UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE … · Najstarejša je delitev psihoze na tipi čne in atipi čne (tipi čni sta shizofrenija in mani čno-depresivna psihoza, vse ostale

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBRAVNAVA PACIENTA S PSIHOZO

(Diplomsko delo)

Maribor, 2011 Sabrina Majcen

UNIVERZA V MARIBORU


OBRAVNAVA PACIENTA S PSIHOZO

(Diplomsko delo)

Maribor, 2011 Sabrina Majcen

UNIVERZA V MARIBORU


Mentor: predav. Milena Pišlar, univ. dipl. org.

Somentor: viš. predav. mag. Klavdija Čuček-Trifkovič, prof. zdr. vzg.

Sabrina Majcen: Obravnava pacienta s psihozo

I

POVZETEK

V diplomskem delu smo predstavili pacienta s psihozo, pri katerem se kažejo problemi pri

vsakodnevnem funkcioniranju zaradi številnih dejavnikov, ki so povezani s samo

boleznijo.

V teoretičnem delu je zajeta opredelitev psihoze, vrste psihotičnih motenj, znaki in

simptomi ter načini zdravljenja. Posebno poglavje smo namenili zdravstveni negi pacienta

s to boleznijo ter kakovosti življenja. V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni

rezultati kvalitativne raziskave, ki smo jo izvedli s pomočjo študije primera pri pacientu,

obolelem za psihozo, kjer smo ugotavljali najpogostejše negovalne probleme in potrebe po

zdravstveni negi. Podatke o pacientu smo zbrali s pomočjo 11 funkcionalnih vzorcev

zdravega obnašanja po Marjory Gordon. Raziskava je bila izvedena na Oddelku za

Psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centera Maribor, januarja 2011.

Rezultati raziskave so pokazali, da se pri obravnavanem pacientu najpogosteje pojavljajo

negovalni problemi pri naslednjih življenjskih aktivnostih: odnos do lastnega zdravja –

vzorci zdravega obnašanja, prehrambeni in metabolični procesi, izločanje, fizična

aktivnost, počitek – spanje, kognitivni procesi, zaznavanje samega sebe ter družbena vloga

in medosebni odnosi. S pomočjo raziskave smo prav tako ugotovili, da obravnava pacienta

po 11-ih funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja po Marjory Gordon omogoča celovito

zdravstveno nego.

KLJUČNE BESEDE: psihoza, zdravstvena nega, psihotična motnja, medicinska sestra,

kakovost življenja.


II

ABSTRACT

In the diploma thesis we present a patient with psychosis whose problems are manifested

in daily functioning due to many factors that are associated with the illness.

The theoretical part is covered by the definition of psyhosis, types of psyhotic disorders,

signs, symptoms and treatments. A special chapter was devoted to nursing care of a patient

with psychosis and the quality of life. The empirical part of the diploma thesis presents the

results of qualitative research, which was made through a case study of a patient suffering

from psychosis, who is being treated in Oddelek za Psihiatrijo Univerzitetni klinični center

Maribor, in january 2011.

The results showed the most common nursing problems in the next health patterns: health

perception – health management, nutritional – metabolic, elimination, activity – exercise,

sleep – rest, cognitive – perceptual, self – perception and role – relationship pattern.

Through research we also found that 11 Marjory Gordon's functional health patterns

provide comprehensive nursing care of a patient with psychosis.

KEY WORDS: psychosis, nursing care, psychotic disorder, nurse, quality of life.


III

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 PSIHOZA .......................................................................................................................... 2

2.1 Opredelitev psihoze ..................................................................................................... 2

2.2 Vrste psihoz ................................................................................................................. 2

2.2.1 Shizofrenija (F20) ................................................................................................. 3

2.2.2 Bipolarna motnja (F31) ........................................................................................ 4

2.2.3 Shizoafektivna motnja (F25) ................................................................................ 4

2.2.4 Trajne blodnjave motnje (F22) ............................................................................. 5

2.2.5 Akutne in prehodne psihotične motnje (F23) ....................................................... 5

2.3 Epidemiologija ............................................................................................................ 6

2.4 Vzroki psihotičnih motenj ........................................................................................... 7

2.5 Znaki in simptomi psihotičnih motenj ......................................................................... 7

2.6 Diagnostika .................................................................................................................. 9

2.7 Prognoza .................................................................................................................... 10

2.8 Terapevtski pristopi v zdravljenju psihoz .................................................................. 11

2.8.1 Medikamentozno zdravljenje ............................................................................. 11

2.8.2 Psihoterapija ....................................................................................................... 13

2.8.3 Psihosocialna rehabilitacija ................................................................................ 14

2.8.4 Vključevanje in izobraževanje družine............................................................... 14

3 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S PSIHOZO ................................................... 16

3.1 Procesna metoda dela v psihiatrični zdravstveni negi ............................................... 16

3.2 Kontinuirana zdravstvena nega ................................................................................. 17

3.3 Pomen komunikacije pri bolniku s psihozo ............................................................... 18

3.4 Vloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta s psihozo ....................................... 20


IV

4 KAKOVOST ŽIVLJENJA PACIENTA S PSIHOZO ............................................... 23

4.1 Psihoza in delazmožnost ............................................................................................ 23

4.2 Skupnostna skrb za osebe s psihozo .......................................................................... 25

4.3 Odvisnost od kemičnih snovi in psihoza ................................................................... 27

4.4 Stigmatizacija pacietov s psihozo .............................................................................. 28

4.5 Spolnost in družina .................................................................................................... 29

4.6 Samopomoč ............................................................................................................... 30

4.7 Pravni vidiki pacientov z duševno motnjo ................................................................ 30

5 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................... 34

5.1 Namen in cilji diplomskega dela ............................................................................... 34

5.2 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................. 34

5.3 Metodologija .............................................................................................................. 34

5.3.1 Raziskovalne metode .......................................................................................... 34

5.3.2 Raziskovalno okolje ........................................................................................... 34

5.3.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................ 35

5.3.4 Etični vidik ......................................................................................................... 35

5.4 Študija primera pacienta s psihozo ............................................................................ 35

5.4.1 Predstavitev primera pacienta s psihozo ............................................................. 35

5.4.2 Ocena stanja pacienta po 11. funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja po

Marjory Gordon ........................................................................................................... 37

6 RAZPRAVA .................................................................................................................... 52

7 SKLEP ............................................................................................................................. 55

ZAHVALA ......................................................................................................................... 56

LITERATURA .................................................................................................................. 57


V

PRILOGE ............................................................................................................................. 1

1. Ocena bolnikovega stanja ........................................................................................... 1

2. Soglasje zavoda za izvedbo študije primera ............................................................... 5

3. Soglasje pacienta za izvedbo študije primera ............................................................. 6


VI

KAZALO SLIK

Slika 1: Prikaz vsebine posameznih faz procesa zdravstvene nege..................................... 17

Slika 2: Vrste potreb ljudi z duševnimi motnjami ............................................................... 26


1

1 UVOD

Psihoza je danes za večina avtorjev fenomenološko-psihološki koncept, kateri nima

teoretičnih predpostavk glede vzroka in patogeneze. Gre za opis sindroma, ki prvenstveno

vključuje blodnje, dezorganizirano mišljenje in halucinacije, zaradi česar pacienti pogosto

izgubijo stik z realnim svetom (Jensterle in Pregelj, 2009, str. 163).

Psihotične motnje so tiste duševne motnje, pri katerih prevladujejo naslednje skupine

simptomov: pozitivni simptomi (blodnje, zaznavne motnje...), negativni simptomi

(pomanjkanje energije, brezvoljnost...) in motnje kognitivnih funkcij. Glede na trajanje

simptomov, pa jih razdelimo v akutne (akutna prehodna psihotična motnja z ali brez

simptomov shizofrenije) in kronične psihotične motnje, med katerimi je shizofrenija

»model« bolezni, na podlagi katere lahko določino značilnosti kroničnih psihoz.

Zdravljenje kroničnih psihoz se od akutnih razlikuje v tem, da je zdravljenje akutnih psihoz

kratko in ob neponavljanju zahteva medikamentozno terapijo v obdobju enega ali dveh let,

pri kroničnih psihotičnih motnjah pa je zdravljenje dolgotrajno, od več let do pri

pomembnem deležu pacientov vse življenje (Kores-Plesničar, 2007, str. 62; Žvan, 1999c,

str. 196).

Psihoza se kaže v kakovosti pacientovega vsakdanjega življenja. Z literature je razvidno,

da je kakovost pacientov z duševno motnjo bistveno nižja, kot pri zdravih ljudeh. Ne samo,

da se ovire pojavljajo pri osnovnih opravilih, problem predstavlja tudi družba, ki še danes

stigmatizira te paciente, predvsem zaradi slabega poznavanja duševnih motenj in

stereotipov.

»Zdrav človek ima tisoč želja, bolan ima samo eno... to je ozdraveti« (ljudski pregovor)


2

2 PSIHOZA

Psihoza je v splošnem smislu duševna motnja, ki močno ovira zmožnost osebe, da izpolni

zahteve vsakodnevnega življenja. Bolj specifično lahko rečemo, da gre za dezorientacijo

misli z močno izkrivljeno realnostjo (MedicineNet, 1998).

Beseda psihoza je starogrškega izvora in pomeni bolezen duše. Prvič je izraz uporabil

avstrijski psihiater Ernst von Feuhtersleben leta 1845, da bi z njegovo pomočjo razlikovali

nevrološke od duševnih bolezni (Jensterle in Pregelj, 2009, str. 163).

Psihoza s svojo nenavadnostjo na nek način privlači ljudi, da na podlagi lastnega strahu in

neznanja zavzamejo določena stališča oz. prepričanja, ki so ponavadi napačna. Za nekatere

zmote so krivi zgodovinski pogledi na duševne bolezni, nekatere pa so posledica vpliva

medijev in napačne literature. Najpogostejši stereotipi so predvsem ti, da je za psihozo

kriva vzgoja oz. starši, da je psihoza posledica družbeno-ekonomskih razmer ter da so

pacienti oboleli s to boleznijo nevarni (prav tam, str. 166).

2.1 Opredelitev psihoze

Z terminom psihoza opisujemo vrsto znakov in simptomov, ki nakazujejo na obliko

mišljenja, katera se razlikuje od realnosti. Psihoza je sindrom s prevladujočimi

značilnostmi, katere se uporabljajo pri določanju svojih uvrstitev v organske ali

funkcionalne duševne motnje (Ballas, 2008).

V 9. Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-9) so bile psihoze opredeljene kot tiste

duševne motnje, pri katerih so duševne funkcije tako prizadete, da postanejo njihove

vsebine nerazumljive in bistveno vplivajo na človekove sposobnosti za zadovoljitev zahtev

vsakdanjega življenja in ohranitev ustreznega stika z realnostjo (Jensterle in Pregelj, 2009,

str.163).

2.2 Vrste psihoz

Poznamo več vrst delitev psihoz. Najstarejša je delitev psihoze na tipične in atipične

(tipični sta shizofrenija in manično-depresivna psihoza, vse ostale pa spadajo med

atipične). Znana je tudi delitev glede na vzroke nastanka bolezni in sicer na organske in

funkcionalne (organske so tiste psihoze, pri katerih gre za očitno biokemijsko ali

anatomsko okvaro možganov). Glede na vzrok pa poznamo še delitev na endogene


3

(dednost, dispozicija) in eksogene psihoze (zunanji vzroki) (Jensterle in Pregelj, 2009, str.

164).

2.2.1 Shizofrenija (F20)

Shizofrenija je ena izmed najhujših oblik duševne bolezni. Je kronična psihotična motnja,

ki se kaže z vrsto simptomov oziroma znakov, kot so motnje zaznavanja, čustvovanja,

mišljenja, odločanja, volje in koncentracije. Lahko se razvijejo tudi določene spoznavne

spremembe, ki obolelega ovirajo v vsakdanjem življenju. Natančen vzrok bolezni še ni

znan, največ podatkov pa govori o določenem neravnovesju nekaterih kemičnih snovi v

možganih (Tavčar, 2010, str. 3).

Leta 1896 je Emil Kraepelin uredil množico do sedaj opisanih psihotičnih kliničnih slik od

tistih starejših Esquirola in Morela (takrat imenovani »demenca mlajše dobe« in

»pridobljena idiotija«) do »hebefrenije«, »katatonije« in »paranoidne demence« svojih

sodobnikov Heckerja, Kahlbauma. Kreapelin je novo opisano klinično entiteto opisal in jo

jasno razmejil od manično-depresivne psihoze. Poimenoval jo je »dementia praecox«. Bil

je mnenja, da je to duševna bolezen, ki je neznane etiologije in se pojavlja pri mlajših

ljudeh (Žvan, 1999c, str. 173).

Med duševne funkcije, ki pri shizofreniji praviloma niso prizadete, spadajo zavest,

inteligentnost, časovna in krajevna orientacija, spomin in pozornost. Bolniki s shizofrenijo

so praviloma nekritični do tega, da so bolni, zato tudi kar po pravilu odklanjajo zdravljenje

in obravnavo. Pri delu s pacienti s shizofrenijo je potrebno veliko truda, znanja in

potrpežljivosti. Poznamo več kliničnih tipov shizofrenije:

• paranoidna shizofrenija (F20.0) (v klinični sliki prevladuje večinoma bolj ali manj

stabilna paranoidna in halucinatorna simptomatika s tipično shizofrensko

blodnjavostjo),

• hebefrenska shizofrenija (F20.1) (značilen zgodnejši začetek bolezni, lahko že med

15. in 25. letom starosti - pogosto daje videz adolescentne krize),

• katatonska shizofrenija (F20.2) (prisotne so psihomotorične motnje, ki se lahko

izmenjujejo med hiperkinezijo in stuporjem),

• nedeferencirana shizofrenija (F20.3) (sem spadajo klinične slike, ki ustrezajo

kriterijem za več shizofrenskih podtipov),


4

• postshizofrenska depresija (F20.4) (o njej govorimo takrat, kadar se pojavi

depresivna epizoda kot ostanek po shizofrenski bolezni, ki jo je bolnik prebolel v

zadnjem letu in so ostali še nekateri pozitivni ali negativni shizofrenski znaki),

• rezidualna shizofrenija (F20.5) (kronično stanje, ki se razvije po eni ali več tipičnih

shizofrenskih epizodah) ter

• enostavna shizofrenija (F20.6) (tipični znaki rezidualne shizofrenije se razvijajo

postopoma, več let, ne da bi pred njimi opazili kakšno pomembnejšo shizofrensko

psihotično simptomatiko) (Žvan, 1999c, str. 169).

2.2.2 Bipolarna motnja (F31)

Stari naziv je manično-depresivna psihoza.

Je motnja v delovanju možganov, ki povzroča nenadna nihanja razpoloženja. Oboleli

nihajo iz čustevno povišanega stanja veselja (manije) do stanja žalosti in potrtosti

(depresije). Prizadene okoli 1 na 100 ljudi in sicer tveganje je za oba spola enako. Vzrok

bolezni še ni znan. Znanstveniki menijo, da gre za neravnovesje med serotoninom in

noradrenalinom (Lešer, 2006).

V manični fazi je bolnik vesel, razpoložen, ima povečano samozavest, počuti se zelo

pomembnega, govori hitreje kot običajno, ne potrebuje spanja, je raztresen, nemiren,

agitiran. Kadar pa je bolnik v depresivni fazi je žalosten, potrt, brez volje, lahko shujša,

ima težave s spanjem, ima težave s koncentracijo, se ne zanima za delo, hobije in druge

aktivnosti, lahko je nagnjen tudi k samomoru (prav tam).

2.2.3 Shizoafektivna motnja (F25)

Pojem mešane oziroma shizoafektivne psihoze je prvi uvedel Kasanin, leta 1933. Položaj

shizoafektivnih psihoz še zmeraj ni povsem jasen. Nekateri so jo prištevali k posebnim

oblikam shizofrenije, drugi pa so jo razumeli kot različico razpoloženjskih motenj. V

MKB-10 je uvrščena v položaj med shizofrenijo in razpoloženjskimi motnjami (Žvan,

1999c, str. 204).

Je običajno epizodična motnja. V klinični sliki ponavadi opazujemo tipične znake

shizofrenije in depresivne ali manične simptome, ki so prisotni istočasno. Ločimo manični,

depresivni in mešani tip. Motnja se najpogosteje pojavlja v zgodnjem odraslem obdobju, z


5

razširjenostjo manj kot 1%. Zdravljenje ima velik poudarek na stabilizatorjih razpoloženja

med zdravili. Prognoza bolezni je boljša kot pri shizofreniji (Koprivšek, 2003, str. 31).

2.2.4 Trajne blodnjave motnje (F22)

Sem spadajo različna psihotična stanja, katerih skupna in osnovna značilnost je trajna

blodnjavost, katere ne moremo uvrstiti med shizofrenske, afektivne ali organske duševne

motnje. Za razliko od predhodnih naštetih motenj, se te pojavljajo večinoma v srednjem oz.

poznem življenjskem obdobju. Potek bolezni je lahko kroničen ali z remisijami. Tudi pri

tej motnji etiologija še ni pojasnjena. Funkcioniranje bolnikov v vsakdanjem življenju je

različno. Pri nekaterih bolnikih bistveno ni prizadeto oz. moteno, pri drugih pa je lahko.

Predvsem na socialnem in partnerskem področju, na poklicnem in intelektualnem področju

pa manj.

Glede na tip blodenj ločimo:

• erotični tip (bolnik je prepričan, da določene osebe do njega gojijo ljubezenska

čustva),

• grandiozni tip (značilne so veličinske blodnje, npr. o velikih sposobnostih in

talentih),

• ljubosumnostni tip (bolnik je prepričan, da mu je partner nezvest),

• preganjalni tip (pri bolniku je prisoten blodni sistem, da je nadzorovan,

preganjan…) in

• somatski tip (blodnje, da je bolnik okužen, iznakažen, ipd.) (prav tam, str. 33).

2.2.5 Akutne in prehodne psihotične motnje (F23)

Skupina akutnih in prehodnih psihotičnih motenj obsega zelo heterogeno skupino psihoz z

akutnim začetkom psihotičnih simptomov in s hujšimi spremembami bolnikovega vedenja.

Bolnik je pogosto zmeden in dezorientiran. Tipična simptomatika je polimorfna in s hitrim

menjavanjem simptomov. Značilno za te psihoze je popolno okrevanje že v nekaj dnevih.


6

Poznamo več kliničnih oblik:

• akutna polimorfna psihotična motnja brez simptomov shizofrenije (F23.0) (gre za

akutna stanja z blodnjami in halucinacijami, z nestabilno klinično sliko, ki se

spreminja z dneva v dan oz. iz ure v uro, pogosta je čustvena vznemirjenost in

anksioznost),

• akutna polimorfna psihotična motnja s simptomi shizofrenije (F23.1) (opis podoben

prejšnji, s to razliko, da se polimorfni in nestabilni psihotični simptomatiki

pridružijo še nekateri tipični simptomi shizofrenije),

• akutna shizofreniji podobna motnja (F23.2) (za to obliko so še nedavno veljali

nazivi oneirofrenija, shizofrenska reakcija oz. shizofreniformna motnja ali psihoza.

Danes pod to diagnozo opisujemo akutno psihotično motnjo z razmeroma

stabilnimi psihotičnimi znaki, ki potrjujejo diagnozo shizofrenije pri vseh kriterijih,

razen pri kriteriju trajanja) in

• druge akutne in prehodne psihotične motnje (F23.2) (značilne razmeroma stanovite

blodnje in halucinacije, vendar z ničemer ne upravičujejo diagnoze shizofrenije. Če

je v ospredju reaktivna sestavina, jih lahko označimo kot paranoidne reakcije in

psihogene (reaktivne) paranoidne psihoze (F23.3). Prve ponavadi izzvenijo že po

nekaj dneh, druge pa najkasneje v nekaj mesecih (Žvan, 1999c, str. 201).

Pri akutnih psihotičnih motnjah je izredno pomembna pravilna diagnostika, ne sme se

namreč prezreti shizofrenije in organskih psihoz, kjer je treba poleg psihiatrične terapije

zdraviti tudi osnovno organsko patologijo (prav tam, str. 203).

2.3 Epidemiologija

Psihoza je razmeroma redka bolezen kar nam pove podatek, da za njo zboli približno 150

od 100 000 ljudi. Vrh zbolevanja je nekje med dvajsetim in tridesetim letom starosti.

Psihoza prizadene enako ženske kot moške, le da ženske zbolijo pet let kasneje kot moški

(Lešer, 2006).

Psihoze se pojavljajo na vseh geografskih področjih, neodvisno od rase in kulture.

Pojavljajo se tudi v različnih socialnih okoljih in prizadenejo približno tri na sto ljudi po

vsem svetu (Tavčar, 1999, str. 80).


7

Prevalenca bolezni je okoli 1% svetovne populacije. Dejavniki tveganja so lahko različni.

Tveganje za psihotične motnje je večje pri ljudeh, ki so s pacientom v sorodu. Prav tako

lahko dejavniki iz okolja vplivajo na razvoj psihotičnih motenj, vključno s stresom, zlorabo

drog in ogromnih življenjskih sprememb (Chakraburtty, 2009, str. 2).

2.4 Vzroki psihotičnih motenj

Natančen vzrok nastanka psihotičnih motenj še danes ni znan. Poznamo pa različne

dejavnike, s katerimi lahko pojasnimo nastanek psihotičnih motenj. Te dejavnike

razdelimo na:

• dejavnike, ki napravijo osebo bolj dovzetno za nastanek psihoze (dednost,

poškodbe možganov pred in po rojstvu, okužbe v zgodnjem obdobju življenja),

• dejavniki, ki sprožijo nastanek psihoze (stres, različne izgube, obremenitve v

življenju, razni neprijetni dogodki, jemanje prepovedanih drog),

• dejavniki, ki ovirajo okrevanje (pridružene motnje, neodzivnost na zdravila,

nadaljevanje jemanja drog, nerazumevanje bolezni in odklanjanje zdravljenja,

ponovni stresi) (Dernovšek, 2005).

Na nastanek psihoze lahko vplivajo tudi različna bolezenska stanja, kot so možganski

tumorji oz. ciste, demenca (vključno z Alzheimerjevo boleznijo), kap, nekatere vrste

epilepsije, degenerativne nevrološke bolezni (Parkinsonova bolezen, Huntingtonova

bolezen ter nekatere kromosomske motnje), HIV ter ostale okužbe, ki prizadenejo

možgane. Vpliv na nastanek bolezni lahko imajo tudi nekatera predpisana zdravila (npr.

steroidi) ter pitje alkohola (Merrill, b.d.).

2.5 Znaki in simptomi psihotičnih motenj

Psihoza običajno poteka v ciklih, ima obdobja izboljšanja in poslabšanja. So tudi obdobja,

ko se zdi pacient popolnoma zdrav. Vendar pa v obdobju akutne psihotične faze ne more

logično razmišljati in včasih lahko tudi popolnoma izgubi občutek kdo je on sam. Ponavadi

v tem akutnem obdobju prevladujejo blodnje, halucinacije ter neorganizirano mišljenje

(Lešer, 2006).

Ločimo pozitivne in negativne simptome. Med pozitivne simptome spadajo blodnje in

halucinacije, med negativne pa brezvoljnost, pomanjkanje zanimanja in čustvena otopelost.


8

Blodnje so na napačni osnovi nastale misli, v katere bolnik trdno verjame, vendar nimajo

nobene resnične osnove. Oseba misli, da jo preganjajo, ji hočejo slabo, jo zasledujejo,

čudno gledajo in podobno (Dernovšek, 2005).

Poznamo različne vrste blodenj:

• ekspanzivne (veličinske, megalomanske) blodnje (bolnik je prepričan v svojo

vsemogočnost, pomembnost),

• depresivne blodnje (bolnik je prepričan, da je hud grešnik ali pa neozdravljivo

bolan),

• nihilistične blodnje (bolnik je prepričan, da je mrtev oz. da nima več nobenega dela

svojega telesa, imenovan tudi Cotardov sindrom),

• preganjalne blodnje (bolnik je prepričan, da ga preganjajo, opazujejo, zasledujejo),

• ljubosumnostne blodnje (prizadetega bolnika prevzema bolezensko prepričanje, da

mu je partner nezvest),

• erotične blodnje (bolnik je prepričan, da je neka oseba zaljubljena vanj),

• nanašalne (interpretativne) blodnje (bolnik je trdno prepričan, da so vsi pogovori

med ljudmi, vse geste ali kretnje namenjene prav njemu),

• blodnje religiozno – mistične vsebine (bolnik izraža trdna prepričanja o svojem

božanskem poslanstvu, o mističnih videnjih) (Kobal, 1999b, str. 68).

Halucinacije so na bolezenski osnovi nastale zaznave, ki so za bolnika lahko celo bolj

resnične od tistih dejanskih, realnih zaznav (Dernovšek, 2005).

So najpomembnejši in najpogostejši psihopatološki fenomen med motnjami zaznavanja.

Poznamo več vrst halucinacij:

• vidne oz. optične halucinacije (nastopajo večinoma kot zelo jasne podobe),

• slušne oz. akustične halucinacije (bolniki povedo, da slišijo glasove),

• halucinacije telesnih občutkov oz. haptične halucinacije (povezane so z različnimi

občutki na površini kože ali v neposredno dostopnih telesnih votlinah),

• halucinacije notranje zgradbe telesa oz. cenestetične halucinacije (popačeni občutki

o spremembah notranjih organov),


9

• halucinacije vonja oz. olfaktorične halucinacije (praviloma predstavljajo občutke

neprijetnih vonjav),

• halucinacije okusa oz. gustativne halucinacije (so ponavadi združene z

olfaktoričnimi, predstavljajo občutke neprijetnih okusov, v prvi vrsti o

zastrupljenosti hrane),

• halucinacije občutka za ravnotežje oz. vestibularne halucinacije (so redke, bolnik

ima občutek zmožnosti letenja po zraku, lebdenja) (Kobal, 1999b, str. 52).

Bolniki s psihozo imajo najpogosteje slušne halucinacije. Povedo, da slišijo glasove, ki

komentirajo njihovo vedenje, lahko jih tudi žalijo ali pa jim ukazujejo.

Neorganizirano mišljenje se kaže v nepovezanosti tem, bolniki skačejo iz ene teme na

drugo. Misli si ne sledijo po nekem logičnem zaporedju, imajo slabo zvezo oziroma je

sploh nimajo. Ponavadi pacienti tega sploh ne opazijo (Lešer, 2006). V shizofrenski

miselni disociiranosti lahko nastajajo popolnoma nove besede, t.i. neologizmi, kar vodi v

miselno in govorno razrvanost in bolnikove pripovedi ne moremo več razumeti. Miselno

disociiranost lahko imenujemo tudi miselna inkoherentnost, pri kateri imajo bolniki nek

vzorec govora, v katerem postavljajo zaključke, ki niso povezani z nobeno logičnostjo

misli in govora (Kores-Plesničar, 2003, str. 29).

Negativni simptomi bolezni so lahko po prvem obdobju bolezni veliko bolj obremenjujoči

kot pozitivni, saj se slednji ponavadi hitreje ublažijo ali pa celo minejo. Bolniki ponavadi

govorijo z monotonim glasom, brez čustvene spremljave in sicer tudi pri sebi ne zaznajo

nobenih čustev.

Ena najtežjih značilosti psihoze je tudi nekritičnost. To pomeni, da bolnik ne verjame, da

je bolan. Vsi občutki in misli se mu zdijo realne, zato težko verjame tistim, ki trdijo, da to

ni resnično in da gre za bolezen. Prav zaradi te nekritičnosti se velikokrat zgodi, da

pacienta sprejmejo v bolnišnico brez njegove privolitve (Lešer, 2006).

2.6 Diagnostika

Zgodnje in predvsem pravilno prepoznavanje bolezni je odločilnega pomena za nadaljnji

izbor načina, poteka in uspešnosti zdravljenja ter prognoze. Ugotovljeno je namreč, da ima


10

zgodnja detekcija in zdravljenje tudi dolgoročno boljši terapevtski učinek in da zgodnejša

uvedba terapije poveča možnost daljših remisij (Silvester-Pretnar, 2006, str. 18).

Zdravnik lahko postavi diagnozo največ iz pogovora z pacientom, njegovo družino,

partnerjem in prijatelji. Pomembne so različne telesne in laboratorijske preiskave, slikanje

možganov (CT, MR), izvedba testov na prisotnost drog v organizmu, psihološki pregled in

psihosocialna ocena (Lešer, 2006).

Za postavitev diagnoze ni laboratorijske preiskave, s katero bi psihozo lahko potrdili -

razen tiste, ki jo spremlja fizična bolezen kot je možganski tumor, pri katerem lahko

zdravniki uporabijo različne teste, kot so preiskave krvi in rentgensko slikanje. Če pa ni

spremljajoče fizične bolezni, pa psihiater postavi diagnozo s pomočjo uporabe posebnih

intervjujev in ocenjevalnih orodij (Chakraburtty, 2009, str. 2).

Zelo pomembna je psihiatrična anamneza, ki vključuje opis dosedanjih težav, družinsko

anamnezo ter osebno anamnezo. Če bolnik iz kakršnegakoli razloga pogovor odklanja ali

je toliko dezorganiziran, da njegovi podatki za diagnostiko niso uporabni, je zelo

pomemben pogovor s svojci – tako dobimo heteroanamnestične podatke. Po izčrpnem

pogovoru z bolnikom še sledi ocena duševnega stanja oz. psihični status, ki vsebuje

naslednje podatke: splošni vtis in vedenje pacienta, mišljenje in govorica, razpoloženje,

zaznavanje, zavest in orientiranost, pozornost, spomin, inteligentnost ter uvidevnost. Nato

sledi še ocena telesnega stanja, ki je pomembna predvsem zato, da psihiater izključi ali

potrdi, da je psihična motnja posledica organske bolezni ali ne (Žvan, 1999b, str. 11).

2.7 Prognoza

Kako bo oseba okrevala je predvsem odvisno od vzroka psihoze. Če je mogoče odpraviti

vzrok, je prognoza ponavadi dobra. Možno je odpraviti predvsem organske vzroke, ki so

povzročili bolezen in njihovo zdravljenje lahko traja le kratek čas. Pri nekaterih kroničnih

duševnih motnjah kot je shizofrenija, pa bo morda potrebno vseživljenjsko zdravljenje z

antipsihotičnimi zdravili za nadzor simptomov (Merrill, b.d.).

Daljša in bolj huda kot je psihotična epizoda, slabša je prognoza. Zgodnje odkrivanje

bolezni in dolgoročno spremljanje zdravstvenega stanja sta še vedno ključnega pomena,

kar se kaže v izboljševanju rezultatov pri bolnikih s psihotičnimi motnjami. Shizofrenija

ima naprimer 60% stopnjo uspeha zdravljenja (Ford-Martin, 2010).


11

2.8 Terapevtski pristopi v zdravljenju psihoz

V psihiatriji se ne zdravi bolezni, temveč pacienta. Pacient je dejaven subjekt zdravljenja

in ne pasiven objekt, ki ga psihiatri zdravijo. To pa je mogoče doseči le, če psihiater

vzpostavi s pacientom terapevtski odnos, kateri zelo vpliva na uspešnost zdravljenja

(Ziherl, 1999, str. 377).

Zdravljenje psihoze se razlikuje glede na vzrok in vrsto psihoze (npr. shizofrenija,

bipolarne motnje, psihoza zaradi zlorabe drog). V prvi vrsti se uporablja antipsihotična

terapija, včasih je potreba tudi hospitalizacija pacienta. Vse več je tudi dokazov, ki kažejo

na učinkovitost kognitivno-vedenjske in družinske terapije ter o pozitivnem vplivu živali

na splošno dobro počutje pacientov (Wikipedia, 2010).

Zdravljenje psihoze torej temelji na štirih temeljih:

• zdravila (antipsihotiki),

• psihoterapija,

• socialna rehabilitacija in

• vključevanje in izobraževanje družine in partnerja (Lešer, 2006).

2.8.1 Medikamentozno zdravljenje

Obdobja zdravljenja psihoze so tri: akutno zdravljenje, stabilizacijsko zdravljenje in

obdobje preprečevalnega oz. vzdrževalnega zdravljenja.

V akutni fazi je najbolj pomembno, da se pri vsakem posamezniku najde pravo zdravilo

in pravi odmerek. Ta faza traja v najboljšem primeru nekje od 2 do 6 tednov. Zdravila za

zdravljenje psihoze se imenujejo antipsihotiki (Dernovšek, 2005).

Antipsihotiki predstavljajo ključno metodo zdravljenja psihotičnih motenj. Večina

antipsihotikov deluje neposredno na dopaminergični sistem. Vsi antipsihotiki ugodno

vplivajo na pozitivni sindrom shizofrenije, razlikujejo pa se v vplivu na negativno

simptomatiko. Primerjalne raziskave med tipičnimi in atipičnimi antipsihotiki kažejo na

ugodnejši vpliv atipičnih na negativni in kognitivni sindrom pri shizofreniji (Jensterle in

Pregelj, 2009, str. 408).


12

Antipsihotiki zmanjšujejo halucinacije in blodnje ter izboljšajo miselni tok, vendar same

bolezni ne pozdravijo, le zazdravijo. Ker se bolezen rada ponavlja, se mora terapija jemati

redno in dosledno ter se ne sme prekinjati na lastno pest, kar veliko pacientov stori (Lešer,

2006).

Pomembno razliko med antipsihotiki predstavljajo tudi nezaželjeni stranski učinki. Pri

klasičnih antipsihotikih so v ospredju ektrapiramidne motnje in povečana raven prolaktina,

katera se kaže v motnjah menstrualnega ciklusa, spolnih motnjah ter galaktoreji. Redek,

vendar najnevarnejši stranski učinek pa je maligni nevroleptični sindrom. Zanj je značilno

neravnovesje avtonomnega živčevja, motnje zavesti, zelo povišana telesna temperatura ter

huda mišična rigidnost. Atipični antipsihotiki pa pogosteje kot tipični povzročajo

presnovne motnje, ki se kažejo s povečano telesno težo, zvišano koncentracijo glukoze v

krvi, motnjami v metabolizmu lipidov ter zvišanem krvnem tlaku (Jensterle in Pregelj,

2009, str. 408).

Antipsihotike delimo na tipične (prva generacija) in atipične (druga generacija) (Lešer,

2006):

Tipični:

- Haldol (haloperidol)

- Moditen, Lyogen (flufenazin)

- Clopixol (cuklopentiksol)

- Prazine (promazin)

- Nozinan (levomepromazin)

- Fluanxol (flupentiksol)

- Eglonyl (sulpirid)

Atipični:

- Risperdal, Risset, Torendo

(risperidon)

- Zyprexa (olanzapin)

- Leponex (klozapin)

- Seroquel (kvetiapin)

- Solian (amisluprid)

- Zeldox (ziprazidon)

- Abilify (aripiprazol)


13

V akutni fazi je odmerek antipsihotika najvišji. Na dejanski učinek zdravila je potrebno

čakati med 3 in 4 tedni, da se pokaže njegova prava učinkovitost.

Sledi obdobje stabilizacije, ki traja od konca akutne faze do približno 6 mesecev. Namen

te faze je postopno znižanje odmerka, na približno 2/3 odmerka v akutni fazi. V tej fazi so

ponavadi pacienti tesnobni, saj se v tem obdobju zavejo posledic njihovega spremenjenega

vedenja, ravnanja in presoje. Težave se nato umirijo in oseba pride obdobje

preprečevalnega zdravljenja. To obdobje traja nekje 2 leti od prve epizode in 5 let od

druge epizode. Odmerek zdravila je običajno 1/3 tistega v akutni fazi. Bolnik se počasi

vrača v vsakdanje življenje ter se spoprijema s posledicami psihoze (Dernovšek, 2005).

2.8.2 Psihoterapija

Psihoterapija je skupni naziv za različne metode obravnavanja duševnih motenj z

usmerjenim psihičnim vplivanjem terapevta na bolnika, je visoka strokovna dejavnost, ki

temelji na medicinskih in psiholoških znanstvenih disciplinah ter na antropoloških

znanostih.

Lahko se uporablja samostojno ali v kombinaciji z drugimi načini zdravljenja. Namenjena

je (Gabrovšek, 2009, str. 340):

• bolnikom z različnimi psihotičnimi motnjami,

• bolnikom z nevrotičnimi in osebnostnimi motnjami,

• ljudem, ki so se znašli v kriznih situacijah,

• tudi osebam z ovirami pri vključevanju v vsakodnevno življenje.

Psihoterapija pacientom s psihozo v prvi vrsti pomaga prepoznati in učinkovitejše

premagovati vsakodnevne življenjske situacije (prav tam, str. 342).

Cilj psihoterapije je tudi delo s svojci, prijatelji, sodelavci in vsemi, ki so na kakršenkoli

način udeleženi pri bolnikovemu vračanju v vsakdanje življenje. Psihoterapija pacientu

pomaga pri sprejemanju medikamentozne terapije ter ga seznanja z zapleti le-te.

Poznamo več vrst psihoterapevtskih metod in sicer individualno, suportivno, družinsko,

skupinjsko in vedenjsko. Vse oblike se uporabljajo le ob podpori medikamentozne terapije

(Frangež-Žigon, 1997, str. 118).


14

2.8.3 Psihosocialna rehabilitacija

Psihosocialna rehabilitacija je proces, ki pripomore k čim večji kakovosti življenja

bolnikov z duševnimi motnjami. Uporablja se biopsihosocialni pristop – pomembno je ne

le razumeti osebnost, vedenje in okolje, temveč tudi njihove interakcije in razmerja, ki se

vršijo med posameznikom in zdravljenjem. Filozofija rehabilitacijskega pristopa temelji na

devetih smernicah:

• individualizirano zdravljenje,

• vključitev okolja,

• osredotočanje na bolnikove zmožnosti,

• obnavljanje upanja,

• poudarek na zaposletvenih možnostih,

• vsestranska skrb,

• vključevanje bolnikov,

• stalna skrb in

• terapevtski odnos (Švab, 1999, str. 496-498).

Rehabilitacija in socializacija pacienta s psihozo je celovit, usmerjen in načrtovan proces.

V tem procesu se nahaja bolnišnica na eni strani ter domače okolje na drugi. Čimbolj

usklajeno delujeta strani, tem lažja je rehabilitacija pacienta. Cilji morajo biti prilagojeni

bolniku, v smislu njegovega optimalnega razvoja. Velik poudarek je na odnosu bolnika do

samega sebe, saj so bolniki s psihozo pogosto pogreznjeni v svoj svet in se ne menijo za

svojo zunanjo urejenost.

Poudarek rehabilitacije je predvsem na stališčih bolnika, ki jih ima do sebe, bližnjih,

bolezni, prihodnosti in dela, njegovih vrednotah ter zunanjem okolju. Pomembna je dobra

strokovna podkovanost terapevtov in njihove osebnostne lastnosti. Ker je proces

rehabilitacije voden, sistematičen in k cilju usmerjen proces, ga lahko imenujemo tudi

vzgoja (Pahole, 1988, str. 257).

2.8.4 Vključevanje in izobraževanje družine

Ob spreminjanju družinskega člana zaradi duševne bolezni se družinsko ravnotežje hitro

poruši. Prihaja do stisk tako pri obolelem človeku kot tudi pri njegovih bližnjih. Da bi


15

oboleli ponovno pridobil svoje mesto v družini, potrebuje veliko podpore družinskih

članov, njihovo razumevanje ter vzpodbudo. Družina v procesu zdravljenja poleg empatije

potrebuje tudi strokovno pomoč, da se lahko reorganizira in okrepi (Pišl, 2009, str. 444).

Celovita rehabilitacija pacienta je mogoča le ob dobrem timskem delu in sodelovanju

bolnikove družine, saj je patologija duševnih bolezni v veliki meri odvisna tudi od odnosov

znotraj družinskega kroga (Balkovec, 1989, str. 263).

S pomočjo psihoedukacije svojcev in pacienta se družinski člani naučijo prepoznavati

spremembe v obdobjih poslabšanja bolezni ter ustreznega in pravočasnega ukrepanja. S

tem družina prispeva k daljšim remisijam bolezni ter krajšim hospitalizacijam. V okviru

pomoči družinam svojca z duševno motnjo obstajajo tudi družinske obravnave na terenu,

ki se izvajajo v določenih psihiatričnih klinikah ter razne nevladne organizacije, ki se

trudijo nuditi pomoč svojcem in obolelim v času rehabilitacije (Pišl, 2009, str. 450).


16

3 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S PSIHOZO

Zdravstvena nega je celovita dejavnost, ki se ukvarja s posameznikom, družino in

družbeno skupnostjo v njihovih razvejanih funkcijah, v času zdravja in bolezni, oziroma se

giblje iz ene sfere v drugo. Enkratna naloga medicinske sestre je torej, da ugotavlja potrebe

in načrtuje zdravstveno nego, ki bo pomagala bolnemu ali zdravemu posamezniku

opravljati vse, kar koristi njegovemu zdravju, okrevanju ali mirni smrti. Cilj zdravstvene

nege je omogočiti neodvisnost pacienta, če ima za to potrebno moč, voljo in znanje. Svoje

naloge mora opravljati tako, da bo pacientu vrnila neodvisnost v najkrajšem možnem času

(Pajnkihar, 1999, str. 9).

Psihiatrična zdravstvena nega je specialno področje prakse zdravstvene nege, ki se ukvarja

s posameznikom z duševnimi težavami in motnjami, z družino ali širšo družbeno

skupnostjo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu. Njena osnovna

značilnost je medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom, usmerjen v

prizadevanje pospeševanja in podpiranja vedenja, katerega cilj je razvoj osebnosti in

prilagojeno funkcioniranje (Škerbinek, 1999, str. 10).

3.1 Procesna metoda dela v psihiatrični zdravstveni negi

Proces zdravstvene nege je sodobna metoda dela, ki temelji na ugotavljanju telesnih,

duševnih in socialnih potreb posameznika, družine ali družbene skupnosti. Odlikuje ga

visoka stopnja organiziranosti, vključuje uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje

potreb pacientov, načrtovanje dela, izvajanje zdravstvene nege ter vrednotenje dosežkov


Proces zdravstvene nege je v psihiatrični zdravstveni negi osvetlil tudi »nevidno« delo

medicinskih sester kot so pogovori, svetovanje, poslušanje, tolažba, varovanje in še veliko

drugih stvari, ki so za bolnika zelo pomembne. Pomembno dejstvo procesa zdravstvene

nege je vključevanje pacienta ter sodelovanje z njim (Kogovšek, 2002, str. 12).

Proces zdravstvene nege se začne, ko medicinska sestra vstopi v kontakt s pacientom.

Poteka v štirih fazah in sicer najprej medicinska sestra ugotavlja potrebe po zdravstveni

negi, ko jih spozna, mora s pacientom sistematično načrtovati aktivnosti zdravstvene nege,

jih izvajati in na koncu ovrednostiti dosežke (Pajnkihar, 1999, str. 166).


1. Faza: Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi

2. Faza: Načrtovanje dela

3. Faza: Izvajanje na

4. Faza: Vrednotenje dos

Slika 1: Prikaz vsebine posameznih faz procesa zdravstvene nege

Vir: Prirejeno po Kogovšek (2002, str. 12

3.2 Kontinuirana zdravstvena nega

Kontinuirana zdravstvena nega nam zagotavlja vir informacij o bolniku, ki nam omogo

boljše poznavanje bolnikovega stanja. Ponavadi se

zapusti bolnišnico in tako ne ohrani stikov z medicinsko sestro.

zdravniške kontrole, je o njegovem stanju pou

informira o bolniku. Zato je zelo pomembna d


Faza: Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi

rtovanje dela

Faza: Izvajanje načrta zdravstvene nege

Faza: Vrednotenje dosežkov in povratne informacije (Pajnkihar, 1999

posameznih faz procesa zdravstvene nege

Prirejeno po Kogovšek (2002, str. 12)

3.2 Kontinuirana zdravstvena nega

Kontinuirana zdravstvena nega nam zagotavlja vir informacij o bolniku, ki nam omogo

boljše poznavanje bolnikovega stanja. Ponavadi se vir informacij prekine

in tako ne ohrani stikov z medicinsko sestro. Če prihaja na redne

zdravniške kontrole, je o njegovem stanju poučen zdravnik, ki pa medicinske sestre ne

informira o bolniku. Zato je zelo pomembna dobro razvita dokumentacija, izobražene

17

Pajnkihar, 1999, str. 166).

Kontinuirana zdravstvena nega nam zagotavlja vir informacij o bolniku, ki nam omogoči

vir informacij prekine takrat, ko bolnik

Če prihaja na redne

en zdravnik, ki pa medicinske sestre ne

obro razvita dokumentacija, izobražene


18

medicinske sestre, primerno delovno okolje, sodelovanje drugih sodelavcev ter predvsem

dobra komunikacija med člani zdravstvenega in negovalnega tima (Rumež-Bizjak, 1995,

str. 179).

Kontinuirana zdravstvena nega je multidisciplinarni in interdisciplinarni proces, kateri

vključuje pacienta, njegove svojce, nosilce zdravstvene nege ter druge. Temelji na

celovitem načrtovanju zdravstvene nege za neprekinjeno obravnavo pacienta, nemoteno

premestitev in nadaljnjo obravnavo spremenjenih potreb pacienta po zdravstveni negi


Proces zdravstvene nege teče v psihiatrični bolnišnici okoli 23 let. V tem času se je

oblikovala sestrska dokumentacija, ki vsebuje:

• sprejemno dokumentacijo zdravstvene nege,

• »modri list«: dnevno poročilo o bolniku, opravljene intervencije,

• dodatni list za načrt zdravstvene nege,

• list intenzivne nege (za somatsko ogrožene paciente) ter

• obvestilo službi zdravstvene nege (Rumež-Bizjak, 1995, str. 179).

Kontinuiteta zdravstvene nege določa neprekinjeno delovanje službe zdravstvene nege, na

takšni organizacijski stopnji, da je bolniku zagotovljena zdravstvena nega v takšnem

obsegu in kvaliteti, ki omogoča neprekinjeno zadovoljevanje njegovih potreb. Za to pa so

potrebni ustrezni kadrovski pogoji, strokovno znanje, ustrezna delitev dela ter usklajevanje

in povezovanje z drugimi strokami, službami in dejavnostmi (Pajnkihar, 1999, str. 204).

3.3 Pomen komunikacije pri bolniku s psihozo

Pojem komuniciranje izhaja iz latinske besede communicare, pomeni pa posvetovati se,

razpravljati, vprašati za nasvet. Udeleženci izmenjujejo informacije, znanje in izkušnje.

Naša mnenja, stališča, misli in nagnjenja so izidi mnogih komunikacijskih dejanj, in sicer

govorjenja ali pisnega in drugega posrednega načina komuniciranja (Pajnkihar, 1999, str.

205).

Komunikacija medicinske sestre s pacientom je izredno pomemben del njenega poklicnega

delovanja in je terapevtsko sredstvo za pomoč pacientom. Z razvojem stroke in sodobnih

metod dela, postaja komunikacija v zdravstvu vse bolj pomembna, saj delo s pacientom


19

vključuje nenehno komunikacijo. Razumevanje procesa komunikacije med medicinsko

sestro in pacientom omogoča poznavanje komunikacijske teorije in teorij zdravstvene

nege, ki zagotavljajo, da komunikacija ostane na strokovnem nivoju (Gorše-Muhič, 2009,

str. 31-32).

Terapevtska komunikacija se začne takoj, ko bolnik stopi v zdravstveni sistem. V nasprotju

z običajno komunikacijo, ko je cilj zadovoljitev potreb vseh sodelujočih, je pri terapevtski

komunikaciji na prvem mestu zadovoljevanje potreb bolnika. Na začetku srečanja z

bolnikom je cilj doseči medsebojni odnos in ustvarjanje varnega okolja. V naslednji fazi je

poudarek na ugotavljanju potreb, na razjasnitvi pričakovanj ter ciljev. Značilnosti

terapevtske komunikacije pa so:

• zaupanje,

• sprejemanje,

• empatija,

• spoštovanje,

• samorazkrivanje ter

• zaupnost (Kogovšek, 2002, str. 24).

Komunikacija s psihotičnim pacientom je velikokrat otežena. Če opazimo, da ima pacient

težave s pozornostjo in koncentracijo, naš govor ustrezno prilagodimo, tako da nas pacient

razume. Pogosta napaka v komunikaciji s temi pacienti je, da poskušamo korigirati njegove

blodnje, čeprav so le-te realnost za pacienta, v katero trdno verjame. Prepoznati moramo

trenutna čustvena stanja pacienta, npr. če je pacient napet, se trudimo, da ga ne

vznemirjamo še bolj. V nestruktoriranih, dvoumnih ter nejasnih situacijah se psihotični

fenomeni lažje manifestirajo, zato je potrebno poskrbeti, da pacient tem situacijam ne bo

izpostavljen (Jensterle in Pregelj, 2009, str. 167).

Pomembno je torej čim bolj razumeti pacientovo doživljanje in mu z nudenjem pomoči ne

škodovati. Včasih je bolje le poslušati, kot pa neustrezno ukrepati in tako pozročiti dodatno

vznemirjenost pacientov z vedenjem oz. besedami. Tudi v obdobju, ko psihoza ni več

prisotna pacienti potrebujejo pomoč, da se s preteklo psihozo soočijo in s strokovno

pomočjo zmanjšajo negativne posledice, ki jih bolezen lahko pusti (prav tam, 2009, str.

168).


20

Vsaki medicinski sestri se lahko zgodi, da pri svojem delu uporabi neučinkovite tehnike

komuniciranja, saj so velikokrat obremenjene s tem, kaj bodo pacientu rekle oz. kako mu

bodo svetovale. Tako se zgodi, da pacienta ne poslušajo dovolj pazljivo, kar privede v

neučinkovito komunikacijo. Komunikacija je neučinkovita tudi takrat, ko medicinske

sestre pozabijo na vzpodbudo pacienta ter s tem ohranjajo komunikacijo na površinski

ravni. Ovire v komunikaciji pa predstavljajo tudi: negativno spodbujanje, priganjanje,

prekinjanje pogovora, stereotipno označevanje, pomanjkljivi očesni stik, obsojanje ter

neupoštevanje pacientovih pravic (Gorše-Muhič, 2009, str. 38).

Globalni cilj profesionalne komunikacije je odnos med medicinsko sestro in pacientom, v

katerem bo pacient brez strahu in zadržkov sporočal svoje potrebe, želje in pričakovanja.

Medicinska sestra bo tako lažje zaznala razliko med pacienti, če se bo z njimi ukvarjala, jih

poslušala ter tako pridobila informacije, ki ji bodo v pomoč pri opravljanju dela, pacient pa

bo imel občutek, da ni samo številka (Filipič, 1998, str. 225).

3.4 Vloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta s psihozo

Delo medicinske sestre v psihiatrični zdravstveni negi temelji predvsem na humanih

načelih, ki jih narekuje profesionalna etika in elementih sodobne zdravstvene nege.

Medicinska sestra pri delu odraža vsa svoja čustva, misli, stališča ter prepričanja. Pacientu

pomaga, da odkriva in raziskuje samega sebe (Gorše-Muhič, 2009, str. 179).

Vloga medicinske sestre se kaže v strokovni pomoči pacientu s psihozo, da lahko le-ta

ohranja pozitivne podobe o sebi in svoji družini. V ospredju je medsebojni odnos med

medicinsko sestro in pacientom. V procesu zdravljenja medicinska sestra pacienta vodi, da

lahko pacient postane čim prej neodvisen pri opravljanju temeljnih življenjskih aktivnosti

kolikor je mogoče (Hrovat in Žagar, 2006, str. 23).

V zdravstveni negi se medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom imenuje

terapevski odnos. Zanj so značilni terapevtska komunikacija, usmerjene intervencije

pomoči medicinske sestre ter sodelovanje pacienta. Prek terapevtskega odnosa lahko

pacient izkusi zaupanje in svobodno izraža svoje misli, občutke ter potrebe.


21

Faze terapevtskega odnosa po Hildegard Peplau so:

• faza orientacije,

• faza identifikacije,

• faza interakcije ter

• faza razrešitve (Gorše-Muhič, 2009, str. 40).

Faza orientacije je prva, začetna faza in je namenjena spoznavanju pacienta in medicinske

sestre, njuno predstavitev ter razlaganje pričakovanj in vlog. Pri tej fazi je izrednega

pomena trdnost in jasnost medicinske sestre, saj na podlagi teh lastnosti, bolnik začne

graditi zaupanje.

Faza identifikacije vključuje prepoznavanje bolnikovih potreb in problemov in duševne

moči. Z medicinsko sestro oblikujeta načrt negovalnih intervencij ter virov, ki jih bo lahko

pacient maksimalno izkoristil.

Faza interakcije poteka kot razvojna stopnja, ki se lahko konča, ko bolnik izkoristi vse

vire za premagovanje bolezni. Gre za končne odnose, kateri se začnejo takrat, ko so vsi

načrti izvedeni in zaključeni.

Faza razrešitve se nanaša na medsebojne odnose, ki potekajo znotraj negovalnega in

zdravstvenega tima in potekajo v času in prostoru, pomembnem za bolnika (Pajnkihar,

1999, str. 151).

Vloge in naloge medicinske sestre v psihiatrični zdravstveni negi so zelo obsežne in

zahtevne zaradi same narave dela. Medicinska sestra mora imeti široko znanje iz različnih

področij, ki ga uporablja v različnih vlogah ter v različnih fazah terapevtskega odnosa.

Prek izvrševanja različnih vlog zadovoljuje pacientove potrebe, sodeluje v rasti in razvoju

njegove osebnosti, kar pa je tudi glavni cilj psihiatrične zdravstvene nege .

Hildegard Peplau je izpostavila naslednje vloge medicinske sestre:

• vloga tujca (od medicinske sestre se pričakuje in zahteva pozitivna naravnanost,

spoštljivo obnašanje ter zanimanje za pacienta),

• vloga medicinske sestre kot vir informacij (imeti mora veliko znanja, da lahko

pacientu posreduje čim več informacij),


22

• vloga svetovalca (gre za eno najpomembnejših vlog v psihiatrični zdravstveni negi,

potrebne so odlične sposobnosti besedne ter nebesedne komunikacije),

• vloga terapevta (obsega spoznavanje pacientove duševnosti, individualno

načrtovanje zdravstvene nege ter spretnosti terapevtske komunikacije),

• vloga učitelja (gre za kombinacijo vseh vlog in temelji na podpori, ki jo medicinska

sestra nudi pacientu, da se lahko prek pozitivnih izkušenj kar največ nauči),

• vloga vodje in izvajalke zdravstvene nege (vloga se pojavlja v vseh fazah modela,

pomembna je demokratična vloga medicinske sestre, ki upošteva pacienta in ga

vključuje v celotno obravnavo),

• vloga nadomestne osebe (pacienti pogosto vidijo medicinsko sestro kot osebo, ki

jih lahko zaupajo, saj je od celotnega zdravstvenega osebja največ prisotna ob

pacientu),

• vloga zagovornika (medicinska sestra omogoča pacientu, da sodeluje v procesu

zdravljenja, da izraža svoja stališča in predvsem, da je enakovredni partner v

obravnavi) (Gorše-Muhič, 2009, str. 45).


23

4 KAKOVOST ŽIVLJENJA PACIENTA S PSIHOZO

Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization) opredeljuje kakovost

življenja kot subjektivni občutek zadovoljstva s seboj, s svojim življenjem, s svojimi cilji,

pričakovanji v družbi, ki jih doživlja vsak posameznik glede na kulturno pripadnost in

sistem vrednot življenjskega okolja.

Pod kakovost življenja smatramo telesno zdravje, psihološko stanje, socialne odnose,

stopnjo neodvisnosti, osebna prepričanja ter odnos do okolja (Dečman, 2008, str. 18).

Pacienti s psihozo potrebujejo ustrezno in kontinuirano zdravljenje v stabilnem, varnem in

motivacijskem okolju, da se lahko približajo ustrezni kakovosti življenja.

4.1 Psihoza in delazmožnost

Delo je pomemben del človeškega življenja, ki ne pomeni le sredstva za pridobivanje

dohodka, ampak še precej več. Omogoča sproščanje telesne in duševne energije ter

omogoča zadovoljevanje specifičnih človekovih potreb. Delo daje človeku družbeni status,

v širšem pomenu tudi dostojanstvo in občutek spoštovanja od drugih. Da človek delo

doživlja pozitivno, morajo biti delovni status, delovni pogoji in dohodki ustrezni.

Vse to velja tudi za bolnika z duševno motnjo, pri katerem izguba delovne sposobnosti

lahko usodno vpliva na potek bolezni same, kar se dogaja pri vseh kroničnih duševnih

boleznih, najbolj pa se kaže pri pacientih s shizofrenijo. Tu invalidnost nastopi lahko že

zelo zgodaj, ponavadi v najproduktivnejših letih (Žvan, 1987, str. 137).

Ovire za delovno zmožnost:

• predbolezenske ovire,

• primarne ovire,

• sekundarne ovire

Predbolezenske ovire so ovire, ki se pojavljajo še pred bolezenskimi znaki, vendar že

takrat vplivajo na socialno in delovno prilagojenost. Sem spadajo splošne družbene

razmere, inteligentnost, šolska in poklicna izobrazba ter morebitna telesna prizadetost. Če

so ti dejavniki ugodni, pomenijo dobre možnosti za uspešno rehabilitacijo bolnika.

Predbolezenske ovire torej niso neposredno povezane z boleznijo samo, vendar pa določajo


24

bolnikovo doživljanje svoje bolezni in njegove možnosti pri premagovanju bolezni,

socializaciji in rehabilitaciji (Žvan, 1999a, str. 484).

Primarne bolezenske ovire so tisti dejavniki, ki so neposredno povezani z boleznijo. Gre

za psihopatološke motnje, njegov potek, trajanje, intenzivnost in zdravljenje. Uspešnost

zdravljenja duševne bolezni je zelo pomemben dejavnik za delovno in socialno

rehabilitacijo.

Sekundarne ovire so posredne posledice duševne bolezni, ki preprečujejo uspešno

rehabilitacijo bolnika. Sem spadajo hospitalizem in maladaptivne reakcije na bolezen ter

nemoč bolnika pri premagovanju problemov, s katerimi se sooča med okrevanjem v

bolnišnici ter kasneje v svojem domačem okolju. Predvsem gre za pomanjkanje spodbude s

strani bolnišnice in s strani okolja, kar se kaže v pacientovi pasivnosti, brez pravih

interesov ter v pozabljaju in opuščanju mnogih poklicnih in socialnih znanj in sposobnosti

(prav tam, str. 484).

Najtežje zaposljivi so pacienti s shizofrenijo, saj je značilno zanje, da se pri delu hitro

utrudijo. Med delom potrebujejo vodenje, slabo so sposobni organizacije dela, naredijo

veliko nepotrebnih gibov ter dodatnih postopkov. Pri shizofreniji je določena doktrina za

oceno delazmožnosti. Ocenjuje se potek bolezni, trajanje, pogostost ponovitev, pogostost

negativne simptomatike itd. Pri pacientih s shizofrenijo se upošteva socialne elemente,

sedanje stanje na trgu delovne sile in ostalo. Pomembno je, da se pacientu, ki ni več

zmožen delati, čimprej omogoči vsaj minimalna sredstva za preživljanje (Žvan, 1997, str.

45).

Pri ocenjevanju delazmožnosti govorimo o začasni ali trajni nezmožnosti za delo. Pri

začasni nezmožnosi za delo pa ločimo absolutno (ni odvisna od zahtev delovnega mesta) in

relativno začasno nezmožnost za delo (obremenitve delovnega mesta, socialni faktorji)

(Zupančič in Kersnik, 1997, str. 136).

Sposobni za delo so pacienti po preboleli akutni psihotični epizodi z dobrim izidom po

zdravljenju in tudi tisti pacienti, pri katerih so se epizode ponavljale, vendar je prišlo do

dolgotrajne remisije bolezni brez opazne osebnostne prizadetosti (Žvan, 1999a, str. 487).


25

Glede na prizadetost pacienta ločimo tri kategorije:

• v III. kategorijo invalidnosti (pravica do lažjega delovnega mesta) spadajo pacienti

po preboleli akutni psihotični epizodi ali po več ponovitvah z lažjo stopnjo

osebnostne prizadetosti. To velja za tiste paciente, ki opravljajo odgovorna in

intelektualna dela. Pri fizičnih delavcih pa se oceni delovno mesto, težavnost,

samostojnost, delo v skupini itd. Od teh faktorjev je odvisno ali invalidnost obstaja

ali ne ter če je potrebno pacienta poklicno rehabilitirati;

• v II. kategoriji (skrajšan delovni čas) se nahajajo pacienti z blago in trajnejšo

psihotično simptomatiko, pri katerih se problemi kažejo predvsem na področju

čustvenih in voljnih funkcij, vendar pri njih ne gre za dezintegracijo osebnosti;

• v I. kategorijo (invalidska upokojitev) pa sodijo pacienti s shizofrenijo, ki imajo

pogoste psihotične epizode in pacienti s kronično obliko bolezni, pri kateri

psihopatološka simptomatika vztraja in je pacient z njo močno angažiran ter slabo

motiviran za delo (Žvan, 1999a, str. 487).

Duševne bolezni so za boleznimi obtočil in gibal na tretjem mestu vzrokov invalidnosti.

Najbolj pogosto teže k invalidiziranju kronično somatski bolniki z nacepljeno nevrozo, ki

se niso uspeli upokojiti zaradi posledic somatskih bolezni (Zupančič in Kersnik, 1997, str.

139).

4.2 Skupnostna skrb za osebe s psihozo

Skupnostna psihiatrija pomeni uporabo teorij, tehnik in metod socialne psihiatrije in drugih

vedenjskih znanosti, ki odkrivajo potrebe na področju duševnega zdravja ter jih poskušajo

zadovoljiti.

Skupnostne službe naj bi zagotavljale vsestransko podporo pacientom, se izogibale

hospitalizacijam ter bi naj odgovarjale na potrebe posameznikov in ne ustvarjale novih

služb. Dobra skupnostna skrb omogoča bolnikom pomoč pri zaposlovanju, delu, pri

socialnih dejavnostih ter pri aktivnostih v prostem času (Švab, 1999, str. 500).


Načela skupnostne obravnave :

• odgovornost (odgovornost za spremljanje pacienta naj prevzame multidisciplinarni

tim katerega sestavljajo: pacient, njegovi svojci, psihiater, psiholog, socialni

delavec, delavni terapevt, medicinska sestra in pedagog)

• participacija (pacient in njegovi svojci so ena

načrtovanja, so njegovi nosilci ter sodelujejo pri vsaki odlo

• kontinuiteta (spremljanje in podpora pacientov je bistvena za vzdrževanje

njihovega zdravja in za napredovanje v procesu zdravljenja. Kontinui

spremljanje edini pristop, ki lahko zmanjša prisilne hospitalizacije)

• kakovost (zdravstveni domovi uporabljajo preverjeno uspešne tehnike zdravljenja

in podpore, ki izboljšajo funkcioniranje pacientov. Nekatere alternativne oblike

pomoči so lahko ško

lahko podaljšajo čas, da pride pacient do ustrezne strokovne pomo

• dostopnost (ljudje z manjšo zmožnostjo ali invalidnostjo zaradi duševne bolezni

morajo imeti neposreden in takojšnji dostop do

• rehabilitacija (manjše zmožnosti ali invalidnost zaradi duševne motnje je možno

zmanjšati z rehabilitacijskimi metodami, kot so zaposlovanje in izobraževanje)

(Elpers v: Švab in Jeri

Slika 2: Vrste potreb ljudi z duševnimi motnjami

Vir: Švab (1999, str. 501)


a skupnostne obravnave :

(odgovornost za spremljanje pacienta naj prevzame multidisciplinarni


delavec, delavni terapevt, medicinska sestra in pedagog),

(pacient in njegovi svojci so enakovredni partnerji v procesu

rtovanja, so njegovi nosilci ter sodelujejo pri vsaki odločitvi delovne skupine)

spremljanje in podpora pacientov je bistvena za vzdrževanje

njihovega zdravja in za napredovanje v procesu zdravljenja. Kontinui

spremljanje edini pristop, ki lahko zmanjša prisilne hospitalizacije)

(zdravstveni domovi uporabljajo preverjeno uspešne tehnike zdravljenja


i so lahko škodljive in neučinkovite pri osebah z hudo duševno motnjo in

čas, da pride pacient do ustrezne strokovne pomo

(ljudje z manjšo zmožnostjo ali invalidnostjo zaradi duševne bolezni

morajo imeti neposreden in takojšnji dostop do služb, ki jih potrebujejo)

(manjše zmožnosti ali invalidnost zaradi duševne motnje je možno


Švab in Jerič, 2009, str. 459).

: Vrste potreb ljudi z duševnimi motnjami

26

(odgovornost za spremljanje pacienta naj prevzame multidisciplinarni


kovredni partnerji v procesu

itvi delovne skupine),

spremljanje in podpora pacientov je bistvena za vzdrževanje

njihovega zdravja in za napredovanje v procesu zdravljenja. Kontinuirano

spremljanje edini pristop, ki lahko zmanjša prisilne hospitalizacije),

(zdravstveni domovi uporabljajo preverjeno uspešne tehnike zdravljenja


inkovite pri osebah z hudo duševno motnjo in

as, da pride pacient do ustrezne strokovne pomoči),

(ljudje z manjšo zmožnostjo ali invalidnostjo zaradi duševne bolezni

služb, ki jih potrebujejo),

(manjše zmožnosti ali invalidnost zaradi duševne motnje je možno



27

Službe, ki zagotavljajo terapevtske in podporne dejavnosti so:

• psihiatrični dispanzerji,

• rehabilitacijske službe na psihiatričnih klinikah,

• centri za socialno delo,

• nevladne organizacije na področji duševnega zdravja (npr. Organizacija za duševno

zdravje – ŠENT, Odbor za novosti v duševnem zdravju – ALTRA, OZARA),

• zavodi za zaposlovanje in

• osnovno zdravstveno varstvo s patronažno službo (Švab, 1999, str. 501).

4.3 Odvisnost od kemičnih snovi in psihoza

Odvisnost je motnja, ki zajema tako telesno kot duševno in socialno blagostanje

zasvojenca in njegove okolice. Nedvomno gre za bolezen in ne samo za razvado oz. stil

življenja, saj danes vemo, da popolnoma dokazljivo spremeni strukturo in delovanje

možganov (Kastelic, 2009, str. 141).

Uživanjem drog se pogosto pridružijo tudi duševne motnje, kot so shizofrenija in druge

psihoze, razpoloženjske motnje, anksiozne in osebnostne motnje. Novi podatki kažejo, da

ima 50-70% pacientov, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od psihoaktivnih snovi (PAS), vsaj

še eno ali več pridruženo duševno motnjo. Življenjska prevalenca uživanja PAS pri

pacientih s shizofrenijo ali bipolarno motnjo razpoloženja je 50%, pri splošni populaciji pa

16%. V zadnjem času je zanimiva tudi povezava med kajenjem marihuane v adolescenci in

pojavom shizofrenije.

Komorbidnost lahko nastane zaradi uživanja PAS, ki izzove duševno motnjo, lahko

duševna motnja pripelje do jemanja PAS ali pa podobni rizični faktorji pripeljejo do

uporabe PAS in duševne motnje. Najpogosteje pa gre za kombinacijo vseh treh možnosti.

Po podatkih NIDA (National Institute of Drug Abuse) kar polovica oseb s shizofrenijo

uživa alkohol in droge, 70% pa jih je odvisnih od nikotina. Uživanje drog pri pacientih s

psihotičnimi motnjami je povezano s slabšim socialnim funkcioniranjem, pogosto ti

pacienti razmišljajo o »samomeditaciji« in tako poskušajo s PAS omiliti simptome bolezni

(Delič in Kastelic, 2009, str. 148).


28

Dokazano je, da je odvisnost od drog kronična bolezen, lahko s pogostimi recidivi, tudi po

dolgih obdobjih izboljšanj, zato je terapija dolgoročni proces. Kljub vsemu pa zdravljenje

pogosto sestavlja veliko epizod akutne oskrbe, namesto načrta kontinuirane oskrbe, s

katero se bi strinjala tako terapevt kot pacient (Kastelic, 2009, str. 142).

4.4 Stigmatizacija pacietov s psihozo

Beseda stigma pomeni znamenje sramote. Torej nekaj, kar označuje človeka za drugačnega

zaradi kakšne njegove lastnosti in je zaradi tega slabši od drugih, vreden zaničevanja in

izločanja z družbe. Predstavlja eno največjih ovir, s katero se dnevno srečujejo duševni

bolniki in je največja ovira pri poskusih izboljševanja kakovosti življenja bolnikov in

njihovih družin (Bon, 2007).

Vzroki za stigmatizacijo so kompleksni. Izvirajo iz kulturno pogojenih odnosov do

duševnih motenj in iz različnih stereotipov o teh pacientih, saj je njihovo vedenje včasih

lahko bizarno, nepredvidljivo ter celo nasilno. Prav ta nesposobnost vživljanja v občutke

teh pacientov vodi do stigmatizacije, dodatno pa jo pospeši tudi občutek tesnobe, ki jo

občutimo ob takšnih situacijah (prav tam).

Pogoste zmote in stereotipi o psihozi:

• za psihozo je kriva vzgoja, starši (shizofrena mati),

• psihoza je posledica družbenoekonmskih razmer,

• pacienti s psihozo so nevarni, bolj pogosto suicidni (čeprav je to veliko krat

predstavljeno v medijih, vendar statistika tega ne potrjuje),

• vsi smo malo psihotični,

• pacient s psihozo ne odgovarja za svoja dejanja (trditev nasplošno ne velja,

potrebno je oceniti vsako dejanje posebaj),

• povezava med psihozo in ustvarjalnostjo (znanih je nekaj izjemnih umetnikov, ki so

imeli psihotično motnjo, vendar je psihoza prej ovira kot navdih pri ustvarjalnosti),

• za obravnavo psihoz je medicinski model neustrezen – za zdravljenje psihoz ni

potrebna hospitalizacija – farmakološka terapija je škodljiva (gre za prepričanje

nekaterih psihoterapevtov, ki dajejo pretiran poudarek na psihološki vzrok psihoze

in zanemarjajo biološkega. Sodeč po raziskavah je potreben celovit pristop k


29

zdravljenju pacienta s psihozo z načini, ki so dokazano učinkoviti) (Jensterle in

Pregelj, 2009, str. 167).

Posledice stigme so nizko samospoštovanje, opuščanje ustreznega zdravljenja in slabša

prognoza bolezni ter predvsem slabša kakovost življenja duševnih bolnikov. Ciklus stigme

poteka tako, da se najprej opazi »drugačnost«, sproži se odziv in nastane stigma, ki vodi

takoj do diskriminacije, kar je tudi glavni problem stigme. Sledi socialna prikrajšanost,

manjša sposobnost, povečanje drugačnosti ter izguba samospoštovanja. Krog se tako

zaključi in stigmatizacija se povečuje (Čebašek-Travnik, b.d.).

Načini za zmanjšanje stigmatizacije temeljijo na edukaciji (zagotavljanje objektivnih

informacij o bolezni), protestnih akcijah (izzivanje socialnih prepričanj in stereotipov, ki

se pojavljajo v javnosti) ter dejavnosti na medosebni ravni (osebna izkušnja z duševnim

bolnikom). Še vedno pa ne moremo govoriti o najboljšem načinu za zmanjšanje stigme

(prav tam).

4.5 Spolnost in družina

Potrebno se je zavedati, da je psihoza dedna bolezen. Otrok psihotičnega starša ima večjo

verjetnost, da zboli; seveda pa lahko zboli tudi oseba, katere noben od staršev ni imel

psihoze. V času zdravljenja je potreba kontracepcija, saj lahko nosečnost povzroči

ponovitev bolezni.

Človek s psihozo naj načrtuje družino, kadar je partnerski odnos stabilen, razmere v

družini dobre, kadar sta oba partnerja ter ostali bližnji seznanjeni z boleznijo in v

sodelovanju s psihiatrom (Lešer, 2006).

Eden izmed predsodkov do duševno bolnih je tudi ta, da nimajo spolnega življenja, vendar

to vsekakor ne drži. Njihovo zanimanje za spolnost se giblje od preokupiranosti do popolne

nezainteresiranosti, prav tako, kot pri zdravih ljudeh. Kljub temu pa je njihova spolnost

nekoliko otežena, saj se pri spolnem odnosu težje sprostijo, še predvsem takrat, kadar so

prisotne halucinacije. Problem je tudi v antipsihotikih, saj lahko zavirajo spolno funkcijo.

Stranski učinki so zmanjšana želja po spolnosti, impotenca pri moških, motnje

menstrualnega cikla pri ženskah ter motnje orgazma (Švab, 2006, str. 114).


30

4.6 Samopomoč

Skupine za samopomoč in druge oblike pomoči pacientom s ponavljajočimi se duševnimi

motnjami, so dokazano učinkovite pri obvladovanju bolezni. Bolniki s podobnimi

izkušnjami so si lahko v neprecenljivo pomoč pri obvladovanju kriznih situacij, stresu ter

pri sprejemanju bolezni in omejitev, ki jih prinaša (Pfizer SARL, 2002).

Skupine za samopomoč potekajo v mestih: Ljubljana, Koper, Celje, Kranj, Maribor, Ilirska

Bistrica, Murska Sobota, Novo mesto ter Nova gorica. Te skupine so idealen način, kako

se lahko posamezniki izpostavijo v družbi soljudi, ki jih razumejo, saj so sami preživeli

podobne situacije. Pogosto je skupina za samopomoč osrednja oporna točka v življenju

posameznika z duševno motnjo. Skupine vodijo prostovoljci (Caprae, 2008).

Nekaj napotkov, kako si lahko pomagajo pacienti sami:

• pomembno je, da si poiščejo vse odgovore na vprašanja, ki jih zanimajo o bolezni

sami – več informacij imamo, manjši je strah,

• potrebno se je pogovarjati o bolezni z ljudmi, ki so vredni zaupanja,

• izrednega pomena je redno jemanje terapije ter upoštevanje zdravnikovih navodil,

• potrebno je iti med ljudi in se ne skrivati, čeprav je to včasih zelo težko storiti,

• k dobremu počutju in zmanjšanem stresu zelo pripomore telesna aktivnost –

sprehod, kolesarjenje, tek ter ostale športne aktivnosti,

• priporočljivo je prenehati kaditi, piti kavo ter ne uživati drog – vse te snovi lahko

sprožijo ponovitev oz. poslabšanje bolezni,

• probleme je potrebno reševati sproti, se čim bolj izogibati stresu ter predvsem

NIKOLI obupati (Lešer, 2006).

4.7 Pravni vidiki pacientov z duševno motnjo

Področja, kjer se srečujeta psihiatrija in pravo, so:

• zdravljenje brez privolitve pacienta,

• psihiatrično izvedenstvo v kazenskih, civilnopravnih in drugih zadevah ter

• izvajanje psihiatrično varnostnih ukrepov (Kobal, 1999a, str. 507).


31

Sprejem na zdravljenje brez privolitve

Pomembno pravno in etično vprašanje je sama hospitalizacija duševno bolnega oz. način

njegovega sprejema. Prostovoljni sprejemi so tisti, s katerimi se bolnik strinja in pride v

bolnišnico na lastno željo. Določen odstotek pa je še vedno takih sprejemov, ko bolnik trdi

da ni bolan in da ne potrebuje bolnišničnega zdravljenja (Kogovšek, 2002, str. 20).

Zakon o duševnem zdravju pravi, da je zdravljenje osebe brez njene privolitve dopustno

pod naslednjimi pogoji:

• če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje

oz. zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

• če je ogrožanje zgornjega stavka posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba

hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje,

• če navedenih vzrokov iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi

oblikami pomoči (ZDZdr, 39. člen).

Na podlagi navedenega zakona ne bi smelo biti dvoma, kdaj se pacienta lahko hospitalizira

brez njegove privolitve in kdaj ne. Težave nastanejo, ko je treba takšno hospitalizacijo

izvesti. Zdravnik svoje odgovornosti v nobenem primeru ne more prenesti na druge.

Situacijo mora presoditi sam, zakon pa dovoljuje tudi pomoč organov za notranje zadeve

pri izvedbi takšne hospitalizacije.

Zdravnik, ki prevzame strokovno, človeško in etično zahtevno odločitev o hospitalizaciji

brez privolitve, doživlja tak ukrep kot pozitiven, saj gre za duševno bolnega pacienta, ki ga

je potrebno zdraviti in zavarovati (Kobal, 1999a, str. 508).

Sprejem posameznika v bolnišnico o katerem odloča zdravnik, zagotovo ni lahka

odločitev. Medicinske sestre in zdravstveni tehniki res niso odgovorni za takšen ali

drugačen sprejem, so pa vendarle del njega. Spoštovanje etičnih načel v največji možni

meri, pravice bolnikov ter pravne norme naj bi bile spoštovane in upoštevane tudi ob

sprejemu brez privolitve (Kogovšek, 2002, str. 20).


32

Psihiatrično izvedenstvo

Na kazensko-pravnem področju urejuje odnos do abnormnega storilca družbi nevarnih in

kaznivih dejanj Kazenski zakonik, ki govori o prištevnosti:

• ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena

svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali

začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi

kakšne druge hude duševne neprištevnosti,

• storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali

zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega

stanja iz prejšnjega odstavka, se sme mileje kaznovati,

• kazensko je odgovoren tisti storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola,

mamil ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem glede

kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje (KZ, 16.

člen).

Psihiatrično izvedenstvo je vrsta izvedenstva, ki se lahko odredi v primeru, kadar obstaja

sum, da oseba v času kaznivega dejanja ni bila prištevna, bodisi zaradi duševne

manjrazvitosti ali pa je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude

duševne motnje njegova prištevnost zmanjšana, ali pa obstaja resen dvom, da se oseba

zaradi svojega duševnega stanja ne more udeležiti kazenskega postopka.

Psihiatrični izvedenec je v skladu s svojimi dolžnosti, dolžan opraviti psihiatrični pregled

preiskovanca. Jasno je, da prihaja do razlik v odnosu, kadar je psihiater v vlogi terapevta in

kadar je v vlogi izvedenca. Ker pa v psihiatriji ne obstajajo točno določeni »markerji« za

kakšno duševno motnjo, predstavlja psihiatrični pregled najbolj temeljno metodo za

diagnostično oceno posameznikovega psihičnega stanja (Zupan, 2009, str. 45).

Izvajanje psihiatrično pomembnih varnostnih ukrepov po Kazenskem zakoniku RS

Izvedenec je oseba, ki ima strokovno znanje za ugotovitev ali razjasnitev pomembnega

dejstva. Psihiatri lahko pojasnijo duševno stanje in bolezni oseb, ki so v različnih pravnih

postopkih.


33

Izvedenec psihiater mora v svojem mnenju odgovoriti še na vprašanje o nevarnosti storilca

ali pa se mu to vprašanje postavi na glavni obravnavi. Opredelitev nevarnosti ni kar

splošna ali domnevna. Zakon jo šteje med načini kaznivih dejanj zoper življenje in telo

spolno nedotakljivost in premoženje (Kobal, 1999a, str. 515).

V Kazenskem zakoniku navaja 64. člen, da se neprištevnemu ali bistveno zmanjšano

prištevnemu storilcu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in

varstva v zdravstvenem zavodu. Varnosti ukrep je omejen na največ deset let, sodišče po

preteku enega leta znova določi, če še je varnostni ukrep potreben ali ne.

Osebi, ki je spoznana za neprištevno, preneha varnostni ukrep z iztekom časa, ki bi ga sicer

morala preživeti v zaporu. Če pa je ta čas krajši od izrečene kazni, se sodišče odloči, ali bo

odšla za preostali čas oseba v zapor ali pa se jo pogojno izpusti (prav tam, str. 516).

Izvajanje varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja je za bolnika ponavadi

neprijetna obveza, saj ni dovolj kritičen in je premalo motiviran za zdravljenje. Po veljavni

kazenski zakonodaji, lahko sodišča na predlog psihiatra izvedenca izrečejo tri vrste

ukrepov:

• varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem

zavodu – lahko traja do 10 let (pogoji za izrek so objektivna podanost kaznivega

dejanja, neprištevnost oz. hudo zmanjšana prištevnost ob storitvi kaznivega dejanja,

nevarnost storilca za okolico, možnost odprave nevarnosti storilca le z zdravljenjem

in varstvom v zdravstvenem zavodu),

• varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (izreka se največ

za dobo dveh let neprištevnemu, ki je bil pogojno odpuščen),

• varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov (lahko se izreče

tudi popolnoma prištevnim storilcem, ki so odvisni od alkohola in mamil in obstaja

nevarnost, da bodo zaradi odvisnosti ponavljali svoja kazniva dejanja) (Žagar,

2002, str. 97).


34

5 EMPIRIČNI DEL

5.1 Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomskega dela je bil predstaviti pacienta s psihozo in na podlagi študije primera

ugotoviti najpogostejše negovalne probleme ter potrebe po zdravstveni negi

obravnavanega pacienta.

Cilji, ki smo si jih zastavili so:

• opisati vrste, vzroke in načine zdravljenja psihoz,

• opisati vlogo medicinske sestre pri obravnavi pacienta s psihozo,

• izdelati študijo primera s pomočjo 11-tih funkcionalnih vzorcev zdravega

obnašanja po Marjory Gordon.

5.2 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo želeli odgovoriti na dva raziskovalna vprašanja.

Raziskovalno vprašanje 1: Ali 11 funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja po Marjory

Gordon zagotavlja celovito obravnavo pacienta s psihozo?

Raziskovalno vprašanje 2: Kateri so najpogostejši negovalni problemi, s katerimi se

srečuje pacient s psihozo?

5.3 Metodologija

5.3.1 Raziskovalne metode

V sklopu empiričnega dela smo izvedli kvalitativno raziskavo. S pomočjo 11-ih

funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja po Marjory Gordon smo izdelali študijo

primera. Podatke smo pridobili s pogovorom in opazovanjem pacienta, pregledom in

analizo medicinske in negovalne dokumentacije ter s pogovorom s člani zdravstvenega in

negovalnega tima.

5.3.2 Raziskovalno okolje

Študijo primera smo izvajali na Oddelku za Psihiatrijo Univerzitetni klinični center

Maribor.


35

5.3.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavo smo vključili enega pacienta s psihozo.

5.3.4 Etični vidik

Pred pričetkom raziskave smo za dovoljenje za izvedbo študije primera pisno zaprosili

Službo zdravstvene nege v UKC Maribor ter tako pridobili soglasje s strani Komisije za

medicinsko - etična vprašanja UKC Maribor. Pridobili smo tudi pisno soglasje s strani

pacienta.

Pacienta smo seznanili z namenom raziskave ter mu ponudili možnost odklonitve

sodelovanja. Upoštevali smo vsa etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije ter pacientu zagotovili popolno anonimnost, saj v

raziskavi niso omenjene niti inicialke imena in priimka.

5.4 Študija primera pacienta s psihozo

Pacienta smo obravnavali po procesni metodi dela. V fazi ugotavljanja potreb po

zdravstveni negi smo podatke pridobili s pogovorom in opazovanjem pacienta ter s

pregledom medicinske in negovalne dokumentacije.

Po analizi pridobljenih podatkov smo izpostavili negovalne diagnoze, načrtovali aktivnosti

zdravstvene nege ter na koncu ovrednotili uspešnost zdravstvene nege glede na zastavljene

cilje.

5.4.1 Predstavitev primera pacienta s psihozo

Oseba X.Y. je ženskega spola, stara 28 let. Prihaja iz okolice Maribora in je študentka. Je

neporočena in brez otrok. Ima sestro, s katero se zelo dobro razume, saj meni, da ji je v

pomoč in oporo. Težave ima že od malega. Navaja, da starša že takrat nista imela časa

zanjo. V družini so prisotne težave v duševnem zdravju, njej pa je diagnoza psihoza bila

postavljena leta 2000. Od takrat je bila na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor

hospitalizirana že štirikrat. Prvič je bila hospitalizirana pri 22. letih. Nazadnje leta 2010

zaradi poslabšanja psihičnega stanja ob preteklem nižanju antipsihotika (Seroquel SR

300mg), saj je bila v jutranjih urah po njem sedirana in je zato nekajkrat prespala dnevne

aktivnosti. Pripeljali so jo svojci.


36

Pacientka je opisala poslabšanje trenutnega zdravstvenega stanja. Ob izgubi študentskega

statusa se je počutila zmedeno in pojavile so se težave s spanjem. Počutila se je kot klošar

ter imela občutek, da je nepretrgoma nadzorovana. Občutila je zaskrbljenost, možne so bile

blodnje in halucinacije, ni bila pod vplivom tablet, drog in alkohola. Bila je pri zavesti, z

dihanjem ni bilo težav.

Stanovanjske razmere doma so urejene, vendar se v domačem okolju ne počuti dobro.

Prihaja do prepirov s starši, zato se je pacientka odločila, da bo do konca študija bivala v

Ozarini stanovanjski skupnosti, kjer je bivala že prej in sicer 3 leta, do leta 2008.

Alergij ne navaja. Prejšnjih operacij ni imela. Zdravila se je zaradi okužbe z Borelio

Burgdorferi (klop) ob koncu osnovne šole ter v drugem letniku srednje šole zaradi

pljučnice.

Opravljene so bile hematološke, biokemijske, toksikološke preiskave (S-val proat),

mikrobiološke preiskave – Borelia Burgdorferi (negativno) ter EKG.

Ob sprejemu na enoto za intenzivno psihiatrijo (A2) je pacientka podpisala naslednje

obrazce:

• Obrazec o sprejemu na zdravljenje na enoto s posebnim nadzorom (s privolitvijo);

• Izjava o posredovanju osebnih podatkov in podatkov o zdravstvenem stanju;

• Izjava o privolitvi bolnika za sodelovanje v izobraževalnem procesu.

22.10.2010 je bila X.Y. premeščena na enoto za nadaljevalno psihiatrično zdravljenje (B1),

saj je dosegla očitno izboljšanje stanja brez zaznavnih motenj.

Terapija, ki jo je X.Y. prejemala na B1 enoti:

• Abilify 20 mg, 1×1 zjutraj, per os,

• Depakine chrono 300 mg zjutraj + 500 mg zvečer, per os,

• Plisil 20 mg, 2×1, per os,

• Apaurin 2 mg + 5 mg + 2 mg (+2 p.p.), per os,

• Invega 12 mg, 1×1, per os,

• B Complex, 2×2 drg, per os in

• Sanval 10 mg (p.p), per os.


37

5.4.2 Ocena stanja pacienta po 11. funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja po

Marjory Gordon

Marjory Gordon se opira na funkcionalni vzorec zdravja, kateri predstavlja osnovo za

oblikovanje negovalne diagnoze. Razdelitev je zelo široka in je zato uporabna v vseh

stanjih, ki potrebujejo aktivnost zdravstvene nege. To so stanja v obdobju zdravja, bolezni,

v vseh življenjskih obdobjih ter v vseh kliničnih specialnostih. Najbolj pomembno pa je to,

da se osredotoča na pacienta (Pajnkihar, 1999, str. 173).

Negovalna diagnoza je opis akutnega in potencialnega negovalnega problema ter je

zaključek prve faze procesa zdravstvene nege. Določimo jo s pomočjo ugotavljanja potreb,

tako da: informacije zbiramo, jih interpretiramo, nato smiselno grupiramo ter jih

poimenujemo in oblikujemo v negovalne diagnoze.

Marjory Gordon opisuje negovalno diagnozo s tremi elementi:

• P – problem,

• E – etiologija/vzrok,

• S – simptom (prav tam, str. 172).

ODNOS DO LASTNEGA ZDRAVJA - VZORCI ZDRAVEGA OBNAŠANJA

Ta vzorec opisuje sprejemanje vzorcev zdravja, dobrega počutja in skrbi za lastno zdravje.

Vsebuje odnos do zdravja, skrb za samega sebe, vpliv na sedanje in bodoče aktivnosti,

vsebuje tudi obvladovanje vseh situacij, ki lahko škodujejo zdravju ter zdravo obnašanje, ki

podpira duševno in fizično zdravje (Gordon, 2003).

Pacientka pove, da ji je zdravje zelo pomembna prioriteta. Z diagnozo se je sprijaznila, jo

sprejela. Redno hodi na zdravniške preglede, se drži navodil zdravstvenega osebja ter

redno jemlje predpisano terapijo. Pove, da bi rada bila bolje informirana o bolezni sami, saj

se ji zdi da nima dovolj informacij. Pove, da je večino informacij dobila od terapevtov.

Interneta v ta namen ne uporablja, saj meni, da jo še bolj zmede. Za svoje zdravje in

splošno počutje skrbi s higieno in športom (kolesarjenje, plavanje, pohodništvo in ples).


38

Nevarnost za neučinkovito obvladovanje terapevtskih predpisov (pomanjkljiva

informiranost)

Definicija: Prisotnost dejavnikov tveganja za težave pri vključevanju terapevtskih

postopkov ali preventivnih programov v dnevne aktivnosti (Gordon, 2003, str. 61).

Dejavniki tveganja:

• pomanjkanje znanja in informacij o bolezni.

Negovalni cilji:

• do neučinkovitega obvladovanja terapevtskih predpisov ne bo prišlo,

• pacientka bo informirana o svoji bolezni.

Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege:

• pacientki omogočiti individualni razgovor z zdravnikom/psihiatrom,

• svetovati naj čimveč sprašuje zdravstveno osebje na oddelku,

• informirati pacientko o bolezni,

• svetovati primerno literaturo (brošure za paciente).

Izvajanje zdravstvene nege:

Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege izvajamo po standardih aktivnosti zdravstvene

nege.

Vrednotenje zdravstvene nege:

• pacientka je seznanjena z načini pridobivanja informacij.

PREHRAMBENI IN METABOLIČNI PROCESI

Ta vzorec obnašanja opisuje uživanje hrane in pijače v odnosu do metaboličnih potreb.

Predstavlja prehrambene navade posameznika kot so: čas obroka, vrsta in količina

hrane/pijače ter morebitna prehranska dopolnila (vitamini). Vključuje tudi opis kože,

sluznic, stanja nohtov, zob in las, telesno temperaturo, višino, težo ter splošni vtis o

zdravju posameznika (Gordon, 2003).


39

Pacientka pove, da ima dober apetit. Poje tri obroke dnevno, spije približno dva litra

tekočine, najraje čaje in sokove. Najraje je zelenjavo, ribe in čim manj mesa. Ne uživa

alkohola. Ima zdrav odnos do prehranjevanja in je popolnoma samostojna. Doma si obroke

pripravlja sama. V bolnišnici ima naročeno vegetarijansko hrano.

Telesna teža: 70,5 kg.

Telesna višina: 162 cm.

ITM: 26,9 (meja med debelostjo 1. in 2. stopnje).

Koža je topla, sluznica nepoškodovana, lasje in nohti urejeni. Pacientka je afebrilna.

Neuravnovešena prehrana, več kot telo potrebuje (debelost)

Definicija: Pretirano uživanje kalorične hrane v odnosu do metaboličnih potreb (Gordon,

2003, str. 82).

Dejavniki tveganja:

• neravnovesje med zaužito prehrano in potrošeno energijo,

• stranski učinek antipsihotika.

Simptomi:

• povečan ITM.

Negovalni cilji:

• pacientka bo seznanjena z načeli zdrave prehrane in pomenom gibanja.


• vzpodbujati pacientko k dnevnim športnim aktivnostim,

• namesto sokov ponuditi nesladkan čaj oz. navadno vodo,

• poučiti o pomenu gibanja in zdravega prehranjevanja,

• svetovati 5 manjših obrokov dnevno.


40



nege.


• pacientka je poučena o načelih zdrave prehrane in pomenom gibanja.

IZLOČANJE

Ta vzorec opisuje funkcije izločanja (mikcija, defekacija, potenje). Vključuje skrb

posameznika za redno izločanje, vse spremembe ali motnje v izločanju, v kvaliteti

izločenega in količino. Vključuje tudi možne pripomočke in odvajala (Gordon, 2003).

Pacientka nam pove, da ima reden režim odvajanja blata in vode. Na blato gre običajno 2

krat dnevno, na vodo pa do 10 krat. Nima težav z vetrovi in pretiranim znojenjem. Meni,

da je v bolnišnici zagotovljena primerna intimnost in da s tem nima težav. Za redno

izločanje in odvajanje skrbi z vegetarijansko prehrano, katera vsebuje dosti sadja in

zelenjave.

Obstipacija, nevarnost za obstipacijo

Definicija: Prisotnost dejavnikov tveganja za nižjo frekvenco izločanja blata in za težko ali

nepopolno izločanje blata, ki je trdo ali suho (Gordon, 2003, str. 120).

Dejavniki tveganja:

• psihološki dejavniki (čustveni stresi, zmedenost),

• farmakološki dejavniki (antidepresivna sredstva).

Negovalni cilji:

• do obstipacije ne bo prišlo.


• vzpodbujati pacientko h gibanju,


41

• seznanitev pacientke da lahko psihični in farmakološki dejavniki vplivajo na

obstipacijo.


Načrtovane aktivnosti zdravstvene nege izvajamo po stanardih aktivnosti zdravstvene

nege.


• do obstipacije ni prišlo.

FIZIČNA AKTIVNOST

Ta vzorec opisuje aktivnost posameznika, njegov počitek in rekreacijo. Opisuje vse dnevne

aktivnosti s katerimi trošimo energijo, kot so kuhanje, pospravljanje, skrb za higieno, delo,

nakupovanje hrane, itd. Opisuje tudi vrsto in obseg športnih in rekreacijskih dejavnosti, v

katere se vključuje posameznik. V tem vzorcu so opisane tudi ovire, ki lahko vplivajo na

aktivnost posameznika (dispnea, angina, nevromuskularni deficit) (Gordon, 2003).

Pacientka pove, da se zelo rada giblje. Veliko se sprehaja, doma se ukvarja s

kolesarjenjem, plesom in pohodništvom. V bolnišnici pa to ni možno, zato se udeležuje

dnevnih aktivnosti, kot so odbojka, vaje na blazinah, jutranja telovadba in delovna terapija.

Pacientka je za aktivnost motivirana, vendar potrebuje malo vzpodbude in pomoči pri

organiziranosti, saj se hitro 'izgubi'.

Ocenili smo, da sta mišični tonus in koordinacija gibov primerna.

Aktivnost, nevarnost za nezmožnost za telesne aktivnosti

Definicija: Prisotnost dejavnikov tveganja za nenormalno odzivanje na telesno gibanje, ki

troši energijo (Gordon, 2003, str. 136).

Dejavniki tveganja:

• v anamnezi zabeleženo pomanjkanje volje za aktivnosti ob poslabšanju bolezni,

• hitro se zmede pri organizaciji, kar bi lahko vodilo v pomanjkanje motivacije.


42

Negovalni cilji:

• do pomanjkanja aktivnosti ne bo prišlo.


• vzpodbujati pacientko in ji nuditi pomoč pri načrtovanju dnevnih aktivnosti,

• informirati o možnih aktivnosti na oddelku.



nege.


• do pomanjkanja aktivnosti ni prišlo.

POČITEK - SPANJE

Ta vzorec opisuje spanje, počitek in relaksacijo posameznika. Vključuje vzorec spanja in

počitka v 24 urah ter razumevanje posameznika do potrebe po spanju in počitku. Opisuje

vse motnje spanja ter pripomočke za spanje, kot so posebni medikamenti ali posebne

navade (Gordon, 2003).

Pacientka pove, da trenutno (zadnje dni) s spanjem nima težav, vendar se le-te pojavijo ob

stresu in poslabšanju bolezni. Spat hodi okoli 23 ure in spi do 7 ure. Vmes se ne prebuja,

spi trdno. Čez dan nima navade počivati, mogoče se včasih za 2 minuti vleže na posteljo.

Spi v prezračenem, mirnem prostoru, ponavadi si pred spanjem napiše za kaj je vse

hvaležna.

Ugotovimo, da potrebuje pacientka predpisano uspavalo (Sanval 10 mg) približno 1 krat

tedensko. Podočnjakov, zehanja in ostalih znakov nespečnosti ne opazimo.

Spanje, motnje spanja (ob poslabšanju bolezni, stresu)

Definicija: Prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje v

dnevnih aktivnostih (Gordon, 2003, str. 186).


43

Dejavniki tveganja:

• stres,

• poslabšanje bolezni,

• sprememba okolja.

Simptomi:

• pacientka sama poroča o problemih z nespečnostjo ob poslabšanju bolezni,

• zabeležena aplikacija uspavala na listu dane terapije.

Negovalni cilji:

• pacientka se bo ponoči naspala,

• ob poslabšanju bolezni in nespečnosti bo dobila predpisano uspavalo.


• zagotoviti mir in tišino na oddelku,

• prezračiti sobo pred spanjem,

• aplicirati uspavalo (Sanval 10 mg) p.p.,

• vsakršno poslabšanje bolezni sporočiti lečečemu zdravniku/psihiatru.



nege.


• pacientka je naspana in ne navaja trenutnih težav s spanjem.

KOGNITIVNI PROCESI

Ta vzorec zajema senzorične in kognitivne procese in primernost odzivanja (vid, sluh,

okus, dotik in vonj), prav tako pa tudi vse pripomočke, proteze, ki jih uporablja

posameznik. Opisuje dojemanje in obvladovanje bolečine. Na kognitivnem področju pa

opisuje funkcionalne sposobnosti, kot so spomin, presoja, jezik in odločanje (Gordon,

2003).


44

Pacientka pove, da nosi očala. Je kratkovidna. S sluhom nima nobenih težav. Pravi, da s

spominom nima težav. Koncentracija je vedno boljša, vendar zelo slaba ob poslabšanju

bolezni. Občasno je prisoten glavobol, za katerega pacientka meni, da se pojavi zaradi

sonca. Trenutno ni prisoten.

Presoja je okrnjena v akutni fazi psihoze, trenutno je zadovoljiva. Z opazovanjem

pacientke ugotovimo, da je koncentracija slabša, saj je prisoten nemir na pacientkinem

izrazu, tudi pogovorni tok ni čisto povezan – preskakuje iz teme v temo. Člani negovalnega

tima nam povedo, da je njena koncentracija ob začetku hospitalizacije bila tako slaba, da

pacientka ni vzdržala več kot 2 minuti biti skoncentrirana na eno stvar.

Miselni procesi, moteni

Definicija: Neprimerni kognitivni procesi ali aktivnosti (Gordon, 2003, str. 203).

Dejavniki tveganja:

• poslabšanje zdravstvenega stanja.

Simptomi:

• nerealno razmišljanje,

• nepopolna presoja in odločanje,

• nepopolna sposobnost sprejemanja določenih idej.

Negovalni cilji:

• pacientka se bo zmožna soočiti s težavami,

• pacientka bo izražala svoje misli in čustva,

• pacientka bo zmožna od podpori sprejemati nekatere odločitve,

• misleni procesi bodo usmerjeni v realnost,

• pacientka bo vodena in nadzorovana pri dnevnih aktivnostih,

• pacientka bo dobila predpisano terapijo.


• vzpodbujati, voditi pacientko pri dnevnih aktivnostih in pri pogovoru,


45

• prisluhniti pacientki,

• usmerjati in pomagati pri odločitvah,

• vzpodbujati k izražanju misli in čustev,

• po naročilu zdravnika aplicirati terapijo.



nege.


• pacientka izraža svoje misli in čustva,

• ob podpori sprejema nekatere odločitve,

• misleni procesi so usmerjeni v realnost,

• pacientka pozna načine kako se soočati s težavami,

• pacientka je dobila predpisano terapijo.

Koncentracija, pomanjkljiva sposobnost koncentracije

Definicija: Nesposobnost osebe, da bi ostala usmerjena v eno žarišče (Gordon, 2003, str.

204).

Dejavniki tveganja:

• poslabšanje zdravstvenega stanja.

Simptomi:

• nemir,

• nezmožnost osredotočanja na eno zadevo dalj časa,

• vsak dražljaj iz okolja prekine koncentracijo.

Negovalni cilji:

• s pomočjo vodenja pogovora in aktivnosti ter vzpodbujanja bo pacientka ostala dalj

časa skoncentrirana,

• sposobnost koncentracije bo sčasoma izboljšana.


46


• svetovati vaje za boljšo koncentracijo (pacientka naj bo udobno nameščena in se

naj zagleda na eno točko ali predmet v sobi in naj tako poskuša ostati 1 minuto,

odmisli naj vse šume, vgasne naj radio/televizor in se poskuša osredotočiti samo na

to stvar. Kadar bo ta minuta uspešna, naj bo naslednjič čas podaljšan na 2 min,

kasneje 3, itd.),

• voditi pogovor,

• vzpodbujati k aktivnosti.



nege.


• pacientka je seznanjena z vajami za izboljšanje koncentracije.

ZAZNAVANJE SAMEGA SEBE

Ta vzorec obnašanja opisuje predstavo o sebi samem in razpoloženju. Opisuje človekovo

predstavo o lastni osebnosti, o lastnih sposobnostih, telesno podobo, identiteto,

samospoštovanje in splošno čustveno stanje. V ta sklop spadajo tudi položaj telesa in

gibanje, očesni stiki, glas in način govorjenja (Gordon, 2003).

Pacientka pove, da njena samopodoba niha. V času poslabšanja bolezni je prisoten občutek

manjvrednosti. Zaradi bolezni ne občuti stigmatizacije, vendar jo je v času osnovne šole,

ko so otroci pljuvali po njej in obmetavali z blatom, zaradi duševno bolnih staršev.

Trenutno razpoloženje je v redu. S samopodobo trenutno nima težav, vendar so prisotni

dejavniki, kateri lahko vplivajo na le-to. Ti so: prepiri, nasilje v družini, bolezen, neuspeh

in kaos.

V akutni fazi ob hospitalizaciji je bil prisoten strah, tesnoba, depresija in nemoč.


47

Anksioznost

Definicija: Negotov, nelagoden občutek, za katerega je vzrok pogosto nespecifičen ali

neznan (Gordon, 2003, str. 216).

Dejavniki tveganja:

• bolezen,

• pomanjkanje podpore s strani staršev,

• občutek ogroženosti v zvezi s svojim zdravjem.

Simptomi:

• opažen nemir,

• pomanjkanje koncentracije,

• občasna nespečnost.

Negovalni cilji:

• prisoten nemir bo sčasoma odpravljen,

• pacientka se ne bo počutila ogroženo,

• pacientki bo omogočena podpora s strani zdravstvenega osebja,

• pacientka bo dobila predpisano terapijo.


• nuditi oporo pacientki,

• jo poslušati, vzpodbujati,

• aplicirati predpisano terapijo,

• pogovoriti se o vzrokih anksioznosti,

• po potrebi obvestiti zdravnika/psihiatra.



nege.


48


• nemir še je zmeraj prisoten,

• pacientka je dobila predpisano terapijo,

• anksioznost ni poslabšana.

Samospoštovanje, nevarnost nizkega samospoštovanja zaradi določene situacije

Definicija: Prisotnost dejavnikov tveganja za negativno sprejemanje samega sebe v

odnosu do določene situacije (ob poslabšanju bolezni) (Gordon, 2003, str. 232).

Dejavniki tveganja:

• poslabšanje zdravstvenega stanja,

• pomanjkanje podpore s strani staršev,

• doživljanje stigme v otroštvu.

Negovalni cilji:

• do nizkega samospoštovanja ne bo prišlo.


• vzpodbujati k pogovoru z zdravnikom in ostalim osebjem,

• vzpodbujati k pogovoru s staši,

• po potrebi poročati zdravniku/psihiatru o spremembi pacientkinega stanja.



nege.


• do poslabšanja samopodobe ni prišlo.


49

DRUŽBENA VLOGA IN MEDOSEBNI ODNOSI

Ta vzorec opisuje povezave posameznika v družbi in njegovo angažiranje, predstavi

razumevanje posameznika za najpomembnejšo vlogo in odgovornosti v trenutni življenjski

situaciji. Opisuje tudi zadovoljstvo ali motnje v družinskem življenju, na delovnem mestu in

tudi vse ostale socialne stike ter odgovornosti (Gordon, 2003).

Pacientka je doma živela s starši, s katerimi se ni najbolje razumela. Prihajalo je do

prepirov in nasilja med staršema. Največ podpore dobi od sestre, prijateljev in fanta. Po

končani hospitalizaciji bo bivala v stanovanjski skupnosti Ozara do konca študija. Prošnjo

za stanovanjsko skupnost je že oddala ter opravila razgovor z njihovo strokovno delavko,

dne 25.10.2010.

Pacientka pove, da ima občutek da dobiva dovolj podpore iz okolja, odnosi so vedno

boljši, saj zna pokazati čustva, se zna pogovarjati in prisluhniti. Pomagajo ji tudi knjige,

filmi, strokovne delavke iz Ozare in Šenta.

Družinski procesi, nefunkcionalni

Definicija: Kronična dezorganizacija družine, ki vodi v konflikt, zanikanje problema, v

odpor do vsake spremembe, neučinkovito reševanje problemov in vedno ponavljujoče se

krize (Gordon, 2003, str. 254).

Vzročni dejavniki:

• težave z duševnim zdravjem v družini,

• pomanjkanje znanja za reševanje problemov,

• nesposobnost obvladovanja situacije.

Simptomi:

• poročanje o slabih družinskih odnosih,

• povezave le med posameznimi člani družine (pacientka – sestra),

• družina ne zagotavlja primerne varnosti,

• poročanje o prepirih s starši.


50

Negovalni cilji:

• odnosi v družini dobo sčasoma izboljšani.


• svetovati pogovor s socialno delavko,

• nuditi podporo pacientki,

• vzpodbujati k pogovoru s starši.



nege.


• odnosi v družini so nespremenjeni.

SPOLNI - REPRODUKTIVNI SISTEM

Ta vzorec predstavlja zadovoljstvo oz. nezadovoljstvo s spolnim življenjem in vedenjem.

Opisuje tudi zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z lastno seksualnostjo. Pri ženskah opisuje

stanje v reproduktivnem obdobju in probleme povezane s tem (Gordon, 2003).

Pacientka še nima otrok. Menstruacijski ciklus je reden, na 28 dni, neboleč, brez

posebnosti. Težav pacientka ne navaja. Kot kontracepcijo uporablja kondom.

OBVLADOVANJE STRESNIH SITUACIJ

Ta vzorec opisuje splošne načine obvladovanja stresa. Opiše posameznikovo sposobnost,

da ohrani integriteto, načine obvladovanja stresnih situacij ter podporo družine in drugih

(Gordon, 2003).

Pacientka se s stresom spoprijema tako, da se trudi najti ravnovesje v življenju, se umakne

oz. pove svoje mnenje, odvisno od situacije, v kateri se nahaja. Meni, da je veliko stvari

mogoče rešiti preko pogovora. Na vprašanje, če ji postavljena diagnoza predstavlja stres, je

odgovorila z »ne«.


51

VREDNOSTNI SISTEM

Ta vzorec opisuje vrednote, cilje, prioritete ali ideologijo, vse kar vpliva na izbire in

odločitve posameznika. Opiše vse, kar je posamezniku pomembno, kar vpliva na njegovo

kvaliteto življenja, pa tudi vse konflikte v odnosu do vrednot in ideologije, kakor tudi

pričakovanja v zvezi z zdravjem (Gordon, 2003).

Religiji pacientka ne posveča velike pozornosti, vendar spoštuje praznike, je krščena in

včasih tudi obišče cerkev. Zaveda se pomembnosti zdravljenja, rednih pregledov in

doslednega jemanja predpisane terapije, saj meni, da je njeno počutje slabše, če se le-tega

ne drži.

Največja želja in cilj je dokončati študij kemijske tehnologije in si poiskati primerno

zaposlitev.


52

6 RAZPRAVA

S terminom »duševna motnja« označujemo bolezni, katerim je skupna kombinacija

bolezensko spremenjenega mišljenja, zaznavanja realnosti, čustvovanja, velikokrat pa tudi

prizadetosti spoznavanja ter spomnina (Jensterle in Pregelj, 2009, str. 163).

Tudi pri psihozi pridejo do izraza te kombinacije, ki bolniku otežujejo njegov vsakdan, saj

zaradi bolezni same manj učinkovito rešuje vsakodnevne probleme, ki se za zdravega

posameznika zdijo samoumevni.

V diplomskem delu je predstavljena študija primera, katero smo izvedli na Oddelku za

Psihiatrijo UKC Maribor. V raziskavo, ki je kvalitativnega značaja, smo vključili eno

pacientko, ki je obolela za psihozo. Kot instrument raziskave smo uporabili pogovor, v

obliki intervjuja.

Z raziskavo smo ugotovili, da 11 funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja po Marjory

Gordon zagotavlja celovito obravnavo pacienta s psihozo. Pri obravnavi pacienta mora

medicinska sestra s svojim znanjem in strokovnim delom pozitivno vplivati na pacienta,

saj so po večini pacienti z duševno motnjo še toliko bolj nezaupljivi in prestrašeni. S

svojim načinom dela si mora pridobiti pacientovo zaupanje, ga znati poslušati, se

pogovarjati, mu svetovati, imeti sposobnost vživeti se v njegovo situacijo, torej imeti

sposobnost empatije.

Pri zdravljenju psihiatričnih bolnikov je izrednega pomena motiviranost pacienta, saj sta

tako zdravljenje kot tudi rehabilitacija hitrejša in učinkovitejša. K motiviranosti pa lahko

ogromno pripomore tudi medicinska sestra in sicer tako, da pacienta vključi v zdravstveno

nego, z njim sodeluje, načrtuje in izvaja negovalne intervencije. Tako bo dobil pacient

občutek vrednosti, kateri je velikokrat odvzet le-tem (Pahole, 1988, str. 257).

Zanimalo nas je tudi, kateri so najpogostejši negovalni problemi, s katerimi se srečuje

pacientka ter jih izpostavili deset:

• nevarnost za neučinkovito obvladovanje terapevtskih predpisov: pacientka ni

dovolj informirana o svoji bolezi, želi več informacij, vendar ne ve na koga se

obrniti. Svetujemo individualni razgovor z lečečim zdravnikom/psihiatrom, ki je

možen vsak dan po skupni viziti;


53

• neuravnovešena prehrana, več kot telo potrebuje: zaradi povišane telesne teže

poučimo pacientko o načelih zdravega prehranjevanja ter pomenu gibanja.

Eden izmed stranskih učinkov antipsihotika je lahko tudi presnovna motnja, ki se

kaže s povišano telesno težo (Jensterle in Pregelj, 2009, str. 408).

• nevarnost obstipacije: pacientko smo seznanili o prisotnosti dejavnikov tveganja za

obstipacijo (farmakološki in psihološki dejavniki);

• nevarnost za nezmožnost za telesne aktivnosti: pacientka ob poslabšanju bolezni

izgubi voljo in motivacijo za gibanje, potrebuje vzpodbudo in pomoč pri

organizaciji;

• motnje spanja: pacientka ima ob poslabšanju bolezni probleme z nespečnostjo in

potrebuje uspavalo;

• moteni miselni procesi: pri pacientki prihaja zaradi bolezni do motenih miselnih

procesov, predvsem se to kaže ob poslabšanju bolezni.

Ena najtežjih značilnosti psihoze je tudi nekritičnost pacienta, kar pomeni, da

bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki in misli se mu zdijo realne, zato težko

verjame tistim, ki trdijo da gre za bolezen (Lešer, 2006).

• pomanjkljiva sposobnost koncentracije: pacientka ima velike probleme s

koncentracijo, predvsem ob poslabšanju bolezni ne vzdrži dlje kot 2 min

skoncentrirana na eno stvar;

• anksioznost: pacientka je zaradi bolezni nemirna, anksiozna, ima probleme s

spanjem in koncentracijo;

• nevarnost nizkega samospoštovanja zaradi določene situacije: prisotni so dejavniki

tveganja za nizko samopodobo;

• nefunkcionalni družinski procesi: pacientka s strani staršev ne dobiva podpore, saj

sta oba duševno bolna, velikokrat so tudi v konfliktu.

Številni avtorji (Pišl, 2009; Balkovec, 1989; Pahole, 1988) poudarjajo pomembnost

družine kot ključ v rehabilitaciji psihiatričnega pacienta, saj se svojci s pomočjo

psihoedukacije naučijo prepoznavati spremembe v obdobjih poslabšanja bolezni

ter usteznega ukrepanja.

Ugotovili smo, da ima pacientka še zmeraj probleme s koncentracijo, kljub trenutnemu

stabilnemu stanju, saj je težko dlje časa osredotočena samo na določeno temo pogovora.


54

Anksioznost je še zmeraj prisotna, kar se kaže pri pacientki z nemirom, slabšo

koncentracijo ter občasnimi motnjami spanja. Do nizkega samospoštovanja ni prišlo, kljub

dejavnikom tveganja, prav tako ne do neučinkovitega obvladovanja terapevtskih

predpisov, nezmožnosti za telesno aktivnost ter obstipacije.


55

7 SKLEP

Pacienti, ki zbolijo za psihozo, velikokrat niso zmožni več opravljati enakih del in

aktivnosti kot pred samo boleznijo. Vendar imajo v primerjavi s preteklostjo z današnjo

medicino, oskrbo, psihoterapijo in zdravstveno nego bistveno več možnosti, da se vklopijo

nazaj v življenjski ritem.

Menimo, da je izrednega pomena pri teh pacientih, da se sami sprijaznijo z boleznijo, saj

zanikanje in odklanjanje le-te vodi v dodatne frustracije in stres. Kadar sprejmejo bolezen

sta tudi zdravljenje in rehabilitacija uspešnejša, prav tako tudi remisije bolezni, saj se

pacienti zavedajo pomembnosti rednega jemanja terapije.

Pri psihozi se negovalni problemi pojavljajo v skoraj vseh vzorcih, kar nam pove le eno –

da se psihoza dotika pacientovega vsakodnevnega funkcioniranja, katero je prav zaradi

bolezni same velikokrat tudi zelo oteženo.

Doprinos diplomskega dela je študija primera, ki obravnava pacienta s psihozo. Predstavlja

posameznikovo življenje, spoprijemanje z boleznijo ter probleme, s katerimi se srečuje.

Zdravi ljudje se premalokrat zavedamo, kakšnega pomena je zdravje, vse dokler ne

zbolimo sami.


56

ZAHVALA

V prvi vrsti bi se zahvalila pacientki X.Y. za njen čas, voljo in pripravljenost za

sodelovanje, saj brez nje ne bi mogla izvesti študije primera.

Iskreno se zahvaljujem mentorici predav. Mileni Pišlar ter somentorici viš. predav. mag.

Klavdiji Čuček-Trifkovič za usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi družini in partnerju za vso podporo, ki so mi jo nudili v času študija.

Ne smem pozabiti tudi prijaznega osebja na Oddelku za Psihiatrijo, kateri so mi omogočili

raziskavo ter mi svetovali, zato gre še posebna zahvala njim.


57

LITERATURA

Ballas, C. Psychosis, 2008. Dosegljivo na:

http://www.healthscout.com/ency/1/001553.html (13.11.2010)

Balkovec, I. Vloga družine v procesu rehabilitacije psihiatričnega bolnika. Zdrav Obzor

1989; 23: 263-266.

Bon, J. Destigmatizacija duševnih motenj, 2007. Dosegljivo na:

http://www.depra.si/datoteke/destigmatizacija.pdf (23.09.2010)

Caprae, H. Skupine za samopomoč Društva DAM, 2008. Dosegljivo na:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid

=66 (24.09.2010)

Chakraburty, A. Shizophrenia and Other Psychotic Disorders – WebMD, 2009. Dosegljivo

na: http://www.webmd.com/schizophrenia/guide/mental-health-psychotic-

disorders?page=1 (26.09.2010)

Čebašek-Travnik, Z. Stigmatizacija pri duševnih bolnikih, (b.d.). Dosegljivo na:

www.shrani.si/f/2m/yD/245sIGik/stigmatizacija-pri-duevn.ppt (23.09.2010)

Dečman, A. Vpliv rehabilitacije na kakovost življenja mlajših odraslih s psihozo, 2008.

Dostopno na: http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2008-Decman-

Alenka.pdf (10.12.2010)

Delič, M, Kastelic, A. Uživanje drog in pridružene duševne motnje. V: Pregelj, P,

Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana:

Rokus Klett, 2009: 148-154.

Dernovšek, M. Zdravljenje psihotične motnje. Ljubljana: Sanofi – Synthelabo - Lek, 2005.

Edšid, V, Križanec, D. Psihiatrična zdravstvena nega nekoč in danes. V: Kores-Plesničar,

B. (ur.). Dnevi mariborske psihiatrije. Maribor: Splošna bolnišnica Maribor, 2002: 45-51.

Filipič, I. Komunikacija v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32: 221-225.

Ford-Martin, P. Psychosis, 2010. Dosegljivo na:

http://psychology.jrank.org/pages/516/Psychosis.html (5.11.2010)


58

Frangež-Žigon, V. Mentalno zdravje. Maribor: Visoka zdravstvena šola, Univerza v

Mariboru, 1997.

Gabrovšek, V. Psihoterapevtski pristopi zdravljenja psihičnih motenj. V: Pregelj, P,

Kobenar, R. (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana:

Rokus Klett, 2009: 340-346.

Gordon, M. Negovalne diagnoze- priročnik. Radizel – Rogina, 2003.

Gorše-Muhič, M. Terapevtska komunikacija. V: Pregelj, P, Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena

nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 31-39.

Hrovat, N, Žagar, M. Zdravstvena nega mladostnika s psihotično motnjo – Prikaz

problemov po temeljnih življenjskih aktivnostih. V: Čuk, V. (ur.). Obravnava mladostnika

s psihozo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije- Zveza društev

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2006: 22-29.

Jensterle, J, Pregelj, P. Psihoza. V: Pregelj, P, Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in

zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 163-168.

Kastelic, A. Odvisnost od prepovedanih drog. V: Pregelj, P, Kobentar, R. (ur.).

Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana : Rokus Klett,

2009: 141-147.

Kobal, F. Pravni vidiki psihiatrije. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana:

Lotterpicta, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999a: 507-517.

Kobal, F. Znaki in simptomi duševnih motenj. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija.

Ljubljana: Lotterpicta, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999b.

Kogovšek, B. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana: Tehniška

založba Slovenije, 2002.

Koprivšek, J. Shizofrenija in druge psihotične motnje. V: Kores-Plesničar, B (ur.).

Funkcionalno izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Maribor:

Splošna bolnišnica, Oddelek za psihiatrijo, 2003: 31-36.

Kores-Plesničar, B. Osnove psihofarmakoterapije. Maribor: Medicinska fakulteta, 2007.


59

Kores-Plesničar, B. Osnove psihopatologije. V: Kores-Plesničar, B. (ur.). Funkcionalno

izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Maribor: Splošna bolnišnica,

Oddelek za psihiatrijo, 2003: 25-30.

Lešer, I. Psihoza-Psihiatrija, 2006. Dostopno na: http://www.psihiater-

leser.com/452/27522.html (17.09.2010)

Merril, D. Psychosis-Medline Plus, b.d. Dostopno na:

http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/ency/article/001553.htm (20.09.2010)

Pahole, M. Socialna in delovna rehabilitacija bolnikov s psihozo. Obzor Zdr N 1988; 22:

257- 62.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Univerza v Mariboru, 1999.

Pfizer SARL. Psihosocialne oblike zdravljenja, 2002. Dostopno na:

http://www.pfizer.si/index.asp?id=02.01.03.02 (22.10.2010)

Pišl, A. Vloga družine pri obravnavi pacientov z duševnimi motnjami. V: Pregelj, P,

Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana:

Rokus Klett, 2009: 444-450.

Rumež-Bizjak, L. Kontinuirana zdravstvena nega psihiatričnega bolnika na sprejemnem

oddelku. Obzor Zdr N 1995; 29: 179-185.

Silvester-Pretnar, M. Mladostnik s psihozo. V: Čuk, V. (ur.). Obravnava mladostnika s

psihozo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije- Zveza društev

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2006: 18-21.

Škerbinek, A. Oris zgodovine in razvoj perspektive psihiatrične zdravstvene nege. V:

Kogovšek, B, Kobentar, R. (ur.). Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 7-10.

Švab, V. Psihiatrična rehabilitacija. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana:

Lotterpicta, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999: 493-505.

Švab, V. Priročnih o shizofreniji. ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje.

Radovljica: Didakta; Ljubljana, 2006.


60

Švab, V, Jerič, A. Skupnostna skrb za osebe s psihozo. V: Pregelj, P, Kobentar, R. (ur.).

Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Rokus Klett, 2009:

458-462.

Tavčar, R. Shizofrenija. V : Kogovšek, B, Kobentar, R. (ur.). Priročnik psihiatrične

zdravstvene nege in psihiatrije: za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana:

Psihiatrična klinika Ljubljana, 1999: 80-86.

Tavčar, R. Shizofrenija in druge psihoze. Novo mesto: Krka, d.d., 2010.

Ziherl, S. Zdravljenje psihiatričnega pacienta. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija.

Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999: 377-379.

Zupan, S. Psihiatrično izvedenstvo kot dokaz v kazenskem postopku. Diplomsko delo.

Maribor: Pravna fakulteta, 2009.

Zupančič, M, Kersnik, J. Ocenjevanje delazmožnosti duševnih bolnik v splošni medicini.

V : Romih, J, Žmitek, A. (ur.). Duševne motnje in zmožnost za delo. Begunje, 1997: 135-

141.

Žagar, D. Meje forenzične psihiatrije (ali pravni vidiki psihiatrije). Begunje: Psihiatrična

bolnišnica Begunje, 2002: 94-99.

Žvan, V. Duševna bolezen in delo. Obzor Zdr N 1987; 21: 137-139.

Žvan, V. Psihiatrični bolnik in njegova delazmožnost. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.).

Psihiatrija. Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999a: 483-487.

Žvan, V. Psihiatrični pregled. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana:

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999b: 11-19.

Žvan, V. Shizofrenija in delazmožnost. V : Romih, J, Žmitek, A. (ur.). Duševne motnje in

zmožnost za delo. Begunje, 1997: 45-50.

Žvan, V. Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.).

Psihiatrija. Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1999c: 169-196.


61

VIRI

Kazenski zakonik Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije št. 63/199

MedicineNet. Definition of Psychosis, 1998. Dosegljivo na:

http://www.medicinenet.com/script/main/art.asp?articlekey=5110 (13.11.2010)

Zakon o duševnem zdravju. Uradni list Republike Slovenije št. 77/2008.

Wikipedia. Psychosis, 2010. Dosegljivo na: http://en.wikipedia.org/wiki/Psychosis

(26.09.2010)


1

PRILOGE

1. Ocena bolnikovega stanja

ANAMNEZA ZDRAVSTVENE NEGE

OSNOVNI PODATKI O PACIENTU:

MEDICINSKA ANAMNEZA:

OPIS TRENUTNE TEŽAVE IN PREJŠNJEGA STANJA:

PREJŠNJE ZDRAVLJENJE IN OPERACIJE:

ZDRAVILO/ODMEREK/POGOSTOST:

OSTALA OPAŽANJA:

SOCIALNA ANAMNEZA PACIENTA

Kje pacient živi? S kom pacient živi? Kakšne so stanovanjske razmere? Kdo mu nudi

pomoč? Je poročen/ima otroke? Kako dolgo je že hospitaliziran? Kaj je bil razlog

sprejema? Ima obiske/kdo ga obiskuje? Kakšen je odnos s svojci?


2

OCENA BOLNIKOVEGA STANJA PO 11. FUNKCIONALNIH VZORCIH

ZDRAVEGA OBNAŠANJA (MARJORY GORDON)

ODNOS DO LASTNEGA ZDRAVJA-VZORCI ZDRAVEGA OBNAŠANJA

Tukaj bomo ocenjevali kako pacient sprejema svojo diagnozo, kakšen je njegov odnos do

zdravja ter kako skrbi za svoje zdravje. Pozanimali se bomo, če hodi redno na zdravniške

preglede, če redno jemlje predpisano terapijo, če se drži navodil zdravstvenega osebja ter s

kakšnimi aktivnostmi skrbi za svoje lastno zdravje. Skušali bomo tudi ugotoviti koliko je

pacient informiran o svoji bolezni in kje je dobil informacije.

PREHRAMBENI IN METABOLIČNI PROCESI

Ocenjevali bomo: prehranjevalne in pitne navade, kakšen apetit ima pacient, vrsto hrane in

pijače, ki jo uživa, katero hrano najraje je, število obrokov, serviranje ter odnos do

prehranjevanja in pitja. Pozanimali se bomo tudi o morebitnem uživanju alkohola. Stanje

prehranjenosti bomo ocenili glede na index telesne mase in z opazovanjem pacienta.

IZLOČANJE

Pri tem funkcionalnem stanju bomo ocenjevali kakšne navade ima pacient pri mikciji in

defekaciji, frekvenco odvajanja in izločanja, ali ima reden vzorec odvajanja, ali jemlje

kakšna odvajala, če so prisotni vetrovi in pretirano znojenje, kako skrbi za redno izločanje

in odvajanje ter če mu je zagotovoljena primerna intimnost.

FIZIČNA AKTIVNOST

Zanimalo nas bo kakšne so pacientove navade v zvezi z gibanjem, koliko se giba čez dan,

kakšna je njegova drža, če potrebuje pomoč pri gibanju, ali je zmožen opravljati določene

aktivnosti, kakšen je njegov odnos do te aktivnosti ter kako skrbi za dovolj aktivnosti

tekom dneva. Ocenili bomo tudi mišični tonus, koordinacijo gibov, položaj pri stanju in

hoji ter voljo za gibanje.


3

POČITEK, SPANJE

Ocenjevali bomo navade v zvezi s spanjem in počitkom, kakšen je pacientov ritem spanja

in počitka, čas spanja in počitka, dolžina spanja in počitka, mikroklima v prostoru, kjer spi,

kakšna je priprava na spanje, v kakšnem prostoru spi, koliko časa si vzame za počitek

tekom dneva ter kateri dejavniki vplivajo na njegovo spanje. Pozanimali se bomo, če

morda jemlje kakšna uspavala.

KOGNITIVNI PROCESI

Ocenjevali bomo morebitno prisotnost bolečine, kako jo dojema in obvladuje ter stopnjo

le-te. Ocenjevali bomo tudi vid, sluh, če ima morda protezo, očala, slušni aparat. Zanimala

nas bo pacientova koncentracija, spomin, zaznavanje, presoja, odločanje ter predvsem kako

diagnoza vpliva na njegove kognitivne sposobnosti.

ZAZNAVANJE SAMEGA SEBE

Ocenjevali bomo pacientov odnos do samega sebe, njegovo samopodobo, odnos do lastnih

sposobnosti, kakšno je njegovo razpoloženje, kako mu je postavitev diagnoze spremila

zaznavanje njega samega, če ga je strah, če je anksiozen, depresiven, čuti nemoč, kakšna je

njegova telesna podoba, identiteta ter splošno čustveno stanje. Zanimalo nas bo tudi kateri

dejavniki vplivajo na pacientov odnos do samega sebe ter zakaj.

DRUŽBENA VLOGA IN MEDOSEBNI ODNOSI

Zanimali nas bodo socialni krogi, v katerih se pacient giblje, njegova vloga v družbi in

družini, kakšni so odnosi v službi/družini/med prijatelji/svojci, občutek morebitne

stigmatizacije zaradi bolezni ter koliko podpore dobiva z okolja.

SPOLNI-REPRODUKTIVNI SISTEM

Zanimalo nas bo, če ima morda kakšne težave s spolnim življenjem, število otrok ter če bo

pacientka ženskega spola, kakšen je njen menstualni ciklus in število morebitnih splavov.


4

OBVLADOVANJE STRESNIH SITUACIJ

Zanimalo nas bo kako se pacient spoprijema s stresom, kakšni so načini obvladovanja

novonastalih stresnih situacij, če mu postavljena diagnoza predstavlja stres oziroma kateri

so tisti dejavniki, ki ga sprožijo.

VREDNOSTNI SISTEM

Zanimalo nas bo, če se pacient zaveda pomembnosti zdravljenja, rednega jemanja terapije,

upoštevanje navodil zdravstvenega osebja, kakšni so njegovi cilji, prioritete, vrednote.


5

2. Soglasje zavoda za izvedbo študije primera


6

3. Soglasje pacienta za izvedbo študije primera

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE … · Najstarejša je delitev psihoze na tipi čne in atipi čne (tipi čni sta shizofrenija in mani čno-depresivna psihoza, vse ostale