OMAN, MUSCAT – julij 2018

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Sara Ručigaj, 5. letnik (sara.rucigaj@gmail.com, 031 554 057)

Čas izmenjave:

Od 1. 6. do 31. 6. 2018

__________________________________________________________________________________

SPLOŠNO:

Država in kraj izmenjave

Oman je ena od manjših držav na Arabskem polotoku, meji na Savdovo Arabijo, Združene Arabske

Emirate in Jemen. Od svojih sosed se kulturno nekoliko razlikuje zaradi zgodovinske kombinacije

politične in religiozne (posebna veja Islama) ločenosti ter reformnih ukrepov zadnjega sultana

Qaboosa, ki se je pred 40 leti državo odločil odpreti Zahodu in po hitrem postopku uvedel ukrepe

socialne države, prepovedal zakrivanje obraza v državnih institucijah, državo povezal z infrastrukturo

ter vzpostavil šolstvo in zdravstvo po modelu ZDA in Kanade – pri tem je znatno pomagala zmerna

količina nafte, ki se nahaja pod omansko puščavo in financira napredek. Država ima približno 4

milijone prebivalcev, od tega jih je kar polovica tujcev, ki so se v državo priselili predvsem zaradi

dobro plačanega dela. Od tega jih je del izobraženih zahodnjakov z izredno dobrimi plačami, drugi del

pa večinoma Indijci in Vzhodni Azijci, ki opravljajo fizična dela in strežbo. Fun fact: Državljani Omana

ne plačujejo davka.

V glavnem mestu Muškatu živi skoraj milijon ljudi – mesto leži na severu države ob obali in je precej

razpotegnjeno – za vsako resno aktivnost se je treba z avtom peljati vsaj 15 minut. Glavna značilnost,

ki vpliva na življenje Omancev in neprilagojenih tujcev na izmenjavi, pa je seveda visoka vročina – v

času moje izmenjave so se temperature gibale med 40 in 50°C, tudi ponoči.

Viza

Za vstop v državo je potrebna viza, vendar je postopek enostaven. V mesecu pred mojim prihodom so

posodobili sistem, tako da je vizo zdaj mogoče vnaprej (par delovnih dni) kupiti preko internetne

strani:

https://www.rop.gov.om/visa/english/onlineservices_visaapplication_main.aspx?AspxAutoDetectCo

okieSupport=1

Izberete »tourist visa« in sledite navodilom. Ne zahtevajo nobene posebne dokumentacije, le št.

potnega lista ter seveda plačilo s kartico na koncu (Mastercard je ok). Na mail boste dobili potrdilo,

da ste vneseni v sistem – vseeno boste morali na letališču do viza-pulta in vizo »prevzeti«. Občasno

se spletna stran sesuje – v tem primeru je vizo mogoče kupiti ob pristanku na letališču (1 OMR več)

oz. na meji ob vstopu v državo, če boste slučajno potovali zadnji del poti z avtobusom. Cena: Za 30

dnevno vizo 20 OMR (cca. 50 evrov). »Kaj pa, če bom v Omanu več kot 30 dni?« Vizo lahko enkrat

podaljšate (spet 20 OMR) za novih 30 dni (na letališču ali na policiji, priporočam letališče), vmesne

opcije ni. Brez doplačila tolerirajo 1 dan over-staya (šteje datum), vsak nadaljnji »ilegalni« dan se

kaznuje z 10 OMR, tako, da se ne splača. Obstajajo tudi 10-dnevne vize za 5 OMR, ampak pozor!

Kombinacije 30 in 10 niso mogoče, če boste že v štartu kupili 10-dnevno, boste v Omanu lahko max.

20 dni, ker se stvar lahko podaljša samo 1x, potem je treba nujno zapustiti državo.

Zdravje

Zahtevajo, da osebni zdravnik podpiše potrdilo, da si cepljen proti pogostim otroškim boleznim in

HepB. Na IFMSA strani imate predlogo potrebne dokumentacije, ki jo naložite v Card of documents.

Na sami lokaciji ni tega preverjal nihče, država tudi ne zahteva nobenih »posebnih« cepljenj ali

testov.

Upoštevajte, da je v juliju res vroče (40°+), so pa vsi prostori, avtomobili, bolnica, sobe,… obilno

klimatizirani. Na vročino smo se v povprečju navadili v 10-14 dneh. Primer: Prvi teden na primer

čakaš na prihod avtobusa v sobi in opazuješ preko okna, kdaj ustavi, da kar se da zmanjšaš čas

izpostavljenosti vročini. Ob koncu drugega tedna smo lahko že brez problema gledali SP v nogometu

v lokalu na prostem, z vročim čajem kot pijačo izbire.

Tudi »ulična hrana« je precej varna – zbolel ni nihče. Če se poškodujete, močno priporočam javno

bolnico, saj so boljše od zasebnih.

Varnost

Oman je zelo varna država. Pogosto so bile naše sobe in blok odklenjeni, večkrat sem končala z

izmeno okrog polnoči in brez incidentov sama prišla od bolnice do nastanitve, pred polnočjo so

odprte tudi vse trgovine. Večino časa sem bila oblečena v kratke rokave in tanke dolge hlače (manj

vroče), ves čas brez rute oz. pokrival, brez problemov. Omanci so zelo prijazni in ustrežljivi do vseh

tujcev, še posebej, če se potrudiš s par arabskimi besedami. Tudi taksiji ipd. so varni – ampak vseeno

– po pameti.

Daleč najbolj nevarna aktivnost je promet – vsi vozijo velike zmogljive avtomobile, ceste so široke in

ravne, kar pomeni, da je povprečna hitrost kar visoka. Fantje vozijo dobro, punce grozno (brez heca,

če lahko izbirate…) varnostni pas je precej za okras in zelo radi pišejo sporočila na Whatsapp med

vožnjo – v vednost.

Opomba: Lokalci računajo, da boš sam pazil nase in precenil svoje sposobnosti skakanja v vodo,

potapljanja, vožnje štirikolesnikov, plezanja, hoje… če narediš preveliko neumnost, si boš kriv sam.

Denar

Valuta je v celi državi t.i. Omani Rial (OMR), v času moje izmenjave je bil menjalni tečaj okrog 1

Omani rial = 2.25 EUR. Na letališču lahko kupiš vizo v evrih, dolarjih,… seveda za malo slabši tečaj.

Priporočam, da evre zamenjate za riale v menjalnici nasproti študentskega bloka (potrebovali boste

potni list) in ne na letališču (se da, a za 10% slabši tečaj). Z večine bankomatov lahko dvignete

gotovino s kartico Mastercard ali Visa, tečaj je par odstotkov slabši kot v menjalnici. Bankomati so

povsod, tudi v bolnici.

Pozor! Vizo lahko podaljšate samo s plačilom s kartico – če ste brez nje, lahko to za vas seveda stori

kdorkoli drug, ni vezano na osebno ime.

Prevoz

V Muscat sem prispela z letom Qatar Airways iz Zagreba s prestopom v Dohi. Za povratno vozovnico,

ki sem jo kupila neposredno pri prevozniku kmalu po potrditvi, da grem v Oman, sem plačala 117 EUR

(kar je izredno poceni – decembra je imel Qatar neke akcije, vezane na specifične datume, po

naključju mi je ena od poceni opcij ustrezala). Sicer je daleč najcenejša opcija v Evropi let Poljska-

Dubaj, nato pa z avtobusom iz Dubaja v Muscat (4-6h). Ta se še posebej splača, če boste karte

kupovali manj kot 3 mesece pred odhodom (katera koli EU država – Dubaj – avtobus do Muscata).

Na letališču so me pričakali lokalci in poskrbeli za prevoz do nastanitve, saj so opcije javnega prevoza

v Omanu precej omejene. Obstajajo predvsem (relativno poceni) long-distance avtobusne linije in

taksiji.

IZMENJAVA:

Komunikacija pred izmenjavo

14 dni pred izmenjavo sem kontaktirala mojo kontaktno osebo (navedeno na Card of Acceptance), da

sem se dogovorila, kdaj priletim in kako pridem do nastanitve. Odgovarjali so na mail, na facebook

ne. Vse ostale informacije sem našla na IFMSA spletni strani in pri Ambrožu, ki je bil v Omanu pred

mano.

Sprejem s strani tujih študentov

Omanski študentje so bili odlični gostitelji – z nami se je ukvarjala kombinacija študentov 3. letnika

medicine in njihovi kolegi iz elektrotehnike. Prišli so me iskat na letališče, potrpežljivo čakali dodatne

tri ure, ki sem jih preživela na carini, takoj ko sem stopila iz departure cone, smo se našli, saj sem bila

edina svetlolasa oseba na celem terminalu – precej enostavno. Ob dveh ponoči so mi našli večerjo in

me dostavili do nastanitve. Naslednji dan, ko je prišlo še več študentov, so nam razložili postopek

registracije v bolnici, nas pospremili na oddelke ter uredili kupončke za prehrano ter prevoz od

bolnice do nastanitve. Tekom celega meseca so bili praktično vsak dan z nami in nas spremljali na

aktivnosti socialnega programa, če je kdo od nas potreboval prevoz iz bolnice izven časa rednih

avtobusov, so uredili tudi to…

Nastanitev

Stanovali smo v stanovanjskem naselju »Al Khoudh 6« približno 10 minut vožnje od bolnišnice.

Soseska je polna trgovin z ulično hrano, splošnimi dobrinami, brivnicami, telefonsko opremo… Vsi

julijski študentje smo stanovali v enem bloku, v apartmajih za 6 oseb, po dva v veliki sobi. Nastanitev

ni nadstandardna, so pa sobe velike, postelje in posteljnina čiste in klima odlično deluje v vsaki sobi.

V mojem apartmaju sem bila prva po tem, ko je pol leta sameval, kar je pomenilo, da je bila večina

stvari prekrita z nekaj mm prahu, voda iz pipe pa precej nezdrave barve. Ena ura dela s sesalcem je

znatno izboljšala stanje. V stanovanju sta sicer dve kopalnici s tušem, voda iz pipe je zaradi segrete

okolice ves čas vroča, kuhinja ima ogromen hladilnik in štedilnik na plin ter pralni stroj. Ravna streha

bloka služi kot prostor za druženje, razgled na mesto je super, vsa obleka, ki se jo obesi, pa je suha v

pol ure. Vsi skupaj smo imeli še dodaten prazen apartma, v katerem smo vzpostavili WiFi sobo za

druženje in prostor, kamor si se lahko umaknil, če ti je šel cimer preveč na živce . Splača se shraniti

GPS lokacijo v telefon, saj koncept hišnih številk ni najbolje definiran.

Slika 1: Razgled na Muscat s strehe študentskega bloka.

Prehrana

Prvi dan v bolnici je vsak dobil blokec s kupončki za hrano v bolnišnični menzi. Ta je odprta od 6:30

zjutraj do 23:30 zvečer ter nudi konkreten zajtrk, kosilo in večerjo ter v vmesnem času vsaj ene vrste

topel obrok. Hrana je bila sploh za bolnišnično kuhinjo zelo dobra, izbira je široka in se ne ponavlja

preveč, kuhajo tradicionalno omansko hrano, nek približek zahodne kuhinje ter indijske hrane – glede

na strukturo zaposlenih. Večina študentov je v bolnici jedla zajtrk in kosilo ter si spakirala dodaten

obrok še za večerjo ali za vikend izlet.

Tudi izven bolnice ni težko priti do dobre hrane – najbolj popularna hitra hrana je »chicken

shawarma« za max 0,5 OMR, ki jo vsaka od prodajalnic naredi malo po svoje, tuji študentje pa so nas

večkrat peljali na njihovo tradicionalno kosilo (biryani), ki ga jejo skupno, na tleh, z rokami – česar

Evropejci pač ne znamo učinkovito početi, na veliko zabavo vseh prisotnih. Lačni nismo bili nikoli.

Poletje je čas, ko dozorijo datljeve palme, ki rastejo dobesedno povsod. Če te ni strah višine, si nekaj

kg datljev v parih minutah lahko nabereš sam, sicer pa lepo prosiš najbolj prijazno sestro ali tehnika

na oddelku in tvoje možnosti, da boš naslednji dan šel domov s celo vrečo svežih datljev, postanejo

precejšnje.

Za vikende je najbolj priljubljen način prehranjevanja žar na plaži z neskončnimi količinami nabodalc.

Družabni program

Družabni program je bil super - praktično vsak dan po kliniki je bila organizirana družabna aktivnost –

šli smo se vozit s štirikolesniki po sipinah, gledat svetovno prvenstvo v njihovo navijaško cono, se

potapljat, ponoči na plažo, na oglede centra mesta, na bowling, v kino, na neskončno število tržnic,

njihove shopping centre, plezat,… vsak vikend pa smo imeli organiziran še daljši izlet, poln aktivnosti.

Tako smo šli prvi teden na ogled tradicionalne tržnice in trdnjave v Nizwi in kampirat v t.i. »zelene«

gore (omanski kriterij za zeleno barvo je precej nizek) - Jebel Akhdar na višino 3000 m.n.m., kjer je

bilo ponoči prijetnih 30 stopinj – torej 15 manj, kot v dolini. Kampiranje zanje pomeni taborni ogenj,

večerja na žaru, neomejene količine pijače »karaka« in resnične ali izmišljene zgodbice do sončnega

vzhoda; potem pa spat. Drugi vikend je bil bolj divji, najprej so nas peljali do zalivčka s pečinami in

obljubili zastonj večerjo vsem, ki upajo skočiti z roba (se splača :D ), nato pa na neke vrste canyoning

v enega od t.i. Wadis – »gorskih rek«, ki pa imajo v Omanu temperaturo termalnega bazena, vse do

izvira v jamskem sistemu, kjer se ponovno lahko skače v vodo. Zvečer smo si ogledali še plažo, na

katero v juliju in avgustu 160kg želve masovno prihajajo odlagat jajca, in v bližini tudi prespali ter

zjutraj po naključju ujeli gručo malih želvic, ki so iz peska lezle proti morju. Zadnji skupni vikend smo

en dan preživeli na enem od otokov ter se kopali in preizkušali kakovost sončne kreme, prespali na

plantaži datljev ter naslednji dan polovico dneva vozili z jeep-i po puščavi v eno smer ter se vrnili po

krajši poti na kamelah. Za tuje študente se res potrudijo, upoštevajo želje, organizacija je res na

nivoju – tudi, če odmislim kliniko, je bilo to eno mojih najbolj zanimivih in aktivnih potovanj nasploh.

Slika 2: Jebel Akhdar – »zelene gore«.

Slika 3: Sipine ob mestu, po katerih se vsi vozijo s quad-bikes (in občasno obtičijo) – hitrejši, kot si,

manj ti je vroče.

Slika 4 in 5: Pečine, s katerih se skače, in wadi.

Slika 6: Trdnjava in stara tržnica v Nizwi.

Slika 7: Oman ima stotine kilometrov peščene plaže.

STROKOVNI DEL:

Opis zdravstva v državi:

V Omanu je zdravstvo večinoma javno in brezplačno za državljane Omana ter (skoraj) na primerljivem

nivoju, kot v Evropi – odvisno od oddelka. Spada med sisteme, ki so v zadnjih 20-30 letih naredili

največji napredek – razvoj zdravstva je bila ena od prioritetnih reform novega sultana, ki je očitno

uspela. Pred 30 leti so zgradili več novih javnih bolnišnic, skupaj z medicinskimi fakultetami, ter v njih

zaposlili večinoma tuje strokovnjake, ki so pričeli tudi z izobraževanjem lokalnih zdravnikov ter javno-

zdravstvenimi promocijami. Danes večina oddelkov deluje po kanadskih ali ameriških protokolih,

razmerje zaposlenih tujci:lokalci je približno 1:1. Razmerje sester in zdravnikov na število pacientov je

mnogo ugodnejše kot v Sloveniji, zato se imajo ob rednem delu čas ukvarjati tudi s poučevanjem.

Bolnica Sultan Quaboos University Hospital, v kateri sem delala, je najbolj cenjena v državi in

poslanstvo »teaching hospital« jemlje precej resno – celo na urgenci je v vsaki izmeni zaposlen en

»teaching doctor«, ki nima svojih pacientov, ampak samo spremlja in razlaga primere svojim

študentom, ki so tisti dan na vajah. Tudi ostali zdravniki si vzamejo čas, da ob rednem delu razlagajo

trenutno obravnavo prisotnim študentom, najdejo zanimive primere… študij medicine sicer traja 6

let, kot pri nas, a svoja tri klinična leta omanski študentje preživijo večinoma med rotacijami po

oddelkih in skoraj nič v predavalnicah. Oddelki glede na letnik od študentov pričakujejo različne

aktivnosti – od predstavitev primerov, povzetkov obravnave,… Študij je brezplačen, država financira

nastanitev in prehrano ter obvezne 3 mesece izobraževanja v Evropi ali Ameriki. Vsem

zainteresiranim za študij medicine z zmerno dobrimi ocenami, za katere zmanjka mest na domačih

univerzah, država financira študij v tujini.

Zdravstvene težave v populaciji so sicer precej podobne, kot pri nas, a zaradi slabše izobrazbe

pacientov ter pogostejše ne-kompliance s terapijo je hujših zapletov precej več – na primer izredno

huda poslabšanja astme s tihim prsnim košem, srčno popuščanje, poslabšanje KOPB, infarkti… je

precej reden pojav. Poleg tega je za regijo značilna ogromna skupina bolnikov s srpasto-celično

anemijo in kupom drugih avtosomno recesivnih bolezni, saj je poročanje znotraj enega plemena še

vedno precej pogosto. Vsako noč se obravnava vsaj eno verižno trčenje s kupom politravmatiziranih,

zaradi že prej opisanih vozniških navad.

Za študente na izmenjavi pa je zelo dobrodošla lastnost, da se praktično vse, povezano z zdravstvom,

dogaja v angleščini – dokumentacija, pogovor med zdravniki, s pacienti,… v primeru, da kdo angleško

ne razume, se hitro najde katera od sester, ki prevaja.

Delo v bolnišnici

Celotno izmenjavo sem opravljala na urgentnem oddelku Sultan Qaboos University Hospital. Prvi dan

me je vodja urgence predstavil ekipi in mi razložil razporeditev prostorov, delovanje računalniškega

sistema za obravnavo pacientov ter sam sistem obravnave primerov različnih stopenj nujnosti. Za

praktično vsako pogosto stanje imajo izdelan protokol obravnave, ki sledi zadnjim smernicam in

lokalnim značilnostim. Vsi so zbrani v knjigici, ki ji specializanti rečejo »Holy book of all emergencies«.

Prvi dan sem urgenco zapustila s to sveto knjigico ter USB-jem s protokoli ATLS ter ACLS in PALS ter

lokalno uniformo. Sledeči dnevi so potekali tako, da sem se vsako jutro pridružila predaji pacientov iz

nočne izmene, nato pa prve dni spremljala enega od urgentnih zdravnikov – ves čas se s tabo

pogovarjajo, ugotavljajo, koliko znaš, in te poskušajo čim bolj vključiti v delo. V prvih dneh sem veliko

šivala, ker jim je ravno manjkal eden od tehnikov, nekaj dni sem bila vključena v reanimacijsko ekipo,

nekaj dni skupaj z lokalnimi študenti, sredi drugega tedna pa sem dobila svoje prve samostojne

paciente (kot njihovi specializanti nižjih let) – sistem je relativno varen, saj od tebe zahtevajo, da vse

svoje najdbe in odločitve za preiskave in terapijo sproti beležiš v računalniški sistem, ki ga nadzorni

zdravnik ves čas preverja in te pride popravit, če delaš prevelike neumnosti. Udeležila sem se tudi

ATLS tečaja, ki je potekal tri popoldneve, po tem sem lahko sodelovala v travma-timu. Če je moj

pacient šel iz urgence neposredno na operacijo, sem ga večinoma lahko spremljala in asistirala, saj v

tem času ni bilo drugih lokalnih specializantov.

Delala sem sicer precej več kot zahtevano minimalno število ur (prostovoljno), tako dnevne kot

nočne izmene. Proti koncu sem spoznala že vse urgentne zdravnike in svoj urnik prilagajala tako, da

sem delala v istem času kot boljši mentorji. Urgenca dela v treh izmenah – od 7ih do 15ih, 15ih do

11ih in od 11ih do 7ih nočna.

Kolegi na drugih oddelkih so imeli z delom v bolnišnici mešane izkušnje. Zelo dobri so bili ginekološki

oddelki ter ortopedija, kardio in torakalna kirurgija, na ostalih (nevrologija, interna, pediatrija) pa je

bila glavna pritožba predvsem pomanjkanje dinamike in novih pacientov – v povprečju so tam delali

tri ure na dan, ostali čas pa preživeli v knjižnici in po študentskem naselju in se prav tako imeli čisto

fino.

Slika 8: Atrij Sultan Qaboos Universiy Hospital

Mentorstvo

Imela sem več mentorjev, večinoma je bil to vodja izmene, ali pa sem delala v paru z enim od

starejših specializantov. Celoten oddelek je do študentov izredno prijazen, aktivno iščejo zanimive

primere ali paciente, ki imajo »teaching point«, poskušajo ti dati kar se da veliko »manual skills« - od

enostavnih aktivnosti kot je snemanje EKG-jev in nameščanje mask, do jemanja krvi, dajanja injekcij,

nameščanja infuzij, oživljanja, UZ, šivanja, mavčenja, naravnave izpahov …

Pridobljeno znanje in izkušnje

Celotna izmenjava ima zelo strmo učno krivuljo – imela sem priložnost opazovati in sodelovati pri

obravnavi izredno veliko pacientov v zelo kratkem času, prvič sem se morala povsem sama odločati o

izboru diagnostike in terapije ter odločitve tudi sporočiti pacientu in družini – kar je bil eden

zahtevnejših delov izmenjave, saj je kulturna dinamika posebej pri pacientkah drugačna, splošno

znanje o lastnem zdravju pa na nižjem nivoju. Pridobila sem tudi precej novih praktičnih izkušenj in

»trikov«, ki mi bodo zagotovo prišle prav, ne glede na to, na katerem oddelku bom v prihodnje

delala. Verjetno se še lep čas ne bom v enem mesecu naučila toliko, kot sem se na tej izmenjavi.

__________________________________________________________________________________

ZAKLJUČEK:

Splošna ocena izmenjave

Splošna ocena: Odlično. Praktično ni področja, s katerim ne bi bila zadovoljna – vse skupaj je

potekalo v stilu work hard – play hard. Iz Omana sem odnesla goro praktičnih kliničnin izkušenj,

precej razširjeno kulturno obzorje in spomine na super ljudi, s katerimi smo skupaj odkrivali to

izjemno vročo ampak izjemno lepo državo.

Komu bi izmenjavo v tvojem mestu/državi priporočal?

Izmenjava se res splača – sploh, če vas malo vleče v smer urgentne medicine ali travme, dobite tu

priložnost videti res veliko patologije, obravnava je na visokem nivoju, tim je izvrsten, dobiš občutek

za dinamiko dela. Tudi sicer je izmenjava super za vse, ki vas vsaj malo zanima potovanje v ta del

sveta – Oman se zadnja leta sicer trudi razvijati turizem, a z lokalci doživite veliko več.

Če vas zanima karkoli, mi kar pišite!

Par napotkov: Julij je najbolj vroč mesec, vendar tudi septembra, ko se »ohladi«, temperature še

vedno spadajo v območje, ko bi pri nas razglasili rdeči alarm zaradi vročinskega vala. Se pa res

navadiš, prisežem! Javnega prevoza je v državi bolj malo, le avtobusi na dolge razdalje. Če boste

planirali dodatno potovanje v lastni organizaciji, je najbolje, da najamete avto (ne zahtevajo posebne

vozniške), ampak pozor – verjetnost, da boste imeli vsaj manjšo prometno nesrečo in izgubili kavcijo

je… precejšnja. Edina znamenitost, ki ni vključena v uradni socialni program, je južna regija Salala, ki

ima mnogo bolj »evropsko« podnebje, zelenje ter je znana po številnih rekah in slapovih.

Potrebnik

Za delo v bolnici potrebujete belo haljo in »scrubse« za pod njo – barva je povsem nepomembna,

lahko so zeleni z naše kirurgije, ali vam jih posodim jaz, če ste slučajno moje velikosti – če boste delali

na urgenci, jih dobite kar tam.

Če ga še nimate, si uredite eduroam – internet je malo problematičen. Na lokaciji si boste sicer uredili

lokalno SIM kartico z nekimi osnovnimi podatki.

Če si lastite tanko spalno vrečo in imate prostor v prtljagi – priporočam, saj se veliko spi na prostem,

količina posteljnine v stanovanju pa je omejena – boste pa absolutno preživeli tudi brez! Pričakujte,

da boste večino časa v dolgih hlačah – tanjše so, boljše je, kavbojke pustite doma.

Približna razdelitev stroškov

Letalska karta: 117 EUR

Prehrana: Dodatno dobrih 50 EUR

Družabni program: Vsak vikend 20-50 EUR, med tednom po 10 EUR, odvisno od aktivnosti.

Slika 9: Ekipa z izmenjave v juliju 2018.