Embed Size (px)
Citation preview
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Ugotavljanje izvora krvnih madežev z uporabo računalniškega programa
BackTrackTM Suite
Anja Oblak Avgust, 2009 Mentorica: izr. prof. dr. Katja Drobnič
ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Katji Drobnič za nasvete, čas,
potrpežljivost in pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako se zahvaljujem
delovnemu mentorju Aljažu Žbogarju za pomoč pri izvajanju praktičnega dela
diplomske naloge in g. Janku Kotniku za izdelavo potrebnih pripomočkov za izvedbo
praktičnega dela.
Še posebej pa se za potrpežljivost in spodbude zahvaljujem svoji družini in prijateljem,
ki so mi pomagali in stali ob strani med pisanjem diplomske naloge.
KAZALO
1 UVOD............................................................................................................................ 1
2 KRI ................................................................................................................................ 3
2.1 Sestava in značilnosti krvi .......................................................................................... 4
2.1.1 Človeška kri............................................................................................................. 5
2.1.2 Svinjska kri .............................................................................................................. 5
2.1.3 Primerjava med svinjsko in človeško krvjo............................................................. 5
2.2 Značilnosti krvne kaplje ............................................................................................. 6
2.3 Značilnosti krvnega madeža ....................................................................................... 8
3 KLASIFIKACIJA OBLIK KRVNIH SLEDI ............................................................. 10
3.1 Špricane sledi............................................................................................................ 11
3.1.1 Sledi nastale z uporabo sile ................................................................................... 11
3.2 Nešpricane sledi........................................................................................................ 13
3.3 Sestavljene sledi ....................................................................................................... 14
4 REKONSTRUKCIJA KAZNIVEGA DEJANJA S POMOČJO KRVNIH SLEDI ... 16
4.1 Dokumentiranje sledi................................................................................................ 20
4.2 Osemstopenjski model analize krvnih sledi ............................................................. 25
4.3 Rekonstrukcija dogodka ........................................................................................... 28
4.3.1 Praktični standardi rekonstrukcije dogodka .......................................................... 31
5 UGOTAVLJANJE IZVORA KRVNIH MADEŽEV ................................................. 32
6 UGOTAVLJANJE IZVORA KRVNIH MADEŽEV Z ROČNIMI METODAMI..... 36
6.1 Uporaba trigonometričnih funkcij ............................................................................ 36
6.2 Grafični pristop......................................................................................................... 38
6.3 Metoda napenjanja vrvic .......................................................................................... 39
6.4 Omejitve in napake pri določanju najverjetnejše točke izvora................................. 41
7 UGOTAVLJANJE IZVORA KRVNIH MADEŽEV Z RAČUNALNIŠKIM
PROGRAMOM BACKTRACKTM SUITE .................................................................... 43
7.1 Predstavitev računalniškega programa BackTrackTM Suite..................................... 43
7.2 Ugotovitve predhodnih raziskav.............................................................................. 48
7.3 Prednosti programa BackTrackTM Suite ................................................................... 49
7.4 Pomanjkljivosti programa BackTrackTM Suite......................................................... 51
8 PRAKTIČNI DEL ....................................................................................................... 52
8.1 Splošno o eksperimentu............................................................................................ 53
8.2 Priprava fingiranih krvnih sledi................................................................................ 53
8.3 Dokumentiranje fingiranih krvnih sledi (označevanje, fotografiranje) .................... 55
8.4 Merjenje krvnih sledi................................................................................................ 58
8.5 Obdelava podatkov................................................................................................... 59
8.5.1 Izračun na roko ...................................................................................................... 59
8.5.2 Uporaba računalniškega programa ........................................................................ 62
8.6 Rezultati in diskusija ................................................................................................ 69
9 SKLEPNO RAZMIŠLJANJE ..................................................................................... 75
10 LITERATURA .......................................................................................................... 77
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primerjava vrednosti fizikalnih značilnosti med človeško in svinjsko krvjo ter
destilirano vodo ................................................................................................................ 6
Tabela 2: Primerjava dejanskih vrednosti za X, Y in Z z izračunanimi vrednostmi po
trigonometrični metodi in z računalniškim programom BackTrackTM. ......................... 69
Tabela 3: Primerjava dejanskih vrednosti za X, Y in Z z izračunanimi vrednostmi po
trigonometrični metodi in z računalniškim programom BackTrackTM. ......................... 70
KAZALO SLIK
Slika 1: Klasifikacija krvnih sledi .................................................................................. 10
Slika 2: Primer škatlice oziroma embalaže, v kateri so shranjeni dokazi skupaj z vsemi
potrebnimi podatki.......................................................................................................... 23
Slika 3: Osemstopenjski model analize krvnih sledi ...................................................... 26
Slika 4: Primer analize posameznih dogodkov (posilstva) kot podlage za rekonstrukcijo
celotnega dogodka .......................................................................................................... 29
Slika 5: Uporaba trigonometričnih funkcij za izračun vpadnega kota (formula) ........... 37
Slika 6: Primer izračuna vpadnega kota ......................................................................... 37
Slika 7: Formuli za računanje razdalje od stečišča do izvora......................................... 38
Slika 8: Grafični prikaz določitve najverjetnejšega izvora............................................. 38
Slika 9: Prikaz uporabe metode napetih vrvic ................................................................ 40
Slika 10: Primer fotografije madeža z navpičnico in merilom....................................... 44
Slika 11: Pogled od zgoraj in od strani z BackTrack/Images......................................... 45
Slika 12: Določitev točke stečišča z BackTrack/Win (Top View)................................. 46
Slika 13: Določitev točke najverjetnejšega izvora z BackTrack/Win (Side View) –
primer dveh izvorov ....................................................................................................... 47
Slika 14: Pripomočki za pripravo fingiranega kraja dejanja .......................................... 54
Slika 15: Fotografija s fingiranega kraja dejanja............................................................ 56
Slika 16: Fotografiji posameznih krvnih madežev. ........................................................ 56
Slika 17: Fotografija celotnega kraja dejanja, ki omogoča določitev vrednosti X in Y za
izbrane madeže na tleh, potrebnih za računalniško analizo z BackTrackTM Suite ....... 57
Slika 18: Primer tabele, v katero smo zapisovali dolžino, širino, vrednost XYZ in
razdaljo do madeža do stečišča, torej vse potrebne podatke tako za ročno kot
računalniško analizo ....................................................................................................... 57
Slika 19: Prikaz uporabe napetih vrvic za določitev stečišča (na sliki nanj kaže puščica).
Leva stran prikaz s tal, desna s stene. ............................................................................. 60
Slika 20: Primer izračuna vpadnega kota in višine izvora za izbran krvni madež ......... 60
Slika 21: Grafični prikaz območja izvora za madeže iz prve serije ............................... 61
Slika 22: Madež, ki smo ga izbrali za analizo ................................................................ 62
Slika 23: Primer umerjanja skale.................................................................................... 63
Slika 24: Vnos podatkov o madežu ................................................................................ 63
Slika 25: Računanje kota gama ...................................................................................... 64
Slika 26: Umerjanje dolžine in širine madeža ................................................................ 65
Slika 27: Podatki za madež z elipso, narisano na podlagi izmer.................................... 65
Slika 28: Končni podatki za madež z elipso, ki ustreza telesu madeža.......................... 66
Slika 29: Končni prikaz analize z BackTrack/Images. Slika na levi prikazuje pogled s od
zgoraj (s ptičje perspektive), na desni pa pogled od strani. ............................................ 67
Slika 30: Pogled od zgoraj (top view) na izvor, ki je povzročil madeže na steni, v enem
izmed poskusov .............................................................................................................. 68
Slika 31: Pogled od strani (side view) na izvor, ki je povzročil madeže na steni, v enem
izmed poskusov .............................................................................................................. 68
Slika 32: Končni prikaz analize z BackTrack/Images za madeže s tal in s stene........... 73
POVZETEK
Prisotnost krvnih sledi na kraju dejanja in ugotavljanje njihovega izvora igra pomembno
vlogo pri preiskovanju in rekonstrukciji kaznivih dejanj. Poznavanje značilnosti krvi,
krvne kaplje in krvnega madeža pomembno prispeva k natančnemu določanju območja
izvora krvnih madežev. Začetna poglavja diplomske naloge »Ugotavljanje izvora krvnih
madežev z uporabo računalniškega programa BackTrackTM Suite« opredeljujejo prav te
značilnosti in vključujejo še klasifikacijo oblike krvnih sledi.
Določanje izvora krvnih madežev lahko poteka z uporabo ročnih metod ali s pomočjo
računalniškega programa kot je BackTrackTM Suite, ki opravlja analizo krvnih madežev
na podlagi fotografij le teh. Namen diplomskega dela je bilo testiranje demonstracijske
verzije tega programa in ugotavljanje njegove primernosti za uporabo v praksi oziroma
za nadomestitev ročnih metod. S pomočjo eksperimenta smo ugotovili, da so rezultati
glede izvora krvnih madežev, določenega z BackTrackTM Suite primerljivi s
trigonometrično metodo in za primere madežev s sten, še celo natančnejši. Prav tako je
uporaba tega računalniškega programa hitrejša od trigonometrične metode, predvsem
kadar gre za večje število madežev in kadar se hkrati analizirajo madeži iz različnih
površin, prav tako pa je z njegovo uporabo zmanjšana možnost človeških napak in
subjektivnosti preiskovalcev pri analizi krvnih sledi in določanju njihovega izvora.
Diplomsko delo daje usmeritve za delo s tem programom in predstavlja nekakšno
teoretično osnovo dela s programom in njegovo uporabnost na enostavnih praktičnih
primerih v umetno ustvarjenih pogojih.
Ključne besede: kri, značilnosti krvne kaplje, značilnosti krvnega madeža, oblike
krvnih sledi, rekonstrukcija, izvor krvnih sledi, trigonometrična metoda, BackTrackTM
Suite
USE OF THE BACKTRACKTM SUITE SOFTWARE FOR
THE DETERMINATION OF THE POINT OF ORIGIN OF
BLOODSTAINS
SUMMARY
The presence of bloodstains at the crime scene and determination of the point of origin
can be of major importance for the crime scene investigation and crime reconstruction.
It is important to know all of blood, blood drop and bloodstain characteristics which can
allow the analyst to identify the probable point of origin for stains that appear to have a
common convergence. First few chapters of diploma dissertation »Use of the
BackTrackTM Suite software for the determination of the point of origin of blood stains«
contain information about that characteristics and include the classification of
bloodstain patterns.
The probable point of origin can be determinate using either »manual« or computer
method. One of the computer programs that offer the analyst an effective method of
analyzing spatter patterns for point of origin by digital photographs is BackTrackTM
Suite software. For diploma dissertation we tested demo version of this software to
establish its practice use and to find out if this software can substitute »manual«
methods. Under controlled circumstances, we create patterns for comparison the
trigonometric method and BackTrackTM Suite, for the determination of the point of
origin. Both methods gave us almost the same results, only for stains from walls the
BackTrackTM Suite was more exact. BackTrackTM Suite allow the analyst to more
efficiently and faster locate the point of origin than other methods, even more when
there is a large number of bloodstains from different surfaces. Using this computer
software also reduce human mistakes and analysts subjective influences.
This diploma dissertation presents important theoretical and practical stringing point for
further researches about use of BackTrackTM Suite at a real crime scene.
Key words: blood, blood drop characteristics, bloodstain chataracteristics, classification
of bloodstain patterns, reconstruction, point of origin, trigonometric method,
BackTrackTM Suite
1 UVOD
Krvne sledi oziroma krvni madeži ponavadi nastanejo kot posledica hudih in nasilnih
kaznivih dejanj, lahko tudi kot posledica nesreče ali samomora. Preiskave oblik krvnih
sledi lahko tako vsaj delno odgovorijo na dve vprašanji, kot sta: kolikokrat je bila žrtev
udarjena in s kakšno močjo je bila žrtev udarjena. Poleg tega se da iz krvnih sledi
ugotoviti in določiti tudi njihov izvor, ki lahko preiskovalcem marsikdaj pomaga pri
rekonstrukciji kaznivega dejanja ali dogodka.
Obstaja več načinov določanja najverjetnejšega izvora krvnih sledi, kot so uporaba
trigonometričnih funkcij, grafična metoda, metoda napetih vrvic in računalniška
obdelava krvnih sledi s pomočjo računalniških programov, kot npr. BackTrackTM Suite,
ki v Sloveniji še ni v uporabi, je pa njegova primernost predmet tega diplomskega dela.
Stresnost preiskovalcev pri preiskovanju kaznivih dejanj s krvnim izidom je zelo velika,
zaradi česar so lahko podvrženi tudi večjim možnostim napak, predvsem pri ročnih
metodah analiziranja krvnih sledi, kjer lahko njihova, pogosto nehotena, subjektivnost
zaradi želje po ugodni rešitvi vpliva na pravilnost rezultatov oziroma ugotovitev.
Namen diplomskega dela je testirati računalniški program BackTrackTM Suite, da bi
ugotovili, ali lahko z njegovo uporabo, ki temelji na uporabi digitalnih fotografij krvnih
madežev, hitreje določimo izvor krvnih madežev kot z ročnim računanjem izvora z
upoštevanjem trigonometričnih funkcij ter se tako izognemo morebitnim človeškim
napakam pri ročnih izračunih. V diplomski nalogi bomo preverili, ali program da
pričakovane rezultate in ali lahko nadomesti ročne izračune in tako pripomore k
zmanjšanju izpostavljenosti stresu za preiskovalce kaznivih dejanj in drugih dogodkov.
Cilj naloge je s pomočjo eksperimenta dokazati, da je postopek ugotavljanja izvora
krvnih sledi s pomočjo programa BackTrackTM Suite, ki omogoča avtomatizirano
izračunavanje, hitrejši kot ročni izračun. Dokazati želimo, da BackTrackTM Suite daje
natančne rezultate v kratkem času ter tako olajša delo.
1
Pri tem smo si postavili tri hipoteze, ki smo jih v praktičnem delu te naloge testirali in
predstavili rezultate, povezane z njimi. Hipoteze so naslednje:
Hipoteza 1: Rezultati ročnih izračunov in računalniških izračunov s pomočjo programa
BackTrackTM Suite so med seboj primerljivi – dajejo enake oziroma primerljive
informacije o najverjetnejšem izvoru krvnih madežev (ali je oseba stala, sedela ali
ležala, ko so ji bile povzročene rane, zaradi katerih so nastale krvne sledi) oz. da je
izvorov več (premikanje udeležencev).
Hipoteza 2: Ugotavljanje izvora krvnih madežev je z uporabo računalniškega programa
BackTrackTM časovno hitrejše.
Hipoteza 3: Postopek z BackTrackom je avtomatiziran, zaradi česar so možnosti
človeških napak pri matematičnih izračunih izključene, hkrati pa tudi subjektivnost
preiskovalca.
Diplomsko delo poleg empiričnega (praktičnega) dela zajema tudi teoretični del.
Uporabljena je bila deskriptivna metoda, ki je značilna za začetno fazo znanstvenega
raziskovanja in obsega študij literature, torej različnih člankov, raziskav, že opravljenih
eksperimentov in podobno. Ima večjo vrednost kot opisovanje, saj se z njo raziskujejo
tudi zakonitosti in vzročne povezave. Uporabili smo tudi metodo analize in primerjalno
metodo.
V empiričnem delu smo z eksperimentom v laboratoriju ustvarili fingirane krvne sledi,
jih ustrezno označili, dokumentirali in fotografirali ter izmerili dolžino in širino
posameznega krvnega madeža (med 6 in 10 madežev pri posameznem eksperimentu), z
uporabo trigonometričnih funkcij določili kot, pri katerem je posamezna krvna kaplja
zadela podlago in s pomočjo napetih vrvic ugotovili stečišče krvnih madežev. S
pomočjo tangensa kota in razdalje do stičišča ter z uporabo grafikona smo nato določili
njihov izvor. Postopek določevanja izvora krvnih madežev smo ponovili z uporabo
računalniškega programa BackTrackTM Suite. Na koncu pa smo z metodo analize
empiričnih rezultatov in s primerjalno metodo primerjali oba postopka določitve izvora
krvnega madeža in predstavili rezultate.
2
2 KRI
Kri je najpomembnejša telesna tekočina tako ljudi kot živali. Ima določeno sestavo in
njej lastne značilnosti. Nujno je potrebna za zagotavljanje fiziološkega ravnotežja
oziroma homeostaze.
Laična javnost je nemalokrat prepričana, da lahko kri na kraju dejanja posreduje le
podatke pomembne za preiskave DNK, ne pomisli pa na druge informacije, ki se lahko
razberejo iz oblik krvnih sledi in ki jih s preiskavo DNK nikakor ne moremo dobiti.
Za ugotovitev dejanskega vzroka nastanka takšnih sledi je torej treba poznati različne
značilnosti krvi, saj te vplivajo na končno obliko najdenih krvnih madežev. Za
ugotovitev teh značilnosti, za obnašanja krvnih kapelj, ko se te odlepijo od telesa in
padejo na različne površine, za pripravo fingiranih krvnih sledi in za izvedbo
rekonstrukcije dogodka je treba izvesti različne eksperimente oziroma dejanja. V okviru
eksperimentov je treba uporabiti svežo kri, da lahko pridemo do natančnejših rezultatov.
Ker pa kri na zraku hitro koagulira oziroma se strdi, je pomembno, da je kri pred
poskusom pravilno in primerno shranjena. Krvi se ne sme dodati antikoagulantov
(sredstev proti strjevanju), saj se z njimi spremenijo njene značilnosti in lastnosti.
Nemalokrat se pojavi dejstvo, da bi se moralo pri teh eksperimentih zaradi zanesljivosti
rezultatov uporabili človeško kri, vendar pridemo pri tem v navzkrižje z moralnimi in
etičnimi normami. Hkrati zaradi možnosti različnih prenosljivih bolezni sodi človeška
kri med biološko nevaren material. Zato se za večino tovrstnih eksperimentov uporablja
svinjska kri, ki naj bi bila, kot bomo videli v nadaljevanju, po sestavi in značilnostih
najbolj podobna človeški. Takšna kri je bila uporabljena tudi pri izvedbi praktičnega
dela te naloge.
3
2.1 Sestava in značilnosti krvi
Znano je, da kri predstavlja od 7 do 8 % človekove telesne teže in da se po človeškem
telesu pretaka od 4 do 6 litrov krvi, in sicer pri moških zaradi njihove značilne telesne
zgradbe nekaj več kot pri ženskah, torej od 5 do 6 litrov, in pri ženskah od 4 do 5 litrov.
Kri je sestavljena iz krvne plazme in krvnih celic (eritrociti, levkociti, ki vsebujejo DNK
in trombociti), ki jih lahko imenujemo tudi krvna telesca. Ta predstavljajo približno 45-
odstotni delež v celotni krvi, drugo je plazma. To je rumenkasta vodna raztopina, ki
vsebuje vodo (90 % celotne prostornine plazme) ter plazemske beljakovine in ostale
snovi malih in velikih molekulskih tež (organske kisline in soli), ki prestavljajo 10 %
celotne prostornine. (Štiblar Martinčič, 2006)
Za vplivanje na obliko krvnih sledi sta pomembni zlasti dve komponenti krvi, in sicer
plazma in eritrociti (rdeče krvničke), katerih količina se izraža s hematokritom oz.
volumskim deležem eritrocitov v krvi, in se razlikuje od človeka do človeka, kakor tudi
med posameznimi organi ene osebe (Wonder, 2001: 7). Štiblar Martinčičeva (2006)
navaja, da so normalne vrednosti hematokrita pri moškem 40–50 %, pri ženski 35–
45 %, pri otroku 35 % in pri novorojenčku med 45–60 %.
Prostornina, površinska napetost, viskoznost, gostota, pH, temperatura in barva so še
druge pomembne lastnosti oziroma značilnosti krvi. Predvsem površinska napetost in
viskoznost vplivata in določata obliko krvne kaplje v letu. Viskoznost krvi ni
konstantna, ampak se spreminja glede na čas, temperaturo in strižno hitrost oziroma
glede na to, kaj se s krvjo dogaja (Wonder, 2001: 8).
Treba se je zavedati, da kri v telesu ni v vseh žilah pod enakim tlakom, kar pomeni, da
lahko različne poškodbe različnih delov telesa povzročijo različno izgubo krvi
(arterijske poškodbe veliko večjo kot venske), hkrati pa za seboj pustijo tudi različne
oblike krvnih sledi, kot so na primer arterijski brizgi oziroma loki. Prav tako je lahko kri
zaradi različne sestave in tega, ali je oksigenirana ali deoksigenirana, različne barve.
4
2.1.1 Človeška kri
Prostornina krvi pri ljudeh se, kot že omenjeno, giblje med 4 in 6 litri. Majhne količine
krvi se hitro nadomestijo, zaradi česar tudi darovanje krvi ne pomeni nič slabega za telo,
je pa res, da človek ponavadi izgubi zavest že ob izgubi okrog enega litra krvi.
Relativna viskoznost krvi je gleda na viskoznost vode, ki je 1, med 3,5 in 5,5, kri pa je
zaradi krvnih telesc in plazemskih beljakovin tudi gostejša od vode, zaradi česar teče od
4- do 5-krat počasneje (Štiblar Martinčič, 2006). Vrednosti se od avtorja do avtorja
nekoliko razlikujejo, čeprav vse ostajajo znotraj enakega okvira. Tako Husle-Smith,
Mehdizadeh in Chandra (2005) navajajo, da je gostota človeške krvi med 1052 in 1063
kg/m3, površinska napetost pa od 5,1 do 5,7 x 10-2 N/m.
Štiblar Martinčičeva (2006: 65) še pojasnjuje, da je pH krvi med 7,35 in 7,45, njena
povprečna temperatura pa okrog 38 stopinj Celzija.
2.1.2 Svinjska kri
Svinjska kri bi naj bila po navedbah različnih avtorjev in na podlagi najrazličnejših
ugotovitev po sestavi in značilnostih najbolj primerljiva in podobna človeški.
Vrednost viskoznosti svinjske krvi se giblje med 3,4 in 6,1 x 10-3 kg/ms, njena
površinska napetost znaša med 5,3 in 5,8 x 10-2 N/m, medtem ko je gostota svinjske krvi
enotna vrednost, in sicer 1062 kg/ m3 (Husle-Smith in sodelavci, 2005).
2.1.3 Primerjava med svinjsko in človeško krvjo
Primerjava osnovnih značilnosti krvi, kot so volumen eritrocitov, viskoznost,
površinska napetost in gostota, med svinjsko in človeško krvjo in v primerjavi z
destilirano vodo je prikazana v tabeli 1. Gre za značilnosti, ki pomembno vplivajo na
obliko nastalih krvnih sledi in iz katerih lahko sklepamo, da sta si človeška in svinjska
5
kri med seboj tako podobni, da lahko v eksperimentalne namene brez zadržkov
uporabimo slednjo.
Husle-Smith in sodelavci (2005) na podlagi te tabele pojasnjujejo, da so lastnosti
svinjske in človeške krvi podobne, zaradi česar se pričakuje, da se bodo tudi krvne
kaplje obeh vrst vedle podobno. V potrditev so primerjali dimenzije krvnih madežev
prašičje krvi, za katere so sami opravili teste in ugotovitve eksperimenta s človeško
krvjo, ki jih navajajo Willis, Piranian, Donaggio, Barnet in Rowe (2001) v svojem
članku, za katere so ugotovili, da so po primerjanih parametrih enake njihovim.
Tabela 1: Primerjava vrednosti fizikalnih značilnosti med človeško in svinjsko krvjo ter
destilirano vodo (Vir: Husle-Smith, Mehdizadeh in Chandra, 2005)
Fizikalne lastnosti človeška kri svinjska kri destilirana voda
volumen eritrocitov (%)
viskoznost (x 10-3 kg/ms)
površinska napetost (x 10-2 N/m)
gostota (kg/m3)
40,0–45,0
3,8–5,1
5,1–5,7
1052–1063
38,9–46,3
3,4–6,1
5,3–5,8
1062
…
1,0
7,2
1000
Rezultati raziskav in eksperimentov, v katerih je bila uporabljena svinjska kri, dajejo
torej zadostne in verodostojne rezultate in ugotovitve, iz katerih lahko sklepamo o
obnašanju krvnih kapelj, sušenju krvnih madežev, vlogi vrste površine, na katero je
padla kri, in višini, s katere je padla, o sili, ki je povzročila določene sledi in še o
mnogih drugih okoliščinah in značilnostih krvi, ki jih lahko torej transformiramo na
primere, kjer na kraju dejanja ali kjerkoli drugje najdemo človeško kri.
2.2 Značilnosti krvne kaplje
Ko pomislimo na kapljo, si največkrat predstavljamo strukturo v obliki solze, ki se
odlepi od neke podlage oziroma od nekod kaplja, prileti. Vendar Slovar slovenskega
6
knjižnega jezika (2000) kapljo opredeljuje kot tekočino v obliki kroglice. Kaj je
pravzaprav res? Ima krvna kaplja v letu obliko solze ali kroglice? Seveda je to odvisno
od njenih fizikalnih lastnosti, ki nanjo in na njeno obliko značilno vplivajo. Takšni, ki
določata obliko krvne kaplje v letu sta njena viskoznost in površinska napetost.
Drobničeva (2002) pojasnjuje, da nastane površinska napetost kot posledica delovanja
kohezijskih sil (sile, ki delujejo med molekulami v tekočini) v kaplji, ki so usmerjene
proti notranjosti kaplje in si prizadevajo za to, da bi zmanjšale površino kaplje na
najmanjšo možno, kar povzroči, da dobi kaplja kroglasto obliko. Nadaljuje pa s tem, da
tudi viskoznost, s katero se določa stopnja odpornosti na spremembo, vpliva na
kroglasto obliko krvnih kapelj, saj je ta v tem primeru približno štirikrat večja od vode,
kar pomeni, da je oscilacija (posledica premikanja mase v krvni kaplji) nizka in
povzroči, da je krvna kaplja bolj ali manj kroglasta.
Kljub temu, da ima kapljica v letu obliko kroglice, ima v času, ko polzi oziroma se
odleplja od določene površine ali rane in do trenutka, ko je sila teže krvne kaplje dovolj
velika, da se od nje odlepi, nekaj časa obliko solze. Akin (2005) glede kroglaste oblike
krvne kaplje v letu pravi, da omogoča izračunavanje vpadnega kota (angl. angle of
impact) krvnega madeža, ki nastane, ko kaplja zadane ob podlago, z uporabo
trigonometričnih enačb. Vpadni kot namreč določa oziroma pomaga pri določitvi točke,
iz katere kri izvira in se imenuje izvor krvne sledi (angl. point of origin) ter nanj ne
vpliva oblika krvne kaplje, ki je okrogla, ampak le kot, pri katerem je zadela podlago.
Med značilnosti krvne kaplje sodi tudi njena velikost, na katero vpliva več različnih
dejavnikov. Drobničeva (2002) med najpomembnejšimi izpostavlja velikost poškodbe,
površinsko napetost in pospešek ter tudi njeno sestavo in oddaljenost od podlage in
dodaja, da je pomemben tudi volumen krvne kaplje, saj kaplja z večjim volumnom z
enake višine povzroči krvni madež večje površine kot kaplja z manjšim volumnom, a
enake sestave. Dodaja še pomemben podatek, in sicer da večja krvna kaplja leti oziroma
pada dlje kot manjša, zaradi manjšega zračnega upora. Iz tega se da sklepati, da krvni
madeži, ki nastanejo kot posledica streljanja in so torej zelo drobni, ne priletijo daleč
stran od izvora.
7
2.3 Značilnosti krvnega madeža
Krvni madež ali krvna sled je tisto, kar preiskovalci ponavadi najdejo na kraju dejanja.
Pri tem je najpomembnejše, da se zavedajo, kaj vse lahko vpliva na določeno obliko
krvnega madeža. Ko se znajdejo na kraju dejanja, kjer so na določeni površini madeži
rdeče, rjave ali celo zelo temne barve, morajo najprej sploh ugotoviti, ali je sled kri, šele
nato se lahko ukvarjajo z drugimi ugotovitvami in analizami.
Za uspešno interpretacijo krvnih sledi je treba vedeti, da na njihovo obliko in velikost
vpliva velikost krvne kapljice (kar je bilo nekoliko že predstavljeno), oddaljenost izvora
od podlage in seveda vrsta podlage (les, papir, steklo in drugo). Pomemben vpliv,
predvsem na obliko krvnega madeža, pa ima še uporabljena sila, ki je povzročila
nastanek določene rane in posledično krvnih kapljic, ki so pri različnih hitrostih
povzročile specifične krvne sledi, predstavljene v naslednjem poglavju.
Glede same oddaljenosti izvora krvnih kapelj od podlage Drobničeva (2004) pojasnjuje,
da je premer krvnega madeža na podlagi običajno večji od premera kaplje v letu in da se
površina sledi na trdi podlagi pri enakem volumnu kaplje spreminja prav glede na
oddaljenost od podlage. Eckert in James (1989: 17) sta s svojimi eksperimenti
enostavno prikazala, da prosto padajoče krvne kaplje s povprečnim volumnom 0,05 ml
povzročijo krvne madeže, ki imajo z naraščanjem oddaljenosti od podlage (v razponu
od 15 cm do 2,1 m) premere, ki ustrezajo posamezni oddaljenosti, in sicer prav tako v
razponu od 13 do 21,5 mm. Ugotovila sta tudi, vsaj tako trdita, da oddaljenost od
podlage, ki je večja od 2,1 m, ne vpliva več bistveno na premer madeža, s tem pa tudi ne
na njegovo velikost.
Vendar je pomembno še, na kakšno vrsto podlage pade krvna kaplja, pa tudi pod
kakšnim kotom. Krvna kaplja, ki pade pravokotno na podlago, načeloma povzroči bolj
ali manj okrogel krvni madež, katerega končna oblika je odvisna od narave in vrste
podlage, na katero pade. Eckert in James (1989: 15) razlagata, da ob trčenju s trdo in
gladko podlago površinska napetost krvne kaplje vzdrži pretrganje oziroma ne povzroči
deformacije le-te, zaradi česar nastane enakomeren okrogel madež, neodvisen od
oddaljenosti od podlage, in obratno, da groba oziroma hrapava podlaga premaga
8
površinsko napetost in kohezivnost kaplje, kar povzroči raztrganje kaplje ob trčenju s
takšno podlago in ima za posledico krvni madež, ki je deformiran, z nepravilnostmi v
obliki ter ima nazobčane robove. Bevel in Gardner (2002: 135) dodajata, da bolj kot je
podlaga gladka, bolj je verjetno, da bodo madeži simetrični in z manj ali celo brez
satelitov, in obratno, da bolj kot je podlaga hrapava, bolj verjetno je, da bodo madeži
popolnoma asimetrični.
Drobničeva (2004) nadaljuje, da ima na izgled krvnih sledi določen vpliv tudi sušenje
sledi oziroma njena okostenitev, kar pomeni, da okoli krvne kaplje, ki pade na podlago,
nastane obroč, vendar le, če se kri prej ni razmazala. Čas strjevanja oziroma sušenja krvi
je odvisen od več dejavnikov, kot so temperatura in vlažnost okolja in podlage, velikosti
krvne kaplje in drugih, že omenjenih značilnosti krvnih madežev.
V realnih primerih krvni madeži niso vedno »jasni« in ponavadi ne nastanejo kot
posledica posamezne krvne kaplje, ampak se posamezni madeži med seboj prekrivajo,
tako da je težko ugotoviti, kateri izmed njih imajo skupen izvor.
Kljub temu se iz posameznega krvnega madeža da določiti tudi smer leta krvne kaplje.
Zaobljeni del krvnega madeža kaže na smer, iz katere je kapljica priletela, nazobčan del
oziroma del, na katerem so sateliti, pa, v katero smer je letela. Posamezne krvne madeže
podaljšamo v smeri njenega leta ter na tak način lahko določimo stečišče sledi, ki nam
ob podatkih o vpadnem kotu (izračunamo ga z uporabo trigonometričnih funkcij, ob
izmerjeni dolžini in širini posameznega madeža), pomaga pri določitvi najverjetnejšega
izvora krvnih sledi. Vendar že omenjene težave tudi tukaj povzročijo, da je zaradi
prekrivanja sledi nemogoče določiti najverjetnejši izvor ali pa je več izvorov; morebiti
se izvori celo prekrivajo. To ponavadi oteži delo preiskovalcem in jim otežuje
interpretacijo posameznih sledi oziroma dogodka.
9
3 KLASIFIKACIJA OBLIK KRVNIH SLEDI
Med različnimi avtorji obstajajo različne klasifikacije in tudi različna poimenovanja
oblik krvnih sledi. Za potrebe te naloge smo se odločili za razdelitev oblik na način, kot
ga prikazuje slika 1, torej za delitev na špricane, nešpricane in sestavljene sledi.
Slika 1: Klasifikacija krvnih sledi (Vir: povzeto po Wonder, 2001: 14)
V povezavi s to razdelitvijo lahko krvne sledi razdelimo še na takšne, ki so posledica
prostega pada (pasivne sledi), kamor sodijo krvne mlake, srage, posamezni krvni
madeži in tudi madeži, ki nastanejo kot posledica kapljanja, na sledi, ki so nastale zaradi
delovanja aktivne sile (udarec, strel, poškodba arterije in še druge) in na sledi, ki so
nastale zaradi prenosa, na primer s storilca na tretjo osebo (v tem primeru gre za
sekundarni prenos) ali iz krvave površine na storilca ob brisanju sledi. Seveda obstaja še
veliko več primerov. Vseh ni mogoče niti predvideti, kaj šele navesti.
Ob ugotavljanju načina nastanka posameznih krvnih sledi je treba upoštevati zakonitosti
glede vrste podlage, časa strjevanja krvi na določeni podlagi, velikosti krvnih madežev
na posamezni podlagi oziroma vplivu oddaljenosti od podlage, velikosti rane, stanja
krvaveče osebe ali krvavega predmeta, površinske napetosti, volumna krvne kaplje,
vpadnega kota in druge.
10
3.1 Špricane sledi
Špricane so sledi, ki največkrat nastanejo kot posledica najrazličnejših oblik sile. Od
velikosti sile je tudi odvisno, ali so sledi bolj ali manj razpršene. Ob uporabi velike sile,
ko se krvne kapljice pri visoki hitrosti odlepijo od telesa, nastanejo zelo razpršene sledi,
kar pomeni, da so madeži zelo drobni in niti ne potujejo daleč. Drugače je pri manjši
sili, ko so madeži že večji, prav tako pa lahko potujejo tudi dlje.
Kri ne »špricne« le iz rane, ampak lahko špricane sledi nastanejo tudi kot posledica
zamahovanja, ko se krvne kapljice odlepijo od okrvavljenega orodja (kij, kladivo) ali
orožja, s katerim se povzročajo poškodbe. Iz sledi zamahovanja se da tudi ugotoviti,
koliko udarcev je bilo žrtvi zadanih, vendar je treba upoštevati, da ob prvem udarcu
predmet še ni bil okrvavljen, zaradi česar pri tem udarcu še ne nastanejo sledi
zamahovanja, prav tako se lahko ugotovi tudi, kje je storilec ob udarjanju stal.
Tudi poškodbe arterije povzročijo nastanek špricanih sledi. Arterije so vitalne krvne
žile, ki prenašajo oksigenirano kri (kri, bogato s kisikom) iz pljuč do srca in naprej iz
srca do ostalih organov. V primeru, da pride do poškodbe arterije ravno v času, ko srce
utripa, pojasnjujeta Eckert in James (1989: 34–35), nastanejo značilne oblike krvnih
sledi, ki imajo zaradi padanja in naraščanja arterijskega tlaka značilno obliko lokov ali
brizgov in so svetlo rdeče barve. Med tem pri poškodbah ven, kjer je kri pod manjšim
tlakom in je deoksigenirana, ta iz rane kaplja in ne brizga.
3.1.1 Sledi nastale z uporabo sile
Med sledi, nastale z uporabo sile, sodijo krvni madeži, ki nastanejo kot posledica
udarca, strela, izdiha ali pljuska krvi. Velik pomen pri njihovem nastanku ima sila, s
katero so bile povzročene, in s tem posredno tudi hitrost, pri kateri so nastale krvne
sledi. O tem zelo podrobno piše Akin (2005), čigar ugotovitve in značilnosti sledi,
nastalih pri posamezni hitrosti, so naslednje.
11
Klasifikacija krvnih madežev glede na hitrost (visoka, srednja ali nizka) je povezana z
začetno silo, ki je povzročila to, da se je kri odlepila od podlage. Kot posledica
delovanja visoke hitrosti nastanejo sledi, povzročene pri strelnih ranah, pri srednji
hitrosti nastanejo sledi kot posledica počene arterije ali sledi, ki se odlepijo od
okrvavljenega orodja, medtem ko so sledi, nastale pri nizkih hitrostih posledica
kapljanja iz rane ali predmeta, namočenega v kri.
Visoka hitrost
Krvne sledi, nastale pri visoki hitrosti, so posledica uporabe zunanje sile, ki povzroči
hitrost, večjo od 30 m/s. Madeži, pogosto vidni kot prš, so manjši od 1 milimetra.
Največkrat so povzročeni s streljanjem ali eksplozivom, z uporabo industrijskih strojev
ali z izdihanjem zraka, na primer pri kašljanju in kihanju. Kapljice, ki povzročijo takšno
sled, zaradi zračnega upora in svoje majhne mase ne potujejo daleč.
Srednja hitrost
Posledica zunanje sile, ki povzroči hitrost večjo od 1,5 m/s in manjšo od 7,6 m/s, so
srednje veliki krvni madeži, ki merijo od 1 do 3 milimetrov. Takšne sledi lahko
povzročijo poškodbe z ostrim ali topim predmetom, na primer z nožem, sekiro, kijem
ali pestmi, prav tako pa takšne sledi za sabo pustijo arterijski brizgi. Večina sledi,
nastalih pri srednji hitrosti in najdenih na krajih kaznivih dejanj ali na prizoriščih
nesreč, nastane kot posledica leta kapljic iz nastale rane na podlago ali ob trku celotnega
telesa s podlago. Lahko so posledica udarca s pestjo, ali serije takšnih udarcev, v
primeru prometne nesreče pa udarjanja telesa ob podlago znotraj ali zunaj vozila. Vsak
objekt, ki zadrži okrvavljeno telo pred padanjem na tla oziroma na kakšno drugo
podlago, vključno s telesom žrtve in napadalca ter kosi pohištva, ob umiku tega objekta
s kraja kaznivega dejanja, za seboj pusti prostor brez sledi oziroma s praznino v
madežu.
Nizka hitrost
Krvne sledi, nastale pri nizkih hitrostih, so povzročene z zunanjo silo, ki povzroči
hitrost, manjšo od 1,5 m/s. Madeži so ponavadi veliki 3 milimetre ali več. Ponavadi
nastanejo kot posledica padanja krvnih kapelj iz telesa krvaveče osebe med hojo ali
tekom ali pa kapljajo iz okrvavljenega orožja. Vpadni kot, pod katerim zadenejo
podlago, je pogosto 90º. Ko kapljica zadane podlago, naredi sled okrogle oblike, seveda
12
odvisno tudi od vrste podlage. Preiskovalci lahko iz te kategorije sledi najdejo tudi
takšne, ki nastanejo kot posledica stekanja krvi v mlake, na primer, ko se poškodovana
oseba, ki krvavi, za nekaj časa ustavi.
Iz Akinovih ugotovitev sledi, da krvni madeži, ki so posledica uporabe sile, nastanejo
večinoma pri visoki in srednji hitrosti, medtem ko so sledi, nastale pri nizki hitrosti,
primernejše za kategorijo nešpricanih sledi, in sicer le glede na nastalo končno obliko
krvne sledi, kot je na primer mlaka.
Wonder (2001: 47) razlaga, da kljub temu, da udarjanje žrtve z določenim predmetom
povzroči pravo neskladje krvnih madežev, ti vendarle lahko posredujejo zelo verjetne
informacije, ki predstavljajo prednosti oziroma usmeritve pri preiskovanju. Tukaj
pridejo v poštev metode, s katerimi se da – potem ko lahko izberemo nekaj dobro
definiranih madežev – ugotoviti in določiti smer leta, stečišče krvnih madežev in
območje najverjetnejšega izvora ali izvorov. V zvezi s tem Wonder (2001: 47) še
dodaja, da je stečišče krvnih madežev v pomoč pri določanju najverjetnejše vrste orožja,
s katerim so bile povzročene poškodbe in števila udarcev, saj več udarcev povzroči
večje število krvnih madežev, večje območje, na katerem se nahajajo ti madeži, in več
območij stekanja, kar pomaga pri ugotavljanju števila zamahov oziroma udarcev.
3.2 Nešpricane sledi
Med nešpricane sledi sodijo tiste, ki nastanejo kot posledica prenosa. Prenos je lahko
neposreden, in sicer kot pravi Drobničeva (2004), ko okrvavljeni predmet oziroma
krvna sled pride v stik z drugo površino.
Takšen primer je tudi, ko žrtev in/ali storilec, ko sta poškodovana ali okrvavljena, z
dotikanjem ali prijemanjem preneseta kri s svojega telesa ali oblačil na drugo površino.
V takšnih primerih lahko pride tudi do sekundarnega prenosa, ko na primer tretja oseba
pride na kraj dejanja, se dotakne krvne sledi in jo prenese na drugo mesto.
Odtisi podplatov oziroma obuval, ki lahko dajejo informacije o smeri gibanja v
prostoru, o velikosti in obliki obuvala, včasih pa tudi o individualnih karakteristikah,
13
odtisi različnih predmetov in odtisi okrvavljenih rok, ki pustijo za sabo običajno nejasne
in nepopolne sledi papilarnih linij, ki lahko vseeno povedo veliko o dogajanju v
prostoru (Drobnič, 2004), so primeri tako sekundarnega kot tudi primarnega prenosa.
Druga oblika prenosa so obrisi posameznih predmetov, obuval ali česa drugega, kar je
stalo na določenem mestu, bilo okrvavljeno in kasneje umaknjeno z območja, kjer so
krvne sledi. Wonder (2001: 84–86) razlikuje med dvema vrstama obrisov, in sicer med
senco, kjer je manjša gostota madežev še vidna na robovih obrisa, in predlogo, kjer so
blokirani prav vsi madeži, ki so prileteli iz tarče, in ostane na mestu le prazen prostor,
brez kakršnikoli madežev, kot je to pri sencah.
Prenesene sledi so še sledi premikanja, kjer razlikujemo med brisanimi in obrisanimi
sledmi, ki jih na preprost način razloži Drobničeva (2004). Obrisane sledi pojasni z
načinom nastanka, torej nastanejo, ko se okrvavljen predmet obriše ob drugo površino,
medtem ko brisane sledi nastanejo takrat, ko se predmet premika čez krvne sledi.
Med nešpricane sledi sodijo še druge, tako imenovane pasivne sledi, ki nastanejo kot
posledica zlivanja, na primer krvne mlake oziroma luže, ki nastanejo, ko se kri dalj časa
steka na eno določeno mesto. Poznamo še progaste krvne sledove, ki jih imenujemo tudi
krvne srage. Za vse te je značilno, da ponavadi nastanejo pri odtekanju iz rane, da se
dalj časa zbirajo na enem mestu in da ponavadi vsebujejo veliko količino krvi. Če na
nekem mestu torej najdemo veliko mlako krvi, trupla pa nikjer, lahko sklepamo, da je
bilo truplo po dejanju prestavljeno drugam in da je to območje vendarle kraj dejanja.
Nešpricane sledi so še posamezni krvni madeži in fiziološko spremenjene krvne sledi,
kamor spadajo suhe oziroma posušene krvne sledi, krvni strdki in mešanica obojega.
3.3 Sestavljene sledi
Sledi, kjer se nahaja več madežev različnih izvorov, imenujemo sestavljene sledi. Lahko
nastanejo kot posledica streljanja, borbe, arterijskih brizgov, kontaminacije oziroma
»okužbe« krvi z drugo krvjo med preiskavo ali kot posledica kapljanja druge krvi v že
nastali krvno sled. Med zanimivejšimi so sledi borbe, kjer ponavadi pride do
14
obojestranskih poškodb, kar pomeni, da so krvne sledi nastale iz dveh različnih virov,
kar ponavadi lahko privede tudi do druge oblike sestavljeni sledi, in sicer kri v kri, saj
se lahko kri obeh akterjev dodobra premeša.
Pri sestavljenih sledeh se izpostavi tudi nujnost strokovno izvedene preiskave, kar
pomeni, da preiskovalci upoštevajo vse standarde za zavarovanje kakršnihkoli sledi in s
tem preprečijo kontaminacijo ene vrste sledi z drugo. Pri tem pa ne smejo pozabiti
zaščititi sebe, saj lahko z lastnim biološkim materialom kontaminirajo sledi, nastale na
kraju dejanja.
15
4 REKONSTRUKCIJA KAZNIVEGA DEJANJA S
POMOČJO KRVNIH SLEDI
Nemalokrat se v kazenskem ali drugem pravdnem postopku izjave prič, storilca, žrtev
ali drugih udeležencev med seboj razlikujejo, spet drugič lahko slišimo le eno plat
zgodbe. Komu torej verjeti in kaj se je pravzaprav zgodilo?
V takšnih primerih je dejansko stanje najprimerneje dokazovati z rekonstrukcijo
kaznivega dejanja. K pristnim in verodostojnim rezultatom rekonstrukcije velik delež
prispevajo tudi krvne sledi, ki lahko pomagajo pri ugotovitvi položaja žrtve in storilca
med samim dejanjem, pri ugotavljanju števila udarcev, pri določanju gibanja v
določenem prostoru oziroma območju in še druga pomembna dejstva.
Prisotnost na kraju dejanja, kjer so nastale krvne sledi, in preiskovanje takšnega
kaznivega dejanja na preiskovalce deluje zelo stresno, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je
stresnost samega dogodka in prisotnost na kraju hujšega kaznivega dejanja. Obilica
krvi, morebiti celo eno ali več trupel, družinska tragedija ali kaj podobnega, namreč
nikogar ne more pustiti ravnodušnega. Iz tega, da krvne sledi ponavadi nastanejo pri
hudih kaznivih dejanjih, izhaja tudi drugi veliki povzročitelj stresa pri preiskovalcih, in
sicer vpliv in pričakovanja drugih ljudi v zvezi z njihovim delom. Od preiskovalcev se
namreč pričakuje, da kaj hitro pridejo do rezultatov oziroma ugotovitev o tem, kaj se je
dogajalo na kraju kaznivega dejanja ali dogodka. To pa je v marsikaterem primeru zelo
težko. Precej dolgotrajno je tudi ugotavljanje najverjetnejšega izvora krvnih madežev.
Določitev izvora krvnih sledi pripomore k pojasnitvi pomembnih dejstev, med drugim
tudi, ali je žrtev v času nastanka krvni sledi stala, sedela, ležala ali se premikala (več
izvorov), kar bistveno pripomore k uspešni izvedbi rekonstrukcije, in zaradi česar se zdi
manj stresno in bolj primerno uporabiti računalniško obdelavo krvnih sledi s
programom BackTrackTM Suite, ki bistveno zmanjša subjektivnost samega postopka in
ugotovitev, ki je pri ročni obdelavi podatkov lahko večja.
Chisum (2007) še posebej poudarja, da so krvne sledi med najbolj uporabnimi fizičnimi
dokazi za rekonstrukcijo kaznivega dejanja, in čeprav se največkrat poudarja njihov
16
pomen za analizo DNK, igrajo pomembno vlogo tudi njihova oblika, morfologija,
položaj v prostoru in druge značilnosti.
In kaj sploh je rekonstrukcija kaznivega dejanja? Kriminalistična rekonstrukcija je
forenzična disciplina, ki temelji na forenzični znanosti, na znanstveni metodi, analitski
logiki in kritičnem mišljenju (Chisum in Turvey, 2007b). Maver (2004) rekonstrukcijo
opredeljuje kot posebno preiskovalno in kriminalistično opravilo oziroma preiskovalno
dejanje, katerega namen je preveriti že zbrane dokaze in ugotoviti morebitna nova
dejstva, z umetnim ustvarjanjem oziroma ponavljanjem dejanj ali situacij. Dodaja, da
gre za aktivni poseg preiskovalcev v samo dogajanje in da so temelj za rekonstrukcijo
že zbrani dokazi (z ogledom kraja dejanja, razgovori in zaslišanji obdolžencev in prič,
izvedenskimi mnenji, obdukcijo in drugimi), ki omogočajo popolno vzpostavitev stanja,
kakršno je bilo ob samem dejanju, s čemer želijo preiskovalci ugotoviti, ali so izvedeni
dokazi resnični, ali je vrstni red dogodkov takšen, kot so ugotovili oziroma kot je videti,
katere od prič ali morebitnih osumljencev govorijo resnico in kdo laže, ali je mogoče
najti in odkriti še nove dokaze in dejstva, ki bi pomagali pri dokončni razjasnitvi
primera in podobno. Poudarja še, da nikakor ne gre in ne more iti za popolno obnovo
dogodka, ampak gre le za simulacijo takšne situacije.
Dejstvo je, da so ponovljiva oziroma mogoča za umetno ustvarjanje le dejstva, ki so
podkrepljena s fizičnimi dokazi in ki pomenijo objektivni del dogodka, saj
subjektivnega doživljanja žrtev, storilcev, prič, ne moremo poustvariti. Cooly in Turvey
(2007) v svojem prispevku objavljata citat pionirja kriminalistike Paula Kirka (1974), ki
je v povezavi s tem napisal, da fizični dokazi sami po sebi ne predstavljajo napačnih
dejstev, da ne morejo »krivo pričati« in da ne morejo biti nesmiselni, vse to lahko naredi
le njihova napačna interpretacija (»Physical evidence cannot be wrong; it cannot be
perjured; it cannot be wholly absent. Only in its interpretation can there be error.«). Iz
tega torej sledi, da. Tukaj pridemo do točke, ko je pomembno opozoriti na subjektivnost
preiskovalcev pri analizi posameznih dokazov, pri njihovi interpretaciji in
rekonstrukciji.
Kljub temu, da lahko subjektivnost preiskovalcev povzroča napake, ni mogoče izključiti
njihovih čustev (načela kognitivne psihologije), pri opravljanju tovrstnih preiskovalnih
17
dejanj, saj niso roboti (Cooly in Turvey, 2007). Nadaljujeta, da je subjektivnost še
posebej lahko problematična pri tistih, ki se ukvarjajo z rekonstrukcijami.
Cooly in Turvey (2007) opozarjata, da lahko veliko storijo že preiskovalci sami, ko se
zavedajo, da lahko na njihovo presojo vplivajo tudi čustva. Ugotavljata tudi, da se prva
možnost za subjektivno presojo in s tem možnost napak pojavi že pri samem zbiranju
dokazov na kraju dejanja, ko je že tako ali tako nemogoče zbrati vse dokaze, ki bi lahko
bili pomembni. Dodajata, da se lahko preiskovalec že na začetku zavedno ali nezavedno
odloči, da bo zbiral le dokaze, ki potrjujejo njegovo teorijo, ki si jo je v mislih že
ustvaril, in nasprotne kar ignoriral. Druga napaka se pojavi v povezavi s kvaliteto in
kvantiteto izbranih dokazov, tretja pa, ko je treba odločiti, ali se dokazi med seboj
izključujejo ali ujemajo.
Wonder (2001: 144) pravi, da je proces rekonstrukcije prepoznan kot samostojen korak
v preiskavi kaznivega dejanja, ki ponavadi vključuje najmanj tri pristope, in sicer:
1. razjasni posamezen zločin ali zločine z grafičnim rekonstruiranjem serije
dogodkov,
2. uporablja tehnike za rekonstrukcije posameznih dogodkov in
3. opravlja eksperimente za poustvarjanje karakteristik krvnih sledi.
Dodaja, da obstajata še dva druga pristopa k rekonstrukciji oziroma identifikaciji krvnih
sledi, ki sta med seboj povezana in prepletena. Prvi pristop je subjektivna analiza, ko
preiskovalec oblikuje oziroma razvije scenarij dogodkov na podlagi izjav prič, prejšnjih
izkušenj in drugih dokazov, kot so prstni odtisi in obdukcijsko poročilo. Na podlagi teh
je lahko identifikacija pravilna le, če priče govorijo resnico, če so preiskovalci dobri
detektivi in če so drugi dokazi verodostojni za določeno preiskavo.
Pomembno je, da se zavedamo, da rezultati tako imenovane subjektivne analize
nemalokrat ne pomenijo zadostne verjetnosti, da bi lahko le na podlagi takšnih
ugotovitev dokazali dejansko dogajanje na kraju dejanja v času zločina. Zato je treba
subjektivne ugotovitve podkrepiti še z objektivnimi.
18
Objektivno analizo identifikacije krvnih madežev Wonder (2001: 145) pogojuje s tem,
da lahko kot dokaz služijo le ugotovitve na podlagi značilnosti samih krvnih sledi. Ko
opravimo analizo krvnih sledi, lahko njeni rezultati potrdijo ali ovržejo izjave prič,
domneve detektivov in/ali pomen drugih fizičnih dokazov, ki so bili dobljeni, preden je
bil razvit scenarij dogajanja na kraju dejanja.
Kombinacija obojega, torej subjektivnih in objektivnih dokazov, pogojuje verjetnost, da
se je tisto, kar se je zgodilo, zgodilo na način, ki so ga določili oziroma ugotovili s
preiskavo. Za potrditev teh ugotovitev je smotrno opraviti še rekonstrukcijo.
Wonder (2001: 147) glede analize krvnih sledi in rekonstrukcije na podlagi takšnih
ugotovitev predvideva naslednji postopek oziroma zaporedje dejanj. Najprej predvideva
podrobno analizo posameznega krvnega madeža, katere ugotovitve je treba primerjati in
povezati z drugimi madeži iz te analize. Ko opravimo primerjavo in ugotovimo
povezanost krvni sledi, te ugotovitve primerjamo z ostalimi fizičnimi dokazi, nakar
razvijemo možne scenarije. Te potem preverimo in izločimo tiste, ki se pokažejo za
nemogoče. Na koncu omejimo ugotovitve in zaključke na podlagi tistih dejstev in
dokazov, ki nedvoumno potrjujejo določene ugotovitve oziroma na tistih, ki jih ne
moremo izključiti.
Vodinelić (1984; povzeto po Maver, 2004) navaja nekatere vrste rekonstrukcije, in sicer
za preverjanje možnosti:
− »ali je na določeno razdaljo mogoče videti nek dogodek ali prepoznati neko
osebo;
− ali je z danega kraja mogoče slišati nek zvok, strel, glasen pogovor ipd.;
− ali je neko dejanje sploh mogoče izvršiti na določeni (opisani) način (ali je
tehnično izvedljivo);
− ali ustrezna dejavnost lahko povzroči določene posledice;
− ali je mogoče v določenem času priti iz enega v drug kraj;
− ali neko orodje ali orožje pušča take sledi, kot so bile najdene in zabeležene pri
ogledu;
− ali so izjave prič ali obdolženca resnične itd.«
19
Metode, ki jih pri tem uporabljamo, navajata Chisum in Turvey (2007b), in sicer gre za
miselne korake, za »thinking about thinking«, za sokratsko (oblikovanje in rešitev
problema na podlagi diskusije in debate) in znanstveno (oblikovanje in rešitev problema
na podlagi empirično preverljive hipoteze, dokazljive z eksperimentom) metodo, za
induktivno (sklepanje iz delnega k celoti oziroma iz individualnega k univerzalnem) in
deduktivno (sklepanje iz splošnega k posameznemu) metodo in metodo kritičnega
razmišljanja.
4.1 Dokumentiranje sledi
Dokumentiranje sledi na kraju dejanja, ki bodo kasneje lahko služile kot dokaz, je
najpomembnejše dejanje preiskovanja kaznivega dejanja. Brez ustreznega
dokumentiranja in evidentiranja je namreč vsaka preiskava brez smisla, saj ne zdrži
obravnave na sodišču, kjer sodni postopki zahtevajo striktno objektivnost in natančnost
pri dokazovanju določenih dogodkov, dejanj ali krivde.
Bevel in Gardner (2002: 259) navajata, da ne glede na to, kako je rekonstrukcija
opravljena, ta brez ustrezne dokumentacije ne pomeni prav ničesar. Po njunem mnenju
dokumentiranje postreže z nekaj različnimi funkcijami, ki vključujejo preverjanje
celovitosti kraja dejanja, nudenje kakovostne predstavitve na sodišču, omogočanje
zunanje neodvisne analize in nudenje možnosti obrambi za njeno samostojno
vrednotenje dokazov, najpomembnejša pa je funkcija vzdrževanja posnetka, ki
prikazuje celovitost kraja dejanja, kakršen je bil, ko so ga našli.
Dejstvo je, da dokumentiranja ne moremo ponoviti ali popraviti, prav tako ga ne
moremo izvesti naknadno, zaradi česar je pomembno, kako ga opravimo prvič oziroma
takrat, ko je potrebno. Bevel in Gardner (2002: 260) navajata, da dobro dokumentiranje
omogoča preiskovalcu natančno predstavitev včasih kompliciranih/zapletenih
informacij na preprost način, tako da so lahko dejstva razumljivo prikazana tudi
prisotnim na sodni obravnavi.
Dokumentiranje sledi se opravi na ogledu. Maver (2004) opozarja, da je treba stanja,
sledi, predmete in vse, kar se ugotovi ob ogledu, čim natančneje in pravno formalno
20
nesporno zapisati v zapisnik o ogledu, ki vsebuje tudi skice, fotografije in
videoposnetke ter druga gradiva s kraja dejanja. Vsako pomanjkljivost, ki se
preiskovalcem pri opravljanju ogleda ne zdi pomembna, lahko obramba s pridom
izkoristi v svojo korist v sodnem postopku. Zaradi tega je pomembno, da je
dokumentiranje čim bolj precizno in da delujemo po principu, da ni nikoli preveč.
Poseben poudarek je treba nameniti dokumentiranju krvnih sledi. Gre namreč za
materialne dokaze, ki služijo za dvakratno analizo, in sicer za analizo DNK in za analizo
njihovih morfoloških značilnostih. Za obojno analizo je treba zaradi verodostojnosti
vzeti iste madeže, zaradi česar je možnost kontaminacije znatno večja, kar pomeni, da je
potrebno ta dejanja izvajati še posebej pazljivo in natančno.
Dokumentiranje krvnih sledi sta Bevel in Gardner (2002: 260–262) razdelila na:
− zbiranje in odkrivanje krvnih madežev in sledi,
− fotografiranje krvnih madežev, vključno z videosnemanjem,
− skiciranje kraja dejanja in
− zapisnik o dokumentiranju krvnih madežev oziroma sledi.
Nadaljujeta s tem, da je pomembno, da izbranih dokazov oziroma sledi ne
kontaminiramo, zaradi česar morajo preiskovalci upoštevati osnovne usmeritve, in sicer
da je treba vedno in vsakič vzeti nove rokavice in jih zamenjati med analizo ene in
druge sledi, prav tako je potrebno pri analizi vedno uporabljati sterilne inštrumente,
pipete, skalpele in drugo. Ko gre za krvne sledi, je torej treba najprej izbrati madeže,
primerne za analizo, in preveriti, ali je označena sled oziroma snov sploh kri.
V zvezi z dokumentiranjem sledi je treba omeniti še način opravljanja ogleda, saj je od
njega odvisno, po kakšnem vrstnem redu bodo sledi in dokazi dokumentirani. Maver
(2004) navaja dve vrsti iskanja dokazov, in sicer sistematični način in hevristični način,
ki ju opisuje takole. Sistematični način iskanja, po katerem se pregleda vsak kotiček
izvora, se lahko izvaja kot iskanje v obliki spirale (preiskovalci se v obliki spirale
približujejo središču dogodka, v prostoru, kjer se je dejanje zgodilo), iskanje v obliki
enojnega ali dvojnega hodnika, razdelitev površine kraja kaznivega dejanja na kvadrate
21
in podroben pregled vsakega kvadrata, ali razdelitev površine na dele kroga. Hevristični
način pa opisuje kot usmerjanje pozornosti na tista mesta, ki so glede na tipične, splošne
in posebne verzije o dejanju in storilcu najbolj verjetna, da se na njih nahajajo dokazi in
sledi.
Fotografiranje krvnih sledi
Bevel in Garner (2002: 269–270) navajata, da je treba s fotografijo zabeležiti celoten
prostor, kjer se madeži nahajajo, posamezne dele prostora, ki nam dajejo informacije o
položaju krvnih madežev, oddaljenosti med njimi, njihovo pogostost in druge
informacije, ter na koncu, za analizo, še vsak madež posebej. Poleg tega je treba ujeti še
različne prenose, brizge in druge oblike krvnih sledi, posamezne skupine madežev, za
vsako fotografijo je treba ob madež položiti še merilo, ki nam daje podatke o njihovi
»velikosti«. Kot najpomembnejše izpostavljata dejstvo, da morajo tehniki, takoj ko
pridejo na kraj dejanja, tega fotografirati, še preden lahko pride do kakšnih nepotrebnih
premikov ali sprememb.
Seveda je vedno najprej nujno ponuditi pomoč morebiti še preživelim oziroma preveriti
življenjske funkcije oseb na kraju dejanja. Ta dejanja je treba upoštevati tudi pri
interpretaciji sledi, saj lahko nekateri nastanejo ravno kot posledica nudenja pomoči.
Fotografija posameznega krvnega madeža je pomembna za določitev najverjetnejšega
izvora skupine krvnih madežev, znotraj katere se nahaja. Takšno fotografijo kot dokaz
dokumentiramo z merilom, ne glede na metodo, s katero se bo določal izvor, in oznako
madeža (na primer z zaporedno številko označimo zaporedno izbran madež, z veliko
črko pa označimo skupino madežev, ki ji pripada), navedemo mesto, kjer se madež
nahaja (na primer tla, stena, strop), številko primera, ki ga preiskujemo, datum ter ime
in priimek osebe, ki je madež evidentirala, pri ročnem izračunavanju pa se izmeri še
njegovo dolžino in širino (Bevel in Gardner, 2002: 272-278). Primer dokumentiranja,
zavarovanja in shranjevanja krvne sledi, kot ga izvajajo v Sloveniji, je prikazan na sliki
2.
22
Slika 2: Primer škatlice oziroma embalaže, v kateri so shranjeni dokazi skupaj z vsemi
potrebnimi podatki (Vir: fotografija CFP)
Skica kraja dejanja
Posamezen dokaz je treba tudi umestiti v prostor. To se lahko naredi že s pomočjo
fotografij ali videoposnetkov, ki pa v objektiv le s težavo zajamejo celoten kraj dejanja.
Fotografije torej vedno ne pokažejo dejanskega razmerja med objekti v prostoru. V ta
namen se izdelajo natančne skice kraja dejanja, ki so pomemben element
dokumentiranja. Nanje se čim bolj podrobno in objektivno zabeleži razdalje, postavitve,
položaje in drugo, kar se tiče vseh pomembnih elementov kaznivega dejanja v prostoru.
Eckert in James (1989: 95) pojasnjujeta, da je skiciranje grafična ilustracija kraja
dejanja, ki vključuje točke, ki so primerne za preiskavo. Biti mora ustrezno orientirana,
tako da prikazuje dejansko stanje. Nadaljujeta, da mora skica prikazovati celoten
pregled prostora, geografske usmeritve, velikost in položaj objektov na kraju dejanja v
primernem razmerju, skratka vse osnovne informacije, katerih podrobnosti so potem
vidne na fotografijah.
Obstajata dve vrsti skic, ki so lahko dvo- ali tri- dimenzionalne, in sicer skice, ki so
narejene in dokončane na kraju dejanja, ter končne skice, ki so uporabljene pri
predstavitvi dokazov na sodišču (Eckert in James, 1989: 95). Tudi Bevel in Gardner
(2002: 284–285) ločita med tako imenovano »cross-projection« skico, kjer se na skico
narišejo stene, na katere se narišejo značilni madeži, mesto koncentracije madežev
posamezne vrste pa se označi s točko in puščico, in metodo skiciranja, kjer se madeži in
njihove karakteristike enostavno prerišejo na papir, ki se ga položi na madež. Ta metoda
je lahko zelo dolgotrajna. Pojavljajo se nam dvomi o primerni velikosti takšnih madežev
23
glede na celotno skico in njihovi morebitni kontaminaciji. Glede skiciranja krvnih
madežev Bevel in Gardner (2002: 284) dodajata, da je podrobnost narisanega odvisna
od potreb in želja preiskovalcev.
Verjetno je podrobnejša skica krvnih madežev primernejša, če si strokovnjak za njihovo
analizo ni ogledal samega kraja dejanja in če se pričakuje, da bo podrobnejša
predstavitev potrebna na sodni obravnavi. Vsekakor je nemogoče na skici zajeti in
označiti večino madežev, pomembno je le, da so zajete posamezne morfološke
značilnosti različnih skupin madežev, ki kažejo na več izvorov oziroma na različna
dejanja.
Zapisnik o ogledu
Tretja faza dokumentiranja na kraju dejanja je zapisnik oziroma poročilo o ogledu.
Pomembno je, da je podrobno in izčrpno, da ne povzroča nepotrebnih težav na sodišču.
Bevel in Gardner (2002: 286–291) definirata pisno poročilo kot temeljno preiskovalno
dokumentacijo, ki mora biti popolna, metodična in čimbolj objektivna ter sestavljena na
naslednji način. Najprej je treba v poročilo navesti osnovne informacije o sledeh in
predmetih (kasnejših dokazih), ki so bili najdeni, katera dejanja so bila v zvezi z njimi
opravljena in so v pomoč poročilu (na primer fotografije). Če del poročila temelji na
fotografijah in/ali skicah, mora biti jasno navedeno, čemu in na katerih. V delu, v
katerem se poroča o krvnih sledeh, se navede, kje so se nahajale. Po opisanih vseh
osnovnih informacijah se naredijo zaključki, ki vključujejo njihovo kategorizacijo,
velikost, hitrost, pri kateri so nastali, njihov potek in ostale podatke. Na koncu, kjer so
navedeni še zaključki glede drugih dokazov, se opredeli njihova medsebojna povezanost
in morebitna vzročnost. Po prebiranju poročila in zaključkov o dokumentiranju si mora
tisti, ki to prebira, ustvariti jasno sliko o ugotovitvah in stanju na kraju dejanja, drugače
pomeni, da poročilo ni dobro napisano.
24
4.2 Osemstopenjski model analize krvnih sledi
Za analiziranje krvnih sledi obstajajo različna pojmovanja in zaporedja posameznih
segmentov. V nadaljevanju bo predstavljen eden izmed njih, in sicer osemstopenjski
model analize krvnih sledi (slika 3), ki ga je predstavil Saviano (2005) v svojem
prispevku.
Govori o potrebi po celoviti analizi krvnih sledi, ki je poleg razjasnitve dogajanja na
kraju dejanja potrebna tudi za ustrezno posredovanje podatkov sodnikom in
odvetnikom, ki težko razumejo ugotovitve strokovnjakov glede krvnih sledi, saj
nemalokrat mislijo, da preiskovalci delajo po občutku.
Koraki tega modela si časovno sledijo, čeprav se nemalokrat zgodi, da se morajo
preiskovalci pri dejanski preiskavi večkrat vračati in kakšen korak tudi ponoviti.
V prvem koraku gre za zbiranje podatkov, ki lahko pomagajo preiskovalcu pri
ugotavljanju, kaj se morebiti je ali morebiti ni dogajalo pred, med ali po dogodku. Te
podatke lahko dobi s pomočjo fotografij, ki lahko vključujejo posnetke s kraja dejanja,
posnetke žrtve, posnetke drugih fizičnih dokazov, fotografije osumljenca in prič, če so
na njih vidne krvne sledi, fotografije vozil in ostalih pomembnih predmetov.
Preiskovalec podatke dobi tudi iz kriminalistično-tehničnih zapisov s kraja dejanja,
laboratorijskih poročil o rezultatih preiskav, poročila o obdukciji, kot tudi zapise
pogovorov z osumljencem in žrtvijo. Med zbranimi dokumenti so tudi skice s kraja
dejanja, ki pomagajo pri lažji predstavi samega kraja in pri predstavi razporeditve
dokazov, pohištva, žrtve in drugih pomembnih dejstev v samem prostoru. Podatki
vključujejo še ostale fizične dokaze, ki lahko preiskovalcu pomagajo in olajšajo
marsikateri dvom pri razjasnitvi dogajanja na kraju dejanja.
Pregled zapisnika z ogleda igra pomembno vlogo, kadar preiskovalec krvnih sledi ni bil
na samem kraju dejanja. Zato je pomembno, da pred opravljanjem analize sledi dobro
preuči poročilo in druge zbrane podatke o samem dejanju (fotografije, različna poročila
in vse, kar je že bilo omenjeno), da si lahko ustvari celovito sliko o samem dogodku.
Pregled zapisnika je pomemben še z enega vidika, in sicer ponavadi mine veliko časa od
25
samega dogodka do analize krvnih sledi, pri čemer poročilo pomaga pri osvežitvi
spomina glede preiskovanega dogodka.
Prvi korak: Zbiranje podatkov
↓↓
Drugi korak: Pregled zapisnika o
ogledu ↓↓
Tretji korak: Izolacija/opis madežev
↓↓
Četrti korak: Oblikovanje hipotez
↓↓
Peti korak: Preverjanje hipotez
↓↓
Šesti korak: Oblikovanje teorij
↓↓
Sedmi korak: Preverjanje teorij
↓↓
Osmi korak: Sklepi in rezultati
Slika 3: Osemstopenjski model analize krvnih sledi (Vir: povzeto po Saviano, 2005)
V tretjem koraku, potem ko je tisti, ki bo analiziral krvne sledi, že osvojil vse podatke o
kraju dejanja, se začne dejansko izoliranje, analiziranje in opisovanje krvnih sledi. V
tem koraku so madeži objektivno analizirani, kar pomeni, da se iz njih še ne sklepa o
dogajanju v prostoru ali o gibanju ljudi. Analiza krvnih sledi ter ugotovitve, povezane s
tem, se namreč opravijo najprej, šele nato se ugotovitve primerjajo z izjavami in
teorijami, ki jih posredujejo storilci, priče, policisti in odvetniki. S tem naj bi se
dokazala popolna objektivnost, ki ponavadi pride v ospredje šele na sodišču.
26
Hipoteze, ki jih postavi kriminalist v naslednjem koraku, nastanejo na podlagi izjav med
razgovorom s storilci in pričami. Prav tako svoje hipoteze postavi tudi forenzični
strokovnjak s področja preiskav oblik krvnih sledi na podlagi svojih ugotovitev, ki
izvirajo iz strokovne analize oblike krvne sledi. Vse te hipoteze je treba v naslednjem
koraku testirati.
Obstajajo različni načini testiranja hipotez, kot so izkustveno opazovanje, eksperiment
in logično sklepanje (tako induktivno kot deduktivno). Hipoteze testiramo z različnimi
praktičnimi testi in tudi z logičnim sklepanjem na podlagi celovitosti vseh dokazov. V
primeru, da analiza krvnih sledi z izkustvenim opazovanjem (ko primerjamo posamezne
krvne madeže in ugotovitve, povezane z njimi) pokaže, da so rezultati analize
primerljivi z izjavami storilca, lahko sklepamo, da je storilec govoril resnico.
Teorije, ki so širše od hipotez, se nanašajo na najverjetnejše scenarije o tem, kaj se je na
kraju dejanja zgodilo oziroma dogajalo. Oblikovanje teorij vključuje vse dokaze, kraj
dejanja, položaje, v katerih so bili dokazi najdeni, položaj, kjer bi naj stal storilec, kjer
so našli drugo pa tudi že prej testirane hipoteze. Testiranje teorij poteka skozi
deduktivno in induktivno vrednotenje informacij.
Pri preverjanju teorij je pomembno, da upoštevamo vse fizične dokaze in ugotovitve, in
ne le tistih, ki potrjujejo naše domneve. Še najpomembneje je, da ne izpustimo tistih, ki
ne potrjujejo naše teorije.
Sklepi in rezultati po končani analizi krvnih sledi morajo biti podkrepljeni s fizičnimi
dokazi. Ko pišemo poročilo z ugotovitvami in sklepi, je vedno boljše napisati več kot
premalo, predvsem zaradi kasnejših postopkov pred sodiščem, ko lahko odvetniki
spretno izkoristijo morebitno nastalo praznino v poročilu.
Postopek analize krvnih sledi pri rešitvi samega primera za celotno preiskovalno ekipo
včasih zaradi obilice teorij in scenarijev, ki lahko izhajajo iz analize, ni ravno v veliko
pomoč. Spet drugič lahko poda ključne ugotovitve, ki pomagajo pri razjasnitvi
celotnega primera.
27
4.3 Rekonstrukcija dogodka
Bevel in Gardner (1997: 33–34) pravita, da se mora najprej zgoditi incident oziroma
kaznivo dejanje. Vsak incident je sestavljen iz večjega števila dogodkov in vsak od njih
je del zločina, ki se je zgodil. Dogodki so zaznamovani z manjšimi specifičnimi dejanji,
ki za sabo pustijo dokaze. Zato je treba najprej narediti analizo teh posameznih
dogodkov. Iz teh analiz sledi naslednji korak, in sicer rekonstrukcija kraja dejanja z
vključenimi vsemi dogodki, po modelu, ki sta ga razvila in ki določa naslednje
zaporedje dogodkov:
− zbiranje podatkov in uporaba vseh dokazov v zvezi z ugotovljenim dogodkom;
− izmed teh podatkov izberemo posebne fotografije ali pomembne segmente
posameznega dogodka znotraj celotnega kaznivega dejanja;
− za segmente posameznega dogodka je treba ugotoviti, kako so povezani s
segmenti drugih dogodkov, in ugotoviti, v kakšnem zaporedju bi lahko bili;
− tudi za vsak identificiran dogodek je treba določiti zaporedje njegovih
segmentov oziroma delov;
− za ugotovitvijo vseh mogočih zaporedij, tudi protislovnih, moramo pregledati in
ugotoviti, katero je najverjetnejše;
− nato določimo končno zaporedje dogodkov in na koncu
− narišemo diagram celotnega kaznivega dejanja na podlagi dogodkov in
segmentov posameznih dogodkov.
Primer takšne analize oziroma rekonstrukcije kaznivega dejanja je prikazan na sliki 4.
28
Slika 4: Primer analize posameznih dogodkov (posilstva) kot podlage za rekonstrukcijo
celotnega dogodka (Vir: Bevel in Gardner, 1997: 35).
Tudi Chisum in Turvey (2007a) opredeljujeta metode in načine izvajanja rekonstrukcije
na podlagi analize dogodkov, in sicer na zgoraj opisan način, kot sta ga opredelila Bevel
in Gardner. Dodajata le, da je treba ugotoviti in ustvariti časovno zaporedje dogodkov in
da si lahko pri vseh preiskovalnih dejanjih pomagamo z miselno rekonstrukcijo
dogodka, z rekonstrukcijskim diagramom posameznih dogodkov, z igranjem vlog in
drugimi praktičnimi ali intelektualnimi dejanji.
V zvezi z rekonstrukcijo dogodka, ki temelji na analizi krvnih sledi, Karger, Rand,
Fracasso in Pfeiffer (2008) navajajo, da je ta objektivnejša, če gre za povezavo
ugotovitev glede krvnih sledi na kraju dejanja in rezultatov obdukcije, saj sta obdukcija
in interpretacija krvnih sledi tesno povezani. V tem primeru je rekonstrukcija tudi
natančnejša, saj vključuje različne ravni preiskovanja krvnih sledi, kar omogoča
dejansko razjasnitev dogodka ali dogodkov oziroma dogajanje na kraju dejanja.
Prisotnost krvnih sledi na kraju dejanja je torej lahko ključna za preiskavo in
rekonstrukcijo, saj lahko te postrežejo s ključnimi informacijami o značilnostih, številu
in drugih lastnostih krvavega dogodka. Vrsta, število in lokacija poškodb na telesu žrtve
imajo velik pomen pri interpretaciji ugotovitev s kraja dejanja, zaradi česar je
29
pomembno oziroma najboljše, da tako obdukcijo kot analizo krvnih sledi opravi ista
oseba, oziroma da patolog vsaj obišče kraj dejanja in se seznani s še drugimi krvnimi
sledmi na kraju, z njihovo razširjenostjo in razpršenostjo po prostoru in z drugimi
pomembnimi dejstvi (Karger in sodelavci, 2008).
O uporabnosti krvnih sledi tudi Chisum (2007) govori in pojasnjuje naslednje. Preden
strokovnjak začne z interpretacijo krvnih sledi, mora že imeti osnovne informacije o
primeru, kot so podatki o poškodbah, o velikosti kraja dejanja, postavitvi pohištva in
ostale podatke, ki so že bili navedeni, saj lahko drugače pride do usodnih napak. Med
krvnimi madeži so za rekonstrukcijo pomembni tisti, ki jih najdemo na telesu oseb,
vpletenih v primer, ki izvirajo iz telesa, ki so najdeni na kraju dejanja ali na
orožju/orodju.
Za čim natančnejšo rekonstrukcijo potrebujemo še podatke o vpletenih osebah. Chisum
(2007) namreč poudarja pomen podatkov o starosti vpletenih oseb, njihovi teži, višini, o
tem, ali so bili pod vplivom zdravil ali drugih substanc, o njihovem zdravstvenem
stanju, aktivnostih, odvisnostih in drugih individualnih značilnostih. Tudi ti podatki
pomembno vplivajo na sam potek dejanja in so pomemben faktor za čim natančnejšo
ugotovitev poteka dogodkov, položaja žrtve in/storilca v prostoru in njuno gibanje.
Vsa omenjena dejstva in dejavniki igrajo pomembno vlogo pri rekonstrukciji dogodka.
Še vedno pa je veliko odvisno od strokovnjakov, ki opravljajo posamezne preiskave in
interpretacije posameznih sledi, kakor tudi od strokovnjakov, ki izvajajo rekonstrukcijo.
Ti morajo delovati čimbolj objektivno in neodvisno od lastnih pričakovanj, pričakovanj
javnosti in želje po rešitvi primera. Nemalokrat je to, predvsem kadar gre za krvne
zločine, nemogoče, saj že sama stresnost dogodka in pritiski na preiskovalce poslabšajo
njihovo sposobnost povsem objektivne presoje.
30
4.3.1 Praktični standardi rekonstrukcije dogodka
Chisum (2007) v svojem prispevku navaja praktične standarde, ki jih je treba upoštevati
pri opravljanju rekonstrukcije dogodka. Gre za standarde, ki omogočajo objektivnost
preiskovalnega dejanja in s tem večjo natančnost in kakovost končnih ugotovitev. Ti
standardi so naslednji:
1. Tisti, ki izvajajo rekonstrukcijo, morajo biti čimbolj nepristranski.
2. Tisti, ki izvajajo rekonstrukcijo, so odgovorni za to, da zahtevajo vse relevantne
dokaze in informacije, potrebne za učinkovito izvedbo določene rekonstrukcije.
3. Tisti, ki izvajajo rekonstrukcijo, so odgovorni za to, da so potrebni dokazi
zadostne kakovosti, da lahko nudijo izhodišče za rekonstrukcijo.
4. Kadarkoli je le mogoče, morajo tisti, ki opravljajo rekonstrukcijo, prej obiskati
kraj dejanja.
5. Izhodišča in ugotovitve za rekonstrukcijo morajo biti zabeleženi v pisni obliki.
6. Tisti, ki izvajajo rekonstrukcijo, morajo pokazati, da razumejo znanost,
forenzično znanost in znanstvene metode.
7. Ugotovitve rekonstrukcije morajo temeljiti na ustaljenih dejstvih, ki naj ne bi
bila domnevana glede na namen analize.
8. Ugotovitve rekonstrukcije morajo vsebovati veljavne sklepe na podlagi logičnih
argumentov in analitičnega sklepanja.
9. Ugotovitve rekonstrukcije morajo biti dosežene s pomočjo znanstvene metode.
10. Ugotovitve rekonstrukcije morajo pokazati razumevanje in izkazati jasno
povezanost posameznih ugotovitev z drugimi.
11. Tisti, ki izvajajo rekonstrukcijo, morajo pokazati razumevanje ugotavljanja
stanja prenosov (Locardovo načelo – materialne sledi vedno ostanejo in
dinamika dokazov).
12. Vsi dokazi, podatki ali ugotovitve, na katerih temeljijo ugotovitve
rekonstrukcije, morajo biti na voljo med njihovo predstavitvijo oziroma
navajanjem.
31
5 UGOTAVLJANJE IZVORA KRVNIH MADEŽEV
Določitev najverjetnejšega izvora oziroma izvorov krvnega madeža/madežev pomeni
pomemben korak k razjasnitvi dejanskega dogajanja na kraju določenega dejanja,
pojasni najverjetnejši potek dogodkov, morebitnih vzrokov in podobne informacije. Z
ugotovitvijo najverjetnejšega območja, s katerega naj bi izvirale sledi, se da opredeliti
tudi, ali je žrtev v času nastanka krvnih sledi stala, sedela, ležala ali se premikala (če se
ugotovi več najverjetnejših izvorov).
Mesto izvora krvnih sledi po Bevelu in Gardnerju (2002: 159–186) določimo na
naslednje načine (vsak od njih ima več metodoloških pristopov), in sicer:
1. da sočasno krvni madež preučimo s ptičje perspektive (določimo stečišče) in od
strani ter izvor določimo
a. s trigonometrično metodo ali
b. z grafično metodo ali
2. da izvor določimo v tridimenzionalnem prostoru
a. z metodo napetih vrvic ali
b. z uporabo računalniškega forenzičnega programa.
V Sloveniji so do sedaj uporabljali prve tri metode ugotavljanja izvora krvnih sledi:
metodo uporabe trigonometričnih funkcij oziroma tangentno metodo, grafično metodo
in metodo napenjanja vrvic, ki so ročne metode. Med tem v Veliki Britaniji in
Združenih državah Amerike v ta namen prakticirajo uporabo računalniškega programa
BackTrackTM Suite, katerega uporabo smo testirali tudi v tej nalogi, saj naj bi omogočil
hitrejši izračun najverjetnejšega izvora, hkrati pa smo želeli preveriti njegovo
uporabnost in zanesljivost. Delovanje samega programa in rezultati njegove uporabe
bodo predstavljeni v nadaljevanju.
Za sam postopek ugotavljanja izvora je pomembno najprej izbrati čim več dobro
definiranih krvnih madežev. To so tisti madeži, ki so bolj podolgovati in pri katerih
lahko določimo smer leta. Posamezni izbrani krvni madeži morajo biti drug od drugega
primerno oddaljeni. Vsako sled je treba tudi primerno dokumentirati. Za vsako
32
označeno krvno sled je treba izračunati oziroma določiti vpadni kot, določiti stečišče in
izmeriti razdaljo od vsakega madeža do tega stečišča in na podlagi teh podatkov
izračunati najverjetnejši izvor krvnih madežev.
Vpadni kot je kot, pod katerim krvna kaplja zadane podlago oziroma z njo trči (kot med
podlago in letom kaplje). Razpon kotov je od 1º, kar je najostrejši kot, pa vse do
pravega kota (90º) (Bevel in Gardner, 2002: 71–72), ko krvna kaplja pade navpično na
podlago. Krvne kaplje, ki zadenejo podlago pod pravim kotom, se pri izračunih ne
uporabljajo, saj je že iz madeža razviden kot (90º), pri katerem so priletele na podlago.
Eckert in James (1989: 20) pri tem dodajata, da krvne kaplje, ki padejo na podlago, ki ni
vodoravna, tudi povzročijo madeže, ki so bolj podolgovati in ovalni (skladno in
sorazmerno z vpadnim kotom). Na vpadni kot, pod katerim kaplje zadenejo podlago, pa
vpliva tudi gibanje in položaj žrtve v času, ko se kri od nje odlepi.
Z vpadnim kotom in z uporabo matematičnih funkcij sta nujno povezani dve razsežnosti
krvnega madeža, in sicer njegova dolžina in širina. Pri tem Bevel in Gardner (2002:
163–170) pojasnjujeta, da vsi ti podatki in funkcije preiskovalcem za analizo dogodka
omogočajo uporabo geometrične tehnike ravnih linij, in pri tem dodajata pomembno
dejstvo, da krvni madeži variirajo glede na volumen krvne kaplje in tudi glede velikosti,
ne glede na to, ali so podlago zadeli pod istim kotom. Prav velikost krvnega madeža
oziroma njegovi dolžina in širina nam omogočata izračun vpadnega kota, pod katerim je
kaplja zadela podlago.
Določitev stečišča (angl. point of convergence) je naslednji korak pri interpretaciji oblik
krvnih madežev. Eckert in James (1989: 23) stečišče opredeljujeta kot skupno točko,
kamor se stekajo posamezni krvni madeži, glede na njihovo daljšo os, in sicer v smeri,
iz katere so priletele krvne kaplje; Bevel in Gardner (1997: 23–24) pa kot predstavitev v
dvodimenzionalnem prostoru, ki se lahko določi z uporabo vrvic, ki se jih nalepi na
tračno površino in potegne v smeri, iz katere je kaplja priletela. Smer leta se lahko tudi
enostavno le nariše na podlago.
Karger in sodelavci (2008) navajajo, da mora biti izbor omejenega oziroma določenega
števila madežev iz kompleksnih sledi na kraju dejanja za analizo DNK izbran glede na
morfologijo madežev, kar pomeni, da isti madeži služijo za dvojno analizo. Madežev z
33
napenjanjem vrvic torej ne smemo kontaminirati, saj ti madeži služijo tudi za analizo
DNK. V praksi to pomeni, da se vrvic ne sme napenjati čez madež, ampak ob njem,
oziroma da se madeža ne prelepi.
Drobničeva (2004) pojasnjuje, da smer leta krvne kaplje določimo na podlagi oblike
koncev krvnega madeža ob daljši, torej vzdolžni osi, kjer debelejši in enakomerno
zaobljen konec kaže na smer, iz katere je kapljica priletela, ožji ali le nazobčan konec pa
smer gibanja. Na tem koncu so, odvisno od ostrine vpadnega kota, ponavadi prisotni še
daljši stranski madeži oziroma sateliti.
Najpreprostejši za določitev stečišča je pogled iz ptičje perspektive po tem, ko z
vrvicami ali narisano dobimo območje stekanja madežev, ki predstavlja projekcijo
izvora krvnih sledi na ravnino (Drobnič, 2004), kar pomeni, da je izvor nekje nad to
točko stečišča. Koliko nad, lahko določimo na načine in z metodami, predstavljenimi v
nadaljevanju, še prej pa je treba opredeliti, kaj sploh je izvor krvnih sledi.
Eckert in James (1989: 20) izvor definirata kot mesto, iz katerega je kri, ki je povzročila
madež, priletela, in pri tem dodajata, da je najverjetnejši izvor lahko določen z vsako
metodo in z vidika tako oddaljenosti od tal, kot tudi oddaljenosti od stene, stropa in
drugih objektov, odvisno le od površine, na kateri se madeži nahajajo.
Potem ko izberemo sledi za analizo in z njihovo obdelavo, določimo najverjetnejši izvor
Bevel in Gardner (2002: 160) opozarjata, da se je treba zavedati, da je pot leta krvne
kaplje, zaradi gravitacije in zračnega upora, v obliki parabole. Zaradi tega mesto vira
krvnih sledi vedno podajamo v območju (ali je oseba stala, sedela ali celo ležala), saj so
izmerjeni oziroma izračunani podatki le približek, zaradi česar je napačno podajati
točko izvora v centimetrih (Drobnič, 2002).
Če so madeži razpršeni povsod po prostoru in nimajo skupnega stečišča, lahko
sklepamo, da so nastali kot posledica različnih dejanj oziroma, da izvirajo iz različnih
območij (Bevel in Gardner, 2002: 161), kar ponavadi kaže na to, da se je ali samo žrtev
ali sta se tako žrtev kot storilec, premikala po prostoru. Opozarjata še, da je, če krvni
madeži izvirajo iz več izvorov, možnost napake večja. Različne izvore madežev lahko
34
namreč dojamemo kot takšne, ki imajo le en skupen izvor. V primeru, da izberemo za
analizo le manjše število madežev, je možnost napak še večja.
Pri izbiri madežev za analizo se zdi torej smotrno in pravilneje izbrati dobro definirane
madeže, iz katerih lahko določimo smer leta, madeže, ki so oddaljeni drug od drugega
in razporejeni po širšem območju kraja dejanja. Čeprav je takšno območje večje in
težavnejše za analizo, nam preprečuje, da bi zmotno menili, da gre le za en
najverjetnejši izvor, kot bi lahko napačno sklepali, če bi izbrali madeže, ki so blizu
skupaj. Vendar že samo zavedanje možnih napak zmanjšuje možnosti, da bi se te
dejansko prepogosto dogodile.
35
6 UGOTAVLJANJE IZVORA KRVNIH MADEŽEV Z
ROČNIMI METODAMI
6.1 Uporaba trigonometričnih funkcij
Trigonometrična oziroma tangentna metoda vključuje uporabo trigonometričnih funkcij.
Gre za matematične zakonitosti v pravokotnem trikotniku, s pomočjo katerih
izračunamo vrednosti, pomembne za določitev izvora krvnih madežev.
Prvi korak je, kot pravita Bevel in Gardner (2002: 180), določiti oziroma prepoznati
madeže, ki imajo skupno stečišče in izmeriti razdalje od madežev do te točke. Zaradi
potrebe po izmeri dolžine in širine posameznega madeža je še posebej pomembno, da so
madeži podolgovati. Njihova daljša os pomeni njihovo dolžino, krajša pa širino. Le z
natančnimi izmerami teh dveh lahko natančno izračunamo vpadni kot, ki nam skupaj še
z drugimi izmerami pomaga najti najverjetnejši izvor. Bevel in Gardner (2002: 166–
171) pri tem opozarjata, da je treba pri merjenju dolžine in širine posameznega madeža
izmeriti le telo madeža brez satelitov in trnov, ki so okrog madeža, tako da dobimo
elipso. Dodajata, da lahko za merjenje uporabimo merilo z ravnilom ali mikrometrom,
šestilo ali fotografsko lupo.
Opozarjata še, da kljub temu, da se več madežev steka v skupno točko, to še ne pomeni,
da gre le za en izvor, ampak, da jih je lahko tudi več, le da so na različnih višinah.
Takšen primer je, ko je žrtev ob začetnih udarcih stala, potem se je zgrudila na kolena, a
jo je storilec še kar udarjal, na koncu pa ji je poškodbe prizadejal še ob ležanju na tleh.
Po določitvi stečišča je iz teh madežev smotrno vzeti še vzorce za analizo DNK, da jih
med samim merjenjem ne kontaminiramo.
Za izbrane madeže je treba torej v naslednjem koraku po določitvi stečišč/-a izračunati
vpadni kot, pod katerim so krvne kaplje priletele na podlago. Šele sedaj pride do
dejanske uporabe trigonometrije. V prvi fazi tega koraka je treba torej izmeriti dolžino
in širino posameznega izbranega madeža in potem uporabiti kotne funkcije.
36
Drobničeva (2002) pojasnjuje, da uporabimo Pitagorov izrek, s katerim vpadni kot
izračunamo po tej formuli (slika 5):
SINUS VPADNEGA KOTA (α) = širina krvne sledi (š) / dolžina krvne sledi (d)
VPADNI KOT (α) = ARC SIN (širina krvne sledi (š) / dolžina krvne sledi (d))
Slika 5: Uporaba trigonometričnih funkcij za izračun vpadnega kota (formula) (Vir:
povzeto po Drobnič, 2002)
Seveda izračunana vrednost vpadnega kota ne pomeni natančne in gotove vrednosti,
ampak je, kot pravita Bevel in Gardner (2002: 165) osnovno pravilo, da je odstopanje
pri izračunanem kotu vedno znotraj okvira ± 5 do 7º. Primer izračuna vpadnega kota je
prikazan na sliki 6.
Podatki: Izračun: sin α = 3 mm / 5 mm
š = 3 mm sin α = 0,6
d = 5 mm α = arc sin 0,6 = 36,8
Vpadni kot (α) je 36,8º
Slika 6: Primer izračuna vpadnega kota (Vir: povzeto po Drobnič, 2002)
Tako imamo sedaj izračunan vpadni kot za vsak izbran madež in določeno točko
stečišča. Za izračun izvora krvnih sledi, nam glede na formulo (slika 7) manjka še
podatek o razdalji med posameznim madežem in stečiščem. Ko dobimo še ta podatek,
izračunamo mesto najverjetnejšega izvora oziroma oddaljenost točke od stečišča.
Mesto najverjetnejšega izvora izračunamo za vsak madež posebej, nato pa skupni
najverjetnejši izvor določimo kot območje med najnižjo in najvišjo izračunano
vrednostjo.
37
TANGENS (α) = razdalja od stečišča do izvora (h) / razdalja od krvnega madeža do
stečišča (r)
RAZDALJA OD STEČIŠČA DO IZVORA (h) = TAN (α) x razdalja od krvnega
madeža do stečišča (r)
Slika 7: Formuli za računanje razdalje od stečišča do izvora (Vir: povzeto po Drobnič,
2002)
6.2 Grafični pristop
Ta metoda predstavlja grafični oziroma orisni prikaz najverjetnejšega izvora krvnih
madežev. Izvor se določi na podlagi grafikona, v katerega se vnese razdalja od
posameznega madeža do stečišča skupaj z njegovim vpadnim kotom (Eckert in James,
1989: 27). Metoda je prikazana na sliki 8.
Z
0 X
Slika 8: Grafični prikaz določitve najverjetnejšega izvora (Vir: Eckert in James, 1989:
27)
Pred samim grafičnim prikazom je treba tako kot pri trigonometrični metodi najprej iz
dolžine in širine posameznega madeža izračunati vpadni kot ter nato določiti skupno
stečišče sledi. Ko imamo te podatke zbrane, jih s pomočjo koordinatnega sistema tudi
ovrednotimo. Na X-os tako nanesemo razdalje do stečišča, pri čemer izhodišče
koordinatnega sistema (točka 0) vzamemo za stečišče. Iz točk, ki jih glede na razdaljo
38
posameznega madeža od stečišča dobimo, odmerimo vpadni kot, ki smo ga za določen
madež izračunali. Na Z-osi dobimo skupno točko, kamor padejo premice za vsak vpadni
kot in ta točka je mesto najverjetnejšega izvora.
Bevel in Gardner (2002: 179) natančneje navajata še, da Z-os predstavlja mesto stečišča,
kjer s pomočjo ostalih podatkov prikažemo, koliko nad tlemi naj bi bil izvor, X-os pa,
kot že omenjeno, razdaljo od madeža do skupnega stečišča. Nadaljujeta s tem, da sta
obe skali enaki, in da zato ni pomembno, kakšno enoto izberemo, pomembno je le, da je
za obe osi enaka. Sam postopek grafične metode opisujeta takole. Preiskovalec začne
tako, da na X-os nanese madeže v izmerjeni oddaljenosti od stečišča. Od te točke, ki
predstavlja madež, odmeri vpadni kot tako, da v izmerjenih stopinjah nariše premico od
te točke do Z-osi pod tem kotom. Mesto, kjer se te premice stekajo oziroma imajo
skupno presečišče, ki je najverjetnejše mesto izvora teh krvnih sledi. Vsak madež ima
tako svoje mesto najverjetnejšega izvora, presečišče več izvorov oziroma skupna točka
je najverjetnejši skupni izvor. Rezultati nam seveda lahko pokažejo tudi več
najverjetnejših izvorov, ki so drug nad drugim, a kljub temu na isti lokaciji. Gre za
pogled od strani, saj nam pogled od zgoraj v tem primeru pokaže, da gre za eno točko.
Tudi ta metoda ne upošteva parabole leta krvnih kapelj, zaradi česar je omejena le na
analizo madežev, ki so nastali na vodoravni podlagi (Bevel in Gardner, 2002: 162).
6.3 Metoda napenjanja vrvic
Metoda napenjanja vrvic je običajna metoda, ko s pomočjo napetih vrvic določimo
najverjetnejši izvor tako, da na podlagi izračunanega vpadnega kota, vrvice pod tem
kotom napnemo od madeža v smeri leta na strop, steno, tla ali drugo podlago (Carter,
Forsythe-Erman, Hawkes, Illes, Laturnus, Lefebvre, Stewart in Yamashita, 2006).
Mesto, kjer se te vrvice stikajo oziroma sekajo, je najverjetnejši izvor, in sicer v
tridimenzionalnem formatu (slika 9).
Pri uporabi metode napetih vrvic je možnost kontaminacije manjša kot v primeru
napenjanja vrvic za določitev stečišča. V tem primeru se namreč vrvice napenja v zrak
in ne vleče po podlagi kot pri določanju stečišča.
39
Slika 9: Prikaz uporabe metode napetih vrvic (Vir: Eckert in James, 1989: 28)
40
6.4 Omejitve in napake pri določanju najverjetnejše točke izvora
V nadaljevanju so predstavljene omejitve in napake pri določanju najverjetnejše točke
izvora, kot so jih opredelili in izpostavili posamezni avtorji, in ki bistveno pripomorejo
k razumevanju in zavedanju možnosti napak, ki lahko vplivajo na končne rezultate. Že
samo dejstvo, da vemo, da te napake obstajajo in da se zavedamo pomanjkljivosti
posamezne metode, nam namreč pomaga pri boljši in natančnejši analizi ter
interpretaciji krvnih sledi.
Te napake so:
1. Pri neizkušenih preiskovalcih lahko napake povzroči že sam izbor krvnih
madežev, ki niso primerni za učinkovito in relevantno analizo (Carter in
sodelavci, 2006).
2. Tako tangentna kot grafična metoda omogočata le določitev najverjetnejšega
izvora krvnih sledi, saj predvidevata let krvnih kapljic v ravni liniji in ne v obliki
parabole. Pri tem torej ne upoštevata gravitacije in zračnega upora, zaradi
katerih ima let obliko parabole. Dejanski izvor je ravno zaradi teh zakonitosti
nekoliko nižji od izračunanega najverjetnejšega izvora. (Bevel in Gardner, 2002:
182–183)
3. Pri krvnih kapljah, ki so letele pri nizki hitrosti, so napake z uporabo teh metod,
ki upoštevajo napete vrvice, večje, saj so te kaplje bolj podvržene gravitaciji,
zaradi česar je let krivulja. Takšne sledi lahko zato pri tangentni metodi
povzročijo sistemske napake. Krvne kaplje pri visokih hitrostih letijo bolj v
ravni liniji, zato so pri teh napake manjše. (Carter in sodelavci, 2006)
4. Napake nastajajo tudi pri ocenjevanju razdalje padanja krvne kaplje, glede na
velikost krvnega madeža. Velikost madeža namreč ni odvisna le od dolžine leta
krvne kaplje, ampak tudi od njenega volumna, kar lahko povzroči napake.
(Willis, Piranian, Donaggio, Barnett in Rowe, 2001)
5. Med možnostmi napak se navajajo tudi možnosti napak pri izmeri dolžine in
širine posameznega madeža, zaradi česar pride posledično do napačno
izračunanega vpadnega kota, ki je podlaga za računanje najverjetnejšega izvora
(Rowe, 2006).
41
6. Iz eksperimenta, ki so ga izvedli Willis in sodelavci (2001) je razvidno, da
prihaja do manjših razlik med dejanskimi in izračunanimi vrednostmi pri
manjših kotih, torej, kadar izberemo oziroma imamo bolj podolgovate madeže,
ki so posledica trka s podlago pod ostrejšim kotom. S tem se potrjuje teorija, da
je treba za uspešno analizo izbrati podolgovate madeže, ki so dobro definirani
(iz njih lahko določimo smer leta) in pri katerih je iz elipsastega telesa madeža
enostavno izmeriti njegovo dolžino in širino. Večji ko je vpadni kot, večje so
torej možnosti napak.
7. Napake lahko povzroči tudi kombinacija različnih oblik in vrst krvnih sledi. Le z
analizo DNK lahko namreč ugotovimo, ali sploh lahko imajo določeni madeži
skupen izvor, torej ali se njihov DNK ujema ali pa morebiti izvirajo od več oseb.
Kljub temu lahko morfologija krvnih sledi pomaga individualizirati izbrane sledi
(izmed vseh sledi na kraju dejanja) za analizo DNK. Iz tega lahko sklepamo, da
lahko tudi določene morfološke značilnosti kažejo na skupen izvor in ga tako
razlikujejo od drugega, ki ga določajo krvni madeži z drugačnimi oblikovnimi
posebnostmi. (Karger in sodelavci, 2008)
8. Kot se je izkazalo v praktičnem primeru in tudi po navedbah avtorjev, je uporaba
ročnih metod lahko dolgotrajnejša in podvržena človeškim računskim zmotam in
subjektivnosti, zaradi česar naj bi bila primernejša uporaba računalniškega
programa BackTrackTM Suite, ki možnosti teh napak izključuje, čeprav kljub
temu zahteva natančnost.
Pomanjkljivost vseh metod za ugotavljanje izvora krvnih madežev je torej v tem, da
večinoma delujejo po principu napetih vrvic, kar pomeni, da ne upoštevajo leta krvne
kaplje v obliki parabole. Poleg tega lahko napake nastanejo že pri izboru madežev,
merjenju njihovih lastnosti in računanju potrebnih dimenzij.
42
7 UGOTAVLJANJE IZVORA KRVNIH MADEŽEV Z
RAČUNALNIŠKIM PROGRAMOM BACKTRACKTM
SUITE
7.1 Predstavitev računalniškega programa BackTrackTM Suite
Program BackTrackTM Suite je računalniški analitični program, namenjen za
tridimenzionalno analizo oblik krvnih sledi, najdenih na različnih krajih in prostorih. Na
spletni strani je mogoče pridobiti demonstracijsko verzijo računalniškega programa, ki
omogoča dvajsetkratni zagon vsakega izmed dveh programov, ki ga sestavljata. Ta
programa sta BackTrack/Win in BackTrack/Images, ki sta sedaj v uporabi predvsem v
ZDA in Veliki Britaniji, kjer ju uporabljajo za rekonstrukcijo dogodka s kraja dejanja.
Carter in sodelavci (2006) navajajo, da BackTrackTM Suite programa omogočata
uporabo digitalnih fotografij madežev za izračun območja v prostoru, od koder so krvne
kaplje zadele podlago. Dodajajo, da je, ne da bi vedeli začetno lokacijo, BackTrackTM
preiskovalcem oziroma uporabnikom omogočil določitev X, Y in Z vrednosti v
povprečju znotraj 7 cm glede na dejansko lokacijo, kar je ustrezalo tudi rezultatom
analize s tangentno metodo.
Programi za računalniško analizo oblik krvnih sledi so se razvijali dalj časa. Tudi
BackTrackTM Suite ima svojo zgodovino. Bevel in Gardner (2002: 186–187) navajata
naslednji zgodovinski pregled obdelave krvnih sledi z računalniškim programom, ki je
nadomestil uporabo metode napetih vrvic pri tridimenzionalni analizi. Kot prvega, ki je
omogočal določitev najverjetnejšega izvora krvnih madežev s pomočjo podatkov iz
kraja dejanja (na primer koordinate madeža, njegova dolžina in širina in drugih),
navajata program Trajectories. Tega je nadomestil BackTrack®, ki bi naj omogočal
določitev izvora tudi iz podatkov o madežih na navpični podlagi, torej na steni. Ta
program je za analizo uporabljal dejansko pot leta krvne kaplje (parabolo), ki je
vključevala oceno volumna krvi, gravitacijo in upor zraka. Kmalu zatem se je pojavil
BackTrack/Strings, ki je začel uporabljati algoritem napetih vrvic. Na podlagi tega
programa pa je potem dr. Carter razvil dva programa, ki sta v uporabi sedaj.
43
Prvi je BackTrack/Images, ki analizira oziroma sprejema fotografije posameznih
madežev in omogoča tistemu, ki opravlja analizo, da iz fotografij določi kot gama in
vpadni kot, za vsak madež. Za uporabo tega programa je potrebno na kraju dejanja
fotografirati vsak izbran madež posebej (kar že tako ali tako spada v okvir
dokumentiranja sledi na kraju dejanja (op. A. O.)), fotografija pa mora vključevati še
dve nujni »informaciji«. Najprej je ob madeže namreč treba narisati navpično črto, ki
omogoča programu izračunati kot gama, in dodati še manjše merilo, ki omogoča
programu s fotografije ugotoviti skalo, potrebno za izračunavanje (slika 10). Pri analizi
na merilcu s fotografije namreč označimo določeno območje, npr. med 20 in 40 mm, za
katero potem program od nas zahteva, da napišemo, kolikšna je vrednost (v tem primeru
20 mm). Program na podlagi tega razmerja nato izračuna dejansko velikost madeža na
fotografiji (dolžino in širino). Madež mora biti v program vnesen skupaj z XYZ-
vrednostmi, ki so odvisne od njegove pozicije na tleh oziroma na steni. (Bevel in
Gardner, 2002: 187–188).
navpičnica
merilo
Slika 10: Primer fotografije madeža z navpičnico in merilom (Vir:
http://www.bloodspattersoftware.com/)
44
Tako kot pri ročnih metodah je treba tudi pri uporabi računalniškega programa najprej
izbrati dobro definirane podolgovate madeže ter jih ustrezno označiti. Nato je treba
narisati še navpičnico in madež fotografirati skupaj z merilom ter izmeriti dve od XYZ-
vrednosti, odvisno od tega, kje se madež nahaja. Teh vrednosti ni treba izmeriti, če je
mogoče na fotografiji zajeti celoten prostor, torej vse pomembne mejne stene, iz ptičje
perspektive. Iz takšne fotografije je namreč s pomočjo posebnih računalniških
programov, kot je na primer Corel Draw, mogoče izmeriti potrebne XYZ-vrednosti,
vendar morajo biti izbrani madeži na fotografiji dobro vidni in označeni. Posnete
fotografije nato naložimo na računalnik in začnemo z analizo vsakega madeža posebej.
Program na koncu grafično prikaže skupne rezultate glede izvora, tako od zgoraj kot
tudi od strani.
Pri pogledu od zgoraj glede izvora določi vrednosti X in Y s prikazom ravnih linij, ne
glede na krivino leta krvne kaplje zaradi gravitacije, in pri pogledu od strani vrednost Z,
torej višino, s katere kaplje izvirajo, kjer so prav tako upošteva ravne linije, kar pomeni,
da je višina določena s programom (tako kot pri drugih metodah) lahko višja od
dejanske višine (Carter in sodelavci, 2006). Pogled od zgoraj in pogled od strani z
BackTrack/Images sta prikazana na sliki 11.
Slika 11: Pogled od zgoraj in od strani z BackTrack/Images (Vir:
http://www.bloodspattersoftware.com/)
Bevel in Gardner (2002, 188) opredeljujeta še drugi del programa, BackTrack/Win,
kamor se prenesejo rezultati analize z BackTrack/Images. Ta določa točko stečišča
45
krvnih madežev (slika 12), točko najverjetnejšega izvora (slika 13) in opravi
demonstracijo teh informacij.
Slika 12: Določitev točke stečišča z BackTrack/Win (Top View) (Vir: BackTrack/Win –
demonstracijski prikaz, http://www.bloodspattersoftware.com/)
Carter in sodelavci (2006) omenjajo tudi samostojno analizo krvnih sledi z
BackTrack/Win, za katero je treba izmeriti dolžino in širino krvnega madeža ter kota
gama in alfa. Podrobnejše uporabe ne navajajo, opozarjajo le, da so bile v konkretnih
primerih te vrednosti izmerjene za madeže na steni, kar je zelo težavno in povzroča
napake, še posebej ko gre za majhne madeže.
46
Slika 13: Določitev točke najverjetnejšega izvora z BackTrack/Win (Side View) –
primer dveh izvorov (Vir: http://www.bloodspattersoftware.com/)
Podatke (skice mesta izvora ter vrednosti X, Y in Z), ki jih dobimo z uporabo
BackTrack/Win, lahko uvozimo v računalniške programe, ki omogočajo
tridimenzionalno predstavitev izvora v prostoru. Eden takšnih je Crime Zone, čigar
uporaba je namenjena predvsem razjasnitvi dogajanja na kraju dejanja za potrebe sodne
obravnave oziroma sodnega postopka.
O uporabnosti BackTrackTM Suite Maloney, Carter, Jory in Yamashita (2005) opisujejo,
da konvencionalna verzija tega računalniškega programa omogoča analizo krvnih sledi
na vseh šestih možnih podlagah v prostoru (štiri stene, tla in strop), kakor tudi na vseh
šestih »nadomestnih« površinah, ki so z njimi vzporedne in da že poteka razvoj v smeri
analize madežev s površin pod kotom.
47
7.2 Ugotovitve predhodnih raziskav
V prispevkih, ki govorijo o uporabi BackTrackTM Suite, so opisane posamezne
raziskave in testiranja tega programa. Njihove ugotovitve so navedene glede na avtorje,
ki so jih zbrali, uredili in o njih napisali prispevek.
a) Maloney in sodelavci (2005)
Opredeljujejo tridimenzionalno predstavitev analize krvnih sledi glede na ugotovitve
oziroma uporabo BackTrackTM s strani Royal Canadian Mounted Police na Canadian
Police College. Tam so namreč podatke, ki jih je dal program BackTrack, integrirali v
njihov AutoCAD program, ki omogoča virtualno predstavitev leta krvne kapljice v
tridimenzionalnem prostoru.
Na Canadian Police Collegeu so torej naredili analizo krvnih sledi s pomočjo
matematične, fizikalne in računalniške metode. Za zadnjo so natančneje opredelili
postopek in rezultate. Na fingiranem kraju dejanja, kjer so bili madeži več izvorov, so
izbrali 28 madežev z različnih delov kraja dejanja. Kraj so fotografirali skupaj z
navpičnico in merilom z 20 milimetrsko skalo. Madeže so analizirali najprej s
programom BackTrack/Images in nato še z BackTrack/Win. Tridimenzionalno
predstavitev v prostoru, kjer se je dejanje »zgodilo«, so ustvarili s programom
AutoCAD LT 2005.
Rezultati njihove raziskave kažejo, da je območje izvora, glede na znane vrednosti, s
pomočjo BackTrackTM Suite določeno v okviru odstopanja 6 cm.
b) Carter in sodelavci (2006)
V tem primeru raziskave so krvne sledi pripravili inštruktorji, analizo pa so opravili
študenti, ki niso vedeli, kje je dejanski izvor. S tem so dokazali, da program deluje tudi,
če ga uporabljajo laiki.
48
Pri eksperimentu so uporabljali po 10 ml krvi za vsak izvor, izmerili so tudi vse tri
njegove vrednosti (XYZ), ki so kasneje služile za reference. Udarec so izvedli s
kladivom. Študenti so morali vsakič izbrati 20 madežev, polovico z vsake strani.
Madeže se fotografirali skupaj z navpičnico in merilom, prav tako so izmerili njihovo
dolžino in širino, saj so jih analizirali tudi z tangentno metodo, zaradi primerjave
rezultatov. Poskus so z različnim mestom izvora večkrat ponovili. Prav tako so naredili
več ponovitev poskusa z dvema izvoroma. Potem so naredili analizo z BackTrackTM
Suite in metodo uporabe trigonometričnih funkcij.
Za primere z enim izvorom znašajo v njihovem primeru razlike med znanimi in
računalniško obdelanimi podatki za: X je 3,88 cm, Y je 2,96 cm in Z je 6,64 cm. Za
primere z dvema izvoroma je razlika malce drugačna, in sicer za X vrednosti 5,07 cm,
za Y vrednosti 3,61 cm in za Z vrednosti 5,31 cm. X je 4,23 cm, Y je 3,15 cm in Z je
6,25 cm je skupna razlika med znanim in določenim izvorom za vse madeže.
Za nekatere izmed teh primerov so naredili tudi analizo s tangentno metodo, kjer
razlike znašajo za X,Y in Z 3,91, 2,05 in 7,90 cm.
Čeprav so ti rezultati videti odlični in zelo natančni, vendarle niso v vseh primerih
razlike tako majhne. Med vrednostmi, določenimi z BackTrackTM Suite in znanimi
vrednostmi je razlika v določenih primerih znašala tudi več kot 20 cm. Kar seveda ne
pomeni napačnega rezultata, saj le-ta še vedno ostaja v istem območju. Kljub temu
razlika v povprečju za vse tri vrednosti, X, Y, in Z, znaša manj kot 7 cm.
7.3 Prednosti programa BackTrackTM Suite
Prednosti uporabe BackTrackTM so naslednje:
1. BackTrackTM naj bi preiskovalcem pomagal učinkoviteje in natančneje določiti
mesto izvora krvnih sledi posameznega dogodka. Program v veliki meri
natančno shrani vse podatke in rezultate, izključuje človeške napake pri
izračunih in subjektivnost, povezano z uporabo metode napetih vrvic, ki je lahko
49
prisotna že zaradi same debeline vrvic, prav tako pa morebitne napake pri
merjenju dolžine in širine madežev, kjer lahko pri ročnih meritvah pride do
bistveno večjih težav (Bevel in Gardner, 2002: 190).
2. Uporaba BackTrackTM daje dobre rezultate tudi za madeže na steni, saj omogoča
natančnejšo izmero dolžine in širine posameznega madeža in s tem tudi
vpadnega kota, zaradi česar je prednost tega programa tudi njegova učinkovita
uporaba za madeže na steni (Carter in sodelavci, 2006).
3. Tako grafična metoda kot metoda napetih vrvic omogočata le določitev območja
najverjetnejšega izvora, medtem ko z BackTrackTM določimo izvor v vrednostih
XYZ, ki sicer ne pomeni absolutne natančnosti, vseeno pa je izvor natančneje
določen (Bevel in Gardner, 2002: 190).
4. Z uporabo računalniškega programa BackTrackTM so analize jasnejše in
natančnejše, manj zamudne oziroma časovno hitrejše, bolj precizne in točne, kot
na primer pri metodi napetih vrvic (Carter in sodelavci, 2006).
5. BackTrackTM ima prednost pred tangentno metodo in metodo napetih vrvic,
kadar sledi na steni ne ustrezajo hitro letečim kapljam. Še več, program lahko
vključi kaplje, ki so šele padle, ker pogled od zgoraj tako ali tako vedno prikaže
ravno linijo premikanja krvnih kapelj v pravi smeri (Carter in sodelavci, 2006).
6. Počasi leteče kaplje so bolj podvržene učinku gravitacije (let je krivulja), kar
lahko pri ročnih metodah povzroči sistemske napake. Tudi BackTrackTM deluje
po algoritmu napetih vrvic, kar je vidno tako pri pogledu na rezultate iz ptičje
perspektive kot iz strani. Tako tudi za počasi leteče krvne kaplje in sledi, ki se
pomikajo navzdol, BackTrackTM določi ustrezno in natančno oceno vrednosti X
in Y. Vrednost Z, ki je odvisna od stranskega pogleda, pa zahteva vključitev vsaj
nekaj navzgor letečih krvnih kapelj, saj drugače enota Z ne more biti določena.
(Carter in sodelavci, 2006)
7. Prednost je tudi majhna razlika med znanimi in izmerjenimi vrednostmi z
BackTrackTM, ki je v povprečju znotraj okvira 7 cm (Carter in sodelavci, 2006).
50
7.4 Pomanjkljivosti programa BackTrackTM Suite
Čeprav ima uporaba BackTrackTM Suite predvsem določene prednosti, ima vendarle
tudi nekaj pomanjkljivosti:
1. Ker BackTrackTM upošteva algoritem napetih vrvic oziroma ravne linije pri
določitvi izvora, je izračunana višina Z lahko višja od dejanske. Če se krvne
kaplje premikajo hitro, je določitev izvora bliže realnosti in precenitev v smeri
Z je manjša. Zaradi tega je pomemben izbor tistih krvnih sledi, ki ustrezajo
hitro premikajočim se kapljam, kjer je pot bliže ravni liniji. Takrat sta
tangentna in računalniška metoda primerljivi, saj v takšnih situacijah tudi prva
daje dobre rezultate (Carter in sodelavci, 2006).
2. Napake se lahko pri računalniški obdelavi podatkov pojavijo pri merjenju kota
gama, določanju vpadnega kota, na podlagi dolžine in širine madeža, kjer je
treba opravljati analizo v pravi smeri, saj pride drugače do napak tudi pri
»vlečenju vrvic iz stene«, ko se grafično izriše položaj najverjetnejšega izvora
(Carter in sodelavci, 2006).
3. Pomanjkljivost vsake analize, tudi računalniške, je prekrivanje sledi v primeru
dveh izvorov, ki sta drug za drugim in jih je tako nemogoče definirati in
določiti ločena vira. Prav tako je v primeru, če je izvor zelo daleč od stene, kar
pomeni, da je na steni le malo madežev, ki so večinoma okrogle oblike in jih
je tako z BackTrackTM težko analizirati (Carter in sodelavci, 2006).
51
8 PRAKTIČNI DEL
V praktičnem delu smo se najprej osredotočili na določitev izvora špricanih krvnih sledi
predvsem na vodoravnih (horizontalnih) površinah kot so tla, nato smo zaradi
ugotavljanja ustreznosti tega programa pri navpičnih površinah dodali še analizo v
kombinaciji s steno (vertikalna površina).
V laboratoriju smo pripravili fingirane krvne sledi, ki so bile osnova za ročni izračun
izvora s tangentno metodo in grafikonom, kot tudi s pomočjo računalniškega programa
BackTrackTM. Naš namen je bil torej testirati program BackTrackTM Suite.
Karger in sodelavci (2008) o primerjavi med realnim in fingiranim krajem dejanja
pravijo, da je kompleksnost realne situacije na kraju kaznivega dejanja bistveno večja
od situacije, ki je umetno ustvarjena z eksperimentom. V realni situaciji se lahko
različni madeži prekrivajo, jih na določenem mestu, kjer bi jih pričakovali, sploh ni ali
pa so obratno na določenem mestu zelo zgoščeni. Vse to so pomembni podatki, ki poleg
značilnosti okolja (temperatura, vlaga in ostalo) v katerih se je dejanje zgodilo,
pomembno prispevajo k razrešitvi posameznega dejanja. Zaradi vseh teh značilnosti pa
se je treba preiskave lotiti korak za korakom, saj le tako pridemo do pozitivnih
rezultatov.
Vsa ta dejstva lahko s fingiranim krajem dejanja zaobidemo oziroma se jih zavedamo,
kar nam bistveno olajša delo in analizo, saj je tudi kompleksnost ustvarjenih sledi
bistveno manjša.
Tudi Carter in sodelavci (2006) navajajo, da je lažje analizirati sledi povzročene v
nadzorovanem okolju (v laboratoriju) kot na realnem kraju dejanja, kjer se lahko žrtev
in storilec premikata in kjer lahko pride do napak že pri natančnosti lociranja izvora
statične mlake krvi.
Tega smo se zelo dobro zavedali tudi mi, ko smo v prostorih Centra za forenzične
preiskave teden za tednom pripravljali fingirane krvne sledi, ki jim je sledil postopek
preiskave z vključenim izborom madežev za analizo, dokumentiranjem, merjenjem
52
posameznih sledi in drugih pomembnih vrednosti, ter nenazadnje obdelavo podatkov
tako z ročno metodo kot z uporabo računalniškega programa BackTrackTM Suite,
katerega testiranje je bil glavni razlog za izvedbo takšnega eksperimenta.
Zaradi dokazovanja hitrosti posamezne analize in postopka pridobivanja podatkov smo
merili tudi čas posameznih opravil, ki je sproti naveden pri vsakem posameznem
dejanju.
8.1 Splošno o eksperimentu
Eksperiment je ena izmed metod raziskovanja predvsem v naravoslovju, ki je v zadnjem
času posegla tudi na področje družbenih ved. Z njegovo pomočjo lahko v
nadzorovanem okolju testiramo določene zakonitosti.
Tratnikova (2002: 35) opisuje eksperiment kot metodo, ki najbolj ustreza
kvantitativnemu, pozitivističnemu pristopu v raziskovanju in temelji na natančno
oblikovani hipotezi in testiranju hipoteze s preučevanjem posameznih variabel, rezultati
pa so predstavljeni numerično.
V laboratoriju oziroma v drugem primernem prostoru tako ustvarimo stanje, ki nam
omogoča njegovo analizo, merjenje in kasneje interpretacijo rezultatov. Zavedati se
moramo njihovih omejitev oziroma jih ustrezno transformirati v razlago konkretnih
situacij, saj so rezultati eksperimentov včasih kar malo preveč idealni.
8.2 Priprava fingiranih krvnih sledi
V prostoru, izbranem za izvajanje eksperimenta smo pripravili fingiran kraj dejanja s
fingiranimi krvnimi sledmi. Zaradi lažjega merjenja smo tla prekrili z belim papirjem.
Za izvor smo izbrali 71 cm visoko stojalo, na katero smo postavili 0,200 ml
mikrocentrifugirko, s tankimi stenami, napolnjeno s krvjo (slika 14). Krvne madeže smo
povzročili z uporabo kladiva. Preden smo se odločili za tak pristop ustvarjanja
53
fingiranih krvnih madežev, smo testirali še druge načine (uporaba gobe itd), ki pa so se
izkazali za neprimerne.
mikrocentifugirka
Slika 14: Pripomočki za pripravo fingiranega kraja dejanja (Vir: fotografije A. Žbogar,
CFP)
Poizkusili smo več načinov udarjanja s kladivom, dokler nismo našli takšnega, s
katerim smo ustvarili krvne sledi, ki so bile najprimernejše za analizo. Torej takšne, ki
so bili podolgovati, v primerni oddaljenosti drug od drugega in primerni za obdelavo in
meritve.
Ob vsakem eksperimentu smo si zabeležili dejanski položaj izvora povzročenih krvnih
sledi, in sicer v vseh treh dimenzijah.
Eksperimentalni del smo razdelili na dva dela, in sicer smo v prvem delu izvajali
analizo fingiranih krvnih madežev na tleh. V drugem delu smo pri pripravi fingiranega
kraja kaznivega dejanja poleg sledi na tleh upoštevali še sledi na steni. V ta namen smo
uporabili posebej za to izdelano stojalo, na katero smo prilepili bel papir, ki je
predstavljal pokončno površino (steno). Vsak poskus smo ponovili trikrat.
Med pripomočki, ki smo jih uporabljali pri izvajanju meritev, so še kovinsko
pravokotno ravnilo dimenzije 2 x 2 m, posebej izdelano v ta namen, okular z
54
mikrometrom, meter in manjše merilce, ki nam je pomagalo pri dokumentiranju in
fotografiranju posameznih krvnih madežev, ki smo jih najprej označili s številkami. Za
fotografiranje smo uporabili fotoaparat znamke Canon 50D z objektivom 17–85 mm.
Treba je opozoriti še na pomanjkljivosti fingiranega kraja dejanja. Analizirali smo
namreč le sledi, nastale ob enem udarcu z enim izvorom, kar pomeni, da smo navidezno
preiskavo zelo poenostavili, saj ni prišlo do prekrivanja madežev, več izvorov in ostalih
težav, s katerimi se srečujejo preiskovalci na realnem kraju dejanja. Poleg tega je
pomanjkljivost eksperimenta zagotovo tudi v delni subjektivnosti pri analizi prej
samostojno pripravljenega fingiranega kraja dejanja. Ravno zaradi zavedanje tega
dejstva smo se poskušali še bolj objektivno lotiti analize in obdelave podatkov.
8.3 Dokumentiranje fingiranih krvnih sledi (označevanje,
fotografiranje)
Samo dokumentiranje krvnih sledi na fingiranem kraju kaznivega dejanja je potekalo po
postopku in korakih pravilnega dokumentiranja, vendar zaradi narave dejanja v zelo
okrnjeni obliki.
Najprej smo fotografirali celoten kraj dejanja, tako da smo na fotografiji zajeli vse
madeže in kovinski okvir, ki smo ga postavili namesto sten in je služil kot koordinatni
sistem, potreben za nadaljnje pridobivanje potrebnih informacij (slika 15). Nato smo
izbrali dobro definirane madeže. Po nekajkratnih meritvah se je izkazalo, da dajejo
manjši in čimbolj podolgovati madeži bolj natančne rezultate, glede na znane vrednosti,
kot večji madeži. To je bil tudi glavni razlog, da smo se v nadaljevanju čim bolj
osredotočili na izbor takšnih madežev.
Izbrani madež (izbirali smo med 6 in 10 madežev, tako na tleh kot na steni), smo
opremili z zaporedno številko (ob vsakem poskusu smo uporabili novo štetje, od
začetka). Ko smo izbrali vse madeže, smo še enkrat naredili fotografijo celotnega
prostora, ki je zajela vse označene sledi. Nato smo fotografirali še vsak madež posebej
(slika 16).
55
Slika 15: Fotografija s fingiranega kraja dejanja (Vir: fotografija A. Žbogar, CFP)
Fotografiranje vsakega madeža posebej (slika 16) z navpičnico in merilom (pri nas je
merilo hkrati služilo za navpičnico), je poleg fotografije celotnega kraja dejanja s
koordinatnim sistemom (slika 17), ki je služil za omejitev prostora in s pomočjo
katerega smo iz fotografije določili oddaljenost posameznega madeža od različnih sten
ali tal, zadostno dejanje za analizo krvnih sledi z računalniškim programom
BackTrackTM Suite.
Slika 16: Fotografiji posameznih krvnih madežev. Levo je fotografija madeža, ki se je
nahajal na tleh, desno madeža s stene. (Vir: fotografije A. Žbogar, CFP)
56
Slika 17: Fotografija celotnega kraja dejanja, ki omogoča določitev vrednosti X in Y za
izbrane madeže na tleh, potrebnih za računalniško analizo z BackTrackTM Suite (Vir:
fotografija A. Žbogar, CFP)
Poskus št. 1
Datum: 23. 3. 2009
IZMERJENE VREDNOSTI:
Št.
sledi
Dolžina –
d (mm)
Širina – š
(mm)
X
(cm)
Y
(cm)
Z
(cm)
Razdalja do
stečišča – r (cm)
1 3,9 1,9 43,32 6,59 0 106,7
2 4,5 2,3 46,88 13,70 0 100,1
3 4,8 3 44,96 50,56 0 65,3
4 4,8 3 101,83 86,71 0 90,4
5 7 4,5 101,51 106,62 0 89
6 12,5 6 115,77 141,14 0 106,8
7 7,2 4 120,21 175,10 0 118
8 5,4 3,2 84,68 196,21 0 112,4
9 5,8 3 16,24 251,17 0 145,3
Slika 18: Primer tabele, v katero smo zapisovali dolžino, širino, vrednost XYZ in
razdaljo do madeža do stečišča, torej vse potrebne podatke tako za ročno kot
računalniško analizo
57
Pri ročni analizi krvnih sledi smo morali najprej izmeriti dolžino in širino vsakega
izbranega madeža ter določiti stečišče. Za njegovo določevanje smo uporabili vrvice.
Izmerili smo razdaljo r, ki predstavlja daljico od posameznega madeža do stečišča.
Stečišče smo fotografirali (slika 19). Vse izmerjene podatke smo zapisovali v tabelo
(primer tabele na sliki 18).
Čas dokumentiranja (izbiranje, označevanje in fotografiranje krvnih madežev):
− tla: v povprečju 9 min za 9 izbranih madežev
− tla in stena: v povprečju 15 min za 12 izbranih madežev
8.4 Merjenje krvnih sledi
Dolžino in širino posameznega krvnega madeža smo merili s posebnim okularjem z
vgrajenim mikrometrom, ki omogoča zelo natančno merjenje. Zapise smo opravili z
decimalnim zapisom z mersko enoto milimeter. Za natančno merjenje razdalje od
posameznega madeža do stečišča smo uporabili meter z milimetrsko osnovno mersko
enoto.
Stečišču krvnih madežev na tleh smo morali določili tudi vrednosti X in Y (razdalja do
krakov kovinskega okvirja), medtem ko smo za stečišče na steni izmerili vrednosti Y in
Z, vrednost X pa smo morali pridobiti z analizo. Po končani analizi smo primerjali
dejanske vrednosti in izmerjene vrednosti enkrat z uporabo trigonometričnih funkcij in
drugič z računalniško obdelavo za vse tri dimenzije.
Nekaj težav se je pojavilo pri mejenju krvnih sledi na fingirani steni, ki ni fiksirana, in
se je pri merjenju upogibala, zaradi česar smo si potem pomagali s trdo ravno podlago,
ki smo jo za čas merjenja položili za papir.
Kot že omenjeno, smo vrednosti XYZ posameznega madeža izmerili s fotografije s
pomočjo računalniškega programa Corel Draw.
58
Čas merjenja pri:
1. Ročnem izračunu (dolžina, širina, napenjanje vrvic, razdalja od madeža do
stečišča)
− samo tla: približno 15 min za 9 madežev
− tla in stena: približno 30 min za 12 madežev
2. Računalniškem programu (določanje vrednosti XYZ iz fotografij)
− samo tla: 10 min za 9 madežev
− tla in stena: 15 min za 12 madežev
8.5 Obdelava podatkov
Podatke, ki smo jih zbrali na kraju dejanja, smo potem analizirali večinoma z dvema
metodama, in sicer z uporabo trigonometrije in z uporabo programa BackTrackTM Suite.
Za nekaj primerov smo izvor določili še z uporabo grafične metode.
8.5.1 Izračun na roko
Uporaba trigonometričnih funkcij
Potem ko smo izmerili dolžino in širino izbranih madežev v določeni seriji (med 6 in 10
madežev s posamezne površine), jim določili stečišče s pomočjo vrvic (slika 19) in
razdaljo od vsakega izbranega madeža do stečišča, smo imeli vse podatke za izračun
najverjetnejšega območja izvora krvnih madežev (ne določamo izvora za posamezni
madež, ampak skupni izvor za vse madeže.). Najprej smo izračunali točko izvora za
vsak madež posebej (primer izračuna je prikazan na sliki 20).
59
Slika 19: Prikaz uporabe napetih vrvic za določitev stečišča (na sliki nanj kaže puščica).
Leva stran prikaz s tal, desna s stene. (Vir: fotografija A. Žbogar, CFP)
Podatki: Izračun:
d = 4,8 cm α = arcsin (3/4,8) = 38,68
š = 3 cm h(Z) = tan 38,68 x 90,4 = 72,4 cm
r = 90,4 cm
Vpadni kot je 38,68º. Izvor madeža je na višini 72,4 cm.
Slika 20: Primer izračuna vpadnega kota in višine izvora za izbran krvni madež
Kot je razvidno s slike 20, trigonometrični izračun izvora krvnega madeža izračunamo
na podlagi tangensa kota, pri katerem je krvna kaplja priletela na podlago.
Ko smo imeli izračunane vrednosti Z za posamezne madeže, smo določili še območje
najverjetnejšega izvora. Krvna madeža z najvišjo in najnižjo vrednostjo v posameznem
poskusu predstavljata najverjetnejše področje, s katerega je kri priletela. Zaradi
primerjave z računalniško izmerjeno vrednostjo smo izračunali še povprečno vrednost.
Rezultati analize s trigonometrično metodo so predstavljeni kasneje.
Čas računanja (trigonometrična metoda):
− samo tla: približno 10 minut za 9 madežev.
− tla in stena: približno 15 minut za 12 madežev
60
Grafična metoda
Grafična metoda se od trigonometrične razlikuje po tem, da najverjetnejše območje, iz
katerega izvirajo krvni madeži, odčitamo iz grafikona in ne izračunamo z uporabo
tangensa kota.
Določitev izvora s pomočjo grafične metode je prikazana na sliki 21. V koordinatni
sistem trirazsežnega prostora (prerezan po Y osi) smo vnesli podatke. Izhodišče
koordinatnega sistema (točka 0) predstavlja stečišče. Na X-os smo vnesli posamezni
madež glede na njegovo oddaljenost od stečišča. Za vsak madež smo odmerili njegov
vpadni kot in pod tem kotom narisali daljico od madeža do Z-osi. Območje, na katerem
so ti madeži sekali os Z, je območje najverjetnejšega izvora.
Z
X
0
Slika 21: Grafični prikaz območja izvora za madeže iz prve serije
Iz grafičnega prikaza lahko vidimo, da je območje najverjetnejšega izvora nekje med 52
in 88 cm, kar pomeni, da oseba v takšnem primeru nikakor ne bi mogla ležati ali stati v
času, ko so ji bile prizadejane poškodbe.
Rezultata (območje izvora krvnih madežev), izračunana po grafični metodi in po
trigonometrični metodi, sta enaka. Ujemanje rezultatov pri enem poskusu bo prikazano
v nadaljevanju pri poglavju rezultati in diskusija.
61
8.5.2 Uporaba računalniškega programa
Postopek obdelave z BackTrack/Images je opisan na spletni strani
http://www.bloodspattersoftware.com in poteka po naslednjem zaporedju.
V programu BackTrack/Images, izberemo datoteko, v kateri so naložene fotografije
posameznih madežev, in izberemo ter odpremo madež, ki ga želimo analizirati (slika
22).
Slika 22: Madež, ki smo ga izbrali za analizo
V meniju izberemo možnost Calibrate, ki nam omogoča nadaljnjo obdelavo.
o Z miško na merilu označimo določeno območje, zapišemo njegovo
vrednost (na primer 20 mm) in s tem umerimo skalo (slika 23).
62
Slika 23: Primer umerjanja skale
V polje, ki se nam odpre, vpišemo podatke o madežu, in sicer številko madeža,
njegovo ID številko, status (program ima na voljo 11 različnih statusov, odvisno
od tega, na kateri površini se madež nahaja, na primer status 0 za madeže na
glavni steni in status 8 za madeže na tleh) ter vrednosti X, Y in Z (slika 24).
Slika 24: Vnos podatkov o madežu
63
Nato izračunamo kot gama (slika 25). Najprej pritisnemo tipko Gamma.
navpičnica
premica
Slika 25: Računanje kota gama
o Z miško narišemo navpičnico, tako da jo potegnemo po narisani
navpičnici ali merilu s fotografije (slika 25) in premico v smeri od
zaobljenega dela madeža, proti njegovem nazobčanem, torej v smeri leta
krvne kaplje, tako da gre premica čez celoten madež, nakar nam program
sam izmeri kot.
Če smo z narisanim zadovoljni, izmero potrdimo s pritiskom na
tipko Accept Gamma ali
če nismo, izbiro zavržemo s pritiskom na tipko Cancel Gama.
V naslednjem koraku želimo izračunati vpadni kot, torej kot alfa. Kliknemo na
možnost Alpha in
o nato z miško na sredini madeža narišemo daljico (š), ki predstavlja
širino, ob tem pa se avtomatsko nariše nanjo tudi pravokotnica (d), ki
predstavlja dolžino. Obe vrednosti se izmerita tako, da kliknemo na
mesto, kjer pravokotnica seka madež v smeri, iz katere je ta priletel (slika
26). Na madežu se nam nariše elipsa in izpišejo se podatki o širini in
dolžini madeža (slika 27). Elipso s spreminjanjem kota alfa in tipko New
Fit vrišemo tako, da ustreza telesu madeža (slika 28) .
64
d š
Slika 26: Umerjanje dolžine in širine madeža
Slika 27: Podatki za madež z elipso, narisano na podlagi izmer
65
Slika 28: Končni podatki za madež z elipso, ki ustreza telesu madeža
o Ko smo s sliko in podatki zadovoljni, sprejmemo izmerjene podatke. Ti
podatki se nato zbirajo v tabeli in nam na koncu pod tabelo tudi izrišejo
grafična prikaza izvora s ptičje perspektive in od strani, kot je prikazano
na sliki 29.
66
Slika 29: Končni prikaz analize z BackTrack/Images. Slika na levi prikazuje pogled s
od zgoraj (s ptičje perspektive), na desni pa pogled od strani.
Z verzijo BackTrack/Win je program sam določil vrednosti X, Y in Z za vsak madež
posebej. Pri analizi sledi, kjer smo upoštevali tako steno kot tudi tla, smo izračunali
mesto izvora posebej za tla in posebej za steno. Za zadnja dva primera smo s
programom BackTrack/Win določili tudi točko najverjetnejšega izvora glede na
kombinacijo madežev s stene in tal. Rezultati bodo predstavljeni v nadaljevanju. Na
slikah 30 in 31 sta prikazana primera določitve izvora z BackTrack/Win, in sicer
vrednosti X in Y pri pogledu od zgoraj in vrednosti X in Z pri pogledu od strani.
67
Slika 30: Pogled od zgoraj (top view) na izvor, ki je povzročil madeže na steni, v enem
izmed poskusov
Slika 31: Pogled od strani (side view) na izvor, ki je povzročil madeže na steni, v enem
izmed poskusov
Rezultati analize z BackTrackTM Suite so predstavljeni v nadaljevanju.
68
Čas računalniške obdelave podatkov:
− samo tla: 13 min za 9 madežev
− tla in stena: 20 min za 12 madežev
8.6 Rezultati in diskusija
V tabeli 2 so predstavljeni rezultati analize fingiranih krvnih madežev s tal. Rezultati
izvirajo iz treh različnih poskusov. V tabelo so zaradi lažje primerjave vnesene
povprečne vrednosti za X, Y in Z, ki izvirajo iz vseh analiziranih madežev. Ker smo
opravili nizko število eksperimentov, rezultatov ni mogoče interpretirati z gotovostjo,
kljub temu pa nudijo ustrezno podlago za izdelavo določenih zaključkov.
Tabela 2: Primerjava dejanskih vrednosti za X, Y in Z z izračunanimi vrednostmi po
trigonometrični metodi in z računalniškim programom BackTrackTM.
Dejanska vrednost
Povprečna vrednost,
izračunana s trigonometrično
metodo
Razlika Vrednost,
izračunana s programom
BackTrackTM
Razlika
Poskus 1 X 17,5 13 4,5 15 2,5 Y 127 108 19 121,9 5,1 Z 71 69,7 1,3 65,1 5,9
Poskus 2 X 12 11 1 8,5 3,5 Y 101 103,5 2,5 107,4 6,4 Z 71 102,4 31,4 97,1 26,1
Poskus 3 X 6 8,5 2,5 11,8 5,8 Y 119,5 119,5 0 119 0,3 Z 71 97 26,8 96 25
Pri na tleh fingiranih krvnih madežih znaša povprečna razlika med dejansko vrednostjo
in povprečno vrednostjo, določeno s tangentno metodo za X 2,67 cm, za Y 7,17 cm in
za Z 19,8 cm, medtem ko je razlika med dejansko vrednostjo in vrednostjo, izračunano s
69
računalniškim programom BackTrackTM Suite za X je 3, 93 cm, za Y je 3,93 cm in za Z
je 19 cm. Najpomembnejša je vrednost Z, saj se ta nanaša na mesto najverjetnejšega
izvora krvnih madežev.
Območje najverjetnejšega izvora, tj. vrednost Z, določeno s tangentno metodo, je bilo v
prvem poskusu med 52,28 in 87,8 cm, v drugem med 78,8 in 130,4 cm in v tretjem med
76,3 in 119 cm. Zgolj za primerjavo, da trigonometrična in grafična metoda podata
enak rezultat, smo pri poskusu št. 1 določili vrednost Z (oz. območje najverjetnejšega
izvora krvnih madežev) tudi z grafično metodo. Vrednost Z je bila v območju med 52 in
88 cm, kot je prikazano tudi na sliki 21.
V drugem delu eksperimenta, ko smo sočasno fingirali krvne madeže na tleh in na steni,
smo v analizo vzeli tako madeže s tal kot tiste, ki so nastali na improvizirani steni.
Želeli smo umestiti domnevno žrtev v prostor, torej določiti razdaljo od tal kot tudi od
stene. Zaradi povečanja števila enakih analiz (določanje območja izvora krvnih
madežev od tal) smo najprej vse analize opravili za vsako skupino madežev posebej.
Rezultati so zbrani v tabeli 3.
Tabela 3: Primerjava dejanskih vrednosti za X, Y in Z z izračunanimi vrednostmi po
trigonometrični metodi in z računalniškim programom BackTrackTM
Dejanska vrednost
Povprečna vrednost,
izračunana s trigonometrično
metodo Razlika
Vrednost, izračunana s programom
BackTrackTM Razlika tla stena tla stena tla stena tla stena Poskus 4
X 23,7 31 18,9 7,3 4,8 28 18,8 4,3 4,9 Y 45 31 44,5 14 0,5 45,4 42,4 0,4 2,6 Z 71 137,1 87 66,1 16 99,7 73,5 28,7 2,5
Poskus 5 X 24 39,5 27,2 15,5 3,2 38,6 18,3 14,6 5,7 Y 43,5 50,5 33 7 10,5 68,3 41,5 24,8 2 Z 71 109 92,5 38 21,5 92,4 75,6 21,4 4,6
Poskus 6 X 26 31 15,2 5 10,8 25,3 15,2 0,7 10,8 Y 25 10 30 15 5 27,5 36,2 2,5 11,2 Z 71 106 79 35 8 89 77,7 18 6,7
70
Povprečne razlike v vrednostih med dejanskimi in izračunanimi s tangentno metodo za
madeže na tleh znašajo 9,2 cm za X, 12 cm za Y in 46,4 cm za Z, za madeže s stene za
X 6,23 cm, za Y 5,3 cm in za Z 15,1 cm. Za madeže s tal je povprečna razlika med
rezultati BackTrackTM Suite in znanimi vrednostmi za X, Y in Z 6,5, 9,2 in 22,7 cm, za
madeže s stene pa za X 7,1 cm, za Y 5,23 cm in za Z 4,6 cm.
Tudi v tem primeru je za madeže s tal pomembna vrednost Z, medtem ko je za madeže s
stene to vrednost X, saj se ta nanaša na mesto najverjetnejšega izvora krvnih madežev
(na oddaljenost od stene). Območje najverjetnejšega izvora, tj. vrednosti Z, s tangentno
metodo, je v četrtem poskusu med 101,3 in 171 cm, v petem med 79,9 in 146,5 cm in v
zadnjem med 70,6 in 138,4 cm. Za madeže na steni je območje najverjetnejšega izvora,
tj. vrednost X v četrtem poskusu med 15,7 in 23,3 cm, v petem med 19,7 in 36,6 cm in v
šestem med 14 in 17,7 cm.
Največje razlike v vrednostih se za vse primere nanašajo na višino najverjetnejšega
izvora, kjer so razlike med izmerjeni in dejanskimi vrednostmi v komponenti Z (višini).
Glede uporabe trigonometrične metode in določanja izvora v območjih lahko vidimo,
da je samo v prvem in šestem poskusu dejanska vrednost 71 cm zajeta v izračunanem
območju. V drugih primerih so spodnje meje vsaj malo nad to vrednostjo. Po rezultatih
najbolj odstopa območje izvora v četrtem poskusu, za katero skoraj ne moremo trditi, da
daje relevantne rezultate, saj je izračunano območje izvora bistveno višje od dejanskega.
Tudi povprečna vrednost Z se od dejanske vrednosti razlikuje za več kot 60 cm.
Iz tabele je razvidno, da je odstopanje pri ročnem izračunu večje kot pri uporabi
računalniškega programa. Najvišja razlika med dejansko in povprečno izračunano
vrednostjo Z s trigonometrično metodo namreč znaša 66,1 cm, medtem ko je ta razlika
med dejansko vrednostjo in vrednostjo izračunano s programom BackTrackTM 28,7 cm.
Iz literature je razvidno, da so bila največja odstopanja pri drugi študijah manjša (med
20 in 30 cm). Takšno odstopanje najverjetneje izvira iz neprimernega načina ustvarjanja
fingiranih madežev, saj je izredno težko zagotoviti realne pogoje. Domnevo lahko
potrdimo tudi s podatkom, da so bila pri prvih eksperimentih (podatki niso zavedeni v
diplomski nalogi) odstopanja med rezultati, dobljenimi iz krvnih madežev, in pravimi
rezultati ogromna. Kot smo že uvodoma omenili, smo krvne madeže ustvarili tako, da
smo s krvjo napolnjeno mikrocentrifugirko udarili s kladivom. Udarec je moral
71
mikrocentrifugirko zadeti pod ustreznim kotom, da so se madeži razpršili naprej in ne
navzgor.
Ob upoštevanju teh omejitev pri izvajanju eksperimenta lahko kljub vsemu trdimo, da
tako trigonometrična metoda kot metoda z uporabo računalniškega programa
BackTrackTM omogočata dokaj natančno določitev območja najverjetnejšega izvora.
Pri zadnjih dveh poskusih smo z uporabo posebne funkcije na računalniškem programu
BackTrackTM opravili še skupno analizo madežev s tal in s stene. Tako izveden
postopek je hitrejši, saj obdelava podatkov poteka sočasno in ne ločeno za posamezno
površino. Rezultati so naslednji. V petem poskusu, ko smo izbrali 12 madežev (6 na tleh
in 6 na steni), so koordinate določenega najverjetnejšega izvora naslednje: X je 18,1 cm
(dejanska vrednost 24 cm), Y je 42,1 cm (dejanska vrednost 43,5 cm) in Z je 74, 3 cm
(dejanska vrednost 71 cm). Enako število madežev smo izbrali tudi v zadnjem, šestem
poskusu, kjer smo glede na znane vrednosti X je 26 cm, Y je 25 cm in Z je 71 cm z
BackTrack/Win dobili naslednje rezultate na podlagi nastalih madežev: X je 19, 7 cm,
Y je 22,9 cm in Z je 87,6 cm. Grafični prikaz skupaj s tabelo podatkov, vnesenih in
izmerjenih, pri analizi z BackTrack/Images je prikazan na sliki 32.
Glede na te rezultate vidimo, da so bile trditve Carterja s sodelavci in drugih avtorjev o
skladnosti rezultatov tangentne oziroma trigonometrične in računalniške metode z
uporabo BackTrackTM Suite še kako pravilne, kar pomeni, da trigonometrična metoda
po rezultatih kaj malo zaostaja za računalniško. Bistvena razlika, ki se je pokazala med
ročno analizo in analizo podatkov z BackTrackTM, se je pokazala pri rezultatih za
madeže na steni. Tudi tukaj se kaže ujemanje z navedbami strokovnjakov, da je
BackTrackTM Suite še posebej natančen pri analizi madežev s stene. Zanje se je namreč
pokazala najmanjša razlika med dejanskimi in izračunanimi vrednostmi, saj so za vse tri
vrednosti znotraj okvira 7,1 cm (X je 7,1 cm, Y je 5,23 cm in Z je 4,6 cm).
72
Slika 32: Končni prikaz analize z BackTrack/Images za madeže s tal in s stene
Na splošno lahko torej rečemo, da so naši rezultati kar točni, saj so tudi rezultati tujih
raziskav, kjer so analize opravljali na bistveno večjem vzorcu primerov, v nekaterih
naših primerih večji od 20 cm glede na dejanske vrednosti.
V povezavi s praktičnim delom je treba omeniti še analizo časa trajanja posamezne
metode. Glede na to, da je dokumentiranje potrebno v vsakem primeru, ne glede na to,
katero metodo uporabimo za določitev izvora krvnih sledi, je trajanje posamezne
metode omejeno le na mejenje krvnih madežev in na obdelavo podatkov.
Pri uporabi trigonometrične metode smo čas trajanja določili za analizo 9 madežev s tal
in na analizo 12 madežev skupaj s tal in s stene. V prvem primeru je skupni čas analize
25, v drugem pa 45 minut.
73
Za uporabo računalniškega programa BackTrackTM Suite smo prav tako izmerili čas
trajanja analize za 9 madežev s tal in 12 madežev z obeh površin. Za madeže s tal je
analiza trajala 23 min, za madeže s tal in stene pa 35 min.
Na podlagi tega lahko sklepamo, da je čas analiziranja krvnih madežev za določitev
najverjetnejšega izvora za manjše število madežev približno enak pri obeh metodah. Z
večanjem števila madežev se podaljšuje čas analize s trigonometrično metodo, ki
zahteva več opravil na samem kraju dejanja, glede na analizo z BackTrackTM. Prav tako
je pri uporabi trigonometrične metode potrebno več časa za merjenje madežev na steni.
BackTrackTM Suite v primerjavi s trigonometrično metodo torej omogoča hitrejše
določanje najverjetnejšega izvora krvnih madežev predvsem v primerih, ko gre za
veliko število madežev in ko se ti madeži nahajajo na različnih oziroma več površinah
hkrati.
Čas trajanja izvajanja analize s pomočjo računalniškega programa BackTrackTM je bil
daljši, kot smo pričakovali. Vzrok ni v počasnem delovanju programa in zato dalj časa
trajajoči analizi, ampak v naši neizkušenosti pri upravljanju s tem programom.
Za razliko od eksperimenta, ki ga v svojem članku predstavlja Carter s sodelavci (2006),
ko so fingiran kraj dejanja za analizo z BackTrackTM pripravili strokovnjaki, kar
pomeni, da imajo s tem več izkušenj, smo mi takšen kraj dejanja pripravili sami. Temu
tudi pripisujemo večjo razliko v posameznih vrednostih (XYZ) med izračunanimi in
dejanskimi vrednostmi, ki so znašale tudi več kot 20 cm v nekaterih primerih.
Ocenjujemo, da je analiza z računalniškim programom BackTrackTM učinkovita, saj
odstopanja izvirajo iz postavitve eksperimenta in ne iz same metode. V našem primeru
je namreč šlo za udarjanje s kladivom, kar je povzročilo drobne krvne madeže, ki pa
glede na kategorizacijo, ki jo ima Akin (2005), ne bi sodili v srednjo kategorijo
(kategorijo madežev nastalih pri srednji hitrosti), saj so bili madeži tudi večji od 3mm.
Krvne kaplje so zaradi svoje velikosti potovale tudi relativno daleč stran od izvora.
74
9 SKLEPNO RAZMIŠLJANJE
Določanje izvora krvnih sledi je eno izmed osnovnih preiskovalnih dejanj kaznivega
dejanja, ki igra bistveno vlogo pri njegovi rekonstrukciji. Obstaja več metod in načinov
določanja.
V diplomski nalogi »Ugotavljanje izvora krvnih madežev z uporabo računalniškega
programa BackTrackTM Suite« smo na osnovi primerjave izračunov s pomočjo
trigonometrične metode in računalniškega programa BackTrackTM Suite ugotavljali, ali
lahko s pomočjo BackTrackTM pridemo do enakih oz. primerljivih rezultatov, ki bi tudi
v Sloveniji olajšali delo strokovnjakom, ki se ukvarjajo z analizo krvnih sledi. Pri tem
smo testirali tri hipoteze.
Glede na rezultate praktičnega dela lahko prvo hipotezo, ki predvideva primerljivost
rezultatov ročnih izračunov oziroma natančneje trigonometrične metode in rezultatov
računalniškega programa BackTrackTM Suite, potrdimo. Rezultati obeh metod so
namreč primerljivi. Še posebej to velja za madeže na tleh. Nekoliko drugače je pri
madežih s stene, kjer se je izkazalo, da je BackTrackTM Suite natančnejši.
V drugi hipotezi smo predvidevali, da je BackTrackTM Suite pri analizi krvnih madežev
hitrejši. To hipotezo lahko potrdimo ali ovržemo, odvisno od števila in površin, kjer se
krvni madeži nahajajo. BackTrackTM Suite je namreč hitrejši, kadar je potrebno
analizirati večje število madežev in kadar so madeži hkrati z več različnih površin. Pri
manjšem številu madežev (približno do 10) pa sta trigonometrična metoda in metoda z
BackTrackTM Suite enako hitri.
Tretja hipoteza se nanaša na možnost človeških napak in subjektivnost preiskovalca pri
analizi krvnih sledi in določanju njihovega izvora. Na podlagi navedb različnih avtorjev
in na podlagi lastnih izkušenj lahko potrdimo, da je BackTrackTM Suite avtomatiziran in
da je analiza z njegovo pomočjo objektivnejša v primerjavi s trigonometrično metodo,
manjše pa so tudi možnosti napak pri izračunih. Kljub temu je pri njegovi uporabi
potrebna natančnost in vestnost.
75
Ne glede na rezultate se mora strokovnjak zavedati, da je mesto izvora idealizirano, zato
rezultatov ne sme razumeti z absolutno natančnostjo. Računalniški program
BackTrackTM Suite nam sicer omogoča učinkovitejši in enostavnejši izračun
najverjetnejšega izvora krvnih sledi, vendar natančnejši matematični izračun sočasno ne
pomeni absolutne natančnosti pri ugotavljanju dogodkov. Natančen matematični izračun
torej hkrati ne pomeni odpravo negotovosti/nezanesljivosti, ki je vedno prisotna pri teh
dogodkih. V obeh primeri lahko torej določimo le najverjetnejše območje izvora (ali je
oseba stala, sedela ali ležala) in ali je več izvornih mest. Analiza s programom
BackTrackTM v določeni meri zmanjša stresnost pri preiskovalcih, hkrati je metoda
hitrejša in enostavnejša ter do določene mere natančnejša.
Uvodna študija programa BackTrackTM Suite, ki smo jo opravili z demonstracijsko
verzijo programa, nam je dala osnovne usmeritve, ki lahko pomagajo pri odločitvi, ali je
progam primeren za preiskavo krajev resničnih dogodkov. Za ugotovitev njegove
dejanske učinkovitosti bi bilo treba opraviti še dodatne študije v laboratoriju, ki bi
temeljile na večjem številu posameznih poskusov in bi vključevale kompleksnejše
fingiran kraj dejanja, z večjim številom madežev, izvorov in več različnimi površinami,
na katerih bi se nahajali krvni madeži. Prav tako bi bilo treba opraviti dodatne študije in
testiranja programa BackTrackTM Suite tudi na dejanskih prizoriščih kaznivih dejanj. S
tem bi namreč ugotovili primernost njegove uporabe še v konkretnih in realnih
primerih.
Na podlagi izvedenih eksperimentov lahko zaključimo, da je uporaba računalniškega
programa BackTrackTM Suite za ugotavljanje izvora krvnih madežev učinkovita,
preprostejša in v določeni meri hitrejša od trigonometrične metode, čeprav dajeta obe
enako zanesljive in primerljive rezultate.
76
10 LITERATURA
Akin, L. L. (2005). Blood Spatter Interpretation at Crime and Accident Scenes. FBI
Law Enforcement Bulletin, februar 2005, 74(2), 21–24.
BackTrackTM software, program je dobljen 12. 2. 2009 na WWW:
http://www.bloodspattersoftware.com.
Bavel, T., Gardner, R.M. (1997). Bloodstain Pattern Analysis. With an Introduction to
Crime Scene Reconstruction. Boca Raton, New York, CRC Press.
Bavel, T., Gardner, R. M. (2002). Bloodstain Pattern Analysis. With an Introduction to
Crime Scene Reconstruction. Boca Raton (etc.), CRC Press.
Carter, A. L., Forsythe-Erman, J., Hawkes, V., Illes, M., Laturnus, P., Lefebvre, G.,
Stewart, C., Yamashita, B. (2006). Validation of the BackTrack suite of programs for
bloodstain pattern analysis. Journal of Forensic Identification, 56(2), 242–254.
Chisum, W. J. (2007). Reconstruction using bloodstain evidence. V W. J. Chisum, B. E.
Turvey (ur.), Crime reconstruction (str. 313–359). Amsterdam (etc.), Elsevier.
Chisum, W. J., Turvey, B. E. (2007a). Methods of crime reconstruction. V W. J.
Chisum, B. E. Turvey (ur.), Crime reconstruction (str. 127–160). Amsterdam (etc.),
Elsevier.
Chisum, W. J., Turvey, B. E. (2007b). Practice standards for the reconstruction of
crime. V W. J. Chisum, B. E. Turvey (ur.), Crime reconstruction (str. 85–126).
Amsterdam (etc.), Elsevier.
Cooley, C. M., Turvey, B. E. (2007). Observer effects and examiner bias: psyhological
influences on the forensic examiner. V W. J. Chisum, B. E. Turvey (ur.), Crime
reconstruction (str. 51–83). Amsterdam (etc.), Elsevier.
77
Drobnič, K. (2002). Osnove preiskovanja oblik krvnih sledi. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 53(2), 152–161.
Drobnič, K (2004). Biološke sledi. V D. Maver (ur.), Kriminalistika (str. 413–460).
Ljubljana, Uradni list RS.
Eckert, W. G., James, S. H. (1989). Interpretation of Bloodstain Evidence at Crime
Scenes. New York, Amsterdam, London, Elsevier.
Karger, B., Rand, S., Fracasso, T., Pfeiffer, H. (2008). Bloodstain pattern analysis-
Casework experience. Forensic Science International 181, 15–20.
Maloney, K., Carter, A. L., Jory, S., Yamashita, B. (2005). Three-Dimensional
Representation of Bloodstain Pattern Analysis. Journal of Forensic Identification 55(6),
711–725.
Maver, D. (2004). Ogled kraja dejanja in rekonstrukcija. V D. Maver (ur.),
Kriminalistika (str. 217–251). Ljubljana, Uradni list RS.
Rowe, W. F. (2006). Errors in the determination of the point of origin of bloodstains.
Forensic Science International, 161, 47–51.
Saviano, J. (2005). Articulating a Concise Scientific Methodology for Bloodstain
Pattern Analysis. Journal of Forensic Identification, 55(4), 461–470.
Slovar slovenskega knjižnega jezika – spletna izdaja (2002). Ljubljana, Založba ZRC,
ZRC SAZU. Slovar je dobljen dne 20. 5. 2009 na http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.
Štiblar Martinčič, D. (2005). Kri. V M. Zorc, D. Petrovič (ur.), Histologija (Učbenik)
(str. 65–76). Ljubljana, Inštitut za histologijo in embriologijo, Medicinska fakulteta.
Willis, C., Piranian, A. K., Donaggio, J.R., Barnett, R.J., Rowe, W.F. (2001). Errors in
the estimation of the distance of fall and angels of imact blood drops. Forensic Science
International, 123, 1–4.
78
Wonder, A.Y. (2001). Blood Dynamics. San Diego (etc.), Academic Press.
79
80
DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA
ANJA OBLAK
Stalni naslov:
Šešče 29
3312 Prebold
GSM: 041 814 207
E-pošta: [email protected]
Osebni podatki:
Datum in kraj rojstva: 1. 6. 1984, Celje
Državljanstvo: slovensko
Izobrazba
1991–1999 Osnovna šola Prebold
1999–2003 Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška, Maribor
2003–2004 Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo (dokončan 1. letnik)
2004–2009 Fakulteta za varnostne vede (univerzitetni študijski program
Varstvoslovje)
Delovne izkušnje – priložnostno študentsko delo
junij 1999 do januar 2008 Priložnostna študentska dela
januar 2008–junij 2009 Študentsko delo v obliki pomoči pri administraciji v
Sektorju za usposabljanje in strokovne izpite javnih
uslužbencev (prej Upravna akademija) Ministrstva za
javno upravo
Tuji jeziki in ostala znanja
aktivno: angleščina, pasivno: nemščina.
znanje računalništva: Okolje Windows, MS Office (Word, Excel), Internet, elektronska
pošta.
81
82
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Anja Oblak, študentka Fakultete za varnostne vede Univerze v
Mariboru, izjavljam, da sem diplomsko nalogo z naslovom »Ugotavljanje izvora krvnih
madežev z uporabo računalniškega programa BackTrackTM Suite« napisala samostojno,
s korektnim navajanjem virov, ob pomoči mentorice izr. prof. dr. Katje Drobnič in
delovnega mentorja g. Aljaža Žbogarja.
Datum: 19. 8. 2009 Anja Oblak
