38 deloindom deloindom 3. novembra 2010

Na vsaki polovici v notranjost zapognjene listne ploskve, ki se je preobrazila v past, so tri tanke dlačice, ki delujejo kot senzor in stikalo. Če se živalica dotakne le ene, morda dveh, to pomeni, da je plen pre-majhen, in past se ne premakne. Če dotik zazna vseh šest, se prav tako nič ne zgodi, saj je to znamenje, da je žuželka preveli-ka in bi lahko past med poskusom rešitve poškodovala. Rastlina lahko namreč vsako past zapre in uporabi le dvakrat, potem ta odmre. Pri tistih primerih vmes se ploskvi bliskovito skleneta, v le šestdesetinki se-kunde. Čeprav se je muholovk tudi zaradi filmskih grozljivk, ki so se navdihovale pri njihovih »čeljustih«, oprijel sloves pož-rešnih rastlin, v naravi čez poletje zlahka shajajo z eno samo použito muho na me-sec, pravi sogovornica. Na mesojedi način prehranjevanja so se namreč prilagodile zgolj zaradi izredno skopih razmer, v ka-terih rastejo v naravi.

Preživijo tudi brez živalske hrane

V okoljih, v katerih je zelo malo hranljivih snovi, predvsem dušika in mikroelementov, lahko rastline preživijo le na dva načina: ali postanejo zelo skromne, podobno kot na primer šaši, ali pa si življenjske razmere iz-boljšajo tako, da same poskrbijo za hranila in postanejo žužkojede, pripoveduje Petra Sladek. Na drugi način se je prilagodilo precej rastlin na različnih koncih planeta – s skupnim imenom jim pravimo meso-jedke – in muholovke so le ene med njimi. Brez žuželk bi lahko preživele tudi vse ži-vljenje, a tiste, ki jim uspe priti do plena, rastejo veliko hitreje in lepše cvetijo. Zna-

Svet lončnic – mesojedke

Svet lončnic – mesojedke

Krivičen sloves o krvoločnosti

Past je videti kot napol odprta školjka, ki privablja žuželke z dolgimi trepal-nicami ob robovih in lesketom nektar-jevih kapljic na pordeli površini. Nič čudnega, da je rastlina dobila ime ve-nerina muholovka po boginji ljubezni Veneri. In ta ni zadovoljna z vsakršno žrtvijo – v past preoblikovana listna ploskev se ne zapre, če se po njej spre-hodi uboga vinska mušica ali debela mesarska muha, za tiste vmes pa ni rešitve. V čem je skrivnost izbire, nam je razložila Petra Sladek, absolvent-ka biologije, zbirateljica rastlinskih redkosti in navdušena gojiteljica me-sojedih rastlin, ki je tudi avtorica ve-čine bližinskih fotografij v tokratnem prispevku.

čilna rastlišča so predvsem barja, mezišča, predeli v hribovitem svetu, kjer voda mezi čez skalno podlago in z nje odnaša hranila, in različna odmočja v deževnih gozdovih. Vse potrebujejo veliko vode, posebnost je le portugalski drozofil (Drosophilum lusi-tanicum), ki raste v suhem sredozemskem podnebju na neapnenčastem grušču.Ker laikom znanstvena klasifikacija meso-jedk ne pove veliko – povzemimo le, da so si lahko zelo nesorodne, saj približno 400 rastlin sodi v pet različnih botaničnih družin in znotraj njih v več rodov –, bomo glavno pozornost posvetili razporeditvi po tem, kako si lovijo plen.

Aktivne pasti

Da bi izboljšale svojo prehrano, morajo mesojede rastline žuželke privabiti, jih ujeti, ubiti in prebaviti. Privabijo jih z barvo, obli-ko, nektarjem in vonjem. Pasti, v večini pri-merov gre za preoblikovan del lista, v kate-re se ujame plen, so aktivne (se premikajo) ali pasivne (mirujejo). Plen se, odvisno od tipa pasti, lahko utopi ali pa ga pokončajo na različne kemične načine, potem pa ga prebavijo s prebavnimi encimi.Najbolj znana mesojedka z aktivno pa-stjo je muholovka (Dionaea muscipula), ki izvira Severne Amerike. Ko se past kot školjka zapre, potrebuje do dve uri, da se povsem stisne, in kak dan, da prebavi žu-želkine sokove. Potem se odpre in veter ali dežne kaplje odstranijo mrtvo živalico. Gojitelji mesojedk naj se ne dotikajo pasti in naj jih zaščitijo pred kapljicami vode, saj bi jih oboje po nepotrebnem sprožilo in bi kmalu odmrle, je opozorila sogovornica. Tudi mesojedke iz skupine rosik (Drosera), katerih listne ploskve so pokrite z dlačica-mi, imajo aktivne pasti. Na vsaki dlačici je kapljica lepljive tekočine. Ko se žuželka prilepi na list, se ta začne pripogibati in se počasi povsem ovije okrog žrtve.

Pasivne pasti

Pasivne pasti pri mesojedkah so lahko le-pljive kapljice na listni površini ali dlačicah (pri skupini rosik in mastnic), najpogosteje pa gre za nekakšne vrčke s pokrovčkom. Njihova velikost in oblika se lahko glede na vrsto zelo razlikujeta. Spodnji del vrčka vsebuje tekočino, ki žuželko omrtviči, po-zneje pa se tu začno izločati rastlinski pre-bavni sokovi. Žuželka, ki jo privabi nektar ob robu, zdrkne v globino zaradi dlačic, ki so zapognjene v ustje, in ji onemogočajo, da bi splezala nazaj. In res, če s prstom po-drsamo po robu, se lahko prepričamo, da se da žametu podobno površino gladiti le navzdol. Četudi bi po imenu morda skle-

Levo: Vrčnice Nepenthes x alata so primerne tudi za začetnike. Ker spadajo med tropske ovijalke, jim čez zimo ustreza vlažen in topel rastlinjak.

39 deloindom deloindom 3. novembra 2010

Na vsaki polovici v notranjost zapognjene listne ploskve, ki se je preobrazila v past, so tri tanke dlačice, ki delujejo kot senzor in stikalo. Če se živalica dotakne le ene, morda dveh, to pomeni, da je plen pre-majhen, in past se ne premakne. Če dotik zazna vseh šest, se prav tako nič ne zgodi, saj je to znamenje, da je žuželka preveli-ka in bi lahko past med poskusom rešitve poškodovala. Rastlina lahko namreč vsako past zapre in uporabi le dvakrat, potem ta odmre. Pri tistih primerih vmes se ploskvi bliskovito skleneta, v le šestdesetinki se-kunde. Čeprav se je muholovk tudi zaradi filmskih grozljivk, ki so se navdihovale pri njihovih »čeljustih«, oprijel sloves pož-rešnih rastlin, v naravi čez poletje zlahka shajajo z eno samo použito muho na me-sec, pravi sogovornica. Na mesojedi način prehranjevanja so se namreč prilagodile zgolj zaradi izredno skopih razmer, v ka-terih rastejo v naravi.

Preživijo tudi brez živalske hrane

V okoljih, v katerih je zelo malo hranljivih snovi, predvsem dušika in mikroelementov, lahko rastline preživijo le na dva načina: ali postanejo zelo skromne, podobno kot na primer šaši, ali pa si življenjske razmere iz-boljšajo tako, da same poskrbijo za hranila in postanejo žužkojede, pripoveduje Petra Sladek. Na drugi način se je prilagodilo precej rastlin na različnih koncih planeta – s skupnim imenom jim pravimo meso-jedke – in muholovke so le ene med njimi. Brez žuželk bi lahko preživele tudi vse ži-vljenje, a tiste, ki jim uspe priti do plena, rastejo veliko hitreje in lepše cvetijo. Zna-

Svet lončnic – mesojedke

Past je videti kot napol odprta školjka, ki privablja žuželke z dolgimi trepal-nicami ob robovih in lesketom nektar-jevih kapljic na pordeli površini. Nič čudnega, da je rastlina dobila ime ve-nerina muholovka po boginji ljubezni Veneri. In ta ni zadovoljna z vsakršno žrtvijo – v past preoblikovana listna ploskev se ne zapre, če se po njej spre-hodi uboga vinska mušica ali debela mesarska muha, za tiste vmes pa ni rešitve. V čem je skrivnost izbire, nam je razložila Petra Sladek, absolvent-ka biologije, zbirateljica rastlinskih redkosti in navdušena gojiteljica me-sojedih rastlin, ki je tudi avtorica ve-čine bližinskih fotografij v tokratnem prispevku.

Z rastlinami od mladih nogVeč kot 800 rastlin z različnih koncev sveta, od takšnih, ki v naravnem okolju živijo v ekstremnih razmerah, do čisto vsakdanjih, za zasebno zbirko pri nas ni majhen zalogaj. Je pa znatna razlika, če si prizadevaš nekaj stotim omogočiti čim boljšo rast v stanovanjskem bloku v Ljubljani ali če eksperimentiraš na deželi, kjer imaš na razpo-lago vrt in prostor za ogrevan rastlinjak. S preselitvijo v dolenjsko vasico v bližini izvira Krke se je tako za Petro Sladek, absolventko biologije, ki je z rastlinami začarana že od mladih nog, hobi spremenil v resen izziv.V nekdanjem družinskem stanovanju so ob oknu izpod stropa druga ob drugi visele bromelijevke, na okenskih policah so kraljevali kaktusi, balkon v terasastem bloku je bil prava džungla, a najpomembnejše je bilo, da domači kljub prostorski stiski niso na-sprotovali njeni botanični strasti. V petih letih od preselitve je ukvarjanje z rastlinami in živalmi prevzelo tudi mamo, tako zelo, da sta sami v vsega štiri dneh postavili ogrodje in razpeli ponjave 25 kvadratnih metrov velikega rastlinjaka, v katerem temperatura tudi v najtrši zimi ne bi smela pasti pod 3 stopinje. V njem bo poleg mesojedk in nji-hovih sejančkov prezimil pretežni del zbirke redkih grmovnic, trajnic in nevsakdanjih zelišč. Manjši rastlinjak, v katerem naj bi bilo ves čas vsaj 10 stopinj, je namenjen kak-tusom, za provizorično polivinilasto steno pa je toplejši del za tropske rastline. Tu so tudi malajske vrčkovke in epifitske orhideje, ki rastejo iz kepic substrata, z najlonkami domiselno pritrjenega ob deblo, pod stropom je speljan priročen sistem za namaka-nje. Ni nujno, da bi vse veliko stalo, marsikaj lahko narediš sam in svoje znanje deliš z drugimi, pravi Petra. Pred štirimi leti je zato ustanovila neprofitni zavod Raznolikost, katerega glavna namena sta izobraževati in javnosti z osebnim pristopom približati ži-vljenje rastlin. Medtem ko denimo ogrevanje rastlinjakov za zdaj še bremeni družinski proračun, pa si Petra želi, da bi lahko od svojega veselja nekoč živela. J. B.

čilna rastlišča so predvsem barja, mezišča, predeli v hribovitem svetu, kjer voda mezi čez skalno podlago in z nje odnaša hranila, in različna odmočja v deževnih gozdovih. Vse potrebujejo veliko vode, posebnost je le portugalski drozofil (Drosophilum lusi-tanicum), ki raste v suhem sredozemskem podnebju na neapnenčastem grušču.Ker laikom znanstvena klasifikacija meso-jedk ne pove veliko – povzemimo le, da so si lahko zelo nesorodne, saj približno 400 rastlin sodi v pet različnih botaničnih družin in znotraj njih v več rodov –, bomo glavno pozornost posvetili razporeditvi po tem, kako si lovijo plen.

Aktivne pasti

Da bi izboljšale svojo prehrano, morajo mesojede rastline žuželke privabiti, jih ujeti, ubiti in prebaviti. Privabijo jih z barvo, obli-ko, nektarjem in vonjem. Pasti, v večini pri-merov gre za preoblikovan del lista, v kate-re se ujame plen, so aktivne (se premikajo) ali pasivne (mirujejo). Plen se, odvisno od tipa pasti, lahko utopi ali pa ga pokončajo na različne kemične načine, potem pa ga prebavijo s prebavnimi encimi.Najbolj znana mesojedka z aktivno pa-stjo je muholovka (Dionaea muscipula), ki izvira Severne Amerike. Ko se past kot školjka zapre, potrebuje do dve uri, da se povsem stisne, in kak dan, da prebavi žu-želkine sokove. Potem se odpre in veter ali dežne kaplje odstranijo mrtvo živalico. Gojitelji mesojedk naj se ne dotikajo pasti in naj jih zaščitijo pred kapljicami vode, saj bi jih oboje po nepotrebnem sprožilo in bi kmalu odmrle, je opozorila sogovornica. Tudi mesojedke iz skupine rosik (Drosera), katerih listne ploskve so pokrite z dlačica-mi, imajo aktivne pasti. Na vsaki dlačici je kapljica lepljive tekočine. Ko se žuželka prilepi na list, se ta začne pripogibati in se počasi povsem ovije okrog žrtve.

Pasivne pasti

Pasivne pasti pri mesojedkah so lahko le-pljive kapljice na listni površini ali dlačicah (pri skupini rosik in mastnic), najpogosteje pa gre za nekakšne vrčke s pokrovčkom. Njihova velikost in oblika se lahko glede na vrsto zelo razlikujeta. Spodnji del vrčka vsebuje tekočino, ki žuželko omrtviči, po-zneje pa se tu začno izločati rastlinski pre-bavni sokovi. Žuželka, ki jo privabi nektar ob robu, zdrkne v globino zaradi dlačic, ki so zapognjene v ustje, in ji onemogočajo, da bi splezala nazaj. In res, če s prstom po-drsamo po robu, se lahko prepričamo, da se da žametu podobno površino gladiti le navzdol. Četudi bi po imenu morda skle-

Levo: Vrčnice Nepenthes x alata so primerne tudi za začetnike. Ker spadajo med tropske ovijalke, jim čez zimo ustreza vlažen in topel rastlinjak.

Petra Sladek

40 deloindom deloindom 3. novembra 2010

pali nasprotno, v pasivnih pasteh pri meso-jedkah konča veliko več plena kot denimo pri muholovkah, opozori gostiteljica in po-dolgem prereže cevast vrček pri saraceniji, v katerem se je čez poletje nabralo skoraj za ped ostankov žuželk.Tri skupine mesojedk z vrčki – s skupnim imenom vrčnice – prihajajo z različnih kon-cev sveta in si niso med seboj v nikakršnem sorodu. Številen je rod malajskih vrčnic (Nepenthes), ki rastejo od jugovzhodne Azije do Madagaskarja in Avstralije. Vse so tropske ovijalke, pri katerih je vrček iz pre-obražene vitice na koncu lista. Vrčki iste rastline so lahko pri tleh drugačne oblike in barve kot pri vrhu, ker privabljajo različen plen. V tistih pri vrsti Nephentes rajah, ki vsebujejo do pet litrov tekočine, so našli utopljene celo manjše sesalce. Da člove-ška iznajdljivost pri iskanju prijetne omame nima meja, pa priča obred domačinov, ki se opijajo s halucinogeno vsebino vrčkov mesojedk iz tega rodu, pripoveduje Petra.Edina obstoječa predstavnica povsem lo-čene družine, vrčnica iz Albanyja (Cepha-lotus follicularis), prihaja iz zahodne Av-stralije. Raste na bolj suhih delih šotnih barij, do nekaj centimetrov veliki vrčki na koncu listov pa se razvijejo ravno v času množičnega pojava žuželk.Čeprav so predstavnice iste družine, so vrčnice, ki izvirajo z obeh ameriških celin, zelo raznolike. Kobrine lilije (Darlingtonia californica) rastejo ob potokih, ki izvira-jo ob vznožju ledenikov, zato so njihove korenine navajene na hlad, nadzemni del pa je prilagojen tudi na temperature nad 30 ºC. Gojene pri nas ponekod prezimijo na prostem, v hudi poletni vročini pa lahko koreninam pomagamo tako, da substrat hladimo z ledom. Vrste iz rodu močvirskih vrčnic (Heliamphora) uspevajo visoko na planotah med Gvajano in Venezuelo, kjer pade največ dežja na Zemlji, ki sproti izpira podlago. Nekatere olesenijo in zrastejo do več metrov visoko. Za saracenije, ki izvi-rajo z vzhodnega dela Severne Amerike, pa je značilno, da imajo poseben cvet in pogosto zelo barvite vrčke. Nekatere se dobro obnesejo tudi kot gojene rastline.

1. Past venerine muholovke se lahko zapre le dvakrat, potem odmre.

2. Kapski rosiki ustreza tudi klima v stanovanju.

3. Na alicino rosiko se je ujel plen.

4. Pri saracenijah je past v vrček preobražen list. Na fotografiji je škrlatna saracenija.

5. Cvet saracenij ima na spodnjem delu dežnikasto tvorbo, ki prepreči, da bi opraševalec padel v vrček.

1

3 4

Svet lončnic – mesojedke

41 deloindom deloindom 3. novembra 2010

2

4 5

42 deloindom deloindom 3. novembra 2010

Namigi za začetnike

Kdor bo v vrtnih trgovinah povpraševal po mesojedkah, bo po Petrinih besedah naj-pogosteje naletel na muholovke ali različi-ce saracenij, ki jih prodajajo pod enotnim tržnim imenom Saracenia mix. Včasih ni mogoče ugotoviti, za katero vrsto ali kri-žanca gre. Za začetnike so primerne tudi rosike (Drosera), denimo kapska (D. ca-pensis), ki ima dolge ozke liste z rdečimi laski in rožnato cveti, deljenolistna viliča-sta (D. binata forma multifida), ki zraste precej visoko, ali žličasta (D. spatulata) rozetaste oblike, ki prekrije velike povr-šine in se rada sama zaseje. Najdražje so ponavadi obešanke s križancem malajske vrčnice Nephentes alata. Za klimo v stano-vanju sta najprimernejši kapska ali žličasta rosika.Kakršnokoli mesojedko si omislite, ji ne lovite muh – priboljšek si bo že sama uje-la. Da bi dobro uspevala, ji preskrbite le substrat, ki dobro zadržuje vodo in ne vse-buje hranil. Petra Sladek priporoča šoto, ki ji sama, odvisno od vrste rastline, primeša perlit, spran kremenčev pesek ali glinopor. Nekatere vrste dobro uspevajo v šotnem mahu. Vse brez izjeme potrebujejo mehko vodo brez kalcija, najbolje se obnese de-ževnica. Od konca aprila do srede oktobra so lahko na prostem, potrebujejo veliko svetlobe, le poleti jih je dobro zaščititi pred

močnim opoldanskim soncem. V povpre-čju prenesejo velik temperaturni razpon, najbolj jim prijajo velika dnevna nihanja jeseni in spomladi. V našem podnebju lah-ko prezimijo na prostem predvsem meso-jedke, ki v Sloveniji rastejo kot avtohtone rastline, in vrste iz podobnih klimatskih razmer.

Avtohtone slovenske mesojedke

Vse mesojedke, ki so pri nas avtohtone, so zaščitene in jih je zaradi redkih in ogro-ženih rastišč prepovedano nabirati. Med najbolj znanimi so dolgolistna (D. anglica), okroglolistna rosika (D. rotundifolia) in njun hibrid srednja rosika (D. intermedia). Rastejo predvsem na barjih s šotno podla-go, kakršna so še ohranjena na Pohorju, pa tudi drugje po Sloveniji. Predstavnici rodu mastnic, ki uspevajo na vedno vlažnem kamnitem terenu, sta alpska in navadna mastnica (Pinguicula alpina in P. vulga-ris). Alpska ima nežen bel cvet, redkejša navadna pa vijoličastega.Da so ljudje nekdaj dobro poznali lastno-sti domačih mesojedih rastlin, pričata tradicio nalna načina uporabe njunih listov. Listi mastnice, ki so jih dodali mleku, so delovali kot sirilo, lističe rosik pa so zaradi antibiotičnih učinkovin kot obliž polagali na ureznine.

Prijazne do opraševalk

Prehranjevalne navade niso edino, kar vas bo pritegnilo pri mesojedkah. Če jim boste zagotovili prijazne rastne razmere, bodo tudi v lončkih cvetele. Saj res, le kdo jih oprašuje, če so žuželke njihov plen? Veli-ko vrst privablja za opraševalke drugačne žuželke kot za hrano, razloži Petra. Muho-lovka denimo lovi muhe, tudi kako hudo južino, oprašujejo pa jo drobne samotar-ske čebele, ki niso v nevarnosti tudi zato, ker rastlina požene cvetove na dolgih ste-blih daleč od pasti. Prav nenavadno pa je prilagojena oblika cveta pri saraceniji, ki v vrčke lovi enake žuželke, kot jo oprašujejo. Če prileti čebela, osa ali muha, ji dodatno zaščito na dnu pod prašniki zagotavlja preobražen del pestiča, podoben narobe obrnjenemu dežniku.

Julijana BavčarFotografije Petra Sladek in Uroš Hočevar

6. Mastnica na fotografiji je križanec mehiških vrst.

7. in 8. Alpska mastnica in okroglolistna rosika sta naši avtohtoni mesojedki in sta zaščiteni.

9. Portugalski drozolfil je posebnost med mesojedkami, saj uspeva v suhem sredozemskem okolju.

6 7

8 9