PRIMER DORE PRAKSE VODENJA TRENAŽNEGA PROESA · 2016. 9. 29. · Primer dobre prakse vodenja trenažnega procesa nogometne ekipe U-15. Dipl. delo - Univerza v Ljubljani, Fakulteta

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

PRIMER DOBRE PRAKSE VODENJA TRENAŽNEGA PROCESA

NOGOMETNE EKIPE U-15

(DIPLOMSKA NALOGA)

MENTOR:

izr. prof. dr. Marko Šibila

SOMENTOR:

asist. dr. Marko Pocrnjič

RECENZENTKA: Avtor dela:

doc. dr. Marta Bon TOMAŽ AVBELJ

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvala gre v prvi vrsti mentorjema prof. Marku Pocrnjiču ter prof. Marku Šibili za skupno

sodelovanje ter mnogo uporabnih informacij.

Zahvaljujem se mami in očetu, da sta mi omogočala šolanje in me usmerjala v duhu

pomembnosti izobrazbe, ob tem pa tudi bratom in sestri za pomoč in nasvete pri pisanju

naloge.

Brez pomoči prijateljice prevajalke Ane ter prijatelja oblikovalca strani Gašperja, bi bil izdelek

tudi nepopoln.

Zahvala gre tudi nogometnemu trenerju Klemenu, da si je vzel čas za opravljanje intervjujev,

da sem nemoteno prišel do informacij, pomembnih za izdelavo diplomske naloge.

Ključne besede: nogomet - trener - trenažni proces - mladi nogometaši - razvoj 15-letnikov -

vodja - pedagog - strokovnjak - osebnost



Tomaž Avbelj

IZVLEČEK

Namen naloge je, da se ta dejavnost predstavi, da bi trenerji kot priročnik v roke vzeli to delo

in poiskali dobrodošle informacije za njihov trenažni proces, ki pa je od vsakega edinstven in

v katerega lahko dodajo nekatere značilnosti le-tega.

V teoriji se od splošnega poglabljamo do bistvenega. Začnemo čisto površinsko s temami o

športu, nogometu, športu mladih, nogometu mladih. Nato se že približamo značilnostim

učno-trenažnega procesa mladih nogometašev in še bolj specifično trenažnemu procesu v

predpubertetni dobi in njegovim operativnim ciljem in podciljem. K temu sklopu pripišemo

tudi nekaj besed o pomembnosti individualnega programa treninga, ki je zaradi razlik v

razvoju bistvenega pomena. Pri tem ne smemo spregledati razvoj mladostnikov v tej dobi,

katerega morajo trenerji dobro poznati. Od psihosocialnega, biološkega do gibalnega. To

poglavje zaključimo s priporočilom, kakšna naj bo športna vadba v obdobju zgodnjega

mladostništva.

Poklicu trenerja pripišemo bistvene lastnosti, ki bi ga morale krasiti, od primerne izobrazbe,

osebnosti in strokovnosti, do pedagoške vloge in vloge vodje katero zavzema trener v svoji

ekipi. Negospodovlani način vodenja, ki ga spodbuja nova psihologija svobode človeka,

teorija izbire, delo s težavnimi igralci, učinkovita komunikacija, dodeljevanje primernih vlog v

ekipi, odnos trener-športnik-starši, napake pri vodenju v športu, mnenja treh vrhunskih

trenerjev E. Messine, L. Červarja in B. Johnsona, so izbrani napotki za dobrega vodjo. V

zaključku teorije je zapisanih še nekaj zanimivih dejstev iz raziskav na temo o vodenju ljudi.

Bistvo dela, primer dobre prakse vodenja trenažnega procesa nogometne ekipe U-15, pa

nalogo zaokroži v celoto. S pomočjo nekaj intervjujev izvemo poglavitne značilnosti dela

trenerja in si odgovorimo na zastavljena vprašanja, ki se dotikajo vodenja trenažnega

procesa njegove ekipe.

Keywords: football - coach - training process - young footballers - development of 15-year-

olds - leader - educationalist - expert - personality

THE EXAMPLE OF GOOD PRACTICE HOW TO LEAD THE TRAINING

PROCESS FOR U-15 FOOTBALL TEAM

Tomaž Avbelj

ABSTRACT

The purpose of this thesis is to represent this activity, so that the coaches would take this job

in their hands as a manual and find this welcome information for their training process,

which is unique from one coach to another and they can also add some specifics of it.

In theory we are going from generally to specifically. We start general with themes about

sport, football, sport for young people and also football for youth. Then we move closer to

the features of the study-training process for young footballers and even more specific,

training process in prepubescent period and it's operative goals. Under this subject we can

also add a few words about the importance of an individual training process, which is

essential because of the differences in human development. Therefore we cannot overlook

the development of young people in this period of life and which coaches must know very

good, from psychological, social, biological and also physical and we can finish this chapter

with recommendation on how must training process look like in adolescence.

To the profession of football coach we can add the essential marks, which he would have to

have, from proper education, personality, expertise, pedagogical role and role as a leader,

which he has in his team. Non-dominating way of leadership or theory of choice, working

with difficult players, effective communication, assignment of proper roles inside the team,

the relationship coach-player-parents, mistakes in leadership and the opinions of three top-

level coaches in the world- E. Messina, L. Červar and B. Johnson, are the best advises for

successful guidance. At the end of theoretical part are also mentioned some more

interesting facts from different searches about the theme of leadership.

The essence of work, the example of good practice how to lead the training process for U-15

football team wrap this thesis up. With help of some interviews we can learn about main

features of coach's work and we can answer on our questions about managing the training

process of his team.

VSEBINA UVOD .......................................................................................................................................... 1

ŠPORT ......................................................................................................................................... 4

NOGOMET .............................................................................................................................. 4

ŠPORT MLADIH ....................................................................................................................... 5

NOGOMET MLADIH ................................................................................................................ 6

UČNO-TRENAŽNI PROCES MLADIH NOGOMETAŠEV ................................................................. 7

TRENAŽNI PROCES V PREDPUBERTETNI DOBI ....................................................................... 7

CLJI IN PODCILJI V TEJ KATEGORIJI ..................................................................................... 8

INDIVIDUALNI PROGRAMI V TRENAŽNEM PROCESU ........................................................... 13

INDIVIDUALIZACIJA V ŠOLSKEM SISTEMU ........................................................................ 14

RAZVOJNO OBDOBJE 13-15 LETNIKOV ................................................................................... 15

PSIHOSOCIALNI RAZVOJ ....................................................................................................... 15

BIOLOŠKI RAZVOJ ................................................................................................................. 16

GIBALNI RAZVOJ ................................................................................................................... 17

KAKŠNA NAJ BO ŠPORTNA VADBA V OBDOBJU ZGODNJEGA MLADOSTNIŠTVA: FAZA

OSNOVNEGA TRENINGA ....................................................................................................... 17

POKLIC TRENER ......................................................................................................................... 19

IZOBRAZBA ........................................................................................................................... 19

ZNAČILNOSTI TRENERJA 15-LETNIKOV ................................................................................. 20

OSEBNOST ........................................................................................................................ 20

PEDAGOG ......................................................................................................................... 22

STROKOVNJAK .................................................................................................................. 22

VODJA ............................................................................................................................... 23

NEGOSPODOVALNI NAČIN VODENJA PO GLASSERJEVI TEORIJI IZBIRE ....................... 24

DELO S TEŽAVNIMI IGRALCI ......................................................................................... 25

KOMUNIKACIJA ............................................................................................................ 26

VLOGE V EKIPI ............................................................................................................... 27

ODNOS TRENER-ŠPORTNIK-STARŠI .............................................................................. 28

NAPAKE PRI VODENJU V ŠPORTU ................................................................................ 29

MNENJA TREH VRHUNSKIH TRENERJEV: E. MESSINA, L. ČERVAR, B. JOHANSON ....... 29

RAZISKAVE ............................................................................................................................ 31

PRIMER DOBRE PRAKSE VODENJA TRENAŽNEGA PROCESA NOGOMETNE EKIPE U-15 .......... 32

GLAVNA USMERITEV IGRALCEV PRI U-15 .................................................................... 32

POMEN ŠOLANJA ZA RAZUMEVANJE METODIKE ......................................................... 33

VSEBINE V TRENAŽNEM PROCESU ............................................................................... 34

INDIVIDUALNI PRISTOP ................................................................................................ 35

ATLETIKA IN NOGOMET ................................................................................................ 37

ŠPORTNI PEDAGOG ...................................................................................................... 37

IZKUŠNJE IZ VODENJA PREJŠNJIH EKIP (ROKOMETNE, KOŠARKARSKE IN NOGOMETNE)

TAKO FANTOV KOT DEKLET .......................................................................................... 38

TRIKOTNIK TRENER-IGRALEC-STARŠI ........................................................................... 39

PRENAŠANJE LASTNIH VREDNOT IN LASTNOSTI NA IGRALCE ..................................... 40

VLOGE V EKIPI ............................................................................................................... 40

KONFLIKTI IN TEŽAVNI IGRALCI .................................................................................... 41

KOMUNIKACIJA Z IGRALCI ............................................................................................ 42

TEKMA .......................................................................................................................... 43

SKLEP ........................................................................................................................................ 45

VIRI ........................................................................................................................................... 47

PRILOGE .................................................................................................................................... 49

Avbelj, T. 2016. Primer dobre prakse vodenja trenažnega procesa nogometne ekipe U-15.

Dipl. delo - Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, smer športna vzgoja.

1

UVOD

Dandanes se mnogi ukvarjajo s problemom kako najbolje vzgojiti mlade nogometaše. Ne le

vzgojiti, ampak tudi natrenirati in usposobiti za najboljše dosežke, ki jih ta šport - nogomet

prinaša. Bonova (2007) v svoji knjigi zapiše, da je za področje športne stroke eden največjih

izzivov najti model človeka, ki bo uspešen trener. V svetu nogometa gre za zelo močno

konkurenco globalnega značaja, saj gre za najpopularnejšo postransko stvar, ki je

opredeljena z mnogimi visokimi številkami po gledanosti, denarnih vložkih, organiziranosti,

številu igralcev oz. igralk samih itd. Zato se mnogo strokovnjakov sprašuje in išče najboljše

možne rešitve, kako že od mladih nog vzgajati in usposabljati odlične nogometaše. Ob tem

pa jim nogomet vseeno prikazati v najboljši luči in posredovati kot zabavo, vsaj do neke

starostne dobe, ko napoči čas za odločitev igralcev ali nogomet vzeti kot resnejšo dejavnost

ali kot zabavo. Išče se najboljše kombinacije posredovanja strokovnega znanja ter

izkušenjskih praks pri udejstvovanju v trenerskem svetu. Veliko je trenerjev, ki bi želeli

vzgojiti dobre nogometaše, a je tudi za to delo, kot za mnoge druge, pomemben občutek

oziroma talent.

V tem diplomskem projektu opišem primer dobre prakse vodenja trenažnega procesa pri

starostni kategoriji do 15 let - dečki. V tem delu bi lahko marsikdo našel dobre poučljive

lastnosti, ki jih ima trener, ki uspešno vodi to starostno kategorijo že nekaj let zapored.

Zagotovo ima svoj način dela, ki ga bom predstavil v naslednjih straneh. Seveda brez

objektivnih dejavnikov, da bi lahko opisal nekatere glavne značilnosti, ki pripomorejo k

dobrim uspehom, ki jih označujemo kot pogoj da je nekdo uspešen, ne bi opisoval tega

trenerja. Te objektivni dejavniki so dobri rezultati, katere so različne ekipe dosegale pod

njegovim vodstvom (od dekliških rokometnih in košarkaških ekip, fantovskih nogometnih in

rokometnih moštev do mladih posameznikov v atletiki), vzgajanje mladih do najvišjega nivoja

in sicer reprezentantov v svoji kategoriji, lastni njegovi atletski uspehi v mladih letih. Zelo

zanimiva kombinacija se mi zdi v tem primeru, da je kot študent na Fakulteti za šport

usmerjal atletiko ter nogomet in prav to znanje mu tudi v veliki meri pomaga pri pravilnem

treniranju mladih, seveda ob tem ne spregledamo strokovnega izobraževanja iz metodike

posredovanja vsebin, ki jih je pridobil v času študija za naziv športnega trenerja. Poleg tega je

imel dober zgled že iz domačega okolja v svoji mami kako spodbujati dober odnos trener-

mlad športnik, saj je bila le ta vzgojiteljica.

Kaj je pravo vodenje mladih nogometašev se sprašuje verjetno večina trenerjev, ki želijo

svoje sposobnosti in znanja izboljšati. Obstaja kar nekaj literature v kateri lahko najdemo

primerne informacije. Ni nekaj novega, da je na trenerjih velika odgovornost posredovanja

dobre vzgoje, znanja na mlade. Obstaja razlika med trenerji mladinskih kategorij ter članov,

saj je pri prvih močno poudarjena pedagoška komponenta trenerja. Zato mora biti ne samo

strokovnjak na svojem področju ampak tudi dober pedagog, ki svojim varovancem privzgoji

prave vrednote, ki so v skladju z družbenimi normami.



2

Mladi nogometaši so v dobi zorenja, ko sprejemajo ogromno novih informacij, zelo dovzetni

za njih. Zato je pomembno katere informacije jim za njih pomembne osebe ali bolje rečeno

njihovi vzori posredujejo. Te osebe so po navadi starši, starejši ali pomembnejši prijatelji in

pa trenerji. So v dobi odraščanja in so zelo občutljivi na spremembe in težave ki se jih tičejo,

torej moramo vzpostaviti hkrati odnos, temelječ na spoštovanju, hkrati pa tudi prijateljski

odnos z njimi, da pride do prepotrebnega zaupanja v obeh smereh. Resnično si moramo

pridobiti zaupanje z njihove strani.

Nogomet je ekipni šport, zato je ob svoji kompleksnosti motoričnih gibanj in znanja na

terenu tudi z vidika medosebnih odnosov zelo kompleksen, saj gre za sporazumevanje

posameznikov znotraj velike skupine. Skupine imajo po navadi svoje vodje in v takih športnih

sredinah so le te trenerji. Seveda ima vsaka ekipa tudi svojega vodjo znotraj (kapetana), ki je

vmesna vez med trenerjem in skupino igralcev, kadar gre za odločitve celotne ekipe. Bolj kot

to pa je pomembno zavedanje trenerja, da je v skupini vsak posameznik čisto poseben ter se

mora trener posvečati prav vsakemu posebej. Skrbimo za dobre medsebojne odnose in

stremimo k prijetnemu vzdušju, za to pa so pomembne dobre voditeljske lastnosti in

sposobnosti vodij. Tušak, Misja in Vičič (2003) priporočajo, da moramo upoštevati nekatere

temelje skupinske dinamike, ki se nenehno spreminjajo. Nadaljujejo z dejstvom, da mora

imeti v skupini vsak posameznik svojo vlogo, ki je jasno določena in jo le-ta sprejema. Če jo

ne sprejema, pride do konfliktov znotraj ekipe in posledično manjše produktivnosti in slabših

končnih rezultatov.

Trenažni proces pri mladih ima svoje zahteve in specifike. Pomembno je, da se proces izvaja

dobro načrtovano in z določenimi metodami ter vsebinami, ki so smiselne za posamezno

razvojno stopnjo otrok. Načrtovanje sledi od širšega sezonskega načrta, preko mesečnega,

tedenskega, do dnevne priprave na trening. Vsak načrt pa ima svoje cilje in podcilje, h

katerimi stremimo in jih po potrebi spreminjamo skozi potek dela. Trenerji v procesu

treningov potrebujejo širok spekter lastnosti in sposobnosti od organizacijskih, vodstvenih,

motivacijskih, komunikacijskih do pedagoških idr.

Kaj je glavno poslanstvo trenerjev v športu? Da sebe povzdignejo v dobre trenerje? Da

zaslužijo veliko denarja ali ravno toliko da lahko normalno živijo? Da se ukvarjajo s tem, kar

so si že od nekdaj želeli in tako dobro preživijo svoj čas? Ali je bistvo to, da svoje znanje

preusmerijo na te, ki jih vodijo in jim lahko pomagajo da postanejo boljši v svojem

udejstvovanju. Seveda je le-to tisto, kar je glavno poslanstvo trenerjev, da kakovostno po

svojih najboljših močeh svojim varovancem zagotovijo napredek v vseh njihovih znanjih.

V uvodu je smiselno, da določimo termin praksa in kaj pomeni dobra praksa. Pojem praksa je

v slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2016) opredeljena kot (povzeto): "1. Dejavnost,

namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb; 2. opravljanje poklica; 3.

znanje, vedenje pridobljeno zlasti z delom; 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi

usposabljanja za samostojno opravljanje poklica; in 5. način ravnanja, navada." Kar je dobro

ni slabo, in kaj pomeni da je dobro? V SSKJ (2016), je zapisano: "1. ki ima pozitivne lastnosti



3

zlasti v moralnem pogledu oz. ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi; 2. ki ima zaželeno

lastnost, kakovost v precejšnji meri; 3. ki glede na razpon dosega precejšnjo pozitivno

stopnjo..." Torej dobra praksa je dejavnost, ki je smatrana za uspešno in koristno. V tem

primeru imamo trenažni proces nogometne ekipe 15-letnikov, ki je voden uspešno, je

koristen, in predvsem kakovostno primeren.

V diplomski nalogi nas med drugim zanima trenerjevo razmišljanje o nekaterih nogometnih

temah, ki so prisotne v trenažnem procesu. Ali trenažni proces z individualnimi treningi

močno pripomore k večjemu napredku igralcev in ali ima individualen trening tako

dolgoročni kot kratkoročni učinek? Ali je za trenerja poznavanje zaporedja metodičnih

korakov ter prikaz vsebin na treningu ključnega pomena? Ali kombinacija izobrazbe atletike

in nogometa na FŠ bistveno pripomore k lažjim razumevanjem zakaj, kdaj in kako

posredovati določene vsebine? Ali so izkušnje vodenja ter uspehi z različnimi starostnimi

skupinami iz preteklosti tako deklet kot fantov – atletskih, rokometnih, košarkarskih ter

nogometnih ekip, ter lastno udejstvovanje v atletiki in nogometu zelo pomembne? Ali dober

odnos športnik-trener-starši posredno vpliva na dobre rezultate? Ob teh pa bomo posredno

izvedeli tudi marsikatere druge uporabne informacije.

Namen diplome je tudi, da se dejavnost Športnega treniranja predstavi, da bi lahko trenerji

kot priročnik vzeli v roke to delo in poiskali dobrodošle informacije za njihov trenažni proces,

ki je pri vsakem edinstven in v katerega lahko dodajo nekatere značilnosti le-tega.



4

ŠPORT

Fenomen, ki ga imenujemo posplošeno šport - športna dejavnost - športna kultura - izvira iz

človekove biti. S športno dejavnostjo ustvarja človek specifičen svet, z merili lastnimi športu -

in je torej ustvarjalen. Tak svet športa je le eden od mnogih svetov, ki jih ustvarjamo v raznih

področjih dela, kulture, znanosti, umetnosti, je hkrati resničen in domišljijski (Dupona in

Petrovič, 2007).

Šport je v sodobnem času uveljavljen pojem za gibanje, ki se je razširilo po vsem svetu. Izraz

šport je latinskega izvora, disportare v latinščini pomeni raztresti se, odvrniti se od dela in

skrbi, oditi skozi mestna vrata. Za to človekovo dejavnost je značilna gibalna, telesna

aktivnost, ki nam pomaga razvijati sposobnosti, ki so pri rednem delu zanemarjene, uči nas

praktičnih in teoretičnih športnih znanj, utrjuje nam zdravje, pomaga nam ohranjati stik z

naravo, pomeni nam zabavo, estetsko doživetje, premagovanje naših skrajnih meja,

tekmovanje s samim seboj in drugimi, veselje, igro, osvežuje nas ter sprošča in krepi,

obnavlja nam delovno energijo in goji družabnost (Bizjan, 2004).

V knjigi šport mladim Bizjan (2004) zapiše tudi, da množičen, rekreativni šport za vse spole in

vsa starostna obdobja postaja nujen sestavni del našega življenja. Poleg množičnega športa

poznamo tudi tekmovalni šport, s poudarjeno tekmovalnostjo, soočanjem z drugimi športniki

ter doseganjem čim boljših rezultatov v posameznih panogah, z njimi se potrjujejo družbeni

sistemi in države ter posamezniki. Žal v tej težnji sodobni vrhunski šport postaja vse bolj

sodobno gladiatorstvo, kjer je vrhunski športni rezultat merilo vsega, kjer so napori

športnikov izjemni, večkrat tudi na račun zdravja, kjer se poskuša tudi z nedovoljenimi

sredstvi (doping) doseči boljši rezultat. Vrhunski šport je posel, kjer se pretaka ogromno

denarja, zato je tudi medijsko izredno izpostavljen. Toda kljub temu je vrhunski šport na

svojem področju izjemno ustvarjalen in pomika meje človeštva vse višje in višje.

NOGOMET

Vsaka igra ponuja zadovoljstvo, veselje in je pri športnih igrah povezana z uspešnim

rezultatom. Tako je tudi nogomet kot športna igra zelo privlačna za večino otrok in odraslih,

tako moškega kot ženskega spola. Zadovoljuje zahtevo po gibanju in dinamiki ter obenem

zahteva ustvarjalnost. Navdušencev nad nogometom in vsem kar se dogaja okoli njega je

neverjetno veliko. Televizija in drugi mediji so približali nogomet v vsak dom (Elsner, 2006).

V še drugi knjigi Elsner (2004) o nogometu pravi, da igralci doživijo popolno zadovoljstvo, saj

vedno nove in neponovljive situacije, ki jih ustvarja kotaleča se, leteča ali poskakujoča žoga,

lahko poistovetimo z igrivostjo človekove narave. Zato ni čudno, da je nogomet priljubljena

igra ne le mladih ampak tudi starejših, saj je kot rekreativna dejavnost najbolj razširjena

športna igra. Igra se v prostem času na izletu, kopanju. Organiziran je kot tekmovalni šport



5

rekreacijskih skupin, v šolskih športnih društvih, študentskih organizacijah in nenazadnje

seveda v nogometnih klubih.

Nogomet je v svoji preprostosti glede športne opreme in prostora ter z jasnimi pravili,

predvsem pa zaradi velikosti prostora in večjega števila igralcev, ki morajo med seboj

sodelovati, z različnih zornih kotov nekaj več. Vsebuje elemente sodobnih globalnih vrednot

"...prestiž, posel ter animacijo in identifikacijo najširših množic..." (Plesec in Doupona, 2002),

kar daje nogometu čar, ki privablja po celem svetu v svoje vrste milijone igralcev in

gledalcev. Zaradi ogromnega, skoraj nepredstavljivo velikega pomena in prostora, ki ga

nogomet zavzema v kulturi ljudi celega sveta bi lahko nogomet poimenovali tudi 'mnogomet'

(Avbelj, 2006).

ŠPORT MLADIH

Šport je danes najbolj popularna aktivnost med velikim številom mladih, ki udejanjajo in

razvijajo svojo osebnost z ukvarjanjem z različnimi športnimi dejavnostmi. Po svetu se več

kot polovica otrok v svojih zgodnjih najstniških letih ukvarja z različnimi vrstami športa.

Večina teh dejavnosti se odvija v športnih klubih, v neorganiziranem ukvarjanju z vrstniki, na

različnih športnih prireditvah, v okviru družine, šole pa organizirajo tudi izven šolske

dejavnosti (Doupona in Petrovič, 2007).

Veliko mladih se dandanes odloči da bi postali vrhunski športniki. V ta svet vrhunstva jih

usmerijo mediji, zlasti televizija, saj vse preveč maličijo vrednote vrhunskega športa ter

poveličevanje zmage in lahko doseženih velikih zaslužkov denarja. S tem pa nastanejo

problemi, saj si mladi preveč želijo priti na sam vrh, kjer je prostora le za peščico, ostali pa

razočarano izgubijo. Za tem pride do raznih frustracij mladostnikov, ki pustijo posledice tudi

na razvoju osebnosti. Zato je velika odgovornost nosilcev vrhunskega športa kako organizirati

in voditi to usmerjanje in selektivnost v njem (Doupona in Petrovič, 2007).

Kakovostna športna dejavnost otrok in mladine, ki se ukvarjajo s športom zaradi doseganja

vrhunskih dosežkov, je temeljni pogoj kasnejše športne uspešnosti. Ti programi vključujejo

načrtno skrb za mlade športnike na njihovi poti za doseganje vrhunskih rezultatov,

primerljivih z dosežki vrstnikov v mednarodnem merilu. Temeljijo na kakovostni športni

vzgoji, ki se odvija v športnih društvih in njihovih zvezah ter nadgrajuje v trening posamezne

športne panoge, ki ga izvaja strokovno izobražen kader ali pa strokovni kader, ki ima najmanj

drugo stopnjo usposobljenosti za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v športu.

Programi morajo ob športnem udejstvovanju omogočiti športniku uspešno izobraževanje. Pri

tem so mladim športnikom na voljo sistemske pomoči. Sofinanciranje športne vzgoje otrok in

mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, sodi v letne programe športa na državni

in lokalni ravni (nacionalni program športa v RS, 2014, str. 34).



6

NOGOMET MLADIH

Navdušenje otrok in mladih za nogometno igro je lahko razložljivo: igra z okroglim "usnjem"

je organizacijsko preprosta, vzbuja motive, zagotavlja dinamiko in intenzivnost ter ima

splošen pozitivni vpliv na bio-psiho-socialni razvoj organizma. Otroci lahko svoje sposobnosti

primerjajo med seboj, hkrati pa se morajo podrejati skupini. Športna oprema je sorazmerno

poceni in zato dostopna vsem slojem prebivalstva. Še pred časom so se otroci naučili osnov

nogometne igre "na cesti in travniku" in so prišli v klub z že osvojenim tehničnim

predznanjem in igralno prakso, kot izkušeni igralci se sedaj šele v klubu seznanijo z osnovami

nogometne igre. Od proste igre, za katero so imeli otroci tudi dovolj časa, ki je bila pod

razvojem lasten fantazije, improvizacije z naravnim izvajanjem zahtevnih gibanj itd., so sedaj

postala nujnost izvajanja natančnih vaj z večjim številom ponavljanj in natančna

organiziranost igre. Zato je organiziran, programiran, več let trajajoč in metodičen

transformacijski proces postal nuja. Ta proces naj bi v začetku prek selekcije poiskal

sposobne otroke, ki bi nato z učno-vzgojnim procesom osvojil prvine in igro, ter končno prek

storilnostnega treninga pripeljal do stopnje, ko bodo najboljši sposobni vrhunskih dosežkov

(Elsner, 2006).

Kostić (2005) razmišlja: "Prvi pogoj pri delu z mlajšimi je, da znamo naše znanje učinkovito

prenesti na otroke. Nenehno se moramo zavedati, kako ti razmišljajo. Še več, poskušajmo se

postaviti v njihovo kožo in razmišljati na način, ki je njim prijazen. Vsak je osebnost zase.

Psihološke, fiziološke in emocionalne komponente so pri vsaki osebi drugačne in zato je zelo

pomembno da vseh otrok ne mečemo v isti koš."

Nogomet je šport, ki zahteva visok nivo motoričnih in atletskih sposobnosti. Mladi

nogometaši so bolj biološko razviti kot ostali mladostniki, še posebej se ta razlika opazi po

13. letu. To ni presenetljivo, saj s treningi pridobijo močnejše postave, večjo telesno maso in

izgubijo maščobno maso. Imajo tudi boljšo fizično sposobnost, ki se odraža v njihovem

izvajanju nogometnih nalog. Italijanske mlade nogometaše so primerjali s kontrolno skupino

povprečnih mladostnikov in ugotovili, da so biološko veliko bolj razviti sploh po 12. oziroma

13. letu starosti. Prav tako so tudi pri mehiških in portugalskih mladih nogometaših največji

napredek v skeletni zrelosti obeležili po 13.-14. letu, kasneje v adolescenci pa jih ostali

mladostniki ujamejo v svoji telesni zrelosti (Malina, 2004, str. 211).



7

UČNO-TRENAŽNI PROCES MLADIH NOGOMETAŠEV

Učno-trenažni proces mladih nogometašev je za vsako razvojno stopnjo specifične narave

ravno zaradi razlik in velikih sprememb v kognitivni, čustveni ter psihofizični razvojni stopnji.

Te je nujno upoštevati v procesu treninga. Vedeti pa moramo, da se biološka starost otrok

dostikrat ne ujema s koledarsko starostjo (Elsner, 2006).

Slogan "osebnost (trener) - posebnost (treniranje)" pomeni, da vsak posamezni trener deluje

kot specifična osebnost, se kot tak razlikuje od drugih, zato se bistveno razlikuje tudi v

posebnostih načrtovanja in treniranja. Ne glede na te razlike pa se mora na delo pravilno

pripraviti. Trenerjevo delo obsega (Pavlovič, 2006):

načrtovanje procesa treniranja,

natančno pripravo programov treningov (posameznih enot),

nadzor trenažnega procesa,

svetovanje in pomoč igralcem,

vsestransko skrb za igralce,

motiviranje za treninge in tekme,

vodenje igralca in skupine (moštva, ekipe)

analizo treningov in tekmovanj.

Vse našteto je izjemno pomembno. Problemi in rešitve se med seboj prepletajo. Trener pri

tem sčasoma razvije svojo osebnost, značilne elemente posebnosti treniranja in s tem

vodenje procesa treniranja.

Organizacija treninga je zelo pomembna komponenta v procesu načrtovanja samega

treninga. Pri načrtovanju je potrebno vedno razmišljati v naprej in biti tako pripravljen na

nepričakovane težave. Nikoli ne smemo prihajati na trening ali na tekmo nepripravljeni saj

igralci zelo hitro ugotovijo, kdaj je trener pripravljen in kdaj ne. Dobro načrtovanje in

organizacija povečujeta zaupanje v trenerja. V dobro načrtovanem treningu trener v vsakem

trenutku ve, kako se bo posameznik v posamezni situaciji odzval. S tem je tudi pot do

zastavljenega cilja dosti lažja in tudi krajša (Kostić, 2005).

TRENAŽNI PROCES V PREDPUBERTETNI DOBI

Način treninga ter značilnosti predpubertetne dobe, kamor spadajo mladostniki 12/13 -

14/15 letniki (nogometaši te selekcije), so naslednje (povzeto po Elsner, 2006):

To je druga doba preoblikovanja. Povečajo se spolni hormoni, to je začetek spolnosti.

Psihična in socialna labilnost je posebej značilna, zato sta zaupanje in potrpežljivost nujna.

Pomembna je pomoč trenerja, pogovori o težavah in njihovem reševanju so lahko odločilni



8

za uspešno dejavnost.

Sposobnost organizma za razvoj moči in vzdržljivosti je dobra. Težave so s koordinacijo,

motorika je labilna zaradi neusklajenosti med močjo in bremenom (teža telesa).

Teoretične informacije taktičnih znanj, zlasti načel taktike, se uporabljajo pri skupinskem

taktičnem treningu. Razvoju gibalnih sposobnosti (moč, hitrost, gibljivost, koordinacija,

ravnotežje, preciznost, vzdržljivost) močno pripomorejo gimnastične vaje: krepilne (vaje s

premagovanjem lastne teže za izboljšanje splošne in hitrostne moči (krožni trening), vaje z

medicinko, vaje z lahkimi utežmi itd.), raztezne (dinamične, statične, dinamično-statične,

PNI) in sprostilne. V tem obdobju se daje večji poudarek na specialni vzdržljivosti na

poligonih, v igralnih oblikah, v situacijskih oblikah. Zaradi bolj prilagodljivega prehoda le-te

temeljijo bolj na osnovni vzdržljivosti (paziti na: primerna intenzivnost, dolžina obremenitve,

dolžina odmora, količina ponovitev). Za to dobo je priporočljiv graditveni trening (kakovostni

trening), za katerega so značilne vsebine, ki so usmerjene k dvema ciljema, izboljšanje

razumevanja nogometne igre in specifični nogometni trening oziroma specializacija. Pri

treningu tehnike je v ospredju učenje novih gibanj s povezovanjem tehnike s taktičnimi

nalogami, kar povzroča težave in je utrudljivo. Pri tem je nujno podpirati ustvarjalnost.

CLJI IN PODCILJI V TEJ KATEGORIJI

Po doseženih znanjih v mlajših kategorijah, v tej starostni kategoriji dajemo poudarek

sledečim vsebinam in sledimo naslednjim podciljem (Elsner, 2006):

Starost 14 let

podcilji - tehnika

1. Tehnične prvine

sprejem in pokrivanje žoge

'effe' udarec (tj. rotirajoča žoga) mirujoče žoge z zunanjim in notranjim delom stopala

podcilji - taktika

1. Individualna taktika

strel proti vratarju (brez vratarja)

dvoboj pri igranju z glavo

podaja v sredino s strani na prvo in drugo vratnico

2. Skupinska taktika

menjava mest z odkrivanjem

prevzemanje igralca horizontalno



9

prosti strel - različne variante

met 'outa'

udarec iz kota

igra 3:2, 4:3, 2:3, 3:4 ...

3. Moštvena taktika

vodena igra 11:11 (igra na več igralnih mestih)

graditev igre (zadrževanje žoge)

podcilji - motorične sposobnosti

V starosti 14. in 15. let so podcilji usvajanj motoričnih sposobnosti isti:

razvoj hitrosti

razvoj hitrostne moči

razvoj osnovne vzdržljivosti

razvoj gibljivosti

razvoj koordinacije (posebno nog)

razvoj specialne hitrostne moči pri spremembi smeri

razvoj specifične hitrostne moči

Starost 15 let

podcilji - tehnika

1. Tehnične prvine

'fintiranje' (tj. varanje) s telesom pred sprejemom žoge

udarec z glavo

sprejemanje žoge z glavo

podcilji - taktika

1. Individualna taktika

strel na vrata z druge linije

podaja v sredino s strani na prvo in drugo vratnico

2. Skupinska taktika

menjava mest z odkrivanjem

prevzemanje igralca vertikalno

obramba proti prostemu strelu - zid

igra 3:2, 4:3, 2:3, 3:4 ...



10

3. Moštvena taktika

vodena igra 11 : 11

pokrivanje v prostoru

Vsebine, cilji in podcilji po mladinskem programu NK CMC Publikum (2004):

NOGOMETNE VSEBINE DELA PRI STAROSTNI KATEGORIJI U-14 (op. sedaj spremenjeno v

kategorijo U-15)

KONDICIJSKE SPOSOBNOSTI - ZAKLJUČEK ŠIROKE OSNOVNE PRIPRAVE

koordinacija:

Zaradi prehajanja v pubertetno obdobje je še bolj poudarjeno razvijanje usklajenega

delovanja celega telesa. Vsestranska in široka motorična znanja. Uporaba lažjih

enostavnih vaj akrobatike, vaj v parih, vaj na gimnastičnih orodjih, vaj s kolebnico,

poligoni z in brez žoge, Coerverjeve vaje navajanja na žogo, štafetne in elementarne

igre, prirejena košarka, rokomet, odbojka, nogometni tenis.

hitrost:

Razvijanje hitrosti reakcije, štartne hitrosti, kratkega sprinta in hitrosti vodenja žoge.

Razvijanje vseh naštetih oblik hitrosti preko štafetnih, elementarnih in drugih iger.

Uporaba vaj hitrosti z zaključkom na gol. Uporabljati tudi nekatere igralne oblike.

moč:

Izvajanje lažjih vaj za moč celega telesa in z uporabo samo njihove lastne teže v tej

starosti je zaželeno ravno zaradi pubertetnih sprememb. Paziti na postopnost in

primernost vaj! Zaradi pravočasne izobrazbe jih seznanjamo s pravilnim delom na

trenažerjih, vendar vadba samo z majhno težo!

vzdržljivost

Daljši čas dela kot pri U-12 na poligonih in dela na postajah. Daljše izvajanje nekaterih

lažjih igralnih oblik. Fartlek v naravi.

TEHNIKA - GRADITVENO UČENJE IN AVTOMATIZACIJA TEHNIKE

gibanja brez žoge:

Pravilen tek po prstih in sprednjem delu stopal. Tek branilca. Tek s spremembami pod

različnimi koti. Enonožni in sonožni odriv. Amortizacija doskoka po odrivu. Vaje šole



11

teka za koordinacijo nog. Vse mora že obvladati! Trener še vedno opozarja in

odpravlja napake!

navajanje na žogo

Težje vaje v parih, trojkah in četvorkah upravljanja žoge po Coerverju. Vodenje žoge

brez in z nalogami. Težje vaje zadevanja različnih ciljev z nogo. Obvladati vodenja

žoge z vsemi deli stopala po igrišču.

Izpopolnjevanje gibanj tehničnih elementov (udarci, zaustavlja, varanja z žogo, odvzemanja)

predvsem z vajami 3. stopnje (tehnično-taktične vaje) in 4. stopnje (igralne oblike) vadbe po

metodični lestvici. Pri delu mora biti trener zahteven glede natančnosti izvedbe vseh

tehničnih elementov.

udarci

Nart. Zunanji del stopala: naravnost, poševno naprej in effe. Sprednji notranji del

stopala: poševno naprej, poševno nazaj, pravokotno, effe, dolga podaja. Notranji del

stopala. Udarec z glavo - ANALITIČNO! Volley: z nartom, "dropkick", s sprednjim

notranjim delom.

zaustavljanja

Po principu ovire:

S podplatom nizkih in visokih žog. Z notranjim delom stopala nizkih, srednje visokih in

visokih žog. S kolenom (stegnom). S prsmi.

Po principu amortizacije:

Z notranjim delom stopala. S kolenom (stegnom). Z nartnim lokom stopala. S prsmi.

S povlekom žoge vstran:

Z notranjim delom stopala. Z zunanjim delom stopala.

varanja z žogo

S košenjem žoge. Z zunanjim delom stopala. Z enojnim zamahom okoli žoge. S

povlekom s podplatom nazaj. S povlekom s podplatom nazaj in z notranjim delom

stopala vstran. S prestopom nad žogo naprej nazaj. Z zamahom nad žogo. S povlekom

s podplatom navznoter in nato hitro z zunanjim navzven. S prestopom čez žogo v eno

stran in z drugo nogo z zunanjim delom stopala obračanje žoge za 270°. Z obratom na

žogi za 360°.

odvzemanja

S prestrezanjem podaje. Osnovno - ANALITIČNO! S potiskanjem. S podrsavanjem -

ANALITIČNO!



12

IGRA IN TAKTIKA - UČENJE IN TRENIRANJE VELIKEGA NOGOMETA

igra:

Veliki nogomet naj igrajo v vsaj dveh sodobnih sistemih. Naučiti, razumeti in

imenovati igralna mesta različnih razporeditev (sistemov). Za taktično izobrazbo

uporabljati čim več različnih vaj: igralne oblike, vodena igra, moštvene igre čez linijo z

nalogami, igralne situacije za napad, obrambo in prekinitve.

posamična taktika:

Ponavljanje oziroma treniranje pokrivanja pred vrati v sredini, pokrivanja blizu roba

igrišča, kdaj je odvzemanje s potiskanjem, kdaj osnovno odvzemanje, kdaj in kako so

v skladu s pravili odvzemanja s podrsavanjem.

Odkrivanje od žoge in k njej, od žoge v levo ali desno vstran, k žogi od žoge in temu

ustrezno podajanje v noge, pred soigralce levo ali desno in "lob" podaja.

Taktika streljanja na vrata (po dvojni podaji v sredino, po "driblingu" v sredino, po

predložku s strani).

Varanje z žogo na stran od koder prihaja nasprotnik.

skupinska taktika:

Dvojna in povratna podaja, različne možnosti menjave mest v dvoje, troje, v

četvorkah in peterkah.

Prevzemanje žoge.

Igralne oblike, preko katerih se navajajo na consko pokrivanje, uravnoteženo

razporeditev, urejeno menjavo mest, igro hitrih podaj po tleh in po zraku.

Različne igralne situacije za prehod v napad, pripravo napada, zaključek napada in

protinapad.

Različne igralne situacije za fazo branjenja.

Igralne situacije glede na igralna mesta.

moštvena taktika:

Postavitev za veliki nogomet 1-4-3-3, 1-3-5-2, 1-4-4-2, 1-4-5-1 in izpeljava teh.

Organiziran conski presing (tj. pritisk) v fazi branjenja z varovanjem soigralcev.

Branjenje na celotni površini igranja, na sredini in na lastni polovici.

Navajati na uravnoteženo razporeditev v napadu.

Igra v napadu naj temelji na podajah in igralnih situacijah, s katerimi jih je trener

seznanil.

Vsi sodelujejo v napadu in obrambi.

Hitra igra v širino, globino, prenos na drugo stran in "trikotnik".

Usposobiti jih za igranje vsaj na 2-3 igralnih mestih.

Postavitve za kot in proste strele v napadu in obrambi za veliki nogomet.



13

INDIVIDUALNI PROGRAMI V TRENAŽNEM PROCESU

Temeljni razlogi za individualne programe (Pavlovič, 2006): 1. Posamezniki se med seboj

bistveno razlikujejo, ker se razlikuje sestava njihovih sposobnosti. 2. Individualna taktika igre

(predvsem igra 1:1) se učinkovito usvaja z individualnim delom. 3. Individualno

pomanjkljivost lahko pozitivno razvijemo le s posamičnimi programi. 4. Program regeneracije

po poškodbi pripravimo za določenega igralca.

Temeljno izhodišče, zakaj moramo uporabljati individualne pristope, je v tem, da se

posamezniki bistveno razlikujejo med seboj. Igralci, posebno mladi, morajo osvojiti uporabne

informacije. Razviti morajo mehanizme, ki sprejemajo nove informacije. Transformacija

igralca poteka tako, da se kakovostno spremeni njegova sestava sposobnosti, lastnosti in

značilnosti. Ta sestava pa je od vsega začetka individualno pogojena. Uspeh v košarki (in

ostalih ekipnih športih) je odvisen tako od posameznika kot od skupine (moštva).

Posameznik sam ne more igrati, saj je značilna skupinska športna igra. Zato so le dobro

načrtovani, izvajani in ves čas nadzorovani posamični programi temelj načrtovanja

moštvenih programov (Pavlovič, 2006).

Na 19. letnem zboru, ''Škola Kineziologa Republike Hrvatske'', so avtorji Milanovič, Jukič in

Šalaj (2010) predstavili članek z naslovom "Individualizacija trenažnega procesa v športu". V

tem delu so zapisali osnovne elemente načrtovanja in programiranja športnega treninga s

posebnim poudarkom na modeliranju individualnega programa kondicijske priprave. Ob

upoštevanju vsake športne veje in strukture zahtevanih vrednosti, od katerih je odvisna

uspešnost, trener in njegov strokovni tim sprejemajo aktivnosti, ki so jasno definirane v vseh

šestih fazah, ki so omenjane kot potrebne za dober nadzor in načrtovanje programa

individualnega treninga športnika. Do jasno določenega modela individualnega treninga

lahko pridemo samo z uporabo kvalitetnih diagnostičnih postopkov in podatkov o modelnih

karakteristikah vrhunskih športnikov. S pomočjo teh informacij pridemo do podatkov o

dobrih in slabih straneh pripravljenosti športnikov, ki predstavljajo temeljni sklop podatkov

za primerjanje parametrov načrta in programa individualnega treninga. Plan in program se

morata tekom izvajanja procesa vseskozi usklajevati s predvidenimi in doseženimi učinki, na

osnovi povratnih informacij, ki jih trener pridobiva preko treningov skozi reakcije njegovih

športnikov. Na ta način se ustvarja princip individualizacije športnega treninga, ki je

priporočljiv, ko se pri posameznem športniku želi izboljšati določene kondicijske sposobnosti

ali kvaliteto izvajanja tehničnih oziroma tehnično-taktičnih elementov.

Na področju športnega treniranja je eden od temeljnih principov dela princip

individualizacije. Temelji na ideji, da se vsak trener posveti vsakemu športniku posebej, v

skladu z njegovimi sposobnostmi, potenciali, učnimi značilnostmi in specifikami športa, ne

glede na raven njegovih športnih rezultatov (Bompa, 1994).



14

INDIVIDUALIZACIJA V ŠOLSKEM SISTEMU

Tudi v šolskem izobraževalnem sistemu dajejo velik poudarek individualizaciji in diferenciaciji

pri pouku nasploh in s tem tudi pri pouku športne vzgoje. Razlogov je veliko, saj je vsak otrok

individualna in specifična osebnostna celota, ki je v individualnem in specifičnem razmerju

do učnega cilja, vsebine, metode in sredstev (Kovač idr., 2003, po Strmičnik, 1987).

Številne raziskave kažejo, da so zlasti v osnovni šoli velike razlike v hitrosti zorenja med

otroki. Vsak otrok ima svoj "urnik" razvoja, ki ga določa kombinacija dednosti in vplivov iz

okolja. Sposobnosti se ne podedujejo, podedujejo se nekatere dispozicije, sposobnosti so

rezultat različnih dispozicij in vplivov iz okolja (Kovač idr., 2003, povzeto po Tancig, 1987).

Individualizacija pri športni vzgoji je potrebna zaradi velikih razlik v znanju, gibalnih

sposobnostih in telesnih značilnosti, motivaciji, pripravljenosti za delo, socialnih odnosih in

različnih zdravstvenih posebnosti. Temeljni princip načrtovanja takega dela je

individualizacija ciljev glede na znanje, sposobnosti, motivacijo in individualni tempo razvoja

posameznega učenca. Učne cilje je treba zmeraj znova prilagajati posameznikom. Sledi izbira

primernih vsebin, metod in oblik dela. Izbrati je treba tudi primeren obseg in globino

posredovanja učne vsebine. Ker ni vsaka oblika uspešna za vse učence, mora učitelj pozorno

izbirati najustreznejše oblike in metode. Pri pripravi programa je dobrodošlo vključevanje

staršev in zdravstvene službe (Kovač idr, 2003).

Tako lahko sklepamo, da če je individualizacija primerna za mladino v izobraževalnem

sistemu, ne samo primerna ampak celo potrebna, da se programi prilagajajo posamezniku,

potem je tak način še kako dobrodošel tudi na klubski ravni, kjer je napredek različnih znanj

in sposobnosti športnikov bistvenega pomena.



15

RAZVOJNO OBDOBJE 13-15 LETNIKOV

Razvojno obdobje mladostništva (oz. adolescence) je obdobje med približno 11.-12. in 22.-

24. letom starosti. Zaradi velikega starostnega razpona mladostništvo delimo na tri

podobdobja: zgodnje mladostništvo (do približno 14. leta starosti), srednje mladostništvo (do

približno 17. ali 18. leta) in pozno mladostništvo (do približno 22. ali 24. leta) (Zupančič,

2004, Škof, 2007).

PSIHOSOCIALNI RAZVOJ

V zgodnjem mladostništvu (kamor spadajo nogometaši te starostne kategorije) je

pomemben razvoj psihosocialnih nalog kot so: prilagajanje na telesne spremembe, čustveno

osamosvajanje od družine in drugih odraslih, oblikovanje socialne spolne vloge, oblikovanje

novih in stabilnih socialnih odnosov z vrstniki, razvoj socialno odgovornega vedenja. V

obdobju mladostništva prihaja predvsem do sprememb v logičnem sklepanju, kapaciteti

obdelave informacij, razumevanju socialnega in predmetnega okolja. Kakovostne

spremembe so vezane na spremembe v načinu razmišljanja. Razvoj in oblikovanje identitete

je ena izmed pomembnejših razvojnih nalog v obdobju mladostništva. Zaradi osamosvajanja

od staršev se spremenijo tudi družinske interakcije. Odnosi s starši postanejo bolj osebni,

hkrati pa se pojavljajo pogosti konflikti v zvezi z vzpostavljanjem avtonomije. Na

mladostnikov razvoj imajo pomemben vpliv odnosi in interakcija z vrstniki. Spremembe se

kažejo v odnosih med spoloma. V mladostniških skupinah so mladostniki obeh spolov.

Poznavanje psihosocialnega razvoja je pomembno in njuno potrebno za uspešno vzgojno-

izobraževalno delo z mladostniki (Škof, 2007).

Mladostniki se morajo naučiti razumeti in sprejemati spremembe, ki se dogajajo v tem

obdobju. Morajo sprejeti svoje telo in se prilagoditi na moške in ženske vloge. Glavna skrb

mladostnikov je njihov zunanji izgled. V otroštvu so njihovo družbo predstavljali predvsem

prijatelji istega spola, v tem obdobju pa vzpostavijo veliko novih odnosov z vrstniki

nasprotnega spola, tako za njih postane pomembno družbeno sprejemanje. Mladostniki

stremijo k neodvisnosti in sicer predvsem čustveni neodvisnosti od staršev in drugih odraslih.

Prav tako je to čas čustvenih vzponov in padcev, dvomov o samem sebi, sprememb o

samopodobi in spremembi interesov. Zato ni presenetljivo, da mnogi izmed njih prenehajo z

ukvarjanjem s športom med 13 in 14 letom (Malina, 2004, str. 145-146).

Vrstniki postanejo v obdobju mladostništva mnogo pomembnejši, saj začenjajo zadovoljevati

vrsto potreb, za katere je v prejšnjih obdobjih pretežno skrbela otrokova družina. Vrstniki

nudijo mladostniku velike možnosti za socialno učenje, pridobivanje vseh tistih novih



16

spretnosti in veščin, ki jih odrasla oseba potrebuje pri premagovanju življenjskih težav

(Horvat in Magajna, 1989) .

BIOLOŠKI RAZVOJ

Biološki razvoj opredeljujejo telesni ali somatski razvoj, spolni razvoj, razvoj živčnega

sistema, razvoj hormonskega sistema in gibalni razvoj. Proces rasti uravnava hormonski

sistem. Dinamika telesne rasti je v različnih obdobjih biološkega razvoja različna, zato se

razlike v telesni rasti in telesnih sposobnostih med mladimi v tem času zelo povečajo. Z

biološkega vidika obdobje mladostništva zajema predpuberteto, ki traja približno dve leti (od

10. do 12. leta pri dekletih in od 12. do 14. leta pri fantih) in puberteto, s katero se obdobje

mladostništva zaključi. Osnovni značilnosti tega obdobja sta hitra telesna rast (pubertetni

sunek rasti) in spolni razvoj - razvoj sekundarnih spolnih znakov, ki se začne s spremembo

dejavnosti živčnega sistema in burnim odzivom in spremembami hormonskega sistema.

Puberteto je mogoče dojemati tudi kot razvojni proces, ki zajema morfološke, fiziološke in

vedenjske spremembe. Zaradi specifičnega delovanja hormonskega sistema se v tem

obdobju pri fantih povečuje delež kostne in mišične mase. Dečki, ki prehitevajo biološki

razvoj, imajo boljše športne rezultate - so močnejši in gibalno učinkovitejši (Škof, 2007).

Mladostnikovo mišičevje se močno okrepi in podaljša. Razvoj okostja in mišičevja poteka

praviloma usklajeno. Mišičevje se pri dečkih razvije bolj kot pri deklicah (Horvat in Magajna,

1989).

Intenziven trening nima negativnih učinkov na rast in razvoj, saj so rast in zorenje telesa

treniranih mladostnikov že genetsko pogojene. Redni treningi lahko spodbudno vplivajo na

njihovo telesno strukturo s povečanjem kostne gostote, povečanjem skeletnih mišic in

zmanjševanjem maščobe (Malina, 2004, str. 160).

Za razumevanje učinkov športne vadbe in za ustrezno izbiro sredstev in metod pri razvoju

različnih gibalnih sposobnosti mladih ljudi v različnih starostnih obdobjih je zlasti pomembno

poznavanje značilnosti njihovega telesnega in gibalnega razvoja. Poznati je potrebno

dinamiko razvoja živčnega sistema in hormonskega sistema, ki predstavljata temelj tako

telesnemu kot gibalnemu razvoju. Prenašanje modelov vadbe odraslih na nižje starostne

skupine in poskusi prehitevanja narave, razen v ekstremnih primerih, nimajo takojšnjih

negativnih posledic. Imajo pa izjemno negativne dolgoročne posledice: nastanek poškodb,

trajnih okvar gibalnega aparata, motivacijska izčrpanost in nazadovanje rezultatov (Škof,

2007, str. 139).



17

GIBALNI RAZVOJ

To obdobje Gallahue in Ozmon (1998) imenujeta obdobje uporabnosti in prilagajanja. Zaradi

hitre in neenakomerne rasti je dinamika razvoja "informacijskih" gibalnih sposobnosti

nekoliko upočasnjena. Procesi v nadzoru gibanja potrebujejo nekaj časa, da se prilagodijo

hitrim spremembam "periferije" (spremenjenim dolžinam kosti, ki pomenijo spremembo

ročic in s tem navorov v posameznih sklepih). Kljub temu ali še zlasti zaradi tega je pomen

izpopolnjevanja gibanja (tehnike gibanja) v tem času neprecenljiv. Začetno obdobje

pubertete torej pomeni obdobje prilagajanja gibalnih veščin in posameznih tehnik

posameznikovim telesnim spremembam. Obdobje pubertete pomeni tudi obdobje hitrega

kognitivnega in čustvenega razvoja. Na osnovi tega in zaradi širjenja izkušenj v tem obdobju

pogosto pride do usmerjanja mladih v različne športne dejavnosti. Njihove želje in interesi

postanejo pomemben regulator njihove gibalne učinkovitosti (Škof, 2007).

Trenerji in učitelji se morajo zavedati otrokovih razvojnih sprememb. Predvsem pa se morajo

zavedati, da te spremembe vplivajo na njihovo treniranje. Povsem normalno je, da telesna

rast (prirastek višine) v tem obdobju nastopi hitreje od rasti mišic, zato športnik dobi občutek

nemoči. Tega se morajo trenerji zavedati in znati obrazložiti športnikom, da je to nekaj

povsem normalnega in da se bo razmerje moči stabiliziralo (Malina, 2004, str. 150).

KAKŠNA NAJ BO ŠPORTNA VADBA V OBDOBJU ZGODNJEGA

MLADOSTNIŠTVA: FAZA OSNOVNEGA TRENINGA

Starost med 11 in 14 let pri dekletih in 12 in 15 let pri fantih pomeni v številnih športnih

disciplinah obdobje usmerjene športne priprave v izbrani panogi. V tem starostnem obdobju

se pri delu poudarja usvajanje in razvoj tehnike in osnovnih taktičnih variant izbrane športne

panoge ter bazične kondicijske sposobnosti. Vadba v tem obdobju je še vedno bazična.

Približno 60% vadbenega časa je namenjenih razvoju splošnih tehnično-taktičnih in

kondicijskih vsebin, 40% časa pa tekmovanjem in tekmovalno specifični vadbi.

Učinki vadbe bodo zaradi hormonskih vplivov v tem obdobju postali še bolj izraziti. Izbor vaj

moči, hitrosti in agilnosti je še vedno usmerjen v njihovo kompleksnost. Različne oblike

vadbe z lastno težo in z majhnimi dodatnimi obremenitvami poskrbijo tudi za primerno

krepitev kosti, vezi in kit in s tem optimalno pripravo za nadaljnjo vadbo z zunanjimi bremeni

v kasnejšem pubertetnem obdobju. Izvedba vaj naj bo usmerjena v pravilno izvedbo.

Povečana intenzivnost hormonskega delovanja daje osnovo za pospešen razvoj tako tistih

gibalnih sposobnosti, ki so povezane z zmožnostjo produkcije velike mišične sile (mišična

moč, hitrost), kot tistih, ki so povezane z učinkovitostjo transportnega sistema (vzdržljivost).

Optimalni čas za razvoj teh sposobnosti nastopi po točki maksimalne rasti (PHV). Skladno s

telesno rastjo se bo postopno izboljševala tudi učinkovitost centralnih aerobnih mehanizmov

(srčno delo) in s tem absolutna aerobna moč (VO₂max) mladih ljudi. Zaradi hitre rasti kosti in



18

ligamentov ter mišic je tudi skrb za gibljivost zelo pomembna naloga tega obdobja. Zaradi

velikih sprememb med posamezniki v dinamiki rasti in biološkega razvoja mora biti trener ali

učitelj zelo previden pri oblikovanju vadbe moči in tudi vzdržljivosti (posamezniku

prilagojene vadbene zahteve).

Vadba postaja obsežnejša in zahtevnejša. Navadno to pomeni 3 do 5 treningov tedensko.

Sestavni del programa postajajo tekmovanja, ki se v večini športov končajo na nacionalni,

zelo pogosto pa tudi na ravni mednarodnih tekmovanj. Zato se vadba (vsaj v zaključnem delu

tega starostnega obdobja) v grobem razdeli na obdobje vadbe s tekmovanji in obdobje

vadbe brez tekmovanj. Tako je razmerje med bazično in bolj tekmovalno usmerjeno vadbo

nekje 40 % : 60 %. Ta faza v športnem razvoju je ključnega pomena. Športniki, ki zamudijo ali

preskočijo to fazo in so prezgodaj podvrženi specializirani vadbi in prevladovanju tekmovanj

nad treningom, kasneje pogosto zastanejo v svojem športnem razvoju (Škof, 2007, str. 235 in

236).



19

POKLIC TRENER

Pavlovič (2006) v svoji knjigi zapiše pravila, ki jih je napisal znani trener ekipe UCLA iz

kalifornijske univerze v Los Angelesu -John Wooden, kakšen naj bi bil trener: Natančno mora

poznati svoje delovno področje; poučiti se mora o problemih in se stalno izobraževati;

sposoben mora biti posredovati znanje drugim; pri delu mora biti profesionalen; biti mora

discipliniran; znati mora načrtovati delo; razviti mora pravilen odnos do vsakega igralca;

vzdrževati mora odnose s šolo in javnostjo; stremeti mora k dovršenosti po načelu »če imaš

pravico druge učiti, se moraš ves čas tudi sam učiti«.

IZOBRAZBA

Kakovostni strokovni kadri v športu so ključ njegovega razvoja in uspešnosti. Najvišjo

strokovno raven predstavlja strokovno izobražen kader, ki zaključi univerzitetni ali

visokošolski študijski program s področja športa. Ti programi so v domeni izobraževalnega

sistema. Vzporedno z univerzitetnim in visokošolskim izobraževanjem v športu pa potekajo

programi usposabljanja in izpopolnjevanja strokovnih in drugih delavcev, povezanih s

športom, ki so del letnih programov športa. Usposabljanje strokovnih kadrov v športu

razumemo kot programe, kjer se različno izobraženi kadri usposobijo na področju

posameznih športnih panog, kar jim omogoči delo v športu. Programi izpopolnjevanja pa so

krajši programi za kadre, ki so že izobraženi ali usposobljeni za delo v športu ter si želijo ali pa

z vidika zahtev morajo nadgraditi svoje znanje. Ti programi skupaj s samoizobraževanjem

podpirajo vseživljenjsko učenje kot eno od prednostnih nalog Evropske unije. V zadnjem

desetletju je bil vzpostavljen sistem izobraževanja, usposabljanja, izpopolnjevanja in

napredovanja strokovnih kadrov v športu, ki je nastal v sodelovanju z visokošolskimi in

raziskovalnimi zavodi, OKS-ZŠZ in nacionalnimi panožnimi zvezami. Za vse ravni razvoja

kadrov v športu so vzpostavljeni programi, v prihodnje pa želimo povečati kakovost in

konkurenčnost strokovnega kadra z vzpostavitvijo odgovornosti posameznih strokovnih

kadrov pri delu v športu, s povečanjem njihovih kompetenc, z dostopnostjo programov

usposabljanja in izpopolnjevanja ter s povečanjem raznovrstnosti ponudbe in konkurenčnosti

programov (Nacionalni program športa v RS, 2014, str. 53).

V nogometu je zahtevana ustrezna strokovna izobrazba za pridobitev licence. Strokovni

nazivi, ki si sledijo od nižje stopnje do najvišje, so: Inštruktor, Trener mladih, Trener C, Trener

UEFA B, Trener 1. razreda, Trener UEFA A, Diplomiran trener, Višji nogometni trener, Trener

PRO, Trener UEFA PRO. Za vodenje ekipe v kategoriji U-15 je v MNZ tekmovanjih zahtevana

licenca C, za katero so podlaga vsi strokovni nazivi. V NZS tekmovanjih je zahtevana licenca

UEFA B (od 2019/20 UEFA A), za katero so podlaga vsi strokovni nazivi od Trener UEFA B

naprej (Pravilnik o podeljevanju licenc, 2016).



20

ZNAČILNOSTI TRENERJA 15-LETNIKOV

Trener mlajših selekcij ima posebno odgovornost pri opravljanju svojega dela. Njegovo delo

se razlikuje od dela v ostalih kategorijah (predvsem od članske) in je specifično. Je

kompleksno sestavljeno, temu primerno mora trener posedovati tudi širok izbor različnih

lastnosti, sposobnosti in znanj. Izpostavili smo osebnost trenerja, ki mora biti v procesu

treniranja mladih športnikov še posebej odličen pedagog, strokovnjak na svojem področju in

vodja, ki ve kako voditi posameznike, ki so v občutljivem predpubertetnem oziroma

pubertetnem obdobju ter celotno ekipo, da dosežejo kakovost in zastavljene cilje.

Značilnosti trenerja bodo predstavljene kot: OSEBNOST, PEDAGOG, STROKOVNJAK IN VODJA.

OSEBNOST

Bonova (2007) piše, da Percival navaja pozitivne in negativne tipe trenerjev glede na analizo

66 trenerjev med letoma 1969 in 1971:

POZITIVNI:

Podpornik/branilec - daje športniku emocionalno podporo, ga opominja na napake,

mu daje upanje na izboljšanje.

Gospod Hladni - težko se pusti spraviti iz tira, je vedno sposoben dajati pametne in

smiselne napotke, tudi kadar je pod stresom. Je portret pozitivnega dela

samokontrole, kritizira na samem in zna pomiriti športnika, kadar je to potrebno.

Svetovalec - razloži športniku pomen njegovega truda.

Doktor - skrbi za športnikovo zdravje.

Turist - pokloni vsakemu nekaj pozornosti, posveča se vsem članom ekipe, zna obrniti

strah v taktične prednosti in razume športnikova čustva pred in med tekmovanji.

Prodajalec - zna pozitivno motivirati z besedami, zna brez posebne prisile pripraviti

športnika za delo.

NEGATIVNI:

Kričač - misli da je uspeh odvisen od jakosti njegovega kričanja.

Žaljivec - napada športnike z žaljivkami. Nepriljubljen tip trenerja.

Davilec - dober je na treningu, vendar ko se tekma začne, pade v šok in ni sposoben

ustrezno voditi svojih športnikov.

Tresoči - na tekmah izgubi hladnost in na ta način lahko pogosto nervoznost prenaša

naprej na športnike.

Heroj - vedno hiti čestitat tekmovalcu, da bodo vsi vedeli kdo je športnikov trener.

Znanstvenik/ječar - vraževeren trener.



21

Treniranje mladostnikov zahteva izredno močno in trdno moralno osebnost trenerja.

Vsakršno neobvladovanje vzgojnega procesa se v tem obdobju lahko dokaj hitro konča z

resnimi vzgojnimi odkloni športnikov, z globokimi duševnimi in socialnimi posledicami.

Osebnost sestavljajo (Jošt in Vodičar, 2014):

Kognitivne značilnosti, ki se odražajo v spoznavnih, učnih, zaznavnih procesih in se

razumejo kot intelektualne sposobnosti trenerja. Visoka raven teh sposobnosti bo

trenerju omogočila bolj uspešno presojanje in sklepanje ter reševanje lažjih in bolj

zapletenih problemov. Bolj inteligenten trener bo lažje izdelal učinkovite strategije

poklicnega delovanja.

Konativne značilnosti, ki se odražajo skozi trenerjev temperament in karakter oziroma

značaj. Ta obsega tudi stališča in vrednote posameznika. Karakter predstavlja celoten

sistem osebnostnih lastnosti, ki določajo, kako posameznik ravna v povezavi z

moralnimi načeli in družbenimi normami. Značaj trenerja se pokaže predvsem v

konfliktnih oziroma stresnih situacijah. Za razvoj ustvarjalnosti in kakovosti trenerja

je pomembnih več pozitivnih osebnostnih lastnosti temperamenta in značaja:

moralna stabilnost, emocionalna stabilnost in samokontrola, vztrajnost, vedrost,

srčnost, nesebičnost, nepristranskost, socialna prilagodljivost in plemenitost,

samozaupanje, opiranje in prepričanost v lastne sposobnosti, samokontrola lastnega

vedenja in drznosti, kritičnost, razumnost, kreativnost in iznajdljivost, hladnost,

natančnost, neodvisnost, dominantnost, samostojnost, praktičnost, družabnost,

odsotnost avtokratičnosti, visoko razvit 'nadjaz', vsestranskost, nežnost, entuziazem,

poštenost, iskrenost, skromnost, strpnost, nagnjenost k subjektivnosti in

nepristranskosti, marljivost, dobro obvladovanje svojih čustev, odprtost, potrpljenje,

imeti dobro koncentracijo, smisel za humor, veselost, razumevanje, strogost, imeti

rad šport in športnike, zanimati se za uspešnost v šoli, nadarjenost, ljubezen do svoje

športne discipline, pomagati športnikom pri reševanju življenjsko pomembnih

vprašanj, pomagati športnikom v težkih trenutkih, dolgoročna usmerjenost,

sposobnost premagovati konflikte, pomanjšan strah pred neuspehom, uspehom,

stresom, bolečino in poškodbo, uspešnost v komunikaciji in interakciji z drugimi

ljudmi, potrpljenje in humanistično vrednotenje športnega dosežka.

Čustvena inteligenca pomaga trenerjem pri lažjem spoznavanju in zavedanju svojih

čustev in čustev vseh, ki jih obkrožajo. Lažje bodo prepoznavali tako pozitivna kot

negativna čustva, to pa je zlasti pomembno v obdobju naporov in stresov, ki jih

povzročajo tekmovalne situacije. Bolj bodo sposobni obvladovati svoja čustva in

čustva športnikov, ki jih vodijo. Lažje bodo sprejemali kritike in se z njimi bolj

uspešno spopadali ter si prizadevali za izboljšanje svojih sposobnosti. Bolj razumno

se bodo odzvali na čustva drugih, lažje jih bodo razumeli in to jim bo pomagalo pri

obvladovanju konfliktov.



22

PEDAGOG

Pri delu z mlajšimi športniki je trener najprej v vlogi vzgojitelja in učitelja. V okviru te vloge

mora opraviti naslednje pedagoške naloge (Jošt in Vodičar, 2014):

Vzgaja športnike v smislu vsestransko razvite osebnosti;

posreduje, utrjuje in razvija znanja s področja teorije športa;

posreduje, utrjuje in razvija športno-tehnična znanja in v tej povezavi tudi specialno-

motorična znanja;

na pedagoški način spremlja psihosomatski in siceršnji razvoj športnikov, kjer

uveljavlja načelo individualnosti in upošteva stopnjo psihosocialnega razvoja

športnikov;

skrbi za lastno strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje ter se obvezno vsaj dvakrat

letno udeleži strokovnih seminarjev ali predavanj;

uveljavlja in posodablja strokovno znanje in vedenje, pri čemer si pomaga s

strokovnjaki specialisti (oblikuje strokovni team (tj. strokovna ekipa)).

Trener, ki dela z mladimi, je predvsem pedagog, pravi Tušak (2003). Procesi identifikacije so

močno prepleteni z učenjem določene spretnosti. Mlad človek zelo hitro sprejema vedenjske

obrazce svojega trenerja (in tudi starejših članov v klubu), še posebej v obdobju adolescence.

Trener s svojimi stališči in ravnanji do mladega športnika močno vpliva na njegovo psihično in

socialno dozorevanje. Če je pedagoški potencial trenerja dober, lahko zmanjša pretrese, ki ih

prinaša odraščanje.

V ospredju trenerjevega prizadevanja je pedagoška funkcija ob previdnem odobravanju tistih

metod in sredstev treniranja, ki ne morejo negativno vplivati na otrokovo duševno, fizično in

socialno integriteto. Zato bi moral biti trener mladih športnikov odličen športni pedagog, ki je

najprej vzgojitelj, nato učitelj in šele potem trener (Jošt in Vodičar, 2014).

STROKOVNJAK

Za delo z mladimi nadarjenimi športniki in talenti potrebuje trener ustrezno strokovno

usposobljenost, široko strokovno znanje in vrhunsko metodično usposobljenost. To ni nič

drugače, kot je na primer pri vzgoji mladih talentov in nadarjenih učencev pri matematiki. Če

želimo nadaljnji napredek talentov, jim moramo dati najboljše učitelje. Povprečni trenerji

bodo iz športnikov prav hitro naredili povprečne športnike. V športu je vse prepogosto prav

to, da se za najbolj občutljivo obdobje vzgoje nadarjenih športnikov in talentov primerni kar

vsi trenerji. Ožje strokovne trenerske naloge (Jošt in Vodičar, 2014):

Razvija športnikove tekmovalne, taktične, tehnične, specialno motorične sposobnosti

in osnovno motorične sposobnosti;



23

skrbi za razvoj, ohranjanje in stabilizacijo športne forme;

pri svojem delu na ustvarjalen način razvija nove metodične postopke treniranja in jih

uvaja v operativno stroko.

Trener mora najprej ustrezno poznati strokovno področje. To je temelj, brez katerega ne gre.

Poznati mora tehnično-taktične zahteve igre, svetovne trende, vedeti mora, kaj pomeni

najvišji dosežek igralcev. To je nujno potrebni temelj, brez tega temelja je trener lahko samo

"blefer" (Bon, 2007).

VODJA

Ključnega pomena za uspešno in učinkovito vodenje skupine je, da so vsi člani naravnani k

nekemu cilju in da med člani vlada zaupanje. Zaupanja se ne da kupiti, to si lahko samo

prislužimo z našim primernim ravnanjem do ljudi okoli nas (Bon, 2007).

Vodenje procesa športne vadbe je osnovna in najpomembnejša naloga vsakega trenerja. V

ožjem pomenu pomeni načrtovanje, izvajanje, nadzor in ocenjevanje procesa, v širšem pa

predstavlja vzpostavljanje mnogih medsebojno prepletenih odnosov, ki morajo biti taki, da

bodo zagotovili učinkovito delovanje sistema. Preučevanje vodenja je bilo vedno zelo

zanimivo in aktualno področje, kar se odraža v obsežnosti športne literature iz navedene

tematike. Želja po odkritju idealnega modela je prisotna tako pri raziskovalcih kot pri vodjih v

praksi. Raziskave v zadnjih desetletjih so vedno znova potrjevale, da univerzalni način

vodenja ne obstaja. Osnovni razlog, zakaj najuspešnejši način vodenja ne obstaja, je v tem,

da je vodenje v osnovi situacijsko pogojeno. Ustrezno vodenje trenerja, ki skrbi za ravnotežje

med skupinskimi in individualnimi potrebami in odnosi, je ključnega pomena na poti k cilju.

Situacijske teorije vodenja so pri tem tiste, ki ne odkrivajo novih vodstvenih stilov, pač pa je

njihov prispevek v tem, da poskušajo pojasniti, kdaj uporabljati določen stil vodenja (Jakše,

Kajtna in Tušak, 2006).

Vodenje se nanaša na temeljne trenerjeve prijeme v komunikaciji s posameznikom in

skupino (moštvom). V praksi poznamo avtokratično in demokratično vodenje, ki se v velikem

številu elementov komuniciranja z igralci med seboj razlikujeta. Nekateri trenerji kombinirajo

oba načina vodenja (Pavlovič, 2000).

Športni psihologi so mnenja, da naj trener začenja voditi ekipo in posameznike avtoritarno.

Ko športniki sprejmejo obstoječo statusno strukturo ter svoj in trenerjev položaj, lahko

trener prepusti nekatere odločitve športnikom in s tem povečuje svobodo. Trener učinkovito

vodi moštvo takrat, kadar svoje vedenje prilagaja situaciji. Bolj zrelo ko je moštvo, odgovorno

in pozitivno usmerjeno, več svobode lahko dopušča trener svojim varovancem (Kostić, 2005).



24

NEGOSPODOVALNI NAČIN VODENJA PO GLASSERJEVI TEORIJI IZBIRE

William Glasser (1995, povzeto v Pocrnjič, 2012), v svoji knjigi utemeljuje razloge in

priporoča na kakšen način bi morali vodje voditi svoje podrejene. Način oz. smer vodenja

temelji na notranji motivaciji vseh posameznikov vpetih v ta sistem. Torej potrebe, ki izhajajo

iz posameznika, morajo biti zadovoljene v veliki meri, da lahko dosežemo visoko stopnjo

kakovosti v izvajanju določene dejavnosti in se kar se da približamo ciljem načrtovanja. Tako

Pocrnjič prenaša način negospodovalnega vodenja ali "Teorijo izbire" tudi na področje

nogometa, kjer je vse preveč tako imenovanega šefovskega vodenja, pri katerem vse

prevečkrat naletimo na odpor igralcev, saj naloge izvajajo pod nekakšnim pritiskom in z

odporom in s tem se kakovost dela zmanjša, ker niso zadovoljene njihove potrebe: po

ljubezni ali pripadnosti, moči ali priznanju, svobodi oziroma zabavi. Negospodovalno vodenje

pa ravno tem potrebam daje določeno vrednost in tako pride do vzajemnega učinka in večje

motivacije in volje za delo vodenih v sistemu. Torej potrebe, celostno vedenje vodje in svet

kakovosti so bistvo "Teorije izbire". Celostno vedenje se kaže v obnašanju in dejanjih vodje

in mora biti kombinacija štirih posameznih komponent, ki se med seboj dopolnjujejo, od

katerih je dejavnost samo ena, preostale tri pa so še mišljenje, čustva in fiziologija. Glasser

najprej v štirih točkah opiše šefovsko vodenje:

1. Trener "šef" določi nalogo in merila, po katerih mora biti opravljena. Navadno stori

to, ne da bi se posvetoval z igralci. Šefovski trener ne sklepa kompromisov; igralec se

mora prilagoditi po njegovem načrtu ali pa nosi posledice, ki jih določi trener.

2. Trener "šef" navadno pove, ne pa tudi pokaže igralcem, kako mora biti delo

opravljeno, in jih le redko vpraša za mnenje, kako bi bilo lahko bolje narejeno.

3. Trener "šef" ali kdo, ki ga ta določi, nadzira delo na treningih. Ker šefovski trener ne

pritegne igralcev k temu ocenjevanju, izvajajo igralci naloge le toliko, kolikor je nujno

potrebno; še pomislijo ne - ali pa zelo redko - kaj je potrebno za njihov kakovosten

napredek.

4. Kadar se igralci uprejo, to pa delajo na različne načine, od katerih vsi prizadenejo

kakovost, šefovski trener skoraj vedno uporabi prisilo (ponavadi kazen) in jih s tem

poskusi pripraviti do tega, da bi ga ubogali. S tem ustvarja delovno ozračje, kjer so

igralci, trener in drugi delavci v klubu nasprotniki. Šefovski trenerji mislijo, da

nasprotje mora biti.

Na drugi strani pa so negospodovalni trenerji označeni z naslednjimi štirimi trditvami

primerljivimi s šefovskimi:

1. Negospodovalen trener pritegne igralce k stalni odprti razpravi o smiselnosti in

kakovosti dela (učenje, treniranje in igranje!), kakršno potrebujejo najprej oni in

seveda tudi klub nasploh za napredek in uspešnost. Svoje igralce ne le posluša,

ampak jih tudi opogumlja k vsakršnim prispevkom za zboljšanje kakovosti in

učinkovitosti treniranja.



25

2. Negospodovalen trener (ali nekdo, ki ga ta določi) nazorno pokaže, kako naj bi delo

potekalo, tako da igralec, ki ga mora opravljati, natanko ve, kaj trener pričakuje.

Trener si prizadeva, da bi pri igralcih povečal občutek, da obvladajo vaje na treningih

in naloge na tekmi.

3. Trener odpravi večino nadzorovanja. Igralcem je v pomoč in jih usmerja k

natančnejšemu in kakovostnejšemu treniranju. Uči jih, naj sami nadzirajo in

ovrednotijo kakovost svojega dela oz. učinka na igrišču in tudi izven njega

(samopresoja in samoocenjevanje); razumeti morajo, da vedo veliko, skoraj zmeraj

več kot kdorkoli drug, tako o visokokakovostnem delu kot o tem, kako delati

učinkovito in ekonomično.

4. Trener nenehno uči igralce, da so bistvo kakovosti stalne izboljšave. Da bi jim

pomagal, jim jasno pove svoje prepričanje, da je njegov posel priprava treninga s

primernimi vsebinami in kakovostnimi vajami ter olajševanje njihovega dela in

napredovanja. To pomeni. da dela vse, kar zna in zmore, da bi jih oskrbel z najboljšimi

pogoji za vadbo (prostori, rekviziti, zdravniško oskrbo) in prijateljskim ozračjem, kjer ni

prostora za prisilo in nestrpnost med člani moštva in v klubu nasploh.

DELO S TEŽAVNIMI IGRALCI

Ko želimo spremeniti igralca, ne moremo delovati na njegovo osebnost (Bon, 2007), lahko pa

delujemo na njegovo vedenje. Težaven posameznik ima tudi nekatere značilnosti, ki jih kaže

v odnosih: pogosto izraža svoje nezadovoljstvo; upira se vsaki predlagani spremembi vadbe

ali treninga; proti trenerju ščuva druge igralce; prepira se za vsaki malenkost, nenehno

ustvarja konfliktne razmere; svoje delovne naloge izpolnjuje zgolj z najmanjšim vloženim

naporom; vaši nasveti ne padejo na plodna tla; če kričite, se odzove še bolj prepirljivo in

grožnje s kaznijo ignorira, dejanska kazen pa ima zgolj začasen učinek.

Nekaj napotkov trenerjem za delo s (težavnimi) igralci:

Ob dobrem poznavanju vseh igralcev in vlog, ki jih igrajo v timu, mora dober trener

doseči, da bodo igralci, ki jih potrebuje za udejanjanje skupnih ciljev, dolgoročno imeli

skupne interese;

v timu, kjer se posamezniki dopolnjujejo zaradi kompleksnosti, prihaja tudi do

navzkrižij. Ta so povsem vsakdanji del procesa treniranja in vadbe;

V skupinah kot je športna ekipa, vedno prihaja do konfliktov ali: vodenja brez

navzkrižij ni;

Ključ do uspešnega timskega dela je torej v tem, da rušilna navzkrižja med igralci

pretvorimo v ustvarjalna, konstruktivna delovanja.



26

Učinkovita komunikacija s problematičnimi igralci:

Vživite se v njihov položaj;

bodite dober poslušalec;

igralec ima pravico do zahteve, lahko pa se pokaže, da ji ni mogoče ugoditi;

komunicirajte s spoštovanjem;

poosebite komunikacijo;

ustavite notranji monolog;

parafrazirajte sporočilo igralca;

preverite podrobnosti (kaj je igralec v navajanju izpustil in zakaj?);

po možnosti si zapišite sporočilo;

spremljajte neverbalno komunikacijo.

Napotki za pozitivne medosebne odnose:

Bodite dober poslušalec, spodbujajte jih naj govorijo o sebi;

naj vas začnejo resnično zanimati;

ni treba, da postanejo vaši prijatelji, pomembno je da niso vaši nasprotniki;

vzemite si čas zanje (prav za vsakega posebej), pojasnite jim svoje odločitve in jim

dopustite, da razvijejo lastne zamisli;

z njimi se občasno pogovarjajte tudi o povsem družabnih temah, ki niso vezane na

šport in družbo, naj tudi oni na vas gledajo kot na človeka in ne zgolj kot na

nogometnega strokovnjaka.

KOMUNIKACIJA

Ekipo sestavljajo igralci, ki so si zelo različni v osebnostnih značilnostih, motivih, stališčih,

potrebah. Med drugim razlike vplivajo tudi na način komunikacije med člani moštva.

Komunikacija je najosnovnejši in hkrati najpomembnejši proces v ekipi, saj je od nje odvisno,

na kakšen način se bodo člani medsebojno sporazumevali, kako bodo usklajevali različne cilje

in potrebe, gradili ekipno strukturo in kohezivnost ekipe in nasploh urejali nasprotja, do

katerih prihaja v ekipi. Komunikacija je eden izmed elementov ekipne dinamike, ki v

medsebojnem sovplivanju določajo, ali ekipa lahko učinkovito deluje ali ne, vendar je

potrebno poudariti, da je komunikacija hkrati orodje, s katerim lahko predvsem vodja vpliva

na medsebojno delovanje in delovanje vsakega posameznega dejavnika ekipne dinamike.

Zato je še posebej pomembna. Če so v ekipi problemi zaradi nesporazumov o vlogah

posameznih igralcev ali zaradi razlik v osebnostnih značilnostih ali nasprotujočih si ciljev

posameznih igralcev in ekipe, je komunikacija - pa ne le verbalna v smislu razgovora -

osnovno orodje, s katerim se nesporazumi lahko rešijo (Tušak idr., 2003).



27

Napotki za učinkovito komunikacijo trenerjev v športu (Martens, 1987, v Tušak idr., 2003):

Bodite direktni!

Naj bodo sporočila vaša lastna!

Bodite kompletni in konkretni!

Bodite jasni!

Jasno in odkrito izrazite vaše potrebe in občutja!

Ločite dejstva od vašega mnenja!

Osredotočite se na eno stvar naenkrat!

Sporočite takoj!

Naj bodo vaša sporočila brez skritih pomenov, naj ne bodo večpomenska temveč

enopomenska!

Podpirajte sogovornika - ne ga zasmehovati, ga soditi!

Neverbalna komunikacija naj bo skladna z vašimi verbalnimi sporočili!

Večkrat ponovite in potrdite ključne točke vaših in sogovornikovih sporočil!

Prilagodite svoja sporočila nivoju svojih športnikov (mlajši)!

Bodite pozorni na povratno informacijo o tem, kako so vas razumeli!

Dajajte sporočila o dejanjih ne o osebi!

Veščino komuniciranja moramo še posebej razvijati; zelo priporočljivo je, da se trener udeleži

komunikacijskega treninga ali treninga retoričnih sposobnosti. Iskati mora priložnosti za

sodelovanje pri različnih vajah, s katerimi lahko nadgradi veščine komuniciranja. Trener mora

izboljšati svoje sposobnosti učinkovitega mišljenja in izražanja misli in čustev. Zelo

pomembno za posameznika pa je tudi spoznanje, da lahko postane z boljšim poslušanjem

boljši sogovornik (Bon, 2007, str. 78).

VLOGE V EKIPI

Zelo pomembna je sposobnost trenerja, da pravilno razporedi vloge svojih igralcev v ekipi,

hkrati pa je to pomemben dejavnik za učinkovito vodenje. Vloga je določen vzorec vedenja,

za katerega se pričakuje, da se ga bo posameznik v ekipi držal. Izhaja iz pozicije v ekipi,

statusa in pripisane odgovornosti. Vsak igralec v ekipi ima določeno individualno vlogo, sicer

je vedno možna osebna interpretacija, vendar mora biti vedenje posameznika generalno v

skladu s tem, kar vloga od njega zahteva. V nasprotnem primeru se poleg poslabšanja

dinamike ekipe zanesljivo poslabša tudi njena uspešnost. Če želimo imeti uspešno,

homogeno ekipo, kjer bodo vsi ubrano delovali v smeri skupnega cilja, so v zvezi z vlogami

pomembni trije elementi (Tušak idr., 2003):

jasnost vloge pomeni, da ima igralec jasno predstavo, kaj točno vloga od njega

zahteva. Nejasnost vloge se pojavlja predvsem na dveh področjih: nejasnost delovne

naloge in nejasnost socialne vloge v ekipi. Nejasnost naloge pomeni, da posameznik



28

nima natančnih informacij o načinu igre, ki ga zahteva njegova vloga, o ciljih, o načinu

doseganja ciljev in na kakšen način naj sodeluje s soigralci. Socialno-emocionalna

nejasnost izhaja iz nejasnosti, kaj bo za posameznika, moštvo in soigralce prineslo

izvajanje lastne vloge. Predvsem trener mora poskrbeti, da sta obe vrsti vlog vsakemu

posamezniku čim bolj jasno in natančno določeni.

Sprejemanje vloge predstavlja čustveno reakcijo posameznika na zaupano mu vlogo.

Ali je igralec z vlogo zadovoljen ali nezadovoljen ali čuti ob njej sram ali ponos, ali se

mu zdi, da mu vloga ustreza in jo je sposoben izpeljati ali ne. Študije kažejo na 4

pogoje, v katerih igralci lažje sprejmejo vlogo: 1. možnost, da v vlogi uporabi vsa

specialna znanja; 2. povratna informacija in prepoznavnost vloge; 3. pomembnost

vloge za uspeh; 4. avtonomnost.

Izvajanje vloge predstavlja vedenjsko komponento vloge. Športnik lahko vlogo

kvalitetno izvaja samo v primeru, da jasno razume, kaj vloga od njega zahteva in da jo

sprejema. Seveda mora imeti še ustrezne sposobnosti in znanja. Nezadovoljstvo z

vlogo pri športniku vedno zniža predanost moštvu in klubu. Nezadovoljstvo je lahko

posledica kateregakoli konflikta vloge ali prevelike zahtevnosti vloge. Konflikt vloge se

pojavi, ko posameznik kljub jasnosti vloge nima dovolj motivacije, sposobnosti ali

znanja, da bi izpolnil svojo vlogo.

Na nalogo usmerjena kohezivnost ekipe - da se celotno moštvo trudi po najboljših močeh za

skupen uspeh - se močno poveča, ko je večina igralcev zadovoljna s svojimi vlogami, med

drugim pišejo Tušak idr. (2003). Pri zagotavljanju tega je vloga trenerja najpomembnejša, saj

je moderator večine odnosov v ekipi. Njegova naloga je, da skuša prilagajati cilje, želje,

stališča, prepričanja posameznih igralcev potrebam, ciljem in zahtevam ekipe kot celote.

ODNOS TRENER-ŠPORTNIK-STARŠI

Pomen vključevanja staršev v športno situacijo je velik. V odnosu med trenerjem in mladim

športnikom so vedno vključeni tudi starši. Tako je športnik tisti, ki zadeve vidi iz prve osebe,

zanima ga, ali mu bo uspelo doseči cilje, ali bo uspešen, ali bo dobil štipendijo... Starši

delujejo z vidika upoštevanja lastnega otroka, torej na neki način "tunelsko vizijo"

(orientirajo se le na svojega otroka, na koncu tunela je njihov sin ali hčer, "zvezda") - takšna

je narava staršev in takšna vloga je popolnoma normalna. Trener pa je tisti, ki mora

usklajevati trening, ga prilagajati vremenskim razmeram, skrbeti za opremo, ustreči

športnikom, staršem, upravam kluba itd. Trenerja vedno vlečejo številni dejavniki v različne

smeri, pogosto nasprotujoče si, on pa mora na neki način poskrbeti za vse in ustreči čim več

stranem, dejavnikom, seveda pa tako, da ob tem ne trpi trenažni proces (Sabock, 1985, v

Kajtna in Tušak, 2007, str. 112)

Dolžnost trenerjev, ki delajo z mladimi športniki je, da vsakodnevno delajo tudi na vzgoji

staršev svojih športnikov, da jih na pravilen način vključijo v šport in jim pomagajo, da



29

pravilno razumejo svojo vlogo v 'športnem trikotniku' trener-športnik-starši. Zelo

priporočljivo je, da trenerji pred začetkom vadbe povabijo vse starše na uvoden sestanek,

kjer se bolje medsebojno spoznajo, jim razložijo potek sodelovanja in jih seznanijo z

njihovimi dolžnostmi in odgovornostmi, nekaterimi dejstvi in pravili, ki se jih držijo z obeh

strani. Trenerji so glavni vir informacij za starše in morajo biti pripravljeni, da z njimi

sodelujejo, odgovarjajo na njihova vprašanja, poslušajo njihove ideje in predloge. Vsaka

komunikacija je 'dvosmerna ulica', kar zahteva spretnost poslušanja in spretnost govora.

(Škof, 2007).

NAPAKE PRI VODENJU V ŠPORTU

Iz uporabe teorij vodenja v športu lahko najdemo nekatere napotke za uspešno vodenje v

športu (Fuoss in Troppmann, 1981, v Kajtna in Tušak, 2007):

Bodi to kar si (pretirano kopiranje vedenja vzornikov pripelje do nepristnosti samega

sebe in slabše zmožnosti kar lahko storiš).

Izberi lasten stil vodenja (filozofija treniranja; rezultati in nastopi bodo najboljši, kadar

je stil vodenja tak, da priskrbi priložnosti in motive za vsakega posameznika in

njegove potrebe).

Ustvari in obdrži okolje, ki ti je naklonjeno (postavljaj realne cilje, poskrbi potrebne

vire, povej, kakšna imaš pričakovanja, priskrbi nagrade, dodeli avtoriteto in nagrajuj

sodelovanje, odstrani ovire za učinkovito nastopanje, pohvali nastope in komentiraj

rezultate, pokaži skrb za vsakega posameznika. Avtoritarno vedenje ne pomaga -ne

moreš 'narediti' dobrega tekmovalce, lahko pa vplivaš na nastop s pravo

komunikacijo in načinom vodenja).

Uporabi zlato pravilo (»Ravnaj z drugimi tako, kot bi rad, da drugi ravnajo s teboj«).

Pomagaj drugim, da izpolnijo svoje želje (trener mora znati pogledati v človeka in

prepoznati njegove lastne cilje v skupnih in ustvariti take pogoje, ki jih bodo

spodbujali da opravijo svoje naloge).

Oceni svoj stil vodenja (tako da opazuješ odnose v ekipi in uspešnost posameznikov,

nujne sestavine takih odnosov so timsko delo in sodelovanje).

MNENJA TREH VRHUNSKIH TRENERJEV: E. MESSINA, L. ČERVAR, B. JOHANSON

Svetovno priznani trenerji o vodenju (povzeto po Bon, 2007, str. 111-123).

Etore Messina:

»Osnovna stvar voditeljstva in motivacije je obnašanje vodje. Vodja ne sme izhajati iz

negativne motivacije. Trener mora najti način, da talentiranemu igralcu omogoči ali pomaga,

da izrazi svoj talent. Trener se mora zavedati, da ima igralec individualni cilj. Ko se ekipa



30

gradi, gre v prvi fazi za delitev vlog znotraj moštva. Vedeti se mora, kdo je najboljši, kakšna je

hierarhija v moštvu -igralci hočejo imeti hierarhijo. Trener mora upoštevati, da se imajo

igralci radi, če zmagujejo in se sovražijo, če izgubljajo. Za trenerja je zelo pomembno, da ga

igralci priznajo in mu zaupajo ter verjamejo, da so lahko z njim uspešni. Po izgubljeni tekmi

trener ne sme biti jezen, če igralci hitro preidejo v normalno stanje oziroma če ne "žalujejo".

Za njih je namreč zelo pomembno, da miselno čim prej preidejo na naslednjega nasprotnika -

"žalovanje" jim ničesar ne prinaša. Sestavljanje ekipe je podobno kot gradnja hiše. Za gradnjo

rabiš ne samo arhitekte ampak zidarje, električarje, mizarje itd. Pomembno je, da vključiš

različne tipe igralcev, ne smeš izbrati le vse najboljše posameznike. Trener ima izredno vlogo

pri razvoju igralcev z dodeljevanjem vlog. Posredno trener omogoča ali onemogoča sijajne

kariere. Igralec mora vedeti in verjeti, da se njegova vloga lahko skozi sezono spreminja.

Igralcem je potrebno vnaprej razložiti, kdaj se bo njihova vloga spremenila in zakaj. Zato je

trener tisti, ki mora usmerjati delitev vlog, mora upravljati.«

Lino Červar:

»V metodologiji treninga so najpomembnejše tri stvari: ideje, jasne ideje, dobra realizacija

teh idej. Moja vizija je bila vedno ta, da je potrebno uskladiti mentalno in motorično hitrost

igralcev, kateri je potrebno dvigniti na najvišjo raven. Telo igralcev na uspeh vpliva 30

odstotkov, vse ostalo je odvisno od mentalne priprave. Obseg treningov ne bo nikoli mogel

nadomestiti kvaliteto treninga ne glede na porabljen čas in energijo. Prihodnost je v

situacijskem treningu, v katerem se simulira izsek iz igre. Gre za koncept, pri katerem igralci

uporabljajo perceptivni del možganov. Potrebno je trenirati hitro prilagajanje situacijam v

igri tako v napadu kot obrambi. Če je taktično mišljenje odvisno od perceptivne (tj. zaznavne)

sfere in spomina, potem je popolnoma razumljivo, da gre tukaj za razvoj kognitivnih

sposobnosti. Te so pomembne za hitrost akcij.«

Bengt Johanson:

Johanson želi sodelovati z mislečimi igralci. Pravi, da ne želi biti vodja, ki kriči in vpije na

soigralce. »Cilj trenerja in igralcev mora biti isti in poudarjen. O teh ciljih se nenehno

pogovarjamo. To ni trenerjev cilj ampak cilj trenerja in igralcev skupaj. O vsem se mora

trener pogovarjati z igralci. V ekipi mora vladati prijetno vzdušje. Igralec si mora želeti priti v

ekipo in biti del ekipe. Ekipo je potrebno imeti rad. Veliko stvari je potrebno početi skupaj,

imeti skupne doživljaje in izkušnje. Cilje si postavi tako kratkoročne za 1 teden ali 1 mesec,

kot dolgoročne za 1 leto. Odnosi v moštvu so izrednega pomena. Osnova za dobre odnose je,

da se člani sprejemajo, priznavajo drug drugega in se trudijo, da se vsi počutijo sprejeti.

'Team spirit' (tj. energija moštva) se čuti kadar se igralci odkrito pogovarjajo o stvareh in

imajo različna mnenja, vendar se medsebojno priznavajo in spoštujejo. Zelo pomembna

miselnost je: mi smo družina. Trener je oseba, ki mora voditi, usmerjati to družino in se

truditi da bodo vsi dobri ljudje. Vsak igralec mora imeti pomembno vlogo v ekipi. Trenerji

morajo motivirati tri tipe osebnosti po različnih poteh: -kreativne, ustvarjalne igralce, -

zadržane, neopazne igralce, -družabne, odprte igralce.«



31

RAZISKAVE

Brata Tušak sta skozi raziskavo ugotovila, da je uspešnost trenerja povezana z določenimi

osebnostnimi lastnostmi vodje. Ugotovila sta, da mora biti za uspešno delo trener čustveno

stabilen. Sposoben mora biti nadzora lastnih čustev, čustveno stabilnega odzivanja v kritičnih

in stresnih situacijah, umirjenega delovanja in razumskega odzivanja. Druga pomembna

lastnost uspešnega trenerja je njegova odprtost do drugih, ki se kaže v odnosu do okolice in

predvsem do članov njegove ekipe. Trener naj bo dominanten, visoko inteligenten, iznajdljiv,

razumen, samozavesten in sposoben prevzemati odgovornost za svoje delo ter sposoben

sprejemanja pomembnih odločitev. Raziskava je pokazala tudi, da športniki zaznavajo v

trenerju predvsem osebo, kateri lahko zaupajo (Tušak in Tušak, 1995, str. 71).

Različne raziskave (Pur, 2005, v Suhadolc, 2009) potrjujejo, da obstajajo razlike na področju

vodenja v individualnih in ekipnih športih. V ekipnih športih naj bi bil trener pri svojem delu

manj demokratičen in sodelovanje s svojimi športniki naj bi bilo manjše kot pri trenerjih

individualnih športov. Za trenerje individualnih športov je značilno boljše sodelovanje s

svojimi športniki, ker je športnikov v ekipi manj in se lahko bolje vključijo v svoje odločanje in

upoštevanje njihovega mnenja. To so pokazale tudi druge raziskave - Jurčak (2003, v Jakše,

2005) je primerjala razlike v stilih vodenja naključno izbranih trenerjev različnih nivojev. V

raziskavo so bili vključeni trenerji ekipnih in individualnih športov. V raziskavi je bilo

ugotovljeno, da so trenerji individualnih športov bolj demokratični in socialno podpirajoči kot

trenerji ekipnih športov.

Študije tudi kažejo (Tušak in Tušak, 1997, v Bon, 2007) da prihaja do velikih razlik v

ocenjevanju medsebojnih odnosov med trenerji in športniki, kjer športniki v večini trenerje

ocenjujejo bolj negativno kot pa oni sami sebe. Pri tem pa športniki ekipnih športov

ocenjujejo svoje trenerje z višjimi ocenami, kot pa športniki individualnih športnih panog. Pri

tem športniki ocenjujejo trenerja na štirih področjih: mnenje o osebnosti, tehnike in metode,

znanje, procesi delovanje - mehanika.

V raziskavi s skupino 40 slovenskih nogometnih trenerjev sta Tušak in Tušak (2001)

ugotavljala najpomembnejše značilnosti uspešnega nogometnega trenerja. Te so po vrstnem

redu: strokovnost, inteligentnost, delavnost, pedagoške lastnosti, profesionalnost,

odločnost, avtoritarnost, psihološke sposobnosti, vztrajnost, ambicioznost, poštenost,

pravičnost, komunikativnost, samokontrola, discipliniranost, ustvarjalnost in samozaupanje.

Raziskave smo vključili zaradi povezanosti problematike na temo vodenja ter individualnega

programa. V teoriji govorimo o individualnem programu in njegovi pomembnosti pri

vključevanju v trenažni proces in sodeč po raziskavah je prednost v tem, da ima igralec

možnost individualnega treninga, saj imajo trenerji na individualnem nivoju bolj sodelovalen

način vodenja. Prav tako dve od navedenih raziskav govorita o dejstvih o vodenju, povezavi v

uspešnosti trenerja z določenimi osebnostnimi lastnostmi ter o najpomembnejših značilnosti

uspešnosti nogometnega trenerja po mnenju trenerjev samih.



32



Klemen Avbelj se je rodil leta 1978. Osnovnošolske klopi je obiskoval na OŠ Janka Kersnika

Brdo, kjer je v vseh osmih razredih dosegel odličen učni uspeh, bil osemkrat tudi športnik

razreda ter v zadnjih treh letih tudi športnik šole. Šolanje je nadaljeval na Šubičevi gimnaziji.

Vso mladost se je ukvarjal z nogometom in atletiko, v atletiki je bil v srednji šoli tudi državni

prvak na srednjih progah. Poleg teh dveh športov se je preizkusil tudi v košarki in smučanju, v

vseh teh športih je dosegel vidnejše rezultate. Po končani gimnaziji se je vpisal na Fakulteto

za šport - smer športno treniranje, kjer je izbral usmerjanje atletike in nogometa. Tako je tudi

v svoji diplomski nalogi zajel oba športna področja, ki sta mu zelo blizu. Kot trener se je začel

udejanjati pri svojih 18 letih na osnovni šoli, kjer se je tudi sam šolal v otroških letih. Treniral

je različne športne skupine tako fantov kot deklet ter redno z njimi tekmoval na šolskih

tekmovanjih. Skupine so bile atletske (združena skupina od prvega do četrtega razreda,

veliko otrok) ter nogometne, rokometne in košarkaške (selekcionirane skupine od petega do

osmega razreda). Z njimi je šola prvič postala prepoznavnejša po športnih moštvenih

uspehih. Med tem si je z delom na osnovni šoli Roje na Rodici, kjer je učil otroke s posebnimi

potrebami, v dveh letih pridobil pomembne izkušnje pri delu z najšibkejšimi skupinami. Kot

nogometni trener je najprej treniral mlade v NK Dob, nato v NK Komendi, kasneje v NK

Interblock, kjer je bil leto in pol tudi pomočnik glavnemu trenerju v članski ekipi. Sedaj že več

let deluje v NK Olimpija. Sprva je treniral ekipo vhodnih kadetov (U-16), nato je bil leto in pol

pomočnik pri kadetih (U-17), zatem vodja programa talent in hkrati trener za individualne ter

skupinske treninge, nazadnje je tri leta vodil ekipo U-15. S tremi generacijami je dosegal

dobre rezultate, saj je od njega odšlo kar nekaj reprezentantov ter je v treh letih v 1. ligi

zahod zasedel z ekipami dve drugi mesti in eno tretje. In prav tema diplomske naloge se

navezuje na vodenje te ekipe.

GLAVNA USMERITEV IGRALCEV PRI U-15

Prva stvar, katere zagovornik sem pri tej starosti (U-15) je, da imamo več žogo v nogah kot

nasprotnik. Pred vsako tekmo vedno podam čim bolj enaka taktična navodila, tako da igralci

čim bolj razumejo mojo filozofijo igre. Prekinitvam pri teh letih ni še potrebno dajati

tolikšnega pomena, v tem času je bolje razmišljati o kombinatoriki v povezavi s taktiko. Kot

primer: ob sprejemu žoge v gibanju že vedo komu jo bodo podali. Pregled nad igro,

razumevanje osnovnih odkrivanj, vtekanja, osvajanje prostora oziroma izkoristek prostora,

vse to je del te kombinatorike. Že pri tej starosti je malo prostora na igrišču in se daje

poudarek temu, da se zna igralec postaviti pravi čas na prvo mesto. Potrebno je spodbujati

agresivnost. Ko je žoga izgubljena, mora biti igralec pravočasno pri nasprotniku, ne sme se

bati dvobojev. Igralca pustiš naj gre v nasprotnika do meje prekrška, drugi pa mu varuje

hrbet. Veliko spodbujam igro ena na ena, jim pustim svobodo v tem elementu. Kvaliteten



33

igralec mora dobiti več kot 50% dvobojev tako v fazi obrambe kot v fazi napada, torej se

mora upati spustiti z žogo v preigravanje. Tako tudi igralce, ki vidijo rešitev takoj in jim je

lahko igrati ravno zaradi hitrega razmišljanja in prepoznavanja pravih situacij, spodbujam naj

gredo vseeno z žogo v igro ena na ena in jo šele nato podajo naprej. Na ta način bo igralec

navajen dvobojev za trenutke, ko je tekma izenačena in rabi ekipa nekoga, ki bo naredil

višek. Tega pa bo večinoma naredil tisti, ki je najbolj kvaliteten in kvaliteten igralec pri teh

letih je seveda tisti, ki po navadi žogo lahko hitro oddaja ker sledi hitremu tempu igre in vidi

situacije na igrišču pravočasno. Takega je potrebno učiti pozitivnega egoizma. Pri tem se

vseeno pojavi vprašanje ali je to egoizem igralca, če veliko preigrava ali je kvaliteta. Prav je,

da ima igralec lastnosti obojega, tako hitrega podajanja kot uspešnega preigravanja. Igralec

mora pri teh letih razumeti, kdaj mora dati žogo od sebe ko je naredil odlično preigravanje

mimo igralca. Hitro mora najti rešitev za podajo, ki naj je čim večkrat napadalno usmerjena,

ne pa da se bo 'zadriblal' v še kakšen dvoboj. Igralec mora biti konkreten. Na treningih se

dela veliko na igralnih oblikah z malo dotiki ravno zaradi doumevanja pomena hitre igre. Tudi

usmeritev reprezentance je v tej smeri s hitro igro z malo dotiki, kateri tudi sam sledim. Vsi

delamo tudi za to, da bodo reprezentance čim bolj uspešne. Tako moramo biti kot večji klub

v Sloveniji vzor. Ko pride naš igralec v reprezentanco, dobro razume kaj se tam dela. V teh

letih je individualen napredek nekako še bolj pomemben od skupnega. Nogometna šola

mora biti tako postavljena, da se vzgaja - gradi igralca za kasnejši najvišji nivo. V prvi vrsti

klubu prinese kakovost, ob tem pa posredno tudi finance in ime, ljudem okoli kluba pa

zabavo in zadovoljstvo na tekmah. Ampak vsak igralec mora razumeti, da se ukvarja s

športom, ki je ekipen in ne individualen in ima ekipa prednost. Če ni ekipe, tudi posameznika

ni.

POMEN ŠOLANJA ZA RAZUMEVANJE METODIKE

Zaradi študija na Fakulteti za šport sem pridobil več razumevanja za pomen metodike v

športu. Med študijem je veliko predmetov, med katerimi so razni športi in tako pri vsakem

posebej vidiš določene metodične postopke na različne načine, vendar so povsod v osnovi

isti principi brez katerih ne gre. Zelo dobro je, da se preko študija spoznaš z vlogo trenerja v

posameznih športih, da na lastni koži spoznaš podobnosti pri poučevanju. Ločuje se le

strokovnost poznavanja posameznega športa. Trening dojameš kot učenje na način kot da

zlagaš kocke. Najprej postaviš temelj/osnovo, potem prvo nadstropje, drugo, tretje, itd.

Počasi prideš do vrha oziroma cilja v športu. Cilj seveda poznamo, če ne drugače, analiziramo

katero izmed tekem na visokem nivoju, npr. iz Lige prvakov in uvidimo cilj. Ampak kako priti

do cilja, se pojavi vprašanje. Pot ni enostavna. Ni vse samo v talentu ampak v pravilnem delu.

Na fakulteti pridobiš način razmišljanja, da je potrebno sestavljati piramido od spodaj

navzgor, od temelja proti vrhu. Torej širši kot je temelj, več lahko naložiš, višje lahko prideš -

preprosta logika, ki pride v navado. In potem ko napreduješ iz leta v leto, ko imaš treninge iz

dneva v dan in se srečuješ z različnimi igralci in odpravljaš različne slabosti ter izboljšuješ



34

prednosti, se moraš včasih tudi sam spomniti kakšnega novega metodičnega postopka, kako

za določen cilj postaviti vajo oziroma več vaj. Veliko je stvar izkušenj, predvsem pa podlaga,

ki jo dobiš z izobrazbo na fakulteti. Povej mi cilj in jaz ti bom povedal kako priti do njega, bi

lahko bilo načelo na Fakulteti za šport.

VSEBINE V TRENAŽNEM PROCESU

Ogromno tehnike. Osnovna tehnika. Podaje morajo biti zelo hitre. Poudarek je na kratkem

času med sprejemom in podajo. Hitre noge in hitra žoga. Naslednji korak je dinamična

tehnika v parih/trojkah/ četvorkah. V tej je že vključena kombinatorika, ki jo želim videti na

sami tekmi. Zatem sledijo igralne situacije. Izhodišča za postavitev stožcev so igralne pozicije,

na primer zadnji vezni, sprednji vezni in napadalec. Karkoli, kjer želiš prenesti dinamično

tehniko na kombinacijo v igri. Naslednji korak je dinamično tehniko uvesti v igralno obliko.

Tudi v igralni obliki je več metodičnih korakov; od neomejenih dotikov do igre na en dotik in

z različnimi nalogami. Pri teh nalogah sem ponovno pozoren na hitre noge in hitro žogo, nad

pregledom igralca v prostoru, da ve kaj se dogaja za njegovim hrbtom oziroma okoli njega in

seveda na komunikacijo, ki je izredno pomembna in jo želim vključevati v vse oblike. Klicanje

po imenih, opozarjanje na položaje igralcev med seboj (sam, hrbet, itd.), dajanje idej drugim.

Toda tudi pri komunikaciji sem strikten, da igralci podajajo prave informacije in ne napačnih,

ki zavajajo. Če vadimo situacije na vrata, ponovno uporabim metodičen postopek od situacij

brez obrambe, nato so v obrambi postavljene figure, potem en aktiven obrambni igralec,

nato dva, nato trije. Vsaka oblika, ki jo izvajamo, jo s koraki približujem konkretni igralni

situaciji in na koncu igri. Trener mora že na treningu vaditi tisto kar želi videti na tekmi. Ne

moreš učiti na treningu nekaj, ko pa pride tekma, pa dajati igralcem druga navodila. Na tekmi

samo še poudarjaš enaka navodila. Seveda se tekma razlikuje od vsakega treninga in je

specifična, saj se pojavi nasprotnik in nikoli ni točno določenih situacij. Poleg tega je seveda

potrebno priti do žoge če želiš kaj napraviti v napadu. Ko na treningih v napadalnih igralnih

situacijah vključiš še obrambo in napadu dobro uspeva, veš da ti bo uspevalo tudi na tekmi.

Ko se dogajajo napake v fazi treninga, jih je pomembno takoj popravljati, posebej če so le-te

osnovne (odkrivanje, vtekanje itd.)

Velik poudarek iz trikotnika 'hitre misli - hitre noge - hitra žoga', je na hitrih nogah. Torej

koordinaciji. Za to je potrebno delati posebne vaje, katere naj bodo vsaj trikrat na teden.

Vaje naj bodo intenzivne in poudarek zares na koordinaciji kot zelo pomembnem delu

treninga, ne le kot vaje v uvodnem delu treninga za ogrevanje, ampak vaje v visoki

intenzivnosti z veliko osredotočenostjo. Vemo, da nogometaš s počasnimi nogami težko ali

sploh ne more delovati na visokem nivoju ampak mora imeti hitre noge za možnost hitrih

izvedb gibanj brez in z žogo. Vaj je veliko tudi z žogo, toda če je vključena prehitro, misli že

preveč uhajajo nanjo. Zato je dobro delati vaje brez žoge, da se vadeči osredotoči na svoje



35

noge, na pravilnost izvedbe in na maksimalno hitrost izvedbe. Tako se gibanja najbolje

avtomatizirajo, kasneje pa je tudi z žogo vse lažje.

Poleg tehnično-taktičnih vsebin ter koordinacije so tudi vsebine za samo kondicijo in moč.

Vaje za moč izvajamo toliko, da vsak obvlada svoje telo. Vaje so povečini z lastno težo ali pa s

pomočjo lahkih uteži. Pri teh letih ne smemo preveč obremenjevati telesa s prevelikimi

težami, saj se telo 13 – 15 letnika najbolj razvija, mladostniki v tej dobi pospešeno rastejo. Pri

tej starosti je pomembno, da vsak obvlada svoje telo in nič več. Preventivne vaje za moč,

stabilizacija, še posebej za mišične skupine trebuha in hrbta, je bistvenega pomena. Skočni

sklep okrepimo do te stopnje, da lahko izvajamo vaje za eksplozivnost. Tako moramo

poskrbeti, da se osnovna moč zagotovi v bazi priprav, da kasneje tekom sezone lahko

opravljamo vaje za eksplozivno moč. Vzdržljivost se najprej pojavi kot osnovna vzdržljivost v

fazi priprav, kar je potem osnova za hitrostno vzdržljivost, katere je v nogometu največ. Je pa

to specialna nogometna vzdržljivost, kar pomeni, da mora biti v vaje vključena sprememba

smeri na majhnem prostoru. Najbolje da jih izvajamo kar situacijsko, da se lahko dobro

približamo tekmovalnim pogojem. Ta trening je zelo naporen, zato ga ne izvajamo v veliki

meri, ampak je priporočljiv za ekipe U-17 oz. U-19. Zelo hitro lahko ob pretiravanju bolj

škodujemo kot koristimo. Telesa igralca ne smemo pretrenirati, raje treniramo na

submaksimalni obremenitvi (tj. pod največjo obremenitvijo).

INDIVIDUALNI PRISTOP

Treniral in tekmoval sem tako v nogometu kot v atletiki. Pri vsakodnevnem trenažnem

procesu mi izkušnje iz atletike močno pomagajo pri bolj kvalitetnem delu. Atletika kot

povsem individualni šport, kjer je športnik odvisen le od svojega talenta in motivacije za

naporne treninge, kjer je kakršnakoli dejavnost popolnoma določena za vsakega

posameznika, seveda skupaj s trenerjem. V ekipnih športnih so treningi načeloma namenjeni

vsem hkrati. Mogoče da se ločuje napadalce posebej, vezne igralce posebej, obrambne

igralce posebej in seveda vratarje. Individualni pristop pa je nekaj povsem drugega. Trener

popravlja oziroma izboljšuje znanja in sposobnosti čisto za vsakega posameznika. Lahko sta

dve vrsti treninga in sicer ena kot dopolnilni pouk ena pa kot dodatni pouk. Pri prvi nekdo

lahko pride s slabše sposobnosti na dobro, pri drugi pa na primer z dobre desne noge na

super desno. Na teh individualnih treningih lahko narediš zelo veliko stvari z enim igralcem, s

tem da ga moraš že prej poznati, tako njegove slabosti kot kvalitete. Tako se odločiš ali boš

izboljševal tiste stvari, ki so slabše ali pa nadgrajeval dobre stvari. Ena ura individualnega

treninga lahko pripomore že toliko, da v treh hitro si sledečih treningih naredi posameznik za

svoj napredek več kot v desetih skupnih, saj na skupnih treningih ni dovolj časa, da se

osredotočiš samo na enega igralca in popravljaš vsako malenkost. Seveda se potrudiš, toda

na individualnem treningu se posamezniku res popolnoma posvetiš in prav to je največja

prednost tega. Tako je tudi odvisno koliko vaj posreduješ nekomu, včasih je dovolj za



36

napredek že 20 ponovitev, včasih pa trije ali štirje treningi. Paziti pa je potrebno, da ne

pretiravaš, da ne pride do neželene poškodbe zaradi preveč ponovitev in pa da se igralec

vaje ne nasiti, da ne pride do pomanjkanja motivacije, saj s tem napredka ne bo. V tujini se

tega načina že kar dosti poslužujejo, v Sloveniji pa se stanje izboljšuje, tako je s tem tudi

povezano, da v klubu sodeluje več trenerjev in se možnost individualnega treninga

organizacijsko pokaže za lažje izvedljivo. Vsebine, ki jih izvajam, so različne, največ poudarka

pa je na kakršnikoli tehniki. Na primer učenje tehnike teka prilagojene nogometu, ki je

drugačna kot v atletiki, saj je veliko hitrih sprememb v smeri naprej, nazaj, levo in desno. Pri

tem popravljam obvezno koordinacijo hitrih nog, znižanje v kolenih oziroma bokih, kar je

nasprotje atletiki. Toda osnova je vseeno atletika. Na treningih se vrnem tudi na čisto

osnovne stvari kot sta atletska abeceda in nogometna abeceda. S pomočjo metodičnih

postopkov pridem do bolj kompleksnih nalog. Tudi če sprva ne poznaš metodičnega

postopka za določen razvoj, moraš biti dovolj strokovno podkovan, da ugotoviš postopek, ki

te pripelje iz ene osnovne oblike oz. tehnike do kompleksnejših. Tako dodajaš hitrost,

hitrejšo žogo, hitrejši obrat itd. in po korakih pripelješ do perfektne izvedbe, ki jo želiš videti

za posamezen element. Sprejemi na različne načine, udarci na različne načine, uporaba

različnih delov telesa za sprejeme in avtomatizacija le-teh. Ko pride igra, igralec ne sme

razmišljati kako bo izvedel gibanje z žogo ampak je to avtomatizirano na kvalitetni ravni. Da

pa pride do tega, mora biti ogromno ponovitev. Včasih je dobro predstaviti vaje igralcem že

na individualnem treningu, da lahko na skupnem treningu te vaje bolj učinkovito izvajamo

zaradi samega razumevanja le-teh. Kar se tiče miselnih vaj, to se pravi hitro mišljenje vadečih

ob določenih zadolžitvah, kot na primer sprejem v določeno smer in zadetek določenega cilja

izmed več možnih, je tudi možno izvajati na teh treningih. Glede napredka pri igralcih s

časovnega vidika je poleg dolgoročnega viden že kratkoročen. Po izkušnjah ki jih imam, bi

lahko rekel, da je mogoče v treh treningih določeno znanje že zelo dobro izboljšati oziroma

igralčevo formo dvigniti iz povprečne v nadpovprečno. Še posebej če je igralec talentiran, da

kot trener točno veš, da je tega sposoben. Najprej moraš kot trener verjeti, da je igralec

sposoben, naslednji korak pa je igralca prepričati da je sam tega sposoben. K temu se potem

doda še pravo doziranje in prave vaje, pa imamo rezultat tu. Vedno določiš cilj, kar želiš da

igralec naredi, k temu dodaš metodični postopek, ki je maksimalno učinkovit, kratek in

jedrnat. Igralcu lahko tako zelo hitro dvignemo formo. Na teh treningih se kratkoročno

najbolj vpliva na tehnična znanja. Fizične sposobnosti se izboljšujejo na daljši rok. Kot primer

za tehniko obrambnega igralca: sprejem visoke žoge v gneči, kjer žoge ne sme odbijati 'na

pamet' kamorkoli, ampak ima nalogo z variacijami. Še preden pride do žoge, mora pogledati

levo in desno ter povedati, kaj je videl na eni in drugi strani ter se že znajti v situaciji med

figurami, kjer mirno sprejme žogo, ampak mirno le v glavi, v resnici pa to izgleda maksimalno

hitro. Takoj zatem pa mora mirno zadeti cilj s trenerjevim navodilom v katero smer. V teh

treningih je pomembno, da ko igralec naredi napako, ga s tem ne obremenjujemo, ker je to

sestavni del vaje in s številom kvalitetnih ponovitev se tudi število napak zmanjša. Najhuje je,

ko se igralec sam pri sebi obremenjuje s svojimi napakami. Trener je tisti, ki ga mora

spodbuditi naprej k naslednji ponovitvi, vedeti mu mora dati, da je videl napako, ampak da je



37

to sestavni del vsega in ga spodbuja. To je tudi prednost individualnega treninga, da se

napake hitreje in učinkoviteje odpravljajo zaradi bolj neposrednega stika.

ATLETIKA IN NOGOMET

Na fakulteti za šport sem usmerjal dva športa, nogomet in atletiko, s tem sem pridobil

izobrazbo za opravljanje trenerskega posla za oba športa. Nogomet je v zadnjih letih ali

desetletjih napredoval predvsem v smislu atletike. Močneje, višje, hitreje. Večji poudarek je

na fazi obrambe, posledično mora zato tudi faza napada hitreje funkcionirati, kar pomeni da

morajo biti igralci zelo pripravljeni v moči in hitrosti za dvoboje, saj je le-teh veliko več. Ekipa

je v konstantnem teku, saj je potrebno zapirati prostore do vrat in se pomikati po igrišču

višje v napad in nazaj v smeri obrambe. Ne more igrati nekaj igralcev samo v napadu nekaj

pa samo v obrambi, tako kot v preteklosti, ko je bil tempo vidno manjši. Vse je bolj taktično

dovršeno. Ne samo da igralci veliko pretečejo ampak ta tek naredijo v zelo visoki hitrosti.

Treningi, ki so v atletiki, se prilagajajo nogometu, ampak osnova za kvalitetno pripravo ekipe

se najde v atletiki. Kot lahko povem iz lastnih izkušenj, kot izredno dobro pripravljen atlet

sem lahko marsikaj napravil s svojim telesom. Napravil sem lahko zelo težak trening, toda

naslednji dan sem bil ponovno spočit in pripravljen za še težji trening. To je bila vrhunska

forma. Takrat sem bil ravno v teh letih, kot so sedaj moji igralci -konec osnovne oziroma

srednja šola. Tako vem, česa je telo že pri teh letih sposobno, ampak se zavedam, da je vsak

posameznik individualno drugačen in ima svoje značilnosti in svoje talente. Zato je potrebno

delovati na submaksimalni ravni – pod največjo ravnjo, da se telesa ne obremeni preveč.

Pustiti je potrebno rezervo da bo vse v redu, da bo lahko v starejših generacijah še bolj

obremenjeno. Zelo pomembna pa je tudi ciklizacija, predvsem v smislu izmenjave

obremenitve in počitka. Torej s treningom, posebej z atletskim treningom (splošne

vzdržljivosti, eksplozivnosti v moči, osnovni moči, hitrosti, hitrostni vzdržljivosti itd.), se

poruši ravnovesje v telesu. Namen tega je, da pride zatem do superkompenzacije (tj. telo

naredi dodatno zalogo snovi – goriv), le-ta pa pride samo takrat, ko telo počiva. To pomeni

da mora biti počitek obvezen del načrtovanja športne vadbe. Toda je pa res, da v tem času,

ko treniraš razvoj določene sposobnosti in uporabiš počitek v tem segmentu, lahko

obremeniš telo z drugimi vadbenimi sredstvi za sposobnosti, ki niso bile obremenjene. Moraš

pa zelo dobro poznati principe treninga oziroma osnove športnega treniranja, da lahko

deluješ na tem nivoju in uporabljaš različne kombinirane metode. Točno je potrebno vedeti,

do katere mere lahko obremeniš igralca, tako obenem maksimalno razvijaš več sposobnosti,

obenem pa ne škoduješ telesu.

ŠPORTNI PEDAGOG

Zdi se mi pomembno, da trener deluje kot športni pedagog. Obstajajo trenerji, ki se ne

izšolajo na Fakulteti za šport, pač pa so svojo trenersko pot pričeli hitro po koncu njihove



38

igralske kariere. V poučevanje oziroma treniranje tako prinese zgolj izkušnje, ki jih je pridobil

kot igralec, mu pa lahko manjka dragoceno znanje iz pedagoških in psihološko - socioloških

predmetov, metodike športa, pedagoških načel. Menim, da je potrebno šport, s katerim se

ukvarjaš, potrebno sprejeti kot del življenja. V poklic trener moraš vnesti svojo osebnost, svoj

način treniranja. Ni nikakršne potrebe po tem, da smo vsi strogo enaki. Se držimo nekih

pravil, načel, greš na izobraževanje, vendar ostaneš svoj. Prav se mi zdi, da kot trener na

začetku sezone postaviš neka pravila, ki se jih tekom leta tudi držiš. Ko postaviš pravila, je

pomembno, da ohraniš meje človečnosti, da opazuješ svoje igralce, se včasih prilagodiš tudi

njihovemu trenutnemu razpoloženju. Tako bodo igralci začutili, da so pri trenerju prepoznani

kot osebe, kar jih bo dvigalo, se bodo dobro počutili. Med treningom bodo dobre volje, po

treningu se celo lahko iz garderobe sliši prepevanje, saj so igralci prešerno razpoloženi.

Trening naj bo zabava, veselje, hkrati pa trdo delo za uspeh. Menim, da torej brez

pedagoškega znanja, ki ga pridobiš na fakulteti, ne moreš biti tako kvaliteten trener kot z

vsemi temi pridobljenimi znanji. Seveda znanje s fakultete ni vse, ogromno pomenijo tudi

izkušnje. Če želiš biti trener, je potrebno imeti občutek za ljudi. To je kompleksen poklic, ki

zajema različna področja: psihologijo, sociologijo, filozofijo; osnova temu pa so strokovna

znanja iz področja treniranja, poznavanje športa, metodičnih postopkov. V mislih je potrebno

imeti idealno izvedbo elementov, h kateri pomagaš pripeljati igralca, čeprav ima ta v glavi

svojo izvedbo.

IZKUŠNJE IZ VODENJA PREJŠNJIH EKIP (ROKOMETNE, KOŠARKARSKE IN NOGOMETNE)

TAKO FANTOV KOT DEKLET

Pretekle izkušnje vodenja seveda so pomembne! Predvsem iz vidika spoznanja, da je

kompleksna stvar lahko tudi zelo preprosta. Pri različnih športih, trenažni proces in način

kako ga posredujem, dobro funkcionira. Ta način vnašam v vseh nivojih treniranja – treningi

prve nogometne lige, treningi mlajših nogometašev, otroške nogometne šole, povsod. Skozi

vodenje različnih ekip spoznavaš pravi način svojega dela, ki prinaša uspehe, rezultate in ne

nazadnje prinaša tudi srečne in zadovoljne obraze svojih vadečih. Veselje je, ko se z igralci

srečamo po koncu sezone, neformalno, in so še vedno pod dobrimi vtisi treningov. Lahko

rečem, da še vedno izhajam iz začetkov svoje trenerske kariere. Seveda se med procesom

pojavljajo spremembe, malenkosti, treniranje se izboljšuje. Vendar konkretnih sprememb v

načinu, procesu treniranja nisem vnašal. Od začetka sledim svoji filozofiji, ki se je izkazala kot

dobra. Način, ki ti pristoji, je najboljši. Še posebej, če se izkaže na igralcih kot najboljši. Vsak

trener mora biti odprt tudi spremembam, tudi kateremu dobremu nasvetu in ga vpeljati v

proces. Meni zaenkrat posebnih velikih sprememb še ni bilo potrebno vnašati. Dobro mi

uspeva že od začetka, to je približno 20 let. Zelo pomembno pa je tudi, koliko si kot trener

motiviran. Koliko te okolica, klub, sodelavci spodbujajo, ali čutiš njihovo podporo ali ne;

včasih žal čutiš tudi nevoščljivost in negativno energijo. Take okoliščine zahtevajo več truda,

več energije je potrebno vložiti, včasih tudi v nepotrebne stvari. V takih trenutkih se je



39

potrebno še bolj notranje motivirati, da greš naprej svojo pravo trenersko pot. Potrebna je

torej notranja motivacija, želja, pa tudi podpora okolice.

TRIKOTNIK TRENER-IGRALEC-STARŠI

Igralca gradimo vsi – trener in starši. Gradimo ga v osebo, v športnika, kažemo mu pravo pot

v življenje in v vrhunski šport. To so različne naloge, od najbolj osnovne, da otrok postane

osebnost, ki je trdna, ki zna iti skozi težave, ki gre po pravi poti življenja, do bolj kompleksne,

izdelati vrhunskega športnika. Osnovna naloga, otroka pripeljati v športno osebo, ki gre

pravo pot v življenju, navadno uspe pri vsakemu otroku. Usmerjanje v vrhunskega športnika

pa je že za manjšo populacijo. Športnik – otrok lahko že sam presodi, do katere mere je

treniranje še zanj. Treningi in tekme so dobri pokazatelji tega. Ko športniku postane

pretežko, se ponavadi sam umakne. Temu bi rekel naravna selekcija. Velikega pomena je, da

športnik, ki je zaključil svojo kariero, vrednote, ki jih je pridobil v času trenažnega procesa,

ohrani. Pri tem pomembno vlogo odigrajo starši. Pomembno je, na kakšen način sodelujejo

starši in trener. Zgodi se, da je sodelovanje s starši slabo. Za funkcioniranje trikotnika: otrok –

trener – starši pa vsekakor mora biti odnos med trenerjem in starši zrel. Pomeni, da starši

trenerju zaupajo, da podpirajo trenerjevo delo. Prav tako morajo starši zaupati otroku, naj ga

razumejo, podpirajo, ne smejo biti preveč ambiciozni, poslušati pa morajo tudi trenerjeve

nasvete. Menim, da mora biti trener strokovnjak, ki se spozna na psihologijo, pedagogiko,

metodiko, didaktiko, da tako tisto, kar pove, ima težo. Da se ne zgodi, da staršem

pripoveduje stvari, ki niso točne. Trener naj staršem podaja točne informacije, kratko in

jedrnato, strokovno utemeljeno, z razlago trenutnega stanja, v katero lahko vključi metode,

kako izboljšati trenutno stanje, če je to potrebno. Če ima trener stvari jasno razdelane,

potem se ogne težavam s starši. Pripravljen je stopiti v korak s starši in tako s skupnimi

močmi pomagati otroku do najboljšega rezultata ter najti pot, primerno zanj. Kljub temu pa

je potrebno ohraniti odnos trener starš na distanci. Tako morajo vsi vedeti, kakšno vlogo

imajo ter da ima trenerjeva beseda v procesu treniranja največjo težo. Starši si večkrat želijo

priti bližje trenerjem, vendar je zaradi profesionalne etike potrebno ohranjati distanco, za

kar je odgovoren trener. Včasih pride med starši in trenerjem tudi do konfliktov, pri čemer je

potrebno biti odločen. Bistvenega pomena je, da se s starši pogovoriš, da ne bežiš od nastale

situacije in od pogovora. Vedno je potrebno delovati v dobro otroka. Zgodi se tudi, da je

potrebno staršu podati obširnejšo razlago, ga tudi kaj podučiti, da bo tako razumel situacijo

in jo otroku razložil na način, kot to počne trener. Funkcioniranje trikotnika pomeni veliko

dobrega za igralčev napredek. Zato si rad vzamem čas za starše, seveda do določene meje, ki

jo je potrebno ohraniti. Pri vsem tem je potrebno vzajemno zaupanje. V ta osnovni trikotnik

pa je dobro povabiti še šolo, katero obiskuje igralec ter njegovega agenta, saj je bistveno pri

trenažnem procesu, da trener resnično pozna vse dejavnike, ki posledično vplivajo na

treniranje.



40

PRENAŠANJE LASTNIH VREDNOT IN LASTNOSTI NA IGRALCE

V procesu treniranja je pomembna tudi vzgojna komponenta, ki se prenaša s strani trenerja

na mlade športnike. Vsak trener mora biti zelo samozavestna oseba, mora verjeti v svoje

znanje, mora biti človek z urejenim življenjem, da je lahko v svoji vlogi tudi vzor mladim.

Mora znati poskrbeti zase, verjeti v svoje sposobnosti. Če si takšen, potem to lažje prenašaš

na druge in lažje komuniciraš z njimi. Moj cilj je, da imam v ekipi samozavestne igralce, da

verjamejo vase, so pogumni in se ne bojijo preizkušenj. Svojo samozavest želim prenašati

nanje zato moram kot tak tudi delovati in jim biti vzor. Samozavest morajo graditi na

uspehih, to pa pomeni, da je moja naloga, da jim to omogočim s svojim strokovnim znanjem.

Kot oseba moraš z mladostniki delati z veseljem, biti rad v njihovi družbi, verjeti v njihove

sposobnosti in to energijo prenašati na njih. Moraš biti pozoren na malenkosti, ki lahko

zmotijo dobro vzdušje in zelo hitro kaznovati tistega 'nagajivca', ki je sposoben dobro vzdušje

pokvariti. Moraš pa spet obvladati pedagoško znanje, da se mu pravilno postaviš po robu in

se z njim neposredno pogovoriš brez zahrbtnih načinov, saj niso dobrodošli, ker igralec to

spozna in ekipi ponovno škoduje s svojim negativizmom. Na treningih po eni strani dajem

vtis, da imamo vse pod nadzorom, ne razburjamo se pred kakšno posebno tekmo, smo mirni.

Po drugi strani pa vseskozi skrbim za občutek napetosti, da je stvar zanimiva. Biti aktiven,

veder, ne pasiven, da ekipa dobro ve, da se za nekaj pripravljamo. Trener mora prenašati

določena duševna stanja na igralce, ki ustrezajo dani situaciji. Če čutiš, da je preveč mirno,

moraš igralce 'zbuditi', lahko bi rekel sprovocirati. Ko pa je preveč veselja, preveč energije, pa

je potrebno umiriti vzdušje, 'spodrezat krila' še pravi čas. Pred tekmo pa ponovno napolniti

baterije s to energijo.

Izven igrišča smo vseeno malo drugačni v odnosu, se pogovarjamo bolj sproščeno, malo se

zameglijo vloge trener-igralec ampak ne preveč, da se ohrani meja. Igralcem dajem vedeti,

da morajo spoštovati hierarhijo odnosov. To je pomembno tudi za ostala življenjska

področja. Vedeti jim dam, da sem odprt za kakršnakoli vprašanja in pogovore, če rabijo

kakšne nasvete. Lahko bomo tudi prijatelji, ampak ti odnosi se vzpostavijo šele potem, ko ni

tekme, ko ni treninga. Ko smo v okolju zaradi česar se družimo, pa se takoj vzpostavi

hierarhijo in se spoštuje odnose. Odnosi morajo temeljiti na spoštovanju fairplaya, to

zahtevam tudi med igralci znotraj ekipe. Mora se čutiti odgovornost do skupnega dela, le na

tak način ekipa doseže postavljeni cilj.

VLOGE V EKIPI

Določevanje vlog v ekipi nisem nikoli kaj preveč skrival oziroma jih zanemarjal. Nasprotno,

dajem jim zelo velik pomen. Tudi hierarhija znotraj ekipe je jasna, saj se ve, kdo so tisti

igralci, ki prinesejo dober rezultat. Do njih sem včasih še bolj oster, ker so drugim za vzor.

Postavim jih za vzor in hočem, da so dober ne slab vzor. Zato sem pri njih še bolj strikten,

hitreje jih kaznujem, zahtevam še večjo osredotočenost na tisto dejavnost, ki jo počnemo.



41

Spreminjanje vlog je odprto. Če je nekdo v tem trenutku v boljšem statusnem položaju, drugi

pa v slabšem, ne pomeni da bosta tam ostala. Upošteva se konstantnost, na primer če nekdo

eksplodira na eni tekmi, ne bo imel takoj statusa prvega igralca, ampak mora dajati ekipi še

naprej. Upošteva se tudi prispevek v najtežjih situacijah, kdo je bil tisti, ki je pripomogel

največ ko je bilo najtežje in nam je kot ekipi uspelo. Če pa se nekdo ne strinja z vlogo, se to

zelo hitro začuti. Prvi pogovor naredim zelo hitro, lahko kar tudi sredi vaje med treningom,

tako da izzovem njegovo stanje. Kasneje pa se o tem tudi v kakšnem daljšem pogovoru bolj

točno pogovoriva. V glavnem hočem držati motivirane vse igralce v ekipi, da ohranjajo

energijo tudi če niso ta trenutek v vidnejši vlogi. Vsak igralec se mora počutiti pomembnega,

da prisostvuje svoj delež k uspehom. To je pomembno tudi za ohranjanje konkurence, da

igralci v prvi postavi čutijo da lahko tudi drugi pridejo namesto njih. Tako jih vse žene naprej

motivacija po boljšem. Zato je naloga trenerja, da tudi igralca, ki je nezadovoljen oziroma

užaljen, motivira in bodri, pozitivno vpliva nanj, da lahko igralec, ko pride v igro, pokaže tisto

kar zna. Je pa tudi dober občutek za trenerja ko igralec pokaže vtis nezadovoljstva s svojim

statusom. To pomeni, da se bo zagotovo potrudil in bo hotel biti boljši od soigralca oziroma

dokazati trenerju da si zasluži več. To rivalstvo je seveda zdrava konkurenca in je nujna za vse

igralce, da lahko napredujejo.

KONFLIKTI IN TEŽAVNI IGRALCI

To je čisto tako kot na splošno v življenju. Konflikte situacije so sestavni del in se lahko

pojavijo zelo hitro, praktično iz nič. Smo ljudje, nismo roboti in vsak je človek zase. Do tega

pride slej kot prej. Ali na relaciji igralec-trener, ali trener-starš, ali igralec-igralec. Znotraj

ekipe mora biti trener poleg vseh ozko določenih vlog v trenerskem poklicu, ki jih zastopa

oziroma ki mu pripadajo, v določenih momentih tudi mediator ali sodnik. Mora znati

ugotoviti kdo je pravi krivec v določenih neljubih situacijah in ga vzgojno kaznovati. Včasih

sta oba kriva in oba kaznuješ. Kazen mora biti vzgojna tudi za soigralce, da vidijo, da se to ne

sme delati. Dobrodošlo je, da znaš biti mediator ter posežeš v konflikt in ga pomiriš, da se ne

naredi 'iz muhe slon'. Pomembno je tudi, da znaš opaziti konflikt. Lahko je konflikt med

dvema igralcema, na primer med dvema veznima igralcema, ki morata sodelovati, saj če

onadva ne sodelujeta v igri, kaj kmalu ne uspeva več v mehanizmih igre, ki so že

vzpostavljeni. In če si v tem površna oseba in tega ne vidiš, ti mogoče ne bo jasno, zakaj tvoja

ekipa ne igra kot bi morala. Kot trener moraš biti sposoben opaziti ta konflikt, moraš ga tudi

razjasniti in ga rešiti kot mediator ali sodnik. Lahko imaš več manjših različnih 'konfliktkov' v

ekipi in če jih ne vidiš, lahko nastane en velik problem, nesoglasja se začnejo kopičiti,

seštevati in celo množiti. Super je, da si pozoren tudi na raznih ob nogometnih druženjih

(npr. na avtobusu, zboru pred tekmo, pred treningom, po treningu itd.). Torej moraš biti

sposoben konflikt opaziti, videti in rešiti.



42

Glede karakterja igralca, kakšen je najboljši za doseg uspeha, bi lahko naredili posebej

raziskovalno nalogo. Če je nekdo zelo lepo vzgojen, priden, delaven, je za odnose v ekipi to

najbolje. Toda ko pride nasprotnik, pa je vprašanje, če bodo lahko naredil tisto kar bi

mogoče druga skupina fantov, ki so malo bolj 'uličarji', in bi lahko za dober rezultat izbrali

več načinov, med drugim tudi bolj umazane. Lahko bi rekli, da na žalost je tako, ampak je

šport že v osnovi konflikt interesov po principu: jaz hočem zmagati in moj nasprotnik hoče

zmagati. Ne moremo zmagati na altruističen način, dodana vrednost je pozitivni egoizem, kar

pa zmaga na tekmi tudi je. Zato ekipa potrebuje tudi take igralce. Tako mora biti trener do

vseh enak in do tistih 'v redu' in do tistih bolj težavnih. Ne smeš biti zahrbten ali pa delati

razlik med igralci. Igralci morajo začutiti da si kot oseba pristen. Ko se kdorkoli pogovarja s

teboj, tako dobi spoštovanje, ker si tak kot si in ne manipuliraš z njim. Moraš biti obvezno

samozavesten, da pokažeš kdo si. Pokažeš osebi, da se bo morala s takim soočiti. In če imaš

zdravo pamet, se bodo neljube situacije večinoma vedno iztekle v tvoj prav. S posameznikom

postaviš relacijo, če si ti v redu, bom tudi jaz do tebe zelo v redu, če si pa do mene 'baraba'

bom tudi jaz do tebe. Pomembno pa je, da ima ekipa višji cilj, ni toliko važno kakšen sem jaz

kakšen si ti. Cilj napredka igralcev in tudi rezultata je nad nami in ekipa je nad nami, mi smo

del ekipe in vsak izmed nas je član te barke, ki pluje proti cilju. Kot trener moraš poskrbeti,

da se vsi igralci počutijo dobro, se podredijo ekipi in podredijo skupnemu cilju.

KOMUNIKACIJA Z IGRALCI

Kot sem že večkrat omenil, smo vsi mi v ekipi sodelavci. Vemo kako poteka hierarhija, ampak

smo še vedno sodelavci, ki želimo skupaj nekaj doseči. 'Feedback' (tj. povratna informacija)

igralcev me vedno zanima, hočem da me razumejo kaj delamo oziroma kaj hočem od njih.

Hočem videti, da sodelujejo, da jih stvar zanima. Če ne razume, mora biti sposoben vprašati,

da bo potem vse jasno. Čutiti se mora sodelovanje. Igralec mora imeti občutek, da si trener

želi, da ga lahko karkoli vpraša in mu je pripravljen nejasnosti razložiti, mu pomagati. Pri

mladih je še posebej pomemben individualen napredek, zato je komunikacija bistvenega

pomena, da vsak razume kaj se dogaja. Komunikacija je naraven način sodelovanja in še prav

posebej mora biti izražena v ekipnih športih. Interakcija med trenerjem in igralcem ter

igralec-igralec. Konkretno, ko razlagam kakšno vajo, je komunikacija sprva enosmerna. Šele

potem, ko je vaja v osnovi osvojena in vidim da jo fantje razumejo, začnemo bolj diskutirati.

Če imajo mogoče kakšno svojo idejo, mogoče kdaj tudi boljšo od mene, sem pripravljen vzeti

to boljšo idejo in jo vnesti v moje delo. S tem skupaj gradimo zgodbo. To mi je resnično všeč,

tako sodelovanje, tak način dela. To tudi pomeni, da je ta igralec, ki je ideja njegova, pravi,

da je to oseba, ki razume in iz njega zna nekaj biti (zagotovo nekaj bo). To možnost odprte

komunikacije puščam vedno. Trener mora biti samozavesten, ne sme pa imeti ego previsok.

Včasih pa tudi pustim, da igralec pove svojo mnenje tudi če ni pravo, ampak toliko, da se

dobro počuti, potem pa mu razložim na lep način kako je bolj pravilno. Toliko, da smo skupaj,

da sodelujemo, da smo 'živi'. Hočem pa, da igralec razume, kaj delamo.



43

TEKMA

Za vse, ki delamo v športu vsakodnevno, je tekma poglavje zase, v smislu, da je kot nekakšen

praznik. Je drugačna od vsakodnevne rutine na treningih. Pravijo, da se za tekmo živi.

Trenerji se zavedamo tudi, da tekma obarva naše delo. Če zmagaš, delaš dobro, če izgubiš,

delaš slabo. Če nekajkrat zapored izgubiš, trenažni proces vodiš zelo slabo, če pa nekajkrat

zaporedoma zmagaš, je to samo normalno, včasih pa se končno začuti tudi neko navdušenje.

Seveda so različni pogledi predvsem z vidika, kakšna so pričakovanja za določeno ekipo

oziroma širše za določen klub.

Priprava med tednom

Priprava na tekmo se začne že med tednom. Tekmo zmagaš lahko že nekaj dni prej. To je

predvsem s psihološkega vidika. To je poseben trenutek že nekje sredi tedna – sreda ali

četrtek, ko začutiš, da si ujel pravilno pripravo in da boš tekmo zmagal. Kot trener poznaš

nasprotnika in veš kaj pričakovati. Zato veš, kako mora ekipa trenirati in izgledati v tednu

pred tekmo, da bo dovolj kakovostna na njej. Začutiti moraš moč ekipe s katero boš lahko

nasprotnika premagal. Če tega ni, torej da vadbeni proces ne poteka po načrtu, ti na koncu

ostane samo še tekma, da tam nekaj preobrneš v svojo korist. Mogoče zaradi tega celo ne

greš s pravo mero pozitivne energije v tisti dan tekme, ki pa je bistvenega pomena v športu.

V taki situaciji v samo tekmo kreneš nekako bolj s človeškimi vrlinami, kot so borbenost, želja

po zmagi, agresivnost. Kar pa seveda ni dovolj kakovostno za napredek igralcev, toda za

samo tekmo je morda dovolj. Ni pa dolgoročno dobro za razvoj igralcev in same ekipe. Zato

vedno hočem vzpostaviti svojo igro, da se nasprotnik prilagaja nam. Posest žoge je na prvem

mestu. Vseskozi malenkost spreminjam določene igralne kombinacije, da ekipa ni odprta

knjiga. Nogometaši tako tudi s tem, ko se učijo igrati v različnih igralnih sistemih, razvijajo

nogometno inteligenco. Med tednom ne delamo toliko na sami taktiki, bolj se osredotočimo

na kombinatoriko v igralnih oblikah, da smo prepoznavni po samem načinu igre.

Sestanek pred tekmo

Neposredno pred tekmo opozorim na glavne nevarnosti nasprotne ekipe, kdo je tisti, ki

kreira igro oziroma kateri so najbolj nevarni igralci. Ponovimo taktične ideje. V primeru, če

smo kaj bistveno spremenili, to treniramo že med tednom, drugače pa večinoma le pred

tekmo ponovim znano taktiko. Igralci se pri meni v mladih letih večino taktičnih zamisli učijo

ob tekmah (pred, med, ob analizah tekem). Med sestankom je zelo pomembno, da fantje

začutijo tekmo. Z besedami jim vneseš določeno stanje zbranosti, osredotočenosti, želje po

zmagi, samozavesti, moči. Občutek povezanosti ekipe, da bomo skupaj nekaj naredili, je tisto

k čemur stremim na sestanku pred tekmo. Ekipo je potrebno napolniti s pozitivno energijo.

Vodenje med tekmo

Pri vodenju se usmerim predvsem na spodbujanje, poudarjanje osnovnih mehanizmov

(osnovne filozofije oz. načina naše igre). Vsako odstopanje od tega je potrebno opozoriti in



44

igralca voditi nazaj k našemu načinu igre. V primeru napak je zelo odvisno od same napake,

kako jih opozarjam na to. Če je bila osnovna ideja dobra in je prišlo do napake, (četudi smo

prejeli zadetek) se jo spregleda. Ker napake se vedno dogajajo in ne želim obremenjevati

igralca po nepotrebnem. Sem prepričan, da se sam dovolj zaveda svoje napake, zato če že

kaj, ga raje spodbudim. Če pa je bila napaka zaradi nezbranosti, zaradi pretiranega egoizma,

oziroma da igralec napačno igra na način, da ne paše več v naš sistem igre, takrat pa obvezno

povzdignem glas in pokritiziram. Igralca je potrebno predramiti. Pred vsemi tudi za vzor

drugim, da se tega ne dela. Vzamem ga celo za negativen vzor, kot tako rekoč vzgojni ukrep,

da si igralci resnično zapomnijo da ni v redu. V primeru če tega ne storiš, igralec še vedno

čuti podporo s tvoje strani, kot da nič ne dela narobe. Ne glede na to, ali tekma poteka po

pričakovanjih ali pod pričakovanji, je vodenje z moje strani podobno. Vseskozi me nekaj

žene, da vztrajam pri aktivnosti in spodbujanju igralcev. Četudi igramo tako kot želimo, me

hitro zmotijo malenkosti, zato sem vseskozi v igri in opozarjam. Ko pa igramo pod

pričakovanji, obvezno povzdignem glas. Posebej v določenih situacijah, ko vem da so

prelomne situacije, na primer kakšen pomemben dvoboj ali če igralec ne varuje hrbta

soigralcu ali če nekdo pretirava v svojem preigravanju večkrat, kar duši razvoj dobre igre itd.

To so stvari, ki so nesprejemljive, predvsem z vidika odgovornosti v igri. Hočem pokazati

igralcem, da tudi oni vzamejo to kot nesprejemljivo. Ves čas je potrebno poudarjati

sodelovanje, odkrivanje (obvezna igra brez žoge, vtekanje v prazen prostor na igrišču med

igralci -ves čas ga je potrebno iskati). Med samo tekmo lahko tudi zamenjam več sistemov.

Odvisno od poteka tekme, če rabimo boljši zagon in spremembo. Nasprotnika na tak način

lahko zelo presenetiš in obrneš igro v svojo korist. Igralcem to ne predstavlja problema, to

zelo hitro sprejmejo. Sistem lahko spremenimo že v nekaj stavkih. Menjave igralnih pozicij so

še bolj pogoste, kot na primer menjava desnega in levega zunanjega veznega igralca, ki sta

levičar in desničar. Če nekdo zelo dobro igra, ga nikoli ne izpostavljam v smislu, da morajo

igralci sedaj igrati nanj. Ne želim, da mu preveč dvignem njegov ego, oziroma s tem bi tudi

malo užalil druge. Ga pohvalim za njegovo igro ali že med tekmo ali po tekmi in ga poizkušam

izpostaviti kot pozitiven vzor ostalim. Pohvale med tekmo so tudi sestavni del vodenja, saj

želim, da igralec vedno čuti kaj dela prav in kaj narobe.

Dogajanje po tekmi

Takoj po tekmi vedno povem nekaj kratkih stavkov, toliko da zaključimo zgodbo tekme. Če je

pred tekmo -uvod, tekma –jedro, je po tekmi –zaključek. Kratko in jedrnato poudarim

vidnejše situacije, ki so pomembne za naprej in iz katerih se lahko česa novega naučimo. Za

bolj podrobno analizo si vedno vzamem dan časa, ponavadi naslednji dan. In glede na to, kaj

ni bilo tako v redu, poizkušam naslednji teden popraviti bodisi na individualnem bodisi na

skupnem treningu. Tekma je del trenažnega procesa, res da je poseben dogodek, ampak tudi

dober pokazatelj kako treniraš v vadbenem procesu. Ali mehanizmi (tj. način igre, osnovne

situacije v igri) v ekipi delujejo ali ne. Iz tedna v teden, iz meseca v mesec se želimo učiti in

iskati napredek. Osnovo za novo učenje in napredek v največji meri povzemamo iz samih

tekem.



45

SKLEP

Eden od vidnejših sklepov naloge je, da je poklic trenerja nogometne ekipe mladih do 15 let

(in ne samo te starostne kategorije) obsežna, sestavljena in zapletena dejavnost. V nalogi je

veliko teorije, s katero so opisani posamezni pristopi delovanja ter pomembnega poznavanja

športnega področja mladih. Dejstvo je, da bi bila lahko naloga dvakrat ali trikrat bolj obsežna.

Enako velja za zapisani intervju, ko s trenerjem zajamemo široko področje športnih tem, ki so

pomembne v trenažnem procesu.

V poglavju o individualizaciji lahko vidimo, da je individualizacija primerna za mladino v

izobraževalnem sistemu. Ni le primerno ampak je celo potrebno, da se programi prilagajajo

vsakemu posamezniku. Tak način je zato dobrodošel tudi na klubski ravni, kjer je napredek

različnih znanj in sposobnosti športnikov bistvenega pomena. Prav to poudarja tudi trener v

svojem intervjuju.

Pomembnejše smernice trenerjevega dela, ki vodijo k njegovi uspešnosti, so usmerjenost

načina igre v to, da ima njegova ekipa več žogo v posesti kot nasprotna ekipa, torej

stremenje h kombinatoriki v igri. Učenje igralcev v prepoznavanju situacij sodelovanja v igri

in igre ena na ena. Poudarjanje vadbe tehnike s pozornostjo na hitrih mislih, hitrih nogah in

hitri žogi. Individualni treningi z igralci, s katerimi doseže tudi že kratkotrajni učinek, s

katerimi izboljšuje znanja in sposobnosti igralcev po njihovem individualnem dojemanju in

sposobnostih. Prenašanje vrednot in lastnosti kot so fairplay, samozavest, odgovornost,

delo, spoštovanje drug drugega in hierarhije, dajanje nasvetov, odprtost za pogovore ter

prenašanje pravih duševnih stanj na igralce glede na dano situacijo. Pomembnost

določevanja vlog v ekipi, h katerim spada jasnost vlog ter možnost spreminjanja vlog.

Komuniciranje z igralci z zaželenim feedbackom oziroma obveznim sodelovanjem in z

odprtostjo sprejemanja njihovih boljših idej. Uspešno reševanje konfliktov kot mediator (tj.

posrednik) ali sodnik, ki se začne že s pravočasnim uvidom situacije, ter iskren odnos tudi s

težavnimi igralci. Velik poudarek na dobrem odnosu v trikotniku trener-igralec-starš, ki

zagotavlja večji napredek igralca. Poznavanje in zavedanje o pomembnosti metodičnih

korakov v vseh segmentih trenažnega procesa.

Na vprašanja, ki smo si jih zastavili kot izhodišča v uvodnem delu, smo pridobili naslednje

ugotovitve. Trener ima izkušnje z opravljanjem individualnih treningov ter poudarja, da ima

trenažni proces z individualnimi treningi tako dolgoročni kot kratkoročni učinek. Kratkoročni

učinek je viden lahko že po treh treningih, gre pa predvsem za izboljšave tehnik. Poznavanje

zaporedja metodičnih korakov je eno od bistvenih znanj trenerja, ki ga vključuje za

kakovostnejši napredek igralcev. To znanje si je pridobil na Fakulteti za šport. Kombinacija

izobrazbe oziroma usmerjanja iz atletike in nogometa veliko pripomore h kakovostnejšemu

delu z mladimi nogometaši, saj je atletika osnova vsem športom, zato je ta kombinacija z

vidika osnov treniranja telesnih sposobnostih in osnovnih gibanj brez žoge zelo dobrodošla.

Skupaj s poznavanjem metodičnih postopkov točno ve kdaj, zakaj, koliko in kako posredovati

vsebine za izboljševanje telesnih sposobnosti in osnovnih gibanj brez žoge. Trener veliko



46

pozornosti posveča dobremu odnosu v trikotniku trener-igralec-starš in pravi, da neposredno

pripomore k boljšemu razvoju nogometaša ter tako posredno tudi k boljšim rezultatom

ekipe. Trener v tem odnosu zavzame vlogo učitelja, svetovalca, ki daje navodila tako igralcu

kot staršu. Vse z namenom, da bo mladostnik boljši na športnem in vzgojno-socialnem

področju. Izkušnje iz vodenja ter uspehi z različnimi starostnimi skupinami iz preteklosti tako

deklet kot fantov – atletskih, rokometnih, košarkarskih ter nogometnih ekip, ter lastno

udejstvovanje v atletiki in nogometu, so pomembne z vidika, da je kot trener v tistem

obdobju spoznal oziroma postopoma prišel do svojega načina vodenja trenažnega procesa

(in tekem samih), katerega se poslužuje še danes in prinaša dobre rezultate. Dobri rezultati

so dobra vzgoja in kakovosten nogometni razvoj nogometašev.

Pomanjkljivosti, ki se navezujejo na delo so, da nismo uspeli pridobiti kakšnega tujega vira za

temo o trenažnem procesu v predpubertetni dobi in o ciljih in podciljih v njej. Tako bi lahko

primerjali podobnosti in razlike med slovensko usmeritvijo ter tujimi. To pa je lahko tudi

navdih za raziskave oziroma primerjalne študije za v bodoče. Poleg tega je zelo malo

literature na to temo v slovenskem prostoru, na kar bi opozoril in predlagal, da se v bodoče

tudi na tem področju sestavi in dogradi kakšen bolj dorečen in sodoben sistem oziroma

program vsebin ter ciljev za slovenski mladinski nogomet.

Pomanjkljivost, kar se tiče trenerja, ni v načinu vodenja trenažnega procesa, ampak se izrazi

v tem, da kot igralec ni igral nogometa na vrhunski ravni. To mu je preprečila poškodba, ko

se je sam pripravljal na treninge članske ekipe in si je že takrat zamišljal zanimive treninge s

teki z žogo v hrib in navzdol po razgibanem terenu, vendar se ni izšlo. Čeprav sta si poklica

različna, je z uspešno igralsko kariero lažje uspeti kot trener. Okolica le-te bolj resno jemlje,

čeprav je lahko strokovno slabše podkovan. Le kot trener si cenjen šele po dolgih letih

uspešnega dela. To je tudi ena od problematik trenerskega sveta.

Za prakso v bodoče bi predvsem izpostavil pomembnost pridobitve ustrezne izobrazbe preko

šolanja na Fakulteti za šport in tamkajšnje kasnejše usmeritve v nogometno treniranje. Ob

širokem in globokem strokovnem znanju poznavanja različnih športov in ostalih

naravoslovnih (anatomija, fiziologija, biomehanika idr.) in družboslovnih (pedagogika,

pedagoška psihologija, didaktika, sociologija, zgodovina, management v športu idr.) področij

v povezavi s športom, imata velik pomen metodika in pedagoške osnove treniranja, ki se ju v

največji meri usvoji na tej fakulteti. Vsak del znanja iz teh področij tvori celoto in vsak del je

bistvenega pomena za kakovostno vodenje trenažnega procesa. Če pa ni možnosti po

izobraževanju na fakulteti, pa bodočim kakovostnim trenerjem priporočam prebiranje

literature, ki jo imajo v svojem programu študentje. Veliko le-te je v knjižnici fakultete.



47

VIRI

Avbelj, K. (2006). Primerjava nekaterih osnovno motoričnih in gibalno motoričnih sposobnosti 9

in 10 letnih otrok, vključenih v atletiko in nogomet (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport, Ljubljana.

Bizjan, M. (2004). Šport mladim: Priročnik za športno vzgojo v srednji šoli s kriteriji za

ocenjevanje. Ljubljana: Chatechismus.

Bompa, T. (1994.). Theory and methodology of training (Third edition). Dubuque, Iowa:

Kendall/Hunt Publishing Company.

Bon, M. (2007). Trenerji v moštvenih športih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Doupona, M. in Petrovič, K. (2007). Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Elsner, B. (2006). Nogomet - Trening mladih: Program dolgoročnega načrta procesa treninga

mladih in program treningov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Elsner, B. (2004). Nogomet - teorija igre. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Fuoss, D. E. in Troppmann, R. J. (1981). Effective coaching, a psychological approach. New York:

John Wiley & Sons.

Gabrijelić, M. (1972). Neke situacione psihomotorne sposobnosti potencialno-aktualno značajne

za uspjeh dhece u nogometnoj igri. Kineziologija, Zagreb: Fakultet za fizičku kulturu.

Gallahue, D.L. in Ozmun J.C. (1998). Understanding motor development. Infants, children,

adolescents, adults. Boston: WCB/McGraw-Hill.

Horvat, L. in Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (20.7.2016). ‟Dober”. Pridobljeno iz

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=dober&hs=1

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (20.7.2016). ‟Praksa”. Pridobljeno iz

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=praksa&hs=1

Jošt, B. in Vodičar, J. (2014). Športni učitelj in trener. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Jurak, G. in Pavletič, S. P. (ur.). (2014). Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Ljubljana:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter zavod za šport RS Planica.

Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). TRENER - Športna psihologija in trenerji. Ljubljana: Fakulteta za

šport. Inštitut za šport.

Kostić, M. (2005). Praktikum nogometa. Ljubljana: Intelego.



48

Kovač, M., Strel, J., Jurak, G. idr. (2003). Individualizacija in diferenciacija v procesu športne

vzgoje. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Krevsel, V. (2001). Poklic športnega trenerja. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Malina, R. M. in Coelho e Silva, M. (2004). Children and youth in organized sports. Coimbra:

Universidade de Coimbra.

Martens, R. (1987). Coaches Guide for Sport Psychology. Champaign, IL: Human Kinetics.

Milanović, D., Jukić, I., in Šalaj, S. (2010) Individualizacija trenažnog procesa u sportu

[Individualizacija trenažnega procesa v športu]. V Findak, V. (ur.). Zbornik radova ‟19. ljetna

škola kineziologa Republike Hrvatske“ [Zbornik dela 19. letna šola kineziologov Republike

Hrvaške] (str: 36-49). Zagreb: Hrvatski kineziološki savez.

NK CMC Publikum (2004). Mladinski program NK CMC Publikum za obdobje od 2004 do 2008.

Pavlovič, M. (2006). Košarka - Teorija in metodika treniranja. Ljubljana: Bonus Pavlovič.

Plesec, M. in Doupona, M. (2002). Nogomet in družba, preporod nogometa v Sloveniji. Ljubljana:

Zavod za šport Slovenije: Fakulteta za šport, inštitut za šport.

Pocrnjič, M. (2012). Učenje, treniranje in vodenje v nogometu s poznavanjem teorije izbire.

Neobjavljeno delo.

Pur, A. (2005). Stili vodenja, storilnostna motivacija in stališča do treniranja pri trenerjih

individualnih in ekipnih športov (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana.

Sabock, R. J. (1985). The coach (3rd edition). Champaign: Human kinetics.

Suhadolc, M. (2009). Primerjava odnosa trener športnik v ekipnem in individualnem športu

(Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.

Škof, B. (ur.) (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško-psihološki in biološki vidiki

kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Tušak, M., Misja, R. in Vičič, A. (2003). Psihologija ekipnih športov. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Tušak, M. in Tušak M. (1995). Psihološke osnove treniranja -2. izdaja. Ljubljana: Fakulteta za

šport. Inštitut za šport.

Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

William, G. (1995). Kontrolna teorija za managerje. Radovljica: Regionalni izobraževalni center.

ZNTS (4.4.2016). Dopolnjen pravilnik o podeljevanju licenc in strokovnih seminarjev. Pridobljeno

iz http://www.znt-maribor.si/uploads/dokumenti/obvestila/licence201617-pravilnik.pdf



49

PRILOGE

Priloga 1: Arhiv tekmovanj v 1. ligi NZS - liga U15 - zahod: SEZONA 13/14. Končno 2. mesto

ekipe.



50

Priloga 2: Arhiv tekmovanj v 1. ligi NZS - liga U15 - zahod: SEZONA 14/15. Končno 3. mesto

ekipe.



51

Priloga 3: Tekmovanje v 1. ligi NZS - liga U15 - zahod SEZONA 15/16. Končno 2. mesto ekipe.

Documents

PRIMER DORE PRAKSE VODENJA TRENAŽNEGA PROESA · 2016. 9. 29. · Primer dobre prakse vodenja trenažnega procesa nogometne ekipe U-15. Dipl. delo - Univerza v Ljubljani, Fakulteta