of 98/98
Kraljestvo ŽIVALI Pojav prvih živali na Zemlji; Razlika med živalmi in rastlinami; Ekološka vloga živali; Najpomembnejše skupine živali.

Pojav prvih živali na Zemlji • Razlika med živalmi in rastlinami; • … · 2016. 2. 8. · (od polipa do meduze) • večina ožigalkarjev je ločenih spolov, nekatere skupine

  • View
    0

  • Download
    0

Embed Size (px)

Text of Pojav prvih živali na Zemlji • Razlika med živalmi in rastlinami; • … · 2016. 2. 8. ·...

  • Kraljestvo ŽIVALI

    • Pojav prvih živali na Zemlji;

    • Razlika med živalmi in rastlinami;

    • Ekološka vloga živali;

    • Najpomembnejše skupine živali.

  • Pojav prvih živali na Zemlji

    • pred približno 3,4 milijardami pojav prvih živih bitji na Zemlji;http://sl.wikipedia.org/wiki/Geolo%C5%A1ka_%C4%8Dasovna_lestvica

    • prvotne živali (proterozoik- pred1,8 milijarde let) podobne praživalim oz. enoceličnim bitjem;

    • celice niso imele kloroplastov kot pri prednikih rastlin, imele pa so druge energijsko aktivne organele – mitohondrije;

    • večcelične živali – pojavijo se pred pribl. 630 milijoni let

  • • kompleksnejše živali (spužve, ploski črvi, ožigalkarji, mehkužci, členonožci in celo strunarji) – pojav pred 542 milijoni let

    • v eonih je prišlo tudi do petih velikih katastrof, ko je izumrlo skoraj pol živečih organizmov, med njimi cele skupine (amoniti, trilobiti…)http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7747;

    • do danes se je ohranila večina velikih živalskih skupin (poddebla in razredi), med njimi so najbolj številčni členonožci, najbolj razviti pa sesalci.

  • V čem se živali razlikujejo od

    rastlin?

    • razlike tako na mikroskopski (celični) ravni, kot tudi na makroskopski;

    • živalska celica je prava, evkariotska celica (vsebuje pravo celično jedro; nima pa celične stene kot rastline, tudi vakuol in plastidov).

    • pri živalih je pojav gibanja (taksije) prej pravilo kot izjema; gibanje živalim namreč omogočata dva med seboj dopolnjujoča organska sistema: mišičevje in živčevje;

  • • živali imajo tudi posebne organe s katerimi zaznavajo in sprejemajo podatke iz zunanjega in notranjega okolja; čutila ali receptorji, ki jih nimajo niti rastline, niti glive;

    • najpomembnejši živalski organ, ki dejansko loči živali od ostalih organizmov, pa so možgani kot najpomembnejši del centralnega živčnega sistema.

  • Ekološka vloga živali

    • povezan in vzporeden razvoj rastlin in živali;

    • vpliv na razvoj ekosistemov, vpliv na obstoj vrst in celo na izumiranje vrst;

    • celotna prehrambena lestvica v naravi temelji na živalih kot porabnikih;

  • • rastlinojedci urejajo razširjanje rastlinskih združb, širjenje semen in opraševanje, mesojedci pa uravnavajo populacije rastlinojedcev in mesojedcev;

    • soustvarjanje velikih ekosistemov(savane, koralne grebene?) in tudi mikroekosisteme (jamske živali);

    • preseganje v št. vrst glede na vsa ostala živa bitja.

  • Razvrščanje živali

    Najpomembnejše skupine (na osnovi razvitosti

    telesnih votlin in ust) :

    1. praživali (Protozoa),2. spužve (Porifera),3. nižji nevretenčarji – nečlenarske skupine: ploski črvi (Platyhelmintes), ožigalkarji (Cnidaria), valjasti črvi (Nematoda), nitkarji (Nematomorpha), kotačniki (Rotifera), mehkužci (Mollusca),4. mnogočlenarji: kolobarniki (Annelida) in členonožci (Arthropoda),5. višji nevretenčarji: podkovnjaki (Phoronida), mahovnjaki (Bryozoa), ramenonožci (Brachiopoda), iglokožci (Echinodermata), ščetinočeljustnice (Chaetognatha), črevoškrgarji (Enteropneusta) ? ,6. strunarji (Chordata).

  • Razvrščanje živali

    • Vir; razvrščanje živali; pridobljeno 12. 3. 2013;

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7760

  • Deblo PRAŽIVALI (Protozoa)

    • so enocelični ali kolonijski organizmi;

    • večina se premika s pomočjo raznih celičnih 'izrastkov', kot so bički, migetalke in panožice, nekatere kolonijske skupine pa se lahko pritrdijo na substrat;

    • prevladujejo heterotrofni organizmi, nekateri so tudi avtotrofni;

    • hranilne snovi prebavljajo v posebnih vakuolah, ozmotski tlak uravnavajo s utripajočimi (kontraktilnimi) vakuolami;

    • mnoge skupine so plenilci in lovijo druge mikroorganizme;

  • • skoraj vse praživali živijo v morskih ali celinskih vodah, nekatere izjemoma tudi v suhih predelih;

    • razmnožujejo se nespolno, s preprosto celično delitvijo; nekatere skupine se razmnožujejo s sporami; spolno razmnoževanje je pogosto povezano s tesnim stikom dveh osebkov in medsebojno izmenjavo dednega materiala (konjugacija);

    • nekatere praživali povzročajo hude bolezni, predvsem v tropskem svetu.

  • Praživali - predstavniki

    • BIČKARJI,

    • KORENONOŽCI: ameba,

    • TROSOVCI: plazmodij,

    • MIGETALKARJI; paramecij,

  • Bičkarji (Flagellata)• večina živi v prebavilih višjih živali, kjer so nekateri

    povzročitelji hudih bolezni;

    • zanje je značilen eden ali več bičkov, ki so izjemno zapleteno zgrajeni iz beljakovinskih enot;

    • bičkarji ovratničarji, ki jih najdemo tudi pri spužvah, so bodisi kolonijski ali samostojni osebki, ki imajo na vrhnjem delu celice poseben 'ovratnik‘;

    • prehranjujejo se s filtracijo vode;

    • pripadniki tripanosomskih bičkarjev (Trypanosomida) povzročajo hude krvne bolezni kot sta kala-azar (povzročitelj je Leishmania) in spalna bolezen (povzročitelj je Trypanosoma brucei);

    • evolucijsko so pomembna skupina iz katerih naj bi se razvile spužve, verjetno pa tudi katera druga živalska skupina.

  • Živalski bičkarji

    Vir: živalski bičkarji; pridobljeno 12. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7765

  • Korenonožci (Rhizopoda)• premikajo se s posebnimi celičnimi izrastki - citoplazmatske

    panožice (psevdopodiji)- ameboidno premikanje;

    • najbolj znana skupina so amebe (Amoeboidea), ki živijo v morjih, sladkih vodah in vlažnih tleh, pa tudi v črevesju živali (so paraziti in simbionti), mnoge so plenilci, plen pa dobesedno oblijejo in ga tako prebavijo;

    • nekatere vrste povzročajo amebno grižo;

    • v morjih živijo luknjičarke (Foraminifera), ki imajo hitinast zunanji skelet v katerem so številne luknjice skozi katere segajo panožice. Luknjičarke so zelo pomembne pri ustvarjanju morskih sedimentnih kamnin;

    • pri korenonožcih prevladuje nespolno razmnoževanje z delitvijo celice (pri tistih z zunanjim skeletom, se deli tudi hišica); Spolni način razmnoževanja je pri tej skupini manj znan.

  • Korenonožci - (Rhizopoda)

    Vir: korenonožci; pridobljeno 12. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7766

  • Trosovci - (Sporozoa)

    • imajo kompleksen načina razmnoževanja(vključuje tako spolni, kot nespolni način, ki je navadno povezano z vmesnim gostiteljem);

    • v glavnem so zajedavci v drugih živalih;

    • najbolj znan trosovec je plazmodij (Plasmodium), tropski rod zajedavcev, ki povzroča malarijo, prenašalec je komar mrzličar v katerem se moške in ženske spolne celice plazmodija združijo v zigoto, ki se pritrdi na steno komarjevega želodca. Iz nje se razvijejo sporam podobni sporozoidi;

  • Razvojni krog plazmodija

    Vir: razvojni krog plazmodija: pridobljeno 13. 1. 2013;http://sl.wikipedia.org/wiki/Malarija#Razvojni_krog_plazmodija

  • Migetalkarji (Ciliata)• najobsežnejši in razvita skupina praživali;

    • imajo razvite izjemno komplicirane organele v obliki majhnih migetalk (cilij), ki jim omogočajo premikanje v vodnem mediju ali pa služijo pri prehranjevanju;

    • najbolj znan in tipičen predstavnik je paramecij(Paramecium sp.), ki živi v organsko zasičenih celinskih vodah;

  • • večina migetalkarjev se prehranjuje z organskimi ostanki ali pa so plenilci;

    • imajo dve jedri, veliko sodeluje pri delovanju celice, malo jedro (lahko jih je tudi več) pa sodeluje pri spolnem razmnoževanju, ki jo pri migetalkarjih imenujemo konjugacija (izmenjava genskega materiala dveh osebkov, ki se zbližata);

    • nespolno se razmnožujejo s prečno delitvijo.

  • Migetalkarji; paramecij

    Vir: paramecij; pridobljeno: 13. 1. 2013;

    http://rookc.pbworks.com/w/page/46197520/Paramecium

  • Deblo SPUŽVE (Porifera)

    • so najbolj preprosti večcelični organizmi;

    • skoraj vse so morske, le nekaj je sladkovodnih;

    • pritrjene so na podlago (substrat);

    • so zvezdasto simetrične ali pa nesimetričnih oblik;

    • nimajo posebnih organov in vidnih telesnih predelov, kot so glava, okončine, manjkajo pa jim tudi usta in črevo; obdaja jih trden skelet v katerem je veliko odprtin, kanalov in votlinic, v teh votlinicah se nahajajo skupine kolonij celic ovratničark, ki ustvarjajo tok in v spužvo vnaša svežo vodo s kisikom in hrano, iz spužve pa odnaša odpadne snovi in pline;

  • • so hermafroditi, imajo moške in ženske spolne organe; nekatere pa so ločenih spolov; oploditev poteka v spužvi, iz zigote se razvije prosto plavajoča bičkasta ličinka, ki se čez čas pritrdi na substrat;

    • nekatere sladkovodne vrste spužv razvijejo posebne nespolne tvorbe, imenovane gemule, v katerih so ameboidne celice iz katerih se nadalje razvijejo druge celice;

    • nekatere vrste spužv so včasih uporabljali kot pripomoček za umivanje;

    • večina vrst naseljuje topla plitva morja in so občutljive na onesnaževanje.

  • Struktura in funkcija kolonije

    • najpreprostejše spužve, vrečaste oblike, imajo le eno

    osrednjo votlino, imenovano atrij ali spongocel;

    • atrij je obdan s trdnim skeletom, ki ga gradijo

    apnenčaste ali kremenčeve iglice t.i.spikule, ki jih

    izločajo celice ovratničarke;

    • atrij se na vrhu odpira z večjo odprtino odtekalko

    (oskulum), skozi katero odteka voda iz spužve;

    • ogrodje spužve je močno luknjasto in skozi pore

    oziroma dotekalke priteka voda v spužvo;

  • • v skeletu spužve se nahajajo številne kamrice, v njih pa celice ovratničarke (hoanocite), ki ustvarjajo tok vode skozi spužvo;

    • spužve se prehranjujejo s filtracijo (precejanjem) vode;

    • bolj razvite vrste spužev imajo več odtekalk in razvejan sistem dotekalk ter kamric s hoanocitami;

    • v skeletu spužve se poleg hoanocit nahajajo še pinakocite (izločajo zunanjo zaščitno skorjo imenovano pinakoderm), porocite (skoznje doteka voda) ter amebocite.

  • Sistemska delitev spužv

    Štirje razredi z več kot 5.000 vrstami:

    1. razred spužve steklenjače (Hexactinellida) imajo

    šesterokrake spikule iz silicija in živijo v globokih

    morjih, najbolj znana vrsta je venerina cvetlična

    košarica (Euplectella aspergillium);

    2. razred apnenaste spužve (Calcarea) imajo spikule iz

    apnenca in živijo v plitvih, toplih vodah; predstavnik

    je sikonoidna ('vrečasta') spužva (Sycon raphanus), ki

    živi tudi v jadranskem morju;

  • Spužve

    Vir: spužve; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.medioteka.hr/portal/ss_biologija2.php?ktg=13&mid=24

  • 3. razred spužve kremenjače (Demospongiae) imajo spikule iz kremena in so najštevilčnejša skupina spužev; nekatere vrste imajo namesto spikul posebno tkivo imenovano spongin, ki je elastično in primerno za uporabo; mnoge vrste so barvite, najbolj znane pa so uporabna spužva (Spongia mollissima), prava spužva (Euspongia), Cliona ? ;

    4. razred spužve roženjače (Sclerospongiae) imajo sicer spikule iz kremena, ki pa so vključene v trden apnenčast zunanji skelet.V to skupino spada sladkovodna spužva, ki zraste do 1m v dolžino.

  • Različne oblike spužev

    Vir: različne oblike spužev; pridobljeno 13. 1.

    2013:http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7772

  • Ekološki pomen spužev

    • predstavljajo pomembno ekološko nišo številnim

    drugim morskim živalim (majhne ribe, rakci, kozice

    in morski nevretenčarji), ki živijo v njih;

    • so tudi pomemben gradnik koralnih grebenov, ker

    se naselijo na anorganskih delih koral (4/5 koralnega

    grebena nastane zaradi koral, 1/5 pa zaradi spužev).

    • so filtratorji;

  • • sladkovodne vrste pogosto tvorijo simbiozo z

    enoceličnimi algami;

    • evolucijsko predstavljajo 'slepo vejo' razvoja,

    saj se iz njih niso razvile druge živalske

    skupine;

    • nakazujejo potencialni razvoj vrst, ki naj bi

    izhajale iz vrst bičkastih prednikov.

  • Nižji nevretenčarji

    Imajo razvite preproste organe;

    Glavne skupine:

    - OŽIGALKARJI;

    - PLOSKVI ČRVI;

    - VALJASTI ČRVI;

    - NITKARJI;

    - MEHKUŽCI.

  • OŽIGALKARJI (Cnidaria)

    • so preproste večcelične morske ali sladkovodne

    živali, ki nimajo členjenega telesa;

    • lahko so prosto plavajoče (meduze) ali sesilne,

    pritrjene na substrat (polipi),

    • telo je zvezdasto somerno, opremljeno z usti, ki ga

    obdaja venec lovk;

    • v lovkah so celice ožigalnice, ki vsebujejo žgoče

    strupe;

  • • edina telesna odprtina so usta, ki se

    nadaljujejo v večje črevo oz. želodec;

    istočasno pa služijo kot zadnjična odprtina;

    • ožigalkarji še nimajo kompleksnih organov;

    • telo pokrivata dve vrsti celic; zunanje tvorijo

    povrhnjico (epiderm), notranje celice pa

    črevno povrhnjico (gastroderm);

    • med obema plastema celic se nahaja zdrizasta

    snov imenovana mezogleja.

  • • v tkivih se nahajajo številna kontraktilna

    mišična vlakna;

    • imajo živčna vlakna, ki oživčujejo predvsem

    lovke ter ožigalnice;

    • večina ožigalkarjev je plenilcev;

    • razvojni krog je vezan na tri stadije: plavajočo

    ličinko, sesilni polip in plavajočo, spolno

    zrelo meduzo.

  • Ožigalkar

    Vir: telo ožigalkarja; pridobljeno 13. 1. 2013;

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7775

  • Razdelitev ožigalkarjev

    Razdelimo jih na:

    trdoživnjake (Hydrozoa),

    klobučnjake (Scyphozoa) in

    koralnjake (Anthozoa).

  • Razvojni krog

    (od polipa do meduze)

    • večina ožigalkarjev je ločenih spolov, nekatere

    skupine so tudi obojespolniki (hermafroditi);

    • spolne celice nastajajo v gonadah;

    • oploditev je zunanja in 'naključna' (večina koral

    istočasno izloči spermije in jajčeca v morje, kar se

    navadno zgodi ob polni luni ali v enakonočju);

    • iz zigote se razvije planktonska migetalkasta ličinka

    imenovana planula;

    • planula se čez čas pritrdi na substrat in se razvije v

    sesilno obliko imenovano polip;

  • • ta razvojni krog je značilen za klobučnjak;

    • pri trdoživnjakih se v času razvoja pojavi še ličinka

    z razvitimi lovkami (aktinula);

    • pri nekaterih naprednejših skupinah klobučnjakov

    se meduzoidna generacija sploh ne razvije, ampak

    je spolno zrel že polip.

  • • nespolna generacija pri meduzah je polip, ki se po

    določenem času začne prečno deliti v več delov (ta

    proces imenujemo strobilacija),

    • mladi osebki se oddvojijo od matičnega in se

    preobrazijo v prosto plavajoče meduze;

    • prosto plavajoča meduza je spolna in razvije gonade

    v katerih nastajajo spermiji ali jajčeca;

    Vir: razvojni krog ožigalkarjev: pridobljeno 13. 1. 2013;

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7777

  • Trdoživnjaki (Hydrozoa)

    • so majhni, do nekaj milimetrov veliki morski ali

    sladkovodni ožigalkarji (t.i. hidre)

    • so zelo preprosto zgrajeni,

    • razmnožujejo se z brstenjem (mladostni osebki kar

    vzbrstijo na odraslem);

    • prevladuje polipna oblika, razvijejo pa lahko tudi

    meduze, ki so zelo majhne in jih imenujemo

    hidromeduze;

  • • številne vrste so kolonijske in tvorijo zunanje

    skelete;

    • pri nas sta najbolj znani sladkovodni vrsti

    zeleni (Hydra viridis) in sivi trdoživ (Hydra

    attenuata), ki se prehranjujeta z vodnimi

    bolhami in drugimi manjšimi vodnimi

    nevretenčarji;

  • • v Sloveniji živi endemična vrsta jamskega

    trdoživa (Velkovrhia enigmatica), ki so brez

    telesnih barvil;

    • zeleni trdoživ lahko uspeva v simbiozi z

    zelenimi algami, ki uspevajo med tkivi v

    povrhnjici in gastrodermu trdoživa;

  • • portugalska ladjica (Physalia sp.) je

    plavajoča kolonija, ima izjemno dolge lovke, v

    katerih je zelo močan strup;

    • osebki kolonije, ki opravljajo različne naloge

    (prehranjevanje, razmnoževanje, sinteza

    strupa).

  • Zeleni trdoživi (Hydra viridis)

    pritjeni na organski material na

    dnu ribnika, so veliki 1cm

    Portugalska ladjica

    (Physalia sp.),

    ima lovilna vlakna dolga do 50m

    Vir: trdoživnjaki; pridobljeno dn: 13. 1. 2013;

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page

    _id=7778

  • Klobučnjaki (Scyphozoa)

    • laično jih imenujemo meduze, saj je spolna generacija veliko bolj očitna kot nespolna (polipi so izjemno majhni in neopazni);

    • telo meduz je dežnikasto, izjemno želatinasto in sestavljeno iz 90% vode;

    • prostornina želodca je pri njih manjša kot pri koralnjakih, zato pa imajo več mezogleje, ki zapolnjuje skoraj celotno notranjost meduze;

    • premikajo se zelo počasi, s krčenjem klobuka potiskajo vodo nazaj (tako gibanje pogosto ni nadzorovano, temveč je odvisno od morskih tokov);

  • • na robovih klobuka imajo posebna čutilna tkiva, ki so občutljiva na ravnotežje in svetlobo (t.i. ropalium);

    • spolno se razmnožujejo le meduze, polip pa se s prečnimi delitvami;

    • klobučnjaki živijo v morjih, pa tudi v sladkih vodah;

    • nekatere vrste se močno namnožijo v organsko bogatih vodah;

    • nekatere vrste: uhati klobučnjak (Aurelia aurita), korenousti klobučnjak (Rhizostoma), mesečinka (Pelagia) in sladkovodna meduza (Craspedacusta sowerbii).

  • Korenousti klobučnjak

    Vir: korenousti klobučnjak: pridobljeno 13. 1. 2013; http://natgeotv.com/si/great-

    migrations/galleries/golden-jellyfish/4

  • Uhati klobučnjak

    Vir: uhati klobučnjak; pridobljeno 13. 1. 2013;

    http://buoy.mbss.org/portal/index.php?Itemid=38&id=101&option=com_content&task=view

  • Morska meduza

    Vir: morska meduza; pridobljeno: 13. 1 . 2013; http://vizita.si/clanek/zdravozivljenje/naj-vam-dopusta-ne-zagrenijo-opekline-meduz.html

  • Koralnjaki (Anthozoa)

    • predstavljajo najobsežnejšo skupino ožigalkarjev(6000 vrst),

    • spolno se razmnožuje le polipna generacija;

    • so izključno morske živali;

    • telo je vrečaste oblike, zvezdasto somerno in na vrhu obdano z lovkami;

    • vetrnice so samostojni osebki, z močno razvitimi lovkami in mišičjem, večina jih je hermafroditov in so izraziti plenilci;

  • • v Jadranu živi dobro znana je rdeča konjska morska vetrnica (Actinia equina);

    • kolonijo koral sestavljajo med seboj povezani osebki, ki se prehranjujejo s planktonom;

    • najdemo predvsem v toplih morjih, sodelujejo pri tvorbi koralnih grebenov in atolov.

    • korale tvorijo zunanje ogrodje, ki je v večini primerov iz apnenca in je različnih barv in oblik.

  • Vir: koralnjaki; pridobljeno 14. 1. 2013;

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7780

  • Ekološki pomen ožigalkarjev

    • evolucijsko so pomembna skupina, saj naj bi se iz njihovih prednikov razvili tudi druge nečlenjene živalske skupine; prevladovali pa so v zgodnjem paleozoiku;

    • z zunanjim skeletom korale tvorijo koralne grebene, ki so eni najbolj bogatih in raznolikih, glede na število vrst na površinsko enoto (biodiverziteta);

  • • predstavljajo zaklonišče, hrano in zavetje za potomstvo rib, rakov, polžev in in drugi nevretenčarji;

    • morske vetrnice so pomembni plenilci, same pa so hrana nekaterim morskim polžem in ribam

    • prosto plavajoče meduze kot pomembni morski plenilci, njihove ličinke pa predstavljajo velik delež zooplanktona;

    • ogrožanje koral in koralnih grebenov zaradi segrevanja in onesnaževanja (npr. Rdeče morje, vzhodna Avstralska obala).

  • PLOSKI ČRVI ali PLOSKAVCI

    (Platyhelminthes)• telo imajo bilateralno simetrično, bolj ali manj

    plosko in nečlenjeno;

    • delimo jih v tri večje skupine: 1. vrtinčarji (Turbelaria), 2. sesači (Trematoda) 3. trakulje (Cestoda).

    • vrtinčarji živijo v morjih in celinskih vodah;

    • sesači in trakulje pa so notranji zajedavci;

    • povrhnjica prostoživečih ploskih črvov je pokrita s številnimi migetalkami, ki služijo za premikanje; odrasle zajedavske vrste nimajo migetalk;

  • • izmenjava plinov poteka skozi kožo;

    • usta so edina telesna odprtina, ki vodi v žrelo in črevo, ki ga trakulje nimajo;

    • notranjega transportnega sistema nimajo razvitega, izločala so predledvice (protonefridiji);

    • prisoten je živčni sistem, ki poteka vzdolž telesa (možgani so preprosti gangliji). Čutila so razvita le pri prosto živečih vrstah (čašaste oči vrtinčarjev in celice občutljive za ravnotežje);

    • imajo kompleksne gonade in večina jih je obojespolnikov (hermafroditov);

  • Vrtinčarji (Turbelaria)• so najpreprostejša skupina ploskih črvov;

    • poznamo morske, ki zrastejo do nekaj decimetrov kot npr. poliklad (Prostheceraeus) in sladkovodne vrste planarije (Planaria) in mnogooke (Polycelis), ki se nahajajo pod kamni;

    • na 'glavi' imajo majhne izrastke- rožičke, na katerih so čašaste oči, s katerimi zaznavajo le svetlobo;

  • • s pomočjo posebnih čutil pogosto lezejo proti toku;

    • so plenilci, ki lahko izvihajo žrelo iz telesa;

    • imajo izjemno sposobnost regeneracije, kar je znak primitivnosti (tkiva niso tako specializirana kot pri višjih živalih); z vzdolžno delitvijo se številni vrtinčarji razmnožujejo nespolno.

  • Vir: polycelis felina: pridobljeno 14. 1. 2013; http://naturephoto-

    walter.blogspot.com/2011/05/bukk-sebesviz-2011-aprilis-bukk-mts.html

  • Sesači (Trematoda)

    • metljaji ali sesači (Trematoda)

    • so zajedavski in so bolj pogosti v tropskih in subtropskih območjih;

    • odrasli osebki po videzu spominjajo na vrtinčarje, vendar njihovo telo ni pokrito z migetalkami;

    • na prednjem delu telesa imajo dva priseska, s katerima se pritrdijo na organe gostitelja;

    • usta so na vrhu glave in vodijo v močno razvejano črevo;

    • so obojespolniki z izrazito razvitimi gonadami;

  • • imajo kompleksen razvojni krog, ki vključuje enega ali več vmesnih gostiteljev in več generacij ličink;

    • razmnožujejo se tudi nespolno;

    • večina vrst povzroča huda krvožilna, jetrna in črevesna obolenja;

    • najbolj znanime vrste so veliki metljaj (Fasciola hepatica), mali metljaj (Dicrocoelium dendriticum) in šistosoma (Schistosoma mansoni).

  • Veliki metljaj (Fasciola hepatica)

    Vir: veliki metljaj; pridobljeno 14. 1. 2013;

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7787

  • Trakulje (Cestoda)

    • po videzu se nekoliko razlikujejo od vrtinčarjev in sesačev; telo je zelo dolgo, trakasto in navidezno členjeno;

    • glava je na prednjem delu in ima v krogu nameščene štiri kavljaste priseske, s katerimi se trakulja pritrdi na steno črevesja gostitelja;

  • • nimajo razvitih ust, žrela in črevesja, zato hranilne snovi sprejemajo kar skozi telesno površino;

    • glava se podaljšuje v tanek vrat, ki se nadaljuje v številne navidezne člene imenovane odrivki(proglotidi); v njih se nahajajo moški in ženski spolni organi;

    • novi odrivki nastajajo tik za vratom, končni odrivki pa se posamično ali po skupinah odcepijo od osebka;

  • • pogosto pride do samooploditve, zaradi prilagoditve na zajedalski način življenja;

    • v odrivkih se nahajajo oplojena jajčeca z ličinkami, ki se z iztrebki izločijo iz končnega gostitelja; ko jajčece z ličinko prispe v vmesnega gostitelja, se ličinka, ki se s tremi pari kaveljčkov zasidra na stene črevesja; čez nekaj časa potuje v mišičevje vmesnega gostitelja, kjer se obda z ovojem; tak stadij imenujemo ikra, okuženo meso pa ikravo; če človek ali drug mesojedec použije z ikrami okuženo meso, se v njegovem črevesju ovoji razpočijo, iz njih pa se sprostijo mlade trakulje, ki se takoj pritrdijo na steno črevesja;

    • povzročajo huda črevesna obolenja, podhranjenost in celo smrt.

  • Odrivek trakulje

    Vir: odrivek trakulje; pridobljeno 14. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7788

  • Ekološki pomen ploskih črvov• predstavljajo veliko skupino notranjih parazitov

    (povzročajo namreč huda črevesna in krvna obolenja) in posledično so zelo pomembni pri vzdrževanju ravnovesja v naravi;

    • prosto živeči vrtinčarji so plenilci;

    • evolucijsko gledano so pomembni, saj naj bi se iz njihovih skupnih prednikov razvile višje živalske skupine (t.i. turbelarijska teorija);

    • to teorijo je prvi vpeljal jugoslovanski znanstvenik in biolog Jovan Hadži, ki jo danes mnogi drugi znanstveniki izpodbijajo;

    • popolna umestitev ploskih črvov v živalski sistemše danes ni popolna in dokončna.

  • VALJASTI ČRVI ali

    VALJAVCI(Aschelminthes)• so kompleksna, med seboj dokaj različna

    skupina živali;

    • znanstveniki jih delijo na osem samostojnih debel in poddebel;

    • za večino skupin je značilno valjasto, vretenasto telo, ki je bilateralno simetrično in ga pokriva kutikula (utrjena in oklepljena 'koža');

    • številni predstavniki imajo po telesu razvite posebne kavlje;

    • po velikosti prevladujejo majhne, mikroskopske živali, nekatere vrste pa lahko dosežejo tudi nekaj decimetrov dolžine;

  • • razvita imajo usta in zadnjično odprtino;

    • nimajo prave telesne votline;

    • mišičje in živčevje sta razvita, vendar se večina

    predstavnikov premika z migetalkami;

    • razmnožujejo se v glavnem na spolni način;

    • v večini so spoli ločeni,

    • večina predstavnikov te skupine je vezanih na

    vodo, mnogi pa so tudi notranji zajedalci.

  • Debla valjastih črvov

    • deblo kotačniki (Rotifera),

    • deblo trebuhodlačniki (Gastrotricha),

    • deblo kaveljčniki (Kinorhyncha),

    • deblo gliste (Nematoda),

    • deblo žive niti (Nematomorpha),

    • deblo črvorilčniki (Priapulida),

    • deblo gnatostomulidi (Gnathostomulida),

    • deblo ježerilci (Acanthocephala).

  • Deblo kotačniki (Rotifera)

    • živijo v sladkih vodah in na vlažnih mestih;

    • so majhne živali, do 1 mm velike, katerih telo je vretenasto in pokrito s tršo kutikulo;

    • plavajo s pomočjo venca migetalk, ki so nameščene okrog ust na vrhu telesa (značilnost kotačnikov);

    • telo se na koncu zoži v krčljivo 'nogo', ki se pogosto konča z dvema ostrogama;

  • • nekatere vrste se s pomočjo žlez na ostrogah premikajo kot gosenice;

    • zanje je značilna tudi posebna žrelna tvorba t. i.mastaks;

    • od žrela drugih valjastih črvov se mastaks kotačnikov loči po tem, da vsebuje zobcem podobne izrastke s katerimi kotačnik melje hrano.

  • Deblo gliste (Nematoda)

    • so nitaste in valjaste živali;

    • nahajajo se v vodi in tudi v tleh;

    • telo pokriva prožna kutikula, ki je prilagojena na življenje v trdnem substratu ali v gostitelju;

    • na prednjem delu telesa imajo usta, ki se nadaljujejo v ustno votlino ter žrelo, sledi dolgo črevesje, ki se konča z zadnjično odprtino (anusom);

    • večina glist je plenilcev, nekatere vrste so zajedavci v drugih živalih in celo rastlinah;

  • • mnoge vrste se prehranjujejo z odmrlimi organskimi snovmi in so pomembni razkrojevalci;

    • so enospolna bitja z močno razvitimi spolnimi organi; iz oplojenih jajčec se izležejo mlade gliste, ki se večkrat levijo preden dosežejo spolno zrelost;

    • glistam podobne in sorodne so žive niti(Nematomorpha), ki zajedajo členonožce in tudi človeka;

    • zanje je značilno razmnoževanje z vmesnimigostitelji, v katerih navadno živijo ličinke prve do tretje levitve

    • prenašajo se predvsem z iztrebki, umazano zemljo in neprekuhano hrano.

  • Glista

    Vir: gliste; pridobljeno 14. 1. 2013; ttp://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7794

    Človeška glista (Ascaris lumbricoides) zajeda

    človeka in domačo svinjo

    Lasnica (Trihinella spiralis) je najbolj znana

    glista iz skupine trihinele, saj pri ljudeh

    povzroča bolezen trihinozo.

  • Glista

    Vir: Glista; pridobljeno 14. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7793

  • Ekološki pomen valjastih črvov

    • med seboj so zelo različni in imajo različen ekološki pomen;

    • kotačniki so predvsem majhni vodni plenilci in tvorijo sladkovodni plankton;

    • mnoge vrste glist sodelujejo pri razkrajanju organskih snovi;

  • • veliko vrst ploskih črvov (gliste, žive niti in ježerilci) je zajedavskih; ostala debla nimajopomembnejše ekološke vloge;

    • sistem valjastih črvov in sorodnost med posameznimi skupinami nista do konca raziskana.

  • MEHKUŽCI (Mollusca)

    • so najštevilčnejša živalska skupina;

    • nahajajo se v morjih, celinskih vodah in na kopnem z dovolj vlage;

    • telo je mehko, brez notranjega ogrodja;sestavlja ga velika mišičasta noga, glava ter drobovnjak v katerem so notranji organi;

    • drobovnjak pokriva posebna kožna guba ali plašč, ki izloča apnenčasto snov (pri polžih in školjkah se ta preoblikuje v zunanjo trdno lupino– hišico); pri glavonožcih pa je močno zakrnela in se nahaja v telesu živali;

    • večina diha s pomočjo škrg, nekateri kopenski polži pa s preprostimi pljuči;

  • • imajo značilen odprt transportni sistem, ki je dokaj preprost;

    • izločala predstavlja par srednjih ledvic(metanefridiji);

    • živčevje je najbolj razvito pri glavonožcih, ki imajo dobro razvita čutila za vid in ravnotežnostni organ, ki se nahaja v statocistah;

    • večina mehkužcev je plenilcev, zato imajo v ustih razvit močan, s številnimi zobci posejan organ imenovan strgača (radula);

    • nekatere vrste mehkužcev so obojespolniki, nekatere vrste pa so ločenih spolov.

  • Najpogosteje jih delimo na osem razredov, med

    njimi so najbolj znani:

    1. razred polži (Gastropoda),

    2. razred školjke (Bivalvia),

    3. razred glavonožci (Cephalopoda),

    4. razred zobati polžki (Scaphopoda),

    5. razred hitoni (Polyplacophora).

  • Razred polži (Gastropoda)

    Najbolj znani:

    • slinarji (Limacidae), ki nimajo hišice,

    • vrtni polži (Helicidae) z veliko, rjavo

    hišico,

    • svitki (Planorbidae); v jezerih in potokih,

    • mlakarji (Lymnaeidae); v jezerih in

    potokih.

  • Slinarji (Limacidae)

    Vir: Limax maximus; pridobljeno 15. 1. 2013;

    http://eol.org/data_objects/5824254

    Vir: Polž lazar (Rofus sp.) med odlaganjem jajčec; pridobljeno

    15. 1. 2013;

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7868

  • Vrtni polž (Helix)

    Vir: vrtni polž; pridobljeno 17. 1. 2013;

    http://www.kulinarika.net/forum/topic.asp?TOPIC_ID=14710&offset=10

  • Veliki mlakar (Lymnaea)

    Vir: veliki mlakar; pridobljeno 17. 1. 2013; http://galerija.foto-narava.com/slika/35142/album/16

  • Razred školjke (Bivalvia)

    Najbolj poznani pri nas:

    leščur, klapavica, ostriga, srčanka, potočni

    škržek.

  • • zanje je pogosto značilna lupina iz dveh delov, ki jo

    odpirajo in zapirajo močne mišice;

    • v glavnem so pritrjene (sesilne); le redke so

    sposobne 'plavanja' z iztiskanjem vode; npr.

    pokrovače (Pectinoidea) ;

    • školjke nimajo glave ne strgače;

    • prehranjujejo se s filtracijo (precejanjem) vode, ki

    jo s pomočjo dotekalke vnašajo v telo; voda potuje

    čez velike škrge, kjer poteka izmenjava plinov; hrana

    se ustavi v ustih, ki so nameščene ob škrgah; voda z

    odpadnimi snovmi se izloči skozi odtekalko, iztrebki

    pa skozi zadnjično odprtino, ki je tik nad odtekalko;

  • • večina školjk je ločenih spolov;

    • pri sladkovodnih vrstah je ličinka imenovana

    glohidij nima migetalk in je podobna odraslim

    osebkom;

    • poznanih je okrog 20.000 vrst školjk;

    • nekatere vrste školjk se pred tujki, ki zaidejo med

    plašč in lupino ohranijo tako, da se obdajo s posebno

    biserno snovjo, npr. bisernice (Pterodia);

    • največje školjke lahko merijo do 1,3 m in tehtajo do

    200 kg, npr. orjaška zeva (Tridacna gigas);

    • školjke primerne za prehrano; npr. klapavice

    (Mytilacea) in ostrige (Ostreaceae), živi sveder

    (Teredo), datljevka (Pholas) in kamenovrt

    (Lithophaga).

  • Klapavica (Mytilacea)

    Vir: Klapavica; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.mojalbum.com/okolje/zoologija-3-

    vaja/skoljke-klapavica/11184808

  • Ostriga (Ostreaceae)

    Vir: ostriga; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www2.pef.uni-

    lj.si/kemija/execrp/03_morsko_dno_v_obreznem_pasu/index.html

  • Razred glavonožci

    (Cephalopoda)• nimajo zunanje lupine;

    • na glavi, ki je dobro razvita, imajo lovke s številnimi

    priseski;

    • sprednji del noge se je preobrazil v lovke, zadnji del

    noge pa v lijakast organ imenovan sifon;

    • delimo jih v dve večji skupini: četveroškrgarji

    (Tetrabranchiata), kamor spadajo izumrli amoniti in

    edini živeči rod brodnik (Nautilus) in dvoškrgarji

    (Dibranchiata), kamor spadajo lignji, sipe in

    hobotnice.

  • • premikajo se s pomočjo sifona, skozi katerega

    potiskajo vodo;

    • skozi sifon v nevarnosti iztisnejo tudi črnilo, ki

    zmede sovražnike;

    • brodnik je edini živeči predstavnik glavonožcev, ki

    ima zunanjo lupino, vsem ostalim se je lupina

    preobrazila v ploščato podkožno tvorbo, ki jo laično

    imenujemo 'sipina kost‚;

    • brodnik nima črnilnih žlez;

  • • sipe in lignji imajo ob bokih plavalno mreno, ki jim

    omogoča lebdenje v vodi;

    • na telesni površini imajo posebne pigmentne celice

    (kromatofore), ki se ob vzburjenju krčijo ali večajo,

    kar povzroči spremembo pigmentacije (obarvanosti)

    in celo fizične spremembe telesa;

    • hobotnice imajo osem lovk (za razliko od sip in

    lignjev, ki imajo deset lovk), so zelo inteligentne

    živali, kar je zelo nenavadno za nevretenčarje;

    • telo hobotnice je tako prožno.

  • Vir: Glavonožci; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7871

    Vir: sipa; pridobljeno 13. 1. 2013; http://www.artemis.si/Ribje%20vrste/Forms/DispForm.aspx?ID=42

    http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7871

  • Brodnik (Nautilus)

    Vir: Nautilus; pridobljeno 13. 1. 2013; http://aquaviews.net/featured/the-nautilus-a-living-fossil-of-the-seas/

    Vir: Nautilus; pridobljeno 13. 1. 2013; http://biology.unm.edu/ccouncil/Biology_203/Summaries/Protostomes.htm

  • Ekološki pomen mehkužcev

    • pomembni v prehranjevalni verigi;

    • večina jih je plenilcev, školjke so filtratorji,

    predvsem sladkovodni in kopenski polži pa so

    rastlinojedci;

    • prilagojeni večini ekološkim razmeram;

    • zaradi načina dihanja (s škrgami) ali pa zaradi

    razmnoževanja so ostali vezani na vodo.

  • • pomemben gospodarski vir dohodka; veliko

    vrst je namreč užitnih, nekatere vrste

    'proizvajajo' bisere;

    • iz polžev in sip nekoč pridelovali razna

    barvila in črnila, med drugim tudi visoko

    cenjeno škrlatno (purpur) barvo;

    • mnoge vrste mehkužcev so ogrožene; zato

    pridobivamo bisere, barvo in črnila danes

    sintetično.