UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Ivica Drakšić

Maribor, september, 2008

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

VLOGA ZAVAROVALNICE NA FINANČNEM TRGU

THE ROLE OF AN INSURANCE COMPANY IN THE FINANCIAL MARKET

Kandidatka: Ivica Drakšić Študentka rednega študija Številka indeksa: 81600401 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Mejra Festić

Maribor, september, 2008

2

PREDGOVOR V diplomski nalogi smo se opredelili na zavarovalnice kot finančne posrednice in investitorke. Osnovni pomen zavarovalnic je v tem, da zmanjšujejo tveganje in prevzamejo nase breme škode, če ta nastane. Tako zbirajo zavarovalnice denar v obliki premij in izplačujejo odškodnine v primeru škodnih dogodkov. Denar, ki ga dobijo od zavarovancev na osnovi pogodbenega razmerja, zavarovalnice pametno naložijo in ga poskušajo oplemenitit, ob dejstvu seveda, da so še vedno sposobne pravočasno in trajno izpolnjevati svoje obveznosti. Zavarovalnice torej opredelimo kot pogodbene finančne institucije, ki z naraščanjem zneskov sredstev in naložb v njihovem upravljanju, pridobivajo tudi na pomenu kot institucionalne investitorke. Sredstva naj bi zavarovalnice nalagale čim bolj donosno, konkurenca na zavarovalniškem trgu jim namreč ne dopušča velikih dobičkov iz poslovanja, zato morajo nižje dobičke iz poslovanja nadomestiti z učinkovitejšo naložbeno politiko. Ker pa je zavarovalništvo posel, ki zbira ogromna sredstva ljudi in z njimi upravlja, je država v Zakonu o zavarovalništvu določila v katere naložbe lahko zavarovalnice usmerjajo svoja prosta sredstva ter predpisala tudi omejitve omenjenih naložb. S tem država ureja varnost, likvidnost in razpršenost naložb oziroma temelje na katerih zavarovalnica gradi svojo naložbeno politiko. Zakon določa zavarovalnicam upravljanje s tveganji tudi z zadostno višino kapitala, pozavarovanjem in sozavarovanjem. V strukturi premoženja slovenskega finančnega sektorja dosegajo zavarovalnice in pokojninski skladi še vedno le okoli 10 odstotkov, čeprav postajajo vse pomembnejši glede na vse resnejšo demografsko strukturo Evrope. Njihov delež je v strukturi finančnega sektorja evroobmočja nad 15 odstotkov in se povečuje. V Sloveniji imamo namreč še vedno zelo bančno orientirano gospodarstvo. Sredstva zavarovalnice nalagajo v večji meri v državne vrednostne papirje, narašča tudi pomen naložb v dolžniške in lastniške vrednostne papirje. Znižuje pa se delež naložb v bančne depozite, posojila in nepremičnine. S takšno dinamiko se naložbe slovenskih zavarovalnic približujejo strukturi naložb držav EU, kjer imajo zavarovalnice največji delež premoženja naloženega v lastniških in dolžniških vrednostnih papirjih. Delež naložb v vrednostne papirje tujih izdajateljev se po vstopu Slovenije v EU povečuje in je konec leta 2006 znašal 26,5 odstotkov vseh naložb zavarovalnic v vrednostne papirje. V strukturi naložb zavarovalnic pri nas se v zadnjih letih povečujejo naložbe kritnih skladov, kar kaže na porast življenjskih zavarovanj, ki postajajo alternativna oblika varčevanja gospodarstva. Pričakovati je, da se bo pomen življenjskih in pokojninski zavarovanj v Sloveniji krepil predvsem zaradi finančnega poglabljanja in povečanega varčevanja za starost.

3

KAZALO 1 UVOD............................................................................................................................ 4

1.1 Opredelitev področja in opis problema ................................................................. 4 1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela..................................................... 4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ...................................................................... 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja ........................................................................... 6

2 OPREDELITEV IN ZNAČILNOSTI ZAVAROVALNIŠTVA................................... 7

2.1 Osnovni pojmi in pregled zavarovalništva na Slovenskem................................... 7 2.1.1 Osnovni pojmi ............................................................................................... 7 2.1.2 Pregled zavarovalništva na Slovenskem........................................................ 8

2.2 Slovenski zavarovalniški trg................................................................................ 11 2.2.1 Struktura trga ............................................................................................... 11 2.2.2 Zakonski okvir............................................................................................. 15 2.2.3 Državni nadzor zavarovalne družbe ............................................................ 16

2.3 Vloga in pomen zavarovalnic v narodnem gospodarstvu.................................... 17 3 VLOGA ZAVAROVALNICE V FINANČNEM SISTEMU ..................................... 19

3.1 Finančni sistem in učinkovit finančni trg ............................................................ 19 3.2 Udeleženci finančnega trga ................................................................................. 23 3.3 Plasmaji sredstev udeležencev finančnega trga................................................... 25 3.4 Vloga zavarovalnic med finančnimi institucijami............................................... 27 3.5 Zavarovalnice kot institucionalni investitorji ...................................................... 29

3.5.1 Primerjava strukture naložb......................................................................... 32 4 SREDSTVA ZAVAROVALNIC IN NJIHOVO UPRAVLJANJE............................ 35

4.1 Zakonske omejitve naložb iz posameznih virov sredstev ................................... 35 4.1.1 Kritno premoženje in kritni sklad................................................................ 35 4.1.2 Zavarovalno-tehnične rezervacije................................................................ 36 4.1.3 Kapital ......................................................................................................... 37 4.1.4 Solventnost II............................................................................................... 39

4.2 Tveganja v zavarovalništvu................................................................................. 41 4.3 Splošna načela finančnega poslovanja zavarovalnic ........................................... 43 4.4 Vrste in omejitve naložb v skladu z Zakonom o zavarovalništvu....................... 44 4.5 Upravljanje z naložbami zavarovalnic pri nas in v svetu .................................... 45

5 UPRAVLJANJE Z NALOŽBAMI V ZAVAROVALNICI MARIBOR D.D. ........... 48

5.1 Predstavitev podjetja ........................................................................................... 48 5.2 Naložbena politika............................................................................................... 49

5.2.1 Tveganja ZM ............................................................................................... 49 5.2.2 Obseg in struktura naložb............................................................................ 51

6 SKLEP......................................................................................................................... 53 7 POVZETEK ................................................................................................................ 54

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema

Opredelili smo se za področje zavarovalništva – zavarovalnico bomo predstavili kot subjekt finančnega trga; finančnega posrednika in investitorja. V moderni dobi finančnih trgov so institucionalni investitorji, med katere spadajo tudi zavarovalnice, postali njihovi pomembni udeleženci. Zneski sredstev in naložb v njihovem upravljanju so izredno narasli, zato so institucionalni investitorji, med katerimi naj poleg zavarovalnic omenimo še pokojninske sklade, postali nadvse pomembni subjekti finančnih trgov. Nemalokrat imajo zavarovalnice namreč v upravljanju precejšnje deleže posameznih lastniških in dolžniških naložb. Samo upravljanje z naložbami je v slovenskih zavarovalniških sistemih trenutno morda še vedno opredeljeno kot podporna dejavnost osnovnemu zavarovalniškemu poslovanju, vendar pa postajajo slovenske zavarovalnice s svojo rastjo v Sloveniji vedno pomembnejši institucionalni investitorji. Skladno s tem so tudi prihodki, ki jih ustvarjajo iz naslova upravljanja z naložbami, vedno bolj pomembni v celotni strukturi prihodkov. Zavarovalnice so finančne ustanove, njihova temeljna dejavnost je opravljanje zavarovanja, ob tem pa naj bi svoja razpoložljiva sredstva, ki niso potrebna za izplačilo odškodnin, nalagale čim bolj donosno. Razlog stremljenja k vse večji donosnosti naložb je med drugim tudi velika konkurenca v panogi, ki ne dopušča visokih dobičkov iz poslovanja, zato je potrebno nižje dobičke iz poslovanja nadomestiti z učinkovitejšo naložbeno politiko. Zavarovalnice morajo pri poslovanju dosledno upoštevati naložbena načela, saj lahko v nasprotnem primeru ogrozijo uspešnost svojega poslovanja. Zato je zavarovalništvo v primerjavi z drugimi gospodarskimi panogami vpeto v tog zakonodajni okvir, saj s tem država določi, v katere naložbe lahko zavarovalnica usmeri prosta sredstva in tako zagotavlja varnost njenega naložbenega portfelja. Pri naložbah sta temeljni zakonski vodili upoštevanje dovoljenih naložb in upoštevanje omejitev posameznih naložb. Z obema urejajo varnost, likvidnost in razpršenost naložb kot najpomembnejše sestavine naložbene politike zavarovalnic, nato sledi donosnost naložb. 1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela Namen diplomskega dela:

- opisati področje zavarovalništva z vidika finančnega trga in zavarovalnico kot finančno institucijo

- predstaviti pomen in vlogo zavarovalnic na finančnem trgu - predstaviti dejavnike, ki vplivajo na upravljanje s sredstvi zavarovalnic in strukturo

plasiranih zavarovalnih sredstev - predstaviti Zavarovalnico Maribor d.d. kot subjekt slovenskega zavarovalnega trga,

njeno naložbeno politiko, obseg in strukturo naložb

5

Cilji diplomskega dela:

- opisati in preučiti značilnosti finančnega trga in njegove udeležence - umestiti zavarovalnico kot finančno institucijo na finančni trg ter pokazati njeno

vlogo in pomen v narodnem gospodarstvu kot tudi na finančnem trgu - prikazati obseg in strukturo naložb slovenskih zavarovalnic - pokazati vrste in omejitve posameznih vrst naložb, ki so določene z Zakonom o

zavarovalništvu - zavarovalnice tako že po zakonu sledijo naložbenim načelom - v aplikativnem delu prikazati obseg in strukturo sredstev Zavarovalnice Maribor

d.d. namenjenih plasmaju ter njeno naložbeno politiko

Trditve diplomskega dela: Finančni sistem pretaka sredstva od ljudi, ki varčujejo, k ljudem s produktivnimi investicijskimi možnostmi, pri tem preoblikuje prihranke v naložbe in ta sredstva razporeja med konkurenčnimi uporabniki. Dve tretjini finančnega napajanja kapitalskih trgov v razvitem svetu danes izvira iz zavarovalniških in pokojninskih sredstev oziroma skladov. To so najdolgoročnejša sredstva v narodnem gospodarstvu, ki imajo običajno ročnost nad 10 let. V Sloveniji hitro raste pomen teh sredstev, vendar njihove evropske udeležbe v BDP še nismo dosegli. Po razvitosti zavarovalnega trga se Slovenija uvršča med srednje razvite evropske države, kar je razvidno iz primerjalnih podatkov držav članic EU. Stabilnost zavarovalniškega sektorja kot tudi posamezne zavarovalnice je pogojena z obvladovanjem tveganj, t.j. z upravljanjem dveh portfeljev in njunih usklajevanj. Tveganja pasive so povezana z določanjem premijskih stopenj, ocenjevanjem bodočih obveznosti in izravnavanjem teh rizikov s sozavarovanjem in pozavarovanjem. Upravljanje aktive oziroma nalaganje sredstev iz sklenjenih zavarovalnih polic, je podvrženo tveganjem, ki so predvsem posledica nevarnosti razvrednotenja naložb zaradi sprememb na kapitalskih trgih, nižanja obrestnih mer, tečajnih sprememb in plačilne nesposobnosti pogodbenih partnerjev. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Zavarovalništvo je pomemben del finančnega sistema, saj ima zaradi možnosti pridobivanja likvidnih sredstev relativno velik vpliv na razvoj gospodarstva. Sredstva, ki jih ustvari s prodajo zavarovalnih produktov, predstavljajo akumulacijo prihrankov, ki so namenjeni za izravnavanje nevarnosti in investicije, ki so pogoj za gospodarski razvoj. Zavarovalniški sektor igra na vseh razvitih finančnih trgih pomembno vlogo dolgoročnega investitorja v dolgoročne dolžniške in lastniške vrednostne papirje. Tega pri nas v večji meri še ne počne, če odštejemo obvezno vlaganje v državne obveznice. Nalaganje finančnih sredstev na slovenskem finančnem trgu ni najučinkovitejše, saj je ta slabše razvit, pri plasiranju sredstev je potrebno upoštevati tudi zakonske omejitve. Zakon o zavarovalništvu predstavlja temelje na katerih zavarovalnica gradi svojo naložbeno politiko.

6

Po razvitosti je slovensko zavarovalništvo nekje med nerazvitimi državami ( Vzhodne Evrope) in razvitimi državami (Zahodne Evrope). Zavarovalna premija na prebivalca pri nas še vedno zaostaja za povprečjem EU, še posebej pa to velja za življenjsko zavarovanje. Tudi po zavarovalni penetraciji oziroma deležu zavarovalnih premij v BDP Slovenija zaostaja za povprečjem EU. V diplomskem delu se bomo omejili na evropski zavarovalniški trg in poskušali prikazati zavarovalnico kot nedepozitnega finančnega posrednika njegovo vlogo in delovanje. Pri tem se bomo oprli na razpoložljivo literaturo, tako domačih kot tujih avtorjev, omejeni bomo pri skopo prikazanih oziroma nepopolnih statističnih podatkih in zaradi poslovnih skrivnostih finančnih akterjev. 1.4 Predvidene metode raziskovanja To diplomsko delo bomo opredelili kot statično mikroekonomsko raziskavo, saj bomo v delu ugotavljali odvisnosti med posameznimi ekonomskimi subjekti v določenem trenutku. Uporabili bomo deskriptivni pristop v okviru katerega bomo uporabili metodo deskripcije, klasifikacije in metodo kompilacije. Slednje zato, ker bomo povzemali opise, stališča in mnenja drugih avtorjev. Deskriptivno metoda bo uporabljena v teoretični predstavitvi dela, v zadnjem poglavju se bo deskriptivnemu pristopu dodajal analitični pristop, tako deduktivni kot induktivni.

7

2 OPREDELITEV IN ZNAČILNOSTI ZAVAROVALNIŠTVA 2.1 Osnovni pojmi in pregled zavarovalništva na Slovenskem 2.1.1 Osnovni pojmi Razvoj zavarovanja kot organizirane dejavnosti temelji na samoiniciativnem združevanju oziroma zasebnih pobud posameznikov po zagotovitvi varnosti, organiziranju zaščite drugih pred nepredvidljivimi dogodki ter interesu države. Na področju zavarovalništva se v zadnjih stoletjih ugotavlja konvergentnost med (Ivanjko 1999, 15):

- željo posameznikov po varnosti, - ustvarjanjem nove vrednosti v obliki dobička, - nalogami države, da skrbi za varnost svojih občanov in da razvija gospodarski

sistem na temeljih tržnih načel za ustvarjanje nove vrednosti. Zavarovanje je gospodarska dejavnost, ki ima posebno naravo in lastnosti, posebno bistvo in zato posebne funkcije in položaj v narodnem gospodarstvu. Zavarovanje zadovoljuje v narodnem gospodarstvu potrebo po gospodarski varnosti, pri tem je podrejeno gospodarskim zakonitostim. Okvirje, v katerih zavarovanje poteka, postavlja zakon velikega števila, ki sicer ni gospodarska zakonitost, njegovo uveljavljanje pa ima pomembne gospodarske posledice. Zavarovanje tako ustvarja gospodarsko varnost, saj je sredstvo za izravnavanje nevarnosti (Boncelj 1983, 13). Zavarovalnica je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalniških poslov. Zavarovalnica je lahko organizirana samo kot delniška družba ali kot družba za vzajemno zavarovanje. Zavarovalnica po Zakonu o zavarovalništvu sklepa in izvršuje pogodbe o premoženjskem in življenjskem zavarovanju ali pozavarovanju, razen obveznih socialnih zavarovanj (ZZavar 2000, 1.-2. člen). Plačilo za zavarovanje je zavarovalna premija. Delimo jo na tehnično premijo, ki je namenjena nadomestilu škode in na režijski dodatek, ki je namenjen poslovanju zavarovalnice. Zavarovancu ali nekomu tretjemu se izplača zavarovalnina, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Zavarovalni primer pa je dogodek glede katerega se sklene zavarovanje in mora biti negotov, bodoč in neodvisen od volje pogodbenikov. Z ustreznim zavarovanjem lahko dosežemo določeno stopnjo socialne varnosti, zaščite, preskrbljenosti, določene prihodke, status, ugled in udobje. Odločitev za ustrezno zavarovanje temelji na naslednjih prvinah: - predmetu, ki ga želimo zavarovati; - nevarnosti, ki ga ogroža; - času trajanja zavarovanja; - ponudbi zavarovalnih kritij. Zavarujemo se lahko samo za bodoče, negotove in od naše volje neodvisne dogodke, katerih možnost nastanka je moč ovrednotiti in katerih obseg škode je moč določiti.

8

Zavarovanja razvrščamo glede na tip tveganja, ki ga zavarujemo. V splošnem delimo zavarovanja na življenjska in premoženjska (Mishkin in Eakins 1998, 449). Za klasično življenjsko zavarovanje je značilno, da je zavarovalec že ob plačilu premije seznanjen, kakšna bo najmanjša zavarovalna vsota v primeru smrti oziroma ob doživetju zavarovanca. Za življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem je značilno, da zavarovalec ne kupi samo zavarovanja, temveč mu priključi še del sredstev za naložbe, pri katerih mu zavarovalnica ne jamči donosa. Njegova zavarovalna vsota ni več tako strogo določena kot pri klasičnih zavarovanjih, pač pa je spremenljiva glede na gibanje vrednosti naložb (Benko 2003, 305-306). Zavarovalne vrste v tej skupini zavarovanj so: življenjska zavarovanja, zavarovanje za primer poroke oz. rojstva, življenjsko zavarovanje vezano na enote investicijskih skladov, tontine, zavarovanje s kapitalizacijo izplačil, zavarovanje izpada dohodkov zaradi nezgode ali bolezni (ZZavar 2000, 2.člen). Premoženjska zavarovanja zavarujejo tveganja izgube premoženja ob nesrečah, požarih, nezgodah. Premoženjsko zavarovanje je sestavljeno iz naslednjih zavarovalnih vrst: nezgodna in zdravstvena zavarovanja, zavarovanje vozil, pomorska in transportna zavarovanja, zavarovanja zrakoplovov, požarna in druga škodna zavarovanja, zavarovanja odgovornosti, kreditna in kavcijska zavarovanja, škodna in nezgodna zavarovanja, zavarovanje stroškov postopka, zavarovanje pomoči na potovanju (ZZavar 2000, 2.člen). ZZavar v 14.členu določa, da sme zavarovalnica opravljati posle le v eni od zavarovalnih skupin in tako prepoveduje ustanavljanje kompozitnih zavarovalnic, ki se ukvarjajo tako z življenjskimi kot premoženjskimi zavarovanji. Vendar pa zakon v prehodnih in končnih določbah v 354. členu vsem obstoječim kompozitnim zavarovalnicam dovoljuje opravljanje poslov v obeh skupinah, a pri tem zahteva ločeno vodenje poslovnih knjig, sestavljanje računovodskih in poslovnih poročil ter ugotavljanje kapitalske ustreznosti za obe skupini zavarovanj. Zavarovalnice smejo opravljati samo zavarovalne posle in posle, ki so z zavarovalnimi posli v neposredni zvezi. Tukaj izpostavljamo zaščito naložb pred tržnimi tveganji in sicer gre za terminske pogodbe, opcije in ostale izvedene finančne instrumente, če prispevajo k zniževanju tveganj, ki nastajajo zaradi sprememb in nihanja tečajev in obrestnih mer (ZZavar 2000, 14.člen). 2.1.2 Pregled zavarovalništva na Slovenskem Razvoj zavarovalne dejavnosti je v neprestani odvisnosti od dejavnikov okolja, zlasti od družbene ureditve, od gospodarskih in političnih dejavnikov in kulturnih vrednot. Na začetku je imela dejavnost zavarovalništva predvsem socialni pomen, šele kasneje se je razvila v gospodarsko dejavnost. Taka socialna ustanova je bila leta 1452 v Vidmu ustanovljena Bratovščina Sv. Hieronima, ki je delovala več kot tristo let. Svojim članom je ta ustanova zagotavljala preskrbo ob plačilu članarine in sicer za primer bolezni, podporo za vdovo in sirote, pogrebnino in zavarovanje za doto. Takšne oblike vzajemne pomoči najdemo nato še v cehovskih pravilih v 14. stoletju, prav tako v 16. in 17. stoletju v cehovskih pravilih v Ljubljani. V 19. stoletju imajo podobno vlogo rudarske bratovske zakladnice. Za te ustanove se ne more trditi, da so bile zavarovalnice v današnjem pomenu

9

te dejavnosti, imele pa so elemente zavarovanja skladne s takratnimi razmerami (Škufca 2000, 64). Ustanovitev prve slovenske zavarovalnice je bila leta 1872 v Ljubljani in sicer Zavarovalna banka Slovenija, ki pa je zaradi slabega vodenja, borznega zloma (1873) in slabega poslovanja, že v letu 1874 prišla v finančne težave in propadla (Škufca 2000, 65). Za začetek prvega zavarovalništva na Slovenskem štejemo datum 5. julij 1900, ko je v Ljubljani nastala Vzajemna zavarovalnica. Slednja je bila kot prva zavarovalnica ustanovljena z domačim kapitalom. Veljala je za »katoliško zavarovalnico« in kot takšni ji je pri širjenju zastopniške mreže veliko pomagala duhovščina. Pred prvo svetovno vojno se je Vzajemna zavarovalnica ukvarjala predvsem s požarnim zavarovanjem (99 odstotkov vplačanih premij) in zavarovanjem cerkvenih zvonov. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bila to majhna deželna zavarovalnica, ki je pravzaprav šele začela s svojim poslovanjem. V času ustanovitve Vzajemne zavarovalnice je v Ljubljani poslovalo 23 organizacijskih enot tujih zavarovalnic, v naslednji letih pa se je pojavilo še 5 novih (Škufca 2000, 66). Razvoj zavarovalništva v obdobju od 1900 do 1918 lahko opredelimo kot tržno zavarovalstvo v Avstro-Ogrski, v katerem je zaživela konkurenca zaradi naraščanja števila zastopstev tujih zavarovalnic. Na razvoj zavarovalstva na Slovenskem so močno vplivala tudi dogajanja, vezana na prvo svetovno vojno, razpad avstro-ogrske monarhije in ustanovitev Kraljevije Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vzajemna, takrat edina zavarovalnica s sedežem v Sloveniji, je zaradi relativno visoke inflacije in delne izgube portfelja morala za svoj obstanek uvajati nove zavarovalne produkte in krepiti svoje poslovanje s širitvijo zavarovalniških mrež na jugovzhodni del države (Bijelić 1998, 12). V obdobju od leta 1918 do 1936 se je zavarovalništvo v Kraljevini Jugoslaviji razvijalo brez enotne zakonodaje, ki bi veljala za vso državo, in posledično brez vpliva zavarovalnega nadzora, saj niso obstajali organi, ki bi jo izvajali. Svetovna gospodarska kriza leta 1936 je povzročila propad dunajske zavarovalnice Phoenix, ki je imela veliko število sklenjenih življenjskih zavarovanj v Sloveniji in Jugoslaviji. Dva pomembnejša vzroka, ki sta postavila vprašanje ohranjanja socialnega miru sta propad zavarovalnice Phoenix in pomanjkanje pravnih podlag za nadzor poslovanja zavarovalnic. Državne oblasti so zaradi tega ukrepale z uvedbo zavarovalnega nadzora. Leto 1937 z Uredbo o nadzorstvu nad zavarovalnimi podjetji predstavlja začetek obdobja zavarovalnega nadzora v takratni Jugoslaviji. Do začetka druge svetovne vojne se je število zavarovalnic v Sloveniji postopoma zmanjševalo in tako jih je leta 1941 delovalo samo še 13, od tega 8 domačih (Bijelič 1998, 13). Nosilec zavarovalništva po 2. svetovni vojni je postala država, saj so bile vse zavarovalnice podržavljene. Tako je Državni zavarovalni zavod postal edina in enotna zavarovalnica , pri katerem je bilo zavarovano vse državno premoženje (Škufca 2000, 72). Za to obdobje so značilni ozemeljski monopol, prisilno zavarovanje družbenega premoženja, centralizirano izravnavanje nevarnosti ter administrativno upravljanje (Boncelj 1983, 269–272). Uveljavitev Zakona o zavarovalnicah in zavarovalnih skupnosti z začetkom leta 1962 je pomenilo formalno ukinitev Državnega zavarovalnega zavoda, v bistvu pa se ni veliko spremenilo. V obdobju od uveljavitve zakona do 1967 je na področju zavarovalništva

10

obstajala t.i. navidezna konkurenca. Nastalo je veliko samostojnih zavarovalnic in sicer podružnic Državnega zavarovalnega zavoda, ki so se združevale v republiške zavarovalne skupnosti pod okriljem Jugoslovanske zavarovalne skupnosti (Škufca 2000, 73). V letu 1967 sta bila sprejeta Zakon o zavarovanju in zavarovalnih organizacijah in Zakon o pogojih za ustanovitev in poslovanje zavarovalnic in pozavarovalnic. To je pomenilo uvedbo tržnega zavarovalstva po socialističnih merilih. Glede na nove zakonske pogoje in pogoje poslovanja se je v celotni državi začel proces združevanja zavarovalnih skupnosti in zavarovalnic. Na temelju nove ureditve so se vse zavarovalnice v Sloveniji in Zavarovalna skupnost združile v Zavarovalnico Sava, razen Zavarovalnice Maribor, ki je nadalje ostala samostojna zavarovalnica. V letu 1973 je začela zavarovalnica Sava izvajati tudi pozavarovalne posle, tako lahko ugotovimo, da je s tem nastala tudi prva slovenska pozavarovalnica (Škufca 2000, 75-76). Spremembi zavarovalniške zakonodaje v letu 1976 je sledila ustanovitev zavarovalne skupnosti Triglav, ki je nastala na podlagi združitve Zavarovalnice Sava in Zavarovalnice Maribor. Omenjeni zavarovalnici sta tedaj ustanovili prvo specializirano pozavarovanico v Sloveniji, to je Pozavarovalno skupnost Sava. Zavarovalna skupnost Triglav je bila od 1976 do leta 1990 tretja največja jugoslovanska zavarovalnica. Malo večja sta bila le Dunav iz Beograda in Croatia iz Zagreba, ki sta bile z organizacijskimi enotami prisotne na slovenskem zavarovalniškem trgu. Delež zavarovalne skupnosti Triglav je bil na slovenskem trgu okoli 95 odstotkov (Škufca 2000, 76-77). Razvoj zavarovalništva v obdobju od leta 1990 do konca tisočletja in dalje zaznamuje sprejetje treh reform. Prva je nastopila leta 1990 s sprejetjem Zakona o temeljih sistema zavarovanja premoženja in oseb. Sprejetje Zakona o zavarovalnicah v letu 1994 je bilo začetek druge reforme. Tretjo reformo je opredelil Zakon o zavarovalništvu v začetku leta 2000 (Širca 2005, 17). Zakon o temeljih sistema zavarovanja premoženja in oseb je postavil temelje za preoblikovanje takratnih zavarovalnih skupnosti v gospodarske subjekte, katerih namen poslovanja je bil izvajanje zavarovanja, cilj pa ustvarjati dobiček. Večino zavarovalnic se je preoblikovalo v delniške družbe. Tri območne skupnosti zavarovalnice Triglav (Koper, Maribor, Novo Mesto) so se postopoma osamosvojile in se preoblikovale v samostojne zavarovalnice: Adriatic d.d., Zavarovalnica Maribor d.d. ter Zavarovalnica Tilia d.d.. Preostali del Triglava se je registriral kot Zavarovalnica Triglav d.d.. Organizacijske enote Zavarovalne skupnosti Triglav v sosednji Republiki Hrvaški so postale samostojne delniške družbe z večinskim slovenskim kapitalom. Zavarovalnici Dunav in Croatia pa sta se preimenovali v Slovenico d.d. oziroma Ljubljansko zavarovalnico d.d.. V tem obdobju so v Sloveniji nastale tudi druge manjše zavarovalnice in sicer Merkur d.d., Mercator d.d. ter Prima d.d. Do leta 1994 je število zavarovalnic v Sloveniji naraslo na 11 (Bijelić 1998, 15-16). Leta 2000 je bil sprejet Zakon o zavarovalništvu (ZZavar). Cilj zakona je na sistematičen način urediti področje zavarovalništva v Republiki Sloveniji s prevzemom pravnega reda EU ter s tem omogočiti nadaljnji razvoj tako pomembne gospodarske panoge (Pavliha 2000, 25).

11

2.2 Slovenski zavarovalniški trg 2.2.1 Struktura trga V letu 2006 je na slovenskem zavarovalnem trgu delovalo petnajst zavarovalnic (trinajst zavarovalnic in dve pozavarovalnici), štiri pokojninske družbe, Jedrski pool, Slovensko zavarovalno združenje – Škodni sklad (SZZ) in Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja (KAD) 1 . Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je zavarovalniški trg odprl tudi za tuje zavarovalnice, ki imajo pri nas dve podružnici, 265 tujih zavarovalnic pa opravlja zavarovalne posle neposredno. Zavarovalni trg so tudi v letu 2006 obvladovale tri zavarovalniške skupine. Nadrejena družba prve je Zavarovalnica Triglav, d.d. in jo poleg nje sestavljajo Pozavarovalnica Triglav Re, d.d. in Triglav zdravstvena zavarovalnica, d.d.. Nadrejena družba druge zavarovalniške skupine je Pozavarovalnica Sava, d.d., ki obvladuje Zavarovalnico Tilia, d.d. ter je povezana z Zavarovalnico Maribor, d.d. in pokojninsko družbo Moja naložba, d.d.. Tretjo pa sestavljata Adriatic Slovenica, Zavarovalna družba, d.d. in Slovenica Življenje, življenjska zavarovalnica d.d. (AZN 2006, 3). Po uvedbi tržnega sistema v začetku devetdesetih let, so se zavarovalnice, v nasprotju z bančnim sektorjem sanirale same, kar je ohranilo visoko koncentracijo na zavarovalniškem trgu. Tako je bil ob koncu leta 2006 tržni delež največje zavarovalnice (glede na obračunano bruto zavarovalno premijo) še vedno 41 % (brez upoštevanja zdravstvenih zavarovanj pa 52%), največjih štirih pa nad 83 %. V letu 2006 so se tržni deleži spremenili predvsem na trgu prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, sicer pa je zaznati porast tržnega deleža pri dobri polovici zavarovalnic predvsem na račun zmanjšanja le-tega pri prvi največji kompozitni ter največji specializirani zdravstveni zavarovalnici (AZN 2006, V). Ob koncu leta 2007 je v Sloveniji delovalo 14 zavarovalnic in dve pozavarovalnici ter tri podružnice tujih zavarovalnic. Koncentracija v zavarovalniškem sektorju se je v letu 2007, z izjemo pokojninskih družb zmanjšala, najbolj na področju življenjskih in zdravstvenih zavarovanj. Kljub temu trg posameznih oblik zavarovanj ostaja še naprej močno koncentriran in se le počasi sprošča. Tržni delež največje zavarovalnice glede na zbrano premijo se je zmanjšal na 39,6%, tržni delež največje pozavarovalnice pa ostaja nespremenjen (Banka Slovenije 2008, 123).

1 Pri tem na področje zavarovalništva sodi pri KAD del, ki se nanaša na poslovanje Prvega pokojninskega sklada.

12

Tabela 1: Obračunane kosmate premije in tržni deleži zavarovalnic v letu 2006 (vsi zneski so v mrd SIT)

Leto 2006 Naziv

Premož.

zav.

%

Zdrav. zav.

%

Živ. zav.

%

Skupaj

%

Adriatic Slovenica, zavarovalna družba, d.d.

33,2 16,3 18,8 23,2 4 3,9 56 14,5

Arag zavarovanje pravne zaščite 0,3 0,1 / / / / 0,3 0,1 Generali, zavarovalnica, d.d. 6,3 3,1 / / 4,3 4,2 10,6 2,7 Grawe, zavarovalnica, d.d. 2,4 1,2 / / 5,4 5,3 7,8 2 Merkur zav., d.d. 1,4 0,7 0 0 7,6 7,5 9 2,3 NLB Vita, d.d. 0,3 0,2 / / 7 6,9 7,3 1,9 SID – Prva kreditna zavarovalnica d.d.

2,7 1,3 / / / / 2,7 0,7

Slovenica Življenje, življenjska zavarovalnica, d.d.

/ / / / 9,2 9,1 9,2 2,4

Triglav, zdravstvena zavarovalnica, d.d.

/ / 9,5 11,8 / / 9,5 2,5

Zavarovalnica Maribor, d.d. 37 18,2 / / 13,5 13,3 50,5 13,1

Zavaroval. Tilia, d.d. 10,5 5,1 / / 1,9 1,8 12,4 3,2 Zavarovalnica Triglav, d.d. 109,6 53,8 / / 48,8 48 158,4 41 Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, d.v.z.

/ / 52,4 65 / / 52,4 13,6

SKUPAJ 203,7 100 80,7 100 101,7 100 386,1 100 Vir: AZN 2006, 12. Kljub upadanju tržnega deleža v zadnjih nekaj letih je imela še vedno največji tržni delež v letu 2006 (41 %) Zavarovalnica Triglav. Na drugem mestu ji je sledila zavarovalnica Adriatic Slovenica s 14,5 % tržnim deležem, ki je v letu 2006 po obračunani kosmati premiji prehitela Vzajemno zdravstveno zavarovalnico s 13,6 % tržnim deležem. Na četrtem mestu je bila Zavarovalnica Maribor s 13,1 % tržnim deležem, ki je v letu 2006 obdržala svoj delež nespremenjen v primerjavi s preteklim letom. Omenjene štiri največje zavarovalnice so v letu 2006 skupaj dosegle 82,2 % delež zavarovalnega trga, kar v primerjavi s preteklim letom za 3,7 odstotne točke manj (AZN 2006, 11). Obračunana kosmata premija je v letu 2006 znašala 386,1 mrd SIT, od tega 203,7 mrd SIT oz. 52,8 % iz premoženjskih, 80,7 mrd SIT oz. 20,9 % iz prostovoljnih zdravstvenih in 101,7 mrd SIT oz. 26,3 % iz življenjskih zavarovanj. V primerjavi z letom 2005 se je v letu 2006 obseg poslovanja zavarovalnic, izražen z obračunano zavarovalno premijo, realno povečal za 9,1 % (povprečna stopnja inflacije v letu 2006, merjena s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin, ki se uporablja tudi kot konvergenčni kriterij, je bila 2,5 %) (AZN 2006, 6-7). Rast obračunane zavarovalne premije je bila v letu 2006 za 3,2 odstotne točke višja, kot je bila zabeležena v predhodnem primerjalnem obdobju, saj so realno rast premije beležile

13

vse tri osnovne skupine zavarovanj. Največji porast v primerjavi s predhodnim letom so ponovno dosegla življenjska zavarovanja (realni porast obračunane premije za 16,5 %). Sledijo jim prostovoljna zdravstvena zavarovanja in sicer se je obračunana premija teh zavarovanj realno povečala za 14,8 %, kar je v veliki meri posledica dviga premij prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj v letu 2006. Povečala pa se je tudi obračunana zavarovalna premija premoženjskih zavarovanj in sicer realno za 3,7 % (AZN 2006, 7).

Tabela 2: Primerjava kosmatih zavarovalnih premij in odškodnin v letih 2005 in 2006 po pomembnejših zavarovalnih vrstah (vsi zneski so v mrd SIT)

Leto 2005 Leto 2006 Zavarovalna vrsta Obračunane

kosmate zav. premije (1)

Obračunane kosmate

odškodnine* (2)

Škodni rezultat

(2/1)

Obračunane kosmate zav.

premije (1)

Obračunane kosmate

odškodnine* (2)

Škodnirezultat

(2/1)

Nezgodna zavarovanja

23,4 12,3 0,53 24,5 10,9 0,44

Zavarovanje kopenskih motornih vozil

35,9 25,7 0,72 40 30,3 0,76

Zavarovanje prevoza blaga

1,5 0,5 0,33 1,7 0,4 0,26

Zavarovanje požara in elementarnih nesreč

17,3 7,5 0,43 17,9 8,1 0,45

Drugo škodno zavarovanje

18,6 13 0,7 21 13,4 0,64

Zav. odgovornosti pri uporabi motornih vozil

73,2 40,7 0,56 75,7 41 0,54

Splošno zavarovanje odgovornosti

8,6 7,1 0,83 9,4 7,8 0,83

Kreditno zavarovanje

8,9 5,3 0,6 9 6,5 0,72

Ostala premoženjska zavarovanja

4,2 1,4 0,31 4,5 3,8 0,84

SKUPAJ 191,6 113,5 0,59 203,7 122,2 0,6 Prostovoljna zdravstvena zavarovanja

68,6 63,7 0,93 80,7 69,7 0,86

Življenjska zavarovanja

85,2 28,3 0,33 101,7 29,9 0,29

VSE SKUPAJ 345,4 205,5 0,59 386,1 221,8 0,57 Vir: AZN 2006, 9. Tabela 2 prikazuje delež kosmatih obračunanih odškodnin v kosmatih obračunanih premijah življenjskih zavarovanj, zdravstvenih zavarovanj ter tistih premoženjskih

14

zavarovanj, ki so po obračunani zavarovalni premiji najpomembnejše zavarovalne vrste v tej skupini. Primerjava kosmatih zavarovalnih premij in odškodnin nam kaže, da se je skupni škodni rezultat v letu 2006 v primerjavi s predhodnim letom nekoliko izboljšal in je znašal 0,57. Izboljšanje škodnega rezultata izkazujeta skupina življenjskih zavarovanj in skupina prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, pri premoženjskih zavarovanjih pa se je škodni rezultat poslabšal. Zavarovalnice so v poslovnem letu 2006 izkazale skupaj 12,4 mrd SIT čistega dobička, medtem ko so v letu 2005 ustvarile 9 mrd SIT čistega dobička. Pozitiven zavarovalno-tehnični rezultat so dosegle v okviru življenjskih in premoženjskih zavarovanj, v okviru zdravstvenih zavarovanj pa negativen zavarovalno-tehnični rezultat. Negativen čisti poslovni izid so v letu 2006 izkazale tri zavarovalnice v skupni višini 2,9 mrd SIT, od tega 91,3 % odpade na zavarovalnico z največjo izgubo. V letu 2005 je imelo negativen poslovni izid pet zavarovalnic v skupni višini 3,6 mrd SIT (AZN 2006, 16). Po razvitosti zavarovalnega trga se Slovenija uvršča med srednje razvite evropske države, kar je razvidno iz primerjalnih podatkov držav članic EU v Tabeli 3. Stopnja ekonomske vsidranosti (»insurance penetration«) je definirana kot delež neposrednih premij v BDP. Meri pomembnost zavarovalniške aktivnosti glede na celotno ekonomijo. Po deležu skupne zavarovalne premije v družbenem bruto proizvodu za leto 2005 dosega štirinajsto mesto med državami EU oziroma dosega 67,5 % povprečja EU ter je pred Španijo, Češko, Luksemburgom, Slovaško, Poljsko, Madžarsko, Estonijo, Grčijo in Litvo, zaostaja pa za drugimi državami Evropske unije. Podobno mesto zavzema tudi po velikosti zbrane premije na prebivalca - glej Tabelo 3. Za razliko od primerljivih držav pa še vedno dosega bistveno manjši delež življenjskih zavarovanj v celotni zavarovalni premiji in sicer 29,9 %, medtem ko dosegajo vse druge države, razen Litve, večji delež in sicer do polovice in več celotne premije. Odstotek zbrane zavarovalne premije v Sloveniji zaostaja za primerljivimi odstotki držav članic EU predvsem na račun zbrane premije življenjskih zavarovanj. Delež premije sicer vztrajno raste in se je od leta 2000 povečal za 10,5 odstotnih točk. Razlog za nizki delež življenjskih zavarovanj v celotni zavarovalni premiji gre iskati v velikem deležu socialnih zavarovanj, premajhnem poznavanju produktov življenjskih zavarovanj s strani prebivalstva, neosveščenosti prebivalstva o potrebi po tovrstnih zavarovanjih ter nerazvitem trgu življenjskih zavarovanj (AZN 2006, 13).

15

Tabela 3: Zavarovalna dejavnost po posameznih državah v letu 2005

Država Celotna

zavarovalna premija (v mio

USD)

Delež celotne zav. premije v

BDP (%)

Celotna zav. premija na

prebivalca (v USD)

Delež življenjske premije v celotni

zav. premiji(%)

Avstrija (AT) 18.897 6,17 2.343 46,7Belgija (BE) 46.393 11,15 3.986 66,9Češka (CZ) 4.869 3,98 478 38,4Danska (DK) 20.935 8,07 3.876 64,2Estonija (EE) 315 2,40 237 31,9Finska (FI) 17.695 9,18 3.389 79,9Francija (FR) 222.220 10,21 3.569 69,3Grčija (GR) 4.827 2,17 447 47,7Irska (IE) 29.811 8,56 4.177 67,1Italija (IT) 139.194 7,59 2.264 65,9Litva (LT) 376 1,47 110 27,7Luksemburg (LU)

13.527 3,76 2.756 89,2

Madžarska (HU)

3.363 3,08 334 44,4

Malta (MT) 327 5,89 814 53,5Nemčija (DE) 197.251 6,79 2.311 45,7Nizozemska (NL)

61.073 9,79 3.740 52,3

Poljska (PL) 9.443 3,16 245 41,6Portugalska (PT)

16.692 9,17 1.628 68,6

Slovaška (SK) 1.700 3,66 315 37,1Slovenija (SI) 1.924 5,65 978 29,9Španija (ES) 60.275 5,36 1.455 42,3Švedska (SE) 27.710 7,82 3.092 68,1Velika Britanija (UK)

300.241 12,45 4.599 66,5

EU (25) 1.200.030 8,37 2.460 61,2 Vir: AZN 2006, 14. 2.2.2 Zakonski okvir Osnovni zakon, ki ureja vprašanja, povezana z ustanavljanjem, poslovanjem, nadzorom in prenehanjem zavarovalnic, je Zakon o zavarovalništvu (ZZavar). Zakon o zavarovalništvu je bil sprejet 27. januarja 2000 ter spremenjen oziroma dopolnjen z obsežnejšimi spremembami v letu 2002 in 2004 (Ur. l. RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo). Zavarovalnice kot gospodarske družbe morajo poslovati tudi v okviru zakonodaje, ki se uporablja za poslovanje gospodarskih družb. Poleg omenjenega so za njihovo poslovanje pomembni še naslednji zakoni: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki zavarovalnicam omogoča izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in Zakon o pokojninskem in

16

invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki ureja področje prostovoljnega pokojninskega zavarovanja (AZN 2006, 3-4). ZZavar temelji na štirih načelih: načelu preglednosti delovanja zavarovalništva, načelu varnega in skrbnega poslovanja, načelu obvladovanja tveganj ter na načelu nadzora. Zavarovalnica mora torej poslovati tako, da bo vselej sposobna pravočasno in trajno izpolnjevati vse svoje obveznosti. Pri tem je izpostavljena tveganjem, ki jih lahko obvladuje z zadostnim kapitalom, ustreznimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami, kritnim premoženjem, njegovim ustreznim nalaganjem, pozavarovanjem in sozavarovanjem (Pavliha 2000, 81). Namen zavarovalne zakonodaje z vsemi pripadajočimi podzakonskimi predpisi je ščititi zavarovance v smislu določil, ki jih izpolnjujejo zavarovalnice, pri katerih so sklenili zavarovalno pogodbo. Cilji zavarovalne zakonodaje so: zmanjševati in odpravljati nepravilnosti v zavarovanju, varovati interese zavarovalcev in omogočati delovanje zavarovalnega gospodarstva ter pozitivnega vplivanja le-tega na celotno gospodarstvo. Nadzor mora tveganja zmanjševati, kršilce pa kaznovati. Le tako se lahko ohranja in raste zaupanje v zavarovalni sistem, s tem pa tudi vzdržuje gospodarske zmogljivosti in varčevanje med prebivalstvom (Gregorič Janez 2007, 543). 2.2.3 Državni nadzor zavarovalne družbe Kot smo že omenili Zakon o zavarovalništvu temelji med drugim tudi na načelu nadzora. Gre za nadzor nad osebami, ki se ukvarjajo z zavarovalništvom, opravljati pa ga mora nadzorni organ z ustreznimi pristojnostmi, ki mu omogočajo učinkovito opravljanje nadzora z namenom zagotavljanja stabilnosti in zanesljivega delovanja zavarovalništva, kakor tudi zaupanja vlagateljev (morebitnih zavarovancev) v zavarovalni trg (Pavliha 2000, 131). Zavarovalni nadzor se deli na notranjega in zunanjega. Notranja kontrola v zavarovalnicah je najvažnejša oblika nadzora v zavarovalnici, ker jo opravljajo vsi zaposleni delavci kot delovno obveznost in je predpisana z zavarovalnimi pogoji, zakonskimi predpisi, poslovnimi akti in navodili zavarovalnice. Izvaja se v delovnem procesu izvajanja zavarovalnih poslov (Pucelj 1992, 8). Notranja revizija, za razliko od kontrole, vstopa v funkcijo po opravljenih zavarovalnih poslih in notranji kontroli. Gre za določeno vrsto nadkontrole. Zakon o zavarovalništvu v 9. poglavju opredeljuje notranjo revizijo, njene naloge in način poročanja o svojem delu (poročilo o notranjem revidiranju). Zakon v zvezi z notranjim nadzorom določa, da mora biti notranja revizija samostojno organizirana in neposredno podrejena upravi. Izvajati mora stalen in celovit nadzor nad poslovanjem zavarovalnice, imeti mora usklajene metode z zunanjimi revizorji ter obveščati upravo in nadzorni svet v primeru kršenja pravil o obvladovanju tveganj ter s tem povezani možnosti obstoja nelikvidnosti in insolventnosti (Pavliha 2000, 125). Zunanji nadzor zavarovalnic je sestavljen iz zunanje revizije ter državnega zavarovalnega nadzora. ZZavar natančno določa postopek zunanje revizije (ZZavar 2000, 167. do 171. člen). Zunanji nadzor se izvaja prek specializiranih družb kot na primer KPMG, Deloitte &Touche, Revidis in številne druge (Pavliha 2000, 126). Zakon o zavarovalništvu v 10. poglavju ureja tudi področje revidiranja. Agencija za zavarovalni nadzor predpiše podrobno obliko in

17

najmanjši obseg ter vsebino revizorjevega pregleda in poročila. Pomembnejši od zunanje revizije je državni zavarovalni nadzor. ZZavar določa, da ga izvaja Agencija za zavarovalni nadzor, hkrati pa določa njene pristojnosti in naloge v zvezi z opravljanjem nadzora, izdajanja podzakonskih predpisov za podrobnejše urejanje zakonsko določenih zahtev ter opredeljuje vsebino nadzora. Nadzor nad zavarovalnim trgom torej v Republiki Sloveniji izvaja Agencija za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor je bila ustanovljena na podlagi Zakona o zavarovalništvu 1. junija 2000, ko je Vlada Republike Slovenije imenovala strokovni svet in direktorja Agencije. Nadaljevala je delo Urada za zavarovalni nadzor, ki je bil ustanovljen leta 1995 kot organ v sestavi Ministrstva za finance (AZN 2006, 3). Cilj nadzorne institucije na področju zavarovalništva je zmanjševanje in odpravljanje nepravilnosti v zavarovanju, varovanje interesov zavarovalcev, omogočanje delovanja zavarovalnega sektorja finančnega trga ter pozitivnega vplivanja le-tega na celotno gospodarstvo. Gre za nadzor nad spoštovanjem pravil o obvladovanju tveganj in zakonitostjo poslovanja zavarovalnic. Glavne pristojnosti Agencije za zavarovalni nadzor so (AZN 2008):

- izdaja dovoljenj, soglasij, mnenj, odločb in odredb zavarovalnicam; - spremljanje, zbiranje in preverjanje poročil in obvestil zavarovalnic; - opravljanje pregledov poslovanja zavarovalnic; - izrekanje ukrepov nadzora po ZZavar; - priprava in izdaja podzakonskih predpisov na podlagi ZZavar.

2.3 Vloga in pomen zavarovalnic v narodnem gospodarstvu Zavarovalništvo ima zaradi možnosti pridobivanja likvidnih sredstev relativno velik vpliv na gospodarstvo in je nepogrešljivi finančni posrednik v narodnem gospodarstvu. Zbrana sredstva, pridobljena na podlagi prodaje zavarovalnih produktov, predstavljajo zelo veliko akumulacijo finančnih sredstev, ki se uporabljajo za nadaljnje investicije in so pomemben motor gospodarskega razvoja. Zavarovalništvo poleg svoje primarne varnostne funkcije s svojimi naložbami predstavlja enega pomembnejših pospeševalcev gospodarskega razvoja. Zavarovalništvo lahko z vidika njegove makroekonomske funkcije opredelimo kot prodajo zavarovalnih produktov, ki so kot ena od oblik finančnih produktov na eni strani namenjeni varčevanju in na drugi strani akumulaciji prihrankov ter njihovemu usmerjanju v naložbe in s tem v gospodarski razvoj. Zavarovalništvo je pomembno za gospodarski razvoj, saj pri tem zavarovalnice prispevajo kot finančni posredniki in kot prevzemniki oz. olajševalci tveganj razvoja (Torkar 2008, 15). Vloga zavarovalništva pri nas je podcenjena, saj opravlja osnovno socialno družbeno funkcijo (zaščita pred tveganji vnaša stabilnost), alokacijsko funkcijo (generira prihranke in olajšuje odgovor, kje investirati finančno in realno za največji učinek) in predstavlja samo po sebi produkcijski dejavnik (omogoča nove proizvodne procese, produkte, investicije v manj tveganem okolju) (Štiblar 2003, 25). Z narodnogospodarskega vidika je pomembna narava zavarovalnic kot finančnih posrednic. Zavarovalnice, predvsem življenjske in pokojninske, so dolgoročne finančne

18

vlagateljice oziroma posrednice, ki delujejo dolgoročno. Življenjska, rentna in pokojninska zavarovanja so večinoma dolgoročna in njihova ročnost je lahko tudi do 30 let in več. Skladno z ročnostjo pogodb pa morajo zavarovalnice usklajevati ročnost naložb in so zato predvsem dolgoročne vlagateljice z večinoma pasivno naložbeno politiko. V tem pogledu pa banke in druge finančne posrednike lahko označimo kot kratkoročne vlagatelje in finančne posrednike, saj morajo tudi banke tako kot zavarovalnice skrbeti za usklajeno ročnost med svojimi obveznostmi (pri osebnem varčevanju, vlogah posameznikov) in sredstvi. Življenjska zavarovanja, pa tudi rentna, ponujajo socialno varnost posamezniku oziroma njegovim družinskim članom, kar druge oblike varčevanja seveda ne zagotavljajo oziroma le omejeno. Zavarovalnice sklepajo dolgoročne zavarovalne pogodbe in v njih zelo dolgoročno 30, lahko tudi do 50 let zagotavljajo obrestno mero (Bužan 2004). Zavarovalništvo kot posel je ključnega pomena za gospodarske rasti v državnem, evropskem in svetovnem merilu. Po podatkih CEA2 (CEA 2008) za leto 2006 samo v Evropi posluje več kot 5.000 zavarovalnih in pozavarovalnih družb, katerih prihodki iz naslova zbranih zavarovalnih premij v letu 2006 dosegajo 1065 mrd evrov. Zavarovalne družbe imajo več kot milijon zaposlenih in so v letu 2006 investirale v gospodarstvo več kot 6.900 mrd evrov.

2 CEA (Comité Européen des Assurances) je evropska zavarovalniško in pozavarovalniško združenje, ki združuje 33 nacionalnih zavarovalniških združenj, tudi Slovensko zavarovalno združenje.

19

3 VLOGA ZAVAROVALNICE V FINANČNEM SISTEMU 3.1 Finančni sistem in učinkovit finančni trg Finančni sistem predstavlja temeljni mehanizem, s pomočjo katerega se narodno gospodarski prihranki prenašajo od subjektov, ki imajo presežek svojih prihrankov in so torej neto varčevalci, k subjektom, katerim primanjkuje lastnih prihrankov in so torej neto investitorji. Zato je učinkovitost finančnega sistema pri zbiranju in alokaciji teh sredstev eden od pomembnih elementov, od katerih je odvisna tudi konkurenčnost drugih gospodarskih subjektov v državi (UMAR 2001, 71). Kot pravi Mishkin (1997, 195), finančni sistem pretaka sredstva od ljudi, ki varčujejo, k ljudem s produktivnimi investicijskimi možnostmi .

Slika 1: Tokovi sredstev prek finančnega sistema

Vir: Mishkin in Eakins 1998, 14. Kapital je eden najpomembnejših proizvodnih faktorjev, zato je tudi eno ključnih vprašanj obstoječih ali nastajajočih gospodarskih celic, kako zagotoviti ustrezne finančne vire. Skozi stoletja so se v ta namen razvili različni mehanizmi, instrumenti in institucije, ki jih danes imenujemo finančni sistem (Grgič 2002, 1). Finančni sistem ima v tržnem gospodarstvu sledeče osnovne funkcije (Mramor 2000, 304):

- omogoča in spodbuja oblikovanje čim večjega obsega prihrankov; - usmerja zbrane prihranke v čim boljše investicije; - pomaga oblikovati optimalnejše likvidnosti ekonomskih subjektov.

POSOJILODAJALCI (VARČEVALCI) 1.GOSPODINJSTVA 2.PODJETJA 3.DRŽAVA 4.TUJINA

FINANČNI TRGI

FINANČNI POSREDNIKI

S R ED S TVA

POSREDNE FINANCE

NEPOSREDNE FINANCE

SREDSTVA SREDSTVA

POSOJILOJEMALCI (PORABNIKI) 1.PODJETJA 2.DRŽAVA 3.GOSPODINJSTVA 4.TUJINA

20

Finančni sistemi razvitih držav tržnega gospodarstva so dandanes sestavljeni iz različnih finančnih institucij, finančnih instrumentov in finančnih trgov. Tradicionalno imajo med finančnimi institucijami osrednjo vlogo poslovne banke, vendar se v večini razvitih držav njihova vloga zmanjšuje. Med finančnimi institucijami, ki pridobivajo na pomenu, lahko na prvo mesto postavimo tiste, ki jih zaradi njihovih skupnih značilnosti pri nalaganju zbranih sredstev poznamo pod skupnim imenom finančne institucije oziroma institucionalni investitorji. Finančni trg je institucionalno organiziran prostor s strogo določenimi pravili obnašanja trgovcev. Na njem se srečujeta ponudba in povpraševanje po specifičnem proizvodu, in v skladu z njima se organizirano oblikuje tudi njegova cena (Mramor 2000, 304). Vloga finančnih trgov ima šest bistvenih funkcij (Doumont 2003, 13):

- razporeditev virov v času in prostoru - kliring in poravnava plačil, kar omogoča menjavo blaga, storitev in sredstev - združevanje virov, kar omogoča velikim podjetjem razdelitev delniškega kapitala - upravljanje s tveganji: finančni trgi zagotavljajo načine za obvladovanje

negotovosti in tveganj - zagotavljanje informacij, kar omogoča decentralizirano sprejemanje odločitev

vsega gospodarstva - zagotavljanje spodbud za simetrično informiranje potrošnikov, ki tako lahko

izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja trg. Finančne trge lahko delimo na različne načine. V najširšem smislu oziroma po ročnosti finančnih instrumentov ločimo denarne in kapitalske trge. Nekateri avtorji, kot npr. Giddy (1993), Fabozzi, Modigliani, Ferri (1994) in Hull (1989), pa v pojem finančnega trga vključujejo tudi izvedene finančne instrumente in devizno trgovanje (Veselinovič 2003, 107). Mishkin (1997, 26) ugotavlja, da so denarni trgi tisti, na katerih se trguje s kratkoročnimi dolžniškimi instrumenti, kapitalski pa trgi, na katerih se trguje z dolgoročnimi dolžniškimi (z dospelostjo nad enim letom ali brez dospetja) in lastniškimi instrumenti. Trg denarja v ožjem pomenu besede je opredeljen kot medbančni trg denarja, na katerem nastopajo poslovne banke in centralna banka. Instrumenti denarnega trga so vsa kratkoročna posojila in kratkoročni vrednostni papirji države, poslovnih bank, prvovrstnih podjetij in drugih finančnih ter nefinančnih institucij (Mramor 2000, 23). Trg kapitala razdelimo na dva enakovredna trga: trg dolgoročnih vrednostnih papirjev in trg dolgoročnih posojil. Na trgu dolgoročnih posojil ni vrednostih papirjev, ker gre za skupek bilateralnih odnosov ga imenujemo pogodbeni trg (»negotiated market«). Na trgu dolgoročnih vrednostnih papirjev oziroma odprtem trgu (»open market«) se trguje:

- z vrednostnimi papirji s stalnim in spremenljivim donosom, - dolžniškimi (upniškimi) vrednostnimi papirji (»dept securities«) in - lastniškimi vrednostnimi papirji (»equity securities«) .

Odprti trg oziroma trg kapitala v ožjem smislu se nato deli na primarni ali emisijski trg in na sekundarni trg ali trg kapitala v najožjem smislu, ki ga sestavljajo borze vrednostnih papirjev in trgovanje »preko okenc« (»over-the-counter-OTC«) (Prohaska 1999, 11).

21

Primarni trgi so tisti, na katerih izdajatelji – podjetja ali vlade na novo izdane vrednostne papirje (obveznice ali delnice) prodajajo prvemu kupcu, na sekundarnih trgih pa je mogoče te vrednostne papirje ponovno prodati (Mishkin in Eakins 1998, 16). Prohaska (1999, 10) ugotavlja, da je sekundarni trg pomemben za obstoj primarnega trga, saj obstoječi finančni instrumenti imetnikom vrednostnih papirjev omogočajo doseganje visoke stopnje likvidnosti z možnostjo njihove prodaje na borzi. Mramor (2000, 24) navaja, da dandanes govorimo tudi o terciarnem trgu kapitala, na katerem se delnice podjetij, ki sicer kotirajo na borzah, prodajajo na neorganiziranih trgih in kvartarnem trgu kapitala, kadar se ti papirji prodajajo institucionalnim varčevalcem. Slika 2: Sestava finančnega trga

Vir: Prohaska 1999, 12. Osnovna funkcija finančnega trga je učinkovita alokacija sredstev od suficitnih k deficitnim ekonomskim celicam. Druga naloga je funkcija transformacije, na osnovi katere ustvarjajo nove finančne instrumente oziroma spreminjajo neposredne vrednostne papirje v posredne. Tako lahko razdelimo finančni trg na neposredni in posredni. Na neposrednem finančnem trgu (»non intermediated financial market«) se izdajajo primarni vrednostni papirji (»primary securities«), na primer obveznice in delnice. Primarne vrednostne papirje dolžniki oziroma njihovi izdajatelji neposredno prodajajo končnim upnikom oziroma kupcem. Slednji lahko te vrednostne papirje prodajajo finančnim institucijam, ki na osnovi tega izdajo terjatve do sebe v obliki depozitov, hranilnih vlog, potrdil o vlogah, itd. Finančne institucije na ta način izdajajo posredne vrednostne papirje. Končni upniki oziroma kupci vrednostnih papirjev tako na posrednem finančnem trgu (»intermediated financial market«) dobijo namesto neposrednih posredne vrednostne papirje (Prohaska 1999, 10). Finančni sistem mora biti predvsem učinkovit in trden. Učinkovit zato, da lahko zagotavlja ustrezen in poceni kapital, ki je potreben za gospodarski razvoj. Učinkovit finančni sistem namreč zagotavlja gospodarstvu (subjektom) kar najnižje stroške finančnih transakcij ter

Finančni trg

Denarni trg Trg kapitala

bilateralni-kratkoročna posojila

multilateralni-kratkoročni vrednostni papirji

trg dolgoročnih posojil (negotiated market)

trg dolgoročnih vrednostnih papirjev (open market)

primarni trg -izdaja

sekundarni trg

borze »preko okenc«

22

omogoča optimalno razpršitev in usmerjanje para varčevanje - naložbe. Trden pa zato, ker morebitne finančne krize ne prizadenejo le finančni sektor temveč celotno gospodarstvo, ki tako ostane brez potrebnih virov. Neučinkovit in šibek finančni sektor torej ne zmanjšuje le konkurenčnost finančnega sektorja temveč celotnega gospodarstva (Grgič 2002, 1). Finančni trg za učinkovitost potrebuje veliko število udeležencev, da zagotovijo ustrezno globino oz. likvidnost trga. Prav veliko število posrednikov prispeva k učinkovitosti delovanja denarnega trga. Drugi glavni igralci na trgu so tudi vladne agencije, poslovne banke, nebančne finančne organizacije, nefinančna podjetja z dobro boniteto in posamezniki, ki vlagajo v vzajemne sklade denarnega trga (Mishkin 1997, 220). Na trgu se agregirajo informacije tisočih prodajalcev in kupcev. Finančni trgi obstajajo, ker bolje od finančnih posrednikov opravljajo funkcijo določanja cen finančnih naložb. V sami tržni ceni je več informacij, kot ji lahko zbere katerikoli finančni posrednik sam. Ta bi moral analizirati milijone informacij, da bi lahko določil ceno tako učinkovito, kot jo določi trg. Medtem ko tržni mehanizem to samodejno omogoča, pa bi bili stroški za kateregakoli posameznika previsoki (Mramor 2000, 305). Predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da lahko govorimo o popolnem trgu kapitala (Brigham in Gapenski 1996, 4):

- transakcijski stroški ne obstajajo - davčni sistem nima vpliva na trg – ni davkov - na trgu nastopa veliko prodajalcev in kupcev, posamezni prodajalec ali kupec nima

možnosti vplivati na ceno vrednostnih papirjev - posameznik ali podjetja imajo enak dostop do trga - vsi subjekti imajo enake informacije, saj informacije niso povezane s stroški - vsi ekonomski subjekti imajo homogena pričakovanja - stroški finančne stiske ne obstajajo

Dejanski trgi kapitala se lahko popolnemu trgu samo približajo, stopnja podobnosti pa se izraža v različnih vrstah učinkovitosti. Kot prvo takšno učinkovitost naj omenimo informacijsko učinkovitost. Če je trg informacijsko učinkovit, se vse nove informacije, ki jih udeleženci na trgu pridobijo, hitro odražajo v cenah in dolgoročno ni mogoče dosegati nadpovprečne donosnosti. Brez informacijske učinkovitosti pa ni alokacijske učinkovitosti, kar pa je tudi osnovni namen trga kapitala, alokacija prihrankov namreč. Prihranki se na učinkovitem trgu hitro prelijejo v najboljše investicije, tako, da ima narodno gospodarstvo od njih kar največ koristi. Pretok sredstev mora potekati z ničnimi oziroma minimalnimi transakcijskimi stroški, pri čemer gre za delovno učinkovitost. Trg ne more biti delovno učinkovit, če so provizije zakonsko določene, ali so drugačne omejitve, ki preprečujejo, da bi se cene posredniških storitev oblikovale na nižjih stroških (Mramor 2000, 306). Slovenski finančni sistem je v procesu dohitevanja finančnega sistema evroobmočja. Njegova globina je s 180% BDP finančnih sredstev še bistveno nižja od globine finančnega sistema evroobmočja s skoraj 2,5-krat več finančnih sredstev. Poleg slabše gospodarske razvitosti glede na BDP p.c. je razlog predvsem v komaj 15-letni zgodovini slovenskega kapitalskega trga in v šele pred kratkim začetem agresivnejšem razvoju institucionalnih investitorjev na slovenskem finančnem trgu. Povečanje finančnih sredstev je pričakovati predvsem zaradi vse večjega ozaveščanja prebivalstva, ki je najpomembnejši

23

suficitni sektor, o nujnosti varčevanja za ohranitev doseženega življenjskega standarda tudi v tretjem življenjskem obdobju (Banka Slovenije 2007, 40). Posledica zaradi slabše razvitosti domačega finančnega sistema je lahko večji odliv doma privarčevanih sredstev v tujino in s tem manj domačih razpoložljivih sredstev za investicije, kar pomeni večje povpraševanje domačega gospodarstva po tujih virih (Banka Slovenije 2008, 40). 3.2 Udeleženci finančnega trga Finančne institucije so specializirana podjetja, ki opravljajo posle na trgih denarja in kapitala. Dejansko jih ne moremo ločevati od finančnih trgov, saj so finančne institucije največkrat tiste, ki trg ustvarijo in na njem poslujejo (Prohaska, 1999, 6). Institucije finančnega trga omogočajo (Plut 1999, 13): − da se cena finančnim sredstvom oblikuje na podlagi povpraševanja in ponudbe, − da zagotavljajo likvidnost s tem, ko investitorjem omogočajo prodajo finančnih sredstev, − da zmanjšujejo transakcijske stroške. Finančne institucije se delijo na podlagi različnih kriterijev. V denarni teoriji, kjer je v ospredju obravnavanje mehanizma emisije denarja v narodnem gospodarstvu, delimo finančne institucije glede na njihovo vlogo pri emisiji denarja. V skladu s tem kriterijem lahko opredelimo denarne (monetarne) in nedenarne finančne institucije. Največkrat uporabljena je delitev z vidika finančnega posredništva oziroma delitev po institucionalnem kriteriju. Glede na obliko prenosa finančnih prihrankov od varčevalcev do posojilojemalcev se torej delijo finančne institucije na (Prohaska 1999, 7):

- finančne posrednike in - agentske finančne posrednike.

Finančne posrednike lahko naprej delimo še na: 1. depozitne finančne institucije (»deposit-taking institution«), ki zbirajo prihranke varčevalcev v obliki vlog oziroma depozitov z različnim rokom zapadlosti in jih nalagajo v obliki kratkoročnih ali dolgoročnih posojil in vrednostnih papirjev. Med depozitne finančne institucije uvrščamo banke, hranilnice, kreditna združenja; 2. nedepozitne ali investicijske finančne institucije (»investing institutions«) med katerimi glede na način zbiranja prihrankov obstajajo

a) pogodbene finančne institucije (»contractual financial institutions«), zbirajo prihranke varčevalcev na osnovi posebnih pogodbenih razmerij. Ljudje imajo v teh institucijah naloženo svoje premoženje; pogodba, ki jo sklenejo pa jim zagotavlja različne vrste izplačil denarnih zneskov v prihodnje. Pogodbene finančne institucije morajo tako skrbeti za čim boljšo dolgoročno naložbo zbranih prihrankov, saj lahko le tako zagotovijo izpolnjevanje obveznosti (izplačilo odškodnin in pokojnin). Med pogodbene finančne institucije sodijo zavarovalnice in pogodbeni pokojninski skladi;

b) investicijske finančne institucije, ki zbirajo prihranke na osnovi izdanih vrednostnih papirjev in omogočajo posameznikom naložbe tudi v bolj tvegane vrednostne papirje, v katere posameznik zaradi pomanjkanja znanja sam ne bi vlagal. Med

24

investicijska podjetja sodijo odprti investicijski skladi (vzajemni skladi) in zaprti investicijski skladi (investicijske družbe) ter skladi instrumentov denarnega trga.

Z razvojem finančnega posredovanja (v škodo komercialnih bank) tržne deleže vse bolj pridobivajo drugi finančni posredniki. Banke so, da bi postale konkurenčnejše, svoje dejavnosti postopno začele širiti na druga področja finančnega posredništva, kakršno je zavarovalništvo, izdajanje vrednostnih papirjev. V večini držav se je razvila t.i. univerzalna banka (»universal bank«), ki ni več zgolj depozitarna institucija, ampak ponuja tudi storitve povezane z vrednostnimi papirji, zavarovalniške storitve, hipotekarno bančništvo ipd. (Grgič 2002, 9). Standardna klasifikacija dejavnosti (NACE) razvršča dejavnosti finančnega posredništva na tri večje skupine in sicer: finančno posredništvo, razen zavarovalništva in dejavnosti pokojninskih skladov; zavarovalništvo in dejavnost pokojninskih skladov, razen obveznega socialnega zavarovanja; pomožne dejavnosti v finančnem posredništvu. Omenjena delitev temelji na funkcionalnem načelu (Uradni list RS 2002). Finančne storitve, ki jih nudijo finančni posredniki in druge finančne institucije, lahko na osnovi marakeškega sporazuma o svetovni trgovinski organizaciji (Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma 1995) in glede na smernice Evropske komisije razdelimo na zavarovalniške in z zavarovanjem povezane storitve, bančne storitve in druge finančne storitve (zlasti investicijske storitve). Evropska komisija si prizadeva, da bi tudi na finančnem trgu uresničili cilj prostega pretoka blaga in storitev. Z namenom pospešiti razvoj enotnega trga finančnih storitev, je Evropska komisija glede poslovanja finančnih ustanov v drugi bančni smernici (Druga bančna smernica 89/646/EEC) uveljavila tri načela: - načelo enotne licence (»single banking license« ali »single passport«) pravi da lahko finančna ustanova, ki je pridobila dovoljenje ene od članic držav Evropske unije, deluje na celotnem področju Evropske unije; - načelo nadzora domače države (»home country principle«) pravi, da nadzor nad finančno ustanovo opravlja država, kjer je registriran sedež ustanove; -načelo vzajemnega priznavanja (»mutual recognition principle«) določa, da veljajo predpisi matične države, kar pomeni, da lahko finančne ustanove v tuji državi (državi gostiteljici) opravljajo le tiste finančne storitve, ki jih lahko opravljajo v domači državi. Čeprav gre za bančne smernice, veljajo zgornja načela, tudi za ostale finančne ustanove in storitve. Namen načel enotnosti trga je pospešiti združevanje nacionalnih finančnih trgov in doseči »finančni univerzalizem«. Na prostoru Evropske unije tako ne bi več ločevali med vrstami finančnih posrednikov in storitvami, ki jih ponujajo – nastal bi le en trg finančnih storitev v okviru Evropske unije. Načelo enotnosti naj bi omogočalo združitvene procese med finančnimi ustanovami, večalo konkurenco med ponudniki finančnih storitev in vzpodbujalo ekonomijo obsega (Pušnik in drugi 2005, 25-26).

Kljub oblikovanju skupnega zavarovalnega trga in uveljavljanju finančnega univerzalizma Evropska komisija ohranja delitev na storitve pozavarovanja in neposrednega zavarovanja, ki vključuje življenjska in premoženjska zavarovanja. Ločitev temelji na posebnih značilnostih obeh poslov, ki se nanašajo predvsem na vrednost poslov in značilnosti udeleženih strank. Pozavarovalni posli se običajno nanašajo na višje zneske, kot pa je to značilno za neposredno zavarovanje. Udeleženci v pozavarovalnih poslih so poklicni

25

ponudniki, pri neposrednem zavarovanju pa gre za odnos med poklicnim ponudnikom na eni strani ter zavarovalnim strokovnjakom na drugi strani (Pušnik in drugi 2005, 26). Finančno okolje in finančno strukturo države ter s tem tudi globino in širino finančnega trga določa njena razvitost oziroma družbeno ekonomska ureditev. Zgodovinski in ekonomski razvoj države, velikost domačega trga, tržna pravila, pravna tradicija, implikacija regulative so dejavniki, ki imajo pomembno vlogo na področju ekonomskih sprememb v finančnem okolju, saj posegajo na finančni trg kot del gospodarstva, ki je v zadnjih letih doživel in doživlja intenziven razvoj (Dvoršak Bugarija 2000, 127). Trgi finančnih storitev so v zadnjem desetletju doživeli ogromne spremembe, ki so posledica demografskih gibanj; spremenjenih varčevalnih navad ekonomskih subjektov; zahtev uporabnikov po širši ponudbi finančnih proizvodov na enem mestu; tehnološkega razvoja; deregulacije in liberalizacije trgovanja s finančnimi storitvami in sprostitve pretoka kapitala; večje konkurence med različnimi finančnimi proizvodi in finančnimi posredniki ter globalizacije in pretoka znanja, zaradi katerih so uporabniki vedno bolj zahtevni in posledično tudi povprašujejo po bolj specializiranih finančnih proizvodih (Pušnik in drugi 2005, 27). 3.3 Plasmaji sredstev udeležencev finančnega trga Oglejmo si poenostavljan prikaz virov sredstev in načine uporabe teh sredstev za posamezne vrste finančnih institucij. Tabela 4: Prikaz virov sredstev in načine uporabe teh sredstev za posamezne vrste finančnih institucij. Finančna institucija

Viri sredstev Uporaba sredstev

Poslovne banke Depoziti potrošnikov, podjetij in vladnih agencij

Nakup državnih in podjetniških VP; posojila potrošnikom in podjetjem

Hranilnice Depoziti potrošnikov, podjetij in vladnih agencij

Nakup državnih in podjetniških VP; hipoteke in druga posojila potrošnikom; nekatera posojila podjetjem

Kreditne zadruge

Depoziti članov kreditnih zadrug Posojila članom kreditnih zadrug

Finančna podjetja

VP prodani potrošnikom in podjetjem

Posojila potrošnikom in podjetjem

Vzajemni skladi VP prodani potrošnikom, podjetjem in vladnim agencijam

Nakupi dolgoročnih državnih in podjetniških VP

Denarni skladi VP prodani potrošnikom, podjetjem in vladnim agencijam

Nakupi kratkoročnih državnih in podjetniških VP

Pokojninski skladi

Prispevki delodajalcev oziroma delojemalcev

Nakupi dolgoročnih državnih in podjetniških VP

Zavarovalnice Zavarovalne premije in zaslužki od investicij

Nakupi dolgoročnih državnih in podjetniških VP

Vir: Prohaska 1999, 9. Različnost v delovanju posameznih finančnih sektorjev se izraža med drugim v strukturah njihovih sredstev in obveznosti, ki so bile v zadnjih štirih letih deležne precejšnih

26

premikov. Medtem ko v strukturi bančnih sredstev vedno bolj prevladujejo posojila, pri zavarovalnicah in pokojninskih skladih postajajo pomembnejše obveznice in delnice. V strukturi sredstev drugih finančnih posrednikov je opazno povečanje deleža posojil zaradi hitrejše rasti dejavnosti lizinških podjetij od investicijskih skladov (Banka Slovenije 2007, 43). Struktura sredstev in obveznosti slovenskega finančnega sistema je še precej različna od evroobmočja. Delež posojil se je, kljub že tako bistveno višjemu deležu kot ga dosega evroobmočje, v prvih treh trimesečjih 2007 še dodatno povečal, na 56%. Razlog je večja vloga bank v slovenskem finančnem prostoru glede na evroobmočje in visoko povpraševanje po posojilih povezano z investicijsko aktivnostjo v zadnjih dveh letih (Banka Slovenije 2008, 43). Slika 3: Struktura finančnih sredstev finančnega sektorja v %

Vir: prirejeno po Poročilo o finančni stabilnosti 2008, 43. Finančni sektor evroobmočja ima v strukturi sredstev bistveno višji delež lastniškega in tudi dolžniškega kapitala kot slovenski, kjer se je delež dolžniških vrednostnih papirjev leta 2007 še dodatno znižal za 4 odstotne točke. Znižanje dolžniškega kapitala je bilo opaziti pri vseh finančnih sektorjih, tako v Sloveniji kot tudi v evroobmočju, kar je posledica visokih vrednotenj na kapitalskih trgih in v tej zvezi povečanja deleža lastniškega kapitala. Slovenski bančni sektor je leta 2007 zniževal naložbe v obveznice tudi zaradi zapadanja blagajniških zapisov Banke Slovenije in odkupov domačih državnih vrednostnih papirjev, kar je v določeni meri nadomeščal z nakupi tujih državnih vrednostnih papirjev (Banka Slovenije 2008, 43). Tudi zavarovalniški sektor evroobmočja ima med sredstvi bistveno večji delež lastniškega kapitala kot slovenski, kar je tudi posledica večjega deleža življenjskih in pokojninskih zavarovanj ter zgodovinsko razvitejšega kapitalskega trga (Banka Slovenije 2007, 43). Nizek delež lastniškega kapitala v sredstvih slovenskega finančnega sistema kaže na pomanjkanje lastniške prepletenosti znotraj finančnega sistema in tudi njegovega lastništva v nefinančnem delu gospodarstva. Slovenski finančni sistem ima v lasti le okoli 14% celotnega izdanega lastniškega kapitala, medtem ko finančni sistem evroobmočja kar 42%. Tako lahko trdimo, da bi moral biti predvsem finančni sektor tisti, ki bi se zanimal za državne lastniške deleže v slovenskih podjetjih (Banka Slovenije 2008, 43).

43

56

2318

15

7

14 16

52

0

10

20

30

40

50

60

2001 2007Q3

Slovenija

%

posojilaVP, niso delnicegotovina in vlogelastniški kapitaldrugo

4036

2321

912

23 24

5 6

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

2001 2007Q2

Evroobmočje

%

posojilaVP, niso delnicegotovina in vlogelastniški kapitaldrugo

27

Slika 4: Struktura obveznosti finančnega sektorja v %

Vir: prirejeno po Poročilo o finančni stabilnosti 2008, 43. Tudi na strani obveznosti slovenskega finančnega sistema je delež posojil precej višji kot v evroobmočju. Kot smo že omenili zaradi pomembnejše vloge bančnega sektorja v slovenskem finančnem sistemu in njegovega financiranja prek tujih posojil v zadnjem obdobju. Delež vlog se kot posledica vse večjega pomena nedenarnih finančnih posrednikov znižuje. Opazen je tudi izrazito nižji delež lastniškega in dolžniškega kapitala. Podobno kot nefinančna podjetja tudi finančna podjetja Slovenije ne izkoriščajo dovolj pridobivanja sredstev prek izdaj obveznic in dokapitalizacij (Banka Slovenije 2008, 44). 3.4 Vloga zavarovalnic med finančnimi institucijami V letu 2007 je med finančnimi institucijami v Sloveniji z okoli 73% njihovega finančnega premoženja še vedno prevladoval bančni sektor, v evroobmočju prav tako, le da je tam njihov delež bil za okoli 13 odstotnih točk manjši. V strukturi premoženja slovenskega finančnega sektorja dosegajo zavarovalnice in pokojninski skladi še vedno le okoli 10%, čeprav postajajo vse pomembnejši glede na vse resnejšo demografsko strukturo Evrope. Njihov delež je v strukturi finančnega sektorja evroobmočja nad 15%, opazen pa je tudi trend njihovega povečevanja (Banka Slovenije 2008, 40). V strukturi finančnega sektorja evroobmočja drugi finančni posredniki in zavarovalniški sektor tako dosegata bistveno višje deleže kot v Sloveniji, kjer imamo še vedno zelo bančno orientirano gospodarstvo. Pričakovati je, da se bo pomen življenjskih in pokojninski zavarovanj v Sloveniji krepil zaradi finančnega poglabljanja in povečanega varčevanja za starost, lahko pa tudi zaradi prerazporeditve finančnih sredstev.

58

42

14

28

1619

2 27 6

3 20

10

20

30

40

50

60

70

2001 2007Q3

Slovenija

%

gotovina in vlogeposojilalastniški kapitalVP, niso delnicezav.-teh.rezervacijedrugo

3735

4 4

28 28

11 1214 14

6 7

0

5

10

15

20

25

30

35

40

2001 2007Q2

Evroobmočje

%

gotovina in vlogeposojilalastniški kapitalVP, niso delnicezav.-teh.rezervacijedrugo

28

Kot vidimo na Sliki 5 so zavarovalnice danes v slovenskem finančnem sektorju pomemben del nedenarnih finančnih institucij, saj na slovenskem trgu z 8,6 % bilančne vsote finančnega sistema največja skupina med nedenarnimi finančnimi institucijami.

Slika 5: Struktura finančnih posrednikov po bilančni vsoti leta 2007

DENARNE FINANČNE

INSTITUCIJE73,2%

ZAVAROVALNICE8,6%

POKOJNINSKI SKLADI

1,7%

INVESTICIJSKI SKLADI

7,1%LIZINŠKA

PODJETJA7,0%

DRUGE NEDENARNE

FINANČNE INSTITUCIJE

2,4%

Vir: prirejeno po Banka Slovenije 2008, 40.

Tabela 5: Pregled slovenskega finančnega sektorja glede na bilančno vsoto v letih 2005-2007

BILANČNA VSOTA (V MIO EUR)

STRUKTURA (V%) DELEŽ V BDP (V %)

2005 2006 2007 2005 2006 2007 2005 2006 2007 DENARNE1 FINANČNE INSTITUCIJE

29.435

33.928

42.450 71,8 72,2 73,2 106,5 114,1 126,6

NEDENARNE FINANČNE INSTITUCIJE

11.552 13.035 15.508 28,2 27,8 26,8 41,8 43,8 46,2

ZAVAROVALNICE2 3.260

3.895

4.959

8,0

8,3

8,6

11,8

13,1

14,8

POKOJNINSKI SKLADI3

670 893 1.001 1,6 1,9 1,7 2,4 3,0 3,0

INVESTICIJSKI SKLADI

2.220 2.845 4.138 5,4 6,1 7,1 8,0 9,6 12,3

LIZINŠKA PODJETJA4

3.185 3.185 4.041 7,8 6,8 7,0 11,5 10,7 12,0

BPH, DZU IN DRUGI5

2.218 2.218 1.370 5,4 4,7 2,4 8,0 7,5 4,1

SKUPAJ 40.987 46.963 57.958 100,0 100,0 100,0 148,4 157,9 172,8 1 Denarne finančne institucije ne vključujejo centralne banke. 2 Bilančna vsota pozavarovalnic po podatkih za konec tretjega četrtletja 2007. 3 Med pokojninskimi skladi je upoštevan tudi Prvi pokojninski sklad. 4 Za število liznških podjetij je upoštevano število aktivnih članov ZLPS. 5 Bilančna vsota po podatkih za konec leta 2006.

Vir: Prirejeno po Banka Slovenije 2007, 40 in Banka Slovenije 2008, 40.

29

Bilančna vsota zavarovalnic je v letu 2007 je v primerjavi z letom 2006 porasla za 1064 mio EUR oziroma 27,3%, kar je za 7,8 odstotne točke več kot leto prej. Delež vrednosti aktive zavarovalnic v BDP se je v letu 2007 povečal za 1,7 odstotne točke. Visoka rast bilančne vsote v letu 2007 je poleg povečanega obsega zbranih bruto premij predvsem posledica širitev na tuje, zlasti balkanske trge ter visoke rasti vrednosti finančnih naložb v delnice in investicijske sklade (Banka Slovenije 2008, 124). Omenjeni finančni sektorji so si v svojem delovanju precej različni, zato bilančna vsota oziroma finančna sredstva niso nujno najboljši pokazatelj njihove primerljivosti. V primeru finančnih sredstev zavarovalnic in pokojninskih skladov ter dela sektorja drugih finančnih posrednikov, ki vključuje investicijske sklade, gre predvsem za dolgoročne investicije v obliki lastniških in dolžniških vrednostnih papirjev ter drugih finančnih instrumentov, ki večinoma predstavljajo obveznosti do privarčevanih sredstev prebivalstva. Nasprotno pa finančna sredstva bank predstavljajo predvsem dana posojila in v manjši meri naložbe v finančne instrumente, ki so v precejšnem delu pridobljena prek vlog, vse več pa tudi prek posojil s strani tujih bank ter izdanih dolžniških vrednostnih papirjev. Prav tako je drugačno delovanje lizinških podjetij, ki v Sloveniji predstavljajo pomemben delež sektorja drugih finančnih posrednikov. Ti večino svojih sredstev, ki jih v obliki lizinških posojil plasirajo v gospodarstvo, pridobivajo prek posojil iz tujine, predvsem od bank in podjetij v skupini. Glede na precej drugačne vire in obveznosti posameznih finančnih institucij lahko prihaja s primerjavo le bilančne vsote do zamegljevanja pomena nedenarnih finančnih institucij za celotno gospodarstvo in njegovo stabilnost. Primerjava finančnih institucij je mogoča tudi z vidika upravljanja privarčevanih sredstev gospodarstva glede na finančne instrumente posredovanja, to so za banke navadno vloge, za investicijske sklade njihove enote oziroma delnice in za zavarovalnice ter pokojninske sklade zavarovalno-tehnične rezervacije iz življenjskih in pokojninskih zavarovanj. Največji je v Sloveniji pomen domačih bank, ki je med omenjenimi instrumenti 80%, za 20 odstotnih točk večji kot v evroobmočju, vendar pa je opaziti trend zmanjševanja. Pri zavarovalno-tehničnih rezervacijah življenjskih in pokojninskih zavarovanj gre izključno za sredstva gospodinjstev, večinoma pa tudi v primeru investicijskih skladov (Banka Slovenije 2007, 41). 3.5 Zavarovalnice kot institucionalni investitorji Poglobljeni in obsežni finančni trgi omogočajo zbiranje prihrankov tako, da posameznim institucionalnim varčevalcem ter investitorjem ponujajo dodatne instrumente in poti, po katerih lahko plasirajo svoja sredstva, ki jim bodo prinesla privlačnejše donose, kot jih imajo bančni depoziti (Bakker in Gross 2003, 23). Poleg ključnih dejavnikov (upoštevanje načel zavarovalnega nalaganja) gre pri odločanju o posamezni vrsti finančnih naložb oziroma pri odločanju glede optimalnega portfelja za celo vrsto drugih, prav tako pomembnih dejavnikov, kot so na primer boniteta izdajatelja vrednostnega papirja, doba vračanja naložbe, obseg investicije, tveganje predčasnega odkupa in podobno (Dvoršak Bugarija 2000, 134).

30

Slovenske zavarovalnice (brez pozavarovalnic) so imele konec leta 2006 za skoraj 754 mrd SIT naložb celotnega premoženja, od tega za skoraj 685 mrd SIT naložb kritnega premoženja. Delež naložb zavarovalnic (brez naložb pozavarovalnic) v BDP se je od leta 2001 do leta 2005 povečal s 5,6 % na 9,6 % BDP, kar dodatno k že povedanemu nakazuje na rast slovenskega zavarovalnega sektorja in s tem na njegovo vlogo pri delovanju kapitalskih trgov. Premoženje pozavarovalnic je konec leta 2006 znašalo slabih 78 mrd SIT, od tega skoraj 47 mrd naložb kritnega premoženja brez kritnih skladov, pokojninske družbe pa so imele konec leta 2006 za skoraj 104 mrd SIT naložb celotnega premoženja, od tega skoraj 94 mrd SIT naložb kritnih skladov (AZN 2007, VI). Domači kapitalski trg ni v stanju vsrkati celotnega obsega naložb zavarovalnic, zato je nujna usmeritev njihovih naložb na tuje kapitalske trge. Konec leta 2006 so znašale naložbe v tuje vrednostne papirje že dobrih 157 mrd SIT, kar je za 90 % več kot leto prej (AZN 2007, VII). Zavarovalnice so do leta 2001 izkazovale primanjkljaj naložb kritnega premoženja v primerjavi z zavarovalno-tehničnimi rezervacijami in v letu 2001 prvič dosegle zadovoljivo pokritost matematičnih rezervacij z naložbami kritnega sklada (naložbe življenjskih zavarovanj), v letu 2002 pa so tudi naložbe kritnega premoženja (brez kritnih skladov) prvič dosegle pokritost drugih zavarovalno-tehničnih rezervacij (AZN 2007, VI). Pokritost čistih zavarovalno-tehničnih rezervacij z naložbami kritnega premoženja zavarovalnic se je v letu 2006 povečala za slabih 6 odstotnih točk, na 123,4% (Banka Slovenije 2007, 111). Finančne naložbe zavarovalnic izkazujejo v zadnjih letih visoke stopnje rasti, kar lahko sklepamo po podatkih iz Tabele 6. Zavarovalnice so imele na dan 31. 12. 2006 za 684,5 mrd SIT naložb kritnega premoženja, katerega del predstavljajo tudi naložbe kritnih skladov, ki so jih zavarovalnice v skladu s predpisi dolžne oblikovati. Naložbe kritnega premoženja so se v primerjavi s predhodnim letom povečale za 18,7 mrd SIT oz. za 7 %, naložbe kritnih skladov pa kar za 69,4 mrd SIT oz. 22,2 %, kar je več, kot je znašal porast zbrane zavarovalne premije v tem obdobju. Zadnji podatek kaže na porast dolgoročnih oziroma življenjskih zavarovanj. V strukturi naložb od leta 1997 do leta 2006 so se veliko bolj kot ostale, povečale naložbe kritnih skladov, ki z 398,9 mrd SIT po stanju na dan 31. 12. 2006 predstavljajo že 58,3 % naložb celotnega kritnega premoženja.

Tabela 6: Naložbe zavarovalnic v obdobju 1997 - 2006 (vsi zneski so v mrd SIT na dan 31. 12.)

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 Indeks 06/97

Naložbe iz lastnih virov

4,2 5,4 13,3 11,4 16,9 24,3 28,3 37,4 46,1 69,2 1.648

Kritni sklad 35 48,3 67 91 123,8 168,8 221,9 276 326,5 398,9 1.140 Kritno premož. brez kritnih skladov

57 72,4 88 107,1 128 187,5 220,8 239,1 266,9 285,6 501

Skupaj 96,2 126,1 168,3 209,5 268,7 380,6 471,0 552,5 639,5 753,7 783 Vir: AZN 2006, 27.

31

Tabela 7: Naložbe pozavarovalnic v obdobju 1997 - 2006 (vsi zneski so v mrd SIT na dan 31. 12.)

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 Indeks 06/97

Naložbe iz lastnih virov

1 3,6 6,9 9,4 9,3 12,5 14,7 17,3 19,4 30,8 3.080

Kritno premož. brez kritnih skladov

24 25 24,2 25,9 29,2 31,3 38,4 39,6 42 46,9 195

Skupaj 25 28,6 31,1 35,3 38,5 43,8 53,1 56,9 61,4 77,7 311 Vir: AZN 2006, 27. Pozavarovalnice pa kažejo nižje stopnje rasti finančnih naložb kot zavarovalnice. Na dan 31. 12. 2006 so imele 46,9 mrd SIT naložb kritnega premoženja, ki so se v primerjavi s predhodnim letom povečale za 4,9 mrd SIT oz. za 11,7 %, kar je za 5,6 odstotnih točk več kot leto poprej. V drugem četrtletju leta 2006 je letna stopnja rasti skupnih finančnih naložb zavarovalnic in pokojninskih skladov euroobmočja ostala nespremenjena pri 6,9%. Večji prispevek depozitov in dodeljenih posojil se je izravnal z manjšim prispevkom naložb v dolžniške vrednostne papirje in delnice vzajemnih skladov. Vendar je bila letna stopnja rasti naložb v delnice vzajemnih skladov kljub rahlemu zmanjšanju še vedno razmeroma visoka v primerjavi s prejšnjimi leti. Letna stopnja rasti naložb v delnice v borzni kotaciji se v glavnem ni spreminjala (ECB 2006, 24).

32

3.5.1 Primerjava strukture naložb V naslednji tabeli predstavljamo podatke, kam so zavarovalnice nalagale sredstva kritnih skladov oziroma kritnega premoženja.

Tabela 8: Sestava naložb kritnih skladov in naložb kritnega premoženja zavarovalnic v obdobju 2000 - 2006 (vsi zneski so v mrd SIT na dan 31. 12.)

Kritni sklad Kritno premoženje brez kritnih skladov

2000

% 2002 % 2004 % 2006 % 2000 % 2002 % 2004 % 2006 %

Državni

papirji*

45,3 49,8 84 49,8 138,1 50 173,1 43,4 22,4 20,9 57,1 30,4 73,2 30,6 110,4 38,7

Nepremičnine 2,1 2,3 0,6 0,4 0,4 0,1 0,5 0,1 8,6 8 10,7 5,7 8,9 3,7 4,3 1,5

Posojila 0,5 0,5 0,9 0,5 2,9 1 1,5 0,4 11,8 11 10,2 5,4 6,2 2,6 4,1 1,4

Dolžniški

vrednostni

papirji

19 20,9 43,6 25,8 72,8 26,4 112,9 28,3 11,9 11,1 22,8 12,2 42,2 17,6 56,2 19,7

Lastniški

vrednostni

papirji

4,8 5,3 10,3 6,1 34,4 12,5 89,7 22,5 16,8 15,7 26,3 14 46,4 19,4 57,2 20

Depoziti v

bankah

19,1 21 28,2 16,7 26,8 9,7 18,6 4,7 35,2 32,9 39,7 21,2 36,2 15,2 27,6 9,7

Ostalo 0,2 0,3 1,2 0,7 0,8 0,3 2,6 0,6 0,4 0,4 20,8 11,2 26 10,9 25,8 9

Skupaj 90,9 100 168,8 100 276 100 398,9 100 107,1 100 187,5 100 239,1 100 285,6 100

*državni papirji in vrednostni papirji za katere jamči država (1998-2000, državni papirji in posojila z državnim jamstvom)

Vir: AZN 2006, 27. Sredstva kritnega premoženja so bila tudi v letu 2006 naložena predvsem v državne papirje (38,7 %). Poleg naložb v državne vrednostne papirje, vse bolj narašča tudi pomen naložb v dolžniške vrednostne papirje, ki v tem letu predstavljajo že 19,7 % vseh naložb kritnega premoženja zavarovalnic. V primerjavi s preteklimi leti so se precej znižali bančni depoziti (9,7 %) in naložbe v nepremičnine (1,5 %). Tudi v strukturi naložb kritnih skladov prevladujejo naložbe v državne papirje v višini 43,4 %. Sledijo jim drugi dolžniški vrednostni papirji s 28,3 %, lastniški vrednostni papirji z 22,5 % in depoziti v bankah s 4,7 %. Naložbe zavarovalniškega sektorja so v pomembnem obsegu usmerjene v bančne lastniške in dolžniške vrednostne papirje ter depozite v bankah. Takšna naložbena politika zavarovalnic je tudi odraz procesa povezovanja bank in zavarovalnic, to pa pomembno vpliva na lastniško prepletenost finančnih institucij in njihovo skupno izpostavljenost (AZN 2006, 28). Sredstva kritnega premoženja pozavarovalnic so bila naložena v državne papirje in vrednostne papirje, za katere jamči država (23,6 mrd SIT), dolžniške vrednostne papirje (8,9 mrd SIT) in bančne depozite (6,6 mrd SIT), lastniške vrednostne papirje (5,9 mrd SIT) in ostalo (1,9 mrd SIT). V primerjavi s preteklim letom so pozavarovalnice nalagale več sredstev kritnega premoženja v lastniške in dolžniške vrednostne papirje (za 4,1 oziroma 3,4 odstotnih točk več), zmanjšale pa so naložbe v bančne depozite (za 3,9 odstotnih točk).

33

Trend zmanjševanja deleža naložb kritnega premoženja brez kritnih skladov zavarovalnic in pozavarovalnic v obliki bančnih vlog in posojil se nadaljuje, povečujejo pa se predvsem naložbe v dolžniške in lastniške vrednostne papirje. Naložbena politika slovenskih zavarovalnic v primerjavi z zavarovalnicami evroobmočja ostaja še naprej bolj konservativna kot v evroobmočju, vendar v zadnjih letih prihaja do postopnih premikov k nekoliko donosnejši in bolj tvegani strukturi naložb. Tudi konec leta 2007 je bil delež najbolj varnih naložbenih oblik v Sloveniji za 18 odstotnih točk višji kot v evroobmočju konec leta 2006. Uvedba solventnosti II bo s tveganju prilagojenimi kapitalskimi zahtevami spodbudila zavarovalnice k prestrukturiranju naložbenih portfeljev v smeri povečanja deleža dolgoročnih dolžniških vrednostnih papirjev in zmanjšanja deleža lastniških vrednostnih papirjev, kar se na ravni EU že dogaja (Banka Slovenije 2008, 127). S takšno dinamiko naložb se naložbe domačih zavarovalnic vse bolj približujejo strukturi naložb držav EU, kjer imajo zavarovalnice največji delež premoženja naloženega v dolžniških in lastniških vrednostnih papirjih. Domači kapitalski trg večjega obsega takšnih naložb ne omogoča, zato je za domače zavarovalnice nujna usmeritev tudi na tuje trge (AZN 2006, 29). Zavarovalnice povečujejo geografsko diverzifikacijo naložb. Glede naložb v tujini se zavarovalnice še vedno najraje odločajo za naložbe v tržne obveznice ter delnice bank in drugih uglednih finančnih institucij s primerno visoko bonitetno oceno. Niso pa redke niti državne obveznice. Povečuje se tudi delež naložb v druge dolžniške vrednostne papirje (sestavljene vrednostne papirje) in v vzajemne sklade ter delnice investicijskih družb. Delež naložb v vrednostne papirje tujih izdajateljev se po vstopu Slovenije v EU hitro povečuje in je na dan 31. 12. 2006 tako predstavljal 26,5 % vseh naložb zavarovalnic v vrednostne papirje (upoštevane so vse naložbe, ne glede na vir financiranja) (AZN 2006, 29). Konec leta 2006 so znašale naložbe v tuje delnice in obveznice že 156,7 mrd SIT, kar je za 74,4 mrd SIT več kot leto poprej. Naložbe kritnih skladov predstavljajo najvišji odstotek naložb zavarovalnic v tujini. Iz leta v leto se povišujejo in so v letu 2006 znašale že skoraj 31,2 % vseh naložb kritnih skladov zavarovalnic. V okviru le-teh predstavljajo naložbe v tuje dolžniške vrednostne papirje 65,9 % vseh naložb kritnih skladov zavarovalnic v dolžniške vrednostne papirje, kar je za 13,1 odstotnih točk več kot leto poprej. V letu 2006 se je v primerjavi z letom 2005 zelo povečal delež naložb v tuje lastniške vrednostne papirje, ki je za leto 2005 znašal le 1,8 % vseh naložb v tovrstne vrednostne papirje, v letu 2006 pa že 34,9 % oziroma 31,3 mrd SIT. V letu 2006 so precej porasle tudi naložbe kritnega premoženja v tujini, in sicer za 62,3 % ter so tako predstavljale skoraj 11,6 % vseh naložb kritnega premoženja zavarovalnic. Tudi pozavarovalnice so v letu 2006 precej več nalagale v tujino, saj so naložbe kritnega premoženja pozavarovalnic v tuje vrednostne papirje konec leta 2006 znašale 5,8 mrd SIT in predstavljale 12,3 % naložb kritnega premoženja pozavarovalnic (AZN 2006, 29). Zavarovalnice, ki nalagajo svoja sredstva v tuje vrednostne papirje, precejšnjo skrb posvečajo tudi teritorialni razpršenosti naložb. Največ družb svoje naložbe usmerja v približno deset do dvajset držav, izjema je ena zavarovalnica, ki ima naložbe v 38 različnih državah. Daleč največji delež naložb pri tem še vedno odpade na Nemčijo in sicer dobra petina (v letu 2005 skoraj četrtina), sledijo ji Avstrija, Luxemburg, ZDA, Francija,

34

Nizozemska in Velika Britanija s 5 do 10 %, malo pod tem pragom sta Irska in Italija, vse druge pa imajo manjše deleže (AZN 2006, 30). Do leta 2001 so imele zavarovalnice primanjkljaj naložb kritnega premoženja glede na stanje zavarovalno-tehničnih rezervacij. Ta je bil deloma posledica dejstva, da so zavarovalnice s temi viri financirale opredmetena osnovna sredstva za zavarovalno dejavnost in terjatve, deloma pa posledica popravkov in odpisov vrednosti naložb oziroma izgub v poslovanju. V letu 2002 so zavarovalnice prvič izkazale zadovoljivo pokritost zavarovalno-tehničnih rezervacij z naložbami kritnega premoženja, v letu 2003 pa se je ta pokritost še izboljšala, v znatni meri tudi na račun razširitve vrst naložb. V strukturi naložb so se v zadnjih letih najbolj povečale naložbe kritnih skladov (dolgoročna zavarovanja), kar kaže na rast življenjskih zavarovanj, ki v makroekonomskem smislu postajajo tudi alternativna oblika varčevanja prebivalstva. Zadovoljiva je tudi rast naložb kritnega premoženja brez kritnih skladov, ki so namenjene pokrivanju obveznosti zavarovancem iz premoženjskih zavarovanj. Ugodni poslovni rezultati v letu 2006 so vplivali na to, da so zavarovalnice v letu 2006 še izboljšale pokritost vseh zavarovalno-tehničnih rezervacij z naložbami kritnega premoženja in kritnega sklada, torej so postale finančno še močnejše. Tako je pri zavarovalnicah pokritost zavarovalno-tehničnih rezervacij z naložbami kritnih skladov v letu 2006 znašala 110,4 %, pokritost zavarovalno-tehničnih rezervacij z naložbami kritnega premoženja brez kritnih skladov 109,6 %, pri pozavarovalnicah pa 108,6 (AZN 2006, 41). Letni prirasti dragocenih dolgoročnih sredstev se bodo morali zaradi pomanjkanja dolgoročnih investicijsko-kreditnih instrumentov (različne vrste obveznic, tudi hipotekarnih in drugih jamstvenih instrumentov), ki pesti tako slovenskega kot mnoge druge finančne trge, nalagati izven Slovenije, s čimer bo Slovenija izgubila potencial lastnega varčevanja za pospeševanje domačih investicij in zaposlovanja (AZN 2006, V).

35

4 SREDSTVA ZAVAROVALNIC IN NJIHOVO UPRAVLJANJE 4.1 Zakonske omejitve naložb iz posameznih virov sredstev 4.1.1 Kritno premoženje in kritni sklad Kritno premoženje je premoženje zavarovalnice, namenjeno kritju prihodnjih obveznosti iz zavarovanj, ki jih sklepa zavarovalnica, in morebitnih izgub zaradi tveganj, ki izhajajo iz zavarovalnih poslov ter v zvezi s katerimi je zavarovalnica dolžna oblikovati zavarovalno-tehnične rezervacije. Zavarovalnice imajo na pasivi svoje premoženjske bilance prikazane obveznosti, ki sledijo iz sklenjenih zavarovalnih pogodb, njihova aktiva pa vsebuje različne vrednostne papirje. Zavarovalno-tehnične rezervacije se torej se v bilanci stanja izkazujejo na pasivni strani, torej kot obveznosti. Kritno premoženje zavarovalnice izkazujejo na aktivni strani bilance stanja oziroma med viri sredstev (Pavliha 2000, 116).

Slika 6: Poenostavljena bilanca stanja zavarovalnice

Aktiva Pasiva KRITNO PREMOŽENJE ZAVAROVALNO-TEHNIČNE

REZERVACIJE DRUGO PREMOŽENJE

KAPITAL

Vir: Pavliha 2000, 117. Zavarovalnica mora premoženje v vrednosti, ki je najmanj enaka višini potrebnih zavarovalno-tehničnih rezervacij (kritno premoženje), naložiti v skladu z Zakonom o zavarovalništvu in podzakonskim predpisom (Pavliha 2000, 116). Del kritnega premoženja, ki je namenjen kritju obveznosti zavarovalnice iz tistih zavarovanj, za katera je potrebno oblikovati matematične rezervacije, imenujemo kritni sklad. Vrednost premoženja kritnega sklada mora biti vedno najmanj enaka višini zahtevanega kritja, ki pa obsega matematične rezervacije. Premoženje kritnega sklada je dovoljeno uporabiti samo za izplačilo, terjatev iz zavarovanj, v zvezi s katerimi je bil le-ta oblikovan. Zavarovalnica mora oblikovati poseben kritni sklad za vsako od naslednjih zavarovanj (Pavliha 2000, 118): - življenjska zavarovanja, pri katerih zavarovanec ne prevzema naložbenega tveganja - življenjska zavarovanja pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje (razen

prenosnih premij, škodnih rezervacij in dodatnih zavarovalno-tehničnih rezervacij za zajamčeno najmanjše izplačilo)

- zdravstvena zavarovanja - druge vrste zavarovanj, za katere je potrebno oblikovati matematične rezervacije. Za naložbe kritnega sklada se prav tako uporabljajo določbe Zakona o zavarovalništvu in sicer kar zadeva vrste dovoljenih naložb, omejitve posameznih naložb, lokalizacijo

36

kritnega premoženja in usklajenost naložb (121. do 124. člen). Poudariti je treba, da omejitve posameznih naložb veljajo ločeno za vsak kritni sklad, ki ga oblikuje zavarovalnica (Pavliha 2000, 19). 4.1.2 Zavarovalno-tehnične rezervacije Zavarovalnica mora v zvezi z vsemi zavarovanimi posli, ki jih opravlja, oblikovati ustrezne zavarovalno-tehnične rezervacije, namenjene kritju razumno pričakovanih bodočih obveznosti iz zavarovanj in deloma nepričakovanih izgub zaradi tveganj, ki izhajajo iz zavarovalnih poslov, ki jih opravlja (ZZavar 2000, 113.člen). Zavarovalno-tehnične rezervacije predstavljajo največjo postavko na pasivni strani bilance stanja zavarovalnice. To so obveznosti zavarovalnice, ki izhajajo iz sklenjenih zavarovalnih pogodb. Zavarovalno-tehnične rezervacije so bistvena osnova za zagotavljanje pravic zavarovalcev, zato jih predpisuje država. Včasih se je uporabljal izraz zavarovalno-tehnične rezerve, danes pa se je uveljavil termin rezervacije (»provision«), saj so namenjene izpolnjevanju pogodbenih obveznosti zavarovalnice, medtem ko so rezerve po vsebini del kapitala (Pavliha 2000, 114). Zavarovalno-tehnične rezervacije sestavljajo (ZZavar, 2006): - prenosne premije (114. člen), - škodne rezervacije (116. člen), - rezervacije za bonuse, popuste in storno (115. člen), - izravnalne rezervacije (118. člen), - druge zavarovalno-tehnične rezervacije (119. člen), - matematične rezervacije (117. člen). Rezervacije za prenosne premije se oblikujejo zaradi dejstva, ker se pri nekaterih zavarovalnih vrstah zavarovalno leto pogosto ne ujema z bilančnim letom. Zato morajo zavarovalnice sorazmerni del obračunane premije ob zaključku poslovnega leta izločiti in prihraniti, da lahko krijejo škode in druge stroške, nastale od izteka poslovnega leta do konca kritja. Prenosne premije so razmejeni prihodki od zavarovalnih premij za tista zavarovalna kritja, ki segajo v čas po preteku obračunskega obdobja, saj se v finančnem rezultatu upošteva le tisti del premije, ki se ujema z letom sklenitve zavarovanja (Torkar 2008, 20). Škodne rezervacije znašajo toliko kot ocenjene obveznosti, ki jih je zavarovalnica dolžna izplačati na osnovi zavarovalnih pogodb, pri katerih je zavarovalni primer nastopil do konca obračunskega obdobja. Gre za rezervacijo za obveznosti za prijavljene nastale, toda še nerešene škode. Rezervacijo je potrebno oblikovati tudi tedaj, ko je zavarovalni primer že nastal, vendar še ni prijavljen (I.B.N.R – incurred but not reported losses). V rezervacijah se morajo upoštevati vsi stroški, ki na osnovi zavarovalnih pogodb bremenijo zavarovalnico (Pavliha 2000, 115). Rezervacije za bonuse, popuste in storno se oblikujejo za toliko, kolikor znašajo zneski, do izplačila katerih so upravičeni zavarovanci iz naslova (Pavliha 2000, 115):

37

-pravic do udeležbe pri dobičku iz njihovih zavarovanj oziroma drugih upravičenj na temelju zavarovalne pogodbe (bonusi), -pravic do delnega znižanja premije (popusti), -pravice do povrnitve dela premije za neporabljeni čas zavarovanja zaradi predčasnega prenehanja zavarovanja (storno). Izravnalne rezervacije se oblikujejo na podlagi deleža škod, za katerega dejanske obveznosti zavarovalnice na podlagi zavarovalnih primerov, ki so nastopili v obračunskem obdobju, presegajo ocenjene obveznosti zavarovalnice, ki so bile podlaga za določitev zavarovalne premije (ZZavar 2000, 118. člen). Če bi na dolgi rok škode nastajale enakomerno, potem bi načeloma zadoščale premijske in škodne rezervacije, v praksi pa prihaja do znatnih odstopanj, zlasti zaradi katastrofalnih škod (potres, ujma, letalska nesreča). Zaradi teh nihanj zavarovalnice, zlasti pa pozavarovalnice oblikujejo izravnalne rezervacije, ki se nanašajo na časovno izravnavo škodnega dogajanja. Zavarovalnica oblikuje zavarovalno-tehnične rezervacije na osnovi odstopanja deleža škod v tekočem obračunskem obdobju od povprečnega deleža škod v opazovanem obdobju, ki mora zajeti najmanj deset let pred letom, za katerega se izračunavajo omenjene rezervacije (Pavliha 2000, 116). Zavarovalnica mora povečati izravnalne rezervacije v primeru, če je delež škod v tekočem letu nižji od povprečnega deleža škod v opazovanem obdobju (ZZavar 2000, 118.člen). Druge zavarovalno-tehnične rezervacije zavarovalnice oblikujejo glede na predvidene prihodnje obveznosti in tveganja katastrofalnih škod. Gre predvsem za zavarovanja odgovornosti za jedrsko škodo, proizvajalčeve odgovornosti za farmacevtske izdelke, za zavarovanje potresa, poplave in druga tveganja v zvezi s katerimi se ne oblikuje posameznih prej opisanih rezervacij (Pavliha 2000, 116). Matematične rezervacije so tiste, ki jih zavarovalnica oblikuje zaradi sklenjenih življenjskih polic. Ob sklenitvi življenjske zavarovalne police je verjetnost izplačila manjše kot čez trideset let, zato je nevarnost v primerjavi s premijo takrat večja. Zavarovalnica torej vloži del premije za prihodnost (Pavliha 2000,115). Matematične rezervacije zavarovalnice oblikujejo v višini sedanje vrednosti ocenjenih prihodnjih obveznosti na osnovi sklenjenih zavarovanj, zmanjšane za sedanjo vrednost prihodnjih premij, ki bodo vplačane na osnovi teh zavarovanj. Zavarovalnice jih izračunavajo z uporabo ustreznega aktuarskega vrednotenja, ki upošteva vse prihodnje obveznosti zavarovalnic na podlagi posamezne zavarovalne pogodbe (ZZavar 2000, 117.člen). Tiste zavarovalnice, ki sklepajo premoženjska zavarovanja oblikujejo pretežno škodne rezervacije in rezervacije za prenosne premije. Pri zavarovalnicah, ki sklepajo življenjska zavarovanja pa gre večinoma za matematične rezervacije. 4.1.3 Kapital Zavarovalnica je organizirana kot delniška družba in tako za poravnavo svojih obveznosti jamči s kapitalom. Težava nastane, kadar obveznosti postanejo prevelike oziroma skupne odškodnine presežejo skupne premije in takrat je so jamstvo sredstva zavarovalnice.

38

Skladno u osnovnim načelom zavarovanja, morajo premije pokriti obveznosti iz zavarovanj, zato je kapital najbolj pomemben v začetnih fazah poslovanja oziroma pri novonastalih zavarovalnicah. Kapital v glavnem zavarovalnice uporabljajo kot varnostno blazino pred višjimi plačili imetnikom polic glede na pričakovana plačila, absorbcijo drugih nepredvidenih tveganj, financiranje bodoče rasti zavarovalnice ter izboljšanje verodostojnosti pri svojih strankah (Torkar 2008, 16). Kapital zavarovalnice je sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala. Temeljni kapital sestavljajo (ZZavar 2006, 106. člen): - vplačani osnovni kapital delniške družbe, razen na podlagi kumulativnih prednostnih delnic, - kapitalske rezerve, razen kapitalskih rezerv povezanih s kumulativnimi prednostnimi delnicami, - rezerve iz dobička, razen rezerv za lastne delnice in lastne poslovne deleže, - preneseni čisti dobiček iz prejšnjih let, - presežek iz prevrednotenja v zvezi s sredstvi, ki niso financirana iz zavarovalno-tehničnih rezervacij. Pri izračunu temeljnega kapitala je treba kot odbitne postavke upoštevati lastne delnice, neopredmetena dolgoročna sredstva, preneseno in izgubo tekočega leta, ter druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake navedenim postavkam (Pavliha 2000, 112). Pri izračunu dodatnega kapitala zavarovalnice se upoštevajo naslednje postavke (ZZavar 2006, 107. člen): - vplačani osnovni kapital na podlagi kumulativnih prednostnih delnic (le-te dajejo svojim imetnikom prednostno pravico do izplačila vseh še neizplačanih dividend, preden se imetnikom navadnih delnic, v skladu s sklepom o razdelitvi dobička, izplačajo kakršnekoli dividende), - kapitalske rezerve povezane s kumulativnimi prednostnimi delnicami, - podrejeni dolžniški instrumenti (vrednostni papirji in drugi finančni instrumenti, iz katerih ima imetnik v primeru stečaja oziroma likvidacije pravico do poplačila šele po poplačilu drugih upnikov izdajatelja, oziroma ki so glede dospelosti in drugih lastnost primerni za pokrivanje morebitnih izgub zaradi tveganj, ki jim je pri poslovanju izpostavljena zavarovalnica), - izravnalne rezervacije, ki jih oblikujejo zavarovalnice po lastni presoji, - druge postavke. Kapital zavarovalnice izračunamo tako, da seštejemo temeljni in dodatni kapital in upoštevamo odbitne postavke (ZZavar 2006, 108.člen): - udeležbo v drugih zavarovalnicah, pozavarovalnicah, zavarovalnih holdingih, bankah, borzno-posredniških družbah, družbah za upravljanje in drugih finančnih institucijah, kolikor skladno s predpisi izračunavajo kapitalsko ustreznost, v katerih je zavarovalnica udeležena v kapitalu oziroma upravljanju z najmanj 20%, - naložbe v podrejene dolžniške instrumente in druge naložbe v druge finančne institucije, ki se pri ugotavljanju kapitalske ustreznosti teh oseb upoštevajo pri izračunu njihovega kapitala in v katerih je zavarovalnica udeležena v kapitalu z najmanj 20%, - nelikvidna sredstva (naložbe zavarovalnice v delnice borze, klirinško depotne družbe, terjatve iz naslova vplačil v jamstveni sklad pri klirinško depotni družbi, terjatve iz naslova

39

vplačil v druge sklade, ki so namenjeni vzajemnemu jamstvu za izpolnitev obveznosti več oseb, in druga sredstva, ki jih ni mogoče unovčiti v času, ki je potreben zaradi pravočasne izpolnitve zapadlih denarnih obveznosti). Zavarovalnica mora pri svojem poslovanju zagotavljati tudi kapitalsko ustreznost. Ta predstavlja obveznost zavarovalnice, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom, ki je odvisen od obsega in vrste zavarovalnih poslov, ki jih zavarovalnica opravlja, ter tveganj, ki jim je pri opravljanju teh poslov izpostavljena (ZZavar 2000, 104.člen). Kapitalska ustreznost izraža vidik sistemskega varovanja poslovanja s ciljem zagotoviti zadostno in ustrezno kapitalsko kritje kot dodatno jamstvo izpostavljenosti tveganjem. Kapitalska ustreznost se izračunava skladno z metodologijo, določeno z zakonom in podzakonskimi akti, zavarovalnice pa jo ugotovijo in izkažejo na predpisanih obrazcih. Za področje preverjanja kapitalske ustreznosti so direktive EU vpeljale tri vrste kapitala: zajamčeni kapital (garancijski sklad), zahtevani minimalni kapital (solventna meja) ter razpoložljivi kapital (Torkar 2008, 18). Zajamčeni kapital je definiran z obsegom poslovanja (relativna meja) in predstavlja najnižji znesek, s katerim mora zavarovalnica razpolagati, da lahko dobi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov. Zajamčeni kapital mora znašati eno tretjino minimalnega kapitala, vendar ne sme biti nikoli nižji od predpisanih zneskov. Zahtevani minimalni kapital predstavlja določen obseg sredstev zavarovalnice, ki jih le-ta oblikuje za zagotovitev trajnega izpolnjevanja obveznosti iz zavarovalnih pogodb, zato minimalni kapital ne sme biti sredstvo za kompenzacijo pričakovanih nihanj škod oziroma kritje stroškov novih poslov. Razpoložljivi kapital lahko definiramo kot sredstva zavarovalnice, prosta vseh predvidljivih obveznosti, z odštetimi neopredmetenimi sredstvi. Izračuna se kot vsota temeljnega in dodatnega kapitala, zmanjšan za odbitne postavke kapitala. Solventnost je zagotovljena, če je obseg dovoljenih sredstev najmanj enak zahtevanemu pragu. Drugače povedano, zavarovalnica je kapitalsko ustrezna , če je razpoložljivi kapital najmanj enak zahtevanemu minimalnemu kapitalu in temeljni kapital najmanj enak zajamčenemu (Torkar 2000, 19). 4.1.4 Solventnost II Solventnost II je ključna okvirna direktiva na področju finančnih storitev (skupaj z direktivo o kapitalski ustreznosti za bančni sektor). Zahteve o kapitalski ustreznosti zavarovalnic veljajo od sedemdesetih let. Treba jih je prilagoditi trenutnemu razvoju zavarovalništva, obvladovanju tveganj, načinom financiranja, mednarodnemu finančnemu poročanju in standardom skrbnosti (Urad Vlade RS za komuniciranje, 2008). Pogoji solventnosti I so bili opredeljeni dokončno z direktivami v letu 2002, nova ureditev solventnost II je v pripravi, a nastanek direktive zamuja. Značilno je, da so domači standardi višji od standardov zahtevnosti v EU, zato so zavarovalnice bolje, kot je treba po EU standardih, oskrbljene s kapitalom. Ustrezno temu so tudi bolj varne in manj dobičkonosne, kot bi bile po EU standardih. Rezultat je podcenjena vrednost slovenskih zavarovalnic, ki so v resnici dohodkovno učinkovitejše, kot kažejo izračuni po domačih standardih (Štiblar in Šramel 2006, 3).

40

Solventnost II je projekt Evropske komisije, ki bo vzpostavil sodobnejši okvir poslovanja evropskih zavarovalnic. Namen projekta Solventnost II je vzpostaviti sistem, ki bo deloval v smeri ocenjevanja finančnih tveganj. Nove zavarovalne direktive bodo veljale za zavarovalnice in pozavarovalnice. Projekt je razdeljen na tri področja (Merhar 2007, 4): 1. Finančne zahteve (pravila glede rezervacij, upravljanje s sredstvi in kapitalskih zahtev), 2. Postopki nadzora (pravila glede vsebine in postopka regulatornega nadzora), 3. Poročanje nadzornikom in javna razkritja (pravila glede razkritij, transparentnosti in tržne discipline). Področje finančnih zahtev zajema pravila vrednotenja sredstev in obveznosti, ugotavljanje vrednosti lastnega sklada, ki zagotavlja zavarovalnici kapitalsko ustreznost, izračun minimalnega in zajamčenega kapitala ter pravila nalaganja sredstev (Merhar 2007, 5). Izračun zahtevanega kapitala za nepričakovane dogodke je v režimu prilagojen tveganju. Zavarovalnice morajo izpolnjevati dve kapitalski zahtevi in sicer minimalni ter solventnostni kapital. V novem režimu bo minimalni zahtevani kapital (MCR) za razliko od minimalnega kapitala v sedanjem režimu Solventnost I upošteval tudi aktivo bilance zavarovalnic oz. naložbena pravila. Zavarovalnice bodo morale upoštevati tudi zahtevani solventnostni kapital (SCR), po katerem naj bi bil določen znesek kapitala, ki je potreben, da je ob 99,5 odstotni ravni zaupanja zagotovljeno, da do konca časovnega obdobja (eno leto) vrednost sredstev zavarovalnice presega njene obveznosti (Štiblar, Šramel 2006, 11). Merhar (2007, 6) tako navaja, da je zavarovalnica kapitalsko ustrezna, če je vrednost sredstev večja od finančnih zahtev. Finančna zahteva je enaka vsoti zavarovalno-tehničnih rezervacij (ZTR) in kapitalskih zahtev. Kapitalska zahteva za posamezno zavarovalnico je opredeljena z minimalnim kapitalom (SCR), ki se izračuna tako, da se ustrezno finančno ovrednotijo posamezne nevarnosti. Omenjeni režim predvideva tudi spremembo opredelitve zavarovalno-tehničnih rezervacij, kar bo tudi imelo vpliv na kapitalske zahteve. Velikost zavarovalno-tehničnih rezervacij se oblikuje na podlagi pričakovane sedanje vrednosti najboljše ocene prihodnjih denarnih tokov škodnih izdatkov (Štiblar, Šramel 2006, 11). V režimu solventnost II naj bi se ta ocena povečala za varnostni dodatek (varnostni faktor tveganja). Vrednost zavarovalno-tehničnih rezervacij je enaka vsoti najboljše ocene in varnostnega dodatka. Najboljšo oceno izračunamo kot pričakovano sedanjo vrednost bodočih denarnih tokov, ki je diskontiran z ustrezno netvegano obrestno mero. Izračun najboljše ocene upošteva verodostojne podatke in realistične predpostavke ter temelji na zanesljivih in primernih aktuarskih metodah oziroma statističnih tehnikah. Varnostni dodatek skupaj z najboljšo oceno je znesek, ki bi ga bila pripravljena prevzeti druga zavarovalnica v primeru prenosa portfelja (Merhar 2007, 7). Nova ureditev odstopa od kvantitativnega načina predpisovanja strukture naložb. Projekt solventnost II uvaja načelo »preudarne osebe«. To načelo določa, da zavarovalnica nalaga sredstva v naložbe in finančne instrumente, katerih nevarnost zna pravilno ugotoviti, meriti in kontrolirati. Vse naložbe, predvsem pa tiste, s katerimi zavarovalnica zagotavlja

41

kapitalsko ustreznost, morajo biti naložene tako, da zagotavljajo zavarovalnici varnost, likvidnost in dobičkonosnost. Naložbe, ki krijejo obveznost zavarovalno-tehničnih rezervacij, morajo biti časovno in glede narave obveznosti usklajene z obveznostmi iz zavarovalnih pogodb. V primeru konflikta interesov mora zavarovalnica naložiti sredstva v tiste naložbe, ki so v interesu zavarovalcev oziroma zavarovancev. Zavarovalnice lahko nalagajo sredstva v izvedene finančne instrumente samo v tolikšnem obsegu, kolikor je potrebno, da bi zmanjšale nevarnost oziroma olajšale učinkovito upravljanje naložb. Prav tako lahko v razumnem obsegu vlagajo sredstva tudi v naložbe s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu. Poskrbeti morajo, da so naložbe ustrezno razpršene tako, da se ognejo prekomernemu zaupanju v posamezno naložbo, izdajatelja ali skupino družb oziroma geografsko področje ter preprečijo kopičenje nevarnosti v portfelju naložb (Merhar 2007, 13-14). Zavarovalnice bodo morale v novem režimu okrepiti službe notranjega nadzora in tudi službe za upravljanje s tveganji. Sistematično bodo morale izračunavati vrsto kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov, ki jih bodo od njih zahtevali nadzorni organi. Le del njihovih pooblastil bo natančno določen, saj bodo imeli na podlagi splošnih določil zakonodaje določeno stopnjo diskrecije. Tako bodo spremembe na področju ugotavljanja zadostnih finančnih sredstev zavarovalnic vplivale na delo aktuarjev. Nadzorni organi bodo morali vedno bolj sodelovati z nadzornimi organi drugih držav ter nadzornimi organi bank in institucij kapitalskega trga, saj zavarovalnice s svojimi storitvami sežejo vedno bolj tudi izven državnih meja in tudi v druge sektorje gospodarstva (Štiblar, Šramel 2006, 11-12). Tretji steber uvaja boljše obveščanje javnosti o rezultatih poslovanja posamezne zavarovalnice (Štiblar, Šramel 2006, 13). 4.2 Tveganja v zavarovalništvu Eden izmed temeljnih delov Zakona o zavarovalništvu je peto poglavje, ki govori o obvladovanju tveganj (od 104. do 142. člena). Zaradi dolgoročnosti varčevanja, ki je značilna za naložbe v življenjske zavarovalne storitve, in položaja, ki ga ima zavarovalništvo v gospodarstvu posamezne države, je ključnega pomena, da je zavarovalnica vedno sposobna izpolniti vse obveznosti, zlasti tiste, ki izhajajo iz sklenjenih zavarovalnih pogodb. Ker namreč gre za upravljanje tujega denarjem morajo biti »pravila igre« stroga in natančna ( Pavliha 2000, 111). Tveganja zavarovalnic lahko razporedimo v tri skupine (Torkar 2008, 8-9): - zavarovalna tveganja (underwriting risks), - naložbena tveganja (investment risks ali asset risks), - druga tveganja. Zavarovalnica posveča največ pozornosti obvladovanju tveganj, ki izvirajo iz zavarovalnih rizikov, saj gre za tveganje, da so oziroma bodo obveznosti zavarovalnice večje od pričakovanih. Obveznosti so močno povezane z velikimi škodami posameznih rizikov, velikimi škodami iz enega dogodka, veliko pogostnostjo množice majhnih škod, neustreznim znanjem ali pomanjkljivih izkušenj z novimi zavarovalnimi tveganji,

42

spremembami v strukturi rizika, ki so med drugim posledica ekonomskih, tehnoloških, političnih, klimatskih in družbenih sprememb. Napačne ali preoptimistične presoje lahko vodijo do nezadostnih premij, prehitre rasti poslovanja in posledično do nesolventnosti. Precej lahko k temu pripomorejo tudi velike in katastrofalne nesreče ob neustreznem pozavarovanju. Vse te vzroke lahko uvrstimo med underwriting risks – tveganja pri sklepanju zavarovanj. Druga zelo pomembna skupina tveganj so naložbena tveganja, ki jih nekateri imenujejo tudi tveganja aktive. Gre za tveganje, da bo realizirana vrednost sredstev manjša od pričakovane. Naložbena tveganja so zato neposredno ali posredno povezana z upravljanjem premoženja. Delimo jih na dve veliki skupini: - izgubo vrednosti glavnice naložb (padec tržne vrednosti, neizterljivost, neunovčljivost), - manjše donose naložb od pričakovanih. Naložbeno tveganje je običajno povezano z razvrednotenjem premoženja zaradi sprememb na kapitalskih trgih, s tečajnimi spremembami lahko pa tudi tržnimi in kreditnimi tveganji pogodbenih partnerjev. Ker zavarovalnice svoj prevladujoči del plasirajo na domačem trgu, je njihova usoda v veliki meri odvisna od splošnih gospodarskih pogojev matične države. Spremembe obrestnih mer so eden temeljnih problemov, ker morajo zavarovalnice dolgoročno zagotavljati neke zajamčene donose. Med naložbena tveganja lahko uvrstimo še probleme reinvestiranja, likvidnosti in strukture naložb. Zavarovalnice zbrana sredstva zavarovancev oz. varčevalcev predvsem dolgoročno in varno nalagajo. Pri tem se srečujejo z različnimi naložbenimi tveganji. Predvsem dogajanja na medvalutnih in borznih trgih dajo v zadnjem času slutiti, da se klasična tveganja zavarovalnic v vedno večjem obsegu selijo na stran naložb, še posebej na trge kapitala z vso njihovo nepredvidljivostjo. Zavarovalne družbe so postale največji imetniki finančnega premoženja in prvi igralci na kapitalskih trgih, zato se pri takem posedovanju premoženja zastavlja temeljno vprašanje v zvezi z naložbenim rizikom. Ta rizik pa ima temeljni vpliv na premoženje zavarovalnice in splošno likvidnost. V skupino drugih tveganj vključujemo previsoke obratovalne stroške (npr. število in nagrajevanje zaposlenih, stroški najemnin, stroški propagande), napake in neznanje menedžmenta, fluktuacijo pomembnih zaposlenih, prevare in goljufije (npr. pri izplačilu škod, sklepanju zavarovanj), probleme podružnic, hčerinskih družb ter drugih povezanih organizacij, politične vzroke in podobno. Tveganja je predvsem moč obvladovati predvsem z zadostnim kapitalom oziroma kapitalsko ustreznostjo (minimalnim in zajamčenim kapitalom), ustreznimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami, kritnim premoženjem (zlasti kritnim skladom) ter njegovim primernim nalaganjem, pozavarovanjem, sozavarovanjem in upravljanjem likvidnosti (Pavliha 2000, 111). Zakon obvezuje zavarovalnico, da mora s pozavarovanjem kriti tisti del v zavarovanje prevzetih nevarnosti, ki po tabelah maksimalnega kritja presegajo lastne deleže v izravnavanju nevarnosti. Za vsako poslovno leto je dolžna sprejeti program načrtovanega pozavarovanja, ki mora obsegati izračunane lastne deleže po posameznih zavarovalnih vrstah in na njihovih osnovi izdelano tabelo maksimalnega kritja, postopke ter osnove in

43

merila za ugotavljanje največje verjetne škode za posamezne zavarovalne dejavnosti. Druga oblika izravnavanja nevarnosti je sozavarovanje, kjer je zavarovalna pogodba sklenjena z več zavarovalnicami, ki so se sporazumele o tem, da bodo skupaj trpele in delile nevarnost, pri čemer vsaka odgovarja zavarovancu za popolno zavarovalnino. Z vidika obvladovanja tveganj je pomembna tudi določba zakona, da morajo zavarovalnice pri statističnih obdelavah sklenjenih zavarovanj, nevarnosti, ki jih krijejo zavarovanja, zavarovalnih primerov in škod uporabljati zavarovalne statistične standarde, ki jih sprejme Slovensko zavarovalno združenje (gospodarsko interesno združenje, v katerega so vključene slovenske zavarovalnice, pozavarovalnice in pool) v soglasju z Agencijo za zavarovalni nadzor (Pavliha 2000, 120). Zavarovalnica mora zagotoviti kapitalsko ustreznost, tako da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom, glede na obseg in vrste zavarovalnih poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov. Tveganja, ki jim je izpostavljena pri posameznih oziroma vseh vrstah zavarovalnih poslov, ki jih opravlja, nikoli ne smejo preseči omejitev določenih s zakonom in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zavarovalnica mora poslovati tako, da je v vsakem trenutku sposobna pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti (likvidnost) ter da je trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti (solventnost) (ZZavar, 104.člen). 4.3 Splošna načela finančnega poslovanja zavarovalnic

Kdorkoli razumno nalaga denar, se mora pri tem ravnati po načelu gospodarnosti. Nalagati mora torej tako, da doseže z naložbo kar največji koristni učinek. To je mogoče samo tako, če se pri nalaganju ravna po posebnih naložbenih načelih, jih ustrezno kombinira in povezuje. Ločimo načela: načelo varnosti, načelo donosnosti, načelo likvidnosti in načelo ustaljenosti (Boncelj 1983, 278). Za zavarovalniške naložbe sicer veljajo splošna naložbena načela, vendar z drugačnimi poudarki, kot so značilni za naložbe drugih finančnih ustanov (Nekrep 2004, 77). Nekrep (2004, 77) navaja po Bijeliću (1998, 271), da v poslovanju zavarovalnic predstavlja varnost najpomembnejše načelo. Osnove poslovanja lahko sicer temeljijo na popolnoma gospodarskih načelih, a neugodno gibanje škod, predvsem posameznih katastrofalnih ali masovnih škod, lahko zavarovalnico onesposobi za izpolnjevanje prevzetih obveznosti do zavarovancev. Da bi se temu izognile, sklenejo sozavarovanje ali pozavarovanje za tveganja, ki jih niso sposobna samostojno kriti. S tem si zagotovijo največjo možno varnost, tako da lahko zavarovancem brez kakršnihkoli težav plačajo odškodnino za velike in masovne škode, ki precej odstopajo od pričakovanih škod. Načelo varnosti zahteva, da mora biti zagotovljena vrnitev naložbe. Poglavitna nasprotna storitev zavarovalnice je gospodarska varnost, to pa lahko zagotavlja samo, če je predvsem sama varna (Boncelj 1983, 279). Vsaka zavarovalnica mora dajati prednost varnosti pred likvidnostjo in donosnostjo, ne glede na to, kako bo to nadalje vplivalo na njeno likvidnost in donosnost poslovanja. Še posebej velja to načelo za zavarovalnice, ki imajo v svojem portfelju pretežno heterogena tveganja. Politika varnosti pomeni skrb za likvidnost v večjem ali manjšem obsegu, v določenem obdobju lahko izboljša ali poslabša likvidnost

44

zavarovalnice, kar je odvisno od razlike med prilivi in odlivi denarnih sredstev (Nekrep 2004, 77). Likvidnost, ki predstavlja sposobnost zavarovalnice, da lahko z razpoložljivimi sredstvi v vsakem času poravna vse dospele obveznosti, ima pri načelih poslovanja prav tako velik pomen. Znesek razpoložljivih plačilnih sredstev mora biti enak znesku dospelih obveznosti v trenutku dospetja (Nekrep 2004, 77). Zato mora zavarovalnica skrbeti za ročnost svojih naložb, uveljavljeno je t.i. zlato zavarovalno pravilo. Po tem pravilu zavarovalnice ne smejo nalagati sredstev rezervacij za dalj časa kot to dovoljuje statistična zakonitost škodnega procesa. Samo dokler zavarovalnica izpolnjuje svojo temeljno dolžnost, se pravi, obveznosti do zavarovancev, lahko pričakuje da bo še naprej zavarovala. Če javnost izgubi zaupanje v tekoče plačevanje odškodnin, lahko to kaj hitro škoduje zavarovalnici oziroma jo omeji v njenem poslovanju (Boncelj 1983, 280). Načelo donosnosti zahteva, da je čisti dobiček od vloženih sredstev čim večji. Pod vplivom tega načela naj bi se denar vedno naložil v tisto vrsto naložbe, ki je v danih razmerah po izčrpanju vseh drugih boljših naložbenih možnosti najdonosnejša. Potrebno je dosegati čim večji povprečni čisti dobiček vseh obstoječih naložb (Nekrep 2004, 77). Načelo ustaljenosti zahteva, da kosmati obrestni donos nikdar ne pade pod neko spodnjo mejo, čisti obrestni donos pa da stalno doteka po neki drugi spodnji meji. Gre za ustalitev (stabilnost) na dveh spodnjih mejah, ki zagotavlja zanesljivo predvidevanje, ustrezne pravilne izračune in na njih temelječe poslovanje. Ustaljenost potrebujemo predvsem zaradi matematičnih rezervacij življenjskih zavarovanj (Boncelj 1983, 292-293). 4.4 Vrste in omejitve naložb v skladu z Zakonom o zavarovalništvu Zavarovalnice so ustanove, ki morajo dosledno upoštevati naložbena načela, saj lahko v nasprotnem primeru ogrozijo uspešnost svojega poslovanja ali v skrajnem primeru celo svoj obstoj. Da do tega ne bi prišlo, je za nadzor nad naložbeno politiko vsake zavarovalnice zadolžena Agencija za zavarovalni nadzor. S tem je država določila, v kakšnih okvirjih in v katere naložbe lahko zavarovalnica usmeri prosta sredstva, kar zagotavlja varnost njenega naložbenega portfelja. Maksimalni dovoljeni deleži posameznih vrst naložb so določeni z zakonom, v dovoljenih okvirih pa ima posamezna zavarovalnica možnost ustvarjanja večjega ali manjšega donosa (Nekrep 2004, 77 ). Zakon natančno predpisuje vrste dovoljenih naložb kritnega premoženja v 121. členu ZZavar. Zavarovalnice lahko tako nalagajo v vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija, Banka Slovenije, država članica EU oziroma država članica OECD in nekatere druge organizacije; obveznice oziroma druge dolžniške vrednostne papirje; delnice; investicijske kupone vzajemnih skladov oziroma delnice investicijskih družb; terjatve iz naslova posojil, zavarovanih z zastavno pravico na nepremičnini; terjatve iz naslova posojil bankam; nepremičnine in druge stvarne pravice na nepremičnini; naložbe v depozite v banki, itd. (Pavliha 2000, 117). Agencija za zavarovalni nadzor lahko s predpisom določi tudi druge vrste naložb, ki so glede na varnost, donosnost in tržnost primerne za kritno premoženje. Prav tako lahko iz posebej utemeljenih razlogov na zahtevo posamezne zavarovalnice le-tej dovoli, da kritno premoženje naloži v druge vrste

45

naložb kot prej naštete dovoljene naložbe. Veljavnost dovoljenja mora biti omejena za čas, ki ga ob upoštevanju razlogov, iz katerih je dovoljenje izdala, določi Agencija za zavarovalni nadzor (ZZavar, 121. člen). Zavarovalnice se morajo pri nalaganju držati določenih omejitev. Vrednost posameznih vrst naložb kritnega premoženja ne sme presegati predpisanih odstotkov od skupne višine zavarovalno-tehničnih rezervacij, vključno z zavarovalno-tehničnimi rezervacijami za zavarovanja, ki jih krije pozavarovanje, katerih kritju je namenjeno kritno premoženje (Zzavar 2000, 122. člen). Agencija za zavarovalni nadzor lahko iz posebej utemeljenih razlogov na zahtevo posamezne zavarovalnice, tej dovoli, da v zvezi s posamezno vrsto naložb prekorači omejitve. Veljavnost dovoljenja mora biti omejena za čas, ki ga ob upoštevanju razlogov, iz katerih je dovoljenje izdano, določi Agencija za zavarovalni nadzor (ZZavar, 122.člen). Vrste in omejitve naložb so na vpogled v Prilogi. 4.5 Upravljanje z naložbami zavarovalnic pri nas in v svetu3 Področje upravljanja z naložbami postaja v zavarovalniških sistemih vse pomembnejše, saj ob vedno večjem obsegu sredstev, ki jih ti sistemi upravljajo, lahko že posamezni koraki k njegovi pravilni oziroma učinkoviti vzpostavitvi nedvomno zvišajo raven prihodkov, ki jih ustvarjajo iz naslova upravljanja z naložbami. To se bo odrazilo tudi v vedno višji dobičkonosnosti teh sistemov. Razvoj na področju upravljanja z naložbami je izjemno hiter, zato lahko posamezna uporabljena rešitev, ki se že v posameznem trenutku zdi idealna, kaj kmalu izgubi na svoji aktualnosti. Težko je tudi vrednostno soditi o tem katera vrsta organiziranosti je na tem področju najboljša. Jasno pa je, da so tuji zavarovalniški sistemi bolj razviti kot domače zavarovalnice, a to ne pomeni, da so tudi toliko boljši. Koliko naložb imajo trenutno na globalni ravni v upravljanju zavarovalnice, je seveda težko določiti, lahko pa izhajamo iz raziskave, ki jo je leta 2002 izpeljala švicarska pozavarovalnica Swiss Re. Skladno z ugotovitvami te raziskave naj bi namreč ob koncu leta 2001 zavarovalnice širom sveta upravljale s premoženjem v vrednosti 11,5 milijarde ameriških dolarjev, pri čimer naj bi ta sredstva naraščala s približno 8-odstotno letno stopnjo – to je glede na zgodovinske podatke intenzivnejše naraščanje glede na rast globalnega gospodarstva. Če izhajamo iz omenjene raziskave, naj bi torej naložbe zavarovalnic širom sveta do leta 2007 znašale okoli 17,560 milijard ameriških dolarjev. Pri tem naj bi imele življenjske zavarovalnice v upravljanju kar 82 odstotkov tega zneska, približno 75 odstotkov tega zneska pa naj bi imele v upravljanju zavarovalnice v petih svetovnih gospodarskih velesilah, se pravi zavarovalnice iz ZDA, Japonske, Velike Britanije, Nemčije in Francije. V zadnjih desetih letih so sredstva evropskih zavarovalnic rasla hitreje od, recimo, ameriških. Zaradi vedno večje aktualnosti novih naložbeno-zavarovalniških produktov so več novih sredstev pridobile življenjske zavarovalnice oziroma življenjski deli univerzalnih zavarovalnic.

3 Povzeto po Ivancu in Pivku (2007, 401-417).

46

Rast naložb v zavarovalnicah je seveda več kot dobrodošla, vendar pa po drugi strani predstavlja tudi večjo obveznost do zavarovancev. V nobeno pomoč ni niti dejstvo dokaj zahtevnega investicijskega okolja, s katerim se zavarovalnice soočajo zadnjih nekaj let. Tradicionalni naložbeni razredi zavarovalnic, kamor bi lahko umestili predvsem državne in visoko kakovostne podjetniške obveznice, so namreč zaradi trenda padajočih obrestnih mer v zadnjih nekaj desetletjih postali manj privlačni, na drugi strani pa jim dela ni olajšala niti razmeroma visoka volatilnost na delniških trgih. Okolje globalnih finančnih trgov za izvajanje naložbene politike ni prijazno in je zato prisililo zavarovalnice, da se na naložbenem področju v zadnjih letih vedno bolj spogledujejo z ne prav tradicionalnimi naložbami – alternativne naložbe. Naložbe v nepremičnine, strukturirane finančne produkte, sklade privatnega kapitala, hedge sklade in sklade skladov postajajo med zavarovalnicami vedno bolj popularne, seveda pa zaradi svoje posebnosti zahtevajo posebne upravljavske pristope. Neugodne razmere na finančnih trgih pa niso edini dejavnik, ki so zavarovalnice na področju upravljanja z naložbami prisilile v vpeljevanje nekaterih sprememb. Med dejavnike lahko namreč uvrstimo tudi pritiske konkurence, drobnoglede t.i. rating agencij, navodila regulatorjev, ne nazadnje pa tudi izboljšano upravljanje s tveganji v zavarovalnicah. Vsak zavarovalniški sistem se je lotil vzpostavljanja sistema upravljanja z različnimi naložbami po svoje, zato težko govorimo o standardnih rešitvah. Ena izmed rešitev je uporaba specializiranih zunanjih upravljavcev, ki se je morda v izogib pretiranim organizacijskim spremembam poslužuje vedno več zavarovalnic. Posamezne zavarovalnice se odločajo za ustanovitev posebnih hčerinskih družb, ki se ukvarjajo z naložbami, saj se je namalokrat izkazalo, da njihove kadrovske in tehnološke zmožnosti ne omogočajo upravljanja posameznih vrst naložb. Ali pa zavarovalnice svoja sredstva zaupajo tudi posebej za to usposobljenim institucijam. V zadnjih letih se je na področju upravljanja z naložbami tudi med zavarovalnicami zelo okrepila uporaba specializiranih zunanjih upravljavcev premoženja (t.i. asset managerjev), ki ponujajo novo možnost na tem področju. Evropa tako sledi trendu, ki je že nekaj let prisoten v ZDA, po ocenah Swiss Re pa naj bi imele evropske zavarovalnice v letu 2007 v upravljanju pri zunanjih upravljavcih približno 222 milijard evrov. V primerjavi s tujimi zavarovalnicami , so slovenske zavarovalnice veliko manjše, in sicer tako po obsegu zavarovalnega posla kot tudi po obsegu naložb, s katerimi upravljajo. Kot je razvidno iz Tabele 9, je denimo pet največjih slovenskih zavarovalnic ob koncu leta 2005 upravljalo s približno dvema milijardama evrov naložb, od tega Zavarovalnica Triglav z dobro polovico. Za primerjavo navajamo, da je skupina Uniqa ( Avstrija), ki bi jo lahko uvrstili med srednje velike evropske zavarovalnice, ob koncu leta 2005 upravljala s skoraj 20 milijardami evrov naložb.

47

Tabela 9: Obseg naložb izbranih slovenskih zavarovalnic ob koncu leta 2005 v tisoč EUR. Zavarovalnica Obseg naložb Zavarovalnica Triglav 1.357.111 Zavarovalnica Maribor 364.012 Pozavarovalnica Sava Re 210.756 Adriatic Slovenica 199.894 Vzajemna 101.410 Vir: Ivanc in Pivk 2007, 411. Slovenske zavarovalnice so skozi tranzicijo pripisovale upravljanju naložb (večina le-teh je bila naložena v depozitih) razmeroma majhen pomen. Finančna funkcija je bila razvita predvsem v smeri finančne operative, pravega upravljanje naložb ni bilo. Ob koncu 90 let prejšnjega stoletja in ob začetku novega tisočletja je zaradi postopnega zniževanja obrestnih mer ter predvsem zaradi siceršnje konvergence slovenskega zavarovalnega in kapitalskega trga donos naložb začel pridobivati na pomembnosti v dobičkonosnosti zavarovalnic. Razvoj zavarovalniškega trga je prinesel višjo konkurenčnost, ta pa poleg pritiska na zniževanje stroškov tudi relativno zvišanje škodnih rezultatov v ključnih zavarovalnih vrstah. Glede na to, da je vsaj v »zdravih« zavarovalnicah obseg naložb bistveno višji od obsega letne zavarovalne premije, ima zvišanje donosnosti naložb za 100 bazičnih točk relativno bolj pomemben vpliv na zvišanje dobičkonosnosti zavarovalnice kot znižanje škodnega rezultata za enako število bazičnih točk. Posledica tega je, da se vsaj v največjih slovenskih zavarovalnicah funkcija upravljanja naložb spreminja iz podporne funkcije v eno izmed enakovrednih poslovnih funkcij. Velikost sredstev v upravljanju je vsekakor pomemben dejavnik razvitosti in smiselnosti (samostojnega) razvoja posameznih oddelkov znotraj upravljanja naložb. Tako je mogoče v največjih slovenskih zavarovalnicah, že najti določeno organizacijsko razčlenjenost znotraj samega upravljanja naložb, medtem ko gre v primeru manjših pravzaprav za različna delovna opravila znotraj istega delovnega mesta.

48

5 UPRAVLJANJE Z NALOŽBAMI V ZAVAROVALNICI MARIBOR D.D. 5.1 Predstavitev podjetja Zavarovalnica Maribor d.d. je splošna zavarovalnica, ki na slovenskem zavarovalnem trgu ponuja naslednje vrste zavarovanj: življenjska, nezgodna, turistična, poslovna, avtomobilska, transportna, kreditna in druga finančna zavarovanja, zavarovanje hiše (etaže) stanovanja ter kmetijska zavarovanja. Tržni delež se je družbi na področju premoženjskih zavarovanj povečal iz 13,0 na 13,3 odstotke, medtem ko se je tržni delež na področju življenjskih zavarovanj povečal iz 10,4 na 10,5 odstotka. Delujejo v okviru bančne skupine NKBM ter v zavarovalniški skupini Pozavarovalnice Sava d.d.. Osnovni kapital družbe znaša 28.426.180,94 EUR. Na Sliki 7 predstavljamo lastniško strukturo družbe, ki se v letu 2007 ni spremenila.

Slika 7: Lastniška struktura Zavarovalnice Maribor

0,80%

0,17%

0,68%

2,60%

45,79%49,96%

0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

Nova KBM d.d. Sava RE d.d.Probanka d.d. Druge domače pravne osebeDomače fizične osebe Perutnina Ptuj d.d.

Vir: Letno poročilo Zavarovalnice Maribor d.d. 2007, 14. Celotna zbrana kosmata premija premoženjskih in življenjskih zavarovanj za leto 2007 znaša 234.347.904 EUR, kar pomeni 11,4 odstotno rast premije glede na predhodno leto. Dosežena letna premija od prodaje novo sklenjenih življenjskih zavarovanj za leto 2007 je znašala 26,9 mio EUR, kar predstavlja 171,3 odstotka premije več kot v predhodnem letu, kar dokazuje, da tudi v Zavarovalnici Maribor d.d. za življenjska zavarovanja izkazujejo visoke stopnje rasti. Povečuje se prodaja naložbenih življenjskih zavarovanj, upada pa prodaja klasičnega mešanega življenjskega zavarovanja, na kar nakazujejo tudi trendi na tržišču (ZM 2008, 21). Družba posluje s stabilnim portfeljem zavarovalnih pogodb in dovolj velikim zneskom kapitala, ki zagotavlja izpolnjevanje zahtev po kapitalski ustreznosti. Zavarovalno-tehnične rezervacije pokriva s predpisanimi vrstami kritja v obliki finančnih naložb. Finančni položaj družbe merjen z razmerji znotraj sredstev in znotraj virov sredstev ter z razmerjem med kategorijami sredstev in virov je zadovoljiv. Delež naložb v sredstvih za zadnjih pet let znaša 75-80 odstotkov in raste enako kot bilančna vsota. V zadnjih dveh letih se je med viri okrepil delež kapitala, zaradi

49

izpostavljenosti višini presežkov iz prevrednotovanja finančnih naložb in doseženega dobička. Razmerje med naložbami in rezervacijami se spreminja v korist prvih, saj realizirani dobički omogočajo tudi rast naložb lastnih virov. Investicijska dejavnost družbe se financira iz tekoče amortizacije (ZM 2008, 19). Slika 8: Gibanje in struktura sredstev družbe

Vir: Letno poročilo Zavarovalnice Maribor d.d. 2007, 20. Bilančna vsota je konec leta 2007 znašala 602,5 milijona EUR in se je povečala za 13 odstotkov glede na začetek leta. Slika 8 kaže na prevlado naložb med sredstvi družbe in nekoliko višjo vrednost le-teh v letu od načrtovane, kar nakazuje kako pomembne so naložbe za družbo. Naložbe so se v letu 2007 povečale za 13 odstotkov (ZM 2008, 20). Zavarovalno-tehnične rezervacije družbe (poimenovane kot rezervacije iz zavarovalnih pogodb) so se v letu 2007 povečale za 17 odstotkov oz. 58 milijonov EUR. Na porast največ vplivajo rezervacije za katere zavarovanci prevzamejo naložbeno tveganje ter pripisan dobiček zavarovancem iz naslova doseženih učinkov 2007. Sicer pa družba dosega predpisano pokrivanje rezervacij z naložbami (ZM 2008, 21). 5.2 Naložbena politika 5.2.1 Tveganja ZM Družba izpolnjuje zakonske zahteve po kapitalski ustreznosti. Minimalni kapital zagotavlja posebej za življenjska ter posebej za premoženjska zavarovanja. Ob koncu leta 2007 je presežek na zahtevani kapital za premoženjska zavarovanja znašal 33,43%, kar je za 21,36 odstotnih točk manj kot leto prej, za življenjska zavarovanja je ta odstotek v letu 2007 znašal 21,93, kar je za 45,6 odstotnih točk manj glede na prejšnje leto. Zmanjšanje presežka nad zahtevano mejo je predvsem posledica naložb družbe v zavarovalnici Velebit životno osiguranje d.d. in Velebit osiguranje d.d. v Republiki Hrvaški ter postopno zmanjševanje dodatnega kapitala. V Zavarovalnici Maribor ocenjujejo, da presežek zagotavlja dovolj veliko kapitalsko varnost za leto 2008. V Zavarovalnici Maribor se pri nalaganju njihovih sredstev ravnajo po naložbenih načelih, tako dosegajo donosnost naložb ob primerni varnosti in likvidnosti sredstev. Prav tako sredstva, katerih vir so zavarovalno-tehnične rezervacije, nalagajo tako, da v celoti

50

upoštevajo vse zakonske omejitve v povezavi z nalaganjem v posamezne naložbene vrste. Izpolnjujejo tudi zakonske zahteve v zvezi z zagotavljanjem kritja zavarovalno-tehničnih rezervacij z naložbami. Družba je pri svojem poslovanju izpostavljena raznim naložbenim tveganjem: tveganju spremembe obrestnih mer, valutnemu tveganju ter drugim tržnim tveganjem kot so tveganje koncentracije naložb, kreditno tveganje in tveganje spremembe tržne vrednosti lastniških vrednostnih papirjev. Za imuniziranje obrestnega tveganja v letu 2007 niso uporabljali izvedenih finančnih instrumentov in niso oblikovali rezervacij za pokrivanje morebitnih izgub iz naslova obrestnih tveganj, temveč so naložbeni portfelj upravljali tako, da so vrzel med ročnostjo obveznosti in naložb zmanjševali do največje možne mere. Z uvedbo evra je valutna usklajenost naložb in obveznosti družbe dosegla najvišjo raven doslej, saj se je približala 100 odstotkom. Izmed vseh obračunanih kosmatih zavarovalnin je bilo v letu 2007 samo 0,60 odstotka takih, ki jih niso izplačali v evrih. Za valutno tveganje torej ne sprejemajo posebnih ukrepov za njegovo zmanjšanje, saj je le-to zanemarljivo nizko (ZM 2008, 78). Tveganje koncentracije naložb v zavarovalnici zmanjšujejo z ustrezno razpršenostjo naložb, s tem da upoštevajo zakonske omejitve, oblikujejo pa tudi interne limite za posamezne naložbene vrste. Tako zmanjšajo tveganje ob isti pričakovani donosnosti portfeljev. V letu 2007 so del naložb preusmerili v tujino, za prihodnja leta pa načrtujejo dodatno povečanje naložb v vrednostne papirje tujih izdajateljev (ZM 2008, 78). Kreditno tveganje neizpolnitve obveznosti izdajateljev vrednostnih papirjev v zavarovalnici zmanjšujejo tako, da nalagajo v vrednostne papirje izdajateljev z visokimi bonitetnimi ocenami. Lastniške vrednostne papirje nalagajo s primerno razpršenostjo, ter redno spremljajo in analizirajo poslovanje posameznih izdajateljev. Družba mora obvladovati tudi likvidnostno tveganje, tveganje zavarovalno-tehničnih rezervacij, tveganja škod, pozavarovalno tveganje in tveganje samopridržaja. V vsakem trenutku morajo biti sposobni pravočasno poravnavati svoje obveznosti, zato so razvili sistem obvladovanja likvidnostnega tveganja, v okviru katerega načrtujejo denarne tokove za dnevna, tedenska, meseča, kvartalna ter letna časovna obdobja. Redno spremljajo denarne prilive in odlive. V skladu z Zakonom o zavarovalništvu ter podzakonskimi akti v zavarovalnici tedensko izračunavajo tudi količnik likvidnosti. Ta se je v letu 2007 v vseh časovnih obdobjih gibal precej nad minimalno vrednostjo (ZM 2008, 80). Zahtevane oziroma predpisane zavarovalno-tehnične rezervacije zavarovalnica računa z doslednim upoštevanjem zakonodaje z uporabo priznanih aktuarskih metod in konservativnim oblikovanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij. Dejavniki, ki vplivajo na oceno višine škodne rezervacije so poleg slabe ocene prijavljenih in še ne izplačanih škod tudi tveganje, da bo volatilnost višine škod nadpovprečno velika; tveganje, da izbrani količniki v metodah slabo opisujejo trende, tveganje, da so višine povprečne pričakovane škode izbrane prenizko, tveganje prenizke ocene še ne izplačanih škod in

51

druga tveganja. Tveganje, da so matematične rezervacije prenizke, bi se zgodilo, če bi smrtnost narasla nad smrtnostjo v tablicah, ki jih uporabljajo v tehničnih osnovah za izračun premij življenjskih zavarovanj (ZM 2008, 81). Za uravnavanje tveganja škod družba ocenjuje ali so premije dobro določene, svoje obveznosti zaradi tveganja škod pa tudi pozavaruje. Tveganje, da bi prišlo do velikih škod ali katastrof zavarovalnica obvladuje z limitnim pozavarovanjem. 5.2.2 Obseg in struktura naložb Finančne naložbe družbe so del premoženja zavarovalnice, ki je namenjeno kritju bodočih obveznosti iz zavarovanj in kritju morebitnih izgub zaradi tveganj iz zavarovalnih poslov. Finančno naložbo - glede na to, iz katerih računov je financirana - ob pripoznanju razvrstijo med enega izmed kritnih skladov življenjskih zavarovanj ali kritnega premoženja premoženjskih zavarovanj ali med naložbe prostih lastnih virov posamezne skupine zavarovanj. Med finančnimi naložbami družbe je za 2.990.704 evrov naložb v obveznice bank, ki pri izdajatelju predstavljajo podrejene instrumente. Dolgoročne finančne naložbe v korist življenjskih zavarovancev, ki prevzemajo naložbeno tveganje znašajo 29.198.425 evrov (v letu 2006 so znašale 12.700.678 evrov) in so, skladno z izbiro zavarovancev, v višini 9.642.141 evrov naložene v domače vzajemne sklade in v višini 19.556.248 evrov v tuje vzajemne sklade in strukturirane vrednostne papirje. Kratkoročne finančne naložbe v korist življenjskih zavarovancev so naložene v kratkoročni depozit v višini 5.491.477 evrov (ZM 2008, 90).

Tabela 10: Struktura naložb ZM na dan 31.12.2007 – kritni sklad

31.12.2006 (v odstotkih) 31.12.2007 (v odstotkih) Vrednostni papirji RS, BS in tujina

60,4 57,6

Dolžniški vrednostni papirji 19,9 22,6 Lastniški vrednostni papirji 12,6 13,2 Depoziti v bankah 7,1 6,7 Nepremičnine - 0,02 Vir: Letno poročilo zavarovalnice Maribor d.d. 2007, 25. Dolžniškim vrednostnim papirjem države so v letu 2007 v naložbeni strukturi kritnega sklada življenjskih zavarovanj namenili nekaj odstotnih točk manj kot leto prej. Poleg obveznic Republike Slovenije so v portfelj uvrstili tudi obveznice nekaterih drugih evropskih držav z visokim ratingom. Delež te naložbene vrste je tako v portfelju skupaj dosegel 58 odstotkov vseh naloženih sredstev. V nedržavne obveznice so naložili 23 odstotkov vseh sredstev. Prosta sredstva iz zapadlih depozitnih pogodb so zaradi neugodnega razmerja med varnostjo in donosnostjo v prvi polovici leta 2007 preusmerjali v dolžniške vrednostne papirje. Banke so v drugi polovici leta ponudile donosnosti z ustreznimi pribitki na primerljive državne vrednostne papirje, zato se je padanje deleža

52

depozitov v letu 2007 v primerjavi s preteklimi leti nekoliko umirilo. Sredstva, naložena v depozite bank, so tako dosegla nekaj manj kot 7 odstotkov vseh naloženih sredstev (ZM 2008, 25). Delež naložb v lastniške vrednostne papirje je presegel 13 odstotkov, razlog za povečanje pa je rast borznih tečajev. Med naložbe kritnega sklada življenjskih zavarovanj se je v letu 2007 uvrstila tudi nepremičnina, ki pa dosega le 0,02 odstotka vseh naloženih sredstev. Razlog za uvrstitev nepremičnine je sklenitev rentnega zavarovanja.

Tabela 11: Struktura naložb ZM na dan 31.12.2007 – kritno premoženje

31.12.2006 (v odstotkih) 31.12.2007 (v odstotkih) Vrednostni papirji RS, BS in tujina

37,6 42,1

Dolžniški vrednostni papirji 30,7 34,26 Depoziti pri bankah 25,8 18,9 Lastniški vrednostni papirji 4,2 3,3 Posojila 1,7 1,4 Vir: Letno poročilo zavarovalnice Maribor d.d. 2007, 26. V naložbeni strukturi kritnega premoženja premoženjskih zavarovanj so v letu 2007 nekoliko povečali delež državnih obveznic, tako da je dosegel 42,1 odstotkov vseh naloženih sredstev. Delež nedržavnih obveznic se je v primerjavi z letom prej povečal za nekaj manj kot štiri odstotne točke. Delež naložb v bančne depozite se je zmanjšal za sedem odstotnih točk. Delež naložb v lastniške vrednostne papirje je presegel 3 odstotke celotnega naložbenega portfelja. Naložbe v posojila so se zmanjšale, njihov skupni delež pa je dosegel 1,4 odstotka celotnega portfelja. Iz strukture naložb Zavarovalnice Maribor razberemo, da družba sledi splošnemu trendu gibanja strukture vrednosti naložb na slovenskem zavarovalniškem trgu. V največji meri so torej zastopani državni vrednostni papirji, povečujejo se naložbe v dolžniške vrednostne papirje, na pomenu pa izgubljajo bančni depoziti.

53

6 SKLEP V današnjem gospodarstvu se je zavarovanje razvilo v pomembno gospodarsko dejavnost, v kateri se zbirajo velika finančna sredstva. Zavarovalništvo tako poleg tega, da ščiti gospodarstvo pred posledicami škodnih dogodkov, omogoča tudi ustvarjanje visokih prihodkov. Finančni sistem omogoča prenašanje narodnogospodarskih prihrankov od neto varčevalcem k neto investitorjem. Tako spodbuja oblikovanje čim večjega obsega prihrankov, jih usmerja v čim boljše investicije ter pomaga oblikovati optimalnejšo likvidnost ekonomskih subjektov. Zavarovalnice so pomemben del nedenarnih finančnih institucij, saj so na slovenskem trgu z 8,6% bilančne vsote finančnega sistema največja skupina med nedenarnimi finančnimi institucijami. Visoka rast bilančne vsote v letu 2007 je poleg povečanega obsega bruto premij tudi posledica širitev na tuje trge ter visoke rasti vrednosti finančnih naložb v delnice in investicijske sklade. Delež celotne zavarovalne premije v BDP je v letu 2005 znašala 5,65%, kar pomeni, da dosega 67,5% povprečja EU. Delež naložb zavarovalnic (brez pozavarovalnic) v BDP se je od leta 2001 do leta 2005 povečal s 5,6% na 9,6% BDP, kar nakazuje tako na rast slovenskega zavarovalniškega sektorja kot tudi na pomembno vlogo pri delovanju kapitalskih trgov. Sredstva zavarovalnice nalagajo v večji meri v državne vrednostne papirje, vse bolj narašča pomen naložb v dolžniške vrednostne papirje. V primerjavi s preteklimi leti so se precej znižali bančni depozit in naložbe v nepremičnine. Domači kapitalski trgi pa ne morejo vsrkati celotnega obsega naložb zavarovalnic, zato je potrebna usmeritev na tuje trge. Delež naložb v vrednostne papirje tujih izdajateljev se po vstopu Slovenije v EU hitro povečuje in je tako konec leta 2006 predstavljal 26,5% vseh naložb zavarovalnic v vrednostne papirje. Ob tem podatku pa moramo opozoriti, da lahko pretirana rast naših dolgoročnih prihodkov, ki so posledica hitre rasti kritnih skladov dolgoročnih življenjskih zavarovanj ter nerazvitosti naše finančne investicijske infrastrukture s časoma postala omejitveni dejavnik rasti domačega povpraševanja in s tem gospodarstva in zaposlitvenega razvoja. Za preusmeritev pričakovanih obsežnih sredstev zavarovalniškega sektorja, je potrebno razviti institucije in orodja v našem finančnem sistemu. Zavarovalnice morajo pri svojem poslovanju uravnavati tako zavarovalna, naložbena in druga tveganja. Ker pa je zavarovalništvo dejavnost velikega gospodarskega pomena, kjer se združujejo ogromna sredstva množice ljudi, država z zakonom določa upravljanje s tveganji s predpisano višino kapitala, pozavarovanjem, sozavarovanjem ter predpisano vrsto in strukturo naložb zavarovalnic. Zavarovalnice morajo pri nalaganju sredstev dosledno upoštevati tudi naložbena načela. Navkljub vsem predpisom si mora zavarovalnica zgraditi svoj celovit sistem upravljanja s tveganji in pri tem upoštevati svetovni razvoj. Če zaključimo, zavarovalnice so pomemben subjekt finančnega trga in gospodarstva, saj preko mehanizmov finančnega sistema pospešujejo gospodarsko rast in konkurenčnost gospodarstva.

54

7 POVZETEK Finančni sistem je zelo pomemben mehanizem v narodnem gospodarstvu, njegovo delovanje ima velik vpliv na rast in konkurenčnost gospodarstva. Od učinkovitosti finančnega sistema je namreč odvisna konkurenčnost drugih gospodarskih subjektov v državi. Tako tudi med zavarovanjem in gospodarskim razvojem obstaja povezava. Višja prisotnost zavarovalništva namreč pospešuje gospodarsko rast, hkrati pa imajo razvitejše države razvit zavarovalniški sektor. Zavarovalnice so danes pomemben segment nedenarnih finančnih institucij, saj so na slovenskem trgu z 8.6% bilančne vsote finančnega sistema največja skupina med nedenarnimi finančnimi institucijami. Finančne naložbe zavarovalnic kažejo v zadnjih letih visoke stopnje rasti, ker pa slovenski finančni trg ni v stanju absorbirati celotnega obsega naložb zavarovalnic, je nujna usmeritev njihovih naložb tudi na tuje finančne trge. Na slovenskem trgu se nadaljuje trend zmanjševanja deleža naložb v obliki bančnih vlog in posojil, povečujejo se naložbe v dolžniške in lastniške vrednostne papirje. V primerjavi z EU ostaja naložbena politika zavarovalnic še naprej konservativna. Hitra rast življenjskih zavarovanj, ki v makroekonomskem smislu postajajo alternativna oblika varčevanja, se kaže tudi v strukturi naložb. V zadnjih letih so se namreč najbolj povečale naložbe kritnih skladov (dolgoročna zavarovanja). Zavarovalnica mora pri svojem poslovanju posvečati ogromno pozornosti obvladovanju tveganj. Spopasti se mora tako z riziki ocenjevanja premijskih stopenj ter obveznosti kot tudi s tveganjem pri upravljanju s sredstvi. Zakon sicer predpisuje višino kapitala, omejitve pri naložbah in druga upravljanja s tveganji. Zavarovalnice si bodo morale same zgraditi kakovosten sistem upravljanja s tveganji, prav tako pa graditi poslovanje z upoštevanjem novih trendov v svetu. Zaključimo lahko, da je zavarovalstvo pomemben akter na finančnem trgu, ki izravnava nevarnosti v gospodarskem prostoru, hkrati pa akumulira finančna sredstva, ki se uporabljajo za nadaljnje investicije. Ključne besede: finančni sistem, zavarovalništvo, zavarovalnice, naložbe, tveganja

55

ABSTRACT The financial system is a very is a very important mechanism in the national economy. Its effect has a big influence on the growth of economy and economical competition. The efficiency of financial system namely depends on competition of other economical subjects in the country, meaning that there is a connection between the insurance and economical development. The higher presence of insurance accelerates economical growth and at the same time, the more developed countries have a better formed insurance sector. Insurance companies are nowadays an important segment of non-monetary institutions, the balance sum of financial system being the biggest group among the non-monetary institutions of the Slovenian market with its 8.6%. The financial investments of insurance companies show high levels of growth during the last years but the Slovenian market is not capable to absorb entire amount of the investment and their focus on to foreign financial markets is therefore inevitable. The trend of reducing the share of investments in forms of bank deposits and allowances is continuously present in the Slovene market, while the investment in depth and equity securities increases. In comparison to EU the investment politics of insurance companies remains conservative. The fast growth of life insurance, which is in macro economical sense becoming an alternative form of saving, is also shown in the structure of investments. An insurance company has to pay a lot of attention to the managing of risks. It has to deal with the risks of evaluating the bonus levels and obligations, as well as the risk of coping with assets. The law prescribes the amount of capital fund, limitations in investments and other management with risks. Insurance companies will have to build a qualitative risk management system on their own as well as work on operation regarding new trends in the world. In conclusion, insurance company is an important subject on the financial market which evens the risks in economical sphere and gathers financial assets used for further investments at the same time. Key words: financial system, insurance, insurance companies, investments, risk

56

SEZNAM LITERATURE IN VIROV Literatura:

1. Benko, Maja. 2003. Razsežnosti naložbenih življenjskih zavarovanj v tujini. 10. dnevi

slovenskega zavarovalništva. Portorož: Slovensko zavarovalno združenje, str. 305-322. 2. Bijelić, Mile. 1998. Zavarovanje in pozavarovanje. Ljubljana: Slovenica,

zavarovalniška hiša, d.d. 3. Boncelj, Jože. 1983. Zavarovalna ekonomika. Maribor: Založba Obzorja. 4. Brigham, Eugene F. in Gapenski Luis C. 1996. Intermediate financial management.

Forth Worth: Dryden Press. 5. Bužan, Robi. (2004). Čakamo na skorajšnji razmah osebnih zavarovanj. Finance

[online]. Available: http://www.finance.si/?MOD=show&id=99410 [7.6.2007]. 6. Doumont, Michel. 2003. Evropski notranji trg finančnih storitev. Bančni Vestnik 7-8:

13-21. 7. Dvoršak Bugarija, Jana. 2000. Aktualna vloga zavarovalnic na domačem finančnem

trgu. 7. dnevi slovenskega zavarovalništva. Portorož: Slovensko zavarovalno združenje, str. 127-138.

8. Gregorič, Janez. 2007. Nadzorni organ kot sooblikovalec (ne)uspešnosti zavarovalnice. 14. dnevi slovenskega zavarovalništva. Portorož: Slovensko zavarovalno združenje, str. 542-553.

9. Grgič, Maja. 2002. Industrijska politika in finančni sistem: magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

10. Ivanc, Uroš in Pivk Rok. 2007. Upravljanje različnih vrst naložb v zavarovalniških sistemih. 14. dnevi slovenskega zavarovalništva. Portorož: Slovensko zavarovalno združenje, str. 401-417.

11. Ivanjko, Šime. 1999. Uvod v zavarovalno pravo. Maribor: Pravna fakulteta. 12. Mishkin, Frederic S. in Stanley G. EAKINS. 1998. Financial markets and Institutions.

Massachusetts: Addison-Wesley. 13. Mishkin, Frederic. S.. 1997. The Economics of Money, Banking and Financial Markets,

5th ed.. Massachusetts: Addison-Wesley. 14. Merhar, Jernej. 2007. Izračun kapitalskih zahtev – Solventnost II. 14. dnevi

slovenskega zavarovalništva. Portorož: Slovensko zavarovalno združenje, str. 5-15. 15. Mramor, Dušan in drugi. 2000. Trg kapitala v Sloveniji: prikazi, analize, mnenja.

Ljubljana: Gospodarski vestnik. 16. Nekrep, Mojca. 2004. Optimizacija naložbenega portfelja zavarovalnice. Naše

gospodarstvo 1-2: 77-83. 17. Pavliha, Marko. 2000. Zavarovalno pravo. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 18. Plut, Alenka. 1999. Medbančni denarni trg. Prikazi in analize VII/3: 13-40. 19. Prohaska, Zdenko. 1999. Finančni trgi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 20. Pucelj, Rudolf. 1992. Državni nadzor zavarovalne družbe in kratek pregled sodne

zavarovalne prakse. Ljubljana: Samozaložba. 21. Pušnik, K., F. Mlinarič, M. Šlebinger, P. Mikek. 2005. Opredelitev upoštevnih trgov v

okviru presoje prevzemov in koncentracij pri finančnih storitvah. Maribor: Ekonomska fakulteta Maribor.

22. Širca, Borut. 2005. Slovensko zavarovalništvo ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo: magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

57

23. Škufca, Franc. 2000. Sto let slovenskega zavarovalstva. 7. dnevi slovenskega zavarovalništva. Portorož: Slovensko zavarovalno združenje, str. 63-83.

24. Štiblar, Franjo. 2003. Zavarovalništvo Slovenije na poti v Evropsko Unijo. Gospodarska gibanja 352: 25-68.

25. Štiblar, Franjo in Filip Šramel. 2006. Kaj pomeni priprava režima Solventnost II za zavarovalništvo Slovenije. Zavarovalniški horizonti 1: 3-18.

26. Torkar, Damjan. 2008. Obvladovanje solventnosti in vpliv pozavarovanja na solventnost zavarovalnic: magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

27. Veselinovič, Draško. 2003. Finančni trg v Sloveniji. Bančni Vestnik 7-8: 107-111. Viri: 1. Agencija za zavarovalni nadzor (AZN). Letno poročilo 2006. [online] Dostopno na : http://www.a-zn.si/pdf/letno_porocilo-2006.pdf [15.7.2008]. 2. Agencija za zavarovalni nadzor (AZN). Podatki o agenciji za zavarovalni nadzor. [online] Dostopno na : http://www.a-zn.si/slo/client/default.asp?r=-1&n=375&p=content [15.8.2008]. 3. Banka Slovenije. (2007). Poročilo o finančni stabilnosti. [online] Dostopno na: http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=285 [ 7.6.2007]. 4. Banka Slovenije. (2008). Poročilo o finančni stabilnosti. [online] Dostopno na: http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=285 [15.7.2008]. 5. CEA - Comité Européen des Assurances. (2008). European Insurance in Figures (Key Data 2007) [online]. Dostopno na: http://www.cea.eu/uploads/DocumentsLibrary/documents/1216125503_eif.pdf [ 3.8.2008]. 6. ECB – Evropska centralna banka. (2006). Mesečni bilten december 2006. [online] Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/ecb.asp?MapaId=1182# [03.08.07]. 7. Urad Vlade RS za komuniciranje. (2008). Slovensko predsedstvo EU [online]. Dostopno na: http://www.eu2008.si/si/News_and_Documents/Press_Releases/June/0603ECOFIN.html [4.8.2008]. 8. ZM – Zavarovalnica Maribor d.d.. (2008). Letno poročilo Zavarovalnice Maribor za leto 2007. [online] Dostopno na: http://www.zav-mb.si/o-podjetju/poslovanje/letna-porocila [ 15.08.2008].

58

SEZNAM TABEL Tabela 1: Obračunane kosmate premije in tržni deleži zavarovalnic v letu 2006............... 12 Tabela 2: Primerjava kosmatih zavarovalnih premij in odškodnin v letih 2005 in 2006 po

pomembnejših zavarovalnih vrstah ............................................................................. 13 Tabela 3: Zavarovalna dejavnost po posameznih državah v letu 2005 ............................... 15 Tabela 4: Prikaz virov sredstev in načine uporabe teh sredstev za posamezne vrste

finančnih institucij. ...................................................................................................... 25 Tabela 5: Pregled slovenskega finančnega sektorja glede na bilančno vsoto v letih 2005-

2007 ............................................................................................................................. 28 Tabela 6: Naložbe zavarovalnic v obdobju 1997 - 2006. .................................................... 30 Tabela 7: Naložbe pozavarovalnic v obdobju 1997 - 2006................................................. 31 Tabela 8: Sestava naložb kritnih skladov in naložb kritnega premoženja zavarovalnic v

obdobju 2000 - 2006.................................................................................................... 32 Tabela 9: Obseg naložb izbranih slovenskih zavarovalnic ob koncu leta 2005 .................. 47 Tabela 10: Struktura naložb ZM na dan 31.12.2007 – kritni sklad ..................................... 51 Tabela 11: Struktura naložb ZM na dan 31.12.2007 – kritno premoženje.......................... 52

SEZNAM SLIK Slika 1: Tokovi sredstev prek finančnega sistema............................................................... 19 Slika 2: Sestava finančnega trga.......................................................................................... 21 Slika 3: Struktura finančnih sredstev finančnega sektorja v % ........................................... 26 Slika 4: Struktura obveznosti finančnega sektorja v % ....................................................... 27 Slika 5: Struktura finančnih posrednikov po bilančni vsoti leta 2007................................. 28 Slika 6: Poenostavljena bilanca stanja zavarovalnice.......................................................... 35 Slika 7: Lastniška struktura Zavarovalnice Maribor ........................................................... 48 Slika 8: Gibanje in struktura sredstev družbe...................................................................... 49

1

DODATEK 1 Kritno premoženje lahko predstavljajo samo naslednje vrste naložb (ZZavar 2000, 121. člen, 1. odstavek):

1. vrednostni papirji, katerih izdajatelj je Republika Slovenija, Banka Slovenije, država podpisnica Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru oziroma država članica OECD oziroma mednarodna finančna organizacija, oziroma za katere jamči ena od teh oseb.

2. obveznice oziroma drugi dolžniški vrednostni papirji, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji, državi podpisnici Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru oziroma državi članici OECD.

3. obveznice oziroma drugi dolžniški vrednostni papirji, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, če je njihov izdajatelj pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji oziroma državi članici oziroma državi članici OECD.

4. delnice, s katerimi se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji, državi članici oziroma državi članici OECD.

5. delnice, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, če je njihov izdajatelj pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, državi članici oziroma državi članici OECD, in če so izdane kot vrednostni papir.

6. investicijski kuponi vzajemnih skladov oziroma delnice investicijskih družb, ki svoje premoženje nalagajo izključno v vrednostne papirje z namenom razpršitve in omejitve tveganj.

7. terjatev iz naslova posojil, zavarovanih z zastavno pravico na nepremičnini, če je zastavna pravica vpisana v zemljiški oziroma drugi javni knjigi v Republiki Sloveniji oziroma državi članici, in če višina terjatve ni višja od 60 odstotkov vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi cenitve cenilca ustrezne stroke oziroma na drug primeren način.

8. terjatve iz naslova posojil bankam s sedežem v Republiki Sloveniji, državi članici oziroma državi članici OECD, oziroma za izplačilo katerih, vključno z obrestmi, jamči banka s sedežem v Republiki Sloveniji, državi članici oziroma državi članici OECD.

9. terjatve iz naslova posojil, ki so zavarovane z zastavno pravico na vrednostnih papirjih iz 1., 2. oziroma 4. točke tega odstavka.

10. terjatve iz naslova drugih posojil, ki so ustrezno zavarovane. 11. predplačila na račun odkupne vrednosti zavarovanja podlagi zavarovalnih polic in

posojila zavarovana z odkupno vrednostjo zavarovalne police. 12. nepremičnine in druge stvarne pravice na nepremičnini (na primer stavbna pravica):

− če so vpisane v zemljiški knjigi oziroma drugi javni knjigi v Republiki Sloveniji oziroma državi članici,

− če dajejo donos oziroma je v zvezi z njimi mogoče pričakovati donos, in − če je bila nakupna cena določena na podlagi cenitve cenilca ustrezne stroke

oziroma na drug primeren način. 13. naložbe v depozite pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji, državi članici

oziroma državi članici OECD. 14. gotovino v blagajni oziroma na vpoglednem denarnem računu.

2

Omejitve posameznih naložb (ZZavar 2000, 122. člen, 1. odstavek):

1. naložbe v vrednostne papirje istega izdajatelja iz 2. do 5. točke prvega odstavka 121. člena zakona in terjatve iz naslova posojil iz 7. do 9. točke prvega odstavka 121. člena ne smejo skupno presegati 5% zavarovalno-tehničnih rezervacij.

2. naložbe v vrednostne papirje istega izdajatelja iz 3. točke prvega odstavka 121. člena zakona ne smejo presegati 1% zavarovalno-tehničnih rezervacij.

3. naložbe v vrednostne papirje iz 3. in 5. točke prvega odstavka 121. člena zakona skupno ne smejo presegati 10% zavarovalno-tehničnih rezervacij.

4. naložbe v vrednostne papirje iz 4. in 5. točke prvega odstavka 121. člena in naložbe v tiste investicijske kupone vzajemnih skladov oziroma investicijskih družb iz 6. točke prvega odstavka 121. člena zakona, ki morajo po pravilih sklada imeti več kot polovico naložb v vrednostnih papirjih, ki ne dajejo zajamčenega donosa, skupaj ne smejo presegati 30% zavarovalno-tehničnih rezervacij,

5. naložbe v vrednostne papirje istega izdajatelja iz 5. točke prvega odstavka 121. člena zakona ne smejo presegati 1% zavarovalno-tehničnih rezervacij,

6. naložbe v vrednostne papirje iz 5. točke prvega odstavka 121. člena zakona skupno ne smejo presegati 5% zavarovalno-tehničnih rezervacij,

7. naložbe v tiste investicijske kupone vzajemnih skladov oziroma investicijskih družb iz 6. točke prvega odstavka 121. člena zakona, ki morajo po pravilih sklada imeti več kot polovico naložb v vrednostnih papirjih, ki dajejo zajamčen donos, skupaj ne smejo presegati 40% zavarovalno-tehničnih rezervacij,

8. naložbe v terjatve iz naslova posojil posameznemu posojilojemalcu iz 10. točke prvega odstavka 121. člena zakona ne smejo presegati 2% zavarovalno-tehničnih rezervacij, skupno pa vse terjatve iz naslova teh posojil ne smejo presegati 5% zavarovalno-tehničnih rezervacij,

9. naložbe v eno nepremičnino oziroma več nepremičnin, ki so med seboj v takšni bližini, da predstavljajo eno samo naložbo ne smejo presegati 10% višine zavarovalno- tehničnih rezervacij, skupno pa vse naložbe v nepremičnine in druge stvarne pravice iz 12. točke prvega odstavka 121. člena zakona ne smejo presegati 30% zavarovalno-tehničnih rezervacij,

10. naložbe v depozite iz 13. točke prvega odstavka 121. člena zakona skupno ne smejo presegati 30% zavarovalno-tehničnih rezervacij, pri čemer naložbe v depozite pri posamezni banki ne smejo presegati 10% zavarovalno-tehničnih rezervacij,

11. naložbe v obliki gotovine v blagajni in na vpoglednih računih iz 14. točke prvega odstavka 121. člena zakona skupno ne smejo presegati 3% zavarovalno-tehničnih rezervacij.