UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SANDI SEVER

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

KORUPCIJA IN VZPON TAJKUNOV V TRANZICIJI: PRIMERJAVA

ESTONIJE IN SLOVENIJE

Ljubljana, junij 2010 SANDI SEVER

IZJAVA Študent SANDI SEVER izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom doc. dr. TJAŠE REDEK, in da dovolim njegovo objavo na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne____________________ Podpis: _______________________________

i

KAZALO  

 

UVOD............................................................................................................................ 1 

1  TRANZICIJA........................................................................................................ 2 

1.1  OPREDELITEV TRANZICIJE ............................................................................................................ 2 

1.2  DRŽAVE V TRANZICIJI.................................................................................................................... 3 

1.2.1  Padec proizvodnje ............................................................................................. 4 1.2.2  Hiperinflacija .................................................................................................... 4 

1.2.3  Zasebno premoženje .......................................................................................... 5 1.2.4  Pritoki neposrednih tujih investicij ................................................................... 5 1.2.5  Strukturne reforme............................................................................................. 5 

1.3  TRANZICIJA V ESTONIJI IN SLOVENIJI ....................................................................................... 6 

2  KORUPCIJA V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH ................................................ 11 

2.1  OPREDELITEV KORUPCIJE ........................................................................................................... 12 

2.2  POSLEDICE KORUPCIJE ................................................................................................................ 13 

2.3  PRISOTNOST KORUPCIJE V SLOVENIJI IN V ESTONIJI............................................................ 15 

3  TAJKUNI ............................................................................................................ 19 

3.1  TAJKUNI V ESTONIJI IN SLOVENIJI ........................................................................................... 19 

3.1.1  Menedžerski prevzemi in financiranje ............................................................. 21 3.1.2  Največji tajkuni v Sloveniji .............................................................................. 22 

3.2  UMIKANJE DRŽAVE IZ GOSPODARSTVA – PRILOŽNOST ZA TAJKUNE ............................... 27 

SKLEP ........................................................................................................................ 29 

PRILOGE

1

UVOD Države srednje in vzhodne Evrope so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja iz socialističnih sistemov stopile v liberalne demokracije s kapitalističnim gospodarskim sistemom. Tranzicija je bila za socialistične države praktično nujno zlo. V hitro razvijajočem se svetovnem gospodarstvu na tak način preprosto niso več mogle konkurirati svetu. Postopni prehod so ubirale po različnih poteh z željo po istem cilju, in sicer čim hitrejšem prehodu v tržno gospodarstvo s čim manj spremljajočimi negativnimi stranskimi učinki tranzicije. Rezultati tranzicijskega obdobja zadnjih dvajsetih let so različni in odvisni od kriterijev, po katerih jo sodimo, vendar pa lahko kljub temu določimo nekaj držav, ki so vstop v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) pričakale v boljšem ekonomskem položaju. Posebej pogosto sta tu omenjeni Slovenija in Estonija, ki sta se v dobrem desetletju postavili ob bok razvitim. Slovenija se je v obdobju tranzicije izkazala z visokim bruto domačim proizvodom (v nadaljevanju BDP) na prebivalca, Estonija pa z visoko stopnjo gospodarske rasti. V diplomskem delu želim predstaviti tranzicijo v Sloveniji in Estoniji, in opozoriti na nekatere pomanjkljivosti prehoda, zlasti na pogosto omenjeno korupcijo in vzpon tajkunov, ki so si v času privatizacije in uvajanja kapitalsko-tržnega sistema ustvarili veliko bogastvo in mrežo poslovnih povezav. Cilj diplomskega dela je ugotoviti, kako je različen pristop k tranziciji, ki sta ga ubrali Slovenija in Estonija vplival na korupcijo in kasneje na pojav tajkunov. Diplomsko delo je sestavljeno iz treh osrednjih poglavij. V prvem poglavju bom predstavil tranzicijo v obeh državah in razlike med njima. Opisal bom strukturne reforme, s katerimi bom poskusil razjasniti slovenski in estonski pristop k tranziciji. Slovenija je izbrala t.i. gradualizem, ki družbene stroške tranzicije zmanjšuje na račun počasnejših sprememb v gospodarstvu, Estonija pa t.i. big bang tranzicijo, za katero so značilne hitre gospodarske reforme. Drugo poglavje bo namenjeno opredelitvi korupcije kot stranskemu produktu tranzicije ter njenemu definiranju. Primerjal bom razlike v pojavnosti korupcije med obema omenjenima državama. V zadnjem, tretjem poglavju bom poskušal dokazati, da je slovenski način tranzicije s počasnimi gospodarskimi reformami omogočil vzpon tajkunov. Estonija se je temu negativnemu učinku z drugačnim pristopom predvsem pa z večjo vpletenostjo bolj razvitih in v gospodarskem pogledu naprednejših zahodnih držav, bolj ali manj uspešno izognila. Predstavil bom pojem tajkun in pojavnost le-teh v obeh državah. Posebno pozornost bom namenil tudi propadu bogatašev, čemur je botrovala svetovna gospodarska kriza. Zaradi aktualnosti teme se ves čas pojavljajo novi podatki in domneve o delovanju tajkunov pri nas, zgodbe se razvijajo, zato je tematika obravnavana izključno do 17.05.2010, ko sem zaključil s pisanjem diplomskega dela. Vsekakor bi bilo zanimivo spremljati razplet v nadaljnjih mesecih ali morda celo letih.

2

1 TRANZICIJA Devetdeseta leta 20. stoletja so prinesla propad socialističnega družbenega reda in prehajanje gospodarskega sistema držav v tranziciji v tržno gospodarstvo. Priča smo bili globalnim spremembam in povsem novi kakovosti v celotnih družbenih odnosih. Proces tranzicije je najintenzivneje zajel post socialistične države, nove samostojne države in nestabilna stagnantna gospodarstva v bivših (azijskih) socialističnih državah (Lorber, 1999, str. 160). Politične spremembe so prinesle preoblikovanje ekonomskega sistema. Do sprememb pa ni prišlo samo v manjših nacionalnih ekonomijah, pač pa je proces zajel celotni vzhodnoevropski blok, ki ga je vodila Sovjetska zveza s centralističnim planskim načrtovanjem in vodenjem gospodarstva (Lorber, 1999, str. 160).

1.1 Opredelitev tranzicije Tranzicijo najpogosteje razumemo kot prehod iz enega sistema družbene organizacije in proizvodnje v drugo, oziroma iz ene stabilne faze družbenega razvoja v drugo potencialno stabilno. Gre za proces spreminjanja in oblikovanja institucij, še posebej zasebnih podjetij, spremenjene vloga države in s tem povezano oblikovanje drugačnih institucij oblasti in promocije podjetij v zasebni lasti, trgov ter neodvisnih finančnih institucij (Falke, 2002). S prehodom iz socialističnega v kapitalistični gospodarski sistem se dnevno sooča 1,65 milijarde prebivalcev v več kot 30 tranzicijskih državah v Evropi in Aziji (Dobovšek, 2004, str. 83). Blacerowicz (Dobovšek, 2008) razlikuje med politično in ekonomsko tranzicijo, pri čemer se politična tranzicija nanaša na spremembe v vlogi in strukturi države in njene demokratizacije, ekonomska tranzicija pa označuje premike iz socialistične ekonomije v tržno ekonomijo z rastočim deležem privatnega sektorja. Ekonomska tranzicija vsebuje tudi makroekonomsko stabilizacijo. Blacerowicz (Dobovšek, 2001, str. 20) deli tranzicijo na: - klasično, ki označuje širjenje v naprednih kapitalističnih državah med leti 1860 in

1920; - neoklasično, ki označuje demokratizacijo kapitalističnih držav po koncu druge

svetovne vojne; - tržno usmerjeno reformo nekomunističnih držav od 1960 do 1990; - azijsko postkomunistično tradicijo in postkomunistično tranzicijo evropskih

držav s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.

3

1.2 Države v tranziciji Na podlagi omenjenih definicij tranzicije bi lahko pojem države v tranziciji gledali v širšem kontekstu kot le države srednje in vzhodne Evrope. Če govorimo izključno o prehodu iz enega v drug sistem, pri čemer ni pomembno iz katerega sistema prihajajo, torej socialističnega, post–kolonialnega, post–diktatorskega sistema ali celo gospodarsko manj razvite države, temveč je važen le prehod v tržno gospodarstvo, v sklop držav v tranziciji lahko uvrstimo še celo vrsto držav Latinske Amerike in Azije, v slednjem primeru pa tud Afrike (Falke, 2002, str. 4). Po podatkih nevladne organizacije Freedom House (2009) je bilo leta 2009 v svetu 29 držav1, ki jih lahko uvrstimo v skupino tranzicijskih. Države, ki so nekoč imele enak družbeni sistem, imajo sedaj enake probleme. Na ekonomskem področju so se morale soočiti z visoko stopnjo brezposelnosti, z gospodarskim preoblikovanjem in prilagajanjem tržnemu gospodarstvu, kot tudi zapiranju tovarn, ki niso bile dobičkonosne, politično stabilnost so prenesle na novo oblikovanje institucije, ki niso imele legitimnosti in avtoritete za svoje delovanje (Derleth, 2009, str. 2).

Tabela 1: Skupine držav v tranziciji

Članice EU Države na Balkanu Države bivše Sovjetske zveze Bolgarija Albanija Armenija Češka Bosna in Hercegovina Azerbajdžan

Estonija Črna Gora Belorusija Latvija Hrvaška Gruzija Litva Kosovo Kazahstan

Madžarska Makedonija Kirgizija Poljska Srbija Moldavija

Romunija Rusija Slovaška Tadžikistan Slovenija Turkmenistan

Ukrajina Uzbekistan

Vir: Freedomhouse: Nations in Transit 2009, 2009.

Čeprav poznamo več tipov tranzicij, se bom osredotočil na tisto obliko tranzicije, ki jo označujejo dogodki izpred dvajsetih let in ki so dramatično spremenili geopolitični zemljevid srednje in vzhodne Evrope. Razpad Sovjetske zveze, propad centralnoplanskih gospodarstev ter nastanek novih neodvisnih držav je skupaj s padcem berlinskega zidu, kot navaja Derleth (Dobovšek, 2008, str. 45), povzročil negotovo zgodovinsko obdobje

1 Albanija, Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Češka, Črna Gora, Estonija, Gruzija, Hrvaška, Kazahstan, Kirgizija, Kosovo, Latvija, Litva, Madžarska, Makedonija Moldavija, Poljska, Romunija, Rusija, Slovenija, Slovaška, Srbija, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina, Uzbekistan.

4

transformacije. Zanimajo me torej države v tranziciji v ožjem pomenu, tiste, ki prehajajo iz socialističnega v tržno gospodarstvo. Slednje lahko, kot kaže zgornja tabela, razdelimo v tri večje skupine, in sicer v države v tranziciji, ki so postale članice EU, države na Balkanu in države bivše Sovjetske zveze. V diplomskem delu se osredotočam zgolj na primerjavo dveh držav v tranziciji, Estonijo in Slovenijo, ki sta od leta 2004 polnopravni članici EU. Za države v tranziciji je sicer značilen velik padec proizvodnje ob prestrukturiranju gospodarstva, visoka stopnja inflacije oziroma hiperinflacija generacija zasebnega premoženja, pritoki neposrednih tujih investicij ter strukturne reforme. V nadaljevanju na kratko predstavljam vse omenjene.

1.2.1 Padec proizvodnje V začetku tranzicije so se vse omenjene države soočale z velikim padcem proizvodnje, ki je znašal od 13 do 25 odstotkov v srednji in vzhodni Evrope, preko 40 odstotkov v Baltskih državah, 45 odstotkov v Rusiji in še bistveno več v preostalih državah Skupnosti neodvisnih držav, med katerimi je bila neslavna zmagovalka Ukrajina s 65-odstotnim padcem proizvodnje. Med tem, ko so se prve z najmanjšim padcem pobrale v treh ali štirih letih, so ostale na preobrat čakale precej dlje. Rusija je padec BDP beležila vse do leta 1996, prvi znaki rasti so se obetali leto kasneje, potem pa se je BDP v letu 1998 v času finančne krize ponovno zmanjšal za 5 odstotkov (Svejnar, 2001). Gibanje BDP v tranzicijskih državah je sicer zapleteno iz več razlogov. Namesto merjenja BDP so komunistične države uporabile t.i. bruto materialni proizvod, mero, ki ni upoštevala proizvodnje storitev (Svejnar, 2001). Poleg tega cene niso odražale pomanjkanja ali/in potrošniškega povpraševanja in zaradi tega je bila ocena vrednosti zelo težka. Pravo vprašanje se skriva tudi v črni ekonomiji tako pred kot tudi med tranzicijo, ki skriva dobršen del dogajanja.

1.2.2 Hiperinflacija Ob padcu komunističnega režima so se številne države soočale tudi s hiperinflacijo. Inflacija v Sloveniji, na Poljskem, v Albaniji, Bolgariji in Romuniji je v obdobju od leta 1991 do leta 1993 presegla 200 odstotkov (Svejnar, 2001). Slabše so jo zopet odnesle Baltske države. V teh je bila inflacija eno leto celo 1.000-odstotna. Rusija, Ukrajina in Kazahstan pa so vsaj eno leto dosegle kar 2.000-odstotno inflacijo. Do leta 2001 je večinoma povsod padla na enomestno število (Svejnar, 2001).2

2 V kolikor je letna stopnja inflacije manj kot 40-odstotna, naj le-ta ne bi imela večjega negativnega vpliva na gospodarsko rast (Svejnar, 2001).

5

1.2.3 Zasebno premoženje Večina zasebnega premoženja je bila generirana v obsežni privatizaciji, ki se je med državami razlikovala in je povsod, ne glede na različne metode privatizacije, potekala hitro. Do leta 1994 je zasebni sektor v vseh tranzicijskih državah predstavljal več kot 30 odstotkov BDP, v mnogih pa tudi preko 50 odstotkov (Svejnar, 2001). Do leta 2001 je delež zasebnega sektorja v vseh državah znašal več kot 60 odstotkov, najpogosteje pa celo med 70 in 80 odstotki. Na državni ravni so nekatera najhitreje rastoča gospodarstva, med katerimi je bila tudi Slovenija, imela najpočasnejšo privatizacijo in prav zaradi tega dejstva ne moremo potegniti vzporednic med gospodarsko rastjo in hitrostjo privatizacije (Svejnar, 2001).3

1.2.4 Pritoki neposrednih tujih investicij Pritok neposrednih tujih investicij v tranzicijska gospodarstva se je začel potem, ko so bili sprejeti stabilizacijski programi, ko se je inflacija umirila in ko so začele države izvajati prve reforme. Povezani so bili s procesi prestrukturiranja in privatizacije gospodarstev. Nekatere države, kot na primer Madžarska, so izvedle svojo privatizacijo izključno preko prodaje podjetij predvsem tujim vlagateljem. Tisto, kar je omejevalo večji pritok tujega kapitala, so bile nejasno določene lastninske pravice ter ekonomska politika držav, v Sloveniji so bili še posebej problematični skrbniškim računi (Pezdir, 2004, str. 22).

1.2.5 Strukturne reforme Evropska banka za obnovo in razvoj (angl. European Bank for Reconstruction and Development, EBRD) je na osnovi temeljnih elementov kapitalističnega sistema oblikovala skupino indikatorjev tranzicije (EBRD, 2008): - privatizacija, - preoblikovanje oblasti in podjetij, - liberalizacija cen, - sistem trgovanja in tuje menjave, - politika konkurenčnosti, - reforma bančništva in liberalizacija obrestnih mer in - infrastrukturne reforme.

Slika 1 prikazuje, da je Slovenija pri privatizaciji velikih podjetij po ugotovitvah EBRD-ja na repu tranzicijskih država in za njo zaostajajo le še nekatere države nekdanje Sovjetske

3 Raziskava Pridobitve privatizacije v tranzicijskih državah: Ali je sprememba lastništva dovolj? (Sachs, Zinnes in Eliat, 2000) ugotavlja, da privatizacija sama po sebi ne vpliva na rast BDP. Kljub temu pa odkriva pozitivne učinke, ko je privatizacija pospremljena s korenitimi institucionalnimi reformami.

zveze, in sicer Azerbajdžan, Belorusija, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan ter Srbija. Najbolje so se izkazale Bolgarija, Estonija, Gruzija, Madžarska, Litva in Slovaška. Slika 1: Primerjava ocene privatizacije velikih podjetij med tranzicijskimi državami v letu

2009

Vir: EBRD, Transition report 2009, 2009c.

1.3 Tranzicija v Estoniji in Sloveniji Rezultati tranzicijskega obdobja zadnjih dvajset let so različni in odvisni od kriterijev, po katerih jo sodimo, vendar pa lahko kljub temu določimo nekaj držav, ki so vstop v Evropsko unijo pričakale v boljšem ekonomskem položaju. Posebej pogosto sta tu omenjani Estonija in Slovenija, čeprav sta se prehoda lotili na povsem različne načine in na koncu, kljub temu, da sta obe stopili v tržno gospodarstvo s pohvalami in kot šolska primera, vseeno dosegli tudi različne rezultate. Najbolj očitna ekonomska odlika Estonije je njena visoka stopnja gospodarske rasti, Slovenija pa se lahko po drugi strani pohvali z visokim bruto družbeni proizvodom (v nadaljevanju BDP-jem) na prebivalca. Primerjani državi sta začeli svojo tranzicijsko pot iz različnih izhodiščnih položajev. Estonija je od obdobja vključenosti v sovjetski imperij podedovala precej slabo dediščino, saj je njen BDP na prebivalca leta 1993 znašal le 1.242 ameriških dolarjev (v nadaljevanju USD), slovenski pa je bil takrat kar desetkrat večji in je znašal 12.423 USD. Estonija je začela svojo tranzicijo z utrjenim planskim sistemom, ki je bil potreben korenite spremembe. Lahko rečemo, da je začela svojo tranzicijo na zelo nizki izhodiščni situaciji,

6

kar se je poznalo pri visokem padcu BDP, rasti inflacije in brezposelnosti, fiskalnem neravnovesju in spremembi mednarodne trgovine (Strbad, 2006, str. 17). Slovenija je tranzicijo začela v izrazito boljšem položaju, kot Estonija, saj je bil kazalec BDP na prebivalca leta 1993 v Sloveniji višji za kar 11.281 USD. Estonija je od leta 1995 konstantno beležila visoke stopnje rasti, z izjemo leta 1999, ko je njeno gospodarstvo prizadela ruska kriza in je zabeležila celo manjši padec. Po drugi strani pa je slovensko gospodarstvo od leta 1994 raslo precej konstantno, vendar bistveno počasneje kot estonsko, kar lahko pripišemo dejstvu, da je lažje hitro rasti z nižjim izhodiščem, kar imenujemo tudi catch-up učinek.4 V nadaljevanju predstavljam kazalce napredka procesa tranzicije v Sloveniji in Estoniji v letu 2009.5

Slika 2: Kazalci napredka tranzicije na različnih ekonomskih področjih za Slovenijo in Estonijo za leto 2008

Vir: EBRD, Indikatorji tranzicije, 2009b.

Slika 2 prikazuje napredek slovenskega in estonskega gospodarstva na naslednjih področjih: privatizacija malih in velikih podjetij, prestrukturiranje podjetij, liberalizacija cen in trgovine, politika konkurenčnosti, reforme v bančnem sektorju in liberalizacija obrestnih mer ter napredek na področju trga vrednostnih papirjev in nebančnih finančnih

4 Konvergenca ali t.i. catc-up učinek v državah je hipoteza, da bo BDP per capita v revnejših državah rasel hitreje kot v bogatejših. Države v razvoju imajo večji potencial za hitrejšo rast kot razvite države, ker zmanjšani donosi niso tako močni kot v kapitalu pri bogatih državah. Poleg tega lahko revnejše države posnemajo proizvodne metode, tehnologije in institucije, ki jih uporabljajo razvite (The Economist, 2010).

7

5 Kazalci so oblikovani s strani EBRD-ja leta 2009 in zajemajo vrednosti med 1 in 4+ (štiri in več). V osnovi vrednost 1 kaže na minimalni ali nični napredek na določenem področju. Vrednost 4+ pa kaže, da je država dosegla standarde in norme razvitih industrijskih.

institucij. Estonija je bila v večini reform uspešnejša od Slovenije. Razlika je očitna predvsem pri politiki konkurenčnosti in privatizaciji velikih podjetij.6 Pri prvi je Estonija krepko presegla oceno 3, medtem ko je Slovenija dobila oceno pod 3. Pri privatizaciji podjetij je Estonija dosegla oceno 4, kar pomeni da je več kot 50 odstotkov sredstev velikih podjetij v zasebni lastnini. Poleg tega je viden znaten napredek pri upravljanju teh podjetij. Slovenija je glede privatizacije podjetij dobila oceno 3, kar v praksi pomeni, da je več kot 25 odstotkov sredstev velikih podjetij v zasebni lasti ali pa so v postopku privatizacije. Pri obeh omenjenih državah je bilo največ storjenega na področju privatizacije malih podjetij ter zunanji trgovini in deviznem tečaju. Enako se je Estonija odrezala tudi pri liberalizaciji cen. Najslabši rezultat je Slovenija dosegla na področju politike konkurenčnosti, kjer je dosegla oceno nekaj pod 3, Estonija pa nekaj pod 4. Estonija se je najslabše odrezala pri infrastrukturni reformi v celoti, kjer je dosegla rezultat nekaj čez 3, medtem, ko je Slovenija pri isti reformi dobila oceno 3.

Slika 3: Primerjava ocene privatizacije velikih podjetij med Estonijo in Slovenijo od leta 1989 do leta 2009

Vir: EBRD, Indikatorji tranzicije, 2009b.

8

6 Metodologija kazalca privatizacije velikih podjetij EBRD-ja, pri čemer ocena 1 pomeni, da je v državi le malo zasebnega lastništva. Ocena 2 označuje popolnejšo in skoraj implementirano shemo privatizacije. Ocena 3 pomeni, da je v državi več kot 25 odstotkov velikih podjetij v zasebni lasti ali v procesu privatizacije , toda z nekaj nerešenimi zadevami v zvezi s korporativnim vladanjem. Ocena 4 pomeni, da je v državi več kot 50 odstotkov velikih podjetij v zasebni lasti in da je v državi opazen velik napredek na področju korporativnega vladanja podjetij. Najboljša ocena, 4+ pomeni, da je več kot 75 odstotkov podjetij v zasebni lasti.

Slika 3 prikazuje, da se je privatizacija velikih podjetij v Estoniji začela prej in potekala hitreje kot v Sloveniji. Do leta 1993 sta še obe državi imeli enako oceno, po tem letu pa je Estonija hitro dosegla oceno 4 in jo ohranila do leta 2009, Slovenija pa se je vzpenjala nekoliko bolj stopničasto in se ustalila pri oceni 3.7 Estonija je tudi v primerjavi s Slovenijo dosegla velik napredek v tranzicijskem obdobju po osamosvojitvi in je ena najbolj odprtih in konkurenčnih držav v regiji glede na različne raziskave v poslovnem okolju. Rezultati kazalnikov tranzicije, ki so bili objavljeni v Transition Report 2009 o Estoniji, kažejo, da je Estonija med najbolj naprednimi v tranziciji v novih državah članicah EU. Približno 80 odstotkov gospodarske dejavnosti Estonije je v zasebni lasti, prišlo je do liberalizacije trgovine in cen in ni večjih omejitev za tuje naložbe, podjetja so se uspešno prestrukturirala, uvedli pa so tudi učinkovite reforme finančnega sektorja (EBRD, 2009a). Ima torej zelo privlačno poslovno okolje. V Sloveniji se poslovna klima sicer dobra, konkurenco pa kljub vsemu ovirajo regulative, vmešavanje države in šibki zakoni o konkurenčnosti, ugotavlja EBRD Transition Report 2009 o Sloveniji. Finančni sektor je še vedno v veliki meri v državni lasti in čeprav se relativno uspešno zoperstavlja gospodarski krizi, se še vedno pretirano zanaša na tuje financiranje (EBRD, 2009c). Korupcija v obeh državah ostaja nizka, in obe se enakomerno dvigata po svetovni lestvici Transparency International Corruption Perceptions Index. V letu 2008 sta dosegli 27. mesto med 180 državami sveta (EBRD, 2009c).

Slika 4: Gospodarska rast v Estoniji in Sloveniji v obdobju med letoma 1989 in 2009

Vir: EBRD, Transition report 1999 in 2009, (1999 & 2009c).

9

7 Ocene strukturnih indikatorjev tranzicije po letih (od leta 1989 do leta 2009) za Estonijo in Slovenijo se nahajajo v prilogi.

10

Slika 4 prikazuje gospodarsko rast v Estoniji in Sloveniji med letoma 1999 in 2009. Opazimo lahko, da je v začetnih letih tranzicije pri obeh državah opazen precejšen padec gospodarske rasti, pri Estoniji še nekoliko večji kot pri Sloveniji. Pozitivna gospodarska rast se v Estoniji prične šele leta 1995, medtem ko je Slovenija na zeleno vejo prišla že dve leti prej. Vse od leta 1993 pa do svetovne gospodarske krize v letu 2009 je Slovenija beležila konstantno gospodarsko rast pri štirih odstotnih točkah. Estonija v svoji zgodovini beleži še večji padec leta 1997, ko je njena gospodarska rast stagnirala, vse do krize pa je potem beležila še nekoliko višjo gospodarsko rast v primerjavi s Slovenijo. Tudi Estonija ni bila imuna na svetovno krizo, ki je to državo prizadela še nekoliko bolj kot Slovenijo. Estonija si je v 20 letih tranzicije pridobila sloves ene najuspešnejših tranzicijskih zgodb. Razlog za to je poleg naglega kasnejšega razvoja tudi dejstvo, da so bile razmere ob začetku samostojnosti za Estonijo zelo težke. Moderna estonska država je svojo samostojno pot začela v kriznih gospodarskih razmerah, ki jih je povzročilo osamosvajanje iz sovjetskega ekonomskega sistema. Zaprto gospodarstvo, večina podjetij v državni lasti, primanjkljaj v trgovinski izmenjavi, nerazvitost denarnega sektorja in presežno zaposlovanje v prejšnjem sistemu so bile slabosti, ki jih je estonsko gospodarstvo podedovalo ob koncu sovjetskega obdobja (Ratso, 2005, str. 2). Integracija Estonije v sovjetski socialistični sistem je bila globlja kot je to veljalo za ostale srednje in vzhodnoevropske države in tudi za Slovenijo. Samostojnost je zato povzročila večjo strukturno in institucionalno krizo v gospodarstvu in celotni družbi kot pri nas. Slovensko gospodarstvo je bilo ob nastopu samostojnosti soočeno s podobnimi izzivi, ki so značilni za vse postsocialistične države. Tako kot Estonija pa se je morala soočiti tudi s prehodom v novo državno okolje. Prejšnje gospodarsko okolje je bilo nestimulativno in v veliki meri netržno. Država se je soočala s hiperinflacijo, ki je leta 1990 znašala 549,7 odstotka, negativno gospodarsko rastjo, leta 1990 je ta znašala -4,7 odstotka, in naraščajočo brezposelnostjo. Po drugi strani pa je bilo tudi več razlogov za optimizem. Nov državni okvir je pomenil, da Sloveniji ne bi bilo treba več prispevati v jugoslovanski sklad za nerazvite, kar je predstavljalo precejšnje breme za slovenska podjetja. Polega tega so bila slovenska podjetja najbolj izvozno usmerjena v celi Jugoslaviji, saj je delež slovenskega izvoza v jugoslovanskem konstantno presegal delež slovenskega BDP-ja v jugoslovanskem (Jukić, 2006, str. 30-31). Skupna lastnost obeh primerjanih držav je bila tudi ta, da sta bili v obdobju socializma v samem vrhu gospodarske razvitosti v svojih, tedaj skupnih, državah. Zaradi precej visoko kvalificirane delovne sile, dobrih delovnih navad in relativno visokega standarda je bilo v Estoniji med sovjetskim obdobjem investicij v industrijski razvoj nadpovprečno veliko glede na ostale republike v regiji, predvsem pa je bilo relativno manj težke industrije in več razvijanja tehnološko intenzivnejših panog (Panagiotou, 2001). Tudi Slovenija je od povprečja skupne države odstopala po življenjskem standardu, tehnološki razvitosti in izobraženosti delovne sile. Poleg tega je imela Slovenija za seboj nekaj desetletij kvazitržnih reform v okviru samostojne Jugoslavije, zato je bilo precej temeljev za uspešno tranzicijo že prisotnih: podjetja so bila avtonomna, obstajale so osnovne tržne ustanove,

11

obstajal je tudi nadzor nad makroekonomskim sistemom, kar je omogočalo izvajanje standardnih ekonomskih politik (Jukić, 2006, str. 32). Slovenija je imela tudi nekaj specifičnih prednosti – šlo je za najbogatejše območje Vzhodne Evrope z etnično in družbeno precej homogenim prebivalstvom, imela je raznovrsten industrijski sektor, kmetijstvo je bilo v večini v zasebni lasti, zasebništvo je obstajalo tudi v storitvenem sektorju (Jukić, 2006, str. 32). Slovenija je ob samostojnosti imela tudi to prednost, da je zadnja desetletja obstoja v Jugoslaviji razvila precej samostojen institucionalni okvir, kar je olajšalo prehod v samostojnost (Mencinger, 2004, str. 73).

2 KORUPCIJA V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH Korupcija se pojavlja v še tako demokratičnih in razvitih državah, še posebej pereč problem pa predstavlja revnim državam. Njeno intenzivno prisotnost v slednjih pripisujemo dediščini komunizma ter sami naravi postkomunistične tranzicije. To sta tudi prepričljiva razloga, zaradi katerih je lahko pričakovati, da bo korupcija večji problem v tranzicijskih državah kot pa v večini bolj razvitih držav (Open Society Institute, 2002, str. 41). Komunistični sistemi so korupcijo uporabljali kot sredstvo za utrjevanje oblasti. Lastno preživetje so osnovali na korupciji in so, vsaj v kasnejših obdobjih svoje zgodovine, postali kleptokracije, kjer sta bili tako korupcija na visokih položajih kot poneverba normi obnašanja. To je zapustilo za seboj dediščino vzorcev obnašanja, ki nikakor ne služijo vzpostavitvi dobro delujočih demokracij ali kultur, ki korupcijo obsojajo. Postkomunistične države se soočajo s številnimi dejavniki, ki v svoji kombinaciji spodbujajo korupcijo, ob tem ko hkrati nadzor nad njo še posebej otežujejo. Skupni imenovalec tranzicije in dejstvo, ki ga mednarodne organizacije kot na primer Evropska unija ne želijo vedno priznati, je v tem, da ustvarjata demokratizacija ter uvajanje trga lahko prav toliko korupcije, čeravno korupcijo druge vrste, navkljub dejstvu, da je propad prejšnjih sistemov v državah severovzhodne Evrope odstranil mnoge vrste korupcije, ki so bile nepogrešljiv del teh sistemov (Open Society Institute, 2002, str. 41). Vzrokov za korupcijo je veliko, vendar bi želel izpostaviti štiri glavne, ki so po mojem mnenju najpomembneje vplivali na visoko stopnjo korupcije v tranzicijskih državah (Open Society Institute, 2002, str. 41-42 ): - Birokracija s pomanjkanjem regulativnih institucij. Postkomunistične države so podedovale birokracijo, ki ji manjka večina regulativnih institucij, ki jih potrebujeta moderna država in gospodarstvo za svoje delovanje, kot tudi nekateri nujni pogoji za delovanje mehanizmov odgovornosti. Takšno birokracijo je zasulo veliko število tranzicijskih nalog – od privatizacije celotnih gospodarstev do popravljanja državnih meja v nekaterih primerih – kar je pomenilo odvračanje pozornosti od

12

protikorupcijskih ukrepov in oteževalo zagotovitev odgovornosti v zvezi z delovanjem posameznikov ali uprave. - Priložnost dela tatu – priložnost nosilcev moči, da oblikujejo svoja pravila igre. Politična ter gospodarska liberalizacija je politike izpostavila različnim pritiskom, katerih večina je povezanih s korupcijo. Nosilci moči so bili naenkrat v edinstvenem položaju, da oblikujejo temeljna “pravila igre” in s tem pospešujejo korupcijo. Civilna družba, ki so jo komunistični režimi večinoma uničili ali izključili iz javnega življenja, je v tranzicijskih državah bolj šibka in ni verjetno, da bi lahko igrala pomembno vlogo v boju proti korupciji. - Neaktivnost zasebnega sektorja v boju s korupcijo. Zaradi gospodarske koncentracije, šibkosti civilne družbe in tekmovalnih pritiskov tranzicije je malo verjetno, da bo zasebni sektor aktivno podprl reforme za omejevanje korupcije, četudi so gospodarski posli lahko zaradi nje precej prizadeti. - Korupcija kot orožje v političnem boju. Končno je v primeru večine tranzicijskih držav zmanjšanje gospodarske blaginje – vsaj v začetni fazi tranzicije – povečalo tako pomen klientelističnih mrež kot nezaupanje v državo. V takšnem okolju je korupcija v veliko primerih dobila politično veljavo in je postala primerno orožje v političnem boju, ki lahko v določenih okoliščinah bolj okrni legitimnost sistema kot pa škoduje legitimnosti posameznih korumpiranih politikov.

2.1 Opredelitev korupcije V svetu obstaja veliko definicij korupcije, ki si med seboj niti niso zelo podobne, prav tako niso povsem različne. Najbolj enostavna in hkrati najbolj popularna definicija je tista, ki jo uporablja Svetovna Banka. Ta korupcijo opredeljuje kot zlorabo javnega položaja v zasebne namene. Tanzi (Dobovšek, 2008) pa v zvezi s slednjo kljub vsemu opozarja, da vendarle ne smemo zaključiti, da korupcija ne obstaja znotraj dejavnosti zasebnega sektorja. Kot je navedeno na Dossier korupcija (2008), korupcija ne pomeni le podkupljivosti, temveč tudi pokvarjenost, nravno izprijenost. Civilnopravna konvencija o korupciji Sveta Evrope iz leta 1999 je korupcijo opredelila kot: zahtevati, ponujati, dajati ali sprejemati, neposredno ali posredno, podkupnino ali katerokoli drugo nedovoljeno korist in njeno pričakovanje, ki vpliva na pravilno izvedbo naloge ali postopanje prejemnika podkupnine, nedovoljene koristi ali obljube (Uradni list RS, 2003, str. 633). Svet Evrope kot mednarodna organizacija, ki prevzema vedno bolj aktivno vlogo v boju zoper korupcijo, slednjo definira kot "katerokoli dejavnost oseb, ki jim je zaupana odgovornost v javnem ali zasebnem sektorju, s katero kršijo svoje dolžnosti, ki izhajajo iz statusa javnih uslužbencev, uslužbencev v zasebnem sektorju, neodvisnih agencij in drugih razmerij te vrste, in je usmerjena v pridobivanje kakršnihkoli nezasluženih koristi zase in

13

za druge". Nekoliko širše je interpretirana v Zakonu o preprečevanju korupcije (ZPKor) v Sloveniji, kjer je pojmovana kot »vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega« (Uradni list RS, 2004, str. 200).

2.2 Posledice korupcije Posledice korupcije so daljnosežne, državno, družbeno, celo globalno, saj korupcija zmanjšuje gospodarsko rast, povečuje revščino, znižuje kakovost storitev, izčrpava javne vire in posledično spodkopava verodostojnost politike, vpliva na procese odločanja, ter destabilizira demokratične sisteme. Zaradi korupcije so države ekonomsko manj učinkovite ali celo neučinkovite ter posledično tudi bolj razsipne. Kaže se neinovativnost, neznanje in nekvaliteta. Kot ugotavlja Tratnik, sta procesa demokratizacije in razvoja tržne ekonomije bistveno počasnejša, hkrati pa se tudi večajo razlike med bogatimi in revnimi. Posledic korupcije je veliko, zato bom v naslednjih točkah izpostavil le najpomembnejše (Tratnik v Dobovšek 2005, str. 48-49): - Ekonomska neučinkovitost in razsipništvo Sredstva, pridobljena na podlagi dejanj korupcije, se običajno ne vlagajo v investicije, ki predstavljajo temelj ekonomskega, tehnološkega, znanstvenega in socialnega napredka, temveč se prelijejo v potrošnjo luksuznih dobrin ali na tuje bančne račune. S prenosi kapitala v tujino finančna sredstva neposredno uhajajo iz domače ekonomije. Korupcija tako siromaši nacionalno gospodarstvo in onemogoča družbeni razvoj. - Neučinkovitost, neinovativnost, neznanje in nekvaliteta Korupcija povzroča neučinkovitost, neinovativnost, neznanje in nekvaliteto. Zaradi koristi posameznikov se ne sklepajo pogodbe z najugodnejšimi ponudniki. Ker so stroški podkupnin zajeti v končno ceno proizvedenih dobrin, se splošna kupna moč prebivalstva manjša, kar povratno vpliva na strukturo in obseg proizvodnje. Na ta način korupcija neposredno znižuje splošni življenjski standard prebivalcev. Korupcija ogroža zaupanje prebivalstva v demokratične procese in prednosti tržne ekonomije. V skorumpiranem okolju se kapital in znanje postopno usmerjata v družbeno povsem neproduktivna področja. Sredstva, ki bi lahko bila vložena v družbeno – ekonomski razvoj, se v veliki meri pretopijo v velike izdatke za zaščito in varovanje skorumpiranih elit. To pa poleg splošnega ekonomskega in družbenega nazadovanja vodi do postopne oslabitve demokratičnih institucij.

14

- Zaviranje procesov demokratizacije in razvoja tržne ekonomije Korupcija lahko v določenih primerih povsem zavre procese demokratizacije in razvoja tržne ekonomije ter izredno negativno vpliva na stališča državljanov do tržne ekonomije. Tako lahko delno ali v celoti razvrednoti temeljno zaupanje državljanov v obstoj družbene pravičnosti in enakosti pred zakonom, ter zmanjša zaupanje v državo in politično stabilnost. Pri ljudeh se prične pojavljati koruptno razmišljanje in takšno mišljenje se prenaša na celoten državni aparat, pri čemer se spodkopavajo standardi profesionalnega vedenja ob tem pa se pojavljajo vprašanja o smiselnosti morale in posledica je miselnost, da vsak sebi predstavlja merilo moralnosti. - Večanje razlik med bogatimi in revnimi, višja stopnja revščine Zaradi koruptne miselnosti se lahko med ljudmi pojavijo dvomi v demokracijo kot model učinkovite družbene ureditve. Pričnejo se pojavljati velike razlike med bogatimi in revnimi. Revščina narašča. Zmanjšujejo se možnosti za zaposlovanje, predvsem tistih iz nižjih slojev. Zaradi korupcije se lahko zmanjša kvaliteta življenjskega okolja, oziroma življenja samega, saj se prenehajo upoštevati določeni standardi oziroma predpisi, ki ščitijo življenjsko okolje. - Gospodarska rast, tuje in domače investicije Negativen vpliv korupcije na razmerje med investicijami in bruto domačim proizvodom (BDP) je v svojih raziskavah z regresijo dokazal Mauro (1995), kar pomeni, da visoka stopnja korupcije v državi znižuje oziroma zavira investicije v državi (Tanzi & Davoodi, 2000, str. 10). Posledično sta rast in uveljavljanje srednjih in malih podjetij na nacionalni ravni otežena. Korupcija manj prizadene uveljavljena in velika podjetja, ker imajo le-ta zadostne finančne vire za pokrivanje takšnih stroškov. Tako taki izdatki zmanjšujejo možne domače investicije pod maksimalno raven, torej korupcija posredno spet zmanjšuje gospodarsko rast države. - Javne investicije in infrastruktura Tudi državne investicije lahko vplivajo na korupcijo v državi in njeno gospodarsko rast. Z velikimi izdatki države za projekte javnega sektorja se spodbuja korupcija uradnikov, ki te projekte izberejo in odobrijo. Provizija uslužbencev je ponavadi le druga beseda za podkupovanje s strani določenega podjetja. Le-ta v primeru pridobitve posla nadomestijo izplačan denar na več načinov. Lahko se to pozna na kakovosti del, uporabljenih materialih slabše kakovosti ali drugih lastnostih. Tako država dobi na koncu projekt, za katerega je plačala več kot je bilo dogovorjeno ali pa projekt slabe kakovosti, v vsakem primeru pa projekt z nižjo stopnjo produktivnosti, kar posredno spet vpliva na gospodarsko rast države. Prav veliki državni projekti gradnje cest, jezov in naftovodov so zaščitni znak tranzicijskih držav, ki s svojimi dejanji odpirajo možnosti korupciji v gospodarstvu države (Tanzi & Davoodi, 2000, str. 12). Nerazvitost infrastrukture in javnih storitev predstavlja velik problem in oviro za gospodarski razvoj države. Visoka stopnja korupcije pa ta problem samo še poglablja na več načinov. Pred tem tranzicijske države niso imune,

15

čeprav imajo nekatere dobro razvit in delujoč sistem javnih storitev. Korupcija lahko pripelje do namernega opuščanja vzdrževalnih del in servisiranja, kar pripelje do izkoriščenosti teh objektov, ki ni optimalna. Gre pa za zaslužek in pogodbe tistih ljudi, ki bi s tem kaj pridobili. Tako pa posredno spet pride do večjih stroškov države in s tem manjše gospodarske rasti. Pri javnih storitvah je zaradi korupcije stvar podobna in povezana s kvaliteto infrastrukture. S slabo infrastrukturo je prizadeta tudi kvaliteta javnega sektorja storitev. To pa prizadene najbolj revne sloje, ki nimajo denarja za podkupnine za kvalitetne storitve (Tanzi & Davoodi, 2000, str. 12). - Druge posledice korupcije v družbi Korupcija razkraja temeljno zaupanje v obstoj družbene pravičnosti in enakosti pred zakoni. Razširja koruptno mentaliteto na ves upravni aparat, kar pomeni, da spodkopava standarde profesionalnega vedenja in dobre uprave (pojavijo se vprašanja o smiselnosti morale, prevlada filozofija, da je vsakdo sam sebi merilo moralnosti ipd.) s tem pa razširja koruptno mentaliteto tudi na vse državljane. Povečuje družbene razlike med bogatimi in revnimi in vpliva na razraščanje revščine, ter povečuje socialno negotovost velike večine prebivalstva. Posledično povečuje možnost pojava socialnih nemirov, terorizma in dramatičnih političnih preobratov. Zmanjšuje pa kvaliteto življenjskega okolja in življenja samega (npr. ekološke posledice zaradi nespoštovanja predpisov, prekomernega onesnaževanja ipd.) ter splošni standard prebivalstva, saj morajo ti za manj dobrin in manj kvalitetno blago plačevati več kot državljani v drugih državah (Tratnik & Volasko, 1999, str. 41). - Posledice korupcije v politiki V politiki se korupcije poslužujejo tisti, ki jih privlači osebna in ne splošna korist. To povzroča ogorčenje in jezo prebivalcev in posledično uničuje njihovo zaupanje v institucije in samo državo. Korupcija direktno uničuje demokracijo, ker pretrga vez zaupanja med prebivalci oz. državljani in politično elito, ki državo vodi (Šimac, 2004, str. 11). V novih »tranzicijskih državah demokracijah« je korupcija večinoma podedovana od starega režima, ki je ustvarjal klientelizem, ki je bil vpet globoko v organizacijo države in družbe.

2.3 Prisotnost korupcije v Sloveniji in v Estoniji Korupcija je pojav, ki ga je težko odkriti, kaj šele meriti njegovo pojavnost v družbi. Dobovšek (2000, str. 1074) pravi, da je korupcijske mreže težko odkriti, ker ni žrtve v klasičnem pomenu. Čeprav se lahko zdi statistika o obsodbah v zvezi s korupcijo edino trdno in zanesljivo »resnično« zagotovilo o obstoju korupcije, pa se iz veliko razlogov nobena resna analiza ne more zanašati nanjo pri merjenju razširjenosti korupcije v določeni državi in tudi ne more iz na primer večjega števila obsodb zaradi podkupovanja sklepati na to, da je korupcija zelo razširjena (Open Society Institute, 2002, str. 22). Eden od poglavitnih virov dokazov o obstoju korupcije so zaznave in izkušnje, pri čemer so

16

raziskave javnega mnenja še naprej na tem področju najbolj razširjene. Ključni problem v zvezi s takšnimi kazalci je, da merijo zaznavo korupcije, ne pa korupcije same in da je vprašljivo, ali jih lahko uporabimo kot zanesljive kazalce dejanske korupcije (Open Society Institute, 2002, str. 22-23). Kako kakovostna so različna raziskovanja korupcije je odvisno predvsem od dostopnosti podatkov. Veliko raziskav in študij je pomanjkljivih zaradi pomanjkanja podatkov. Kljub temu so raziskave o pojavnosti korupcije pomembne in potrebne, saj nam pomagajo pri razumevanju korupcije in odkrivanju vzrokov za njen nastanek. V svetu obstaja več pokazateljev in metod merjenja korupcije, najbolj znan je indeks zaznavnosti korupcije (Corruption Perceptions Index, CPI), ki ga je nevladna organizacija Transparency International prvič predstavila leta 1995 in ga od tedaj redno objavlja vsako leto. Indeks temelji na zaznavah korupcije tujih poslovnežev, analitikov, akademikov in splošne javnosti. Sestavljen je iz trinajstih različnih anket in raziskav, ki jih je izvedlo deset neodvisnih institucij med gospodarstveniki, javnostjo in analitiki po posameznih državah. Anketiranci odgovarjajo na vprašanja, kako občutijo in zaznajo korupcijo v državah, v katerih poslujejo. Vsi viri podatkov merijo celotno razširjenost korupcije (pogostost in/ali vrednost podkupnin) v javnem in političnem sektorju in vsi ti viri določajo razvrstitev države na lestvici. Leta 2009 so na seznam uvrstili 180 držav.

Tabela 2: Stopnja korupcije v izbranih tranzicijskih državah za leto 2009

Mesto Država Rezultat CPI 2009 Število Raziskav 1 Nova Zelandija 9,4 6 2 Danska 9,3 6 3 Singapur 9,2 9 27 Estonija 6,6 8 27 Slovenija 6,6 8 46 Madžarska 5,1 8 49 Poljska 5,0 8 52 Češka 4,9 8 52 Litva 4,9 8 56 Latvija 4,5 6 56 Slovaška 4,5 8 66 Hrvaška 4,1 8 66 Gruzija 4,1 7 69 Črna gora 3,9 5 71 Bolgarija 3,8 8 71 Makedonija 3,8 6 71 Romunija 3,8 8

se nadaljuje

17

nadaljevanje Mesto Država Rezultat CPI 2009 Število Raziskav

83 Srbija 3,5 6 89 Moldavija 3,3 6 95 Albanija 3,2 6 99 Bosna in Hercegovina 3,0 7 120 Armenija 2,7 7 120 Kazahstan 2,7 7 139 Belorusija 2,4 4 143 Azerbajdžan 2,3 7 146 Rusija 2,2 8 146 Ukrajina 2,2 8 174 Uzbekistan 1,7 6 179 Afganistan 1,3 4 180 Somalija 1,1 3

Vir: Transparency International: Corruption Perceptions Index 2009, 2009.

Kot prikazuje tabela 2, sta Slovenija in Estonija po ravni korupcije podobni južnoevropskim članicam EU, Portugalski, Španiji in Grčiji, večkrat jih celo presegata. Na lestvici CPI 2009 dosegata 27. mesto, kar je razmeroma visoko mesto v primerjavi z ostalimi tranzicijskimi državami. Kot je razvidno iz tabele stopnja korupcije za leto 2009 med tranzicijskimi državami variira v razponu od vrednosti 1,3 pri Afganistanu do 6,6 pri Sloveniji. V skladu z ocenjevanjem, kot ga vrednoti Transparency International, pomeni da ima Slovenija med izbranimi državami najnižjo stopnjo korupcije, Afganistan pa najvišjo. Po osamosvojitvi Slovenije, torej po letu 1990, je prišlo do prehoda na drugačen družbenopolitičen in gospodarski sistem, s tem pa tudi do prerazdelitve politične in gospodarske moči. In prav obdobje tranzicije je bilo idealno za zlorabljanje najrazličnejših priložnosti za bogatenje in za izkoriščanje moči, oblasti in prednosti (Pečar, 1996). Tranzicija ponavadi pomeni čas nestabilnosti, velikih tveganj, inflacije in nizkega standarda za večino ljudi, med katerimi prevladuje občutek negotovosti, zato posamezniki ob priložnostih za lastno obogatitev kaj hitro pozabijo na moralo in etična načela (Glavič, 1999). Vsekakor je ena najbolj negativnih strani tranzicije splošno izginjanje vrednot in občutka za to, kaj je prav in kaj ne (Kranjc, 2000, str. 306). Seveda je korupcija v Sloveniji obstajala že v prejšnjem političnem sistemu. S premikom k demokratičnemu večstrankarskemu sistemu ter tržnemu gospodarstvu so se spremenile oblike korupcije. Nekatere oblike korupcije, ki so obstajale v prejšnjem režimu, so izginile. Pojavila se je korupcija v zvezi z državnim urejanjem tržnega gospodarstva, to je v zvezi z izdajanjem različnih dovoljenj, davčnih olajšav (Zgaga, 1999). Povečale so se možnosti, da državni uradniki prekrijejo svoja koruptivna dejanja, saj se je zmanjšala raven policijskega

18

in drugega nadzora nad družbo. Več je tudi korupcije, povezane z delovanjem političnih strank. Prej, ko je bila na oblasti ena stranka, ni imela potrebe po nezakonitem pridobivanju sredstev, saj je občuten delež prispevala država. Sedaj je strank več, stroški volilnih kampanj visoki, naraščajo tudi apetiti političnih strank po večjem številu glasov volivcev. Posledica so razna nezakonita dejanja v zvezi s pridobivanjem sponzorjev, korupcija, tudi izsiljevanja (Zgaga, 1999). Koruptivna ravnanja v Sloveniji so pogojevali tudi proces privatizacije in lastninjenja mimo zakonov, nelegalnost prenašanja premoženja, opuščanje preverjanja izvorov lastnine, oviranja nadzornih funkcij, neizpeljana davčna reforma, razširjanje socialne nepravičnosti, nepravilnosti v delovanju privatizacijskih, razvojnih, investicijskih in drugih skladov, načrtovani stečaji podjetij, ustanavljanje vzporednih podjetij, nenadzorovano odtekanje slovenskega kapitala na tuje ter drugi nezakoniti in neetični pojavi, ki običajno spremljajo tranzicijo (Pečar, 1996). Tisti, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in zatiranjem korupcije, so si enotnega mnenja, da Slovenija velja za dokaj nekorumpirano državo, čeprav zanemarljivo število kazenskih ovadb s tega področja še zdaleč ne kaže realnega stanja. Osnovna težava Slovenije je ravno v tem, da ne vemo, v kolikšnem obsegu se je korupcija pri nas razrasla. Samo policijski podatki ne zadoščajo za prikaz dejanskega stanja, treba je izvesti vrsto drugih raziskav. Razlika med uradno ugotovljeno korupcijo in njenim zaznavanjem na strani državljanov je namreč izredno velika. Vsekakor je ni tako malo kot jo prikazujejo uradne statistike, predvsem organov odkrivanja in organov pregona, niti ne tako veliko kot nanjo kažejo javno mnenjske raziskave. Odgovor na vprašanje, koliko korupcije je v Sloveniji, je torej nekje vmes. Po oceni mednarodnih organizacij smo med najboljšimi tranzicijskimi državami in dosti boljši od nekaterih članic EU, na primer Italije in Grčije (Komisija za preprečevanje korupcije, 2010). Estonija ostaja eno najbolj odprtih in najbolj konkurenčnih gospodarstev na svetu. Po raziskavah Transparency international je bila do leta 2007 najmanj korumpirana država v regiji, sedaj pa je izenačena s Slovenijo. Estonija je naredila zelo velik napredek v zadnjih petnajstih letih v tranziciji in je med najbolj razvitimi novimi članicami EU. Za razliko od Rusije je ubrala mnogo »čistejšo« pot postsovjetskega razvoja, za katero je v veliki meri zaslužno sodelovanje s Finsko in Švedsko. Vpliv se je zlasti čutil na področju računovodstva in standardov menedžmenta. Za to Dobovšek (2008) navaja dva glavna razloga. Prvi je ta, da so v veliki meri industrijski obrati v času privatizacije prešli v roke tujim (večinoma nordijskim) entitetam. Prihod zahodnih menedžerjev in njihovih računovodskih metod je pomagal velikim podjetjem, da so hitro osvojila zahodne standarde, ne da bi se soočile z najšokantnejšimi oblikami korupcije, ki so se pojavile v mnogih ostalih bližnjih državah v času tranzicije. Drugi vzrok pa je, da so propadajoče industrije zaradi izgube varnih vzhodnih trgov, kmalu nadomestile nove panoge, kot so informacijska in telekomunikacijska industrija, storitve, bančništvo in naftno prevozništvo. Večina najbogatejših ljudi v državi prihaja ravno iz teh panog (Dobovšek, 2008, str. 101-102).

19

V Estoniji so se sicer zgodili nekateri sumljivi posli, ki so v času privatizacije omogočili obogatitev nekaterih posameznikov. Na primer bivši župan Talina in notranji minister Robert Lepkison je bil obtožen nelegalnih aktivnosti in poneverb za čas, ko je vodil železarno Aventek, a je bil zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Obtožen je bil tudi za tista dejanja, ki spadajo na področje klasične korupcije, ne pa za tisto področje, ki ga imenujemo »prevzem države«. Očitno je, da je vpliv estonskih bogatašev na gospodarstvo bolj podoben vplivu bogatašev v vzhodnih državah, kot pa v drugih postkomunističnih državah (Huang, 2002, str. 3-4). Seveda pa to ne pomeni, da je Estonija, kakor tudi razvite zahodne države, imuna za pojav korupcije, ki ga imenujemo »prevzem države« (Dobovšek, 2008, str. 101-102). Pri merjenju korupcije sta torej Slovenija in Estonija v primerljivem položaju, kar pa ne velja za drugi negativni pojav tranzicije, za tajkune. V tem primeru so razlike med državama precejšnje, kar pojasnjujem v naslednjem poglavju.

3 TAJKUNI Spremljajoči in negativni pojav tranzicije je tudi vzpon tajkunov, ki so izkoristili sicer legalne, manj pa legitimne postopke in prišli do velikega bogastva. V tranzicijskih državah tajkun pomeni osebo, ki bogati s pomočjo političnega omejevanja konkurence, naveze z državnimi, tudi političnimi, elitami, precenjenih javnih naročil in netransparentne privatizacije (Libertarec, 2007). Predvsem slednje je bila odlična priložnost za nekatere največje tajkune pri nas. Na zahodu ima beseda tajkun drugačen pomen. Je izpeljanka iz besede shogun, veliki gospod, in pomeni uspešnega poslovneža oziroma magnata, ki v družbi uživa velik ugled in jo spreminja na bolje (Libertarec, 2007). Gre za novejšo oznako, ki označuje zelo premožne poslovneže, ki so si v času političnih in družbenih sprememb pridobili bogastvo in pomemben politični vpliv. Do svojega bogastva so tajkuni prišli na račun manj privilegiranih ljudi s podkupovanjem politikov, kar jim je poleg bogastva prineslo velik vpliv na nacionalno politiko (Dakič, 2007). Taki gospodarstveniki se povezujejo s spornimi posli, ki so nepregledni.

3.1 Tajkuni v Estoniji in Sloveniji Estonija je ubrala čistejšo pot postsovjetskega razvoja, za katero je v veliki meri zaslužno sodelovanje s Finsko in Švedsko. Vpliv se je zlasti čutil na področju računovodstva in vodenja podjetij. Za to obstajata dva glavna razloga. Prvi je ta, da so veliki industrijski obrati v času privatizacije prešli v roke tujim (večinoma nordijskim) entitetam. Prihod zahodnih menendžerjev in njihovih računovodskih metod je pomagal velikim podjetjem, da so hitro osvojila zahodne standarde, ne da bi se soočile z najšokantnejšimi oblikami korupcije, ki so se pojavile v mnogih ostalih bližnjih državah v času tranzicije. Drugi vzrok

20

pa je, da so propadajoče industrije zaradi izgube varnih vzhodnih trgov, kmalu nadomestile nove panoge, kot so informacijska in telekomunikacijska industrija, storitve, bančništvo in naftno prevozništvo. Večina najbogatejših ljudi v državi prihaja ravno iz teh panog. Tudi naftni tajkuni so le redko direktno sodelovali s politiko in ta je imela minimalni vpliv na njihov položaj. Med letoma 1999 in 2001 so sicer naftne družbe prispevale največje donacije za politične stranke, ki pa so bile še vedno sorazmerno skromne. Tudi mogotci iz ostalih sektorjev so le minimalno povezani z politiko. Edino Jüri Mõis, nekdanji bankir, je zajadral v politiko in preživel dve kontraverzni leti kot notranji minister in župan Talina, za katerega se je kasneje govorilo, da je prijateljeval z mogočnim vodjo estonskega podzemlja Meelisom Laom. Estonski tajkuni so sicer, tako kot v večini držav, nacionalna problematika, zato je natančnejša analiza stanja na tem področju praktično nemogoča, saj so dostopni viri le v estonskem jeziku. Manj težav je z zbiranjem informacij o slovenskih tajkunih, čeprav so resnična dejstva pogosto ali večinoma ostala skrita, ostajajo pa domneve in predvidevanja, kako so tajkuni začeli in pogosto tudi končali svojo tajskunsko pot. V Sloveniji se beseda tajkun najpogosteje povezuje s procesom privatizacije, kjer prihaja do velikih oškodovanj družbenega premoženja in pogostega neupravičenega bogatenja posameznikov (Dakič, 2007). Vsesplošno poznana je postala šele, ko je bivši predsednik vlade, Janez Janša, začel z njo označevati direktorje nekaterih velikih slovenskih podjetij, ki naj bi do premoženja prišli na sporne načine. V letu 2009, ki je bilo v znamenju razprav o tajkunih in tajkunizaciji Slovenije, smo dobili številne opredelitve pojma tajkun. Vse druži skupna značilnost, da je tajkun menedžer, ki je v tranzicijskem procesu privatizacije na različne načine postal lastnik družbe, ki jo je upravljal. Notranji odkupi menedžerjev ob populistični podpori medijev in združene fronte keynesiancev, socialistov in nacionalistov so ustvarili nekaj močnih kapitalskih točk in omogočili prvotno akumulacijo kapitala v rokah nekaterih posameznikov (Pezdir, 2008, str. 138). V tranziciji so bili menedžerski ali tajkunski prevzemi družb izpeljani neposredno s klasičnim menedžerskim odkupom z ustanovitvijo prevzemnega podjetja (MBO) ali posredno prek lastniške verige povezanih oseb, kjer so bili v ospredju menedžerski prevzemi v neborznih podjetjih, predvsem prek menedžerskih prevzemov družb pooblaščenk iz procesa notranjega odkupa podjetij, in družb za upravljanje (DZU), ki so upravljale pooblaščene investicijske družbe (pid) (Hauser, 2009). Slovenija je bila priča velikemu valu pidovskih tajkunskih prevzemov v prvi polovici tega desetletja, ko so menedžerji kot lastniki družb za upravljanje po tekočem traku prevzemali pide oziroma iz njih preoblikovane finančne holdinge. Po mnenju namestnika odgovornega urednika Financ Uroša Urbasa za pojav »tajkunov« obstajajo trije razlogi, in sicer slovenski model privatizacije, dolgoletna pravna luknja in prvi dve leti vladnega sodelovanja s t.i. tajkuni (Šimac, 2008). Bernard Brščič iz Ekonomske fakultete vidi glavni problem slovenske tranzicije v neizvedeni reformi

21

sodstva, oziroma neizvedeni lustraciji znotraj sodstva. Po njegovem mnenju je prav nedelovanje državnih institucij pogoj za tovrstne akumulacije kapitala (Šimac, 2008). Bojan Dobovšek, predavatelj na Fakulteti za policijsko-varnostne vede meni, da bi svojo vlogo morale pri t.i. menedžerskih odkupih odigrati tudi banke, ki so dale kredite za odkupe, poleg njih pa tudi Agencija za trg vrednostnih papirjev in Urad za varstvo konkurence in nenazadnje preiskovalno novinarstvo, ki ga po njegovi oceni pri nas ni (Šimac, 2008). Ne gre torej le za niz interpretacij pojma, pač pa tudi za celo vrsto razlogov, zakaj je do tega prišlo in kaj je k temu prisostvovalo.

3.1.1 Menedžerski prevzemi in financiranje Slovenska tranzicija je s svojo postopnostjo in posebnostmi privatizacije, ki je vključevala uravnoteženo razmerje več skupin deležnikov, poskrbela za postopno lastniško konsolidacijo in koncentracijo kapitala. Financiranje gospodarstva je potekalo prek bank, finančni trgi pa so bili predvsem sredstvo za prerazdelitev premoženja. Privatizacijska zakonodaja in šibka finančna regulacija sta najprej naplavili pide in prvi krog poslovnih povzpetnikov, ki so bogateli na račun koncentracije certifikatov, prevzemov in preprodaj podjetij (Čeh, 2009). Drugi krog lastniških sprememb najdemo na začetku tega desetletja, temelji pa na prevzemnih operacijah večjih podjetij, navzkrižnem lastninjenju in menedžerskih odkupih. Okolje je bilo ugodno: gospodarska rast, krepitev kapitalskih trgov in rast razpoložljivih bančnih kreditov. Zdi se, kot da je ključno vlogo odigrala politika, ki je ob umiku države iz gospodarstva ponudila pretirano prijazno prevzemno zakonodajo in predvsem nezadostne regulatorje. Preprodaja državnega med politiko in poslovno oligarhijo je imela prosto pot. V modi so sedaj holdingi, ki se financirajo z denarnim tokom odvisnih in povezanih družb, v središču sprememb pa paleta uglednih poslovnežev in velikih podjetij (Čeh, 2009). Menedžerski prevzemi slovenskih podjetij trajajo že nekaj let, najmanj od leta 2001 dalje. Gre za t.i. tretjo fazo privatizacije, na katero so opozarjali že vse od začetka preobrazbe nekdanje družbene lastnine v zasebno, napovedovali pa so jo tudi nekateri ekonomisti. Danes ekonomisti pravijo, da je bila glavnina tovrstnih prevzemov v letu 2003, to je v času Ropove vlade. V vseh teh letih so posamezniki način prevzemanja dopolnjevali in pripeljali do stopnje, ki za podjetja dejansko ni več vzdržna (Kocjan, 2008). Inštrument, ki so ga izkoriščali vsi uspeli in propadli tajkuni, je lombardno posojilo, za zavarovanje katerega so ponudili vrednostne papirje, ki bi jih šele kupili. Posojila so vsi po vrsti dobivali brez težav, saj je šlo v vseh primerih za podjetja, vredna milijone evrov. Plačilo obresti so tajkuni prenesli v breme podjetij, in sicer iz dividend. Z rastjo delnic podjetja, se je avtomatično večal dobiček, in posojila so se praktično plačevala sama. Stranski produkt tega je izčrpavanje podjetij in onemogočen razvoj in investicije zaradi izplačevanja visokih dividend (Cekin.si, 2009).

22

Med prvimi se je načina, kako priti do večjega lastništva družbe, ki jo vodiš, domislila Nada Klemenčič, nekdanja predsednica uprave Zavarovalnice Triglav. V njenem primeru ni šlo za klasičen menedžerski odkup, saj je premoženje zavarovalnice preveliko, da bi se to sploh lahko zgodilo, ampak je to storila tako, da je kot fizična oseba pri Abanki najela posojilo, tega pa zavarovala z delnicami, ki jih je nameravala kupiti. Ko je to prišlo v javnost, se je sprožil val kritik. Vendar je Klemenčičeva posojilo najela kot fizična oseba, kar pomeni, da bi v primeru neuspeha zavarovalnice posojilo morala odplačati sama oziroma v skrajnem primeru s svojim premoženjem, kar pa je bilo težko verjetno (Kocjan, 2008). Menedžerji za njo so se domislili še nekaterih novih načinov. Med prvimi, po javno dostopnih podatkih, so to naredili v Iskri, kjer so vodilni ustanovili posebno gospodarsko družbo, ta pa je nato prevzemala posamezne Iskrine družbe v celoti ali le delno. Sistem prevzemov je izpopolnila ekipa vodilnih v kranjskem Merkurju, ki ga vodi Bine Kordež, in ob koncu leta 2007 objavila predvsem Merkurja. Tudi vodilni v Merkurju so ustanovili majhno gospodarsko družbo in prek nje izpeljali prevzem, vendar pa so podrobnosti, kako so zavarovali posojila pri bankah, ostale skrite (Kocjan, 2008). Pri prevzemu Pivovarne Laško je bil izdelan nekoliko drugačen sistem. Po javno dostopnih podatkih naj bi pivovarno prevzeli prek povezanih družb, t. i. parkirišč delnic. Tovrstne posle naj bi prav tako financirali s posojili bank, tudi nemških. V tem primeru ne moremo govoriti o klasičnem menedžerskem odkupu, kakršnega smo poznali od prej, ta naj bi namreč potekal prek povezanih družb, od katerih naj bi imele nekatere slamnate lastnike. Boško Šrot je ustanovil podjetje Atka Prima, preko njega pa za 16.000 evrov kupil podjetje Kolonel, ki je pred tem že oddalo prevzemno ponudbo za podjetje Center Naložbe, ki je postalo lastnik Infond Holdinga, ki je lastnik Pivovarne Laško. Ostre polemike o menedžerskih odkupih, kritike o prevzemni zakonodaji, ki naj bi omogočala neverjetne prevzeme, so vodile v prenovo zakonov o prevzemih in o bančništvu pa tudi o gospodarskih družbah. S sprejetjem novih zakonov je vlada napovedala vojno menedžerskim prevzemom, ki se financirajo s posojili na zastavljene, vendar še nepridobljene delnice ciljne družbe (Kocjan, 2008). Parlament je konec leta 2007 sprejel noveli dveh zakonov, s katerima naj bi uredili področje prevzemov in preprečili, da bi prevzemnik, ki ne razpolaga s svojim lastnim kapitalom ali z vrednostnimi papirji, izvedel prevzem, plačevanje dolga pa prevalil na ciljno družbo.

3.1.2 Največji tajkuni v Sloveniji Med največje tajkune pri nas uvrščamo Boška Šrota, ki je uspel s prevzemom Pivovarne Laško, Igorja Bavčarja z Istrabenzom, Bineta Kordeža z Merkurjem in pidovska tajkuna Igorja Laha in Darka Horvata.

23

Boško Šrot, Pivovarna Laško Tajkunski začetki boška Šrota segajo v leto 2005, ko je bil izbran za naslednika Toneta Turnška, dotedanjega generalnega direktorja Pivovarne Laško. Leta 2007 je revija Manager na četrto mesto lestvice najbogatejših Slovencev postavila Danijelo Rakovič, lastnico podjetja Kolonel z le enim poštnim nabiralnikom. Po številnih ugibanjih o pravem lastništvu so mediji razkrili, da se za slamnato lastnico skriva podjetje Atka Prima, katerega lastnika sta Boško Šrot in njegova žena Anica. Podjetje Atka-Prima je v letu 2006 za 16.000 evrov odkupilo podjetje Kolonel, ki je nekaj dni pred tem objavilo prevzem družbe Center Naložbe, poznejše največje lastnice Infond Holding in posledično Pivovarno Laško. V letu 2007 se je nadaljeval veliki vzpon pivovarskega barona. Infond holding in Pivovarna Laško sta kupila delnice od Zvon Ena Holdinga ter tako presegla četrtinski prag deleža v Mercatorju. V istem letu je Pivovarna Laško objavila prevzem Dela. Tik pred izbruhom finančne kriza je imela skupina Pivovarna Laško za 424 milijonov evrov obveznosti. V letnem poročilu Pivovarne Laško za leto 2008 je navedeno, da je skupina Pivovarne Laško v letu 2008 ustvarila 3,8 milijona evrov čistega dobička, kar je za več kot 94 odstotkov manj kot leta 2007. Na dan 31.3.2009 Skupina Pivovarna Laško izkazuje terjatev iz naslova danih dolgoročnih posojil povezanim družbam v vrednosti 10.500.000 evrov ter iz naslova danih kratkoročnih posojil v vrednosti 73.450.000 evrov, še navaja omenjeno poročilo. Poleti leta 2009 je z mesta generalnega direktorja Pivovarne Laško odstopil Boško Šrot, ki je prek svoje lastniške verige njen več kot petdesetodstotni lastnik. Svoj položaj je bil prisiljen zapustiti, ker banke upnice njegovemu sistemu niso bile več pripravljene reprogramirati posojil (Berlec, 2009). Boško Šrot je v štirih letih v svojo znamenito hobotnico napletel najmanj 12 podjetij, vrednih skoraj 2 milijardi evrov, kar je več kot četrtina državnega proračuna (24ur.com, 2009). Njegova prevzemna strategija je podjetja v njegovi mreži pahnila v astronomske dolgove, Pivovarna Laško z okoli 460 milijoni sredstev ima najetih 269 milijonov posojil, Pivovarna Union za skoraj 140 milijonov, najbolj globoko pa je zabredel Infond Holding, ki ima ob manj kot pol milijarde sredstvih kar 430 milijonov najetih posojil, večino kratkoročnih (24ur.com, 2009). Skupno Šrotova hobotnica bankam in upnikom dolguje skoraj milijardo evrov. Sicer je Šrot krizi navkljub poskrbel zase, saj je lastnik dobrih 40 odstotkov hobotnice in čeprav je preko tega dolžen okoli 430 milijonov evrov, njegov delež vseeno znaša okoli 830 milijonov evrov. Revizorji iz družbe BDO Revizija, ki so posle Boška Šrota pod drobnogled vzeli na podlagi sklepa, ki ga je avgusta 2009 sprejela skupščina Pivovarne Laško, so ugotovili, da posamezni posli Pivovarne Laško niso bili v zadostni meri vodeni v dobro odvisnih družb in s skrbnostjo poštenega in vestnega gospodarja (MMC RTV SLO, 2010). Njegove poslovne odločitve so koristile zgolj njemu samemu oziroma družbam, v katerih je imel lastniški delež. V odmevni kriminalistični preiskavi kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete je bila podana tudi kazenska ovadba na Vrhovno državno tožilstvo, s katero Šrotu grozi do 8 let zapora zaradi suma storitve več kaznivih dejanj pranja denarja zlorabe

24

položaja ali pravic in ponareditve ali uničenja poslovnih listin, v okviru katerih je nastala več 10 milijonov evrov velika premoženjska škoda. Igor Bavčar, Istrabenz Recept konsolidacije kapitala družbe Igorja Bavčarja je sicer podoben kot pri Bošku Šrotu, le da je Bavčar kapital Istrabenza začel obvladovati že kmalu po prihodu na mesto predsednika uprave Istrabenza, in sicer junija 2002. Leta 2004 je OMV izstopil iz lastništva Istrabenza, Istrabenz pa mu je prodal svojo naftno dejavnost, ki je poslovala z izgubo. Istočasno je krepil svoj vpliv v Drogi in Kolinski. Z združitvijo Droge in Kolinske je Istrabenz prišel do 55,6-odstotnega deleža. Novembra leta 2006 je družba FB Investicije prišla v last Poteze Netherlands in objavila prevzemno namero za Maksimo Holding. Maksima Holding je bil takrat z 19,92 odstotka kapitala drugi največji lastnik Istrabenza, Istrabenz pa 14,62-odstotni lastnik Maksime. Največji delež Maksime je bil v rokah Medaljona, menedžerske družbe Probanke, ki je tudi veljal le za skrbnika. Istrabenz je tri dni po objavi prevzemne namere sporočil, da je svoj delež v Maksimi Holdingu prodal - cena je bila nižja od takratne tržne na borzi (Lipnik & Matejčič, 2009). Konec oktobra 2007 je Poteza Naložbe prodala družbo FB Investicije, ki je le nekaj pred tem prevzela četrtinskega lastnika Istrabenza Maksimo Holding. Marca 2008 so Bavčarjeva Maksima Holding in še štiri družbe iz kroga Staneta Valanta NFD Holding podpisale prevzemni sporazum za Istrabenz. Nekaj dni za tem so Valantove družbe od Poteze Naložb odkupile četrtino Istrabenza. (Lipnik & Sovdat, 2009). V letu 2009 se Istrabenz zaradi padcev na borzi ni mogel več financirati svojih dolgov - skupina Istrabenz jih je imela za 950 milijonov evrov, od tega holdinška družba 550 milijonov evrov. Devetnajst bank upnic je Istrabenzu življenjsko dobo podaljševalo z začasnim odlogom za plačevanje posojil, a do izteka moratorija, soglasja niso našli, na koncu pa celo zahtevali odstavitev Igorja Bavčarja. V setu kriminalističnih preiskav je bil oktobra 2009 ovaden zaradi suma pranja denarja in zlorabe položaja, čeprav do pravega zaključka na koncu zopet ni prišlo. Kot poplačilo obveznosti do banke je novembra Banka Celje Maksimi Holding unovčila zastavljene delnice Intereurope in Telekoma. Nova ljubljanska banka (NLB) je predzadnji dan leta 2009 Maksimi Holdingu zaplenila 198 tisoč delnic Istrabenza ali 3,8 odstotka celotnega kapitala. Delež Maksime Holdinga, ki jo prek družbe FB Investicije obvladoval Igor Bavčar, je tako upadel na dobrih 22 odstotkov. Igor Bavčar sedaj ne sme razpolagati z 98-odstotnim deležem FB Investicij, vrhom lastniške verige do 22 odstotkov Istrabenza. Frankfurtska banka LHB je Maksimi Holdingu, ki jo je prek "zaplombiranih" FB Investicij obvladoval nekdanji predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, zasegla 482.257 delnic ali 9,3 odstotka Istrabenza. Delnice so končale pri matični banki, NLB je slednje odkupila prek 3,38 milijona evrov vrednega posla na borzi, kjer je za delnico plačala sedem evrov (Lipnik & Matejčič, 2009). Ljubljansko okrožno sodišče je v maju 2010 tudi potrdilo prisilno poravnavo Maksime Holding, pri čemer je upnikom priznalo 55 odstotkov terjatev, na katere bo dolžnik plačal še obresti (Delo.si, 2010).

25

Kriminalisti Boška Šrota in Igorja Bavčarja skoraj vedno obravnavajo v paketu, saj so bile praktično vse preiskave izvedene sočasno. Kriminalisti posebne delovne skupine sektorja za gospodarsko kriminaliteto na Generalni policijski upravi so zaključili tri preiskave, povezane s financiranjem spodletelih menedžerskih odkupov v Istrabenzu in Pivovarni Laško in podali kazenske ovadbe zoper večje število fizičnih oseb, med drugim tudi zoper nekdanja prva moža obeh družb, Igorja Bavčarja in Boška Šrota (Cirman, 2010). Po oceni Generalne policijske uprave naj bi skupna premoženjska škoda znašala najmanj 135 milijonov evrov, javno pa so posredno tudi potrdili, da je Bavčar denar za zaključno fazo odkupa slabe četrtine Istrabenza pridobil z verigo transakcij z delnicami te družbe, ki jih je Pivovarna Laško prodala blejski Sportini, ta pa podjetjem iz kroga Bavčarjevih sodelavcev (Cirman, 2010). Bine Kordež, Merkur Menedžerski odkup Merkurja v nasprotju z drugimi medijsko izpostavljenimi menedžerskimi odkupi ni bil v znamenju nepregledne prodaje državnega premoženja in prenizke prevzemne cene, kar so sicer prevladujoče značilnosti našega tranzicijskega kapitalizma. Državna sklada Kapitalska družba (KAD) in Odškodninska družba (SOD) sta decembra 2006 pri prodaji 24,3-odstotnega deleža v Merkurju izvedla dražbo, ki je zagotavljala preglednost prodaje državnega premoženja, enakopravno obravnavo kupcev in na koncu privedla do visoke državne kupnine, saj je prodajna cena za delnico presegala izhodiščno ceno za 39 odstotkov (Kovač, 2010). Primer Merkurja šteje za največji in najdražji menedžerski odkup v tranzicijski Sloveniji, ki so ga banke po doslej javno znanih podatkih financirale s približno 350 milijoni evrov posojil. Začetki Bineta Kordeža segajo v leto 1998, ko ga je nadzorni svet prvič imenoval za predsednika uprave - generalnega direktorja. Oktobra leta 2007 je 67 vodilnih menedžerjev pričelo s prevzemom Merkurja. Prevzem se je začel s pomočjo Engrotuša, ki je na dražbi kupil 24,32 – odstotni delež Kada in Soda, poleti je ta pristal pri Merfinu, družbi, ki jo je ustanovilo 67 vodilnih Merkurjevih menedžerjev, da bi preko nje pridobivalo delnice Merkurja. V Merfinu je imel Kordež več kot 31-odstotni delež. Merfin je konec oktobra 2007 objavil prevzem Merkurja skupaj z Banko Koper, Savo, Interfin Naložbami in družbo Euro-Veneto. Nosilec konzorcija je bil Merfin, ki je tudi zagotovil sredstva za odkup in odkupil preostale delnice v okviru prevzemne ponudbe. Že pred objavo ponudbe so imeli 78,50 odstotka kapitala Merkurja (Bertoncelj, 2007). tako je bil menedžerski prevzem Merkurja tudi formalno zaključen. Konzorciju je med prevzemno ponudbo uspelo pridobiti dodatnih 19,94 odstotka delnic, tako da je postal lastnik kar 98,44 odstotka delnic družbe (Delo.si, 2007). Merfin je po končanem prevzemu vstopil v skupino Merkur, s čimer so tudi njegovi dolgovi posredno prešli na skupino. Kordež se je zadolžil in dolg prenesel na Merkur, zadolžitev podjetja pa je ostala znotraj običajnih okvirov trgovskih družb (Lipnik & Sovdat, 2007).

26

Bine Kordež je v februarju 2010 začel z intenzivnim iskanjem investitorjev, ki bi od menedžerjev odkupili celoten Merkur. S prodajo Merkurja bi se sicer končal tudi najdražji menedžerski prevzem v Sloveniji, vreden več kot pol milijarde evrov (Polanič, 2010). Težave pri iskanju kupca povzroča vsesplošna gospodarska kriza ter posledični padec poslovanja – v letu 2009 so se prihodki Skupine Merkur znižali za okoli 300 milijonov, na 950 milijonov evrov – znižanje cen nepremičnin, prezadolženost in nejasnost glede finančnega položaja družbe med investitorji (Polanič, 2010). Mercator in Merfin sta v začetku maja 2010 podpisala pismo o nameri za strateško povezavo, s čemer so se tudi uradno začela pogajanja o prodaji Merkurja v 100-odstotno lastništvo Mercatorja, ene od treh divizij Skupine Merkur Group (Gole, 2010). Po neuradnih informacijah se bo moral Bine Kordež začeti pogovarjati tudi o prodaji Big Banga, med možnimi kupci pa se omenjata nemška veriga Media Markt in avstrijski Saturn (Cirman & Polanič, 2010). Pidovska tajkuna Igor Lah in Darko Horvat Proces lastniške koncentracije pidov v rokah njihovih uprav (DZU) se je začel kmalu po letu 1994, ko je bil pod tedanjo vladajočo koalicijo LDS sprejet zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU). Pidovska zakonodaja je imela že v izhodišču tri velike zakonske luknje, ki so upravam pidov omogočale lastniški nadzor nad pidi (Kovač, 2009): 1. Po ZISDU so lahko uprave pidov kupovale delnice pidov z izdatno provizijo v višini

odstotka povprečne čiste letne vrednosti sredstev pidov, ki jo je uspelo zakonodajalcu znižati šele leta 1999 po razsodbi ustavnega sodišča.

2. Lastništvo upravljavcev pidov v samem pidu ni smelo preseči pet odstotkov osnovnega

kapitala pida (58. člen ZISDU), vendar zakonska določba ni imela sankcije, kar je upravam pidov omogočilo, da so lahko neomejeno povečale lastništvo v pidih.

3. Družbe za upravljanje so lahko brez omejitev zbirale pooblastila za glasovanje na

skupščini pidov, kar je upravam pidov dodatno omogočilo, da so prek glasovanja na skupščinah obvladovale pide v svojo korist in škodo preostalih (malih) pidovskih delničarjev.

Najbolj razvpit pidovski tajkun je Igor Lah, ki je svoj pidovski imperij zgradil že v drugi polovici prejšnjega in prvi polovici tega desetletja. Do premoženja je prišel s privatizacijskimi certifikati, njegovo poslovno pot pa zaznamujejo nenavadne transakcije, izrivanje malih delničarjev in selitev premoženja iz enega v drugo podjetje ter na koncu v davčne oaze (Manager, 2010). Ena od glavnih Lahovih značilnosti je bilo odpiranje, zapiranje, združevanje in razdruževanje številnih družb, kjer sta pomembno vlogo odigrali Lahovi družbi Megafin in z njo povezana družba Megainvest, ki sta leta 1996 nastali iz dela premoženja pidov Kompas (Kovač, 2009). Lah je bil leta 1994 soustanovitelj in direktor Divide, družbe za upravljanje pidov, ki je upravljala pide Kompas. Leta 1997 je

27

Lahova Divida izgubila licenco za upravljanje pidov zaradi domnevnega oškodovanja malih delničarjev, ko sta Dividina pida leta 1996 sodelovala v sporni preprodaji Mercatorjevih delnic. Sojenje Lahu se ni končalo niti do danes, saj je bil Lah leta 2007 najprej oproščen, nato je višje sodišče zadevo vrnilo v vnovično odločanje okrožnemu sodišču, to pa še vedno ni odločilo (Manager, 2009). Revija Manager je v novembrski številki 2009 Darka Horvata opisala kot osebo, "ki velja za pidovskega tajkuna in je bil pogosto tarča kritik zaradi izigravanja zakonodaje in izčrpavanja podjetij". Horvat je Aktivo DZU ustanovil v okviru svoje družbe Aktiva, ki je pozneje prerasla v Aktivo Group. Horvat je bil direktor Aktive DZU, ki je upravljala pide Aktiva Avant, Atena in Nika, ki so se na prelomu tega desetletja preoblikovali v finančne holdinge in že leta 2004 večinoma končali v lasti Horvatove nizozemske družbe Aktiva Holdings. Po podatkih agencije za trg vrednostnih papirjev je bila glavnina lastniške konsolidacije Horvatovega pidovskega imperija izvedena med letoma 2001 in 2004: decembra 2001 je Aktiva Group prevzela holding Avant in Aktiva holding Invest Certius, nato je avgusta 2003 nizozemska krovna družba Aktiva Holdings prevzela Aktivo Invest, ta pa novembra 2003 Aktivo Avant. Avgusta 2004 je Aktiva Invest prevzela še Aktivo naložbe. (Kovač, 2009).

3.2 Umikanje države iz gospodarstva – priložnost za tajkune Tajkuni so akumulirali svoje bogastvo prav ob umikanju države iz gospodarstva. V nadaljevanju analiziram, kako sta se tega lotili obe državi. Ena od pomembnih nalog države je, da se mora lastniško umakniti iz gospodarstva s privatizacijo in umikanjem podpore neučinkovitim državnim podjetjem, hkrati pa mora vzpostavljati ustrezno poslovno okolje podjetij, s čimer povečuje možnost za razvoj stabilnega zasebnega sektorja. Hitrost in uspešnost umika države iz gospodarstva je tesno povezana tudi s pojavom tajkunov. Gre za obratnosorazmerno korelacijo, kar pomeni, da je uspešnejši umik države predstavljal težjo nalogo za tajkune. Pokazal bom, da je prav zaradi uspešnejšega umika Estonije iz gospodarstva ta država omogočila bistveno blažjo obliko tranzicijskih tajkunov kot smo jim bili in smo jim še priča v Sloveniji. Pezdir (2008, str. 37) definira dva kazalnika hitrosti umikanja države iz gospodarstva, in sicer rast deleža zasebnega sektorja v BDP in celotna državna pomoč v BDP. V nadaljevanju analiziram oba. Prvi kazalnik, ki pokaže na hitrost umikanja države iz gospodarstva je rast deleža zasebnega sektorja v BDP. Podatki na sliki 5 (glej spodaj) kažejo, da je Estonija uspešnejša od Slovenije saj je bil delež BDP, ustvarjen v zasebnem sektorju, v zadnjem opazovanem letu (2006) za 15 odstotnih točk višji v Estoniji. V povprečju je delež zasebnega sektorja v tranzicijskih državah presegel 75 odstotkov, kar kaže na to, da je bila

privatizacija v Sloveniji posledica gradualističnih preferenc po umikanju države iz gospodarstva. Večji delež države v gospodarstvu pomeni večjo možnost, da država s svojimi političnimi mehanizmi izriva tržne mehanizme ter s tem poveča možnost poslabšanja poslovnega okolja za nastajajoči zasebni sektor.

Slika 5: Rast deleža zasebnega sektorja v BDP v letih 1989-2006 (v odstotkih).

Vir: EBRD, 2009c.

Drugi kazalnik, ki kaže na hitrost in odločnost umikanja države iz gospodarstva, je kako hitro so tranzicijske države izločale državne subvencije iz tržnega mehanizma.

Tabela 3: Celotna državna pomoč (v odstotkih BDP)

Leto 2002 2003 2004 2005 2006 2007 Slovenija 0,49 0,65 0,95 0,81 0,83 0,56 Estonija 0,13 0,08 0,46 0,40 0,41 0,24

Vir: Europa: Portal Evropske unije, 2009.

Iz tabele 3 lahko vidimo, da je celotna državna pomoč v Sloveniji precej višja od tiste v Estoniji. Medtem, ko je delež BDP državne pomoči v Estoniji 0,24 odstotka je v Sloveniji ta delež kar 0,56 v zadnjem opazovanem letu. Ta indikator kaže na neposredno vpletanje

28

29

države Slovenije v tržni mehanizem in ščitenje določenih interesnih skupin. V Estoniji je delež celotne državne pomoči minimalen in je znašal 0,24 v zadnjem opazovanem letu (2007). Estonski umik iz gospodarstva je bil bistveno čistejši od slovenskega in morda smo prav zaradi tega dejstva v Sloveniji priča večjim in večjim tajkunskim zgodbam kot v Estoniji, ki to problematiko pozna v bistveno manjšem obsegu.

SKLEP Prehod iz centralnega planskega gospodarstva v tržno gospodarstvo je povsod po svetu potekalo drugače. Vsaka država je ubrala svojo pot in upala na najboljše rezultate in najhitrejše doseganje cilja. Gospodarska liberalizacija, privatizacija, oblikovanje finančnega sektorja in lažji pretok zasebnega kapitala je najbolj uspešne države vodila do makroekonomske stabilizacije. Med slednje sta ves čas tega procesa prehajanja spadali tudi Slovenija in Estonija, ki sta v Evropsko unijo vstopili v relativno dobrem ekonomskem položaju in se dovolj hitro bolj ali manj uspešno postavili ob bok starim članicam. Obe državi sta v svojih regijah veljali za najrazvitejši, kljub vsemu pa je potrebno priznati, da je Slovenija tranzicijo začela v izrazito boljšem položaju. Estonijo so namreč ob prehodu med režimoma pestile krizne gospodarske razmere, kar gre v veliki meri pripisati dediščini nekdanje Sovjetske zveze. Estonija si je v 20 letih tranzicije pridobila sloves ene najuspešnejših tranzicijskih zgodb, kar gre, poleg več kot očitno uspešni strategiji, pripisati tudi dejstvu, da je veliko lažje rasti z nižjim izhodiščem. Poleg vseh pozitivnih doprinosov prehoda v tržno gospodarstvo pa tranzicijo zasledujeta tudi dva negativna stranska pojava, in sicer korupcija in vzpon tajkunov, ki so znali izkoristiti razprodajo državnega premoženja in hitro ter izključno s tujim tveganjem prišli do bajnega bogastva. Zavedati se namreč moramo, da, kot ugotavlja Open Society Institute (2003, str. 41), demokratizacija in tržno gospodarstvo prav tako lahko ustvarjata korupcijo. Slovenija in Estonija sta po ravni korupcije podobni južnoevropskim članicam Evropske unije, med tranzicijskimi državami pa sodita v sam vrh. Obe sta v letu 2009 na lestvici CPI dosegli 27. mesto. Na splošno obe državi veljata za dokaj nekorumpirani, čeprav gre pričakovati precejšen razkorak med uradno ugotovljeno korupcijo in njenim zaznavanjem na strani državljanov. Estonija ostaja eno najbolj odprtih in najbolj konkurenčnih gospodarstev na svetu. Po raziskavah Transparency International je bila do leta 2007 najmanj korumpirana država v regiji, sedaj pa sta skupaj s Slovenijo na 27. mestu. Kljub temu, da se temu negativnemu pojavu ne more izogniti prav nobena država pa sta se Estonija in Slovenija na svoji tranzicijski poti uspeli izogniti posledicam korupcije v najhujših oblikah, in sicer ekonomski neučinkovitosti in razsipništvu, neučinkovitosti,

30

neinovativnosti, neznanju, zaviranju procesov demokratizacije in razvoja tržne ekonomije, večanju razlik med bogatimi in revnim ter višjo stopnjo revščine. Drugi negativni pojav tranzicije so tajkuni, ki bi jih najenostavneje označili kot menedžerje, ki so v tranzicijskem procesu privatizacije na različne načine postali lastniki družb, ki so jih upravljali. Slovenija se je v primerjavi z Estonijo v tem pogledu odrezala bistveno slabše, saj je bila priča velikemu valu pidovskih tajkunskih prevzemov v prvi polovici tega desetletja, ko so menedžerji kot lastniki družb za upravljanje po tekočem traku prevzemali pide oziroma iz njih preoblikovane finančne holdinge. Okolje je bilo ugodno: gospodarska rast, krepitev kapitalskih trgov in rast razpoložljivih bančnih kreditov. Pomembno vlogo pri vzponu tajkunov je odigrala tudi politika, ki je ob umiku države iz gospodarstva ponudila pretirano prijazno prevzemno zakonodajo in predvsem nezadostne regulatorje. Opaziti pa je kar nekaj premikov v pozitivno smer. Ostre polemike o menedžerskih odkupih, kritike o prevzemni zakonodaji, ki naj bi omogočala neverjetne prevzeme, so namreč vodile v prenovo zakonov o prevzemih in o bančništvu pa tudi o gospodarskih družbah, s čimer je vlada napovedala vojno menedžerskim prevzemom, ki se financirajo s posojili na zastavljene, vendar še nepridobljene delnice ciljne družbe. Parlament je konec leta 2007 sprejel noveli dveh zakonov, s katerima naj bi uredili področje prevzemov in preprečili, da bi prevzemnik, ki ne razpolaga s svojim lastnim kapitalom ali z vrednostnimi papirji, izvedel prevzem, plačevanje dolga pa prevalil na ciljno družbo. Estonijo so v tem pogledu reševale tuje entitete, v roke katerih so prišli veliki industrijski obrati. Zahodni menendžerji in njihove metode dela so pomagali velikim podjetjem, da so hitro osvojila zahodne standarde, ne da bi se soočile z najšokantnejšimi oblikami korupcije, ki so se pojavile v mnogih ostalih bližnjih državah v času tranzicije. Poleg tega pa so propadajoče industrije zaradi izgube varnih vzhodnih trgov kmalu nadomestile nove panoge, kot so informacijska in telekomunikacijska industrija, storitve, bančništvo in naftno prevozništvo. Celo naftni tajkuni so le redko direktno sodelovali s politiko in ta je imela minimalni vpliv na njihov položaj. Četudi ne moremo trditi, da tajkunov v Estoniji ni, se kljub vsemu pojavljajo v bistveno manjšem obsegu kot pri nas, tako številčnem kot po koncentraciji premoženja in okoriščanju na državni račun.

31

LITERATURA IN VIRI 1. 24ur.com (2009). V Pivovarni Laško ga ne bo več. 24ur.com. Najdeno 11. marca 2010

na spletnem naslovu http://24ur.com/novice/gospodarstvo/bo-srot-z-vrha-pivovarne-lasko-odsel-sam_comment_p3_a205.html?&page=3&p_all_items=205

2. Bertoncelj, M. (2007, 31. december). Menedžerske prevzeme 2007 je zaznamoval Bine Kordež. Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/200578/Mened%BEerske-prevzeme-2007-je-zaznamoval-Bine-Korde%BE

3. Brglez, A. (2008, 22. maj). Kdo je tajkun? Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/213566/Kdo-je-tajkun

4. Brlec, M. (2009, 6. avgust). Korenine tajkunstva. Demokracija. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=9713

5. Cekin.si (2009, 24. julij). Kako kupiti Pivovarno Laško? Cekin.si. Najdeno 2. marca 2010 na spletnem naslovu http://cekin.si/clanek//financni_trgi/kako-kupiti-pivovarno-lasko.html

6. Cirman, P. (2010, 12. maj). Preiskava Bavčarja, Šrota in pomagačev končana, škode za 135 milijonov. Poslovni.Dnevnik.si. Najdeno 13. maja 2010 na spletnem naslovu http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042359093

7. Cirman, P. & Polanič, P. (2010, 6. maj). Končuje se največji menedžerski prevzem: Kordež Mercatorju prodaja Merkur. Poslovni.Dnevnik.si. Najdeno 6. maja na spletnem naslovu http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042357341

8. Civilnopravna konvencija o korupciji. Uradni list RS MP št. 8/2003, str. 633. 9. Čeh, S. (2009, 25. maj). Tajkuni za milijon dolarjev. Delo. Najdeno 3. februarja 2010

na spletnem naslovu http://www.delo.si/clanek/81430 10. Dakič, L. (2007, 12. december). Bojan Šrot: »Ne razumem dobro izraza tajkun«.

Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/199144/Bojan_%A9rot_187_Ne_razumem_dobro_izraza_tajkun_171

11. Damjan, P. J., Jazbec, B., Polanec S. & Masten I. (2003). Ocena makroekonomskih učinkov vstopa v EU, GZS.

12. Delo.si (2007, 4. december). Kordeževim 64 odstotkov. Delo. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.delo.si/clanek/51305

13. Delo.si (2010, 14. maj). Potrdili prisilno poravnavo Maksime Holding. Delo. Najdeno 14. maja na spletnem naslovu http://www.delo.si/clanek/106343

14. Derleth, J. W. (2000). The Transition in Central and Eastern European Politics. New Jersey: Prantice Hall.

32

15. Derleth, J. W. (2000). The Transition in Central and Eastern European Politics. New Jersey: Prantice Hall.

16. Dobovšek, B. (2008). Korupcija v tranziciji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 17. Dobovšek, B. (2004). Korupcija in politika. Najdeno 2. februarja 2009 na spletni strani

http://www.kpk-rs.si/fileadmin/kpk.gov.si/pageuploads/pdf/publikacije/Posvet_korupcija_in_polirika/Zbornik.pdf

18. Dossier korupcija. Najdeno 11. novembra 2009 na spletnem naslovu http://www.dossierkorupcija.com

19. EBRD (1999): Transition report 1999. EBRD. Najdeno 11. decembra 2009 na spletni strani http://www.ebrd.com/pubs/econo/4050.htm

20. EBRD (2008). Transition Indicators Methodology. Najdeno 11. avgusta 2009 na http://www.ebrd.com/country/sector/econo/stats/timeth.htm

21. EBRD (2009a). Strategy for Estonia. EBRD. Najdeno 2. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.ebrd.com/about/strategy/country/estonia/strategy.pdf

22. EBRD (2009b). Transition Indicators, Economic statistics and forecasts, selected economic indicators. EBRD. Najdeno 10. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.ebrd.com/country/sector/econo/stats/index.htm

23. EBRD (2009c): Transition report 2009. EBRD. Najdeno 11. decembra 2009 na spletni strani http://www.ebrd.com/pubs/econo/tr09.htm

24. Europa (2009). Portal Evropske unije. Najdeno 17. decembra 2009 na spletnem naslovu http://europa.eu/

25. Eurostat (2009). State aid by type of aid - Total State aid. Najdeno 20. marca 2010 na spletnem naslovu http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&init=1&plugin=1&language=en&pcode=tsier100

26. Falke M. (2002, 1. februar). Community Interests: An Insolvency Objective in Transition Economies? Najdeno 3. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.euv-frankfurt o.de/de/forschung/institut/institut_fit/publikationen/2002/02-01-Falke.pdf

27. Freedomhouse (2009). Nations in Transit 2009. Najdeno 15. novembra 2009 na spletnem naslovu http://www.freedomhouse.org/uploads/nit/2009/Tables-WEB.pdf

28. Glavič, B. (1999, 1. oktober). Blišč in beda tranzicije. Dnevnik, str. 17. 29. Gole, N. (2010, 6. maj). Mercator namerava kupiti Merkur. Delo.si. Najdeno 6. maja na

spletnem naslovu http://www.delo.si/clanek/105554 30. Hauser, M. (2001). Tajkun ali shogun. Poslovni razgledi. Najdeno 3. februarja 2010 na

spletnem naslovu http://www.poslovni-razgledi.si/revija/2008/24/razglednica

33

31. Huang, M. (2002). Wannabe Oligarchs: Tycoons & Influence in the Baltic States. Conflict Studies Research Centre.

32. Iradian, G. (2007, julij). Rapid Growth in Transition Economies: Growth Accounting Approach. IMF Working Paper WP/07/164. Najdeno 23. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.imf.org/external/pubs/ft/wp/2007/wp07164.pdf

33. Jukić, M. (2006). Primerjava procesa tranzicije med Estonijo in Slovenijo (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede.

34. Kocjan, V. (2008). Menedžerski odkupi in tajkuni. Demokracija. Najdeno 3. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=1190

35. Komisije za preprečevanje korupcije. Najdeno 11. novembra 2009 na spletnem naslovu http://www.kpk-rs.si

36. Kovač, S. (2009, 23. december). Public enemy: Zmagovalci leta 2009 so pidovski tajkuni. Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/267070/Public-enemy-Zmagovalci-leta-2009-so-pidovski-tajkuni

37. Kovač, S. (2010, 18. januar): Public enemy: Skrivnost Kordeževega tajkunskega uspeha. Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/268943/Public-enemy-Skrivnost-Korde%BEevega-tajkunskega-uspeha

38. Kranjc, J. (2000). Korupcija in pravo. Javna uprava. 36 (3), str. 285–308. 39. Lipnik, K. & Matejčič K. (2009, 31. marec). Istrabenzovo premoženje za zdaj vredno

okoli pol milijarde evrov. Moje finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://mojefinance.finance.si/242624/Istrabenzovo-premo%BEenje-za-zdaj-vredno-okoli-pol-milijarde-evrov

40. Lipnik, K. & Sovdat P. (2009, 1. oktober). Slab dan za Bavčarja & Co. Finance. Najdeno 1. oktobra 2009 na spletnem naslovu http://www.finance.si/259271/Slab-dan-za-Bav%E8arja-&-Co

41. Lipnik, K. in Sovdat P. (2007, 4. oktober). In Koredežev Bine tajkun postane. Finance.si. Najdeno 23. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/192650

42. Lorber, L. (1999). Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije. Geografski zbornik. 39, 133-166.

43. Manager (2010, 3. november). Najbogatejši Slovenci – 2009. Manager. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://najbogatejsislovenci.finance.si/?go=gal&gallery=1605&galpic=2&galpicid

44. Marinič, B. (2009, 25. november). Kakšno je stanje korupcije v Sloveniji? Najdeno 17. decembra 2009 na spletnem naslovu http://www.sds.si/news/5331

34

45. Mauro, P. (1995). Corruption and Growth. The Quarterly Journal of Economics, Massachusetts. 110 (1995), 3, str. 681–712.

46. Mencinger, J. (2004). Transition to a National and Market Economy: A Gradualist Approach. Slovenia: From Yugoslavia to the European Union. Washington: The World Bank.

47. Mencinger, J. (2008). Tajkunizacija in nacionalni interes. Demokracija. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.mladina.si/tednik/200821/tajkunizacija_in_nacionalni_interes

48. MMC RTV SLO (2009, 23. julij). Boško Šrot: Od vzpona do odhoda. Najdeno 30. marca 2010 na spletnem naslovu http://rtvslovenija.si/gospodarstvo/bosko-srot-od-vzpona-do-odhoda/208290

49. MMC RTV SLO (2010, 26. april). Revizija: Šrotove odločitve so koristile Šrotu. Najdeno 30. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/revizija-srotove-odlocitve-so-koristile-srotu/225570

50. Open Society Institute (2002). Spremljanje pridruževanja EU: Korupcija in protikorupcijski ukrepi v Sloveniji. OSI/EU Accession Monitoring Program. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

51. Panagiotou, R.A. (2001). Estonia's success: prescription or legacy? Comunist and Post-Comunist Studies. 34, 261–277.

52. Pečar, J. (1996, 19. oktober). V Sloveniji je vse kupljivo. Delo, str. 23. 53. Pezdir, R. (2008, 17. november). Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov.

Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/229834/Slovenska-tranzicija-od-Kardelja-do-tajkunov

54. Pivovarna Laško d.d. (2009). Letno poročilo 2008. Pivovarna Laško d.d.. Najdeno 11. novembra 2009 na spletnem naslovu http://www.pivo-lasko.si/uploads/media/LETNO_POROCILO_2008.pdf

55. Polanič, M. (2010, 19 februar). Neuradno: Bine Kordež išče kupca za Merkur. Dnevnik.si. Najdeno 27. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042338850

56. Poslovni.dnevnik.si (2009, 24. julij). Desetletje Boška Šrota: od pivovarske vojne do kriminalistov. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042285993

57. Poslovni utrip (2009). Kdo je bil prvi tajkun na svetu? Najdeno 3. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.poslovni-utrip.si/?p=2381

58. Pezdir, R. (2004). Strukturni dejavniki določanja ravnotežnega deviznega tečaja tranzicijskih držav na poti v ERM2 (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

35

59. Ratso, S. (2005). Miracle of Estonia: Entrepreneurship and Competitiveness Policy in Estonia. After fifteen years of market reforms in transition economies: new challenges and perspectives for the industrial sector. Ženeva, 24. in 25. maj 2005.

60. Sachs, J., Zinnes, C. & Eilat Y. (2000). The Gains from Privatization in Transition Economies: Is Change of Ownership Enough? CAER II Discussion Paper 63. Cambridge: Harvard Institute for International Development.

61. Strbad A. (2006). Učinki tranzicije na gospodarstvo baltskih držav (diplomsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

62. Svejnar, J. (2001). Transition Economies: Performance and Challenges. William Davidson Working Paper, št. 415, december 2001. Najdeno 14. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.bus.umich.edu/KresgeLibrary/Collections/Workingpapers/wdi/wp415.pdf

63. Šimac, J. (2008, 23. avgust). Brščič: Za pojav tajkunov krivo sodstvo. Finance.si. Najdeno 1. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/213431/Br%B9%E8i%E8_Za_pojav_tajkunov_krivo_sodstvo

64. Šimac, N. (2004). Protiv korupcije: Stara pošast, nove opasnosti. Mala škola demokracije. Zagreb: Udruga za demokratsko društvo.

65. Šušteršič, J. (2003). Tranzicija kot politično gospodarski cikel (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

66. Švob – Đokić, N. (2000). Tranzicijski procesi i međunarodni položaj novih europskih država. Zagreb: Barbat.

67. Tanzi, V. & Davoodi H.R. (2000). Corruption, Growth, and Public Finances. IMF Working Paper WP/00/182, IMF. London: Routledge.

68. Economics A-Z (2010). The Economist. Najdeno 2. marca 2010 na spletnem naslovu http://www.economist.com/research/Economics/alphabetic.cfm?term=catch-upeffect

69. Tomažič, J. (2008a, 23. maj). Kako so menedžerji osvajali podjetja. Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/213742/Kako-so-mened%BEerji-osvajali-podjetja

70. Tomažič, J. (2008b, 28. julij). Boško Šrot gre po stopinjah tajkuna Silvia Berlusconija. Finance. Najdeno 15. februarja 2010 na spletnem naslovu http://www.finance.si/219357/Bo%B9ko-%A9rot-gre-po-stopinjah-tajkuna-Silvia-Berlusconija

71. Transparency International (2009). Corruption Perceptions Index 2009. Najdeno 12. decembra 2009 na spletnem naslovu http://www.transparency.org/policy_research/surveys_indices/cpi/2009/

72. Tratnik-Volasko, M. (1999). Korupcija. Ministrstvo za notranje zadeve. Tematska številka 1/1999, 14, 39–45, Ljubljana.

73. Zakon o bančništvu (Zban-1). Uradni list RS št. 131/2006.

36

74. Zakonu o preprečevanju korupcije (ZPKor). Uradni list RS št. 2-71/2004, str. 200. 75. Zakon o prevzemih (Zpre-1). Uradni list RS št. 79/2006. 76. Zgaga, B. (1999, 12. oktober). Korupcija je stoglava pošast. Večer, str. 19.

PRILOGE

KAZALO PRILOG PRILOGA 1: Kazalci napredka tranzicije na različnih ekonomskih področjih za Estonijo od leta 1989 do 2009 PRILOGA 2: Kazalci napredka tranzicije na različnih ekonomskih področjih za Slovenijo od leta 1989 do 2009

1

PRILOGA 1

Tabela 1: Kazalci napredka tranzicije na različnih ekonomskih področjih za Estonijo od leta 1989 do 2009

Leto Privatizacija

velikih podjetij

Privatizacija malih podjetij

Prestrukturiranje podjetij

Liberalizacija cen

Zunanja trgovina in

devizni tečaj

Politika konkurenčnosti

Reforme bančnega

sektorja in liberalizacija

obrestnih mer

Trg vrednostnih papirjev in nebančne finančne

inštitucije

Infrastrukturna reforma v celoti

1989 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00

1990 1,00 1,00 1,00 2,33 1,00 1,00 1,00 1,00 1,33

1991 1,00 1,00 1,00 2,67 2,00 1,00 1,00 1,00 1,67

1992 1,00 2,00 2,00 2,67 3,00 1,00 2,00 1,00 2,00

1993 2,00 3,00 3,00 4,33 3,00 2,00 3,00 1,67 2,33

1994 3,00 4,00 3,00 4,33 4,00 2,00 3,00 1,67 2,33

1995 4,00 4,00 3,00 4,33 4,00 2,00 3,00 1,67 2,33

1996 4,00 4,33 3,00 4,33 4,00 2,00 3,00 2,00 2,33

1997 4,00 4,33 3,00 4,33 4,00 2,00 3,33 3,00 2,33

1998 4,00 4,33 3,00 4,33 4,00 2,00 3,33 3,00 3,00

1999 4,00 4,33 3,00 4,33 4,00 2,67 3,67 3,00 3,00

2000 4,00 4,33 3,00 4,33 4,33 2,67 3,67 3,00 3,33

2001 4,00 4,33 3,33 4,33 4,33 3,00 3,67 3,00 3,33

2002 4,00 4,33 3,33 4,33 4,33 3,00 3,67 3,33 3,33

2003 4,00 4,33 3,33 4,33 4,33 3,00 3,67 3,33 3,33

2004 4,00 4,33 3,33 4,33 4,33 3,33 4,00 3,33 3,33

2005 4,00 4,33 3,67 4,33 4,33 3,33 4,00 3,33 3,33

2006 4,00 4,33 3,67 4,33 4,33 3,67 4,00 3,67 3,33

2007 4,00 4,33 3,67 4,33 4,33 3,67 4,00 3,67 3,33

2008 4,00 4,33 3,67 4,33 4,33 3,67 4,00 3,67 3,33

2009 4,00 4,33 3,67 4,33 4,33 3,67 4,00 3,67 3,33

Vir: EBRD, Indikatorji tranzicije, Transition Indicators (2009b).

2

PRILOGA 2 Tabela 2: Kazalci napredka tranzicije na različnih ekonomskih področjih za Slovenijo od

leta 1989 do 2009

Leto Privatizacija

velikih podjetij

Privatizacija malih

podjetij

Prestrukturiranje podjetij

Liberalizacija cen

Zunanja trgovina in

devizni tečaj

Politika konkurenčnosti

Reforme bančnega

sektorja in liberalizacija

obrestnih mer

Trg vrednostnih papirjev in nebančne finančne

inštitucije

Infrastrukturna reforma v

celoti

1989 1,00 3,00 1,00 2,67 2,00 1,00 1,00 1,00 1,00

1990 1,00 3,00 1,00 3,67 2,00 1,00 1,00 2,00 1,00

1991 1,00 3,00 1,00 3,67 3,00 1,00 1,00 2,00 1,33

1992 1,00 3,00 1,00 3,67 3,00 1,00 2,00 2,00 1,67

1993 2,00 4,00 2,00 3,67 4,00 2,00 3,00 2,00 1,67

1994 2,00 4,00 2,67 3,67 4,00 2,00 3,00 2,67 1,67

1995 2,67 4,00 2,67 3,67 4,00 2,00 3,00 2,67 1,67

1996 2,67 4,33 2,67 3,67 4,33 2,00 3,00 2,67 2,00

1997 3,00 4,33 2,67 3,67 4,33 2,00 3,00 2,67 2,00

1998 3,00 4,33 2,67 4,00 4,33 2,33 3,00 2,67 2,67

1999 3,00 4,33 2,67 4,00 4,33 2,33 3,33 2,67 2,67

2000 3,00 4,33 2,67 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 2,67

2001 3,00 4,33 2,67 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 3,00

2002 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 3,00

2003 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 3,00

2004 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 3,00

2005 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 3,00

2006 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 3,00

2007 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 2,67 3,00

2008 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 3,00 3,00

2009 3,00 4,33 3,00 4,00 4,33 2,67 3,33 3,00 3,00

Vir: EBRD, Indikatorji tranzicije, Transition Indicators (2009b).