UNIVERZA V LJUBLJANI - pefprints.pef.uni-lj.sipefprints.pef.uni-lj.si/3691/1/Diplomsko_delo...V diplomskem delu sem se osredotočila na navezanost, ki jo otroci izražajo do vzgojiteljice

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

TJAŠA MOŽE

NAVEZANOST OTROK NA VZGOJITELJICO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

TJAŠA MOŽE

Mentorica: doc. dr. Marcela Batistič Zorec

Somentorica: asist. dr. Simona Prosen

NAVEZANOST OTROK NA VZGOJITELJICO

DIPLOMSKO DELO

CHILDREN'S ATTACHMENT TO PRESCHOOL TEACHER

LJUBLJANA, 2016

ZAHVALA

Najprej bi se zahvalila mentorici dr. Marceli Batistič-Zorec za zaključne popravke in

predloge in somentorici dr. Simoni Prosen za strokovno pomoč, nasvete in usmeritve.

Zahvala gre tudi Vrtcu Mavrica Trebnje, ki mi je omogočil izvedbo empiričnega dela v

diplomskem delu. Za sodelovanje bi se zahvalila vsem vzgojiteljicam, ki so me sprejele v

oddelek.

Posebna zahvala gre moji družini in prijateljem, ki so me spodbujali, verjeli vame in

pomembno doprinesli k natanku te naloge. Hvala!

Povzetek

V diplomskem delu sem se osredotočila na navezanost, ki jo otroci izražajo do vzgojiteljice

in na socialne interakcije vzgojiteljice z otroki. V teoretičnem delu najprej predstavim

splošne značilnosti navezanosti in jo opredelim, kasneje pa se osredotočim na razvoj

navezanosti in na značilnosti oseb, na katere se otroci navežejo. Posvetim se tudi vplivu

kakovosti vrtca na razvoj navezanosti.

V empiričnem delu sem opazovala po 6 otrok in njihovo vzgojiteljico v petih različnih

vrtčevskih oddelkih. Opazovala in zapisovala sem vedenje izbranih otrok do vzgojiteljice

ter za vsakega otroka izpolnila Lestvico otrokove navezanosti na vzgojiteljico ter na podlagi

opazovanja vzgojiteljice še Lestvico socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki. Vzgojiteljica

je ravno tako izpolnila Lestvico otrokovega vedenja do vzgojiteljice za istih šest otrok in

Lestvico socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki zase. Zanimalo me je, kakšno navezanost

na vzgojiteljico kažejo otroci, kakšne socialne interakcije uporabljajo vzgojiteljice z otroki

in kako se otrokovo vedenje, ki kaže kvaliteto njegove navezanosti na vzgojiteljico,

povezuje z nekaterimi značilnostmi socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki (pozitivni

odnosi, kaznovanost, zadržanost, permisivnost) ter koliko se moje ocene in ocene

vzgojiteljic razlikujejo med sabo.

Ugotovila sem, da otroci v večini izražajo varno navezanost na vzgojiteljico in zelo malo

anksiozne navezanosti. Vse vzgojiteljice so v interakcijah z otroki kazale zelo visoko

stopnjo pozitivnih odnosov in malo kaznovanosti in zadržanosti. Med mojimi ocenami in

ocenami vzgojiteljice pri obeh lestvicah (Lestvica otrokove navezanosti na vzgojiteljico in

Lestvica socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki) je prišlo do minimalnih razlik. Opazila

sem možne povezave med pozitivnimi odnosi vzgojiteljice z otroki, ki so bili v vseh

oddelkih visoko izraženi, z varno navezanostjo, ki so jo v veliki meri kazali vsi otroci, in

tudi možno povezavo med šibko anksiozno navezanostjo in šibkimi permisivnimi,

zadržanimi in kaznovalnimi interakcijami vzgojiteljice z otroki. Na razvoj varne

navezanosti deluje veliko različnih dejavnikov in ne zgolj socialne interakcije vzgojiteljice

z otroki, med drugimi je lahko dejavnik tudi kakovost vrtca.

Ključne besede: navezanost, vzgojiteljica, predšolski otrok, socialna interakcija

Abstract

In the following paper the focus was put on the child's emotional attachment on the

preschool teacher and the social interaction between the two. The first part is composed

from the theoretical presentation and definition of the general characteristics of emotional

attachment, while in the second part the focus goes to the development of the emotional

attachment and the character traits of the person, on which the children are attached. The

quality of preschool services is also put in consideration while measuring the development

of emotional attachment.

In the empirical part of the paper, 30 children and 5 preschool teacher were observed in 5

different preschool classes. On the basis of observation of children’s behaviour in

relationship to the teacher the Chart of child’s attachment to the teacher and the Chart of

social interaction of the teacher with the children were composed from the aspect of the

writer of the paper. On the other side, teacher had to fill out the Chart of child’s behaviour

to the teacher for the group of own 6 children and the Chart of social interaction of the

teacher with the children for herself. The writer was interested, what kind of attachment

level is shown by the children, what kind of social interactions are used by the teachers and

how the child’s behaviour, which shows the quality of its attachment to the teacher is related

to some of the traits of social interaction of the teacher (positive relationship, punishment,

restraint and permissiveness) and how the writer’s grade are different from the teacher’s.

The conclusion of the paper is, that mostly children show a safe attachment to the teacher

and very little anxiety attachment. All of the studied teachers have shown a high level of

positive relationship and a low level of restraint and punishment. There was also a

minimum difference between the teacher’s and writer’s grades in the Chart of child’s

attachment to the teacher and the Chart of social interaction of the teacher. Possible

correlations between the positive relationships of the teacher with the children (which were

highly measured in all of the classes) with safe attachment (that were measured in high

levels in children’s behaviour) were observed. Also observed were weak correlation with

anxiety attachment and weak permissive, restraint and punishment actions of the teacher.

At the development of the safe attachment affects lots of different factors and not only

social interactions of the teacher (quality of preschool service can be one of them).

Keywords: attachment, preschool teacher, preschool child, social interaction

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................................... 1

2 NAVEZANOST ........................................................................................................... 2

2.1 John Bowlby in Mary Ainsworth .......................................................................... 3

2.2 Razvoj navezanosti ................................................................................................ 5

2.3 Navezanost otrok na primarne osebe in na vzgojiteljico....................................... 6

2.4 Povezanost kakovosti vrtca z razvojem navezanosti........................................... 11

2.5 Socialne interakcije vzgojiteljice z otroki ........................................................... 13

2.6 Cilj ....................................................................................................................... 14

2.7 Raziskovalna vprašanja ....................................................................................... 14

2.8 Raziskovalna metoda........................................................................................... 14

2.9 Vzorec ................................................................................................................. 14

2.10 Pripomočki....................................................................................................... 15

2.11 Postopek........................................................................................................... 16

3 REZULTATI.............................................................................................................. 18

3.1 Socialne interakcije vzgojiteljice z otroki – primerjava vzgojiteljičinih in

opazovalkinih ocen ........................................................................................................ 18

3.2 Vzgojiteljičina ocena otrokovega vedenja do vzgojiteljice v primerjavi z

opazovalkinimi ocenami ................................................................................................ 21

3.2.1 Oddelek 1 ..................................................................................................... 21

3.2.2 Oddelek 2 ..................................................................................................... 22

3.2.3 Oddelek 3 ..................................................................................................... 25

3.2.4 Oddelek 4 ..................................................................................................... 27

3.2.5 Oddelek 5 ..................................................................................................... 29

3.2.6 Vrsta navezanosti, ki jo kažejo otroci do vzgojiteljice ................................ 33

3.3 Primerjava socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki in vedenji, ki kažejo

otrokovo navezanost na vzgojiteljico............................................................................. 34

4 ZAKLJUČEK ............................................................................................................ 39

5 LITERATURA .......................................................................................................... 42

Kazalo tabel:

TABELA 1: VZGOJITELJIČINE IN OPAZOVALKINE OCENE NA LESTVICI SOCIALNIH INTERAKCIJ VZGOJITELJA Z OTROKI PO ODDELKIH . 18

TABELA 2: OTROKOVO OBNAŠANJE, KI KAŽE NA KVALITETO NJEGOVE NAVEZANOSTI DO VZGOJITELJICE – OCENA VZGOJITELJICE IN

OPAZOVALKINA OCENA ODDELKA 1 ............................................................................................................... 21









TABELA 7: PRIMERJAVA SOCIALNIH INTERAKCIJ VZGOJITELJICE IN NAVEZANOSTI OTROK – ODDELEK 1 ................................... 34



TABELA 10: PRIMERJAVA SOCIALNIH INTERAKCIJ VZGOJITELJICE IN NAVEZANOSTI OTROK – ODDELEK 4 ................................. 36

TABELA 11: PRIMERJAVA SOCIALNIH INTERAKCIJ VZGOJITELJICE IN NAVEZANOSTI OTROK – ODDELEK 5 ................................. 37

Kazalo grafov

GRAF 1: STAROST OTROK V MESECIH ...................................................................................................................... 15

GRAF 2: VARNA IN ANKSIOZNA NAVEZANOST OTROK NA VZGOJITELJICO ......................................................................... 33

1

1 UVOD

Vsak otrok potrebuje varen temelj, na katerem bo mogel izoblikovati močan in učinkovit način

soočanja z izzivi razvoja in način regulacije stresa, ki mu bo omogočal povezovanje z drugimi

na varen način (Bowlby, 1988; po Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Za temo diplomskega dela o navezanosti otroka na vzgojiteljico (ker v slovenskih vrtcih

prevladujejo vzgojiteljice, bom v nadaljevanju uporabljala samostalnik ženskega spola:

vzgojiteljica) sem se odločila zaradi izkušenj, pridobljenih na praksi po različnih vrtcih, ki sem

jih opravljala v vseh letih svojega izobraževanja. Med prakso sem bila presenečena nad odzivi

otrok, ki so se me vedno razveselili in me sprejeli odprtih rok, me povabili k igri ali pa mi le

povedali dogodivščino, ki se jim je pripetila. To se je zgodilo na vseh praksah, pa naj sem bila

v prvem ali v drugem starostnem obdobju. Zato me je zanimalo, zakaj se otroci do mene tako

vedejo in kako se lahko v tako kratkem času, v enem tednu ali več, tako zelo navežejo na eno

osebo. V večini primerov so, ko sem prišla v igralnico, nekateri otroci do mene kazali pozitivna

čustva. V odraslem svetu se to ne opazi velikokrat, razen v kasnejšem obdobju, ko imaš ob sebi

nekoga in ko v odnosu s to osebo začutiš, da te je vesela in ji ni vseeno, ko odideš. Zato me je

v mojem diplomskem delu zanimalo, ali so otrokova vedenja in značilnosti, ki nakazujejo

kvaliteto njegove navezanosti na vzgojiteljico, povezana z nekaterimi značilnostmi

vzgojiteljičine socialne interakcije z otroki. Zanimalo me je torej, ali je tudi oseba, ki skrbi za

otroka v vrtcu, odgovorna za razvoj njegove navezanosti. Sama namreč menim, da se otroci

navežejo na osebe, ki so podobne osebam, ki zanj primarno skrbijo. Menim tudi, da otroci niso

najbolj navdušeni nad vzgojiteljicami, ki izražajo stroga pravila, ki preveč ukazujejo otrokom,

jim grozijo in jih kaznujejo.

V teoretičnem delu sem predstavila značilnosti navezanosti, kako se navezanost razvije ter

kakšne so značilnosti oseb, ki so potrebne za razvoj varne navezanosti. V empiričnem delu pa

sem predstavila, kako se otrokovo vedenje, ki kaže kvaliteto njegove navezanosti na

vzgojiteljico, povezuje z nekaterimi značilnostmi socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki in

ali se moja opazovanja otrok in vzgojiteljice razlikujejo od (samo)ocene vzgojiteljice.

2

2 NAVEZANOST

»Navezanost je močna čustvena vez, ki jo občutimo do določenih oseb v našem življenju. V

interakcijah s temi osebami občutimo zadovoljstvo in veselje. Če doživljamo stres, nam bližina

teh oseb daje podporo in tolažbo (Berk, 1996, po Cugmas, 2003b, str. 263). Navezanost je

dejaven, medsebojno močno naklonjen recipročen odnos med dvema osebama (Zupančič,

2004).

Navezanost na določeno osebo ima lahko različno intenzivnost in kakovost (Marjanovič Umek

in Zupančič, 2001). Navezovanje na najbližje ni prehodna potreba niti znak šibkosti in

odvisnosti, temveč naravni pogoj človeškega razvoja. Navezanost na drugo osebo je znak

zaupanja, sprejemanja in naklonjenosti med dvema osebama (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Vzorci odnosov, povezani z navezanostjo, so nezavedni in se kažejo v načinu mišljenja,

čustvovanja in delovanja. Dojenček ima biološko pogojene tendence, ki mu omogočijo razvoj

medosebnih vezi z ljudmi, ki skrbijo zanj in so v njegovi bližini. Navezanost se počasi razvija

skozi daljše časovno obdobje, pri tem pa ni nujno, da je vzorec navezanosti ves čas enak, lahko

se spreminja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001).

Navezanost spodbuja pri otroku motivacijo za iskanje bližine in komunikacije z osebo, ki mu

je blizu, ki skrbi zanj. Navezanost otroku omogoči, da se izogne situacijam, ki so zanj ne-varne,

saj se pred njimi zateče k osebi, kateri zaupa (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).

Naklonjen odnos med otrokom in osebo, ki skrbi zanj, se začne razvijati zelo zgodaj. Otrok s

pomočjo signalov prikliče k sebi določeno osebo, na katero se lahko naveže (Zupančič, 2004).

Teorija navezanosti se nanaša na otrokove vsakodnevne izkušnje z osebo, ki skrbi zanj. Izkušnje

s to osebo vplivajo na razvoj otrokovih notranjih reprezentacij oz. na delovni model otroka, le-

ta pa vpliva na odnose navezanosti. Oseba, ki skrbi za otroka, ima pri tem zelo pomembno

vlogo, saj je od njene občutljivosti in dovzetnosti odvisno, kakšna bo kakovost navezanosti.

Kakovostna navezanost je odvisna od interakcij med dojenčkom in osebo, ki skrbi zanj. Oseba

bi morala otroku nuditi občutek varnosti in opore ter zadovoljevati telesne in čustvene potrebe,

da bi lahko otrok od osebe, ki skrbi zanj, pričakoval odzivnost, ko bi to potreboval (Cugmas,

2003a). Če otrok ob sebi nima osebe, na katero je navezan, občuti nevarnost in sproži se alarm,

ki aktivira sistem navezanosti. Otrok mora dobiti dovolj čutnih dražljajev (glas, dotik, vonj,

okus, vid), da se počuti varnega, če tega ni, se občutek nevarnosti stopnjuje in otroku povzroča

stres ali strah (Kompan Erzar in Poljanec, 2009).

3

2.1 John Bowlby in Mary Ainsworth

Otroški psihiater in psihoanalitik John Bowlby ter njegova sodelavka, psihologinja Mary

Ainsworth, sta razvila teorijo navezanosti (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

»Ne le majhni otroci, ampak ljudje vseh starosti, to je zdaj jasno, so najsrečnejši in lahko svoje

talente razvijejo do konca takrat, kadar se lahko zanesejo, da za njimi stoji ena ali več oseb, ki

jim bodo priskočile na pomoč, če bodo naleteli na težave. Osebe, ki jim zaupamo, nudijo varno

izhodišče za naše delovanje.« (Bowlby, 1973, po Erzar in Kompan Erzar 2011, str. 359).

Bowlby je na podlagi opazovanja otrok brez mater oblikoval teorijo, ki pravi, da je za normalni

razvoj otroka potrebna oseba, na katero se otrok lahko naveže (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

Skušal je razumeti intenzivni stres, ki ga je otrok kazal ob ločitvi od osebe, ki je skrbela zanj.

Opazil je, da so otroci pripravljeni storiti vse, da bi ločitev preprečili in ohranili njegovo bližino

(Tomec, 2005). Menil je, da otrok oddaja določene signale, kot so: smejanje, nasmeh, čebljanje,

seganje k osebi in jok, s katerimi spodbudi osebo, da se mu približa. S tem si otrok zagotovi, da

bo oseba, ki je v njegovi bližini, poskrbela za njegove potrebe, ga varovala in mu kazala

naklonjenost (Zupančič, 2004).

Teorija navezanosti predpostavlja, da na otroka vplivajo vsakodnevne izkušnje z osebo, ki skrbi

zanj, te izkušnje pa vplivajo na razvoj internih reprezentacij pri otroku oziroma na razvoj

notranjega delovnega modela navezanosti, ki ga je razvil J. Bowlby (Cugmas, 2001). Notranji

delovni model navezanosti je niz pričakovanj pri posameznikih, ki izvira iz zgodnjih izkušenj

v odnosu otrok – oseba, ki skrbi zanj in se nanaša na dostopnost ter občutljivost osebe do otroka,

predstave o interakciji otroka z njo (Zupančič, 2004). Bowlby je ugotovil, da otroci svoje

zgodnje izkušnje, ki so povezane z navezanostjo na starše, ponotranjijo in kasneje vse svoje

odnose z bližnjimi presojajo s pomočjo preteklih izkušenj, ki so že ponotranjene. To vedenje je

poimenoval notranji delovni model. Delovni model otroku omogoči, da ponotranji bistvene

značilnosti odnosov. Te značilnosti mu kasneje omogočijo presojanje in načrtovanje novih

aktivnosti v skladu s pričakovanji, ki so ponotranjena v delovnem modelu. Otrok, katerega

oseba, ki skrbi zanj, je odzivna, občutljiva in odgovorna, si bo ustvarili predstavo o tem, da mu

bo ta oseba pomagala in poskrbela zanj, ko bo to potrebno. Notranji delovni model vsebuje tudi

otrokovo predstavo o samem sebi in ne zgolj predstavo o drugih ljudeh. Če otrok ponotranji

mnenje o materi kot koristni in skrbni, ima tudi o sebi mnenje, da je sposoben in vreden ljubezni

(Cugmas, 2003b). V delovni model je torej vpisana čustvena dostopnost skrbnikov, varna

navezanost, zato lahko otrok doživlja občutek, da je vreden pozornosti in ljubezni. Občutek

4

otroka, da ni vreden ljubezni, naklonjenosti, nam pove, da je v njegovem delovnem modelu

zapisano zavračanje in ne-varna navezanost. Notranji delovni modeli se lahko spremenijo in

niso vse življenje enaki. Za spremembe notranjega modela osebe so potrebne dolgotrajne

spremembe obnašanja oseb, ki skrbi za otroka (Erzar in Kompan Erzar, 2011).

M. Ainsworth (1978 po Cugmas, 2003a) je skupaj s sodelavci izdelala metodo, postopek, s

katerim je ugotavljala kvaliteto odnosa med materjo in otrokom. V laboratorijskem okolju je

opazovala interakcijo med materjo in otrokom, in sicer ob kratkotrajnih ločitvah otroka od

matere in ponovnih srečanjih z njo (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Postopek je sestavljen iz

osmih triminutnih epizod, pri katerih opazovalec skozi steklo opazuje dogajanje v prostoru. M.

Ainsworth je dokazala, da otrok raziskuje svet šele, ko se počuti varnega. Občutek varnosti je

tudi osnova za razvoj spretnosti in interesov. Na podlagi tega postopka je M. Ainsworth opisala

tri tipe navezanosti: varno, izogibajočo in ambivalentno navezanost (Cugmas, 2003a).

- Varno navezan otrok išče z osebo, ki skrbi zanj, stik, ima željo po komuniciranju in

raziskovanju. Ob odsotnosti osebe, na katero je navezan, izraža prizadetost, jok, ima manjšo

željo po raziskovanju, protestira in izraža različne stopnje strahu. Po vrnitvi osebe izraža

veselje, se potolaži, teži k njej in izraža močno željo po interakciji z njo. Varno navezan

otrok ni odvisen od osebe, ki skrbi zanj, je samostojen in potrpežljiv, veliko raziskuje in se

dejavno ukvarja s predmeti. V stresnih situacijah ga oseba, ki skrbi zanj, lahko potolaži,

otrok pa sebe doživljaja kot ljubljenega, vrednega zaupanja in koristnega (Cugmas, 2003a).

- Izogibajoče navezan otrok (anksioznost-izogibanje) ob odhodu osebe, na katero je navezan,

izraža zelo malo znakov vznemirjenja, ob ponovnem snidenju z njo pa se lahko upira stiku,

ne kaže znakov veselja ali pa jo celo ignorira in se ji izogiba. Izogibajoče navezan otrok je

zelo samostojen, stisko zna prikriti in jo zadržati zase (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Ne

teži k vzpostavljanju socialnih stikov niti z znano niti z neznano osebo (Zupančič, 2004).

Otrok sebe doživljaja kot neljubljenega, osebo, ki skrbi zanj, pa kot sovražno in kot osebo,

ki ga zavrača (Cugmas, 2003a).

- Ambivalentno navezan otrok (anksioznost – upiranje) je manj dejaven kot varno in

izogibajoče navezan otrok. Ob odhodu osebe, na katero je navezan, joka ali protestira, ob

tem doživlja močan stres, ob ponovnem prihodu osebe pa izmenično išče stike z njo, jo

zavrača in se ji upira, do nje se vede ambivalentno in se težko pomiri (Cugmas, 2003a).

Otrok se ni sposoben oddaljiti od osebe, ki skrbi zanj, zato skoraj ne raziskuje okolja okoli

sebe. Oseba, ki skrbi za otroka, ga ob ponovnem prihodu zelo težko potolaži, do nje izraža

5

jezo, sovraštvo ali pa se privija k njej in kaže odvisnost od nje (Erzar in Kompan Erzar,

2011). Otrok lahko sebe doživlja na dva različna načina, lahko se počuti ljubljenega in

koristnega ali pa se počuti nekoristnega, ogroženega in osamljenega (Cugmas, 2003a).

2.2 Razvoj navezanosti

Ob rojstvu je otrok popolnoma odvisen od drugih ljudi. S tem, ko oseba skrbi zanj, se med njo

in otrokom razvijejo prve socialne interakcije, ki povzročijo, da se med otrokom in osebo, ki

skrbi zanj, razvije čustven odnos. Ta oseba mora otroku, za katerega skrbi, nuditi občutek

varnosti in opore, da se lahko med njima razvije kakovostna navezanost. Zadovoljevati mora

otrokove telesne in čustvene potrebe (Cugmas, 2003a). V prvih šestih mesecih je navezanost še

nespecifična, namenjena večjemu številu oseb, saj se otroci navezujejo na vse osebe v svoji

bližini. V drugi polovici prvega leta pa navezanost postane bolj specifična.

Navezanost se razvija postopoma, v štirih stopnjah; stopnja pred navezanostjo, stopnja

nespecifične navezanosti, stopnja specifične navezanosti, stopnja oblikovanja recipročnega

odnosa. Na podlagi izkušenj v navedenih stopnjah razvoja navezanosti otrok oblikuje trajen

čustven odnos z osebo, ki skrbi zanj. To osebo uporabljajo kot varno bazo ne glede na njeno

dejansko prisotnost v svoji bližini, saj čustven odnos z njo ponotranjijo in razvijejo notranji

delovni model navezanosti (Zupančič, 2004).

2.2.1 Stopnja pred navezanostjo

Za stopnjo pred navezanostjo (do približno šestega tedna otrokove starosti) je značilno, da

otroci niso navezani še na nobeno osebo, se ne vznemirjajo v družbi neznancev, zato ji pravimo

tudi stopnja pred navezanostjo. Otroci s pomočjo signalov skušajo vzbuditi pozornost in

priklicati osebo v njihovo bližino. Pri vzbujanju pozornosti otrok uporablja nasmehe,

vzpostavlja očesni stik in joka. Ko mu uspe vzpostaviti stik z osebo, ga želi ohraniti, saj se ob

tem pomiri in doživlja ugodje. Otrok skuša osebo, ki skrbi zanj, ohraniti v bližini, zato

vokalizira in izraža pozitivna čustva. V tem obdobju otroci še niso navezani na nobeno osebo,

se ne vznemirjajo, če osebe odidejo ali če so v družbi neznancev (Zupančič, 2004).

2.2.2 Stopnja nespecifične navezanosti

Stopnja nespecifične navezanosti traja do približno osmega meseca otrokove starosti. Otrok

izraža naklonjenost do določenih ljudi, s katerimi je vsakodnevno v stiku, saj se nanje

6

intenzivneje odziva; več se smeje, vokalizira z njimi, oseba, ki je z njim vsakodnevno v stiku,

ga lažje potolaži, ko je razburjen. Ob tem se otrok nauči, da lahko s svojim vedenjem vpliva na

osebo, ki skrbi zanj, in od nje pričakuje, da se bo primerno odzvala na njegove signale. Še vedno

pa ni močnega protestiranja, ko oseba odide (Zupančič, 2004).

2.2.3 Stopnja specifične navezanosti

Sledi stopnja specifične navezanosti (do približno leta in pol ali dveh let starosti), ko se otrok

naveže na določeno osebo in izraža strah ob ločitvi od nje. Ob prisotnosti osebe, ki skrbi zanj,

načrtno vzdržuje njeno bližino tako, da ji sledi s pogledom, se pomika k njej, se plazi za njo, se

je oprijema. Ta oseba mu omogoča, da raziskuje okolje, saj se ob njej počuti varno in ugodno.

Če v okolju opazi nevarnost, je ta oseba prva, h kateri se zateče in pri njej išče oporo in tolažbo.

Okoli devetega meseca otrok izraža močno navezanost na vsaj eno osebo. Če osebe ni v njihovi

bližini, izraža separacijsko anksioznost (Zupančič, 2004).

Seperacijska anksioznost je strah pred ločitvijo, pojavi se okoli osmega meseca in se kaže v

dojenčkovi stiski ob odhodu osebe, na katero je navezan, strah pred neznanci pa je previdnost

pred osebo, ki je otrok ne pozna. Oba pojava sta zelo pogosta, sta del razvoja otroka, vsekakor

pa nista univerzalna (Zupančič, 2004).

2.2.4 Stopnja oblikovanja recipročnega odnosa

Zadnja stopnja navezanosti je stopnja oblikovanja recipročnega odnosa (od približno leta in pol

ali drugega leta starosti naprej), kjer lahko znake navezanosti opazimo tudi do drugih oseb

(Horvat in Magajna, 1987). V tej stopnji lahko separacijska anksioznost upade zaradi razvoja

otroka in mu tako omogoči razumevanje odsotnosti osebe, ki skrbi zanj, ter tudi sposobnost

predvidevanja njene vrnitve (Zupančič, 2004).

2.3 Navezanost otrok na primarne osebe in na vzgojiteljico

Otrok se lahko naveže na vsako osebo, ki je odzivna, poskrbi za njegove potrebe in mu je

naklonjena. Če se osebe odzivajo, izražajo navdušenje, imajo z otrokom telesne stike in mu

omogočajo raziskovanje okolja, bo to lahko podlaga za razvoj varne navezanosti (Tomec,

2005).

Raziskave kažejo, da lahko dojenček, za katerega skrbi več oseb, razvije navezanost na več

ljudi. Ugotovitve kažejo, da lahko otroci razvijejo odnose navezanosti na mater, očeta in na

osebo, ki skrbi zanj zunaj doma (Cugmas, 1998).

7

Z otrokom, ki živi v Sloveniji, lahko vsakodnevno prihajajo v stik različne osebe, ki skrbijo za

njegove fiziološke in psihološke potrebe, to so lahko: mati, oče in vzgojiteljica. V obdobju od

enega do enega leta in pol, ko v vrtec vstopajo najmlajši otroci, večina otrok kaže značilnosti

tretje stopnje navezanosti – specifična stopnja navezanosti. Otrok je največkrat navezan na eno

osebo, ki skrbi zanj, uporablja jo kot varno točko in če te osebe ni v bližini, izraža separacijsko

anksioznost (Volavc, 2008). Otroci se med seboj razlikujejo v številu oseb, na katere so

navezani, kakovosti ter intenzivnosti navezanosti na osebo, ki skrbi za otroka. Večina otrok je

navezana na svojega primarnega skrbnika, ki je največkrat mama, zelo pomembne pa so tudi

druge osebe, ki skrbijo zanj. Otrok je zmožen razviti različno kakovost navezanosti na različne

osebe, ki so zanj pomembne (Cugmas, 2003a).

Osebe, na katere je otrok varno navezan, so občutljive, odzivne, manj nadzirajo, so naklonjene,

vzpostavljajo veliko telesnega in očesnega stika, komunikacije, spoštujejo otrokovo

samostojnost, sodelovanje, sprejemajo skrb in odgovornost za otroka (Cugmas, 2003b).

Raziskave so potrdile zvezo med občutljivostjo osebe, ki skrbi za otroka, in navezanostjo otrok

na te osebe. Z razvojem varne navezanosti je povezano občutljivo, stalno ter dovzetno

obnašanje skrbnikov. Če je pri otrocih vzpostavljena varna navezanost, raziskujejo okolje in

iščejo bližino s skrbniki, ti pa jih ob doživljanju stresa zmorejo potolažiti (Cugmas, 2003b).

Pri izogibajoče navezanih otrocih lahko opazimo vsiljivo, odbijajočo in pretirano stimulativno

vzgojo, otroci se ob doživljanju stresa izogibajo skrbnikom (Cugmas, 2003b). Osebe, pri katerih

otroci izražajo izogibajoč tip navezanosti, odklanjajo telesni in očesni stik ter druge tipe

komunikacije, izražajo negativna čustva, so relativno neodzivne do otrok, neobčutljive in

nezainteresirane za otroka, velikokrat uveljavljajo premoč nad otrokom (Zupančič, 2004). Te

osebe se izogibajo nežnosti, njihovo obrazno izražanje je omejeno, kažejo odklonilen odnos,

sarkazem; interakcija med otrokom in osebo je vsiljiva, odbijajoča in pretirano stimulativna

(Cugmas, 2003a).

Premalo stimulativna in nedosledna vzgoja pa je povezana z ambivalentno navezanostjo, kjer

otroci izražajo jezo, sovraštvo in nihajo med zavračanjem in privijanjem k materi, odvisnostjo

od nje in vzdrževanjem stikov z njo (Cugmas, 2001). Osebe, pri katerih otroci izražajo

ambivalentni tip navezanosti, se nedosledno odzivajo, so neobčutljive do otrok, se zelo slabo

odzivajo na signale in otroci jim ne morejo zaupati (Zupančič, 2004).

8

2.3.1 Navezanost na primarne skrbnike

Otroci največkrat izražajo navezanost na mamo. Med materjo in otrokom se po navadi razvije

čustvena povezanost (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Varna navezanost na osebo, ki skrbi za

otroka, je najpomembnejši dejavnik za kakovosten razvoj, saj je otrok le v varnem okolju

pomirjen. Vsi otroci si želijo biti nekje, kjer se bodo počutili varne, ljubljene, hotene in želene.

Otroci so največkrat navezani ravno na mamo, kar lahko pojasnimo s porodniškim dopustom,

ki ga v največjem številu izkoristijo mame in so zaradi tega ves čas z otrokom (Zupančič, 2004).

M. Ainsworth (19, po Cugmas, 2003a) je dokazala, da je varna navezanost pomembno povezana

z materino občutljivostjo. Matere, ki so občutljive, otroku omogočijo razvoj varne navezanosti

nanje, medtem ko neobčutljive matere povzročijo razvoj anksiozne navezanosti. Varna

navezanost se kaže, ko otrok v primernem trenutku dobi tolažbo, ki mu omogoči vrnitev k

svojim dejavnostim. Če pa tolažbe ne dobi ali se ne pusti potolažiti, se kaže anksiozna

navezanost. Raziskave so pokazale, da je kakovost navezanosti otroka na mater najmočneje

povezana s štirimi značilnostmi materinega obnašanja do otroka; občutljivost (sposobnost

pravilnega zaznavanja signalov, urno ter primerno odzivanje nanje), sprejemanje, sodelovanje

z otrokom in dosegljivost (prisotnost matere, ko jo otrok potrebuje). Najpomembnejši vidiki

materinega obnašanja, ki so povezani z varno navezanostjo, se kažejo na različne načine in v

različnih položajih, vedno pa izražajo občutljivo dovzetnost za otrokove signale in

komunikacijo (Cugmas, 2001).

2.3.2 Navezanost na vzgojiteljico

"Dojenčki in malčki se v varstvu lahko izognejo stresu in tesnobi, če razvijejo trajno sekundarno

varno navezanost na varuško, ki je konsistentno prisotna." (Bowlby, 1973 po Kompan Erzar in

Poljanec, 2009, str. 148).

Mardell (1992, po Cugmas, 2010), ki uvaja pojem kurikul navezanosti, pravi, da bi moral biti

eden izmed osnovnih ciljev kurikula navezanosti spodbujanje otrokove varne navezanosti na

vzgojiteljico. Kurikul navezanosti bi moral vsebovati naslednje komponente: potek ločitve

otroka od primarnega objekta navezanosti, povezanost med starši in vzgojiteljico, telesni stik

med otrokom in vzgojiteljico, dejavnosti in materiali za spodbujanje varne navezanosti, občutek

pripadnosti skupini, predvidljive dejavnosti in spodbudno fizično okolje. Vse to lahko pozitivno

vpliva na razvoj varne navezanosti otrok (Cugmas, 2010).

9

Vzgojiteljica v veliko primerih v današnjem času predstavlja osebo, s katero otrok preživi

največji del dneva, zato ima na otroke močan vpliv. Nanje vpliva s svojo osebnostjo

(temperament, značaj, delovne navade, vrednote …) ter s svojo strokovnostjo. Zelo pomembno

je, da se vzgojiteljice zavedajo svojega vpliva, saj otroci vse zelo dobro čutijo in posnemajo

(Lešnik, 2006). Odnosi med otrokom in vzgojiteljico so večdimenzionalni, vzgojiteljica otroku

lahko predstavlja osebo, ki ga poučuje, se igra z njim, zadovoljuje njegove potrebe in vodi

njegove dejavnosti. Skrbi za njegovo prehranjevanje, poskrbi, da je suh, da mu je toplo, skrbi

za toaletni trening in počitek … Vzgojiteljica poskrbi tudi za otrokovo čustveno in socialno

varnost, govorni in spoznavni razvoj, mu pomaga pri socializaciji, pri odnosih z odraslimi zunaj

družine in pomaga pri odnosih z vrstniki (Cugmas, 2003b). Občutljivost vzgojiteljice se kaže v

ustvarjanju možnosti za otrokov občutek varnost, iskanju ugodja pri njej, ustvarjanju možnosti

za preizkušanje novih stvari, proučevanje odnosov in ukvarjanje z različnimi predmeti in

stvarmi. Vzgojiteljica s tem spodbuja otrokov razvoj samozaupanja, komunikacije, govora,

mišljenja, učenja in raziskovanja (Cugmas, 2009). Vzgojiteljice se morajo zavedati posledic, ki

jih lahko povzročijo otroku z nepravilnim ravnanjem in odzivanjem. Kakovost otrokove

navezanosti na vzgojiteljico je odvisna od vedenja odrasle osebe do otroka, zato je zelo

pomembno, da je vzgojiteljica odzivna, občutljiva, pozorna, naklonjena otrokom, ljubeča in

spoštljiva. Otrokom mora zagotoviti veliko očesnega stika, telesnega stika, komunikacije,

sodelovanja in skupne igre (Volavc, 2008).

Otrokovo varno ali anksiozno navezanost (izogibajoče in ambivalentno) lahko opazimo preko

otrokovega obnašanja do vzgojiteljice. Z. Cugmas (2003a, str. 61–62) je otrokove značilnosti

iz prostih opisov otrokovega odnosa do vzgojiteljice razdelila v dve kategoriji, in sicer varnost

in anksioznost.

Varnost:

- telesni stik: otrok si želi, je pobudnik ali sprejema telesni stik z vzgojiteljico;

- posnemanje vzgojiteljice: otrok posluša, opazuje, posnema vzgojiteljico, igra njeno

vlogo, ji posveti svojo pozornost, vzgojiteljica mu je vzornica;

- besedna komunikacija: otrok pripoveduje vzgojiteljici o svojih doživetjih, se veliko

pogovarja z njo;

- izražanje topline: otrok spoštuje vzgojiteljico, se ji nasmehne, rad je v njeni družbi, je

do nje vljuden, besedno prijazen, ob njej se počuti sproščeno, spremlja njen pogled, ima

z njo topel, ljubezniv, prijateljski odnos, želi, da se mu individualno posveti;

10

- pomoč vzgojiteljici: otrok pomaga vzgojiteljici, ji svetuje, naredi kaj namesto nje;

- voljnost: otrok upošteva mnenja, pričakovanja in navodila vzgojiteljice, ugodi njenim

prošnjam, pridruži se skupinskim dejavnostim, ki jih vodi vzgojiteljica, sodeluje;

- sprejemanje pomoči: otrok prosi ali sprejme pomoč in tolažbo vzgojiteljice, ji zaupa

stiske in težave;

- pohvala: otrok želi pohvalo od vzgojiteljice, se je veseli, pohvala ga spodbudi.

Anksioznost:

- neupoštevanje: otrok se za vzgojiteljico ne zmeni, je ne posluša, prav tako se ne zmeni

za njena opozorila in graje ali se ob njih samo nasmehe, le-te ga ne prizadenejo oz. so

neučinkovite;

- očitno izogibanje: otrok besedno ali telesno zavrača vzgojiteljico (podi jo stran od sebe)

ali se sam fizično umakne;

- upiranje: otrok kaže jezo do vzgojiteljice (z dejanji ali z besedami – je nevljuden,

neprijazen), je trmast, reče "Ne bom." "Nočem." in podobno;

- odsotnost voljnosti: otrok ne upošteva mnenj, pričakovanj in navodil vzgojiteljice, ne

ugodi njenim prošnjam, se ne pridruži skupinskim dejavnostim, ki jih vodi vzgojiteljica,

ne sodeluje;

- odvisnost: otrok ves čas sledi vzgojiteljici, se prilepi nanjo, joka in drugače izraža

prestrašenost v njeni odsotnosti, je v odnosu do vzgojiteljice ljubosumen na druge

otroke in sebičen ter hoče vzgojiteljico samo zase.

Od vzgojiteljice je odvisno, ali se bo otrok nanjo navezal varno ali anksiozno. Občutljivost

objekta navezanosti je ključna pri razvoju otrokove varne navezanosti. Zaznavanje otrokovih

signalov in ustrezno odzivanje nanje lahko spodbudita razvoj varne navezanosti pri otroku. Če

pa se oseba, ki skrbi za otroka, ne odziva, je neobčutljiva, lahko to vpliva na razvoj otrokove

ne-varne navezanosti (Cugmas, 2012).

Čas, ki ga vzgojiteljica preživi v interakciji z otrokom, telesna bližina ter pozitivna ali negativna

interakcija z njim kažejo na vključenost vzgojiteljice. Visoka stopnja vključenosti vzgojiteljice

je povezana z varno navezanostjo otrok na vzgojiteljico. Otroci, ki imajo vzgojiteljico, ki izraža

visoko stopnjo vključenosti, kažejo veliko znakov varne navezanosti, druženja in raziskovanja

v vzgojiteljičini prisotnosti. Vzgojiteljice, ki izražajo visoko vključenost, manj kritizirajo

otroke, jim ne grozijo, jih ne kaznujejo, se za otroke bolj zanimajo, imajo z otroki več interakcij

ter odgovarjajo na otrokove znake/signale (Cugmas, 2003a). C. Howes in E. W. Smith (1995,

11

po Cugmas, 2009) sta opisala šest stopenj vzgojiteljičine vpletenosti v odnosih z otroki v vrtcu.

Za prvo stopnjo je značilno, da vzgojiteljica ne upošteva otrokovih potreb, zadnja, šesta, pa

pomeni vzgojiteljičino intenzivno odzivanje na otrokove signale in potrebe. Vzgojiteljica

otroka v vrtcu objame, dvigne v naročje, mu omogoča udobje, se z njim igra in komunicira

(Cugmas, 2009).

Howes in C. E. Hamilton (1992, po Cugmas, 2003a) sta ugotovila, da lahko na podlagi

kakovosti navezanosti na prvega vzgojitelja napovemo kakovost navezanosti na drugega

vzgojitelja, če ta nadomesti prvega. V predšolskem obdobju se vzgojitelji pogosteje menjavajo,

zato se razvije navezanost na različne vzgojitelje. Otroci kasneje v predšolskem obdobju zaradi

množičnih menjav vzgojiteljev oblikujejo posplošeno reprezentacijo odnosov z vzgojitelji

(Cugmas, 2001).

2.4 Povezanost kakovosti vrtca z razvojem navezanosti

Otrokovo vključevanje v vrtec je povezano s prekinitvijo navezanosti mama – otrok, na kar je

opozarjal tudi Bowlby. Nekateri raziskovalci (npr. Belsky, 1986; 1988; Pierrehumbert,

Ramstein, Karmaniola in Halfon, 1996, po Marjanovič Umek, 2004) so ugotavljali, da je

zgodnje vključevanje v vrtec negativno povezano z razvojem navezanosti otrok – mama. V

zadnjih desetletjih raziskave dokazujejo, da vključevanje otrok v visoko kakovostne vrtce ne

vpliva neposredno na kvaliteto otrokove navezanosti na mater, dokazujejo tudi, da zgodnja

ločitev od matere za otroke ni nujno škodljiva. Pri tem je pomembno, da se osebe, ki skrbijo za

otroka, ne menjajo prepogosto. Za razvoj varne navezanosti je pomembno, da so osebe, ki

skrbijo za otroka, občutljive in odzivne, da se otroci lahko nanje varno navežejo (Batistič Zorec,

2003).

Navezanost otroka na vzgojiteljico je v veliki meri povezana s kakovostjo vrtca. Lastnosti

vzgojiteljice v kakovostnem vrtcu so občutljivost, empatičnost in prilagodljivost (Leach idr.

2008, po Cugmas, 2009). Model kakovosti vrtca, ki je bil razvit v slovenskem prostoru, lahko

razdelimo na tri ravni: strukturno, posredno in procesno raven (Marjanovič Umek, Fekonja in

Bajc, 2005).

Strukturna raven vključuje kazalce kakovosti, ki opisujejo objektivne pogoje in možnosti, v

katerih poteka predšolska vzgoja v vrtcu. Sem spada število otrok na odraslega v oddelku,

velikost oddelka, izobrazba ter usposobljenost vzgojiteljice, razmerje odrasli – otroci v oddelku,

poslovni čas vrtca, vrste programov glede na čas in trajanje, opremljenost igralnice, dostop do

vrtca (javna, osebna prevozna sredstva) (Marjanovič Umek, 2004).

12

Posredno raven nekateri avtorji uvrščajo deloma v strukturno, deloma v procesno, L.

Marjanovič Umek (2004) pa jo opredeli kot svojo. Posredna raven se navezuje na subjektivne

pogoje in možnosti, v katerih poteka predšolska vzgoja. Vključuje sodelovanje z drugimi vrtci

in institucijami, sodelovanje med vrtcem in družino, sodelovanje med zaposlenimi ter

profesionalni razvoj in zadovoljstvo zaposlenih.

Procesna raven vključuje kazalce, ki opisujejo načrtovani in izvedbeni kurikulum. Kazalci

procesne ravni vplivajo na kakovost dela v vrtcu in se odražajo v otrokovem socialnem in

čustvenem odzivanju, komunikaciji, učenju in pridobivanju novih znanj in izkušenj

(Marjanovič Umek, 2004). Procesna raven zajema tudi obnašanje vzgojiteljice in organizacijo

dejavnosti, počutje otrok v vrtcu, interakcije med otroki ter med otroki in odraslimi. Procesno

spremenljivko lahko bolj natančno opredelimo s štirimi področji: a) načrtovanje kurikula, b)

izvajanje kurikula, c) rutinske dejavnosti ter d) otrok v procesu izvajanja kurikula (kazalci

kakovosti so gibanje, govor, komunikacija, čustveni ter socialni razvoj in miselne dejavnosti)

(Cugmas, 2010).

Strukturni in procesni kazalci kakovosti lahko vplivajo drug na drugega; če ima na primer

vzgojiteljica v oddelku malo otrok (struktura raven), se jim lahko bolj posveča, je bolj občutljiva

za njihove potrebe (procesna raven), kar je posledično povezano z razvojem varne navezanosti

otrok nanjo (Cugmas, 2010).

Med procesne kazalce spadajo tudi socialne interakcije otrok z vzgojiteljico, raba govora v

različnih govornih položajih, otrokovo počutje in vključenost ter vzgojiteljeva odzivnost in

občutljivost (Marjanovič Umek idr., 2005). Vključenost vzgojiteljice je za otrokovo varno

navezanost pomembnejša kot katerikoli strukturni kazalec kakovosti vrtca (opremljenost vrtca,

načrtovanje vsakodnevnih dejavnosti, individualizacija dejavnosti otrok, prikaz dela otrok,

srečanja med starši in vzgojiteljico ipd.) (Cugmas, 2010).

Elfer in D.Wedge (1996, po Batistič Zorec, 2003) pravita, da so kakovosten vsebinski okvir in

jasno postavljeni standardi v vrtcu pomembni, najpomembnejši vidiki kakovosti pa so po

njunem mnenju interakcije vzgojiteljice z otroki, spodbujanje interakcij med otroki in

podpiranje otrokovega razvoja skozi obe navedeni interakciji (Batistič Zorec, 2003).

13

2.5 Socialne interakcije vzgojiteljice z otroki

Raziskave so potrdile, da se otroci bolj pozitivno obnašajo do vzgojiteljic, jim bolj zaupajo in

sprejemajo njihovo bližino, če le-te uporabljajo prijazne načine discipliniranja in ne izražajo

moči nad otroki (Cugmas, 2003b).

Arnett (1989, po Marjanovič Umek idr., 2005) je oblikoval lestvico socialnih interakcij

vzgojiteljice z otroki in opredelil štiri vidike interakcij vzgojiteljice z otroki. Prvi vidik socialne

interakcije lahko opredelimo kot pozitivni odnos vzgojiteljice v interakcijah z otroki, pozitiven

način in kakovost njene komunikacije ter vključenost v delo z njimi. Drugi vidik, kaznovalnost,

se kaže v osornosti in razdražljivosti vzgojiteljice ter njenega pretiranega nadzora v interakcijah

z otroki. Tretji vidik interakcije je zadržanost, kjer je vzgojiteljica do otrok zadržana tako na

vedenjski kot na čustveni ravni. Zadnji vidik interakcije z otroki pa se kaže v vzgojiteljičinem

izogibanju pri discipliniranju otrok takrat, ko otrokovo vedenje potrebuje veliko mero

odločnosti in strogosti – permisivnost.

Z. Cugmas (2003a) se je v našem prostoru največ ukvarjala z navezanostjo otroka osebe, ki zanj

skrbijo. Raziskovala je povezanost med otrokovo navezanostjo na vzgojiteljico in

vzgojiteljičinimi osebnostnimi lastnosti in vrednotami, ugotavljala je otrokovo navezanost na

vzgojiteljico s pomočjo risb, kako kakovost vrtca vpliva na otrokovo navezanost na

vzgojiteljico idr. Opravila je zelo veliko raziskav na temo navezanosti otroka na vzgojiteljico,

v katerih omenja tudi tuje avtorje, ki so že naredili raziskave na to temo. Sama je izdelala tudi

nekaj merskih pripomočkov za merjenje otrokove navezanosti. Tudi sama sem se odločila

uporabiti njen merski pripomoček, in sicer Lestvico otrokovega obnašanja do vzgojiteljice.

Ob pregledu literature sem ugotovila, da je veliko raziskav in diplomskih del narejenih

predvsem na temo uvajanja otrok v vrtec, kjer je tudi navezanost ena od ključnih komponent.

Na temo navezanosti otrok na različne osebe je narejeno že kar nekaj diplomskih del, zelo

veliko prav na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom Z. Cugmas. V svojem

diplomskem delu sem želela ugotoviti značilnosti socialnih interakcij vzgojitelja z otroki,

značilnosti navezanosti otroka na vzgojiteljico ter osvetliti njune morebitne povezave.

14

EMPIRIČNI DEL

2.6 Cilj

Cilj diplomskega dela je ugotoviti, kako se otrokovo vedenje, ki kaže kvaliteto njegove

navezanosti na vzgojiteljico, povezuje z nekaterimi značilnostmi socialnih interakcij

vzgojiteljice z otroki in ali se moja opazovanja otrok in vzgojiteljice razlikujejo od (samo)ocene

vzgojiteljice.

2.7 Raziskovalna vprašanja

1. Kakšna je skladnost vzgojiteljičine samoocene nekaterih značilnosti socialnih interakcij z

otroki in mojo oceno teh značilnosti?

2. Kakšna je skladnost med vzgojiteljičino oceno otrokovega vedenja, ki kaže na kvaliteto

navezanosti do nje, in mojo oceno tega vedenja?

3. Kakšno vrsto navezanosti na vzgojiteljico izražajo izbrani otroci?

4. Kakšna je povezanost med nekaterimi značilnostmi socialnih interakcij vzgojiteljice in

vedenji, ki kažejo na kvaliteto otrokove navezanosti nanjo?

2.8 Raziskovalna metoda

Uporabila sem deskriptivno metodo, pri kateri sem uporabila kvalitativno in kvantitativno

tehniko zbiranja in obdelave podatkov.

2.9 Vzorec

V vzorec sem vključila otroke vrtca Mavrica Trebnje, in sicer 5 oddelkov otrok prvega

starostnega obdobja, starih 2–3 leta. Oddelki so bili izbrani naključno, v vsakem oddelku sem

opazovala 6 naključno izbranih otrok (3 deklice in 3 dečke), torej skupaj 30 otrok.

15

Graf 1: Starost otrok v mesecih

Vsi izbrani otroci sodijo v obdobje zgodnjega otroštva. Najmlajši otrok, vključen v raziskavo,

ima 23 mesecev, najstarejši pa 39 mesecev. V štirih oddelkih so bili otroci približno enake

starosti, v večini nad 30 meseci, izstopal je le otrok z 28 meseci. V četrtem oddelku pa so bili

otroci glede na ostale oddelke mlajši, saj so bili stari manj kot 30 mesecev, le en otrok iz oddelka

je dosegel to starost.

Vzgojiteljica v prvem oddelku je najmlajša in ima v primerjavi z ostalimi štirimi vzgojiteljicami

najmanj delovne dobe v vrtcu. V drugem, tretjem in četrtem oddelku so vzgojiteljice približno

enake starosti in tudi njihova delovna doba v vrtcu je zelo podobna. V zadnjem oddelku, petem,

pa dela vzgojiteljica, ki je najstarejša in ima tudi največ delovne dobe.

2.10 Pripomočki

Lestvica otrokovega obnašanja do vzgojiteljice (Cugmas, 2003a). S pomočjo lestvice sem lahko

ocenila, ali so otroci varno ali anksiozno navezani. Lestvica vsebuje 16 postavk, ki opisujejo

otrokovo obnašanje do vzgojiteljice. Lestvica se razdeli na podlestvici varno navezani in

anksiozno navezani. Za varno navezanost je opredeljenih 9 postavk, za anksiozno navezanost

pa 7. S pomočjo 5-stopenjske lestvice opazovalci ocenijo, koliko posamezna trditev velja za

določenega otroka. Pri tem 1 pomeni – absolutno ni takšen, 2 – ni takšen, 3 – deloma je takšen,

4 – večinoma je takšen in 5 – absolutno je takšen. Za varno navezanost je najnižja meja

doseženih točk 9, najvišja 45, pri anksiozni navezanosti pa je najnižja meja doseženih točk 7 in

najvišja 35 (Cugmas, 2003a).

38

28

34

30

39

34 3

6

35

29

39

39

33

39

29

343

5

34

34

32

37

34

32

36

27

38

36

36

32

23

38

1 O D D E L E K 2 O D D E L E K 3 O D D E L E K 4 O D D E L E K 5 O D D E L E K

otrok 1 otrok 2 otrok 3 otrok 4 otrok 5 otrok 6

16

Lestvica socialnih interakcij vzgojitelja z otroki (Marjanovič Umek idr., 2005). Lestvica je

namenjena samoevalvaciji vzgojiteljic, ki vsakodnevno vstopajo v interakcijo z otroki v svojih

oddelkih. Lestvica vsebuje 26 postavk, iz katerih dobimo 4 podlestvice; prva je pozitivna

interakcija, ki se nanaša na pozitiven odnos vzgojitelja z otroki, način in kakovost komunikacije

ter vključenost v delo z otroki (npr. prijazno govori z otroki, med njimi uživa …). Druga

podlestvica je kaznovalnost, ki se nanaša na osornost, razdražljivost ter nadzor nad otroki (npr.

pri otrocih išče napake, jih nadzira z grožnjo …). Tretja podlestvica je zadržanost, ki se

osredotoča na vzgojiteljevo čustveno in vedenjsko raven zadržanosti do otrok (npr. do otrok je

hladna in zadržana, otroke nadzira zelo natančno …). Četrta podlestvica socialnih interakcij

vzgojiteljice z otroki se kaže v vzgojiteljičinem izogibanju pri discipliniranju otrok takrat, ko

otrokovo vedenje potrebuje veliko mero odločnosti in strogosti (npr. vzgojiteljica izvaja

pretiran nadzor nad otroki, od njih pričakuje samonadzor …); imenuje se permisivnost

(Marjanovič Umek idr., 2005).

S pomočjo 4-stopenjske lestvice ocenimo, kako pogosto se navedeno vedenje pojavlja. Pri tem

1 pomeni –nikoli, 2 – redko, 3 – včasih in 4 –pogosto. Rezultate podlestvic dobimo tako, da

seštejemo točke trditev, ki sestavljajo posamezno podlestvico, pri čemer šest trditev (9, 15, 18,

21, 23 in 24) vrednotimo obrnjeno (Marjanovič Umek idr., 2005). Pri pozitivnih odnosih je

najmanjše možno število točk 10, največje pa 40, pri kaznovalnosti je najmanjše možno število

točk 8 in najvišje 32. Podlestvici permisivnost in zadržanost sta sestavljeni iz 4 trditev, zato

imata obe najmanjše možno število točk 4 in najvišje 16.

Opisi otrokovih vedenj do vzgojiteljice. Opazovala sem vedenja otrok, ki kažejo na kvaliteto

njihove navezanosti, ki so jih izražali do vzgojiteljice. Zanimalo me je, ali imajo otroci telesni

stik z vzgojiteljico, če jo posnemajo, imajo z njo besedno komunikacijo, se ji nasmihajo,

pomagajo vzgojiteljici, upoštevajo njeno mnenje, sprejmejo njeno pomoč, se razveselijo njene

pohvale ali pa se otrok za vzgojiteljico ne zmeni, se je izogiba, izraža jezo do nje in ne upošteva

vzgojiteljičinih navodil (Cugmas, 2003a).

2.11 Postopek

Otrokova vedenja, povezana s kakovostjo njegove navezanosti do vzgojiteljice, sem opazovala

in opisala dvakrat, enkrat v času od 7. do 8. ure in naslednjič (ne isti dan) od 10. do 11. ure.

Prvo opazovanje je potekalo tako, da sem v igralnici najprej opazovala 3 otroke, kasneje isti

dan pa še druge 3 otroke. Drugo opazovanje je potekalo naslednji dan, kjer sem zjutraj zopet

opazovala 3 otroke, ki sem jih pred tem po zajtrku, in kasneje še 3 otroke, tiste tri, ki sem jih

17

med prvim opazovanjem opazovala zjutraj. Po koncu opazovanj sem za vsakega otroka rešila

Lestvico otrokovega obnašanja do vzgojiteljice in za vzgojiteljico Lestvico socialnih interakcij

vzgojiteljice z otroki. Ravno tako je pri drugem opazovanju vzgojiteljica po koncu mojih

opazovanj rešila Lestvico otrokovega obnašanja do vzgojiteljice za 6 izbranih otrok, ki sem jih

opazovala tudi jaz, in se ocenila na Lestvici socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki.

18

3 REZULTATI

3.1 Socialne interakcije vzgojiteljice z otroki – primerjava vzgojiteljičinih in opazovalkinih

ocen

Tabela 1: Vzgojiteljičine in opazovalkine ocene na Lestvici socialnih interakcij vzgojitelja z

otroki po oddelkih

Oddelek 1 Oddelek 2 Oddelek 3 Oddelek 4 Oddelek 5

%

točke

%

točke

%

točke

%

točke

%

točke

Po

ziti

vni o

dn

osi

V 95,00 % 38 100,00 % 40 97,50 % 39 100,00 % 40 95,00 % 38

O 97,50 % 39 97,50 % 39 95,00 % 38 98,00 % 39 97,50 % 39

Per

mis

ivn

ost

V 68,75 % 11 50,00 % 8 56,25 % 9 50,00 % 8 68,75 % 11

O 81,25 % 13 87,50 % 14 87,50 % 14 81,25 % 13 87,50 % 14

Ka

zno

valn

ost

V 34,38 % 11 46,88 % 15 34,38 % 11 43,75 % 14 40,63 % 13

O 25,00 % 8 40,63 % 13 31,25 % 10 28,13 % 9 31,25 % 10

Zadržanost

V 43,75 % 7 31,25 % 5 31,25 % 5 43,75 % 7 43,75 % 7

O 43,75 % 7 25,00 % 4 62,50 % 10 50,00 % 8 43,75 % 7

Legenda: V – vzgojiteljica; O – opazovalka

19

Vzgojiteljice izražajo največ pozitivnih odnosov v socialnih interakcijah z otroki. Pozitivni

odnosi se nanašajo na pozitivni odnos vzgojitelja v interakcijah z otroki, način in kakovost

njegove komunikacije ter vključenost v delo z otroki (Marjanovič Umek idr., 2005). Pri lestvici

pozitivni odnosi je prišlo do najmanjših razlik pri ocenjevanju vzgojiteljice in ocenjevalke.

Razlike med opazovalkinimi in vzgojiteljičinimi opazovanji so zelo majhne (največ 2,5 % oz.

1 točka). Vse vzgojiteljice dosegajo zelo visoke rezultate, in sicer nad 95 %.

Permisivni odnosi se kažejo pri vzgojiteljičinem izogibanju do discipliniranja otrok, ko

otrokovo vedenje zahteva večjo mero odločnosti in strogosti (Marjanovič Umek idr., 2005).

Permisivnost je v dveh oddelkih izražena visoko, nad 68,75 %, v dveh in v treh okrog 50 %. Pri

treh oddelkih (drugi, tretji in četrti oddelek) lahko opazim razliko med opazovalkinimi in

vzgojiteljičinimi ocenami, in sicer za najmanj 5 točk v dveh oddelkih in v enem za 6 točk. Pri

tej podlestvici je največ razlik v ocenjevanju opazovalke in vzgojiteljice. Mogoče je do velikih

razlik pri ocenjevanju vzgojiteljice in opazovalke prihajalo, ker opazovalka določene postavke

ni opazila in je zato ocenila, da se socialna interakcija vzgojitelja z otroki ne pojavi. Vse

postavke na podlestvici permisivnost se vrednotijo obrnjeno, kar je pomenilo, da če je

opazovalka ocenila trditev z oceno ena, je to pomenilo najvišje število točk, torej štiri.

Kaznovalnost se kaže v vzgojiteljičini osornosti, razdražljivosti v interakcijah z otroki in v

njenem pretiranem nadzoru, ki ga izvaja nad otroki (Marjanovič Umek idr., 2005).

Kaznovalnost je v vseh oddelkih izražena pod 50 %. Najmanj kaznovalnosti kažejo vzgojiteljice

v prvem in tretjem oddelku, največ pa vzgojiteljica v drugem oddelku. V drugem oddelku je

ocenjevanje opazovalke pokazalo, da vzgojiteljica v primerjavi z ostalimi vzgojiteljicami

najbolj izraža kaznovalnost (15 točk vzgojiteljica, 13 točk opazovalka). Najmanjša razlika v

ocenjevanju opazovalke in vzgojiteljice je v tretjem oddelku, in sicer zgolj 1 točka, največja pa

v četrtem oddelku, in sicer 5 točk.

Zadržanost se kaže v vzgojiteljičini zadržanosti tako na čustveni kot na vedenjski ravni. Kaže

se tudi v času, ki ga vzgojiteljica posveti dejavnostim, ki jih izvaja skupaj z otroki (Marjanovič

Umek idr., 2005). Zadržanost je najbolj izražena v prvem, četrtem in petem oddelku v 43,75 %,

v drugem in tretjem oddelku pa je izražena v 31,25 %. V prvem in petem oddelku se oceni

opazovalke in vzgojiteljice popolnoma ujemata, medtem ko je v tretjem oddelku razlike v

ocenjevanju za 31,25 % oz. 5 točk. Vzgojiteljico v petem oddelku sem ocenila še enkrat bolj

zadržano, kot se je ocenila sama. Tudi v četrtem oddelku sem ocenila, da je vzgojiteljica bolj

20

zadržana, medtem ko sem v drugem oddelku ocenila, da je manj zadržana, kot se je ocenila

sama (za 1 točko).

Opazim lahko, da sta si prvi in peti oddelek po ocenah vzgojiteljice podobna v izražanju

socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki. Podobna sta si tudi drugi in tretji oddelek, četrti pa

izstopa pri visoko izraženi zadržanosti. Tudi pri opazovalkinih ocenah lahko opazim podobnost

pri prvem in petem oddelku. Opazim lahko tudi podobnost pri drugem, tretjem in četrtem

oddelku, drugi oddelek najbolj izstopa zaradi nizkih ocen pri zadržanosti, tretji pa zaradi ocen

pri permisivnosti. Po vzgojiteljičinih ocenah so si v izražanju pozitivnih odnosov vsi oddelki

zelo podobni. Pozitivni odnosi so izraženi v vseh oddelkih nad 95 %. Po opazovalkinih ocenah

so si oddelki zelo podobni v izražanju pozitivnih odnosov in permisivnosti. Pozitivni odnosi so

izraženi v vseh oddelkih nad 95 %, permisivnost pa nad 80 %.

Za razvoj varne navezanosti je pomembno, da je vzgojiteljica občutljiva, odzivna, naklonjena

otrokom, da z otroki vzpostavlja veliko telesnega in očesnega stika, z njimi veliko komunicira,

spoštuje otrokovo samostojnost, sodelovanje, sprejema skrb in odgovornost za otroka

(Zupančič, 2004). Podobne značilnosti je vsebovala tudi podlestvica pozitivni odnosi v Lestvici

socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki. Vzgojiteljica in opazovalka sta lahko ocenjevali

postavke, ki so vsebovale področja pozitivne komunikacije z otroki in pozitivnega vedenja

vzgojiteljice do otrok (otroke spodbuja k preizkušanju novega, pozornost posveča vsakemu

otroku …) (Marjanovič Umek idr., 2005). Podlestvica pozitivni odnosi se povezuje s

pomembnimi značilnostmi vzgojiteljice, ki spodbujajo razvoj varne navezanosti. Rezultati so

pokazali, da so vse vzgojiteljice izražale zelo visoko stopnjo pozitivnih odnosov, kar nakazuje,

da bi bila večina otrok lahko tudi varno navezana nanje.

Vzgojiteljice pa so izražale tudi zelo veliko permisivnosti, ocene opazovalke so nad 80,00 %,

ocene vzgojiteljice pa nad polovico. Zelo malo so vzgojiteljice izražale kaznovalnost, kar me

je zelo presenetilo in seveda tudi razveselilo. Podobno je bilo z zadržanostjo, ki je sicer bila

izražena, vendar pod polovico. Te postavke nakazujejo na vedenje vzgojiteljic, ki ni najbolj

spodbudno za razvoj varne navezanosti, temveč bi lahko spodbudilo razvoj anksiozne

navezanosti. Anksiozna navezanost vsebuje tako izogibajočo kot tudi ambivalentno navezanost.

Osebe, pri katerih otroci izražajo izogibajočo navezanost in ambivalentno navezanost,

odklanjajo telesni in očesni stik, se nedosledno odzivajo in so neobčutljive do otrok. Take osebe

izražajo tudi negativna čustva in premoč nad otrokom (Zupančič, 2004). Interakcija med

otrokom in osebo, ki skrbi zanj je vsiljiva, odbijajoča in pretirano stimulativna (Cugmas,

21

2003a). Vse to lahko povežemo s podlestvicami kaznovalnost, zadržanost in permisivnost. V

lestvici socialnih interakcij vzgojitelja z otroki so trditve, ki jih lahko povežemo z značilnostmi

oseb, na katere so otroci anksiozno navezani. Primer trditve je: »Otroke nadzira z grožnjo, do

otrok je hladna in zadržana, ne kaže zanimanja za otrokovo dejavnost, do otrok je stoga in od

otrok pričakuje samonadzor.« (Marjanovič Umek idr., 2005). Vzgojiteljice, ki so dosegle visoke

rezultate pri podlestvicah kaznovalnost, zadržanost in permisivnost, bi lahko pri otrocih

spodbudile razvoj anksiozne navezanosti.

3.2 Vzgojiteljičina ocena otrokovega vedenja do vzgojiteljice v primerjavi z opazovalkinimi

ocenami

3.2.1 Oddelek 1

Tabela 2: Otrokovo obnašanje, ki kaže na kvaliteto njegove navezanosti do vzgojiteljice –

ocena vzgojiteljice in opazovalkina ocena oddelka 1

Otr

ok

Vzg

oji

telj

ica

Op

azo

valk

a

Vzg

oji

telj

ica

Op

azo

valk

a

Otrokova vedenja do

vzgojiteljice

Starost

otroka

(v

mesecih)

Čas

vključeno

sti otroka

v vrtec (v

mesecih)

Anksioznos

t Varnost

1

M 8 7 45 45

telesni stik z vzgojiteljico

posnemanje vzgojiteljice

besedna komunikacija z

vzgojiteljico

upoštevanje njenega mnenja

38 21

2

M 11 9 41 42



vzgojiteljico

nasmihanje vzgojiteljici

pomoč vzgojiteljici

se razveselijo njene pohvale

34 21

3

M 9 8 37 41



vzgojiteljico


sprejemanje njene pomoči

neupoštevanje njenega

mnenja

39 21

4

Ž 7 7 45 45



vzgojiteljico

35 21

22

Legenda: M – deček, Ž – deklica

Iz tabele lahko ugotovimo, da so vsi otroci v vrtcu enako dolgo (21 mesecev) in da med njimi

ni velike starostne razlike (34–39 mesecev).

Otroci so v tem oddelku glede na spodnjo mejo lestvice, ki kaže znake varne navezanosti (9

točk), in zgornjo mejo (45 točk) po ocenah vzgojiteljice in opazovalke v veliki meri varno

navezani na vzgojiteljico. Najmanj točk je po oceni vzgojiteljice dosegel 3. otrok (37 točk), ki

je najstarejši (39 mesecev). V opazovalkinih opisih otrokovega obnašanja do vzgojiteljice je

zapis o neupoštevanju vzgojiteljičinega mnenja, kar bi lahko bilo povezano z vzgojiteljičino

oceno njegovega vedenja do nje.

Vsi otroci po ocenah vzgojiteljice in opazovalke izražajo zelo malo anksiozne navezanosti

(največ 12 točk) glede na spodnjo mejo lestvice (7 točk) in zgornjo (35 točk) Pri anksiozni

navezanosti po oceni vzgojiteljice izstopata dva otroka, eden z 12 in eden z 11 točkami, oba sta

v oddelku tudi najmlajša. Če ju primerjam z opazovalkinimi opisi otrokovega vedenja do

vzgojiteljice, ugotovim, da nimata zabeleženega nobenega anksioznega vedenja

Opazovalka je otroke pri anksiozni navezanosti trikrat ocenila enako kot vzgojiteljica, v treh

primerih pa jih je vzgojiteljica ocenila z več točkami kot opazovalka. Prav tako lahko opazim

enake ocene v treh primerih pri varni navezanosti. Prvi, četrti in peti otrok izražajo najmanj

anksiozne navezanosti, ob tem prvi in četrti otrok izražata tudi visoko varno navezanost in sta

si po ocenah tudi zelo podobna. Najmanjšo razliko med anksiozno in varno navezanostjo izraža

tretji otrok (ocena vzgojiteljice 28 točk, ocena opazovalke 33 točk) in se glede na opazovalkine

in vzgojiteljičine ocene najbolj razlikuje od ocen drugih otrok.

3.2.2 Oddelek 2



5

Ž 12 12 45 43



vzgojiteljico


34 21

6

Ž 7 7 41 41




vzgojiteljico

se razveseli njene pohvale

36 21

23

Otr

ok

Vzg

oji

telj

ica

Op

azo

valk

a

Vzg

oji

telj

ica

Op

azo

valk

a

Anksiozno

st Varnost

Otrokova vedenja do vzgojiteljice

Starost

otroka

(v

mesecih)

Čas

vključeno

sti otroka

v vrtec (v

mesecih)

1

M 13 7 34 40


besedna komunikacija z vzgojiteljico

se za vzgojiteljico ne zmeni

se je izogiba

28 21

2

M 8 7 32 34





se je izogiba

36 21

3

M 10 7 36 41




se je izogiba

ne upošteva njenega mnenja

33 21

4

Ž 9 7 40 44







34 21

5

Ž 7 11 42 41







32 21

6

Ž 7 9 37 28





se je izogiba

36 21


Iz tabele lahko razberemo, da so vsi otroci v vrtcu enako dolgo (21 mesecev) in da je med njimi

največja starostna razlika 8 mesecev (28–36 mesecev).

24

Otroci so v tem oddelku glede na spodnjo mejo lestvice, ki kaže znake varne navezanosti (9

točk), in zgornjo mejo (45 točk) po ocenah vzgojiteljice in opazovalke v veliki meri varno

navezani na vzgojiteljico. Najmanj točk po ocenah opazovalke je dosegel šesti otrok (28 točk),

ki je tudi najstarejši (36 mesecev), se pa ocena vzgojiteljice in opazovalke razlikuje za 9 točk.

Po vzgojiteljičinih ocenah ima drugi otrok najmanj točk pri izražanju varnega vedenja do nje

(32 točk). Drugi otrok je glede na opazovalkine opise otrokovega vedenja do vzgojiteljice

izražal izogibanje vzgojiteljici in se za vzgojiteljico ni zmenil. Enak opis vedenja izraža tudi

prvi otrok, ki ima 34 točk, ki kažejo na njegovo varno navezanost.

Vsi otroci izražajo glede na spodnjo mejo lestvice (7 točk) in zgornjo (35 točk) zelo malo

anksiozne navezanosti, in sicer največ 13 točk po ocenah vzgojiteljice in opazovalke. Prvi otrok

je dobil največ točk za anksiozno vedenje (13 točk) po ocenah vzgojiteljice. Opazovalka ga je

ocenila zgolj s 7 točkami, torej je med opazovalkinim in vzgojiteljičinim opazovanjem 6 točk

razlike enako kot pri postavki varna navezanost. Otrok je v skupini najmlajši (28 mesecev) in

je deček. Tudi pri petem otroku je prišlo do razlike v oceni opazovalke in vzgojiteljice, in sicer

za 4 točke (7 točk vzgojiteljica, 11 točk opazovalka). Iz opazovalkinih opisov lahko vidim, da

je tako ocenila zaradi neupoštevanja vzgojiteljičinega mnenja in ker se otrok za vzgojiteljico ni

zmenil.

Opazovalka je otroke pri anksiozni navezanosti ocenila z manj točkami kot vzgojiteljica, in

sicer v štirih primerih. Opazovalka je z več točkami ocenila štiri otroke pri varni navezanosti,

dva otroka pa je ocenila z manj točkami. Prvi, drugi, tretji in četrti otrok kažejo najmanj

anksiozne navezanosti po opazovalkinih ocenah, po vzgojiteljičinih pa najmanj anksiozne

navezanosti kažejo drugi, peti in šesti otrok. Pri prvem otroku je najbolj očitna razlika v oceni,

pri anksiozni navezanosti za 5 točk in pri varni za 4 točk. Razlika med opazovalkino in

vzgojiteljičino oceno je opazna tudi pri šestem otroku, kjer znaša pri varni navezanosti kar 9

točk. Največjo razliko med anksiozno in varno navezanostjo lahko po ocenah opazovalke

opazim pri šestem otroku – 19 točk (anksiozna navezanost 9 točk, varna navezanost 28 točk),

in pri prvem otroku po ocenah vzgojiteljice – 21 točk (anksiozna navezanost 13 točk, varna

navezanost 34 točk). Oceni prvega in šestega otroka se glede na opazovalkine in vzgojiteljičine

ocene najbolj razlikujeta.

25

3.2.3 Oddelek 3



OT

RO

K

Vzg

oji

telj

ica

Opazo

valk

a

Vzg

oji

telj

ica

Opazo

valk

a

Anksiozno Varno Otrokova vedenja do

vzgojiteljice

Starost

otroka

(v

mesecih)

Čas

vključenosti

otroka v

vrtec (v

mesecih)

1

M 14 13 39 40




vzgojiteljico


se je izogiba


35 21

2

M 8 9 24 28



vzgojiteljico



se je izogiba


39 21

3

M 7 7 45 45



vzgojiteljico





34 21

4

Ž 7 7 43 41




vzgojiteljico



se je izogiba

32 21

5

Ž 11 10 19 24






se je izogiba

34 21

26

6

Ž 10 9 41 42






36 21


Iz tabele lahko ugotovimo, da so vsi otroci v vrtcu enako dolgo (21 mesecev) in da med njimi

ni velike starostne razlike (32–39 mesecev, pribl. pol leta).

Trije otroci (drugi, tretji in četrti) v tem oddelku so po ocenah vzgojiteljice glede na spodnjo

mejo lestvice, ki kaže vedenja varne navezanosti (9 točk), in zgornjo mejo (45 točk) v veliki

meri varno navezani na vzgojiteljico. Drugi otrok ima po ocenah vzgojiteljice 8 točk in po

ocenah opazovalke 9 točk, tretji in četrti otroka pa imata po 7 točk od vzgojiteljice in

opazovalke. Dva otroka glede na spodnjo in zgornjo mejo varne navezanosti po ocenah

vzgojiteljice kažeta manj varne navezanosti na vzgojiteljico kot drugi otroci (19 in 24 točk varne

navezanosti). Če primerjamo rezultate ocen vzgojiteljice in opazovalke, lahko opazimo, da se

razlikujejo pri petem otroku (deklica) za 5 točk in pri drugem otroku (deček) za 4 točke. Starost

petega otroka je 34 mesecev, drugega otroka pa 39 mesecev.

Pri drugem otroku lahko opazimo, da glede na spodnjo mejo lestvice, ki kaže vedenja anksiozne

navezanosti (7), in zgornjo mejo (35) otrok kaže zelo malo anksiozne navezanosti na

vzgojiteljico (8 točk ocena vzgojiteljice in 9 točk opazovalke). V opazovalkinih opisih

otrokovega vedenja do vzgojiteljice je zapisano, da se drugi otrok ne zmeni za vzgojiteljico, se

je izogiba in ne upošteva njenega mnenja. Peti otrok (deklica) izraža nekaj več anksiozne

navezanosti (11 točk po ocenah vzgojiteljice in 19 po ocenah opazovalke).

Največ anksioznega vedenja izraža prvi otrok (deček), ki ga je vzgojiteljica ocenila s 14

točkami, opazovalka pa s 13 točkami. Kljub najvišjim točkam pri anksiozni navezanosti pa

otrok izraža tudi močno varno navezanost (39 točk po ocenah vzgojiteljice in 40 po

opazovalkinih ocenah). Tretji in četrti otrok izražata po oceni vzgojiteljice in opazovalke

najmanj anksiozne navezanosti (7 točk) in največ varne navezanosti, tretji otrok 45 točk po

oceni vzgojiteljice in opazovalke ter četrti otrok 43 točk po oceni vzgojiteljice in 41 po

opazovalkini oceni.

Vzgojiteljica je otroke pri anksiozni navezanosti ocenila z več točkami kot opazovalka, in sicer

v treh primerih. Opazovalka je z več točkami ocenila štiri otroke pri varni navezanosti, enega

otroka je ocenila z manj točkami, enega pa enako kot vzgojiteljica. Tretji in četrti otrok kažeta

27

najmanj anksiozne navezanosti po opazovalkinih in vzgojiteljičinih ocenah. Vse ocene pri

anksiozni navezanosti so si zelo podobne, razlika med opazovalkinimi in vzgojiteljičinimi

ocenami je za največ 1 točko. Pri varni navezanosti pa je največja razlika med oceno

vzgojiteljice in opazovalke pri petem otroku (7 točk). Največjo razliko med anksiozno in varno

navezanostjo lahko opazim pri petem otroku, 8 točk po oceni vzgojiteljice (anksiozna

navezanost 11 točk, varna navezanost 19 točk) in 14 točk po oceni opazovalke (anksiozna

navezanost 10 točk, varna navezanost 24 točk), prav tako pa je velika razlika v oceni anksiozne

in varne navezanosti pri drugem otroku, in sicer po oceni vzgojiteljice 16 točk (anksiozna

navezanost 8 točk, varna navezanost 24 točk) in 19 točk po oceni opazovalke (anksiozna

navezanost 9 točk, varna navezanost 28 točk). Ocene opazovalke in vzgojiteljice so si v štirih

primerih zelo podobne.

3.2.4 Oddelek 4



OT

RO

K Vzg

oji

telj

ica

Opazo

valk

a

Vzg

oji

telj

ica

Opazo

valk

a

Anksiozno Varno Otrokova vedenja do vzgojiteljice

Staros

t

otroka

(v

mesecih)

Čas

vključen

osti

otroka v

vrtec (v

mesecih)

1

M 10 7 39 34





23 9

2

M 7 11 40 39






27 9

3

M 9 7 42 41

Telesni stik z vzgojiteljico



32 9

4

Ž 7 9 44 43


besedna komunikacija z vzgojiteljico 30 9

28




5

Ž 17 9 41 35






se je izogiba

29 9

6

Ž 19 17 34 28




se je izogiba


29 9


Iz tabele lahko ugotovimo, da so vsi otroci v vrtcu enako dolgo (9 mesecev) in da je starostni

razpon 9 mesecev.

Pet otrok v tem oddelku je po oceni vzgojiteljice glede na spodnjo mejo lestvice, ki kaže vedenja

varne navezanosti (9 točk), in zgornjo mejo (45 točk) v veliki meri varno navezanih na

vzgojiteljico. Peti in šesti otrok (deklici) sta glede na druge otroke dosegla manj točk. Šesti

otrok je po oceni opazovalke dosegel le 28 točk. Iz opisov lahko vidim, da se otrok ne zmeni

za vzgojiteljico, se je izogiba in ne upošteva njenega mnenja.

Dva otroka izražata glede na spodnjo mejo lestvice, ki kaže znake anksiozne navezanosti (7

točk), in zgornjo mejo (35 točk) veliko anksioznega vedenja (17 in 19 točk po ocenah

vzgojiteljice). Iz opisov otrokovega vedenja do vzgojiteljice lahko razberem, da se peti otrok

(deklica) ne zmeni za vzgojiteljico in se je izogiba. Pri petem otroku so tudi velika odstopanja

pri vzgojiteljičinih in opazovalkinih ocenah, in sicer za 8 točk. Iz opisov otrokovega vedenja

do vzgojiteljice pri šestem otroku (deklica) lahko opazim, da se ne zmeni za vzgojiteljico, se je

izogiba in ne upošteva njenega mnenja. Pri njej lahko opazim tudi zelo malo točk varne

navezanosti (34 točk po oceni vzgojiteljice in 28 točk po oceni opazovalke). Tu se opazi tudi

velika razlika pri opazovalkinem in vzgojiteljičinem ocenjevanju, in sicer za 6 točk. Enako

razliko lahko opazimo pri petem otroku, kjer ga je opazovalka pri varni navezanosti ocenila s

35 točkami, vzgojiteljica pa z 41 točkami.

Opazim lahko, da je vzgojiteljica otroke pri anksiozni navezanosti ocenila z več točkami kot

opazovalka, in sicer v štirih primerih. Opazovalka je z manj točkami ocenila pet otrok pri varni

navezanosti, enega otroka je ocenila enako kot vzgojiteljica.

29

Najmanj anksiozne navezanosti po opazovalkinih ocenah izražata prvi in tretji otrok, po

vzgojiteljičinih ocenah pa drugi in četrti otrok. Opazim lahko, da so pri anksiozni navezanosti

ocene opazovalke in vzgojiteljice ravno nasprotne. Če je vzgojiteljica otroka ocenila z manj

točkami, ga je opazovalka z več in obratno.

Pri varni navezanosti je največja razlika med oceno vzgojiteljice in opazovalke pri petem in

šestem otroku (6 točk). Največjo razliko med anksiozno in varno navezanostjo lahko opazim

pri petem otroku, in sicer 24 točk po ocenah vzgojiteljice (anksiozna navezanost 17, varna

navezanost 41) in 26 točk po ocenah opazovalke (anksiozna navezanost 9, varna navezanost

35), prav tako pa je velika razlika v oceni anksiozne in varne navezanosti pri šestem otroku, in

sicer 15 točk po oceni vzgojiteljice (anksiozna navezanost 19, varna navezanost 34) in 11 točk

po oceni opazovalke (anksiozna navezanost 17, varna navezanost 28).

3.2.5 Oddelek 5



OT

RO

K

Vzg

oji

telj

ica

Opazo

valk

a

Vzg

oji

telj

ica

Opazo

valk

a

Anksiozno Varno Otrokova vedenja do vzgojiteljice

Starost

otroka

(v

mesecih)

Čas

vključeno

sti otroka

v vrtec (v

mesecih)

1

M 7 8 41 41






se je izogiba

37 21

2

M 14 11 30 40




se je izogiba


38 21

3

M 13 14 37 43






39 21

30


pohvale

se je izogiba


4

Ž 14 15 38 44









38 21

5

Ž 11 12 34 34






se je izogiba


39 21

6

Ž 8 9 41 44






34 9


Iz tabele opazim, da je pet otrok v oddelku 21 mescev, eden pa le 9 mesecev (deklica). Starostni

razpon v oddelku je 5 mesecev.

Drugi in peti otrok izražata po ocenah vzgojiteljice najmanj varne navezanosti glede na ostale

otroke, in sicer 30 in 34 točk. Največ točk po vzgojiteljičini oceni za varno navezanost izražata

prvi in šesti otrok, po ocenah opazovalke pa četrti in šesti otrok. Vsi otroci imajo z vzgojiteljico

telesni stik in besedno komunikacijo.

Pri anksiozni navezanosti po ocenah vzgojiteljice kar dva otroka, in sicer drugi (deček) in četrti

(deklica), izražata 14 točk, tretji otrok (deček) 13 in peti (deklica) 11 točk. Opazovalka je otroke

v petih primerih ocenila podobno kot vzgojiteljica glede anksiozne navezanosti, saj se ocene

razlikujejo za 1 točko, pri drugem otroku pa za 3 točke. Otroka, ki izražata enako število točk

pri anksiozni navezanosti, sta tudi enako stara (38 mesecev). Iz opisov otrokovih vedenj do

vzgojiteljice lahko razberem, da oba ne upoštevata vzgojiteljičinega mnenja, drugi otrok se je

izogiba, četrti pa se zanjo ne zmeni.

31

Prvi in šesti otrok izražata po ocenah vzgojiteljice in opazovalke najmanj anksiozne navezanosti

in največ varne navezanosti glede na vzgojiteljičine ocene. Opazovalka je šestega otroka

ocenila za bolj varno navezanega za 3 točke, prvega pa enako kot vzgojiteljica. Pri tretjem in

četrtem otroku opazim razliko pri ocenjevanju varne navezanosti, saj se vzgojiteljičina ocena

od opazovalkine razlikuje za kar 6 točk, pri drugem otroku pa je ta razlika še višja, 10 točk.

Otrok naj bi potreboval več kot eno leto, da bi razvil varno navezanost na vzgojiteljico (Cugmas,

2010). Vseeno pa šesti otrok (v tem oddelku je šele 9 mesecev, ostali pa 21 mesecev) izraža

visoko stopnjo varne navezanosti in nizko stopnjo anksiozne navezanosti.

Opazim lahko, da je opazovalka otroke pri anksiozni navezanosti ocenila z več točkami kot

vzgojiteljica, in sicer v petih primerih. Prav tako je opazovalka z več točkami ocenila štiri otroke

pri varni navezanosti, dva otroka pa sta bila ocenjena enako. Prvi in šesti otrok izražata po

ocenah vzgojiteljice in opazovalke najmanj anksiozne navezanosti in visoko varno navezanost.

Tretji in četrti otrok sta si glede ocen zelo podobna. Drugi otrok (deček) ima najvišjo razliko

med anksiozno in varno navezanostjo po ocenah vzgojiteljice, in sicer 16 točk (anksiozna

navezanost 14 točk in varna navezanost 30 točk), in se glede na opazovalkine in vzgojiteljičine

ocene najbolj razlikuje.

Vsi otroci, ki so bili vključeni v raziskavo, so že bili na stopnji oblikovanja recipročnega odnosa

ali večkratne ali multiple navezanosti, ki traja od približno leta in pol ali drugega leta starosti

naprej. Na tej stopnji lahko opazimo znake navezanosti tudi do drugih oseb (Horvat in Magajna,

1987). Separacijska anksioznost na tej stopnji upade zaradi razvoja otroka in mu tako omogoči

razumevanje odsotnosti osebe, ki skrbi zanj, ter tudi sposobnost predvidevanja njene vrnitve

(Zupančič, 2004). Pri večini otrok se je opazilo, da izražajo varno navezanost na vzgojiteljico,

si želijo telesnega stika z njo in komunikacije. Pri opazovanju otrok je opazovalka opazila, da

jih je zelo malo pri jutranjem sprejemu jokalo, kar tudi že kaže na zgoraj omenjeno stopnjo

oblikovanja recipročnega odnosa ali večkratne oziroma multiple navezanosti. Vsi otroci so bili

starejši od leta in pol, in sicer je imel najmlajši otrok 23 mesecev, torej skoraj dve leti, in je

izražal malo anksiozne navezanosti (10 točk od ocene vzgojiteljice in 7 točk od opazovalca).

Pri varni navezanosti pa je dosegel tudi visoko število točk, in sicer 39 po oceni vzgojiteljice in

34 po oceni opazovalke, kar je glede na spodnjo mejo varne navezanosti (9) in zgornjo mejo

varne navezanosti (45) še vedno zelo visoko.

V vseh oddelkih so vzgojiteljice z otroki najmanj 9 mesecev (1 oddelek) in največ 21 mesecev

(štirje oddelki). Menjavanje vzgojiteljic lahko povzroči slabši razvoj varne navezanosti nanjo.

32

Poleg tega je zaželeno, da otroka sprejme vedno ista vzgojiteljica, saj to vpliva na razvoj varne

navezanosti (Cugmas, 2010). Opazovalka je opazila, da je v oddelku vedno ista vzgojiteljica,

ob prihodu v vrtec pa temu ni tako. Otroke sprejemajo različne vzgojiteljice, ki jih otroci v

večini primerov poznajo, vseeno pa so zelo malokrat to njihove primarne vzgojiteljice. Rezultati

avtorjev Howes in C. E. Hamilton (1992, po Cugmas, 2001) so pokazali, da otroci zaradi

pogostega menjavanja vzgojiteljev oblikujejo posplošeno reprezentacijo odnosov z vzgojitelji.

To se je zelo dobro opazilo pri prihodu otrok v vrtec, ko so se v večini primerov enako vedli do

različnih vzgojiteljic.

V petem oddelku lahko opazim najvišje točke pri anksiozni navezanosti glede na ostale oddelke.

Štirje otroci od šestih so namreč dosegli pri ocenah anksiozne navezanosti več kot 10 točk.

Podobna situacija je še v četrtem oddelku, vendar ne tako močno izražena kot v petem.

Rezultati kažejo, da navezanost na vzgojiteljico ni odvisna zgolj od socialnih interakcij

vzgojiteljice z otroki, temveč je odvisna od različnih dejavnikov. Navezanost otroka na

vzgojitelja je v veliki meri povezana tudi s kakovostjo vrtca. Vzgojiteljica iz prvega oddelka je

nastanjena v drugi enoti kot vzgojiteljica petega oddelka, zato je lahko do razlik prišlo zaradi

drugih kazalcev kakovosti, ki lahko vplivajo na razvoj varne in anksiozne navezanosti otrok.

Model kakovosti vrtca, ki je bil razvit v slovenskem prostoru, lahko razdelimo na tri ravni:

strukturno, posredno in procesno raven (Marjanovič Umek idr., 2005). Socialne interakcije

vzgojiteljice z otroki spadajo v procesno raven. Vanjo sodijo tudi raba govora v različnih

govornih položajih, otrokovo počutje in vključenost ter vzgojiteljeva odzivnost in občutljivost

(prav tam). Strukturna raven vključuje število otrok na odraslega v oddelku, velikost oddelka,

izobrazba ter usposobljenost vzgojiteljice, razmerje odrasli – otroci v oddelku, poslovni čas

vrtca, vrste programov glede na čas in trajanje, opremljenost igralnice, dostop do vrtca (javna,

osebna prevozna sredstva). Posredno raven vključuje sodelovanje z drugimi vrtci in

institucijami, sodelovanje med vrtcem in družino, sodelovanje med zaposlenimi ter

profesionalni razvoj in zadovoljstvo zaposlenih (prav tam). Strukturno spremenljivko je lažje

ugotavljati kot procesno. Procesne spremenljivke lahko ocenimo z opazovanjem, ki pa vedno

ne more biti objektivno, odvisno je od stopnje treniranosti opazovalca in od situacije. Vedno

vzgojiteljica ne izraža vsega, zato so lahko rezultati opazovanja popolnoma drugačni od

resnične situacije (Cugmas, 2003c). Pomembno pa je tudi to, da strukturne spremenljivke lahko

vplivajo na procesne (Marjanovič Umek idr., 2005).

33

3.2.6 Vrsta navezanosti, ki jo kažejo otroci do vzgojiteljice

Legenda: M= aritmetična sredina

Graf 2: Varna in anksiozna navezanost otrok na vzgojiteljico

Iz grafa lahko opazimo, da v veliki večini otroci izražajo varno navezanost na vzgojiteljico.

Spodnja meja varne navezanosti je 9 točk, zgornja 45 točk, v povprečju pa so otroci dosegli

38,1 točke iz opazovanj vzgojiteljice in 39,06 točke iz ocen opazovalke. Lahko rečem, da so vsi

otroci varno navezani na vzgojiteljico. Spodnja meja anksiozne navezanosti je 7 točk, zgornja

35 točk. V povprečju so otroci dosegli 10,06 točke iz ocen vzgojiteljice in 9,4 točke iz ocen

opazovalkinega ocenjevanja. Sklepam lahko, da v večini otroci kažejo zelo malo anksiozne

navezanosti na vzgojiteljico.

Med opazovalkinimi in vzgojiteljičinimi ocenami ni velike razlike, čeprav so se opazovanja

izvajala samo dvakrat. Večina otrok izraža varno navezanost na vzgojiteljico. Otrok je navezan

na nekoga, ko išče bližino in stik z osebo, še posebej v situacijah, ko je prestrašen, utrujen ali

bolan (Cugmas, 2003c). Van Ijzendoorn, Sagi in Lambermon (1992, po Cugmas, 2003c) so

ugotovili, da je otrok sposoben razviti varne odnose navezanosti z vzgojiteljico. Ugotovim

lahko, da, kot so že dokazali tuji avtorji, obstaja varna navezanost tudi na vzgojiteljico in ne

zgolj na primarne skrbnike. Navezanost je odvisna od vzgojiteljičine občutljivosti za otrokove

potrebe, njene dosegljivosti in sprejemanja otroka, v manjši meri pa tudi od otrokovih lastnosti,

kot so temperament, zdravstveno stanje ... Kakovost otrokove navezanosti je povezana tudi z

otrokovo splošno prilagojenostjo, predvsem z njegovim čustvenim in socialnim razvojem

(Cugmas, 2003c). Raziskava Howes in Hamilton (1992, po Cugmas 2003a) je pokazala, da

Varna navezanost Anksiozna navezanost

VZGOJITELJ 38,10 10,06

OPAZOVALEC 39,07 9,4

0,00

5,00

10,00

15,00

20,00

25,00

30,00

35,00

40,00

45,00

točk

e

M= M=

M=

M=

34

imajo otroci, ki izražajo občutek varnosti, z vzgojiteljico, ki se zanima za otroke, jim ne grozi,

jih ne kaznuje, veliko interakcij, saj se odziva na otrokove signale. Otroci v moji raziskavi so

imeli takšne vzgojiteljice, saj so vse vzgojiteljice izražale veliko pozitivnih odnosov, ki jih

imajo pri interakcijah z otroki.

3.3 Primerjava socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki in vedenji, ki kažejo otrokovo

navezanost na vzgojiteljico

Tabela 7: Primerjava socialnih interakcij vzgojiteljice in navezanosti otrok – oddelek 1

ODDELEK 1

Vzgojiteljica Opazovalka

Vzgojiteljica –

M (aritmetična

sredina)

Opazovalka –

M (aritmetična

sredina)

Pozitivni

odnosi

% 95,00 % 97,50 % Varna

navezanost 42,33 42,83

točke 38 39

Permisivnost % 68,75 % 81,25 %

Anksiozna

navezanost 9 9

točke 11 13

Kaznovalnost

% 34,38 % 25,00 %

točke 11 8

Zadržanost % 43,75 % 43,75 %

točke 7 7

V oddelku 1 so otroci v povprečju dosegli 42 točk za varno navezanost in 9 točk za anksiozno

navezanost. Vzgojiteljica je izražala najmanj kaznovalnosti v primerjavi z ostalimi oddelki in

več permisivnosti kot drugi, tretji in četrti oddelek. Vzgojiteljica v tem oddelku je najmlajša in

ima najmanj delovne dobe, kar obenem pomeni, da je pred kratkim zaključila študij. Morda so

zaradi »svežega« znanja pri njej avtoritativne metode nadziranje otrok manj izražene.

Povprečne ocene varne in anksiozne navezanosti opazovalke in vzgojiteljice so si zelo podobne,

kar lahko trdim tudi za ocene pri Lestvici socialnih interakcij vzgojiteljice z otroki.

35


ODDELEK 2


Vzgojiteljica –

M (aritmetična

sredina)

Opazovalka –

M (aritmetična

sredina)

Pozitivni

odnosi

% 100 % 97,50 % Varna

navezanost 36,83 38

točke 38 39


Anksiozna

navezanost 9 8

točke 8 14

Kaznovalnost % 46,88 % 40,63 %

točke 15 13

Zadržanost % 31,25% 25,00 %

točke 5 4


navezanost. Vzgojiteljica v tem oddelku izraža zelo veliko pozitivnih odnosov, malo

zadržanosti, več kaznovalnosti. Pri permisivnosti se opazijo razlike v opazovalkini in

vzgojiteljičini oceni za 6 točk, zato težko rečem, ali vzgojiteljica res izraža veliko permisivnosti

ali ne. Otroci so kljub nižji povprečni oceni visoko varno navezani na vzgojiteljico.


ODDELEK 3


Vzgojiteljica –

M (aritmetična

sredina)

Opazovalka –

M (aritmetična

sredina)

Pozitivni

odnosi

% 97,50 % 95,50 % Varna


točke 39 38


Anksiozna

navezanost 9,5 9,16

točke 9 14


točke 11 10

Zadržanost % 31,25 % 62,50 %

točke 5 10

36


navezanost. Vzgojiteljica v tem oddelku izraža zelo veliko pozitivnih odnosov in malo

kaznovalnosti. Pri permisivnosti se opazijo razlike v opazovalkini in vzgojiteljičini oceni za 5

točk, zato težko rečem, ali vzgojiteljica res izraža veliko permisivnosti ali ne. Ravno tako je pri

zadržanosti, kjer je ocena opazovalke višja za 5 točk od vzgojiteljičine ocene. V tem oddelku

lahko opazim višje povprečne vrednosti pri anksiozni navezanosti kot pri prvem in drugem

oddelku, ravno tako je povprečna ocena varne navezanosti nižja od prvega in drugega oddelka.


ODDELEK 4


Vzgojiteljica –

M (aritmetična

sredina)

Opazovalka –

M (aritmetična

sredina)

Pozitivni

odnosi

% 100 % 98,00% Varna

navezanost 40 36,83

točke 40 39


Anksiozna

navezanost 11,50 10

točke 8 13


točke 14 9

Zadržanost % 43,75 % 50,00 %

točke 7 8

V oddelku 4 so otroci v povprečju dosegli 40 točk za varno navezanost pri vzgojiteljici in 36

točk pri opazovalki, in 11,5 točk za anksiozno navezanost pri ocenah vzgojiteljice in 10 točk

pri ocenah opazovalke. Vzgojiteljica v tem oddelku izraža zelo veliko pozitivnih odnosov. Pri

permisivnosti se opazijo razlike v opazovalkini in vzgojiteljičini oceni za 5 točk, zato težko

rečem, ali vzgojiteljica res izraža veliko permisivnosti ali ne. Ravno tako je pri kaznovalnosti,

kjer je ocena opazovalke višja za 5 točk od vzgojiteljičine ocene. Zadržanost je izražena

podobno kot pri vzgojiteljici v prvem oddelku, in sicer nekje pod polovico. V tem oddelku

lahko opazim višje povprečne vrednosti pri anksiozni navezanosti kot pri prvem, drugem in

tretjem oddelku. Povprečna ocena varne navezanosti se v tem oddelku razlikuje za približno 3

točke.

37


ODDELEK 5


Vzgojiteljica –

M (aritmetična

sredina)

Opazovalka –

M (aritmetična

sredina)

Pozitivni

odnosi

% 95,00 % 97,50 % Varna

navezanost 36,83 41

točke 38 39


Anksiozna


točke 11 14


točke 13 10

Zadržanost % 43,75% 43,75 %

točke 7 7

V oddelku 5 so otroci v povprečju dosegli 36 točk za varno navezanost pri vzgojiteljici in 41

točk pri opazovalki ter 11,17 točk za anksiozno navezanost pri ocenah vzgojiteljice in 11,5 točk

pri ocenah opazovalke. Vzgojiteljica v tem oddelku izraža zelo veliko pozitivnih odnosov in

permisivnosti. Sledi zadržanost, ki je izražena malo pod polovico, in kaznovalnost, ki ji je blizu.

V tem oddelku lahko opazim najvišje povprečne vrednosti pri anksiozni navezanosti. Pri

četrtem oddelku je povprečna vrednost pri ocenah vzgojiteljice za anksiozno navezanost 11,5,

vendar so v tem, petem oddelku, tudi povprečne ocene opazovalke visoke (11,5), medtem ko

so v četrtem oddelku povprečne ocene opazovalke za anksiozno navezanost 10. Povprečna

ocena varne navezanosti se v tem oddelku razlikuje za približno 4 točke, kar je v primerjavi z

vsemi oddelki največ.

V drugem in tretjem oddelku lahko opazim najnižje povprečne vrednosti za varno navezanost

tako iz ocen vzgojiteljice kot iz ocen opazovalke. Vzgojiteljici drugega in tretjega oddelka sta

si tudi v socialnih interakcijah, ki jih imata z otroki, zelo podobni, zaradi česar so morda tudi

njuni rezultati pri kakovosti navezanosti podobni. Vzgojiteljici sta tudi podobne starosti in

delata v vrtcu približno enako časa.

Najvišje povprečne vrednosti za varno navezanost lahko opazim v prvem oddelku, kjer so tudi

ocene anksiozne navezanosti nizke (9 točk), vendar pa ne najnižje v primerjavi z ostalimi

oddelki. Vzgojiteljice z višjo izobrazbo so občutljivejše do otrok in jim dajejo bolj kakovostno

38

oskrbo. Med izobraževanjem razvijejo komunikacijske sposobnosti, ki se povezujejo z visoko

stopnjo vpletenosti z otroki v vrtcu (Cugmas, 2009).

V svoji raziskavi sem se osredinila na socialne interakcije vzgojiteljice z otroki in navezanost

otrok na vzgojiteljico. Vseh ostalih dejavnikov nisem preverjala, zato je težko sklepati, zakaj

vse nekateri otroci kažejo več ali manj anksiozne ali varne navezanosti na vzgojiteljico.

Sklepanje bi bilo lahko prenagljeno, zato lahko samo razmišljam o tem, da so pozitivne socialne

interakcije vzgojitelja z otroki pomembne pri razvoju varne navezanosti. Kot sem že omenila,

sem lahko opazila podobnosti med Lestvico socialnih interakcij vzgojiteljice z otrokom in

Lestvico otrokovega vedenja do vzgojiteljice. Postavke varne navezanosti v Lestvici otrokovega

vedenja do vzgojiteljice se namreč vsebinsko povezujejo s trditvami, ki so v Lestvici socialnih

interakcij vzgojiteljice z otrokom v podlestvici pozitivni odnosi, prav tako pa se anksiozna

navezanost otroka vsebinsko povezuje s podlestvicami kaznovalnost, permisivnost in

zadržanost vzgojiteljice.

39

4 ZAKLJUČEK

Zelo veliko otrok dandanes preživi velik del dneva v vrtcu, kar pomeni tudi to, da se veliko

stvari naučijo in razvijajo prav v vrtcu. Zaradi tega je zelo pomembno, da imajo otroci ob sebi

vzgojiteljico, ki ji zaupajo in na katero se lahko zanesejo, saj je vzgojiteljica tista, ki otroku

nudi možnost, da izkusi občutek varnosti in samospoštovanja, ker je povezano z njegovo

socialno, čustveno in akademsko kompetentnostjo (Pederson idr., 1978, po Cugmas, 2003a).

Prvo raziskovalno vprašanje empiričnega dela diplmske naloge, se nanaša na skladnost

vzgojiteljičine samoocene nekaterih značilnosti socialnih interakcij z otroki in mojo oceno teh

značilnosti. Po analizi podatkov Lestvice socialnih interakcij vzgojitelja z otroki, ki sta jo

izpolnili vzgojiteljica in opazovalka (opazovalka sem bila jaz), sem prišla do zaključka, da se

najini oceni ne razlikujeta veliko. V večini primerov so bili rezultati lestvice podobni, prišlo pa

je do manjših odstopanj pri določenih podlestvicah (npr. permisivnost). Ta odstopanja

pripisujem lastnemu ocenjevanju, saj v dveh opazovanjih, ki sem ju izvedla, nisem imela

možnosti, da bi opazila popolnoma vse položaje in trditve, ki jih opisuje lestvica Lestvice

socialnih interakcij vzgojitelja z otroki, zato sem na podlagi dogodkov, ki sem jih lahko opazila,

presodila, kako bi vzgojiteljica ravnala v določenem primeru. Mogoče bi bilo dobro, da bi to

lestvico izpolnil še kdo, ki vzgojiteljico dobro pozna, lahko bi bila to pomočnica vzgojiteljice

ali pa vzgojiteljica iz sosednje igralnice. Rezultati bi bili vsekakor zanimivi in bolj točni.

Rezultati pokažejo, da vzgojiteljice največ uporabljajo pozitivne odnose pri socialnih

interakcijah z otroki, pozitivnim odnosom sledijo permisivni odnosi ter kaznovalnost in

zadržanost.

Velika večina otrok izraža varno navezanost na vzgojiteljico. Pri samem ocenjevanju otrok na

Lestvici otrokovega vedenja do vzgojiteljice ni prišlo do velikih razlik med mojim in

vzgojiteljičinim opazovanjem. Opazovanje otroka in izpolnjevanje lestvice zanj je bilo odvisno

tudi od otroka, ki sem ga opazovala, saj če le-ta ni kazal veliko vedenj, ki so bila opredeljena v

lestvici, ga nisem mogla točno oceniti, zato sem predvidela glede na ostala vedenja, kako bi se

v tisti situaciji znašel. Najmanj težav sem imela z ocenjevanjem postavke, ki se je nanašala na

iskanje stika z vzgojiteljico in na jutranje srečanje z njo. Največ težav pa sem imela pri

ocenjevanju postavk, ki so se nanašale na vedenje do vzgojiteljice, ko otrok doživlja stres, in

vedenje, ki ga izraža do vzgojiteljice, ko ga kaj vznemiri, prizadene ali razburi. Vseeno pa sem

kasneje ob primerjavi svojih in vzgojiteljičinih ocen ugotovila, da sem v veliki večini primerov

otroke ocenila zelo podobno kot vzgojiteljica. Otroci so na splošno kazali zelo nizko stopnjo

40

anksiozne navezanosti na vzgojiteljico. Seveda so tudi pri tej postavki bili otroci, ki so kazali

več anksiozne navezanosti v primerjavi z drugimi. Ni pa rečeno, da, če je otrok kazal več

anksiozne navezanosti, je bilo zaradi tega varne navezanosti manj. Pri nekaj otrocih se je to

pokazalo, pri drugih pa sem lahko opazila zelo močno varno navezanost kot tudi višjo

anksiozno navezanost glede na ostale otroke.

Ocene vzgojiteljice in opazovalke se pri Lestvici socialnih interakcij vzgojitelja z otroki niso

zelo razlikovale. Največ razlik je prihajalo pri podlestvici permisivnost. Najmanj razlik je pri

podlestvici pozitivnih odnosov, kar tudi kaže na to, da so bile pozitivne socialne interakcije v

veliki meri izražene in sem jih lahko opazila in ocenila. Tudi pri Lestvici otrokovega obnašanja

do vzgojiteljice so si vse povprečne vrednosti zelo podobne in ni opaznih velikih odstopanj.

Minimalne razlike so opazne zgolj med samimi oddelki.

Opazovanja otrok, ki sem jih izvajala dvakrat, so mi bila v veliko pomoč pri samem ocenjevanju

Lestvice otrokovega obnašanja do vzgojiteljice. Kljub temu menim, da bi morala opazovanja

izvesti večkrat in oceniti tudi več otrok, saj menim, da je bil vzorec tridesetih otrok premajhen.

Ker sem med samim opazovanjem opazila, da otroci zelo veliko časa preživijo tudi s pomočnico

vzgojiteljice, se mi zdi smiselno, da bi tudi one izpolnile Lestvico socialnih interakcij vzgojitelja

z otroki in Lestvico otrokovega obnašanja do vzgojiteljice. V nekaterih oddelkih je bila namreč

ravno pomočnica tista, ki jih je večino časa sprejemala ob prihodu. Tudi glede delovnega časa

so pomočnice v skupini daljši čas kot vzgojiteljice, tako da bi bilo zanimivo raziskovati njune

ocene otrokovega vedenja do vzgojiteljice in socialnih interakcij vzgojitelja z otroki in ne zgolj

ocene vzgojiteljice in mene kot zunanje opazovalke.

Glede navezanosti otrok na vzgojiteljico je narejenih kar nekaj raziskav, vendar se še nobena

ni dotikala socialnih interakcij vzgojitelja z otroki in povezanostjo le-teh z razvojem varne

navezanosti. Ravno zaradi tega sem tudi sama izbrala ravno lestvico Lestvico socialnih

interakcij vzgojitelja z otroki in Lestvico otrokovega obnašanja do vzgojiteljice. Menim namreč,

da mora biti nekaj v vzgojiteljici, v njenem obnašanju do otrok, interakcijah, ki jih ima z otroki,

da omogoči otroku, da ji zaupa in se nanjo varno naveže. Zelo pomembno se mi zdi, da

vzgojitelj predstavlja osebo, na katero se lahko otrok varno naveže. Menim, da je to pogoj za

zdrav in celosten otrokov razvoj, ki mu ga vzgojiteljica lahko omogoči. Otrok bo namreč šele

v okolju, v katerem se bo počutil varnega in sprejetega, raziskoval, odkrival nove stvari, bil

sproščen in bo sodeloval pri vseh dejavnostih. Dobro bi bilo tudi primerjati med seboj

vzgojiteljice glede starosti, delovne dobe in izobrazbe, saj bi tudi to lahko vplivalo na socialne

41

interakcije, ki jih ima vzgojiteljica z otroki in posledično na varno navezanost otrok. Diplomsko

delo je lahko v pomoč vzgojiteljem, da razmislijo o socialnih interakcijah, ki jih imajo z otroki.

Mogoče bodo s pomočjo dobljenih rezultatov in razlag bolje razumeli nekatera vedenja otrok

do njih in reflektirali svoja vedenja do otrok.

42

5 LITERATURA

Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za

psihologijo osebnosti.

Cugmas, Z. (1998). Bodi z menoj mami. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva.

Cugmas, Z. (2001). Nova spoznanja o vlogi staršev pri razvoju otrokove navezanosti.

Psihološka obzorja, 10(2), 51–66.

Cugmas, Z. (2003a). Narisal sem sonce zate: Izbrana poglavja otrokove navezanosti in

samozaznave. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva.

Cugmas, Z. (2003b). Odraz socialnega vedenja otrok z različnim vzorcem navezanosti na

vzgojiteljico v otroški risbi. Psihološka obzorja, 12(2), 49–63.

Cugmas, Z. (2003c). Otrokova navezanost na vzgojiteljico. Predšolski otrok danes: zbornik

prispevkov strokovnega srečanja, Vrtec Slovenske Konjice. Slovenske Konjice: VRTEC

Slovenske Konjice.

Cugmas, Z. (2009). Kakovost vrtca in otrokova navezanost na vzgojiteljico. Sodobna

pedagogika, 60 (3), 40–54.

Cugmas, Z. (2010). Uporaba teorije navezanosti v vrtcih. Pedagoška obzorja. Didactica

Slovenica: časopis za didaktiko in metodiko, 25(1), 3–18.

Cugmas, Z. (2012). Povezanost med otrokovo navezanostjo na vzgojiteljico in vzgojiteljičinimi

osebnostnimi lastnostmi in vrednotami. Didactica Slovenica: časopis za didaktiko in metodiko,

27(1/2), 3–16.

Erzar, T. in Kompan Erzar, K. (2011). Teorija navezanosti. Celje: Mohorjeva družba.

Horvat, L. in Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kompan Erzar, K. in Poljanec, A. (2009). Rahločutnost do otrok: Stik z otrokom v prvem letu

življenja. Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut.

Lešnik, V. (2006). Kakovost predšolske vzgoje v vrtcu in otrokov razvoj. Panika: širimo

psihološka obzorja, 10(3), 55–59.

43

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Razvojna psihologija: izbrane teme. Ljubljana:

Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. (2004). Otroci v vrtcu: možnosti in ovire za otrokov razvoj. Panika:

širimo psihološka obzorja, 9(1), 66–69.

Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. in Bajc, K. (2005). Pogled v vrtec. Ljubljana: Državni izpitni

center.

Tomec, E. (2005). Navezanost v odraslosti. Anthropos, 1/4, 399–415.

Volavc, T. (2008). Interakcije z otrokom in vzgojiteljico v uvajalnem obdobju. V Čas, M. (ur.),

Socialne interakcije v vrtcu. Ljubljana: Supra.

Zupančič, M. (2004). Socialni razvoj dojenčka in malčka. Marjanovič Umek, L. in Zupančič,

M. (ur.), Razvojna psihologija (str. 255–278) Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Documents

UNIVERZA V LJUBLJANI - pefprints.pef.uni-lj.sipefprints.pef.uni-lj.si/3691/1/Diplomsko_delo...V diplomskem delu sem se osredotočila na navezanost, ki jo otroci izražajo do vzgojiteljice