UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Andrej Kocjančič

Tri – sektorsko partnerstvo

Primer: BPD – Business Partners for Development

Diplomsko delo

Ljubljana, 2010

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Andrej Kocjančič Mentorica: Red. prof. dr. Zinka Kolarič

Somentor: Izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič

Tri – sektorsko partnerstvo

Primer: BPD – Business Partners for Development

Diplomsko delo

Ljubljana, 2010

Learning to fly Into the distance, a ribbon of black Stretched to the point of no turning back A flight of fancy on a windswept field Standing alone my senses reel A fatal attraction is holding me fast How can I escape this irresistible grasp? Can't keep my eyes from the circling sky Tongue-tied and twisted just an earthbound misfit, I Ice is forming on the tips of my wings Unheeded warnings, I thought I thought of everything No navigator to find my way home Unladen, empty and turned to stone A soul in tension, that's learning to fly Condition grounded but determined to try Can't keep my eyes from the circling skies Tongue-tied and twisted just an earthbound misfit, I Above the planet on a wing and a prayer, My grubby halo, a vapour trail in the empty air Across the clouds I see my shadow fly Out of the corner of my watering eye A dream unthreatened by the morning light Could blow this soul right through the roof of the night There's no sensation to compare with this Suspended animation, a state of bliss Can't keep my mind from the circling skies Tongue-tied and twisted just an earthbound misfit, I

Pink Floyd

Zahvala.

Vsem, ki verjamejo vame in me vede ali nevede vzpodbujajo pri mojih željah

in načrtih. Hvala prijateljem in znancem, ki delajo svet lepši in bolj zanimiv

ter majhnim stvarem, ki dajejo smisel. Hvala družini za potrpljenje in

staršem za dolgoletno podporo.

TRI–SEKTORSKO PARTNERSTVO PRIMER: BPD – BUSINESS PARTNERS FOR DEVELOPMENT Kljub porastu nevladnih neprofitnih organizacij po svetu, njihovem rastočemu vplivu, vsesplošni prisotnosti, nesebičnemu, neprofitnemu delovanju v skupno in javno dobro in večinoma zelo široki podpori civilne družbe, iz katere tudi izhajajo, pa je vloga nevladnih neprofitnih organizacij in celotnega tretjega/neprofitnega sektorja v družbi s strani države in podjetij velikokrat prezrta oziroma minimizirana. Tako ostajajo nevladne neprofitne organizacije in tretji sektor neizkoriščen potencial. Vlade in podjetja morajo spoznati, da lahko neprofitne organizacije ponudijo svoja praktična znanja in sredstva za skupno reševanje družbenih problemov in s tem pripomorejo k napredku v vseh družbenih sferah. Za dosego tega cilja pa je med sektorji potrebno vzpostaviti odprt dialog, transparentnost in v končni fazi tri-sektorsko partnerstvo ter z njim konsenz o skupnih ciljih, ki bo prevladal nad individualnim interesom posamezne sfere oziroma sektorja. Za ponazoritev priložnosti in tveganj, ki jih ponuja tri-sektorsko sodelovanje sem v diplomski nalogi uporabil ugotovitve in priporočila projekta BPD – Business Partners for Development, ki je vzpostavljal in nato na praktičnih primerih preučeval tri-sektorska partnerstva. Ključne besede: nevladne neprofitne organizacije, tretji/neprofitni sektor, tri-sektorsko partnerstvo, BPD – Business Partners for Development THREE–SECTORAL PARTNERSHIP CASE STUDY: BPD – BUSINESS PARTNERS FOR DEVELOPMENT Despite the growth in the number of nongovernmental non-profit organizations around the world, their growing influence, universal presence, altruistic, non-profit operational behaviour for the common and public good and mostly very broad support of civil society, which they originate from, the role of non-profit organizations and the entire third/non-profit sector in society is often ignored or minimalised from governments and business. Therefore non-profit organizations and the third sector remain an untapped potential. Governments and businesses must recognize that nongovernmental non-profit organizations can offer their practical knowledge and resources to address social problems jointly and thus contribute to progress in all social spheres. To achieve this it is necessary to establish open dialogue beetween sectors, transparency and ultimately three-sectoral partnership and together with it consensus on common objectives, which will prevail over individual interests of each sphere or sector. To illustrate the opportunities and risks offered by three-sectoral cooperation in my thesis I used findings and recommendations of the BPD project – Business Partners for Development, which was establishing three-sectoral partnerships and then studyed them. Key words: nongovernmental non-profit organizations, third/non-profit sector, three-sectoral partnership, BPD - Business Partners for Development

5

KAZALO VSEBINE:

1 UVOD ......................................................................................................................... 6

2 NEVLADNE NEPROFITNE ORGANIZACIJE ....................................................... 8

2.1 NEVLADNO IN NEPROFITNO PROTI VLADNO TER PROFITNO ................. 8

2.2 DELOVANJE NEVLADNIH NEPROFITNIH ORGANIZACIJ ......................... 12

3 NEPROFITNI/TRETJI SEKTOR ............................................................................. 14

4 KONCEPT TRIKOTNIKA BLAGINJE .................................................................. 17

5 TRI - SEKTORSKO PARTNERSTVO; PRIMER: BPD (BUSINESS PARTNERS

FOR DEVELOPMENT) ................................................................................................... 20

5.1 DRŽAVA/VLADA/JAVNI SEKTOR ................................................................... 24

5.2 PROFITNI SEKTOR .............................................................................................. 28

5.3 NEPROFITNI SEKTOR (BPD) ............................................................................ 33

6 ZAKLJUČEK ........................................................................................................... 38

7 LITERATURA: ........................................................................................................ 41

KAZALO SLIK:

Slika 2.1: Tipologija organizacij. ...................................................................................... 11

Slika 4.1: Zasebne neprofitne organizacije - entitete v sferi civilne družbe. .................... 18

Slika 5.1: Prikaz družbenih koristi tri-sektorskega partnerstva. ....................................... 23

Slika 5.2: Koristi tri-sektorskega partnerstva za vlade, države oziroma javni sektor. ...... 26

Slika 5.3: Koristi profitnih organizacij v tri - sektorskem partnerstvu. ............................ 31

Slika 5.4: Koristi tri - sektorskega partnerstva za nevladne neprofitne organizacije. ....... 36

6

1 UVOD

V dandanašnjem dinamičnem, včasih celo hiperaktivnem svetu, ki se spreminja iz dneva

v dan in v katerem se družbeno, politično, naravno in ekonomsko okolje med seboj

čedalje bolj prepleta, se zdi, da meje med posameznimi družbenimi sferami postajajo

čedalje bolj zabrisane. Javni sektor oziroma država in njene pogosto okorele institucije le

s težavo sledijo hitrim družbenim spremembam, kar pogosto privede do ekonomskih,

socialnih in včasih tudi okoljskih kriz, s katerimi pa se same, tudi zavoljo svojega

počasnega delovanja, le s težavo in z velikimi mukami bolj, veliko bolj pogosto pa manj,

uspešno spopadajo. Pogosto se tako zdi, da je čedalje večja moč in sposobnost

manipuliranja z družbenim, političnim, naravnim in ekonomskim okoljem skoncentrirana

v rokah kapitala oziroma podjetij in posameznikov, ki so lastniki tega kapitala, in da

profitni sektor narekuje pravila in dinamiko, v katerem deluje tako javni kot tudi

neprofitni oziroma tretji sektor. Kljub temu, ali pa morda ravno zaradi tega, se krepi in

pridobiva na vplivu tudi tretji oziroma neprofitni sektor ter z njim tudi njegova najbolj

prepoznavna organizacijska oblika; nevladna neprofitna organizacija.

Zasebne neprofitne organizacije s svojo energijo, zavzetim delovanjem, željo po

izboljševanju družbe kot celote, idejami, pripravljenostjo za sodelovanje, željo po

pravičnosti, napredku, … prispevajo novo paleto kvalitativnih ciljev, ki bistveno

dopolnjujejo tako javni, predvsem pa profitni sektor oziroma podjetja in njihove pogosto

izključno finančno (dobičkonosno) usmerjene cilje. Prisotne so v praktično v vseh

sodobnih družbah in po svojih najboljših močeh prispevajo svoj čas, znanje in sredstva

za reševanje problemov na vseh družbenih področjih. Delujejo v zdravstvu,

izobraževanju, pravu, okoljevarstvu, zagovorništvu, športu, … ter pogosto izvajajo

storitve, ki jih ne pokrivata niti država oziroma javni sektor, niti podjetja oziroma profitni

sektor. Združujejo posameznike v organizirane skupine ljudi oziroma organizacije s

skupnimi cilji, ki so pogosto usmerjeni v reševanje zapletenih aktualnih družbenih

problemov in vprašanj, ki jih pogosto neuspešno rešuje država ali pa profitni sektor.

7

Kljub porastu nevladnih neprofitnih organizacij po svetu, rastočemu vplivu, dvigovanju

standardov, reševanju problemov, vsesplošni prisotnosti, nesebičnemu, neprofitnemu

delovanju v javno dobro in večinoma zelo široki podpori civilne družbe, iz katere tudi

izhajajo, pa je vloga nevladnih neprofitnih organizacij in celotnega tretjega/neprofitnega

sektorja v družbi s strani države in podjetij velikokrat prezrta oziroma minimalizirana.

Tako ostajajo nevladne neprofitne organizacije in tretji sektor neizkoriščen potencial, ki

bi se lahko v popolnosti izrazil le v sodelovanju z javnim (državo) in profitnim (podjetja)

sektorjem. Poglobljeno in transparentno sodelovanje med profitnim, javnim in

neprofitnim sektorjem bi koristilo tako državi kot tudi podjetjem in nevladnim

neprofitnim organizacijam, ter navsezadnje generalno gledano celotni družbi, saj bi z

sodelovanjem in združevanjem kvalitet oziroma vrlin različnih organizacij ter različnih

sektorjev dosegli novo kvaliteto družbenega sodelovanja in s tem tudi napredka.

V diplomski nalogi se bom tako najprej posvetil konceptualno-teoretični opredelitvi in

umestitvi nevladnih neprofitnih organizacij, ki so rdeča nit te diplomske naloge, in tudi

razlog, zakaj sem si izbral to temo. Njihovo delovanje in cilji v širini namreč močno

presegajo predvsem omejenost profitnih organizacij in deloma tudi javnih institucij.

Nadaljeval bom z konceptualno-teoretično opredelitvijo in umestitvijo tretjega oziroma

neprofitnega sektorja, sektorja, iz katerega te organizacije izhajajo ter teoretični del

diplomske naloge zaključil z predstavitvijo koncepta trikotnika blaginje, ki se mi zdi

glede na primer oziroma bolje rečeno projekt BPD – Business Partners for Development,

katerega izsledke bom predstavil v zadnjem delu diplomske naloge, odlična podlaga za

jasnejše razumevanje aktualnih in potencialnih možnosti za sodelovanje in konstruktivno

komunikacijo med različnimi sektorji oziroma sferami sodobne družbe.

Ideja diplomske naloge je prikazati možnosti za napredek in sodelovanje, ki jih ponuja

neizkoriščen tretji/neprofitni sektor in predvsem nevladne neprofitne organizacije v

poglobljenem tri-sektorskem partnerstvu/sodelovanju med javnim sektorjem (država in

njene institucije, vlada), profitnim sektorjem (podjetja) in neprofitnim sektorjem (zasebne

neprofitne organizacije), za kar bom uporabil ugotovitve in priporočila projekta BPD, ki

je vzpostavljal in nato na praktičnih primerih preučeval tri-sektorska partnerstva.

8

2 NEVLADNE NEPROFITNE ORGANIZACIJE

2.1 NEVLADNO IN NEPROFITNO PROTI VLADNO TER PROFITNO

Poznavanje in razumevanje osnovnih značilnosti, dinamike delovanja ter karakteristik, ki

bistveno določajo in oblikujejo nevladne neprofitne organizacije, je nujno za kakršnokoli

nadaljnje preučevanje konceptov, ki so s temi organizacijami neposredno ali posredno

povezani. Tako bom v prvem poglavju poskušal opredeliti karakteristike nevladnih

neprofitnih organizacij, kot so jih podajali razni avtorji, ki so se ukvarjali z njihovim

preučevanjem.

Nevladne organizacije so temeljni instituti civilne družbe, .. . Nevladne organizacije

spodbujajo posameznika na namenjanje denarja in osebno aktivnost oziroma

angažiranje na splošno koristnem oziroma dobrodelnem področju. Glavne

značilnosti nevladnih organizacij so na eni strani njihov status, še bolj pomemben

pa je njihov namen, ki je splošno koristen in dobrodelen, značilna pa je tudi

upravljalska neodvisnost od države. (Trstenjak 1998, 20)

Nevladne neprofitne organizacije so organizacije, ki jih določata in že z imenom

označujeta dve bistveni značilnosti. Prva očitna značilnost je nevladnost druga pa

neprofitnost. Neprofitne organizacije, ki niso ustanovljene s strani države, so zasebne

neprofitne organizacije ».. - to je s strani zasebnih fizičnih in pravnih oseb ustanovljene

organizacije, ki lahko »služijo« tako javnemu kot tudi skupnemu interesu; ...«. (Kolarič in

drugi 2002, 14) Kolarič tukaj nevladne neprofitne organizacije opredeli glede na

ustanovitelje in jih razčleni glede na širino delovanja oziroma namen njihove ustanovitve.

Podobno jih oriše tudi Leskošek, ki pa bolj poudari njihovo neodvisnost od države.

Leskošek tako o nevladnih organizacijah pravi, da so to organizacije, »ki so neprofitne, ki

jih ustanovi skupina ljudi ali posamezniki kot svojo lastno zasebno pobudo in ki so

popolnoma neodvisne od vplivov državnih organov oziroma so avtonomne«. (Leskošek

1998, 189)

9

Neprofitne organizacije so lahko sicer ustanovljene tudi s strani države. V tem primeru

govorimo o javnih neprofitnih organizacijah, ki so še vedno neprofitne organizacije,

vendar so javne, kar pomeni, da z njimi upravlja država in njene institucije. Samostojna

uporaba pojma neprofitnosti lahko tako v isto skupino združi tako zasebne kot tudi

državne neprofitne organizacije.

»Neprofitne organizacije zajemajo zelo pester nabor različnih organizacij. Mednje

prištevamo vse organizacije, ki so oproščene plačevanja davkov in katerih prvotni namen

je koristiti družbi. Neprofitne organizacije v najširšem pomenu zajemajo državne,

regijske in lokalne organe oblasti, bolnišnice, muzeje, zveze, združenja, ustanove,

kulturne institucije, verske skupine, dobrodelne organizacije idr.« (Dimovski v Možina

2002, 695)

Druga bistvena značilnost nevladnih neprofitnih organizacij je neprofitnost. Bistvo

neprofitnosti je, da neprofitne organizacije nimajo lastnikov, ki bi bili upravičeni do

profitov oziroma dobičkov. Kljub svojemu statusu neprofitnosti imajo lahko neprofitne

organizacije dobiček, vendar ga ne smejo razdeljevati. Če neprofitna organizacija ustvari

dobiček, mora ta ostati v organizaciji in se ves uporabiti za namene, zaradi katerih je bila

organizacija ustanovljena. (James v Anheier in Seibel 1990, 21)

Kljub temu da se morebitnega profita ne sme razdeljevati pa to ne pomeni, da neprofitne

organizacije ne smejo nastopati na trgu in ponujati dobrine in storitve. »Nepridobitna je

tista organizacija, katere temeljnega cilja delovanja ni mogoče izraziti z gospodarskimi

merili. V prizadevanju za dosego tega cilja pa lahko izvaja tudi dejavnosti, ki so

pridobitno naravnane.« (Blois v Rojšek in Muhič 1997, 45)

Klemenc pa pravi: »… pravni pojem neprofitne organizacije (non-for-a-profit

organisations) izključuje profit zgolj kot samonamen delovanja in pravna regulacija

omejuje možnosti svobodne alokacije dobička (ki se ga lahko uporabi samo za

oplemenitenje same dejavnosti) ...«. (Klemenc v Lukšič 1995, 129)

10

Kot kontrasten primer za boljše razumevanje neprofitnih organizacij in kot opredelitev

profitnih dejavnosti lahko podamo še eno od razlag profitnih organizacij. »Temeljni

smisel obstoja in delovanja profitnih organizacij temelji namreč na individualnem

interesu »homo oeconomicusa«, ki je operacionaliziran kot maksimiziranje profitabilnosti

kapitala za njegove lastnike.« (Monnier in Thiry v Kolarič 2002, 10)

Ob vseh teh definicijah neprofitnosti in profitnosti je potrebno omeniti, da večji del

literature nastanek in obstoj nevladnih neprofitnih organizacij največkrat razlaga skozi

ekonomske teorije. Eden izmed najbolj pogostih ekonomskih razlogov, ki se ga navaja

kot vzrok obstoja neprofitnih organizacij je nezmožnost profitnih organizacij oziroma

trga pri zagotavljanju določenih dobrin ali storitev. »Če je vrednost stvari in storitev na

trgu v tržnih ekonomijah uravnavana preko mehanizma cen, ki uravnava ponudbo in

povpraševanje, kako je mogoče, da nekatere najbolj dragocene stvari nimajo tržne cene in

niso prisotne na trgu?« (Timus v Anheier 2005, 115) Nekakšen sinonim za to teorijo je

skovanka »market failure« (napaka trga, nezmožnost trga), ki povzame bistvo teorije.

(Anheier 2005, 115)

Slika 2.1 (na naslednji strani) lepo prikaže delitev organizacij v družbi. Uporabljena so tri

merila, ki razvrstijo organizacije glede na:

1. Tiste organizacije, katerih smisel je maksimiziranje »kapitala za njihove lastnike«

(profitne organizacije), in na tiste, katerih smisel je delovanje v »družbeno

koristne namene«. (neprofitne organizacije)

2. Drugo merilo razdeli neprofitne organizacije na tiste, »katerih ustanovitelj

oziroma lastnik je država – to so javne neprofitne organizacije in na tiste, katerih

ustanovitelji ali lastniki so zasebne fizične in pravne osebe – te so zasebne

neprofitne organizacije«.

3. Razdelimo nevladne neprofitne organizacije na tiste, ki delujejo v javnem

interesu, in tiste, ki delujejo v interesu svojih članov. (Kolarič in drugi 2002, 25-

26)

11

Slika 2.1: Tipologija organizacij.

Vir: Prirejeno po Kolarič in drugi (2002, 27).

12

2.2 DELOVANJE NEVLADNIH NEPROFITNIH ORGANIZACIJ

Kolarič (in drugi) se sprašuje: »… kaj potem je temeljni cilj obstoja in funkcioniranja

neprofitnih organizacij, če to ni na individualnem interesu »homo oeconomicusa«

temelječe profitno ravnanje?« In odgovarja. »Načelni odgovor na to vprašanje izhaja iz

»nasprotnega pola« individualnega interesa, ki je splošni družbeni interes.« Ter povzame.

»Smisel obstoja neprofitnih organizacij je delovanje v splošnem družbenem interesu,

delovanje v splošno družbeno korist.« (Kolarič in drugi 2002, 10)

Hafner Fink nadaljuje in pravi, da »… nevladne organizacije delujejo predvsem na dveh

ravneh…«. Na ravni zasebnega, kjer delujejo v smeri zadovoljevanja potreb članov

organizacije in v javni sferi, kjer večinoma delujejo kot neke vrste interesnih skupin, saj

se trudijo vplivati na politične procese oziroma sodelovati pri oblikovanju politik.

(Hafner Fink v Jelovac 2002, 106)

Vsekakor je pomembno tudi dejstvo, da število nevladnih neprofitnih organizacij narašča,

skupaj z njimi pa raste tudi tretji oziroma neprofitni sektor. Z večanjem obsega oziroma

kvantitete ter čedalje večjo prepoznavnostjo v družbi pa počasi raste tudi njihova moč in

vpliv. »Dramatično povečanje števila nevladnih neprofitnih organizacij v prejšnjem

stoletju je bilo dobro dokumentirano…« (Betsil in Corell 2001, 65) »Mnoge med njimi so

si priborile »vodilne položaje v socialnem, ekonomskem in političnem prostoru povsod

po svetu.« (Rončević v Jelovac 2002, 46)

Organizacije, ki izhajajo iz civilne družbe in so s tem pozicionirane v neprofitni sektor, so

šibkejše od države in njenih institucij oziroma javnega sektorja, »saj jim država

predpisuje pogoje delovanja in jih priznava ali ne priznava za sogovornike v oblikovanju

in izvajanju politik«. Bolj kot so nevladne neprofitne organizacije neodvisne od državnih

sredstev, večji vpliv lahko imajo, če seveda razpolagajo z svojimi sredstvi oziroma

sredstvi iz ostalih virov, ki jih potrebujejo za vplivanje na oblikovanje javnih politik.

(Hafner Fink v Jelovac 2002, 114)

13

Nevladne neprofitne organizacije imajo pogosto interes za sodelovanje pri oblikovanju

javnih politik, predvsem tistih, ki vplivajo na področja, ki jih pokriva nevladna neprofitna

organizacija, »saj lahko na ta način prispevajo k ustreznejšem definiranju družbenih

problemov in vplivajo na njihovo reševanje«. Za uspešno delovanje pri oblikovanju in

izvajanju politik pa morajo nevladne neprofitne organizacije zasledovati naslednje cilje:

∼ Z organiziranim nastopom v komunikaciji z državnimi akterji (npr. z

združevanjem v krovne organizacije, ki so sogovornik državnim akterjem).

∼ Z informiranostjo (doseženo s profesionalizacijo in z notranjo delitvijo dela med

zaposlenimi, ki tako lahko sproti specializirano spremljajo dogajanja v državni

sferi na področjih, ki so pomembna za interesne skupine).

∼ S strokovnim analitičnim pristopom (z argumentiranjem kritik, predlogov in

zahtev z rezultati analiz, pripravljenih sproti in na zalogo, o tem, kakšni so učinki

vpletanja oziroma nevpletanja države na izbranih družbenih področjih in kakšni

so učinki obstoječih javnih politik).

∼ S pravočasno aktivnostjo v vseh pomembnih fazah političnega odločanja. Če

želijo nevladne organizacije postati pomembni akterji, morajo pripravljati svoje

analize in spremljati rezultate družboslovnih raziskav na področjih, kjer delujejo.

Nevladne organizacije torej nujno potrebujejo strokovno znanje in strokovno

osebje, ki zna pripravljati analize in ki zna razbrati relevantne informacije in

podatke iz drugih virov. (Hafner Fink v Jelovac 2002, 109-110)

Pri spremljanju izvajanja politik in pri vrednotenju učinkov teh politik imajo lahko

pomembno vlogo. V primeru kritike politike je pomembno in potrebno, da je le-ta

argumentirana z strokovnimi analizami in predstavljena skupaj z nezaželenimi ali

mogoče celo škodljivimi učinki. »Nevladne organizacije lahko s svojim javnim

delovanjem pomembno prispevajo k oblikovanju zavesti o družbenem problemu in k

širjenju senzitivnosti in pozornosti javnosti na ta problem – prek tega pa tudi k pritiskanju

javnosti na odločevalce, da ti problem uvrstijo na dnevni red in ga pričnejo reševati.«

(Hafner Fink v Jelovac 2002, 119-120)

14

3 NEPROFITNI/TRETJI SEKTOR

Nevladne neprofitne organizacije izhajajo in so del tako imenovanega neprofitnega

oziroma tretjega sektorja. Izvor razlike v poimenovanju enakega sektorja lepo razloži

Hrovatič, ki pravi, da je iz različne rabe terminologije razvidno,

…da želijo posamezne dežele ali organizacije v poimenovanju poudariti

razlikovanje v odnosu na določen sektor. Tako je za združene države Amerike in

nekatere zahodnoevropske države z uveljavljeno tržno ekonomijo značilno, da

uporabljajo termin neprofitne organizacije; poudarjajo razlikovanje v odnosu do

profitnih organizacij. Za vzhodnoevropske države je zaradi preteklih političnih

razlogov značilnejše razlikovanje v odnosu do javnega oziroma državnega sektorja;

tu se pogosteje uporablja termin nevladne organizacije. (Hrovatič 1998, 181)

Pri formuliranju definicije tretjega sektorja, sploh pa tretjega sektorja v mednarodni

perspektivi je veliko nesoglasij oziroma različnih pogledov in teorij. To je seveda povsem

normalen pojav, saj ima navsezadnje vsaka država drugačno zgodovino ter ekonomsko in

politično ureditev, ki se je razvijala skozi celotno njeno zgodovino in je prav tako

vplivala na razvoj tretjega sektorja v vsaki posamezni državi. (Salomon in Anheier 1997)

Anheier pravi, da je tretji oziroma neprofitni sektor skupek privatnih, prostovoljnih in

neprofitnih organizacij. Imenuje ga tako neprofitni kot tudi tretji sektor. Tretji sektor tudi

zaradi dejstva, da po moči, obsegu in vplivu zaostaja tako za državo kot prvim sektorjem

kot tudi za profitnimi organizacijami kot drugim sektorjem. Tretji oziroma neprofitni

sektor je umeščen med državo, vlado in njene institucije in med profitni sektor. (Anheier

2005, 4-10)

15

Iskanje enotne definicije, ki bi povzela vse značilnosti tretjega sektorja ni enostavno, saj

gre navsezadnje za sektor, ki tako kot profitni sektor in država združuje veliko različnih

organizacijskih oblik. Tako se govori o:

∼ neprofitnem sektorju,

∼ dobrodelnem sektorju,

∼ neodvisnemu sektorju,

∼ prostovoljnem sektorju,

∼ davčno izvzetemu sektorju,

∼ nevladnih organizacijah,

∼ sektorju asociacij.

Vsako od teh poimenovanj opisuje neko značilnost sektorja, pri čemer pa ne smemo

pozabiti, da se v realnosti te definicije pri večini organizacijah prekrivajo in dopolnjujejo.

(Anheier in Salomon 1997, 13)

Lukšič izvor tretjega sektorja najde v področju nalog, ki ga kapital ne zanima in ki ga je

nemogoče profitno organizirati ter kot sektor, »ki so ga vsebinsko opredelili kot nekaj,

kar ni povezano z vlado oziroma državo, kar ni povezano s profitodonosnostjo in ki je v

principu volontersko. Kolektivni akterji, ki so se pojavili na tem tretjem sektorju, so se

organizirali v različnih pravnih formah, dobili pa so skupni naziv nevladne, neprofitne,

volonterske organizacije.« (Lukšič A. v Lukšič I. 1995, 146)

»Kramer (1988) in Kaufmann (1986) opominjata, da meje med sektorji niso fiksne ter da

se spreminjajo in so čedalje bolj nejasne oziroma zabrisane.« (Anheier in Seibel 1990, 9)

Podobnega mnenja je tudi Scholte, ki prav tako pravi, da so meje pogosto zabrisane.

Nekatere nevladne neprofitne organizacije lahko celo sodelujejo ali pa vsaj s predlogi

prisostvujejo pri razvijanju in sprejemanju nekaterih uradnih politik ali pa delujejo na

trgu profitnih dejavnosti, s čimer zbirajo sredstva za podporo svojim neprofitnim ciljem.

Normalna praksa je tudi, da tako država kot tudi profitni sektor finančno ali z drugimi viri

podpira nekatere nevladne neprofitne organizacije. (Scholte 2002, 283)

16

Neprofitni sektor ni izolirana enota in ni ločen niti od države oziroma državnega sektorja

niti od trga oziroma profitnega sektorja ampak je z njima nenehno v interakciji. Med

njimi se neprestano pretakajo viri in sredstva. »Le-ti so lahko neposredni (dotacije,

nakupi servisov oziroma storitev) ali posredni (davčne olajšave, refundacije plačil za

storitve). Povezave s komercialnim sektorjem se kažejo v prostovoljnih prispevkih in

sponzoriranju kot pomembnem viru prihodkov neprofitno-volonterskih organizacij.«

(Meglič Črnak 2000, 2)

V neprofitnem sektorju obstajajo in delujejo številne in raznovrstne neprofitne

organizacije, ki pa imajo nekaj bistvenih skupnih značilnosti:

∼ so zasebne, kar pomeni, da so institucionalno ločene od države oziroma da so

njihovi ustanovitelji oziroma lastniki zasebne fizične in pravne osebe;

∼ so neprofitne, kar pomeni, da je osnovni smisel njihovega obstoja delovanje v

splošne družbeno koristne namene;

∼ so organizacije, kar pomeni, da imajo izoblikovano osnovno organizacijsko

strukturo in pravila, ki veljajo za vse, ki so vanje vključeni;

∼ so prostovoljne, kar pomeni, da članstvo v njih ni zakonsko obvezno, pritegnejo

pa večji ali manjši časovni ali denarni vložek volonterjev. (Kolarič, 2002, 6).

17

4 KONCEPT TRIKOTNIKA BLAGINJE

Pestoff v konceptu blaginjskega trikotnika opredeli sfero nevladnih organizacij kot

intermediarno sfero. Pestoff je preučeval tretji sektor kot alternativo javnemu in

privatnemu sektorju. Ukvarjal se je predvsem z razmerjem nevladnih organizacij v

odnosu do tržnih, državnih in komunitarnih struktur. »Med temi obstajajo pomembne

linije delitve:

∼ javno vs. privatno (loči državo od trga in komunitarnih struktur),

∼ profitno vs. neprofitno (loči trg od države in komunitarnih struktur) in

∼ formalno vs. neformalno (loči trg in državo od komunitarnih struktur).«

Pojem komunitarne pomeni strukture, kot so družina, močnejše, širše sorodstvene vezi,

povezane lokalne skupnosti ipd. Ta delitev je pomembna, ker v prostoru, ki nastane med

temi delitvami, se nahaja intermediarna sfera oziroma prostor, ki ga zapolnjujejo

nevladne organizacije. (Pestoff v Jelovac 2002, 51)

Pri konceptu trikotnika blaginje gre za odnos med tremi temeljnimi sferami v sodobnih

družbah. Abrahamson pravi, da so to sfera trga, sfera države in sfera civilne družbe.

Nekateri avtorji pa namesto sfere civilne družbe uporabljajo sfero skupnosti. Pravi, da iz

teh sfer posamezniki pridobivajo sredstva za zadovoljevanje potreb, kar posledično

pomeni, da je blaginja posameznika odvisna od obsega povezav, ki jih uspe vzpostaviti s

temi tremi sferami. »Še več, za vsako od treh sfer veljajo specifični načini in instrumenti,

prek katerih se zagotavljajo sredstva; instrument trga je denar, instrument države je moč

in instrument civilne družbe oziroma skupnosti je solidarnost.« (Abrahamson v Kolarič

2002, 15)

Glede na trikotnik blaginje lahko sfero civilne družbe oziroma sfero civilne družbe

opredelimo, kot tisti del družbenega prostora, ki je zunaj sfere trga (samo v sferi trga

obstajajo organizacije, katerih smisel je maksimiranje profita za njihove lastnike) in zunaj

sfere države (samo v sferi države so organizacije javne). (Kolarič 2002, 16)

18

Se pravi, da je sfera civilne družbe neprofitna in zasebna. Kolarič loči tudi sfero civilne

družbe in sfero skupnosti. V skupnosti namreč obstajajo socialne mreže, »kot so družina

oziroma gospodinjstvo, sorodstvo, sosedstvo, skupine prijateljev in druge ad hoc skupine.

Njihova diferenca specifika je lastnost neformalnosti; nikjer v družbi, razen v sferi

skupnosti, ne obstajajo entitete z lastnostjo neformalnosti.« (Kolarič 2002, ¸16) Podobno

razmišlja tudi Meglič Črnak, ki pravi: »Z neformalnim sektorjem pa se neprofitno-

volonterski sektor povezuje prek volonterskega inputa (prispevek volonterjev) in virov

prihodkov (donacij). Povezave med obema sektorjema pa potekajo tudi prek storitev

neprofitno-volonterskih organizacij.« (Meglič Črnak 2000, 2)

Slika 4.1: Zasebne neprofitne organizacije – entitete v sferi civilne družbe.

Vir: Prirejeno po Kolarič, Zasebne neprofitno-volonterske organizacije v mednarodni

perspektivi (2002, 17).

19

Temeljna značilnost vmesne sfere – sfere civilne družbe – je njena sočasna zaprtost in

odprtost v odnosu do drugih sfer:

∼ Dimenzija »neprofitno« sicer zapira/ločuje sfero civilne družbe v odnosu do trga,

vendar jo hkrati odpira/povezuje v odnosu do sfere države in do sfere skupnosti; v

obeh sferah so namreč prav tako kakor v sferi civilne družbe entitete z lastnostjo

neprofitnosti v smislu »služenja« javnemu (v sferi države) oziroma skupnemu

interesu (v sferi skupnosti) kot splošnemu družbenemu interesu.

∼ Dimenzija »zasebno« sicer zapira sfero civilne družbe v odnosu do sfere države,

vendar jo hkrati odpira v odnosu do sfere trga in sfere skupnosti; zasebnost v

smislu lastništva oziroma ustanoviteljstva je namreč lastnost entitet tudi v sferi

trga in v sferi skupnosti.

∼ Dimenzija »formalno« sicer zapira prostor civilne družbe v odnosu do skupnosti,

vendar ga hkrati odpira v odnosu do sfere trga in sfere države; formalnost v

smislu eksplicitno za vse veljavnih pravil in norm ter organiziranosti je namreč

lastnost entitet tudi v sferi trga in v sferi države. (Kolarič in drugi 2002, 18)

Razlika med javnim neprofitnim sektorjem in zasebnim neprofitnim sektorjem je veliko

večja, kot bi se mogoče na prvi pogled to lahko zdelo glede na to, da oba sektorja

opredeljuje neprofitnost. Država kot večinski financer javnega sektorja veliko lažje

predvsem pa redno zagotavlja prihodke javnemu neprofitnemu sektorju, medtem ko mora

zasebni neprofitni sektor te prihodke iskati od vrat do vrat. Prihodke pridobivajo iz vseh

sektorjev oziroma družbenih sfer, ki ga obdajajo. Donatorji nevladnim neprofitnim

organizacijam so tako profitne organizacije, država in tudi posamezniki iz neformalne

sfere oziroma sfere skupnosti. Kljub temu pa se delovanje države in delovanje

nepridobitnih organizacij marsikje prepleta. »Ker so javne organizacije praviloma manj

učinkovite, podpira država na razne načine (podpore, davčne olajšave ipd.) delovanje

zasebnih, mnogokrat prostovoljnih nepridobitnih organizacij, in s tem podpira splošni

družbeni interes …« (Kolarič v Tavčar 2005, 30)

20

5 TRI – SEKTORSKO PARTNERSTVO; PRIMER: BPD

(BUSINESS PARTNERS FOR DEVELOPMENT)

Delovanje organizacij v današnjem svetu postaja čedalje bolj zapleteno. Države, podjetja

in nevladne neprofitne organizacije se vsakodnevno soočajo z tveganji in priložnostmi, ki

zaradi svoje kompleksnosti pogosto presegajo njihove samostojne kompetence in

zmogljivosti. Zato se zdi, da je najboljša možnost za povečevanje zmožnosti za

spopadanje s tveganji na eni strani in učinkovito izkoriščanje priložnosti na drugi strani

povezovanje različnih organizacij, ki imajo dopolnjujoče se kompetence, oziroma

kombiniranje njihovih sredstev, časa, informacij in praktičnega znanja. Tri-sektorsko

partnerstvo, ki vključuje profitne organizacije, organizacije civilne družbe in državne

institucije, sodi med najbolj zapletena partnerstva in zaradi tega predstavlja poseben

podvig. Različnost principov delovanja, organizacijskih struktur, ciljev organizacij ter

njihovih kultur v treh med seboj zelo različnimi sektorji pogosto predstavlja ogromen

izziv, ki pa ob uspešnem združenju in operacionalizaciji v tri-sektorsko partnerstvo

ponuja ogromno možnosti za napredek in splošne družbene koristi. Vsak od teh treh

sektorjev (javni sektor, profitni sektor, neprofitni/tretji sektor) ima svoje prednosti in

slabosti. Tri-sektorsko partnerstvo združuje kompatibilne prednosti in zmogljivosti

različnih sektorjev ter s tem hkrati tudi odpravlja njihove pomanjkljivosti kot samostojnih

akterjev. (Business Partners for Development, 2002f)

Nobena vlada ali organizacija si ne more privoščiti, da bi delala v izolaciji.

Prepoznati moramo različne prednosti in zmogljivosti, ki jih imajo različne

organizacije: nevladne organizacije, skupnosti, donatorji, profitne organizacije,

religiozne organizacije, vlade. Med njimi moramo vzpostaviti partnerstvo in mreže

na državnih in mednarodnih ravneh, ki kar najbolj učinkovito uporablja njihove

različne prednosti in zmogljivosti. (Clare Short, Ministrica Združenega kraljestva

(UK) za mednarodni razvoj od 1997-2003). (Business Partners for Development

2002b)

21

BPD ali Business Partners for Development je bil 3-letni projekt, ki je bil zamišljen kot

neformalno globalno omrežje. Delovati je začel leta 1998 ter bil deloma zaključen v letu

2001, dva izmed štirih delov projekta pa sta nadaljevala z delovanjem in delujeta še

danes. Omrežje je nastalo na pobudo Svetovne banke (The World Bank) z namenom

preučevanja, podpore in promoviranja primerov strateškega tri-sektorskega partnerstva

med profitnimi organizacijami/profitnim sektorjem, državo/javnim sektorjem in civilno

družbo/neprofitnim sektorjem ter raziskovanja vpliva njihovega medsebojnega

sodelovanja na razvoj skupnosti povsod po svetu. Omrežje je bilo ustvarjeno v veri, da

lahko tri-sektorsko partnerstvo koristi profitnemu sektorju in hkrati uresničuje socialne

cilje civilnih družb in države s tem, ko partnerstvo ustvarja stabilnejše socialno in

poslovno okolje. (Business Partners for Development 2002a)

S projektom so skušali preučiti naslednje hipoteze:

∼ da je medsektorsko sodelovanje dobitna kombinacija za vse tri sektorje,

∼ da je lahko koncept partnerstva široko uporabljen vsepovsod po svetu,

∼ da je lahko tri-sektorsko partnerstvo uporabljeno na lokalnih, regionalnih,

nacionalnih in mednarodnih ravneh,

∼ da lahko partnerstvo, ki vključuje civilno družbo, javni sektor in profitni sektor

prinese boljše rezultate v socialnem razvoju oziroma napredku kot samostojno

delovanje posameznega sektorja,

∼ da lahko tri-sektorsko sodelovanje podjetjem prinese poslovne prednosti/koristi.

(Business Partners for Development 2002a)

Ideja za tri sektorsko partnerstvo sploh ni nova, pravzaprav je bila in še vedno je zelo

pogosta tema pogovorov, toda realizacija je popolnoma nekaj drugega. BPD je bil

ustanovljen ravno z namenom, da se tri-sektorsko sodelovanje sistematično testira v

realnem življenju na realnih primerih, iz katerih bi se naučili lekcij, kako partnerstvo

deluje v realnosti, kakšna pravila je potrebno upoštevati, kakšna so tveganja, priporočila

… Projekt je združeval praktično delo na terenu ter učenje in preučevanje glede na

praktično in raziskovalno delo. (Business Partners for Development, 2002f)

22

»Partnerstvo zagotavlja priložnost za vzpostavitev formalnega mehanizma za dialog med

sektorji in vzpodbuja skupno delovanje.« (Business Partners for Development 2002a)

Vladam lahko tri-sektorsko partnerstvo pomaga, do uresničitve predvolilnih obljub

oziroma zastavljenih političnih mandatov. Poleg tega lahko sodelovanje pomaga pri izbiri

primernih politik, povečevanju učinkov sprejetih politik in njihovo dosledno izvajanje. S

sodelovanjem lahko država tudi promovira odgovornost na vseh področjih družbenega

delovanja, kar zmanjšuje socialne probleme, družbena trenja, gospodarske krize na

državni ravni … (Business Partners for Development 2002a)

Za podjetja oziroma profitni sektor kot celoto tri-sektorsko sodelovanje prinaša možnost,

da s sodelovanjem z javnim sektorjem (vlado, državnimi institucijami) ter

neprofitnim/tretjim sektorjem lažje dosegajo kriterije družbene, socialne in okoljske

odgovornosti, za kar je potrebno veliko specifičnega znanja iz različnih področij in

veščin, ki pa jih podjetja pogosto nimajo. Imajo pa ta znanja nevladne neprofitne

organizacije in javni sektor. Ker uspešno tri-sektorsko partnerstvo vzpodbuja trajnostni

razvoj lahko podjetja tudi dolgoročno računajo na stabilno poslovno okolje ter tako lažje

načrtujejo in izvajajo strategije razvoja podjetja. Stabilno okolje in ugled družbe zaradi

družbeno odgovornega ravnanja pa lahko rezultira tudi v poslovnih uspehih in boljših

finančnih rezultatih. (Business Partners for Development 2002a)

Za nevladne neprofitne organizacije pa partnerstvo z javnim sektorjem in podjetji

omogoča lažje doseganje poslanstev in ciljev, kot so razvoj socialnega okolja,

zmanjševanje revščine, izboljšanje infrastrukture, učinkovitejše spopadanje z okoljskimi

in socialnimi vprašanji, ustvarjanje zaposlitvenih možnosti, sodelovanje in večji vpliv

civilne družbe … Prav tako lahko partnerstvo koristi organizaciji sami, ki lahko v

primeru dobrega sodelovanja pridobi na ugledu pri podjetjih in v javnem sektorju ter s

tem pritegne tudi več sredstev za ostale dejavnosti, ki jih izvaja izven tri-sektorskega

partnerstva. (Business Partners for Development 2002a)

23

Slika 5.1: Prikaz družbenih koristi tri-sektorskega partnerstva.

Vir: Prirejeno Business Partners for Development (2002a, 3).

V osnovi je bil projekt mišljen za države v razvoju in tranzicijske države, kljub temu pa

so njegovi izsledki vredni razmisleka tudi v razvitih državah. Sodelovanje med sektorji

obstaja, saj je neizbežno, vendar pa ni na nivoju, ki je bil raziskan in predlagan s strani

BPD-ja. Predvsem tretji oziroma neprofitni sektor je dandanes tudi v razvitih državah

neenakopraven in bistveno manj vpliven od države in podjetij. V nadaljevanju bom tako

po posameznih sektorjih oziroma za posamezne vrste organizacij v teh sektorjih prikazal

izsledke oziroma ugotovitve, ki jih je odkril projekt BPD in ki prikazujejo možnosti in

potenciale (ter tudi ovire), ki bi lahko bili doseženi s poglobljenim in transparentnim tri-

sektorskim sodelovanjem.

24

5.1 DRŽAVA/VLADA/JAVNI SEKTOR

»Zdaj vstopamo v novo fazo gradnje države … In v tej fazi moramo še naprej računati na

vse sektorje … družbe za aktivno sodelovanje v naših prizadevanjih, še posebej v

prizadevanju za človekov razvoj, kar je dejansko glavni namen tega projekta … Skupaj s

podjetji in civilnim sektorjem bo vlada … nadaljevala z izvajanjem odgovornosti …

(Gloria Macapagal Arroyo, predsednica Filipinov).« (Business Partners for Development

2002d)

Globalizacija in kriza svetovnega gospodarstva sta ponovno opozorili na pomembnost

trajnostne rasti. Vlade se trudijo zadržati gospodarsko rast, ohraniti socialne pravice

državljanov, ustvariti ugodne pogoje za podjetja in vlagatelje, hkrati pa se pri

uresničevanju teh ciljev čedalje bolj zanašajo na podjetja in nevladne organizacije. Na

nek način tako profitni in neprofitni sektor v primerjavi z javnim sektorjem pridobivata

na moči, kljub temu pa država nanju ne bi smela preložiti svojih odgovornosti. (Business

Partners for Development 2002d)

Pri izvajanju projekta BPD je bilo eno izmed ključnih spoznanj, da ima javni sektor

pomembno vlogo v tri-sektorskem partnerstvu. Preko partnerstva lahko vlade izboljšajo

svoje zmogljivosti in izpolnijo razvojne cilje svojega političnega mandata. Sodelovanje

javnega sektorja z nevladnim neprofitnim sektorjem in profitnim sektorjem je lahko

učinkovit način za spopadanja države, tako z gospodarskimi kot tudi z družbenimi izzivi.

(Business Partners for Development 2002d)

25

V okviru projekta BPD so na podlagi preučevanja praktičnih primerov tri-sektorskega

partnerstva raziskovalci opredelili priporočila, ki naj bi se jih držale vlade, države

oziroma javne institucije, ki želijo uspešno vzpostaviti in delovati v tri-sektorskem

partnerstvu:

∼ Upoštevanje primernosti partnerstva, predvsem za razvojne politike in

zagotavljanje storitev.

∼ Ustvarjanje zmogljivosti javnega sektorja; pomembno je, da v javnem sektorju

deluje zadostno število zaposlenih, ki imajo znanje in veščine o ustvarjanju,

upravljanju in vzdrževanju tri-sektorskega partnerstva.

∼ Ustvarjanje ugodnega okolja; država oziroma vlada ima ključno vlogo pri

ustvarjanju ugodnega okolja, ki omogoča in vzpodbuja partnerstvo ter ga tudi

nagrajuje:

Izdelana oziroma delovati morajo merila, s katerimi se oceni, kakšen vpliv

je imelo partnerstvo ter nagraditi projekte oziroma partnerje, ki so presegli

pričakovanja.

Okolje mora spodbujati inovacije, prav tako pa mora biti prilagodljivo ter

zmožno rasti skupaj z izkušnjami, ki se pridobijo v partnerstvu.

Izdelava smernic za poročanje o partnerskih aktivnostih in njihovo oceno.

Ustvarjanje okolja, ki bo spodbujalo diskusijo o partnerstvu ter o

odgovornostih tako javnega kot tudi profitnega in neprofitnega sektorja.

∼ Razširjanje partnerstev; če je partnerstvo na lokalni ali regionalni ravni ustvarilo

želene učinke, lahko javni sektor spodbudi širjenje partnerstev tudi na regionalno

ali državno raven.

∼ Ozaveščanje o možnostih partnerstva tako interno, v javnem sektorju, kot tudi

eksterno, v neprofitnem in profitnem sektorju.

∼ Pomembno je, da je vloga javnega sektorja v partnerstvu transparentna in da javni

sektor na račun partnerstva ne opušča svojih obveznosti. Podatki morajo biti jasni

in dostopni. (Business Partners for Development 2002d)

26

Glavni motiv za države za sodelovanje z profitnim in predvsem neprofitnim sektorjem je

vsekakor v tem, da s sodelovanjem lažje dosežejo cilje, ki so opredeljeni kot cilji

trajnostnega razvoja. Pokazalo se je, da združevanje moči oziroma vrlin podjetij, civilne

družbe ter javnega sektorja pozitivno vpliva na doseganje ciljev trajnostnega razvoja in

hkrati tudi izboljšuje stabilnost in poslovanje podjetij. Pozitivni rezultati za državo pa so

vidni predvsem v učinkovitejšem izvajanju politik, zagotavljanju storitev, javni porabi,

človeških virih in za vlade mogoče celo najbolj pomembno, s tri-sektorskim

sodelovanjem se lažje izpolnjuje predvolilne obljube oziroma politične programe.

(Business Partners for Development 2002d)

Slika 5.2: Koristi tri-sektorskega partnerstva za vlade, države oziroma javni sektor.

Vir: Prirejeno po Business Partners for Development (2002d, 3).

27

Tri-sektorsko partnerstvo ima lahko za državo oziroma vlade veliko prednosti, vendar

kljub temu ni vedno najboljši pristop, zato je potrebno, da država oziroma njeni voditelji

ter državni uradniki skrbno ocenijo vse možnosti in potencialne pozitivne in negativne

lastnosti tri-sektorskega partnerstva:

PRILOŽNOSTI:

∼ pridobitev politične kredibilnosti in izboljšanje odnosov s skupnostmi,

∼ boljša preglednost,

∼ pridobivanje primernejših in ponovljivih tehničnih, socialnih in institucionalnih

rešitev,

∼ učinkovito izkoriščanje sredstev,

∼ izboljšanje zakonodaje (vključevanje spoznanj v zakonodajo),

∼ širjenje znanja in veščin.

TVEGANJA:

∼ škodovanje ugledu in izguba kredibilnosti,

∼ prevelika pričakovanja civilne družbe oziroma profitnega sektorja (upravljanje

pričakovanj),

∼ možnost vmešavanja v politiko s strani družbe in podjetij in obratno pretirano

vmešavanje politike v družbo in podjetja,

∼ možnost izgube nadzora,

∼ časovni okvir projektov lahko preseže politični mandat. (Business Partners for

Development 2002d)

28

5.2 PROFITNI SEKTOR

Poglobljeno tri-sektorsko sodelovanje, ki vključuje partnerstvo med podjetji oziroma

profitnim sektorjem in nevladnimi neprofitnimi organizacijami oziroma neprofitnim

sektorjem, si je pogosto težko predstavljati. Res je, da marsikatero podjetje ob raznih

priložnostih in pogosto tudi redno daruje denar v družbeno koristne namene ali pa

sponzorira razna društva, res pa je tudi, da smo čedalje bolj vajeni spremljati prave bitke,

ki potekajo med ponavadi velikimi in zelo močnimi podjetji in nevladnimi neprofitnimi

organizacijami glede domnevnega nespoštovanja določenih družbenih in moralnih norm s

strani podjetij. Prav zaradi tega je razmislek o možnostih, ki jih prinaša tri-sektorsko

partnerstvo toliko bolj pomemben tako za podjetja kot tudi za nevladne neprofitne

organizacije. (Business Partners for Development 2002c)

Podjetja v različnih dejavnostih po vsem svetu se soočajo z vse bolj zapletenimi

tveganji in priložnostmi, ki določajo delniško vrednost in uspeh projektov v

povezavi z družbenimi in okoljskimi vprašanji. Partnerstvo s civilno družbo in

agencijami javnega sektorja je lahko zelo učinkovit način za uspešno spopadanje s

temi izzivi in uspeh v poslovnih pogledih. (Rob Lake, Head of Engagement and

Corporate Governance, Henderson Global Investors) (Business Partners for

Development 2002c)

Tri-sektorsko partnerstvo, ki združuje tako prednosti podjetij kot tudi prednosti civilne

družbe in javnega sektorja, lahko koristi tako civilni družbi ter skupnosti kot tudi

podjetjem. Tri-sektorska partnerstva so zahtevna, vendar zagotavljajo pomembne koristi

in prednosti za vse partnerje. Poslovne koristi za podjetja vključujejo stroškovno bolj

učinkovito izpolnjevanje družbenih in okoljskih zahtev regulatornih organov, civilne

družbe in investitorjev, izboljšan dostop do novih trgov, zmanjšanje tveganj,

konkurenčno prednost in povečanje ugleda podjetja. (Business Partners for Development

2002c)

29

Ker je v zadnjih letih trajnostna gospodarska rast postala eden izmed najpomembnejših

ciljev v podjetjih in profitnem sektorju kot celoti, podjetja vse bolj spoznavajo, da morajo

biti pozorna pri izbiranju projektov, da bodo uspešno realizirala zastavljene cilje, tako v

obliki prihodkov kot tudi v obliki trajnostne rasti. Tri-sektorska partnerstva kažejo, da so

pogosto bolj učinkovita kot samostojno spopadanje s temi izzivi samo enega izmed

sektorjev, saj pri tri-sektorskem sodelovanju pride do združitve moči, kjer vsak izmed

sektorjev doprinese svoje prednosti, vire, znanje, veščine in zmogljivosti, ki se

dopolnjujejo, k skupnemu projektu, s čimer se lahko spopade tudi z najbolj zapletenimi

družbenimi problemi. (Business Partners for Development 2002c)

Tri-sektorsko partnerstvo zmanjšuje družbena in okoljska tveganja ter ustvari nove

poslovne priložnosti, če je pravilno vključeno v ključne poslovne aktivnosti podjetja.

Izkušnje z partnerstvi v okviru BPD projekta so pripeljale do nekaterih ugotovitev in

priporočil, ki bi lahko koristile podjetjem, ki razmišljajo o vzpostavitvi tri-sektorskega

partnerstva:

∼ Določitev jasnih poslovnih ciljev; partnerstvo se lahko uporabi v večini poslovnih

operacij za dosego najrazličnejših poslovnih ciljev, ki segajo od razvoja trga do

zmanjšanja stroškov do ocenjevanja vplivov na okolje. Pred vstopom v

partnerstvo morajo biti jasno definirani cilji in pričakovane koristi.

∼ Poznavanje in razumevanje lastnih ključnih kompetenc; podjetja pogosto ne znajo

identificirati in oceniti svojih glavnih kompetenc/vrlin in razumeti, kako bi le-te

vključili in potencirali v partnerstvu.

∼ Iskanje dolgoročnih koristi; ustvarjanje partnerstva zahteva več časa v fazi

raziskovanja in ustanavljanja, ko pa so dogovorjena in operacionalizirana skupna

pravila in cilji, bi moralo partnerstvo vzpodbujati hitrejše in boljše rezultate.

∼ Zavezanost k preglednosti/transparentnosti; partnerstvo lahko deluje samo v

primeru, če v njem ni skritih motivov, če so cilji jasni in so merila za napredek

enotna.

30

∼ Improvizacija; partnerstva si prizadevajo za reševanje vprašanj, ki jih je težko

reševati samostojno. Medtem ko morajo biti cilji partnerstva jasni, pa temu ni tako

pri načinu, kako jih doseči. Inovativnost je ena od vrlin partnerskega sodelovanja.

∼ Potencialne partnerje se ocenjuje enako skrbno kot poslovne partnerje; ocena

poslanstva, spretnosti, slabosti in kulture organizacij je bistveno za predvidevanje

priložnosti in pasti partnerstva. Podjetja bi morala razmisliti o partnerstvu tudi z

drugimi podjetji v profitnem sektorju, ki bi lahko koristila partnerstvu in bila tudi

sama deležna morebitnih koristi povezovanja, in ne samo o partnerstvu z javnim

in tretjim sektorjem. Poslovne koristi je lažje doseči, ko partnerstvo vključuje tudi

druga podjetja, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki so s projektom neposredno ali

posredno povezana.

∼ Pripravljenost za spremembo kulture odnosov; prepustitev vodilne vloge in

sodelovanje v obliki enakovrednih partnerjev pri projektih za podjetja pogosto

predstavlja precejšnjo spremembo obnašanja, na kar bi morala biti podjetja, ki

vstopajo v tri-sektorska partnerstva, pripravljena. Prav tako za podjetja predstavlja

izziv sodelovanje z organizacijami iz drugih sektorjev, ki imajo drugačne kulture

delovanja.

∼ Komunikacija; nujno je obveščanje zaposlenih, partnerjev in tudi širše skupnosti

deležnikov o napredovanju, spremembah in problemih v partnerstvu.

∼ Ustvarjanje lastnih zmogljivosti; Priporočljiva je ustanovitev skupine notranjih

zaposlenih, ki skrbijo za partnerstvo. Ti zaposleni lahko pomagajo pri dvigovanju

ozaveščenosti o partnerstvu, pomagajo pri operativnem poslovanju, ko gre za

partnerske priložnosti in tveganja ter nadgrajujejo in delijo pridobljeno znanje o

partnerstvu. (Business Partners for Development 2002c)

31

Spodnja slika prikazuje prednosti, učinke in koristi, ki jih je lahko deležno podjetje v tri-

sektorskem partnerstvu. Kategorije se nanašajo na ključne poslovne funkcije, ugotovitve

pa so rezultat projekta BPD, kar pomeni, da niso le teoretične narave, ampak na primerih

ugotovljeni učinki tri-sektorskega sodelovanja na profitna podjetja oziroma profitni

sektor. (Business Partners for Development 2002c)

Slika 5.3: Koristi profitnih organizacij v tri-sektorskem partnerstvu.

Vir: Prirejeno po Business Partners for Development (2002c, 3).

32

Podjetjem lahko tri-sektorsko partnerstvo koristi predvsem na dveh področjih:

∼ na področju usmerjanja ključnih poslovnih dejavnosti,

∼ na področju upravljanja z družbenimi vplivi podjetja ter prispevkov podjetja k

lokalnemu in regionalnemu trajnostnemu razvoju,

kljub temu pa je pred vstopom oziroma vzpostavitvijo partnerstva potrebno projekt

analizirati. Družbe se morajo zavedati vseh potencialnih tveganj in možnosti:

PRILOŽNOSTI:

∼ pridobivanje novih projektov glede na preteklo uspešnost,

∼ izboljšanje obstoječih zmogljivosti,

∼ pridobitev praktičnega znanja in izkušenj,

∼ izboljšanje ugleda podjetja z prispevanjem k družbenem in ekonomskem razvoju,

∼ zmanjšanje tveganj in izboljšanje finančnih rezultatov.

TVEGANJA:

∼ finančna šibkost projekta lahko vodi v nestabilnost partnerstva,

∼ sofinanciranje je lahko prekinjeno ali zmanjšano,

∼ pričakovanja ostalih partnerjev so lahko nerealna,

∼ kratkoročni pritiski lahko ogrozijo partnerstvo,

∼ vsiljevanje moči podjetja na druge partnerje. (Business Partners for Development

2002c)

33

5.3 NEPROFITNI SEKTOR (BPD)

»Moramo si biti na jasnem, kaj je naša vloga v odnosu do vlade in profitnega sektorja in

v sodelovanje vključiti zlasti lokalne vlade ter se zavezati določenim temeljnim

vrednotam, ki predstavljajo način, kako izvršujemo svoje poslanstvo. (Martin Rall, The

Mvula Trust)« (Business Partners for Development. 2002e)

Projekt BPD je pokazal, da se večina nevladnih neprofitnih organizacij sooča z skupkom

podobnih vprašanj in izzivov v partnerstvu ne glede na njihove glavne aktivnosti in izbor

ciljev, ki jih želijo doseči. Ker je spekter delovanj nevladnih neprofitnih organizacij

precej širok in ker pokrivajo tako različna področja delovanj kot je na primer

zagotavljanje storitev in zagovorništvo, ima vsaka od teh organizacij precej različno

izhodišče pri vzpostavljanju partnerstev. Način, na katerega deluje nevladna neprofitna

organizacija, in njeni cilji vplivajo tudi na odnos le te z njenimi podporniki in donatorji.

Nevladne neprofitne organizacije so ravno zaradi njihovega neprofitnega in nevladnega

značaja precej občutljive pri ustvarjanju in vstopanju v partnerstva, saj obstaja nevarnost,

da izgubijo svojo neodvisnost od javnega sektorja oziroma vlade ter neodvisnost od

profitnega sektorja. Prav tako obstaja možnost, da izgubijo ugled v očeh svojih

podpornikov zaradi sodelovanja s profitnim sektorjem. Lahko se tudi zgodi, da nevladne

neprofitne organizacije dobijo status posvetovalne skupine in izgubijo široko podporo, ki

jo imajo zaradi svoje nepolitičnosti. Hkrati pa partnerstvo in sodelovanje s profitnim

sektorjem in javnim sektorjem omogoča usklajeno reševanje problemov in celostno

izvajanje projektov. Civilni družbi oziroma širši javnosti ter skupnostim pa na nek način

omogoča sodelovanje pri ustvarjanju in izvajanju politik. (Business Partners for

Development. 2002e)

Pri preučevanju praktičnih primerov so udeleženci in raziskovalci prišli do ugotovitev, ki

so jih nato oblikovali v priporočila, ki lahko koristijo nevladnim neprofitnim

organizacijam, ki se odločajo oziroma mogoče že sodelujejo v tri-sektorskem partnerstvu:

34

∼ Ocena relevantnosti predlaganega partnerstva; nevladne neprofitne organizacije

morajo oceniti, kako potencialna partnerstva sovpadajo z njihovo strategijo

oziroma odnosi do javnega in profitnega sektorja, prav tako pa je pomembno, da

se opredeli, kako lahko partnerstvo doprinese k doseganju ciljev organizacije.

Preučiti je potrebno tveganja in narediti načrte, kako se bo z njimi spopadalo ter

zagotoviti, da se s partnerstvom ne bo omajalo oziroma zmanjšalo zaupanje

skupnosti, civilne družbe oziroma podpora širše javnosti.

∼ Zagotavljanje sodelovanja civilne družbe in skupnosti; v tri-sektorskem

partnerstvu se pogosto dogaja, da so nevladne neprofitne organizacije edine, ki

resnično razumejo pomen sodelovanja civilne družbe in skupnosti in pomena ter

rezultatov, ki ga to sodelovanje lahko prinese v praksi. Sodelovanje civilne družbe

in skupnosti mora biti eden od temeljnih ciljev vsakega tri-sektorskega

sodelovanja. Obstaja tudi nevarnost, da se nevladna neprofitna organizacije v

projektu preveč osredotoči na ostale partnerje in pozabi na civilno družbo in

skupnost ter njeno vlogo v partnerstvu. Zelo pomembno je, da partnerstvo ne

ustvarja družbenih trenj, saj se lahko zgodi, da je partnerski projekt osredotočen

na določeno družbeno skupino, kar lahko povzroči nezadovoljstvo pri ostalih

družbenih skupinah.

∼ Ustvarjanje zmogljivosti za partnerstvo; prepoznati je potrebno vrline in

zmogljivosti nevladne neprofitne organizacije in kaj lahko te vrline partnerstvu

doprinesejo, prav tako pa je potrebno poznati slabosti. Če so interne zmožnosti

organizacije za uspešno sodelovanje v projektu nezadostne oziroma slabe, je

potrebno o tem seznaniti partnerje in se skupno lotiti tega problema, da kasneje ne

pride do neusklajenih pričakovanj, ki lahko škodujejo partnerstvu. Nevladne

neprofitne organizacije si morajo vedno prizadevati za boljše odnose med

partnerji in razumevanje prednosti in pomanjkljivosti vsakega izmed njih ter temu

primerno prilagoditi partnerski odnos. Partnerski odnos naj vedno predstavlja

možnost za učenje in ustvarjanje novih znanj in njihovo razširjanje med

zaposlenimi/delujočimi v organizaciji.

35

∼ Vzpostavljanje mehanizmov, ki omogočajo enakopravnost med partnerji; pri

partnerstvu je zelo pomembno, da so partnerji med seboj enakopravni, saj lahko

partnerstvo le tako prinese pozitivne rezultate za vse partnerje. V fazi gradnje

partnerstva je tako potrebno, da se dogovori za ustrezne mehanizme, ki

preprečujejo neuravnoteženost pogajalskih moči oziroma vpliva partnerjev. Še

posebej je to pomembno za nevladne neprofitne organizacije, ki so ob javnem

sektorju oziroma vladi ter profitnem sektorju pogosto manj vplivne oziroma imajo

pogosto manjšo pogajalsko moč (prepoznati je potrebno doprinos nevladne

neprofitne organizacije k partnerstvu). Delovanje tako zapletenih partnerstev, kot

je tri-sektorsko, ne sme temeljiti samo na zaupanju, ampak morajo biti oblikovana

pravila, cilji, vloge, odgovornosti, ki pomagajo k tekočem in učinkovitem

delovanju partnerstva.

∼ Upoštevanje tveganj in njihovo načrtno reševanje; nevladne neprofitne

organizacije se morajo zavedati tveganj, ki jih lahko doletijo v tri-sektorskih

partnerstvih, predvsem gre tu za nevarnost, da organizacija podleže določenim

pritiskom partnerstva in deluje preveč kompromisno v izbiranju svojih aktivnosti.

Zaradi ugleda same organizacije je pomembno, da je javnosti predstavljeno,

kakšna je vloga organizacije v partnerstvu, da ne pride do upadanja javne podpore

in izgube ugleda. Partnerstvo organizacije ne sme omejevati pri njenih ciljih in

dejavnostih. Dogovorjeni morajo biti tudi načini in pogoji za vstop in izstop iz

partnerstva kot tudi mehanizmi za reševanje morebitnih sporov.

∼ Dvigovanje ozaveščenosti ostalih nevladnih neprofitnih organizacij; z izkušnjami

in znanjem o partnerstvu lahko nevladna neprofitna organizacija pomaga ostalim

organizacijam v neprofitnem sektorju, s tem da z njimi deli svoje izkušnje ter jih

poučuje o možnostih, učinkih in tveganjih, ki jih prinese tri-sektorsko partnerstvo.

Tako bodo od partnerstva imele koristi tudi ostale organizacije, ki niso sodelovale

pri projektu, prav tako pa je tako veliko manjša verjetnost, da se bodo konfliktno

vmešavale v partnerstvo, če bodo poučene o namenih, načinu delovanja in ciljih

partnerstva. (Business Partners for Development. 2002e)

36

Tri-sektorsko partnerstvo nevladnih neprofitnih organizacij s profitnim in javnim

sektorjem lahko bistveno pripomore k uresničevanju marsikaterih zastavljenih ciljev

nevladnih neprofitnih organizacij (izboljša se lahko produkcija oziroma zagotavljanje

storitev, zmanjševanje socialnih problemov ...). Partnerstvo pa lahko koristi tudi sami

organizaciji, ki lahko tako pridobi več finančnih kot tudi ostalih sredstev, s katerimi se

lahko lažje spopada in dosega zastavljene cilje. (Business Partners for Development.

2002e)

Slika 5.4: Koristi tri-sektorskega partnerstva za nevladne neprofitne organizacije.

37

Vir: Prirejeno po Business Partners for Development (2002e, 3).

Tudi za nevladne neprofitne organizacije tri-sektorsko partnerstvo ni nujno najboljši

pristop, zato je potrebno, da nevladne neprofitne organizacije pazljivo ocenijo, kakšne so

možnosti, ter se odločijo ali je partnerstvo primerna izbira za reševanje izbranega

problema:

PRILOŽNOSTI:

∼ lažja dostopnost in okrepitev vpliva na javni in profitni sektor,

∼ izvedba projektov, ki drugače ne bi bili izvedljivi,

∼ ustvarjanje zmogljivosti in okolja, ki spodbuja skupnosti k sodelovanju in izražanju

potreb,

∼ povečevanje obsega in števila programov,

∼ večja stabilnost dolgoročnih prihodkov.

TVEGANJA:

∼ možnost kompromisov pri izbiranju kampanj,

∼ izguba ugleda, neodvisnosti, nepristranskost in zaupanja zaradi sodelovanja s

profitnim sektorjem oziroma podjetji ter državo oziroma vlado,

∼ časovna neusklajenost z ostalimi partnerji (nevladne neprofitne organizacije pogosto

delujejo hitreje kot podjetja ali javni sektor),

∼ ujetost v partnerstvo tudi po prenehanju projekta oziroma potrebe, ki so partnerstvo

ustvarile,

∼ nezdrava tekmovalnost oziroma konkurenca s podobnimi nevladnimi neprofitnimi

organizacijami, ki niso vključene v projekt. (Business Partners for Development.

2002e)

38

6 ZAKLJUČEK

Za konec oziroma zaključek se mi zdi zelo primerna misel: »…vsekakor je bilo v

obdobju velikih ideologij preveč energije potrošeno za konceptualne teoretične spopade o

primernosti tržnega ali državnega urejanja družbenih odnosov, premalo prostora in časa

pa je bilo namenjenega ostalim perspektivnim možnostim družbene (samo)regulacije.«

(Rončević v Jelovac 2002, 47)

Tretji oziroma neprofitni sektor na čelu z nevladnimi neprofitnimi organizacijami

pridobiva vse večji vpliv, ki ga črpa iz svojih altruističnih ciljev in široke podpore civilne

družbe ter skupnosti. Te cilje v njihovem imenu predstavlja na lokalnih, regionalnih,

nacionalnih in nadnacionalnih ravneh, kjer po navadi prevladujejo in niti v rokah držijo

predstavniki profitnega sektorja in države in, ki so preredko pripravljeni del vpliva in

moči odločanja prepustiti tudi »samooklicanim« predstavnikom civilne družbe. Tako se

nevladne neprofitne organizacije le s težavami vključujejo v politike odločanja, ki v

končni fazi vedno vplivajo na civilne družbe in skupnosti. Za vlade in profitni sektor

oziroma podjetja pogosto predstavljajo trn v peti, saj opozarjajo na družbene probleme,

krivice ter zahtevajo rešitve. Ob tem se pogosto spregleda, da so pripravljene sodelovati,

da predlagajo rešitve, dajejo ideje ter so pripravljene nameniti svoj čas in sredstva za

uspešno reševanje teh problemov. Večino energije tako nevladne neprofitne organizacije

izgubljajo že s tem, ko poskušajo doseči, da bi bile slišane in mogoče uslišane, namesto

tega, da bi jo uporabile za dejansko reševanje problemov (navsezadnje ne smemo

pozabiti, da v rokah nimajo tako močnih orožij, kot so državne institucije in velike

količine kapitala). S tem pa sredstva, znanje in širši izbor možnosti oziroma opcij,

večinoma nevede, izgubljajo tudi vlade in podjetja.

Tri-sektorsko sodelovanje, ki bi v razprave in odločanje aktivno vključilo poleg države in

profitnega sektorja še neprofitni sektor oziroma nevladne neprofitne organizacije, bi

39

lahko izkoristilo njihov, dandanes še v veliki meri neizkoriščen potencial, ki bi tako

vladam kot tudi podjetjem pomagal do hitrejšega in učinkovitejšega doseganja ciljev.

Zdi se, da je dandanes pristnega in "naravnega" (s pristno in naravno mislim spontano,

običajno, zaželeno od vseh sektorjev, ...) sodelovanja med sektorji premalo, s tem pa

celotna družba oziroma vse njene sfere izgubljajo kvalitativne vrline, ki so bistvena in

najvažnejša sestavina neprofitnega sektorja in nevladnih neprofitnih organizacij. Vlade in

podjetja morajo spoznati, da lahko neprofitne organizacije ponudijo svoja praktična

znanja in sredstva za skupno reševanje družbenih problemov in s tem pripomorejo k

napredku v vseh družbenih sferah. Za dosego tega cilja pa je med sektorji potrebno

vzpostaviti odprt dialog, transparentnost in v končni fazi partnerstvo ter z njim konsenz o

skupnih ciljih, ki bo prevladal nad individualnim interesom posamezne sfere oziroma

sektorja. S poglobljenim sodelovanjem med sektorji in združenjem moči bi se lahko

spopadli tudi s tako velikimi problemi, kot so revščina, rast socialnih razlik, trajnostni

razvoj … V primeru idealne (dandanes utopične) oziroma popolne implementacije

medsektorskega sodelovanja, ki bi presegalo individualne interese posameznih sektorjev

in družbenih sfer ter delovalo za skupno in javno dobro, bi mogoče lahko govorili celo o

prestopu v neko novo, naprednejšo družbeno ureditev.

Pot do družbenega okolja, ki bo omogočalo in spodbujalo "naravno" tri-sektorsko

sodelovanje, je dolga in zahtevna, zato še vedno obstaja veliko ovir oziroma tveganj, ki

jih je potrebno premagovati, zaradi česar tri-sektorsko partnerstvo dandanes ni vedno

najboljša rešitev. Za vsakega izmed sodelujočih partnerjev tako obstajajo tveganja, ki

lahko ogrozijo obstoj partnerstva in v najslabšem primeru celo škodijo sodelujočim v

partnerstvu. Kljub temu se ob razmišljanju o tveganjih, ki so bila izpostavljena kot

potencialne grožnje tri-sektorskemu partnerstvu, ne morem znebiti občutka, da večinoma

izvirajo iz strahu oziroma odpora do občutnih sprememb, predvsem s strani javnega in

profitnega sektorja (gre predvsem strah pred izgubo svojega trenutnega položaja moči

države oziroma vlad ter finančne moči profitnih organizacij) ter dejstva, da se država in

njene institucije večinoma spreminjajo zelo počasi in da profitni sektor oziroma podjetja

le počasi in s težavami k svojim ciljem poleg maksimiranja profita dodajajo tudi cilje kot

je na primer družbeno odgovorno ravnanje.

40

Pisanje diplomske naloge mi je predstavljalo velik izziv predvsem zaradi tega, ker sem le

s težavo ostajal na rdeči liniji diplomske naloge. Konceptov, ki so povezani z

obravnavano temo in ki jih nisem omenjal ali razčlenjeval, pa so kljub temu pomembni,

saj se poglobijo v dinamiko in bistvo teme ali pa jo dodatno razširijo in bolj celostno

umestijo, je milo rečeno ogromno. Dejstvo pač je, da tretji sektor in s tem tudi nevladne

neprofitne organizacije ni izolirana celota, ampak dinamičen družbeni sektor, ki je

nenehno v interakciji z profitnim sektorjem oziroma podjetji in javnim sektorjem oziroma

državo. Za razumevanje je tako potrebno poznati tudi njuno dinamiko in lastnosti, s tem

pa se obseg teorije in povezav med njimi še poveča. Pojmi in koncepti, kot so družbena

odgovornost, reprezentativnost, kriza demokracije, transnacionalna podjetja, mednarodne

neprofitne organizacije, civilna družba, demokratični krediti …, so tako večinoma

izpuščeni, kar pa ne pomeni, da niso pomembni za razumevanje teme. Izpuščeni so bili

izključno z razlogom, ker je celostna predstavitev vsakega izmed njih v tako kratkem

obsegu nemogoča.

41

7 LITERATURA:

∼ Anheier, K. Helmut. 2005. Nonprofit organizations: Theory, management, policy.

London, New York: Routledge.

∼ Anheier, K. Helmut in Salamon M. Lester. 1997. Defining the nonprofit sector: a cross

national anlysis. Manchester, New York: Manchester University Press..

∼ Anheier K. Helmuth in Seibel Wolfgang. 1990. The third sector: comparative studies of

nonprofit organizations. Berlin, New York: W. de Gruyter.

∼ Betsill, M. Michelle in Corell Elisabeth. 2001. NGO Influence in International

Environmental Negotiations: A Framework for Analysis. Global Environmental Politics

1 (4): 65-85.

∼ Business Partners for Development. 2002a. Putting Partnering to Work. Tri-sector

Partnership Results and Recommendations. Putting Partnering to Work. The Knowledge

Resource Group. Dostopno prek: http://www.grsproadsafety.org/page-

publications_archives-356.html?group_id=9 (26.07.2010).

∼ --- 2002b Results and Recommendations for Bilateral and Multilateral Organisations.

Tri-sector Partnership Results and Recommendations. Putting Partnering to Work. The

Knowledge Resource Group. Dostopno prek: http://www.grsproadsafety.org/page-

publications_archives-356.html?group_id=9 (27.07.2010).

∼ --- 2002c. Results and Recommendations for Businesses. Tri-sector Partnership Results

and Recommendations. Putting Partnering to Work. The Knowledge Resource Group.

Dostopno prek: http://www.grsproadsafety.org/page-publications_archives-

356.html?group_id=9 (26.07.2010).

∼ --- 2002d. Results and Recommendations for Developing Country Governments. Tri-

sector Partnership Results and Recommendations. Putting Partnering to Work. The

Knowledge Resource Group. Dostopno prek: http://www.grsproadsafety.org/page-

publications_archives-356.html?group_id=9 (24.07.2010).

∼ --- 2002e. Results and Recommendations for Non-governmental Organisations. Tri-

sector Partnership Results and Recommendations. Putting Partnering to Work. The

Knowledge Resource Group. Dostopno prek: http://www.grsproadsafety.org/page-

publications_archives-356.html?group_id=9 (23.07.2010).

42

∼ --- 2002 f. Endearing Myths, Enduring Truths: Enabling Partnerships Between Business,

Civil Society and the Public Sector. The Knowledge Resource Group. Dostopno prek:

http://www.grsproadsafety.org/page-publications_archives-356.html?group_id=9

(26.07.2010).

∼ Hrovatič, Danica. 1998. Neprofitne nevladne organizacije - nov prostor za socialno delo.

Socialno delo 37 (3/5): 181-188.

∼ Jelovac, Dejan. 2002. Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij.

Študentska organizacija Univerze v Kopru. Koper: Visoka šola za management.

∼ Kolarič, Zinka, Meglič-Črnak Andreja in Vojnovič Maja. 2002. Zasebne neprofitno-

volonterske organizacije v mednarodni perspektivi. Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

∼ Leskošek, Vesna. 1998. Nova razmerja med državo in civilno družbo. Socialno delo 37

(3/5): 189-197.

∼ Lukšič, Igor. 1995. Interesna združenja in lobiranje: zbornik referatov. Ljubljana:

Slovensko politološko društvo.

∼ Meglič Črnak, Andreja. 2000. Vpliv (tipov) države blaginje na obseg in vlogo neprofitno-

volonterskega sektorja v sodobnih družbah: doktorska disertacija. Ljubljana.

∼ Možina, Stane. 2002. Management: nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta.

∼ Muhič, Barbara in Rojšek Iča. 1997. Trženje kot izziv za dobrodelne organizacije.

Akademija MM 1 (1): 45-50.

∼ Scholte, Aart Jan. 2002. Civil Society and Democracy in Global Governance. Global

Governance 8: 281-304.

∼ Tavčar, I. Mitja. 2005. Strateški management nepridobitnih organizacij. Koper: Fakulteta

za management.

∼ Trstenjak, Verica. 1998. Nevladne organizacije v Sloveniji: pravna ureditev. Pravna

praksa 17 (7): 15-20.