Letnik XII, št. 1, Februar 2013

Mediji kreirajo javnost zase 12

22Adobe InDesign 101

Nov Abakusov podmladek 6

Preganjani 20

3februar 2013

Založnik in izdajateljDruštvo študentov FERISmetanova 17SI 2000 Maribor http://www.ds-feri.net

PredsednikBlaž Rošerblaz.roser@gmail.com

Glavni in odgovorni urednikDavor Kirbišdavor.kirbis@gmail.com

Namestnica glavnega in odgovornega urednikaMonika Horvat

Ostali uredniki:Barbara Vehovar Sodelavci:Igor Čož, Tamara Domužin, Nataša Junež, Davor Kirbiš, Anja Koželj, Boštjan Lah, Marino Plećaš, Uroš Rudolf, Oliver Rušković, Nikolina Švenda, Barbara Vehovar, Marisa Višnić

Grafična podobaDavor Kirbišdavor.kirbis@gmail.com

NaslovnicaIgor Čožcozigor@gmail.com

LektoriranjeDenis Kalamardenis.kalamar@gmail.com TiskarnaAgrafa d.o.o.

Spletni arhivhttp://issuu.com/abakus/

Letnik XII, št. 1, Februar 2013

Akademska revija Abakus je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1107.Prispevki avtorjev ne odražajo vedno stališč uredništva.

Tako je. Abakus je skoraj po enoletnem premoru vstal od mrtvih. Čas je že bil, da se zopet pojavi na mizah, po predavalnicah naše univerze. Tokrat smo se odprli večji kreativi in kritiki, zraven pa smo dodali tudi nekatere novosti. Obveščali vas bomo o novostih na področju kreative, računalniških

iger, informatike in filmske produkcije. Prav tako vas bomo obveščali o novostih in dogodkih s tega področja na lokalni in mednarodni ravni. Uvajati smo začeli kritično mišljenje med študenti na področju vsakdanjih dogodkov. Smejali se boste, čudili, komentirali in tudi morda nekaj malega naučili. Zaradi tega pa ga tudi ne boste tako hitro odložili vstran. V kolikor se vam kot bralcu utrne kakšna nova ideja, smo zato vedno odprti in vas vabimo k sodelovanju. Po vseh teh letih sestavljanja te revije smo se uredniški odbor odločili, da jo ponovno postavimo na noge in jo skupaj z odlično ekipo, poženemo uspehom naproti.

Nikonov dan fotografije 4Animeteka 2012 4ECM Lizbona 2012 5CEBIT 2013 5

Nov Abakusov podmladek - Oliver Rušković 6

Eksperimentirajmo 9

Enkratna avantura animiranega sveta! 10

Mediji kreirajo javnost zase 12Beg možganov 14

O industriji elektronskih iger 15Planetside 2 17

Joe Abercrombie: Red Country 19

Preganjani 20

Adobe InDesign 101 22

Strip 25Vici 26

Ponovna vstaja

Intervju

Znanost

Film

Kritično

Video igre

Knjiga

Zgodba

Dizajnerjev kotiček

Razvedrilo

Kroglice

Študentsko

4 februar 2013

30. novembra 2012 je v prostorih Viba Filmav Ljubljani potekal tradicionalni Nikonov dan fotografije, ki ga je obiskalo približno 1.300 ljubiteljev fotografije. Tako kot prejšnja leta je bilo na dogodku mogoče preizkusiti Nikon fotoaparate in opremo, kot tudi fotografirati profesionalne foto modele. Dogodek so letos popestrili tudi s stojnicami kjer so se predstavili razni prodajalci fotografske opreme.

V DSLR-Video kotičkuje bilo mogoče preizkusiti dodatno opremo za DSLR video, kot tudi snemati z Nikon DSLR fotoaparati D600 in D800. Z nasveti je obiskovalcem pomagal priznani video ustvarjalec Dražen Štader.

Za zanimiva predavanja so letos poskrbelitrije fotografi in sicer je Arne Hodalič obiskovalcem predstavil zanimivo zgodbo o soli.Nemški fotograf Florian Schulzje predaval o tem kako je bilo fotografirati na Arktiki kjer je preživel kar 18 mesecev. Ljubitelj akcijske fotografije Marcel Lämmerhirt pa je predaval o akcijski fotografiji na snegu in ledu.

NIKONOV DAN FOTOGRAFIJE

Kroglice

Besede: Oliver Rušković Slike: Oliver Rušković

Besede: Anja Koželj Slike: Boštjan Lah

V decembru 2012 se je v Udarniku že tretjič odvil mariborski del mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Program je obsegal kvaliteten izbor animacij tako za odrasle kot za otroke. V okviru festivalskih vsebin se je izvedel mednarodni simpozij ter bogat spremljevalni program z razstavo stripov in delavnicami, v prihodnje pa bo poudarek na otroški produkciji. Prisostvovalo je 25 strokovnjakov iz sedmih držav ter 1200 obiskovalcev. Izvedbo festivala je omogočil MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture.

ANIMATEKA 2012

5februar 2013

Kroglice

Največji sejem računalništva in informatike v Evropi se bo letos od 5. 3. do 9. 3. zopet odvijal v Hannovru v Nemčiji. Tako bo letos EESTEC LC Maribor organiziral izlet na sam sejem z avotubosm. Zato bodite kmalu na preži za raznimi CEBIT plakati na univerzi in se čimprej prijavite, saj je število mest omejeno!

Za več informacij o samem programu poglejte na spletno stran: http://www.cebit.de

18. 11. 2012 se je v Lizboni zgodil EESTEC Chairperson Meeting ali na kratko ECM. Tja so potovali vsi predstavniki EESTEC lokalnih komitejev po Evropi. EESTEC namreč nudi raznorazne delavnice, poletne šole in izmenjave na področju elektrotehnike, računalništva, informatike ter medijev. V

enem tednu bivanja v prijetni družbi različnih ljudi iz različnih tehničnih področij in skoraj vseh evropskih držav smo razglabljali

o dejavnostih EESTEC lokalnih komitejev po Evropi in tudi o sami dejavnosti internacionalne organizacije. Na srečanju je

bilo izvedeno kar nekaj delavnic na področju IT, organiziranja dogodkov, vodenja znotraj organizacij in drugo. Kljub vsem uradnim postopkom organizacije pa smo si še uspeli ogledati tudi nekaj utrinkov največjega Portugalskega mesta.

CEBIT 2013

ECM LIZBONA 2012

Besede: Davor Kirbiš Slike: Davor Kirbiš

Besede: Davor Kirbiš Slike: Splet, arhiv

6 februar 2013

Kdaj si se spoznal s fotografijo? Je bila to sprva zgolj modna muha ali je že takrat šlo za kaj več?V bistvu se niti ne spomnim najbolj, kako se je vse skupaj začelo, je pa bilo to takrat, ko sem bil še v osnovni šoli in sem od očeta dobil svoj prvi fotoaparat Yashica MG-2. Z njim so nastale moje prve fotografije. Takrat sem sicer posnel kar nekaj fotografij, a me je ta občutek čez čas zapustil. Predvsem zato, ker je to fotoaparat na film in če sem se hotel s tem aktivno ukvarjati, je bilo treba v to vložiti kar nekaj denarja. Nekje okrog

NOV ABAKUSOV PODMLADEK – OLIVER RUŠKOVIĆ

Tokratni intervjuvanec je fant, ki se je po končanem dodiplomskem študiju na študijskem programu Informatika in tehnologije komuniciranja odločil za prestop na drugo področje. Sedaj obiskuje prvi letnik magistrskega študija Medijskih komunikacij, hkrati pa se ljubiteljsko ukvarja s fotografijo in izdelovanjem spletnih strani. Pred kratkim ga je vse bolj začel zanimati tudi video.

Besede: Zala Pia Lipičnik Slika: Oliver Rušković

7februar 2013

Intervju

leta 2003 sem od mame dobil svoj prvi digitalni fotoaparat, Canon PowerShot A80. Nad njim sem bil zelo navdušen, saj sem se takrat prvič srečal z digitalno fotografijo. Z njim sem posnel lepo število fotografij. Ker omogoča slikanje z ročnimi nastavitvami, je bil idealen za vajo in učenje osnov fotografije. Za tem mi je mama podarila svoj zrcalno-refleksni fotoaparat Canon A-1. Z njim je bil pravi izziv fotografirati, saj nisem bil nikoli prepričan, ali sem na pravi poti in če je fotografija sploh uspela. Šele na razvitih fotografijah sem lahko videl, kaj sem kje počel narobe in kaj prav. Pred štirimi leti sem se začel s fotografijo ukvarjati bolj aktivno, kajti takrat sem nabavil svoj prvi digitaln izrcalno-refleksni fotoaparat (DSLR), Nikon D90. Fotografiranje z njim je pravi užitek, saj je v bistvu brezplačno, ker ni nobenih stroškov s filmom. Na voljo je tudi pestra izbira raznih objektivov in dodatne fotografske opreme. Takrat sem postavil

tudi svoj fotoblog (oliver-ruskovic.net) in na njem začel objavljati svoje fotografije, kar počnem še danes. Aktivno se ukvarjam s fotografijo, ker me veseli in ob tem uživam.

Kaj ti predstavlja fotografija – hobi, sprostitev, strast ali dolžnost?V bistvu bi lahko rekel, da kar vse od navedenega. S tem zapolnim svoj prosti čas, se ob tem hkrati sprostim in uživam. Kar se tiče dolžnosti, pa čutim neko potrebo po ustvarjanju in fotografija mi pomaga to potrebo zadovoljiti.

Glede na to, da je zaradi dostopnosti tehnologij fotografija dostopna širšemu krogu ljudi, v je to zadnjem času tudi pogost hobi med mladimi. Kaj dela tvoje delo posebno in drugačno od ostalih?Sam osebno zelo pozorno iščem motive in skušam s fotografijo povedati neko zgodbo, prikazati čustva, ... Težko je ubesediti. Morda je posebnost v tem, da pri obdelavi svoje fotografije drugače barvno obdelam, saj imam neki svoj stil, da se poigram z barvami.

Kakšne so tvoje dosedanje izkušnje pri fotografiranju z opremo in ljudmi? Fotografiral sem že s kompaktnimi in z zrcalno-refleksnimi fotoaparati (na film), z digitalnimi kompaktnimi in digitalnimi zrcalno-refleksnimi fotoaparati. Uporabljam tudi zunanjo bliskavico, različne objektive in ostalo dodatno fotografsko opremo. Fotografiral sem že kar nekaj dogodkov in koncertov ter portretov. Rad bi delal z ljudmi še več in se preizkusil tudi v modni fotografiji.

Kakšna vrsta fotografije te najbolj zanima in pritegne?V bistvu skoraj vse. Na začetku sem fotografiral bolj naravo, živali, pokrajine, kakšne detajle in makro. Preizkusil sem

se tudi v nočni in športni fotografiji, sedaj pa se vse bolj posvečam koncertni in portretni fotografiji, zanima pa me tudi modna fotografija.

Kako si prišel do znanja o fotografiji in kako ga nadgrajuješ?

Veliko me je naučila mama, ki se ukvarja s slikarstvom. Tako sem se naučil veliko koristnih stvari o barvah in kompoziciji, kar mi pride prav tudi pri fotografiji. Prav tako me je ona seznanila z osnovami fotografije. Ostalo sem se naučil bolj sam in s pomočjo raznih vodičev na spletu. Obiskal sem tudi že nekaj predavanj in delavnic o fotografiji.

Se v fotografiji strogo držiš pravil ali jih kdaj tudi z namenom kršiš?Čim bolj skušam upoštevati pravila kompozicije ter ostala pravila. Sem zelo samokritičen, vendar če ne gre, ne gre.

Si pobral že kakšno nagrado, kakšen vidnejši uspeh?Leta 2010 sem prejel prvo nagrado na fotonatečaju Naj fotografija 2010, ki ga je organiziral portal Apartmaji Direkt v sodelovanju s podjetjem Harvey Norman. Dvakrat zapored, leta 2011 in 2012, sem prejel prvo nagrado na natečaju Foto Asja, kjer je znan slovenski fotograf Borut Peterlin ocenjeval fotografije, ki smo jih sodelujoči posneli na festivalu Rock Otočec.

Glede na to, da si zaključil dodiplomski študij informatike, se ukvarjaš tudi z izdelavo spletnih strani. Te tudi to področje zanima

tako kot fotografija?V bistvu me to področje tudi zanima in veseli, zato sem že izdelal kar nekaj spletnih strani. Na najboljši odziv je naletel spletni portal oboževalcev serije Beg iz zapora (prisonbreaksite.net), na

»Rad bi delal z ljudmi še več in se preizkusil tudi v modni fotografiji.«

Študentsko

8 februar 2013

katerem je bilo registriranih več kot 7000 članov. Rekord v enem dnevu je bil kar 10.253 različnih obiskov, vseh obiskov skupaj pa je bilo, v času delovanja portala, več kot 1.500.000 različnih obiskovalcev. S koncem serije je portalu obiskanost padla, vendar sem še vedno navdušen, da je stran prvotno doživela takšen odziv.

Kaj te poleg fotografije in izdelave spletnih strani še zanima in kaj ti zapolnjuje proste ure? V prostem času uživam ob poslušanju glasbe in gledam kakšne dobre TV-serije.

Najljubša glasbena skupina in TV-serija?Veliko jih je. Enkrat ena, drugič druga. Trenutno mi je od glasbenih skupin najljubša Alt-J, najraje pa pogledam TV-serijo Dexter.

Kako se lotiš nekega projekta? Kakšen je tvoj pristop? Pristopiš ti do ljudi ali obratno?V bistvu je že nekaj ljudi pristopilo do mene in smo skupaj sodelovali tako pri fotografiji kot pri izdelavi spletnih strani. Zaenkrat še vedno največkrat

jaz pristopim do ljudi, ko bi rad s kom sodeloval pri kakšnem osebnem projektu ali pa pridobil akreditacijo za kak koncert.

S kom si že sodeloval oziroma s kom še imaš namen sodelovati?V bistvu sem do sedaj sodeloval s kolegicami v okvirih projektov, kot je na primer pridobivanje novih fotografij. Najbolj zanimivo delo se mi je zdelo na Rock Otočcu, sicer pa že v osnovi rad fotografiram koncerte, saj lahko poleg fotografiranja poslušam še glasbo, ki mi je všeč. Pri fotografiji me pravzaprav zanima vse, tako da vsako nalogo vzamem kot izziv. Kar se tiče izdelave spletnih strani, to počnem z veseljem. Delati znam s HTML, CSS, PHP in tudi s sistemi CMS, kot so Wordpress, e107, Joomla in podobni.

Imaš kakšnega vzornika? Od fotografov so mi všeč fotografije Howarda Schatza in Michaela Davida Adamsa in podvodne fotografije Marka Mawsona.

Kakšna so tvoja načela, po katerih se ravnaš?Vsako nalogo vzamem kot izziv.

Glede na to, da imaš začetni del študija na podiplomskem študiju medijskih komunikacij že za sabo, kako se ti zdi in kaj se razlikuje od prejšnjega področja študija, ki si ga obiskoval na dodiplomskem študiju? V bistvu sem se na prvi stopnji naučil predvsem programskega jezika C#, za katerega sem s časom ugotovil, da me to najbolj ne zanima. Veseli me predvsem spletno programiranje, česar – se mi zdi – na programu ITK primanjkuje. Tako mi je program medijskih komunikacij veliko bližji, saj zajema tako fotografijo kot video, ki me v zadnjem času vse bolj in bolj zanima. Zato sem se tudi odločil, da bom s študijem nadaljeval na tej smeri.

Smo na začetku novega leta, ki s številko trinajst marsikoga zastraši. Kakšne so tvoje vizije in cilji ter želje v letu 2013?2013 se mi zdi taka lepa številka. Želim si, da bi od študija na drugi stopnji odnesel čim več znanja in pridobil čim več izkušenj. Razmišljam pa tudi o samostojni razstavi.

9februar 2013

Znanost

Z letom 2012 se je uspešno zaključil projekt Evropska prestolnica kulture 2012, kjer sta sodelovala Evropski kulturni in tehnološki center Maribor s Centrom eksperimentov Maribor ter Univerza v Mariboru s projektom RAZ:UM. Gre za sodelovanje pod skupno znamko Hiša znanosti, vsi željni eksperimentiranja pa so lahko obiskali Center eksperimentov na lokaciji Glavni trg 19 v Mariboru.

V obdobju od januarja do decembra 2012 so se v Hiši znanosti – Centru eksperimentov zvrstila številna predavanja, potekale so predstavitve novih eksperimentov, organizirane so bile tudi delavnice za različne ciljne skupine s poudarkom na mladih.

Hiša znanosti – Center eksperimentov se tako lahko pohvali z veliko obiskanostjo, kar 4500 obiskovalcev iz Slovenije in drugih držav si je prišlo ogledat številne razstave in stalno zbirko eksperimentov.

Izredna obiskanost je tako spodbudila organizatorje k nadaljnjemu ustvarjanju,

zato Center eksperimentov Maribor vsekakor ni zaključen, v leto 2013 vstopa oz. nadaljuje s samostojnim delovanjem. Na začasni lokaciji, Slovenski ulici 17 v Mariboru, se lahko preizkusite na več kot 50-ih interaktivnih eksperimentih z različnih področij znanosti, ki se občasno dopolnjujejo in nadgrajujejo.

Med eksperimente, ki so ves čas prisotni v Centru eksperimentov, spadajo zvoki valov morja, Gaussova ravnina, dvojni stožec na palicah, milna zavesa, raziskovalna lutka, koračno sestopanje, krogle na palicah, arheologija dinozavrov, polarizacija, risanje z zvokom in svetlobo, nezlomljive žarnice, Fakirjeva postelja itd.

Center svojim obiskovalcem ob preizkušanju eksperimentov, ki so opremljeni z navodili, omogoča globlji dotik z različnimi znanstvenimi vedami ter jim pomaga do lažjega razumevanja določenih pojavov.

Posebnost Centra eksperimentov Maribor je, da skrbijo tudi za trajnostni

razvoj vsebin s poudarkom na mladih z manj priložnosti ter osebah s posebnimi potrebami. Izpostaviti pa velja še razvoj potujočih eksperimentov, kateri se po dogovoru predstavljajo na šolah, mladinskih organizacijah in centrih.

»Center eksperimentov pomeni za vsako večje mesto s celovito ponudbo nujnost tako z vidika trajnostnega, družbenega kot gospodarskega razvoja. Pomemben je tudi s turističnega vidika, saj vpliva na splošne atraktivnosti urbanega okolja«, pravi Dragica Marinič, direktorica Evropskega kulturnega in tehnološkega centra Maribor ter vodja Centra eksperimentov Maribor. Vsi željni novih dogodivščin pa se lahko v letu 2013 pridružite v akciji »Kako deluje«, ter sodelujete s svojo idejo za izdelavo eksperimenta, ki lahko postane del stalne zbirke eksperimentov v Centru.

EKSPERIMENTIRAJMOCenter eksperimentov Maribor promovira znanost in inovativnost ter služi kot motivacija mladih za tehnične poklice, hkrati pa veliko prispeva k razvoju raziskovalne kulture. V severovzhodni Sloveniji je edini tovrstni center za mlade in odrasle.

Besede: Nataša Junež Slika: Nataša Junež

Besede: Nikolina Švenda Slika: Splet

Besede: Nikolina Švenda Slika: Splet

Študentsko

10 februar 2013

Osnovne informacije:Žanr: animiraniLeto izida: 2012.Režija: Mark Andrews, Brenda Chapman in Steve PurcellGlasovi: Kelly Mcdonald, Billy Conolly, Emma Thompson

Animacijski studio Pixar, znan po uspešnici Toy Story, vas vabi na izjemno avanturo v starodavno deželo polno skrivnosti in tradicije. Polna emocij, nepozabnih karakterjev in Pixarovega karakterističnega humorja, Brave je „prava animirana poslastica“, po besedah Petera Traversa iz magazina Rolling Stone.

Pridite na avanturističko potovanje z deklico Merido (Kelly Mcdonald), katera je izjemni strelec in trmasta hči kralja Fergusa (Billy Conolly) in kraljice Elinor (Emma Thompson). Odločna, da sama utrjuje svojo življenjsko pot, Merida si želi spremeniti svet starodavni običaj, kateri je nekaj zelo

pomembnega razuzdanim plemičem. Merindine nenamerne poteze izzovejo kaos v kraljevstvu, ter je edina katera lahko nastalo škodo popravi z svojimi veščinami in sredstvi - vključno z svojimi prebrisanimi brati - da bi razveljavila kletev preden bo prepozno, ter bo spotoma odkrila pravi pomen poguma.

Brave je eden od tistih animiranih filmov, kateri se gledalcu zelo hitro zavleče pod kožo. Stvar je v tehniki in prepoznavnosti Pixarjevih karakterjev. Humor, akcija, močno sporočilo in detaljno animiranje do „zadnjega lasu“ odlike so Pixar produkcije v distribucijo z Disneyem.

Drugi pomembni dejavnik da je Brave mogoče celo risanka leta, je doza čustvenih situacij v filmu. Brave jih premore toliko, da gledalec komaj verjame, da gre za risanko.

In tretja stvar, ena beseda: lasi! Lasi se zibljejo na vetru, se preplitajo, gibljejo se v harmoniji poskakovanja in leskajo kot

svila na soncu (ali katerekoli drugemu ambijentu). Barva las vsebuje vsako nijanso rdeče žareče barve. in vsako senco katero celo človeško oko ne more opaziti. Vse do zadnjega lasu, animacija je briljantna!

No, naj vas ne zmoti enkratna animacija in neverjetno popolno senčenje. Namreč, grda resnica animiranke Brave je, da je zgodba po sebi predvidljiva, kot vsaka druga Disney –eva pravljica. Torej klasika – nekaj je narobe z princesko, pa se na emotiven način rešuje iz godlje. Včasih pri Disney-u je govora ljubezni, včasih pa, kot pri Brave, je govora o principu življenja.

Če vse pomanjkljivosti in nore prednosti animacije seštejemo, lahko ugotovim da je animiranko Brave vredno si ogledati tudi v kinu, oziroma, na „ta večjih ekranih“. Posebna bo, zagotovim lahko, ljubiteljem 4D tehnologije, katera vsak dan vse bolje napreduje, kar je z Brave dokazal tudi Pixar.

ENKRATNA AVANTURA ANIMIRANEGA SVETA!

11februar 2013

Film

Pozor! ZanimivostiAnimiranko Brave so izdelovali šest polnih let. Namreč, Mark Andrews je svetoval Brendo Chapman o Škotski kulturi, katera se oktobra 2010 po štirih letih odrekla celotnega dela na zgodbi. Andrews je nadeljeval delo, čeprav je naredil nekoliko sprememb v zgodbi, se držal izhodne zgodbe katero je pisala Brenda Chapman. Film je v originalu zamišljen v zimskem ambientu.

Nerazumljivo narečje, katerim govori Young MacGuffin (Kevin McKidd) je „Doric“ narečje. Govori se v severovzhodnem Škotskem, vključno z rojsnim mestom Kevin Mckidda, pod imenom Elgin.

Ime Lord MacIntosh (ali McIntosh) je običajni škotski priimek, ime dobro znane vrste jabolke, kot tudi sklicavanje na Apple računalnike. Steve Jobs je bil soustanovitelj Apple-a in je igral pomembno vlogo pri Pixar produkciji. Film je posvečen Jobsu z citatom na koncu animiranke: „ V spomin Steve Jobsu, našem partnerju, mentorju in prijatelju“. Prav tako je sklicevanje na vizualno podobo Meride, katera je bila prekinjena pri svojem poskusu da zagrizne jabolko, za kaj njena mati meni da ni damsko, ter to ponovi nekoliko krat čez film.

Brenda Chapman karakter Meride zgrajuje na karakterju svoje hčeri, medtem ko Elinor zgrajuje na sebi.

Dva dodatna softvera so bili razviti posebej za ta Pixarov film, v obdobju od tri leta. Eden izmed njih omogoča simulacijo 1500 pramenov Meridinih kodrov, da se premikajo skladno z njenim gibanjem.

Pas kateri nosi kraljica Elinor v prvem delu filma, vsebuje skritega karakterja znanega Disneyevega Mickeya, če gledamo na pas od spredaj. Lahko vidimo glavo Mickeya in dva ušesa katera se dotikata kroga.

Pixarovi ustvarjalci filma so kreirali družinsko tapiserijo tako da so uporabili posebno tehnologijo, katera jim je omogočila da ustvarijo miljarde posameznih niti. Brave je prvi Pixarov film kateri vsebuje ženskega protagonista. Merida je tudi prvi Pixarov karakter kareri bo vključen v Disneyevo kolekcijo princesk.

Pixar je...?Pixar je studio računalniške animacije iz mesta Emeryville, Kalifornia. Studio je najbolj znan po svojih CGI- animiranih filmov ustvarjenih z PhotoRealistic

ReaderMan – je lastna implementacija industrijskega standarda ReaderMan aplikacije renderiranja slik, katera se uporablja za ustvarjanje visoko kakovostnih slik. Pixar je začel leta 1979 kot skupina Graphics Group, ki je bil del računalniški oddelka Lucasfilma, preden je ta izbledel kot družba leta 1986. Financiral ga je Apple Inc, oziroma soustanovitelj Steve Jobs, ki je postal njegov večinski lastnik. The Walt Disney podjetje je kupilo Pixar leta 2006. Pixar je ustvaril trinajst animiranih filmov, prvi pa je bil uspešnica Toy Story leta 1995. Slednji so bili A Bug‘s Life (1998), Toy Story 2 (1999), Monsters, Inc (2001), Finding Nemo (2003), The Incredibles (2004), Cars (2006), Ratatouille (2007), WALL-E (2008), Toy Story 3 (2010), Cars 2 (2011) in Brave (2012).

Studio je prejel šestindvajset nagrad pod nazivom Academy Award, sedem Zlatnih Globusov in enajst Grammyev.

12 februar 2013

Kritično

Beseda javnost mi s svojimi preprostimi besedami prikaže podobe množice ljudi. Kot vsak posameznik misli s svojo glavo, je naloga javnosti po definicijah prispevek k enotnemu mišljenju ljudi, ki se je začela predvsem z legalizacijo tiska in drugih medijev. Tole se sliši dokaj naučeno, vendar je hkrati ključno za vprašanje, ali smo tega deležni dandanes. Menim, da se problem skriva v tem, da so nam ponujeni vidiki enotne javnosti s pomočjo mnenj tistih, ki bi nas radi vodili. A mi Slovenci, nismo več zaupljivi. Enotnost, tako kot vsi ostali državljani pod drugimi državami, tvorimo po lastnim poteh. Zgradili smo nove vrste komuniciranja,

nove vrste javne sfere, ki bodo in nam že omogočajo komunicirati s svetom. Pri tem mislim nakomunikacijska omrežja oz. podrobneje o Internetu. S pomočjo spletnih omrežij, kot so Twitter, LiveJournal in Facebook so demonstranti že v nekdanji sovjetski republiki Moldovi organizirali množične proteste proti ponarejenim rezultatom parlamentih volitev že aprila 2009. Bistvo teh demonstracij govori o tem, da je večino udeležencev in poročevalcev zanimala množična uporaba twitterja v takratni situaciji, kot pa dejanski politični dogodki. S časom torej spoznavamo, kako se lahko na veliko bolj »tajni« ravni, gibljemo med

somišljeniki. Problem komunikacijskih omrežij je njihova nezmožnost odsevanja čustev. Skozi pisano besedo, kot bralci, lahko razberemo čustvo, npr. vemo kdaj gre za razburjenega, zgroženega pisca ali pa beremo misli nekoga, ki je sprijaznjen z dejstvi in situacijo. Vendar se pod psevdonimom lahko skriva popolnoma druga oseba, kot ta, za katero se izdaja. Tisti, ki je morda v zasebnem življenju popolnoma ujet in nemočen, se na spletu predstavlja kot rešitelj in tako tudi pristopi k temi. Močan v svoji zamisli, tako na spletu poteši svoje potrebe in se kreira v smeri, ki si jo sam izbere. Pri tem ni nikakršnih zadržkov,

MEDIJI KREIRAJO JAVNOST ZASETokrat je tema kritičnega razburjenja v meni, povezana z besedami kot so javnost, mediji in demokracija. Kar velik zalogaj močnih besed, če pomislimo, da s svojimi leti najbrž nimam aktivnega stika z njimi. Napaka, pa še kako velika, skoraj se kosa z močjo našega »puntarskega glasu« v zadnjem času. Kakorkoli govoričim, ne morem mimo dejstva, kako pomembna in čisto vsakdanja je komunikacija med nami in kako potlačena je misel, da je ključna za reševanje. Niti toliko časa ni minilo, ko smo ob pomoči dveh antropologov Raya Birdwhistella in Edwarda Halla, dojeli vpliv in pomen nebesednega komuniciranja. Bolj ali manj uspešno glede same rabe. To je bilo za časa petdesetih let, moj namen pa je, da znane pojme prikažem v današnji situaciji in malce začinim tale meni s sladko prilogo- člankom.

Besede: Marisa Višnić Slika: Splet

13februar 2013

Kritično

razen tega, da se njegova objava izbriše v primeru, da je žaljiva ali pa vzbuja prvine sovražnega govora. Pred tem pa njegovi moči ni mogoče oporekati. S tega vidika lahko mirno rečem, da smo nekako na enakem položaju tako v komuniciranju v omrežju kot v realnosti. Prav podobne možnosti kreiranja osebnosti imajo javni govorniki in mediji, ki krojijo zgodbe v luči, kot jim prinese največ koristi. V realnosti so »filtri« govorečega, njegovi podrejeni, ki pomagajo krpati luknje nastale od blata in tudi privrženci, vomrežju pa za to skrbijo razni filtri, dešifriranje. Ljudje, smo prvinsko vzgojeni v posnemanju in opazovanju drugih, s

katerimi dozorevamo in se oblikujemo kot osebnost. Veliko težje preslepimo sogovornika skozi besede in hkrati skozi mimiko, zato je pogovor oz. izmenjevanje mnenj, iskrenejše. Četudi bi odmislili besede, bi na spletu težje razbrali, kaj nekdo zares misli in čuti. Odnos do teme je tako v večji meri »razgaljen« v živo, saj človeka nezavedno izdajajo značilnosti neverbalnega komuniciranja. Prav tako so tudi čustveno močnejša; prava umetnost je skriti svoje resnične občutke in čustva.Tega vsekakor nemoremo zaznati v tolikšni meri skozi branje foruma, brskanja po objavah na profilu Facebooka ali Twitterja. Zato morda delujemo precej naivno, kadar verjamemo tisku. Dokazi podkrepljeni s fotografijami, niso vse kar moremo vedeti o nekem dogodku, prav nasprotno, lahko so odsev tega, kar je fotograf želel prikazati množicam in zato ni nujno realistična podoba dogajanja. Zatorej spletni portali, forumi, ki pridobivajo vse večjo izrazno moč in so z vsakim dnem bolj podkrepljeni zaradi novic, ki nas zanimajo ali pa so objavljene zato, da bi nas pritegnila in bi o njih razmišljali: Sistem, v katerem smo ujeti razlaga da mediji ponujajo to, kar želijo in s čemer nas hočejo seznaniti in tudi ni nujno najbolj ključnega pomena za nase vsakdanje razumevanje situacije in okolja. Menim, da se zato ve več ljudi tudi zaveda, da so zavajan iz njihove strani in se nekako zapirajo znotraj manjše skupine somišljenikov in ne obiskujejo več spletne strani z namenom, da bi našli informacije, ki jih potrebujejo, pač pa zgolj iz navade in

brezdelja. Zaradi vse slabšega osveževanja s svežimi novicami, bralci izgubljajo zaupanje v podane informacije. Nehote v tem primeru želim pozicionirati ljudi glede na to, kako so intelektualno zavedni. Vloga radia zelo močna in večina z nižjo izobrazbo verjame napovedovalcem in njihovim razlagam bolj, kot tisti z višjo, ki uporabljajo znanje kot merilo presoje in tudi ne čutijo potrebe po nadaljnjem preverjanju. Tisti, ki nimajo dovolj znanja, rešitve iščejo z drugimi viri in ljudmi. Osebne lastnosti so tiste, ki povzročijo različne odzive, zato tudi znotraj skupnega mnenja večje množice ljudi, najdemo nasprotujoče si množice.

Novi načini komuniciranja, nam tako dajejo večjo svobodno voljo in hkrati več možnosti za neumna doumnevanja, saj nas v zadržanih mislih nihče »od zunaj« ne okrega. Zunanji je v primeru akcije, uporabnik s katerim delimo misli. Velja razmisliti ali je to sedaj naše javno mnenje, ki bo vzpodbudilo ali ohranjalo demokracijo.

V kolikor ni votlo moje znanje, je javnost nekoč prispevala k večjemu povezovanju med narodi, šlo je za nacionalno razumevanje. V širšem pomenu to pomeni, da je za uveljavljanje nacionalnih interesov morala biti država tista, ki jih je podprla. Ampak, z veliko začetnico, so pri tem na mestu imeli predstavnike javnih razprav, ki so vedeli, kaj govorijo in kako naj govorjeno pretvorijo v komuniciranje. Sliši se smešno, vendar nam mnenja vodilnih niso podana dovolj dobro ali ganljivo, da bi se ljudje odzvali- npr. na referendumih z večjo udeležitvijo. Preveč ljudem je postalo preprosto vseeno, vdali so se v usodo prihodnosti. Menim, da je demokracijo pri nas razbila ločnica med državo in civilno družbo, in nam zaradi pomanjkanja »pametnih« predstavnikov peša demokracija oz. se preusmerja. Novo globalno vladovanje, pa prinaša tudi nove udeležence in omrežja, s katerimi bi lahko odpravili demokratični primanjkljaj. Nikakor nam v lastni državi ne kaže stanovitno na političnem področju, ki je že tako vpleten v vsakdanjik zavednega Slovenca. S protesti v zadnjem času,

s pestmi v zraku in bok ob boku smo zahtevali spremembe in jih vsekakor še bomo, saj nas laži in prikrivanja prisilijo v proteste izzvane v naših srcih. France Prešeren, si je skozi poezijo, želel pesmi, ki bi bile kot Orfejeve, da bi z njo "srca vnel za čast dežele", potolažil razprtije med Slovenci in jih spet zedinil. Tega bistva iz Sonetnega venca, bi se lahko vsi politiki in državljani, še enkrat spomnili. Lahko bi se reklo, da je naš znameniti največji slovenski pesnik, zelo razvito kognitivno diferenciacijo, saj je bil sposoben za »stopanje v vlogo drugega«, skozi poezijo. Čeprav je izražal v večini samega sebe, z interpretacijo nimamo težav in komunikacija z branjem, steče. Kot otrok, sem imela problem z dojemanjem besedne zveze »največji Slovenski pesnik« , saj sem dejansko mislila, da je Prešeren najvišji pesnik, kar jih imamo. Ko dozorevamo skozi čas, se to kaže na večih ravneh, pri tem je lahko podano isto dejstvo, vendar je dojemanje drugačno. Pri tem se zavedam, da je komunikacija sila težek proces ter da je skupnost težko obdržati kot eno, vendar pri tem pomaga, če nimamo ničesar v ušesih in imamo pred seboj svetlo točko, h kateri lahko z optimizmom strmimo. Dandanes, pa se mi dozdeva da pomembneži, nimajo razvitih kognitivnih konstruktov, ter se zato težje zavedajo razlik med ljudmi, skupinami, situacijami in dogodkih v njih. Morda pa ni to problem, tega se zavedajo, ampak tlačijo pod lastnimi interesi. Na svet gledajo skozi oči posameznika, so vase zaverovani skoraj sto in en procent, dajejo nam napotke in obljube, ki terjajo veliko interpretacij in nas več ne prepričajo v kaleča semena. Pristna je pri tem povezava ter pogled na današnje politično udejstvovanje nas, kjer smo žrtve in hkrati nimamo potrebe biti ovce.

Briše se kultura komuniciranja na spoštljivi ravni že z novim časom, s hitrim tempom življenja in natrpanostjo urnika. Kot rešitev iz brezdelja in nemoči se kaze v kreiranju različne osebnosti ne le na spletu, ampak se tudi sam zavestno odloči, kako bo prikazan družbi v kateri je. Ker veliko lažje izrazimo laž v pisani besedi kot pa iz oči v oči, se moramo zavedati, da je dandanašnji svet nastrojen v toku tekmovalnosti in besedemoramo poslati skozi rešeto naših oči ter biti pozorni na obnašanje govorjenega. Le tako bomo lažje uzrli svetlo pot prihodnosti in se izognili ljudem, ki se skrivajo pod masko medija.

“Če so nam v preteklosti napotke dajali časopisi in nas usmerjali skupni pogovori o določenih »vročih« temah, se dandanes ločujemo na tisoče koscev mozaika.”

Besede: Barbara Vehovar Ilustracija: Tamara Domužin

14 februar 2013

Kritično

Že vrabci na veji čivkajo, da je stanje v Sloveniji slabo. Brezposelnost narašča, stroški življenja so čedalje večji in samo čakamo lahko, kdaj si bo vlada zopet izmislila kakšen novi varčevalni ukrep. Za mlade izobražence to vsekakor niso pogoji, v katerih bi želeli delati. Nič čudnega ni torej, da se vedno več mladih odloča za delo v tujini. Tako imenovani

»breg možganov« postaja vedno bolj pereč problem naše države.Beg možganov za državo pomeni izgubo razvojnih potencialov na vseh področjih. Znanje pri nas ni cenjeno. S zdajšnjo politiko in stanjem ne bomo obdržali najboljših strokovnjakov mlade generacije.Če se posameznik odloči za takšen korak, mu

na poti ne stoji ravno veliko ovir. Sploh v državah Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švice je delo mladih iz drugih držav postalo že stalnica. V Sloveniji obstaja že veliko število podjetij, ki vam celo pomaga da pridete do dela v tujini.Poleg te pa se stanje v naši državi iz leta v leto slabša, ukrepamo pa tako rekoč nič oziroma stanje na

raziskovalnem področju postaja prava nacionalna katastrofa. Sramotno je, da se to dopušča. Ne moremo pričakovati, da se bodo uspešni Slovenci vračali nazaj v bedne pogoje. In tako naj bi se uvrstili ob bok najuspešnejših? Nadaljnji komentar verjetno ni potreben.To sedaj ne pomeni, da bi morali zapreti meje, da bi s tem

mlade obdržali doma. Še zdaleč ne. Vsak posameznik ima pravico do svobodne odločitve kaj bo delal in kje bo delal in prav je tako. Smola je le ta, da jih naša država s svojim početjem nekako sama odganja, čeprav si sami mogoče tega sploh ne želijo.Namesto, da jih odganjajo bi bilo primerneje med izseljenimi izobraženci spodbujati občutek pripadnosti svoji domovini in jih nagovoriti, da bi domačim deželam pomagali do boljšega statusa. Denar, ki gre za popolnoma nepomembne stvari bi raje vložili v sredstva za izobraževanje na področjih, kjer nam kadra primanjkuje, za omogočanje novih delovnih mest in potem čez čas, bomo lahko priča rasti Slovenije, katero že vsi tako dolgo čakamo. Ampak nič se ne bo zgodilo samo od sebe, to vam zagotavljam!

BEG MOŽGANOVVedno več ljudi išče boljšo prihodnost drugje. Tudi mladi izobraženci niso nobena izjema. Pri nas je število delovnih mest dosti manjše kot pa povpraševanje po njih, zato ni nič čudnega, da vedno več mladih odhaja na delo v tujino.

»Ne moremo pričakovati, da se bodo uspešni Slovenci vračali nazaj v bedne pogoje.«

15februar 2013

Video igre

Industrija iger je v osnovi skupek založnikov, njim podvrženim razvojnih studiev in neodvisnih razvijalcev. Na prvi pogled ob odsotnosti tehnologije pomislimo na literaturo, kjer je mogoče opaziti podoben model. Je ena najhitreje razvijajočih in najbolj povezanih industrij, kar jih poznamo in je že zdavnaj presegla meje digitalnih igrač za otroke ter se usmerila tudi proti starejšemu občinstvu. Za igre je hote ali nehote slišal vsak človek, ki zadnje desetletje ni živel na osamljenem otoku brez zunanjih povezav. Te govorice niso nujno pozitivne, kar morda niti ni tako slabo, nekaj kritike je vedno dobrodošle, področje pa še vedno ni (in verjetno nikoli ne bo) raziskano v tolikšni meri, da bi dokazali popolno škodljivost ali neškodljivost tega vsebinsko še vedno v veliki meri nasilnega skupka kode, animacij in zgodbe. V bistvu

je prav vedno bolj nazoren grafičen prikaz večinoma tudi razlog za zgražanje in obtoževanja za pokole, podobne temu, o katerem so v decembru poročali mediji, nazadnje iz iz osnovne šole Ameriške zvezne države Connecticut, kjer je pod streli morilca ob šestih učiteljicah umrlo še 20 šestletnih otrok. Razumeti je treba, da je velik delež najstnikov – predvsem moškega spola – igralcev. Posledično je precej težko najti storilca takšne strahote, ki doma nima vsaj ene nasilne videoigre in njegovega dejanja povezati z v njej prisotnimi prizori. Razloge za takšne dogodke je neprofesionalno iskati le v smeri iger. V nasprotnem primeru v tem trenutku tega članka ne bi brali, ker bi njegov pisec zaradi kakšnega okrutnega zločinaždel varno spravljen za rešetkami nekje na Dobu.

Kot preventiva za zaščito mladoletnikov pred nasilnimi prizori v videoigrah, so se po modelu ocenjevalnih sistemov za filme, razvile neodvisne družbe, ki vsako igro, ki jo hoče proizvajalec tržiti na določenem ozemlju, glede na njene lastnosti starostno ocenijo. Za nas relevantne so Ameriška ESRB ter v Sloveniji prisotna Nemški USK in vseevropski PEGI. Ocena 3+ ne pomeni nujno otročje igre, pač pa potencialnega kupca opozarja, da v njej ni nazornega klanja, trganja udov, golote in uporabe besednjaka, pri katerem si mora otročad sicer zatiskati ušesa. Takšni naslovi imajo na naslovnici v rdečo odeto oceno 18+. Nasploh je starostna ocena v Sloveniji le priporočilo brez zakonske podlage, kupci pa so neinformirani in ni redkost, da prezaposleni oče svojemu osemletnemu sinu za božič kupi God of War, igro s povsem odraslo in zapleteno

Tokrat le dogajanja navznotraj. Nismo še obdelali Gamescoma in podobnih sejmov, niti iger kot elektronskega športa. Tudi kaj drugega, pomembnejšega, je bilo izpuščenega. Naj bo ta članek uvod v serijo zapisov, ki bodo se zvrstili v prihajajočih številkah Abakusa.

Besede: Uroš Rudolf Slika: Splet

O INDUSTRIJI ELEKTRONSKIH IGER

16 februar 2013

Video igre

zgodbo o krivici in maščevanju, predvsem pa nadvse umetniško odprtim pristopom do pobijanja mitoloških bitij. Ne samo, da takšna vsebina za otroka ni primerna – ni možnosti, da bi jo razumel, še manj pa, da bi v njej užival. Lep primer poskusapristopa do rešitve problema je nemčija, kjer so trgovci in kupci pod državnim telesom USK močno nadzorovani in v primeru nepravilnosti tudi ustrezno kaznovani. Igram je navkljub nasprotovanju nekaterih teoretikov uspelo odrasti in pred nakupom, ali kakšnim alternativnim,manj legalnim načinom pridobivanja, se je priporočljivo o željenem naslovu vsaj malo pozanimati.

Ko že omenjamo piratstvo – videoigre so raj za pustolovce viharnih morij spleta že od njegovih začetkov, še pred tem pa so s kopijami na disketah, oziroma oddajanje zvočnega zapisa preko radijskih oddaj, ki so ga mladeniči doma posneli na kaseto, vtaknili v konzolo in igrali. Nekateri pravijo, da industriji to škodi, drugi trdijo nasprotno. Dejstvo je, da so na udaru predvsem igre za osebne računalnike, sledijo pa jim konzole, od katerih je na zadnjem mestu, kljub temu, da je bila njegova obramba davno tega že razbita, še vedno PlayStation 3. Posledica manjšega piratiziranja na sicer že precej stari generaciji konzol, je vlaganje več sredstev za razvoj vanje, medtem, ko so za PC večinoma namenjene predelave, katerih kvaliteta je odvisna od dobre volje razvijalca. Ekskluzivni naslovi za računalnike, ki so povrhu še brez zaščite pred kopiranjem, oziroma je ta slaba, lahkopostanejo velika uspešnica, hkrati pa finančno popolnoma pogorijo (Crysis, Prince of Persia (2008)). Kot delno posledico tega lahko opazimo tudi vedno večji porast Free to Play iger, modela distribucije vsebine, kjer je osnovna igra povsem zastonj, medtem, ko je treba za priboljške plačati. Zaradi kupovanja neposredno s strežnika in vezanosti na uporabniški račun je takpiratiziranje

onemogočeno. Alternativa, če pogledamo s področja piratstva, je tudi Cloud Gaming, kjer naš računalnik služi le kot portal za prikaz in vnos ukazov, ostalo procesiranje pa se zgodi na oddaljenem strežniku.

V zadnjem letu ali dveh se hkrati pojavlja še nov-star fenomen, indie razvijalci. To so posamezniki ali skupine, ki se za zagotovitev financiranjadela na igri nočejo podvreči založniku in njegovim muham, pač pa se odločijo za trnovo pot iskanja virov financiranja na lastno pest, po poti neodvisnosti. Pri tem niso vedno uspešni, vendar jim uspeva v vedno večjem številu, tudi po zaslugi spletne platforme Kickstarter in podobnih servisov, ki ponujajo financiranja s pomočjo množic, kjer za naslov zainteresirani ljudje donirajo določeno vsoto denarja in v zameno dobijo od višine zneska odvisno nagrado. Zaradi vse večjih uspehov pa trg iger počasi, a vztrajno postaja zasičen. To se pozna predvsem aplikacijam na področju mobilnikov – redki ustvarjalci se prebijejo v ospredje, ko pa se, pa se jim odpre skoraj neusahljiva finančna pipica in ustvarijo dobro podlago za prihodnje naslove. Ostali životarijo.

Fizična prodaja iger je počasi v zatonu, spletni servisi, kot je Steam, programska oprema založnika Valve, so postali glavne platforme za digitalno distribucijo iger, hkrati pa predstavljajo zaščito pred piratstvom in so centralna plošča, od kjer igralec dostopa do svojih iger.Takšne rešitve so predvsem pred kratkim začele predstavljati največjo priložnost za neodvisne (indie) razvijalce, ki nimajo finančnih sredstev za promoviranje svojih izdelkov, hkrati pa se njihove igres prisotnostjo na njihvključijo v razprodaje, s katerimi postanejo zanimive za širši krog ljudi. Se je pa treba za prisotnost svojega naslova na Steamu kljub temu precej potruditi –Greenlight, kot so poimenovali zadevščinoza prijavo uporabniških projektov, kjer jih nato

igralci »lajkajo«, je namreč kraj, kjer je v večji meri vse odvisno od dejavnika sreče, ki pa se poveča, če je izdelek dobro predstavljen. Precej podobno Kickstarterju, z razliko, da tam razvijalci poskušajo dobiti določeno vsoto denarja, tukaj pa število lajkov, ki jih bo dvignilo nad povprečje.

Velik minus Greenlighta je dejstvo,da razvijalci svoje stvaritve poskušajo po oddobritvi čim hitreje spraviti med ljudi, oziroma čas razvoja pošteno podcenijo. V decembru smo bili tako priča ene največjih nevšečnosti, ki so se pripetile na Steamu. Igra WarZ, oddobrena na Greenlightu, je izšla popolnoma nedokončana, zanjo je trebalo že v osnovi plačati, obenem pa je vsebovala značilnosti zgoraj razloženega Free to Play modela – kar je domala nesmiselno. Ob tem je obstoječe kupce v večigralstvu pričakala še velika skupnost hekerjev, ki so še dodatno onemogočali kakovostno izkušnjo.Ljudje so svoj denar zahtevali nazaj, kar jim je Valve tudi omogočil, igro pa so še isti dan odstranili iz ponudbe.

Steamsicer ni edini primer tovrstne platforme. Založniki, kot sta EA games z Originom in Ubisoft z Uplayem poskušajo konkurirati monopolu, ki ga vzdržuje Steam, kar jim v tem trenutku zaradi pomanjkanja naslovov ne uspeva najbolje, kajti oba imata v ponudbi večinoma igre svojih studijev, medtem ko Steam ponuja tisoče naslovov tudi drugih proizvajalcev, hkrati pa ima primat, saj je bil na trgu več let pred ostalimi.

Elektronske igre, kot je njihov pravilen naziv, so torej pomemben, zaradi vedno bolj širokega ciljnega občinstva vpliven produkt.Vedno več ljudi se zanima za njihovo izdelavo, trg pa je okrutno okolje za novince in le redkim uspe preboj med velike – hkrati pa izredno dinamičen, po decembrskem bankrotu THQ-ja vidimo, da proti propadu niso odporni niti veliki založniki.

Besede: Uroš Rudolf Slika: arhiv

17februar 2013

Video igre

Ob zidu utrdbe se plazi. Čuden tič je to, odet v obarvan oklep in puško ima. Mimo se zapelje tank in v bližini sestrelijo letalo. Nameri in zadrži dih. Merek je na sovražnikovi glavi. Nenadoma izgubi tla pod nogami. In tipkovnica poleti skozi okno.

PlanetSide 2 spada v žanr MMOFPS. Težko izgovorljiva kratica, ki predstavlja ob tej priložnosti kombinirana, sicer dva različna žanra videoiger – masovno večigralski in prvoosebno strelski. Prvi del je ob dejstvu, da se lahko na enem strežniku hkrati spopade do 6000 igralcev, razumljiv. Drugi del prav tako – v subjektivnem pogledu na desni strani zaslona vidimo puško, območje pred sabo in vmesnik, ki le-to obkroža z informacijami o zdravju, strelivu, pomanjšano karto sveta in še čim – torej imamo opravka s prvoosebno »streljačino«. Ob tem ta naslov spada tudi med igre, ki jih tržijo po modelu F2P (Free To Play). V osnovi je torej zastonj, pri čemer pa je treba za priboljške seči v denarnico. To sicer nikakor ni obvezno, kljub temu pa oglasi igralca na vsakem

koraku spominjajo, da bi lahko do izkušenj, boljših modelov orožij in ostale krame prišel hitreje, če bo plačal. Ob vsem navedenem je vredno omembe še, da je igra uradno izšla novembra 2012 in je zaradi obsega projekta ter stalnega izpopolnjevanja še vedno vsaj delno v razvoju in še vsaj nekaj let bo, kajti tovrstni naslovi morajo z novo vsebino venomer privabljati in zadrževati igralce. Posledica tega so vsakotedenski obilni popravki, predvsem pa usklajevanje zahtev razvijalcev z zahtevami igralcev. V trenutnem stanju igra nima niti uvajalnih nivojev, pač pa igralca vrže v bitko, kjer ga brez izjeme čaka kruta usoda. Poglobljen sklop nalog za učenje igranja napovedujejo za februar 2013.

Naslov je v osnovi nadaljevanje še vedno v visoki meri priljubljene igre iz leta 2003. Iz izvirnika je pobral domala vse od različic poklicev, vozil, področij do orožij, čeprav je raznolikost (predvsem vozil) pri vsakem izmed treh imperijev, katerim se lahko pridružimo, bolj klavrna. Dogajanje je postavljeno na tri kontinente planeta Auraxis – z rastlinjem prekrit

Amerish, zaledeneli Esamir ter puščavski Indar. Za bližnjo prihodnost se načrtuje še nekaj novih. Okolica je čudovita, ne gre pa pričakovati neverjetnih grafičnih presežkov. Zaradi velike količine igralcev na zaslonu, kar se zgodi predvsem ob večjih bitkah, utegne dogajanje računalnik upočasniti do neigralnosti, zamrzovanja in še česa hujšega. Za rešitev problema povečini zadostuje zmanjšanje grafičnih nastavitev, niti to pa ne reši padcev skozi tla, občasnega zatikanja ob zagonu igre in drugih nevšečnosti, ki se bodo igralcu skoraj neizogibno pripetile. Ob tem je potrebno omeniti še, da je prijateljski ogenj vključen, kar torej pomeni, da bodo igralcu škodile tako krogle iz nasprotnikovih pušk, kot tiste iz prijateljskih vrst. Ob tem ni redkost, da ga povozi prijateljsko vozilo, ko se vanj poskuša vkrcati. To ne bi bil problem, če igralci drugih iger, kjer je ta opcija izključena, ne bi bili navajeni, da tovrstno dejanje soigralcu ne škodi – zaradi česar se novinci ne izogibajo pešcem in hitro se zgodi, da ob nepazljivosti končamo zmečkani v polegajočem prahu za brzečim tankom.

PLANETSIDE 2Trije imperiji, ki ne gojijo medsebojne ljubezni. En planet. Ne bodo sadili rožic.

18 februar 2013

Napredovanje in nakupovanje novih orožij ter sposobnosti sloni na izpolnjevanju nalog in pridobivanju izkušenj. Končen produkt tega je služenje certifikatnih točk, ki so osnovna valuta igre za kupovanje nadgradnje in jih je mogoče kupiti tudi s pravim denarjem. Prav zaradi negodovanja igralcev so sprva izredno dolg čas za pridobivanje certifikatov brez plačila tako zmanjšali za tri četrtine, posledično je zdaj mogoče v zgodnejšem času doseči stanje, ki ga plačniki dobijo instantno. Prištevajo se nam tudi točke za kupovanje vozil na bojišču. Te dobivamo in porabljamo, ko v družbi drugih uniformirancev zavzemamo košček po košček kontinenta, velikost osvojenega ozemlja pa določa hitrost njihovega pridobivanja.

Raznoliki poklici, ki jih opravlja vojak pod našim nadzorom, so tako kot celotna igra, usmerjeni v sodelovanje. Redkokatera situacija dopušča, da se vanjo odpravimo sami ali v skupini borcev z isto opremo, ker nas bo dobro usklajen nasprotnik brez večjega napora izbrisal iz obličja planeta – v ta namen obstaja vgrajeno glasovno sodelovanje (ki je trenutno sicer še v precej slabem stanju) in združevanje igralcev v vode ter klane. Kot lahka pehota dobimo avtomatsko puško in pištolo (ki sta sicer standardni za vse poklice), na hrbet pa pritrjen reaktivni nahrbtnik (jetpack), s katerim se brez težav prebijemo na taktično primernejše in nasprotniku težje dosegljive višje ležeče predele – smo pa hkrati zaradi slabe oklepljenosti lahka tarča za močnejšega nasprotnika. Težki pehotnik vihti raketomet, ne more pa popravljati vozil. Tukaj vskoči inženir, katerega naloga je ob tem še obnavljanje streliva soborcem, postavljanje prenosnih strojnic in popravljanje MAX-a, v počasen skeletni oklep eksoskeleton odetega vojaka, kateremu v eni roki počiva protipehotna strojnica, v drugi pa težko orožje po okusu uporabnika. Situacijo v intenzivnem klanju, ko na vseh straneh padajo borci v snopih, spravlja v red sanitetnik z zdravilno pištolico v žepu. Ob vsem tem pa nam utegne z vrha bližnjega stolpa ob sproščenem tekanju med oči poslati kroglo še nevidni ostrostrelec. Lastnosti poklicev so v vsaki od treh vojaških skupin v večji meri enake, razlikujejo se le v grafični podobi in vsebini nabojnika – te razlike pa so

kljub relativni enostavnosti lahko razlog za menjavo pripadnosti kateri izmed vojaških skupin. Na enem uporabniškem računu imamo lahko hkrati tri vojake, katerih dokupljene nadgradnje in izkustvene točke se ne seštevajo in so popolnoma neodvisni.

Enako drži tudi za vozila. Na za to namenjenem terminalu v sklopu stavbe pod našim nadzorom si za prej omenjeno valuto kupimo talna vozila, kar zaobjema štirikolesnik brez oborožitve, lahki tank enosed in težki tank dvosed s strojnico. Na ločenem terminalu dobimo oklepnega transporterja (Sunderer), ki lahko sprejme do 12 potnikov in ki ob preboju za sovražnikove bojne linije in posedovanju primerne nadgradnje lahko služi tudi kot mobilna točka za oživljanje.

Vsem trem imperijem so skupna tudi zračna vozila. Hitri, drveči enosed, sicer slabo oklepljeno letalce, pod nadzorom izkušenega pilota postane izredno učinkovito orožje proti talnim in zračnim enotam, še posebej nevarno v večjih skupinah. Naslednja je srednje velika zračna ladja, ki ima poleg pilotskega sedeža še težko in lahko strojnico, pri čemer je prva namenjena zračni obrambi, druga pa seje smrt po tleh. Galaxy, leteča utrdba, pa je ultimativno zračno orožje, ki sprejme do 12 vojakov, kar pomeni pilota, štiri osebke na strojnicah in 7 potnikov. Vožnje prav vsakega od naštetih plovil se ni težko priučiti, ravno obratno pa je z natančnimi manevri in izogibanju protiletalski obrambi, ki utegne postati nad večjimi utrdbami izredno intenzivna. Ob tem se vsa

vozila znotraj istih velikostnih razredov obnašajo enako: na začetku se nam lahko zalomi že pri vzletu, čez kakšno uro aktivnega pilotiranja pa nam niti natančni manevri ne predstavljajo več nepremagljive ovire.

Igro, predvsem pa igralca, navkljub vsakodnevnim posodobitvam in vztrajnemu delu razvijalcev, še vedno pesti veliko težav, ki se pojavljajo tudi na še tako močnih sistemih in se večinoma nahajajo na razvijalčevi strani. Razlog gre iskati v ogromnosti bojnega ozemlja in v veliki količini igralcev, posledice pa so zmrzovanje slike, gledanje diapozitivov na ekranu in metanje na namizje, kar utegne marsikoga odvrniti od igranja.

Zaradi slabega uvajalnega dela (ki ga pravzaprav ni), precej visoke strojne zahtevnosti, ki proizvede dokaj povprečno grafično podobo, padanja skozi tla, odsotnosti zgodbe in pogostega umiranja – včasih celo brez razloga – igre ne morem priporočiti začetniku ali nekomu, ki hoče občasno uživati v nedeljskem popoldnevu. Morda čez čas, ko bo primerno optimizirana. Priporočim pa jo lahko nekomu, ki ga navedene neprijetnosti ne odvrnejo, obenem pa ima veliko željo po masovnih bitkah, nagrajevanju sodelovanja ter po čudovitih prizorih, ko na Esamirju ob spremstvu lune polarni sij odene zamrznjene planjave v zeleno, medtem ko se proti sovražnikovi močno branjeni utrdbi vali kolona tankov, nad njimi pa že poteka zračni boj v spremstvu ogromnih eksplozij.

Video igre

Besede: Uroš Rudolf Slika: Splet

19februar 2013

Knjiga

In seks. Takšna je na kratko knjiga, recenzijo katere imate pred sabo. Ker jo lahko jemljemo kot nadaljevanje, sem dolžan predstaviti njeno ozadje ter avtorja in tako bralcu ponuditi širšo sliko. Ampak naj vas opozorim, da fantazija ni za vsakogar.

Britanski pisatelj Joe Abercrombie je primer avtorja, ki mu je uspel veliki met. Kot študent psihologije je pričel s pisanjem fantazijske zgodbe, vendar se načrti s knjigo zaradi preobsežnosti niso obnesli. Po študiju se je pričel kot svobodni montažer ukvarjati s filmom, urejanjem glasbenih videospotov ter sodelovati pri izvedbi koncertov tudi bolj znanih glasbenih skupin. Poskusil je znova in uspel. Trenutno je zaposlen kot redni pisatelj pri založbi Gollancz, ki je izdala in založila vse njegove knjige. Prvo delo je bilo izdano leta 2004 in je pomenilo pričetek v letu 2009 zaključene triologije ter poti k statusu priznanega pisatelja. Prvim knjigam se še pozna avtorjeva neizkušenost – kljub temu pa se kažejo tudi sledi drugačnosti, ki celotno serijo odmaknejo od drugih ustvarjalcev na področju temne fantazije, katerih vpliv je v knjigah mogoče

zapaziti. Pričel je s trilogijo The First Law, pozneje pa so nastopile samostojne knjige, Best Served Cold, The Heroes in v oktobru 2012 še Red Country, za katere slovenskih prevodov sicer še ni. Razumevanje nadaljevanj ni pogojeno s poznavanjem vsebine predhodnic, vendar pa jih je priporočljivo prebrati, kajti večina likov je nastopila v vsaj enem predhodnem naslovu, dobila ozadno zgodbo, način razmišljanja ter lastnosti in dogodke, ki so jih zaznamovali. Nove akterje pisatelj vpelje v majhnem številu, ko pa jih, pa so običajno v vlogi glavnih protagonistov, ki jih obkrožajo že poznani obrazi. Dela zaznamujejo dobro karakterizirani in verjetni liki - rezultat avtorjeve psihološke izobrazbe - zgodba in akcija pa sta tekoči in nista prekinjani z dolgočasnimi dejanji.

Dogajanje je postavljeno v izmišljen svet, v čas poznega srednjega veka, ki ga naseljujejo različni narodi, religije in kulture, katerih temelji segajo v ideologijo našega vzhoda in zahoda. Magija je prisotna - pojavi se sicer le poredkoma in ima močan vpliv na potek zgodbe, zavzema pa predvsem vlogo vodila razvoja sveta.

Red Country močno črpa iz Westernov. V nasprotju z ostalimi knjigami je postavljena za vsaj 20 let v prihodnost, ko so od prej znani akterji že postarani, svet pa zlagoma postaja industrializiran. Prizorišče dogajanja je zahod kontinenta, ki ga še nismo imeli priložnosti spoznati, zgodba pa se naplete okoli na videz preprostega kmečkega dekleta z nabritim jezikom, Shy South, njenega s črno preteklostjo zaznamovanega očima z imenom Lamb in strahopetnega Templa, ki se ne najde v življenju. Zasledovanje zločinske sodrge, za katero se napotijo iz različnih razlogov, jih združi in popelje na zahod, proti slabo raziskanim prerijam in gorovjem, kjer srečo ob mrzlici za zlatom preskušajo številni zlatokopi, na katere ves čas prežijo indiajnski domorodci. V zgodbi je velik delež likov in dogodkov, ki imajo korenine v prejšnjih knjigah, povečini pa zavzemajo stranske, sicer nič manj zanimive vloge. Njihove osebnosti so dodelane v tolikšni meri, da se bralec zlahka najde v katerem izmed njih - in prav zaradi tega knjigo močno priporočam.

JOE ABERCROMBIE: RED COUNTRYTemna, cinična fantazijska zgodba. Surov svet ter boj za življenje. In up v sivini človeške morale.

Zgodba

20 februar 2013

Avtor: Uroš Rudolf Ilustracija: Igor Čož in Davor Kirbiš

Avtor: Uroš Rudolf Ilustracija: Igor Čož in Davor Kirbiš

Tukaj sedim in pišem, v učilnici, ki mi daje zavetje. Mizo, na katero se naslanjam, osvetljuje le šibka svetloba

lučke mojega telefona, ki se bo vsak trenutek izpraznil. Vsake toliko se vse strese, zunaj pa je slišati grmenje in pokanje. Ne vem,

koliko nas je ostalo … Ne vem. Moje ime je Aleksej Nevol, dipl. inž. inf. in teh. kom., do danes popoldan študent magistrskega

programa Informatike in tehnologij komuniciranja na FERI, v katerega ruševinah se trenutno skrivam. Članice univerze mesta,

ki je umrlo. Datum je 21. 12. 2012., petek. In skozi polomljena okna vidim svet, ki se končuje.

Čeprav mi je programiranje vedno šlo bolje kot pisanje, se čutim dolžnega zapisati svojo zgodbo. S programiranjem si v tem

trenutku pač bolj težko pomagam. Bili smo trije. Cimri in prijatelji, bratje v majhnih nečednostih, bi nas lahko poimenoval.

Debeli Joža, Evgen in jaz. Strojnik, medijec in informatik, vsi diplomirani inženirji, vsi z upanjem na lepo prihodnost. Vesela

druščina. Danes smo se udeležili vseslovenske vstaje tukaj, v Mariboru. Evgen je imel s sabo ogromen plakat z napisom »Gotof

je! Dol z njim!«, z ogromnim obrazom župana, ki smo ga morali podpirati vsi trije, pomagala pa je še neka svetlolasa punca, ki se

mi je ves čas nekam sumljivo nasmihala. Kasneje, v gostilni na Glavnem trgu, kamor smo zavili po koncu protesta, sem izvedel,

da ji je ime Eva. Po nekaj kozarčkih sem se ji začel nasmihati nazaj. Pili smo in preklinjali svet, v katerem smo tedaj živeli ter

ljudi, ki so nas vodili.

Kmalu po deseti uri nas je na prosto zvabilo vzklikanje s trga, temu vzrok pa je bilo opažanje čudnih svetlečih pik na večernem

nebu. Nekaj minut so se le zlagoma večale, nakar se je zaslišalo še lahno žvižganje v zraku. Pijana množica, ki se je do takrat

zbrala na trgu, je postajala zaskrbljena. Eva se me je oklenila. Zvok je postal že skoraj nevzdržno glasen, ljudstvo pa je postalo

panično in pričelo se je prerivanje v vse smeri brez skupnega cilja.

Nenadoma sem bil na tleh z močnim zvonjenjem v ušesih in nejasnostjo v glavi. Majajoče sem počasi vstal, smejoč, misleč, da

sem se zložil po tleh zaradi pijanosti in prividov. Pričakoval sem smeh in norčevanje Jožeta. Vzravnal sem se, pogled se mi je

zbistril. Mestne hiše ni bilo več, nadomestil jo je zevajoč, razbeljen krater, svetloba ognja pa je razkrivala grozljiv prizor mrtvih

in poškodovanih na trgu. Joža je v bližini ležal na tleh brez znakov življenja, okoli njega pa se je nabirala luža krvi. Eve ni bilo

videti nikjer.

Od zadaj me je za hudo bolečo levico nekdo pograbil, obrnil in mi prisolil zaušnico. Bil je Evgen, ki mi je s tuljenjem v obraz

poskušal nekaj povedati, a ga zaradi zvonjenja v ušesih nisem slišal. Povlekel me je za sabo, proti stanovanju, študentskemu

domu na Lentu. Tekla sva med ljudmi, tavajočimi v obupu, ob spremstvu zvokov eksplozij in kričanja iz daljave. Samo stran sem

hotel in ni bilo pomembno, kam. Stekla sva po cesti, med snopi svetlobe iz žarometov mirujočih avtomobilov in tistih, ki so se z

velikim truščem šele ustavljali. Nebo je postalo temno, črne megle so zakrile zvezde in luno. Oblaki pepela, kot sem ugotovil, ko

so sivi kosi pričeli padati name. Prispela sva do križišča pri Zlatem levu, kjer sem se moral zaradi bolečine v prsih ustaviti. Evgen

me je podprl in potisnil naprej. Že sva hotela zaviti proti študentskemu domu, ko se je nanj dobesedno usedla vesoljska ladja in

ga pokopala pod sabo. Stala sva in gledala. »FERI«, je bilo zadnje, kar sem slišal iz Evgenovih ust.

Med tekom na faks se je spotaknil na rešetki pred vrati in padel po tleh. V tistem trenutku se je jeklena konstrukcija nad vhodom

porušila. Ne vem, ali ga je zadelo. Le tekel sem prestrašeno dalje po avli in stopnicah navzgor, skozi uničeno pročelje, a za mano

ni prišel. Nato desno, skozi steklen hodnik. Sredi njega sem se ustavil in gledal z odprtimi usti. Na nebu je bilo videti spuščajočo

se vesoljsko ladjo pošastnih dimenzij, ki jo je ravnokar zadel meteorit, pri čemer je nebo razsvetlila eksplozija razsežnosti

avstralskih novoletnih ognjemetov, ki sem jih prejšnje leto videl po televiziji. 21. 12. 2012 je bil dan vesoljske invazije, ki je nihče

ni pričakoval, in apokalipse, napovedi, katere nihče ni jemal resno. »Bedaki«, sem zamrmral. »Tepci!«, sem se spotaknil. Oprl sem

se ob zid in počasi prehodil preostanek hodnika. Ko sem prišel do stebra pri vhodu v Pečenkovo dvorano, sem se sesedel. Čutil

sem mokroto med nogami, od kjer se je vil tudi jedek vonj po urinu. Zeblo me je, jakna in oblačila so v trakovih visela z mene.

Prijel sem se za bolečo glavo in ugotovil, da imam od sveže krvi zlepljene lase. Leva roka je bila več kot očitno zlomljena. Poskušal

sem vstati, namesto tega pa zdrsnil in se udaril v glavo. Padel sem v nezavest.

Zavedel sem se premražen, v temi. Pograbila me je panika in pokonci sem se spravil v prvo. Spomin se je vrnil. Spet sem se naslonil

na zid, skoraj zdrsnil na tla, vendar sem tokrat ujel pravi čas. Pogledal sem na uro telefona, bilo je 30 minut do polnoči. Še je bil

čas, da doživim konec. Odtaval sem do slabo zaprtih vrat učilnice E-105 in vstopil. Skozi raztreščena okna je ob plapolanju zaves

naletaval pepel, sicer pa je bila takšna, kot vedno, velika, grozeča in hladna. Sedel sem v zadnjo vrsto, na svoj običajen prostor.

Tukaj končujem svoje zadnje pisanje. Za Evo.21februar 2013

22 februar 2013

Tako kot slikar za svoje ustvarjanje uporablja čopič, fotograf za svoje delo fotoaparat, izdelovalci revij uporabljajo Desktop Publishing (DTP) programe. V tem kratkem vodiču, vam bom predstavil nekaj osnovnih prijemov programa Adobe InDesign.

Omenjen program spada med kombinacijo vektorskih ter rastrskih programov. Rastrski oziroma bitni del pa predstavljajo vse bitne slike. Če ravnokar prebirate ta stavek, vam lahko izdam, da je bil sestavljen tako kot tudi vse prejšnje številke v zgoraj omenjenem programu. Adobe Indesign je dokaj enostaven za uporabo, ko se seveda naučimo vseh njegovih glavnih in začetnih funkcij. Seveda moramo poudariti da je program namenjen zgolj izdelovanju tiskovin in publikacij kadar imamo opravka z večjim številom strani. Za našo prvo spoznavanje tega programa bomo na kratko predstavili osnovne lastnosti dokumenta ter nekaj osnovnih orodij.

Vse se, kot v vseh ostalih programih, torej začne z odpiranjem novega dokumenta (File > New document). Odpre se nam majhno okno z velikim številom vnosnih polj. Tukaj lahko izbiramo med različnimi formati dokumenta. Izbiramo lahko že med prednastavljenimi formati ali pa si mere določimo sami. Za tokratni primer bomo izbrali prednastavljen format A4, katerega lahko najdete v vrstici Page Size. Vse nastavitve tukaj lahko seveda ob naprednejši uporabi spreminjamo kasneje, za zdaj pa seveda lahko naša izbrana polja potrdimo s tipko OK.

Adobe InDesign 101

Pred nami se pokaže delovni list, levo in desno pa vidimo ogromno pomožnega delovnega prostora. Elementi, kateri se pojavijo na našem delovnem listu, se bodo pojavili tudi v končnem natiskanem ali objavljenjem dokumentu. Ves delovni prostor, na levi in na desni pa služi za razne zapiske, skice ali odvečne elemente, ki jih morda želimo shraniti za kasnejšo rabo. Ti elementi zunaj našega delovnega okolja se ne bodo nikoli pokazali na našem končnem produktu. Priročno kajne?

Delovno polje

Orodjarna

OblikeZačnimo z levo kolono, katero lahko imenujemo orodjarna. Je najpomembnejši del v našem programu, saj iz nje črpamo razna orodja za urejanje našega dokumenta. Sklopi orodij so omejeni z majhnimi črticami. V tokratnem vodiču bom predstavil nekaj osnovnih orodij za ustvarjanje preproste strani v publikaciji. Naše osnovno orodje je črna puščica do katere lahko tudi dostopamo na tipkovnici s črko V. S črno puščico označujemo vse elemente, ki jih imamo v celotnem dokumentu, jih vlečemo, spreminjamo velikosti in označujemo. Kaj so torej najpomembnejši elementi komunikacije na vsakršnem papirju, ki ga primemo v roko? Seveda vrstni red odgovorov je precej abstrakten, a sam bi lahko lestvico opredelil takole: barva, pisava in oblika.

1

2

3Z miško izberemo zadnji element v drugem sklopu orodjarne ali pa uporabimo bližnjico na tipkovnici s črko M. Miškin kazalec se nenadoma spremeni v majhen plus. Za risanje pravokotnih oblik imamo sedaj na izbiro več možnosti. Z enojinim klikom na katero koli delovno površino lahko v manjšem oknu, vnesemo mere za našo novo obliko. Ta je seveda lahko kvadrat ali pravokotnik, mere pa bodo ostale natančne, kot boste želeli. Druga možnost je seveda z pridržanim klikom in vlečenjem. S tem ustvarjamo pravokotnik z nesorazmernimi stranicami. Z držanjem tipke SHIFT, lahko med vlečenjem miške ustvarimo kvadrat poljubnih velikosti.

ali

Shift

Dizajnerjev kotiček Besede: Davor Kirbiš Slika: Davor Kirbiš, splet

Oblike

23februar 2013

Pisava

Barva

4

5

Pisava je določena znotraj tekstovnih oblačkov. Z miško izberemo prvi element v drugem sklopu orodjarne ali pa preprosto pritisnemo bližnjico T na tipkovnici. Sedaj podobno kot pri kvadratu, na delovnem polju dokumenta ustvarimo tekstovni okvir. Nemudoma ko spustimo miškin gumb, lahko opazimo že dokaj znano utripalko za tekst. V to tekstovno polje lahko sedaj vnašamo poljuben tekst. V zgornjem delu programa smo lahko tudi opazili večjo spremembo dodatnih možnosti. Označevanje teksta je v tem programu precej pomembno delo. Za to pa obstaja manjši trik, ki nam prihrani običajno veliko časa. Dvojni miškin klik na odstavek teksta, počrni izbrano besedo, trojni miškin klik počrni izbrano vrstico, štirikratni miškin klik počrni izbran odstavek, petkratni miškin klik pa počrni celoten tekst v vašem tekstovnem oblačku. Spreminjanje pisave lahko najdemo v prvem spustnem meniju, ko imamo označen tekst. Velikost določamo v manjšem meniju desno, kjer s puščico gor in dol stopenjsko spreminjamo velikost pisave. Če med tem držimo tipko Shift, se lahko pomikamo za deset stopenj gor ali dol.

2x klik

3x klik

4x klik

5x klik

Za konec pa se bomo še poigrali z barvo. Ta igra posebej pomembno vlogo v našem programu. Na desni strani najdemo okno za barvo Color. Če ste začetnik in tega okna ne najdete, ga lahko vedno poiščete v orodni vrstici Window. Elemente, katere hočemo obarvati je treba v programu posebej označiti. Za označevanje torej izberemo naš osnovni kurzor (V) ter z njim označimo več elementov hkrati. V oknu Color, sedaj izberemo željeno barvo. Izbiramo lahko med barvo ploskev ter barvo zunanjih linij. Za obarvanje teksta je potrebno tega označiti znotraj tekstovnih oblačkov.

Dizajnerjev kotiček

Besede: Davor Kirbiš

Zanimivo, a hkrati smešno vprašanje nekaterih nadarjenih začetnih oblikovalcev, ki svoja dela prvič pošiljajo v tisk. Priprava za tisk, je majhna a pomembna veščina, ki jo mora obvladati vsak oblikovalec. Z nekaj pravilnimi začetnimi koraki si lahko prihranimo ure popravljanja pred rokom za oddajo izdelka, ker nam je slučajno tiskar zavrnil gradivo.

Bleed je prva pomembna lastnost priprave za tisk. Ta predstavlja tiskarju točno mero, kje mora biti gradivo v tisku odrezano. Bleed nastavitev lahko najdete v File > Document Setup oknu, kjer izpolnite svojo željeno mero za vsako stranico. Navadno se za večje publikacije uporablja stalna nastavitev 3 mm. V pravokotnik, ki se je pravkar pojavil okrog vašega dokumenta, sedaj povlečemo vso gradivo, ki se bo raztezalo v živ rob vašega dokumenta. To razmerje med stranico dokumenta in stranico obreza, bo kot ime pove, odrezano, zato sem ne vstavljajte pomembnih informacij.

CMYK barvni sistem je edini barvni sistem, s katerim je možno natisniti vaše kreativne izdelke. Čim je fotografija v RGB sistemu, je tiskar ne bo mogel natisniti, saj teh barv v tiskarskem barvnem sistemu nebo možno najti. Vse bitne in vektorske grafike morajo biti potemtakem pretvorjene v CMYK barvni sistem.

300 DPI je razmerje pik na inč, ki velja za tisk. Fotografije, ter ostale bitne grafike resolucije 72 DPI, bodo torej prikazana z nesimpatičnimi kvadratki oziroma piksli, ki bodo na daleč dajali neoster učinek. Vektorske slike so sestavljene iz matematičnih krivulj in bodo v tisku vedno predstavljene ostro.

24 februar 2013

Človeško oko lahko razpozna približno 16 milijonov različnih barv. Če belo svetlobo usmerimo skozi prizmo dobimo tri primarne barve: rdečo, zeleno in modro. S temi barvami nato ustvarjamo vse ostale barve v našem vidnem spektru. Tako lahko RGB barve v računalnikih določamo s pomočjo številk od 0 do 255. V tisku igrajo drugačna pravila. Tam lahko uporabljamo nekoliko manjši barvni spekter, saj vseh barv ni možno natiskati. Težava nastane pri primerjavi barv na zaslonu in barv na papirju. Mešane barve, ki smo jih na določenih gradivih odmerili na računalniških zasloni ne bodo nujno enake natiskanim, saj sta za eno in drugo uporabljena dva različna barvna

sistema. Za točnejše rezultate si tako lahko pomagamo z pantone barvnimi lestvicami, ki predstavljajo že namešane barve. Uporabniški vmesnik sistema CMYK deluje na procentnem odmerku vsake barve. Podobno pa deluje tudi tiskarski stroj, saj na tiskarski material nanaša vsako tiskarsko barvo v svojem procentnem odmerku. Najpogostejša napaka in seveda tarnanje tiskarjev, je ponavadi zaradi tako imenovane “bogato črne barve” ali “rich black”. Črna barva pretvorjena iz RGB barvnega sistema predstavlja drugačno črno barvo, ki jo predstavlja CMYK barvni sistem. CMYK barvni sistem predstavi črno barvo z nič cyan, nič magente, nič rumene in 100%

sivine, kar omogoča tiskarjem močno črno barvo z enoplastnim tankim nanosom. Tako kot na slikarskem platnu se tudi na papirju barva posuši hitreje, če je njen nanos tanjši. Sedaj pa si oglejmo na videz podobno bogato črno barvo, ki ne vsebuje samo visokega odmerka K barve temveč tudi visoke odmerke ostalih treh barv. Pri bogato natiskanih barvah je samo debelino nanosa barv možno zaznati celo s prsti.

Ob teh osnovnih prijemih in nasvetih ste sedaj zmožni ustvariti vaša prva osnovna dela v vašem priljubljenem DTP programu. Več o napredni uporabi oblikovalskih programov, pa v naslednji številki!

C: 0 %M: 0 %Y: 0 %K: 100 %

C: 100 %M: 100 %Y: 100 %K: 100 %

RGB barvni model CMYK barvni model Primerjava dveh črnih barv

Dizajnerjev kotiček

“Priprava za tisk? Kaj te to je, čuj?”

25februar 2013

Intervju

26 februar 2013

Razvedrilo

Policist ustavi tovornjakarja.Policist: »Že sedmič vas ustavljam in vam že sedmič govorim, da izgubljate tovor!«Tovornjakar: »Jaz pa vam že sedmič pravim, da trosim pesek po cesti!«

Pred 2000 leti nekje v Egiptu učiteljica v šoli reče učencem:»Otroci, vzemite papirus, pisali bomo narek.«»Sedaj pa pišite: Naš bog Amon-Ra je prepotenten ...«Tedaj mala Egipčanka dvigne roko in vpraša:»Učiteljica, jaz sem prejšnič manjkala. Ali se piše prepotenten z dvema ali s tremi ku*ci?«

3 6 5 4

2 5 9

9 7 3 8

6 3 7

2 7 1

5 6 8

4 7 3 5

5 1 2

8 6 5 3

Janezek pozno zvečer ne more spati, pa zaide v spalnico staršev, ko sta ravno v kočljivem položaju, ata na mami.»Ja, kaj pa delata?«, vpraša Janezek.»Bratca delava zate!«»Ne, ne, jaz bi rad bil sam, ne maram bratca!«Čez par dni spet podobna situacija, tokrat ata spodaj.»Ja, kaj pa spet delata?«»Sestrico bova priskrbela, da ti ne bo dolgčas!«»Ne, ne, jaz ne potrebujem sestrice, sem najraje sam, mi ni nikoli dolgčas!«Čez dober teden Janezek spet upade v spalnico, ata pa ravno od zadaj mami:»To, to, to, kužka hočem!«

Mariborčan Franček se je peljal ženit na Gorenjsko, s fičkom seveda,trojanskega klanca pa ni mogel premagati, zato je ostal naštajerski strani ter poklical svojo izvoljenko na Gorenjsko:FRANČEK: »Halo, Micka, Franček tu!«MICKA: »Pa kaj je lubi? Kje pa si?«FRANČEK: »Na trojanskem klanci, čuj!«MICKA: »In kaj zdaj?«FRANČEK: »Pa jaz sen obtiča!«MICKA: »Ja, če si ob tiča, pa kar tam ostani!«

Fant in dekle prideta v kino do blagajne.»Dve karti, prosim.«»A, za Hobita?«»Ne. To je moje dekle.«

Kaj je optična iluzija?Ko nekdo izgleda pametno samo zato, ker nosi očala.

Na ulici joka otrok. Do njega pristopi Supermen.»Dete, zakaj pa jokaš? Kdo te je pa prizadel?«»Chuck Norris.«»Hm. Kaj si mu pa nagajal!«

Pride Konec sveta v Slovenijo, se malo razgleda naokoli in reče: »Zgleda, da sem tukaj že bil ...«In gre naprej.

»Dober dan, dobili ste VAL 202. Izvolite.«»Dober dan. Ali sem v etru?«»Da.«»Ali me sedaj vsi slišijo tudi v avtomobilih in trgovinah?«»Da. Recite.«»Sine Mujo. Ni ti treba kupiti mleko in kruh, je že mama kupila.«

Besede: Blaž Rošer

GA!(Pridruži se nam! Piši na: abakus@ds-feri.net )