MAGISTRSKA NALOGA (NE)ENAKOVREDNOST POGODBENIH …omenja jo npr. ţe Aristotel v delu Nikomahova etika. Skozi zgodovino se je zahteva po enakovrednosti pogodbenih dajatev v dvostranskih

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MAGISTRSKA NALOGA

(NE)ENAKOVREDNOST POGODBENIH DAJATEV

November, 2010

Avtor: Jaka Cepec

Mentor: prof. dr. Matjaţ Tratnik

Kazalo

1. Uvodno o temi naloge ........................................................................................................ 7

1.1. Opredelitev pojma (ne)enakovrednost pogodbenih dajatev..................................... 7

1.2. Namen in cilji naloge ............................................................................................... 9

1.3. Predvidene metode raziskovanja in struktura naloge ............................................. 10

2. Zgodovinski pravno-ekonomski razvoj vprašanja enakovrednosti pogodbenih dajatev . 14

2.1. Razvoj pravne misli o enakovrednosti dajatev v pogodbenem pravu ....................... 15

2.1.1. Aristotel .............................................................................................................. 15

2.1.2. Rimsko pravo ..................................................................................................... 17

2.1.3. Srednji vek .......................................................................................................... 20

2.1.4. Tomaţ Akvinski in sholastiki ............................................................................. 23

2.1.5. Mohamedansko (arabsko) pravo ........................................................................ 27

2.1.6. Kalvinizem in razvoj trgovine na Nizozemskem ............................................... 28

2.1.7. Industrijska revolucija in prve velike civilne kodifikacije ................................. 29

2.2. Razvoj ekonomske teorije vrednosti .......................................................................... 34

2.3. Kratek zgodovinski pregled odnosa do obresti .......................................................... 40

3. Primerjalnopravna analiza ................................................................................................ 44

3.1. Nemčija ...................................................................................................................... 44

3.2. Francija ...................................................................................................................... 53

3.3. Zdruţene drţave Amerike ......................................................................................... 59

3.3.1. Konsideracija (consideration) ............................................................................ 61

3.3.2. Doktrina unconscionability ................................................................................ 62

3.3.3. Sodna praksa ...................................................................................................... 65

3.3.4. Predpogodbena dolţnost razkritja informacij .................................................... 67

3.4. Avstrija ...................................................................................................................... 70

3.5. Mednarodni pravni viri .............................................................................................. 79

3.5.1. Konvencija Zdruţenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga ......... 79

3.5.2. Načela mednarodnih gospodarskih pogodb UNIDROIT ................................... 81

3.5.3. Načela evropskega pogodbenega prava (Principles of European Contract Law)

83

3.5.4. Skupni referenčni okvir pogodbenega prava (Common Frame of Reference) .. 85

4. Ureditev v Sloveniji ......................................................................................................... 87

4.1. Načelo enake vrednosti dajatev ................................................................................. 87

4.2. Čezmerno prikrajšanje ............................................................................................... 89

4.3. Oderuštvo ................................................................................................................... 97

4.3.1. Domneva oderuških obresti ................................................................................ 99

4.3.2. Analiza sodne prakse ........................................................................................ 100

4.4. Zmota in prevara ...................................................................................................... 107

4.5. Dolţnost predpogodbenega razkrivanja informacij ................................................. 108

4.6. Drugi instituti slovenskega prava, ki varujejo enakost pogodbenih dajatev ........... 109

4.6.1. Zmanjšanje pogodbene kazni ........................................................................... 110

4.6.2. Zmanjšanje pretirano visoke are....................................................................... 111

4.6.3. Neveljavnost posameznih določb splošnih pogojev ......................................... 111

4.6.4. Zniţanje provizije ............................................................................................. 111

4.6.5. Razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin .................... 112

5. Pravno-ekonomska analiza (ne)enakovrednosti pogodbenih dajatev ............................ 113

5.1. Uvod v ekonomsko analizo ..................................................................................... 113

5.2. Sklepanje pogodb na popolnem trgu ....................................................................... 115

5.3. Sklepanje pogodb na nepopolnem trgu ................................................................... 118

5.4. Pomanjkanje informacij kot nepravilnost trga ......................................................... 119

5.5. Informacija kot javna dobrina .................................................................................. 120

5.6. Posledice asimetrije informacij v pogodbenem pravu ............................................. 120

5.7. Neenakost pogodbenih dajatev kot posledica asimetrije informacij ....................... 125

5.8. Rešitve ekonomske analize prava pri odpravljanju asimetrije informacij ............... 127

5.9. Ekonomska analiza slovenske pozitivnopravne ureditve odpravljanja neenakosti

pogodbenih dajatev............................................................................................................. 133

6. Sklep ............................................................................................................................... 143

7. Literatura in viri ............................................................................................................. 148

4

Povzetek

Avtor v magistrskem delu s pomočjo zgodovinske, primerjalne in ekonomske analize kritično

obravnava eno izmed temeljnih načel slovenskega obligacijskega prava, načelo enake

vrednosti dajatev. S pomočjo zgodovinske analize avtor ugotavlja, da je vprašanje

enakovrednosti dajatev ţe zelo staro pravno vprašanje, ki se je skozi pravno zgodovino

obravnavalo zelo različno in do danes ostaja sporno, kdaj oziroma v katerih primerih naj

pravo varuje enakovrednost pogodbenih dajatev in s tem poseţe v avtonomijo pogodbenega

dogovora.

Na podlagi razmeroma obseţne primerjalnopravne analize avtor ugotavlja, da moderni pravni

redi v veliki večini nasprotujejo pravnim institutom, ki »kaznujejo« neenakost pogodbenih

dajatev kot »zlo« samo po sebi (kot npr. klasični laesio enormis), da pa po drugi strani nudijo

pogodbeni stranki določeno varstvo, saj je neenakost pogodbenih dajatev indic za neko drugo

»zlo«. Analiza je razkrila pomembno dejstvo, da je primerjalna sodna praksa, ne glede na

siceršnje pozitivnopravne rešitve, izjemno podobna oziroma praktično enaka. Avtor v

zaključku primerjalnopravne analize ugotavlja, da je načelo enakovrednosti pogodbenih

dajatev, kot eno izmed temeljnih načel slovenskega obligacijskega prava, primerjalna redkost,

ki je v skladu z opravljeno interdisciplinarno analizo nepotrebno.

S pomočjo ekonomske analize avtor ugotavlja, da klasični pravni instituti, ki varujejo enakost

pogodbenih dajatev, v nasprotju z dognanji ekonomske znanosti še vedno temeljijo na

predpostavki, da ima v sporu objektivna vrednost pogodbenih dajatev prednost pred

subjektivno vrednostjo dajatev, kot sta jih stranki, glede na svoje preference, določili pri

sklenitvi pogodbe. V nadaljevanju avtor zato ekonomsko analizo usmeri predvsem v

vprašanje pravnih sredstev, ki varujejo neenakost kot posledico nekega drugega »zla« in

ugotavlja, da je temeljni razlog za neenakost asimetrija informacij. Pravo bi moralo problem

asimetrije informacij reševati s pomočjo pravila, da mora informacije proizvesti in

posredovati tista pogodbena stranka, ki lahko to naredi z niţjimi stroški, pri tem pa mora biti

uveljavljena izjema od dolţnosti razkritja informacij, ki naj velja za načrtno pridobljene

produktivne informacije.

Avtor v zaključku, v skladu s predstavljenimi rezultati analize zastavljenega problema,

predlaga, da bi bilo smiselno razmisliti o tem, da bi institute slovenskega prava, ki varujejo

5

enakovrednost pogodbenih dajatev, nadomestili s kombinacijo pravil o razkritju

predpogodbenih informacij in z doslednim sankcioniranjem pogodb, sklenjenih pod prisilo.

Abstract

Inequality of contractual duties

The author of the thesis uses historical, comparative and economic analysis of law to critically

discuss one of the fundamental principles of Slovenian law of obligations, the principle of

equality in exchange.

Using historical analysis, the author notes that the question of equality of contractual duties is

a very old question which, throughout the history of law, has been dealt with in very different

ways. The question when, or in which case, should the law protect the equivalency of

contractual duties and therefore interfere with the autonomy of the contractual agreement has

been controversial throughout.

On the basis of a relatively large-scale comparative analysis the author notes that the vast

majority of modern legal systems oppose the legal institutes that punish inequality of the

contractual duties as an "evil" in itself. The systems offer protection, since inequality of the

contractual duties is seen as an indication of a different "evil." The comparative analysis

revealed a significant finding, namely that regardless of the enacted legislation, the case law

in the legal systems compared is very similar or virtually identical. The comparative legal

analysis is concluded with the fact that the principle of equality in exchange, as one of the

fundamental principles of Slovenian law of obligations, is a comparative rarity, which in

accordance with the interdisciplinary analysis, is unnecessary.

Using economic analysis, the author notes that - contrary to the findings of modern economic

science - the classical legal institutes, which protect the equality of contractual duties, are

based on an assumption that in a case of a dispute the objective value of the contractual duties

should have precedence over the subjective value of the contractual duties, which depend on

the parties’ preferences as established in the contract. The author’s main question is therefore

focused on the legal remedies that protect the inequality as a result of some other "evil". The

6

basic economic reason for inequality lies in the information asymmetry that is why the main

focus of the economic analysis is on solving the asymmetry problem.

The law should address the problem of informational asymmetry through the rule that the

parties should be obliged to gather and communicate pre-contractual information, with the

exception of deliberately produced productive information, which the parties are not obliged

to reveal.

The author concludes that in accordance with the presented results of the analysis it would be

reasonable to consider replacing the legal institutes in the Slovenian law of obligation that

protect the equality of contractual duties with a combination of rules on disclosure of

pre-contractual information and full sanctioning of contracts concluded under duress.

7

1. Uvodno o temi naloge

1.1. Opredelitev pojma (ne)enakovrednost pogodbenih dajatev

Enakovrednost pogodbenih dajatev je pravni pojem, ki se nanaša na presojo razmerja dajatev

pogodbenih strank v dvostranskih obligacijah. Enakovrednost dajatev ni in tudi ne more biti

bistvena predpostavka pogodbenih razmerij. Od volje strank mora namreč biti odvisno, ali

skleneta pogodbo kot odplačen, neodplačen, delno neodplačen ali tvegan pravni posel. Pravni

red ne more vsiljevati načela enakovrednosti dajatev vsem pogodbam. Namen tega načela je,

da zavaruje tiste pogodbene stranke, ki so ob nastanku pogodbenega razmerja ţelele skleniti

popolnoma odplačen pravni posel (torej dajatveno enakovreden) in ki kasneje ugotovijo, da

pogodbene dajatve niso enakovredne.

Pogosto se sprašujemo, ali so izrazi kot »(ne)pravičen«, »(ne)sorazmeren«, »prestrog« in

podobni sploh zdruţljivi z dispozitivno naravo pogodbenih razmerij, v katera stranke vstopajo

prostovoljno, in ali torej ti izrazi sploh sodijo v terminološki instrumentarij pogodbenega

prava.1 Ideja o enakovrednosti dajatev med pogodbenima strankama je sicer ţe starodavna

omenja jo npr. ţe Aristotel v delu Nikomahova etika. Skozi zgodovino se je zahteva po

enakovrednosti pogodbenih dajatev v dvostranskih obligacijah izkazala kot zelo diskutabilna,

saj se pravni teoretiki še do danes niso poenotili, ali je tovrstna zahteva potrebna ali celo

odvečna. V nasprotju s splošno razširjenostjo pravila o enaki vrednosti dajatev v

srednjeveškem pravu trgovcev (lex mercatoria) je pravilo danes v strogi obliki uveljavljeno

bistveno redkeje. Kljub pomislekom pa je v sodobnih pravnih redih mogoče opaziti precej

jasno teţnjo po poseganju pravnega reda v vsebino pogodb bodisi prek zakonodaje (s

kogentnimi normami, ki omejujejo pogodbeno svobodo) bodisi prek sodne prakse (s

»prilagajanjem« konkretnih pogodb).

Potreba po poseganju prava v pogodbene odnose temelji na dejstvu, da pogodbene stranke v

pogodbeno razmerje zelo redko vstopajo z enakimi informacijami, sposobnostmi in sredstvi

ter imajo zato le redko enako pogajalsko moč. To neenakost nekoliko sicer lahko odpravljamo

1 Ilešič, 1995, str. 930.

8

tudi s trţnimi mehanizmi, a pogosto je potrebno tudi zunanje posredovanje v obliki pravnih

pravil.

Privrţenci liberalizma menijo, da je sama sklenitev pogodbe zadosten dokaz za to, da je bilo

med strankama doseţeno ravnoteţje: če ga ne bi bilo, tudi do soglasja strank ne bi prišlo.

Kljub nekaterim pomislekom se ni mogoče zavzemati za to, da bi preprosto odpravili institut

»ravnoteţja« oziroma moţnost intervencije pravnega reda v primerih, ko je enakopravnost

strank »preveč« ogroţena, ne nazadnje tudi zato, ker sodobne rešitve s področja poenotenega

prava t. i. hudemu neravnoteţju dajejo še večji pomen in ga uvrščajo (podobno kot zmoto ali

prevaro) med razloge za neveljavnost (izpodbojnost) pogodbe.2

Tuja strokovna in znanstvena literatura ter deloma tudi zgodovinski razvoj sredstev za

izpodbijanje nepravičnih pogodb zaradi razlike v vrednosti nasprotnih dajatev izhajajo iz

stališča, da je neenakost pogodbenih dajatev indic, dokaz drugih nepravilnosti, kot so stiska,

prevara, groţnja, zmota, neizkušenost itd. Izpodbojnost je posledica napak pri sklepanju

posla, in ne posledica pogodbenih določil samih po sebi. V magistrskem delu bom zato

poudarjeno proučeval vprašanje neenakosti dajatev kot »zla« samega po sebi. Če namreč

lahko izključimo teorijo, da je pogodba izpodbojna ţe samo zaradi dejstva o neenakosti

pogodbenih dajatev, nam preostane samo še analiza vzrokov, ki lahko pripeljejo do

neenakosti, in vprašanje pravne relevantnosti teh vzrokov.

Do neenakosti pogodbenih dajatev lahko pride zaradi zelo različnih dejavnikov v fazi

sklepanja pogodbe, ki pa jih vendarle lahko razvrstimo v tri temeljne skupine. Do neenakosti

lahko pride:

a) prostovoljno, po volji strank (darilo, delno neodplačni posel, afekcijska cena),

b) zaradi prisile (sila, groţnja, nuja itd.),

c) zaradi asimetrije informacij (zmota, prevara, nevednost, neizkušenost …).

Pravni red tako rekoč brez omejitev dovoljuje prostovoljno neenakost pogodbenih dajatev,

zato v nalogi tega vidika ne bom posebej proučeval. Prav tako je nedvomno jasno, da mora

pravni red sankcionirati sklepanje pogodb pod prisilo in tako varovati izraţanje svobodne

volje strank. Zato tudi ne bom posebej analiziral neenakosti kot posledice prisile. Tako ostane

2 Prav tam, str. 951.

9

samo še razlog asimetrije informacij. V nalogi se bom torej še posebej ukvarjal z vprašanjem

dolţnosti predpogodbenega razkritja informacij, ki je trenutno eno izmed bolj aktualnih

vprašanj ekonomske analize obligacijskega prava.

Enakovrednost nasprotnih dajatev lahko zagotavljamo s pomočjo zelo različnih pravnih

institutov. Instituti v osnovi preprečujejo neenakost ob sklenitvi, le izjemoma (spremenjene

okoliščine) »sankcionirajo« tudi neenakost po sklenitvi. Najznačilnejša instituta (vsaj v

kontinentalnem pravnem redu) sta laesio enormis in oderuštvo ter na njiju vezani podinstituti,

kot so zmanjšanje pretirano visoke pogodbene kazni, zmanjšanje pretirano visoke are,

neveljavnost posameznih določb splošnih pogojev, zniţanje provizije pri mandatni

(komisijski, agencijski in posredniški) pogodbi itd. V širšem smislu lahko o načelu enake

vrednosti vzajemnih dajatev govorimo tudi v povezavi z instituti, kot so prevara, zmota in

prisila, saj so ravno to najpogostejši razlogi, da vrednosti med pogodbenima strankama niso

vsaj okvirno enakovredne.

1.2. Namen in cilji naloge

Namen in cilj magistrske naloge je celovita, interdisciplinarna in s tem zaokroţena

predstavitev problematike (ne)enakosti pogodbenih dajatev v dvostranskih pogodbenih

razmerjih in na tej podlagi analiza slovenske pravne ureditve tega področja. Pri tem bom tudi

analiziral sodno prakso ter predlagal morebitne konkretne spremembe zakonodaje oziroma

sodne prakse. Analiza in sinteza tega vprašanja sta za slovensko teorijo in sodno prakso zelo

pomembni, saj se sodišča zelo pogosto srečujejo s spori, ki vsebujejo problematiko neenakosti

pogodbenih dajatev.

Slovenska teorija in zakonodaja sta načelo enake vrednosti dajatev postavili kot temeljno

načelo obligacijskega prava. Cilj naloge je tako tudi preveriti primernost oziroma smiselnost

tega temeljnega načela našega obligacijskega prava ter natančno analizirati uporabo tega

načela v praksi. Prav tako je cilj naloge preveriti ekonomsko učinkovitost načela.

Hipoteze:

Načelo enakovrednosti pogodbenih dajatev je kot splošno načelo pogodbenega prava

nepotrebno.

10

Pravna ureditev institutov, ki varujejo enakovrednost dajatev v našem pogodbenem

pravu, je neustrezna oziroma zastarela in bi jo morali reformirati.

Enakovrednost dajatev v pogodbenem pravu bi bilo treba proučevati in interpretirati

tudi s pomočjo ekonomske analize prava, in sicer predvsem v okviru problematike

asimetrije informacij v fazi sklepanja pogodbe.

1.3. Predvidene metode raziskovanja in struktura naloge

Temo bom obdelal interdisciplinarno, saj bom uporabil zgodovinsko, primerjalnopravno in

ekonomsko analizo. Namen interdisciplinarnega raziskovanja je kompleksnejša in bolj

sistematična obravnava teme, ki jo je ravno s pomočjo zgodovinske in ekonomske analize

mogoče prikazati bolj popolno in s tem z analizo doseči dodano vrednost.

S pomočjo zgodovinske analize (študij literature) bom na eni strani obravnaval zgodovinski

razvoj pravnih institutov, ki bi jih danes lahko uvrstili med institute, ki varujejo

enakovrednost dajatev med pogodbenima strankama, po drugi strani pa bom analiziral razvoj

ekonomske misli na področju teorij vrednosti. Poglavje o zgodovinskem razvoju pravne in

ekonomske doktrine glede vprašanja enakovrednosti dajatev pogodbenih strank je zelo

pomembno za razumevanje modernih pravnih institutov, saj so moderni instituti neposredno

ali pa vsaj posredno posledica pravno-ekonomskega razvoja problematike. Zgodovinski

vpogled ponuja pregled tako pravne kot ekonomske misli skozi čas in tako omogoča

seznanitev z razlogi za nastanek posameznih institutov, ki varujejo enakovrednost dajatev.

Ekonomski pregled teorij vrednosti, ki so prav tako vsaj posredno zelo pomembne za razvoj

pravnih institutov, pa nam omogoča boljše razumevanje ekonomskega ozadja in ekonomske

logike obravnavanega vprašanja. Pri zgodovinskopravni analizi bom uporabil zlasti

sistematično metodo, ki opazuje predmet proučevanja skozi časovno obdobje, dopolnilno pa

tudi sinhrono metodo, ki proučuje vsako obdobje zase in pravne pojave povezuje v

vodoravnih zvezah.

V okviru primerjalnopravne analize bom uporabil predvsem metodologijo analize pravnih

pravil, v omejenem obsegu pa tudi analizo sodne prakse. Namen primerjalnopravne analize je

raziskati odnos primerjanih pravnih redov do vprašanja enakovrednosti dajatev v pogodbenem

11

pravu. Pri tem bom pri posamezni analizirani drţavi predstavil morebiten sistem pravnega

varstva v primeru neenakosti dajatev ter posamezne pravne institute znotraj sistema varstva.

V skladu s funkcionalistično primerjalno metodo ne bom analiziral samo znanih institutov iz

slovenskega nacionalnega prava, ampak bom analizo zasnoval na celostnem pristopu

analiziranega pravnega reda do problematike neenakosti dajatev pogodbenih strank. Pri

analizi me torej ne zanimajo samo posamezni instituti, ampak predvsem način reševanja

primerov, kjer se pojavi vprašanje neenakost pogodbenih dajatev.

Pri analizi konkretnih pravnih institutov v posameznih analiziranih drţavah bom institute sicer

skušal prevesti tudi v slovenščino, vendar bom zaradi posebnosti nekaterih institutov ob

prevodu uporabljal tudi originalne tuje izraze, saj so prevodi lahko zavajajoči oziroma

nepravilni.3

Analizo bom opravil s pomočjo metode študija sekundarnih pravnih virov, ki vsebujejo tudi

opise sodne prakse, ki mi bo omogočila pristnejšo analizo, saj je za primerjalnopravno analizo

pogosto značilno, da se podobni dejanski stanovi rešujejo sicer na povsem različne načine, iz

drugega zornega kota, končne rešitve pa so kljub temu zelo podobne. Končne rešitve je tako

mogoče analizirati samo skozi sodno prakso. Končni cilj primerjalnopravne analize ni v

vrednostni primerjavi, ampak samo v prikazu različnih rešitev in različnih zamisli analiziranih

pravnih sistemov.

V primerjalnopravno analizo bom vključil nacionalne ureditve tipičnih predstavnikov

(»starševskih«)4 pravnih redov poglavitnih pravnih druţin. Definicijo pravnih druţin sem

uporabil v skladu s teorijo Zweigerta in Kötza in tako nisem sledil prav tako pogosto

uporabljeni teoriji Grasmanna in Davida.5 Zweigert in Kötz sta pravne rede razdelila v štiri

temeljne druţine, in sicer: romansko, germansko, nordijsko in anglo-ameriško (sistem

common law) druţino.

3 Tipične primere takšnih prevodov srečamo npr. pri pojmih: unconscionability, usury, lésion …

4 Izraz uporabljata Zweigert, Kötz, str. 43.

5 Grasmann in David sta delitev opravila v znamenitem delu Uvod v velike sodobne pravne sisteme, kjer sta

oblikovala tri velike druţine: rimsko-germansko, anglo-ameriško in socialistično pravno druţino, ki sta jim

potem dodala še judovsko in hindujsko pravo, pravo Daljnega vzhoda ter afriško in madagaskarsko pravo.

12

Za predstavnika anglo-ameriške pravne druţine sem izbral pravni red ZDA, ki je v nasprotju z

angleškim pravnim redom razvijal vprašanje neenakosti pogodbenih dajatev prek

tradicionalne ureditve sistema common law. Znotraj germanske pravne druţine sem izbral

nemški pravni red, ki velja v germanski druţini za »starševski« pravni red. V romanski pravni

druţini sem izbral francoski pravni red, kot temeljnega predstavnika te druţine. Poleg teh

glavnih pravnih redov sem se odločil analizirati še avstrijski pravni red, saj je po mojem

vedenju edini ali pa vsaj zelo redek primer pravnega reda, ki še vedno vsebuje povsem

klasičen institut nadpolovičnega prikrajšanja.

Ob koncu analize pravnih redov izbranih drţav bom opravil še analizo vključenosti institutov

za zagotavljanje enakovrednosti dajatev pogodbenih strank v nekatere pravne vire

mednarodnega prava. V tem okviru bom na ravni »svetovnega« poenotenega prava analiziral

Konvencijo zdruţenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska

konvencija) kot primer kodificiranega mednarodnega pravnega vira pogodbenega prava in

Načela mednarodnih gospodarskih pogodb UNIDROIT (Unidroit Principles of International

Commercial Contracts) kot primer nekodificiranega poenotenega prava. Na ravni Evropske

unije bom analiziral dva pravna vira, in sicer Načela evropskega pogodbenega prava

(Principles of European Contract Law) kot pomemben poskus oblikovanja modela

poenotenega evropskega pogodbenega prava ter Skupni referenčni okvir pogodbenega prava

(Common Frame of Reference) kot naslednji resno zastavljen poskus poenotenja evropskega

pogodbenega prava.

V okviru ekonomske analize prava bom obravnavano vprašanje analiziral s pomočjo

temeljnih metod v ekonomski analizi prava. Z vidika ekonomske analize prava je

neenakovrednost pogodbenih dajatev lahko posledica samo treh dejavnikov, in sicer: a)

neenakost lahko temelji na zavestni odločitvi pogodbenih strank (darilo, delno neodplačen

pravni posel, b) neenakost je plod nesvobodne volje oziroma napak volje (prisila, groţnja,

ekonomska podrejenost, prevara, zmota ipd.) ali c) neenakost je posledica pomanjkanja

(asimetrije) predpogodbenih informacij.

V okviru ekonomske analize prava bom zato analiziral sklepanje pogodbe na popolnem in

nepopolnem trgu ter celovito predstavil problematiko predpogodbene asimetrije informacij.

Jasno je namreč, da če obstaja popolna predpogodbena dolţnost razkritja informacij,

nenamerna oziroma neprisilna neenakost pogodbenih dajatev ni mogoča. Na koncu bom

13

uporabil še aksiološko metodo, s katero bom s pomočjo instrumentov ekonomske analize

prava ovrednotil slovenski sistem institutov za zagotavljanje enakovrednosti dajatev in v

okviru te metode tudi predlagal, kakšno naj bi bilo pravo de lege ferenda. V okviru

ekonomske analize prava bom institute, ki zagotavljajo enakost pogodbenih dajatev, analiziral

z vidika ekonomske učinkovitosti. Kot merilo učinkovitosti sem izbral Pareto učinkovitost

oziroma Kaldor-Hicksovo učinkovitost. Neka ureditev oziroma stanje je Pareto učinkovito, če

stanja enega subjekta ni več mogoče izboljšati, ne da bi se hkrati stanje drugega subjekta

poslabšalo. Paretov optimum torej ne dovoljuje izboljšav, kjer bi bil zato en subjekt na

slabšem. Zato se je razvila t. i. Kaldor-Hicksova učinkovitost, ki določa, da je neka situacija

oziroma stanje učinkovito, če blaginje druţbe ni mogoče povečati tako, da bi bilo povečanje

blaginje enega subjekta večje kot pa zmanjšanje blaginje drugega subjekta, čigar blaginja se

zmanjša zaradi povečanje blaginje drugega.6 Povedano drugače, gre za tehtanje koristi in

stroškov. Če so prednosti spremembe ureditve večje kot slabosti, je sprememba z vidika

učinkovitosti ekonomsko zaţelena. Omenjeno teorijo je v pravu nekoliko poenostavil Posner,

ki je dejal, da je neka situacija oziroma stanje učinkovito v skladu Kaldor-Hicksovo

učinkovitostjo, če prinaša povečanje druţbene blaginje (social welfare).7 Pri analizi pravnih

institutov bom torej preverjal, ali je trenutno stanje ekonomsko učinkovito oziroma ali bi

lahko povečali druţbeno blaginjo s takšnimi spremembami pravnih pravil, da bi nekateri

povečali svojo blaginjo za več, kot bi je drugi izgubili. V takšnem stanju torej ne gre samo za

redistribucijo bogastva, ampak za dodano vrednost, ki prinaša dodatno enoto druţbene

blaginje.

V nalogi ne analiziram pravne ureditve enakovrednosti dajatev v potrošniškem pravu.

Potrošniško pravo se namreč v zadnjih dvajsetih letih vse bolj oblikuje kot posebna pravna

disciplina s specifičnimi instrumenti, metodami in cilji. Poleg tega sta za potrošniško pravo

značilna privilegiran poloţaj potrošnikov in razmah kogentnega prava, ki izgublja temeljne

značilnosti klasičnega pogodbenega prava.

Prav tako nisem posebej analiziral instituta spremenjenih okoliščin. Temeljni namen tega

instituta namreč ni v preprečevanju neenakosti pogodbenih dajatev, ampak v razumnem

varovanju pogodbenih strank pred nepredvidljivimi spremenljivimi okoliščinami, ki lahko v

6 Cooter, Ulen, str. 47.

7 R. Posner, 2007, str. 14−16.

14

bistvenem spremenijo oziroma oteţijo izpolnitev pogodbenih obveznosti. Vsebina obveznosti

pogodbenih strank je namreč v trenutku sklenitve pogodbe ekvivalentna, s čimer je pogodba

zadostila pravilom pogodbenega prava, ki varujejo enakost pogodbenih dajatev. Pogodbene

obveznosti so postale nesorazmerne šele kasneje, kot rezultat spremenjenih okoliščin.8

2. Zgodovinski pravno-ekonomski razvoj vprašanja

enakovrednosti pogodbenih dajatev

Poglavje o zgodovinskem razvoju pravne in ekonomske doktrine glede vprašanja

enakovrednosti dajatev pogodbenih strank je zelo pomembno za razumevanje modernih

pravnih institutov, ki se posredno ali neposredno dotikajo vprašanja vzajemnosti dajatev

pogodbenih strank. Zgodovinski vpogled namreč ponuja pregled tako pravne kot ekonomske

misli skozi čas, omogoča seznanitev z razlogi za nastanek posameznih institutov, ki so

zahtevali oziroma varovali enakovrednost dajatev, ter njihov razvoj skozi čas. Pregled

ekonomske doktrine oziroma teorij o vrednosti omogoča boljše razumevanje ekonomskega

ozadja in ekonomske logike tistega časa, saj so bile te teorije vsaj posredno zelo pomembne

tudi za razvoj pravnih institutov oziroma so bile podlaga za razvoj pravnega reda. Nova

odkritja ekonomske znanosti so bila tako pogosto vzrok za spremembo pravne ureditve.

Razvoj pravne in razvoj ekonomske misli skozi zgodovino sta seveda izjemno prepletena,

zato je ločeno obravnavanje obeh tem zelo teţko. Poglavje sem kljub temu razdelil v dve

podpoglavji, in sicer na podpoglavje o razvoju pravne misli in na podpoglavje o razvoju

teorije vrednosti, pri čemer predvsem v prvem podpoglavju zaradi neločljive povezanosti

večkrat poseţem tudi v pregled ekonomskega stanja oziroma ekonomske misli v analiziranem

času.

Poglavje zaključujem s posebnim kratkim pregledom zgodovinskega razvoja odnosa do

obresti, ki so skozi institut oderuštva vsaj posredno povezane z vprašanjem enakovrednosti

dajatev v pogodbenem pravu.

8 Zelo natančno analizo tega instituta je opravil npr. Kovač, 2008.

15

2.1. Razvoj pravne misli o enakovrednosti dajatev v pogodbenem pravu

2.1.1. Aristotel

Pravilo, da mora biti vrednost menjave oziroma dajatev med strankama enaka, je ţe

starodavno.9 S tem načelom se je v delu Nikomahova etika ukvarjal ţe Aristotel. Aristotel je v

peti knjigi omenjenega dela zapisal, da poznamo dve vrsti pravičnosti: razdeljevalno in

izravnalno.

O razdeljevalni pravičnosti govorimo pri odnosih med ljudmi različnega statusa. Bogastvo in

čast se delita med ljudi glede na njihov poloţaj v druţbi. Razdeljevalna pravičnost temelji na

geometričnem sorazmerju. Aristotel tako pojasni, da so člani neke skupnosti v delitvi

upravičeni do deleţa, ki je sorazmeren njihovemu vloţku v skupnost. Prav tako je delitev časti

v neki druţbi odvisna od statusa posameznika v druţbi: višji kot je status posameznika v

druţbi, višja morata biti tudi njegova čast in pomen.10

Izravnalna pravičnost je pravičnost, ki ureja odnose med enakopravnimi in pride do izraza v

medsebojnih odnosih. Ti odnosi so lahko bodisi prostovoljni (prodaja in nakup, posojilo,

jamstvo, najem ipd.) bodisi neprostovoljni (kraja, prešuštvo, umor, laţno pričanje, ugrabitev,

sramotitev ipd.). V takšnih odnosih status posameznika ni pomemben, saj, kot pravi Aristotel,

»ni namreč razlike, ali dober človek oropa slabega ali pa slab človek dobrega, ali prešuštvuje

dober ali slab človek. Zakon upošteva samo količino škode in obravnava obe stranki kot enaki

– vaţna je samo ugotovitev, da ena stran dela krivico, druga pa jo trpi, ena stran dela škodo,

druga pa je oškodovana.«11

Pravičnost v medsebojnih odnosih tako temelji na načelu enakosti,

vendar ne v geometričnem (razdeljevalna pravičnost), ampak v aritmetičnem sorazmerju.12

9 Gordley, str. 1587.

10 Aristotel, str. 152.


12 V modernem matematičnem jeziku označujemo geometrično sorazmerje samo kot sorazmerje, medtem ko je

aritmetično sorazmerje v modernem matematičnem jeziku »vrsta« ali pa »zaporedje«, in ne sorazmerje. Glej npr.

pojasnila Kajetana Gantarja k delu Nikomahova etika, str. 350.

16

Aristotel je nadalje zapisal: »… ker krivično temelji na neenakosti, ga skuša sodnik izenačiti

in tako odvzeti dobiček. Sredina med preveč in premalo je enako, kar označujemo kot

pravično. Izravnavajoče pravično je potemtakem sredina med izgubo in dobičkom.

Predstavljajmo si to z daljico, razdeljeno na dva neenaka dela. Sodnik daljšemu delu

odvzame, kar je več od polovice, in doda krajšemu,«13

in »pravično je to, kar je sredina med

dobičkom in izgubo, se pravi imeti pozneje enako kot poprej. Pravično je takrat, kadar nihče

ne dobi ne več ne manj, ampak samo to, kar mu gre, pravimo, da ima vsakdo svoje in da ni

nihče ne na izgubi ne na dobičku.«14

Aristotel je v svojem delu tudi poudaril, da nihče ne sme biti okoriščen na račun izgube

drugega, in je v okviru analize izravnalne pravičnosti opozoril tudi na razliko med

pogodbenimi in odškodninskimi obligacijami (odnosi).15

V primeru odškodninskega prava

mora »storilec« oškodovancu nadomestiti vso škodo, in sicer tako, da ga povrne v začetni

poloţaj, kot da škodnega dogodka ne bi bilo, v primeru pogodb pa je pravična menjava tista,

ki je enakovredna.16

Aristotel je razvijal tudi misel o delitvi dela in posredno o menjalni vrednosti blaga. Tako je

razlikoval med uporabno in menjalno vrednostjo blaga (dobrine). »Vse, kar posedujemo, ima

dve uporabi; obe pripadata stvari kot taki, vendar ne na enak način; kajti ena je prava, druga

pa neprava ali drugotna uporaba stvari; npr. obuvalo se rabi za nošnjo stvari, rabi se pa tudi za

menjavo.«17

Po njegovem je treba zaradi delitve dela določiti menjalno vrednost blaga.

Menjalni odnosi se namreč ne oblikujejo med dvema posameznikoma iste stroke (med dvema

zdravnikoma ali kmetoma), ampak med ljudmi različnih strok. Torej, menjava se ne zgodi

med enakimi, ampak med različnimi, pri tem pa je treba vrednost blaga ene in druge stranke

ustrezno, pravično ovrednotiti in spraviti v sorazmeren odnos. Brez tega v druţbi delitev dela

ne more obstajati, saj npr. gradbenik ne bo več ţelel graditi hiše, če bo s čevljarjem moral

menjavati eno hišo za en par čevljev. Poštenost v menjavi je po mnenju Aristotela tako

predpostavka za razvoj in obstoj druţbe. Da pa v menjavi lahko vzpostavimo takšen odnos,

13

Aristotel, str. 153 in nasl.


15 To pravilo je kasneje znano tudi v rimskem pravu: »Iure naturae aequum est neminem cum alterius detrimento

et iniuria fieri locuplettiorem.« Gordley str. 1590.


17 Norčič, str. 13.

17

morajo biti vsi proizvodi nekako izmerljivi z enotnim merilom. To enotno merilo je

povpraševanje. Če namreč ljudje po ničemer ne bi povpraševali, ne bi prišlo do menjave. Do

menjave lahko pride samo takrat, kadar pride do medsebojnega povpraševanja, hkrati pa je

povpraševanje tudi merilo za pravično vrednost blaga. Hiša gradbinca ima večjo vrednost od

čevljev čevljarja, ker zadovoljuje večjo potrebo. Do menjave pride samo, ko je razmerje med

gradbincem in čevljarjem enako razmerju med hišo in parom čevljev. Da bi lahko izmerili

koristnost blaga oziroma da lahko zadovoljitev potrebe izrazimo v enoti, je bil izumljen denar,

kot nekakšen vmesni člen. Denar lahko izmeri vse, tudi preseţek ali primanjkljaj, tako da se

npr. lahko izmeri, koliko parov čevljev je enakovrednih hiši ali neki količini hrane. Denar je

tudi porok za menjavo v prihodnosti, če npr. trenutno po ničemer ne povprašujemo, ga lahko

shranimo za čas, ko bomo povpraševali.18

Za Aristotela so imele stvari torej subjektivno vrednost, ki je bila določena z ţeljo, potrebo

(need oziroma want), in je pravična, če se realizira enakost ţelja.

Aristotel skuša pravičnost v menjavi razloţiti na osnovi Pitagorove oziroma Evklidove

recipročnosti, ki ni enakost, temveč proporcionalnost. Pri tem se sprašuje, v kakšnem odnosu

morata menjati gradbenik A in čevljar B hišo C in čevlje D, da bo zadoščeno pravičnosti. Po

mnenju Aristotela mora menjava zagotoviti proporcionalni odnos za oba partnerja.19

2.1.2. Rimsko pravo

Rimsko pravo velik del svojega razvoja ni imelo posebnih zahtev o ceni za plačilo blaga in je

pogodbeno pravo povsem prepuščalo avtonomiji strank. Dokler je cena stvar soglasja

svobodnih volj med kupcem (emptor) in prodajalcem (venditor), je rimsko pravo zahtevalo

izpolnitev pogodbe (pacta sunt servanda) ne glede na morebitno nesorazmerje pri menjavi

oziroma med dajatvama. Po klasičnem pravu je morala kupnina izpolnjevati dva pogoja: biti

je morala resnična (pretium verum) ter določena ali vsaj določljiva (pretium certum).20

Kljub

18

Aristotel, str. 164 in nasl., ter Baldwin, str. 11, 12.


20 J. Kranjc, str. 798.

18

temu pa je rimsko pravo poznalo tudi javnopravne ukrepe, ki so se nanašali predvsem na

drţavno regulirane cene nekaterih surovin oziroma blaga.21

Določitev višine kupnine je bila torej prepuščena ponudbi in povpraševanju. Pri tem se rimski

pravniki niso ukvarjali z vprašanjem, kako visoka oziroma kakšna je cena v primerjavi s

siceršnjimi cenami za podobne stvari.22

Stvar kupca je, da kot razumen posameznik pazi, da

ga prodajalec ne ukane (caveat emptor). Klasik Paulus tako npr. trdi, da se mu zdi naravno, če

se blago kupuje ceneje, prodaja pa draţje, kot je njegova vrednost: »Po naravi stvari je

dovoljeno blago prodajati draţje in kupovati ceneje in s tem prelisičiti drugega.«23

Vendarle je rimsko pravo razvilo tudi institut prevare (dolus). O prevari govorimo, kadar ena

stranka povzroči zmoto pri drugi stranki in jo obdrţi v zmoti z namenom, da bi jo tako

napeljala k sklenitvi pogodbe. Starejše rimsko pravo prevare ni upoštevalo. Menili so, da si je

prevarani sam kriv, saj je bil naiven, morda pohlepen ipd. in je soglašal. Moţnost toţbe v

primeru prevare je bila uvedena šele na pobudo predklasičnega pravnika C. Akvilija Gala.

Stranke so imele na voljo tako actio doli (toţbo) kot tudi exceptio doli (ugovor). Toţba zaradi

zvijačne prevare je bila samo subsidiarna, torej je prišla v poštev, če ni bilo drugega pravnega

sredstva. Predvsem v razmerju bonae fidei je bilo mogoče pogodbo izpodbijati ţe na podlagi

kršitve načela dobre vere in poštenja. Pri toţbi actio doli je sodnik toţnika, kadar je bilo to

mogoče, postavil v prejšnje stanje. Če to ni bilo mogoče, je toţenca obsodil na povračilo

celotnega interesa, to je na povrnitev dejanske škode in izgubljenega dobička.24

Kranjc kot primer prevare v rimskem pravu navaja: »Na osamljenem sredozemskem otoku je

primanjkovalo ţita. Ţitni trgovec A je izrabil pomanjkanje in krepko navil cene. Pek B, ki je

kupoval od A-ja večjo količino pšenice, je pristal na novo, višjo ceno, ker se mu je A zlagal,

da se je ladja, ki je dovaţala ţito na otok, potopila in da bo nova dobava sledila šele čez tri

mesece. Ladja z ţitom je bila v resnici na poti in je prispela na otok dva dni po podpisu

pogodbe.«25

21

Tako je npr. v času republike Rim svojim drţavljanom prodajal ţito za polovično trţno ceno. Več o tem npr.

Baldwin, str. 16 in nasl.


23 Paulus D. 19, 2, 22, 9, Whitman, str. 1858.

24 J. Kranjc, str. 283, 284.


19

Med dodatne omejitve popolne avtonomije strank lahko štejemo tudi zakon lex Laetoria iz

leta 192 pred našim štetjem. Zakon je skušal pred zlorabami varovati neizkušene mladeniče,

mlajše od 25 let (nedoletni). Na temelju tega zakona je pretor nedoletni osebi dovolil toţbo

zoper tistega, ki je zlorabil njeno neizkušenost in jo s tem ogoljufal. Pri tem je bilo dovolj, da

se je nedoletni s pogodbo neugodno zavezal, in ni bila zahtevana prevara (dolus).26

Zakon je v

pogodbeni praksi povzročil veliko nepredvidljivosti, saj je nedoletni, vsaj načelno, pravni

posel lahko vedno izpodbijal zaradi svoje neizkušenost. Nepredvidljivost takšnega sklepanja

poslov je privedla do tega, da ljudje niso več hoteli sklepati pogodb z nedoletnimi, ki so bili

tako de facto izločeni iz pravnega prometa. Da bi se rešili »nadleţnega« varstva zakona, so

nedoletni zaprosili pretorja za skrbnika (skrbnik nedoletnega, curator minoris), da je ta v

imenu nedoletnega odobril pravni posel in s tem odpravil nepredvidljivost.27

V času hude gospodarske krize konec 3. stoletja, ki jo je spremljala tudi huda inflacija, je

Dioklecijan leta 301 sprejel edikt, v katerem je predpisal maksimalne cene za najrazličnejše

stvari in storitve (Edictum de pretiis rerum venalium). Kazni za kršitve so bile stroge (tudi

usmrtitev). V ediktu je bilo med drugim tudi določeno, da lahko prodajalec, ki je prodal

zemljišče, izpodbija prodajno pogodbo, če je prodal nepremičnino za manj kot polovico njene

vrednosti.28

Prodajalec je torej pogodbo lahko izpodbijal zaradi nadpolovičnega prikrajšanja

(laesio enormis; od laesio – prikrajšanje, škoda, enormis – ogroţen, čezmeren). Kupec je

lahko obdrţal kupljeno stvar, če je prodajalcu doplačal toliko, za kolikor je bila kupnina

manjša od resnične vrednosti stvari (quod dects iusto pretio).29

Edikt je sicer ostal brez

vidnejšega uspeha in ga je kasneje Konstantin preklical. Lahko pa ediktu pripišemo vsaj

posreden vpliv na razvoj rimskega prava, saj je uvedel idejo, da mora biti cena pravična

oziroma prava (iustum pretium, verum pretium), kar pomeni, da mora odraţati vrednost blaga

na trgu.30

26

J. Kranjc, str. 381 in nasl., in Baldwin, str. 18 in nasl.


28 V članku Laesio enormis nam Thayer na str. 322 ponuja dobesedni prevod ustreznega dela edikta, in sicer:

»Če je tvoj oče prodal zemljišče večje vrednosti za manjšo vsoto, je humano, da kupec bodisi vrne kupljeno

zemljišče in dobi povrnjeno kupnino ali pa da nadomesti to manjšo vsoto z vsoto, ki je manjkala do pravične

cene.«



20

V postklasičnem pravu so moţnost izpodbijanja zaradi nadpolovičnega prikrajšanja odpravili,

ponovno pa je institut uvedel Justinijan. V Justinijanovem kodeksu se je načelo o pravični

ceni udejanjilo v pravilu, ki je določalo: »Prodajalec, ki je prodal zemljo po ceni, ki je manjša

od 5/12 prave trţne vrednosti, lahko od pogodbe odstopi in zahteva vrnitev zemlje, razen če

kupec ponudi prodajalcu dopolnitev kupnine do prave vrednosti.« Pravilo laesio enormis iz

Justinijanovega kodeksa je tako veljalo samo za prikrajšanja pri prodaji nepremičnin, kadar je

bil oškodovan prodajalec. Laesio enormis je zato pomenil izjemo od splošnega pravila, ki ni

poznalo pravnih sredstev zaradi nesorazmernosti dajatev.31

Pravilo iz Justinijanovega kodeksa se je v Bizancu obdrţalo tudi po njegovi smrti. Pri tem je

iz literature mogoče razbrati, da je bilo pravno sredstvo mogoče uporabiti samo, če je v roku

štirih let od prodaje, novemu lastniku nekdo ponudil odkup nepremičnine za dvojno vrednost

nakupne cene.32

Barbarski kodeksi (ostanki zahodnega rimskega cesarstva) niso priznavali takšnega instituta,

vse do pojava glosatorjev in vzpona krščanske filozofije.33

2.1.3. Srednji vek

Po padcu rimskega imperija na zahodu (4. in 5. stoletje) je pravni razvoj Evrope zamrl. Prav

tako je zamrl razvoj trgovine in ekonomije, ki se je začel počasi nadaljevati šele z razvojem

prvih »večjih« evropskih mest v 10. in 11. stoletju. Glavno produkcijsko sredstvo tistega časa

je bila zemlja, katere lastnik je bil formalno kralj oziroma njegovi vazali, predvsem pa tudi

Cerkev. V tem času je prevladovala blagovna menjava, vloga denarja je bila razmeroma

majhna. Obseg trgovine je bil majhen in večinoma vezan na lokalno menjavo. Finančni trg

(banke, krediti) je bil tako rekoč še povsem nerazvit. Baldwin dokumentirano dokazuje, da je

v času med propadom zahodnega rimskega imperija in razvojem glosatorjev v 11. stoletju v

trgovini prevladalo načelo popolne avtonomije pogodbenih strank. Avtor tako navaja, da je

bilo načelo pogodbene avtonomije sprejeto v številne »zakonodaje« tistega časa.34

31

Baldwin, str. 19, Thayer, str. 325 in nasl.

32 Kittelmann, str. 18.

33 Thayer, str. 327.

34 Baldwin npr. navaja: Breviarium Allarici iz 6. stoletja, Zbirko pravil Kralja Receswinda iz 7. stoletja,

Bavarske zakone iz 8. stoletja itd.

21

Pod vplivom kanonskega prava pa se v pravnih aktih tistega časa vendarle posveča pozornost

tudi prepovedi oderuštva (usury) in drugih »poslovnih« praks, ki bi v svojem bistvu lahko

pomenile nemoralnost in pohlep. Za obdobje Karolingov se tako omenja koncept turpe

lucrum, ki so ga v takratni Franciji razumeli zelo široko in je vključeval vsa dejanja

pogodbenih strank, ki so jih šteli za nemoralna in povezana s pohlepom. Med takšna dejanja

so uvrščali npr. oderuštvo, cenovno diskriminacijo, izkoriščanje asimetrije informacij,

neznanja ali naivnosti pogodbene stranke ipd. V razvoju kanonskega prava je mogoče opaziti

tudi ţe prve zametke zahteve po pravični ceni (iustum pretium, dignum pretium).35

Konec 11. stoletja so v Bologni t. i. glosatorji začeli z oţivljanjem oziroma recepcijo rimskega

prava. Recepcija je bila za razvoj pravne teorije zahodne Evrope izjemnega pomena in

pomeni pomemben novi zagon v pravni misli. Ponovna oţivitev Justinijanovega kodeksa je

sproţila tudi ponovni razvoj pravnih teorij o ceni. Glosatorji so začeli razvijati oziroma

podpirati ekonomsko teorijo o pravični ceni oziroma t. i. enakost v menjavi (equality in

exchange).36

Razvoj gospodarstva je temeljil na cehovskih zdruţenjih.37

Temeljna ekonomska značilnost

pa je bila zahteva po pravični ceni. Pravična cena je v svojem bistvu enaka produkcijskim

stroškom izdelave blaga in razumnemu dohodku proizvajalca oziroma trgovca. Predstavljala

je neko objektivno, »naravno« dano vrednost blaga. Kot pravično ceno so označevali neko

običajno ceno, torej ceno, po kateri se blago običajno prodaja. Pravična cena torej ne vsebuje

dodatnih dobičkov (special benefits) posameznega prodajalca in ni odvisna od posebne

afekcije vrednosti ali subjektivne koristnosti. Teorijo o objektivni ceni je sicer poznalo tudi ţe

rimsko pravo, ki pa ni nasprotovalo pogodbenemu odstopu od te vrednosti, če je bil to odraz

svobodne in proste volje pogodbenih strank. Teorija o pravični ceni se je dobro skladala s

cehovskim sistemom, saj je ceh z regulacijo cen nadzoroval trg oziroma izvrševal monopol.

Trg tistega časa je bil namreč samo lokalen, z malo kupci in s cehovsko organiziranimi

prodajalci ter proizvajalci posameznega blaga.38

35

Baldwin, str. 9.


37 Baldwin, str. 6.

38 Prav tam, str. 7

22

Pod vplivom krščanskega nauka in glosatorjev se je v pravnem redu ponovno pojavil laesio

enormis, ki se je v 12. stoletju uveljavil kot splošni pravni institut v okviru srednjeveškega

prava trgovcev (lex mercatoria). Ponovni razvoj laesio enormis naj bi se začel z delom

Brachylogus, ki je nastalo v Franciji v prvem desetletju 12. stoletja.39

Proti koncu 12. stoletja

je s pomočjo papeških dekretov (papeţa Aleksandra III in papeţa Inocenta III) laesio enormis

postal tudi sestavni del kanonskega prava.40

Pod vplivom teorije o pravični ceni se je institut

čezmernega prikrajšanja najprej razširil tudi na premičnine (prej je veljal samo za

nepremičnine), kasneje pa je bil omogočen tudi kot sredstvo za zaščito kupca.41

Laesio

enormis je postalo povsem aritmetično pravilo, ki pravi, da če je razmerje dajatev 2 : 1, je

pogodba izpodbojna, saj nobena pogodbena stranka ne sme biti obogatena na račun druge, ker

gre v takšnem primeru za nenamerno prevaro, kar je zlo samo po sebi.42

Pri tem je bilo med glosatorji nesporno, da lahko prodajalec uporabi pravno sredstvo, če je

neko stvar, ki je vredna 10, prodal za manj kot 5. Zelo sporno pa je bilo vprašanje, kdaj lahko

pravno sredstvo uporabi kupec. Če je neko blago vredno 10, se zastavi vprašanje, ali je do

prikrajšanja prišlo ţe pri kupnini, večji od 15, ali šele pri kupnini, večji od 20. Sprva je

obveljala teorija, da je laesio enormis mogoče uveljaviti samo takrat, ko je razmerje dajatev 2

: 1, to pa je samo v primeru, če je kupnina dvakrat višja od prave vrednosti, torej v našem

primeru več kot 20. Glosator Azo je predlagal drugačno metodo izračuna in je izhajal iz

stališča, da je treba nadpolovično prikrajšanje izračunavati od pravične cene. Če je torej

pravična cena 10, je polovica vrednosti 5, torej je laesio enormis mogoče uporabiti pri

kupnini, višji od 15, saj je pri ceni, višji od 15, kupec plačal več kot eno polovico več od

39

Prav tam, str. 22.

40 Prav tam, str. 43. Znan je spor, ki ga je rešil papeţ Aleksander III. Neki duhovnik je brez soglasja škofa prodal

redovnikom gozd po ceni, ki je bila štirikrat niţja od prave cene. Duhovnik je sproţil spor in zahteval vrnitev

gozda. Dekan (vodja cerkvene dekanije) je spor rešil tako, da je gozd vrnil duhovniku, saj je bil gozd prodan za

ceno, ki je bil več kot dvakrat niţja od prave cene. O pritoţbi je odločal papeţ Aleksander III. Odločil je, da

institut laesio enormis kupcu dovoljuje, da pogodbo obdrţi v veljavi tako, da prodajalcu ponudi nadomestilo do

prave cene. Ker redovniki te moţnosti po prvotni sodbi niso imeli, je papeţ odločil, da je prva sodba v nasprotju

s kanonskim pravom in da naj gozd obdrţijo redovniki.

41 V pomembnejših delih je bila zaščita kupca prvič omenjena pri glosatorju Azu, in sicer v njegovem delu

Summa Codicis iz leta 1208–1210. Glej Baldwin, str. 22.

42 Dawson, str. 1046, Whitman, str. 1859, Thayer, str. 327.

23

pravične cene. S pomočjo drugih glosatorjev je v srednjem veku prevladala teorija, ki jo je

predlagal glosator Azo.43

V srednjeveški pravni in filozofski teoriji je imela teorija dva temelja, in sicer Aristotelovo

izravnalno pravičnosti in Justinijanov kodeks, ki je urejal pravilo o laesio enormis. Pri tem je

Aristotelovo delo odgovarjalo na vprašanje, zakaj je takšno pravno sredstvo moţno, kodeks

pa, kakšno to sredstvo je.44

Z Aristotelovo teorijo o izravnalni pravičnosti se je dobro skladala

tudi »krščanska« teorija o pravični ceni, ki pravi, da ima vsako blago objektivno pravično

ceno ter da je grešno, če se blago za dobiček prodaja po ceni, višji od pravične. Krščanska

teorija je bila tako celo »stroţja« od uveljavljenega pravila o čezmernem prikrajšanju.

Krščanski nauk je tudi opozarjal, da je udejstvovanje v trgovini lahko nevarno za nesmrtnost

duše.45

Negativen odnos do trgovcev ni bil posebnost oziroma novost krščanskega nauka, saj ga

lahko najdemo tudi v delih Platona in Aristotela ter kasneje npr. v delih Cicerona, ki so v

trgovcih sicer videli pomemben element druţbe, a so opozarjali, da so trgovci podvrţeni

pohlepu, brezsramnemu bogatenju, da nimajo občutka za zmernost in moralo itd.46

2.1.4. Tomaž Akvinski in sholastiki

Glavni predstavnik sholastične filozofije je Tomaţ Akvinski. Njegova filozofija je bila

eksplicitno povezana z Aristotelom in zaznamovana s teţnjo po vključitvi njegove filozofije v

krščanstvo. Akvinski je zastopal stališče o pravični ceni. Teorija o pravični ceni pa zastopa

stališče, da mora biti pravična cena taka, da zagotavlja vzajemno pravičnost, kar pomeni

enakost menjave v taki meri, da pri menjavi nobeden ne more doseči več, kot je sam dal.

Realne dobrine imajo torej svojo notranjo vrednost. Zato ni moralno, če prodajalec dviguje

ceno le zato, ker kupec nujno potrebuje neko blago.47

Pravična cena je torej notranja lastnost

43

Baldwin, str. 23.


45 Whitman, str. 1854.

46 Ali kot je zapisal Aristotel v delu Politika: »Appetitus divitiarum artificialium est infinitus.« (Ţelja po denarju

je neomejena.) Udejstvovanje, ki prinaša profit (trgovina, oderuške obresti), je najbolj nenaraven način

pridobivanja bogastva. Več o tej temi npr. Baldwin, str. 13 in nasl.

47 Baša, str. 24, 25.

24

blaga, toda kako je ta vrednost določena, ni jasno. Prevladujoča mnenja nihajo med teorijo o

naporu, vsebovanem v produkciji, in teorijo o zmoţnosti dobrin, da zadovoljijo človeške

potrebe. V obeh primerih se soočimo z nekimi objektivnimi lastnostmi dobrin. Akvinski je

tako dejal: »Če komu močno koristi stvar, ki pripada komu drugemu, in ta ni enako vezan

nanjo, je prodajalec ne sme prodati po višji ceni, namreč: koristnost, ki gre kupcu ne prihaja

od prodajalca temveč izvira iz kupčeve velike potrebe (ţelje). Nihče ne sme prodajati tega,

kar mu ne pripada.«48

Tomaţ Akvinski je tudi jasno opredelil razliko med človeškim in boţjim pravom. Zapisal je,

da s človeškim pravom ni mogoče prepovedati vsega, kar je v nasprotju s popolno vrlino,

ampak je naloga prava, da kaznuje samo tiste kršitve, ki bi lahko ogrozile temelje druţbe.

Manjši grehi, kot je npr. določanje teţkih pogodbenih pogojev (hard bargains), je teţko

zaznati (razločiti) in kaznovati, saj je v človekovi naravi, da bi rad kupil poceni in prodal

drago. Pravo lahko kaznuje samo očitna nesorazmerja med dajatvami, kot je npr. cena, ki je za

več kot polovico višja/niţja od pravične cene. Boţje pravo pa lahko na drugi strani kaznuje

vsako dejanje, ki nasprotuje vrlinam, in lahko tudi zahteva popolno enakost vzajemnih dajatev

oziroma prodajo in nakup blaga po pravični ceni. Ob tej tezi je Akvinski ponovno opozoril še

na t. i. zlato pravilo: »Vse, kar ţelite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. Ker si nihče

ne ţeli, da bi mu stvar prodali po nepošteni ceni, tudi vi ne prodajajte drugim blaga po

nepošteni ceni.«49

Akvinski tudi pravi, da pravične cene ni mogoče absolutno definirati, pravična cena odraţa

običajno ceno ali tekočo ceno, ki je prevladujoča na določenem mestu in v določenem času.

Na vprašanje, kakšna je »velikost« pravične cene, Akvinski ponudi dve kvantifikaciji:

pravična cena mora nadoknaditi produkcijske stroške, ki so bili potrebni za produkcijo blaga,

ti stroški pa so predvsem delo in drugi izdatki. Po drugi varianti pa naj bo pravična cena tako

velika, da bo posamezniku omogočila dohodek, ki bo zagotavljal njegovemu stanu ustrezno

ţivljenje. To pa pomeni, da mora pravična cena omogočiti realizacijo nekega »normalnega

dohodka«. 50

48

Prav tam, str. 25.

49 Baldwin, str. 72.

50 Norčič, str. 16 in nasl.

25

O teoriji pravične cene, kot jo je oblikoval Akvinski, prevladuje večinsko mnenje, da je v

svoji zasnovi objektivna teorija vrednosti, ki temelji na delovni teoriji vrednosti.51

Obstajajo

pa tudi avtorji, ki vidijo v pravični ceni izrazito subjektivni element, izhajajoč iz koristnosti.52

Akvinski je teorijo o pravični ceni utemeljeval z dvema namenoma: stanu ustreznim

ţivljenjem in s tem ohranitvijo srednjeveške socialne strukture ter sholastičnim izhodom glede

upravičenosti trgovine in trgovcev. Trgovina se namreč, kot sem ţe zapisal, ţe od časov

Aristotela ne šteje za najprimernejšo dejavnost. Dovoljena je lahko le, če se uporablja za

dobrobit celotnega gospodarstva in drţave. Ta cilj se uresniči pri pogoju, če se blago prodaja

po pravični ceni. Samo ob pravični ceni, ki prispeva enako k splošnemu dobremu obeh

partnerjev, se je lahko trgovina zdela upravičena in moralna. Osnovni mehanizem v srednjem

veku zagotavlja torej pokrivanje stroškov produkcije in se uporablja kot instrument

stabilizacije ter alokacije produkcijskih sredstev.53

Pri tem Gordley opozarja, da so pozni sholastiki in naravnopravni pravniki sicer res zastopali

teorijo o objektivni in pravični ceni, pri čemer pa so kot pravično ceno definirali tisto ceno, ki

odraţa pravo vrednost blaga, ki je odvisna od potreb kupcev, redkosti dobrine in stroškov

proizvodnje. Gordley tako citira Tomaţa Akvinskega, ki je analiziral Ciceronovo54

rešitev

primera trgovca iz Aleksandrije, ki pride v mesto Rodos v času, ko tam vlada lakota. Trgovec

je vedel, da so na poti iz Aleksandrije tudi druge ladje z ţitom in zastavi se vprašanje, ali je

trgovec dolţan razkriti informacijo o prihajajočih ladjah, ali pa lahko to zamolči in proda ţito

po trenutni trţni ceni? Cicero je kot »odgovor« ponudil debato med grškim filozofom

Diogenom55

in njegovim učencem stoikom Antipatrom. Antipater je menil, da bi bil trgovec

dolţan razkriti informacijo o prihajajočih ladjah in ţito zato prodati po niţji ceni, njegov

učitelj Diogen pa je bil nasprotnega mnenja in je rekel, da trgovec ni dolţan razkriti vseh

relevantnih informacij.56

Cicero sam je rekel: »Molk zaradi dobička ni ustrezen in nasprotuje

dobri veri in poštenju.«57

Akvinski odgovarja, da trgovec ravna pravično tudi, če zamolči

51

Več o tem v podpoglavju Razvoj ekonomske teorije vrednosti.

52 Povzeto po Norčič, str. 17.


54 Cicero, De officiis, 3. knjiga, XII. poglavje. Dostopno na spletni strani http://www.constitution.org/rom/

de_officiis.htm.

55 Sokratov učenec in predstavnik kinikov.

56 Cicero, 3. knjiga, XII. poglavje.

57 Posredno citirano, Sefton-Green, str. 45.

26

dejstvo o prihajajočih ladjah.58

Trgovec namreč ni mogel zagotovo vedeti, da bodo ladje na

Rodos tudi prišle, saj je po njegovem to bodoče in negotovo dejstvo, zato je takšno

informacijo lahko zamolčal. Razkritje informacij bi bilo sicer bolj v skladu z moralno vrlino,

ampak pravno gledano, po mnenju Akvinskega, trgovec glede razkritja ni bil zavezan.

Pravična cena torej ni stabilna, večna, ampak se dnevno spreminja in je drugačna od kraja do

kraja ter odvisna od različnih potreb kupcev, redkosti in proizvodnih stroškov. Pri tem je treba

posebej opozoriti, da je bila sholastična ekonomska misel »trţne« cene seveda bistveno

preprostejša od današnje. Sholastiki so sicer vedeli, da na ceno vplivajo redkost dobrine,

povpraševanje in stroški izdelave blaga, niso pa poznali ločene analize krivulj povpraševanja

in ponudbe, teorije mejnih stroškov ter ravnovesja med krivuljo ponudbe in povpraševanja.

Sholastiki so »trţno« ceno določali kot communis aestimatio, torej kot neko skupno ocena

(common evaluation) ljudi o pravični ceni na trgu, kjer ni monopola. Pri tem pravična cena ni

bila samo ena oziroma presečišče ponudbe in povpraševanja, ampak določen razpon

vrednosti. Ravno zaradi tega se v sholastični misli redkost dobrine in proizvodni stroški kot

bistvena dejavnika vrednotenja ne izključujeta, ampak sta samo del neke skupne ocene o

vrednosti blaga. Pravična cena je tako lahko bila tudi cena, ki ne pokrije niti stroškov

proizvodnje, ali pa cena, ki te stroške močno preseţe, pri čemer pa so sholastiki vendarle

menili, da pravična cena v povprečju oziroma v normalnih situacijah pokrije točno stroške

proizvodnje. Pomembno pa je, da pogodbenik s ceno ne izkorišča individualnih potreb

posamezne nasprotne stranke,59

ampak da blago prodaja po ceni, ki je communis aestimatio.

Sholastiki so tako v bistvu prepovedovali individualno diskriminacijo. Zato obstajajo tudi

poenostavitve sholastične teorije o objektivni ceni, ki pravijo, da je objektivna cena tista cena,

ki pokrije ravno stroške proizvodnje, in pri takšni transakciji ne pride do redistribucije

bogastva, ampak samo do menjave ene dobrine za drugo. Ravno zato sholastična ekonomija

tudi ni nasprotovala regulaciji cen, saj je v tem videla samo javnopravno (drţavno) oceno o

pravični ceni nekega blaga. Močno pa je nasprotovala monopolu, saj monopol ni dovoljeval

pravične cene, ki je odvisna od redkosti, potreb in stroškov, ampak je bila rezultat ţelje

posameznikov po pridobivanju bogastva.

S tem je tudi v sholastični teoriji ţe zaznati zametke subjektivne teorije o vrednosti blaga.

58

Gordley, str. 1604, 1605.

59 Cena ne sme biti odvisna od posameznikovih muh ali potreb (whims or needs), ampak mora izhajati iz cene, ki

je trţna oziroma običajna za določen trg. Cene naj bi bile v tem obsegu (znotraj enega trga) enake za vse

sopogodbenike.

27

Za razumevanje sholastične teorije je pomembno razlikovanje med uporabno in menjalno

vrednostjo blaga, ki sem jo na kratko predstavil ţe pri Aristotelu. Pri »primerjavi« uporabne

vrednosti prinašajo vse prostovoljne transakcije (tudi darilo nam prinese »uţitek«) pozitivno

vsoto v menjavi, tako da nobena stranka ni oškodovana. Osnova sholastične teorije o enakosti

je usmerjena v proučevanje predmeta pogodbe, in ne v proučevanje enakosti pogodbenih

strank, zato so sholastiki logično vztrajali tudi pri enakosti menjalne vrednosti blaga.

Neenakost dajatev je tako zlo samo po sebi.60

2.1.5. Mohamedansko (arabsko) pravo

Mohamedansko (arabsko) pravo ţe vsaj od 12. stoletja61

dalje prepušča pogodbenim strankam

popolno pogodbeno svobodo v okviru dogovora o vrednosti vzajemnih dajatev. Stranke lahko

torej določijo kakršnokoli ceno in pravo ne pozna pravnega sredstva za izpodbijanje pogodbe

samo na osnovi, da je bila ena stranka prikrajšana. Mohamedansko pravo pa nudi posebno

pravno varstvo mladoletnikom in waqfs (islamska verzija trust-a) v okviru prodajne in

podjemne pogodbe ter drţavni blagajni (Bait al-Mal) v primeru neprofitnih transakcij. Pravno

sredstvo arabskega prava se imenuje ghabn fahish in ga lahko prevedemo v laesio enormis.

Arabsko pravo kot nedovoljeno pogodbeno nesorazmerje definira razmerje, kjer je stranka

oškodovana za pet odstotkov pri premičninah, deset odstotkov pri ţivini in dvajset odstotkov

pri nepremičninah. Pri tem pa je pomembno razumevanje ideje samega ghabn fahish, ki je

povsem drugačno od »evropskega« razumevanja čezmernega prikrajšanja.

Podlaga za ghabn fahish tako ni etična maksima oziroma pravičnost, ampak gre v bistvu za

zaščito oseb, ki lahko sklepajo posle izključno prek zakonitega zastopnika, ki sklepa posle v

njihovem imenu in za njihov račun. Ker so v vseh treh primerih (mladoletniki, trust in

drţavna blagajna) zastopniki določeni po zakonu, zastopnikom zakon postavlja tudi omejitve

razpolagalne sposobnosti s premoţenjem zastopanca. Ghabn fahish v svojem bistvu tako ne

spada med splošne pravne institute, ampak pod institut zastopniškega (agencijskega)

pogodbenega prava, ki pa posega v celotno pogodbeno razmerje in tako nudi širše varstvo od

npr. samo regresnega zahtevka. Pri tem je treba še dodati, da gre v vseh treh primerih tudi za

60

Murphy, str. 85, 86.

61 Izhajam iz dosegljive in prebrane literature, in sicer Mansbach, str. 878.

28

varovanje šibkejših druţbenih skupin, saj ima po arabskem pravu tako dejavnost trust-ov kot

tudi drţavne blagajne predvsem socialne namene.62

2.1.6. Kalvinizem in razvoj trgovine na Nizozemskem

Večstoletno tradicijo poudarjanja teorije o pravični ceni so prvi prekinili Nizozemci, za katere

je v 17. stoletju značilen izjemen trgovinski in ekonomski napredek. Nizozemska je okoli leta

1585 postala de facto neodvisna od kraljevine Španije in je od »osamosvojitve« naprej

doţivela skoraj stoletje eksplozivne gospodarske rasti. Tehnološka revolucija v ladjedelništvu

je Nizozemsko pripeljala do konkurenčne prednosti v pomorskem prometu, ki je mladi

republiki omogočila, da je postala prevladujoča trgovska sila sredine 17. stoletja. Stebre

evropske trgovinske prevlade so predstavljali mesto Amsterdam in Nizozemska

Vzhodnoindijske druţba (Vereenigde Oostindische Compagnie) ter Nizozemska

Zahodnoindijska druţba, ki sta imeli prevlado v medcelinski trgovini. Poleg trgovine je bil

gospodarski razvoj oprt tudi na zgodnjo »industrijsko revolucijo«, ki sta jo »poganjala« veter

in šota. Razvoj gospodarstva je Nizozemski do sredine 17. stoletja pomagal doseči najvišji

ţivljenjski standard v Evropi (in verjetno na svetu).63

Nizozemska je bila nato do francoske

okupacija v začetku 19. stoletja zelo pomembna evropska velesila.

Gospodarskemu in predvsem trgovskemu razvoju Nizozemske je izdatno »pomagal«

kalvinizem, ki je v nasprotju z Rimskokatoliško cerkvijo zagovarjal veliko bolj liberalna

stališča do trgovine, obresti64

in pogodbene svobode. Kalvinizem je bil v tistem času

predvsem religija trgovcev in je v nasprotju z Rimskokatoliško cerkvijo, ki je bila

veleposestnik in je ţelela obdrţati stari ekonomski fevdalni red, zastopal interese trgovcev in

kapitala.65

Pod vplivom kalvinizma so Nizozemci temeljno paradigmo pravične cene

62

Odstavek povzet po Mansbach, str. 879.

63 Wikipedia, Economic history of the Netherlands (1500–1815).

64 Calvin je tako menil, da je povsem moralno, če v trgovini in gospodarstvu posojilodajalci posojilojemalcem

zaračunavajo obresti, in se ni strinjal s teorijo Aristotela in njegovih naslednikov, da je denar sam po sebi jalov in

da tako ni moralno in pravično računati obresti za nekaj, kar samo po sebi ne daje nobenega donosa, zato

posojilodajalec ne more zahtevati več (obresti) od tistega, kar je dal.

65 Walsh, str. 566.

29

spremenili v vprašanje kakovosti in količine blaga. Pozornost je bila premaknjena na blago

(predmet pogodbe), in ne več na samo ceno.66

Nizozemsko trgovinsko pravo je filozofsko

upravičenje za takšno spremembo paradigme poiskalo v klasičnem rimskem pravu.67

Nizozemsko pravo tako ni bilo več oprto na pravično ceno in zahtevo po enakosti pogodbenih

dajatev, ampak je pogodbenim strankam puščalo pogodbeno svobodo in vztrajalo pri rimski

maksimi pacta sunt servanda.

2.1.7. Industrijska revolucija in prve velike civilne kodifikacije

V 18. stoletju se je v Evropi začela t. i. industrijska revolucija, z bistvenim povečanjem

proizvodnje, s povečanjem pomena kapitala in z izkoriščanjem delovne sile. Ekonomska

misel tistega časa (Adam Smith, David Ricardo itd.) je zastopala liberalno teorijo, znano tudi

kot ekonomijo laissez-faire. Po mnenju klasičnih ekonomistov naj bo drţava samo nočni

čuvaj in naj ljudem zagotavlja samo varnost. Drţava mora dopustiti prosto trgovino,

pogodbeno svobodo in prosto delovanje trga. V okviru teorije vrednosti se razvijeta delovna

teorija vrednosti in produkcijska teorija vrednosti, ki sta v svojem bistvu objektivni teoriji

vrednosti,68

a se hkrati bistveno razlikujeta od teorije pravične cene. Klasični ekonomisti se

namreč ne zadovoljijo več z vprašanjem, kaj je pravično, ampak raziskujejo vzroke oziroma

metode za določitev prave vrednosti blaga.69

Kritiko klasične ekonomije predstavlja Marx in njegovo nasprotovanje izkoriščanju delavcev

s strani lastnikov kapitala. Tudi Marx je bil zastopnik objektivne delovne teorije vrednosti.

Vzporedno z Marxovim naukom se je v prvi polovici 19. stoletja začela razvijati tudi moderna

mikroekonomija, katere bistvena novost na področju vprašanje vrednotenja blaga je njen

subjektivni pristop do vrednosti.70

66

Whitman, str. 1867.


68 Več o tem v nadaljevanju poglavja.


70 Več o tem v nadaljevanju poglavja.

30

Z razvojem ekonomske misli in predvsem z razvojem objektivne ter kasneje subjektivne

teorije vrednosti je prišlo tudi do splošne spremembe pravne paradigme o vzajemnosti

pogodbenih dajatev, saj so pravniki začeli opuščati teorijo o pravični ceni. Kritiki pravične

cene so začeli opozarjati, da ne drţi, da je vrednost (cena) notranja lastnost stvari, ampak cena

oziroma vrednost blaga temelji samo na subjektivni vrednosti, ki nastane po presoji

posameznika.

V pravni teoriji 18. stoletja je prevladala t. i. naravnopravna šola, ki je začela opozarjati na

pravice posameznika, ki da izhajajo ţe iz narave stvari (in ne več od boga), ter je tako tudi

poudarjala, da ima vsak posameznik pravico do svobode, drţava pa mora to pravico varovati.

V skladu s prepričanjem o svobodi posameznika se je razvila tudi močna teţnja k popolni

svobodi posameznikov v pogodbenem pravu in k spoštovanju pogodbenih dogovorov.

Instituti kot laesio enormis so bili s tem seveda v »nemilosti«.71

Vprašanje o enakovrednosti dajatev je postalo še posebej aktualno zaradi sprejemanja prvih

velikih civilnih kodifikacij, predvsem francoskega in nemškega civilnega zakonika. Večina

pravne stroke takratnega časa je nasprotovala paradigmi pravične cene iz več načelnih

razlogov, med katerimi sta prevladovala dva:

vrednost blaga (dogovorjena pogodbena cena) je vprašanje vrednotenja pogodbenih

strank, blago za pogodbeni stranki nima objektivno določljive cene, in

avtonomija pogodbenih strank.

Pogodbene stranke se s pogodbo dogovorijo predvsem o predmetu pogodbe in o ceni.

Določitev cene je lahko teoretično odvisna od treh dejavnikov: cena je lahko enaka vrednosti

blaga, ki se ovrednoti glede na njegovo objektivno vrednost, cena je lahko enaka vrednosti

blaga na trgu oziroma cena za blago je takšna, kot jo določijo stranke.

Na vprašanje, katera cena je torej pravilna oziroma kakšno ceno naj pravo uveljavi so pravniki

odgovorili zelo jasno. Blago nima objektivno dane vrednosti, torej ni mogoče določiti, da naj

pravo uveljavi ceno, ki je enaka objektivno dani vrednosti blaga. Vrednost blaga na trgu je

enaka vrednosti, kot jo določijo abstraktne, tretje stranke, kar pa za konkretni pravni posel ne

more biti relevantno, saj sta stranki lahko imeli povsem drugačne preference. Tako ostane

71

Kittelmann, str. 71.

31

samo še moţnost, da je vrednost blaga takšna, kot jo določijo stranke s pogodbo, in to je tudi

tista cena, ki mora biti pravno zavarovana.72

Laesio enormis in podobna pravna sredstva za izpodbijanje pravnih poslov, pri katerih ni

izkazana enakovrednost dajatev, trčijo ob temeljno načelo pogodbenega prava: pacta sunt

servanda. Pogodbene stranke morajo v pogodbena razmerja vstopati z določeno mero

previdnosti in predvsem skrbnosti. Ob upoštevanju prej navedene predpostavke, da je cena

subjektivna stvar ocene pogodbenih strank in da bi bil zato poseg sodišča v razmerje nujno

arbitraren, pravnikom 19. stoletja ni bilo več teţko ugotoviti, da načelo pacta sunt servanda

povsem prevlada nad »problemom« neenakosti dajatev pogodbenih strank.73

Zato neenakost

dajatev sama po sebi ne more biti izpodbojen razlog, je pa znak za morebitno prevaro, zmoto

ali prisilo. Če namreč stranke ne trgujejo po trţni ceni, je razlog zato skoraj vedno slab

oziroma moralno sporen. Stranka zagotovo ni vedela, da lahko dobi boljšo trţno ceno, bodisi

zaradi ignorance (nevednosti) bodisi zaradi nujnosti/potrebnosti (necessity). Izravnalna

pravičnost torej ne zahteva popolne enakosti, ampak ne dovoljuje nepotrebnih neenakosti

(npr. pri ceni je treba upoštevati stroške dela, riziko, redkost dobrine ipd.). Obstajajo torej

dobri oziroma razumni, objektivni razlogi za spremembo cene na trgu in ne obstajajo razumni

razlogi za trgovanje mimo trţne cene.74

Rezultati opisanih teoretičnih razprav, pri katerih je, kot omenjeno, prevladovala

naravnopravna šola, so privedli do tega, da so tako rekoč vse civilne kodifikacije in

kodifikacije trgovinskega prava v celoti opustile ali pa zelo omejile institut laesio enormis, pri

tem pa so uvedle druga pravna sredstva, ki so pogodbeno stranko varovala pred prevaro,

zmoto, izkoriščanjem njene nevednosti ali neizkušenosti ipd.

Pruski splošni zakonik Allgemeines Landrecht für die Preussischen Staaten (ALR)75

iz leta

1794 je izrecno določal, da razlika v ceni sama po sebi ne more biti razlog za izpodbojnost

pravnega posla. Vendar je to pravilo zrelativiziral s pravilom, da se v primeru, če je

72

Gordley, str. 1599.



75 V ALR je šlo za poskus vseobseţne kodifikacije celotnega prava samo v enem zakoniku. Kittelmann, str. 75,

ali pa bistveno laţje dostopno na: Wikipedia, http://de.wikipedia.org/wiki/Allgemeines_Landrecht_f

%C3%BCr_die_Preu%C3%9Fischen_Staaten.

32

nesorazmerje dajatev tako veliko, da nakupna cena presega dvakratni znesek vrednosti blaga,

domneva, da je prišlo do zmote pri sklepanju pravnega posla, zaradi katere je posel

izpodbojen.76

Kot zanimivost naj poudarim, da je bilo sredstvo omejeno samo na kupca in ni

omogočalo izpodbijanja pravnega posla s strani prodajalca.77

Kittelmann pri tem opozarja, da

je treba določila pruskega zakonika razumeti tako, da je zavračal laesio enormis in omogočil

izpodbijanje pravnega posla samo zaradi očitne zmote, ki jo je v primeru nadpolovičnega

prikrajšanja postavil celo kot praesumptio iuris.78

Code civil (1804) je odpravil laesio enormis, obdrţal pa posebno izjemo za prikrajšanje pri

prodaji nepremičnin, ki jo je lahko uveljavljal samo prodajalec.79

Gordley opozarja, da je to

pravilo v Code civil nastalo pod neposrednim navodilom Napoleona, ki je zagovarjal stališče,

da je pravni promet z nepremičninami tudi del javnega interesa in mora biti zato ustrezno

urejen oziroma mora biti »dediščina očetov« ustrezno zaščitena pred nevednostjo in

zaletavostjo sinov.80

Francoski Code de Commerce (CdC) iz leta 1807 in Das Allgemeine Deutsche

Handelsgesetzbuch (ADHGB)81

iz leta 1861 sta laesio enormis popolnoma odpravila.

Laesio enormis je odpravljen tudi v Bürgerliches Gesetzbuch (BGB, iz leta 1900), ki pa v

paragrafu 138 omogoča dosego podobnega rezultata prek instituta vestnosti in poštenja

oziroma ničnosti pogodbe, kadar je stranka izkoristila neizkušenost ali lahkomiselnost

nasprotne stranke. Omenjen institut nemškega prava se uporablja tudi za prepoved oderuštva.

76

ALR, 11. del, par. 58 in 59: »Von der Verletzung über die Hälfte. Der Einwand, daß der Kaufpreis mit dem

Werthe der Sache in keinem Verhältnisse stehe, ist für sich allein den Vertrag zu entkräften nicht hinreichend. Ist

jedoch dieses Mißverhältniß so groß, daß der Kaufpreis den doppelten Betrag des Werths der Sache übersteigt,

so begründetdieses Mißverhältniß, zum Besten des Käufers, die rechtliche Vermuthung eines den Vertrag

entkräftenden Irrthums. (Tit. IV. §. 75. sqq.).« − »Irrthum in dem Wesentlichen des Geschäfts, oder in dem

Hauptgegenstande der Willenserklärung macht dieselbe ungültig.« (http://www.smixx.de/ra/Links_F-

R/PrALR/pralr.html)

77 To dejstvo sicer izhaja ţe iz samega besedila v opombi X, nanj pa sem postal pozoren na podlagi Thayer, 328.

78 Kittelmann, str. 78.

79 Člen 1674 Code civil določa, da če prodajalec dobi samo 5/12 trţne vrednosti nepremičnine, je posel

izpodbojen.

80 Gordley, str. 1593. Enako stališče oziroma dejstvo opisuje tudi Kittelmann, str. 79.

81 Enako velja tudi za Handelsgesetzbuch (HBG), ki s spremembami velja v Nemčiji še danes.

33

Laesio enormis v klasični obliki je obdrţal samo avstrijski Allgemeines Bürgerliches

Gesetzbuch (ABGB) iz leta 1811. ABGB ureja tudi prepoved oderuštva. Pri tem Kittelmann

opisuje, da je avstrijski ABGB, drugače od drugih velikih »naravnopravnih« kodifikacij, po

navodilih Marije Terezije nastal bolj kot kompilacija oziroma mešanica »avstrijskega«

običajnega prava, »dobrih rešitev« drugih civilnih kodifikacij in rešitev naravnopravne šole82

ter tako, v tem pogledu, ni tipičen predstavnik naravnopravne kodifikacije.83

Tudi ameriška sodna praksa 18. in 19. stoletja je kontinuirano potrjevala pogodbe, v katerih so

bile vrednosti nasprotnih dajatev zelo različne (hard bargains).84

»Branila« se je s trditvijo, da

bi določitev adekvatnosti dajatev v pogodbenem pravu odprla vnaprej nepredvidljivo število

vprašanj o vrednotenju. Pravilo o doslednem uveljavljanju pogodb je dobro pravilo, saj se

vrednost blaga ţe po naravi spreminja (fluktuira) in je odvisna od tisoč različnih dejavnikov

ter je v svojem bistvu stvar subjektivne presoje.85

Pravna teorija 20. stoletja je ponovno začela posvečati več pozornosti vprašanju enakosti

dajatev med pogodbenima strankama, vendar izhaja iz predpostavke, da razlika med

dajatvami ni zlo samo po sebi, ampak da je dokaz za neko drugo zlo (prevara, napaka,

neenakost poloţajev strank itd.). V ZDA se tako začne večji razvoj doktrine

unconscionability, v Nemčiji doktrine wucher problematik (oderuštvo) in v Franciji vprašanja

lésion.86

V zadnjih štiridesetih letih je vprašanje neenakosti pogodbenih dajatev postalo pomembno in

aktualno tudi v okviru ekonomske analize prava, natančneje predvsem v okviru raziskovanja

predpogodbene dolţnosti razkrivanja informacij. Ekonomska analiza prava je namreč jasno

pokazala, da ima asimetrija informacij negativen vpliv na učinkovitost pravnih poslov in da je

82

Nauk naravnopravne šole so označevali kot »allgemeine Recht der Vernunft«, kar bi lahko prevedli kot splošni

zakon razuma. Več o tem npr. v Floβmann, str. 275−277.

83 Kittelmann, str. 76 in nasl.


85 J. Story, Commentaries on Equity Jurisprudence as administrated in England and America, 1918, v Gordley,

str. 1598.


34

ravno predpogodbena asimetrija informacij eden najpogostejših razlogov za neenakost

pogodbenih dajatev.

2.2. Razvoj ekonomske teorije vrednosti

V tem podpoglavju bomo na kratko predstavili temelje ekonomske teorije vrednosti. Teorija

vrednosti87

je splošni izraz, ki vsebuje vse ekonomske teorije, ki poskušajo pojasniti menjalno

vrednost oziroma ceno blaga in storitev. Ključno vprašanje teorij vrednosti je, zakaj ima

določeno blago oziroma storitev takšno ceno, kot jo ima, kako določiti ceno določeni dobrini

oziroma storitvi oziroma kako izračunati pravilnost cene blaga in storitev. Teorije vrednosti

lahko okvirno delimo v tri glavne kategorije:

objektivne teorije vrednosti

subjektivne teorije vrednosti

moderne teorije cene

V nadaljevanju bom na kratko predstavil razvoj posamezne teorije in njene bistvene elemente.

Pregled teorij in opis pravne misli o enakovrednosti dajatev se ponekod podvajata, vendar je

ta podvojitev nujna za nazornejšo predstavitev razvoja ekonomske misli in razumevanje teorij

vrednosti.

2.2.1. Objektivne teorije vrednosti (intrinsic value)

Objektivna teorija vrednosti je vsaka ekonomska teorija vrednosti, ki meni, da je vrednost

predmeta, blaga ali storitve objektivno določljiva, da vrednost vsebuje ţe blago samo po sebi.

Bistvo objektivne teorije vrednosti je tako trditev, da cena blaga in storitev ni odvisna od

subjektivne presoje pogodbenih strank, ampak je objektivno določljiva. Večina objektivnih

teorij razlaga objektivno vrednost blaga glede na stroške izdelave blaga; tako sta

najpomembnejši objektivni teoriji vrednosti delovna teorija vrednosti in produkcijska teorija

vrednosti. Objektivna teorija vrednosti je zgodovinsko gledano nastala veliko prej kot

subjektivna teorija vrednosti, saj je bila objektivna teorija vrednosti edina teorija vse do

pojava moderne mikroekonomije v 19. stoletju.

87

Izraz teorija vrednosti je prvi uporabil Marshall (Robbins, str. 14).

35

Začetki teorije vrednosti (na splošno) sovpadajo z začetki ekonomske misli in segajo v

pribliţno 4. stoletje pred našim štetjem. Za razvoj teorije je izjemnega pomena razlikovanje

med uporabno in menjalno vrednostjo blaga (dobrine), ki ga je razvil ţe Aristotel. Predmeti,

ki jih ljudje menjajo med sabo, naj bi imeli po eni strani uporabno vrednost, če zadovoljijo

posamezne človekove potrebe, po drugi strani pa naj bi imeli tudi menjalno vrednost, če jih

uporabljamo v menjavi in jih kupci ter prodajalci menjajo v določenem razmerju z drugimi

predmeti. 88

Do srednjega veka teorija vrednosti ni bistveno napredovala. V srednjem veku je po eni strani

prišlo do širitve blagovne proizvodnje, s čimer so problemi trgov in cen postali še bolj vidni in

jasni, hkrati pa se je uveljavil tudi fevdalizem ter zlasti krščanstvo. Srednjeveški ekonomisti,

pravniki in filozofi se niso trudili pojasnjevati posameznih pojavov, saj so bili ti pojasnjeni s

krščanskim naukom, so pa skušali odgovoriti na vprašanje, ali so druţbeni pojavi v skladu z

religioznimi in etičnimi nauki cerkve. Tako jih je zanimalo predvsem, ali je plačilo oziroma

cena za dobrino ipd. pravična ali ne.

Najbolj tipična normativna teorija cene v srednjem veku je teorija pravične cene. Pravična

cena mora po eni strani ustrezati količini potrošenega dela in drugim stroškom, po drugi strani

pa mora prodajalcu blaga zagotavljati zasluţek, ki mu omogoča ţivljenje, primerno

njegovemu poloţaju v d

MAGISTRSKA NALOGA (NE)ENAKOVREDNOST POGODBENIH …omenja jo npr. ţe Aristotel v delu Nikomahova etika. Skozi zgodovino se je zahteva po enakovrednosti pogodbenih dajatev v dvostranskih

Text of MAGISTRSKA NALOGA (NE)ENAKOVREDNOST POGODBENIH …omenja jo npr. ţe Aristotel v delu Nikomahova...

Univerza University v Ljubljani of Ljubljana za gradbeništvo · 2016. 8. 3. · Naloge in obligacije inženirja v primeru uporabe FIDIC pogodbenih pravil. Dipl. nal. – VSŠ. Ljubljana,

POVABILO K ODDAJI PONUDBE - RTVSLO.si · Web viewNaročnik predvideva postopno naročanje izdelkov, glede na dejanske potrebe, predvidoma za dobo enega leta oz. do izčrpanja pogodbenih

5. decembra 2008 Urednik: Cveto Zaplotnikarhiv.gorenjskiglas.si/pdf/Upokojenski_glas_20081205.pdfza zavarovanca najugodnejša. Usklajevanje pokojnin in drugih dajatev se je od uveljavitve

Prvi šolski portal | Dijaški.net - PIVO IN ZAKONODAJA · Web viewPrvi dokument, ki govori o obrtnem varjenju piva, je listina shranjena v ljubljanskemmestnem arhivu, ki omenja neimenovanega

Vetrozaš čitni pasovi z vidika biotske raznovrstnosti · - Aristotel (3.stol.pr.n.š.) v svojih delih omenja 520 živalskih vrst - Linne (18. stol) jih navaja nekaj čez 4.000

Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega ... · NEURADNO PREČIŠČENO BESEDILO 1. 2. PRAVICE IN OBVEZNOSTI POGODBENIH STRANK 7. člen pozitivna izvedbena dolžnost (1)

POGLAVJE 2 OBRAZEC POGODBE, SPLOŠNI IN … · storitve inŽenirja po pogodbenih doloČilih fidic in nadzornika po zakonu o graditvi objektov pri ureditvi poplavne varnosti na obmoČju

PRIROČNIK ZA IZRAČUNAVANJE UVOZNIH DAJATEV (TARIC) · uprava Republike Slovenije. Uvozne dajatve so carine in/ali druge dajatve s podobnim učinkom (npr. protidampinške ali izravnalne

OBDAVČITEV MOTORNIH VOZIL IN PLOVIL - Portal GOV.SIevem.gov.si/evem_static/doc/gd/davki/kor_motor.pdf9 Davčni organ na podlagi napovedi odmeri DMV in okoljsko dajatev ter izda odločbo

ZBIRKA STARIH ZOBOZDRAVSTVENIH · PDF fileZdravnike-specialiste omenja že Herodot. Tudi zobozdravnike, ... Istorija stomatologije. Beograd , Zagreb: Medicinska knjiga 1969. 292

PREDSTAVITEV UGOTOVITEV REVIZIJE O klasifikacijsko številko (surovina za sežig in ne kot odpad ek);-del neobdelanih odpadkov (za ... Okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov -

OKOLJSKE IN PROSTORSKE DAJATVE - Plan B za Slovenijo · 5.3. Okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin ..... 12 5.4. Okoljska dajatev za onesnaževanje

Številka: 414-05-0005/2007-260arhiva.velenje.si/javna narocila/2015/razpisna... · Web viewdobra izvedba pogodbenih obveznosti: Izjava ponudnika o predložitvi dveh lastnih bianco

ALBINA ČEPLAK · 2016. 9. 18. · omenja kolaboracijo komunistov z Nemci (pakt Stalin – Hitler), drugi dojema partizanstvo kot nelegitimno gibanje, »banditizem«, kar naj bi opravičevalo

UNIVERZA V LJUBLJANI - University of Ljubljana · jezikov, od Čehov, ki so bili med prvimi varilci piva. Najstarejši dokument, ki omenja hmelj, slad in pivo, je urbar Notici Bonorum

skupnostobcin.si · turistitna taksa na podlagi 14. Clena Zakona o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list FRS, št. 13/18), koncesijska dajatev iz naslova podeljenih koncesij za

MAGISTRSKO DELO - CEKza pla čevanje socialno varstvenih storitev in dajatev (Bailey, 2001, str. 385). Delodajalci se pla čevanju ustreznih prispevkov za socialno varnost lahko izogibajo

Posebne gradbene uzance 2020 - OZS Rozman... · 2020. 12. 3. · Posebne gradbene uzance (PGU) podrobneje opredeljujejo pravila za ravnanje pogodbenih partnerjev pri izvedbi del na

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · Nadalje se zavarovanja pogodbenih obveznosti ločijo glede na njihovo akcesornost. Poznamo namreč akcesorna, kamor umeščamo tudi aro (o

Splošni pogoji · Ver. 07/2016 "Prejemnik" pomeni osebo, na katero je paket naslovljen, in katere ime se omenja kot prejemnika na transportnem dokumentu. "Pogodba" pomeni pogodbo

ŠKODA 6-LETNO JAMSTVO - Porsche Inter Autostoritve, ki so navedene v tej knjižici. Izpolnjena knjižica predstavlja osnovo za uveljavljanje pogodbenih jamstvenih obveznosti. Jamstvo

Zgodovina Osnovne šole Gornji Petrovcialeksander-ruzic.si/wp-content/uploads/2016/08/kronika...Nedela ali sv. Trojica v Gornjih Perovcih. V Gornjih Petrovcih se cerkev omenja ţe

Revizijsko poročilo: Koncesijska dajatev in vodno ... · proizvodnih družb ter za izvedbo projekta izgradnje HE na spodnji Savi. HSE je 8. 7. 2002 s sklenitvijo koncesijske pogodbe

84.39.218.20184.39.218.201/.../$FILE/VG_12_3_20.docx · Web view– ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno

DIPLOMSKO DELO OBRAČUN OSEBNIH PREJEMKOV PRI … · 1 UVOD Zaposlitev delavca je postopek in volja dveh pogodbenih strank, ki v postopek vstopata prostovoljno iz lastnih potreb in

Cestna razsvetljava in prometna signalizacija - DJN · 5 1. Če ponudnik ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti na način, predviden v pogodbi o izvedbi javnega naročila, naročnik

BANČNA GARANCIJA KOT INSTRUMENT ZAVAROVANJA · 2020. 5. 19. · bančna garancija kot zavarovalni instrument pogodbenih obveznosti. Z normativno metodo pa bo analizirana ureditev

· Web viewGospodarski subjekt ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ

Storitve inženirja po pogodbenih določilih FIDIC (Bela knjiga ......stran 2 od 35 P O G O D B A za izvedbo Storitev inženirja po pogodbenih določilih FIDIC (Bela knjiga) in nadzornika

Jezusov krst, praznik 2. Navadna nedelja NEBEŠKI OČE …arhiv.petkovec.com/.../2009/Oznanilo_Leto_V_st_1.pdf · 2014. 11. 3. · omenja. V apostolskih delih se včasih imenuje Janez,

Documents

MAGISTRSKA NALOGA (NE)ENAKOVREDNOST POGODBENIH …omenja jo npr. ţe Aristotel v delu Nikomahova etika. Skozi zgodovino se je zahteva po enakovrednosti pogodbenih dajatev v dvostranskih

Text of MAGISTRSKA NALOGA (NE)ENAKOVREDNOST POGODBENIH …omenja jo npr. ţe Aristotel v delu Nikomahova...