Osnove gospodarjenja s prosto živečimi

živalmi

Gregor Češarek

Srednje strokovno izobraževanje: GOZDARSKI TEHNIK

Modul: GOSPODARJENJE S PROSTO ŽIVEČIMI ŽIVALMI

Naslov: Osnove gospodarjenja s prosto živečimi živalmi

Avtor: dipl. inž. gozd. Gregor Češarek

Strokovni/-a recenzent/-ka: inž. gozd. Borut Horvat

Lektor/-ica: Irena Margon, prof. slovenščine in angleščine

Postojna, 2010

© Avtorske pravice ima Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije.

Gradivo je sofinancirano iz sredstev projekta Biotehniška področja, šole za življenje in razvoj (2008-2012).

Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport.

Operacija se izvaja v okviru operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007 – 2013, razvojne

prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja, prednostna usmeritev Izboljšanje kakovosti in

učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja.

Vsebina tega dokumenta v nobenem primeru ne odraža mnenja Evropske unije. Odgovornost za vsebino dokumenta

nosi avtor.

Osnove gospodarjenja s prosto

živečimi živalmi

Gregor Češarek

1. UVOD

Lov. Beseda, ki ima močan pomen. Ime za človekovo dejavnost, ki ga spremlja že od vsega

začetka razvoja. Beseda, ki v dandanašnjih dneh, ko človek vse manj časa prebije v in z naravo,

marsikje pridobiva negativen predznak. Lov je dejavnost, ki se je skozi tisočletja močno

spremenila. Od pradavnega lova živali, ki je pomenil preživeti ali izumreti, do današnjih dni, ko

potrebščine za preživetje »ulovimo« v trgovini, se je lov močno spremenil. Vendar ni povsod

tako. Še danes poznamo predele Sveta, kjer ima lov še vedno prvinsko obliko iz pradavnine. Pri

nas pa je lov dejavnost, ki pomeni več kot preživetje. Biti lovec je odgovorno. Zakaj biti lovec,

pa je vprašanje, ki mu težko najdemo odgovor. Biti lovec je zbujen prastari nagon po lovu. Ker

pa takega lova ne potrebujemo več, poznamo številne etične norme, ki jih pri lovu upoštevamo.

Še vedno lovimo divjad - živali, ki so živa bitja. Vendar loviti divjad v teh časih in teh razmerah

ni prvobitnega pomena. Prvobitni pomen je ohranjati vrste divjadi in njihov življenjski prostor.

Zato kljub temu, da je lov kratka beseda, pomeni veliko več. Če hočemo lov vsaj približno

spoznati, knjige ne pomagajo dosti. Pomagajo le kot pripomoček, ki nas usmerja pri opazovanju.

Opazovanje pa temelji na urah, dnevih, tednih in letih, prebitih v naravi. Šele nato se nam prične

svitati, kaj lov je.

Da bi nekoliko spodbudil razmišljanje ob opazovanju divjadi in lova, sem napisal ta delovni

zvezek. Predstavlja le en majhen kamenček v mozaiku, ki pa ga moraš sestavljati sam. Na

marsikatero vprašanje tu ne bo odgovora, boš pa našel marsikatero vprašanje, na katerega

odgovor je potrebno poiskati v naravi, kar pa se tiče odgovorov na vprašanja pri preverjanju

znanja, pa so zapisani na teh straneh. Nekateri so med vrsticami.

Slikovno gradivo s komentarji bo na predavanjih.

2. ZGODOVINA LOVA

Lov spremlja človeka že od pradavnine. Vloga lova pa se je skozi zgodovinski razvoj

spreminjala. Spremembe vlog so različne, saj je vloga lova v Srednji Evropi bistveno drugačna

kot na primer na Aljaski ali pa v pragozdovih Afrike in Južne Amerike, kjer ljudstva še vedno

živijo z roko v roki z naravo. V tem poglavju bomo spremljali vlogo lova na območju Srednje

Evrope.

Lov lahko razdelimo v grobem na dve obdobji, na obdobje, ko je lov pomenil preživetje in na

obdobje, ko lov ni več način preživetja.

PREDZGODOVINSKO OBDOBJE – lov za preživetje

O tem obdobju pričajo predvsem arheološke izkopanine in različne najdbe. Pred približno

800.000 – 600.000 leti pred našim štetjem so se pričele klimatske spremembe odražati v ledenih

dobah z vmesnimi otoplitvami. Zaradi velikih sprememb so bile živalske vrste prisiljene na

prilagoditve ali izumrtje. V izkopaninah tako najdemo različne predstavnike tako toplejših kot

hladnejših obdobij. Poleg današnjih divjih živali so bile prisotne še naslednje vrste: rosomah,

polarna lisica, mamut, moškatno govedo, severni jelen, jamski lev, leopard, jamska hijena, alpski

volk, jamski medved, dlakasti nosorog, nosorog, tur, bizon, divji konj, orjaški jelen, los, bober in

leming. Nekatere vrste so predstavljale plen človeku še ne dolgo nazaj. Na primer, tur je bil

iztrebljen 1627. leta, lovci antične Grčije so lovili leve … Nekaj pa se jih je ohranilo do danes,

na primer los, bober, rosomah, ki so pogostejši v Severni Evropi in zober, ki je še prisoten v

pragozdovih Poljske.

150.000 – 120.000 let p.n.š. neandertalci lovijo predvsem manjše živali. Uporabljajo pestnjak.

Skozi razvoj izpolnjujejo orožje v kopja in kamnite sekire, pri lovu na velike živali pa si

najverjetneje pomagajo z jamami udornicami ali pregonom živali v prepad. Način lova se

spremeni po zadnji otoplitvi in naselitvi novodobnega človeka pred približno 20.000 leti. Zaradi

ugodnejših podnebnih razmer se prične spreminjanje okolja zaradi človeka. Človek prične gojiti

rastline in udomačevati živali. 10.000 – 2.000 let p.n.š. se prvič pojavi pes kot pomočnik pri

lovu, orožju se pridružita lok in puščica, pojavijo pa se jamske risbe, na katerih so lovski prizori.

V bronasti dobi med leti 1.800 – 1.000 p.n.š. lov prične izgubljati vlogo preživetja. Večji pomen

pridobivata poljedelstvo in živinoreja. Ljudje še vedno lovijo z lokom, le kamen in kost kot

surovini za orožje izpodrine bron, ki se ohrani tudi v železni dobi.

ZGODOVINSKO OBDOBJE – lov ni več način preživetja

Za področje Srednje Evrope se v tem obdobju vloga lova bistveno spremeni – lov ni več nujen za

preživetje, kar pa ne velja za cel svet, saj je ponekod lov za preživetje v predzgodovinski obliki

še vedno prisoten. Za to obdobje imamo poleg arheoloških najdb kosti, orožja … tudi prve

zapise, ki se pojavijo v razvitih civilizacijah (Egipčani, Asirci, Babilonci …). V Evropi so na

razvoj lova vplivali Grki in Rimljani.

Grki so lov pojmovali za iznajdbo bogov in ga zelo cenili. Lov so priporočali mladim moškim,

da so se izurili v lovskih veščinah, saj so bili tako izurjeni tudi dobri vojaki. Za lov divjadi so

uporabljali predvsem mreže, kamor so s psi naganjali divjad. Ko je bila divjad ujeta, so jo

pokončali z ostnom ali kopjem. Pse so glede na njihov namen razlikovali na pse za sledenje, pse

za gonjo in pse za napad na močno divjad, npr. velike zveri in divje prašiče. Upoštevati moramo

zgodovinske zapise grškega zgodovinarja Ksenofona (430 – 355 p.n.š.), ki je napisal prvi »lovski

priročnik« in v njem opisal tudi, kako se lovi leve in leoparde, kar pomeni, da so v tistem času še

obstajali na območju Grčije.

Povsem drugačen pogled na lov pa so imeli Rimljani. Rimljani so lov pojmovali kot postransko

zadevo. Lovili so zaradi zaščite polj pred rastlinojedi in zaradi zaščite živine pred zvermi.

Pomemben je bil status divjadi, ki je imel velik vpliv v nadaljnjem razvoju. Divjad je bila

nikogaršnja lastnina in je pripadala uplenitelju. Na razvoj lova pri nas so imeli Rimljani bistveno

večji vpliv. Ker pa je bil rimski imperij obsežen, so bili tudi načini lova zelo različni. Zanimiv je

bil lov Keltov, ki so uporabljali konje in pse, orožje pa sta bila le kopje in zanka (laso). Lov so

pojmovali kot šport in mu določili tudi etične norme, saj niso lovili divjadi, ki je bila najlažje

ulovljiva. Vse ostale oblike lova so pojmovali kot nečastne, izjema je bilo le sokolarjenje.

Razlikovali so visoki in nizki lov.

Srednji vek je zaznamovala naselitev Slovanov v 6. stoletju. Po nekaterih podatkih naj bi v tem

času pri nas še živeli zobri. Razmere so se spreminjale z vplivom Germanov in fevdalizacije.

Lov se je odvijal po dominalnem sistemu, kjer je bila lovna pravica vezana na zemljiško lastnino.

Lastnik zemljišča je bil tudi lastnik divjadi na svojem zemljišču.

Spremembo je prinesla fevdalizacija, kjer je veljalo, da vse, kar je brez lastnine, pripada kralju.

Tako je kralj pridobil lastnino nad divjadjo in posledično lovno pravico. Podlaga za tako

lastništvo je rimsko pravo, ki divjad smatra kot nikogaršnjo lastnino. Pričelo se je ločevanje

zemljiške lastnine in lastništva nad divjadjo. Vladar je štel lovno pravico kot svojo – kot svoj

regal – in jo je lahko tudi podeljeval drugim, praviloma višjim plemičem. Tako se je razvil

regalni sistem lova. Divjad so ločili na visoko in nizko. Divjad nizkega lova je bilo dovoljeno

loviti tudi nižjim plemičem, redko tudi podložnikom. Divjad visokega lova pa so lahko lovili le

vladarji in visoko plemstvo. Katere vrste so spadale v divjad nizkega in katere v divjad visokega

lova, je bilo odvisno predvsem od vladarja in njemu »najljubše« divjadi. Podložniki so morali

opravljati tudi lovsko tlako. Sodelovali so na lovih kot gonjači, skrbeli za lovske pse in lovili

»zverjad« oz. »škodljivo divjad«. Podložniki, ki so z lovsko tlako pridobili tudi določene lovne

pravice, so morali zalagati z divjačino graščinsko kuhinjo. Divjad so lovili celo leto, saj so lovili

predvsem zaradi divjačine.

Pri lovu so uporabljali pse sledce, brzce in popadače. Divjad so lovili v mreže, zanke in druge

pasti, za pokončanje pa so uporabljali ostno (posebno kopje). Najvišjo čast pri lovu je lovec

dosegel z umiritvijo divjadi z bodežem – jelenarjem ali kratkim mečem. Lov z lokom in puščico

je veljal za nečasten. Razvito je bilo tudi sokolarjenje. Plemstvo je prirejalo velike love ne glede

na letni čas in pridelek. Takšni lovi so vodili do zaostrovanja razmer med plemstvom in

podložniki. Hkrati se je večalo tudi število divjih prašičev, ki so predstavljali priljubljen plen na

lovih, podložnikom pa so delali škodo na poljih. Ponekod so jih celo gojili v oborah –

»zverinjakih« in jih spuščali, da je bilo na lovu več divjadi. Lov je urejalo več različnih lovskih

redov, ki so povečini le prepovedovali lov določenim slojem in v določenih loviščih. Najstarejši

lovski red pri nas je iz leta 1503 in je veljal za Goriško. Vpisane so tudi lovne dobe in lovopusti.

Redi so bili krajevno omejeni in posledično tudi nepregledni. Razmere med podložniki in kmeti

pa so bile čedalje ostrejše. Vrhunec so dosegle v letu 1770. Takrat je Marija Terezija zaradi

prevelikih pritožb kmetov izdala odredbo o pokončanju vseh divjih prašičev v prosti naravi.

Nekaj let kasneje, 1786. je cesar Jožef II. izdal patent, ki je veljal za celotno deželo. Nekateri

členi tega patenta so se pri nas ohranili vse do leta 1935.

Ena največjih sprememb pa je bila posledica marčne revolucije 1848. Uvajati so pričeli zakupni

sistem lova. Cesarski patent iz leta 1849 je ukinil pravico lova na tuji posesti, lovno pravico pa

so lahko obdržali posestniki z najmanj 115 ha strnjene površine gozdov ali polj. Vsa ostala

lovišča so združili v občinska in jih dajali v zakup. Lovno pravico pa so kmetje razširili tudi v

veleposestniških gozdovih, kjer so imeli servitutne pravice do steljarjenja in paše, kar je privedlo

do razmejevanja gozdov. Razmere za divjad pa so se še poslabšale leta 1870 z odvezo servitutnih

pravic. Kmetje so tako dobili lastništvo nad velikimi območji veleposesti.

Divjad je bila skoraj iztrebljena. Vzrok je bil predvsem v lovni pravici, ki je dovoljevala loviti v

bistvu vsakomur, kadar je hotel in kolikor je hotel. Kmetje so tudi na divjad gledali z mržnjo, saj

je bila do tedaj last plemstva. V gozdovih so skoraj popolnoma iztrebili jelenjad, divje prašiče,

velike zveri, kozoroge in ponekod tudi gamse.

Konec 19. stoletja se prično razmere nekoliko umirjati, kar privede do novega pogleda na divjad.

Pojavi se pojem gojitve divjadi, ki ga izvajajo predvsem veleposestniki z naselitvami veleposesti

z divjadjo. Naseljevali so tudi tuje vrste, večinoma neuspešno, saj niso podrobno poznali

biologije in ekologije divjadi. Prve naselitve so si sledile tako:

Leta 1888 je Gilbert Fuchs v oboro pod Storžičem naselil jelenjad iz Karpatov.

Leta 1890 je baron Julius Born na Ljubelju naselil kozoroge iz Gran Paradisa.

V letih 1891 – 1895 je baron Julius Born v 3000 ha veliko oboro v Jelendolu naselil

jelenjad iz Madžarske, Poljske in Avstrije.

1895 so v Planini naselili jelenjad iz Karpatov, zaradi težav z oboro so 1904. živali

izpustili na prosto.

1898. so v Leskovi dolini naselili jelenjad iz Avstrije, Planine in drugod. 1907. so živali

izpustili.

Okrog leta 1900 so jelenjad naselili tudi na Uršlji gori.

Divjad ločujejo na koristno, ki se jo pospešuje in varuje, ter na škodljivo, ki se jo zatira.

Značilnost tedanjega časa so lovska društva in klubi, ki so imeli v zakupu občinska lovišča. V

klubih so bili združeni večji posestniki, tovarnarji in drugi nekoliko premožnejši ljudje, ki so

lahko zbrali denar za zakup lovišča. Prvi lovski klubi in društva z večino slovenskih lovcev so

naslednji: 1878 – Lovski klub Vrhnika, 1883 – Lovska družba Novo mesto, 1886 – Lovski klub

v Dolenjem Logatcu, 1894 – Lovski klub Ribnica in Lovski klub v Idriji. Večina ostalih lovišč je

bila v zakupu Nemcev. Pričele so se porajati prve ideje o združitvi slovenskih lovcev, da bi lažje

konkurirali Nemcem pri zakupu lovišč. Idejo je dobil Karel Mayer iz Vrhnike. Idejo, da bi v

okolici Ljubljane združil slovenske lovce, je preglasil predlog dr. Ivana Lovrenčiča, da se

ustanovi organizacijo vseh slovenskih lovcev, ki bi skrbela za vzgojo lovcev, predvsem lovskih

čuvajev. Tako se je 16. oktobra 1907 odvijal ustanovni občni zbor Slovenskega lovskega kluba.

Predsednik je postal tedanji župan Ljubljane Ivan Hribar, podpredsednik pa dr. Ivan Lovrenčič.

Društveni znak je postal Zlatorog. V letu 1909 so v Ljubljani pripravili dobro obiskano veliko

lovsko razstavo. V tem letu se je klub tudi preimenoval v Slovensko lovsko društvo (SLD).

Delovanje je bilo plodno in v letu 1910 je izšla že prva številka revije Lovec. Delovanje društva

in izhajanje Lovca pretrga I. svetovna vojna.

Sledijo leta različnih predpisov, ki urejajo lovstvo. Članstvo v SLD narašča in leta 1936 je v

društvo včlanjenih že 5500 lovcev. Poenostavijo se predpisi o lovopustu, da so razmere za lov in

divjad boljše. Pomemben dokument iz tega časa je Spomenica. Ta izide 1920 in ga izdajo člani

Prirodoslovnega odseka Muzejskega društva za Slovenijo (precej je tudi članov SLD). V

Spomenici se člani zavzemajo za zaščito določenih vrst živali in rastlin ter za ustanovitev

alpskih, sredogorskih in barjanskih parkov. Zahtevali so tudi nadzor nad podzemnimi jamami.

Členi iz Spomenice se po enem letu tudi uzakonijo. To je ena prvih uspešnih naravovarstvenih

akcij, saj je uspela v času, ko se je za volka, divjega prašiča in jazbeca še vedno izplačevala

denarna nagrada. Za izobraževanje slovenskih lovcev so se pričela tudi redna predavanja v letu

1924. Glasilo Lovec je zelo kvalitetno in priporočeno v osnovnih šolah kot šolska knjiga. Od

prve številke pa do leta 1930 je bil Lovec glasilo lovcev in ribičev, po letu 1930 pa se ribiči

odcepijo od lovcev in tudi Lovec izgubi ribiške vsebine. Poskrbljeno je bilo tudi za lovsko

kinologijo, saj so se ustanavljali kinološki klubi; 1921. klub ljubiteljev ptičarjev, 1924. klub

ljubiteljev brakov, istega leta je bila ustanovljena tudi Jugoslovenska kinološka zveza, 1926. klub

ljubiteljev jamarjev in 1929. klub ljubiteljev brak-jazbečarjev.

Leta 1935 izide enotni zakon o lovu. Lovska pravica je združena z zemljiško lastnino. Divjad je

nikogaršnja last, ki si jo je mogoče prisvojiti z zemljiško lastnino pod določenimi pogoji. Lastna

lovišča so bila mogoča na najmanj 200 ha strnjene površine. Občinska lovišča pa so bila velika

najmanj 500 ha. Če so presegala površino 5000 ha, jih je bilo mogoče deliti, vendar ne na manj

kot 2000 ha velika lovišča. Divjad je razdeljena na zaščiteno (ima lovopust), nezaščiteno in

zverjad. Sledila so vojna leta II. svetovne vojne. Zakupniki so ostali upravljalci lovišč, problem

pa je bil z izvajanjem lova, saj je bila obvezna oddaja orožja. Loviti so pričeli oficirji in vojaki. S

1. aprilom 1942 je bil vsakršen lov prepovedan. Po vonji sledi več predpisov in zakonov, ki

urejajo lov. Predpisi so določali, da lahko lovišča zakupijo le lovske zadruge, tako so se pričele

ustanavljati lovske družine. Ustanovljena so bila tudi državna lovišča (Triglav, Karavanke,

Kamniške planine, Rog in Snežnik). Leta 1946 začne spet izhajati Lovec.

Leta 1971 se v slovenskem lovstvu zgodi še en pomemben mejnik. Izide prva knjiga Zlatorogove

knjižnice – Slovenski lovski priročnik. Od tega leta vsako leto izide ena knjiga z lovsko vsebino.

Leta 1976 je bil sprejet lovski zakon, ki je veljal do sprejetja Zakona o divjadi in lovstvu

(ZDLov-1) leta 2005.

3. RAZVOJ OROŽJA

Z lovom je neposredno povezano tudi orožje. Orožje je temeljito vplivalo na način lova in tudi

na etične norme lovcev. Zelo težko si predstavljamo rezultat kamenodobnega lovca, če bi poznal

orožje današnjega časa. Po vsej verjetnosti bi iztrebil vse živali, saj je lovil bolj nagonsko zaradi

preživetja. Tako se je do orožja skozi zgodovino stkala tudi posebna vez med lovcem in orožjem.

Orožje lovcu ni le orodje, orožje je lahko tudi neprecenljiv, estetski statusni simbol. Orožje glede

na učinkovitost in na način delovanja delimo na hladno in ognjeno orožje.

RAZVOJ HLADNEGA OROŽJA

V pradavnini so ljudje uporabljali pestnjak – enostaven oster odkrušek kremenovega kamna. S

takim orožjem niso bili kos velikim živalim, zato so lovili predvsem manjše živali. Z razvojem

človeka oz. sorodnega neandertalca se je razvijalo tudi orožje. Pestnjak so dopolnili deli rogovja

in kosti. Če so te dele pritrdili na lesen kij, so razvili kamnito sekiro, ki je že omogočala

usmrtitev večje živali. Uporabljali so tudi kopja in sulice, ki so imeli ožgane konice, saj so bile

tako bolj ostre in trše. Ker kopja in sulice še vedno ne omogočajo enostavnega lova na velike

živali, npr. mamuta, so že uporabljali določene tehnike lova, kjer so živali pognali ali v prepad

ali pa v jame udornice. Ni izključeno, da so poznali način skupnega lova, kjer nekaj lovcev veliki

živali poreže kite na okončinah, nato pa napol hromo žival lažje umirijo s sekirami in kopji.

Približno 50.000 let p.n.š. se pojavi lok in puščica. Lok je bil najprej enostaven, dolg, kasneje že

dvakrat zavit. Okrog 3.500 let p.n.š. se organizacija lova spremeni, saj lovci že uporabljajo psa,

500 let p.n.š. se je psu pridružil še konj, poznali pa so tudi sokolarjenje. Lovski pripomočki so še

razne pasti v obliki mrež, zank ipd.

Z vlogo lova kot športa je orožje pridobilo drugačen pomen, saj je lov z orožjem, ki je

omogočalo enostaven lov (lok in puščica) veljal za nečastno dejanje. Kopja in sulice so bili

različnih oblik za različno dolgimi konicami. Razvili pa so se tudi lovski noži jelenarji. To so

noži bodeži z rezili, dolgimi vsaj 20 cm in ročajem iz roževine. Umiritev jelena ali merjasca s

takim nožem je bila posebna čast. Taki lovi, kjer lovec z jelenarjem umiri jelena ob znaku roga

(halali-halala), so bili v Franciji še dolgo zelo čislani. Tak način umiritve divjadi pa so

uporabljali celo nekateri vodniki psov krvosledcev.

V 4. stoletju se pojavijo prvi lokostreli. Zaradi okornosti, težkega napenjanja in dokaj

nenatančnega streljanja niso konkurirali loku do 12. stoletja, ko so z razvojem zelo izboljšani in

ostanejo v uporabi celo v 16. stoletju, ko že poznamo puške. V 16. stoletju se pojavi tudi posebna

izvedba lokostrela, ki namesto puščice izstreli kroglo. Imenovan je ballaester.

Danes se pri lovu uporablja različne izvedbe lovskih nožev, ki omogočajo predvsem rezanje, saj

bodežev pri lovu ne uporabljamo več.

RAZVOJ OGNJENEGA OROŽJA

Ognjeno orožje je omogočila iznajdba smodnika. Prvi naj bi črni smodnik iznašli Kitajci, saj že v

letu 618 omenjajo »top«. Značilnost črnega smodnika je ob poku tudi gost dim zaradi

izgorevanja, zato je bil smodnik ponekod v uporabi za preplah napadalcev in tak je bil verjetno

tudi kitajski »top«. V Evropi se je črni smodnik prvič pojavil v 9. stoletju, vendar je v uporabo

prišel šele v 12. – 13. stoletju. Po vsej verjetnosti so v Srednji Evropi prvič uporabili črni

smodnik za potisno silo izstrelka iz cevi.

Na prehodu iz 14. v 15. stoletje se pojavi prvo ročno ognjeno orožje. Deluje kot top in je

podobno, le da je toliko manjše, da se ga drži v rokah. Orožje izstreljuje kamnito kroglo,

zadevanje je nenatančno in za lov je to orožje neuporabno.

Nekoliko kasneje se razvije puška z vžigalno vrvico. Puška je težka, vžig nezanesljiv, natančnost

pa je slaba. Puška ne more konkurirati lokostrelu.

Začetek 16. stoletja pomeni prelomnico v lovskem orožju. Razvili so puško s kolesnim vžigom.

To je bilo prvo ognjeno orožje, primerno za lov. Puška se nabaše od spredaj – prednjača, za vžig

pa ima na zadnjem delu posebno ponvico s smodnikom. Za vžig tega smodnika pa se uporablja

petelin s piritom in hrapavo kolesce – od tod ime kolesni vžig. Kolesce je vpeto v močno vzmet,

ki poskrbi, da se ob sprožitvi kolesce hitro zavrti. Hkrati se kolescu prisloni petelin (pri nekaterih

izvedbah dva petelina) s piritom. Dotik pirita ob vrteče se hrapavo kolesce povzroči iskrenje

(podobno kot vžgemo vžigalnik), ki vžge smodnik na ponvici, ta pa vžge smodnik v cevi. Cevi

so praviloma gladke, nekatere puške pa imajo raven ris, kasneje tudi že spiralen, ki v zraku

stabilizira izstrelek. Izstrelki so bile svinčene krogle, ulite v posebnih kleščah. Vsak puškar je

izdeloval puške svojega poljubnega kalibra, krogle pa so prilagodili puški, ki je imela primarno

vlogo. Kalibri so bili za današnje razmere nenormalno veliki, največkrat med 15 in 40 mm

izjemoma med 6 in 9 mm. Ob koncu 17. stoletja puško dodelajo s poševnim francoskim

kopitom, ki izpodrine ravno nemško kopito. Izboljšajo namerilne naprave, za lažje proženje pa

že poznajo naprožilo. Iz tega časa so poznane tudi revolverske puške z več vrtljivimi cevmi in

celo neke vrste »repetirka«.

Vzporedno so razvili tudi puško z udarnim kladivom, ki pa ni izpodrinila kolesnega mehanizma.

V letih 1610 – 1615 razvijejo puško z baterijskim vžigom, ki jo imenujemo tudi kremenjača.

Praviloma imajo te puške francosko kopito, naprožilo za mehko proženje in baterijski vžig. Ime

je dobila po bateriji, ki jo sestavljata petelin s kresilnim kamnom in hrapava ploščica, ki v celoti

pokriva ponvico s smodnikom. Tak vžig je bolj zanesljiv, hkrati pa tudi iskrenje ni več nevarno

za strelčeve oči. Puške so bile povečini dvocevke s priveznjenimi cevmi, poznane pa so še

revolverske puške z vrtljivimi cevmi celo »repetirka«, ki omogoča ponovno nabitje puške v

nekaj sekundah. V letih 1704 in 1776 se pojavijo prve puške zadnjače – puške z basanjem od

zadaj.

ZRAČNA PUŠKA

V dobi kremenjač so poznali tudi zračne puške. Te puške so bile dovolj močne, da so usmrtile

jelena. Bile so resna konkurenca kremenjačam. Zaradi tihega strela in velike moči so bile zlasti

priljubljene pri divjih lovcih. Obstajale so celo izvedbe s kombiniranim smodniškim polnjenjem.

Zaradi tihega strela in velike moči so te puške tudi prepovedali izdelovati.

Pomembna iznajdba nastopi v letu 1788, ko francoski kemik Claude-Louis Bertholett pokaže

pokalno srebro. Kasneje je pokalno srebro »izumil« tudi Anglež Edward Howart. Pokalno srebro

je snov, ki se vžge pod pritiskom, ki ga povzroči udarec. Ta iznajdba pomeni novo prelomnico v

razvoju orožja, ki pomembno vpliva na konstrukcijske značilnosti orožja.

1807 se pojavijo prve puške s perkusijskim vžigom (vžig z udarcem). Kladivce udari na pokalno

srebro, ki zaneti smodnik v cevi puške. Leta 1818 že poznajo prve netilke, ki se nataknejo na

piston. Ta vžigalni mehanizem zaradi zanesljivosti izpodrine vse ostale vžigalne mehanizme. V

nekaterih puškah se je uporabljal celo v 20. stoletju. Razvijali so puške zadnjače, ki pa zaradi

slabega tesnjenja zaklepa niso bile uporabne.

Problem tesnjenja zaklepa je v 19. stoletju rešil švicarski puškar J. Pauly, ki je leta 1812 izdelal

enoten naboj. Ta naboj je imel netilko za vžig smodnika. Sam tulec pa je bil papirnat z bakrenim

dnom. Taka konstrukcija je omogočila izdelavo pušk za basanje od zadaj – zadnjač. Sočasno se

je pojavila tudi izvedba repetirke z valjastim zaklepom, ki jo je izdelal puškar Dreyse. Dreysejev

valjasti zaklep je z manjšimi tehničnimi spremembami v uporabi še danes pod različnimi imeni.

Od tu naprej je razvoj potekal izredno hitro, iznajdbe so se razvijale skoraj istočasno in večina

iznajdb je v uporabi še danes.

Puškar Lefaucheux je leta 1832 razvil puško prelamačo – puško, kateri se cevi za potrebe

nabasanja povesijo. Zaklep je imel dolg odpiralni ključ na spodnji strani cevi. V puški so

uporabljali naboje, ki jih je skonstruiral puškar Houllier. Ti naboji so imeli posebno obliko

netilke. Ta se je sprožila s kovinskim zatičem, ki je bil sestavni del naboja. Kovinski zatič je

štrlel iz zaklepa, nanj pa je udarilo kladivce. Take puške so bile pri lovcih zelo cenjene, saj je že

površen pogled na puško zadostoval, da je lovec videl, ali je puška nabita ali ne. Puškar Flobert

je razvil naboj z robnim vžigom, ki ga še danes uporabljamo pri malokalibrskih nabojih. V

Ameriki je tak naboj razvil Walter Hunt, in sicer za kaliber 44 (11,17 mm), posledično pa so

razvili puško z vzvodnim repetiranjem in nabojiščem za 15 nabojev.

V Angliji je polkovnik Boxer razvil naboj s sredinskim (centralnim) vžigom. Naboj je z

manjšimi konstrukcijskimi popravki, predvsem pri netilki, dopolnil Američan Berdan in tak

naboj je v uporabi še danes. Zaradi številnih prednosti so ti naboji izpodrinili ostale naboje.

Enovit naboj ima v primerjavi s prejšnjimi naboji prednost v zanesljivem vžigu, hitrejšem

ponovnem polnjenju puške in hranjenju nabojev. Iznajdba tega naboja je spremenila celoten

sistem v puškarstvu, naboj je prevzel primarno vlogo pri izdelavi orožja. Puškarji so pričeli

prilagajati puške nabojem.

RAZLIKA MED NABOJEM Z ROBNIM VŽIGOM IN NABOJEM S SREDINSKIM VŽIGOM

Naboj z robnim vžigom pogovorno imenujemo kar po iznajditelju – flobert. Značilnost tega

naboja je netilka, ki je sestavni del naboja in se nahaja v robu dna tulca. Udarna igla udari naboj

na rob dna in strel se sproži. Zato se tudi imenuje robni vžig. Tulec lahko uporabimo le enkrat.

Dandanes uporabljamo te naboje v malokalibrskem orožju, kjer so pritiski pri strelu majhni, saj

ima tulec razmeroma tanko dno, ki slabo prenaša velike pritiske. V Ameriki uporabljajo take

naboje tudi pri večjih kalibrih v puškah s cevnim nabojnikom, saj se tako izognejo sprožitvi

naboja v nabojniku zaradi udarca krogle na netilko, ki lahko nastane pri strelu. Naboji v cevnem

nabojniku so namreč vloženi zaporedno, kar omogoča dotik krogle na netilko naslednjega

naboja.

Naboj s sredinskim vžigom ima netilko v sredini dna tulca, zato ima tudi tako ime. Tulec je po

strelu možno ponovno uporabiti, saj je netilka zamenljiv del naboja. Uporabljeno netilko se

izbije in namesti novo. Ker je dno tulca močnejše in se ga da tudi ojačati, so taki naboji uporabni

tudi za težje kalibre.

Od druge polovice 19. stoletja se razvoj pušk prilagaja novim kalibrom in iznajdbi brezdimnega

smodnika, razvijajo se različni zaklepi pušk. Ločevanje lovskih in vojaških pušk je le v izdelavi

kopita, gravur, merilnih naprav … konstrukcija pa ostaja enaka. Glede na zaklep in premičnost

cevi pa ločimo puške v dve veliki skupini.

PRELAMAČE – puške s premično cevjo

Značilnost pušk prelamač je prelom cevi v zaklepu. Cevi se povesijo in tako puško lahko

nabašemo z naboji. Puška je sestavljena iz cevi z ohišjem zaklepa, kopiščka in kopita z

vžigalnim mehanizmom. Zaklep se odpira s pomočjo ključa, ki je lahko na spodnji strani ali (kar

je najpogosteje) na vrhu – t.i. »top lever«. Ključ deluje kot vzvod, s katerim premaknemo zatiče

in zaklep se odpre. Pri prelamačah poznamo več različnih izvedb zaklepov, ki se glede na

konstrukcijo razlikujejo po trdnosti in vzdržljivosti.

Lefaucheux – jev zaklep. Prvi in najenostavnejši zaklep prelamač. Zaradi šibke konstrukcije ni

primeren za današnje naboje. Ključ za odpiranje je dolg in na spodnji strani cevi.

Lefaucheux –T zaklep. Razvili so ga Angleži, zato ima tudi drugo ime angleški T zaklep.

Klasičnemu Lefaucheux zaklepu so dodali dva zatiča s spodnje strani in ga tako ojačali. Ključ je

še vedno spodnji in dolg.

Zatični zaklep. Zaklep spoji cevi in kopito s pomočjo zatičev. Glede na položaj ključa za

odpiranje se loči v dve konstrukcijski izvedbi. »Top lever« ima ključ na zgornji strani baskila in

se odpira s premikom desno – levo. Drugi način imenujemo »roux« in ima ključ s strani, odpira

pa se s pomikom ključa naprej – nazaj.

Greenerjev zaklep, poimenovan po puškarju, ki ga je skonstruiral že leta 1873. Zaklep je še

danes najbolj uporabljan zaklep pri trocevkah in dvocevkah s priveznjenimi cevmi. Zaklep se

zapira z dvema zatičema s spodnje strani in enim zatičem, ki je podaljšek šibike.

Kerstenov zaklep, poznan tudi pod napačnim imenom »dvojni Greenerjev zaklep«. Močnejši

zaklep, ki ima namesto enega zgornjega zatiča dva. Ta zatiča sta ob straneh cevi. Uporablja se

pri enostrelnih prelamačah in dvocevkah z naveznjenimi cevmi.

Purdeyev zaklep je podoben Greenerjevemu zaklepu, le da zgornji zatič ni prevrtan.

Bočni zaklep. Trden in odporen zaklep, ki ima nastavke za zapiranje ob straneh cevi.

Vžigalni mehanizmi prelamač

Prelamače so imele sprva samo zunanja kladivca – peteline, po katerih so dobile ime

»petelinke«. Kladivce je udarilo na vžigalno iglo, ki je sprožila netilko naboja in strel je bil

sprožen. Kasneje so pričeli izdelovati puške z notranjimi kladivci. Ker udarnih kladivc ni bilo

videti, so dobile ime »brezpetelinke« oz. »hamerles«. Izraz »hamerles« se pogosto napačno

uporablja za poimenovanje dvocevk s priveznjenimi cevmi. Puške z zunanjimi kladivci se

izdelujejo tudi dandanes, predvsem pri izdelavi pušk po naročilu, pri luksuznih puškah ipd.

Vžigalni mehanizmi se glede na konstrukcijo delijo v več vrst. Najpogosteje so uporabljeni

naslednji vžigalni mehanizmi:

Blitz – vžigalni mehanizem je nameščen na plošči sprožilca.

Anson-Deeley - vžigalni mehanizem je nameščen v baskilu.

Holland-Holland - vžigalni mehanizem je nameščen na stranski plošči.

Pri prelamačah poznamo glede na število in vrsto cevi različne izvedbe pušk. Glede na število

cevi, ločimo enocevne, dvocevne, tricevne in celo štiricevne puške. Glede na vrsto cevi pa

ločimo puške z gladkimi cevmi - šibrenice, puške z risanimi cevmi - risanice in puške s

kombiniranimi cevmi - kombinirke. Enocevne prelamače so manj pogoste puške. Večina jih ima

risano cev - risanice. Najpogostejše so dvocevne prelamače, ki jih glede na način spajanja cevi

delimo v dve skupini.

Puško s priveznjenimi cevmi – cevi sta spojeni ena ob drugi – imenujemo dvocevka.

Puško z naveznjenimi cevmi – cevi sta spojeni ena nad drugo – imenujemo bokarica.

Bokarica je tudi ime za kombinirano puško bok polrisanico (ena gladka in ena risana cev). Če pa

ima kombinirana puška cevi priveznjeni, jo imenujemo polrisanica oz. pogovorno »biksarica«.

Prelamače z obema risanima cevema imenujemo ekspres puške. Glede na spoj cevi tudi te

delimo na dvocevne risanice ali dvocevne bok risanice. Risani cevi sta pogosto enakih kalibrov,

lahko pa sta kalibra različna.

Puške s tremi cevmi imenujemo tricevke oz. pogovorno »driling«. Kombinacije cevi so različne.

Najpogosteje se uporablja tricevko z dvema gladkima in eno risano cevjo. Poznamo pa tudi

tricevke z dvema risanima in eno gladko cevjo. Risani cevi sta lahko enakih ali pa različnih

kalibrov. V kolikor je ena risana cev manjšega kalibra spojena ob strani, tako puško pogovorno

imenujemo »bok driling«.

Pri večcevnih prelamačah se ob več zaporednih strelih pojavi t.i. »plezanje zadetkov«. To je

pojav, ki se pojavi zaradi raztezanja tople cevi. Ob strelu se cev toliko segreje, da se prične

nekoliko raztezati, ker pa je ta cev spojena s sosednjo, ki je hladna, prihaja pri naslednjem strelu

do odklona oz. spremembe lege zadetka. Da se temu pojavu izognemo, poznamo konstrukcijsko

rešitev medsebojno ločenih cevi.

PUŠKE Z NEPOMIČNO CEVJO

Za razliko od prelamač se pri teh puškah cev ne pomika in praviloma imajo le eno cev. Zaklep se

odpira na način, ki omogoča polnjenje puške brez premika cevi. Tudi pri teh puškah poznamo

več vrst zaklepov.

Bločni zaklep. Ta zaklep je izredno močan. Omogoča elegantno izvedbo puške v najmočnejših

kalibrih. Uporabljen je tudi pri nekaterih ostrostrelnih puškah, zaradi trpežne konstrukcije pa ga

poznamo tudi pri topovih. Ime je dobil po premičnem bloku, ki zapira cev. Blok se pomika

navzgor – navzdol, ali pa je vrtljiv.

Valjasti zaklep. To je eden najbolj množično uporabljanih zaklepov za repetirke, pogost pa je

tudi pri enostrelnih puškah. Zaklep se odpira vzdolžno s pomikom ročice zaklepa navzgor in

nazaj. Prvi tak zaklep je poznan v puški M41 puškarja Dreyseja. Ta zaklep je imel dolgo iglo, ki

se je rada zlomila, ob zapiranju pa je obstajala možnost sprožitve naboja. Zato sta leta 1898 ta

zaklep konstrukcijsko dodelala brata Mauser in od njune dodelave ostaja valjasti zaklep M98 do

danes enak in služi kot osnova za ostale izpeljanke valjastega zaklepa, ki pa se bistveno ne

razlikujejo. K razvoju hitrejšega repetiranja pa je pripomogel tudi sistem Steyr-Manllicher z

uporabo nabojev v okvirju.

Premovlečni zaklep. Ta zaklep je v pogovornem jeziku poznan pod imenom »ruk-cuk«. Zaklep

se odpira s pomikom ročice nazaj in tako omogoča hitrejše repetiranje.

Vzvodni repetirni mehanizem. Ta zaklep je v uporabi predvsem v Ameriki, imenuje se »lever

action«. Puško repetiramo s ključem za sprožilcem. Ključ s prsti pomaknemo navzdol in

navzgor, pri čemer odmik puške z lica ni potreben, kar omogoča hitro streljanje.

Drsni repetirni mehanizem. Ta zaklep se odpira in zapira s pomikom oblesja pod cevjo v smeri

nazaj - naprej. Pogovorno taki puški rečemo »pumparica«, kar izhaja iz angleškega imena »pump

action«.

Polavtomatsko repetiranje. Prva polavtomatska repetirna šibrenica je bila izdelana že leta

1903. Polavtomatske puške delujejo po principu trzanja cevi – povratni sunek tulca na glavo

zaklepa – ali po principu odvajanja dela smodniških plinov.

Avtomatsko repetiranje je v lovski uporabi prepovedano.

NITROCELULOZNI SMODNIK

Iznajdba brezdimnega oz. nitroceluloznega smodnika je vplivala tako na strelivo kot na puške.

Mogoča je bila izdelava avtomatskega in polavtomatskega orožja, krogle pa so se morale

prilagoditi, saj svinčenke niso zdržale visokih pritiskov. Naboji so bili bolj učinkoviti, kar se je

odrazilo tudi v kalibrih, ki so še danes najpogosteje uporabljeni in znašajo med 6,5 in 9,3 mm.

VAROVALKE

Varovalke preprečujejo nenamerno sprožitev nabite puške v primeru padca, zatika veje ob

sprožilec … Vseeno pa velja pravilo, da tudi varovalke nikoli ne delujejo 100%, zato je zelo

pomembna velika previdnost pri ravnanju z orožjem. Varovalke so nameščene na različne dele

sprožilnega mehanizma. Varovanje sprožilca je najmanj varno, saj varuje le sproženje preko

sprožilca, če pa puška udari ob tla npr. pri padcu ipd., se lahko zaradi sunka sproži strel. Zato je

boljše varovanje sprožilnega vzvoda, ki pa je nezanesljivo ob morebitnem zlomu zoba zaskočke.

Varovanje udarnega kladivca je zanesljivo, vendar še vedno obstaja možnost, da ob izklopu

varovalke sprožimo strel. Varovanje udarne igle je pogosto pri repetirkah in velja za zelo

zanesljivo. Sodobne puške pa imajo tudi kombinirane varovalke, ki varujejo več delov hkrati.

Zelo zanesljiv in varen način prenašanja nabite puške pa je sistem z ročnim napenjanjem. Tu je

puška nabita, vžigalni mehanizem pa ni napet. Napnemo ga šele tik pred strelom.

SPROŽILCI

Za sproženje puške uporabljamo sprožilec oz. pogovorno »petelin«. Za varno in dobro streljanje

pa moramo poznati tudi, kakšen je sprožilec. V grobem delimo sprožilec v tri kategorije.

Sprožilec s kolenom ima krajši mrtvi hod, nato občutimo nekoliko večji odpor sprožilca

(koleno). Pogosto v uporabi pri vojaških puškah.

Neposredni sprožilec sproži strel, ko premagamo odpor sprožilca in nima mrtvega hoda. Ta

navadno znaša od 1,0 – 2,2 N. Pri večcevnih puškah imamo lahko dva sprožilca, lahko pa tudi

samo enega.

Sprožilec z naprožilom ima sistem za mehko proženje. Pri repetirkah je v veliki večini v

uporabi nemško naprožilo. Ta sistem ima dva »petelina«, prvi je sprožilec, drugi je naprožilo.

Puško naprožimo s pritiskom na naprožilo. Če pomaknemo naprožilo naprej, puško sprožimo!

Paziti moramo pri določenih angleških puškah, ki imajo naprožilo spredaj in sprožilec zadaj.

Odproženje puške. Če divjad odskoči, je potrebno puško odprožiti, saj v nasprotnem primeru

tvegamo nenadzorovan strel. Cev je obrnjena v smer, kjer nikogar ne ogrožamo! Nemško

naprožilo odprožimo tako, da puško najprej zavarujemo (varovalka), nato dvignemo ročico

zapirača. S sredincem pritisnemo naprožilo, ga držimo, s kazalcem pa hkrati sprožimo sprožilec.

Pri sistemih, kjer se zavarovanega zaklepa puške ne da odpreti, odprožimo puško v zavarovanem

stanju. Nekateri modeli pa imajo avtomatsko odproženje ob dvigu ročice zapirača.

Pri nekaterih repetirkah in pri prelamačah uporabljamo francosko ali vzvratno naprožilo. Tu

sprožilec naprožimo s potiskom sprožilca naprej. Pri repetirkah odprožimo naprožilo tako, da

puško zavarujemo po prej omenjenem postopku. Namesto sočasnega sprožanja sprožilca in

držanja naprožila tu primemo sprožilec s kazalcem in palcem ter ga previdno povlečemo nazaj.

Pri prelamačah odprožimo sprožilec tako, da prelamačo zavarujemo, odpremo in nato pri odprti

puški previdno nazaj povlečemo sprožilec.

Poznamo pa tudi še kombinirane sprožilce, kjer je mogoče neposredni sprožilec tudi naprožiti.

CEVI

Cevi so eden od sestavnih delov puške. Ločimo dve vrsti cevi, gladko cev in risano cev.

Gladke cevi so z notranje strani gladke - odtod jim tudi ime – in so namenjene streljanju šibrenih

nabojev. Na ustju imajo zožitev, ki jo imenujemo zadrga ali »čok«. Zožitev služi oblikovanju

šibrenega roja. Zožitev je lahko polna (premer cevi se zoži za približno 1 mm), tričetrtinska,

polovična, četrtinska, cilindrična (ni zadrge) ali skeet. Nekatere puške imajo cevi z

menjalnimi zadrgami.

Iz gladkih cevi pa se lahko strelja tudi izstrelke za gladko cev, vendar mora biti izstrelek oz. cev

prilagojena za tako streljanje.

Poznane pa so tudi damastne cevi, ki pa so povečini dovolj močne le za uporabo nabojev s

črnim smodnikom.

Risane cevi so z notranje strani izžlebljene – risane. Navoj je spiralen in ima 4 ali 6 brazd. Z

brazdo poimenujemo žleb navoja, profil navoja pa imenujemo polje. Razlika med poljem in

brazdo znaša 0,2 – 0,3 mm. Navoj je spiralen, da zavrti kroglo in jo tako stabilizira v letu.

Dolžina v mm, pri kateri se navoj zavrti za 360o , je poimenovana kot višina navoja in znaša

med 200 in 400 mm. Cevi so lahko debelejše (debelostenske) ali tanjše (predvsem pri

kombiniranih puškah).

Posebna oblika so poligonalne cevi, kjer ni ostrih prehodov med poljem in brazdo.

Zelo pomemben del pri ceveh je ustje cevi, saj pri risanicah bistveno vpliva na lego zadetkov.

Pomembno pa je tudi nabojišče s prehodnim konusom, ki mora ustrezati dolžini krogle, drugače

lahko pride do spremembe lege zadetkov in neprijetnega odsuna.

Poznamo pa tudi vložne cevi. To so risane cevi manjših kalibrov, ki se pritrdijo – vložijo – v

gladko cev. Take cevi se uporabljajo občasno npr. pri lovu na lisice, kjer so strelne razdalje za

šibre predolge, strel na divjad s kroglo velikega kalibra pa ni primeren.

KOPITO

Kopito je eden tistih sestavnih delov puške, ki močno vpliva na zadevanje. Kopito mora strelcu

omogočiti dobro oporo puške v ramo, dober oprijem vratu kopita ter pritisk na sprožilec in dober

naslon glave (lica) v položaj, kjer je namerjanje najlažje. Oblika kopita vpliva tudi na odsun

puške. Glede na obliko ločimo več vrst kopit. Angleško kopito, kopito s pištolskim ročajem, s

svinjskim hrbtom, z Monte-Carlo obliko, z ličnico ali brez. Ličnica je lahko nemška ali bavarska.

Material za kopito je les, uporablja pa se tudi kopita iz umetnih mas. Del kopita je tudi oblesje

pri repetirkah, ki je lahko polno ali polovično in kopišček pri prelamačah.

KALIBER

Kaliber je izraz, s katerim poimenujemo notranji premer cevi. Samo označevanje pa je nejasno,

saj ni vedno napisan enoten parameter. Včasih je za kaliber napisan premer cevi med polji,

včasih med brazdami. Zgodi se celo, da je napisana srednja vrednost ali celo zaokrožena

vrednost na cele mm. Da je zmeda še večja, se v Evropi označuje kalibre v mm, v Ameriki pa v

colah (1 cola je 25,4 mm), gladke cevi pa imajo številčne oznake.

Zaradi vsega naštetega se pri označevanju kalibra uporablja še dolžina tulca, vrsta tulca, vrsta

polnitve, proizvajalec, letnica iznajdbe, ime živali, zato moramo dobro poznati, katero puško

imamo in katere naboje lahko streljamo.

NABOJ

NABOJI ZA RISANE CEVI

V Evropi se naboje označi s kalibrom (premerom cevi), dolžino tulca, vrsto tulca, vrsto polnitve

in izdelovalcem. Najpogosteje so uporabljeni le prvi trije parametri. Kaliber se označi v mm,

ravno tako se označi dolžino tulca v mm.

Glede na vrsto tulca najprej ločimo tulce z robnim vžigom, ki jih pri nas uporabljamo le še za

malokalibrsko strelivo in tulce s sredinskim vžigom, ki jih naprej ločimo v tri skupine:

- tulci z robom; ti tulci so označeni s črko R. Taki tulci imajo na dnu poseben rob, kamor

se zatika izvlekač nabojev. Uporablja se jih predvsem pri prelamačah.

- tulci z žlebom; ti tulci imajo na dnu žleb, kamor se zatika izvlekač nabojev. Uporablja se

jih predvsem pri repetirkah.

- tulci s pasastim ojačanjem dna; ti tulci imajo posebej ojačano dno in so namenjeni

uporabi pri zelo močnih kalibrih.

Polnitev se označi posebej v primerih, ko je le-ta močnejša od običajne. Oznaka je M., Mag. ali

celotna beseda Magnum.

Oznaka izdelovalca se uporablja za razlikovanje od ostalih.

NABOJI ZA GLADKE CEVI

Pri kalibru gladkih cevi se kaliber označi s številko. Številka nam pove, kolikšno je število

krogel enakega premera, ki jih ulijemo iz enega funta svinca (453,59g). Vendar to označevanje

ostane v uporabi le do določenega premera cevi, nato se kaliber označi v colah. Za lovsko

uporabo uporabljamo kalibre 12, 16 in 20. Poznamo pa kalibre 4, 8, 10, 12, 14, 16, 18, 20, 24, 28

in 32, kaliber 36 pa je že označen v oznaki premera cevi v colah, in sicer z oznako 410. Pri

številčnem označevanju kalibra gladke cevi pomeni večja številka manjši kaliber. Tako so

premeri cevi pri kalibrih naslednji: 12 = 18,52mm, 16 = 16,84mm in 20 = 15,63mm.

Poleg oznake kalibra je izredno pomembna oznaka dolžine tulca! Nabojišča gladkih cevi so

dolga 65mm, 70mm, 76mm in 89mm. Največkrat se uporablja naboje s 70 mm dolgimi tulci. So

pa to oznake iztegnjenega tulca, kajti šibreni naboj je zavihan. Tako brez večjih problemov

nabijemo puško v kalibru 12/70 z nabojem 12/76. Pri strelu pa lahko puško zaradi prevelikih

pritiskov odpre. Zamenjava ima tako lahko hude posledice za orožje in strelca.

Pozorni moramo biti na oznake semi-magnum, magnum ali HV. Te oznake pomenijo močnejše

polnitve in posledično večje pritiske, za katere pa mora biti puška posebej preizkušena.

Glede na to, katero vrsto divjadi bomo lovili, pa se moramo odločiti še za debelino šiber. Na

naboju je označena debelina šiber. Oznaka je lahko v mm ali v številkah, kajti stare označbe so

bile številčne in ne v mm. Šibre so različno debele, od 2 do 8,5 mm. Šibre so svinčene, se pa

zaradi onesnaževanja okolja s svincem uporablja tudi šibre iz drugih kovin. Ponekod je lov s

svinčenimi šibrami že prepovedan.

Naboji za gladko cev pa imajo še eno različico. To je izstrelek za gladko cev - IGC. Ti naboji se

uporabljajo pri lovu večjih živali. Uporabni so predvsem za strel na kratkih razdaljah. Da jih

ločimo od šibrenih nabojev, so na vrhu odprti, tako da je ločevanje možno že na otip. Poznamo

dva tipa teh izstrelkov. V Evropi je največ v uporabi izstrelek tipa Brenneke, ki ima zunanja

rebra in klobučevinast čep, v Ameriki pa je v uporabi predvsem izstrelek tipa Foster, ki ima

okroglo glavo in je zadaj vbočen. Glede na konstrukcijo in snov, iz katere je izstrelek za gladko

cev narejen, so razlike med izstrelki zelo velike in tudi streljanje iz vseh gladkih cevi ni možno,

kar je potrebno upoštevati!

KROGLE

Z uporabo brezdimnega smodnika so pričeli puškarji enostavne svinčene krogle oblačiti v plašč

iz bakra in podobnih kovin. Nastale so oplaščene krogle. Danes je v uporabi izredno število

krogel različnih konstrukcij in materialov. Pomembna je učinkovitost krogle, da divjad hipoma

in ob najmanjših poškodbah mesa, umiri. Krogla tako na telo divjadi deluje s poškodbami zaradi

prestrela mišičnine, kosti … in pritiska, ki učinkuje kot šok. Za kroglo je zaželena tudi lastnost

prestrela divjadi. Prestrel je pogoj za dobro krvno sled, da se v primeru slabega zadetka

zastreljena divjad čim prej in čim lažje izsledi in umiri. Za dosego teh ciljev poznamo različne

krogle.

Polnooplaščene krogle so krogle, ki imajo veliko prebojno moč, vendar slabše prenesejo

zadetno energijo na telo divjadi. Primerne so za lov debelokožcev, kjer je prebojnost divjadi

težka.

Delnooplaščene krogle. To so krogle, ki imajo le delni plašč, glede na učinek, ko krogla zadane

v telo divjadi, pa jih delimo na razletave in deformacijske. Razletave krogle se v telesu divjadi

v celoti ali pa le deloma zdrobijo. Drobci povzročijo hude notranje poškodbe, nezdrobljen del pa

prestreli telo divjadi. Deformacijske krogle pa se v telesu deformirajo. Zaradi posebne

konstrukcije se gobasto razširijo in tako povečajo premer. Ker se ne drobijo, ohranjajo maso in

posledično počasneje izgubljajo energijo, zato imajo velik globinski učinek. Zaradi gobastega

zmaličenja ob vstopu v telo povzročijo udarni val, ki že lahko povzroči trenutno smrt. Do še

večjih poškodb živčnega sistema in trenutne smrti pa pride zaradi utripajoče kaverne. To je za

mnogokratnik kalibra povečan strelni kanal, ki nastaja za kroglo.

Novejše krogle so izdelane predvsem iz različno trdega tombaka s svinčenim jedrom. Poznamo

pa tudi krogle brez svinca.

Preizkus orožja

Vse strelivo in vse puške morajo biti žigosane. Žig pomeni, da strelivo in orožje ustrezata

določenim standardom. Za standarde skrbi mednarodna komisija za kontrolo orožja – CIP. Po

preizkusu dobi orožje žige za strelni preizkus, številko puške, kaliber in v primeru gladke cevi še

jakost zadrge.

NAMERILNE NAPRAVE

Za namerjanje orožja v cilj so potrebne namerilne naprave. Glede na cilj, katerega želimo zadeti,

so namerilne naprave različne. Za strel na tarčo na veliko razdaljo bomo potrebovali dober strelni

daljnogled z veliko povečavo, za strel na bežečo malo divjad s šibrenico, pa potrebujemo le

muho, saj nam ostale namerilne naprave zakrijejo preveč vidnega polja.

Najenostavnejša namerilna naprava je muha na koncu cevi. Za natančen strel je potrebno dobro

poravnati linijo šibike in muhe. Namerjanje preko muhe uporabljamo pri šibrenicah pri lovu na

malo divjad. Mehanski merki za strel s kroglo so sestavljeni iz muhe in kobilice. Pri takem

streljanju imamo lahko težave zaradi vida, saj je potrebno izostriti tri med seboj daljinsko ločene

točke – kobilico, muho in cilj – kar pa človeško oko ni sposobno, tako vedno ena od točk ostane

»približno ostra«. Za lažje merjenje je lahko namesto kobilice diopter.

Za lažje merjenje poznamo optične namerilne naprave. Lahko imajo namerilni križ ali pa piko.

Strelni daljnogled nam glede na povečavo omogoča tudi strele na daljše razdalje. Ker večje

povečave zelo zožijo vidno polje, za strele na gibajoč cilj niso primerni, zato lahko uporabljamo

tudi strelne daljnoglede s spremenljivo (variabilno) povečavo. Poznamo pa tudi optične

namerilne naprave z zelo majhno ali celo brez povečave, kjer merimo z enim ali obojimi očesi.

Na puški so take naprave nameščene z montažo, ki je lahko snemljiva ali pa fiksna.

VZDRŽEVANJE OROŽJA

Lovec mora z orožjem znati dobro rokovati in sem spada tudi vzdrževanje orožja. Le dobro

vzdrževano orožje je tudi varno orožje. Pomembna sta čiščenje in mazanje orožja, saj je orožje

občutljivo na vlago. Za mazanje orožja uporabljamo različna namenska fina olja, pomembno pa

je, da je pred strelom notranjost cevi suha, saj morebitni oljni film vpliva na lego zadetka. Pri

čiščenju moramo biti pozorni, da ne poškodujemo ustja cevi in strelnega daljnogleda.

OPTIČNI PRIPOMOČKI

Ker lov na divjad izvajamo v različnih okoljih in ker ima divjad zaradi strahu pred uplenitvijo

dobro razvita čutila in se pred zasledovalcem umakne oz. zbeži, si pri lovu pomagamo z

optičnimi pripomočki, saj moramo divjad pogosto ocenjevati na večjih razdaljah, ki znašajo sto

ali več metrov. Na taki razdalji pa človeško oko ne zazna dovolj detajlov, ki so pri oceni divjadi

pomembni. Ti pripomočki torej služijo lažjemu opazovanju in tudi lažji in boljši oceni divjadi,

saj nam opazovane predmete in divjad navidezno približajo. Glede na namen ločimo tri osnovne

optične pripomočke. To so daljnogled, spektiv in strelni daljnogled.

DALJNOGLED

Daljnogled ali pogosto narobe imenovan dvogled je namenjen opazovanju in ocenjevanju divjadi

na večjih razdaljah. Skozenj gledamo z obema očesoma. Sestavljen je iz ohišja, v katerem sta

lečje in prizme. Na daljnogledu so podani trije pomembni parametri. Povečava, ki nam pove za

kolikokrat daljnogled navidezno približa opazovani predmet, pomemben podatek je širina

objektiva in tretji podatek je zorni kot oz. širina vidnega polja. Pri izbiri daljnogleda je

pomembno, da vemo, kje in na kakšen način bomo lovili. Pri velikih povečavah, npr. nad 12 x, je

opazovanje brez dobrega naslona zelo težko, saj pride do pojava tresoče slike, ker nimamo

dovolj mirnih rok. Če je ob tem premer okularja manjši, je tudi zmogljivost v mraku manjša. To

pomeni, da bo videna slika temna in razločevanje detajlov ne bo možno. Je pa zmogljivost v

mraku zelo odvisna tudi od izdelave in prevlek lečja in njihove svetlobne prepustnosti. Širina

vidnega polja pa nam pove, kolikšno je naše vidno polje na določeni razdalji. Širše ko je vidno

polje, lažje je opazovanje, ker tudi lažje »najdemo« oz. »namerimo« cilj, ki ga želimo opazovati.

Poleg teh podatkov pa je dobro, če poznamo še izhodno zenico. To je premer svetlobnega snopa,

ki ga vidimo, če približno z razdalje 30 cm zremo v okular. Večji premer izhodne zenice pomeni

tudi bolj svetlo sliko (vendar ne zmogljivost v mraku!). Je pa treba upoštevati dejstvo, da

človeško oko s starostjo postopoma izgublja zmožnost razširjanja zenice s približno sedmih na

štiri milimetre, tako da tudi izkoriščenost izhodne zenice daljnogleda postopoma pada. Poleg

tega mora pogled skozi daljnogled zagotoviti dovolj kontrastno sliko, robno ostrino in naravne

barve. Če je ohišje gumirano, je na lovu bolj praktično, saj pri odlaganju ne povzroča motečih

zvokov, oprijem v rokah pa je boljši. Daljnogled mora biti tudi dobro zatesnjen, da vanj ne

vdirajo vlaga in prašni delci. Glede na konstrukcijo prizem jih delimo na daljnoglede s

strehastima prizmama in daljnoglede s Porrojevima prizmama.

SPEKTIV

Spektiv je optični pripomoček, ki služi opazovanju ciljev na razdalje dolge krepko čez 100 m.

Skozenj gledamo le z enim očesom. Povečava spektiva je večja, 20x in več, celo 80x. Omogoča

pa opazovanje ciljev pri dnevni svetlobi, saj je zaradi lečja in dolgega ohišja propustnost svetlobe

majhna. Uporabljamo ga predvsem pri lovu v visokogorju, kjer opazujemo divjad (gamse …) na

velike razdalje. Pogled skozi spektiv je mogoč le ob dobrem naslonu spektiva, za kar lahko

uporabljamo tudi stativ, saj so povečave tako velike, da že najmanjši tresljaj roke povzroči tako

tresenje slike, da razločevanje opazovanega cilja ni mogoče.

STRELNI DALJNOGLED

Strelni daljnogled nam služi za namerjanje puške v cilj. Glede na način lova je povečava

različna. Ima namerilni križ, ki je različnih konstrukcij glede oblike, števila in debeline niti.

Namerilni križ je lahko tudi osvetljen.

Pri vseh optičnih pripomočkih poznamo dve konstrukcijski različici glede povečave. Povečava je

lahko stalna (fiksna) ali spremenljiva (variabilna). Spremenljiva povečava ima določen interval,

ki je ponavadi večkratnik najmanjše povečave, npr. 1,5 – 6 x, 2,5 – 10x, 3 – 9 x . Optični

pripomoček s spremenljivo povečavo je tako bolj uporaben, saj si povečavo spreminjamo glede

na razmere na lovu. Ker pa je pri takih pripomočkih več delov in je njihova zgradba zahtevnejša,

je tudi cena nekoliko višja, hkrati pa je nekoliko večja možnost okvar.

4. LOV

Lov je iskanje, čakanje, vabljenje in opazovanje divjadi z namenom uplenitve. Zakon pa k lovu

šteje še pobiranje divjadi in njenih delov. Ob posebnih okoliščinah je dovoljeno divjad odloviti

živo.

Lov glede na število lovcev, ki lovijo, delimo na posamični ali individualni in skupinski lov. Za

skupinski lov se šteje vsak lov, kjer hkrati lovijo trije ali več lovcev in ima značaj pogona. Če gre

hkrati na lov na čakanje več lovcev, se tak lov ne šteje kot skupinski lov.

OBLIKE POSAMIČNIH LOVOV

Pri posamičnem lovu poznamo več oblik, ki se med seboj razlikujejo glede na to, kako lovec

pride do divjadi. Ti lovi so čakanje, zalaz, lov na klic, iskanje, jamarjenje in lov s pastmi.

ČAKANJE

Ta način lova uporabljamo predvsem za lov velike divjadi in zveri. Divjad čakamo v kritju na

tleh ali pa na visoki preži. Na preži moramo biti povsem mirni in primerno oblečeni, tako da

obleka ne povzroča šuma in da je primerne barve. Prihod na prežo mora biti pravočasen in kar se

da tih. Enako velja tudi za odhod s preže. Divjad čakamo na mestih, kjer izstopa na pašo ali ob

stečinah, kjer redno prehaja. Lovu s čakanjem dajemo prednost, saj omogoča boljšo oceno

divjadi, ker le-ta ni vznemirjena zaradi naše aktivnosti. Hkrati so tudi pogoji za odstrel boljši, saj

nam preža nudi dober naslon za orožje in roke. Slabost čakanja je odvisnost od vetra, saj se mu

ne moremo prilagajati, ker je preža nepremična. Hkrati se na prostranih poljih težje približamo

divjadi, če jo opazimo izven strelne razdalje, ker je sestop s preže pogosto opažen. Lov s

čakanjem največkrat izvajamo v času od ene ure pred sončnim vzhodom do ene ure po sončnemu

zahodu. Ponoči je dovoljen le lov zveri in divjih prašičev. To divjad čakamo v mesečini,

najboljše pozimi, ko je sneg in polna luna. Lov s pomočjo umetne svetlobe je prepovedan! V

večernem času čakamo tudi race na preletu.

ZALAZ

Pri zalazu si prizadevamo priti čim bližje divjadi, da jo lahko dobro ocenimo in pravično

odstrelimo. Za uspešen zalaz je potrebno zelo dobro poznati navade divjadi, biti pozoren na smer

vetra in imeti primerno obleko in predvsem obutev. Hoja je počasna z večkratnim ustavljanjem

in opazovanjem okolice. Lov na zalaz od lovca zahteva dobro psihofizično pripravljenost,

predvsem pri lovu v gorah. Na zalaz lovimo skoraj vse vrste divjadi, vendar moramo pazljivo

izbrati čas in kraj zalaza, saj se v nasprotnem primeru zalaz spremeni v vznemirjanje. Divjadi

tudi ne zalezujemo v mirnih conah in počivališčih, saj jo tako vznemirimo in se odseli oz.

premakne na drug kraj. Zalaz, kjer lovec hodi hitro in nepozorno, ni podoben lovu, temveč

vznemirjanju divjadi. Slabosti zalaza se pojavijo ob hitrem premikanju in zaradi povečane

možnosti, da nas divjad opazi. Tudi ocena divjadi je lahko zmotna, če je ne moremo opazovati

daljše obdobje brez njene vznemirjenosti.

Posebna oblika zalaza je zalaz z vozom, ki ga uporabljamo na odprtih ravninskih predelih, kjer je

malo kritja. Pri takemu zalazu je izredno pomembno, da lovec ne strelja z voza, saj divjad po

nekaj strelih poveže strel z vozom in približevanje z vozom ni več uspešno. Strelec na strelni

razdalji z voza čim manj opazno sestopi, voz pa nadaljuje z vožnjo. Šele ob zadostni oddaljenosti

voza se odločimo za strel.

LOV NA KLIC

Divjad lahko privabimo v svojo bližino tudi z oponašanjem njihovih glasov. Potreben je dober

posluh, da je oponašanje uspešno, drugače divjad bolj kot ne motimo. Za oponašanje je potrebno

ogromno vaje. Oponašamo lahko glasove istega ali nasprotnega spola divjadi, ki jo lovimo,

lahko pa oponašamo tudi glas druge vrste divjadi. Kot pomoč pri oponašanju glasov nam služijo

razna vabila. Jelena privabljamo v ruku z oponašanjem jelena ali košute. Srnjaka privabljamo v

prsku z oponašanjem srne. Zveri pa privabljamo z oponašanjem glasov njihovega plena. Vrane

lahko privabljamo z oponašanjem njihovih glasov in vabnikov – umetno narejeni vabniki v

obliki in barvi vran. Včasih se je na klic lovilo tudi jereba in ruševca.

ISKANJE

Iskanje divjadi je povezano z uporabo lovskega psa. Sem spada iskanje zastreljene divjadi, kjer

uporabljamo izučenega psa krvosledca, presledovanje divjih prašičev in kun ter lov na malo

divjad v obliki šarjenja in grmarjenja pred puško, kjer uporabljamo pse ptičarje in šarivce.

Grmarjenje in šarjenje pred puško izvaja eden, dva ali trije lovci s pomočjo enega psa. Tako pes

dela samostojno in ni moten s strani ostalih psov. Zaradi vznemirjanja, ki ga tak lov povzroči,

izvajamo tak lov poredkoma in na različnih območjih lovišča.

JAMARJENJE

Za ta način lova je potreben izurjen pes jamar. Na ta način lovimo lisice in jazbece, in sicer tako,

da pes iz rova prižene lisico oz. jazbeca. Pes mora biti dovolj oster in spreten, saj se predvsem pri

lovu na jazbeca lahko zgodi, da jazbec psa hudo poškoduje ali celo pokonča. Zato moramo dobro

poznati sledi, da najprej ugotovimo, ali je rov naseljen ali ne in nato še, katera divjad je v rovu.

Če je pes mlad in neizkušen, ga v jazbino ne spuščajmo. Psa tudi ne spuščamo v rov v poletnem

času, saj se mladiči lisic in jazbecev pred izkušenim psom ne morejo braniti. Jamarjenje je lov, ki

zahteva izredno poznavanje lisice, jazbeca, psa jamarja in rova, saj se v nasprotnem primeru

lahko sprevrže v nepotrebno mučenje divjadi in psa. Zato se v današnjem času ta način lova na

določenih območjih opušča. Pri nas je po zakonu o zaščiti živali prepovedan način lova!

Dovoljen je le v primeru iskanja zastreljene divjadi, ki se zateče v rov.

LOV S PASTMI

Lov s pastmi je poznan že iz pradavnine. Uporablja se ga še danes, le pasti so bolj dovršene. Za

lov s pastmi se lahko uporablja le pasti dvigalke. To so pasti, kjer mora divjad vabo dvigniti, da

se past sproži, ob tem pa jo past hipoma usmrti. Ostale pasti za lov niso dovoljene. Lov s pastmi

zahteva od lovca dobro poznavanje divjadi in terena, kjer bo lovil. Pasti morajo biti nastavljene

tako, da ne ogrožajo drugih živali in ljudi. Za odlov živali pa uporabljamo pasti, kjer se divjad

ujame živa in nepoškodovana. Odlov izvajamo le za raziskovalne namene.

SKUPINSKI LOV

Značilnost skupinskega lova je lov v skupini najmanj treh lovcev in ima značilnosti pogona.

Glede na divjad, katero želimo loviti, se razlikuje tudi način pogona. Oblike skupinskih lovov so

brakada, pogon in pritisk.

BRAKADA

Lov na malo divjad imenujemo brakada. V kolikor je lovišče takega značaja, da poleg male

divjadi, lisice, vrane, šoje in srake lahko pričakujemo tudi divjega prašiča, lahko odstrelimo tudi

divjega prašiča. Ostale divjadi ne streljamo. Lov poteka s pomočjo psov goničev (nekdaj

imenovanih braki, odtod ime brakada). Glede na razporeditev strelcev in gonjačev obstaja več

vrst izvedb brakade.

POGON

Pogon je lov, kjer se lovci razdele na gonjače in strelce. Strelci se razporede na mesta v strelni

liniji. Gonjači s pomočjo psov glasno gonijo divjad proti strelni liniji. Gonjači praviloma ne

streljajo divjadi. Na pogonu lovimo iste vrste divjadi kot na brakadi (mala divjad, lisice, perjad

in divji prašič). Pogone praviloma izvajamo za lov divjih prašičev, saj divjad toliko vznemirimo,

da jo preplašimo.

PRITISK

Pritisk je tihi pogon. Izvedba je podobna kot pri pogonu, le da pri pritisku gonjači gonijo tiho, se

ne oglašajo in nimajo psov! Na pritisku lahko lovimo vso divjad. Pri pritisku divjad le toliko

vznemirimo, da se prične počasi premikati.

Za izvedbo skupinskih lovov je odgovoren lovovodja, ki tak lov pripravi in izvede. Vsi

udeleženci skupinskega lova morajo biti disciplinirani in strogo upoštevati navodila lovovodje,

saj se v nasprotnem primeru pogosto lov izkaže za neuspešen in celo nevaren. Zaradi varnosti

nosijo gonjači živoobarvane telovnike, tako da so dobro vidni tudi na daljše razdalje, puške pa se

nabije šele na stojišču. Skupinske love pričnemo izvajati v jesenskem času, ko odpade listje, saj

je tako preglednost boljša.

LOV NA DIVJAD IN TROFEJE DIVJADI

Divjad so prostoživeče živali, ki imajo lovno dobo, v kateri je nanje dovoljen lov. Lovna doba je

lahko neprekinjena in je lov mogoč skozi celo leto ali pa je prekinjena z lovopustom. Lovopust je

obdobje, ko lov ni dovoljen. Lovna doba pa je različna glede na vrsto, spolno in starostno

kategorijo divjadi. Pri lovu moramo upoštevati tudi pravilo, da odstrel vodeče samice ni

dovoljen! V primerih, ko se odločimo za odstrel tako samice kot mladiča, se vedno najprej

odstreli mladiča. Pri jelenjadi, gamsih in divjih prašičih pa moramo paziti tudi na tiste samice, ki

vodijo trop - vodnice. Teh samic ne odstreljujemo! V primeru odstrela vodeče samice pride

namreč do porušitve odnosa mati-mladič, kar skoraj vedno pomeni pogin mladiča v zimskem

času. V kolikor se odstreli vodnica, pa se poruši hierarhija tropa, kar pomeni zbeganost živali in

posledično razpad tropa. Take živali so do ponovne združitve v trop tudi pogostejše žrtve

plenilcev. Pogosto se pri divjih prašičih to odrazi tudi v večjem obsegu škod na poljih.

Divjad ali njeni deli so lahko tudi trofeja. Kult trofeje je v Srednji Evropi močno izražen,

medtem ko skandinavske in severnoameriške dežele trofejo smatrajo kot nepomembno in lovci

love predvsem zaradi divjačine. Trofeja lovca spominja predvsem na lov in je nekakšen spomin

na doživetja. Poznamo pa več vrst trofej. Najznačilnejša in najbolj cenjena je trofeja v obliki

rogovja oz. rogljev samcev divjadi, čekani ter kožuh in lobanja zveri. Te trofeje pa imajo tudi

pomen kazalca razmer v populaciji. Pri večini vrst divjadi namreč velja, da se v dobrih pogojih

razvijejo vitalnejši samci, ki imajo tudi močnejše rogovje. Tako lahko po moči rogovja sklepamo

tudi na stanje v populaciji. Za ocenjevanje moči trofeje je v uporabi standardiziran način

merjenja parametrov trofeje, ki se pretvorijo v točke. Tak način poznamo pod oznako CIC

(mednarodna komisija za lovstvo in ohranitev divjadi). Po tem standardu je mogoče tudi

primerjati trofeje in posledično stanje v populacijah po celem svetu. Zaradi močno izraženega

kulta trofeje pa prihaja tudi do »gojitve trofej«, kjer divjadi dodajajo hormone za rast rogovja,

obilico skrbno izbrane hrane … kar pa z lovom v prvotnem pomenu besede nima skupnega

jezika. Takega načina gojitve trofej ne odobrava niti standard CIC.

Pri naših vrstah divjadi šteje za trofejo:

- jelenjad: rogovje

- damjak: rogovje

- srnjad: rogovje

- gams: roglji

- kozorog: rogovi

- muflon: rogovi – polži

- divji prašič: čekani

- zveri: lobanja in kožuh

Poleg naštetih delov divjadi služi kot trofeja, ki se jo sicer ne točkuje, še podočniki jelenjadi,

gamsov čop, preparirane kože, spolna kost samcev zveri, dermoplastika divjadi (preparirana

divjad).

RAVNANJE PO STRELU

Pred vsakim oddanim strelom moramo biti prepričani, da s strelom nikogar ne ogrožamo.

Prepričati se moramo tudi, ali je divjad, na katero mislimo oddati strel, res primerna za odstrel,

če smo v dvomih, se vedno odločimo v korist divjadi. Ko ukrivimo palec na sprožilcu in oddamo

strel, prevzemamo nase veliko odgovornost. Ob primerni izbiri krogle in kalibra, primerni strelni

razdalji in dobrem naslonu strel divjad največkrat hipoma usmrti – divjad »pade v ognju«.

Divjad pogosto ne pa vedno strel tudi nakaže z zadetnimi znaki. Po oddanem strelu še nekoliko

počakamo na mestu, od koder smo strel oddali in opazujemo okolico, nato pa se napotimo k

uplenjeni divjadi. Pogosto po zadetku divjad naredi še kakšen skok z mesta nastrela, nato obleži.

Takrat se napotimo na nastrel, ga pregledamo, nato pa gremo do divjadi. Na nastrelu ocenimo

mesto zadetka, ki ga določimo s pomočjo krvi, drobcev notranjih organov, ki so na nastrelu.

Potem se o naši ugotovitvi prepričamo na uplenjeni divjadi. Lahko pa se zgodi, da divjad z mesta

nastrela zbeži in je ne vidimo, kje obleži. V takem primeru se napotimo na nastrel in ga

označimo. Označimo smer bega divjadi in pokličemo vodnika psa krvosledca. Ne iščimo divjadi

brez psa ali s psom, ki ni izučen za delo na krvni sledi. S takim ravnanjem namreč močno

otežimo delo krvosledcu in uspeh iskanja je pod vprašajem. Vodnik krvosledca se bo glede na

nastrel in opis vedenja divjadi po strelu, ki mu ga opišemo, odločil, kdaj bo najboljši čas za

sledenje divjadi, da jo čim prej uspešno najde in v primeru, da je divjad še živa, tudi umiri.

Takojšnje zasledovanje namreč lahko povzroči dolgotrajno in celo neuspešno izsleditev.

RAVNANJE Z UPLENJENO DIVJADJO

Ko smo divjad uspešno uplenili, je potrebno poskrbeti za pravilno iztrebljanje divjadi in spravilo

divjadi v zbiralnico. Ravnanje z uplenjeno divjadjo namreč bistveno vpliva na kvaliteto mesa

divjadi – divjačine.

Ustreljene divjadi ni potrebno izkrvaveti (»spustiti krvi«), ker to opravi krogla. Potrebno pa je

divjad čim prej iztrebiti. Izločiti moramo notranje organe in črevesje v trebušni in prsni votlini, v

vratu pa požiralnik in sapnik. Pri odstrelu samcev v času razmnoževanja je potrebno hitro

izrezati žleze, ki so aktivne v tem času. Nato trup divjadi obesimo za vejo ali ga obrnemo tako,

da se odcedi vsa kri. Trupe večje divjadi zaradi boljšega hlajenja zarežemo v pazduhah. Ob

iztrebljanju odvzamemo tudi morebitne vzorce za pregled za trihino ali kugo (d. prašič, medved,

jazbec). Pregledamo tudi drobovino. Pri transportu trupa divjadi pazimo, da ga ne onesnažimo.

Trup, skupaj z rdečimi organi (pljuča, srce, vranica, jetra in ledvice), v zbiralnici pregleda za to

usposobljen lovec preglednik in ga primerno označi. Trup se nato primerno ohladi in odda v

nadaljnjo predelavo. Mesa divjadi (divjačine) ne smemo zamrzniti, dokler ni primerno ohlajena,

kar lahko glede na velikost trupa traja tudi nekaj dni!

LOVSKE ŠEGE IN NAVADE

Skozi zgodovino lova se je izoblikoval poseben odnos lovca do divjadi, narave in solovca. Tako

poznamo številne navade, ki se od dežele do dežele spreminjajo, imajo pa skupni imenovalec –

spoštljiv odnos do uplenjene divjadi. Izoblikovale pa so se tudi številne šege, ki obravnavajo

odnos med lovci samimi. Tako se je pri nas izoblikovala posebna lovska kultura, ki je prisotna

tako pri ravnanju z divjadjo kot pri druženju med lovci. Zanimivo je že dejstvo, da se lahko lovca

kljub nekaj desetletni starostni razliki hitro zapleteta v pogovor, čeprav sta se komaj srečala.

SLOVENSKA LOVSKA NOŠA

Slovenski lovci že dalj časa poznajo lovsko uniformo, ki je na lovu sicer ne nosijo, vendar se

uporablja pri svečanostih in drugih priložnostih. Razlikuje se celo zimska in letna lovska noša.

Pri lovu pa uporabljajo različne obleke, saj je Slovenija zelo raznolika in vsaka pokrajina zahteva

svoje prilagoditve glede na terenske in vremenske razmere. Skupno pa je nošenje lovskega

klobuka.

LOVSKI KLOBUK

Lovski klobuk je zelen in ima krajce. Na vrhu je potlačen v štulo, s strani ima dve jamici.

Obkrožajo ga tri zelene vrvice. Na levi strani klobuka je pripet znak SLD. Poleg so lahko še

manjše trofeje (perje … ) ali značke. Na slovesnostih se na levi strani zatakne zelena vejica.

Desna stran klobuka je namenjena le upleniteljevi vejici.

ZELENA VEJICA

To je vejica iglavca, ponavadi tremi vršički. Lovci jo nosijo na svečanostih, paradah,

prireditvah, pogrebih. Vedno je zataknjena na levi strani klobuka (lovec - levo).

ZADNJI GRIŽLJAJ

Zadnji grižljaj je simbolno dejanje, ki ga lovec opravi ob uplenitvi. Uplenjeni divjadi v gobec ali

kljun zatakne odlomljeno vejico. S tem se simbolno oddolži za žrtev oz. zahvali za trofejo. Potek

dejanja je strogo določen. Uplenjeno divjad najprej obrne na desni bok (levi bok navzgor), se

prikloni ali poklekne in simbolno zatakne zadnji grižljaj. Vejice nikoli ne odreže! Nikoli se ne

stopa preko divjadi! Pri tem obredu lovec tudi ne kadi ali se pogovarja s spremljevalcem. Zadnji

grižljaj vedno da le uplenitelj! Nato ob divjadi za kratek čas tiho postoji.

Zadnji grižljaj pa ne pripada vsem vrstam divjadi. Zadnji grižljaj pripada veliki rastlinojedi

divjadi (vsem prežvekovalcem: jelenjad, damjak, srnjad, kozorog, gams in muflon).

V času, ko je bil lov dovoljen na gozdne kure, je zadnji grižljaj pripadal tudi divjemu petelinu,

ruševcu in g. jerebu.

Zadnji grižljaj ne pripada mali divjadi, zverem, svizcu in divjemu prašiču.

UPLENITELJEVA VEJICA

Kot dokaz pravične in pravilne uplenitve si uplenitelj na desno stran klobuka zatakne vejico

plena ali upleniteljevo vejico. Upleniteljevo vejico si lovec zatakne ob uplenitvi katerekoli vrste

velike divjadi (vsi prežvekovalci, divji prašič, svizec in velike zveri). Vejico si zatakne potem,

ko je divjadi dal zadnji grižljaj, če pa divjadi zadnji grižljaj ne pripada, si jo zatakne potem, ko je

divjad obrnil na desni bok. Predno si vejico zatakne za klobuk, jo orosi s krvjo iz smrtne rane. V

kolikor je na lovu več lovcev, potem uplenitelju vejico plena izroči ali lovovodja ali

spremljevalec. Uplenitelj in spremljevalec stojita eden proti drugemu, spremljevalec poklekne k

divjadi, orosi vejico in z levo roko sname klobuk. Vejico položi na štulo klobuka in jo izroči

uplenitelju ob kratkem nagovoru in izreku »Lovski blagor!« Uplenitelj se z levico odkrije, z

desnico seže v desnico spremljevalca in se ob stisku rok zahvali »Lovska hvala!« (roke si podata

pod spremljevalčevim klobukom, na katerem je upleniteljeva vejica), nato seže po vejico in jo

zatakne za desno stran klobuka (divjad – desno). V primeru, ko je divjad potrebno poiskati s

psom, pa upleniteljevo vejico najprej zataknemo psu na desno stran ovratnika.

Uplenitelj ima pravico nositi upleniteljevo vejico le na dan uplenitve.

VEJICA DIVJADI

Vejica divjadi pripada vsem vrstam velike divjadi in jo položimo na levo pleče.

VEJICE ZA SPOROČILA NA LOVU

Z vejicami lahko puščamo tudi važna sporočila. Predvsem označimo stojišča, nevarnost, nastrel,

smer bega …

NOŠENJE DIVJADI

Veliko divjad vedno nosimo ali prevažamo z glavo naprej. Nikoli je ne vlečemo za zadnje noge.

Malo divjad nosimo tako, da jo držimo za zadnje noge. Perjad nosimo tako, da jo držimo ali

obesimo v zanke za vrat oz. glavo.

POLAGANJE DIVJADI

Divjad polagamo na desni bok, glava divjadi je obrnjena v smer, kjer smo lovili. Divjad

razvrstimo po velikosti od desne na levo. Če je določene vrste divjadi več, vsako deseto

uplenjeno divjad nekoliko zamaknemo z glavo navzgor. Čez divjad nikoli ne stopamo!

POZDRAV LOVINI

Ko je uplenjena divjad pravilno položena, se lovci in gonjači zberejo ob lovini. Lovovodja na

kratko opiše potek lova, v primeru velike divjadi izroči vejico plena, nato pa zapove »Pozdrav

lovini!« Lovci stoje mirno, iz roga se zatrobi tri dolge zvoke, ki naznanjajo konec lova. Ko rog

utihne, se lovovodja odkrije in izreče »Uplenjeni divjadi za lovski blagor – hvala!« Ostali lovci

se odkrijejo in v en glas izrečejo »Hvala!«

5. DIVJAD

S pojmom divjad poimenujemo skupimo prosto živečih živali, s katerimi gospodarimo – jih

lovimo. V Sloveniji so vse prosto živeče živali zavarovane z različnim režimom varstva. Tudi

divjad ima svojo varstveno dobo, ko je ni dovoljeno loviti – lovopust. Pri nas je med prosto

živečimi živalmi dovoljen lov na živali iz dveh razredov, in sicer sesalcev in ptic. Poznamo pa

avtohtono in alohtono divjad. Alohtone vrste so bile k nam priseljene zaradi lovskega interesa

(fazan…) ali pa so se namnožile, ker so ušle iz ujetništva ali farm (nutrija). V preteklosti se je

lovilo več vrst živali, dandanes pa je lovnih vrst manj. Vzrok je v poznavanju ogroženosti in

pomembnosti določenih vrst v ekosistemu. Kljub izredni biodiverziteti v Sloveniji lahko

ugotovimo, da je lovnih vrst relativno malo. Vzrokov je več, predvsem pa je potrebno vedeti,

kako stabilna je populacija določene vrste. Argument, da določeno vrsto lovijo povsod drugod,

samo pri nas ne, ni dovolj tehten za uvrstitev vrste med divjad. Poznamo pa celo primere, ko je

vrsta v času, ko je bila lovna, imela boljše pogoje kot zdaj, ko je trajno zavarovana.

SISTEMATSKI PREGLED VRST DIVJADI

Razred: sesalci Mammalia

Družina: jeleni Cervidae

navadni jelen Cervus elaphus

damjak Dama dama

srna Capreolus capreolus

Družina: votlorogi Bovidae

gams Rupicapra rupicapra

kozorog Capra hircus ibex

muflon Ovis ammon musimon

Družina: svinje Suidae

divji prašič Sus scrofa

Družina: zajci Leporidae

poljski zajec Lepus europaeus

Družina: veverice Sciuridae

alpski svizec Marmota marmota

Družina: polhi Muscardinidae

navadni polh Glis glis

Družina: nutrije Myocastoridae

nutrija Myocastor coypus

Družina: voluharice Microtidae

pižmovka Ondatra zibethica

Družina: psi Canidae

lisica Vulpes vulpes

rakunasti pes (enok) Nyctereutes

procyonoides

Družina: kune Mustelidae

kuna zlatica Martes martes

kuna belica Martes foina

jazbec Meles meles

Razred: ptiči Aves

Družina: fazani ali prave kure Phasaninae

poljska jerebica Perdix perdix (samo

gojena)

fazan Phasianus colhicus

Družina: plovci Anatidae

raca mlakarica Anas platyrhynchos

Družina: vrani Corvidae

šoja Garrulus glandarius

sraka Pica pica

siva vrana Corvus corone cornix

EKOLOGIJA ŽIVALI

Živali predstavljajo le en del ekosistema in so tesno povezane z odnosi med seboj in odnosi med

rastlinami in dejavniki nežive narave. V ekosistemu ima namreč vsaka še tako majhna žival,

rastlina, zelo pomembno vlogo za ravnovesje, zato je potrebno dobro poznati vsak organizem

posebej, še bolj podrobno pa je potrebno poznati povezanost in vlogo tega organizma v

ekosistemu. Enako velja tudi za dejavnike nežive narave. Osredotočili se bomo na ekologijo

divjadi, saj je to znanje nujno, če hočemo pravilno ukrepati v populacijah in habitatih divjadi in

drugih prostoživečih živali, kar z lovom nedvomno počnemo.

Za boljše razumevanje moramo najprej spoznati Liebigov zakon minimuma, ki se glasi tako.

Rast in razvoj organizmov določa tisti dejavnik, ki je v okolju v minimalni količini.

V praksi to pomeni, da je potrebno ugotoviti, kateri dejavnik je v minimalni količini, zakaj je v

minimalni količini in kakšne so posledice, če ga spremenimo.

Glede na dejavnike so se vrste skozi evolucijo prilagajale. Nekatere so se prilagodile do take

mere, da so vrste postale specialisti. Te vrste so danes ogrožene, saj je njihovo prilagajanje na

spremembe v okolju počasno, človek pa spreminja okolje hitro. Druge vrste so generalisti, ki se

lažje prilagajajo spremembam v okolju. Razlika med specialisti in generalisti je najbolje vidna iz

zvonaste krivulje, ki je pri generalistih bolj položna, široka, pri specialistih pa ozka. Krivulja

označuje strpnostni minimum, optimum in maksimum. Območje med strpnostnim minimumom

in maksimumom poimenujemo preferenčno območje oz. območje, kjer so razmere za preživetje

ugodne.

Dejavnik, ki lahko bistveno vpliva na organizem, je klima. Ta se deli na makroklimo, ki zajema

večjo površino (Srednja Evropa, Slovenija, …), ekoklimo, ki zajema posamezen ekosistem

(travnik, gozd, …) in mikroklimo, ki se nanaša na zelo majhen prostor (lož, brlog, duplo, …).

S klimo je neposredno povezana toplota. Pri nas kot divjad poznamo nekaj vrst sesalcev in ptic.

Tem živalim je skupno samouravnavanje telesne temperature, kar jim daje določeno neodvisnost

od toplote okolice. Za vzdrževanje stalne temperature pa potrebujejo energijo v obliki hrane. Ker

pri nas poznamo letne čase, ki se med seboj glede na temperaturo zelo razlikujejo, so se živali na

take spremembe prilagodile. Prilagoditev je najpomembnejša za čas, ko so razmere za preživetje

najslabše. To je v našem primeru hladno obdobje – zima in zgodnja pomlad. Prilagoditve se

kažejo v zalogi zimske tolšče, v zimskem mirovanju ali v selitvi. Čas za prilagoditev živali

zaznajo preko dolžine sončnega obsevanja oz. dolžine dneva. Tako se večina sesalcev pripravi na

zimovanje z menjavo letne dlake za zimsko, ki je praviloma nekoliko temnejša, da lažje

sprejema toploto (črna barva se bolj segreje kot bela), nekatere živali pa se prebarvajo v svetlejšo

ali celo belo dlako oz. perje, ki jim omogoča boljše prikrivanje. Poleg tega si v jesenskem času s

prehrano zagotovijo zalogo v obliki tolšče. Zimska tolšča je še posebej pomembna pri sesalcih,

ki prezimujejo v zimskem mirovanju. Preživetje zime je pri teh živalih odvisno od količine

zimske tolšče. Poznamo dve vrsti zimskega mirovanja. Polh in svizec zimo prespita, kar pomeni

da žival popolnoma otrpne, temperatura pade na nivo temperature okolja (brlog, polšina …),

žival se ne prehranjuje … tako zimsko spanje imenujemo hibernacija.

Drugi način je zimsko mirovanje, ki ga poznamo pri medvedu in jazbecu. Živali se temperatura

spusti na 29oC, upočasni se dihanje in utrip srca, presnova skoraj miruje, ob »toplih« suhih

zimskih dnevih se žival celo giblje izven brloga.

Selitve poznamo pri pticah (gosi, kljunači, golob grivar, reglja, kreheljc, …). Pri sesalcih

poznamo selitve severnih jelenov in bizonov. Naši avtohtoni parkljarji poznajo le lokalne selitve

v zimovališča, takrat se tudi nekoliko spremenijo vedenjski vzorci. Največkrat se združujejo v

trope, ki so lahko tudi spolno ločeni (jelenjad, gams).

Pri pticah poznamo tudi posebno obliko selitev, ki jo imenujemo vpad ali invazija klateških ptic.

To se dogaja predvsem v zimskem času, ko se na severu zaradi ostre zime, pomanjkanja hrane in

preštevilčne populacije večje število osebkov izseli proti jugu (pinoža, pegam).

Pri sesalcih se kot prilagoditev na neugodne razmere pojavi tudi posebnost pri razvoju zarodka.

Pri srnjadi in kunah poznamo embrionalno diapavzo. To je zadržana brejost ali embriotenija. Po

oploditvi jajčeca se zarodek razvije do neke mere, nato pa miruje. Po določenem času se razvoj

nadaljuje. Tako se brejost samice podaljša, vendar zaradi mirovanja zarodka samica lažje preživi

neugoden čas.

Na neugoden čas se živali pripravijo tudi s spremembami v prebavilih. Najbolj tipična je

sprememba resic v vampu jelenjadi. Resice v zimskem času nabreknejo, kar kaže na prilagoditev

na suho in lesnato krmo. Zaradi te prilagoditve lahko pride ob nepravem zimskem krmljenju do

pogina živali.

V razmerah, kjer pa so določena obdobja bistveno daljša (severni predeli z dolgimi zimami in

južnejši predeli z dolgimi vročimi poletji), pa se živali na temperaturo okolja prilagodijo tudi z

razvitostjo telesa. Tu poznamo dve pravili.

Bergmanovo pravilo:

Telo z majhno maso ima relativno večjo površino. Telo z veliko maso pa ima relativno

manjšo površino.

Alenovo pravilo:

Živalim, ki žive v hladnejših območjih, se zmanjša površina trupa tako, da je trup bolj

čokat, okončine pa so čim manjše in zaobljene. Živalim, ki žive v toplejših območjih, se

poveča površina trupa tako, da so okončine čim daljše.

V praksi sta ta dva zakona nazorno vidna. V Evropi poznamo divjega prašiča, ki je razširjen od

Sredozemlja do Skandinavije. V Sredozemlju so divji prašiči najmanjši, proti severu se njihova

telesna masa veča, enako opazimo pri losih v Severni Ameriki. Poznamo pa tudi primer lisic.

Puščavska lisica (fenek) ima velike uhlje in dolge noge, medtem ko ima polarna lisica čokat trup

kratke uhlje in noge. Pri nas tak pojav opazimo pri gamsu in še bolj pri kozorogu.

Pri živalih, kjer se ne pojavljajo velike sezonske spremembe temperature, se dlaka menja

nepretrgoma, medtem ko se pri sezonskih spremembah menja zimska in letna dlaka.

Prilagoditev na zimske razmere pa je zanimiva tudi pri racah, ki imajo poseben krvotok v nogah,

kar jim omogoča temperaturo nog 3o

C, tako da pod seboj ne topijo ledu, hkrati pa s to krvjo ne

ohlajajo svojega telesa.

EKOLOGIJA POPULACIJ

Skupino osebkov iste vrste, ki v istem času živi na določenem geografsko zaokroženem območju

in se med seboj križajo ter tako izmenjujejo dedne lastnosti, imenujemo populacija. Geografska

ločenost populacij pa ob daljšem časovnem obdobju, npr. nekaj tisoč let, lahko povzroči nekatere

spremembe in nastanek podvrste ali celo samostojne vrste. Pri nas je najbolj očiten primer pri

gamsu, kjer poznamo 9 podvrst, pri kozorogu pa so se razvile celo samostojne vrste (alpski,

pirinejski in kavkaški ali bezoarka).

Znotraj populacije pa poznamo tudi manjše skupine populacije, ki se nekoliko razlikujejo, te

skupine imenujemo dem. Za primer nam lahko služita gams ter jelenjad. Gams v Julijcih in gams

na Pohorju ter panonski jelen ali dinarski jelen so med seboj ločeni in se nekoliko razlikujejo,

vendar ne toliko, da bi jih razpoznali kot podvrsto ali celo samostojno vrsto.

Pri populaciji moramo poznati njene lastnosti. To so številčnost, gostota, starostna in spolna

struktura, rodnost, umrljivost in dinamika rasti.

Populacija ima svoje meje bistveno večje, kot pa so meje posameznih lovišč. Tako se v loviščih

gospodari le z enim manjšim ali večjim delom določene populacije. Iz tega sledi, da je

gospodarjenje z večino živalskimi populacijami znotraj enega lovišča praktično nemogoče. Zato

je potrebno gospodarjenje uskladiti na višjem nivoju, kjer se zajema celotna populacija.

Gospodarjenje s posameznimi osebki namreč ni nujno dobro za populacijo (»zaradi drevesa ne

vidiš gozda«). Gostota populacije se izraža v številu osebkov / 100 ha. Tako lahko vsaj

operiramo s celimi števili, kajti večkrat so gostote manjše od enega osebka na 100 ha in

podajanje števila osebkov na ha bi bilo nesmiselno.

Določiti oz. ugotoviti dejansko gostoto osebkov je v naravi zelo težko oz. nemogoče. Zato se pri

podajanju gostote zanašamo na ocene. Tu pa je potrebna velika previdnost, da so ocene čim

boljše. Pogoj za dobro oceno je pravilna izbira metode ocenjevanja ter stalnost uporabe izbrane

metode, saj si nekatere metode med seboj niso primerljive in uporaba enkrat ene drugič druge

metode ne bi dala pravih rezultatov. Metode se med seboj razlikujejo glede na parametre, ki jih

potrebujemo za oceno. Najbolje je, če upoštevamo več parametrov, saj je pridobivanje

zanesljivih rezultatov zgolj enega parametra zelo težavno. Populacijo ocenjujemo glede na

preštevanje, odstrel in škode po divjadi.

Neposredno ali popolno štetje je uporabno le pri zelo preglednem terenu, kjer preglednosti ne

ovirata rastje in relief.

Metoda kvadratov temelji na popolnem preštevanju v določenem vzorcu. To metodo lahko

uporabimo za ravninske in dokaj dobro pregledne predele.

Metoda odlova in ponovnega preštevanja markiranih osebkov ter izračun števila po formuli N =

(M x n) / m ( N; število osebkov, M; markirani osebki, n; uplenjeni osebki, m; markirani

osebki iz ponovnega odlova), nam da dobre rezultate, vendar le pod pogojem, da v raziskavi

zajamemo vsaj 1/2 osebkov.

Podatke za oceno pa lahko pridobimo tudi posredno, s sledmi, iztrebki, gnezdi, brlogi …

V uporabi je tudi preštevanje spomladanskega staleža divjadi (31. marec), pri katerem se

mladičev, poleženih v letu štetja ne upošteva. Ta metoda daje podcenjeno število osebkov, ki pa

je primerljivo s preštevanjem prejšnjih let, kar nam pomaga pri oceni gibanja oziroma trenda

populacije. Metoda je uporabna predvsem za srnjad, ostalo divjad težko ocenimo s to metodo.

Divje prašiče lahko preštevamo na krmiščih … ter dopolnimo podatke, pridobljene z odstrelom.

Podobno lahko preštevamo jelenjad v ruku in pozimi na krmiščih. Poleg odstrela dopolnimo

podatke še glede na škode, ki jih divjad povzroča.

Za malo divjad se uporablja preštevanje v času rastitve in jesenskih lovov (fazan) ali pa s

štetjem v pasovih ter izračunom (zajec).

Ena od metod je tudi tako imenovana kernelska metoda, kjer je mogoče s pomočjo podatkov o

lokacijah odstrela ugotoviti gostoto osebkov. Če se metoda izvaja redno in daljše obdobje, lahko

preko gostote ugotovimo gibanje populacije.

Glede na gostoto je morda celo bolj pomemben predvsem podatek o gibanju oz. stabilnosti

populacije, ki ga kaže razmerje med rodnostjo in smrtnostjo.

Na smrtnost lovci lahko vplivamo direktno, na rodnost pa le posredno preko biotehniških del. Za

dobro gospodarjenje je potrebno tudi poznavanje preživetvene strategije. Ločimo dve strategiji,

ki se ločita po številu mladičev ter času vodenja mladičev. Strategiji imata različni krivulji

smrtnosti, ki ju moramo pri načrtovanju odstrela tudi upoštevati. Ali populacija narašča ali

upada, pa nam pokaže tudi starostna piramida, ki je za boljši prikaz deljena še glede na spol.

Spolna struktura je ponavadi 1:1, upoštevati pa moramo tudi način razmerja med samci in

samicami. Poznamo monogamna (jerebice, race, gosi, golobi) in poligamna (parkljarji, fazani,

zajci, kune, kure) razmerja. Ali populacija raste ali pada, nam pove vitalni indeks populacije, ki

je razmerje med ugotovljenim in predhodnim številom. Ko je indeks > 1, populacija narašča, če

je indeks 1, je populacija stabilna, če je indeks 1 > populacija upada. Naraščanje populacije se

konča pri doseženi nosilni zmogljivosti okolja. Približevanje populacijskemu maksimumu se

kaže z zmanjšanjem telesne teže, teže trofej, v povečanju bolezni, zajedavcev …

Osebki populacije so med seboj v različnih razmerjih. Ta razmerja znotraj populacije imenujemo

tudi intraspecifična razmerja. Poznamo več vrst razmerij, ki se med seboj spletajo in razlikujejo

glede na potrebe posamezne vrste po hrani, stanišču, razmnoževanju in podobno. Med osebki je

vzpostavljena komunikacija, katero človek lahko tudi zazna, razumeti pa jo je težko oz.

nemogoče. Komunikacija poteka s pomočjo oglašanja, vonjav, govorice telesa … Med razmerja

znotraj vrste spadajo tekmovalnost, teritorialnost, kanibalizem in socialna razmerja.

Tekmovalnost

Tekmovanje je razmerje, ki je pogosto tako med osebki iste vrste kot tudi med osebki različnih

vrst - konkurenca. Najostrejše je tekmovanje med osebki iste vrste, saj tekmujejo za iste potrebe.

Tekmovanje nastopi že zelo zgodaj, saj pri mladičih poznamo tekmovanje za mleko,

najpogosteje pa ga opazimo pri odraslih, spolno zrelih samcih, ko tekmujejo za samice,

življenjski prostor, položaj, hrano...

Teritorialnost

Teritorialnost pojmujemo kot posestniško obnašanje na določeni površini. Ta je lahko stalna (ris,

jazbec, lisica, mačka … ) ali pa začasna (srnjad). Teritorij nudi osebku zavetje, hrano in možnost

razmnoževanja, vendar je potrebno teritorij braniti, kar pomeni tudi dokajšnjo energetsko

potratnost. Iz tega dejstva sledi tudi ugotovitev, da rastlinojedi praviloma niso teritorialni oz. je

teritorialnost izražena za krajše obdobje. Pri branjenju teritorijev redno prihaja do stikov med

osebki, redko pa so stiki neposredni, saj jih pogosto prepreči že vonjavna in glasna

komunikacija. Neposredni stiki se praviloma redko sprevržejo v dvoboj, saj osebka med seboj

komunicirata predvsem z držo telesa. Dvoboji so pogostejši med enako močnima osebkoma in

pa v paritvenem obdobju, se pa redko končajo s poškodbo ali celo smrtjo osebka.

Kanibalizem

To je najbolj zaostrena oblika tekmovanja, ki ima za posledico uboj in požrtje osebka iste vrste.

Žrtje poginulega osebka iste vrste (d. prašič) ne štejemo med kanibalizem. To razmerje se

praviloma pojavlja v stiski živali in je redko. Prisotno je predvsem pri ujedah (večji mladič požre

manjšega), velikih mačkah, miših, volkovih.

Socialna razmerja

Pri tem razmerju ločimo dva vedenjska vzorca, in sicer samotarsko življenje ali pa življenje v

skupnosti (krdelo, trop, jata), kjer je izrednega pomena hierarhični red. Ta razmerja se razvijajo

zaradi boljše možnosti preživetja. Samotarsko življenje ima pred skupnostjo prednost v manjši

konkurenčnosti za hrano, vendar je v skupnosti lažje braniti okolje z dobrimi prehranskimi

pogoji. Življenje v skupnosti omogoča večjo varnost (več oči več vidi) pred plenilcem, je pa

težje najti skrivališče. V tropu je prisotna tudi tekmovalnost za vodjo tropa. Tako se glede na

velikost in prehrano razvijejo različna razmerja, ki se lahko glede na letni čas tudi razlikujejo.

Podobno kot med osebki iste vrste se tudi pri osebkih različnih vrst pojavi več različnih razmerij,

ki jih imenujemo interspecifična razmerja. To so plenilstvo, tekmovanje med vrstami,

zajedavstvo, sožitje, sodelovanje in priskledništvo.

Plenilstvo

V tem razmerju, ki je tudi neke vrste tekmovanje za preživetje, saj plenilec plen ubije, sta

izražena selekcija (plenilec ima večjo možnost upleniti manj vitalne osebke) in uravnavanje

številčnosti. To razmerje je prisotno na vseh ravneh, npr. hrošči krešiči, rovke, ujede, sove, zveri.

Velja pravilo, da vedno plen uravnava številčnost plenilca! To pravilo omogoča ravnovesje, saj

mora plen plenilcu vedno povrniti najmanj toliko energije, kot je ta porabi za plenjenje. Tu lahko

izpostavimo tudi človeka plenilca, ki pa ima posebnost v poseganju na več ravneh. Tako posega

neposredno na plen z lovom, hkrati pa posega v ekosistem tudi s svojo dejavnostjo spreminjanja

okolja. Človek tudi težko lovi selektivno, zato so pomembni predpisi in norme, ki urejajo lov.

Tekmovanje med vrstami

Med vrstami se tekmovanje najbolj zaostri pri tistih vrstah, ki imajo podobne ali enake zahteve

in kjer je ponudba npr. hrane manjša od povpraševanja. Tam se rezultat tekmovanja kaže v

izginotju ene vrste ali v sobivanju obeh vrst. Zaradi človekovega vpliva je marsikje ta vrsta

razmerja ogrozila delovanje ekosistemov, saj se tekmovanje avtohtonih in alohtonih vrst s

podobnimi zahtevami pogosto slabo konča za avtohtono vrsto, kajti alohtona pogosto nima

naravnega sovražnika in ima prednost pri tekmovanju.

Zajedavstvo

V tem razmerju zajedavec dobiva hrano in pogosto tudi bivalno okolje. Praviloma ta razmerja

poznamo med višje razvitimi (gostitelj) in nižje razvitimi (zajedavec) živalmi, pogosta so med

nižje razvitimi živalmi, medtem ko med višje razvitimi živalmi nastopi sila redko (kukavica,

vampir). Večji zajedavec lahko služi tudi kot gostitelj, ki ga manjši zajedavec izkorišča za

širjenje (klop-borelioza). Zajedavec lahko gostitelja uniči (kar praviloma ni njegov namen, saj

tako posledično propade tudi sam) ali pa se razvije neke vrste sožitje. To razmerje je pogosto pri

nastopu populacijskega maksimuma večjih živali in deluje regulativno.

Sožitje

Razmerje prinese koristi obema osebkoma. Največkrat je razlika v razvitosti ene in druge vrste

velika, ali pa celo pride do sožitja med živaljo in rastlino, glivo. Lahko je obvezno ali pa

neobvezno. Obvezno sožitje poznamo npr. pri rastlinojedih, ki potrebujejo mikroorganizme za

prebavo celuloze. Sožitje med živaljo in rastlino pa je pogosto izraženo kot neobvezno, vendar

dobrodošlo – raznos plodov.

Sodelovanje

To je slučajen odnos med vrstami. Najlažje ga zaznamo kot alarmiranje ob prihodu plenilca, ko

se npr. šoje med seboj z glasnim vreščanjem opozarjajo na plenilca, tem opozorilom prisluhnejo

tudi druge vrste živali.

Priskledništvo

Pri tem razmerju ima ena od vrst korist, druga pa tega niti ne opazi, ker ni oškodovana niti nima

koristi. To razmerje je pogosto med različno velikimi plenilci, duplarji …

Glede na vsa našteta razmerja in odnose med biotopom in biocenozo se ustvari ravnovesje v

ekosistemu. Vidimo, da so razmerja kompleksna, zato moramo vedno obravnavati ekosistem kot

celoto in ne samo posamezne vrste. Za to je pomembno tudi poznavanje pretoka energije v

ekosistemu. Da je pretok energije čim manj moten, je izrednega pomena biodiverziteta ali vrstna

pestrost, ki omogoča pretok energije po več različnih verigah. Vrstno bogati ekosistemi so

energetsko bolj bogati (več hrane) in posledično tudi stabilnejši, saj so nihanja zaradi

morebitnega zmanjšanja številčnosti določene vrste ali njenega izginotja manj izrazita. Slovenija

zaradi specifične geografske lege, kjer se stika več vrst klimatsko-pedoloških razmer, spada med

vrstno zelo bogate dežele. Kljub temu, da površina Slovenije zajema le 0,014% kopne Zemlje, je

na našem območju prisotnih kar 2% vseh poznanih vrst rastlin in živali. V Sloveniji pa je vrstno

najbolj pestro kraško območje, ki zajema sicer 44%, vendar je na njem najti kar 95%

biodiverzitetnih vrst, med njimi tudi večina od 800 znanih endemitskih živali.

6. BOLEZNI DIVJADI

Bolezni divjadi lahko pojmujemo kot več dejavnikov, ki zmanjšujejo vitalnost osebkov ali

povzročijo celo smrt osebka. Za lažje razumevanje različnih dejavnikov jih delimo na mehanične

dejavnike in bolezni.

Mehanični dejavniki so dejavniki, ki povzročijo predvsem mehansko poškodbo osebka,

največkrat okončin. Glede na izvor dejavnika jih delimo na:

Agrotehnična sredstva. To so predvsem kmetijski stroji in priključki, ki poškodujejo ali

usmrtijo divjad. Največ poškodb se zgodi v času košnje, saj ta čas sovpada s poleganjem ali

valjenjem številnih vrst živali. Nevarna je predvsem rotacijska kosilnica, ki omogoča hitro

košnjo in nizek odkos trave, kar je neugodno za mladiče srnjadi, zajcev in številnih ptic, katerih

glavni način obrambe pred plenilcem je pritajevanje. Za zmanjšanje pokosa živali je potrebno

upoštevati način košnje (iz sredine navzven) in opremljenost strojev z detektorji divjadi.

Prometna sredstva. Število avtomobilov in drugih prevoznih sredstev je veliko in

prometnice sekajo marsikatere poti živali. Prometne konice zaradi urnika dela pogosto sovpadajo

s časom največje aktivnosti divjadi (jutro, večer). Dodatno k cesti divjad privabljajo tudi sol na

cesti in mladi poganjki na brežinah cest. V železniškem prometu je največ povozov na prehodih

divjadi čez železnico, pogosto pa je vzrok za številčnejše povoze razsuto zrnje žitaric (koruza!),

ki počasi pada z vagonov in tako privablja divjad na tire. Hkrati pa so vlaki hitrejši in tišji, kar še

dodatno poveča možnost naleta z divjadjo. Za reševanje te problematike uporabljamo različne

načine ograj (mehanska, kemična, svetlobna) in primerne nadvoze, ki pa so zaradi visoke cene

redki.

Zastrelitve. Kljub dobri puški in strelski usposobljenosti lahko pride do zastrelitve. Ta

dogodek se zgodi takrat, ko strel iz puške divjadi ne usmrti. Zastreljeno divjad je potrebno v

skladu z zakonom in lovsko etiko poiskati z za to delo usposobljenim psom in vodnikom psa. Da

bi delež zastreljene divjadi zmanjšali, je potrebno skrbeti za primerno strelsko usposobljenost

(trening streljanja na tarčo …), upoštevati izbiro divjadi primernega kalibra in seveda oddati strel

na divjad šele v primeru, ko je strel »čist«.

Plenilci. Včasih se zgodi, da tudi plenilec svojega plena ne pokonča, temveč se mu plen

iz takega ali drugačnega vzroka izmuzne. Takrat pride do poškodb, ki so lahko dolgoročno tudi

smrtne ali pa se zarastejo brez večjih posledic za plen.

Podnebni dejavniki. Odrasli osebki so zaradi svoje prilagodljivosti in vitalnosti pogosto

neobčutljivi na mraz, vročino, vlago … Drugače je z mladiči. V kolikor nastopijo v času vzreje

mladičev (predvsem zajci) ohladitve z veliko vlage, lahko propade celoten zarod v leglu. Vlažen

mraz je kljub višji temperaturi bolj poguben kot suh mraz pri nižji temperaturi.

Agrokemična sredstva. Pod ta sredstva štejemo tista kemična sredstva, ki jih uporabljamo

v kmetijstvu za zatiranje določenih vrst rastlin, gliv… (škropiva) in gnojila.

Podnebni dejavniki in agrokemična sredstva povzročajo podhladitve in zastrupitve in ne poškodb

okončin kot ostali mehanični dejavniki.

Bolezni povzročajo bakterije (enoceličarji, ki se razmnožujejo z delitvijo celic), glivice, virusi

(najenostavnejši, za svoj razvoj potrebujejo žive celice) in zajedavci (živa bitja, ki celotno ali le

del življenja preživijo v drugem, praviloma višje razvitem bitju). Mnoge bolezni se prenašajo

tudi na človeka (zoonoze), zato je potrebna previdnost pri opaženju in ravnanju z obolelo živaljo.

Nekaj teh bolezni je smrtno nevarnih za človeka.

Steklina. Bolezen, ki se najpogosteje prenaša z ugrizom, ko se pri stiku sline z rano zaradi

ugriza virus prenese. Poznamo dva tipa stekline, gozdno ali silvatično (lisica) in mestno ali

urbano (pes), razlika med njima je v glavnem prenašalcu. Steklo žival lahko prepoznamo po

nekaj značilnih simptomih, saj bolezen poteka v treh fazah. Opisane bodo na primeru lisice.

Faza otožnosti ali depresija je začetna faza, kjer lisica izgubi strah pred človekom, v tem času ne

je in ne pije! (ta faza je težje razpoznavna pri psu, mački).

Faza podivjanosti ali agresije nastopi po cca. 2-3 dneh po okužbi. Lisica je nemirna, razdražljiva,

blodi pri belem dnevu, izogiba se direktni svetlobi in je popadljiva na vse gibajoče predmete! Ta

faza je najbolj nevarna za prenos okužbe.

Na koncu nastopi faza ohromelosti, ko se prično pojavljati krči, ohromi ji žrelo s spodnjo

čeljustjo, kar povzroči viseč jezik in slinjenje , opletanje, padanje, postopoma lisica ohromi in ob

nastopu paralize dihal nastopi smrt zaradi zadušitve.

Zaradi preprečevanja stekline se lisice cepi s pomočjo letal, ki odvržejo oralno cepivo v obliki

ampul, ki jih lisice požro. V tem času je prepovedano prosto gibanje psov. Vse sumljive živali se

pošlje na analizo v veterinarski laboratorij. Proti steklini je obvezno tudi cepljenje psov, v

primeru, ko ima človek veliko opravka z zvermi je zanj cepljenje priporočljivo.

Mehurjavost ali Ehinokokoza je nevarna bolezen zveri, kjer pa so človek ali rastlinojedi

vmesni gostitelj. Povzročajo jo majhne, 4-7 mm velike in 3 do 4 člene trakulje. Zadnji člen je

poln jajčec in ga samica ob dozoritvi jajčec odvrže. Trakulje se razvijajo v prebavnem traktu

zveri. Z iztrebkom se jajčeca prenesejo na rastline (paša => rastlinojed, dotik rok, nehigiena =>

človek), kje lahko zdržijo daljše obdobje. Ikre se iz črevesja rastlinojeda (ali človeka) prebijejo v

krvožilje in se naselijo v žilah jeter in pogosteje pljuč. Razvije se značilen pecljat mehur s tanko

opno (od tod ime mehurjavost). Okuženi gostitelj živi normalno, dokler se mehur ne razpoči. Ob

razlitju beljakovine iz notranjosti mehurja nastopi beljakovinski šok in posledično smrt. Okuženo

divjačino sežgemo. Psa lahko zdravimo.

Zajedavska slabokrvnost srnjadi je bolezen, ki jo povzročajo želodčno-črevesni zajedavci

in jo pogosto imenujemo tudi driskavost. Zajedavci so nitasti, veliki do cca. 3 cm. Okužen

osebek je nenehen izvor okužb. Na divjadi se kažejo spremembe v videzu in obnašanju. Divjad

se pase pri belem dnevu, na odprtem in je po zadnjih nogah vidno umazana zaradi driske. Dlako

menja pozno, pojavijo se tudi edemi oz. zastajanje vode na spodnji čeljusti in vratu, glava je

otekla.

Mali in veliki metljaj sta velika zajedavca, ki se pojavljata predvsem pri srnjadi. Bolj

razširjen je veliki metljaj, oba pa povzročata sive, trde vendar prožne bule na jetrih, ki so temno

rdeče obrobljene. V teh bulah se nahajajo metljaji, ki jih lahko vidimo, če bulo prerežemo in iz

nje iztisnemo rumeno-belo sluz. Oba metljaja imata v svojem razvoju vmesnega gostitelja.

Veliki metljaj potrebuje barjanskega polža, mali metljaj pa enega izmed vrst suhozemnega polža

ali gozdno mravljo.

Gamsje garje so najhujši in najnevarnejši zajedavci gamsa. Razširijo pa se tudi na

kozoroga in muflona. Povzroča jih mikroskopsko majhen garjavec ali pršica. Problem je zgodnje

zaznavanje garjavosti, saj so prvi simptomi praktično nevidni, ker se pojavijo kot prhljaj na

vratu, prsih in podpazdušju. Tega prhljaja v naravi pri živi živali praktično ni mogoče videti.

Opazna je šele naslednja faza, ki pa je za gamsa že usodna. Zaradi vnetja podkožja prihaja do

izpadanja dlake, pojavijo se kraste z zajedami. Gams se težko premika, ne je, zapusti trop, je

shiran in zaradi shiranosti ter zastrupitve zaradi infekcije tudi pogine. Pogin je praviloma izredno

visok.

Razvoj pršice je ločen glede na spol. Samček se razvije v 14 dneh, samička pa v 21. Samček se

izleže iz jajčeca, nato zapusti rov, se naseli v kožni gubi, kjer doraste. Nato se vrne v rov, kjer so

samičke, katerih razvoj še ni končan. Samček oplodi še nerazvite samičke. Ko samička doraste je

že oplojena in zavrta nov rov ter odloži jajčeca. Tak razvoj omogoča nemoteno širjenje garjavca

in gams od okužbe do pogina živi 2-3 mesece, kar je dovolj dolga doba, da se garjavci preselijo

tudi na druge gamse. Okužba drugih gamsov je pogosta tudi zaradi prehajanja gamsov med tropi.

Prašičja kuga je virusna bolezen, ki povzroča visoke, do 90% pogine populacije pri

prašičih, tako divjih kot domačih. Bolezen se kaže v živčnih motnjah, ko prašič poskakuje, je

nepreviden, ni boječ, ima gibalne motnje, ko prašič pogosto poležava, nato pa mu ohromijo

zadnje noge. Prenos bolezni je možen preko iztrebkov, paše domačih prašičev, klavničnimi

odpadki … Bolezen se ugotovi z laboratorijskimi preiskavami.

Trihineloza, je bolezen mesojedov in vsejedov. Povzroča jo črevesna glista Trichinelle

spiralis. Odrasle trihinele so dvospolne in odložijo veliko število ličink. Ličinke prodro iz

črevesja v mišičnino, kjer se obdajo z ovojnico. Ob močnem napadu povzročajo hude bolečine in

smrt.

Zaradi možne okužbe z mesno prehrano je potrebno meso vsejedov in mesojedov obvezno

pregledati in ustrezno ožigosati (moder ovalen znak s črko T), okuženo meso pa ustrezno uničiti.

Tuberkuloza fazanov je ena izmed tuberkuloz, ki se prenaša tudi na človeka. Okužba

poteka preko hrane ali pa se razširja aerogeno (po zraku). Napredek bolezni je počasen. Prične se

z neješčnostjo, hiranjem, drisko, krvavo drisko, kašljem, hromostjo in konča s smrtjo. Pogin je

izredno visok.

Kokcidioza je najnevarnejša bolezen zajcev. Zajedavec ima zapleten razvoj, pojavi pa se

v dveh oblikah. Pri divjih zajcih predvsem kot črevesna kokcidioza, pri domačih kuncih pa kot

jetrna kokcidioza. Okužen osebek ima črevesne motnje, drisko, krvavo drisko, izgubi tek, hira,

dehidrira in pogine. Pogini izredno visoki, tudi 100%, predvsem pri mladih živalih, obstaja pa

nekaj starejših živali, ki so odporne in je pri njih pogin manjši.

Zajčja kuga je bolezen, ki svoj višek doseže v mesecih marcu in aprilu, ob hladnih

deževnih dnevih. Zajci poginjajo s polnim želodcem, na nosu je opaziti rdečkast izcedek. Pogini

praviloma posamezni.

Pseudotuberkuloza je bolezen, ki jo povzroča bacil, ki se prenaša tudi na človeka.

Povzroča posamezne pogine v hladnih zimskih mesecih. Na pljučih, jetrih, vranici in ledvicah se

pojavijo za lešnik velike gnojne bule. Okužen zajec je shiran, oslabel in praviloma pogine.

Bruceloza je spolna bolezen zajcev in domačih prašičev. Na spolovilih, jetrih in vranici se

pojavijo gnojna žarišča, ki pa ne vplivajo na vitalnost živali. Bolezen se tako hitro širi in je težko

odpravljiva, povzroča pa dosmrtno jalovost okuženega osebka.

Pljučni zajedavci so nitasti zajedavci, ki povzročajo padec vitalnosti okuženega osebka.

Pogin nastopi le ob močnem napadu.

Dlakožer je zajedavec, ki povzroča močno izpadanje dlake. Ob močnem napadu napadeni

osebek lahko tudi pogine.

Nosni zolj spada med muhe, pogost je pri srnjadi. Ličinke tega zajedavca se naselijo v

žrelu, kjer se pritrdijo in pričnejo razvijati. Dokler so ličinke manjše in jih ni veliko, divjad le

nekoliko kiha. Ko pa ličinke dorastejo, so velikosti fižola. Divjad hrope in kašlja, če je ličink

veliko, pride do hiranja ali celo zadušitve živali.

Kožni zolj je sorodnik nosnega zolja, pogost je pri jelenjadi. Ličinke se razvijejo v

podkožju, predvsem na hrbtu, kar ob izkoženju lahko opazimo kot ogrčavost – 1-2 cm dolge

zvite črve v podkožju. Ličinke nato prežro kožo in izpadejo na tla, kjer se zabubijo. Ob prežrtju

kože povzročajo poškodbe, ki lahko povzročajo vnetja.

7. KINOLOGIJA

Kinologija je veda o psih. Ime je grškega izvora in je sestavljeno iz grškega poimenovanja psa –

kyon in poimenovanja vede – logos. Če bi besedo prevedli v slovenščino, bi se glasila psoslovje.

Kinologija je danes zelo razvejana veda in del nje je tudi lovska kinologija, ki se ukvarja z

lovskimi pasmami psov.

Pes je žival, ki jo je človek udomačil med prvimi, in sicer že pred več kot 10.000 leti. Takrat mu

je služil predvsem kot pomočnik pri lovu, kasneje tudi kot čuvaj črede domačih živali in ne

nazadnje tudi človeka. Dandanes poznamo preko 500 pasem psov, ki se med seboj razlikujejo

tako po velikosti, obliki, dolžini dlake, barvi … Med njimi so tudi številne lovske pasme. Pasme

psov se združujejo v pasemske skupine, ki jih je 10. Lovske pasme se tudi združujejo v

pasemske skupine. Poznamo 6 pasemskih skupin lovskih psov, to so goniči, barvarji, jamarji,

šarivci, ptičarji in prinašalci.

GONIČI

V tej skupini so zastopane najstarejše pasme psov, ki jih je človek uporabljal kot lovske

pomočnike. Staro ime za goniča je brak, kar je povezano tudi s poimenovanjem skupinskega

lova na malo divjad – brakada. V grobem jih delimo na visokonoge in nizkonoge goniče. Naloga

goničev je iskanje in gonja divjadi. Pri nas goniči iščejo in gonijo malo divjad, lisico in divjega

prašiča. Gonja ostalih vrst divjadi ni zaželena. Zahtevana je sledoglasnost, kar pomeni, da pes na

sledi med gonjo divjadi glasno in vztrajno laja. Tiha gonja je prepovedana. Goniči divjad iščejo z

visokim nosom, kar pomeni, da divjadi sledijo po njenem vonju, ki je v zraku in je svež. Tako

svežo sled imenujemo tudi topla sled. Najpogostejše pasme goničev pri nas so naslednje:

Kratkodlaki istrski gonič ali istrijanec.

Srednje velik pes s kratko, gladko in prileglo dlako. Osnovna barva je bela z oranžnimi

ožigi po glavi in trupu.

Resasti istrski gonič.

Resasti istrijanec je nekoliko močnejši in višji od kratkodlakega istrijanca. Barvno je

enak, le dlaka je srednje dolga in resasta.

Posavski gonič ali posavec.

Srednje velik pes s kratko, trdo in gosto dlako. Osnovna barva je pšenično-rjava ali

jelenje-rjava z značilno belino na smrčku, glavi, vratu, prsih, šapah in konici repa.

Brandel brak.

Srednje velik pes s kratko, gladko in prileglo dlako. Osnovna barva je črna z rjavimi ožigi

po gobcu, prsih in nogah. Je nekoliko mirnejšega značaja med goniči in zato primeren

tudi za šolanje za krvosledca.

Planinski gonič ali koroški žigec.

Srednje velik pes s kratko, gladko in prileglo dlako. Osnovna barva je črna z rjavimi ožigi

po gobcu, prsih in nogah. Značilne so črne pike na rjavih ožigih.

Vestfalski brak-jazbečar.

Spada med nizkonoge goniče. Dlaka je kratka, prilegla, črno-rjave barve z belino okrog

vratu, prsi, šap in na konici repa.

Poleg opisanih goničev se pri nas pojavljajo še bosanski brak, slovaški kopov, nemški gonič,

beagle in baset.

BARVARJI

V tej skupini so zastopane tri pasme. Poimenovanje barvarji izvira iz poimenovanja dveh pasem,

saj se beseda krvosledec uporablja za poimenovanje psa, ki je izučen za iskanje obstreljene

divjadi po krvni slede ne glede na pasmo. Barvarji so specialisti in so uporabni skoraj izključno

le za zasledovanje ranjene divjadi. Njihova naloga je izslediti obstreljeno oz. ranjeno divjad po

hladni sledi. Hladno sled sestavlja več vonjev, vonj divjadi, žlez, delcev dlake, tkiva, organov,

krvi, poškodb tal, rastlinja in mikroorganizmov. Tako sled izučen barvar sledi z nizkim nosom in

ji sledi tudi, ko je stara nekaj ur ali celo dni. Ko pes izsledi iskano divjad, mora to vodniku tudi

pokazati. Če pes ob najdeni mrtvi divjadi vztrajno in na mestu laja, ga imenujemo oblajač. Če se

pes po najdbi mrtve divjadi vrne k vodniku in ga z značilnim vedenjem vodi do najdene divjadi,

ga imenujemo pokazač. V primeru, ko je izsledena divjad še živa, pa je naloga psa, da tako

divjad glasno goni in zadržuje na mestu. Če je divjad manjša, jo mora zadaviti, če je divjad

večja, jo mora oblajati in držati na mestu, da se ji vodnik lahko približa in ji skrajša muke z

usmrtilnim strelom. Najpogostejše pasme barvarjev pri nas so naslednje:

Bavarski barvar ali bavarec.

Srednje velik pes s kratko in prileglo dlako. Osnovna barva je jelenje-rdeča do rjavkasta z

bolj ali manj izraženo temno obrazno masko in ušesi. Je lažje konstrukcije in tako

primeren tudi za iskanje obstreljene divjadi v visokogorju.

Hanoverski barvar ali hanoveranec.

Je srednje velik pes s kratko in prileglo dlako. Barva je jelenje rdeča z značilnimi

temnimi progami, temno obrazno masko in ušesi. Po konstrukciji je močnejši in težji kot

bavarec.

Alpski brak-jazbečar.

Je nižje raščen pes s srednje dolgo dlako. Lahko je jelenje-rjav z dimastim paležem po

glavi, hrbtu in repu, poznamo pa tudi temno obarvane, črne z rjavimi ožigi. Nekoč je

spadal v skupino goničev, kar lahko izkoristimo za šolanje psa kot goniča, vendar v tem

primeru izgubimo na zanesljivosti dela na krvnem sledu.

JAMARJI

Jamarji so pasemska skupina psov, ki so bili vzrejeni za delo v podzemnih rovih – lisičinah in

jazbinah. Njihova osnovna naloga je izgon divjadi iz rova ali zadavljenje divjadi v rovu in izvlek

na plano (pes davež). Poleg dela v rovu morajo psi opraviti tudi delo na planem – glasna gonja,

prinos, delo v vodi. Možno jih je uporabljati za šarjenje in krvosledništvo. Zaradi prepovedi

jamarjenja je potrebno pri šolanju spodbujati delo na planem. Najpogostejše pasme jamarjev pri

nas so naslednje:

Nemški lovski terier.

Manjši, čokat in mišičast lovski pes z živahnim temperamentom. Dlaka je gosta, tršata in

na gobcu nekoliko podaljšana v brado. Rep je skrajšan. Osnovna barva je črna z rjavimi

ožigi.

Poleg nemškega lovskega terierja se pri nas za lov uporablja še foksterier. Ostale vrste so

v lovskih rokah redkejše.

Kratkodlaki jazbečar.

Manjši lovski pes na zelo kratkih nogah. Dlaka je kratka, gladka in prilegla.

Najpogostejši obarvanosti sta jelenje-rjav in črn z rjavimi ožigi. Dovoljene pa so tudi

druge barvne kombinacije.

Dolgodlaki jazbečar.

Od kratkodlakega jazbečarja se loči praktično le v dolžini dlake. Ta je dolga, mehka in

zahteva veliko nege. To je tudi eden od vzrokov, da so dolgodlaki jazbečarji večkrat v

nelovskih kot lovskih rokah.

Resasti jazbečar.

Jazbečar z resasto, tršo dlako in izrazito bradico na gobcu. Lahko je svinjsko-siv ali črn z

rjavimi ožigi. Med lovci zelo priljubljen.

Za jazbečarje velja, da ne smejo preseči teže 9 kg. Poznamo pa tudi posebni dve pasmi

jazbečarjev, in sicer pritlikavega jazbečarja in kuničarja, ki sta zelo redka lovska psa.

ŠARIVCI

Šarivci so psi, ki jih uporabljamo pri lovu na malo divjad. Njihova naloga je iskanje divjadi na

strelni razdalji (šarjenje in grmarjenje) ter prinašanje uplenjene divjadi. Nekatere pasme so

vsestransko lovsko uporabne. Najpogostejše pasme šarivcev pri nas so naslednje:

Nemški prepeličar.

Srednje velik pes z daljšo valovito dlako. Rep je skrajšan za 1/3 dolžine. Barva je

različna, temni (rjavci) so rjave barve z belo liso na prsih, svetli (serci) so belo serasti z

rjavimi lisami. Prepeličarja je moč izšolati za vse oblike lova in spada med univerzalno

uporabne lovske pse, ki je med lovci tudi zelo priljubljen.

Angleški koker španjel.

Srednje velik pes (manjši od prepeličarja) z daljšo in tršo dlako, ki jo je potrebno redno

negovati, v določenih primerih je priporočljivo celo striženje. Rep je skrajšan na 1/3

dolžine. Barvne kombinacije so številčne, lahko so enobarvni ali celo tribarvni. Večina

jih je v nelovskih rokah.

Špringer španjel.

Srednje velik pes (za spoznanje manjši od prepeličarja) z dolgo in gosto dlako. Rep je

skrajšan na 1/3 dolžine. V osnovi je bel s črnimi ali rjavimi pikami in lisami. Dober

šarivec, ki je dovolj močan za prinos zajca ali celo lisice.

PTIČARJI

Že samo ime skupine pove, da so to psi, ki jih prvenstveno uporabljamo pri lovu na pernato

divjad. Izučeni so za lov pred puško, kjer v teku in z visokim nosom iščejo perjad. Ko najdejo

divjad, jo nakažejo z značilno trdo držo. Na povelje divjad splašijo in se pri tem uležejo na tla, s

čemer se zmanjša možnost obstrelitve psa. Uplenjeno divjad prinesejo vodniku. Najpogostejše

pasme ptičarjev pri nas so naslednje:

Nemški kratkodlaki ptičar.

Velik lovski pes z gosto, kratko in prileglo dlako. Rep je skrajšan na 1/4 dolžine. Lahko

je enakomerno rjav ali pa temno serast.

Nemški žimavec.

V osnovi enak kot kratkodlaki ptičar, le da ima resasto, tršo, žimasto dlako in izrazito

brado.

Irski seter.

Velik, lovski pes z dolgo svilnato dlako, ki jo je potrebno negovati. Lahko je enakomerno

rdečkast ali zlato-rjav.

Poznana sta še škotski ali gordon seter, ki je v osnovi črn z rjavimi ožigi in angleški seter,

ki je za spoznanje manjši in ponavadi dvobarven.

Epangneul breton.

Srednje velik lovski pes, temne daljše, svilnate dlake, ki je na prsih sivkasta, lahko pa je

tudi bel z rumeno-rjavimi pikami in ožigi. Značilnost je izredno kratek rep, oz. da nima

repa. Nekateri mladiči se že skotijo brez repa, če ga imajo, se ga skrajša.

Poenter.

Velik pes ptičar, dlaka je kratka, prilegla. Lahko je enobarven, bel, rjav ali črn, pogosto

pa je dvobarven, v osnovi bel s temnimi ali rumenkastimi pikami in lisami. Značilna je

izredno trda stoja, ko nakaže divjad.

V naših loviščih lahko srečamo še madžarsko vižlo, minsterlandca in veimeranca.

PRINAŠALCI

Že samo ime skupine pove, da so to psi, ki jih uporabljamo za prinos uplenjene divjadi. Njihova

značilnost je dober spomin mesta, kjer uplenjena divjad obleži. Zapomnijo si več mest uplenitve

hkrati, zato so pri iskanju in prinašanju predvsem perjadi zelo uspešni. Zaradi prijetnega in

umirjenega značaja in hitrega učenja so cenjeni tudi kot službeni psi in psi vodniki slepih.

Najpogostejše pasme prinašalcev pri nas so naslednje:

Labradorski prinašalec ali labradorec.

Srednje velik čokat pes s srednje dolgo, gosto in priležno dlako. Ponavadi zelo

vodoljuben. Barva je lahko svetla, rumenkasta ali črna. Pogostejši v nelovskih kot lovskih

rokah.

Zlati prinašalec.

Srednje velik pes zlato-rumene barve, z daljšo, gosto in tanko dlako, ki zahteva več nege.

Gladkodlaki prinašalec.

Podoben zlatemu prinašalcu, le nekoliko šibkejše konstrukcije in črne barve.

Vsi lovski psi ne glede na pasmo morajo biti za delo v lovišču primerno izšolani. Za delo v

lovišču je z zakonom opredeljena tudi uporaba izključno čistopasemskih lovskih psov. Za

zagotavljanje pasemskih standardov skrbijo kinološke organizacije. V Sloveniji deluje Kinološka

zveza Slovenije, ki je članica mednarodne kinološke zveze (FCI). Lovska kinologija je

organizirana preko 18 lovsko-kinoloških društev (LKD) in štirih lovsko kinoloških klubov (klub

ljubiteljev prepeličarjev …). Lovsko-kinološke organizacije so posredno tudi članice Kinološke

zveze Slovenije in FCI.

Za lovsko uporabnega psa pa veljajo tudi določene zahteve, ki jih mora pes uspešno opraviti. Za

opravljanje teh zahtev skrbi vzrejna komisija (VK), ki je lahko opredeljena za pasemsko skupino

ali celo za posamezno pasmo. Pes mora najprej ustrezati pasemskim standardom, kar se preverja

na telesni oceni psa. Tu vzrejna komisija preveri telesne parametre in značaj psa. Glede na

ustreznost pasemskemu standardu pes pridobi telesno oceno. Nato sledi preizkus naravnih

zasnov (PNZ). Tu se preizkusi sposobnosti in usposobljenost psa. Glede na izvedbo zahtevanih

del pridobi pes delovno oceno. Ko pes opravi oba preizkusa, ga lahko uporabljamo v lovišču, pri

nekaterih pasmah pa mora pes pred uporabo v lovišču uspešno opraviti še tekmo. Za vzrejo

mladičev oz. paritev pa je potrebno opraviti še vzrejni pregled. Pes ali psica, ki nima pozitivnega

vzrejnega pregleda, lahko sodeluje pri lovu, ne sme pa sodelovati pri vzreji psov. S tem se

zagotavlja čistopasemskost in prenos zaželenih lastnosti pasme ter zaviranje nezaželenih

lastnosti ali hib.

8. BIOTEHNIŠKA DELA

Za zagotovitev ustreznih življenjskih razmer divjadi in ostalih vrst živali moramo v lovišču

poskrbeti za ohranjanje in izboljšanje habitatov. Pomembno vlogo pri ohranjanju in izboljšanju

habitatov živali ima usmerjanje naravnih procesov in razumevanje le-teh. Izboljšave v smislu

velikih sprememb, vnosa velikih količin krmil in podobno so neprava pot. Odločilnega pomena

je poznavanje razmer in zahtev. Nikoli ne smemo imeti pred očmi svojega lastnega interesa, saj

pogosto ne gledamo dovolj široko in z našimi ukrepi celo porušimo določena ravnovesja v

gozdnem in izven gozdnem prostoru. Predvsem je občutljiv gozdni prostor, kjer je biodiverziteta

velika, pa jo zaradi kmetijskega modeliranja zmanjšamo, pospešujemo le vrste, ki so nam v

interesu, vrste, ki nam ne pomenijo interesa, ali pa so celo konkurenčne, pa zatiramo. Zaradi

številnih posegov v prostor je zaznati vpliv človeka že skoraj povsod. Ponekod je vpliv tako

velik, da naravni ekosistemi ne delujejo več in je ravnotežje porušeno. V takih razmerah so

potrebni številni ukrepi za izboljšanje habitatov.

Ukrepe lahko ločimo na dve vrsti, neposredne in posredne. Neposredni so ukrepi, s katerimi v

okolje nekaj dodajamo, posredni pa so ukrepi, s katerimi naravne procese usmerjamo. Za

uspešno izboljšanje in vzdrževanje primernih habitatov moramo izvajati predvsem posredne

ukrepe.

Neposredni ukrepi

Dodajanje soli

Najpogostejši ukrep, ki ga izvajamo v loviščih, je dodajanje soli. Sol je vir mineralov, ki jih

divjad potrebuje, vendar je dodajanje soli zapleten ukrep. Divjad ne potrebuje soli zaradi

nenadnega prehoda na zeleno krmo, saj tega ne občuti, ker se prehranjuje vsak dan in rastline ne

odženejo iz zimskega mirovanja v popolno ozelenitev v dveh dneh. Tudi mineralov pridobi

divjad dovolj v naravi, če ima na voljo zadosti različnih vrst rastlin. Dodajanje soli je tako

smiselno tam, kjer mineralov dejansko primanjkuje. Pomanjkanje mineralov povzroča uporaba

umetnih gnojil. Vemo pa, da sol divjad privablja, kar pogosto vodi k lažjemu odstrelu, čeprav

odstrel divjadi pri solnici ni lovsko pravičen. Sol lahko dodajamo na različne načine. Ne glede na

to, kako sol dodajamo, moramo paziti, da divjad liže le solnico in ne direktno soli, ker je použije

preveč. Dodajanje soli povzroča tudi večje potrebe po vodi, kar lahko povzroči velike probleme.

Zimski čas je čas, ko je vode zelo malo. V kolikor divjad uživa sol pozimi, se poveča potreba po

vodi, ki lahko privede do enormnega objedanja poganjkov grmovja in drevja. Če je poganjkov

premalo, potem obžira lubje. Tako lahko kljub nizkemu staležu v gozdu divjad povzroči

dokajšnje poškodbe na drevju. Zato sol dodajamo v spomladanskem času in le toliko, da je do

jeseni zmanjka. Če ostane v solnici, jo poberemo iz nje. Pri solnicah prihaja do koncentracij

divjadi, zato je potrebno tudi stalno opazovanje, če se ob solnicah pojavlja tudi bolna divjad. V

primeru hitro nalezljivih bolezni ali zajedavcev je potrebno solnice izprazniti, ali jih celo

odstraniti, drugače lahko pride do okužbe v večjem obsegu kot sicer.

Solnice

Solnice so debla tanjših dreves, visoka do dva metra in na vrhu razcepljena. V razcep se položi

kos kamene soli in ovije z mahom. Tako je sol vedno v vlažnem okolju, kar omogoča topljenje

soli ter mezenje solnice po deblu navzdol. Ker je deblo dovolj visoko, divjad nima direktnega

dostopa do soli. Solnica je lahko tudi v obliki lesene škatle, ki je pritrjena na drevo. Pri postavitvi

solnice moramo paziti na izbiro mesta, da s postavitvijo ne bomo sami povzročili škode ali pa

spodbudili objedanja v občutljivih fazah gozda. Solnica je lahko tudi oblika talnega dodajanja

soli (ponekod imenovana solina), kjer sol zmešamo z zemljo. Pogosto se za tako dodajanje soli

zbije posebno leseno škatlo ali izdolbe deblo in vanj da zmes soli in zemlje. Take lesene soline

so pogostejše v gorskem svetu. Za debelne solnice je primernejša kamena sol v obliki kamna, za

mešanje z zemljo pa mleta sol. Dodajanje soli v kaluže je prepovedano.

Krmljenje

Krmljenje divjadi je ukrep, kjer divjadi dodajamo krmo predvsem v jesensko-zimskem času, da

lažje preživi zimo. Avtohtona divjad je vajena preživeti zimo brez dodatnega krmljenja. Če pa je

stalež divjadi previsok ali pa so prehranske razmere neprimerne, je potreba po krmljenju bolj

izražena. Krmljenje ločimo glede na namen. Poznamo dopolnilno (zimsko), preprečevalno in

privabljalno krmljenje.

Privabljalno krmljenje je oblika krmljenja, kjer pokladamo krmo za privabljanje divjadi z

namenom odstrela. Taka krmišča služijo predvsem za odstrel tistih vrst divjadi, ki povzročajo

občutno škodo na kmetijskih površinah in je s tako obliko lova odstrel lažje izvesti. Na vseh

ostalih krmiščih je odstrel prepovedan. V lovišču je potrebno načrtno razporediti taka krmišča,

tako da je lov uspešen in se škode na poljščinah zmanjšajo. Na taka krmišča se poklada

predvsem močno krmo.

Preprečevalno krmljenje je oblika krmljenja, kjer pokladamo krmo zaradi zadrževanja divjadi

stran od kmetijskih površin. Izbira mest privabljalnih krmišč mora biti skrbno izbrana, da se ne

povzroči ravno obraten potek in se škode na poljščinah še povečajo zaradi privabljanja divjadi.

Zimsko krmljenje je oblika krmljenja, kjer pokladamo krmo z namenom olajšati preživetje

divjadi v zimskem času. Pazljivi moramo biti pri izbiri krme, saj močna suha krma povzroča

izrazito potrebo po vodi, močna sveža krma pa lahko zaradi neprilagojenosti vampa (resic v

vampu) povzroči napihnjenost in pogin divjadi. Zato velja, da močnejša krmila krmimo

predvsem pred zimo, da si divjad nabere tolščo. Kot krma se uporablja predvsem kvalitetno seno,

ki pa ga v nobenem primeru ne smemo soliti, in vejnik. Vejnik naj predstavlja približno 1/3

krme, 2/3 pa seno. Vejnik so posušene veje (eno do triletni poganjki) ki jih posušimo hkrati s

senom. Tako divjad pridobi zadosti mineralov in predvsem vlaknin. Dodajamo pa tudi sočno

krmo, ki je pomembna zaradi vsebnosti vode, ki je v zimskem času primanjkuje.

Pri krmljenju moramo biti pozorni na kvaliteto in količino krme. Slaba kvaliteta povzroča več

problemov kot koristi. Tudi priljubljenost sena je pri naših vrstah divjadi različna. Seno in vejnik

lahko pokladamo v obliki jasli, kozolčka ali stoga (stup, ostrnica). Važno je, da sta seno in vejnik

suha in dostopna divjadi. Kjer je več divjadi, je bolje imeti dvoje ali troje jasli, tako da se divjad

lažje razporedi na krmišču (pogosto so mlajše in manjše živali izrinjene). Pri pokladanju koruze,

želoda, kostanja in jabolk je potrebno le-te raztrositi na večjo površino, tako da jih divjad išče in

izkopava, kar je tudi naravno. Za krmljenje s koruzo lahko uporabljamo posebne valje, v katere

natrosimo koruzo. Valji so privezani in imajo luknjice. Ko divjad valj vrti iz luknjic pada koruza.

Uporabljamo pa tudi avtomatske krmilnice. Poleg suhih vej je možno pokladati tudi sveže veje,

predvsem jelke, ki so priljubljene pri divjadi. Pri krmljenju se pogosto dogaja, da krma ne izvira

iz lovišča, temveč od drugod. To pomeni dodaten vnos energije, kar lahko poruši ravnovesje

staleža divjadi in okolja, saj je zima eden od naravnih redukcijskih dejavnikov.

Posredni ukrepi

Zimska sečnja jelke

Eden izmed ukrepov, ki ga lahko usmerimo v prid divjadi, je zimska sečnja jelke. Znano je, da

ima divjad (predvsem jelenjad in srnjad) rada jelove vejice in še raje belo omelo. Pri sečnji, ki je

sestavni del gospodarjenja z gozdovi, lahko pomembno vplivamo tudi na prehranske razmere

divjadi. Pri zimski sečnji lahko opažamo, da se divjad gozdarjev ne boji in prihaja na sečišče

celo med odmori ali pa se zadržuje v neposredni bližini. V kolikor bi pri sečnji jelke zadnje

drevo podrli in pustili neokleščeno do naslednjega dne, bi imela divjad na izbiro celotno krošnjo

mladih poganjkov in omele. Tudi puščanje nekaj neokleščenih dreves za nekaj dni na mestih,

kjer je potem izdelava mogoča v kratkem času (ko se sečišče zaključuje), je lahko tak ukrep.

Glede na to, da se ti ukrepi izvajajo v času, ko jelenom odpada rogovje, bi se lahko izvajali tudi v

ostalih zimskih mesecih. Tudi pri načrtovanju sečnje, predvsem jelke, bi lahko vidik divjadi bolj

upoštevali, saj s takim ukrepom posredno zmanjšamo pritisk divjadi na rastoče jelke.

Vzdrževanje grmišč

Grmišča so površine, porasle z grmovnimi vrstami. Značilnost grmovnih vrst je ta, da odganjajo

veliko število poganjkov in da ima marsikatera vrsta tudi obilico plodov. Smiselno je predvsem

na gozdnih robovih ali na manjših površinah, kjer je slabša rast drevja osnovati grmišča.

Potrebno je zagotoviti primeren delež starejših, vitalnih grmov z obilico plodov in delež grmov,

ki jih obrezujemo tako, da imajo čim več mladih poganjkov. Z opazovanjem objedenosti

posameznih vrst bomo v lovišču spoznali divjadi zelo priljubljene grmovne vrste in njihovo

obliko (plod ali poganjek), kar bomo pri vzdrževanju grmišč upoštevali. Mladi poganjki so

bogati s hranili, vodo in vlakninami in so zelo priljubljeni v prehrani divjadi. Ta ukrep lahko

izvajamo tudi pri negi mladovij gozdnega drevja ter s tem zmanjšamo objedanje drevesnih vrst.

Grme praviloma prirezujemo na 2-3 leta. Kjer vidimo večkrat objedeno manjše drevje, ga

pustimo, saj ima več mladih poganjkov in divjad bo objedala to drevo, če ga odstranimo, bo

pričela z objedanjem drugih. Hkrati grmišča nudijo tudi pribežališče in skrivališče divjadi.

Vzdrževanje in sadnja plodonosnega drevja

V naravni drevesni sestavi je na območju Slovenije prisotnih 71 drevesnih vrst. Nekaj drevesnih

vrst je gospodarsko zanimivih, številne niso. Med gospodarsko manj zanimivimi pa je tudi

plodonosno drevje. Habitatne razmere lahko izboljšamo tako, da poskrbimo za primeren delež

plodonosnega drevja. Zanimive so predvsem lesnika, drobnica, jerebika, mokovec, cer …

Številne naštete vrste so v gozdu redke ali pa životarijo. V dobrobit divjadi in tudi ptic je

smiselno na gozdnih robovih, kjer je dovolj svetlobe, osnovati nekaj plodonosnih dreves. S tem

ukrepom zagotovimo boljše prehranske razmere in vzdržujemo vrstno pestrost avtohtonih

drevesnih vrst. Za plodonosno drevje je pomembna predvsem sončna osvetljenost, saj v senci

ostalih dreves ne morejo polno obroditi. Pogosto pa so poleg plodov za objedanje zanimivi tudi

poganjki teh dreves.

Vzdrževanje pasišč

Slovenija spada med eno izmed najbolj gozdnatih dežel Evrope. Gozd prekriva skoraj 60%

površine, imamo nekaj največjih gozdnih kompleksov Evrope. Take razmere so primerne za

številno divjad, vendar divjad potrebuje tudi negozdne površine. Te pa pogosto predstavljajo

njive in intenzivno košeni travniki. Taki travniki so vrstno zelo revni in ne nudijo zadovoljive

paše divjadi, saj so sestavljeni predvsem iz ene ali treh vrst trav. Poleg tega je negozdno območje

povezano tudi z vznemirjenostjo zaradi človeka. Pasišča so zato izrednega pomena. Na takih

površinah kosimo 1x letno in poskrbimo, da se ne zaraščajo z grmovjem. Hkrati rob pasišča

predstavlja gozdni rob, na katerem lahko vzdržujemo grmišče in plodonosno drevje.

Odmaknjenost pasišča v mirne predele pa je tudi eden od razlogov, da pasišča divjad rada

obiskuje.

Krmne njive

Krmne njive so namenjene pridelavi krme za divjad. Krmo lahko poberemo in jo odpeljemo na

krmišča, lahko pa krmno njivo prepustimo objedanju in paši divjadi. V vsakem primeru je

potrebno krmno njivo v spomladanskem času ograditi, da preprečimo dostop divjadi. V tem času

je krme dovolj naokrog in sprotno objedanje krmnih rastlin na njivi bi vplivalo na kasnejši

obrod. Na krmni njivi se moramo posluževati predvsem zelenega gnojenja in gnojenja s

hlevskim gnojem. Na njivah kolobarimo, kar omogoča tudi raznovrstno krmo za divjad. Za krmo

lahko sejemo različna žita, deteljo ali pa vrste kapusnic (zelje, ohrovt …). Ponekod se dobro

obnese tudi topinambur. Krmne njive so lahko do jeseni ograjene, nato pa ograjo odstranimo in

omogočimo prost dostop divjadi, lahko pa so neograjene, tako da divjad prej pride do paše in je

obdobje paše divjadi na krmni njivi daljše. Krmne njive pa omogočajo tudi pridelavo krme v

lovišču. V tem primeru krmo v celoti ali pa le delno poberemo in jo uporabimo na krmiščih v

gozdu.

Poleg naštetih ukrepov, ki se nanašajo predvsem na prehransko zmogljivost okolja, ne smemo

pozabiti tudi na ukrepe, s katerimi izboljšamo habitat v smislu možnosti kritja živali. Pomembno

je namreč tudi okolje, kamor se žival lahko skrije pred plenilci, pred osebki iste vrste, kjer lahko

vzreja mladiče … Taki ukrepi so najpogostejši v oblikovanju remiz za malo divjad. Ne smemo

pozabiti niti na to, da se živali pri premikanju zelo rade občasno prikrivajo, zato so remize in

živice pomembne tudi za ostale živali, ne le malo divjad. Podobno velja za puščanje sušic

(suhega drevja) v gozdu, saj taka debla nudijo bivalni prostor duparjem. Če takih debel ni, lahko

nekoliko pomagamo s postavitvijo ptičjih valilnic, ki jih moramo izdelati kvalitetno in vrsti

duplarja primerno velike. Poglavitno vlogo igra tudi mesto in višina postavitve valilnice. Za

nekatere vrste divjadi so izjemnega pomena kaluže. Kaluže služijo predvsem za kalužanje divjim

prašičem in jelenjadi, kjer gre predvsem za nego kožuha oz. zaščito pred zajedavci. V kalužah

divjad potrebuje predvsem blato. Vodo kot napajališče divjad rabi le izjemoma in še to le v

sušnih mesecih na sušnih pedoloških podlagah. Zapomniti si moramo predvsem pravilo, da pri

vzdrževanju kaluž mislimo na čiščenje kaluž, ko odstranjujemo listje in vejice iz kaluže in ne na

dodajanje soli v kalužo! Kaluž ne solimo! Divjad pogosto sama najde kaluže ob vlakah ipd. Za

vodno perjad je potrebno zagotoviti ustrezno vodno površino z obvodnim rastjem. V času

obsežnih melioracij je že ena manjša mlaka z zaraščenim bregom izrednega pomena, zato jo

ohranjajmo.

Voljere in remize

Voljere so ograjeni objekti, ki služijo vzreji poljskih kur (fazan in p. jerebica). Ograja preprečuje

izlet kur v prosto naravo, hkrati pa preprečuje dostop do kur drugim živalim, predvsem

plenilcem. Ko živali v voljeri dorastejo do določene stopnje, se jih spusti v prosto naravo.

Izpuščanje perjadi je potrebno časovno in krajevno načrtovati, da se perjad vživi v naravno

okolje. Perjad izpuščamo za ohranjanje številčnosti populacije in posledično zaradi lova.

Izpuščanje perjadi dan pred lovom ni lovsko etično! Da pa se perjad dobro vživi v naravno

okolje, je bistvenega pomena tudi habitat, v katerega perjad izpustimo. Temu služijo remize, ki

so izrednega pomena tudi za vso ostalo, predvsem malo divjad, ki ni izpuščena iz voljer. Remize

predstavljajo pasovi grmovja in stare, visoke trave s posamičnim drevjem v kmetijski krajini.

Remize nudijo divjadi predvsem kritje pred plenilci, dobre razmere za vzrejo mladičev, prehrano

in tudi boljše pogoje za preživetje zime, saj se ekoklima remize razlikuje od ekoklime na njivah

in travnikih. V kolikor v kmetijski krajini ni vzdrževanih remiz, je vsakršno vlaganje in

gospodarjenje z malo divjadjo podobno Sizifovemu delu.

Lovski objekti

Poleg omenjenih ukrepov za izboljšanje habitatov živalim se v lovišču gradi tudi lovske objekte

v obliki lovskih stez, prež, bivakov in koč. Objekti morajo biti skladni z okoljem in nuditi lovcu

pomoč pri izvajanju lova, sicer je njihova gradnja nesmiselna. Za gradnjo teh objektov se

moramo držati predpisov, ki urejajo to področje.

VIRI:

Adamič M., (predsednik odbora Zlatorogove knjižnice), SLOVENSKI LOVSKI PRIROČNIK,

LZS, 1980

Černe A., MALA DIVJAD, LZS, 1979

Erhatič Širnik R., LOV IN LOVCI SKOZI ČAS, LZS,

Hafner M., JELENJAD, LZS, 2008

Kinsky H., Krueper W., Stubbe C.H., prevod in priredba Tratnik M., LOVČEVO OROŽJE,

LZS, 1990

Kolar B., EKOLOGIJA ŽIVALI IN VARSTVO OKOLJA DIVJADI, LZS, 1999

Krže B., SRNJAD, LZS, 2000

Leskovic B., (odgovorni urednik), LOVEC XCII., št.11 , LZS, 2009

Mali M., LOVSKA KINOLOGIJA, LZS, 2003

Toš M., (odgovorni urednik), LOVČEV PRIROČNIK, LZS, 1996

KAZALO

UVOD ............................................................................................................................................. 4 ZGODOVINA LOVA ..................................................................................................................... 5 PREDZGODOVINSKO OBDOBJE – lov za preživetje. .............................................................. 5

ZGODOVINSKO OBDOBJE – lov ni več način preživetja. .......................................................... 6 RAZVOJ OROŽJA ....................................................................................................................... 10 PRELAMAČE – puške s premično cevjo. .................................................................................... 14 PUŠKE Z NEPOMIČNO CEVJO ................................................................................................. 16 CEVI .............................................................................................................................................. 18

KALIBER ...................................................................................................................................... 19 NABOJ .......................................................................................................................................... 19 OPTIČNI PRIPOMOČKI ............................................................................................................. 22

LOV ............................................................................................................................................... 24 LOVSKE ŠEGE IN NAVADE ..................................................................................................... 29 DIVJAD ........................................................................................................................................ 32 SISTEMATSKI PREGLED VRST DIVJADI ............................................................................................. 32

EKOLOGIJA ŽIVALI .................................................................................................................. 33 EKOLOGIJA POPULACIJ........................................................................................................... 35

BOLEZNI DIVJADI ..................................................................................................................... 40 KINOLOGIJA ............................................................................................................................... 44 BIOTEHNIŠKA DELA ................................................................................................................ 50

VIRI ............................................................................................................................................... 56