letnik VII št 3

03/2008 - 04/2008

Iz majhnega zraste veliko.

Pridruži se naši ekipi! Piši na: abakus.feri@gmail.com

Ko domači ali tuji turist obišče večja slovenska mesta, vedno zno-va naleti na problem, kje opraviti potrebo. Dvigniti zadnjo taco in spustiti »svoje« kot psi, žal ne gre.

Javnih stranišč je v Sloveniji zelo malo in Maribor ni izjema. Tudi do sedaj velikokrat izkoriščen »javni« wc v restavraciji s hitro prehrano, po novem odpira le vstopna koda z računa. Kam, če nismo lačni ali žejni, radi bi le odtočili? Morda najmanj neopazno in nevsiljivo si lahko »izposodimo« wc v večjem trgovskem centru na tej strani Drave. A se ta zdi vseeno preveč oddaljen, če se sami nahajamo na Slomškovem trgu. Mariborski župan sicer v prenovi Slomškovega trga načrtuje tudi nujno potrebna javna stranišča, a vendar bo do takrat minilo še nekaj let. In v teh letih se bomo morali zadovoljiti z obstoječimi javnimi stranišči, za katere skrbi mariborska Snaga. Nahajajo se v Magdalenskem in mestnem parku, na trgu Revolucije in Vodnikovem trgu, pri bivšem Bobyju in pri akvariju. Verjamem, da vsaj za polovico od njih, do zdaj niste ve-deli, kljub temu, da ste domačini.

Si predstavljate kako se lovijo tujci, ki se jim niti sanja ne, kje bi lahko bili javni sanitariji. Tabel in smerokazov po mestu sploh ne najdemo, tako lahko zgolj po naključju naletimo na kakšno »wc školjko« in opravimo potrebo, dok-ler ni prepozno. Pa dobro, odrasli lahko nekaj časa »držimo gor«, pri otrocih pa je seveda druga zgodba. Problem se pojavi tudi, ker so vrata javnih stranišč odprta le med 7. uro zjutraj in zvečer. Po 19. uri se vrata zaklenejo. Kako sami rešujete to zadrego, naj ostane vaša skrivnost, dejstvo pa je, da tako res ne moremo ne vem kako privabljati turiste. V Slo-veniji imamo tudi zakon o javnem redu, po katerem je predvidena izdatna denarna kazen, če organi reda zalotijo koga pri uriniranju ali opravljanju velike potrebe na javnem mestu.

Če torej ne želimo kazni in očitno hoditi skozi polne gostinske lokale na stranišče, nam ostane le, da »držimo gor« in upamo, da mehur ne popusti.

Založnik in izdajateljDruštvo študentov FERISmetanova 17SI 2000 Maribor

PredsednikJernej Goljame@gorky.info

Glavna in odgovorna urednicaDaša Purgajdasa.purgaj@gmail.com

Namestnica glavne in odgovorne uredniceAna Györkös

Ostali uredniki:Larisa HuremovićMonika Horvat

SodelavciDanilo Majhenič, Robert Mlakar, Daša Djurić, Uroš Maučec, Klemen Gorenšek, Tjaša Purgaj, Jasmina Bauman, Miha Zobec, Peter Soršak, Grega Kavšček, Ana Štruc, Lea Koludrovič, Kaja Žuran, Edwin O. Munoz, Arnel Glotič, Manuela Horvat, Rok Deželak, Blaž Rošer

Grafična podobaDejan Šmiddejan.smid@gmail.com

IlustracijeJernej Žumer

NaslovnicaJernej Burkeljca

MarketingDanilo Majhenič+386 40 254 098danilo.majhenic@gmail.com

Tisk: MI BO Tisk d.o.o. Zagrebška c. 24, SI 2000 Maribor

Naklada1.500 izvodovletnik VII, št 3, marec 2008/april 2008issn: 1580-6618

Akademska revija Abakus je vpisana v razvid medijev Minis-trstva za kulturo RS pod zapored-no številko 1107.Prispevki avtorjev ne odražajo vedno stališč uredništva.

V sodelovanju s ŠOUM.

3 | marec 2008 |

Na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru je v marcu potekal mednarodni študentski projekt v okviru programa Neptune. Posvečen je pripravam na leto 2012, ko bo Maribor postal kulturna prestolnica Evrope. Fakulteta gosti 18 študentov iz Finske, Ni-zozemske in Švice, ki ustvarjajo svoje razvojne rešitve, kako prestrukturirati osrednje območje Centra Drava, torej med Nasipno ulico in Železniško progo, za leto 2012.

Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) in Univerzum Minerva omogočata študentom invalidom brezplačno študijsko pomoč v obliki inštrukcij. Na ta način želijo pomagati študentom invalidom, da bi ti lažje opravlja-li študijske obveznosti in jim omogočiti enakopravnejši vstop na trg dela. ŠOUM je za študijsko pomoč študentom invalidom name-nila dva tisoč evrov, inštrukcije pa bodo izvajali v Univerzumu Minerva. Študentje invalidi se lahko tako do konca tekočega študijskega leta udeležijo brezplačnih inštrukcij s potrdilom, ki ga prejmejo na Društvu študentov invalidov Slovenije.

Večina sporov, v katerih so udeleženi pravniki, se ne konča na sodiščih, ampak se rešijo v obliki določenega kompromisa med strankama. Doseči najboljši rezultat za svojo stranko pogosto zahteva vešča pogajanja. Ker ta v Sloveniji niso del učnega načrta, te vsebine uvajajo preko prostovoljnega tekmovanja. Namen tekmovanja iz pogajanj, je pospešiti zanimanje študentov prava za metode reševanja sporov in poudarja veščine, ki so potrebne za učinkovitega pogajalca. Zraven spada seveda tudi druženje študentov fakultete in sproščeno ukvarjanje s pravnimi problemi, ki ne zahtevajo obsežnega študija.

Tekmovalne ekipe so po eni strani zastopale svetovno feder-acijo za igre z diskom, po drugi strani pa športni TV-kanal, ki se zanima za prenos svetovnega prvenstva v frizbiju na TV. Njihovo pripravljenost je ocenjeval tričlanski senat, v katerem so bili Primož Gabrič, dr. Janja Hojnik in dr. Jure Toplak. Na strani zastopnikov športne federacije so za zmagovalno izbrali ekipo, ki sta jo sestavljali Jana Bolta in Lara Grušovnik, na strani TV- postaje pa sta zmagala Aleš Budja in Zlatka Markovič.

Vsem sodelujočim je dekan Pravne fakultete prof. dr. Rajko Knez podelil priznanja, zmagovalcem pa tudi knjižne nagrade. Čestitamo!

tekst: Tjaša Purgaj foto: Aleška Knaflič

| marec 2008 | 4

Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije (DJS) in Katedra za jedrsko tehniko Fakultete za matematiko in fiziko Uni-verze v Ljubljani razpisujeta Natečaj mladih energetikov 2008. Namenjen je študentom višjih letnikov predvsem naravoslovnih in tehniških fakultet, ki jih zanimajo teme s področja energetike. Od kandidatov pričakujemo pisne raz-prave (npr. raziskovalne, seminarske ali diplomske naloge) ali predloge demonstracijskih ali učnih materialov (načrti, delujoči modeli, računalniški programi, internetne strani ipd.). Avtorji treh najboljših prispevkov dobijo denarne nagrade: prvo mesto 1000 EUR, drugo mesto 750 EUR in tretje mesto 500 EUR. Prispevke pošljite po pošti na naslov Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije, Jamova 39, 1000 Ljubljana, z oznako »Ne odpiraj! – Natečaj mladih energe- tikov 2008« najkasneje do 30.5.2008.

V Ljubljani so se mudili študenti iz Jugovzhodne Evrope, ki so se srečali s predstavniki slovenskih študentov. Med dvodnevnim obiskom so se pogovarjali o nadaljnjem sodelovanju v okviru mreže South East Initiative in obiskali Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije. Predstavniki študentskih organizacij iz Bosne in Herce-govine, Hrvaške, Srbije, Črne Gore, Makedonije, Bolgarije, Romunije in Albanije so se srečali tudi z veleposlaniki omenjenih držav v Sloveniji. Skozi druženja pa razvijajo tudi idejo o oblikovanju skupne visokošolske politike na področju mobilnosti ter medsebojnega spodbujanja pri uresničevanju bolonjske reforme

5 | marec 2008 |

V Ljubljani bodo od 7. do 10. aprila potekali BEST dnevi tehnike in naravoslovja 2008, ki jih že drugo leto zapored organizira študentsko društvo BEST Ljubljana.

Tega dogodka prav gotovo ne bodo zamudili tisti, ki jih zanima tudi uporabno znanje in odkritja na področju najnovejših tehnologij. Namen predavanj je študentom predstaviti nova spoznanja in zanimiva področja ki jih v sklopu rednega študijskega programa ne obravnavajo. Delavnice so pripravljene v sodelovanju s podjetji, ki predstavijo tehnološki izziv, nato pa nato pa udeleženci v skupinah iščejo najboljšo rešitev. Študenti tu lahko preverijo teoretična znanja v praksi in navezujejo stike z najboljšimi podjetji. Na simpoziju pa bomo skupaj z zanimi-vimi gosti odprli debato kje graditi kariero: v velikem podjetju, na akademskem področju ali na lastni podjetniški ideji? Nihče pa seveda ne bo hotel zamuditi nepozabne zabave na zadnji dan dogodka.

Več informacij na strani www.BESTljubljana.si/BDTN.

tekst: Uroš Maučec, foto: Dejan Šmid

Strasti po volitvah v študentski zbor mariborske študentske orga-nizacije konec lanskega oktobra, ki jih redno spremljajo burni dogodki, se očitno še zmeraj niso ohladile.

Konec letošnjega januarja je tako skupina štirih poslancev Študentskega zbora Študentske organizacije Univerze v Mari-boru (ŠZ ŠOUM) medijem poslala sporočilo, v katerem izražajo zaskrbljenost, neza-dovoljstvo in razočaranje nad situacijo, v kateri se je znašla skupina ŠOUM. Tadej Tasič, Ana Györköes, Marko Mesarič Bohar in Valentina Tasič so med drugim zapisali: »Študentska organizacija je postala zasebna organizacija nekaj izven zakonskih parov, ki z njo upravljajo skladno z njihovim prepričanjem in njihovimi oseb-nimi interesi. Tako sta med drugim izven zakonski par nova-stara na-dzornica Tjaša Starčič in direktor Drago Žura in generalna sekre-tarka Simona Lečnik in predsednik Andrej Krček.« Vodstvo ŠOUM-a, ki letno upravlja s proračunom treh milijonov evrov, po mnenju avtorjev sporočila zasleduje le

osebne interese in ne interesov študentk in študentov Univerze v Mariboru, ki so maska za javnost, da se upraviči ime študentska organizacija, ki bi se v Mariboru po njihovem mnenju morala imeno-vati Žurina organizacija.

ŠOUM očitke jemlje kot neute-meljene

Za komentar navedb štirih študentskih poslancev smo zaprosili prav direktorja ŠOUM. »V Študentski organizaciji Univerze v Mariboru razumemo omenjene provokacije in pon-ovne poskuse diskreditacije kot nameren poskus očrnitve delo-vanja ŠOUM in organiziranosti študentov Univerze v Mariboru v javnosti. Očitki, ki jih štirje člani zbora navajajo, so zgolj zlonamerne populistične izjave, ki skušajo očrniti določene posameznike v ŠOUM, ki pa svoje delo opravljajo korektno in profesionalno. Zato v Študentski organizaciji Univerze v Mariboru očitke jemljemo kot neutemeljene in jih tudi ostro zavračamo,« so nam sporočili iz službe za odnose z javnostmi mariborske krovne študentske organizacije.

Kot so nam še sporočili iz ŠOUM, so prepričani, da to, če so nekatere osebe, ki delujejo v ŠOUM pov-ezane tudi v zasebnem življenju, še ne more biti izključujoč kriterij, ki bi vplival na profesionalnost opravljanja njihovega dela. »Te osebe se še toliko bolj zavedajo izpostavljenosti in odgovornosti svojih funkcij, zato se še toliko bolj obnašajo odgovorno, profesio- nalno in delujejo transparentno, kar redno dokazujejo s svojim

delovanjem v okviru ŠOUM. Tudi podpisnika omenjenega sporočila Valentina in Tadej Tasič sta sestra in brat,« pravijo na ŠOUM. Štirje študentski poslanci so vse po-slanske kolege pozvali k odstopu, predsednico zbora pa k razpisu ponovnih volitev v Študentski zbor ŠOUM.

Med mariborskimi študenti vse na toliko časa zaokrožijo govorice, ki namigujejo na

nečedno delovanje krovne mariborske študentske organizacije, kjer sicer zavračajo

politično motivirano delovanje. Vendarle pa dejstva, da je direktor ŠOUM močno

vpet v slovenski politični prostor, ne gre prezreti.

| marec 2008 | 6

Prav tako so pozvali pristojni ministrici naj vzpostavita nadzor nad namensko porabo sredstev iz koncesijskih dajatev, pridobljenih preko študentskih in dijaških občasnih del.

Drago Žura brez političnih am-bicij?

Štiri študentske poslance pa moti tudi politična angažiranost direktorja ŠOUM in sprašujejo ali podpira delovanje ŠOUM za samo ene politične stranke v Sloveniji. Drago Žura je namreč član Državnega sveta RS, kot član Interesne skupine lokalnih interesov, aktiven pa je bil tudi v procesu približevanja Slovenske ljudske stranke in Stranke mladih Slovenije. To potrjuje tudi prizor ob podpisu pisma o nameri o skupnem nastopu na parlamen-tarnih volitvah leta 2008, kjer je bil prisoten tudi Žura, navsezadnje je tudi predsednik Sveta SMS.

Svojo vlogo pa je Žura odigral tudi ob zadnjih lokalnih volitvah, saj je bil v predvolilni kampanji aktiven član volilnega štaba zdajšnjega mariborskega župana Franca Kanglerja ter zanj organiziral vrsto predvolilnih aktivnosti.

Klub vsem funkcijam in vlogam v političnem dogajanju pa nam je direktor ŠOUM sporočil, da nima političnih ambicij. Drago Žura je pred tem, ko je leta 1998 sedel na direktorski stolček, kjer sedi že tretji mandat, bil tudi predsednik ŠOUM. Trenutno to funkcijo v svojem drugem mandatu opravlja Andrej Krček, na tem mestu pa so se pred tem zvrstili številni danes ugledni posamezniki s političnega, gospodarskega in kulturnega področja. Tako sta bila predsed-nika ŠOUM med drugimi tudi Jože Zagožen, danes direktor Holdinga slovenskih elektrarn in Boris Sovič, bivši mariborski župan in zdajšnji veleposlanik Slovenije v Izraelu.

Štuk, Akademija in Želva v mor-alni lasti študentov

V zadnjih letih so se prihodki ŠOUM iz koncesijskih dajatev od dela študentov in dijakov znižali in kakor vse študentske organizacije je morala tudi mariborska krovna študentska organizacija racionaliz-irati svoje poslovanje.

Kljub temu pa se je plača direk-torja Žure zvišala.

Štuk je v moralni lasti študentov

Leta 2006 je tako ta znašala približno 5440 evrov bruto, lansko leto pa okoli 5900 evrov bruto. Ko je govora o finančnem delu mari-borske študentske organizacije, ne gre pozabiti na t.i. Skupino ŠOUM, ki povezuje vrsto pravnih oseb, ki oblikujejo različne dejavnosti za študente in mlade v univerzitet-nem mestu Maribor in širši regiji. Članica te skupine je tudi družba Gaudeamus, ki se ob turistični in založniški dejavnosti ukvarja tudi z gostinsko dejavnostjo.

Lokal Štuk, dve restavraciji Akademija in picerija Želva tako delujejo pod okriljem podjetja, ki je v lasti krovne mariborske študentske organizacije. Lahko bi celo rekli, da je v moralni lasti študentov. Kljub temu pa študentje v teh lokalih ne jedo in ne pijejo po študentskih cenah, saj so le-te enake ali celo višje od okoliških lokalov.

Upajmo lahko le, da se dobički iz teh dejavnosti porabljajo v prid študentov in se ne zlivajo v žepe posameznikov.

7 | marec 2008 |

Mnenja o tem, da so postali zdaj rezultati študentskih anket javni so zelo različna.

Medtem ko mariborska univerza odločbo sprejema, se je ljubljanska pritožila.

Vsekakor pa bo po mnenju študentov objava rezultatov prispevala k boljšemu

opravljanju dela predavateljev in vseh ostalih pedagoških delavcev.

tekst in foto: Monika Horvat

Študentska anketa se izvaja z na-menom, da bi se s strani študentov pridobile informacije o ocenjev-anem visokošolskem učitelju in ostalih pedagoških delavcev glede posameznikovega pedagoškega dela in odnosa do študentov, poleg tega pa se s pomočjo ankete lahko ugotovijo in odpravijo pomanjklji-vosti pri poučevanju in sodelo-vanju s študenti.

Izvajanje ankete poteka tako, da sta prisotna en študent in en profesor, ocenjevani profesorji morajo med izvajanjem ankete zapustiti predavalnico. Anketa je prostovoljna in anonimna. Na anketnem listu je zapisan študijski program, ki ga obiskuje študent, in kateri letnik obiskuje. Potem je napisano ime in priimek profe-sorja ter predmet, ki ga izvaja. Predavanja in seminarske vaje se ocenjujejo posebej, na vprašalniku pa zasledimo vprašanja, ki se nanašajo na to, kako profesor predava, ali sodeluje s študenti, ali je dostopen ob dogovorjenem času in podobno, na koncu pa je še potrebno podati splošno oceno pedagoškega dela. Ocenjuje se z ocenami od 1 do 5, če pa na

določeno vprašanje študent ne more odgovoriti, ker tega niso opravljali, pa pusti prazno.

Do sedaj je veljalo, da je rezultate študentskih anket dobil vpogled le dekan, ki je potem lahko omogočil vpogled vanje pooblaščenemu predstavniku študentskega sveta in predavateljem, ki so si rezultate lahko ogledali v navzočnosti de-kana, od zdaj naprej pa so rezultati študentskih anket javni.

Toda kako je sploh prišlo do tega, da so rezultati anket postali javni? Nekaj dodatnih pojasnil v zvezi s tem mi je v telefonskem pogovoru navedla tudi namestnica informacijske pooblaščenke Sonja Bien Karlovšek. Novinar Mladine je namreč v lanskem poletju zahteval od Univerze v Ljubljani, naj mu posredujejo rezultate študentskih mnenjskih anket. Želel je, da bi mu posredovali rezultate od leta 2000 naprej oziroma od začetka izva-janja anket naprej, v dokumentih pa naj bi bila poleg ocen razkrita še imena in priimki ocenjenih pedagoških delavcev. To zahtevo je Univerza v Ljubljani zavrnila, saj so trdili, da gre za informacijo

zasebne narave. Novinar Mladine je nato vložil pritožbo pri infor-macijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar, ki je ugotovila, da se rezul-tati študentskih anket nanašajo samo na vprašanja, povezana z delom visokošolskih učiteljev in sodelavcev in se nobeno vprašanje ne nanaša na zasebnost pos-ameznika. Iz vsega navedenega sledi, da so visokošolski učitelji in visokošolski sodelavci relevanten del sistema visokega šolstva, zato

njihovih imen in priimkov ter re-zultatov študentskih anket v zvezi z opravljanjem njihovega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi v pro-cesu javne službe ni mogoče šteti za varovan osebni podatek.Poleg tega ima javnost pravico izvedeti, katere so tiste nepravilnosti ali pomanjkljivosti pri posameznem visokošolskem učitelju ali sodelavcu pri opravljanju svojega dela.

| marec 2008 | 8

V javnem interesu je namreč, da izvajalci javnih služb v visokem šolstvu svoje delo opravljajo dobro, profesionalno, predvsem pa strokovno. Prav tako pa bodo javni rezultati študentskih anket povzročili pozitivno odpravljanje morebitnih pomanjkljivosti pri pedagoškem delu, ustvarjanje pozitivne tekmovalne klime med visokošolskimi učitelji in sodelav-ci, poleg tega pa bo javnost dobila splošno informacijo o kakovosti pedagoškega dela posameznika ali fakultete na splošno. Dejstvo pa je, da mariborska univerza to odločbo zahteva, ljubljanska pa se je pritožila.

O študentskih anketah in o tem, da so zdaj rezultati javni, sem povprašala tudi nekaj študentov. Zdi se jim, da je to dobro, da so rezultati postali javni, saj so tudi sami mnenja, da se bo morda kat-eri izmed profesorjev zamislil nad svojo oceno in se bo bolj zavzel za boljšo izvedbo predavanj, morda pa bo posvečal tudi več pozornosti sodelovanju s študenti. Veliko pa jih tudi meni, da ankete niso ses-tavljene pravilno, saj ne odražajo dejanskega stanja.

O vsem tem pa mi je povedal nekaj tudi Alen Vidonja, prorek-tor za študentska vprašanja na Univerzi v Mariboru, ki meni, da imajo ankete, ki se trenutno izva-jajo, nekaj pomanjkljivosti, ki pa jih v Študentskem svetu skušajo odpraviti, zato pripravljajo tudi nove ankete. Prva izboljšava, ki jo bodo uvedli, je glede časa izva-janja ankete, ki je sedaj ob koncu semestra za semester, ki se ravno izteka. Kot vsi dobro vemo, je obis-kanost predavanj ob koncu semes-tra najslabša zaradi bližajočega se izpitnega obdobja. Da bi bil vzorec izpolnjenih anket reprezen-tativen, je potrebno izvedbo ankete le temu ustrezno prilagoditi, in sicer na obdobje, ko predavanja obiskuje največ študentov. Tako predlagajo, da bi se anketa naj izvajala ob pričetku študijskega leta za celotno preteklo študijsko leto. Prizadevajo pa si tudi, da bi se nove ankete začele izvajati v elektronski obliki preko sistema AIPS, saj bi tako lahko vsak študent v miru izpolnil anketo. Predvidena pa je tudi nova lestvica ocenjevanja in nekatera nova vprašanja, ki se nanašajo pred-vsem na celovito pedagoško delo

profesorjev (recimo relevantnost vsebine predavanj za izpit). Alen je mnenja, da nekateri študentje anket žal ne jemljejo resno, zato si v Študentskem svetu prizadevajo, da bi ta odnos spremenili, saj je to najbolj demokratičen in vpliven način, s katerim lahko študentje izboljšajo kvaliteto študija na svojih fakultetah. Morda bodo študentje sedaj, ko so rezultati an-ket postali javni, prepoznali pomen teh anket, pa tudi na posameznih fakultetah si bodo verjetno v bodoče prizadevali, da odpravijo pomanjkljivosti in prispevajo k bolj kakovostnemu študiju na celotni univerzi.

Kakorkoli že, ocena pedagoškega dela je odvisna od mnogih de-javnikov, menim pa, da študentje dajejo vsekakor največji pou-darek temu, koliko odnesejo s posameznih predavanj in kakšen odnos ima predavatelj do samih študentov. Prvo, kar je potrebno narediti, je, da nekateri študentje spremenijo odnos do samih anket in se pričnejo zavedati, da tudi sami lahko prispevajo k bolj kako-vostnemu in prijetnejšemu študiju. Ko bodo to storili, se bodo tudi predavatelji in ostali pedagoški delavci v njihovem delu bolj potrudili, saj bodo vedeli, da nam študentom ni vseeno, kaj nam predavajo in kakšni so odnosi med nami. In prav to je to: ne sme nam biti vseeno!

9 | marec 2008 |

Predlog je, da bi bile ankete v bodoče elektronske.

11:39 kak je sof? pa žumer, se je javil al?

tekst: Danilo Majhenič, foto: zbirka ŠOUM

Ali študenti ločijo med študentsko organizacijo, študentskimi sveti in društvi študentov? Komu je to v korist?

V Študentski organizaciji Uni-verze v Mariboru ves čas izvajamo aktivnosti v smeri, da študente čim bolj seznanimo z našimi ak-tivnostmi, da vedo kdo smo, prav tako pa pri njih skušamo ustvariti zavedanje, da se lahko na nas vedno obrnejo vedno, ko potrebu-jejo kakšen problem, potrebujejo informacijo ali nasvet. Vsi pro-jekti, ki jih izvajamo za študente predstavljajo ŠOUM že sami po sebi, pomembna pridobitev na tem področju pa je zagotovo tudi nova spletna stran (www.soum.si), ki smo jo na novo postavili v preteklem letu in jo tudi ves čas nadgrajujemo. Cilji študentske organizacije in študentskih svetov so zagotovo skupni, to pa je zago-toviti študentom optimalne pogoje za študij. Po mojem mnenju ravno zato študentje teh funkcij ne ločijo dovolj dobro, tudi profesorji ne. Večkrat so me namreč že zamen-jali s predstavnikom študentskega sveta, slišal sem pa tudi, da imajo člani študentskega sveta podoben problem.

Kaj je tvoje področje oziroma kaj najraje delaš v ŠOUM?

Na to vprašanje pa ne bo težko odgovoriti. Ves čas me je zani-malo področje visokega šolstva. Ob mojem prihodu v ŠOUM, smo se večkrat pogovarjali o tem, na katerem področju bi rad deloval. Že takrat me je visoko šolstvo in visokošolski sistem zelo zanimal in vedel sem, da bi rad deloval na tem področju. To priložnost sem tudi dobil. Da pojasnim, v pojem visoko šolstvo spada: sistem visokega šolstva, zakonodaja, akti in bolonjski proces, ki je s tem povezan. Po mojem mnenju je to področje, kjer sem že dosti naredil, ga poznam, se pa še nimam za velikega strokovnjaka. Zato sem mogoče nekoliko žalosten, ko sedaj na funkciji predsednika nimam toliko časa, da bi se lahko vsebinsko še bolj podrobno poglabljal v določene stvari.

O katerih študentskih infor-macijah so študenti preko (študentskih) medijev premalo obveščeni?

Sem mnenja, da premalo poznajo tematike, ki se tiče visokega šolstva, mobilnost študentov, bolonjski proces, pa tudi delovanja klubov, društev in organizacij. Vendar: ali sploh želijo vse te in-formacije? Verjetno bi bil odgovor pritrdilen, vendar je bila udeležba okrogle mize na temo bolon-jskega procesa porazna, kljub vsej reklami in strokovnosti preda-vateljev. Predvsem me je motilo, da se niti študentski predstavniki niso udeležili te okrogle mize.

Kakšno se ti zdi to obveščanje preko študentskih časopisov (Spekter, Katedra, Abakus)?

Spekter pokriva širšo študentsko problematiko. V njem želimo pred-stavljati projekte, ki jih izvajamo, tudi naša stališča do določenih tem, pri čemer se ne vmešavamo v uredniško politiko.

| marec 2008 | 10

Ostale naštete revije težko ko-mentiram, vsekakor pa na splošno pozdravljam vsako prizade-vanje pisanja v intelektualnem, kritičnem in konstruktivnem duhu.

Mestna občina Maribor se po mojem mnenju premalo skrbi za študente, predvsem mislim, da so študentje tisti, ki dajo mestu življenje.

Sam si ne znam predstavljati Maribora brez študentov, čeprav tudi dijaki dajejo utrip mestu. To se najlepše vidi poleti ali pa med počitnicami, ko je vsepovsod vlada velika praznina. Smo pa pred krat-kim že poslali županu pobudo za sestanek, kjer se bomo zavzeli za skupna stališča. Pri tem se mora-mo zavedati, da je naša odgovor-nost, da občino na to opozorimo; ni najbolj primerno pričakovati, da jih bo lokalna oblast, ki se men-java na nekaj let sama opazila.

Vedno več študentov se vozi z avti. Ali se ti to zdi problem?

Vprašati se moramo, kaj je tisti razlog, da se študenti vozijo z avto-mobili. Kot geograf sem tudi sam pristaš tega, da se več uporabljajo javna prevozna sredstva. Ob tem

pa moram omeniti, da za prevoz z enega konca na drugi konec mes-ta avtobus potrebuje pol ure in s postaje odpelje v daljših razmikih, tako mi ne preostane drugega kot avto, razmišljam tudi o kolesu.

Pa okolje, nastale emisije, prob-lemi s parkirišči?

To vse povzroča znatno degra-dacijo okolja. Naj dodam še hrup. Javni prevoz bo zaživel, ko se bo predvsem časovno izplačal in bo dostopen. Vsekakor bomo mestno občino na sestanku opozorili tudi na to pomanjkljivost, izpostavili bomo tudi problematiko kolesar-skih stez. Dokler ta infrastruktura ni vzpostavljena, sem mnenja, da ne morem nikomur očitati, da se vozi z avtom in tako bremeni okolje.

Kako razumeš izraz trajnostna univerza?

Definitivno je povezana s trajnos-tnim razvojem. Hmm, kako bi jo opredelil? S tem izrazom se še nisem srečal, tako da bi te prosil, če mi nekoliko pomagaš.

TRUM – trajnostni razvoj UM, idejni oče Peter Glavič z FKKT.

Trenutni projekti: ločevanje odpadkov, upoštevanje ekonomičnosti in varčnosti pri gradnji novih fakultet (primer neupoštevanja principov tra-jnostnega razvoja je novi objekt fakultete, ki jo obiskujem). Dolgoročni namen je povezati univerzo z industrijo.

Bistvo je, da človek in narava skušata sobivati v daljšem obdob-ju ter da se medsebojno ne omeju-jeta. Oziroma, da mi spoznamo, da sami sebe uničujemo. K vsemu temu ne spadajo samo odpadki, ampak tudi vizualne degradacije in hrup. Načelo ekošol je že mlade v srednjih in osnovnih šolah učiti ekološkega duha. Ali naj to počne tudi univerza? Ja! Je pa dejstvo, da na univerzo prihajajo 18-let-niki in starejši, ki že imajo nek odnos in tudi do neke mere že oblikovano osebnost; vprašanje je, kako uspešno lahko univerza spremeni njihov odnos do narave. Govori se, da bi potrebovali nove elektrarne na obnovljive vire, kar je tudi poseg v prostor. Najprej se moramo vprašati, ali imamo v pisarni varčno žarnico, senzorje za izklop, ločevanje odpadkov pa bi res moralo biti rutina. Ko bomo to dosegli, bomo lahko tudi druge navdušili in prispevali k temu, da nove elektrarne sploh ne bomo potrebovali. Bojim se, da poraba energije ne bo padala, ampak kvečjemu rasla. Trajnostni razvoj se bo lahko udejanjil samo, če se bo miselnost spremenila.

Andreja Krčka zanima delovanje visokošolskega sistema

11 | marec 2008 |

Nad

alje

vanj

e na

str

ani 1

2.

Če bolj podrobno razmislim, lahko povem še, da bi univerza s svojimi programi na kemijski in ostalih fakultetah svoje znanje morala prenašali na nižje stopnje izobraževanja in v industrijo. Pov-zamem lahko, da sta dve nalogi Univerze v zvezi s trajnostnim razvojem, da sama začne skrbeti za več ločevanja odpadkov in manj porabljene energije in da razvija znanja, potrebna za zmanjšanje obremenjenosti okolja.

Občina bi lahko bolje poskrbela za uporabo ločevalnih posod za odpadke. Posoda z rumenim pokrovom je namreč namenjena plastiki, aluminiju in tudi tetra-paku. Ločujem papir, za tetrapak in pločevinke nisem vedel. Sem pa opazil, da je Snagin kamion za ostale smeti najprej izpraznil nor-malne sive kante in nato še tistega z rumeni pokrovom, nakar sem se vprašal, zakaj sploh ločujem. Saj mi ni težko, ampak ko opaziš, da pristane v istem kamionu …

Na okrogli mizi TRUM je bilo rečeno, da ni finančnega motiva za ločen odvoz ostalih odpadkov in tistih iz posode za plastiko, tetrapak in aluminij.

Sicer nisem strokovnjak iz tega področja, vendar mislim, da finančni motivi ne bi smeli zmeraj prevladati.

Dokaj posrečena se mi zdi ideja Hrvaške, ki recikliranje določene embalaže prelaga na proizvajalce. Za to odločitvijo stoji ideja, da proizvajalci zaslužijo veliko den-arja na račun potrošnikov in zato smatrajo, da naj določen delež vrnejo za reševanje okoljske prob-lematike, saj so njihovi proizvodi tudi krivi za okoljske težave.

Tvoje mnenje o kopiranju intelektualne lastnine, tako v smislu člankov kot tudi program-ske opreme?

Kadar nekdo uporablja, kar je kdo drug naredil in ni vprašal za dovoljenje, gre za piratstvo. Se pa ne strinjam s tem, da so vsi, ki prenašajo datoteke s spleta, kriminalci. Veliko bolj me moti, ko se krade delo nekoga, recimo, če kak profesor izkorišča študenta ali asistenta in njegovo delo potem ‘prodaja’ kot svoje. Ne razumem pa zakaj profesorji ne priznajo, da citirajo iz kakšne seminarske študenta v primeru, ko je res bila dobra. Poznam študente, ki so na določenih področjih bolj podko-vani od profesorjev in se mi ne zdi sramotno, če profesor to prizna.

Kar se tiče kraje programske opreme na internetu, mislim, da bomo študentu ali dijaku to težko omejili, dokler bo lahko na internetu nekaj dobil zastonj, cene v trgovinah pa bodo nep-rimerne potrošnikovemu žepu. Razne založniške hiše in podobne ustanove so prevečkrat navi-jale cene in s tem botrovale današnjemu stanju. V Sloveniji

nameravajo zvišati ceno cigaret na ~4€, saj je neka anketa pokazala, da bi ljudje manj kadili. Pozabili pa so, da se s tem odpirajo vrata črnemu trgu, ljudje se namreč vedno znajdejo. Kakšna pa je tvoja rešitev?

Sam nimam rešitve za piratstvo intelektualne lastnine, sem pa na spletni strani slo-tech opazil omejenost naše hiše, ki pokriva avtorske pravice. SAZAS namreč ne omogoča licenciranja po več modelih, recimo GPL. S tem pa omejujejo avtorje intelektualne lastnine.

Zanimivo, tega sploh nisem poznal.

Glede nato, da si sedaj pred-sednik ŠOUM, si nekakšen študentski alfa samec. Ženske verjetno zanima, če si prost.

(smeh) Ne, nisem samski.

Lani je bil izveden projekt sek-soslovje; je imel ta projekt razen obveščanja študentov še kak globlji pomen, morda v smislu dviga slovenske natalitete?

Ne. Ko sem sam prvič slišal za ta projekt, se mi je zdel smešen – seksoslovje - ampak potem, ko

| marec 2008 | 12

Za dobro vodenje se je treba o zadevah posvetovati s sodelavci.

sem pogledal vsebino in program, sem videl, da bodo pri projektu sodelovali tudi strokovnjaki. Obravnavati temo, ki je na nek način še vedno tabu, čeprav mis-lim, da dandanes ne bi smela biti, je dobro.

V javnosti se dostikrat poraja vprašanje o upravičenosti po-rabe finančnih sredstev namen-jenih za obštudijsko dejavnost – predvsem glede strokovnih ekskurzij.

Tudi sam sem se večkrat vprašal, ali ne bi bilo smotrno, da se strok-ovne ekskurzije, ki so obvezne in del študijskega programa, financirajo v celoti z strani države, oziroma ali je upravičeno da se od študenta zahteva plačilo. Na študiju geografije imamo strok-ovne ekskurzije, ki so obvezne in jih moram imeti za napredovanje vpisane v indeksu, te ekskurzije so pa lahko tudi večdnevne in zahtevajo relativno veliko denarja od posameznega študenta, čeprav se posamezni profesorji trudijo, da najdejo kar se da poceni aranžmaje.

Mnogokrat je izredno težko reči ali gre za strokovno ekskurzijo

znotraj izobraževanja ali za strok-ovno ekskurzijo izven rednega pedagoškega dela. Vsekakor skušamo v ŠOUM pomagati študentom, da si nadgradijo svoje teoretično znanje na terenu v sklopu strokovnih ekskurzij.

Se ti zdi da so se lokali v Mari-boru usmerili v sam dobiček in z zabavami vsaki dan manjšajo produktivnost študentov?

V ŠOUM ponavadi organiziramo večje projekte zabavne narave v torek ali sredo, to sta tradiciona-lna študentska dneva. Imamo pa recimo četrtkove večere kulture, s katerimi želimo v ŠOUM prispe-vati k večji kulturni osveščenosti v univerzitetnem mestu Maribor ter hkrati študentom in vsej preostali publiki ponuditi edinst-veno doživetje kulturnih večerov na nekoliko drugačen način. Verjamem, da takšni projekti dajo možnost osebnostne rasti. Čisto druga stvar pa je, ko lokali izvajajo svojo storitev z izključnim namenom zaslužka. Kaj lahko naredimo? Živimo v družbi, kjer je kapitalizem vedno bolj izrazit in kjer je gostincu jasno, da če mladi hočejo piti, tudi bodo, in če se hočejo zabavat, bodo to tudi počeli. Študent mora sam pri sebi razmisliti, kakšne cilje si je post-avil in ob tem pa mora biti dovolj močen karakter, da se izmakne pastem alkohola, zasvojenosti z drogami, računalnikom. Po mojem mnenju je rešitev v tem, da ljudje začnejo več razmišljati v smeri odgovornosti in si zastavljati bolj dolgoročne cilje. Na primer, če ti jaz tukaj v pisarni ponudim viski in drogo in ti to prostovoljno vzameš, potem je verjetno težava tudi v tebi.

Koliko ur svojega časa, misliš, bi moral študent posvetiti študentskemu delu in koliko učenju, da bi opravil študij?

To je potrebno presoditi za vsake-ga posebej. Mislim, da tega država ne bi smela regulirati, saj zaslužek nekaterim študentom zagotavlja eksistenco in si brez teh sredstev ne bi mogli privoščiti študija. Res pa je, da pri tem lahko študij trpi. Če študent ve kaj želi in ima zastavljene cilje, si bo tudi sam lahko predvidel, ali je to ena, dve, tri… ure na dan. O tem ne moremo soditi kar počez. Moje mnenje je, da bi to lahko rešili z dostojnimi štipendijami, sam si recimo s štipendijo okrog 40 EUR mesečno nisem imel kaj početi. Izhajam iz tega, da bi ta štipendija morala biti zadosti velika, da študent lahko normalno preživi skozi cel mesec. Ob tem pa se lahko vprašamo, ali bi si študent lahko privoščil, da izgubi štipendijo in si s tem oteži študij tako, da mora iskati dodatne finančne vire.

Menim, da naj študent študira.

Sam bi bil najbolj srečen, če bi lahko to dosegli, vendar se mnogi ne zavedajo, da študij ni poceni. Študentsko delo zaenkrat predstavlja pomemben socialni korektiv.

Pred pol leta je Državni zbor sprejel nov Zakon o štipendiranju, ki bo prinesel nove štipendije, že v prihodnjem študijskem letu, ven-dar še vedno premalo in predvsem štipendije ne bodo dovolj visoke, da bi pokrile vse stroške študija.

Najlepša hvala za intervju in obilo uspeha z nadaljnjimi projekti.

Tudi meni je bilo v veselje.

13 | marec 2008 |

Nad tekmovanjem bdi European Law Moot Court Competition (ELMC) Society, ki je bila ustanov-ljena leta 1988 v Münchnu kot neprofitna organizacija, v kateri so zastopani različni narodi s celega sveta. Glavni sedež ELMC Society je sedaj v Madridu, vendar se je v dveh desetletjih obstoja orga-nizacije selil po mnogih evropskih mestih, kot so Utrecht, Dublin, Maastricht, Stockholm, Lizbona in drugih.

Vodilni moto je, da med vsemi ljudmi, ne le med državljani EU, širi strpnost in razumevanje ter krepi mednarodno zavest.Tekmo-vanja se vsako leto udeleži več kot 500 študentov z okoli 100 svetovnih univerz, predvsem iz EU in ZDA. Poteka v angleščini in francoščini in gre za simulacijo postopka pred Sodiščem Evropskih skupnosti. Razdeljeno je na tri stopnje.

Na prvi stopnji se na vsaki univerzi oblikuje ena ali več ekip z men-torjem. Ekipe morajo na podlagi izbranega primera oblikovati svoja stališča in zagovore. To morajo pripraviti v obliki pisnega poročila, ki običajno obsega trideset strani, v njem pa morajo pripraviti zago-

vore za obe strani, se pravi tako tožnika, kot toženca ter podati pravne argumente z razlagami. Izmed vseh sodelujočih ekip se jih na podlagi ocen pisnih nalog le 48 uvrsti na drugo stopnjo - v enega izmed štirih regionalnih finalov.

V njih ekipe pred sodniki na navi-deznem sodišču ustno zagovarjajo svoje argumente, in sicer v vlogah tožnika, toženca, generalnega pravobranilca Sodišča Evropskih skupnosti in predstavnika Evrop-ske komisije. Tretja stopnja tekmovanja je t.i. veliki finale, ki vsako leto poteka v poslopju Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, v njem pa se pomerijo štiri zmagovalne ekipe iz regionalnih finalov.

Poleg mest, kot so Dallas (ZDA), Valencija (Španija) in Ban-gor (Velika Britanija) je pred nekaj tedni tudi Pravna Fakulteta Univer-ze v Mariboru gostila regionalno finale. »Odzivi so bili zelo pozitivni, celoten dogodek označujejo za enega najbolj uspešnih regional-nih finalov v zadnjih 20 letih, kar poteka tekmovanje - uspešni smo bili tako pri izvedbi tekmovanja kot pri spremljajočih dogodkih.

Vse ekipe tekmovalcev kot tudi sodniki (nekateri so letos že 14. sodili) so zelo pohvalili organizaci-jo in gostoljubje«, je dejala dr. Janja Hojnik, organizatorka tekmo-vanja. Letošnje vprašanje je bilo, v kolikšni meri lahko sindikati, pri tem ko varujejo pravice delavcev, s stavko blokirajo enega izvajalca storitev iz druge države, ker recimo on ne spoštuje njihovih minimal-nih plač. »Recimo, pošlje napo-tene delavce iz Romunije, ki delajo

za dosti nižjo plačo, naši delavci pa nimajo dela. Do kakšne mere lahko zdaj sindikati njih ovirajo«, je razložila Hojnikova. V finalu sta se pomerili ekipi iz New Yorka in Ženeve, zmagali so prvi - Columbia law school. Zanimivo, da prav dve ekipi iz univerz, ki nista v EU. V vlogi generalnega pravobranilca pa je zmagal študent iz univerze v Gothenburgu, Švedska.

tekst: Daša Purgaj , foto: Aleška Knaflič

Mariborska Prava fakulteta je gostila regionalni finale prestižnega in enega

najbolj uglednih pravniških tekmovanj na svetu, tekmovanje iz prava Evropske

Unije. Finale vsako leto organizirajo na Sodišču Evropskih skupnosti v

Luksemburgu pred sodniki tega sodišča, kamor hodijo najboljše študente gledati

priznane odvetniške družbe in jim ponujajo službe.

| marec 2008 | 14

Nad tekmovanjem je bdel tudi obsežen senat; kar devet sod-nikov, čeprav je običaj 8 ali celo 6. Posebna čast je bila gos-titi samega sodnika Sodišča ES prof. dr. Marka Ilešiča, ki je tudi predsedoval finalu na okrožnem sodišču in s tem še dodal k prist-nosti simulacije. Poleg njega so v senatu sedeli nekateri najbolj izkušeni sodniki tega tekmovanja, prof. Sven Norberg, nekdanji pred-sednik sodišča EFTA-e je letos na tem tekmovanju sodil 14. zapored, odvetnik iz Haaga g. Pijnacker in londonski odvetnik g. Flynn pa 12., sodil je tudi g. Honore, danski odvetnik, ki je tudi letošnji avtor primera, ki ga obravnavajo vse sodelujoče ekipe, tudi tiste, ki tekmujejo v Dallasu, Valenciji in Bangorju. V senatu so bili še zelo priznani profesorji prava EU z naše univerze in univerze v Zagrebu ter pravne svetovalke iz Sodišča ES v Luksemburgu. Takšni strokovn-jaki zelo pripomorejo k uspehu tekmovanja, saj aktivno spreml-jajo nastop vsakega tekmovalca in poskušajo v 20 minutah pri vsakem oceniti, koliko v resnici zna in kako dober bi lahko bil v finalu v Luksemburgu.

Zelo so uspele tudi zabave, ki so jih organizirali, sploh zaključna zabava v Rotovški kleti, kjer so bili prisotni tako tekmovalci kot sodniki izvedli pa so tradiciona-lno ‘Evrovizijo’ - kjer se obliku-jejo skupine po nacionalnosti in zapojejo kakšno narodno pesem. Pravna fakulteta je sicer morala za tekmovanje nameniti precejšnja finančna sredstva, tako da je s te plati tekmovanje znatno breme, obenem pa verjamejo, da se je po tej poti naša univerza lepo pred-stavila mednarodni javnosti.

Ker so bili naši študentje v tem primeru domačini, so se udeležili regionalnega finala, ki je potekal v Valenciji, kjer so tekmovali na enak način, a proti drugim univerzam. Pravno fakulteto so odlično zastopali študentje Pravne fakultete Anja Grobelnik, Edita Jereb, Miha Sošič in Jasmina Tabakovič. Pokazali so odlično znanje iz poznavanja prava Evrop-ske unije in bili tudi dobro ocen-jeni, a je žal nekaj malega zman-jkalo za uvrstitev v finale, ki bo v Luxemburgu. Kljub vsemu pa smo lahko nanje in na pravno fakulteto zelo ponosni.

Ufff….pa je za nami. A se vam tudi zdi, da je bilo prekratko in da niste imeli časa niti zadihati ko je že bil objavljen urnik za novi semester in ste žalostni odkrili, da tudi tokrat ne bo poležavanja in bo kar nekajkrat na teden potrebno že zelo zgodaj vstati?

Najhuje pri vsem skupaj je, da se nas večina še tako ni rešila obveznosti in nas bodo počakale do naslednjega izpitnega obdobja ali bomo pa še v naslednjih tednih poskušali opraviti dolgove.

Za večino je ponovno nastopil čas predavanj, a z razliko od prvega semestra bo večino žulil črvek v glavi, ki bo opozarjal na prihajajoče obveznosti.

Koliko vas je pomislilo v preteklih tednih koliko še imate do konca zaključka te prekrasne institucije z imenom univerza? Sama vsekakor sem, a čeprav je bilo lepo pomisliti, da me čakajo še samo tri izpitna obdobja sem bila istočasno šokirana, kajti zadnji dve leti sta minili z as-tronomsko hitrostjo, in sama misel, da bom čez dobri dve leti najverjetne-je iskala zaposlitev in uživala lepote dolgih delavnikov, mi je vzbudila željo, da bi še kar ostala na fakulteti.

Dobrodošli v svetu odraslih bi verjetno rekli starejši. Da, dragi so-študentje napočil je čas, ko bomo počasi morali znati odgovoriti na vprašanje »Kaj boš pa ti ko boš velik?«

Med tem ko razmišljamo o tem in pridno sedimo na predavanjih, mislim, da ne škodi, da se opomnimo in malo sanjarimo o prihajajočem po-letju in da je morda vseeno najlepši del življenja biti študent.

Ana Gyorkoes

15 | marec 2008 |

Najboljši študenti svoje znanje pokažejo na Sodišču Evropskih skupnosti.

tekst: Miha Zobec, foto: splet

Zgodba okrog vprašanja neod-visnosti Kosova se je vendarle zaključila. Dolga in trnova pot, ki jo je bilo potrebno prehoditi se je nazadnje le končala s pričakovano razglasitvijo nove, neodvisne države. Podobe zahodnjakov, ki verjamejo v nepreklicno svobodo sodobnega sveta, v katerem ni več niti sledu o kakršnem koli totali-tarizmu, so dobile novo potrditev. Svet, v katerem domnevno vlada strpnost, meje pa se rušijo kot za stavo, naj bi končno uspel rešiti še zadnji krajec balkanskega vozla. Z dokončnim, pravzaprav simbolnim razpadom Jugoslavije in ustanovit-vijo države kosovskih Albancev naj bi se enkrat za vselej zapečatile balkanske vihre, ki so preganjale evropsko vest. Proevropsko in demokratično usmerjeno Kosovo bi tako postalo tvoren partner evropskih držav, gojilo bi nadvse ugodne stike s svojo sosedami, tudi Srbijo, naposled pa mu bi bilo dodeljeno mesto v ugledni družini evropskih držav, Uniji. Balkanski polotok naj se ne bi nikoli več zvijal v krčih nenehnih spopadov, prelivanju krvi, mučenju, izsilje-vanju in drugih grozodejstvih, temveč naj bi zaživel v naravnost

idealnem, še bolje, v skladu z zdaj že osvojenim novorekom rečeno, evropskem miru. Rešitev, ki se je ponudila smo torej sprejeli brez kakršnih koli pomislekov o njeni pravilnosti ali ustreznosti. Nihče se ne sprašuje, ali neodvisno Kosovo resnično prinaša pravo rešitev zagate ali pa bi morda mor-ali razmisliti o kakšnem drugem, boljšem izhodu iz tega labirinta. Če velja, da sodobnim dogajanjem na Balkanu nismo mogli in ne moremo slediti brez ustreznega poznavanja preteklosti, potem bi nas morala podobna zavest voditi tudi pri preučevanju ko-sovskega vprašanja. Na žalost je vsa medijska pozornost, posvečena kosovski problema-tiki, dandanes usmerjena zgolj na dogodke izpred dvajsetih let, ki so prinesli izbruh srbskega nacio-nalizma in začetek represije nad albanskim prebivalstvom Kosova. Zgodovinski okvir je torej izredno skrčen, dober del dogajanja v pre-teklosti pa po krivici zanemarjen, kar neizbežno pomeni, da je naša podoba o Kosovu precej izkrivlje-na. Samo globlji pogled v zgodovi-no lahko pripomore k boljšemu razumevanju današnjih razmer,

nikakor pa tega ne morejo storiti delne razlage, ki se opirajo zgolj na dogodke v zadnjih dvajsetih letih. Kosovo je igralo pomembno, malo-dane strateško vlogo na območju zahodnega Balkana že vse od srednjega veka. Menjave oblasti so bile pogoste, preseljevanja pre-bivalstva tako rekoč na dnevnem redu, prav tako pa so se vrstila grozodejstva v podobi pobijanja in izsiljevanja ljudi.

Kosovo v srednjem veku

V 11. stoletju je prišlo Kosovo skupaj s severno Albanijo v okvir srbske srednjeveške države, ki je svojo oblast zaznamovala z gradnjo imenitnih cerkva in samostanov. Središča duhovnega življenja so pomenila tudi kul-turni center države, ki je svoj zenit dosegla z zavojevanjem Štefana Dušana. Smrt vladarja, ki je uspel osvojiti skoraj celotno Albanijo in

| marec 2008 | 16

Svet, v katerem domnevno vlada strpnost, meje pa se rušijo kot za stavo, naj bi

končno uspel rešiti še zadnji krajec balkanskega vozla. Z dokončnim, pravzaprav

simbolnim razpadom Jugoslavije in ustanovitvijo države kosovskih Albancev naj

bi se enkrat za vselej zapečatile balkanske vihre, ki so preganjale evropsko vest.

Grčijo, je prinesla tudi oslabitev mogočne države, ki se ni bila sposobna soočiti z udarnostjo in nepredvidljivostjo osmanskega ce-sarstva. Spopad med srbskimi in osmanskimi četami v bitki na polju Kosovo je bil odločilen. Čeprav ni povsem jasno, kakšen je bil dokončen izid bitke, je nekaj go-tovo: bitka je zaznamovala prehod srbske države v okvir osmanskega cesarstva. Tektonskim spremem-bam navzlic je podoba Kosova ostala skorajda nespremenjena. O narodni identiteti v srednjeveških časih sicer še ne moremo govoriti, kljub temu pa lahko zapišemo da je Kosovo vse do 16. stoletja imelo pretežno srbski značaj. Podobe mogočne srednjeveške srbske države, ki je kot srčiko svojega obstoja vključevala tudi Kosovo, so še danes del srbske nacionalne zavesti, ki sloni na poveličevanju slavne zgodovine.

Začetek naseljevanja albanske-ga prebivalstva

Elementi albanskega prebivalstva se v virih začnejo pojavljati v 16. in 17. stoletju, sprva kot maloštevilno katoliško prebivalstvo, ki je izhaja-lo iz hribovitih predelov Albanije.

Do velikih premikov je prišlo šele v času avstrijsko-turške vojne (1683-1699), ki je velike množice Srbov najprej spodbudila k up-orom proti Turkom, potem ko so se morali Avstrijci umakniti čez Savo in Donavo, pa k velikemu preselje-vanju. Velike množice Srbov so se pod vodstvom pećkega patriarha Arsenija III. Crnojevića iz Kosova in Metohije izselile na Ogrsko. Po nekaterih ocenah naj bi Kosovo tedaj zapustilo okrog sto tisoč prebivalcev srbskega in makedon-skega izvora. Do naslednje selitve je prišlo leta 1738, ko je vodstvo nad odhajajočo množico ponovno prevzel pećki patriarh.

Na razmeroma prazno ozemlje so se tako že konec 17. stoletja začele naseljevati skupine albancev. Kolo-nizacija je zaradi turške politike in nastalih gospodarskih razmer postajala vse bolj množična, naselitev pa trajna. Plodne ravnice Kosova, Metohije, Moravske Srbije in zahodne Makedonije so bile za albanske živinorejce posebej privlačne. Naseljevanje ni potekalo v miroljubnem ozračju, saj ga je pogosto spremljalo nasilje nad domačim prebivalstvom.

Ukinitev pećke patriarhije je prineslo dodaten udarec srb-skemu prebivalstvu, ki je že zaradi samega preseljevanja doživelo hude izgube. Do velikih premikov prebivalstva, ki so minili pretežno v znamenju priseljevanja albanske-ga elementa in izseljevanju srb-skega, je prišlo še v času zadnje avstrijsko-turške vojne (1788-1791) in srbskih vstaj (1804. in 1815. leta). Priseljevanje albanskega elementa je bilo skoraj brez izjeme pospremljeno s krutim znašanjem in nasiljem nad srbskimi pre-bivalci. Pest albanskega prodora je običajno udarila z izsiljevanjem, umori, preganjanjem s posestev, posilstvi in drugim. Val albanske kolonizacije je svoj vrh dosegel leta 1878, po srbsko-turški vojni. Kraje, ki so z berlinskim kon-gresom pripadli Srbiji (Toplica, Leskovac, Vranje), je iz strahu pred maščevanjem zapustila množica albanskega življa. Naselili so se v vzhodne kosovske predele in v kraje v zahodni Makedoniji (na črti od Skopja do Ohrida). Kolo-nizacijo teh albanskih beguncev »muhadžirov« je spremljalo veliko nasilje, požiganje vasi ter pobi-janje srbskega in makedonskega prebivalstva.

Od ustanovitve albanske lige do samostojne Albanije

V letu 1878 so albanska naciona-lna prizadevanja dosegla vrhunec, saj so 10. junija, tri dni pred začetkom berlinskega kongresa, v Prizrenu ustanovili albansko ligo. Velesilam, zbranim na kongresu je albanska liga predočila svoje zahteve po združitvi Albancev v enotno jedro v okviru Osmanskega cesarstva. Zahteve po združitvi skadrskega, janinskega, kosovske-ga in bitolskega vilajeta v enoten, albanski vilajet so padle v vodo, nasilje nad srbskim prebivalstvom na Kosovu pa se je nadaljevalo.

17 | marec 2008 |

Nad

alje

vanj

e na

str

ani 1

8.

Samo v času od 1876. do 1912. leta je bilo iz kosovskega vilajeta pregnanih v Srbijo okoli 150.000 Srbov. Pritožbe srbskega prebival-stva nad albanskim ravnanjem so se kar vrstile. Osmanski oblasti so pošiljali pisma, v katerih so tarnali nad ropi, posilstvi, ugrabitvami, umori, uničevanjem posevkov in pobijanje živine. Pritožbe niso zalegle, saj so Osmani ravnanje albanskega prebivalstva nameno-ma prezrli in dopuščali. Ključno prelomnico v albanski zgodovini je nedvomno prineslo leto 1913, ko je bila s sklepom konference v Londonu po balkanskih vojnah ustanovljena samostojna albanska država. Vprašanje o razmejitvi države so reševali v prvi polovici 1913. leta. Najugodnejše predloge za albansko stran sta podali Italijo in Avstro-Ogrska, vendar tudi njun predlog ni predvideval priključitva polja Kosovo Albaniji. Konferenca je torej očitno upoštevala položaj, v katerem so se znašli Makedonci v Makedoniji in Srbi na Kosovu po albanskem nasilju. Etnično-demografske podatke, ki so govorili močno v prid albanskemu prebivalstvu, so prezrli in Kosovo priključili Srbiji.

Kosovo v vrtincu svetovnih vojn

Prva svetovna vojna je na območje Kosova prinesla nova grozodejst-va. Bolgarske in avstro-ogrske čete so ob pomoči albanskih gverilcev premagale srbsko vojsko, ki se je morala predati. Ob jadranski obali so srbsko vojsko pričakale zavezniške ladje, ki so izmučene in sestradane vojake popeljale do Krfa in Soluna. Na poti naj bi umrlo kakih 100.000 vojakov, kar pa ni preprečilo ponovnega udarca srbske vojske, ki je odbil centralne sile iz Kosova. Napad srbske vojske kljub vsemu ni bil uperjen samo proti vojaškim silam, ampak je pripeljal tudi do hudih pomorov

albanskega civilnega prebival-stva. Po prvi svetovni vojni je bilo Kosovo priključeno kraljevini Jugoslaviji. Čas druge svetovne vojne je prinesel nove nemire na že tako razburkano področje. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske leta 1941, je bil večji del Kosova, skupaj s pasom zahodne Makedonije pripojen Albaniji, ki je bila že od leta 1939 pod itali-jansko zasedbo. Z okupacijo je zopet prišlo do izraza nasilje nad srbskim prebivalstvom na Ko-sovu in makedonskim v zahodni Makedoniji. Predsednik albanske kvislinške vlade Mustafa Kruja je ob obisku na Kosovu junija 1942 iz-razil naslednjo zahtevo:«Potrebno si je prizadevati, da se srbski živelj na Kosovu in v Metohiji čimprej za-menja … Vse srbske staroselce je treba razglasiti za koloniste in kot take naj jih albanske in italijanske oblasti pošljejo v koncentraci-jska taborišča v Albaniji. Srbske naseljence je treba pobiti«.

Drugorazredni prebivalci Jugo-slavije?

Z letom 1945 se je Kosovo vključilo v Titovo Jugoslavijo kot posebna, avtonomna pokrajina, a na samem začetku ni imelo dejanske av-tonomije. Šele s preoblikovanjem socialistične Jugoslavije v federa-tivno urejeno državo 1953. leta je dobilo več samostojnosti. Z ustavo, sprejeto 1974. leta, je socialistična avtonomna pokrajina Kosovo dobila več moči, skupaj z mestom predsednika, premiera in sedežem v zveznem predsedstvu. S tem je dejansko dobilo enak status, kot so ga imele republike, čeprav je imelo formalno zgolj položaj avtonomne pokrajine. Na vodilna mesta oblastnih struktur so se us-peli povzpeti Albanci, ki so začeli izvajati politiko diskriminacije proti nealbanskim prebivalcem Ko-sova. Srbi, Črnogorci, Romi, Turki

in Makedonci so izgubili službo in položaje v organih regionalne vlade. Po popisu prebivalstva, ki so ga oblasti izvedle 1948. leta, so bili Srbi že v manjšini, večino pa so sestavljali Albanci. Delež srb-skega prebivalstva je predstavljal 23,6% celotne populacije (skupaj s Črnogorci 27,4%), medtem ko je bilo Albancev po tem popisu 68,4%. Približno takšen odstotek Srbov in Črnogorcev se je obdržal do leta 1961, nato pa se je znižal: leta 1971 jih je bilo 20,8%, deset let kasneje pa samo še 14,9%.

1970. leta so se prvič pojavile albanske zahteve po spremembi statusa avtonomne pokrajine v republiko. Na podlagi statističnih kazalcev lahko ugotovimo, da se je prav v tem času začelo bolj odločno povečevati število al-banskega prebivalstva. K temu sta najbrž pripomogla dva dejavnika. Kosovska avtonomna pokrajina je sicer veljala za najbolj zaos-tal del Jugoslavije, vendar je bil življenjski standard vseeno neko-liko boljši kot v Hoxevi Albaniji, kar je mnoge Albance pritegnilo k trajni naselitvi na Kosovu. Poleg tega je bila rodnost albanskega ko-sovskega prebivalstva neprimerno višja kot pri Srbih, kar je dodatno spodbodlo naglo rast albanskega prebivalstva.

V marcu 1981. leta so se ponovno pojavili konflikti. Albanski študenti so se zopet obrnili na beograjsko vlado z zahtevo po ustanovitvi kos-ovske republike. Protestov, ki so se razplamteli v več kosovskih mestih se je udeležilo več kot dvajset tisoč ljudi.

Razpad Jugoslavije, obdobje morije, razglasitev neodvisnosti

V memorandumu je srbska akademia znanosti in umetnosti leta 1986 srbski parlament in skupščino opozorila na nastalo

| marec 2008 | 18

krizo in pozvala k primernemu ukrepanju. Tedaj še neznani Slo-bodan Milošević se je kot član KP pojavil na Kosovu, kjer je v vrtincu zatiranja srbskih protestov izrekel znamenite besede: »Nihče vas ne sme tepsti.« Posnetki njegovih iz-jav so obkrožili srbske medije in ga izstrelili v samo središče političnih debat o Kosovu. Milošević se je uspel zavihteti na sam vrh srbske KP, leta 1989 pa z vzbujanjem nacionalističnih čustev, ki so meri-la prav na zahtevo po spremembah na Kosovu, tudi na mesto pred-sednika republike Srbije. Sledilo je preurejanje ustave, na podlagi ka-tere sta Kosovo in Vojvodina izgu-bili nekdanjo avtonomijo. Postalo je jasno, da pot v mirno sobivanje ni bila več mogoča. Albanski bojkot srbskih institucij, stavka rudarjev v trepćanskem rudniku, državljanska nepokorščina in druga dejanja so pokazali, da so spopadi samo še vprašanje časa.

Je neodvisnost najboljša rešitev?

Vprašanje je, ali neodvisnost predstavlja resnično dobro rešitev, če upoštevamo vsa dogajanja v zgodovini in današnjo situacijo. Povsem jasno je, da so bili doslej vsi albanski prebivalci Kosova

za osamosvojitev, toda kaj se bo zgodilo, ko bo potrebno poprijeti za državne institucije, uskladiti in urediti državo? Razlike v idejah in mišljenju bodo kmalu stopile na plano. Visoka brezposelnost sku-paj z relativno mladostjo prebival-stva in močnim vplivom radikalnih islamističnih skupin lahko deluje kot vžigalica, ki le čaka na tlenje ognja. Varnost naj bi sicer zag-otavljale mednarodne sile, skupaj z evropsko civilno misijo Euleks, a uspešnosti ni mogoče enostavno napovedati. Prav mogoče je, da Euleksu ne bo uspelo delovati, kar pomeni, da ga bodo poslali na Kosovo, po njegovem more-bitnem neuspehu pa bi se lahko izgovarjali za čimprejšnji umik s tega področja. Zapleten položaj dodatno zaostruje še vprašanje al-banskih prebivalcev v Makedoniji in južni Srbiji, ki imajo pretenzije po veliki Albaniji. Neodvisnost Ko-sova sproža torej več vprašanj kot odgovorov in na kocko pravzaprav postavlja nadaljnjo usodo Bal-kana. Posebej položaj v Makedoniji ter BiH postaja vse bolj zapleten, kar pomeni, da ustanovitev nove, neodvisne države ne pomeni nujno urejanja razmer, ampak lahko že tako neugodno situacijo še dodatno zaplete.

19 | marec 2008 |

Nihče ni nikoli zadnji. Zadnjih je zmeraj cel kup, ki potem s prstom kažejo drug na drugega kdo sploh je tisti zadnji. Ko je kdo zadnji, tam že ni pristal po svoji krivdi. Bil je napačno razumljen, pokvaril se je merilec hitrosti, bil je žrtev spleta okoliščin, rdeče luči na semaforju in kosmičev za zajtrk, ... izgovorov je milijon, vse dokler ne zmanjka sape. Itak da ni šans, da je kdo zadnji, ker preprosto (še) ni dovolj dober, ali pa ker je bilo vloženo premalo truda za tako visoke as-piracije dotične osebe; ah, uboga sirota Jerica.

Še lepše je počivati na (tujih) lovorikah. In tam počivati tako dolgo, da nihče več ne ve kaj le – te so in samo moči ljudske domišljije, bajkam in legendam se je treba »zahvaliti«, da nihče še ni posumil, da se tam mlati le prazna slama.

Premalo se razmišlja o lastni odgovornoti za neuspeh. Sprašujem se, če priznanje samemu sebi, da tokrat ni šlo, da ti je spodletelo, da si zadnji, in soočanje z neuspehom zgradi zmagovalni karakter. Izkusiti kako je uspeti in spodleteti ter doumeti vzročne povezave med obema poj-moma. Dobiti drugo plat medalje in vseeno verjeti. Ostati pozitiven kljub neuspehom in stremeti za samoizpopolnjevanjem. Večina jih pač ostane na stopnji večnih nergačev, ki potrebujejo pet rok, da na prste preštejejo vse krivce, da so zadnji in neuspešni. Iluzije so pač konstrukcije z na moč sumljivimi koreninami, ki rastejo iz zavisti, lenobe in se počasi pre-mikajo s pomočjo šibkega vetra sprememb. Pa vseeno je potrebno prvo pasti, da se lahko potem pobereš. Pa itak te je nekdo drug spotaknil. Ali celo brcnil. Ali pač?

Daša Djurič

Vseh ugodnosti, ki jih Microsoft ponuja študentom, je veliko. Za vse verjetno niti sam ne vem. Podrobneje bom prestavil de-javnost, ki jo ponuja Microsoft nam študentom in preko katere lahko pridobimo marsikatero prepotrebno izkušnjo, skujemo kakšno dobro prijateljstvo in kar je najpomembnejše, pridobimo ve-liko koristnega znanja s področja Microsoftovih tehnologij.

Vse to in še več nam ponuja Mi-crosoftov MSP program. Seveda je treba za te dobrine vložiti tudi nekaj lastnega truda, vendar tako je pač povsod. Verjetno se je ob prebiranju članka marsikateremu bralcu porodilo vprašanje, kakšne ugodnosti mi članstvo prinaša, kakšne dolžnosti od mene zahteva in kdo sodeluje v tem programu?

V programu Microsoft Student partner sodelujejo najboljši in najbolj inovativni ter proaktivni študentje, ki jih zanima razvoj in nove tehnologije. Microsof-tovi študentski partnerji se tako vključujemo v veliko aktivnosti, ki služijo predstavitvam najnovejših Microsoftovih tehnologij, priprav-ljamo kratka predavanja, dnevne

in tedenske delavnice na temo Microsoftovih tehnologij. Prav tako pod pokroviteljstvom Microsofta organiziramo MSŠD (Microsoftovi študentski dnevi), v okviru katerih se lahko študentje vključijo v delavnice ali se udeležijo za-nimivih predavanj.

Vse svoje aktivnosti pridno beležimo na našem portalu www.kodirnica.net, ki je prvi študentski razvijalski portal. Nastal je s skupnimi močmi mariborskih in ljubljanskih študentov. Namenjen je povezovanju vseh študentov, ki jih zanima Microsoft tehnologija. Na portalu so predstavljeni MS dogodki, opravljajo se ankete ter izmenjujejo informacije med študenti (nasveti, pomoč, zabava). Prav tako lahko tukaj najdeš novice iz Microsofta, napovednik prihajajočih dogodkov, prosojnice in ostala gradiva, ki so jih pre-davatelji uporabljali na preteklih dogodkih.

Da lahko vse te aktivnosti speljemo na zadovoljivem nivoju, nam Microsoft ponuja možnost obiskovanja raznih strokovnih predavanj, ki jih vodijo strok-ovno usposobljeni predavatelji.

Omogočeno nam je opravljanje izpitov s področja Microsoftovih tehnologij, s katerimi pridobiš ustrezen Microsoftov naziv, npr. MCP (Microsoft Certified Pro-fessional) ali MCAD (Microsoft Certified Application Developer). Z opravljenimi izpiti in s pridoblje-nimi certifikati je tako po uspešno zaključenem študiju bistveno lažje priti do prave zaposlitve, poleg tega pa je to tudi dobra referenca za boljšo plačo. Prav tako imamo dostop do vse Microsoftove litera-ture, ki jo izdaja založba mspress http://microsoft.com/mspress, dostop do najnovejših novic, dogodkov, virov, forumov in dostop do polno drugih uporabnih orodji. Vsako leto pošljemo svojega predstavnika tudi na mednarodni dogodek Microsoft Tech ed, ki je lani potekal v Barceloni, udeležil pa se ga je Bojan Vrhovnik. Tech ed je mednarodna konferenca za razvijalce in IT strokovnjake v Microsoftovih tehnologijah. Vtise in dogajanje iz Tech ed konference 2007 si lahko preberete na: http://www.kodirnica.net/dotnetnuke/Dogodki/TechEd2007/tabid/83/Default.aspx

Študenti smo danes priviligiran družbeni sloj. Imamo pravico do subvencionirane

prehrane, možnost dela preko študentske napotnice, brezplačno lahko opravljamo

razne tečaje, za katere morajo ostali smrtniki plačevati več 100$. Prav tako lahko

kupujemo razne smučarske vozovnice po subvencionirani ceni. Kot da ugodnosti ne bi

bilo dovolj, nam Microsoft ponuja še svoje ugodnosti, le izkoristiti jih je potrebno.

tekst in foto: Gregor Kavšček

| marec 2008 | 20

Prav tako se udeležujemo Mi-crosoftove alfa in omega konfer-ence v Sloveniji, to je NT konfer-enca, ki vsako leto maja poteka v Portorožu.

Kaj pa licenčna programska oprema? Status MSP ti sam po sebi ne prinaša dostop do pro-gramske opreme. Kljub temu pa ti ta pripada, če si študent ene izmed fakultet v MSDNAA programu (večina tehničnih fakultet tako na ljubljanski kot mariborski Uni-verzi). Vseeno pa imaš kot MSP možnost dostopa do licenčne programske opreme (odvisno kako aktiven si).

MSDN Academic Alliance (MSDN AA) je program, ki omogoča fakultetam in njihovim študentom dostop do skoraj vseh Microsof-tovih produktov. Produkte lahko brezplačno namestiš in uporabljaš tudi na svojem računalniku doma. Poleg produktov, ki so uradno že izšli, lahko preizkušaš tudi produkte, ki so še v beta fazi.

Na razpolago pa imaš še obsežno dokumentacijo ter e-gradiva za učenje. Dostop do vseh produk-tov je zelo enostaven, saj so na

voljo tudi preko spleta. Če ti tvoja internetna povezava ne omogoča prenose tako velikih količin podat-kov, si lahko namestitvene CD-je izposodiš kar na fakulteti. Tudi FERI je članica tega programa. Podrobne informacije v zvezi z MSDNAA programom na FERI, si lahko preberete: http://www.feri.uni-mb.si/apps/msdnaa/. Slabost MSDNAA programa pa je, da v svoji bogati zbirki Microsoftovih produktov ne vsebuje orodja MS Office. Vendar Microsoft pripravlja akcijo, v kateri bo mogoče MS Of-fice kupiti po »študentski cen.«

MSP je tudi druženje, spoznavanje ljudi istih interesnih dejavnosti, in kar je najpomembnejše omogoči ti pozicioniranje tam, kjer je najbolj pomembno - v svetu.

Če so se ti ob branju članka porodila kakšna vprašanja, pošlji elektronsko sporočilo Microsoft-ovemu zastopniku za MSP: Oliver Zofič v-ozofic@microsoft.com ali obišči MSP portal http://student-partners.com.

Človeška krutost do živali je v današnjem času presegla že vse meje. Mnogi se očitno še vedno ne zavedajo, da tudi živali čutijo trpljenje in neprimeren odnos, še veliko bolj kot mi. Na milijone jih je zaprtih v hlevih, kjer živijo samo zato, da se jih vzreja za čim večji izkupiček. V poskusnih laboratorijih se dogaja vse tisto, pred čemer si mnogi za-tiskajo oči, kaj šele nehumani prevozi živali, o katerih nihče ne govori. V zavetiščih pa imajo živali celo »rok«, kako dolgo bodo živele, a ni to žalostno ? Bogati ali revni, črni ali beli, ljudje ali živali – ta mehanizem deluje po istih principih, vedno je nekdo nekaj več, ampak a to pomeni tudi, da lahko ljudje z živalmi delamo, kar se nam zahoče ? Očitno lahko, kajti mučenje živali v Sloveniji niti približno ni dovolj sankcionirano. Im-ate kdaj občutek, da vaši ljubljenčki trpijo, ker so z vami zaprti v stanovan-jih, da jim ni do tega, da vam delajo družbo? Ste prepričani, da ste za svo-jo žival lepo poskrbeli, ker imate velik vrt in ste ji uredili primerno okolje za bivanje ? Večina ljudi se znaša nad malimi, nemočnimi bitji, kar je nedo-pustno. V odnosu do kulture bivanja in do vsega živega se premalo dela že v osnovni šoli, kasneje pa sploh nič. Nekateri so celo tako brezvestni, da svoje pse čuvaje imajo le za to, da so iz dneva v dan na verigi, pa tudi poleti, ko je zunaj peklenska vročina, psi morajo ždeti na soncu po možnosti ob vroči vodi, ker se lastnik ni spomnil, da bi jim zamenjal vodo. Takšen je le en primer izmed mnogih.To je dejanska resnica, o kateri ljudje redko razmišljajo ali pa nimajo časa, ker so preveč obremenjeni sami s seboj. Res pa je, da se v naši državi vedno veliko govori o politiki, pre-malo pozornosti pa se posveča tistim temam, ki so res vredne pogovora. Živali so že od nekdaj del človeštva, pa vendar se nekateri ljudje do njih vedejo skrajno neprimerno. Ali se bo na tem področju kaj spremenilo ? Verjetno ne, ampak potrebno si je zapomniti, da vse kar je živo, tudi čuti in občuti. Ne govorijo, znajo pa hvaležnost pokazati veliko bolj, kot si lahko marsikdo sploh zamisli.

Jasmina Bauman

Najin prvi stik z vzhodnjaško kulturo je bil Katmandu. Že na letališču se nad naju zgrne množica taksistov. Po nekaj minutnem pogajanju končno izbereva enega, ki naju za dolar odpelje do Thamela, predela za popotnike. Hitro ugotoviš, da mesto ni več takšno kot v knjigah. Predvsem je umazano, hrupno, s preveč kaotičnim prometom, zato ni čudno, da vsak turist čimprej pobegne kam v hribe. Tudi naju je čakal trekking okrog Annapurn, za katerega se najbrž odloči večina turistov, ki se prvič znajde v Nepalu, saj trekking slovi kot eden najlepših. Zato sva že drugi dan sedela na pretesnem avto-busu do Besisaharja, mesteca, ki predstavlja izhodišče za 17-dnevno hojo. Dogajati pa se je začelo že na pol poti do tja, ko je naš avtobus utrpel »gumidefekt«. Rezerve seveda ni bilo, je pa šofer imel vso potrebno orodje za krpanje. Po dobrih dveh urah smo pot vendarle nadaljevali.

Ko prašne ceste preidejo v poti, po katerih je mogoče le peš, se Nepal prikaže v drugačni luči. Počasi se vzpenjaš skozi dolino, ki postopo-

ma spreminja svojo podobo. Med riževimi terasami rastejo vasi, ki so se s časom prilagodile turizmu. V vsaki je več lodge-ov, od ene do druge vasi pa je večinoma ura do dve hoje, zato lahko vsak prilagodi tempo napredovanja lastni fizični pripravljenosti. Domačini so veseli in prijazni, vsak te z nasmeškom pozdravi, tudi najmlajši, ki so komaj spregovorili. Otroci vztrajno prosijo za kulice, sladkarije ali balone, le redki se pustijo fotogra-firat zastonj. Življenje se tu odvija počasneje, kot smo ga vajeni na zahodu. Nikomur se ne mudi, za vse se vedno najde čas. Kosilo in večerjo ponavadi naročiš dobro uro prej, četudi je to samo riž ali makaroni z zelenjavo. Hrana je dobra in zdrava, vsekakor pa bi zaradi svežega gorskega zraka in vsakodnevne hoje pojedel karkoli bi dobil na krožnik.

Po nekaj dnevih nižin, ko se noge privadijo hoje, ramena pa težkega nahrbtnika, se dolina odpira in razsežnosti postanejo gigantske. Riževa polja zamenjajo borovci, nekje v daljavi se počasi rišejo pobeljeni vrhovi Himalaje. Hitro se

mi v mislih odvrtijo poglavja vseh knjig, ki sem jih bral, in povsod se najdejo podobnosti. Nosači svoje ogromne tovore še vedno nosijo na tradicionalen način, s trakom preko čela, četudi nosijo udobne nahrbtnike, saj so jim naramnice popolnoma odveč. Hitro začneš ugibati teže njihovih bremen in od domačinov kmalu zveš prav za-nimive številke. Zgornja meja naj bi bila 30 kg, kar pa velja seveda le za nosače, ki nosijo turistom.

Mnogi si v želji po večjem zaslužku naložijo dvakratno breme, nekateri pa naj bi nosili tudi po 70, 80 kg, pa niso prav nič podobni našim rudarjem! Neverjetne številke pa gredo še naprej, vse tja do 120 kg! Vendar tega nikoli ne bom verjel, dokler ne vidim in ne poizkusim sam.

tekst in foto: Peter Soršak

Ko sem na zemljevidu iskal državo v osrčju Himalaje, je bilo moje poznavanje

Nepala omejeno na vsebino knjig legendarnih alpinistov. Dolgo sem želel tja, a

nikoli nisem uspel zbrati dovolj poguma. Pa sva se lepega dne s prijateljico le

odločila in kupila letalski karti.

| marec 2008 | 22

Turizem pa se tudi v Nepalu nezadržno širi in posledice so vidne prav povsod. Internet ima tudi najbolj oddaljena vas, osli pa tja prinesejo tudi Coca-colo, Snickers ali Heineken. Težava nastane, ker tega tudi ne odnesejo. Dejansko so smeti velik problem v Nepalu, saj so praktično povsod, tudi v gorah kazijo sicer idilične razglede. K temu veliko pripo-morejo oboji: turisti, ki kupujejo takšne proizvode, in domačini, ki nimajo občutka za skrb do narave, zato odpadke ponavadi zasipajo kar v prvi graben. Na začetku se me je še držala navada iz naših hribov, da s seboj odnesem vsako smet, ki jo najdem, a sem to početje kaj kmalu opustil, saj bi za to potreboval kar nekaj smetarskih tovornjakov. Edina dobra stvar je bila ta, da je z višino poleg količine zraka upadala tudi količina odpad-kov.

In malo višje hitro pozabiš na množico smeti v dolini. Nekega sončnega jutra se je na ob-zorju naenkrat prikazal Ma-naslu. Občutkov, ki sva jih takrat doživljala, se ne da opisati. Bilo je preprosto – noro!

Prvi osemtisočak, ki sva ga videla, pa še toliko sva o njem vedela! Postopoma so se začeli prikazovati tudi vršaci Annapurnine skupine. Prva je bila Annapurna II, kmalu pa sta sledili tudi Annapurni III in IV. Kot skoraj vsak trekker, sva tudi midva iz vasice Pisang zavila na panoramsko pot, ki se strmo vzpne nad 4000m, potem nekaj časa hodiš na tej višini in se predajaš fenomenalnim pogledom na dolino in bele vrhove, dokler se ponovno zlagoma ne spustiš do Mananga, ki leži na 3500m.Tukaj sva po slabem tednu hoje imela dan počitka za aklimatizacijo, ki sva ga izkoristila za lahek vzpon do 4200m visokega samostana nad vasjo. Spet se odpira pogled na ce-lotno dolino in vrhove, izza oblaka pa pogleda tudi Gangapurna, ki s svojim turkiznim ledeniškim jezerom dopolni gorsko idilo.Sa-mostan je vgrajen v votlino, v njem pa star budistični menih skupaj s svojo ženo blagoslovi vsakega popotnika, ki ga pot zanese mimo. Kar pa seveda ni zastonj in prav šokirana sva bila, ko je najin denar preštel in zahteval več. Komercial-izacija pač ne pozna meja!

Isti dan sva se odločila raziskati še eno posebnost – vaški kino. Na sporedu je bil »Into Thin Air«, film, posnet po svetovni uspešnici Jona Krakauerja s slovenskim prevo-dom »Izginuli« Vrsta za karte je bila kar dolga, kot v vsakem kinu pa so tudi tukaj prodajali pop-corn in pijačo. V majhni dvorani so bile lesene klopi, kjer bi moralo biti platno, pa nas je pričakal star televizor z DVD predvajalnikom. Preden se je film v celoti odvrtel, je kar trikrat zmanjkalo elektrike, v neogrevanem prostoru pa nas je pošteno nazeblo. »Kino« v osrčju Himalaje pa je vendarle posebno doživetje.

23 | marec 2008 |

Ko prašne ceste preidejo v pešpoti, se Nepal prikaže v drugačni luči.

| marec 2008 | 24

Od tu naprej je šlo samo še navzgor. Že tako redko rastje so zamenjale zaplate snega, ozračje pa se je toliko ohladilo, da sem tudi jaz obul pohodne čevlje, saj sem do takrat bil edini turist, ki je še vztrajal v sandalih. V slabih treh dneh hoje od Mananga sva doseg-la najvišjo točko trekkinga, 5416m visok prelaz Thorung La. Topel objem in obvezno fotografiranje na vrhu, nato pa naju je veter hitro napodil na drugo stran.

Pokrajina se naenkrat dramatično spremeni in postane bolj podobna tibetanski. Še bolj divje in suho, tudi po nižinah je rastja bore malo. V daljavi se prikaže Daulaghiri, ki že od tukaj izgleda ogromen. V enem samem dolgem spustu ga opazujeva vse dokler ne prispeva v Muktinath, ki na 3500m spet pomeni prihod v civilizacijo, zato si po nekaj brezmesnih dnevih privoščim odličen jakov steak. Naslednje jutro naju presenetijo snežinke, ki so se nižje spremenile v dež, a imela sva srečo, saj je na prelazu zapadlo meter novega snega, zato je za vse trekkerje za nama postal neprehoden. Sicer pa je bila skoraj neprehodna tudi

cesta v dolini, ker je blato ponekod segalo preko gležnjev, vsak najmanjši spust pa je pomenil pravo blatno drsalnico. Razdalje so postale ogromne in le počasi sva se spuščala v najglobljo dolino na svetu, ki jo vsak s svoje strani obdajata osemtisočaka Daulaghiri in Annapurna. Sled-njo sva po nekaj dnevih naporne hoje vendarle ugledala in to ravno v času, ko je njeno južno steno osvajal Tomaž Humar. Naju bodo ogromne ledene stene še dolgo čakale in sva se raje okopala v vročem vrelcu ob vasi Tatopani, kjer se kopajo domačini in turisti. Po dveh tednih hoje se je takšna kopel zelo prilegla, prav tako pa tudi pivo Everest, ki ga večino poti ni bilo na voljo.

Zadnji pogledi proti Annapurnam, Daulaghiriju in Manasluju bi se ponudili s Poon Hilla, če seveda ne bi bilo megle. Zato sva trekking zaključila brez tega veličastnega prizora, gore pa so nama ostale le v lepem spominu. In na 500 fotografijah. Da pa se najina pot ne bi zaključila tako enostavno, so naju zadnji dan ustavili Maoisti in zahtevali »donacijo«.

Po 10 minutnem prepiranju v slovensko-nepalskem dialektu se je vendarle prikazal eden, ki je za silo znal angleško. Razjezil sem se in mu povedal resnico – da sva po koncu trekkinga brez denarja in mi je ostala le še Visa kartica, ki pa mi pred Pokharo nič ne pomaga. Usmilil se naju je in naju končno spustil naprej, tako sva v nekaj urah sklenila najino 17-dnevno pot v vasici Naya Pul. Avtobus naju je zapeljal do Pokhare, drugega največjega mesta v Nepalu, kjer sva dva dni samo počivala preden sva se vrnila v Katmandu.

Spet kaos in mestni vrvež, ki se ga hitro naveličaš, zato sva se po nekaj dnevih prav oddahnila, ko naju je pot vodila naprej proti Tibetu. Nepal sva hitro pustila za sabo, vtisi pa so še dolgo prihajali za nama. Toliko prisrčnih, nasme-janih ljudi in toliko naravnih čudes na enem mestu vidiš le redko kje. To je dežela, ki je tako čudovita v svoji različnosti, da jo moraš vzljubiti. In vedela sva, da se bova vrnila, še preden je kdo izgovoril besedo o tem.

Dragi!

Znano je , da smo moški in ženske iz različnih

»planetov« in

da ni čudno, da je med nami toliko razlik, da

lahko o tem

pišemo in preživimo kar nekaj časa grunatajoč

zakaj je temu

tako in kako bi on ali ona mislil tako kot jaz

. Aha, smo že

pri problemu, a morda se tokrat ne bi spuščala

tako globoko.

Bom raje izpostavila nekaj kar mislim, da ste

mnoge opazile in

doživele. Razumem, da veze gredo skozi faze in

, da so začetki

vedno najlepši in najbolj romantični. A kar se

mi zdi zelo

zanimivo je kako moški nenadoma iz »lovca«, ki

bi storil vse

za srce svoje drage naenkrat postane »len« in

ni več duha

ne sluha o tistem na dušo pihajočemu plenilcu.

Menim,

da ženske nekako vedno iščemo potrditev v part

nerjevih

očeh in te dobimo zvrhan koš prve mesece, a ko

se moški

prepriča, da naše srce pripada samo njemu, je

čas za

»počitnice«. Saj se bo še vedno potrudil in na

m dal

občutek posebnosti, a to bo storil za naš roj

stni dan,

Valentinovo in morda dan žena, čeprav datumska

bližina

obeh praznikov skoraj vedno povzroči negodovan

je. Seve-

da življenje teče dalje in me sprejmemo novo v

logo oz.

pozicijo našega dragega. Fascinira me samo kak

o opazen je

ta preklop med vami, kakor, da takoj po tem ko

izgubite

strah, da vam bi ušle spustite vso orožje in s

e udobno

namestite na kavču. Tako pač je in kar nam ost

ane je zvrhan

koš spominov kako je bilo lepo in kako romanti

čni ste bili na

prvem, drugem, tretjem….zmenku in ko se razjez

imo in izposta-

vimo, da nam »Don Juan na kavču« ne ustreza, j

e tukaj dan žena

in vi ponovno pokažete, da ste še vedno isti l

ovec z istim

ciljem. Marsikateri gre pri tem prazniku zato,

da dobi tisto

želeno pozornost od svoje druge polovice, ki s

i jo tako želi,

lahko rečemo, da je to dan ko »Don Juanovska«

plat moških le

pride na dan. A seveda že takoj naslednji dan

se nadaljujejo

»počitnice«, me pa podzavestno že komaj čakamo

na naš rojstni

dan ko bomo ponovno dobile dozo romantike o ka

teri sanjarimo.

AG

Draga moja.Povedal ti bom nekaj o »lovcih«, ko že ravno tako

pogosto ženske sanjate o njih . Veliko srečo imate, da

vaši moški v resnici nismo lovci . Bom malo objasnil

kako funkcionira »lovec«. Lovec najprej svojo »žrtev«

opazi , jo zasleduje, ulovi , poje, nekje v miru prebavi ,

nato pa poišče novo žrtev. Boljši lovec kot je, večje je

število žrtev, ki se znajde v njegovih krempljih . Največja

potrditev, ki jo »žrtev« pri tem dobi je , da je bila v

tej množici , vsaj nadpovprečno okusen obed. Ve drage

moje dame, ki ste si našle »resnega« moškega, pa naj

vas razočaram; niste dobile lovca. Morda je nekoč bil ,

zdaj pa se je prelevil v nabiralca sadežev, ki bo nekoč,

morda, pridno skrbel za svojo družinico. Večino dneva

bo v službi , potem bi naj pridno zlagal obleke, pomival

posodo, opravljal hišna opravila, se igral z otroki … Če

pa ga že kakšen prijatelj iz njegovega bivšega plemena

povabi na lov se opraviči z izgovorom, da mora obiskati

svojo taščo. Odpovedal se je svojemu plemenu, svoji

družini , svoji divji naravi; vse zato, da bi ga imele rade.

In to za vas drage dame še ni dovolj velik kompliment,

da bi se počutile posebne? Bi raje imele lovca?

RM

ilust

raci

ja: J

erne

j Žum

er

| marec 2008 | 26

Žena se je iz porodnišnice vrnila s črnčkom, čeprav sta bila ona, kakor prav tako njen mož, bela. Možu je razložila, da ni imela dovolj mleka in je otroka v porodnišnici dojila črnka. Mož pa je vprašal svojo mamo, če je to mogoče. “Seveda je! Ko si bil ti dojenček tudi jaz nisem imela dovolj mleka, zato si dobival kravje mleko in zdaj lahko vidiš, kakšen bik si!” mu odgovori mama.

Študente je po vselitvi v študentske domove pozdravil tudi direktor in jih opozoril na strog hišni red. “Študentski domovi so razdeljeni na moške domove in ženske domove, moški nimajo kaj iskat v ženskih domovih in ženske ne v moških. Vsako ugotovljeno kršitev bomo ka-znovali. Prva kršitev je 20€, druga 60€ in tretja 180€. Ima še kdo kakšno vprašanje?” Iz zadnje vrste se oglasi študent: “Koliko pa stane letna karta??”

Starejši možakar sedi v parku na klopci in joka. Mladenič, ki se ravno sprehaja mimo, ga vpraša zakaj tako neutolažljivo joka. “Sem v pen-ziji, imam veliko denarja, veliko luk-suzno stanovanje, krasno 25-letno ženo, ki me ljubi in seksa z mano vsaj 2x na dan.” “Zakaj za vraga se pol dereš stari?” Možakar začne še bolj jokati: “NE MOREM SE SPOM-NITI KJE SEM DOMAAAA!!!!”

tekst: Blaž Rošer, ilustracija: Jernej Žumer

Janez pride na pošto in vidi starejšega, že rahlo plešastega moškega, s kupom roza kuvert pori-sanih s srčki, na katere lepi znamke. Ko nalepi zadnjo znamko vzame iz žepa ženski parfum in poškropi vsako kuverto posebaj. Janezu radovednost ne da miru in pristopi k možakarju in ga vpraša kaj dela. “Pošiljam 1000 voščilnic za Valenti-novo, s podpisom ‘Ugani kdo!’”. “In to je dobro ker…?” je ves zmeden Janez. “To je dobro za biznis... Sem odvetnik za ločitve!” z nasmehom pojasni možak.

Sori Tata!!

Vzdušje je izjemno, sploh, kadar je zabava na višku. Takrat še fotografi najdejo pravi kot!

Da smo se šli SOF tudi

letos, pričajo slike.

Slovenski oglaševalski

festival v portoroškem

Bernardinu vsako leto

marca zvabi na predavanja

in nepozabne večerne

zabave, Klub za vizualne

komunikacije pa poskrbi,

da se tja odpravimo in

spimo…za študentsko ceno.

Oglaševalci se predstavijo,

mi pa kupimo predvsem…

druženje in zabavo!!!

Kljub dopoldanskim uram so predavanja »naslednji dan« dobro obiskana. Najbolj zanimiv je pogled po predavalnici, ko obiskovalci kar tekmujejo, kateri bo ostal buden dlje, predavatelji pa se trudijo obdržati pozornost…tudi z ličnimi darilci!

Dame so na letošnjem SOFu doživele prav poseben sprejem. Rdeča preproga je bila sicer namenjena vsem, a so se bliskavice ustavljale prav na njih…vsaj za njihovih pet minut!

Vsaka zabava prinese svoje viške, tokrat sta bila »na štangi« kar dva. Sicer izredni saksofonist se je boril za svoj prostor pod soncem s »pre-mično gospodično«. Hja, za vse štiri okuse je bilo poskrbljeno. ;-)

Predavanja in delavnice vodijo priznani strokovnjaki in medijske osebnosti. Poslušali smo že Jonasa, pa fotografa Aleša Bravničarja, Tomaža Slaka, pro-gramskega direktorja Proplusa, arhitekta Borisa Podrecco, pa tudi naše profesorje, prof. dr. Suzano Žilič – Fišer in prof. dr. Melito Zajc.

Všeč nam je predvsem tisto pred, med in po zabavi. Nenehni smeh, glasba, polnočno druženje in priprave na nočni družabni dogodek. Oziroma na kar tri zapovrstjo! Hm…DJ Sylvain &Shark, Edo Maajka, DJ Umek, Lara Love…

tekst: Larisa Huremović, foto: Jaka Polutnik, Larisa Huremović, Jernej Žumer, Lili Nemec