Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
EKONOMSKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
VPLIV UKREPOV PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM NA
TRAJNOSTNI RAZVOJ PODJETIJ
Ljubljana, avgust 2013 EVA SOJER BORSELLINO
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana EVA SOJER BORSELLINO, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam,
da sem avtorica magistrskega dela z naslovom VPLIV UKREPOV PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM NA
TRAJNOSTNI RAZVOJ PODJETIJ, pripravljenega v sodelovanju s svetovalcem dr. SIMONOM ČADEŽEM.
Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s
spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
S svojim podpisom zagotavljam, da
je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;
je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo
zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem
o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem
delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske
fakultete Univerze v Ljubljani, in
o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki)
uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisala;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih –
kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami);
se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega magistrskega dela dokazano plagiatorstvo lahko
predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom.
V Ljubljani, dne 5.8.2013 Podpis avtorice:__________________________
i
KAZALO
UVOD ........................................................................................................................................ 1
1 PODNEBNE SPREMEMBE IN TRAJNOSTNI RAZVOJ .............................................. 3
1.1 Podnebne spremembe ....................................................................................................... 3
1.2 Trajnostni razvoj .............................................................................................................. 4
1.3 Povezanost podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja ............................................... 7
2 MEDNARODNE RAZVOJNE PODNEBNE POLITIKE IN NJIHOV POMEN ZA
SLOVENSKO GOSPODARSTVO .................................................................................... 9
2.1 Svetovna konferenca OZN v Rio de Janeiru .................................................................. 10
2.2 Kjotski protokol .............................................................................................................. 11
2.3 Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Johannesburgu.................................................... 12
2.4 Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah v Kopenhagnu ................... 13
2.5 Podnebna politika Evropske unije .................................................................................. 14
2.6 Podnebna politika Slovenije ........................................................................................... 15
3 UKREPI PODNEBNIH POLITIK ZA UPOČASNITEV PODNEBNIH
SPREMEMB ...................................................................................................................... 18
3.1 Trgovanje z emisijami .................................................................................................... 19
3.2 Mehanizem čistega razvoja (CDM) ............................................................................... 22
3.3 Skupno izvajanje (JI) ...................................................................................................... 24
3.4 Drugi ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ................................................ 25
3.4.1 Okoljska dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida ............. 26
3.4.2 Davki, takse in regulirane cene za energijo ............................................................. 27 3.4.3 Ukrepi v industriji ................................................................................................... 28 3.4.4 Spodbujanje rabe obnovljivih virov energije, kot vira toplote ................................ 28
3.4.5 Energijsko označevanje in minimalni standardi za izdelke in naprave ................... 30 3.4.6 Zmanjševanje izpustov iz osebnih motornih vozil .................................................. 31
3.4.7 Spodbujanje rabe biogoriv ...................................................................................... 31 3.4.8 Trajnostni tovorni promet ........................................................................................ 32 3.4.9 Zmanjšanje emisij iz ravnanja z odpadki ................................................................ 32 3.4.10 Tehnološki razvoj in raziskave .............................................................................. 33
4 MERJENJE OKOLJSKIH VPLIVOV PODJETIJ ......................................................... 35
4.1 Ogljični odtis .................................................................................................................. 35
4.2 Ocena življenjskega kroga proizvoda (LCA) ................................................................. 37
4.3 Okoljski standardi (ISO, PAS) ....................................................................................... 41
4.3.1 ISO 14001 ............................................................................................................... 42
4.3.2 ISO 14040 ............................................................................................................... 43 4.3.3 ISO 14064 ............................................................................................................... 43
5 VPLIV UKREPOV PODNEBNIH POLITIK NA PODJETJA ...................................... 45
5.1 Motivi in koristi od preprečevanja onesnaževanja ......................................................... 45
5.1.1 Notranji motivi ........................................................................................................ 47 5.1.2 Zunanji motivi ......................................................................................................... 48
5.2 Uvajanje ukrepov v podjetjih ......................................................................................... 49
5.3 Omejitve in ovire podjetij pri zasledovanju novih razvojnih poti .................................. 51
ii
5.4 Povezava med okoljsko in ekonomsko uspešnostjo podjetij ......................................... 53
6 EMPIRIČNA RAZISKAVA .............................................................................................. 56
6.1 Hipoteze ......................................................................................................................... 56
6.2 Metoda raziskave ............................................................................................................ 57
6.3 Merjenje spremenljivk .................................................................................................... 58
6.4 Analiza podatkov ............................................................................................................ 58
6.5 Značilnosti vzorca .......................................................................................................... 59
6.6 Rezultati ......................................................................................................................... 59
6.6.1 Opisne statistike ...................................................................................................... 59 6.6.2 Rezultati analize pridobljeni z multiplo linearno regresijo ..................................... 61
6.6.2.1 Testiranje hipotez 1 in 2 ................................................................................... 61 6.6.2.2 Testiranje hipoteze 3a ...................................................................................... 64
6.6.2.3 Testiranje hipoteze 3b ...................................................................................... 65 6.7 Povzetek glavnih ugotovitev, priporočila in možnosti nadaljnjega raziskovanja .......... 67
SKLEP ..................................................................................................................................... 69
LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 71
KAZALO TABEL
Tabela 1: Pregled ukrepov, ki jih je sprejela Slovenija za doseganje ciljev iz Kjotskega
protokola .................................................................................................................. 26
Tabela 2: Korelacijski in determinacijski koeficient ter F-preizkus modelov 1 do 5 .............. 62
Tabela 3: Nestandardizirani regresijski koeficienti s pripadajočimi stopnjami značilnosti v
modelih 1 do 5 ......................................................................................................... 63
Tabela 4: Korelacijski in determinacijski koeficient ter F-preizkus modelov 6 in 7 ............... 64
Tabela 5: Nestandardizirani regresijski koeficienti s pripadajočimi stopnjami značilnosti v
modelih 6 in 7 .......................................................................................................... 65
Tabela 6: Korelacijski in determinacijski koeficient ter F-preizkus modelov 8, 9 in 10 ......... 66
Tabela 7: Nestandardizirani regresijski koeficienti s pripadajočimi stopnjami značilnosti v
modelih 8, 9 in 10 .................................................................................................... 66
iii
KAZALO SLIK
Slika 1: Učinek tople grede ........................................................................................................ 4
Slika 2: Tri dimenzije trajnostnega razvoja ................................................................................ 6
Slika 3: Krožno razmerje med podnebnimi spremembami in trajnostnim razvojem ................. 8
Slika 4: Dalyjev trikotnik ........................................................................................................... 9
Slika 5: Prikaz trgovanja z emisijami ....................................................................................... 20
Slika 6: Prikaz vlog držav v CDM projektih in njihove koristi za vsako državo ..................... 23
Slika 7: Prikaz vlog držav v CDM projektih in njihove koristi za vsako državo ..................... 24
Slika 8: Deleži posameznih obnovljivih virov v skupni rabi energije leta 2010 ...................... 29
Slika 9: Življenjski krog proizvoda .......................................................................................... 38
Slika 10: Sestava ocene življenjskega kroga ............................................................................ 39
Slika 11: Napredni model ekološke odzivnosti podjetij........................................................... 46
Slika 12: Možne povezave med varovanjem okolja in ekonomsko uspešnostjo podjetja ....... 54
1
UVOD
Pojma podnebne spremembe in trajnostni razvoj sta v zadnjih letih stalnica na seznamu tem
znanstvenikov, državnih organov in institucij, političnih skupin, organizacij, podjetij,
prebivalstva in drugih. Med njimi obstaja veliko nesoglasij na področju podnebnih sprememb,
v politiki pa lahko v zadnjih letih spremljamo napredek glede zavedanja o tem. Podnebne
spremembe so eden največjih okoljskih problemov v svetovnem merilu (Stern, 2007; Čadež
& Czerny, 2010). Do omenjenih sprememb je v veliki meri prišlo v industrijski dobi,
predvsem zaradi izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje, kasneje pa tudi zaradi izpustov v
energetiki, kmetijstvu in prometu (Intergovernmental Panel on Climate Change - IPCC, 2007,
str. 36). Za rešitev intenzivnih podnebnih sprememb je ključno sodelovanje med državami, ki
sodelujejo v svetovni politiki (Victor, 2006). Med vidnejšimi so ta problem izpostavili
Združeni narodi leta 1993 na konferenci v Rio de Janeiru, kjer je bila sprejeta Okvirna
konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (United Nations, 1992b). Sledili so še
drugi pomembni mejniki, in sicer je bil leta 1997 sprejet Kjotski protokol, mednarodni
dogovor, ki ga je do sedaj ratificiralo skupno 193 strank (UNFCCC, 2012c), leta 2002
svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Johannesburgu in leta 2009 konferenca Združenih
narodov o podnebnih spremembah v Kopenhagnu.
Na globalni ravni lahko ukrepe proti podnebnim spremembam razdelimo v dve skupini:
ukrepi za zmanjševanje emisij TGP (preprečevanje sprememb) in ukrepi za prilagoditev na
spremenjeno podnebje (ublažitev sprememb). Koliko bodo države uspele zmanjšati in omejiti
toplogredne izpuste ter se prilagoditi spremembam, je v veliki meri odvisno od zmožnosti
prilagoditve gospodarstva, saj je prav gospodarstvo glavni vir emisij TGP (Čadež & Czerny,
2010). Ublažitev posledic podnebnih sprememb je tesno povezana z razvojno potjo podjetij,
zato si države v zadnjem času vse bolj prizadevajo rešiti podnebni problem z zasledovanjem
trajnostnih razvojnih poti (Munasighe, 2002, str. 17). Države iščejo ukrepe, ki bi spodbudili
podjetja, da sama razvijejo orodja in tehnologijo s katero, tako v času proizvajanja, kot
celotnem življenjskem obdobju izdelka, ne onesnažujejo okolja, uporabljajo obnovljive vire
energije namesto fosilnih goriv in podobno.
Podjetja nimajo velikega vpliva le na naravno, ampak tudi na družbeno okolje. S svojim
delovanjem namreč narekujejo, kaj bomo ljudje kupovali in katere izdelke bomo uporabljali.
Po drugi strani pa ozaveščeni kupci spodbujajo podjetja, ki jih hiter razvoj sili k doseganju
kakovosti in poslovne odličnosti, da razmišljajo o novih načinih poslovanja in to razmišljanje
vključijo v samo politiko in strategijo podjetja. Zaradi ozaveščenosti ljudi postaja poslovni
uspeh podjetij odvisen tudi od družbeno odgovornih dejavnikov in skrbi za trajnostni razvoj.
Trajnostni razvoj obsega več vidikov, prav tako se pojavljajo mnoge definicije, opredelitve
oziroma področja uporabe tega pojma. Ena izmed prvih objav na to temo je iz leta 1987, ko so
Združeni narodi v Brundtlandovem poročilu zapisali, da je to »razvoj, ki zadovoljuje potrebe
sedanjosti, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe«
(WCED, 1987). Leta 2005 so po Vrhu Združenih narodov natančneje opredelili obseg
2
strategije trajnostnega razvoja, ki zajema tri stebre: gospodarski razvoj, socialni razvoj in
varstvo okolja (United Nations, 2005, str. 12). Tako je boj proti intenzivnim podnebnim
spremembam postal dejavnik trajnostnega razvoja. Ta poteka v dveh smereh, in sicer odprave
vzrokov, to je predvsem zmanjšanja emisij, ter prilagajanja na spremembe, ki zajema
trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, uvedbo novih proizvodov in uporabo t. i. zelenih
tehnologij.
Vse večja nujnost ukrepanja proti podnebnim spremembam tudi v Sloveniji narekuje
oblikovanje dolgoročne nacionalne podnebne politike (Služba vlade RS za podnebne
spremembe, 2011a), kar prinaša novosti tudi v gospodarski sektor. Podnebne spremembe so
postale ena večjih prelomnic, hkrati pa tudi priložnosti, ki se jim slovensko gospodarstvo že
prilagaja (Čadež & Czerny, 2010).
Namen magistrskega dela je preučiti, kako ukrepi podnebnih politik vplivajo na trajnostni
razvoj slovenskih podjetij.
Cilji magistrskega dela so:
predstaviti ukrepe podnebnih politik za boj proti podnebnim spremembam,
identificirati motive in ovire za ukrepe podjetij proti podnebnim spremembam,
preučiti vpliv uporabe ukrepov podjetij proti podnebnim spremembam na okoljsko in
ekonomsko uspešnost teh podjetij.
V magistrskem delu bom poskušala potrditi sledeči temeljni hipotezi:
Stopnja uporabe ukrepov podjetij proti podnebnim spremembam je pozitivno odvisna od
zunanjih in notranjih motivov ter negativno odvisna od ovir.
Uporaba ukrepov podjetij proti podnebnim spremembam pozitivno vpliva na okoljsko in
ekonomsko uspešnost slovenskih podjetij.
V teoretičnem delu magistrskega dela predstavim problematiko podnebnih sprememb in
njihovega vpliva na trajnostni razvoj podjetij na osnovi relevantne znanstvene literature.
Empirični del magistrskega dela, s pomočjo katerega želim doseči zastavljene cilje in testirati
zastavljene hipoteze, sloni na statistični analizi primarnih podatkov, pridobljenih s pomočjo
anketnega vprašalnika izbranih srednjih in velikih podjetij v Sloveniji. Na osnovi teh
podatkov bom analizirala, kako podjetja pomagajo pri preprečevanju in blažitvi podnebnih
sprememb ter kako ti ukrepi vplivajo na ekonomsko in okoljsko uspešnost podjetij.
Magistrsko delo je razdeljeno na šest poglavij. V prvem poglavju magistrskega dela
opredeljujem ključna pojma – podnebne spremembe in trajnostni razvoj – in njihovo
medsebojno povezanost. V drugem poglavju se osredotočam na pomembnejše mejnike v
razvoju mednarodne podnebne politike, v tretjem poglavju pa izpostavljam ukrepe na ravni
države, ki skupaj neposredno ali posredno vplivajo na slovenska podjetja. V četrtem poglavju
predstavljam orodja za merjenje in primerjavo okoljskih vplivov človekovih dejavnosti
proizvajanja blaga in zagotavljanja storitev. V petem poglavju predstavljam motive podjetij za
3
ekološko obnašanje oziroma koristi za podjetja, ki jih prinaša preprečevanje onesnaževanja,
vpliv ukrepov na podjetja ter omejitve oziroma ovire s katerimi se srečujejo pri zasledovanju
novih razvojnih poti. Poleg tega, na podlagi ugotovitev različnih avtorjev, predstavljam
povezavo med okoljsko in ekonomsko uspešnostjo. Šestemu poglavju, kjer raziskujem vpliv
podnebnih sprememb na obvladovanje emisij toplogrednih plinov in trajnostni razvoj
slovenskih podjetij, sledijo sklepne misli.
1 PODNEBNE SPREMEMBE IN TRAJNOSTNI RAZVOJ
1.1 Podnebne spremembe
Medvladni forum o podnebnih spremembah (angl. Intergovernmental Panel on Climate
Change, v nadaljevanju IPCC) definira podnebne ali klimatske spremembe, kot spremembe v
stanju podnebja v daljšem časovnem obdobju, običajno več desetletij. Do sprememb prihaja
zaradi naravne spremenljivosti, kot tudi posledice človeških dejavnosti (IPCC, 2007, str. 30).
Ta definicija se razlikuje od definicije Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih
spremembah (angl. The United Nations Framework Convention on Climate Change, v
nadaljevanju UNFCCC), ki opredeljuje podnebne spremembe, kot spremembo podnebja, ki je
nastala neposredno ali posredno zaradi človeških dejavnosti. Te dejavnosti spreminjajo
sestavo zemeljskega ozračja in se poleg naravne spremenljivosti podnebja opažajo v
primerljivih časovnih obdobjih. UNFCCC torej razlikuje med podnebnimi spremembami, do
katerih prihaja zaradi spreminjanja sestave ozračja, ki jih povzroča človek s svojim
delovanjem in podnebno spremenljivostjo, ki jo pripisuje naravnim razlogom (IPCC, 2007,
str. 30).
Podnebne spremembe predstavljajo enega največjih globalnih problemov (Stern, 2007, str. 4).
Hitre podnebne spremembe so predvsem posledica človekovega spuščanja emisij ogljikovega
dioksida in drugih toplogrednih plinov1 v ozračje. Koncentracija ogljikovega dioksida je od
predindustrijskih časov (okrog leta 1750) do danes zrasla za več, kot tretjino (Stern, 2007, str.
4). Največji delež v rasti je nastal zaradi energetske oskrbe in uporabe fosilnih goriv v
prometu ter industriji, v manjši meri pa so svoj del prispevali tudi stanovanjske in poslovne
stavbe, krčenje gozdov in kmetijstvo (IPCC, 2007, str. 36).
Toplogredni plini v ozračju povečujejo učinek tople grede (Slika 1). Ta učinek je naravni
proces, ki ohranja površje Zemlje za približno 30 stopinj Celzija toplejše, kot bi bilo sicer.
1 Toplogredni plini so plini v ozračju Zemlje, ki absorbirajo in ponovno oddajajo toplotno sevanje. Ti plini se sproščajo tako
naravnih kot v po človeku povzročenih procesih. Za potrebe tega zakona se kot toplogredni plini štejejo plini, ki jih Kjotski
protokol h Konvenciji ZN o spremembi podnebja navaja kot toplogredne pline: ogljikov dioksid (CO2), metan (CH4),
didušikov oksid (N2O) ter F-plini: fluorirani ogljikovodiki – HFC, perfluorirani ogljikovodiki – PFC in žveplov heksafluorid
– SF6 (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, člen 5, odst. 12).
4
Sonce ogreva površino Zemlje, toplota pa se ponovno oddaja nazaj v vesolje. Povečana
koncentracija toplogrednih plinov v atmosferi, zadrži del toplote, ki bi se sicer oddala v
vesolje. To vodi do višanja povprečne temperature zraka in segrevanja ozračja (Stern, 2007,
str. 9). V preteklih 100 letih se je povprečna temperatura zraka na površini povečala globalno
za 0,74 stopinj Celzija, znanstveniki pa opozarjajo na nadaljnje povišanje temperature od 1,8-
do 4-, v najslabšem primeru do 6,4 stopinj Celzija do leta 2100, če ne bodo sprejeti ukrepi za
zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (IPCC, 2007, str. 45).
Slika 1: Učinek tople grede
Vir: N. Stern N., The Economics of Climate Change, 2007, str. 6.
Spremembe podnebja se kažejo predvsem v segrevanju ozračja in morja, kar povzroča taljenje
morskega ledu in kopenskih ledenikov, rast globalne morske gladine in nepredvidljive
ekstremne vremenske razmere (poplave, suše, neurja in podobno) (Stern, 2007, str. 10).
Znanstveniki opozarjajo na pomen ukrepov, ki upočasnjujejo podnebne spremembe, v
nasprotnem primeru napovedujejo vrsto posledic za človeštvo in druge življenjske vrste
(IPCC, 2007, str. 48). Podnebne spremembe so tesno povezane z ostalimi globalnimi izzivi,
izpolnjevanjem razvojnih ciljev tisočletja in zagotavljanjem trajnostnega razvoja ter prehoda v
gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika (Ministrstvo za zunanje zadeve, 2012).
1.2 Trajnostni razvoj
Pojem trajnostni razvoj se v angleškem izvirniku pojavlja, kot »sustainable development«, ki
ga je leta 1977 med prvimi uporabil Clark Pirageas v svojem delu Trajnostna družba (angl.
The Sustainable Society: Implications for Limited Growth). Ta izraz so slovenski avtorji v
slovenščino prevedli različno, in sicer, kot sonaravni (vzdržljiv ali obstojen) razvoj (Senjur,
1991), samovzdržni razvoj (Kirn, 1991, str. 40), uravnoteženi razvoj (Seljak, 1992, str. 57),
5
trajno uravnoteženi razvoj (Macarol, 1993, str. 7), trajnostni sonaravni razvoj (Lah, 1995, str.
316). Največkrat uporabljeni izrazi so uravnoteženi, sonaravni in trajnostni razvoj.
Trajnostni razvoj je, kot pojem, postal uveljavljen leta 1987, s poročilom Svetovne komisije
za okolje in razvoj pri Organizaciji združenih narodov imenovanim »Naša skupna
prihodnost« (angl. Our common future) (WCED, 1987). Leta 1984 so Združeni narodi
ustanovili neodvisno skupino ljudi (komisijo), sestavljeno iz razvitih in razvijajočih se držav
članic ter jih določili, da opredelijo dolgoročne okoljske strategije za mednarodno skupnost.
Skupina je leta 1987 izdala omenjeno poročilo, pogosto znano tudi pod imenom
Brundtlandovo poročilo (angl. Brundtland Report) po predsednici komisije, takrat norveški
predsednici vlade, Gro Harlem Brundtland (Elliott, 2006, str. 7), v katerem je zapisala
definicijo trajnostnega razvoja. Ta definicija, ki je postala najpogosteje citirana in najbolj
splošno sprejeta, pravi (Elliott, 2006, str. 8): »Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega
človeškega rodu, ne da bi pri tem ogrozili zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij«
(WCED, 1987, str. 43).
Po Brundtlandovem poročilu trajnostni razvoj zahteva izpolnjevanje osnovnih človekovih
potreb in priložnost, da vsi izpolnijo svoje želje po boljšem življenju na način, ki ne ogroža
okolja oziroma naravnih sistemov – ozračja, vodá, tal in živih bitij. Povečanje proizvodnje in
dvig življenjskega standarda povečujeta pritisk na naravne vire, zato je trajnostni razvoj
mogoče uresničevati le, če je demografski razvoj v harmoniji s spreminjajočimi se
proizvodnimi potenciali ekosistema. Stopnjo izčrpavanja neobnovljivih virov je potrebno
zmanjšati na najnižjo možno zato, da bodo na voljo tudi za prihodnje generacije. V
omenjenem dokumentu je še zapisano, da je zaradi pomanjkanja neobnovljivih virov
pomembna gospodarna poraba le-teh in recikliranje proizvodov. Za doseganje trajnostnega
razvoja je ključno tudi zmanjšanje škodljivih vplivov, ki nastajajo kot odpadki v proizvodnih
procesih (WCED, 1987, str. 43–44).
Definiciji Svetovne komisije Združenih narodov je sledilo mnogo drugih definicij in
opredelitev oziroma področij uporabe pojma trajnostni razvoj.
Kirn (1991, str. 40) je zapisal, da je trajnostni razvoj »politično, upravno tehnično
mobilizatorski in psihološko-intelektualno pomirjujoč in populističen«, saj ljudem obljublja,
da je hkrati možno ohranjati zdravo okolje in kakovosten gospodarski razvoj. Vuk (2000, str.
39) opisuje trajnostni razvoj, kot »usklajeno in uravnoteženo ravnanje z odgovornostjo do
naše prihodnosti in prihodnosti naših rodov«. Meadowcroft (2002, str. 381) je v svojem delu
opredelil »trajnostni razvoj, kot multidimenzionalen koncept, ki povezuje okolje in razvoj na
lokalni, nacionalni in mednarodni ravni«, pa tudi »sedanje in prihodnje generacije,
učinkovitost in enakost ter vladne in družbene akterje«.
Večina definicij trajnostnega razvoja zajema idejo, da obstajajo tri neodvisne dimenzije ali
stebri trajnostnega razvoja: ekonomski oziroma gospodarski razvoj, socialni razvoj in okoljski
razvoj (Elliot, 2006, str. 11). Leta 1987 je Barbier (1987, str. 101–110) to predstavil, kot tri
6
med seboj prepletene kroge, kot je prikazano na Sliki 2. Cilj trajnostnega razvoja, ki je
ponazorjen v presečišču vseh treh krogov, je maksimiranje ciljev posameznih dimenzij. Tudi
Seljak (1992, str. 29), Filiplič in Slabe Erker (2005, str. 1) se strinjajo z Barbierom, da gre pri
trajnostnem razvoju za enakopravno in uravnoteženo obravnavo treh dimenzij.
Slika 2: Tri dimenzije trajnostnega razvoja
Vir: E. B. Barbier, The concept of sustainable economic development, 1987, str. 101-110.
Ti trije stebri so bili, po Vrhu Združenih narodov leta 2005, vključeni tudi v strategijo
trajnostnega razvoja.
Epstein (2008, str. 36, 37) je za lažje razumevanje trajnostnega razvoja opredelil devet načel
delovanja trajnostnega razvoja. Eno od načel govori o varovanju okolja. V kolikor želijo
podjetja slediti temu načelu, morajo opredeliti svojo zavezanost naravnemu okolju, kar
pomeni, da si prizadevajo za zaščito in obnovo okolja ter spodbujajo trajnostni razvoj z
izdelki, storitvami in drugimi aktivnostmi. Podjetja morajo biti zavezana k zmanjševanju
uporabe energije in naravnih virov ter odpadkov in emisij. Poleg tega Epstein (2008, str. 37) v
načelu omenja pomembnost povečanja uporabe recikliranih materialov in proizvodnje
materialov, ki jih je možno reciklirati ter povečanje trajnosti izdelkov in zmanjšanja
embalaže.
Pri Evropski komisiji pa so zapisali, da trajnostni razvoj ponuja vizijo napredka. Združuje
takojšnje in dolgoročne cilje ter ukrepe, tako na lokalni, kot globalni ravni ter družbena,
gospodarska in okoljska vprašanja, kot neločljive in medsebojno odvisne dele človeškega
napredka (European Commission, Sustainable development, 2012c).
Pozornost Svetovne komisije za okolje in razvoj in njeno poročilo je leta 1992 pripeljalo do
konference Združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru, imenovane tudi »Earth
Summit«. Na konferenci so sprejeli tako imenovano Rio deklaracijo in akcijski načrt Agenda
21, ki sta bila do takrat najbolj celovita dokumenta o trajnostnem razvoju in potrebnih ukrepih
(Sedlacko & Gjoksi, 2009, str. 4). Agenda 21 jasno opredeljuje informacije, povezovanje in
7
sodelovanje, kot ključne elemente za pomoč državam, ki priznavajo že prej omenjene tri
stebre trajnostnega razvoja, pri doseganju le-tega. V dokumentu je poudarjeno, da je v
trajnostnem razvoju vsakdo uporabnik in ponudnik informacij. Izpostavlja potrebo po
spremembi iz starih načinov poslovanja na nove pristope, ki vključujejo usklajevanje med
sektorji in okoljska ter socialna vprašanja v vseh razvojnih procesih. Poleg tega Agenda 21
poudarja, da je za doseganje trajnostnega razvoja temeljni pogoj široko sodelovanje javnosti
pri odločanju (Allen, 2001).
V zadnjih letih je Evropska unija vključila trajnostni razvoj v mnogo politik Evropske unije.
Velik poudarek je namenila predvsem področju podnebnih sprememb in energije, kjer je
prevzela vodilno mednarodno vlogo. Kljub temu pa ugotavljajo, da so še vedno prisotni
netrajnostni trendi in da bodo potrebna velika prizadevanja za premik v smeri trajnosti
(Komisija evropskih skupnosti, 2009).
V Umanoteri, slovenski fundaciji za trajnostni razvoj, prepoznavajo problem trajnostnega
razvoja v njegovi nejasnosti. Poleg mnogih različnih opredelitev in s tem vsebinskih
nedorečenosti koncepta, opozarjajo tudi na pomanjkljivosti v operativnem izvajanju
trajnostnega razvoja. Kljub podpori mnogih institucij in vključevanju v številne uradne
dokumente, je v praksi še vedno izvedenih premalo aktivnosti na področju trajnostnega
razvoja (Rotnik et al., 2010, str. 11-12).
Razmerje med trajnostnim razvojem in skrbjo za naravno okolje napeljuje na povezanost
podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja.
1.3 Povezanost podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja
Podnebne spremembe in trajnostni razvoj sta med seboj povezana, in sicer krožno vplivata
eden na drugega, kot je prikazano na Sliki 3. Podnebne spremembe vplivajo na naravne in
človeške življenjske razmere in so tako osnova za družbeni in gospodarski razvoj. Po drugi
strani pa alternativne poti razvoja vplivajo na prihodnje podnebne spremembe (IPCC, 2001,
str. 40; Munasinghe, 2002, str.7).
Vsaka družbeno-ekonomska razvojna pot, katero poganjajo ekonomska rast, tehnologija,
prebivalstvo in vodenje, povzroča različne ravni emisij toplogrednih plinov. Te emisije se
kopičijo v ozračju in povečujejo že prej omenjen učinek tople grede. Nastale posledice v
spremembi podnebja bodo prisotne tudi v prihodnosti in bodo dodatno obremenile človeški in
naravni sistem. Učinki tega bodo vplivali na socialno-ekonomske razvojne poti, s čimer bo
sklenjen krog. Poleg tega imajo razvojne poti neposreden vpliv na naravni sistem, in sicer v
obliki sprememb rabe zemljišč s krčenjem gozdov in degradacijo tal, kar posredno vpliva na
podnebne spremembe (Munasinghe, 2002, str. 14).
8
Slika 3: Krožno razmerje med podnebnimi spremembami in trajnostnim razvojem
Vir: IPCC, Climate Change 2001, Third Assessment Report, 2001, str. 40; M. Munasinghe, Analysing the nexus
of sustainable development and climate change: an overview, 2002, str. 14.
Daly (1973, str. 8; Gjoksi & Sedlacko, 2010, str. 7) pojasnjuje povezavo med naravnim
okoljem in trajnostnim razvojem z uporabo trikotnika, ki je prikazan na Sliki 4. V njem
razporeja tri dimenzije oziroma elemente, in sicer naravno okolje (angl. natural environment),
gospodarstvo (angl. economy) in blaginjo (angl. well-being). Meni, da je naravno bogastvo
predpogoj oziroma osnova za vse druge družbene in gospodarske blaginje. Trenutne grožnje
naravnemu okolju, ki jih povzroča človek s svojim delovanjem, lahko torej ogrozijo cilj
kakovostnega življenja za vse ljudi.
9
Slika 4: Dalyjev trikotnik
Vir: H. Daly, Toward a steady state economy, 1973, str. 8; N. Gjoksi & M. Sedlacko, ESDN Quarterly Report,
2010, str. 7.
Delovni skupini II in III (IPCCC, WGII 18.7, 20.3, SPM; WGIII 13.2, SPM IPCC, 2007,
str. 73) v svojih poročilih navajata, da bi s spreminjanjem razvojnih poti postal razvoj bolj
trajnosten, kar bi bistveno prispevalo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, ob
enem pa bi tudi zmanjšalo ranljivost.
2 MEDNARODNE RAZVOJNE PODNEBNE POLITIKE IN NJIHOV
POMEN ZA SLOVENSKO GOSPODARSTVO
Leta 1988 sta Svetovna meteorološka organizacija in Program Združenih Narodov za okolje
ustanovila Medvladni panel o podnebnih spremembah (IPCC). Ta je leta 1990 z izdajo
poročila postavil problematiko človekovega vpliva na podnebne spremembe na spisek dnevno
izpostavljenih mednarodnih tem. Štiri leta kasneje (leta 1992) so članice Združenih narodov v
Rio de Janeiru sprejele Okvirno konvencijo Združenih Narodov o klimatskih spremembah
(angl. United Nations Framework Convention on Climate Change), ki je postala podlaga za
vsa nadaljnja pogajanja o podnebnih spremembah. Leta 1995 je sledil še en pomemben
mejnik na področju mednarodnih razvojnih podnebnih politik, in sicer so se začela pogajanja
k Kjotskem protokolu. Sledila sta Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Johanesburgu leta
2002 in konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah v Kopenhagnu leta 2009.
Slednja je v javnosti veljala za neuspeh, saj so države sprejele le politično ne pa tudi pravno
zavezujoči dokument (King, Richards & Tyldesley, 2011, str. 7–13). Med omenjenimi leti in
po letu 2009 so potekale še druge konference in mednarodna pogajanja: 13. podnebna
konferenca ZN na Baliju (leta 2007), kjer so sprejeli t.i. Balijski akcijski načrt, 16. podnebna
konferenca ZN v Cancunu (leta 2010), 17. podnebna konferenca ZN v Durbanu (leta 2011),
18. podnebna konferenca ZN v Dohi (leta 2012) in druge.
10
2.1 Svetovna konferenca OZN v Rio de Janeiru
Leta 1992 so se na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (angl. The United
Nations Conference on Environment and Development, v nadaljevanju UNCED), v Rio de
Janeiru, zbrali voditelji 172 držav, da bi podprli prizadevanja svetovne skupnosti za
uveljavljanje načel trajnostnega razvoja (United Nations, 2012). Osrednji poudarek
konference je bilo vprašanje, kako razbremeniti globalni sistem z vpeljavo koncepta
trajnostnega razvoja. Osredotočili so se na obravnavo sledečih vprašanj (United Nations,
2012) :
sistematičen nadzor nad potekom proizvodnje, zlasti nadzor na strupenimi sestavinami in
odpadki,
alternativni viri energije, ki bi nadomestili uporabo fosilnih goriv in s tem zmanjšali vpliv
na podnebne spremembe,
odvisnost od javnih prometnih omrežij za zmanjšanje onesnaženost zraka v mestih,
pomanjkanje pitne vode.
Konferenco so zaključili s sprejetjem več dokumentov, med njimi najpomembnejši Rio
deklaracija o okolju in razvoju ter Agenda 21.
Rio deklaracija je nadgradnja deklaracije s konference Združenih narodov o človekovem
okolju, ki je potekala leta 1972 v Stockholmu. V poročilu so zapisali, da je cilj konference in
deklaracije iz Ria vzpostaviti novo in pravično svetovno partnerstvo z ustanovitvijo nove
ravni sodelovanja med državami, ključnimi sektorji družbe in ljudmi (United Nations, 1992b).
Deklaracija je niz 27 pravno nezavezujočih načel, katerih namen je zavezati vlade, da
zagotovijo varstvo okolja ter odgovoren razvoj, poleg tega opredeljuje pravice ljudi do
razvoja in njihovo odgovornost za varovanje skupnega okolja. Deklaracija vsebuje številne
napredne pristope, kot sta »plača kdor onesnažuje« in »previdnostno načelo«. Slednje
poudarja pomembnost presoje vpliva projekta na okolje in odprava morebitnih škodljivih
posledic iz projekta še predenj se je začel. Poleg tega se v Deklaraciji zavzemajo za vpeljavo
okoljskih politik, pomoč manj razvitim državam, poudarjajo pomembnost zmanjšanja in
odprave netrajnostne proizvodnje in porabe ter izmenjave znanstvenega in tehnološkega
znanja, ki spodbuja razvoj, širitev in prenos tehnologij (United Nations, 1992b).
Za razvoj po načelih Rio deklaracije je bil sprejet program ukrepov oziroma načrt za
uveljavljanje družbenega, gospodarskega in okoljskega trajnostnega razvoja, tako imenovana
Agenda 21, ki pomeni načrt za 21. stoletje. Dokument obsega 40 poglavij, ki pokrivajo štiri
glavna področja (United Nations, 1992a):
Družbeno in ekonomsko, ki obravnava odpravljanje revščine, spreminjanje potrošniških
navad, demografske spremembe in zdravje ljudi
11
Ohranjanje in upravljanje z viri za razvoj, kot je zaščita ozračja, ohranjanje gozdov, boj
proti suši in širjenju puščav, ohranjanje biološke raznovrstnosti, zaščita vodnih virov in
oceanov, skrb za razvoj podeželja in trajnostnega kmetijstva, varnejše ravnanje s
strupenimi kemikalijami in nevarnimi odpadki
Krepitev vloge glavnih družbenih skupin, vključujoč ženske, otroke in mladino, avtohtono
prebivalstvo, nevladne organizacije, lokalne oblasti, podjetja in sindikate, kmete,
znanstvenike, tehnologe in druge
Načini za uresničevanje ciljev Agende 21, ki vključujejo znanost, prenos tehnologij,
izobraževanje, finančne mehanizme, mednarodne institucije.
Z Agendo 21 so pozvali države, naj pripravijo podoben načrt na nacionalni ravni, kjer bodo
vključene lokalne ravni preko nevladnih organizacij in drugih skupin.
Poleg omenjenih dveh dokumentov, sta bila sprejeta tudi dva pravno zavezujoča sporazuma:
Konvencija o biološki raznovrstnosti (angl. Convention on Biological Diversity) je
mednarodno pravno zavezujoča pogodba. Podpisnicam konvencije potrjuje pravico nad
lastnimi biološkimi viri, pri čemer jim nalaga odgovornost za ohranjanje biološke
raznovrstnosti in trajnostno uporabo teh virov. Cilj te konvencije so ohranjanje in
trajnostna uporaba biološke raznovrstnosti ter poštena in pravična delitev koristi, ki
izhajajo iz uporabe genetskih virov (Convention on Biological Diversity).
Konvencija o podnebnih spremembah (angl. United Nations Framework Convention on
Climate Change, v nadaljevanju UNFCCC) je mednarodna okoljska pogodba, katere cilj je
doseči ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bo preprečila
nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. Ta raven naj bi bila dosežena v
takšnem časovnem obdobju, ki bo ekosistemu dovoljevalo naravno prilagoditev na
podnebne spremembe, da pri tem ne bo ogrožena proizvodnja hrane in onemogočen
trajnosten gospodarski razvoj (UNFCCC, 2012a).
V Umanoteri (Keating, 2012) so zapisali sporočilo iz Ria, in sicer, da je potrebno »varovanje
okolja in doseganje trajnostnega razvoja deliti, kot skupno svetovno odgovornost, ter da so
potrebne korenite spremembe, če hočemo spremeniti netrajnostne vzorce proizvodnje in
potrošnje«.
2.2 Kjotski protokol
V predhodnem poglavju omenjen mednarodnopravni dokument, Konvencija Združenih
narodov o podnebnih spremembah, ki je bila sprejeta leta 1992 v Riu de Janeiru in k
določilom katere je pristopilo 192 držav, ni bila zavezujoča. Leta 1997 so države, z namenom
sprejeti zavezujoča določila na področju boja proti globalnemu segrevanju, v Kjotu na
Japonskem sprejele dokument imenovan Kjotski protokol. To je mednarodni sporazum po
12
katerem imajo razvite države obveznosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v obdobju
od leta 2008 do 2012 (UNFCCC, 2012b).
Največja razlika med protokolom in konvencijo je v tem, da konvencija spodbuja
industrializirane države k stabilizaciji emisij toplogrednih plinov, medtem ko jih protokol
zavezuje k temu (UNFCCC, 2012b).
Protokol zavezuje razvite države in države v tranziciji k zmanjšanju emisij toplogrednih
plinov v prvem ciljnem obdobju od leta 2008 do leta 2012, in sicer za določen odstotek, glede
na izhodiščno leto. Za razvite države je to leto 1990, medtem ko so države v tranziciji
izhodiščno leto izbrale po lastni želji. Po protokolu (UNFCCC, Kyoto protocol, člen 3,
odstavek 7, 2012a, str. 4) je za vsako od pogodbenic določen odstotek zmanjšanja emisij,
skupaj pa morajo emisije zmanjšati za najmanj 5 % (UNFCCC, Kyoto protocol, člen 3,
odstavek 1, 2012a, str. 3; Baumert, Blanchard, Llosa, & Perkaus, 2002, str. 1). Seznam držav
pogodbenic in njihove obveze zmanjšanja emisij TGP se nahajajo v Prilogi 1.
V skladu s protokolom morajo države izpolniti svoje cilje predvsem z nacionalnimi ukrepi,
vendar jim ta dovoljuje dodatna sredstva za izpolnjevanje svojih obveznosti s pomočjo treh
mehanizmov2 (UNFCCC, 2012a) :
trgovanje z emisijami (angl. Emissions trading),
mehanizem čistega razvoja (angl. Clean development mechanism, v nadaljevanju CMD),
skupno izvajanje (angl. Joint implementation, v nadaljevanju JI).
Protokol je stopil v veljavo 16. februarja 2005 v skladu s 25. členom, po katerem mora
protokol ratificirati najmanj 55 pogodbenic, ki so skupaj odgovorne za najmanj 55 % vseh
emisij ogljikovega dioksida v letu 1990 (UNFCCC, Kyoto protocol, Article 25, 2012b, str.
18).
Trenutno je k protokolu pristopilo 192 pogodbenic, katerih skupni delež emisij znaša 63,7 %
(UNFCCC, 2012b).
2.3 Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Johannesburgu
Svetovni Vrh o trajnostnem razvoju, imenovan tudi »Earth Summit 2002«, je potekal od 26.
avgusta do 4. septembra 2002 v Johannesburgu, v Južni Afriki. Namen vrha je bil oceniti
izvajanje usmeritev oziroma ugotoviti napredek trajnostnega razvoja na podlagi smernic, ki so
bile sprejete na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992,
poleg tega pa tudi sprejeti nove smernice za delovanje v prihodnje (Selan, 2002, str. 1).
2 Več o naštetih mehanizmih v poglavju 3
13
Glavni rezultat Vrha je bilo sprejetje deklaracije o trajnostnem razvoju (angl. Johannesburg
Declaration on Sustainable Development) ter načrt izvedbe (angl. Plan of Implementation of
the World Summit on Sustainable Development), ki navajata ukrepe za doseganje trajnostnega
razvoja. Ukrepi se osredotočajo na izkoreninjenje revščine, spreminjaje vzorcev pri porabi in
proizvodnji ter varovanje in upravljanje naravnih virov, ki bodo služili, kot osnova za
gospodarski in družbeni razvoj (United Nations, 2002, str. 2). V načrtu so zapisani zastavljeni
cilji sodelujočih predstavnikov držav. Glavni cilji Vrha so (Kopač, 2002, str. 1; Kenda &
Bobek, 2003, str. 36):
do leta 2010 bistveno zmanjšati izgubo biološke raznovrstnosti;
do leta 2015 za polovico zmanjšati število ljudi, ki nimajo dostopa do zdrave pitne vode,
sistemov za odplakovanje odpadne vode in živijo v absolutni revščini (manj, kot 1 EUR na
dan);
do leta 2020 sprejeti ukrepe, ki bi privedli do končne ustavitve proizvodnje kemikalij, ki
imajo škodljive posledice na zdravje ljudi in okolja.
Načrt na področju energije predvideva veliko povečanje rabe obnovljivih virov, predvsem
biomase in energetske učinkovitosti; podpira prehod na čistejša goriva, razvoj trgov z
energijo, razne politike in regulative in podobno. Evropska unija si je na Vrhu prizadevala
doseči dogovor o 15 % povečanju deleža obnovljivih virov energije do leta 2010, vendar se
zaradi nasprotovanja ZDA in nekaterih držav v razvoju, države niso mogle sporazumeti
(Selan, 2002, str. 1).
2.4 Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah v
Kopenhagnu
Konferenca v Danskem Kopenhagnu je potekala od 7. do 18. decembra 2009 z namenom, da
bi sprejeli nov podnebni sporazum glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov v
ozračje, za obdobje po letu 2012, ki bi nadomestil Kjotski sporazum. V Kopenhagnu naj bi se
tako zaključil dveletni pogajalski proces, ki se je začel s sprejemom tako imenovanega
Balijskega kažipota in akcijskega načrta na konferenci, decembra 2007 na Baliju.
Kopenhagenski sporazum ni prinesel želenih rezultatov, saj je postal zgolj politični dogovor,
ne pa tudi pravno zavezujoč dokument. Kljub temu pa so na konferenci dosegli dogovor o
nekaterih pomembnih elementih (United Nations, 2010):
Dogovorili so se za ustanovitev zelenega podnebnega sklada, ki bo financiral ukrepe
oziroma projekte na področju zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in prilagoditev na
posledice podnebnih sprememb državam v razvoju;
o poskusnih projektih za zmanjšanje sekanja gozdov ter s tem spodbujanja trajnostnega
upravljanja z gozdovi in
14
vlaganju v prehod na čiste tehnologije v državah v razvoju.
Poleg tega so se sodelujoči strinjali, da je nujno potrebno, da vsak po svojih zmožnostih
sprejme določene ukrepe za stabilizacijo koncentracije toplogrednih plinov v ozračju, na
ravni, ki bo preprečila povečanje globalne temperature za 2 stopinje Celzija ali več, kar bi po
napovedih IPCC povzročilo katastrofalne okoljske posledice. Države so bile pozvane, da do
februarja leta 2010 predložijo zaveze za omejitev emisij do leta 2020 (United Nations, 2010).
2.5 Podnebna politika Evropske unije
Boj proti podnebnim spremembam je glavna prednostna naloga Evropske unije. Ta se trudi
zmanjšati emisije toplogrednih plinov in hkrati spodbuja tudi druge države in regije, da
ravnajo enako. Že vrsto let je gonilna sila v mednarodnih pogajanjih na tem področju. Prav na
njeno pobudo je prišlo do pomembnejših sporazumov, kot sta Okvirna konvencija Združenih
narodov o podnebnih spremembah in Kjotski protokol. Poleg tega Evropska unija razvija
strategije za prilagajanje na vplive podnebnih sprememb (European Commission, What is EU
doing about climate change?, 2012e).
Evropska unija je sprejela vrsto pobud za zmanjšanje emisij, in sicer se zavzema za (European
Commission, What is EU doing about climate change, 2012e):
nenehno izboljšavo energetske učinkovitosti opreme in gospodinjskih aparatov;
večjo rabo obnovljivih virov energije, kot so veter, sončna energija, hidro- in biomase, ter
obnovljivih goriv za promet, kot so biogoriva;
razvoj tehnologij za zajemanje in shranjevanje ogljika, ki ga oddajajo elektrarne in druge
velike naprave;
učinkovito delovanje sistema trgovanja z emisijami toplogrednih plinov iz industrije;
razvoj celovite strategije Evropske unije za prilagajanje na podnebne spremembe.
Voditelji držav in vlad Evropske unije so si do leta 2020 zadali podnebne in energetske cilje,
znane kot »Paket 20-20-20«. To so (European Commission, The EU climate and energy
package, 2012d):
zmanjšanje emisij toplogrednih plinov znotraj Evropske unije za vsaj 20 % pod raven iz
leta 1990,
povečati delež obnovljive energije v porabi energije na 20 % po vsej Evropski uniji,
20 % zmanjšanje porabe primarne energije v primerjavi s predvidenimi ravnmi, katero bi
dosegli z izboljšanjem energetske učinkovitosti.
Cilje so zapisali v zakonodajna besedila in druge zakonodajne akte.
15
Paketu je leta 2009 sledila Bela knjiga prilagajanja podnebnim spremembam Evropske
komisije, v kateri je določen okvir za zmanjšanje ranljivosti EU za vplive podnebnih
sprememb, leta 2011 pa Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami
do leta 2050 (t. i. Kažipot). Evropska komisija je ugotovila, da lahko EU s trenutno dostopno
tehnologijo, s spremembami ravnanja (kot posledice spremembe cen) in če vsi sektorji
gospodarstva prispevajo z različnimi stopnjami in hitrostjo, zmanjša emisije TGP do leta 2050
za 80 % (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2012, str. 7).
2.6 Podnebna politika Slovenije
Slovenija pri reševanju podnebnih sprememb sodeluje pri oblikovanju dogovorov v
mednarodnem okviru, v raznih mednarodnih združenjih, forumih, različnih odločevalnih in
svetovalnih telesih v okviru Evropske unije in podobno (Služba vlade RS za podnebne
spremembe, Mednarodno sodelovanje, 2012). K reševanju je pristopila z več predpisi
povezanimi z blaženjem podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje, saj mora kot članica
EU prispevati svoj delež pri uresničevanju zastavljenih ciljev EU na področju podnebnih
sprememb. Večina predpisov (zakonov in podzakonskih aktov) je tako nastala na podlagi
evropskega prava in se pretežno nanaša na spodbujanje učinkovite rabe energije in
obnovljivih virov energije ter na trgovanje s pravicami do izpustov toplogrednih plinov
(Služba vlade RS za podnebne spremembe, Podnebna politika v Sloveniji, 2012).
Na pripravo nacionalnih ukrepov, aktivnosti in politik v veliki meri vplivajo, v predhodnih
poglavjih omenjene, mednarodne podnebne politike.
V okviru svetovne konference OZN, ki je potekala v Riu de Janeiru, so bile države z Agendo
21 pozvane, da pripravijo podoben načrt tudi na nacionalni ravni. V ta namen je Umanotera,
Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, leta 1995 v sodelovanju z drugimi nevladnimi
organizacijami pripravila dokument Agenda 21 za Slovenijo. V njem so zapisali cilje in
naloge različnih področij delovanja prebivalstva, kot so: izobraževanje, delovanje nevladnih
organizacij in pravne države, ekonomskih instrumentov, industrije, energije, mest in naselij,
transporta, turizma, kmetijstva ter varstva narave, ki skupaj tvorijo celostni pristop za
doseganje trajnostnega razvoja Slovenije (Umanotera, 1995, str. 14–42).
Agendi 21 je sledil Kjotski protokol, ki ga je Slovenija podpisala leta 1998, ratificirala pa 10.
julija 2002 hkrati z drugimi državami EU. Slovenija se je z ratifikacijo obvezala k zmanjšanju
emisij toplogrednih plinov za 8 % v prvem ciljnem obdobju (od leta 2008 do 2012) glede na
izhodiščno leto 1986. Slovenija ima možnost, da del zahtevanih znižanj emisij TGP, ki jih ne
bo dosegla doma, dokupi preko t.i. prožnih mehanizmov v drugih državah (Služba vlade RS
za podnebne spremembe, 2011b, str. 7).
Z namenom izpolnitve obveznosti po kjotskem protokolu je Vlada RS leta 2003 sprejela
Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (v
16
nadaljevanju OP TGP), v letih 2004, 2006 in 2009 pa na podlagi ocene izvajanja programa
posodobljen in dopolnjen oziroma revidiran Operativni program (v nadaljevanju OP TGP-1).
V njem so določeni ključni instrumenti oziroma ukrepi in obveznosti posameznih sektorjev
(ministrstev in vladnih služb). Pomembna področja ukrepov so proizvodnja toplote in
električne energije, industrija, promet, javni sektor, gospodinjstva, stavbe, odpadki, kmetijstvo
in gozdarstvo, ekonomski in finančni instrumenti, izobraževanje, usposabljanje, ozaveščanje
in promocija, tehnološki razvoj in raziskave, ki se izvajajo v okviru zakonskih in
podzakonskih aktov, programov in projektov različnih področij (Služba vlade RS za
podnebne spremembe, 2012, str. 8; Služba vlade RS za podnebne spremembe, Operativni
programi, 2012). Izvajanje ukrepov se spremlja na letni ravni (Služba vlade RS za podnebne
spremembe, 2011b, str. 2).
Po oceni stanja izvajanja OP-TPG za leto 2008, ki je bila hkrati podlaga za sprejem OP-TGP-
1, so projekcije pokazale presežek povprečne letne kjotske obveznosti in s tem preseganje
kjotskega cilja za več kot 5 %, kljub implementaciji vseh domačih ukrepov, pri čimer bi za
izpolnjevanje obveznosti morali na mednarodnem trgu kupiti emisijske pravice v višini 80
milijonov EUR. Po oceni stanja za leto 2010 so projekcije pokazale manjše preseganje
kjotskega cilja oziroma pri vpeljavi dodatnih ukrepov celo nižje emisije od ciljne vrednosti,
kar gre pripisati predvsem zmanjšanju emisij na račun vpliva gospodarske recesije in
ustreznemu prilagajanju trošarin, kar bi pomenilo, da nakup emisijskih enot ne bi bil potreben
(Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011b, str. 17–18).
Leta 2012 je Vlada RS sprejela nov operativni program blaženja podnebnih sprememb in
prilagajanja nanje za obdobje od leta 2013 do leta 2020, s katerim so določeni cilji in ukrepi
do leta 2020 ter ogljični proračuni za posamezne zavezance in sektorje (Služba vlade RS za
podnebne spremembe, 2012a).
Poleg dogovorov, dokumentov in procesov, ki jih določa mednarodna skupnost in EU, si
Slovenija tudi na nacionalni ravni prizadeva pripraviti druge aktivnosti za reševanje okoljskih
problemov, predvsem tistih, ki so povezani z ukrepi za zniževanje emisij TGP in tistih, ki so
povezani s prilaganjem posledicam podnebnih sprememb.
Osrednji dokument RS o podnebnih spremembah je Deklaracija o aktivni vlogi Slovenije
pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb (Ur.l. RS, št. 95/2009).
Deklaracijo je sprejel državni zbor RS 19. 11. 2009 (Služba vlade RS za podnebne
sprememembe, Podnebna politika v Sloveniji, 2012). V njej državni zbor RS potrjuje
zavezanost Slovenije načelom trajnostnega razvoja (Ur.l. RS, št. 95/2009). Poleg izhodišč za
mednarodna pogajanja, v deklaraciji določajo vrsto ukrepov na nacionalni ravni kot sta
oblikovanje zakona o podnebnih spremembah in nacionalne strategije za boj proti podnebnim
spremembam, s čimer bi dosegli prehod na nizkoogljično družbo.
17
V začetku leta 2011 je Služba Vlade Republike Slovenije za podnebne spremembe pripravila
tretji osnutek zakona o podnebnih spremembah, v katerem ocenjujejo stanje in razloge za
sprejem zakona, določajo njegove cilje, načela in poglavitne rešitve, ocenjujejo finančne
posledice na državni proračun in druga javna finančna sredstva ter druge posledice, ki bodo
nastale s sprejemom zakona. Z zakonom o podnebnih spremembah bi bila tako na enem
mestu opredeljena vsa pomembna pravna orodja za boj proti podnebnim spremembam
(Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011c, str.9).
Prvi člen predlaganega zakona (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a) določa cilje
RS in ureja temeljna načela v zvezi z blaženjem podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje,
prav tako ureja ogljični proračun in ogljični odtis3, kot ukrepa blaženja podnebnih sprememb
in oceno izpostavljenosti, kot podlago za določitev ukrepov prilagajanja podnebnim
spremembam ter določa področja, na katerih se sprejemajo ukrepi. Poleg tega ureja še
programiranje blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter druga vprašanja
povezana s tem.
V drugem členu predloga zakona o podnebnih spremembah (Služba vlade RS za podnebne
spremembe, 2011a) je zapisan namen zakona, ki je zagotoviti blaženje podnebnih sprememb
in prilagajanje nanje tako, da se bodo emisije toplogrednih plinov v Sloveniji znižale in bodo
s tem negativni vplivi podnebnih sprememb na družbo in okolje čim manjši. Prav tako je
namen zakona spodbuditi in omogočiti razvoj novih dejavnosti, ki bi prispevale k blaženju
podnebnih sprememb in prilagajanju nanje.
Da bi v Sloveniji zagotovili izpolnitev dolgoročnih ciljev, na področju podnebnih sprememb,
ki jih je pripravila Služba Vlade RS za podnebne spremembe: »zagotoviti zmanjšanje emisij v
Sloveniji v povprečju na manj kot 2 toni ogljikovega dioksida (CO2) na prebivalca letno do
leta 2050, zagotoviti prilagajanje na neizogibne posledice podnebnih sprememb, zagotoviti
konkurenčnost gospodarstva in visoko kakovost življenja v Sloveniji, izpolniti odgovornost
Slovenije do mednarodne skupnosti v skupnem boju proti podnebnim spremembam«, je bil,
poleg že zgoraj omenjenih politik prav tako na podlagi Deklaracije o aktivni vlogi Slovenije
pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb, septembra 2011 pripravljen
osnutek Strategije prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050.
Kot je zapisno v strategiji, je »nizkoogljična družba tista družba ali gospodarstvo, katere
emisije toplogrednih plinov so nižje od absorpcijske sposobnosti globalnega ekosistema, in
hkrati temelji na načelih trajnostnega razvoja« (Služba vlade RS za podnebne spremembe,
2011c, str. 6). »Splošni cilj države, ki ga določa strategija je, da v sodelovanju z drugimi
državami in upoštevanjem načel trajnostnega razvoja prispeva k zaustavitvi globalnega
segrevanja pri dvigu povprečne globalne temperature pod 2 stopinje Celzija glede na
predindustrjsko dobo«. Ključna dolgoročna cilja pa sta znižanje nacionalne emisije
toplogrednih plinov na manj kot 4 milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida letno do leta
3Več o ogljičnem odtisu bo govora v poglavju 4.1 magistrskega dela.
18
2050 ter zagotovitev, da se zaradi učinkov podnebnih sprememb ranljivost Slovenije ne zviša
nad sedanjo raven (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011c, str.7).
Za prehod v nizkoogljično družbo omenjena strategija določa usmeritve za boj proti
podnebnim spremembam z opredelitvijo poti za zmanjšanje emisij TGP, pri čemer se strateški
pristop osredotoča na zniževanje emisij preko zelene rasti, prilagajanje na spremenjeno
podnebje in horizontalne strategije (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011c, str. 8).
Pristojne institucije in organi
Za pripravo strateških in operativnih dokumentov ter pravnih aktov s področja podnebnih
sprememb je v Sloveniji do sredine marca 2012 skrbelo in spremljalo izvajanje Ministrstvo za
okolje in prostor (v nadaljevanju MOP), od takrat naprej pa skrbi Ministrstvo za kmetijstvo in
okolje. Slednje prav tako skrbi za področje kmetijstva in gozdarstva. Ministrstvo za
infrastrukturo in prostor pa skrbi za področje prometa in energetike (Ministrstvo za okolje in
prostor RS, 2006, str. 13; Ur. l. RS, št. 21/2012).
Poleg omenjenih ministrstev je do nedavnega za doseganje ciljev blaženja in prilagajanja na
podnebne spremembe ter ozaveščanja, usposabljanja in izobraževanja na tem področju skrbela
Služba Vlade RS za podnebne spremembe v sodelovanju z mednarodnimi institucijami,
nevladnimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi in drugimi. Omenjena Služba je bila v
skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi (v nadaljevanju
ZDU-1F) ukinjena, njeno področje delovanja pa je, kot že omenjeno, prevzelo Ministrstvo za
kmetijstvo in okolje (Ur. l. RS, št. 21/2012).
Pomemben organ, ki na nacionalni ravni opravlja strokovne, analitične in upravne naloge s
področja okolja ter ozavešča javnost o okolju in okoljski problematiki je Agencija RS za
okolje (v nadaljevanju ARSO), ki deluje v sestavi Ministrstva za kmetijstvo in okolje
(Evropa.gov., 2012; ARSO, 2012f).
Za izpolnjevanje ciljev na področju podnebnih sprememb v Sloveniji skrbi še Eko sklad –
Slovenski okoljski javni sklad, katerega osnovna dejavnost je »kreditiranje naložb na
področju varstva okolja skladno z nacionalnim programom varstva okolja in s skupno
okoljsko politiko Evropske unije« (Eko sklad, 2012).
3 UKREPI PODNEBNIH POLITIK ZA UPOČASNITEV PODNEBNIH
SPREMEMB
Države se poslužujejo različnih domačih in mednarodnih politik ter ukrepov, s katerimi
poskušajo vplivati na upočasnitev podnebnih sprememb in s tem ublažiti posledice le-teh.
Poleg tega se osredotočajo na razvoj strategij, ki bi pripomogle k drugačnemu, inovativnemu
ravnanju družbe, organizacij, podjetij in posameznikov. Države pri vplivanju na podjetja
19
zasledujejo t. i. »pristop korenčka in palice«, ki podjetjem ponuja kombinacijo nagrad za
sprejemanje zaželenih ukrepov in kaznovanja za neupoštevanje predpisanih ukrepov. Med
zaželene ukrepe tako sodijo označevanje izdelkov, spodbude za zmanjševanje TGP v obliki
nepovratnih sredstev, davčnih olajšav, itd. Med palico pa sodijo okoljske dajatve, davki,
takse, razne prepovedi in omejitve (na primer določena količina izpustov CO2). Pomembno
je, da država ohrani ravnovesje med nagrajevanjem in kaznovanjem.
V nadaljevanju se bom osredotočila na pomembnejše ukrepe, ki so jih sprejele mednarodne
institucije in organizacije, in ki posredno ali neposredno vplivajo na nadaljnji razvoj človeških
dejavnosti in s tem na razvoj podnebnih sprememb.Na pobudo Evropske unije je prišlo do
številnih sporazumov, med njimi Kjotski protokol, ki je eden pomembnejših. Da bi, po
omenjenem sporazumu, države dosegle dogovorjen cilj zmanjšanja izpustov toplogrednih
plinov uporabljajo (poleg državnih ukrepov) tudi tri dodatne instrumente, t. i. prožne kjotske
mehanizme, med katere spadajo že prej omenjeni trgovanje z emisijami, mehanizem čistega
razvoja in skupne naložbe (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, str. 7;
Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.189). Namen teh mehanizmov je pomagati
državam, da zmanjšajo emisije tam kjer je cenovno najugodneje (Služba vlade RS za
podnebne spremembe, 2011a, str. 7).
3.1 Trgovanje z emisijami
Trgovanje z emisijami je opredeljeno v 17. členu Kjotskega protokola in temelji na Direktivi
2003/87/EC, ki je bila sprejeta v letu 2003 (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a,
str.10; United Nations, 1998, str. 15). Sistem za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih
plinov (angl. European Union Emission Trading System, v nadaljevanju EU ETS) je ključno
orodje na ravni podjetij, ki je bilo leta 2005 vzpostavljeno z namenom zmanjšanja
industrijskih emisij toplogrednih plinov na stroškovno učinkovit način. Trgovanje samo po
sebi torej ne omogoča neposrednega zmanjšanja emisij, ampak udeleženim v trgovanju
omogoča, da na stroškovno najugodnejši način dosežejo zmanjšanje emisij toplogrednih
plinov (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 89). Prikaz skupnega zmanjšanja emisij
toplogrednih plinov in njegova stroškovna učinkovitost sta prikazana na Sliki 5.
20
Slika 5: Prikaz trgovanja z emisijami
Vir: Institute for Global Environmental Strategies - IGES, CDM in charts, 2012, str. 4.
Sistem omejuje izpuste največjih onesnaževalcev, ki skupaj v EU proizvedejo približno 40 %
izpustov toplogrednih plinov, pri čemer zajema okoli 12.000 naprav. Trgovalna enota (angl.
emission allowance) sistema je emisijski kupon, ki predstavlja pravico do izpusta ene tone
ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2 ekv) (Služba vlade RS za podnebne spremembe,
2011a, str.10). EU ETS je organizirana po stopnjah oziroma obdobjih, saj se skozi čas
dopolnjuje in izpopolnjuje (Duerr, 2007, str. 3). Prvo trgovalno obdobje je potekalo od leta
2005 do 2007, ko se je večina uvajala in spoznavala možnosti novega orodja, vzpostavljeno je
bilo prosto trgovanje z emisijskimi kuponi ter infrastruktura, potrebna za nadzor emisij
podjetij in poročanje o njih. Oblikovala se je tržna vrednost kuponov (Convery, Ellerman, &
De Perthuis, 2008, str. 12; Engels, 2009, str. 489).
Drugo trgovalno obdobje se je začelo leta 2008 in se je izteklo konec leta 2012. V tem
obdobju so že sledili obvezam iz Kjotskega protokola glede zmanjšanja emisij (Čadež &
Jenko, 2011, str. 3). Evropski voditelji so sklenili v sistem vključiti tudi emisije iz letalskega
prometa (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, str. 11). Tretje trgovalno obdobje
bo daljše, saj bo trajalo od leta 2013 do leta 2020, kar naj bi pripomoglo k večji
predvidljivosti trga. Ta je namreč potrebna za spodbujanje dolgoročnih naložb na področju
zmanjšanja emisij (Čadež & Jenko, 2011, str. 4).
21
Sistem temelji na šestih temeljnih načelih (Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a,
str. 10):
omejitev in trgovanje (angl. cap and trade), kar pomeni, da sistem določa zgornjo mejo
celotnih dovoljenih emisij in udeležencem omogoča, da po potrebi kupujejo in prodajajo
emisijske kupone;
osredotočenost na izpuste CO2 velikih industrijskih onesnaževalcev;
izvajanje v fazah, pri čemer gre za periodične preglede in priložnosti, da se sistem razširi
na druge pline in sektorje;
periodično odločanje o razdelitvenih načrtih emisijskih kuponov;
vsebuje močne temeljne spodbude za izpolnjevanje zahtev zmanjšanja emisij;
trg je evropski, vendar z uporabo CDM in JI omogoča zmanjšanje emisij tudi v ostalem
delu sveta.
EU ETS temelji na konceptu trgovanja s kapico, kjer regulator določi največjo dovoljeno
agregatno količino emisij (Braun, 2009, str. 470; Čadež & Czerny, 2010, str. 34). Na podlagi
razdelitvenih načrtov (angl. National Allocation Plans – v nadaljevanju NAPs) držav članic
EU, ki jih le-te pripravijo na osnovi v naprej določenih kriterijev in pravil, podjetja vsako leto
v obliki emisijskih kuponov prejmejo pravice za izpust določene količine toplogrednih plinov
(Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a str. 10–11). Po koncu obdobja v sistem
vključena podjetja oddajo dodeljene oziroma kupljene kupone sorazmerno s svojimi
emisijami. V primeru manjših izpustov od dodeljenih s kuponi lahko podjetja prodajo
presežke pravic tistim, ki pričakujejo večje izpuste kot jih pokrivajo njihove pravice ali jih
prihranijo za bodoča obdobja, vendar lahko pravice prenašajo iz leta v leto zgolj v trgovalnih
obdobjih. Prav tako lahko podjetja kupone dokupijo, v kolikor so emisije večje od dodeljenih
s kuponi (Braun, 2009, str. 470; Čadež & Czerny, 2010, str. 34). Tisti z več emisijami imajo
poleg možnosti dodatnega nakupa emisijskih kuponov, tudi možnost vlaganja v ukrepe in
tehnologijo za zmanjšanje izpustov (European Commission, Climate Action, 2011, str. 1). V
kolikor podjetja nimajo odgovarjajočih kuponov, jih regulator kaznuje (Braun, 2009, str. 470).
Cena posameznega kupona se oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje po kuponih, pri
čemer je pomembna skupna dovoljena agregatna količina emisij ter število izdanih kuponov
(Jaehn & Letmathe, 2010, str. 248). Manjše, kot je število dodeljenih emisijskih kuponov,
manjše so dovoljene skupne emisije upravljavcev naprav, ki izpuščajo toplogredne pline, kar
pomeni višjo ceno emisijskih kuponov na trgu (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.
90).
Do leta 2012 so države članice same določile največjo možno količino emisij in način
razdelitve emisijskih kuponov. S sprejemom nove direktive o trgovanju s pravicami do emisij
toplogrednih plinov v letu 2008 (Direktiva 2008/101/ES) se je veljavni sistem trgovanja
bistveno prenovil. Spremembe stopijo v veljavo januarja 2013. Prenovljen sistem trgovanja
bo poleg ogljikovega dioksida (CO2) zajemal tudi druge toplogredne pline in dodatne
naprave. Tako bo nova shema zajemala 45 % izpustov toplogrednih plinov v EU. Poleg
22
omenjenega se bo omejitev emisij po novem določala na ravni EU in ne več skozi
razdelitvene načrte posameznih držav članic (Služba vlade RS za podnebne spremembe,
2011a, str. 11). Zgornja meja skupnih izpustov se z leti zmanjšuje. Do leta 2020 načrtujejo 21
% zmanjšanje skupnih emisij (European Commission, Climate Action, 2011, str. 1; European
Commission, Climate Change, 2012b).
3.2 Mehanizem čistega razvoja (CDM)
Mehanizem čistega razvoja je naslednji instrument (prožni kjotski mehanizem), ki je bil
uveden z namenom pomagati državam v razvoju, tudi podpisnicam Kjotskega protokola, ki
niso navedene v Prilogi B (Priloga 1) tega protokola, pri doseganju trajnostnega razvoja
(Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 189). Mehanizem čistega razvoja torej
povezuje razvite države in države v razvoju (Služba vlade RS za podnebne spremembe,
2011a, str. 7). Mehanizem financirajo države, ki so navedene v Prilogi B Kjotskega protokola,
projekti pa se izvajajo izključno v državah, ki niso navedeni v omenjeni prilogi. Zavezane k
zmanjšanju emisij toplogrednih plinov so torej le države iz Priloge B.
Države iz Priloge B Kjotskega protokola oziroma investitorji s financiranjem projektov
Mehanizma čistega razvoja v državah v razvoju (države gostiteljice), pridobijo dobroimetje (v
tonah ekvivalenta CO2), imenovano enote potrjenega zmanjšanja emisij ali CER (angl.
Certified Emission Reductions) (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 189; Služba
vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, str. 7).
Nosilec projekta mora z investicijo zmanjšati emisije. Osnova za ugotavljanje zmanjšanja
emisij so emisije, ki bi nastale ob nespremenjenem opravljanju dejavnosti. Emisije se morajo
z izvedbo projekta mehanizma čistega razvoja zmanjšati bolj kot bi se sicer oziroma se ne
smejo povečati bolj kot bi se brez izvedene investicije (Špendl & Kranjc, 2010, str. 7). Na ta
način države izpolnijo del svoje obveznosti do zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ali pa
z omenjenimi enotami trgujejo (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 189; Služba
vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, str. 7). Obravnavani projekt med državo
gostiteljico in državo pogodbenico Aneksa B je prikazan na Sliki 6.
23
Slika 6: Prikaz vlog držav v CDM projektih in njihove koristi za vsako državo
Vir: IGES, CDM in charts, 2012, str. 2.
Države Priloge B morajo kljub možnostim, ki jih prinaša mehanizem čistega razvoja
poskrbeti za zmanjšanje emisij tudi v svoji državi. V ta namen je Evropska komisija omejila
delež enot potrjenega zmanjšanja emisij (Špendl & Kranjc, 2010, str. 8).
Mehanizem čistega razvoja je opredeljen v 12. členu Kjotskega protokola (United Nations,
1998, str. 11), podrobnejša pravila in pogoji pa so bili opredeljeni z Marakeškimi dogovori
leta 2001. Povezava med Mehanizmom čistega razvoja in Trgovanjem z emisijami je
opredeljena v t. i. »Povezovalni direktivi« (angl. Linking directive) – Direktiva 2004/101/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o spremembah Direktive 2003/87/ES
o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih plinov v Skupnosti
glede na projektne mehanizme iz Kjotskega protokola. V Sloveniji mehanizem čistega razvoja
opredeljuje Zakon o varstvu okolja v 140. členu (Ur. l. RS, št. 39/06-UPB1, 70/08, 108/2009)
in dopolnitve zakona (Špendl & Kranjc, 2010, str. 7).
Udeležba v Mehanizmu čistega razvoja je prostovoljna, naložbe se sklepajo na podlagi tržnih
zakonitosti, mehanizem pa je namenjen predvsem (Špendl & Kranjc, 2010, str. 8):
državam Priloge B Kjotskega protokola za pridobitev ustrezne količine enote potrjenega
zmanjšanja emisij (CER),
državam v razvoju, ki niso navedene v Prilogi B in investicije mehanizma čistega razvoja
prispevajo k trajnostnem razvoju,
podjetjem držav Priloge B, ki so vključena v trgovanje z emisijskimi kuponi in lahko
namesto teh kupijo enote potrjenega zmanjšanja emisij ali investirajo v projekte v drugih
državah,
upravljavcem naprav držav v razvoju za neposredno izvedbo investicij in s tem
tehnološkim napredkom.
24
3.3 Skupno izvajanje (JI)
Skupno izvajanje je instrument (kjotski mehanizem) opredeljen v 6. členu Kjotskega
protokola, po katerem lahko nosilec iz države iz Priloge B Kjotskega protokola, po izvedbi
projekta v drugi državi iz Priloge B, pridobi dobroimetje (v tonah ekvivalenta CO2),
imenovano enote zmanjšanja emisij ali ERU (angl. Emission Reduction Units) kot prikazuje
Slika 7. Izvedeni projekt mora spremeniti stanje glede na stanje, ki bi bilo, če projekt ne bi bil
izveden, pri čemer je pomembna definicija izhodiščnega stanja (Služba vlade RS za podnebne
spremembe, 2011a, str. 7; United Nations, 1998, str. 6–7).
Slika 7: Prikaz vlog držav v CDM projektih in njihove koristi za vsako državo
Vir: IGES, CDM in charts, 2012, str. 3.
Enote zmanjšanja emisij, omenjene pri instrumentu Skupno izvajanje in enote potrjenega
zmanjšanja emisij, omenjene pri instrumentu Mehanizem čistega razvoja, s skupno besedo
imenujemo Kjotske enote. K njim štejemo tudi enote dodeljenih količin ali AAU (angl.
Assigned Amount Units), ki pomenijo skupno količino emisij toplogrednih plinov, ki jo lahko
določena država oddaja v trgovalnem obdobju (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009,
str.189).
Država podpisnica Kjotskega protokola v svojem imenu kupuje dobroimetje v katerikoli drugi
državi podpisnici Kjotskega protokola ter na ta način izpolni svoje obveznosti iz protokola.
To navadno stori v primeru, ko je izvedba določenih ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih
plinov doma dražja od nakupa Kjotskih enot v drugi državi. Nakup enot poteka na naslednje
načine (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 190–191):
25
država javno pozove fizične in pravne osebe naj predložijo prijavo za prodajo enot
zmanjšanja emisij ali enot potrjenega zmanjšanja emisij in po ustreznem postopku z
nosilcem skupne naložbe sklene pogodbo o odkupu enot;
država kupi enote dodeljenih količin od države pogodbenice Kjotskega protokola, ki jih
prodaja;
država kupi enote zmanjšanja emisij, enote potrjenega zmanjšanja emisij ali emisijske
kupone na trgu.
Na Ministrstvu za okolje in prostor so leta 2009 v dokumentu OP TGP-1 zapisali, da skupne
naložbe predstavljajo pomemben instrument za doseganje zmanjšanja emisij toplogrednih
plinov na stroškovno učinkovit način. Pri tem omogočajo razvoj gospodarstva, promocijo
slovenskih družb v tujini, izvoz slovenskega znanja in razvoj novih delovnih mest.
Predvidevajo, da bo to vplivalo na gospodarsko rast in trajnostni gospodarski razvoj (2009,
str. 191).
3.4 Drugi ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov
Poleg zgoraj opisanih instrumentov, enih izmed pomembnejših ukrepov zmanjševanja emisij
toplogrednih plinov, so pomembni tudi drugi ukrepi. OP TGP-1 (2009, str. 86-88) poleg treh
mehanizmov Kjotskega protokla predvideva še 21 ukrepov (Tabela 1), katerih učinki lahko
zagotovijo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Nabor ukrepov je širok in zajemajo
različna področja.
V nadaljevanju se bom osredotočila le na določene ukrepe, predvsem tiste, ki vplivajo na
podjetja iz več sektorjev, za namene magistrskega dela pa bom izpustila iz nadaljnje
obravnave ukrepe, ki se nanašajo le na določen sektor podjetij, kot je na primer energetski in
ukrepe, ki se nanašajo na javni sektor.
26
Tabela 1: Pregled ukrepov, ki jih je sprejela Slovenija za doseganje ciljev iz Kjotskega
protokola
Zap.
št.
ukrepa
Ukrep
1. Okoljska dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida
2. Davki, takse in regulirane cene za energijo
3. Povečanje okoljske učinkovitosti proizvodnje električne energije in toplote v
velikih kurilnih napravah
4. Ukrepi v industriji
5. Spodbujanje soproizvodnje toplote in električne energije z visokim
izkoristkom
6. Spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije
7. Spodbujanje rabe obnovljivih virov energije kot vira toplote
8. Spodbujanje energetske učinkovitosti v javnem sektorju
9. Energijsko označevanje in minimalni standardi za izdelke in naprave
10. Energetska učinkovitost stavb in toplotne izolativne lastnosti gradbenih
proizvodov
11. Zmanjševanje izpustov iz osebnih motornih vozil
12. Spodbujanje rabe biogoriv
13. Spodbujanje javnega potniškega prometa
14. Trajnostni tovorni promet
15. Emisije toplogrednih plinov iz tranzitnega prometa
16. Zmanjšanje emisij F-plinov (fluorirani toplogredni plini)
17. Ukrepi v kmetijstvu
18. Zmanjšanje emisij iz ravnanja z odpadki
19. Trajnostno gospodarjenja z gozdovi in ponori CO22
20. Izobraževanje, usposabljanje, ozaveščanje in promocija
21. Tehnološki razvoj in raziskave
Vir: Ministrstvo za okolje in prostor RS, Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta
2012 (OP TGP-1), 2009, str. 87-88.
3.4.1 Okoljska dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida
V Sloveniji je bila okoljska dajatev uvedena že 1. 1. 1997 na podlagi Uredbe o taksi za
obremenjevanja zraka z emisijo CO2 na podlagi 80. Člena Zakona o varstvu okolja (Uradni
list RS, št. 32/93, št. 44/95 – odl. US, št. 1/96, št. 9/99 – odl US, št. 56/99, št. 22/00, št. 67/02
in št. 41/04; Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 93). Dajatev je dolžan plačati tisti,
ki rabi gorivo ali sežiga gorljive organske snovi (za pridobivanje toplote ali za pogon), pri
27
čemer obremeni zrak z emisijo CO2. Okoljsko dajatev se plača za kurilno olje, utekočinjen
naftni plin, zemeljski plin, plavžni plin, naftni plin, koksni plin, antracit, koks, črni in rjavi
premog, lignit, etan, odpadna olja in komunale odpadke. Okoljska dajatev se obračuna glede
na enote obremenitve kupljene količine goriv oziroma enote obremenitve gorljivih organskih
snovi in ceno na enoto obremenitve (v tonah CO2), ki jo določi Vlada RS (Ministrstvo za
okolje in prostor RS, 2009, str. 93).
3.4.2 Davki, takse in regulirane cene za energijo
Obdavčitev energije je pomemben instrument vplivanja države na ceno posameznih
energentov in s tem na doseganje ciljev okoljske in energetske politike. Učinki davčne
politike vplivajo na zmanjševanje emisij TGP posredno. Višji, kot je davek na energijo,
manjša je raba energije pri končnih uporabnikih (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009,
str. 97–98). Prvi pomemben ukrep na področju zmanjševanja emisij TGP je bila prej
omenjena uvedba CO2 takse (leta 1997).
K zmanjševanju TPG pripomorejo tudi trošarinske dajatve za goriva, ki vplivajo na ceno
goriva. Višino trošarin določi vlada, pri usklajevanju cen naftnih derivatov z gibanjem cen
surove nafte ter tečaja ameriškega dolarja (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2006, str. 20).
S trošarinami država kratkoročno vpliva predvsem na prodajo tekočih goriv v tranzitnem
prometu, zanemarljiv pa je vpliv trošarin na domači promet, saj je domače povpraševanje po
gorivih neelastično. Nižje trošarine spodbujajo, višje pa zavirajo prodajo tekočih goriv v
tranzitnem prometu, zaradi česar se povečujejo oziroma zmanjšujejo emisije iz prometa
(Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 99).
Tretji pomemben obstoječi zeleni davek je t. i. davek od prometa novih motornih vozil,
katerega višina je odvisna od emisije CO2 posameznega vozila. Četrti že obstoječi davek pa je
letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu. Predvidena je uvedba davka na
nepremičnine, ki naj bi bil ključen za izboljšanje učinkovitosti izrabe prostora in stavb
(Služba vlade RS za okolje in prostor, 2011c, str. 36–37). Že uvedeni namenski davki v
energetiki pa so še: prispevek za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v
soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, prispevek za
zagotavljanje zanesljive oskrbe z električno energijo z uporabo domačih virov primarne
energije ter prispevek za povečanje učinkovitosti rabe električne energije in dodatki k ceni
toplote in k ceni goriv za povečanje energetske učinkovitosti (Služba vlade RS za okolje in
prostor, 2011c, str. 37–38).
Primarni učinek omenjenih zelenih davkov je zmanjšanje obremenitve okolja na stroškovno
učinkovit način. Z obdavčitvijo naravnih virov, energije, proizvodov in storitev, zavezanci
izbirajo med plačevanjem višje cene ali povečanjem investicij, ki zmanjšujejo okoljske
obremenitve ter s tem znižujejo svoje tekoče stroške (Služba vlade RS za okolje in prostor,
2011c, str. 36).
28
V Resoluciji o nacionalnem energetskem programu (v nadaljevanju ReNEP), ki je bila
sprejeta aprila 2004, je predvidena zelena davčna reforma, vendar do izvedbe le-te zaenkrat še
ni prišlo (Ur. l. RS, št. 57/2004). V Strategiji prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do
leta 2050 so zapisali, da je reforma sklop politik, katerimi poskuša država obremeniti okolju
škodljiva ravnanja in proizvode ter s tem vplivati na obnašanje gospodarskih in drugih
subjektov ter posameznikov (2011, str. 43). Z reformo bi uvedli nove okoljske davke, vendar
hkrati zmanjšali breme davkov na delo ter preoblikovali politiko spodbud, s čimer bi dosegli
trajnostno obnašanje proizvajalcev in porabnikov (Ur. l. RS, št. 57/2004; ARSO, 2012b).
Zelena davčna reforma bi bila torej fiskalno nevtralna. Z dodatnimi prihodki iz povečanja
obremenitev izdelkov, ravnanj in dejavnosti, ki obremenjujejo okolje, bi država le-te porabila
za zniževanje drugih obremenitev, predvsem obremenitev dela (Služba vlade RS za okolje in
prostor, 2011c, str. 44).
3.4.3 Ukrepi v industriji
Večina ukrepov v industriji je naravnana v povečanje rabe obnovljivih virov energije in
energetske učinkovitosti, kar je v interesu gospodarstva, ne le zaradi zmanjševanja emisij
toplogrednih plinov, ampak tudi zaradi konkurenčnosti, zagotavljanja zanesljive oskrbe z
energijo in spodbujanja razvoja trga visoko energetsko učinkovite tehnologije. Poleg
omenjenih so v industriji pomembni še ukrep spodbujanja soproizvodnje električne energije
in toplote, trgovanje z emisijami CO2 in vključenost podjetij v sistem CO2 taks (Ministrstvo
za okolje in prostor RS, 2006, str. 19; MOP, Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.
108).
K zmanjšanju industrijskega onesnaževanja prispeva tudi zakonodaja na tem področju, ki je
bila v slovenski pravni red prenesena z Direktivo 96/61/ES v Zakon o varstvu okolja (ZVO-1)
in Uredbo o vrsti dejavnosti in napravah, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega
obsega (IPCC Uredba – Ur. l. RS, št.97/04) (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.
109–110).
Za izboljšanje energetske učinkovitosti v industriji so namenjene finančne spodbude za
investiranje v energetsko učinkovite tehnologije ter dodeljevanje nepovratnih sredstev iz
državnega proračuna in evropskih skladov (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.
110).
3.4.4 Spodbujanje rabe obnovljivih virov energije, kot vira toplote
Obnovljivi viri energije (v nadaljevanju OVE) vključujejo vse vire energije zajete iz stalnih
naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tok v rekah ali potokih (hidroenergija),
fotosinteza s katero rastline gradijo biomaso, bibavica in zemeljski toplotni tokovi
(geotermalna energija) (Obnovljivi viri energije, 2012). Energetski zakon (Ur. l. RS, št.
27/2007, 70/2008, 22/2010, 10/2012, str. 3551) opredeljuje obnovljive vire energije, kot vire
29
energije, ki se v naravi ohranjajo in v celoti ali pretežno obnavljajo. V skupino obnovljivih
virov energije oziroma obnovljivih nefosilnih virov energije spadajo: veter, sončna energija,
geotermalna energija, energija valov, energija plimovanja, vodna energija, biomasa,
odlagališčni plin, plin iz naprav za čiščenje odplak in bioplin (Ur. l. RS, št. 10/2012 z dne 10.
2. 2012, str. 793).
V Sloveniji je postalo povečevanje deleža obnovljivih virov ena od prioritet energetske in
okoljske politike, saj le-te predstavljajo pomemben vir primarne energije (Ministrstvo za
okolje in prostor RS, 2009, str. 128). Slovenija je leta 2004 sprejela Resolucijo o
Nacionalnem energetskem programu (Ur. l. RS št. 57/2004) (v nadaljevanju ReNEP),
dokument, ki usmerja prihodnje delovanje ustanov z oskrbo z energijo in določa cilje na
področju obnovljivih virov energije do leta 2010: 12 % delež OVE v primarni energiji, 33,6
% delež proizvodnje električne energije iz OVE, ki je hkrati obveznost Slovenije po Direktivi
2001/77/ES in dvig deleža OVE pri oskrbi s toploto na 25 %.
Leta 2010 je v Sloveniji delež obnovljivih virov v skupni rabi energije znašal 15 %. Deleže
posameznih obnovljivih virov v skupni rabi energije prikazuje Slika 8 in Priloga 4. Slovenija
se je z Direktivo 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov zavezala, da
bo njen delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije do leta 2020 znašal
25 % (ARSO, 2012c).
Slika 8: Deleži posameznih obnovljivih virov v skupni rabi energije leta 2010
84,9%
8,0%
5,6% 0,6%
0,4%
0,4%
0,1%
Ostala goriva v skupni rabi energije Les in druga trdna biomasaHE Tekoča biogorivaBioplin Geotermalna energijaSončna energija
Vir: Statistični urad RS & Institut Jožef Stefan, Deleži posameznih obnovljivih virov v skupni rabi energije leta
2010, 2012.
Od zastavljenih ciljev je Slovenija dosegla delež OVE le v oskrbi s toploto (Ministrstvo za
gospodarstvo RS, 2009, str. 52; Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 128). Premalo
30
je bilo spodbud s subvencijami in posojili s subvencionirano obrestno mero za uporabo OVE
v gospodinjstvih in podjetjih. V Zeleni knjigi za Nacionalni energetski program (Ministrstvo
za gospodarstvo RS, 2009, str. 52) so nedoseganju ciljev po ReNEP (2004) pripisali tudi slabi
promociji. Poleg tega je uveljavljena shema zagotovljenih odkupnih cen za spodbujanje
proizvodnje električne energije iz OVE spodbujala le proizvodnjo električne energije iz
bioplina in proizvodnjo v fotovoltaičnih elektrarnah (Ministrstvo za gospodarstvo RS, 2009,
str. 52).
Slovenija poskuša spodbuditi uporabo obnovljivih virov energije z ozaveščanjem javnosti in
izobraževanji, ki jih organizirajo pristojna ministrstva (Kalan, 2008, str. 48–49). Ustanovljen
je bil tudi Eko slad RS, ki omogoča kreditiranje občanov, pravnih oseb in samostojnih
podjetnikov po subvencioniranih obrestnih merah, na področju varstva okolja, med drugim
tudi za namen rabe obnovljivih virov energije (Eko sklad, 2012). Septembra 2008 je bil
sprejet, junija 2010 pa dopolnjen oziroma spremenjen Pravilnik o učinkoviti rabi energije v
stavbah, ki med drugim zahteva obvezno uporabo obnovljivih virov energije pri projektiranju
in gradnji novih ter prenovi obstoječih stavb. Za zadostitev zahtevi po energijski učinkovitosti
se mora v stavbah zagotoviti najmanj 25 % moči za gretje, prezračevanje, hlajenje in toplo
pitno vodo, z uporabo enega ali več obnovljivih virov energije, ki jih predstavljajo
geotermalna energija, sončno obsevanje, biomasa in energija vetra (Ur. l. RS, št. 93/2008, str.
12698; Ur. l. RS, št. 52/2010, str. 7840).
3.4.5 Energijsko označevanje in minimalni standardi za izdelke in naprave
Cilj označevanja in minimalnih standardov za izdelke in naprave je zmanjšanje porabe
izdelkov, ki rabijo energijo. Označevanje izdelkov spodbuja kupce k nakupu najbolj
učinkovitih na trgu, minimalni standardi pa določajo spodnjo mejo energetske učinkovitosti
izdelkov, ki jih podjetja še lahko lansirajo (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.
139).
Energetsko označevanje izdelkov je bilo do leta 2009 obvezno za hladilnike, zamrzovalnike,
pralne, sušilne in pomivalne stroje, žarnice, sijalke, gospodinjske električne pečice in
gospodinjske klimatske naprave; minimalni standardi pa so veljali za toplovodne ogrevalne
kotle na tekoče ali plinasto gorivo, gospodinjske hladilnike in zamrzovalnike, predstikalne
naprave za fluorescenčne sijalke (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 139). Z
Direktivo 2005/32/ES, o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno
zasnovo izdelkov, ki rabijo energijo, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z istoimensko
Uredbo, objavljeno v Ur. l. RS št. 19/08, so določili nove minimalne standarde in označevanje
rabe energije dodatnih izdelkov: grelniki tople vode na tekoče ali plinasto gorivo ali
električno energijo, računalniki in monitorji, tiskalniki, skenerji, kopirni stroji, televizije,
napajalniki oziroma polnilniki, razsvetljava v pisarnah ter doma, cestna razsvetljava,
električni motorji, hladilniki in zamrzovalniki za storitveni sektor, TV-komunikatorji, kotli na
trdno gorivo, sesalci, transformatorji. Poleg naštetih izdelkov so v Direktivo vključili tudi
31
izdelke, ki so širše povezani s porabo energije, kot so okenski okvirji, izolacijski materiali,
izdelki, ki rabijo vodo in podobno (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 139).
3.4.6 Zmanjševanje izpustov iz osebnih motornih vozil
Cilj tega ukrepa, ki temelji na strategiji EU, je zmanjšati emisije CO2 iz vozil s povečanjem
energetske učinkovitosti le-teh, tako da avtomobilska industrija izboljša ekonomičnost porabe
goriva in z uvedbo raznih davčnih ukrepov na ravni države. Pri proizvodnji vozil z večjo
energetsko učinkovitostjo Slovenija nima neposrednega vpliva, vendar pa lahko z
ozaveščanjem potrošnikov in davčnimi spodbudami vpliva na trg vozil in izbiro potrošnikov
pri nakupu vozil (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.152).
Strategija EU je bila pripravljena na podlagi prostovoljnega sporazuma evropskih, japonskih
in korejskih združenj proizvajalcev, da novim osebnim avtomobilom zmanjšajo skupne
povprečne emisije CO2 na raven 140g CO2/km oziroma 120g CO2/km. Zaradi nezadovoljivih
učinkov prostovoljnega sporazuma je Evropska komisija leta 2007 pripravila zakonodajni
predlog po katerem bi avtomobilska industrija morala izpolnjevati zastavljene cilje na
področju povprečnih emisij pri izdelovanju novih avtomobilov. Leta 2008 je bila zakonodaja
sprejeta. Po letu 2015 povprečne emisije novih vozil ne bodo smele presegati 130 g CO2/km,
dodatno zmanjšanje 10 g CO2/km pa bodo dosegli z izboljšanjem gum in rabo biogoriv
(Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 152).
Leta 2009 je bil v Sloveniji sprejet predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o
davku na motorna vozila, ki določa progresivne davčne stopnje za motorna vozila glede na
emisije CO2 na prevožen kilometer po vrsti goriva in emisijski razred (od EURO 0 do EURO
6) (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str. 153–154).
Poleg tega je v Sloveniji od leta 2008 v veljavi plačilo letne dajatve za uporabo vozil v
cestnem prometu. V 3. členu Zakona o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu je kot
zavezanec za plačilo določena fizična ali pravna oseba na katero je vozilo registrirano (Ur. l.
RS, 57/08, str. 6185). Zavezanec s plačilom dajatve pridobi pravico do uporabe registriranega
vozila v cestnem prometu (Ur. l. RS, 57/08, 4. člen, str. 6185). Pri določitvi višine letne
dajatve se za osebna motorna vozila upošteva prostornina motorja, količina emisij in način
vzmetenja vozila (Ur. l. RS, 57/08, 5. člen, str. 6185).
3.4.7 Spodbujanje rabe biogoriv
Biogoriva so goriva proizvedena iz biomase in se uporabljajo v prometu kot alternativa
bencinu in dizelskemu gorivu. Najpomembnejši biogorivi sta bioetanol, pridobljen iz
sladkorja in žit ter biodizel, pridobljen predvsem iz rastlinskih olj (Europa.eu, 2010).
Z Uredbo o pospeševanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih virov za pogon motornih vozil
(Ur. l. RS, št. 103/07, str. 13923) je bilo določeno, da bo konec leta 2012 v Sloveniji dosežen
32
6 %, leta 2015 pa 7,5 % delež biogoriv v celotni porabi energije za pogon motornih vozil, kar
naj bi spodbudili z dvema instrumentoma. Biogorivo v čisti obliki je z zakonom opredeljeno
kot trošarinski izdelek s stopnjo 0 % in je oproščeno trošarine, poleg tega so do največ 5 %
oproščena trošarine tudi standardizirana goriva, ki vsebujejo biogoriva. Drugi instrument pa je
določitev ciljnega deleža biogoriva v celotni energiji pogonskih goriv na trgu, ki ga mora
distributer doseči v posameznem letu. V kolikor deleža ne doseže se razlika prenese v
naslednje leto (Ministrstvo za okolje in prostor RS, 2009, str.157; Ministrstvo za okolje in
prostor RS, 2006, str. 20–21; ARSO, 2012d).
3.4.8 Trajnostni tovorni promet
Doseganje zastavljenih ciljev Slovenije na področju zmanjšanja emisij toplogrednih plinov
zahteva občutno zmanjšanje okoljskega odtisa na področju prometnega sektorja, zlasti
cestnega tranzitnega prometa. OP TP-1 (2009, str. 165) predvideva omejitev cestnega
tranzitnega tovornega prometa in čim večjo preusmeritev le-tega na železnice. Zaradi zamud
pri zagotavljanju ustrezne infrastrukture, ki bi omogočala prehod tovora iz cest na železnice,
ta ukrep v obdobju 2008 do 2012 ne bo imel bistvenega vpliva na zmanjšanje emisij. Da bi
dosegli zastavljen cilj zmanjšanja emisij na tem področju in s tem zagotovili trajnostni tovorni
promet, bo potrebno pripraviti dodatne instrumente in pospešiti njihovo izvajanje (Ministrstvo
za okolje in prostor RS, 2009, str. 165).
Z objavo Direktive 2011/76/EU (Direktiva o evrovinjeti) septembra 2011 bodo morale vse
članice sprejeti nacionalno zakonodajo glede cestninjenja do konca oktobra 2013. Direktiva je
bila sprejeta za spodbujanje trajnostnega prometa in vključuje načelo »onesnaževalec plača«.
V ta namen naj bi države oblikovale cestnine za tovorna vozila, ki bi zajemale tudi eksterne
stroške infrastrukture, zgoščevanj, hrupa in nesreč pa tudi eksterne stroške emisij onesnaževal
in toplogrednih plinov. Države članice bodo po omenjeni direktivi prihodke iz tega vira
morale porabiti za financiranje učinkovitejših in okolju prijaznejših načinov prevoza. V
Sloveniji tako na primer načrtujejo posodobitev železniškega omrežja (Ministrstvo za okolje
in prostor RS, 2009, str. 167). Na združenju za promet pri Gospodarski zbornici Slovenije
sicer podpirajo politiko spodbujanja preusmeritve prevoza blaga s cest na železnico, vendar
opozarjajo na trenutno, tako organizacijsko, kot infrastrukturno, nemogočo situacijo v
železniškem prometu. Ukrep pa lahko še dodatno poslabša poslovanje prevozniških podjetij,
zaradi višjih stroškov in posledično poviša tudi ceno izdelkov (Kocbek, 2011).
3.4.9 Zmanjšanje emisij iz ravnanja z odpadki
Bernard Vukadinova (Evropska agencija za okolje, 2008, str. 1) iz Evropskega okoljskega
informacijskega in opazovalnega omrežja (v nadaljevanju EIONET) je zapisala, da bo boljše
ravnanje s komunalnimi odpadki zmanjšalo emsije TGP. Povečana predelava odpadkov in
njihovo preusmerjanje od odlagališč imata ključno vlogo pri odpravljanju vplivov na okolje.
Obdelava komunalnih odpdkov naj bi povzročila zmanjšanje neto emisij TGP.
33
Pri zmanjševanju emisij iz ravnanja z odpadki je med drugim pomemben prenos odgovornosti
za odpadke na proizvajalca. Za ravnanje z nekaterimi odpadnimi izdelki je tako
organizacijsko, izvedbeno, kot finančno odgovoren proizvajalec izdelka. Po preteku
življenjske dobe izdelka mora proizvajalec prevzeti odgovornost za ravnanje z njim. V
Sloveniji med take izdelke sodijo odpadna embalaža, odpadna fitofarmacevtska sredstva,
odpadna električna in elektronska oprema, odpadne baterije in akumulatorji, odpadne
nagrobne sveče, odpadna zdravila, izrabljene avtomobilske gume, izrabljena motorna vozila,
itd. (ARSO, 2013g).
Prav zaradi vse večjih pritiskov politike na ravnanje s komunalnimi odpadki, je za podjetja
pomembno predvsem upoštevanje večstopenjskega ravnanja z odpadki, in sicer:
preprečevanja nastajanja odpadkov, kar pomeni, da podjetja sprejmejo ukrepe, preden neka
snov, material ali proizvod postane odpadek,
pripravo za ponovno uporabo,
recikliranje,
drugo predelavo (na primer predelavo za energetske namene),
odstranjevanje, ko odpadkov ni možno predelati ali odstraniti na drug način (Ministrstvo za
okolje in prostor RS, 2009, str. 183).
Na področju zmanjšanja emisij iz ravnanja z odpadki sta za podjetja pomembna naslednja
omilitvena ukrepa zmanjšanja vplivov na okolje:
soproizvodnja toplote električne energije iz odlagališčnega plina in plina iz čistilnih naprav
odpadnih voda;
inovativno obračunavanje stroškov za ravnanje s komunalnimi odpadki (Ministrstvo za
okolje in prostor RS, 2009, str. 184).
S sprejemom Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov
(Ur. l. RS, št. 129/2004) je bil konec leta 2004 določen način obračunavanja, določanja višine,
odmere in plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, ki je, kot je zapisano v
omenjeni uredbi, posledica odlaganja odpadkov na odlagališčih odpadkov. Okoljska dajatev
se plačuje zaradi onesnaževanja okolja z odpadki odloženimi na odlagališču za inertne,
nenevarne ali nevarne odpadke in je prihodek proračuna RS. Ti prihodki so namenski in se
porabljajo za izvedbo operativnih programov varstva okolja na področju ravnanja s
komunalnimi odpadki ter za pripravo gradnje objektov sežiganja komunalnih odpadkov (Ur. l.
RS, št. 129/2004, 3. člen).
3.4.10 Tehnološki razvoj in raziskave
Eko inovacije oziroma okoljske inovacije predstavljajo vse vrste inovacijskih aktivnosti,
usmerjene v izboljševanje zaščite okolja, zmanjševanje nevarnosti za okolje, onesnaževanja in
34
ostalih negativnih vplivov uporabe virov skozi življenjski cikel različnih aktivnosti
(Mediterranean organization structure and strenghtening of innovation capacities for
sustainable development - MEDOSSIC, 2012). Evropska komisija s pojmom okoljske
tehnologije označuje tiste tehnologije, ki v primerjavi z drugimi manj škodujejo okolju.
Zajemajo tehnologije in procese za obvladovanje onesnaževanja, izdelke, ki zahtevajo manj
virov ter storitve in postopke, ki omogočajo učinkovitejše upravljanje virov (Evropska
komisija, 2009, str. 2). S pojmom okoljske inovacije pa označuje vse vrste inovacij, tako
tehnološke, kot netehnološke, nove izdelke in storitve ter poslovne prakse, ki ustvarjajo nove
poslovne priložnosti in z manjšanjem svojega vpliva oziroma z učinkovito rabo virov
prispevajo k varstvu okolja (Evropska komisija, 2009, str. 2).
Tehnološki razvoj in raziskave ter inovacije so eden ključnih ukrepov za zmanjšanje emisij
toplogrednih plinov. Uvajajo nove načine delovanja, organizacijske in sistemske spremembe
ter nove tehnologije (Služba vlade RS za okolje in prostor, 2011c, str. 36). Uporaba okoljskih
tehnologij je okolju manj škodljiva, saj so to tehnologije, ki povzročajo manjše onesnaževanje
okolja od obstoječih tehnologij, pri svojem delovanju zagotavljajo trajnostno rabo naravnih
virov ter omogočajo boljše recikliranje odpadkov in proizvodov (Ur. l. 2/2006, str. 4).
Okoljske tehnologije so z vidika gospodarstva pomembne, ker z zniževanjem porabe energije
in naravnih virov znižujejo stroške in povečujejo konkurenčnost, z vidika okolja pa zato, ker
zmanjšujejo emisije in ustvarjajo manjše količine odpadkov (Ur. l. 2/2006, str. 4).
Pri spodbujanju zelenih inovacij ima vlada pomembno vlogo (OECD, 2011, str. 51). V ta
namen si Slovenija z inovativnimi javnimi naročili, uvajanjem standardov in predpisov ter
spodbujanjem eko-tehničnih rešitev (inovacij) prizadeva, da bi slovenskemu gospodarstvu
omogočila hitrejši razvoj proizvodov in storitev (Služba vlade RS za okolje in prostor, 2011c,
str. 36, 49). Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011–2020 je dokument v
katerem je izpostavljena pomembnost vzpostavitve sodobnega raziskovalnega in
inovacijskega sistema v Sloveniji. V ta namen si Slovenija prizadeva okrepiti sodelovanje na
področju raziskav in razvoja z Evropsko unijo in svetom ter izboljšati sistem javnega
financiranja raziskav in inovacij. Zastavljen cilj bo dosegla s sledečimi ukrepi: povečanje
sredstev za mednarodno sodelovanje, povečanje udeležbe slovenskih partnerjev v projektih
operativnega programa ter projektih EUREKA4, povečanje števila znanstvenih objav v
soavtorstvih s tujimi državljani, povečanje bilateralnega sodelovanja s sosednjimi državami in
regijami s poudarkom na državah Zahodnega Balkana in z državami BRIK5, spodbujanje
projektov v sodelovanju z inovativnim gospodarstvom, spodbujanje pionirskih raziskav6,
zagotovitev okvira za razvoj donatorstva, povečan obseg javnih sredstev za razvojno-
4 EUREKA je organizacija, ustanovljena leta 1985 z namenom, da spodbuja in usmerja mala in srednje velika
podjetja, velike industrije, univerze in raziskovalne inštitute k mednarodnim, tržno usmerjenim raziskavam.
Preko EUREKE organizacije ustvarjajo nove izdelke, procese in storitve na trg in s tem pomagajo krepiti
Evropsko gospodarstvo (EUREKA). 5 Države BRIK so: Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska.
6 Pionirske raziskave
35
raziskovalne projekte po meri gospodarstva, okrepitev davčnih spodbud (davčne olajšave za
razvoj in uvajanje novih produktov/storitev/trgov), odprt sistem podpore strateškim razvojno-
raziskovalnim projektom, vpeljava celovitega sistema finančne in strokovne podpore novim
inovativnim podjetjem, promocija in podpora zaščiti in upravljanju pravic intelektualne
lastnine v zasebnem sektorju, podpora vodilnim podjetjem na nišnih trgih, inovativna javna
naročila, ureditev zakonodajnega okolja skladno z akcijskim načrtom v okviru akta za mala
podjetja (Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS, 2010, str. 13–30).
Leta 2006 sprejeta Resolucija o nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za
obdobje 2006 do 2010 (v nadaljevanju ReNRRP) (Ur. l. RS, št. 3/2006, 10.1.2006, str. 210)
med ključnimi cilji poudarja zlasti spodbujanje raziskovalnega in razvojnega ter inovacijskega
sodelovanja med podjetji in raziskovalci ter pomen okrepitve okolja, ki bo stimulativen za
nastanek in rast visokotehnoloških in inovativnih podjetij. Resolucija določa prednostna
področja vlaganj v raziskave in razvoj, in sicer podpira predvsem razvoj nosilnih
gospodarskih področij, kot so: informacijske in komunikacijske tehnologije, napredni
sintetični kovinski in nekovinski materiali in nanotehnologije, kompleksni sistemi in
inovativne tehnologije, tehnologije za trajnostno gospodarstvo, zdravje in znanost o življenju.
Tehnologije za trajnostno gospodarstvo so energijske in okoljevarstvene tehnologije,
tehnologije za racionalno rabo energije, za izrabo novih in obnovljivih virov energije, za
varno in zdravo okolje, za trajnostno gradnjo, za zagotavljanje in kontrolo kvalitete okolja,
hrane, zdravja in izdelkov (Služba vade RS za podnebne spremembe, 2011a, str. 22–23).
S pospešenim procesom inoviranja in uvajanja novih tehnologij ter pristopov bi po napovedih
OECD znižali stroške emisij. Pri tem je pomembno zagotoviti široko, mednarodno
razširjenost okolju prijaznih tehnologij in praks (OECD, 2011, str. 35).
4 MERJENJE OKOLJSKIH VPLIVOV PODJETIJ
Trajnostni razvoj zahteva orodja za merjenje in primerjavo okoljskih vplivov človekovih
dejavnosti proizvajanja blaga in zagotavljanja storitev (oba imenovana pod skupnim izrazom
proizvod). Vplivi na okolje vključujejo tako izpuste emisij v okolje kot tudi porabo virov in
druge posege v okolje (na primer raba zemljišč) do katerih pride pri zagotavljanju proizvodov.
V tem poglavju se osredotočam predvsem na vplive podjetij na podnebje.
4.1 Ogljični odtis
»Ogljični odtis (angl. carbon footprint) je seštevek izpustov TGP, ki jih neposredno ali
posredno povzroča organizacija, izdelek, storitev ali druga aktivnost, ki povzroča ali prispeva
k povzročanju izpustov TGP v določenem časovnem obdobju. Ogljični odtis je izražen v
enotah ekvivalenta CO2 (CO2-e)«. Ogljični odtis je pomemben pri določanju odgovornosti ter
za načrtovanje, izvajanje in spremljanje vseh vrst podnebnih ukrepov (Služba vade RS za
podnebne spremembe, 2011a, str. 30).
36
V Umanoteri menijo, da med povzročitelje toplogrednih plinov spada še posameznik za
katerega je prav tako možno izračunati ogljični odtis. Poudarjajo, da je namen izračuna
ogljičnega odtisa prepoznavanje energetsko potratnih in okolju škodljivih dejavnosti
organizacij in posameznikov. Z določitvijo ogljičnega odtisa se prične načrtovanje in
delovanje v smeri zmanjševanja izpustov, izboljšanja učinkovitosti in vzpostavitve celovitega
sistema okoljskega upravljanja organizacije (Umanotera, Ogljični odtis, 2012).
Wiedmann in Minx (2007, str. 2) opozarjata na neenotnost pri merjenju in definiranju
ogljičnega odtisa. Spekter opredelitev sega od tistih, ki pri merjenju upoštevajo izključno
neposredne emisije CO2, do tistih, ki pri merjenju upoštevajo emisije več toplogrednih plinov
v celotnem življenjskem ciklu proizvoda. Opozarjata tudi na neenotno uporabo merske enote.
V svoji raziskavi definirata ogljični odtis kot merilo za skupno količino emisij CO2, ki jih
posredno ali neposredno povzročajo aktivnosti oziroma količino emisij, ki jih skozi različno
časovno obdobje akumulira določen proizvod ali storitev. To vključuje aktivnosti
posameznika, države, podjetij, organizacij, procesov, industrije, itd. (2007, str. 4). Kot je
razvidno iz definicije, sta iz praktičnih razlogov v analizo vključila le CO2, ki ga izražata v
tonah CO2. Za obširnejši indikator, ki bi vključeval ostale toplogredne pline, predlagata nov
strokovni izraz »podnebni odtis« (angl. climate footprint) (2007, str. 5).
Da bi čim bolj poenotili izračunavanje ogljičnega odtisa organizacij ter izdelkov oziroma
storitev, se v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov in drugih mednarodnih
organizacij že uveljavljajo standardi, s katerimi bi zagotovili primerljivost izračunov (RS
Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, str. 30). Svetovni inštitut za vire (angl.
World Resources Institute) in Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj (angl. World
Business Council for Sustainable Development) sta razvila Protokol za toplogredne pline
(angl. Greenhouse Gas Protocol) – standard, ki zagotavlja temeljno metodologijo za izračun
ogljičnega odtisa (RS Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, str. 30; Mednarodni
inštitut ECPD za trajnostni razvoj, prostorsko načrtovanje in okoljske študije, Ljubljana -
ECPD; WBCSD & WRI, 2004).
Avtorji (Weidema, Thrane, Christensen, Schmidt, & Løkke 2008, str. 4) ugotavljajo, da je za
računovodenje ogljičnega odtisa potrebno imeti podatke o izdelku v celotnem življenjskem
obdobju, za kar je nujna vključitev standardov, ki opredeljujejo LCA (ISO 14040),
deklariranje izdelkov (ISO 14025) in poročanje o emisijah (ISO 14064).
Protokol določa standarde in smernice za podjetja in druge organizacije, ki pripravljajo popis
emisij toplogrednih plinov. Zajema računovodstvo in poročanje šestih toplogrednih plinov, ki
so zajeti v Kjotskem protokolu (WBCSD & WRI, 2004).
Razvijanje enotnega pristopa k vrednotenju ogljičnega odtisa je še posebej pomembno zaradi
označevanja izdelkov in storitev z njihovim ogljičnim odtisom. Označevanje kupcem
omogoča odločitev za nakup določenega izdelka oziroma storitve tudi na podlagi velikosti
37
ogljičnega odtisa. Prav zato je pomembno, da je izračun odtisa za podobne izdelke in storitve
metodološko primerljiv. Trenutno so, kljub pripravi standarda ISO 14067 na tem področju,
odstopanja v vrednosti izračuna različnih proizvajalcev iste skupine izdelkov okoli 30 do 50
% (Gornjak L., 2010, str. 12–13; RS Služba vlade RS za podnebne spremembe, 2011a, str.
30–31; GZS).
Označevanje izdelkov s standardi in okoljskimi oznakami je zaenkrat po zakonu prostovoljno
in prepuščeno odločitvi podjetij, ki proizvajajo ali nudijo izdelke in storitve oziroma
opravljajo dejavnosti, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov. Evropska komisija proučuje
različne standarde in tehta možnosti o skupnem urejanju ogljičnega odtisa na ravni EU. V
primeru poenotenja se bo morala tudi slovenska zakonodaja uskladiti z evropsko (Služba
vlade RS za podnebne sprembe, 2011a, str.31).
Izračun ogljičnega odtisa predstavlja za podjetja priložnost zmanjševanja emisij toplogrednih
plinov in s tem povezanih stroškov poslovanja, usmeritev v ''zeleno'' tržno nišo z razvojem
novih izdelkov in storitev, vzpostavitev konkurenčne prednosti, krepitev blagovne znamke,
zgodnjega prilagajanja novi strožji zakonodaji. Z izračunom ogljičnega odtisa podjetja
izpolnjujejo pričakovanja strank, zaposlenih in ostalih deležnikov (Ogljični odtis, 2012).
4.2 Ocena življenjskega kroga proizvoda (LCA)
Za zmanjševanje vplivov na okolje, povezanih s proizvodi, so praktiki in raziskovalci iz
različnih področij zasnovali orodje imenovano ocena življenjskega kroga proizvoda, s
pomočjo katerega je mogoče izračunati vpliv proizvoda na okolje v njegovem celotnem
življenjskem ciklu (Rebitzer, et al, 2004, str. 701).
Vsak izdelek ima življenjski krog. Prične se z oblikovanjem in razvojem, sledi pridobivanje
virov, predelava oziroma proizvodnja tako materialov kot proizvodnja izdelka ter distribucija,
prodaja, uporaba, popravila in vzdrževanje ter končno konec življenjske dobe – zbiranje ali
sortiranje, recikliranje in ponovna uporaba ali dokončno odlaganje (UNEP, 2009, str. 33;
Rebitzer et al., 2004, str. 701–702). Orodje torej na sistematičen način prepoznava, meri in
ocenjuje vse vhodne in izhodne snovi (vire vplivov na naravno okolje) v celotnem
življenjskem obdobju proizvoda. Pomembno je, da vključeni v verigo življenjskega kroga
proizvoda upoštevajo vplive izdelka na okolje in jih zmanjšajo kolikor je mogoče (UNEP,
2003, str. 1).
Slika 9 predstavlja poenostavljeno shemo koncepta življenjskega kroga proizvoda po
posameznih fazah, v literaturi večkrat poimenovanega tudi proces »od zibelke do groba«
(angl. cradle-to-grave).
38
Slika 9: Življenjski krog proizvoda
Vir: G. Rebitzer et al., Life cycle assessment, Part 1: Framework, goal and scope definition, inventory analysis,
and applications, 2004, str. 702; Sustainable Electronics Initiative, LCA, 2012; United Nations Environment
Programme, Guidelines for social life cycle assessment of products, 2009, str. 46.
V literaturi zasledimo več definicij koncepta LCA, ki pa so si v osnovi med seboj precej
podobne. V nadaljevanju navajam dve definiciji:
LCA je tehnika, metodološki okvir za ocenjevanje in presojo vplivov proizvoda na okolje v
njegovem celotnem življenjskem ciklu (UNEP, 2009, str. 33).
ISO opredeljuje LCA, kot sistematičen niz postopkov za pripravo in pregled vhodnih in
izhodnih materialov in energije, potrebnih pri delovanju sistema, izdelka ali storitve v
celotnem življenjskem ciklu ter s tem povezanih vplivov na okolje. Temu sledi še
interpretacija rezultatov (Velpuri, 2009, str. 1; ISO, 1997, str. III).
Tehnika je bila razvita v poznih šestdesetih letih in v obdobju sedemdesetih let, da bi z njo
razložili okoljske vplive alternativnih možnosti pakiranja. S povečano raznolikostjo
proizvodov in odkrivanjem njihovih vplivov na okolje so začeli izpopolnjevati tudi tehniko
LCA. Sprva je bil poudarek na porabi energije in proizvodnji trdih odpadkov, kasneje pa so
vključili še vpliv proizvodov na onesnaževanje zraka in vodá (UNEP, 2009, str. 33).
Leta 1993 je Društvo za okolje, toksikologijo in kemijo (angl. Society of Environmental
Toxicology and Chemistry, v nadaljevanju SETAC) objavilo kodeks LCA ravnanja, ki
39
spodbuja doslednost in poznavanje najboljših praks v LCA (UNEP, 2009, str. 33). Za utrditev
ter opis zahtevanih in priporočljivih elementov metode LCA so pri ISO pripravili standarde
(ISO 14040, 14044, 14047, 14048 in 14049) s tega področja. Ključni rezultat standardizacije
je opredelitev splošnega metodološkega okvira, ki za izvedbo LCA zajema 4 faze (Slika 10):
1. faza: Opredelitev cilja in obsega študije (angl. Goal and scope) – definiran je proizvod,
storitev ali proces, določeni in opisani so razlogi za izvedbo študije in njeno predvideno
uporabo.
2. faza: Določitev inventarja življenjskega kroga (angl. Life cycle inventory - LCI) – opisan je
proizvodni sistem oziroma sistemi in deli njegovih oziroma njihovih procesov. Poleg tega
so v tej fazi zbrane in ocenjene izmenjave med proizvodnim sistemom in okoljem. Te
izmenjave, imenovane osnovni tokovi, vključujejo vhodne snovi (angl. inputs) iz narave in
izhodne snovi (angl. outputs) v naravo.
3. faza: Ocena vpliva življenjskega kroga (angl. Life cycle impact assessment - LCIA) – oceni
se velikost in pomen vplivov na okolje, povezanih z osnovnimi tokovi, zbranimi v
predhodnih fazah.
4. faza: Interpretacija življenjskega kroga (angl. Life cycle interpretation) – ovrednoti se
rezultate in določijo se zaključki ali priporočila o ustreznosti proizvodov, storitev ali
procesa, določenega v prvi fazi.
Slika 10: Sestava ocene življenjskega kroga
Vir: ISO, ISO 14040:1997 Environmental management - Life cycle assessment - Principles and framework,
1997, str. 4.
V prihodnjem desetletju (2010–2020) je predviden razširjen koncept LCA, imenovan LCSA
(angl. Life Cycle Sustainability Analysis), ki poleg ocene vplivov na okolje pokriva tudi drugi
dve razsežnosti trajnostnega razvoja – družbo (ljudi) in ekonomsko področje. Poleg tega
40
LCSA obsega širše področje – poleg proizvodov, tudi sektorje ali celó celotno gospodarstvo
(Guinée et al, 2011, str. 92).
Prednosti uporabe LCA so sledeče (Jensen, Hoffman, Møller, Schmidt, Christiansen, &
Elkington, 1997, str. 4, 10; Life Cicle Analysis):
spodbuja konkurenčnost,
trajnostna rast,
zmanjševanje vpliva izdelka na okolje,
izbor okolju prijaznejšega izdelka,
ugotovitev stroškov v vseh fazah izdelka – pomoč pri zmanjševanju stroškov,
izboljšanje procesov in tehnologije,
trženje in obveščanje različnih interesnih skupin.
Raziskovalci se analize življenjskega kroga proizvoda poslužujejo zato, da (Life Cicle
Analysis, 2012):
sistematično ocenijo okoljske posledice proizvoda,
ugotovijo količine emisij proizvoda v posamezni življenjski fazi v vodo, zrak in tla,
prepoznajo pomembne spremembe vplivov na okolje med fazami življenjskega kroga
proizvoda,
ocenjujejo učinke porabe materialov in emisij ter primerjajo posledice na okolje za dva ali
več konkurenčnih proizvodov,
ugotavljajo vplive proizvoda na nekem določenem območju.
Pristop LCA odlično združuje številne vidike varstva okolja in je v resnici uporabno
inovativno orodje, vendar ima tudi nekaj velikih pomanjkljivosti oziroma omejitev (Life Cicle
Analysis):
težko pridobivanje podatkov (obsežen in zamuden proces),
visoki stroški procesa (zbiranje podatkov, strokovna svetovanja),
ni splošno sprejemljive metode LCA, obstoječe vsebujejo pomanjkljivosti v več točkah,
omejena zanesljivost in uporabnost dobljenih rezultatov,
predpostavke v študiji (na primer vir podatkov, presoja vplivov) so lahko subjektivne,
rezultati raziskave se osredotočajo na nacionalno in regionalno raven in morda niso
primerni za lokalno uporabo,
točnost študije LCA je odvisna od kakovosti in razpoložljivosti podatkov – če niso dovolj
natančni je omejena natančnost rezultatov.
Razmišljanje o življenjskem krogu izdelkov pridobiva na pomenu tudi v evropski politiki,
strateškem načrtovanju, trženju, izobraževanju potrošnikov, izboljševanju procesov in
oblikovanju izdelka. Uporablja se tudi, kot podlaga za okoljsko označevanje in izobraževanje
41
potrošnikov po vsem svetu. Zaenkrat LCA ni obvezna, ampak je možnost za podjetja, da jo
vključijo v svoje procese. V nekaterih državah (na primer Danska) z novimi računovodskimi
in poročevalskimi zahtevami že spodbujajo nadaljnje širjenje in razmišljanje o LCA (Jensen
et al, 1997, str. 11).
4.3 Okoljski standardi (ISO, PAS)
Mednarodna organizacija za standarde (angl. International Organization for Standardization,
v nadaljevanju ISO) je mednarodno združenje organizacij za standardizacijo. Organizacija je
bila ustanovljena leta 1947 in je do danes pripravila že več kot 19.000 standardov na različnih
področjih – tehničnem, proizvodnem, transportnem, na področju varovanja okolja, bančništva,
finančnih storitev in podobno – ki zagotavljajo orodja za vse tri dimenzije trajnostnega
razvoja. ISO standarde redno preverja in dopolnjuje (Slovenski inštitut za standardizacijo,
2012; About ISO, 2012).
Standard je dokument, ki predpisuje zahteve, specifikacije, smernice ali značilnosti ter se ga
dosledno uporablja, da se zagotovi, da so materiali, izdelki, procesi in storitve primerni
njihovemu namenu (Standards, 2012). Standardi zagotavljajo, da so izdelki in storitve varni,
zanesljivi in dobre kakovosti, da procesi zmanjšujejo stroške z minimiziranjem odpadnega
materiala ter zagotavljajo večjo produktivnost (About ISO, 2012). Vpeljava standardov, ki se
navadno uveljavljajo v gospodarstvu in izhajajo iz javnih programov, sodi med prostovoljne
pristope (ARSO, 2012e).
Organizacija standarde razvršča v skupine. Standardi za ravnanje z okoljem so razvrščeni v
skupino ISO 14000. Standardi te skupine temeljijo na neprekinjenem ciklu izboljšav, na štirih
osnovnih načelih: planiraj, izvedi, preveri in ukrepaj (angl. plan, do, check, act). Za
vzpostavitev standardov in njihovo učinkovito delovanje mora podjetje najprej določiti cilje
in potrebne procese, ki jih v naslednji fazi implementira in izvede projekte za dosego teh
ciljev. Sledita faza preverjanja in spremljanja rezultatov ter faza sprejemanja ukrepov za
izboljšanje učinkovitosti sistema (ISO Central Secretariat, 2009, str. 8; Standards, 2012).
Prvi standardi te skupine so bili pripravljeni na podlagi priporočil strateške svetovalne
skupine pri ISO in sprejeti na konferenci Združenih Narodov o okolju in razvoju leta 1992, v
Riu de Janeiru. Izvajajo se v različnih vrstah organizacij, bodisi javnem ali zasebnem sektorju.
Standardi skupine 14000 olajšujejo združitev poslovnih in okoljskih ciljev in tako pomagajo
organizacijam pri soočanju z izzivi podnebnih sprememb. Vključujejo metode vzorčenja in
preizkuse za spremljanje kakovosti zraka, vode in zemlje, hrupa, sevanja ter za nadzor
prevoza nevarnega blaga in podobno. Namen te skupine standardov je zagotavljati praktični
sveženj za pomoč pri izvajanju podpornih ukrepov za trajnostni razvoj. Standardi se nanašajo
na naslednja področja (ISO Central Secretariat, 2009, str. 2-5, 8):
sistemi ravnanja z okoljem (angl. Environmental management systems)
42
okoljsko revidiranje in s tem povezane okoljske raziskave (angl. Environmental auditing
and related environmental investigations),
okoljska ocena uspešnosti (angl. Environmental performance evaluation),
okoljsko označevanje (angl. Environmental labelling),
življenjski krog izdelka (angl. Life cycle assessment),
okoljsko komuniciranje (angl. Environmental communication),
okoljski vidiki oblikovanja in razvijanja izdelkov (angl. Environmental aspects of product
design and development),
okoljski vidiki v standardih za proizvode (angl. Environmental aspects in product
standards),
pogoji in opredelitve (angl. Terms and definitions),
upravljanje toplogrednih plinov in s tem povezanih aktivnosti (angl. Greenhouse gas
management and related activities) ter
merjenje ogljičnega odtisa izdelkov (angl. Measuring the carbon footprint of products).
V nadaljevanju povzemam vsebine nekaterih poemembnejših standardov skupine ISO 14000.
4.3.1 ISO 14001
Za skupino ISO 14000 je še zlasti pomemben standard ISO 14001, saj predstavlja osrednji
sklop standardov, ki jih uporabljajo organizacije za načrtovanje in izvajanje učinkovitega
sistema ravnanja z okoljem. Ta standard podjetjem določa kako vzpostaviti svoj sistem
okoljskega ravnanja, s katerim bi dosegli zastavljene okoljske cilje, ki spoštuje ustrezne
zakonodajne in regulativne zahteve in je poleg tega v skladu s politikami in postopki
organizacije oziroma podjetja. Hkrati standard narekuje organizacijam kako naj vzpostavljen
sistem preverjajo, da bi s tem zagotovili njegovo popolno skladnost in nenehno izboljševanje
(Jackson, 1997, str. 16–18). ISO 14001 določa smernice za vzpostavitev ali izboljšanje
sistemov ravnanja z okoljem in ne narekuje absolutnih zahtev glede okoljske učinkovitosti,
temveč služi, kot okvir za pomoč organizacijam pri razvoju lastnega sistema ravnanja z
okoljem. Standard je bil razvit predvsem z namenom pomagati organizacijam pri
zmanjševanju njihovega vpliva na okolje, pri čemer pa lahko izkoristijo številne ekonomske
koristi (Sheldon, 1997, str. 32). Delmas (2001, str. 345–346) meni, da lahko organizacije
zmanjšajo tveganje regulativnih in okoljskih obveznosti, glob ter izboljšajo učinkovitost
organizacije z zmanjšanjem odpadkov in porabe virov, kar vodi k zmanjšanju stroškov
poslovanja. Poleg tega, z mednarodno priznanim standardom, multinacionalna podjetja
odpravijo potrebo po večkratnih registracijah in certificiranju (Hutchens, 2010, str. 6). Tretja
korist je povezana z zahtevami potrošnikov, ki silijo podjetja, da sprejemajo strožje okoljske
predpise. Podpora potrošnikov je ključna za dolgoročno preživetje podjetja (Delmas &
Montiel, 2009, str. 196), hkrati pa se s tem krepi konkurenčno prednost podjetja (Potoski &
Prakash, 2005, str. 237).
43
Po ugotovitvah ARSO (ARSO, 2012e), v Sloveniji narašča število podjetij, katerim je bil
podeljen certifikat skladnosti s standardom ISO 14001, kar trenutno Slovenijo uvršča nad
povprečje 27 držav Evropske unije.
Evropska Unija je nadgradila standard ISO 14001 s sistemom EU za okoljevarstveno vodenje
organizacij (angl. ECO - Management and Audit Scheme, v nadaljevanju EMAS). EMAS
upošteva dodatne elemente za podporo organizacijam pri nenehnem izboljševanju njihove
okoljske učinkovitosti (European Commision, EMAS in the EC, 2012) in je namenjen
spodbujanju primernejšega ravnanja z okoljem ter obveščanju javnosti o vplivih njihovih
dejavnosti na okolje (ARSO, 2012a). Vključeni v shemo EMAS so zavezani k zagotavljanju
večje odprtosti, odkritosti pri obveščanju javnosti z rezultati izboljšav, kar lahko zanje hkrati
predstavlja priložnost za promocijo pozitivne podobe podjetja pri deležnikih (na primer
kupcih, dobaviteljih, zaposlenih in podobno). Poleg tega ima shema EMAS v primerjavi s
standardom ISO 14001 višje zahteve glede izboljšanja okoljske uspešnosti, sodelovanja
zaposlenih, pravne usklajenosti ter komuniciranja z javnostjo (ARSO, 2012e). V Sloveniji
podjetjem vključitev v sistem EMAS odobri Agencija Republike Slovenije za okolje, pod
predpisanimi pogoji. Vključena podjetja se lahko sklicujejo na registracijo in uporabljajo znak
EMAS (ARSO, 2012a).
4.3.2 ISO 14040
V skupino standarda ISO 14040 poleg tega uvrščajo še standarde ISO 14044, 14047, 14048 in
14049. Vsi omenjeni pokrivajo področje ravnanja z okoljem, ocenjevanje življenjskega cikla.
Ti standardi se osredotočajo predvsem na izdelke in storitve z dajanjem smernic podjetjem
kako pripraviti oceno življenjskega cikla izdelka ali storitve, ki podjetju zagotavlja
informacije o tem, kako zmanjšati celoten okoljski vpliv njihovih izdelkov (ISO Central
Secretariat, 2009, str. 6).
4.3.3 ISO 14064
Eden pomembnejših standardov skupine ISO 14000 je standard ISO 14064 – Mednarodni
standard za poročanje o emisijah za podjetja. Zasnovan je po načelih Protokola za toplogredne
pline. Standard na ravni organizacije določa načela in zahteve za količinsko opredelitev in
poročanje o toplogrednih plinih (določa postopek izračuna ogljičnega odtisa) ter zahteve za
njihovo odpravo. To so zahteve za načrtovanje, razvoj, vodenje, poročanje in preverjanje
emisij TGP posamezne organizacije (ISO 14064:2006, 2012).
V sklopu standardov ISO 14000 so še nekateri drugi standardi (ISO Central Secretariat, 2009,
str. 6):
ISO 14004, ki dopolnjuje standard 14001 z dodatnimi splošnimi smernicami in koristnimi
razlagami.
44
ISO 14031 vsebuje navodila o tem, kako lahko organizacija oceni svojo okoljsko
učinkovitost. Predlaga izbor ustreznih kazalnikov uspešnosti, ki se lahko uporabljajo za
notranje in zunanje poročanje o okoljski uspešnosti.
ISO 14020 do 14025 obravnavajo okoljske označbe in deklaracije, ki zajemajo ekološke
oznake, okoljsko samodeklariranje ter količinske okoljske informacije o izdelkih in
storitvah.
ISO 14063 daje napotke in primere glede okoljskega komuniciranja, s čimer pomaga
podjetjem pri povezovanju z zunanjimi deležniki.
Mednarodna organizacija za standarde v skupino standardov 14000 razvija nove standarde,
med njimi je pomembnejši ISO 14067, ki bo obravnaval zahteve v zvezi z ogljičnim odtisom
izdelkov. S standardom bo odtis količinsko ovrednoten, poleg tega bo usklajena metodologija
za izračun odtisa in določene smernice komuniciranja (ISO Central Secretariat, 2009, str. 7).
Čeprav so standardi skupine 14000 zastavljeni tako, da se vzajemno podpirajo, se lahko
uporabljajo tudi neodvisno drug od drugega. Družina standardov zagotavlja orodja, s katerimi
organizacije upravljajo svoje okoljske vidike in ocenjujejo njihovo okoljsko učinkovitost.
Skupaj lahko ta orodja podjetjem zagotavljajo pomembne gospodarske koristi, vključno z
naslednjimi (ISO Central Secretariat, 2009, str. 8):
manjša poraba surovin,
manjša poraba energije,
izboljšana učinkovitost procesov,
zmanjšanje odpadkov in stroškov odstranjevanja odpadkov,
izkoriščanje obnovljivih virov.
Poleg omenjenih ISO standardov, so mednarodno priznani tudi nekateri drugi standardi. V
nadaljevanju omenjam dva – PAS 2050 in PAS 2060, ki ju je pripravila britanska institucija
za standarde, imenovana British Standards Institution (v nadaljevanju BSI). PAS 2050 (angl.
Publicly Available Specification) je standard, ki usmerja podjetja pri ocenjevanju izpustov
toplogrednih plinov, ki jih povzročata izdelek ali storitev v celotnem življenjskem ciklu. PAS
2060 je standard, ki določa izkazovanje ogljične nevtralnosti in je soroden prej omenjenemu
standardu ISO 14064. Tudi PAS 2060 izhaja iz protokola za toplogredne pline. S pomočjo
standarda lahko podjetje zmanjša TGP in izboljša energetsko učinkovitost, s tem da razvije
načrt za dosego cilja, ki vsebuje javno zavezo k ogljični nevtralnosti ter izpostavlja naslednje
pomembne vidike zastavljene strategije – cilje zmanjšanja, čas v katerem bodo cilji doseženi,
sredstva potrebna za dosego ciljev in kako bodo odpravljene preostale emisije (Carbon clear,
2011, str. 7).
45
5 VPLIV UKREPOV PODNEBNIH POLITIK NA PODJETJA
5.1 Motivi in koristi od preprečevanja onesnaževanja
V zadnjem desetletju raziskovalci vse bolj ugotavljajo zakaj se podjetja odzivajo na ekološka
vprašanja, kakšni so njihovi motivi za ekološko obnašanje. Številni avtorji navajajo različne
koristi za podjetja, ki jih prinaša preprečevanje onesnaževanja oziroma ukrepi proti
podnebnim spremembam. Bansal in Roth (2000, str. 717) menita, da je razumevanje motivov
podjetij za ekološko odzivnost pomembno iz dveh razlogov. Po eni strani je lažje napovedati
obnašanje podjetij na tem področju, po drugi, pa s poznavanjem motivov podjetij vlade lažje
določijo učinkovite mehanizme upravljanja in nadzora, pripravljajo, uravnavajo in spodbujajo
tržne in prostovoljne ukrepe. Bansal in Roth (2000, str. 718) sta, na podlagi ugotovitev
predhodnih raziskovalcev, ponazorila model ekološke odzivnosti podjetij. Po tem modelu
obstajajo štirje motivi, ki vplivajo na ekološko odzivnost podjetij:
Zakonodaja. Z upoštevanjem zakonodaje se podjetja izognejo kaznim, globam in stroškom,
povezanim z okoljsko zakonodajo.
Pritiski deležnikov. Kupci, lokalna skupnost, interesne skupine in naravno okolje naj bi bili
prav tako ključnega pomena pri spodbujanju ekološke odzivnosti podjetij.
Gospodarske priložnosti. S krepitvijo proizvodnih procesov podjetja zmanjšujejo vplive
na okolje, hkrati pa znižujejo stroške vložkov in odstranjevanja oziroma odlaganja
odpadkov. Poleg tega lahko podjetja zvišajo prihodke s trženjem »zelenih« izdelkov,
prodajo odpadnih snovi in s strokovnim okoljskim svetovanjem drugim.
Etični motivi. Podjetja se odzivajo na dejavnosti, ki preprečujejo onesnaževanje, ker je
družbeno zaželjeno.
Bansal in Roth (2000, str. 718–719) menita, da je model pomemben za začetek na področju
raziskovanja ekološke odzivnosti podjetij, vendar opozarjata na dve pomembni
pomanjkljivosti oziroma omejitvi:
1. Podatki ki snujejo model, temeljijo na nekaj posameznih študijah primerov in zato
ugotovitev ni mogoče posplošiti.
2. Povezave in vpliv med motivi in odzivnostjo podjetij v modelu niso določene.
Omenjeni model sta Bansal in Roth dopolnila in zasnovala nov model. Množico motivov, ki
so jih navedla preučevana podjetja, sta razvrstila v tri prevladujoče skupine: konkurenčnost
(angl. competitiveness), legitimacija (angl. legitimation) in ekološka odgovornost (angl.
environmental responsibility) (Bansal & Roth, 2000, str. 723). Poleg tega sta oblikovala tri
vsebinske razsežnosti, dimenzije, ki vplivajo na omenjene tri skupine motivov: pomembna
vprašanja (angl. issue salience), povezava podjetja z okoljem (angl. filed cohesion) in skrb
posameznika (angl. individual concern). Dimenzijam sta določila tudi sprememenljivke.
Povezave med dimenzijami in njihovimi spremenljivkami ter motivi sta ponazorila v modelu,
ki je prikazan na Sliki 11. V model sta vključila tudi ekološke odzive na pobude, ki jih
46
predstavljam v poglavju 5.2. Ugotovila sta, da podjetja večnoma motivira skrb skladnosti z
zakonom, manj konkurenčnost, še manj pa ekološka odgovornost.
Slika 11: Napredni model ekološke odzivnosti podjetij
Vir: P. Bansal & K. Roth, Why companies go green: A model of ecological responsiveness, 2000, str. 729.
Konkurenčnost je potencial za ekološko odzivnost podjetij, da izboljšajo dolgoročno
donosnost. Motiv legitimacije se nanaša na željo podjetij, da izboljšajo ustreznost svojih
ukrepov v uveljavljenem sklopu predpisov, norm, vrednot in prepričanj, medtem ko motiv
ekološka odgovornost izhaja iz skrbi, da ima podjetje svoje socialne obveznosti in vrednote
(Bansal & Roth, 2000, str. 724, 726, 728).
Okereke (2007, str. 479–481) je na podlagi raziskave med 100 največjimi podjetji, ki kotirajo
na londonski borzi, ugotovil, da obstaja vrsta dejavnikov, ki motivirajo podjetja, da namenjajo
pozornost dejavnosti upravljanja z ogljikom. Dejavnike oziroma koristi od preprečevanja
onesnaževanja deli na zunanje (angl. drivers) in notranje (angl. motivations) motive (Okereke,
2007, str. 475). Med notranje uvršča tiste dejavnike, ki so tesno povezani s skrbjo za
poslovanje podjetja, medtem ko za zunanje motive smatra tiste, ki so zakoreninjeni v širših
družbenih pritiskih in skrbi za okolje.
Walker, Sisto in McBain (2008, str. 70–73) na podlagi proučevane literature in izvedene
raziskave ugotavljajo kateri dejavniki poganjajo podjetja, da izvajajo zelene pobude za
obvladovanje emisij v njihovi dobavni verigi. Podobno, kot Okereke tudi ti trije avtorji
ugotavljajo, da so dejavniki razdeljeni na notranje in zunanje motive, znotraj obeh skupin pa
so glavne kategorije, zaradi katerih motivi nastajajo, in sicer:
notranji motivi: organizacijski interesi;
zunanji motivi: regulativa, kupci, konkurenti, družbeno okolje, dobavitelji.
47
V nadaljevanju povzemam in podrobneje opisujem ugotovitve omenjenih avtorjev, ki motive
delijo na notranje in zunanje.
5.1.1 Notranji motivi
Okereke (2007, str. 479–481) je na podlagi že omenjene raziskave ugotovil, da obstaja vsaj
pet dejavnikov, ki motivirajo podjetja, da namenjajo pozornost dejavnosti upravljanja z
ogljikom. V ta sklop uvršča dejavnike, ki podjetja, brez kakršnekoli oblike zunanjih pritiskov
(kot sta regulativa in javnost), motivirajo k sprejemanju ukrepov za obvladovanje emisij
toplogrednih plinov. Te dejavnike poimenuje notranji motivi (angl. motivations), in sicer so
to:
Dobiček (angl. profit). Podjetja so pripravljena sprejeti ukrepe na področju upravljanja z
ogljikom, ko jim ti prinesejo finančni prihranek oziroma znižanje stroškov.
Verodostojnost in vpliv na razvojno podnebno politiko (angl. credibility and leverage
in climate policy development). Skrb za podnebne spremembe na nacionalni in globalni
ravni vodi do nekaterih temeljnih sprememb v načinu poslovanja podjetij, česar se
zavedajo tudi vodilni v podjetjih. Biti prvi, ki se ukvarja s podnebnimi dejavnostmi, za
podjetje lahko pomeni pridobiti verodostojnost in vzvode, ki mu omogočajo, da odigra
aktivno vlogo pri odločanju o temeljnih spremembah.
Fiduciarna obveznost (angl. fiduciary obligation). Vodilni v podjetju prevzamejo
obveznost, da bodo pri vsaki odločitvi upoštevali interese podjetja in delovali v njegovo
korist ter povečevali vrednost za njegove lastnike; torej, da bodo skrbno in gospodarno
ravnali s premoženjem, ki jim je zaupano. Glede na to so vodilni v podjetju motivirani, da
prenesejo tržno prednost na podjetje ali vsaj usmerjajo podjetje od morebitnih izgub, ki
lahko nastanejo, kot posledica prihodnjih tržnih premikov ali sprememb regulative tudi na
področju upravljanja z ogljikom.
Zmanjšanje tveganja podjetja (angl. guiding against risk). Vodilni v podjetju so
motivirani, da podjetje usmerjajo stran od možnih tveganj in poslovnih izgub, ki bi lahko
nastali zaradi neukrepanja na področju podnebnih sprememb. Motiv, ki torej podjetje vodi
k ukrepanju na področju podnebnih sprememb je zavedanje nevarnosti le-teh in njihov
vpliv na delovanje in obstoj podjetja.
Etična pozornost (angl. ethical considerations). Nekatera podjetja se dejansko zavedajo
škodljivosti njihovega delovanja na naravo in vpliva na podnebje in so pripravljena sprejeti
pozitivne ukrepe, s katerimi bi izboljšali položaj, še posebej, če takšni ukrepi nimajo
velikega vpliva na delovanje in obstoj podjetja. Walker et al. (2008, str. 70) pišejo, da gre
tu za osebna prepričanja lastnikov in vodstva podjetja o pomembnosti zmanjšanja emisij,
ki so filtrirana skozi celotno podjetje.
Walker et al. (2008, str. 70–73) povzemajo ugotovitve nekaterih predhodnih avtorjev in v to
skupino motivov uvrščajo še sledeče:
48
Osebna motivacija zaposlenih, da se izkažejo in napredujejo na višji položaj znotraj
podjetja.
Izboljšanje kakovosti. Izboljšana kakovost proizvodov naj bi povečala okoljsko
učinkovitost.
Pritiski investitorjev. Ta motiv Okereke uvršča med zunanje motive, Walker et al. (2008,
str. 70) pa menijo, da motiv sicer ni čisto notranji, vendar ga prav tako ne bi popolnoma
mogli uvrstiti med zunanje motive.
5.1.2 Zunanji motivi
Okereke (2007, str. 479, 481–483) je prav tako v okviru prej omenjene raziskave ugotovil
kateri dejavniki oziroma motivi so tisti, ki podjetja »prisilijo« k odgovornemu ukrepanju proti
podnebnim spremembam tudi takrat, ko navadno tega ne želijo storiti. Ugotovil je, da so
glavni vir teh pritiskov navadno vladni prepisi ter pritiski družbe in nevladnih organizacij.
Poleg tega je v to skupino vključil še investitorje, čeprav so le-ti bolj povezani z dobičkom,
saj vse več pozornosti namenjajo družbenim vprašanjem. Te dejavnike poimenuje zunanji
motivi (angl. drivers), in sicer navaja sledeče:
Cene energije (angl. energy prices). Glede na to, da sta nafta in plin pomembna energenta
industrijskega gospodarstva, predstavlja poraba energije za podjetja enega večjih stroškov.
Četudi glavna dejavnost podjetja ni neposredno odvisna od porabe energije, ostaja
občutljiva na spremembe cen energentov, zaradi medsebojne odvisnosti z drugimi podjetji.
Podjetja so tako zaradi višanja cen energije pripravljena sprejeti programe za obvladovanje
toplogrednih plinov, če jim ti zagotavljajo energetsko učinkovitost in manjšo odvisnost od
nafte in plina.
Tržni premiki (angl. market shifts). Podjetje je dolžno sprejeti strateško odločitev glede
upravljanja s TGP, v kolikor je razvidno, da podnebne spremembe pomembno vplivajo na
spremembe trga (Dunn, 2002, str. 39). Okereke (2007, str. 481–482) pa navaja, da nobeno
podjetje ne more ignorirati trendov, ki lahko vplivajo na njegovo poslovanje.
Regulativa in vladni predpisi (angl. regulation and governments directives). Ta motiv
predstavlja pomemben dejavnik poslovne strategije podjetij. Države, ki sodelujejo v
prizadevanjih za varstvo podnebja na mednarodni ravni spodbujajo podjetja k partnerskemu
sodelovanju na področju podnebnih sprememb, da bi tako dosegle svoje zavezujoče cilje
(Smith, 2002, str. 19–20).
Pritiski investitorjev (angl. investors pressure). Mnoge vplivne institucije preko različnih
projektov in skladov pozivajo podjetja, da razkrijejo svoj ogljični vpliv. Še posebej k
podrobnemu in transparentnemu razkrivanju pozivajo vodilna podjetja. Te institucije
organizirajo konference, kjer seznanjajo in spodbujajo člane, da vključijo znanja s področja
podnebnih sprememb v svoje investicijske načrte. Poleg tega imajo institucije tudi
posredniško funkcijo, saj dosledno pozivajo vlade in oblikovalce politik o potrebi po bolj
proaktivnem in učinkovitem prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami. Pobude s strani
institucij vplivajo na podjetja, da se odzovejo na podnebne spremembe. Poleg tega vlagatelji
49
sami prevzemajo pomembne obveze na področju vlaganja v raziskave in razvoj, na področju
podnebnih sprememb.
Tehnološke spremembe (angl. technological change). Tehnološke inovacije predstavljajo
eno pomembnejših poti preko katere poskušajo podjetja prekiniti močno odvisnost od oljne
industrije in doseči veliko znižanje emisij TGP (Köhler, 2003, str. 144; Köhler, Grubb,
Popp & Edenhofer, 2006, str. 18). Poleg tega imajo tehnološke inovacije potencial
povzročiti ogromno zmanjšanje proizvodnih stroškov in povečati učinkovitost izdelkov ter s
tem izboljšati konkurenčno prednost (Papathanassiou, & Anderson, 2001, str. 100–102).
Walker et al. (2008, str. 70–73) povzemajo ugotovitve nekaterih predhodnih avtorjev in tej
skupini motivov dodajajo še sledeče:
Uporaba sistemov ISO za ravnanje z okoljem
Pritiski kupcev. Kupci v nekaterih panogah spodbujajo podjetja k okoljski učinkovitosti in
boju proti podnebnim spremembam, medtem ko kupci v drugih panogah od podjetij
zahtevajo, da se poslužujejo raznih okoljskih praks, ki prispevajo v boju proti podnebnim
spremembam.
Pridobivanje konkurenčne prednosti. Konkurenti lahko kot potencialni okoljsko
tehnološki voditelji določijo standarde, ki postanejo norme za ostala podjetja, s čimer lahko
pridobijo vodilno vlogo v vodenju okoljskih inovacij.
5.2 Uvajanje ukrepov v podjetjih
Posledice podnebnih sprememb države silijo v sprejemanje različnih mehanizmov, ki
zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov v ozračju. Številna podjetja niso več zgolj opazovalci
dogajanja, ampak se aktivno vključujejo v politične razprave, iščejo ukrepe proti podnebnim
spremembam in sodelujejo pri oblikovanju celostne startegije za podnebne spremembe.
Mnoga podjetja se aktivno ukvarjajo z različnimi vrstami programov in ukrepov za boj proti
podnebnim spremembam, pri čemer imajo veliko možnosti za uspešno zmanjšanje in
preprečevanje onesnaževanja.
Bansal in Roth (2000, str. 717) ugotavljata, da pobude podjetij lahko vključujejo spremembe
proizvodov v podjetju, procese in politike, kot so zmanjševanje porabe energije in
zmanjševanje nastajanja odpadkov, z uporabo ekološko sprejemljivih virov in izvajanjem
sistema ravnanja z okoljem.
Kot že omenjeno sta Bansal in Roth (2000, str. 724, 727) v okviru razsikave, ki sta jo izvedla,
razdelila motive podjetij za obvladovanje emisij v tri skupine in po mnenju anketirancev
raziskave, vsaki posamezni skupini motivov pripisala njihove ekološke odzive oziroma
ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Ekološki odzivi oziroma ukrepi, ki izhajajo iz
skupine motivov konkurenčnost so sledeči:
50
boljše ravnanje z energijo in odpadki,
optimizacija proizvodnje in večja učinkovitost pri ravnanju z materialom,
uporaba znakov za ravnanje z okoljem,
uporaba sistemov (na primer EMAS) za ravnanje z okoljem,
trženje »zelenih« izdelkov,
razvoj novih, okolju manj škodljivih izdelkov.
Ekološki odzivi oziroma ukrepi, ki izhajajo iz skupine motivov legitimacija (Bansal & Roth ,
2000, str. 727):
dosledno upoštevanje zakonodaje,
ustanovitev okoljskega odbora oziroma zaposlitev ljudi, ki svetujejo vodstvu na področju
okoljske tematike,
ustanovitev okoljskega odbora, ki zastopa podjetje v lokalni skuponosti,
izvajanje okoljske revizije,
vzpostavitev sistema za ukrepanje v izrednih razmerah (na primer ekoloških nesrečah),
skrb za podobo podjetja pri okoljskih zagovornikih.
Ekološki odzivi oziroma ukrepi, ki izhajajo iz skupine motivov ekološka odgovornost (Bansal
& Roth , 2000, str. 727, 728):
prenova uporabljenih zemljišč v zelena območja,
priprava manj dobičkonosne linije »zelenih« izdelkov,
doniranje okoljskim interesnim skupinam in drugim lokalnim skupnostim,
uporaba recikliranega papirja,
zamenjava opreme za okolju prijaznejšo,
recikliranje odpadkov.
Tako, kot Bansal in Roth, tudi Okereke (2007, str. 478, 479) ugotavlja katerih ukrepov se
podjetja poslužujejo, da bi zmanjšala svoj vpliv na okolje oziroma emisije toplogrednih
plinov. Glede na odgovore podjetij jih je razvrstil v deset dejavnosti oziroma skupin:
1. Osnovne (ne bistveno) tehnološke spremembe. V tej skupini so ukrepi, ki vključujejo
namestitev nove ali zamenjavo obstoječe pisarniške ter druge opreme in strojev. Okereke
je skupino razdelil v tri kategorije, glede na višino stroškov posameznih ukrepov in znotraj
posamezne skupine navedel konkretne primere ukrepov:
Nizki stroški: uporaba nizko energetskih žarnic, namestitev senzorjev gibanja, uporaba
video in telefonske tehnologije za konference, namestitev ročnih strojev, itd.
Srednji stroški: obnova premoženja podjetja, spreminjanje operacijskih sistemov,
menjava oken, reorganizacija delovnih razporeditev, itd.
51
Visoki stroški: zamenjava hladilnih stolpov, generatorjev, kotlov, izolacij, vgradnja
naprav za obnovitev odpadne toplote, vgradnja toplotnih ventilov, menjava dimnikov,
menjava izpušnih cevi na vozilih, itd.
2. Osnovne (ne bistvene) vedenjske spremembe. V tej skupini so ukrepi, ki vključujejo
manjše spremembe v obnašanju zaposlenih. Primeri ukrepov: obojestransko tiskanje,
manjši obseg tiskanja, ugašanje klime in razsvetljave, ko ni potrebna, ločevanje in
recikliranje odpadkov, uporaba ročnih strojev, uporaba informcijske tehnologije za
konference, omejitev službenih potovanj, itd.
3. Iskanje novih možnosti uporabe in novih trgov za obstoječe izdelke. Nekatera podjetja
preučujejo možnosti razvoja alternativnih ali večnamenskih možnosti uporabe njihovih
obstoječih izdelkov kot del strategije za upravljanje ogljika.
4. Razvoj novih proizvodov za nastajajoče trge oziroma razvoj nizkoogljičnih izdelkov.
5. Naložbe v nizkoogljične portfelje. Ta ukrep zajema naložbe z nizkimi emisijami ogljika,
vključno s tehnologijo iz obnovljivih virov energije. Primeri ukrepov: investicije v
alternativne vire energije (na primer vetrne in sončne elektrarne, uporaba biomase, vode),
naložbe v obrate in programe za recikliranje odpadkov, itd.
6. Pridobitev sredstev, ki uravnavajo ogljični portfelj podjetja. Nakup drugega podjetja
ima lahko tako pozitiven kot negativen vpliv na celotne emisije podjetja. Vse več podjetij
razmišlja tudi o dezinvestiranju iz ogljično intenzivnih panog.
7. Temeljne tehnnološke spremembe in inovacije. Ukrepi znotraj te skupine vključujejo
velike menjave v načinu delovanja podjetja, in sicer: temeljne spremembe pri ravnanju z
zalogami, v načinu proizvodnje, pri strojnih procesih, pretvorba emisij v korist. Primeri
ukrepov: raba biogoriv, surovin iz biomase, izgradnja novih jedrskih energetskih
objektov, zajemanje in shranjevanje ogljika, korenite izboljšave na področju tehnologij
čiste energije, itd.
8. Sodelovanje pri trgovanju z emisijami.
9. Sodelovanje pri Mehanizmu čistega razvoja (CMD) in Skupnih izvajanjih (JI).
10. Izobraževanje javnosti. Podjetja kažejo interes z vlaganjem v ozaveščanje in
izobraževanje javnosti o podnebih spremembah.
Podjetja se navadno ne poslužujejo samo ene vrste ukrepov, ampak kombinirajo ukrepe na
različnih področjih in nivojih poslovanja. Katere ukrepe za boj proti podnebnim spremembam
uvaja posamezno podjetje je odvisno od številnih dejavnikov, vključno z lokacijo, sektorja in
glavne dejavnosti podjetja ter izzivov, s katerimi se sooča. Tisto kar šteje kot glavni,
pomemben oziroma temeljni korak za eno podjetje, ni nujno tudi pomemben za drugo
(Okereke, 2007, str. 479).
5.3 Omejitve in ovire podjetij pri zasledovanju novih razvojnih poti
Medtem ko motivi ženejo podjetja k trajnosti v boju proti podnebnim spremembam, obstajajo
na drugi strani dejavniki, ki ovirajo podjetja v omenjenih prizadevanjih. Vpeljava ukrepov
proti podnebnim spremembam na svetovni ravni in ravni držav, zahteva od podjetij tako
52
finančna sredstva, kot ustrezno znanje. Prav zato se mnoga podjetja soočajo z omejitvami in
ovirami pri uvajanju ukrepov za boj proti podnebnim spremembam in zasledovanju novih
razvojnih poti.
Okereke (2007, str. 483–484) iz literature in spletnih strani različnih podjetij povzema ovire
podjetij pri uvajanju okoljskih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, in sicer navaja
sledeče:
Pomanjkanje jasne, dolgoročne in stabilne politike, ki bi omogočala podjetjem
ustvarjanje dolgoročne vrednosti tehnologije, ki znižuje emisije. Trenutna politika sicer
podpira pobude za izboljšanje in razvoj novih tehnologij, vendar podjetja želijo biti
prepričana, da jim bodo vlaganja v spremembo energetske infrastrukture ter raziskave in
razvoj, koristila na dolgi rok.
Negotovost glede ukrepov vlade na področju podnebnih sprememb. Podjetja navajajo
predvsem ovire, zaradi razlik v predpisih mednarodnih institucij z nacionalnimi in
lokalnimi predpisi ter nasprotja med instrumenti za upravljanje in nadzor s tržnimi
instrumenti. Poleg tega se podjetjem pojavlja vprašanje, kakšno vlogo bodo v skrbi za
nizkoogljično prihodnost prevzela gospodarstva v tranziciji in nekatere večje države v
razvoju. Obstaja pa tudi negotovost glede politične stabilnosti držav dobaviteljic nafte, saj
njeni učinki vplivajo na cene energije in posledično na to, ali so države pripravljene
podpirati drage ukrepe družb, ki vlagajo v razvoj nizkoogljičnih tehnologij.
Negotovost na trgu. Odziv trga na posamezne izdelke in storitve je nepredvidljiv. Odziv
določa kombinacija dejavnikov, med drugimi tudi ozaveščenost javnosti, splošno stanje
gospodarstva, kupna moč prebivalstva in razpoložljivost alternativ. Negotovost povzroča
tudi nepredvidljiva cena ogljika na trgu ter nezmožnost podjetij, da ocenijo koliko so kupci
pripravljeni plačati za nizkoogljične izdelke oziroma izdelke, ki manj onesnažujejo okolje.
Kljub ozaveščenosti javnosti o podnebnih spremembah, obstaja bojazen, da kupci niso
pripravljeni plačati več za izdelke z nizkimi emisijami (Boardman, 2004, str. 1932).
Walker et al. (2008, str. 73) ugotavljajo, da je področje omejitev oziroma ovir precej manj
raziskano kot področje motivov. Poleg tega še ugotavljajo, da so nekateri motivi lahko hkrati
tudi ovire. Kot primer navajajo regulativo. Prav tako kot motive, tudi ovire delijo v dve
skupini – notranje in zunanje ovire. Med notranje ovire, po ugotovitvah nekaterih predhodnih
avtorjev prištevajo (Walker et al., 2008, str. 73–74):
Stroške. Želja potrošnikov po nizkih cenah lahko zavira vlaganja v okoljske ukrepe. Višji
stroški manjšajo dobičkonosnost proizvodov oziroma višajo ceno proizvodom, zaradi česar
podjetje ustvari manj prihodkov. Višina stroškov je še toliko bolj pomembna za mala in
srednja podjetja, ki imajo na splošno na voljo manj sredstev in so zato bolj ranljiva.
Pomanjkanje legitimnosti. Nekatera podjetja v resnici ne spremenijo prakse, vendar le
oglašujejo, da je to kar ustvarjajo pomembno za obvladovanje podnebnih sprememb.
Nekateri ljudje imajo slabo mnenje glede okoljskih problemov, poleg tega se pogosto
pojavlja problem z upravljalsko zavezanostjo. Da bi odpravili notranje pomanjkanje
53
legitimnosti, bi morali biti drugi ljudje naklonjeni projektu, s čimer bi poskrbeli za
nakupovanje.
Med zunanje ovire pa prištevajo (Walker et al., 2008, str. 73–74):
Regulativo. Okoljska zakonodaja in predpisi lahko ovirajo inovacije s predpisovanjem
najboljše razpoložljive tehnike in s postavljanjem nerazumnih rokov.
Slabo zavezanost dobaviteljev. Pomanjkanje informacij, pomisleki glede zaupnosti in
strah pred slabo okoljsko kvaliteto proizvoda ovirajo zaupanje med kupci in dobavitelji.
Druge posebne panožne ovire. Različne panoge se soočajo z različnimi izzivi, ki jim
prinašajo različne ovire.
5.4 Povezava med okoljsko in ekonomsko uspešnostjo podjetij
Nekateri avtorji menijo, da zaščita okolja podjetju povzroča le stroške, medtem ko drugi
menijo, da se varstvo okolja splača, saj to povečuje gospodarsko uspešnost (Porter & van der
Linde, 1995, str. 130). Empirične raziskave potrjujejo argumente obeh strani. Številne študije
podpirajo hipotezo, da se okoljska uspešnost izplača oziroma povedano drugače, da je slabo
ravnanje do okolja kaznovano (Wagner, 2001, str. 44). Schaltegger and Synnestvedt (2002,
str. 339–340) ugotavljata, da je lahko eden od razlogov za različne rezultate raziskav uporaba
različnih podatkov. Odnos med prizadevanji za varovanje okolja in ustvarjenim dobičkom se
namreč lahko razlikuje glede na zakonodajno ureditev v državah, kulturne razlike, obnašanje
potrošnikov, vrsto dejavnosti in velikost podjetja, časovni razpon itd. Poleg uporabe različnih
podatkov, kot razlog za različne rezultate raziskav navajata tudi pomanjkanje jasnega
teoretičnega okvira.
Schaltegger in Synnestvedt (2002, str. 340) menita, da ravnanje podjetij do okolja vpliva tako
na njihove stroške, kot tudi na prihodke in zato neposredno vpliva na ekonomsko uspešnost
podjetja. Prav tako, kot dobri ekonomski rezultati podjetja pogosto vodijo v okoljsko
uspešnost. Slednja hipoteza temelji na prepričanju, da je okoljska uspešnost za podjetje neke
vrste luksuzna dobrina, ko le-ta doseže visok nivo ekonomske uspešnosti. Vodje podjetij
zaznavajo dobre finančne pogoje, kot enega najpomembnejših dejavnikov izboljšanja
okoljske uspešnosti (Schaltegger & Synnestvedt, 2002, str. 340).
V praksi navadno teh povezav ni možno neposredno zaznati; ni neke naravne ali mehanske
zakonitosti, ki bi samodejno povezovala okoljsko in ekonomsko uspešnost. V nekaterih
primerih takšno povezavo ustvarjajo regulativni predpisi, ki spodbujajo podjetja k nenehnim
izboljšavam okoljske učinkovitosti. V kolikšni meri ukrepi na okoljskem področju vplivajo na
večjo gospodrsko uspešnost je odvisno od vrste dejavnikov: koliko so potrošniki pripravljeni
plačati za okolju prijazne proizvode, vrste okoljskih in zdravstenih predpisov v državi,
pritiskov deležnikov v različnih panogah, stopnje tehnološkega razvoja itd. (Schaltegger &
Synnestvedt, 2002, str. 340).
54
Da bi podjetje lahko ocenilo, ali okoljski ukrepi prinašajo ekonomske koristi oziroma
pozitivne učinke na ekonomsko uspešnost, mora najprej določiti omejitve in spodbude, s
katerimi se sooča. Poleg tega mora vodstvo ugotoviti priložnosti in nevarnosti ter določiti
cilje, razvojne plane in konkretne ukrepe. S tem bo podjetje dobilo nov okoljski profil, kar
lahko posledično privede do prihrankov v stroških in/ali boljših tržnih prioložnosti
(Schaltegger & Synnestvedt, 2002, str. 341).
V nadaljevanju sta skozi model prikazani obe domnevi razsikovalcev, glede povezave med
okoljsko in ekonomsko uspešnostjo (Schaltegger & Synnestvedt, 2002, str. 341–342):
1. Raven varstva okolja podjetja je v nasprotju z njegovimi drugimi poslovnimi cilji,
zlasti s ciljem povečanja ekonomskega uspeha (dobička). To domnevo prikazuje
krivulja ES0-E-F-D na Sliki 12. Pri določeni stopnji ekonomskega uspeha (na primer ES0)
se bo z vsakim povečanjem zaščite okolja oziroma ukrepanjem na okoljskem področju
(premik v desno po krivulji) zmanjšal ekonomski uspeh. Negativen mejni vpliv na
ekonomski uspeh se povečuje. V točki D na krivulji, kjer je ekonomski uspeh enak nič in je
vrednost zaščite okolja enaka EP0, podjetje postane nedonosno.
2. Skrb podjetja za okolje pozitivno vpliva na njegov ekonomski uspeh. Na Sliki 12 to
prikazuje krivulja ES0-A-B-C v točki A, kjer podjetje dosega ekonomski uspeh ES* in pri
katerem je dosežena vrednost zaščite okolja enaka EP*. Vendar pa v tem primeru
neomejeno povečevanje aktivnosti za preprečevanje onesnaževanja ne povečuje
ekonomske uspešnosti v nedogled. Neto mejne koristi zaščite okolja se bodo začele
zmanjševati in prej ali slej bodo okoljska prizadevanja podjetja povzročila večje stroške od
koristi (desno od točke A).
Slika 12: Možne povezave med varovanjem okolja in ekonomsko uspešnostjo podjetja
Vir: S. Schaltegger & T. Synnestvedt, The link between green and economic success: environmental management
as the crucial trigger between environmental and economic performance, 2002, str. 341
55
Izziv za vodstvo podjetja torej vključuje dve medsebojno povezani razsežnosti:
izbira optimalne ravni okoljske uspešnosti, ki se odraža v najvišji ekonomski uspešnosti in
doseči raven okoljske uspešnosti z najnižjimi možnimi stroški, za dosego makskimalnega
ekonomskega uspeha.
Predlagane funkcije ne predstavljajo zgolj povezave med okoljsko in ekonomsko uspešnostjo,
ampak pomenijo tudi kvalitativne razlike v odločitvah vodstva (Schaltegger & Synnestvedt,
2002, str. 342).
Podjetje, ki je na zgornji krivulji vodi stroškovno učinkovito in donosno okoljsko politiko,
medtem ko podjetje na spodnji krivulji vodi okoljsko politiko ekonomsko manj učinkovito,
kar se kaže tudi v nagibu krivulj A-B-C in E-F-D. Zaradi nižjih mejnih stroškov varstva
okolja je nagib krivulje A-B-C za podjetje ugodnejši, kot nagib E-F-D. Krivulji predstavljata,
da je ekonomski uspeh odvisen od vrste okoljskega upravljanja, ki ga uporabi vodstvo
podjetja. Na kateri krivulji se nahaja podjetje je lahko odvisno tudi od notranjih in zunanjih
dejavnikov, kot so posebnosti znotraj panoge, tehnologija, velikosti podjetja itd. (Schaltegger
& Synnestvedt, 2002, str. 342).
Številni dejavniki lahko povzročijo premik krivulje v desno (črtkana krivulja na Sliki 12).
Razvoj okolju prijaznih tehnologij sčasoma zmanjša mejne stroške varstva okolja, spremembe
potrošnikovih preferenc k okolju prijaznim proizvodom povečujejo tržni delež, sprejetje
regulativnih sprememb, ki nagrajujejo dobro okoljsko prakso, uvedba okolju manj škodljivih
proizvodov, itd. (Schaltegger & Synnestvedt, 2002, str. 342).
Model omogoča širok spekter možnih ekonomskih rezultatov med krivuljama ES0-E-F-D in
ES0-A-B-C. V tem prostoru se lahko nahaja populacija podjetij, kar dokazuje obe omenjeni
domnevi o povezanosti okoljske in ekonomske uspešnosti. Schaltegger in Synnestvedt (2002,
str. 342) navajata dva sklepa, ki sledita iz opisanega modela:
1. Določeno raven ekonomske uspešnosti je možno doseči z različnimi ravnmi okoljske
uspešnosti. Tako točka B predstavlja enak ekonomski uspeh, kot točka ES0, pri čemer je v
točki ES0 zaščita okolja enaka nič, medtem ko je v točki B raven zaščite okolja pozitivna
vrednost.
2. Ekonomski vpliv varstva okolja podjetja se lahko spremeni, pri določeni stopnji
okoljske uspešnosti. Na primer pri vrednosti zaščite okolja EP* se lahko ekonomski uspeh
giblje med točko A in E, pri čemer A predstavlja situacijo, kjer so možne ekonomske
koristi okoljskih izboljšav v celoti realizirane in E predstavlja stanje, kjer je neučinkovito
okoljsko vodnje povzročilo izgubo v primerjavi z začetnim stanjem ES0.
Dober okoljski management je sposoben izčrpati vse ekonomske koristi in hkrati zmanjšati
stroške okoljevarstvenih ukrepov, poleg tega ima tudi sposobnost ugotoviti optimalno
56
vrednost zaščite okolja (EP*) za uresničitev maksimalnega ekonomskega uspeha (ES*)
(Schaltegger & Synnestvedt, 2002, str. 345).
Podjetja kot gospodarske celice težijo predvsem k povečevanju dobička in povečanju drugih
ekonomskih kazalcev, vendar za dolgoročni obstoj podjetja postaja vse pomembnejše njegovo
družbeno in okoljsko ravnanje. Ustrezno ravnanje na omenjenih področjih je pravzaprav
dolgoročna naložba v obstoj podjetja in trajnostni razvoj.
Hahn, Figge, Pinkse in Preuss (2010, str. 218–220) ugotavljajo ali so lahko vse tri dimenzije
trajnostnega razvoja – ekonomska, okoljska in družbena – v praksi skladne druga z drugo,
torej ali je možno, da podjetje hkrati dosega gospodarske, okoljske in družbene cilje.
Raziskovalci poskušajo ugotoviti kakšni okolju prijazni in družbeno odgovorni pristopi,
strategije in situacije, se podjetju tudi finančno izplačajo. Tu opozarjajo na omejitve. Kot
ugotavljajo omenjeni avtorji, nekateri raziskovalci trdijo, da je trajnostni razvoj možno doseči
le na stičišču vseh treh dimenzij trajnostnega razvoja, medtem pa opozarjajo na vse več
dokazov, ki trdijo, da lahko ugodne razmere za trajnostni razvoj obstajajo tudi ko sta skladni
le dve dimenziji, tretja pa pod določenimi pogoji, kompromisi. Primer: vodstvo podjetja
sprejme relativno majhno izgubo ekonomske uspešnosti z namenom da ustvari znatne
okoljske ali socialne koristi, katere lahko veliko pripomorejo k trajnostemu razvoju podjetja, v
primerjavi s sprejetjem manjših dobičkov oziroma ekonomske uspešnosti, pri čemer naredi
zgolj skromne izboljšave na področju okolja in socialne uspešnosti.
6 EMPIRIČNA RAZISKAVA
Zadnji del magistrskega dela je namenjen empirični preverbi teoretičnih podlag o tem, kako
podnebne spremembe vplivajo na obvladovanje emisij TGP in trajnostni razvoj slovenskih
podjetij. V nadaljevanju navajam raziskovalne hipoteze, metodologijo raziskovanja, rezultate
in ugotovitve raziskave.
6.1 Hipoteze
Poglavitna vprašanja te raziskave se nanašajo na hipoteze, da zunanji in notranji motivi
pozitivno, ovire pa negativno vplivajo na uvajanje ukrepov podjetij za boj proti podnebnim
spremembam ter nadalje, da ukrepi pozitivno vplivajo na okoljsko in ekonomsko uspešnost
podjetij. V skladu s tem sem oblikovala naslednje hipoteze:
H1a: Zunanji motivi pozitivno vplivajo na uporabo ukrepov podjetij proti podnebnim
spremembam.
H1b: Notranji motivi pozitivno vplivajo na uporabo ukrepov podjetij proti podnebnim
spremembam.
H2: Ovire negativno vplivajo na uporabo ukrepov podjetij proti podnebnim spremembam.
57
H3a: Ukrepi podjetij proti podnebnim spremembam pozitivno vplivajo na okoljsko uspešnost
podjetij.
H3b: Ukrepi podjetij proti podnebnim spremembam pozitivno vplivajo na ekonomsko
uspešnost podjetij.
Hipoteze sem oblikovala na podlagi teorije in ugotovitev predhodnih študij avtorjev Okereke
(2007, str. 475–483), Walker et al (2008, str. 70–73), Bansal in Roth (2000, str. 724, 727) ter
Porter in van der Linde (1995, str. 130) obravnavanih v poglavju 5.
Hipoteze testiram z naslednjimi regresijskimi funkcijami:
H1 in H2:
Uporaba ukrepov proti podnebnim spremembam = f(zunanji motivi, notranji motivi, ovire)
H3a:
Okoljska uspešnost = f(uporaba ukrepov proti podnebnim spremembam)
H3b:
Ekonomska uspešnosti = f(uporaba ukrepov proti podnebnim spremembam).
6.2 Metoda raziskave
V osnovno populacijo sem zajela vsa srednja in velika slovenska podjetja. Razlog za izbor teh
enot v vzorec je predpostavka, da imajo večja podjetja, za razliko od manjših, verjetneje
zaposlene ljudi in organizirane oddelke, ki se ukvarjajo z okoljsko tematiko in torej posvečajo
večjo pozornost vplivom podnebnih sprememb.
V času opredeljevanja raziskovalne popoulacije je bil v veljavi Zakon o gospodarskih družbah
(Ur. l. RS, št. 65/2009-UPB3, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12) v skladu s katerim so srednja in
velika podjetja opredeljena z vsaj dvema od naslednjih meril:
povprečno število delavcev v poslovnem letu presega 50,
čisti prihodki od prodaje presegajo 8.800.000 EUR, in
vrednost aktive presega 4.400.000 EUR.
Podjetja so bila v vzorec izbrana s pomočjo poslovnega imenika Bizi in Gvin na podlagi
podatkov za zadnje zaključeno poslovno leto (2011). Ob pregledu podatkov sem ugotovila, da
v raziskavo ni možno vključiti nekaterih podjetij, in sicer tistih, ki so v letu 2012 prenehala s
poslovanjem ter tistih, ki so bila prevzeta s strani drugega podjetja in so prenehala obstajati,
kot samostojne pravne osebe. Vsaj dvema od zgornjih kriterijev je v mesecu januarju 2013
ustrezalo 994 podjetij.
58
Izvedba ankete je potekala preko spletnega vprašalnika, brez neposrednega stika z
anketirancem, pripravljenega s pomočjo orodja SurveyGizmo
[http://www.surveygizmo.com/]. Takšno metodo zbiranja podatkov sem izbrala zato, ker ne
povzroča velikih stroškov, je hitro izvedljiva in z njo pridobimo tudi občutljive podatke, saj je
potencialni vpliv na anketirančeve odgovore manj verjeten. Navadno je stopnja odgovora pri
spletnih anketah nizka (Bregar, Ograjenšek & Bavdaž, 2005, str. 92), zato sem se odločila za
proučevanje celotne popoulacije ustreznih podjetij.
Spletni vprašalnik je bil izbranim podjetjem poslan preko orodja SurveyGizmo. Zbiranje
podatkov je potekalo od 4. 2. do 25. 2. 2013. V roku sedmih dni po prejeti elektronski pošti so
prejemniki, ki še niso izpolnili vprašalnika prejeli opomnik, s ciljem povečati odstotek odziva.
Na podlagi vseh aktivnosti je na anketni vprašalnik v celoti odgovorilo 91 oseb, kar je 9,2 %
vseh enot populacije oziroma vseh srednje velikih podjetij vključenih v raziskavo. Ta del
populacije bom odslej imenovala »vzorec«.
Vrnjene vprašalnike sem s pomočjo orodja SurveyGizmo izvozila v program Microsoft Excel
in jih pripravila za nadaljnjo statistično obdelavo. Statistično obdelavo podatkov sem izvedla
s pomočjo programa Microsoft Excel in statističnega programskega paketa SPSS za Windows.
6.3 Merjenje spremenljivk
Merski instrument sem izdelala sama v obliki trditev, anketiranci pa so izrazili stopnjo
strinjanja s temi trditvami na petstopenjski Likertovi lestvici. Vprašalnik je razdeljen na pet
sklopov (Priloga 5), ki se nanašajo na pet glavnih konstruktov, ki jih preučujem: motivi, ovire,
dejanski ukrepi podjetij proti podnebnim spremembam, okoljska uspešnosti in ekonomska
uspešnost.
Vsi konstrukti so merjeni z več merskimi spremenljivkami (indikatorji) in so
večdimenzionalni. V primeru zunanjih motivov so dimenzije regulativa, kupci, konkurenti in
dobavitelji. V primeru notranjih motivov so dimenzije tržni motivi, finančni motivi in
ekološki motivi. Podobno pa je tudi pri ostalih konstruktih (glej Prilogo 5).
6.4 Analiza podatkov
Regresijska analiza je narejena na ravni dimenzij posameznih konstruktov. Iz posameznih
indikatorjev sem izdelala sumarne spremenljivke, ki predstavljajo posamezne dimenzije.
Izdelala sem jih tako, da sem izračunala povprečno vrednost vseh indikatorjev, ki merijo
določeno dimenzijo. Na ta način sem zmanjšala število spremenljivk na obvladljivo raven ter
zmanjšala mersko napako, ki nastane, če preučevani konstrukt ali dimenzijo merimo z enim
samim indikatorjem (Čadež & Guilding, 2008).
59
Zanesljivost merjenja sem preverila s pomočjo koeficienta Cronbach alfa. Vrednost parametra
meri notranjo skladnost odgovorov iz lestvice postavljenih vprašanj in nam pove stopnjo
zanesljivosti. S pomočjo Cronbach alfe sem preverila ali določen skupek elementov oziroma
spremenljivk meri isti konstrukt. Pri vrednosti alfe nad 0,9 je zanesljivost zelo dobra, če je
vrednost med 0,8 in 0,9 je zanesljivost dobra, med vrednostma 0,7 in 0,8 je sprejemljiva, med
0,6 in 0,7 pa vprašljiva. Pri vrednosti pod 0,6 govorimo o slabi oziroma nesprejemljivi
zanesljivosti (Mohsen & Dennick, 2011, str. 53). Glede na izračun (Priloga 6) ugotavljam, da
Cronbach alfa pri vseh konstruktih zavzema vrednost večjo ali enako 0,7, s čimer lahko trdim,
da je njihova zanesljivost ustrezna. Najbolj zanesljiv je skupek spremenljivk, ki sestavljajo
konstrukte konkurenti, kupci in finančni motivi, iz sklopa motivi najmanj zanesljiv pa je
skupek spremenljivk, ki sestavljajo konstrukte tehnologija, sodelovanje z deležniki in
prilagajanje obsega proizvodnje, iz sklopa ukrepi.
6.5 Značilnosti vzorca
Vzorec 91 srednjih in velikih slovenskih podjetij predstavlja 9,2 % celotne populacije in so
zajeta iz različnih dejavnosti razvrščenih po standardni klasifikaciji dejavnosti. Iz
predelovalne dejavnosti (47,25 %), iz dejavnosti trgovina, vzdrževanje in popravila motornih
vozil (10,99 %), iz dejavnosti promet in skladiščenje (8,79 %), sledijo še informacijske in
komunikacijske dejavnosti (6,59 %), oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki,
saniranje okolja (5,49 %), oskrba z električno energijo, plinom in paro (5,49 %) in nekatere
druge. Skoraj polovica podjetij (48,4 %) se ukvarja s proizvodno dejavnostjo, 31,9 % s
storitveno, 8,8 % s trgovino, po 3,3 % podjetij pa ima kombinirano dejavnost (proizvodno-
storitvena, proizvodno-trgovska ali storitveno-trgovska). 62 (68,13 %) podjetij je družb z
omejeno odgovornostjo, preostalih 29 (31,87 %) je delniških družb. Grafični rezultati so
prikazani na Sliki 1, 2 in 3 v Prilogi 6.
6.6 Rezultati
6.6.1 Opisne statistike
Osnovne značilnosti vzorca ter v analizi uporabljenih spremenljivk in dimenzij predstavljam s
pomočjo opisne statistike (v Tabelah 1–6, v Prilogi 7). Pri posamezni spremenljivki sem
ugotavljala sledeče vrednosti opisne statistike: število podjetij v vzorcu, minimum in
maksimum, aritmetična sredina in standardni odklon.
Izkazalo se je, da so povprečne ocene anketiranih podjetij, na lestvici od 1 do 5, v sklopu
zunanji motivi, med 2,54 in 4,33. Obe vrednosti se nahajata znotraj dimenzije regulativa. Po
eni strani je anketirancem pomembno, da spoštujejo okoljevarstvene predpise, dovoljenja in
uredbe ter minimalne okoljske zahteve za proizvode in storitve, kar je pričakovano, saj so ob
neupoštevanju zakonodaje za to predvidene sankcije. Po drugi strani pa anketirancem ni
preveč pomembno trgovanje z emisijami. Razlog za to bi lahko bil, da večina podjetij iz
60
vzorca ni vključena v shemo trgovanja z emisijami. Pri omenjenih dveh spremenljivkah se
vrednosti za posamezne enote iz vzorca najbolj in najmanj odklanjajo navzgor in navzdol.
Največji je tako standardni odklon pri spremenljivki trgovanje z emisijami (1,42), medtem ko
je najmanjši (0,90) pri spremenljivki okoljevarstveni predpisi, dovoljenja in uredbe,
minimalne okoljske zahteve za proizvode in storitve.
V sklopu notranji motivi so povprečne ocene anketiranih podjetij med 3,80 in 4,52, pri vseh
spremenljivkah na lestvici od 1 do 5, razen pri eni spremenljivki od 2 do 5. Znižanje stroškov
zaradi manjše porabe materiala in energije, podjetja uvrščajo med zelo pomemben notranji
motiv, medtem ko širitev na nove trge podjetja ocenjujejo, kot pomemben motiv. Pri
omenjenih motivih se pojavita tudi najvišji in najnižji odklon od sredine, in sicer 0,83 za
finančni motiv – znižanje stroškov, ter najvišji 1,23 za tržni motiv – širitev na nove trge. Za
podjetja iz vzorca so notranji motivi za obvladovanje emisij pomembni oziroma zelo
pomembni.
Povprečne ocene anketiranih podjetij na lestvici od 1 do 5, v sklopu ukrepi, znašajo med 1,59
(Premestitev proizvodnje v države nečlanice EU) in 4,04 (Optimizacija proizvodnje oziroma
poslovnih procesov). Obe oceni sta precej pričakovani. Med naštetimi ukrepi bi namreč
optimizacijo proizvodnje oziroma poslovnih procesov lahko uvrstili med cenejši in za
vpeljavo enostavnejši ukrep, zato se ga podjetja bolj poslužujejo. Premestitev proizvodnje v
države nečlanice EU je zahtevnejši in dražji ukrep. Poleg tega bi lahko manjšo uporabo tega
ukrepa pripisali tudi temu, da je v vzorcu 44 % podjetij, ki se ne ukvarjajo s proizvodnimi
dejavnostmi. Pri slednjem ukrepu je najnižji standardni odklon (1,00), medtem ko je najvišji
(1,52) pri ukrepu menjava vira energije.
Med ovirami se je izkazala za najpomembnejšo, pa vendar ocenjena, kot pomembna,
»predrage investicije v novo tehnologijo in produkte« (3,92), kot najmanj pomembna (2,97 –
niti nepomembna niti pomembna) pa »premalo zaposlenih v podjetju«. Štiri podjetja so tu
izpostavila še nekatere druge ovire, in sicer: »dosti teorije, premalo prakse«, »neživljenjska
zakonodaja«, »premalo znanja« in »neozaveščenost/nezavedanje«. Naštete ovire podjetja iz
vzorca smatrajo bolj za pomembne, kot nepomembne, očitno pa niso glavni razlog za
neuvedbo ukrepov. Glede na standardni odklon so si bila podjetja najbolj enotna pri
ocenjevanju ovire »premajhna dobičkonosnost vpeljave ukrepov«, kjer je znašal 1,01,
najmanj pa pri oviri »nejasnost povezave med ravnanjem našega podjetja in podnebnimi
spremembami«, kjer je znašal 1,26.
V sklopu okoljska učinkovitost, kjer so se podjetja primerjala s svojimi konkurenti, se je
večina podjetij opredelila s srednjo oceno – niti slabša, niti boljša od konkurentov. Najnižja
ocena (3,26) se pojavi pri spremenljivkah »celotne emisije TGP v tonah« in »emisije TGP na
enoto proizvoda«. Najvišja ocena (3,75) se pojavi pri spremenljivki »zmanjšanje odpadkov«,
s tem da se ni nobeno od podjetij opredelilo, kot veliko slabše v primerjavi z vodilnimi
konkurenti. Predpostavljam, da je izbor večinoma srednjih vrednosti v tem sklopu, lahko
61
posledica nepoznavanja okoljske uspešnosti konkurentov. Merjenje in poročanje oziroma
razkrivanje okoljske uspešnosti podjetij je dokaj novo področje, ki se še razvija in podjetja
niso toliko seznanjena s konkurenco. V tem sklopu so tudi standardni odkloni nižjih
vrednosti.
V sklopu ekonomska uspešnost, kjer so se podjetja primerjala s svojimi konkurenti, se jih je
prav tako, kot v sklopu okoljska učinkovitost, večina opredelila s srednjo oceno – med 3,07 in
3,86. Prva povprečna ocena predstavlja spremenljivko dimenzije »finančne uspešnosti« –
»dobičkonosnost "zelenih" izdelkov oziroma storitev«, druga pa spremenljivko dimenzije
»novi produkti« – »kakovost proizvodov oziroma izvedenih storitev«. Zanimivo je, da se v
sklopu ekonomske uspešnosti pri vseh spremenljivkah dimenzije »novi produkti« nobeno
podjetje ni opredelilo, kot veliko slabše v primerjavi s konkurenti. Tudi v tem sklopu so
standardni odkloni nižjih vrednosti.
Kar 47,3 % podjetij iz vzorca je ocenilo, da njihova organizacija deluje v izjemno
tekmovalnem okolju 60,4 % jih je pritrdilno odgovorilo na vprašanje ali imajo v podjetju
oddelek, službo oziroma zaposlenca, ki se ukvarja z okoljsko tematiko. Glede na slednji
odgovor bi bilo pričakovati, da podjetja v večji meri uporabljajo ukrepe.
6.6.2 Rezultati analize pridobljeni z multiplo linearno regresijo
Ocenjevanje parametrov multiple regresijske funkcije je odvisno od izbrane metode
vključevanja pojasnjevalnih spremenljivk v SPSS-u. Pri izračunih regresijskih modelov sem
uporabila metodo Enter, ki vključuje vse neodvisne spremenljivke, ne glede na statistično
značilnost regresijskih koeficientov (Rogelj, 1999, str. 112).
Odvisne spremenljivke v regresijskih analizah so konstrukti: uporaba ukrepov proti
podnebnim spremembam, okoljska uspešnost in ekonomska uspešnost. Ker povezave med
konstrukti preučujem na ravni dimenzij, je bilo testiranih 10 različnih regresijskih modelov,
saj je uporaba ukrepov proti podnebnim spremembam 5 dimenzionalen konstrukt, okoljska
uspešnost dvodimenzionalen konstrukt in ekonomska uspešnost tri dimenzionalen konstrukt.
Pri analizi rezultatov multiple regresijske analize me najbolj zanimajo regresijski koeficienti,
ki kažejo moč in smer vpliva spremenljivk na izbrano odvisno spremenljivko. Zanima me
predvsem njihova statistična značilnost in predznak, čemur dajem tudi prednost pri razlagi
rezultatov. Pri vseh modelih sem upoštevala stopnjo tveganja = 0,10. Omenjene modele
analiziram v nadaljevanju.
6.6.2.1 Testiranje hipotez 1 in 2
Hipotezi 1 in 2 testiram s petimi regresijskimi modeli pri katerih, kot odvisne spremenljivke
nastopajo različne dimenzije ukrepov podjetij proti podnebnim spremembam (tj. tehnologija,
62
material, proizvodi oziroma storitve, prilagajanje obsega proizvodnje in sodelovanje z
deležniki). Rezultati linearne multiple regresije, izračunani s programom SPSS in metodo
Enter, so za modele 1 do 5 v zbirni obliki podani v Tabelah 2 in 3.
Tabela 2: Korelacijski in determinacijski koeficient ter F-preizkus modelov 1 do 5
Model Summary
= Osnovni kazalci korelacije modela
ANOVA
= Preizkušanje domneve z
F preizkusom
Model R R Square
= R²
Adjusted R
Square
= Popravljeni R²
Std. Error of
the Estimate
= Standardna
napaka ocene
F
= F-preizkus
Sig.
= P vrednost
1 0,667 0,445 0,307 0,87257 3,213 0,000
2 0,682 0,465 0,332 0,86988 3,480 0,000
3 0,730 0,534 0,417 0,73202 4,576 0,000
4 0,490 0,240 0,051 0,89563 1,266 0,236
5 0,602 0,362 0,203 1,12989 2,274 0,007
Modeli 1, 2, 3 in 5 so statistično značilni, kar potrjuje F-preizkus (model 1: F=3,213, P=0,000,
model 2: F=3,480, P=0,000, model 3: F=4,576, P=0,000, model 5: F=2,274, P=0,007), vendar
je v omenjenih modelih statistično značilnih le nekaj regresijskih koeficientov neodvisnih
spremenljivk (P < =0,10). Vsi štirje modeli imajo skupno statistično značilna dva regresijska
koeficienta neodvisnih spremenljivk: ekološki motivi in ovire (preveč komplicirana
zakonodaja). Model 4 je statistično neznačilen (F=1,266, P=0,236).
63
Tabela 3: Nestandardizirani regresijski koeficienti s pripadajočimi stopnjami značilnosti v
modelih 1 do 5
Neodvisne spremenljivke
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P vrednost
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P vrednost
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P vrednost
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P vrednost
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P vrednost
(Konstanta) 0,425 0,565 0,983 0,184 0,339 0,584 -0,029 0,970 -0,301 0,752
REGULATIVA 0,010 0,950 -0,094 0,570 -0,073 0,602 0,193 0,261 -0,211 0,329
KUPCI 0,015 0,908 0,060 0,655 0,129 0,254 0,108 0,432 0,094 0,587
KONKURENTI 0,046 0,799 0,131 0,473 0,157 0,307 -0,218 0,246 0,252 0,288
DOBAVITELJI 0,238 0,142 0,208 0,198 0,112 0,410 0,148 0,373 -0,150 0,471
TRŽNI MOTIVI -0,090 0,541 -0,111 0,454 -0,169 0,177 0,092 0,544 0,034 0,858
FINANČNI MOTIVI 0,093 0,518 0,068 0,636 0,248 0,043 -0,097 0,513 0,135 0,468
EKOLOŠKI MOTIVI 0,467 0,005 0,360 0,027 0,338 0,014 0,036 0,827 0,495 0,020
1 Nejasnost povezave med ravnanjem
našega podjetja in podnebnimi
spremembami
0,001 0,992 -0,132 0,265 -0,293 0,004 0,018 0,881 0,032 0,834
2 Pomanjkanje pobude s strani naših
partnerjev ali deležnikov-0,031 0,803 0,107 0,385 0,209 0,047 -0,098 0,439 0,060 0,707
3 Preveč komplicirana zakonodaja 0,283 0,060 0,383 0,011 0,378 0,003 0,154 0,314 0,528 0,007
4 Prevelika administrativna bremena
posameznega ukrepa (previsoki
administrativni stroški, preobsežna
dokumentacija)
-0,164 0,275 -0,256 0,088 -0,195 0,122 -0,145 0,345 -0,348 0,075
5 Klientelizem pri podeljevanju
nepovratnih sredstev0,032 0,775 -0,044 0,693 -0,144 0,129 0,067 0,560 -0,091 0,532
6 Primanjkovanje finančnih spodbud
države0,056 0,654 0,023 0,855 0,139 0,188 -0,010 0,938 0,124 0,446
7 Predrage investicije v novo
tehnologijo in produkte0,068 0,644 -0,019 0,898 -0,142 0,253 -0,065 0,668 -0,118 0,537
8 Primanjkovanje finančnih sredstev -0,198 0,179 -0,150 0,305 0,073 0,552 0,170 0,261 0,125 0,509
9 Premajhna dobičkonosnost vpeljave
ukrepov (stroški višji od koristi,
prihodkov)
0,089 0,508 0,171 0,206 0,063 0,579 0,003 0,984 0,027 0,875
10 Premalo zaposlenih v podjetju
(kadrovska šibkost)-0,089 0,446 -0,301 0,011 -0,050 0,606 0,100 0,400 -0,068 0,650
11 Negotovost v gospodarstvu -0,074 0,518 0,226 0,050 0,019 0,839 0,038 0,743 -0,086 0,559
Odvisne spremenljivke
TEHNOLOGIJA MATERIAL PROIZVODI / STORITVEPRILAGAJANJE OBSEGA
PROIZVODNJEDRUGO
Statistično značilni koeficienti, ki so skupni vsem štirim statistično značilnim modelom (tj. 1,
2, 3 in 5), so zgolj koeficienti neodvisnih spremenljivk ekološki motivi in ovire 3 (tj. preveč
komplicirana zakonodaja). V vseh omenjenih modelih je zanimiv rezultat regresijskih
koeficientov neodvisne spremenljivke preveč komplicirana zakonodaja, ki se je izkazal za
drugačnega od predvidenega. Kljub temu, da bila komplicirana zakonodaja konceptualizirana,
kot ovira, so koeficienti povsod pozitivni (Bmodel 1=0,283, Bmodel 2=0,383, Bmodel 3=0,378,
Bmodel 5=0,528), kar kaže na to, da zakonodaja, ne glede na njeno kompliciranost, pozitivno
vpliva na uporabo ukrepov. Pozitiven vpliv ekoloških motivov na uporabo ukrepov v
podjetjih potrjujejo pozitivni regresijski koeficienti v modelih (Bmodel 1=0,467, Bmodel 2=0,360,
Bmodel 3=0,338, Bmodel 5=0,495).
V modelu 2 so se za statistično značilne izkazali še trije koeficienti neodvisnih spremenljivk
prevelika administrativna bremena posameznega ukrepa, premalo zaposlenih v podjetju in
negotovost v gospodarstvu. Regresijska koeficienta prvih dveh ovir sta v skladu s
pričakovanji negativna (Bovira 4= -0,256 in Bovira 10= -0,301). Prevelika administrativna
bremena posameznega ukrepa in premalo zaposlenih v podjetju negativno vpliva na uporabo
ukrepov v podjetjih medtem ko negotovost v gospodarstvu pozitivno vpliva na uporabo
ukrepov v podjetjih (Bovira 11= 0,226).
64
V modelu 3 so poleg že omenjenih, statistično značilni še trije regresijski koeficienti.
Finančni motivi in pomanjkanje pobude s strani partnerjev ali deležnikov podjetja pozitivno
vpliva na uporabo ukrepov v podjetju (Bfinančni motivi= 0,248 in Bovira 2= 0,209). Za slednje
rezultat ni v skladu s pričakovanim, medtem ko se je rezultat ovire, nejasnost povezave med
ravnanjem podjetij in podnebnimi spremembami, izkazal za pričakovanega. Ta ovira namreč
negativno vpliva na uporabo ukrepov v podjetjih (Bovira 1= -0,293).
V modelu 5 je poleg omenjenih – ekološki motivi in preveč komplicirana zakonodaja –
statistično značilen še regresijski koeficient prevelika administrativna bremena posameznega
ukrepa, ki je, prav tako v skladu s pričakovanim, negativen (Bovira 4= -0,348). Ta ovira torej
negativno vpliva na uporabo ukrepov v podjetjih.
Na podlagi rezultatov ni možno potrditi H1a, saj so se v vseh modelih regresijski koeficienti
zunanjih motivov izkazali za statistično neznačilne, medtem ko delno potrjujem H1b, saj
ekološki motivi pozitivno vplivajo na uporabo večine ukrepov. H2 prav tako ni možno
potrditi, saj je analiza pokazala, da nekatere ovire pozitivno vplivajo na uporabo ukrepov
podjetij proti podnebnim spremembam.
6.6.2.2 Testiranje hipoteze 3a
Hipotezo 3a testiram z dvema regresijskima modeloma, pri katerih kot odvisne spremenljivke
nastopajo različne dimenzije okoljske uspešnosti podjetij (tj. emisije TGP in drugi vidiki
uspešnosti). Rezultati linearne multiple regresije, izračunani s programom SPSS in metodo
Enter, so za modela 6 in 7 v zbirni obliki podani v Tabelah 4 in 5.
Tabela 4: Korelacijski in determinacijski koeficient ter F-preizkus modelov 6 in 7
Model Summary
= Osnovni kazalci korelacije modela
ANOVA
= Preizkušanje domneve z
F preizkusom
Model R R Square
= R²
Adjusted R
Square
= Popravljeni R²
Std. Error of the
Estimate
= Standardna
napaka ocene
F
= F-preizkus
Sig.
= P vrednost
6 0,384 0,148 0,098 0,75596 2,945 0,017
7 0,446 0,199 0,152 0,62353 4,221 0,002
Modela 6 in 7 sta statistično značilna, kar potrjuje F-preizkus (Model 6: F=2,945, P=0,017 in
Model 7: F=4,221, P=0,002), vendar so vsi regresijski koeficienti neodvisnih spremenljivk v
obeh modelih, z izjemo enega v modelu 7, statistično neznačilni (P > =0,10). Statistično
značilen je torej le koeficient spremenljivke proizvodi oziroma storitve v modelu 7 (P=0,065).
65
Tabela 5: Nestandardizirani regresijski koeficienti s pripadajočimi stopnjami značilnosti v
modelih 6 in 7
Odvisne spremenljivke
EMISIJE TGP DRUGI VIDIKI USPEŠNOSTI
Neodvisne spremenljivke
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P vrednost
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P vrednost
(Konstanta) 2,066 0,000 2,499 0,000
TEHNOLOGIJA 0,103 0,344 0,132 0,146
MATERIAL 0,113 0,345 -0,117 0,236
PROIZVODI/STORITVE 0,051 0,708 0,210 0,065
PRILAGAJANJE OBSEGA
PROIZVODNJE 0,095 0,313 -0,063 0,413
SODELOVANJE Z
DELEŽNIKI 0,028 0,740 0,093 0,187
Na podlagi analize podatkov modela 6, kljub pozitivnemu vplivu ukrepov na okoljsko
uspešnost, ne morem potrditi H3a, saj so regresijski koeficienti statistično neznačilni. V
modelu 7 je statistično značilen samo koeficient spremenljivke proizvodi oziroma storitve, ki
pozitivno vpliva na okoljsko uspešnost podjetij (B=0,210). Ostali štirje koeficienti v modelu 7
so statistično neznačilni, poleg tega sta dva koeficienta negativna. Na podlagi tega zavračam
H3a, ki pravi, da sprejem ukrepov za boj proti podnebnim spremembam v podjetjih pozitivno
vpliva na okoljsko uspešnost podjetij.
6.6.2.3 Testiranje hipoteze 3b
Hipotezo 3b testiram s tremi regresijskimi modeli pri katerih, kot odvisne spremenljivke
nastopajo različne dimenzije ekonomske uspešnosti podjetij (tj. učenje in inovacije, novi
produkti in finančna uspešnost). Rezultati linearne multiple regresije, izračunani s programom
SPSS in metodo Enter, so za modele 8, 9 in 10 v zbirni obliki podani v Tabelah 6 in 7.
66
Tabela 6: Korelacijski in determinacijski koeficient ter F-preizkus modelov 8, 9 in 10
Model Summary
= Osnovni kazalci korelacije modela
ANOVA
= Preizkušanje domneve z
F preizkusom
Model R R Square
= R²
Adjusted R
Square
= Popravljeni R²
Std. Error of the
Estimate
= Standardna
napaka ocene
F
= F-preizkus
Sig.
= P vrednost
8 0,489 0,239 0,194 0,75599 5,336 0,000
9 0,416 0,173 0,124 0,69837 3,558 0,006
10 0,275 0,076 0,021 0,72052 1,390 0,236
Modela 8 in 9 sta statistično značilna, kar potrjuje F-preizkus (Model 8: F=5,336, P=0,000 in
Model 9: F=3,558, P=0,006), vendar niso vsi regresijski koeficienti neodvisnih spremenljivk
v obeh modelih statistično značilni (P > =0,10). V modelu 8 sta statistično značilna le
koeficienta spremenljivke prilagajanje obsega proizvodnje (P=0,055) in sodelovanje z
deležniki (P=0,069), v modelu 9 pa koeficient spremenljivke prilagajanje obsega proizvodnje
(P=0,021). Model 10 je statistično neznačilen (F=1,390, P=0,236).
Tabela 7: Nestandardizirani regresijski koeficienti s pripadajočimi stopnjami značilnosti v
modelih 8, 9 in 10
Odvisne spremenljivke
UČENJE in INOVACIJE NOVI PRODUKTI FINANČNA USPEŠNOST
Neodvisne
spremenljivke
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P
vrednost
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P
vrednost
B =
Nestandardizirani
regresijski
koeficienti
Sig.
= P
vrednost
(Konstanta) 2,368 0,000 2,962 0,000 2,608 0,000
TEHNOLOGIJA 0,018 0,870 0,058 0,566 0,165 0,114
MATERIAL 0,153 0,201 0,039 0,724 0,075 0,509
PROIZVODI/STORITVE 0,128 0,351 0,186 0,142 -0,084 0,522
PRILAGAJANJE
OBSEGA
PROIZVODNJE
-0,181 0,055 -0,202 0,021 -0,057 0,520
SODELOVANJE Z
DELEŽNIKI 0,157 0,069 0,048 0,541 0,035 0,670
Na podlagi analize modelov 8 in 9 ne morem za nobenega potrditi H3b, ki predvideva, da
sprejem ukrepov za boj proti podnebnim spremembam v podjetjih pozitivno vpliva na
ekonomsko uspešnost podjetij. Na ekonomsko uspešnost v modelu 8 sicer pozitivno vpliva
sklop ukrepov sodelovanje z deležniki (B=0,157), vendar sklop ukrepov prilagajanje obsega
67
proizvodnje vpliva negativno (B= -0,181). Prav tako na ekonomsko uspešnost negativno
vpliva isti sklop ukrepov v modelu 9 (B= -0,202). Ugotavljam še, da v obeh modelih ni
neodvisnih spremenljivk, ki bi močno vplivale na odvisno spremenljivko.
6.7 Povzetek glavnih ugotovitev, priporočila in možnosti nadaljnjega
raziskovanja
Rezultati analize nam povedo, da so ekološki motivi tisti, ki podjetja najbolj spodbujajo, da
sprejmejo ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Glavni motivi, ki spodbujajo
podjetja, da ukrepajo so izboljšanje energetske učinkovitosti za manjše obremenjevanje
okolja, zavedanje nevarnosti podnebnih sprememb in njihov vpliv na delovanje in obstoj
podjetja ter zavedanje škodljivosti onesnaževanja za naravo in človeštvo – družbena
odgovornost. Podjetja se poslužujejo predvsem seznanjanja širše javnosti, potrošnikov in
zaposlenih z okoljsko tematiko, kar je pričakovano, saj s tem kažejo skrb za okolje. Zaradi
ustvarjanja dobrega imena v javnosti in pozicioniranja podjetja na trgu stremijo k vlaganju v
obvladovanje emisij toplogrednih plinov. Poleg tega so ekološki motivi tisti, ki podjetja
spodbujajo k menjavi vira energije (na primer zemeljski plin namesto premoga, povečana
uporaba energije iz obnovljivih virov in podobno), optimizaciji proizvodnje oziroma
poslovnih procesov in uporabi sistemov (na primer EMAS, ISO 14001) in znakov (na primer
Ecolabel, ogljični odtis) za ravnanje z okoljem.
Podjetja so pripravljena sprejeti določene ukrepe (tj. sprememba proizvodov in prodajnega
programa z razvijanjem novih, okolju manj škodljivih izdelkov oziroma storitev,
zmanjševanje emisij v fazi uporabe in odstranitve proizvodov ter spodbujanje recikliranja,
ponovne uporabe in popravilo zavrženih proizvodov, materiala, opreme in njihovih delov), ki
jim prinašajo zmanjšanje stroškov zaradi manjše porabe materiala in energije in zaradi
optimizacije proizvodnje in poslovnih procesov.
Iz rezultatov raziskave nadalje ugotavljam različno povezanost regresijskih koeficientov ovir
z ukrepi. Presenetljivi so pozitivni rezultati nekaterih regresijskih koeficientov. Preveč
komplicirana zakonodaja pozitivno vpliva na uporabo ukrepov v podjetjih, poleg tega
pomanjkanje pobude s strani partnerjev ali deležnikov podjetja pozitivno vpliva na ukrepe
sklopa proizvodi oziroma storitve, negotovost v gospodarstvu pa na sklop ukrepov material
(tj. povečana raba recikliranih in okolju prijaznih materialov, večja učinkovitost pri ravnanju z
materialom). Po drugi strani pa je raziskava potrdila pričakovano negativno povezanost
nekaterih ovir in ukrepov. Prevelika administrativna bremena posameznega ukrepa in premalo
zaposlenih v podjetju negativno vpliva na zgoraj omenjene ukrepe sklopa material. Prevelika
administrativna bremena posameznega ukrepa pa negativno vplivajo tudi na ukrepe
sodelovanje z deležniki (tj. seznanjanje širše javnosti, določene skupine potrošnikov in
zaposlenih z okoljsko tematiko ter pogajanj z oblastjo za ugodnejšo zakonodajo).
68
Iz rezultatov raziskave sem prišla še do ugotovitve, da ukrepi sklopa proizvodi oziroma
storitve pozitivno vplivajo na okoljsko uspešnost podjetij. Povečanje ukrepov, kot so
sprememba proizvodov in prodajnega programa z razvijanjem novih, okolju manj škodljivih
izdelkov oziroma storitev, zmanjševanje emisij v fazi uporabe in odstranitve proizvodov ter
spodbujanje recikliranja, ponovne uporabe in popravilo zavrženih proizvodov, materiala,
opreme in njihovih delov, povečujejo druge vidike okoljske uspešnosti – uvajanje sistemov za
ravnanje z okoljem, zmanjšanje odpadkov, odstotek rasti prodaje zelenih izdelkov, odstotek
izdelkov, ki se v celoti lahko reciklirajo ali ponovno uporabijo, stroške odprave škodnih
dogodkov povezanih z okoljem.
Nadalje sem z raziskavo ugotovila, da so nekateri ukrepi podjetij pozitivno povezani z
ekonomsko uspešnostjo, nekateri pa negativno. Ukrepi spremenljivk sklopa sodelovanje z
deležniki so v modelu 8 pozitivno povezani z dimenzijo učenje in inovacije ekonomske
uspešnosti. Seznanjanje zaposlenih z okoljsko tematiko vpliva na inovacije pri procesih,
boljšo tehnološko opremljenost in povečanje znanja o učinkovitih načinih obvladovanja
emisij med zaposlenimi. Ukrepi prilagajanja obsega proizvodnje pa negativno vplivajo na dve
dimenziji ekonomske uspešnosti – učenje in inovacije ter novi produkti. Slednji rezultati so
pričakovani, saj so učenje in inovacije ter novi produkti in finančna uspešnost povezani
predvsem z rastjo podjetja, ne pa toliko z zmanjševanjem obsega ali celo opustitvijo
proizvodnje in premeščanjem le-te izven EU.
Analiza rezultatov raziskave ima nekaj omejitev, in sicer so v posamezne modele vključene le
nekatere proučevane spremenljivke, za kar bi morda z vključitvijo ostalih v raziskavo
vključenih spremenljivk prišla do drugačnih rezultatov. Druga omejitev je, da je večina
dobljenih regresijskih koeficientov statistično neznačilna, zaradi česar ni možno z gotovostjo
trditi, da je odkrita razlika posledica domnevanega vzroka, ampak nekih drugih neznanih
vzrokov. Tretja omejitev je relativno majhen vzorec, saj bi večji vzorec omogočil identificirati
več statistično značilnih razlik. Četrta omejitev je, da je merski instrument izdelan na novo,
zato njegova veljavnost in zanesljivost prej še nista bili testirani. Poleg tega obstaja še splošna
omejitev analize, da v raziskavo in modele niso bile vključene pomembne neodvisne
spremenljivke, kar lahko vpliva na pristranskost ocen regresijskih koeficientov neodvisnih
spremenljivk (Blattberg & Neslin, 1990, str. 175).
Predpostavljam, da so bili podatki, pridobljeni z anketo, reprezentativni in torej prikazujejo
dejansko stanje v RS. Poleg tega predpostavljam, da so vprašalnik izpolnile osebe, ki so v
podjetjih zadolžene za proučevano vsebino in so torej kompetentne za to področje.
V magistrskem delu sem analizirala vpliv podnebnih sprememb na obvladovanje emisij TGP
in trajnostni razvoj slovenskih podjetij z vidika povezanosti nekaterih zunanjih in notranjih
motivov ter ovir in vpliv ukrepov na okoljsko in ekonomsko uspešnost podjetij, pri čemer sem
predstavila le del rezultatov raziskave. Precej vprašanj na to temo ostaja še neodgovorjen. Za
natančnejše ugotovitve in potrditve zaključkov te raziskave, bi bilo potrebno nadaljevati
69
raziskovanja in analizo smiselno dopolniti s pripravo strukturnega modela. Pri tem bi povezali
vse neodvisne in odvisne spremenljivke v en model in tako poskušali pojasniti njihov
medsebojni vpliv.
SKLEP
Problematika podnebnih sprememb in globalnega segrevanja, predvsem na račun izpustov
TGP, postaja vse bolj pomemben predmet razprav svetovnih razsežnosti. Prav zato javnost in
politika od podjetij zahtevata, da pokažejo družbeno odgovornost in ukrepajo, da bi skupaj
obvladali emisije TGP in s tem njihov vpliv na podnebne spremembe.
Slovenija mora, kot podpisnica kjotskega protokola in članica EU, prispevati svoj delež pri
uresničevanju zastavljenih ciljev na področju podnebnih sprememb. Z namenom izpolnitve
obveznosti, ki jih ima, je v zadnjih letih sprejela vrsto programov, dokumentov in zakonov,
kot so: Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012,
Deklaracija o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih
sprememb, osnutek zakona o podnebnih spremembah, Strategije prehoda Slovenije v
nizkoogljično družbo do leta 2050, in druge, pri čemer zasleduje t. i. »pristop korenčka in
palice«, ki podjetjem ponuja kombinacijo nagrad za sprejemanje zaželenih ukrepov in
kaznovanja za neupoštevanje predpisanih ukrepov. Pomembnejši ukrepi, ki vplivajo na razvoj
človeških dejavnosti in s tem na razvoj podnebnih sprememb so trgovanje z emisijami,
okoljske dajatve, davki, takse, ukrepi v industriji, spodbujanje rabe obnovljivih virov energije
in biogoriv, minimalni standardi za izdelke in naprave, spodbujanje tehnološkega razvoja in
raziskav itd.
Ogljični odtis, ocena življenjskega kroga proizvoda in okoljski standardi so orodja, ki so bila
razvita za merjenje in primerjavo okoljskih vplivov podjetij. Njihov namen je prepoznavanje
energetsko potratnih in okolju škodljivih dejavnosti organizacij in posameznikov, s čimer se
prične načrtovanje in delovanje v smeri zmanjševanja onesnaževanja. Poleg tega so omenjena
orodja pomembna za označevanje izdelkov in storitev, ki kupcem omogoča odločitev za
nakup določenega proizvoda. Podjetja imajo poleg omenjenega tudi druge motive, zaradi
katerih želijo prepoznati okolju škodljive dejavnosti.
Bansal in Roth (2000, str. 718) sta jih, na podlagi ugotovitev predhodnih raziskovalcev,
razdelila v štiri skupine: zakonodaja, pritiski deležnikov, gospodarske priložnosti in etični
motivi. Okereke (2007, str. 479–481) pa je dejavnike oziroma koristi od preprečevanja
onesnaževanja, na podlagi raziskave, razdelil na zunanje in notranje motive. Zunanji izhajajo
iz družbenih pritiskov – regulative, zahteve kupcev, obnašanje konkurentov, zahtev
družbenega okolja, dobaviteljev; notranji pa iz organizacijskih interesov – dobiček,
verodostojnost in vpliv na razvojno podnebno politiko, zmanjšanje tveganja podjetja, etična
pozornost, osebna motivacija zaposlenih, izboljšanje kakovosti itd.
70
Aktivnosti mednarodnih organizacij, EU in Slovenije, pa tudi drugi zunanji in notranji motivi
so razlogi, da številna podjetja niso več zgolj le opazovalci podnebnih sprememb, ampak da
se aktivno vključujejo v razprave kako zmanjšati vplive človekovega delovanja na okolje in
iščejo ukrepe proti podnebnim spremembam. Podjetja kombinirajo ukrepe na različnih
področjih in nivojih poslovanja, odvisno od dejavnosti, sektorja, lokacije podjetja in drugih
dejavnikov (Okereke, 2007, str. 479). Mnoga podjetja se pri uvajanju ukrepov in zasledovanju
novih razvojnih poti soočajo z omejitvami in ovirami, kot so pomanjkanje jasne, dolgoročne
in stabilne politike, negotovost glede ukrepov vlade na področju podnebnih sprememb,
negotovost na trgu, visoki stroški, pomanjkanje legitimnosti, regulativa, slabo zavezanost
dobaviteljev itd. (Okereke, 2007, str. 483–484; Walker et al.,2008, str. 73). Vsekakor pa je za
podjetja pomembno, da varovanje okolja podjetju ne prinaša zgolj okoljske uspešnosti,
temveč tudi ekonomsko. Nekateri raziskovalci menijo, da se varstvo okolja splača, saj to
povečuje gospodarsko uspešnost, medtem ko drugi menijo, da zaščita okolja podjetju
povzroča le stroške (Porter & van der Linde, 1995, str. 130).
Z analizo raziskave o vplivu podnebnih sprememb na obvladovanje emisij TGP in trajnostni
razvoj slovenskih podjetij sem ugotovila, da so ekološki motivi tisti, ki podjetja najbolj
spodbujajo, da sprejmejo ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Ukrepi sklopa
tehnologija in sodelovanje z deležniki so tisti, ki se jih podjetja iz vzorca najbolj poslužujejo.
Predpostavka, da so ovire negativno povezane z ukrepi se ni potrdila v celoti. Preveč
komplicirana zakonodaja, pomanjkanje pobude s strani partnerjev ali deležnikov podjetja in
negotovost v gospodarstvu so pozitivno povezani z nekaterimi ukrepi. Prevelika
administrativna bremena posameznega ukrepa, premalo zaposlenih v podjetju in nejasnost
povezave med ravnanjem podjetja in podnebnimi spremembami pa so ovire, ki kot je bilo
pričakovano, negativno vplivajo na uvajanje ukrepov. Nadalje se z raziskavo ni v celoti
potrdila pričakovana pozitivna povezanost ukrepov z okoljsko oziroma ekonomsko
uspešnostjo.
Proizvajalci bodo morali v bodoče prispevati h gospodarstvu z malo ogljika, za kar je
pomembna dobro zastavljena okoljska strategija v podjetju, ki postaja gonilna sila
trajnostnega razvoja.
71
LITERATURA IN VIRI
1. About ISO. Najdeno 28. septembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.iso.org/iso/home/about.htm
2. Allen, W. J. (2001) Working together for environmental management: the role of
information sharing and collaborative learning (PhD Development Studies). New
Zealand: Massey University.
3. ARSO. Kaj pomeni EMAS. (2012a). Najdeno 3. novembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.arso.gov.si/o%20agenciji/okoljski%20znaki/EMAS/EMAS.html
4. ARSO. Kazalci okolja v Sloveniji. Davki na energijo. (2012b). Najdeno 18. maja 2012 na
spletnem naslovu http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=275
5. ARSO. Kazalci okolja v Sloveniji. Delež obnovljivih virov v končni rabi energije.
Najdeno 18. maja 2012 na spletnem naslovu http://kazalci.arso.gov.si/?
data=indicator&ind_id=277&lang_id=302
6. ARSO. Kazalci okolja v Sloveniji. Uvajanje alternativnih vrst goriv v prometu. Najdeno
23. maja 2012 na spletnem naslovu http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator
&ind_id=424
7. ARSO. Kazalci okolja v Sloveniji. Uvajanje sistemov za ravnanje z okoljem. Najdeno 3.
novembra 2012 na spletnem naslovu http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator
&ind_id=389
8. ARSO. O agenciji. Najdeno dne 19. maja 2012 na spletnem naslovu
http://www.arso.gov.si/
9. ARSO. Odpadki. Najdeno 11. marca 2013 na spletnem naslovu
http://www.arso.gov.si/soer/odpadki.html
10. Bansal, P., & Roth, K. (2000). Why companies go green: A model of ecological
responsiveness. Academy of Management Journal, 43(4), 717-736.
11. Barbier, E. B. (1987). The concept of sustainable economic development. Environmental
Conservation, 14(2), 101-110.
12. Baumert, K. A., Blanchard, O., Llosa, S., & Perkaus, J. F. (2002). Building on the Kyoto
protocole: Options for protecting the climate. Washington: World resources institute.
13. Blattberg, R. C., & Neslin, S. A. (1990). Sales promotion: concepts, methods and
strategies. Englewood Cliffs: Prentice-Hall.
14. Boardman, B. (2004) New directions for household energy efficiency: Evidence from the
UK. Energy Policy, 32(17), 1921–1933.
15. Braun, M. (2009). The evolution of emissions trading in the European Union - The role
of policy networks, knowledge and policy entrepreneurs. Accounting, Organizations and
Society, 34(2009), 469-487.
16. Bregar, L., Ograjenšek, I., & Bavdaž, M. (2005). Metode raziskovalnega dela za
ekonomiste: Izbrane teme. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
17. British Standards Institution (BSI). PAS 2060:2010 – Specification for the demonstration
of carbon neutrality. Najdeno 4. novembra 2012 na spletnem naslovu
http://shop.bsigroup.com/en/ProductDetail/?pid=000000000030198309
72
18. Carbon clear (2011, januar). White paper PAS 2060 The first standard for carbon
neutrality. United Kingdom: Carbon clear.
19. Convention on Biological Diversity. Najdeno 16. januarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.cbd.int/convention/articles/?a=cbd-00
20. Convery, F.J., Ellerman, D., & De Perthuis, C. (2008, marec): The European Carbon
Market in Action: Lessons from the First Trading Period. Interim report. Dublin: UCD.
21. Čadež, S. & Jenko, K. (2011). Računovodenje emsij toplogrednih plinov. Revizor, revija
o reviziji, XXII(1/11), 34-56.
22. Čadež, S., & Czerny, A. (2010). Carbon management strategies in manufacturing
companies: An exploratory note. Journal for East European Management Studies, 15(4),
348-360.
23. Čadež, S., & Guilding, C. (2008). An exploratory investigation of an integrated
contingency model of strategic management accounting. Accounting, Organizations and
Society, vol.(33), 836-863.
24. Daly, H. (1973). Toward a steady state economy. San Francisco: Freeman.
25. Deklaracija o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do
podnebnih sprememb. Uradni list RS, št. 95/2009.
26. Delmas, M. (2001). Stakeholders and competitive advantage: The case of ISO 14001.
Production and Operations Management, 10(3), 343-358.
27. Delmas, M., & Montiel, I. (2009). Greening the Supply Chain: When Is Customer
Pressure Effective?. Journal of Economics & Management Strategy, 18(1), 171–201.
28. Duerr, D. (2007). EU Emission Trading Fact Book. Germany: Inagendo GmbH. Najdeno
3. junija 2012 na spletnem naslovu http://www.inagendo.com/res/doc/inagendo_ets
_fact_book.pdf
29. Dunn, S. (2002). Down to business on Climate Change: An Overview of Corporate
strategies. Greener Management International, 39(Autumn), 27-41.
30. Eko sklad. Najdeno dne 19. maja 2012 na spletnem naslovu
http://www.ekosklad.si/html/dejavnosti/main.html
31. Elliot, J. A. (2006). An introduction to sustainable developement (3rd
ed.). New York:
Routledge.
32. Energetski zakon. Uradni list RS, št. 27/2007, 70/2008, 22/2010
10/2012.
33. Engels, A. (2009). The European Emissions Trading Scheme: an exploratory study of
how companies learn to account for carbon. Accounting, Organizations and Society,
34(2009), 488-498.
34. Epstein, M. J. (2008): Making Sustainability Work: Best Practices in Managing and
Measuring Corporate Social, Environmental, and Economic Impacts. Sheffield:
Greenleaf Publishing & San Francisco: Berret-Koehler Publishers, Inc.
35. Europa.eu (2010, 10. junij). Komisija vzpostavlja sistem certificiranja trajnostnih
biogoriv. Najdeno 20. maja 2012 na spletnem naslovu
http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/10/247&format=HTM
L&aged=0&language=SL&guiLanguage=en
73
36. European Commission (2011, marec). Climate Action. Najdeno 3. junija 2012 na
spletnem naslovu http://ec.europa.eu/clima/policies/ets/index_en.htm
37. European Commision (b.l. a). EMAS in the EC. Najdeno 3. novembra 2012 na spletnem
naslovu http://ec.europa.eu/environment/emas/about/summary_en.htm
38. European Commission (b.l. b). Climate Change, EU ETS. Najdeno 30. aprila 2012 na
spletnem naslovu http://ec.europa.eu/clima/policies/ets/index_en.htm
39. European Commission (b.l. c). Sustainable Development. Najdeno 13. januarja 2012 na
spletnem naslovu http://ec.europa.eu/environment/eussd/
40. European Commission (b.l. d). The EU climate and energy package. Najdeno 30. aprila
2012 na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/clima/policies/package/index_en.htm
41. European Commission (b.l. e). What is EU doing about climate change? Najdeno 30.
aprila 2012 na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/clima/policies/brief/eu/index_en.htm
42. Evropa.gov.si. Cilji Slovenije na področju podnebnih sprememb. Najdeno dne 19. maja
2012 na spletnem naslovu http://www.evropa.gov.si/si/podnebne-spremembe/boj-proti-
podnebnim-spremembam/cilji-slovenije-na-podrocju-podnebnih-sprememb/
43. Evropska agencija za okolje. (2008, februar). EEA Briefing. Boljše ravnanje s
komunalnimi odpadki bo zmanjšalo emisije toplogrednih plinov. Copenhagen: Evropska
agencija za okolje.
44. Evropska komisija (2009, junij). Okoljske inovacije. Najdeno 23. maja 2012 na spletnem
naslovu http://ec.europa.eu/environment/pubs/pdf/factsheets/eco_innovation/sl.pdf
45. Filiplič, J., & Slabe Erker, R. (2005). Razvoj orodij za oblikovanje in spremljanje politike
regionalnega razvoja (raziskovalni projekt). Ljubljana: Inštitut za ekonomska
raziskovanja.
46. Gjoksi, N., & Sedlacko, M. (2010). ESDN Quarterly Report December 2010. »The
‘Beyond GDP’ Debate and Measuring Societal Progress in the Context of Sustainable
Development«. New York and Geneva: European Sustainable Development Network.
47. Gornjak, L. (2010, november): Ogljično označevanje živil na pohodu, a s precej dvomov.
Revija EOL, 2010(54), 12-13.
48. Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) (b.l.). Ogljični odtis proizvodov. Najdeno 9.
septembra 2012 na spletnem naslovu http://www.gzs.si/slo/skupne_naloge/
varstvo_okolja/podnebne_spremembe/sistemi_in_orodja_energetske_ucinkovitosti/ogljic
ni_odtis
49. Guinée, J. B., Heijungs, R., Huppes, G., Zamagni, A., Masoni, P., Buonamici, R., Ekvall,
T., & Rydberg, T. (2011). Life cycle assessment: Past, present, and future. Environmental
science & tehnology, 45(1), 90-96.
50. Hahn, T., Figge, F., Pinkse, J., & Preuss, L. (2010). Trade-Offs in Corporate
Sustainability: You Can't Have Your Cake and Eat It. Business Strategy and the
Environment, 2010(19), 217-229.
51. Hutchens, S. Jr. (2010). Using ISO 9001 or ISO 14001 to Gain a Competitive Advantage.
Najdeno 27 oktobra 2012 na spletnem naslovu
http://search.intertek.com/search?q=Using+ISO+9001+or+ISO+14001+to+Gain+a+Com
74
petitive+Advantage&site=www_intertek&client=www_intertek&output=xml_no_dtd&pr
oxystylesheet=www_intertek&filter=0&x=25&y=1
52. Institute for Global Environmental Strategies (IGES). (2012, maj). CDM in charts.
Ministry of the Environment, Japan.
53. Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). (2001). Climate Change 2001,
Third Assessment Report, Synthesis Report. London, UK: Cambridge University Press.
54. Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). (2007). Fourth assessment report.
Climate Change 2007: Synthesis Report. Najdeno 9. februarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.ipcc.ch/pdf/assessment-report/ar4/syr/ar4_syr.pdf
55. ISO (1997, 15. junij). ISO 14040:1997 Environmental management – Life cycle
assessment – Principles and framework (1st ed.). Geneve: International Organization for
Standardization.
56. ISO 14064:2006. Najdeno 3. novembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.iso.org/iso/home/store/catalogue_tc/catalogue_detail.htm?csnumber=38381
57. ISO Central Secretariat (2009). Environmental management: The ISO 14000 family of
International Standards. ISO, 2009-10/5 000. Najdeno 29. septembra 2012 na spletnem
naslovu http://www.iso.org/iso/theiso14000family_2009.pdf
58. ISO standards. Najdeno 28. oktobra 2012 na spletnem naslovu http://www.be-
smarter.eu/en/library/eu-regulations/iso-standards.html
59. Jackson, S. (1997). Go green: What you need to know about ISO 14000 and how to apply
these global standards. Materials Management and Distribution, 42(3), 16-18.
60. Jaehn, F., & Letmathe, P. (2010). The emissions trading paradox. European Journal of
Operational Research, Vol. (202), 248-254.
61. Jensen, A. A., Hoffman, L., Møller, B. T., Schmidt, A., Christiansen, K., & Elkington, J.
(1997, avgust). Life Cycle Assessment: A guide to approaches, experiences and
information sources. Environmental Issues Series, 6. United Kingdom: European
Environment Agency.
62. Kalan, F. (2008). Novi pravilnik o učinkoviti rabi energije. Energetski svetovalec:
Varčujmo z energijo, 3(12), 48-49.
63. Keating, M. (b.l.). Agenda za spremembo s srečanja na vrhu, Agenda 21 in drugi
dokumenti s Konference Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru – v
razumljivem jeziku. Najdeno 30. aprila 2012 na spletnem naslovu
http://www.umanotera.org/index.php?node=8&p=5&id=24
64. Kenda, V., & Bobek, V. (2003). Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor:
Ekonomsko-poslovna fakulteta.
65. King, D., Richards, K., & Tydesley, S. (2011). International climate change
negotiations: Key lessons and next steps. Smith School of Enterprise and the
Environment, University of Oxford.
66. Kirn, A. (1991). Ekološko entropijska senca človekovega dela in človekovih potreb. V A.
Kirn (ur), Ekologija, ekonomika, entropija (str. 7-57). Maribor: ARAM.
67. Kocbek, D. (2011, 16. junij). Plačevali bodo za okoljsko škodo. Najdeno 9. marca 2013
na spletnem naslovu http://www.mladina.si/54276/placevali-bodo-za-okoljsko-skodo/
75
68. Köhler, J. (2003). Long run technical change in an energyenvironment- economy (E3)
model for an IA system: A model of Kondratiev Waves. Integrated Assessment, 4(2),
126–133.
69. Köhler, J., Grubb, M., Popp, D., & Edenhofer, O. (2006). The transition to endogenous
technical change in climate-economy models: A Technical overview to the Innovation
Modeling Comparison Project. The Energy Journal Special Issue, Endogenous
Technological Change and the Economics of Atmospheric Stabilization, 17-55.
70. Komisija evropskih skupnosti (2009, 24. julij). Vključitev trajnostnega razvoja v politike
EU: pregled strategije Evropske unije za trajnostni razvoj v letu 2009). Sporočilo
Komisije Evropskemu Parlamentu, Svetu, Evropskemu Ekonomsko-Socialnemu Odboru
in Odboru Regij. Bruselj: Komisija Evropskih skupnosti, 2009.
71. Kopač, J. (2002, september). Envirnonment planning. V M. Janežič & V. Ogorelec
Wagner (ur.), World Summit on Sustainable Development - a Summit of Compromises
(str. 1). Ministary of the environment, spatial planning and energy of the Republic of
Slovenia.
72. Lah, A. (1995). Leksikon okolje in človek. Ljubljana: ČZD Kmečki glas.
73. Life Cicle Analysis: Benefits and Disadvanatges of the LCA Methodology. Najdeno 18.
novembra 2012 na spletnem naslovu http://www.stonecourses.net
/environment/benelca.html
74. Macarol, B. (1993). Okoljski pojmi in njihova pravilna raba. Ujma, 1993(7), 275-277.
75. Meadowcroft, J. (2002). Sustainable development: A new(ish) idea for a new century?
Political studies, 48(2), 370-387.
76. Mediterranean organization structure and strenghtening of innovation capacities for
sustainable development (MEDOSSIC). Definicije. Najdeno 1. julija 2012 na spletnem
naslovu http://www.medossic.eu/si/innovation/klasifikacija.
77. Mednarodni inštitut ECPD za trajnostni razvoj, prostorsko načrtovanje in okoljske
študije, Ljubljana (ECPD). O ogljičnem odtisu. Najdeno 9. septembra 2012 na spletnem
naslovu http://ecpd.si/index.php?page=ogljicni-odtis
78. Ministrstvo za gospodarstvo RS. (2009, april). Zelena knjiga za Nacionalni energetski
program Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za gospodarstvo RS.
79. Ministrstvo za okolje in prostor RS. (2006, julij). Poročilo Slovenije o vidnem napredku
Kyotskega protokola. Ministrstvo za okolje in prostor RS.
80. Ministrstvo za okolje in prostor RS. (2009, 30. julij). Operativni program zmanjševanja
toplogrednih plinov do leta 2012 (OP TGP-1). Najdeno 16. februarja 2012 na spletnem
naslovu http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/okolje/
varstvo_okolja/operativni_programi/op_toplogredni_plini2012_1.pdf
81. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS (2010, 4. oktober). Drzna
Slovenija, Družba znanja 2020. Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011-
2020. Osnutek za javno razpravo. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo &
Ministrstvo za gospodarstvo RS.
76
82. Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Podnebne spremembe. Najdeno 9. februarja 2012 na
spletnem naslovu http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo
/zunanja_politika/podnebne_spremembe/
83. Mohsen, T., & Dennick, R. (2011). Making sense of Cronbach’s alpha. International
Journal of Medical Education, 1(2), 53-55.
84. Munasinghe M. (2002). Analysing the nexus of sustainable development and climate
change: an overview. Sri Lanka: Munasinghe Institute for Development (MIND).
85. Obnovljivi viri energije. Najdeno 19. maja 2012 na spletnem naslovu http://www.ove.si/
86. OECD (2011). Towards Green Growth. Paris: OECD.
87. Ogljični odtis. Najdeno 9. septembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.ekogenca.si/raziskovanje/ogljicni-odtis/
88. Okereke, C. (2007). An Exploration of Motivations, Drivers and Barriers to Carbon
Management: The UK FTSE 100. European Management Journal, 25(6), 475-486.
89. Papathanassiou, D., & Anderson, D. (2001) Uncertainties in responding to climate
Change: On the economic value of technology policies for reducing costs and creating
options. Energy Journal, 22(3), 36–76.
90. Porter, M. E., & Van der Linde, C. (1995). Green and competitive: Ending the stalemate.
Harvard Business Review, Sept-Oct 1995, 120-134.
91. Potoski, M., & Prakash, A. (2005). Green Clubs and Voluntary Governance: ISO 14001
and Firms' Regulatory Compliance. American Journal of Political Science, 49(2), 235-
248.
92. Rebitzer, G., Ekvall, T., Frischknecht, R., Hunkeler, D., Norris, G., Rydberg, T.,
Schmidt, W. P., Suh S., Weidema B. P., & Pennington, D. W. (2004). Life cycle
assessment, Part 1: Framework, goal and scope definition, inventory analysis, and
applications. Environmental International, 30(5), 701 – 720.
93. Resolucija o nacionalnem energetskem programu. Uradni list RS, št. 57/2004.
94. Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012. Uradni list RS, št. 2/2006.
95. Rogelj, R. (1999). Vaje iz statistike 2 (2nd ed.). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
96. Rotnik, U. et al (2010). Trajnostni razvoj. Plan B za Slovenijo 2.0. Trajnostni razvoj –
edina globalna strategija preživetja in ključna primerjalna prednost Slovenije, str. 72.
Najdeno 15. januarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.planbzaslovenijo.si/upload/dokumenti/2010/zbornik-plan-b-2.0.pdf
97. Schaltegger, S., & Synnestvedt, T. (2002). The link between green and economic success:
environmental management as the crucial trigger between environmental and economic
performance. Journal of Environmental Management, 65, 339-346.
98. Sedlacko M., & Gjoksi N. (2009, december). ESDN Quartely Reports. Sustainable
Development and Economic Growth: Overview and Reflections on Iniciatives in Europe
and Beyond. Oxford: European Sustainable Development Network.
99. Selan, B. (2002, september). Svetovni vrh o trajnostnem razvoju v Johannesburgu. Bilten
agencije RS za učinkovito rabo energije: Učinkovito z energijo. Ministrstvo za okolje,
prostor in energijo, 7(2), 1.
77
100. Seljak, J. (1992). Metodološki problemi merjenja stopnje uravnoteženega razvoja. V F.
Černe (ur.), Naravni viri kot razvojni dejavnik – Interdisciplinarni (mednarodni) projekt
trajnega razvoja (str. 57-71). Ljubljana: Inštitut za geografijo pri Univerzi v Ljubljani.
101. Senjur, M. (1991). Gospodarski razvoj in razvojna ekonomika. Radovljica: Didakta.
102. Sheldon, C. (1997). ISO 14001 and Beyond: Environmental Management Systems in the
Real World. New York: Prentice Hall.
103. Slovenski inštitut za standardizacijo. (b.l.) Mednarodna standardizacija. Najdeno 28.
septembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.sist.si/index.php?option=com_content&view=article&id=76&Itemid=108&la
ng=sl
104. Služba vlade RS za podnebne spremembe (2011a, 16. februar). Zakon o podnebnih
spremembah (3. osnutek). Najdeno 16. januarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.svps.gov.si/fileadmin/svps.gov.si/pageuploads/3._osnutek/ZPS_140210_vse.
105. Služba vlade RS za podnebne spremembe (2011b, 13. julij). Drugo poročilo o
spremljanju izvajanja operativnega programa zmanjševanja emisij TPG do leta 2012 (OP
TGP-1, štev. 35405-2/2009/9 z dne 30.7.2009). Najdeno dne 19. maja 2012 na spletnem
naslovu http://www.svps.gov.si/fileadmin/svps.gov.si/pageuploads/strategija/Porocilo_
OPTGP2010-za_objavo.pdf
106. Služba vlade RS za podnebne spremembe (2011c, september). Strategija prehoda
Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050. Osnutek. Služba vlade RS za podnebne
spremembe. Najdeno 10. februarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.svps.gov.si/fileadmin/svps.gov.si/pageuploads/strategija/Strategija_prehoda_
v_NOD_osnutek.pdf
107. Služba vlade RS za podnebne spremembe (2012, januar). Slovenija - nizkoogljična
družba do leta 2050. Strategija komuniciranja in izobraževanja o podnebnih spremembah
in trajnostnem razvoju do leta 2050. Osnutek. Najdeno 10. februarja 2012 na spletnem
naslovu http://www.svps.gov.si/fileadmin/svps.gov.si/pageuploads/strategija/Strategija_
izobrazevanja_in_komunikacije_2050b.pdf
108. Služba vlade RS za podnebne spremembe. (b.l. a) Operativni programi. Najdeno dne 19.
maja 2012 na spletnem naslovu http://www.svps.gov.si/si/podnebni_ukrepi/podnebna_
politika_v_sloveniji/operativni_programi/
109. Služba vlade RS za podnebne spremembe. (b.l. b). Mednarodno sodelovanje. Najdeno 15.
aprila 2012 na spletnem naslovu http://www.svps.gov.si/si/podnebni_
ukrepi/mednarodno_sodelovanje/
110. Služba vlade RS za podnebne spremembe. (b.l. c). Podnebna politika v Sloveniji.
Najdeno 15. aprila 2012 na spletnem naslovu http://www.svps.gov.si/si/podnebni_
ukrepi/podnebna_politika_v_sloveniji/
111. Smith, A. (2002, januar). Policy transfer in the development of UK climate policy for
business. Working paper No. 75. Brighton: Science and Technology Policy Research
(SPRU), University of Sussex.
78
112. Srednja in velika podjetja (b.l.). V Gvin. Najdeno 10. januarja 2013 na spletnem naslovu
http://gvin.com/
113. Srednja in velika podjetja. (b.l.) V Bizi. Najdeno 10. januarja 2013 na spletnem naslovu
http://www.bizi.si/
114. Standards. Najdeno 28. septembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.iso.org/iso/home/standards.htmv
115. Statistični urad Republike Slovenije & Institut Jožef Stefan (2012). Deleži posameznih
obnovljivih virov v skupni rabi energije leta 2010. Najdeno 20. maja 2012 na spletnem
naslovu
http://kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=8369&ind_id=459
116. Stern, N. (2007). The Economics of Climate Change. Cambridge, UK: Cambridge
University Press.
117. Surveygizmo. Najdeno 10. januarja 2013 na spletnem naslovu
http://www.surveygizmo.com/
118. Sustainable Electronics Initiative (SEI). (b.l.). Certification. Najdeno 26. novembra 2012
na spletnem naslovu http://www.sustainelectronics.illinois.edu/education/
certification.cfm
119. Špendl, R., & Kranjc, A. (2010). Mehanizem čistega razvoja (CDM). Ljubljana: Služba
vlade RS za podnebne spremembe.
120. Umanotera - Slovenska fundacija za trajnostni razvoj (1995). Agenda 21 za Slovenijo.
Ljubljana: Umanotera - Slovenska fundacija za trajnostni razvoj.
121. Umanotera - Slovenska fundacija za trajnostni razvoj. (b.l.). Ogljični odtis. Najdeno 17.
julija 2012 na spletnem naslovu http://www.umanotera.si/index.php?node=263
122. UNFCCC. (b.l.a). Full text of the convention, Article 2: Objective. Najdeno 30. aprila
2012 na spletnem naslovu http://unfccc.int/essential_background/convention/
background/items/1353.php
123. UNFCCC. (b.l.b). Kyoto protocol. Najdeno 30. aprila 2012 na spletnem naslovu
http://unfccc.int/kyoto_protocol/items/2830.php
124. UNFCCC. (b.l.c). Status of Ratification of the Kyoto Protocol. Najdeno 30. aprila 2012
na spletnem naslovu http://unfccc.int/kyoto_protocol/status_of_ratification
/items/2613.php
125. United Nations (UN). (1992a). Earth Summit, Agenda 21, The UN Programme of actions
from Rio. Najdeno 13. januarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.un.org/esa/dsd/agenda21/
126. United Nations (UN). (1992b, 12. avgust). Report of the United Nations Conference on
Environment and Development, Rio de Janeiro, 3. - 14. June 1992. Najdeno 13. januarja
2012 na spletnem naslovu http://www.un.org/documents/ga/conf151/aconf15126-
1annex1.htm
127. United Nations (UN). (1998). Kyoto protocol to the United Nations framework
convention on climate change. Najdeno 17. januarja 2012 na spletnem naslovu
http://unfccc.int/resource/docs/convkp/kpeng.pdf
79
128. United Nations (UN). (2002). Report of the United Nations Conference on Sustainable
Development, Johannesburg, 26. August - 4. September 2002. Johannesburg Declaration
on Sustainable Development. New York: United Nations.
129. United Nations (UN). (2005, 15. september). World Summit Outcome Document.
General assembly A/60/L.1 (12-16). Najdeno 17. januarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.who.int/hiv/universalaccess2010/worldsummit.pdf
130. United Nations (UN). (2010). Report of the conference of the parties on its fifteenth
session, held in Copenhagen from 7 to 19 December 2009. Najdeno 30. aprila 2012 na
spletnem naslov http://unfccc.int/resource/docs/2009/cop15/eng/11a01.pdf
131. United Nations Environment Programme (UNEP). (2003). Evaluation of Environmental
Impactsin Life Cycle Assessment. Paris: United Nations Environment Programme.
Najdeno 29. novembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.unep.fr/shared/publications/pdf/3234-EvalLifeCycle.pdf
132. United Nations Environment Programme (UNEP). (2009). Guidelines for social life cycle
assessment of products. Najdeno 16. januarja 2012 na spletnem naslovu
http://www.unep.fr/shared/publications/pdf/DTIx1164xPA-guidelines_sLCA.pdf
133. United Nations. UN Conference on Environment and Development 1992. Najdeno 13.
januarja 2012 na spletnem naslovu http://www.un.org/geninfo/bp/enviro.html
134. Uradni list Evropske unije 269/1. Direktiva o evrovinjeti. Directive 2011/76/EU of the
European parliament and of the council of 27 September 2011.
135. Velpuri, M. (2009). Life cycle assessment and cadastral administration for a better
environmental sustainability. Hanoi, Vietnam: 7th FIG Regional Conference.
136. Victor, D. G. (2006). Toward Effective International Cooperation on Climate Change:
Numbers, Interests and Instituttions. Global Environmental Politics, 6(3), 90-103.
137. Vuk, D. (2000). Uvod v ekološki management. Ljubljana: Založba Moderna organizacija.
138. Wagner, M. (2001, avgust). A Review of Empirical Studies Concerning the Relationship
Between Environmental and Economic Performance. What Does the Evidence Tell Us?
Lüeneburg: Center for Sustainability Management (CSM).
139. Walker, H., Di Sisto, L., & McBain, D. (2008). Drivers and barriers to environmental
supply chain management practices: Lessons from the public and private sectors. Journal
of Purchasing & Supply Management, 14, 69-85.
140. WBCSD & WRI (2004, marec). Greenhouse Gas Protocol (GHG Protocol). A Corporate
Accounting and Reporting Standard. Najdeno 9. septembra 2012 na spletnem naslovu
http://www.ghgprotocol.org/standards/corporate-standard
141. WCED (1987). Our Common Future. From A/42/427. Report of the World Commission
on Environment and Development: Our Common Future. Najdeno 16. januarja 2012 na
spletnem naslovu http://www.un-documents.net/wced-ocf.htm
142. Weidema, B.P., Thrane, M., Christensen, P., Schmidt, J., & Løkke, S. (2008). Carbon
Footprint, A Catalyst for Life Cycle Assessment? Journal of Industrial Ecology, 12(1), 3-
6.
143. Wiedmann, T., & Minx, J. (2007). A Definition of 'Carbon Footprint'. V C. C. Pertsova
(ur.), Economics Research Trends (str. 1-11). Hauppauge NY: Nova Science Publishers.
80
144. Zakon o gospodarskih družbah. Uradni list RS, št. 65/2009-UPB3, 33/11, 91/11, 32/12,
57/12.
145. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi (ZDU-1F). Uradni list RS,
št. 21/2012, str. 1765.
146. Zakon o varstvu okolja. Uradni list RS, št. 39/06-UPB1, 70/08, 108/2009.
PRILOGE
i
KAZALO PRILOG
PRILOGA 1: Seznam držav pogodbenic in njihove obveze zmanjšanja emisij TGP iz Priloge
B Kjotskega protokola ........................................................................................ 1
PRILOGA 2: Slovar slovenskih prevodov tujih izrazov in kratic ............................................. 2
PRILOGA 3: Seznam pogosto uporabljenih kratic .................................................................... 3
PRILOGA 4: Deleži posameznih obnovljivih virov v skupni rabi energije leta 2010 .............. 4
PRILOGA 5: Vprašalnik: Vpliv podnebnih sprememb na obvladovanje emisij toplogrednih
plinov in trajnostni razvoj slovenskih podjetij ................................................... 5
PRILOGA 6: Zančilnosti vzorca podjetij zajetih v raziskavo .................................................. 13
PRILOGA 7: Opisne statistike spremenljivk in dimenzij ........................................................ 14
1
PRILOGA 1: Seznam držav pogodbenic in njihove obveze zmanjšanja emisij TGP iz
Priloge B Kjotskega protokola
Države EU - 15 Države v tranziciji Ostale države
Pogodbenica Obveznost
(v %) Pogodbenica
Obveznost
(v %) Pogodbenica
Obveznost
(v %)
Avstrija -8,0 Bolgarija* -8,0 Avstralija +8,0
Beligija -8,0 Češka -8,0 Islandija +10,0
Danska -8,0 Estonija -8,0 Japonska -6,0
Finska -8,0 Hrvaška -5,0 Kanada -6,0
Francija -8,0 Latvija -8,0 Lichtenstein -8,0
Grčija -8,0 Litva -8,0 Monako -8,0
Irska -8,0 Madžarska* -6,0 Norveška +1,0
Italija -8,0 Poljska* -6,0 Nova Zelandija 0,0
Lukseburg -8,0 Romunija* -8,0 Švica -8,0
Nemčija -8,0 Ruska federacija 0,0 ZDA** -7,0
Nizozemska -8,0 Slovaška -8,0
Portugalska -8,0 Slovenija* -8,0
Španija -8,0 Ukrajina 0,0
Švedska -8,0
Velika Britanija -8,0
EU -8,0
* države v tranziciji, ki za izhodiščno leto niso postavile leta 1990 so: Bolgarija (1988),
Madžarska (povprečje 1985-1987), Poljska (1988), Romunija (1989) in Slovenija (1986)
** ZDA (še) niso ratificirale Kjotskega protokola
Vir: Kyoto Protocol Reference Manual, 2008, str. 13; UNFCCC, Kyoto protocol to the UN framework
convention of climate change, str. 20.
2
PRILOGA 2: Slovar slovenskih prevodov tujih izrazov in kratic
Angleško ime Slovenski prevod
Assigned Amount Units Enote dodeljenih količin
Barriers Ovire
Carbon footprint Ogljični odtis
Certified Emission Reductions Enote potrjenega zmanjšanja emisij
Clean development mechanism Mehanizem čistega razvoja
Convention on Biological Diversity Konvencija o biološki raznovrstnosti
Cradle-to-grave Od zibelke do groba
Drivers Zunanji motivi
Effectiveness Uspešnost
Efficiency Učinkovitost
Emission Reduction Units Enote zmanjšanja emisij
Emissions trading Trgovanje z emisijami
Environmental aspects in product
standards
Okoljski vidiki v standardih za
proizvode
Environmental aspects of product
design and development
Okoljski vidiki oblikovanja in
razvijanja izdelkov
Environmental auditing and related
environmental investigations
Okoljsko revidiranje in s tem
povezane okoljske raziskave
Environmental communication Okoljsko komuniciranje
Environmental labelling Okoljsko označevanje
Environmental management systems Sistemi ravnanja z okoljem
Environmental performance evaluation Okoljska ocena uspešnosti
European Union Emission Trading
System
Sistem za trgovanje s pravicami do
emisij toplogrednih plinov
Greenhouse gas management and
related activities
Upravljanje toplogrednih plinov in s
tem povezanih aktivnosti
International Organization for
Standardization
Mednarodna organizacija za
standarde
Joint implementation Skupno izvajanje
Life cycle assessment Življenjski krog izdelka
Measuring the carbon footprint of
products
Merjenje ogljičnega odtisa izdelkov
Motivations Notranji motivi
Performance Ekonomska uspešnost
Sustainable development Trajnostni razvoj
Terms and definitions Pogoji in opredelitve
United Nations Framework Convention
on Climate Change
Konvencija o podnebnih
spremembah
3
PRILOGA 3: Seznam pogosto uporabljenih kratic
Kratica Pomen
AAU Assigned Amount Units
ARSO Agencija Republike Slovenije za okolje
BSI British Standards Institution
CDM Clean development mechanism
CER Certified Emission Reductions
EMAS ECO - Management and Audit Scheme
ERU Emission Reduction Units
EU ETS European Union Emission Trading System
IPCC Intergovernmental Panel on Climate Change
ISO International Organization for Standardization
JI Joint implementation
LCA Life cycle assessment
OECD Organisation for Economic Co-operation and Development
OP-TGP
Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih
plinov
OVE Obnovljivi viri energije
OZN Organizacija Združenih narodov
TGP Toplogredni plini
UNCED
The United Nations Conference on Environment and
Development
UNFCCC
The United Nations Framework Convention on Climate
Change
WCED World Commission on Environment and Development
4
PRILOGA 4: Deleži posameznih obnovljivih virov v skupni rabi energije leta 2010
Obnovljivi vir energije
Delež OVE v
skupni rabi
energije leta
2010 (v %)
Ostala goriva v skupni rabi
energije 84,9
Les in druga trdna biomasa 8,0
HE 5,6
Tekoča biogoriva 0,6
Bioplin 0,4
Geotermalna energija 0,4
Sončna energija 0,1
Vir: Statistični urad Republike Slovenije & Institut Jožef Stefan, Preglednica EN18-1: Deleži posameznih
obnovljivih virov v skupni rabi energije leta 2010, 2012
5
PRILOGA 5: Vprašalnik: Vpliv podnebnih sprememb na obvladovanje emisij toplogrednih plinov in trajnostni razvoj slovenskih podjetij
I MOTIVI ZA OBVLADOVANJE EMISIJ TOPLOGREDNIH PLINOV (TGP) V VAŠEM PODJETJU
ZUNANJI MOTIVI
Prosim navedite, v kolikšni meri so za obvladovanje emisij v Vašem podjetju pomembni naslednji zunanji motivi (1 pomeni sploh ni pomemben, 5 pa
zelo pomemben).
1
Sploh ni
pomemben
2
3
4
5
Je zelo
pomemben
REG
ULA
TIVA
Trgovanje z emisijami (EU ETS shema)
Davčne, trošarinske in druge okoljske dajatve na CO2
Okoljevarstveni predpisi, dovoljenja in uredbe, minimalne
okoljske zahteve za proizvode in storitve
Spodbujanje rabe obnovljivih virov energije in energetsko
učinkovitih izdelkov
KU
PC
I
Zahteve industrijskih kupcev po energijsko varčnih izdelkih
Zahteve končnih kupcev po energijsko varčnih izdelkih
KO
NK
UR
ENTI
Novi produkti ali tehnološke inovacije konkurentov, ki
zmanjšujejo emisije TGP
Spremembe poslovnih procesov konkurentov, ki zmanjšujejo
emisije TGP
DO
BA
VITELJI
Dobaviteljeva nadomestitev obstoječih materialov z okolju
prijaznejšimi materiali
Optimizacija procesov v dobavni verigi
6
NOTRANJI MOTIVI
Prosim navedite, v kolikšni meri so za obvladovanje emisij v Vašem podjetju pomembni naslednji notranji motivi (1 pomeni sploh ni pomemben, 5 pa zelo
pomemben).
1
Sploh ni
pomemben
2
3
4
5
Je zelo
pomemben
TRŽN
I MO
TIVI
Izboljšanje konkurenčne prednosti
Razvoj novih izdelkov/storitev
Širitev na nove trge
Izboljšanje podobe podjetja v javnosti
FINA
NČ
NI
MO
TIVI
Znižanje stroškov zaradi manjše porabe materiala in energije
Znižanje stroškov zaradi optimizacije obstoječih procesov
EKO
LOŠK
I MO
TIVI
Izboljšanje energetske učinkovitosti za manjše obremenjevanje
okolja
Zavedanje nevarnosti podnebnih sprememb in njihov vpliv na
delovanje in obstoj podjetja
Zavedanje škodljivosti onesnaževanja za naravo in človeštvo -
družbena odgovornost
7
II DEJANSKI UKREPI ZA BOJ PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM
Prosim navedite, v kolikšni meri je Vaše podjetje uporabljalo vsako od naslednjih aktivnosti za obvladovanje emisij toplogrednih plinov v obdobju 2008 –
2012, kjer 1 pomeni sploh nismo uporabljali, 5 smo zelo uporabljali.
1
Sploh nismo
uporabljali
2
3
4
5
Smo zelo
uporabljali
TEHN
OLO
GIJA
Menjava vira energije (na primer zemeljski plin namesto premoga,
povečana uporaba energije iz obnovljivih virov in podobno)
Optimizacija proizvodnje oziroma poslovnih procesov (na primer
nakup bolj učinkovite opreme, ugašanje klime in razsvetljave, ko ni
potrebna, uporaba informacijske tehnologije namesto službenih
potovanj, itd.)
Uporaba sistemov (na primer EMAS, ISO 14001) in znakov (na primer
Ecolabel, ogljični odtis) za ravnanje z okoljem
MA
TERIA
L
(inp
uti)
Povečana raba recikliranih in okolju prijaznih materialov (na primer
reciklirano jeklo in plastika, uporaba lesa namesto plastike)
Večja učinkovitost pri ravnanju z materialom
PR
OIZV
OD
I /
STOR
ITVE
Sprememba proizvodov in prodajnega programa z razvijanjem novih,
okolju manj škodljivih izdelkov/storitev
Zmanjševanje emisij v fazi uporabe in odstranitve proizvodov
Spodbujanje recikliranja, ponovna uporaba in popravilo zavrženih
proizvodov, materiala, opreme ali njihovih delov
PR
ILAG
AJA
NJE
OB
SEGA
PR
OIZV
OD
NJE
Zmanjšanje obsega proizvodnje
Opustitev proizvodnje
Premestitev proizvodnje v države nečlanice EU
se nadaljuje
8
SOD
ELOV
AN
JE
Z DELEŽN
IKI
Seznanjanje širše javnosti, določene skupine potrošnikov in
zaposlenih z okoljsko tematiko
Pogajanje z oblastjo za ugodnejšo zakonodajo
nadaljevanje
1
Sploh nismo
uporabljali
2
3
4
5
Smo zelo
uporabljali
9
III OVIRE PRI UVAJANJU UKREPOV ZA BOJ PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM
Prosim navedite, kako pomembne so naslednje ovire pri uvajanju okoljskih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam v Vašem podjetju, v
obdobju 2008 – 2012, kjer 1 pomeni sploh niso pomembne, 5 so zelo pomembne.
1
Sploh niso
pomembne
2
3
4
5
So zelo
pomembne
1 Nejasnost povezave med ravnanjem našega podjetja in podnebnimi
spremembami
2 Pomanjkanje pobude s strani naših partnerjev ali deležnikov
3 Preveč komplicirana zakonodaja
4 Prevelika administrativna bremena posameznega ukrepa (previsoki
administrativni stroški, preobsežna dokumentacija)
5 Klientelizem pri podeljevanju nepovratnih sredstev
6 Primanjkovanje finančnih spodbud države
7 Predrage investicije v novo tehnologijo in produkte
8 Primanjkovanje finančnih sredstev
9 Premajhna dobičkonosnost vpeljave ukrepov (stroški višji od koristi,
prihodkov)
10 Premalo zaposlenih v podjetju (kadrovska šibkost)
11 Negotovost v gospodarstvu
12 Drugo: ___________________________________________(napišite
razlog)
10
IV OKOLJSKA USPEŠNOST
Prosim navedite, uspešnost Vašega podjetja v primerjavi z Vašimi vodilnimi konkurenti, v obdobju 2008-2012, na naslednjih področjih.
1
Veliko
slabša
2
3
4
5
Veliko
boljša
EMISIJE TG
P
Celotne emisije TGP v tonah
Emisije TGP na enoto proizvoda
Vpeljava najboljše razpoložljive tehnologije (BAT) v poslovni
proces
Celotna poraba materiala in energije
DR
UG
I VID
IKI
USP
EŠNO
STI
Uvajanje sistemov za ravnanje z okoljem (na primer EMAS,
ISO)
Zmanjšanje odpadkov
% rasti prodaje ''zelenih'' izdelkov oziroma storitev
% izdelkov, ki se v celoti lahko reciklirajo ali ponovno uporabijo
Stroški odprave škodnih dogodkov, povezanih z okoljem
11
V EKONOMSKA USPEŠNOST
Prosim navedite, uspešnost Vašega podjetja v primerjavi z Vašimi vodilnimi konkurenti, v obdobju 2008-2012, na naslednjih področjih.
1
Veliko
slabša
2
3
4
5
Veliko
boljša
UČ
ENJE in
INO
VA
CIJE
Inovacije pri procesih
Tehnološka opremljenost
Povečanje znanja med zaposlenimi o učinkovitih načinih
obvladovanja emisij
NO
VI
PR
OD
UK
TI
Inovacije pri proizvodih oziroma storitvah
Stalne izboljšave na obstoječih proizvodih oziroma storitvah
Kakovost proizvodov oziroma izvedenih storitev
FINA
NČ
NA
USP
EŠNO
ST
Dobiček na kapital (ROE)
Poslovni izid iz poslovanja
Denarni tok iz poslovanja
Dobičkonosnost "zelenih" izdelkov oziroma storitev
12
VI OCENA POSLOVNEGA OKOLJA
Prosim označite dejavnost(i) s katero(imi) se ukvarja Vaše podjetje.
Storitveno podjetje
Proizvodno podjetje
Trgovina
Ali imate v Vašem podjetju oddelek, službo oziroma zaposlenca, ki se
ukvarja z okoljsko tematiko?
O Da
O Ne
Prosim označite stopnjo konkurenčnosti okolja, v katerem deluje Vaše
podjetje (1 pomeni organizacija deluje v nekonkurenčnem okolju,
dejavnosti, 5 organizacija deluje v izjemno tekmovalnem okolju,
dejavnosti).
1
Organizacija
deluje v
nekonkurenčnem
okolju
(dejavnosti)
2 3 4
5
Organizacija deluje
v izjemno
tekmovalnem
okolju (dejavnosti)
X = ne
vem
ZA SODELOVANJE V RAZISKAVI SE VAM NAJLEPŠE ZAHVALJUJEM!
13
PRILOGA 6: Zančilnosti vzorca podjetij zajetih v raziskavo
Slika 1: Dejavnost podjetij iz vzorca, razvrščenih po standardni klasifikaciji dejavnosti v %
3,30
3,30
1,10
6,59
3,30
8,79
10,99
1,10
5,49
5,49
47,25
1,10
2,20
0 10 20 30 40 50
N – Druge raznovrstne poslovne dejavnosti
M – Strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti
L – Poslovanje z nepremičninami
J – Informacijske in komunikacijske dejavnosti
I – Gostinstvo
H – Promet in skladiščenje
G –Trgovina; vzdrževanje in popravila motornih …
F – Gradbeništvo
E – Oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in …
D – Oskrba z električno energijo, plinom in paro
C – Predelovalne dejavnosti
B – Rudarstvo
A – Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo
Slika 2: Dejavnost podjetij v %
48,4
31,9
8,8
3,3
3,3
3,3
1,1
0 10 20 30 40 50
Proizvodno podjetje
Storitveno podjetje
Trgovina
Storitveno & proizvodno
Storitveno & trgovina
Proizvodno & trgovina
Storitveno & proizvodno & …
14
Slika 3: Organizacijska oblika podjetij iz vzorca v %
31,87
68,13
0 10 20 30 40 50 60 70
Delniška družba
Družba z omejeno odgovornostjo
PRILOGA 7: Opisne statistike spremenljivk in dimenzij
Tabela 1: Opisne statistike spremenljivk in dimenzij v sklopu zunanji motivi za obvladovanje
emsiji TGP
Dimenzije Spremenljivke N Minimu
m
Maksimu
m
Aritmetičn
a sredina
Standardn
i odklon
Cronbac
h Alfa
RE
GU
LA
TIV
A
Trgovanje z emisijami (EU ETS
shema) 91 1 5 2,54 1,42
0,74
Davčne, trošarinske in druge
okoljske dajatve na CO2 91 1 5 3,34 1,33
Okoljevarstveni predpisi,
dovoljenja in uredbe, minimalne
okoljske zahteve za proizvode in
storitve
91 1 5 4,33 0,90
Spodbujanje rabe obnovljivih
virov energije in energetsko
učinkovitih izdelkov
91 1 5 4,01 1,16
KU
PC
I
Zahteve industrijskih kupcev po
energijsko varčnih izdelkih 91 1 5 3,46 1,40
0,92 Zahteve končnih kupcev po
energijsko varčnih izdelkih 91 1 5 3,60 1,34
KO
NK
UR
EN
TI
Novi produkti ali tehnološke
inovacije konkurentov, ki
zmanjšujejo emisije TGP
91 1 5 3,54 1,18
0,94 Spremembe poslovnih procesov
konkurentov, ki zmanjšujejo
emisije TGP
91 1 5 3,45 1,19
DO
BA
VIT
EL
JI
Dobaviteljeva nadomestitev
obstoječih materialov z okolju
prijaznejšimi materiali
91 1 5 3,90 1,12
0,86
Optimizacija procesov v dobavni
verigi 91 1 5 3,89 1,05
15
Tabela 2: Opisne statistike spremenljivk in dimenzij v sklopu notranji motivi za obvladovanje
emsiji TGP
Dimenzij
e Spremenljivke N
Minimu
m
Maksimu
m
Aritmetičn
a sredina
Standardn
i odklon
Cronbac
h Alfa
TR
ŽN
I MO
TIV
I
Izboljšanje konkurenčne prednosti 91 1 5 4,05 1,06
0,85
Razvoj novih izdelkov/storitev 91 1 5 3,91 1,21
Širitev na nove trge 91 1 5 3,80 1,23
Izboljšanje podobe podjetja v
javnosti 91 1 5 4,23 1,00
FIN
AN
ČN
I
MO
TIV
I
Znižanje stroškov zaradi manjše
porabe materiala in energije 91 1 5 4,52 0,83
0,92 Znižanje stroškov zaradi
optimizacije obstoječih procesov 91 1 5 4,38 0,89
EK
OL
OŠ
KI M
OT
IVI
Izboljšanje energetske učinkovitosti
za manjše obremenjevanje okolja 91 1 5 4,13 1,05
0,85
Zavedanje nevarnosti podnebnih
sprememb in njihov vpliv na
delovanje in obstoj podjetja
91 1 5 3,98 1,01
Zavedanje škodljivosti
onesnaževanja za naravo in
človeštvo - družbena odgovornost
91 2 5 4,35 0,85
Tabela 3: Opisne statistike spremenljivk in dimenzij v sklopu dejanski ukrepi za boj proti
podnebnim spremembam
Dimenzije Spremenljivke N Minimum Maksimum Aritmetična
sredina
Standardni
odklon
Cronbach
Alfa
TE
HN
OL
OG
IJA
Menjava vira energije (na primer
zemeljski plin namesto premoga,
povečana uporaba energije iz
obnovljivih virov in podobno)
91 1 5 3,38 1,52
0,66
Optimizacija proizvodnje
oziroma poslovnih procesov (na
primer nakup bolj učinkovite
opreme, ugašanje klime in
razsvetljave, ko ni potrebna,
uporaba informacijske
tehnologije namesto službenih
potovanj, itd.)
91 1 5 4,04 1,00
Uporaba sistemov (na primer
EMAS, ISO 14001) in znakov (na
primer Ecolabel, ogljični odtis) za
ravnanje z okoljem
91 1 5 3,21 1,50
MA
TE
RIA
L
(inp
uti)
Povečana raba recikliranih in
okolju prijaznih materialov (na
primer reciklirano jeklo in
plastika, uporaba lesa namesto
plastike)
91 1 5 3,42 1,27
0,80
Večja učinkovitost pri ravnanju z
materialom 91 1 5 3,97 1,05
se nadaljuje
16
nadaljevanje
PR
OIZ
VO
DI / S
TO
RIT
VE
Sprememba proizvodov in
prodajnega programa z
razvijanjem novih, okolju manj
škodljivih izdelkov/storitev
91 1 5 3,55 1,22
0,74
Zmanjševanje emisij v fazi
uporabe in odstranitve
proizvodov
91 1 5 3,54 1,21
Spodbujanje recikliranja,
ponovna uporaba in popravilo
zavrženih proizvodov, materiala,
opreme ali njihovih delov
91 1 5 3,91 1,11
PR
ILA
GA
JAN
JE
OB
SE
GA
PR
OIZ
VO
DN
JE
Zmanjšanje obsega proizvodnje 91 1 5 2,02 1,28
0,69 Opustitev proizvodnje 91 1 5 1,63 1,12
Premestitev proizvodnje v države
nečlanice EU 91 1 5 1,59 1,11
SO
DE
LO
VA
N
JE Z
DE
LE
ŽN
IKI
Seznanjanje širše javnosti,
določene skupine potrošnikov in
zaposlenih z okoljsko tematiko
91 1 5 3,37 1,43
0,68
Pogajanje z oblastjo za ugodnejšo
zakonodajo 91 1 5 2,68 1,47
Tabela 4: Opisne statistike spremenljivk v sklopu ovire pri uvajanju ukrepov za boj proti
podnebnim spremembam
Spremenljivke N Minimum Maksimum Aritmetična
sredina
Standardni
odklon
1 Nejasnost povezave med ravnanjem
našega podjetja in podnebnimi
spremembami
91 1 5 3,03 1,26
2 Pomanjkanje pobude s strani naših
partnerjev ali deležnikov 91 1 5 3,01 1,15
3 Preveč komplicirana zakonodaja 91 1 5 3,63 1,11
4 Prevelika administrativna bremena
posameznega ukrepa (previsoki
administrativni stroški, preobsežna
dokumentacija)
91 1 5 3,78 1,15
5 Klientelizem pri podeljevanju
nepovratnih sredstev 91 1 5 3,26 1,22
6 Primanjkovanje finančnih spodbud
države 91 1 5 3,74 1,23
7 Predrage investicije v novo tehnologijo
in produkte 91 1 5 3,92 1,10
8 Primanjkovanje finančnih sredstev 91 1 5 3,89 1,14
9 Premajhna dobičkonosnost vpeljave
ukrepov (stroški višji od koristi,
prihodkov)
91 1 5 3,88 1,01
10 Premalo zaposlenih v podjetju
(kadrovska šibkost) 91 1 5 2,97 1,07
11 Negotovost v gospodarstvu 91 1 5 3,63 1,18
17
Tabela 5: Opisne statistike spremenljivk in dimenzij v sklopu okoljska uspešnost
Dimenzije Spremenljivke N Minimum Maksimum Aritmetična
sredina
Standardni
odklon
Cronbach
Alfa
EM
ISIJE
TG
P
Celotne emisije TGP v tonah 91 1 5 3,26 0,93
0,89
Emisije TGP na enoto proizvoda 91 1 5 3,26 0,95
Vpeljava najboljše razpoložljive
tehnologije (BAT) v poslovni proces 91 1 5 3,33 0,92
Celotna poraba materiala in energije 91 1 5 3,30 0,86
DR
UG
I VID
IKI
US
PE
ŠN
OS
TI
Uvajanje sistemov za ravnanje z
okoljem (na primer EMAS, ISO) 91 1 5 3,35 1,02
0,80
Zmanjšanje odpadkov 91 2 5 3,75 0,81
% rasti prodaje ''zelenih'' izdelkov
oziroma storitev 91 1 5 3,49 0,94
% izdelkov, ki se v celoti lahko
reciklirajo ali ponovno uporabijo 91 1 5 3,43 0,94
Stroški odprave škodnih dogodkov,
povezanih z okoljem 91 1 5 3,35 0,85
Tabela 6: Opisne statistike spremenljivk in dimenzij v sklopu ekonomska uspešnost
Dimenzij
e Spremenljivke N
Minimu
m
Maksimu
m
Aritmetičn
a sredina
Standardn
i odklon
Cronbac
h Alfa
UČ
EN
JE in
INO
VA
CIJE
Inovacije pri procesih 91 1 5 3,63 0,90
0,88 Tehnološka opremljenost 91 1 5 3,68 0,98
Povečanje znanja med
zaposlenimi o učinkovitih načinih
obvladovanja emisij
91 1 5 3,56 0,95
NO
VI
PR
OD
UK
TI
Inovacije pri proizvodih oziroma
storitvah 91 2 5 3,74 0,88
0,85 Stalne izboljšave na obstoječih
proizvodih oziroma storitvah 91 2 5 3,77 0,84
Kakovost proizvodov oziroma
izvedenih storitev 91 2 5 3,86 0,84
FIN
AN
ČN
A
US
PE
ŠN
OS
T
Dobiček na kapital (ROE) 91 1 5 3,18 0,80
0,87 Poslovni izid iz poslovanja 91 1 5 3,24 0,83
Denarni tok iz poslovanja 91 1 5 3,20 0,91
Dobičkonosnost "zelenih"
izdelkov oziroma storitev 91 1 5 3,07 0,89
