SNOVI - ARNESostcj1.splet.arnes.si/files/2014/11/snov_7.pdf · Čiste snovi tudi v zmesi ohranijo svoje lastnosti (npr. barva, topnost v vodi, magnetni privlak, gostota, agregatno

Saša Femc Knaflič 1

SNOVI Zmesi in čiste snovi UČBENIK STR. 6 - 13 Mešanico več snovi imenujemo zmes (npr. morska voda, vodovodna voda, granit, zrak...). Posamezne sestavine zmesi so čiste snovi (npr. kuhinjska sol, voda, apnenec, kisik, ogljikov dioksid, kremen...). Čista snov je ena sama snov, ki ima značilne lastnosti. Čiste snovi so lahko kemijski elementi (npr. živo srebro, žveplo, železo, kisik...) ali pa spojine (npr. živosrebrov oksid, železov sulfid, ogljikov dioksid). Kemijski elementi so sestavljeni iz ene vrste gradnikov (atomov), v spojinah pa so med seboj povezani atomi več različnih elementov. Več atomov se lahko poveže v delec, ki mu rečemo molekula. V molekuli elementa so povezani enaki atomi. V molekuli spojine so povezani atomi različnih elementov. Vsi kemijski elementi so razvrščeni v periodni sistem elementov. Označeni so s simboli. Sestava zraka (zmes):

• dušik (78%), • kisik (21%), • žlahtni plini (0,93%), • ogljikov dioksid (0,03%)...

Raztopine UČBENIK STR. 14 - 21 Raztopina je homogena zmes, ki je sestavljena iz topila in topljenca. Morska voda je raztopina. Topilo je voda, topljenci pa so različne soli in plini. Plini se v hladni vodi bolje raztapljajo kot v topli. Hitrost raztapljanja trdnega topljenca je odvisna od površine topljenca in temperature topila. To pomeni, da se hitreje raztapljajo snovi, ki so zdrobljene v manjše delce (večja površina) ali če jih raztapljamo pri višji temperaturi. Trdota vode Trdoto vode določa količina raztopljenih mineralnih snovi. Trda voda (mineralna voda, ponekod vodovodna voda) vsebuje veliko raztopljenih mineralov, mehka voda (destilirana voda, deževnica, ponekod izvirska voda in tudi vodovodna voda) pa malo ali nič. V mehki vodi se milo in detergent boljše raztapljata, zato sta bolj učinkovita (manjša poraba - manjše onesnaževanje). Milnica se v njej veliko bolj peni. Pri segrevanju trdih vod se izloča vodni kamen (kotlovec). Učinkovitost različnih grelnikov vode se zaradi nabiranja vodnega kamna močno zmanjša - večja poraba E, okvare.


Metode ločevanja čistih snovi iz zmesi UČBENIK STR. 22 - 27 Čiste snovi tudi v zmesi ohranijo svoje lastnosti (npr. barva, topnost v vodi, magnetni privlak, gostota, agregatno stanje). Ločevanje snovi iz zmesi temelji na razlikah v lastnostih posameznih snovi v zmesi. Pline iz zraka pridobivajo tako, da zrak najprej utekočinijo (-200oC), nato pa ga zelo počasi segrevajo, da se izločijo posamezni plini. Metode ločevanja snovi iz zmesi:

• filtracija (filtriranje), • kristalizacija, • ločevanje z lijem ločnikom, • sublimacija, • destilacija, • dekantacija, • kromatografija • ločevanje z magnetom...

Fizikalne in kemijske spremembe snovi UČBENIK STR. 28 - 35 Fizikalne spremembe Gradniki snovi se ne spremenijo. Snov ohrani svoje lastnosti. Spremenijo se le fizikalne lastnosti (npr. gostota, prostornina, oblika, barva). Npr. sprememba: agregatnega stanja, oblike, barve. Kemijske spremembe Gradniki snovi se spremenijo. S tem se spremenijo lastnosti snovi. To so kemijske reakcije. Kemijska reakcija Je snovna sprememba. Snovi, ki v reakcijo vstopajo, imenujemo reaktanti. Snovi, ki pri reakciji nastanejo, so produkti. Snovne spremembe so povezane z oddajanjem ali sprejemanjem energije. Pri kemijski reakciji se namreč lahko sprosti energija v obliki toplote, zvoka, svetlobe, električne energije... Pri reakcijah spajanja elementi zreagirajo (se spojijo). Nastane nove snov (spojina). Pri reakcijah razkroja pa iz spojin dobimo elemente. Gorenje Pri gorenju (pa tudi pri dihanju, rjavenju železa, kvarjenju hrane...) se snovi spajajo s kisikom. Gre za kemijsko reakcijo, ki ji rečemo oksidacija. Pri tem nastanejo oksidi. Gorenje je kemijska reakcija, pri kateri začne snov reagirati s kisikom šele, ko jo z virom toplote segrejemo na dovolj visoko temperaturo. Pri popolnem gorenju se gorivo spaja s kisikom in nastaja ogljikov dioksid ter voda. Pri nepopolnem gorenju (premalo kisika) pa poleg tega nastaja še ogljikov oksid (monoksid), pogosto pa tudi saje.


ENERGIJA Svetloba in barve UČBENIK STR. 40 - 56 Svetlobna energija lahko:

• povzroča segrevanje snovi, • povzroča spremembe agregatnega stanja, • povzroča spremembe snovi, • poganja električni tok.

Svetloba, ki se odbije od predmetov v okolici do našega očesa, nam omogoča, da jih vidimo. V očesu so namreč čutnice, ki zaznavajo svetlobo, in dražljaji se preko očesnega živca prenesejo v možgane. Možgani te dražljaje prepoznajo kot sliko naše okolice. Telesa so vidna ker oddajajo ali odbijajo svetlobo. Telesa so osvetljena, če nanje pade svetloba in se od njih odbije. Nekatera telesa pa sama oddajajo svetlobo. Pravimo jim svetila. Svetila lahko oddajajo svetlobo na vse strani. Svetila: Sonce in druge zvezde, blisk, kresničke, ogenj, žarnica, varčna sijalka... Svetloba se širi premočrtno. Svetloba se širi na vse smeri. Svetloba se lahko razširja skozi snovi in tudi skozi prazen prostor (vakuum). Ko svetloba naleti na oviro, se je nekaj odbije od površine, del nje snov vpije, del pa lahko prodre skozi oviro. Snovi, skozi katere svetloba prodre, so prosojne. Na neprosojnih snoveh se svetloba odbije ali vpije. Z različnimi ovirami lahko oblikujemo svetlobne curke. Tanek svetlobni curek imenujemo svetlobni žarek, širok svetlobni curek pa imenujemo svetlobni snop. V prostoru za neprosojno oviro nastane senca. Bela svetloba se pri prehodu skozi optično prizmo razkloni na barvni spekter, kakršnega lahko vidimo tudi pri opazovanju mavrice. Vidni del sončne svetlobe sestavljajo rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra in vijolična svetloba. Sonce pa seva tudi svetlobo, ki je naše oko ne zazna. To sta infrardeča in ultravijolična svetloba. Telo, ki večino svetlobe vpije, je videti temne, črne barve. Tisto, ki večino vpadne svetlobe odbije, pa je videti svetle, bele barve. Svetloba se na meji dveh snovi, ki prepuščata svetlobo, deloma odbije, deloma lomi. Pri odboju na hrapavi beli površini se svetloba razprši, na gladki pa se odbije le v eno smer.


Zvok UČBENIK STR. 58 - 65 Oddajniki zvoka (zvočila):

• glasilke, • strune, • zvočnik, • deli telesa pri kobilicah in čričkih...

Sprejemniki zvoka:

• uho, • mikrofon.

Nastanek zvoka Zvok nastane, ko se telo trese (niha). To nihanje se prenaša na okoliški zrak ali drugo snov. Nihanje Nihanje je ponavljajoče se gibanje iz ene skrajne lege prek ravnovesne lege v drugo skrajno lego in nazaj. Pot iz ene skrajne lege v drugo in nazaj imenujemo nihaj. Čas, v katerem nihalo naredi en nihaj, imenujemo nihajni čas. Frekvenca Je veličina, ki pove, kolikokrat v sekundi zaniha nihalo. Enota za frekvenco je Hz (herc). 1 Hz = 1 nihaj na sekundo. Frekvenca nihanja zvočila določa višino zvoka (večja frekvenca → višji zvok). Slišno območje človeka: 16 do 20 000 Hz (nad to frekvenco = ultrazvok). Zvok razlikujemo tudi po glasnosti. Oddajanje, širjenje in sprejemanje zvoka Ko udarimo po membrani oddajnika zvoka (zvočila), se ta zatrese. Pri tem se zrak ob membrani stiska in razpenja. Stisnjeni zrak se v naslednjem trenutku razpne in pri tem stisne sosednjo plast zraka, itd. Tako se motnja širi naprej po zraku. Ko motnja pride do membrane sprejemnika, jo zatrese. Območja kjer je zrak stisnjen, imenujemo zgoščine, kjer je razpet pa razredčine. Zvok se širi zaradi prenašanja zgoščin in razredčin. Zvok se širi v vseh smereh. Razširja se po zraku in tudi po drugih snoveh. V praznem prostoru se zvok ne more širiti, saj v njem ni delcev, ki bi tvorili zgoščine in razredčine. Zvok slišimo šibkeje, ko se oddaljujemo od zvočila. Hitrost zvoka: 343,2 m/s (1.236 km/h) ali približno 1 km v 3 s. Sporazumevanje (komunikacija) Ljudje in živali uporabljamo zvok za izmenjavo podatkov. Oglašanje živali:

• privabljanje samic, • boj za samice, • označevanje ozemlja, • klic na pomoč, • opozarjanje na možen napad, • zadovoljstvo...


Onesnaževanje s hrupom Hrup je neprijeten zvok. Hrup slabo vpliva na naše počutje. Prevelik hrup je nevaren za naše zdravje. Če smo dolgo na zelo hrupnem mestu, si lahko trajno poškodujemo bobnič v ušesu. Zaščita pred hrupom

• umik od vira hrupa, • dobra izolacija (vrata, okna), • protihrupne ograje ob avtocestah, • uporaba osebnih zaščitnih sredstev...

Valovanje UČBENIK STR. 66 - 70 Valovanje na vodni gladini Kaj se zgodi, ko v vodo vržeš kamen? Kamen povzroči motnjo. Na vodni gladini nastanejo hribi in doline (valovi). Prišlo je do valovanja. Ali je oblika valov odvisna od oblike predmeta, ki povzroči valovanje? Da; motnja na gladini posnema obliko predmeta, ki jo povzroči. Posnemanje je zelo izrazito le v bližini nastanka valovanja. Kaj se pri valovanju dogaja z vodo? Če v vodo vržemo kamen, nastane krožni val, ki se enakomerno širi v vse smeri na vodni gladini. Širi se samo motnja, voda pa le zaniha na mestu. Val se od ovire odbije. Če na morju piha veter nastanejo ravni valovi, ki se širijo v smeri vetra. Valovanje na vrvi Kaj se pri valovanju dogaja z vrvjo? Širi se samo motnja, vrv pa le zaniha na mestu. Val se od ovire odbije in potuje nazaj. Valovanje na dolgi vzmeti V vzmeti ne nastajajo hribi in doline, temveč zgoščine in razredčine, ki se širijo vzdolž vzmeti. Zgoščine in razredčine se na koncu odbijejo in vrnejo nazaj. Podobno se širi zvok. Zvočilo trese zrak; nastanejo zgoščine in razredčine. Valovna dolžina = razdalja med dvema sosednjima hriboma ali dolinama (valovanje na vodi, valovanje na vrvi), = razdalja med dvema zgoščinama (valovanje na raztegnjeni vzmeti, zvok). Večja je frekvenca vzbujanja valovanja, manjša je valovna dolžina. Zvok in svetloba - valovanji Svetloba je elektromagnetno valovanje. Širi se tudi v vakuumu. Hitrost svetlobe: cca. 300.000 km/s. Pri zvoku gre za širjenje zgoščin in razredčin po določenem sredstvu. Hitrost zvoka: cca. 340 m/s (zrak).


Skupne lastnosti različnih valovanj: • od tam, kjer nastanejo, se širijo v vse smeri, • na oviri se odbijejo, • prenašajo energijo, • prenašajo informacije.

Elektronske naprave (elektromagnetno valovanje):

• TV, • radio, • mobilni telefon, • GPS, • radar, • mikrovalovna pečica...

ŽIVA NARAVA Celica UČBENIK STR. 74 - 77 4 različni tipi celic:

• rastlinska, • živalska, • glivna, • bakterijska.

Zgradba rastlinske celice


Zgradba živalske celice Zgradba glivne celice Zgradba bakterijske celice


Celični organeli in njihove naloge: • mitohondrij (celično dihanje), • vakuola (shranjevanje snovi), • kloroplast (fotosinteza), • ribosom (tvorba beljakovin), • lizosom (razgradnja snovi)...

V mitohondrijih rastlinskih, živalskih in glivnih celic poteka celično dihanje. V kloroplastih rastlinskih celic poteka fotosinteza. Te lastnosti celic so povezane z vlogo organizmov v ekosistemu. Rastline v procesu fotosinteze izdelujejo organske snovi, torej so proizvajalci. Glive in živali pa te organske snovi zaužijejo (potrošniki) ali pa jih celo razkrojijo do anorganskih (razkrojevalci). Na podlagi razlik v celični zgradbi organizme razvrščamo v širše skupine. Virusi niso celice, zato jih ne uvrščamo med organizme. Skupine organizmov:

• bakterije, • glive, • rastline, • živali.

Zgradba in delovanje bakterij in gliv UČBENIK STR. 78 - 85 BAKTERIJE Glavne značilnosti bakterij: So zelo različnih velikosti. Večina bakterij meri v dolžino od 0,5 do 5,0 µm. So najrazličnejših oblik (okrogle - koki, paličaste - bacili, spiralne - spirili…). Bakterije predstavljajo eno prvih oblik življenja na Zemlji. Prisotne so v večini habitatov na Zemlji, če le imajo na voljo vodo, vir energije in snovi za izgradnjo lastnega telesa. Najdemo jih v prsti, vročih vrelcih z visoko kislostjo, radioaktivnih odpadkih, vodi, globoko v zemeljski skorji, pa tudi v vseh vrstah živih organizmov. Nimajo jedra in z membrano obdanih organelov. Vloga bakterij v ekosistemih Bakterije v različnih ekosistemih opravljajo pomembne naloge - so proizvajalci, potrošniki in razkrojevalci. Nekatere bakterije živijo zajedalsko. Veliko bakterij pa živi tudi v sožitju z drugimi organizimi (npr. bakterije v prebavilih rastlinojedih živali, ki razgrajujejo celulozo). Pomen bakterij za človeka Večina bakterij, ki jih najdemo na ali v človeškem telesu je neškodljivih, nekaj je celo koristnih (probiotične bakterije). Nekaj vrst bakterij pa je patogenih, kar pomeni, da povzročajo nalezljive bolezni. Bakterije so pomembne za kmetijstvo, saj sodelujejo pri tvorbi humusa in komposta ter vežejo dušik iz zraka, da ga lahko rastline izkoristijo za rast. Igrajo tudi zelo pomembno vlogo pri čiščenju odpadnih voda na čistilnih napravah, kjer razgradijo škodljive snovi. Uporabljajo pa jih tudi ob nesrečah, pri katerih pride do razlitja nafte. Pomembne so tudi v živilski industriji, saj omogočajo kisanje mleka, zelja in repe, proizvodnjo kisa… S pomočjo gensko spremenjenih bakterij proizvajajo tudi marsikatera zdravila.


GLIVE Glavne značilnosti gliv: V skupino gliv spadajo mikroorganizmi, kot so kvasovke (enocelični organizmi) in plesni ter tudi večji mnogocelični organizmi, ki jim pravimo gobe. Večino svojega življenja preživijo kot preplet niti, imenovanih hife. Občasno pa iz prepleta hif (micelija ali podgobja) poženejo trosnjaki, na katerih se razvijejo trosi. Gobe so pisano obarvani trosnjaki gliv različnih oblik. Trosi (spore) so namenjeni razmnoževanju in razširjanju gliv. Razmnožujejo se spolno in nespolno. Imajo celično steno, ki vsebuje hitin. Nimajo kloroplastov. So heterotrofni organizmi, kar pomeni, da kot vir energije uporabljajo že zgrajene organske snovi. Glive so prisotne v mnogih zelo različnih habitatih na Zemlji. Nekatere vrste živijo tudi v zelo ekstremnih pogojih (puščave, globokomorski sedimenti, področja z visoko koncentracijo soli...). Nekatere glive celo preživijo močno UV in kozmično sevanje. Večina vrst sicer živi na kopnem. Vloga gliv v ekosistemih Glive imajo zelo pomembno vlogo v večini ekosistemov. So potrošniki in razkrojevalci. Skupaj z bakterijami so glavni razkrojevalci v večini kopenskih ekosistemov, zato imajo ključno vlogo pri kroženju snovi v naravi in so pomemben element mnogih prehranskih spletov. Takim glivam rečemo gniloživke. Glede na način prehranjevanja glive delimo na:

• gniloživke (saprotrofi), • glive, ki živijo v sožitju (simbiozi) z drugimi organizmi (simbionti), • zajedavke (paraziti), • plenilke.

Gniloživke Razkrajajo odmrle rastlinske in živalske dele (organska snov) do mineralnih snovi (anorganskih, neorganskih). Torej so razkrojevalci. S tem omogočajo kroženje snovi v naravi, saj te snovi vsrkajo rastline. Uspevajo predvsem v vlažnih, s hranili bogatih okoljih, kot so gozd, gnoj, kompost...


Simbionti Sožitje med glivo in višjo rastlino se imenuje mikoriza. Gre za zelo pomembno sožitje, saj močno vpliva na rast rastline in njeno preživetje. Gliva s svojim obširnim prepletom hif ob dežju vpije velike količine vode in mineralnih snovi. Rastlini jih dovaja tudi takrat, ko voda odteče v globlje plasti. V rastlini med fotosintezo nastajajo organske snovi (sladkor), ki jih kot vir energije lahko izkoristi tudi gliva. Sožitje med algo oz. cianobakterijo (modrozeleno bakterijo) in glivo se imenuje lišaj. Alga oz. cianobakterija s pomočjo fotosinteze proizvaja sladkor in druge ogljikove hidrate, gliva pa prispeva vodo in mineralne snovi. Mnoge glive živijo tudi v sožitju z žuželkami. Tak primer so nekatere vrste mravelj in termitov, ki gojijo glive kot osnovni vir hrane. Zajedavke Številne glive so paraziti na rastlinah, živalih (vključno s človekom) in drugih glivah. Lahko povzročijo ogromno škode v poljedelstvu in gozdarstvu. Pri človeku povzročajo različna obolenja, ki so lahko tudi smrtno nevarna, predvsem pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom. Plenilke Obstaja tudi nekaj vrst gliv, ki del ali pa kar večino hranil dobijo s tem, ko se prehranjujejo z drobnimi živalmi, kot so gliste, skakači in enocelične živali. Te glive tvorijo mreže iz lepljivih niti ali pa celo zanke, v katere ujamejo živali. Pomen gliv za človeka

• hrana (užitne gobe, pekovski kvas, alkoholne pijače, sojina omaka, salame, siri s plemenito plesnijo...),

• kmetijstvo (mikoriza), • antibiotiki in druga zdravila, • tradicionalna medicina, • snovi za zdravljenje rakavih obolenj, • razkroj nevarnih snovi v neškodljive, • biopesticidi...

Mikotoksini Strupi, ki jih proizvajajo glive. Sem sodijo tudi strupi plesni (pokvarjena hrana) in strupene gobe. Še posebej moramo omeniti smrtonosne strupene snovi v mušnicah, strupe rženih rožičkov in aflatoksine (zelo strupeni za jetra, zelo karcinogeni - plesnivo žito in oreščki).


Zgradba in delovanje živali NA SPLOŠNO O ŽIVALIH UČBENIK STR. 88 - 91 Živali so iz celic Ločimo enoceličarje in mnogoceličarje. Pri enoceličarjih (praživalih) vsi življenjski procesi in nadzor delovanja organizma potekajo na ravni ene same celice. Pri mnogoceličarjih (večceličnih živalih) pa poteka usklajeno delovanje mnogih specializiranih celic, ki so organizirane v tkiva, organe in organske sisteme. Pomen živali v ekosistemu Živali so potrošniki. Iz okolja sprejeto hrano (organske snovi) porabijo kot vir energije za poganjanje življenjskih procesov, kot vir gradnikov za gradnjo lastnega telesa, del pa je lahko uskladiščijo v založnih tkivih. Enoceličarji privzemajo hrano neposredno iz okolja, v katerem živijo. Pri mnogoceličarjih pa pride prebavljena hrana iz prebavil po transportnih sistemih do posameznih celic. Glede na način prehranjevanja ločimo:

• rastlinojedce, • mesojedce (plenilci, notranji in zunanji zajedalci), • vsejedce.

Pomen živali za človeka (korist): • lov in ribolov, • vzreja domačih živali, • opraševanje, • plodnost prsti, • transport, • zaščita in reševanje, • terapije, • čustvena plat…

Pomen živali za človeka (škoda):

• prenos nevarnih povzročiteljev bolezni, • škoda v kmetijstvu in gozdarstvu, • škoda v živilski industriji…


SISTEMATSKE SKUPINE IN GRADBENI TIPI ŽIVALI UČBENIK STR. 92 - 99 Praživali:

• enocelični organizmi, • življenjski prostor: voda, živi organizmi, • lahko povzročijo različne bolezni (toksoplazmoza, malarija, spalna bolezen,

amebna griža…), • skupine: bičkarji, migetalkarji, korenonožci, trosovci.

PARAMECIJ EVGLENA Spužve:

• večcelične živali, • vodni organizmi, • nimajo stalne telesne oblike, • nimajo razvitih tkiv in organov, • njihovo telo je zgrajeno iz posebnih celic z bički, • prehranjujejo se s precejanjem vode (bički ustvarjajo vodni tok).

Nevretenčarji:

• ožigalkarji, • ploščati črvi, • valjasti črvi, • mehkužci, • kolobarniki, • členonžci, • iglokožci.

Ožigalkarji:

• vodni organizmi, • 2 obliki: polip in meduza,MEDUZA • zvezdasto somerno telo, • usta obdaja venec lovk z ožigalkami, • skupine: trdoživnjaki, klobučnjaki, koralnjaki.

usta

prebavna votlina

lovkez o!igalkami


Ploščati črvi: POLIP

• = ploskavci, • sploščeno telo, • na koži so lahko migetalke, • usta se odpirajo v slepo zaprto črevo (nimajo zadnjične odprtine), • sprejemanje hrane in iztrebljanje poteka skozi usta, • vodni organizmi - vrtinčarji, • notranji zajedalci - trakulje in metljaji.

VRTINČAR

Valjasti črvi:

• = valjavci, • drobni vodni, kopenski ali zajedalski organizmi z valjastim telesom, • črevo, se začne z usti in konča z zadnjično odprtino, • nekatere gliste živijo kot notranji zajedalci, • kotačniki so mikroskopsko majhni.

Mehkužci:

• večina je vodnih, le nekateri polži so kopenski, • mehko telo, • mišičasta noga, • plašč, • večina ima apnenčasto lupino, • skupine: hitoni, polži, školjke in glavonožci (hobotnice, sipe, lignji), • glavonožci imajo dobro razvito živčevje in čutila.

POLŽ

usta

lovkez o!igalkami

prebavna votlina

podplat

valjasto telo

oko

tipalnica

usta

mo!ganipo!iralnik !iv!na

vrvica

noga

srceledvica

spolna !leza

!elodec

zadnjik

"krge


ŠKOLJKA GLAVONOŽEC Kolobarniki:

• dolgo telo, • številni podobni členi, • večina vodnih, nekaj kopenskih, • nekateri morski predstavniki imajo telo skrito v cevkah, • skozi telo vodi prebavilo, • imajo ožilje, • živčevje je dvojna vrvica.

DEŽEVNIK Členonožci:

• skupina z največ vrstami, • skupine: raki, strige, pajkovci, žuželke, • življenjski prostori: voda, kopno, zrak (žuželke - edina skupina nevretenčarjev,

ki lahko leti), • večinoma drobni organizmi, • členjeno telo in okončine, • telesne regije: glava, oprsje, zadek / glavoprsje, zadek, • prvotno ima vsak člen par členjenih okončin, • okončine so se preoblikovale v: tipalnice, obustne okončine, klešče, hodilne

noge, plavalne noge, • zunanje ogrodje iz hitina, • hitinjača ne raste z živaljo → levitev.

RAK

PAJEK

sklep

usta

mi!icazapiralka

noga

!krge

lupina

mi!icazapiralka

odtekalka

dotekalkapla!!

strga!a

mo!gani

prebavna !leza

po!iralnik

ledvica!elodec notranje ogrodje

pla"!

spolovilasrce

"krge

!rnilna

!lezazadnjik

lijak

!eljust

lovke

mo!gani

srce

krvne !ile izlo!ala

prebavna

cev

!iv!na vrvica

krvna !ila!relo

usta

kolobar

strupna

!leza

o!i

mo!gani

!elodec

srce

!revo

prebavna

!leza

jaj!nik

zadnjik

predilne

bradavice

predilne

!leze

izvodilo za

jaj!eca

predalaste

vzdu"nice

prostor za

semensko

teko!ino

pipalkatipalo

glavoprsjezadek 4 pari !lenjenih nog glavoprsje zadek

ko!

repna

plavut

noge hodilke

1. tipalnica

2. tipalnica

oko (na peclju)rostrum

zadkove no"ice

1. par hodilk

z mo!nimi !karjami


ŽUŽELKA STRIGA Iglokožci:

• največkrat zvezdasto somerno telo, • ime → posebne ploščice vrasle v kožo, • morski organizmi, • skupine: brizgači, morski ježki, morske zvezde, kačjerepi, morske lilije.

MORSKA ZVEZDA Vretenčarji:

• skupine: ribe, dvoživke, plazilci, ptiči, sesalci, • hrbtenica iz vretenc, • hrbtenjača spredaj razširjena v možgane, • glava: čutila, dobro razviti možgani, začetek prebavila s čeljustmi, • telo: glava, trup, rep, • okončine, • vsa življenjska okolja.

Ribe:

• vodni organizmi, • različnih velikosti, • okončine - plavuti, • luske, • skupini: kostnice, hrustančnice.

RIBA

krila

dihalnice

noge (hoja)noge (skakanje)

obustne no!ice

!eljusti

sestavljene o!i

tipalnice

zadek oprsje glava

glava

tipalnice

kle!!ice (strupniki)

noge

telesni !leni

(sestavljajo trup)

sitasta plo!!ica

krak

brazdna no"ica

usta

zadnjik

iglica

brazda

!krge

ledvica

jaj!niki

zra!ni mehur

se!ni mehur

!revo"elodec

jetrasrce

hrbtna plavut

repna plavut

podrepna plavut

trebu!na plavut

prsna plavut luske

!kr"ni poklopec


Dvoživke:

• razvoj iz rib, • del življenja lahko preživijo na kopnem, • razmnožujejo se le v vodi, • ne najdemo jih v morski vodi, • okončine - noge s prsti (plavalna kožica), • skupine: žabe, repati krkoni.

ŽABA Plazilci:

• razvoj iz dvoživk, • kopenski organizmi, • nekateri preživijo večino časa v vodi

(krokodili, želve), na kopnem le izležejo jajca (vali jih toplota okolice),

• večina ima 4 okončine (razen kač in nekaterih kuščarjev).

KAČA

KUŠČAR

Ptiči:

• razvoj iz plazilcev, • kopenski organizmi, • ležejo jajca, ki jih valijo s telesno toploto, • perje, • sprednje okončine - peruti.

PTIČ

mo!gani

po!iralnik plju!a

ledvica

moda

se!ni mehurkloaka!elodec in !revo

srce

srce levo plju!no krilo

!elodec

tanko

!revo

jetra

desno plju!no krilo

jetra

srce

tanko !revo

se!ni mehur

plju!a

!elodec

jaj!niki

ledvica

slepo !revo

jaj!nikledvica

jajcevod

kloaka

debelo !revo

tanko !revo

dvanajstnik

trebu!na slinavkamlin!ekjetra

vranica

"ol!nik

"elodec

srce

gol!a

po"iralnik

sapnik

grlo

nosnicaoko

mo"gani

plju!a


Sesalci: • razvoj iz plazilcev, • kopenski in vodni organizmi, • netopirji so aktivni letalci, • večina koti žive mladiče (razen kljunaša in kljunatega ježka - jajca), • mleko, • večinoma telo pokriva dlaka, • štiri okončine (izjema so kiti).

RAZVRŠČANJE ŽIVALI UČBENIK STR. 100 – 101 Sistematika: = biološka panoga, ki preučuje sorodstvena razmerja med organizmi, ter jih ureja v pregledne sisteme. Merila za razvrščanje:

• podobnosti in razlike v zgradbi organizmov, • spoznanja evolucije, • razlike v biokemijski zgradbi, • vedenje.

Določevalni ključ:

• = pripomoček za razvrščanje in določanje organizmov. • opisni, • slikovni, • kombinacija.

plju!a

"LOVE!KO TELO

sapnik

trebu"na prepona

jetra

trebu"na slinavka

debelo !revo

slepi! danka

tanko !revo

jaj!nik

jajcevod

penis

modose!nica

se!ni mehur

se!evod

ledvica

#elodec

po#iralnik

srce

uhlja

mo#gani

vranica

sapnici

maternica


Sistematske kategorije: KRALJESTVO DEBLO PODDEBLO RAZRED RED DRUŽINA ROD VRSTA (PODVRSTA) Kraljestvo:

• Najvišja oz. najsplošnejša kategorija. • Upoštevamo najsplošnejše oz. najbolj temeljne razlikovalne znake (npr.

zgradbo celice). • 4.

Kraljestva:

• BAKTERIJE, • GLIVE, • RASTLINE, • ŽIVALI.

Vrsta:

• osnovna sistematska kategorija, • osebki iste vrste so si bolj ali manj podobni, • osebki iste vrste so se sposobni med seboj ploditi in imajo plodne potomce.

Vrstno ime:

• dvojno poimenovanje, • rjavi medved, • pridevnik (vrsta), • samostalnik (rod), • latinsko ime (Ursus arctos).


OSNOVNE NALOGE ŽIVIH BITIJ Privzemanje hrane:

• enocelični organizmi (E): skozi celično membrano, • mnogocelični organizmi (M): organski sistem, ki mu rečemo PREBAVILA.

Privzemanje kisika: • E: skozi celično membrano, • M: pogosto razvit organski sistem, ki mu rečemo DIHALA.

Izločanje nerabnih in strupenih snovi: • E: skozi celično membrano, • M: organski sistem, ki mu rečemo IZLOČALA.

Transport (prenos) snovi: • E: celični organeli, citoplazma, • M: organski sistem, ki mu rečemo OBTOČILA.

Nadzor delovanja: • E: jedro, • M: organska sistema - ŽIVČEVJE in HORMONSKI SISTEM.

Zaznavanje dražljajev: • E: posebne strukture na membrani, določene snovi v celici, • M: organski sistem, ki mu rečemo ČUTILA.

Gibanje: • E: bički, migetalke... • M: organski sistem, ki mu rečemo MIŠIČJE.

Opora: • E: različne strukture v celici, • M: organski sistem, ki mu rečemo OGRODJE ali SKELET (notranje ali

zunanje). Razmnoževanje:

• E: cela celica, • M: organski sistem, ki mu rečemo SPOLOVILA.

PREBAVA, DIHANJE, IZLOČANJE IN PRENOS SNOVI PO TELESU UČBENIK STR. 103 – 114 PREBAVILA Naloge prebavil:

• sprejem in skladiščenje hrane, • kosanje in drobljenje, • raztapljanje in kemijska razgradnja, • vsrkavanje in oblikovanje iztrebka.

Prebavilo:

• organski sistem, ki omogoča prehranjevanje in izkoriščanje snovi iz hrane, • prebavna cev + drugi organi.

Notranjost prebavne cevi je ločena od telesa s steno, skozi katero prehajajo telesu koristne snovi, neuporabne snovi pa telo zapustijo z iztrebki.


Zobje Pri sesalcih se prebava začne že v ustni votlini, kjer hrano s pomočjo zob in jezika mehansko obdelamo, začne pa se tudi kemična razgradnja s pomočjo sline. Zobje so pri mesojedcih ostrejši, saj so namenjeni trganju mesa. Rastlinojedci imajo precej več ploščatih meljakov, da laže zdrobijo rastlinje. Nekateri kiti so filtratorji. Imajo rožene vosi, skozi katere precejajo morsko vodo. Vodo iztisnejo, organizme pa pojedo. Prebavna cev Pri mesojedcih je navadno kratka (mesna hrana je bolj hranljiva in lažje prebavljiva). Pri rastlinojecih je navadno zelo dolga (rastlinska hrana je težje prebavljiva in potrebno je je zaužiti v velikih količinah). Drugi organi Pri prebavi sodelujejo tudi drugi organi. Pri človeku so to jetra, žolčnik in trebušna slinavka. Prehrana človeka Prehrana človeka, kot bi lahko sklepali že po zobovju in tudi drugih delih prebavil, je raznovrstna. Človek je že od nekdaj vsejed. Prebivalci v prebavilih V prebavni cevi so pogosto prisotne različne simbiotske bakterije, ki sodelujejo pri prebavi hrane. Pri prežvekovalcih igrajo ključno vlogo v prebavi, saj razgradijo celulozo, ki je za živali neprebavljiva. Včasih pa se v prebavilu pojavijo tudi organizmi, ki gostitelju škodujejo - npr. patogene bakterije, trakulje, gliste. DIHALA Dihala opravljajo nalogo izmenjave plinov med notranjostjo telesa in okolico. Pri vdihu sprejmejo kisik, pri izdihu pa izločijo ogljikov dioksid. Celično dihanje in dihala Celično dihanje in izmenjava plinov sta povezana, vendar povsem različna procesa. Med dihanjem s pljuči v telo vnašamo zrak bogat s kisikom, ki ga kri prenese do celic, kjer se porabi v procesu imenovanem celično dihanje. Celično dihanje pa je kemijski proces, med katerim se iz sladkorja in kisika tvorita ogljikov dioksid in voda. Pri tem procesu se sprosti energija, ki jo organizem potrebuje za življenje. Dihala pri enoceličarjih: Kisik prehaja kar skozi celično membrano. Dihala pri mnogoceličarjih:

• Manjši organizmi (npr. gliste, ožigalkarji): izmenjava plinov skozi povrhnjico. • Večji mnogoceličarji: dihala.

Ribe kostnice imajo škržne poklopce, s katerimi nenehno migajo in s tem ustvarjajo pretok vode z raztopljenim kisikom preko škrg. Ribe hrustančnice večinoma nimajo škržnih poklopcev, zato morajo stalno plavati in tako potiskati vodo skozi škrge. S škrgami dihajo tudi ličinke dvoživk. Večina odraslih dvoživk diha s pljuči in s kožo, zato je pomembno, da je njihova koža stalno vlažna. Nekatere odrasle dvoživke dihajo s škrgami (neotenija; človeška ribica ali močeril).


Plazilci, ptiči in sesalci dihajo s pljuči. Ljudje dihamo tako, da s pomočjo mišic večamo in manjšamo prostornino pljuč. Žuželke dihajo s trahejami. To so enostavne cevke, ki imajo odprtine na površini telesa in vodijo v notranjost do celic. Kisik prehaja neposredno iz trahealnega sistema v celice. Odrasle vodne žuželke in pajkovci dihajo s trahejami. Ko potrebujejo zrak, pomolijo zadek nad vodno gladino. Nekatere živali mehurčke zraka nesejo pod vodno gladino in iz njih črpajo potreben kisik. Ličinke žuželk, ki živijo v vodi, dihajo s škrgami, ki jih imajo na zadku. IZLOČALA Izločanje nerabnih snovi

• Enoceličarji: skozi membrano. • Mnogoceličarji: celice ➔ obtočila ➔ izločala.

Snovi se po telesu prenašajo po krvi. Enostavne snovi so v njej raztopljene, večji delci in krvne celice pa se premikajo s tokom. V izločalih poteka filtriranje krvi. To pomeni, da krvne celice ostanejo v krvnih žilah, voda z raztopljenimi snovmi pa se prenese preko stene žil v sečila. Velik del te vode se nato vrne nazaj v telo, preostanek pa izločimo. Izločanje pri vodnih živalih Vodne živali izgubljeno vodo zlahka nadomeščajo. Ribe odpadne snovi izločajo kar skozi škrge. Tudi večina morskih nevretenčarjev nerabne snovi izloča skozi dihalno ali telesno površino. Izločanje pri kopenskih živalih Večina kopenskih organizmov topne snovi izloča raztopljene v vodi. Zato so se pri njih razvili posebni organi ali celo organski sistemi, ki omogočajo izločanje, hkrati pa čim manjšo izgubo vode. Nekatere živali pa izločajo kristalizirane nerabne snovi (žuželke, plazilci, ptiči). S tem ne pride do izgube vode. Izločala žuželk Izločala žuželk so Malpighijeve cevke. Te cevke se izlivajo v črevo, tako da so izvodila prebavil in izločal združena. OBTOČILA Prenos snovi pri enoceličnih in mnogoceličnih organizmih Vse celice morajo stalno dobivati hranila in kisik. Prenos snovi pri enoceličarjih in nekaterih preprosto zgrajenih mnogoceličarjih (npr. ožigalkarji, ploski in valjasti črvi) je enostaven, saj gre za kratke razdalje, ki jih delci snovi prepotujejo sami od sebe. Pri večjih organizmih pa so te razdalje prevelike, zato so se pri njih razvila obtočila. Zgradba obtočil Pri vretenčarjih: krvne žile (arterije, vene, kapilare) + srce + kri. Obtočila vretenčarjev so sklenjena (kri nikoli ne zapusti ožilja). Pri mnogih organizmih (npr. členonožci, mehkužci) pa se žile odpirajo kar med celice, kri pa se razlije po telesu (slabša učinkovitost). Pri človeku ločimo mali (pljučni) in veliki (telesni) krvni obtok.


Kri Kri ima nalogo prenosa hranil, odpadnih snovi in plinov. Kri, ki teče po žilah ob prebavilih, sprejme hranilne snovi iz prebavil in jih nato raznaša po telesu. Podobno iz dihal v kri preide kisik, ki ga kri dostavi do telesnih celic. Iz telesnih celic prehaja v kri ogljikov dioksid, ki ga kri prenese do dihal, kjer se izloči iz organizma. V krvi so poleg teh snovi tudi najrazličnejše krvne celice. Rdeče krvničke sodelujejo pri prenosu kisika do celic, bele krvničke so del imunskega sistema, krvne ploščice pa imajo nalogo strjevanja krvi. Srce Deluje kot črpalka (omogoča kroženje krvi ali druge podobne tekočine po ožilju). Značilno je za vse organizme z obtočili. Pri nevretenčarjih gre ponavadi za posebne dele žil s sposobnostjo utripanja oz. krčenja. Pri vretenčarjih pa je to večja votla mišica, ki poganja kri po krvnih žilah. OPORA, ZAŠČITA IN PREMIKANJE UČBENIK STR. 115 – 126 GIBALA IN VEDENJE ORGANIZMOV Živali se premikajo predvsem zaradi iskanja hrane, umika pred neugodnimi življenjskimi razmerami, bega pred plenilci ali iskanja partnerja za razmnoževanje. Premikanje enoceličarjev:

• nedejavno gibanje s tokom, • dejavno premikanje z bički, migetalkami, vrtenjem ali s spreminjanjem oblike

telesa.

Gibanju pomaga ogrodje Najenostavnejšo obliko daje telesu t.i. hidrostatsko ogrodje. Obliko in trdnost telesu daje voda, s katero je napolnjeno vrečasto telo. Ko se mišica skrči, se telo zaradi povečanega tlaka znotraj telesa upogne v določeno smer. Takšno ogrodje imajo npr. ožigalkarji. Večina živali ima trdno ogrodje. Takšno ogrodje daje telesu oporo in nespremenljivo obliko, hkrati pa nudi zaščito. Na trdno ogrodje se pritrjajo mišice, ki omogočajo premikanje. Ogrodje je lahko zunanje (npr. hitinjača pri žuželkah in rakih, lupina pri polžih in školjkah) ali pa notranje (npr. kosti pri vretenčarjih). Mišice Mišica, ki je pripeta na ogrodje, s krčenjem omogoča premikanje ogrodja. Pri vretenčarjih skeletne mišice omogočajo premikanje telesa, gladke mišice pa krčenje notranjih organov. Skeletne mišice večinoma nadziramo zavestno, delovanje gladkih mišic pa je nezavedno. Gladkih mišic zato ne štejemo med gibala.


Prilagoditve gibal • Gibala so prilagojena načinu življenja. • Ribe imajo plavuti za plavanje. • Žabe imajo dolge zadnje noge za skakanje. • Ptiči imajo krila za letenje, plavanje ali pa so jim krila delno zakrnela in imajo

noge prilagojene za hiter tek. • Pri sesalcih so okončine večinoma namenjene hoji in teku, pri kengurujih

skakanju, pri netopirjih letenju, pri kitih pa plavanju. • Kobilice imajo dolge zadnje noge, ki jim omogočajo dolge skoke. • Kačji pastirji imajo dolga krila, ki jim omogočajo natančen let. • Močne lopataste sprednje okončine bramorju omogočajo kopanje. • Namen premikanja meduz ni plavanje, temveč ustvarjanje vodnega toka, ki

majhne organizme usmerja naravnost proti smrtonosnim lovkam.

Vedenje Vsako živo bitje se odziva na dražljaje iz okolja. Odzivom na dražljaje, ki vključujejo premikanje telesa, pri živalih pravimo vedenje. Vedenje je lahko zelo enostavno (npr. paramecij, ki naleti na oviro) ali pa zelo zapleteno (npr. pes, ki prosi za hrano). Najrazličnejša vedenja pri mnogoceličarjih omogočajo čutila, živčevje in gibala. Prek čutil pridobimo podatke iz okolja. Ti po živcih potujejo do živčnih središč, ki te podatke ocenijo in preko živcev pošljejo ukaze mišicam. Na vedenje vpliva tudi učenje. KROVNE STRUKTURE IN ZALOŽNA TKIVA Krovne strukture Krovna struktura enoceličarjev je kar celična membrana. Mnogoceličarji pa imajo pogosto razvito povrhnjico, ki enotno prekriva celotno telo. Celice povrhnjice so med seboj tesno povezane, kar preprečuje uhajanje snovi v telo in iz njega. Povrhnjica pogosto izloča različne snovi, ki žival še dodatno zavarujejo. Pri valjastih črvih povrhnjica navzven izloča kutikulo, ki ščiti organizem. Pri členonožcih je to hitinjača, ki je tudi zunanje ogrodje. Ta ne raste z živaljo, temveč se žival levi. Takoj po levitvi je nova hitinjača še mehka, zato takrat žival intenzivno raste. Pri mehkužcih povrhnjica izloča sluz ter apneno lupino, ki raste skupaj z živaljo. Apneno ogrodje izločajo tudi koralnjaki in nekateri drugi organizmi. Pri vretenčarjih je razvita koža, ki je sestavljena iz povrhnjice in usnjice. Koža Pri kopenskih vretenčarjih se je razvila roževinasta plast povrhnjice, ki ščiti pred izsušitvijo in vdorom mikroorganizmov. Pri dvoživkah je roževinasta plast zelo tanka, kar omogoča izmenjavo plinov. Plazilci imajo navadno tanke rožene luske, lahko pa tudi debele plasti roževine (npr. želve, krokodili). Pri njih je rožena plast tako debela, da ne raste z osebkom, zato se levijo. Pri ptičih se je razvilo perje, ki je prav tako rožena tvorba. Rožena tvorba je tudi kljun. Tudi kremplji, nohti in dlake (sesalci) so rožene tvorbe. Pri ribah kostnicah je koža pokrita z luskami, ki so zelo tanke koščene plošče. Pri ribah hrustančnicah pa je koža prekrita z zobci, ki imajo enako zgradbo kot njihovi zobje.


V usnjici so različne žleze in čutila. Žleze znojnice pri sesalcih omogočajo ohlajanje telesa in izločanje nerabnih snovi. Žleze lojnice mastijo kožo in dlake. Za sesalce so značilne tudi mlečne žleze, ki so namenjene hranjenju mladičev. Dvoživke imajo v usnjici tudi strupne žleze, s katerimi se zavarujejo pred plenilci. Čutila v usnjici omogočajo zaznavanje temperature, dotika, pritiska in bolečine. Pri živalih s stalno telesno temperaturo (sesalci, ptiči) koža sodeluje tudi pri ohranjanju stalne telesne temperature. V koži je namreč veliko kapilar; kri tako teče blizu telesne površine in oddaja toploto. Sočasno poteka oddajanje toplote z znojenjem. Če pa nas zebe, se kapilare skrčijo in kri teče globlje pod kožo. Tako se zmanjša izguba toplote. Podkožje Pri sesalcih in ptičih se je razvilo tudi podkožje iz maščobnih celic. Plast maščobe deluje kot izolacija in kot založni vir energije ob pomanjkanju hrane in hibernaciji. REGULACIJA IN ZAZNAVANJE UČBENIK STR. 127 – 135 NADZORNI SISTEM (REGULACIJA) Komunikacija (sporazumevanje) med celicami Celice si medsebojno izmenjujejo podatke. Pri tem sodelujejo posebne snovi, ki jih celice oddajajo in sprejemajo. Poznamo dva osnovna načina prenašanja sporočil med celicami - s hormoni in preko živčevja. Dva nadzorna sistema:

• hormonski sistem (počasen, dolgoročen, po celem telesu), • živčevje (zelo hitro, trenuten odziv, dražljaj hitro poneha, mnogo bolj

usmerjeno).

Hormonski sistem Hormoni so sporočevalci, ki jih izdelujejo hormonske žleze. Te žleze s pomočjo kemijskih snovi, ki jih izločajo celice, zbirajo podatke o stanju v telesu. Na stanje se odzovejo tako, da v kri izločijo ustrezno količino hormonov. Ti se širijo preko krvnega obtoka do celic, ki jim je sporočilo namenjeno (tarčne celice). Celice prejete hormone odstranjujejo iz krvi. To poteka počasi, zato učinek hormonov traja lahko tudi nekaj dni. Hormoni skrbijo, da je v krvi ravno prava količina glukoze, da se v kosti nalaga ravno prava količina kalcija, uravnavajo rast, razvoj in menstrualni cikel, povzročijo puberteto in menopavzo, vplivajo na našo presnovo... Živčevje Sestavljeno je iz živčnih celic (nevronov). Hitrost potovanja živčnega signala je velika (zelo hiter in učinkovit način sporočanja). To je pomembno npr. ob napadu plenilca. Praživali in spužve nimajo živčevja. Živčevje mnogoceličnih živali sestavljajo med seboj povezane živčne celice. Živčne celice se združujejo v središča (ganglije). Ganglije v glavi imenujemo možgani. Ta središča tolmačijo podatke in se odločajo kaj storiti. Čutila (notranje in zunanje okolje) → čutilni živci → živčna središča → gibalni živci → mišice in žleze.


Živčevje pri različnih živalskih skupinah: • ožigalkarji: mreža med seboj povezanih živčnih celic, • nečlenarji (npr. ploskavci): možgani (ganglij v glavi), iz katerih izhajajo živci, • iglokožci: živčni obroč, iz katerega izhajajo živci, • mehkužci: visoko razvito živčevje (posebej glavonožci), • mnogočlenarji (npr. kolobarniki, členonožci): možgani in trebušnjača (živčna

vrvica na trebušni strani), • vretenčarji: možgani, hrbtenjača, živci; najbolje razvito živčevje.

Delovanje možganov Večine informacij, ki jih dobijo možgani se ne zavedamo. Možgani na ta način uravnavajo količino kisika v krvi, telesno temperaturo, prebavo, srčni utrip... Določena središča v možganih vplivajo na našo budnost oz. spanje, druga odločajo o čustvih... Zavedamo pa se svojih misli, gibov, zaznav glavnih čutil (vid, sluh, voh, okus, tip, bolečina, vročina oz. mraz). Ta središča pa so povezana z zavestjo. ČUTILA (ZAZNAVNANJE) Čutila so organi, ki omogočajo zaznavanje sprememb v zunanjem, pa tudi v notranjem okolju, oz. zaznavanje lastnosti teh okolij. Celice čutnice so se sposobne ob prisotnosti dražljaja vzburiti in posredovati sporočilo živčevju, ki odgovori tako, da pošlje ukaz mišičnim (se skrčijo) ali žleznim (izločajo) celicam. Praživali pravih čutil nimajo, kljub temu pa prepoznavajo snovi, s katerimi se hranijo ali se jim morajo izogniti. Če se ob plavanju zaletijo v oviro, se obrnejo in odplavajo stran. Nekatere zaznavajo svetlobo. S čutili živali zaznavajo:

• snovi, • mehanske dražljaje, • svetlobo in barve, • magnetno polje, • toploto...

Zaznavanje snovi Da lahko organizem neko snov zazna, mora biti ta raztopljena v tekočini. Organizmi raztopljene snovi zaznavajo s posebnimi čutnicami. Vodne živali imajo snovi že raztopljene v okoliški vodi. Kopenski organizmi morajo zrak najprej spraviti do nosne sluznice. Tam se snovi iz zraka raztopijo in šele potem jih lahko čutnice zaznajo. Čutila za snovi morajo biti pri kopenskih organizmih stalno vlažna. Čutili za snovi sta voh in čutilo za okušanje. Posebni sprejemniki (receptorji) zaznajo prisotnost snovi, to pa prek živčevja sporočijo v možgane, kjer se odziv tolmači (ugodje, pekoč občutek, bolečina...). Nekaterih snovi enostavno ne zaznamo, saj zanje nimamo ustreznih čutnic. Mehansko zaznavanje:

• zaznavanje težnosti, • zaznavanje dotika, • zaznavanje tresljajev (nihanja oz. valovanja).


Vretenčarji težnost zaznavamo z notranjim ušesom. Dotik zaznavajo tudi nekateri enoceličarji, saj se odzovejo na oviro. Ljudje večino dotikov in tresljajev zaznavamo s kožo. Ribe, ličinke dvoživk in nekatere odrasle dvoživke imajo pobočnico (črta vzdolž telesa, na kateri so gosto posejane mehanske čutnice). Z njo zaznavajo premik vode. Tudi sluh je mehanski čut. Z njim namreč zaznavamo zvočno valovanje (tresljaje zraka). Organ, s katerim žival sliši, je uho. Sestavljajo ga različni deli, ki zbirajo in ojačajo zvočno valovanje ter ga prenesejo do čutnic. Svetloba in barve Svetlobo zaznavajo že nakateri enocelični organizmi (npr. evglena). Mnogocelične živali svetlobo zaznavajo z očmi. Svetloba nosi za živali pomembne informacije, zato pri skoraj vseh skupinah najdemo neke vrste oči. Lahko so preproste jamice (npr. pri vrtinčarjih) ali pa kompleksni organi z lečo. Dobro razvita očesa imajo členonožci, mehkužci in vretenčarji. Oko sestavljajo čutnice za svetlobo ter druga tkiva, ki mu dajejo oporo, zaščito in pripomorejo k ostrejšemu vidu. Svetloba pade na barvilo v čutnici, ki se zato vzburi. Vse živali ne vidijo barv. Druge oblike zaznav Nekateri ptiči in tudi druge živali za navigacijo uporabljajo magnetizem. Nekatere kače imajo posebne organe za zaznavanje toplote. RAZMNOŽEVANJE, RAST IN RAZVOJ ŽIVALI UČBENIK STR. 137 DO 148 Nespolno razmnoževanje Enoceličarji se razmnožujejo z delitvijo. To pomeni, da se celica razdeli na dve polovici - dva nova osebka, ki morata le še zrasti. Nespolno se lahko razmnožujejo tudi mnogocelične živali (npr. spužve, ožigalkarji - brstenje). Prednost nespolnega razmnoževanja je v tem, da je tako razmnoževanje hitro in nezapleteno, zato v kratkem času dobimo veliko število enakih osebkov. Ta številčnost pa jim daje možnost preživetja. Slaba stran nespolnega razmnoževanja pa se pokaže ob večji spremembi v okolju. Ker so vsi potomci gensko enaki staršem (kloni), se na spremembe odzovejo enako, zato lahko vsi propadejo. Spolno razmnoževanje Spolno razmnoževanje je veliko bolj zapleteno. V spolnih organih morajo najprej nastati ženske in moške spolne celice. Nato se morata celici srečati in združiti. Moška spolna celica oplodi žensko in razvoj novega osebka se lahko začne. Spolno razmnoževanje omogoča kombiniranje različnih lastnosti. Potomec je drugačen od staršev, saj vsebuje mešanico njunih lastnosti. Na tak način se povečuje raznolikost osebkov iste vrste, kar predstavlja prednost, če se okolje nepričakovano spremeni, saj se s tem poveča možnost, da vsaj kateri izmed osebkov preživi. Veliko organizmov izkorišča prednosti obeh načinov razmnoževanja. V ugodnih razmerah se razmnožujejo nespolno, da se njihovo število čim hitreje poveča. Ko pa se pogoji poslabšajo, se razmnožujejo spolno ali si kako drugače izmenjujejo dedni material.


Spolni organi in nastajanje spolnih celic • Ženske spolne celice nastajajo v jajčnikih, moške pa v modih. • Živali so lahko tudi dvospolniki, kar pomeni, da imajo ženske in moške spolne

organe. • Moške spolne celice (semenčice) imajo biček, so gibljive in precej manjše od

jajčeca. • Ženska spolna celica (jajčece) pa je navadno negibljiva in večja, saj vsebuje

hrano za zarodek. • Največje jajčne celice imajo ptiči, najmanjše pa sesalci. Pri sesalcih jajčne

celice vsebujejo zelo malo hranil, ker se zarodek kmalu v razvoju poveže (s popkovino) s krvnim obtokom matere.

Oploditev • = združitev jajčeca in semenčice, • notranja, zunanja.

Zunanja oploditev: • osebki svoje spolne celice izločijo v vodo, kjer se te poiščejo in združijo, • npr. drstenje rib.

Notranja opoloditev:

• Pri notranji oploditvi se spolni celici združita v telesu samice. Priti mora torej do parjenja (kopulacije).

• Na parjenje se par pogosto pripravi z zapletenim dvorjenjem, ki pa ga lahko opazimo tudi pri nekaterih živalih z zunanjo oploditvijo (ribe, žabe).

• Notranjo oploditev imajo vse kopenske in tudi nekatere vodne živali. Pri plazilcih in ptičih pride do oploditve, preden jajce dobi lupino. Ta se naloži pozneje, ko jajce zapušča telo samice. Rast in razvoj Rast in razvoj celic Celica raste tako, da iz okolja privzema snovi. Te snovi nato vgradi, da postanejo del celice. Na tak način se poveča njena prostornina. Celica pa se tudi razvija - gradi različne strukture, ki ji omogočajo preživetje. Pri celicah v telesu mnogoceličnega organizma je ta proces še bolj izrazit. Rečemo mu diferenciacija. V procesu diferenciacije celice prevzamejo različne naloge, ki jih nato opravljajo kot odrasle celice. Čeprav vse celice izhajajo iz istega oplojenega jajčeca in imajo isti dedni zapis, se zaradi diferenciacije celica v koži razlikuje od mišične in vseh drugih celic. Rast = povečevanje telesa (večcelični organizmi rastejo z delitvijo celic). Razvoj = večanje kompleksnosti organov. Rast in razvoj osebkov Ko se spolni celici združita, je jajčece oplojeno. Temu rečemo zigota (spojek). Ta se v začetku mnogokrat deli in iz nje nastane zarodek (embrio). Embrionalni razvoj je razvoj zarodka od oploditve do rojstva ali izvalitve iz jajca. Med različnimi živalskimi skupinami se zelo razlikuje. Odvisen je predvsem od količine hranil, ki so v jajčecu.


Embrionalni razvoj: • prosto v vodnem okolju (morski ježki, korale…), • v jajcu (ptiči, plazilci), • v materinem telesu (sesalci).

Sledi nadaljnji razvoj, ki traja do smrti osebka in ga imenujemo postembrionalni razvoj. V mladostniškem obdobju (ličinke, mladiči) sta rast in razvoj najintenzivnejša. Osebek doseže spolno zrelost, ko so spolni organi dovolj zreli, da ima lahko potomce. S tem vstopi v dobo odraslosti. Vsako bivanje živali pa se konča z njeno smrtjo. Razvoj žuželk Vmesne stopnje (ličinke) se od odraslih osebkov razlikujejo po izgledu, premikanju, prehranjevanju... Iz ličinke se odrasla žival lahko razvije s popolno ali nepopolno preobrazbo. Nepopolna preobrazba:

• oplojeno jajčece → ličinke različnih razvojnih stopenj → odrasla žival, • kobilice, ščurki, listne uši…

Popolna preobrazba:

• oplojeno jajčece → ličinka → buba → odrasla žival, • ličinke so povsem drugačne od odraslih živali, • metulji, muhe, hrošči.

Razvoj vretenčarjev

• jajcerodni vretenčarji, • živorodni vretenčarji.

Ribe: Ko se konča razvoj zarodka v ikri (ribje jajčece), se iz nje izleže ličinka. Ta še nekaj časa živi na račun rumenjaka, ki ga nosi s seboj. Po nekaj dneh se začne samostojno prehranjevati. Ribe rastejo vse življenje. Dvoživke: Razvoj zarodka poteka v jajcu, iz katerega se izleže paglavec (ličinka). Ličinke živijo v vodi (škrge). Postopoma jim začnejo rasti okončine; postajajo vse bolj podobne odraslim živalim (pljuča) - preobrazba (metamorfoza). Plazilci: Razvoj zarodka poteka v jajcu, ki ima mnogo hranil. Jajca vali toplota okolice. Mladiči so že takoj po izvalitvi povsem samostojni. Ptiči: Razvoj zarodka poteka v jajcu. Jajca vali topolota telesa staršev. Mladiči so lahko puhavci (so se sposobni sami prehranjevati) ali pa goliči (hranijo jih starši). Sesalci: Razvoj zarodka poteka znotraj materinega telesa. Zarodek se razvija v maternici, hranila in kisik pa dobiva po popkovini. Posteljica je povezava med popkovino in maternico. Po kotitvi mati mladiča hrani z mlekom. Številne vrste skrbijo za mladiče tudi potem, ko niso več odvisni od mleka.


Razvojni krogi zajedalcev • zajedalci: organizmi, ki trajno ali občasno zajedajo drug organizem, • zajedalec ima korist, gostitelj pa škodo, • vsa kraljestva, • živali - zajedalci rastlin (kaparji, škržati, listne uši), zajedalci živali (notranji,

zunanji), • notranji zajedalci - organi ali telesne votline gostiteljev (gliste, trakulje,

sesači), • zunanji zajedalci - telesna površina (klopi, bolhe, uši, komarji), • poleg glavnega gostitelja (odrasli zajedalci) pogosto tudi vmesni gostitelji.

Zajedalci in ljudje:

• notranji: človeška glista, podančica, svinjska trakulja…, • zunanji: uši, bolhe, obadi, komarji, klopi in druge pršice…


ZGRADBA IN DELOVANJE EKOSISTEMOV UČBENIK STR. 149 DO 162 Dejavniki okolja:

• živi (živi organizmi), • neživi (klima, sestava prsti, količina vode v tleh, oblikovanost površja…).

Ekosistem:

• = življenjski prostor + življenjska združba, • življenjski prostor = neživi dejavniki okolja, • življenjska zdužba = značilna skupnost živih organizmov, ki naseljuje določen

življenjski prostor.

Energijske in snovne pretvorbe v gozdnem ekosistemu Proizvajalci sončno energijo med fotosintezo pretvorijo v kemično vezano energijo, ta energija pa se nato prenaša od organizma do organizma skozi prehranjevalni splet. Snovi se prenašajo od organizma do organizma v prehranjevalnem spletu in od organizmov do neživega okolja; snovi neprestano krožijo. Del ogljika se vrača v neživo okolje kot ogljikov dioksid, ki nastaja med celičnim dihanjem organizmov. Biomasa, ki nastane v gozdu, v katerega človek ne posega (stabilen ekosistem), se v tem gozdu tudi razgradi. Tak gozd porabi približno toliko kisika, kot ga proizvede. Primerjava zgradbe in delovanja različnih ekosistemov Značilnosti vseh ekosistemov:

• življenjski prostor, življenjska združba, odnosi, • več je organizmov različnih vrst, večja je biodiverziteta (biotska pestrost), • ekosistemi z velikom številom med seboj povezanih vrst so bolj stabilni. • Ekosistem je stabilen, kadar na istem prostoru skozi čas živijo iste vrste, ki

ostajajo enako številne. • Ekosistem se lahko spremeni zaradi različnih naravnih ali umetnih motenj. • Motnje: naravne katastrofe (poplave, suše, požari, izbruhi vulkanov...),

izsekavanje gozdov, gradnja cest, spreminjanje toka rek, naseljevanje novih vrst...

Slovenija:

• biodiverziteta je zelo visoka, • imamo tudi nekaj endemitov.

Razlike med ekosistemi so predvsem posledica razlik v neživih dejavnikih okolja:

• Biotska raznovrstnost rastlin v ekosistemu je odvisna od neživih dejavnikov okolja (količna svetlobe in vode, temperatura in sestava prsti…).

• Zaradi razlik v sestavi rastliskih vrst se razlikuje tudi vrstna sestava živali.

Documents

SNOVI - ARNESostcj1.splet.arnes.si/files/2014/11/snov_7.pdf · Čiste snovi tudi v zmesi ohranijo svoje lastnosti (npr. barva, topnost v vodi, magnetni privlak, gostota, agregatno