrebno zaradi lažjega, bolj
učinkovitega, zlasti pa zakonitega dela policije.
82
7. LITERATURA:
7.1. Knjige in druga tiskana literatura: Ferlinc, A. (1996). Sodna ali policijska preiskava?. Pravna praksa 15 (7), str. 9-11; Grad, F., Kaučič, I. (1997). Ustavno pravo Slovenije. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola; Kamisar Y., LaFave, W. R., Israel J. (1986). Modern criminal procedure: cases, comments and questions, St. Paul, Minnesota., West Publishing Company; Klemenčič, G. (2002). Vaše pravice v policijskih postopkih. Ljubljana, Pasadena; Marinko, J. (1998). O hišni preiskavi. Pravna praksa, 17 (9), str. 7-15; Statistični podatki o opravljenih hišnih preiskavah v letih od 2001 do 2004 (2005), Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve, Generalna policijska uprava – Uprava kriminalistične policije; Šinkovec, J. (1998). Hišna preiskava in ustavne svoboščine. Pravna praksa 17 (21), str. 12-14; Šinkovec, J. (2000). Še o hišni preiskavi. Pravna praksa 19 (4) , str. 10; Šturm, L., Arhar, F., Plauštajner, K., Rijavec, V., Toplak, L., Blaha, M., Bučar, F., Čebulj, J.,Deisinger, M., Dular, J., Friedl, J., Grasselli, A., Jadek-Pensa, D., Jaklič, K., Jambrek, P., Jerovšek, T., Klemenčič, G., Končina Peternel, M., Kresal, B., Mavčič, A., Mozetič,M., Novak, M., Orehar Ivanc, M., Pernuš-Grošelj, B., Pirnat, R., Ribarič, M., Sladič, J., Sovdat, J., Steinman, T., Šorli, M., Trpin, G., Trampuž, M., Virant, G., Vlaj, S., Zakrajšek, F.,Zalar, B., Zupančič, B. M. (2002). Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije; Šugman G., K. (2000). Dokazne prepovedi v kazenskem postopku. Ljubljana, Bonex založba; Zupančič, B. M., Klemenčič, G., Pavlin, P., Jeklič, A. M., Toškan, P., Rejc, B., Auersperger Matić, A., Peršak, N., Jelenič Novak, M., Zidar, A., Erbežnik, A., Makarovič, B., Mahnič, P., Pezdirc, M. (2000). Ustavno kazensko procesno pravo. Ljubljana, Pasadena; Zupančič, B. M. (2002) Nedotakljivost stanovanja - Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije. Str. 386-390; Žaberl, M. (2001). Policijska pooblastila. Ljubljana, Visoka policijsko – varnostna šola.
83
7.2. Pravni viri: Dokument: VS089074 (1990), Stališča in pravna mnenja, Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Dokument: VS073853 (1997), Stališča in pravna mnenja, Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Kazenski zakonik (KZ-UPB1) (uradno prečiščeno besedilo), pridobljeno dne 24.1.2006 na: www.uradni-list.si/ Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in Klavdija Stroliga in stvarnim kazalom Vida Jakulina (2001). Ljubljana, Založba Uradni list Republike Slovenije; Sodba I Ips 105/96 (1999), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Sodba I Ips 214/97 (2002), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Sodba I Ips 32/2001 (2003), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Sodba I Ips 219/99 (2003), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Sodba I Ips 345/2003 (2003), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Sodba I Ips 351/2003 (2003), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 14.3.2006 na: www.ius-software.si/ Sodba I Ips 54/2003 (2004), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Sodba I Ips 333/2005 (2005), Vrhovno sodišče RS, pridobljeno dne 14.3.2006 na: www.sodnapraksa.si/ Stanovanjski zakon (SZ-1), Uradni list RS, pridobljeno dne 24.1.2006 na: www.uradni-list.si/ StPO – Strafprozeßordnung (1987), IUSCOMP The Comparative Law Society, pridobljeno 10.1.2006 na: www.iuscomp.org/gla/statutes/StPO Ustava Republike Slovenije, pridobljeno dne 24.1.2006 na: www.uradni-list.si/ Ustavna odločba U-I-18/93 (1996), Ustavno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/
84
Ustavna odločba U-I-25/95 (1997), Ustavno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Ustavna pritožba Up-292/96 (1999), Ustavno sodišče RS, pridobljeno dne 13.1.2006 na: www.ius-software.si/ Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (ZP-1-UPB2), Uradni list RS, pridobljeno dne 24.1.2006 na: www.uradni-list.si/ Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB2) (uradno prečiščeno besedilo), Uradni list RS, pridobljeno dne 24.1.2006 na: www.uradni-list.si/ Zakon o kazenskem postopku z uvodnim komentarjem Zvonka Fišerja in stvarnim kazalom Vida Jakulina (2002). Ljubljana, Založba Uradni list Republike Slovenije.
7.3. Internetni viri
Cambridge Advanced Learner´s Dictionary. http://dictionary.cambridge.org/ Criminal Law. Cornell Law School - Legal information institute. Pridobljeno 26.1.2006 na: http://www.law.cornell.edu/wex/index.php/ Criminal Law Resources on the Internet. Buffalo Criminal Law Center. Pridobljeno 29.1.2006 na: http://wings.buffalo.edu/law/bclc/resource/ Federal rules of criminal procedure, Cornell Law School - Legal information institute. Pridobljeno 26.1.2006 na: http://www.law.cornell.edu/rules/frcrmp/ International Constitutional Law. Constitution of Bosnia and Herzegovina, Croatia, Germany, Hungary, Italy and Netherlands. Pridobljeno 16.3.2006 na: http://www.oefre.unibe.ch/law/icl/ International Covenant on Civil and Political Rights. Office of the High Commissioner for Human Rights. Pridobljeno 14.1.2006 na: http://www.unhchr.ch/html/menu3/b/a_ccpr/ The Constitution of the USA. Cornell Law School - Legal information institute. Pridobljeno 26.1.2006 na: http://www.law.cornell.edu/constitution/ The Constitution of the USA - Amendments. Cornell Law School - Legal information institute. Pridobljeno 26.1.2006 na: http://www.law.cornell.edu/constitution/
85
PRILOGE
Sodne odločbe, judikati - Sodba I Ips 105/96 (1999), Vrhovno sodišče RS; - Sodba I Ips 214/97 (2002), Vrhovno sodišče RS; - Sodba I Ips 32/2001 (2003), Vrhovno sodišče RS; - Sodba I Ips 219/99 (2003), Vrhovno sodišče RS; - Sodba I Ips 345/2003 (2003), Vrhovno sodišče RS; - Sodba I Ips 351/2003 (2003), Vrhovno sodišče RS; - Sodba I Ips 54/2003 (2004), Vrhovno sodišče RS; - Sodba I Ips 333/2005 (2005), Vrhovno sodišče RS;
86
Judikat: Sodba I Ips 105/96
Opravilna številka: Sodba I Ips 105/96 Evidenčna številka: VS20530 Oddelek: Kazenski oddelek Datum: 6.5.1999 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Zbirni podatki:
Institut: hišna preiskava - priči pri hišni preiskavi - policista kot priči - nedovoljeni dokazi Besedilo
Jedro: Ustava in ZKP ne določata, kdo ne sme biti priča pri hišni preiskavi in tudi ne, na kakšen način se priči določita (izbereta). Zato ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist. Ker je dolžnost priče pri hišni preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranosti ni primerno, da so policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega hišna preiskava nezakonita oz. ali je dokaz pridobljen pri hišni preiskavi nedovoljen dokaz v smislu 219.čl. ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. Izrek: Zahteva zagovornika obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obrazložitev: Obs. D.B. je bil, z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo, spoznan za krivega, da je v sostorilstvu s soobsojenima I.S. in A.J. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen 5 mesecev zapora. Zoper to pravnomočno sodbo je dne 25.4.1996 zagovornik obs. D.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (v zahtevi se navaja: obs. F.B.), v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče po določilih 423. člena ZKP odredi odložitev izvršitve izpodbijane sodbe. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po tožilčevem mnenju je bila hišna preiskava pri F.B. (očetu obsojenca) izvedena ob upoštevanju vseh predpisanih formalnosti, pritožbeno sodišče pa je zavzelo stališče tudi v zvezi s tem dokazom, ki naj bi bil po navedbah zagovornika pridobljen na nezakonit način. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. čena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbami, da je policija v tej zadevi opravila tri nezakonite hišne preiskave, pri katerih je v enem primeru zasegla obuvalo kot dokaz, na katerem temelji izpodbijana sodba. Brez obsojenčeve navzočnosti in prič je bila opravljena preiskava njegovega avtomobila in zasežen en izvijač. Ta dokaz je že prvostopno sodišče izločilo kot nedovoljen. Brez odredbe sodišča in brez prič je bila opravljena tudi hišnapreiskava pri obsojenčevem dekletu I.K. Pri tej hišni preiskavi ni bilo najdeno nobenega obremenilnega gradiva. In končno je bila opravljena v nasprotju z Ustavo in ZKP hišna preiskava pri obsojencu. Obsojencu ni bila zagotovljena pomoč odvetnika, kot priči pa sta pri hišni preiskavi nastopala dva policista v civilu. Podpis na zapisniku o hišni preiskavi ne dokazuje dejanskega poteka preiskave in obsojenčevega pristanka na hišno preiskavo brez prič, ker je bil "podpis dan naknadno, v šoku in nevednosti in neizkušenosti". S takšno opravo hišne preiskave je bila kršena tudi obsojenčeva pravica iz 36. člena Ustave, sodišče pa je Ustavo in zakon izigralo tako, da je zaslišalo kriminalista in mu verjelo. Po mnenju zagovornika je takšno posredno dokazovanje obsojenčevega strinjanja ali nestrinjanja z okoliščinami hišne
87
preiskave nedovoljeno. O oceni nezakonitosti hišne preiskave drugostopna sodba nima nobenih razlogov. In končno zagovornik trdi, da je obsojenec zasežene čevlje "kot dokazni material zavrnil tudi v vsebinskempogledu", zaslišani izvedenec pa tudi ni uspel pojasniti razlik med najdeno sledjo in primerjalnim odtisom. V zvezi s temi navedbami je treba najprej povedati, da se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo, ali je bila preiskava obsojenčevega avtomobila izvedena nezakonito, saj je ta dokaz že prvostopno sodišče izločilo iz spisa (list. št. 327) in na njem tudi ne temelji izpodbijana sodba. Prav tako ni presojalo utemeljenosti zagovornikovih navedb, da je bila opravljena brez odredbe sodišča in brez prič hišna preiskava v stanovanju obsojenčevega dekleta I.K. Izpodbijana sodba se namreč ne opira na noben dokaz, ki bi bil pridobljen pri tej hišni preiskavi, pa tudi sicer v spisu – razen obsojenčevega zagovora - ni podatkov o tem, da bi bila ta hišna preiskava sploh opravljena. Glede zatrjevanih nezakonitosti pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena pri obsojencu, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zapisnik o tej preiskavi podpisal obsojenčev oče F.B. Slednji je kot imetnik stanovanja oziroma lastnik stanovanjske hiše imel pravico zahtevati, da je pri hišni preiskavi navzoč njegov odvetnik (7. odstavek 216. člena ZKP). Iz zapisnika o hišni preiskavi (list. št. 80) izhaja, da te pravice ni izkoristil, čeprav je bil o njej poučen. Pri hišni preiskavi sta bili navzoči dve priči, ki sta zapisnik tudi podpisali. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili obe priči policista, ki takrat nista bila v uniformi. Ker torej hišna preiskava ni bila opravljena brez navzočnosti dveh prič, pravice do odvetnika pa imetnik stanovanja ni izkoristil, je lahko sporno le, ali je bila hišna preiskava nezakonito opravljena zgolj zaradi tega, ker sta bili priči dva policista. Po določilu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP so nedovoljeni vsi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in dokazi za katere je v ZKP izrecno določeno, da se na njih sodba ne more opirati. V 36. členu Ustave je določeno, da se sme hišna preiskava opraviti samo v navozočnosti dveh prič, pri preiskavi pa ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. V 3. odstavku 216. člena ZKP je ta ustavna določba precizirana s tem, da morata biti priči polnoletni osebi. Že pojmovno je izključeno, da bi bili priči uradni osebi, ki opravljata hišno preiskavo, sicer pa Ustava in ZKP ne določata, kdo ne sme biti priča pri hišni preiskavi in tudi ne, na kakšen način se priči določita (izbereta). Zato ni zakonske podlage za stališče, da jetreba kot nedovoljen dokaz po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist. Drugo pa je seveda vprašanje, ali je primerno, da je policist priča pri hišni preiskavi. Ker je dolžnost priče pri tej preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranskosti, po mnenju Vrhovnega sodišča ni primerno, da so policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega hišna preiskava tudi nezakonita, oziroma ali je dokaz pridobljen pri hišni preiskavi nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so obstajali posebni razlogi, da sta bila policista izbrana za priči. Po izpovedbi priče J.V., uradne osebe UNZ K., ki je opravljala hišno preiskavo, sta bila za priči izbrana policista v civilu na prošnjo obsojenčevega očeta. Slednji ima namreč sina, ki je zaposlen kot kriminalist pri UNZ K. in je prosil, da naj za priči ne kličejo sosedov, ker bi to lahko "predstavljalo določeno sramoto za družino". Obsojenčev oče je sicer zaslišan kot priča to zanikal, vendar je prvostopno sodišče verjelo izpovedbi J.V. in iz tega razloga ocenilo, da hišna preiskava ni bila opravljena v nasprotju z zakonom. Vrhovno sodišče s takšnim stališčem v konkretni zadevi soglaša, tudi iz razloga, ker iz zapisnika o hišni preiskavi ne izhaja, da bi imel obsojenčev oče kakršnekoli pripombe glede izbire prič ter samega poteka hišne preiskave. Zaslišanje uradne osebe o tem, kako je bila opravljena hišna preiskava, pa tudi ne pomeni nedovoljenega dokazovanja, kot to zatrjuje obsojenčev zagovornik. Vprašanje ali je v obravnavani zadevi hišna preiskava dejansko potekala, tako kot je zapisano v zapisniku in kot je izpovedal J.V., je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Zagovornikova navedba, da drugostopna sodba nima nobenih razlogov "o oceni zakonitosti hišne preiskave", je sicer točna, toda ta pomanjkljivost se ne nanaša na kakšno odločilno dejstvo glede dejanskega stana kaznivega dejanja, ki se očita obs. D.B., temveč se nanaša na procesno vprašanje veljavnosti dokaza, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi. Ker pa ta dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic, kot neutemeljeno trdi zagovornik, tudi navedena pomanjkljivost v sodbi pritožbenega sodišča ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vse ostale zagovornikove navedbe, ki se nanašajo na izvedeniško mnenje E.D. o skladnosti med najdeno
88
sledjo obuvala in obuvalom, ki je bilo zaseženo obsojencu, pomenijo izpodbijanje presoje izvedenih dokazov in pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).
© 2004 IUS SOFTWARE d.o.o. Vse pravice pridržane, Judikati Vrhovnega sodišča RS
89
Judikat: Sodba I Ips 214/97
Opravilna številka: Sodba I Ips 214/97 Evidenčna številka: VS21543 Oddelek: Kazenski oddelek Datum: 28.11.2002 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Zbirni podatki:
Institut: hišna preiskava - utemeljeni razlogi za sum - utemeljen sum - odredba o hišni preiskavi - navzočnost obdolženca pri hišni preiskavi - navzočnost prič - nedovoljeni dokazi
Besedilo
Jedro: Stopnja verjetnosti, ki se zahteva kot prag, pod katerim poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja ni dovoljen, je utemeljen sum. Sum pa bo utemeljen, če zanj obstajajo razlogi, utemeljevati namreč ne pomeni drugega, kot navajati razloge za stališča. Ta dokazni standard velja tudi za opravo hišne preiskave v predkazenskem postopku. V skladu z določbami 178. člena ZKP oziroma 178. v zvezi s 166. členom ZKP - če gre za hišno preiskavo pred izdajo sklepa o preiskavi-, ima obtoženec pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb. Če je obtoženčeva izvenzakonska partnerka stanovala v obtoženčevem stanovanju, s hišno preiskavo ni bila kršena njegova ustavna pravica po 3. odstavku 36. člena URS, ker mu kot stanovalcu ni bilo omogočeno prisostvovsti preiskavi. Zadostuje prisotnost enega od družinskih članov. Obvestilo obtožencu o tem, da bo opravljeno preiskovalno dejanje - hišna preiskava (5. odstavek 178. člena ZKP), bi preiskovalni sodnik lahko opustil le v primeru, če bi bilo nevarno odlašati. Izrek: Zahtevi zagovornikov obsojenega R.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 13.12.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 8.5.1997 v obsodilnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev: Okrožno sodišče v Kopru je R.K. s sodbo z dne 13.12.1996 spoznalo za krivega: pod točko I/1-22 22 kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ; pod točko II/1-5 petih kaznivih dejanj poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ; pod točko III enega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in pod točko IV/1-2 dveh kaznivih dejanj tatvine po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ in mu po določitvi posamičnih kazni izreklo enotno kazen 3 leta in 10 mesecev zapora. Ob reševanju pritožb Okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega R.K. je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 8.5.1997 sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je navedena kazniva dejanja pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, mu zanj izreklo kazen 3 leta in 10 mesecev zapora, pritožbi pa je kot neutemeljeni zavrnilo. Zagovornika obsojenca sta zoper takšno pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tem, dne 19.6.1997 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb iz 1. odstavka 371. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve iz 8. točke navedenega člena, zoper sodbo sodišča druge stopnje pa tudi zaradi kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navajata, da je bila hišna preiskava, ki jo je odredil preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici dne 7.3.1996, v stanovanju obtoženca ter stanovanjih njegovega očeta in brata v hiši v S., opravljena nezakonito, ker pri preiskavi ni bil navzoč obdolženec, ki s preiskavo niti ni bil seznanjen in ker pri preiskavi treh ločenih stanovanj nista bili navzoči dve priči kot to določa zakon. Vložnika nadalje navajata, da drugostopna sodba o tem nima razlogov in je zato podana tudi kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije
90
izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Predlagala pa sta tudi, da sodišče prve stopnje prekine izvršitev pravnomočne sodbe. Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Menil je, da sodišče ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je upoštevalo dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi. V zvezi s hišno preiskavo gre pri zahtevi za varstvo zakonitosti za izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča glede narave procesnega dejanja, torej, ali gre za tako dejanje, s katerim bi bilo v dani situaciji odkrivanja kaznivega dejanja nevarno odlašati in tudi za dejanska vprašanja navzočnosti oseb, katerih stanovanje oziroma v tem primeru stanovanjska hiša je bila preiskovana ter navzočnosti drugih oseb pri tem preiskovalnem dejanju. Po mnenju tožilca je do vseh teh vprašanj sodišče zavzelo stališče in ni mogoče reči, da je zagrešilo kršitev določbe 11.točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena. Ustava Republike Slovenije v 36. členu določa: (1) stanovanje je nedotakljivo, (2) nihče ne sem brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskati, (3) pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik, (4) preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič, (5) pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da se lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje. V 214. členu ZKP je določeno: (1) preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se sme opraviti, če je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek, (2) osebna preiskava se sme opraviti, če je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Hišna preiskava je v zakonu uvrščena med preiskovalna dejanja, določena v XVIII. poglavju ZKP (poleg hišne preiskave še zaseg predmetov, zaslišanje obdolženca, zaslišanje prič, ogled in izvedenstvo). Skupna značilnost teh (sodnih) preiskovalnih dejanj je njihova procesna ureditev, ki zagotavlja, da ta dejanja predstavljajo dokazno sredstvo oziroma veljaven dokaz ne le v kazenski preiskavi, ampak tudi na glavni obravnavi, ne glede na fazo postopka, v kateri so bili pridobljeni. Del te procesne ureditve so posebej določena dokazna pravila oziroma prepovedi in zapovedi kot pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko izvedena preiskovalna dejanja predstavljajo dovoljen dokaz v postopku. V rednem postopku se hišna preiskava predvidoma izvaja v teku kazenske preiskave, pred preiskavo pa kot nujno preiskovalno dejanje (člen 165. in 166. ZKP). Na abstraktni ravni pomeni hišna preiskava vedno enak poseg v posameznikovo ustavno varovano pravico do zasebnosti, ne glede na to, v kateri fazi postopka se opravi. Iz tega sledi, da sme država v to pravico poseči le takrat, ko so izpolnjeni za to v ustavi in zakonu določeni pogoji, že zopet ne glede na fazo postopka. Temeljni pogoj, ki mora biti vedno izpolnjen, da se lahko opravi hišna preiskava, je, da je pred tem z določeno stopnjo verjetnosti izkazano, da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje. Stopnja verjetnosti, ki se zahteva kot prag, pod katerim poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja ni dovoljen, je utemeljen sum. Po 148. členu ZKP je policija dolžna in upravičena ukrepati, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Za uvedbo sodne preiskave in s tem za formalni začetek kazenskega postopka je v 167.členu ZKP zahtevan obstoj utemeljenega suma. ZKP pojmov "razlogi za sum" in "utemeljen sum" posebej ne opredeljuje, z novelo ZKP, ki je stopila v veljavo 23.1.1999 (Uradni list SRS, št. 72/98), pa je zakon uvedel še nov pravni standard: "utemeljene razloge za sum" kot enega od pogojev za odreditev ukrepov iz 150. člena ZKP. Iz besednih zvez "utemeljeni razlogi za sum" in "utemeljen sum" ni mogoče videti, v čem naj bi bila razlika med obema pojmoma (razen verbalne). Sum bo utemeljen, če zanj obstajajo razlogi, utemeljevati namreč ne pomeni nič drugega, kot navajati razloge za stališča, ugotovitve ali odločitve. Pri obeh standardih gre za vprašanje verjetnosti obstoja določenega kaznivega dejanja, ki ga je storil določeni storilec. Takšno verjetnost je mogoče ugotavljati le na podlagi dejanskih, praktičnih kriterijev, to je logične in izkustvene upravičenosti sklepanja o obstoju verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer se tak sklep lahko opira le na konkretna dejstva oziroma podatke o dejstvih, ki so preverljivi. V primerih, ko je hišna preiskava opravljena v fazi preiskave, je ta verjetnost na stopnji utemeljenega suma,
91
ki je pogoj za uvedbo preiskave (1. odstavek 167. člena ZKP). Cilj kazenske preiskave je določen v 2. odstavku 167. člena ZKP: predvsem naj se v njej zberejo dokazi, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica. V ta namen se v preiskavi izvede določena preiskovalna dejanja. Enak namen imajo preiskovalna dejanja, opravljena pred preiskavo. Hišna preiskava, opravljena pred formalno uvedeno kazensko preiskavo, dejansko ni nič drugega kot kazenska preiskava, zožena na eno preiskovalno dejanje. Njen cilj je (če ne gre za prijetje obdolženca) pridobitev materialnih dokazov, ki so pomembni za kazenski postopek. Takšna preiskava, opravljena pred kazensko preiskavo, ne pomeni nič manjšega posega v ustavno varovane pravice kot kazenska preiskava oziroma preiskovalna dejanja, opravljena po izdanem sklepu o preiskavi, ali pa celo hujši poseg, kadar gre v kazenski preiskavi na primer le za zaslišanje prič, izvedenstvo in podobno. Rezultat hišne preiskave neredko že pomeni pridobitev odločilnega dokaza, na podlagi katerega je lahko sprejeta odločitev o vložitvi obtožnice, pa tudi izrečena obsodilna sodba. Če je torej cilj hišne preiskave enak cilju v formalno uvedeni preiskavi izvedenim preiskovalnim dejanjem, in že ta dejanja enako ali bolj posegajo v ustavno varovane človekove pravice, potem ni videti razloga, ki bi utemeljeval nižji dokazni standard za (sodna) preiskovalna dejanja, opravljena v predkazenskem postopku. Drug pogoj za to, da se sme opraviti hišna preiskava, je izkazana verjetnost, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Ta verjetnost mora zopet izhajati iz konkretne in ne samo splošne možnosti, da se storilec ali predmeti nahajajo v prostorih, ki naj bi bili preiskani. Hišno preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (1. odstavek 215. člena ZKP). Odredba o hišni preiskavi mora v mejah možnosti zagotoviti, da je poseg v pravico do zasebnosti primerno omejen, določiti mora okvir meje in cilj hišne preiskave. Odredba mora obsegati: podatke o osebi, pri kateri se bo preiskava opravila, razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (če se hišna preiskava opravlja pred uvedeno kazensko preiskavo), navedeni morajo biti oseba (obdolženec), sledovi ali predmeti, na katere se preiskava nanaša in okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost, da bo ta obdolženec prijet ali odkriti sledovi ali predmeti, pomembni za kazenski postopek, in določno mora biti naveden prostor, v katerem naj se opravi hišna preiskava. ZKP glede pogojev za hišno preiskavo ne loči med preiskavo stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb. Odredba o preiskavi se izroči pred začetkom preiskave tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi, pri tem pa ga je treba poučiti, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če to zahteva, se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri (2. odstavek 215. člena ZKP). Če se torej hišna preiskava opravlja pri obdolžencu, mora biti ta na naveden način obveščen o hišni preiskavi, hkrati pa ima pravico pri njej biti navzoč (3.a alinea 36. člena Ustave, 1. odstavek 216. člena ZKP). Obtoženec pa ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb (torej tudi, kadar ne gre za poseg v njegovo zasebnost), v skladu z določbami 178. člena ZKP oziroma člena 178 v zvezi s 166. členom ZKP, kadar se hišna preiskava opravlja pred izdajo sklepa o preiskavi. Ta pravica izhaja iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Pri hišni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči (3. odstavek 216. člena ZKP). Priči nadzorujeta potek oziroma izvedbo preiskave, ki jo praviloma opravlja policija. To ne pomeni, da morata biti priči prisotni pri vsaki potezi policistov, ki izvajajo hišno preiskavo, vendar pa mora biti ta izvedena tako, da je pričama omogočen dejanski nadzor njenega poteka. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z odredbo, datirano 6.3.1996, odredil hišno preiskavo stanovanjske hiše in k njej vseh pripadajočih objektov v S., v kateri prebiva R.K. V teku postopka se je že ob sami hišni preiskavi izkazalo, da so v navedeni hiši tri ločena stanovanja, v enem od katerih živi R.K., v drugem njegova starša M. in J.K., v tretjem pa brat S.K. Iz zapisnika o preiskavi stanovanja z dne 7.3.1996 je razvidno, da je bila odredba o preiskavi (po 2. odstavku 215. člena ZKP) izročena T.M., ki je živela z R.K. v izvenzakonski skupnosti, N.K. in S.K. Vsi ti so bili tudi navzoči pri preiskavi stanovanj, ki jih uporabljajo in so po končani preiskavi podpisali zapisnik o preiskavi stanovanja. Hišni preiskavi stanovanja R.K. je torej prisostvovala njegova izvenzakonska partnerka. V kolikor je ta tam stanovala, potem ni moč pritrditi vložnikoma zahteve, da je bila s hišno preiskavo kršena obdolženčeva ustavna pravica po 3. odstavku 36. člena Ustave, ker mu kot stanovalcu ni bilo omogočeno prisostvovati preiskavi. Zadostuje prisotnost enega od družinskih članov.
92
Za drugačen pravni položaj pa gre pri vprašanju pravice biti navzoč pri posameznih preiskovalnih dejanjih oziroma pri hišni preiskavi v njegovem stanovanju ali drugem stanovanju v zvezi z utemeljenim sumom zoper obdolženca. Določba 3. odstavka 178. člena ZKP izrecno daje pravico biti navzoč pri hišni preiskavi le državnemu tožilcu in zagovorniku, vendar pa iz 5. odstavka navedenega člena izhaja, da mora preiskovalni sodnik na primeren način poleg državnega tožilca in zagovornika obvestiti tudi obdolženca in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Po določbi 2. odstavka 166. člena ZKP se glede vabljenja in zasliševanja osumljenca uporabljajo določbe o vabljenju in zasliševanju obdolženca. V obravnavani zadevi preiskovalni sodnik R.K.-ju ni izročil odredbe o hišni preiskavi kot stanovalcu, niti ga ni obvestil v skladu s 5. odstavkom 178. člena ZKP o tem, da bo to preiskovalno dejanje opravljeno. Obvestilo o tem, da bo opravljeno preiskovalno dejanje - hišna preiskava, bi preiskovalni sodnik lahko opustil le v primeru, če bi bilo nevarno odlašati. Že časovna razlika med izdajo odredbe o hišni preiskavi in njeno izvedbo ne kaže, da bi bilo treba hišno preiskavo opraviti brez kakršnegakoli odlašanja. Tudi če bi šlo za takšno situacijo, bi moral preiskovalni sodnik o tem sprejeti odločitev, ki bi bila razvidna iz podatkov spisa. Enako velja za primer, ko je obdolženec v priporu ali ko je osumljenec pridržan, hišna preiskava pa naj bi se opravila zunaj sedeža sodišča. V takšnem primeru mora preiskovalni sodnik po izrecni določbi zakona odločiti, ali je obdolženčeva navzočnost potrebna (člen 178/5 ZKP), mora pa tudi takega obdolženca obvestiti o odrejeni hišni preiskavi, razen če bi bilo nevarno odlašati, saj ima obdolženec (osumljenec) pravico posebej angažirati zagovornika, čeprav ga ni vzel ob odreditvi pridržanja. Odredba o preiskavi kot prostor hišne preiskave navaja naslov stanovanjske hiše, kar bi bilo dovolj konkretno, kolikor bi bilo v njej le stanovanje obdolženca. Preden je bila hišna preiskava opravljena, se je jasno izkazalo, da so v hiši tri stanovanja in da v njih stanujejo različne osebe. V tem položaju bi policisti za hišno preiskavo ostalih dveh stanovanj morali pridobiti novo odredbo sodišča, saj očitno niso bili izpolnjeni pogoji, da se v njih opravi preiskava po določbah 218. člena ZKP. Organi za notranje zadeve so stanovanji N.K. in S.K. preiskali brez ustrezne odredbe. Ni namreč mogoče širiti preiskave, ki je bila odrejena zoper eno osebo in stanovanje oziroma prostore te osebe na stanovanje oziroma prostore drugih oseb. Če v trenutku izdaje odredbe ni bilo znano, da so v hiši, v kateri živi obdolženec, poleg njegovega stanovanja, še stanovanji očeta in brata obdolženca, pa je bilo to policiji znano, preden so opravili hišno preiskavo v stanovanjih očeta in brata obdolženca. Ob ugotovitvi, da je sedem kriminalistov oziroma policistov opravljalo hišno preiskavo istočasno v treh stanovanjih (a le eno od njih je bilo obdolženčevo), je iz ugotovitev dokaznega postopka tudi povsem jasno, da v nobenem od teh stanovanj v času hišne preiskave nista bili hkrati navzoči obe priči, niso pa bili podani pogoji za preiskavo brez navzočnosti prič po 3. odstavku 218. člena ZKP. To pomeni, da je bila s tako hišno preiskavo kršena določba 3. odstavka 216. člena ZKP, kar ima po določbi 219. člena ZKP za posledico, da sodišče na ugotovitve takšne preiskave ne sme opreti svoje odločbe. V tem položaju bi moralo sodišče v skladu z določbami 1. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 83. člena ZKP iz spisa izločiti zapisnik o opravljeni hišni preiskavi. Ker to ni bilo storjeno in se sodba opira na dokaz, ki ni bil pridobljen na zakonit način, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi zagovornikov obsojenega R.K. in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). Sodišče bo v ponovljenem sojenju postopalo po določbah 1. v zvezi s 4. odstavkom 83. člena ZKP in nato o zadevi znova odločilo.
© 2004 IUS SOFTWARE d.o.o. Vse pravice pridržane, Judikati Vrhovnega sodišča RS
93
Judikat: Sodba I Ips 32/2001
Opravilna številka: Sodba I Ips 32/2001 Evidenčna številka: VS22066 Oddelek: Kazenski oddelek Datum: 19.11.2003 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Zbirni podatki:
Institut: izvajanje dokazov - zagovor kot dokaz - priznanje - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - hišna preiskava - navzočnost prič pri hišni preiskavi - nedovoljeni dokazi - zapisnik o hišni preiskavi - predkazenski postopek - odvzem prostosti - pravica do zagovornika
Besedilo
Jedro: Obtoženčeva izjava (zagovor), dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari. Morebitne formalne napake pri pisanju zapisnika o hišni preiskavi lahko predstavljajo kršitev določb ZKP, ki urejajo način pisanja zapisnika, ne pomenijo pa vsebinske pomanjkljivosti opravljenega preiskovalnega dejanja. Treba je namreč ločiti dejanja, ki pomenijo opravljanje hišne preiskave, torej preiskovanje objekta z namenom, da se najdejo predmeti, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP), od pisanja zapisnika kot dokaza o vsebini opravljenega dejanja (sedmi odstavek 216. člena ZKP). Če bi bila obličnost sestavni del dejanja, bi to zakon posebej določil. Določba 4. člena ZKP, po kateri mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj poučena, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, policije ne zavezuje k njeni realizaciji v smislu postavitve, razen v primeru, določenem v četrtem odstavku istega člena. Ker obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz lahko uspešen, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravica do obrambe ni bila kršena. Izrek: Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Obrazložitev: Okrožno sodišče v Celju je spoznalo obs. J.S. za krivega kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen štirinajst let zapora, vanjo pa vštelo čas, prestan v priporu, od 12.11.1999 od 9.00 ure dalje. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine. Obsojenec je dne 1.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje, zahtevo pa vlaga kot sam navaja - v skladu s 1., 2. in 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, prvim in tretjim odstavkom 421. člena ZKP in 13.členom EKČP. Predlaga, da Vrhovno sodišče preuči "obe strani dokazov, ugotovi njihovo pravo identiteto in kršitve ustavnosti in zakonitosti, ki jih navaja v pritožbah, ter razveljavi njegovo famozno krivično 14 letno kazen in izda novo pravično realno sodbo". Ker so bile obsojenčeve vloge, ki jih je Vrhovno sodišče prejelo 5.6.2001, 25.1.2002 in 18.2.2003 kot dopolnilo k zahtevi za varstvo zakonitosti, vložene po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki se šteje od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo (tretji odstavek 421.člena ZKP) - v konkretnem primeru je to bilo 5.10.2000 - jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti(drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga, da naj se ta zavrne kot neutemeljena. Sodišče ni oprlo dokaznih zaključkov le na obsojenčevo priznanje, ampak tudi na številne druge dokaze, zaradi katerih ni moglo upoštevati obsojenčevega spremenjenega zagovora o tem, kdo je storil kaznivo dejanje. V zvezi z opravljeno hišno preiskavo kršitve
94
zakona niso podane, saj je priča V.Š. zapustil kraj, ko so bili predmeti že najdeni, zapisnik pa sestavljen, prebran in podpisan. Prav tako je bilo v skladu z določbo 4. člena ZKP ravnanje glede postavitve zagovornika, ko je obsojenec podal prvo izjavo. Zahteva pa se v precejšnjem delu nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar le-te ni mogoče vložiti. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je treba najprej pojasniti naslednje: a) to izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti le iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer -zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka v zvezi s 372. členom ZKP)- zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in - zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka); v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita (ni v skladu z materialnim zakonom); b) kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva -tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega kazenskega zakona - niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati; c) pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Glede na to, da gre za samostojno pravno sredstvo, je potrebno kršitve konkretizirati in jih ne le poimensko navesti. Vrhovno sodišče jih zato preveri zgolj v obsegu, kot je pojasnjen (obrazložen) v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato se ne upoštevajo sklicevanja na druga pravna sredstva in njihovo vsebino. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče preverilo naslednje kršitve, navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti: 1. da je sodišče nepravilno upoštevalo obsojenčev zagovor, saj ne gre za dokaz in da sodišče kljub določbi 330. člena ZKP ob njegovem priznanju ni izvajalo tudi drugih dokazov; 2. da so mu bile v postopku kršene človekove pravice in svoboščine; 3. da V.Š., ki je kot priča sodeloval pri hišni preiskavi, ni bil prisoten ves čas in je podpisal polovični zapisnik; 4. da je bil kršen 4. člen ZKP, ker mu že organi pregona, ko so ga pridržali, niso zagotovili zagovornika po uradni dolžnost; 5. da je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog za analizo prahu na njegovih čevljih. K tč. 1 Obtoženčeva izjava (zagovor), dana v preiskavi ali na glavni obravnavi, je dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari. Razlogi so naslednji: V prvi vrsti je kot dokaz mogoče šteti obtoženčevo izjavo, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje. Sodišče je namreč dolžno oceniti verodostojnost take izjave oziroma priznanja in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen le, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP). Na trditev, da gre za dokazno sredstvo, kaže tudi določba 232. člena ZKP, kjer je določeno, da mora sodišče kljub priznanju obdolženca zbirati še druge dokaze (podobno tudi 330. člen ZKP glede priznanja na glavni obravnavi). Prav besedna zveza "druge dokaze" opozarja, da je tudi priznanje dokaz, sama vsebina določbe pa, da priznanje nima drugačne (večje) teže kot drugi dokazi. Ni pa mogoče obtoženčeve izjave kot enega izmed dokazov omejiti zgolj na situacije, ko je ta dana kot priznanje glede lastne udeležbe pri kaznivem dejanju. Da je temu tako, kažejo primeri, ko obtoženec svojo izjavo spremeni ali celo prekliče svoje priznanje. Takrat se zahteva od njega, naj pove razloge, zakaj različno izpoveduje oziroma zakaj preklicuje priznanje (drugi odstavek 228. člena ZKP, podobno drugi odstavek 325. člena ZKP o spremembi izjave na glavni obravnavi). To pomeni, da mora sodišče oceniti eno in drugo obtoženčevo izjavo (ali več teh) in povedati, kakšna je dokazna vrednost katere od njiju. Če obtoženčeva izpovedba pri ugotavljanju pravno-relevantnih dejstev ne bi imela nobene teže, bi bilo vseeno, kaj izpoveduje in zakaj je morebiti spremenil izjavo. Konec koncev v takem primeru tudi ne bi bila potrebna prepoved iz 328. člena ZKP, da se obtoženec med glavno obravnavo ne sme posvetovati s
95
svojim zagovornikom ali s kom drugim o tem, kako naj odgovori na postavljeno vprašanje. Obtoženčeva izjava je torej kot vsak drug dokaz predmet proste dokazne presoje. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ocenilo obe verziji obsojenčevega zagovora - priznanje in kasnejši preklic - in v obrazložitvi sodbe (strani 6 do 22) navedlo obširne razloge o tem, zakaj spremenjenemu zagovoru ni mogoče verjeti in v katerem delu je sledilo njegovemu priznanju. To je storilo na podlagi ocene vsakega od zagovorov v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (predvsem pričevanji K.S., S.K., A.Z., M.P., R.M., V.D., G.L., mnenji sodnih izvedenk psihiatrične, psihološke, sodno medicinske stroke, izpisi telefonskih pogovorov, obdukcijskim zapisnikom, zapisnikom o dodatnem ogledu kraja kaznivega dejanja, uradnim zaznamkom PU C. glede primerjave sledi in obsojencu zaseženega obuvala, mnenjem Centra za kriminalističnotehnične preiskave o preiskavi kontaktnih tekstilnih vlaken in krvnih sledi ter dodatnimi pojasnili J.M., ki je sodeloval pri izdelavi mnenja, in zapisnika o hišni preiskavi). Navedeno tudi kaže, da ne drži obsojenčeva trditev, da sodišče ni izvajalo drugih dokazov, zato kršitev 232. in 330. člena ZKP ni podana. K tč. 2 Obsojenec navaja, da sta mu bili nezakonito odvzeti prostost in svoboda gibanja, upoštevani nista bili njegova osebnost in dostojanstvo, da v Sloveniji niso vsi enaki pred zakonom, in da je bila kršena določba 22. člena Ustave republike Slovenije (URS) o enakem varstvu pravic, ker ni imel zagotovljenih pravic, ki mu gredo po zakonu. Navedene kršitve ostajajo zgolj na ravni posplošenih zatrjevanj, zato jih v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni mogoče preizkusiti. K tč. 3 Na navedeni očitek sta odgovorili že sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je hišno preiskavo kljub navedbi, da naj bi Š. prej odšel v službo, ocenilo kot zakonito. Priče K.S., V.Š. in G.B. so bile namreč soglasne, da so bili vsi predmeti najdeni še v času, ko je bil Š. navzoč, ta pa je tudi povedal, da ni podpisoval bianco zapisnikov. Zapisniki o preiskavi so bili že izpolnjeni, ko jih je pred odhodom podpisal. Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da je dokazni postopek z zaslišanjem prič K.S., G.B., P.P. in zlasti V.Š. zanesljivo potrdil, da je bil slednji navzoč ves čas iskanja kasneje zaseženih stvari in tudi pri pisanju zapisnika. Pri hišni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči, ki ju je treba pred začetkom preiskave opozoriti, da pazita, kako se preiskava opravlja, in da imata pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če mislita, da vsebina zapisnika ni pravilna (tretji odstavek 216. člena ZKP). Če je bila hišna preiskava opravljena brez oseb, ki morajo biti pri njej navzoče, ne sme sodišče opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze (219. člen ZKP). V nasprotnem primeru stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na podlagi zapisnika o hišni preiskavi novogradnje (l.št. 28), na katerem se navaja predčasen Š.-jev odhod v službo, in izpovedi prej navedenih prič, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil pogoj navzočnosti dveh prič pri hišni preiskavi izpolnjen. Treba je namreč ločiti dejanja, ki pomenijo opravljanje hišne preiskave, torej preiskovanje objekta z namenom, da se najdejo predmeti, pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP), od pisanja zapisnika kot dokaza o vsebini opravljenega dejanja (sedmi odstavek 216. člena ZKP). Že v samem zapisniku na l. št. 28 je navedeno, da so bili do Š. odhoda v službo najdeni vsi predmeti, kar nedvomno pomeni najmanj to, da kasneje niso bili več najdeni predmeti, ki so se v tem kazenskem postopku uporabili kot dokaz. Ker so bili torej dokazi najdeni na podlagi hišne preiskave, opravljene v navzočnosti dveh prič, so zakoniti in je sodišče prve stopnje nanje lahko oprlo svojo odločbo. V zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri pisanju zapisnika o hišni preiskavi pa je treba poudariti, da morebitne formalne napake pri tem, ki jih sicer sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, ne pomenijo vsebinske pomanjkljivosti opravljenega preiskovalnega dejanja (hišne preiskave) iz razlogov, navedenih v predhodnih odstavkih. Kadar je obličnost sestavni del dejanja, to zakon posebej določa, kar pa v primeru hišne preiskave ne velja. V konkretnem primeru bi zato lahko bile kršene kvečjemu določbe ZKP, ki urejajo način pisanja zapisnika, vendar pa bi moral vlagatelj zahteve izkazati (obrazložiti) njihov vpliv na zakonitost opravljene hišne preiskave, saj gre za kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Tega ni storil - obsojenec vsebini zapisnika v delu, ki se nanaša na najdene predmete, niti ne oporeka - zato Vrhovno sodišče te kršitve ni preverjalo. Pri tem le dodaja, da iz zapisnika o izpovedbi priče V.Š., ko je bil 9.5.2000 zaslišan na glavni obravnavi (l.št. 603 do 606) ne izhaja, da je podpisal skoraj prazen zapisnik, kar zatrjuje vlagatelj zahteve, ampak ravno nasprotno.
96
K tč. 4 V prvem odstavku 4. člena ZKP je med drugim določeno, da mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, takoj poučena, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Ta določba torej nalaga policiji, da osebo seznani z njeno pravico do zagovornika, ne zavezuje pa jo k njeni realizaciji v smislu postavitve, razen v primeru, določenem v četrtem odstavku istega člena: če si osumljenec, kateremu je odvzeta prostost, glede na svoje gmotne razmere, ne more zagotoviti zagovornika sam, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi policija, če je to v interesu pravičnost. V tej fazi (predkazenski postopek) je torej situacija drugačna, kot to velja v primerih obvezne obrambe, določenih v 70. členu ZKP, ko predsednik sodišča po uradni dolžnosti postavi zagovornika, če si ga obdolženec ne vzame sam. Navedena kršitev zato ni podana. K tč. 5 V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), -bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev. V nasprotnem primeru je kršena pravica do obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Do navedenega dokaznega predloga sta se opredelili tako sodišči prve (l. št. 22 prvostopenjske sodbe) kot druge stopnje (l. št. 6 drugostopenjske sodbe). Slednje je navedlo (kar predstavlja skrajšan povzetek razlogov iz sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem), da je moč z gotovostjo trditi, da analiza ne bi bila uspešna, saj je obtoženi potem, ko je šel iz drvarnice, hodil po različnem terenu, tako da niti na čevljih najdeni ostanki zemlje ne odgovarjajo zemlji, najdeni na predpražniku avtomobila, s katerim se je vozil, niti zemlji, najdeni na ograji, čez katero je plezal. Navedeno - s čimer se Vrhovno sodišče strinja - pomeni, da obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz lahko uspešen: torej da bi z njim dokazal, da se ni nahajal v drvarnici, kjer je bil storjen umor. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravica do obrambe ni bila kršena. Vse ostale trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti ostajajo bodisi na povsem splošni ravni (npr. da ni imel nobene možnosti dokazovanja) bodisi pomenijo utemeljevanje drugačnega vrednotenja izvedenih dokazov in s tem pogleda na ugotovljeno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijanih sodbah. Na tem mestu je treba opozoriti še na obsojenčevo napačno povzemanje pričevanja J.M. (l.št. 618), ki je sodeloval pri izdelavi strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave. Ta je povedal, da število vlaken modro zelene sintetike, najdenih na oblačilih oškodovanca, ni zelo veliko, kar pripisuje dejstvu, da so bila oblačila v vodi. S tem, ko so bila v vodi, so se tekstilna vlakna lahko sprala ali pa se vtisnila tako močno v tkanino, da jih niso mogli dovolj izločiti. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe (invalidski upokojenec z nizko pokojnino, skrbi za mladoletno hčerko, lastnik stanovanjske hiše v izgradnji) in ob upoštevanju dejstva, da se nahaja na prestajanju dolgoletne zaporne kazni.
© 2004 IUS SOFTWARE d.o.o. Vse pravice pridržane, Judikati Vrhovnega sodišča RS
97
Judikat: Sodba I Ips 219/99
Opravilna številka: Sodba I Ips 219/99 Evidenčna številka: VS21758 Oddelek: Kazenski oddelek Datum: 13.3.2003 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Zbirni podatki:
Institut: hišna preiskava - privilegirana priča kot priča pri hišni preiskavi - kazniva dejanja zoper premoženje - izsiljevanje
Besedilo
Jedro: Kot solenitetna priča lahko pri hišni preiskavi nastopi tudi privilegirana priča, katere ni potrebno poučiti po določilu 2. odstavka 236. člena ZKP, pač pa je treba tako pričo poučiti le v skladu z določilom 3. odstavka 216. člena ZKP, torej da pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna. Izrek: Zahteva zagovornika obs. E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obs. E.P. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 tolarjev. Obrazložitev: S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.2.1999 je bil obs. E.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ in obsojen na kazen 9 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 22.9.1998 dalje. Po 1. odstavku 69. člena KZ je bil obsojencu izrečen tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer palice za baseball, pištole, nabojnika za pištolo in 6 nabojev. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, pri čemer mu je povprečnino odmerilo v znesku 200.000 tolarjev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.5.1999 pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na 1 leto zapora. Deloma je ugodilo tudi pritožbi obsojenčevega zagovornika, in sicer je prvostopenjsko sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je povprečnino znižalo na 70.000 tolarjev, v ostalem pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ker obsojenčev zagovornik z zahtevo izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva zagovornika obs. E.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker se sodba opira tudi na zapisnik o hišni preiskavi, ni utemeljeno. Hišna preiskava dne 22.9.1998 je bila opravljena na podlagi odredbe dežurne preiskovalne sodnice z dne 21.9.1998. Res je sicer bila ena od solenitetnih prič F.Đ., mati obsojenca, kar je bilo, kot pravilno navaja obsojenčev zagovornik, ugotovljeno šele na glavni obravnavi. Vendar tudi v primeru, če bi bilo že pri hišni preiskavi znano, da je omenjena solenitetna priča mati obs. E.P., kriminalisti, ki so opravljali hišno preiskavo, F.Đ. niso bili dolžni opozoriti po 2. odstavku 236. člena ZKP. Po tem določilu je sodišče, ki vodi postopek, dolžno poučiti privilegirane priče, naštete v 1. odstavku 236. člena ZKP, da jim ni treba pričati.
98
Kot solenitetna priča lahko pri hišni preiskavi nastopi tudi privilegirana priča, katere ni potrebno poučiti po določilu 2. odstavka 236. člena ZKP, pač pa je treba tako pričo poučiti le v skladu z določilom 3. odstavka 216. člena ZKP, torej da pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna. Iz zapisnika o hišni preiskavi je razvidno, da je bila F.Đ. o vsem tem poučena, zoper vsebino zapisnika o hišni preiskavi, pri kateri so bili najdeni predmeti (pištola, nabojnik za pištolo, naboji za pištolo in palica za baseball), ki so bili obsojencu zaseženi, ni ugovarjala in je zapisnik o hišni preiskavi, tako kot tudi priča V.K., podpisala. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa je po stališču obsojenčevega zagovornika v tem, ker je sodišče spregledalo podatke o fizičnem potencialu obsojenca in oškodovanega E.V., zaradi česar se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je slabše razviti obsojenec sploh lahko fizično obračunal z oškodovancem. Tudi ta zatrjevana kršitev ni podana. Tudi v primeru, če je bil oškodovanec 21.9.1998 fizično močnejši od obsojenca, ta okoliščina ni niti najmanj pomembna ob dejstvu, da je obsojenec tega dne pri napadu na oškodovanca oškodovancu grozil s pištolo, s katero ga je tudi udaril, grozil pa mu tudi s kijem za baseball. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kot nadaljno kršitev določb kazenskega postopka vidi v sodbi drugostopenjskega sodišča, v kateri je navedeno, da so pritožbene navedbe, da je priča J.B. videl le prerivanje pred bencinsko črpalko, protispisne. Drugostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe sicer res navedlo, da so pritožbene navedbe, da je priča J.B. videl le prerivanje pred bencinsko črpalko, protispisne, v nadaljevanju pa je navedlo, da je priča izpovedala, da sta obtoženec in oškodovanec "šla potem zadaj za črpalko, kaj se je tam dogajalo, ne vem in tudi nisem videl". Zatrjevana protispisnost ni podana. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je drugostopenjsko sodišče s tem v zvezi odgovarjalo na trditve obsojenčevega zagovornika, ki je v pritožbi navajal, da je bencinski servis osteklen tako, da je vidno tudi območje za črpalko, zaradi česar bi morala priča J.B. videti tudi dogajanje za črpalko. V razlogih drugostopenjske sodbe pred besedo "videl" je torej pomotoma izostala beseda "ni", saj so bile pritožbene trditve, da je navedena priča videla tudi dogajanje za bencinsko črpalko,upoštevaje izpovedbo priče J.B., dejansko v nasprotju z izpovedbo te priče. Zagovornik obsojenca trdi, da v obsojenčevem dejanju niso podani znaki očitanega kaznivega dejanja, ker je obsojenec od oškodovanca terjal le svoj denar. Tako stališče obsojenčevega zagovornika je namreč zmotno. Tudi v primeru, če bi oškodovanec res dolgoval obsojencu 100 DEM, vendar pa takemu zagovoru obsojenca sodišče ni verjelo, bi bili v obsojenčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ, saj je obsojenec z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo in resno grožnjo poskusil prisiliti oškodovanca, in sicer najprej, da mu mora izročiti 700 DEM, dne 21.9.1998 pa je od oškodovanca zahteval 400 DEM na način, opisan v izreku prvostopenjske sodbe, torej znatno več, kot naj bi mu bil po trditvah obsojenca oškodovanec dolžan. V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa obsojenčev zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer navaja okoliščine, ki z obravnavano zadevo nimajo nikakršne zveze. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni nastal dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. E.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.
© 2004 IUS SOFTWARE d.o.o. Vse pravice pridržane, Judikati Vrhovnega sodišča RS
99
Judikat: Sodba I Ips 345/2003
Opravilna številka: Sodba I Ips 345/2003 Evidenčna številka: VS22097 Oddelek: Kazenski oddelek Datum: 4.12.2003 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Zbirni podatki:
Institut: pripor - utemeljen sum - nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - navzočnost zagovornika pri hišni preiskavi - pritožba zoper sklep - obseg preizkusa pritožbenih navedb
Besedilo
Jedro: V primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, lahko Vrhovno sodišče poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma, če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora. Izrek: Zahteva zagovornika obdolženega za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obrazložitev: Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ob preizkusu pripora po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu S.R. podaljšal pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Obdolženčev zagovornik je dne 27.10.2003 zoper ta pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor odpravi. Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ne drži, da sodišče ne bi obrazložilo utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ. V sklepu so o tem navedeni konkretni razlogi, poleg tega pa tudi, da je zoper obdolženca za to dejanje vložena obtožnica. Prav tako je sodišče odgovorilo na bistvene navedbe v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. Dejstvo, da ni obrazložen način pakiranja, ne pomeni kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za razlog o odločilnem dejstvu. Dovolj jasno je tudi, kaj pomeni precejšnja oziroma relativno velika količina mamil, še posebej, ker je v sklepu sodišča prve stopnje tudi natančno navedena količina vsakega od različnih vrst mamila. Trditev, da obramba ob prvem zaslišanju ni imela na razpolago vseh listin, s čimer naj bi bili prekršeni določbi 73. in 2. odstavka 5. člena ZKP, ni utemeljena. Potrjena tudi ni trditev o kršitvi določbe 2. odstavka 215. člena ZKP, da je bila hišna preiskava opravljena brez zagovornika, saj iz zapisnika o preiskavi izhaja, da je bil obdolženec poučen o tej pravici, pa zagovornikove prisotnosti ni zahteval. Zagovornik tudi ni navedel, kako bi odsotnost zagovornika zaradi trditve policista, da zagovornik pri hišni preiskavi ne more pomagati obdolžencu, lahko vplivala oziroma kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa o podaljšanju pripora. Glede očitkov zahteve, da obdolžencu ni bil dan ustrezen pravni pouk, je svoje stališče že zavzelo sodišče, ko je odločalo o ugovoru zoper obtožnico in pojasnilo, da že iz dikcije 2. odstavka 5. člena ZKP izhaja, da ne gre za opozorilo, ki bi ga sodišče moralo dati obdolžencu. Sodišče tudi ni bilo dolžno obdolžencu dati pouk po noveliranem 3. odstavku 227. člena ZKP, saj v obravnavanem primeru ne gre za
100
kaznivo dejanje, za katero je v Kazenskem zakoniku predvideno, da se mora obdolžencu v določenih primerih kazen odpustiti ali omiliti. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik v razdelku pod točko 1 zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vendar tega razloga v nadaljevanju ne obrazloži. S tem, ko navaja, da ni dokazano, da je obdolženec mamilo hranil zaradi nadaljnje prodaje in da obdolženčevo delno in nejasno priznanje ne daje opore za trditev, da je storil kaznivo dejanje, izpodbija dejansko stanje. Enak razlog, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, uveljavlja tudi pod točko 2 zahteve, čeprav se sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Gre za navedbe, s katerimi zanika, da bi relativna velika količina mamil, način pakiranja ter raznovrstnost mamil zadoščala za očitek, da je obdolženec mamilo hranil z namenom prodaje ter navedbe, na podlagi katerih ugotavlja, sklicujoč se na različne opise količine mamila v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je obrazložitev utemeljenega suma "vse prej kot razumljiva in da je v nasprotju z izpovedbo prič ter samo obtožbo". Drugačno dokazno presojo, ne pa kršitev določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik, predstavljajo tudi zagovornikove ugotovitve, da ni vsebinske povezave med postopki, ki še tečejo zoper obdolženca in ki se nanašajo na kazniva dejanja zoper premoženje ter obravnavanim kaznivim dejanjem, ki spada med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, da obdolženec mamil več nima in da so neutemeljene trditve, da se preživlja s prodajo mamil. Vrhovno sodišče zaradi že navedenih razlogov vseh teh navedb ni moglo upoštevati. Zagovornik v zahtevi pod točko 2 navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo določneje ne opredeli, ker obdolženec na zaslišanju, ko je bil na podlagi 1. odstavka 203. člena ZKP pripeljan k preiskovalnemu sodniku, ni bil pravilno poučen v skladu z določbo 4. člena ZKP (ker mu je bil dan nepravilen pouk, da si lahko vzame zagovornika v 24 urah od privedbe na sodišče, namesto od pouka o tej pravici) določbo 2. odstavka 5. člena ZKP, (ker mu ni bil dan pouk v smislu 2. odstavka tega člena) in določbo 2. odstavka 227. člena ZKP (ker ni bil poučen, da ima pravico do zagovornika po uradni dolžnosti). Zaradi navedenih kršitev po mnenju zagovornika sodišče sklepa o podaljšanju pripora ne bi smelo opreti na obdolženčev zagovor. V postopku odločanja o priporu se sicer lahko postavi tudi vprašanje dovoljenosti dokaza, saj je vrhovno sodišče dolžno presojati zakonitost sklepa o priporu tudi z vidika utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja. Vendar pa vrhovno sodišče lahko poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma, če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora. V vseh ostalih primerih pa je mogoče v postopku pred vrhovnim sodiščem razloge, s katerimi se izpodbija dovoljenost dokaza, uveljavljati le v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper meritorno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Nesprejemljive so tudi zagovornikove navedbe, da naj bi prisotni kriminalist preprečil, da bi obdolženec ob hišni preiskavi imel zagovornika, s tem, ko je na vprašanje obdolženca, ali lahko pokliče zagovornika, odgovoril, da mu pri hišni preiskavi ne more pomagati, da pa je lahko navzoč. V navedenem zagovornik vidi kršitev določbe 2. odstavka 215. člena ZKP, s tem pa naj bi bilo "poseženo tudi v ustavno pravico do obrambe obdolženca". Izhodišče zatrjevane kršitve postopka je drugačna dokazna ocena zagovornika (zapisnika o hišni preiskavi, izpovedbe priče L.K.), izpodbijani pravnomočni sklep namreč ne ugotavlja takšne vloge kriminalista, kot jo zatrjuje zagovornik, pa tudi podatki spisa njegovih navedb ne potrjuje; iz zapisnika o hišni preiskavi (l. št. 14) izhaja, da je bil obdolženec poučen o pravici do zagovornika in da njegove prisotnosti ni zahteval. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče zgolj pavšalno zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika glede omenjenih kršitev določb kazenskega postopka oziroma nezakonito pridobljenih dokazov in ker ni odgovorilo na konkretne pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje je na primeren način presodilo in odgovorilo tudi na
101
pritožbene navedbe (1. odstavek 395. člena ZKP) s tem, ko je pravilno ugotovilo, da s takšnimi pritožbenimi navedbami utemeljenost suma ni omajana in da zatrjevane procesne kršitve dokazom, na katerih temelji izpodbijani sklep, ne jemljejo veljavnosti. Po mnenju zagovornika naj bi bilo v ustavno pravico do obrambe poseženo tudi s tem, ker obramba ob prvem zaslišanju obdolženca "ni imela na razpolago vseh listin", zaradi česar naj bi bila tudi v "neenakopravnem položaju z državnim tožilcem". Čeprav se zagovornik pri tem sklicuje na kršitev 73. člena ter 2. odstavka 5. člena ZKP, pa že iz takšnih njegovih navedb ne izhaja, da bi sodišče obrambi odreklo to pravico in jo s tem prikrajšalo v pravici, da pregleda in prepiše spis ter si ogleda zbrane dokazne predmete (73. člen ZKP). Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik, niso podane, zato je njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.
© 2004 IUS SOFTWARE d.o.o. Vse pravice pridržane, Judikati Vrhovnega sodišča RS
102
Judikat: Sodba I Ips 351/2003
Opravilna številka: Sodba I Ips 351/2003 Evidenčna številka: VS22095 Oddelek: Kazenski oddelek Datum: 11.12.2003 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Zbirni podatki:
Institut: predkazenski postopek - posebne operativne metode in sredstva - nedovoljeni dokazi - informator - izjava informatorja - razlogi za sum - utemeljen sum
Besedilo
Jedro: Uradni zaznamek o razgovoru delavcev policije z informatorjem ni dokaz v postopku. Gre za obvestilo, na podlagi katerega policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum (kot najnižjo stopnjo verjetnosti), da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Kdaj bo imela izjava informatorja takšno težo, pa je seveda dejansko vprašanje, kar pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, podani zoper sklep o odreditvi pripora. Ravnanja policije v predkazenskem postopku, ki jih je urejal s strani Ustavnega sodišča razveljavljeni 1. do 3. odstavek 49. člena Zpol (tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje), so zakonita in v skladu z ustavo, razen če se ne ugotovi, da so policisti ravnali arbitrarno (da je šlo za nedovoljene posege) ali da ni podana sorazmernost posega glede na težo kaznivega dejanja ali glede na čas, ko se je ukrep izvajal s posegom v osumljenčevo zasebnost. Izrek: Zahteva zagovornice obdolženega za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obrazložitev: Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) podaljšalo pripor obdolženim E.R. in B.M. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, obdolženemu G.R. pa iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je s sklepom z dne 24.10.2003 pritožbe zagovornikov obdolženih E.R. in B.M. ter pritožbo osebe, ki se izdaja za G.R., zavrnilo kot neutemeljene. Zoper navedeni pravnomočni sklep je dne 5.11.2003 vložila zagovornica obdolženega E.R. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno odločbo o odreditvi pripora spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi ali mu vsaj izreče hišni pripor kot milejši ukrep. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Ustavno sodišče je v svoji odločbi sicer res razveljavilo določbe 1., 2. in 3. odstavka 49. člena Zakona o policiji (ZPol) in odločilo, da ta razveljavitev začne učinkovati po enem letu od objave odločbe v uradnem listu, ker je ocenilo, da je cilj zakonodajalca – dati policiji učinkovita pooblastila za odkrivanje kaznivih dejanj - legitimen, le doseči ga je mogoče z blažjim posegom v ustavno pravico. Zato je razveljavitvi dalo odložilni učinek. To pa pomeni, da se do takrat ta določba Zakona o policiji uporablja. Zato pri uporabi teh ukrepov ne gre za nedovoljen dokaz, kot to navaja zagovornica v zahtevi. Iz zahteve tudi ni jasno, zakaj bi šlo pri podatkih, ki jih je policiji posredoval informator, za nedovoljen dokaz. Sicer pa tudi sodišče utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ne utemeljuje le s citiranimi uradnimi zaznamki in ukrepom tajnega opazovanja in sledenja, pač pa tudi z drugimi dokazi (zagovor soobdolženke, zapisnik o zasegu predmetov, rezultati nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem). Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
103
Zagovornica uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče v sklepu o podaljšanju pripora pri utemeljevanju utemeljenosti suma upoštevalo prepovedan dokaz, in sicer uradne zaznamke o razgovorih z informatorjem. Uporaba informatorjev v našem pravnem sistemu ni urejena. Postavlja se vprašanje, ali je lahko bil v konkretnem primeru podatek informatorja, zabeležen v uradnem zaznamku dne 6.5.2003, zadosten razlog in vsebinsko dovolj tehten in zanesljiv podatek za izdajo prikritega policijskega ukrepa po členu 49. Zakona o policiji. Za uporabo takšnega ukrepa 1. odstavek 49. člena Zakona o policiji predpisuje "razloge za sum" - dopustno ga je torej izvajati ob najnižjem standardu verjetnosti, ki ga pozna naša kazenska zakonodaja. Ker je torej vprašljivo, ali je policija imela tolikšno stopnjo suma, da je že na podlagi enega namiga informatorja zahtevala ukrep tajnega opazovanja in sledenja, je posledično vprašljiva tudi zakonitost takšnega dokaza. Za uvedbo kazenskega postopka se namreč zahteva višja stopnja verjetnosti, da je neka oseba storila kaznivo dejanja od "razlogov za sum", saj zakon zahteva obstoj "utemeljenega suma". Če so določeni dokazi nedovoljeni, potem so nedovoljeni tako za sodečega kot za preiskovalnega sodnika. Tako kot je neutemeljeno na njih utemeljiti obsodilno sodbo, je nedovoljeno na njih zgraditi utemeljen sum. Kaj so nedovoljeni dokazi, je jasno navedeno v 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zakon določa, da se sodba ne sme opirati na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Uradni zaznamek o razgovoru delavcev policije z informatorjem ni dokaz v postopku, temveč je le informacija, oziroma priloga ovadbe, na podlagi česar (poleg ostalih podatkov v ovadbi) preiskovalni sodnik odloča o obstoju utemeljenega suma, da je določena osebastorila kaznivo dejanje. Tajno policijsko opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje pa bo policija odredila tedaj, ko bo obstajal sum širše kriminalne dejavnosti. V takem primeru bo policija s pomočjo vrinjenih policistov oziroma drugih oseb v neko združbo, ki naj bi izvrševala kazniva dejanja, tajno in organizirano zbirala podatke o kriminalni dejavnosti posameznih oseb. Tako bo torej policija ravnala tedaj, ko pride do informacije, da je oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali ga pripravlja oziroma organizira njegovo izvršitev in če policisti tega dejanja ne morejo drugače odkriti, preprečiti ali dokazati. Gre torej za neko predprocesno aktivnost (izven sodno) policije, katere namen je odkrivanje kaznivih dejanj in storilcev ter podatkov potrebnih za izvajanje takšne aktivnosti. Tako izjava informatorja lahko pomeni podatek oziroma obvestilo, na podlagi katerega policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum (kot najnižjo stopnjo verjetnosti), da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Kdaj bo imela izjava informatorja takšno težo, pa je seveda dejansko vprašanje, kar pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v zvezi z odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, podani zoper sklep o odreditvi pripora. Neutemeljeno je tudi nadaljnje sklepanje zagovornice v zahtevi, češ da bi morala biti podana že višja stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, to je utemeljen sum, ker tako 49. člen Zakona o policiji kakor tudi 148. člen Zakona o kazenskem postopku predvidevata kot stopnjo verjetnosti za to, da se sproži aktivnost policije, "razloge za sum", ne pa utemeljenega suma, o katerem odloča le ob uvedbi preiskave preiskovalni sodnik in to na podlagi, kot je bilo že povedano, podatkov, zbranih v predkazenskem postopku. Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer zagovornica navaja, da se izpodbijani sklep o odreditvi pripora ne bi smel opirati na poročila o danem opazovanju in sledenju, saj gre za izsledke ukrepov - dokaze, ki so bili pridobljeni na protiustaven način. Znana je namreč odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-272/98-26 z dne 8.5.2003, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo prve tri odstavke 49. člena ZPol. Res da je Ustavno sodišče učinek razveljavitve premaknilo v čas 1 leto po datumu objave razveljavitve v Uradnem listu RS, vendar ne glede na to gre nedvomno za predpis, na podlagi katerega se je izvajal ukrep tajnega opazovanja in sledenja, na izsledkih slednjega pa je izdan izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Ustavna odločba, ki jo citira zagovornica v zahtevi, je, kot je bilo že povedano, razveljavila 1., 2. in 3. odstavek 49. člena ZPol ter naložila zakonodajalcu, da bo moral ukrepe opredeliti tako, da bo iz zakona razvidna teža posega v ustavne pravice pri posameznem ukrepu, da bo jasna razmejitev do ukrepov, urejenih v ZKP, da bo zagotovljeno ustrezno stopnjevanje glede na težo posameznega ukrepa in da bo mogoče naknadno presoditi, ali je ukrep izvršen v zakonsko opredeljenih mejah. Ustavno sodišče je v odločbi zaključilo, da je zakonska ureditev v navedenem členu ZPol nekoliko preširoka (nanaša se na vsa kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti) in bi lahko bilo vprašljivo sorazmerje v ožjem smislu,
104
torej sorazmerje med posegom v zasebnost ter težo določenega kaznivega dejanja. Sorazmernost pa je vprašljiva tudi glede na relativno dolgo možnost trajanja ukrepa (3. odstavek 49. člena ZPol). Prav tako je zaključilo tudi, da 1. odstavek 49. člena ZPol ni v skladu z zahtevo po določenosti v zakonu. Ukrepi v zakonu niso opredeljeni tako, da bi bilo razvidno, katero ravnanje policije je dovoljeno ter kje je meja med dovoljenim in prepovedanim. Učinek razveljavitve je ustavno sodišče glede na zahtevnost predmeta urejanja premaknilo na najdaljši možni rok, to je rok enega leta, od objave razveljavitve v uradnem listu (23.5.2004). Navedeno pomeni, da so ravnanja policije v predkazenskem postopku, ki jih ureja navedeni člen (tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje) zakonita in v skladu z ustavo, razen če se ne ugotovi, da so policisti ravnali arbitrarno (da je šlo za nedovoljene posege) ali da ni podana sorazmernost posega glede na težo kaznivega dejanja ali glede na čas, ko se je ukrep izvajal s posegom v osumljenčevo zasebnost. Ker zagovornica tega ne uveljavlja, temveč poudarja zgolj neustavnost ukrepov glede na omenjeno ustavno odločbo, zahteva za varstvo zakonitosti seveda ne more biti uspešna. Vrhovno sodišče jo je glede na navedeno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.
© 2004 IUS SOFTWARE d.o.o. Vse pravice pridržane, Judikati Vrhovnega sodišča RS
105
Judikat: Sodba I Ips 54/2003
Opravilna številka: Sodba I Ips 54/2003 Evidenčna številka: VS22764 Oddelek: Kazenski Datum: 24.12.2004 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Zbirni podatki:
Institut: nedovoljeni dokazi - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - zaseg predmetov - disciplinski postopek
Besedilo
Jedro: V primeru, ko izda preiskovalni sodnik na zahtevo policije odredbo za hišno preiskavo, ima policija nalog za opravo določenega preiskovalnega dejanja. Policija je dolžna postopati po odredbi sodišča, saj gre za fazo postopka, ko je že sodišče ocenjevalo stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je presodilo, da je podan utemeljen sum oziroma vsaj utemeljeni razlogi za sum. Odredba za hišno preiskavo že vsebuje pooblastilo (nalog) za zaseg. Zaseg predmetov kot samostojno preiskovalno dejanje po 220. členu ZKP bo policija opravila le, kadar bo postopala po določilih 148. člena ZKP (torej v fazi zbiranja podatkov o kaznivem dejanju in storilcu), po določilih 164. člena ZKP (če bi bilo nevarno odlašati in ob pogojih iz 218. člena ZKP) ter kadar izvršuje nalog sodišča (4. odstavek 220. člena ZKP). Strokovne ugotovitve, pridobljene v disciplinskem postopku, bi bile, kolikor bi bile potrjene z ustrezno izvedbo dokazov v kazenskem postopku, lahko dopusten dokaz v tej kazenski zadevi. Izrek: Zahtevi zagovornice obsojene D.E. se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev: Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D.E. za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po členu 129 KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Odločilo je še, da je dolžna plačati 150.000,00 SIT stroškov kazenskega postopka in 100.000,00 SIT povprečnine. Pritožbi okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji in v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenki v okviru pogojne obsodbe podaljšalo preizkusno dobo na tri leta, zvišalo pa je tudi znesek stroškov kazenskega postopka, ki jih je dolžna plačati na 445.469,00 SIT, sicer je v ostalem pritožbo okrožne državne tožilke in v celoti pritožbi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornica obsojenke dne 27.1.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP iz 2., 7., 8., 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ter iz 2. odstavka istega člena v zvezi z določbo 215. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenko obtožbe oprosti. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZK,P meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih v okviru 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zagovornica, niso podane. Pravnomočna sodba se ne opira na izjavo obsojenke na list. št. 42, ki bi morala biti izločena. Obsojenkina zagovornica pa določno ne pove, kako bi neizločitev tega vplivala na presojo in torej ne gre za primer bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko bi morali biti sodniki in oba
106
porotnika izločeni. Kršitve iz 7. točke 1. odstavka 371. člena zagovornica ne pojasnjuje. Pravi tudi, da z očitkom kršitve po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornica ne bo mogla uspeti, ker niti dokaz z zaseženimi predmeti, niti izvedeniška mnenja niso bili pridobljeni s kršitvijo s konvencijami določenih človekovih pravic in svoboščin. Povsem jasno je, da profesor dr. J.B. ni bil izvedenec v tem postopku. Obtožba ni bila prekoračena, ker je bila spremenjena v obsojenkino korist. Kršitev 11. točke 1. odstavka zagovornica utemeljuje z razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ker hišna preiskava ni bila opravljena, tudi ni podana kršitev člena 215 ZKP. Predlaga zavrnitev zahteve. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena. Temeljno vprašanje, ki ga zastavlja zahteva, je (točka 4), ali je bil ključni dokaz v obravnavani kazenski zadevi, to je listinska dokumentacija "rokopis J.", pridobljen na zakonit način, oziroma ali je podan upošteven dvom v to, ali je policija pri pridobitvi tega dokaza postopala po določbah ZKP oziroma ali je podana kršitev ustavne pravice (privilegij zoper samoobtožbo). Prvine konkretnega dejanskega stanu v zvezi z opravo tega procesnega dejanja, razvidne iz podatkov v spisu, so: - dne 18.6.1997 je okrožno državno tožilstvo prejelo ovadbo zoper D.E. zaradi kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja po 1. odstavku 190. člena KZ RS; - policisti (policija - tedaj Organi za notranje zadeve - ONZ) so opravljali razgovore z občani od 30.4. do 2.6.1997;- dne 23.6.1997 je okrožni državni tožilec zahteval dopolnitev ovadbe; - dne 1.7.1997 so policisti zaprosili preiskovalnega sodnika za izdajo odredbe za hišno preiskavo z obrazložitvijo, da je potrebno pridobiti dokumentacijo o poteku homeopatskega zdravljenja J.P., ki jo je vodila osumljenka in jo hrani doma in da je potrebno dobiti tudi vzorec vseh homeopatskih zdravil, ki jih je v času zdravljenja jemal P. Ocenili so, da osumljenka predmetov ne bo prostovoljno izročila; - dne 1.7.1997 je izdal preiskovalni sodnik na podlagi določila člena 214 ZKP odredbo o hišni preiskavi, ki jo je ONZ UKS K. prejel še istega dne; - 2.7.1997 so kriminalisti opravili ponoven razgovor z osumljenko, po katerem je ta "zahtevane podatke, to je dokumentacijo v zvezi z zdravljenjem P. in homeopatska zdravila prostovoljno izročila" (dopis ONZ K. z dne 8.7.1997); - hišna preiskava ni bila opravljena ("ker ni bila več potrebna", isti dopis ONZ K.); - listine in zdravila so delavci ONZ zasegli;- izdali so potrdilo o zasegu predmetov (2.7.1997), ki ga je podpisala tudi obsojenka; - obsojenka-takratna osumljenka, je bila iz K. do svojega prebivališča na J. odpeljana s policijskim avtomobilom. Peljala sta jo kriminalista D.Ž. in I.B. (potrdilo o zasegu predmetov, izpoved kot priče zaslišanega policista Ž. - stran 241 spisa); - v spisu se nahaja uradni zaznamek, ki ga je sestavil okrožni državni tožilec (list. št. 76), iz katerega izhaja, da je kriminalist D.Ž. dne 3.7.1997 prinesel dopolnitev kazenske ovadbe skupaj s fotokopijami zapiskov dr. D.E. o zdravljenju pokojnega J.P. ter 8 stekleničk homeopatskih zdravil, ki so jih zasegli policisti ob hišni preiskavi njenega stanovanja. Na te dokaze, predvsem zapiske obsojenke, je sodišče oprlo sodno odločbo, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo. Sodišči sta svoji odločbi utemeljili s sledečimi razlogi. Sodišče prve stopnje je ob navedenih procesno relevantnih podatkih zaključilo, da policisti niso prišli do predmetov ob hišni preiskavi temveč le z zasegom predmetov po členu 220 ZKP. Predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, se namreč zasežejo tudi takrat, ko jih tisti, ki take predmete ima, sam izroči. V tem primeru hišna preiskava, kot poseg v ustavno pravico (člen 35 in 36 Ustave RS), sploh ni bila opravljena, zato tudi ni potrebno presojati, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predvideva procesna zakonodaja za opravo hišne preiskave (člen 215 ZKP). Z ugotovitvijo, da hišna preiskava ni bila opravljena in da za njeno opravo tudi ni bilo potrebe, pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Obe sodišči sta nadalje tudi zaključili, da obsojenki (tedaj osumljenki) ni bila odvzeta prostost s tem, ko sta jo policista s svojim avtomobilom odpeljala domov, niti s tem ni bila omejena svoboda gibanja (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje in stran 3 sodbe pritožbenega sodišča). S takšnimi zaključki v pravnomočni sodbi pa se zagovornica ne strinja. Meni, da je sodišče kršilo določbo 215. člena ZKP in posledično ustavno pravico privilegija zoper samoobtožbo. S tem ko je obsojenka predmete, ki pomenijo ključni obremenilni dokaz zoper njo, izročila v okoliščinah, ko ni bila poučena o pravici do zagovornika ter v okoliščinah, ko je bila prisiljena peljati se v spremstvu dveh policistov s
107
policijskim avtomobilom do svojega doma, ji je bila kršena pravica zoper samoobtožbo. V tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijani sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč zbrana procesnopravno relevantna dejstva izkazujejo, da so bili za obsojenko obremenjujoči dokazi zbrani na nezakonit način. V primerih, ko država, v tem primeru policija, posega v obdolženčeve pravice, ki so v Ustavi določene kot človekove pravice in svoboščine, mora izkazati, da so bili izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za izvedbo procesnega oziroma preiskovalnega dejanja. Dokazno breme v tem pogledu nosi policija. ONZ kljub temu, da so razpolagali z odredbo o hišni preiskavi, niso postopali v skladu z določbo 215. člena ZKP, ker osumljenki niso vročili odredbe o hišni preiskavi, je niso opozorili o pravici do zagovornika in o tem preiskovalnem dejanju niso pisali zapisnika po 5. odstavku 220. člena ZKP. Ugotovitev takih nepravilnosti pa ima za posledico, da se sodna odločba na tako pridobljene dokaze ne sme opirati (člen 219 ZKP). Če ima namreč določena pomanjkljivost pri opravi hišne preiskave za posledico ekskluzijo dokazov, bo ta posledica še toliko bolj doletela dokaze, ki so kljub odredbi za hišno preiskavo pridobljeni brez nje, oziroma na način, ki ga ZKP ne predvideva. V primeru namreč, ko izda preiskovalni sodnik na zahtevo policije odredbo za hišno preiskavo, ima policija nalog za opravo določenega preiskovalnega dejanja, to je hišne preiskave. Postopek za izvedbo tega preiskovalnega dejanja je natančno določen v ZKP, in sicer v določbah od 214. do 218. člena, člen 219 istega zakona pa določa tudi sankcije za primer določenih procesnih kršitev. Namen takšnega preiskovalnega dejanja je v zagotovitvi procesno veljavnih dokazov. Policija je dolžna postopati po odredbi sodišča, saj gre za fazo postopka, ko je že sodišče ocenjevalo stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je presodilo, da je podan utemeljen sum oziroma vsaj utemeljeni razlogi za sum. Sodna odločba pa se lahko opira na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo le, če je ta izvedena v skladu z določbami ZKP. Res je sicer, da vsaka nepravilnost pri hišni preiskavi nima nujno za posledico neveljavnosti dokaza, vendar pa lahko nezakonito opravljena hišna preiskava vpliva na zakonitost sojenja. O formalnih preiskovalnih dejanjih se zmeraj sestavi zapisnik. Ko policija postopa po odredbi za hišno preiskavo, ne potrebuje odredbe za zaseg predmetov, saj odredba za hišno preiskavo že vsebuje pooblastilo (nalog) za zaseg. Zaseg predmetov, kot samostojno preiskovalno dejanje po členu 220 ZKP, pa bo policija opravila le, kadar bo postopala po določilih člena 148 ZKP (torej v fazi zbiranja podatkov o kaznivem dejanju in storilcu), po določilih 164. člena ZKP (če bi bilo nevarno odlašati in ob pogojih iz 218. člena ZKP) ter kadar izvršuje nalog sodišča (4. odstavek 220. člena ZKP). V konkretni zadevi ni šlo za takšno situacijo. Po prejemu odredbe za hišno preiskavo bo torej policija postopala po določbah 215. člena ZKP. Pred pričetkom preiskave bo odredbo vročila tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi ter ga poučila o pravicah do odvetnika, ki je lahko pri preiskavi navzoč. Če bo oseba želela odvetnika, je policija dolžna počakati dve uri do njegovega prihoda (2. odstavek 215. člena). Zakon daje torej pravico do formalnega zastopanja vsakomur, v čigar stanovanju se opravi hišna preiskava, od posameznika pa je odvisno, ali bo odvetnika zahteval ali ne. Taka zahteva na eni strani pomeni zagotovitev odvetnikove navzočnosti, vendar pa opustitev zahteve še ne pomeni odpovedi. Za veljavno odpoved pravici do navzočnosti odvetnika gre le, če je ta dana po opozorilu. Opozorilo in odpoved pravici sta torej nujna pogoja za zakonito opravo hišne preiskave. Kadar pa se hišna preiskava opravi pri osumljencu, je zagotovitev vseh po zakonu predpisanih formalnosti še toliko bolj pomembna, ne glede na to da gre praviloma za zelo zgodnjo fazo, to je predkazenski postopek. Če je namreč onemogočena navzočnost zagovornika v predkazenskem postopku ima to lahko celo hujše posledice, kot če zagovornik ne bi bil navzoč pri procesnem dejanju v rednem postopku. Še posebej velja to za primere, če policija predloži za obsodbo ključne dokaze, ki jih je prejela od osumljenca, ne da bi bil ta opozorjen v skladu z določbami ZKP. S tem da policija obsojenki ni dala pouka o zagovorniku, ni zamolčala le koristnih podatkov, ampak je lahko preprečila stik med osumljencem in odvetnikom. Prav obdolženec, ki ne pozna svojih pravic in zato ne zahteva odvetnika, je oseba, ki njegovo pomoč najbolj potrebuje. Zbrani dokazi zaenkrat izkazujejo, da je policija kršila določbe o hišni preiskavi, kar zahteva uporabo 219. člena ZKP (kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena tega zakona). Vrhovno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je sicer, da se obsojenka v kazenskem postopku ni zagovarjala, vendar pa je sodišče dolžno ugotavljati procesno relevantna dejstva na lastno iniciativo, oziroma po uradni dolžnosti, ne glede na predloge strank takrat, kadar morajo biti za dopustnost dokazov izpolnjeni posebni zakonski pogoji. Imajo pa subjekti postopka pravico predlagati njihovo ugotovitev, sodišče pa jih je dolžno izvesti, če meni, da je to potrebno za presojo določenega
108
procesnega dejanja. V konkretni zadevi sodišče kljub večkratnim opozorilom zagovornikov obsojenke tega ni storilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče natančno razčistiti dejansko stanje o postopanju organov kritičnega dne, in sicer: - ali sta kriminalista D.Ž. in I.B. dne 2.7.1997 že razpolagala z odredbo za hišno preiskavo (iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je ONZ prejela odredbo dne 1.7.1997); - ali je prišla osumljena D.E. na policijo na lastno iniciativo ali pa sta jo vabila kriminalista. Če je bila povabljena na informativni razgovor v smislu 148. člena ZKP, bo moralo presoditi, ali večkratno vabljenje osumljenke na razgovor na policijo ne pomeni uporabe nedopustnih metod ali celo odvzema prostosti oziroma posega v osebno svobodo, kar bi narekovalo pravni pouk v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZKP, oziroma bi v tem primeru morala policija postopati v skladu s 157. členom tega zakona; - če je bila povabljena s strani delavcev policije, je torej potrebno ugotoviti, zakaj (ali zaradi oprave hišne preiskave ali na informativni razgovor); - če je bila povabljena zaradi oprave hišne preiskave, bo potrebno ugotoviti, ali so ji policisti vročili odredbo o hišni preiskavi in ali so jo opozorili na pravico do zagovornika (2. odstavek 215. člena ZKP); - ali sta kriminalista pisala zapisnik (pri zasegu po določbah 3. odstavka 215. člena ZKP bi morala sestaviti zapisnik v skladu z določbo 5. odstavka 220. člena ZKP); - nadalje bo sodišče moralo razčistiti, ali je bila osumljenka prisiljena peljati se izpred ONZ K. na J. (pri hišni preiskavi bi imela samo pravico biti navzoča, ni pa to njena dolžnost - 1. odstavek 216. člena ZKP); - ali se je morala peljati v policijskem avtomobilu ali pa je bilo to, ali se bo peljala s policisti ali s svojim avtomobilom, prepuščeno njeni izbiri; - če bo ugotovilo, da obsojenka ni imela izbire, oziroma se je morala peljati s policijskim avtomobilom, bo moralo presoditi, ali morda ni šlo za odvzem prostosti v smislu 3. odstavka 4. člena ZKP, kar bi narekovalo pravni pouk v smislu 1. odstavka istega člena; - presoditi bo potrebno izpovedbi kriminalistov o izvedbi pogovorov z osumljenko, predvsem pogovora, ko je že bila izdana odredba za hišno preiskavo. Šele potem, ko bo sodišče ugotovilo, kako je postopala policija kritičnega dne, bo lahko zanesljivo odgovorilo na vprašanje, ali je policija, ko je prejela od obdolženke obremenjujoče dokaze, postopala v skladu z določbo 215. člena ZKP in kolikor ni, bo ravnalo v skladu z 219. členom tega zakona. Če pa bo ugotovilo, da obsojenka (tedaj osumljenka) ni bila poučena o pravici do zagovornika (ob tem, da ji je bila odredba o hišni preiskavi vročena oziroma da so jo policisti o tem, da z njo razpolagajo, vsaj seznanili), pa bo moralo presojati, ali eventualni prevoz obsojenke (tedaj osumljenke) proti njeni volji s policijskim avtomobilom do njenega stanovanja ne zahteva obvezne obrambe po zagovorniku, iz razlogov opisanih v zadnji alinei prejšnjega odstavka. Dr. B. ni bil izvedenec v tej zadevi, podpisal je le mnenje, ki sta ga izdelali dr. M.M.-G. in dr. A.R.-M. in sicer kot predstavnika komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Pred tem je navedeni zdravnici imenoval za izvedenki v tej zadevi. Gradivo iz postopka pred zdravniško zbornico Slovenije vključno z izjavami obdolženke ni bilo pridobljeno za namen kazenskega postopka in ga ni potrebno izločati iz spisa. Strokovne ugotovitve, pridobljene v disciplinskem postopku, bi bile, kolikor bi bile potrjene z ustrezno izvedbo dokazov v kazenskem postopku, lahko dopusten dokaz v tej kazenski zadevi.
109
Judikat: Sodba I Ips 333/2005
Zbirni podatki:
Opravilna številka: Sodba I Ips 333/2005 Evidenčna številka: VS22891 Oddelek: Kazenski Datum: 3.11.2005 Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO Institut: pripor - utemeljen sum - nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - utemeljeni razlogi za sum - utemeljen sum
Besedilo
Jedro: Ko Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenem(ih) dokazu(ih), samo če gre za dokaze, ki so že na prvi pogled nedovoljeni. Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec storil kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa morajo biti tako, da je ex post mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo. Izrek: Zahtevi zagovornikov se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženo A.D. odpravi. Obrazložitev: Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 22.9.2005 zoper obdolženi A.D. in N.D. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor podaljšalo še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornikov obdolžene A.D. zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi zagovornikov obdolžene N.D. pa ugodilo in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je pripor zoper to obdolženko odpravilo. Zoper pravnomočni sklep so v delu, v katerem je bil zoper obdolženo A.D. pripor podaljšan, njeni zagovorniki iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženo A.D. odpravi. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena, saj v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena. Obdolženkini zagovorniki v zahtevi navajajo, da je temeljni pogoj za pripor obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Poudarjajo, da sklepa ugotavljata utemeljen sum na podlagi dokazov, ki so pridobljeni s kršitvijo obdolženkine ustavno zavarovane človekove pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave Republike Slovenije). Po mnenju vložnikov je preiskovalni sodnik odredil hišno preiskavo, ne da bi za to bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolžena A.D. storila kaznivo dejanje. Zato je bila odredba o hišni preiskavi izdana v nasprotju z 214. členom ZKP in se po videnju vložnikov pri odločanju o obstoju utemeljenega suma za odreditev ali podaljšanje pripora sodišče ne bi smelo opreti na dokaze, pridobljene ob hišni preiskavi oziroma na tiste, pridobljene na podlagi teh dokazov. V uradnem zaznamku Operativno komunikacijskega centra Generalne policijske uprave L. je zapis o klicu anonimne osebe z dne 14.6.2005, v katerem je ta povedala, da se A.D. iz S. vasi v bližini D.t. ukvarja z gojenjem marihuane, da se je v ta kraj preselila pred
110
približno dvema letoma in pol, da poseduje osebni avtomobil Renault. Anonimni informator je nadalje povedal, da D. sadike marihuane goji v kleti pod lučjo preko celega leta in jih nato prodaja po 1.500 SIT za sadiko, da ima več večjih odjemalcev, mamilo pa prodaja tudi okoliškim otrokom, da z njo živi M.N., ki naj bi preprodajal kokain, nadalje da se je pred 14 dnevi vrnila iz Nizozemske, od koder je po vsej verjetnosti prinesla tudi večjo količino semen. Ta anonimna prijava je bila posredovana Policijski postaji Č. in je bila podlaga za zbiranje obvestil, pri katerem so policisti ugotovili, da na naslovu S. vas res prebiva neprijavljena A.D., ki se je tja preselila pred približno dvema letoma in pol skupaj s hčerko N. Ugotavljajo, da vse navedene trditve v anonimnem obvestilu držijo, saj je A.D. živela skoraj sedem let na Nizozemskem, da držijo trditve, da naj bi navedena posedovala osebni avto znamke Renault, kakor tudi trditve, da je bila pred krajšim časom na Nizozemskem. Policija dodatno ugotavlja, da A.D. ne obiskuje nihče od domačinov, oziroma da z njimi sploh nima kontaktov, ampak jo obiskujejo osebe iz drugih območij in še navaja, da je hiša, v kateri živi, ograjena z ograjo in je dostop v času njene odsotnosti skoraj nemogoč, saj poseduje v ograjenem delu posestva večjega psa, ki je zelo nevaren in onemogoča dostop drugim osebam. Na podlagi teh ugotovitev je policija podala zaključek, da A.D. v kleti stanovanjske hiše goji pod lučjo konopljo za nadaljnjo prodajo po ceni 1.500 SIT za sadiko, po katere prihajajo osebe iz drugih območij, ki jo obiskujejo. Preiskovalni sodnik je z odredbo z dne 28.7.2005 po 1. odstavku 215. v zvezi s 1. odstavkom 214. člena ZKP na predlog policije odredil, da se pri obdolženi A.D. opravi hišna preiskava stanovanjske hiše s pritiklinami. V obrazložitvi odredbe je navedel, da dokazi, ki jih je zbrala policija, utemeljujejo sum, da A.D. v hiši, ki jo ima v najemu, goji večjo količino sadik prepovedane droge z namenom nadaljnje prodaje. Pri tem se je skliceval na anonimno obvestilo in še navedel, da je policija s preverjanjem navedb iz anonimne prijave ugotovila, da se te ujemajo z ugotovljenimi dejstvi, to je, da v hiši živi skupaj s hčerko N.D., da z osumljenko živi M.N., ki naj bi se ukvarjal s preprodajo mamil, da se je A.D. pred približno dvema letoma in pol preselila na naslov sedanjega bivališča, da poseduje avtomobil Renault, da je pred tem skoraj sedem let živela na Nizozemskem, da osumljenka nima stikov z domačini, pač pa jo obiskujejo neznane osebe iz drugih območij in da ograjeno posestvo, na katerem stoji hiša, varuje večji nevaren pes. Ko Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenem(ih) dokazu(ih), samo če gre za dokaze, ki so že na prvi pogled nedovoljeni. Če je takšna presoja vezana na oceno nasprotujočih si dejstev, tega v tej fazi postopka ne more storiti. Nevzdržno bi bilo namreč stališče, da bi Vrhovno sodišče v procesnem položaju, v katerem oceni, da se sklepanje o utemeljenem sumu opira na očitno nedovoljen(e) dokaz(e), ne smelo poseči v pravnomočno odločbo o priporu. Sicer gre v obravnavani zadevi za prvega od naštetih primerov. Po 1. odstavku 214. člena ZKP se preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997). Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996). Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec(ka) storil(a) kaznivo dejanje, morajo biti podani v času odreditve hišne preiskave, izkazani pa morajo biti tako, da je ex post mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh tudi ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo. Anonimna naznanitev kaznivega dejanja je bila v konkretnem primeru zadosten razlog za sum, da je A.D. storila kaznivo dejanje in je zato policija v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP morala ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki bi utegnili biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo. Takšna sodna presoja ni mogoča, kadar se utemeljen sum ali
111
utemeljeni razlogi za sum vzpostavijo samo na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin, ki same po sebi ne pomenijo niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja. Takšne splošne okoliščine so v obravnavanem primeru tiste, ki se nanašajo na vrsto osebnega vozila, ki ga poseduje A.D., o tem, kje je živela prej in od kod se je pred kratkim vrnila, kar vse je bilo v anonimnem obvestilu in se je po ugotovitvah policije izkazalo za resnično. Trditev iz anonimnega sporočila, da z A.D. živi M.N., ki naj bi preprodajal kokain, ni bila preverjena in vendar jo je preiskovalni sodnik upošteval kot okoliščino, ki utemeljuje sum, da je A.D. storila kaznivo dejanje, ki se ji očita. V tem primeru niti ne gre za sum policije, ampak za golo trditev anonimnega informatorja, ki ni bila preverjena. Prav tako ni bila preverjena trditev obvestila, da ima A.D. več večjih odjemalcev in da mamilo prodaja okoliškim otrokom po 1.500 SIT za sadiko. Policija je podatkom, ki jih je pridobila z anonimnim obvestilom, dodala le, da A.D. ne obiskuje nihče od domačinov oziroma da z njimi nima kontaktov, da jo obiskujejo osebe z drugih območij, iz česar je policija že sklepala, da prihajajo po nakup prepovedane droge. Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da je policija sum, da A.D. izvršuje kaznivo dejanje z gojenjem indijske konoplje in prodajo njenih sadik, utemeljevala le s potrjevanjem splošnih okoliščin iz anonimnega sporočila in z verjetnostnimi okoliščinami, kot so, da je živela več let na Nizozemskem in da se je pred kratkim vrnila z Nizozemske. Te okoliščine pa so ali povsem običajne ali pa same po sebi v ničemer ne utemeljujejo zelo določno izraženega suma, da A.D. preko celega leta pod lučjo goji sadike indijske konoplje in jih prodaja večjim odjemalcem in okoliškim otrokom za navedeno ceno, kot je bil zatrjevano v anonimni prijavi. V primeru, ko policija v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP zbira dokaze na podlagi anonimne prijave, ko ni podatkov, na kakšen način je bila informacija pridobljena, je posebej pomembno, da informacija opiše kriminalno dejavnost tako podrobno, oziroma jo policija z delovanjem po 2. odstavku 148. člena ZKP dopolni tako, da preiskovalni sodnik lahko oceni, ali sum temelji na bolj določni podlagi, kot je morebitno prehitro sklepanje obdolženki nenaklonjenega okolja, hkrati pa je treba izključiti možnost, na kakršno v primerih anonimnih prijav opozarjajo teoretiki (glej Ustavno kazensko proceno pravo, dr. Boštjan M. Zupančič in drugi, Ljubljana 2001, opomba 346 na strani 537), da se odredba za hišno preiskavo opira na dokaze, pridobljene na nedovoljen način. V gradivu, ki ga je policija ponudila preiskovalnemu sodniku, bi morala navesti okoliščine, ki jih je pridobila s preverjanjem anonimnega sporočila in na kakšen način so bile te ugotovljene. To bi bile lahko le okoliščine, ki niso zgolj splošne narave, ampak so v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja, na primer odkritje vsaj enega odjemalca, ugotovitev trajnega povečanega, v tem primeru celo ilegalnega odjema električne energije 24 ur dnevno, stalna luč v kletnih ali podstrešnih prostorih, ugotovljena bi lahko bila identiteta obiskovalcev in njihova morebitna povezava s prometom ali uživanjem mamil in podobno. Iz okoliščin, ki jih je preverila policija, in so glede presoje verjetnosti, ali je obdolženka izvrševala kaznivo dejanje, popolnoma nevtralne, ni bilo mogoče sklepati, da je podan dokazni standard, ki bi utemeljeval izdajo odredbe o hišni preiskavi. Preiskovalni sodnik pa je ravnal napak tudi zato, ker je o potrebni stopnji suma storitve kaznivega dejanja sklepal tudi na podlagi povsem nepreverjene okoliščine oziroma golega suma, ki je izviral le iz anonimne prijave, da z osumljenko živi M.N., ki naj bi se ukvarjal s preprodajo kokaina, čeprav te okoliščine iz anonimne prijave policija niti ni preverjala. Odločitvi, da se opravi hišna preiskava zgolj na podlagi gradiva, kakršno je bilo zbrano v tem primeru, ko ni bila spoštovana omejitev specifičnosti utemeljenih razlogov za sum, odpira vrata hišnim preiskavam v primerih, ko so podani le razlogi za sum na podlagi anonimnih prijav, ko ni mogoče preveriti zanesljivosti informatorja, ko ni mogoče preveriti, na kakšen način je ta prišel do podatkov, ki jih je sporočil, policija pa s preverjanjem potrdi zgolj splošne ali verjetnostne okoliščine ter doda nove okoliščine, ki sicer nakazujejo možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki pa je zelo oddaljena in neoprijemljiva ter podana na povsem splošni ravni. Na ta način lahko govorice ali stereotipi posamezniku nenaklonjenega okolja sprožijo tako globoke posege v zasebnost, kot je hišna preiskava oziroma v določenih primerih celo uporabo dokazov, pridobljenih na nezakonit način. Iz prvostopenjskega sklepa je razvidno, da sodišče utemeljenost suma ugotavlja na podlagi vsebine zapisnikov o opravljeni hišni preiskavi, zapisnika o zasegu predmetov, uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, fotografske dokumentacije, zaseženih predmetov, mnenja Centra za forenzične preiskave o analizi zaseženih snovi, zapisnika o odpečatenju in pregledu računalnika, zaseženega ob hišni preiskavi, z izpisom elektronske pošte ter na izpovedbah prič. Višje sodišče pa je zavrnilo očitke zagovornikov obdolžene A.D., da ni podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, ker da ni resnična trditev, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenih dokazih, pač pa na presoji dokazov in okoliščin v času izdaje odredbe o hišni preiskavi, katere je preiskovalni sodnik ocenil drugače, kot jih ocenjujejo pritožniki v svoji pritožbi. Navedlo je še, da so po oceni pritožbenega sodišča v času izdaje odredbe o hišni preiskavi obstajali zakoniti pogoji, zaradi česar glede na doslej
112
ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče odreči pravne veljave tistim dokazom, ki jih je policija ob hišni preiskavi našla. Po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je policija predlagala odreditev hišne preiskave, ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum in v takem položaju tudi ne za odreditev hišne preiskave. Hišna preiskava je bila tedaj odrejena v nasprotju z določbo 1. odstavka 214. člena ZKP. Izpodbijani pravnomočni sklep se glede obstoja utemeljenega suma kot zakonske podlage za podaljšanje pripora opira na dokaze in podatke, ki so bili pridobljeni z navedeno kršitvijo. Brez teh pa je utemeljen sum omajan v tolikšni meri, da temeljni pogoj po 1. odstavku 201. člena ZKP za podaljšanje pripora zoper obdolženo A.D. ni podan. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obdolžene A.D. za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je pripor tudi zoper to obdolženko odpravilo. Glede na tako odločitev utemeljenosti ostalih navedb zahteve ni presojalo.
© 2004 IUS SOFTWARE d.o.o. Vse pravice pridržane, Judikati Vrhovnega sodišča RS
113
