DIPLOMSKO DELO - core.ac.uk · Hagio Triado. Kultura se je razvijala samo še v glavnem mestu Knososu. Minojska kultura si od takrat ni več opomogla.11 2.2 Mikenska doba Razvoj Grčije

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Lovro MANDL

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

ZAKONODAJALCI ANTIČNE GRČIJE

Mentor: Kandidat:

Izr. prof. dr. Janez MAROLT Lovro MANDL

Maribor, 2010

Lektorica:

Irena STRAMLJIČ BREZNIK, doktorica jezikoslovnih znanosti, redna

profesorica za slovenski jezik

Prevajalka:

Vesna VUDLER, univerzitetna diplomirana anglistka in nemcistka

Zahvala

Ob zaključku moje študijske poti bi se rad zahvalil mentorju dr. Janezu Maroltu za vso

strokovno pomoč, nasvete in vzpodbudne besede pri nastajanju diplomskega dela.

Iskrena hvala tudi lektorici dr. Ireni Stramljič Breznik za hitro in kakovostno opravljeno delo.

Zahvaljujem se tudi prevajalki Vesni Vudler za prevod povzetka.

Posebna zahvala je namenjena staršem, sestri Maji, svaku Renatu in nečakinji Lani, ki so me

spremljali tekom študija in verjeli vame.

IZJAVA

Podpisan Lovro Mandl, rojen 9. 10. 1985, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,

smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Zakonodajalci antične Grčije pri mentorju izr. prof. dr. Janezu Maroltu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

________________________

(podpis študenta)

Maribor, 8. 12. 2010

POVZETEK

V diplomskem delu so predstavljeni zakonodajalci antične Grčije. Obravnavani so njihovi

zakoni in reforme, ki so jih zapisali ter zapustili kasnejšim generacijam. Predstavljena je polis,

kot prva pravno urejena drţava, pri kateri so imeli pomembno vlogo prav tako zakonodajalci.

Polis je začela nastajati nekje v 8. stol. pr. Kr., glavno vlogo pri tem pa so imeli

zakonodajalci, ki so s svojim poznavanjem zakonov pripomogli k uveljavitvi mestnih drţav v

antični Grčiji. Poleg tega je obravnavana tudi Gortina, ki je prvi in pomemben civilni zakonik

v evropski zgodovini, ter pregled po drugih antičnih pravih s poudarkov na rimskem.

Uporabljena je literatura s področja zakonodajalcev antične Grčije, prava, uporabljeni pa so

tudi podatki z določenih spletnih strani. V diplomskem delu je bilo ugotovljeno, da je grška

antična zakonodaja predstavljala pomemben vir za proučevanje in napredek kasnejšega prava,

predvsem rimskega, ki pa je svoj vpliv ohranilo vse do današnjih dni.

Ključne besede: Zakonodajalci, antična Grčija, Gortina, zakonik, polis.

ABSTRACT

This thesis deals with the legislators of ancient Greece. It discusses their laws and reforms

which were recorded and bequeathed to later generations. Polis is presented as the firs t state

governed by law where also the legislators played an important role. Polis started to emerge

around 8th century BC. The legislators played the mail role as they contributed to the

establishment of city-states in ancient Greece with their knowledge of the law. The thesis also

treats the Gortyn Code as the first and an important civil law in European history and presents

a survey of other ancient laws with the emphasis on Roman law. For the research the literature

on legislators of ancient Greece and the literature on law were used; data was also collected

from specific websites. In the thesis it was discovered that the legislation of the ancient

Greece presented an important source for study and the development of subsequent laws,

especially the Roman law which has preserved its influence until today.

Key words: legislators, ancient Greece, Gortyn, code, polis.

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................................... 1

2 KRATKA ZGODOVINA ANTIČNE GRČIJE ................................................................. 3

2.1 Minojska kultura ............................................................................................................ 3

2.2 Mikenska doba ............................................................................................................... 4

2.3 Mračna doba .................................................................................................................. 5

2.4 Arhaično obdobje........................................................................................................... 7

2.5 Obdobje klasične Grčije ................................................................................................ 8

2.6 Helenistična doba ......................................................................................................... 12

3 POLIS .................................................................................................................................. 14

3.1 Nastanek grške polis .................................................................................................... 14

3.2 Oblike vladanja v polis ................................................................................................ 20

3.2.1 Kraljevina .............................................................................................................. 20

3.2.2 Aristokracija .......................................................................................................... 21

3.2.3 Oligarhija in zapis zakonov .................................................................................. 22

3.2.4 Timokracija............................................................................................................ 23

3.2.5 Tiranije ................................................................................................................... 23

3.2.6 Demokracija........................................................................................................... 24

3.3 Nastanek špartanske polis........................................................................................... 27

3.4 Nastanek atenske polis ................................................................................................ 29

3.5 Zaton grške polis .......................................................................................................... 32

4 ZAKONODAJALCI ANTIČNE GRČIJE ....................................................................... 33

4.1 DRAKON...................................................................................................................... 33

4.2 KLEJSTEN .................................................................................................................. 35

4.3 LIKURG ....................................................................................................................... 41

4.4 PERIKLEJ ................................................................................................................... 47

4.5 PLATON....................................................................................................................... 51

4.6 SOLON ......................................................................................................................... 57

4.7 Drugi zakonodajalci..................................................................................................... 62

5 ZNANI ANTIČNI ZAPISI PRAVA IN VPLIV GRŠKE ZAKONODAJE .................. 66

5.1 Gortina .......................................................................................................................... 66

5.2 Pregled po drugih antičnih pravih ............................................................................. 70

5.3 Današnja državnopravna terminologija grškega izvora .......................................... 78

6 SKLEP ................................................................................................................................. 80

VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................ 82

KAZALO KART IN SLIK

Karta št. 1: Zemljevid antične Grčije……………………………………………….………….6

Karta št. 2: Na karti so prikazana najbolj znana mesta antične Grčije, mestne drţave in

pokrajine………………………………………………………………………….…….…..…18

Karta št. 3: Mesto Atene in razdelitev na deme, ki so podčrtani…………………………..…25

Karta št. 4: Mestni, obalni in deţelni predeli, kot so jih določile Klejstenove reforme

leta 508–7 pr. Kr………………………...……………………...…………………….…...….36

Karta št. 5: Atika: mestne, obalne in deţelne tritije………………………………..……...….37

Slika št. 1: Simbol zlate dobe Aten – Partenon……..…….…...…………...…………………31

Slika št. 2: Portret Platonovega doprsnega kipa………………………………………………51

Slika št. 3: Portret Solonovega doprsnega kipa…………………………………...…………..57

Slika št. 4: Slika 4: Pitakos, kot ga je naslikal Perugino………………………………...……64

Slika št. 5: Prvi stolpec gortinskega kodeksa ob odkritju…………………………………….66

1

1 UVOD

V svojem diplomskem delu bom predstavil zakonodajalce antične Grčije. Predvsem bo

poudarek na njihovem ţivljenju in delu oziroma zakonih ter reformah, ki so jih zapisali in

zapustili kasnejšim generacijam. Poleg tega pa bom predstavil še polis, kot prvo pravno

urejeno drţavo, pregled zakonikov po drugih drţavah antične dobe, Gortinski zakonik, kot

prvi civilni zakonik v evropski zgodovini, ter grško pravno terminologijo, ki se je ohranila do

današnjih dni.

Diplomsko delo se deli v štiri poglavja. Prvo poglavje je zaradi specifične in bogate grške

zgodovine namenjeno pregledu antične grške zgodovine po obdobjih. Po arheoloških in

zgodovinskih virih se je grška zgodovina začela globoko v prazgodovinski dobi. Prvo

pomembno obdobje grške zgodovine je bilo minojsko na otoku Kreti in je vsekakor pustilo

močan vpliv. Temu je sledila mikenska doba in z njo povezane selitve indoevropskih plemen

v Grčijo. V kasnejši t. i. »mračni dobi« je razvoj v Grčiji skoraj popolnoma zaostal, vendar pa

se je v tem času vseeno zgodilo za grško zgodovino kar nekaj pomembnih stvari. Arha ično

obdobje je bilo obdobje ponovnega vzpona, močne kolonizacije in čas, ko so nastale

pomembne mestne drţave imenovane polis. Sledila je doba »klasične Grčije«, v kateri sta

prevladovali predvsem Atene in Šparta, poleg tega pa je bila to tudi doba velikih kulturnih in

drugih doseţkov. Grška samostojna antična zgodovina pa se nekako konča s helenistično

dobo, v kateri se sicer dodobra spremeni, ampak jo kmalu zavzame Rim, ki je kasneje postal

nova vodilna sila v antični zgodovini.

V drugem poglavju je predstavljen razvoj in nastanek grške mestne drţave oziroma polis.

Predstavljene so oblike vladanja v polis, s poudarkom na atenski demokraciji predvsem zaradi

njene pomembnosti in vpliva na današnji čas. Poleg tega pa še nastanek atenske in špartanske

polis, kot dveh največjih mestnih drţav v antični Grčiji.

2

Tretje poglavje je namenjeno glavni temi diplomskega dela, in sicer zakonodajalcem

antične Grčije, ki se jih je skozi antično obdobje v Grčiji pojavilo kar nekaj. Najpomembnejši

in tudi najbolj poznani do dandanes so vsekakor bili Drakon, Likurg in Solon. Kljub večji ali

manjši pomembnosti katerega od zakonodajalcev pa je vsak od njih prispeval kakšne zakone

ali reforme, ki so se v Grčiji uveljavili in pustili pomemben »pečat« za razvoj kasnejšega

rimskega in današnjega prava.

V četrtem poglavju so predstavljeni znani zapisi antičnega prava tudi po drugih drţavah in

vpliv grške pravne terminologije na današnje pravo. Med grškimi zakoniki vsekakor izstopa

gortinski, ki je nastal na otoku Kreti in velja za prvi evropski civilni zakonik. Pomembnost

tega zapisa je vsekakor edinstvena, saj nam skozi zakone nudi tudi pogled v ţivljenje starih

Grkov.

Sklep predstavlja ugotovitve, ki so nastale med proučevanjem zakonodajalcev in z njimi

povezanimi temami. Dela oziroma zakoni grških antičnih zakonodajalcev vsekakor

predstavljajo pomemben vir za proučevanje pravne zgodovine. Sicer se je ta kasneje

večinoma prenesla na rimsko pravo, v katerem so določeni deli prava še dodatno obdelani,

vendar je grško pravo ohranilo svojo pomembnost vse do današnjih dni.

3

2 KRATKA ZGODOVINA ANTIČNE GRČIJE

Pred dobrima dvema tisočletjema in pol je grško ljudstvo razvilo eno najnaprednejših

civilizacij starega sveta. Grki1 so vpeljali v Evropo abecedo ter izumili politiko, znanost,

filozofijo, gledališče, atletiko in zgodovinopisje. Njihove zgodbe in igre še danes

pripovedujejo in uprizarjajo. O Grkih vemo več kot o skoraj kateremkoli drugem starodavnem

ljudstvu, in to po zaslugi njihovih spisov, ki so jih skrbno ohranili in ročno prepisovali

krščanski menihi. Marsikaj smo izvedeli tudi iz izkopavanj mest, palač, svetišč, grobov in

razbitin. Čeprav so Grčijo v 2. stoletju našega štetja zavzeli Rimljani,2 je njena dediščina ţiva

še danes.

2.1 Minojska kultura

Na Egejskih otokih se je urbanizacija začela ţe zgodaj. V Filakapiju na Melosu3 izvira

majhno mesto prav iz začetka dobe kovin, tudi na Kreti4 so v Katsabi našli ostanke

neolitskega mesta.5 Kreta je na podlagi dobrih pomorskih zvez z Egiptom, Sirijo, Malo Azijo,

Grčijo in Zahodom sprejemala vplive različnih kultur in jih tudi sama izţarevala na različne

strani. Zato ni presenetljivo, da je tukaj na grškem območju nastala visoka kultura. Vzpon

kretske kulture se je pričel okoli leta 2200 pr. Kr., sledila je gradnja palač v Knososu6 in

Faistu, zaradi vsega tega je bila Kreta v bronasti dobi najpomembnejše egejsko središče.

Predvsem palače na Kreti so bile središče kulturnega, gospodarskega in druţbenega ţivljenja.

Mesta in palače so bile v preteklosti mnogokrat poškodovane zaradi različnih naravnih

katastrof in poţarov. Okoli leta 1700 pr. Kr. je na primer Kreto zadela nenadna nesreča in

pogoreli sta palači v Knososu in Faistu.7

1 Grki, Preb ivalci stare Grčije; spadali med indoevropejce.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, str. 347. 2 Rimljani (stari Rimljan i), prebivalci rimskega cesarstva.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, str. 905. 3 Milos (starogrško – Melos), otok v Egejskem morju (otočje Kikladov), na Melosu so odkrili kip Miloške

Venere.

Več avtorjev, Leksikon, Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 652. 4 Kreta, največji grški otok v delu Sredozemskega morja. Kreta je bila zgodaj poseljena z Grki, leta 67 pr. Kr. je

postala rims ka, v 13. stoletju benečanska, 1669 je pripadla Turčiji in b ila 1913 ponovno vrnjena Grčiji.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, str. 593. 5 Sir Leonard WOOLLEY, Zgodovina človeštva–začetki civilizacije, Ljubljana 1969, str. 89.

6 Knosos, staro mesto na Kreti; središče minojske kulture (3–2 t isočletje pr. Kr.): kraljevska palača, t. i. labirint;

zgrajena okoli 2000–1400 pr. Kr., izkopana po 1900(Evans).

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, str.495. 7 Rajko BRATOŢ, Grška zgodovina, Ljubljana 2003, (dalje: BRATOŢ, Grška zgodovina), str. 30.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Grki

http://sl.wikipedia.org/wiki/Evropa

http://sl.wikipedia.org/wiki/Abeceda

http://sl.wikipedia.org/wiki/Politika

http://sl.wikipedia.org/wiki/Znanost

http://sl.wikipedia.org/wiki/Filozofija

http://sl.wikipedia.org/wiki/Gledali%C5%A1%C4%8De

http://sl.wikipedia.org/wiki/Atletika

http://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kristjani

http://sl.wikipedia.org/wiki/Menih

http://sl.wikipedia.org/wiki/Grob

http://sl.wikipedia.org/wiki/Gr%C4%8Dija

http://sl.wikipedia.org/wiki/Rimljani

4

Vendar so palače in mesta vedno znova obnovili ter jih tudi dogradili. 8 Na Kreti naj bi

vladal najpomembnejši kralj Minos, ki je vladal v mestu Knososu. Po njem se to obdobje

imenuje minojsko obdobje. Sproščena druţbena ureditev na Kreti je vplivala tudi na kulturo, v

kateri ni bilo krute vladavine vladarjev. Na Kreti je takrat delovalo tudi veliko umetnikov, ki

so najraje upodabljali vsakdanje ţivljenje. Po egipčanski šegi so bila moška telesa naslikana z

rdečo barvo, ţenska pa z belo. Med najboljše doseţke kretskih umetnikov spadajo še

keramika, pečatniki, posode ter zlati nakit.9 Krečani so zaradi potreb dvorne pisarne

izoblikovali preko razvojnih stopenj piktografske in hieroglifske pisave kretsko linearno

pisavo, ki se je razvila v dveh sistemih, kot linearna A- in linearna B-pisava.10 Okoli leta 1400

pr. Kr. so na Kreto vdrli Ahajci, ki so s svojo »ţelezno pestjo« zrušili Knosos, Faistos in

Hagio Triado. Kultura se je razvijala samo še v glavnem mestu Knososu. Minojska kultura si

od takrat ni več opomogla.11

2.2 Mikenska doba

Razvoj Grčije v primerjavi z vzhodom je bil dokaj pozen. Šele kasneje so spoznali

naprednejše tehnike v kmetijstvu in gospodarstvu. Okoli leta 2000 pr. Kr. so s severa začela

prihajati v Grčijo indoevropska p lemena, vendar je ta naselitev v arheologiji pustila

sorazmeroma malo sledi. Nova plemena so prihajala počasi in se počasi stapljala z grškim

prebivalstvom, ki ga je Homer12 poimenoval Ahajci. Kultura celotne srednje in pozne

heladske dobe je bila izrazito kmečka, vendar se v njej kasneje kaţe stopnjevanje vojaškega

duha. Okoli leta 1600 pr. Kr. so na Peloponezu začele nastajati majhne drţavice, ki so jim

vladali različni kralji. Simbol te nove dobe so bile Mikene13 (po mestu se to obdobje imenuje

mikensko obdobje), poleg Miken pa je igral pomembno vlogo tudi Tirins 14 v neposredni

soseščini, v Atiki pa je bila najvaţnejša utrdba na atenski Akropoli. Po osvojitvi Krete so se

razmere močno spremenile.15

8 Anton SOVRE, Stari Grki, Ljubljana 2006, (dalje: SOVRE, Stari Grki), str. 25–26.

9 Prav tam, str. 28–29.

10 BRATOŢ, Grška Zgodovina, str. 31–32.

11 SOVRE, Stari Grki, str. 30.

12 Homer, najstarejši g rški pesnik, ţivel v 8. stoletju pr. Kr.; avtor Iliade in Odiseje.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, str. 377. 13

Mikene, v starem veku gr. mesto, v 2. tisočletju pr. Kr. so bile središče pomembne ku lture (Mikenske kulture).


Tirins, staro naselje v gr. Argolidi; eden glavnih spomenikov mikenske kulture (kiklopski zidovi).


BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 33–34.

5

Gospodarski obrat se je prenovil in povzdignil, tudi trgovina je postala močnejša, s tem pa

je mikenska kultura dosegla tudi svoj vrhunec.16 Izredno velikega pomena za razvoj v

kasnejših obdobjih je bila religija mikenskih Grkov, kasnejši Grki so od njih prevzeli celo

vrsto predstav o boţanstvih in krajih ter obliki boţjega čaščenja. 17 V 12. stoletju pr. Kr. so s

severa vdrla dorska18 plemena, ki so vdrla na Peloponez in uničila celotno mikensko kulturo.

Kultura Dorcev je bila na niţjem nivoju kot mikenska kultura. Z dorskim prihodom v Grčijo

se začenja obdobje grške «mračne dobe«, ki je trajalo od 12.–8. stol. pr. Kr.19

2.3 Mračna doba

Mračna doba je obdobje po padcu mikenske civilizacije in velike selitve ljudstev. Premik

Dorcev na jug, tako imenovana dorska selitev, pomeni velik preobrat v grški zgodovini, ki je

zaključil proces indoevropeizacije Grčije. Po trojanskih vojnah so Mikenci šli skozi obdobje

drţavljanske vojne, njihova drţava je bila šibka in tako so Dorci, ki so prišli s severa, brez

večjih teţav prevzeli mikensko kulturo.20

V t. i. »srednjem veku« Grčije je bila večina starih večjih naselij zapuščena (z izjemo

Aten)21 in prebivalstvo se je močno zmanjšalo. Teh tristo let so ljudje v Grčiji ţiveli v

majhnih skupinah, ki so se stalno preseljevale v skladu s svojim novih nomadskim slogom

ţivljenja in s potrebami po prehrani. Zanimivo je, da iz tega obdobja skoraj ni nobenih

zapisov, kar pa verjetno pomeni, da so bili ljudje v tistem obdobju večinoma nepismeni.

Kasneje nekje med 950 in 750 pr. Kr. so Grki obnovili svoj način pisanja. Vendar so namesto

ţe nekoč uveljavljene linearne B-pisave, ki so jo uporabljali Mikenci, povzeli feničansko22

pisavo oziroma alfabet in jo razvili na svojstven način z uvedbo samoglasnikov kot črk.

16

SOVRE, Stari Grki, str. 36. 17

BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 36. 18

Dorci, stgr. pleme, s severa so najprej prodrli v srednjo Grčijo, ok. 1150 pr. Kr. pa na Peloponez (dorska

selitev), tam je b ilo n jihovo središče Šparta.


SOVRE, Stari Grki , str. 44–45. 20


Atene, obstoj Aten je mogoče dokazati ţe v 3. tisočletje pr. Kr., oko li 1000 pr. Kr. so bile sedeţ kralja in

glavno mesto Atike, v 5. stol. pr. Kr. je mesto doseglo višek pod Perikle jem. 166 pr. Kr. so Atene osvojili

Rimljan i od 1456–1852 so bile pod Turki in od 1834 so glavno mesto Grčije.


Feničani, (tudi Sidonijci, Kanaanci, Punci) so bili staro ljudstvo trgovcev in pomorščakov, obvladovali so

Sredozemsko morje in ustanavljali številne naselbine (tudi Kartagino). Tir si je pridobil premoč nad drugimi

feničanskimi mesti. V 8. stol. pr. Kr. so Feničani podlegli Asircem, 538 pr. Kr. Perzijcem, 332 pr. Kr.

Aleksandru Velikemu, 63 pr. Kr. Rimljanom. Častili so boga Baala, njihova (klinopisna) črkovna pisava, ki so jo

razv ili ţe v 14. stol. pr. Kr., je temelj vseh drugih zahodnosemitskih, evropskih in indijskih pisav.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, str. 265.

6

Grška različica alfabeta je tako postala osnova za abecedo, ki jo poznamo danes.

Ţivljenje v teh mračnih časih je bilo za Grke teţko in kruto. Vendar pa je tudi to obdobje

imelo svojo korist. Propad stare mikenske kulture s svojo gospodarsko, socialno in strogo

razredno strukturo je bilo pozabljeno in tako formirano novo druţbeno-politično ţivljenje, ki

je bilo kasneje osnova za nastanek demokracije v 5. stol. pr. Kr. v Atenah. Ko omenjamo to

obdobje moramo še poudariti pojav prvih olimpijskih iger leta 776 pr. Kr. in pisanje

Homerjevih epov Iliade in Odiseje.23

Karta 1: zemljev id antične Grčije; BRATOŽ, Grška zgodovina, str. 1.

23

BRATOŢ, Grška zgodovina , str. 41–43.

7

2.4 Arhaično obdobje

Naslednje obdobje grške zgodovine je bilo opisano kot arhaično obdobje in je trajalo nekje

dobrih 200 let, in sicer od 700 pa do 480 pr. Kr. V tem obdobju si je grška populacija

opomogla in organizirala mestne drţave, imenovane polis. Polis so sestavljali drţavljani, tujci

in suţnji. Vendar pa je ta oblika kompleksne druţbene organizac ije za razvoj potrebovala

napredno pravno strukturo, ki je dovoljevala sobivanje in enakost drţavljanom ne glede na

njihov ekonomski poloţaj. To je bila potrebna predhodna sestavina za kasnejša demokratična

načela, ki so se razvila 200 let kasneje v Atenah.24

Grške mestne drţave so v arhaičnem obdobju razširile »ţivahno« kolonizacijo po celem

Sredozemlju. Ko so se nekatere mestne drţave močno povečale, so ustanovile veliko

obmorskih mest v egejskem, jonskem morju, Anatoliji (današnja Turčija), Bliţnjem vzhodu,

Libiji, juţni Italiji, Siciliji, Sardiniji in tudi v juţni Franciji, Španiji ter na obalah Črnega

morja. Teh drţav, zaselkov in trgovskih središč je bilo na stotine in so postali del pomembne

trgovske mreţe, ki je vključevala vse naprednejše civilizacije tistega časa. Kot posledica tega

je Grčija prišla v stik in izmenjavo blaga ter idej z antično Afriko, Azijo in tudi Evropo. S

prevlado poslovanja in trgovanja v Sredozemlju, agresivni širitvi v tujino in veliki konkurenci

doma so nekatera mesta postala dominantna kulturna središča Grčije.25 To so bila v tistem

času predvsem Atene, Šparta,26 Korint,27 Tebe,28 Milet29 in Halikarnas.30

24

Več avtorje, Atlas evropske zgodovine, Ljubljana 1995/1996, str. 12. 25

BRATOŢ, Grška Zgodovina, str. 49–51. 26

Šparta, v starem veku tudi Lakedaimon, glavno mesto deţele Lakonije, poleg Aten najvaţnejše mesto stare

Grčije. Špartanci so svoje ţivljenje prilagodili potrebam vojaške in drţavne sluţbe.


Korint, gr. Korinthos, mesto na Peloponezu, Grčija, ob Korintskem zalivu, ki je danes s Korintskim prekopom

povezan z Saronskim zalivom. V antiki zna menito mesto. V zvezi z Atenami, Tebami in Arg ivernom je Korint

začel korintsko vojno proti Šparti (395–386 pr. Kr.); 337 pr. Kr. je Filip Makedonski v korintski zvezi zdruţil

vso Grčijo (razen Šparte); 146 pr. Kr. je Korint razdejal Mummius, Cezar pa ga je 44 pr. Kr. ponovno poselil.


Tebe, gr. Thebai, mesto v Beociji, njegov mitološki ustanovitelj je bil Kadmos, kasneje naj bi v njem vladal

Ojdip; pod Epaminondom so bile Tebe 371–362 pr. Kr. najmočnejše grško mesto, 335 pr. Kr. jih je razdejal

Aleksander Veliki.

Več avtorjev, Leksikon, Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 1070. 29

Milet, v starem veku najpomembnejše jonsko grško mesto Male Azije ob izlivu Meandra v Egejsko morje. 494

pr. Kr. so ga razdejali Perzijci; mesto so obnovili sredi 5. stol. pr. Kr. (arh itekt Hipodamos), na novo je vzcvetelo

pod Rimljani. Izkopavanja od 1899.


Halikarnas(os), staro grško mesto na zahodni obali Male Azije, današnji Bodrum; grobnica (mavzolej) kralja

Mavzola drugega, eno sedmerih čudes starega veka; rojstni kraj Herodota.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, str. 358.

8

2.5 Obdobje klasične Grčije

Velikemu razvoju in širitvi v arhaični dobi je sledilo obdobje t. i. zrelosti bolj po znano pod

imenom »klasična Grčija«. Med 480 pa nekje do 323 pr. Kr. sta prevladovali predvsem Šparta

in Atene s svojimi kulturnimi in vojaškimi doseţki. Ti dve drţavi sta se zaradi sodelovanja z

drugimi ter zavezništev, reform in nizom zmag proti perzijski vojski »povzpeli« na oblast.

Svojo rivalstvo sta nekako reševali v dolgi in »umazani« vojni, ki ji je sledil propad Aten,

kasneje tudi Šparte in »pojavom« Makedonije kot dominante sile v Grčiji. Druge mestne

drţave, kot so Milet, Tebe, Korint in Sirakuze, so med drugim tudi igrale pomembno vlogo

pri kulturnih doseţkih tega obdobja, imenovanega klasična Grčija.

Atene in Šparta sta soobstajali v »miru« prib liţno do sredine 5. stol. pr. Kr. Politično in

kulturno sta si bili obe mestni drţavi precej različni. Šparta je bila zaprta druţba, ki je imela

oligarhično vlado pod vodstvom dveh kraljev. Zasedli so jug Peloponeza, organizirana pa je

bila močna vojska, ki je skrbela za zaščito špartanskih drţavljanov pred zunanjimi invazijami

in notranjimi upori helotov.31 Za razliko od špartanske je bila atenska druţba dosti bolj odprta

in pustolovska, ter demokratična. Čas pod Periklejem32 je opisan kot zlata doba Aten, v tej

dobi je bil opravljen velik gradbeni projekt, ki je vključeval tudi Akropolo.

Ob uporu jonskih Grkov 500/499 pr. Kr. je perzijska svetovna drţava prvič naletela na odpor

enega od podloţnih ljudstev, ki je bil zatrt šele po petih letih hudih bojev. Upor je potekal pod

vodstvom Mileta, Atenci pa so v Jonijo poslali manjšo vojsko za boj s Perzijci in za razširitev

upora. Grki so kmalu zavzeli Sarde in to je spodbudilo upor drugih ljudstev Male Azije.33

Vendar je to zavzetje povzročilo jezo perzijskega kralja Dareja, 34 ki je leta 490 pr. Kr. napadel

Atene pri Maratonskem polju. Potek te bitke je precej nejasen, po zmagah atenske falange pod

vodstvo poveljnika Miltiada35 in polemarha Kalimaha je sledila katastrofa celotne perzijske

vojske. Čeprav ta bitka med Grki in Perzijci ni prinesla odločitve, je njen pomen precejšen. 36

31

Heloti, drţavni suţnji v stari Šparti.


Periklej (Perikles), grški drţavnik, rojen nekje 500 pr. Kr. – umrl 429 pr. Kr., od okoli 460 pr. Kr. odločujoči

voditelj Aten, ki so za časa njegove vlade dosegle najvišji razcvet (Periklejeva doba); gradnja Akropole.


BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 98–99. 34

Darej prv i Veliki, rojen 522 pr. Kr. – umrl 486 pr. Kr., Histospesov sin, ustvaril velikoperzijsko drţavo.


Miltiad(es), atenski vojskovodja, 490 pr. Kr. pri Maratonu premagal Perzijce.


BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 101.

9

Po desetih letih je bil perzijski kralj Kserks37 odločen, da bodo Perzijci v svojem drugem

poskusu in z največjo vojsko, kar jo je svet do tedaj videl, uspeli premagati Grke. Atene so s

pomočjo novih najdišč srebra v Lavrionu zgradile mogočno mornarico. Kserkses je prečkal

Helespont 480 pr. Kr. in naletel na prvo obrambno linijo grške zveze pod vodstvo Leonidasa38

pri Termopilah. Vojaške sile, ki so jih Grki namenili za varstvo Termopil, so bile dokaj šibke

vendar naj bi zadoščale za zaporo soteske. Sledila je dvojna bitka, kopenska pri Termopilah in

morska pri Artemiziju. Kljub porazu Grkov, so le-ti Perzijce tukaj zadrţali več dni in jim

povzročili veliko izgub. Perzijci so tako dobili prehod v notranjost Grčije, Grki pa so formirali

drugo obrambno linijo pri Korintski oţini na kopnem in pri Salamini na morju. Pomorska

bitka pri Salamini je bila popolni uspeh Grkov in kmalu zatem se je umaknil tudi kopenski del

perzijske vojske. Poraz Perzijcev je opogumil druge nasprotnike k uporom, najpomembnejši

med njimi je bil upor v Babiloniji (479 pr. Kr.), ki je Kserksu preprečil, da bi poslal novo

vojsko v Grčijo.39 Kmalu zatem je nastala Delsko-atiška pomorska zveza pod vodstvom Aten,

ki so si s tem ustvarile instrument moči, ki je bil enakovreden Peloponeški zvezi pod

vodstvom Šparte.40 Tekmovalnost in sovraštvo sta se med grškima mestoma znova pojavili,

ko se je nevarnost groţnje Perzijcev umirila. Atene in Šparta sta bili glavna nasprotnika in

kmalu se je to nezaupanje prelilo v posebno dolg konflikt peloponeških vojn, v katerem so

sodelovala vsa takratna mesta v Grčiji na eni ali na drugi strani. Šparta je imela močnejšo

kopensko vojsko, Atene pa mornarico.41 Vojna je trajala od 431 pa do 404 pr. Kr. razen v času

Nikijevega miru med 421 in 414 pr. Kr. Po kugi 430 pr. Kr. in po neuspeli ekspediciji Aten na

Sicilijo, ko so jih porazile Sirakuze,42 so Atenci morali priznati premoč Šparti 404 pr. Kr.43

Obdobje klasične Grčije je bilo zelo »bogato« s kulturnimi in znanstvenimi doseţki. Atene

so uvedle prvo obliko demokracije, ki je bila osnova današnji demokraciji. Racionalen pristop

k raziskovanju in razlaganju sveta kot je razvidno iz klasične umetnosti, filozofije in

knjiţevnosti, je postal temeljna odskočna deska za druge zahodne kulture, ki so jo kasneje

uporabljale za napredek. Misleci klasičnega obdobja so dominirali s svojimi idejami več

stoletij in so ostali pomembni vse do današnjih dni.

37

Kserkses, rojen oko li 519 pr. Kr. – umrl 465 pr. Kr., perzijski kralj; 480 pr. Kr. je krenil na bojn i pohod v

Grčijo in b il premagan pri Salamini.


Leonidas, špartanski kralj, 480 pr. Kr. padel pri Termopilah. 39

BRATOŢ, Grška zgodovina , str. 103–104. 40

Prav tam, str. 109. 41

Prav tam, str. 124–125. 42

Siracusa, antično Sirakuze, od 5. do 3. stoletja pr. Kr. grška ko lonija; 212 pr. Kr. so jo osvojili Rimljani.


Prav tam, str. 133–134.

10

Učenja Sokrata,44 Platona45 in Aristotela46 so bila uporabljena na različne načine zadnjih

2000 let. Hipokrat47 je postal »oče moderne medicine« in njegova prisega se uporablja še

danes. Drame Sofokla,48 Ajshila,49 Evripida50 in komedije Aristofana51 se uvrščajo med

mojstrovine zahodne kulture. Umetnost klasične Grčije pomeni začetek k bolj naravni

upodobitvi sveta, s čimer se odraţa premik v filozofiji od abs traktnih in nadnaravnih k bolj

zemeljskim stvarem. Človek je v središču pozornosti in merilo vseh stvari skozi demokratično

politiko. Kljub porazu v peloponeški vojni so Atene ostale vodilna sila razvoja, vendar pa je le

ta počasi »bledela«. Šparta je postala dominantna sila v Grčiji, vendar je njena politična moč

zaostajala za njenim vojaških ugledom.

Medtem ko je bila Šparta v vojni z drugimi mestnimi drţavami po Grčiji, so Atene

obnovile svoj nekdanji »imperij«, vojsko in mornarico. Šparta je začela izgubljati bitke in

svojo nekdanjo vojaško moč, predvsem pogubna pa je bila bitka pri Levktri, ko so jo leta 371

pr. Kr. premagale Tebe. Sledilo je obdobje tebanske hegenomije do leta 362 pr. Kr., ko sta

obe vojskujoči se strani po bitki pri Mantineji sk lenili mirovni sporazum.52

44

Sokrat (es), iz Aten, rojen 470 pr. Kr. – umrl 399 pr. Kr., grški filozof; obtoţen brezboštva, obsojen je bil na

smrt z napitkom trobelike. Sokratov vpliv na filozofijo je b il tolikšen, da vso filozofijo pred njim imenujemo

»predsokratsko«.


Platon, prvotno ime Aristokles (ime Platon zaradi širokih ramen), rojen 427 pr. Kr. – umrl 347 pr. Kr., grški

filozof, Sokratov učenec. V Atenah je ustanovil filozofsko šolo – Akademijo; večkrat je potoval na Sicilijo, kjer

se je nadejal realizirati svojo idejo drţave. Njegovi d ialogi pogosto operirajo tudi z miti. S svojo teorijo idej je

utemeljitelj filozofskega – idealizma.


Aristotel(es), rojen 384 pr. Kr. – umrl 322 pr. Kr., grški filozof, študiral in deloval je v Platonovi Akademiji,

ne da bi bil njegov resnični učenec; od 342 pr. Kr. je bil 3 leta vzgojitelj Aleksandra Velikega, 335 pr. Kr. je bil

ustanovitelj liceja v Atenah. Ni bil prav i drţavljan Aten, vendar t. i. metek. Napisal je veliko del in vzpostavil niz

novih teoretskih disciplin.


Hipokrat, rojen 460 pr. Kr. – umrl 377 pr. Kr., antični zdravnik, utemeljitelj grškega zdravilstva in zdravniške

šole na Kosu. Prip isujemo mu še danes veljavno Hipokratovo prisego, ki zdravnike zavezuje, da v svojem

poklicu ravnajo strogo po etičnih načelih.


Sofokles, Sofoklej, rojen 496 pr. Kr. – umrl 406 pr. Kr., grški dramatik; strnil zgodbo, uvedel je scenografijo,

povečal zbor (z 12 na 15), dodal tret jega igralca. Mojstrsko grajene tragedije z globoko religiozno in etično

tematiko; od 123 je ohranjenih 7 del.


Ajshil, rojen 525 pr. Kr. – umrl 456 pr. Kr., grški dramat ik, utemeljitelj atiške tragedije, avtor 90 dram, od

katerih je poleg obseţnih odlomkov, ohranjen ih le 7.


Evripid, rojen okoli 485 pr. Kr. – umrl 407 pr. Kr., grški tragik iz Aten; obravnava mitološke mot ive iz

sofistično-razsvetljenskega zornega kota; 90 dram, ohranjenih le 19.


Aristofan(es), rojen oko li 445 pr. Kr. – umrl 385 pr. Kr., g rški komediograf; najpomembnejši predstavnik

atiške »stare komedije«; ohranjenih 11 komedij.



11

Po dolgem obdobju bitk pa so se kot vodilna vojaška sila v Grčiji pojavili Makedonci, 53 ki

so z več bitkami in dokončno pod vladarjem Filipom54 drugim v bitki pri Hajroneji (338 pr.

Kr.) premagali zdruţeno grško vojsko.55 Z diplomacijo in osvajanjem je Filipu drugemu

uspelo postati kralj 359 pr. Kr. in zavzeti območja v severni Grčiji. Do svojega atentata leta

336 pr. Kr. je zavzel še srednjo in juţno Grčijo. Njegova ţelja je bila, da bi vodil vojaški

pohod z zdruţeno vojsko Grčije proti Perzijcem in se jim s tem maščeval za pretekle vdore v

Grčijo. To ţeljo pa je po njegovi smrti uresničil njegov sin Aleksander. 56 Aleksander je

nadaljeval stoletni konflikt med Vzhodom in Zahodom ter vodil zdruţeno grško vojsko v

Aziji. Njegova osvajanja in uspeh na bojiščih sta postala legendarna in s tem si je zasluţil svoj

vzdevek »veliki«. Imel je dobre vodstvene sposobnosti in karizmo, njegova vojska je zmagala

v veliko bitkah, tudi v takšnih proti številčnejšemu nasprotniku. Aleksander je svojo vojsko v

bitkah vedno vodil sam in tako premagoval vse ovire. Prodrl je v Egipt, Indijo in na območje

današnjega Afganistana ter s tem vladal največjemu imperiju, znanem v antiki. Umrl je leta

323 pr. Kr. v Babilonu, najverjetneje zaradi mrzlice (malarije), ko se je pripravljal na nov

vojaški pohod. Njegova osvajanja so spremenila potek antične zgodovine. Teţišče majhnih

grških mestnih drţav je prenesel na veliko večje ozemlje, ki je zajemalo celotno obalo

vzhodnega Sredozemlja in segalo daleč v Azijo. Aleksander je s svojimi osvajanji močno

razširil vpliv grške kulture po Sredozemlju in juţni Aziji ter tudi »odprl« pot helenistični

kulturi, ki je sledila po njegovi smrti.57

53

Makedonija, najstarejši prebivalci so bili Iliri, v 4. s tol. pr. Kr. so osnovali svojo drţavo. Največji obseg je

Makedonija imela v času Aleksandra Velikega, nato razpadla v 2. stol. pr. Kr., postala rimska provinca v dobi

preseljevanja ljudstev pod Bizantinci. Slovani so jo naselili v 6. stol., do sredine 9. stol. so se v Makedoniji

utrdili Bolgari. Ob koncu 10. stol. je Samuel zdruţil vse makedonske Slovane v drţavo. 1018 drţava razpade in

Makedonija je spet prišla pod Bizanc. 1230 ponovno pod Bolgare, v 13. stol. Makedonijo osvoji Dušan Štefan

Silni. Po njegovi smrti 1371 so Makedoniji zavladali Turki. Pod Turčijo je bila do 1912, ko si jo razdelijo po

balkanski vojni. Po prvi svetovni vojni 1918-41 del Jugoslavije, 1945-91 zvezna republika v Jugoslaviji. 1991

razg lašena neodvisnost Makedonije, ki pa je svet zaradi nasprotovanja Grčije dolgo ni priznal.


Filip drugi, ro jen 382 pr. Kr. – umrl 336 pr. Kr., makedonski kralj, oče Aleksandra Velikega, povzdignil

Makedonijo na stopnjo velesile in zdruţil vso Grčijo pod makedonskim vodstvom.



Aleksander Veliki, rojen 356 pr. Kr. – umrl 323 pr. Kr., makedonski kralj (336–323 pr. Kr.); sin Filipa

drugega, vzgajal ga je Aristotel. Po utrditvi oblasti v Makedoniji in Grčiji je začel vojno proti Perzijcem ter jih

334 pr. Kr. premagal pri Graniku, 333 pr. Kr. pri Isu, krenil nato v Egipt, 331 pr. Kr. ustanovil Aleksandrijo,

uničil Darejevo vojsko pri Gaugamelah, osvojil dele perzijske drţave ter prodrl do Indije. Njegove osvojitve so

utrle grški kulturi pot v Prednjo Azijo in Egipt; s tem se začne doba helenizma. Po n jegovi smrti je drţava

razpadla.


Več avtorjev, Atlas evropske zgodovine, Ljubljana 1995/1996, str. 20–23.

12

2.6 Helenistična doba

Helenistična doba pomeni preobrazbo grške druţbe iz lokalizirane druţbe mestnih drţav v

bolj odprto in kulturno »bohotnejšo«. V prostorskem oziru zajema helenistična doba ozemlje

Grčije in celotne Aleksandrove drţave, poleg grškega sveta v oţjem smislu, torej tudi

ogromno ozemlje proti Vzhodu (do vključno prednje Indije) proti Zahodu, kjer se v

gospodarskem, kulturnem in političnem smislu v znatni meri vključujeta v helenistični svet

tudi Kartagina in Rim.58

Na razvoj v helenistični dobi je vplivala vrsta dejstev, zaradi katerih je bil zgodovinski

razvoj bistveno drugačen kot v arhaični in klasični dobi. Z odprtjem grškega sveta proti

Vzhodu se je teţišče političnega dogajanja in tudi gospodarskega razvoja pomaknilo v prostor

izven dotedanjega grškega sveta. Tudi v kulturi in umetnosti je bilo videti ustrezno

preobrazbo. Namesto prejšnjih ukvarjanj z ideali se je helenistična umetnost ukvarjala z

realnostjo. Grščina je postala uradni jezik helenizma.

Aleksander je zapustil veliko drţavo brez očitnega dediča, zato je prišlo do boja za oblast

med njegovimi generali. Egipt in dele bliţnjega vzhoda je prevzel Ptolomaj,59 Selevkus60 je

prevzel nadzor Sirije in ostanke perzijske drţave, medtem ko so Makedonija, Trakija in

severna Mala Azija prišle pod nadvlado Antigonida in njegovega sina Demetriusa. V dobi

Helenizma je bilo ustanovljenih tudi več manjših kraljestev. Predvsem je bilo to kraljestvo

Atalid, ki je bilo oblikovano okoli Pergamona61 v vzhodni Mali Aziji, in neodvisno kraljestvo

Baktria, ki je nastalo po Diodotovem uporu Grkov proti Selevkidom. Večina antičnih gr ških

mest juţno od Tesalije in na juţni obali Črnega morja je ostala neodvisna. 62

58


Ptolomaj, vojskovodja Aleksandra Velikega, 305 pr. Kr. se je oklical za kralja Egipta, n jegovi potomci

Ptolomajci so vladali Egiptu do 30 pr. Kr. (zadnja – Kleopatra).


Selevkidi, grška dinastija, potomci Selevkosa, enega od diadohov, vojskovodij Aleksandra Velikega; vladali v

Siriji do 64 pr. Kr.


Pergamon, v starem veku: glavno mesto pergamonske drţave, ustanovljeno 282 pr. Kr. v Miziji (Ma la Azija),

133 pr. Kr. pripadlo Rimu.


SOVRE, Stari Grki, str. 492–493.

13

Mesta kot so Atene, Tebe, Korint, Milet in Sirakuze so še naprej cvetela, pojavljala pa so

se tudi nova: Pergamon, Efez,63 Damask64 itd…, katerih ugled je »preţivel« vse do današnjih

dni. Tudi v tej dobi so ustvarjali številni misleci in umetniki, katerih dela so pustila vpliv še

stoletja po njihovi smrti. Miselne šole, kot so stoična, skeptična in epikurejska so nadaljevale

tradicijo grške psihologije, medtem ko sta literatura in umetnost »dobili« nove inovacije.

Predvsem pa se je v helenistični dobi poznal napredek v znanosti. V geometriji so Evklidovi65

elementi postali standard vse tja do 20. stol., dela Arhimeda 66 pa so postala vplivna in

legendarna. Dejstvo, da je Zemlja okrogla, je bilo v helenistični dobi splošno znano.67

Helenistični svet je po eksplozivnem širjenju v Aleksandrovi dobi doţivel v ozemeljskem

smislu vrsto udarcev in izgub, ki se vlečejo skozi vso dobo. Ţe leta 308 pr. Kr. je bila

izgubljena Indija, 280 pr. Kr. so vpadli Kelti v Makedonijo, Grčijo in v Malo Azijo, 230 pr.

Kr. se je začel vzpon Partov, ki je pomenil izgubo celotnega Irana, 165 pr. Kr. je izbruhnil

upor Judov proti Selevkidom. Vzpon Rima in njegov hiter in uspešen poseg na Vzhod je

pomenil zaporedno rušenje helenističnih drţavnih tvorb in vključevanje v rimsko drţavo:

Makedonije 148 pr. Kr., Grčije 145 pr. Kr., zahodne Male Azije 133 pr. Kr., Sirije 63 pr. Kr.

in dokončno ptolomajskega Egipta 30 pr. Kr. Helenistična doba je propadla z zadnjo

helenistično drţavo.68

Kljub vsem dobam in več stoletij trajajoči grški antični zgodovini se izraz »antična«

nanaša najbolj na Grke, ki so ţiveli v klasični dobi petega in četrtega stoletja pr. Kr.

Največkrat pomislimo ravno na zlato dobo Aten in Šparte ter druge doseţke klasične dobe, ki

je tako med vso antiko do danes uspela obdrţati največji vpliv. 69

63

Efez, v starem veku veliko trgovsko mesto na zahodni obali Male Azije nasproti otoka Samosa; tempelj

boginje Artemide je veljal za eno izmed sedmih čudes sveta.


Damask, glavno mesto Sirije, od 12. stol. pr. Kr. je b il središče aramejske drţave, od 732 pr. Kr. asirski,

od 539 pr. Kr. perzijski, od 333 pr. Kr. makedonski , od 65 n.št. rimski, 636–724 sedeţ omajadskega kalifata,

1260–1516 pod egiptovskimi mameluki, 1516–1918 turški, od 1920-1946 francosko mandatno ozemlje, od 1946

glavno mesto neodvisne republike.


Evklid (Eukleides), je ţivel okoli 300 pr. Kr., grški matemat ik v Aleksandriji. Z delom Osnove (Elementa)

postal učitelj matematike vseh narodov in generacij do danes, zato je imenovan tudi Elementator. Postavil je

temelje evklidske geometrije, v kateri velja osnovni izrek (aksiom): skozi vsako točko poteka k dani premici

natanko ena vzporednica.


Arhimed(es), umrl 212 pr. Kr., grški matemat ik in fizik. Odkril je teţišče, zakon vzvoda, specifično teţo.

Najbolj znan je Arhimedov zakon o vzgonu.


SOVRE, Stari Grki, str. 492–493. 68


Paul CARTLADGE, Ancient Greece, Cambridge 1998, (dalje: CARTLADGE, Ancient Greece), str. 345.

14

3 POLIS

V tem poglavju bom predstavil razvoj in pravni vidik ter nastanek dveh največjih polis v

stari Grčiji – Aten in Šparte. Prav tako pa bom opisal tudi oblike različnih vladavin, ki so se v

polis pojavljali, s poudarkom na atenski demokraciji.

3.1 Nastanek grške polis

Drugače kot Bliţnji Vzhod, kjer so prevladovale velike drţave, je bila Grčija v 8. in 7. stol.

pr. Kr. razcepljena na celo vrsto majhnih drţav. Te so se izoblikovale po razcepitvi

plemenskih zvez po koncu dorske selitve. Na razvoj so bistveno vplivale geografske danosti

in partikularistični duh, ki je vladal med Grki. Za te majhne drţave je značilno, da je na

celotnem drţavnem ozemlju obstajalo same eno mesto, ki je dalo drţavi ime. Drţavnopravna

razlika med mestom in podeţeljem spočetka ni obstajala. Vendar pa je mesto, polis, kjer se je

osredotočilo drţavno, versko in kulturno ţivljenje, dobivalo postopoma vse večjo prevlado

nad podeţeljem. Polis, prva pravno urejena drţava v evropski zgodovini, je nastala v 8. stol.

pr. Kr. verjetno pod vplivom hitrejšega razvoja na maloazijskem kolonizacijskem področju.

Kot zgodovinski pojav sodi v dobo, ko je na vzhodu as irska drţava kot utelešenje velike

drţave dosegla svoj vrh. Kakor se oba modela drţave na vzhodu in zahodu zelo razlikujeta,

tako z ozirom na velikost, ureditev in pravni poloţaj vladajočih in vladanih, pa se vendar

ujemata v tem, da je bila v obeh primerih temelj obstoja drţave boţja ideja. Pri Asircih70 je bil

to drţavni bog Asur, ki je iz mestnega boga postal gospodar sveta, asirski kralj pa je nastopal

kot njegov zastopnik na zemlji. Pri Grkih je bila v tej vlogi cela vrsta mestnih bogov, ki so bili

zaščitniki in s tem idejna podlaga za obstoj drţave. V kultu mestnega boga sta se zdruţevali

sfera političnega in svet religioznega ţivljenja. Polis je bila v idealnem primeru skupnost, ki je

zdruţevala pravno ureditev, religijo in gospodarsko ţivljenje. Zunanja značilnost polis je bila

prostorska omejenost.71

70

Asirci, prebivalci nekdanje Asirije (stara azijska drţava).


BRATOŢ, Grška Zgodovina, str. 52–53.

15

To dejstvo je pogojevalo izredno koncentracijo političnega, verskega, kulturnega in

gospodarskega ţivljenja na ozemlju take drţave. Majhnost je silila posamezne polis, da so bile

v zunanji politiki zmerne in da so se povezovale z drugimi drţavami, če so si prizadevale za

večje cilje.72

Oblikovanje antične polis pa ima dve plati, eno glede zaselkov in drugo glede pravnega

postopka. Ko so se zaselki utrdili na določeni lokaciji, je prišlo na vrsto zakonsko urejanje, da

ne bi prišlo do anarhije. Polis naj bi bila struktura pravne drţave, ki so si jo ţeleli predvsem

bogati sloji oziroma aristokrati, da bi s tem lahko bolje nadzirali manj premoţne sloje.

Njihova moč je vsekakor rastla, saj kralji niso bili več edini, ki so imeli oblast.73

Nastanek polis, v smeri proti demokratizaciji in omejitvam ter morebitni ukinitvi

monarhičnih pozicij, je bil kot proces, ki je bil v grški kulturi skoraj samoumeven. Bistvo

vsega je bilo oblikovanje strukture moči, kar je pomenilo poreklo drţave in drţavne druţbe, ki

so bile samozadostne. Sama osnova polis so bili prebivalci, ki so bili upravljalci in uporabniki

istočasno. Okvir drţave pa so bili zakoni in institucije. Vsekakor pa svobodno prebivalstvo, ki

je lahko odločalo o sami drţavi in si bilo med sabo enako, ni bilo večinsko. Glede nastanka

polis obstajata dve razlagi. Prva govori o prehodu oziroma razvoju druţbe iz pravno neurejene

k urejeni, druga razlaga pa o prehodu od kraljev k drţavi. Polis, ki naj b i se pojavila v času

»mračne dobe«, je bila imenovana »slepa ulica« za razvoj in napredek političnih sistemov.

Druţba v teh mračnih časih, naj bi bila »primitivna« oziroma precej slabo razvita, zato je

teţko zanikati, da polis ni »pobegnila« iz cikličnih gibanj rasti in da ni bilo njenega kolapsa in

ponovnega pojava, kar je bilo precej značilno za kar veliko drţav »zgodnje dobe«. Odnos med

polis in drţavo je zapleten, saj ni bila vsaka polis pravno urejena kot drţava. Vsekakor pa je

dejstvo, da so bile polis v klasičnem obdobju, ko so bile večje kot le ena vas, v drţavah. Polis

je praktično nastala iz drţave in hkrati je bila nosilec drţavne oblasti. Takšna politična

organizacija je imela strukturo moči, ki ji je omogočala, da jo uporabi in s tem prisili ljudi v

poslušnost.74

72


Hans Joachim GEHRKE, Jenseits von Athen und Sparta, Das Dritte Griechenland und seine Staatenwelt,

München 1986, str. 34–35. 74

EDWARD Ch.L. van der Vliet, The Early State, the Polis and State Formation in Early Greece, URL:

http://old.uchitel-izd.ru/index.php?option=content&task=view&id=18&Itemid=47#seh52, (pridobljeno: 15.10.

2010), (dalje: EDWARD Ch.L., The Early State).

http://old.uchitel-izd.ru/index.php?option=content&task=view&id=18&Itemid=47#seh52

16

Na čelu prvotnih drţav najdemo monarhičnega vladarja, ki je obkroţen s svojimi

svetovalci in sodelavci, ter ljudi, kot so plemiči, kar pa kaţe na hierarhijo. Druţba prvih drţav

je bila sestavljena vsaj iz dveh slojev, in sicer vladarjev in navadnih ljudi, pogosto pa je bilo

tudi več slojev. Upravni aparat mnogih drţav je bil majhen. Prevladujoče ideologije so

temeljile na ideji o vzajemnosti, o medsebojnem odnosu vladarja in njegovih ljudi in tistem,

kar je dal vladar v zameno za vodenje. Grška polis je bila drţava ljudi. Vse je temeljilo na

strogi enakopravnosti med svobodnimi drţavljani, čeprav je bilo bogastvo velikokrat glavno

merilo za politični vpliv. Drţavljanstvo je bilo izključna moţnost odraslih moških. Ţenske,

mladi ter suţnji so bili iz tega izključeni. Suţnji so bili večinoma kupljeni in pripeljani iz

drţav zunaj Grčije. Vpeljala se je tudi povezava med biti drţavljan in bojevnik, tako je vsak

odrasel moški poskrbel, da si je lahko privoščil vojno opravo. 75

Število drţavljanov v polis je bilo različno. Tako so večje polis imele med 6000 in 10000

drţavljanov, z izjemo Aten, ki naj bi bile veliko večje in štele okoli 45000 drţavljanov.

Opravljanje funkcij v političnih institucijah drţave je bila dolţnost vseh odraslih moških

drţavljanov. Vsak drţavljan pa naj bi bil tudi zmoţen vzdrţevati sebe in svojo druţino

samostojno, kot lastnik zemljišča. Gospodarsko središče polis je bil trg (agora),76 ki pa je bil v

bistvu notranji zaprti trg, in sicer za blago, ki je bilo uvoţeno. Kovanci, ki so jih imela

posamezna mesta s svojimi pečati, so bili glavno sredstvo izmenjave. Polis je imela svoj reden

dohodek iz obdavčitve uvoţenega in izvoţenega blaga ali pa tudi vojnega plena. V času

izrednih razmer so se tudi od drţavljanov zahtevali določeni prispevki, ki so bili razporejeni

po bogastvu. Podrobnosti so se razlikovale med različnimi mestnimi drţavami, vendar so bila

organizacijska načela enaka. Prevladujoča ideologija med drţavljani je bila predvsem

politična enakost. Predlog drţavljanov je sicer obravnaval oddelek sveta, odločitev sveta pa je

potem obravnavala ljudska skupščina, ki ga je potrdila ali zavrnila. Tako so odločali vendarle

vodilni. Polis pa je vsebovala določena pravila za preprečevanje tega, da bi si en človek

pridobil prevladujoč poloţaj.77

75

EDWARD Ch.L., The Early State. 76

Agora, starogrški vojaški ali ljudski zbor, potem tudi trg kot središče javnega ţivljenja v polis .


EDWARD Ch.L., The Early State.

17

Znameniti je stavek iz Tukididove78: Zgodovine peloponeške vojne«, kjer zasledimo zapis

»polis so ljudje«, ki ga je izjavil Nikias ob porazu Aten v peloponeški vojni. Ta opredelitev

pa ima dvojni pomen. Polis za Grke iz Nikijevih časov, kot je bila zadnja tri stoletja, ni bila

enaka definiciji današnje drţave, ampak ţiveča človeška skupnost, institucija drţavljanov,

Grkov, ki so imeli javne in zasebne privilegije ter dolţnosti. Polis ni bila zgolj predmet

obzidij, ladij, artefaktov in drugih stvari, ampak duhovna skupnost. Grška polis je bila

posebna skupnost tako glede na spol kakor na drţavljanstvo. Drug element, po katerem se

razlikuje od srednjeveške ali moderne drţave, je bil prostor. Včasih je polis zelo »nerodno«

prevedena kot mestna drţava. Treba je razumeti, da polis ni bila drţava velikih razseţnosti kot

današnje nacionalne drţave ampak nekaj podobnega Genovi v srednjem veku. Genova je bila

drţava, ki je bila politično suverena. Mestna drţava prav tako zajema dejstvo, da je bila grška

polis neke vrste mestno središče, največkrat je to bila, kot ţe omenjeno, agora (trg) ali prostor

zbiranja (ne glede na trgovske ali politične vzroke). Polis je vedno imela podeţelsko zaledje,

kar ji je pogosto predstavljajo glavno gospodarsko podlago. Samo jedro in periferija ter

mestni center in podeţelje so bili medsebojno povezani. 79

Praktično ni pravega izraza glede grške polis. Meščanska drţava – še nekako najbolje

opiše njeno naravo. Pojav mestnih drţav je bil med 750 in 650 pr. Kr. v času velike

kolonizacije. Do leta 500 pr. Kr. so bile razne politične skupnosti razširjene po vsej Grčiji.

Sredi 4. stol. pr. Kr., ko so bila številna grška mesta na različnih stopnjah njihovega razvoja,

je Aristotel menil, da je lahko zaznati osnovni vzorec za razvoj političnega in ustavnega

ţivljenja. Značilno grška je bila kombinacija vojne, gospodarstva in politike. Po kraljestvih je

bila prva ustava pri Grkih v bistvu sestavljena iz bojevnikov, s konjenico na čelu, saj je bilo le

v njih moţno najti moč in premoč v vojni. Potem ko je polis postala večja in tiste z močno

vojsko močnejše, se je število deleţnikov v ustavi povečalo. Ustava je bila v teh zgodnjih

časih razumljivo oligarhična ali kraljeva. Dokazi kaţejo, da je eksistenca kraljestev v zgodnji

Grčiji temeljila predvsem na »preţivetju« besede basileus (kralj) kot naziv za ne-kraljevega

drţavniškega uradnika. O tem je pisal tudi Homer v svojem delu Iliada. 80

78

Tukidides, rojen oko li 460 – umrl 400 pr. Kr., grški zgodovinopisec (Zgodovina peloponeške vojne)


CARTLADGE, Ancient Greece, str. 139–140 80


18

Ne samo, da so bili Grki, ki so se borili v Troji, subjekt enega ali drugega kralja, ampak je

bilo monarhistično načelo tako močno, da so se tisti manj pomembni kralji strinjali, da se

bodo borili »v imenu« enega – Agamemnona81 iz Miken.82

Karta 2: Na sliki so prikazana najbolj znana mesta antične Grčije, mestne drţave in pokra jine;

Ancient Greece City States map, URL: http://www.in2greece.com/english/maps/ancient-greece-map,

(pridobljeno 12.11. 2010) .

81

Agamemnon, v grški mitologiji mikenski ali argoški kralj, Atrejev sin, vrhovni poveljn ik Grkov pred Trojo.

Po vrnitvi iz tro janske vojne ga je umoril A jgist. Otroci: Orest, Ifigenija, Elektra, Hrisotemis.


CARTLADGE, Ancient Greece, str. 141–142.

http://www.in2greece.com/english/maps/ancient-greece-map

19

Če odmislimo špartansko in atensko drţavo – obe namreč za splošne razmere v Grčiji nista

značilni, ker sta se izoblikovali pod posebnimi pogoji – so bile to resnično majhne drţavne

tvorbe, primerljive z današnjo občino. Največja, Šparta (Lakonija z Mesenijo), je obsegala

8.400 km2. Tudi atenska drţava (okoli 2550 km2), Argos (okoli 1.400 km2) in Korint (okoli

880 km2) so bile po velikosti daleč nad povprečjem.83 V Fokidi je bilo na površini okoli 1650

km2 kar 22 polis (povprečna velikost drţave je torej znašala le okoli 95 km2), na Kreti (nekaj

več kot 8200 km2) pa je bilo okrog 100 polis. Na otoku Rodosu (okoli 1460 km2) so nastajale

do konca 5. stol. pr. Kr. tri, na otoku Lezbu (okoli 1750 km2) pa kar šest polis. Na majhnih

otokih je praviloma obstajala po ena polis. Večje drţave so se na ozemlju Grčije izoblikovale

le v tistih predelih, kjer so geografske danosti to dopuščale: v Tesaliji, v Atiki, v Argolidi in v

dolini Evrota na Peloponezu. Vse večje drţave so leţale v vzhodni Grčiji. V zahodnih grških

pokrajinah je vladala popolna razdrobljenost. Tudi na maloazijskem naselitvenem območju se

zaradi pritiska Frigijcev84 in Lidijcev85 niso mogle razviti večje drţavne tvorbe.86

83


Frigijci, ljudstvo, ki so imeli do okoli 600 pr. Kr. samostojno drţavo Frig ijo (antična pokrajina v Mali Aziji).


Lid ijci, ljudstvo, ki je ţivelo v antični pokrajin i na zahodu Male Azije, imenovani Lidija – v 7. in 6. stol. pr.

Kr. mogočna in bogata drţava (Krez), glavno mesto: Sarde. Okoli 546 pr. Kr. jo osvoji Kir in priključi Perziji.



20

3.2 Oblike vladanja v polis

V polis so bile različne oblike vladanja: aristokratska, oligarhična, timokratska, tiranska in

demokratična. Mestnih drţav je bilo v »stari Grčiji« mnogo, zato je bila tudi njihova politična

ureditev precej različna. Poleg drţavljanov so v polis ţiveli tudi drugi ljudje, ki pa niso imeli

političnih pravic, kot so bili suţnji, tujci, ali pa tisti, ki jim te pravice niso pripadale po ustavi.

3.2.1 Kraljevina

Tako imenovan grški »srednji vek« je prinesel veliko sprememb. Plemstvo je postajalo vse

močnejše, kralji niso več imeli tiste despotske oblasti kakor v mikenski dobi. Bili so le še

nekakšni javni zaupniki. Ko je bil čas vojne, so zbirali čete, v času miru pa so bili posredniki

med ljudstvom in bogovi. Bili so tudi sodniki, a to samo v krogu plemiških druţin. Ugled

kraljev je vedno bolj padal, nazadnje je bil le še vladar, ki so ga poimenovali prvi med

enakimi (primus inter pares). Drţavna uprava je bila sicer še nekako pod oblastjo kralja,

vendar mu je pri tem pomagal svet starih in tudi zbor odraslih moških. Večinoma so zbor

obvladovali plemiči in si s tem počasi pridobivali oblast. V takih okoliščinah je uradni in

osebni pomen kraljev vedno bolj usihal, dokler ni do leta 700 pr. Kr. povsem izginil. Plemstvo

je prevzelo oblast in začelo izbirati vlado iz vrst lastnih ljudi. Prehod iz kraljestva do

aristokratske ustave je bil praktično povsem sprejemljiv, zato se je to zgodilo brez spopadov

na povsem miren način.87

Kraljevska oblast je ob pojavu mestnih drţav izginila in ni bila tipična oblika vladanja. S

pridobivanjem moči so se do oblasti tako »dokopali« drugi sloji in le ta je prešla v oblast ljudi

in ne več toliko enega človeka ali vladarja. V Šparti sicer pozneje še vladata dva kralja,

vendar tudi tam njuna funkcija ni enaka kraljem iz prejšnjih obdobij grške zgodovine.

87


21

3.2.2 Aristokracija

Med prvimi oblikami vladanja v polis se je pojavila nova, aristokratska. Polis je prinesla

plemstvu še večji vpliv, kakor ga je to imelo ţe prej. Nova vlada se je »namestila« v mestu in

tudi aristokrati so se kmalu preselili vanjo. Nova oblast pa je potrebovala več uradništva, ki je

prihajalo predvsem iz plemiških vrst. S tem pa, kot sem ţe omenil, je dobilo »umirajoče«

kraljestvo zadnji udarec in vzpon aristokracije se je samo še pospešil. Aristokrati so si začeli

prisvajati vedno več zemlje. Prisvajali so si zemljo in njene pridelke in to tudi na krut način,

če se ljudje niso hoteli podrediti novi obliki oblasti. Takšno ravnanje pa je skoraj povsem

uničilo kmečki stan. Izginjala so celotna naselja, vasi in celo manjša mesta, a aristokratov to

ni motilo, saj so s temi zgubljali potencialne tekmece. Kmetje in drugi ljudje so tako s

podeţelja vedno bolj silili v mesta in tudi krajevni kulti so začeli zamirati. Prebivalstvo, ki je

ostalo izven mest, pa aristokraciji ni bilo naklonjeno. Različne drţave so si v tem obdobju bile

precej nasprotne in to je oviralo kakšne večje zdruţitve le-teh. Aristokracija pa ni imela ravno

najbolj svetle prihodnosti, saj jo je zaradi vse bolj napredujoče trgovine začel ogroţati novi

sloj bogatih meščanov.88

Vendar pa celotna podoba grškega plemstva v 8. in 7. stol. pr. Kr. ni samo temna. Zasluge

pri številnih kolonizacijskih podvigih, ki so dali skupinam izseljencev voditelje, je imelo prav

plemstvo. Prav tako je bil posvetovalni organ zasluga plemstva v mnogih grških drţavah, kot

npr. aeropag v Atenah, ki je predstavljal element stabilnosti, saj so bile politične razmere

dostikrat precej napete. Vsakoletno menjavanje nosilcev drţavnih dostojanstev je imelo

pomembno vlogo pri umirjanju političnih razmer, podobno kot je to imel kasneje senat v

rimski drţavi. Konservativne poteze so prevladovale predvsem v aristokratskih drţavah, ki so

dosegle vrh v 7. stol. pr. Kr. Ker se aristokratske polis niso bile »sposobne« prilagoditi novim

gospodarskim in druţbenim razmeram, je to povzročilo njihovo zamiranje oziroma prehod na

novo oblast, predvsem timokratsko.89

88


BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 71.

22

3.2.3 Oligarhija in zapis zakonov

Uspehi kolonialne politike in ugodni razvoj trgovine ter industrije je pripomogel k

oblikovanju novega stanu obrtnikov. Ljudje jim niso zaupali, vendar jim je denar utrdil

poloţaj ter ugled. Zaradi tega so ţeleli zavarovati osebne in tudi stanovske pravice oziroma

ţeleli sodelovati z javno upravo. Da bi laţje dosegli svoje cilje, so se zdruţili s kmeti in

zanetili odpor zoper oligarhe.90 Poleg tega jim je pri boju pomagala novost, saj je kovinska

industrija močno napredovala in do oroţja so lahko prišli tudi drugi ljudje, ne le plemiči. 91

Vse to pa je dajalo srednjemu človeku samozavest, saj je videl, da je skupna blaginja

odvisna tudi od njega ne samo od plemičev. Prva njihova zahteva je bila, da se pisno zapiše

običajno pravo. To je bilo nujno, saj je bil navadni človek brez pravne moči. Plemiški sodniki

so bili do tega trenutka vedno na strani stanov predvsem zato, ker ni bilo napisanih zakonov in

so jih lahko brez teţav obrnili v prid višjim slojem. Zato so zakoni, ki so se začeli zapisovati,

dajali oporo tudi šibkejšemu prebivalstvu. Pisava je bila takrat ţe tudi močno razširjena, zato

začetki zapisovanja zakonov niso povzročali veliko preglavic. Tako so začeli sredi sedmega

stoletja pr. Kr. (sicer ne brez nemirov) po mnogih krajih postavljati zakonodajne odbore.

Ponekod pa so celo iz tujine poklicali zakonodajalce, ki so potem pomagali pri urejanju

zakonikov.92

90

Oligarh ija, oblast majhne skupine ljudi, ki ima veliko moč (zlasti ekonomsko). V zgodovini politike je

oligarhija nasprotje demokracije kot vladavine večine.


SOVRE, Stari Grki, str. 96. 92


23

3.2.4 Timokracija

Prva stopnja je bila z odpravo socialnih krivic tako doseţena, sledila pa je še druga, boj za

politične pravice. Ljudstvo se je upiralo plemiškemu stanu, predvsem srednji sloj je zahteval

več pravic, ki naj bi se ne nanašale samo na plemiče, ampak glede na premoţenje. Tako sta na

primer Halkis in Eretrija priznali drţavljanstvo vsem, ki so lahko kupili vojnega konja, temu

pa so sledila tudi mnoga mesta v Mali Aziji.

Podobne razmere so kmalu nastale po vsej Grčiji, razen v nekaterih kulturno manj razvitih

pokrajinah, kot so bile: Epir, Makedonija in Tesalija. Pot do t. i. vladnega sodelovanja je bila

tako odprta vsem drţavljanom, vendar ne v celoti, saj si nekateri ljudje niso uspeli pridobiti

dovolj premoţenja za potrebni premoţenjski razred. Iz te moţnosti pa je bil izključen tudi

vsak, ki je obuboţal. Sicer pa vsem niti ni bilo do političnih pravic, saj so te hoteli doseči le

obrtniki in trgovci; kmetom pa je bilo bolj do tega, da lahko preţivijo. Vendar kmetom

timokratski red ni prinesel nobenih olajšav. Zato je velikokrat prišlo do njihovih uporov.

Plemstvo je bilo sicer enotno pri zatiranju niţjih, vendar med seboj precej nasprotno in razbito

v stranke. Nekateri se zato niso hoteli spušča ti v zveze z ljudstvom, da bi si z njihovo

pomočjo pomagali do vodilnih funkcij. Raje so zbirali skupine kmetov in se z njimi borili.

Tako se je oblast pogosto menjavala. Zmaga ljudstva je pomenila brisanje dolgov in

razdeljevanje zemlje ter tudi ubijanje in izganjanje. Plemstvo pa se je prav tako neprestano

maščevalo ljudstvu. Ljudstvo je po več bojih dobilo oblast, plemstvo pa je obuboţalo in

zaradi svoje nezrelosti ni bilo zmoţno voditi. Tako je prišlo do ponovnega pojava kraljestva,

saj je demos (ljudstvo) oblast izročil voditeljem v strahu pred vrnitvijo aristokratov. 93

3.2.5 Tiranije

Nastale so monarhije ali z drugo besedo tiranstva. Tiran je bil edini vladar, prvotna beseda

ni imela negativnega prizvoka, ki se je pojavil kasneje v zvezi z njo. Izvor besede ni grški,

ampak maloazijski in pomeni »edini vladar«. Vendar so bile strukture tiranije največkrat

nestabilne, tako da niso preţivele ne do druge ali tretje generacije vladarjev. 94

93

SOVRE, Stari Grki , str. 97–98. 94

EDWARD Ch.L., The Early State.

24

Tirani so bili močne osebnosti, ki so izvedle drţavni prevrat in ustanovile omejena in zgolj

na pogled od ljudstva odvisne vladavine. Razlika glede kraljevine je bila takšna, da je bilo

kraljestvo t. i. boţja ustanova in kralj je bil zakonit vladar, tiranstvo pa je bilo pridobljeno s

silo. Zadovoljevali so se z vojsko in se ustavnih oblik niso kaj dosti posluţevali. Tirani so bili

dobri vladarji in so močno vplivali na razvoj grških drţav. Osvobodili so ljudstvo, izničili

stanovske predsodke, izenačili pred zakonom visoko in nizko plemstvo ter utrli pot

demokratski svobodi. Bili so tudi prvi vladarji, ki so se zavedali, da morajo skrbeti za splošno

blaginjo. Uveden je bil tudi davek na nepremičnine. To je sprva povzročilo nasprotovanje

plemičev, kasneje pa tudi ostalih slojev. To sovraštvo je bilo še posebej močno, ko so se

začeli izdajati zakoni za odpravo tiranstev. Uboj tirana je bil junaško dejanje in največja

drţavna krepost.95

3.2.6 Demokracija

Koncept demokracije izvira od starih Grkov. Sama beseda v grščini pomeni vladavino

ljudstva. Njen izvor je v grški polis, oziroma mestni drţavi, kot sta bili Atene in Korint, ki sta

bili dovolj majhni, da je lahko vsak drţavljan sodeloval na skupščinah, kjer so odločali

politiki. Je pa seveda demokracija, kot so jo poznali v Grčiji, nekaj povsem drugega kot to,

kar poznamo danes pod pojmom demokracija. Solon je tako začel okoli leta 600 pr. Kr., širiti

oziroma pribliţevati polis demokraciji tako, da so sprva o usodi drţave dobili nekaj besede

tudi revnejši drţavljani.96

Sprva tudi nov reţim, ki so ga uvedle nove reforme Klejstena v letu 508–7 pr. Kr.,

dejansko ni bil poimenovan demokracija. Beseda se je bolj uporabljala v pomenu za

enakopravnost, privilegiji in zakon v uporabi za vse ljudi oziroma drţavljane. Tudi demos je

poleg pomena ljudi bil v smislu drţavno telo v celoti. Torej je bil ta reţim nekaj takšnega, kot

npr. sloj različnih ljudi, od bogatih do revnih. Tudi druga ideja izraţa osnovno načelo o

enakosti, ki se je pojavilo v razvijajoči se atenski demokratični sceni. To je dobesedno

pomenilo enakost za vse drţavljane in poseben privilegij javnega govora v skupščini. 97

95


Več avtorjev, Kdaj?Kje?Zakaj in kako se je zgodilo?, Ljubljana 2005, str. 45. 97

CARTLADGE, Ancient Greece, str. 148–149.

25

Kljub temu pa je bilo za dobrega govornika potrebnega precej znanja, tako da je bilo teh,

ki so resnično znali nastopati pred mnoţico in reprezentirati skupščino, precej malo. Za

večino Atencev, če ne kar za vse, samouprava ni pomenila osrednje vlade, ampak lokalno. To

je bil eden izmed bolj drznih in briljantnih potez Klejstenovega reţima. Pomen demosa se je

omejil na vas ali oddelek. Tako je bilo pod posebnim dovoljenjem Klejstena priznanih okoli

140 takih demosov na več kot tisoč kvadratnih kilometrih Atike.98

Karta 3: Mesto Atene in razdelitev na deme, ki so podčrtani;

THORLEY, Atenska demokracija, str. 13.

Drţava pod Klejstenovimi reformami (če lahko temu ţe rečemo demokracija) je bila

takrat vsekakor tujek v tedanji Grčiji, saj so ji večinoma še vedno vladale ali aristokracije ali

tiranije.99

98

CARTLADGE, Ancient Greece, str. 148–149. 99


26

Vrh antične grške demokracije pa je bil vsekakor v Atenah v Perikle jevi dobi. Uvedba

nove ustavne reforme leta 462 pr. Kr., ki je močno zniţala pooblastila po sestavi večinsko

aristokratskega aeropaga. Areopag izgubi večino svojega vpliva, ostane mu le krvno sodstvo

in pravice v sakralnih zadevah. Oblast so si po novi ustavi delili svet petstotih, sodišče

zapriseţenih in ljudski zbor. Vse te institucije pa so sestavljale mnoţice ljudi. Atenska

demokracija je bila precej neposredna, saj so bili udeleţenci v političnem odločanju vsi

svobodni drţavljani moškega spola. Z uvedbo toţbe proti zakonitosti je vsak drţavljan dobil

pravico, da je lahko sproţil toţbo zoper vsak sklep, ki se mu je zdel nezakonit. Po umoru

avtorja teh reform Efialta v letu 461 pr. Kr., pa je na politično sceno stopil Perikle j, ki je

nadaljeval z reformami. Uvedel je dnevnice za zapriseţene člane sodišča in tudi za z ţrebom

izbrane uradnike ter člane sveta. Podpiral je tudi revne drţavljane, to pa je dokazoval z svojo

socialno politiko. Vsekakor pa je tudi atiška demokracija iz časa Perikleja imela šibke točke,

predvsem zaradi izločitve treh slojev prebivalstva iz političnega ţivljenja. Popolnoma

izključen je bil ţenski del prebivalstva (to načelo v politiki je veljalo kar do 20. stoletja), ki je

bil v Atenah celo v slabšem poloţaju kot v ostali takratni Grčiji. Tako nikakor ne moremo

mimo dejstva, da je bila atenska demokracija nekako moška institucija. Tako kot ţenske pa so

iz političnega ţivljenja bili izključeni tudi suţnji, ki jih je bilo v Atenah zaradi gospodarskega

pomena veliko.100

Tudi metojki101 so bili izključeni iz političnega ţivljenja. Občasno so na zunanjepolitične

razmere vplivale še vedno plemiške druţine. Če to poveţemo s prej naštetimi dejstvi, lahko le

pogojno govorimo o demokraciji. Demokracija je bila tako omejena le na svobodne moške, če

je teh bilo v Atenah 20.000–30.000, lahko govorimo le o 10 do 20 odstotkih prebivalstva.

Kljub vsem tem dejstvom pa je bila ureditev drţave v Atenah pod Periklejem vrh

demokracije v antičnem svetu. Takšna oblika vladavine je pripomogla k ustvarjalnosti

atenskega prebivalstva, skladnost med drţavno-političnim in kulturnim ţivljenjem je bila v

nekaterih pogledih preseţena šele v novoveški evropski zgodovini.102

100


Metojki – tujci in osvobojeni suţnji. 102


27

Demokracija je politični sistem, v katerem ima ljudstvo najvišjo oblast. V atensk i polis so

bili t. i. ljudstvo s političnimi pravicami le svobodni moški drţavljani, ostali prebivalci kot

sem ţe omenil, so bili brez teh pravic. Demokracija v antični Grčiji je pomenila obliko

vladanja, kjer je imelo pravico do političnega odločanja celotno drţavljansko telo ob uporabi

večinskega načela. Za primerjavo: dobrih 2000 let kasneje se je z nastankom meščanske

nacionalne drţave šele ponovno uveljavila demokracija kot oblika političnega sistema

vladavine meščanskega razreda. Glavne značilnosti sodobne meščanske liberalne demokracije

so: (1) Načelo ljudske suverenosti: zakone, ki obvezujejo ljudstvo, lahko sprejema samo

ljudstvo in nihče drug. (2) Pojem ljudstva obsega vse pravno polnoletne, ki trajno prebivajo

na določenem ozemlju. (3) Za vse člane ljudstva velja pravno načelo enakosti glede udeleţbe

v procesu oblikovanja politične volje. (4) Demokracija zahteva obstoj ustanov, ki omogočajo

suverenemu ljudstvu, da lahko izraţa svojo voljo – te ustanove lahko imajo neposreden,

plebiscitaren ali predstavniški značaj (referendum, parlament, volilna pravica). (5)

Demokracija zahteva zagotovitev tistih političnih svoboščin, ki so nujne za svobodno

oblikovanje volje ljudstva, vključno z načelom pravne varnosti (svoboda govora, zdruţevanja,

itd.). Nekdanje večinsko načelo (večinska demokracija) odločanja se na mnogih področjih

skuša dopolniti ali nadomestiti z načelom soglasja (konsenzualna demokracija).103

Kljub razlikam v obeh demokracijah pa lahko govorimo, da današnja korenini prav v

antični Grčiji oziroma v atenski demokraciji.

3.3 Nastanek špartanske polis

Vse grške polis je v 8. in 7. stoletju zasenčil vzpon špartanske drţave.104 Dorci, ki so si ob

prihodu na Peloponez izbrali za bivališče Eurotsko dolino, so zadeli ob mikenskih Amiklah na

tako ţilav odpor, da niso mogli dalje. Zaradi tega so se nastanili severno od njih v štirih

odprtih naseljih – pozneje imenovanih Šparta. Šele med devetim in osmim stoletjem pr. Kr. je

prišlo do mirne poravnave s tem, da so Dorci sprejeli Amikljane v rodovno zvezo, njihovo

naselbino pa priključili kot peti kraj svojim štirim vasem. 105

103

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, str. 188. 104


SOVRE, Stari Grki, str. 205.

28

Špartanska drţavna ureditev je vsekakor nastajala postopoma in ni bila delo enega samega

zakonodajalca. Podobi Likurga (9. ali 8. stol. pr. Kr.) in Hilona (sredi 6. stol. pr. Kr.) sta

precej mitični. Drţavna ureditev Šparte, kot nam je poznana iz 6. stol. pr. Kr., je rezultat

stoletja trajajočega stanja, v katerem so se nahajali spartiati zaradi svoje številčne šibkosti

glede na podrejeno prebivalstvo. Retra kot glavna institucija špartanske drţave okoli leta 700

pr. Kr., je določala: dvojno kraljestvo, tridesetčlanski svet starcev in vojaški zbor. Vse

politične odločitve so temeljile na sodelovanju teh treh institucij. Nastanek dvojnega

kraljestva z dednostjo v dveh druţinah je precej nejasen, vendar zato obstajajo vzporednice v

Grčiji. Posvetovalno vlogo in pooblastila v kazenskem sodstvu je imel svet starcev, k i so ga

sestavljali v zgodnji dobi voditelji najbolj uglednih druţin. Retra je tako odraţala omejevanje

kraljevske oblasti v korist ljudstva (demosa). Vojaškemu zboru spartiatov je prepuščala

pomembne odločitve. Šparta, kot sem ţe omenil, je nastala okoli leta 800 pr. Kr. z zdruţitvijo

petih vasi. Retra pa ne omenja eforov, ki naj bi bili imenovani šele nekaj stoletij kasneje. To

so bili sakralni funkcionarji, tudi svečeniki, ki so šele z demokratizacijo špartanske drţave

postali politični funkcionarji. Kot zastopniki ljudstva so vse bolj omejevali oblast kraljem,

predvsem od 6. stol. pr. Kr. naprej, dokler ni bila omejena le na poveljevanje v vojni. Lista

eforov in njen začetek datira vzpon eforata v 8. stol. pr. Kr. Ali je bilo njihovo število v zvezi

s petimi vasmi, ki so sestavljale Šparto, ni znano. Število polnopravnih drţavljanov je

sorazmerno veliko, vendar v razmerju do preddorskega prebivalstva Lakonije vseeno dokaj

majhno. Z osvojitvijo Mesenije se je to razmerje še poslabšalo. 106

Poleg spartiatov, ki so bili polnopravni drţavljani, je bilo še precej veliko število

lakedonijskih periojkov (prebivali so v okoli 100 vaseh), predvsem na hribovitem predelu

Lakonije in na severu in jugu Mesenije. Periojki so bili prav tako kot spartiati Dorci in

drţavljani drţave Lakedajmoncev. Sestavljali so celo večji del špartanske vojske, vendar v

vojaškem zboru niso sodelovali. Drugačen je bil poloţaj helotov, mnoţice preddorskega

prebivalstva v Lakoniji in Meseniji. Bili so kot neke vrste drţavni suţnji, ki so bili

»privezani« na zemljo in podrejeni špartanskim gospodarjem. Morali so oddajati davek, ki je

spartiatom omogočal, da so ţiveli vojaško ţivljenje in krepili moč drţave. Špartanska vzgoja

je bila temelj drţave, značilno zanjo pa je bila popolna odsotnost zasebnosti v ţivljenju. Ostali

Grki so takšno vzgojo imeli za tujo in celo nenaravno. 107

106



29

Zaradi neprestanih bojev in primitivnih navad ter trdih razmer v dobi selitev so le te vodile

do izrazito vojaškega skupnega ţivljenja. Špartansko ţivljenje in špartanska drţava sta bili

rezultat daljšega razvoja. Zagotovo pa je k temu vzgojnemu idealu prispevala tudi velika

stiska v drugi mesenijski vojni v 7. stol. pr. Kr. Značilno je tudi, da je bila Šparta kljub

vojaškemu ţivljenju odprta tudi za razne tuje kulturne doseţke. Številne najdbe arhaične

umetnosti v Lakoniji, navzočnost tujih pesnikov, čaščenje bogov in monumentalne stavbe

kaţejo, da je bilo kulturno ţivljenje v Šparti pestro. Na povezanost z vsegrškim ţivljenjem pa

kaţe tudi redna udeleţba Šparte na olimpijskih igrah od konca 8. stol do srede 6. stol. pr. Kr.

Šparta je začela nekje od konca 7. stol. pr. Kr. dobivati vse bolj temne poteze. Zaradi

manjšanja njihovega števila so se spartiati bali, da bodo izgubili vodilni poloţaj na

Peloponezu. Stalna bojna pripravljenost in vaja sta naredili iz špartanske vojske številčno

sicer majhen, vendar toliko bolj motiviran instrument sile, kakršen je bil poznan le v asirski

vojski. Enakost na bojnem polju se je prenašala na zasebno ţivljenje. Kdor ni mogel plačevat i

prispevka za obrede, je bil izključen iz skupnosti polnopravnih drţavljanov. Šparta je zaradi

svoje vojaške politike začela zavračati tujce, pobijati helote, da se ti ne bi preveč razmnoţili,

nehala pa je tudi sodelovati pri kulturnem ţivljenju Grčije. Tako je prešla v klasično dobo, ki

ji je kljub skrajno militarizirani in neprivlačni druţbi prinesla vrh v grški zgodovini. 108

3.4 Nastanek atenske polis

Razvoj Aten oziroma atenske polis je bil precej drugačen kot v Šparti. Preko Solonovih

reform in Pejzistratove tiranije ta ni vodil v nastanek vojaške drţave, ampak v ureditev

kasneje imenovano demokracija. Kljub temu pa se v Atenah kaţejo vse značilnosti

aristokratske polis, saj so tudi tukaj bile vse pomembne funkcije drţave v »rokah« plemiških

druţin. V 7. stoletju pr. Kr. je bila vsa zemlja v rokah plemiških druţin in mnoţica

prebivalstva, predvsem kmečki proletariat, svobodni dninarski delavci in velik del malih

kmetov, je bila odvisna od veleposestnikov.109

108


Prav tam, str. 77.

30

Veliko jih je bilo zadolţenih tako, da so bili osebno odvisni ali pa so morali kot najemniki

oddajati lastnikom eno šestino letine. Zaradi trdih načel obligacijskega prava in s tem

povezanega zasuţnjevanja ljudi zaradi dolgov so se druţbena nasprotja močno zaostrila. Ţe

Kilon je poskušal s pomočjo malih kmetov vzpostaviti tiranijo v letih 636–632 pr. Kr., vendar

mu ta namera ni uspela. Kilonu je uspelo pobegniti, njegove privrţence pa so kljub

nasprotovanju prava pobili. To dejanje uboja upirajočih se v templju je veljalo za

svetokrunstvo in naj bi se Alkmajonidom, ki so izdali ta ukaz kasneje maščevalo. Šele z

zapisom Drakonovega veljavnega prava v letu 624 pr. Kr. je bila izpolnjena ena izmed

najpomembnejših zahtev atenskega demosa. Ali je bila s tem tudi povezana reforma drţavne

ureditve, ni znano. Solon je kasneje razvoj v Atenah postavil na nove osnove. Obdobje

njegovega delovanja pade v dobo velikih sprememb v grškem svetu. Okoli leta 600 pr. Kr. se

je vse bolj začela razvijati obrt in tudi trgovina. Spremenilo se je tudi nekdanje agrarno

gospodarstvo, saj se je pojavil tudi denar. Tudi prvi »koraki« Aten na poti pomorske

ekspanzije so bili dokaj teţki, saj sta imeli veliko prevlado Megara in Korint, tako da je med

njima prišlo do več manjših bitk. Predpogoj za dobro zunanjo politiko pa je bil ureditev

notranjih razmer. Kot bomo lahko v naslednjih poglavjih podrobneje zasledili, je Solon precej

reformiral drţavo, predvsem na področjih sociale, gospodarstva in drţavnega prava. 110

Solonova zakonodaja sicer ni zaključen sistem, je pa stopila na mesto drakonskega prava,

od tega so ohranili le področje krvnega sodstva. Preko atiškega prava pa so v prvi pomorski

zvezi Solonovi zakoni dobili vsesplošno veljavo in so tako tudi vplivali na kasnejše rimsko

pravo. Solonovo delo so različno ocenjevali. Za Grke je bil poleg Klejstena »oče atiške

demokracije«. Dejstvo pa je, da sta ravno njegovo delo in ureditev pripomogla k druţbenemu

in gospodarskemu razvoju Aten. Solonove reforme so našle zaslombo le pri delu atiškega

prebivalstva, predvsem bogatemu plemstvu pa so se zdele preveč radikalne. Ne smemo pa

pozabiti niti na ljudi, ki so kljub novemu sistemu ostali še vedno brez zemlje. Zato se je napet

odnos v drţavi ohranil. Namesto arhonta kot je bil Solon, je kasneje nastopila komisija

desetih moţ, ki so jo sestavljali trije veliki kmeti, dva obrtnika in pet evpatridov. Temu je

sledilo dve desetletji dolgo obdobje notranjih bojev, ki so prispevali k oblikovanju lokalnih

»strank«. Stranke, ki so se borile za oblast, so se imenovale: ljudje iz ravnine, ljudje z obale in

ljudje z gora.111

110



31

V političnih bojih je zmagala stranka ljudi z gore. Atiška timokracija in špartanska vojaška

drţava sta bili v 6. stol. pr. Kr. precej edinstveni, saj je v ostalem grškem svetu takrat še vedno

prevladovala aristokratska polis. Demokratični duh pa se je najprej uveljavil v Joniji; napis

Hiosa, kjer se omenja boule demoste ţe v drugi četrtini 6. stol. pr. Kr., predvsem pa so v

Grčiji prevladovali še tiranski reţimi in ne toliko ljudska volja. Torej imamo še v 6. stol. pr.

Kr. predvsem boje med drţavo kot institucijo in tirani, razen v Šparti, ki ji je uspelo ţe prej

izpodriniti to individualnost.112

Slika 1: Simbol zlate dobe Aten – Partenon, dokončan leta 432 pr. Kr. se je ohranil kot najlepši izraz idealov

simetrije in skladnosti, utelešenosti v antični arhitekturi; Več avtorjev, Kdaj? Kje? Zakaj in kako se je zgodilo?,

Ljubljana 2005, str. 45.

112


32

3.5 Zaton grške polis

Ob koncu peloponeške vojne se je »razkrila« velika kriza grškega sveta. Ta se je kazala na

vseh področjih, kot na drţavnem, druţbenem in gospodarskem ţivljenju. Vojna je opustošila

veliko delov Grčije, prebivalstvo pa je precej obuboţalo. Takšni pojavi so bili znaki teţke

krize, ki je zajela grško polis in jo tudi počasi vodila v propad. Grška polis tako ni bila več

nosilec razvoja, ne na drţavnem kot tudi ne na političnem področju. Nosilec razvoja je tako

od srede 4. stol. pr. Kr. postala makedonska monarhija. Doba te krize grškega sveta je obenem

čas, ko so se upi razočaranih mnoţic osredotočili na velike osebnosti, od katerih so potem

pričakovali rešitev nastalih razmer. Med hudo vsestransko krizo grške polis in nenehnimi

vojnami do popolne izčrpanosti se je grška drţavniška misel začela »ogrevati« za idejo

splošnega, oziroma kar vsem Grkom skupnega, miru in ta ideja je postala najvaţnejša

vsegrška manifestacija politične volje.113

113


33

4 ZAKONODAJALCI ANTIČNE GRČIJE

V tem poglavju bodo obravnavani zakonodajalci, ki so ţiveli v obdobju antične Grčije. Na

kratko bo opisano njihovo ţivljenje, predvsem pa bo poudarek na zakonih in reformah, ki so

jih zapisali, ter njihovi kasnejši veljavnosti.

4.1 DRAKON

O zakonodajalcu Drakonu je zelo malo znanega. Njegovi zakoni naj bi nastali okoli leta

621 pr. Kr., bili so zelo strogi, saj so za večino prekrškov nalagali smrtno kazen. Zanimivo pa

je predvsem dejstvo, da je edini danes ohranjeni zapis Drakonove zakonodaje iz 5. stol. pr.

Kr., in je »videti« dokaj blag, npr. v primerih nenačrtnega uboja predpisuje izgon. 114 Tako bi

lahko sklepali, da izhaja ta prispodoba krutosti iz Drakonovih časov predvsem iz takratne

situacije, saj je ljudstvo ţivelo precej slabo in je med njim ter plemiči ves čas prihajalo do

trenj.

Tudi Drakonova ustava takratnega poloţaja ni izboljšala. Plutokracija je še vedno imela

premoč, saj je plemstvo, ki je imelo denar, še vedno nadvladovalo tiste z rodbinsko »osnovo«.

Ustava je sicer povečevala število političnih upravičencev, tako da se je priznalo

drţavljanstvo vsakemu Atencu, ki si je lahko sam kupil opravo za teţko pehoto. Vendar je

bilo teh, ki niso bili plemiči in so to zmogli, zelo malo. Tako se je nasprotje med revnimi in

bogatimi še bolj poostrilo, saj je Drakon vzel za osnovo razredne delitve posestva brez dolga.

Takšna reforma pa revnim slojem ni nič koristila, čeprav so bili le-ti najbolj potrebni pomoči.

Denarni red in kolonialna politika sta imela tudi za atiškega kmeta usodne posledice. Posestva

so postajala vedno manjša in s tem prezadolţena, tako da so začela prehajati v plemiške roke,

ljudje pa so morali s suţenjskim delom odplačevati svoje dolge. Odpor zoper novo Drakonsko

ustavo naj bi bil precejšen. Tudi njegova zakonodaja ni bila nič boljša. 115

114

John THORLEY, Atenska demokracija, Ljubljana 1998, (dalje: THORLEY, Atenska demokracija), str. 24. 115


34

Edini napredek je bil, da je odpravil krvno maščevanje in postavil areopage–sodnike, ki so

sodili v teh zadevah. Drakonov zakonik je bil zaradi vseh teh plemiških določb precej

nazadnjaški, zaradi tega pa še danes kakšno stvar, ki se odlikuje po pretirani strogosti radi

imenujemo drakonska.116

Za vse kaznive postopke je bila odmerjena le ena sama kazen, in to je smrt. Celo ljudje, ki

so bili po krivem obsojeni lenobe, so morali umreti. Kdor je ukradel vrtnino ali sadje, je bil

deleţen iste kazni kakor morilci in roparji. Damades je kasneje zaslovel z besedami, ki jih je

izrekel, in sicer, da je Drakon svoje zakone pisal s krvjo in ne s črnilom. Drakon pa naj bi na

vprašanje, zakaj je za večino prekrškov določil smrtno kazen, odgovoril: »Zato, ker mislim,

da so že majhni pregreški vredni te kazni, za velike pa nimam večje.«117

Tako so se nemiri v Atenah nadaljevali. Upirali se niso več samo kmetje, ampak zaradi vse

večjih pooblastil plemičev tudi srednji stan. Kmetu so hoteli izboljšati njegov reven poloţaj,

obrtniki in trgovci pa so hoteli določene politične funkcije oziroma sodelovanje v politiki.

Tako so še vedno stremeli k resni preobrazbi, tako politično kot gospodarsko. Kasneje je to z

bolj konkretnimi zakoni in preobrazbo skoraj vsega uspelo Solonu, ki je tudi zasluţen, da se je

ohranilo vsaj nekaj od Drakonovega dela.118

116


PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, Ljubljana 1982, (dalje: PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, 1982),

str. 83. 118

SOVRE, Stari Grki, str. 119–120

35

4.2 KLEJSTEN

Klejsten je bil Megaklov sin in vodja Alkmajonidov. Arhont je postal leta 525 pr. Kr., ko se

je druţina ob Pejzistratovi smrti vrnila v Atene in najverjetneje sklenila kak dogovor z

Pejzistratidi. Toda še prej, 514 pr. Kr., so se Alkmajonidi spet podali v izgnanstvo in začeli

kovati načrte, kako bi odstranili Hipia iz Aten. Kasneje jim je to z veliko truda tudi uspelo.

Alkmajonide pa v Atenah niso sprejeli dobro, saj so se bali, da se bo mesto vrnilo v čas

strankarskih razprtij. Kljestenu se je tako kmalu zatem zoperstavil Izagora, vodilni član ene

izmed aristokratskih druţin. Izagora se je dal postaviti 508 pr. Kr. tudi za arhonta, vendar

Alkamajonidom ni bil kos, saj so bili izjemno priljubljeni med revnejšim prebivalstvom.

Kasneje je Izagori in Kleomenu s špartansko pomočjo celo uspelo še četrtič izgnati

Alkmajonide, vendar se je ljudstvo obrnilo proti njima, saj se je balo, da bi propadlo vse, kar

je ustvaril Solon. Tako sta morala priznati poraz in Klejsten se je trdno »zasidral« na oblasti in

lahko začel z ustavno reformo, ki bi v Atene vpeljala bolj radikalno demokracijo. 119

Podrobnosti o tem, kako je Klejsten izpeljal ustavne reforme, so precej nejasne. Nekateri

podatki kaţejo, da ni imel nobenega uradnega poloţaja, tudi naj b i ne bil arhont. Najverjetneje

pa je dobil posebna pooblastila, da po Izagorovem odhodu lahko spremeni ustavo.

Klejstenove reforme se postavljalo v leto 508–7 pr. Kr., toda nov sistem naj bi potreboval vsaj

dve ali pa tri leta, preden je bil vzpostavljen, zato je najverjetneje v tem obdobju deloval kot

neka začasna vlada. Klejsten in Alkmajonidi so uţivali podporo demosa, nearistokratskih

kmetov in obrtnikov, ki so večinoma bili razočarani nad aristokratsko vladavino. Klejsten je

bil tako lahko prepričan, da bodo njegove reforme naletele na podporo demosa (ljudstva).

Verjetno pa je kmalu tudi ugotovil, da bo moral ublaţiti politični vpliv aristokratskih druţin,

saj so njegove reforme morale zagotoviti demosu, da bo na oblasti on in ne aristokratske

druţine. Arhonstvo in areopag sta ostala nedotaknjena, je pa Klejsten v svojem reformnem

procesu zagotovo deloval na račun drugih rodbin v korist Alkmajonidom. 120

119

THORLEY, Atenska demokracija, str. 34–36. 120


36

Karta 4: mestni, obalni in deţeln i predeli, kot so jih določi le Klejstenove reforme leta 508–7 pr. Kr.;


Zaradi regionalnih povezav aristokratskih druţin je moral Klejsten spremeniti sistem

okroţij, da katera od druţin ne bi preveč prevladala. Zamislil si je sistem desetih enot in vsaka

od teh je bila sestavljena iz mesta, dela obalnega območja in dela deţele v notranjosti. Uvedba

novih desetih fil121 je bila temelj političnega ţivljenja na ravni drţave. Atika je bila torej

razdeljena na tri temeljna območja: mesto, notranjost in obalo. Vsako od teh območij pa je

bilo razdeljeno na deset delov, imenovanih tritije. 122 Sistem trajnosti se ohrani, saj je vsak od

treh delov sestavljal vsako od novih desetih okroţij oz. fil. 123

121

Fila, pododdelek starogrških plemen in mestnih drţav.


Tritije, beseda se je uporabljala ţe prej za opis tretjinskega dela kakšne od starih jonskih redovnih fil, tako da

je bila pri »starih«Grkih ţe znana kot politično-upravna enota.

THORLEY, Atenska demokracija, str. 39. 123


37

Tritije so bile sestavljene iz več »demov«, ki so obsegali vasi v kmečkih predelih, manj pa

so ustrezali današnjih četrtem, mestnim okrajem in občinam. Predvsem pa so morali v novih

filah imeti precejšnje število uradnikov, tako za drţavni svet kot tudi za razne odbore drţavnih

uradnikov, ki pa so morali biti enakomerno zastopani iz vseh fil. Drţavljani, ki so sestavljali

filo, so se redno sestajali v Atenah. Svet petstotih oziroma bule pa je bil v samem srcu nove

demokracije, sicer je bil izvršni organ, ni pa sam odločal o politiki. Bule je tako sestavljalo

500 članov, starejših od trideset let in po petdeset iz vsake od desetih fil. Sluţbovanje je

trajalo eno leto, kot v večini drţavnih sluţb, in se praviloma začelo ob vsakoletnem

solsticiju.124

Karta 5: Atika: mestne, obalne in deţelne trit ije; THORLEY, Atenska demokracija, str. 12.

124

THORLEY, Atenska demokracija, str. 43–44.

38

Svet petstotih je bil ključnega pomena za delovanje celotnega demokratičnega sistema.

Ljudska skupščina oziroma zbor je bila telo, ki je sprejemalo odločitve o drţavni politiki.

Večinoma so jo sestavljali vsi moški drţavljani, starejši od 30 let. Svet petstotih je postal

glavna institucija v celotnem drţavnem ţivljenju in je potisnil v ozadje ljudsko skupščino

(eklezijo). Klejsten je hotel preprečiti, da bi se v Atenah pojavil še kak drug vladajoči sistem,

predvsem tiranija, zato je uvedel ostrakizem. Vsako leto so ta predlog obravnavali v ljudski

skupščini in če so ga izglasovali z najmanj 6000 glasovi, je moral izglasovani drţavljan

zapustiti Atiko za 10 let. Uvedba takšnih institucij pa je plemstvu povsem odvzela politični

vpliv.125

Od časa Solonovih reform so bile sodne pristojnosti deloma v rokah ljudskih sodišč, ki so

zajemala vse razrede drţavljanov, in na njih se je tudi vsak drţavljan lahko pritoţil zoper

odločitev arhonta. Klejsten je nadaljeval po poti Solona in sistem še dodatno izpopolnil. Po

Klejstenovih reformah so bili dikasteriji, kot so jih poimenovali, prizivna sodišča, saj so bili

primeri najprej predani enemu arhontu, v primeru ropov in kakšnih drugih nasilnih dejanj pa

enajsterici. Ta enajsterica so bili vsakoletno imenovani drţavni uradniki, ki so bili pristojni za

drţavni zapor in »policijo« 300 skitskih lokostrelcev. Takšni uradniki pa so zlikovcem, ki so

bili zasačeni, naloţili globo ali pa izrekli kakšno drugo kazen – tudi smrt. Niso pa v Atenah

poznali drţavne pravne sluţbe v smislu plačanih sodnikov, niti ne poklicnih odvetnikov, ki bi

bili podobni današnjim. Šest arhontov, ki so bili poznani pod imenom tezmoteti

(zakonodajalci), je bilo pristojnih za organizacijo sodišč, in to verjetno ţe od Solonovih časov

dalje. Predsedovali so lahko več sodiščem, njihov čas sluţbovanja pa je bil omejen na eno

leto.126

Pod Klejstenovo ustavo je bilo vsako leto imenovanih deset vojskovodij, po eden iz vsake

file, najverjetneje pa so ta sistem začeli uporabljati šele leta 501 pr. Kr. Vo jskovodje so tako

predlagali na zborovanjih novih fil, njihovo imenovanje ni bilo prepuščeno naključni izbiri z

ţrebom, ampak je vsaka fila priporočala svojega najboljšega kandidata. Kandidat je moral biti

starejši od 30 let, končno odločitev pa je potrdila skupščina vseh drţavljanov. Demokracija je

tudi potrebovala veliko uradnikov.127

125

THORLEY, Atenska demokracija, str. 47. 126

Prav tam, str. 50–51. 127


39

Atene niso poznale stalne drţavne sluţbe, temveč so uporabljale isto načelo letnih

imenovanj iz vrst drţavljanov, kot je veljalo tudi pri imenovanju buleja. Tudi uradnik i so

morali biti starejši od 30 let in prihajati iz razreda vitezov (hippeis) ali pa zevgitov. Nekateri

drţavniki so bili voljeni, drugi pa izbrani z ţrebom, toda vsakič je bilo pravilo, da je bil v

odborih deseterice po en predstavnik vsake file.128

Klejsten ni spremenil načina volitev ali pooblastil devetih arhontov, le da jih je domnevno

volila nova skupščina, prav tako pa se ni dotaknil pooblastil aeropaga. Tako so še naprej bili

voljeni izmed pripadnikov najvišjega premoţenjskega razreda, in to ne glede na zborovanje

fil. Areopag je bil še vedno »varuh zakonov«, kar mu je dajalo precejšno moč veta, četudi se

točno ne ve, kako je to delovalo. Kljesten se je tudi dobro zavedal nevarnosti osebne oblasti,

zato je razvil metodo, po kateri se je lahko drţava znebila vsakega posameznika, ki si je

pridobil prevelik vpliv. Za 10 let so ga tako lahko izgnali iz drţave, njegovo imetje in status

pa sta ostala neokrnjena. Tak postopek je dobil ime »ostrakizem«, zaradi tega ker je

glasovanje potekalo na koščkih razbite lončine (»črepinj«). V decembru vsakega leta je bila

skupščina vprašana, če ţeli izvesti ostrakizem. Če je glasovala za, so naslednje leto v

februarju ali marcu to tudi izvedli. Tako so na črepinje zapisali imena, jih prešteli (moralo jih

je biti vsaj 6000) in tisti, čigar ime je bilo največkrat napisano, je moral v izgnanstvo. 129

Kljestenova nova ustavna ureditev ni zahtevala nobenih novih stroškov. Drţavni dohodek

so večinoma črpali iz lastniške posesti, predvsem rudnikov srebra v Lavrionu blizu rta Sunion,

iz dvoodstotnega davka na vse blago, ki je šlo skozi pristanišče Pirej, ter tudi iz glob in sodnih

pristojbin. Davka na dohodek niso poznali, so pa metojki (tujci) in prostitutke plačevali

nekakšno glavarino. Po ustanovitvi delsko-atiške pomorske zveze se je v drţavno zakladnico

stekal še prispevek zavezniških drţav, tj. 460 talentov, vsota pa je v začetku peloponeške

vojne narasla na 600.130

128



Prav tam, str. 63.

40

Klejsten je uporabil deme kot temeljno enoto novega političnega sistema. Vsak drţavljan

se je tako moral vpisati v dem, ki mu je čutil pripadnost, in mu ostal zvest s svojimi člani

druţine, četudi so se preselili. Vsak dem posebej je imel politično vodjo demarha, to sluţbo je

vpeljal Klejsten. Sprava so demarha postavili z glasovanjem, kasneje pa z ţrebom. Večji demi

so poleg demarha imeli še druge uradnike kot so zakladniki in uradniki, za verske zadeve.

Vsak dem je imel tudi zbor vseh drţavljanov, ki se je sestajal enkrat letno. Glavna opravila

demarha in okrajnega odbora so bila:

Vzdrţevanje natančne evidence drţavljanov v demu.

Izvajanje različnih dolţnosti v zvezi s krajevnimi kulti, z oskrbovanjem templjev,

organizacijo praznikov, ţrtvovanj in pobiranje najemnine za posvečeno zemljo.

Opravljanje posredniških nalog za drţavo, opravljanje določenih verskih obredov v

imenu drţave, pobiranje davka.

Vsakoletni zbor svojega deleţa članov za bule (svet petstotih).

Odobravanje napisov v čast uglednih drţavljanov dema predvsem tistih, ki so

prispevali denar za številna verska praznovanja.

Demokracija na ravni dema je bila pomembna poteza atenskega ţivljenja in izvrstno izhodišče

za demokratične ustanove na drţavni ravni. Klejstenovo ime bo za vedno povezano z iznajdbo

atenske demokracije. Če so ţe Solonove reforme uvedle neke vrste demokracijo ter uveljavile

sodni sistem, ki je bil v rokah drţavljanov, so bile Klejstenove reforme pri vzpostavljanju

skupne oblasti drţavljanov dosti bolj daljnoseţne. Klejsten je bil verjetno prepričan o

pravičnosti radikalne demokracije in je imel pred seboj vizijo sistema, ki se bo z lastno silo

razvijal naprej in omogočil drţavljanskemu telesu, da samo odloča o svoji usodi. 131

131

THORLEY, Atenska demokracija, str. 66–69.

41

4.3 LIKURG

O zakonodajalcu Likurgu lahko povemo bolj malo, saj je vse bolj ali manj dvomljivo.

Tako o njegovem rodu kot tudi o smrti, potovanjih, njegovem političnem udejstvovanju in

dejavnosti na področju zakonodaje obstajajo različna zgodovinska dejstva. Med temi je

vsekakor najspornejše to, kdaj je Likurg sploh ţivel.

Svoj višek naj bi doţivljal sočasno z Ifitom,132 in skupaj z njim celo sklenil prvo

olimpijsko premirje. Med tako misleče je vsekakor sodil Aristotel, ki je kot dokaz navajal disk

v Olimpiji, na katerem je bilo zapisano Likurgovo ime. Npr. Eratosten133 pa datacijo določa z

menjavanjem kraljev v Šparti in tudi Apolodor,134 ki dokazuje, da je Likurg ţivel dosti pred

prvo olimpijado. Timaj135 pa je menil, da sta v Šparti obstajala dva Likurga, ki pa nista ţivela

istočasno, in da so tako enemu od njiju zaradi večje slave pripisali doseţke kar obeh. Starejši

naj bi ţivel nekje v Homerjevem času,136 vendar pa nekateri menijo, da se je s Homerjem tudi

srečal. Ksenofont137 je domneval, da je ţivel v daljni preteklosti, to domnevo pa utemeljuje s

tem, da naj bi bil sodobnik Heraklidov. Tudi zadnji špartanski kralji so bili po rodu Heraklidi,

vendar bolj verjetno pod tem izrazom razume neposredne Heraklove138 potomce. Pesnik

Simonid139 je menil, da naj bi Likurgov oče ne bil Evnom, ampak Pritanid, ki je imel dva

sinova: Likurga in Evnoma. Nekateri navajajo, da naj bi bil Likurg šesta genera cija Proklovih

in enajsta generacija Heraklovih potomcev.140

132

Ifit, kralj v grški pokrajini Elida, kjer je tudi Olimpija, ustanovitelj ali obnovitelj olimpijskih iger, ki so od leta

776 pr. Kr. potekale vsaka štiri leta v čast Zevsu.

PLUTARH, Vzporedni Ţivljenjepisi I, Ljubljana 2004, (dalje: PLUTARH: Ţiv ljen jepisi I), str. 113. 133

Eratosten(es), (284–202 pr. Kr.), grški filozof, matematik in geograf, bibliotekar – aleksandrijske knjiţnice in

dvorni vzgojitelj. Prvi razmeroma natančno izračunal obseg zemlje.

Več avtorjev, Leksikon Canka rjeve zaloţbe, Ljub ljana 2002, s tr. 251. 134

Apolodor, v nekaterih izdajah tudi Diodor Sicilski, grški zgodovinar (2. stol. pr. Kr.), avtor Obče zgodovine v

40 kn jigah.

PLUTARH: Ţiv ljen jepisi I, str. 113. 135

Timaj, (356–260 pr. Kr.), grški zgodovinar iz Tavromenija na Siciliji.

PLUTARH: Ţiv ljen jepisi I, str. 113. 136

Homerjev čas, nekje v 8. stol. pr. Kr. 137

Ksenofon(t), rojen okoli 430 pr. Kr. – umrl 354 pr. Kr., iz Aten, zgodovinar in sokratski filozof; avtor

zgodovine spisov (Anabasis, Hellenika), pedagoško političnega romana (Kirova vzgoja), spisov o politiki,

gospodarstvu, lovu ter o Sokratu, čigar učenec je bil v mlad ih let ih.


Heraklej, Herakles, lt. Hercules, v grški mitologiji sin Zevsa in Alkmene, upodobljen s kijem in levjo koţo.

Ţe v zibelki zadavil kačo, pozneje pa v sluţbi kralja Evristeja opravil znanih 12 del, kakor; ubil lernejsko kačo

(hidro)…


Simonid(es) s Keosa, (556–469 pr. Kr.), grški lirik; ep igrami za junake, padle v vojnah s Perzijci.


PLUTARH: Ţivljenjepisi I , str. 113–114.

42

Med Likurgovimi predniki pa je vsekakor največ občudovanja vzbujal Soos, 141 v

njegovem času naj bi Špartanci zasuţnjili helote in si tudi prisluţili velik del ozemlja, ki so ga

odvzeli Arkadijcem. V Šparti je pred prihodom Likurga vladal nered in brezpravje. Likurg je

kraljeval le dobrih osem mesecev, medtem pa se je v Šparti ţeni njegovega pokojnega brata

rodil sin. Likurga so obtoţili, da se je hotel znebiti prestolonaslednika in zato se je umaknil iz

Šparte, dokler ni njegov nečak odrastel.142 Tako je odpotoval na Kreto, kjer je preučil

tamkajšnje ustanovne ureditve in se tudi seznanil z najuglednejšimi moţmi. Tako je nekatere

njihove zakone prevzel v ţelji, da jih prenese v domovino in jih tudi uveljavi. Uspelo mu je

prepričati in v Šparto poslati Talesa,143 ki je na Kreti veljal za preudarnega drţavnika. Tales je

bil sicer pesnik, vendar so bili v praksi njegovi doseţki enaki najmočnejšim

zakonodajalcem.144

S Krete se je Likurg odpravil v Ma lo Azijo, v ţelji da bi lahko jonsko potrato in razkošje

primerjal s kretskim načinom ţivljenja, ki je bilo vsekakor preprosto in strogo. Tam je tudi

naletel na Homerjeve pesnitve, v katerih je ugotovil tudi vzgojno in politično tematiko. O

Homerjevih pesmih so Grki ţe imeli določene predstave, vendar je bil Likurg prvi, ki je

omogočil, da so zaslovele. Egipčani so trdili, da je tudi njih obiskal Likurg, saj naj bi se

navduševal nad njihovo ločitvijo vojaštva od drugih stanov in to naj bi tudi prenesel v Šparto.

Ločil je obrtnike in rokodelce in s tem rafiniral ter prečistil politično ureditev. Špartanci so

pogrešali odsotnega Likurga, večkrat so tudi poslali ponj, saj naj bi bili njihovi kralji slabi in

le v Likurgu naj bi bila prava vladarska narava, da vodi. Kralji pa so upali, da bo njegova

navzočnost pomirila ljudske mnoţice. Likurg je ugotovil, da bo ob vrnitvi treba popolnoma

spremeniti dosedanjo ustavo. Odpotoval je v Delfe, opravil daritev Apolonu in ga vprašal za

nasvet ter se vrnil z znamenitim odgovorom preročišča. Svečenica Pitija ga je nagovorila kot

boţjega ljubljenca in dejala, da je Apolon uslišal njegovo prošnjo in da mu obljublja daleč

najboljšo ustavo. Poln optimizma je Likurg hotel na svojo stran dobiti aristokrate in jih

pozival, naj se skupaj lotijo dela. Sproti je pridobival privrţence, in ko je prišel pravi trenutek,

je trideseterici najuglednejših drţavljanov ukazal, naj ob svitu pridejo na trg z oroţjem in

prestrašijo nasprotnike.145

141

Soos, ime najdemo tudi v obliki Sois. 142

PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 114–116. 143

Tales, (običajno poznan pod Taletas). Ne gre za znamenitega jonskega naravoslovnega filozofa, ampak za

glasbenika in pesnika iz Go rtine na Kret i (prva polovica 7. stol. pr. Kr.).

PLUTARH, Vzporedni Ţivljenjepisi I, Ljubljana 2004, str. 117. 144

PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 117. 145


43

Likurg je uvedel veliko novosti. Prva in najpomembnejša med njimi je bila ustanovitev

sveta starešin. Likurg se je glede ustanovitve tega organa oblasti tako potrudil, da je iz Delfov

prinesel o njej prerokbo, ki jo imenujejo »retra«. 146 Glavne institucije v Šparti, kot jih je

določala t. i. »retra« (zakon, ki naj bi bil prerokovan kot sklep bogov), so poleg dveh kraljev

bile:

o Svet starešin–senat oz. geruzija, ki jo je sestavljalo 28 članov ter oba kralja. Izvoljeni

vanjo so morali biti drţavljani starejši od 60 let. V svetu so ostali do smrti. Sodili so

proti tistim, ki so grešili proti ljudskim interesom (tudi kraljem), pripravljali zakone za

ljudsko skupščino in čuvali ustavno ureditev.

o Ljudska skupščina–apela, v njen so sodelovali vsi polnopravni drţavljani, stari nad 20

let. Člani so imeli nalogo, da z vzklikanjem potrdijo ali zavrnejo zakonske predloge, ki

jih je pripravila geruzija. Ljudska skupščina je lahko razglasila tudi vojno in določila

kralja, ki jo bo vodil. Člane geruzije in efore so volili člane apele.

o Nadzorni svet–eforat je nadzoroval politični sistem v Šparti. Njihov mandat je trajal

eno leto, vanj pa so bili lahko voljeni le drţavljani, starejši od 30 let. Vsak je bil lahko

izvoljen za efora le enkrat v ţivljenju, po enem od njih se je imenovalo tekoče leto.

Bili so tudi vrhovni sodniki, imeli so pravico, da kaznujejo in aretirajo kralje, ter lahko

so preganjali nezaţelene tujce. Sklepali so mir, spremljali kralja na pohodih in

napovedovali vojne. Vsako leto posebej so helotom uradno napovedali vojno. Od 5.

stol. pr. Kr. so bili najpomembnejša politična sila v drţavi.147

Najdrznejši oziroma drugi Likurgov ukrep je bila delitev zemlje. Razlike so bile velike,

vse več ljudi se je stekalo v mesta, bogastvo pa se je nakopičilo v »rokah« peščice. Tako je

podrţavil celotno posest in jo znova razdelil tako, da bi lahko vsi enako dobro ţiveli.

Preostalo ozemlje periojkov148 je razdelil na 30.000 posesti, zemljo, ki je pripadala mestu

Šparti, pa na 9000 (toliko je tudi bilo zemljiških posesti spartiatov). Vsakemu je pripadlo

dovolj veliko posestvo, da je bil letni donos sedemdeset mernikov149 ječmena za moške,

dvanajst mernikov za ţenske ter sorazmerna količina pridelanih tekočin. 150

146


Prav tam, str. 119–123. 148

Perio jki so bili okoliški prebivalci, ki so ţiveli v Lakoniji v okolici Šparte. Bili so svobodni prebivalci

manjših mest in vasi pod špartanskim nadzorom. Sluţili so vojsko, plačevali davke in se ukvarjali z obrtjo in

trgovanjem, s katerimi se Špartanci niso ukvarjali. 149

Mernik: atiški mernik je meril 52.53 litra, špartanski mernik pa 74 litrov. 150

PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 123–124.

44

Njegov naslednji »korak« je bila delitev premičnin, tako da je odpravil nesorazmerje in

neenakost. Neposrednemu odvzemu so se nekateri preveč upirali, zato je njihov pohlep zatrl s

političnimi ukrepi. Iz obtoka je ukazal vzeti ves srebrn in zlat denar ter pustil veljavnega samo

ţeleznega. Ţelezen denar je bil zelo malo vreden in precej teţek, zato se je s tem znebil

kopičenja denarja in kraj. Nato se je lotil izganjanja nekoristnih in odvečnih poklicev.

Nekateri pa so tudi odšli skupaj z denarjem. Ţeleznega denarja ni bilo mogoče uporabljati

drugod, zato je razkošje v Šparti počasi usihalo. Še bolj je Likurg »napadel« razkošje tako, da

je uvedel skupne obede. Zato so morali bogataši na obede hoditi kot reveţi oziroma enaki

ostalim ljudem. Ta ukrep pa naj bi najbolj razjezil bogataše, ki so se v velikem številu začeli

pritoţevati zoper Likurga. V svoji jezi naj bi ga celo kamenjali, eden izmed njih pa naj bi mu

celo izbil oko. Po tem dogodku naj bi se osramočeni umirili, Likurg pa je dal v spomin na ta

dogodek postaviti svetišče Ateni, ki ji je dal vzdevek »Optiltida«. 151 Lakedojmonci so

skupnim obredom pravili phiditia,152 morda tudi zato, ker so prispevali k prijateljstvu in

prijaznosti ter ker so ljudi navajali na preprostost in varčnost. 153

Likurg zaradi prepovedovanja ene izmed reter svojih zakonov ni zapisoval. Menil je, če z

dobro vzgojo najpomembnejša načela »vsadiš« ljudem globoko v zavest, potem ta ostane

trdna in trajna. Vse svoje delo na področju zakonodaje je namreč navezoval na vzgojo. Ena

izmed reter je določala, da se zakoni ne zapisujejo, druga je bila proti razsipništvu, tretja retra

naj bi bila proti vojaškim pohodom na iste sovraţnike, saj naj bi se s tem sovraţniki z

obrambo naučili vojskovanja. Zakonske odloke je Likurg imenoval kar »retre«, kakor da gre

za prerokbe in boţja naročila.154

Na področju vzgoje je skrbel za sklepanje zakonskih zvez in rojevanje otrok. Tudi golota

deklet ni pomenila v Šparti nič sramotnega. Zakonske zveze so se sklepale z ugrabljanjem

deklet, vendar ne, če so bile še majhne in nezrele za zakon. V zakonske zveze je vnesel

čednost in urejenost.155

151

Optilit ida, grško: Opt ilitis – »Očesnica«. 152

Phid itia…varčnost: Plutarh je skušal besedo »skupni obed«, z zamenjavo črke d z l – etimo loško navezati na

besede a) prijateljstvo, b) prijaznost, c) varčnost. 153

PLUTARH: Ţivljenjepisi I, 124–127. 154

Prav tam, str. 129–130. 155


45

Otrokov rodni oče o preţivljanju svojega otroka ni mogel odločati, saj ga je nesel na kraj,

imenovan leskhe,156 kjer so zasedali najstarejši moţje njegovega plemena in so ti dojenčka

pregledali. Dojenček je moral biti krepak in močan, potem so očetu pustili, da ga preţivlja in

mu dodelili eno izmed 9000 posesti. Otroke, ki so bili slabotni, so poslali v t. i. Apotete, 157 saj

so menili, da je bolje za drţavo, da tak otrok ne preţivi. Likurg sinov Špartancev ni zaupal

drugim ljudem, zato jih je ob dopolnjenem sedmem letu prevzel kar sam in jih razporejal v

skupine, da so ţiveli skupaj. Pisanja in branja so se učili le toliko, kolikor je bilo najnujnejše.

Pri vsem tem so jih nadzorovali starejši moţje.158

Likurg naj bi bil tudi dober vojskovodja, ki si je izkušnje pridobil na številnih vojaških

pohodih. Konjenico naj bi razdelil na ulame. Ulame so bile skupine petdesetih konjenikov

razvrščenih v štirikotno vrsto. Čeprav obstaja tudi veliko trditev, da naj se Likurg sploh nebi

spuščal v vojsko, saj je hotel urediti špartansko ustavo v miru. Tudi zamisel o vsesplošnem

premirju v času olimpijskih iger je podal kot blag moţ, naklonjen miru. Likurg sprva sicer naj

ne bi bil navdušen nad »Ifitovim predlogom«159 vendar, naj bi kasneje dobil »boţji namig« in

je zato pomagal urediti ta praznik in ga narediti slovesnejšega.160

Likurg je utrdil tudi vse, kar je bilo povezano s pogrebi. Izkoreninil je vsako praznoverje in

ni prepovedal pokopavati mrtvih v mestu in bliţini svetišč. S tem je mlade navajal, naj se ne

bojijo smrti. Nikomur ni dovolil bivanja na tujem in tudi, potovanj ne, saj je menil, da

popotniki prinašajo s sabo tuje navade in so nevzgojeni ljudje, ki izhajajo iz povsem

drugačnih političnih sistemov. Ljudi, ki so prihajali iz tujih mest, je celo preganjal. V vsem

naštetem pa ni nobene sledi nepravičnosti ali sebičnosti, ki so jo nekateri očitali Likurgu in

njegovim zakonom. Slabo mnenje o Likurgovih zakonih naj bi povzročila krypteia. 161 Tajna

sluţba je bila organizirana tako, da so po deţeli razpošiljali mladeniče, ki so jim dali oroţje in

osnovni ţiveţ. Mladeniči naj bi podnevi počivali, ponoči pa pobijali helote, ki so jih zajeli.

Vendar pa tajne sluţbe najverjetneje ni ustanovil Likurg, saj je bil v svoji »naravi« za takšne

stvari preveč pravičen.162

156

Leskhe, javno zb irališče, (predvsem v Špart i in dorskih mestih) javna zgradba, namenjena s rečevanju,

druţenju in medsebojnemu pogovoru, nekakšen antični salon. 157

Apotete, ime najverjetneje izhaja iz glagola apotithemi »izpostavljen«, torej »kraj izpostavitve«. 158


Ifit naj bi prv i pred lagal premirje v času olimpijskih iger. 160

Prav tam, str. 145. 161

Krypteia, kripteja – »tajna sluţba«. 162


46

Medtem, ko so se najpomembnejše odredbe ţe zakoreninile v navade sodrţavljanov in ko

se je njegova politična ureditev ţe primerno uveljavila, bila zmoţna prenašati samo sebe in se

tudi ohranjati, je bil Likurg poln zadovoljstva. Vse Špartance naj bi zbral na ljudski skupščini

in jim povedal, da je vse urejeno zmerno in primerno, vendar pa jim glavne stvari ne more

razkriti prej, dokler ne zaprosi za nasvet delfskega boga. Ponovno je v Delfih zaprosil za

nasvet in »bog«, naj bi mu odgovoril, da je špartanska zakonodaja dobra in dokler se je bodo

drţali, bo Šparta v dobrem stanju. To prerokbo je zapisal in poslal v Šparto. Odločil se je

končati svoje ţivljenje v trenutku, ko je bil na vrhuncu svoje moči. Umrl je tako, da se je

izstradal do smrti, saj je menil, da morajo drţavniki tudi s svojo smrtjo sluţiti drţavi ter da

more konec njihovega ţivljenja postati znak kreposti. Drţava je slovela zaradi Likurgovih

zakonov več kot 500 let. Od vseh štirinajstih kraljev, ki so mu sledili, ni nobeden posegal v

zakonodajo. Imenovanje eforov ni pomenilo popuščanja, ampak krepitev ustavne ureditve.

Čeprav je dajalo vtis, da je šlo za ukrep v korist ljudstva, je okrepilo aristokracijo. 163

Vsekakor pa Likurgov glavni namen v tistem času ni bil, da bi drţavo pustil na »čelu«

drugih drţav. Menil je, da se kot pri posamezniku sreča celotne drţave sklada s tistim, kar je v

notranjosti. Vse to pa je teţilo k temu, da bi Špartanci najdlje ostali svobodni, samozadostni in

preudarni. Te osnove ustavne ureditve so prevzeli tudi Platon, Diogen, Zenon in vsi os tali, ki

so se ukvarjali s vprašanji politične ureditve, vendar so za sabo zapustili le govore. Likurg pa

govorov in razprav ni objavil, je pa zato v praksi uveljavil neposnemljivo ustavno ureditev ter

prekosil vse, ki so med Grki delovali na političnem področju. O tem, kje je dejansko umrl

Likurg, obstaja več razlag, menda pa je zapustil sina Antiora, ta pa je umrl brez otrok, tako da

je rod zamrl. Njegovi znanci in prijatelji naj bi vpeljali vsakoletna srečanja imenovana

»likurgide«,164 ki so se še dolgo ohranila.165

163


Likurgide, tako imenovani – »Likurgovi dnevi«. 165


47

4.4 PERIKLEJ

Periklej je izhajal iz okraja Akamanditi v občini Holargu. Po očetu in materi je bil iz

plemenite hiše in gosposkega rodu. Ksantip se je poročil z Agaristo, nečakinjo Klejstena,

uspešno je tudi izgnal Pejzistratide, odpravil tiransko vladavino in uvedel demokratsko

ustavo. Agaristi se je sanjalo, da je rodila leva, in le nekaj dni za tem se je rodil Periklej.

Njegov učitelj glasbe naj bi bil Damon, ki je bil sofist čistega kova in mu je muzika pomenila

samo ime, pod katerim je skrival svojo pravo dejavnost. Bil je namreč Periklov zaupnik, v

drţavni umetnosti pa nekako to, kar je atletu trener. Periklej je poslušal tudi eleata Zenona, ki

se je ukvarjal s prirodno filozofijo. Največ se je pa Periklej druţil z Anaksagorom iz

Klazomen, ta moţ mu je namreč vcepil ponos in miselnost ter mu splošno vzgojil njegov

značaj do dostojanstvene popolnosti.166

V mlajših letih se je Priklej precej izogibal stikom z ljudstvom, saj je bil podoben tiranu

Pejzistratu. Poleg tega je bil tudi bogat in plemenite rodbine, zato ga je obhajal strah pred

izgonom in črepinjsko sodbo. Sprva se sploh ni ukvarjal s politiko, bil pa je pogumen vojak in

je ljubil nevarnost. Po smrti Aristidesa in Temistokla so dogodki zadrţevali Kimona večinoma

izven Grčije. Tedaj se je Periklej nenadoma odločil, da se pridruţi ljudstvu. Priključil se je

stranki brezposestne mnoţice in siromakov, čeprav je bil po mišljenju vse prej kakor

demokrat. Poskušal si je pridobiti naklonjenost ljudske stranke, saj se je bal sumničenja, da

goji monarhične teţnje med gosposkimi sloji priljubljenega Kimona. 167

V času Periklovih političnih začetkov je bila v Atenah borba med strankama aristokratskih

konservativcev s Kimonom na čelu in radikalnih demokratov, ki jih je vodil strate g Efialtes,

pomagal pa mu je ţe tudi Periklej. Glavna ovira njihovih demokratskih prizadevanj je bil

starodavni areopag, ustanova z dosmrtnim članstvom bivših arhontov. Vpliv areopaga je bil

velik, saj je mel nadzor nad zakoni in uradništvom. Efialtes je zato predlagal, da vzamejo

pooblastila areopagu, nasprotnika Kimona pa je po črepinjski obsodbi (461 pr. Kr.) za deset

let poslal iz Aten. Predlog je tako lahko postal zakon in areopag je izgubil pooblastila. Efialta

so kmalu zatem ubili in vodstvo reformne stranke je prevzel Periklej.168

166

PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, Ljubljana 2003, str. 89–91. 167


PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, 1982, str. 22–23.

48

Nadaljeval je po poti Efialtesa in njegovo domoljubje in dobre govorniške sposobnosti so

mu dale moţnost, da je bil celih 30 let zaupnik atiškega ljudstva (461–431 pr. Kr.). Takoj se je

skoncentriral na delo in demokracijo postavil v sam vrh drţave. Demos je tako dajal zakone in

jih sam spreminjal, odpravljal, le kršiti jih ni smel. Uradništvo je bilo zgolj »orodje« v rokah

demosa. V arhontatu se je odprla pot tretjemu premoţenjskemu razredu (457 pr. Kr.). Za

poroto je bilo potrebnih 6000 moţ, 500 jih je sedelo v drţavnem svetu. Drţavni svet pa je bil

poslej edina upravna in nadzorna oblast: iz njega so po volitvah in ţrebu prihajali uradniki,

drţavni svet pa je ugotavljal pravno sposobnost kandidatov, pregledoval je tudi zakonske

predloge, preden jih je potrdila zbornica. Tudi revnejši ljudje so lahko izvrševali drţavljanske

pravice, zato je Periklej uvedel dnevnice po dva obola, najprej za porotnike, pozneje pa še za

svetovalce. Vendar to ni bila plača, ampak le kot skromna odškodnina za zamudo pri

domačem delu, saj je ustrezala pribliţno najmanjšemu dnevnemu zasluţku v petem stoletju

pr. Kr. Izpopolnjena ustava si je kmalu podredila vse narodne sile drţavi. Ljudstvo in polis sta

tako nekako postala isto. Posameznik se je uklanjal volji ljudstva, to je bilo kakor zakon,

poleg tega pa se je skupnost podrejala tudi voditelju, ki je po najboljših močeh izvrševal voljo

demosa.

Vse to pa je zbujalo odpor nasprotnikov, predvsem Šparte. Prišlo je do spopada med t. i.

smernicama grštva, in sicer med jonsko-demokratskim in dorsko-oligarhičnim redom. Vojna

je s presledki trajala dolgih 12 let in se končala brez zmagovalca. Vendar je v tej vojni več

pridobila Šparta, saj je potrdila atiško zvezo, Atene pa so se odpovedale ekspanzio nistični

politiki. Mir je bil sicer sklenjen za 30 let, a je trajal le pol tako dolgo. So pa med tem časom

Atene močno napredovale pod oblastjo Perikleja, ki je bil deleţem popolnega zaupanja

ljudstva. Dolgo je bil sam načelnik radikalne stranke in ni upravljal nobene uradne sluţbe.

Nekateri ga zaradi tega primerjajo tudi s tiranom. Šele 445 pr. Kr. je bil izvoljen za višjega

stratega: nato so ga 14 let zapored potrjevali, do 431 pr. Kr. Bil je pravi vladar, a vendar se o

njegovem času »govori«, da so bile Atene le na zunaj demokratične, na znotraj pa bolj

podobne monarhiji. Eden izmed glavnih ciljev Periklejeve politike je bil, da bi spremenil

delsko-atiško pomorsko zvezo v enotno politično telo. Pri tej nameri pa je imel v mislih

seveda korist Aten. To mu je tudi uspelo, vendar so Atene postajale vedno bolj dominantne.

Veliko občin je tako izgubilo svobodne pravice in postalo tlačanskih, le nekatere močnejše so

le-te uspele obdrţati. 169

169


49

Po izgonu Tukidida pa je Periklej naredil še naslednji korak in razdelil zvezno ozemlje na

pet davčnih okroţij: Ionijo, Helespont, Trakijo, Karijo in otoke. Tako v letu 443–42 pr. Kr.

prispevki niso bili več prostovoljne dajatve svobodnih zaveznikov, ampak prisiljeni davki

zasuţnjenih podloţnikov v kortist Aten. Denar, ki je pritekal v atensko drţavno blagajno, je

Periklej uporabljal tudi za neke vrste socialno oskrbo. Vendar so tega bili deleţni le

polnopravni drţavljani. Tujci (metoiki), kljub plačevanju glavarine in zaslugam za razvoj

trgovine, niso imeli nobenih pravic. Ţe 541–40 pr. Kr. pa je stopil v veljavo zakon, po

katerem so imeli popolno drţavljanstvo samo tisti, katerim sta bila oba, oče in mati,

čistokrvna Atenca. To sebično dejanje pa je bilo eden glavnih vzrokov za počasno propadanje

pomorske zveze. Tako so b ile Atene kot nekakšno središče, kamor se je stekal denar

zaveznikov. Zaradi zmeraj številčnejšega prebivalstva v Atenah (sredi petega stoletja okoli

110.000 prebivalcev), si je Periklej v skrbi za prehrano s smotrno gospodarsko politiko odprl

pot tudi na zahod in v Pontos. Periklej je tudi veliko trgoval z raznimi drţavami in ljudstvi,

tako se je po smotrnih in premišljenih zasnovah na vzhodu, severu in zahodu v Atene stekalo

neizmerno bogastvo iz celotnega Sredozemlja. V tem času mu je tako uspelo atiško ljudstvo

pripeljati v najvišjo rast in blaginjo.170

V zadnjih letih Periklejevega vodenja se je razmerje med njim in ljudstvom precej

spremenilo. Od takrat, ko je vodil drţavo kot višji strateg, ni bil več kakor nekoč sam v

demosu in demos v njem, ni ţivel več samo za Atene, ampak je »zrasel« v svojo osebnost in

imel svoje zahteve in vrednote. V ta poloţaj pa ni zašel zaradi politične moči, ampak zaradi

spreminjajoče se situacije. Perikleju so zamerili predvsem to, da se je ubadal z idejami

prevratnikov in svobodomislecev. Ljudje so se tudi začeli bati za svoje »staro« bogastvo.

Napetost je rasla in vedno glasnejša je bila opozicija. Perikleja so tako začeli »napadati« z

obtoţevanjem njegovih prijateljev, vendar to ni bil glavni vzrok, da je Periklej opustil statično

politiko in tako tudi spravil mir v nevarnost. Demos je zaradi svoje sebičnosti in zaradi vedno

večjega gospodarskega napredka ter rasti števila prebivalstva vedno bolj povečeval davek in

tudi iskal nove drţave za izčrpavanje. Tako je demos vedno bolj ogroţal politično svobodo in

gospodarski obstanek svojih sosedov. Tudi demokratske ideje Aten in z njimi povezan velik

napredek so pri nasprotnikih naleteli na nevarnosti. Periklej je tako uvidel, da mora zaradi

nasprotja dorsko-oligarhičnega in jonsko-demokratičnega sveta »pognati« Grčijo v vojno.171

170

PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, 1982, str. 26–28. 171


50

Skrbela ga je tudi opozicija in tako se je odločil za politiko, ki bi zopet strnila plemstvo in

demos okoli voditelja kljub novim nevarnostim s sosedi. Računal je na to, da bo vojna

naredila konec notranjim teţavam in bil prepričan v zmago ter kasneje boljši in zmernejši

razvoj polis pod demokratsko vlado. Periklej je zato namerno spodkopaval mir in hotel vojno.

Tako je 431 pr. Kr. do vojne med Šparto in zavezniki in Atenami ter zavezniki tudi prišlo.

Periklej je to priloţnost izkoristil in odpravil sodišča, ljudsko skupščino ter z močno voljo

prisilil meščanstvo, da temu ni nasprotovalo. Dovolil je tudi roparske pohode, tako da so bila

prva leta za Atene kar spodbudna. Kasneje pa je poleg vojn Atene prizadela tudi kuga, ki je

umorila kar tretjino prebivalstva. Po svoji vrnitvi je našel mesto v popolnem neredu, ljudstvo

je hotelo le mir in Perikleja obtoţevalo vojne. Tako se je sešla narodna skupščina in prosila

Šparto za mir. Vendar se je po vrnitvi sovraţnih sil v Atiko, ki so se umaknile zaradi kuge,

meščanstvo zopet opogumilo. Sklenili so, da bodo vojno nadaljevali, ampak brez Perikleja.

Postavili so ga celo pred sodišče, kjer je bil skoraj obsojen na smrt. Atenci so bili tako brez

voditelja in nihče ni vedel, kaj naj ukrene. Ljudstva se je loteval bes in vedno več jih je bilo za

to, da bi se Periklejeva politika nadaljevala. Zato so 429 pr. Kr. Perikleja ponovno izvolili za

stratega, vendar je kmalu po ponovnem nastopu v to sluţbo zbolel za kugo in umrl v avgustu

429 pr. Kr. Njegova smrt je Atene hudo prizadela, kljub njegovi ne preveč dobri politik i je bil

edini zmoţen Atene varno izvleči iz vojne. Atene je namreč pognal v vojno ravno zato, da bi

ponovno zdruţil vse ljudstvo in njihovo voljo do drţave, vendar ţal tega ni dosegel. Za

dosego takšnega cilja pa bi verjetno moral ponovno poseči po tiraniji, a mu je zato zmanjkalo

časa.172

172


51

4.5 PLATON

Slika 2: Platonov doprsni kip; CARTLADGE, Ancient Greece, str. 305.

Platon sicer ni bil tipični zakonodajalec, kot so to bili npr. Drakon, Likurg, Solon itd.,

vendar bi mu bilo vsekakor prav pri obravnavani temi nameniti nekaj besed zaradi njegovih

del na področju drţave in zakonodaje.

Platon je bil rojen leta 427 pr. Kr. v Atenah. Bil je potomec starega aristokratskega rodu.

Njegova mati je bila potomka enega izmed Solonovih sorodnikov, njegov oče pa potomec

kralja Kodra. Sokratov učenec je postal z dvajsetimi leti, po njegovi smrti pa je dosti potoval.

Tako je potoval v Kirene, Egipt, tudi v Juţno Italijo ter na Sicilijo, kjer se je tudi seznanil s

pitagorejci in njihovo religiozno-filozofsko bratovščino. Okoli leta 390 pr. Kr. pa je Platon

prišel na dvor sirakuškega tirana Dionizija Starejšega. Zaradi svojega značaja se je zelo

zameril tiranu, tako da ga je ta celo prodal v suţnost, iz katerega ga je rešil njegov učenec

Anikeris iz Kirene, ko ga je odkupil. Platon je v Atenah okoli leta 386 pr. Kr., ustanovil svojo

lastno filozofsko šolo, ki jo je poimenoval Akademija. To ime pa je svoji šoli nadel zato, ker

je bil njen sedeţ blizu gimnazije, posvečene heroju Akademu. Kasneje je kljub slabim

izkušnjam še dvakrat potoval v Sirakuze v letih 367 in 361 pr. Kr. z namenom da bi pridobil

Dionizija Mlajšega za svoj ideal drţave, kot si ga je zamislil; ţal pa njegova potovanja niso

bila uspešna. Od leta 361 pr. Kr. pa vse tja do njegove smrti 347 pr. Kr. se je Platon posvečal

predvsem filozofskemu delu in poučevanju učencev v Akademiji. Med njegove

najpomembnejše učence spada tudi Aristotel.173

173

PLATON, Zakoni, Maribor 1982, (dalje: PLATON, Zakoni), str. 5.

52

Platonova teorija o drţavi temelji predvsem na starogrški aristokratski ureditvi.174

Arhaična grška druţba pred tem obdobjem je bila utemeljena po aristokratskih načelih, zaradi

tega pa je bila stabilna in ni poznala velikih sprememb v razvoju. Vendar je bilo kasneje 5.

stol. pr. Kr. stoletje velikih demokratičnih »vrenj«, kar pa je prineslo s seboj poleg

spremembe vladanja tudi miselno osredotočanje na človeka. 175

Drţava je bila Platonu človek v velikem. Trije deli duše so mu bili osnova za tri stanove v

drţavi: vladarji, katerih vrlina je modrost, čuvarji, ki jih odlikuje hrabrost, in stan kmetov in

rokodelcev, ki jih označuje z poţelenjem po pridobivanju. Menil je tudi, da je idealna drţava

uresničljiva le, če bi ji vladali filozofi. Tako sprva za drţavo ni načrtoval zakonov, saj naj bi

bili vladarji popolni in se s čuvarji odpovedali lastnini, ţene in otroci pa bi jim bili skupni.176

Tako je Platon teoriji o drţavi namenil dve deli: Drţavo in Zakone. Njegov načrt o popolni

drţavi z ureditvijo brez zakonov ni bil uresničljiv, čeprav je, kot sem ţe omenil, dvakrat

potoval v Sirakuze k tiranu Dioniziju Mlajšemu. Spoznal je, da bi takšen drţavni koncept

potreboval idealne ljudi, takih pa na svetu ni. Zaradi neuspeha njegove ideje o drţavi se je

temu konceptu s filozofi na čelu odrekel in v Zakonih napisal osnutek za drugo najboljšo

drţavo, ki bi odsevala stvarno stanje dobro urejene druţbe. Zakoni temeljijo predvsem na

Platonovih bogatih političnih izkušnjah in dobrem poznavanju prava. V tej svoji novi drţavi

je predvideval, da bi namesto filozofov bili, po napisanih zakonih, najboljši ljudje, ki pa bi jih

bilo treba sproti in po potrebi dopolnjevati. Poleg na zakonih temelječi drţavi bi imel

pomembno vlogo razum, saj je bil Platonu zakon izraz razuma. Platon je v Zakonih

pomembno vlogo pripisal tudi bogu, saj naj bi bil prav on merilo vseh stvari. V prejšnji

zamisli o drţavi je drţavljane delil na tri stanove ter odpravil zasebno lastnino in druţino, v

novi zamisli o drţavi pa to zamenja razdelitev drţavnega ozemlja na 5040 obdelovalnih

zemljišč in skrben nadzor nad druţinskim ţivljenjem. Delitev dela ni bila več osnova za

ločevanje druţbe v stanove. Prizorišče Platonovih dialogov so bile Atene, le njegovo delo

Zakoni je nastalo na Kreti, ki je veljala in še velja za izhodišče grške zakonodaje in središče

stare kretsko-mikenske kulture.177

174

PLATON, Zakoni, str. 5. 175

Robert PETKOVŠEK, Komentar k drţavi, v : Več avtorjev, FNM ½ , Ljubljana 1999, str. 5. 176



53

Za prvega mitičnega kretskega zakonodajalca je veljal Zevs, ki naj bi se rodil na Kreti.

Kasneje pa naj bi sin Evropina Minos, očetovo zakonodajo izpopolnil in še razširil. Minosovi

zakoni so bili vzor tudi Špartancu Likurgu in njegovi ustavi, po tej pa se je v Drţavi in

kasneje tudi Zakonih zgledoval tudi Platon.178

Platon je svoje delo Zakoni namenil razpravljanju o zakonodaji. Najprej je opisal etična,

drţavno-znanstvena zadevajoča vprašanja; nato zgodovinski pretres najpomembnejših oblik

drţave, kakor se je pojavljala pri Grkih in pri barbarih. 179 Kasneje se je osredotočil na

politični in socialni organizem drţave ter kasneje še na pravo v vsem svojem obsegu. Za

konec je opisal še versko in zgodovinskoverske vsebine. Tako so Zakoni vsebovali orise etike,

zgodovine filozofije, drţavoznanstva, druţboslovja, pravoznanstva in verske filozofije.

Središčna točka celotnega dela pa je bila na zakonih temelječa drţava. Platon je dobro opisal

zakonodajo, ki jo kritično pretresa s pozicij etike ter njenih norm in naukov najpomembnejše

ustave, obravnaval pa je tudi njihovo zgodovinsko nastajanje in propadanje, pri katerem ima

odločilen pomen ravno razmerje do etike. Tako mora zakonodaja nove drţave izhajati iz

etičnih načel, ne sme pa biti v nasprotju z zgodovino, saj mora prevzeti najboljše iz obstoječih

ustav, pri tem pa upoštevati njihov stoletni razvoj in njihova notranja nasprotja. Nova drţava

mora biti trdno zakoreninjena v zgodovinskih tleh grškega drţavnega ţivljenja,

drţavnopolitična načela pa morajo rasti iz preteklosti. Prizadevati si mora, da doseţe v ustavi

največjo popolnost v vseh pravnih normah. Platon je poleg drugih stvari tudi določil prostor,

kjer naj bi ta nova drţava obstajala, pri tem pa je ponovno upošteval dosedanji razvoj drţav. S

kritičnim izborom poskuša tako motivirati ustavo svoje drţave, ki se od drugih razlikuje, a

hkrati ima z njimi tudi kar nekaj skupnih točk. Najprej se je Platon lotil zakonov v zvezi z

verskimi obveznostmi, h katerim je prišteval tudi dolţnosti drţavljanov do staršev ter do

drugih sorodnikov in do mrtvih. Potem preide na urejanje socialnega ţivljenja in sklepanje

porok. Zakoni po Platonu, kakor je bilo to značilno predvsem za tirane, ne smejo samo

prepovedovati in zapovedovati, ampak tudi poučevati in vzgajati (vzgoja je bila tudi glavno

načelo Likurga), zato so potrebni posebni uvodi v zakone, ki naj temeljijo na splošnih etičnih

in verskih resnicah ter se zapišejo tako, da se čim bolj pribliţajo drţavljanom.180

178


Barbar, v starem veku ne Grk, ne Rimljan, t. i. tujec.


PLATON, Zakoni, str. 13–16.

54

Platon je obravnaval drţavno in socialno pravo ter politični in druţbeni organizem drţave.

Prva stvar, ki jo je obravnaval pri zakonodaji, so bili ljudje in deţele, z razdelitvijo

drţavljanov po plemenih, rodovih, okroţjih in občinah, z njihovo razporeditvijo v

premoţenjske razrede in s parcelacijo zemlje v posamične, po vrednosti enake zemljiške

deleţe. Potem Platon določi postavitev oblasti oziroma uradov in določi njihov volilni

postopek. Prvi so tako bili na vrsti najvišji zastopniki boţjega in človeškega prava, voditelji

ljudstva v miru in vojni, varuhi zakonov, vojaški poveljniki, člani sveta in svečeniki. Tej

skupini so sledili še izvrševalni in zakone izvajajoči organi ter tudi upravniki javne varnosti v

mestu in na podeţelju, nadzorniki in voditelji izobrazbe mladine v okvirih dveh poglavitnih

vej, gimnastike in muzike. Zadnji so bili sodniki ter člani sodišč s svojimi tremi pristojnostmi.

Kasneje je uredil z zakoni druţinsko in socialno ţivljenje drţavljanov od njihovega rojstva pa

vse do smrti. Kot sem ţe omenil, se je Platon odrekel skupnosti premoţenja in ţena ter uvajal

staro dorsko zakonodajo, v kateri je imela brezpogojno oblast nad imetjem in druţino drţava

ter prav tako nad druţbo, umetnostjo in znanostjo.

Osebna svoboda človeka je bila precej omejena. Poleg vsega pa so zakoni določali tudi

sklepanje porok, nadzorovali skupno ţivljenje zakoncev, prepovedovali so dajanje dote in

predpisovali norme za poročne slovesnosti. Določali so tudi, kako naj drţavljani ravnajo s

svojim premoţenjem in kako si naj gradijo hiše. Skupni obedi so obvezni tako za moške kot

za ţenske, s tem pa se je po Platonovih zakonih skoraj prenehalo druţinsko ţivljenje. Zakoni

so vzgajali mladega drţavljana ţe praktično v materinem telesu in pred njegovim spočetjem s

tem, ko so urejali ţivljenje bodočih zakoncev ţe pred sklenitvijo poroke. Platon je tudi

predpisal celo melodije in pesniške oblike, ki naj bi se smele uporabljati. Bila pa je v glasbo

kot tudi v poezijo vpeljana velika mera cenzure. Zakonsko je Platon uredil tudi prireditve ob

javnih praznikih in vojaške vaje, poleg tega pa še varovanje poljedelstva in postavitev trdnih

meja zemljiški razdelitvi, omejitev obrti in trgovine ter iz njiju izvirajočega bogastva. S

trgovino se bi tako smeli ukvarjati le tujci, trgovanje pa bi bilo omejeno tako časovno kakor

tudi prostorsko. Kot zanimivost: tudi pogrebna svečanost je bila v načinu in obsegu natanko

predpisana.181

181

PLATON, Zakoni, str. 16–17.

55

V kazenskem pravu drţave je Platon določil kazni za hudodelce, ki spodkopujejo temelje

človeških in boţjih pravnih norm ter s tem ogrozijo druţbo z uničenjem in razkrojem. Med te

sodijo: plenilci svetišč, morilci, izdajalci domovine in ubijalci. Med najhujše zločine pa:

dejanske ţalitve, nevarne telesne poškodbe, zasmehovanje in spodkopavanje vere ter nasilni

posegi v drţavno premoţenje in premoţenje drţavljanov. Privatno pravo je posebej

obravnavalo nakup in prodajo, vse vrste ţalitev in goljufije, kupčevanje na drobno,

izpolnjevanje pogodb, ponarejanje denarja in blaga ter varstvo osebnih pravic pri dedovanju.

Na zakone privatnega prava pa so se »naslanjala« še zakonska določila o pravicah druţine,

sirot in mladoletnih otrok, staršev in zakoncev. Temu sledijo zakonski predpisi o raznih

poškodbah, ki pa niso bile posledica nasilja in tudi niso bile ne smrtne, ne laţnive. Med te pa

je sodilo: čarovništvo vseh vrst, besedne ţaljivke ter podobe in scenski prikazi. Platon pa je

poleg vsega še zapisal, kako naj se pravično uporabi pravo, in sicer: z obveznim pričanjem

pred sodiščem in zaprisego prič, s prepovedjo »obračanja besed« in posebnih govorov zvitih

govorcev na sodiščih ter z omejitvijo sodnih šikan. Posebna zakonska določila pa so

obravnavala še urejanje zastaranih rokov, oviranje prič pri izpovedih, hišne preiskave,

podkupovanje prič, plačila dajatev, dolgove in izvršbe sodb. Sledil pa je tudi opis sodišč po

njihovih treh instancah.182

Platon na koncu svojega dela obravnava še dve najpomembnejši oblastvi v drţavi: vrhovne

nadzornike in nočni zbor. Vrhovnim nadzornikom uradniki predlagajo »račun« o svojem delu,

člani nočnega zbora pa preučujejo vse nepotrebne novotarije in tudi preudarno pripravljajo

reforme, ki so jih zahtevale spremenjene razmere. Oboji naj bi bili bolj izobraţeni od

»navadnih« drţavljanov, saj so le tako lahko poroki za trajnost nove drţavne skupnosti in

njene zakonodaje. Platon v zakonih kaţe podarjene demokratične značilnosti, kar pa je

predstavljalo glede na njegovo prejšnje delo precejšen napredek. Tako je ublaţil stanovsko

razdelitev, vladarje vezal na stroge zakone, prepada med vladarji in podloţniki skorajda ni

več, več pozornosti daje izobrazbi – tudi ţenske mladine – ter bolj je cenjena vrednost

gospodarskega dela. Praktično bi lahko rekli, da je glede na enakost in podobno imetje

drţavljanov Platonov koncept precej »komunistični«. Platon je videl veliko etično vrednoto

predvsem v skupnosti vseh drţavljanov, hkrati pa ostro obsojal sebične ljudi. V njegovih

zakonih se dobro »zrcali« ves takratni druţbeni sistem, ki je skupek političnih, gospodarskih,

pravnih, socialnih, verskih in filozofsko pedagoških vprašanj, ki ostajajo zanimiva vse do

današnjih dni.183

182



56

O zakonodajalcih pa je Platon menil: »Nihče ne more biti dober drţavnik, če se predvsem

in samo ozira na zunanje vojne, in tudi ne skrben zakonodajalec, če zakonov za vojno ne

izdaja zaradi miru, temveč predpisuje zakone za mir zaradi vojne«. 184

Platon je tako v svojem delu Zakoni s sicer dobrim namenom zasnoval vseobseţen in

lahko bi rekli tudi »nevaren« koncept prava. Potem, ko je uvidel, da ideali iz njegovega dela,

imenovanega »Drţava«, ne morejo uspeti, je hotel z zakoni urediti vse segmente človeškega

sobivanja. Tako je zasnoval koncept zakonodaje, ki posega praktično v vse človeško ţivljenje.

Čeprav nekaterih stvari ni primerno reševati z zakoni (npr. kdo se s kom poroči), pa je

Platonova ideja zakonskega normiranja vseeno celovita. Tako so Platonovi zakoni posegali

praktično v vse, tudi globoko v človekovo intimo, tega npr. pravo danes ne dopušča v tako

veliki meri. V Platonovi ideologiji torej lahko vidimo, da je hotel v ţelji ustvariti popolno

drţavo urediti praktično vsa področja, da bi ta dejansko lahko res dobro funkcionirala. 185

184


Miro CERAR, mlajši, Merila pravnosti (2. del), URL:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=10222, (p ridobljeno 21.10. 2010).

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=10222

57

4.6 SOLON

Slika 3: portret Solonovega doprsnega kipa; Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe,

Ljubljana 2002, str. 997.

Solonov nastop pomeni preobrat v zgodovini Aten. V dobi strastnih političnih in socialnih

bojev, ki so do dna spremenili javno ţivljenje, se je temu velikemu moţu posrečilo ustvariti

nekaj trajnega. Njegovo drţavniško in druţbeno delo se je opiralo na idejo pravičnega. Dotlej

se je pojem socialnosti dušil v pohlepu sebičnih posameznikov, pojem drţave v prizadevanju

plemstva, ki se je hotelo »oklepati« tiranije. Solon je to s svojo poštenostjo ublaţil ter poklical

ljudi k tisti pravi svobodi, ki se kaţe tako, da je sleherni ud druţbe pripravljen sluţiti

skupnosti. Solon je bil potomec Kadrovega, torej kraljevega rodu (rojen okoli 645, umrl 560

ali 554 pr. Kr.), kljub temu se je sam prišteval k srednjemu stanu. V mlajših letih je skušal s

kupčijo povečati premoţenje. Kot trgovec je prepotoval veliko sveta ter si nabral dragocenih

izkušenj. Seznanil se je tudi z jonsko poezijo ter osvojil njene oblike za izraz osebnih misli in

občutij. Kasneje pa ga je močno domoljubje »potisnilo« v t. i. politično areno. Atene so stale

pred revolucijo: zaradi brezobzirne sebičnosti plemstva so se socialna nasprotja v atiškem

prebivalstvu tako zaostrila in je poloţaj prezadolţenih niţjih ljudskih plasti postal tako

neznosen, da je bilo vsak hip pričakovati izbruh drţavljanske vojne. Strahotnim bremenom, ki

so tlačila malega človeka, in krvavim sporom med aristokrati samimi se je pridruţil še

neuspeh v zunanji politiki. Megara186 je zavzela Salamino in to je bilo za Atene skoraj

pogubno. Atika ni mogla sama vzdrţevati svojega prebivalstva, zato je bila ena glavnih skrbi

plovba do ţitorodnih obal Črnega morja.187

186

Megara, mesto v srednji Grčiji med Atenami in Korintom; v starem veku središče dorske pokrajine Megaride,

do 6. stol. pr. Kr. eno najpomembnejših grških trgovinskih mest.

Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 636. 187

PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, 1982, str. 5.

58

Salamina je bila v tujih rokah in s tem je bil v nevarnosti izhod iz Pireja, obenem pa tudi

vhod v Pontos,188 ko je bil Helespont189 pod tujo oblastjo. Za boji zoper Megaro in zoper

Lesbos,190 v katere so se zapletle Atene na prehodu iz 7. v 6. stoletje pr. Kr., je stal Solon.

Ravno on je s plamenečo elegijo,191 ki jo je recitiral na trgu, navdušil ljudstvo za pohod na

Salamino, da bi jo iztrgal Megari. Bil je tudi izbran za poveljnika te odprave. Kmalu zatem je

Solon začel ves svoj vpliv in »dar govora« uporabljati za odpravo socialnih krivic v drţavi. S

prepričljivimi govori v svojih elegijah je obravnaval pereča sodobna vprašanja, vendar na tak

način, da v njih ni kazal pristranskosti ne za to in ne za ono plat: besedo je torej dajal tako

kmetu kot plemiču in ju oba pozival k spravi. Nekakšna nagrada za njegovo dobro delo je

bila, da so se vse stranke zedinile ter ga 594 pr. Kr. izvolile za svojega zaupnika in mu kot

arhontu dale neomejeno pooblastilo za preureditev političnega, socialnega in gospodarskega

ţivljenja. Le v enem letu je Solon naredil celo vrsto sprememb glede zakonodaje, reform in

ustave.192

Solonove gospodarske reforme so bile:

Vsi dolgovi so odpisani, to je bil zelo radikalen ukrep, ki je večino premoţnih druţin

drago stal, saj so bile te glavni upniki. Ta ukrep se imenuje seisactheia, »olajšava« ali

»otres bremen«. Solon je spremenil vrednost denarja tako, da je iz 73 drahem193

naredil 100 enot, s tem pa je dolgove zniţal kar za četrtino.

S tem je bila povezana odstranitev zadolţnih kamnov na posestih hektemorov kot

znak, da posest ni več pod hipoteko, ampak je vrnjena kmetu. Zopet so premoţne

druţine utrpele izgubo svojih nepošteno pridobljenih koristi.194

188

Pont(us), v starem veku: deţela ob Črnem morju med Bitin ijo in Armenijo, razcvet pod Mitridatom, po

njegovi smrt i rimska provinca.


Helespont –Dardanele.


Lesbos, hribovit grški otok v Egejskem morju; ro jstni otok grške pesnice Sapfo, ki je opevala ljubezen med

ţenskami; od tod izraz lezb ijke.


Elegija, v antiki vsaka pesem, zloţena v (elegijskih)–distihih, čeprav po motivih različna; v Grčiji so jo

recitirali ob spremljav i piščali (aulos). Razmah v Rimu, kjer so prevladovali predvsem ljubezenski motiv i, od

renesanse dalje pa je b ilo to ime predvsem za otoţno pesem, ţalostinko.


PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, 1982, str. 6. 193

Drahma, starogrški srebrnik različne vrednosti.



59

Zaradi zadolţenosti je bilo odpravljeno zasuţnjevanje, dolţnik ni mogel jamčiti za

posojila z osebno svobodo. Poleg tega je ukrep veljal tudi za nazaj, tako so bili

osvobojeni vsi Atenci, ki so tako ali drugače zaradi dolgov postali suţnji. Kot kaţe, so

si prizadevali osvoboditi tudi tiste, ki so bili ţe prodani v tujino.

Prepovedan je bil izvoz vseh pridelkov, razen olivnega olja (Atika ga je proizvajala v

izobilju). Namen te reforme je bil preprečiti izvoz hrane. Učinek tega izvoza je namreč

bil vzdrţevanje visokih cen na domačem trgu in ustvarjanje primanjkljaja.

Uteţi in mere so bile usklajene s standardi, ki so veljali v Korintu in evbojskih mestih,

ki so bila gospodarsko naprednejša od Aten. To pa je zelo olajšalo trgovanje z njimi in

tudi z večino drugih mest, ki so ţe uporabljala korintske in evbojske mere. Ta reforma

je bila dobrodošla za trgovinsko skupnost.

Rokodelce iz tujine so spodbujali, naj se naselijo v Atenah in tam opravljajo svojo

obrt. Solon se je kot trgovec dobro zavedal, da so Atene gospodarsko zaostale, in ta

ukrep naj bi hitro povečal njihovo produktivnost.195

Ena največjih Solonovih zaslug je vsekakor zdruţitev vsega atiškega prebivalstva. Zdruţil

je plemiče, obrtnike in tudi kmete ter celo tiste, ki niso imeli v svoji posesti nič zemlje. To

spremembo je naredil po timokratskem redu, tako da je vzel za merilo višjim in niţjim

stopnjam javnih pravic večje in manjše dohodke. Odločalo je le imetje posameznika. Tako je

omejil premoč plemstva. Razliko je delal tudi v tem, da je pri agrarcu upošteval pridelek od

zemlje, pri drugih pa izkupiček od prodaje. Lastnike zemljišč je razdelil v štiri razrede. 196

Pentakoziomedimni, »petstomernikarji«, tisti ki lahko na svojih posestvih letno

pridelajo vsaj 500 mernikov (medimnoi), kar je bila mera tako za maso kot za

tekočino. En mernik je ustrezal pribliţno 38 kilogramom in 50 litrom. V povprečju je

človek porabil okoli osem mernikov ţita letno, moški, ţenska in trije otroci (druţina)

pa okoli 25 mernikov. Temu lahko dodamo še drugih 10 mernikov hrane in pijače ter

tako pridemo do osnovne hrane, potrebne za preţivetje druţine. 500 mernikov je bilo

dovolj, da bi z njimi nahranili petnajst druţin ali 40 do 50 moţ. Petstomerniki so bili

dokaj premoţni, čeprav ne vedno izjemno bogati. Skoraj vsi moški iz aristokratskih

druţin so spadali v ta razred, prav tako pa je v njega spadalo veliko nearistokratov. 197

195


PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, 1982, str. 7. 197

Prav tam, str. 27.

60

Hippeis, »konjeniki« ali vitezi, ki so pridelali 300 do 500 mernikov. Naziv nam daje

vpogled na njihovo zmoţnost, da si v času vojne priskrbijo konja in sluţijo konjenici,

toda Solon je to spremenil v jasno opredeljeno premoţenjsko oznako.

Zevgiti (zeugitai), »vpreţniki« ali »jarmovci«, kar se verjetno nanaša na moţe, ki so

bili »vpreţeni« v dvojicah kot polno oboroţeni pešaki (hopliti), in tako izvorno kaţe

na njihovo zmoţnost, da si kot hopliti plačajo svojo opravo oziroma oklep, čeprav pa

lahko ta naziv pomeni tudi tiste, ki si lahko preskrbijo vpreţni par (jarem) volov.

Premoţenjski par za zevgite je znašal 200 do 300 mernikov.

Teti (thetes), »teţaki ali dninarji«. Beseda izvira iz pomena tlačana, človeka, ki je bil

vezan na svojega gospodarja in na njegovo posest. Pozneje se je ta naziv nanašal tudi

na vse najete delavce. V Solonovem sistemu je ta razred pomenil vsakogar, k i je

pridelal manj kot 200 mernikov na leto, in sem je najverjetneje spadala vsaj polovica

vseh drţavljanov, v Solonovem času pa verjetno še veliko več. 198

V razrede so se delili tudi trgovci in obrtniki, in sicer sorazmerno s poljedelci. Dohodek

ene drahme je bil enak eni meri oziroma medimnu. Vojaška obveznost je bila obvezna le za

prve tri, saj si je vojak moral sam kupiti opravo. Ljudi iz četrtega so vključevali v mornarico

ali pa v laţje oboroţene čete. Po razredih pa so se stopnjevali tudi davki. V večini so bili

meščani prosti davkov, le-ti so jih doleteli le v sili. Davki so bili dokaj skromni, uradniki pa

so delali brezplačno, saj je bila dolţnost, sluţiti javnosti, častna. Ustave se je Solon lotil, ko je

končal s socialnimi in gospodarskimi reformami. Volili so lahko vsi štirje razredi po

dopolnjenem dvajsetem letu. Skupščina je tako volila uradnike. Iz prvega razreda je volila

arhonte in zakladnike, iz prvega do tretjega razreda tudi 400 drţavnih svetnikov. Poleg tega

širšega sveta pa je obstajal še oţji svet areopagitov, vanj pa so po preteku uradnega leta

vstopali arhonti. Solon je v pravosodju uvedel porotna sodišča, v katera so lahko kandidirali

vsi člani narodne skupščine. S tega lahko vidimo, da je bila aktivna volilna pravica splošna,

pasivna pa še zmeraj omejena. Solonov red je postavil temelje demokraciji ter dal ljudem

drţavno zavest, ponos in čut za odgovornost. Solon pa je tudi spremenil zasebno in kazensko

pravo, tako da je razveljavil krut Drakonov zakonik, razen določb o krvni krivdi. 199

198



61

Dolgovi so bili odpisani in to je bila v Grčiji po navadi napoved tiranije. Le to so mnogi

od Solona tudi pričakovali kot tudi, da diktatorskih pooblastil, ki so mu jih zaupale stranke, ne

bo več izpustil iz rok. Toda Solon je bil tako močno prepričan v svojo timokratsko-

demokratično ustavo, da se mu je ustanovitev tiranskega reţima zdela nespodobna. Vedel je,

da je v svojem poslanstvu ljudstvu sluţabnik in ne njihov gospodar. V svojih dejanjih ni imel

ţelje po osebni koristi, zato je takoj, ko mu je potekel enoletni mandat, presenetljivo prekinil

arhontat. Nato naj bi odpotoval v tujino, Atence pa zavezal, da se morajo 10 let drţati nove

ustave. Po mnogih letih se je vrnil v Atene, a videl razmere močno drugačne. Sicer so njegovi

zakoni še veljali, vendar so se razmerja med stanovi ponovno zaostrila. Več let so se dogajali

razni nemiri, sicer ne toliko med niţjimi in višjimi sloji kot v tekmovanju plemiških druţin za

politično prevlado s pomočjo ljudstva. Za oblast so se borile tri strankarske skupine, in sicer

poljanci, obmorci in gorjanci. Vse tri so hotele vpeljati svojo obliko vladavine, vsekakor pa so

bili najmočnejši gorjanci s Peizistratom na čelu. Solon je ves čas svaril pred njim, saj je vedel,

da je tiran, a se je Peizistratu vseeno uspelo »dokopati« do oblasti. Solon ni pretrgal stikov z

njim, saj je upal, da ne bo vplival na njegove pretekle ukrepe. Peizistrat tega resnično ni storil.

Solon se je tudi navduševal nad poezijo, saj je le-ta bila njegovo močno politično »oroţje« in

sredstvo za preporod atiškega človeka. Ţal so njegove pesniške elegije ohranjene večinoma v

fragmentih, a so vseeno dovolj obseţne, da dajejo dober vpogled v njegovo miselnost.

Solonovo ime se je tudi ţe od vsega začetka pojavljalo v legendi o Sedmih modrih. 200

Solonovi zakoni so bili zapisani na lesene valje in trikotno oblikovane palice, v več

vrsticah (te so bile napisane prva od leve proti desni in naslednja od desne proti levi). Ohranili

so se v atenski akropoli. Od Solonovih zapisov se je do današnjih dni ohranilo le malo

fragmentov, pa vendar so ga razni govorniki v poznejših dobah precej omenjali. Teţko je

kritično presoditi ob spoštovanju zakonodaje kot celote ali celo odkriti, kaj je bilo splošno

načelo oziroma namen, ki je vodil Solona.201

Nekaj let po Solonovih reformah je prišlo do jasnih znakov nasprotij. Dvakrat v naslednjih

desetih letih ni bil izvoljen. Verjetno zato, ker se različne struje niso mogle sporazumeti o

primernosti kandidata za tako vpliven poloţaj arhonta. Prišlo naj bi tudi do neredov, ker

Solonove reforme niso bile pretirano učinkovite in ker so se najbolj vplivne plemiške druţine

še naprej borile med seboj za nadzor in oblast nad sistemom. 202

200

PLUTARH, Ţiv ljen ja velikih Grkov, 1982, str. 8–11. 201

GROTE George, A History of Greece; From the Time of Solon to 403 BC., str. 40–41. 202


62

4.7 Drugi zakonodajalci

Zakonodajalci so bili poimenovani namoteti, v Mali Aziji tudi aisimneti. Namoteti so imeli

popolno svobodo ne samo glede slogovne oblike zapisov, ampak tudi glede tega, kaj se

sprejme, kakšne bodo kazni in tudi globe. Med te slavne namotete spada Zeleukos v

juţnoitalskih Lokrih (660 pr. Kr.), Harondas v Katani (v 6. stol. pr. Kr.), Pitakos v Mitileni

(620 pr. Kr.) in prej omenjeni zakonodajalci. Delovanje namotetov (zakonodajalcev) se je

omejevalo na tri področja, in sicer na ureditev civilnopravnih odnosov, na naravni red ter

kazensko pravo. Zasebno pravo, ki v teh časih še ni bilo tako razširjeno, se je nanašalo

predvsem na zemljiško posest in dedno pravo. Dolgovno pravo pa je vsekakor ostalo na isti

stopnji: kdor ni mogel plačevati svojih dolgov, je z druţino postal suţenj. Kaznovano je bilo

tudi, če je bil kdo pijan v javnosti ali če se ni obnašal poloţaju primerno. Najvišje kazni so

bile za tatvino, in sicer smrtna kazen, krvno maščevanje pa je bilo odpravljeno. Tako je

najbliţji sorodnik ubitega lahko vloţil toţbo zoper storilca, plemiški svet pa je potem odločil

o usodi storilca s plačilom globe ali pa tudi s smrtjo. Očetomor ni bil kazensko preganjan, saj

je bil storilec tisti, ki bi moral prevzeti odgovornost, prav tako pa ni bilo kazni za laţno

pričanje. Po vsem tem lahko sklepamo, da je bilo kazensko pravo dokaj milo, so pa v tem

času ţe ločili, naklepni in nenaklepni umor. Kakšna pa je bila oblika prvotnih zakonodaj, pa

dobro ponazarja gortinsko pravo s Krete.203

Zeleukos

Iz juţnoitalskih Loker izhaja grški zakonodajalec Zeleukos, ki naj bi delova l okoli 660 pr.

Kr. Izjavo, da je bil učenec Pitagore, lahko štejemo za anarhizem. O njem je zelo malo

znanega, nekateri celo dvomijo v njegov obstoj. Bil naj bi celo avtor prvih zapisanih zakonov

v Grčiji. V skladu z zgodbo, naj bi Zeleukos odšel na posve t v Delfe, da bi spet odpravil

brezpravje, ki je takrat vladalo. V Delfih bi ga naj »postavili« za nekakšnega pastirja ter mu

naročili, naj sestavi kodeks. Zakone naj bi mu sporočila boginja Atena v sanjah, čeprav jih je

bilo malo in so bili dokaj preprosti, so se precej uveljavili.204

203


ZALEUCUS, Online Encyclopedia, URL: http://encyclopedia.jrank.org/YAK_ZYM/ZALEUCUS.htmlm

(pridobljeno: 25.10. 2010).

http://encyclopedia.jrank.org/YAK_ZYM/ZALEUCUS.htmlm

63

To se ni bistveno spremenilo v naslednjih stoletjih, zato so zakoni v Lokrah uţivali velik

ugled zagovornikov zakona. Ena izmed pomembnih določb je bila, da je kazen za različna

kazniva dejanja zagotovo osnova, namesto da bi bila prepuščena prosti presoji sodnika pred

samo sodbo. Kazen za prešuštvo je bila izguba oči enako tudi, pri povzročitvi telesnih

poškodb. Pripisani so mu tudi nekateri zakoni v zvezi s pravico do lastnine, odtujitve zemljišč,

naselitve v tujini in različni drugi zakoni. Zakoni so se kmalu uveljavili, in če jih je kdo

razlagal drugače, kot so bili zapisani, je moral pred svet tisočih z vrvjo okoli vratu. Če so ti

določili, da bo obešen, se je to nemudoma tudi zgodilo. Vsi, ki so predlagali nove zakone ali

spremembe le-teh, so bili deleţni iste usode vse do 4. stol. pr. Kr. Zelukosa velikokrat

zamenjujejo z Horondasom in o obeh »kroţi« ista zgodba o njuni smrti. Zeleukos naj bi

prepovedal nošenje oroţja v skupščino in to sankcioniral s smrtjo. Tako pa je v času vojne

sam kršil ta zakon in zato nemudoma storil samomor in pri tem izjavil, da je zakon treba

spoštovati.205

Horondas

Horondas je bil znameniti zakonodajalec v Kataniji na Siciliji. Obdobje njegovega

delovanja je neznano. Nekateri trdijo, da je bil učenec Pitagore (580–504 pr. Kr.), vendar vse,

kar lahko povemo o tem zakonodajalcu je, da je deloval verjetno pred vladavino tirana

Anaksilasa (494–476 pr. Kr.), saj so bili njegovi zakoni v uporabi do njegovega prihoda.

Njegovi zakoni so bili zapisani v verzih in bili sprejeti tudi med drugimi kolonijami na Siciliji

in Italiji. Po poročanju Aristotela njegovi zakoni niso bili nič posebnega, z izjemo uvedbe

ukrepov za krive. Zakoni naj bi bili zapisani in sestavljeni z izjemno natančnostjo. O njegovi

smrti »kroţi« ista zgodba kot za Zeleucosa, da se je ubil, ker je odšel oboroţen v senat.

Horondas naj bi tudi ukazal, da če se najbliţji sorodnik Epiklerosa ne bi hotel z njo (dedinjo)

poročiti, bi moral plačati doto.206

205

ZALEUCUS, Online Encyclopedia, URL: http://encyclopedia.jrank.org/YAK_ZYM/ZALEUCUS.htmlm

(pridobljeno: 25.10. 2010). 206

Sir William SMITH, A Dictionary of Greek and Roman biography and mythology,

URL: http://name.umdl.umich.edu/, str. 690, (pridobljeno:19.10. 2010).


http://name.umdl.umich.edu/ACL3129.0001.001

64

Pitakos

Slika 4: Pitakos, kot ga je naslikal Perugino;207

Pittacus of Mytilene, URL:

http://www.mlahanas.de/Greeks/Bios/PittacusOfMytilene.html, (pridobljeno: 26.10. 2010).

Pitakos je ţivel v mestu Mitilena med leti 640–568 pr. Kr., bil je eden izmed sedmih

modrecev208 Grčije. Po rodu je bil Mitilenec in je s svojo vojsko premagal Atene, kar mu je

prineslo veliko čast in ugled. Atenci so bili tik pred tem, da napadejo njegovo mesto, ko je

Pitakos izzval njihovega generala na samostojen dvoboj. Rezultat tega boja pa naj bi bil tudi

rezultat celotne vojne in tako bi se izognili nepotrebnemu prelivanje krvi. General je sprejel

dvoboj in Pitakos je zmagal.209

207

Perugino, Pietro, ro jen okoli 1450 – umrl 1523, italjanski religiozni slikar; Rafaelov učitelj.


Sedem modrih, politiki in misleci pred-filozofskega obdobja (7. in 6. stol. pr.Kr.) grškega kulturnega razvoja,

ki so s svojimi izreki in politično dejavnostjo izoblikovali vrednostni sistem gr. polisne ureditve, vzori modrosti:

Tales, Bias, Pitakos, So lon, Kleobulus, Periandos, Hilon.


Diogenes Laerius, Lives od the Eminent Philosophers/Book 1, URL:

http://en.wikisource.org/wiki/Lives_of_the_Eminent_Philosophers/Book_I#Pittacus , (pridobljeno: 25.10. 2010).

http://www.mlahanas.de/Greeks/Bios/PittacusOfMytilene.html

http://en.wikisource.org/wiki/Lives_of_the_Eminent_Philosophers/Book_I#Pittacus

65

Tako je pridobil velik ugled in bil izbran za vladarja mesta za deset naslednjih let. Med

tem časom pa je zapisal zakone in se ukvarjal s pesništvom. Med drugim je zapisal: da je

»kazen za človeka, ki je storil prekršek pijan, višja kot, če bi to storil trezen.« Njegovo zlato

pravilo210 je bilo: »ne stori slabega sosedu, saj ti to lahko vrne«. Legenda govori tudi o tem,

da naj bi mu ubili sina. Ko so, storilca pripeljali pred Pitakosa, mu je oprostil in rekel:

»Oproščati je bolje kot maščevati.« Ţivel je več kot sedemdeset let in umrl nekje v tretjem

letu 52. Olimpijade.211

Razni izreki Pitakosa:

»Teţko je biti dober človek.«

»Karkoli storiš, stori dobro.«

»Niti bogovi ne morajo strmeti proti nujnosti.«

»Moč pokaţe človeka.«

»Ne govori, preden kaj storiš, če ti namreč ne uspe, boš deleţen posmeha.«

»Ne sramoti človeka z njegovo nesrečo, saj se ti Nemesis212 lahko maščuje.«

»Ne govori slabo čez svoje prijatelje, niti čez svoje sovraţnike.«

»Razvijte resnico, dobro vero, izkušnje, spretnost, druţabnost in industrijo.«

»Prepoznaj svojo priloţnost.«213

210

Zlato pravilo, je verjetno najbolj bistvena osnova za sodoben koncept človekovih pravic, v katerem ima vsak

posameznik pravico do pravične obravnave in odgovornost, da zagotovi pravico za druge. Ključni element

zlatega pravila je, da oseba, ki poskuša ţiveti s tem pravilom obravnava vse ljudi enako. Zlato pravilo ima svoje

korenine v različnih svetovnih kulturah, in je standard, ki ga različne ku lture uporabljajo za reševanje sporov.

Zlato pravilo kot koncept je nastalo mnogo prej saj ime »zlato pravilo« ali »zlat i zakon«, nosi šele nekje od leta

1670 dalje. Zlato pravilo pa e običajno nanaša tudi na rek Jezusa iz Nazareta; »Tako torej vse, kar hočete, da bi

ljudje storili vam, tudi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (iz Evangelija po Mateju 7,12).

The Golden Rule, URL: http://www.ask.com/wiki/Ethic_of_reciprocity?qsrc=3044, (p ridobljeno: 26.10. 2010). 211

Olimpiada (g r.), pri Grkih obdobje štirih let med dvema prireditvama – o limpijske igre; so bile

najpomembnejše slavnostne igre v stari Grčiji, v Olimpiji od 776 pr.Kr. do 394 n.š. vs ako četrto leto. Tekmovali

so predvsem v – peteroboju, vztrajnostnem teku, dirkah z vozovi. Obnovljene na pobudo P de Counbertina 1894

– mednarodni olimpijski komite (MOK), 1896 v Atenah prve olimpijske igre moderne dobe.


Nemesis, grška boginja maščevanja.


Diogenes Laerius, Lives od the Eminent Philosophers/Book 1, URL:

http://en.wikisource.org/wiki/Lives_of_the_Eminent_Philosophers/Book_I#Pittacus , (pridobljeno: 25.10. 2010).

http://www.ask.com/wiki/Ethic_of_reciprocity?qsrc=3044


66

5 ZNANI ANTIČNI ZAPISI PRAVA IN VPLIV GRŠKE ZAKONODAJE

V tem poglavju bom opisal znane zapise prava v antičnem času s poudarkom na Gortini, ki

je bila prvi evropski civilni zakonik, in Rimskem pravu, ki je prav tako predvsem z

Justinijanovo kodifikacijo ostalo pomembno vse do današnjih dni. Prav tako bom opisal

drţavnopravno terminologijo, ki izhaja iz antične Grčije in jo uporabljamo še dandanes.

5.1 Gortina

Zaradi velikih doseţkov grške politične in pravne misli je preučevanje grškega prava

nekoliko manj priljubljeno. Razlogov za to je več, vendar je poglavitni ta, da je ohranjenih le

malo pravnih norm in še te niso vse v celoti, temveč le v fragmentih, ki pa so včasih tudi

velika uganka. V celoti je ohranjen le zapis, imenovan Gortina, iz mesteca na Kreti. Gortina

naj bi nastala v 5 stol. pr. Kr. in je bila takrat mesto, ki je ţe razvojno zaostajalo, tako da je

zapis gortinskega prava dragocen predvsem kot primer stopnje razvoja od agrarne skupnosti v

mestno. V tem zapisu lahko najdemo določbe o apera irih – svobodnih ljudeh, ki so bili manj

vredni, ker niso pripadali hetairiji, skupnosti vojakov, vojkejih, odvisnih ljudeh, ki so imeli

svoje premoţenje. Pravice premoţenja sorodnikov so vidne v institutu blagarice, edine

dedinje, ki se mora poročiti z najbliţjih sorodnikom.214

Zapis lahko vidimo še vedno na istem mestu, kjer so ga odkrili pred stodvajsetimi leti, v

rimskem amfiteatru, sredi arheoloških izkopanin nekdanje Gortine na otoku Kreti. Zapis je bil

izklesan na kamnite bloke, ki so bili vgrajeni v drugo kroţno stavbo, najverjetneje je bila

namenjena kazenskemu sodišču. Zapis naj bi bil narejen v prvi polovici 5 stol. pr. Kr.,

natančneje med 480 in 450 pr. Kr. Gortinski zapis prava je poznan tudi pod imenom »kraljica

zapisov« in »dvanajst stolpcev ali deltoidov«. Gortinski zapis vsebuje zakone antičnega mesta

Gortine in velja za velik prispevek kretske kot tudi antične grške civilizacije. 215

214

Sergij VILFAN, Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana 1993, (dalje: Vilfan, Uvod v pravno zgodovino),

str. 29. 215

Adonis S. VASILAKIS, The great Inscription of the Law Code of Gortyn, Iraklio 200 0, (dalje: VASILAKIS,

Gortyn), str. 37.

67

Gortina je namreč prvi evropski civilni zakonik, v katerega so bile razvrščene stare in

nove določbe zakona. Sicer ne moremo govoriti o popolnem zakoniku, saj Gortina ni

vsebovala celotnega obsega prava in zakonov. Je pa Gortina edino starodavno mesto, poleg

Aten, ki je imelo zadovoljiv obseg zakonov. Še dandanes gortinsko pravo velja za primer

svobode in napredka. Gortina ne vsebujejo samo prava kretske polis, ampak pravo celotne

Grčije, kar je prispevalo tudi k precejšnji ohranitvi antičnega grškega prava. Skupaj z novimi

določbami vsebuje tudi takratno staro pravo in nas »pripelje« do osnovne podlage za zakone,

ki so bili zapisani. Tudi nekateri filozofi in zakonodajalci so zelo cenili kretsko pravo. Na

gortinsko pravo pa je vsekakor s svojo zapuščino vplivala tudi nekdanja minojska

civilizacija.216

Slika 5: p rvi stolpec gortinskega kodeksa ob odkritju; VASILAKIS, Gortyn, str. 39.

216

VASILAKIS, Gortyn, str. 37–38.

68

Gortina je največja zbirka zakonov v grški antični zgodovini. Zakonik vsebuje zadeve v

zvezi z druţinskim pravom in dedovanjem, posvojitve, dediščino, razveze zakonskih zvez,

otroke zunaj zakonske zveze in razne donacije med zakoncema. Ukvarja se pa tudi s

kaznivimi dejanji zoper moralo (posilstva, zapeljevanje, prešuštvo), prodajo, hipotekami,

dolgovi, zadevami osebne svobode in pravicami suţnjev. Postopkovne določbe so prav tako

vključene. Kretska mesta so bila med prvimi v Grčiji, ki so kodificirala in zapisala svoje

zakone. Začetek zapisa zakonov se postavlja v 7. stol. pr. Kr., in sicer v nekaterih zahodnih

kolonijah (npr. Sicilija). Nekateri zakoni, ki so povezani z določenimi zakonodajalci, so

prodrli v vzhodno Grčijo in otoke, medtem ko so nekatera mesta Male Azije in otoki imeli

lastno zakonodajo. Splošno mnenje je bilo, da so bili prvi zakoni povezani z zakonodajalci, ki

so potovali v druge drţave ter raziskali njihove pravne sisteme. Med njimi je bila ena izmed

prvih ravno Kreta. Bila je namreč tradicionalno obravnavana kot center stare in takratne nove

zakonodaje, zato so jo preučevali zakonodajalci drugih mest. O kretski zakonodaji je

»kroţila« tudi zgodba, da jo je izrekel sam bog Zevs, ki je nato dal tudi njegovega izvoljenega

sina Minosa. Po nekaterih prepričanjih naj bi bila tudi špartanska zakonodaja »pridobljena«

prav iz kretske. Poleg tega pa sta Šparta in Kreta bili tipični dorski mesti in sta delili isto

tradicijo. Gortinski zakoni, ki so se ohranili, so vsekakor bogat vir zakonodaje antičnega

sveta.217

Gortinski zakoni so bili izklesani na dvanajstih kamnih, na vsakem od njih je bil stolpec s

pribliţno okoli šestdesetimi vrsticami, ki so določale:

I–II 2: Opredelitve osebnega poloţaja prostega drţavljana ali suţnja, varstvo

obtoţenca pred sojenjem, prepoved lastne odškodnine.

II 2–45: Zadeve posilstva in prešuštva.

II 45–III 1: Zadeve premoţenja v primeru razveze zakonske zveze.

III 45–III 1: Vprašanja premoţenja po smrti moţa ali ţene.

III 37–40: Nepovratna sredstva med zakoncema.

III 40–44: Pravice suţenj po ločitvi.218

217

VASILAKIS, Gortyn, str. 38–39 218

Prav tam, str. 50.

69

III 44–IV23: Rojstvo otroka po ločitvi, otroci zunaj zakonske zveze.

IV 23–IV 46: Očetovstvo. Ţena in imetnik njenega premoţenja. Dedno nasledstvo.

Druţinska premoţenjska razmerja.

VI 46–55: Nakup suţnjev v tujini in njihova osvoboditev s plačilom odkupnine.

VI 55–VII 10: Otroci, rojeni kot svobodi drţavljani in suţnji.

VII 10–15: Nakup suţnja in odgovornost kupca.

VII 15-IX 24: Pravice dedovanja.

IX 24–40: Obveznosti do pokojnika in njegovih sorodnikov.

IX 40–43: Obveznosti sina, ki je porok, medtem ko je njegov oče še ţiv.

IX 43–54: Postopek izterjave dolga v posebnih okoliščinah.

XI–20: Zadeve donacij.

X 20–25: Izogibanje podpori, če je donator v dolgovih.

X 25–32: Osebe pod posebnim jamstvom ne morejo biti razlaščene.

X 33–XI 23: Posvojitve.

XI 24-25: Ugrabitev osebe pred sojenjem.

XI 26–30: Navodila sodnikom o dokazih.

XI 31–45: Odgovornost za dolgove umrlega.

XI 46–55: Dopolnila k določbam stolpcev II 45 in III 16.

XII 1–5: Predhodni predpisi glede donacij.

XII 6–19: Dodatek za določbe v zvezi z dedovanjem (dediči). 219

219

VASILAKIS, Gortyn, str. 50–51.

70

5.2 Pregled po drugih antičnih pravih

Nedvomno bi bilo dobro na kratko pregledati še druga prava iz antičnega časa, ki so

posredno ali neposredno vplivala na razvoj zakonodaje v Grčiji in pa tudi vpliv grških

zakonov na druga ljudstva.

Mezopotamija ima od vseh deţel najbolje dokumentiran pravni razvoj. Nosilci tega razvoja

so bili med leti 2500 in 1800 pr. Kr. Sumerci, nato pa so jim sledili še Babilonci in Asirci kot

semitska drţavotvorna naroda, ki sta bila potomca starejših Akadcev. Sumerci so okoli leta

2800 pr. Kr. izumili prvo pisavo, bili pa so pomembni tudi kot zakonodajalci. Okoli leta 2350

pr. Kr. je v mestu Girsu, v drţavici Lagaš, vladar Urukagina, skušal zaščititi vdove in sirote

ter preproste vojake. Tretja dinastija iz Ura je zavladala okoli leta 2050 pr. Kr. v mestu Ur.

Ur-nammu, ki je bil njen ustanovitelj, je kot kralj Sumerja in Akada dal sestaviti zakonik, od

katerega se je ohranilo nekaj določb. Talionskega načela »zob za zob« sicer ne uporablja, so

pa bile za telesne poškodbe predpisane kazni v srebru. Velika sumerska drţava je okoli 1950

pr. Kr. propadla in na njenem ozemlju je nastalo veliko manjših drţavic pod semitskim

vodstvom. Kralj Lipit-Ištar (okoli 1875–65 pr. Kr.) je objavil svoj zakonik še v sumerskem

jeziku. Ta zakonik se prične z zgodovinskim uvodom in konča s sklepno besedo (prolog –

epilog). Jedro samega zakonika so tvorile prepovedi in zapovedi, ohranila pa se je petina.

Samo besedilo so odkrili v glinastih ploščicah in ga objavili leta 1948. 220

V istem letu so objavili tudi besedilo zakonika iz mesta Ešnunne, ki je sestavljeno v

akadskem jeziku. Njegove določbe se izraţajo v prehodu iz naturalnega k denarnemu

gospodarstvu, kazni za telesne poškodbe pa se določajo v srebru. Talionsko načelo se ni

uporabljalo. Kmalu po tem zakoniku je bil objavljen eden izmed največjih antičnih p ravnih

spomenikov, in sicer Hamurabijev zakonik. Hamurabiju je uspelo zdruţiti vso Mezopotamijo

v enotno drţavo pod akadskim značajem. Hamurabi je skladno s političnim stanjem objavil

nov, za tedanje pojme, zelo obseţen zakonik. V njem so urejena predvsem kazenskopravna

vprašanja, ţenitnopravna in tudi gospodarska. Prav tako kot Lipit-Ištarjev tudi Hamurabijev

zakonik uvršča pravne predpise za prologom in pred epilogom. Hamurabi zanimivo uporabi

talionsko načelo: »zob za zob, oko za oko, kost za kost.«221

220

Viktor KOROŠEC, Rimsko pravo, Ljubljana 1991, (dalje: KOROŠEC, Rimsko pravo) str. 48–49. 221

Prav tam, str. 49.

71

Hamurabijev zakonik je ohranjen skoraj v celoti, vklesan je v črni dioritni steli, 222 ki stoji

v pariškem muzeju v Louvru. Zanimivo je, da vsi antični zakoniki iz časa pred Justinijanom

ne podajajo splošnih pravil, ampak le bolj ali manj detajle, sporne določbe, tako da iz

zakonikov samih, tudi če bi bili dobro ohranjeni, ne bi mogli v ce loti spoznati vsega

takratnega prava. Dosti podatkov o tem nudijo različne listine o pogodbah, ki so jih sklepali

občani med seboj. Veliko ohranjenih listin omogoča, da razlikujemo pravo v zgodnji in pozni

sumerski dobi, kot tudi v zgodnji, srednji in pozni babilonski in asirski dobi. Med

Hamurabijevimi potomci najdemo naslednike z zakonodajnimi ukrepi, ki naj bi pomagali

prebroditi krize z izjemnimi enkratnimi olajšavami, vendar takšnih velikih zakonodajalcev ni

bilo več, ne v srednji ne v pozni babilonsk i dobi. Iz stare babilonske dobe je znanih le kakih

16. določb, ki pa kaţejo precej različno vsebinsko in terminološko stanje v primerjavi s

starobabilonskim. Asirci so sicer ţiveli v slabših gospodarskih razmerah kot Babilonci.

Njihove listine izvirajo iz Male Azije, kjer so predvsem v središču Kapadokije (današnji

Kültepe) delovale okoli 80 let dobro organizirane naselbine asirskih trgovcev. Med leti 1500

in 1200 pr. Kr., v srednji asirski dobi, se je pojavila v mestu Asur izkopana zbirka zakonskih

določb, ki je »govorila« o poloţaju zakonske ţene, o prodaji zemljišč, dolţnika v tujini, o

namakanju itd. Avtorji tega dela niso poznani, vendar pa obstaja iz srednje asirske dobe

veliko število zasebnih listin.223

Številne listine so glavni spoznavni vir takratnega sirskega prava v novi asirski dobi. V

dokumentarnem izročilu Babiloncev in Asircev manjkajo vsake teoretične razprave o pravu in

drţavi ter tudi pravnozgodovinskega gradiva. Iz mesta Mari (blizu Abu Kemala) je ohranjen

drţavni arhiv s precej majhnim številom zasebnih listin iz Hamurabijeve dobe. Iz Ugarita v

Feniciji, iz Alalaha v antični severni Siriji, iz mest Nuzi in Arrapha so ohranjene predvsem

tudi zasebne listine. Prav tako pa tudi iz Elama in iz deţele Urartu, kjer še poznamo ohranjene

kraljevske napise. Zakonsko zbirko zapisov najdemo ponovno v Mali Aziji, in sicer v drţavi

indoevropskih Hetitov, ki je obstajala med leti 1700 do 1200 pr. Kr. v njeni prestolnici

Hatašuš (danes Boghazköi) so našli 200 določb zakonske zbirke v hetitskem jeziku. Tudi ta ne

uporablja talionskega načela. Zbirka se začenja z varstvom telesne integritete in ţivljenja. 224

222

Stela (gr.), prosto stoječ, sklopu podoben mejni ali napisni kamen ali nagrobnik, ki ima na eni strani relief

umrlega (tudi njegovih domačih), na vrhu zaključen s čelom ali s palmeto.


KOROŠEC, Rimsko pravo, str. 49. 224


72

Glede premoţenjskega prava je posebno varovana lastnina na raznih skupinah domače

ţivine, nato na poljskih nasadih, orodju in poslopjih. Popolnoma pa manjkata obveznostno in

dedno pravo. Zasebnih listin v hetitskih arhivih niso našli, saj so bile najverjetneje napisane

na lesenih ploščah, ki pa so zgorele ob uničenju prestolnice. Zanimivo pa je, da je bilo

posebno bogato drţavn-pravno pomembno gradivo. Zakon o ureditvi prestolonasledstva,

pravilniki za razne vojaške in upravne dostojanstvenike, ohranjene številne vazalne pogodbe

in nekatere mednarodne paritetne pogodbe nam pričajo o velikem pomenu, ki so ga takrat

dajali pravni ureditvi javnih zadev.

Ob prihodu Aleksandra Velikega je Egipt preţivel ţe skoraj tritisočletno zgodovino in je

predvsem zaradi vsakoletnih ponavljajočih se poplav reke N il, teţil po upravni urejenosti. Je

pa v primerjavi z drugimi ljudstvi ostal dolgo zaprt. Zanimivo je, da se v Egiptu ni ohranil

noben zakonik, čeprav je zgodovinar Diodor našteval pet faraonov (med njimi tudi

perzijskega kralja Dareja), ki naj bi delovali kot zakonodajalci. Ohranila se je le plošča, na

kateri je faraon Haremhab (1345–1318 pr.Kr.) zagrozil s strogimi kaznimi za različne zlorabe

uradnih oblasti, zlati pri pobiranju davka. Poleg nekaterih ohranjenih zapisov pa so

pomembna še navodila, s katerimi je faraon uvajal novega vezirja v njegovo funkcijo. Do

Aleksandrove dobe je ohranjenih le kakšnih 300 vaţnejših spoznavnih virov. V času po

Aleksandru Velikem pa je vrh drţavne uprave prevzel predvsem grški element. O tem nam

pričajo nekateri papiri zasebne, delno pa tudi drţavnopravne vsebine. Tako so za egipčansko

pravo glavni spoznavni viri napisane listine v demotski pisavi na papirusovih zvitkih.

Zaradi zemljepisne razcepljenosti v Grčiji ni prišlo do politične zdruţitve, saj so v tej

razdrobljenosti, ki je bila tudi posledica različnih gospodarskih razmer, imela vprašanja

drţavnopravne ureditve prvenstven pomen. Poleg zakonodajalcev so na idejno pravo vplivali

tudi filozofi (Platon, Aristotel). Ideja, da bi se vse grško pravo kodificiralo, se ţal ni nikoli

pojavila. Kot sem ţe omenil, je ohranjenih le nekaj zakonov, na jvečji med njimi je vsekakor

gortinski na Kreti, ki naj bi nastal okoli 450 pr. Kr., torej nekje v istem času kot rimski

zakonik XII plošč. Precej mlajši pa je v Efezu ohranjen zakonik, ki je nastal okoli leta 83 pr.

Kr. Vsebuje pa zakone o zemljiščih, hipotekah in posojilih. Znan je še zakon o trgovanju z

lesnim ogljem z otoka Delosa in seveda atenski zakoni. Pri spoznavanju poznejšega grškega

prava so pomembni predvsem grško-egiptovski papirusovi zvitki.225

225

KOROŠEC, Rimsko pravo, str. 50.

73

Vsebujejo namreč grško pravo, ki je včasih čisto, včasih pa pomešano z egipčanskim.

Zgodovinski pomen grškega prava je v tem, da se je od preteţno kazuističnih določb povzpelo

k abstraktnim pravnim normam. Skupno grško pravo, predvsem atensko, je bilo prevzeto v

Egiptu. Nekako je veljalo, da naj bi imeli Aleksandrijci enako pravo kakor Atenci. V mestu

Dura-Europos, ki ga je ustanovil Seleukos I., Rimljani so ga okoli leta 272 opustili, so leta

1920/21 našli grški odlomek določb o neoporočnem dedovanju. To tradicijo pa so razvijali

naprej rimski predklasični in klasični pravniki.226

Najstarejše hebrejsko pravo je poznano iz Svetega pisma. 227 To vsekakor kaţe na

gospodarsko zaostalost takratne hebrejske druţbe, saj to pravo ni ščitilo suţnjelastniške

ureditve in je določalo, da je treba suţnje po šestih letih osvoboditi, predpisuje pa tudi lepo

ravnanje z njimi. V hebrejskem kazenskem pravu je bilo vodilno načelo talion, zato se lahko

vprašamo, v kolikšni meri so se tiste določbe o suţnjih tudi resnično tako izvajale. Poznamo

pa tudi nekaj sakralnih tekstov iz indijske druţbe. Pharmašastre vsebujejo tista načela, po

katerih je potrebno ţiveti. Med temi je najpomembnejši Manujev zakonik, ki vsebuje običajno

pravo Indije od 4. stol. pr. Kr. do 4. stol. n.št. Pravo Indije pa ni imelo splošnega značaja, saj

so Indijci ţiveli po pravu svoje kaste.228 Z rojstvom je bila določena kasta, prehod v višjo

skorajda ni bil moţen.229

226

KOROŠEC, Rimsko pravo, str. 51. 227

Sveto pismo – Biblija , zbirka spisov, ki jih imajo krščanske cerkve (delno tudi ţidovska vera) za v ir boţjega

razodetja, za boţjo besedo, obvezno za vero in ţiv ljenje. Obsega hebrejsko Staro zavezo in grško Novo zavezo.


Kaste, v Indiji so poznali štiri kaste: bramane – učitelji in svečeniki, kšatrije – vladarji in vojaki, vajšije –

obrtniki, poljedelci, trgovci, šudre – sluţabniki. 229

Sergij VILFAN, Poglavja iz pravne zgodovine, Ljubljana 1985, str. 21–22.

74

Rimsko pravo

Spoznavni viri rimskega prava se začenjajo dokaj pozno. Za razliko od antične Grčije je

bila Italija poseljena z mnogo etično različnimi ljudstvi (Italiki, Etruščani, Liguri, Kelti itd.).

Prve zahtevke za zapis veljavnega prava so dali ljudski tribuni. Po desetletnem prizadevanju

je rimski senat sklenil, naj se v letu 451 pr. Kr., namesto konzulov izvoli deset moţ z nalogo,

da zapišejo zakone. Ko so prvi decemviri, napisali zakone na desetih bronastih ploščah, so se

zavedali, da njihova naloga še ni dokončana. Naslednjo leto so se ponovno zbrali in tem

zakonom dodali še dve plošči, tako da se zakonik imenuje lex duodecim XII tabularum ali

zakonik dvanajstih plošč.

V civilni dobi, ki sega do konca druge punske vojne, ureja rimsko pravo ţivljenjska

razmerja med rimskimi občani, ki so bili po večini mali in srednji kmetje, ţiveli pa so v

zaključenem domačem gospodarstvu. Pozneje so velike politične, gospodarske in druţbene

spremembe silile pretorje, da so s svojimi edikti uvajali vsaj začasno potrebne reforme, iz

katerih pa je polagoma nastajala nova plast honorarnega in preteţno pretorskega prava. Za

časa principata je za pravni napredek najbolj pomembno delovanje klasičnih pravnikov, ki so

bili tesno povezani s prakso ter so genialno oblikovali v pravnem pouku in v svojih spisih

nova pravna pravila na podlagi starega prava. V postklasični dobi skušajo poleg na jboljših

doseţkov preteklosti zbrati tudi novo cesarsko pravo, zlasti t. i. klasične dobe. Trajen uspeh

teh prizadevanj pa je bila Justinijanova kodifikacija prava.

Justinijanova zagodovinska zasluga je ta, da je dal zbrati vso veljavno rimsko pravo in da

je ob tem tudi ohranil svojski značaj starih virov. Svoj zakonik je izdal v latinščini, ki jo je v

njegovem času ţe precej izpodrinila grščina. Tudi sam je izdal več kot 500 novih zakonov. V

njih je dokončno rešil razna stara sporna pravna vprašanja. Njegovi zakoni po kakovosti

znatno presegajo dotedanjo postklasično zakonodajo, čeprav kaţejo tudi razne slabosti

svojega časa.230

230

KOROŠEC, Rimsko pravo, str. 1–3.

75

Rimski zakoni so imeli dokaj drugačno »naravo« kot današnji. Niso bili zamišljeni kot

sredstvo, s katerim naj bi se sistematično opredelila pravila vedenja in ravnanja v druţbi. V

zakonih XII plošč je za tisti čas bila opazna visoka raven abstrakcije, drugače pa so bili

kasnejši zakoni navadno konkretni in pogosto politični odgovor na kak problem, ki je nastal v

druţbi. Zakoni niso nastajali sistematično ali načrtno, ampak sproti. Zato tudi v njih ne

manjka improvizacije in določenih pomanjkljivosti. Zanimivo dejstvo pa je tudi, da med

posameznimi zakoni sploh ni povezave. Zakoni so bili pogosto politično motivirani, zanimivo

pa je, da je deleţ zasebnopravnih določil v rimskih zakonih po sprejemu Zakonika XII plošč

precej majhen. Med pribliţno štiristo sprejetimi zakoni je bilo tako samo trideset takih, ki so

imeli trajnejši vpliv na razvoj zasebnega in procesnega prava. Zakone (leges) so v Rimu

sprejemali komiciji,231 ki so bili nekakšna oblika neposredne demokracije. V njih so tako

sodelovali vsi odrasli moški drţavljani. Nasprotno tem kurijatni komiciji niso imeli nobenega

vpliva na sprejemanje zakonov. Bili so pristojni le pri podelitvi najvišje oblasti

novoizvoljenemu višjemu magistratu, v tem primeru pa ni šlo za zakon v navednem pomenu

besede.232

Glavni zakonodajni zbori so bili centuriatni in tributni komiciji. Od zakona lex Hortensia

iz leta 287 pr. Kr. naprej so imeli enako veljavo kot komicialni zakoni tudi sklepi plebejskih

zborov (plebiscita). V zakonodajnem postopku so poleg komicijev sodelovali tudi še

magistrati, ti pa so imeli pravico nagovoriti zbrano ljudstvo in senat. Konzul je pripravil

zakonsko besedilo, ki je moralo biti napovedano z ediktom in skupaj z datumom glasovanja

javno objavljeno na lesenih deskah (t. i. promulgatio). S to objavo je postal predlog dokončen.

Bilo ga je mogoče umakniti, ne pa spremeniti. Glasovanje je po navadi potekalo šele tr i tedne

po objavi zakonskega predloga. O predlogu so lahko med tem razpravljali drţavljani na

neformalnih zborovanjih. Predlagatelj je besedilo pred glasovanjem v komiciju ponovno

prebral, nato pa je pozval komicij, naj zakon sprejme. Za tem je sledilo še glasovanje, ki je

bilo sprva javno, kasneje pa tajno. Komicij je lahko zakonski predlog sprejel ali zavrnil, ni pa

ga smel spremeniti. Zakon je začel veljati takoj, ko je bil izglasovan, s tem da je lahko z

izrecnim določilom odloţil začetek svoje veljave. Poseben zakon je prepovedoval glasovanje

o več vsebinsko nepovezanih zakonih hkrati, da bi se s tem preprečilo manipuliranje. 233

231

Komicije (lat.), ljudska skupščina v starem Rimu; kuriatske, centuriatske, tributne komicije z različno

zakonodajno pristojnostjo.


Janez KRANJC, Rims ko pravo, Ljubljana 2008, (dalje: KRAJNC, Rimsko pravo), str. 114. 233

Prav tam, str. 115.

76

Za dejansko veljavo zakona pa je bilo ţe zelo zgodaj potrebno soglasje senata. Senat je

namreč lahko izrekel, da zakon za drţavljane ni obvezen, in mu s tem vzel dejansko veljavo.

Je pa bilo tudi za zakonski predlog pred glasovanjem centuriatnega komicija potrebno

soglasje senata. Zakon se je imenoval po predlagatelju ali predlagateljih. Ţal ni ohranjenih

civilnih zakonov, ki so urejali zasebno pravo in pravdni postopek. Izjema je le zakon lex

Aquilia de damno iz leta 287 pr. Kr. Zaradi slabe ohranitve besedil zakonov sta lahko njihov

pomen in vloga precej sporna.234

Codex Iustinianus

Summa rei publicae tuitio de stirpe duarum rerum, armorum atque legum veniens vimque

suam exinde muniens felix Romanorum genus omnibus anteponi nationibus omnibusque

dominari tam praeteriti effecit temporibus quam deo propitio in aeternum efficiet. Istorum

etenim alterum alterius auxilio semper viquit, et tam militaris res legibus in tuto collocata est,

quam ipsae leges armorum praesidio servatae sunt.

Najboljše varstvo drţave, ki izhaja iz dveh temeljev, namreč oroţja in zakonov, ter zagotavlja njen obstoj, je v

preteklih časih omogočalo, da je bil srečni rod Rimljanov postavljen nad vse narode in je vsem vladal, kar bo z

boţjo pomočjo storil tudi vse prihodnje čase. Vsak od obeh temeljev je bil s pomočjo drugega vedno močan in je

tako oboroţena sila našla svojo varnost v zakonih, kot so se tudi zakoni ohranjali pod varstvom oroţja.

To besedilo predstavlja začetek uvodne konstitucije k Justinijanovemu kodeksu iz leta 529.

Skladno s takratnim običajem predstavljajo ime konstitucije prve besede njegovega besedila.

Zato govorimo o konstituciji Summa rei publicae.235

234

KRANJC, Rims ko pravo, str. 116. 235

Prav tam, str. 172.

77

V sedmem mesecu svoje vlade je Justinijan imenoval desetčlansko komisijo, ki naj b i v

posebnem zakoniku zbrala vse cesarsko pravo. Novi zakonik bi tako nadomestil dosedanje tri

kodekse. Veljavne konstitucije je morala komisija porazdeliti in uvrstiti pod ustrezne naslove

ter iz njih odstraniti vse zastarelo in nebistveno, odpraviti morebitna nasprotja in ponavljanja.

Člani komisije so bili: sedem uradnikov, dva odvetnika in profesor Teofil s carigrajske pravne

šole. Delo je bilo hitro opravljeno tako, da je mogel Justinijan ţe 7. aprila 529 s konstitucijo

Summa rei publicae proglasiti nov zakonik, imenovan Codex Iustinianus. Ta je začel veljati

16. aprila 529. Glede uporabe klasične pravniške literature so še naprej veljale odločbe zakona

iz leta 426. Na starejše cesarsko pravo se je bilo mogoče sklicevati samo toliko, kolikor in

kakor so bili posamezni predpisi sprejeti v novi zakonik. Ţal pa zakonik iz leta 529 ni

ohranjen, ker je bil leta 534 revidiran in ponovno razglašen.236

Novi kodeks je bil razdeljen na 12 knjig, ki se delijo na naslove, naslovi pa na konstitucije

– te so v posameznih naslovih urejene po časovnem redu. Vsaka institucija navaja v

inskripciji ime vladarja, ki jo je izdal, in naslovljenca, v subskripciji čas in tudi kraj izdaje.

Navedbe niso vedno zanesljive. Prva knjiga kodeksa tako obravnava cerkveno pravo, pravne

vire in organizacijo uradov (officia), v naslednjih sedmih knjigah je obravnavano zasebno

pravo, v deveti sledi kazensko, zadnje tri pa so namenjene upravnemu pravu. Besedilo

kodeksa je precej slabše ohranjeno kakor tekst digest. Ker pravniki na Zahodu niso kazali

pretiranega zanimanja za bizantinsko upravno pravo, so navadno prepisovali le prve tri knjige,

pogosto pa so prepisovalci izpuščali tudi grške in nekatere latinske konstitucije iz prvih

devetih knjig. Tako obstaja popolni rokopis šele iz dvanajstega stoletja. Justinijan spada med

največje zakonodajalce svetovne zgodovine. S svojo kodifikacijo je ohranil svetu eno

največjih vrednot antične kulture. Brez njegove izredne osebne iniciativnosti in energije bi to

velikansko delo ne moglo biti opravljeno v tako kratkem času. Iz spoštovanja do pridobitev

preteklosti nam je tako omogočil spoznavanje razvoja rimskega prava in nam ohranil večino

najlepših klasičnih vrednot.237

236

KOROŠEC, Rimsko pravo, str. 29–30. 237


78

5.3 Današnja državnopravna terminologija grškega izvora

Grki so bili začetniki evropske politične filozofije in so intenzivno preučevali naravo

drţave. Na tem področju so ustvarili mnoge izraze, ki so v uporabi še danes. Nekateri pojmi,

ki izvirajo iz grškega jetika so tudi naknadno poimenovani z grškimi izrazi, tako da niso

popolnoma vsi starogrškega izvora.

Pri samem tvorjenju drţavnopravnih izrazov se pojavljajo nekatere temeljne besede in

njihovi »koreni«:

Arhe: začetek; arho, arhein: začeti, biti prvi:

Arheion: arhiv; arhos: voditelj, poglavar, uradnik;

Arhaios: star, odtod arheologija;

Basileus: kralj; basilika – cerkev;

Kratos: moč, oblast; krateo: biti močan, vladati;

Pater: oče; patrikos: očeten, očetovski;

Patriarhes: začetnik rodu, očak; patria: rod, pleme, pokolenje, narod, druţina,

rodovina;

Demos: ljudstvo; demos agein – voditi: demagogija;

Nomos: običaj, šege, red , pravica, načelo, zakon.

Aristotel je naredil klasifikacijo drţavnih ureditev glede na to, koliko ljudi je sodelovalo

pri odločanju o drţavnih zadevah, in temu dodal še vrednostno klasifikacijo. Če v druţbi ni

vladal nihče, potem se takšna ureditev imenuje anarhija. Besedo sestavljata nikalnica an in

beseda arhein. Monarhija ima pomen oblasti enega monarha, saj sama beseda pomeni monos,

sam, eden. Vsiljena oblast drugim osebam je bila poimenovana tiranija, oseba, ki je to storila,

pa tiran. Gospodarja je pomenila beseda despotes, zato govorimo o despotizmu takrat, kadar

je bil gospodar vladar vseh okoli njega. Podoben pomen kakor monarhija ima avtokracija, le

da jo sestavljajo drugačne besede, ki pa imajo enak pomen: autos – sam in kratein. Vendar sta

se po pomenu besedi začeli razlikovati: beseda monarh ne pove skoraj ničesar o izvajalcu

oblasti, medtem ko jo avtokrat sam izvršuje. Slovenski prevod se glasi samodržec, ki pa so ga

po bizantinskem vzoru povzeli prvi bolgarski vladarji.238

238

VILFAN, Uvod v pravno zgodovino, str. 29–30.

79

Oblast najboljših je bila aristokracija, ker je namreč aristos pomenil najboljšega, sprva pa

tudi najmočnejšega. Arhonti so bili sprva najboljši rodovni poglavarji, ker pa so to bili

večinoma starejši moţje, so, kot je bilo ţe omenjeno, Špartanci svoj svet imenovali svet

starcev oziroma gerusia, ki pa izhaja iz besede geron – star, starec. Nekaterim so se najboljši

zdeli bogati; bogat se namreč po grško reče plusios in bogastvo plutos, iz tega pa izhaja oblast

bogatih ali plutokracija. Takšnih ljudi pa ni bilo v Grčiji veliko, zato so jo tudi poimenovali

oligarhija, iz besede oligos: malo, maloštevilno, neznaten, majhen. Aristotel pa je poimenoval

za dobro le aristokracijo, medtem ko je oligarhijo imel za slabo.

Kadar sodelujejo pri izvrševanju oblasti vsi člani druţbe, govorimo o demokraciji. V

starem veku se je ta pojem razvil iz nasprotij med ljudstvom in aristokracijo. Takšno obliko

vladavine, kjer je bila demokratska ureditev znotraj sloja svobodnih drţavljanov so, kot sem

ţe prej omenil, poznali v Atenah – nekatere funkcije oblasti so bile dostopne vsakomur z

ţrebanjem. Aristotel pa je kot nasprotje takšni vladavini preprostega ljudstva postavil

vladavino osveščenih drţavljanov politeio. Zanimivost je ta, da se izraz politeia v vsakdanji

politični rabi ni ohranil. Najpomembnejše gospodarske funkcije je v rodovno plemenski

skupnosti opravljal moški, ki je bil tudi lovec, pastir, kasneje tudi poljedelec, zato je imel

odločilno vlogo kot druţinski oče, grško pater, od tod pa izvira patriarhat. Nasprotno temu

pa, če vse te funkcije izvaja ţenska, govorimo o matriarhatu. Moţno je tudi, da gre pri

matriarhatu kot oblasti ţensk le za mit in ima beseda praktično pomen le za določanje

sorodstva po materi, ker je to bilo po očetu nezanesljivo.

Mestne drţave v Grčiji so ves čas teţile k samostojnosti, hotele so same urejati razmerja

med lastnimi prebivalci in si predvsem same postavljati zakone. Grška beseda za zakon je

nomos. To pomeni, da so v neki druţbi medsebojna razmerja urejali člani te druţbe sami, z

drugo besedo to imenujemo avtonomija. Večkrat v zgodovini stare antične Grčije pa lahko

vidimo, da je neka drţava ali nekdo hotel drugi vsiliti lastne zakone, to imenujemo

hegemonija. Beseda pa izhaja iz hegemon: vladar, vojskovodja, vodnik.239

239

VILFAN, Uvod v pravno zgodovino, str. 30.

80

6 SKLEP

Grki so v svoji dolgi in pestri antični zgodovini razvili eno izmed nam najbolje

poznanih in naprednih civilizacij v starem svetu. Njihov razvoj, vse tja od dobe kovin pa do

prihoda rimskega imperija, je pustil velik pečat v zgodovini človeštva. Grkom se pripisuje

mnogo stvari, kot so razvoj znanosti, politike, zgodovinopisja, atletike, filozofije, gledališč in

predvsem zapisov prvih civilnih zakonikov. Zaradi mnogih arheoloških najdišč ter

ohranjenosti raznih spisov nam je o starih Grkih veliko znanega.

Drugače kot na Bliţnjem Vzhodu, kjer so prevladovale velike drţave, je bila antična Grčija

razcepljena na vrsto majhnih drţav. Te so se izoblikovale po razcepitvi plemenskih zvez po

koncu dorske selitve. Za vse te majhne drţave je bilo značilno, da je na celotnem drţavnem

ozemlju obstajalo eno mesto, ki je da lo drţavi ime. Drţavnopravna razlika med mestom in

podeţeljem spočetka ni obstajala. Vendar pa je mesto, polis, kjer se je osredotočilo drţavno,

versko in kulturno ţivljenje, dobivalo postopoma vse večjo prevlado nad podeţeljem. Polis,

prva pravno urejena drţava v evropski zgodovini, je nastala v 8. stol. pr. Kr. Polis je bila v

idealnem primeru skupnost, ki je zdruţevala pravno ureditev, religijo in gospodarsko

ţivljenje, njena zunanja značilnost pa je bila prostorska omejenost.

Ob nastanku grške polis pa so imeli pomembno funkcijo zakonodajalci, ki so ob tem

oblikovali konkretne zakone in drţavni red oziroma ureditev. Celotno obdobje grške antične

zgodovine je prepleteno z različnimi zakonodajalci. Med prve se tako štejejo grški bogovi,

predvsem Zevs, ki naj bi dal Grkom prve zakone oziroma jih prenesel na t. i. zakonodajalce.

Prvi zakoni so začeli nastajati na otoku Kreti, ki je bila takrat pomembna za zakonodajo

celotne Grčije. Večina izmed nam znanih zakonodajalcev je vsaj enkrat v svojem ţivljenju

obiskala Kreto in se tam seznanila z zakoni in drţavno ureditvijo. To so potem prenesli na

svoje drţave (polis), kot je to storil Likurg in v Šparti uvedel edinstveni sistem vladanja ter

podobno tudi Solon v Atenah. Zakonodajalci niso bili voditelji ali kralji, ampak so bili

večinoma ljudje srednjega sloja aristokracije, katerih glavna naloga je bila pisanje zakonov.

81

Skozi reforme in razne zakone, za katere so pristojni zakonodajalci, se je v antični Grčiji

razvilo tudi mnogo različnih oblik vladanja. Med temi je bila vsekakor najpomembnejša

atenska demokracija, ki je ohranila svoj vpliv vse do danes, saj ima današnji tip demokracije

svoje korenine prav v njej. Torej je vednost raznih del grških zakonodajalcev ostala ohranjena

skozi celotno zgodovino vse do danes.

Vsekakor pa ob vsem tem ne smemo pozabiti Gortine, ki je bila mesto na otoku Kreti, ker

je prav tam nastal prvi evropski civilni zakonik, ki je bil vklesan v kamne in je ostal ohranjen

vse do današnjih dni. Ta zakonik je postal osnova za razvoj kasnejše zakonodaje, saj je veljal

za največji popis antičnega grškega prava.

Vpliv, znanje in zapise o zakonodaji pa so ob zavzetju Grčije prevzeli Rimljani. Kasnejše

rimsko pravo torej temelji tudi na grških zakonikih in lahko rečemo, da današnja moderna

zakonodaja oziroma pravo korenini prav pri grških antičnih zakonodajalcih oz. njihovih

zakonih. Justinijan je kasneje dal narediti Codex Iustinianus oziroma Justinijanov kodeks, ki

je vseboval popis vsega takrat poznanega prava. Ta kodeks pa je vsekakor osnova modernemu

pravu in je v uporabi v učne namene še danes.

Vsekakor pa se ob predstavljeni temi: Zakonodajalci antične Grčije postavljajo mnoga

vprašanja. Eno izmed teh je resničnost nekaterih zakonodajalcev, saj nam je znano, da so

imeli Grki zelo radi zgodbe kot tudi mitologijo. Različne zgodbe, kot so npr., da naj bi v

Šparti obstajala celo dva Likurga, ko so ju kasneje zaradi večje pomembnost zdruţili v eno

osebo, kretsko zakonodajo naj bi ljudem posredoval bog Zevs in tudi drugim zakonodajalcem,

naj bi ob pisanju zakonov pomagali razni bogovi. Vse to v nas vsekakor vzbudi določen dvom

o resničnosti vsega zapisanega. Kljub resničnosti ali neresničnosti posameznih

zakonodajalcev, pa so se nekatera dela zaradi tudi kasnejšega prepisovanja ohranila in tako

pustila pomembnem vpliv na kasnejša obdobja.

Tako lahko grške zakonodajalce štejemo med najpomembnejše ljudi v zgodovini, saj so

zaradi svojih del pripomogli k pravno urejenemu svetu, temelječem na druţbi, ki spoštuje

zakone, in s tem postavili izhodišče vsem kasnejšim drţavnim ureditvam.

82

VIRI IN LITERATURA

Viri

PETKOVŠEK, Robert, Platon-komentar k državi, v: Več avtorjev, FNM ½, Drţavni izpitni

center, Ljubljana 1999.

PLATON, Zakoni, Zaloţba Obzorja Maribor, Maribor 1982.

PLUTARH, HRIBERŠEK Matej, Vzporedni življenjepisi, Drţavna Zaloţba Slovenije,

Ljubljana 2004.

PLUTARH, Življenje velikih Grkov, Drţavna Zaloţba Slovenije, Ljubljana 1982.

PLUTARH, Življenja Velikih Grkov, Zaloţba Mladinska knjiga, Ljubljana 2003.

Literatura

BRATOŢ, Rajko, Grška zgodovina, Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Študentska

zaloţba, Ljubljana 2003.

CARTLADGE, Paul, Ancient Greece, Cambridge University Press, Cambridge 1998.

GEHRKE-JOACHIM, Hans, Jenseits von Athen und Sparta; Das Dritte Griechenland and

seine Staatenwelt, C.H.BECK, München 1986.

GROTE, George, A History of Greece; from the time of Solon to 403BC, Routladge, London;

New York 2001.

KRANJC, Janez, Rimsko pravo, GV Zaloţba, Ljubljana 2008.

KOROŠEC, Viktor, Rimsko pravo, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana 1991.

83

SOVRE, Anton, Stari Grki, Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 2006.

THORNLEY, John, Atenska demokracija, Znanstveno in publicistično središče Ljubljana,

Ljubljana 1998.

VASILAKIS, Adonis S., The great Insscription of the law code of Gortyn, Mystis O.E.,

Iraklio 2000.

Več avtorjev, Atlas evropske zgodovine, Slovenska knjiga, Ljubljana 1995, 1996.

Več avtorjev, Kdaj, Kje in Kako se je zgodilo?, Zaloţba Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.

Več avtorjev, Leksikon, Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002.

VILFAN, Sergij, Poglavja iz pravne zgodovine, Skripta za uporabo v 1. letniku Pravne

fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1985.

VILFAN, Sergij, Uvod v pravno zgodovino, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana 1993.

WOOLLEY, Sir Leonard, Zgodovina človeštva-začetki civilizacije, Drţavna Zaloţba

Slovenije, Ljubljana 1969.

Internetni viri:

CERAR, Miro, mlajši, Merila pravnosti (2. del), URL:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=10222.

DIOGENES, Laerius, Lives od the Eminent Philosophers/Book 1, URL: http://en.wikisource.org/wiki/Lives_of_the_Eminent_Philosophers/Book_I#Pittacus.

SMITH, Sir William, A Dictionary of Greek and Roman biography and mythology, URL:

http://name.umdl.umich.edu/.

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=10222


http://name.umdl.umich.edu/ACL3129.0001.001

84

VAN DER VLIET, Edward Ch.L., The Early State, the Polis and Stat Formation in Early

Greece, URL: http://old.uchitelizd.ru/index.php?option=content&task=view&id=18&Itemid=47#seh52.

ZALEUCUS, Online Encyclopedia, URL: http://encyclopedia.jrank.org/YAK_ZYM/ZALEUCUS.htmlm.

http://old.uchitelizd.ru/index.php?option=content&task=view&id=18&Itemid=47#seh52


Documents

DIPLOMSKO DELO - core.ac.uk · Hagio Triado. Kultura se je razvijala samo še v glavnem mestu Knososu. Minojska kultura si od takrat ni več opomogla.11 2.2 Mikenska doba Razvoj Grčije