SNOVI - ARNESostcj1.splet.arnes.si/files/2014/11/snov_6.pdfškrob) → rastline so hrana za živali… • je v davnini omogočila življenje različnim organizmom, katerih ostanki

Saša Femc Knaflič 1

SNOVI Snovi so iz delcev UČBENIK STR. 8 DO 10 Snovi:

• Naravne: kremen, železova ruda, les, nafta, dlaka ovce, apnenec... • Pridobljene: steklo, jeklo, papir, plastika, volna, apno...

Organizme gradijo različne snovi:

• voda, • sladkor, • beljakovine, • škrob, • soli, • maščobe, • barvila, • celuloza, • kisik, • ogljikov dioksid...

Snovi so iz delcev Vsaka snov je sestavljena iz zelo majhnih delov, ki jih imenujemo osnovni gradniki snovi. Ti delci so tako majhni, da jih ne vidimo s prostim očesom. Merimo jih v nanometrih pa tudi v še manjših enotah (1 mikrometer = 1/1.000.000m; 1 nanometer = 1/1.000.000.000m).

AGREGATNO STANJE OSNOVNI GRADNIKI LASTNOSTI SNOVI

trdno

• So tesno skupaj in pravilno urejeni,

• močno se privlačijo, • le malo nihajo okoli osrednje

lege.

• Imajo svojo obliko, • ne tečejo, • se ne mešajo, • niso stisljive.

tekoče • So blizu skupaj, • šibkeje se privlačijo, • gibljejo se drug ob drugem.

• Nimajo svoje oblike (zavzamejo obliko posode), imajo gladino,

• tečejo, • se mešajo, • tvorijo kapljice, • so težko stisljive.

plinasto • So daleč narazen, • se ne privlačijo, • gibljejo se naključno po vsem

prostoru.

• Zavzemajo celoten prostor, ki ga imajo na voljo,

• nimajo svoje oblike, • tečejo, • se mešajo, • so stisljivi.


Lastnosti snovi in njihova uporaba UČBENIK STR. 6 DO 7 TER 11 DO 18 Lastnosti snovi:

• Električna prevodnost je sposobnost materiala, da prevaja električni tok. • Toplotna prevodnost nam pove, kako dobro snov prevaja toploto. • Magnetne lastnosti imajo predvsem železo, nikelj in kobalt (privlači jih

magnet). • Gostota je masa snovi na določeno prostorninsko enoto. • Plovnost (kaj se dogaja s snovmi, ko jih damo v vodo). • Topnost v vodi.

Naravni viri surovin (glede na izvor):

• Biotski: rastline (npr. drevesa), živali in njihovi produkti, fosilna goriva. • Abiotski: voda, zrak, minerali.

Naravni viri surovin (glede na obnovljivost):

• Obnovljivi: sončna svetloba, zrak, veter, kmetijski pridelki, voda, drevesa (biomasa).

• Neobnovljivi: minerali, fosilna goriva. Fosilna goriva:

• nafta, • zemeljski plin, • premog.

Nastanek nafte in zemeljskega plina:

• usedanje velikih količin planktona na dno jezer in morij (pogosto pomanjkanje raztopljenega kisika v vodi) →

• anaerobna razgradnja → • prekrivanje s plastmi usedlin (sedimentov) → • visoka temperatura in tlak → • kemijske spremembe → • nafta in zemeljski plin.

Nastanek premoga:

• usedanje ostankov kopenskih rastlin na dno močvirij (zaradi blata in zakisane vode so bili ostanki zavarovani pred razkrojem in oksidacijo) →

• prekrivanje s plastmi usedlin (sedimentov) → • šota → • visoka temperatura in tlak → • kemijske in fizikalne spremembe → • premog (sedimentna kamnina).

Uporaba fosilnih goriv:

• proizvodnja električne energije, • bencin, dizelsko gorivo, kerozin, • umetne mase (tudi tekstil), • maziva, voski, • gospodinjska uporaba, • gnojila, • bitumen (asfaltiranje, izolacija)...


Kamnine in prst UČBENIK STR. 21 DO 37 Razvoj našega planeta:

• pred 4,6 milijarde let, • združevanje delcev zaradi gravitacije → magma, • težji delci potonejo na dno → jedro, • ohlajanje magme na površini → zemeljska skorja (kamnine).

Magma:

• staljene kamnine in plini, • visoka temperatura in tlak, • pod litosfero (skorja + zg. del plašča), • razpoke v skorji → magma z veliko silo prodre na površje → vulkani, • na površju = lava, • → kamnine, gorovja.

Kamnine:

• So naravni skupki zrnc enega ali več mineralov. • Ker jih sestavljajo različni minerali v različnih količinah, imajo različne

lastnosti. Vrste kamnin magmatske

kamnine sedimentne

kamnine metamorfne

kamnine

nastanek

ohlajanje magme

usedanje drobcev kamnin in mineralov ali iz vode izločenih mineralov

spreminjanje magmatskih in sedimentnih kamnin zaradi visokega tlaka in temperature

lastnosti (npr. trdota)

najpogosteje so to trde kamnine

večinoma nimajo velike trdote, navadno so v plasteh, pogosto vsebujejo fosile

navadno so to trde kamnine, v katerih so vidni drobni kristalčki

primeri

GLOBOČNINE (granit, granodiorit, kremen) PREDORNINE (bazalt, vulkansko steklo)

apnenec, breča, konglomerat, peščenjak, glina, glinavec, tuf, lehnjak

marmor, skrilavec


Magmatske kamnine: • Globočnine (granit, granodiorit, kremen). • Predornine (bazalt, vulkansko steklo).

Sedimentne kamnine:

• Preperevanje kamnin (padavine, izmenično zamrzovanje vode in taljenje ledu v razpokah, raztezanje in krčenje kamnin zaradi temperaturnih razlik, močni vetrovi in drugi mehanski vplivi).

• Delci kamnin se brusijo (ledniki, reke). • Zdrobljene kamnine (prod, pesek, glina) reke prenesejo v jezera in morja →

usedanje → sedimentne kamnine. • Primeri: apnenec, breča, konglomerat, peščenjak, glina, glinavec, tuf, lehnjak.

Metamorfne kamnine:

• Pogrezanje starejših kamnin v zemeljsko skorjo (tektonski premiki) → višje temperature in tlaki.

• Primeri: marmor (iz apnenca), skrilavci. Prst:

• Je vrhnja rodovitna plast tal, ki se nenehno spreminja. • Nastaja z medsebojnim prepletanjem dejavnikov neživega okolja in živih bitij. • Nastanek prsti se začne z mehanskim preperevanjem kamnin.

Mehansko preperevanje kamnin:

• razlike v temperaturi, • padavine, • zmrzovanje vode v razpokah, • veter, • rastline.

Vpliv živih bitij na nastanek prsti:

• Za nastanek prsti so odgovorna tudi živa bitja (živali, rastline, glive, bakterije, alge, lišaji).

• Najmanj zahtevni organizmi (mahovi, lišaji, alge) se lahko naselijo že na goli kamnini → iz njihovih odmrlih delov se pod vplivom različnih organizmov tvori humus.

Prsti ločimo po: • barvi, • zrnatosti, • zračnosti, • prepustnosti za vodo.

Sestava prsti:

• humus (razkrajanje odmrlih delov rastlin in živali), • mineralne snovi (preperavanje kamnin), • voda, • zrak.

Vrste prsti:

• Odvisno od: vrste kamnin, reliefa, rastlinstva. • Pobočja - plitva, suha; doline - debelejša. • Barva: vrsta matične kamnine, količina humusa.


Prst z veliko humusa: • črna, temno rjava, • razgrajeni ostanki živih bitij, • rahla (zrak), • dobro zadržuje vodo, • zelo rodovitna.

Glinena prst:

• zrnca gline, • zbita (zelo malo zraka), • težko jo je obdelovati, • dobro zadržuje vodo.

Peščena prst:

• večji delci kamnin, • veliko zraka, • slabo zadržuje vodo (voda hitro pronica skoznjo).

Najboljša je kombinacija vseh treh osnovnih tipov prsti.


ENERGIJA Sončna energija - osnovni vir energije na Zemlji UČBENIK STR. 40 DO 43 Pomen sončne energije:

• ogreva tla → tla oddajajo toploto zraku → zrak se dviguje → nastanejo zračni tokovi (vetrovi);

• ogreva vodo → voda izhlapeva in se dviga → med dviganjem se vlažen zrak ohlaja → para kondenzira → padavine;

• tali led in sneg → voda se zbira v rekah in potokih; • omogoča fotosintezo (sončna energija se pretvori v vezano energijo - sladkor,

škrob) → rastline so hrana za živali… • je v davnini omogočila življenje različnim organizmom, katerih ostanki so se

sčasoma pretvorili v fosilna goriva. Viri energije:

• Obnovljivi: se sami od sebe sproti obnavljajo (sončna energija, energija vetra, energija rek, energija valov in plimovanja, geotermalna energija, biomasa).

• Neobnovljivi: jih mnogo hitreje porabljamo, kot v naravi nastajajo (fosilna goriva, jedrska goriva).

Oblike energije, ki izvirajo iz sončne energije:

• energija vetra, • energija rek, • energija fosilnih goriv, • energija biomase, • (energija valov).

Oblike energije, ki ne izvirajo iz sončne energije:

• geotermalna energija, • jedrska (atomska) energija, • energija plimovanja.

Pridobivanje električne energije UČBENIK STR. 44 DO 46 Elektrarne: Turbina vrti gred, na kateri je električni generator. V njem nastaja električna napetost, ki poganja električni tok po omrežju. Termoelektrarne: Izgorevanje fosilnih goriv → toplota → segrevanje vode → vodna para → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja. Jedrske elektrarne: Cepitev jeder v jedrskem gorivu (uran) → toplota → segrevanje vode → vodna para → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja.


Geotermalne elektrarne: Vodna para iz globin Zemlje → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja. Sončne elektrarne:

• Koncentriranje sončne svetlobe (zrcala) → vodna para → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja.

• Energija Sonca → sončne (fotovoltaične) celice → električna energija.

Hidroelektrarne: Akumulacijsko jezero → pretok vode z višjega na nižje mesto → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja. Plimske elektrarne: Morski tokovi, ki jih povzroča plimovanje → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja. Elektrarne, ki izkoriščajo energijo valov: Val → stiskanje zraka → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja. Vetrne elektrarne: Veter → vrtenje turbine → pogon električnega generatorja. Tokovi in energija UČBENIK STR. 47 DO 51 Tokovi:

• pretakanje, • snovni: vodni, zračni, električni, • energijski: toplotni, • nekaj kar jih poganja + prevodnik.

Vodni tok:

• pretakanje vode, • prevodniki: rečno korito, cev… • poganja: višinska razlika (padec).

Električni tok:

• pretakanje elektronov, • prevodnik: električni vodnik, • poganja: električna napetost.

Električni krog:

• električni izvir (baterija), • električni vodniki (žice), • električni porabnik (žarnica).

Električni tok preneha teči, če ni energije, ki bi ga vzdrževala! Energijo zagotavljajo elektrarne ali baterije.


Toplotni tok • Toplota - fizikalna količina, s katero merimo energijo, ki jo med seboj

izmenjujejo telesa z različno temperaturo. • Če je med dvema mestoma temperaturna razlika, se toplota začne pretakati -

steče toplotni tok. • Toplotni tok steče od toplejšega mesta proti hladnejšemu. • Večja je temperaturna razlika, večji je toplotni tok.

• Pretakanje toplote, • prevodniki: različne snovi, • poganja: temperaturna razlika.

Toplotni tok je odvisen od lastnosti snovi (prevodnik, izolator) in debeline materiala. Toplotni prevodniki in izolatorji:

• toplotni prevodniki - dobro prevajajo toploto (kovine, steklo), • toplotni izolatorji - slabo prevajajo toploto (keramika, porcelan, stiropor,

kamena volna, les). Zaradi toplotnega toka skozi različne dele hiše odteka toplota in hiši je vedno hladneje. Izgubljeno toploto nadomeščajo grelniki, v katerih se energija pretvarja v toploto. Delo, energija, toplota:

• Voda z vrha klanca zaradi svoje teže steče v dolino. • Ker pri tem lahko opravi delo, ima energijo. • To energijo, ki jo ima voda zaradi višinske razlike, imenujemo težnostna ali

potencialna energija. • Potencialna energija vzdržuje vodni tok in s tem omogoča delovanje

hidroelektrarne.

• Če gremo v hribe, smo po prihodu na vrh utrujeni in lačni. • Energija, ki smo jo dobili v telo z zaužito hrano (zajtrkom), se je pretvorila v

delo. • Da telo ponovno napolnimo z energijo, moramo spet jesti. • Hrana je torej vir energije. V našem telesu izgoreva. Pri tem se sprošča

energija, ki jo porabimo za delo skeletnih mišic in notranjih organov ter za ogrevanje telesa.

• Delo, energijo in toploto merimo v joulih (J). • Starejša enota je (kilo)kalorija (kcal). • 1 kcal = 4200J.


ŽIVA NARAVA Kaj je živo? UČBENIK STR. 56 IN 57 V živih organizmih potekajo različni med seboj povezani življenjski procesi (biokemijske reakcije). Živo bitje je sposobno:

• zagotoviti si hrano ter iz snovi v njej izgraditi sebe in potomce, • iz hrane sprostiti energijo za svoje delovanje, • izločati iz telesa različne snovi (nerabne in rabne), • odzivati se na dražljaje, • rasti in razvijati se, • razmnoževati se.

Vse, kar je živo, je zgrajeno iz celic UČBENIK STR. 58 DO 61 Celica

• Je osnovna gradbena in delovna (funkcionalna) enota vseh živih organizmov. • Je najmanjša živa enota vsega živega. • Večina živalskih in rastlinskih celic je vidna le pod mikroskopom. • Celice se med seboj razlikujejo po zgradbi in vlogi v organizmu.

Živi organizmi:

• enocelični (zgrajeni so iz ene same celice; bakterije, nekatere živali, rastline in glive),

• mnogocelični ali večcelični (zgrajeni so iz več celic; nekatere glive, večina živali in rastlin).

Zanimivosti • Človek je zgrajen iz približno 10 trilijonov celic (10.000.000.000.000.000.000). • Večina celic je reda velikosti 1 do 100 µm. • Celico je prvi odkril in poimenoval Robert Hooke leta 1665 (cellula = majhna

soba). Zgradba celice UČBENIK STR. 61 Osnovna zgradba celice:

• celična membrana, • citoplazma, • organeli.

Pomembnejši organeli:

• jedro (dedna snov; nadzor), • mitohondriji (sproščanje energije iz hrane).

Rastlinska celica vsebuje tudi:

• kloroplaste (fotosinteza), • celično steno, • vakuolo s celičnim sokom.


Zgradba rastlinske celice

Fotosinteza UČBENIK STR. 64 IN 65 Fotosinteza

• Fotosinteza je proces, pri katerem se energija sončne svetlobe s pomočjo klorofila pretvori v energijo, ki je vezana v sladkorju.

• Pri tem se ogljikov dioksid in voda pretvorita v sladkor. • V okolje pa se sprosti kisik. • Značilna je samo za rastline. Vsi deli rastlin, v katerih poteka fotosinteza so

zeleni. • Rastline sladkor uporabljajo kot vir energije in kot surovine za izgradnjo

lastnega telesa (npr. škrob, celuloza). Rastline torej same izdelujejo hrano. • Pri fotosintezi nastajajo ogljikovi hidrati (sladkorji, škrob, celuloza), ki so

pomemben vir energije za rastlinojedce in vsejedce. • Rastline potrebujejo tudi različne mineralne snovi, ki jih skupaj z vodo črpajo

iz tal s pomočjo korenin. Te uporabljajo pri izgradnji različnih drugih snovi (npr. beljakovin, maščob, barvil).

Kloroplasti • Kloroplasti so celični organeli, ki vsebujejo

klorofil. • Klorofil je rastlinski pigment, ki omogoča

fotosintezo, saj vsrkava del sončne svetlobe.


Celično dihanje UČBENIK STR. 62 IN 63 Celično dihanje

• Celično dihanje je proces, pri katerem se iz sladkorja, ob prisotnosti kisika, sprošča energija.

• Ta energija se porablja za poganjanje vseh življenjskih procesov. • Ob tem nastaneta ogljikov dioksid in voda. • Celično dihanje najdemo pri vseh organizmih.

Mitohondriji

• Mitohondriji so celični organeli, v katerih poteka celično dihanje. Fotosinteza in celično dihanje

• Sta zapletena procesa, ki lahko potekata samo v živi celici. • V vseh rastlinskih in živalskih celicah ves čas poteka celično dihanje. • V rastlinskih celicah, ki vsebujejo kloroplaste, pa poteka tudi fotosinteza.


Zgradba in delovanje rastlin UČBENIK STR. 67 DO 90 Kraljestvo rastlin:

• alge, • mahovi, • praprotnice, • semenke.

Delitev glede na zgradbo:

• steljčnice, • mahovi, • brstnice.

Steljčnice:

• alge, • enocelične / večcelične, • telo - steljka, • nimajo pravih tkiv in organov.

Brstnice:

• praprotnice, semenke, • večcelične, • telo - brst, • imajo prava tkiva in organe.

Rastlinski organi:

• korenina, • steblo, • list, • cvet.

Korenina Naloge korenin:

• pritrjevanje rastline v tla, • črpanje vode z rudninskimi (mineralnimi, anorganskimi, neorganskimi)

snovmi, • prevajanje vode in rudninskih snovi do stebla.

Druge naloge:

• shranjevanje založnih snovi, • pomoč pri vzpenjanju poganjka, • nespolno razmnoževanje.

Razraščanje korenin:

• široko (velika površina za črpanje; +) • plitko pod površino (rastline se lažje izruvajo, so bolj odvisne od dežja; -), • globko (črpanje vode iz podtalnice; +).

Korenine dvokaličnic:

• iz semena se razvije glavna korenina, • iz nje poženejo stranske korenine.


Korenine enokaličnic: • Iz semena se razvijejo korenine, ki kmalu prenehajo rasti. • Nadomestijo jih šopaste nadomestne korenine, ki zrastejo iz podzemnega

dela stebla. Korenine rastejo v dolžino s koreninskim vršičkom. Deli koreninskega vršička:

• prevajalni del z žilo, • srkalni del s koreninskimi laski, • rastni del s koreninsko čepico.

Rastni del:

• Ko raste, se cela korenina podaljšuje in prodira v prst. • Pred poškodbami ga varuje koreninska čepica.

Srkalni del:

• koreninski laski (živijo le nekaj dni; stalno jih nadomeščajo novi), • vsrkavanje vode z rudninskimi snovmi.

Prevajalni del:

• del korenine z žilo, • transport vode z rudninskimi snovmi do stebla.

Odebeljene korenine:

• založne snovi (hrana), • koren (glavna korenina), • koreninski gomolji (stranske korenine).

Koren:

• korenje, • repa, • rdeča pesa, • pastinak, • peteršilj...

Koreninski gomolj:

• dalija, • sladki krompir, • jam...

Nadomestne korenine: Kadar se korenine ne razvijejo iz koreničice kalčka, temveč iz drugih delov rastline. Nadomestne korenine:

• oprijemalne korenine, • srkalne korenine, • zračne korenine, • oporne korenine.

Oprijemalne korenine:

• npr. pri bršljanu, • poganjajo vzdolž stebla, • oprijemajo se podlage (deblo, skala, zid).


Srkalne korenine: • npr. bela omela, • rastlina se s srkalnimi koreninami zajeda v drevo, od koder črpa vodo z

rudninskimi snovmi. Zračne korenine:

• npr. monstera, • rastlina tropskega gozda (zelo vlažen zrak), • tudi lončnica, • iz stebla poganjajo korenine, ki srkajo vlago iz zraka.

Oporne korenine:

• npr. pri koruzi, • rastejo iz stebla tik nad zemljo, • dajejo visokemu steblu in storžem oporo.

Steblo Steblo:

• nadzemni organ, • tvori os rastline, • sega od korenin do vrha rastline.

Naloge stebla:

• opora listom, cvetovom in plodovom ter povezovanje le teh, • transport (prevajanje) snovi med koreninami in vršički, • dvig rastline nad površino tal → več listov → več hrane (fotosinteza), • shranjevanje hranil.

Zelnate rastline:

• zelena in sočna stebla, • pozimi vsi ali vsaj nadzemni deli odmrejo, • spomladi iz semen ali podzemnih delov zrastejo novi deli, • vse enokaličnice in nekatere dvokaličnice.

Lesnate rastline:

• nekatere dvokaličnice (grmi in drevesa), • zelnata stebla imajo le v začetku 1. leta, • že pred 1. zimo olesenijo (zaščita pred neugodnimi razmerami), • olesenelo steblo = deblo, stranski poganjki = veje, • glavna sestavina lesa je celuloza (trdnost in odpornost).

Vrste stebel:

• zelnata, • lesnata.

Zelnata stebla:

• razvejano, • enojno, • bil (bilka), • betev.


Razvoj stebla: • Steblo se razvije iz zarodkovega stebelca (del zarodka v kalčku). • Steblo raste na vrhu. Ta del imenujemo stebelni vršiček. • Stebla enoletnih rastlin jeseni odmrejo, pri večletnih rastlinah pa se oblikujejo

stebelni popki. Stebelni popek:

• stebelni vršiček, • zasnove listov, tudi cvetov • notranji luskolisti (mehki in dlakavi), • zunanji luskolisti (usnjati, tesno stisnjeni in smolnati).

Stebelni popek (naloge luskolistov):

• zaščita pred mrazom, • zaščita pred izsušitvijo.

Stebelni popki:

• temenski (na koncu veje), • stranski (vzdolž veje).

Preobražena stebla:

• podzemna (P), • nadzemna (N).

Preobražena stebla:

• trni (N), • stebelne vitice (N), • živice (N), • stebelni gomolji (P), • korenike (P)...

Preobražena stebla - naloge:

• trni - zaščita pred objedanjem, • stebelne vitice - oprijemanje, • živice - razmnoževanje, • stebelni gomolji - shranjevanje založnih snovi, • korenike - prezimitev in razmnoževanje.

List Naloge lista:

• fotosinteza, • izmenjava snovi z okolico (ogljikov dioksid, voda, kisik).

Prvi list se razvije iz lističa v kalčku. Imajo omejeno rast in življenjsko dobo. Listi:

• listi v ožjem pomenu besede, • iglice, • luske.


Listi dvokaličnic: • mrežasto razporejene žile, • listna ploskev, • listni pecelj, • listno dno.

Listi enokaličnic:

• vzporedno razporejene žile, • listna ploskev, • listna nožnica.

Listna ploskev:

• enostavna, • deljena, • sestavljena.

Zgradba lista:

• kutikula, • zgornja povrhnjica, • stebričasto tkivo, • gobasto tkivo, • spodnja povrhnjica, • listna reža, • celici zapiralki, • vodovodne cevi, • sitaste cevi, • žila.

Kutikula:

• zaščitna plast (voda, umazanija, mikroorganizmi), • voščena, • izločajo jo celice povrhnjice.

Povrhnjica (naloge):

• ločevanje notranjosti lista od okolice, • prepušča svetlobo, • zaščita pred izgubo vode, • urejanje izmenjave plinov, • izločanje produktov presnove.

Stebričasto tkivo:

• tesno zložene celice s številnimi kloroplasti, • celice stebričaste oblike, • prestreza večino sončnih žarkov, • tu poteka večidel fotosinteze.

Gobasto tkivo:

• med celicami so večji prostori skozi katere prehajajo plini, • celice vsebujejo malo klorofila.

Preobraženi listi:

• cvetni listi, • vitice, • trni, • luskolisti...


Preobraženi listi - naloge: • cvetni listi - privabljanje žuželk, • vitice - oprijemanje, • trni - zaščita pred objedanjem in izhlapevanjem vode, • luskolisti - shranjevanje založnih snovi.

Transport snovi po rastlini Rastline potrebujejo mineralne snovi:

• sladkor → škrob, celuloza, • sladkor + mineralne (rudninske) snovi → maščobe, beljakovine, barvila,

vitamini ... Transportna (prevodna) sistema:

• sitaste cevi, • vodovodne cevi.

Sitaste cevi:

• transport v vodi raztopljenih sladkorjev do celic, ki ne opravljajo fotosinteze (plodovi, korenine, založni organi...).

Vodovodne cevi:

• transport v vodi raztopljenih mineralnih snovi iz korenin v ostale dele rastline. Listne reže

• Izmenjava plinov, transpiracija; • praviloma na spodnji povrhnjici.

Izmenjava plinov: Odprte reže: sprejemanje CO2 😀, izguba vode 🙁 → pri nekaterih rastlinah odprte le ponoči. Transpiracija:

• = izhlapevanje vode, • omogoča srkanje vode po vodovodnih ceveh iz korenin, • ohlaja rastlino.

Rastline si kopičijo zaloge Rastlina del sladkorjev, ki jih proizvede pri fotosintezi, ne porabi takoj za pridobivanje energije in kot vir snovi za rast, ampak jih shrani v založnih tkivih, kjer jih predela v založne snovi (škrob, olja). V rastlinskih celicah, ki ne opravljajo fotosinteze, kloroplast ne vsebuje klorofila, temveč kopiči založne snovi (npr. škrobna zrna v krompirjevem gomolju). Založna tkiva imajo velik pomen za preživetje rastline (kalitev, preživetje zime in drugih neugodnih razmer...).


Rastline lahko neugoden letni čas preživijo v obliki: • semen, • gomoljev, • korenik, • čebulic, • korenov.

Drevesa listavcev nakopičijo snovi kar v debla, korenine in veje. Založne snovi v semenih oskrbijo kalček in mu s tem omogočijo preživetje do razvoja prvih zelenih listov. Nekatere rastline z založnimi snovmi “podkupijo” živali, da razširjajo semena. Založne snovi rastlin so osnova človekove prehrane.


Rast, razvoj in razmnoževanje rastlin UČBENIK STR. 91 DO 104 Rast in razvoj rastlin Rastline, enako kot vsa druga živa bitja, nastanejo z razmnoževanjem, se razvijajo in na koncu odmrejo. Razmnoževanje rastlin je povezano z delitvijo celic. Rast in razvoj rastline je posledica:

• nastajanja novih celic (celične delitve), • rasti celic, • specializiranja določenih celic za opravljanje določenih nalog (npr. celice

stebričastega tkiva v listu opravljajo predvsem nalogo fotosinteze). Mnogocelična rastlina raste, ker celice po delitvi ostanejo skupaj. Rastline s celičnimi delitvami tudi odpravljajo poškodbe ali nadomeščajo izgubljene dele in se nespolno razmnožujejo. Seme Najbolj razvite rastline (semenke) imajo semena. Seme = zarodek + založne snovi + semenska lupina. Zarodek:

• zasnove listov, stebla in korenine. • ugodne razmere → nova rastlina, • pokuka iz semenske lupine → seme je vzklilo.

Klični listi: Krepkejši listi, ki zarodku utirajo pot iz semena skozi prst na svetlobo. Semenska lupina:

• Varuje seme pred mehanskimi poškodbami, spremembami temperature in izsušitvijo.

• Navznoter prepušča vodo, navzven pa ne.

Rezervna hrana Zarodek potrebuje za svoj razvoj hrano. Mlada rastlina še ne opravlja fotosinteze vse dokler se ne razvijejo zeleni listi. Zato ima zarodek zalogo hrane nakopičeno zraven sebe v semenu. Dvokaličnice imajo založne snovi shranjene v kličnih listih, enokaličnice pa v posebnem delu semena, ki ga pri žitih imenujemo močnato telo. Kalitev: Zarodek se začne razvijati takoj, ko seme zaradi vode nabrekne. Voda tudi omogoči, da se začne rezervna hrana spreminjati v obliko, ki jo zarodek lahko izkoristi. Semena vzklijejo, če imajo prostor, vodo, hrano, zrak in primerno temperaturo. Ne vzklijejo vedno vsa semena (kaljivost). Plod:

• iz odcvetelega oplojenega cveta, • eno ali več semen, • = osemenje + semena, • zaščita in razširjanje semen.


Razmnoževanje rastlin Razmnoževanje je pomembno za nadaljevanje vrste. Poznamo spolno (semena; združitev dveh spolnih celic) in nespolno razmnoževanje (gomolji, živice, potaknjenci...). Nespolno razmnoževanje (primeri):

• nadzemne živice (jagodnjak), • gomolji (krompir), • korenike (šmarnica), • čebulice (zvonček), • Nespolno (vegetativno) razmnoževanje: • potaknjenci (afriška vijolica, fikus...), • delitev (taščin jezik...) • cepiči (vinska trta, sadno drevje).

Spolno razmnoževanje Za spolno razmnoževanje je značilna združitev dveh spolnih celic. Organ, ki omogoča spolno razmnoževanje višje razvitih rastlin je cvet. Iz oplojenega cveta se razvije plod, v plodu pa so semena, iz katerih se razvije nova rastlina. Zgradba cvetov in semen Zgradba cveta: Zgradba cveta (prašnik):

• prašnica, • prašnična nit.

Zgradba cveta (pestič):

• brazda, • vrat, • plodnica s semenskimi zasnovami.

Deli cveta:

• Čašni listi: zaščita cveta preden se odpre; zeleni in manjši; nimajo jih vse rastline.

• Venčni listi: privabljanje žuželk - opraševalcev (oblika, barva, vonj), ki pridejo po hrano - medičino (nektar) in cvetni prah.

• Prašnica: del prašnika, ki vsebuje cvetni prah (pelod). V pelodu so moške spolne celice.

• Plodnica: del pestiča, ki se razvije v plod. Vsebuje semensko zasnovo, iz katere se razvije seme. V semenski zasnovi je ženska spolna celica.

Število venčnih listov:

• dvokaličnice: 4, 5 ali mnogokratnik, • enokaličnice: 3 ali mnogokratnik.

Cvetovi so lahko nameščeni posamič ali v skupinah (socvetje). Vse rastline nimajo cvetov, v katerih bi bili tako prašniki kot tudi pestiči (dvospolni cvetovi).

• Enospolni ženski cvetovi: samo pestiči. • Enospolni moški cvetovi: samo prašniki.


Enodomne: na isti rastlini so moški in ženski cvetovi. Oprašitev in oploditev:

• oprašitev = prenos peloda iz prašnika na brazdo pestiča, • zrno peloda požene pelodni mešiček, ki sega do semenske zasnove, • po tej cevki potuje semenčica do jajčeca, • oploditev = združitev moške in ženske spolne celice.

ŽUŽKOCVETKE VETROCVETKE oprašujejo jih žuželke oprašuje jih veter

venčni listi so izrazitih barv venčni listi nimajo izrazitih barv,

nekatere so brez venčnih listov

cvetovi so lahko veliki ali majhni cvetovi so majhni

izločajo medičino ne izločajo medičine

cvetni prah je lepljiv cvetni prah je suh

proizvajajo manj peloda proizvajajo več peloda

cvetovi imajo izrazit vonj cvetovi nimajo izrazitega vonja

Plodovi:

• nastanejo iz plodnice, • vsebujejo seme, • opravljajo nalogo razširjanja semen, • lahko jih raznaša veter (npr. javor, regrat), živali ali voda (npr. kokos), lahko

pa plod na dotik eksplodira in iz njega izletijo semena (npr. nedotika).

Raznašanje plodov s pomočjo živali: • plod ima kaveljčke, s katerimi se oprime dlake ali perja (npr. repinec), • plod ima sladko meso, ki ga živali pojedo, seme pa iztrebijo (npr. češnja, črni

bezeg), • glodalci zakopljejo oreščke (vsebujejo maščobe), na katere potem pozabijo

(npr. leska).


Razvrščanje rastlin UČBENIK STR. 105 DO 114 Znanstvena imena rastlin:

• vsaka vrsta ima eno samo znanstveno ime, • botanična latinščina, • dve besedi (ime rodu + ime vrste), • npr. Lilium carniolicum.

Merila za razvrščanje rastlin:

• telesna zgradba rastlin, • kemijska sestava, • zgradba celic, • sorodnost (DNA).

Sistematske kategorije: Osnovna sistematska kategorija je vrsta. V isto vrsto uvrščamo osebke, ki se lahko med seboj plodijo in imajo plodne potomce. Vrste, ki so si med seboj sorodne, uvrščamo v isti rod ... Določevalni ključi:

• Pripomoček za razvrščanje in določanje organizmov. • Opisni: npr. Mala flora Slovenije (DVOVEJNATI ali DIHOTOMNI KLJUČ). • Slikovni: Določevalni ključi TZS, Spoznaj drevesa, Rastlinski svet Evrope,

Slikovni rastlinski ključ... Širše sistematske kategorije rastlin:

• alge (nimajo še pravih tkiv, telo je steljka), • mahovi (nimajo še pravih organov), • praprotnice (imajo prave organe - list, steblo, korenina; nimajo cvetov), • semenke (imajo vse organe - tudi cvet; tvorijo semena).

Semenke:

• golosemenke, • kritosemenke.

GOLOSEMENKE KRITOSEMENKE drevesa ali grmi

pri nas so vse iglavci dvokaličnice in enokaličnice

drobni cvetovi

ločena ženska in moška socvetja

cvetovi posamič ali v socvetjih

cvetovi enospolni ali dvospolni

semena niso v plodu

največkrat dozorijo v storžastih socvetjih

semena razvijejo v plodu

imajo 1 ali 2 klična lista

vetrocvetke barvit cvet → žužkocvetka

cvetno odevalo ni barvito → vetrocvetka


Rastline in okolje UČBENIK STR. 115 DO 132 Dejavnike, ki vplivajo na uspevanje neke vrste imenujemo dejavniki okolja. Ločimo nežive in žive dejavnike okolja. Neživi dejavniki okolja:

• zemeljska privlačnost, • svetloba, • temperatura, • zračni tlak, • veter, • vlažnost zraka, • padavine, • gostota snovi, • kamnine …

Živi dejavniki okolja:

• organizmi iste vrste (tekmovanje za vire in razmnoževanje), • organizmi drugih vrst (tekmovanje za vire, plenilstvo, sožitje, zajedavstvo).

Neživi dejavniki okolja določajo bivalne razmere za živa bitja in vplivajo na njihov način življenja. Rastline so se prilagodile na določene bivalne razmere. Prilagoditve rastlin na okolje Sušno okolje:

• zmanjšanje listne površine (bodice), • debela kutikula, • zaloga vode v telesu, • globok in širok koreninski sistem …

Tropski deževni gozd:

• zračne korenine za pobiranje vlage iz zraka, • plezanje po drevesnih deblih ali rast na njih, • veliki listi za izkoriščanje svetlobe …

Vodno okolje:

• manjši pomen korenin (rastlina vodo in druge snovi sprejema skozi celotno površino),

• večja elastičnost rastline (ni potrebna trdna opora), • razlike v zgradbi plavajočih in potopljenih listov …

Preživetje neugodnih razmer:

• enoletnice (seme) in trajnice (korenina ali podzemno steblo), • omogočajo založna tkiva.

Obramba pred rastlinojedci:

• trni in bodice, • strupene snovi, • snovi neprijetnega okusa, • hitri gibi rastline, • debela plast vlaken, • rast na težko dostopnih mestih …


Bolezni rastlin: • virusne, • bakterijske, • glivne.

Pomen rastlin v naravi in za človeka Prehranjevalna veriga V prehranjevalni verigi prehajata energija in snov. Proizvajalci (rastline) s fotosintezo vežejo sončno energijo v energetsko bogate hranilne snovi ter obenem proizvajajo kisik. Te snovi porabljajo potrošniki (rastlinojedci, mesojedci in vsejedci), in sicer le tisti del snovi, ki ga rastlina uporabi za gradnjo telesa. Razkrojevalci (glive, bakterije, deževniki...) se hranijo z odmrlimi živalskimi in rastlinskimi deli. S pretvorbo organskih snovi nazaj v mineralne snovi omogočajo kroženje snovi v naravi. Energije, ki prehaja od člena do člena, je vse manj. Na poti se porablja za delo in razprši v okolje kot toplota. Povezanost žive in nežive narave Populacijo sestavljajo vsi osebki neke vrste, ki v določenem času živijo skupaj na določenem prostoru. Vse populacije, ki živijo skupaj, in neživi dejavniki okolja, v katerem živijo, sestavljajo ekosistem. Vsaka populacija ima v ekosistemu določeno vlogo (proizvajalci, potrošniki, razkrojevalci)! Medvrstni odnosi (nekaj primerov):

• sožitje rastline in glive (lišaj: alga + gliva) • sožitje rastline in glive (mikoriza: višja rastlina + gliva), • sožitje rastline in bakterije (metuljnice + bakterije iz skupine Rhizobium), • zajedavstvo (bela omela + drevo), • zajedavstvo (predenica + višja rastlina), • zajedavstvo (lusnec + višja rastlina), • zajedavstvo (pojalnik + višja rastlina).

Pomen rastlin:

• proizvajajo hrano za vsa druga živa bitja na Zemlji, • vplivajo na sestavo ozračja in podnebne razmere na Zemlji (CO2, O2, H2O), • sodelujejo pri nastajanju prsti in preprečujejo erozijo, • imajo ogromen pomen za človeka (hrana in krma, zdravilne rastline, surovine,

goriva) ...

Documents

SNOVI - ARNESostcj1.splet.arnes.si/files/2014/11/snov_6.pdfškrob) → rastline so hrana za živali… • je v davnini omogočila življenje različnim organizmom, katerih ostanki