SLOVENSKA TEKSTILNA IN OBLAČILNA INDUSTRIJA S … · 2018. 8. 24. · Slovenska tekstilna in oblačilna industrija je doživela korenite spremembe v okviru razvojnih programov prestrukturiranja,

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

SLOVENSKA TEKSTILNA IN OBLAČILNA

INDUSTRIJA S POUDARKOM NA DRŽAVNIH POMOČEH

Kandidat: Matjaž Friedl Študent rednega študija Številka indeksa: 81547285 Program: univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomija Mentor: doc. dr. Jani Bekő

Maribor, december 2004

2

PREDGOVOR Težavno obdobje slovenske tekstilne in oblačilne industrije se tudi po teoretično končanem obdobju, namenjenemu prestrukturiranju, nadaljuje. Panoga, katere akuten problem predstavljajo velik obseg dodelavnih poslov, nefleksibilna delovna sila in stroškovna neučinkovitost, pogojena z nizko dodano vrednostjo ustvarjenih proizvodov, se sooča z visoko stopnjo odvisnosti od pridobljenih finančnih sredstev oziroma drugih bonitet iz naslova državnih pomoči. Stroškovna racionalizacija kot temelj prihodnjega razvoja je zavirana s plačili odpravnin, katere predstavljajo kratkoročno nesprejemljiv vir odhodkov, predvsem v delovno intenzivni oblačilni industriji, saj podjetja postavljajo v položaj finančne nelikvidnosti. Soočamo se s situacijo, v kateri podjetja sredstva, namenjena za strateški razvoj, uporabljajo kot izhod v sili za reševanje nastalih likvidnostnih težav. S priključitvijo Slovenije Evropski uniji in zahtevo po transparentnosti poslovanja z državnimi pomočmi se z vidika kontrole porabljenih sredstev spreminja tudi politika dodeljevanja pomoči, v okviru katere so do državnih pomoči upravičena podjetja, ki imajo ohranjene vitalne funkcije in zagotovljen trg, kar dokazujejo s programi strateškega razvoja in s plasiranjem državnih sredstev v vnaprej predvidene namene. Kljub zaostrovanju kriterijev dodeljevanja in uvajanju novih smernic na področju državnih pomoči pa za nekatera podjetja v težavah, predvsem po sprejetju novega zakona o prestrukturiranju in pomoči gospodarskim družbam v težavah, način reševanja nastalih problemov s pomočjo javnofinančnih sredstev ostaja edina možnost pri zasledovanju pozitivnega poslovanja. Zavedati pa se moramo, da bo panoga ob nadaljevanju negativnih trendov na področju finančnih kazalcev primorana rešitve v prihodnosti iskati predvsem v nadaljnjem zmanjševanju industrijskih zmogljivosti, graditvi prepoznavnosti lastnih blagovnih znamk, kakor tudi v okviru pridobitve sredstev iz naslova evropskih strukturnih skladov. Industrijska politika, katere cilj je po letu 1999 vzdrževanje konkurenčnega in stabilnega poslovnega okolja, socialne povezanosti in visoke izobrazbene ravni, se usmerja k izvajanju z vidika politike konkurence sprejemljivejšim ukrepom in nalaga breme strukturnih prilagajanj, kjer še ta niso dokončana oziroma se nahajajo v sklepni fazi, pretežno na ramena podjetij. Odmik od ukrepov, katerim je mogoče pripisati sorodnost z neposredno podporno politiko za industrijske panoge, katere se nahajajo v krizi, lahko pripomore k dejanski razjasnitvi situacije znotraj tekstilne in oblačilne industrije, predvsem z vidika ocene uspešnosti sektorskega programa, in pripomore k pozitivni selekciji znotraj panoge. Prav tako ugotavljamo, da je nerealno pričakovati, da bo celovito reševanje problematike predvsem zaradi negativnih socialnih posledic v celoti prepuščeno trgu, zato je smiselno nadaljnje kontrolirano poseganje države v omejenih obsegih, vendar predvsem na področju uresničevanja programov, katerih prvotni namen je krepitev konkurenčnih sposobnosti z vidika tehnološke opremljenosti podjetij, krepitve skupnega sodelovanja in povezovanja podjetij ter spodbujanja investicij. Takšni ukrepi bi v končni fazi pripomogli k povečanju prepoznavnosti slovenske tekstilne in oblačilne industrije na zahodnih tržiščih in omogočili ohranitev ter prihodnji razvoj zdravih jeder slovenskih tekstilnih in oblačilnih podjetij.

3

Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Janiju Bekőju za svetovanje in vodenje pri pisanju diplomskega dela. Prav tako se želim zahvaliti gospe Jožici Weissbacher iz Združenja za tekstilno, oblačilno in usnjarsko predelovalno industrijo za pomoč in posredovanje podatkov.

4

KAZALO 1 UVOD................................................................................................................................. 6 1.1 Opredelitev področja in opis problema ........................................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ....................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ................................................................................ 7 1.4 Metode raziskovanja........................................................................................................ 8

2 DRŽAVNE POMOČI IN VLOGA DRŽAVE V TRADICIONALNIH PANOGAH ..... 10

2.1 Industrijska politika za prestrukturiranje tradicionalnih panog..................................... 11 2.1.1 Argumenti za vodenje politike prestrukturiranja.................................................. 13 2.1.2 Argumenti proti vodenju politike prestrukturiranja ............................................. 14

2.2 Teoretični okvir državnih pomoči ................................................................................. 16 2.2.1 Definicije državnih pomoči .................................................................................. 17 2.2.2 Osnovna pravila, kategorije in nameni državnih pomoči ..................................... 18 2.2.3 Instrumenti državnih pomoči................................................................................ 20

3 ANALIZA STANJA SLOVENSKE TEKSTILNE IN OBLAČILNE INDUSTRIJE ..... 21

3.1 Strukturna analiza dejavnosti ........................................................................................ 21 3.2 Produktivnost kot temeljni konkurenčni dejavnik......................................................... 22

3.2.1 Dodana vrednost v tekstilni in oblačilni industriji ............................................... 24 3.3 Zaposlenost in stroški delovne sile................................................................................ 26 3.4 Problematika dodelavnih poslov v slovenski tekstilni in oblačilni industriji................ 30 3.5 Finančni vidik poslovanja tekstilnih in oblačilnih družb............................................... 31 3.6 Izvoz in uvoz v tekstilni in oblačilni industriji .............................................................. 34

4 DRŽAVNE POMOČI V TEKSTILNI IN OBLAČILNI INDUSTRIJI........................... 37

4.1 Program prilagajanja slovenske tekstilne in oblačilne industrije pogojem notranjega trga Evropske unije ....................................................................... 38 4.1.1 Vpetost programa v strategijo državnih pomoči .................................................. 38 4.1.2 Struktura programa in opis ukrepov ..................................................................... 39 4.1.3 Kritična ocena programa ...................................................................................... 41

4.2 Zakon o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah.............................................................................................................. 42 4.2.1 Komentar novega zakona o reševanju in prestrukturiranju

gospodarskih družb v težavah .............................................................................. 43 4.3 Program za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti .............................................. 45 4.4 Analiza dodeljenih državnih pomoči v tekstilni in oblačilni industriji ......................... 46

4.4.1 Obseg državnih pomoči v tekstilni in oblačilni industriji .................................... 47 4.4.2 Državne pomoči tekstilni in oblačilni industriji po programih............................. 50

4.4.2.1 Sredstva Programa prilagajanja tekstilne in oblačilne industrije pogojem notranjega trga Evropske unije.................................. 50

4.4.2.2 Sredstva Programa za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti ..................................................................................... 53

5

4.4.2.3 Sredstva individualnih programov prestrukturiranja iz naslova zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah .................................................................. 60

4.4.3 Regijska slika državnih pomoči sektorskega programa v tekstilni in oblačilni industriji............................................................................................. 62

5 SKLEPNE UGOTOVITVE.............................................................................................. 65

POVZETEK ........................................................................................................................ 67

ABSTRACT ........................................................................................................................ 67

SEZNAM LITERATURE ................................................................................................... 68

SEZNAM VIROV ............................................................................................................... 73

SEZNAM TABEL IN SLIK................................................................................................ 74

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Panoga, katera je po izgubi enotnega jugoslovanskega trga doživela velik šok ter se kljub intenzivni pomoči države in preusmeritvi predvsem na zahodne trge ni uspela izvleči iz težav, se sooča z novimi izzivi, pogojenimi z vključitvijo v notranji trg Evropske unije. Prav iz tega vidika lahko pričakujemo nadaljevanje trenda zmanjševanja manipulacijskih zmožnosti industrijske politike in povečano ranljivost gospodarskih subjektov, ki v času, namenjenemu prestrukturiranju in prilagajanju, niso uspeli doseči zastavljenih prilagoditvenih ciljev. Sredstva, ki so jih bila deležna tekstilna in oblačilna podjetja iz naslova državnih pomoči tekom tranzicije, so bila primarno namenjena prilagajanju tržno usmerjene slovenske predelovalne industrije, visoko zahtevnim evropskim tržiščem in preprečevanju negativnih socialnih posledic stroškovnih racionalizacij. Upoštevajoč skromne dimenzije slovenske tekstilne in oblačilne industrije ter nezmožnost izvajanja strategij nizkih produkcijskih stroškov predvsem v primerjavi z vzhajajočimi zvezdami vzhoda, je slovensko gospodarstvo v želji trajnostnega razvoja in perspektive tekstilnega in oblačilnega sektorja po mnenju vodilnih oseb v panogi prisiljeno zagotoviti zadostno finančno podporo za povečanje produktivnosti in zagotovitev kapitalskih zmožnosti vstopanja podjetij v sodobne modele razvojnih strategij, ki zagotavljajo inovativnost ter visoko stopnjo tehnološke prilagojenosti. V okviru tega se postavlja vprašanje, kakšne so nadaljnje možnosti industrijske politike znotraj okvirjev evropske zakonodaje ter koliko lahko uspešno zastavljena strategija na nacionalni ravni pripomore slovenskim podjetjem k uspešnemu obvladovanju kompleksnosti sodobne proizvodnje in dolgoročnemu uspehu v sicer nazadujoči panogi. Upravičeno lahko predvidevamo, da bo prihodnjih nekaj let za slovensko tekstilno in oblačilno dejavnost odločilnih. Veliko število podjetij se je sicer uspelo asimilirati na evropskem tržišču, vendar bodo le v sledenju sodobnih trendov, ki narekujejo opuščanje proizvodnje na domačih tleh in preusmerjanje iz klasične delovno intenzivne panoge v panogo, ki razvija in trži lastne blagovne znamke in se odmika od organizacije proizvodnje za tuje naročnike, dosegli zastavljene cilje. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je podrobneje predstaviti realno stanje slovenske tekstilne in oblačilne industrije, politiko, ki jo vodi država pri usmerjanju panoge, in podati zadostno število informacij, katere bi služile kot ključna izhodišča za prognoze razvoja panoge. Predvsem zato, ker je prihodnost slovenske tekstilne in oblačilne industrije dokaj nejasna, je vredno preučiti državne programe in pomoči, katere so se do sedaj izkazale kot podporni steber te industrije. Podati želimo zadostno število informacij, ki bi pomagale jasneje prikazati funkcioniranje sistema državnih pomoči in njegov vpliv na specifične industrijske sektorje, kakršna sta tekstilni in oblačilni.

7

V diplomskem delu bomo skušali doseči naslednje cilje: predstaviti pojem državne pomoči in osnovne instrumente, katerih se poslužuje država pri njihovem dodeljevanju,

natančneje predstaviti pomen in vlogo, ki jo imajo državne pomoči pri prestrukturiranju nazadujočih, tradicionalnih panog ter izpostaviti problematiko izbora med novimi perspektivnimi industrijami na eni strani in nazadujočimi na drugi,

analizirati osnovna gospodarska gibanja na področju tekstilne in oblačilne industrije, ki determinirajo prihodnji razvoj panoge,

smiselno umestiti državne pomoči, dodeljene sektorju proizvodnje tekstila in oblačil, v širši okvir predelovalnih dejavnosti,

natančneje opredeliti naravo javnofinančnih sredstev, dodeljenih sektorju tekstila in oblačil, in predstaviti ter tudi kritično ovrednotiti ukrepe, ki se jih poslužuje Ministrstvo za gospodarstvo pri reševanju strukturnih težav v panogi.

V podporo uresničevanja ciljev postavljamo naslednje trditve: Slovenska tekstilna in oblačilna industrija je doživela korenite spremembe v okviru razvojnih programov prestrukturiranja, vendar se panoga nenehno sooča s perečimi težavami, ki pogojujejo iskanje rešitev v okviru dodeljevanja javnofinančnih sredstev.

Tekstilno in oblačilno industrijo v Sloveniji pesti problem predimenzioniranosti in dolgoročne odvisnosti od tako imenovanih OPT oziroma dodelavnih poslov, kjer domači proizvajalci opravljajo enostavne faze proizvodnega procesa za tuje naročnike, predvsem lastnike uveljavljenih blagovnih znamk. Posledica je, da podjetja zanemarjajo svoje razvojne funkcije in tako ob izostajanju ambicij pri plasiranju pridobljenih državnih sredstev v inovativne razvojne ideje vodijo predvsem kratkoročno usmerjeno razvojno politiko.

Svetovni trend gibanja v povpraševanju po tekstilnih izdelkih je negativen, kar se prav tako odraža v gibanjih ključnih ekonomskih kazalcev, ki pogojujejo poslovanje v slovenski tekstilni in oblačilni industriji.

V razvojnih strategijah panoge se poudarja prispevek tehnološke inovativnosti in razvoja lastnih blagovnih znamk, v cenejših segmentih tekstilne in oblačilne industrije pa narašča pomen ekonomij obsega, pojavlja se specializacija posameznih proizvajalcev v pokrivanju mega niš.

Pogoji konkuriranja se znotraj Unije liberalizirajo in postavljajo proizvajalce v enak položaj, hkrati pa predvsem z vidika politike konkurence ne dopuščajo naraščajoče odvisnosti podjetij od industrijske politike oziroma državnih pomoči v prihodnosti.

Problem sprotnega financiranja je v tekstilni in oblačilni panogi skrb zbujajoč, država pa do sedaj ni uspela preprečiti nadaljnjega nazadovanja, kljub inovativnim razpisom za spodbujanje tržne, tehnološke in kadrovske prenove.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Nemogoče je preučevati in analizirati panoge, katere doživljajo turbulentne spremembe v tako kratkih časovnih obdobjih, brez postavitve relevantnih predpostavk oziroma omejitev. Aktualna gospodarska gibanja lahko določajo prihodnji razvoj posameznih vej industrije, vendar se je zaradi širine, ki jo področje zajema, smiselno opredeliti samo na tista, katerih učinek na predmet raziskave je največji. Prav tako je nemogoče upoštevati vse medpanožne povezave, ki nastopajo znotraj predelovalnih dejavnosti, in prav iz teh

8

razlogov je najprimerneje uporabiti predpostavko »ceteris paribus«, ki nam omogoča, da se ob nespremenjenih ostalih dejavnikih osredotočimo izključno na analizirano stvar. Predpostavljamo, da gre v našem primeru za izrazito specifično panogo, za katero je značilno daljše časovno obdobje stagnacije ali nazadovanja. Državne pomoči, ki se dodeljujejo v takšnih primerih, so večinoma socialno pogojene, pripisati pa jim je mogoče kratkoročno naravo in neskladje s sodobno miselnostjo krepitve »mehkih dejavnikov« razvoja. Kljub zahtevam po transparentnosti vodenja državnih pomoči se soočamo s problemom zamujanja poročil oziroma neustreznosti podatkov, posredovanih s strani podjetij, ki poslujejo v tekstilni in oblačilni industriji in posredujejo podatke neposredno Gospodarski zbornici Slovenije. Paradoks je toliko večji, saj so prav podjetja iz panoge, katera se soočajo z največjimi težavami, primarni kandidati za pridobitev državnih sredstev. Prav tako ugotavljamo, da se sama dostopnost podatkov povečuje sorazmerno s povečanjem stopnje agregacije podatkov. Paleto ukrepov industrijske politike je mogoče označiti kot izredno pestro, dodatno kompleksnost pa je mogoče pripisati tudi medsebojni prepletenosti posameznih ukrepov. Nekateri »mehki« ukrepi industrijske politike, ki so usmerjeni predvsem k izboljšanju podjetniške klime in zagotavljanju ustreznih institucionalnih okvirjev v gospodarstvu, lahko bistveno vplivajo na prihodnji razvoj posameznih problematičnih panog. V diplomskem delu se neposredno ne posvečamo takšnim ukrepom, temveč analiziramo ukrepe, ki so z vidika politike konkurence spornejši in neposredno namenjeni reševanju problematičnih panog. Potrebno je opozoriti, da v literaturi velikokrat zasledimo uporabo termina tekstilna industrija, ki združuje tako tekstilno, kakor tudi oblačilno industrijo. Doslednejša je uporaba termina tekstilna in oblačilna industrija, ki se ga bomo posluževali tudi v diplomskem delu, saj je iz takšne oblike bolje razvidno, da gre za združitev dveh industrijskih podsektorjev ob uporabi enotnega izraza. V diplomskem delu se omejujemo izključno na tekstilno in oblačilno industrijo, čeprav se nekatere starejše, predvsem delovno intenzivne industrije soočajo s podobnimi težavami in jim je mogoče pripisati določene sorodnosti v analiziranem vzorcu dodeljevanja državnih pomoči. Predvsem so opazne podobnosti med delovno intenzivnimi panogami v načinu dodeljevanja pomoči, kjer prevladujejo dotacije, delež pridobljenih sredstev v strukturi državnih pomoči stagnira ali upada, kriteriji dodeljevanja pa se zaostrujejo, zaradi česar prihaja do ukinjanja posameznih sektorskih shem. 1.4 Metode raziskovanja Raziskava bo predvsem mikroekonomska, saj se bomo osredotočili na dodeljevanje državnih pomoči in poslovanje specifičnega sektorja v narodnem gospodarstvu. Preučevali bomo tudi aktivnosti, katerih se poslužujejo podjetja v doseganju konkurenčne ravni razvitih evropskih proizvajalcev, kakor tudi izzive, s katerimi se soočajo proizvajalci

9

tekstila in oblačil v slovenskem prostoru s ciljem zmanjševanja neposredne odvisnosti od javnofinančnih sredstev. V delu, kjer se osredotočamo predvsem na teoretična izhodišča sistema državnih pomoči, prevladuje deskriptivni pristop, v nadaljevanju, pri analiziranju gibanj relevantnih spremenljivk v sektorju tekstilne in oblačilne industrije, pa le-tega kombiniramo z analitičnim. Metode deskripcije se poslužujemo predvsem pri podajanju osnovnih izhodišč kompleksnega sistema državnih pomoči, kasneje pa sta prav tako uporabljeni metoda klasifikacije in kompilacije.

10

2 DRŽAVNE POMOČI IN VLOGA DRŽAVE V TRADICIONALNIH PANOGAH Sodobna gospodarstva v želji doseganja visoke stopnje gospodarske rasti ne morejo zaobiti mehanizmov državnih pomoči, katerih namenska in strateško podprta uporaba se je kljub deljenemu mnenju sodobne ekonomske stroke izkazala kot učinkovito sredstvo porabe javnofinančnih sredstev. Kljub temu je sodobna filozofija dodeljevanja finančnih spodbud vpeta v okvir omejitev, ki jih predstavljajo naraščajoče potrebe po finančni disciplini in usmerjanje k povečani transparentnosti kot temeljnemu koraku preprečevanja uporabe diskriminatornih ukrepov. Razhajanja v tolmačenju upravičenosti intenzivnega poseganja države v narodno gospodarstvo so pogojena predvsem z zavedanjem potencialnega nastopa negativnih učinkov. Tako lahko v okviru sodobne miselnosti, katera preučuje posege države v gospodarstvo, govorimo o začetnih pritiskih po zmanjšanju neposrednega poseganja države v gospodarske aktivnosti, spodbujenih s strani zaznavanja pomanjkljivosti, kot so visoki stroški in cene, izgube v javnih podjetjih, kakor tudi neučinkovitost investicij ter negativni vplivi na razmestitev proizvodnih virov (Murn 2001, 7). Dandanes gospodarsko visoko razvite države odločajo o visokem deležu proizvedenih dobrin in storitev ter o prerazdelitvi bruto domačega proizvoda v korist posameznih proizvajalcev. Vendar so znane posledice pretiranega delovanja države v želji stimuliranja posameznih sektorjev v gospodarstvu, predvsem z negativnim učinkom, tako na celotno podjetniško klimo, kakor tudi na posamezne izostale sektorje. Strateško usmerjanje z dolgoročnim ciljem doseganja povečane konkurenčnosti gospodarstva mora tako nujno temeljiti na strateškem pragmatizmu pri uporabi teorije, izkušnjah posameznih držav in na osnovi najnovejših družbenoekonomskih ter tehnoloških dogajanj v svetu (Jaklič 1993, 9). Dmitrovičeva (1998, 123) se v pogledu na funkcijo državnih pomoči in industrijske politike v gospodarstvu prav tako oddaljuje od neposredne podpore nazadujočim sektorjem, niti ne favorizira izbiranja paradnih panog, temveč zagovarja tezo, naj država predvsem z uporabo mehkejših ukrepov industrijske politike podpira tiste akterje, ki so sposobni doseči konkurenčne prednosti, le-ti pa niso izbrani neposredno s strani države, temveč so svoje sposobnosti že uspešno dokazali na svetovnem trgu. Kadar govorimo o upravičenosti državnih pomoči v tradicionalnih panogah, je smiselno razlikovanje med pomočmi, katere so po svoji naravi grobo diskriminatorne, namenjene neposredno tržnim proizvajalcem in izkrivljajo, ali grozijo, da bodo izkrivljale konkurenco in se tako posledično kumulativno odrazile negativno v gospodarstvu, ter pomočmi, katerih namen je korektiv tržnih pomanjkljivosti in služijo kot ukrep pri razvoju politik, ki so v interesu države ter v svoji naravi ne predstavljajo neposredne grožnje izkrivljanju konkurence. S sodobnimi razvojnimi trendi bi bilo znotraj Evropske unije racionalno pričakovati preusmerjanje nacionalnih industrijskih politik v sledenje splošnemu trendu, ki se odraža predvsem v zmanjševanju deleža državnih pomoči, namenjenih reševanju in prestrukturiranju podjetij v težavah in k povečanju deleža preostalih horizontalnih pomoči, katerim je mogoče pripisati transparentno naravo in velik delež pri generiranju pozitivnih eksternih učinkov.

11

Vendar se nekatere države, v okviru naraščajočih teženj po odpravi in omejevanju selektivnih ukrepov, velikokrat poslužujejo nekaterih bolj »zavitih«, predvsem manj transparentnih ukrepov industrijske politike, katerim lahko pripišemo spornost z vidika lojalne konkurence (Murn 2002b, 15). Kadar problematiki dodamo novo dimenzijo in izpostavimo poseben gospodarski ali nacionalni pomen določenih sektorjev, kakor tudi usodne socialne posledice njihovega prehitrega usihanja, smo priča neuspehu pri poskusu prepustitve le-teh delovanju tržnih mehanizmov. Zato je v sodobnih gospodarstvih težko govoriti o enoplastnosti industrijske politike brez upoštevanja kohezije med ekonomsko in socialno argumentiranostjo njenih ukrepov. Tako sporne državne pomoči pri reševanju gospodarskih subjektov v težavah ostajajo pomemben del industrijske politike, čeprav narava ukrepov velikokrat ne uživa podpore z vidika ekonomske argumentiranosti in tako zapostavlja dolgoročnost v načrtovanju razvojnih perspektiv problematičnih panog. 2.1 Industrijska politika za prestrukturiranje tradicionalnih panog

Industrije stare ekonomije, kakor lahko s skupnim terminom imenujemo proizvodna podjetja z dolgo tradicijo in največjim razcvetom v začetku prejšnjega stoletja, predstavljajo glavne kandidate za uveljavljanje strukturnih sprememb v prilagajanju spremenjenim razmeram na tržišču. V velikem številu primerov te industrije relativno izgubljajo pomemben položaj, ki so ga zavzemale v posameznih nacionalnih razvojnih shemah na račun povečevanja dejavnosti nove ekonomije in storitev. Aktivno poseganje države v gospodarstvo, predvsem z namenom reševanja starih industrijskih vej, je mogoče prištevati med najbolj kontroverzne sodobne ekonomske teme. Kljub številnim kritikam, ki se pojavljajo na račun takšne industrijske politike, pa celo države, katere so splošno znane po svoji izraziti tržni usmeritvi, ne morejo v celoti uveljavljati pasivne vloge v gospodarstvu. Sodoben pogled industrijske politike deluje proti logiki zorenja sektorjev s predhodnim predvidevanjem novih materialov in tehnologij, kar lahko vodi k ponovni opredelitvi sektorja (Jaklič 1993, 54). Ponovno opredelitev je doživela tekstilna in oblačilna industrija z odkritjem sintetičnih vlaken. Možnosti izboljšanja položaja tradicionalnega sektorja v prihodnosti tako temeljijo predvsem na povečanju sredstev, namenjenih raziskavam in razvoju, kot pogoju za uvajanje tehnoloških inovitet v sektor. Izbira med novimi tehnologijami za stare industrije ali novimi industrijami tako ni preprosta, je pa neizbežna (Jaklič 1993, 54). Zagovorniki ukrepov, usmerjenih v podporo industrijam nove ekonomije kot gonilne sile gospodarskega razvoja, se večinoma opredeljujejo proti politiki prestrukturiranja podjetij in vidijo vlogo države predvsem v ustvarjanju podpornega okolja, kakor tudi v vlaganjih države v razvoj perspektivnih panog. Razvita gospodarstva se sicer izrazito gibajo v smeri postindustrijske ter informacijske družbe, v katerih gibalo ekonomske aktivnosti predstavlja storitveni sektor. Kljub temu pa ne velja zapostavljati aktivnosti industrijske politike, usmerjenih v dejavnosti, katerih pomen v zadnjih petindvajsetih letih relativno upada v primerjavi s storitvenimi

12

dejavnostmi, saj je njihov prispevek velikokrat mogoče označiti kot prispevek, ki je ključnega pomena pri doseganju visoke stopnje gospodarske rasti (Kovačič 2001, 7). Nekateri prepoznavajo v politiki, ki je naravnana k pospeševanju strukturnih sprememb, neposredno zatajitev trga in delovanja njegovih mehanizmov (Šubic 1999, 17; pov. po Meyer-Stamer, 1990, 4). Država tako s svojimi ukrepi grobo poseže v spodbujanje strukturnega prilagajanja posameznih industrijskih vej, katere se nahajajo v kriznih razmerah. Dilema ob izvajanju takšne politike narašča z zavedanjem negativnih posledic, ki jih lahko ima slabo načrtovano in zastavljeno prestrukturiranje na gospodarstvo. V tem kontekstu se kot najbolj problematično predpostavlja izrabljanje državnih podpornih ukrepov za odgovor na pritiske konkurence kot alternativna možnost izvajanja predvidenih prilagoditvenih ukrepov. V okviru obravnavanja industrijske politike prestrukturiranja se ne moremo izogniti oportunitetnim stroškom, ki jih nosijo preostali ekonomski subjekti, zato mora kalkulacija za vodenje takšne ekonomske politike nujno vračunati njihov celotni negativni prispevek. Velikokrat se pod politiko prestrukturiranja skušajo ohraniti vitalne funkcije nacionalno pomembnih industrijskih panog, katere so zapadle v globoko krizo ali celo izgubile trg. Zgodovinska dejstva nakazujejo, da je podpora velikim, dominantnim podjetjem v Evropi v sedemdesetih letih podaljšala obdobje gospodarske krize in negativno vplivala na uspešna podjetja (Ferguson 1994, 155). Za ponazoritev se je mogoče nasloniti na primer evropske jeklarske industrije, katera se je po soočenju z zniževanjem svetovnega povpraševanja in naraščajočo japonsko konkurenco znašla v položaju, v katerem bi odsotnost ustrezne industrijske politike povzročila naglo nazadovanje panoge. S pomočjo industrijske politike je sicer panogi deloma uspelo ublažiti padec brezposelnosti, nikakor pa ne zaustaviti nadaljnjega nazadovanja. Tako lahko trdimo, da kljub racionalizaciji, vezani predvsem na področje zaposlenosti, industriji v splošnem ni uspelo povečati mednarodne konkurenčnosti. V osnovi je mnenje Evropske komisije strinjanje, da takšna politika pomaga pri ohranjanju zaposlenosti, vendar ji očita predvsem umetno vzdrževanje zaposlenosti na račun tistih, ki imajo zagotovljeno mesto na trgu delovne sile. Tudi stališče držav članic OECD ne odstopa veliko, saj se oklepa osnovnega načela, da rast subvencij in ostalih protekcionistično naravnanih ukrepov izkrivlja konkurenco ter trgu onemogoča optimalno prilagoditev danim razmeram, kar lahko vodi do pojava nepričakovanih tržnih anomalij (ibid., 156). Ferguson (Ferguson 1994, 192) izpostavlja naslednje elemente, ki jih je potrebno upoštevati ob izvajanju industrijske politike, usmerjene v reševanje in prestrukturiranje posameznih podjetij in panog v težavah: nesprejemljivost cenovnih subvencij, saj njihov obstoj znižuje minimalno raven spodbud, potrebnih za uspešno prestrukturiranje,

količina pomoči mora biti nujno omejena, in sicer na višino, ki omogoča tradicionalni panogi zmanjšati presežne zmogljivosti,

osnovna usmeritev pomoči mora temeljiti na povečevanju mednarodne konkurenčnosti obravnavane industrije z uporabo nediskriminatornih ukrepov.

13

Kateri ukrepi torej preostanejo državi pri aktivnem poseganju v gospodarstvo, predvsem na področju intenzivnega prestrukturiranja panog, ob upoštevanju tržnih načel in izogibanju izkrivljanju tržnih signalov? Bistvenega pomena ostaja zavedanje, da je nazadovanje podjetij, ali celo panog, sestavni del tržnega mehanizma in jedro konkurenčnega gospodarstva, saj onemogoča poskuse optimalne alokacije resursov managementu, katerega predvidevanja tržnih razmer so se izkazala za nepravilna. S takšnim zavedanjem so postavljeni temelji za razumevanje omejevanja javnofinančnih sredstev, namenjenih reševanju in prestrukturiranju gospodarskih družb v težavah, v sodobni industrijski politiki. Potrebi po redefiniranju industrijske politike, ki pripisuje večjo vlogo delovanju tržnih mehanizmov, se pridružujejo tudi številni ugledni svetovni ekonomisti, kot sta na primer Mises in Hayek. V sledenju sodobnim trendom po omejevanju vloge države v gospodarstvu, se v večini primerov priporoča posredovanje države, ki je bližje načelom nevtralne industrijske politike, usmerjene v ustvarjanje ekonomskega, političnega in socialnega okolja, katero služi kot temelj in ne kot glavni razlog povečani učinkovitosti gospodarstva. 2.1.1 Argumenti za vodenje politike prestrukturiranja Argumentiranje uporabe ukrepov industrijske politike prestrukturiranja je sicer povezano z mnogimi nejasnostmi in dvomi. Osnovna dejstva, katera govorijo v prid državne intervencije, so znana in se v različnih variacijah navezujejo na nepopolnost delovanja tržnih mehanizmov, neenakomernost porazdelitve dostopnosti informacij v gospodarskih sistemih ter pospešitve gospodarskega razvoja skozi aktivno posredovanje države (Murn 2001, 7), vendar se je ob sistematičnem preučevanju potrebno nasloniti na dejstvo, da je moderno gospodarstvo sestavljeno iz specifičnih industrijskih in storitvenih sektorjev ter njihovih različnih gospodarskih prispevkov, kar v veliki meri narekuje uporabo individualnih industrijskih politik, katerih argumentacija odstopa od ustaljenih načinov opravičevanja državne intervencije. Predvsem, kadar so posamezne državne intervencije v gospodarstvu neposredno naravnane na blaženje negativnih učinkov, povzročenih zaradi racionalizacije in reorganizacije posamezne panoge, smo v praksi velikokrat priča pomanjkanju tehtnih ekonomskih argumentov. V takšnih primerih se poslužujemo argumentov socialne narave (Devine 2001, 6). Kadar se posvetimo argumentom socialne narave, ugotavljamo, da je v osnovi nedopustno v celoti prepustiti presežne resurse, katerih pojav na tržišču je posledica nazadovanja panoge ali podjetja, delovanju tržnih mehanizmov (Ferguson 1994, 154). Ukrepi države so v takšnih primerih upravičeni predvsem zaradi prenizke absorpcijske sposobnosti gospodarstva, kakor tudi prepočasnega odziva trga delovne sile na novonastali presežek. S pomočjo izbire ustrezne industrijske politike prestrukturiranja lahko govorimo o instrumentu, ki se v osnovi posveča preprečevanju družbenih razlik in s tega vidika pripomore k večanju družbene blaginje. Nekateri sektorji se zaradi specifičnih razmer, katere vladajo na tržišču, ne uspejo vključevati v uresničevanje strategij, ki se sicer v prvi fazi ne izkažejo kot profitabilne, lahko pa jim pripišemo pomembnost z dolgoročnega strateškega vidika (Jaklič 1993, 24). S

14

tega vidika je mogoče opravičevati neposredne finančne spodbude države, saj se na ta način večinoma premostijo težave kratkoročne narave in je panogi na dolgi rok ponovno omogočeno doseganje visoke stopnje konkurenčnosti. Uporabo industrijske politike prestrukturiranja je prav tako mogoče utemeljiti z vidika medsebojne povezanosti posameznih gospodarskih enot znotraj panoge. Učinek, ki ga ima nazadovanje določenega podjetja, tako večinoma ne tvori osamelega primera znotraj panoge, temveč je zaradi medsebojne povezanosti podjetij mogoče govoriti o širjenju negativnega učinka na ostala podjetja. Tako lahko poslabšanje tržnih razmer, katero neposredno prizadene eno ali skupino podjetij, pripomore k nazadovanju celotne panoge. Takšna verižna reakcija z vidika narodnogospodarskih ciljev ohranjanja visoke stopnje zaposlenosti in visokega socialnega standarda ni sprejemljiva in narekuje aktivno poseganje države v panogo (Ferguson 1994, 154). Smiselnost intervencije države na področju prestrukturiranja in reševanja nazadujočih panog je mogoče opravičevati tudi z vidika urejenega kompleksnega sistema pravil dodeljevanja državnih pomoči. Pomoč podjetjem se tako v osnovi dodeljuje le v primerih, ko imajo le-ta zagotovljen trg in ohranjene osnovne podjetniške funkcije. Dodeljevanje takšne pomoči je tako časovno kakor tudi količinsko omejeno, in sicer na minimum sredstev, potrebnih za izvajanje ukrepov prestrukturiranja v okviru obstoječih finančnih virov družbe, z namenom preprečevanja prevelikih negativnih učinkov na konkurenco. V sodobnih shemah dodeljevanja pomoči podjetjem v težavah govorimo o enkratnosti pomoči in o zaostrovanju kriterijev za njeno pridobitev, kar v končni fazi ne povzroča negativnih učinkov takšnega obsega, kot bi bilo mogoče pričakovati. Posledica grobih posegov države se tako vedno ne kaže v trajnem spreminjanju obstoječe konkurenčne strukture.

Ključnega pomena v poskusih argumentiranja državne intervencije v nazadujočih panogah ali panogah, ki se nahajajo v kriznih razmerah, je prav tako upoštevanje prepletanja posameznih negativnih učinkov. Tajnikar na tej osnovi zagovarja sledeče štiri skupine argumentov (Tajnikar 1997): Sanacija izgub je bistvenega pomena, kadar smo soočeni z nazadovanjem kritične mase podjetij, tako v panogi kot na ravni celotnega gospodarstva. Tako lahko z učinkovito zastavljeno intervencijo preprečujemo širjenje negativnega vpliva na medsebojno povezana podjetja.

Dobrim vodstvenim skupinam se mora omogočiti uspešno reševanje podjetij s tem, da se preprečuje prevladovanje kratkoročnih dejavnikov uspešnosti podjetja nad dolgoročnimi.

Velikokrat so stroški prestrukturiranja podjetja nižji kot stroški zapiranja, predvsem ob upoštevanju nuje ustvarjanja novih delovnih mest in proizvodenj.

Aktivna politika prestrukturiranja lahko ob dolgoročno zastavljenih ciljih vodi do povečanja gibkosti gospodarstva in povečanja njegove konkurenčnosti, kakor pokaže praksa orodjarske in jeklarske industrije v slovenskem gospodarskem prostoru.

2.1.2 Argumenti proti vodenju politike prestrukturiranja Kadar gre za industrijsko politiko, katera v osnovi ni usmerjena v pospeševanje inovacijskih procesov, temveč v zagotavljanje finančne podpore z namenom reševanja

15

problematike likvidnosti v podjetjih, katera so se znašla v finančnih ali specifičnih strukturnih težavah, imamo opraviti s posebnim pristopom, katerega primarni namen je blaženje negativnih učinkov, izvirajočih iz nazadovanja sektorja (Ferguson 1994, 153). Takšnemu pristopu se očita predvsem zaviranje dinamike razvoja gospodarstva in izkrivljanje konkurenčne tržne strukture. Med poglavitne očitke pri poskusih pospeševanja prilagajanj posameznih vej industrije, ki v nacionalnih ekonomijah izgubljajo pomembne položaje, prištevamo pomanjkanje zadostne ravni znanja izvajalcev industrijske politike, imenovano tudi problem znanja.1 Problem znanja nas opozarja, da konkurenčni tržni procesi načeloma dosegajo višjo stopnjo učinkovitosti v spontanem usmerjanju industrijskih sprememb, saj niso izpostavljeni individualnim vplivom, njihova učinkovitost pa je zagotovljena s pomočjo delovanja cenovnega mehanizma. Posledica doslednega upoštevanja problema znanja ob dodatnem upoštevanju visoke stopnje kompleksnosti modernega gospodarstva vodi v nezmožnost določanja industrijskih vej, katere bodo v prihodnosti sposobne uspešno delovati na trgu in dosegati visoke stopnje rasti (Lavoie 1984, 458). Ferguson (Ferguson 1994, 155) v svojih argumentih proti politiki prestrukturiranja poudarja predvsem dolgoročnost strateškega prestrukturiranja nazadujočih panog. Posledice dolgoročnega financiranja takšnih vej industrije vodijo do kontrakcije v gospodarstvu, upočasnjene rasti ali v skrajnem primeru do pospešenega nazadovanja podjetij, pripadajočih sektorju, kateri ni upravičen do javnih sredstev. Splošni rezultat torej vodi k znižanju družbene blaginje, saj se resursi pretakajo iz ekonomsko rentabilnih področij v področja, katerih ekonomska uspešnost je negativna oziroma je njihova stroškovna struktura neprimerna. Iz navedenega implicitno izhaja, da lahko dolgoročna odvisnost od javnofinančnih sredstev negativno vpliva na poizkuse odprave neučinkovitosti znotraj podjetij, ki se nahajajo v fazi prestrukturiranja. V skrajnem primeru lahko v podjetjih pride do prevlade kratkoročnih poizkusov dviga dobička s pomočjo javnofinančnih sredstev, namesto oblikovanja dolgoročne strategije, ki bi pripomogla k pozitivnemu poslovanju. Politika prestrukturiranja v kombinaciji z reševanjem likvidnostnih težav podjetij ne predstavlja trajnostne rešitve problematike, temveč se le odrazi v časovni prestavitvi krize, saj dejanski tržni akter s pomočjo pridobljenih sredstev umetno podaljšuje svoj obstoj na tržišču. Takšna politika v očeh mnogih ekonomistov predstavlja tipičen primer neproduktivnega trošenja proračunskih sredstev, kar ima za posledico neposredno povečanje obremenitev davkoplačevalcev. Posredovanje države je tako v svojem bistvu v nasprotju s sodobnim videnjem gospodarskega razvoja, ki kot temelj postavlja povečevanje družbene blaginje na osnovi ekonomske prosperitete. Nekateri administrativni postopki pridobivanja državnih pomoči so zelo dolgotrajni in zapleteni, višina dodeljenih državnih pomoči pa v primerjavi s stroški zbiranja in izdelave potrebne dokumentacije ne predstavlja zadostnega motiva predvsem v manjših podjetjih. Prav tako je pogost primer, da pristojna ministrstva zaupajo presojo in oceno vlog 1Problem znanja je v literaturi poznan tudi pod imenom »problem kalkulacije«. Pojavljati se je začel v ekonomskih diskusijah v letih 1920 in 1930, med njegova glavna zagovornika pa prištevamo Ludwiga von Misesa in F. A. Hayeka.

16

posameznim družbam, katere se ukvarjajo s svetovalno ali podobno dejavnostjo. Nekateri uspešni tržni akterji v panogi pa svojih podatkov takšnim družbam niso pripravljeni posredovati na vpogled, zato smo priča njihovi odsotnosti na javnih razpisih (Krivec 2000, 2). S tem je kršen osnovni pogoj nediskriminatornosti pri dodeljevanju javnofinančnih sredstev. Sodobne smernice v strateškem usmerjanju gospodarstev se izrazito nagibajo k izvajanju horizontalnih ukrepov, usmerjenih predvsem v vzdrževanje konkurenčnih in odprtih trgov. Čeprav je mogoče pri nekaterih segmentih gospodarstva ugotoviti strukturni zaostanek v primerjavi z industrijami razvitih evropskih držav, pa je mogoče v okviru »mehkih« horizontalnih ukrepov povečati konkurenčnost in odstraniti nekatere ključne probleme panog, ki izvirajo iz nizke ekonomske učinkovitosti, zaostajanja splošne ravni znanja, nezadostne investicijske aktivnosti, prevelike razdrobljenosti ali premajhne vloge podpornih organizacij (Brezovnik idr. 1999, 0). Kot sodobni argument proti prestrukturiranju starejših industrij pogosto služi pojav novejših industrij, ki dosegajo neprimerno višje stopnje dodane vrednosti ustvarjenih proizvodov in so načeloma fleksibilnejše od industrij v zatonu. Pojav uspešnejših panog postavlja državne pomoči, namenjene transformiranju rigidnih gospodarskih subjektov, pod vprašaj. Številna podjetja nazadujočih panog niso sposobna slediti svetovnim trendom. Tako se z industrijsko politiko ustvarja stanje, v katerem perspektivne panoge ostajajo v senci pospeševanja strukturnih sprememb v starejših industrijskih vejah. Prav tako ostaja odprta dilema, ali z intervencijo dosegamo pospeševanje strukturnih sprememb, ali jih v resnici zaviramo. Tako ekonomisti, kot je Robert B. Reich, opozarjajo na neprimernost politike prestrukturiranja v sodobni ekonomski realnosti, v kateri prevzemajo gonilo ekonomskega razvoja predvsem visoko tehnološke panoge. Strnjeno ugotavljamo, da je državno posredovanje pri prilagajanju industrij v zatonu sporno tako z vidika pozitivne selekcije, kakor tudi z vidika sledenja gospodarskemu napredku. Ključnega pomena ostaja tehtanje med stroški in socialnimi ugodnostmi, ki so posledica posredovanja države. Pri tem je treba opozoriti, da se je potrebno oddaljiti od klasične podpore nazadujočim panogam, ki same niso sposobne preživeti, večjo pozornost pa velja nameniti njihovemu uspešnejšemu prilagajanju na novo ekonomsko realnost. 2.2 Teoretični okvir državnih pomoči Državne pomoči kot eden izmed stebrov industrijske politike se v sodobni ekonomski miselnosti s poudarkom na liberalizaciji gospodarstev pogosto drži negativen predznak. V negativnem kontekstu se jim predvsem očita povzročitev izkrivljene gospodarske strukture, prispevanje k neenakopravnosti gospodarskih subjektov in negativen vpliv na podjetniško motivacijo s ciljem pospeševanja ali zaviranja določenega segmenta na račun preostalih (Jaklič 1994, 17). Hkrati pa je ob uspešno zastavljeni politiki strateškega usmerjanja gospodarstva mogoče govoriti o pozitivnih učinkih državnih pomoči na razvoj gospodarstva kot celote, s katerimi je mogoče doseči več kot z agregatno usmerjeno monetarno in fiskalno politiko.

17

Državne pomoči velikokrat uvrščamo med najbolj sporna in kompleksna področja industrijske politike, predvsem zaradi nejasno izražene ločnice z ostalimi ukrepi v okviru industrijske politike, zaradi česar prihaja do prepletanja posameznih instrumentov. Drugi razlog pa bi lahko našli v različni odzivnosti posameznih gospodarstev na uporabo instrumentov, ki jih je mogoče prištevati med državne pomoči. 2.2.1 Definicije državnih pomoči Enotno sprejete definicije državne pomoči ni mogoče zaslediti (Murn 2002a, 21). Predvsem zaradi širokega spektra instrumentov državnih pomoči in prepletanja različnih konceptov znotraj izredno pisane strukture je nemogoče postaviti splošno veljavne zaključke, ne da bi pri tem prihajalo do določenih omejitev (Rožej Zgonec 2000). Najširše definicije se ne omejujejo samo na odhodkovno stran financ, temveč zajemajo široko paleto instrumentov, s katerimi lahko država zavestno omogoči določenemu podjetju ali skupini podjetij primat. Takšno pojmovanje je v osnovi zastavljeno preširoko, saj ne zadostuje načelu transparentnosti izkazovanja državnih pomoči kot temeljnemu pokazatelju skladnega vodenja industrijske politike z veljavnimi evropskimi zakonodajnimi načeli. V večini primerov je mogoče zaslediti enotno pojmovanje državne pomoči kot sinonima za vse finančne ukrepe industrijske politike, kar je splošna praksa znotraj Evropske unije (Murn 2002a, 21). Pogost primer v praksi je enačenje pojma državne pomoči z javnofinančnim pojmom subvencije, čeprav se definicija državnih pomoči precej razlikuje od definicije subvencij po opredelitvah Mednarodnega denarnega sklada, kateri predstavlja temelj za vodenje slovenske finančne statistike (ibid. 1999, 12). Kljub temu da je državne pomoči težko umestiti pod okrilje enotne definicije, pa je na področju sprejemljivosti z načeli skupnega evropskega trga jasno opredeljeno, kdaj je državna pomoč v skladu s stališči, katere zagovarja komisija za dodeljevanje državnih pomoči. Tako je državne pomoči glede na njihovo naravo mogoče definirati predvsem z združitvijo prakse Evropske komisije za dodeljevanje državnih pomoči in sodišča Evropske skupnosti ter pravne regulative na podlagi 87. člena Amsterdamske pogodbe, ob upoštevanju dejstva, da mora vsak ukrep, ki ga je mogoče opredeliti kot državno pomoč, vsebovati naslednje elemente (Herman 2003, 42): Element prednosti predpostavlja dodeljeno državno pomoč, ki je prejemnik pod normalnimi tržnimi pogoji ne bi bil deležen, in sicer je korist takšne narave, da izboljšuje njegov finančni položaj ali znižuje stroške, ki bi jih sicer moral nositi.

Prednost je lahko dodeljena neposredno, s strani države, ali pa posredno, prek organov, ki so zunaj oblastne strukture. V prvem primeru je s pojmom države mišljena osrednja oblast, vključujoč vse stopnje regionalne in lokalne oblasti. V drugem primeru pa je dana naloga izplačevanja pomoči ločenemu javnemu ali zasebnemu telesu, pri čemer je pomembno, da je ukrep pomoči mogoče pripisati državi in da je financiran s strani države.

18

Favoriziranje določenega podjetja oziroma panoge lako opredelimo kot načelo selektivnosti, skozi katero se destabilizira tržno vzpostavljeno razmerje med prejemnikom pomoči in njegovimi konkurenti. Z vidika politike konkurence lahko torej govorimo o možnem negativnem učinku, ki izkrivlja, ali grozi, da bo izkrivil obstoječo konkurenčno strukturo na trgu.

Pri poskusu definiranja državnih pomoči je prav tako potrebno upoštevati izvzemanje posameznih pomoči, katerim je mogoče pripisati skladnost s pravilom znatnosti oziroma pogosteje uporabljenim terminom »de minimis«. Uporaba takšnih pomoči je podprta z domnevo, da je učinek takšnih pomoči na konkurenco neznaten in jih ni mogoče enačiti z ostalimi oblikami pomoči. V končni fazi je mogoče ugotoviti, da skupni imenovalec vsem definicijam predstavlja dejstvo, da vse državne pomoči predstavljajo na eni strani stroške ali izgube prihodka države, na drugi strani pa prednost za specifične prejemnike. Seveda pa je mogoče razlikovanje glede na sam element pomoči, katerega je mogoče enotno opredeliti kot finančno korist, ki vsebuje nominalno transferirano količino, odvisno od velikosti, obsega ali oblike, v kateri je pomoč dodeljena (Murn 1999, 13). 2.2.2 Osnovna pravila, kategorije in nameni državnih pomoči Dejansko lahko ob sprejetju splošno veljavne prakse na področju Slovenije pa tudi Evropske unije pravila, katera determinirajo upravičenost in specifične kategorije državnih pomoči, razvrstimo v štiri osnovne skupine, in sicer splošna, horizontalna, regionalna in posebna sektorska. Splošna pravila urejajo pogoje, ki jih mora država upoštevati pri preprečevanju netransparentnega dodeljevanja državnih pomoči, in splošne pogoje državnih pomoči, ki so dodeljene v majhnih obsegih ter urejene po pravilu »de minimis«. V to skupino prištevamo pravila o vlaganju državnega kapitala oziroma državne investicije, pravila o finančnih transferjih v javne družbe, državnih garancijah, javnih prodajah zemljišč in kratkoročnih izvoznih kreditnih zavarovanjih (Murn 2001a, 12). Horizontalna pravila državnih pomoči urejajo posebna področja, katera se srečujejo s posebnimi težavami, vendar jih ne prištevamo med občutljive sektorje, ki ustrezajo kriterijem prejmnikov pomoči v okviru posebnih sektorskih pravil. Trend, ki ga je mogoče zaslediti pri višini agregatno dodeljenih horizontalnih pomoči, je v Evropi negativen in temu trendu sledi tudi Slovenija. V strukturi horizontalnih državnih pomoči ločujemo pomoči za raziskave in razvoj, kategorijo pomoči za varstvo okolja, za reševanje in prestrukturiranje, državne pomoči, namenjene malim in srednje velikim podjetjem, in pomoči za usposabljanje ter pospeševanje razvoja nazadujočih urbanih območij. Zagotovo je mogoče uvrstiti pomoči za raziskave in razvoj ter pomoči, ki so namenjene varstvu okolja, med manj sporne oblike dodeljevanja pomoči, predvsem kadar lahko z veliko verjetnostjo govorimo o nastopu tako imenovanih eksternih učinkov, zaradi katerih si zasebni izvajalec raziskovalno-razvojne dejavnosti ne more v zadostni meri prilastiti koristi od lastnih vlaganj.

19

Med horizontalnimi oblikami pomoči je z vidika upravičenosti dodeljevanja najbolj vprašljiva pomoč za reševanje in prestrukturiranje in je utemeljena večinoma na posebnih okoliščinah. Takšna pomoč je sporna z vidika politike konkurence in z vidika načel proste trgovine, zato je njeno dodeljevanje omejeno na obdobje največ šestih mesecev, če gre za likvidnostno pomoč v obliki kreditnih garancij in kreditov pod normalnimi tržnimi pogoji, namenjeno podjetjem, ki nastalih problemov niso sposobna reševati sama. Dodaten kriterij, ki mora biti izpolnjen, izrecno narekuje, da morajo biti takšne vrste pomoči podprte z dolgoročnim programom obnove podjetja in dodeljene le na podlagi posebnega programa prestrukturiranja. Hkrati pa morajo biti ukrepi usmerjeni predvsem v zmanjševanje proizvodnih zmogljivosti, vsota pa je omejena na minimalno višino, potrebno za izvedbo prestrukturiranja. Prav problematične panoge predstavljajo glavne kandidate za pridobitev te vrste finančnih sredstev, čeprav se skuša njihov obseg zmanjševati, saj povečevanje takšnih sredstev v celotni strukturi odstopa od zastavljenega razvojnega načrta evropske integracije (Končina 2000). Regionalna pravila, kakor je razvidno že iz imena, temeljijo na regionalnih kriterijih dodeljevanja pomoči. Neenakomerna geografska razporeditev gospodarskih aktivnosti v državi in z njo povezan nižji standard specifičnih območij ter socialne neenakosti so glavni cilji, na katere se osredotoča tako vodena ekonomska politika. V posameznih območjih je mogoče locirati podjetja, katera so za regijo posebnega razvojnega pomena, posledično pa le-ta predstavljajo kandidate za pridobitev sredstev z naslova regionalnih pomoči. Regionalne pomoči je mogoče dodeljevati za začetne investicije, ustvarjanje novih delovnih mest in v izjemnih primerih tudi za redno poslovanje (Murn 2001a, 14). Po vključitvi v Evropsko unijo se s pristopom šibkejših držav članic, katerih bruto domači produkt na prebivalca je precej nižji od slovenskega, zapira možnost izkoriščanja regijskih pomoči, kar je posledica izgube statusa območja A. Predvsem zaradi značilnega regijskega vpliva slovenske tekstilne in oblačilne industrije se pojavljajo kritike na račun premajhne izkoriščenosti javnofinančnih sredstev v preteklosti, katera bi bila dodeljena z namenom zmanjševanja regionalnih neskladij. Kritike so utemeljene ob upoštevanju dejstva, da Slovenija v letu 1999 še ni imela izdelane regionalne karte, na podlagi katere bi bilo mogoče plasirati državne pomoči v manj razvita območja oziroma pokrajine. Posebna sektorska pravila urejajo področje pridobivanja javnofinančnih sredstev na področju posebnih sektorjev, med katere prištevamo kmetijstvo, ribištvo, transport, ladjedelništvo, premogovništvo, industrijo motornih vozil in proizvodnjo sintetičnih vlaken. Dodeljevanje sektorskih pomoči je dovoljeno le v posebnih okoliščinah, sicer pa se v splošnem ekonomska politika evropskih držav oddaljuje od tega načina spodbujanja gospodarskih aktivnosti. Po uradni politiki dodeljevanja državnih pomoči, ki jo vodi Evropska unija in del katere je tudi Slovenija, so do sektorskih pomoči upravičeni posamezni sektorji, ki se nahajajo v specifičnem položaju, vendar le do povrnitve življenjskih sposobnosti. Kadar izjemoma upravičenost do javnih sredstev zajema daljše časovno obdobje, se morajo dodeljene pomoči postopoma zniževati, prav tako pa je potrebna usklajenost na področju intenzivnosti pomoči, ki mora biti proporcionalna s problemom, katerega pomoč rešuje. Reševanje problema v sektorju ene države ne sme negativno vplivati na druge članice Evropske unije, kar sicer izhaja že iz osnovne opredelitve upravičenosti dodeljevanja državnih pomoči v okviru Amsterdamske pogodbe.

20

2.2.3 Instrumenti državnih pomoči Osnovna pravila in instrumenti državnih pomoči v Evropski uniji so se tekom let in desetletij dogradila v sistem pravnih predpisov in primerov sodne prakse. Z vidika stroškov je mogoče instrumente državnih pomoči razvrstiti v naslednje skupine (Murn 1999, 17): Dotacije, ki predstavljajo nepovratna sredstva za prejemnika in izdatke za državo. Krediti, ki se dodeljujejo pod ugodnimi pogoji, predstavljajo izdatke države, ki se sicer povrnejo, vendar pod drugačnimi pogoji, kot veljajo na trgu; za prejemnika je višina državne pomoči le korist, ki jo prejme v primerjavi s kreditom pod normalnimi tržnimi pogoji.

Krediti, ki se dodeljujejo pod normalnimi tržnimi pogoji in jih država dodeljuje slabo poslujočim podjetjem, ki do takšnih sredstev zaradi trenutne situacije ne bi bila upravičena, predstavljajo izdatke države predvsem zaradi prevzema tveganja, ki so ga zavrnile obstoječe tržne finančne strukture.

Garancije predstavljajo potencialne izdatke za državo, za prejemnika pa je višina pomoči odvisna od razlike med ceno, plačano zanjo, in rizikom, da bo garancija vnovčena.

Razlika med prodajno ceno premoženja in njegovo tržno vrednostjo se prav tako opredeljuje kot državna pomoč, saj manjša iztržena cena prodaje državnega premoženja znižuje prihodke države.

Izguba dela premoženja zaradi zmanjšanih zneskov poravnav v postopku prisilne poravnave in stečaja, kadar država nastopa v neenakopravnem položaju upnice v primerjavi z drugimi upniki.

Izguba dela prihodkov zaradi namerno povečane amortizacije z namenom zmanjšanja dobička, od katerih so podjetja dolžna plačati davek.

Zmanjšanje prihodkov zaradi odpisa davčnih dolgov, davčnih olajšav, zmanjšanja socialnih obveznosti posameznim podjetjem ali zamikov pri plačevanju davkov in prispevkov.

Konverzija dolgov v lastninske deleže s prisilno poravnavo ali brez nje v primerih, ko država nastopa pod slabšimi pogoji kot ostali udeleženci konverzije.

Upoštevati je potrebno dejstvo, da so izmed vseh instrumentov dotacije najbolj pogosto uporabljene pri procesih reševanja tradicionalno nazadujočih panog ter da so zaradi svoje transparentne narave edini instrument, ki ga Evropska komisija za dodeljevanje državnih pomoči tako tudi obravnava. Preostale instrumente uvršča v tako imenovano skupino netransparentnih instrumentov dodeljevanja pomoči.

21

3 ANALIZA STANJA SLOVENSKE TEKSTILNE IN OBLAČILNE INDUSTRIJE Panoga, kateri ne moremo pripisati statusa paradnega konja v slovenskem gospodarskem prostoru, se predvsem zaradi vzrokov, kot so izguba nekdanjih prodajnih trgov in strukturno-tehnološki zaostanek za razvito evropsko tekstilno in oblačilno industrijo, ne uspe v celoti uspešno prilagoditi sodobnim gospodarskim razmeram. Povečana konkurenca tako na svetovnih, kakor na domačih trgih, zahteva strateške spremembe, usmerjene v dvig kakovosti, poudarjanje pomena obstoja lastnih blagovnih znamk in izrazito racionalizacijo poslovanja. Gibanja osnovnih ekonomskih kazalcev v panogi so večinoma negativna, panogo dodatno izčrpavajo trajni procesi prestrukturiranja in modernizacije. Panoga ohranja izredno pomembno mesto predvsem v okviru predelovalnih dejavnosti, kljub dejstvu, da se slovenska predelovalna industrija v zadnjih letih nahaja v fazi prestrukturiranja proti tehnološko zahtevnejšim panogam, med katerimi izstopajo farmacija, mikroelektronika, informacijska tehnologija in genski inžinering (Kovačič 2001, 7). Predvsem zaradi izrazite delovne intenzivnosti oblačilne industrije je skupen prispevek panoge, tako v sedanjosti kot preteklosti, največji predvsem v številu zaposlenih in je bil v Sloveniji leta 1998 ocenjen na šestino vseh delovnih mest v predelovalnih dejavnostih, v letu 2003 pa le še na desetino. 3.1 Strukturna analiza dejavnosti Z upoštevanjem Standardne klasifikacije dejavnosti so med tekstilne in oblačilne dejavnosti vključene družbe, katerih glavna dejavnost je registrirana kot ena od naslednjih (tabela 1):

Tabela 1: Standardna klasifikacija dejavnosti tekstilne in oblačilne industrije DB 17 Proizvodnja tekstilij DB 17.1 Priprava, predenje tekstilnih vlaken DB 17.2 Tkanje tekstilij DB 17.3 Plemenitenje tekstilij DB 17.4 Proizvodnja tekstilnih izdelkov brez oblačil DB 17.5 Proizvodnja drugih tekstilij DB 17.6 Proizvodnja pletenih, kvačkanih materialov DB 17.7 Proizvodnja pletenih, kvačkanih izdelkov DB 18 Proizvodnja oblačil, strojenje in dodelava krzna, proizvodnja krznenih izdelkov DB 18.1 Proizvodnja usnjenih oblačil DB 18.2 Proizvodnja drugih oblačil, dodatkov DB 18.3 Strojenje, dodelava krzna, proizvodnja krznenih izdelkov

Vir: Gospodarska zbornica Slovenije (2002, 2). Sektor proizvodnje tekstila in oblačil uvrščamo med najbolj heterogene industrije, njen razpon pa sega od ene kapitalno najintenzivnejših panog pa do nekaterih čistih delovno intenzivnih procesov. Predvsem proizvodnjo oblačil uvrščamo med najbolj problematična področja z vidika ogroženosti obstoja v razvitih gospodarstvih, saj v njej prevladujejo predvsem enostavni proizvodni procesi, katerih posledica je ob odsotnosti uveljavljene

22

blagovne znamke nizka dodana vrednost ustvarjenih proizvodov. Proizvodnja tekstilij sodi med tipične tradicionalne dejavnosti, v veliki meri je kapitalno intenzivna in tehnološko zahtevna, po kapitalni intenzivnosti pa izstopa predvsem proizvodnja tehničnih vlaken.

Število družb, poslujočih v dejavnosti proizvodnje tekstila in oblačil, se v slovenskem gospodarskem prostoru ne zmanjšuje izrazito (tabela 2). Negativen trend je močneje izražen v oblačilni industriji, kjer zmanjševanje števila podjetij pogojujejo mednarodna neprepoznavnost in neuspešni ter finančno zahtevni poskusi prodorov na tuja tržišča, zaradi katerih se veliko število podjetij znajde v stanju finančne izčrpanosti in postopoma bankrotira.

Gibanju števila podjetij, ki poslujejo v registrirani dejavnosti proizvodnje tekstila, pripisujemo izrazito nestalnost (tabela 2). Nihanja v tej dejavnosti so pogojena predvsem z ugašanjem nekaterih večjih družb in z nastanki novih, predvsem manjših gospodarskih subjektov, ozko usmerjenih predvsem na uspešno zapolnjevanje ugotovljenih tržnih niš. V prihodnosti izrazitejših premikov v smislu gibanja števila poslujočih gospodarskih subjektov v proizvodnji tekstilnih izdelkov ni mogoče pričakovati. Predvsem zaradi množičnega izpada nekonkurenčnih podjetij v preteklosti predvidevamo, da se intenzivna selekcija v panogi nahaja v sklepni fazi, zaradi česar je v naslednjih letih mogoče predvideti relativno stabilnost, katero bodo tvorili gospodarski akterji, ki so uspešno prestali obdobje turbulentnih sprememb v preteklosti. Takšen razvoj dogodkov bi ob nadaljnjem zmanjševanju števila podjetij oblačilne industrije spremenil strukturo slovenske tekstilne in oblačilne industrije izrazito v prid konkurenčnejši tekstilni.

Tabela 2: Število registriranih družb dejavnosti DB 17, DB 18 in DB Dejavnost 1999 2000 2001 2002 2003

DB 17 229 227 228 239 235

DB 18 333 319 300 301 295

DB 562 546 528 540 530

Opomba: DB 17 – proizvodnja tekstilij. DB 18 – proizvodnja oblačil, strojenje in dodelava krzna, proizvodnja krznenih izdelkov.

DB – proizvodnja tekstilij, proizvodnja oblačil s strojenjem in obdelavo krzna ter proizvodnja krznenih izdelkov.

Vir: Gospodarska zbornica Slovenije (2003a), Gospodarska zbornica Slovenije (2003b), Gospodarska zbornica Slovenije (2003c), Gospodarska zbornica Slovenije (2003d).

3.2 Produktivnost kot temeljni konkurenčni dejavnik Sektor proizvodnje tekstila in oblačil je v Sloveniji tradicionalno prisoten kot pomemben člen predelovalne industrije, vendar je njegov prispevek k agregatni dodani vrednosti v primerjavi z ostalimi sektorji znotraj predelovalnih dejavnosti relativno majhen glede na njegov obseg. Mogoče je govoriti o pojavu produktivnostne vrzeli med slovensko tekstilno in oblačilno industrijo ter razvitimi evropskimi proizvajalkami tekstila in oblačil. V preteklosti se je nizka produktivnost deloma kompenzirala predvsem skozi nizke stroške

23

delovne sile, kar pa postaja v aktualnem obdobju ob rasti cen delovne sile za številna podjetja nedosegljiv cilj (CEC 2003a, 17). Kljub zaostanku v produktivnosti ostaja slovenska tekstilna in oblačilna industrija zelo močno vpeta v evropski ekonomski prostor. Mogoče jo je uvrstiti med industrije, katere so se izredno hitro preusmerile na zahtevnejša evropska tržišča, kar je narekovala predvsem majhnost domačega trga in presežne produkcijske zmogljivosti. Vendar brez sledenja sodobnim trendom povečevanja produktivnosti s proizvodnjo tehnološko zahtevnejših izdelkov ne bo uspela obstati na tem izredno zahtevnem tržišču. Tekstilni in oblačilni sektor velikokrat obravnavamo kot celovito entiteto, vendar je potrebno poudariti nekatere temeljne razlike med njima. Medtem ko se v sektorju proizvodnje oblačil primerjalno pojavlja nižja produktivnost predvsem zaradi izrazite delovne intenzivnosti, je povečana produktivnost v sektorju proizvodnje tekstila posledica možnosti uporabe naprednejših tehnologij, katerih aplikacija je možna le v pretežno kapitalno intenzivnih panogah (CEC 2003a, 18). S tega vidika je sredstva, namenjena povečanju produktivnosti skozi instrument tehnološke prenove, bolj racionalno namenjati tekstilnemu podsektorju, kjer se relativni vzorec izrabe sredstev izrazito nagiba h kapitalu. Nizka produktivnost se lahko odrazi kot posledica pomanjkanja spodbud, usmerjenih v povečanje investicij, predvsem zaradi tradicionalnega konkuriranja na podlagi nizke cene delovne sile, kar je primer zlasti v oblačilni industriji. V nasprotnem položaju se nahajajo države z relativno višjo ceno dela, katere so prisiljene iskati nove kanale konkuriranja, usmerjene v povečevanje dodanih vrednosti ustvarjenih proizvodov skozi povečevanje investicij. Nizka cena delovne sile kot konkurenčen dejavnik v slovenskem prostoru nima prihodnosti. Čeprav se v tem kontekstu pojavlja predvsem v slovenski oblačilni industriji v okviru dodelavnih poslov, pa je v razmerah povečevanja konkurenčnih pritiskov, pogojenih z liberalizacijo trgovine, na srednji rok mogoče pričakovati, da bo takšen način konkuriranja postal nedosegljiv za domače proizvajalce tudi v tem specifičnem segmentu tekstilne in oblačilne industrije. Takšen razvoj dogodkov bo imel za posledico nadaljnje zmanjševanje števila družb, ki poslujejo v panogi, in obstanek le tistih akterjev, ki v sedanjosti dosegajo uspehe na zahodnih trgih. Za slovensko tekstilno in oblačilno industrijo lahko trdimo, da se nahaja, glede na produktivnost dela, nekje vmes med razvitimi evropskimi proizvajalci in proizvajalci Balkana ter Bližnjega vzhoda. Prav zato je odločilnega pomena dolgoročno zastavljena strateška usmerjevalna politika v panogi, ki bi ob nadaljnji realni rasti plač vzpodbujala oziroma pospeševala prilagoditveni proces v smeri povečevanja produktivnosti. Za dosego tega cilja bi bila potrebna ne le posodobitev tehnološke opreme, temveč tudi njena učinkovitejša izraba oziroma izboljšanje organizacije proizvodnih sredstev. Sektorski program, ki ga je predstavilo Ministrstvo za gospodarske dejavnosti v okviru tekstilne in oblačilne industrije v Sloveniji, predvideva, da je dolgoročen uspeh panoge tako odvisen od intenzivnosti vzporednega izvajanja strategij povečanja produktivnosti s strategijami diferenciacije izdelkov (Ministrstvo za gospodarske dejavnosti 1999, 15). Učinkovitost v izrabi sredstev temelji na merjenju nekaterih osnovnih indikatorjev in ostaja ključen element analize produktivnosti. Dva osnovna dejavnika, na podlagi katerih lahko določamo raven produktivnosti, sta dodana vrednost na zaposlenega in stroški zaposlenega

24

na proizvedeno enoto blaga. Kljub temu, da takšen način dostojno prikaže raven produktivnosti in ga je mogoče učinkovito uporabiti v primerjavah s tujimi industrijami, pa vsebuje nekatere pomanjkljivosti, na katere je smiselno opozoriti. Takšen način merjenja nam sicer podaja sliko ravni produktivnosti v panogi, vendar bi ga lahko označili kot presek v določeni časovni točki. Tako so ob odsotnosti dinamične komponente napovedi na podlagi modela za daljše časovno obdobje velikokrat otežene. Naslednja pomanjkljivost se navezuje na čas recesije v gospodarskem prostoru, v katerem je produktivnost dela podcenjena, saj se na kratek rok le deloma prilagaja negativnim nihanjem v produkciji (CEC 2003a, 16). 3.2.1 Dodana vrednost v tekstilni in oblačilni industriji Raven produktivnosti, merjena s pomočjo dodane vrednosti, je v celotni tekstilni in oblačilni industriji izrazito pod ravnijo produktivnosti predelovalnih dejavnosti kot celote, kar pa ni značilnost samo slovenskega gospodarstva, temveč je identičen trend mogoče zaslediti v povprečju vseh razvitih evropskih držav. Zapiranje vrzeli v dodani vrednosti ustvarjenih proizvodov med skupino predelovalnih dejavnosti ter tekstilno in oblačilno industrijo ostaja temeljna strategija povečanja konkurenčnosti panoge. Medtem ko gibanja rasti dodane vrednosti med proizvajalci tekstilij nazorno prikazujejo podrejenost cilju zapiranja vrzeli s predelovalnimi dejavnostmi (tabela 4, glej leta 1996, 1998 in 2001), pa je opazno izrazito nazadovanje proizvajalcev oblačil v obdobju zadnjih dveh let, kar bi lahko pripisali predvsem velikemu obsegu dodelavnih poslov z nizkimi prispevki pri ustvarjanju dodane vrednosti. Nasprotno je zgodnje obdobje prestrukturiranja v slovenski tekstilni in oblačilni industriji zaznamoval relativno visok delež oblačilnih podjetij v skupni ustvarjeni dodani vrednosti celotne panoge (tabela 3). Vendar je po letu 1997 razvoj dogodkov postavil napredek predvsem v roke proizvajalcev tekstilij, ki uspešno povečujejo kumulativno ustvarjeno dodano vrednost z izrazitim napredkom v letih 1996, 1997, 1998, 2001 in 2002 (tabela 3 in tabela 4). Tabela 3: Dodana vrednost ustvarjenih proizvodov, dejavnosti DB 17, DB 18 in DB

(v milijardah tolarjev) Dejavnost 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 DB 17 24,6 28,6 33,2 36,2 37,4 41,9 47,1 47,7 DB 18 26,5 27,1 27,5 27,0 27,7 29,5 28,9 26,9 DB 51,1 55,7 60,7 63,2 65,1 71,4 76,0 74,6



Vir: Interni podatki Združenja za tekstilno, oblačilno in usnjarsko predelovalno industrijo. Kadar analiziramo stopnje rasti dodane vrednosti ustvarjenih proizvodov v tekstilni in oblačilni industriji v primerjavi s predelovalnimi dejavnostmi (tabela 4), prav tako ugotavljamo, da v slovenskem prostoru strukturni in konkurenčni razvoj panoge poteka v prid proizvajalcev tekstilij pred proizvajalci oblačil. Slednji zastavljenega cilja doseganja rasti dodane vrednosti predelovalnih dejavnosti v izmerjenem osemletnem obdobju niso

25

uspeli doseči, medtem ko so proizvajalci tekstilij v letih 1996, 1998 in 2001 ne le dosegli raven rasti dodane vrednosti predelovalnih dejavnosti, temveč so to raven presegli. Dodatno velja izpostaviti, da so proizvajalci oblačil v primerjavi s proizvajalci tekstilij in skupino predelovalnih dejavnosti edini beležili negativne stopnje rasti, in sicer v letih 1996, 1999, 2002 in 2003 (tabela 4). Tabela 4: Verižni indeksi rasti ustvarjene dodane vrednosti, dejavnosti DB 17, DB 18

in D Dejavnost 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 DB 17 228,1 116,0 116,3 109,0 103,3 111,8 112,6 101,3 DB 18 70,7 102,5 101,3 98,3 102,4 106,8 97,7 93,2 D 104,5 118,9 110,7 112,0 115,1 109,6 116,3 106,5


D – predelovalne dejavnosti. Vir: Statistični urad Republike Slovenije. Skupaj proizvajalci tekstilij in oblačil izkazujejo vsakoletno absolutno rast dodane vrednosti na zaposlenega, vendar se po tem kriteriju vrzel s predelovalnimi dejavnostmi povečuje (tabela 5). V nasprotju s proizvajalci oblačil proizvajalci tekstilij beležijo večje absolutne poraste dodane vrednosti na zaposlenega na letni ravni in posledično je tudi njihov zaostanek za skupino predelovalnih dejavnosti manjši. Kljub navedenim razlikam je v vseh analiziranih skupinah opazen osemletni pozitiven trend rasti. Tabela 5: Dodana vrednost na zaposlenega v dejavnostih DB 17, DB 18, DB in D

(v milijonih tolarjev) Dejavnost 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 DB 17 1,64 1,94 2,29 2,50 2,86 3,20 3,76 3,89 DB 18 1,50 1,63 1,81 1,82 1,96 2,29 2,30 2,46 DB 1,56 1,77 2,04 2,15 2,39 2,75 3,03 3,22 D 2,36 2,91 3,28 3,66 4,22 4,65 5,24 5,74



D – predelovalne dejavnosti. Vir: Interni podatki Združenja za tekstilno, oblačilno in usnjarsko predelovalno industrijo. Ključnega pomena je iskanje razlogov za izrazito nagibanje rasti dodane vrednosti v sodobni tekstilni industriji v korist tekstilne pred oblačilno dejavnostjo. Predvsem zaradi manjše delovne intenzivnosti so manipulativne možnosti, z namenom sledenja tehnološkim inovacijam, za povečanje dodane vrednosti v okviru proizvodnje tekstilij večje. Vrzel, ki je predvsem posledica specifičnosti dela v oblačilni dejavnosti, je mogoče zmanjšati s postopnim preusmerjanjem klasičnih enostavnih proizvodnih procesov v dežele, ki so z vidika cene delovne sile ugodnejše. Na ta način povečujejo konkurenčnost razviti evropski proizvajalci, kar se odraža v zmanjševanju oblačilnih proizvodnih obratov predvsem v severnih delih Evropske unije. K tovrstnemu trendu pa se bo postopno prisiljena usmerjati

26

tudi domača slovenska oblačilna industrija, čeprav bodo izraziti premiki v takšni smeri izzvali dodatne socialne pritiske. Prav tako je zaradi specifike ustvarjenih proizvodov v slovenski oblačilni industriji mogoče govoriti o povečani občutljivosti podpanoge, predvsem na povečanje ravni plač in na liberalizacijo trgovine. Velik del konkurenčnih prednosti oblačilne industrije tako temelji na nižjih stroških dela, kakor tudi na opravljeni kakovosti dela, zato so razumljive težnje po ohranjanju obsega dodelavnih poslov kot temeljnega vira prihodkov. Zaradi nizke cene delovne sile, primerjalno z razvitimi evropskimi proizvajalkami tekstila, so odsotne razvojne spodbude, ki bi pospešile premike od izrazite delovne intenzivnosti obstoječe produkcije v povečevanje produktivnosti skozi naraščanje investicij (CEC 2003a, 18). Usmerjanje k povečanju produktivnosti na temelju povečevanja dodane vrednosti je tako mogoče argumentirati z razmerjem cene delovne sile, ki je v primerjavi povprečne evropske plače v panogi z državami, ki gradijo svojo konkurenco na nizki ceni delovne sile, primer sta Kitajska in Indija, 1:30, v primeru Bangladeša pa celo 1:70 (CEC 2003a, 18). S tega vidika je razumljiv preobrat v izdelčni strukturi, kjer se proizvajalci usmerjajo k proizvodom z visoko dodano vrednostjo in tako prehajajo na nov način medsebojnega konkuriranja z izrazitim distanciranjem od nizke cene ustvarjenih izdelkov. Kljub relativno perspektivnejši proizvodnji tekstilij v primerjavi s proizvodnjo oblačil pa bo potrebno zadržati trend rasti dodane vrednosti, ki je bil zabeležen v zadnjih letih, kar bo podjetjem zastavilo nove izzive, usmerjene v še intenzivnejšo krepitev izdelkov z visoko dodano vrednostjo. Uspešnost pri izvajanju takšnega cilja bo narekovala mednarodno konkurenčnost slovenskih proizvajalcev tekstilij v prihodnosti. 3.3 Zaposlenost in stroški delovne sile

Stroški dela predstavljajo v slovenski tekstilni in oblačilni industriji glavni vir porabe novoustvarjene vrednosti. Evropska tekstilna in oblačilna industrija je delež stroškov v porabi novoustvarjene vrednosti uspela zmanjšati z vpeljavo novih tehnologij, katere temeljijo na razvoju informacijske in komunikacijske tehnologije, s čimer je prevzela vodilno vlogo v razvoju novih produktov, kakršen je tehnični tekstil (CEC 2003a, 30). Tako so bile zastavljene nove smernice razvojnih perspektiv evropske tekstilne industrije s poudarkom na doseganju konkurenčnih prednosti s celovito strategijo strukturnega prilagajanja panoge. Zaostanek slovenske tekstilne in oblačilne industrije za uveljavljenimi evropskimi proizvajalci je ocenjen na večletno obdobje. Problematika se rešuje predvsem z zniževanjem števila zaposlenih, manj pozornosti pa se je v preteklosti posvečalo strukturnemu prilagajanju predvsem v smeri povečevanja dodane vrednosti ustvarjenih proizvodov. Vendar pa takšna politika vodenja tekstilnih in oblačilnih podjetij zahteva obilo previdnosti, saj izkušnje nekaterih evropskih držav kažejo, da te kljub izrazitemu

27

zmanjšanju zaposlenosti v panogi niso uspele doseči pozitivnih premikov v smeri povečanja dodane vrednosti, niti povečanja produktivnosti.2 Število zaposlenih v slovenski tekstilni in oblačilni industriji se od leta 1996 naprej zmanjšuje (tabela 6). Negativen trend v številu zaposlenih oseb je opazen tako v dejavnosti proizvodnje tekstilij, kakor tudi v dejavnosti proizvodnje oblačil, vendar velja opozoriti, da so negativna gibanja močneje izražena v slednji. Posledice prilagajanja slovenske tekstilne in oblačilne industrije sodobnim panožnim smernicam so tako vzrok najnižjemu izmerjenemu številu zaposlenih oseb leta 2003 v osemletnem analiziranem obdobju. Tabela 6: Gibanje števila zaposlenih v dejavnostih DB 17, DB 18, DB in D Dejavnost 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 DB 17 15.047 14.715 14.547 14.496 13.099 13.073 12.547 12.258 DB 18 17.620 16.666 15.150 14.854 14.142 12.898 12.532 10.940 DB 32.667 31.381 29.697 29.350 27.241 25.970 25.079 23.198 D 222.889 214.855 211.380 211.616 211.154 210.309 217.017 210.809



D – predelovalne dejavnosti. Vir: Interni podatki Združenja za tekstilno, oblačilno in usnjarsko predelovalno industrijo. Medtem ko predelovalne dejavnosti kot celotna skupina v gibanju števila zaposlenih oseb v obdobju zadnjih sedmih let izkazujejo relativno stabilnost (tabela 6), negativna gibanja v tekstilnem in oblačilnem sektorju nakazujejo, da se prestrukturiranje na področju zaposlovanja nadaljuje. Takšen trend je opazen tudi pri analiziranju deleža zaposlenih v proizvodnji tekstila in oblačil v celotnih predelovalnih dejavnostih (tabela 7). Upravičeno lahko pričakujemo nadaljevanje takšnega trenda predvsem v oblačilni industriji, saj bo v prihodnosti prihajalo do nujnih dezintegracij in dodatnega upadanja števila zaposlenih, predvsem na račun izločanja nerentabilnih proizvodnih procesov. Navedena domneva je podprta z dosedanjimi ugotovitvami, da je neposreden vpliv racionalizacij poslovanja na zaposlenost intenzivnejši v oblačilni dejavnosti. Prednosti, ki jih ima na področju ohranjanja števila zaposlenih tekstilna pred oblačilno dejavnostjo, izvirajo predvsem iz večje kapitalne intenzivnosti v proizvodnji tekstilij. Izboljšane možnosti izkoriščanja materialov s posebnimi tehničnimi lastnostmi so v tekstilni panogi pripomogle k upočasnjenemu nazadovanju, kar se je odrazilo tudi v gibanju števila zaposlenih. Kadar primerjamo prispevek tekstilnih in oblačilnih podjetij k zaposlenosti in k celotnim prihodkom predelovalnih dejavnosti ugotavljamo, da je prispevek v prihodkih znatno nižji kot pri zaposlenih (tabela 7 in tabela 8). Kljub temu velja opozoriti, da izrazit upadajoč trend v prispevku zaposlenih pripomore k zniževanju absolutne razlike med obema prispevkoma. Razlogov za takšno stanje ne gre iskati zgolj v delovni intenzivnosti panoge, temveč tudi v pogojih poslovanja, s katerimi se sooča panoga. Le-ta je izrazito izvozno naravnana, pogoji poslovanja pa so za slovenske proizvajalce tekstila in oblačil, usmerjene na zahtevna zahodna tržišča, ostrejši. 2 Francija, Avstrija in Nemčija sodijo med države, katerih odstotek zmanjšanja zaposlenih oseb v tekstilni in oblačilni industriji spada med največje, vendar takšna politika ni obrodila željenih sadov (CEC 2003a, 32).

28

Tabela 7: Delež zaposlenih v dejavnostih DB 17, DB 18 in DB v predelovalnih dejavnostih (v odstotkih)

Dejavnost 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 DB 17 6,8 6,8 6,9 6,9 6,2 6,2 5,8 5,8 DB 18 7,9 7,8 7,2 7,0 6,7 6,1 5,8 5,2 DB 14,7 14,6 14,1 13,9 12,9 12,3 11,6 11,0



Vir: Gospodarska zbornica Slovenije (2003a), Gospodarska zbornica Slovenije (2003b), Gospodarska zbornica Slovenije (2003c), Gospodarska zbornica Slovenije (2003d), interni podatki Združenja za tekstilno in oblačilno dejavnost.

Zbliževanje prispevka tekstilne in oblačilne industrije k zaposlenosti in k celotnim prihodkom v predelovalnih dejavnostih bi lahko potekalo hitreje. Razlog za upočasnitev je predvsem upad deleža prihodkov tekstilnih in oblačilnih podjetij v predelovalnih dejavnostih v zadnjih dveh letih. Vzrok gre pripisati dejstvu, da so tekstilna in oblačilna podjetja, ki poslujejo v nizkem ali srednjem cenovnem razredu, zaradi značilnosti svojega cenovnega razreda prisiljena dodatno zniževati cene svojih izdelkov, kar neugodno vpliva na celotne prihodke panoge. Tabela 8: Delež prihodkov tekstilnih in oblačilnih podjetij v prihodkih predelovalnih

dejavnosti (v odstotkih) Dejavnost 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 DB 6,8 6,7 6,9 6,7 7,9 8,8 7,9 7,5

Opomba: DB – proizvodnja tekstilij, proizvodnja oblačil s strojenjem in obdelavo krzna ter proizvodnja krznenih izdelkov

Vir: Statistični urad Republike Slovenije. Stroške na zaposlenega v slovenskem gospodarskem prostoru uvrščamo v tekstilnem in oblačilnem sektorju med najnižje tako v okviru predelovalnih dejavnosti kot tudi celotne industrije (tabela 9). Za razvojne prespektive panoge je izrednega pomena doseganje ravnotežja med ravnijo produktivnosti in stroški na zaposleno osebo. V skrajni fazi se odsotnost takšnega ravnotežja lahko odrazi v izničenju celotne dodane vrednosti v korist poplačila stroškov delovne sile. Problem visokih stroškov na zaposlenega v tekstilni in oblačilni industriji je bolj kot v Sloveniji izrazit v večini tradicionalnih evropskih izvoznic tekstila in oblačil. Med njimi izstopa Francija, kjer so mesečni stroški na zaposlenega v letu 2002 znašali 569.5393 tolarjev (v Sloveniji 221.900 tolarjev, glej tabelo 9), v Veliki Britaniji so ti stroški znašali 463.919 tolarjev, sledila je Italija s 380.997 tolarji pred Španijo z 292.612 tolarji. Izmed velikih evropskih proizvajalk tekstila in oblačil je izrazit zaostanek Portugalske, kjer so mesečni stroški na zaposlenega v letu 2002 znašali le 155.948 tolarjev. Prav tako je skupno evropsko povprečje stroškov na zaposleno osebo v sektorju tekstila in oblačil, ki je v letu 3 Stroški na zaposlenega v evropskih državah vključujejo tudi davke in prispevke ter so izračunani na osnovi povprečnega tečaja evro-tolar Banke Slovenije v letu 2002.

29

2002 znašalo 370.704 tolarjev, nad ravnijo stroškov na zaposlenega v istem sektorju v Sloveniji (CEC 2003a, 11). Tabela 9: Stroški na zaposlenega na mesec v dejavnostih DB 17, DB 18, DB in D

(v tolarjih)2 Dejavnost 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 DB 17 126.291 134.850 154.202 157.997 191.919 214.993 236.186 238.457 DB 18 121.123 134.693 147.394 155.274 173.301 197.493 207.597 202.231 DB 123.504 134.767 150.729 156.619 182.254 206.310 221.900 221.373 D 164.697 185.604 204.872 220.866 250.308 279.498 301.907 305.287

Opombi: 1 DB 17 – proizvodnja tekstilij. DB 18 – proizvodnja oblačil, strojenje in dodelava krzna, proizvodnja krznenih izdelkov.


D – predelovalne dejavnosti. 2 Stroški so opredeljeni kot skupna nadomestila, v gotovini ali blagu, ki jih je delodajalec izplačal

zaposlenemu (redno ali začasno zaposlenim kakor tudi zaposlenim, ki delajo na domu) v zameno za opravljeno delo slednjih v obdobju opazovanja. Stroški dela vključujejo tudi davke in prispevke za socialno zavarovanje zaposlenega, zadržane pri enoti, kakor tudi delodajalčeve obvezne in prostovoljne socialne prispevke.

Vir: Gospodarska zbornica Slovenije (2003d), Statistični urad Republike Slovenije.

Notranje rezerve pri obvladovanju stroškov dela so v slovenski tekstilni in oblačilni industriji minimalne. Raven urnih stroškov dela je v primerjavi z drugimi panogami do 30 odstotkov nižja, na raven vhodnih stroškov materiala pa lahko proizvajalci le omejeno vplivajo. Predvsem pri enostavnih dodelavnih poslih je ta vpliv ničen, saj naročnik neposredno predpiše dobavitelja ali sam zagotovi material. Možnosti stroškovne optimizacije tako ostajajo bolj izrazite v podjetjih, kjer imajo proizvajalci relativno visok delež lastnih proizvodov in visoke stroške z njihovim razvojem ter pri dodelavnih poslih, kjer dosegajo status sistemskega ali razvojnega podizvajalca (Ministrstvo za gospodarske dejavnosti 1999, 9). Ob konstantnih negativnih trendih v evropski tekstilni in oblačilni industriji se pojavlja dvom v zvezi s sprostitvijo kvot v začetku leta 2005. Panoga se je znašla v precepu, saj se po štirih desetletjih ukinja približno tristo količinskih kontingentov, s katerimi je bil doslej reguliran uvoz predvsem cenejših tekstilnih izdelkov (Urbanija 2003). Večina študij napoveduje izredno močan vpliv na zaposlenost, vendar poudarjajo, da učinek liberalizacije ne bo v enaki meri prizadel vseh držav (CEC 2003b, 22). Med kandidati, ki jih bo liberalizacija najbolj prizadela, se omenjajo države, ki imajo visok delež proizvajalcev tekstila in oblačil v nizkem in srednjem cenovnem razredu. Omeniti velja tudi, da se med možnimi žrtvami liberalizacije pogosteje omenjajo predvsem proizvajalci oblačil. Tako med najbolj ogrožene uvrščamo predvsem države, ki svoje tekstilne in oblačilne industrije do sedaj niso uspele v polni meri prilagoditi zahtevam enotnega trga Evropske unije, med njimi pa najbolj izstopajo proizvajalci, katerih levji delež realizirane prodaje izhaja iz izvajanja dodelavnih poslov. Takšne države so predvsem nove članice Evropske unije, med katerimi pa slovenska tekstilna in oblačilna industrija dosega najvišje cene delovne sile. Glavni problem predstavlja možno vplivanje učinka povečane konkurence na

30

znižanje panožne ravni plač, kar bi z izpostavljanjem cenovnega faktorja konkuriranja pomenilo dolgoročno nazadovanje panoge. Sprejemanje nadaljnih ukrepov bo tako v veliki meri podrejeno pritiskom deindustrializacije, zaradi katere se upravičeno pričakuje zmanjšanje števila zaposlenih oseb, ki aktivno sodelujejo predvsem pri enostavnih fazah proizvodnega procesa. V želji ohranjanja števila zaposlenih bodo potrebne inovativne rešitve, sredstva za njih pa naj bi prihajala predvsem iz strukturnih skladov in se dodeljevala območjem, za katera je značilna izrazita odvisnost od specifične panoge. Eden glavnih ciljev je tako olajšanje dostopa do možnosti financiranja majhnim ter srednje velikim podjetjem skozi poenostavljanje postopkov za pridobivanje sredstev (Urbanija 2003). Za proizvodnjo oblačil je značilna manjša stopnja diferenciacije kakor za proizvodnjo tekstilij, zato je mogoče upravičeno predvidevati, da bodo neposredne posledice liberalizacije trgovine na zaposlenost zanjo usodnejše. Dodaten argument, ki podkrepi takšno tezo, se navezuje na stopnjo zaščitenosti oblačilne industrije. Zanjo se sprejemajo radikalnejši zaščitni ukrepi, težavnejši so postopki njihove odprave, posledice pa se odrazijo v velikem številu presežnih delovnih mest. Končni vpliv liberalizacije trgovine v tekstilni in oblačilni industriji na zaposlenost se ocenjuje kot negativen, presežek delovne sile pa bo imel izredno majhne možnosti zaposlitve v neindustrijskem sektorju (CEC 2004, 8). S tega vidika je pomembno, da slovenska tekstilna podjetja sledijo trendom v svetu in vstopajo v inovativne razvojne modele, zaradi katerih se bo pričakovano spremenila kadrovska struktura panoge, s poudarkom na zahtevi po ustrezno usposobljeni ter fleksibilnejši delovni sili, in tako deloma ublažijo negativne učinke liberalizacije. 3.4 Problematika dodelavnih poslov v slovenski tekstilni in oblačilni industriji Slovenska tekstilna in predvsem oblačilna podjetja so intenzivno vključena v dodelavne posle, vendar predvsem kot izvajalci in bistveno manj kot naročniki teh poslov. Razloge za to gre iskati predvsem v izgubi jugoslovanskega trga, saj so podjetja v dodelavnih poslih videla rešitev za izrabo nastalih presežnih kapacitet in kompenzacijo odsotnosti lastne distribucijske mreže na evropskih trgih. Kot posledica se je razvila izredno visoka delovno intenzivna dejavnost, vpetost v dodelavne posle se je z leti povečevala, podjetja pa sedaj trpijo za številnimi strukturnimi težavami. Posebej problematično je za podjetja nepopolno pokrivanje proizvodnega segmenta, vključno z dizajniranjem modela. Tako se podjetja, ki se preusmerjajo od izvajanja dodelavnih poslov za tuje naročnike k direktnemu izvozu lastnih izdelkov, soočajo s pomanjkanjem izkušenj in tako v veliki meri doživljajo neuspehe na zahtevnih evropskih

Documents

SLOVENSKA TEKSTILNA IN OBLAČILNA INDUSTRIJA S … · 2018. 8. 24. · Slovenska tekstilna in oblačilna industrija je doživela korenite spremembe v okviru razvojnih programov prestrukturiranja,