abak

us.ja

n07

letn

ik V

II | š

t. 1

| ja

nuar

-feb

ruar

200

7 | i

ssn

1580

-661

8iz

daja

Dru

štvo

štu

dent

ov F

ERI |

ure

dnik

: Alo

is P

aulin

| ht

tp://

abak

us.u

ni-m

b.si

�

abak

us.ja

n07

Zadnji zapisnik ŠSUM, ki je dostopen javnosti preko uradne strani sveta1 je iz oktobra 2005, glede na stran, svet nima nikakršnih pravilnikov in tudi razpisov ne izvaja nobenih. Skratka: javno obveščanje ŠSUM očitno ni to, kar bi po pravnih normah, ki ga urejajo, moralo biti. Da kar citiram iz uradne strani:

“Seje so javne, tako da se jih lahko, v kolikor vas zanima, udeležite.”

Ravno javnost njihovega dela pa gospodičnam in gospodom iz študentskega sveta očitno ne diši preveč. Na seje se vabijo zgolj “poslanci”, prodekani in predstavniki študentske organizacije, javnost očitno ni zaželjena (da ne bi delal komu krivice - če se bi slučajno zatekel kakšen klošar pred mrazom v njihovo sejno sobo, slučajno ravno ob seji, ga verjetno ne bi izgnali ...).

Pa ne le, da so seje de facto skrite (da ne govorim o tkzv. “korespondenčnih sejah”, ki že v svoji zasnovi preprečijo participacijo javnosti, a je praksa ŠSUM, da pomembnejše odločitve sklepa na ta način), tudi zapisniki po mnenju tajnice sveta niso dostopne zainteresirani javnosti, kar je kršitev temeljnih določil pravnega reda demokratične republike, kot kakršno se deklarira Slovenija.

Študentski svet je zakonsko določen organ univerze (in tudi posamezne fakultete), ki naj bi pač skrbel za dobrobit nas študentov, da bi imeli boljše profesorje, boljše pogoje študija, itd. Ker nas formalno zastopa, tudi voli svoje predstavnike v različne komisije in tudi v senat, katerega petino sestavljajo “študentje”.

In kaj dela študentski svet realno? Poleg tega, da sofinancira pijanice (“brucovanja”, “spoznavni”) raznih študentskih združenj in zapravlja visoke zneske za delo preko študenta, gospodične in gospodje predstavniki nas študentov UM tudi v bolj akademskih primerih pridno soglasno divgnejo roke, ko je to treba. Kar pa pravno zveni sledeče:

“Študentski svet obravnava in daje pristojnim organom mnenje o statutu visokošolskega zavoda, o vseh zadevah, ki se nanašajo na pravice in dolžnosti študentov, lahko pa tudi mnenje o kandidatih za rektorja in dekana, ter sprejema in izvaja program interesnih dejavnosti študentov visokošolskega zavoda v sodelovanju s skupnostjo študentov.”

1 http://www.studentskisvet.uni-mb.si

kaj skriva študentski svet?demokratičnost organov demokracije :P

intro

foto

: Ale

š Gje

rkeš

kolofonAbakus izdaja:Društvo študentov FERI, Smetanova 17, 2000 Maribor, ki ga zastopa: Danilo Majhenič danilo.majhenic@gmail.com

odgovorni urednik in oblikovalec:Alois Paulin alois.paulin@gmail.com

član uredniškega odbora: Jernej Burkeljca

sodelavci:zasl. prof. dr. Alojz Paulin, prof. dr. József Györkös, (tu bi bilo lahko Vaše ime), izr. prof. dr. Marjan Mernik, Dejan Cencelj, Aleš Gjerkeš, Ajda Gregorčič, Ana Györkös, Larisa Huremovič, Tanja Kocman, Simon Koležnik, (tu bi lahko bilo tvoje ime), Danilo Majhenič, Daša Purgaj, Nikola Risteski, Blaž Rošer, Luka Uvodić

ilustracije:Ajda Gregorčič

naslovnica:Manca Gracar

tisk: Kentaver d.o.o. Ptujska 299, Maribor

naklada: 2000 kom.letnik VII, št. 1, januar 2007issn: 1580-6618

Akademska revija Abakus je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1107.Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva.

�

abak

us.ja

n07

�

abak

us.ja

n07

uporabnih funkcij, ki bo profesionalnemu fotografu lahko rešila marsikatero fotografijo, ki jo je slikal z napačnimi nastavitvami.

Ena izmed najbolj zanimivih in novih funkcij pa je Smart Filter. Gre za podoben način uporabe filtrov kot pri Layerjih. Torej, na fotografiji želimo narediti Unsharp Mask, Gaussian Blur in dodati šum - Add Noise. Vse te tri nastavitve smo morali dodati na vsak layer posebej, če smo želeli po npr. 200 korakih katerega izmed njih izključiti. Sedaj pa fotografiji pred uporabo filtrov dodamo naziv Smart Filter in se bodo te nastavitve lahko prikazovale ali izključevale kot na primer pri Layers Styles. Edina stvar, ki jo že pri Beta verziji lahko pogrešamo je ta, da ni nobenih dodelanih sprememb glede filtrov (funkcija Noise Reduction bi lahko bila veliko bolj dodelana, da ne bi fotografi bili prisiljeni v nakup 3th party softwarea

- NeatImage. Kot rečeno, program je še v Beta verziji in nekatere funkcije se znajo se izboljšati in spremeniti. Prav tako pri določenih stvareh ne prikaže možnosti Preview, na srečo pa mi še ni naletel na Fatal Error sporočila.

Kot vidimo je pred nami kar nekaj novih funkcij in sprememb. Med njimi bo prav tako za privržence panoramskih fotografij nova opcija obdelave in spajanja slik - Auto Blend in Auto Align. Za tiste, ki imate radi črno-belo fotografijo pa bo skrbel Black&White Convertion Control. Da ne pozabim omeniti tudi izboljšave na področju Clone Stamp in Healing Toola.

Free Public Beta Preview si lahko priskrbite iz Adobove spletne strani. Beta verzija zahteva licenčen serijski ključ iz Photoshopa CS2, če pa ga nimamo, pa izbrišemo ali preimenujemo datoteko “application.sif”, ki se nahaja v

../Adobe Photoshop CS3/AMT. Final release se pričakuje v poznih pomladanskih dneh leta 2007.

Slohosted CupLuka Uvodič

Vsako leto oziroma na vsake toliko časa, ClanBase slovenskim organizatorjem CUPov, dovoli organizacijo za Slovenijo največjega in najprestižnejšega CUPa

– SLOHOSTED CUPa. Tudi letos so dobili zeleno luč in pred dobrim mesecem se je CUP končal, bili pa smo priča lepim in napetim tekmam ter presenetljivem zmagovalcu, seveda, pa brez lukenj ni šlo in tako smo se srečali tudi s prirejanjem pravil organizatorja…

Gre za CUP, na katerem dobijo ekipe priložnost, da res pokažejo, kdo je trenutno v top formi, najbolj naučen mape in taktike ter seveda – kdo se najbolje znajde. Naval na to tekmovanje je bil ogromen, ker tu vse ekipe iščejo priložnost. Priložnost, da se sceni predstavijo v najboljši luči in tako pustijo svoj pečat. Prostora je bilo le za 20 ekip, prijavljenih pa okoli 35 ekip, kar seveda ni šlo. Določili so kriterije, po katerih so ekipe uvrstile na tekmovanje in ti so bili: aktivnost klana na CBju, udeleževanja klana na LAN dogodkih in sposobnosti klana. Prvih deset ekip je bilo določenih hitro, ker so le te najbolj aktivne in visoko uvrščene na lestvici. Preostalih šest mest pa so organizatorji namenili »svežim« ekipam in tako je povabilo na turnir prejel tudi presenetljiv zmagovalec CUPa

– TARGET.gaming.

Ekipe so bile razdeljene v štiri skupine po pet ekip. Tu so se ekipe pomerile po sistemu vsak z vsakim in le najboljši dve ekipi iz vsake skupine sta napredovali. Eden izmed organizatorjev je uspel s svojo ekipo v predtekmovanju pustiti črno piko, ko si je poskušal prirediti pravila. Več igralcev je nato prevzelo pobudo in stvar spravilo do te meje, da se je stvar odvijala povsem po pravilih in dokaj hitro. Mape so bile v predtekmovanju že v naprej znane in določene, tako, da so imele ekipe dovolj časa, da so pripravile svoje taktike in se igralno uskladile. V končnici pa je vsaka ekipa določila svojo mapo pred tekmo, kar se je na koncu izkazalo za dobro iztočnico zmagovalni ekipi, saj je ta presenetila s pripravljenostjo na ne najbolj igrani mapi in tako prišla do skupne zmage na CUPu. Njihovi zmagi je botrovalo tudi dejstvo, da so jih nasprotniki podcenjevali, kar se jasno zaslediti v komentarjih igralcev tik pred velikim finalom.

info

Turnir je bil res organiziran na visokem nivoju, zato gre še enkrat vsa pohvala Landstormu (FERI) in Cwetkotu, ki sta poskrbela, da je na koncu turnir dobil oceno 9/10. Škoda, da se takšni turnirji ne odvijajo bolj pogosto, saj bi to za slovensko gaming sceno pomenilo ogromno – da razvoja sploh ne omenjam. Kakorkoli že, CUP in LAN dogodek v Mariboru, sta bila odlična odskočna deska za ekipo, ki prihaja…

Photoshop CS3 (beta)Simon Koležnik

Podjetje Adobe je izdalo že 10. različico programa za obdelavo digitalnih fotografij - Photoshop CS3, ki je zaenkrat dobavljiva kot Beta verzija.

Po dveh dneh uporabe lahko rečem, da so izboljšave vidne že pri zagonu programa. Na mojem prenosniku se je naložil v štirih sekundah, CS2 pa v dobrih sedmih sekundah. Navigacija je dokaj spremenjena in se bistveno razlikuje od verzij 7-9 (CS2). Na levi strani se odpre Toolbar z eno vrstico, lahko pa ga naredimo kot smo ga navajeni iz prejšnjih verzij, v dvovrstičnega. Centrali del je tokrat rezerviran samo za fotografijo in nas ob desni strani ne bodo ovirala okna iz zgornjega polja Window, katere smo pogosto skrivali s pomočjo tipke Tab. Gre za zelo sličen stil kot je ta zadeva rešena v Flashu, Dreamweaverju … kjer preprosto minimiramo ali maksimiramo okna, ki jih ne potrebujemo in nam ta niso v na potu, saj so fiksno integrirana v desni kot ekrana in jih ni moč premikati.

Novost, ki smo jo fotografi lahko še posebej veseli je ta, da lahko JPEG fotografije obdelamo na enak način, kot smo lahko v prejšnjih verzijah samo v Camera RAW načinu. Vendar je prav ta funkcija bistveno bolj dodelana in dopušča večjo svobodo nad manipulacijo. Bistvenega pomena pridobi Exposure, ki je v prejšnjih verzija programa sicer dosvetlila fotografijo, vendar bi želeli preosvetljene dele zatemniti kot se je to dalo delno narediti s funkcijo Amount/Shadows, zato so tokrat uvedli novo funkcijo Recovery, katera popravi belino in delno tudi prežganine. V tem delu je se veliko novo dodanih in

cutout?

� 7

abak

us.ja

n07

abak

us.ja

n07

drugačna - humanistika se razlikuje od tehnike, tako tudi obstajajo različni sistemi za različne vede. Pri vsakem razpisu raziskovalec poda dva do tri največje znanstvene dozežke in recenzent potem oceni, koliko so pomembni. Recenzenti imajo več predlogov, katere potem primerjajo med sabo.

Če se nekaj vpiše v bazo COBISS, imate vi avtomatično te podatke. Se bi dalo dobiti še več podatkov?COBISS je sedaj povezan tudi z bazo citiranja, Web of science, citiranost avtorja je pa zelo pomemben podatek. Tako da po novem imamo tudi te podatke.

Imate kaj pregleda, kako močno število raziskovalcev narašča?No, eno je število raziskovalcev, drugo je število financiranih raziskovalcev. Slednje je pa odvisno od vlaganj družbe v raziskave. Zadnja leta odstotek sicer nekoliko raste, a še zdaleč ni dosegel 3% vlaganj v raziskave,

kolikšen je cilj lizbonske strategije – trenutno se vlaga nekje 1,5% javnih in nejavnih sredstev, torej polovica.

No, vlagati je torej potrebno več, imam pa občutek, da je tudi raziskovalcev vedno več, imate kakšne konkretne podatke? Mi financiramo prbl. 1300 FD, to se pravi polnih raziskovalcev, skupaj jih pa bo nekaj tisoč, ker na univerzah samo v enem delu raziskujejo, medtem ko se v drugem delu pedagoško udejstvujejo. Raziskovalcev je bistveno manj, kot pa v primerljivih evropskih državah.

Kaj pa primerjava prej in danes?Število raste za nekaj odstotkov letno – naraslo je nekje za 30% v desetih letih.

Je kaj razlike v kvaliteti? Včasih je posamezna objava imela bistveno večjo vrednost, kot danes, manj je bilo

foto: Jernej Burkel j ca

profil

dr. franci demšar

doktorat je danes nekaj drugega,

kot pred desetimi, dvajsetimi leti,

ko je bil doktorat življensko delo.

doktorat je danes nekako

mednarodno primerljiva diploma

K oncem novembra je v kongresnem centru hotela Habakuk potekala že deveta konferenca COBISS 2006, katere pomembnost izkazuje obisk preko 400

udeležencev iz 14 držav. Tokrat je beseda tekla o Vlogi knjižnic pri zagotavljanju transparentnosti bibliografskih kazalcev znanstvene, strokovne in pedagoške uspešnosti v visokošolskih in raziskovalnih organizacijah, mi pa smo med gostujočimi predavatelji ujeli dr. Francija Demšarja, direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter mu sugerirali kritično sliko stanja raziskovalne dejavnosti pri nas, obenem pa povprašali o tistem, kar nas zanima v odnosu z njegovo zaposlitvijo.

Kakšna je vaša vloga na konferenci COBISS?Na konferenci sem predstavil predavanje z naslovom »transparentnost raziskovalne dejavnosti v Sloveniji«, kjer sem opisal uporabo raznih mehanizmov, ki pripomorejo k transparentnosti. Eno je COBISS, kar je tema konference, to se pravi članki, ki jih napišejo raziskovalci, drugo je

SICRIS, sistem, v katerem se nahajajo vsi podatki o raziskovalcih: katere projekte izvajajo, njihove osebne podatke, internetne strani..., tretje pa je financiranje agencije.

ARRS občasno izvaja razpise, na katere se lahko

prijavijo inštituti ipd. – preko sistema SICRIS vi ocenite, koliko je posamezen raziskovalec oz. inštitut, kot skupek raziskovalcev, vreden. Kako vpliva »vrednost« na rezultate razpisov?Glavna dejavnost ARRS je financiranje preko razpisov bodisi projektov, bodisi programov. Ko prijavitelj prijavi nek projekt, ponavadi ocenjujemo dve stvari: prijavitelja, in sam projekt. Od razpisa do razpisa pa je različen pomen teh dveh elementov – ko izbiramo mentorje za mlade raziskovalce, je zelo pomembno, koliko je mentor do sedaj naredil. Program usposabljanja je sicer pomemben, ni pa v prvem planu, ker pričakujemo, da dober raziskovalec zna pripraviti tudi dober plan. Ko pa izbiramo raziskovalne

projekte, je manj pomembno, kako dober je raziskovalec kot pa kako dober je prijavljeni projekt.

Pri temeljnjem raziskovalnem projektu je to dvoje izenačeno – kvaliteta prijavitelja in sam projekt, ko gremo pa na zelo usmerjene projekte, ko je tema zelo jasno določena, potem pa je zelo važno, da ima raziskovalec rešitev.

Pri vsakem razpisu je vnaprej določena metodologija, koliko posamezen element šteje. Raziskovalec ve, katere stvari mora izpostaviti, kje mora prepričati.

Na razpise se prijavljajo tako inštituti fakultet, kot tudi iz gospodarstva, je med tema dvema kategorijama opazna kakšna kvalitativna razlika?Tekmuje se na osnovi kvalitete in kar nekaj gospodarskih oddelkov je, ki povsem enkovredno konkurirajo, recimo podjetja IskraTel, Krka, Lek in še marsikatera druga. Res da procent ni tako velik, nekje 5% je gospodarstva, to je pa odstotek, ki je povsem primerljiv z deležem v EU.

Torej ni nujno, da je na univerzi bistveno boljši kader, kot pa v gospodarstvu?Ni možno deliti na boljši/slabši; v gospodarstvu raziskovanje preide v drugo, razvojno fazo, kar je drug tip raziskav. Za ta tip pa mi nimamo razpisov.

Kako pomembno so točke, katere dobijo strokovnjaki?Številke niso pomembne - vedno ko se nekdo prijavi, je par vprašanj recenzentskih, kaj je to in ono, med drugim pa lahko nekatere podatke najdemo tudi neposredno v COBISS-u, npr. koliko je nekdo objavljal do zdaj ali koliko je bil nekdo citiran. Od drugje dobimo podatke, koliko ima nekdo mednarodnih pogodb. Številke so lahko bolj pomembne, ali manj pomembne. Recimo pri ciljnih raziskovalnih projektih povezanih z ministrstvom za obrambo in drugimi ministrstvi ne pomenijo nič, važno je samo, ali prepriča strokovno telo, da je projekt dober. Kje drugje pa so pomembne – ko npr. izbiramo mentorje.

Kako konsistentna so vaša merila? Svojčas ste imeli baje metodologijo, ki je »preživela« zgolj kakšen teden?Ne, ampak točkovanje je vedno težavno. V začetku leta je bila živahna debata, kako bi te stvari ovrednotili. Med raziskovalci obstaja močan konsenz, da je vsaka veda

z direktorjem ARRS o raziskovanju in izobrazbi

Š tudentske ankete naj bi bile močno orodje študentov s katerim bi ravno študenti lahko ocenjevali profesorje. A rezultati niso javno objavljeni - kaj imamo sploh od

anket?

Verjetno se vsak, ki ni bruc, spomni zadnje ali predzadnje ankete, če je, seveda vnjej sodeloval. S križci smo ocenjevali delo profesorjev, ker naj bi s tem prispevali k izboljšanju kakovosti na fakulteti. Verjamem, da so se pri večini študentov porodili dvomi o uporabnosti ankete, saj rezultati niso javno dostopni, zato bom na kratko razložil postopek:

Anketa se izvaja na ravni Univerze, torej jo izpolnjujejo vsi študenti UM. Izvaja se za vse profesorje, asistente in sodelavce, ki opravljajo delo s študenti, proti koncu vsakega semestra. Že na samem začetku se zaplete: Namesto da bi Komisija za ocenjevanje kakovosti pripravila anketo, jo je sestavila Komisija za študijske zadeve. Zakaj? Do tega odgovora je težko priti.

Eden izmed glavnih problemov takšnega načina izvajanja anket je čas izvajanja. Ankete se izvajajo pri predavanjih in/ali vajah na koncu semestra, oz. ravno v času kolokvijev in najmanjšega obiska predavanj ali vaj. Zaradi tega se pojavljajo različni problemi: Reprezentativnost vzorca (vsaj 50% študentov mora izpolniti anketo za reprezentativen vzorec, pri tako malem obisku vaj/predavanj pa to skoraj da ni možno), del študentov nima več predavanj ipd. Študenti, ki se prvič srečujejo s profesorji, ne morejo oceniti nekaj aspektov njihovega dela, kot so ocenjevanje, pomoč pri seminarskih nalogah ipd, zaradi tega ker niso še imeli (ali sploh ne bodo imeli) takšnih izkušenj. Potem pridejo na vrsto napake pri obdelavi anket, nekatere od njih tako osnovne, da sem bil šokiran: če kdo ne odgovori na neko vprašanje, računalnik namesto da bi ignoriral vprašanje, profesorju da ničlo. Vprašanja ankete pa soenakovredna

- dostopnost literature je enakovredna splošni pedagoški oceni profesorja ali kakovosti njegove literature.

Anketo izvajajo predstavniki študentov, prav tako kot predstavniki pedagoških delavcev. Ko se anketne liste zberejo in se anketa konča, se rezultate analizira. Anketne liste obdela RCUM, potem pa rezultate dostavi posameznim fakultetam in Univerzi. Kdo vse potem dobi rezultate? V pravilniku ankete stoji, da rezultate anket

dobijo dekan za vse pedagoške delavce na fakulteti, vodja inštituta (za vse zaposlene na njegovem inštitutu) ter vsak zaposleni za sebe.

Kot vidimo, študentje ne dobimo rezultatov anket, ki smo jih izpolnjevali. Vprašanje, ki ostane odprto je, kako bo vodja inštituta, oz. dekan ukrepal, če je nekdo slabo ocenjen? Dekan mora poklicati k sebi na pogovor tretjino najslabše ocenjenih pedagoških delavcev, prav tako vodje inštituta na svojih inštitutih. Kako efektiven je tak pogovor? S pravilnikom niso predvidene niti sankcije, niti nagrade. Zakaj potem sploh imamo ankete? Ker profesorji, asistentje in študenti, ki to izvajajo, nimajo dovolj dela? So anketo naredili da bi izboljšali kakovost, ali da rečejo, da imamo na naši Univerzi anketo?

Edina (legalna) opcija, ki ostane študentom je Študentski Svet. Študentski Svet lahko na zahtevo pridobi rezultate anket za kakšnega profesorja ali asistenta, da bi si z rezultati anket pomagal pri odločanju o habilitaciji delavca. Namreč ŠS, kot predstavnik študentov na fakulteti, odloča, če bo kakšnemu delavcu dal pozitivno mnenje za habilitacijo v pozicijo docenta, rednega- oz. izrednega profesorja. V primeru da ŠS ne poda pozitivnega mnenja, se postopek habilitacije ustavi. Študentski svet lahko tudi ukrepa v primerih, ko dobi prijavo študenta ali skupine študentov, ki niso zadovoljni z delom nekega profesorja. To opcijo ŠS pregleda in nato odloča ali bo podal zahtevo za nadaljnjo obravnavanje. A na žalost niti ŠS ne dobi rezultatov vseh zaposlenih, tako da v kolikor ni habilitacijskega ali drugega postopka, Svet ne more intervenirati.

Komisija za študijske zadeve, kot izvajalec ankete, je prosila članice, da pošljejo pripombe na Komisijo, da bi jih obravnavali. Verjamem da bo to pomagalo k izboljšanju ankete, saj je še dosti pomanjkljivosti. Verjamem da bo sčasoma, anketa postala močno orodje za ocenjevanje kakovosti na Univerzi in da bo študentska ocena upoštevana, ampak najprej je treba prepričati tiste, ki se anketi upirajo.

Nikola Risteski

študentske ankete“jih imamo, samo da jih imamo?”

� �

faks

abak

us.ja

n07

abak

us.ja

n07

tudi »intelektualcev«, danes pa imaš občutek, da so stvari večinoma zgolj pro-forma.Vsekakor je doktorat danes nekaj drugega, kot je bil pred desetimi leti, ali pa dvajsetimi, ko je bil doktorat življensko delo. Doktorat je danes, kako bi to povedal – mednarodno primerljiva diploma.

Zakaj mednarodno primerljiva? - da doktoriraš, moraš ponavadi objaviti nek članek v reviji, ki je dovolj dobra, mednarodna. Ocenjevalni postopki v revijah, da sprejmejo članek, so mednarodno primerljivi. Dobre revije so jasno definirane - tiste, ki imajo v naravoslovju/tehniki, impact-factor (faktor vpliva). Če ti uspe objava, to pomeni, da si sposoben delati kot povsod po svetu.

Drugi razlog je ta, da je seveda veliko raziskovanja, veliko člankov, ampak danes članek sam po sebi nič ne pomeni. Pomen, kakršnega je svojčas imel članek, ima danes članek v zelo dobri reviji, pomen pa ima tudi odzivnost, torej

št. citatov tvojega dela, koliko ljudi to delo vgradi v svoje nadaljne delo, to so pomembne zadeve.

Bili ste tudi v Moskvi - če primerjamo Ruse in Slovence na podlagi razsikovanja, kakšne so razlike?Rusija je čisto druga zadeva, tam je bil velik šok ob razpadu Sovjetske zveze, to ni bilo tako, kot takrat, ko je Jugoslavija razpadla, ko smo se v dveh letih vrnili na isti standard kot prej - tam se zdaj šele vračajo oz. so se vrnli na tisti nivo. BDP je padel na 30% in v prvi fazi se razformira znanost in stvari, ki ne dajejo konkretnih rezultatov.

Primerjava praktično ni možna, ker so doživeli hude šoke. Na desettisoče ljudi je odšlo v tujino, laboratoriji so razpadli. To je bil popoln krah. Drugač pa ima Rusija kot velika država stvari, ki so izjemno kvalitetne in obstajajo zelo kvalitetni oddelki.

Strokovnjaki pa še vedno zapuščajo domovino?Rusija je imela velike probleme, v Sloveniji teh problemov ni. Seveda odhajajo tudi pri nas ljudje, a se v glavnem vrnejo; z našimi postopki želimo tudi pripeljati ljudi od drugje, torej brain-gain namesto brain-drain. Smo dovolj dobri, da lahko izberemo mentorje, ki lahko pridobijo kogarkoli za MR - Kitajca, Rusa, Italjana ali Slovenca.

Pravite, da vi akreditirate mentorja, on si pa nato lahko izbere kogarkoli – kot jaz opažam, so te stvari bolj pro-forma, stvari so večinoma že vnaprej zmenjene, še predno se razpiše mentorstvo – lahko agencija kaj vpliva, da se bi taka politika preprečila?Ni v glavnem pro-forma, marsikdaj ja, ne pa v glavnem. Pameten mentor ve, da je njegova kariera povezana tudi s tem, kakšnega MR izbere, če izbere dobrega, bodo tudi njegovi rezultati večji, to je skupinsko delo. Mi izberemo čim boljše mentorje v upanju, da so ti mentorji dovolj pametni. Vsi pa morajo narediti javni rapis za mentorstvo.

Larisa HuremovićAlois Paulin

profil

foto: Jernej Burkel j ca

10

abak

us.ja

n07

11

abak

us.ja

n07

sans airko ti zastane dih...

real life

D vigne manometer in nakaže, da mu zmanjkuje zraka. Seveda takoj ponudim svoj regulator a mi z nekaj dodatnega, potapljačem dobro znanega kriljenja z

rokami odvrne da še ni panike. Nekaj bo očitno še lahko »nacuzal« iz jeklenke preden bo povsem prazna.

Pobliže si pogledam njegov manometer, ki veselo kaže čisto, absolutno nulo. Za vsak slučaj, čeprav sem ga že par minut nazaj, preverim še svojega in situacija ni dosti boljša. Kakih deset barov bo najbrž še spihalo skozi ventile.

Lepo to... do plaže imamo približno 100m, računalnik pa kaže še slabih 10 minut dekompresijskega postanka na treh metrih. Takojšen dvig na površino seveda odpade. Za naslednjih 10 minut smo torej še obsojeni na dihanje pod vodo. Če bomo do konca lahko dihali iz jeklenke ali pa bo potreben prehod na škrge pa v tistem trenutku še ni bilo povsem jasno.

Zgodba se pravzaprav začne oktobra, tri tedne pred tem zabavnim dogodkom, ko sva se z bratom, takrat sicer sama, prvič potapljala na tej lokaciji. Da bo potop zabaven se zaveš že ob navigacijskih navodilih: plavaj v smeri Splita, ko prideš čez pas trave greš še nekaj časa naravnost. Ko se ti zazdi da bi bilo pametno zaviti desno, slediš naklonu terena in upaš da boš tam nekje, na globini 37 metrov, naletel na eno skalo. Optimist bi najbrž rekel da ciljaš tarčo velikosti 5x5 metrov.

Problem je pač v tem, da na tistih 400 metrih plavanja v odprto morje, razen pasu trave, ni nobenih naravnih značilnostih po katerih bi se pod vodo lahko orientiral. Teren (pesek in nič drugega kot brezobličen pesek) se spušča pod rahlim naklonom, »plavaj v smeri Splita« pa vsem, ki ga poznajo z morske strani, pove da odstopanje od prave smeri lahko takoj znese 100 metrov levo ali desno od cilja.

Pa sva tisto skalo vseeno nekako našla. In v tisti luknjasti skali en kapitalni primerek ugorja (lat. Conger Conger), ki brez dvoma povsem odtehta vse potencialne težave.

In tako sva v začetku novembra potop ponovila. Tokrat skupaj z Dejanom, ki je bil vidno navdušen nad fotografijami in opisom tiste ribje mrcine. Da bo to še en

nepozaben potop pa so namesto velike ribe poskrbele številne male napake. Vrstile so se ena za drugo do skoraj nekontrolirane situacije. Skoraj kot bi bral opise potapljaških nesreč z nič kaj željenim rezultatom.

Začelo se je že s tem, da smo imeli na hrbtu manjšo zalogo zraka kot tri tedne prej. Tokrat midva z bratom le 12 litrske jeklenke namesto 15 in 18 kot prejšnjič. Za tako dolg in globok potop res na meji izvedljivega. Neumnosti smo nadaljevali v vodi, ko se nihče ni spomnil in preveril smeri na kompasu. Zaradi večdnevne močne burje je bil proti nam še objektivni faktor slabše vidljivosti. Do globine 15 metrov se je videlo manj kot 5m daleč. Še Angleži bi temu rekli pea-soup...župa. Dno je v takih razmerah zelo hitro izginilo iz vidnega polja zato smo bili že veliko prej prisiljeni v spust na večjo globino. In posledično smo plavali bistveno preveč levo in porabili bistveno več zraka kot predvideno. No, pa smo tisto skalo in njene luknje vseeno nekako našli. Po občutku oz. na blef. A smo v njej od velike mrcine videli samo konico nosu. Sicer je že nos občudovanja vreden a vseeno občutki niso isti kot polni portret, 15cm od objektiva.

Na tej točki so bile zadeve še daleč od kritičnih. Zraka je bilo dovolj zato smo še nekaj časa raziskovali luknje in nekaj malega vseeno našli za boljši občutek. Predvsem so mi v spominu ostali res številni šargi (lat. Diplodus sargus) in dve veliki rakovici (po vsej verjetnosti Maia squinada). Še enkrat preverim če je ugor slučajno pogledal iz luknje in signaliziram da bi bilo lepo če se počasi vrnemo. Sam sem podihal polovico zaloge zraka, Dejan polovico svoje 15 litrske jeklenke, bratu pa je ostala le še slaba tretjina. Zakaj jo je tako hitro praznil še vedno ni povsem jasno. Res je da nikoli ni bil posebno varčen glede porabe zraka in da je imel precej dela z razsvetljavo pri fotografiranju ampak

tako odstopanje me je vseeno presenetilo. Še bolj pa da ni povedal kdaj je šel čez polovico.

Ker nas je čakal dolg povratek do obale smo se zaradi varčevanja zraka hitro dvignili najprej na 15 metrov in po parih minutah na vmesnem postanku še na 8 metrov. Dvig višje takrat še ni bil varen zaradi prometa na

površini. Poleg tega pa je meni kazalo še da imam obvezni dekompresijski postanek na 6 metrih tako da itak ni bilo prave alternative. Dno se je počasi spet dvignilo do naše globine pa smo mu sledili okrog rta in do našega izhoda na plaži.

Ker je za teh zadnjih sto metrov do plaže bratu zmanjkalo zraka smo prišli do situacije, ki je nisem treniral že vse od potapljaškega tečaja pred šestimi leti. Sicer izmenjavanje regulatorjev med dvema potapljačema ni nič posebej zahtevnega ampak v taki situaciji se mi zdi da sva brez razloga pokurila odločno preveč zraka. Ker je bila moja zaloga že bolj pri koncu sem ga preventivno predal v oskrbo Dejanu. Ko bi še meni zmanjkalo trije na en regulator najbrž ne bi dolgo vztrajali.

Na oz. nekaj metrov pod plažo mi je računalnik še vedno kazal pet minut dekompresijskega postanka na treh

metrih. Drugega kot da se primeš čim večjega kamna in občuduješ s kakšno lahkoto te premetavajo valovi, ki jih poganja burja ti itak ne preostane. V Puli smo imeli vsaj meduze za družbo med čakanjem... Zato se pač držiš in poskušaš minimalizirati srčni utrip in porabo zraka. In gledaš manometer, ki zelo vztrajno leze pod zadnjo črtico

in proti ničli. Ko pade na nič in se tam zadržuje že nekaj minut in ti še vedno gledaš in še vedno dihaš zrak se lahko samo nasmeješ tistemu, ki je v navodila napisal: »This is not a precision instrument!«

Med hojo po cesti proti dive centru iz radovednosti poskušam podihati ves preostali zrak. Z veliko napora ga cuzam še pol minute potem pa je flaša dokončno in povsem prazna.

Jernej Burkeljca

12 1�

abak

us.ja

n07

abak

us.ja

n07

N a stvari o katerih bom pisala v nadaljevanju, sem bila več kot le enkrat opozorjena. A navada človeka je, da enostavno ne uboga, ne prisluhne, se

zaletavo zapodi v objeme neznanega. Izkušnje pa želim nabrati sama, saj sem na koncu koncev študentka.

Načeloma sem bolj kot ne lenobno bitje, ki rado piše in se ukvarja s povsem trivialnimi stvarmi. A nekako me je to leto privedlo do lastnega avta, slednji pa na obronke moje plačilne sposobnosti.

Pa sem se polotila zame sicer ne povsem nepoznanega, a vendar že dolgo časa ne izvajanega projekta – dela preko študentskega servisa. Kot punca imam omejen izbor

izbire. Povsem nerealno bi me namreč bilo pričakovati pri selitvi omar ali prenašanju lopat po gradbišču. Tako sem se javila na takrat edino zame primerno delovno pozicijo. Postala sem natakarica in to

ne kjerkoli. Mojo denarnico željno napolnjena so zaposlili pri enem izredno popularnem lokalu, ki si skuša ohraniti status glamurnega, kamor se lahko zatečejo zvezdniki v svoje vip prostore, če jih prisotnost navadnega človeka preveč iritira. In svet je dobil barvo in jaz krila ob prvih nakazilih plače.

A nekako sem vedela, da nikoli nikjer ni nič tako lepo, kot se povsem zmotno prikazuje na začetku. V mojem trimesečnem mandatu te izredno iskane zaposlitve, so se izmenjali kar trije šefi in nekako sem vedno bolj dobivala občutek, da morda vodilni ne vedo najbolje kaj natančno počno. Moje slutnje so se potrdile, če ne prej pa ob drugem nakazilu plače, ki je prikazovalo rahlo pomanjkanje pričakovanega stanja. Hm…pa poglejmo kako je do tega prišlo. Enostavno so se vodilni organi tega lokala odločili, da pa smo mi (natakarji) preveč delali in nam je posledično potrebno trgati ure. To seveda brez vsakega posveta z nami, delovno silo.

Saj ne zamerim, razumem, da se nekje mora nabrati denar za drage avtomobile, stanovanja z lepim razgledom in prstane za najdražje. Poglejmo resnici v oči – vsi smo samo

ljudje. Seveda pa se slednji razlikujemo po kvaliteti in predvsem po meri čiste vesti, ki nam zvečer pusti ali pa ne pusti spati.

Potem pa je prišel dan, ko sem se dokončno začela zavedati lastne majhnosti in posledične krivičnosti, ki sem jo tako izjemno neposredno deležna kot študentka. Kdor me z grožnjo neplačila moje tako zelo zaslužene plače skuša prisiliti v delo na dan prehoda v novo, bolj optimistično leto…je resnično sovražnik mojega prijatelja. In mojemu prijatelju je ime Princip. Tako se v končni fazi vprašam ali mi je tega treba.

Je resnično potrebno zraven časa in truda jemajočega študija, vseh ostalih bolj ali manj prostovoljnih obveznosti…je resnično nemogoče najti delo, ki ne bo zahtevalo obiska brezplačne pravniške pomoči? Sama sem resnično utrujena od idej, ki presegajo vsako razumevanje tako zelo pomembnih šefov, ki zavoljo lastnega dobička, zaposlujejo nas – poceni delovno silo, a namesto hvaležnosti izvajajo vrtoglavo neoprostljive poteze. Tolikokrat sem hotela zabrisati svoj predpasnik daleč čez okvire kralja moje službe, a si sama lastim nekaj takšnega kot je odgovornost in v teh dneh povsem odvečno lojalnost. In prvič v zgodovini lastnega obstoja se tega resnično sramujem.

Tako bi svojo odisejado v iskanju primerne zaposlitve zaključila kar tu in zdaj. Moji nameni so bili jasni, moje izvajanje dela neoporečno. A moj princip je tisti, ki me vodi v nedrje obsojanja. In, ko se soočam z realnim svetom in se tako veselim ob vstopu v nekaj, čemer tako zelo primerno pravimo odraslost…se bojim, da smo vse skupaj zamenjali. Osebno namreč nikoli nisem odraščanja enačila z izkoriščenostjo, t.i. najlepših študentskih let pa nikakor ne z bojem za nekaj tisočakov.

Zato vam, dragi delodajalci (ti, ki spadate privezani na isto popkovino kot moj šef), iskrena hvala za ponujeno možnost. A četudi nikoli ne bom kupila nogavic iz čistega bombaža, bi vam ob tej priliki rekla kar zbogom.

Tanja Kocman

je resnično nemogoče najti delo,

ki ne bo zahtevalo obiska

brezplačne pravniške pomoči?

obuta v čevljeizkoriščenja

les vues

L jubljanska Fakulteta za družbene vede že kar nekolikanj neskromno pooseblja slovensko družboslovje. Premore namreč nekaj v našem prostoru zelo razpoznavnih

imen, ima omembe vredno tradicijo, tamkajšnji diplomanti pa… no, najdemo jih vse tja do vrhov Gregorčičeve.

A šalo na stran, tudi študenti te ugledne fakultete imajo v resnici nemalo težav. Eno večjih gotovo predstavlja njihova že skorajda pregovorna (ne)zaposljivost in prav v iskanju odgovora na ta problem je nastal projekt zaposlitveni most. Slednji se je po dolgotrajnih pripravah dokončno opredmetil v prvi polovici novembra, s tem pa med drugim ravno zgrešil izid naše prejšnje izdaje.

Novembrski dogodek na FDV je deloval večtirno - otvorila ga je okrogla miza na temo prvega iskanja zaposlitve, sledil je niz razprav, smiselno razdeljenih po posameznih študijskih programih FDV, v drugi polovici celodnevnega srečanja so svoje delo in interese predstavila nekatera prodornejša podjetja z relevantnih področij, za konec pa so svoje karierne poti orisali nekateri vidnejši diplomanti fakultete.

Odziv študentov je bil, bodimo iskreni, presenetljiv. Predavalnice so kar naenkrat postale premajhne, gneča je bila mestoma skoraj nepopisna. In vendar, o tem, kaj natanko je pripravilo to zavidanja vredno množico študentov, da se udeleži tovrstnega srečanja, lahko predvsem ugibam. Če bi sklepal po (pre)slišanem, bi se v naštevanju pojasnil zelo težko izognil negotovosti, ki izvira iz zaznave o pomanjkanju praktičnih veščin, omembi občutja premajhne poglobljenosti znanj in pa svojevrstni krizi indentitete. Slednje pač skladno z opažanji, da lahko

tamkajšnji diplomanti načeloma delajo povsod, in vendar skorajda nikjer.

Kot rečeno, vsi omenjeni pomisleki izvirajo v komentarjih, izrečenih s strani študentov FDV. A s povsem podobnimi dilemami se prav ta hip sooča tudi precej študentov neke druge fakultete na neki drugi univerzi. Govora je seveda o tukajšnjem študiju medijskih komunikacij, kjer - tako se zdi - zgornje vrstice zaživijo povsem novo življenje. Neljuba specifika pri tem je zgolj ta, da je naštetim podobnih nejasnosti in občutij pri študiju medijskih komunikacij žal še mnogo, mnogo več.

Deklarativna interdisciplinarnost v kombinaciji z umanjkanjem ustrezno podprte vizije namreč ne nudi konkretnega odgovora niti na to, kakšnemu delodajalcu bi

tovrsten profil znanj sploh lahko koristil, niti na vprašanje, katere so komparativne

prednosti tukajšnjih diplomantov. V orisanih razmerah je seveda

projekt, podoben zaposlitvenem mostu zelo težko predstavljiv,

možnosti formiranja stalne fakultetne kadrovske pisarne pa pri tem verjetno niti ne gre omenjati. Ali pač?

Luka Gošte

ah, študij!

1�

abak

us.ja

n07

1�

abak

us.ja

n07

proti vetrudr. A

lojz Paulin

sledi časaVerjetno se nihče več ne spom

inja Franca Jožefa, tistega H

absburžana, ki je začel prvo svetovno vojno in s tem

uničil tri cvetoča cesarstva. Pisec teh vrstic se spom

inja dobe od uboja kralja A

leksandra 1934, španske državljanske vojne, italijanskih porazov v A

besiniji in zelo živo uničenja Č

eškoslovaške republike, napada na Poljsko in s tem

začetka druge svetovne vojne, pristopa Jugoslavije k trojnem

u paktu.

Hitler je v svoji norčavosti začel pohod

po Jugoslaviji in tako plan Barbarossa,

t.j. napad na SZ prestavil za šest tednov – odločilnih, da ni zasedel M

oskve pred

nastopom zim

e. Vojno je izgubil v Rusiji, ne na Z

apadu.

To vojno za druge, ne za nas smo drago

plačali s pobijanjem talcev in revolucij.

Edinstveno krvav je bil pa konec, katerega se žal predobro spom

injam: V

Sloveniji leže kosti pobitih preko 100.000 dom

obrancev in četnikov, tistih četnikov, ki so v okupirani Evropi prvi začeli boj proti okupatorju. Zbežali so k A

ngležem,

za katere so šli 1941 v vojno, a ti so jih sram

otno izdali in vrnili v Jugoslavijo.

Od vseh evropskih kom

unističnih držav je bila Jugoslavija najbolj krvava in od vseh jugoslovanskih republik je bila Slovenija najbolj krvava.

In za zaključek bodi še omenjeno, da

so protestante v tedanjem Rim

sko-nem

škem cesarstvu prvi izgnali v G

radcu 13.septem

bra 1598 in le mesec pozneje

v Ljubljani. Tega druga mesta C

esarstva niso naredila. M

orda je bila tista doba protireform

acije pri nas še bolj krvava, kot kom

unistična? Za prim

er: Češko-

moravska (kraljevina Č

eška) je štela pred začetkom

protireformacije šest m

iljonov prebivalcev, po koncu 30letne vojne pa m

anj kot en miljon. B

odi spomnjeno, da

so tudi 30letno vojno začeli Avstrijci,

krvavega Trotzkyja je pa financiral bankir Rothschild.

Na usnjenih podplatih čevljev so manjkali štirje žeblji, katere bi moral vojak nadomestiti. Zaradi tega nedostatka je – po mnenju sodišča – strela vojaka ubila in država ni rabila plačati.

Pa si je telegrafski delavec, ki je dobro obvladal tehniko in Morsejevo abecedo med popravljanjem telegrafske napeljave nakazl kar iz bližine Trsta denar iz Dunaja svoji družini v Trst. A so ga zašili, saj tehnik ne sme uporabljati svojih sposobnosti za pridobivanje plačilnih sredstev mimo pravil igre. Krasti smejo le tisti, ki sebi primerno priredijo pravila.

Kot skoraj pri vseh tedanjih diplomantih je bil prof. Osana tudi pri mojem zaključku na Elektrofakulteti predsednik diplomske komisije.

In rahel dež je padal, ko smo se dec. 1958 poslavljali od profesorja Osane na ljubljanskih Plečnikovih Žalah. Že je plaval duh tega skromnega, poštenega, učenega človeka nad nami – na poteh v večna lovišča. Vsakdo je bil potopljen v svoje misli. Ko je padal dež na moj dežnik, mi šine v glavo misel, ki je bila in ostala najlepše delo v mojem poklicnem življenju. Morda se imam tudi to zahvaliti dobrotni vzgoji tega velikega človeka.

Kot za pesnika, duhovnika, Valentina Vodnika, velja tudi za Osano: »ne sina, ne hčere po meni ne bo, dovolj je spomina mi kuku pojo«. In tudi zato poziv vsem mestom, ki že imajo, oz. nameravajo imeti Univerzo tehnične smeri: Imenujte trg, ali pa vsaj ulico po prof. Mariju Osani.

zasl. prof. dr. Alojz Paulin

les vues

M arij Osana se je rodil 18.junija 1880 v Trstu v stičišču treh jezikovnih skupin Evrope - Germanske, Germanske, Slovanske. Seveda je tudi v Trstu

obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Že takrat je imel izrazit smisel za tehniko, da ne bi izgubljal časa, je kar med uro latinščine pod klopjo navijal transformator.

Po maturi se je leta 1900 vpisal v Univerzo v Gradcu, decembra 1906 pa je opravil drugi državni izpit na tehniški visoki šoli na Dunaju in s tem postal dipl.ing. strojništva, ne elektrotehnike. Prvo zaposlitev je dobil pri avstroogrski poštni upravi v Trstu, bil je zadolžen za polaganje podmorskih kablov iz Trsta in Pulja, ki sta bila takrat glavno trgovsko pristanišče in glavna baza avstrijske

vojne mornarice. Med prvo svetovno vojno je na soški fronti kot telegrafski direktor skrbel za zvezo med avstrijsko in nemško vojsko. Ko je Trst pripadal Italiji, je imigriral v Kraljevino SHS. V Beogradu je načeloval administraciji celotne PTT-tehnike. Sodeloval je tudi pri reparacijskih komisijah. Pod njegovim vodstvom je bil v dvajsetih letih v vseh večjih

mestih Kraljevine Jugoslavije položen kabelski sistem in že uvedene avtomatske telefonske centrale.

Skupaj s prof. dr. Milanom Vidmar sta oblikovala tehniko, predvsem elektrotehniko, na Ljubljanski, t.j. eni od treh univerz Kraljevine Jugoslavije. (Ne gre pozabiti, da takrat ni imela vsaka vas svoje univerze in svojega škofa, kot bo to kmalu v Sloveniji.) Milan Vidmar je vodil in vzgajal elektrostrojni oddelek imenovan »Jaki tok«, katerega naslednik je danes Energetika, Osana pa Šibki tok. Tako kot danes, se je pri šibkem toku šlo v glavnem za signale, kot telegraf, telefon, žično in brezžično. Dočim je jaki tok logično ostal pretežno pri 50Hz in deloma pri istosmernih visokih in najvišjih napetostih je šibki tok začel pri istosmernem telegrafu preko zvočnih frekvenc in telefonije, radiotelefonije v k-, M-, GHz območju,

televizcijske, radarske, laserske in sploh svetlobne tehnike, najprej mehansko, nato elektronsko (elektronske cevi), sedaj polvodniško.

Vsega tega oče je bil v jugoslovanskem merilu Marij Osana. To je pokazala in dokazala ugledna povojna tehnika od Iskre Kranj, do RR Niš. Tudi sedanja informatika je črpala svoje začetke pri nasledniki Marije Osana.

28.oktobra 1928 (deset let po končanju prve sv. vojne) je šla v obrat Osanova Kukavica v oddajniku v Domžalah, ki se še danes oglaša. On je zgradil ta visokokvalitetni oddajnik z močjo najprej samo 2,5kW, ki se je slišal daleč v Avstrijo. Bil je to eden od prvih oddajnikov na Balkanu in v srednji Evropi. Zelo nepošteno je, da RTV ob priliki obletnice Kukovice omenja razne napovedovalke, ne spomni se pa velikega moža, kateri jim je blebetanje pred mikrofonom sploh omogočil.

Prof. Osana ni bil teoretik, bil je pa enkratni praktik. Še nekaj mojih osebnih spominov na tega, tudi mojega vzgojitelja:

Prof. Osana je sodeloval tudi pri dodeljevanju štipendij na Elektrofakulteti. V tistih težkih porevolucionarnih časih sem si drznil oddati pri njem prošnjo za dodelitev štipendije, saj nisem imel ne jaz, ne moj oče nobenih dohodkov. Ker je bilo v družini še tri(!) hektarjev zemlje, mi je moral po tedanjih pravilih mojo prošnjo zavrniti. No, da mi bi le pomagal, me je namestil za demonstratorja. Ampak delati mi ni bilo treba nič, prof. Osana je kar sam vse naredil. V tistem času je zgradil visokofrekvenčni visokonapetostni transformator po Tesli.

Predaval je še telegrafijo in telefonijo, seveda zgodovinske tedanje dobe, ki je bila čisto drugačna od današnje. V svojem zvezku je poleg predavanj imel napisane tudi anekdote, ki so bile in so še s pravno-tehničnega pogleda značilne in zanimive:

Je strela udarila v zvnoik cerkve. V sosednji stavbi je bilo župnišče in imelo je telefon. Sodišče je odločilo, da je telefon kriv, da je strela udarila v visok in oddaljen zvonik in pošta je morala nastalo škodo plačati.

Na planini je strela ubila vojaka. Država bi morala plačati družini vojaka visok znesek – tako je bilo v ranjki Avstro-Ogrski. A ne tako – vojak je bil sam kriv, da ga je ubila strela.

prof. marij osanajugoslovanski pionir elektrotehnike

ko je padal dež na moj dežnik,

mi šine v glavo misel, ki je bila in

ostala najlepše delo v mojem

poklicnem življenju. morda se

imam tudi to zahvaliti dobrotni

vzgoji tega velikega človeka.

1� 17

abak

us.ja

n07

abak

us.ja

n07

(ne)prostovoljno prebiramo in konzumiramo gradiva, ki so (med drugim oz. tudi) tuje produkcije in distribucije.

Časopisa, ki sta bralcem na voljo brezplačno, Žurnal in Dobro jutro, sta distribuirana z avstrijskim kapitalom. Lastnik Žurnala je medijska hiša Styria Wochenzeitungs & Beteilingungs – GmbH, ki je hkrati tudi solastnik Dnevnika. Dobro jutro pa je proizvod Leycam tiskarne, ki je prav tako solastnica Večera. Na mariborskem področju se srečujemo s še enim brezplačnim tiskanim izvodom in sicer, City magazinom, pod katerega se podpisuje belgijska medijska hiša Roularta Media Group.

Zanimivo je dejstvo, da predvsem tiskani mediji nimajo t.i. medijskih strateških lastnikov, ki bi bili povezani z medijsko sfero dela, ampak imajo večinsko lastnino npr. Pivovarne Laško (25%, časnik Delo), večji državni skladi in podjetja.

Z raziskavo o medijskem lastništvu se tako od lastne države oddaljujemo, ali pa po posrednikih znova pridemo domov, na začetek.

Večer je tretji najpomembnejši dnevnik v Sloveniji. Velja za najbolj vpliven tiskani medij SV Slovenije. Njegov večinski lastnik je s 36,29% Infond Holding, Infond ID pa si lasti 15% delež.. Le-ta sta člana KBM Infonda, skupine investitorjev, katere večinski lastnik je Nova KBM in katere večinska lastnica je, zanimivo, država. V naboru podatkov je razvidno tudi drugo mesto v lestvici lastnikov, ki ga zaseda Leycam tiskarna s 26,7%, slovenska podružnica avstrijskega tiskarskega podjetja Leycam. Opazimo lahko tesno sodelovanje slovenskih in tujih medijev oz. tistih tujcev, ki si slovenski medijski prostor lastijo za bogatenje lastnega proračuna. Tukaj se pojavi vprašanje, ali gre za kamuflažo ali se ljudi namerno (posredno) ne osvešča s sicer javno dostopnimi podatki?

Trojanski konji ali manipulacije s pomočjo lastnikov kapitalaNajbolj podla v smislu zavajanja ciljnega občinstva so dejanja zavajanja na osnovi brezplačnih izvodov, naročnin ipd, kjer se v navidezno nedolžnih člankih in oglasih skrivajo politične in oportunistične spletke.

Odličen primer so strani novejšega izvoda Žurnala (10.nov.2006), ki so kot vedno polne strani domačih in tujih oglaševalcev. Potrebno je izpostaviti, da oglasi tujih

oglaševalcev (avstrijskih) zavzemajo dvakrat več oglasnega prostora kot slovenski. Da je časopis brezplačen, bojda opravičuje prav prodaja oglasnega prostora. Resnično je zanimivo prešteti oglasna sporočila, kar pelje k zaključku, da jih je teh več kot je samih strani popularnega tednika. Kljub temu tovrstnih brezplačnikov inšpektorji za pošto ne štejejo med nenaročene oglase.

Vrnimo se k vsebini omenjenega brezplačnika. Strani omenjene številke so polne omemb aktivnosti trenutno županskega kandidata Gregorja Pivca. Gregor Pivec je po sloganih oglaševalske kampanje neodvisni županski kandidat, vendar je podpora obeh vladajočih strank z desne strani političnega prostora tudi jasno izražena. Le-ta je pred časom sprožila veliko polemik o uvajanju verouka v osnovne šole in je izhodiščno veliko bolj usmerjena k načelom vere in krščanstva .

Zakaj favoriziranje le enega izmed županskih kandidatov? Morda je pravi odgovor skrit v ozadju strukture lastništva medija.

»Koncern Styria Medien d.d. so ustanovili zavzeti, neodvisni katoliki, ki so v drugi polovici 19. stoletja, v času burnih družbenih preobratov, videli izziv v tem, da na moderen medijski način ustvarijo nov simbol krščanske odgovornosti. /…/ Njen svetovni nazor je ideološko zasnovan na zrelem, samozavednem in predvsem samoodgovornem katolicizmu s krščanskim pečatom./…/ Styria Medien d.d. je neodvisna od političnih strank, institucij, interesnih skupin in cerkva.«

Navidezne vzporednice so tako neukrotljiv produkt človekovega razmišljanja, korelacije zunaj okvirjev objavljanega pa mojstrsko zakamuflirane. Medijskim mogotcem in (v vseh sferah dela) razpršenim lastnikom dejansko stanje medijsko pasivne publike povsem ugaja, saj obeh, navsezadnje, neosveščenost ne stane niti stotina.

Larisa HuremovićAna Györkös

Povzeto po raziskovalnem članku “Lastništvo mariborskih medijev” Ane Györkös in Larise Huremović, pri predmetu Osnove novinarstva.

lastništvo mariborskih medijev

S truktura latništva medijev je pogosto v središču pozornost širše javnosti. Kadar ne gre za javne zavode, mediji večinoma nastopajo v obliki delniških družb (d.d.) ali

družb z omejeno odgovornostjo (d.o.o.). Lastništvo pa se mnogokrat razlikuje od vodstva določenega medija.

Maribor je mesto, ki ima svoj regionalni RTV center, ki je pod okriljem javne RTV Slovenija in je v državni lasti. Financira se s pobiranjem RTV naročnine, ki je bila ena izmed najbolj spornih delov spremembe pri novem zakonu o RTV. Vendar se bomo v članku posvetili medijem, ki so del lokalnega ter vseslovenskega medijskega prostora.

Medijska nevtralnost ali nepristranskost do politike?Slovenija je bila pred kratkim v znamenju lokalnih volitev. V politično boj sta se v Mariboru vključila kar dva vodilna posameznika iz mariborskih medijev. Prvi je bil Janez Ujčič, ki je večinski lastnik podjetja Tele 59 in glavni

urednik programa RTS. Ujčič je z svojo Mariborsko listo odločno vstopil v politični boj za položaje v mestnem svetu, hkrati pa je njegov program RTS ves čas medijsko pokrival volitve in pripravljal soočenja tako za kandidate za župane, kot tudi za kandidate za

mestni svet. Nekateri člani njegove liste so tudi novinarji omenjene televizijske mreže. Vidno je bil prisoten urednik programa RTS Stipe Jerič, ki je “zamrznil” svoje novinarsko delo in se je pojavljal na raznih soočenjih kot kandidat za mestnega svetnika Mariborske liste.

Stojan Auer je z svojo listo za pravičnost in razvoj, ki mimogrede nima ničesar opraviti z Drnovškovim Gibanjem za pravičnost in razvoj, poskrbel za največje presenečenje letošnjih lokalnih volitev v Mariboru. Iz razpoložljivih virov sicer ni znano, kolikšen je lastniški delež in točen položaj Auerja pri medijski hiši NET in pri mariborski podružnici Xtension. Zanimivo je, da je iz uradnih registrov njegova vloga ni razvidna, v javnosti pa se pojavlja kot vodilni človek medija NET. Mariborski javnosti je namreč znan

kot edini oz. vodilni človek za radiem in televizijo NET. Zgolj ugibamo lahko, če ima njegova pravna in lastniška neprepoznavnost opraviti s sodnimi postopki, ki so tekli, in nekateri naj bi še vedno tekli proti njemu.

Obe omenjeni medijski hiši, ki sta hkrati tudi edini večji zasebni hiši v Mariboru, sta se tako preko svojih vodilnih in novinarjev spustili v lokalno politiko. Iztržek je bil za Auerja zelo dober, saj je dobil kar pet sedežev v mestnem svetu, Mariborska lista pa enega, ki ga bo zasedel kar sam Ujčič. V javnosti se pojavljajo komentarji o tako imenovani

“berlusconizaciji” mariborskih medijskih hiš po zgledu prejšnjega italijanskega premierja in skoraj absolutnega tamkajšnjega lastnika medijev Silviu Berlusconiju, ki si je s spretnimi potezami skozi leta prikrojil medije in politiko.

Vmešavanja v lokalno politiko je bil pred nekaj dnevi z anonimnim pismom ostro obtožen med poslušalci najbolj priljubljen komercialni radio Radio City.

City naj bi že od septembra, ko je pričel z oddajo Županometer, delal reklamo in dajal prednost neodvisnemu kandidatu za župana (s podporo vladnih strank SDS in NSi) Gregorju Pivcu. Obtožbe v anonimki so resne in vpletajo celo vrsto ljudi, med njimi tudi predsednika vlade Janeza Janšo. Anonimno pismo pravi, da naj bi del zneska (naj bi bil pridobljen po nelegalnih poteh) za Pivčevo kampanjo porabil Radio City za projekt

“županometer”, ki naj bi v svojih oddajah favoriziral Pivca, v primeru njegove izvolitve pa bi lastnik radia Mišo Hölbl dobil dodatno radijsko frekvenco v Ljubljani. Hölbl in Pivec obtožbe ostro zavračata, čeprav je pismo krožilo med novinarji in poslanci že pred prvim krogom lokalnih volitev, so se šele zdaj, ko je pismo prišlo med širšo javnost, odzvali.

Težko je presoditi kam bo pripeljalo domnevno ali dejansko vmešavanje politike v slovenski medijski prostor.

V službi kapitalaKapital je tako močno začel nažirati svetovno javnost, da je dobil mesto celo v tvorjenki nove ere – kapitalizem. Iz izpeljanke se je posledično vpeljal v vse sfere družbenega dela. Tudi v medije. Če velja verjeti, da je Slovenija po zaslužku, bruto dohodku in ostalih merilih finančnega stanja države komaj na sledi razvitim državam, potem z naslova lahko sklepamo, da slovenski bralci

pojavi se vprašanje, ali gre za

kamuflažo ali se ljudi namerno

ne osvešča s sicer javno

dostopnimi podatki?

“oglasi avstrijcev zavzemajo dvakrat več oglasnega prostora”

les vues

1� 1�

abak

us.ja

n07

abak

us.ja

n07

off.the.recordlarisa.h

conversation na FERIČ

e server ne dela, pol to sploh ni big deal. Vaje se zam

aknejo, mi pa grem

o na čik. Z

adeva se zakomplicira, če je

bilo connect-anih preveč comp-ov pa

morajo tehnični sodelavci sprocesirat

nove username-e. V

tem prim

eru gremo

na drink, vaje pa bomo že naslednjič not

spravljali.

Keč je v tem, da je hardw

are tak shit, da je že itak treba čakat sto let, da se na desktopu sploh kaj prikaže, kje je šele, da se lahko log-in-am

. Srečo imam

že, če katoda sproducira ves R

GB

, v nasprotnem

primeru je m

onitor zelen. K

atja posledično ne vidi, kak cool je izpadel m

oj logotip, ki bo ful dober

link za moj novi page. N

e vem še, ali

bom postavila cel portal, ker ni tak na

easy kot page. Sicer pa vseeno. Z neta si bom

dol potegnila software, ki ga

rabim, če je licenčen pa m

e tako nihče ne bo vprašal. Sorry, sam

o pri 40 mb/s

download-a si lahko nabavim

karkoli, če ne celo neskončno giga m

pg-ov za lastno distibucijo – pa še upgrade-am

comp.

Kdor še ne ve – samo zgooglat je treba,

unzipp-at, extract-aš file-e, pol skopiraš v poseben folder, pobrow

se-aš za serial key-jem

, ko ti ga zgenerira pa je potreben še sam

o copy-paste pa zaženeš program

. Aja, če je treba, še naložiš

driver-je. Easy access – čisto user friendly.

OM

G!! V

mes m

oram še resize-at jpg-

je, da bo dovolj placa na harddisku. Kvaliteta bo sicer slabša…

hm…

ali pa enostavno delete-am

tiste, na katerih je oni tip, ki sem

ga že tako prejšnji torek scanslala. Sorry, sam

o če misli, da se

mi da m

essengirat z njim vsaki dan, še

očitno ni zaznal, da sem vedno na aw

ay.. M

isli sicer, da je ful fancy, ker ima novega

laptopa, samo m

eni trio paket ne ustreza. M

ultiplay tudi ne. Raje imam

take, za katere si m

oram posebej bookirat

date, ker se dela hard to get. LOL. Pa

sem m

islila, da samo punce to znam

o. Prom

ovirat firewall, nam

reč…Prav je, da je študij omogočen čim večjemu številu študija željnih, toda ali je prav, da se kasneje – po zaključenem študiju - prelaga odgovornost samo na nekdanje študente, ko se znajdejo brezposelni z diplomo v roki. Ob tem (malce cinično) še skrb za njih preide z ministrstva, pristojnega za šolstvo, na ministrstvo, pristojno za delo, družino in socialne zadeve. Ali jim ima kdo po končanem študiju pravico reči, da bi morali biti pametnejši pri izbiri študija, ki je bil atraktivno predstavljen pri osemnajstih letih?

Ali je prav, da se razpisuje veliko število vpisnih mest, služb pa ni? Mislim, da so odgovori na ta vprašanja »ne« in da ne sme biti vsa odgovornost na študentu ampak vsaj delno tudi na pristojnih ustanovah, ki bi se morale vesti družbeno odgovorno. Zmotno je namreč pričakovati, da bodoči študentje ne bodo vzeli tistega, kar je ponujeno. Trenutne razmere vodijo tako k še večji brezposelnosti, namesto, da bi se nekateri študijski programi preoblikovali v konkurenčne in evropsko primerljive, kot radi danes poudarjamo. Širok družben interes je, da se brezposelne zaposli ne pa da njihovo število raste z vsakim letom, pri tem pa imajo celo iz leta v leto višjo izobrazbo.

Krepko premislimo, preden se odločimo za študij in za katerega, kajti pristojni za visoko šolstvo ne bodo prevzeli odgovornosti, ko se bomo z diplomo v roki znašli pred vrati zavoda za zaposlovanje. Odgovornost nosimo sami, čeprav nam je bil študij predstavljen kot najbolj prespektiven in bomo štiri leta ali več trdo garali, da bomo prišli do diplome. Morda bomo, kot diplomanti ugotovili, da smo kot študentje imeli veliko več možnosti za delo v naši stroki, kajti študente oz. so študentske napotnice pri večini delodajalcev zelo priljubljene. Zdravstveno zavarovanje, redna plača in davki pa so stvari, ki jih delodajalci ne slišijo radi in se jim izogibajo, če se le da. To jim omogoča tudi država s tem, da posredno podpira (ne zgolj iz socialnih razlogov) tovrstno delo. Zato je neprimerno pospeševanje razvojnih možnosti Slovenije iskati le v omejevanju družboslovnih študijev, posebej v primerih, ko za te študenti in njihova znanja velja izjemno zanimanje, dokler imajo status študenta, uplahne pa takoj, ko diplomirajo.

Ana Györkös

les vues

V šolskem letu 2004/05 je bilo razpisanih 3.615 študijskih mest več, kot je bilo zaključnih letnikov srednje šole. Dijakov, ki so uspešno zaključili srednješolsko

izobraževanje, je bilo 21.179 od tega samo 8.790 gimnazijskih maturantov. Čemu toliko mest več?

Fenomen odpiranja novih študijskih programov je postal zelo močen v zadnjih letih, natančneje od leta 2001, kajti od takrat se je število študentov povečalo kar za 10,7%, kar predstavlja 2.662 študentov. Nepričakovano povečanje je moralo presenetit tudi strokovnjake, kajti v Nacionalnem programu visokega šolstva RS (NPVS) so leta 2002

zapisali, da predvidevajo, da bo v tem desetletju povprečno 35 študentov na 1000 prebivalcev.

Današnja situacija je drugačna, kajti po podatkih Statističnega urada RS je bilo

leta 2005 že 57 študentov na 1000 prebivalcev.

Takšna sprememba je najverjetneje odraz odpiranja novih študijskih programov ter samostojnih visokošolskih zavodov. Vprašanje, ki se poraja, pa je, komu so namenjena ta študijska mesta, ko so pa vendar

generacije vedno manjše? V analizi za študijsko leto 2005/06

je zapisano, da je interes za študij še vedno večji, kot je prostih mest.

Trditev je zahteva tehten premislek, kajti zgoraj navedeni podatki jasno

kažejo, da obstaja mesto za vsakega, ki je uspešno zaključil srednješolsko izobraževanje.

Zanimivo je, da je prehodnost študentov iz prvega v drugi letnik visokošolskega izobraževanja zelo majhna. Osip je tretjinski pri nekaterih študijih celo dvotretjinski (verjetno se tudi s temi zapolni precejšnji del zgoraj omenjenih presežnih vpisnih mest). Lep primer tega so tehnični študiji, ki v prve letnike vpisujejo več kot sto študentov, prehodnost pa je zelo majhna in s tem tudi zelo nizko število študentov, ki pridejo do diplome.

MVZT podpira in aktivno sodeluje pri kampanji propagiranja naravoslovnih študijev, a kaj ko vpis

na naravoslovne študije ni takšen problem, kot je (ne)uspešnost študenta v posameznem naravoslovnem programu. Diplomantov naravoslovnih študijev ni veliko in nimajo večjih težav pri iskanju prve zaposlitve, kajti na borzi dela jih je bore malo v primerjavi z nekaterimi družboslovnimi diplomanti.

Brezposelnost kadra z diplomo je najvišja pri diplomiranih univerzitetnih ekonomistih, ki jih je kar 429, vendar to očitno ni dovolj dober razlog, da bi obe ekonomski fakulteti zmanjšali število vpisnih mest. Leta 2005 sta tako skupaj vpisali 1161 študentov v prvi letnik. Mariborska Ekonomsko poslovna fakulteta je celo povečala število vpisnih mest od leta 2003.

Zanimiv je tudi podatek, da se na borzi dela nahaja 100 diplomiranih visokošolskih menedžerjev, ki so izobrazbo pridobili v okviru Univerze na Primorskem, kjer število novo vpisanih ne presega 50 študentov letno. Najverjetneje ta podatek kaže, da ta kader ni v tolikšni meri potreben na slovenskem trgu dela ali pa njegova vrednost (v kar pa dvomimo) še ni dovolj prepoznana. Navkljub tem podatkom pristojni organi vsako leto odobrijo program in število vpisnih mest. Poenostavljen pogled bi bil, da država, da denar, a od študijskega programa nima nič saj se večina diplomantov pojavi na borzi dela, kjer so ponovno v državni oskrbi in potrebujejo podporo države. Vsekakor je to zelo poenostavljen pogled na zadevo, vendar je težko reči, da je popolnoma zgrešen.

Še en primer je zelo ilustrativen. Tretja pedagoška fakulteta, ki je bila ustanovljena pod okriljem Univerze na Primorskem po hitri oceni poraja upravičeno spraševanje po smislu, saj je na borzi dela trenutno 327 brezposelnih pedagoških delavcev oz. osnovnošolskih in srednješolskih profesorjev tako iz družboslovnega kot naravoslovnega področja. Ob teh razmišljanjih moramo upoštevati tudi vladnega reformnega dokumenta iz leta 2005, ki podpira ustanovitev še večjega števila univerz.

Vrnimo se na trg dela. Števila mest za novo vpisane študentov fakultete ne znižujejo, čeprav je jasno razvidno, da je trg dela na določenem področju prenasičen. Številka 327 morda ne deluje kot visoka, vendar si je pod to številko potrebno predstavljati 327 večinoma mladih posameznikov, ki imajo univerzitetno izobrazbo in brez uspeha iščejo zaposlitev za nedoločen ali določen čas.

univ. dipl. brezposelnežrabimo nazive ali zaposlitev?

20 21

abak

us.ja

n07

scienceza vas

3D - workshop

T ehniške fakultete pod isto streho združujejo študente različnih interesov in znanj. Vendar pa se znanje med samimi študenti le redko pretaka. Ena izmed takšnih priložnosti je

bila delavnica 3D modeliranja in animacije, ki smo jo izvedli študentje medijskih komunikacij 11. decembra v prostorih inštituta za avtomatiko.

Pri delu smo uporabljali Cinemo 4d. Program slovi po relativno enostavni uporabi napram konkurenci, a ne na račun zmogljivosti. Dostop do večine funkcij je namreč mogoč zgolj z uporabo miške z tehniko povleci in spusti brez poznavanja mnogih kombinacij na tipkovnici, brez katerih ne gre v nekaterih drugih podobnih programih. Enostavnost je botrovala tudi naši izbiri, saj je program primeren za začetnike, hkrati pa so napredne funkcije podprte enako dobro kot pri zahtevnejših programih za 3D modeliranje in animacijo. Uporabljali smo deseto inačico tega programa. S pomočjo dodatkov ta omogoča tudi napredne funkcije, kot je na primer Hair za izdelavo las, dlake ali perja.

Da bi udeleženci lažje sledili predstavitvi, smo si najprej pogledali uporabniški vmesnik. Le ta je zelo prilagodljiv, predvsem glede na to, s katerim delom 3D produkcije se trenutno ubadamo. Tako je mogoče z dvema klikoma takoj prilagoditi uporabniški vmesnik modeliranju ali pa animaciji. Zumiranje, premikanje pogleda, postavljanje teles in podobna opravila, ki so v ostalih programih izvedena precej bolj zapleteno in zahtevajo privajanje, so tukaj izvedena precej intuitivno s kliki na ikone. Ko smo se seznanili z vsemi gubki in ikonami, smo se lahko lotili izdelave prvega modela.

Razne tehnike modeliranja je predstavil Matej Grušovnik. Najprej smo z

uporabo osnovnih gradnikov izdelali ploščo kuhinjske mize, ki smo ji

zaoblili robove. Nato smo narisali krivuljo, jo zavrteli okoli osi in že je

nastala noga. Z uporabo zrcaljenja smo naredili še tri in miza je bila gotova. Lotili smo se še stola. Najprej smo z uporabo izrivanja (extrude NURBS) naredili sedalno površino. S pomočjo pomikanja (sweep NURBS) smo

noge ustvarili še stolu. Pri prečkah pa smo uporabili še primerke (instances). Z funkcijo array smo naredili še tri stole, ki smo jih razporedili okoli mize. Pravkar omenjene tehnike smo nato uporabili še pri izdelavi skodelice s krožnikom. Sledilo je ustvarjanje tekstur, kjer smo naredili pregled nastavitev in ustvarili bleščečo teksturo porcelana s pisanimi vzorci. Postavili smo še nekaj luči in po pregledu nastavitev rendriranja naredili prvi render. Nato smo še uporabili tehniko, imenovano HDRI, ki nam omogoča ustvarjanje fotorealističnih scen. Fotorealizem se doseže z uporabo 360° panoramskih fotografij, ki namesto luči sevajo svetlobo ter ustvarjajo realne odboje v predmetih. Ko smo obdelali osnove, je sledil se tretji del, v katerem smo spoznali še nekaj izmed nekoliko naprednejših funkcij.

Naprednejše načine modeliranja je predstavil Alois Paulin. S pomočjo raznih nožev, čopičev in funkcije izrivanja poligonov (extrude) smo iz kocke v nekaj potezah dobili glavo. Postopek tovrstnega modeliranja bi se dalo primerjati z oblikovanjem gline - seveda brez packarije, ki pri tem nastane. Z uporabo dodatka BodyPaint smo na glavo narisali nekaj pack. V naslednjem primeru smo demonstrirali izdelavo tkanine. Funkcija clothile namreč iz trdne ploskve naredi mehak objekt, ki se prilagaja površini drugih predmetov. Za konec pa smo preizkusili še MoGraph. Ta dodatek poskrbi za enostavno izdelavo kompleksnih abstraktnih animacij s pomočjo klonov objekta, ki se jim nato določi gibanje.

Tri ure, ki smo jih namenili delavnici, so bile prekratke za izdelavo kompleksnejše animacije. Kljub temu menim, da so udeleženci pridobili dovolj znanja, da se bodo s pomočjo namigov s spleta lahko lotili tudi zahtevnejših projektov. Med pripravami na delavnico smo ugotovili, da je med študenti veliko zanimanje za tovrstne dogodke. Število prijav, ki smo jih prejeli, je kljub predčasni prekinitvi sprejemanja močno presegalo kapacitete. Nekateri izmed udeležencev so izrazili tudi željo po večdnevni delavnici, kjer bi se lahko temeljiteje seznanili s programom. Ideja se nam zdi dobra in že razmišljamo o njeni uresničitvi. Mogoče že v naslednjem semestru.

Dejan Šmid

modeliranje z cinemo

W iMAX je v komunikacijah gotovo trenutno ena izmed najbolj priljubljenih kratic. Tehnologija namreč obljublja, da bo za

širokopasovno omreženost naredila nekaj takega, kar so naredili mobilni telefoni za telefonijo.

WiMAX (Worldwide interoperability for microwave access) ali po slovensko svetovna interoperabilnost mikrovalovnega dostopa) je neprofitna organizacija, ki so jo ustvarili telekomunikacijski giganti, kot so Intel, Nokia, Proixim, Airspan Networks, Alvarion, Aperto Network, Ensemble Communications in Wi- LAN. Njena naloga je izpopolnitev in uvedba standarda IEEE 802.16 za brezžična širokopasovna omrežja. Tehnologija WiMAX 802.16 omogoča prenos večpredstavnih storitev preko brezžične povezave in ima domet okoli 50 kilometrov, ter hitrost do 75 Mb/s na posameznem sektorju.

In kaj IEEE 802.16a v resnici je? Inštitut inženirjev elektrotehnike in elektronike, znan pod kratico IEEE (Institute of Electrical and Electronics Engineers), je spisal nov standard IEEE 802.16, ki je namenjen za zadostitev potreb pri gradnji metropolitanskih omrežji (MAN - Metropolian Area Network). Osnovni standard 802.16 predpisuje uporabo frekvenčnega pasu od 10 do 66 GHz. Ta frekvenčni pas spada med licenčni in med licenčno prosti pas, odvisno v kateri državi se nahajamo. Problem tega pasovnega področja pa so frekvence, ki so tako visoke, da morata biti za uspešno komunikacijo sprejemnik in oddajnik v vidnem polju drug drugega (LOS

– Line of Sight). Zaradi te pomankljivosti so pri IEEE napisali dodatek k standardu z označbo IEEE 802.16a. Tako so določili frekvenčni pas od 2 do 11 GHz, ter omogočili komunikacijo, tudi če se oddajnik in sprejemnik ne vidita (NLOS – Non Line Of Sight). Ta standard je omogočil, da so se lahko antene montirale diskretno na strehe stavb, ne pa več na antenske stolpe na vrhu hribov.

Najpogostejša izvedba 802.16a je sestavljena iz bazne postaje, nameščena na streho stavbe, ki komunicira z naročniškimi postajami. Komunikacija poteka po načelu točka – več točk. Domet WiMAX-a je do 50 km, s tipično celico pa obsega 6-10km. V tipični celici sta učinek delovanja NLOS in hitrost v najboljšem razmerju. Naj ponovim da tehnologija WiMAX omogoča hitrost do 75

Mb/s na posameznem sektorju. Sektor pa se smatra kot posamezen par oddajnika in sprejemnika na bazni postaji.

WiMAX sistem sestoji iz dveh osnovnih delov, in sicer iz WiMAX oddajnega stolpa in WiMAX sprejemnika. Oddajni stolp je po funkciji zelo podoben oddajnemu stolpu za mobilno telefonijo, s signalom pa pokriva območje veliko do 8000 kvadratnih kilometrov. Pokritje tako velikega področja, omogoča WiMAX tehnologiji, da lahko pokriva odročne predele z internetom; sprejemnik in antena pa sta lahko vgrajena v PCMCIA kartico ali pa neposredno v prenosni računalnik, kot sedanje WiFi naprave.

Poznamo dva načina WiMAX brezžične povezave povezave:

NLOS (non line of sight) Način delovanja NLOS je podoben delovanju WiFi naprav, kjer se naprava preko majhne antene poveže na oddajni stolp. V tem načinu WiMAX uporablja nižja frekvenčna območja (2 – 11GHz). Valovi tega frekvenčnega območja z lahkoto zaobidejo fizične ovire.

LOS (line of sight) Pri tem načinu je fiksna krožna antena montirana na vrhu strehe oz. na najvišji možni točki, usmerjena pa je naravnost proti WiMAX stolpu. Ta povezava je močnejša in stabilnejša, tako je možno poslati veliko količino podatkoz z manj napakami. Ta način uporablja višje frekvence, ki dosegajo 66 GHz. Pri teh frekvencah pa je manj interference in veliko večja širina povezave.

Gregor Kavšček

wimaxbrezžična tehnologija prihodnosti

22 2�

abak

us.ja

n07

abak

us.ja

n07

Algoritmi za izračun lastnosti terenaTočke terena dobimo iz realnih podatkov digitalnega višinskega modela (DEM) [Li05] Slovenije, vzorčenih na npr. 25 m. Iz točk sestavimo štirikotne krpe, npr. 10.000 krp. Iz teh podatkov izračunamo ostale lastnosti terena z naprednimi algoritmi, ki simulirajo naravne vplive na vsaki krpi terena posebej. Strmine posameznih ploskev izračunamo iz normalnih vektorjev. Za izračun vlažnosti uporabimo lasten model stekanja tekočin, ki upošteva strmine krp. Pri izračunu vetrovnosti terena izberemo povprečno konstantno smer pihanja vetra in poiščemo

zavetrne lege na terenu. Osončenosti posameznih delov terena določimo s pomočjo astronomskih koordinatnih sistemov za potovanje Zemlje okoli Sonca. Jakosti svetlobnega toka kumuliramo v odvisnosti od sončevega vpadnega kota, pri čemer upoštevamo še senčne lege.

Upodabljanje pokrajineRezultate simulacije lahko kvantitativno analiziramo z 2D

grafi velikosti populacij posameznih drevesnih vrst skozi leta. Za kvalitativni študij ekoloških modelov je nepogrešljiva računalniška grafika, ki nam omogoča simulirana okolja realistično vizualizirati [Deussen02]. Korak simulacije animiramo tako, da na mestih rasti dreves na pokrajini upodobimo njihove ustrezne geometrične proceduralne modele.

V vizualizatorju, ki smo ga razvili in implementirali v C++ [3], na osnovi rezultatov tekočega koraka simulacije, animiramo rast več sto tisočih dreves, skozi več sto let. Slika 2 prikazuje potek simulacije po 60, 80 in 90 letih, medtem ko skrajno desna slika shematsko prikazuje območja rasti drevesnih združb po 180 letih: severno in južno grmovnice, v sredi bukve, vzhodno in jugozahodno smreke, severozahodno javorji.

Proceduralni model drevesaDrevo lahko oblikujemo interaktivno, s takojšnjo osvežitvijo ob spremembi parametrov modela. To olajša modeliranje, saj drevesu določamo položaje za več tisoč

vej in do več deset tisoč listov. Vsako vejo in vsak list lahko animiramo v realnem času, tako da zvezno spreminjamo parametre drevesa, kot je npr. njegova starost.

ZaključekV prispevku smo opisali implementiran simulator zaraščanja pokrajine, ki v odvisnosti od lastnosti terena določi porazdelitev dreves po njegovem površju. Uporabimo ga v računalniški animaciji za generiranje naravnih pokrajin. Interdisciplinarnost raziskave omogoča uporabo razvitih algoritmov na področjih kot so biologija,

gozdarstvo in pedologija. V povezavi s predstavljenim delom bi bilo možno opraviti še številne raziskave. Simulacijo bi lahko dodatno optimizirali in jo izvajali paralelno na več računalnikih.

Aleš Zamuda

[1] O. Deussen, C. Colditz, M. Stamminger in G. Drettakis. Interactive visualization of complex plant ecosystems. V Proceedings of the conference on Visualization’02, strani 219-226, 2002.

[2] Brendan Lane in Przemyslaw Prusinkiewicz. Generating spatial distributions for multilevel models of plant communities. V Proceedings of the Graphics Interface 2002 (GI-02), strani 69-80, Mississauga, Ontario, Canada, 2002. Canadian Information Processing Society.

[3] A. Zamuda. Modeliranje, simulacija in upodabljanje drevesnih ekosistemov. Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, diplomska naloga, 2006.

aleš zamudaDiplomsko delo je Aleš opravljal v Laboratoriju za računalniško grafiko in umetno inteligenco. Trenutno je zaposlen v Laboratoriju za računalniške arhitekture in jezike in vpisan v podiplomski študij računalništva in informatike. Na tekmovanju študentskih člankov na konferenci ERK’06 je dosegel 1. mesto s prispevkom “Modeliraje, simulacija in upodabljanje gozdov”.

s l ika 2

science

V prispevku opisujemo drevesne ekološke sisteme in njihove modele, uporabljene pri simulaciji zaraščanja pokrajine. Ti modeli oponašajo naravne zakonitosti. S

pretvorbo le-teh v računalniške algoritme, omogočimo simulacijo ekoloških zakonitosti na računalniku.

Nameščanje dreves v pokrajino s splošno namenskimi 3D modelirniki (Maya, Lightwave) je zamudno. Takšna pokrajina pa lahko kaj hitro izgubi realističnost. Za

namestitev dreves v sceni zato raje uporabimo simulacijo. Pri tem uporabljeni modeli izračunavajo razvoj ekosistema za vsako leto. Razvoj ekosistema s pomočjo računalniške grafike tudi upodobimo. Izvorna, kot tudi izvedljiva koda aplikacije je dostopna na internetu1.

Rast drevesS simulacijo je porazdelitev dreves možno določiti na individualni ravni. Obstoječi modeli iz literature [1,2] to dosežejo s tendenco po rasti dreves v združbah in tekmovanjem med drevesi na območju ekološke sosednosti posameznih dreves. Slednja je območje, znotraj katerega ima drevo vpliv na druga drevesa. Če se območji dveh dreves prekrijeta, pride do njune interakcije. Podrejeno drevo pri tem začne rasti počasneje in lahko kasneje odmre, zaradi česar pride do osnovnega fenomena porazdelitve dreves, samo-redčenja. To pomeni, da drevesa na začetku rastejo brez medsebojnega oviranja, ob večji zgostitvi pa začno podrejena drevesa odmirati.

� http://labraj.uni-mb.si/~ales/ecomod

Podrejenost drevesa določimo tako, da primerjamo moč tekmujočih dreves in tisto z manjšo močjo postane podrejeno. Moč drevesa določajo starost in življenjski pogoji na mestu rasti drevesa. Obstoječi modeli za določanje življenjskih pogojev upoštevajo le vlago. Zato smo se odločili zgraditi nov model, ki bo poleg omenjenih upošteval več ekoloških parametrov.

Simulacija ekoloških parametrovEkološke parametre modeliramo z življenjskimi pogoji na mestu rasti drevesa in interakcijo med posameznimi

drevesi. Slednja v odvisnosti od moči zavladajo na nekem območju. Moč drevesa določimo iz njegove višine, trdoživosti in ugodnosti pogojev. Drevo v višino raste hitreje v mladosti, pri rasti pa ga lahko zavira kakšno močnejše drevo. Trdoživost drevesa je določena glede na drevesno vrsto (npr. pionirske vrste kot so grmovnice, se hitro umaknejo uspevajočim bukvam). Kot življenjske pogoje upoštevamo nadmorsko višino, strmino, vlago, vetrovnost in osončenost. Pri tem, en sam za drevo neugoden pogoj, lahko popolnoma zaustavi uspevanje drevesa. Slika 1 na 6 km2 terena prikazuje našo aplikacijo pri zaraščanju uvodoma prazne pokrajine. Levo spodaj so življenjski pogoji slabi, saj piha močan veter, malo je sončnih žarkov in malo vode. Zato se tu drevesa ne obdržijo. V pasu nekoliko levo navzgor pod hribom dobro uspevajo smreke. So v zavetrju hribov za njimi (veter piha od zadaj) in na mestu ugodne vlažnosti, le sonca je manj. Sonca je več na desni strani, kjer rastejo pretežno bukve. Med njih so pomešane še druge drevesne vrste, vendar pogoji najbolj ustrezajo bukvam, ki ostale drevesne vrste izpodrivajo.

model i ran je, s imulac i ja in upodabl jan je gozdov

s l ika �

2� 2�

abak

us.ja

n07

abak

us.ja

n07

prenosa podatkov kot pri navadnih (bakrenih) vodnikih. Silicijevo steklo ima posebno značilnost, da zelo slabi svetlobo določenih valovnih dolžin. Ugotovljeno je bilo, da obstajajo tri okna oz. tri valovne dolžine okoli katerih je to slabljenje najmanjše. Prvo okno je pri 850nm. To je na meji našega zaznavanja in že meji z infrardečim območjem. Drugo okno je pri 1350nm, tretje pa pri 1550nm. Slednje se največ uporablja v sodobnih optičnih sistemih visokih hitrosti. V tretjem oknu lahko pošiljamo valovne dolžine med 1500 nm do 1632 nm. Z uporabo DFB (Distributed Feed-Back) laserjev ki imajo zelo ozek izhodni spekter svetlobe (1nm) lahko v tretje okno spravimo 132 različnih valovnih dolžin. Ali drugače 132 različnih barv. 1nm valovne širine predstavlja pri 1550 nm okoli 125 Ghz pasovne širine. Skupne pasovne širine v tretjem oknu je torej okoli 15THz. Tretje okno je popularno zaradi majhnega slabljenja in tudi dejstva, da lahko erbijevi ojačevalniki v tem pasu ojačujejo signal brez pretvorbe v električni prostor.

Vrste vlakenPo načinu prenosa svetlobe ločimo dve vrsti vlaken. Enorodovna vlakna (single-mode fiber) z jedrom premera 8 do 10 μm imajo veliko večjo pasovno širino, ker dovoljuje le malo žarkom da se razširjajo po jedru. Vlakna z debelejšim jedrom premera 50 ali 62,5 μm dovoljujejo mnogo več žarkom da potujejo po vlaknu in od tod mnogorodovna vlakna (multi-mode fibers). Beseda rod se nanaša na stabilne poti po katerih lahko potujejo žarki.

Mnogorodovna vlaknaPoznamo dve vrsti mnogorodovnih vlaken. Prva so vlakna z stopničastim profilom lomnega količnika. So lažja z izdelavo ampak imajo manjšo pasovno širino. Druga pa vlakna z zveznim profilom lomnega količnika, ker se pasovna širina poveča. V mogorodovnih vlaknih

svetloba lahko potuje po več poteh, ki so odvisne od vstopnega kota. Žarki (matematični opis svetlobnega valovanja) zato ne prispejo cilj na ob istem času. Zaradi tega se izhodni signal raztegne in če jih prenašamo prehitro se meje medi posameznimi impulzi zabrišejo in detekcija na prejemnikovi strani ni mogoča. Ta pojav se imenuje mnogorodovna disperzija. Ta vlakna so izključno uporabljena za komunikacijske povezave na srednje razdalje (LAN).

Enorodovna vlaknaV enorodovnih vlaknih se lahko prenaša samo en (glavni) rod svetlobe. Ta rod potuje naravnost skozi vlakno in zato ne povzroča razširitve impulza kot je to značilno pri mnogorodovnih vlaknih. Pri teh vlaknih se pomembno poveča pasovna širina, ker vsa svetloba potuje po vlaknu z enako hitrostjo. Uporabljajo se za prenos podatkov in govora na dolge razdalje. Imajo majhno motnjo signala, ker prenašani signal ni nikoli čisto monokromatski. Enorodovna vlakna so običajno sestavljena iz silicijevega jedra in silicijevega plašča z stopničastim profilom lomnega količnika. Ker je debelina jedra zelo majhna je zaključevanje takšnih vlaken zelo težko in drago, vendar je za velike razdalje cena sprejemljiva.

Dejan Cencelj

Tematika optičnih vlakenj bo dodatno obravnavana v naslednji številki Abakusa.

i l lu : A lo is Paul in

Č e gledamo malce nazaj v preteklost, kakšnih 30 let nazaj lahko ugotovimo, da je bil svet precej drugačen. Ni bilo osebnih računalnikov, mobilnih telefonov in

najpomembneje: ni bilo interneta. Danes pa je vse drugače. Vsako sekundo je vzpostavljenih milijone telefonskih klicev, milijoni ljudi igrajo multiplayer -igrice preko neta. Količina podatkov je narasla iz nekaj kb/s na Tb/s. In kaj omogoča pretok takšne količine podatkov? Svetloba! Energija, ki daje življenje vsem bitjem na našem planetu nam je omogočila tudi odlično prenosno sredstvo, za prenos skoraj neomejenih bitov informacij.

Prvi transatlantski optični sistem je bil zgrajen leta 1988 imenovan TAT-8. Deloval je z hitrostjo 140Mb/s in je uporabljal še električne regeneratorje signala. Ti sistemi so bili zelo dragi in nepraktični saj je bilo potrebno signal pretvoriti iz fotonskega v električnega, električnega regenerirati in ojačiti, nato zopet pretvoriti v fotonskega. Leta 1987 je bil izumljen erbijev vlakenski ojačevalnik ki je pomembno zaznamoval razvoj optičnih komunikacij ter izjemno vplival na kakovost ter doseg optične zveze. Ojačevanje EDFA (Erbium Doped Fiber Amplifier) znaša od 30 dB do 40 dB v pasu od 1535 nm do 1565 nm. Hitrosti pa so zelo hitro narasle na nekaj 100 Gb/s. V laboratorijih je znanstvenikom že uspel prenos 100Gb/s po enem kanalu in stlačilo 132 kanalov v jedro debeline 8 μm. To prikazuje ogromno pasovno širino ki jo optične tehnologije omogočajo in tudi veliko zahtevnost izdelave strojne opreme.

Zgradba vlaknaOptično ali stekleno vlakno je izredno prozorna in tanka nepretrgana tkanina iz čistega silicijevega stekla. Najvažnejši podatek pri kablu je da ima izredno malo slabljenje. Da je tako je bilo potrebno izdelati vlakno zgrajeno le iz SiO2 z čim manj nečistočami. Dražje enorodovno vlakno ima slabljenje okoli 0.5 dB/km (10% na km) pri valovni dolžini svetlobnega vira λ=1550 nm in omogoča pošiljanje svetlobe po zelo velikih razdaljah brez dodatnega ojačevanja. Osrednji del optičnega vlakna je jedro, ki je izdelano iz optično gostejšega sredstva z višjim lomnim količnikom. Ponavadi je izdelano iz dopiranega

SiO2 in ima za 1% višji lomni količnik od plašča, ki obdaja jedro. Dopirano je z germanijem (Ge), ki poviša lomni količnik brez vnašanja dodatnega slabljenja. Plašč lahko dopiramo z Borom (B) ali Fluorom (F) in mu tako zmanjšamo lomni količnik, poleg tega pa postane vlakno še učinkovitejše za prenos svetlobe. Zunanjost vlakna pa je zaščitena z kovinsko in plastično prevleko kar ji daje trdnost, prožnost in zaščito pred zunanjimi kemičnimi vplivi. Največji problem je vdor OH- inov v vlakno saj prisotnost le teh zelo poveča snovno slabljenje.

Popolni odbojDa bi ujeli svetlobo v jedro izkoriščamo lomni zakon. Lomni zakon v optiki govori o lomu valovanja ob prehodu čez mejo med dvema snovema z različnima lomnima količnikoma. Lomni zakon povezuje vpadni in lomni kot z lomnima količnikoma snovi 1 in 2:

Iz zakona lahko ugotovimo da kadar je vpadni kot večji od mejnega (θ1 > θ0), ne pride do loma, in svetloba se v celoti odbije skladno z odbojnim zakonom nazaj v snov. Pojav je znan kot popolni odboj. Tako je mogoče obdržati svetlobo znotraj jedra saj se ta odbija od plašča, ki ima manjši lomni količnik.

NA (numerical aperture)Ob prehodu med zrakom in jedrom mora svetloba vstopati v vlakno znotraj dopustnega kota, če hočemo, da bo svetloba potovala po vlaknu. Dopustni kot je za svetlobo, ki vstopa v vlakno iz zraka izražen z NA (numerical aperture) in je približno: Za vlakno katerega lomni količnik jedra je n0=1,5 in lomni količnik plašča je n1=1,485 dopustni kot znaša NA=0,21, kar je približno 12o.

Pasovna širinaPri optičnih vlaknih je zaradi svetlobe frekvenca prenosa veliko večja, in s tem tudi pasovna širina oz. količina

optika

science

hrbtenica sodobne družbe

2�

abak

us.ja

n07

Brodolom 1Študent brodolomi na samotni otok. V upanju, da ga kmalu reši „Pomoč uporabnikom“ tava nekaj dni po obali in čaka...

Ker pomoči ni od nikoder, se odloči, da si zgradi začasno bivališče. Poišče nakaj velikih palmovih listov in si zgradi šotor. Ker nima kaj početi, poležava na plaži in se sonči. Naenkrat ga prekrije senca. Nad njim stoji prekrasna ženska... Svetloloasa, lepo obdarjena, lepše še v Photoshopu ne bi mogel pričarati...

„Ti si tudi brodolomil na ta otok?“ ga vpraša lepotica. „Jaz čakam že nekaj mesecev, pa nikjer nikogar. Pridi z mano, na drugi strani otoka imam malo kočo!“

Študent očaran nad oblinami, z vseljem sprejme ponudbo. Ko zagleda „kočo“ mu zastane dih. To je prava vila, kot iz kakšnega kataloga potovanj v eksotične kraje.

„Predvidevam, da bi kaj prigriznil?“ pravi lepotica in pokaže na zvrhano košaro svežega sadja, „pa tudi stuširaš se lahko, če želiš“ nadaljuje. Študent brez besed odide v kopalnico, kjer teče celo vroča voda.

Osvežen in umit pride v kuhinjo, pograbi banano in jo z užitkom poje... „Sedaj pa ti dam nekaj, na kar čakaš najbrž že kak mesec“ pravi svetlolaska, ki se začne slačiti... „KAJ INTERNET IMAŠ TUDI?“ ves iz sebe krikne študent....

Brodolom 2V strašnem neurju brodolomi luksuzna ladja. Na otok se rešita samo Janez in Jennifer Aniston. Po nekaj dneh se zbližata in ker nimata ravno veliko za početi, je sex prava popestritev. Janez je pravi ‘kerlc’ zato oba uživata v raznoraznih igricah... Vendar po nekaj tednih postaja Janez vedno bolj in bolj čemeren, tudi Jennifer opazi, da mu nekaj manjka.

Janez trmasto odgovarja da je vse v najlepšem redu, vendat se stanje slabša... Na koncu se zlomi in prizna, da ni vse tako kot bi lahko bilo. Jannifer ga vpraša, če mu lahko kako pomaga, mu kako ustrže, da se bosta imela spet lepo.

Janez jo obleče v svoje raztrgane hlače, nadene ji svojo srajco, na glavo posadi klobuk in iz maha naredi brke. Ko jo vidi oblečeno v moškega, se mu zasvetijo oči. Prijatelsko jo

udari po rami in radostno reče: „Joža stari! Že cel mesec natepavam Jennifer Aniston, pa nikjer nikogar, da bi mu lahko povedal!“

Božič v AfrikiPride Božiček med sirote v Afriko...

„Ste bili kaj pridni?“ vpraša. „Bili smo zelo pridni!“ odgovarjajo vsi v en glas. „Pa ste jedli vitaminčke?“ spet zanima Božička... „Ne, vitaminov pa nismo jedli...“ z žalostnimi obrazi odgovarjajo sirote.

„A tako, potem pa letos ne bo nič daril.“

“V Maribor se pripelješ s hroščem, ki ti ga odpelje pajek, nato pa se moraš voziti s pikapolonico : ( ”

6 2 8 3 423 17 9 27 3

49 1 5 2 3 852 71 4 78 3

65 3 9 6 7

enco