Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Sodelovanje policije in centrov za socialno delo na

področju nasilja v Posavju

Mojca Zavratnik

Februar, 2010 Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV ............................................................ 3

2.1 KAJ JE NASILJE ............................................................................................. 3

2.2 VRSTE NASILJA ............................................................................................. 3

2.2.1 Druţinsko nasilje ...................................................................................... 3

2.2.2 Druţbeno nasilje ....................................................................................... 4

2.2.3 Druge vrste nasilja .................................................................................... 5

2.3 OBLIKE NASILJA ........................................................................................... 5

2.3.1 Psihično nasilje ......................................................................................... 5

2.3.2 Fizično nasilje ........................................................................................... 6

2.3.3 Spolno nasilje ............................................................................................ 6

2.3.4 Ekonomsko nasilje .................................................................................... 6

2.4 ŢRTVE NASILJA ........................................................................................... 7

2.5 KAZNIVO DEJANJE ....................................................................................... 7

3 AKTIVNOSTI DRŢAVE ZA VEČJE OZAVEŠČANJE IN INFORMIRANJE

O NASILJU ............................................................................................................ 8

4 SODELOVANJE MED POLICIJO IN CENTRI ZA SOCIALNO DELO ....... 9

4.1 ZGODOVINA SODELOVANJA ................................................................... 12

4.2 PODROČJA SODELOVANJA ...................................................................... 14

4.3 TRENUTNO STANJE SODELOVANJA ...................................................... 15

4.3.1 Sodelovanje med PP Krško in centrom za socialno delo Krško ............. 16

4.4 NAČINI IZBLJŠANJA ODNOSA MED INSTITUCIJAMA ........................ 17

4.4.1 Moţnosti za izboljšanje in oplemenitenje partnerskega odnosa ............. 17

4.4.2 Posledice slabe komunikacije znotraj in med organizacijami ................ 19

4.5 ELEMENTI SOCIALNEGA DELA PRI OPRAVLJANJU POLICIJSKE

DEJAVNOSTI................................................................................................ 19

4.5.1 Moteči dejavniki delovanja policije na področju socialnega dela .......... 24

4.5.2 Usposabljanje policistov za sodelovanje z osebami z javnimi pooblastili .

................................................................................................................. 25

4.5.3 Ukrepi institucij v primeru nasilja in sodelovanje policije ..................... 26

5 ZAKONODAJNA UREDITEV NA PODROČJU SODELOVANJA

POLICIJE IN CENTROV ZA SOCIALNO DELO ........................................ 27

5.1 ZAKON O POLICIJI ...................................................................................... 27

5.1.1 21.člen Zakona o policiji......................................................................... 27

5.1.2 23. člen Zakona o policiji........................................................................ 27

5.1.3 24.člen Zakona o policiji......................................................................... 27

5.2 ZAKON O SOCIALNEM VARSTVU .......................................................... 28

5.2.1 91.člen Zakona o socialnem varstvu ....................................................... 28

5.3 ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU ....................................................... 28

5.3.1 452.člen Zakona o kazenskem postopku ................................................ 29

5.4 ZAKON O PREKRŠKIH ............................................................................... 29

5.5 PRAVILNIK O POLICIJSKIH POOBLASTILIH ......................................... 29

5.5.1 28.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30

5.5.2 50.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30

5.5.3 62.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30

5.5.4 67.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih ........................................... 30

5.6 ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŢINSKIH RAZMERJIH ............... 30

5.6.1 11.člen Zakona o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih ...................... 30

6 POLICIJA IN NASILJE V DRUŢINI ................................................................ 31

6.1 POLICIJSKO DELO ...................................................................................... 31

6.2 POLICIJSKO DELO V SKUPNOSTI............................................................ 31

6.3 ODGOVORNOST POLICIJE ........................................................................ 33

6.4 NALOGE IN VLOGA POLICIJE .................................................................. 34

6.5 POLICIJSKA POOBLASTILA ...................................................................... 35

7 CSD IN NASILJE V DRUŢINI ........................................................................... 36

7.1 POOBLASTILA IN NALOGE CSD .............................................................. 36

8 KONKRETNI PRIMERI ..................................................................................... 38

8.1 PSIHOSOCIALNA POMOČ ŢRTVI NASILJA............................................ 38

8.2 PRIMER SODELOVANJA MED POLICIJO IN SOCIALNO SLUŢBO..... 38

8.3 MAJINA ZGODBA O DELOVANJU POLICIJE IN CSD, KOT ŢRTVE

NASILJA V DRUŢINI .................................................................................. 39

9 OPIS METODE, VZORCA IN UPORABLJENEGA VPRAŠALNIKA......... 40

9.1 POSTAVITEV HIPOTEZ .............................................................................. 40

10 PREDSTAVITEV IN INTERPRETACIJA REZULTATOV .......................... 42

10.1 TESTIRANJE HIPOTEZ................................................................................ 43

11 PREDLOGI ZA PRAKSO IN ZAKLJUČEK .................................................... 45

12 LITERATURA IN VIRI....................................................................................... 47

13 PRILOGE .............................................................................................................. 50

KAZALO TABEL

Tabela 1: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega vodjem policijskih okolišev ...... 42

Tabela 2: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega strokovnim socialnim delavkam 43

POVZETEK

Vsebino diplomskega dela sem razdelila na dva dela in sicer na teoretični in praktični del

naloge. Naloga zajema fenomen nasilja v povezavi s sodelovanjem policije in centrov za

socialno delo, ter obenem usposobljenost teh institucij za ustavitev samega nasilja.

Prvi teoretični del naloge zajema osnovne pojme, vrste, oblike in definicije nasilja,

policije in centrov za socialno delo. Pomemben poudarek pa je na medsebojnem

sodelovanju policije in centrov za socialno delo, na področju nasilja. Sem spada tako

zgodovina kot področja sodelovanja vse do danes in s tem tudi njun napredek v tej smeri,

kakor tudi trenutno stanje sodelovanja in obenem načini za izboljšanje obstoječega

odnosa. Pri opravljanju policijske dejavnosti nikakor ne smemo pozabiti na elemente

socialnega dela. Posebno pozornost sem posvetila tudi zakonodajnemu področju, na

katerem temelji medsebojno sodelovanje in delovanje policije ter socialnih delavcev.

V drugem praktičnem delu naloge, sem na podlagi opravljenih vprašalnikov s

predstavniki policije in strokovnimi delavci na centru za socialno delo v Posavju, ter na

podlagi opravljene prakse na centru za socialno delo, predstavila dejansko stanje

sodelovanja in podala realne ocene glede medsebojnega izobraţevanja ter usposabljanja v

primerih nasilja.

Zaključek diplomskega dela vsebuje pridobljene ugotovitve skozi teorijo in prakso, ter

nekaj koristnih idej, ki bi lahko sluţile kot pomoč pri medsebojnem sodelovanju med

centri in policijo.

Ključne besede: Policija, organizacija, nasilje, kaznivo dejanje, reševanje problemov,

tesno sodelovanje, takojšnje ukrepanje, pristojnosti, …

THE COOPERATION OF POLICE AND SOCIAL

CENTRES ON AN AREA OF VIOLENCE IN POSAVJE

SUMMARY

The content of my thesis I divided into two parts, namely the theoretical and practical

tasks. The task covers the phenomenon of violence in connection with the participation of

police and social work centers, while the capacity of these institutions to stop the violence

itself.

The first theoretical part of the work covers basic concepts, types, forms and definitions

of violence, police and social work centers. A major emphasis is on mutual cooperation of

the police and social work centers, in relation to violence. This includes both history and

areas of cooperation to date and hence their progress in this direction, as well as the

current state of cooperation and also ways to improve the existing relationship. In

carrying out police operations does not forget the elements of social work. I devote

special attention to the legislative field, which is based on mutual cooperation and the

functioning of the police and social workers.

In the second part of the practical tasks I performed on the basis of questionnaires with

representatives of police and practitioners in social services center in Posavje, and the

result of a law on social services center, presented the actual state of cooperation and

expressed a realistic assessment of the mutual education and training in cases violence.

Completion of graduate work includes findings obtained through the theory and practice,

and some useful ideas that could serve as an aid to the mutual cooperation between the

center and the police.

Keywords: Police, organization, violence, criminal offence, rescuing of problems, tight

cooperation, taking steps immediately , competences, …

1

1 UVOD

Policijske in socialne organizacije se v okviru svojega dela povezujejo pri reševanju

problemov, ki se dotikajo pristojnostih obeh institucij in glede katerih imajo skupen cilj;

to je prispevanje k varnemu počutju ţrtve in storilčevemu prevzemu odgovornosti za

storjeno dejanje in nastale posledice. (Gorenak, Rančigaj, Lobnikar, 2007)

Pomembna sestavina policijskega dela so ukrepi s področja socialnega dela. Tukaj se

postavi vprašanje ali so policisti sposobni in dovolj usposobljeni opravljati tako delo in ali

je njihovo delo usklajeno s sistemom socialnega dela? Odgovor je treba poiskati v petih

dejavnikih povezanih z opravljanjem socialnih vidikov policijskega dela, ki so:

pomanjkanje priznanja, izolacija in ograditev, neprimerno izobraţevanje, informacijska

blokada ter prekrivanje in podvajanje ukrepov policije.

Policija lahko v stiku z določenimi osebami, ki kaţejo odklonsko vedenje, le te napoti k

socialnim delavcem, saj ima za to tudi pooblastila, menita Palmer in Pagon (2002). Kajti

so opravila (s področja storitev socialnega dela) policije, za opravljanje katerih ta ne bo

nikoli dovolj usposobljena, je pa v takih primerih za policijo dobrodošla pomoč socialnih

sluţb, saj se tem temam ne posveča veliko pozornosti in so tako policisti prepuščeni svoji

iznajdljivosti ki jo imajo s tega področja. Zato bi bilo tudi prav, da si policija učinkovito

izmenjuje podatke s temi sluţbami ter, da si prizna, da se ukvarja tudi in predvsem z

dejavnostmi nekriminalne narave (Lobnikar in Pagon, 1995).

Policija za potrebe skupnosti v kateri deluje, opravlja servisne storitve (storitvene

dejavnosti), pri katerih velika večina teh storitev spada tudi na področje socialnega dela.

Ker je policija še vedno edina javna sluţba, ki je ljudem na voljo 24 ur, sedem dni v tednu

(ponoči, med vikendom, med prazniki in celo stavkami) in posledično nudi takojšen odziv

na klice in pomoč pri reševanju teţav. Tako se od policista pogosto pričakuje, da bo

pomagal pri stvareh, ki na prvi pogled vsebinsko bolj sodijo na področje socialne

dejavnosti, kot policije. Mnogokrat mora posredovati v iskanju izgubljenega otroka,

druţinskem prepiru in se pogovarjati s prestrašenimi starši, omogočiti ostarelim ljudem

stik z javnostjo in zanje posredovati pri drţavnih organih ipd. (Lobnikar in Pagon, 1995),

kar ga nenehno riše v luči različnih vlog, kot npr. pomočnika, skrbnika, poročevalca,

2

nadzornika, zdravnika, turističnega delavca, diplomata, mirovnika, svetovalca,

opazovalca, sodnika, posrednika, zastopnika in zlasti socialnega delavca.

Ker je področje sodelovanja med policijo in centri za socialno delo še dokaj

neopredeljeno in nerazjasnjeno, je moj NAMEN diplomske naloge ugotoviti v kakšnih

obsegih sodelujeta obe instituciji na področju nasilja in na kakšen način poteka to

sodelovanje, ter ugotoviti na katerih drugih področjih še poteka sodelovanje. Glede na to

je treba raziskati s katerimi področji se najbolj ukvarjajo in kakšna je dejanska

učinkovitost.

3

2 OPREDELITEV OSNOVNIH POJMOV

2.1 KAJ JE NASILJE

Nasilje pomeni vsako dejanje, ki temelji na spolu in povzroči ali bo verjetno povzročilo

telesno, spolno ali psihično škodo ali trpljenje pri človeku, vključno z groţnjami, tako v

javnem kot v zasebnem ţivljenju. (Ančič, Bazevšek Lalič, Cveteţar, Čulk, Glušič

Terbovc, Hočevar, Papeţ, Rus Makovec, Velički, Vučenovič, Ţgajnar, 2007: str.149)

Po Apovniku pomeni nasilje »uporaba fizične ali psihične sile proti komu, napad na

človekovo celovitost, svobodo gibanja in odločanja«. (Apovnik Primoţič, Slovenski

pravni leksikon, 1999: str.94)

Zloraba se lahko začne z verbalnim napadom, ki se stopnjuje v fizično nasilje v obliki

udarcev, brc, davljenja, klofutanja in v ekstremnih slučajih tudi samomora.

Ugotovitve mladih v pripravah na okroglo mizo o nasilju so sledeče:

Otroci in mladi, ki so vpeti v osnovnošolske klopi, doţivljajo nasilje na sebi povsem

lasten način. Nanj, pravijo, se navajajo, postaja njihov vsakdan in se ga večkrat celo sploh

ne zavedajo. To še posebno otroci, ki izhajajo iz druţin, kjer za štirimi stenami, skritimi

pred javnostjo, ustrahovani prestajajo največ fizičnega, psihičnega in vse več tudi

spolnega nasilja. Govorimo o nasilju v druţini, najbolj nevarnem, najbolj pogostem,

najbolj pogubnem – zato, ker vzgoja nasilja povzroča nasilje v šoli in posledično v druţbi.

(http://www.google.si/search?hl=sl&q=odprava+nasilja&btnG=Iskanje+Google&meta)

2.2 VRSTE NASILJA

V splošnem nasilja vključujejo, vendar niso omejena na:

2.2.1 Druţinsko nasilje

Druţinsko nasilje je eno izmed najpogostejših oblik kaznivih dejanj s katerimi se srečuje

policija, a je ob enem tudi najslabše prijavljeno (Gorenak, Rančigaj, Lobnikar, 2007).

4

Nasilje v druţini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega ali psihičnega nasilja proti

druţinskemu članu, s strani staršev do otrok in obratno, ne glede na njegovo starost.

Posebno varstvo pa uţivajo ţenske, ţrtve nasilja v druţini. (Ančič in sodelavci, 2007)

Je način nadzorovanja, obvladovanja in izkazovanja moči, ki ga izvajajo večinoma moški

nad ţenskami (kar je vzrok neenake moči v medsebojnih odnosih) in ki se manifestira na

različne načine, vključujoč fizično, spolno, emocionalno in ekonomsko zlorabljanje

(Zaviršek, 1994; Kelly, 1996; citirano v Urad za enake moţnosti; 2002).

Zelo problematično pri druţinskem nasilju je temno polje. To so neprijavljena kazniva

dejanja, za katera se ni izvedelo ali ni bil ugotovljen storilec. S tem ostaja nasilje prikrito

in ga je tako še teţje nadzorovati. Razlogi za neprijavljanje nasilja so predvsem (Meško,

1998):

- strah pred maščevanjem storilca,

- občutek sramu in zadrege v primeru prijave (neuspelega zakona),

- prepričanje, da gre za druţinsko zadevo,

- ker ţrtev ne smatra svoje viktimizacije kot kriminaliteto oz. kaznivo dejanje

- ker so nekatera nasilna dejanja v postopku pred sodiščem teţko dokazljiva in

psihično preobremenjujoča,

- skupni otroci,

- neinformiranost o svojih pravicah,

- fizična in psihična izčrpanost,

- strah pred samoto in starostjo,

- izguba podpore najbliţjih /izolacija s strani druţine in prijateljev

- religiozna prepričanja in neučinkovitost drţavnih institucij.

Druţinsko nasilje lahko ima hude posledice za vse druţinske člane, ima pa lahko tudi več

ţrtev. Ponavadi so to ţenske in otroci, čeprav se tega ne da posploševati, saj obstajajo tudi

primeri moških ţrtev. Velikokrat bi lahko tako govorili o patoloških druţinah, saj so

situacije v njih nemalokrat na robu normalnega.

2.2.2 Druţbeno nasilje

Nasilje, ki se zgodi v širši druţbi, vključno z (inter alia) posilstvom, spolno zlorabo,

spolnim nadlegovanjem in zastraševanjem na delovnem mestu in šolah, v raznih

5

ustanovah ali drugje, trgovanjem z ţenskami in otroki za namen spolnega izkoriščanja ter

ekonomskega izkoriščanja in spolnega turizma. Znana so tudi izsiljevanja, kraje, pretepi

kot tudi fizično nasilje, psihično nasilje pa kot ustrahovanja, spolne zlorabe. Pravzaprav

gre za začaran krog nestrpnosti do drugačnih, drugih, neenako mislečih. Gre za

neracionalen proces strahu pred vsem neznanim, ki se rešuje zgolj in le z nasiljem. (Ančič

in sodelavci, 2007)

V šoli se nasilja otroci niti ne zavedajo. Ţaljivke, ustrahovanja, zaničevanja,… so njihov

vsakdan. Temu dodajo svoje še nekateri učitelji, ki včasih hote, večkrat pa tudi ne, otroke

ločujejo po izgledu, nacionalnosti, veroizpovedi…; kaznujejo pa jih še vedno marsikje

kar s slabimi ocenami.

2.2.3 Druge vrste nasilja

Nasilje vključuje tudi kršenje človekovih pravic, v razmerah oboroţenih spopadov,

jemanje talcev, prisilna premestitev, sistematično posilstvo, spolno suţenjstvo, prisilna

nosečnost itd. (Ančič in sodelavci, 2007)

2.3 OBLIKE NASILJA

Enostavno se da priti do zaključka, da je vse navedene oblike nasilja razen fizičnega, ki

na ţrtvi pusti vidne poškodbe, zelo teţko odkriti.

2.3.1 Psihično nasilje

Koliko ga je dejansko znotraj neke druţine, lahko samo ugibamo. Na splošno je za

kriminaliteto znano, da se ga odkrije le delno, kar pa še bolj velja za druţinsko nasilje,

kjer ostane veliko temno polje. Za samo psihično nasilje je značilno, da je najbolj

neprepoznavno in se največkrat razkrije šele ob zaznavi drugih vrst nasilja. Se pravi traja

običajno dlje časa in ponavadi preraste v fizično ali spolno nasilje.

Pod oblike psihičnega nasilja lahko uvrstimo dejanja, kot so:

ţalitve, zaničevanje, vpitje, zmerjanje, molk kot sredstvo pritiska, sovraţno vedenje,

nenehni prepiri, groţnje s fizičnim nasiljem, poniţanje, izsiljevanje, socialno izoliranje,

prepoved gibanja, ustvarjanje klime strahu, terorja, uničevanje lastnine –razbijanje

6

določenih predmetov, mučenje domačih ţivali, groţnje s fizičnim nasiljem in

povzročitvijo telesnih poškodb ali celo smrti, stalno nadzorovanje, itd.

2.3.2 Fizično nasilje

Fizično nasilje je najpogostejša oblika zaznanega nasilja. Preteţno ga izvajajo predvsem

moški, njegove posledice pa so vidne takoj, vedno pa ga spremlja tudi psihično nasilje.

Pod oblike fizičnega nasilje lahko razvrstimo naslednja dejanja:

surove kretnje, prerivanje, brcanje, pretepanje, klofute, lasanje, udarci (v glavo, po

telesu), davljenje, povzročanje poškodb s predmeti, kemikalijami, elektriko, itd.

2.3.3 Spolno nasilje

Kot spolno nasilje smatramo poleg spolnega odnosa med storilcem in ţrtvijo, tudi dejanja

kot so: dotikanje spolnih organov, nagovarjanje k spolnim odnosom, razkazovanje

spolnih organov, ko to ni primerno. Sem uvrščamo tudi spolno nadlegovanje s pogledi,

mimiko, kretnjami, pripombami, humorjem, komentarji, primerjavami, otipavanjem,

siljenje v gledanje pornografskega materiala, posilstvo, siljenje v nezaţelene spolne

odnose, prisilno sodelovanje v določenih spolnih dejanjih, spolne zlorabe otrok, itd. Za

spolno nasilje pri odraslih gre v primerih, ko ţrtev na spolni akt ne pristane.

»Z izrazom spolna zloraba otrok na splošno označujemo udeleţbo nepreskrbljenih otrok

in mladoletnikov v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali osebo, ki je starejše in večja od

njih, pri katerih je otrok ali mladoletnik zlorabljen kot spolni objekt za zadovoljevanje

spolnih potreb ali ţelje osebe, ki je starejše od njega in pri katerih nima moţnosti, da bi

izbiral, ali bo privolil v spolno aktivnost ali ne, zaradi neenakih moči v odnosu med njim

in drugo osebo« (citirano po Bašič, 1997: str. 142)

2.3.4 Ekonomsko nasilje

Predstavlja nadzor ene osebe (običajno je to moški) nad vsemi prihodki v gospodinjstvu,

dajanje »ţepnine« drugemu partnerju, odklanjanje participacije pri plačevanju stroškov

gospodinjstva, neplačevanje preţivnine, neustrezno vrednotenje dela, nespoštovanje

skupne lastnine, prepuščanje dela sodelavcem, zamujanje, zahteve po upravljanju del, ki

niso v okvirju del nalog, materialno izsiljevanje, neprispevanje k skupnim projektom.

(Ančič in sodelavci, 2007)

7

2.4 ŢRTVE NASILJA

Deklaracija o temeljnih načelih pravice za ţrtve kaznivih dejanj in zlorabe oblasti, ki je

bila sprejeta z resolucijo Generalne skupščine OZN dne 29.Novembra 1985 leta, postavlja

naslednjo definicijo (int.gradivo B&Z, 1998):

»Izraz ŢRTEV pomeni osebe, ki so zaradi storitve ali opustitve, ki predstavlja kršitev

veljavne zakonodaje v drţavah članicah, vključno z zakoni, ki prepovedujejo kaznivo

zlorabo oblasti, posamično ali skupno utrpele škodo, vključno s telesnimi in duševnimi

poškodbami, čustvenim trpljenjem, materialno izgubo ali pomembnim kratenjem njihovih

pravic.«

Dejstvo je, da ţrtev trpi večkrat. Najprej ko doţivi grenko izkušnjo ob nasilju in zlorabi

storilca (primarna viktimizacija), se v primerih, ko se ţrtev odloči spregovoriti in poiskati

pomoč, to trpljenje stopnjuje z neprijetnimi zaslišanji, sledijo policijske preiskave, kot

tudi obravnava v kazenskem postopku, kar jo še dodatno obremenjuje (sekundarna

viktimizacija).

2.5 KAZNIVO DEJANJE

V 7. členu Kazenskega Zakonika Republike Slovenije je zapisano, da je kaznivo dejanje

vsako protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo

dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj.

Veljavni kazenski zakonik v posamezni drţavi opredeljuje skupine, v katere se delijo vse

pojavne oblike kriminalitete. Ker pa so kazniva dejanja različni teoretiki poskušali

razvrstiti na različne načine, bi se tako opredelila na naslednje pojavne oblike kaznivih

dejanj:

- premoţenjska kazniva dejanja,

- organizacijska kriminaliteta,

- nasilniška kriminaliteta ter

- vsa kazniva dejanja povezana s spolnostjo, alkoholom in mamili. (Meško, 1998)

8

3 AKTIVNOSTI DRŢAVE ZA VEČJE OZAVEŠČANJE IN

INFORMIRANJE O NASILJU

Šole in vrtci naj bi o spoznanju nasilja posebej namenjali čas, v okvirju tematskih dni in

dejavnosti, razrednih ur, predavanj za starše itd. Zato vzgojitelje oziroma profesorje

spodbujajo k uvajanju tem, ki bodo primerno otrokovim letom, obravnavale nasilju

alternativne oblike vedenja, otroke učile o njihovih pravicah (pravica do nedotakljivosti

telesa, pravica do odločanja, do izbire igrač in iger). Pomembno je tudi sodelovanje med

vrtcem oziroma vzgojiteljem oziroma profesorjem in starši otrok, da opozarjajo na nasilje

in na vzgojo otrok brez nasilja. Za to področje je odgovorno Ministrstvo za šolstvo,

znanost in šport, Urad za mladino Republike Slovenije.

Centri za socialno delo namenjajo v okvirju svojih programov posebno pozornost

ozaveščanju uporabnic in uporabnikov o nasilju, o različnih diskriminacijah zaradi spola,

o nenasilni komunikaciji ter veščinah konstruktivnega in nenasilnega reševanja

konfliktov. Prav tako na vidna mesta postavljajo informacije o tem, kakšne vrste pomoči

lahko ponudijo posamezniku z izkušnjo nasilja, na koga se obrniti v stiski in kakšne so

njegove pravice. Za izvrševanje teh načel je odgovorno Ministrstvo za delo,druţino in

socialne zadeve.

Policijske postaje in policijske uprave pa v svojih prostorih na vidna mesta postavljajo

informacije o tem, kakšno pomoč lahko ponudijo policisti in kriminalisti posamezniku z

izkušnjo nasilja in kakšne so njihove pravice. Dostopne pa imajo tudi informacije o

drugih obstoječih oblikah pomoči, na katere se lahko obrnejo. (Ančič in sodelavci, 2007)

9

4 SODELOVANJE MED POLICIJO IN CENTRI ZA

SOCIALNO DELO

Policijsko in socialno delo se med sabo dopolnjujeta in nadgrajujeta, zaradi

prekrivajočega področja delovanja v veščinah, sposobnostih in znanjih, ki jih morata tako

policist kot socialni delavec nujno povezovati v vzajemnem odnosu, če ne ţelita izostati v

svojih delovnih rezultatih. Slednje avtorji povzemajo s trditvijo, da si morajo omenjene

sluţbe prizadevati, reagirati na nenadne klice ljudi s tristopenjskim odgovorom.

Okoliščine klicev so pogosto kompleksne, izvirajoče iz drugih situacij in predvsem

dolgotrajnejše narave, kar pomeni, da je potrebno nanje odgovoriti z odgovorom,

stabilizacijo in prevencijo. Policija poseduje s pooblastili, resursi in zmoţnosti za odgovor

in ureditev razmer, vendar šepa pri profesionalnem nudenju storitev, ki so v osnovni

domeni socialnih sluţb - to je v ustvarjanju ustreznih pogojev za preprečitev ponovnega

nastanka določenih teţav. Glede na to je sodelovanje s socialnimi sluţbami bistvenega

pomena in pripomore k reševanju vzrokov, ki vodijo k problemom in s tem k preprečitvi

potrebe po novem klicu na pomoč (ponovno viktimizacijo in posredovanje policije). Zato

je v med-agencijskem sodelovanju ključno sodelovanje prav policije in socialnega

skrbstva, ki ga bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili. (Dean, Lumb, Proctor,

Klopovic, Hyatt, Hamby, 2000)

Pomemben miselni premik pri obravnavanju sodelovanja je ugotovitev, da morajo organi

in institucije organizirano in sistemsko pristopiti k reševanju problemov, saj le takšen

način vodi do ustreznih rezultatov. Če upoštevamo zakonodajo, konvencije in

mednarodna priporočila skupnosti, je potrebno zagotoviti, da se v reševanje odklonskega

pojava pravočasno vključijo strokovne sluţbe, neodvisno od izida kazenskega postopka

ali postopka o prekršku itd. Vsi sedanji napori za medinstitucionalno sodelovanje, kot

bomo videli v nadaljevanju, so usmerjeni v kabinetski sistem reševanja problemov.

Sedanja organiziranost centrov za socialno delo in način sodelovanja s policijo, kakor tudi

intenca prihodnjega sodelovanja, ni usmerjena v neposredno in takojšnje reševanje

problemov na terenu, temveč v obliki kriznih timov »čim zgodnejša« vključitev in

obravnava problema. Dosedanje sodelovanje policije in socialnega varstva praktično niso

poznala primerov, ko bi obe instituciji neposredno sodelovali ţe ob nastanku problema in

takoj delovali, vsaka v okviru svojih pristojnosti. Sodelovanje je omejeno le pri poročilih,

medsebojni pomoči v primeru begavcev, nudenju medsebojne asistence, nudenju

10

nekaterih informacij pomembnih za kazenski postopek itd. Dejansko pa se še vedno

sodelovanje odvija predvsem na področju otrok, mladoletnikov in oseb, ki jim je

popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Druţina in vsi izhajajoči problemi, ki se

nanašajo na trpinčenje ali zlorabljanje njenih polnoletnih članov, problemi povezani z

alkoholizmom, zlorabo prepovedanih drog itd., pa so popolnoma izključeni iz tega

konteksta sodelovanja. (Koncilja, 2002)

Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, je leta 1995 za obravnavanje ogroţenih

otrok v socialnem varstvu, ustanovilo komisijo za pripravo koncepta delovanja kriznih

skupin. Delo te komisije privede do ugotovitve, da je potrebno izdelati predlog smernic v

okvirju projektne naloge, kjer bo problematika obravnavana sistemsko in organizirano.

Zdruţenje za preprečevanje trpinčenja otrok in pomoč druţinam, je v letu 1997 pripravilo

smernice za obravnavanje ogroţenih otrok v socialnem varstvu in v letu 2000 smernice

tudi noveliralo. Vendar v obeh primerih ni prišlo do sporazuma na institucionalni ravni

različnih ministrstev, zato gradivo ni bilo poslano v parlamentarno proceduro. Kljub

temu, pa na podlagi teh smernic ţe sedaj poteka neformalno sodelovanje med nekaterimi

enotami in sluţbami policije ter centri za socialno delo. Objavljeno delovno gradivo

nakazuje nekatere rešitve, ki temeljito spreminjajo dosedanje medinstitucionalno

sodelovanje. Smernice resnično obravnavajo le področja varstva ogroţenih otrok, vendar

z dobrimi osnovami tudi sodelovanje na drugih področjih socialnega dela.

Avtorji smernic, ki se nanašajo na udeleţbo policije in sodelovanje z drugimi

institucijami, pri obravnavanju ogroţenih otrok ugotavljajo, da je sedanji pravni okvir, ki

opredeljuje organiziranost ustanov, njihovega posamičnega delovanja in sodelovanja z

drugimi institucijami, nezadosten. Varstvo otrok pred ogroţanjem, zanemarjanjem,

trpinčenjem in zlorabami, terjajo usklajeno, organizirano in celostno obravnavanje

problematike z angaţiranjem ustreznih strokovnih ustanov. Se pravi, da le skupno timsko

delo, s poenotenjem postopkov in poudarkom na medsebojnem povezovanju lahko

zagotovi boljši rezultat.

Timsko delo zahteva odgovore na vprašanja KDO, KDAJ, S KOM in KAKO reševati

navedeno problematiko. Sistem varstva ogroţenih otrok, je potrebno vseskozi prilagajati

11

spremembam in novim potrebam. To zahteva tudi novi spremenjeni koncept druţbenega

reagiranja, saj mora biti ukrepanje bolj celovito, usmerjeno v reševanje vseh prizadetih, s

prvenstveno nalogo upoštevanja koristi otroka. Pristop k reševanju problema mora biti

transparentnejši z metodami, ki omogočajo enotnost pristopa različnih sluţb. Korist

otroka mora imeti prednost pred vsemi interesi posamezne institucije. Nobena ustanova,

stroka ali posamezni strokovnjaki, ne morejo ustrezno reševati te problematike, saj je

edini pogoj za uspeh, medinstitucionalno sodelovanje.

Ena izmed oblik medinstitucionalnega sodelovanja, je osnovni krizni tim, ki ima značaj

urgentnega obravnavanja problematike in v katerem sodelujejo strokovnjaki: strokovni

delavec centra za socialno delo, kriminalist s področja mladoletniške kriminalitete,

zdravnik pediater. Osnovna vloga kriznega tima tako predstavlja, čim prejšnjo vključitev

strokovnjakov v obravnavo posameznega primera.

Druga oblika sodelovanja strokovnjakov, je razširjen medinstitucionalni krizni tim, ki

lahko s posredovanjem relevantnih informacij prispevajo k ocenjevanju ogroţenosti in

reševanju vprašanj, povezanih z varstvom otroka pri ogroţanju. Takšen tim običajno

sestavljajo predstavniki naslednjih institucij: policije, socialnega varstva, šolstva, vrtcev,

zdravstva, posameznih specializiranih ustanov in v razširjeni sestavi tudi drugi

predstavniki, ki bi lahko z relevantnimi informacijami ali rešitvami pripomogli k ustrezni

razrešitvi problema.

Določeni premiki se, poleg sodelovanja med posameznimi institucijami na področju

varstva otrok, kaţejo tudi na področju druţinskih zadev, v sistemskem in organiziranem

sodelovanju med posameznimi institucijami. Če smo še v bliţnji preteklosti govorili, da je

to področje popolnoma izvzeto iz konteksta medinstitucionalnega sodelovanja in

reševanja problematike, temu v zadnjem času več ni tako. Gre za to, da je druţina

osnovna druţbena celica, vališče socialnih procesov, kateri privedejo do druţbeno

nesprejemljivih ravnanj njenih članov znotraj ali zunaj nje. Prav zato, bi bilo treba tej

problematiki posvečati prvenstveno več pozornosti, torej odkrivati in preprečevati

nastajajočo problematiko, takoj ob pojavu oziroma nastanku. Dejansko v konkretnih

primerih obravnave druţinskih zadev, gre za neko pol formalno sodelovanje med

različnimi ustanovami, največkrat med policijo in socialnim varstvom, predvsem na

12

podlagi dobrega razumevanja in interesa sodelovanja med posameznimi člani teh

organizacij. Govorimo o »dobri volji« posameznikov iz vrst obeh sluţb, da se rešuje ta

problematika. Očitno je, da je k temu razvoju veliko prispevala prav policija, ki predvsem

v zadnjih časih »pritiska« in »propagira« boj proti nasilju v druţini, s številnimi sestanki,

analizami, razpravami ipd., saj jih toliko še ni bilo nikoli prej. Ta problematika se

prikazuje tudi v javnosti, njen namen pa je osveščanje ţrtev, kakor tudi preventivno

delovanje na potencialne storilce oziroma nasilneţe v druţini. Dejansko so tudi na tem

področju zaţiveli krizni timi, kot pri varstvu otrok, ki z gotovostjo prinašajo pozitivne

rezultate. (Koncilja, 2002)

4.1 ZGODOVINA SODELOVANJA

Policije so se začele ukvarjati s problematiko, ki spada po definiciji na področje

socialnega dela, ţe pred 1200 leti. V tem stoletju je policija ustanavljala in vodila športna

društva, razne klube ter prirejala različne tečaje, zabave in aktivnosti. Takrat so

posamezniki, ki so opravljali policijsko delo v arabskem svetu, opravljali tudi poštno

dejavnost, varovali suţnje pred nalaganjem preteţkih bremen s strani njihovih lastnikov,

pregledovali mere in uteţi ter iskali primerne snubce za vdove. Obenem so zagotavljali

varno, zdravo in udobno ţivljenje v urbanih naseljih, iskali primerna dela posameznikom,

opravljali sanitarni nadzor ter razglašali poroke. V tistih časih so policisti tudi dajali

zdravstveno pomoč, posredovali so v druţinskih prepirih, iskali pogrešane osebe in tudi

skrbeli za čisto naravo z odstranjevanjem smeti (Pečar, 1974).

August Vollmer šele leta 1918 prvi omeni dejansko povezanost policije s socialnimi

sluţbami, s svojim delom »Policist kot socialni delavec«, kateremu s tremi leti zamika

sledi delo »Predelikventnost«. V njem avtor navaja, tesnejše sodelovanje policijskih

organizacij z obstoječim socialnim skrbstvom, kakor tudi informiranje drţavljanov glede

prenatrpanih šol. Zavzema se tudi za podporo organizacij, ki se ukvarjajo z odklonskim

obnašanjem in aktivno vključevanje v politično ţivljenje skupnosti. Začenjal je poudarjati

birokratski profesionalizem in s tem preganjanje kriminalitete (Dean in sodelavci, 2000).

Zibelki sodobnega razvoja policijske dejavnosti sta Zdruţene drţave Amerike in

Zdruţeno kraljestvo Velike Britanije, ki v svojih zapisih omenjata dvojno vlogo policije,

13

vse od uvedbe prvih uniformiranih policistov. V Veliki Britaniji leta 1829 in sledi

Amerika leta 1845.

K razmahu konkretnejših raziskav, so v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja

botrovali, veliko večja pripravljenost za ocenjevanje policijskega dela, povečana

dostopnost sprejemanja predlogov za izboljšanje delovnega učinka in podpiranje

izvajanja raziskav. Raziskave so v večini skušale odgovoriti na vprašanje kakšno vlogo

ima policija v druţbi in se predvsem osredotočile na proučevanje narave klicev ljudi.

V Veliki Britaniji so empirični izsledki postali ortodoksno orodje, v rokah naprednih

policijskih protagonistov v obdobju med leti 1965 in 1975. Zanje so policisti de facto

postali socialni delavci, ker pa kot takšni niso bili priznani, so delovali kot nekaka

»skrivna socialna sluţba« (Punch, 1979; cit. v Reiner, 2000). In če sta bila zakon in red še

vedno merjena v velikosti pištol za probleme v policiji, so nasprotno liberalistični

pogledi videli rešitev v smeri socialno naravnanega usposabljanja policistov (Reiner,

2000).

Idejo, da je za učinkovito kriminalno prevencijo potrebno več aktivnosti kot zgolj

tradicionalna tehnika patruljiranja in obravnave kriminalitete, je med policijskimi krogi

predstavil vodja policije v Devonu in Cornwallu, to je Alderson. Zagovarjal je

sodelovanje s socialnimi sluţbami in vlado kot način odpravljanja vzrokov in simptomov

kriminala (Alderson, 1979; cit. v Reiner, 2000). Vse do leta 1981 ni bilo nobenih

vidnejših premikov v smeri izboljšanja sodelovanja in so vsa prizadevanja v večini še

vedno ostajala bolj kot ne na papirju. To se spremeni, ko Veliko Britanijo pretrese nemir

v Brixtonu1, ki privede do uradnega priznavanja potrebe po partnerskem odnosu policije z

ostalimi subjekti kot edinega načina za učinkovito kriminalno prevencijo. Pomembno je

omeniti tudi “Crime and Disorder Act” iz leta 1998, katerega rezultat je bila ustanovitev

376 partnerstev za reševanje vprašanj kriminalitete in nereda na območju celotne Anglije

in Walesa (Phillips, Jacobson, Prime, Carter in Considine, 2002).

________________

1 Območje socialnih in ekonomskih težav z visoko stopnjo nezaposlenosti, kriminalitete, s stanovanjski problemi in pretežno temnopoltimi prebivalci), eden največjih

in najbolj resnih nemirov njenega dvajsetega stoletja. Preiskava dogodkov (poznana po avtorju kot Scarmanovo poročilo).

14

V zadnjih letih pa so se tega področja dotaknili tudi drugi tuji avtorji, s predlaganjem

policiji naj pogosteje sodeluje z ostalimi agencijami, s poudarkom na vključenosti

prostovoljcev in skupnosti v policijsko dejavnost ter s ciljem odvrnitve mladih pred

kršitvijo zakona z večjo med-organizacijsko povezanostjo.

V Ameriki je Goldstein leta 1979 proučevanje delovnih nalog policije, nasledil s

predstavitvijo osnovnih elementov t.i. v reševanje problemov usmerjenega policijskega

dela (angl. Problem-oriented policing), zaradi nenehnih pritiskov kriminala, ki danes

predstavlja tehniko policijskega dela v skupnosti. To je bistvo njihovih empiričnih in

praktičnih spoznanj, da represija več ne zadostuje, ampak je treba poiskati nove oblike

delovanja, katere vključujejo drţavljane kot nujen in neposreden dejavnik pri

kompleksnem preventivnem mehanizmu. Avtor je poudarjal idejo proaktivnega pristopa

policije k odpravljanju vzrokov (ponavljajočih se) problemov (Bullock in Tilley, 2003)

ter nasprotoval zgolj reagiranju na dogodke. Svoja dela je v istem obdobju začel objavljati

tudi oče policijskega dela v skupnosti Trojanowicz, ki je kasneje leta 1990 skupaj z

Bucquerouxom izdal prvo izdajo knjige "Community Policing: a Contemporary

Perspective" in z njo utemeljil teorijo sodobnega policijskega dela (Trojanowicz 1990,

citirano v Mikulan, 1995). V svojih zapisih poudarja, da današnji sistem socialnega

skrbstva ne omogoča dovolj velike interakcije socialnih delavcev s skupnostjo, kar vpliva

na okrnjene stike s problematično mladino. Vseeno pa v desetih načelih policijskega dela

v skupnosti presenetljivo ne navaja reševanja problemov v sodelovanju z organizacijami s

področja socialnega skrbstva (Dean in sodelavci, 2000).

Sodelovanje na področju Slovenije, z lokalnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami in

centri za socialno delo, pa je še vedno prepuščeno vglavnem internim navodilom ali

občutljivosti ter posluhu vodstvenih in vodilnih delavcev policije in institucij za reševanje

različnih problemov (zlasti pravosodni in drugi drţavni organi) (Gorenak, 2006).

4.2 PODROČJA SODELOVANJA

Najpogostejša področja skupnega delovanja so primeri druţinskega nasilja, antisocialnega

vedenja, ogroţajočega duševnega zdravja, viktimizacije, resocializacije oz. reintegracije

15

zapornikov ter ostalih teţav v skupnosti s poudarkom na varovanju otrok in mladine.

(Gorenak in sodelavci, 2007)

4.3 TRENUTNO STANJE SODELOVANJA

Pri obravnavanju odklonskih pojavov v druţbi, ki se nanašajo na kazniva ravnanja,

prekrške in druga druţbeno nesprejemljiva ravnanja, se policisti pogosto srečujejo s

primeri, ki zahtevajo skupno reševanje z drugimi drţavnimi organi ali strokovnimi

institucijami. Ena takih pomembnejših strokovnih institucij je socialno varstvo, ki se na

terenu neposredno srečuje s pojavi, kateri so posledica mnogih odklonskih ravnanj.

Ugotovitev, da morajo organi in institucije, organizirano in sistemsko pristopiti k

reševanju problemov, ker le takšen način vodi do pozitivnih rezultatov, je pomemben

miselni premik pri obravnavanju sodelovanja. Sedanja organiziranost centrov za socialno

delo in način sodelovanja s policijo, kakor tudi intenca prihodnjega sodelovanja, ni

usmerjena v neposredno in takojšnje reševanje problemov na terenu, ampak v obliki

kriznih timov čim zgodnejše vključitve in obravnave problemov. Dosedanje sodelovanje

policije in socialnega varstva praktično ne pozna primerov, ko bi obe instituciji

neposredno sodelovali ţe ob nastanku problema in takoj delovali, vsaka v okvirju svojih

pristojnosti. Njuno sodelovanje je omejeno le na poročila, nudenje medsebojne asistence

in nekaterih informacij pomembnih za kazenski postopek.

Sodelovanje med policijo in socialnimi sluţbami na domačih tleh kaţe, da policisti ne

poznajo dovolj termina oziroma pomena servisnih dejavnosti policije, da na sodelovanje

policije in centrov za socialno delo ne vpliva neustreznost kadrovskih in socialnih

resursov, da sodelovanje obeh institucij vpliva na stanje javne varnosti, da neposrednejše

sodelovanje med policijo in socialnimi sluţbami ne bi škodilo njihovemu ugledu z vidika

zaupnosti, učinkovitosti, operativnosti in ugleda organizacij, da je sodelovanje policije in

centrov za socialno delo dobro na področju otrok in mladoletnikov, na drugih področjih

pa je zanemarljivo, da je sodelovanje policije in centrov za socialno delo odvisno od

zakonodaje in tudi od medsebojnega interesa organizacij, da policisti in socialni delavci

različno pojmujejo ovire za medsebojno sodelovanje, da se delo policistov in socialnih

delavcev pogosto prepleta, kar pa ne drţi za sodelovanje, da so policisti in socialni

16

delavci bolj ali manj seznanjeni z ukrepi drugih institucij ter da policisti in socialni

delavci nimajo ustreznih vzpodbud za sodelovanje (Koncilja, 2002).

4.3.1 Sodelovanje med PP Krško in centrom za socialno delo Krško

V letu 2003 je vodstvo PP Krško ugotovilo, da poteka sodelovanje med njimi in centrom

za socialno delo pristno, vendar ga je bistveno premalo. Ugotovljeno je bilo, da bi se dalo

določene nerešene probleme, s skupnim in pravilnim pristopom rešiti. Zato je bil

organiziran skupen sestanek, tako vodjev policijskih okolišev, vodstva PP, kot socialnih

delavk, katerega namen je bil priti do nekih ključnih ugotovitev in smernic, za

učinkovitejše delovanje in medsebojno sodelovanje v bodoče. Na sestanku je bilo

dorečenih nekaj ključnih smernic, po katerih bi se naj ravnali:

- sodelovanje v kriznih timih,

- pisanje poročil v skladu z navodili za pisanje s strani Policije,

- v katerih primerih obveščati CSD takoj, preko telefona,

- v katerih primerih obveščati CSD s poročili,

- da policija čim hitreje obvešča CSD, v smislu čim hitrejšega pristopa k reševanju

problemov s strani CSD in njihove kasnejše koordinacije različnih ukrepov,

- dogovorjeno obveščanje v popoldanskem, nočnem in času praznikov in vikendov,

- izvedbe skupnih oddaj na lokalnem radiu,

- skupno nastopanje pri poročanjih na občinskih svetih,

- dogovorjeni organizirani sestanki vsaj 1x letno,

- dogovorjen način pošiljanja povratnih informacij, kaj je bilo v konkretnih

primerih storjenega, ko so bila z naše strani poslana poročila, itd.

Po nekaj letih ugotavljamo, da je bil tukaj doseţen bistven napredek. Vse dogovorjene

aktivnosti potekajo dokaj po ustaljenem redu in zadovoljstvo se kaţe iz obeh stani. To pa

sicer bistveno ne vpliva na zmanjšanje socialnih teţav v okviru mladostnikov in nasilja v

druţini. Vpliva pa na veliko število rešenih konkretnih socialnih problemov, zaradi

skupnih interesov in dobrega sodelovanja, ki poteka na podlagi zgornje zapisanih

smernic, ki pa niso formalnega značaja.

17

4.4 NAČINI IZBLJŠANJA ODNOSA MED INSTITUCIJAMA

Ključ razlikovanja v upravljanju drţavnih (javnih) sluţb je v tem, da so dobri rezultati sad

skupnega prispevka več medsebojno odvisnih organizacij. Tisto kar pa predstavlja

znamenje uspešnosti v upravljanju z zadevami javnega porekla in ne posamično

zasledovanje individualnih ciljev, pa je intenzivna in trajna povezanost med

organizacijami.

Dosedanje raziskave ne kaţejo preveč idealne slike o sodelovanju policije s socialnimi

sluţbami, čeprav je izvajanje storitvenih dejavnosti ena izmed njenih osnovnih nalog.

Ravno z nezadostno uspešnim opravljanjem tovrstnih dejavnosti policije, je povezana

večina nezadovoljstva s strani ljudi.

4.4.1 Moţnosti za izboljšanje in oplemenitenje partnerskega odnosa

Poznamo veš moţnosti za izboljšanje in oplemenitenje partnerskega odnosa in sicer:

- Identifikacija geografskih področij delovanja - lociranje socialnih delavcev na

najbolj problematična območja: Lociranje socialnih delavcev na najbolj

problematična območja pospešuje vzajemno sodelovanje s policisti v patrulji,

omogoča dostop do podatkov in spodbuja občutek pripadnosti skupnosti.

- Oblikovanje vodstvene strukture in vodstvenega telesa: Izhaja iz ocenjevanja dela

in vključuje osebje, ki sprejema odločitve na najniţji ravni. Tako policijski

menedţerji lahko naredijo prvi korak z vzpostavitvijo stikov z vodji lokalnih

zdravstvenih organizacij. Rezultat je skupina t.i. privrţencev, katerih zgodnja

vpletenost predstavlja pomemben element za nadaljnje sodelovanje.

- Pridobivanje stalnih virov financiranja iz javnih, zasebnih in zasebno-

neprofitnih sektorjev: Zagotoviti je potrebno precejšnjo stopnjo verjetnosti

financiranja, drugače je nesmiselno sploh začeti postopek pridobivanja virov.

Slednje zahteva intenzivne kontakte z lokalnimi oblastmi.

- Zbiranje podatkov: Doseganje organizacijskih ciljev zahteva popolne, natančne in

trdne podatke, ki usmerjajo program razvoja in prispevajo k ocenjevanju napredka

- Identifikacija sponzorskih organizacij: Ta so financirana, zaposlujejo osebje in

vrednotijo delo ter imajo zakonita pooblastila.

- Razvoj kazalcev uspešnosti za vsako raven organizacijske strukture:

Predstavljajo jasne, realne in merljive doseţke in cilje, ki usmerjajo delovanje,

18

omogočajo ustrezne regulacije ter so lahko uporabljeni kot osnova za merjenje

končnega organizacijskega uspeha.

- Novačenje in usposabljanje kvalificiranega ter predanega osebja in

prostovoljcev: Usposobljeno osebje je nuja in se lahko poveča s prostovoljno

pripravljenostjo posameznikov.

- Identifikacija ciljnih populacij in problemov: Medtem ko je delo organov

kazenskega pravosodja zakonsko opredeljeno, pa delo ostalih organizacij ne more

biti tako natančno zarisano. Preiskava kaznivih dejanj ne privede vedno do

dejanskih vzrokov in poleg tega so kriminal, viktimizacija, duševno zdravje,

druţinsko nasilje in zloraba substanc pogosto neločljivo povezani.

- Razvoj realnega dolgoročnega sistema sodelovanja: Uspešna partnerstva

temeljijo na zaupanju osnovanih odnosih, ki zahtevajo čas in trud, ne pa na pisnih

pogodbah.

- Uporaba podatkov za ponovno oceno potreb in storitev v luči novo oblikovanega

partnerstva: Novo oblikovana partnerstva so nove, v reševanje problemov

usmerjene organizacije, ki lahko ocenijo potrebe, usmerijo resurse skupnosti na

reševanje drugačnih problemov in predvidijo pojav novih kriminalna

(problematična) ţarišč. Trenutni problem je morda npr. druţinsko nasilje, a

kasneje lahko preraste v psiho-zdravstvene probleme, negativno obliko druţenja

(tolpe) ali zlorabo substanc.

- Izboljšanje vloge komunikacije pri preiskovanju kaznivih dejanj in reševanju

teţav: le-ta pripomore k boljšim rezultatom. Preko komunikacije se večina ljudi

prostovoljno podredi odredbam in zahtevam policije. Poleg tega pa je

komunikacija lahko uporabljena kot sredstvo za zmanjševanje ali odpravljanje

potrebe po uporabi fizične sile, legitimaciji policijskih ukrepov ter uspešnosti

kriminalne prevencije in preiskav (Raffel, 2005).

- Nujnost izmenjave informacij: Na nujnost izmenjave informacij in podatkov med

policijo in ostalimi partnerskimi organizacijami, opozarja t.i. precedenčni primer

Victorie Climbié na območju Velike Britanije, kateri je eden zadnjih in največjih

dogodkov, ki so močno zamajali zaupanje v učinkovito partnerstvo med

omenjenimi sluţbami.

19

4.4.2 Posledice slabe komunikacije znotraj in med organizacijami

Victoria Adjo Climbié je 25. februarja 2000 v starosti devetih let umrla na intenzivnem

oddelku bolnišnice St Mary v Paddingtonu za posledicami več mesecev trajajočega

zlorabljanja in zanemarjanja s strani pratete Marie Thérèse Kouao in njenega partnerja

Carla Manning. Deklica, ki je v Veliko Britanijo prišla iz Etiopije zaradi večjih moţnosti

izobrazbe, je bila sprejeta v bolnišnico kot nezavestna in močno podhlajena. Dan kasneje

je kljub intenzivni zdravstveni oskrbi umrla in patolog je pri opravljanju obdukcije

posmrtnih ostankov naštel 128 ran in brazgotin, ki so bile razporejene po celem telesu. Po

dogodku se je začelo sojenje Marie Thérèse Kouao in Carla Manning, ki sta bila potem

12. januarja 2001 spoznana kot kriva in obsojena na dosmrtni zapor zaradi krutega

ravnanja in umora otroka (Laming, 2003)

Laming (2003) je v poročilu preiskave delovanja strokovnih organov in priporočil, kako

se v prihodnje izogniti podobnemu dogodku, zapisal, da je za smrt Victorie kriva slaba

komunikacija znotraj in med organizacijami (vključno s policijo in socialnim skrbstvom)

ter je rezultat tako notranje disfunkcionalnosti kot zunanjega pritiska. To pomeni, da

informacije o poteku njenega ţivljenja niso bile dovolj jasno predane ali sploh niso bile

predane organizacijam, ki bi lahko s svojimi ukrepi preprečile nadaljnje nečloveško

ravnanje. Saj so pristojni organi socialnih sluţb, zdravstvenih ustanov in policije prišli v

stik z deklico v skupnem številu kar enajstkrat in tako imeli dovolj potrebnih informacij

in opozorilnih signalov za izvedbo ukrepov. Primer ponazarja razseţnosti tveganja z

onemogočanjem pretoka informacij po hierarhiji organiziranosti in med organizacijami

ter praktično ponazarja, da se lahko iz lekcij tujih praks naučimo vrednosti dobrega

medsebojnega odnosa, dejavnikov, ki ga lahko ogrozijo, ter se izognemo tragedijam, ki

jih lahko prinese nezadostna kvaliteta obstoja.

4.5 ELEMENTI SOCIALNEGA DELA PRI OPRAVLJANJU

POLICIJSKE DEJAVNOSTI

Poudarek bodočega policijskega dela v sodobni demokratični druţbi, bi moral biti na

opravljanju storitvenih dejavnosti z elementi socialnega dela, ugotavljata Lobnikar; Pagon

(1995). Kako je policijska dejavnost podvrţena spremembam v posameznih druţbenih

20

ureditvah in v tem kontekstu spreminjanju njenega poslanstva, pa je razvidno iz

preučevanja zgodovine dela policijskih organizacij.

Socialno skrbstvo in policija, sta dva sistema, ki nista kompatibilna, v vsaki skupnosti pa

obravnavata bolj ali manj podobno problematiko na področju socialnega ţivljenja ljudi.

Sepravi, da obe druţbeni instituciji kljub enakemu druţbenemu interesu, nista na skupni

poti, ampak vsaka za sebe iščeta najboljše rešitve, v okvirju profesionalne izoliranosti, z

različnimi metodami in sredstvi, največkrat tudi mimo potreb in zahtev lokalnih

skupnosti. Po spoznanju, da je delo na področju socialnih storitev pomembna sestavina

policijskega dela, se avtorja sprašujeta ali so policisti oziroma ali policijska organizacija,

sposobni prevzemati tovrstne naloge in kako je delo usklajeno s sistemom socialnega

varstva. Pri tem naštevata pet motečih dejavnikov, kateri ovirajo delovanje policije na

področju socialnega dela, kateri bodo v nadaljevanju predstavljeni bolj podrobno.

(Lobnikar; Pagon, 1995);

Javnost v sodobnih demokratičnih druţbah od policije zahteva, da poleg uveljavljanja

zakonov, poskrbi tudi za uveljavljanje zahtev, ki jih ohlapno imenujeta storitvena

dejavnost za lokalno skupnost, kateremu se bo moral prej ali slej prilagoditi tudi policijski

managment. Glede na to, da bo le takšno delo usmerjeno v skupnost, lahko uspešno in

učinkovito, sepravi merljivo z zadovoljstvom skupnosti. To pa zato, ker tradicionalna

usmerjenost policijske organizacije, ki se predstavlja kot borka proti kriminalu, ţe dalj

časa ne zadovoljuje zahtev skupnosti. (Lobnikar; Pagon, 1995);

Pri povzemanju nekaterih tujih avtorjev, ki razumejo policijsko dejavnost na uveljavljanje

zakonov in na storitve za skupnost, pridemo do ugotovitve, da je v povprečju celo do 80

odstotkov policijskega dela usmerjenega kot storitvena funkcija in znotraj te socialno

delo. Podobnega mnenje sta tudi Lobnikar; Pagon (1995), ki ugotavljata, da je vloga

policije v storitvenem (tudi preventivnem) delu za skupnost, kamor lahko prištejemo tudi

socialno delo, mnogo večja, saj zavzema do 80 odstotkov vsega policijskega dela.

Medtem pa temu nasprotuje Brinc (1994), ki meni, da ima policija predvsem represivno

vlogo.

21

Brinc (1994) poudarja, da je vloga policijskih patrulj v preprečevanju kriminalitete in v

»policijskem socialnem delu«, preteţno represivna in je zanjo policija tudi najbolj

usposobljena. Kljub temu, pa se policisti neizbeţno srečujejo s socialnimi problemi, ki se

pojavljajo kadarkoli, tudi izven uradnih ur socialnega skrbstva in jih je potrebno reševati

takoj, brez odlaganja, čeprav tovrstno delo ne spada v pristojnost policije. Policijsko

socialno delo je ena teţjih nalog za katero policisti niso usposobljeni in je rešitev le-te

odvisna od same policistove iznajdljivosti in preteklih izkušenj. Policista dodatno

obremeni dejstvo, da se znajde razcepljen med represivno vlogo, za katero je bil preteţno

izobraţen, usposobljen in socialno preventivno vlogo, ki mu po večini pomeni »tabula

raza«. Sepravi da, neznanje na področju socialnih veščin, meja do katere naj se poglablja

v socialnem delu, predsodki zaradi subkulture najbolj pogosto udeleţenih ljudi, preteţno

represivna naravnanost, določena pričakovanja ljudi, ki terjajo od policista stvarno in

zrelo presojo z veliko mero osebnostnih lastnosti (uravnoteţenost, samozaupanje,

čustvenost, zrelost, samoiniciativnost, itd.), povzročijo občutek nemoči, kar ima lahko za

posledico nepravilno reagiranje.

Zamisel o »policijskem socialnem delu« se je pojavila ţe leta 1955, sodelovanje policije s

socialno in zdravstveno sluţbo, pa se je uveljavilo v tujini, posebno v zadnjem obdobju.

Na tem področju je prišla najdlje ZDA, ki z različnimi oblikami sodelovanja policije in

socialne sluţbe, nakazuje smernice tovrstnega sodelovanja. Mnoge drţave so ţe prevzele

in prilagodile modele sodelovanja, med njimi tudi Nemčija. V Nemčiji so kot eden

temeljnih problemov tovrstnega sodelovanja, nasprotja med nalogami obeh sluţb in

medsebojni predsodki zaposlenih. Brinc (1994) ugotavlja, da je za učinkovito socialno

delo potrebno upoštevati naslednja načela:

- dosegljivost socialnih delavcev izven uradnih ur,

- dodatno usposabljanje policistov za socialno delo,

- socialni delavec ne sme biti podaljšana roka policista in obratno,

- policisti morajo socialne primere čim prej izročiti socialnim delavcem, vendar ti te ne

zaposlujejo v policijski organizaciji,

- za medsebojno sodelovanje ni določenih shem, temveč je vse odvisno od okoliščin

primera, vse skupaj pa je produkt nenehnega dogovarjanja in sprejemanja

kompromisov.

22

Opozarja pa tudi na izraz policijsko »socialno delo«, ki ga je treba v policijski

terminologiji uporabljati z določenim zadrţkom, saj policisti ne bodo nikoli tako

usposobljeni, kar tudi ni namen, da bi enakovredno obravnavali socialne primere s

strokovnjaki na tem področju. Zadrţek termina »socialno delo« za praktično rabo v

policiji, se kaţe tudi pri Lobnikar; Pagon (1995), ki raje govorita o »elementih socialnega

dela«. Kakor je priporočljivo, da policisti ne uporabljajo izraza »socialno delo«, kljub

temu, da opravljajo nekatere socialne storitve, tako tudi socialni delavec ne bo trdil, da

preiskuje kazniva dejanja pri opravljanju svojega dela, ko naleti na zadeve iz kazenskega

področja. Socialno delo je stroka, ki je ne moremo enačiti s prijaznim in človeškim

odnosom policista do ljudi. Tuje izkušnje so pokazale, da ni priporočljivo zaposlovati

socialnih delavcev v policijo, kot boljša izkušnja se je pokazala tesnejše in korektno

sodelovanje obeh institucij v okvirju svoje stroke.

Pomembna razlika pri obravnavanju socialnega dela med policisti in socialnimi delavci je

tudi ta, da socialno delo temelji predvsem na pomoči sočloveku in ne na odpravljanju

kriminalitete. Tako morajo biti policisti pri obravnavanju tovrstne problematike nevtralni,

ne pa sovraţni, zaradi marginalnosti obravnave socialne skupine, v kar jih pogostokrat

sili narava dela in policijska subkultura.

Brinc (1994) in Lobnikar; Pagon (1995) se v marsičem dopolnjujejo, saj ugotavljajo

podobno moteče dejavnike, kateri ovirajo kvalitetno delo policije na področju sociale.

Govorijo o pomembnosti usposabljanja policistov, kateri so večinoma brez profesionalnih

napotkov o postopanju v različnih primerih, kakor tudi prepuščeni lastni iniciativi in

iznajdljivosti. Da bi bilo delo policistov na področju storitvenih dejavnosti (kamor spada

tudi sociala), še teţje in destimulativno, je potrebno iskati vzrok v policiji kot instituciji.

Slednja vrednoti le represivno delo, v tej smeri usposablja, izobraţuje in izpopolnjuje

svoje delavce, ter v skladu s tem izgrajuje sistem vrednotenja policijskega dela. To pa

zato, ker je policijsko socialno delo pomembno in neizogibno, saj je policija prisotna v

okolju štiriindvajset ur na dan in to ne glede na dela proste dni, večina socialnih ustanov

pa je omejena na uradni delovni čas. Iz slednjih ugotovitev in nekaterih izkušenj iz tujine,

se kaţe neizogibnost pri povezovanju med ustanovami. Vpletanja dela policistov in

socialnih delavcev, omogočajo zagotavljanje ustreznega varstva ljudi.

23

Medtem ko Lobnikar; Pagon (1995) dajeta večji poudarek na objektivno moteče elemente

(izolacija in ograjevanje, informacijska blokada, neprimerno izobraţevanje, pomanjkanje

priznanja, prekrivanje in podvajanje), kateri povzročajo nesprejemanje policijskega

socialnega dela, tako v socialnih institucijah, kot tudi policijski organizaciji.

Brinc (1994) poudarja subjektivne vzroke (razumevanje, predsodki, moralno vrednotenje,

pričakovanja, osebnostne lastnosti, komunikativnost, zrelost, objektivnost, iniciativnost)

in okoliščine policijskega dela (razmišljanje in odločanje v novo nastalih situacijah,

represivno-preventivna vloga), kateri povzročajo policijsko nemoč pri opravljanju

policijskega socialnega dela.

Cajnko (1999) vidi interdisciplinarnost delovanja socialne sluţbe le v sodelovanju

posameznih strokovnjakov sociologije, prava, medicine, itd., medtem ko sodelovanje s

policijo omejujejo predvsem na vlogo represivne moči –asistence.

Obstajajo pa tudi ugotovitve (Cajnko, 1999), ki še posebej pritegnejo razmišljanje in jih

lahko potegnemo kot vzporednice, ter primerjamo s policijskim delovanjem. Javnost

velikokrat negativno ocenjuje nujen poseg socialnih delavcev v druţino ali drugo socialno

skupino, v primerih odklonskosti in jo ocenjuje kot grob poseg v njihovo intimo in

zasebnost. Sami socialni delavci ugotavljajo, da je njihova dejavnost dobro sprejeta le v

primerih ko gre za dodeljevanje finančne pomoči, svetovanje, itd., veliko slabše pa kadar

morajo represivno nastopati v skladu z javnimi pooblastili, ki jim jih nalaga druţba za

zavarovanje posameznika ali skupnosti. Zato se tudi postavlja vprašanje, ali bo res kljub

temu policijsko socialno delo tako dobro sprejeto in vrednoteno. Policija bo v kontekstu

opravljala socialna dela le teţko ostala na »bregu Rubikona« druţbeno sprejemljivih in

priznanih dejanj, ker je smisel sodelovanja s socialno sluţbo v rešitvi problema in pri tem

tudi poseganje v pravice ljudi. Druga zanimivost je ta, da tudi na področju socialnega

varstva, drţava vse bolj vzpodbuja in financira nevladne organizacije, za delo na področju

socialnega varstva, kar čuti drţavno socialno varstvo kot ogroţanje. Torej v

vzpostavljanju neinstitucionalnega drţavnega sistema, ki je citiram: Cajnko (1999)

»drugačen, bolj zaţelen, cenejši in morda tudi bolj profesionalen«; konec citata. Podobna

vprašanja in dileme so se porajale tudi pri vzpostavljanju in uzakonitvi zasebnega varstva

pri posameznikih v slovenski policijski organizaciji.

24

Avtorji študij, ko primerjamo proučevanje tematike iz izhodišč policijskega dela, vidijo

skupno vlogo policije in sociale za reševanje socialnih problemov, seveda v določenih

mejah, kar potrjujejo tudi tuje izkušnje, sociala kot stroka pa je do tega problema še zelo

nedefinirana. Navedeno dejstvo si lahko razlagamo z ugotovitvijo, da strokovnjaki s

področja socialnega dela, ki proučujejo socialo kot humanistično vedo, pogosto ne vidijo

skupnih točk sodelovanja policije in sociale. Čeprav se prav ti dve instituciji pri svojem

delu prvi srečujeta z vso marginalnostjo socialnega ţivljenja ljudi in bi lahko boljše

medsebojno sodelovanje pripomoglo k učinkovitejšemu reševanju posameznih primerov.

4.5.1 Moteči dejavniki delovanja policije na področju socialnega dela

Dejavniki, ki ovirajo delovanje policije na področju socialnega dela so (Lobnikar; Pagon,

1995);

- INFORMACIJSKA BLOKADA:

Blokiranje informacij, je moteč dejavnik znotraj obeh institucij, saj ne prihaja do

delitve informacij med policijo in socialnim delom. Pomanjkanje relevantnih in

celovitih informacij s strani ene ali druge institucije, pa ima pogosto za posledico

slabo in nezadostno reševanje posameznih primerov, kjer je končni rezultat

nezadovoljstvo lokalne skupnosti tako z delom policistov ali socialnih delavcev.

- POMANJKANJE PRIZNANJA za opravljeno delo:

V primeru dobro opravljenega dela policista na področju osluţnostnih storitev je

bistveno to, da policist za tovrstno delo ni »nagrajen« niti v okviru sistema, ki ne

predvideva tovrstna priznanja, niti s strani skupnosti. To privede policista do

absurdne situacije, saj je primoran opravljati takšna dela in zanje porabiti največ

delovnega časa, njegovo delo pa ni priznano.

- PREKRIVANJE IN PODVAJANJE ukrepov policije in institucij socialnega

dela pri obravnavanju posameznega primera:

V posameznem socialnem problemu je pogosto angaţiranih več sistemov

(policija, socialno delo, šolstvi, itd.), ki bi morali delovati v medsebojni

interakciji, vendar se v praksi dogaja, da več kot je vpletenih sluţb, katerih delo se

medsebojno prekriva, večja je verjetnost, da problem ne bo rešen pravočasno in

ustrezno. Delo pa se podvaja, kar ima za posledico neučinkovitost, pogosto s

škodljivimi posledicami za posameznike ali lokalno skupnost.

25

- IZOLACIJA IN OGRADITEV OD PROBLEMOV, ki v temelju spadajo na

področje socialnega dela:

Nevrednoteno delo policist opravlja nerad ali z nelagodjem. Primer je socialno

delo policista, ob zakoreninjenih predsodkih ljudi o vlogi policista »kot borca

proti kriminalu«, ki je sprejeto z nezaupanjem, kar povzroči, da se policisti

izolirajo in ogradijo od tovrstnih problemov. Ker pa tudi sam sistem socialnega

dela nizko vrednoti delo policije, to privede do tega, da obe institucije delujejo

ločeno, sepravi v informacijski blokadi. To pa pri policistih povzroča cinizem in

nezaupanje v delo socialnih delavcev.

- NEPRIMERNO IN NEZADOSTNO IZOBRAŢEVANJE TER

USPOSABLJANJE POLICIJE na področju socialnega dela in usluţnostnih

dejavnostih, namenjeni lokalni skupnosti:

Policisti opravljajo usluţnostno dejavnost s področja socialnih storitev le na

podlagi lastnih izkušenj, pridobljenih z delom na konkretnih primerih.

Neprimerno izobraţevanje je ključnega pomena, saj sistem izobraţevanja,

usposabljanja in izpopolnjevanja v policiji ni naravnana k tovrstnemu učnemu

procesu in je prepuščen občasnemu ali orientiranemu učnemu procesu, ugotavljata

Lobnikar; Pagon (1995). Pri tem ni mišljeno, da bo sistem izobraţevanja

usposobil policiste do takšne mere kot socialne delavce. Pomembno je, da policisti

osvojijo osnovne tehnike komuniciranja in socialnega dela za učinkovitejše

obvladovanje socialnih situacij.

4.5.2 Usposabljanje policistov za sodelovanje z osebami z javnimi pooblastili

Poznamo mnogo subjektov, ki izvajajo določene naloge na za to pristojnem področju, na

podlagi javnega pooblastila za drţavo. Vsi ti subjekti razpolagajo s pomembnimi

pooblastili. To v praksi pomeni, da mora tako ena kot druga stran dobro poznati svoje

pravice in dolţnosti, da nebi prišlo do nezakonitega poseganja enega v pravice drugega.

Takšna dejanja navadno pomenijo storitev kaznivega dejanja.

Menim, da ni policista, ki ne bi poznal sodne izvršitelje, ribiške in lovske čuvaje, itd.,

vendar ti ne poznajo oziroma premalo poznajo njihova pooblastila in obratno. Tako

nepoznavanje pooblastil drugih subjektov, v praksi pomeni tudi izvajanje nalog za katere

26

je pristojen nekdo drug. Ker pa je policija po svoji funkciji neprimerljivo boljše

usposobljena, opremljena in po nepoznanem prepričanju dolţna izvajati vse moţne

naloge, prihaja do tega, da javna pooblastila drugih subjektov enostavno zvodenijo. Za

tako nastale situacije so si krivi sami, zaradi nepoznavanja pooblastil, katere so dolţni

izvajati drugi. Drugo pa je izvajanje pomoči –asistence tem subjektom, v primerih ko so

le-ti do nje upravičeni.

Da bi vsaka stran vedela kaj je njena pravica in dolţnost, bi bilo nujno potrebno

usposabljanje. V mislih imam skupna usposabljanja, policije in drugih subjektov z

javnimi pooblastili. Znano je, da tudi drugi subjekti zelo slabo poznajo svoje pravice, pa

tudi nimajo zadostnega znanja ter prakse za izvajanje pooblastil. Na primer ribiški in

lovski čuvaji imajo pravico zasega stvari v okvirju svoje pristojnosti, vendar za sam zaseg

nimajo niti ustreznih potrdil, niti ni izdelanega koncepta ravnanja z zaseţenimi stvarmi.

Te stvari ima urejene policija do potankosti, zaradi tega pa se takšne in podobne naloge

prenašajo na policijo, ki pa zaradi nepoznavanja pooblastil čuvajev, dela formalne napake

pri postopkih.

Prav zaradi tega, da bi te sluţbe zaţivele, bi bilo potrebno obojestransko izobraţevanje,

tudi v smislu predstavitve kje so meje pristojnosti enih in kje drugih. Z izvedbo

izobraţevanj pa bi se nedvomno vzpodbudilo tudi sodelovanje, ki trenutno z redkimi

izjemami poteka samo v primerih zavezanih s pravnimi predpisi. Torej ob ugotovljenih

kršitvah, potrebah po nudenju asistence in občasnih potrebah po svetovanju.

4.5.3 Ukrepi institucij v primeru nasilja in sodelovanje policije

Organi, zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo nasilje v druţini, so

dolţni o tem takoj obvestiti policijo. Po prejetem obvestilu mora policija izvesti vse

ukrepe po Zakonu o policiji, Zakonu o prekrških in Zakonu o kazenskem postopku in o

nasilju v druţini takoj obvestiti najbliţji krizni center za preprečevanje nasilja v druţini.

Krizni center mora najpozneje v 12 urah po prejemu obvestila o nasilju v druţini

vzpostaviti stik z ţrtvijo nasilja. Kljub odklonitvi pomoči s strani ţrtve, mora krizni center

v naslednjih 24 urah še najmanj dvakrat ponuditi pomoč.

Center za socialno delo je dolţan ţrtvi nuditi materialno in nematerialno pomoč v okviru

svojih pooblastil, za socialno in materialno stisko. (Ančič in sodelavci, 2007)

27

5 ZAKONODAJNA UREDITEV NA PODROČJU

SODELOVANJA POLICIJE IN CENTROV ZA

SOCIALNO DELO

Na sodelovanje med organi in institucijami pomembno vplivajo pravna izhodišča. Ta

morajo biti natančno definirana, ker drugače povzročajo različno razlago, ter tako ovirajo

kvalitetno sodelovanje. Veliko bolj kot drugi drţavni organi in institucije, v človekove

pravice in svoboščine s svojimi ukrepi posega policija. Govorimo o zelo subtilnem

področju policijskega delovanja, ki ne dopušča različnih razlag, kar ima za posledico

podrobno pravno regulacijo opravil. Posledica tega je, da policijski managment ţeli imeti

jasna ter zakonsko podprta navodila za svoje delovanje.

5.1 ZAKON O POLICIJI

5.1.1 21.člen Zakona o policiji

Določba daje osnovo za ustanavljanje ali sodelovanje v sosvetih na nivoju občin,

komisijah itd., ki obravnavajo splošno varnostno problematiko. Sodelovanje policije in

centrov za socialno delo, pa zahteva profesionalen ter tudi znanstveno podprt, organiziran

in sistemski pristop z jasnimi usmeritvami in cilji, kar konkretna določba ne izpolnjuje.

Konkretna določba ni opredeljena glede odgovornosti in medsebojnih razmerij, strukture

sodelujočih, konkretnih vsebin delovanja in v podobnih primerih.

5.1.2 23. člen Zakona o policiji

Člen je zakonska podlaga za nudenje asistence med drugim tudi socialnim delavcem, saj

je sodelovanje omejeno le na represivne storitve policije.

5.1.3 24.člen Zakona o policiji

Člen opredeljuje način zaprošanja za pomoč oziroma asistenco in razlog. Glede na to, da

je delo socialnega varstva mnogokrat podvrţeno interventnemu načinu ukrepanja, kar v

bistvu onemogoča pravočasno pisno najavo in obrazlago za asistenco. To mnogokrat

povzroča zaplete med policijo in socialnim varstvom, zaradi različnega razumevanja

vsebine nalog.

28

5.2 ZAKON O SOCIALNEM VARSTVU

5.2.1 91.člen Zakona o socialnem varstvu

Ta člen govori o tem, da je policija dolţna obveščati pristojne centre za socialno delo, v

primerih, ko policisti pri interveniranju v druţini zaradi kršitve javnega reda in miru

ugotovijo, da je bil ogroţen otrok, mladoletnik ali oseba, ki mu je bila odvzeta poslovna

sposobnost, poleg podaje razlogov za uvedbo postopka o prekršku organu, pristojnemu za

vodenje postopka o prekršku, obvestijo o dogodku tudi pristojni center za socialno delo s

posebnim poročilom. Enako postopajo tudi v primeru, ko je bil otrok obravnavan za

prekrške, zaloten pri beračenju oziroma obravnavan zaradi zadrţevanja na določenem

kraju (javne prireditve, diskoteka, lokal, ipd.) brez prisotnosti staršev ali skrbnika.

Sepravi drugi odstavek navedenega člena narekuje organom (policiji), da poročajo

krajevno pristojnim centrom za socialno delo v primerih, ko ugotovijo pri opravljanju

svoje dejavnosti udeleţbo ali ogroţenost otrok, mladoletnikov in oseb z odvzeto poslovno

sposobnostjo.

To je edini člen, ki opredeljuje relacijo med policijo in socialo, vendar tudi iz njega ni

moč razbrati kvalitetnih osnov za medsebojno sodelovanje.

5.3 ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU

Tukaj ne moremo govoriti o nekem pristnem sodelovanju med policijo in centrom za

socialno delo, saj sta v bistvu postavljena na nasprotnih straneh. Policisti v poziciji

preiskovalcev in socialni delavci v poziciji zagovornikov.

Zakon o kazenskem postopku v poglavju ki obravnava mladoletnike navaja predvsem,

dolţnosti in pravice pravosodnih organov pri vodenju procesa v katerem je udeleţen

mladoletnik. Policijskega dela pa se praktično dotika le v posamičnih členih, kjer policiji

prepušča določena preiskovalna opravila (zaseg predmetov, hišna preiskava itd.). Policija

mora, kadar je le to v interesu otroka, sodelovati s centrom za socialno delo pri

zagotavljanju pravne pomoči otroku, upoštevajoč Konvencijo Zdruţenih narodov o

otrokovih pravicah (konvencija določa, da je otrok vsako človeško bitje, ki še ni

dopolnilo osemnajst let starosti). Še posebej pride to sodelovanje do izraza v

29

predkazenskem postopku, kjer policija na podlagi 148.člena Zakona o kazenskem

postopku zbira obvestila od otrok in mladoletnikov (po določbah Kazenskega zakonika je

otrok oseba stara do štirinajst let in mladoletnik oseba stara od štirinajst do osemnajst let)

in opravlja druge naloge (pridrţanje po 157.členu Zakona o kazenskem postopku, itd.) za

uspešno vodenje predkazenskega postopka.

5.3.1 452.člen Zakona o kazenskem postopku

Člen med drugim zavezuje policijo, da poleg toţilstva s posebnim poročilom seznani tudi

organ socialnega skrbstva ne glede na to, ali je otrok osumljenec ali ţrtev kaznivega

dejanja. Sodelovanje je sformalizirano in omejeno zgolj na pisno poročanje brez tendence

razreševanja problematike.

5.4 ZAKON O PREKRŠKIH

Zakon o prekrških policije ne zavezuje, da mora pri obravnavanju otrok in mladoletnikov

neposredno sodelovati s centri za socialno delo, vendar pa obstajajo določeni primeri,

navezujoč se na 91.člen Zakona o socialnem varstvu, kjer je policija dolţna obveščati

pristojne centre za socialno delo. V primeru, ko policisti pri interveniranju v druţini

zaradi kršitve javnega reda in miru ugotovijo, da je bil ogroţen otrok, mladoletnik ali

oseba, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, poleg podaje razlogov za uvedbo

postopka o prekršku organu, pristojnemu za vodenje postopka o prekršku, obvestijo o

dogodku tudi pristojni center za socialno delo s posebnim poročilom. Enako postopajo

tudi v primeru, ko je bil otrok obravnavan za prekrške, zaloten pri beračenju oziroma

obravnavan zaradi zadrţevanja na določenem kraju (javne prireditve, diskoteka, lokal,

ipd.) brez prisotnosti staršev ali skrbnika.

Sepravi, da podobno kot je bilo ugotovljeno za Zakon o kazenskem postopku, lahko

razumemo tudi vzajemno vlogo policije in socialnega skrbstva, skozi posamične določbe

Zakona o prekrških, upoštevajoč Konvencijo Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah.

5.5 PRAVILNIK O POLICIJSKIH POOBLASTILIH

Tukaj gre za izjemno široko paleto pravic in dolţnosti s katerimi policija močno posega v

pravice in svoboščine ljudi. S podobnimi pooblastili razpolagajo tudi določeni subjekti z

javnimi pooblastili (to so: nadzorniki smučišč, ribiški čuvaji, itd.), medtem pa tipična

30

javna sluţba kot je center za socialno delo, nima primerljivih pooblastil, pa čeprav izvaja

naloge katere se prepletajo z dejanji, kjer se pogosto uporabljajo policijska pooblastila.

5.5.1 28.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih

V zadnjem odstavku gre za določeno obliko sodelovanja policije in socialnega skrbstva,

ki pa ima le pomen posredniške vloge organa socialnega skrbstva. Vabljenje in zbiranje

obvestil moramo razumeti v smislu Konvencije Zdruţenih narodov o otrokovih pravicah,

kjer pa ima socialno skrbstvo aktivnejšo vlogo, saj neposredno sodeluje pri opravljanju

razgovora v smislu zagovornika otroka, mladoletnika ali osebe s popolnoma odvzeto

poslovno sposobnostjo.

5.5.2 50.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih

Zakonodajalec v drugem odstavku govori izključno o obveščanju (kakor v 28.členu),

sepravi o pasivni vlogi organa socialnega varstva. Vloga in vsebina vključevanja organa

socialnega varstva pa velja enako kot za prej navedeni člen.

5.5.3 62.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih

Člen govori o strogo namenskem sodelovanju policije s socialnim skrbstvom, kjer gre

zgolj za razrešitev nastale situacija, ki nastane s postopkom policije.

5.5.4 67.člen Pravilnika o policijskih pooblastilih

Prav tako ta člen govori o sodelovanju policije s socialnim skrbstvom, vendar sodelovanje

poteka strogo namensko, za razrešitev nastale situacije, ki je nastala s policijskih

postopkom.

5.6 ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŢINSKIH RAZMERJIH

5.6.1 11.člen Zakona o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih

Člen samo nasplošno opredeljuje sodelovanje socialnega skrbstva z drugimi organi, med

njimi tudi s policijo in tako daje osnovo za sodelovanje.

31

6 POLICIJA IN NASILJE V DRUŢINI

6.1 POLICIJSKO DELO

Policijsko delo si je povsod po svetu neverjetno podobno. Če povzamemo, se v drţavah v

povprečju:

- 60% policistov ukvarja z delom v patrulji in interveniranjem na klice

občanov,

- 15% s preiskovanjem KD,

- 9% z delom po prometu (nadzor in urejanje prometa) in

- 9% z ostalim delom.

Znotraj posameznih drţav (VB, ZDA, Avstralija, Kanada, Japonska) so raziskovalci našli

le malo razlik v strukturi policijskega dela med mestnimi, primestnimi in ruralnimi

policijami, čeprav med temi okolji obstajajo pomembne razlike v druţbenih razmerah in

kriminaliteti. Primerjalni podatki za 18 drţav kaţejo, da se tudi v obdobju 20-ih let (1970

– 1990) struktura policijskega dela ni bistveno spremenila, čeprav so se same druţbene

razmere in kriminaliteta v tem času močno spremenile. Ugotovitve kaţejo, da policije

svojega dela ne prilagajajo okolju, druţbenim razmeram in stopnjam kriminalitete. To,

kar je policija pripravljena delati, se ne spreminja s tem, kar bi bilo potrebno delati.

Glavni razlog za to so prepričanja o “najboljšem načinu opravljanja policijskega dela”, ki

jih vzdrţuje paravojaška miselnost policijskih šefov, posledično pa tudi policistov in

javnosti. Namesto, da bi se policija prilagajala delu, ki ga mora opraviti, se mora delo, ki

naj bi ga opravljala, prilagoditi policiji. (Lobnikar, 2006/2007)

6.2 POLICIJSKO DELO V SKUPNOSTI

Koncept policijskega dela v skupnosti (ang. Community policing) je nastal v ZDA, ker

tradicionalni pristop policije ni bil učinkovit, zato so v ZDA pričeli v boju zoper kriminal

razvijati nove načine dela in razvili projekt preventivnega delovanja. V skupnost

usmerjeno policijsko delo je filozofija, katere razlaga temelji na štirih osnovnih elementih

(Mikulan, 2002):

- V skupnost usmerjeno policijsko delo je filozofija in organizacijska strategija, katera

zagovarja nove partnerske odnose med drţavljani in policijo. Gre za posvetovanje s

32

skupnostjo. Temelji na predpostavki, da policija in drţavljani delujejo skupaj pri

zaznavanju in določanju prioritet pri odpravljanju različnih oblik kaznivih dejanj,

druţbenega nereda in strahu pred kriminalom, s skupnim ciljem izboljšati kvaliteto

ţivljenja v bivalnem in delovnem okolju.

- V skupnost usmerjeno policijsko delo zahteva od vseh v policiji, tako uniformiranih

kot tudi drugih delavcev policije, veliko stopnjo pripadnosti k tej filozofiji. Gre za

prilagoditev -adaptacija policijske organizacije. Prav tako predstavlja izziv za vse

v policiji, da najdejo način, kako novo filozofijo izraziti pri svojem vsakodnevnem

delu.

- V skupnost usmerjeno policijsko delo zahteva tudi mobilizacijo skupnosti, se pravi

ravnovesje med potrebo, da zagotovi takojšnjo in učinkovito odzivanje na posamezne

kriminalne dogodke in potrebo po proaktivnih iniciativah, ki bodo probleme reševale

preden se bodo ti pojavili in eskalirali.

- V skupnost usmerjeno policijsko delo zahteva posebnega policista, kot

decentraliziranega mini šefa v policijskem okolišu, ki avtonomno in neposredno dela

z ljudmi v lokalni skupnosti in zagotavlja reševanje problemov. Njegovo delo

temelji na t.i. problemsko usmerjenem policijskem delu, s katerim skuša ustvariti

boljšo in bolj varno skupnost v kateri ljudje ţivijo in delajo.

Policijsko delo v skupnosti temelji na spoznanju, da je mogoče izboljšati kakovost

ţivljenja v bivalnem okolju le tako, da krajani sami začnejo tvorno sodelovati pri svoji

lastni varnosti. V tem programu je vloga policije le, da prebivalcem nudi vsestransko

pomoč, jim svetuje in spodbuja njihovo samoiniciativnost. Za učinkovito in uspešno

opravljanje te naloge policije, so potrebne številne miselne in strukturalne spremembe in

sicer se zahteva decentraliziranost in personalizacija policijskega delovanja (Trojanowicz

1990, citirano v Mikulan, 1995).

Značilnost za v skupnost usmerjeno policijsko delo, je organizacijska decentraliziranost,

policisti pa dobijo legitimnost (za svoje delo) tako s strani skupnosti kjer delo opravljajo,

kakor s strani tradicionalnih virov legitimiziranja policijskega dela (kot so: zakoni,

oblastne in druge politične strukture, ipd. Policisti so za svoje delo ocenjevani in

nagrajeni za svoje komunikacijske spretnosti (posredovanje v konfliktih, reševanje

problemov, občutljivost za kulturno raznovrstnost, itd.) ter mnoga druga znanja in

33

veščine, ki jih v model ocenjevanja ne vključujejo v tradicionalni para-vojaški policijski

organizaciji.

Lobnikar in Pagon, 2004, menita, da policijskemu delu v skupnosti, dajejo prednost pred

tradicionalnim pristopom, tako policisti kot tudi prebivalci. Vendar prebivalci dajejo

prednost preprečevanju kriminala, medtem ko policisti preiskovanju kaznivih dejanj in

procesuiranju osumljencev. Kakor tudi prebivalci v manjši meri poudarjajo potrebo po

centralizaciji komuniciranja policije z javnostjo, kot pa to počnejo policisti.

Policisti v praksi pri svojem delu reagirajo tradicionalno na dogodek, ki se je ţe zgodil.

Zato velja, da je skoraj vsako policijsko delo reaktivno, razen nekaterih izjem pri delu

policije v prometu. Kajti policisti začno svoje delo opravljati šele po dogodku, ki ga

prepoznajo kot varnostni dogodek. Glede na to, je policijsko delo mnogokrat podobno

delu gasilcev in reševalcev, saj policisti hitijo od dogodka do dogodka, le teh med seboj

ne povezujejo in tudi le malo kdaj se ukvarjajo z vzroki kateri pripeljejo do kritičnih

dogodkov.

Če ţelimo ta začaran krog aktivnosti pretrgati (zgolj reagiranju na dogodke, incidente,

varnostne dogodke, itd.), morajo policisti postati veliko bolj proaktivni (kar pa ne daje

takojšnjih in vidnih rezultatov), njihova naloga pa je tudi iskanje ustvarjalnih rešitev za

probleme kriminalitete in nereda, poleg obstoječe avtoritarne intervencije, s katero

zagotavljajo red in simbolično pravičnost, katere glavni namen je izvajanje zakonov in

vzdrţevanje videza zakonitosti v druţbi. V tem se tudi skriva odgovor na vprašanje,

katera je razlika med policijsko dejavnostjo v skupnosti in med inovacijami v policijski

dejavnosti, ki so jih policijski šefi uveljavljali v okvirju tradicionalnega pristopa k

policijskemu delu. V reševanje problemov usmerjena policijska dejavnost, pa se imenuje

pristop, kjer se policisti zares prvič sprašujejo o vzrokih za nered in kriminaliteto

(Lobnikar in sodelavci, 2004).

6.3 ODGOVORNOST POLICIJE

Policija je odgovorna za vzdrţevanje pravnega reda. To pomeni, da je dolţna ukrepati, če

prihaja do kršenja javnega reda. V primerih nasilja to pomeni, da policija lahko ukrepa na

34

temelju zakona, v katerem so navedeni tudi ukrepi. (D. W. Van der Ent, Th. D. Evers, K.

Komduur, 1998)

6.4 NALOGE IN VLOGA POLICIJE

Osnovni nalogi policije sta vzdrţevanje reda in miru ter uveljavljanje zakonov. Pri

vzdrţevanju reda in miru gre za aktivnosti policije, ki niso neposredno povezane z

uveljavljanjem zakonov (torej s kršitvami predpisov), pač pa sluţijo ohranjanju reda. Sem

prištevamo preventivno prisotnost na javnih mestih in prireditvah, urejanje in

pospeševanje prometa, posredovanje v sporih, reševanje konfliktov, pomoč občanom,

opozarjanje potencialnih kršilcev, ipd. Pri uveljavljanju zakonov pa gre zlasti za dve

aktivnosti in sicer za preprečevanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev.

Policija bistveno več časa porabi in je uspešnejša pri vzdrţevanju reda in miru kot pri

uveljavljanju zakonov.

V primerih druţinskega nasilja je končni cilj policijske intervencije (naloge policistov),

kateri prvi pridejo na sam kraj: hitra reakcija, ustavitev nasilja in zaščita ţrtve pred

nadaljnjo zlorabo, ločen pogovor s partnerji, ne sprava, temveč akcija, storilec mora biti

odgovoren za svoje vedenje, po moţnosti ga aretirajte in v vsakem primeru je prednostna

naloga varnost ţrtve.

Takšne naloge policije delimo na dve komponenti in sicer na skrb za ţrtve (prvi stik,

obisk pri ţrtvi/na policijski postaji, pomoč ţrtvi z napotitvijo na organizacijo, ki nudi

strokovno pomoč) ter na kazensko zakonodajo (prijava, aretacija, zaslišanje, uradna

prijava, policijska intervencija brez uradne prijave).

Za bistvene prvine intervencije v praksi, so na Nizozemskem razvijali precej let model, ki

temelji na obseţnih raziskavah in je bil predstavljen v mnogih drţavah med drugimi tudi

pri nas, katerega poskušamo čim bolj uporabljati in ga predstaviti vsem policistom, ter ga

razvijati in prilagajati našim razmeram, da bi tudi pri nas uspešno ustavili nasilje v

druţinah in zaščitili ţrtve .

35

6.5 POLICIJSKA POOBLASTILA

Policijska pooblastila so z zakonom določeni ukrepi, ki omogočajo policistom opravljanje

njihovih nalog. Posamezno policijsko pooblastilo se sme uporabiti samo ob pogojih, ki so

določeni v zakonu, in na način, kakor ga določa zakon, pravilnik o policijskih pooblastilih

ali kateri drugi podzakonski akt, ki se nanaša na uporabo policijskih pooblastil. Policist je

pri izvajanju policijskega pooblastila dolţan povedati svoj priimek in naziv enote, ki ji

pripada, če oseba zoper katero se uporablja policijsko pooblastilo to zahteva in če to ne

ovira izvršitve naloge. O uporabi pooblastil mora policist poročati v poročilu o

opravljenem delu ali uradnem zaznamku, razen če zakon ali pravilnik o policijskih

pooblastilih ne predpisujeta drugačne oblike dokumentiranja.

Izvrševanje policijskih pooblastil ne sme povzročati škode, ki ni v sorazmerju z njihovim

namenom in zastavljenimi cilji njihove uporabe. Policisti smejo uporabiti v dani situaciji

tisto pooblastilo, ki tako posameznika kot javnost najmanj prizadene. Izvrševanje

pooblastil se mora izvesti odločno, strokovno in obzirno, da se ne prizadene osebnega

dostojanstva osebe v postopku. Nikakor pa se ne sme ogroţati ţivljenja in varnosti oseb,

ki niso v postopku. Pri samem izvrševanju policijskih pooblastil ne sme biti nihče

podvrţen mučenju, nečloveškemu ali poniţujočemu ravnanju. Takoj ko prenehajo razlogi

za uporabo pooblastila, pa mora prenehati z izvajanjem.

Posebej obzirno morajo ravnati policisti v postopkih z mladoletniki in otroki. Kjer morajo

upoštevati njihovo osebnost, občutljivost ter druge lastnosti, ki jih je mogoče opaziti.

Upoštevati morajo tudi načelo izvzetosti (imunitete) določenih oseb.

Prisilna sredstva je dopustno uporabljati samo tako dolgo, dokler se njihov namen ne

doseţe ali dokler se ne izkaţe, da namena z njimi ne bo mogoče doseči. Če je pri

izvrševanju policijskih nalog v določenem primeru moţno uporabiti več prisilnih sredstev

hkrati, morajo policisti uporabiti milejše. Hujše prisilno sredstvo smejo uporabiti le, če je

bila uporaba milejšega prisilnega sredstva neuspešna ali če zaradi okoliščin in razlogov za

varnost ţivljenja, osebno varnost in premoţenje ljudi ni bila mogoča. (Ţaberl, 1999)

36

7 CSD IN NASILJE V DRUŢINI

Največ nasilja prihaja iz druţin ali izvenzakonskih skupnosti, kjer so v sklop nasilja vpeti

tako partnerji kot otroci, ne glede na to kdo je ţrtev. Centri za socialno delo opravljajo

strokovna dela po področjih, ki so predpisana, naloge, ki se navezujejo na odnose v

druţini, zaščito druţine, še posebej mladoletnikov in otrok. Pomembna naloga je tudi

zaščita starejših in nemočnih, ter ekonomska pomoč materialno ogroţenim

posameznikom.

Centri za socialno delo opravljajo svoje naloge po določilih Zakona o socialnem varstvu,

kar pomeni, da v okvirju svoje funkcije javnih pooblastil sodelujejo v kazenskih

postopkih pri kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, druţino in mladino ter kaznivih

dejanjih zoper spolno nedotakljivost. V nepravdnem postopku sodelujejo, ko je sproţen

postopek za odvzem roditeljske pravice ter v pravdnem postopku, ko je sproţen postopek

za predodelitev otrok, oboje pa je skladno z Zakonom o zakonski zvezi in druţinskih

razmerjih.

Pri samem obravnavanju nasilja v druţini predvsem hujših oblik, so ena izmed

pomembnih nalog centra za socialno delo sklici kriznih teamov, ki imajo zelo pomembno

funkcijo pri uresničevanju ciljev, to je ustavitev nasilja in zaščita ţrtve.

7.1 POOBLASTILA IN NALOGE CSD

Centri za socialno delo imajo izjemno velik krog pooblastil in nalog, ki so jih dolţni

izvajati v okvirju svoje stvarne pristojnosti. Tako CSD prvenstveno po zakonu izvaja

naslednja javna pooblastila in naloge (Katalog nalog, Skupnost CSD Slovenije in

Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2002):

VARSTVO OTROK IN DRUŢINE,

STATUSNA RAZMERJA,

- dovolitev sklenitve zakonske zveze osebi, ki še ni stara 18 let, med

sorodniki,

- svetovalni razgovor ob prenehanju zakonske zveze,

RAZMERJA MED STARŠI IN OTROKI,

- urejanje starševstva,

- določitev in sprememba osebnega imena,

- urejanje preţivnine, stikov, itd.

37

UKREPI CSD ZA ZAŠČITO OTROK,

- ukrepi za vzgojo in varstvo otrok in njihovih korist,

- odvzem otroka,

- oddaja otroka v zavod,

- rejništvo, skrbništvo, posvojitev,

POSEBNO VARSTVO OTROK IN MLADOLETNIKOV

- obravnava ogroţenih otrok,

- odvzem otroka in oddaja tretji osebi, itd.

VARSTVO ODRASLIH,

- obravnava odraslih storilcev KD,

- pokazenska pomoč posamezniku in druţini,

KRIZNE INTERVENCIJE ITD.

Področja, kjer se tako pooblastila in naloge policije, kakor tudi CSD dejansko prepletajo

in kjer dejansko prihaja do sodelovanja, so sodelovanja na področju otrok, mladoletnikov

in druţinskih zadev.

38

8 KONKRETNI PRIMERI

8.1 PSIHOSOCIALNA POMOČ ŢRTVI NASILJA

Posameznik, ki preţivi nasilje se lahko obrne ne sledeče institucije, ki mu lahko

pomagajo:

- Zatočišče, Društvo SOS telefon: 080 11 55

- Društvo za nenasilno komunikacijo: 01/ 434 48 22

- Krizni center, Ţenska svetovalnica: 01/ 251 16 02

- Zavod EMMA: 01/ 425 47 32

- Zdruţenje proti spolnemu zlorabljanju: 01/ 431 33 41

- Centri za pomoč ţrtvam kaznivih dejanj: 01/ 231 27 42

- Društvo Ključ: 031/ 613 000

- Policija: 113

8.2 PRIMER SODELOVANJA MED POLICIJO IN SOCIALNO

SLUŢBO

Primer je povzet po Lobnikar in Pagon, 1995: str.165-177: V mestu Wheaton so leta 1973

po triletnem projektnem programu v policijsko organizacijo vključili socialne delavce in

prostovoljce, kateri so bili študentje socialnega dela. Policisti so morali po pravilih, v

kolikor so se v postopku srečali z osebami, ki bi s svojim ravnanjem lahko ogroţale lastno

zdravje in ţivljenje, z osebami, ki so pokazale druge psihične motnje, v postopkih z

osebami, ki so grozile s samomorom, v primerih posilstva ali spolnega nasilja,

zanemarjanja ali izkoriščanja otrok, obveščanja o smrti in zadrţevanja oseb kot talcev ali

zabarikadiranja oseb v prostore, o teh primerih takoj obvestiti in poklicati socialne

delavce. Socialni delavci pa so se morali vključevati v primere druţinskega nasilja.

Policistom so bili na razpolago 24 ur na dan.

Projekt so prevzele tudi druge policijske organizacije v ZDA in tudi Nemčiji. V Nemčiji

so po ZDA povzeli sodelovanje med policijo in socialnimi sluţbami z nekaterimi

spremembami. In sicer ti niso vključevali socialnih delavcev v policijsko hierarhijo, drţali

pa so se tudi načela nevmešavanja v delo drugega. Tako so socialnim delavcem omogočili

39

neposreden dostop do problema na samem kraju, izhajali pa so iz tega, da je pomoč

učinkovita le, če je zagotovljena takoj in neposredno.

8.3 MAJINA ZGODBA O DELOVANJU POLICIJE IN CSD, KOT

ŢRTVE NASILJA V DRUŢINI

Maja kot sem jo poimenovala je naša stara znanka in je bila dolgoletna ţrtev druţinskega

nasilja s stani izvenzakonskega partnerja. Njena zgodba je zelo ţalostna, saj je nasilje z

izvenzakonskim partnerjem prenašala skoraj petnajst let. Rodila je enega otroka in zaradi

njega vztrajala v zvezi, ter tako prenašala nizke udarce, poniţanja, pretepanja,

zanemarjanja in psihična trpinčenja, ki so se iz leta v leto le bolj stopnjevala. Pri

druţinskih prepirih in pretepanjih je večkrat posredovala policija, ki pa je intervenirala

hitreje, če so na pomoč poklicali sosedje, če pa je klicala sama, so velikokrat prišli

prepozno ali pa jih sploh ni bilo.

Največ stikov je imela s policisti, ki so prišli posredovat na dom zaradi nasilnosti

partnerja. Njihovo ravnanje je bilo hladno in velikokrat podkrepljeno z besedami kot so,

da naj naslednjič manj odgovarja, naj ga ne izziva, ipd. V glavnem ob policistih je

dobivala občutek, da je vsega kriva sama, zato je tudi izgubila zaupanje v policijo.

Groţenj, da jo bo partner ubil niso jemali resno, ampak so jo odpravljali z besedami, da

dokler ji nič ne naredi ne morejo ukrepati. Je mnenja, da v policiji bistveno primanjkuje

ţensk, ki bi laţje razumele njen poloţaj, saj občutek za sočloveka odtehta vso

strokovnost.

Pomoč je poiskala tudi na Centru za socialno delo, kjer so imeli na začetku pomisleke o

verodostojnosti njenih izjav, vendar so ji nudili tisto pomoč ki jo je potrebovala, sepravi

moralno in psihično, kljub uradnim uram, administraciji in številnim formalnostim.

Center za socialno delo ji je pomagal pri pridobitvi stanovanja in namestitvi v Varno hišo,

potem se je povezala tudi s Centrom za pomoč ţrtvam kaznivih dejanj. Le tu je dobila vse

tisto kar je iskala in sicer usmerjanje, dosegljivost 24 ur, kar ji je največ pomenilo v

teţkih kritičnih trenutkih.

40

9 OPIS METODE, VZORCA IN UPORABLJENEGA

VPRAŠALNIKA

Za zbiranje podatkov in ugotavljanje obstoječega dejanskega stanja o tem kakšno je

medsebojno sodelovanje med policijo in CSD na področju nasilja v Posavju, sem za

instrument raziskovanja podatkov uporabila dva vprašalnika, s kombinacijo

strukturiranega intervjuja. En vprašalnik namenjen policijskim delavcem in en socialnim

delavkam. Vprašalnika sta vsebinsko identična, s prilagoditvami glede na področje dela,

obenem pa se tudi nanašata na postavljene hipoteze.

Raziskavo sem opravila na vzorcu 6 socialnih strokovnih delavk centrov za socialno delo

na območju Posavja, katerim sem dala vprašalnik in 11 rajonskih policistov (oz. vodji

policijskih okolišev) s katerimi sem tudi opravila intervju, kaj menijo o trditvah socialnih

delavk. Se pravi v Krškem (po 2 strokovni delavki in 4 policisti), Breţicah (po 2

strokovni delavki in 3 policisti) in Sevnici (po 2 strokovni delavki in 4 policisti).

Pri tem sem uporabila tudi metodo opazovanja, saj sem opazovala njihovo mimiko ter

kretnje in tako poskušala še na podlagi le teh priti do kakšnega izmed dejstev.

Za vprašalnik sem se v naprej dogovorila s točno določenimi osebami na policiji in sicer

z moškimi in na centru sem opravila anketo z samimi ţenskami, vsi pa so bili povprečne

starosti 40 let.

9.1 POSTAVITEV HIPOTEZ

Hipoteze sem postavila na podlagi prebrane teorije, vključno z zakonodajo, pa tudi glede

na svoja stališča, pridobljena v času prakse na centru za socialno delo.

Hipoteza št. 1: Sodelovanje med policijo in centri za socialno delo na področju nasilja

poteka sorazmerno dobro oziroma v zadostni meri.

Hipoteza št. 2: Policija v zadevah nasilja kot druţinskega nasilja nastopa le kot organ, ki

poskrbi v glavnem le za storilca, ţrtev pa napoti na center za socialno delo, oziroma sam

center obvesti o druţinskem nasilju.

41

Hipoteza št. 3: Na malo število prijavljenih KD nasilja v policiji, vplivajo v glavnem

predsodki (kognitivni del –stereotipi) do policije (npr. da na podlagi ene nekorektne

izkušnje s policijo, pa mislimo da so vsi policisti enaki).

42

10 PREDSTAVITEV IN INTERPRETACIJA REZULTATOV

Raziskavo sem opravila v dveh delih, zaradi objektivnejšega obstoječega stanja med

policijo in centrom za socialno delo, za ugotovitev bistvenih problemov in ovir za boljše

sodelovanje. En del je bil namenjen policijskim delavcem, drugi del pa socialnim

delavcem in njihovemu videnju obstoječega sodelovanja med institucijama.

Poleg ugotovitev o trenutnem stanju in načinu sodelovanja, je zlasti pomembna

medsebojna primerjava vrednotenja identičnih trditev v anketnem vprašalniku. Prav to

nam pove realno oceno trenutnega stanja in poda izhodišča za boljše sodelovanje.

Dobljene odgovore iz anketnih vprašalnikov sem zdruţila in iz njih izračunala povprečno

vrednost. Odgovore sem ovrednotila v razponu numeričnih vrednosti med 1 in 5, pri

čemer se odgovori vrednoteni pod 2,5 nagibajo k negativni oceni, odgovori vrednoteni

nad 2,5 pa k pozitivni oceni.

Tabela 1: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega vodjem policijskih okolišev in policistom

TRDITVE Povprečna

ocena

1. Kako ocenjujete sodelovanje med POLICIJO in CENTROM ZA

SOCIALNO DELO na področju obravnavanja nasilja? 3,5

2. Kako pogosto sodelujete s centrom za socialno delo, ko gre za

nasilje? 3

3. Ali pri sodelovanju s CSD kdaj naletite na oviro? 3,5

4. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno

dejavnostjo? 4

5. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja? 4,5

6. Koliko poznate delo CSD na področju nasilja? 3,5

7. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev

CSD in vodij policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako

opravljati razgovore z otroki,..)

4,2

V zgornji tabeli sem povzela odgovore na dana vprašanja vodij policijskih okolišev in

policistov. Ti so odgovarjali dokaj podobno, z rahlim odstopanjem pri vprašanju kako

pogosto je sodelovanje s centrom, ko gre za nasilje.

43

Tabela 2: Povzeti odgovori vprašalnika namenjenega strokovnim socialnim delavkam

TRDITVE Povprečna

ocena

1. Kako ocenjujete sodelovanje med POLICIJO in CENTROM ZA

SOCIALNO DELO na področju obravnavanja nasilja? 3,8

2. Kako pogosto sodelujete s policijo ko gre za nasilje? 4

3. Ali pri sodelovanju s policijo kdaj naletite na oviro? 2,4

4. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno

dejavnostjo? 3,4

5. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja? 3,8

6. Koliko poznate delo policije na področju nasilja? 3,4

7. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev

CSD in vodij policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako

opravljati razgovore z otroki,..)

4,8

Tabela prikazuje rezultate odgovorov socialnih delavcev, kateri so odgovarjali veliko bolj

raznoliko, v primerjavi s policisti in vodji policijskih okolišev. Vendar iz rezultatov

sodeč, je potreba po skupnem usposabljanju je na obeh straneh zelo velika.

10.1 TESTIRANJE HIPOTEZ

Hipoteza št. 1: Rezultati vprašalnika postavljajo dilemo glede zelo dobrega

medsebojnega sodelovanja centrov in policije. Sicer se delo policistov in socialnih

delavcev pogosto prepleta, kar pa ne moremo trditi za sodelovanje. To poteka dokaj

pristno, vendar ga je bistveno premalo, glede na vsebino in količino obravnavane stične

problematike. Za boljša medsebojna sodelovanja na področju nasilja bi bila potrebna

skupna izobraţevanja in usposabljanja, saj tako policisti kot strokovne delavke ne poznajo

ukrepov in dela drug od druge institucije, kar pa vpliva na medsebojno sodelovanje.

Zraven tega pa je tudi nujna obojestranska zainteresiranost in ustrezna reorganizacija ţe

obstoječih kadrov, z vnaprej zastavljenimi cilji.

Ovire, ki pomembno vplivajo na kakovost sodelovanja med institucijama so po mnenju

policistov informacijskega značaja (različen delovni čas in vrednotenje dela, nedorečenost

zakonodaje, preobremenjenost policistov z drugimi nalogami, premalo kadra in denarja),

ovire, ki se nanašajo na različno pojmovanje in neprimerljivost nalog, ter tudi

obojestranska nezainteresiranost. Vodje policijskih okolišev so mnenja, da zaradi

44

preobremenjenosti s svojim delom, velikokrat zapostavljajo sodelovanje s centri za

socialno delo.

Socialne delavke pa so mnenja, da bi za višji nivo sodelovanja zadostovali ţe občasni

skupni sestanki pri obravnavanju posameznih primerov, z izmenjavo informacij o druţini

v kateri se izvaja intervencija in s tem tudi več posvetovalnih oz. kriznih timov.

Hipoteza št. 2: Rezultati vprašalnika popolnoma potrjujejo tezo, da policija v zadevah

druţinskega nasilja nastopa le kot organ, ki prepreči nadaljevanje izvajanja nasilja in

katera poskrbi za storilca, ţrtev pa napoti na Center za socialno delo in tudi sam center

obvesti o druţinskem nasilju. Čeprav bi moral biti cilj policijske intervencije, ki prva

pride na sam kraj, ustavitev nasilja in obenem tudi zaščita ţrtev pred nadaljnjo zlorabo.

Reagiranje policistov je tako kakršno je, zaradi slabe usposobljenosti z delom z ţrtvami,

saj se večina tovrstnih kaznivih dejanj zgodi v nočnem času in so na razpolago samo

deţurni policisti, kateri se dopolnjujejo le z deţurno sluţbo na Centru za socialno delo.

Anketiranci s strani vodjev policijskih okolišev popolnoma zanikajo trditev o prevzemu

vloge socialnih delavcev v primeru odkrivanja in preprečevanja nasilja, ter vzpodbujanja

k prijavljanju KD, ker bi naj bil center sam po sebi bolj humana institucija, ki zna ţrtvi

svetovati in pomagati. S sodelovanje policije v navedenih situacijah, bi naj le –te

pridobile na zaupanju drţavljanov, kljub temu, da ne morejo spremeniti svoje represivne

vloge. Ne strinjajo se s trditvijo o nesprejemljivosti policijskega socialnega dela, ker naj

bi bila vloga policije povsem druga, kar tudi potrjuje premik k modelu v skupnost

usmerjenega policijskega dela.

Hipoteza št. 3: Ugotovitve kaţejo na dokaj podobno pojmovanje vzrokov za tako malo

število prijavljenih kaznivih dejanj nasilja. In sicer poleg predsodkov do policije in tudi

socialnih delavcev, imamo še številne dejavnike ki vplivajo na neprijavljanje nasilja, to

so: strah, sramovanje, neinformiranost o pravicah, itd.

45

11 PREDLOGI ZA PRAKSO IN ZAKLJUČEK

Zaključni sklepi, ki so rezultat teoretičnih izhodišč in anketnega vprašalnika v diplomski

nalogi, so namenjeni realnemu sodelovanju med policijo in centri za socialno delo, v

primerih nasilja tako v druţini, kot pri drugih pojavnih oblikah.

Za reševanje problemov na področju nasilja, je potrebno sodelovanje vseh institucij, ki se

z druţinskim nasiljem srečujejo tako ali drugače. V prvi vrsti so to policisti in socialni

delavci, med katerimi obstajajo dobri pogoji za sodelovanje. Policisti v odnosu do

socialnih sluţb izkazujejo veliko pripravljenost za medsebojno sodelovanje. Ti so

prepričani, da so socialni delavci osebe ki bi jih v dokajšnji meri radi imeli ob sebi pri

posredovanju v druţinskih prepirih. Prav tako so socialni delavci tisti, ki bi jih najraje

imeli ob sebi tudi pri opravljanju drugih nalog, kot so obravnava mladoletnikov, pogovori

z otroci in drugih primerih.

Vendar praksa kaţe, da so sedanje oblike sodelovanja sformalizirane le na nujne oblike

sodelovanja, kjer se pristojnost enih konča in nastopi pristojnost drugih. To pa ni

produktiven in kooperativen način reševanja problemov. Zato so potrebna kvalitetna

izobraţevanja, usposabljanja, kakor tudi spremembe v organizacijsko materialnem

smislu, da tako policisti kot socialni delavci sprevidijo nujnost in svojo vlogo v

medsebojnem sodelovanju. Socialni delavci opravičujejo svoje nesodelovanje z drugimi

institucijami z njihovo specifično in humanitarno vlogo pri obravnavanju problemov.

Policiji pa sodelovanje povzroča operativne teţave in s tem preusmerjanje kadrov v

navidez nepomembno problematiko, kjer ni nekih vidnih rezultatov. Vendar ugotovitve

praktične raziskave v diplomski nalogi, kaţejo na ustreznost kadrovskih potencialov za

uvajanje določenih socialnih projektov, obenem pa sodelovanje zavira pomanjkanje

strategije drţave na socialnem področju, kjer bo drţava za izboljšanje stanja morala

narediti še veliko. Zgolj pripravljenost in dobra volja neposrednih izvajalcev nista dovolj.

Potreben je jasno izdelan koncept skupnega sodelovanja različnih institucij, pristojnosti,

odgovornosti, načinov dela, smotrnosti posredovanja pristojnih sluţb in posledice le teh,

ter še veliko drugega.

Zato, da bi se pa naredilo več na področju nasilja v druţini, pa je potrebno k temu

pritegniti vse, ki se z nasiljem v druţini srečujejo, vse od odkrivanja, preprečevanja in

reševanja problemov. Potrebno je takojšnje posredovanje pri reševanju druţinskega

46

nasilja v celoti, saj je le to lahko učinkovito. Tudi za samo ţrtev, je treba poskrbeti ţe na

samem kraju. Sepravi potrebno je odpraviti posledice in vzroke, ki so do nasilja

pripeljale, kar pa je in še bo velik izziv za prihodnost, saj ostaja sodelovanje pri reševanju

druţinskega nasilja še vedno velik problem.

47

12 LITERATURA IN VIRI

1. Ančič, K., Bazevšek Lalič, Olga., Cveteţar, Irena. Špela., Čulk, Dejan., Glušič

Terbovc, Teodora., Hočevar, Mateja., Papeţ, Mateja., Rus Makovec, Maja., Velički,

Jelka., Vučenovič, Lili., Ţgajnar, Blanka. (2007). Na poti iz nasilja: prakse dela proti

nasilju nad ţenskami. Ljubljana: društvo SOS telefon.

2. Apovnik Primoţič, Feri. (1999). Slovenski pravni leksikon.

3. Bašič, Katja. (2001). Nasilje v druţini –nasilje nad ţensko kot varnostni problem.

Dnevi varstvoslovja, st.187-197. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

4. Brinc, F. (1994). Vloga policijske patrulje v preprečevanju kriminalitete in v

»policijskem socialnem delu«. RKK, Ljubljana.

5. Cajnko, J. (1999). Ukrepi centrov za socialno delo pod drobnogledom. Socialno delo.

6. Dean, C.W., Lumb, R., Proctor, K., Klopovic, J., Hyatt, A., Hamby, R. (2000). Social

Work and Police Partnership: a Summons to the Village Strategies and Effective

Practices. Članek je dobljen 20.2.2007 na http://www.ncjrs.gov/abstractdb/

Results.asp?page=1

7. Gorenak, Irena. (2006). Vpliv policijske subkulture na komuniciranje in sodelovanje z

zunanjimi organizacijami. Doktorsko delo, Kranj, Univerza v Mariboru, Fakulteta za

organizacijske vede.

8. Gorenak, Irena., Rančigaj, Katja., Lobnikar, Branko. (2007). Sodelovanje policijskih

organizacij s centri za socialno delo. Članek je dobljen 15.2.2008 na

http://www.fpvv.unimb.si/mojFaks/Datoteke.aspx

9. Katalog nalog (2002). Skupnost CSD in Fakulteta za socialno delo, Univerze v

Ljubljani.

10. Kečanovič, Bečir. (1995). Vloga policije pri obveščanju centrov za socialno delo o

ogroţenosti otrok. Pravna Praksa 12/95.

11. Koncilja, F. (2002). Sodelovanje med policijo in centri za socialno delo. Diplomsko

delo, Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola.

12. Laming, L. (2003). The Victoria Climbié Inquiry. Report of an Inquiry. Članek

dobljen 1.3.2007 na http://www.victoria-climbie-inquiry.org.uk/finreport/report.pdf

13. Lobnikar, B. (2006/2007). Izpiski predavanj iz predmeta: Osnove policijske

dejavnosti, FPVV v Ljubljani.

48

14. Lobnikar, B., Pagon, M. (1995). Elementi socialnega dela pri opravljanju policijske

dejavnosti. Zbornik strokovno-znanstvenih razprav. Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve, 8 (6), 165-177

15. Lobnikar, B., Pagon, M. (2004). Preprečevanje kaznivih dejanj: Moţnosti in omejitve

novih pristopov pri izvajanju policijske dejavnosti. V Meško, B. (ur) Preprečevanje

kriminalitete, teorija, praksa in dileme. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v

Ljubljani.

16. Matis, Robert. (2002). Usposabljanje policistov za delo v skupnosti: obravnavanje in

reševanje nasilja v druţini. Diplomsko delo, Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna

šola.

17. Meško, Gorazd. (1994). Policijska subkultura. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo. Ljubljana, 2-1994.

18. Meško, G. (1998). Uvod v kriminologijo. Ljubljana. VPVŠ

19. Mestna Zveza Prijateljev Mladine Ljubljana. (2005). Ugotovitve, sklepi in zaključki v

pogovorih na okrogli mizi »Nasilje med vrstniki«. Članek je dobljen 27.2.2008 na

http://www.google.si/search?hl=sl&q=odprava+nasilja&btnG=Iskanje+Google&meta

20. Mikulan, Marija. (1995). Policijska preventiva. Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve Republika Slovenije.

21. Mikulan, Marija. (2002). V skupnost usmerjeno policijsko delo. Osnovni program

izobraţevanja in usposabljanja za vodjo policijskega okoliša. MNZ RS, Generalna

policijska uprava Ljubljana.

22. Palmer, T., Pagon, M. (2002). Socialno delo v policiji. V: Pagon, M. (ur). Tretji

slovenski Dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

23. Pečar, J. (1974). Socialnemu delu podobne dejavnosti v sluţbah javne varnosti.

Teorija in praksa, vol. 11, št. 3, str. 289-305.

24. Phillips, C., Jacobson, J., Prime, R., Carter, M., Considine, M. (2002). Crime and

Disorder Reduction Partnership: Round one progress. London: Home Office.

25. Raffel, W. E. (2005). Citizen police academies: the importance of communication.

Policing: An International Journal of Police Strategies & Management. 28 (1), 84-97.

26. Reiner, R. (2000). The Politics of the Police. Oxford: Oxford University Press.

27. Van der Ent, D.W., Evers, Th.D., Komduur, K. (1998). Nasilje nad ţenskami –

odgovornost policije. Ljubljana: ţenska svetovalnica 2001.

49

28. Vlada Republike Slovenije, Urad za enake moţnosti. (2002). Poloţaj ţensk v

Sloveniji v devetdesetih. Članek je dobljen na http//:www.uem-rs-

si/slo/publikacije/polozajzensk90/20 html

29. Ţaberl, M. (1999). Policijska pooblastila. Učno gradivo VPVŠ (druga dopolnjena

izdaja). Ljubljana.

ZAKONI

30. Zakon o policiji -Uradno prečiščeno besedilo. (Uradni list RS, št. 53/05 z dne

31.5.2005)

31. Zakon o prekrških

32. Zakon o kazenskem postopku

33. Pravilnik o policijskih pooblastilih - Odl.US (Uradni list RS, št. 43/04 z dne

26.4.2004).

34. Zakon o socialnem varstvu

35. Zakon o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih

36. Kazenski zakonik RS

DRUGI VIRI

37. USTNI VIRI –intervju z ţrtvijo nasilja (Maja M.)

38. USTNI VIRI –Ţugič, Sonja. (2008). Koordinatorka za nasilje na Centru za socialno

delo v Krškem

39. Interno gradivo druţbe B&Z. (1998). Ljubljana.

50

13 PRILOGE

Priloga 1: Vprašalnik namenjen strokovnim socialnim delavcem

VPRAŠALNIK

O SODELOVANJU POLICIJE S CENTRI ZA SOCIALNO DELO na

področju NASILJA v Posavju (Breţice, Krško, Sevnica)

(vprašalnik namenjen strokovnim socialnim delavcem)

OCENJEVANJE SODELOVANJA POLICIJE S CENTRI ZA SOCIALNO DELO

Policija poleg servisnih nalog, opravlja tudi interventne naloge z elementi socialnega

dela. To so posredovanja v druţinskih prepirih (NASILJE), postopki s starejšimi in

duševno motenimi osebami, z mladoletniki in otroci, itd. Pri izvajanju slednjih nalog z

elementi socialnega dela, bi moralo potekati sodelovanje s socialno sluţbo neposredno. V

kolikšni meri pa se to sodelovanje v praksi izvršuje, mi bo pomagal ugotoviti naslednji

vprašalnik.

Ocenite (sodelovanje) z oceno od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni najnižjo oceno (npr. da

sodelovanja ni), 5 pa najvišjo oceno (npr. da obstaja popolno sodelovanje). Vmesne

ocene pomenijo stopnjo oz. razpon med njima.

1. Kako ocenjujete sodelovanje med CENTROM ZA SOCIALNO DELO in

POLICIJO na področju obravnavanja nasilja?

Zelo slabo 1 2 3 4 5 Odlično

2. Kako pogosto sodelujete s policijo ko gre za nasilje?

Nikoli 1 2 3 4 5 Zelo pogosto

51

3. Kaj bi bilo potrebno še storiti da bi bilo sodelovanje še boljše? Katere

informacije bi še bilo treba vedeti za izboljšano sodelovanje?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_______________________________________________________________

4. Ali pri sodelovanju s policijo kdaj naletite na oviro?

Nikoli 1 2 3 4 5 Pogosto

5. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno dejavnostjo?

Premalo 1 2 3 4 5 Ravno prav

6. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja in ali se dobro

izkaţejo?

Neuspešna 1 2 3 4 5 Uspešna

7. V katerih situacijah vam je še posebej pomembno da CSD in policija sodelujejo?

V čem naj bi se potem tudi olajšalo oz. bilo bolj uspešnejše vaše delo?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_______________________________________________________________

8. Koliko poznate delo policije na področju nasilja?

Slabo 1 2 3 4 5 Dobro

9. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev CSD in vodij

policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako opravljati razgovore z otroki,..)

Nikakor ne 1 2 3 4 5 Vsekakor

52

DEMOGRAFIJA

1. Spol:

a. Ţenski

b. Moški

2. Starost: _________ let.

3. Stopnja izobrazbe (najvišja dokončana stopnja) in smer izobrazbe:

a. Srednja šola,

b. Višja šola,

c. Visoka ali univerzitetna izobrazba,

d. Magisterij ali doktorat.

4. Sedeţ sluţbe/oddelka:

a. Breţice,

b. Krško,

c. Sevnica

Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!

53

Priloga 2: Vprašalnik namenjen vodjem policijskih okolišev in policistom

VPRAŠALNIK

O SODELOVANJU CENTROV ZA SOCIALNO DELO S POLICIJO na

področju NASILJA v Posavju (Breţice, Krško, Sevnica)

(vprašalnik namenjen vodjem policijskih okolišev in policistom)

OCENJEVANJE SODELOVANJA CENTROV ZA SOCIALNO DELO S

POLICIJO

Policija poleg servisnih nalog, opravlja tudi interventne naloge z elementi socialnega

dela. To so posredovanja v druţinskih prepirih (NASILJE), postopki s starejšimi in

duševno motenimi osebami, z mladoletniki in otroci, itd. Pri izvajanju slednjih nalog z

elementi socialnega dela, bi moralo potekati sodelovanje s socialno sluţbo neposredno. V

kolikšni meri pa se to sodelovanje v praksi izvršuje, mi bo pomagal ugotoviti naslednji

vprašalnik.

Ocenite (sodelovanje) z oceno od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni najnižjo oceno (npr. da

sodelovanja ni), 5 pa najvišjo oceno (npr. da obstaja popolno sodelovanje). Vmesne

ocene pomenijo stopnjo oz. razpon med njima.

1. Kako ocenjujete sodelovanje med POLICIJO in CENTROM ZA SOCIALNO

DELO na področju obravnavanja nasilja?

Zelo slabo 1 2 3 4 5 Odlično

2. Kako pogosto sodelujete s centrom za socialno delo ko gre za nasilje?

Nikoli 1 2 3 4 5 Zelo pogosto

54

3. Kaj bi bilo potrebno še storiti da bi bilo sodelovanje še boljše? Katere

informacije bi še bilo treba vedeti za izboljšano sodelovanje?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_______________________________________________________________

4. Ali pri sodelovanju s CSD kdaj naletite na oviro?

Nikoli 1 2 3 4 5 Pogosto

5. V kolikšni meri se po vašem mnenju policija ukvarja s preventivno dejavnostjo?

Premalo 1 2 3 4 5 Ravno prav

6. Kako vidite delo policije na področju obravnavanja nasilja?

Neuspešna 1 2 3 4 5 Uspešna

7. V katerih situacijah vam je še posebej pomembno da CSD in policija sodelujejo?

V čem naj bi se potem tudi olajšalo oz. bilo bolj uspešnejše vaše delo?

_____________________________________________________________________

_____________________________________________________________________

_______________________________________________________________

8. Koliko poznate delo CSD na področju nasilja?

Slabo 1 2 3 4 5 Dobro

9. Ali čutite potrebo po skupnem usposabljanju strokovnih delavcev CSD in vodij

policijskih okolišev, na področju nasilja? (kako opravljati razgovore z otroki,..)

Nikakor ne 1 2 3 4 5 Vsekakor

55

DEMOGRAFIJA

5. Spol:

a. Ţenski

b. Moški

6. Starost: _________ let.

7. Stopnja izobrazbe (najvišja dokončana stopnja) in smer izobrazbe:

a. Srednja šola,

b. Višja šola,

c. Visoka ali univerzitetna izobrazba,

d. Magisterij ali doktorat.

8. Sedeţ sluţbe/oddelka:

a. Breţice,

b. Krško,

c. Sevnica.

Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!

56

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATA

OSNOVNI

PODATKI

Mojca Zavratnik,

Drnovo 11, 8273 Leskovec pri Krškem

Gsm: 041/ 730 943

Email: mojca.zavratnik2@gmail.com

OSEBNI PODATKI Rojena 17.12.1985 v Murski Soboti, slovenska drţavljanka

LASTNOSTI Delovna, natančna, zanesljiva, točna, odgovorna, redoljubna

HOBIJI Slikanje, sprehodi, tek, branje knjig

IZOBRAZBA 2000-2004 Srednja prometna šola Maribor

2004-2009 Fakulteta za varnostne vede (VS redni)

2009-2010 Višja ekonomska šola Breţice

DELOVNE

IZKUŠNJE

Praksa na centru za socialno delo Krško,

proizvodna dela Greischaber Logistika,

pomoč v trgovini (Lidl),

pregledovanje kakovosti blaga (Bosch),

deljenje letakov in časopisa

ZNANJA IN

IZKUŠNJE

Računalništvo: word, excel, pawer point, outlook- elektronska

pošta, internet.

Tuji jeziki: pasivno nemščina in angleščina zadovoljivo.

Vozniški izpit: B kategorije.

57

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Mojca Zavratnik izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

»Sodelovanje policije in centrov za socialno delo na področju nasilja v Posavju«

rezultat lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 17.2.2010 Mojca Zavratnik