Osnove gospodarjenja s prosto iveimi

ivalmi

Gregor earek

Srednje strokovno izobraevanje: GOZDARSKI TEHNIK

Modul: GOSPODARJENJE S PROSTO IVEIMI IVALMI

Naslov: Osnove gospodarjenja s prosto iveimi ivalmi

Avtor: dipl. in. gozd. Gregor earek

Strokovni/-a recenzent/-ka: in. gozd. Borut Horvat

Lektor/-ica: Irena Margon, prof. slovenine in angleine

Postojna, 2010

Avtorske pravice ima Ministrstvo za olstvo in port Republike Slovenije.

Gradivo je sofinancirano iz sredstev projekta Biotehnika podroja, ole za ivljenje in razvoj (2008-2012).

Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za olstvo in port.

Operacija se izvaja v okviru operativnega programa razvoja lovekih virov za obdobje 2007 2013, razvojne

prioritete: Razvoj lovekih virov in vseivljenjskega uenja, prednostna usmeritev Izboljanje kakovosti in

uinkovitosti sistemov izobraevanja in usposabljanja.

Vsebina tega dokumenta v nobenem primeru ne odraa mnenja Evropske unije. Odgovornost za vsebino dokumenta

nosi avtor.

Osnove gospodarjenja s prosto

iveimi ivalmi

Gregor earek

1. UVOD

Lov. Beseda, ki ima moan pomen. Ime za lovekovo dejavnost, ki ga spremlja e od vsega

zaetka razvoja. Beseda, ki v dandananjih dneh, ko lovek vse manj asa prebije v in z naravo,

marsikje pridobiva negativen predznak. Lov je dejavnost, ki se je skozi tisoletja mono

spremenila. Od pradavnega lova ivali, ki je pomenil preiveti ali izumreti, do dananjih dni, ko

potrebine za preivetje ulovimo v trgovini, se je lov mono spremenil. Vendar ni povsod

tako. e danes poznamo predele Sveta, kjer ima lov e vedno prvinsko obliko iz pradavnine. Pri

nas pa je lov dejavnost, ki pomeni ve kot preivetje. Biti lovec je odgovorno. Zakaj biti lovec,

pa je vpraanje, ki mu teko najdemo odgovor. Biti lovec je zbujen prastari nagon po lovu. Ker

pa takega lova ne potrebujemo ve, poznamo tevilne etine norme, ki jih pri lovu upotevamo.

e vedno lovimo divjad - ivali, ki so iva bitja. Vendar loviti divjad v teh asih in teh razmerah

ni prvobitnega pomena. Prvobitni pomen je ohranjati vrste divjadi in njihov ivljenjski prostor.

Zato kljub temu, da je lov kratka beseda, pomeni veliko ve. e hoemo lov vsaj priblino

spoznati, knjige ne pomagajo dosti. Pomagajo le kot pripomoek, ki nas usmerja pri opazovanju.

Opazovanje pa temelji na urah, dnevih, tednih in letih, prebitih v naravi. ele nato se nam prine

svitati, kaj lov je.

Da bi nekoliko spodbudil razmiljanje ob opazovanju divjadi in lova, sem napisal ta delovni

zvezek. Predstavlja le en majhen kamenek v mozaiku, ki pa ga mora sestavljati sam. Na

marsikatero vpraanje tu ne bo odgovora, bo pa nael marsikatero vpraanje, na katerega

odgovor je potrebno poiskati v naravi, kar pa se tie odgovorov na vpraanja pri preverjanju

znanja, pa so zapisani na teh straneh. Nekateri so med vrsticami.

Slikovno gradivo s komentarji bo na predavanjih.

2. ZGODOVINA LOVA

Lov spremlja loveka e od pradavnine. Vloga lova pa se je skozi zgodovinski razvoj

spreminjala. Spremembe vlog so razline, saj je vloga lova v Srednji Evropi bistveno drugana

kot na primer na Aljaski ali pa v pragozdovih Afrike in June Amerike, kjer ljudstva e vedno

ivijo z roko v roki z naravo. V tem poglavju bomo spremljali vlogo lova na obmoju Srednje

Evrope.

Lov lahko razdelimo v grobem na dve obdobji, na obdobje, ko je lov pomenil preivetje in na

obdobje, ko lov ni ve nain preivetja.

PREDZGODOVINSKO OBDOBJE lov za preivetje

O tem obdobju priajo predvsem arheoloke izkopanine in razline najdbe. Pred priblino

800.000 600.000 leti pred naim tetjem so se priele klimatske spremembe odraati v ledenih

dobah z vmesnimi otoplitvami. Zaradi velikih sprememb so bile ivalske vrste prisiljene na

prilagoditve ali izumrtje. V izkopaninah tako najdemo razline predstavnike tako toplejih kot

hladnejih obdobij. Poleg dananjih divjih ivali so bile prisotne e naslednje vrste: rosomah,

polarna lisica, mamut, mokatno govedo, severni jelen, jamski lev, leopard, jamska hijena, alpski

volk, jamski medved, dlakasti nosorog, nosorog, tur, bizon, divji konj, orjaki jelen, los, bober in

leming. Nekatere vrste so predstavljale plen loveku e ne dolgo nazaj. Na primer, tur je bil

iztrebljen 1627. leta, lovci antine Grije so lovili leve Nekaj pa se jih je ohranilo do danes,

na primer los, bober, rosomah, ki so pogosteji v Severni Evropi in zober, ki je e prisoten v

pragozdovih Poljske.

150.000 120.000 let p.n.. neandertalci lovijo predvsem manje ivali. Uporabljajo pestnjak.

Skozi razvoj izpolnjujejo oroje v kopja in kamnite sekire, pri lovu na velike ivali pa si

najverjetneje pomagajo z jamami udornicami ali pregonom ivali v prepad. Nain lova se

spremeni po zadnji otoplitvi in naselitvi novodobnega loveka pred priblino 20.000 leti. Zaradi

ugodnejih podnebnih razmer se prine spreminjanje okolja zaradi loveka. lovek prine gojiti

rastline in udomaevati ivali. 10.000 2.000 let p.n.. se prvi pojavi pes kot pomonik pri

lovu, oroju se pridruita lok in puica, pojavijo pa se jamske risbe, na katerih so lovski prizori.

V bronasti dobi med leti 1.800 1.000 p.n.. lov prine izgubljati vlogo preivetja. Veji pomen

pridobivata poljedelstvo in ivinoreja. Ljudje e vedno lovijo z lokom, le kamen in kost kot

surovini za oroje izpodrine bron, ki se ohrani tudi v elezni dobi.

ZGODOVINSKO OBDOBJE lov ni ve nain preivetja

Za podroje Srednje Evrope se v tem obdobju vloga lova bistveno spremeni lov ni ve nujen za

preivetje, kar pa ne velja za cel svet, saj je ponekod lov za preivetje v predzgodovinski obliki

e vedno prisoten. Za to obdobje imamo poleg arheolokih najdb kosti, oroja tudi prve

zapise, ki se pojavijo v razvitih civilizacijah (Egipani, Asirci, Babilonci ). V Evropi so na

razvoj lova vplivali Grki in Rimljani.

Grki so lov pojmovali za iznajdbo bogov in ga zelo cenili. Lov so priporoali mladim mokim,

da so se izurili v lovskih veinah, saj so bili tako izurjeni tudi dobri vojaki. Za lov divjadi so

uporabljali predvsem mree, kamor so s psi naganjali divjad. Ko je bila divjad ujeta, so jo

pokonali z ostnom ali kopjem. Pse so glede na njihov namen razlikovali na pse za sledenje, pse

za gonjo in pse za napad na mono divjad, npr. velike zveri in divje praie. Upotevati moramo

zgodovinske zapise grkega zgodovinarja Ksenofona (430 355 p.n..), ki je napisal prvi lovski

prironik in v njem opisal tudi, kako se lovi leve in leoparde, kar pomeni, da so v tistem asu e

obstajali na obmoju Grije.

Povsem drugaen pogled na lov pa so imeli Rimljani. Rimljani so lov pojmovali kot postransko

zadevo. Lovili so zaradi zaite polj pred rastlinojedi in zaradi zaite ivine pred zvermi.

Pomemben je bil status divjadi, ki je imel velik vpliv v nadaljnjem razvoju. Divjad je bila

nikogarnja lastnina in je pripadala uplenitelju. Na razvoj lova pri nas so imeli Rimljani bistveno

veji vpliv. Ker pa je bil rimski imperij obseen, so bili tudi naini lova zelo razlini. Zanimiv je

bil lov Keltov, ki so uporabljali konje in pse, oroje pa sta bila le kopje in zanka (laso). Lov so

pojmovali kot port in mu doloili tudi etine norme, saj niso lovili divjadi, ki je bila najlaje

ulovljiva. Vse ostale oblike lova so pojmovali kot neastne, izjema je bilo le sokolarjenje.

Razlikovali so visoki in nizki lov.

Srednji vek je zaznamovala naselitev Slovanov v 6. stoletju. Po nekaterih podatkih naj bi v tem

asu pri nas e iveli zobri. Razmere so se spreminjale z vplivom Germanov in fevdalizacije.

Lov se je odvijal po dominalnem sistemu, kjer je bila lovna pravica vezana na zemljiko lastnino.

Lastnik zemljia je bil tudi lastnik divjadi na svojem zemljiu.

Spremembo je prinesla fevdalizacija, kjer je veljalo, da vse, kar je brez lastnine, pripada kralju.

Tako je kralj pridobil lastnino nad divjadjo in posledino lovno pravico. Podlaga za tako

lastnitvo je rimsko pravo, ki divjad smatra kot nikogarnjo lastnino. Prielo se je loevanje

zemljike lastnine in lastnitva nad divjadjo. Vladar je tel lovno pravico kot svojo kot svoj

regal in jo je lahko tudi podeljeval drugim, praviloma vijim plemiem. Tako se je razvil

regalni sistem lova. Divjad so loili na visoko in nizko. Divjad nizkega lova je bilo dovoljeno

loviti tudi nijim plemiem, redko tudi podlonikom. Divjad visokega lova pa so lahko lovili le

vladarji in visoko plemstvo. Katere vrste so spadale v divjad nizkega in katere v divjad visokega

lova, je bilo odvisno predvsem od vladarja in njemu najljube divjadi. Podloniki so morali

opravljati tudi lovsko tlako. Sodelovali so na lovih kot gonjai, skrbeli za lovske pse in lovili

zverjad oz. kodljivo divjad. Podloniki, ki so z lovsko tlako pridobili tudi doloene lovne

pravice, so morali zalagati z divjaino grainsko kuhinjo. Divjad so lovili celo leto, saj so lovili

predvsem zaradi divjaine.

Pri lovu so uporabljali pse sledce, brzce in popadae. Divjad so lovili v mree, zanke in druge

pasti, za pokonanje pa so uporabljali ostno (posebno kopje). Najvijo ast pri lovu je lovec

dosegel z umiritvijo divjadi z bodeem jelenarjem ali kratkim meem. Lov z lokom in puico

je veljal za neasten. Razvito je bilo tudi sokolarjenje. Plemstvo je prirejalo velike love ne glede

na letni as in pridelek. Takni lovi so vodili do zaostrovanja razmer med plemstvom in

podloniki. Hkrati se je vealo tudi tevilo divjih praiev, ki so predstavljali priljubljen plen na

lovih, podlonikom pa so delali kodo na poljih. Ponekod so jih celo gojili v oborah

zverinjakih in jih spuali, da je bilo na lovu ve divjadi. Lov je urejalo ve razlinih lovskih

redov, ki so poveini le prepovedovali lov doloenim slojem in v doloenih loviih. Najstareji

lovski red pri nas je iz leta 1503 in je veljal za Goriko. Vpisane so tudi lovne dobe in lovopusti.

Redi so bili krajevno omejeni in posledino tudi nepregledni. Razmere med podloniki in kmeti

pa so bile edalje ostreje. Vrhunec so dosegle v letu 1770. Takrat je Marija Terezija zaradi

prevelikih pritob kmetov izdala odredbo o pokonanju vseh divjih praiev v prosti naravi.

Nekaj let kasneje, 1786. je cesar Joef II. izdal patent, ki je veljal za celotno deelo. Nekateri

leni tega patenta so se pri nas ohranili vse do leta 1935.

Ena najvejih sprememb pa je bila posledica marne revolucije 1848. Uvajati so prieli zakupni

sistem lova. Cesarski patent iz leta 1849 je ukinil pravico lova na tuji posesti, lovno pravico pa

so lahko obdrali posestniki z najmanj 115 ha strnjene povrine gozdov ali polj. Vsa ostala

lovia so zdruili v obinska in jih dajali v zakup. Lovno pravico pa so kmetje razirili tudi v

veleposestnikih gozdovih, kjer so imeli servitutne pravice do steljarjenja in pae, kar je privedlo

do razmejevanja gozdov. Razmere za divjad pa so se e poslabale leta 1870 z odvezo servitutnih

pravic. Kmetje so tako dobili lastnitvo nad velikimi obmoji veleposesti.

Divjad je bila skoraj iztrebljena. Vzrok je bil predvsem v lovni pravici, ki je dovoljevala loviti v

bistvu vsakomur, kadar je hotel in kolikor je hotel. Kmetje so tudi na divjad gledali z mrnjo, saj

je bila do tedaj last plemstva. V gozdovih so skoraj popolnoma iztrebili jelenjad, divje praie,

velike zveri, kozoroge in ponekod tudi gamse.

Konec 19. stoletja se prino razmere nekoliko umirjati, kar privede do novega pogleda na divjad.

Pojavi se pojem gojitve divjadi, ki ga izvajajo predvsem veleposestniki z naselitvami veleposesti

z divjadjo. Naseljevali so tudi tuje vrste, veinoma neuspeno, saj niso podrobno poznali

biologije in ekologije divjadi. Prve naselitve so si sledile tako:

Leta 1888 je Gilbert Fuchs v oboro pod Storiem naselil jelenjad iz Karpatov.

Leta 1890 je baron Julius Born na Ljubelju naselil kozoroge iz Gran Paradisa.

V letih 1891 1895 je baron Julius Born v 3000 ha veliko oboro v Jelendolu naselil

jelenjad iz Madarske, Poljske in Avstrije.

1895 so v Planini naselili jelenjad iz Karpatov, zaradi teav z oboro so 1904. ivali

izpustili na prosto.

1898. so v Leskovi dolini naselili jelenjad iz Avstrije, Planine in drugod. 1907. so ivali

izpustili.

Okrog leta 1900 so jelenjad naselili tudi na Urlji gori.

Divjad loujejo na koristno, ki se jo pospeuje in varuje, ter na kodljivo, ki se jo zatira.

Znailnost tedanjega asa so lovska drutva in klubi, ki so imeli v zakupu obinska lovia. V

klubih so bili zdrueni veji posestniki, tovarnarji in drugi nekoliko premoneji ljudje, ki so

lahko zbrali denar za zakup lovia. Prvi lovski klubi in drutva z veino slovenskih lovcev so

naslednji: 1878 Lovski klub Vrhnika, 1883 Lovska druba Novo mesto, 1886 Lovski klub

v Dolenjem Logatcu, 1894 Lovski klub Ribnica in Lovski klub v Idriji. Veina ostalih lovi je

bila v zakupu Nemcev. Priele so se porajati prve ideje o zdruitvi slovenskih lovcev, da bi laje

konkurirali Nemcem pri zakupu lovi. Idejo je dobil Karel Mayer iz Vrhnike. Idejo, da bi v

okolici Ljubljane zdruil slovenske lovce, je preglasil predlog dr. Ivana Lovrenia, da se

ustanovi organizacijo vseh slovenskih lovcev, ki bi skrbela za vzgojo lovcev, predvsem lovskih

uvajev. Tako se je 16. oktobra 1907 odvijal ustanovni obni zbor Slovenskega lovskega kluba.

Predsednik je postal tedanji upan Ljubljane Ivan Hribar, podpredsednik pa dr. Ivan Lovreni.

Drutveni znak je postal Zlatorog. V letu 1909 so v Ljubljani pripravili dobro obiskano veliko

lovsko razstavo. V tem letu se je klub tudi preimenoval v Slovensko lovsko drutvo (SLD).

Delovanje je bilo plodno in v letu 1910 je izla e prva tevilka revije Lovec. Delovanje drutva

in izhajanje Lovca pretrga I. svetovna vojna.

Sledijo leta razlinih predpisov, ki urejajo lovstvo. lanstvo v SLD naraa in leta 1936 je v

drutvo vlanjenih e 5500 lovcev. Poenostavijo se predpisi o lovopustu, da so razmere za lov in

divjad bolje. Pomemben dokument iz tega asa je Spomenica. Ta izide 1920 in ga izdajo lani

Prirodoslovnega odseka Muzejskega drutva za Slovenijo (precej je tudi lanov SLD). V

Spomenici se lani zavzemajo za zaito doloenih vrst ivali in rastlin ter za ustanovitev

alpskih, sredogorskih in barjanskih parkov. Zahtevali so tudi nadzor nad podzemnimi jamami.

leni iz Spomenice se po enem letu tudi uzakonijo. To je ena prvih uspenih naravovarstvenih

akcij, saj je uspela v asu, ko se je za volka, divjega praia in jazbeca e vedno izplaevala

denarna nagrada. Za izobraevanje slovenskih lovcev so se priela tudi redna predavanja v letu

1924. Glasilo Lovec je zelo kvalitetno in priporoeno v osnovnih olah kot olska knjiga. Od

prve tevilke pa do leta 1930 je bil Lovec glasilo lovcev in ribiev, po letu 1930 pa se ribii

odcepijo od lovcev in tudi Lovec izgubi ribike vsebine. Poskrbljeno je bilo tudi za lovsko

kinologijo, saj so se ustanavljali kinoloki klubi; 1921. klub ljubiteljev ptiarjev, 1924. klub

ljubiteljev brakov, istega leta je bila ustanovljena tudi Jugoslovenska kinoloka zveza, 1926. klub

ljubiteljev jamarjev in 1929. klub ljubiteljev brak-jazbearjev.

Leta 1935 izide enotni zakon o lovu. Lovska pravica je zdruena z zemljiko lastnino. Divjad je

nikogarnja last, ki si jo je mogoe prisvojiti z zemljiko lastnino pod doloenimi pogoji. Lastna

lovia so bila mogoa na najmanj 200 ha strnjene povrine. Obinska lovia pa so bila velika

najmanj 500 ha. e so presegala povrino 5000 ha, jih je bilo mogoe deliti, vendar ne na manj

kot 2000 ha velika lovia. Divjad je razdeljena na zaiteno (ima lovopust), nezaiteno in

zverjad. Sledila so vojna leta II. svetovne vojne. Zakupniki so ostali upravljalci lovi, problem

pa je bil z izvajanjem lova, saj je bila obvezna oddaja oroja. Loviti so prieli oficirji in vojaki. S

1. aprilom 1942 je bil vsakren lov prepovedan. Po vonji sledi ve predpisov in zakonov, ki

urejajo lov. Predpisi so doloali, da lahko lovia zakupijo le lovske zadruge, tako so se priele

ustanavljati lovske druine. Ustanovljena so bila tudi dravna lovia (Triglav, Karavanke,

Kamnike planine, Rog in Snenik). Leta 1946 zane spet izhajati Lovec.

Leta 1971 se v slovenskem lovstvu zgodi e en pomemben mejnik. Izide prva knjiga Zlatorogove

knjinice Slovenski lovski prironik. Od tega leta vsako leto izide ena knjiga z lovsko vsebino.

Leta 1976 je bil sprejet lovski zakon, ki je veljal do sprejetja Zakona o divjadi in lovstvu

(ZDLov-1) leta 2005.

3. RAZVOJ OROJA

Z lovom je neposredno povezano tudi oroje. Oroje je temeljito vplivalo na nain lova in tudi

na etine norme lovcev. Zelo teko si predstavljamo rezultat kamenodobnega lovca, e bi poznal

oroje dananjega asa. Po vsej verjetnosti bi iztrebil vse ivali, saj je lovil bolj nagonsko zaradi

preivetja. Tako se je do oroja skozi zgodovino stkala tudi posebna vez med lovcem in orojem.

Oroje lovcu ni le orodje, oroje je lahko tudi neprecenljiv, estetski statusni simbol. Oroje glede

na uinkovitost in na nain delovanja delimo na hladno in ognjeno oroje.

RAZVOJ HLADNEGA OROJA

V pradavnini so ljudje uporabljali pestnjak enostaven oster odkruek kremenovega kamna. S

takim orojem niso bili kos velikim ivalim, zato so lovili predvsem manje ivali. Z razvojem

loveka oz. sorodnega neandertalca se je razvijalo tudi oroje. Pestnjak so dopolnili deli rogovja

in kosti. e so te dele pritrdili na lesen kij, so razvili kamnito sekiro, ki je e omogoala

usmrtitev veje ivali. Uporabljali so tudi kopja in sulice, ki so imeli ogane konice, saj so bile

tako bolj ostre in tre. Ker kopja in sulice e vedno ne omogoajo enostavnega lova na velike

ivali, npr. mamuta, so e uporabljali doloene tehnike lova, kjer so ivali pognali ali v prepad

ali pa v jame udornice. Ni izkljueno, da so poznali nain skupnega lova, kjer nekaj lovcev veliki

ivali poree kite na okoninah, nato pa napol hromo ival laje umirijo s sekirami in kopji.

Priblino 50.000 let p.n.. se pojavi lok in puica. Lok je bil najprej enostaven, dolg, kasneje e

dvakrat zavit. Okrog 3.500 let p.n.. se organizacija lova spremeni, saj lovci e uporabljajo psa,

500 let p.n.. se je psu pridruil e konj, poznali pa so tudi sokolarjenje. Lovski pripomoki so e

razne pasti v obliki mre, zank ipd.

Z vlogo lova kot porta je oroje pridobilo drugaen pomen, saj je lov z orojem, ki je

omogoalo enostaven lov (lok in puica) veljal za neastno dejanje. Kopja in sulice so bili

razlinih oblik za razlino dolgimi konicami. Razvili pa so se tudi lovski noi jelenarji. To so

noi bodei z rezili, dolgimi vsaj 20 cm in roajem iz roevine. Umiritev jelena ali merjasca s

takim noem je bila posebna ast. Taki lovi, kjer lovec z jelenarjem umiri jelena ob znaku roga

(halali-halala), so bili v Franciji e dolgo zelo islani. Tak nain umiritve divjadi pa so

uporabljali celo nekateri vodniki psov krvosledcev.

V 4. stoletju se pojavijo prvi lokostreli. Zaradi okornosti, tekega napenjanja in dokaj

nenatannega streljanja niso konkurirali loku do 12. stoletja, ko so z razvojem zelo izboljani in

ostanejo v uporabi celo v 16. stoletju, ko e poznamo puke. V 16. stoletju se pojavi tudi posebna

izvedba lokostrela, ki namesto puice izstreli kroglo. Imenovan je ballaester.

Danes se pri lovu uporablja razline izvedbe lovskih noev, ki omogoajo predvsem rezanje, saj

bodeev pri lovu ne uporabljamo ve.

RAZVOJ OGNJENEGA OROJA

Ognjeno oroje je omogoila iznajdba smodnika. Prvi naj bi rni smodnik iznali Kitajci, saj e v

letu 618 omenjajo top. Znailnost rnega smodnika je ob poku tudi gost dim zaradi

izgorevanja, zato je bil smodnik ponekod v uporabi za preplah napadalcev in tak je bil verjetno

tudi kitajski top. V Evropi se je rni smodnik prvi pojavil v 9. stoletju, vendar je v uporabo

priel ele v 12. 13. stoletju. Po vsej verjetnosti so v Srednji Evropi prvi uporabili rni

smodnik za potisno silo izstrelka iz cevi.

Na prehodu iz 14. v 15. stoletje se pojavi prvo rono ognjeno oroje. Deluje kot top in je

podobno, le da je toliko manje, da se ga dri v rokah. Oroje izstreljuje kamnito kroglo,

zadevanje je nenatanno in za lov je to oroje neuporabno.

Nekoliko kasneje se razvije puka z vigalno vrvico. Puka je teka, vig nezanesljiv, natannost

pa je slaba. Puka ne more konkurirati lokostrelu.

Zaetek 16. stoletja pomeni prelomnico v lovskem oroju. Razvili so puko s kolesnim vigom.

To je bilo prvo ognjeno oroje, primerno za lov. Puka se nabae od spredaj prednjaa, za vig

pa ima na zadnjem delu posebno ponvico s smodnikom. Za vig tega smodnika pa se uporablja

petelin s piritom in hrapavo kolesce od tod ime kolesni vig. Kolesce je vpeto v mono vzmet,

ki poskrbi, da se ob sproitvi kolesce hitro zavrti. Hkrati se kolescu prisloni petelin (pri nekaterih

izvedbah dva petelina) s piritom. Dotik pirita ob vrtee se hrapavo kolesce povzroi iskrenje

(podobno kot vgemo vigalnik), ki vge smodnik na ponvici, ta pa vge smodnik v cevi. Cevi

so praviloma gladke, nekatere puke pa imajo raven ris, kasneje tudi e spiralen, ki v zraku

stabilizira izstrelek. Izstrelki so bile svinene krogle, ulite v posebnih kleah. Vsak pukar je

izdeloval puke svojega poljubnega kalibra, krogle pa so prilagodili puki, ki je imela primarno

vlogo. Kalibri so bili za dananje razmere nenormalno veliki, najvekrat med 15 in 40 mm

izjemoma med 6 in 9 mm. Ob koncu 17. stoletja puko dodelajo s poevnim francoskim

kopitom, ki izpodrine ravno nemko kopito. Izboljajo namerilne naprave, za laje proenje pa

e poznajo naproilo. Iz tega asa so poznane tudi revolverske puke z ve vrtljivimi cevmi in

celo neke vrste repetirka.

Vzporedno so razvili tudi puko z udarnim kladivom, ki pa ni izpodrinila kolesnega mehanizma.

V letih 1610 1615 razvijejo puko z baterijskim vigom, ki jo imenujemo tudi kremenjaa.

Praviloma imajo te puke francosko kopito, naproilo za mehko proenje in baterijski vig. Ime

je dobila po bateriji, ki jo sestavljata petelin s kresilnim kamnom in hrapava ploica, ki v celoti

pokriva ponvico s smodnikom. Tak vig je bolj zanesljiv, hkrati pa tudi iskrenje ni ve nevarno

za streleve oi. Puke so bile poveini dvocevke s priveznjenimi cevmi, poznane pa so e

revolverske puke z vrtljivimi cevmi celo repetirka, ki omogoa ponovno nabitje puke v

nekaj sekundah. V letih 1704 in 1776 se pojavijo prve puke zadnjae puke z basanjem od

zadaj.

ZRANA PUKA

V dobi kremenja so poznali tudi zrane puke. Te puke so bile dovolj mone, da so usmrtile

jelena. Bile so resna konkurenca kremenjaam. Zaradi tihega strela in velike moi so bile zlasti

priljubljene pri divjih lovcih. Obstajale so celo izvedbe s kombiniranim smodnikim polnjenjem.

Zaradi tihega strela in velike moi so te puke tudi prepovedali izdelovati.

Pomembna iznajdba nastopi v letu 1788, ko francoski kemik Claude-Louis Bertholett pokae

pokalno srebro. Kasneje je pokalno srebro izumil tudi Angle Edward Howart. Pokalno srebro

je snov, ki se vge pod pritiskom, ki ga povzroi udarec. Ta iznajdba pomeni novo prelomnico v

razvoju oroja, ki pomembno vpliva na konstrukcijske znailnosti oroja.

1807 se pojavijo prve puke s perkusijskim vigom (vig z udarcem). Kladivce udari na pokalno

srebro, ki zaneti smodnik v cevi puke. Leta 1818 e poznajo prve netilke, ki se nataknejo na

piston. Ta vigalni mehanizem zaradi zanesljivosti izpodrine vse ostale vigalne mehanizme. V

nekaterih pukah se je uporabljal celo v 20. stoletju. Razvijali so puke zadnjae, ki pa zaradi

slabega tesnjenja zaklepa niso bile uporabne.

Problem tesnjenja zaklepa je v 19. stoletju reil vicarski pukar J. Pauly, ki je leta 1812 izdelal

enoten naboj. Ta naboj je imel netilko za vig smodnika. Sam tulec pa je bil papirnat z bakrenim

dnom. Taka konstrukcija je omogoila izdelavo puk za basanje od zadaj zadnja. Soasno se

je pojavila tudi izvedba repetirke z valjastim zaklepom, ki jo je izdelal pukar Dreyse. Dreysejev

valjasti zaklep je z manjimi tehninimi spremembami v uporabi e danes pod razlinimi imeni.

Od tu naprej je razvoj potekal izredno hitro, iznajdbe so se razvijale skoraj istoasno in veina

iznajdb je v uporabi e danes.

Pukar Lefaucheux je leta 1832 razvil puko prelamao puko, kateri se cevi za potrebe

nabasanja povesijo. Zaklep je imel dolg odpiralni klju na spodnji strani cevi. V puki so

uporabljali naboje, ki jih je skonstruiral pukar Houllier. Ti naboji so imeli posebno obliko

netilke. Ta se je sproila s kovinskim zatiem, ki je bil sestavni del naboja. Kovinski zati je

trlel iz zaklepa, nanj pa je udarilo kladivce. Take puke so bile pri lovcih zelo cenjene, saj je e

povren pogled na puko zadostoval, da je lovec videl, ali je puka nabita ali ne. Pukar Flobert

je razvil naboj z robnim vigom, ki ga e danes uporabljamo pri malokalibrskih nabojih. V

Ameriki je tak naboj razvil Walter Hunt, in sicer za kaliber 44 (11,17 mm), posledino pa so

razvili puko z vzvodnim repetiranjem in nabojiem za 15 nabojev.

V Angliji je polkovnik Boxer razvil naboj s sredinskim (centralnim) vigom. Naboj je z

manjimi konstrukcijskimi popravki, predvsem pri netilki, dopolnil Amerian Berdan in tak

naboj je v uporabi e danes. Zaradi tevilnih prednosti so ti naboji izpodrinili ostale naboje.

Enovit naboj ima v primerjavi s prejnjimi naboji prednost v zanesljivem vigu, hitrejem

ponovnem polnjenju puke in hranjenju nabojev. Iznajdba tega naboja je spremenila celoten

sistem v pukarstvu, naboj je prevzel primarno vlogo pri izdelavi oroja. Pukarji so prieli

prilagajati puke nabojem.

RAZLIKA MED NABOJEM Z ROBNIM VIGOM IN NABOJEM S SREDINSKIM VIGOM

Naboj z robnim vigom pogovorno imenujemo kar po iznajditelju flobert. Znailnost tega

naboja je netilka, ki je sestavni del naboja in se nahaja v robu dna tulca. Udarna igla udari naboj

na rob dna in strel se sproi. Zato se tudi imenuje robni vig. Tulec lahko uporabimo le enkrat.

Dandanes uporabljamo te naboje v malokalibrskem oroju, kjer so pritiski pri strelu majhni, saj

ima tulec razmeroma tanko dno, ki slabo prenaa velike pritiske. V Ameriki uporabljajo take

naboje tudi pri vejih kalibrih v pukah s cevnim nabojnikom, saj se tako izognejo sproitvi

naboja v nabojniku zaradi udarca krogle na netilko, ki lahko nastane pri strelu. Naboji v cevnem

nabojniku so namre vloeni zaporedno, kar omogoa dotik krogle na netilko naslednjega

naboja.

Naboj s sredinskim vigom ima netilko v sredini dna tulca, zato ima tudi tako ime. Tulec je po

strelu mono ponovno uporabiti, saj je netilka zamenljiv del naboja. Uporabljeno netilko se

izbije in namesti novo. Ker je dno tulca moneje in se ga da tudi ojaati, so taki naboji uporabni

tudi za teje kalibre.

Od druge polovice 19. stoletja se razvoj puk prilagaja novim kalibrom in iznajdbi brezdimnega

smodnika, razvijajo se razlini zaklepi puk. Loevanje lovskih in vojakih puk je le v izdelavi

kopita, gravur, merilnih naprav konstrukcija pa ostaja enaka. Glede na zaklep in preminost

cevi pa loimo puke v dve veliki skupini.

PRELAMAE puke s premino cevjo

Znailnost puk prelama je prelom cevi v zaklepu. Cevi se povesijo in tako puko lahko

nabaemo z naboji. Puka je sestavljena iz cevi z ohijem zaklepa, kopika in kopita z

vigalnim mehanizmom. Zaklep se odpira s pomojo kljua, ki je lahko na spodnji strani ali (kar

je najpogosteje) na vrhu t.i. top lever. Klju deluje kot vzvod, s katerim premaknemo zatie

in zaklep se odpre. Pri prelamaah poznamo ve razlinih izvedb zaklepov, ki se glede na

konstrukcijo razlikujejo po trdnosti in vzdrljivosti.

Lefaucheux jev zaklep. Prvi in najenostavneji zaklep prelama. Zaradi ibke konstrukcije ni

primeren za dananje naboje. Klju za odpiranje je dolg in na spodnji strani cevi.

Lefaucheux T zaklep. Razvili so ga Anglei, zato ima tudi drugo ime angleki T zaklep.

Klasinemu Lefaucheux zaklepu so dodali dva zatia s spodnje strani in ga tako ojaali. Klju je

e vedno spodnji in dolg.

Zatini zaklep. Zaklep spoji cevi in kopito s pomojo zatiev. Glede na poloaj kljua za

odpiranje se loi v dve konstrukcijski izvedbi. Top lever ima klju na zgornji strani baskila in

se odpira s premikom desno levo. Drugi nain imenujemo roux in ima klju s strani, odpira

pa se s pomikom kljua naprej nazaj.

Greenerjev zaklep, poimenovan po pukarju, ki ga je skonstruiral e leta 1873. Zaklep je e

danes najbolj uporabljan zaklep pri trocevkah in dvocevkah s priveznjenimi cevmi. Zaklep se

zapira z dvema zatiema s spodnje strani in enim zatiem, ki je podaljek ibike.

Kerstenov zaklep, poznan tudi pod napanim imenom dvojni Greenerjev zaklep. Moneji

zaklep, ki ima namesto enega zgornjega zatia dva. Ta zatia sta ob straneh cevi. Uporablja se

pri enostrelnih prelamaah in dvocevkah z naveznjenimi cevmi.

Purdeyev zaklep je podoben Greenerjevemu zaklepu, le da zgornji zati ni prevrtan.

Boni zaklep. Trden in odporen zaklep, ki ima nastavke za zapiranje ob straneh cevi.

Vigalni mehanizmi prelama

Prelamae so imele sprva samo zunanja kladivca peteline, po katerih so dobile ime

petelinke. Kladivce je udarilo na vigalno iglo, ki je sproila netilko naboja in strel je bil

sproen. Kasneje so prieli izdelovati puke z notranjimi kladivci. Ker udarnih kladivc ni bilo

videti, so dobile ime brezpetelinke oz. hamerles. Izraz hamerles se pogosto napano

uporablja za poimenovanje dvocevk s priveznjenimi cevmi. Puke z zunanjimi kladivci se

izdelujejo tudi dandanes, predvsem pri izdelavi puk po naroilu, pri luksuznih pukah ipd.

Vigalni mehanizmi se glede na konstrukcijo delijo v ve vrst. Najpogosteje so uporabljeni

naslednji vigalni mehanizmi:

Blitz vigalni mehanizem je nameen na ploi sproilca.

Anson-Deeley - vigalni mehanizem je nameen v baskilu.

Holland-Holland - vigalni mehanizem je nameen na stranski ploi.

Pri prelamaah poznamo glede na tevilo in vrsto cevi razline izvedbe puk. Glede na tevilo

cevi, loimo enocevne, dvocevne, tricevne in celo tiricevne puke. Glede na vrsto cevi pa

loimo puke z gladkimi cevmi - ibrenice, puke z risanimi cevmi - risanice in puke s

kombiniranimi cevmi - kombinirke. Enocevne prelamae so manj pogoste puke. Veina jih ima

risano cev - risanice. Najpogosteje so dvocevne prelamae, ki jih glede na nain spajanja cevi

delimo v dve skupini.

Puko s priveznjenimi cevmi cevi sta spojeni ena ob drugi imenujemo dvocevka.

Puko z naveznjenimi cevmi cevi sta spojeni ena nad drugo imenujemo bokarica.

Bokarica je tudi ime za kombinirano puko bok polrisanico (ena gladka in ena risana cev). e pa

ima kombinirana puka cevi priveznjeni, jo imenujemo polrisanica oz. pogovorno biksarica.

Prelamae z obema risanima cevema imenujemo ekspres puke. Glede na spoj cevi tudi te

delimo na dvocevne risanice ali dvocevne bok risanice. Risani cevi sta pogosto enakih kalibrov,

lahko pa sta kalibra razlina.

Puke s tremi cevmi imenujemo tricevke oz. pogovorno driling. Kombinacije cevi so razline.

Najpogosteje se uporablja tricevko z dvema gladkima in eno risano cevjo. Poznamo pa tudi

tricevke z dvema risanima in eno gladko cevjo. Risani cevi sta lahko enakih ali pa razlinih

kalibrov. V kolikor je ena risana cev manjega kalibra spojena ob strani, tako puko pogovorno

imenujemo bok driling.

Pri vecevnih prelamaah se ob ve zaporednih strelih pojavi t.i. plezanje zadetkov. To je

pojav, ki se pojavi zaradi raztezanja tople cevi. Ob strelu se cev toliko segreje, da se prine

nekoliko raztezati, ker pa je ta cev spojena s sosednjo, ki je hladna, prihaja pri naslednjem strelu

do odklona oz. spremembe lege zadetka. Da se temu pojavu izognemo, poznamo konstrukcijsko

reitev medsebojno loenih cevi.

PUKE Z NEPOMINO CEVJO

Za razliko od prelama se pri teh pukah cev ne pomika in praviloma imajo le eno cev. Zaklep se

odpira na nain, ki omogoa polnjenje puke brez premika cevi. Tudi pri teh pukah poznamo

ve vrst zaklepov.

Bloni zaklep. Ta zaklep je izredno moan. Omogoa elegantno izvedbo puke v najmonejih

kalibrih. Uporabljen je tudi pri nekaterih ostrostrelnih pukah, zaradi trpene konstrukcije pa ga

poznamo tudi pri topovih. Ime je dobil po preminem bloku, ki zapira cev. Blok se pomika

navzgor navzdol, ali pa je vrtljiv.

Valjasti zaklep. To je eden najbolj mnoino uporabljanih zaklepov za repetirke, pogost pa je

tudi pri enostrelnih pukah. Zaklep se odpira vzdolno s pomikom roice zaklepa navzgor in

nazaj. Prvi tak zaklep je poznan v puki M41 pukarja Dreyseja. Ta zaklep je imel dolgo iglo, ki

se je rada zlomila, ob zapiranju pa je obstajala monost sproitve naboja. Zato sta leta 1898 ta

zaklep konstrukcijsko dodelala brata Mauser in od njune dodelave ostaja valjasti zaklep M98 do

danes enak in slui kot osnova za ostale izpeljanke valjastega zaklepa, ki pa se bistveno ne

razlikujejo. K razvoju hitrejega repetiranja pa je pripomogel tudi sistem Steyr-Manllicher z

uporabo nabojev v okvirju.

Premovleni zaklep. Ta zaklep je v pogovornem jeziku poznan pod imenom ruk-cuk. Zaklep

se odpira s pomikom roice nazaj in tako omogoa hitreje repetiranje.

Vzvodni repetirni mehanizem. Ta zaklep je v uporabi predvsem v Ameriki, imenuje se lever

action. Puko repetiramo s kljuem za sproilcem. Klju s prsti pomaknemo navzdol in

navzgor, pri emer odmik puke z lica ni potreben, kar omogoa hitro streljanje.

Drsni repetirni mehanizem. Ta zaklep se odpira in zapira s pomikom oblesja pod cevjo v smeri

nazaj - naprej. Pogovorno taki puki reemo pumparica, kar izhaja iz anglekega imena pump

action.

Polavtomatsko repetiranje. Prva polavtomatska repetirna ibrenica je bila izdelana e leta

1903. Polavtomatske puke delujejo po principu trzanja cevi povratni sunek tulca na glavo

zaklepa ali po principu odvajanja dela smodnikih plinov.

Avtomatsko repetiranje je v lovski uporabi prepovedano.

NITROCELULOZNI SMODNIK

Iznajdba brezdimnega oz. nitroceluloznega smodnika je vplivala tako na strelivo kot na puke.

Mogoa je bila izdelava avtomatskega in polavtomatskega oroja, krogle pa so se morale

prilagoditi, saj svinenke niso zdrale visokih pritiskov. Naboji so bili bolj uinkoviti, kar se je

odrazilo tudi v kalibrih, ki so e danes najpogosteje uporabljeni in znaajo med 6,5 in 9,3 mm.

VAROVALKE

Varovalke prepreujejo nenamerno sproitev nabite puke v primeru padca, zatika veje ob

sproilec Vseeno pa velja pravilo, da tudi varovalke nikoli ne delujejo 100%, zato je zelo

pomembna velika previdnost pri ravnanju z orojem. Varovalke so nameene na razline dele

sproilnega mehanizma. Varovanje sproilca je najmanj varno, saj varuje le sproenje preko

sproilca, e pa puka udari ob tla npr. pri padcu ipd., se lahko zaradi sunka sproi strel. Zato je

bolje varovanje sproilnega vzvoda, ki pa je nezanesljivo ob morebitnem zlomu zoba zaskoke.

Varovanje udarnega kladivca je zanesljivo, vendar e vedno obstaja monost, da ob izklopu

varovalke sproimo strel. Varovanje udarne igle je pogosto pri repetirkah in velja za zelo

zanesljivo. Sodobne puke pa imajo tudi kombinirane varovalke, ki varujejo ve delov hkrati.

Zelo zanesljiv in varen nain prenaanja nabite puke pa je sistem z ronim napenjanjem. Tu je

puka nabita, vigalni mehanizem pa ni napet. Napnemo ga ele tik pred strelom.

SPROILCI

Za sproenje puke uporabljamo sproilec oz. pogovorno petelin. Za varno in dobro streljanje

pa moramo poznati tudi, kaken je sproilec. V grobem delimo sproilec v tri kategorije.

Sproilec s kolenom ima kraji mrtvi hod, nato obutimo nekoliko veji odpor sproilca

(koleno). Pogosto v uporabi pri vojakih pukah.

Neposredni sproilec sproi strel, ko premagamo odpor sproilca in nima mrtvega hoda. Ta

navadno znaa od 1,0 2,2 N. Pri vecevnih pukah imamo lahko dva sproilca, lahko pa tudi

samo enega.

Sproilec z naproilom ima sistem za mehko proenje. Pri repetirkah je v veliki veini v

uporabi nemko naproilo. Ta sistem ima dva petelina, prvi je sproilec, drugi je naproilo.

Puko naproimo s pritiskom na naproilo. e pomaknemo naproilo naprej, puko sproimo!

Paziti moramo pri doloenih anglekih pukah, ki imajo naproilo spredaj in sproilec zadaj.

Odproenje puke. e divjad odskoi, je potrebno puko odproiti, saj v nasprotnem primeru

tvegamo nenadzorovan strel. Cev je obrnjena v smer, kjer nikogar ne ogroamo! Nemko

naproilo odproimo tako, da puko najprej zavarujemo (varovalka), nato dvignemo roico

zapiraa. S sredincem pritisnemo naproilo, ga drimo, s kazalcem pa hkrati sproimo sproilec.

Pri sistemih, kjer se zavarovanega zaklepa puke ne da odpreti, odproimo puko v zavarovanem

stanju. Nekateri modeli pa imajo avtomatsko odproenje ob dvigu roice zapiraa.

Pri nekaterih repetirkah in pri prelamaah uporabljamo francosko ali vzvratno naproilo. Tu

sproilec naproimo s potiskom sproilca naprej. Pri repetirkah odproimo naproilo tako, da

puko zavarujemo po prej omenjenem postopku. Namesto soasnega sproanja sproilca in

dranja naproila tu primemo sproilec s kazalcem in palcem ter ga previdno povleemo nazaj.

Pri prelamaah odproimo sproilec tako, da prelamao zavarujemo, odpremo in nato pri odprti

puki previdno nazaj povleemo sproilec.

Poznamo pa tudi e kombinirane sproilce, kjer je mogoe neposredni sproilec tudi naproiti.

CEVI

Cevi so eden od sestavnih delov puke. Loimo dve vrsti cevi, gladko cev in risano cev.

Gladke cevi so z notranje strani gladke - odtod jim tudi ime in so namenjene streljanju ibrenih

nabojev. Na ustju imajo zoitev, ki jo imenujemo zadrga ali ok. Zoitev slui oblikovanju

ibrenega roja. Zoitev je lahko polna (premer cevi se zoi za priblino 1 mm), trietrtinska,

polovina, etrtinska, cilindrina (ni zadrge) ali skeet. Nekatere puke imajo cevi z

menjalnimi zadrgami.

Iz gladkih cevi pa se lahko strelja tudi izstrelke za gladko cev, vendar mora biti izstrelek oz. cev

prilagojena za tako streljanje.

Poznane pa so tudi damastne cevi, ki pa so poveini dovolj mone le za uporabo nabojev s

rnim smodnikom.

Risane cevi so z notranje strani izlebljene risane. Navoj je spiralen in ima 4 ali 6 brazd. Z

brazdo poimenujemo leb navoja, profil navoja pa imenujemo polje. Razlika med poljem in

brazdo znaa 0,2 0,3 mm. Navoj je spiralen, da zavrti kroglo in jo tako stabilizira v letu.

Dolina v mm, pri kateri se navoj zavrti za 360o , je poimenovana kot viina navoja in znaa

med 200 in 400 mm. Cevi so lahko debeleje (debelostenske) ali tanje (predvsem pri

kombiniranih pukah).

Posebna oblika so poligonalne cevi, kjer ni ostrih prehodov med poljem in brazdo.

Zelo pomemben del pri ceveh je ustje cevi, saj pri risanicah bistveno vpliva na lego zadetkov.

Pomembno pa je tudi nabojie s prehodnim konusom, ki mora ustrezati dolini krogle, drugae

lahko pride do spremembe lege zadetkov in neprijetnega odsuna.

Poznamo pa tudi vlone cevi. To so risane cevi manjih kalibrov, ki se pritrdijo vloijo v

gladko cev. Take cevi se uporabljajo obasno npr. pri lovu na lisice, kjer so strelne razdalje za

ibre predolge, strel na divjad s kroglo velikega kalibra pa ni primeren.

KOPITO

Kopito je eden tistih sestavnih delov puke, ki mono vpliva na zadevanje. Kopito mora strelcu

omogoiti dobro oporo puke v ramo, dober oprijem vratu kopita ter pritisk na sproilec in dober

naslon glave (lica) v poloaj, kjer je namerjanje najlaje. Oblika kopita vpliva tudi na odsun

puke. Glede na obliko loimo ve vrst kopit. Angleko kopito, kopito s pitolskim roajem, s

svinjskim hrbtom, z Monte-Carlo obliko, z linico ali brez. Linica je lahko nemka ali bavarska.

Material za kopito je les, uporablja pa se tudi kopita iz umetnih mas. Del kopita je tudi oblesje

pri repetirkah, ki je lahko polno ali polovino in kopiek pri prelamaah.

KALIBER

Kaliber je izraz, s katerim poimenujemo notranji premer cevi. Samo oznaevanje pa je nejasno,

saj ni vedno napisan enoten parameter. Vasih je za kaliber napisan premer cevi med polji,

vasih med brazdami. Zgodi se celo, da je napisana srednja vrednost ali celo zaokroena

vrednost na cele mm. Da je zmeda e veja, se v Evropi oznauje kalibre v mm, v Ameriki pa v

colah (1 cola je 25,4 mm), gladke cevi pa imajo tevilne oznake.

Zaradi vsega natetega se pri oznaevanju kalibra uporablja e dolina tulca, vrsta tulca, vrsta

polnitve, proizvajalec, letnica iznajdbe, ime ivali, zato moramo dobro poznati, katero puko

imamo in katere naboje lahko streljamo.

NABOJ

NABOJI ZA RISANE CEVI

V Evropi se naboje oznai s kalibrom (premerom cevi), dolino tulca, vrsto tulca, vrsto polnitve

in izdelovalcem. Najpogosteje so uporabljeni le prvi trije parametri. Kaliber se oznai v mm,

ravno tako se oznai dolino tulca v mm.

Glede na vrsto tulca najprej loimo tulce z robnim vigom, ki jih pri nas uporabljamo le e za

malokalibrsko strelivo in tulce s sredinskim vigom, ki jih naprej loimo v tri skupine:

- tulci z robom; ti tulci so oznaeni s rko R. Taki tulci imajo na dnu poseben rob, kamor

se zatika izvleka nabojev. Uporablja se jih predvsem pri prelamaah.

- tulci z lebom; ti tulci imajo na dnu leb, kamor se zatika izvleka nabojev. Uporablja se

jih predvsem pri repetirkah.

- tulci s pasastim ojaanjem dna; ti tulci imajo posebej ojaano dno in so namenjeni

uporabi pri zelo monih kalibrih.

Polnitev se oznai posebej v primerih, ko je le-ta moneja od obiajne. Oznaka je M., Mag. ali

celotna beseda Magnum.

Oznaka izdelovalca se uporablja za razlikovanje od ostalih.

NABOJI ZA GLADKE CEVI

Pri kalibru gladkih cevi se kaliber oznai s tevilko. tevilka nam pove, kolikno je tevilo

krogel enakega premera, ki jih ulijemo iz enega funta svinca (453,59g). Vendar to oznaevanje

ostane v uporabi le do doloenega premera cevi, nato se kaliber oznai v colah. Za lovsko

uporabo uporabljamo kalibre 12, 16 in 20. Poznamo pa kalibre 4, 8, 10, 12, 14, 16, 18, 20, 24, 28

in 32, kaliber 36 pa je e oznaen v oznaki premera cevi v colah, in sicer z oznako 410. Pri

tevilnem oznaevanju kalibra gladke cevi pomeni veja tevilka manji kaliber. Tako so

premeri cevi pri kalibrih naslednji: 12 = 18,52mm, 16 = 16,84mm in 20 = 15,63mm.

Poleg oznake kalibra je izredno pomembna oznaka doline tulca! Nabojia gladkih cevi so

dolga 65mm, 70mm, 76mm in 89mm. Najvekrat se uporablja naboje s 70 mm dolgimi tulci. So

pa to oznake iztegnjenega tulca, kajti ibreni naboj je zavihan. Tako brez vejih problemov

nabijemo puko v kalibru 12/70 z nabojem 12/76. Pri strelu pa lahko puko zaradi prevelikih

pritiskov odpre. Zamenjava ima tako lahko hude posledice za oroje in strelca.

Pozorni moramo biti na oznake semi-magnum, magnum ali HV. Te oznake pomenijo moneje

polnitve in posledino veje pritiske, za katere pa mora biti puka posebej preizkuena.

Glede na to, katero vrsto divjadi bomo lovili, pa se moramo odloiti e za debelino iber. Na

naboju je oznaena debelina iber. Oznaka je lahko v mm ali v tevilkah, kajti stare oznabe so

bile tevilne in ne v mm. ibre so razlino debele, od 2 do 8,5 mm. ibre so svinene, se pa

zaradi onesnaevanja okolja s svincem uporablja tudi ibre iz drugih kovin. Ponekod je lov s

svinenimi ibrami e prepovedan.

Naboji za gladko cev pa imajo e eno razliico. To je izstrelek za gladko cev - IGC. Ti naboji se

uporabljajo pri lovu vejih ivali. Uporabni so predvsem za strel na kratkih razdaljah. Da jih

loimo od ibrenih nabojev, so na vrhu odprti, tako da je loevanje mono e na otip. Poznamo

dva tipa teh izstrelkov. V Evropi je najve v uporabi izstrelek tipa Brenneke, ki ima zunanja

rebra in klobuevinast ep, v Ameriki pa je v uporabi predvsem izstrelek tipa Foster, ki ima

okroglo glavo in je zadaj vboen. Glede na konstrukcijo in snov, iz katere je izstrelek za gladko

cev narejen, so razlike med izstrelki zelo velike in tudi streljanje iz vseh gladkih cevi ni mono,

kar je potrebno upotevati!

KROGLE

Z uporabo brezdimnega smodnika so prieli pukarji enostavne svinene krogle oblaiti v pla

iz bakra in podobnih kovin. Nastale so oplaene krogle. Danes je v uporabi izredno tevilo

krogel razlinih konstrukcij in materialov. Pomembna je uinkovitost krogle, da divjad hipoma

in ob najmanjih pokodbah mesa, umiri. Krogla tako na telo divjadi deluje s pokodbami zaradi

prestrela miinine, kosti in pritiska, ki uinkuje kot ok. Za kroglo je zaelena tudi lastnost

prestrela divjadi. Prestrel je pogoj za dobro krvno sled, da se v primeru slabega zadetka

zastreljena divjad im prej in im laje izsledi in umiri. Za dosego teh ciljev poznamo razline

krogle.

Polnooplaene krogle so krogle, ki imajo veliko prebojno mo, vendar slabe prenesejo

zadetno energijo na telo divjadi. Primerne so za lov debelokocev, kjer je prebojnost divjadi

teka.

Delnooplaene krogle. To so krogle, ki imajo le delni pla, glede na uinek, ko krogla zadane

v telo divjadi, pa jih delimo na razletave in deformacijske. Razletave krogle se v telesu divjadi

v celoti ali pa le deloma zdrobijo. Drobci povzroijo hude notranje pokodbe, nezdrobljen del pa

prestreli telo divjadi. Deformacijske krogle pa se v telesu deformirajo. Zaradi posebne

konstrukcije se gobasto razirijo in tako poveajo premer. Ker se ne drobijo, ohranjajo maso in

posledino poasneje izgubljajo energijo, zato imajo velik globinski uinek. Zaradi gobastega

zmalienja ob vstopu v telo povzroijo udarni val, ki e lahko povzroi trenutno smrt. Do e

vejih pokodb ivnega sistema in trenutne smrti pa pride zaradi utripajoe kaverne. To je za

mnogokratnik kalibra povean strelni kanal, ki nastaja za kroglo.

Noveje krogle so izdelane predvsem iz razlino trdega tombaka s svinenim jedrom. Poznamo

pa tudi krogle brez svinca.

Preizkus oroja

Vse strelivo in vse puke morajo biti igosane. ig pomeni, da strelivo in oroje ustrezata

doloenim standardom. Za standarde skrbi mednarodna komisija za kontrolo oroja CIP. Po

preizkusu dobi oroje ige za strelni preizkus, tevilko puke, kaliber in v primeru gladke cevi e

jakost zadrge.

NAMERILNE NAPRAVE

Za namerjanje oroja v cilj so potrebne namerilne naprave. Glede na cilj, katerega elimo zadeti,

so namerilne naprave razline. Za strel na taro na veliko razdaljo bomo potrebovali dober strelni

daljnogled z veliko poveavo, za strel na beeo malo divjad s ibrenico, pa potrebujemo le

muho, saj nam ostale namerilne naprave zakrijejo preve vidnega polja.

Najenostavneja namerilna naprava je muha na koncu cevi. Za natanen strel je potrebno dobro

poravnati linijo ibike in muhe. Namerjanje preko muhe uporabljamo pri ibrenicah pri lovu na

malo divjad. Mehanski merki za strel s kroglo so sestavljeni iz muhe in kobilice. Pri takem

streljanju imamo lahko teave zaradi vida, saj je potrebno izostriti tri med seboj daljinsko loene

toke kobilico, muho in cilj kar pa loveko oko ni sposobno, tako vedno ena od tok ostane

priblino ostra. Za laje merjenje je lahko namesto kobilice diopter.

Za laje merjenje poznamo optine namerilne naprave. Lahko imajo namerilni kri ali pa piko.

Strelni daljnogled nam glede na poveavo omogoa tudi strele na dalje razdalje. Ker veje

poveave zelo zoijo vidno polje, za strele na gibajo cilj niso primerni, zato lahko uporabljamo

tudi strelne daljnoglede s spremenljivo (variabilno) poveavo. Poznamo pa tudi optine

namerilne naprave z zelo majhno ali celo brez poveave, kjer merimo z enim ali obojimi oesi.

Na puki so take naprave nameene z montao, ki je lahko snemljiva ali pa fiksna.

VZDREVANJE OROJA

Lovec mora z orojem znati dobro rokovati in sem spada tudi vzdrevanje oroja. Le dobro

vzdrevano oroje je tudi varno oroje. Pomembna sta ienje in mazanje oroja, saj je oroje

obutljivo na vlago. Za mazanje oroja uporabljamo razlina namenska fina olja, pomembno pa

je, da je pred strelom notranjost cevi suha, saj morebitni oljni film vpliva na lego zadetka. Pri

ienju moramo biti pozorni, da ne pokodujemo ustja cevi in strelnega daljnogleda.

OPTINI PRIPOMOKI

Ker lov na divjad izvajamo v razlinih okoljih in ker ima divjad zaradi strahu pred uplenitvijo

dobro razvita utila in se pred zasledovalcem umakne oz. zbei, si pri lovu pomagamo z

optinimi pripomoki, saj moramo divjad pogosto ocenjevati na vejih razdaljah, ki znaajo sto

ali ve metrov. Na taki razdalji pa loveko oko ne zazna dovolj detajlov, ki so pri oceni divjadi

pomembni. Ti pripomoki torej sluijo lajemu opazovanju in tudi laji in bolji oceni divjadi,

saj nam opazovane predmete in divjad navidezno pribliajo. Glede na namen loimo tri osnovne

optine pripomoke. To so daljnogled, spektiv in strelni daljnogled.

DALJNOGLED

Daljnogled ali pogosto narobe imenovan dvogled je namenjen opazovanju in ocenjevanju divjadi

na vejih razdaljah. Skozenj gledamo z obema oesoma. Sestavljen je iz ohija, v katerem sta

leje in prizme. Na daljnogledu so podani trije pomembni parametri. Poveava, ki nam pove za

kolikokrat daljnogled navidezno priblia opazovani predmet, pomemben podatek je irina

objektiva in tretji podatek je zorni kot oz. irina vidnega polja. Pri izbiri daljnogleda je

pomembno, da vemo, kje in na kaken nain bomo lovili. Pri velikih poveavah, npr. nad 12 x, je

opazovanje brez dobrega naslona zelo teko, saj pride do pojava tresoe slike, ker nimamo

dovolj mirnih rok. e je ob tem premer okularja manji, je tudi zmogljivost v mraku manja. To

pomeni, da bo videna slika temna in razloevanje detajlov ne bo mono. Je pa zmogljivost v

mraku zelo odvisna tudi od izdelave in prevlek leja in njihove svetlobne prepustnosti. irina

vidnega polja pa nam pove, kolikno je nae vidno polje na doloeni razdalji. ire ko je vidno

polje, laje je opazovanje, ker tudi laje najdemo oz. namerimo cilj, ki ga elimo opazovati.

Poleg teh podatkov pa je dobro, e poznamo e izhodno zenico. To je premer svetlobnega snopa,

ki ga vidimo, e priblino z razdalje 30 cm zremo v okular. Veji premer izhodne zenice pomeni

tudi bolj svetlo sliko (vendar ne zmogljivost v mraku!). Je pa treba upotevati dejstvo, da

loveko oko s starostjo postopoma izgublja zmonost razirjanja zenice s priblino sedmih na

tiri milimetre, tako da tudi izkorienost izhodne zenice daljnogleda postopoma pada. Poleg

tega mora pogled skozi daljnogled zagotoviti dovolj kontrastno sliko, robno ostrino in naravne

barve. e je ohije gumirano, je na lovu bolj praktino, saj pri odlaganju ne povzroa moteih

zvokov, oprijem v rokah pa je bolji. Daljnogled mora biti tudi dobro zatesnjen, da vanj ne

vdirajo vlaga in prani delci. Glede na konstrukcijo prizem jih delimo na daljnoglede s

strehastima prizmama in daljnoglede s Porrojevima prizmama.

SPEKTIV

Spektiv je optini pripomoek, ki slui opazovanju ciljev na razdalje dolge krepko ez 100 m.

Skozenj gledamo le z enim oesom. Poveava spektiva je veja, 20x in ve, celo 80x. Omogoa

pa opazovanje ciljev pri dnevni svetlobi, saj je zaradi leja in dolgega ohija propustnost svetlobe

majhna. Uporabljamo ga predvsem pri lovu v visokogorju, kjer opazujemo divjad (gamse ) na

velike razdalje. Pogled skozi spektiv je mogo le ob dobrem naslonu spektiva, za kar lahko

uporabljamo tudi stativ, saj so poveave tako velike, da e najmanji tresljaj roke povzroi tako

tresenje slike, da razloevanje opazovanega cilja ni mogoe.

STRELNI DALJNOGLED

Strelni daljnogled nam slui za namerjanje puke v cilj. Glede na nain lova je poveava

razlina. Ima namerilni kri, ki je razlinih konstrukcij glede oblike, tevila in debeline niti.

Namerilni kri je lahko tudi osvetljen.

Pri vseh optinih pripomokih poznamo dve konstrukcijski razliici glede poveave. Poveava je

lahko stalna (fiksna) ali spremenljiva (variabilna). Spremenljiva poveava ima doloen interval,

ki je ponavadi vekratnik najmanje poveave, npr. 1,5 6 x, 2,5 10x, 3 9 x . Optini

pripomoek s spremenljivo poveavo je tako bolj uporaben, saj si poveavo spreminjamo glede

na razmere na lovu. Ker pa je pri takih pripomokih ve delov in je njihova zgradba zahtevneja,

je tudi cena nekoliko vija, hkrati pa je nekoliko veja monost okvar.

4. LOV

Lov je iskanje, akanje, vabljenje in opazovanje divjadi z namenom uplenitve. Zakon pa k lovu

teje e pobiranje divjadi in njenih delov. Ob posebnih okoliinah je dovoljeno divjad odloviti

ivo.

Lov glede na tevilo lovcev, ki lovijo, delimo na posamini ali individualni in skupinski lov. Za

skupinski lov se teje vsak lov, kjer hkrati lovijo trije ali ve lovcev in ima znaaj pogona. e gre

hkrati na lov na akanje ve lovcev, se tak lov ne teje kot skupinski lov.

OBLIKE POSAMINIH LOVOV

Pri posaminem lovu poznamo ve oblik, ki se med seboj razlikujejo glede na to, kako lovec

pride do divjadi. Ti lovi so akanje, zalaz, lov na klic, iskanje, jamarjenje in lov s pastmi.

AKANJE

Ta nain lova uporabljamo predvsem za lov velike divjadi in zveri. Divjad akamo v kritju na

tleh ali pa na visoki prei. Na prei moramo biti povsem mirni in primerno obleeni, tako da

obleka ne povzroa uma in da je primerne barve. Prihod na preo mora biti pravoasen in kar se

da tih. Enako velja tudi za odhod s pree. Divjad akamo na mestih, kjer izstopa na pao ali ob

steinah, kjer redno prehaja. Lovu s akanjem dajemo prednost, saj omogoa boljo oceno

divjadi, ker le-ta ni vznemirjena zaradi nae aktivnosti. Hkrati so tudi pogoji za odstrel bolji, saj

nam prea nudi dober naslon za oroje in roke. Slabost akanja je odvisnost od vetra, saj se mu

ne moremo prilagajati, ker je prea nepremina. Hkrati se na prostranih poljih teje pribliamo

divjadi, e jo opazimo izven strelne razdalje, ker je sestop s pree pogosto opaen. Lov s

akanjem najvekrat izvajamo v asu od ene ure pred sonnim vzhodom do ene ure po sonnemu

zahodu. Ponoi je dovoljen le lov zveri in divjih praiev. To divjad akamo v meseini,

najbolje pozimi, ko je sneg in polna luna. Lov s pomojo umetne svetlobe je prepovedan! V

veernem asu akamo tudi race na preletu.

ZALAZ

Pri zalazu si prizadevamo priti im blije divjadi, da jo lahko dobro ocenimo in pravino

odstrelimo. Za uspeen zalaz je potrebno zelo dobro poznati navade divjadi, biti pozoren na smer

vetra in imeti primerno obleko in predvsem obutev. Hoja je poasna z vekratnim ustavljanjem

in opazovanjem okolice. Lov na zalaz od lovca zahteva dobro psihofizino pripravljenost,

predvsem pri lovu v gorah. Na zalaz lovimo skoraj vse vrste divjadi, vendar moramo pazljivo

izbrati as in kraj zalaza, saj se v nasprotnem primeru zalaz spremeni v vznemirjanje. Divjadi

tudi ne zalezujemo v mirnih conah in poivaliih, saj jo tako vznemirimo in se odseli oz.

premakne na drug kraj. Zalaz, kjer lovec hodi hitro in nepozorno, ni podoben lovu, temve

vznemirjanju divjadi. Slabosti zalaza se pojavijo ob hitrem premikanju in zaradi poveane

monosti, da nas divjad opazi. Tudi ocena divjadi je lahko zmotna, e je ne moremo opazovati

dalje obdobje brez njene vznemirjenosti.

Posebna oblika zalaza je zalaz z vozom, ki ga uporabljamo na odprtih ravninskih predelih, kjer je

malo kritja. Pri takemu zalazu je izredno pomembno, da lovec ne strelja z voza, saj divjad po

nekaj strelih povee strel z vozom in priblievanje z vozom ni ve uspeno. Strelec na strelni

razdalji z voza im manj opazno sestopi, voz pa nadaljuje z vonjo. ele ob zadostni oddaljenosti

voza se odloimo za strel.

LOV NA KLIC

Divjad lahko privabimo v svojo bliino tudi z oponaanjem njihovih glasov. Potreben je dober

posluh, da je oponaanje uspeno, drugae divjad bolj kot ne motimo. Za oponaanje je potrebno

ogromno vaje. Oponaamo lahko glasove istega ali nasprotnega spola divjadi, ki jo lovimo,

lahko pa oponaamo tudi glas druge vrste divjadi. Kot pomo pri oponaanju glasov nam sluijo

razna vabila. Jelena privabljamo v ruku z oponaanjem jelena ali koute. Srnjaka privabljamo v

prsku z oponaanjem srne. Zveri pa privabljamo z oponaanjem glasov njihovega plena. Vrane

lahko privabljamo z oponaanjem njihovih glasov in vabnikov umetno narejeni vabniki v

obliki in barvi vran. Vasih se je na klic lovilo tudi jereba in ruevca.

ISKANJE

Iskanje divjadi je povezano z uporabo lovskega psa. Sem spada iskanje zastreljene divjadi, kjer

uporabljamo izuenega psa krvosledca, presledovanje divjih praiev in kun ter lov na malo

divjad v obliki arjenja in grmarjenja pred puko, kjer uporabljamo pse ptiarje in arivce.

Grmarjenje in arjenje pred puko izvaja eden, dva ali trije lovci s pomojo enega psa. Tako pes

dela samostojno in ni moten s strani ostalih psov. Zaradi vznemirjanja, ki ga tak lov povzroi,

izvajamo tak lov poredkoma in na razlinih obmojih lovia.

JAMARJENJE

Za ta nain lova je potreben izurjen pes jamar. Na ta nain lovimo lisice in jazbece, in sicer tako,

da pes iz rova priene lisico oz. jazbeca. Pes mora biti dovolj oster in spreten, saj se predvsem pri

lovu na jazbeca lahko zgodi, da jazbec psa hudo pokoduje ali celo pokona. Zato moramo dobro

poznati sledi, da najprej ugotovimo, ali je rov naseljen ali ne in nato e, katera divjad je v rovu.

e je pes mlad in neizkuen, ga v jazbino ne spuajmo. Psa tudi ne spuamo v rov v poletnem

asu, saj se mladii lisic in jazbecev pred izkuenim psom ne morejo braniti. Jamarjenje je lov, ki

zahteva izredno poznavanje lisice, jazbeca, psa jamarja in rova, saj se v nasprotnem primeru

lahko sprevre v nepotrebno muenje divjadi in psa. Zato se v dananjem asu ta nain lova na

doloenih obmojih opua. Pri nas je po zakonu o zaiti ivali prepovedan nain lova!

Dovoljen je le v primeru iskanja zastreljene divjadi, ki se zatee v rov.

LOV S PASTMI

Lov s pastmi je poznan e iz pradavnine. Uporablja se ga e danes, le pasti so bolj dovrene. Za

lov s pastmi se lahko uporablja le pasti dvigalke. To so pasti, kjer mora divjad vabo dvigniti, da

se past sproi, ob tem pa jo past hipoma usmrti. Ostale pasti za lov niso dovoljene. Lov s pastmi

zahteva od lovca dobro poznavanje divjadi in terena, kjer bo lovil. Pasti morajo biti nastavljene

tako, da ne ogroajo drugih ivali in ljudi. Za odlov ivali pa uporabljamo pasti, kjer se divjad

ujame iva in nepokodovana. Odlov izvajamo le za raziskovalne namene.

SKUPINSKI LOV

Znailnost skupinskega lova je lov v skupini najmanj treh lovcev in ima znailnosti pogona.

Glede na divjad, katero elimo loviti, se razlikuje tudi nain pogona. Oblike skupinskih lovov so

brakada, pogon in pritisk.

BRAKADA

Lov na malo divjad imenujemo brakada. V kolikor je lovie takega znaaja, da poleg male

divjadi, lisice, vrane, oje in srake lahko priakujemo tudi divjega praia, lahko odstrelimo tudi

divjega praia. Ostale divjadi ne streljamo. Lov poteka s pomojo psov goniev (nekdaj

imenovanih braki, odtod ime brakada). Glede na razporeditev strelcev in gonjaev obstaja ve

vrst izvedb brakade.

POGON

Pogon je lov, kjer se lovci razdele na gonjae in strelce. Strelci se razporede na mesta v strelni

liniji. Gonjai s pomojo psov glasno gonijo divjad proti strelni liniji. Gonjai praviloma ne

streljajo divjadi. Na pogonu lovimo iste vrste divjadi kot na brakadi (mala divjad, lisice, perjad

in divji prai). Pogone praviloma izvajamo za lov divjih praiev, saj divjad toliko vznemirimo,

da jo preplaimo.

PRITISK

Pritisk je tihi pogon. Izvedba je podobna kot pri pogonu, le da pri pritisku gonjai gonijo tiho, se

ne oglaajo in nimajo psov! Na pritisku lahko lovimo vso divjad. Pri pritisku divjad le toliko

vznemirimo, da se prine poasi premikati.

Za izvedbo skupinskih lovov je odgovoren lovovodja, ki tak lov pripravi in izvede. Vsi

udeleenci skupinskega lova morajo biti disciplinirani in strogo upotevati navodila lovovodje,

saj se v nasprotnem primeru pogosto lov izkae za neuspeen in celo nevaren. Zaradi varnosti

nosijo gonjai ivoobarvane telovnike, tako da so dobro vidni tudi na dalje razdalje, puke pa se

nabije ele na stojiu. Skupinske love prinemo izvajati v jesenskem asu, ko odpade listje, saj

je tako preglednost bolja.

LOV NA DIVJAD IN TROFEJE DIVJADI

Divjad so prostoivee ivali, ki imajo lovno dobo, v kateri je nanje dovoljen lov. Lovna doba je

lahko neprekinjena in je lov mogo skozi celo leto ali pa je prekinjena z lovopustom. Lovopust je

obdobje, ko lov ni dovoljen. Lovna doba pa je razlina glede na vrsto, spolno in starostno

kategorijo divjadi. Pri lovu moramo upotevati tudi pravilo, da odstrel vodee samice ni

dovoljen! V primerih, ko se odloimo za odstrel tako samice kot mladia, se vedno najprej

odstreli mladia. Pri jelenjadi, gamsih in divjih praiih pa moramo paziti tudi na tiste samice, ki

vodijo trop - vodnice. Teh samic ne odstreljujemo! V primeru odstrela vodee samice pride

namre do poruitve odnosa mati-mladi, kar skoraj vedno pomeni pogin mladia v zimskem

asu. V kolikor se odstreli vodnica, pa se porui hierarhija tropa, kar pomeni zbeganost ivali in

posledino razpad tropa. Take ivali so do ponovne zdruitve v trop tudi pogosteje rtve

plenilcev. Pogosto se pri divjih praiih to odrazi tudi v vejem obsegu kod na poljih.

Divjad ali njeni deli so lahko tudi trofeja. Kult trofeje je v Srednji Evropi mono izraen,

medtem ko skandinavske in severnoamerike deele trofejo smatrajo kot nepomembno in lovci

love predvsem zaradi divjaine. Trofeja lovca spominja predvsem na lov in je nekaken spomin

na doivetja. Poznamo pa ve vrst trofej. Najznailneja in najbolj cenjena je trofeja v obliki

rogovja oz. rogljev samcev divjadi, ekani ter kouh in lobanja zveri. Te trofeje pa imajo tudi

pomen kazalca razmer v populaciji. Pri veini vrst divjadi namre velja, da se v dobrih pogojih

razvijejo vitalneji samci, ki imajo tudi moneje rogovje. Tako lahko po moi rogovja sklepamo

tudi na stanje v populaciji. Za ocenjevanje moi trofeje je v uporabi standardiziran nain

merjenja parametrov trofeje, ki se pretvorijo v toke. Tak nain poznamo pod oznako CIC

(mednarodna komisija za lovstvo in ohranitev divjadi). Po tem standardu je mogoe tudi

primerjati trofeje in posledino stanje v populacijah po celem svetu. Zaradi mono izraenega

kulta trofeje pa prihaja tudi do gojitve trofej, kjer divjadi dodajajo hormone za rast rogovja,

obilico skrbno izbrane hrane kar pa z lovom v prvotnem pomenu besede nima skupnega

jezika. Takega naina gojitve trofej ne odobrava niti standard CIC.

Pri naih vrstah divjadi teje za trofejo:

- jelenjad: rogovje

- damjak: rogovje

- srnjad: rogovje

- gams: roglji

- kozorog: rogovi

- muflon: rogovi poli

- divji prai: ekani

- zveri: lobanja in kouh

Poleg natetih delov divjadi slui kot trofeja, ki se jo sicer ne tokuje, e podoniki jelenjadi,

gamsov op, preparirane koe, spolna kost samcev zveri, dermoplastika divjadi (preparirana

divjad).

RAVNANJE PO STRELU

Pred vsakim oddanim strelom moramo biti prepriani, da s strelom nikogar ne ogroamo.

Prepriati se moramo tudi, ali je divjad, na katero mislimo oddati strel, res primerna za odstrel,

e smo v dvomih, se vedno odloimo v korist divjadi. Ko ukrivimo palec na sproilcu in oddamo

strel, prevzemamo nase veliko odgovornost. Ob primerni izbiri krogle in kalibra, primerni strelni

razdalji in dobrem naslonu strel divjad najvekrat hipoma usmrti divjad pade v ognju.

Divjad pogosto ne pa vedno strel tudi nakae z zadetnimi znaki. Po oddanem strelu e nekoliko

poakamo na mestu, od koder smo strel oddali in opazujemo okolico, nato pa se napotimo k

uplenjeni divjadi. Pogosto po zadetku divjad naredi e kaken skok z mesta nastrela, nato oblei.

Takrat se napotimo na nastrel, ga pregledamo, nato pa gremo do divjadi. Na nastrelu ocenimo

mesto zadetka, ki ga doloimo s pomojo krvi, drobcev notranjih organov, ki so na nastrelu.

Potem se o nai ugotovitvi prepriamo na uplenjeni divjadi. Lahko pa se zgodi, da divjad z mesta

nastrela zbei in je ne vidimo, kje oblei. V takem primeru se napotimo na nastrel in ga

oznaimo. Oznaimo smer bega divjadi in pokliemo vodnika psa krvosledca. Ne iimo divjadi

brez psa ali s psom, ki ni izuen za delo na krvni sledi. S takim ravnanjem namre mono

oteimo delo krvosledcu in uspeh iskanja je pod vpraajem. Vodnik krvosledca se bo glede na

nastrel in opis vedenja divjadi po strelu, ki mu ga opiemo, odloil, kdaj bo najbolji as za

sledenje divjadi, da jo im prej uspeno najde in v primeru, da je divjad e iva, tudi umiri.

Takojnje zasledovanje namre lahko povzroi dolgotrajno in celo neuspeno izsleditev.

RAVNANJE Z UPLENJENO DIVJADJO

Ko smo divjad uspeno uplenili, je potrebno poskrbeti za pravilno iztrebljanje divjadi in spravilo

divjadi v zbiralnico. Ravnanje z uplenjeno divjadjo namre bistveno vpliva na kvaliteto mesa

divjadi divjaine.

Ustreljene divjadi ni potrebno izkrvaveti (spustiti krvi), ker to opravi krogla. Potrebno pa je

divjad im prej iztrebiti. Izloiti moramo notranje organe in revesje v trebuni in prsni votlini, v

vratu pa poiralnik in sapnik. Pri odstrelu samcev v asu razmnoevanja je potrebno hitro

izrezati leze, ki so aktivne v tem asu. Nato trup divjadi obesimo za vejo ali ga obrnemo tako,

da se odcedi vsa kri. Trupe veje divjadi zaradi boljega hlajenja zareemo v pazduhah. Ob

iztrebljanju odvzamemo tudi morebitne vzorce za pregled za trihino ali kugo (d. prai, medved,

jazbec). Pregledamo tudi drobovino. Pri transportu trupa divjadi pazimo, da ga ne onesnaimo.

Trup, skupaj z rdeimi organi (pljua, srce, vranica, jetra in ledvice), v zbiralnici pregleda za to

usposobljen lovec preglednik in ga primerno oznai. Trup se nato primerno ohladi in odda v

nadaljnjo predelavo. Mesa divjadi (divjaine) ne smemo zamrzniti, dokler ni primerno ohlajena,

kar lahko glede na velikost trupa traja tudi nekaj dni!

LOVSKE EGE IN NAVADE

Skozi zgodovino lova se je izoblikoval poseben odnos lovca do divjadi, narave in solovca. Tako

poznamo tevilne navade, ki se od deele do deele spreminjajo, imajo pa skupni imenovalec

spotljiv odnos do uplenjene divjadi. Izoblikovale pa so se tudi tevilne ege, ki obravnavajo

odnos med lovci samimi. Tako se je pri nas izoblikovala posebna lovska kultura, ki je prisotna

tako pri ravnanju z divjadjo kot pri druenju med lovci. Zanimivo je e dejstvo, da se lahko lovca

kljub nekaj desetletni starostni razliki hitro zapleteta v pogovor, eprav sta se komaj sreala.

SLOVENSKA LOVSKA NOA

Slovenski lovci e dalj asa poznajo lovsko uniformo, ki je na lovu sicer ne nosijo, vendar se

uporablja pri sveanostih in drugih prilonostih. Razlikuje se celo zimska in letna lovska noa.

Pri lovu pa uporabljajo razline obleke, saj je Slovenija zelo raznolika in vsaka pokrajina zahteva

svoje prilagoditve glede na terenske in vremenske razmere. Skupno pa je noenje lovskega

klobuka.

LOVSKI KLOBUK

Lovski klobuk je zelen in ima krajce. Na vrhu je potlaen v tulo, s strani ima dve jamici.

Obkroajo ga tri zelene vrvice. Na levi strani klobuka je pripet znak SLD. Poleg so lahko e

manje trofeje (perje ) ali znake. Na slovesnostih se na levi strani zatakne zelena vejica.

Desna stran klobuka je namenjena le upleniteljevi vejici.

ZELENA VEJICA

To je vejica iglavca, ponavadi tremi vriki. Lovci jo nosijo na sveanostih, paradah,

prireditvah, pogrebih. Vedno je zataknjena na levi strani klobuka (lovec - levo).

ZADNJI GRILJAJ

Zadnji griljaj je simbolno dejanje, ki ga lovec opravi ob uplenitvi. Uplenjeni divjadi v gobec ali

kljun zatakne odlomljeno vejico. S tem se simbolno oddoli za rtev oz. zahvali za trofejo. Potek

dejanja je strogo doloen. Uplenjeno divjad najprej obrne na desni bok (levi bok navzgor), se

prikloni ali poklekne in simbolno zatakne zadnji griljaj. Vejice nikoli ne odree! Nikoli se ne

stopa preko divjadi! Pri tem obredu lovec tudi ne kadi ali se pogovarja s spremljevalcem. Zadnji

griljaj vedno da le uplenitelj! Nato ob divjadi za kratek as tiho postoji.

Zadnji griljaj pa ne pripada vsem vrstam divjadi. Zadnji griljaj pripada veliki rastlinojedi

divjadi (vsem prevekovalcem: jelenjad, damjak, srnjad, kozorog, gams in muflon).

V asu, ko je bil lov dovoljen na gozdne kure, je zadnji griljaj pripadal tudi divjemu petelinu,

ruevcu in g. jerebu.

Zadnji griljaj ne pripada mali divjadi, zverem, svizcu in divjemu praiu.

UPLENITELJEVA VEJICA

Kot dokaz pravine in pravilne uplenitve si uplenitelj na desno stran klobuka zatakne vejico

plena ali upleniteljevo vejico. Upleniteljevo vejico si lovec zatakne ob uplenitvi katerekoli vrste

velike divjadi (vsi prevekovalci, divji prai, svizec in velike zveri). Vejico si zatakne potem,

ko je divjadi dal zadnji griljaj, e pa divjadi zadnji griljaj ne pripada, si jo zatakne potem, ko je

divjad obrnil na desni bok. Predno si vejico zatakne za klobuk, jo orosi s krvjo iz smrtne rane. V

kolikor je na lovu ve lovcev, potem uplenitelju vejico plena izroi ali lovovodja ali

spremljevalec. Uplenitelj in spremljevalec stojita eden proti drugemu, spremljevalec poklekne k

divjadi, orosi vejico in z levo roko sname klobuk. Vejico poloi na tulo klobuka in jo izroi

uplenitelju ob kratkem nagovoru in izreku Lovski blagor! Uplenitelj se z levico odkrije, z

desnico see v desnico spremljevalca in se ob stisku rok zahvali Lovska hvala! (roke si podata

pod spremljevalevim klobukom, na katerem je upleniteljeva vejica), nato see po vejico in jo

zatakne za desno stran klobuka (divjad desno). V primeru, ko je divjad potrebno poiskati s

psom, pa upleniteljevo vejico najprej zataknemo psu na desno stran ovratnika.

Uplenitelj ima pravico nositi upleniteljevo vejico le na dan uplenitve.

VEJICA DIVJADI

Vejica divjadi pripada vsem vrstam velike divjadi in jo poloimo na levo plee.

VEJICE ZA SPOROILA NA LOVU

Z vejicami lahko puamo tudi vana sporoila. Predvsem oznaimo stojia, nevarnost, nastrel,

smer bega

NOENJE DIVJADI

Veliko divjad vedno nosimo ali prevaamo z glavo naprej. Nikoli je ne vleemo za zadnje noge.

Malo divjad nosimo tako, da jo drimo za zadnje noge. Perjad nosimo tako, da jo drimo ali

obesimo v zanke za vrat oz. glavo.

POLAGANJE DIVJADI

Divjad polagamo na desni bok, glava divjadi je obrnjena v smer, kjer smo lovili. Divjad

razvrstimo po velikosti od desne na levo. e je doloene vrste divjadi ve, vsako deseto

uplenjeno divjad nekoliko zamaknemo z glavo navzgor. ez divjad nikoli ne stopamo!

POZDRAV LOVINI

Ko je uplenjena divjad pravilno poloena, se lovci in gonjai zberejo ob lovini. Lovovodja na

kratko opie potek lova, v primeru velike divjadi izroi vejico plena, nato pa zapove Pozdrav

lovini! Lovci stoje mirno, iz roga se zatrobi tri dolge zvoke, ki naznanjajo konec lova. Ko rog

utihne, se lovovodja odkrije in izree Uplenjeni divjadi za lovski blagor hvala! Ostali lovci

se odkrijejo in v en glas izreejo Hvala!

5. DIVJAD

S pojmom divjad poimenujemo skupimo prosto iveih ivali, s katerimi gospodarimo jih

lovimo. V Sloveniji so vse prosto ivee ivali zavarovane z razlinim reimom varstva. Tudi

divjad ima svojo varstveno dobo, ko je ni dovoljeno loviti lovopust. Pri nas je med prosto

iveimi ivalmi dovoljen lov na ivali iz dveh razredov, in sicer sesalcev in ptic. Poznamo pa

avtohtono in alohtono divjad. Alohtone vrste so bile k nam priseljene zaradi lovskega interesa

(fazan) ali pa so se namnoile, ker so ule iz ujetnitva ali farm (nutrija). V preteklosti se je

lovilo ve vrst ivali, dandanes pa je lovnih vrst manj. Vzrok je v poznavanju ogroenosti in

pomembnosti doloenih vrst v ekosistemu. Kljub izredni biodiverziteti v Sloveniji lahko

ugotovimo, da je lovnih vrst relativno malo. Vzrokov je ve, predvsem pa je potrebno vedeti,

kako stabilna je populacija doloene vrste. Argument, da doloeno vrsto lovijo povsod drugod,

samo pri nas ne, ni dovolj tehten za uvrstitev vrste med divjad. Poznamo pa celo primere, ko je

vrsta v asu, ko je bila lovna, imela bolje pogoje kot zdaj, ko je trajno zavarovana.

SISTEMATSKI PREGLED VRST DIVJADI

Razred: sesalci Mammalia

Druina: jeleni Cervidae

navadni jelen Cervus elaphus

damjak Dama dama

srna Capreolus capreolus

Druina: votlorogi Bovidae

gams Rupicapra rupicapra

kozorog Capra hircus ibex

muflon Ovis ammon musimon

Druina: svinje Suidae

divji prai Sus scrofa

Druina: zajci Leporidae

poljski zajec Lepus europaeus

Druina: veverice Sciuridae

alpski svizec Marmota marmota

Druina: polhi Muscardinidae

navadni polh Glis glis

Druina: nutrije Myocastoridae

nutrija Myocastor coypus

Druina: voluharice Microtidae

pimovka Ondatra zibethica

Druina: psi Canidae

lisica Vulpes vulpes

rakunasti pes (enok) Nyctereutes

procyonoides

Druina: kune Mustelidae

kuna zlatica Martes martes

kuna belica Martes foina

jazbec Meles meles

Razred: ptii Aves

Druina: fazani ali prave kure Phasaninae

poljska jerebica Perdix perdix (samo

gojena)

fazan Phasianus colhicus

Druina: plovci Anatidae

raca mlakarica Anas platyrhynchos

Druina: vrani Corvidae

oja Garrulus glandarius

sraka Pica pica

siva vrana Corvus corone cornix

EKOLOGIJA IVALI

ivali predstavljajo le en del ekosistema in so tesno povezane z odnosi med seboj in odnosi med

rastlinami in dejavniki neive narave. V ekosistemu ima namre vsaka e tako majhna ival,

rastlina, zelo pomembno vlogo za ravnovesje, zato je potrebno dobro poznati vsak organizem

posebej, e bolj podrobno pa je potrebno poznati povezanost in vlogo tega organizma v

ekosistemu. Enako velja tudi za dejavnike neive narave. Osredotoili se bomo na ekologijo

divjadi, saj je to znanje nujno, e hoemo pravilno ukrepati v populacijah in habitatih divjadi in

drugih prostoiveih ivali, kar z lovom nedvomno ponemo.

Za bolje razumevanje moramo najprej spoznati Liebigov zakon minimuma, ki se glasi tako.

Rast in razvoj organizmov doloa tisti dejavnik, ki je v okolju v minimalni koliini.

V praksi to pomeni, da je potrebno ugotoviti, kateri dejavnik je v minimalni koliini, zakaj je v

minimalni koliini in kakne so posledice, e ga spremenimo.

Glede na dejavnike so se vrste skozi evolucijo prilagajale. Nekatere so se prilagodile do take

mere, da so vrste postale specialisti. Te vrste so danes ogroene, saj je njihovo prilagajanje na

spremembe v okolju poasno, lovek pa spreminja okolje hitro. Druge vrste so generalisti, ki se

laje prilagajajo spremembam v okolju. Razlika med specialisti in generalisti je najbolje vidna iz

zvonaste krivulje, ki je pri generalistih bolj polona, iroka, pri specialistih pa ozka. Krivulja

oznauje strpnostni minimum, optimum in maksimum. Obmoje med strpnostnim minimumom

in maksimumom poimenujemo preferenno obmoje oz. obmoje, kjer so razmere za preivetje

ugodne.

Dejavnik, ki lahko bistveno vpliva na organizem, je klima. Ta se deli na makroklimo, ki zajema

vejo povrino (Srednja Evropa, Slovenija, ), ekoklimo, ki zajema posamezen ekosistem

(travnik, gozd, ) in mikroklimo, ki se nanaa na zelo majhen prostor (lo, brlog, duplo, ).

S klimo je neposredno povezana toplota. Pri nas kot divjad poznamo nekaj vrst sesalcev in ptic.

Tem ivalim je skupno samouravnavanje telesne temperature, kar jim daje doloeno neodvisnost

od toplote okolice. Za vzdrevanje stalne temperature pa potrebujejo energijo v obliki hrane. Ker

pri nas poznamo letne ase, ki se med seboj glede na temperaturo zelo razlikujejo, so se ivali na

take spremembe prilagodile. Prilagoditev je najpomembneja za as, ko so razmere za preivetje

najslabe. To je v naem primeru hladno obdobje zima in zgodnja pomlad. Prilagoditve se

kaejo v zalogi zimske tole, v zimskem mirovanju ali v selitvi. as za prilagoditev ivali

zaznajo preko doline sonnega obsevanja oz. doline dneva. Tako se veina sesalcev pripravi na

zimovanje z menjavo letne dlake za zimsko, ki je praviloma nekoliko temneja, da laje

sprejema toploto (rna barva se bolj segreje kot bela), nekatere ivali pa se prebarvajo v svetlejo

ali celo belo dlako oz. perje, ki jim omogoa bolje prikrivanje. Poleg tega si v jesenskem asu s

prehrano zagotovijo zalogo v obliki tole. Zimska tola je e posebej pomembna pri sesalcih,

ki prezimujejo v zimskem mirovanju. Preivetje zime je pri teh ivalih odvisno od koliine

zimske tole. Poznamo dve vrsti zimskega mirovanja. Polh in svizec zimo prespita, kar pomeni

da ival popolnoma otrpne, temperatura pade na nivo temperature okolja (brlog, polina ),

ival se ne prehranjuje tako zimsko spanje imenujemo hibernacija.

Drugi nain je zimsko mirovanje, ki ga poznamo pri medvedu in jazbecu. ivali se temperatura

spusti na 29oC, upoasni se dihanje in utrip srca, presnova skoraj miruje, ob toplih suhih

zimskih dnevih se ival celo giblje izven brloga.

Selitve poznamo pri pticah (gosi, kljunai, golob grivar, reglja, kreheljc, ). Pri sesalcih

poznamo selitve severnih jelenov in bizonov. Nai avtohtoni parkljarji poznajo le lokalne selitve

v zimovalia, takrat se tudi nekoliko spremenijo vedenjski vzorci. Najvekrat se zdruujejo v

trope, ki so lahko tudi spolno loeni (jelenjad, gams).

Pri pticah poznamo tudi posebno obliko selitev, ki jo imenujemo vpad ali invazija klatekih ptic.

To se dogaja predvsem v zimskem asu, ko se na severu zaradi ostre zime, pomanjkanja hrane in

pretevilne populacije veje tevilo osebkov izseli proti jugu (pinoa, pegam).

Pri sesalcih se kot prilagoditev na neugodne razmere pojavi tudi posebnost pri razvoju zarodka.

Pri srnjadi in kunah poznamo embrionalno diapavzo. To je zadrana brejost ali embriotenija. Po

oploditvi jajeca se zarodek razvije do neke mere, nato pa miruje. Po doloenem asu se razvoj

nadaljuje. Tako se brejost samice podalja, vendar zaradi mirovanja zarodka samica laje preivi

neugoden as.

Na neugoden as se ivali pripravijo tudi s spremembami v prebavilih. Najbolj tipina je

sprememba resic v vampu jelenjadi. Resice v zimskem asu nabreknejo, kar kae na prilagoditev

na suho in lesnato krmo. Zaradi te prilagoditve lahko pride ob nepravem zimskem krmljenju do

pogina ivali.

V razmerah, kjer pa so doloena obdobja bistveno dalja (severni predeli z dolgimi zimami in

juneji predeli z dolgimi vroimi poletji), pa se ivali na temperaturo okolja prilagodijo tudi z

razvitostjo telesa. Tu poznamo dve pravili.

Bergmanovo pravilo:

Telo z majhno maso ima relativno vejo povrino. Telo z veliko maso pa ima relativno

manjo povrino.

Alenovo pravilo:

ivalim, ki ive v hladnejih obmojih, se zmanja povrina trupa tako, da je trup bolj

okat, okonine pa so im manje in zaobljene. ivalim, ki ive v toplejih obmojih, se

povea povrina trupa tako, da so okonine im dalje.

V praksi sta ta dva zakona nazorno vidna. V Evropi poznamo divjega praia, ki je razirjen od

Sredozemlja do Skandinavije. V Sredozemlju so divji praii najmanji, proti severu se njihova

telesna masa vea, enako opazimo pri losih v Severni Ameriki. Poznamo pa tudi primer lisic.

Puavska lisica (fenek) ima velike uhlje in dolge noge, medtem ko ima polarna lisica okat trup

kratke uhlje in noge. Pri nas tak pojav opazimo pri gamsu in e bolj pri kozorogu.

Pri ivalih, kjer se ne pojavljajo velike sezonske spremembe temperature, se dlaka menja

nepretrgoma, medtem ko se pri sezonskih spremembah menja zimska in letna dlaka.

Prilagoditev na zimske razmere pa je zanimiva tudi pri racah, ki imajo poseben krvotok v nogah,

kar jim omogoa temperaturo nog 3o

C, tako da pod seboj ne topijo ledu, hkrati pa s to krvjo ne

ohlajajo svojega telesa.

EKOLOGIJA POPULACIJ

Skupino osebkov iste vrste, ki v istem asu ivi na doloenem geografsko zaokroenem obmoju

in se med seboj kriajo ter tako izmenjujejo dedne lastnosti, imenujemo populacija. Geografska

loenost populacij pa ob daljem asovnem obdobju, npr. nekaj tiso let, lahko povzroi nekatere

spremembe in nastanek podvrste ali celo samostojne vrste. Pri nas je najbolj oiten primer pri

gamsu, kjer poznamo 9 podvrst, pri kozorogu pa so se razvile celo samostojne vrste (alpski,

pirinejski in kavkaki ali bezoarka).

Znotraj populacije pa poznamo tudi manje skupine populacije, ki se nekoliko razlikujejo, te

skupine imenujemo dem. Za primer nam lahko sluita gams ter jelenjad. Gams v Julijcih in gams

na Pohorju ter panonski jelen ali dinarski jelen so med seboj loeni in se nekoliko razlikujejo,

vendar ne toliko, da bi jih razpoznali kot podvrsto ali celo samostojno vrsto.

Pri populaciji moramo poznati njene lastnosti. To so tevilnost, gostota, starostna in spolna

struktura, rodnost, umrljivost in dinamika rasti.

Populacija ima svoje meje bistveno veje, kot pa so meje posameznih lovi. Tako se v loviih

gospodari le z enim manjim ali vejim delom doloene populacije. Iz tega sledi, da je

gospodarjenje z veino ivalskimi populacijami znotraj enega lovia praktino nemogoe. Zato

je potrebno gospodarjenje uskladiti na vijem nivoju, kjer se zajema celotna populacija.

Gospodarjenje s posameznimi osebki namre ni nujno dobro za populacijo (zaradi drevesa ne

vidi gozda). Gostota populacije se izraa v tevilu osebkov / 100 ha. Tako lahko vsaj

operiramo s celimi tevili, kajti vekrat so gostote manje od enega osebka na 100 ha in

podajanje tevila osebkov na ha bi bilo nesmiselno.

Doloiti oz. ugotoviti dejansko gostoto osebkov je v naravi zelo teko oz. nemogoe. Zato se pri

podajanju gostote zanaamo na ocene. Tu pa je potrebna velika previdnost, da so ocene im

bolje. Pogoj za dobro oceno je pravilna izbira metode ocenjevanja ter stalnost uporabe izbrane

metode, saj si nekatere metode med seboj niso primerljive in uporaba enkrat ene drugi druge

metode ne bi dala pravih rezultatov. Metode se med seboj razlikujejo glede na parametre, ki jih

potrebujemo za oceno. Najbolje je, e upotevamo ve parametrov, saj je pridobivanje

zanesljivih rezultatov zgolj enega parametra zelo teavno. Populacijo ocenjujemo glede na

pretevanje, odstrel in kode po divjadi.

Neposredno ali popolno tetje je uporabno le pri zelo preglednem terenu, kjer preglednosti ne

ovirata rastje in relief.

Metoda kvadratov temelji na popolnem pretevanju v doloenem vzorcu. To metodo lahko

uporabimo za ravninske in dokaj dobro pregledne predele.

Metoda odlova in ponovnega pretevanja markiranih osebkov ter izraun tevila po formuli N =

(M x n) / m ( N; tevilo osebkov, M; markirani osebki, n; uplenjeni osebki, m; markirani

osebki iz ponovnega odlova), nam da dobre rezultate, vendar le pod pogojem, da v raziskavi

zajamemo vsaj 1/2 osebkov.

Podatke za oceno pa lahko pridobimo tudi posredno, s sledmi, iztrebki, gnezdi, brlogi

V uporabi je tudi pretevanje spomladanskega stalea divjadi (31. marec), pri katerem se

mladiev, poleenih v letu tetja ne upoteva. Ta metoda daje podcenjeno tevilo osebkov, ki pa

je primerljivo s pretevanjem prejnjih let, kar nam pomaga pri oceni gibanja oziroma trenda

populacije. Metoda je uporabna predvsem za srnjad, ostalo divjad teko ocenimo s to metodo.

Divje praie lahko pretevamo na krmiih ter dopolnimo podatke, pridobljene z odstrelom.

Podobno lahko pretevamo jelenjad v ruku in pozimi na krmiih. Poleg odstrela dopolnimo

podatke e glede na kode, ki jih divjad povzroa.

Za malo divjad se uporablja pretevanje v asu rastitve in jesenskih lovov (fazan) ali pa s

tetjem v pasovih ter izraunom (zajec).

Ena od metod je tudi tako imenovana kernelska metoda, kjer je mogoe s pomojo podatkov o

lokacijah odstrela ugotoviti gostoto osebkov. e se metoda izvaja redno in dalje obdobje, lahko

preko gostote ugotovimo gibanje populacije.

Glede na gostoto je morda celo bolj pomemben predvsem podatek o gibanju oz. stabilnosti

populacije, ki ga kae razmerje med rodnostjo in smrtnostjo.

Na smrtnost lovci lahko vplivamo direktno, na rodnost pa le posredno preko biotehnikih del. Za

dobro gospodarjenje je potrebno tudi poznavanje preivetvene strategije. Loimo dve strategiji,

ki se loita po tevilu mladiev ter asu vodenja mladiev. Strategiji imata razlini krivulji

smrtnosti, ki ju moramo pri nartovanju odstrela tudi upotevati. Ali populacija naraa ali

upada, pa nam pokae tudi starostna piramida, ki je za bolji prikaz deljena e glede na spol.

Spolna struktura je ponavadi 1:1, upotevati pa moramo tudi nain razmerja med samci in

samicami. Poznamo monogamna (jerebice, race, gosi, golobi) in poligamna (parkljarji, fazani,

zajci, kune, kure) razmerja. Ali populacija raste ali pada, nam pove vitalni indeks populacije, ki

je razmerje med ugotovljenim in predhodnim tevilom. Ko je indeks > 1, populacija naraa, e

je indeks 1, je populacija stabilna, e je indeks 1 > populacija upada. Naraanje populacije se

kona pri doseeni nosilni zmogljivosti okolja. Priblievanje populacijskemu maksimumu se

kae z zmanjanjem telesne tee, tee trofej, v poveanju bolezni, zajedavcev