-

1.

Tiskani mediji so eden najbolj množičnih virov javnega obveščanja v sferah javnega

življenja tako na področju splošnih informacij kot na področju športa oz. v tem

primeru plavanja. Raznovrstne informacije, ki nam jih dajejo in jih sprejemamo, nam

oblikujejo vzorce razmišljanja, miselne strukture, v okviru katerih delujemo in se

miselno gibljemo. S tem sodijo tiskani mediji v eno izmed najpomembnejših virov

primarne in sekundarne socializacije. Kažejo nam, kaj je dobro, slabo, uspeh,

neuspeh idr. To so eni izmed vzrokov, zakaj je tematika tiskanih medijev in njihovega

razmerja s športom tako pomembna v današnjem času.

V diplomski nalogi bom pod drobnogled vzel odnos tiskanih medijev do plavanja.

Podatke bom vzel iz časnika Ekipa, ki je najbolj referenčen dnevni izdajatelj novic na

področju športa v Sloveniji, ter Dela in Večera. Naredil bom primerjavo zastopanosti

športov v tiskanem mediju in pogledal, kje se umešča plavanje; koliko strani mu

namenja tiskan medij v primerjavi z ostalimi športi. Gledal sem s treh vidikov. Prva

dva sta zastopanost na naslovnici in zadnji strani, tretji je zastopanost v jedru.

Časovno se bom osredotočil na svetovno prvenstvo v Kazanu, ki se je odvijalo od

24.7.2015- 09.8.2015, in v kakšnem obsegu je tiskan medij poročal o prvenstvu. Ali je

plavanju namenil kakšno stran več? So se športniki, udeleženci pojavili na

naslovnici? Katerim športnikom je dal večji poudarek? A je vse, ki so dobili medaljo

izpostavil s kakšnim člankom, v kakšnem obsegu?

Tema, ki me bo zanimala, bodo tudi slikovna gradiva, ki so eden bistvenih sestavin

zraven pisane besede. Kdo se pojavlja, ali je več moških ali žensk. Vzrok zakaj je

nekdo bolj ali manj prisoten v slikovnih gradivih častnika.

Kljub temu, da bom obravnaval plavanje, prevzema v medijih vodilno vlogo med

posameznimi športi nogomet. Če za atletiko pravijo, da je “kraljica športa”, potem naj

bi bil nogomet “kralj”. Zaradi svoje demokratičnosti in nezahtevnosti je najbolj

razširjena igra na planetu, kar se zagotovo odraža tudi v medijih. Izenačenost v

medijski obravnavi je med ostalimi športi bistveno večja. Mislim, da je na drugem

mestu košarka, sledita ji rokomet in odbojka. Razvrstitev ostalih športov je najbrž

odvisna od letnega časa. Pozimi gotovo veliko vlogo odigra še smučanje, najsi bo to

nordijsko ali alpsko, in hokej. V poletnem delu leta bi morali prevladovati še plavanje,

atletika, formula 1 in tenis. Seveda se obseg poročanja navezuje na posamična

prvenstva in pokale, ki jih je moč spremljati in slediti rezultatom.

1.1 O MEDIJIH

Preteklih sto let so se mediji izjemno razvili. Vsakodnevno nas obkrožajo informacije,

ki nam namerno ali nenamerno, bolj ali manj vsiljivo ponujajo različne vrste

informacij, ustvarjajo miselno strukturo in vzorce razmišljanja, ti pa nas pogosto

vodijo v različna dejanja, ki so povezana z našim delovanjem v okviru družine, pri

razmišljanju, odločanju, delu, izobraževanju in tudi v športu. Slednji je dejavnik

druženja in povezovanja ljudi.

Ključen vir primarne socializacije so v največji meri družina, šola in vrstniki, toda s

pojavom množičnih medijev so mediji velikokrat pomembnejši socializator, tako pri

primarni kot sekundarni socializaciji. Od približno drugega leta naprej smo vsi

izpostavljeni množičnim medijem, ki nas vestno poučujejo o tem, kaj je dobro, kaj zlo,

kaj je sreča in kaj uspeh. Na podlagi tega se oblikujejo vrednote in norme, ki dajejo

podlago za odločanje.

Mediji nam direktno in indirektno ponujajo življenjske vrednote in merila. To se še

posebej odraža v medijskih športih, saj so medijski športi aktivnosti, ki reflektirajo,

izražajo in krepijo družbene aktivnosti. Vzorci obnašanja in športne vrednote niso le

delna odslikava, marveč pogosto popolnoma zastopajo družbeno sprejemljive in

zaželene vrednote in norme. Prav šport s pojmoma tekmovalnosti in dosežka

predstavlja idealno področje reflektiranja določenega družbenega pogleda na svet

(Doupona Topič in Petrović, 2000).

Elektronske informacije potujejo hitreje kot so kadarkoli predvsem zaradi izjemnega

razvoja medijev. Podatki, ki nas vsakodnevno obkrožajo, nam namerno ali

nenamerno, bolj ali manj vsiljivo, ponujajo različne vrste informacij; ustvarjajo miselno

strukturo in vzorce dejanja, ki so povezani z našim delovanjem. Danes je očitna

pomembnost športnih medijev tako v smislu njihovega obsega kot tudi intenzivnost.

Velikost medijskega športa se kaže v količini (številu) gledalcev, ki spremljajo športne

dogodke na TV, mediji pa imajo milijarde dolarjev zaslužka. Količina športnih medijev

narašča, še posebej športni pogovori na radiu, športni časopisi, športne strani na

internetu, posledično pa naraščajo tudi globalni športni marketing, visoke plače

(Plesec in Doupona Topič 2002) idr.

Množični mediji nam vseskozi dajejo predstavo današnjega športa. Od vsega začetka je bila množična kultura povezana z interesi kapitalistične družbe in že takoj je pridobila manipulativne funkcije, predvsem zaradi propagiranja določenega načina življenja (Plesec in Doupona Topič, 2000).

Šport je v okviru današnjega športno medijskega okvirja v večji meri postavljen v

vlogo odvisnosti, ugotavlja Goldlust. To pomeni, da športni klub ali organizacija skoraj

nimata vpliva na to, v kakšni obliki in s katerimi poudarki »njihov« šport prenašajo po

televiziji oziroma o njem poročajo v drugih medijih (Goldlust, 1987). Ta odvisnost od

medijev postaja vse močnejša in je brez dvoma povezana s tem, da se šport vse bolj

zanaša na dohodke od marketinga in sponzorstev (Plesec in Doupona Topič, 2000).

Pri iskanju odgovorov na globalizacijsko usmerjenost športno-medijskih spektaklov

moramo ohranjati radikalno kritičnost do kulture, vendar pa se moramo izogibati

kulturnemu elitizmu teorije o masovni družbi, pa tudi slepoti kritične teorije za dejstvo,

da porabljanje globalnih medijsko-športnih izdelkov lahko zajema tudi aktivno

prilagajanje pomenov in ne zgolj pasivno sprejemanje pomenov, ki jih vsiljujejo

vplivne skupine, ki skušajo nadzirati in regulirati vsebino in pomen globalnega športa

(Plesec in Doupona Topič 2000).

1.1.1 Novinarstvo

Del medijev je novinarstvo, katerega glavna dejavnost je informirati, zabavati in

izobraževati. Osnovna enota novinarske dejavnosti je informacija, podvržena

različnim »procesom« zbiranja, predelovanja, ustvarjanja … (Bukovec, 2006).

Podatki oziroma novice niso toliko »najdene« in zbirane, kot so v resnici ustvarjene.

Ustvarjanje pa je del novinarskega procesa, lahko mu rečemo tudi artefakt, proizvod

(Bukovec, 2006). Kar zadeva samo novinarsko dejavnost, me v tem trenutku zanima

njeno poslanstvo oz. njena vloga. S stališča kulturne teorije je novinarstvo sicer

posredovanje informacij ali artikulacija komercialnega interesa medijske institucije,

obenem pa tudi režim kulturnih reprezentacij, ki jih ljudje uporabljajo za podeljevanje

pomena osebnemu izkustvu (Bukovec, 2006).

1.1.2 Športno novinarstvo

Športno novinarstvo ni bilo vedno tako pomembno in cenjeno, kot je danes. Večji

razvoj je doživelo pravzaprav v zadnjih tridesetih letih. K temu je veliko prispevala

tudi profesionalizacija samega športa. V zadnjih dveh desetletjih dvajsetega stoletja

je šport postal eno od središč družbenega zanimanja in življenja nasploh, vanj pa so

sponzorji, organizatorji in klubi začeli vlagati velika sredstva. Pomembne tekme imajo

velik odmev, o njih se govori že veliko prej in tudi potem, karte so razprodane v nekaj

urah, televizijski prenosi dosegajo najvišje ratinge, oglaševalske sekunde so takrat

najdražje, najboljši športniki pa so med največjimi zvezdami in zaslužkarji sodobne

družbe. V tej igri seveda pomembno vlogo igrajo mediji. Wenner (1998) poudarja, da

je dnevni časnik brez športne strani prava posebnost, skorajda nepravilnost,

televizijske postaje pa športu namenjajo precej več časa in pozornosti kot lokalni

politiki. Postaja, ki izgubi pravice za prenos določenih športov, s tem izgublja tudi

pomembnost na trgu. Skratka, medijev brez športa, razen specializiranih za posebno

področje, ni več. Prav tako tudi ni več športa brez medijev. Če mediji o športnem

dogodku ne poročajo, to zanj pomeni praktično isto, kot da se ni zgodil. Tega se

dobro zavedajo tudi sami športniki. Smučarski skakalec Primož Peterka (2003)

priznava, da skuša vzdrževati čim boljši odnos z novinarji, saj mu je povsem jasno,

da novinarji potrebujejo njega, on pa za nemoteno tekmovanje na najvišjem nivoju

potrebuje novinarje. Kot poudarja, šele publiciteta pripelje sponzorje, ki omogočajo

normalne treninge (Ropret, 2004).

Garrison in Sabljak (1993) ugotavljata, da je šport v devetdesetih letih prejšnjega

stoletja postal velikanski posel. V Združenih državah Amerike se je že v začetku

devetdesetih v športu letno obrnilo 50 milijard dolarjev, desetletje kasneje pa so

številke še mnogo višje. Podobno je tudi na drugih koncih sveta. Nastali situaciji se

prilagaja tudi novinarstvo. Športno novinarstvo je ob koncu dvajsetega stoletja zorelo

in se prilagajalo spreminjajočim se standardom in družbenim razmeram ter novemu

položaju, ki ga je prevzel vrhunski šport. Športni novinarji po njunem mnenju nikoli

niso bili preveč spoštovani, toda v osemdesetih so začeli postopoma pridobivati

spoštovanje in ugled. Glavni razlogi za to so boljša izobrazba in boljši pripomočki,

predvsem pa se svojega dela zdaj lotevajo s širšim videnjem sveta (Garrison in

Sabljak, 1993). Nesporno pa k temu veliko prispeva splošna popularnost in

pomembnost športa (Ropret, 2004).

Dnevi, ko so novinarji opravljali »dolžnost« navijača za domače moštvo, so

nepreklicno minili. Današnji športni novinar je resen, kritičen in temeljit. Športno

novinarstvo zahteva pravi pristop, ki velja za poročanje o vsakem športu. (Garrison in

Sabljak, 1993). Kljub temu pa mnogi športni poročevalci še vedno delujejo kot športni

navdušenci. Kritično novinarstvo je še vedno prej izjema kot pravilo. Novinarji, ki

hočejo biti čim bolj slikoviti, še naprej oddajajo tekste, polne klišejev (The Missouri

group; povzeto po: Ropret, 2004).

V preteklosti so nekatere športne novinarje nekoliko žaljivo opisovali kot »navijače s

pisalnimi stroji«, ker so imeli veliko več skupnega z navijači kot s pravimi novinarji,

ocenjuje Alison Kervin (1997). Po njenem mnenju se še danes najde mesto za tak

poenostavljen, nepreiskovalni način poročanja, predvsem v navijaških revijah in

nekaterih lokalnih časnikih, poročanje o športu v resnih medijih pa se je zelo

spremenilo. Uredniki namreč zdaj vedo, da zaposlovanje najboljših novinarjev in kar

najbolj celovito, natančno in kreativno poročanje brez dvoma lahko dvigne število

prodanih izvodov. Športne novinarje dandanes vsi jemljejo veliko bolj resno kot

kdajkoli prej, najboljši med njimi pa so za urednike časnikov in revij nezamenljivi, še

piše Kervinova.

Novinar Leonard Schcter (The Missouri group, 1988) je večino športnih novinarjev

označil kot »Neizmerno hvaležne za priložnost, da lahko živijo kot navijači«. Zato

veliko svoje energije porabijo za izogibanje temu, da bi koga pohodili«. Kot dodajajo

raziskovalci Missouri group, je malo novinarjev na ostalih področjih ljubiteljev tega,

kar pokrivajo. Novinarji, ki pokrivajo šolstvo, ne hodijo na sestanke šolskih uprav

zaradi zabave. Zdravstveni novinarji ne preživljajo dni v operacijskih sobah. Na drugi

strani pa je veliko športnih novinarjev, ki so bili prej navijači. Seveda pa mnogi športni

novinarji ne ustrezajo Schecterjevemu opisu. Najboljši in tisti, ki hočejo posnemati

najboljše, so pri svojem delu kritični in prav tako kot njihovi kolegi na drugih področjih

vedno sprašujejo in preiskujejo (Ropret, 2004).

Od športnih novinarjev se zdaj ne zahteva samo profesionalnost, temveč tudi veliko

večja raznovrstnost. Pri svojem delu vse bolj uporabljajo netradicionalne pristope.

Zgolj rezultat in opis tekme že zdavnaj nista več dovolj. Treba je pokomentirati

tekmo, se dokopati do izjav glavnih akterjev, priti do zakulisnih podrobnosti, pokrivati

tudi druge dogodke, kjer se pojavljajo športni akterji (npr. tožbe, zabave, razne

prireditve), jih obiskati na pripravah in preiskovati afere. Razvile so se nove strategije.

V ospredje je stopilo – še posebej pri tiskanih medijih – pojasnjevanje ozadja,

obenem pa tudi temeljite analize tekmovanj. Veliko več in vse več se piše in govori o

ženskih športih in tudi vse več žensk prihaja v vrste športnih novinarjev. Dandanes je

urnik športnih novinarjev prav tako natrpan kot urnik njihovih ostalih kolegov. Zgolj

ogled tekme ni dovolj. Prav tako za športne novinarje ni mrtve sezone. Ko so

tekmovalci na zasluženih počitnicah, oni spremljajo posezonsko dogajanje, nabore

novincev, prestope igralcev, priprave na novo sezono in zakulisne igrice (Ropret,

2004).

O pričakovanjih športnikov, kakšni naj bi bili športni novinarji, Peterka (2003) pravi:

»Mislim, da bi se moral vsak človek obnašati tako kot njegov sogovornik ali človek, s

katerim se druži. Če si do nekoga prijazen, naj bi bil tudi on do tebe. Sicer pa se

pogovori z novinarji prav veliko ne razlikujejo. Vprašanja so si precej podobna,

kakšne velike znanosti se niti ne da vprašati«. Kervinova (1997) o tem pravi, da

navkljub predstavi bralcev, da je športni novinar nekdo, ki se udeležuje dogodkov in

jih komentira, v praksi obstajajo desetine različnih tipov novinarjev, strokovnjakov,

kolumnistov in opazovalcev, zaposlenih v veliki množici publikacij, ki opravljajo vedno

večji nabor opravil. Na najvišjem nivoju je športno novinarstvo izjemno sofisticiran in

tehničen posel. Roki so strašljivo kratki, športnike pa je včasih ravno tako težko dobiti

pred mikrofon kot politike ali filmske zvezde. Nekdanje predstave o novinarjih, ki

sedijo v lokalih in si izmišljajo poročila s tekem, ki jih sploh niso videli, so zdaj le še

del zgodovine (Ropret, 2004).

Kervinova (1997) poudarja, da imajo najboljši športni novinarji ogromno znanja,

briljantne stike in neprekosljivo strast do športa, ki ga podpirajo. Nagibajo se k

ciničnosti, vendar pa globoko v sebi verjamejo v to, kar pokrivajo. Po njenem mnenju

je to nujno, če hočejo temo obravnavati pravično. Kervinova še meni, de je njihova

služba občasno lahko čudovita in izpolnjujoča, vedno pa je naporna. Tudi v tej

novinarski panogi so možni podobno grozni trenutki kot v vseh drugih (Ropret, 2004).

Športno novinarstvo je po njenem mnenju posebno področje. Časniki in revije ga

jemljejo resno, ker se prodaja. Za primerno opravljanje te funkcije pa je treba biti

popolnoma profesionalen, saj je obseg novic v športnem novinarstvu zelo velik,

dogodki pa so aktualni zelo omejeno obdobje. Kervinova (1997) to ponazarja s

primerom oglaševanja z atletskega tekmovanja. Kot pravi, mora poročevalec, takoj

ko zmagovalec prečka cilj, vedeti, ali je njegov čas boljši ali slabši kot na prejšnji

tekmi, kjer je nastopil, ali je tekel dovolj dobro, kateri tekmovalci so presenetili in

kakšni so časi v primerjavi z mitingom prejšnji teden. V podzavesti mora imeti

pripravljen seznam vprašanj, ki jih bo zastavil zmagovalcu med intervjujem po

mitingu, ko se bo za dvajsetsekundno izjavo poleg njega borilo še kakšnih petnajst

novinarjev. Pisci pri Missouri group (1988) so prepričani, da šport novinarju ponuja

vse sestavine dobre zgodbe: zmagoslavje, bolečino, pogum, podlost, komedijo,

umetnost, celo ljubezen in sovraštvo (Ropret, 2004).

Prav zaradi tako spremenjene vloge in narave športnega novinarstva se pred

njegovimi akterji pojavljajo nove dileme. S svojim pisanjem namreč vstopajo tudi v

druge rubrike, na druga področja. Pisanje o športnikih kot osebnostih s seboj prinaša

tudi nevarnost vdiranja v zasebnost. Komentiranje športnih rezultatov se lahko

sprevrže v pretirano kritičnost in včasih celo žaljenje določenih posameznikov. V

naglici zaradi kratkih rokov se lahko pojavljajo velike napake, zapisani ali v eter

izrečeni podatki ostajajo nepreverjeni. Na srečo iz športnega novinarstva počasi,

toda vztrajno izginja rasizem, še vedno pa ostajajo različni, dostikrat neutemeljeni in

nepotrebni stereotipi. Problem so tudi povezave med novinarji in klubi ali

korporacijami. Takoj, ko novinarju vstopnice, prevoz ali nastanitev plača nekdo,

neposredno vpleten v tekmo, ki jo novinar pokriva, se pojavi nevarnost pristranskega

poročanja. Z vsemi temi problemi se srečujejo športni novinarji in vsem tem pastem

se morajo izogibati, če želijo veljati za profesionalne in temeljite (Ropret, 2004).

1.1.3 Športno novinarstvo v Sloveniji

O športnem novinarstvu morda ni toliko napisanega, sploh v slovenski literaturi,

čeprav se v praksi o njem veliko govori. Morda je razlog v tem, da sam predmetnik

oz. študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede ne ponuja specializiranega

študija ali usmerjanje športnega novinarstva. Drugi razlog je tudi v dejstvu, da je

šport uvrščen v razvedrilno skupino in kot tak (neresen) se ne more postavljati ob

bok (resnim) temam političnega, gospodarskega in kulturnega življenja. Med samimi

novinarji je razširjena klišejska definicija, da je šport, podobno kot kultura, znanost

itd. eden od reprezentantov družbe in njene razvitosti. V tem primeru je za

pojasnjevanje družbenih pojavov in drugih področij človekovega delovanja zadolženo

tudi športno novinarstvo (Bukovec, 2006).

Po ugotovitvah Moharjeve (1999) v slovenskem tisku ugled športnega novinarstva ne

raste, kot se to dogaja v zahodnih državah. Ob pomanjkanju strokovnosti in družbene

naklonjenosti se ne more znebiti oznake zgolj razvedrilnega tipa novinarstva. Kot na

primer navaja, so le redki sposobni avtorji športnih tekstov v slovenskih tiskanih

medijih postavljeni ob bok kolegom iz drugih področij. V poglobljeni, analitični in

razmišljujoči sobotni prilogi časnika Delo najdemo članke s športno vsebino zgolj ob

izjemnih primerih (olimpijska kolajna ali podoben vrhunski rezultat slovenskega

športnika, polemika v športni zakonodaji, škandali …). Za primerjavo je športno

pisanje v Veliki Britaniji osredotočeno predvsem na zasebno plat, medtem ko ima

ZDA tradicijo literarnega pisanja, ki šport uporablja kot sredstvo razumevanja in

definiranja ameriškega mita in identitete (Bukovec, 2006).

Športnemu novinarstvu (tako kot tudi drugim vejam novinarstva) kvarijo ugled tudi

negativni pojavi, ki se manifestirajo skozi šport in zmanjšujejo ugled športno

novinarske dejavnosti. To so nacionalizem in rasizem, izraba športa v politične

namene, manipulacija s športniki in občinstvom, pomanjkanje demokratičnosti …

(Bukovec, 2006).

Glede na vrsto medija Jankovski (Plesec, Doupona, 2002) navaja naslednje oblike

sporočila, specifične za šport:

- prva oblika je značilna za televizijo, kjer se sporočilo prenaša med trajanjem

športnega dogodka. TV-gledalec ima možnost, da vidi samo tisto, kar mu

prikazujejo na zaslonu … TV-gledalec ima možnost, da ob istočasnem

spremljanju neposrednih in posrednih informacij v času trajanja športnega

dogodka vsaj delno primerja, svoje mišljenje z mišljenjem komentatorjev,

- druga oblika sporočila je radijska in v primerjavi s TV-prenosom (in ogleda v

živo) tukaj ne moremo govoriti o neposredni informaciji. Danes gledalci

večkrat spremljajo športne dogodke istočasno po TV in radiu, predvsem

zaradi vloge komentatorja. Tip sporočila preko radia je po nekaterih

ugotovitvah »imaginarni športni teater«,

- tretja oblika sporočila so tiskani mediji. Informacije, ki jih dobimo preko njih, so

najstarejša oblika obveščanja o športnih dogodkih. Kljub prepričevanju

nekaterih, da se bo s pojavom elektronskih in vizualnih medijev najstarejša

oblika obveščanja marginalizirala, se to ni zgodilo.

Športno novinarstvo (in novinarstvo nasploh) je torej dejavnost, ki ustvarja proizvode

- artefakte. Ključno vprašanje pa je, kako novinarji in pisci športnih člankov

pripovedujejo o športniku, njegovem uspehu, vsakdanjem življenju, skratka zgodbo,

ki je postavljena v določen okvir. Kar ljudje počnejo s svojim govorjenjem in pisanjem,

kar skušajo doseči, je po Burr (1995) »performativna odlika diskurza« (Bukovec,

2006).

Delo športnih novinarjev je nedvomno zahtevno in odgovorno. Obsega tako

poznavanje novinarske stroke, strokovno znanje o obravnavani športni panogi,

človeški odnos do športnikov in do njihovih uspehov, še bolj pa neuspehov,

samostojno in pravilno – po njihovi presoji – umeščanje športnih dogodkov in

dosežkov v širše dogajanje doma in v svetu.

Pri vsem zapisanem ne gre samo za to, da je vedno znova na preizkusu novinarstva

etika, temveč pogosto etika tistih, ki s takimi ali drugačnimi sredstvi morajo, hočejo in

zmorejo s svojim vplivom sooblikovati informacijo, ki jo novinarju posredujejo – ali pa

tudi ne.

Načini športnega poročanja

Analizo novinarskega pisanja lahko razčlenimo na štiri načine športnega poročanja:

»hard news«, »soft news«, »ortodoksna retorika« in »refleksivna analiza«. Vsako

poročilo na svoj način obravnava ter poroča o športu in ga umešča v družbeno-

kulturno strukturo, hkrati pa si prizadeva preseči razdaljo med igralci in gledalci,

nepristranskostjo in privrženostjo, novinarjem in bralcem (Kokelj, 2004).

Našteti tipi športnega novinarstva veljajo predvsem za tiskane medije, čeprav jih

lahko prenesemo tudi v elektronske.

»Hard news« - način poročanja se pojavlja na zadnji strani časopisa in vsebuje

brezoseben opis dogodkov, izpostavlja rezultat in statistiko igre ter vrednotenje

celotne igre. Prav tako vsebuje komentar o premestitvi igralcev, poškodbe,

spremembo pravil … Namen je ustvariti občutek bralca, da je bil prisoten na samem

prizorišču igre, kar posledično zahteva objektiven način izražanja samega

poročevalca oz. nagovor v tretji osebi. Pozornost skušajo doseči s fotografijami

spektakularnih izsekov igre, kot tudi z jedrnatimi naslovi. Značilnosti poročila »hard

news« so: format, ki obsega vprašanja, kot so, kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj; kratki in

enostavni stavki ter paragrafi; poudarek je na reportaži. Ta način športnega

poročanja se predvsem ravna po novinarski poklicni ideologiji – nepristranskost,

uravnoteženost, natančnost (Kokelj, 2004).

»Soft news« - način poročanja se v primerjavi s prejšnjo kategorijo razlikuje z večjim

poudarkom na zabavi/razvedrilu kot na sporočanju novic. Komentar je osredotočen

na življenjepis, mnenje oz. nadzor, način oblačenja/vedenja, kvalifikacijo … slavnih

osebnosti. Kategorija »soft news« se nahaja med neosebnim novinarstvom in

neposrednim retoričnim nagovorom. Način takšnega poročanja zahteva izražanje v

prvi osebi, kar se nanaša na samega novinarja ali uporabo izjave športnika. Glavni

namen je torej, da avtor razvije razpravo oz. poda različne argumente o določeni

športni temi (Kokelj, 2004).

Z izrazom »ortodoksna retorika« označujemo način športnega poročanja, ki zahteva

subjektivno-kritični pristop novinarja. Namen retoričnega športnega novinarstva je

literarno/simbolično ustvariti konflikt oz. diskusijo s tem, da uporablja formo

uredniškega novinarstva in ne reportažo. Prizadeva si posredovati komentar

urednika ali trenerja oz. igralcev (kluba, interesne skupine …) skozi diskurz z

namenom spodbujanja diskusije o: sponzorstvu, uporabi športa za politične namene,

povezanost spolne, razredne in rasne pripadnosti ter športa … (Kokelj, 2004).

Majhen delež športnega novinarstva pa tvori »refleksivna analiza«. Ta usmerja tako k

socialnosti kot fenomenologiji športnega diskurza. Bistvena značilnost takšnega

poročanja je, da novinar vzpostavi odnos z bralcem tako, da zavzame vlogo

športnega navijača. Novinar pristopa k športni tematiki poklicno kot tudi z vidika

dejavnikov lastne subjektivnosti (spol, etičnost, primarna in sekundarna socializacija,

razredna pripadnost, družbeno okolje, identifikacija s športno mitologijo ali interesno

skupino). Refleksivna analiza športa sporoča obravnavati šport kot družbeni

fenomen, kar vključuje družbeno tvorbo športa in njen vpliv na načine dojemanja

samega športa (Kokelj, 2004).

Novinarska etika

V literaturi je dokaj težko najti enoznačno definicijo novinarske etike. Gre namreč za

področje, ki ga vsak avtor razume nekoliko drugače. Težka je opredelitev splošnih

pojmov, kot so etika, morala in podobno, še težja pa je natančna opredelitev

novinarjevih etičnih dolžnosti. Mike W. Martin (Cohen in Elliot, 1997) podaja štiri

možnosti, kaj bi lahko pomenila poklicna etika, aplicirana na novinarstvo:

1. Stroka o moralnih vprašanjih, ki se porajajo v novinarstvu.

2. Uradne norme profesije, posebej tiste, ki so postavljene z etičnimi kodeksi

različnih novinarskih združenj.

3. Dejanske norme, ki se jih novinarji držijo pri svojem delu.

4. Utemeljene moralne norme, ki bi se jih novinarji morali držati.

Ob tem Martin ne ponudi natančnega odgovora, katera od teh možnosti je najbolj

točna, saj je področje preveč kompleksno. Hkrati bi iskanje odgovora na to vprašanje

pretirano razširilo tudi področje te naloge, ki želi biti osredotočena na posamezne

probleme točno določenega novinarskega področja, zato se v to ne bo spuščala,

temveč bo raje uporabila nekaj bolj osredotočenih definicij novinarske etike (Ropret,

2004).

Po Polerjevi (1997) je novinarska etika, etika novinarjev kot središčnih oseb medijske

realnosti. Zagotavlja filozofski premislek moralne sodbe in je teoretski diskurz o

normah, ki so temelj novinarjeve moralne izbire, in o legitimnosti teh norm v dani

situaciji. Kot poudarja Koširjeva (1997), so temelj novinarskega sporočanja odnosi do

ljudi, človek kot oseba pa predstavlja najvišje dobro, h kateremu je usmerjena etična

naravnanost novinarstva. Kovač (1996) je etična načela strnil v naslednji napotek:

»Piši tako, da te bomo lahko brez moralnega mačka posnemali vsi novinarji«

(Ropret, 2004).

Člani Missouri group (1988) opredeljujejo tri glavne etične principe: absolutistično

etiko, antinomizem in situacijsko etiko. Absolutisti se držijo stalnega nabora načel in

zakonov ter od njih ne odstopajo. Antinomizem na drugi strani zavrača vsaka pravila

in s tem vso etiko. Situacijska etika pa je osrednja pot. Novinar, ki uporablja ta

princip, pozna, razume in sprejema etične maksime družbe in jih skrbno pretehta,

preden se odloči. Za razliko od absolutista je pripravljen na kompromise, če to

zahteva ljubezen do bližnjega (Ropret, 2004).

Gustafson (Knowlton in Parsons, 1994) navaja, da novinarji, sposobni sprejemanja

pravih etičnih odločitev, ustrezajo tem kriterijem:

- imajo osnovni občutek za dostojnost ter spodobno splošno razgledanost in znanje;

- premislijo različne možne vidike in razumejo, zakaj bi delovali, v skladu s katerim od njih;

- zavedajo se, da se vsega ne da doseči brez žrtve (Ropret, 2004).

Novinarski kodeksi

Kodeks ni novinarska iznajdba. Poznajo jih zdravniki, pravniki in še nekateri drugi

poklici. V njih so opredeljene etične norme, ki naj bi se jih predstavniki določene

profesije držali. Predvsem so v kodeksih zapisana ravnanja, ki se jim je treba

izogibati oziroma so absolutno nedopustna ter profesionalna navodila za čim bolj

kakovostno delovanje.

Kodeksi opredeljujejo standarde novinarskega delovanja in predstavljajo kriterije za

novinarsko samokritiko in zunanjo kritiko. Zagovorniki kodeksov trdijo, da so edini

način za dosego enotnih norm, nasprotniki pa jih razumejo kot omejitev in vrsto

samocenzure (Ropret, 2004).

V novinarstvu, za katerega ni popolnega soglasja o tem, ali ga je možno uvrščati

med profesije ali ne, kodeksi običajno niso zavezujoča pravila tako kot v prej naštetih

poklicih. To je tudi eden od razlogov, da novinarstvo težko obravnavamo kot pravo

profesijo, temveč običajno zgolj kot nekoliko kreativnejšo obrt. Pravnik ali zdravnik

lahko zaradi nespoštovanja kodeksa izgubita pravico da nadaljnjega opravljanja

poklica, novinarju pa se to praktično ne more zgoditi. Najhuje, kar se mu lahko zgodi,

je izguba dobrega imena zaradi razsodbe častnega razsodišča društva novinarjev ali

zgražanja javnosti. Eden od razlogov za takšno stanje je tudi dejstvo, da kodeksi ne

veljajo za vse novinarje. Običajno kodeks sprejme nacionalno društvo novinarjev,

vendar ta služi le kot vodilo, posamezne medijske hiše pa se za svoje kodekse

odločajo precej poredko. Kodeksi večinoma ne vsebujejo predpisanih kazenskih

ukrepov za novinarje, ki bi ga kršili, poleg tega pa novinarska društva in združenja

navadno nimajo posebnega organa, ki bi skrbel za nadzor in kaznovanje novinarjev.

Dostikrat je razlog za to strah pred morebitnimi tožbami, ki bi jih sprožili nezadovoljni

novinarji, ki menijo, da jim kodeksi jemljejo pravico do svobodnega poročanja

(Ropret, 2004).

Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije imata Novinarsko

častno razsodišče, ki obravnava kršitve kodeksa in kršitelje lahko kaznuje (npr. z

zahtevo po objavi opravičila). Častno razsodišče obravnava pritožbe proti vsem

novinarjem, vendar njegove razsodbe za nečlane niso zavezujoče. Razsodbe

sodišča so objavljene na njegovi spletni strani in v slovenskih medijih, najhujša

sankcija, ki jo razsodišče lahko izreče, pa je izbris iz članstva v društvu oziroma

sindikatu ali obeh (Ropret, 2004).

Drugače je s »hišnimi« kodeksi, ki so bolj obvezujoči. V skladu s kodeksi večjih

ameriških časnikov in televizijskih postaj se morajo njihovi novinarji, ki naj bi kršili

kodeks, odzvati na zaslišanje, razpon kazni pa je zelo širok, saj lahko novinarja glede

na težo prekrška doleti vse od ustnega opozorila do odpustitve (Ropret, 2004).

Raziskava ameriškega Združenja časopisnih urednikov je pokazala, da so med

petindvajsetimi največjimi ameriškimi časniki tisti s kodeksi odpustili ali suspendirali

več uslužbencev kot tisti brez kodeksa. Štirinajst časnikov s kodeksi je namreč v treh

letih odpustilo enajst novinarjev, šest pa jih je suspendiralo. Preostalih enajst

časnikov je v tistem času odpustilo tri novinarje, suspendiralo pa jih je pet. Podobni

so bili tudi podatki za manjše časnike (Ropret, 2004).

Nacionalni kodeksi so nabor pravil, ki jih novinarji upoštevajo po svoji presoji, njihov

namen pa je določeno delovanje označiti za neetično in tako povečati ugled profesije

ali obrti (Knowlton in Parsons, 1994). Nekateri kodeksi so zelo kratki, nič daljši kot

nekaj odstavkov, drugi, kot npr. kodeks delovanja novinarjev v televizijski hiši CBS

News, pa obsegajo celo knjigo in vsebujejo podrobne napotke za vse mogoče vrste

področij novinarskega delovanja (Ropret, 2004).

V Združenih državah je sredi 70-ih let prejšnjega stoletja kodeks imelo manj kot

deset odstotkov dnevnih časnikov, desetletje kasneje pa že 75 odstotkov. Na začetku

so v glavnem kopirali nacionalni kodeks (Ameriškega združenja časopisnih

urednikov, ki je prvi kodeks spisalo leta 1923, tri leta kasneje pa mu je sledilo še

Združenje poklicnih novinarjev Sigma Delta Chi), kasneje pa so začeli ustvarjati svoje

in jih popravljati, ko so se pojavili novi problemi in nova tehnologija (Ropret, 2004).

V Sloveniji obstajata dva kodeksa. Prvi je Kodeks slovenskih novinarjev, ki ga je

sprejelo Društvo novinarjev Slovenije, drugi kodeks pa so Poklicna merila in načela

novinarske etike v programih RTV Slovenija, sprejeta junija 2000. Prvi je kodeks na

nacionalni ravni in naj bi ga spoštovali vsi novinarji, ne le člani Društva novinarjev

Slovenije (Ropret, 2004).

Glavni poudarki večine kodeksov so: poštenost, ločevanje informacij in komentarjev,

točnost objavljenih informacij in popravljanje napak, opozarjanje na nepotrjene

informacije, zaupnost virov informacij, vzdrževanje novinarjeve dolžnosti za branjenje

pravice vseh državljanov do svobodnega izražanja, spoštovanje posameznikove

pravice do zasebnosti, stremljenje k resnicoljubnosti, upiranje poskusom cenzure,

izogibanje raznim oblikam diskriminacije, zavračanje različnih ugodnosti in izogibanje

konfliktom interesov. Posamezni kodeksi imajo seveda lahko še marsikatere

specifične poudarke, ki so odvisni od uredniške politike, narave medija in še česa

(Ropret, 2004).

Posebnih kodeksov športnih novinarjev je zelo malo. Imajo ga v športnem uredništvu

ameriške tiskovne agencije Associated Press (Garrison in Sabljak, 1993), etična

merila za športne novinarje pa so sprejeli tudi v kanadski javni radio-televiziji CBC in

združenju kanadskega tiska (Canadian Press) (MacNeill, 1998). Tako so mnogi

problemi športnega novinarstva neobdelani, saj se splošni kodeksi nanašajo samo

na določene probleme, nekateri splošni problemi pa športnih novinarjev ne zadevajo

v tako veliki meri (Ropret, 2004).

Šport v svetu in pri nas z vso svojo fenomenologijo, »skrivanja« resnic in

prikrojevanja nezaželenih podatkov je možno v obliki parafraze označiti s stališčem

Igorja Berganta:

Kakor je pojav nasilja v športu povezan s splošnimi značilnostmi človeške družbe,

tako se v zelo podobnem razmerju pojavlja tudi odnos družbe: sredstva javnega

obveščanja. Skupni problem športa in množičnih občil je manipuliranje, pri čemer

prevladujeta procesa politizacije in komercializacije. Ta pojava, ki prežemata šport in

javno komuniciranje, izvirata iz istih središč moči, tako da so šport in javna občila v

isti navezi oziroma začaranem krogu. Obe strani sta manipulirani in obenem

manipulirata (Doupona Topič in Petrović 2000).

Problem je nedvomno sistemski, zato so pokončne drže (zadnje čase tako

priljubljena, a tudi že dokaj iztrošena sintagma) novinarjev lahko le kratkoročne

rešitve na ravni posameznika, ki hipokrizijo (tudi) športnega tiska samo še

povečujejo. Varni kliše je seveda gola informacija o rezultatu, včasih nekaj izjav

športnikov, predvsem pa športnih udeležencev in bolj ali manj kakovostni, ozko

strokovni komentar. Podrobnejši pogled v zakulisje širše razsežnosti športnih

prireditev, športne politike in športa nasploh, zlasti če niso uravnani s sprotno politiko,

predstavljajo za novinarja tveganje z različnimi posledicami. Najblažja je, da se do

zadostnih informacij vse težje prihaja. Poročanje, denimo z istih tekem v različnih

sredstvih športnega obveščanja, se tako zelo razločuje, da je komaj še mogoče

prepoznati isti športni dogodek v toliko različnih podobah. Hkrati pa so v povezavi s

povedanim značilne izjave mnogih časnikarjev, ki so občasno izpostavljeni različnim

pritiskom: češ, o naših pišejo vse najboljše, o nasprotnikih pa tako imenovano

resnico.

Javnost tako dobiva velikokrat predelane resnice. Novinar je v takih in podobnih

razmerah postavljen v vlogo, da je zgolj in posrednik informacij tistih, ki - zlasti to

velja za vrhunski šport – tega vodijo in imajo praviloma monopol nad informacijami, z

njimi pa tudi prisvojeno pravico, kaj bodo javnosti sporočili. To pa so praviloma ljudje,

ki tudi sicer razpolagajo z močjo – ugledneži državnega, političnega, gospodarskega,

policijskega itn. »establišmenta«.

Položaj in problem športnega novinarstva pri nas

Prav gotovo je, da športno novinarstvo deli usodo novinarstva nasploh, čeprav

obstaja diferentia specifica. Ta pa je prej v škodo športnega kot drugega novinarstva.

Navedeno izhaja iz splošno znanih ugotovitev, da je področje organiziranega športa,

čeprav bi moralo biti najbolj svobodna oblika človekove dejavnosti v vseh družbah,

tudi v najbolj demokratičnih praviloma urejeno z mnogimi primesmi totalitarizma. Ali

bolje rečeno, totalitarizma je v športu veliko predvsem zaradi naglega razvoja vseh

oblik športa, ki mu ni sledila ustrezna, pogojno imenovana športna zakonodaja v

najširšem smislu. To velja seveda predvsem za selektivni in vrhunski šport. Svoje

lovke pa vsak totalitarizem praviloma spušča tudi na druga področja (Posvetovanje:

Nasilje in šport, Martuljek 1989). Tudi mednarodne športne organizacije s svojim

celotnim ustrojem, tja do Mednarodnega olimpijskega komiteja, so z vidika

demokracije atavizem tudi v državah z minimalno demokratično izkušnjo. Nasilje,

toliko prisotno v nekaterih, zlasti v vrhunsko usmerjenih oblikah dela v posameznih

športnih zvrsteh, ima kljub verbalnemu nasprotovanju v resnici del svojih korenin v

gerontokratsko urejenih državnih in mednarodnih športnih asociacijah.

Novinar je v takih in podobnih razmerah postavljen v vlogo, da je zgolj, bolj ali manj,

posrednik informacij tistih, ki – to velja zlasti za vrhunski šport – tega vodijo in imajo

praviloma nad informacijami monopol, z njimi pa tudi prisvojeno pravico, kaj bodo

javnosti sporočili. To pa so praviloma ljudje, ki tudi sicer razpolagajo z močjo –

ugledneži državnega, političnega, gospodarskega, policijskega itn. establishmenta, ki

na področju športa praviloma to svojo moč še jasneje demonstrirajo kot na svojih

delovnih mestih, kjer so bolj podvrženi kontroli pravne in civilne družbe.

Na koncu ne gre pri vsem povedanem prezreti dejstva, da večja uveljavitev športa v

Sloveniji pomeni sočasno večjo uveljavitev, pa tudi odgovornost športnih novinarjev v

javnosti, sočasno pa tudi športnih redakcij znotraj lastnih medijskih hiš. Nič drugega

ne bi moglo biti bolj v skladu z izvornimi interesi športa, pa tudi športnega novinarstva

samega v tem okrilju (Doupona Topič in Petrović, 2000).

1.2. ŠPORT IN MEDIJI

1.2.1 Komercializacija množičnih medijev

Pred več desetletji, ko je bilo prevladujoče množično občilo tisk, radio in televizija pa

sta se šele porajala, so bili mediji le en od družbenih institucij in niso imeli takšnega

pomena na vsakdanje življenje. Osrednji viri socializacije so bili družina, šola in

vrstniki, medijska konstrukcija in njena reprezentacija pa nista odločujoče vplivala na

javno mnenje. Danes je drugače, saj se tudi mediji pojavljajo kot socializacijski

dejavniki in vplivajo na oblikovanje popularne in politične kulture. Predvsem v zadnjih

treh destletjih so postali ena osrednjih družbenih institucij, saj konstruirajo realnost

ter z njeno reprezentacijo oblikujejo mnenje ljudi. Ponujajo nam različne informacije

ter vdirajo v naše vsakdanje življenje. Sooblikujejo vrednote, s stereotipi in klišeji

opredeljujejo naša stališča, vplivajo na naše mišljenje, usmerjajo naše odnose v

družini, do prijateljev in v službi. Predstavljajo nam junake in s ponujenimi vzorci

vedenja oblikujejo našo kulturo.

Po protestantski etiki dela je duh kapitalizma pripomogel k oblikovanju edinstvene

kulture, v kateri so dobičkonosna podjetja povsem racionalen odziv na tržne sile.

Želja podjetij po maksimiziranju dobička na račun čim manjših stroškov pa se ni

poznala le v spremembah okolja, pač pa tudi v spremembi mentalitete ljudi. »Ljudje

so se začeli zavedati, da lahko nadzorujejo trg, ne pa, da so njegovi sužnji«

(Cashmore, 1996).

V vse večji komercializaciji medijev ima posebno vlogo televizija. Kot dominantna

kulturna praksa ob koncu 20. stoletja je močno spremenila način preživljanja

prostega časa. Prosti čas se je premaknil predvsem v domače okolje, s čimer se je

spremenil tudi odnos med javnostjo in zasebnostjo: »Televizija je na novo oblikovala

odnose med domačo in javno sfero, preživljanju prostega časa je v lastnem

stanovanju podarila novo vsebino in novo privlačnost. Ne ulica, športno igrišče, trg,

gostilna, parlament, kinodvorana, gledališče, temveč televizija je tista, ki oblikuje

javne dogodke v privatnosti dnevne sobe« (Gosenca, 2004).

Prednost televizije pred drugimi mediji je predvsem v tem, da kaže sliko. Je izjemno

učinkovit medij, zato ker gledalca pritegne v svojo navidezno resničnost in mu da

občutek pripadnosti, torej soudeleženosti v dogodku. Gledalci se zlahka vživljajo v

televizijske prizore in se identificirajo z njihovimi junaki. »Televizija nas popolnoma

prevzame, saj nam nadvse privlačno in domače ponuja iluzijo bližine, odnosa.

Ustvari občutek, da nismo sami in osamljeni, saj smo sredi življenja in v

vzpostavljenih razmerjih« (Gosenca, 2004).

Tudi javni, nekomercialni mediji se morajo (ne glede na zakonsko določene naloge in

omejitve) vsaj deloma ravnati po poslovni oziroma ekonomski logiki. V svojo vsebino

morajo vključevati vse več zabave, četudi pogosto na račun informiranja. Novice,

komentarji, dokumentarni filmi in izobraževalne oddaje gledalcem ne zadoščajo več:

»Dostopnost neštetih komercialnih programov satelitske televizije je tudi tam, kjer

obstaja monopol nacionalne televizije kot javne ali državne ustanove, le-to postavil

pred skušnjavo povečevanja obsega programa splošne zabave (Luthar,1992). Kot

ugotavlja danski komunikolog Ib Bjondebjerg postaja televizija »vedno bolj

`showbizz` televizija, kjer internacionalna struktura programa in komercialna zabava

dominirata tudi na televiziji, organizirani kot javna ustanova« (Gosenca, 2004).

Obdobje ob koncu 20. stoletja David Rowe označuje kot obdobje vse večje

industrializacije športa. Tesno povezanost med športom in kapitalizmom je mogoče

opaziti na različnih ravneh: športni klubi in združenja, profesionalni športniki in

strokovnjaki, proizvajalci športne opreme in obutve, športni menedžerji, promotorji

športnih prireditev, oglaševalci, državni aparati in nenazadnje številni mediji (Rowe,

1995). Medijsko-športni kompleks, ki ga Wenner pojmuje kot nedeljivo celoto

MediaSport, je z ogromnim trgom, nenehno spreminjajočo se vsebino in relativno

majhnimi stroški produkcije trenutno eden izmed najbolj donosnih poslov v medijski

industriji.

»Šport je bil vedno povezan z mediji in trgovino; tisto, kar je najbolj bistveno, sta

obseg in inteziteta te povezave oziroma odnosa. Danes so mediji in šport integralna

komponenta tega, čemur pogosto pravimo `zabavna`ali `kulturna` industrija«

(Gosenca, 2004).

Douglas Kellner (2003) poskuša predstaviti šport in njegove značilnosti v treh

različnih obdobjih. Tako govori o športu v industrijskih družbah, modernem športu in

postmodernem športu. V času industrijskih družb je bilo ukvarjanje s športom

pomembno za boljšo fizično kondicijo, moč in vzdržljivost delavcev v proizvodnji.

Šport je tudi krepil timski duh oziroma občutek za kolektivno delo, hkrati pa povzročal

diferenciacijo delavcev. Cenil je vrednote tekmovalnosti in uspeha ter bil tako

pomemben element v reprodukciji kapitalistične etike. Moderni šport je po

Kellnerjevem (2003) mnenju organiziran po načelih delitve dela in profesionalizma,

še bolj visoko pa postavlja kapitalistične vrednote, povezane s tekmovanjem,

zmagoslavjem in uspehi. »Znotraj profesionalne etike je šport v sodobnem času

postal izjemno pomembno družbeno področje, kjer je potrebno strogo upoštevati

določena pravila« (Kellner, 2003). Postmoderni šport, ki je značilen za zadnjih nekaj

let, pa je preoblikovan v medijske spektakle. Podrl je meje med profesionalnimi

dosežki in komercializacijo. V medijsko potrošniški družbi, kjer je opazna nagla širitev

storitvenega sektorja, je šport postal kot nekakšno potrošno blago na vseh področjih

življenja ljudi in hkrati ključni del visoko diferencirane zabavne industrije. Kot najbolj

značilen primer postmodernega športa in dejstva, da šport skozi medijske spektakle

veliko pripomore k reprodukciji potrošniške družbe, pa Kellner navaja ameriško

košarkarsko ligo NBA (Gosenca, 2004).

V sodobni informacijski družbi se ljudje ločijo predvsem po količini relevantnih

informacij, s katerimi razpolagajo. Šport kot sestavina načina življenja ljudi zahteva,

zlasti za razumevanje in ozaveščenost o vsebinah »športa za vse«, konsistentno in

kontinuirano podporo medijev in njihovo poznavanje tako teoretičnih izhodišč kot

praktičnih programov.

Mediji so praviloma, kar nekateri radi pozabljajo, sestavni, vendar samostojni in

neodvisni del celostne športne podobe. Sočasno so njeni promotorji in kritična vest,

katere kontrolor je v končni fazi lahko samo ozaveščena, to pa pomeni vsestransko

informirana kritična javnost.

Pomembno je omeniti dvoplastnost položaja medijev. S tem razumemo, da so na eni

strani sedma sila, na drugi pa neprestano v nekakšnem »fluidnem stanju« pritiskov,

cenzur, pogojevanja pridobivanja informacij z vsebino njihovega komentiranja in

sporočanja javnosti. V tistem delu, kjer se razodevajo kot »sedma sila«, velja

ugotovitev E. Fromma, da v sodobni družbi ni več toliko problem izražati svoje

mnenje (torej svoboda govora), temveč sploh imeti svoje mnenje. Medijska

izključenost in izjemnost vplivata na mnenje ljudi, ne samo v indoktrinacijo, temveč v

identifikacijo ljudi z medijsko (dez)informacijo.

Samostojnost in neodvisnost medijev in/ali novinarjev sta kot sestavina splošnih in

posebnih deklaracij o pravicah in svoboščinah človeka praviloma, kot vse človekove

pravice, determinirani z razvojem demokracije v vsaki državi posebej, z večjim ali

manjšim odstopanjem v kriznih razmerah, ki pa jih ne določa javnost, temveč

posestniki družbene moči, ki so praviloma tudi izvor informacij, zato je seveda

samostojnost neodvisnega sodobnega novinarstva, če parafraziramo L. Bavcona,

večni sen realizacije človekovih pravic in svoboščin.

Pri vsem zapisanem je treba v zvezi z mediji in novinarstvom nasploh izpostaviti še

tri splošno znane probleme:

• raven profesionalnosti,

• etiko novinarjev,

• poklicno tveganje.

1.2.2 Komercializacija in profesionalizacija športa

Obdobje ob koncu 20. stoletja David Rowe (1995) označuje kot obdobje vse večje

industrializacije športa. Tesno povezanost med športom in kapitalizmom je mogoče

opaziti na različnih ravneh: športni klubi in združenja, profesionalni športniki in

strokovnjaki, proizvajalci športne opreme in obutve, športni menedžerji, promotorji

športnih prireditev, oglaševalci, državni aparati in nenazadnje številni mediji (Rowe,

1995: 104). Medijsko-športni kompleks, ki ga Wenner (1989) pojmuje kot nedeljivo

celoto MediaSport, je z ogromnim trgom, nenehno spreminjajočo se vsebino in

relativno majhnimi stroški produkcije trenutno eden izmed najbolj donosnih poslov v

medijski industriji. »Šport je bil vedno povezan z mediji in trgovino; tisto, kar je najbolj

bistveno, sta obseg in intenziteta te povezave oziroma odnosa. Danes so mediji in

šport integralna komponenta tega, čemur pogosto pravimo 'zabavna' ali 'kulturna'

industrija« (Boyle in Haynes, 2000).

Douglas Kellner poskuša predstaviti šport in njegove značilnosti v treh različnih

obdobjih. Tako govori o športu v industrijskih družbah, modernem športu in

postmodernem športu (Kellner, 2003). V času industrijskih družb je bilo ukvarjanje s

športom pomembno za boljšo fizično kondicijo, moč in vzdržljivost delavcev v

proizvodnji. Šport je tudi krepil timski duh oziroma občutek za kolektivno delo, hkrati

pa povzročal diferenciacijo delavcev. Cenil je vrednote tekmovalnosti in uspeha ter bil

tako pomemben element v reprodukciji kapitalistične etike. Moderni šport je po

Kellnerjevem mnenju organiziran po načelih delitve dela in profesionalizma, še bolj

visoko pa postavlja kapitalistične vrednote, povezane s tekmovanjem, zmagoslavjem

in uspehi. »Znotraj profesionalne etike je šport v sodobnem času postal izredno

pomembno družbeno področje, kjer je potrebno strogo upoštevati določena pravila«

(Kellner, 2003). Postmoderni šport, ki je značilen za zadnjih nekaj let, pa je

preoblikovan v medijske spektakle. Podrl je meje med profesionalnimi dosežki in

komercializacijo. V medijsko potrošniški družbi, kjer je opazna nagla širitev

storitvenega sektorja, je šport postal kot nekakšno potrošno blago na vseh področjih

življenja ljudi in hkrati ključni del visoko diferencirane zabavne industrije (prim.

Kellner, 2003). Kot najbolj značilen primer postmodernega športa in dejstva, da šport

skozi medijske spektakle veliko pripomore k reprodukciji potrošniške družbe, pa

Kellner navaja ameriško košarkarsko ligo NBA.

Na ligo NBA se naveže tudi Joseph Maguire (1999), ki ne izpostavlja le dejstva, da

se je šport razširil na različna področja življenja, temveč poudarja, da je šport postal

globalni fenomen, o katerem so sociologi in psihologi v času zgodovinskega razvoja

različno razmišljali. Najbolj značilen primer globalizacije športa je po njegovem

mnenju prav liga NBA. To dokazujejo nabito polne dvorane in milijoni gledalcev po

vsem svetu, v moštvih igrajo košarkarji z vseh celin sveta, njihovi dresi, obutev in

ostala športna oprema pa se množično prodajajo po vsem svetu (Maguire, 1999).

1.2.3 Spremembe v komercializaciji in reprezentaciji športa

Zaradi političnih, ekonomskih in kulturnih interesov je šport ob pomoči medijev,

predvsem televizije, prevzel milijone ljudi po vsem svetu, vlogo izrazito in zgolj

telesno-izrazne kulture pa je presegel že zdavnaj. Da je športa v medijih vse več,

dokazujejo tudi velike fotografije v časopisih, obsežni intervjuji, reportaže s tekem,

zgodbe športnikov, številni prenosi športnih dogodkov in drugo (Boyle in Haynes,

2000). Vse to spreminja področje športa tudi v organizacijskem smislu.

Vse te spremembe, ki so se iz različnih družbenih sfer prenesle tudi na področje

športa, so spremenile njegove temeljne značilnosti. Po Petrovičevem mnenju gre pri

komercializaciji športa za procese, »ko je športni rezultat v prvi vrsti v službi

industrijskega kompleksa in šele v drugi vrsti športnika« (Petrovič, 1989). Sama

športna igra je stopila v ozadje zahtev po naraščanju dobičkov in s tem tudi v ozadje

zahtev po uspehih, rekordih in zmagah. Šport se je moral podrediti poslovni logiki

medijev, prevzel je medijsko obliko in postal del medijske kulture.

Najbolj očiten je ekonomski vpliv medijev na občinstvo in šport: zaradi

komercializacije medijev smo priča vse večji minutaži športnih prenosov in oddaj, ki

so pogosto prekinjeni z reklamnimi bloki, da o oglaševalcih na športnih prireditvah, ki

služijo tudi na račun prisotnosti medijev, sploh ne govorimo. »Šport je postal

najuspešnejše blago tržnega gospodarstva razvitega sveta, potrošništvo, podprto z

reklamnimi sporočili, pa predstavlja vse pomembnejši delež finančnih tokov

posameznih držav. V turizmu, ki vse bolj temelji na ponudbi športnih in zdravstvenih

programov, v industriji, ki proizvaja številne športne rekvizite in opremo, in trgovini, ki

te izdelke ponuja trgu, je zaposlenih čedalje več ljudi. Ljudje se zavedajo pomena

športa in delež sredstev, ki jih namenjajo v družinskem proračunu za kakovostno

preživljanje prostega časa, je vsak dan večji« (Strel, 1997).

Če je bilo nekoč v ospredju razmišljanje »važno je sodelovati, ne zmagati«, so

vrednote v sodobnem športu drugačne. Sodobni vrhunski šport se je zaradi zahtev

medijev krepko oddaljil od svojih nekdanjih idealov. Mnogi so mnenja, da so se

temeljne moralne vrednote športa, med katere bi lahko uvrstili pravičnost in 'fair play',

izničile. »Umazano visoki dobički so popačili vrednote, ki so imele prej v športu

integralno vlogo. Moralne vrednote in načela skupaj s pravičnostjo in 'fair playem' so

se zaradi tržnih sil porazgubile. Danes se šport prodaja in kupuje kot katerakoli

storitev ali blago, še najbolj pa kot zabava oziroma t.i. šovbiznis« (Cashmore, 1996).

Številne športne panoge so postale plen komercialnih interesov, tekmovalni vidik

športa pa je v ospredje bolj porinil posel, ki posameznikom prinaša velike vsote

denarja. Tudi nekdanji (žal že pokojni) alpski smučar Rok Petrovič je bil do

komercializacije v vrhunskem športu precej kritičen (prim. Petrovič, 1989). Menil je,

da komercializacija predstavlja eno največjih nevarnosti, ki preti vrhunskemu športu,

saj uničuje temeljne vrednote športa, poleg tega pa se ne nahaja le na relaciji

gospodarstvo – vrhunski šport, pač pa se kaže tudi v modelu življenja športnikov, v

njihovem razmišljanju in življenjskih stilih: »Individualnost, hkrati pa tudi kakovost

življenja posameznika je postavljena na raven produkcije mišljenja in njegovega

poenotenja. Komercializacija posega torej ne samo v tekmovalno sfero, pač pa tudi v

vzorce vrednotenja, oblikovanja in razumevanja življenja« (Petrovič, 1989).

Mnogim se ob tem postavlja vprašanje, ali je ta transformacija v športu res uničila

njegove temeljne vrednote (torej že prej omenjeno pravičnost in »fair play«), ali pa

gre za novo razvojno smer športa, ki v ospredje postavlja denar. Zagovorniki

komercializma namreč menijo, da gre za novo gibanje, ki se mu v športu ne da

izogniti: Ljudje so tako željni športnih borb, tekmovanj in spektaklov, da so zanje

pripravljeni žrtvovati tudi denar. Trend pa je tak, da so pripravljeni plačevati vse več

(Cashmore, 1996).

Komercializacija je na različnih ravneh spodbudila profesionalizacijo, posledično pa

povzročila tudi specializacijo in vrhunski pristop k določeni aktivnosti. Ljudje se

tekmovanj pogosto udeležijo zaradi denarnih nagrad. Le-te pripeljejo množico,

popularizirajo prireditev, pritegnejo pozornost medijev, pokroviteljev in gledalcev. Vse

skupaj z enim samim ciljem – čim večjim dobičkom. Ta komercializacija pa se ne

odraža le v vrhunskem športu, pač pa zaradi vzgoje mladih, organiziranosti in

financiranja športa postaja neizogibna tudi na vseh ostalih ravneh športne dejavnosti,

torej tudi v rekreativnem oziroma t.i. množičnem športu. Poudariti pa velja, da mediji

ne vplivajo na občinstvo samo v ekonomskem smislu, pač pa je opazen tudi socialni

vpliv. Družbena ureditev je namreč vse bolj medijsko ustvarjena in pogojena, mediji

konstruirajo družbeno realnost in vplivajo na odnose med ljudmi. »Da so mediji in z

njimi novinarji postali ključni oblikovalci družbene stvarnosti in ne le zavesti o njej, je

že skoraj trivialna ugotovitev« (Košir in Ranfl, 1996).

Kot nekakšen mejnik v razvoju profesionalizacije in s tem posledično tudi

komercializacije športa se navaja leto 1961.Takrat je ameriški kongres sprejel zakon

o prenašanju športnih tekmovanj (Sports Broadcasting Act), ki je dal ligam možnost

kartelskega delovanja in pogajanja s televizijskimi družbami. To je povzročilo

nenadno povečanje zaslužkov, v spletu tovrstnih okoliščin pa so se znašli tako

sponzorji kot tudi televizijske postaje. Prvi so sicer plačevali visoke cene za oglase,

toda vlaganja so se jim štela kot davčne olajšave. Televizije pa so se agresivno borile

za pridobitev pravic prenašanja tekem ter si s tem zapolnjevale programske sheme

in dvigovale gledanost. V obdobju neaktivnosti/neprisotnosti elektronskih medijev je

bilo na sceni precej manj profesionalnih ekip; v ZDA je bilo npr. okoli leta 1960

registriranih 42 profesionalnih športnih združenj, 35 let kasneje pa že več kot 100

(Briški, 2000).

V Sloveniji smo leta 1998 poleg vladnega organa, Ministrstva za šolstvo, znanost in

šport, imeli še kopico drugih zvez. Temeljno podlago za razvoj vrhunskega športa

predstavljajo športna društva, ki naj bi jih bilo v Sloveniji preko 3500 takih, ki so

registrirana pri Ministrstvu za notranje zadeve, sicer pa naj bi po neuradnih podatkih

leta 1998 obstajalo okrog 13.000 društev, v katere je bilo včlanjenih preko en milijon

ljudi (prim. Šugman, Jošt, Leskošek, 1999). Športna društva se združujejo v

nacionalne športne zveze, katerih število se postopno povečuje, s tem pa tudi število

športnih panog. Osrednja organizacija športa v Sloveniji je Olimpijski komite –

Združenje športnih zvez (OKS – ZŠZ). Leta 1997 je bilo pri OKS - ZŠZ registriranih

69 nacionalnih panožnih športnih zvez, v katerih je bilo vključenih prek 80.000

registriranih športnikov ter več kot 5200 športnih združenj in okrog 800 zasebnih

centrov (Šugman, 1998).

Šport je postal storitvena institucija v procesu pretoka kapitala. Zaradi zabavne

funkcije, ki jo ima v medijih, je doživel številne spremembe osnovnih značilnosti –

spremenila so se pravila, način igre, zasnova dvoran in stadionov, ekonomska

struktura športa in konstrukcija junakov. Te spremembe so ustvarile novo kulturo

športa, zgrajeno na temeljih televizije: »Šport in mediji živijo v simbiozi: šport gradi

svojo priljubljenost na pozornosti medijev, le-ti pa si prek športa dvigajo zaslužke,

povezane z gledanostjo in naklado, ter dohodke od oglaševanja« (Wenner, 1989).

Dramatizacija televizijskega športa

Televizija je torej na področju športa poskrbela za pravo revolucijo, ki se odraža v

milijonih gledalcev po vsem svetu. Ne le, da ti gledalci lahko s pomočjo televizije

prodajajo svoje proizvode, pač pa tudi šport sam po sebi spreminjajo v produkt. S

tem pa se spreminja tudi odnos ljudi do športa. Kot pravi Cashmore, je šport v živo

za TV gledalca nezadovoljiv: gledalec ga želi imeti predstavljenega in dobljenega kot

vse ostale vrste proizvodov, ki mu omogočajo udobje. TV gledalec potrebuje

usmerjanje in pripovedovanje (komentar), ki ustvarja dramo. »Zdaj lahko govorimo o

drugi, zreli generaciji, vzgojeni v športu prek televizije. Gre za ljudi, ki raje čakajo v

vrsti za video, kot da bi šli v kino, in ljudi, ki raje igrajo računalniške igrice doma kot

igre z žogo v parku« (Cashmore, 1996).

Whannel poudarja, da televizija in sponzorji ne vplivajo le na spremembe v kulturi

športa, pač pa so njihovi vplivi precej večji: »Televizijska in sponzorska os ne

spreminjata samo športa kot kulturne forme, pač pa odsevata globlje ekonomske in

kulturne spremembe v družbi« (Boyle in Haynes, 2000). Boyle in Haynes pa

dodajata, da televizijski šport omogoča posebno vez s športom samim, hkrati pa

odseva naše ideje o nacionalnosti, spolu, rasi, starosti in fizičnih sposobnostih

oziroma nesposobnostih (Boyle in Haynes, 2000).

V televizijskem športnem programu sta najbolj izpostavljeni informativna in

dramatično-zabavna komponenta. Informativna predstavlja novice in tekoče

dogodke, v ospredje pa postavlja ažurnost obveščanja javnosti o športnih dogodkih,

rezultatih tekem, novih rekordih, dopinških aferah in drugo. Ažurnost je seveda

najlažje doseči z neposrednim prenosom nekega športnega dogodka (tekme), kjer

pa se informativna komponenta televizijskega športnega programa pogosto prepleta

z vidikom drame in zabave. To je opazno predvsem na kakšnih pomembnejših

tekmah, denimo na finalnih srečanjih na svetovnih in evropskih tekmovanjih, pa tudi v

neposrednih prenosih obračunov za naslov državnih prvakov v različnih kolektivnih

športih. Tovrstne tekme so običajno nabite z velikimi pričakovanji navijačev, ki ob

nestrinjanju s sodniškimi odločitvami izražajo svoje nezadovoljstvo z metanjem

predmetov na parket, prižiganjem bakel, vzklikanjem navijaških gesel, včasih celo z

medsebojnim fizičnim obračunavanjem. Zmagoslavni duh se ob koncu tekem razširi

tudi na polne tribune, dramatičnost pa je tem večja, čim bolj izenačena je tekma.

Če pa se ozremo samo na zabavno komponento, lahko izpostavimo naslednje

značilnosti (Whannel, 1992):

- visoka stopnja profesionalizma, ki je potrebna za dobro športno oddajo in

razburljiv spektakel v živo,

- prepletanje športa in 'šovbiznisa', posledično pa ustvarjanje zvezdniškega

sistema,

- televizijski šport je povezan s pristopi razvedrilnih oddaj: mora biti 'popularen'

in mora zadovoljiti občinstvo v smislu televizijskega razvedrila.

Brez televizije si sodobnega športnega utripa torej ne moremo več zamišljati.Veliko

povezanost športa in televizije izpostavlja tudi Evgen Bergant, ki pravi, da skušajo biti

športne organizacije v boju za preživetje všečne zlasti prek televizije, ki je polje

športa razdelila na dva dela: »Nekateri največji zvezdniki med športniki in tudi drugi

izpostavljeni iz njihovih okolij že dobivajo vsote, ki presegajo vse meje zdravega

razuma (in tudi resničnih potreb), tisti iz druge vrste in še zlasti iz manj atraktivnih ali

slabše predstavljenih športov pa ostajajo pri drobtinah« (Bergant, 1998).

Da se šport in televizija vse bolj prepletata, dokazuje tudi to, da komercialni uspeh

enega vedno prispeva tudi k uspehu drugega. Morda prav zato nekateri govorijo o

poroki med televizijo in športom. Televizija izrablja šport za lastno promocijo,

uporablja ga kot del zabavne industrije, ki ji zagotavlja visoko gledanost. Šport pa

uporablja televizijo za promocije, ki mu prinašajo velike zaslužke. »Televizija

potrebuje šport, da si poveča stopnje gledanosti, šport pa ima televizijo za

nenadomestljiv vir prihodka. Večina glavnih športov danes brez televizijske podpore

ne bi mogla obstajati« (Cashmore, 1996). Pod vplivom televizijskega pokrivanja

športnih dogodkov pa se niso spremenila le pričakovanja in dojemanje športa,

temveč tudi vzorci gledanosti in pravila v športu, npr. različne dolžine tekem in

skrajšani premori med polčasi in podobno. Zanimiv je tudi primer alpskega smučanja,

saj so se v zadnjih letih močno uveljavile nočne slalomske tekme, ki dogajanje na

belih strminah v soju žarometov naredijo še bolj privlačne tako za gledalce v živo kot

preko televizijskih sprejemnikov. Poleg tega je tudi gledanost dogodkov v večernih

urah višja od dopoldanskih televizijskih prenosov.

Kot pravi Cashmore, je bil šport v zlatih letih (1960 – 1980) relativno poceni blago,

saj ni bilo večjih produkcijskih stroškov in honorarjev. Gledanost je bila velika. Danes

pa smo ob visoki gledanosti priča tudi visokim stroškom, tako da je potrebno za šport

odšteti precej denarja (prim. Cashmore, 1996). Toda še vedno velja, da so nekatere

televizijske hiše, npr. ameriška ABC in številne t.i. »pay-TV«, zrasle in si ustvarile ime

prav s športnimi prenosi in oddajami, da ne govorimo o televizijah, ki so se posebej

specializirale za šport. Primer takšnih televizij sta Eurosport v evropskem medijskem

prostoru in ESPN v Združenih državah Amerike.

Televizijski športni prenosi

Prvi televizijski športni prenos se je zgodil 17. maja 1939 v ZDA, ko je komercialna

radiodifuzna televizijska mreža NBC z eno samo kamero (več jih takrat ni imela)

prenašala baseballsko tekmo med univerzama Princeton in Columbia. Kamera je bila

postavljena na vrhu tribune za gledalce, prvi prenos pa ni navdušil ne gledalcev ne

novinarjev. Predvsem so kritike letele na pomanjkljivo tehnološko opremo, ki ni bila

ustrezna za pokrivanje tekem na tako velikem terenu kot sta denimo baseballsko ali

nogometno igrišče.

Evropski športni prenosi so se najprej uveljavili v Veliki Britaniji s pomočjo BBC-ja.

Televizijska postaja BBC je začela svoj program oddajati novembra 1936, prvič pa je

eksperimentalno prenašala športni dogodek 21. junija 1937, ko so prenašali 25 minut

moškega teniškega dvoboja iz Wimbledona (Mulec, 2000). Od takrat naprej so redno

prenašali tekme kriketa, leta 1939 pa prvič finale angleškega nogometnega pokala,

t.i. FA Cup (Mulec, 2000). Druga svetovna vojna je razvoj televizijske tehnologije

dodatno zavrla. Šele po vojni so sledile tehnične in programske spremembe, saj so

se znanstveniki ponovno začeli ukvarjati z izboljšavo kamer, oddajnikov in

televizijskih sprejemnikov. Začetni televizijski prenosi so bili narejeni v črno beli

tehniki, šele po letu 1950 pa so gledalci lahko filme, oddaje in športne spektakle

gledali v barvah. Prelomnico v britanski popularni kulturi je pomenilo leto 1955, saj je

prišlo do pojava komercialne televizije, s čimer se je prekinila monopolna tradicija

BBC-ja. Toda ukrepal je tudi BBC, ki je v letih 1954 – 1958 uvedel tri nove športne

programe (»Sportsview«, »Sports Special« in »Grandstand«), ki so vzbudili veliko

zanimanja med televizijskim občinstvom, saj so predstavljali tako športne rezultate in

uspehe športnikov, kakor tudi zgodbe iz njihovih privatnih življenj. Leta 1962 je prišlo

do satelitske povezave med Ameriko in Evropo, tako da je športne dogodke praktično

lahko začel spremljati ves svet.

Da z napredkom tehnologije napredujejo tudi načini pokrivanja športnih prenosov,

dokazuje tudi dejstvo, da je s strani Mednarodne nogometne zveze (UEFA-a) za

prenos tekem lige prvakov točno določeno najmanjše število kamer, potrebnih za

realizacijo prenosa: nič manj kot štirinajst (Plesec in Doupona-Topič, 2002). Sicer pa

se je poplava kamer na tekmah najvišjega kakovostnega razreda začela na

svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1994 v ZDA. V zaključnih bojih za prestižno

lovoriko, ki so jo na koncu po zmagi nad Italijani osvojili Brazilci, je bilo na stadionu v

kalifornijski Pasadeni na delu devetnajst kamer, najmanj sedem jih je bilo prenosnih.

Da ne govorimo o mikrofonih, ki so bili pritrjeni na vse kamere in tudi ob igrišču, da bi

se še bolje slišalo navijanje gledalcev, tek nogometašev, brcanje žoge, pisk sodniške

piščalke in drugo – vse to seveda v želji pokazati televizijskemu gledalcu čim več in

čim bolje (Catsis, 1996).

Seveda pa ne smemo pozabiti na slovenski televizijski šport, ki je bil sestavni del

slovenske televizije od njenega začetka. Začetek in razvoj športnih prenosov in

športnega programa na televiziji je namreč sovpadal z ustanavljanjem televizije

Ljubljana. Od oktobra 1958, ko je stekel redni eksperimentalni program televizije

Ljubljana, je bilo športu namenjenega vedno več prostora v programskem času

(Gajšek, 1999). Sicer pa je bilo za prvo obdobje televizije značilno, da so zaradi

tehničnih omejitev najprej spremljali predvsem tiste športe, ki so se odvijali v manjših

prostorih. Po besedah Tuga Klasinca (Mulec, 2000) sodi med prve oddaje TV

Ljubljana film Festival telesne kulture, prva reportaža iz tujine pa je bila s svetovnega

prvenstva v alpskem smučanju v Badgesteinu. Leta 1958 so pripravili 12 posebnih

športnih poročil, že naslednje leto pa je bil športni program bogatejši, saj so vsebine

prerasle zgolj informativno raven. Slovenski gledalci so lahko videli 17 neposrednih

prenosov športnih dogodkov in reportaž. Prelomnico tako za športne prenose kot tudi

za celotno slovensko televizijo pa predstavlja prvi evrovizijski prenos smučarskih

skokov v Planici, 25.marca 1960 (Mulec, 2000). Organizatorji smučarskih poletov v

Planici so si pridobili zaupanje glavnih ljudi v Mednarodni smučarski zvezi, tako da

Planica že vrsto let zapored gosti finale svetovnega pokala v smučarskih skokih

oziroma poletih.

S spremembo tehnologije se je vseskozi spreminjala tudi programska shema, šport

je postajal vse bolj pomemben del programa vsake televizije. Boljša tehnologija je

namreč omogočila, da so gledalci videli precej več kot zgolj potek tekme. Lahko so

spremljali tudi reakcije občinstva v dvoranah oziroma na stadionih, pa reakcije

sodnikov in trenerjev ter igralcev na klopi, videli so lahko rezultatsko tablo, prav tako

so kamere lahko prikazale zgodbe iz ozadja. Zaradi vsega omenjenega se je

gledanost športnih spektaklov povečevala, to pa je televizijam, ki so športne dogodke

spremljale v živo, prinašalo večji dohodek. Še danes je gledanost eden bistvenih

dejavnikov, ki ga televizijske postaje upoštevajo pri izbiri športov, ki jih želijo

prenašati. Dokaz, da je šport resnično postal dragoceno blago, pa se vidi tudi v tem,

da je boj za pravice prenosov tekem in posameznih lig iz leta v leto dražji. Ob tem ne

gre zapostaviti vloge in pomena države kot institucije. Države so namreč spoznale,

da prav s pomočjo televizije lahko pokažejo svojo moč, vpliv in razvoj ter se torej

promovirajo v svetu.

Kaj pa nam prinaša prihodnost? Catsis meni, da bomo v prihodnje imeli na izbiro

večje število športnih programov, toda »zgodovino bodo kljub temu pisale

neponovljive tekme, razburljivi športni spektakli ter možje in žene, ki bodo znali

športni šov ubesediti na čim bolj pester, izbran in zanimiv način« (Catsis, 1996).

1.3 ŠPORTNE ZVEZDE

Na spremembo športnega novinarstva je vplivala spremenjena narava športa,

predvsem že omenjena komercializacija. Šport je postal resen posel, ki zajema

ogromne finančne vložke, se pogosto dotika narodovega kulturnega življenja in javne

politike, po drugi strani pa je šport pomembna veja industrije zabave (Boyle, 2006).

Del te industrije je tudi fenomen zvezdništva in danes poleg filmskih in glasbenih

zvezdnikov ta status uživajo tudi športniki, ki se posledično precej (dnevno) pojavljajo

v medijih. Vendar ne le zaradi športnih rezultatov, temveč pogosto zaradi dogajanja v

njihovem zasebnem življenju (ponočevanja, prešuštva, ločitve, sodni postopki,

doping škandali, dobrodelnost) (Zrinski, 2008). »Izguba zasebnosti je pogosto

omenjena kot »cena slave«, zaradi česar mlade (bodoče) zvezdnike učijo, kako se je

treba soočiti z medijskimi pritiski in izpostavljenostjo javnosti« (Boyle in Haynes,

2000).

Altheide in Snow naziv športne zvezde upravičujeta s stavkom: »Ko na igrišču ni

akcije, se kamere ustavijo na športnikih, zato se morajo ti dejansko obnašati kot

igralci, imeti morajo medijsko karizmo«.

Šport iz dneva v dan privablja in tudi pridobiva milijone gledalcev po vsem svetu. Res

pa je tudi, da je današnja medijska slika športa odvisna od medijske predstave tega

športa. Sem spadajo tudi športne zvezde, ki brez podpore medijev vsekakor ne bi

obstajale. Zanimivo je, koliko slavnih športnikov poznamo po imenih, o njih vemo vse

mogoče podrobnosti tako iz sveta športa kot iz zasebnega življenja. Prav ta odnos

družbe do športnih zvezd kaže na to, da kot pravita Doupona Topičeva in Petrović, »v

moderni družbi obstaja pomemben kulturni vzorec, ki povezuje ljudi in šport preko

medijev na sebi lasten način« (Doupona Topič in Petrović, 2007).

Vendar kaj sploh pomeni »zvezda«? V tuji literaturi so najpogosteje uporabljeni izrazi

»celebrity«, »hero« in »star«; nekateri avtorji so pri njihovem razlikovanju precej

dosledni, v slovenščini pa jih največkrat poenoteno imenujemo kar »zvezda« oz.

»zvezdnik«. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je »zvezda« »zelo

slavna, zelo znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju« (SSKJ,

1994).

Sodobno zvezdništvo je začelo nastajati v času industrializacije filmske

(hollywoodske) produkcije na začetku 20. stoletja, ko so filmski ustvarjalci ugotovili,

da lahko s filmi precej zaslužijo. Nato se je zvezdništvo preselilo tudi na glasbeno

področje, kasneje pa tudi že v svet mode, športa, politike… (Gosenca, 2004). Izrazit

vpliv na razvoj zvezdništva je imel razvoj televizije, okoli leta 1950, saj so na ta način

zvezde dobile vhodna vrata v vsakdanje življenje družbe, tako pa so sploh postale

zvezde (Andrews in Jackson, 2001).

Italijanski sociolog Francesco Alberoni je podal eno prvih interpretacij zvezdnikov

znotraj koncepta moči, katero premore zvezdnik; tako s finančnega kot iz

družbenega vidika. »Zvezde so moderni fenomen, ki izhaja iz razvijajoče se

kompleksnosti in družbene spremenljivosti moderne družbe. Zvezde so elita, katere

institucionalna moč je zelo omejena ali celo ne obstaja, vendar njena dejanja in način

življenja vzbujajo velik interes. Zvezde so objekti občudovanja« (Marshall, 1997).

Mediji so tisti, ki posameznikom namenjajo vse večjo pozornost in skrbijo za

produkcijo slavnih oseb. Lahko rečemo, da zvezde brez medijev ne morejo obstajati.

Gre za dvosmerno povezanost. Tudi po končani aktivni karieri mediji še naprej prek

fotografij, intervjujev, poročil in pogovornih oddaj poročajo o življenju določenega

zvezdnika in ohranjajo navdušenje oziroma zanimanje pri širši javnosti tudi takrat, ko

se zvezdnik več ne pojavlja na svojem primarnem področju delovanja. Lahko celo

rečemo, da si oseba pridobi zvezdniški status s tem, ko je neodvisna od primarnega

delovanja (Gosenca, 2004).

Športne zvezde, tako kot vse druge velike zvezde današnjega »šovbiznisa«, svoj

zvezdniški status pridobijo zaradi telesne premoči, torej zaradi izjemnih rezultatov, ki

jih dosegajo. Dobri rezultati so pogoj, da mediji posameznim športnikom sploh

začnejo posvečati pozornost. Pomembna je tudi priljubljenost športne panoge, saj se

zvezdniki najpogosteje pojavljajo v najbolj popularnih športih, hkrati pa je pomembno,

da se zavedajo, da so medijske osebnosti in da s svojimi dejanji vzbujajo pozornost.

Športne zvezde so v današnji družbi predstavljene na način, da mediji zavestno

prikažejo sliko osebnosti posameznika in njegovo dejavnost tako, da bralec tega

športnika dojame kot osebno poznano osebnost, branje pa je osebna izkušnja.

Čeprav običajno tega športnika osebno ne poznamo, je dobesedno popoln

neznanec, za katerega je zelo malo možnosti, da ga kadarkoli spoznamo, ali v

popolnost poznamo, se preko medijev vzpostavi nekakšna virtualna zasebnost med

javnostjo in zvezdo. Bralci ali gledalci občutijo resnične vplive na njihovo obnašanje v

vsakdanjem življenju (Andrews in Jackson, 2001).

Naslovne strani časopisov običajno krasijo t.i. »hard news« novice, ki zadevajo

lokalno in svetovno politiko, gospodarstvo, finance, pravo itd., ko pa se na naslovnici

pojavi športna novica, gre zagotovo za zelo pomemben dogodek ali pa novica govori

o »športni zvezdi«, ki je prepoznavna in bo bralca pritegnila (Boyle in Haynes, 2000).

Športni navdušenci za spremljanje svojih najljubših ekip ali posameznikov pogosto

vložijo kar nekaj denarja (vstopnice, športni rekviziti…), prav tako prihaja do čustvene

vpletenosti oziroma navezanosti. Gledalci z njimi delijo tako uspehe kot razočaranja.

Športniki tako pogosto niso samo športni akterji, ampak tudi vzorniki, junaki, idoli ali

celo ikone. Pri tem pa imajo veliko vlogo tudi mediji, saj s poročanjem o samo

določenih športnikih ali ekipah lahko vplivajo na pojav določene športne zvezde. Tudi

ko več ne prebiramo časopisa, poslušamo radia ali gledamo televizije, ljudje še

vedno čutijo umetno socialno zvezo z osebami iz medijev, pa čeprav se z njimi še

nikoli v življenju niso srečali, kaj šele spoznali. Iz tega torej izhajajo medijski idoli,

vzorniki. S tem je povezana tudi količina poročanja o moškem in ženskem športu, saj

glede na dejstvo, da imajo v medijih prednost moški športi, publika svoje junake išče

v moškem športu (tudi populacija žensk). S tem pa vrednost in popularnost ženskega

športa še dodatno izgubi na veljavi (Oliver, 1998).

Zaradi prepoznavnosti športne zvezde ima ta oseba v medijih lahko izjemen vpliv ali

celo prodoren učinek na različnih področjih dejanskega socialnega življenja. Šport je

tako lahko vzgled ali vzpodbuda za uspehe zunaj sveta športa, kjer je uspeh

športnika motiv za osebne dosežke posameznika (Doupona Topič in Petrović, 2007).

Eden izmed primerov tega učinka športa na dejansko socialno življenje je lahko

uspeh slovenske tekačice na smučeh Petre Majdič, ki je na olimpijskih igrah v

Vancouvru januarja 2010 kljub poškodbi reber in pljuč osvojila bronasto medaljo. Ta

dogodek je še dolgo odmeval v vseh svetovnih medijih, Majdičeva pa je bila

označena za »gladiatorko« ali »borko« sodobnega športa. V slovenski javnosti je še

vedno slišati besede: »Če je Petra lahko z zlomljenimi rebri tekla in osvojila bron,

potem je mogoče doseči prav vse«.

Preko športa se torej lahko učimo o vztrajnosti, poštenosti, nagradah in kaznih, sreči

in žalosti, vrednotah in vzorcih obnašanja. Doupona Topičeva in Petrović sta

zapisala, da smo »preko reklam, zabave in poročil direktno in indirektno podučeni o

aktualni paleti vrednot«. Športni mediji pa imajo to komunikacijsko sposobnost, da

»odražajo, izražajo in potrjujejo te vrednote« (Doupona Topič in Petrović, 2007).

Zvezde morajo biti nekaj posebnega, da so privlačne za širšo javnost, hkrati pa

morajo biti dovolj človeške in tipične, da se nam zdijo dostopne. Predstavljajo

določene norme in vrednote, postanejo lahko celo metafora za neodvisnost

posameznika v sodobni kulturi. Tako bi za športne zvezdnike lahko rekli, da v družbi

predstavljajo vrednote, ki so se odražale tudi v času njihovih večletnih treningov in

tekmovanj, kot so denimo vztrajnost, marljivost, discipliniranost in odgovornost.

Iz vsega navedenega o športnih zvezdah je jasno, da mediji, če želijo zadovoljiti

kriteriju zanimivosti, izvirnosti in drugačnosti ter se hkrati izogniti suhoparnemu,

kronološkemu navajanju dogodkov, morajo poročati o tem, kar pritegne pozornost

publike. V velikih primerih to pomeni, da je na določenem športnem dogodku večja

pozornost namenjena zvezdnikom določenega športa, domačim tekmovalcem,

morebitnim presenečenjem tekmovanja oz. dvoboja, pa čeprav tudi na račun

objektivnosti.

Človek je od svojega nastanka spoznal potrebo po znanju plavanja. Znanje plavanja

se je uporabljalo za zagotavljanje vsakodnevnega prehranjevanja in osebnega

obstoja ali pa za obrambo svojih oz. osvojenih tujih dobrin. Vloga plavanja se je v več

milijonov let trajajočem človekovem razvoju spreminjala glede na razumevanje,

vsebino in usmerjenost. Plavanje z zgodovinskega vidika delimo na tri obdobja

(Weiterschan E, 1991).

Osnovna težnja prvega obdobja je bila , da človek obvlada vodo in da svoje telo

ohranja na vodni gladini. Prvo obdobje razvoja plavanja je bilo najdaljše in je trajalo

do prvega spozanja človeka z vodo do zavračanja potrebe po uporabi vode celo za

higienske potrebe. Najdeni podatki kažejo, da so plavanje poznale tudi najstareše

človeške kulture, celo v prazgodovini. V odbobju divjaštva je človek začel slediti

tokom rek, se naseljeval na obalah in iskal hrano tudi v vodi. Ribolov je bil manj

nevaren in utrudljiv kot lov. Tako je bil prisiljen obvladati spretnosti gibanja v vodi,

torej plavanja. Gnala ga je težnja, da obvlada sebi nepozanano vodno okolje. S tem

znanjem si je želel razširiti svoje možnosti za obstanek (hrana) ter si hkrati zagotoviti

ustrezno varnost. Obstajali so izzivi (naravni ali družbeni), na katere je človek

odgovarjal s poskusi, da obvlada vodo. Za današnja gledanja z estetskim gibanjem

kažejo, da je bilo plavanje sestavni del ne samo vsakdanjega življenja, ampak tudi

umetniškega izražanja. Doba rimskega cesarstva je bila vrhunec tega obdobja, ko je

plavanje, poleg osnovnega namena, ponujalo tudi zadovoljstvo in izražalo moč. V

antični Grčiji je imelo plavanje statusni pomen, saj je za polnopravnega meščana

veljal le tisti, ki je znal brati in plavati. Prvo obdobje je trajalo do srednjega veka

(Kapus, 2002).

Težnja drugega obdobja je bila, da se človek nauči plavati na neki določen način.

Drugo obdobje razvoja plavanja je obsegalo nekaj stoletij. Ob prehodu iz 15. v 16.

stol. se je začel preporod človeškega razmišljanja z željo po vračanju k naravi. V

razvoju plavanja sta se razvila dva osnovna načina gibanja človeka v vodi: gibanje s

posnemanjem gibov žabe in gibanje s posnemanjem gibov psa. Žabje plavanje se je

uvljavilo kot »človekovo plavanje«, medtem ko je »pasje« ostalo v ozadju kot divje ali

primitivno plavanje. »Človekovo plavanje« je družba sprejela in ga povzdignila v

aristokratsko. Učili so ga v šolah in vojaških akademijah. Vrhunec tega obdobja je bil

v drugi polovici 19. stoletja na začetku razvoja športnega gibanja in tekmovalnega

plavanja (Kapus, 2002).

Tretje obdobje razvoja označuje tekmovalno plavanje. Rojevale so se nove plavalne

tehnike (bočno, hrbtno), a kasneje z uveljavljanjem hitrejših načinov plavanja,

utemelejenih na različicah izmeničnih udarcev in zaveslajev (kravel in hrbtno).

Osnovni motiv tretjega obdobja se lahko označi kot: »Kdo bo plaval hitreje in

učinkoviteje«. Ob iskanju ugodnejših in hitrejših načinov plavanja so se sčasoma

oblikovale štiri plavalne tehnike. Nastali so programi učenja in izpopolnjevanja teh

plavalnih tehnik. Ker zahtevajo tekmovanja tudi predhodne priprave, so nastajali

različni vadbeni programi. Vadbeni proces je postal predmet raziskovanj, proučevanj

in analiziranj. Proces razvoja postane načrtovan, voden in nadzorovan (Kapus 2002).

V svetu se je pojavilo plavanje v treh oblikah (vzgojni, rekreativni in tekmovalni),

podobno se je v takšnih oblikah pojavljalo na ozemlju današnje Slovenije.

Oplavanjevanje je bilo v preteklosti in je tudi danes odvisno od vodnih površin,

primernih za plavanje (kopališča in plavalaišča), in od strokovnih kadrov.

Prva kopališča na ozemlju današnje Slovenije so bila zgrajena že v antičnem času,

vendar so za današnjo pojavnost plavanja v Sloveniji pomembna kopališča, ki so jih

zgradili v Celju, Škofji Loki, Radencih in Rogaški Slatini. V začetku 20. stol. so bila

zgrajena kopališča na Ravnah in na reki Poljanska Sora. Leta 1929 je bila zgrajena

za plavanje v Sloveniji pomembna Bloudkova Ilirija. Kasneje so bila zgrajena

kopališča v Trbovljah, na Mariborskem otoku, v Višnji Gori in po vseh ostalih krajih v

Sloveniji (Kapus, 2002).

Od leta 1931 do začetka 2. svetovne vojne je na kopališču Ilirija potekala prva

jugoslovanaska plavalna šola, ki je organizirala tečaje za otroke, mladino, odrasle in

invalide. Prirejala je tudi prve tečaje za učitelje in vaditelje plavanja. Tečaji so

obsegali 30 učnih ur in imeli podobno vsebino kot danes (splošno o plavanju,

prilagajanje učenca na vodo, igre v vodi, plavalne tehnike, skoki v vodo, potaplanje,

osnove reševanja utopljenca in utaplajajočih se, prva pomoč utopljencu, funkcije

telesnih organov pri plavanju, higiena pri kopanju, prehrana) (Kapus, 2002).

Leta 1935 je D. Ulaga napisal knjižico Kravl, prsno in hrbtno plavanje, ki je prva

strokovna publikacija na tem področju v slovenščini.

Druga svetovna vojna je plavalno dejavnost povsem zavrla in do njenega ponovnega

oživljanja je minilo precej časa. Najprej so zaživeli maloštevilni plavalni klubi. Za kaj

več (prodor plavanja v osnovne šole) pa ni bilo niti materialnih niti kadrovskih

možnosti. Tako je bilo plavanje Slovencev zelo slabo, število utopljencev na leto pa

zelo visoko (več kot sto trideset). Zato je leta 1963 zvezna komisija za telesno kulturo

pri izvršnem svetu takratne Jugoslavije dala pobudo za večletno akcijo Naučimo se

plavati. Razvoj slednjega načina oplavanjevanja traja že pet desetletij (Kapus, 2002).

Oplavanjevanje prebivalstva se je nadaljevalo v samostojni Sloveniji. Usklajevalno

vlogo je prevzel Zavod za šport v Ljubljani z občinskimi zavodi za šport.

1.4.3 Plavanje in Kazan

Kazan je mesto, bogato s športnimi dogodki. Gostilo je že univerziado, svetovno

prvenstvo sabljačev in sedaj svetovno prvenstvo plavalcev. Leta 2018 bo gostil tudi

eno od skupin četrtfinalnih tekem na SP v nogometu. Za nastope v plavanju bo to

prvenstvo rekordno, saj je prijavljenih 2651 športnikov iz 190 držav, med njimi 11

Slovencev. Prvič v zgodovini bodo plavalci v bazenu nastopili na nogometnem

stadionu. Na Kazan Areni sta postavljena dva montažna bazena, plavalna

tekmovanja in tekmovanja v sinhronem plavanju si bo lahko ogledalo več kot 12 tisoč

navijačev. Vodni športi bodo v središču 17 dni, toliko kot traja celotno prvenstvo.

Slika 1: Nogometni stadion, kjer so zgradili montažni bazen za potrebe SP v Kazanu

V središču pozornosti bodo plavalci, ki bodo s tekmovanjem pričeli 2. avgusta. Do

takrat bodo bolj v ospredju skakalci v vodo , sinhroni plavalci in vaterpolisti.

Prvenstvo bo minilo brez prvega zvezdnika Michaela Phelpsa, ki so ga policisti dobili

pri vožnji pod vplivom alkohola, zato so ga za nekaj časa izklučili iz reprezentance.

Slovenska odprava bo štela 20 članov od tega 11 plavalcev, ostali bodo trenerji oz.

spremljevalci. Razpored tekem v bazenu bo od 2. do 9 . avgusta. Edina, ki bo plavala

v prvem tednu daljinsko plavanje, je Špela Perše. Ostali zapadejo v že omenjeni

bazenski termin. Glavni adut je Korošec Damir Dugonjić, ki se mu je na zadnjem SP

kolajna dvakrat izmuznila le za nekaj stotink.

Slovenski nastopi na SP v Kazanu

Špela Perše: 5km, 10km ---- daljinsko plavanje

Plavanje v bazenu:

Martin Bau: 400 prosto, 800 prosto, 1500 prosto

Damir Dugonić: 50 prsno, 100 prsno

Nastja Govejšek: 50 prosto, 100 prosto, 50 delfin, 100 delfin

Anja Klinar: 400 prosto, 100 delfin, 400 mešano

Gaja natlačen: 200 prosto, 1500 prosto

Tjaša Oder: 800 prosto, 1500 prosto

Peter John: Stevens 50 prsno

Tanja Šmid: 200 prsno

Tjaša Vozel: 50 prsno, 100 prsno

Robert Žbogar: 100 delfin, 200 delfin, 400 mešano

SLOVENSKI FINALISTI PLAVALNIH SP

Berlin, 1978: 2. Borut Petrič, 1500 prosto, 8. Borut Petrič, 800 prosto

Guayaquil, 1982: 3. Darjan Petrič, 1500 prosto, 4. Darjan Petrič, 400

prosto, 5. Borut Petrič, 400 prosto, 7. Borut Petrič, 200 prosto

Madrid, 1986: 6. Darjan Petrič, 1500 prosto

Perth, 1991: 6. Igor Majcen, 1500 prosto

Barcelona, 2003: 7. Emil Tahirovič, 50 prsno, 7. Peter Mankoč, 200 prosto, 8. Blaž

Medvešek, 200 hrbtno

Montreal, 2005: 5. Sara Isakovič, 200 prosto, 6. Emil Tahirovič, 50 prsno, 8. Emil

Tahirovič, 100 prsno, 8. Blaž Medvešek, 100 hrbtno, 4-krat 100 mešano (Blaž

Medvešek, Emil Tahirovič, Peter Mankoč, Jernej Godec)– diskvalifikacija

Melbourne, 2007: 7. Sara Isakovič, 200 delfin, 8. Peter Mankoč, 50 delfin

Rim, 2009: 6. Matjaž Markič, 50 prsno, 7. Emil Tahirovič, 50 prsno

Šanghaj, 2011: 8. Damir Dugonjić, 50 prsno

Barcelona, 2013: 4. Damir Dugonjić, 100 prsno, 4. Damir Dugonjić, 50 prsno

1.5 CILJI IN HIPOTEZE

1.5.1 Cilji

Namen oz. problem diplomske naloge je predstaviti poročanje tiskanih medijev o

plavanju v času Svetovnega plavalnega prvenstva. Cilji so sledeči:

Ugotoviti odnos medijev do plavanja glede na ostale športne panoge.

Ugotoviti količino in način poročanja o plavalcih v časnikih Ekipa, Večer in

Delo.

Ugotoviti namen poudarka pri poročanju.

Oceniti zanimivosti in odmevnost dogodka.

1.5.2 Hipoteze

H1: Poudarek pri poročanju je v največji meri namenjen Damirju Dugonjiću.

H2: Značilni prisopi poročanja so prisotni v veliki meri (poudarjanje športnikove moči

in spretnosti ter pozitivnih čustev).

H3: Moški udeleženci tekmovanj so se na naslovnicah oz. slikovnih gradivih pojavljali

več kakor ženske.

H4: V času svetovnega prvenstva so plavanje oz. plavalci zavzeli celotno naslovnico

vsaj enkrat, če ne večkrat.

2. PREDMET IN PROBLEM

V preteklih letih so se mediji zelo razvili. Obdani smo z informacijami, ki nam na

nevsiljiv oz. vsiljiv način ponujajo podatke, ki bi naj bili za nas pomembni. V tej

množici podatkov človek težko selekcionara kateri so tisti, zanj pomembni, in hkrati

resnični. Z njihovo pomočjo si ustvarimo miselni okvir, znotraj katerega razmišljamo.

Zato sodijo mediji v enega ključnih virov primarne socializacije. Nam kažejo, kaj je

prav in kaj je narobe, kaj se sme in kaj ne sme. Na podlagi tega se izoblikujejo norme

in vrednote. Še posebej se takšne stvari odražajo v medijskih športih, kjer športne

vrednote krepijo družbene aktivnosti.

V diplomski nalogi smo se osredotočili na odnos tiskanih medijev do plavanja.

Podatki bodo zbrani iz časnika Delo, Večer in Ekipa. So najbolj referenčen izdajatelj

dnevnih novic v Sloveniji. Pogledali si bomo, kje so ključni poudarki pri poročanju- ali

so pri moškem delu reprezentance ali pri ženskem. Kateri so značilni pristopi

poročanja, saj bomo imeli več kategorij, katere bomo spremljali, kot so: telesni izgled,

športnikove slabosti, napake in šibkosti, športnikova moč in spretnost, pozitivna

čustva, negativna čustva,privatne zadeve, humor in pretirano čustvovanje. Torej

katere od teh kategorij so novinarji oz. pisci člankov najbolj izpostavili in jih bomo tudi

analizirali. Pregledali bomo tudi slikovna gradiva, ki so ključni viri nformacij zraven

pisane besede. Zanimalo nas bo kdo se pojavlja več na slikovnih gradivih, moški ali

ženske in katero mesto pri slikovnih gradivih zasedajo, ali so to naslovnice ali so to

osrednje slike na strani medijskega časnika in ali gre za bolj obrobne slike manjšega

formata, ki niso tako opazne in vpadljive.

V diplomski nalogi bomo spremljali poročanja s svetovnega prvenstva v Kazanu, ki

se je odvija bo konec julija in začetek avgusta (24.07.2015- 09.08.2015). Kazan je

mesto z bogato tradicijo športnih dogodkov, saj je že gostilo univerzijado, svetovno

prvenstvo sabljačev in sedaj še svetovno prventvo v plavanju. Slovenska odprava je

štela dvajset članov, od tega je enajst plavalcev. Zanimalo nas bo ali so se športniki

pojavljali na naslovnicah časnikov? Kateri športniki so imeli večji poudarek pri

poročanju in spremljanju rezultatov? Kateri so značilni pristopi poročanja?

3. METODE DELA

3.1 VZOREC ANALIZE PREDMETA RAZISKAVE

Podatke bom zbral in pridobil v časopisih Ekipa, Delo in Večeru, ki izhajajo na dnevni

ravni od ponedeljka do sobote. V analizo je bilo zajetih 54 člankov iz obdobja med

24.7.2015- 09.8.2015, od tega je bilo 22 prispevkov objavljenih v Delu, 16 v Večeru in

16 v Ekipi. Članki so bili analizirani za potrebe diplomske naloge. Analiza je bila

izvedena tako, da so bile analizirane značilne povedi, ki so ponazarjale iskane

deskriptorje. Podatke bom predstavil kar se da objektivno, pri čemer bo metoda dela

opisni oz. deskriptivni pristop. Pomagal si bom z domačo in tujo literaturo, časopisi,

internetom, lastnimi izkušnjami in viri iz drugih medijev. S kritično diskurzivno analizo

smo torej zagotovili dokaj objektivno in nepristransko analizo značilnih povedi, ki so

predstavljale iskane deskriptorje. Pozorni smo bili na kontekst, v katerem so bile

besede uporabljene, in zgradbo stavkov.

Teoretični del sloni na osnovi strokovne literature, osebnih izkušenj, pridobljenih

informacij s turnirja in drugih virov (internet).

Za prikaz frekvence pojavljanja posameznih iskanih kriterijev in števila slik v člankih

smo si pomagali s programom Microsoft Excel.

S pregledom člankov in naslovnih strani posameznih dnevnih časopisov, uporabljenih

v analizi, smo izvedli analizo fotografij in naslovnih strani.

3.2 VZOREC SPREMENLJIVK OZ. POSTOPEK KODIRANJA

Vsebina novinarskega diskurza je bila analizirana z diskurzivno analizo, ki smo jo

opravili na osnovi deskriptorjev, oblikovanih po Vincentu in drugih (2007), Milesu in

Hubermanu (1994) ter Doupona Topičevi (2009), katere smo prilagodili našemu

raziskovalnemu vprašanju oz. hipotezam.

Tako so bili oblikovani naslednji kriteriji za analizo vsebine časopisnih prispevkov:

• telesni izgled (videz),

• športnikove slabosti, napake in šibkosti,

• športnikova moč in spretnosti,

• pozitivna čustva,

• negativna čustva,

• privatne zadeve,

• humor.

Pri analizi fotografij so bili uporabljeni naslednji kriteriji:

• športnik v aktivni vlogi,

• portret,

• ostalo.

4. REZULTATI

4.1 Analiza tekstualnega dela poročanja s svetovnega plavalnega

prvenstva v Kazanu

Graf 1: Pregled števila objavljenih člankov na temo SP v Kazanu

Skupno je bilo objavljenih 54 člankov na temo SP v Kazanu, od tega jih je bilo 22 v

Delu, 16 v Večeru, 16 v Ekipi.

Graf 2: Prikaz frekvence pojavljanja posameznega iskanega kriterija v analizi člankov

posameznega časnika

0

5

10

15

20

25

Delo Večer Ekipa

Število člankov glede na časnik

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

Telesni izgled Športnikoveslabosti,napake,šibkosti

Športnikovamoč in

spretnosti

Pozitivnačustva

Negativnačustva

Privatnezadeve

Humor Pretiranočustvovanje

Frekvenca pojavljanja posameznega kriterija glede na častnik

Delo Večer Ekipa

4.1.1 Analiza primerov: telesni izgled (videz)

“Domače občinstvo je najbolj navdušila mična dolgolaska

Julija Jefimova” (Delo, 5.8.2015).

»Hitra svetlolaska s severa« (Delo, 10.8.2015).

»Postavna svetlolaska, pač po vzorcu športnic z evropskega

severa« (Delo, 10.8.2015).

V sodobni družbi sta človeško telo in videz vedno bolj pomembna in popularna.

Mediji so nasičeni s podobami teles, videzom ter diskurzi o tem, kako ohraniti telo

mlado, spolno poželjivo in lepo. Videz je postal nosilec simbolne vrednosti, ki jo

kultura pripiše določenim telesnim formam. Posameznik/ca poskuša prilagoditi svoje

telo oz. njegove dele skladno z družbenimi predstavami o tem, kaj je lepo, privlačno

in zaželeno. Neprestano se primerjamo z ideali, ki nam jih ponuja družba, kultura in

modna industrija, ki nas na vsakem koraku bombardirajo s podobami idealnih teles.

Posledično nam to povzroča nezadovoljstvo z lastnim telesom, ker bi radi izgledali

drugače, bili bolj vitki, z večjo ali manjšo zadnjico, imeli drugačno barvo las, oči itd.

Za doseganje teh normativov uporabljamo nasvete, ki jih ponujajo lepotice, modni

strokovnjaki in vsi drugi, ki nas nagovarjajo iz TV ekranov in naslovnic revij.

Kot smo že zapisali, mediji ženske športnice velikokrat predstavljajo kot spolne

objekte. Opisujejo se njihov videz, prikazujejo jih kot vizualno atraktivne, šele nato so

na vrsti njihove sposobnosti in športni dosežki (Ropret, 2004, str. 29). Nekaj takih

primerov smo našli tudi v naši analizi, čeprav lahko poudarimo, da niso bili pogosti.

Svetla barva las je simbol privlačnosti, seksapila in lepote, s tem namenom pa je bila

omenjena tudi v tem primeru. Barva las nima nikakršnega vpliva na športne dosežke

zato lahko trdimo, da gre za tipično uporabo simboličnosti v povezavi s svetlo barvo

las. To povezavo zasledimo še enkrat, a drugače povedano: »Hitra svetlolaska s

severa” in “postavna svetlolaska, pač po vzorcu športnic z evropskega severa”.

Ponovno dobimo potrditev simboličnosti »plavolaske«. Pisec je verjetno želel

poudariti tudi lepoto ruskih plavalk.

»Noče pretiravati z delom v telovadnici, kar je opazno tudi

pri njeni postavi, kjer ni vidne ekstremne mišične mase«

(Delo, 10.8.2015).

(Tjaša) Vozlova in priznala, da je imela tudi nekaj odvečnih

kilogramov: “Na tekmi se pač pozna vsak kilogram.” (Večer,

4.8.2015).

Vozlova je priznala, da je imela nekaj odvečnih kilogramov

(Ekipa, 3.8.2015).

Poleg barve las pa pisci člankov o ženskem športu opazijo tudi postavo športnic.

Opis je tako podal avtor članka v Delu: »Noče pretiravati z delom v telovadnici, kar je

opazno tudipri njeni postavi, kjer ni videti ekstremne mišične mase«, ali “priznala, da

je imela nekaj odvečnih kilogramov.” V tem primeru ne gre za tipičen opis ženske

postave, saj posamezne lastnosti podajajo športne atribute.

4.1.2 Analiza primerov: športnikove slabosti, napake in šibkosti

V svetu športa se vsi športniki, tudi vrhunski, soočajo z vzponi in padci. Vzrokov za

nuspeh je veliko, od počutja do napačnega pristopa k treningu, vsi pa močno vplivajo

na športnikovo psihološko trdnost. Velikega stresa pa ne povzročajo le slabi rezultati,

pač pa tudi močna želja po vrhunski karieri, ki prihaja tako s strani samega športnika

kot s strani trenerjev in ekipe. Prav zato je za športnikovo realizacijo ciljev, poleg

vrhunske telesne, tehnične in taktične priprave, izjemno pomembna psihološka

priprava. Omenjene priprave se med seboj tesno povezujejo in dopolnjujejo,

psihološka priprava pa pri tem predstavlja zaključek celostne priprave športnika, ki

omogoča osvojiev vsega, kar je osvojil v ostalih treh pripravah.

»Zadržana Korošica« (Delo, 22.7.2015).

Precej manj samozavestna je Korošica Tjaša Oder (Večer,

30.7.2015).

»Mariborčan Martin Bau, ki bo plaval na 400, 800 in 1500

metrov prosto, je zadržan« (Večer, 30.7.2015).

V odvisnosti od kakovosti priprav je tudi kasneje moč razpoznati športnikovo

obnašanje oz. vedenje. Predvsem pred prvenstvom pred katerim nastopa in

napovedmi, ki jih upa izreči. Od tega je namreč odvisna tudi kredibilnost športnika in

poznavanje samega sebe, svojih sposobnosti, česa je zmožen. Tjaša Oder je

nastopala v disciplinah 800 metrov in 1500 metrov prosto in so tako pri Delu kot pri

Večeru ugotovili, da je precej zadržana pri napovedih oz. kot je pisec v Večeru

zapisal “precej manj samozavestna je Korošica Taša Oder”. Verjetno razlog sloni v

tem, ker si na podlagi priprav in rezultatov ni upala napovedati boljšega rezultata;

zakaj je temu tako, ve le ona. Možno je, da s tem tudi ni želela vršiti pritiska nase, saj

dana napoved terja potem uresničitev napovedanega, v tako težki konkurenci, kot je

svetovno prvenstvo, pa si tega očitno ni želela.

»Jo po navadi poznamo po optimizmu in dobri volji« (Delo,

22.7.2015).

»Čemu ni tako samozavestna kot mlajša kolegica« (Delo,

22.7.2015).

»Nazadnje tik pod odrom, zdaj šele 17.« (Delo 3.8.2015).

»Odrova še zdaleč ni tako dobro pripravljena kot pred enim

letom« (Delo, 4.8.2015).

»V hudem boju ni ubral prave smeri« (Delo, 6.8.2015).

»Zapustil Kazan s spoznanjem, da bi bilo moč storiti več«

(Delo, 6.8.2015).

»Dugi spet brez pike na i« (Večer, 6.8.2015).

Ves čas odprave je Damir Dugonjić veljal za prvega aduta reprezentance. Ker je imel

pred prvenstvom prijavljen peti čas na svetu na 50 metrov prsno ni nihče na glas

pričakoval medalje, vendar pa po tihem vsi. Vedeti je potrebno, da na takšnem

tekmovanju plavalec iztisne iz sebe še nekaj več, kot je drugače sposoben pokazati

na nižje rangiranih tekmovanjih in na treningu. Še posebej so tiha pričakovanja tlela

zaradi njegovih preteklih nastopov, kjer se mu je medalja izmuznila za kakšno

stotinko oz. eno mesto v primerih, ko je bil četrti. Na petdeset metrov prsno je bilo

videti obetajoče v polfinalu, kjer je s časom bil zelo konkurenčen in s tem napovedal

boj za medaljo. Povsem drugače se je odvila zgodba v finalu, kjer je odplaval

triinpetdeset stotink slabše kot v polfinalu in to ga je spet stalo stopničk. Osvojil je

peto mesto in kot sam pravi je bil z uvrstitvijo zadovoljen, nikakor pa s časom, ki ga je

osvojil. Natoso se odvili komentarji v stilu: “ Zapustil Kazan s spoznanjem, da bi bilo

mogoče storiti več” kar je nedvomno res vendar je vrhunski šport borba s stotinkami,

kjer včasih dobiš in drugič izgubiš. Tokrat se ni izšlo po njegovih pričakovanjih. “V

hudem boju ni ubral prave smeri” . “Dugi spet brez pike na i”, so le eni od

komentarjev, ki jih je bil deležen ob koncu prvenstva. Kot je sam Damir povedal, niti

sam ni mogel locirati, kje so bile napake, in da je potrebno narediti videoanalizo o

tem, kako je potekal nastop od začetka do konca.

“Negativno preseneča le dejstvo, da je Damir iz nastopa v

nastop plaval slabše... kar morda kaže na slabšo psihčno

pripravljenost v trenutkih, ko gre zares” (Ekipa, 6.8.2015).

“...da na prvenstvo predvsem psihološko ni bil dobro

pripravljen...” (Ekipa, 11.8.2015).

Psihološka priprava je poleg telesne, tehnične in taktične priprave zelo pomembna

pri uspešnosti športnika. Njenj cilj je boljše funkcioniranje športnika v stresnih

situacijah. V takšnih okoliščinah je izjemno pomembna športnikova koncentracija,

samozavest, motivacija, obvladovanje treme in kontrola čustev. Pisec članka je

opozoril, da je mogoče ključ slabših nastopov prepoznati v slabši psihični

pripravljenosti Damirja. Glede na nestanovitnost rezultatov je to možno, vendar je

zelo težko oceniti tovrstno pripravljenost. Najlažje se oceni zadeva po opravljeni

analizi s trenerjem, kjer se locira natančno, kaj je bilo tisto, kar ga je odvrnilo od

boljših rezultatov.

4.1.3 Analiza primerov: športnikova moč in spretnosti

»Odštevanje se za elitne slovenske plavalce pred

najpomembnejšim tekmovanjem sezone končuje« (Delo,

22.7.2015).

»Udarni adut« (Delo, 22.7.2015).

»Želi s kolajno prekiniti sušo slovenskega plavanja na

svetovnih prvenstvih« (Delo. 29.7.2015).

»Vključno z udarnim adutom« (Delo, 30.7.2015).

»Pa sta zelo pomembna slovenska aduta« (Delo, 1.8.2015).

Edini slovenski adut za odličje v Kazanu je zadnje priprave

dobro opravil (Ekipa, 1.8.2015).

Bazenski del svetovnega prvenstva se je začel 2. avgusta. Zato so pred tem v

časniku Delo Damirja Dugonjića označevali z “udarnim adutom”, ki ima zraven Anje

Klinar edini možnost za boljše uvrstitve oz. za kolajno. Dve leti nazaj je v Barceloni

osvojil dvakrat četrto mesto in kolajna se mu je izmuznila za kakšno stotinko. Nihče si

ne želi, da bi se tokrat zgodba ponovila ampak je želja po kolajni zelo velika. Kot je

bilo zapisano v Delu: “S kolajno si želi prekiniti sušo slovenskega plavanja na

svetovnih prvenstvih”, od katere je minilo že dvaintrideset let. Glavni cilji plavalcev so

bili osebni in državni rekordi, olimpijska norma A, polfinala, finala, tudi kolajna.

»Korošec še zdaleč ne išče izgovorov« (Delo, 3.8.2015).

Osnovni cilj in uravnilovka za vse plavalce je priti med šestnajst najboljših, kar

pomeni polfinale SP. Pri tem cilju, ki je bil vsekakor dosegljiv, se je zalomilo Damirju

Dugonjiću na sto metrov prsno. In ker bi pričakovali, da se bo našel kak izgovor, je

bilo prav nasprotno in tako je bilo zapisano tudi v Delu: “Korošec še zdaleč ne išče

izgovorov”.

»Napočil čas za še dve vrhunski plavalki« (Delo, 4.8.2015).

»Na prizorišču navdušila nova čudežna Američanka, 18- letna

Katie Ledecky« (Delo, 4.8.2015).

S samimi superlativi so opisovali Američanko, ki šteje osemnajst let, Katie Ledecky. V

vseh kategorijah, v katerih je nastopila, je osvojila odličje in takšna zgodba se pojavi

le redko. Primerjali bi jo lahko s soplavalcem iz reprezentance Michaelom Phelpsom

po uspešnosti in izkupičku glede odličij na posamičnem svetovnem prvenstvu.

„...prvi adut med plavalci v Kazanu“ (Večer, 30.7.2015).

„...med najbolj izkušenimi v reprezentanci“ (Večer,

30.7.2015).

»Ni le vadil, garal je« (Večer, 30.7.2015).

»Najboljši slovenski plavalec« (Večer, 1.8.2015).

Pred samim prvenstvom je bilo največ besed namenjenih Damirju Dugonjiću, ki je s

svojimi preteklimi rezultati upravičil nekakšno vlogo favorita oz. tistega, na katerega

se lahko zanesemo, da bo prispeval najboljše rezultate. Kot je bilo rečeno v članku,

“ni le vadil, garal je”, se vidi, da je za vrhunske rezultate potrebno ogromno odrekanja

in garanja.

„Ne boš me premagala" (Večer, 4.8.2015)

Na tak načina se je vzpodbujala Korošica Gaja Natlačen. Ob koncu plavalne

discipline sta s sotekmovalko prišli precej blizu druga drugi in takrat si je mislih

izrekla te besede “Ne boš me premagala”, in iztisnila še zadnje atome moči proti novi

solidni uvrstitvi.

“Še en odličen nastop je včeraj popoldan uspel Gorenjki Anji

Klinar”(Večer, 6.8.2015).

Anja Klinar “Včeraj dosegla še tretjo vrhunsko uvrstitev

deveto mesto na 400 m mešano, mesto za finalom” (Večer,

10.8.2015).

Zraven Damirja Dugonjića je še Anja Klinar plavalka, ki je zmožna poseči po visokih

uvrstitvah. To je bila ena izmed njih in zato je pisec članka uporabil zapis “vrhunska

uvrstitev”, saj je dejansko zaostala le mesto za finalom, kar je ena njenih najboljših

uvstitev na SP.

4.1.4 Analiza primerov: pozitivna čustva

»...optimistična klubska kolegica« (Delo, 22.7.2015).

Optimizem je vel iz Gaje Natlačen. Veselila se je novega izziva na SP v Rusiji.

Optimizma z njo ni delila Tjaša Oder, saj je bila menja, da se je na to sezono

poripravljala enako zagreto kot za prejšnjo, vendar se to ni odražalo v rezulratih. Zato

upa, da bo ta počitek pred začetkom prvenstva koristen.

»Navdušena nad razmerami za vadbo« (Delo,30.7.2015).

Sklepna dva tedna pred največjim tekmovanjem predolimpijske sezone si je za

pripravo na slovenski obali vzela beloruska in poljska reprezentanca. Med vsemi je

bila še posebej zadovoljna z razmerami za vadbo Aleksandra Herasimenija, dvakrat

srebrna na zanjih OI v Lndonu. Pripravljalni meseci so bili izbrani tudi v drugih

državah kot so Tajska, Francija in Kirgizija, kjer je bila navdušena nad pripravami, še

posebej nad slednjo lokacijo.

Vesela sem, da je 400 m prosto na sporedu prvi dan, ker sem

v tej disciplini najbolj samozavestna. »… je optimistka

Klinarjeva, ki letos tudi ni imela težav z ramo, ki so jo

pestile še lani« (Ekipa, 1.8.2015).

»Od Slovencev najbolj zadovoljna Anja Klinar« (Delo,

3.8.2015).

Prvo ime slovenskega tabora je bila tako prekaljena

Jeseničanka Anja Klinar… z dosežkom kot z uvrstitvijo je

bila zelo zadovoljna (Ekipa, 3.8.2015).

»...je bil zadovoljen Maiborčan Martin Bau« (Delo,

3.8.2015).

Zadovoljstvo je črpala iz uspešne uvrstitve na 400 metrov prosto, kjer je s časom

4:08,57 osvojila deseto mesto in osvojila še drugo normo za olimpijske igre. Zaenkrat

ji še ni uspelo osvojiti nastopa v finalu, za kar se bo še morala nekoliko potruditi. Prav

tako je bil z nastopom zadovoljen Martin Bau, kjer je osvojil normo za naslednje

evropsko prvenstvo, zato je z nasmehom zapuščal Areno Kazana.

»Natlačnova po 11. mestu med svetovno elito ni skrivala

nasmeha« (Delo, 4.8.2015).

“Nasmejana zapuščala prizorišče svojega sklepnega tekmovanja

v tej sezoni” (Delo 5.8.2015).

“Prav ti dve plavalki sta me za zdaj najbolj razveselili”,

je bil jasen selektor (Delo 4.8.2015).

Gre za analizo nastopov do tistega dne. Kot je že sam omenil, sta ga najbolj

razveselili Anja Klinar in Gaja Natlačen. Izpostavil je deseto mesto Klinarjeve, kot še

poseben uspeh. Čeprav bi si želel tudi kakšen finalni nastop pa bo očitno za to še

potrebno nekoliko počakati.

»Zelo sem zadovoljen s petim mestom, to seveda je uspeh

zame. Ne pa tudi s časom« (Večer, 6.8.2015).

Damir Dugonić je na 50 metrov prsno osvojil peto mesto. Čeprav je rekel, da je s tem

zadovoljen, bi ob ostalih izjavah, ki jih je dal, vzeli to pod vprašaj. Vsak nastop se

ovrednoti z dveh zornih kotov: eden je mesto, katero je posameznik dosegel, drug je

čas, ki ga je športnik dosegel. Predvsem čas je bil tisti, ki mu ni šel na roko, plaval je

nekoliko slabše kot v polfinalu in kazen je takoj tukaj. (Izključitev iz boja za stopničke,

kar bi bil največji uspeh, ki si ga bi uspel zamišljati). In uspeh v celotnem obsegu se

meri, ko se uvrstitev in čas skladata po pričakovanjih oz. nad pričakovanji, ki jiih

športnik ima.

4.1.5 Analiza primerov: negativna čustva

»Razočaranja ni skrival udarni slovenski adut« (Delo

3.8.2015).

“Sedemnajsto mesto je z vidika pričakovanj, tako njegovih

kot javnosti, vsekakor razočaranje, popravni izpit ga čaka

na pol krajši razdalji” (Ekipa, 3.8.2015).

“… nisem zadovoljen…” (Ekipa, 3.8.2015).

»Kazanskega uvoda si ne bosta ohranili v prav lepem spominu«

(Delo, 4.8.2015).

»Po dveh dneh prvenstva se je dobra volja prepletala s

slabo« (Delo , 4.8.2015).

»Nad Koroščevim uvodom pa selektor ni bil nikakor navdušen«

(Delo, 4.8.2015).

Bazenski del plavalnega prvenstva se je začel drugega avgusta in seveda v

odvistnosti od plavalnih rezultatov, ki so jih pokazali. Na začetku se je vzpostavilo

določeno vzdušje in volja med plavalci. Damir Dugonjić je nastopil v svoji prvi

disciplini, ki je bila 100 metrov prsno. Stvari se mu niso izšle najbolj po načrtu, saj je

bil prepočasen za polfinalno preizkušnjo. To se ni skladalo z osnovnimi cilji, ki jih je

pred prvenstvom izrekel selektor, da bi se naj plavalci uvrščali oz. prišli med

najboljših šestnajst. To pomeni plavati vsaj v polfinalu SP. Najbolj bistveno je, da se je

Korošec po tem psihično postavil na noge, se na neki način resetiral in pozabil ta

rezultat, da se je lahko skoncentriral na preostalo plavalno preizkušnjo 50 metrov

prsno.

»Nestrpno pričakovanje popravnega izpita za vodilnega aduta

Damirja Dugonjića« (Delo, 5.8.2015).

Pisec članka je njegovo naslednjo preizkušnjo, 50 metrov prsno, označil kot popravni

izpit. Pri plavalcu je zelo bistvenega pomena, da se lahko hitro pobere po neprijetni

izkušnji, saj si discipline sledijo z veliko hitrostjo in venomer je potrebno biti

skoncentriran na to, kar prihaja.

»Bil razočaran nad časom 27,23« (Delo, 6.8.2015).

“Dugonjić tako še eno veliko tekmovanje zapušča z vrhunskim

rezultatom, a hkrati nezadovoljen, saj bi lahko osvojil še

kaj več” (Večer, 6.8.2015).

»To je bil očitno neki drugi Damir,« je po analizi slabe

predstave razočarano ugotavljal trener Matija Medvešek (Delo

7.8.2015).

Damir Dugonić in njegov trener Matija Medvešek nista našla vzpodbudnih besed po

zaključku nastopa na 50 metrov prsno. Dejstvo je, da je v polfinalu Damir pokazal,

kaj zmore narediti in tega mu ni uspelo potrditi v finalu, vendar je bilo njegovo

plavanje slabše in od tukaj prihaja nezadovoljstvo. Damir še sam ni znal pojasniti, od

kod takšna razlika med časoma polfinala in finala. Kot je kasneje Damir dejal,

potrebno bo narediti analizo nastopa, da vidi, kje je šlo kaj narobe.

»Tjaši Oder ...Črne misli so se uresničile ob povsem

ponesrečeni predstavi na 1500 m prosto« (Delo , 8.8.2015).

„Velenjčanka Nastja Govejšek je razočarana zapuščala bazen“

(Večer, 3.8.2015).

“Razočarana je bila mlada Velenjčanka Nastja Govejšek, ki je

pregorela v veliki želji” (Ekipa, 3.8.2015).

Tako Tjaši Oder kot Nastji Govejšek se plavalno ni izšlo. Plavanje je bilo prepočasno

v primerjavi s konkurenco in zato je pisec članka napisal: “Razočarana zapušča

bazen”. Večina rezultatov je odraz priprav na tekmovalno sezono in pri njiju se je

zgodilo, da v posamezni disciplini nista uresničili svojih pričakovanj, zato je bilo toliko

težje komentirati izid.

4.1.6 Analiza primerov: privatne zadeve

»Gaja gre končno na morsko obalo« (Delo, 5.8.2015).

Gaja Natlačen že dve leti ni bila na morskih počitnicah, saj ji časovno ni zneslo.

Predvsem zaradi natrpanega urnika in tekmovanj mladinskega svetovnega

prvenstva. Vsak športnik potrebuje premor, da se lahko pošteno odpočije od

tekmovalne sezone in tako je tudi v tem primeru, zato je prav, da si vzame kak teden

premora, kjer misli preusmeri na povsem druge stvari, za razliko od tekmovalne

sezone.

»Razkrila svojo zadnjo odločitev o popolni vrnitvi v domače

kraje« (Delo, 8.8.2015).

„Sem se odločila, da se ne vračam v ZDA, ampak v Slovenijo“

(Večer, 4.8.2015).

“...odločila, da se ne vračam v ZDA” (Ekipa, 4.8.2015)

Tjaša Oder se je v študijskem obdobju življenja preselila v Ameriko v upanju, da je to

prava poteza za šolske obveznosti in športne poti. Pri sledenjem se je nekoliko

uštela, saj kljub obsežnim treningom rezultati niso šli navzgor, so stagnirali. Sama je

bila mnenja, da je bil problem menjava trenerja, kar je prav tako pustilo slabe

posledice na njeni karieri. Zato se je odločila, da se vrne v Slovenijo in tukaj nadaljuje

svojo športno pot.

»Razplavanje, kot rečejo plavalci, sta pospremila njegova

starša skupaj s soprogo Camillo Salem Dugonjič in njeno

sestro« (Večer,30.7.2015).

„Damirjeva mama Fazila Dugonjič je ob robu bazena lovila

sina, da bi ga fotografirala s telefonom pred odhodom na

pomembno preizkušnjo“ (Večer, 30.7.2015).

Preden se je Damir odpravil v Kazan, je opravil še krajši trening oz. razplavanje,

toliko, da obdrži stik z vodo. Pri tem so bili ob njemu starši, ki bodo v času prvenstva

stiskali pesti za svojega sina. Ob starših so bili zraven še žena Camilla in njena

sestra. Podpora športniku je izjemnega pomena pri njegovem udejstvovanju v športu,

da so bližnji ob njem, da verjamejo vanj.

„Selitev v Slovenijo namesto kombiniranja življenja v

Sloveniji in Ameriki, od koder prihaja žena, spremenila

njegov življenjski slog, saj končno lahko živi z ženo pod

isto streho“ (Večer, 30.7.2015).

Tako kot Tjaša Oder se je tudi Damir Dugonjić odločil, da za svoje stalno bivališče

vzame Slovenijo. Do sedaj sta z ženo sedela na “dveh stolih”, saj se še nista mogla

odločiti, kje bi bila, naposled je le padla odločitev. Za športnika je to zelo pomembno,

da ima stabilnost z vseh vidikov, še posebej s strani stalnega prebivališča, saj je

potem lažje načrtovati določene stvari.

4.1.7 Analiza primerov: humor

"Zasebno sem srečen, veliko mi pomeni, da je tudi Camilla

srečna, da imava svoj mir in svoj vrt na Suhem Vrhu. Čeprav

je pridelkov na najinem vrtu že toliko, da sem se bučk že

naveličal" (Večer,30.7.2015).

„Še zmeraj rad poje kaj sladkega in mastnega, zlasti

burek“(Večer, 30.7.2015).

Športniki pazijo na to, kaj jedo, da je to predvsem zdrava hrana, ki dobrodejno

učinkuje na njegov metabolizem. Predvsem na to, da ga pospešuje zato, da lahko

dosega boljše rezultate. Prav na ta račun se je pošalil, da v poplavi zdravega

prehranjevanja še zmeraj rad poje kaj sladkega in mastnega. Drugače mu hrano

pretežno pripravlja žena Camilla, s katero je zelo srečen.

4.1.8 Analiza primerov: pretirano čustvovanje

»objokana Nastja Govejšek še zdaleč ni potrdila svojih

pričakovanj« (Delo, 3.8.2015).

Nastja Govejšek je na 100 metrov delfin osvojila 39. mesto in to jo je pognalo v jok.

Očitno je šlo za trenuten izbruh čustev ob zavedanju, da je daleč od svojih

pričakovanj, kar se tiče uvrstitve v omenjeni disciplini. Vendar je najpomembnejše pri

športniku to, da se zna pobrati, na neki način resetirati, pozabiti slabo in se usmeriti v

nove podvige, ki so pred njimi. In sicer trije nastopi, ki so strnjeni v tri dni

zaporedoma.

‘‘Meni kar solze tečejo," je bila Fazila Dugonjič prežeta s

čustvi“ (Večer, 30.7.2015).

Fazila Dugonjić, mama Damirja Dugonjića, je vselej bila čustvena, še posebej ob

uspehih Damirja ali drugih plavalcev iz kluba. Ob tem trenutku je ugotovila uspeh

plavalcev iz domačega kluba in očitno je v navalu pozitivnih čustev od sreče potočila

kakšno solzo.

Poudarek pri poročanju je v največji meri namenjen Damirju Dugonjiću

- se sprejme.

Največ prostora so tiskani mediji posvetili Damirju Dugonjiću, ki so ga označevali s

prvim adutom med slovenskimi plavalci v Kazanu, med najbolj izkušenimi v

reprezentanci, za ta trenutek najboljšega slovenskega plavalca. Takšne oznake

podvigovanja so dajale upanje, da bo na prvenstvu osvojil, to kar slovensko plavanje

čaka že več kot trideset let, medaljo s svetovnega prvenstva. Predvsem če gledamo

z vidika intervjujev, jih je dal daleč največ, ostali plavalci so večinoma bili omenjeni v

reportažah, kakšne čase so dosegli, pri Damirju pa je bila še močnejša zastopanost z

intervjuji tako pred kot po plavalnih nastopih.

Značilni pristopi poročanja so prisotni v veliki meri (poudarjanje

športnikove moči in spretnosti ter pozitivnih čustev) - se sprejme.

V veliki večini so pisci uporabljali pri pisanju poudarke na moči, spretnosti in

besednih zvezah, ki so to potrjevale (ni le vadil, garal je; ne boš me premagala;

napočil čas za še dve vrhunski plavalki). Pojavilo se je tudi nekaj tipičnih značilnosti

pisanja nemoči, čustvovanja in negativnih čustev, vendar je bilo tega v manjši meri,

nikakor ne večina.

4.2 Analiza fotografij v člankih s SP v Kazanu

V časnikih so mnogokrat uporabljene fotografije športnikov, ki so v pasivni vlogi. To

pomeni, da v trenutku na fotografiji niso upodobljeni med igro v svojem športu, niso

fotografirani »med akcijo«. Ravno nasprotno pa velja za fotografije, ki predstavljajo

aktivno vlogo. Na taki fotografiji vidimo jasno aktivnost v športu, v katerem športnik

sodeluje.

Skupno je bilo objavljenih 35 fotografij. 13 jih je bilo v Delu, 7 v Večeru, 15 v Ekipi. V

analizi smo jih v prvi fazi razdelili na primere, kjer so plavalci v aktivni vlogi, nato

portret in na koncu v kategorijo ostalo. Spodnji graf prikazuje naveden pregled

posamezne vrste fotografij glede na kategorijo in časnik v katerem je bil izdan.

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

Športnik v aktivni vlogi Portret Ostalo

Pregled števila posameznih slik glede na kategorijo

Delo Ekipa Večer

4.2.1 Športnik v aktivni vlogi

4.2.2 Portret

Pojavile pa so se tudi fotografije, ki so prikazovale pasivno vlogo plavalcev, to so

slike od 17 do 31. Predvsem so se v tem primeru pojavljale v večji meri ženske

plavalke (Špela Perše, Anja Klinar, Aleksandra Herasimenija, Gaja Natlačen in Nastja

Govejšek), od moških se je v tej kategoriji pojavil edino Damir Dugonjić. Zdi se, kot

da pisci člankov niso imeli velikega nabora slik, tako se je npr. radovoljiška plavalka v

daljinskem plavanju Špela Perše dvakrat predstavlila v zelo podobnem portretu,

namesto da bi zamenjali in dali različne slike ob člankih. To se predvsem vidi pri

mlajših plavalkah, kjer je zelo malo slik, kjer se prikazujejo v aktivni vlogi, več pa v

obliki pasivnih portretov. Enako velja za Nastjo Govejšek in Gajo Natlačen, ki sta se

tudi predstavili pretežno preko portretov.

4.2.3 Ostalo

Zraven slik, ki so prikazovale aktivno vlogo športnikov in pasivnih portretov, so tukaj

še slike, ki sodijo v tretjo kategorijo in prikazujejo zmagoslavja ob koncu preplavanih

disciplin, kjer je sledilo slavje, ali ujete plavalce ob bazenu s plavalno druščino. To so

slike od 32 do 35. V tej kategoriji so bili zastopani tako moški kot ženske, pretežno

tisti, ki so bili uspešnejši na prvenstvu (Katie Ledecky, Katinka Hosszu, Adam Peaty

in Damir Dugonjić)

Hipoteza 3: Moški udeleženci tekmovanj so se na naslovnicah oz. slikovnih gradivih

pojavljali več kakor ženske - se sprejme

Glede na celotno analizo fotografij lahko rečemo, da so se moški za odtenek več

pojavljali v slikovnih gradivih kakor ženske. Prikazovali so jih predvsem v aktivni

vlogi, v plavalnih podvigih in podobno. Ženske so se v slikovnih gradivih pojavljale

nekoliko manj in več je bilo fotografij, kjer so bile prikazane v pasivni vlogi kot portret.

Eden od razlogov je tudi v prepoznavnosti, saj je najbolj prepoznavna oseba v

plavalni reprezentanci Damir Dugonjić.

4.3 SP v Kazanu na naslovnicah

Ob pregledu vseh časnikov iz obdobja pred, med in po SP v Kazanu smo ugotovili,

da SP na samih naslovnicah niso pretirano izpostavljali. Od štiriinpetdesetih člankov

so se le trije pojavili na naslovnici. Dvakrat v Ekipi in enkrat pri Delu. Največkrat je šlo

za opis plavalnega dogodka, ki je štel za pomembnejšega na SP. Praviloma za

discipline Damirja Dugonjiča.

Hipoteza 4: V času svetovnega prvenstva so plavanje oz. plavalci zavzeli celotno

naslovnico vsaj enkrat, če ne večkrat - se ovrže

Naslovne strani časopisja so le redkokdaj zajemale novice o SP v Kazanu. Dvakrat je

prišlo do omembe v Ekipi in enkrat v Delu. Pri čemer ni šlo za celotno naslovnico,

temveč so se pojavili v vseh treh primerih v spodnjem levem kotu, tako slika kot opis

trenutnega dogajanjana prvenstvo. V bistvu je šlo za spremljanje nastopov Damirja

Dugonjića. Časniki SP na naslovnicah niso pretirano izpostavljal.

10.

V preteklem stoletju so se mediji izjemno razvili. Elektronske informacije potujejo

hitreje kot kadarkoli do sedaj. To velja tako s strani televizije, radia kot tiskanih

medijev. Že od malih nog so nam mediji podajali ogromno informacij, ki jih je bilo

potrebno procesirati in umestiti v naš način razmišljanja. S tem so imeli velik vpliv na

naše odraščanje. Skozi primarno socializacijo so nam oblikovali vzorce razmišljanja,

v katerih se miselno gibljemo. Nam govorijo, kaj je dobro, kaj zlo, kaj se sme in kaj

ne. Na podlagi tega se nam oblikujejo naše norme in vrednote. Za nas so še posebej

pomembni športni mediji, ki poročajo o športu. Še posebej se velikost medijskega

športa odraža v tem, koliko ima gledalcev, ki spremljajo športne dogodke preko

televizije, poslušalcev preko radia in bralcev časopisov, ki informacij ne prejmejo

neposredno, vendar s krajšim zamikom. Množični mediji nam dajo predvsem

predstavo, ki jo imamo o današnjem športu. Novice, ki jih prejemamo, niso “najdene”

zbrane, ampak ustvarjene, kar je del novinarskega poklica. Nas zanima njihovo

poslanstvo, na kak način pišejo o naših športnikih, kako jih predstavijo, kako

predstavijo njihove rezultate, življenjske zgodbe, ali delajo razlike med športniki ali jih

tretirajo enako oz. objektivno. Če se pojavijo razlike, kakšne so te razlike, ali so le te

bistveno pomembne ali ni tako veliko razlik. V naši raziskavi se je videlo, da je

prihajalo do določenih razlik, če navedemo samo v enem primeru analize telesnega

izgleda Tjaše Vozlove, kjer so novinarji poročali o njenih odvečnih kilogramih; kar je

bilo zanimivo, je to, da v moškem delu ni bilo nikjer moč zaslediti komentarjev o

telesnem izgledu športnikov, kar bi nadvomno bilo povsem normalno, saj plavalci

veljajo po telesni konstituciji za mezomorfe in tako ene izmed bolje grajenih atletov v

športni srenji. Zasledili smo, da se je komentiranje videza osredotočalo le na ženski

del. Tako se vidi, da so mediji nasičeni s podobo teles, videzom in priporočli, kako

ohratiniti mlado zdravo telo. Neprestano teče nekakšna primerjava z lažnimi ideali, ki

nam jih ponuja družba, kar povzroča nezadovoljstvo z lastnim telesom, ker bi radi bili

drugačni. V primeru Tjaše Vozelj vitkejši. Tako velikokrat ženske pradstavljajo kot

spolne objekte, kjer opisujejo njihov videz, koliko so vizualno atraktivne in šele nato

njihove športne dosežke. Bilo je še več takšnih primerov in seveda samo na ženski

strani, npr.: “Domače občinstvo je najbolj navdušila mična dolgolaska Julija

Jefimova”, “postavna svetlolaska, pač po vzorcu športnic z evropskega severa”, noče

pretiravati z delom v telovadnici, kar je opazno tudi na njeni postavi, kjer ni videti

ekstremne mišične mase”. Očitno imajo po novinarjevem mnenju na severu prav

vzorec kako naj bi izgledala športnica saj je zapisal- postavna svetlolaska po vzorcu

z evropskega severa. Očitno želi pisec poudariti lepoto plavalk. Prav tako so se

ženske edine pojavile pri kategoriji pretiranega čustvovanja, kjer je bila najbolj

izrazita Nastja Govejšek “Objokana Nastja Govejšek še zdaleč ni potrdila svojih

pričakovanj”. Očitno je šlo za trenutni čustven izbruh ob tem, ko se je zavedala, da se

njena pričakovanja ne pokrivajo z realnimi uvrstitvami, ki jih dosega v bazenu.

V diplomski nalogi smo pod drobnogled vzeli tiskane medije, kaj in kako pišejo o

določenm športnem dogodku. V našem primeru smo se osredotočili na SP v Kazanu,

kjer smo nadrobneje pregledali, kaj se je pisalo v času svetovnega prvenstva o

plavanju v časnikih Delo, Večer in Ekipi. Vzeli smo obdobje od 24.7.- 9.8.2015.

Kazan je mesto z bogato tradicijo športnih dogodkov, gostili so že univerziado,

svetovno prvenstvo sabljačev in sedaj svetovno prvenstvo v plavanju. V plavanju se

je prijavilo rekordnih 2651 športnikov iz sto devetdesetih držav, med njimi je enajst

Slovencev. Slovenska odprava bo v celoti štela dvajset članov, devet od njih je

spremljevalcev (trenerji idr.). Posebnost tokratnega prvenstva je bilo v tem, ker so

plavalci nastopali na nogometnem stadionu, kjer sta bila postavljena dva montažna

bazena. Tako si bo lahko plavalna tekmovanja ogledalo več kot dvanajst tisoč

gledalcev. Vodni športi bodo v ospredju sedemnajst dni, kolikor bo trajalo prvenstvo.

Prvenstvo se deli na dva dela, in sicer prvi del kjer bo daljinsko plavanje, kjer nas

zastopa Špela Perše kot edina predstavnica in bazenski del, ki bo trajal od drugega

do devetega avgusta. Slovenska reprezentanca največ pričakuje od Korošca Damirja

Dugonjiča, ki je s prejšnjimi rezultati potrdil, da je medalja dosegljiva. Na

predzadnjem svetovnem prvenstvu se mu je izmuznila dvakrat le za nekaj stotink

sekunde.

Ugotovili smo, da se je največ medijskega prostora namenilo Damirju Dugonjiću, ki je

veljal za najbolj izkušenega v reprezentanci in največjega favorita med slovenskimi

plavalci za najvišje uvrstitve. Predvsem je bila razlika opazna v številu intervjujev, ki

jih je dal v odnosu na ostale plavalce, ki so po večini bili rezultatsko pokriti preko

reportaž v smislu navajanja rezultatov, ki so jih dosegli. Pri Damirju se je zmeraj ob

rezultatu pojavilo še mnenje, občutil med, plavanjem in splošno razpoloženje, ki ga je

občutul med pred in po tekmovanju v določeni disciplini. Prav tako se je to videlo pri

njem pri slikovnih gradivih, kjer se je edini dvakrat pojavil na naslovnici. Čeprav ni

zajel celotne naslovnic, se je vendarle videlo, da izstopa po tej plati.

Moški so se več pojavljali na slikovnih gradivih in predvsem so njihove slike

prikazovale športnika v aktivni vlogi, v vlogi boja za najvišje uvrstitve. V njih se je

videla pretežno bojevitost. Medtem ko so ženske slike bile velikokrat v obliki portreta

in manj v aktivni vlogi, se je s tem povečevalo prikazovanje v pasivni vlogi. Tako je

bila velika razlika med moškimi in ženskami, saj se je tukaj pojavila spet tista tipična

delitev, kot smo jo videli pri opisovanju izgleda in pretiranem čustvovanju. Zakaj

ženske niso bile prikazane v tako bojevitih linijah in slikah, saj vendarle gre za

svetovno prvenstvo? Zdelo se je tudi, kot da novinarji niso imeli enakega nabora

razpoložljivih slik pri ženskem kot pri moškem delu. Pri Damirju Dugonjiču so imeli v

tem primeru precej velik nabor za razliko od ženskega dela, kjer so bile manj

prepoznavne in so morali po “sili razmer” dati kakšno sliko iz preteklosti v stilu

portreta, saj niso imeli kakšne boljše slike. To še posebej velja za mlajše plavalke, ki

niso tako dolgo v plavalni srenji kot drugi.

Največkrat se je v člankih poudarjala športnikava moč, spretnost in pozitivna čustva.

To se je videlo v besedilu, kjer so se pojavljali stavki kot so: “ Ni le vadil, garal je”, “Ne

boš me premagala”. “Napočil je čas še za dve vrhunski plavalki”. Če pogledamo

naslovnice, se pretirano niso izpostavljali, saj je niso niti enkrat zavzeli v celoti. Trikrat

so se pojavili v spodnjem levem kotu. Šlo je za spremljavo nastopov Damirja

Dugonjića.

11.

Boyle, R. in Haynes, R. (2000). Power Play – Sports, The Media & Popular Culture.

London: Pearson Education Limited.

Cashmore, E. (1996): Making Sense of Sport. Routledge, London, New York. Catsis, R. J. (1996): Sports broadcasting. Oklahoma State University, Nelson-Hall

Publishers, Chicago.

Časnik Delo – članki o SP v Kazanu: obdobje med 24. julijem in 9. avgustom 2015.

Časnik Ekipa – članki o SP v Kazanu: obdobje med 24. julijem in 9. avgustom 2015.

Časnik Večer – članki o SP v Kazanu: obdobje med 24. julijem in 9. avgustom 2015.

Doupona, M. T. in Petrović K. (2007). Šport in družba: sociološki vidik. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Erjavec, K. in Poler, K. M. (2007). Kritična diskurzivna analiza novinarskih

prispevkov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Gosenca, S. (2004). Šport in mediji – športni spektakli in zvezdništvo v športu:

Dolenjski šport. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Juba, K. (2010). Zdravi in aktivni, plavanje. Tržič: Učila Internacional.

Jurak, G. in Kovač, M. (1998). Morski konjiček, priročnik za učenje plavanja.

Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.

Kapus, V. (2002). Plavanje, učenje: slovenska šola plavanja za novo tisočletje.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kellner, D. (2003): Media Spectacle. Routledge, London & New York.

Košir, M. (1988). Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Košir, M. in Ranfl R. (1996): Vzgoja za medije – prvi slovenski učbenik za starše,

vzgojitelje in učitelje. Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Košir, M. (1997). Nasilje na športnih prireditvah in vloga policije pri preprečevanju

nasilnega obnašanja navijačev v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve.

Mulec, N. (2000): Športni dnevno informativni program na televiziji. Diplomsko delo.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Petrović, K. in Doupona, T. M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

Plesec, M. in Doupona, T. M. (2002). Nogomet in družba. Preporod nogometa v

Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.

Ropret, M. (2004). Etični problemi športnega novinarstva. Diplomska naloga,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Rowe, D. (1995): Popular Cultures – Rock Music, Sport and the Politicd of Pleasure.

London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage.

Strel, J. (1997): Šport v Sloveniji 92-96. Ministrstvo za šolstvo in šport, Ljubljana.

Šugman, R. (1998): Organiziranost športa doma in v svetu. Univerza v Ljubljani –

Fakulteta za šport, Ljubljana.

Tušak, M. (1994). Motivacija in šport. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v

Ljuvljani. Oddelek za psihologijo.

Wenner, L. A. (1989): Media, Sports and Society. Sage Publications, Inc., Newbury

Park, California.

Whannel, G. (1992): Fields in vision – television sport and cultural transformation.

Routledge, London, New York.