UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

GLOBALIZACIJA IN NOVI REGIONALIZEM

Kandidatka: Darja ŠTORMAN Študentka rednega študija Številka indeksa: 81450800 Program: univerzitetni Študijska smer: MEDNARODNA MENJAVA Mentor: prof. dr. VITO BOBEK

Maribor, november 2004

2

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidatka DARJA ŠTORMAN absolventtka študijske smeri: mednarodna menjava, študijski program: univerzitetni izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom prof. dr. VITO BOBEK in uspešno zagovarjala 12. 11. 2004. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 24. 11. 2004 Podpis:__________________________________

ZAHVALA Posebna zahvala gre mojemu mentorju, prof. dr. Vito Bobeku, za vso pomoč in ažurnost pri izdelavi diplomske naloge. Brez njegove pomoči bi bila izdelava zagotovo težja. Prav tako se zahvaljujem moji družini in prijateljem za vso pomoč, podporo in potrpežljivost tekom študija. Še enkrat, prisrčna vam hvala.

3

PREDGOVOR Svoje raziskovanje za diplomsko nalogo sem pričela s prepričanjem, da je globalizacija proces, ki je negativen, ter da je edini način za omejevanje in preprečevanje posledic globalizacije regionalno povezovanje držav. Regionalne integracije so zame predstavljale absolutno prednost pred procesom globalizacije. K proučevanju povezovanja držav v regionalne integracije me je pritegnilo tudi vključenje Slovenije v eno največjih svetovnih integracij, ter hkrati tudi najbolj institucialno urejenih, Evropsko unijo. V svojo diplomsko nalogo sem zato postavila kot gradnike procesa globalizacije tri svetovne organizacije – Svetovno banko, Mednarodni denarni sklad ter Svetovno trgovinsko organizacijo, naslednico Splošnega sporazuma o carinah in tarifah. Na stran povezav z značilnostmi »novega regionalizma« pa štiri največje svetovne integracije, Evropsko unijo – EU, Severnoameriški trgovinski sporazum - NAFTA, Sporazum južnega dela Južne Amerike – MERCOSUR ter Skupino za Azijsko-Pacifiško sodelovanje – APEC. Osrednja hipoteza naloge je dilema, ali je regionalizem drugega vala regionalizacije, imenovan »novi regionalizem«, ki združuje države v regionalne povezave, temelj ali ovira globalizaciji, kot procesu poenotenja celotnega sveta. Pri proučevanju učinkov globalizacije in regionalizacije sem se omejila na obseg trgovanja ter obseg tujih neposrednih investicij v države članice integracij. V prvem delu diplomske naloge je predstavljen proces globalizacije, vzroki ter vidiki. Osrednji den je namenjen pojasnitvi kronološkega pregleda zgodovinskega razvoja regionalizma, začetki regionalizma, prvi ter drugi val regionalizma. Navedeni so tudi razlogi za regionalne integracije. Četrto poglavje je namenjeno t.i. »novemu regionalizmu«, ki je značilen za drugi val regionalnih integracij, pojasnjeni so vzroki za regionalne integracije v drugačnih pogojih, ter značilnosti takšnih oblik regionalnih integracij. Šesto in zadnje poglavje je osredotočeno na povezave med globalizacijo in regionalizacijo s poudarkom na posledicah globalizacije in regionalizacije na trgovanje in neposredne tuje investicije v države članice obravnavanih regionalnih integracij. Ugotovitve diplomske naloge so, da je regionalizem zadnjega vala integracij pozitiven, ter za globalizacijo ne predstavlja ovir. Države članice regionalnih integracij imajo od le-teh koristi, obenem pa njihov razvoj poteka v smeri globalizacije ter k multilaterizmu. Pomembno je, da se države povezujejo med sabo pod določenimi pogoji, ki pa ne smejo biti omejevalni do tretjih držav oziroma do skupin držav, ki niso vključene v regionalno integracijo. Pod temi pogoji lahko države uživajo vse prednosti, ki jih nudita tako regionalno povezovanje, kot tudi regionalizem. Zaradi omejenosti obsega diplomske naloge v le-tej niso raziskani učinki na blagostanje, ekologijo (okolje) v državah, vendar je v literaturi zaslediti pozitiven vpliv regionalnih integracij tudi na teh področjih.

4

KAZALO

PREDGOVOR ................................................................................................................ 2

1 UVOD........................................................................................................................ 5

2 GLOBALIZACIJA .................................................................................................. 9 2.1 GLOBALIZACIJA KOT EKONOMSKI POJEM ........................................................... 9 2.2 VIDIKI GLOBALIZACIJE..................................................................................... 11 2.3 VZROKI ZA POJAV GLOBALIZACIJE IN RAZVOJ GLOBALIZACIJE......................... 12 2.4 GLAVNI AKTERJI V PROCESU GLOBALIZACIJE................................................... 12

2.4.1 Svetovna trgovinska organizacija - WTO ................................................... 13 2.4.2 Mednarodni denarni sklad – MDS.............................................................. 18 2.4.3 Svetovna banka – WB ................................................................................. 21

3 REGIONALIZEM ................................................................................................. 22 3.1 POJEM REGIONALIZMA IN REGIONALIZACIJE .................................................... 22

3.1.1 Oblike regionalnih ekonomskih integracij.................................................. 22 3.2 VZPODBUDE ZA REGIONALNE INTEGRACIJE ..................................................... 23 3.3 KRONOLOŠKI PREGLED RAZVOJA REGIONALNIH INTEGRACIJ ........................... 24

3.3.1 Začetki regionalnih trgovinskih sporazumov.............................................. 24 3.3.2 Prvi val regionalizma.................................................................................. 25 3.3.3 Drugi val regionalizma............................................................................... 25

4 NOVI REGIONALIZEM...................................................................................... 28 4.1 POJEM NOVEGA REGIONALIZMA....................................................................... 28 4.2 VZROKI ZA NOVI REGIONALIZEM ..................................................................... 28 4.3 RAZLIKA MED STARIM IN NOVIM REGIONALIZMOM.......................................... 29

5 REGIONALNE INTEGRACIJE V SVETU Z ZNAČILNOSTMI NOVEGA REGIONALIZMA........................................................................................................ 31

5.1 EVROPSKA UNIJA - EU ..................................................................................... 31 5.1.1 Evropski regionalizem ................................................................................ 32

5.2 SEVERNOAMERIŠKI SPORAZUM O PROSTI TRGOVINI - NAFTA......................... 34 5.3 SKUPNI TRG JUŽNEGA DELA JUŽNE AMERIKE - MERCOSUR.......................... 35

5.3.1 Značilnosti novega regionalizma v MERCOSUR....................................... 36 5.4 SKUPINA ZA AZIJSKO-PACIFIŠKO GOSPODARSKO SODELOVANJE – APEC......... 38

5.4.1 Zgodovinski razvoj APEC-a........................................................................ 40

6 RAZMERJE MED NOVIM REGIONALIZMOM IN GLOBALIZACIJO.... 44 6.1 UČINKI IN POSLEDICE GLOBALIZACIJE.............................................................. 44 6.2 UČINKI IN POSLEDICE REGIONALIZACIJE .......................................................... 46

6.2.1 Učinek na obseg trgovanja ......................................................................... 47 6.2.2 Obseg tujih neposrednih investicij (MDI) ................................................. 51

7 SKLEP..................................................................................................................... 56

8 POVZETEK............................................................................................................ 58

9 ABSTRACT............................................................................................................ 59

VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 60

5

1 UVOD Področje in problem raziskovanja Globalizacija je pojem, ki se je v javnosti pojavil v poznih osemdesetih letih. Najbolj preprosta razlaga je: »prizadevanje za svet brez meja«. Globalizacija je tudi pojem, ki je v zadnjem času najbolj raziskovan, in o katerem se največ govori. Posledično pa je tudi mnoštvo razlag in definicij, ki govorijo v prid globalizaciji, pa tudi takšnih, ki globalizacije ne sprejemajo kot procesa, katerega učinki in posledice so pozitivni. Slednji zatorej iščejo rešitve, ki bi omilile negativne učinke globalizacije. Najbolj učinkovita pot vodi v regionalne integracije. Pojavlja pa se vprašanje, v kakšni obliki in v kolikšni meri naj se države povežejo v svetu, ki si prizadeva za odstranitev meja in vseh ovir, ki omejujejo prosto trgovanje med ekonomskimi subjekti. Globalizacija in regionalizacija sta procesa, ki se odvijata simultano, močno učinkujeta na Westphalski državni sistem in tako doprinašata k neredu in morda k novi globalni ureditvi. Pojavi se vprašanje, ali sta omenjena procesa homogena, se medsebojno prepletata in krepita, ali pa sta nekompatibilna, kontradiktorna ter se potemtakem izključujeta. Globalizacija ima pozitivne, hkrati pa tudi negativne učinke na nacionalne ekonomije, kot tudi na posamezne subjekte. Kot je izjavil Stiglitz (2002): »V veliko državah je globalizacija prinesla velike koristi manjšini in majhne koristi večini. Vendar pa je v veliko državah prinesla ogromne koristi mnogim. Razlog je, da globalizacija pomeni različne stvari na različnih lokacijah.« Zanimali so nas glavni akterji v procesu globalizacije in njihova prizadevanja, kakor tudi učinki omenjenega procesa na regije. Pomembne so tudi posledice in oblike regionalnih povezav v času globalizacije. Ali se te povezave razlikujejo od povezav pred pojavom globalizacije, in ali so učinkovitejše in prinašajo koristi, ali pa omejujejo globalizacijo, ki bi prinesla prosperiteto. Regionalizem, ki sem ga obravnavala v tej diplomski nalogi je t.i. »novi regionalizem«. Z nalogo je bilo ugotovljeno, ali je le-ta resnično nov, in v čem se razlikuje od starega regionalizma. Seveda so me zanimali učinki in posledice regionalnih povezav, ki imajo značilnosti novega regionalizma. Dejstvo je, da sta regionalizem in globalizacija procesa, ki sta tesno povezana. Moj namen je bilo odkriti, ali je regionalizem ovira globalizaciji, ali pa je temeljni kamen v procesu vključevanja nacionalnih ekonomij v globalni tržni sistem. Poskušala sem osvetliti dilemo, ali je regionalizem »poleno pod nogami«, ali »temeljni kamen« v procesu globalizacije. Namen, cilji in osnovne trditve Namen Za obravnavo navedene teme sem se odločila predvsem zaradi aktualnosti. Nov val regionalizma je pojav, ki se še vedno odvija, zato tudi upam, da je moja raziskava

6

pripomogla k razjasnitvi, ali je priključitev k regionalni integraciji pozitivna ali negativna poteza v odločitvi državne politike. Cilji V prvem delu diplomske naloge sem pojasnila pojem globalizacije, začetek in razvoj globalizacije ter glavne akterje v tem procesu. Predstavljene so tri svetovne institucije, kot glavni akterji omenjenga procesa, ki s svojim delovanjem lahko močno vplivajo na globalno ekonomsko stanje: Svetovna trgovinska organitacija (WTO), Mednarodni denarni sklad (IMF) ter Svetovna banka (WB). V drugem delu je pojasnjen pojem regionalizma in regionalizacije. Strnjeno je prikazan kronološki pregled razvoja regionalnih integracij ter razlogi za pojav regionalnih integracij. Predstavljene so vzpodbude za regionalne integracije prvega ter drugega vala integracij. Tretji del podrobneje obravnava novi regionalizem. Opredeljen je pojem novega regionalizma, raziskani so vzroki za pojav novega regionalizma, ter razlika med starim in novim regionalizmom. Ugotovljeno je, ali je novi regionalizem resnično nov in ali obsega nove regionalne integracije ali pa je to le nov način integriranja starih povezav. V kolikšni meri je novi regionalizem prisoten v nekaterih najobsežnejših integracij, ter tudi najbolj znanih, je pojasnjeno v četrtem delu. Bolj podrobno so obravnavane sledeče regionalne integracije: EU, MERCOSUR, NAFTA ter APEC. V zaključnem poglavju so na osnovi pridobljenih spoznanj iz preteklih poglavij pojasnjeni učinki globalizacije ter regionalizacije. Iz ugotovitve učinkov pa je razvidno, v kakšnem odnosu sta ta dva pojava trenutno in kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Osnovne trditve Hipoteze naloge: • novi regionalizem je »odskočna deska« oziroma »temeljni kamen« liberalizacije

svetovnega gospodarstva; • popolna liberalizacija gospodarstva (odprto tržišče na katerem pravila igre določa

samo trg brez posredovanja državnih ali drugih institucij) ne prinaša maksimalne koristi;

• vključitev države v regionalno integracijo prinaša večje koristi kot »odpriti liberalizem«;

• politična ekonomija ter regulacija trga s strani državnih in političnih institucij mora obstajati do določene mere na trenutni stopnji razvoja globalnega gospodarstva.

7

Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Regionalizem in globalizem sta procesa, ki se odvijata, in nenehno spreminjata razmere v svetu, in predpostavljam, da sta nedokončana procesa, kar pomeni, da lahko na dosedanjih rezultatih samo predvidevamo njune posledice v prihodnosti. Predpostavljam da je vključevanje držav v regionalno integracijo bolj pozitivno za državo članico z gospodarskega, hkrati pa tudi s socialnega, okoljevarstvenega in varnostnega vidika. Regionalne integracije so zelo pomembne v svetovnem gospodarstvu, za kar je dokaz širitev Evropske unije, ki je v ekonomskih krogih najpomembnejši dogodek letošnjega leta. Omejitve Pri procesu regionalizma sem se omejila na t.i. novi regionalizem. Prvi val regionalizma je omenjen le strnjeno v kronološkem pregledu razvoja regionalizma. V diplomski nalogi se bom osredotočala na družbeno-socialne razmere v posameznih državah. Diplomska naloga je predvsem teoretična. Empirični podatki so uporabljeni za dokaz pri določenih trditvah. Zaradi velikega števila registriranih regionalnih integracij, ter različnih lastnosti le-teh, so v diplomski nalogi predmet raziskave le največje svetovne integracije (EU, NAFTA, APEC, MERCOSUR), z značilnostmi novega regionalizma. Diplomska naloga ni namenjena raziskavi negativnih učinkov globalizacije na posamezna gospodarstva, zato se nisem osredotočala na ta vidik, temveč primerialni analizi globalizacije in novega regionalizma, pri čemer je bil povdarek na pozitivnih učinkih novega regionalizma. Novi regionalizem ni obravnavan z vidika nove svetovne ureditve. Diplomska naloga ni namenjena raziskovanju socialnih razmer v posameznih državah kot posledicami globalizacije, zatorej je tu svet obravnavan z vidika regij (Evropa, Severna Amerika, Južna Amerika, Azija-Pacifik, Afrika) in regionalnih integracij z značilnostmi novega regionalizma (EU, NAFTA, MERCOSUR, APEC,…). V obeh primerih – globalizacija in novi regionalizem – je nešteto akterjev, od podjetij, interesnih združenj, do vladnih organizacij ter vlad posameznih držav in mednarodnih institucij. V tej diplomski nalogi so predstavljeni le najvažnejši za mojo raziskavo. Na mednarodni ravni mednarodne institucije IMF, WTO, WB.

8

Predvidene metode raziskovanja Glede na to, da diplomska naloga zajema globalizacijo in regionalizacijo, ki sta makroekonomska pojava, je bilo raziskovanje makroekonomsko. Raziskava je bila dinamična, saj sta bila pojava globalizacije in regionalizacije obravnavana od nastanka, prav tako pa tudi posamezne regionalne integracije. Pri opisovanju pojmov globalizacije in regionalizacije ter njunih značilnosti je bila uporabljena metoda deskripcije. Omenjena procesa sta medsebojno primerjana, kakor so medsebojno primerjane tudi regionalne integracije, zato je bila uporabljena tudi metoda komparacije. Pri medsebojni primerjavi globalizacije in regionalizacije in pri primerjavi regionalnih integracijah je bila uporabljena komparativna metoda. Zgodovinska metoda je bila uporabljena pri kronološkem pregledu razvoja globalizacije in regionalizacije.

9

2 GLOBALIZACIJA 2.1 Globalizacija kot ekonomski pojem Živimo v svetu, v katerem lahko oblečemo ameriška oblačila, se nadišavimo s francoskim parfumom, ki ga predstavlja angleška manekenka, obujemo čevlje nemške znamke ter se z avtom španskega izvora odpeljemo na ameriški hamburger. Lahko pa preprosto ostanemo doma, ter na televiziji pogledamo najnovejše novice in dogajanja v svetu na enem izmed mnogih programov, ki so nam na voljo, ali pa s pomočjo interneta izbrskamo stvari, ki nas zanimajo. Laično ter kratko opisana današnja realnost. Če se poglobimo v proizvode, ki nam jih ponujajo police v trgovinah, v podjetja, ki stojijo za njimi ter njihovo zgodovino in ozadje, pa bi ugotovili, da so oblačila izdelana v Tajvanu ali na Tajskem, da je francoski parfum izdelala skupina ljudi, ki je popolnoma različnih narodnosti, in morda niti eden izmed njih ni Francoz, da čevlji izvirajo prav tako iz azije, ter deli avtomobila iz različnih koncev sveta, hamburger pa je iz pristnih slovenskih sestavin. Vse to so produkti globalizacije. Globalizacija je zelo kompleksen in protisloven proces. Do danes v svetu pravzaprav še ni uveljavljene splošno sprejete definicije izraza globalizacija, niti ni širšega dogovora o tem, kako globalizacijo definirati. Izraz se uporablja tako v normativnem kot v deskriptivnem smislu. V normativnem smislu gre za proces odpiranja nacionalnih ekonomij, oziroma za liberalizacijo trgovinskih in finančnih tokov. V deskriptivnem smislu pa je globalizacija proces, v katerem se povečuje medsebojna odvisnost proizvajalcev blaga in storitev in v katerem se odločitve o alokaciji produkcijskih faktorjev v vse večji meri sprejemajo na globalnem nivoju. Globalizacija je definirana na različne načine, odvisno od discipline in miselnosti. Vojaško/varnostni realisti govorijo o tehnološkem razvoju, ki naredi orožje in komunikacijske sisteme globalne. Ostali se sklicujejo na povečano univerzalnost pravil, regulacij in institucij, določenih znotraj ZN, GATT-a ali ostalih okvirov. Ostali se osredotočajo na razširitev in običajnost idej in informacij, kar je pogosto imenovano »globalna vas«. Osredotočanje Hettne-ja je na povečan pretok finančnega kapitala in nove načine trgovanja in proizvodnje, ki izhajajo iz nove informacijske tehnologije. Vse to daje prostor ekonomskim akterjem za delovanje na globalni ravni, medtem ko politični akterji še vedno živijo v mednarodnem svetu (Hettne, 1999, 177). Preprosta definicija globalizacije je upad stroškov mednarodnega poslovanja. Eden izmed ključnih učinkov je povečanje mednarodne integracije trgov dobrin, storitev, tehnologij, idej, finančnega in drugega kapitala in dela. Pokazatelj njenega napredka je zmanjšanje razlik v cenah teh produktov in faktorjev v prostoru (znotraj in med državami). Ti in podobni učinki globalizacije so občuteni v vseh državah po svetu, še posebej v odprtih ekonomijah (Anderson, 2001, 6). Po besedah Roberta Coxa »značilnosti trenda globalizacije vključujejo internacionalizacijo proizvodnje, novo, mednarodno delitev dela, nova migracijska gibanja z juga na sever, novo konkurenčno okolje, ki pospešuje te procese in

10

internacionalizacijo države . . . kar dela države agente globalizirajočega sveta.« (citirano v: Smith, 2001, 15) Globalizacija je proces, ki se odvija, četudi ne linearno, tekom dolgega obdobja. Proces pospešujejo in vodijo medsebojno povezane spremembe v tegnologiji, posebej v komunikacijah in transportu, javna politika – na domačem in mednarodnem nivoju – in preference posameznikov glede odločitev kaj in kje trošiti, varčevati in delati. Delovno razumevanje »globalizacije«, kot ga bom uporabila v tej nalogi, se nanaša na progresivno integracijo, liberalizacijo, deregulacijo in privatizacijo mednarodnega gospodarstva in njegovih sestavnih delov, torej odvijajočo se ekonomsko, tehnološko, družbeno in politično integracijo gospodarstev v svetu. V okviru politične ekonomije globalizacija pomeni skupne učinke treh glavnih sprememb: 1. pospešena internacionalizacija proizvodnje – to lahko ocenimo s povečanim

razmerjem proizvodnje (in prodaje) dobrin in storitev, ki je pod nadzorom in direktivo podjetij zunaj meja države;

2. močno povečana mobilnost kapitala – le to lahko grobo ocenimo z dnevno ali letno količino tujih menjalnih transakcij ter kreditnih instrumentov, kot so delnice in obveznice, na mednarodnih finančnih trgih;

3. povečana mobilnost znanja ali informacij, od povečanega pretoka sporočanja, do prenosa tehnologij.

Družbeni odnosi, ki so skupek številnih in kompleksnih oblik medsebojne interakcije in delovanja ljudi, se čedalje bolj odvijajo in organizirajo na osnovi planetarne enote. Kot dokaz so tudi lokacije držav, in predvsem teritorialne meje med državami, ki postajajo nekako manj pomembne v naših življenjih. Globalizacija je torej odvijajoč se trend, pri katerem je postal svet v veliko ozirih in čedalje hitreje, dokaj brezmejna družbena sfera. Teritorialna ozemlja ostajajo pomembna, vendar pa se geografija svetovne politike ne omejuje več na teritorij. Globalizacijo moramo zatorej ločiti od internacionalizacije. Kot sestava izraza nakazuje, se »internacionalizacija« nanaša na proces krepljenja povezav med nacionalnimi oblastmi. Kot rezultat internacionalizacije, lahko imajo države druga na drugo široke in globoke učinke, vendar pa ostajajo različna in ločena območja. V mednarodnih odnosih so države ločene med sabo z natančno začrtanimi mejami, kot tudi z znatnim časom, ki je navadno potreben za premostitev razlike med njihovimi posameznimi teritoriji. Če povzamemo razlike, je internacionalna realnost skupek omejenih držav, medtem ko je globalna sfera mreža čezmejnih povezav. Medtem ko mednarodne povezave (npr. trgovanje kakava) zahteva od ljudi premostitev znatnih razdalj, so globalne povezave (npr. satelitske oddaje) učinkovito bližje, ter takojšnje. Globalni fenomen se lahko razširi po svetu istočasno in se lahko premika med kraji v hipu; v tem oziru imajo nadteritorialne in trans-svetovne značilnosti. Medtem ko na vzorce »internacionalne« medsebojne odvisnosti močno vplivajo nacionalne državne razlike, imajo poti »globalnih« medsebojnih odnosov pogosto malo stika s teritorialnimi mejami. Mednarodni (internacionalni) in globalni odnosi seveda lahko koeksistirajo istočasno, in dejansko je sodobni svet obenem internacionaliziran in globaliziran (Smith, 2001, 15).

11

Kot primer lahko navedem družbo Nike, ki na tržišče v Tokiu, na Japonskem, plasira omejeno serijo svojih športnih copat. Nato lahko odšteva dneve, ko se bodo ti isti copati pojavili na nogah mladostnika v New Yorku. 2.2 Vidiki globalizacije Z vidika komunikacije se je globalizacija pojavila skozi rast računalniških mrež, telefonije, ekektronskih masovnih medijev in podobno. Takšne tehnologije omogočajo osebam skoraj takojšnji stik drug z drugim, ne glede na njihovo lokacijo na zemlji in ne oziraje se na državne meje, ki ležijo med njimi. Npr., faksirano sporočilo bo dospelo na čezoceansko destinacijo skoraj tako hitro, kot prejemnik v sosednji zgradbi. Glede na organizacije, se je globalizacija razširila preko širitve in rasti podjetij, združenj in regulativnih agencij, ki delujejo kot čezmejne mreže. Organizacije, kot so Korporacija Nissan, Organizacija za zaščito intelektualne lastnine, Rešimo otroke, obravnavajo celoten planet kot njihovo področje aktivnosti in smatrajo človečnost v celoti kot njihove dejanske ali potencialne stranke. Z ekološkega vidika se globalizacija pojavlja kot fenomen, kot je planetarna klimatska sprememba (ali globalno ogrevanje), tanjšanje ozonskega plašča, in upad v zemljini biološki raznolikosti. Nobena od teh okoljskih razvojev ne more biti izolirana na eno ali drugo državo; nastali so globalno, ter kot taki učinkujejo na svet kot enoten prostor. Svet se je pričel zavedati, da je potrebno tudi okoljske zadeve reševati globalno. Poskus je podpis Kojotskega sporazuma s strani vseh industrializiranih držav, vendar se mu ZDA niso priključile. Vendar pa se tega zavedajo tudi določena podjetja oz. korporacije ki financirajo raziskave v smeri odkrivanja alternativnih virov energije, predvsem v avtomobilski industriji. Glede na proizvodnjo, so se v sektorjih kot so motorna vozila in mikroelektronika, razvile tako imenovane »globalne tovarne«. V tem primeru različne stopnje proizvodnje, kot so raziskave in razvoj, procesiranje materialov, priprava komponent, sestavljanje delov, zaključevanje in kontrola kakovosti, niso omejene znotraj nacionalnega gospodarstva, ampak se povezujejo preko nekaj držav v enotno proizvodno linijo. Hkrati se globalizacija razvija tudi v oziru na denar in finance. In sicer z nastankom štiriindvajset urnega, globalnega trga delnic in obveznic, razširitvijo globalno prepoznavnih kreditnih kartic, ter s povečano uporabo valut, kot so ameriški dolar, jen in euro, v celem svetu. Med tem je vojaška sfera doživela prihod globalnega orožja. Medcelinski balistični izstrelki in vohunski sateliti, na primer, so na nek način oblikovali svet v enotno vojno območje. Čeprav se je zalivska vojna 1990-1991 odvijala na ozemlju Iraka in Kuvajta, je enako vključevala satelitski nadzor, kratke bliskovite bombne operacije, elektronska čezmejna plačila za podporo operacijam, boj propagande v masovnih medijih, in svetovno koalicijo proti Bagdadski vladi, Združene Narode. Podobna situacija se je pojavila letos v Iraku, čeprav sprva brez Združenih Narodov. Vendar pa bodo po vzpostavitvi miru pri obnovi Iraka sodelovala podjetja številnih držav (povzeto po Scholte, 2001, 15-16).

12

2.3 Vzroki za pojav globalizacije in razvoj globalizacije Obstajajo številne dimenzije dinamike procesa globalizacije, vključujoč integracijo trgovanja in finančnih transakcij med državami. Močne ekonomske in politične sile pa so globalizacijo tržišč še pospešile in ji pripomogle v razmahu. Na ekonomski strani je bilo, in še vedno je, njeno gonilo tehnologija. Relativni stroški letalskega, pomorskega in cestnega transporta so kontinuirano padali, posledično pa je postajalo čez-mejno trgovanje cenejše. Revolucija v informacijski tehnologiji je imela še bolj dramatičen vpliv na trgovanje in storitve, še posebej na finančno poslovanje. Povečana dostopnost informacij in upadajoči transakcijski stroški so nadalje stimulirali mednarodne tokove kapitala, dela in tehnologije. Seveda nič od tega ne bi bilo možno brez političnih odločitev za izvajanje politike, konsistentne z globalizacijo. To imenujemo proces liberalizacije. Ta se je sprožil v osemdesetih letih in je ob informacijski revoluciji temelj globalizacije. Če bi državne meje še naprej ovirale pretok blaga storitev in kapitala, bi sodelovanje osebkov iz vsega sveta ostalo omejeno. Globalizacija pomeni vzpostavitev mednarodnega trga, na katerem se preko državnih meja prosto preliva kapital in kroži blago. Proces liberalizacije se je sprožil v osemdesetih letih in je ob informacijski revoluciji temelj globalizacije. Če bi državne meje še naprej ovirale pretok blaga, storitev in kapitala, bi sodelovanje osebkov iz vsega sveta ostalo omejeno. Sproščanje svetovne trgovine zapira obdobje protekcionizma, ki je svetovno gospodarsko sodelovanje oviral skozi stoletja . Priložnost so najprej zaznala velika podjetja. Pričela so z ustanavljanjem podružnic v oddaljenih krajih predvsem nerazvitega sveta, kjer so našla poceni nabavne trge. Surovine in delovna sila z nizkimi stroški so vzbudila zanimanje velikih podjetij, ki imajo tržišče za svoje proizvode na zahodu. Produkcija mnogih proizvodov se je tako preselila v nerazviti svet, kjer je z zahodnim kapitalom in znanjem stekla produkcija vsega, kar je bilo ekonomično prepeljati na zahod. V globalnem gospodarstvu se je kmalu izkazalo, da odločitve sprejemajo najmočnejši, ki celo svoje domače vlade postavljajo v podrejeni položaj. Multinacionalna podjetja so ostale osebke potisnila izven območja prostega odločanja. Koristi od mednarodnih ekonomskih odnosov so nepravično razdeljene (Warner, 2002, 388). Na nabavnih trgih nerazvitega sveta se obnašajo monopsomistično, v razvitem svetu pa natančno sledijo maksimiranju iztržkov. Na eni strani nizke nabavne cene in na drugi strani visoki iztržki multinacionalkam omogočajo visoke dobičke. 2.4 Glavni akterji v procesu globalizacije Liberalizacija svetovnega gospodarstva ter s tem sam proces globalizacije ne bi bil mogoč, če se za to ne bi zavzemale tudi določene svetovne institucije. Države v svetu so se pričele zavzemati za relativni mir v svetu že leta 1648, ko se je odvijala Westphalska konferenca. Mednarodna skupnost je bila takrat skupnost suverenih držav, ki pa so imele med sabo malo stikov in so bile neorganizirane. Leta 1713 pa je bila izražena

13

potreba po ohranitvi ravnotežja moči v mednarodni skupnosti. V letih ki so sledila, so države Evrope zasedale na številnih konferencah (glej še Lukšič, 1999, 19), vendar pa se je kljub prizadevanju za mir in ravnotežje moči leta 1914 pričela prva svetovna vojna, leta 1929 svetovna ekonomska kriza, leta 1941 pa druga svetovna vojna. Ti trije dogodki so pustili za sabo finančne oziroma gospodarske, kot tudi materialne ruševine. Dve vojni predvsem v Evropi in Aziji, svetovna kriza pa v celotnem industrijskem svetu, tako v Evropi kot tudi v ZDA. Po drugi svetovni vojni so se države Zaveznice odločile ustanoviti organizacije, ki bi preprečile ponovitev dogodkov zadnjih desetletij, ter pomagale pri ponovni izgradnji v vojni prizadetih držav (Stiglitz, 2002, 11): 1) za zagotovitev miru v svetu je bila ustanovljena Organizacija Združenih Narodov -

OZN1; 2) za zagotovitev globalne ekonomske stabilnosti ter preprečevanje ponovne globalne

depresije je bil ustanovljen Mednarodni denarni sklad - MDS2, katerega ustanovitelj je bil Maynard Keynes;

3) za pomoč pri ponovni izgradnji Evrope je bila ustanovljena Svetovna Banka - WB3, ki je imela ob ustanovitvi naziv Mednarodna banka za rekonstrukcijo in razvoj - IBRD4. Ti dve instituciji sta bili dogovorjeni na konferenci v Bretton Wood-su, New Hampshire, julija 1944;

4) za kontrolo liberalizacije trgovine, spremljanje izvajanja sporazumov in aktov, ki sodijo v domeno organizacije, je bila s podpisom sporazuma o zaključku Urugvajskega kroga multilateralnih pogajanj v Marakešu, 15.4.1994, ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija5 - WTO, ki je s 1.1.1995 nadomestila GATT6.

Ostale pomembnejše javne globalne nadzorne agencije so poleg treh omenjenih še Banka za mednarodne poravnave – BIS7, skupina G7, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj – OECD8, Konferenca Združenih narodov o trgovini in razvoju - UNCTAD9. Delovanje WTO, MDS, WB, ter posledice le-tega na svetovno trgovino, globalizacijo ter razvoj bo podrobneje prikazano v sledečih točkah. 2.4.1 Svetovna trgovinska organizacija - WTO Prvoten namen predhodnika Svetovne trgovinske organizacije, GATT-a, je bila liberalizacija mednarodne trgovine. To je pomenilo, da so si države prizadevale zmanjšati carinske tarife med članicami. Čeprav je GATT uspel močno znižati tarife, ni

1 ang: United Nations - UN 2 ang: International Monetary Found - IMF 3 ang: World Bank - WB 4 ang: The International Bank For Reconstruction and Development - IBRD 5 ang: World Trade Organization - WTO 6 ang: General Agreement on Tariffs and Trade – Splošni sporazum o carinah in trgovini 7 ang: Bank for International Settlements 8 ang: Organisation of Economic Co-operation and Development - OECD 9 ang: United Nations Conference on Trade and Development - UNCTAD

14

bilo možno doseči končnega dogovora. Šele pol stoletja po drugi svetovni vojni in dve tretjini stoletja po svetovni krizi je bila ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija. WTO je bila ustanovljena kot institucija ki je, in bo, odgovorna za vprašanja svetovne trgovine. Zamisel za takšno institucijo je bila rojena skupaj z zamislijo Svetovnega monetarnega sklada - MDS in Svetovno banko – WB na zasedanju v Bretton Woods-u. WTO naj bi urejala mednarodne trgovinske odnose. Za razširitev depresije in njen obseg so bile v veliki meri okrivljene siromašne sosedske trgovinske politike, pri katerih so države zvišale tarife za ohranitev svojih lastnih gospodarstev, vendar na škodo sosednjih držav. Potrebna je bila mednarodna organizacija, ne samo za preprečitev ponovne gospodarske krize v takšnem obsegu, temveč tudi za vzpodbujanje prostega pretoka storitev in dobrin (Soros, 2002, 13). Vendar pa je WTO izrazito drugačno od ostalih dveh organizacij. Sama ne postavlja pravil, ampak le zagotavlja forum, v katerem se odvijajo trgovinska pogajanja ter hkrati skrbi, da so ta pravila spoštovana. 2.4.1.1 Značilnosti in funkcije WTO Glede na svoje delovanje lahko značilnosti WTO strnjeno opišemo v sledečih točkah (Bobek, 2002, 135): 1. univerzalnost organizacije, ki naj bi zagotavljala večjo pravno varnost v

mednarodnih trgovinskih odnosih in uveljavljala utečen in učinkovit mehanizem reševanja mednarodnih trgovinskih sporov. Hkrati naj bi spodbujala rast svetovne trgovine z blagom in storitvami, tako da se vsa vprašanja mednarodne trgovine in posredno gospodarskega razvoja obravnavajo v WTO. Države v sodelovanju z MDS ter WB zavezujejo dogovori.

2. izgrajen način reševanja mednarodnih trgovinskih sporov, ki se reši v določenem postopku v točno določenih rokih.

3. možnost spremembe načina glasovanja; če ni konsenza, lahko WTO sprejema odločitve, ki z večino glasov obvezujejo vse države, kar prej na osnovi GATT47 ni bilo mogoče.

4. strožji in trdneje postavljeni kriteriji za izpolnjevanje obveznosti držav ob večjih in doslednejših pooblastilih organov WTO.

5. natančneje določeni in bolj zavezujoči postopki notifikacije držav v zvezi z izvajanjem sporazumov.

V skladu z namenom delovanja, ter cilji organizacije, ima WTO sledeče funkcije (WTO, 2003b, 2): • upravljanje WTO trgovinskih sporazumov; • forum za trgovinska pogajanja; • obravnavanje trgovinskih sporov; • nadzorovanje nacionalnih trgovinskih politik; • tehnična pomoč in učenje za države v razvoju; • kooperacija z ostalimi mednarodnimi organizacijami.

15

2.4.1.2 Področja delovanja WTO Nekatera področja delovanja WTO izhajajo iz sporazuma GATT, in jih je WTO prevzela, določena tudi posodobila, dopolnila in izboljšala, pojavila pa so se tudi nova. Dobrine Vse se je pričelo s trgovanjem z dobrinami. Od 1947 do 1994 je bil GATT forum za pogajanja o nižjih carinskih stopnjah in ostalih trgovinskih preprekah; tekst Splošnega Sporazuma10 je določil pomembna pravila, predvsem ne-diskriminacijo. Od 1995 je prenovljeni GATT postal glavni sporazum za trgovanje z dobrinami. Vsebuje anekse, ki se ukvarjajo z določenimi sektorji, kot so kmetijstvo in tekstilje, in z določenimi vprašanji, kot so državno trgovanje, proizvodni standardi, subvencije in proti dumpinško ukrepanje. Storitve Banke, zavarovalniška podjetja, telekomunikacijska podjetja, tour operaterji, hotelske verige in transportna podjetja, ki želijo poslovati v tujini, lahko sedaj uživajo ista pravila bolj proste in bolj pravične trgovine, kar je bilo prvotno uporabljeno za trgovanje z dobrinami. Ta načela so zapisana v novem Sprošnem sporazumu o trgovanju s storitvami11. Članice WTO so uvedle tudi individualne obveznosti znotraj GATS, ki navajajo, katere od svojih storitvenih sektorjev so pripravljene odpreti tudi konkurenci, ter kako odprta so ta tržišča. Intelektualna lastnina WTO-jev sporazum o intelektualni lastnini vsebuje pravila za trgovanje in investicije v ideje in kreativnost. Pravila določajo, kako naj bodo pri trgovanju varovane avtorske pravice, patenti, trgovske znamke, geografska imena, ki se uporabljajo za označevanje proizvodov, industrijski dizajn, celostne podobe in tajne informacije, kot so poslovne skrivnosti – »intelektualna lastnina«. Reševanje sporov WTO-jev postopek za reševanje trgovinskih sporov znotraj Sporazuma za reševanje sporov12 je ključen za uveljavitev pravil in s tem zagotovitev tekočih trgovinskih tokov. Države prijavijo spor pri WTO če menijo, da so znotraj sporazuma kršene njihove pravice. Sodbe s strani posebej določenih neodvisnih strokovnjakov so zasnovane na interpretaciji sporazumov in obveznosti posamezne države. Sistem spodbuja države, da rešujejo spore s posvetovanjem. V primeru neuspeha lahko sledijo previdno začrtani, stopenjski proceduri, ki vključuje možnost sodbe s strani strokovne porote, in možnost pritožbe na razsodbo po legalni poti. Zaupanje v sistem je potrjeno s številom primerov, ki so jih prijavili na WTO – okrog 300 primerov v osmih letih, v primerjavi s 300 spori, ki so bili obravnavani tekom celotnega obstoja GATT (1947-94). 10 ang: General Agreement 11 ang: General Agreement on Trade in Services - GATS 12 ang: Dispute Settlement Understanding - DSU

16

Retrospektiva politike Mehanizem retrospektive trgovinske politike13 je namenjen povečanju transparentnosti, oblikovanju večjega razumevanja politik, ki se jim države prilagajajo, in ocena njihovega učinka. Veliko članic vidijo retrospektivo kot konsktruktivno povratno informacijo njihove politike. Vse članice WTO morajo opraviti periodično raziskavo, vsak pregled pa vsebuje poročila določene članice ter WTO sekretariata (WTO, 2003a, 5). 2.4.1.3 WTO in globalizacija GATT in sedaj WTO še bolj, prispeva k globalizaciji v nekaj ključnih ozirih. WTO ima štiri glavne cilje: določiti in uveljaviti pravila za mednarodno trgovanje, zagotoviti forum za pogajanja in nadzor liberalizacije trgovanja, povečati transparentnost politike in reševanje trgovinskih sporov. Razen vloge transparentnosti, so bili to tudi ključni cilji GATT-a, vendar pa je WTO dosti bolj obsežen kot GATT. Pravila za upravljanje mednarodne trgovine GATT/WTO služijo vsaj trem namenom, ter vzpodbujajo multilateralni trgovinski sistem in s tem globalizacijo. Kot prvo, ščitijo blagostanje majhnih in šibkih držav pred diskriminatornimi akcijami trgovinskih politik velikih in močnih držav. GATT-ova Člen I (most-favoured-nation-MFN, načelo največje ugodnosti) in III (national treatment) obljubljata, da bodo vsem članicam WTO dodeljeni isti pogoji pristopa na tržišče določene članice kot MFN, in da bodo vsi, tudi dobavitelji, obravnavani enako kot domači dobavitelji. Ta pravila pravičnosti so temeljna za vlivanje zaupanja v svetovni trgovinski sistem. Še posebej znižujejo rizike, ki so povezani z večjo povezanostjo med nacionalnimi proizvajalci in potrošniki in tujci, riziki, ki bi jih drugače lahko država uporabila kot izgovor pred popolno odprtostjo njenih meja. Kot drugo, velika gospodarstva imajo potencial za izrabo njihove monopolne moči s carinjenjem njihove trgovine, vendar pa iz teorije trgovanja izhaja, da je ostali svet in svet kot celota omejen s takšnimi trgovinskimi carinami. Medtem ko je vsako veliko gospodarstvo v skušnjavi uvesti trgovinske dajatve, je učinek pri takšni uvedbi s strani večih držav istočasno slabšalen za večino, če ne celo za vse – pri tem pa bi se pojavilo tudi zmanjšanje blagostanja v številnih manjših državah. Zatorej je pomemben sporazum o ne dvigovanju trgovinskih preprek in vezava le-teh v tarifno shemo z določenimi najvišjimi vrednostmi. To pravilo je zajeto v GATT-ovem Členu II, kjer se za članice WTO ne pričakuje omejitev trgovanja znotraj tarif in so obvezane za nadaljen dostop do njihovega trga nikoli manj ugodno, kot je določeno v njihovih tarifnih shemah. Ta tarifno zavezujoča pravila prinašajo v mednarodni trgovinski sistem manjši riziko pri poslovanju, ter s tem pripomorejo k pripravljenosti držav, da postanejo bolj soodvisne, ter poslovnih ljudi, da investirajo več. Tretji, in morda najpomembnejši prispevek multilateralnih pravil, ki disciplinirajo trgovinsko politiko je, da lahko pomagajo vladam obrambo domačih interesnih skupin, ki zahtevajo poseben tretma. To je doseženo delno skozi Člen II, ki prepoveduje

13 ang: Trade Policy Review Mechanism - TPRM

17

povečanje mejnih omejitev, kot tudi preko številnih drugih členov, ki so namenjeni zagotovitvi, da ne-tarifne omejitve niso uporabljene kot nadomestilo za tarife. Ta sistem je včasih imenovan kot »uliksov učinek« - pomaga preprečiti vladam skušnjavo, v tem primeru v korist določenim interestnim skupinam in na račun ostalega gospodarstva (Anderson, 2001, 10). 2.4.1.4 WTO, regionalizem in regionalne integracije Čeprav deluje kontradiktorno, glede na to, da si WTO prizadeva za prosto trgovanje, je mnenje WTO-ja, da regionalni trgovinski sporazumi lahko dejansko podpirajo njen multilateralni trgovinski sistem. Regionalni sporazumi so omogočili skupinam držav pogajanje o pravilih in obveznostih, ki presegajo, kar je trenutno možno multilateralno. V zameno so nekatera od teh pravil ustvarila pot za sporazume, oblikovane kasneje znotraj WTO. Storitve, intelektualna lastnina, okoljevarstveni standardi, investicije in konkurenčne politike so vprašanja, ki so se pojavila v regionalnih pogajanjih, ter se kasneje razvila v sporazume ali predmete razprave znotraj WTO. Za WTO so pomembne tiste skupine, ki ukinjajo ali zmanjšujejo ovire za trgovanje znotraj skupine, ter hkrati ne dvigujejo ovir do tretjih držav - nečlanic skupine. Sporazumi WTO priznavajo, da lahko regionalni sporazumi in tesnejše ekonomske integracije koristijo državam. Priznavajo pa tudi, da lahko v določenih okoliščinah RTS-i škodijo trgovinskim interesom drugih držav. Seveda vzpostavitev carinske unije ali prosto trgovinskega območja lahko krši WTO-jev princip enakovredne obravnave vseh trgovinskih partnerjev, MFN. Vendar pa Člen 24 GATT-a dovoljuje oblikovanje RTS-ov kot posebno izjemo, vendar obvezno ob izpolnitvi strogih kriterijev. Sporazumi bi naj pripomogli k svobodnejšemu pretoku trgovanja med državami v skupini, brez vzpostavitev ovir na trgovanje z nečlanicami. Z drugimi besedami, regionalne integracije bi naj dopolnjevale, in ne ogrožale, multilateralni trgovinski sistem. Člen 24 določa, da bi se naj v primeru ustanovitve prosto trgovinske cone ali carinske unije, carine in ostale trgovinske prepreke znatno zmanjšale ali ukinile v vseh sektorjih trgovanja v skupini. Za ne-članice pa bi se naj trgovanje s članicami ne poostrilo bolj, kot pred ustanovitvijo skupine. Podobno Člen 5 GATT-a določa za sporazume gospodarskih integracij o storitvah. Ostali predpisi v WTO-jevih sporazumih dovoljujejo državam v razvoju vstop v regionalne ali globalne sporazume, ki vključujejo zmanjšanje ali ukinitev carinskih in ne-carinskih preprek na trgovanje med njimi. 6. februarja 1996 je Konferenca ministrov WTO oblikovala Komite za regionalne trgovinske sporazume. Njegov namen je proučiti regionalne skupine in oceniti, ali so skladni s pravili WTO. Komite proučuje tudi, kako lahko regionalni sporazumi učinkujejo na multilateralni trgovinski sistem, in kakšni so odnosi med regionalnimi in multilateralnimi sporazumi.

18

Čedalje bolj se države zbirajo in oblikujejo skupine in zavezništva znotraj WTO. V nekaterih primerih celo govorijo enotno z enim samim predstavnikom ali pogajalsko skupino. To je deloma naravni rezultat ekonomske integracije – v svetu je ustvarjenih čedalje več carinskih unij, prosto trgovinskih območij in skupnih trgov. Na to lahko gledamo tudi kot sredstvo za povečanje pogajalske moči manjših držav v pogajanjih z njihovimi večjimi trgovinskimi partnericami. Včasih je lažje doseči konsenzus, če skupine držav privzamejo skupno stališče. Včasih so skupine ustvarjene posebej za dosego sporazuma ali premik z mrtve točke, kot pa za zastopanje skupnega stališča. Ne obstajajo pa trdna in stalna pravila o učinkih skupin v WTO. Največja in najobsežnejša skupina je Evropska Unija (iz pravnih razlogov v WTO uradno imenovana Evropska komisija14) in njenih 25 članic. Evropska unija je carinska unija s skupno zunanjo trgovinsko politiko in tarifami. Medtem ko države članice koordinirajo svoja stališča v Bruslju in Ženevi, samo Evropska komisija zastopa EU na skoraj vseh WTO srečanjih. EU je članica WTO s svojimi lastnimi pravicami, kot tudi vsaka njena država članica. Manjša stopnja ekonomske integracije je bila dosedaj dosežena s strani članic WTO v ASEAN-u – Bruneji, Indonezija, Malezija, Burma, Filipini, Tajska in Singapur (tri preostale članice, Kambodža, Laos in Vietnam v procesu pridruževanja WTO.) Kljub temu imajo veliko skupnih trgovinskih interesov in so pogosto zmožni koordinirati stališča in se predstavljati skupno z enim glasom. Vloga predstavnika rotira med članicami ASEAN in se lahko porazdeli glede na temo. MERCOSUR (Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj, s pridruženima članicama Bolivijo in Čile), ima podobno zasnovo. Nedavna prizadevanja regionalnih ekonomskih integracij še niso dosegle točke, da imajo njihove ustanoviteljice pogosto enega predstavnika pri razpravah o odredbah WTO. Izjema je NAFTA (Kanada, ZDA in Mehika) (povzeto po Dass, 2000, 25-37). 2.4.2 Mednarodni denarni sklad – MDS MDS je bil ustanovljen julija 1944 na konferenci Združenih narodov v Bretton Woods-u, New Hampshire, ZDA, ko so se predstavniki 45 vlad sporazumeli o okviru za ekonomsko sodelovanje, oblikovano za preprečitev ponovitve pogubnih ekonomskih politik, ki so prispevale k začetku svetovne ekonomske krize v 1930-ih. Delovati je pričel decembra 1945, ko je prvih 29 držav podpisalo sporazum15. Danes je MDS mednarodna organizacija s 184 članicami.

14 ang: European Communities 15 Article of Agreement

19

Tabela 1: Rast članstva v MDS, 1945 - 2003 (število držav)

Vir: IMF, 2004a

Od ustanovitve MDS so ostali njegovi nameni nespremenjeni, vendar pa se je njegovo delovanje – ki vključuje nadzorovanje, finančno in tehnološko pomoč – razvilo v skladu s spreminjajočimi potrebami držav članic v razvijajočem svetovnem gospodarstvu. MDS je bil ustanovljen iz prepričanja, da je za ekonomsko stabilnost potrebno kolektivno delovanje na globalni ravni. MDS je javna institucija, ustanovljena z denarjem davkoplačevalcev celega sveta. MDS zavzema politiko tržne liberalizacije. Vendar pa prezgodnja liberalizacija ter napačna gospodarska politika lahko povzročita globalno nestabilnost (IMF, 2004a, 3). 2.4.2.1 Nameni delovanja MDS Ustanovljen je bil za pospeševanje mednarodne monetarne kooperacije, vzdrževanje ravnotežja in metodično vzdrževanje dogovorov, za pospeševanje ekonomske rasti in visoke stopnje zaposlenosti. Hkrati je njegova naloga priskrbeti začasno finančno pomoč državam članicam, ki so zašle v težave v ravnovesju plačilne bilance, ter s to finančno pomočjo to neravnovesje izravnajo. Njegova naloga je bila zagotoviti sredstva državam, ki so se soočila z ekonomskim padcem, ter jim omogočiti obnovitev blizu polne zaposlenosti. Klub dejstvu, da se je razumevanje ekonomskega procesa tekom zadnjih petdeset let močno povečalo, in kljub trudu MDS tekom zadnjih petindvajset let, so bile krize v svetu pogostejše in (z izjemo svetovne krize), globje. Nameni MDS: • podpiranje mednarodne monetarne kooperacije s pomočjo trajne institucije, ki

zagotavlja sistem za posvetovanje in sodelovanje pri mednarodnih monetarnih problemih.

• pospeševanje širitve mednarodnega trgovanja ter uravnotežena rast le-tega, s tem pa prispevati k podpori in vzdrževanju visoke stopnje zaposlenosti in realnega prihodka, ter razvoju proizvodnih virov vseh članic, kot primarnih ciljev gospodarske politike.

• kot podpora stabilnim valutnim tečajem, vzdrževanje urejenih sporazumov o menjalnih tečajih med članicami in izogibanje konkurenčni depreciaciji valutnih tečajev.

20

• pomoč pri ustanovitvi multilateralnega sistema plačil v oziru na tekoče transakcije med članicami in za odstranitev tujih restrikcij menjalnih tečajev, ki ovirajo rast svetovne trgovine.

• vlivanje zaupanja članicam. Članicam omogoča, z določeno zaščito, dostop do skupnih sredstev sklada. S tem jim omogoča možnost korekture negativne bilance stanja brez uporabe ukrepov, ki bi lahko škodovali nacionalni ali mednarodni prosperiteti.

• v skladu z zgoraj navedenim, skrajšanje trajanja neravnovesja, in zmanjšanje stopnje neravnovesja, v mednarodni bilanci stanja članic (IMF, 2004b, 5) .

2.4.2.2 Osrednje delo MDS Pri svojem nadzoru nad gospodarskimi politikami držav članic MDS proučuje pretežno delovanje gospodarstva kot celote – pogosto imenovano kot makroekonomsko delovanje. To zavzema celotno porabo (in glavne komponente, kot so osebna poraba in gospodarske investicije), output, zaposlovanje in inflacijo, kot tudi državno plančilno bilanco, to je bilanco transakcij države s preostalim svetom. MDS se osredotoča pretežno na makroekonomsko politiko države, to je politiko ki se nanaša na vladni proračun, upravljanje z denarjem in krediti in valutnim tečajem in politiko finančnega sektorja, vključno z regulacijo in nadzorom nad bankami in ostalimi finančnimi institucijami. MDS se posveča tudi strukturnim politikam, ki vplivajo na makroekonomsko učinkovitost – vključno z politiko trga dela, ki vpliva na zaposlovanje in oblikovanje plač. MDS svetuje vsaki članici na kakšen način lahko izboljša politiko na teh področjih za bolj učinkovito uresničevanje ciljev, kot so visoka zaposlenost, nizka inflacija in zmerna gospodarska rast – to je rast, ki je lahko vzdrževana brez vodenja v nevšečnosti kot so inflacija in problemi plačilne bilance. 2.4.2.3 Vpliv MDS na svetovni gospodarski razvoj v zadnjem desetletju Delovanje MDS-a je opisano zgoraj, ter na kratko vključuje finančno, kot tudi svetovalno pomoč državam v razvoju in državam v tranziciji. Preko delovanja v teh državah pa lahko vpliva tudi na gospodarsko situacijo v ostalih državah. Najbolj vidni primeri so finančne krize, ki so se odvile v zadnjem desetletju. Z začetkom v eni državi so se v zelo kratkem času razširile tudi na sosednje države, kot tudi države, ki niso bile tako neposredne sosede. Vzrok je tesna povezanost finančnih trgov in delovanje finančnih špekulantov, za tolikšen razmah, kot so ga dosegle, pa tudi nepravilna intervencija MDS-a, ki bi naj takšne krize predvidel in omilil, vendar jih je v sledečih primerih povečal. Vzhodno Azijska kriza je pripeljala svet skoraj do globalnega zloma. Kriza se je pričela na Tajskem, se nato razširila preko sosednjih držav v Rusijo, nato v Latinsko Ameriko. Tajski baht, ki je imel menjalno vrednost okrog 25 za dolar skoraj deset let, je preko noči upadel za 25 procentov 2. julija 1997. Valutne špekulacije so se razširile in prizadele gospodarstva v bližini, kot so Malezija, Indonezija in Filipini ter tudi severo-vzhodno Azijo, kjer je prizadela Hong Kong in Republiko Korejo. Do konca leta je

21

stanje, ki se je pričelo kot razdejanje v valutnih stopnjah, grozilo povleči za sabo številne banke v regiji, borze vrednostnih papirjev in celo celotna gospodarstva. Kriza je sedaj končana, vendar pa bodo države kot sta Indonezija in Mehika, čutile posledice še leta. Na žalost so ukrepi, ki jih je uvedel MDS tekom burnega obdobja, poslabšali situacijo. V retrospektivi je postalo jasno, da politika MDS ni samo zaostrila padcev, ampak je bila delno odgovorna za začetek le-teh: pospešeno nagla liberalizacija finančnih in kapitalskih trgov je bil verjetno najbolj pomemben vzrok krize, čeprav so imele pri tem vlogo tudi napačne politike držav samih. Kriza je nedvomno spremenila videnje liberalizacije finančnih in kapitalskih trgov, predvsem hitre liberalizacije (povzeto po Stiglitz, 2002, 89-92). Kriza je presenetila večino opazovalcev. Nedolgo pred tem je celo MDS napovedal rast. Ob padcu menjalnega tečaja tajskega bahta so špekulanti videli svojo priložnost, ter jo tudi izkoristili. Ob običajnem vzorcu krize, je bil običajen tudi odgovor MDS-a. Zagotovil je ogromne količine denarja, da bi države lahko ohranile menjalne tečaje. Miselnost je bila, če bo trg verjel, da je dovolj denarja v kovčkih, ne bi bilo nobenega vzroka za napad na valuto, torej bi bilo »zaupanje« povrnjeno. Denarna pomoč je imela tudi drugo funkcijo: državam je zagotovila dolarje za podjetja, ki so imela posojila v zahodnih bankah, za poplačilo teh posoji. Delno je bilo to za rešitev mednarodnih bank, kot tudi rešitev države iz finančnih obveznosti – vodjim se ni bilo potrebno soočiti s popolno odgovornostjo dajanja slabih posojil. V državah, ki jim je MDS pomagal na ta način pa je bil tudi drug učinek – bogati ljudje v državi so izkoristili priložnost menjave njihovega denarja v dolarje po ugodnem menjalnem tečaju in jih prenesli v tujino. 2.4.3 Svetovna banka – WB Hkrati z MDS-om je bila ustanovljena tudi Mednarodna banka za rekonstrukcijo in razvoj – IBRD, običajneje imenovana Svetovna banka – WB. Ustanovljena je bila za uresničevanje dolgoročnega ekonomskega razvoja. To uresničevanje vključuje tudi financiranje projektov za izgradnjo infrastrukture, kot je npr.: gradnja cest in izboljšana dobava vode. MDS in Skupina Svetovne banke – WBG16, ki vključuje Mednarodno finančno družbo - IFC17 in Mednarodno združenje za razvoj – IDA18, se medsebojno dopolnjujeta. Medtem ko se MDS osredotoča pretežno na makroekonomsko delovanje in na makroekonomsko politiko ter politiko finančnega sektorja, se Svetovna banka ukvarja pretežno z dolgoročnim razvojem in zmanjšanjem revščine. Njene aktivnosti vključujejo posojanje državam v razvoju in državam v tranziciji za financiranje projektov izgradnje infrastrukture, reformi določenih sektorjev gospodarstva in širšim strukturnim reformam.

16 World Bank Group 17 International Finance Corporation - IFC 18 International Development Association - IDA

22

3 REGIONALIZEM 3.1 Pojem regionalizma in regionalizacije »Regionalizem« se nanaša na splošen fenomen, ki je predmet raziskave, t. i. »novi« ali »drugi val regionalizma«, ki se danes pojavlja več ali manj povsod po svetu. V analitičnem, operativnem smislu se nanaša na trenutno ideologijo regionalizma, tako imenovano potrebo za regionalističnim redom, naj bo to na določenem geografskem območju ali kot smer svetovne ureditve. Regionalizem je v tem oziru navadno povezan s programom in strategijo, in lahko vodi k izgradnji formalne institucije. »Regionalizacija« označuje (izkustven) proces, ki vodi k oblikam kooperacije, integracije, komplementarnosti in konvergence znotraj določenega med-nacionalnega geografskega območja. Pomembno je ločiti formalni regionalizem (kot ideologijo in program) od procesa regionalizacije. V Evropi je, na primer, močna anti-regionalistična ideologija v obliki neo-nacionalizma, ki pa nujno ne preprečuje dejanskega odvijanja regionalizacije. Regionalizacija se nanaša na povečano »regijskost« (Hettne, 2002, 45). Regionalizacija se odvija na številnih ravneh svetovnega sistema- sistema kot celote, nivoja medregijskih odnosov in notranji strukturi posamezne regije (vključujoč nacionalne države, podnacionalne etnične skupine in mikroregije. 3.1.1 Oblike regionalnih ekonomskih integracij Regionalne ekonomske integracije so pojmovane kot poglobljenjo med-regijsko trgovanje, povečanje obojestranskih tujih direktnih investicij (MDI) in harmonizaciji trgovinskih regulacij, standardov in običajev. Regionalne ekonomske integracije lahko imajo potencialno veliko formalnih oblik, ter torej tudi imen. Lahko zajema spekter sporazumov, ki varirajo od preferenčnih tržnih območij do prosto carinskih con ter carinskih unij, do skupnega trga in končno, do ekonomske unije (Dass, 2000 13). Dass, ter podobno tudi Hettne, sta jih razvrstila v pet vrst ali stopenj regionalnih trgovinskih sporazumov: Preferenčne trgovinske cone so prva stopnja sporazumov. V teh sporazumih trgovinski partnerji med seboj dodelijo delno ne-diskriminatorno zmanjšanje tarif19. Svoje ostale tarife, ne-tarifne prepreke (NTB – non-tariff barriers) in količinske omejitve (QR – quantitative restrictions) obdržijo nespremenjene. V prosti trgovinski coni, ki je naslednja stopnja, članice med sabo odpravijo vse tarifne in ne-tarifne prepreke (NTB), vendar pa lahko vsaka članica določi svoje lastne tarifne stopnje na uvoz iz držav ne-članic (kot Združenje Jugo-Vzhodnih Azijskih Nacij, ASEAN, in Severno Ameriška prosto trgovinska cona, NAFTA). 19 Natanjčneje, če so koncesije odobrene enostransko, imenujemo preferenčni trgovinski sporazum, medtem ko v primeru, da so koncesije recipročne, lahko imenujemo preferenčna trgovinska cona.

23

Tretja stopnja je carinska unija, v kateri članice presežejo odstranitev tarifnih preprek med sabo in določijo skupen nivo trgovinskih preprek do ne-članic (kot EU). Te tri stopnje regionalizacije direktno in ekskluzivno vplivajo na mednarodno trgovanje držav članic in so skupno znane kot šibka integracija. Četrta stopnja je skupni trg in je pojmovan kot prva stopnja poglobljene integracije. Ta stopnja si prizadeva harmonizirati nekatere institucionalne sporazume in trgovinske in finančne zakone. Nad prosto menjavo dobrin in storitev skupni trg dovoljuje prost pretok faktorjev produkcije. Kot navajata Ethier (1997, 1998) in Frankel (1997) (citirano v: Dass, 2001, 18), je peta stopnja ekonomska unija in stopa še korak naprej od prostega pretoka dobrin, storitev in faktorjev. Ekonomska unija, zadnja stopnja, vključuje integracijo nacionalnih ekonomskih politik, vključujoč davke in skupno valuto. Globalna mreža RTS-ov je zelo kompleksna in veliko držav je članic nekaj sporazumov, včasih z zelo različnimi pravili. Plitka integracija je dosti bolj pogosta kot poglobljena. Velika večina obstoječih RTS-ov so prosto trgovinske cone. Edine carinske unije so EU, Južno Afriška carinska unija (SACU), MERCOSUR v Južni Ameriki in CARICOM v Karibih (Dass, 2001, 23). 3.2 Vzpodbude za regionalne integracije Regionalne integracije se porajajo med gospodarsko razvitimi državami, vendar se za njih odločajo tudi države v razvoju ter države v tranziciji. Tako kot za liberalizacijo trga je tudi za priključitev k regionalni integraciji oz. trgovinskemu bloku potrebno stabilno gospodarstvo. Pri regionalnih integracijah lahko govorimo o »jug-jug« in »sever-jug« povezavah. Z »jug-jug« integracijami so imenovani sporazumi med državami v razvoju ali državami v tranziciji, z »sever-jug« pa sporazumi, pri katerih se manjše, manj razvite države priključijo razviti, gospodarsko močnejši državi. Npr. Braziliji v Južni Ameriki, ZDA v Severni Ameriki. Izkazalo se je, da »jug-jug« integracije oziroma sporazumi niso tako uspešni kot »sever-jug« (povzeto po Bowles, 2002, 87). Obstaja pa izjema v integracijah te oblike, namreč APEC, ki je »jug-jug« integracija, ter hkrati trenutno gospodarsko najhitreje rastoča in uspešna regionalna integracija v svetu. Med državami v razvoju je težko najti takšno, ki ni bila v preteklosti, ali je trenutno, članica preferenčnega ali regionalnega trgovinskega bloka. Dejansko je vsaka država, tudi v Sub Saharski Afriki in Južni Ameriki, članica vsaj ene skupine in veliko jih je včlanjenih v tri ali celo več združenj. Kakorkoli, kljub širitvi trgovinskih blokov ne moremo vsakega bloka smatrati za učinkovitega v smislu igranja pomembne vloge v oblikovanju tržnih tokov in /ali politike svojih članic.

24

Vzroki za regionalne povezave so sledeči (povzeto po Dass, 2000, 21-26): 1) Povečanje trga na način, ki prinaša kroristi vsem partnerjem regionalnega

trgovinskega sporazuma20 je najbolj običajen in najbolj prepričljiv argument pri oblikovanju RTS-a. Oblikovanje RTS-a vodi v odklon v trgovanju, vendar pri oblikovanju ali vključevanju v RTS države pričakujejo pozitivno razliko med odklonom v trgovanju (trade diversion) in ustvarjanju trgovanja (trade creation). S povečanjem trga lahko gospodarstvo izkoristi tudi ekonomijo obsega.

2) Povečana moč pri sklepanju dogovorov s tretjimi državami. O tem lahko govorimo

pri RTS-ih oblike carinska unija. Primer takšnih povezav so formiranje EEC, za povečanje pogajalske moči do ZDA, ali pri ustanovitvi MERCOSUR, za povečanje moči in dostopa do NAFTA, ki je posledično večja, kot pri individualnih Južno Ameriških ekonomijah.

3) Liberalizacija trga je naslednji vzrok. Z vključitvijo v regionalni trgovinski

sporazum država v razvoju oz. tranziciji odpre svoje tržišče manjši skupini držav. Tržišče odpre tuji konkurenci, vendar pa je to soočenje milejše, kot če bi svoje gospodarstvo odprla globalni konkurenci. Vključitev v RTS je lahko premostitev pri integraciji na globalne trge.

4) Transfer tehnologije prav tako motivira države za oblikovanje RTS-ov, ker so RTS-i

znani po pospeševanju transferja tehnologije iz visoko-donosnih v nizko-donosne članice. Ta transfer tehnologije je pospešen s trgovinskimi tokovi.

5) Povečana privlačnost za MDI. S priključitvijo v RTS mora država sprejeti določeno

skupno politiko RTS-a. S tem se zmanjša možnost drastičnih reform domače politike, zaradi česar postane država privlačnejša za MDI.

3.3 Kronološki pregled razvoja regionalnih integracij 3.3.1 Začetki regionalnih trgovinskih sporazumov Liberalizacija trga kot takšna je kompleksna zadeva – čeprav urejena z enostavnimi pravili – in regionalna liberalizacija trga še bolj. Trenutni tok regionalizma zagotovo ni prvi v zgodovini. Regionalne trgovinske sporazume lahko zasledimo že v šesnajstem stoletju, v letih 1574-48, ko so bili narejeni predlogi za unijo med Anglijo in Škotsko. S podpisom Listine o uniji Anglije in Škotske leta 1703, je bila ustanovljena politična in ekonomska unija. Vse francoske province so bile združene v carinsko unijo z Revolucionarno vlado v letih 1789-90. V Združenih državah so ameriške kolonije obdržale ločen tarifni sistem z zmernimi številkami, vendar je Konstitucija, prilagojena v 1789, preprečevala posameznim državam odmero kakršnihkoli carin pri trgovanju z drugimi državami. V Nemčiji je bila oblikovana Zollverein (1818-1834) med osemnajstimi majhnimi državami. V modernem izrazoslovju je bila carinska unija, in je

20 regionalni trgovinski sporazum – RTS

25

bila predhodnica združene Nemčije. Švicarska Konfederacija je bila ustanovljena v 1848 kot ekonomska unija in Italijanske države so bile združene kot carinska unija tekom 1860-66. Carinska unija je bila ustanovljena med Norveško in Švedsko v 1874-75. Za razliko od teh uspešnih poskusov je Avstro-Ogrsko cesarstvo zapisano v zgodovini kot neuspešen poskus oblikovanja carinske unije. Carinska unija Beneluxa je bila ustanovljena me Beligijo, Luxemburgom in Nizozemsko v 1944 (Machlup, 1977, citirano v: Dass, 2001, 6). 3.3.2 Prvi val regionalizma Tekom sodobnega obdobja, bi lahko bil Rimski Sporazum (1957), ki je oblikoval Evropsko Ekonomsko Skupnost (EES), imenovan kot začetnik regionalnih trgovinskih blokov. EES je bila predhodnik prvega vala regionalizma v 1960-ih. Štokholmska konvencija je ustanovila Evropsko prosto trgovinsko cono (EFTA) leta 1959, Sporazum Montevideo pa je ustanovil Latinsko Ameriško prosto trgovinsko cono (LAFTA) 1960. Leta 1963 je Yaoundska konvencija med EES in bivšimi francoskimi, Belgijskimi in italijanskimi kolonijami v Afriki, dodelila tem državam preferenčni dostop na trge EES. Po ustanovitvi EES je sledilo ustanavljanje regionalnih dogovorov v državah v razvoju (DvR) v Afriki in Latinski Ameriki. Kakorkoli, prvi val regionalizma je bil šibek in se ni poglobil. Z opazno izjemo EES, so regionalne pobude 1960-ih in 1950-ih znesle v skorajda nič. Ta prvi val regionalizma se ni okrepil zunaj Evrope. Zgodnje regionalne iniciative, kot ANDEAN-ski pakt, so propadle. Regionalni tržni sporazumi v tem času niso bili niti veliki po številu, prav tako ne uspešni. Eden izmed pomembnih razlogov je bilo dejstvo, da so bile Združene Države (ZDA), največja tržna ekonomija, filozofsko proti regionalizmu. ZDA so smatrale regionalne iniciative kot oviro multilateralni liberalizaciji. Zavzela je anti-regionalno tržno stališče in se zavzela za načelo proste trgovine preko Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT). Vendar je ustanovitev EES prejela podporo ZDA, saj so ZDA v združeni Zahodni Evropi videle učinkovito svarilo naraščajoči grožnji Sovjetske Zveze. Razlog, zakaj je tekom tega obdobja koncept regionalizma privlačil DvR je bilo njihovo prepričanje, da jim bo regionalizacija pomagala pri industrializaciji. Veliko DvR si je v tem obdobju močno prizadevalo za industrializacijo s pomočjo domače in regionalne uvozne substitucije. Gospodarski mandarini so verjeli, da se bodo mlade industrije najprej naučile izvoza znotraj zaščitenega regionalnega trga, ter se nato soočile z izven-regijsko ali globalno konkurenco. Vendar uvozna substitucija ni uspela tako doma, kot tudi v regijah. V poznih 1970-ih je navzven orientirana politika pričela zbujati občudovanje gospodarstvenikov. V obdobju ki je sledil, je bil regionalizem obravnavan kot nepomemben in potisnjen v ozadje. 3.3.3 Drugi val regionalizma Tekom 1990-ih se je regionalizem povrnil in regionalni tržni sporazumi (RTS) so se razširili. Bila je močna zahteva po vključitvi v RTS na ekonomski kot tudi politični

26

osnovi. Bgagwati (1997) je prikladno dejal, da: »Noben politik ni srečen, če ne da svojega podpisa vsaj na enega izmed njih«. Ta regionalizem je imenovan drugi globalni val regionalnih iniciativ ali »novi regionalzem«. Tukaj »nov« pojmujemo kot kronološko referenco. Po začetku drugega vala, razdelitvi globalne ekonomije v tri tržne bloke, kar ni bilo pri prvem valu nikoli bistveno vprašanje, je postala ta razdelitev predmet resne razprave med ekonomskimi in političnimi znanstveniki. Začetek drugega vala lahko datiramo v leta 1986-87, ko so članice ES določile, da bodo načrti za Skupni trg zaključeni do 1992. V tem kontekstu je bila v letih 1988-89 točka preobrata, ker so se takrat ZDA odločile in izvršile Prosto trgovinsko cono s Kanado (CUSFTA)21 in zavrgle 40 let nasprotovanja principu regionalnih integracij. Tekom 1990-92 je bila ustanovljena nova carinska unija v vzhodnem delu Južne Amerike, imenovana MERCOSUR (sli skupni trg juga). Severno Ameriška prosto trgovinska zveza (NAFTA) je bila ustanovljena 1994. Poglobljena integracija v EU in ustanovitev NAFTE je vodilo v »domino efekt« prenovljenih zanimanj za regionalne trgovinske zveze. Neuspeh izvesti novo zasedanje multilateralnih trgovinskih pogajanj v Seatlu v letu 1999 je še povečalo popularnost RTS-ov globalno. Stara preferenčna tržna območja (preferential trade areas – PTA), kot ANDEAN-ski Pakt in Centralno Ameriški Skupni Trg (CACM), so pričela proces oživitve v zgodnjih 1990-ih. V Afriki so bili novi PTA-ji oblikovani na starih temeljih, in nekateri, ki so pešali že dolgo časa, so bili oživljeni. Na primer, Union Economique et Monaitarie de l'Africa Occidentale (UEMOA) je bila oblikovana iz Communaute Economique de l'Afrique Occidentale (CEAO), in Skupni trg Vzhodne in Južne Afrike (COMESA) je bil oživljen. Preferenčno trgovinsko območje Vzhodnih in Južnih Afriških držav je bilo razširjeno in Union Duaniere et Economique d'Africa Centrale (UDEAC) je bila popravljena. V letu 2000 je bilo v Afriki 13 različnih RTS-ov. V Aziji so se za Združenje Južno-Azijskih Nacij (ASEAN) države v principu dogovorile v 1991 temelječ na ASEAN prosto trgovinski coni (AFTA)22 Zgodovinsko so protekcionistične tendence v Aziji, Severni Ameriki in Južni Ameriki onemogočale predloge za regionalne integracije, razširitev resnih regionalnih dogovorov v ta področja je bila omembe vredna sprememba stališč. Scenarij RTS-ov je bil podvržen radikalnim spremembam tekom 1990-ih, čeprav niso bili vsi RTS-i oblikovani z resno širitvijo trga in namerami ekonomske integracije. Nekatere so imele samo nejasna prizadevanja. V tej novi inkarnaciji je regionalizem zajel vse glavne akterje v globalni ekonomiji. Če je forum APEC obravnavan kot planiran ali neformalen regionalni trgovinski sporazum, so sedaj dejansko države na vseh kontinentih članice regionalnega trgovinskega sporazuma23. Skoraj vseh 140 članic WTO-ja je prijavilo sodelovanje v enem ali večih RTS-ih, čeprav se le-te lahko nanašajo tudi na pridobitev novih članic k sporazumu, ki že obstaja24.

21 njeno uradno ime je Canadian-US free trade area or CUSFTA 22 sporazum AFTA ni bil podpisan do 1992 23 Za razliko od Evropske Unije (EU) in Severno Ameriške Prosto Trgovinske Cone (NAFTA), APEC nima formalnega trgovinskega sporazuma za podporo načrta trgovinske liberalizacije 24 V januarju 2001 je imela WTO 140 članic. Hrvaška je bila 140-a članica WTO

27

Skupno je pri GATT/WTO prijavljenih 214 RTS-ov. Veliko prekinjenih RTS-ov je bilo zamenjanih z preoblikovanimi sporazumi med istimi podpisnicami. Veliko število RTS-ov je bilo sklenjenih v desetletju 1990. Med 1995 in 2000 je bilo prijavljenih WTO 90 RTS-ov, ki so zajemali dobrine ali storitve, ali oboje. Trenutno je v veljavi preko 130 sporazumov (WTO, 2000). Tekom leta 2000 so bile v teku razprave o približno 20 novih RTS-ov. Devet Afriških držav se je sporazumelo ustanoviti prosto trgovinsko cono, prav tako 14 otoških držav Južno Pacifiškega Foruma (South Pacific Forum). Tekom sredine leta 2000 so ZDA uzakonile Pakt o trgovini in razvoju 2000 (Trade and Development Act of 2000), ki je vseboval African Growth and Opportunity Act in United States-Caribbean Basin Trade partnership Act. Ta zakonodaja je zmanjšala tarife na seznam proizvodov, vključujoč tekstilje in oblačila, za 48 sub-Saharskih afriških in 25 karibskih držav. Dodatno je bil junija 2000 (UN, 2001) podpisan Cotonou Partnership Agreement (CAP) med Afriškimi, Karibskimi in Pacifiškimi (ACP) državami in EU. Ta sporazum je zagotovil za pripravljalno obdobje osmih let, znotraj katerih bo EU nadaljevala z preferenčnim tretmajem, enakim Lomski Konvenciji za projekte, ki izvirajo iz ACP držav. Po tem obdobju bi naj bile institucionalizirani novi, WTO-kompatibilni, trgovinski sporazumi (Dass, 2000, 23).

28

4 NOVI REGIONALIZEM 4.1 Pojem novega regionalizma Novi regionalizem je definiran kot multidimenzionalna oblika integracije, ki vključuje ekonomske, politične, socialne in kulturne vidike in tako sega preko cilja oblikovati regionalne prosto trgovinske režime ali varnoste zveze, in s tem preseže cilje ustvariti regijske prosto-tržne režime ali varnostne povezave. Primarnega pomena je osnovati regionalno koherenco in identiteto (Hettne, 1999, xvii). Novi regionalizem predstavlja povratek »političnega«, to je intervencije v korist odločilnih vrednot, med katerimi so najbolj osnovne razvoj, varnost in mir ter ekološka vzdržljivost. S tega vidika je novi regionalizem bolj politični kot ekonomski proces, ekonomski pristop pa je širši kot samo izmenjava dobrin. Pristop k prosti trgovini je previden, daleč od avtarktičnega, ampak bolj selektiven pri svojih zunanjih odnosih in poskuša videti interese celotne regije. Ti interesi vključujejo širša ekonomska vprašanja, kot so razvoj infrastrukture, industrijska politika, zmeren management resursov itd. Regoinalizem se prvenstveno nanaša na splošni fenomen, ki označuje formalne projekte, kot tudi procese v najširšem obsegu. V bolj ozkem in operativnem smislu regionalzem predstavlja skupek idej, vrednot in konkretnih ciljev, ki so usmerjeni v ustvarjanje, vzdrževanje ali spreminjanje stopnje varnosti in blagostanja, miru in razvoja znotraj regije. Je nuja katerekoli skupine, da reorganizira znotraj določenega regionalnega območja (Schulz, 2001, 5). 4.2 Vzroki za novi regionalizem »Novi regionalizem« se je pričel pojavljati v sredini osemdesetih v kontekstu splošne strukturne spremembe globalnega sistema. Tako kot »stari regionalizem«, ki se je začel v 1950-ih in stagniral v 1970-ih, moramo novi val obravnavati znotraj zgodovinskega konteksta. Povezan je s strukturno spremembo sveta, te spremembe pa so tudi vzrok za porajanje »novega regionalizma«. Te spremembe vključujejo (Hettne, 2002, 31): 1) premik od bipolarnosti (konec hladne vojne med ZDA in Rusijo) k multipolarni, ali

morda tripolarni strukturi, z novo porazdelitvijo moči in novo delitvijo dela; 2) relativni upad hegemonije Amerike v povezavi z bolj svobodnim odnosom ZDA

proti regionalizmu (podpis RTS-a CUFTA v letih 1988-89); 3) erozija Westphalskega nacionalno-državnega sistema in rast neodvisnosti in

»globalizacije« in 4) spremenjeni odnosi do (neo-liberalnega) gospodarskega razvoja in političnih

sistemov v državah v razvoju, kot tudi v post-komunističnih državah.

29

4.3 Razlika med starim in novim regionalizmom Po Lawrencu se regionalizem osemdesetih in devetdesetih razlikuje od prejšnjih po obsegu in motivih. Vključuje tudi države v razvoju. Zanje pa je osrednja značilnost premik k privzetju neo-liberalne ekonomske politike, ter oddaljitev od bolj vase-zaverovanih politik uvozne substitucije petdesetih in šestdesetih (citirano v: Bowles, 2002, 82) Obstaja nekaj značilnih razlik med »starim« in »novim« regionalizmom. Procesa se razlikujeta po kompleksnosti integracije, po organizacijah in institucijah, ki sodelujejo v procesu, odprtosti integracije, in družbeni ureditvi, v kateri se odvijata. Razlikujeta se tudi glede na države, med katerimi se oblikujejo povezave (razvitost, geografska bližina), glede na ekskluzivnost RTS-ov, ter globino integracije, kar je nadrobneje opisano v sledečih točkah (1-5: Hettne, 1999, xvii ter 6-9: Dass, 2001, 17): 1) Trenutni proces regionalizacije je bolj »od spodaj« in »od znotraj« kot prej. Ne

samo ekonomski, ampak tudi varnosti imperativi potiskajo države in skupnosti k sodelovanju znotraj novih oblik regionalnih okvirov.

2) Akterji za regionalističnimi procesi niso več samo države, temveč številne različne

institucije, organizacije in gibanja. 3) K sodelovanju znotraj nove oblike regionalnih okvirov ne vodijo samo ekonomski,

ampak tudi ekološki in varnostni imperativi. 4) Današnji regionalizem je ekstrovertiran, ne introvertiran, kar odraža večjo

soodvisnost današnje globalne ekonomije. »Odprti regionalizem« je tako eden izmed načinov soočanja z globalno transformacijo, saj vse večje število držav spoznava, da jim manjkjo sposobnost in sredstva za oblvladovanje takšne naloge na »nacionalni« ravni.

5) Ena izmed odločilnih značilnosti novega regionalizma je, končno, da se odvija v

multipolarnem globalnem redu, medtem ko je bil stari regionalizem zaznamovan z bipolarnostjo. Upad hegemonije ZDA in zlom komunističnega sistema je ustvaril prostor za manever, v katerem se je lahko razvil novi regionalizem

6) Medtem ko je bil stari regionalizem večinoma omejen na RTS-e med

industrializiranimi ekonomijami ali razvitimi ekonomijami, je novi regionalizem znan po medsebojnih zvezah med ekonomijami v razvoju in industrializiranimi ekonomijami. Nove vezi, oblikovane s strani razvijajočih se in industrializiranih ekonomij ponujajo znaten potencial za koristi iz naslova trgovine. Druga stran je, da to novo razmerje vsebuje tudi velik potencial problemov prilagajanja in trgovinskih teženj.

7) Medtem ko je bil stari regionalizem bistveno omejen na oblikovanje RTS-ov s

sosednjimi ekonomijami, novi regionalizem ni omejen na sosednje ekonomije. V nekaterih nedavnih ali predlaganih primerih so RTS-i medcelinski. Čeprav se lahko pojavijo problemi povezani z koordinacijo, bi lahko bil z vidika pridobitev trgovanja zdrav razvoj.

30

8) Pod novimi sporazumi RTS-i niso ekskluzivni, kar pomeni da je lahko ena država

simultano članica več kot enega RTS-a. To se lahko izkaže kot pomoč promoviranja multilaterizma preko RTS-ov.

9) Medtem ko je bil stari regionalizem omejen na plitvo integracijo, je novi

regionalizem precej bolj ambiciozen. Številni nedavni sporazumi si prizadevajo za poglobljeno integracijo, z obvezami za harmonizacijo regulativnih ukrepov, prostim pretokom produkcijskih faktorjev in ostalimi globokimi integracijskimi ukrepi.

Iz navedenih argumentov lahko zaključimo, da »novi regionalizem« resnično predstavlja novo obliko regionalnih sporazumov, ter tako ni samo nova oblika starih integracij. Izjema je EU, ki je leta 1992 , s podpisom Maastrichtske pogodbe, razširila sodelovanje prvotnih članic EGS na področje ekonomske in monetarne unije, ki je pozneje privedla do uvedbe skupne valute.

31

5 REGIONALNE INTEGRACIJE V SVETU Z ZNAČILNOSTMI NOVEGA REGIONALIZMA

Pri WTO je trenutno zabeleženih 148 mednarodnih trgovinskih sporazumov. Ot tega je veliko sporazumov bilateralnih. Zaradi velikega števila sporazumov, multilateralnih in bilateralnih, je ta raziskava namenjena proučitvi štirih največjih in v prihodnosti tudi najbolj pomembnih regionalnih integracij. Te integracije so EU ali Evropska unija, NAFTA oziroma Severnoameriški sporazum o prosti trgovini, MERCOSUR, kar je okrajšava za špansko ime integracije Mercado Comuno del Sur oziroma Skupni del južnega dela Južne Amerike ter APEC, ali Skupina za Azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje. Tako kot je globalno povezan svet, so med seboj povezane tudi te integracije. Njihova skupna značilnost je, da so nastale pod vplivom novih gospodarskih odnosov in novih zahtev v mednarodnem poslovanju. Evropska unija predstavlja za mnoge teoretike učni primer regionalne integracije, vendar se nobena od naštetih ni zgledovala po njej. Lahko pa ji pripišemo zasluge za iniciativo po regionalnem povezovanju pri drugih državah. Zaradi tega v svetu tudi obstaja strah po nastanku blokov in prekinitvi prizadevanj za multilateralni trgovinski sistem. Vendar pa so imele države vsaka svoj lasten vzrok za oblikovanje RTS-a, ki je izhajal iz njihovih gospodarsko-političnih značilnosti. 5.1 Evropska unija - EU Nastala je iz Evropske skupnosti na podlagi maastrichtskega sporazuma, ki je začel veljati 1. 11. 1993 (podpisan 7. 2. 1992). Poleg dotedanjih skupnih ciljev Evropske skupnosti se je razširila na skupno zunanjo in obrambno politiko, sodelovanje na področjih notranje politike in pravosodja ter nastajanje monetarne unije. 12 članicam Evropske skupnosti (ustanovne članice: Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg, 1973: Irska, Velika Britanija, Danska, 1981: Grčija, 1986: Španija, Portugalska, 1995:Avstrija, Finska in Švedska) 1. 5. 2004 pa je Evropska Unija sprejela 10 novih članic, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Slovaška in Slovenija. Vključno z novimi članicami EU sedaj šteje 25 držav, obsega 3,969 mio km2 ter šteje 448,98 mio prebivalcev (1998). Status države kandidatke imajo Bolgarija, Romunija in Turčija. Z Bolgarijo in Romuinijo pogajanja za pristop k Evropski uniji še potekajo, Turčija pa z njimi še ni začela. EU sestavljajo trije stebri: 1) Evropska skupnost (ES), katere namen je po 2. členu maastrichtskega sporazuma

»harmoničen in uravnotežen gospodarski razvoj, stanovitna, neinflacijska in do okolja prijazna rast, visoka stopnja konvergence gospodarskih dosežkov, visoka stopnja zaposlenosti, visoka stopnja socialne varnosti, izboljšanje kakovosti življenja, gospodarske in socialne trdnosti in solidarnosti med članicami na podlagi oblikovanja skupnega trga ter gospodarske in denarne unije«.

32

2) Skupna zunanja in varnostna politika – temeljne smernice skupne politike mora Evropski svet še vedno sprejemati s soglasjem, iz njih izhajajoče odločitve pa z dvotretjinsko večino. Zaenkrat nastajajo šele zasnove skupne politike, ki ne presegajo dogovarjanja o skupnih stališčih. Izvajanje zunanje in varnostne politike je še vedno skoraj povsem prepuščeno članicam. Dolgoročno naj bi skupna zunanja in varnostna politika pripeljala tudi do skupne obrambne politike, vendar je poskus vključitve WEU25 v okvir EU zaenkrat propadel zaradi nasprotovanja VB in nevtralnih članic WEU.

3) Sodelovanje na področju notranje politike in pravosodja. To sodelovanje je dobilo pravni okvir šele z maastrichtskim sporazumom, z amsterdamskim sporazumom (sprejet na zasedanju v Amsterdamu 16. –18. 6. 1996, podpisan 2. 10. 1997, in pomeni prvo revizijo maastrichtskega sporazuma – pripravo na sprejemanje novih članic) pa je že predvideno skupno delovanje vlad na nekaterih področjih. Izjema je Danska, ki ji ni treba sodelovati na področjih obrambe, policije in pravosodja. Poglavitna področja delovanja so nudenje azila, nadzor zunanjih meja EU, politika priseljevanja (skupaj z bojem proti ilegalnemu priseljevanju), boj proti trgovini z mamili, boj proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu (sistem izmenjave informacij v okviru Evropskega policijskega urada – EUROPOL), skupna politika dodeljevanja viz (povzeto po Natek, 2000, 692-694).

Organi EU so (Natek, 2000, 694): • Evropski parlament • Evropski svet, tudi Evropski vrh • Ministrski svet, tudi Svet Evropske Unije • Evropska komisija, ki je izvršilno telo EU • Evropsko sodišče • Evropsko računsko sodišče • Gospodarski in socialni svet • Odbor regij • Evropska investicijska banka • Evropski investicijski sklad (EIF) • Evropska centralna banka. 5.1.1 Evropski regionalizem Globalizacijo je pospešila tudi politika EU. Multinacionalne korporacije imajo korisit od izboljšanega pristopa na tržišče, in obstaja splošen trend k večji koncentraciji v določenih regijah in velikih podjetjih. Države se odrekajo njihovim tradicionalnim obveznostim za blagostanje, da bi zadostile zahtevam učinkovitosti in stabilnosti cen, ki jih narekujeta skupen trg in skupna valuta. Nadnacionalne institucije ne ponujajo dosti v zameno, obstaja pa trend k neenakomerno reguliranemu tržnemu prostoru. Razvoj

25 Western European Uninon – Zahodnoevropska unija, katere namen je zagotavljati varnost članic ob morebitnem napadu, usklajevanje obrambne in varnostne politike, usklajevanje in standardizacija oborožitve. Za razliko od zveze NATO, ki je namenjena predvsem kolektivni varnosti članic, naj bi bila WEU usmerjena v reševanje kriznih razmer, njene enote pa naj bi delovale izključno s humanitarnimi cilji in kot branilke ter dejavne oblikovalke miru.

33

nadnacionalnega pravnega reda je zasnovan na potrebah ekonomske integracije, ne kot rezultat eksplicitnega programa politične integracije. V EU morda obstajajo prizadevanja za ustanovitev transnacionalne socialne politike, državljanskih pravic in okoljevarstvenih ukrepov, vendar so bili takšni poskusi slučajni in ostajajo sekundarni za vodilnim ciljem tržne liberalizacije. Slednja je bila do sedaj bolj učinkovita in bolj daljnosežna kot drugod. Znotraj EU sta mobilnost kapitala in dostop do tržišča neznatno drugačna od tega v nacionalni državi, in kot rezultat obstaja še večji konkurenčni pritisk na podjetja, kot tudi javne avtoritete. Kljub dinamičnim učinkom ekonomske liberalizacije imajo nadnacionalne institucije neučinkovita orodja za reguliranje gospodarske menjave, in nacionalne vlade in politične stranke postajajo bolj in bolj simbolične v razpravah o zaščiti »nacionalne suverenosti«. Države, ki se niso priključile EU, Norveška in Švica, verjamejo, da je izguba avtonomije, ki je pogojena z vstopom v EU, večja, kot politična kontrola, ki bi jo pridobile s članstvom. Isto razmišljanje se nanaša tudi na VB, Dansko in Švedsko, proti vključitvi v skupno valuto. Euro smatrajo kot zmanjšanje nacionalnih možnosti intervencije v gospodarski in fiskalni politiki. Vendar pa zagovorniki skupne valute in evropske integracije v splošnem, govorijo o integraciji popolnoma nasprotno. Po njihovem mnenju integracija zagotavlja nacionalnim državam in volilcem v Evropi mehanizem za konfrontacijo izzivov globalizacije. Seveda obstaja proces gospodarske integracije, vendar pa je EU priskrbela institucionalni odgovor za regulacijo le-te. Nenazadnje je med državno tržišče regulirano, izvajan je politični nadzor skozi sodelovanje nadnacionalnih institucij in nacionalnih vlad. Po mnenju Dahla (1994) ima posamezni državljan morda manj vpliva na ta proces, kot ga ima na tradicionalni politični proces, vendar pa mora, podobno kot pri premiku demokratične teorije od mestne države k nacionalni državi, direktno sodelovanje in predstavitev dati prostor povečani učinkovitosti močnejše politike (citirano v: Christiansen, 2001, 512). EU za mnoge teoretike regionalizma predstavlja vzorčni model regionalne integracije, vendar pa v svetu trenutno ni integracije, ki bi bila podobna EU, ali pa bi si prizadevala za tako institucionalizirano integracijo. Evropske oblike regionalizma izvenevropske države niso sprejele kot »de facto« najboljše oblike integracije. Pravzaprav se vsaka regija poslužuje svoje oblike integracije, ki ji na trenutni gospodarski razvojni stopnji najbolj odgovarja. Dejstvo pa je, da je bilo povečanje območja EU 1. maja najbolj pomemben načrtovan dogodek, prednjačil je celo pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Države ustanoviteljice (EU 15) s širitvijo pridobijo nova tržišča, s tem pa je pogojena ekonomija obsega. Pridružene članice prav tako pridobijo dostop do enega izmed največjih gospodarskih območij, pomoč pri razvoju, ter boljši sloves pri pridobivanju MDI.

34

Kako se bo razvoj nadaljeval, kakšne bodo resnične koristi za stare in nove članice trenutno še ni mogoče zaključiti. Prve rezultate bo mogoče dognati po enem ali več letih. Po napovedih gospodarska rast ne bo bliskovita, vendar dolgoročno vztrajna. 5.2 Severnoameriški sporazum o prosti trgovini - NAFTA26 Članice Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini sta dve članici skupine G7, Kanada in ZDA, ter Mehika. Na pobudo kanadskega predsednika vlade Briana Mulroneyja je 1. 1. 1989 začel veljati sporazum o prosti trgovini med ZDA in Kanado. 18. 12. 1992 sta obe državi z Mehiko podpisali sporazum NAFTA, ki je začel veljati 1. 1. 1994. Kanada in Mehika sta s tem pridobili prost dostop do velikanskega ameriškega trga, za ZDA pa so bile odpravljene ovire za delovanje multinacionalnih družb, v katerih prevladuje ameriške kapital. Odprl se je velik trg za izdelke visokih tehnologij ter razširila njihova patentna zakonodaja. Namen sporazuma NAFTA je vzpostavitev največjega območja proste trgovine na svetu (skoraj 380 mio potrošnikov), ki naj bi dolgoročno obsegalo vso zahodno poloblo; postopna odprava carin in vseh omejitev za prosti pretok kapitala ter storitev; uskladitev delovne zakonodaje in okoljskih standardov ter varovanje intelektualne lastnine. NAFTA je prosto trgovinski sporazum in pomemben sporazum o investicijah med Kanado, Mehiko in ZDA. Spremljata ga dva trilateralna stranska sporazuma, o delovni sili in okolju in en bilateralni sporazum (med ZDA in Mehiko o mejni okoljski aktivnosti). NAFTA načrtuje znižanje tarife v času 10-15 let. Ni carinska unija, niti nima veliko institucionalnih podobnosti s svojo največjo nasprotnico, EU. NAFTA je nastala iz CUFTA-e, ki je stopila v veljavo 1989. CUFTA je vplivala na več sektorjev gospodarstva kot karkoli doseženega znotraj GATT-a. Končna oblika integracije namerava ukiniti omejitve pri trgovanju s storitvami in dobrinami med tremi državami članicami. Za podporo teh ciljev sporazum določa progresivno ukinitev carinskih dajatev na številnih področjih trgovanja, čeprav ne vseh, in mehanizem reševanja sporov za reševanje primerov sporov med članicami. V skladu z določili WTO naj bi najpozneje v 15-ih letih ustvarili območje proste trgovine za več kot 20.000 industrijskih izdelkov. Končna pogajanja o znižanju tarif znotraj regije NAFTA so bila zaključena 1. 1. 2003, z nekaterimi izjemami za kmetijske proizvode do 2008. Za upravljalske zadeve obstaja majhen sekretariat, ki ga sestavljajo nacionalne pisarne v treh glavnih mestih, vendar pa je v bistvu administracija sporazuma v rokah nacionalnih ministrov, ki se srečujejo na Komisiji prostega trgovanja27, ali njihovih imenovanih predstavnikih v bolj specializiranih delovnih skupinah in komitejih. 26 ang: North American Free Trade Agreement 27 ang: Free Trade Commission

35

NAFTA, ki se osredotoča na zadeve trgovanja, ne zagotavlja kolektivne dejavnosti na ostalih področjih. Obstajajo odločbe o poravnavi sporov, vendar pa narekujejo ustanovitev arbitražnih odborov za razrešitev posameznih sporov, ne obstaja pa stalno sodišče. Sporazum o delavski kooperaciji so članice podpisale leta 1993 za zagotovitev »socialne dimenzije« sporazuma, vendar pa eksplicitno poudarja pravico vsake strani, za določitev lastnih delavskih standardov in pravzaprav skrbi za kooperacijo in posvetovanje med nacionalnimi avtoritetami, izmenjavo informacij in izvajanje ocen politike, ne določa pa skupnih standardov za regijo v celoti (Christiansen, 2001, 513). NAFTA povezuje 406 milijonov ljudi, ki proizvedejo več kot 11,000.000 mio $ dobrin in storitev letno. NAFTA, večkrat primerjana z EU, združuje tri precej neenake partnerje. ZDA predstavlja skoraj 70% populacije celotnega območja, in skoraj 90% njenega BDP-a, medtem ko Kanada predstavlja 4% NAFTA-ine populacije in proizvede 6% njenega BDP-a in Mehika, ki ima okrog 24% populacije ter proizvede 4% njenega BDP-a (Europa Publications, 2003, 3-4). Sporazum NAFTA je pomemben mejnik v globalni politiki, saj je najbolj napreden primer regionalne kooperacije, projekta, ki zajema dežele severa in juga. Raznolikost v ravneh razvoja in ekonomskih strukturah med sodelujočimi državami predstavlja oblikovanje enotne prosto trgovinske cone med njimi velik izziv. Ta izziv je bil postavljen na preizkušnjo leta 1997, ko je Mehiko zajela globoka finančna kriza, in se je morala zanesti na pomoč svoje sosede. NAFTA je dobro premostila krizo, in je pripomogla v iskanju skupnih rešitev za to krizo. 5.3 Skupni trg južnega dela Južne Amerike - MERCOSUR28 MERCOSUR je bil ustanovljen 26. 3. 1991 v Asunciónu (Paragvaj), s podpisom sporazuma med Argentino, Brazilijo, Paragvajem in Uruguajem. Po ratifikaciji v parlamentih in podpisu protokola v Ouro Pretu v Braziliji (16. 12. 1994) je začel sporazum veljati 1. 1. 1995. MERCOSUR ima štiri članice, ki so hkrati ustanovne članice, in sicer Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj. Od oktobra 1996 zajema tudi dve pridruženi članici, to sta Čile in Bolivija. Glavni organi MERCOSUR-ja so štirje. Prvi je Svet skupnega trga, katerega sestavljajo ministri za zunanje zadeve in gospodarstvo. Enkrat letno poteka konferenca predsednikov in držav članic. Kot izvršilni organ nastopa Skupina skupnega trga. Strokovna vprašanja uvajanja proste trgovine rešuje Komisija za trgovino. Četrti organ je sekretariat. Primaren cilj sporazuma je dosega ekonomske integracije držav članic s sredstvi prostega pretoka dobrin in storitev med državami članicami, ustanovitev skupnih

28 šp. Mercado Común del Cono Sur

36

zunanjih tarif na uvoz iz tretjih držav, prilagoditev skupne trgovinske politike in koordinacija makroekonomskih in sektorskih politik. Ouro Preto Protocol, ki je bil podpisan v decembru 1994 je dodelil MERCOSUR-ju status mednarodne pravne enote, s pooblastilom za podpis sprazumov s tretjimi državami, skupinami držav in mednarodnimi organizacijami. V prosto trgovinskem območju MERCOSUR so s 1. 1. 1995 ukinili carine na intra-regijsko trgovanje za 85%. Dogovorjen je bil režim postopne ukinitve carin za seznam posebnih proizvodov, pri katerem sta imeli Argentina in Brazilija za dokončanje tega procesa čas 4 leta, Paragvaj in Urugvaj pa časovno obdobje 5 let. Režimi ki urejajo intra-regijsko trgovanje v avtomobilskem in sladkornem sektorju so še vedno v postopku pogajanj. V začetku leta 1995 je stopila v veljavo tudi carinska unija MERCOSUR, ter zajema skupne zunanje tarife v vrednosti 0%-20%. Nadaljnji razvoj ovirajo velike razlike v gospodarski razvitosti in gospodarski moči članic, vendar se z vnovično uveljavitvijo demokaracije vrača zaupanje tretjih držav in gospodarskih združenj (zlasti EU) v članice MERCOSUR. Oktobra 1994 so sprejeli strategijo oblikovanja Medregionalnega združenja EU-MERCOSUR, znotraj katerega naj bi do 2001 nastalo enotno območje proste trgovine s kmetijskimi pridelki, industrijskimi izdelki ter prostim pretokom kapitala in storitev. Konec 1994 so se začela pogajanja z Andsko skupino (Bolivija, Ekvador, Kolumbija in Venezuela) o ustanovitvi Latinskoameriškega območja proste trgovine (šp. ALCSA) (Natek, 2000, 699). 5.3.1 Značilnosti novega regionalizma v MERCOSUR Cilj regionalnih integracij v Latinski Ameriki se je spremenil s premikom regijskih celotnih strategij za razvoj. V bistvu je »novi regionalizem« 1990-ih sestavni del širše zasnovanih strukturnih reform, ki se odvijajo v Latinski Ameriki od sredine osemdesetih let. Osrednje značilnosti današnje strategije vključujejo odprtost do svetovnih trgov, promoviranje iniciative zasebnega sektorja in umik države iz neposredne gospodarske aktivnosti. Vez »novega regionalizma« s procesom strukturalnih reform je najboljše opazovan pri liberalizaciji trgovanja. Po učinku je regionalna integracija tretja stopnja tri-stopenjskega procesa. Kot že omenjeno, so bile povprečne zunanje tarife v Latinski Ameriki radikalno zmanjšane med 1985-95 (zmanjšanje z več kot 40% na manj kot 12%). Povprečne maksimalne tarife v regiji so se znižale z več kot 80 procentov na 40 procentov. Druga stopnja se odvija na multilateralnem nivoju. Liberalizacija na unilateralnih in multilateralnih nivojih je pripomogla k boljši vključitvi Latinske Amerike v svetovno gospodarstvo. V 1990-ih je zunajregijski uvouz rasel z relativno visoko povprečno letno

37

stopnjo, ki je latno znašala 18 procentov, in se tako več kot potrojili na 280 milijard US$. Ta rast je bila 50 procentov hitrejša kot rast zunajregijskega izvoza. Za regijo, z novejšo zgodovino zaprtih ekonomij, je bilo to dvo-slojno odprtje očitno dramatično. Medtem ko je prineslo koristi povečane konkurence, nižjih stroškov inputa in povečanih možnosti potrošnje, je odprtost prinesla tudi nove težave. Te vključujejo pomembne fiskalne stroške, realne stroške kapitala in delovne sile, ki sta postala novo odvečna, kot tudi politične stroške, ki jih lahko pripišemo menjajočim domačim gospodarskim koalicijam in realnosti zaznane ogroženosti s strani globalizacije (Devlin, 2000, 7). Podobnega mnenja sta tudi Devlin in Ffrench-Davis (1999) (citirano v: Devlin, 2000, 8), saj trdita, da je »v tem kontekstu regionalna integracija postala vitalen tretji sloj liberalizacije, ki je pripomogla k zagotovitvi kontinuiranega momentuma v procesu«. S tem je potrjena značilnost novega regionalizma, ki zagovarja, da je priključitev k regionalni integraciji pripomoček za kontinuirano izvajanje prestrukturiranja in nadaljnje liberalizacije gospodarstva, četudi se zamenja vodstvo države, saj je ekonomija obvezana k izvajanju določenih sprememb. Nadalje zagovarjata tudi fiskalne učinke preferenčne liberalizacije med sosedami v Latinski Ameriki, saj so »manj obremenjujoče, ker so začetne stopnje trgovanja navadno nizke zaradi zgodovine kot tudi nasledstva protekcionizma«. Tudi politična rezistenca do regijske integracije je lahko manjša, saj »se odvija znotraj omejenega in poznanega tržnega prostora, ki odraža bolj simetrično konkurenco kot mednarodna arena«. Prav tako obstaja »kompenzacijski element recipročnega izvoza v tandemu z recipročnim uvozom«. Regijsko odprtje je lahko celo »politično popularno, kar gre pripisati domačemu sprejemanju združevanja z določenimi sosedi«. Dandanes je regionalna integracija uporabljena kot učinkovito politično orodje za poglobitev liberalizacije, nadaljnje zniževanje povprečnih stopenj protekcije in okrepitev konkurence. V primeru partnerjev MERCOSUR-ja, Argentine in Brazilije, lahko vidimo, kako regionalne obveznosti delujejo vzporedno z unilateralnimi in multilateralnimi procesi za ustvarjanje bolj odprtih ekonomij. Prav tako carinske unije, kot je MERCOSUR, otežkočijo (vendar ne onemogočijo), državam članicam dvig tarif do tretjih držav, saj mora biti za to dosežen plurilateralni konsenzus. Efekt fiksiranja regionalnih integracij, v kombinaciji z določili WTO, je doprinesel k utrditvi procesa trgovinske liberalizacije, in ustavil nazadovanje. Hkrati je regionalno integriranje držav povečalo zanimanje za bolj aktivno in strateško sodelovanje v hemisfernih in svetovnih forumih. Regionalne integracije so pripomogle h kooperacijam držav, ki so tako postale bolj učinkovite globalne akterke. Tako ima MERCOSUR, kot tudi države Andean-a in Caricom-a, pogajalsko moč bloka, kar mu daje več vpliva v pogajanjih, kot bi ga imela posamezna država, če bi delovala samostojno. Regionalna integracija in trgovanje je pripomoglo tudi k utrditvi težko izborjenega miru na mejah, s tradicijo vojaških konfliktov. Še več, oblikovali so solidarnostno mrežo (preko demokratičnih klavzul), za zaščito regijskih, še vedno mladih, demokracij. MERCOSUR-jeva izkušnja je dober primer z obeh vidikov. Prej

38

konfliktne meje so sedaj najbolj pacifistične, ter beležijo močan promet v Latinski Ameriki. Stara integracija ni bila zmožna doseči tega, zaradi primarnosti protekcije, ki je preprečevala rast komercialnega trgovanja med sosedami, medtem ko je bilo veliko pobudnikov iniciativ pogosto nacionalističnih avtoritativnih režimov, z očitnim interesom v omejitvah meja, teritorialnih sporov in ne-demokratičnih procesov. Nazadnje je nov vidik regionalizma v fenomenu, ki bi bil nemogoč še pred desetimi leti. Povezovanje Latinske Amerike, ter MERCOSUR-ja, z ZDA, EU, in ostalimi industrializiranimi državami. Te povezave z »velikimi tržišči« vsebujejo bolj ugodne stroške in izzive, kot intra-Latinsko Ameriški sporazumi. Liberalizacija je močno asimetrična, saj je industrializirana ekonomija že zelo odprta. Glede na to, da je bolj razvita država že večinski trgovinski partner, je odstranitev stroškov tarif ter transfer resursov za državo Latinske Amerike pomemben. Nadalje je bodoča konkurenca svetovni razred. Sporazum s kredibilno industrializirano državo priskrbi močno zasidranje, ki znatno poveča številne, prej omenjene, pozitivne učinke integracije na strukturne reforme, kot so utrditev in signaliziranje, privlačnost za MDI, produktivna transformacija, zaščita demokracije, itd. Sporazum je tudi način za onemogočanje najvišjih zaščit v občutljivih sektorjih industrializiranega partnerja in ustanovitev zavezujočih legalnih mehanizmov za dostop na tržišče industrializirane države in reševanje sporov. V povzetku, te oblike sporazumov so obravnavane kot posebej močna orodja za ekonomsko in politično transformacijo (Estevardeodal, 2000, 35). Iz zgoraj navedenega je očitno, da je nova regionalna integracija precej različna od starih oblik. Vendar pa se novi regionalizem razlikuje od starega tudi v ostalih razsežnostih, kot so tuje neposredne naložbe (MDI) ter trgovanje, kar je nadrobneje obravnavano v šestem poglavju, v učinkih in posledicah regionalizacije. 5.4 Skupina za azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje – APEC29 Članstvo: 21 držav V začetku je imel APEC dvanajst članic. Pet od njih je bilo industrializiranih ekonomij (Avstralija, Kanada, Japonska, Nova Zelandija in ZDA), šest članic ASEAN-a (Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska in Brunej) in Republika Koreja. Med 1989 in 1994 se je APEC-u pridružilo še šest članic (Kitajska, Hong Kong in Tajvan leta 1991, ter Mehika, Papua Nova Gvineja in Čile leta 1994), kar je povečalo članstvo na osemnajst. Leta 1996 je bil sprejet tri letni memorandum na članstvo. Ob koncu memoranduma so bile sprejete Peru, Rusija in Vietnam, kar je povečalo članstvo na 21. Kriterij za vključitev je bil, da mora biti država, ki si prizadeva za članstvo, locirana v Pacifiku, med njo in članicami APEC-a morajo obstajati tesni odnosi, hkrati mora država sprejeti odločitev o cilju liberalizacije trgovanja do leta 2020. Čeprav je trenutno članstvo zaključeno za dobo naslednjih deset let, APEC predstavlja najbolj pomembno in najbolj različno skupino držav, ki je bila kdajkoli zbrana. S članstvom, ki zajema države obeh strani Pacifika in vključenostjo dveh od štirih globalnih super-sil (ZDA in

29 ang. Asia-Pacific Economic Co-operation Group

39

Japonska) članice APEC-a zajemajo 40 procentov svetovnega prebivalstva v letu 2000, 54 procentov svetovnega BDP-a, in 42 procentov trgovanja. Namen organizacije: Sprostitev trgovine med članicami ter spodbujanje neoviranega pretoka tehnologije in kapitala na tem območju; skupno nastopanje v mednarodnih organizacijah (npr. WTO, UNCTAD). Dejavnosti: APEC ni nova gospodarska skupnost niti medvladna organizacija, temveč predvsem skupni forum za spodbujanje razvoja regije. Zaenkrat delujejo številne delovne skupine, ki iščejo možnost za postopno zniževanje carin in zmanjševanje drugih ovir, ki preprečujejo prosti pretok blaga, kapitala in inovacij. Na 2. konferenci voditeljev držav članic v Bogorju (Indonezija) so 15.11.1994 sklenili ustanoviti območje proste trgovine do 2020 (ZDA in Japonska do 2010). Organi: Ministrska konferenca zunanjih in trgovinskih ministrov; včasih se jim pridružijo voditelji držav članic. Stalni odbori, mdr. za trgovino in naložbe, gospodarska vprašanja in razvojna gibanja itd. ter ad hoc skupine resornih ministrov za pripravo strategij in programov. Sekretariat. Namen in cilji APEC je bil ustanovljen leta 1989 za nadaljne večanje gospodarske rasti in prosperitete za regijo, in za okrepitev azijsko-pacifiške skupnosti. Lastnosti Od svojega začetka, si je APEC prizadevala za zmanjšanje tarif in ostalih trgovinskih barier v azijsko-pacifiški regiji, ter s tem ustvarjala učinkovite domače ekonomije in dramatično večanje izvoza. Ključ za dosego vizije APEC-a so tako imenovani »Bogor cilji« prostega in odprtega trgovanja in investicij v azija-pacifiku. Do 2010 za industrializirana gospodarstva in do 2020 za gospodarstva v razvoju. Ti cilji so bili sprejeti s strani vodij na srečanju v Bogorju, Indonezija, leta 1994. Prosto in odprto trgovanje ter investicije pripomorejo k rasti gospodarstev, ustvarjanju delovnih mest ter ustvarjajo večje priložnosti za mednarodno trgovanje in investicije. V nasprotju, protekcionizem ohranja visoke cene in pospešuje neučinkovitost v določenih industrijah. Prosto in odprto trgovanje pripomore k zmanjšanju stroškov proizvodnje in tako znižuje cene dobrin in storitev, kar je neposredna korist za vse. APEC si prizadeva tudi za ustvarjanje okolja za varno in učinkovito gibanje dobrin, storitev in ljudi čez meje v regiji z uskladitvijo politike in gospodarskim in tehnološkim sodelovanjem. APEC je glavni forum za pospeševanje gospodarske rasti, kooperacije, trgovanja in investicij v Azijsko-pacifiški regiji.

40

APEC je edina med-vladna skupina v svetu, ki deluje na principu ne-obvezujočih obveznosti, odprtem dialogu in enakopravnem spoštovanju vidikov vseh udeleženih. Za razliko od WTO ali ostalih multilateralnih trgovinskih teles, nima APEC nobenih obveznosti iz naslova sporazuma do svojih članic. Odločitve sprejete znotraj APECA so sprejete z konsenzusom in obveznosti prevzete prostovoljno. APEC ima 21 članic, imenovanih »države članice«, ki zajemajo več kot tretjino svetovne populacije (2,6 bilionov ljudi), približno 60% svetovnega BDP (19,254 billionov ZDA $) in okoli 47% svetovne trgovine. Ponosno se predstavlja tudi kot najbolj gospodarsko dinamična svetovna regija, ki je ustvarila skoraj 70% svetovne gospodarske rasti v prvih desetih letih. Prioritete za leto 2004 Gospodarski voditelji APEC-a so začrtali sledeče prioritete tekom njihovega srečanja v Bangkoku, Tajska (WTO, 2003a, 7): • Pospeševanje liberalizacije trgovanja in investicij • Povečevanje varnosti • Skozi APEC pomagati ljudem in družbam pridobiti koristi iz globalizacije

Več podrobnosti o teh prioritetah je dostopnih v Deklaraciji vodij 200330. Teme za leto 2004 V dodatku z prioritetami, ki so jih izglasovali gospodarske vodje APEC-a, bo aktivnosti foruma APEC vodil tudi sledeči sklop tem (WTO, 2003a, 7): Tema: • Ena skupnost, ena prihodnost Podteme: • Obveza za razvoj skozi trgovanje • Delitev koristi skozi boljša izvajanja • Spretnost za prihodnje izzive • Priložnosti za podjetniško rast • Rast in stalnost: ključ za integracijo APEC-a • Zavezanost za vzdržljivo rast • Doživljanje različnosti 5.4.1 Zgodovinski razvoj APEC-a Začetek razprave o ustanovitvi APEC-a se je pričel na konferenci v Seulu, januarja 1989, po govoru avstralskega predsedniškega ministra Boba Hawke-a. Izpostavil je, da je napočil čas za ustanovitev formalnega organa za med-vladni dialog in posvetovanje o regionalnih gospodarskih vprašanjih. To je bilo tudi razumljivo, saj je bila Avstralija, kot celina najbolj odmaknjena od svetovnih gospodarskih središč, zaradi svoje geografske lege tudi gospodarsko odmaknjena. APEC bi za razliko od evropskega modela potreboval samo rahlo institucionalno podporo. 30 2003 Leaders Declaration

41

S prepoznavanjem naraščajoče pomembnosti izvoza v države regije, je bil eden izmed poudarkov takšne organizacije pospešitev kroga multilateralnih trgovinskih pogajanj znotraj GATT-a, oziroma njegove naslednice, WTO. O ustanovitvi predlagane skupine je obstajal tudi strah s strani EC (današnje EU), da bo imela skupina zaradi njene velikosti obsežno vlogo v svetovnem gospodarstvu, kar bi končno lahko igralo odločilno vlogo za svetovno prosto trgovino. Kakorkoli, ostale države na ustanovitev skupine niso gledale zaskrbljeno. Forum APEC je bil sprožen leta 1989. Zamisel ustanovitve multilateralnega foruma za povečanje ekonomske kooperacije med azijskimi in pacifiškimi ekonomijami je sprožil avstralski premier Bob Hawke. Koncept sta skupaj zasnovali Avstralija in Japonska. Nastanek APEC-a izvira iz specifičnih okoliščin poznih osemdesetih let. EU je obljubljala okrepitev njene carinske unije in ustanovitev enotnega evropskega trga (Single European Market – SEM), med Kanado in ZDA so potekala pogajanja o razširitvi njunega prosto trgovinskega območja, ter ustanovitvi NAFTA-e, Urugvajski krog pogajanj pa ni prinašal pravih dogovorov. Azijske ekonomije so bile zaskrbljene zaradi njihovega obrobnega položaja pri gibanju k RTS-om v obdobju, ko je bil ogrožen tudi multilateralni tgovinski sistem. Prav tako je obstajala tudi zaskrbljenost Avstralije, da bo izzvzeta iz Azijskega regionalnega telesa, kar je bil predlog Malezije. APEC je imel precej skromen začetek, in je bil opazovan s precejšnjo mero skepticizma. Začetno so bili osnovni cilji foruma APEC ekomonska kooperacija in posvetovanje. Čeprav je bil APEC ustanovljen kot neke vrste regionalni sporazum, je prevzel problematično nalogo boja proti preferencialnemu regionalizmu, kar je nekako paradoksalno. Dejansko so članice proučevale različne načine, na katere je lahko regionalizem »odprt«. Takšno obliko »odprtega regionalizma« so vpeljevale tudi države ANZ-CER (glej tudi Dass, 2000, 68). APEC se je pričel s srečanji med ministri za zunanje zadeve in ministri za gospodarstvo, znotraj nekaj relativno majhnih projektov. Kakorkoli, od takrat je zrasel tako v obsegu, kot pomembnosti, in dosegel bolj pomemben status z sporazumom, za ustanavljanje letnih vrhovnih srečanj voditeljev držav. Prvo takšno srečanje se je odvijalo leta 1993 na Blake Islandu v Seatlu. Dass v svojem članku (Dass, 2000, 76) povzema po Lawrencu (1996), da so bili narava, oblikovanje in sam delovni proces APEC-a, v osnovi drugačni kot v EU ali NAFTA-i. Te razlike izvirajo iz treh osnovnih vodilnih sil, ki stojijo za oblikovanjem APEC-a. Prva od teh sil je dejstvo, da so imela azijska gospodarstva poseben proces povojne rasti in integracije. To je bil tržno-voden proces ekonomske integracije. Drugo silnico predstavlja velikost tržnega deleža, saj je imela večina regionalnih gospodarstev ogromne deleže v svetovnem trgovinskem sistemu. Kljub njihovi raznolikosti so bila azijska gospodarstva bolj trdno zavezana multilateralnemu trgovinskemu sistemu pod zaščito GATT-a, kot ostala gospodarstva v razvoju. V sistemu GATT so videla nekaj otipljivih koristi. Tako so imele azijske ekonomije koristi s strani GATT-a, kot so nižanje tarif ter poseben tretma za nekatere države, in sicer preko GATT-ovega Člena IV. Posledično so imele precejšen prostor za avtonomno domačo politiko. Ostajale so zveste privrženke GATT-a, regionalizem, oziroma regionalne povezave v ostalem

42

svetu pa so opazovale sumničavo. Niso bile popolnoma prepričane o prednostih RTS-ov, niti strastno zavzete za oblikovanje formalnega RTS-a. RTS-e so videle kot odvisnost od velikih ekonomij. Azijske ekonomije v razvoju niso bile odvisne od Japonskega trga v takšni meri, kot sta bili Mehika in Kanada odvisni od trga ZDA. Politična logika, ki je prvenstveno združila gospodarstva EU v obliki navznoter orientiranega RTS-a, v azijskih ekonomijah ni obstajala. Za razliko od Evropejcev, so le maloštevilni Azijci negovali sen o oblikovanju Združenih Držav Azije. Zgodovinske, kulturne in ekonomske razlike med Azijskimi gospodarstvi so vse preveč velike, da bi podprle takšne regionalne sporazume. Distribucija politične moči v Aziji je bila, in ostaja, močno nesimetrična. Gospodarska zmožnost Japonske ali geo-politična moč Kitajske bosta v regiji še dolgo dominirali. V kontekstu APEC-a bodo ZDA najmočnejša država, gospodarsko in geo-politično. Ti oziri so bili pomembni pri oblikovanju glavne iniciative za regionalne sporazume v Azijsko-pacifiški regiji. Zatorej ni bil APEC niti zasnovan kot RTS, niti ni imel sporazum, ki bi podpiral njegovo trgovinsko liberalizacijo. Članice APEC-a so se sporazumele o oblikovanju »skupnosti«, katero so tudi definirali. Njihov namen ni bil ustanoviti kvazi-vladni sporazum, kot EU, niti ustanoviti veliko organizacijo. V predvidljivi prihodnosti APEC tudi ni bil viden kot skupni trg ali carinska unija. Določeno je bilo, da bo APEC promoviral trgovanje in investicije skozi skupek politik, ki se ukvarjajo z liberalizacijo trgovanja, pomoči trgovanju in gospodarskem sodelovanju. Pomoč trgovanju vključuje iniciative v poenotenju standardov, izboljšanje carinskih postopkov, koordiniranje konkurenčnih politik in posredovanje pri sporih. Ekonomska kooperacija vključuje pomoč pri razvoju in kooperacijo pri projektih človeških virov, infrastrukturi, energiji in okolju. Razvoj povezan s pomočjo trgovanju pod zaščito APEC-a je smatran širše kot pionirski in spoštovanja vreden, tudi s strani WTO. (Moore, 2000, 32). Danes nekateri ostajajo zaskrbljeni, da je napredek znotraj APEC-a preveč počasen, in obstajajo strahovi, da bi se lahko še bolj upočasnil. Izraz, ki nekako zajema pričakovanja APEC-a je »odprta regionalna kooperacija«31, kar jo ločuje od bolj navznoter-orientiranega pogleda, ki označuje Evropska prizadevanja. Medtem kot ta ambiciozna tema o prosti trgovini privlači pozornost, za trgovinsko in gospodarsko integracijo znotraj regije obstaja še druge vrste prepreka, ki ima prav tako pomembno vlogo. Obstoj posebnih določil domače države, ki vplivajo na trgovanje, carine in transport, in specifikacija proizvodov, ki se nanaša na varnostne in zdravstvene standarde, etiketiranje, okoljevarstvena zaščita in tako dalje, hamper ekonomske transakcije. Nor will this prove easy to dismantle. Kakorkoli, napredek k odstranitvi nepotrebnih in preživetih restrikcij takšne narave bi močno olajšal intra-regijsko trgovanje kot tudi zmanjšal stroške trgovanja. Ne smemo zanemariti prizadevanja znotraj APEC-a k bolj prostemu trgovanju. Vodilno vlogo v APEC-ovem poskusu za doseganje bolj prostega trgovanja ima Japonska, in v manjši meri ZDA. Vendar pa je ta poskus vedno znova zadržan zaradi nezmožnosti odprtja njenih lastnih trgov večjemu številu uvoznih dobrin. Kljub njeni ekonomski rasti, ki temelji na navzven-osredotočeni strategiji, se veliko ljudi v Republiki Koreji

31 open regional co-operation

43

upira nadaljnjim ukrepom, ki bi prinesla odprtje Korejskega trga. Precej iste obtožbe bi lahko izrekli na številne druge države skupine. Kljub zelo veliki različnosti, ki je značilna za obstoječih 21 članic APEC-a, in zavirajočega procesa, ustvarjenega institucionalno, obstaja že precej visoka stopnja gospodarske integracije med članicami. Ocenjeno je, da je približno dve tretjini trgovanja APEC-a intra-regijskega (znotraj skupine). To je precej več, kot intra-regijsko trgovanje med članicami EU. Vzorec Azijskega razvoja, ki je imenovan tudi kot »goske v letu«32, je očitno model, na katerega gledajo z zanimanjem, med drugimi, tudi številne države Latinske Amerike.

32 »flying geese«

44

6 RAZMERJE MED NOVIM REGIONALIZMOM IN GLOBALIZACIJO Skupaj z informacijsko revolucijo so k globalizaciji pripomogle tudi znatne spremembe v politiki nacionalnih vlad v zadnjih dveh desetletjih. Zadnje so bile delno unilateralne, ali/in, kot v primerih v tej nalogi zajetih regionalnih povezav, regionalne. Vendar je bil tudi GATT, oziroma WTO odločilen tekom zadnje polovice prejšnjega stoletja pri vzpodbujanju gospodarstev za večjo odprtost, in pri vztrajanju v tej odprtosti za mednarodno trgovanje in investicije. Večja odprtost in medsebojna odvisnost med nacionalnimi gospodarstvi nudi priložnost tem gospodarstvom, vendar pa ni brez izzivov. Globalizacija povečuje nagrade gospodarstvom, ki se odločajo za dobro ekonomsko upravljanje, vendar pa veča tudi stroške gospodarstvom s slabim ekonomskim upravljanjem. Dobro ekonomsko upravljanje zahteva trajno predanost liberalnemu mednarodnemu trgovanju in plačilnemu režimu, in zavarovanje lastniških pravic. 6.1 Učinki in posledice globalizacije Tehnološke in vladne prepreke dodajo stroške mednarodnih interakcij. Upad transportnih stroškov, velik upad stroškov komunikacij in informacij in zmanjšanje carinskih in ne-carinskih vladnih omejitev na trgovanje s storitvami so skupaj prispevali k pospešitvi globalizacije koncem 20-ega stoletja do nepričakovane hitrosti, ki ne kaže znakov zmanjšanja. Medtem ko obseg pospeševanja ne moremo zajeti v enostavni statistiki, nekatere navajajo delne indikacije o tem, kaj je vpleteno. Standardni indikator je primerjava med trgovanjem in rastjo BDP33. Medtem ko je v preteklem stoletju trgovanje raslo hitreje kot output v vseh obdobjih, razen med dvema svetovnima vojnama, je bila verzel v 1990-ih večja, kot katero koli drugo obdobje od sredine devetnajstega stoletja (tabela 2). Več kot ena petina globalnega outputa se dandanes izvozi, kar je dvakrat več kot v 1950-ih. Prav tako so tudi letni odlivi MDI narasli več kot šest kratno med 1983 in 1990, in nadaljevali z rastjo več kot dvakrat hitreje od rasti trgovanja dobrin v 1990-ih. Intra-podjetniško trgovanje znotraj multinacionalnih korporacij34 je ocenjeno za eno tretjino svetovnega trgovanja, še ena tretjina pa je MNC trgovanje z ne-hčerinskimi podjetji (Scholte, 2001, 523). Craft navaja, da je tekom 1990-ih mednarodni portfolijo investicij rastel celo hitreje kot MDI. Med 1991 in 1999 je letna vsota čez-mejnih spajanj in priključitev narasla s 100 miljard $ na več kot 700 miljard, ali z 0.5 na 2.5% globalnega BDP-a. V letu 1999 so znašale te čez mejne aktivnosti skoraj eno tretjino vseh spajanj in pridružitev globalno, in so bila ocenjena na štiri petine MDI tokov tisto leto (UNCTAD, 2000, 10-12). Povečanje v globalnih transakcijah tujih valut so bila še bolj dramatična. 33 kar sledi se nanaša na seminar, predstavljen na delavnici WB, ki se je odvijala na Inštitutu za južno-vzhodne Azijske raziskave, v Singapurju 12-13 januarja 1999 (Anderson, 2000) 34 Multinational Corporations - MNC

45

Tabela 2: Nekateri indikatorji sodobne ekonomske globalizacije (v mlrd US $)

Indikator (svetovni vzorci) Prejšnja stopnja Nedavna

stopnja Tuje neposredne naložbe – MDI 66 $ (1960) 4,000 $ (1999)Izvoz (1995 vrednosti) 430 $ (1950) 6,000 $ (1995)Uradne mednarodne rezerve 100 $ (1970) 1,579 $ (1997)Dnevni promet na tujih menjalnih trgih 100 $ (1979) 1,500 $ (1998)Bančni depoziti ne-rezidentov 20 $ (1960) 7,876 $ (1995)Čez mejna posojilna obvestila 9 $ (1972) 957 $ (1999)Čez meje izdaje obveznic 1 $ (1960) 1,157 $ (1999)Izdaje Evro obveznic izdane 1984 50 $ (1995)Čezmejna izplačila dividend 10 $ (1960) 120 $ (1994)Dnevni promet sekundarnih finančnih pogodb nizko pred 1980 1,162 $ (1995)

Vir: Scholte, 2001, 523 Globalizacije ne podpirajo vsi. To je bilo razvidno tudi v Seatlu, leta 2000, ko so se ministri držav članic WTO srečali v pričakovanju začetka novega kroga multilateralnih trgovinskih pogajanj. Predstavniki sindikatov nekaterih nizko izobraženih delavcev v bogatih državah se bojijo, da ogroža delovna mesta njihovih čalnov, medtem ko se okoljevarstvene skupine bojijo, da prispeva nacionalnim in globalnim okoljskim problemom. Ostalim je preprosto ljubše, da je njihova država samozadostna v proizvodnji tega, kar njeni državljani potrošijo. Protestniki so bili tako močni, da so odložili pričetek novega kroga pogajanj WTO. Tehnološke in vladne bariere dodajo stroške mednarodnega poslovanja. Upad transportnih in komunikacijskih stroškov ter nižanje carinskih in necarinskih vladnih preprek v trgovanju z dobrinami in storitvami je pospešilo globalizacijo v nepričakovani hitrosti, ki ne kaže znakov upada. Medtem ko se pospeševanje globalizacije ne more zajeti v enostavni statistiki, nekatere dajejo delne indikatorje vpletenosti. Standardni indikator je primerjava med trgovanjem in rastjo BDP-ja.

Tabela 3: Rast v svetovnem BDP-ju in izvozu trgovinskega blaga v realnih cenah, od 1720 do 1999 (v procentu letno)

1720-1820

1820-1870

1870-1913

1913-1950

1950-1973

1973-1990

1990-1999

Realni BDP 0,8 1,9 2,5 1,8 5,4 2,7 2,0 Obseg izvoza 1,4 4,5 3,9 0,5 9,8 4 6,5 Rast izvoza/ rast BDP-a 1,7 2,4 1,6 0,3 1,8 1,5 3,3

Vir: WTO (1998a, 34) in WTO (2000, 17)

46

6.2 Učinki in posledice regionalizacije Skupina tržnih ekonomistov zagovarja teorijo, ki obravnava RTS-e kot »temelje« globalnega trgovinskega sistema, ki kot takšni močno podpirajo regionalne integracije. Razmah RTS-ov lahko ima pozitivne učinke na globalno ekonomijo, pod pogojem, da so nastajajoči RTS-i »odprti« za trgovanje navzven. Ključna korist za globalno ekonomijo izhaja iz vpliva RTS-a na stimulacijo domače rasti, ki v zameno poveča povpraševanje za extra-regijske izvoze. Obstaja nekaj načinov povečanja povpraševanja. Osnovni so: • dohodkovni učinek koristi iz trgovanja, • povečan dohodek sproži več investicij, • povečano zaupanje investitorjev veča v povečano zmožnost za pridobitev MDI, in • pozitivni makroekonomski učinki RTS-ov. Odprtri RTS-i lahko pospešujejo in olajšajo zunanjo liberalizacijo, v smislu trgovanja z državami ne-članicami zunaj RTS-a. Gospodarstva, ki se povezujejo v RTS, lahko uporabijo RTS kot komplementaren ali suplementaren multilateralizmu. RTS-i nujno ne nasprotujejo multilateralizmu. Z sledenjem obeh, multilateralnega in regionalnega pristopa simultano, se lahko liberalizacija globalnega tržnega sistema celo pospeši. Ta dvojni pristop k liberalizaciji trgovanja lahko prinese večje koristi tistim, ki so pripravljeni nadaljevati hitreje in istočasno dodati nekaj pritiska na multilateralna pogajanja, za boljše izvajanje. Zatorej dodatni napori z vstopom v RTS niso tako veliki za države v razvoju, kot so bili tekom prvega vala regionalnih trgovinskih sporazumov. Privlačnost pristopa ali formacije RTS-a za ustvarjanje trgovanja (trade-creation) so se močno oslabila. Kakorkoli, ostaja korist zvestosti RTS-u, in to je sledenje mehanizmu izvajanja liberalizacije in reform, s tem pa povečanje kredibilnosti gospodarskih reform. Ko se manjše gospodarstvo države v razvoju priključi večjemu, industrijskemu v RTS, učinkovito zagotovi, da se težko izborjene gospodarske reforme ne bodo upočasnile s šibkejšimi protekcionističnimi prihodnjimi vladami. Mednarodnemu sporazumu z večjo in bogatejšo sosedo je težje oporekati kot nacionalnim predpisom. To se je zgodilo v sporazumih med EU in ekonomijami vzhodne Evrope ter Mehiko in NAFTA. Nadalje, podprtje domačih gospodarskih reform z RTS-om je v pomoč pri pridobivanju MDI. NAFTA je močno podprla Mehiko, še preden je bila le-ta priključena. Izveden je bil velik poratst MDI tokov v Mehiko. Leta 1991 so znašali preko 14 bilionov US $, kar je bilo 50% več kot leta 1990. Do leta 1998 je bila Mehika drugi največji prejemnik MDI v regiji, takoj za Brazilijo. V letu 1999 je Mehika prejela 11 bilijonov US $, kar je bilo blizu povprečju obdobja 1995-1998 (WIR, 2000). V primeru transferja tehnologije iz visoko-dohodkovnih v nižje-dohodkovne članice kot vzroka za motivacijo formiranja ali priključitve RTS-u, mehanizmi tega transfera niso jasni, niti popolnoma razumljeni. Vendar pa pomemben del literature zagovarja, da je pospešen skozi trgovinske tokove. Coe in Helpman (1995) ter Coe, Helpman in Hoffmaister (1997) so sestavili indeks skupnega kapitala znanja v vsaki industrijski državi. Predpostavljali so, da trgovinski partnerji pridobijo dostop k bazi znanja določene države v razmerju njihovega uvoza iz te države. Ugotovili so, da je dostop do

47

tujega znanja statistično pomembna determinanta stopnje skupnega faktorja produktivnosti (TFP)35 v 29-ih državah OECD in državah v razvoju. Torej RTS lahko deluje kot pomoč pri transferju tehnologije skozi povečanje trgovanja. Podobno, je znano da RTS-i povečujejo MDI, kar je dobro znan vir transferja tehnologije (citirano v: Dass, 2001, str. 26) Kot je navedeno zgoraj, regionalna liberalizacija trgovanja za dobrine in storitve lahko rezultira v korist blaginje, ki naraste z multilateralno liberalizacijo trgovanja. 6.2.1 Učinek na obseg trgovanja Vzpostavitev regionalnega sporazuma je v oziru na trgovanje znižanje carinskih dajatev ali kvantitativnih omejitev. Ta znižanja niso nujno drugačna od tistih, dodeljenih ostalim trgovinskim partnerjem. V primeru trgovanja je glavni namen takšnih sporazumov spodbujanje izvoza s strani članic bloka znotraj trgovinskega bloka – včasih imenovana tudi »intratrade«. Večina držav je članica regionalnega trgovinskega bloka, in več kot tretjino svetovne trgovine se odvija znotraj teh sporazumov. Medtem ko se trgovinski bloki po svoji strukturi močno razlikujejo, jim je skupen njihov glavni cilj – zmanjšati trgovinske prepreke med državami članicami. Vendar pa učinkovita integracija zahteva več kot zmanjšanje tarif in kvot. Ekonomska korist konkurence in obsega lahko ni dosežena, če niso odstranjene tudi druge ovire, ki ločujejo trge in ovirajo prost pretok dobrin storitev in investicij. Npr., veliko regionalnih trgovinskih blokov ohrani kontingentno zaščito ali omejitev na trgovanje znotraj bloka. Te omejitve vključujejo antidumping, kompenzatorne carine in »zasilne zaščite« da umirijo probleme plačilne bilance ali za zaščito industrije pred nenadnim uvozom. Ostale prepreke vključujejo različne proizvodne standarde, diskriminacijo pri javni preskrbi in okorne ter stroškovne carinske formalnosti. Članstvo v regionalnem trgovinskem bloku lahko zmanjša torne stroške trgovanja, poveča kredibilnost reformnih iniciativ in poveča varnost med partnerji. Učinkovit rezultat je izziv za katerokoli vlado. Učinek je lahko na vse sektorje gospodarstva, in nekateri sektorji se lahko razširijo, medtem ko se ostali zožijo. Zato je pomembno oceniti potencialne stroške in priložnosti, ki jih članstvo lahko prinese. Tabela prikazuje vrednost intra-trgovine za trgovsko blago za proučevane regionalne trgovinske bloke (izvoz storitev je izvzet), kot tudi velikost intra-trgovanja v primerjavi s celotnim izvozom dobrin posameznega bloka in deležem celotnega izvoza posameznega bloka v primerjavi z svetovnim izvozom. Četudi APEC nima posebnega preferenčnega sporazuma, je vključen v tabeli zaradi obsega trgovanja med članicami.

35 total factor productivity - TFP

48

Tabela 4: Izvoz trgovinskega blaga znotraj bloka (v mio US $) 1970 1980 1990 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 APEC 58,633 357,697 901,56 1,688,707 1,755,116 1,869,192 1,734,386 1,896,217 2,262,159 2,075,735EU 76,451 456,857 981,26 1,259,699 1,273,430 1,162,419 1,226,988 1,404,833 1,418,149 1,406,859NAFTA 22,078 102,218 226,273 394,472 437,804 496,423 521,649 581,162 676,44 639,138MERCOSUR 451 3,424 4,127 14,199 17,075 20,772 20,352 15,313 17,91 15,295

Vir: UNCTAD, 2004, 322) V tabeli 4 je prikazan izvoz trgovinskega blaga znotraj bloka v absolutnih zneskih. Izvoz trgovinskega blaga znotraj bloka predstavlja seštevek izvoza trgovinskega blaga vseh članic trgovinskega bloka v ostale članice bloka. Iz te tabele je tudi razvidno, da je nominalno izvoz trgovinskega blaga znotraj bloka naraščal. To je še bolj nazorno prikazano v tabeli 5. V APEC-u je od leta 1970 izvoz porasel za 15 procentov. V EU manj, vendar je to razumljivo, saj so v APEC-u združene novo industrializirane države. S pričetkom industrializacije teh držav na začetku obravnavanega obdobja se je pričelo tudi trgovanje z blagom z višjo vrednostjo. Tudi v NAFTA-i je opaziti znaten porast v tem obdobju, skoraj 20 %, vrh pa je bil dosežen leta 1995, ko je znašal 64,2 %, kar je skoraj 30 % več, kot leta 1970. Na to je morda vplival izvoz v Mehiko po sklenitvi sporazuma. Tudi v MERCOSUR-ju je zaznati porast izvoza, vendar je bil porast manjši – znašal je 8%, z vrhom 25-ih procentov leta 1998. Upad po letu 1998 je pripisati posledici finančne krize v Južni Ameriki.

Tabela 5: Izvoz trgovinskega blaga znotraj bloka (v % celotnega izvoza trg. blaga bloka)

1970 1980 1990 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 APEC 57,8 57,9 68,3 71,8 71,9 71,6 69,7 71,8 73,1 72,6 EU 59,5 60,8 65,9 62,4 61,4 55,5 57,0 63,3 62,1 61,3 NAFTA 36,0 33,6 41,4 64,2 47,6 49,1 51,7 54,6 55,7 55,5 MERCOSUR 9,4 11,6 8,9 20,3 22,6 24,8 25,0 20,6 20,9 17,3

Vir: UNCTAD, 2004, 323 V tabeli 5 je prikazan itra-blokovski izvoz v primerjavi s celotnim izvozom bloka za trgovinsko blago lahko vidimo, da je intra-blokovski izvoz zavzel tudi večji delež celotnega izvoza bloka za trgovinsko blago.

Tabela 6: Izvoz dobrin iz trgovinskega bloka (% svetovnega izvoza)

1970 1980 1990 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 APEC 36,0 33,7 39,0 46,3 46,0 47,3 46,1 46,6 48,5 46,5 EU 45,6 41,0 44,0 39,7 39,1 37,9 39,9 39,2 35,8 37,4 NAFTA 21,7 16,6 16,2 16,8 17,3 18,3 18,7 18,8 19,0 18,7 MERCOSUR 1,7 1,6 1,4 1,4 1,4 1,5 1,5 1,3 1,3 1,4

Vir: UNCTAD, 2004, 325

49

Navedeni podatki (tabela 6) prikazujejo celotni izvoz trgovinskega bloka kot razmerje celotnega izvoza bloka (intra-blokovski in ekstra-blokovski izvoz) in celotnega izvoza trgovinskega blaga vseh svetovnih gospodarstev. Če primerjamo deleže izvoza znotraj bloka s celotnim izvozom trgovinskega bloka, ugotovimo da ima MERCOSUR najmanjši delež intra-regijskega izvoza, ter APEC največjega – nad 70 %. V NAFTA-i intra-regijski izvoz predstavlja polovico celotnega izvoza bloka, v EU pa je le-ta malo nad polovico celotnega izvoza (povzeto po MERCOSUR, 2004). 6.2.1.1 Trgovanje in MERCOSUR Vrednost intra-Mercosur trgovanja se je po ocenah potrojila tekom obdobja 1991-1995, in je po poročilih znašala 20,400 mio US $. Kakorkoli, intra-subregijsko trgovanje se je zmanjšalo na 15,200 mio US$ v letu 1999, ter se stabiliziralo na 15,000 mio US $ v letu 2000. Finančna kriza, ki se je pričela v Argentini leta 2001 je imela odločilen učinek na intra-Mercosur trgovanje.

Tabela 7: Povprečna letna rast izvoza in uvoza (v procentih)

IZVOZ UVOZ 1986-88 1989-91 1992-95 1986-88 1989-91 1992-95 MERCOSUR Celotno 8,4 0,8 11,3 6,2 14,1 23,6Iz regije 8,0 -0,9 8,3 4,7 13,1 22,6V regijo 14,5 20,3 29,6 18,5 20,0 28,4ARGENTINA Celotno 2,9 9,5 15,0 11,7 15,9 24,9Iz regije 2,2 6,6 9,1 10,0 15,9 24,4V regijo 9,5 31,2 36,1 18,8 15,5 26,4Od tega Brazilija 7,0 34,8 38,5 16,7 16,3 28,6BRAZILIJA Celotno 9,6 -2,2 10,1 3,9 12,7 23,7Iz regije 9,3 -3,1 8,3 3,0 11,4 22,6V regijo 16,4 13,9 27,8 18,1 27,3 31,8Od tega Argentina 11,2 25,0 28,6 14,4 33,2 34,7PARAGVAJ Celotno 18,8 13,1 5,7 4,6 36,5 21,1Iz regije 17,0 10,4 -4,9 12,3 45,4 16,7V regijo 23,6 18,7 19,4 -3,3 22,0 29,7URUGVAJ Celotno 17,8 4,1 7,6 22,0 11,3 16,6Iz regije 18,3 -1,4 3,4 12,2 12,5 14,6V regijo 16,5 18,4 14,0 41,9 9,8 19,1

Vir: Estevadeordal, 2000, 25

50

Trgovanje in Investicije med EU in MERCOSUR Delež trgovanja (uvoz+izvoz) v BDP je 26.75%. V letu 2002 je znašal izvoz 68 ter uvoz 94 bilionov eurov, kar predstavlja 1,29% in 1,91% svetovnih tokov. EU zavzema prvo mesto v izvozu in uvozu MERCOSUR-ja. Od 1980 do 2002 je naraščal uvoz iz MERCUSOR-ja v EU povprečno za 5.32% letno, ter izvoz povprečno za 5,22 %. V letu 2002 je trgovanje z MERCUSOR-jem predstavljalo 2,44 % celotnega uvoza EU in 1,83 % celotnega izvoza EU. MERCOSUR zavzema 2. mesto v izvozu EU ter 5. mesto pri izvozu EU. V letu 2002 je MERCOSUR zajemal 16.04 % kmetijskega uvoza EU, 0.25 % uvoza energije, 0.37 % uvoza strojev, 1.5 % uvoza transportnega materiala, 1.14% kemičnih proizvodov, 0.3 % tekstilij, 2.66 % ostalih proizvodov. V letu 2002 je bil uvoz in izvoz storitev iz/v MERCOSUR 4.1 in 4.41 miljard US $, kar predstavlja 1.34 % in 1.35 % svetovnih tokov. V letu 2002 je 0.77 % prilivov EU izviralo iz MERCUSOR-ja, medtem ko je 4.28 % odlivov iz EU odteklo v MERCOSUR. Koncem 2002 je 0.33 % kapitala EU notranjih MDI izviralo iz MERCOSUR-ja, medtem ko je 6.96 % kapitala EU zunanjih MDI odteklo v MERCOSUR (Mercosur, 2004). 6.2.1.2 Trgovanje in NAFTA CUFTA in NAFTA sta se sovpadli in vzpodbudili fenomenalno rast trgovanja med Kanado in ZDA. Ko so se začela pogajanja o CUFTI leta 1985 je znašala bilateralna trgovina 116,000mio US $. Do leta 2002 je to število preseglo 420,000 mio US $. Sporazum NAFTA je povzročil znatno povišanje intra-regijskega trgovanja. Severno Ameriške intra-regijski izvoz dobrin in storitev je znašal v letu 56 % celotnega izvoza in Severne Amerike, kar je povečanje za 49 % od leta 1996 in 34 % od leta 198. V poznih 1980-ih je bilo tri četrtine kanadskega in mehiškega trgovanja z ZDA, in do 2002 več kot 85% - z podobnim vzorcem za kanadski in mehiški uvoz iz ZDA. Vendar pa vzorec ne drži za ZDA, katerih trgovanje z omenjenima gospodarstvima je bilo zelo podobno trgovanju v letu 1980 (UNCTAD, 2004, 58). Vsak dan države NAFTA-e izvedejo skoraj 1,700mio US$ vrednosti trilateralnega trgovanja. Od leta 1993, leto pred ustanovitvijo NAFTA-e, so se izvozi ZDA v Kanado povečali za 35%, in v Mehiko za 93%, medtem ko se je izvoz v ostali svet povečal samo za 20%. Sidney Weintraub dodaja, da za Kanado in Mehiko; »intra-NAFTA izvoz sedaj predstavlja med 85 in 90% celotnega izvoza«. Po Weintraubu je razmerje ZDA »nižje, vendar še vedno znaša 36% celotnega izvoza ZDA.« (Foster, 2004, 3-4). Navdušenje o učinkih NAFTA-e je ocenjeno tudi s strani Uradnikov kanadske industrije36, čigar študije navajajo, da se je močno bilateralno povečanje pojavilo zaradi

36 Industry Canada officials

51

nizkega Kanadskega dolarja in močnih stopenj domače rasti v ZDA, in ne zaradi ustanovitve NAFTA-e, ter nakazujejo, da bi naj bili CUFTA in NAFTA zaslužni samo za 9% rast v kanadskem izvozu in samo 2 % rast v uvozu iz ZDA v realnih terminih.. V raziskavah leta 1999 so kanadski analitiki ugotovili, da so v 1990-ih realne plače v Kanadi in ZDA stagnirale, ter ostro upadle v Mehiki. V Kanadi in ZDA je bila tudi neto destrukcija proizvodnih delovnih mest. Kanadski in Mehiški interesi v NAFTA-i so morda tudi konfliktni, ker se je, medtem ko se je delež navzven orientiranih investicij ZDA v Mehiko povečal, Kanadski delež občutno zmanjšal. Nadalje, medtem ko je delež uvoza v ZDA iz Kanade ostal relativno konstanten v 1990-ih, se je delež Mehike dejansko podvojil. Tudi opazovalci ZDA imajo razloge za zaskrbljenost. Medtem ko se presežek v trgovinski bilanci Kanade izboljšuje, se izvoz ZDA zmanjšuje. Trgovinski deficit ZDA se je zmanjšal skoraj za štiri-krat v letih 1993-2000. Izvoz proizvodnih delovnih mest (manufacturing jobs) ZDA je ključni element. Kanadski BDP p.c se je izboljšal koncem 1990-ih in v začetku 21. stoletja, s povečanjem za 3,3 % v dveh letih. BDP p.c. ZDA se je zmanjšal za 0,5% v istem obdobju. Trgovanje, skupaj z nihajočimi vpletenostmi v high-tech in stock-market bubbles, je bilo v veliki meri odgovorno za to contraction (povzeto po Foster, 2004, 3-4). 6.2.1.3 Trgovanje in EU EU ima znatno težo v mednarodnem trgovanju, glede na to, da je njen delež v globalnem trgovanju okrog 20 %. Med njenimi članicami so nekatere največjih izvoznih ekonomij v svetu. Obstaja še veliko vprašanj glede izvoza in uvoza, in EU je zagotovo postala glavni izgalec v mednarodnih trgovinskih pogajanjih. Razvoj, ki ga ima, je občasno vodil v spore z ostalimi glavnimi trgovinskimi silami. Posebej EU in ZDA, ne glede na njuno tesno varnostno sodelovanje v Atlantski zvezi, so bile pogosto v sporu pri vprašanjih mednarodne trgovine (Chtistiansen, 2001, 508). 6.2.2 Obseg tujih neposrednih investicij (MDI) S tujimi neposrednimi investicijami – MDI – so označeni mednarodni denarni tokovi, pri katerih podjetje v eni državi ustanovi ali razširi podružnico v drugi državi. Značilna lastnost MDI je ta, da ne vključuje samo transfer resursov, ampak tudi pridobi nadzor. To je, podružnica nima samo finančne obveznosti do matičnega podjetja, ampak je del iste organizacijske strukture (Krugman, 2000, 169-171). Tuje neposredne investicije lahko definiramo tudi kot investicijo, ki zajema dolgoročen odnos in odseva trajen interest in nadzor rezidenta enega gospodarstva (tuji neposredni investitor ali matično podjetje) v podjetje, ki se nahaja v drugem gospodarstvu (MDI podjetje, ali hčerinsko podjetje ali tuja podružnica). MDI vključuje uveljavitev znatne stopnje vpliva s strani investitorja na hčerinsko podjetje locirano v drugi ekonomiji. Takšna investicija vključuje začetne transakcije med dvema pravnima osebama, kot tudi vse sledeče transakcije med njima in med tujimi podružnicami, inkorporiranimi in

52

neinkorporiranimi. MDI lahko zajemajo tako posamezne individume kot tudi pravne osebe. MDI tokovi obsegajo kapital, ki ga priskrbi tuj neposredni investitor v MDI podjetje (direktno ali skozi druga povezana podjetja), ali kapital, ki ga MDI podjetje prejme s strani tujega neposrednega investitorja. MDI obsega tri komponente: kapital vrednostnih papirjev, reinvestirani dobički in znotraj-podjetniška posojila (UNCTAD 2004, 298). Tuje finančne investicije - MDI37 so predvsem pomembne za države v razvoju in države v tranziciji. 6.2.2.1 Zgodovina MDI Od 1970 so bili štirje veliki upadi v tokovih MDI: 1976 (upad za 21%), 1982 – 1983 (upad povprečno 14% letno), 1991 (upad za 24%), in 2001-2002 (upad povprečno 31% letno). Vsak upad je koreliran z obdovji recesije ali počasne rasti v svetovnem gospodarstvu, posebej v glavnih posojilodajalkah in posojilo-najemnicah. Običajno je čas zamika med upadom gospodarske rasti in upadom MDI tokov eno do dve leti. Zadnja dva upada sta zaznamovana z ostrim upadom v čez-mejni M&A aktivnosti. Za države v razvoju so porasti in upadi skoraj identični kot v svetu v celoti. Vendar pa se količina in časovna uskladitev upada MDI pogosto ne sovpada z ostalim svetom. Ta neenakost med razvitimi državami in državami v razvoju pojasni, zakaj se delež držav v razvoju v svetovnih MDI povečuje v nekaterih letih, ter kasneje upade. Upad MDI, ki se je pričel v 2001 je najbolj zlačilen po svoji ostrosti in v razliki med razvitimi in državami v razvoju, z M&A porasti koncentriranimi v razvitem svetu. Tudi za upad v zgodnjih 1990-ih je bila značilna prvotna nenadna sprememba M&A aktivnosti, ki so se končale. Vendar pa je bil čez-mejni M&A val v poznih 1990-ih je bil najmanj petkratno močnejši (v realnih pogojih), kot njehov predhodnik; vključeval je tudi podjetja iz večjega števila industrializiranih držav in vključeval več storitvenih transakcij (Evenett 2002). V primerjavi za kapitalizacijo nacionalnih trgov vrednostnih papirjev, so bili tuji prevzemi domačih podjetij v tem zadnjem valu zelo majhni. Delež čez mejnih M&A aktivnosti v kapitalizaciji svetovnih trgov vrednostnih papirjev je bil samo 3,7% na vrhuncu leta 2000, ter upadel na 1,7% v 2002 (povzeto po UNCTAD, 2004, 16-18). 6.2.2.2 NAFTA in MDI Opaženo je bilo povišanje tokov MDI v tri države članice, vendar ni jasno, v kakšni meri je bilo to povišanje sproženo zaradi NAFTA-e. Po raziskavi Rugmana in Braina so tokovi MDI, ki so upadali tekom 1988-1993, so po letu 1994 pričeli hitro naraščati, ter dosegli vrh, skupno 383 bilionov dolarjev, leta 2000, nato pa so ti tokovi zopet upadli v

37 Foreign Direct Investments - FDI

53

letu 2002 za 64 bilionov dolarjev. Ti prirastki so nastali v osnovi z MDI v ZDA, in ne v Kanado ali Mehiko. Delež MDI tokov ZDA v primerjavi s celotnimi tokovi MDI v Zahodno Ameriko je porastel iz 71% v 1994, dosegel vrh leta 1999 z 88%, ter upadel na 475 v 2002. Vzorec je podoben za severnoameriške tokove MDI kot procent celotnih MDI pritokov za vse države OECD – in kot procent celotnih pritokov v svetu (citirano v:UNCTAD, 2004, 58). Kljub temu pa so bili MDI pomenljuvi. Leta 1999 je bilo ocenjeno, da zajema Kanada 8% celotnih MDI v ZDA, kar je približno 80,000 mio US$. Leta 2002 je Kanada zajemala okrog 133,00 US$ MDI, kar predstavlja trikratno vrednost števila leta 1990. MDI ZDA v Kanadi naraščajo počasneje, vendar v vrednosti več kot 112,000mio US$, kar je ekvivalentno skoraj 10% vseh čezmorskih investicij ZDA. Zmanjšanje tarif predvideva, da bo do leta 2004 praktično celotno trilateralno trgovanje brezcarinsko. MacDermott ter Andresen in Pereira pa sta potrdila, da je imela Mehika kljub temu korist od povečanih pritokov. Kot pa dodaja Globerman, ni dikaza o povečani intra-regijski intenzivnosti MDI, še posebej, ker so bili zunanji MDI tokovi v ZDA mizki tekom 1980-1998. (citirano v: UNCTAD, 2004, 58) Eden in Li sta v svoji raziskavi navedla, da so intra-NAFTA MDI upadli s 30% zunanje MDI glavnice v letu 1986 na 18% v 1999. Rugman in Brain pa navajata, da je bil ključni faktor za zunanjo glavnico delež Kanade in ZDA, ki se je zmanjšal iz 17% leta 1989 na 10% leta 2000. NAFTA naj bi povzročila zaprtje nekaterih tovarn ZDA v Kanadi, in uporabo Izvoza iz ZDA za oskrbo kanadskega tržišča. Za tržišča, katerih značilnost je velika ekonomija obsega, nizki transportni stroški in nizka diferenciacija proizvodov, je bilo pričakovati takšne alokacijske spremembe z ukinitvijo tarif (Eaton in drugi, 1994). Najbolj pomembna industrija v Severni Ameriki je industrija avtomobilov in avtomobilskih komponent, ki znaša med tretjino in polovico znotraj-regijskega trgovanja, odvisno od obsega opredelitve industrij. Avtomobilski industriji Kanade in ZDA sta bili integrirani od 1965 z Auto paktom. NAFTA je torej nadaljevala integracijo mehiške avtomobilske industrije v že obstoječo močno integrirano Severno Ameriško avtomobilsko industrijo (Weintraub in Sands 1998). V primerjavi pozicije ZDA kot članice NAFTA-e, in nečlanice MERCOSUR-ja, je študija Bertranda in Madariaga ugotovila obstoj pomembnega pozitivnega odnosa v MDI med ZDA in NAFTA-o, in nobenega odnosa v MDI med ZDA in MERCOSUR-jem. Študija Monge-Naranja pa je ugotovila, da države centralne Amerike (razen Kostarika), zaostajajo za Mehiko po 1994. Najbolj prizadete so bile tekstilje in oblačila, ki so v bilanci predstavljale največ MDI tokov v El Salvador, Guatemalo in Honduras. Natančnejša študija o vplivu ustanovitve NAFTA-e na MDI še ni opravljena. Predpostavka je, da so članice NAFTA-e imele korist v oziru na mednarodno trgovanje z dobrinami in storitvami, vendar pa je manj znanega o njegovem učinku na MDI, za članice in ne-članice. Rešitev je verjetno boljša povezava med lokalnimi strategijami posameznih podjetij na mikro ravni k preusmeritvi MDI tokov in glavnice na makro-raven.

54

Vendar pa je Mehika prejela znatne MDI po letu 1994, ko je v veljavo stopil sporazum NAFTA, pretežno iz ZDA, koncentrirane v proizvodnji industrijskih dobrin za tržišče ZDA. Kombinacija boljšega dostopa do tržišča in lokalne prednosti, kot je cenena delovna sila, je pritegnilo TNC38, da so locirale proizvodne aktivnosti v Mehiko, še posebej na območjih, ki so blizu meji z ZDA. Integracija Mehike v proizvodni sistem ZDA, že prisoten z maquila, je bil razširjen in poglobljen. NAFTA je tudi okrepila reformo politike, ki se je začela v sredini 1980-ih in odprla gospodarstvo tujim investitorjem (UNCTAD, 2004, 56). 6.2.2.3 MERCOSUR in MDI Čeprav so v Argentini in Braziliji MDI porasle po letu 1991, ko je sporazum o MERCOSUR-ju stopil v veljavo, je bilo to pretežno zaradi makroekonomske stabilizacije in odprtosti do tujih investitorjev (vključno s privatizacijo) (Levy Yeyati et al. 2002). MDI v manjše države (Paragvaj in Urugvaj) se niso znatno povečale, vendar pa je nekaj dokazov, da postajajo MDI bolj izvozno-naravnane, posebej v ostale MERCOSUR članice (Lopez 2002).

Tabela 8: Pritoki MDI v države MERCOSUR ter pritoki MDI v regijo

Država

1991-1996 (Letno

povprečje) 1997 1998 1999 2000 2001 2002 Brazilija 3633 18993 28856 28578 32578 22457 16566Argentina 4309 9160 7291 23988 11657 3206 1003Paragvaj 111 236 342 95 104 95 -22Urugvaj 99 126 164 238 274 318 85

Vir: Anderson, 2001, 34 6.2.2.4 APEC in MDI Pri vprašanju, koliko je regionalno sodelovanje držav Azijsko-Pacifiške regije, APEC, vplivalo na pritok MDI, je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so te države preživele eno največjih finančnih kriz v povojnem obdobju. Nenadna in znatna devaluacija valut kriznih gospodarstev v Azijsko-Pacifiški regiji je bila iniciirana kot prva linija obrambe pred odlivom kapitala. Ta ukrep bi naj dosegel svoj cilj s povečanjem izvoza in prihodkov iz naslova izvoza, ter tako popravil bilančni račun. Vendar pa je v primerih nekaterih kriznih ekonomij, kot je npr. Tajska, izvoz pričel stagnirati že nekaj let pred 1997, ko se je kriza pričela. Devaluacija ni imela znatnega vpliva na preprečitev odlivov kapitala ali povečanja prilivov kapitala. Isti fenomen je bil opažen tudi v drugih kriznih gospodarstvih v Aziji, kot so Indonezija, Malezija, Filipini, Hong Kong in Republika Koreja. Glede na to da je bila glavna gonilna sila razvoja in rasti v Azijsko-Pacifiški regiji v zadnjih tridesetih letih pridobljena s kapitalskimi prilivi, skupaj s tehnologijo ali

38 Transnational Companies - TNC

55

transferjem strokovnega znanja, je znaten upad teh prilivov od 1997 oškodoval obseg in intenzivnost razvoja in rasti. Na regionalnem nivoju je Banka za mednarodne poravnave - BIS39, poročala v juliju 2000, da se je v prvih treh mesecih tega leta mednarodno posojanje v Azijo zmanjšalo za 2%, saj so podjetja odplačala tuje dolgove, zahteve za nova bančna posojila pa so ostale šibke. Dejansko je posojanje v Azijo upadlo za 6.000 miljonov US $ v tem četrtletju, na 297.000 miljonov US $, od tega je izviralo iz poplačil bančnih posojil 1.600 miljonov US $. Neto zasebni kapitalski tokovi v razvijajočo Azijo, ki so zagotovili potreben momentum za razvoj in rast so bili leta 1996 123.200 miljonov US $, vendar pa so države nato doživele masovne odlive in ta sredstva so kasneje upadla v po-kriznem obdobju (na 44.900 miljonov v letu 1998), in znašala le 18.400 miljonov US $ v letu 2003. Skupno letno povprečje tekom 1998-2003 je tako znašalo po navedbah IMF-a 7.750 US $ (Van Hoa, 2003, 31). Ker so bila posojila tujih bank glavni vir financiranja za podporo razvoju, rasti in transferju tehnologije v Azijsko-Pacifiški regiji, primanjkljaj tega financiranja v regijo ne daje dobrih obetov za povečevanje izvoza, izboljševanje življenjskega standarda, povečevanje nacionalnega in individualnega blagostanja in sodelovanja v mednarodni integraciji in globalizaciji. 39 Bank for International Settlements – BIS, ki je bila ustanovljena leta 1930 za podporo kooperacije med glavnimi centralnimi bankami v svetu.

56

7 SKLEP Novi regionalzem se v osnovi primerja s starim. Njegova instrumentalna vloga je usmerjena v podporo sturkturnih reform, ki omogočajo večjo odprtost gospodarstev, večjo tržno orientiranost, konkurenčnost in demokratičnost. Glede na to, da je regionalna liberalizacija delovala skupaj z unilateralnim in multilateralnim odpiranjem trgovanja in liberaliziranim gospodarskim okoljem za privatni sektor, ima kredibilnost, da stari regionalizem tega ni dovoljeval zaradi nagnjenja k protekciji in intervenciji države. Obseg aktivnosti liberalizacije v novem regionalizmu se nagiba k vsestranskemu, bolj hitremu, univerzalnemu in obstoječemu sistemu v pojmih učinkovite uporabe. Novi regionalizem ima tudi bolj funkcionalno in stroškovno učinkovite institucionalne sporazume. Končno, nove iniciative bolje podpirajo pomembne ne-gospodarske cilje, kot so mir, demokracija in učinkovito sodelovanje v mednarodnih forumih. Z raziskavo učinkov novega regionalizma še vedno ni primernega okvira. V moji raziskavi sem se omejila na obseg trgovanja in tujih finančnih investicij, kar daje le okviren vpogled v posledice regionalnih integracij. Globalizacija kot definirana, zajema celoten svet. Predpostavlja, da smo vsi prebivalci tako imenovane »globalne vasi«. Vendar tudi najmanjša vas, kaj šele svetovna, ki naseljuje skupno, potrebuje vodjo, oziroma v slednjem primeru, organizacijo, ki je sposobna in zmožna uravnavati odnose med vsemi sodelujočimi subjekti. Gospodarski razvoj, ki se je pojavil v 80-ih, in še dandanes ni zaključen, in se nezadržno nadaljuje, zajema vse več subjektov, posledično pa je tudi vse več pogojev, pod katerimi se ti subjekti srečujejo. Zaradi tega je tudi konsistentno in transparentno vodenje težka naloga. Kot je razvidno iz prvega dela, svetovne organizacije – MDS, WTO, WB – ki so specializirane za določeno področje, svojega dela ne izvajajo s primernimi rezultati. Dejansko so njihovi nameni trenutno spodleteli. V svetu ostaja elita, ki upravlja z večino svetovnega kapitala, države pa so podvržene njigovi volji in odločitvam, kam bodo ta kapital vlagale. Posledično vlade uvajajo nižje dajatve in davke za takšna podjetja, da zadržijo ali pritegnejo njihov kapital. Znižuje se socialna baza, ki se posledično manjša zaradi nižje zaposlenosti. Ostajajo tudi davčne oaze, kjer imajo svetovni konglomerati svoje podružnice, kar jim dodatno prihrani zakonske dajatve rezidenčnih držav. Tako se svet čedalje bolj deli na elito in mezdne delavce, izginja pa srednji sloj, ki je zaživel po drugi svetovni vojni. Države, ki želijo vplive globalizacije omiliti, oziroma ne prepustiti svoj obstoj globalnim zapovedim, se združujejo v regionalne integracije. V regionalni integraciji se združujejo podobni interesi, dežave članice jih laže uresničujejo, si medsebojno pomagajo, in imajo hkrati večjo pogajalsko moč. Regionalizem in globalizem koeksistirata v sodobnem trgovinskem sistemu. Skupina tržnih ekonomistov sledi logiki RTS-ov kot »temeljev« globalnega trgovinskega sistema. Širitev RTS-ov lahko ima pozitivne učinke na globalno ekonomijo, pod pogojem, da so nastajajoči RTS-i »odprti« za zunanje trgovanje. RTS-i so lahko komplementarni, kot tudi suplementarni za multilaterizem. Pod določenimi pogoji lahko imajo RTS-i močne učinke na blagostanje v državah članicah. Obstajajo možnosti

57

izboljšane proizvodnje, kot tudi potrošnje. Učinki na blagostanje se večajo z odprtosto in nižanjem trgovinskih preprek, večjim deležem trgovanja z že obstoječimi trgovinskimi partnerji, ter pridobitvijo večjih trgovinskih partnerjev. Ali RTS-i obratno učinkujejo na globalni trgovinski sistem je odvisno od konstrukcije RTS-ov. V pričujočem delu so podrobneje raziskane štiri največje svetovne integracije, ki so si po svoji konstrukciji močno različne. Popolnoma nasprotja sta si EU, kot ekonomsko najmočnejša ter institucionalno najbolj podprta integracija, ter APEC, ki je v bistvu samo forum, vendar tudi kot tak močno pripomore k izboljšanju trgovanja. V sredini sta NAFTA in MERCOSUR, ki sta si prav tako različna. NAFTA-o sestavljata dve močni industrijski ekonomiji, ena od teh ZDA, ki lahko zaradi svoje velikosti močno vpliva na svetovno gospodarstvo, ter tako po obsegu kot tudi industrializaciji manjša Mehika. V primeru MERCOSUR-ja pa so med sabo povezane države v razvoju, dve od njih veliki gospodarstvi, Brazilija in Argentina, ter dve manjši, Urugvaj in Paragvaj. Ugotovitev te diplomske naloge je, da ne glede na konstrukcijo RTS-a, le-ta vpliva na povečanje tujih neposrednih investicij, preko tega dostop do znanja in tehnologije, povečanje trgovanja, v končni fazi pa tudi blagostanje v državi. Predvsem za države v razvoju, ki se pridružujejo integracijam drugega vala regionalizma, pa je pomembna tudi vloga države pri razvoju gospodarstva. Vključitev v RTS jim omogoča pomoč pri razvoju oziroma tranziciji trgovinskega sistema v znanju in načinu, prav tako pa jim daje tudi osnovo za vztrajanje v začrtani gospodarski reformi. Ne glede na spremembo politične konstrukcije v državi je le-ta zavezana k sporazumu in k izvedbi reform. S tem je preprečena preprečitev ali prekinitev reform. Da je regionalizem »temelj« globalnemu multilateralnemu sistemu nakazuje tudi povezovanje EU ter MERCOSUR, ki si prizadevata za medsebojno sodelovanje kljub razdalji, ki ju ločuje.

58

8 POVZETEK Avtorica pričujoče diplomske naloge obravnava procesa globalizacije in regionalizacije, s poudarkom na regionalnih povezavah drugega vala regionalizacije, t.i. »novim regionalizmom«. Osrednja tema je konflikt »temeljnega kamna« ali »polena pod nogami« med novim regionalizmom in globalizacijo. Predstavljen je razvoj obeh pojavov, prikaz novega v regionalnih integracijah drugega vala regionalnih integracij in pozitivni učinki le-tega na globalni multilateralni sistem. Pri razjasnitvi pojma globalizacije je bilo potrebno pojasniti tudi gradnike globalizacije, organizacije ki si prizadevajo za vzpostavitev multilateralnega trgovinskega sistema,WTO, MDS ter WB. Predstavljeni so razvoj, namen, cilji, delovanje in posledice delovanja teh organizacij, ter vplivi na multilateralni trgovinski sistem. Pri WTO tudi pogled organizacije na regionalizem in regionalne integracije. V svetu ima kapital čedalje močnejšo vlogo, kar je posledica neo-liberalne miselnosti. Ta zagovarja popolno liberalizacijo trga. Vendar pa je zadnja finančna kriza, ki se je skoraj sprevrgla v svetovno finančno krizo, pokazala, da gospodarstvo še ni pripravljeno na popolno liberalizacijo. Novi regionalizem kot tak predstavlja vmesno stopnjo med protekcionizmom in popolno liberalizacijo trga. Štiri glavne svetovne integracije, ki so obravnavane v tem delu, EU, APEC, NAFTA in MERCOSUR so si tako po strukturi, stopnji institucionaliziranosti ter značilnostih različne, vendar je pri vseh zaznati poglobljeno integracijo in poenotenje poslovanja. Da svet ne postaja svet trgovinskih blokov kaže tudi to, da se države ene integracije povezujejo z drugimi integracijami. ZDA je članica NAFTA-e in APEC-a, hkrati si tudi prizadeva za ustanovitev FTAA (Prosto trgovinskega ombočja Amerike). EU je v pogajanjih o povezavi z MERCOSUR in državami Severne Afrike. Kot merilo za pozitiven vpliv reginalnih povezav sta obravnavana dva kazalca – trgovanje in mednarodne direktne investicije. Pri obeh kazalnikih je zaznati pozitiven vpliv integracije, z izjemo obdobja finančne krize devetdesetih let. Ključne besede: globalizacija, regionalizacija, regionalizem, novi regionalizem, WTO, MDS, WB, trgovanje, MDI

59

9 ABSTRACT The author of this paper is discussing process of globalisation and regionalisation, with emphassis on regional integrations of the second wave of regionalisation, »new regionalism«. The central idea is dillema of the »stepping stone« or »stumbling block« between new regionalism and globalization. The development of both phenomena is presented, the new in the regional integrations of the second wave of regionalism and positive efect of new regionalism on the global multilateral system. With defining globalization, the most important actors of globalisation also had to be defined: WTO, IMF and WB. Presented is development, purpose, objects, activity and the efect of these organisations activities. Also the effects on the multilateral trade system. With the WTO also the view of the organisation on regionalism and regional integrations. Today, capital is getting stronger in the economic world, which is the result of the neo-liberal thinking of complete liberalisation of the market. But as the last financial cryses, which almost turned into a world cryses, showed, that the world economies aren't ready to fully liberising their markets. New regionalism per se presents the stage between protectionism and complete liberalisation of the market. Four major world integrations, that are discussed in this paper, EU, APEC, NAFTA and MERCOSUR are different from each other by structure, the degree of institutionalisaton and features, but we can perceive deeper integration, and unification of trade in all of them. That the world is not becoming one of the trade blocks shows the fact, that states of one integration are also members of another. US is a member of NAFTA and APEC, and is trying to create FTAA (Free Trade Area of the Americas). EU is in negotiations about linkin with the MERCOSUR and the states of North Africa. As criterion for positive effect of regional integration there are two criteria – trade and foreign direct investment. At bouth criteria we can se positive effect of integration, with exception of the period of the financial cryses of the nineties. Key words: globalization, regionalisation, regionalism, new regionalism, WTO, IMF, WB, trade, FDI

60

VIRI IN LITERATURA 1. Anderson, Kym. February 2001. Globalization, WTO and ASEAN. Sydney,

Adelaide University, Centre for International Economic Studies. 2. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 3. Bowles, Paul. 2002. Regionalism and development after the global financial crises.

V: New Regionalsms in the global political economy. London: Routledge. 4. Bowles, Paul. 2002. Regionalism and development after the global financial crises.

V: New Regionalisms in the Global Political Economy. Routledge. 5. Breslin, S., C.W. Huges, N. Phillips, B. Rosamond. 2002. New Regionalisms in the

Global Political Economy. Routledge. 6. Christiansen, Thomas. 2001. European and regional integration. V: The

Globalisation of World Politics. J. Baylis & S. Smith. New York: Oxford University Press.

7. Lukšič, Andrej A. 1999. Časopis za kritiko znanosti. Institucionalizacija

Mednarodne Politike. Ljubljana: Študentska Organizacija v Ljubljani, Študentska založba.

8. Das, Dilip K. February 2001. Regional Trading Agreements and the Global

Economy: An Asia-Pacific Perspective. [online]. [Februar, 2001]. USA, Massachusetts, Cambridge, Harvard University, Center for International Development. Dostopno na: http://www2.cid.harvard.edu/cidtrade/Issues/das4.pdf. [25.2.2004].

9. Devlin, Robert, A. Estevadeordal. 2000. What′s New in The New Regionalism in the

Americas? [online] [2000] Institute for the Integration of Latin America and the Carribian. Dostopno na: http://www.sice.oas.org/geograph/westernh/dev-est.pdf. [25.2.2003].

10. Estevadeordal, Antoni, Junichi Goto, Raul Saez. 2000. The New Regionalism in

the Americas: The case of – MERCOSUR. [online]. [2000]. Intal ITD Publications. Dostopno na: http://www.iadb.org/intal/publicaciones/estevadeordal-goto-saez.pdf. [15.6.2003].

61

11. Europa Publications 2003. (2003). The USA and Canada 2004, 6th Edition. London and New York: Europa Publications.

12. Foster, John W.. 2004. NAFTA at 10: Prospects. V: Europa Publications 2003,

The USA and Canada. London and New York: Europa Publications. 13. Hettne, Björn, A. Inotai, O. Sunkel. 1999. Globalism and the New Regionalism.

The United Nations University/World Institute for Development Economics Research. London: Macmillan Press LTD.

14. International Monetary Fund. About the IMF. [online]. [2004a]. Dostopno na:

http://www.imf.org/external/about.htm. [22.6.2004]. 15. IMF's External Relations Department. IMF – A Global Institution, The IMF's Role

at a Glance. [online]. [2004b]. Dostopno na: http://www.imf.org/external/pubs/ft/exrp/what.htm. [22.6.2004].

16. Krugman, Paul R., Obstfeld M. 2000. International Economics, Theory and

Policy. ZDA:Addison-Wesley. 17. Lloyd, P. J.. New Regionalism and New Bilateralism in the Asia-Pacific. [online].

[April, 2002]. University of Melbourne, Faculty of Economics and commerce. Dostopno na: http://www.pecc.net/trade/resources/2002/lima_lloyd.pdf . [25.2.2004].

18. Natek, Karel, Marjeta Natek. 2000. Države sveta 2000. Ljubljana: Mladinska

Knjiga Založba. MERCOSUR. [2004]. [online]. MERCOSUR and EU. Dostopno na: http://europa.eu.int/comm/external_relations/mercosur/rsp/index.htm. [28.6.2004] 19. Moore, Mike. Globalizing Regionalism: A New Role for Mercosur in the

Multilateral Trading System. [online] [November 2000]. Dostopno na: http://www.dfat.gov.au/publications/business_regulation/apec_business_reg_report.pdf. [31.8.2004]

20. Scholte, Jan Aart. 2001. The Globalization of World politics. V: The Globalization

of World politics. New York: Oxford University Press. 21. Schulz, Michael, Söderbaum F., Öjendel J. 2001. A Framework For Understanding

Regionalization. V: Regionalization In a Globalizing Worild. London: Zed Books. 22. Smith, Steve, Baylis J. 2001. Introduction. V: The Globalisation of World Politics.

New York: Oxford University Press. 23. Soros, George. 1999. Kriza globalnega kapitalizma. Ljubljana: Cankarjeva

založba.

62

24. Stiglitz, Joseph E. 2002. Globalisation and It's Discontents. Allen Lane: The Penguin Press.

25. United Nations conference on Trade and Development (UNCTAD). 2004.

Regional trade Blocks. V: World Development Indicators. UNCTAD. 26. Van Hoa, Tran. 2003. Recent Economic Trends in The Asia-Pacific Region. V:

Europaworld 2003. 27. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 2001. Slovenija v novem

desetletju: trajnost, konkurenčnost, članstvo v EU. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006.

28. Yamazawa, Ippei. Regional Cooperation in a Changing Global Invironment:

Success and Failure of East Asia. [online]. [2002]. Tokyo, Hitotsubashi University and Institute of Developing Economies/JETRO. Dostopno na: http://www.unctad.org/en/docs//ux_tdxrt1d10.en.pdf. [25.2.2004].

29. Wallis, Allan. The new regionalism. [online]. [2002]. Dostopno na:

http://www.munimall.net/eos/2002/wallis_regionalism.nclk. Munimal.net. [15.6.2003].

30. Warner Malcom. 2002. Globalization, Labour Markets and Human Resources in

Asia Pacific Economies. The International Journal of Human Resource Management, vol. 13, št. 3. London: Routledge Journals.

31. World Trade Organisation. About WTO. [online]. [2003a]. Dostopno na:

http://www.wto.org/english/res_e/doload_e/inbr_e.pdf. [22.6.2004]. 32. World Trade Organisation. Understanding WTO. [online]. [2003b]. Dostopno na:

http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/understanding_e.docŽ. [22.6.2004].

33. World Trade Organisation. (1998a). Annual Report 1998. Geneva: World Trade

Organization. 34. World Trade Organisation. (2000). Annual Report 2000 (Volume II). Geneva:

World Trade Organization.

63

SEZNAM TABEL: Tabela 1: Rast članstva v MDS, 1945 – 2003 ………………………………………18

Tabela 2: Nekateri indikatorji sodobne ekonomske globalizacije (v mlrd US $) ….. 44

Tabela 3: Rast v svetovnem BDP-JU in izvozu trgovinskega blaga v realnih

cenah, od1720 do 1999 (v procentu letno) …………………………. 44

Tabela 4: Izvoz trgovinskega blaga znotraj bloka (v mio US $) …………………... 47

Tabela 5: Izvoz trgovinskega blaga znotraj bloka (v % celotnega izvoza

trgovinskega bloka) ………………………………………………… 47

Tabela 6: Izvoz dobrin iz trgovinskega bloka (% svetovnega izvoza) …………….. 47

Tabela 7: Povprečna letna rast izvoza in uvoza (v %) …………………………….. 48

Tabela 8: Pritoki MDI v države MERCOSUR ter pritoki MDI v regijo ………….. 53