22
Pujsi in prasci Če v pragozdu drevo pade na tla, pa ni zraven nikogar, ki bi ta padec zabeležil, je torej drevo padlo...ali uradno še stoji? Ali pa, če se na ozemlju, ker se že več desetletij arabci in židje prepirajo, kdo bo obstal in ostal, zgodi gnusen zločin nad civilnim prebivalstvom, kjer Izraelci zraketirajo avtobus arabskih šoloobveznih otrok, pa je trenutna politika globalnih informacijskih mrež taka, da ne objavlja novic, v katerih Izraelci izpadejo kot kruti okupatorji (kar po mnenju nekaterih tudi so)...so arabski otroci zato še živi? Ali so še bolj mrtvi, saj ni o njih ostala niti črka na papirju? Breda Luthar ugotavlja, da se je javna sfera konec dvajsetega stoletja bistveno razširila in preobrazila v kompleksen javni prostor medijske kulture. Noam Chomsky ugotavlja, da v primeru Izraela lahko celotno politiko poročanja o konfliktu v zahodnjaških časopisih zreduciramo na »Izrael se brani, arabci napadajo.« Kdo ima prav? Najbolj tipičen argument liberalnih zagovornikov množičnih medijev se glasi: »Berite (glejte, poslušajte) več virov informacij...ustvarite si LASTNO mnenje!« Vprašanje, s katerim z njihovih ust izbrišemo kako-sem-jaz-dober nasmešek, je »Kaj pa če določena informacija ni bila nikjer objavljena?« Že dolgo so mediji podjetja z delničarji, ki služijo na račun oglasov in naročnikov/plačnikov programa, ki se v njih izvaja. In ker smo ljudje znani po tem, da plačujemo tisto, kar nas veseli oziroma nam je všeč... Če to trditev razvijemo do konca, pridemo do rezultata: » Meni nevšečne stvari ne bom plačeval. Ker jih ne bom plačeval, jih ne bodo objavljali. Ker jih ne bodo objavljali, ne bodo prišle v našo zavest...ne bodo obstajale.« Fino, ne? Blumer je izjavil, da je javno mnenje tisto mnenje, ki ga ima najbolj zainteresirana interesna skupina. Če to apliciramo na arabsko-židovski konflikt, mar to pomeni, da je arabcem v interesu, da jih slikajo kot brezčutne, ubijalske stroje? In če temu ni tako, zakaj potem po Blumerju niso zainteresirani, da bi se stanje spremenilo? In če interes je...kaj hudiča potem počnejo? Pri Blumerju je v teoriji situacija malo bolj rožnata. On predpostavlja enakost pogojev oziroma start ob isti uri za vse interesne skupine. Pri arabcih ni težava v tem, da niso zainteresirani, problem je, da v dirki z izraelci nimajo enakih

Eseji pri predmetu Javnega mnenja

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

Pujsi in prasciČe v pragozdu drevo pade na tla, pa ni zraven nikogar, ki bi ta padec zabeležil, je torej drevo padlo...ali uradno še stoji? Ali pa, če se na ozemlju, ker se že več desetletij arabci in židje prepirajo, kdo bo obstal in ostal, zgodi gnusen zločin nad civilnim prebivalstvom, kjer Izraelci zraketirajo avtobus arabskih šoloobveznih otrok, pa je trenutna politika globalnih informacijskih mrež taka, da ne objavlja novic, v katerih Izraelci izpadejo kot kruti okupatorji (kar po mnenju nekaterih tudi so)...so arabski otroci zato še živi? Ali so še bolj mrtvi, saj ni o njih ostala niti črka na papirju?Breda Luthar ugotavlja, da se je javna sfera konec dvajsetega stoletja bistveno razširila in preobrazila v kompleksen javni prostor medijske kulture.Noam Chomsky ugotavlja, da v primeru Izraela lahko celotno politiko poročanja o konfliktu v zahodnjaških časopisih zreduciramo na »Izrael se brani, arabci napadajo.« Kdo ima prav?Najbolj tipičen argument liberalnih zagovornikov množičnih medijev se glasi: »Berite (glejte, poslušajte) več virov informacij...ustvarite si LASTNO mnenje!« Vprašanje, s katerim z njihovih ust izbrišemo kako-sem-jaz-dober nasmešek, je »Kaj pa če določena informacija ni bila nikjer objavljena?« Že dolgo so mediji podjetja z delničarji, ki služijo na račun oglasov in naročnikov/plačnikov programa, ki se v njih izvaja. In ker smo ljudje znani po tem, da plačujemo tisto, kar nas veseli oziroma nam je všeč...Če to trditev razvijemo do konca, pridemo do rezultata: » Meni nevšečne stvari ne bom plačeval. Ker jih ne bom plačeval, jih ne bodo objavljali. Ker jih ne bodo objavljali, ne bodo prišle v našo zavest...ne bodo obstajale.« Fino, ne?Blumer je izjavil, da je javno mnenje tisto mnenje, ki ga ima najbolj zainteresirana interesna skupina. Če to apliciramo na arabsko-židovski konflikt, mar to pomeni, da je arabcem v interesu, da jih slikajo kot brezčutne, ubijalske stroje? In če temu ni tako, zakaj potem po Blumerju niso zainteresirani, da bi se stanje spremenilo? In če interes je...kaj hudiča potem počnejo? Pri Blumerju je v teoriji situacija malo bolj rožnata. On predpostavlja enakost pogojev oziroma start ob isti uri za vse interesne skupine. Pri arabcih ni težava v tem, da niso zainteresirani, problem je, da v dirki z izraelci nimajo enakih pogojev. V vojni globalnih medijev tipa CNN in multinacionalnih korporacij imajo arabske lokalne televizije zelo malo možnosti. Tudi racionalnost in oblikovanje javnega mnenja skozi debato in konsenz je pomemben del teorije, ki v praksi zdrži tako dolgo kot riba na suhem. Dragi Blumer...kdo pa danes še razmišlja? Kdo se pa še pogovarja in razpravlja? Važni so zasebni interesi elite, ki se nam, smrtnikom, kažejo skozi hrano, ki nam jo v možgane tlačijo informacijske korporacije. Izrael – dobro, arabci – slabo, krščanstvo – dobro, islam – slabo...ad infinitum. Odločanje je prepuščeno refleksom, ne pa racionalnemu umu. Včasih so rekli: »Povej mi kaj bereš, in povem ti kdo si.« Danes? Danes je edina razlika v tem, ali bereš ali ne. Vse je isto. Pluralizem medijev? Mogoče v obliki črn in velikosti strani...ne pa tudi informacij. Zaller trdi, da imajo množični mediji vpliv na politično telo. Kdo pa ima vpliv na množične medije? Kdo varuje varuhe?Eno od pravil novinarstva pravi, da je novica toliko bolj zanimiva, kolikor bolj so vanjo vpleteni elitni narodi. Druga pravi, da je zabava pomemben faktor novic. Hej, arabčki...poskusite na malo bolj zabaven način umirati...in za božjo voljo...dajte malo na ugled. Niste elita...Koga briga, če je to vaša zemlja, vaš svet in je Izrael samo peskovnik za ameriško vojsko, ki pod pretvezo »humanitarne pomoči« in »mirovnega procesa« dobavlja izraelcem orožje in opremo. Dokler bodo CNN, BBC, STA in ostale tričrkovne tvornice sanj polnile naše glave z idejami o krščanstvu in islamu...ima javno mnenje, kot so ga definirali Blumer in ostali liberalci zelo malo možnosti da zaživi in preživi. Pa tudi če ne...ga sploh potrebujemo? Da ne bomo tako kot Habermas v tretji fazi ugotovili, da je javno mnenje ideal, kategorija za primerjavo realnosti in nič več. In bi potem samo še govorili »Ja, tole pa ni ravno javno mnenje!«

Page 2: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

Mogoče ima prav Tönnies, ki pravi, da je religija neločljivo povezana z javnim mnenjem. Moralna komponenta in zavezajoče stanje javnega mnenja sta že dolgo znani, saj lahko to vidimo v praksi, ko javnemu mnenju sledijo vse večje korporacije in ga utrjujejo, obnavljajo.Mnenjski trg je del tega ubogljivega sledenja, saj lahko mnenje danes sproduciraš, kupiš, prodaš in zamenjaš. Vse je namreč stvar semantike. Ni važen dogodek, važno je, kako ga definiraš, publiciraš in kot kaj ga prodajaš. Resnica je postala družbeni konstrukt, nič več kot še ena oddaja, ki se vrti 24 ur na dan, celo leto. In vsi imajo nekaj od tega. Pod vsi štejem tiste, ki dejansko oblikujejo to mnenje...in ne tiste, ki so v to igro vključeni kot male šahovske figure. V našem primeru arabce, ki jih ni noben nič vprašal...oni so tam pač zato, da so. Javno mnenje je pač v interesu najbolj zainteresirane interesne skupine. V našem primeru so to Američani...in njihovi ljudje na terenu, izraelci.Američani so sploh znani po tem kupovanju in prodajanju, saj s t.i. mediia spini vrtijo celotno globalno politiko. Dokler si všeč američanom, se ti ne bo zgodilo nič...pa četudi boš počel stvari, ki jih drugače ne bi tolerirali. Preferenčni glas pri ameriki pač pomeni določene bonitete...predvsem na področju človekovih pravic, pri katerih v ameriki vlada javno mnenje, da je vse dovoljeno, dokler to počnejo satelitske države. Turki in Kurdi, Haiti, Južna in Srednja Amerika...vse v imenu profita. Dokler se države obnašajo tako, da je to po godu Američanom...lahko počnejo, kar hočejo. Čim pa se jim uprejo, kot je to storil Saddam Husein, so takoj označeni za državnega sovražnika številka ena, naenkrat postane vse tisto, kar so prej dovoljevali in celo podpirali, največji greh in javno mnenje se v trenutku obrne za 180 stopinj. Racionalno? Debata? Ne...samo všeč nam ni več. Vseeno pa so vojna in mir stvari, ki v demokratični (recimo raje v družbi 20. stoletja) družbi potrebujejo konsenz ljudstva. Čeprav ima tu Lipmann s svojimi outsiderji in insiderji prav. Ljudje so nevedni. Ljudje preferirajo nevednost. Raje neveden in v skladu z normo, kot pa vseveden in upornik. Stereotipi so še ena od klasičnih potez prepričevanja nevednih. Važen je samo interes. In tukaj ima Blumer prav. Interes outsiderjem določajo insiderji. Prvi kimajo, drugi govorijo. In še vedno ne duha ne sluha o racionalnosti. Smešno, ampak bolj ko razmišljam o tem, bolj vidim, da racionalnost v bistvu nima prostora na tem svetu. Razumsko delovanje ni v naravi človeka. Vsaj človeka v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju. Če pa že je...potem pa to zelo dobro skriva za motivi dobička, osvajanj in netolerance. In semantika je zmagovalna formula. Med prašičem in prascem je edina razlika v tem, da je prašič plemenita, prasec pa umazana žival. Ista žival.

Heri Poter - rejverO okusih se ne gre prerekati. To pravilo obstaja že iz grških časov. Takrat je bil okus stvar posameznika in rezultat spoštovanja individualizma. Takrat je bila estetika na višjem nivoju in tudi izbira ter ponudba je temeljila na posameznikovih preferencah. Oglaševanje je potekalo na principu »dobro blago se samo hvali« in je bilo bolj kritično kot propagandistično. Danes, v dobi množičnih medijev, je vse drugače. Okus je nepotreben, saj ga namesto nas določajo množični mediji in propaganda, ki spominja na tisto med drugo svetovno vojno. Tudi glas ljudstva pomeni več kot beseda pravega/strokovnega recezenta. Včasih se ni splačalo prepirati zaradi raznolikosti...danes se ni moč prepirati zaradi majhnosti posameznika. Včasih je beseda strokovnjaka imela neko težo in se je neuka množica zatekala k modrim možem po nasvet...danes modri možje kričijo v puščavi...množica pa sledi nagonom, ki jih diktirajo oglasi. Kakšen moški pa si...?!Če bi bila sedaj na svetu vojna...bi se to imenovalo propaganda. Ker je mir...je to oglaševanje. Heri Poter nas napada! Obrambe ni! V bistvu pa gre pri oglaševanju in propagandi za isti koncept. Ustvariti imaginaren svet in vanj ujeti posameznike....mu določiti prioritete in ga čim dlje držati v šahu. Knjige o imaginarnem junaku Harryju Potterju so šolski primer manipulacije z individuumi. Primer je še toliko bolj grozljiv, saj gre za knjige oziroma pisano besedo, ki naj bi pomenila višjo stopnjo

Page 3: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

kulturne izobrazbe in naj ne bi podlegala masovni proizvodnji. Knjiga je svetinja. Oni so iz nje naredili metrsko blago.Pa ni Harry kriv. Družba se je preformirala v neko organsko gmoto, ki golta, melje in žre vse, kar dobi pod zobe. Slepa žival, ki sedi v kletki in se baše s tistim, kar prileti skozi mrežo. Nobene selekcije...samo da je. Na drugi strani so korporacije, živali, ki imajo isti namen, požreti vse, a se poslužujejo bolj kreativnih sredstev. Zato ukinjajo glasbeni in likovni pouk v osnovni šoli. Če nimaš izobražencev, ki vedo, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je Shakespeare in kaj Pandur...potem je z ekonomskega vidika stvar preprosta.Potrebna je samo dobra reklama. Kdo pa še danes reklamira Williama?Bryce in njegova pasivna večina je teorija, ki se je konec dvajsetega stoletja realizirala v vsej svoji teoretični grozoti. Hecno, ampak bolj ko si pozoren na to, bolj vidiš, da se fenomen »herija potra« pojavlja tudi na drugih mestih. Trance glasba za množice, repeticija vedno enih in istih vzorcev, konfekcijski izdelki, zaton in dokončna smrt že tako nekritične javnosti. Je to dobro, slabo? Koga briga...važno je, da je tu in da si lahko to privoščim! Včasih so temu rekli tiranija večina. Alexis de Tocqueville je napisal knjigo in potem so ga vsi trepljali in ga hvalili. Potem je James Bryce napisal knjigo »The American Commonwealth« in v njej razložil fenomen pasivne večine, v katero so ujeti posamezniki, ki se ne zavedajo ostalih in mislijo, da so sami. In da se tako ali tako ne bo nič spremenilo, pa če oni kaj govorijo ali ne. In spet so ga trepljali po ramenu in hvalili, kako je bister, da je to ugotovil. Ampak, se je družba spremenila, te kritike upoštevala? Zgodilo se je ravno nasprotno…zadeve so postajale s starostjo vse bolj in bolj aktualne. Včasih fikcija, danes kruta realnost. Je to evolucija? Ali enosmerna pot v smrt? Demokratična javnost je umrla, ko jo je povozil parni valj industrializacije. Bo današnja javnost umrla na overdozi konfekcije? Nas bo Heri pokopal in si na našem grobu postavil spomenik? Že Bryce je svaril pred iracionalnostjo kot pravilu in danes imamo tudi za to teorijo dovolj empiričnih primerov.Stari teoretiki, kot sta bila Hegel in Kant, se najbrž obračajo v grobu. Kje je tu racionalnost, kje debata? Kje sta tu nasprotujoči si strani??? Heri je brez konkurence. Ameriški pragmatisti so zahtevali izobrazbo množic. Razum naj bo merilo, približajmo znanost drhali...pardon, javnosti. Pa danes poglejmo okoli sebe. Ne samo, da smo se bolj kot kadarkoli prej oddaljili od galaksije razuma, še znanost smo tako izmaličili, da raziskujemo samo tisto, kar je nam všeč. Samo tisto, kar trenutno rabimo. Kako naj pospešimo štancanje? Boljši stroji, hitrejši avtomobili...svet reproducira samega sebe. Na koncu dvajsetega stoletja se zdi, kot da so se benthamovi trije razredi ljudi spojili v nek čuden klon, ki je nezainteresiran in pasiven, ter hkrati sprejema mnenje elite. Elite, ki je nadzemeljska in hkrati članica istega nezainteresiranega in pasivnega razreda. Človek nažira samega sebe. »Javno mnenje je možnost uporabe lastnega uma brez zunanjega vpliva«. Oh, Immanuel, to je tako passe. Zdaj je v modi reklama. Harry Potter je dober, ker ga berejo vsi. Pazite...ne berejo ga vsi, ker je dober. Lasten um? Mogoče je imel najbolj prav Rousseau. Obča volja je prisotna, ampak mi je ne vidimo. Ljudje so nesposobni. Pa koga to briga? Važno, da imamo herija.

Matrica gospodarja prstanovNo, pa smo dočakali. Konec je prišel dvakrat, enkrat v obliki matrične implozije, drugič pa v obliki eksplozije gospodarja prstanov. Čeprav se filma dogajata v popolnoma različnih časovnih in vsebinskih okvirih, vlečeta med seboj neke paralele. Stereotipe. Ki se pojavljajo ne glede na vse razlike med obema izdelkoma. Kar je zanimivo. V čem je poanta oziroma zakaj ljudje dobesedno hrepenijo po nekih domačih scenah v filmih, ki se dogajajo v fantastičnih svetovih? Zakaj se ljudje oklepajo vedenjskih vzorcev, ki jih v

Page 4: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

realnosti sploh ni, v filmih pa vedno zadanejo v črno? In še slabše...zakaj skušajo potem te vzorce reproducirati v realnosti? Ideologijo nam v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju prodajajo filmi. Včasih so bile to knjige. Danes je celuloidni trak glavni nosilec ideoloških sporočil, saj je vplivanjska vloga toliko večja, ker pokriva tako vizualno kot tudi audio podobo. In spet je tukaj polarizacija. Industrija ideologije, pardon, filma. Fantazija mora biti v filmsko jedro vpletena tako prikrito, da na ljudi vpliva podzavestno, oziroma da ljudje mislijo, da so si te ideje o večni ljubezni, prijateljstvu...v bistvu izmislili sami in da jim filmi samo pritrjujejo. Problem filmov je tudi v tem, da ljudje počasi brišejo meje med realnostjo in fikcijo in tako izgubljajo stik z ostalim svetom. Ampak, vrnimo se k osnovnemu problemu. Zakaj je tako? Zakaj filmi, ki so v bistvu fantastičen svet, svet, ki po definiciji nima niti ene skupne točke z realnostjo, vleče iz realnosti najbolj nerealne komponente, ki pa jih ljudje percepirajo kot realne samo v svetu filma? Poglejmo natančneje oba filma, matrico in gospodarja prstanov, ki sta s svojimi tremi deli (oba), glomazno marketinško podporo in zasedbo ter skorajda že kultnim statusom najbolj na tapeti. Obe zgodbi obravnavata posamezne like, ljudi v množici,ki so »obsojeni« na določeno nalogo. Predestinacija je problem, ko ga prenesemo v realnost, saj ljudje naenkrat začno iskati smisel življenja. Ki je, de facto, brez smisla. In brez formule uspeha. Ampak ljudje se ne dajo. Oni rabijo prstan. Rabijo matrico in zmago nad zlobo. Dobro je določeno z javnim mnenjem. Z moralno večino. Matematična večina sploh ni važna. Važno je, da so naši dobri. Slabi bodo izgubli že zato, ker so slabi. Pa četudi nadzirajo cel svet in še onostranstvo. V bistvu je problem rešen z definicijo vlog. Vse ostalo je polnjenje praznine. Tudi v realnem svetu je tako. Stereotipiziranje je prvi in zadnji korak. Z njim ustvarjamo in ubijamo. Pojdimo naprej. Zakaj so stereotipi tako razširjeni? Kako to, da smo ljudje, tako različni po ostalih karakteristikah, tako obešeni na enake stereotipe? Zakaj niti eden ne joka, ko ubijejo glavnega negativca in noben ne ploska, ko (samo začasno) pretepejo glavno zvezdo? Saj je VSE fikcija. V čem je razlika, če jo dobi po grbi fiktivna oseba A ali fiktivna oseba B? In potem se Dewey in Lippmann »prepirata«, ali se da veliko javnost izobraziti ali ne. Da bi bilo to koristno za skupno dobro. Pa za razvoj in napredek človeštva. In nobeden se ne vpraša, kaj nam je tega treba? Napredek in razvoj? Iskanje smisla je prepuščeno filmom. Vi samo glejte. In duhovno boste rasli. Javnost se po Deweyu oblikuje ob pomembnih problemih. Ljudje hočejo imeti nadzor nad družbenimi transakcijami in se formirajo v grupe. Bratovščine prstanov. Odpor. Kakorkoli. Zanimivo pri tem je, da Dewey ljudi polarizira. Jasno, ne moreš imeti zapleta brez polarizacije. Kot v filmu. In kot v filmu imamo tudi pri Deweyu dva pola...profesionalce in ljudstvo. In ti dve stranki se ne marata. Oziroma, kot pravi Dewey, se vse bolj odtujujeta drug od drugega. Sprava je po Deweyu nujna in mora priti v obliki pravila večine. Po Deweyju je potrebno prenehati obravnavati posameznika kot enoto...in ga vkorporirati v nekaj večjega. Vseprisotnega. Matrico. Dewey z deatomizacijo reši vse probleme, ki jih ima javnost. Kar je zelo enostavna rešitev problema. Če vse stlačiš v eno enoto, in potem obravnavaš samo njo, se spekter zmanjša. Najlažja rekonstrukcija je rekonstrukcija ene samo enote. In jasno, ne more iti mimo popolne javnosti zadev, ki zadevajo svobodo izražanja. Kar se na papirju zelo lepo sliši, v realnosti pa je to smešno in vodi v kaos. Svoboda izražanja pomeni, da bi morala obstajati nekakšna enakost med vsemi ljudmi. Če ne drugega, vsaj enakost možnosti. Enakost možnosti bi pomenila, da bi morali porušiti vso hiearhijo. Čeprav bo tole zvenelo kruto, ampak na žalost je hiearhija vitalnega pomena za obstoj družbe. Vsem ljudem ni treba vedeti vsega. Včasih je neznanje večja moč kot znanje. Skrivnosti so vitalnega pomena za delovanje katerekoli organizacije. Dewey s svojo teorijo, da je javnost pogojena z interakcijo ljudi, ki ima posledice tudi za tiste, ki niso neposredno udeleženi v teh interakcijah, opiše

Page 5: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

filmsko situacijo v Matrici, ko se spremembe, ki jih storijo posamezniki, dotaknejo vseh udeležencev v računalniško vodenem svetu. Lippmann ima drug pristop do javnosti. Čeprav je tudi on zelo filmsko usmerjen, kot bomo videli kasneje. Javnost je pri Lippmanu nekaj neumnega. Neizobražnega. Nekakšni hobiti iz gospodarja prstanov, ki tekajo naokoli, pijejo in živijo v svojih majhnih hišicah. Življenje so si poenostavili do te mere, da ne ločijo več posameznikov, ampak samo gruče z enakimi lastnosti. Vsi zmaji so rdeči in vse čarovnice črne. Tudi če se že spravijo debatirat o določeni stvari, je debata namenjena bolj temu, kaj bodo glede stvari storili, in ne, kaj ta stvar je. Znanje dobijo od zunaj, oziroma od znotraj, od insiderjev. In posredujejo samo takrat, ko pride do deviantne situacije. Lippmann za razliko od Deweya noče oziroma ne posreduje nobene rešitev, kar se tiče javnosti in jo v poznejšem obdobju (medijska doba) celo označi za fantoma. Zadeva ne obstaja. Pa vendar jo imajo vsi polna usta. In knjig. In filmov. In če se vrnem na izhodišče, filmi so samo eden od načinov prepričevanja ljudi, da to dejansko obstaja. In da se je vredno truditi. In živeti v skupnosti, tvoriti javnost in oblikovati mnenja. Ki potem prerastejo v dejanja in eventuelno spremenijo svet. Jasno. Kot v pravljici. Da potem vsi govorijo: “Pa to je kot v filmu…”.

Kevin CarterKevin Carter je bil svobodni fotograf. Iz južnoafriške republike. Bil zato, ker je mrtev. Leta 1994 si je vzel življenje in slika, priložena temu eseju, je bila eden od glavnih vzrokov. Politično angažirana skupina Manic street preachers mu je posvetila pesem. Slika malega sudanca, ki umira od lakote, medtem ko zraven njega jastreb čaka na njegov bridki konec, pa je tako ali tako postala last sveta. To so glavni igralci v današnji drami. Večina ljudi se Carterja ga ne spomne. Večina ljudi sploh ne ve, kdo je. Ostali mislijo, da je to samo naslov popevke. Vse se je začelo, ko je Carter dobil pulitzerjevo nagrado za fotografijo. Ljudje so bili nevoščljivi. Nekateri so se zgražali. “Kako je mogel slikati, namesto da bi mu pomagal?” je bil eden glavnih očitkov. On mi jim moral odgovoriti:”Kako lahko VI živite v izobilju, medtem ko jastrebi čakajo na mrhovino?”.Pa jim ni. Vsaj…javno ne. Obtožbe so bile namreč javne. Nekateri so hoteli, da se mu nagrada odvzame. On je bil tiho. Skušal je pozabiti. Problem je jasen. Ljudje živijo po stereotipih. Vendar je eno živeti…in popolnoma drugo vsiljevati svoj slog življenja drugim. Vsak lahko meče kamenje. Noben se ne zaveda problema percepcije. Edino naravno se nam zdi, da je treba povsod pomagat, ne glede na to, kakšna je situacija. Najraje to govorimo takrat, ko nas ni zraven. Ko nismo udeleženi. Vedno je lepo kritizirati in govoriti, kaj bi se moralo narediti. Oziromo kazati s prstom, česa vse ostali niso naredili. Povečini primerov sploh ne vemo točno, zakaj to počnemo. Strasti so misterij človeka. Smo nevoščljivi, hočemo dejansko pomagati ali pa imamo samo deset minut časa. Ljudje ponavadi obtožujemo, ko imamo sami bremena na duši. In potem lastne grehe mečemo v druge in upamo, da bodo postali manjši. Da bodo izginili. Tukaj se zgodba stakne z javnim mnenjem. S teoretiki, ki so razlagali invencijo, tiranijo večine in se spraševali o konkretni demonstraciji moči javnega mnenja.Lippmann je vedel, da so ljudje nesposobni. Da nimajo pravice odločanja. Da naj ne motijo insiderjev, ker imajo tako ali tako premalo informacij in niso neposredno udeleženi v dogajanje. Dewey je rekel, da bi se z izobrazbo lahko doseglo enakovreden položaj vseh. Da je znanje ključ do zmage. V primeru Carterja pa se je udejanila Lippmannova teorija. “Javno mnenje posreduje šele, ko nastopi kriza zaradi neskladnosti s pravili ali neskladnost samih pravil, ko postane veljavnost pravil vprašljiva ali ko se pojavi nekonformna opozicija” (Splichal, 1997:175). In ravno to se je zgodilo.

Page 6: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

Ljudje so videli sliko. Se zgrozili. In obsodili…najbližjega. Saj vendar ne moremo dopustiti, da bodo novinarji slikali ljudi, ki umirajo in iskali boljši kot zaradi svetlobe…namesto, da bi jim pomagali. In nikoli ne bomo vedeli, ali je Carter otroku rekel, naj se premakne, da je “tam čez” boljša svetloba. Koliko časa ga je moral opazovati? Je čakal, da je jastreb prišel sam…ali ga je prinesel sabo? Je otroka nesel k jastrebu?!Pa nam v bistvu sploh ni treba vedeti. Že ideja sama je odvratna. Ampak…po drugi strani? Ni bilo to njegovo delo? Slikati bedo in grozo? Ni bil tam…službeno? In pojavi se večno vprašanje…ki je morilo že vojake, novinarje, oziroma kogarkoli, ki je imel opraviti s situacijo, v kateri se je bilo treba odločiti. Ali opraviti svoje delo…ali pomagati? Koliko ljudi poznate, ki ustavi ob prometni nesreči? Koliko ljudi poznate, ki ob nesreči samo upočasni…si ogleda kri in razbitine…in odpelje naprej? In potem pripoveduje, kaj je videl? Se je kdo zgražal? Seveda ne. Kaj pa, če bi imel kdo seboj slike? Včasih se zdi, kot da ljudje nočejo resnice. Da kričijo visokoleteče parole zato, ker so to videli v filmu. Mir! Svoboda! Free Willy!V bistvu pa ne razumejo pomena besed. Javno mnenje…samo takrat, ko nam ustreza. In pod NAŠIMI pogoji. Meni že ne bo nobeden govoril, da bi MORAL pomagati. Dobrota je sploh ena izmed največjih stereotipov. Vedno ploskamo tistim, ki izkazujejo dobroto. Nikoli pa je ne “izvajamo” sami. Kje si, Kitty Genovese? Pred očitki se ponavadi zaščitimo z večino. Češ, “saj drugi tudi niso ničesar naredili…”. Problem nastane, ko smo na nekem področju sami. Prepuščeni na milost in nemilost javnosti, ki kriči:”Kri! Kri!”. Nedoločna oblika. Vse gre po krivulji najmanjšega odpora. Kevin je to vedel. Namesto da bi mu pomagali, so ga obsojali. Kot da je on kriv. Mnenje je na strani javnosti. Ne na strani resnice. Kar se pomoči sočloveku tiče…je mnenje javnosti v trdnem stanju (Splichal, 1997:147). Pomagati je treba! Jaz bi..če bi bil tam. In Kitty bi bila še vedno živa.

Ferdijev zabavnik Časopisi so okno v svet. To še posebej velja danes, ko je svet v procesu globalizacije postal zelo majhen, dogajanja pa je vsak dan več. Maksima objektivnosti je bila v novinarstvu vedno problematična in se je v sedanjosti in polpretekli zgodovini preselila v teorijo, medtem ko empirija lahko samo upa in teži k njej.Pa vendar časopisi in mediji niso le nemi opazovalci, niso le biografi življenja na tem planetu, temveč so tudi aktivni participanti in včasih celo gonilna sila življenja in dogajanja. Mediji so korporacije, podjetja z delničarji, ki se na trgu obnašajo tako kot vsak drug ekonomski subjekt. Profit, poraba, potrošnja, stroški. Vsak časopis ima svojo klientelo, ki ga drži pri življenju, prav tako pa določa njegov ritem in vsebino. Čeprav tu stvari niso črno-bele, temveč se včasih ne vem, kdo drži koga za vrat In kdo ima na čigavem trebuhu nož. So res potrošniki nemočni in so mediji oboroženi z hipodermično iglo, ki vbrizgava vsebine v maso družbe? Ali so ljudje, javnost, tisti tirani, ki s svojimi željami in potrebami določajo kako bodo plesali časopisi?Vse je v percepciji. Mediji nam rišejo slike na veke naših zaprtih oči. Tőnnies je bil človek z vizijo. Reformist. Teoretični…a še vedno reformist. Časopisi Nemčije tistega časa mu niso ugajali. Hotel je več. Hotel je svoj časopis. Skušal je prodreti z invencijo. Lahko rečemo, da je hotel spremeniti svet. Tőnnies je bil velik ljubitelj uma. Razuma. Racio. Intelekt je bil več vreden kot denar. Pametni reveži po Tőnniesu ne obstajajo. Prva napaka, ki jo je storil Tőnnies pri svoji reformi, je bila, da ni upošteval občinstva. On bi delal časopis, ker ga to veseli. Briga ga, če bo to kdo bral. Oziroma, bil je prepričan, da ljudje HOČEJO resnico in objektivnost. Hočejo in zahtevajo. Lačni so in Tőnnies jim je hotel prinesti kruha. Kaj kruha, potice. Bralnost tako sploh ne bi prišla pod vprašaj. Hotel je narediti nadstrankarski časopis. Tak, ki bo dal vsem priložnost, da se izjasnijo in pojasnijo. Hotel je narediti prerez družbe. VSE…bi se reflektiralo v njegovem časopisu. Bil bi neodvisen, (pameten in lep), vse bi bilo neposredno, direktno iz ljudskih ust, preko časopisa, nazaj v ljudska

Page 7: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

ušesa. Objektivnost bi bila norma, ne posebnost. Nič rumenega tiska. Resnica, resnica, resnica. Svet bi se spremenil. Ljudje bi končno videli resnico. V obliki časopisa. Tőnnies je imel naštudirane čisto vse variable…razen ene. Kdo bo to v resnici bral? Že Lippmann je ugotovil, da ljudje živijo v psevdosvetovih. Sami so v mehurčkih, ki se kotalijo po poti življenja. Kaj je zunaj…jih ne zanima. Oni že vejo. Nikogar ne zanima dejansko stanje, važno, da se oni dobro počutijo. Zanimanje je obratno-sorazmerno povezano s počutjem. Bolj se slabo počutijo, bolj jih zanima. Zakaj bi potem brali nekaj, kar jih bo spravljajo v slabo voljo? Kar jim bo naluknjalo mehurčke in jih izpostavilo krutemu svetu? Kje je tu zabaven del? Zabava je le eden od poglavitnih sestavin medijev. Tőnnies jemlje bralca zelo enoplastno, kot ubogo živalico, na katero so se spravili vsi velikani tega sveta v obliki medijev. Ne ozira na to, da ima bralec svoje želje, pričakovanja…ampak ravna v stilu profesorice, ki svojim študentom ne pusti do besede, češ, “kaj pa vi veste”. Tőnnies tudi ne omeni, ali bi hkrati z uveljavitivijo svojega časopisa avtomatično zahteval zaprtje oziroma ukinitev drugih edicij. Po njegovem bi se najbrž ostale časopisne hiše same od sebe odločile za ta korak, saj bi njegov časopis pobral vse bralce. Resnica je le resnica. Ne strinjam se z idejo resnice kot najvišjega ideala. Navsezadnje smo ljudje le živali, ki na tem planetu bijemo eksistencialni boj. Pa naj bo to boj v družbi, med posamezniki ali na kateremkoli drugem nivoju. Svet je subjektiven, vse je relativno. Resnice ni. Tudi Tőnniesov pogoj za ustvarjanje Mnenja javnosti kot najvišjega ideala, ki ga Tőnnies najde v svobodi, je vprašljiv. Še posebej, ker Tőnnies potem zelo rigidno definira svojo reformo. Brez senzacionalizma. Neodvisen od oglaševalcev. Svoboda? Prej zapor. Brez zunanjih stikov. Otok v morju medijev. In če gleda on s stališča racia, potem poglejmo mi s stališča evolucije. Neuspešne zadeve propadajo. Trg hitro kaznuje neuspeh. In vendar mediji cvetijo. Uspevajo. Kot da je to najbolj naravna stvar na tem planetu. Ljudje jih kupujejo. Sodelujejo z njimi. Jih cenijo in upoštevajo. Časopisne hiše rastejo, se odpirajo na drugih trgih, podpirajo in razvijajo dejavnosti, ki niso neposredno vezane na njihovo primarno funkcijo. Tőnnies tudi ni upošteval dejstva, da v praksi obstajajo omejitve publicitete in sicer je le-ta omejena z jezikom, v katerem je izražena, pomembna je tudi izobrazba recipientov, ki morajo napisano razumeti in ponotranjiti. Če je torej resnica prezakomplicirana, potem je vprašanje, ali jo bo kdo sploh mogel doumeti.In po drugi strani, če bo preveč poenostavljena…ali ne bo to v bistvu dezinformacija, laž? In če zraven pristopi še Lippmann in pogodrnja, kaj se sploh trudimo z ljudmi, saj jih itak nič ne zanima in da namen medijev in razpravljanja tako ali tako ni zagotoviti resnice, temveč samo oblikovati dve nasprotujoči si strani, oziroma pomagati ljudem, da se do neke zadeve opredelijo. Iz vsega je torej razvidno, da je Tőnniesova reforma možna samo kot teorija, kot nek osnutek. Mediji, konkretno časopisi, so pač že predolgo na sceni in imajo med občinstvi že ustaljeno, stereotipizirano podobo. Tőnnies jih hoče preoblikovati v nekaj kar niso, in še huje, kar nikoli niso bili. Praksa pač ni vezana na pragmatistične ideje o širjenju znanja in deweyevsko mnenje izvedencev, ki naj bi ljudstvo izobraževalo in jih kultiviralo. “Pravica vedeti”? Se je kdo vprašal, kako, kdaj in predvsem…kaj?

Ruhe!Komunikacija je tisto, kar nas baje ločuje od živali. Govor, pisava…vse to kaže na visoko razvitost naše civilizacije. Govorimo (pišemo…), ko želimo nekaj povedati. Ko nimamo nič za povedati, molčimo. In s tem govorimo glasneje, kot če bi odpirali usta in oblikovali zvok. “Kdor molči, desetim odgovori” gre star pregovor, ki ga poznajo mnogi jeziki. Sklepamo torej, da je tišina, tako kot govor, univerzalna. Zakaj torej ljudje raje komunicirajo kot molčijo? In pod drugo…zakaj v določenih trenutkih raje molčijo kot govorijo?

Page 8: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

“Družba preti odstopajočim posameznikom z izolacijo” (Splichal, 229:1997) pravi Neumannova, trenutek za tem pa salutira Hitlerju, ki se pelje mimo nje v Berlin. “Manjšina lahko nadvlada večino” (Splichal, 204:1997) trdi Moscovici, trenutek zatem pa se skloni pod udarcem lager füherja v romunskem koncentracijskem taborišču. Zdi se, kot da si avtorja nasprotujejta na večih nivojih. Kot da sta življenjska nasprotnika, tako v ideologiji, kot tudi v teoriji javnega mnenja. O Resnici tukaj ne bomo razpravljali. Zato, ker bi potem eni preveč navijali za Moscovicija, medtem ko bi Neumannovo teorijo pokopali pod plazom empiričnih kritik, pa tudi zato, ker sta obe teoriji tako politično kot tudi zgodovinsko zelo omejeni na določeno situacijo, da ju ne moremo jemati brez zadržkov. Obe obliki se pojavljata tudi v različnih časovnih obdobjih, na različnih krajih. Še en dokaz, da se zgodovina ponavlja, saj sta modela vidna tudi v sedanjosti. Izolacija se ponavadi dogaja v “totalitarnih” organizacijah, kjer so posamezniki prepuščeni sami sebi in kjer je ves svet zminimaliziran na celico, kasarno, učilnico… in kjer je večino svojega življenja preživela tudi Neumannova, medtem ko je Moscovici sanjaril, kako jo bo enkrat pobrisal iz koncentracijskega taborišča s pomočjo majhne skupine svojih prijateljev in se tako njegova teorija osredotoča na manjše skupine…in seveda holivudske filme. Vseeno je na boljši poti Moscovici. Ne samo, da bi se odlično odrezal kot scenarist, tudi v empiriji njegova teorija zdrži dlje kot Neumannova, saj se ne osredotoča na posameznika kot osebo in s tem posega na področje psihologije, temveč deluje bolj odprto in se ukvarja z množicami. Neumannova je bolj stroga. “Reve se obračajo po vetru” (Splichal, 229:1997) vehementno trdi Neumannova in pobarva cel svet na reve in über mensche…eni govorijo in drugi so tiho. In vendar je invencija, ki jo definira Moscovici, eden glavnih modelov razvijanja in napredovanja družbe. Tudi pojem javnega mnenja je pri Elisabethi nekaj totalitarnega, vseprisotnega in “ne vlada ne posamezni člani družbe ga ne morejo ignorirati” (Splichal, 253:1997). Vsa racionalnost javnega mnenja, vsa njegova “lepota”, pri Neumannovi zbledi in postane nekakšna pošast, ki gazi in uničuje vse pred seboj. Posploševanje in direktno prepisovanje iz iz izkrivljene, skoraj že laboratorijske empirije (kar sta tretji rajh in povojna Nemčija vsekakor bila) v teorijo je pri Neumannovi vidno takoj, ko preberemo njeno točko o medijih, ki pravi, da “so mediji konsonantni zato, ker vsi novinarji delijo ista prepričanja, kar omejuje možnost selektivnega zaznavanja medijskih vsebin in posledično omejuje avtonomno oblikovanje mnenj” (Splichal, 229:1997). To je naravnost smešna trditev. Zakaj bi potem “potrebovali” več medijev? Naj bo vse en velik CNN, pa je problem rešen. Različne edicije časopisov, televizijskih in radijskih postaj se ustanavljajo ravno zato, ker mnenje določene skupine ni v soglasju z ostalimi skupinami. Neumannova kot zavedna nacistka tega ni mogla vedeti, vendar so tudi po nacistični Nemčiji krožile ilegalne kopije zavezniških časopisov, katerih novinarji najbrž niso delili istih prepričanj s svojimi nemškimi kolegi.Neumannova tudi trdi, da se javno mnenje razvije med interakcijo med posameznikom in okoljem (Splichal, 229:1997), kar je milo rečeno hinavsko, če poznamo zgodovinske okoliščine, v katerih je Neumannova pisala svojo teorijo, saj tretji rajh ni ravno slovel po “izmenjavi mnenj” med okolico in posameznikom. Glede na to, da so vse ostale točke njene teorije identična kopija nacistične realnosti, se lahko na tem mestu vprašamo, ali je ona resno mislila, da poteka v nacistični Nemčiji kakršnakoli izmenjava mnenj. Tudi Elisabethin slavni “kvazi-statični organ” (Splichal, 229:1997) je naravnost morbidna slika tega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Ljudje so zaznali, da določeno mnenje ni zaželjeno, ko so bile zoper določena mnenja vpeljane sankcije. Ampak to šele takrat, ko je bilo sporno mnenje izraženo. Težko bi si namreč predstavljali, da bi ljudje “na pamet” ugotavljali, kaj je prav in kaj ne. Vse to je odvisno od empirije, v kateri se mnenja dajejo na presojo tistih, ki vodijo posamezno skupino/državo. Pravilna in napačna mnenja so namreč subjektivizacija teh mnenj

Page 9: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

in ni dovolj, da je posamezno mnenje umeščeno v sistem. Sistem mora nanj tudi reagirati. In ostali posamezniki se potem učijo iz teh reakcij. Neumannova je tudi zelo skopa s podatki, kako javno mnenje nastane. Strah pred izolacijo je pri Neumannovi glavna tema procesa, ki v bistvu opisuje statično stanje. Vsi dihajo zelo na kratko, da ne bi slučajno povečali svoje kognitivne disonance in vse skupaj (teoretično) rezultira v nulti točki izražanja mnenj, saj se nikoli ne ve, ali ne bodo nekoč VSA mnenja postala nezaželena. In če na koncu sklenem uvodno misel. Problem je v posamezniku in njegovi percepciji realnosti. Vse, kar se dogaja zunaj nas in čemur kot družbene živali podlegamo, se na vsakemu odraža v drugačni reakciji. Mnenja morajo biti naprej manifestirana, da jih lahko ocenimo in presodimo, ali so v soglasju z nami ali ne. Reakcija na določeno mnenje je lahko novo mnenje ali molk. Vseeno molk v tem primeru deluje kot odgovor, saj je vprašanje z izraženim prvim mnenjem že postavljeno. Vendar moramo na to gledati kot na ponavljajoči se proces, ki nima statične komponente. Elisabethi pa pač opravičiti njen slavospev tretjemu rajhu. Tako rajh kot njena teorija…sta kratkega diha. Zgodovina je namreč odločila drugače.

Eye in the skyNeumannova je brala preveč Tolkiena. To je eden od sklepov, ki jih lahko potegnemo ven iz njene teorije spirale molka, saj je Neumannova v njej postavila skoraj nadrealistično okolje. Okolje, v katerem je posameznik osamljen, mikroskopski delček, okrog katerega mračne sile uresničujejo svoj zlobni načrt. Po ulicah hodijo horde somišljenikov, medtem ko se resistance skriva po kleteh in med seboj komunicira po skritih kanalih, daleč od prevladujoče večine (Splichal, 227:1997). Javno mnenje, ki se mu ne more upirati nihče, hara po deželi in požira vse pred sabo. Rešitve ni. Izolacija je po Neumannovi največji strah posameznika (Splichal, 229:1997). Samota ubija, družba rešuje, trdi Neumannova in na tem temelji celotna teorija spirale molka, ki za svoj empirični model jemlje snov iz zgodovine, bolj natančno iz nacistične Nemčije. Nemčija služi kot hermetično zaprt laboratorij, neponovljiva situacija, ki jo Neumannova še dodatno »očisti« in tako dobi skoraj teoretične parametre, brez šumov in motenj. Zato je teorija smešna in na trenutke se zdi, kot da tudi Elisabeth ni mislila resno, ko jo je pisala. Javno menje se po Neumannovi razvije kot rezultat interakcije med okoljem in posameznikom (Splichal, 229:1997). Definicija, ki je tako široka, da po eni strani služi kot odlična odrivna deska, po drugi strani pa ne pove ničesar. Posameznik je sam po sebi zelo kompleksen psihološki fenomen, da ga je lažje uporabljati kot del enačbe...se pravi, da ga atomiziramo in rečemo, da je »skrivnost« v interakciji. Nekdo nekaj počne. Rezultat tega početja je predmet analize. V Tolkienovem...pardon, Neumannovem svetu, je strah pred izolacijo tako močan, da posamezniki neprestano preverjajo mnenja, jih ocenjujejo in prevzemajo močnejša, šibkejša pa zavračajo in jih negirajo (Splichal, 227:1997). Pri tem ocenjevanju jim na veliko pomagajo množični mediji, ki s svojo konsonantno sliko trendov intenzivno sodelujejo pri oblikovanju javnega mnenja (Splichal, 227:1997). Tako Elisabeth v svoji teoriji. Resnica...je daleč od napisanega. Problem je namreč v izhodišču Elisabethine teorije. Izolacija in strah pred izolacijo je prevladujoči faktor samo v ekstremnih pogojih, ki (skoraj) nikoli niso realizirani. Vsi šumi in motnje, ki jih je Neumannova odstranila iz svojega modela, so vitalnega pomena. Brez njih zadeva izgleda popačeno in nerealno. Lahko rečemo...smešno. Težko si je namreč predstavljati, da se ljudje bojijo samote do te mere, da se oklepajo nekega prevladujočega mnenja, ne glede na to, ali je to mnenje v čistem nasprotju z njimi ali ne. Ne rečem, da kdo ne ravna oportunistično, vseeno pa iz tega ne moremo delati splošnega pravila. Navsezadnje lahko vsako mnenje nabere dovolj »podpornega osebja«, da postane relevantno, oziroma se zelo redko pojavlja mnenje, ki kot buldožer povozi vse ostalo. Zahvala gre predvsem neizoliranemu posamezniku, ki išče sebi primerne vsebine in mnenja in ne deluje kot srna pred lučmi tovornjaka, ki samo čaka, kdaj jo bo doletel konec. Pasivnost posameznika

Page 10: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

je skoraj vedno izjema kot pravilo, saj nastopi v izredno teoretičnih in idealiziranih okoliščinah, ko je posameznik RES sam. Aschevi eksperimenti so pokazali, da se ob najmanjši spremembi (ko je na strani »izoliranega« posameznika samo en član skupine več) Neumannova teorija o tihi moči izolacije podre in se posamezniki nehajo slepo podrejati mnenjem večine (Splichal, 256:1997). Neumannova namreč vzame za osrednjo temo nek obroben pojav...in s posplošitvijo upa, da bo naletela na zlato žilo. Danes ne. Poskusi znova, Elly. Tudi s svojim modelom dopustnih in prepovedanih izjav je opisala zelo ozek segment, ki se nanaša predvsem na nacistično Nemčijo in ostale ekstremno totalitaristične modele, v katerih je nadzor ključnega pomena in kjer brez tajnih služb in koruptiranih medijev sistem ne bi zdržal petih minut. Elisabeth tudi popolnoma zanemari kolega Moscovicija, ki ga je najbrž videla samo skozi žico koncentracijskega taborišča, kjer je bil Moscovici zaprt in ji najbrž ni niti na pamet prišlo, da bi poslušala nekega zapornika, ki jih razlaga koncept inovacije kot model nadvlade manjšine nad večino (Splichal, 204:1997). Moscovici je namrec s tem modelom pojasnil, pod kakšnimi pogoji je možen izhod iz Emanuelline zanke in kako je možno, kot se je že velikokrat pokazalo, da manjšina nadvlada večino. Funkcija “očesa na nebu” oziroma totalitarističnega nadzora je tudi v nasprotju s klasičnimi definicijami javnega mnenja, in tako V.O. Key trdi, da “kjer je nadzor popoln…tam ne moremo govoriti o javnem mnenju” (Splichal, 233:1997). Problem je jasen, saj naj bi bilo javno mnenje nekaj spontanega, po nekaterih teorijah racionalnega, vseeno pa totalitarističen režim in z njim povezana totalna kontrole vseh por družbe ne gre skupaj. Zanimivo je tudi, da Neumannova uporablja pojem konsenza v povezavi z prisilo, kar je, milo rečeno, smešno. Pojma sta namreč izključujoča in se v najslabšem primeru uporabljata kot komplement (Splichal, 241:1997). Tako Park kot tudi Blumer poudarjata, da javno mnenje ni enoglasno, niti ni nujno mnenje večine (Splichal, 247:1997) in s tem kontrirata Neumannovi, ki trdi ravno to. Eno samo, nedeljivo. “Edini, ki jim vsem vlada, edini, ki jih vse preseže, edini, da jih vse poišče in jih v temí poveže” (Tolkien, 49:1995).Tudi Moscovici najostreje nasprotuje Neumannovi in pravi, da bolj kot je posameznik prepričan o pravilnosti svojih mnenj, večja je pripravljenost posameznika za dokazovanje pravilnosti lastnih mnenj. Neodločeni so torej sredinsko neopredeljeni, ki se zaradi različnih razlogov pustijo vplivati in manipulirati (Splichal, 261:1997). Teorija o spirali molka nam tako lahko služi predvsem kot negativen zgled. Kot primer napačnega postavljanja teorij, ki postavi šibko in nerealno izhodišče in potem gradi v oblakih. In da bi bila nesreča še večja, se slučajno pojavi nekaj empiričnih situacij, v katerih se teorija obnese. Vseeno pa to ni dovolj. Univerzalnost je prvi pogoj (uspešnega) teoretskega pristopa.

Miss internetaIzražanje mnenj je ena od funkcij demokratične družbe. Družbe brez izraženih mnenj je lahko hitro spremenijo v tiranijo, kjer je vladarjevo mnenje nad vsemi in kjer je izražanje nezaželjeno. Problematika merjenja izraženih mnenj je stara skoraj toliko, kolikor je stara znanost javnega mnenja. Že Stari Grki so imeli probleme, ko so morali zjutraj dovolj zgodaj vstati, da so prišli do agore, kjer je bil ob devetih zjutraj zbor, na katerem so izražali svoja mnenja in debatirali. Bolj ko se veča število interesentov, ki bi radi izražali svoje mnenje, tem bolj se veča kompleksnost situacije in sposobnost organizacije take “prireditve”. Tako se pojavljajo različni modeli izražanja mnenj preko posrednikov, bodisi da gre za parlamentarno demokracijo, za dvostopenjski tok komunikacij (Splichal, 61:1997) ali ankete in volitve.Ponavadi je težko najti skupno točko, na kateri vsi oddajajo svoj glas in ki je dovolj dostopna, da ljudi ne odvrača in s tem zmanjšuje pomembnost izraženih mnenj. Internet je izredno zanimiv za operacionaliste, saj je prisoten (skoraj) povsod po svetu, veliko ljudi uporablja ta globalni medij, stroški raziskave so minimalni v primerjavi s klasičnimi izražanji mnenj,

Page 11: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

ljudem pa ni treba nikamor drugam kot pred svoj domači računalnik. Klikati znajo pa tako ali tako že vsi. Vseeno se je treba internetu približati z določeno mero nezaupljivosti in rezultate spletnih anket in glasovanj prek elektronske pošte jemati z rezervo. Tako kot pri vseh ostalih anketah se tudi tukaj pojavlja vprašanje istovetnosti, ki je pri internetu še bolj pomembno, saj, vsaj zaenkrat, ljudje tega medija na splošno ne jemljejo tako “resno” kot recimo medij anketiranja po telefonu, navadni pošti… Upoštevati je potrebno tudi, da večina anket, opravljenih preko interneta, ne beleži unikatnosti glasov, kar pomeni, da posameznik lahko večkrat glasuje, glasovi pa se zaradi anonimnosti štejejo kot da je glasovalo več različnih posameznikov. Seveda obstajajo določeni načini kako to preprečiti, vseeno pa se temu problemu spletne ankete ne posvečajo dovolj. In pod tretje…tudi pri internetu je potrebno pod vprašaj postaviti kompetentnost glasovalcev (Splichal, 308:1997), saj se zaradi že omenjene “neresnosti” medija ljudje v anketah norčujejo in tako pačijo končni rezultat. Poleg tega navkljub globalni pokritosti, vsaj zaenkrat, obstaja samo določen segment družbe, ki internet sploh uporablja. Ta segment je značilen po starosti, lokaciji bivališča in izobrazbi (www.ris.org) in tudi zaradi tega se internet (zaenkrat) ne more primerjati z klasičnimi anketami, saj so ankete, gledano s funkcionalističnega vidika, dostopne tudi tehnološko manj izobraženimi. Naslov Miss interneta, ki ga vsako leto podelijo na prireditvi Miss Sveta je klasičen empiričen primer zgornjih trditev, kjer naslov Miss interneta enačijo z naslovom Miss sveta. Če upoštevamo trditev o segmentacijski uporabi tega medija, potem lahko sklenemo, da naslov Miss interneta ni nič drugega kot samo mnenje ene od interesnih skupin (Splichal, 309:1997). Tudi ostale spletne ankete se ubadajo s podobnimi problemi, saj imajo zelo ozek pas odjemalcev/uporabnikov in se anket preko interneta poslužujejo bolj iz ekonomskih razlogov kot pa iz želje po nekih konkretnih rezultatih. Važno, da je poceni…bomo že kompenzirali. Do določene mere lahko to napako omilimo, predvsem z oglaševanjem v klasičnih medijih, ki poskrbi za dobro obiskanost strani, z beleženjem internetnih naslovov (IP), iz katerih posamezniki glasujejo, ki nam zagotovi unikatnost glasov in z poenostavljenim vmesnikom, da lahko do ankete dostopajo tudi tehnološko manj podkovani. Pri spletnih glasovanjih tudi ni mogoče postaviti vzorca glasovanja, saj je vse osnovano na prostovoljni bazi in tako ni mogoče sestaviti reprezentativnega vzorca, ampak lahko anketarji samo upajo, da bo glasovalo zadostno število ljudi. Snovalce anket po internetu bi bilo tudi zanimivo vprašati, kako potem te rezultate interpretirajo in ali te ankete nosijo kakršnokoli signifikanco, ali pa so tam samo zato, da je spletna stran interaktivna. Spletno anketo je tudi izredno lahko ponarediti oziroma prirediti rezultate, ki potem vplivajo na ostale anketirance (Splichal, 309:1997). Ali pa preprosto ponarediti celotno anketo, uporabniki pa naj klikajo v prazno v prepričanju, da glasujejo in oblikujejo določeno skupno mnenje. Večina anket na internetu tudi ne kaže števila anketirancev, ampak samo preračunane odstotke, kar meji na zavajanje uporabnikov. Osemdeset odstotkov se veliko bolje sliši kot...petnajst uporabnikov. Spletne ankete, navkljub prvim kritikam, ki so bile izredno pozitivne in so medij interneta ter anketiranje poveličevale, tako niso nič bolj in nič manj zanesljive kot “navadne” ankete. Vseeno pa so zaradi majhnih stroškov in velikega dometa izredno “nevarne”, saj lahko dobimo zelo popačene rezultate. In čeprav se na prvi pogled zdi, da internet res predstavlja agoro enaindvajsetega stoletja, je med njima veliko razlik. Velikost in nezmožnost definicije obsega je še najmanjši problem. Večji problem predstavlja (trenutna) neizobraženost uporabnikov, relativna nizka uporabnost (sploh v primerjavi z ponudbo) in nezainteresiranost (ki je povezana z neizobraženostjo) za uporabo. Problem je tudi neselektivnost interneta pri izboru anket, saj so v agori razpravljali izključno o zadevah javnega značaja, ki so se dotikale celotnega polisa, medtem ko so na spletu ankete več ali manj trivialnega značaja, kar še bolj pripomore k nalepki “neresen” medij, ki jo nosi internet. In četudi je na njem nekaj deweyevsko pragmatističnega (Splichal, 84:1997), je Lippmannova predpostavka o stereotipih (Splichal, 83:1997), ki preprečujejo, da bi ljudje medij percepirali na širši način, ne samo kot distribucijo pornografskih vsebin, premočna, da bi se splet razvil v “agoro enaindvajsetega

Page 12: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

stoletja”. Merjenje javnega mnenja tako zaenkrat ostaja domena “realnega” sveta. Prihodnost bo morala počakati. In Miss interneta bo samo komercialen trik.

a) Burek b) Kebab c) HamburgerTokrat malo o javnomnenjskih glasovanjih. O njihovi popularnosti, nesmiselnosti in (ne)uporabnosti. Javnomnenjska glasovanja niso od včeraj. Participacija pri procesih oblikovanja stališč, ki so bila javna, splošna ali so se dotikala večjega števila ljudi, je bila vedno velik magnet za ljudstvo. Vseeno pa lahko o sistematizaciji govorimo šele z začetkom dvajsetega stoletja. Prisotnost reprezentativnega vzorca, strokovna obdelava podatkov in relevantne teme raziskovanja so pomenile določen kvalitativen premik od prejšnih »straw polling« (Splichal, 282:1997). Lahko si predstavljamo, kako so bili vsi navdušeni. Gallup in Roper sta najbrž vsem razlagala, kako lahko sedaj volitve kar ukinejo, saj je Roper leta 1936 pometel s konkurenco in z minimalnimi stroški in reprezentativnim vzorcem »zadel« zmagovalca volitev na 1,5 odstotka natančno (Splichal, 296:1997). Tako so na začetku dvajsetega stoletja vkalupili teoretskega zmaja, ki mu je bilo ime Javno mnenje...pardon…javno mnenje...pardon…mnenje javnosti. Operacionalisti so zmagali v bitki z ostalimi teoretiki in javno mnenje so razkazovali v grafih, razpredelnicah…Bili so tako obsedeni od uspeha, da so pozabili, kaj točno te razpredelnice prikazujejo. Da javno mnenje ni samo nekaj rešenih anket, ampak da je zadaj nekaj več. In stvar se je trivializirala. Kar naenkrat se je vsakdo počutil dovolj kompetentnega, da bo raziskal, kaj javnost meni o določenem problemu, ne glede na to, ali je ta problem relevanten, zadeva manjšo interesno skupino, ali si ga je anketar pravkar izmislil. S splošnim opismenevanjem, množično subvencijo medijev in zakonskim zagotavljanjem svodobe govora (Splichal, 304:1997) se je zadeva kot prerijski ogenj razširila na čisto vse sloje, ki do takrat zaradi ekonomskih, socialnih… razlogov niso mogli ali niso smeli sodelovati v takih raziskavah. In ljudje so zadevo zagrabili…lahko rečemo, še premočno. Vsi navdušeni, da je njih kdo kaj vprašal, so reševali ankete, se hvalili, da so bili v ciljni skupini javnomnenjske raziskave in da kako so s svojimi bistrimi odgovori pomagali pri oblikovanju javnega mnenja. Tonnies se je začel obračat v grobu. Vendar pa se javnomnenjska glasovanja dvajsetega stoletja srečujejo z istimi problemi, kot so se srečevale vse zadeve, ki so bazirale na “majhnem človeku”. “Majhen človek” je žival. Vodijo ga refleksi, čustva in nekaj nedefiniranega. Miselnost, da bo povedal kaj relevantnega oziroma da bo povedal nekaj, kar bo imelo rok trajanja veljavnosti več kot pet sekund, je utopična. Neprenosljivost veljavnosti, ki jo je omenjal Blumer (Splichal, 311:1997), je še vedno ena bolj relevantnih kritik javnomnenjskih raziskav. Tudi podatki, ki so relevantni za sestavo ciljne skupine za anketo (demografija), so ponavadi sestavljeni iz “napačnih” spremenljivk, ki ne povedo dosti o posamezniku. Obstajajo namreč tako izobražene bogate ženske kot tudi neumni revni moški. Pa to še ne pomeni, da reveži nimajo vpliva v določeni skupini oziroma da so ženske avtomatično izključene iz sfere moči. S trivializacijo je prišla tudi streznitev. Ljudje niso več tako navdušeni nad anketami. Ankete jih utrujajo.Anketarji so pozabili tudi na dejstvo, da mali človek enači pogostost s kvaliteto. Bolj je stvar pogosta, manj je kvalitetna. Poročil naj bi se človek le enkrat, ankete pa so vsakodnevno opravilo. Krivda je deljena. Po eni strani so krivi anketiranci, saj na vprašanja odgovarjajo neresno oziroma odgovarjajo na zadeve, o katerih ne vedo ničesar, pa najsibo da ne razumejo vprašanja ali pa niso dovolj podkovani v tematiki, kar je kritika Albiga (Splichal, 328:1997), po drugi strani pa so krivi anketarji, ki z neresnimi anketami, napačno postavljenimi vprašanji in odgovori, ki ožijo polje izbire (so pa seveda lažji za obdelavo anket) delajo sami sebi medvedjo uslugo. Ne samo, da “žalijo” instrument anketiranja, ampak tudi sporočajo anketirancem: “Važno je sodelovati, ne zmagati”. Niso pa vsi zainteresirani v sodelovanje. “Javno mnenje pomeni mnenje tistih zasebnikov, ki so najbolj

Page 13: Eseji pri predmetu Javnega mnenja

zainteresirani, da se njihovo mnenje sliši” je prevladujoče mnenje, ki spremlja javnomnenjske raziskave. Čista empirija in odstotnost teorije je dvorezen meč, ki se zadnje čase približuje anketarjevim glavam, saj so izgubili, ne samo generični subjekt (Splichal, 311:1997), ampak tudi tiste množice, ki so bile pripravljene izraziti svoje mnenje in ga tako narediti javnega. Seveda to ni tisto “pravo” javno mnenje, ampak hej…vseeno bolje kot nič. Zadnji udarec, ki so ga prejeli anketarji, pa je bila kritika, da o vseh zadevah vsi ljudje nimajo svojega lastnega mnenja in se tako tudi tisti, ki mnenje izražajo, lahko poslužujejo mehanizma zrcalne zaznave (Splichal, 266:1997). Javnomnenjske raziskave so tako zreducirane na preproste kvize, s trivialnimi vprašanji in še bolj trivialnimi odgovori. Več jih je, slabša je situacija. Navsezadnje se že instrument referenduma v naši deželi jemlje kot nekaj “neobveznega” in “nepotrebnega”. “Pojdite raje na sprehod” pravijo politične osebnosti. Prihodnost javnomnenjskih raziskav je siva. Če se ne bodo spremenili/izobrazili tako anketarji kot tudi anketiranci, bodo ankete izgubile še tisto malo kredibilnosti, ki jo imajo med “srednje” izobraženimi sloji. Če pa bodo ostale iste, tako po načinu oblikovanju mnenj kot tudi po serviranju rezultatov, bodo postale nepomembne in bodo služile samo kot mašilo. Da ankete že zdaj nimajo z javnim mnenjem nobene veze, pa tako ali tako že vrabci čivkajo.